PRILOGA I

PODROČJE UPORABE, OPREDELITVE IN OKRAJŠAVE, VLOGA ZA PODELITEV ES-HOMOLOGACIJE, TEHNIČNE ZAHTEVE IN PRESKUSI TER SKLADNOST PROIZVODNJE

1.   PODROČJE UPORABE

Ta direktiva se uporablja za emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz vseh motornih vozil, opremljenih z motorji na kompresijski vžig, in za plinasta onesnaževala iz vseh motornih vozil, opremljenih z motorji na prisilni vžig, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin ali utekočinjeni naftni plin LPG, ter za motorje na kompresijski vžig in motorje na prisilni vžig iz člena 1 razen tistih vozil kategorij N1, N2 in M2,za katere je bila homologacija podeljena v skladu z Direktivo Sveta 70/220/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti onesnaževanju zraka s plini iz motornih vozil z motorjem na prisilni vžig (1).

2.   OPREDELITVE IN OKRAJŠAVE

V tej direktivi:

2.1   „preskusni cikel“ pomeni zaporedje preskusnih točk, od katerih ima vsaka opredeljeno vrtilno frekvenco in navor in ki jim mora motor slediti v ustaljenem stanju (preskus ESC) ali v prehodnih pogojih delovanja (preskus ETC, ELR);

2.2   „homologacija motorja (družine motorjev)“ pomeni homologacijo tipa motorja (družine motorjev) glede na raven emisij plinastih in trdnih onesnaževal;

2.3   „dizelski motor“ pomeni motor, ki deluje po načelu kompresijskega vžiga;

2.4   „plinski motor“ pomeni motor, ki za gorivo uporablja zemeljski plin (NG) ali utekočinjeni naftni plin (LPG);

2.5   „tip motorja“ pomeni kategorijo motorjev, ki se ne razlikujejo v takšnih bistvenih vidikih, kot so značilnosti motorja, kakor so opredeljene v Prilogi II k tej direktivi;

2.6   „družina motorjev“ pomeni proizvajalčevo razvrstitev motorjev v skupine, ki imajo po svoji konstrukciji, kakor je opredeljena v Dodatku 2 k Prilogi II k tej direktivi, podobne značilnosti emisij izpuha; vsi člani družine morajo ustrezati veljavnim mejnim vrednostim emisij;

2.7   „osnovni motor“ pomeni motor, izbran iz družine motorjev tako, da so njegove emisijske značilnosti reprezentativne za to družino motorjev;

2.8   „plinasta onesnaževala“ pomenijo ogljikov monoksid, ogljikovodike (ob upoštevanju razmerja CH1,85 za dizel, CH2,525 za LPG in CH2,93 za NG (NMHC) ter ob upoštevanju molekule CH3O0,5 za dizelske motorje, ki za gorivo uporabljajo etanol), metan (predpostavlja se razmerje CH4 za NG) in dušikove okside, kjer so slednji izraženi kot ekvivalent dušikovega dioksida (NO2);

2.9   „trdna onesnaževala“ pomenijo vsako snov, ki se nabere na specificiranem filtru, ko se izpušni plini razredčijo s čistim filtriranim zrakom tako, da temperatura ne preseže 325 K (52 °C);

2.10   „saje“ pomenijo delce, ki so v obliki suspenzije razporejeni v toku izpušnih plinov in dizelskega motorja in ki absorbirajo, odbijajo ali lomijo svetlobo;

2.11   „izhodna moč“ pomeni moč v ES kW, izmerjeno na preskusni napravi na koncu ročične gredi, ali enakovredno moč, izmerjeno po ES-metodi za merjenje moči iz Direktive Sveta 80/1269/EGS z dne 16. decembra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na moč motorja motornih vozil (2);

2.12   „največja deklarirana moč (Pmax)“ pomeni največjo moč v ES kW (neto moč), kakor jo je navedel proizvajalec v svoji vlogi za homologacijo;

2.13   „odstotek obremenitve“ pomeni delež največjega razpoložljivega navora pri določeni vrtilni frekvenci motorja;

2.14   „preskus ESC“ pomeni preskusni cikel, sestavljen iz 13 faz delovanja v ustaljenem stanju, izvedenih skladno s točko 6.2 te priloge;

2.15   „preskus ELR“ pomeni preskusni cikel, sestavljen iz zaporedja korakov obremenitve pri konstantni vrtilni frekvenci motorja, izvedenih skladno s točko 6.2 te priloge;

2.16   „preskus ETC“ pomeni preskusni cikel, sestavljen iz 1 800 prehodnih faz delovanja od sekunde do sekunde, izvedenih skladno s točko 6.2 te priloge;

2.17   „območje vrtilnih frekvenc obratovanja motorja“ pomeni tisto območje vrtilnih frekvenc motorja, ki se najpogosteje uporablja med delovanjem motorja na terenu in ki leži med nizko in visoko vrtilno frekvenco, kakor sta določeni v Prilogi III k tej direktivi;

2.18   „nizka vrtilna frekvenca (nlo)“ pomeni najnižjo vrtilno frekvenco motorja, pri kateri se doseže 50 % največje deklarirane moči;

2.19   „visoka vrtilna frekvenca (nhi)“ pomeni najvišjo vrtilno frekvenco motorja, pri katerem se doseže 70 % največje deklarirane moči;

2.20   „vrtilne frekvence motorja A, B in C“ pomenijo vrtilne frekvence motorja za preskus znotraj območja vrtilnih frekvenc delovanja motorja, ki se uporablja za preskus ESC in preskus ELR, kakor sta določena v Dodatku 1 k Prilogi III k tej direktivi;

2.21   „upravljano območje“ pomeni območje med vrtilno frekvenco motorja A in C ter pri 25- do 100-odstotni obremenitvi;

2.22   „referenčna vrtilna frekvenca (nref)“ pomeni 100-odstotno vrednost vrtilne frekvence, ki se uporablja za denormalizacijo vrednosti relativne vrtilne frekvence preskusa ETC, kakor je določena v Dodatku 2 k Prilogi III k tej direktivi;

2.23   „merilnik motnosti“ pomeni napravo za merjenje motnosti zaradi dimnih delcev po načelu slabljenja svetlobe;

2.24   „območje zemeljskega plina (NG)“ pomeni eno od območij (visoko – H ali nizko – L), opredeljenih v evropskem standardu EN 437 iz novembra 1993;

2.25   „samoprilagodljivost“ pomeni katero koli napravo motorja, ki omogoča ohranjanje konstantnega razmerja zrak/gorivo;

2.26   „ponovna kalibracija“ pomeni fino nastavitev motorja na NG, da se zagotovi enaka zmogljivost (moč, poraba goriva) v različnem območju zemeljskega plina;

2.27   „Wobbejev indeks (spodnji Wl ali zgornji Wu)“ pomeni razmerje med ustrezno kalorično vrednostjo plina na enoto prostornine in kvadratnim korenom njegove relativne gostote pod enakimi referenčnimi pogoji:

2.28   „faktor λ-premika (Sλ)“ pomeni izraz, ki opisuje potrebno prožnost sistema za upravljanje motorja glede spremembe razmerja presežnega zraka λ, če uporablja motor za gorivo plinasto spojino, ki se razlikuje od čistega metana (za izračun Sλ glej Prilogo VII);

2.29   „odklopna naprava“ pomeni napravo, ki meri, zaznava ali se odziva na delovne spremenljivke (npr. hitrost vozila, vrtilna frekvenca motorja, uporabljena prestava, temperatura, tlak v polnilnem zbiralniku ali kateri koli drug parameter) za aktiviranje, modulacijo, zakasnitev ali izključitev delovanja katere koli komponente ali funkcije sistema za uravnavanje emisij tako, da se učinkovitost sistema za uravnavanje emisij zmanjša pod pogoji, ki so prisotni med normalno uporabo vozila, razen če se taka naprava veliko uporablja v postopkih uporabljenega preskusa za certificiranje emisij.

2.30   „pomožna krmilna naprava“ pomeni sistem, funkcijo ali strategijo nadzora, priključeno na motor ali vozilo, ki se uporablja za zaščito motorja in/ali njegove pomožne opreme pred delovnimi pogoji, ki bi lahko privedli do poškodbe ali okvare, ali se uporablja za lažji zagon motorja. Pomožna krmilna naprava je lahko tudi strategija ali ukrep, za katerega se zadovoljivo dokaže, da ni odklopna naprava;

2.31   „iracionalna strategija za uravnavanje emisij“ pomeni katero koli strategijo ali ukrep, ki pri obratovanju vozila v normalnih pogojih uporabe zmanjša učinkovitost sistema za uravnavanje emisij pod pričakovano raven na uporabljanih postopkih preskusa emisij.

2.32   Simboli in okrajšave

2.32.1   Simboli preskusnih parametrov

2.32.2   Simboli kemičnih sestavin

2.32.3   Okrajšave

3.   VLOGA ZA ES-HOMOLOGACIJO

3.1   Vloga za ES-homologacijo za določen tip motorja oziroma družino motorjev kot samostojne tehnične enote

3.1.1   Vlogo za homologacijo tipa motorja oziroma družine motorjev glede na raven emisij plinastih in trdnih onesnaževal, za dizelske motorje ter glede na raven emisij plinastih onesnaževal za plinske motorje vloži proizvajalec motorja ali njegov ustrezno pooblaščeni zastopnik.

3.1.2   Vlogi morajo biti priloženi spodaj navedeni dokumenti v treh izvodih in naslednji podatki:

3.1.2.1   Opis tipa motorja oziroma družine motorjev, če je ustrezno, s podatki iz Priloge II k tej direktivi, ki so v skladu z zahtevami iz členov 3 in 4 Direktive 70/156/EGS z dne 6. februarja 1970 o približevanju zakonodaje držav članic o homologaciji motornih in priklopnih vozil (3).

3.1.3   Motor, katerega značilnosti ustrezajo „tipu motorja“ oziroma „osnovnemu motorju“ iz Priloge II, se predloži tehnični službi, pristojni za opravljanje homologacijskih preskusov, opredeljenih v točki 6.

3.2   Vloga za ES-homologacijo za določen tip vozila glede na njegov motor

3.2.1   Vlogo za homologacijo vozila glede na raven emisij plinastih in trdnih onesnaževal za dizelske motorje oziroma družino motorjev ter glede na raven emisij plinastih onesnaževal za plinske motorje oziroma družino motorjev vloži proizvajalec motorja ali njegov ustrezno pooblaščeni zastopnik.

3.2.2   Vlogi morajo biti priloženi spodaj navedeni dokumenti v treh izvodih in naslednji podatki:

3.2.2.1   Opis tipa vozila, delov vozila, ki so povezani z motorjem, ter tipa motorja, če je ustrezno, ki vsebuje podatke iz Priloge II, skupaj s potrebno dokumentacijo za uporabo člena 3 Direktive 70/156/EGS.

3.3   Vloga za ES-homologacijo za tip vozila s homologiranim motorjem

3.3.1   Vlogo za homologacijo vozila glede na raven emisij plinastih in trdnih onesnaževal iz njegovega homologiranega dizelskega motorja oziroma družine motorjev ter glede na raven emisij plinastih onesnaževal iz njegovega homologiranega plinskega motorja oziroma družine motorjev vloži proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščeni zastopnik.

3.3.2   Vlogi morajo biti priloženi spodaj navedeni dokumenti v treh izvodih in naslednji podatki:

3.3.2.1   Opis tipa vozila in delov vozila, povezanih z motorjem, ki vsebuje podatke iz Priloge II, kot je ustrezno, ter kopijo certifikata o ES-homologaciji (Priloga VI) za motor oziroma družino motorjev, če je ustrezno, kot samostojne tehnične enote, ki je vgrajena v tip vozila, skupaj s potrebno dokumentacijo za uporabo člena 3 Direktive 70/156/EGS.

4.   ES-HOMOLOGACIJA

4.1   Podelitev ES-homologacije za univerzalno gorivo

ES-homologacija za večgorivni motor (ki lahko uporablja različna goriva) se podeli na podlagi naslednjih zahtev:

4.1.1   Za dizelsko gorivo, če osnovni motor izpolnjuje zahteve te direktive za referenčno gorivo iz Priloge IV.

4.1.2   Za zemeljski plin, če se osnovni motor dokazano lahko prilagodi na katero koli sestavo goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri zemeljskem plinu v splošnem obstajata dve vrsti goriv, visokokalorično gorivo (H-plin) in nizkokalorično gorivo (L-plin), vendar s precejšnjim razponom znotraj obeh območij; bistveno se razlikujeta po svoji energijski vsebnosti, izraženi z Wobbejevim indeksom, in po svojem faktorju λ-premika (Sλ). Formule za izračun Wobbejevega indeksa ter Sλ so podane v točkah 2.27 in 2.28. Za zemeljske pline s faktorjem λ-premika med 0,89 in 1,08 (0,89 ≤ Sλ ≤ 1,08) velja, da sodijo v območje H, medtem ko za zemeljske pline s faktorjem λ-premika med 1,08 in 1,19 (1,08 ≤ Sλ ≤ 1,19) velja, da sodijo v območje L. Sestava referenčnih goriv upošteva skrajne variacije vrednosti Sλ.

Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve te direktive za referenčni gorivi GR (gorivo 1) in G25 (gorivo 2), kakor je opredeljeno v Prilogi IV, brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Vendar pa je po menjavi goriva dovoljen en prilagoditveni tek v enem ciklu ETC brez merjenja. Pred preskusom se osnovni motor uteče po postopku, podanem v odstavku 3 Dodatka 2 k Prilogi III.

4.1.2.1   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi s tretjim gorivom (gorivo 3), če je faktor λ-premika (Sλ) med 0,89 (tj. spodnjim območjem GR) in 1,19 (tj. gornjim območjem G25), na primer kadar je gorivo 3 komercialno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

4.1.3   Za motor, ki za gorivo uporablja zemeljski plin in je samoprilagodljiv tako za območje H-plinov kot za območje L-plinov in ki s stikalom preklaplja med območjem H ter območjem L, se osnovni motor pri vsakem položaju stikala preskusi na ustrezno referenčno gorivo, kot je za vsako območje posebej opredeljeno v Prilogi IV. Goriva so GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za H-območje plinov ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za L-območje plinov. Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve te direktive za oba položaja stikala brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma na vsakem položaju stikala. Vendar pa je po menjavi goriva dovoljen en prilagoditveni tek v enem ciklu ETC brez merjenja. Pred preskusom se osnovni motor uteče po postopku, podanem v odstavku 3 Dodatka 2 k Prilogi III.

4.1.3.1   4.1.3.1 Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi s tretjim gorivom namesto G23 (gorivo 3), če je faktor λ-premika (Sλ) med 0,89 (tj. spodnjim območjem GR) in 1,19 (tj. gornjim območjem G25), na primer kadar je gorivo 3 komercialno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

4.1.4   Za motorje, ki za gorivo uporabljajo zemeljski plin, se razmerje med rezultati emisij „r“ določi za vsako onesnaževalo takole:

ali

in

4.1.5   Za LPG je treba za osnovni motor dokazati, da se lahko prilagodi na katero koli sestavo goriva, ki se lahko pojavi na trgu. Pri LPG se spreminja sestava C3/C4. Te spremembe se izražajo v referenčnih gorivih. Osnovni motor mora izpolnjevati emisijske zahteve glede referenčnih goriv A in B, kakor je opredeljeno v Prilogi IV, brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Vendar pa je po menjavi goriva dovoljen en prilagoditveni tek v enem ciklu ETC brez merjenja. Pred preskusom se osnovni motor uteče po postopku, podanem v točki 3 Dodatka 2 k Prilogi III.

4.1.5.1   Razmerje med rezultati emisij „r“ se določi za vsako onesnaževalo takole:

4.2   Izdaja ES-homologacije, omejene na vrsto goriva

ES-homologacija, omejena na vrsto goriva, se izda na podlagi naslednjih zahtev:

4.2.1   Homologacija emisij izpuha iz motorja, ki za gorivo uporablja zemeljski plin in je prirejen za delovanje bodisi v območju H-plinov bodisi v območju L-plinov

Osnovni motor se preskusi na ustrezno referenčno gorivo, kot je opredeljeno v Prilogi IV, za ustrezno območje. Gorivi sta GR (gorivo 1) in G23 (gorivo 3) za H-območje plinov ter G25 (gorivo 2) in G23 (gorivo 3) za L-območje plinov. Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve te direktive, kot je določeno v prilogi IV, brez kakršnega koli prilagajanja gorivu med obema preskusoma. Vendar pa je po menjavi goriva dovoljen en prilagoditveni tek v enem ciklu ETC brez merjenja. Pred preskusom se osnovni motor uteče po postopku, podanem v točki 3 Dodatka 2 k Prilogi III.

4.2.1.1   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi s tretjim gorivom namesto G23 (gorivo 3), če faktor λ-premika (Sλ) leži med 0,89 (tj. spodnjim območjem GR) in 1,19 (tj. gornjim območjem G25), na primer kadar je gorivo 3 komercialno gorivo. Rezultati tega preskusa se lahko uporabijo kot podlaga za ovrednotenje skladnosti proizvodnje.

4.2.1.2   Razmerje med rezultati emisij „r“ se določi za vsako onesnaževalo takole:

ali

in

4.2.1.3   Ob dobavi naročniku mora biti motor opremljen z napisno tablico (glej odstavek 5.1.5), ki navaja, za katero območje plinov je motor homologiran.

4.2.2   Homologacija emisij izpuha iz motorja, ki za gorivo uporablja LPG in je prirejen za delovanje na eno samo, specifično sestavo goriva

4.2.2.1   Osnovni motor mora izpolnjevati zahteve te direktive za referenčni gorivi GR in G25 za zemeljski plin ali za referenčni gorivi A in B za LPG, kakor je opredeljeno v Prilogi IV. Med preskusoma je dovoljeno fino uravnavanje sistema dovajanja goriva. Fino uravnavanje obsega ponovno kalibracijo podatkovne baze dovajanja goriva, ne da bi se pri tem kakor koli spreminjala bodisi osnovna strategija krmiljenja bodisi osnovna struktura podatkovne baze. Po potrebi se dovoli zamenjava delov, ki so neposredno povezani s količino pretoka goriva (kakor na primer vbrizgalne šobe).

4.2.2.2   Na zahtevo proizvajalca se motor lahko preskusi na referenčni gorivi GR in G23 ali na referenčni gorivi G25 in G23, in v tem primeru homologacija velja samo za H-območje ali pa samo za L-območje plinov, kot je ustrezno.

4.2.2.3   Ob dobavi naročniku mora biti motor opremljen z napisno tablico (glej točko 5.1.5), ki navaja, za katero območje plinov je motor kalibriran.

4.3   Homologacija emisij izpuha za motor iz družine motorjev

4.3.1   Razen v primeru iz točke 4.3.2 se homologacija osnovnega motorja brez nadaljnjega preskušanja razširi na vso družino, za katero koli sestavo goriva v območju, za katerega je homologiran osnovni motor (za motorje iz točke 4.2.2), ali za isti razpon goriv (za motorje iz točke 4.1 ali 4.2), za katerega je homologiran osnovni motor.

4.3.2   Sekundarni preskusni motor

Pri vlogi za homologacijo motorja ali vozila glede na njegov motor, če ta motor pripada družini motorjev, lahko tehnična služba, ki ugotovi, da predložena vloga glede na izbrani osnovni motor ne predstavlja celotne družine motorjev, opredeljene v Dodatku 1 k Prilogi I, izbere in preskusi alternativen in po potrebi dodaten referenčni preskusni motor.

4.4   Certifikat o homologaciji

Za homologacijo iz točk 3.1, 3.2 in 3.3 se izda certifikat, skladno z vzorcem iz Priloge VI.

5.   OZNAKE MOTORJA

5.1   Na motorju, ki je homologiran kot tehnična enota, morajo biti naslednje oznake:

5.1.1   blagovna znamka ali tovarniška znamka proizvajalca motorja;

5.1.2   trgovska oznaka proizvajalca;

5.1.3   številka ES-homologacije, pred njo pa črkovna ali številčna oznaka države izdaje ES-homologacije (4).

5.1.4   pri motorju na zemeljski plin se za številko ES-homologacije navede ena od naslednjih oznak:

5.1.5   Napisne tablice

Za motorje, ki za gorivo uporabljajo NG ali LPG in je njihova homologacija omejena na vrsto goriva, se uporabljajo naslednje napisne tablice:

5.1.5.1   Vsebina

Treba je navesti naslednje informacije:

V primeru iz odstavka 4.2.1.3 naj bo na napisni tablici navedeno „SAMO ZA UPORABO Z ZEMELJSKIM PLINOM OBMOČJA H“. Če je ustrezno, se „H“ nadomesti z „L“.

V primeru iz odstavka 4.2.2.3 naj bo na napisni tablici navedeno „SAMO ZA UPORABO Z ZEMELJSKIM PLINOM SPECIFIKACIJE …“ ali „SAMO ZA UPORABO Z UTEKOČINJENIM NAFTNIM PLINOM SPECIFIKACIJE …“, kot je ustrezno. Vse informacije v ustreznih tabelah v Prilogi IV se podajo s posamičnimi sestavinami in mejnimi vrednostmi, ki jih navede proizvajalec motorja.

Črke in številke morajo biti visoke najmanj 4 mm.

Opomba:

Če zaradi pomanjkanja prostora tako označevanje ni mogoče, se lahko uporabi poenostavljena koda. V tem primeru morajo biti vsaki osebi, ki polni rezervoar za gorivo ali izvaja vzdrževanje ali popravilo motorja in njegove dodatne opreme, ter pristojnim organom na voljo lahko dostopne ustrezne razlage, ki vsebujejo vse gornje informacije. Mesto in vsebina teh razlag se opredelita z dogovorom med proizvajalcem in homologacijskim organom.

5.1.5.2   Lastnosti

Napisne tablice morajo trajati celotno življenjsko dobo motorja. Napisne tablice morajo biti jasno berljive, uporabljene črke in številke pa morajo biti neizbrisne. Poleg tega morajo biti napisne tablice pritrjene tako, da bodo ostale pritrjene življenjsko dobo motorja, in ne sme jih biti mogoče odstraniti, ne da bi se pri tem uničile ali poškodovale.

5.1.5.3   Namestitev

Napisne tablice morajo biti pritrjene na del motorja, ki je potreben za normalno delovanje motorja in ga med življenjsko dobo motorja običajno ni treba zamenjati. Poleg tega morajo biti napisne tablice nameščene tako, da so povprečni osebi jasno vidne potem, ko je motor opremljen z vsem priborom za njegovo delovanje.

5.2   V primeru vloge za ES-homologacijo za tip vozila glede na njegov motor se oznake iz točke 5.1.5 namestijo tudi v bližino odprtine za polnjenje goriva.

5.3   V primeru vloge za ES-homologacijo za tip vozila s homologiranim motorjem se oznake iz točke 5.1.5 namestijo tudi v bližino odprtine za polnjenje goriva.

6.   TEHNIČNE ZAHTEVE IN PRESKUSI

6.1   Splošno

6.1.1   Oprema za uravnavanje emisij

6.1.1.1   Sestavni deli, ki bi lahko vplivali na emisije plinastih in trdnih onesnaževal iz dizelskih motorjev ter emisije plinastih onesnaževal iz plinskih motorjev, morajo biti zasnovani, konstruirani, sestavljeni in vgrajeni tako, da motor v normalni uporabi ustreza določbam te direktive.

6.1.2   Funkcije opreme za uravnavanje emisij

6.1.2.1   Prepovedana je uporaba odklopne naprave in/ali iracionalne strategije za uravnavanje emisij.

6.1.2.2   Pomožna krmilna naprava se lahko vgradi na motor ali na vozilo, če:

6.1.2.3   Dovoli se naprava, funkcija, sistem ali ukrep za krmiljenje motorja, ki deluje v pogojih, navedenih v točki 6.1.2.4, in ki ima za posledico uporabo drugačne ali spremenjene strategije krmiljenja motorja v primerjavi s tisto, ki se normalno uporablja med veljavnimi cikli preskusa emisij, če se pri izpolnjevanju zahtev točk 6.1.3 in/ali 6.1.4 v celoti izkaže, da ukrep ne zmanjšuje učinkovitosti sistema za uravnavanje emisij. V vseh drugih primerih se take naprave obravnavajo kot odklopne naprave.

6.1.2.4   Za namene točke 6.1.2.2 so opredeljeni naslednji pogoji uporabe v pogojih ustaljenega stanja in prehodnih pogojih:

6.1.3   Posebne zahteve za elektronske sisteme za uravnavanje emisij

6.1.3.1   Zahteve v zvezi z dokumentacijo

Proizvajalec predloži komplet dokumentacije, iz katere je razvidna osnovna zasnova sistema in način uravnavanja izhodnih spremenljivk, če je uravnavanje direktno ali indirektno.

Dokumentacija se predloži v dveh delih:

6.1.4   Za preverjanje, ali je treba neko strategijo ali ukrep obravnavati kot odklopno napravo ali iracionalno strategijo za uravnavanje emisij skladno z opredelitvami v točkah 2.29 in 2.31, lahko homologacijski organ in/ali tehnična služba dodatno zahteva preskus za ugotavljanje NOx z uporabo ETC, ki se lahko opravi v kombinaciji s homologacijskim preskusom ali postopki za preverjanje skladnosti proizvodnje.

6.1.4.1   Kot alternativa zahtevam Dodatka 4 k Prilogi III se med ETC preskusom za ugotavljanje emisij NOx, le-te lahko vzorčijo iz nerazredčenih izpušnih plinov in ob upoštevanju tehničnih predpisov ISO DIS 16183 z dne 15. oktobra 2000.

6.1.4.2   Pri preverjanju, ali je treba neko strategijo ali ukrep obravnavati kot odklopno napravo ali iracionalno strategijo za uravnavanje emisij skladno z opredelitvami v točkah 2.29 in 2.31, je sprejemljiv dodatni presežek za 10 % glede na ustrezno mejno vrednost NOx.

6.1.5   Prehodne določbe za razširitev homologacije

6.1.5.1   Te določbe se uporabljajo izključno za nove motorje na kompresijski vžig in nova vozila, ki jih poganja motor na kompresijski vžig, za katere je bila izdana homologacija skladno z zahtevami vrstice A tabel v točki 6.2.1.

6.1.5.2   Alternativno določbam točk 6.1.3 in 6.1.4 lahko proizvajalec tehnični službi predloži rezultate preskusa ugotavljanja NOx z uporabo ETC na motorju, ki ustreza značilnostim osnovnega motorja, opisanih v Prilogi II, in ob upoštevanju določb točk 6.1.4.1 in 6.1.4.2. Proizvajalec predloži tudi pisno izjavo, da motor ne uporablja nobene odklopne naprave ali iracionalne strategije za uravnavanje emisij skladno z opredelitvami v točki 2 te priloge.

6.1.5.3   Proizvajalec predloži tudi pisno izjavo, da rezultati preskusa ugotavljanja NOx in izjava za osnovni motor iz točke 6.1.4 veljajo tudi za vse tipe motorjev iz družine motorjev skladno s Prilogo II.

6.2   Zahteve glede emisij plinastih in trdnih onesnaževal ter dimljenja

Za homologacijo v skladu z vrstico A tabel v točki 6.2.1 se emisije določijo na podlagi preskusov ESC in ELR pri običajnih dizelskih motorjih, vključno z motorji, ki so opremljeni z elektronsko opremo za vbrizgavanje goriva, vračanjem izpušnih plinov v valj (EGR) in/ali oksidacijskimi katalizatorji. Dizelski motorji, opremljeni s sodobnimi sistemi za naknadno obdelavo izpušnih plinov, vključno s katalizatorji NOx in/ali filtri za delce, se dodatno preskusijo s preskusom ETC.

Za homologacijsko preskušanje v skladu z vrstico B1 ali B2 ali vrstico C tabel v točki 6.2.1 se emisije ugotovijo s preskusi ESC, ELR in ETC.

Za plinske motorje se plinaste emisije ugotovijo s preskusom ETC.

Preskusna postopka ESC in ELR sta opisana v Dodatku 1 k Prilogi III, preskusni postopek ETC pa v Dodatkih 2 in 3 k Prilogi III.

Emisije plinastih in trdnih onesnaževal, če je ustrezno, ter dimljenje, če je ustrezno, iz motorja, ki je bil predložen v preskušanje, se merijo z metodami, opisanimi v Dodatku 4 k Prilogi III. Priloga V opisuje priporočene analizne sisteme plinastih onesnaževal, priporočene sisteme za vzorčenje delcev in priporočeni sistem za merjenje dimljenja.

Tehnična služba lahko odobri tudi druge sisteme oziroma analizatorje, če ugotovi, da v ustreznem preskusnem ciklu dajejo enakovredne rezultate. Ugotavljanje enakovrednosti sistema temelji na korelacijski študiji med parom 7 (ali več) vzorcev obravnavanega sistema in enega od referenčnih sistemov te direktive. Za emisije delcev se kot referenčni sistem priznava samo sistem redčenja s celotnim tokom. „Rezultati“ se nanašajo na vrednost emisij konkretnega cikla. Preverjanje korelacije se opravi v istem laboratoriju, na isti preskusni napravi in na istem motorju ter se po možnosti izvaja hkrati. Merilo enakovrednosti je opredeljeno kot ± 5-odstotno ujemanje med povprečji para vzorcev. Za uvedbo novega sistema v direktivo mora ugotavljanje enakovrednosti temeljiti na izračunu ponovljivosti in obnovljivosti, skladno z opisom v ISO 5725.

6.2.1   Mejne vrednosti

Specifična masa ogljikovega monoksida, skupnih ogljikovodikov, dušikovih oksidov in delcev, ugotovljena pri preskusu ESC, ter motnosti dima, ugotovljena pri preskusu ELR, ne sme presegati vrednosti iz tabele 1.

Tabela 1

Mejne vrednosti – preskusa ESC in ELR

Pri dizelskih motorjih, ki se dodatno preskusijo s preskusom ETC, in zlasti pri plinskih motorjih specifične mase ogljikovega monoksida, ne-metanskih ogljikovodikov, metana (kadar je ustrezno), dušikovih oksidov in delcev (kadar je ustrezno) ne smejo presegati vrednosti iz tabele 2.

Tabela 2

Mejne vrednosti – preskusi ETC

6.2.2   Merjenje ogljikovodikov pri dizelskih in plinskih motorjih

6.2.2.1   Proizvajalec se lahko na preskusu ETC odloči za merjenje mase skupnih ogljikovodikov (THC) namesto merjenja mase ne-metanskih ogljikovodikov. V tem primeru je meja za maso skupnih ogljikovodikov ista kot za maso ne-metanskih ogljikovodikov v tabeli 2.

6.2.3   Specifične zahteve za dizelske motorje

6.2.3.1   Specifična masa dušikovih oksidov, izmerjena v naključnih kontrolnih točkah v upravljanem območju preskusa ESC, ne sme za več kot 10 odstotkov presegati vrednosti, interpoliranih iz sosednjih faz preskusa (glej točki 4.6.2 in 4.6.3 Dodatka 1 k Prilogi III).

6.2.3.2   Stopnja dimljenja pri naključni vrtilni frekvenci pri preskusu ELR ne sme presegati največje stopnje dimljenja dveh sosednjih vrtilnih frekvenc pri preskusu za več kot 20 odstotkov ali za več kot 5 odstotkov od mejne vrednosti, kar je več.

7.   VGRADNJA V VOZILO

7.1   Pri vgradnji motorja v vozilo morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji glede na homologacijo motorja:

7.1.1   podtlak v sesalni cevi ne sme biti višji od tistega, ki je za homologirani motor naveden v Prilogi VI;

7.1.2   protitlak v izpušnem sistemu ne sme biti višji od tistega, ki je za homologirani motor naveden v Prilogi VI;

7.1.3   prostornina izpušne naprave sme odstopati za največ 40 % od vrednosti, navedene v Prilogi VI za homologiran motor;

7.1.4   moč, ki jo absorbira dodatna oprema, potrebna za delovanje motorja, ne sme biti višja od tiste, ki je za homologirani motor navedena v Prilogi VI.

8.   DRUŽINA MOTORJEV

8.1   Parametri, ki opredeljujejo družino motorjev

Družina motorjev, kot jo opredeli proizvajalec motorjev, je lahko opredeljena z osnovnimi značilnostmi, ki morajo biti skupne vsem motorjem v družini. V nekaterih primerih lahko obstaja medsebojni vpliv parametrov. Zaradi zagotovitve, da so v neko družino motorjev vključeni samo motorji s podobnimi značilnostmi glede emisije izpušnih plinov, je treba upoštevati tudi te vplive.

Da lahko motorji pripadajo isti družini motorjev, morajo imeti skupne spodaj naštete osnovne parametre:

8.1.1   Način delovanja:

8.1.2   Hladilno sredstvo:

8.1.3   Pri plinskih motorjih in motorjih z naknadno obdelavo izpušnih plinov:

(za druge dizelske motorje, ki imajo manj valjev kot osnovni motor, se lahko šteje, da sodijo v isto družino motorjev, če sistem za dovajanje goriva odmerja gorivo za vsak valj posebej).

8.1.4   Gibna prostornina posameznega valja:

8.1.5   Način polnjenja z zrakom:

8.1.6   Tip/konstrukcija zgorevalne komore:

8.1.7   Ventili in odprtine – konfiguracija, velikost in število:

8.1.8   Sistem za vbrizgavanje goriva (dizelski motorji):

8.1.9   Sistem za dovajanje goriva (plinski motorji):

8.1.10   Sistem vžiga (plinski motorji)

8.1.11   Razne značilnosti:

8.1.12   Naknadna obdelava izpušnih plinov:

8.2   Izbira osnovnega motorja

8.2.1   Dizelski motorji

Za izbor osnovnega motorja iz družine se kot primarno merilo uporabi največja dobava goriva na gib pri navedeni vrtilni frekvenci pri največjem deklariranem navoru. Če dva ali več motorjev izpolnjujeta to primarno merilo, se osnovni motor izbere z uporabo sekundarnega merila, to je največje dobave goriva na gib pri nazivni vrtilni frekvenci. V določenih okoliščinah lahko homologacijski organ odloči, da je najslabši možni primer emisije za družino motorjev najbolje določiti s preskusom še enega motorja. Tako lahko homologacijski organ izbere še dodaten motor za preskus na podlagi značilnosti, ki kažejo, da bi lahko imel najvišjo raven emisije med motorji v tej družini.

Če imajo motorji znotraj družine še druge spremenljive značilnosti, za katere se lahko smatra, da vplivajo na emisije izpuha, jih je treba tudi prepoznati in upoštevati pri izbiri osnovnega motorja.

8.2.2   Plinski motorji

Primarno merilo za izbor osnovnega motorja iz družine je največja gibna prostornina. Če to primarno merilo izpolnjujeta dva ali več motorjev, se osnovni motor izbere z uporabo sekundarnih meril po naslednjem vrstnem redu:

V nekaterih okoliščinah lahko homologacijski organ odloči, da je najslabši možni primer emisije za družino motorjev najbolje določiti s preskusom še enega motorja. Tako lahko homologacijski organ izbere še dodaten motor za preskus na podlagi značilnosti, ki kažejo, da bi lahko imel najvišjo raven emisije med motorji v tej družini.

9.   SKLADNOST PROIZVODNJE

9.1   Treba je sprejeti ukrepe za zagotovitev skladnosti proizvodnje v skladu z določbami člena 10 Direktive 70/156/EGS. Skladnost proizvodnje se preverja na podlagi opisa v certifikatih o homologaciji iz Priloge VI k tej direktivi.

Če pristojni organi niso zadovoljni s proizvajalčevim postopkom preverjanja, veljata točki 2.4.2 in 2.4.3 Priloge X k Direktivi 70/156/EGS.

9.1.1   Če se merijo emisije onesnaževal in je bila homologacija motorja enkrat ali večkrat razširjena, se preskusi opravijo na motorju(-jih), opisanem(-ih) v opisni dokumentaciji za ustrezno razširitev.

9.1.1.1   Skladnost motorja, predloženega v preskus na onesnaževala:

Po predložitvi motorja pristojnim organom proizvajalec ne sme napraviti nobenih prilagoditev na izbranih motorjih.

9.1.1.1.1   Iz serije se naključno izberejo trije motorji. Na motorjih za preskušanje samo s preskusoma ESC in ELR ali samo s preskusom ETC za homologacijo v skladu z vrstico A v tabelah iz točke 6.2.1 se opravijo ustrezni preskusi za preverjanje skladnosti proizvodnje. Če se pristojni organ strinja, se na vseh drugih motorjih, homologiranih v skladu z vrsticami A, B1 ali B2 oziroma C v tabelah iz točke 6.2.1, za preverjanje skladnosti proizvodnje opravijo preskusi bodisi s cikli ESC in ELR bodisi s ciklom ETC. Mejne vrednosti so podane v točki 6.2.1 te priloge.

9.1.1.1.2   Preskusi se izvedejo v skladu z Dodatkom 1 k tej prilogi, kadar je pristojni organ zadovoljen s standardnim odstopanjem pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec, skladno s Prilogo X k Direktivi 70/156/EGS, ki se uporablja za motorna vozila in njihove priklopnike.

Kadar pristojni organ ni zadovoljen s standardnim odstopanjem pri proizvodnji, ki ga navede proizvajalec, skladno s Prilogo X k Direktivi 70/156/EGS, ki se uporablja za motorna vozila in njihove priklopnike, se preskusi izvedejo v skladu z Dodatkom 2 k tej prilogi.

Na zahtevo proizvajalca se preskusi lahko izvedejo v skladu z Dodatkom 3 k tej prilogi.

9.1.1.1.3   Na podlagi preskusa naključno izbranega motorja se šteje, da je proizvodna serija skladna, če je sprejeta pozitivna odločitev, da so emisije vseh onesnaževal ustrezne, ter da ni skladna, če je za eno od onesnaževal sprejeta odločitev o zavrnitvi skladno z uporabljenimi merili za preskus iz ustreznega dodatka.

Ko je za eno od onesnaževal sprejeta pozitivna odločitev o ustreznosti, te odločitve ne morejo spremeniti nobeni dodatni preskusi, ki se opravijo za odločanje o drugih onesnaževalih.

Če ni sprejeta pozitivna odločitev o ustreznosti za vsa onesnaževala in če za neko onesnaževalo ni sprejeta odločitev o zavrnitvi, se preskus opravi na drugem motorju (glej sliko 2).

Če ni sprejeta nobena odločitev, se lahko proizvajalec kadar koli odloči, da ustavi preskušanje. V tem primeru se zabeleži odločitev o zavrnitvi.

9.1.1.2   Preskusi se morajo izvajati na novo izdelanih motorjih. Motorji na plinasto gorivo se utečejo po postopku, opredeljenem v točki 3 Dodatka 2 k Prilogi III.

9.1.1.2.1   Vendar se na zahtevo proizvajalca preskusi lahko opravijo tudi na dizelskih ali plinskih motorjih, ki so se utekali daljše obdobje, kot je navedeno v točki 9.1.1.2, vendar največ do 100 ur. V tem primeru mora postopek utekanja motorja opraviti proizvajalec, ki se obveže, da na teh motorjih ne bo napravil nobenih prilagoditev.

9.1.1.2.2   Kadar želi proizvajalec opraviti postopek utekanja skladno s točko 9.1.1.2.1, se le-ta lahko opravi:

Naslednji motorji, ki se preskusijo, se ne utekajo, ampak se njihove emisije pri nič urah popravijo s koeficientom naraščanja emisij.

V tem primeru se upoštevajo naslednje vrednosti:

9.1.1.2.3   Pri dizelskih motorjih in motorjih, ki za gorivo uporabljajo LPG, se lahko vsi ti preskusi opravijo s komercialnim gorivom. Vendar pa se na zahtevo proizvajalca lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge IV. To pomeni, da se preskusi iz točke 4 te priloge pri vsakem plinskem motorju opravijo najmanj z dvema referenčnima gorivoma.

9.1.1.2.4   Pri motorjih, ki za gorivo uporabljajo NG, se lahko vsi ti preskusi opravijo s komercialnim gorivom, kakor sledi:

Vendar pa se na zahtevo proizvajalca lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge IV. To pomeni preskuse, kot so opisani v točki 4 te priloge.

9.1.1.2.5   V primeru spora zaradi neustreznosti motorjev na plinasto gorivo, kadar uporabljajo komercialno gorivo, se preskusi izvedejo z referenčnim gorivom, na katerega je bil preskušen osnovni motor, ali z možnim dodatnim gorivom 3 iz točk 4.1.3.1 in 4.2.1.1, na katero je bil morda preskušen osnovni motor. V tem primeru se rezultat pretvori z izračunom z uporabo ustreznih faktorjev „r“, „ra“ ali „rb“, kot je opisano v točkah 4.1.4, 4.1.5.1 in 4.2.1.2. Če so r, ra ali rb manjši od ena, ni korekcije. Izmerjeni rezultati in izračunani rezultati morajo pokazati, da motor ustreza mejnim vrednostim z vsemi ustreznimi gorivi (gorivi 1, 2 in, če je ustrezno, gorivo 3 za motorje na zemeljski plin ter gorivi A in B za motorje na LPG).

9.1.1.2.6   Preskusi skladnosti proizvodnje za motor na plinasto gorivo, ki je predviden za delovanje na eno samo, specifično sestavo goriva, se izvedejo na gorivu, za katerega je motor kalibriran.

(1)  UL L 76, 6.4.1970, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Komisije 2003/76/ES (UL L 206, 15.8.2003, str. 29).

(2)  UL L 375, 31.12.1980, str. 46. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Komisije 1999/99/ES (UL L 334, 28.12.1999, str. 32).

(3)  UL L 42, 23.2.1970, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Komisije 2004/104/ES (UL L 337, 13.11.2004, str. 13).

(4)  1 = Nemčija, 2 = Francija, 3 = Italija, 4 = Nizozemska, 5 = Švedska, 6 = Belgija, 7 = Madžarska, 8 = Češka republika, 9 = Španija, 11 = Združeno kraljestvo, 12 = Avstrija, 13 = Luksemburg, 17 = Finska, 18 = Danska, 20 = Poljska, 21 = Portugalska, 23 = Grčija, 24 = Irska, 26 = Slovenija, 27 = Slovaška, 29 = Estonija, 32 = Latvija, 36 = Litva, 49 = Ciper, 50 = Malta.

(5)  Za motorje z gibno prostornino, manjšo od 0,75 dm3 na valj, in nazivno vrtilno frekvenco nad 3 000 min-1.

(6)  Samo za motorje na zemeljski plin.

(7)  Se ne uporablja za motorje na plinasto gorivo na stopnji A ter stopnjah B1 in B2.

(8)  Za motorje z gibno prostornino, manjšo od 0,75 dm3 na valj, in nazivno vrtilno frekvenco nad 3 000 min-1.

Dodatek 1

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE JE STANDARDNO ODSTOPANJE ZADOVOLJIVO

1.	Ta dodatek opisuje postopek, ki se uporablja za preverjanje skladnosti proizvodnje glede emisij onesnaževal, če je standardno odstopanje proizvodnje proizvajalca zadovoljivo.

2.

Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja zastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa serije, kadar je 40 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %), verjetnost, da bo serija sprejeta, kadar je 65 % motorjev neustrezne kakovosti, pa 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.

Za vsako onesnaževalo, navedeno v točki 6.2.1 Priloge I (glej sliko 2), se uporabi naslednji postopek:   Velja:   L = naravni logaritem mejne vrednosti onesnaževala; χi = naravni logaritem meritve za i-ti motor iz vzorca; s = ocena standardnega odstopanja pri proizvodnji (po izračunu naravnega logaritma meritev); n = številka trenutnega vzorca.

4.	Za vsak vzorec se izračuna vsota standardnih odstopanj od dovoljene meje po naslednji formuli:

5.

Potem velja: — če je statistični rezultat preskusa večji od vrednosti za odločitev o sprejemu za dano velikost vzorca iz tabele 3, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o sprejemu, — če je statistični rezultat preskusa manjši od vrednosti za odločitev o zavrnitvi za dano velikost vzorca iz tabele 3, se za tako onesnaževalo sprejme odločitev o zavrnitvi, — v drugih primerih se preskusi dodaten motor v skladu s točko 9.1.1.1 Priloge I in postopek izračuna se uporabi za vzorec, povečan za še eno enoto.

Tabela 3

Vrednosti za odločitve o sprejemu in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 1

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)	Vrednost za odločitev o sprejemu An	Vrednost za odločitev o zavrnitvi Bn
3	3,327	– 4,724
4	3,261	– 4,790
5	3,195	– 4,856
6	3,129	– 4,922
7	3,063	– 4,988
8	2,997	– 5,054
9	2,931	– 5,120
10	2,865	– 5,185
11	2,799	– 5,251
12	2,733	– 5,317
13	2,667	– 5,383
14	2,601	– 5,449
15	2,535	– 5,515
16	2,469	– 5,581
17	2,403	– 5,647
18	2,337	– 5,713
19	2,271	– 5,779
20	2,205	– 5,845
21	2,139	– 5,911
22	2,073	– 5,977
23	2,007	– 6,043
24	1,941	– 6,109
25	1,875	– 6,175
26	1,809	– 6,241
27	1,743	– 6,307
28	1,677	– 6,373
29	1,611	– 6,439
30	1,545	– 6,505
31	1,479	– 6,571
32	– 2,112	– 2,112

Dodatek 2

POSTOPEK ZA PRESKUŠANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE, ČE JE STANDARDNO ODSTOPANJE NEZADOVOLJIVO ALI PODATEK NI NA VOLJO

1.	Ta dodatek opisuje postopek, ki se uporablja za preverjanje skladnosti proizvodnje glede emisij onesnaževal, kadar standardno odstopanje proizvodnje proizvajalca bodisi ni zadovoljivo bodisi podatek ni na voljo.

2.

Pri najmanjši velikosti vzorca treh motorjev je postopek vzorčenja zastavljen tako, da je verjetnost uspešno opravljenega preskusa serije, kadar je 40 % motorjev neustrezne kakovosti, 0,95 (tveganje proizvajalca = 5 %), verjetnost, da bo serija sprejeta, kadar je 65 % motorjev neustrezne kakovosti, pa 0,10 (tveganje potrošnika = 10 %).

3.

Šteje se, da imajo vrednosti onesnaževal iz točke 6.2.1 Priloge I normalno logaritemsko porazdelitev in da jih je treba pretvoriti z izračunom njihovega naravnega logaritma. Vzemimo, da m0 in m označujeta najmanjšo in največjo velikost vzorca (m0 = 3 in m = 32) in da n označuje tekočo številko vzorca.

4.	Če so naravni logaritmi vrednosti, izmerjenih v seriji, χ1, χ2,… χi in če je L naravni logaritem mejne vrednosti onesnaževala, potem velja: in

5.

Tabela 4 prikazuje vrednosti, pri katerih se glede na tekočo številko vzorca sprejme odločitev o sprejemu (An) oziroma zavrnitvi (Bn). Statistični rezultat preskusa je razmerje: in se uporabi za ugotavljanje, ali se serija sprejme ali zavrne takole: Za m0 ≤ n < m: — serija se sprejme, če je , — serija se zavrne, če je , — če je , se opravi še ena meritev.

6.	Opombe Za izračun zaporednih vrednosti statistike preskusa se uporabijo naslednje rekurzivne formule:

Tabela 4

Vrednosti za odločitve o sprejemu in zavrnitvi v načrtu vzorčenja iz Dodatka 2

Najmanjša velikost vzorca: 3

Skupno število preskušenih motorjev (velikost vzorca)	Vrednost za odločitev o sprejemu An	Vrednost za odločitev o zavrnitvi Bn
3	- 0,80381	16,64743
4	- 0,76339	7,68627
5	- 0,72982	4,67136
6	- 0,69962	3,25573
7	- 0,67129	2,45431
8	- 0,64406	1,94369
9	- 0,61750	1,59105
10	- 0,59135	1,33295
11	- 0,56542	1,13566
12	- 0,53960	0,97970
13	- 0,51379	0,85307
14	- 0,48791	0,74801
15	- 0,46191	0,65928
16	- 0,43573	0,58321
17	- 0,40933	0,51718
18	- 0,38266	0,45922
19	- 0,35570	0,40788
20	- 0,32840	0,36203
21	- 0,30072	0,32078
22	- 0,27263	0,28343
23	- 0,24410	0,24943
24	- 0,21509	0,21831
25	- 0,18557	0,18970
26	- 0,15550	0,16328
27	- 0,12483	0,13880
28	- 0,09354	0,11603
29	- 0,06159	0,09480
30	- 0,02892	0,07493
31	- 0,00449	0,05629
32	- 0,03876	0,03876

PRILOGA II

(1)  Neustrezno prečrtajte.

PRILOGA III

POSTOPEK PRESKUSA

1.   UVOD

1.3   Princip merjenja

Emisije iz izpuha motorja, ki se merijo, obsegajo plinaste sestavine (ogljikov monoksid, skupne ogljikovodike za dizelske motorje samo pri preskusu ESC; ne-metanske ogljikovodike za dizelske in plinske motorje samo pri preskusu ETC; metan za plinske motorje samo pri preskusu ETC ter dušikove okside), delce (samo dizelski motorji) in dimljenje (dizelski motorji samo pri preskusu ELR). Poleg tega se ogljikov dioksid pogosto uporablja kot sledilni plin za ugotavljanje razmerja redčenja v sistemih redčenja z delnim in celotnim tokom. V skladu z dobro inženirsko prakso je priporočljivo splošno merjenje ogljikovega dioksida, saj je to odličen način za odkrivanje težav pri merjenju med potekom preskusa.

1.3.1   Preskus ESC

Na motorju, ki se pred preskusom ogreje na delovno temperaturo, se v predpisanem zaporedju z odvzemanjem vzorca nerazredčenih izpušnih plinov neprekinjeno merijo količine emisij gornjih izpušnih plinov. Preskusni cikel obsega več različnih faz vrtilnih frekvenc in moči v tipičnem delovnem območju dizelskih motorjev. V vsaki fazi se izmeri koncentracija vsakega plinastega onesnaževala, pretok izpušnih plinov in izhodna moč, izmerjene vrednosti pa se ovrednotijo (utežijo). Vzorec delcev se razredči s kondicioniranim okoliškim zrakom. Za celoten preskusni postopek se vzame en sam vzorec, ki se nabere na ustreznih filtrih. Za vsako onesnaževalo se izračuna emisija v gramih na kilovatno uro, skladno z opisom v Dodatku 1 k tej prilogi. Poleg tega se v upravljanem območju na treh preskusnih točkah, ki jih izbere tehnična služba (1), izmerijo NOx, izmerjene vrednosti pa se primerjajo z vrednostmi, izračunanimi iz tistih faz preskusnega cikla, ki zajemajo izbrane preskusne točke. S kontrolnim preverjanjem NOx se zagotovi učinkovitost nadzora nad emisijami motorja v njegovem tipičnem delovnem območju.

1.3.2   Preskus ELR

Med predpisanim preskusom odzivnosti na obremenitev se z merilnikom motnosti meri dimljenje ogretega motorja. Preskus sestoji iz obremenjevanja motorja pri konstantni vrtilni frekvenci pri obremenitvi 10 % do 100 % pri treh različnih vrtilnih frekvencah. Dodatno se izvede še četrta stopnja obremenitve, ki jo izbere tehnična služba (1), dobljena vrednost pa se primerja z vrednostmi prejšnjih stopenj obremenitve. Največja vrednost dimljenja se ugotovi z uporabo algoritma za izračun povprečja, skladno z opisom v Dodatku 1 k tej prilogi.

1.3.3   Preskus ETC

Med predpisanim prehodnim ciklom motorja, ogretega na delovno temperaturo, ki temelji na cestno-specifičnih vzorcih vožnje za težke motorje, vgrajene v tovornjake in avtobuse, se po redčenju izpušnih plinov s kondicioniranim okoliškim zrakom merijo zgoraj navedena onesnaževala. Z uporabo povratnih signalov dinamometra o navoru in vrtilni frekvenci se integrira moč glede na čas cikla, rezultat pa je delo, ki ga opravi motor v tem ciklu. Koncentracija NOx in HC za cikel se ugotovi z integriranjem signala analizatorja. Koncentracije CO, CO2, in NMHC se lahko ugotovijo z integriranjem signala analizatorja ali z vzorčenjem v vreče. Za delce se na ustreznih filtrih zbere sorazmeren vzorec. Ugotovi se stopnja pretoka razredčenih izpušnih plinov v ciklu za izračun vrednosti masnih emisij onesnaževal. Vrednosti masnih emisij se povežejo z delom motorja za izračun emisij v gramih na kilovatno uro za vsako onesnaževalo, skladno z opisom v Dodatku 2 k tej prilogi.

2.   PRESKUSNI POGOJI

2.1   Preskusni pogoji za motorje

2.1.1

Izmeri se absolutna temperatura (Ta) zraka motorja pri vstopu v motor, izražena v kelvinih, in suh atmosferski tlak (ps), izražen v kPa, ter določi parameter F, v skladu z naslednjimi določbami: (a) za dizelske motorje:   Motorji, polnjeni pri tlaku okolice, in mehansko tlačno polnjeni motorji:   Tlačno polnjeni motorji s turbopuhalom na izpušne pline, s hlajenjem polnilnega zraka ali brez njega: (b) za plinske motorje:

2.1.2   Veljavnost preskusa

Za priznanje veljavnosti preskusa je parameter F:

2.2   Motorji s hlajenjem polnilnega (stisnjenega) zraka

Temperatura polnilnega zraka se zabeleži in mora biti, pri vrtilni frekvenci ob največji deklarirani moči in polni obremenitvi, v območju ± 5 K od najvišje temperature polnilnega zraka, opredeljene v točki 1.16.3 Dodatka 1 k Prilogi II. Temperatura hladilnega sredstva naj bo najmanj 293 K (20 °C).

Če se uporabi sistem, ki je del preskuševališča, ali zunanje puhalo, mora biti temperatura polnilnega zraka pri vrtilni frekvenci ob največji deklarirani moči in polni obremenitvi v območju ± 5 K od najvišje temperature polnilnega zraka, opredeljene v točki 1.16.3 Dodatka 1 k Prilogi II. Nastavitev hladilnika polnilnega zraka mora izpolnjevati gornje pogoje med celotnim preskusnim ciklom.

2.3   Sesalni sistem

Uporabi se tak sesalni sistem za dovajanje zraka v motor, katerega sesalni upor je v območju ± 100 Pa zgornje meje pri delovanju motorja pri vrtilni frekvenci pri največji deklarirani moči ter polni obremenitvi.

2.4   Izpušni sistem motorja

Uporabi se tak izpušni sistem, katerega protitlak je v območju ± 1 000 Pa zgornje meje za motor, ki deluje pri vrtilni frekvenci pri največji deklarirani moči in pri polni obremenitvi ter ima prostornino v območju ± 40 % tiste, ki jo navede proizvajalec. Lahko se uporabi sistem, ki je del preskuševališča, če predstavlja dejanske pogoje delovanja motorja. Izpušni sistem mora biti v skladu z zahtevami za vzorčenje izpušnih plinov, skladno s točko 3.4 Dodatka 4 k Prilogi III ter točko 2.2.1, EP in točko 2.3.1, EP Priloge V.

Če je motor opremljen z napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov, mora imeti izpušna cev enak premer, kot se dejansko uporablja na motorju, še najmanj 4 premere cevi v smeri proti toku od začetka razširjenega dela, ki vsebuje napravo za naknadno obdelavo. Razdalja od prirobnice izpušnega kolektorja ali izstopa iz turbopuhala do naprave za naknadno obdelavo izpušnih plinov mora biti enaka kot pri konfiguraciji vozila ali v okviru proizvajalčevih tehničnih zahtev glede razdalje. Protitlak v izpušnem sistemu oziroma njegova omejitev naj sledi istim merilom kot zgoraj in je lahko nastavljiv z ventilom. Posoda za naknadno obdelavo se lahko med navideznimi preskusi in med ugotavljanjem karakterističnega diagrama motorja odstrani in zamenja z enakovredno posodo s katalitično neaktivno podlago.

2.5.   Hladilni sistem

Uporabi se hladilni sistem z zadostno zmogljivostjo, da ohranja motor na normalni delovni temperaturi, ki jo predpiše proizvajalec.

2.6   Mazalno olje

Tehnični podatki o uporabljenem mazalnem olju se zabeležijo in predstavijo skupaj z rezultati preskusa, kakor je opredeljeno v točki 7.1 Dodatka k 1 Prilogi II.

2.7   Gorivo

Uporabi se referenčno gorivo, opredeljeno v Prilogi IV.

Temperaturo goriva in merilno točko opredeli proizvajalec v mejah iz točke 1.16.5 Dodatka 1 k Prilogi II. Temperatura goriva ne sme biti nižja od 306 K (33 °C). Če temperatura ni opredeljena, naj bo ob vstopu v napajanje z gorivom 311 K ± 5 K (38 ± 5 °C).

Za motorje, ki za gorivo uporabljajo NG ali LPG, naj bosta temperatura goriva in merilna točka v mejah, navedenih v točki 1.16.5 Dodatka 1 k Prilogi II oziroma v točki 1.16.5 Dodatka 3 k Prilogi II, če motor ni osnovni motor.

2.8   Preskušanje sistemov za naknadno obdelavo izpušnih plinov

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, morajo biti emisije, izmerjene v preskusnem(-ih) ciklu(-ih), reprezentativne za emisije med uporabo. Če tega ni mogoče doseči z enim samim preskusnim ciklom (npr. za filtre za delce s periodično regeneracijo), se izvede več preskusnih ciklov, izračuna se povprečna vrednost rezultatov in/ali se ti ovrednotijo (utežijo). O točnem postopku se dogovorita proizvajalec motorja in tehnična služba na podlagi dobre inženirske presoje.

(1)  Preskusne točke se izberejo z uporabo odobrenih statističnih metod za naključno izbiranje.

Dodatek 1

PRESKUSNA CIKLA ESC IN ELR

1.   NASTAVITVE MOTORJA IN DINAMOMETRA

1.1   Določanje vrtilnih frekvenc motorja A, B in C

Proizvajalec deklarira vrtljaje motorja A, B in C skladno z naslednjimi določbami:

Visoka vrtilna frekvenca nhi se določa z izračunom 70 % največje deklarirane izhodne moči P(n), kakor je opredeljeno v točki 8.2 Dodatka 1 k Prilogi II. Najvišja vrtilna frekvenca motorja za to vrednost izhodne moči je na krivulji moči označeno z nhi.

Nizka vrtilna frekvenca nhi se določa z izračunom 50 % največje deklarirane izhodne moči P(n), kakor je opredeljeno v točki 8.2 Dodatka 1 k Prilogi II. Najnižja vrtilna frekvenca motorja za to vrednost izhodne moči je na krivulji moči označeno z nlo.

Vrtilne frekvence motorja A, B in C se izračunajo takole:

Vrtilne frekvence A, B in C se lahko preverijo po kateri koli od naslednjih metod:

(a)	Za točno opredelitev nhi in nlo se med homologacijo moči motorja izmerijo dodatne preskusne točke v skladu z Direktivo 80/1269/EGS. Največja moč, nhi in nlo se razberejo s krivulje moči, vrtilne frekvence motorja A, B in C pa se izračunajo skladno z gornjimi določbami.

(b)

Karakteristični diagram motorja se izriše po krivulji pri polni obremenitvi, od največje vrtilne frekvence brez obremenitve do vrtilne frekvence v prostem teku, z uporabo najmanj 5 merilnih točk v presledkih 1 000 vrt/min ter merilnih točk v območju ± 50 vrt./min pri največji deklarirani moči. Največja moč, nhi in nlo se razberejo s te krivulje karakterističnega diagrama, vrtljaji motorja A, B in C pa se izračunajo skladno z gornjimi določbami.

Če so izmerjene vrtilne frekvence motorja A, B in C v mejah ± 3 % vrtilnih frekvenc motorja, kot jih je deklariral proizvajalec, se za preskus emisij uporabijo deklarirane vrtilne frekvence. Če je za katero koli vrtilno frekvenco prekoračeno dovoljeno odstopanje, se za preskus emisij uporabijo izmerjene vrtilne frekvence.

1.2   Določanje nastavitev dinamometra

S preskusi se določi krivulja navora pri polni obremenitvi, na podlagi katere se izračunajo vrednosti navora za navedene faze preskušanja pri dejanskih pogojih, kakor je opredeljeno v točki 8.2 Dodatka 1 k Prilogi II. Če je ustrezno, se pri tem upošteva moč, ki jo absorbira oprema, ki jo poganja motor. Nastavitev dinamometra za posamezno fazo preskušanja se izračuna po naslednji formuli:

, če je preskus opravljen v neto pogojih

, če preskus ni opravljen v neto pogojih

kjer je:

s	=	nastavitev dinamometra, v kW
P(n)	=	izhodna moč motorja, kakor je opredeljena v točki 8.2 Dodatka 1 k Prilogi II, v kW
L	=	odstotek obremenitve, kakor je opredeljeno v točki 2.7.1, v %
P(a)	=	moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se namesti, kakor je opredeljeno v točki 6.1 Dodatka 1 k Prilogi II
P(b)	=	moč, ki jo absorbira dodatna oprema, ki se odstrani, kakor je opredeljeno v točki 6.2 Dodatka 1 k Prilogi II

2.   POTEK PRESKUSA ESC

Na zahtevo proizvajalca se lahko pred ciklom merjenja izvede navidezni preskus za kondicioniranje motorja in izpušnega sistema.

2.1   Priprava filtrov za vzorčenje

Najmanj eno uro pred preskusom se vsak filter (par filtrov) položi v zaprto, vendar nezatesnjeno petrijevko in postavi v tehtalno komoro, da se stabilizira. Po končanem času stabilizacije se vsak filter (par filtrov) stehta in zabeleži se tara teža. Filter (par filtrov) se nato shrani v zaprto petrijevko ali v zatesnjeno posodo za filtre, dokler ni potreben za preskušanje. Če se filter (par filtrov) ne uporabi v osmih urah po odstranitvi iz tehtalne komore, ga je treba pred uporabo znova kondicionirati in stehtati.

2.2   Namestitev merilne opreme

Merila in sonde za odvzem vzorcev se namestijo v skladu z zahtevami. Kadar se za redčenje izpušnih plinov uporablja sistem redčenja s celotnim tokom, se na sistem priključi zadnji (izstopni) del izpušne cevi.

2.3   Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor se zaženeta in ogrevata, dokler niso vse temperature in tlaki stabilizirani pri največji moči skladno s priporočilom proizvajalca in dobro inženirsko prakso.

2.4   Zagon sistema za vzorčenje delcev

Sistem za vzorčenje delcev se zažene in poteka na obvodu. Količina delcev v zraku za redčenje se lahko opredeli s pošiljanjem zraka za redčenje skozi filtre za delce. Če se uporablja filtriran zrak za redčenje, se lahko opravi ena meritev pred preskusom ali po njem. Če zrak za redčenje ni filtriran, se lahko opravita meritvi na začetku in na koncu cikla ter izračuna povprečje vrednosti.

2.5   Nastavitev razmerja redčenja

Zrak za redčenje se nastavi tako, da temperatura razredčenih izpušnih plinov, izmerjena tik pred primarnim filtrom, v nobeni fazi ne presega 325 K (52 °C). Razmerje redčenja (q) ne sme biti manjše od 4.

Pri sistemih, ki za nadzor razmerja redčenja uporabljajo merjenje koncentracije CO2 ali NOx, je treba vsebnost CO2 ali NOx v zraku za redčenje izmeriti na začetku in na koncu vsakega preskusa. Meritve koncentracije ozadja CO2 ali NOx v zraku za redčenje pred preskusom in po njem morajo biti v medsebojnem odnosu 100 ppm oziroma 5 ppm.

2.6   Preverjanje analizatorjev

Analizatorji emisij se nastavijo na ničlo in kalibrirajo.

2.7   Preskusni cikel

2.7.1   Pri preskusu motorja na dinamometru se upošteva naslednji delovni cikel, ki ga sestavlja 13 faz:

Faza št.	Vrtilna frekvenca motorja	Odstotek obremenitve	Utežni faktor	Trajanje faze
1	prosti tek	—	0,15	4 minute
2	A	100	0,08	2 minuti
3	B	50	0,10	2 minuti
4	B	75	0,10	2 minuti
5	A	50	0,05	2 minuti
6	A	75	0,05	2 minuti
7	A	25	0,05	2 minuti
8	B	100	0,09	2 minuti
9	B	25	0,10	2 minuti
10	C	100	0,08	2 minuti
11	C	25	0,05	2 minuti
12	C	75	0,05	2 minuti
13	C	50	0,05	2 minuti

2.7.2   Zaporedje preskusov

Sproži se zaporedje preskusov. Preskus se izvede po vrstnem redu številk faz iz točke 2.7.1.

V vsaki fazi deluje motor predpisani čas, s tem da se celotna sprememba vrtilne frekvence motorja in obremenitve izvede v prvih 20 sekundah. Predpisana vrtilna frekvenca se vzdržuje v območju ± 50 vrt./min, predpisani navor pa v območju ± 2 % največjega navora pri preskusni vrtilni frekvenci.

Na zahtevo proizvajalca se lahko zaporedje preskusov ponovi tolikokrat, kot je potrebno, da se nabere večja masa delcev na filtru. Proizvajalec mora predložiti podroben opis postopkov ovrednotenja podatkov in izračunavanja. Plinaste emisije se ugotavljajo samo v prvem ciklu.

2.7.3   Odziv analizatorja

Izstopni podatki iz analizatorjev se zapisujejo na tračnem zapisovalniku ali pa merijo z enakovrednim sistemom za zbiranje podatkov, pri čemer izpušni plini med preskusnim ciklom stalno tečejo skozi analizatorje.

2.7.4   Vzorčenje delcev

Za celotni postopek preskušanja se uporabi en par filtrov (primarni in dodatni filter, glej Dodatek 4 k Prilogi III). Pri jemanju vzorca, sorazmernega masnemu pretoku izpušnih plinov v posamezni fazi cikla, se upoštevajo utežni (vplivni) faktorji za posamezno fazo, ki so opredeljeni v postopku preskusnega cikla. To se lahko doseže z ustreznim prilagajanjem pretoka vzorca, časa vzorčenja in/ali razmerja redčenja, tako da je izpolnjeno merilo za učinkovite utežne faktorje iz točke 5.6.

Čas vzorčenja v posamezni fazi mora biti najmanj 4 sekunde na utežni faktor 0,01. Vzorčenje se mora izvajati čim bolj na koncu vsake faze. Vzorčenje delcev se ne sme končati prej kot 5 sekund pred koncem posamezne faze.

2.7.5   Stanja motorja

Za vsako fazo se zapiše vrtilna frekvenca in obremenitev motorja, temperatura in podtlak polnilnega zraka, temperatura in protitlak izpušnih plinov, pretok goriva in pretok zraka oziroma izpušnih plinov, temperatura polnilnega zraka, temperatura goriva in vlažnost, s tem da morajo biti med vzorčenjem delcev, vsekakor pa zadnjo minuto v vsaki fazi, izpolnjene zahteve glede vrtilne frekvence in obremenitve (glej točko 2.7.2).

Zapišejo se tudi vsi morebitni dodatni podatki, potrebni za izračun (glej točki 4 in 5).

2.7.6   Preverjanje NOx v upravljanem območju

Preverjanje NOx v upravljanem območju se izvede neposredno po koncu faze 13.

Pred začetkom meritev se motor za tri minute kondicionira v 13. fazi. Meritve se v upravljanem območju opravijo na različnih mestih, ki jih izbere tehnična služba (1). Posamezna meritev traja 2 minuti.

Postopek merjenja je enak merjenju NOx v 13-faznem ciklu, izvaja pa se v skladu s točkami 2.7.3, 2.7.5 in 4.1 te priloge ter točko 3 Dodatka 4 k Prilogi III.

Izračun se izvede v skladu s točko 4.

2.7.7   Ponovno preverjanje analizatorjev

Po preskusu emisij se za ponovno preverjanje uporabi ničelni plin in enak kalibrirni plin. Velja, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med rezultati predhodnega in naknadnega preskusa manj kot 2 % vrednosti kalibrirnega plina.

3.   POTEK PRESKUSA ELR

3.1   Namestitev merilne opreme

Merilnik motnosti in sonde za vzorčenje, če je ustrezno, se namestijo za izpušnim glušnikom oziroma za napravo za naknadno obdelavo izpušnih plinov, če je nameščena, skladno s splošnimi postopki za montažo, ki jih navede proizvajalec instrumenta. Poleg tega se po potrebi upoštevajo zahteve iz točke 10 standarda ISO DIS 11614.

Pred kakršno koli kontrolo ničle in obsega skale se merilnik motnosti ogreje in stabilizira skladno s priporočili proizvajalca instrumenta. Če je merilnik motnosti opremljen s sistemom za splakovanje z zrakom za preprečevanje nanašanja saj na optiko merila, mora biti tudi ta sistem vklopljen in nastavljen skladno s priporočili proizvajalca.

3.2   Preverjanje merilnika motnosti

Opravijo se pregledi ničle in obsega skale v načinu prikazovanja motnosti, saj ima skala motnosti dve jasno opredeljivi kalibracijski točki, in sicer motnost 0 % in motnost 100 %. Ko se merilnik vrne v stanje za preskušanje v načinu prikazovanja absorpcijskega koeficienta, se koeficient absorpcije svetlobe nato pravilno izračuna na podlagi izmerjene motnosti in LA, kot jo navede proizvajalec merilnika motnosti.

Brez blokade svetlobnega žarka merilnika motnosti se prikaz naravna na motnost 0,0 % ± 1,0 %. S preprečitvijo svetlobi, da doseže sprejemnik, pa se prikaz naravna na motnost 100,0 % ± 1,0 %.

3.3   Preskusni cikel

3.3.1   Kondicioniranje motorja

Motor in sistem se ogrevata pri največji moči, da se parametri motorja stabilizirajo skladno s priporočilom proizvajalca. Faza predkondicioniranja mora tudi preprečiti, da bi obloge v izpušnem sistemu, ki so ostale tam od prejšnjega preskusa, vplivale na dejansko meritev.

Ko je motor stabiliziran, se v času 20 ± 2 s po fazi kondicioniranja zažene cikel. Na zahtevo proizvajalca se za dodatno kondicioniranje lahko izvede navidezni preskus pred ciklom merjenja.

3.3.2   Zaporedje preskusov

Preskus sestavlja zaporedje treh faz obremenitve pri vsaki od treh skupin vrtilnih frekvenc, A (cikel 1), B (cikel 2) in C (cikel 3), ki se opredelijo skladno s točko 1.1 Priloge III, temu pa sledi cikel 4 pri vrtilni frekvenci v upravljanem območju in obremenitvi med 10 % in 100 %, ki jih izbere tehnična služba (2). Pri delovanju dinamometra na preskušanem motorju je treba upoštevati zaporedje na sliki 3.

(a)	Motor naj 20 ± 2 s deluje pri vrtilni frekvenci A in 10-odstotni obremenitvi. Predpisana vrtilna frekvenca se vzdržuje v območju ± 20 vrt./min, predpisani navor pa v območju ± 2 % največjega navora pri preskusni vrtilni frekvenci.

(b)

Na koncu prejšnjega segmenta se ročica za upravljanje vrtilčne frekvence hitro prestavi v široko odprt položaj in se v njem obdrži 10 ± 1 s. Za ohranjanje vrtilne frekvence motorja v območju ± 150 vrt./min prve 3 s in v območju ± 20 vrt./min v preostalem času segmenta se motor ustrezno obremeni z dinamometrom.

(c)	Zaporedje, opisano pod (a) in (b), se dvakrat ponovi.

(d)	Na koncu tretje faze obremenitve se motor za 20 ± 2 s naravna na vrtilno frekvenco B in 10-odstotno obremenitev.

(e)	Med delovanjem motorja pri vrtljajih B se izvede zaporedje (a) do (c).

(f)	Na koncu tretje faze obremenitve se motor za 20 ± 2 s naravna na vrtilno frekvenco C in 10-odstotno obremenitev.

(g)	Med delovanjem motorja pri vrtljajih C se izvede zaporedje (a) do (c).

(h)	Na koncu tretje faze obremenitve se motor za 20 ± 2 s naravna na izbrano vrtilno frekvenco in katero koli obremenitev, večjo od 10 odstotkov.

(i)	Med delovanjem motorja pri izbrani vrtilni frekvenci se izvede zaporedje (a) do (c).

3.4   Validacija cikla

Relativna standardna odstopanja srednjih stopenj dimljenja pri vsaki preskusni vrtilni frekvenci (SVA, SVB, SVC, izračunano skladno s točko 6.3.3 tega dodatka iz treh zaporednih faz obremenitve pri vsaki preskusni vrtilni frekvenci) morajo biti manjša od 15 % od srednje vrednosti, oziroma 10 % od mejne vrednosti iz tabele 1 v Prilogi I, in sicer od vrednosti, ki je večja. Če je razlika večja, se zaporedje ponavlja, dokler meril validacije ne izpolnjujejo 3 zaporedne faze obremenitve.

3.5   Ponovno preverjanje merilnika motnosti

Premik ničlišča merilnika motnosti po preskusu ne sme presegati ± 5,0 % mejne vrednosti iz tabele 1 v Prilogi I.

4.   IZRAČUN PLINASTIH EMISIJ

4.1   Ovrednotenje podatkov

Plinaste emisije se ovrednotijo tako, da se izračuna povprečje zapisov na traku zadnjih 30 sekund vsake faze, iz povprečnih zapisov na traku in ustreznih podatkov kalibracije pa se ugotovijo povprečne koncentracije (conc) HC, CO in NOx med posamezno fazo. Uporabi se lahko tudi drugačna vrsta zapisa, če zagotavlja enakovredno pridobivanje podatkov.

Pri preverjanju NOx v upravljanem območju veljajo zgornje zahteve samo za NOx.

Pretok izpušnih plinov GEXHV ali pretok razredčenih plinov GTOTW, če se izbere za uporabo, se ugotovi skladno s točko 2.3 Dodatka 4 k Prilogi III.

4.2   Korekcija iz suhega v vlažno stanje

Če koncentracija ni že izmerjena na vlažni osnovi, se pretvori na vlažno osnovo po naslednjih formulah.

Za nerazredčene izpušne pline:

in,

Za razredčene izpušne pline:

ali,

Za zrak za redčenje	Za polnilni zrak (če se razlikuje od zraka za redčenje)

kjer je:

Ha, Hd	=	g vode na kg suhega zraka
Rd, Ra	=	relativna vlaga zraka za redčenje oz. polnilnega zraka, v %
pd, pa	=	tlak nasičene pare zraka za redčenje oz. polnilnega zraka, v kPa
pB	=	skupni zračni tlak, v kPa

4.3   Korekcija NOx na vlažnost in temperaturo

Ker je emisija NOx odvisna od pogojev okoliškega zraka, se koncentracija NOx korigira na temperaturo in vlažnost okoliškega zraka s faktorji, podanimi v naslednjih formulah:

kjer je:

A	=	0,309 GFUEL/GAIRD - 0,0266
B	=	- 0,209 GFUEL/GAIRD + 0,00954
Ta	=	temperatura zraka v K
Ha	=	vlaga polnilnega zraka, v g vode na kg suhega zraka
Ha	=

kjer je:

Ra	=	relativna vlaga polnilnega zraka, v %
pa	=	tlak nasičene pare polnilnega zraka, v kPa
pB	=	skupni zračni tlak, v kPa

4.4   Izračun masnih pretokov emisij

Masni pretoki emisij (g/h) za posamezno fazo se ob predpostavki, da je gostota izpušnih plinov 1,293 kg/m3 pri 273 K (0 °C) in 101,3 kPa, izračunajo takole:

kjer so NOx conc, COconc, HCconc  (3) povprečne koncentracije (ppm) v nerazredčenih izpušnih plinih, kakor je opredeljeno v oddelku 4.1.

Če se, po izbiri, plinaste emisije ugotavljajo s sistemom redčenja s celotnim tokom, se uporabijo naslednje formule:

kjer so NOx conc, COconc, HCconc  (3) povprečne koncentracije, korigirane glede na ozadje (ppm) v razredčenih izpušnih plinih posamezne faze, kakor je opredeljeno v točki 4.3.1.1 Dodatka 2 k Prilogi III.

4.5   Izračun specifičnih emisij

Emisije (g/kWh) se za vse posamične sestavine izračunajo takole:

Vplivni (utežni) faktorji (WF), uporabljeni v zgornjem izračunu, so iz točke 2.7.1.

4.6   Izračun vrednosti upravljanega območja

Za vse tri kontrolne točke, izbrane v skladu s točko 2.7.6, se emisija NOx izmeri in izračuna skladno s točko 4.6.1 ter tudi ugotovi z interpolacijo iz tistih faz preskusnega cikla, ki so najbliže ustrezni kontrolni točki iz točke 4.6.2. Izmerjene vrednosti se nato primerjajo z interpoliranimi vrednostmi iz točke 4.6.3.

4.6.1   Izračun specifične emisije

Emisija NOx za vsako posamezno kontrolno točko (Z) se izračuna takole:

4.6.2   Ugotavljanje vrednosti emisije iz preskusnega cikla

Emisija NOx se za vsako kontrolno točko interpolira iz vseh štirih najbližjih faz preskusnega cikla, ki obdajajo izbrano kontrolno točko Z, kot je prikazano na sliki 4. Za te faze (R, S, T, U) se uporabijo naslednje opredelitve:

Vrtilna frekvenca (R)	=	Vrtilna frekvenca (T) = nRT
Vrtilna frekvenca (S)	=	Vrtilna frekvenca (U) = nSU
Odstotek obremenitve (R):	=	Odstotek obremenitve (S)
Odstotek obremenitve (T):	=	Odstotek obremenitve (U)

Emisija NOx izbrane kontrolne točke (Z) se izračuna takole:

in:

kjer je:

ER, ES, ET, EU	=	specifična emisija NOx v fazah, ki obdajajo določeno kontrolno točko, izračunana skladno s točko 4.6.1.
MR, MS, MT, MU	=	navor motorja v fazah, ki obdajajo določeno kontrolno točko

4.6.3   Primerjava emisijskih vrednosti NOx

Izmerjena specifična emisija NOx kontrolne točke Z (NOx,Z) se primerja z interpolirano vrednostjo (EZ) takole:

5.   IZRAČUN EMISIJE DELCEV

5.1   Ovrednotenje podatkov

Za ovrednotenje delcev se za vsako fazo zapiše skupna masa pretečenega vzorca (MSAM,i) skozi filtre.

Filtri se vrnejo v tehtalno komoro in kondicionirajo najmanj eno uro, vendar ne več kot 80 ur, in se nato stehtajo. Zapiše se bruto teža filtrov, tara teža (glej točko 1 tega dodatka) pa se odšteje. Masa delcev Mf je vsota mas delcev, zbranih na primarnih in sekundarnih filtrih.

Če je treba uporabiti korekcijo glede na ozadje, se zabeleži masa zraka za redčenje (MDIL) skozi filtre in masa delcev (Md). Če se izvede več meritev, se za vsako meritev izračuna količnik Md/MDIL in povprečje vrednosti.

5.2   Sistem redčenja z delnim tokom

Končni rezultati emisij delcev za poročilo o preskusu se ugotovijo na naslednji način. Glede na to, da je mogoče uporabiti različne vrste krmiljenja stopnje redčenja, se uporabljajo različne metode za izračun GEDFW. Vsi izračuni naj temeljijo na povprečnih vrednostih posameznih faz med vzorčenjem.

5.2.1   Izokinetični sistemi:

kjer r ustreza razmerju med presekoma izokinetične sonde in izpušne cevi:

5.2.2   Sistemi z merjenjem koncentracije CO2 ali NOx

kjer je:

concE	=	vlažna koncentracija sledilnega plina v nerazredčenih izpušnih plinih
concD	=	vlažna koncentracija sledilnega plina v razredčenih izpušnih plinih
concA	=	vlažna koncentracija sledilnega plina v zraku za redčenje

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, se pretvorijo na vlažno osnovo skladno s točko 4.2 tega dodatka.

5.2.3   Sistemi z merjenjem CO2 in metoda ravnotežja ogljika (4)

kjer je:

CO2D	=	koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih
CO2A	=	koncentracija CO2 v zraku za redčenje

(koncentracija v prostorninskih % na vlažni osnovi)

Ta enačba temelji na domnevnem ravnotežju ogljika (atomi ogljika, ki se dovajajo v motor, izhajajo kot CO2) in se določi v naslednjih dveh korakih:

in

5.2.4   Sistemi z merjenjem pretoka

5.3   Sistem redčenja s celotnim tokom

Končni rezultati emisij delcev za poročilo o preskusu se ugotovijo na naslednji način. Vsi izračuni naj temeljijo na povprečnih vrednostih posameznih faz med vzorčenjem.

5.4   Izračun stopnje masnega pretoka delcev

Stopnja masnega pretoka delcev se izračuna takole:

kjer se vrednosti

=

MSAM=

i=

v preskusnem ciklu določijo s seštevanjem povprečnih vrednosti v posameznih fazah med vzorčenjem.

Stopnja masnega pretoka delcev se glede na ozadje lahko korigira takole:

Če se izvede več meritev, se nadomesti z .

za posamezne faze.

ali,

za posamezne faze.

5.5   Izračun specifične emisije

Emisija delcev se izračuna takole:

5.6   Efektivni vplivni (utežni) faktor

Efektivni vplivni (utežni) faktor WFE,i se za vsako fazo izračuna takole:

Vrednost efektivnega vplivnega (utežnega) faktorja mora biti v območju ± 0,003 (± 0,005 za prosti tek) vplivnih (utežnih) faktorjev iz točke 2.7.1.

6.   IZRAČUN VREDNOSTI DIMLJENJA

6.1   Besselov algoritem

Za izračun 1 s (eno sekundnih) povprečnih vrednosti trenutnih odčitkov dimljenja, ki se pretvorijo skladno s točko 6.3.1, se uporabi Besselov algoritem. Algoritem posnema nizkopretočni filter drugega razreda in zahteva uporabo iterativnih izračunov za določanje koeficientov. Ti koeficienti so odvisni od odzivnega časa sistema merjenja motnosti in frekvence vzorčenja. Zato je treba točko 6.1.1 ponoviti vsakokrat, ko se spremeni odzivni čas sistema in/ali frekvenca vzorčenja.

6.1.1   Izračun odzivnega časa filtra in Besselovih konstant

Potrebni odzivni čas filtra za Besselovo funkcijo (tF) je funkcija fizičnega in električnega odzivnega časa sistema za merjenje motnosti, kot je opredeljeno v točki 5.2.4 Dodatka 4 k Prilogi III, in se izračuna z naslednjo enačbo:

kjer je:

tp	=	fizični odzivni čas, v s
te	=	električni odzivni čas, v s

Izračuni za oceno mejne frekvence filtra (fc) temeljijo na stopničastem vhodnem signalu od 0 do 1 v času ≤ 0,01 s (glej Prilogo VII). Odzivni čas je opredeljen kot čas, ki preteče od takrat, ko Besselov izhod doseže 10 % (t10), do takrat, ko doseže 90 % (t90) te stopničaste funkcije. To je treba doseči s ponavljanjem fc, dokler ni t90 - t10 ≈ tF. Prva ponovitev za fc je podana z naslednjo formulo:

Besselovi konstanti E in K se izračunata z naslednjima enačbama:

kjer je:

D	=	0,618034
Δt	=
Ω	=

6.1.2   Izračun Besselovega algoritma

Z uporabo vrednosti E in K se izračuna 1 s povprečni Besselov odziv na trenutno stopnjo dimljenja Si takole:

kjer je:

Si-2	=	Si-1 = 0
Si	=	1
Yi-2	=	Yi-1 = 0

Časa t10 in t90 se interpolirata. Časovna razlika med t90 in t10 opredeli odzivni čas tF za to vrednost fc. Če ta odzivni čas ni dovolj blizu predpisanemu odzivnemu času, se ponovitve nadaljujejo, dokler dejanski odzivni čas ni v območju 1 % predpisanega odzivnega časa, takole:

6.2   Ovrednotenje podatkov

Vzorčenje za merjenje stopnje dimljenja se izvaja s frekvenco najmanj 20 Hz.

6.3   Določanje dimljenja

6.3.1   Pretvorba podatkov

Ker je osnovna merska enota vseh merilnikov motnosti presevnost, se vrednosti stopnje dimljenja pretvorijo iz presevnosti (τ) v koeficient absorpcije svetlobe (k) takole:

in

kjer je:

k	=	koeficient absorpcije svetlobe, v m-1
LA	=	dejanska dolžina optične poti, ki jo navede proizvajalec instrumenta, v m
N	=	motnost, v %
τ	=	presevnost, v %

Pretvorba se opravi pred kakršno koli nadaljnjo obdelavo podatkov.

6.3.2   Izračun povprečne vrednosti dimljenja po Besselu

Prava mejna frekvenca filtra fc je tista, ki povzroči predpisani odzivni čas filtra rF. Ko se ta frekvenca določi z iterativnim procesom iz točke 6.1.1, se izračunata ustrezni konstanti Besselovega algoritma E in K. Besselov algoritem se nato uporabi za določanje krivulje trenutnega dimljenja (vrednost k), kot je opisano v točki 6.1.2:

Besselov algoritem je po svoji naravi povraten (rekurziven). Tako za začetek potrebuje nekaj vhodnih vrednosti Si-1 in Si-2 ter začetnih izstopnih vrednosti Yi-1 in Yi-2. Za te vrednosti se lahko predpostavi, da so 0.

Za vsako obremenitev pri vseh treh vrtilnih frekvencah A, B in C se za vsako krivuljo dimljenja iz posameznih vrednosti Yi izbere največja 1 s vrednost Ymax.

6.3.3   Končni rezultat

Srednje vrednosti dimljenja (SV) iz vsakega cikla (preskusne vrtilne frekvence) se izračunajo takole:

Za preskusno vrtilno frekvenco A:	SVA = (Ymax1,A + Ymax2,A + Ymax3,A) / 3
Za preskusno vrtilno frekvenco B:	SVB = (Ymax1,B + Ymax2,B + Ymax3,B) / 3
Za preskusno vrtilno frekvenco C:	SVC = (Ymax1,C + Ymax2,C + Ymax3,C) / 3

kjer je:

Ymax1, Ymax2, Ymax3

=

najvišja povprečna 1 s vrednost dimljenja po Besselu za vsako od treh stopenj obremenitev

Končna vrednost se izračuna takole:

SV = (0,43 × SVA) + (0,56 × SVB) + (0,01 × SVC)

---

(1)  Preskusne točke se izberejo z uporabo odobrenih statističnih metod za naključno izbiranje.

(2)  Preskusne točke se izberejo z uporabo odobrenih statističnih metod za naključnost.

(3)  Na podlagi ekvivalentne vrednosti C1.

(4)  Vrednost velja samo za referenčno gorivo iz Priloge IV.

Dodatek 2

PRESKUSNI CIKEL ETC

1.   POSTOPEK DOLOČANJA KARAKTERISTIČNEGA DIAGRAMA MOTORJA

1.1   Določanje karakterističnega diagrama območja vrtilne frekvence

Za generiranje ETC na preskusni napravi je treba motorju pred preskusnim ciklom določiti karakteristično krivuljo vrtilne frekvence: navor. Najnižja in najvišja vrtilna frekvenca za določanje karakterističnega diagrama je opredeljena takole:

Najnižja vrtilna frekvenca za določitev karakterističnega diagrama	=	vrtilna frekvenca v prostem teku
Najvišja vrtilna frekvenca za določitev karakterističnega diagrama	=	nhi × 1,02 ali, če je nižje, vrtilna frekvenca, pri kateri navor pri polni obremenitvi pade na nič

1.2   Določanje karakterističnega diagrama moči motorja

Motor se ogreva pri največji moči, da se parametri motorja stabilizirajo skladno s priporočilom proizvajalca in dobro inženirsko prakso. Ko je motor stabiliziran, se karakteristični diagram določi takole:

(a)	motor se razbremeni in obratuje v prostem teku;

(b)	motor obratuje pri nastavitvi tlačilke za vbrizgavanje goriva na polno obremenitev in pri najnižji vrtilni frekvenci za določanje karakterističnega diagrama;

(c)	vrtilna frekvenca motorja se s povprečno hitrostjo 8 ± 1 min-1/s povečuje od najnižje do najvišje vrtilne frekvence za določitev karakterističnega diagrama. Točke vrtilne frekvence motorja in navora se beležijo s frekvenco vzorčenja najmanj ene točke na sekundo.

1.3   Določanje krivulje karakterističnega diagrama

Vse zabeležene podatkovne točke iz točke 1.2 se povežejo z uporabo linearne interpolacije med točkami. Nastala krivulja navora je krivulja karakterističnega diagrama in se uporabi za pretvorbo normiranih vrednosti navora motornega cikla v dejanske vrednosti navora preskusnega cikla, kakor je opisano v točki 2.

1.4   Alternativno določanje karakterističnega diagrama

Če proizvajalec meni, da gornje tehnike določanja karakterističnega diagrama niso varne ali da za določen motor niso reprezentativne, se lahko uporabijo alternativne tehnike določanja karakterističnega diagrama. Te alternativne tehnike morajo ustrezati namenu navedenih postopkov določanja karakterističnega diagrama za ugotavljanje največjega razpoložljivega navora pri vsaki vrtilni frekvenci motorja, doseženih med preskusnimi cikli. Odstopanja od tehnik določanja karakterističnega diagrama iz varnostnih razlogov oziroma zaradi reprezentativnosti, navedenih v tej točki, mora odobriti tehnična služba skupaj z utemeljitvijo njihove uporabe. V nobenem primeru pa se zvezno padajoče spreminjanje vrtilne frekvence motorja ne sme uporabiti za motorje z regulatorjem ali tlačno polnjene motorje s turbopuhalom na izpušne pline.

1.5   Ponovljeni preskusi

Motorju ni treba določati karakterističnega diagrama pred vsakim preskusnim ciklom. Motorju se ponovno določi karakteristični diagram pred preskusnim ciklom:

—	če je, po oceni inženirjev, od zadnjega določanja karakterističnega diagrama preteklo nerazumno veliko časa ali

—	če so bile na motorju izvedene fizične spremembe ali ponovne kalibracije, ki bi lahko vplivale na zmogljivost motorja.

2.   DOLOČANJE REFERENČNEGA PRESKUSNEGA CIKLA

Preskusni cikel prehodnega stanja je opisan v Dodatku 3 k tej prilogi. Normirane vrednosti za navor in vrtilno frekvenco se na naslednji način spremenijo v dejanske vrednosti, rezultat pa je referenčni cikel.

2.1   Dejanska vrtilna frekvenca

Vrtilna frekvenca se destandardizira z naslednjo enačbo:

Referenčna vrtilna frekvenca (nref) ustreza 100 % vrednostim vrtilne frekvence v časovnem poteku delovanja dinamometra za motor iz Dodatka 3. Opredeli se takole (glej sliko 1 v Prilogi I):

kjer sta nhi in nlo bodisi določeni skladno s točko 2 Priloge I bodisi opredeljeni skladno s točko 1.1 Dodatka 1 k Prilogi III.

2.2   Dejanski navor

Navor je standardiziran na največji navor pri ustrezni vrtilni frekvenci. Vrednosti navora referenčnega cikla se destandardizirajo z uporabo krivulje karakterističnega diagrama, določene skladno s točko 1.3, takole:

Dejanski navor = (% navora × največji navor/100)

za ustrezno dejansko vrtilno frekvenco iz točke 2.1

Negativne vrednosti navora točk delovanja motorja („m“ prevzamejo, pri določanju referenčnega cikla, destandardizirane vrednosti, ki se določijo na enega od naslednjih načinov:

—	negativnih 40 % razpoložljivega pozitivnega navora na ustrezni točki vrtilne frekvence,

—	določanje karakterističnega diagrama negativnega navora, potrebnega za večanje vrtilne frekvence za določanje karakterističnega diagrama motorja od najnižjega do najvišjega,

—	določanje negativnega navora, potrebnega za poganjanje motorja v prostem teku in pri referenčni vrtilni frekvenci, ter linearna interpolacija med tema dvema točkama.

2.3   Primer postopka destandardizacije

Kot primer se destandardizirajo naslednje preskusne točke:

% vrtilne frekvence	=	43
% navora	=	82

Pri naslednjih vrednostih:

referenčna vrtilna frekvenca	=	2 200 min- 1
vrt. frek. v prostem teku	=	600 min- 1

je rezultat

dejanska vrtilna frekvenca = (43 × (2 200 – 600)/100) + 600 = 1 288 min-1

dejanski navor = (82 × 700/100) = 574 Nm

pri čemer je največji navor, razviden iz krivulje karakterističnega diagrama pri 1 288 min- 1, 700 Nm.

3.   POTEK PRESKUSA ZA DOLOČANJE EMISIJ

Na zahtevo proizvajalca se lahko pred ciklom merjenja izvede navidezni preskus za kondicioniranje motorja in izpušnega sistema.

Motorji na zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin se utečejo z uporabo preskusa ETC. Motor naj teče najmanj dva cikla ETC in dokler izmerjena emisija CO v enem ciklu ETC ne preseže emisije CO, izmerjene v predhodnem ciklusu ETC, za največ 10 %.

3.1   Priprava filtrov za vzorčenje (samo dizelski motorji)

Najmanj eno uro pred preskusom se vsak filter (par filtrov) položi v zaprto, vendar nezatesnjeno petrijevko in postavi v tehtalno komoro, da se stabilizira. Po končanem času stabilizacije se vsak filter (par filtrov) stehta in zabeleži se tara teža. Filter (par filtrov) se nato shrani v zaprto petrijevko ali v zatesnjeno posodo za filtre, dokler ni potreben za preskušanje. Če se filter (par filtrov) ne uporabi v osmih urah po odstranitvi iz tehtalne komore, ga je treba pred uporabo znova kondicionirati in stehtati.

3.2   Namestitev merilne opreme

Merila in sonde za odvzem vzorcev se namestijo v skladu z zahtevami. Na sistem redčenja s celim tokom se priključi zadnji (izstopni) del izpušne cevi.

3.3   Zagon sistema redčenja in motorja

Sistem redčenja in motor se zaženeta in ogrevata, dokler niso vse temperature in tlaki stabilizirani pri največji moči skladno s priporočilom proizvajalca in dobro inženirsko prakso.

3.4   Zagon sistema za vzorčenje delcev (samo dizelski motorji)

Sistem za vzorčenje delcev se zažene in poteka na obvodu. Količina delcev v zraku za redčenje se lahko opredeli s pošiljanjem zraka za redčenje skozi filtre za delce. Če se uporablja filtriran zrak za redčenje, se lahko opravi ena meritev pred preskusom ali po njem. Če zrak za redčenje ni filtriran, se lahko opravita meritvi na začetku in na koncu cikla ter izračuna povprečje vrednosti.

3.5   Nastavitev sistema redčenja s celotnim tokom

Celotni tok razredčenih izpušnih plinov se nastavi za preprečevanje kondenziranja vode v sistemu in doseganje največje temperature 325 K (52 °C) ali manj na dotoku v filter (glej točko 2.3.1 DT Priloge V).

3.6   Preverjanje analizatorjev

Analizatorji emisij se nastavijo na ničlo in kalibrirajo. Če se uporabljajo vreče za vzorce, jih je treba izprazniti.

3.7   Postopek zagona motorja

Stabilizirani motor se zažene v skladu s proizvajalčevim priporočilom za postopek zagona v navodilih lastniku, in sicer z uporabo bodisi serijskega zaganjalnika bodisi dinamometra. Po izbiri se preskus lahko začne neposredno iz faze prekondicioniranja brez zaustavitve motorja, ko je motor dosegel vrtilno frekvenco prostega teka.

3.8   Preskusni cikel

3.8.1   Zaporedje preskusov

Zaporedje preskusov se začne, če je motor dosegel vrtilno frekvenco prostega teka. Preskus se izvede skladno z referenčnim ciklom iz točke 2 tega dodatka. Predvidene vodilne vrednosti za vrtilno frekvenco motorja in navor se določijo pri frekvenci 5 Hz (priporočljivo 10 Hz) ali več. Izmerjeni podatki o vrtilni frekvenci motorja in navoru se med preskusnim ciklom beležijo najmanj enkrat vsako sekundo, signali pa se lahko elektronsko filtrirajo.

3.8.2   Odziv analizatorja

Ob zagonu motorja oziroma zaporedja preskusov, če se cikel začne neposredno iz predkondicioniranja, se hkrati zažene merilna oprema:

—	začetek zbiranja oziroma analiziranja zraka za redčenje

—	začetek zbiranja oziroma analiziranja razredčenih izpušnih plinov

—	začetek merjenja količine razredčenih izpušnih plinov (sistem CVS) in predpisanih temperatur ter tlakov

—	začetek zapisovanja izmerjenih podatkov o vrtilni frekvenci in navoru dinamometra.

V tunelu za redčenje se neprekinjeno merita HC in NOx s frekvenco 2 Hz. Povprečne koncentracije se določijo z integracijo signalov analizatorja preko celotnega preskusnega cikla. Odzivni čas sistema ne sme biti daljši od 20 s in se po potrebi uskladi z nihanjem pretoka v sistemu CVS in z odstopanjem časa vzorčenja oziroma preskusnega cikla. CO, CO2, NMHC in CH4 se določijo z integracijo ali analizo koncentracij, ki so se med ciklom nabrale v vreči za vzorce. Koncentracije plinastih onesnaževal v zraku za redčenje se določijo z integracijo ali zbiranjem v vrečo za ozadje. Vse druge vrednosti se zabeležijo na podlagi najmanj ene meritve na sekundo (1 Hz).

3.8.3   Vzorčenje delcev (samo dizelski motorji)

Če se cikel začne neposredno iz predkondicioniranja, se ob zagonu motorja oziroma zaporedja preskusov sistem za vzorčenje delcev preklopi z obvoda na zbiranje delcev.

Če se ne uporablja kompenzacija pretoka, se črpalka(-e) za vzorčenje naravna(-jo) tako, da je pretok skozi sondo za vzorčenje delcev ali cev za prenos vzorca stalno v območju ± 5 % nastavljene stopnje pretoka. Če se uporablja kompenzacija pretoka (tj. sorazmerno krmiljenje pretoka vzorcev), je treba dokazati, da se razmerje med pretokom v glavnem tunelu in pretokom vzorca delcev ne spreminja za več kot ± 5 % nastavljene vrednosti (razen v prvih 10 sekundah vzorčenja).

Opomba: Pri delovanju z dvojnim redčenjem je pretok vzorcev dejanska razlika med stopnjo pretoka skozi filtre za vzorčenje in stopnjo pretoka sekundarnega zraka za redčenje.

Na vstopu v plinomer(-e) oziroma v instrumente za merjenje pretoka se beležita povprečna temperatura in tlak . Če nastavljene stopnje pretoka zaradi prevelike obremenitve filtra z delci ni mogoče ohranjati skozi celoten cikel (v območju ± 5 %), se preskus razveljavi. Preskus se ponovi z manjšo stopnjo pretoka in/ali večjim premerom filtra.

3.8.4   Nenamerna zaustavitev (zadušitev) motorja

Če se motor sam zaustavi kadar koli med preskusnim ciklom, ga je treba predkondicionirati in ponovno zagnati, preskus pa ponoviti. Če pride na kateri koli predpisani preskusni opremi med preskusnim ciklom do okvare, se preskus razveljavi.

3.8.5   Postopki po preskusu

Na koncu preskusa se ustavi merjenje prostornine razredčenih izpušnih plinov, dotok plinov v zbiralne vreče in črpalka za vzorčenje delcev. Pri sistemu integracijskega analizatorja se vzorčenje nadaljuje, dokler ne potečejo odzivni časi sistema.

Če se uporabljajo zbiralne vreče, je treba njihove koncentracije čimprej analizirati, najkasneje pa v 20 minutah po koncu preskusnega cikla.

Po preskusu emisij se za ponovno preverjanje analizatorjev uporabita ničelni plin in isti kalibrirni plin. Velja, da je preskus sprejemljiv, če je razlika med rezultati predhodnega in naknadnega preskusa manj kot 2 % vrednosti kalibrirnega plina.

Samo pri dizelskih motorjih se filtri za delce vrnejo v tehtalno komoro najkasneje eno uro po koncu preskusa in se kondicionirajo v zaprti, a nezatesnjeni petrijevki najmanj eno uro, vendar ne več kot 80 ur pred tehtanjem.

3.9   Overjanje poteka preskusa

3.9.1   Zamik podatkov

Za čim večje zmanjšanje učinka popačenja zaradi zakasnitve med izmerjenimi in referenčnimi vrednostmi cikla se lahko celotno zaporedje izmerjenih signalov o vrtilni frekvenci in navoru motorja časovno premakne naprej ali nazaj glede na referenčno zaporedje vrtilne frekvence in navora. Če so izmerjeni signali zamaknjeni, je treba za enak obseg v isto smer zamakniti tudi vrtilno frekvenco in navor.

3.9.2   Izračun dela v ciklu

Dejansko delo cikla Wact (v kWh) se izračuna z uporabo posameznih parov zapisanih povratnih informacij motorja o vrtilni frekvenci in navoru. To se naredi ob vsakokratnem zamiku izmerjenih podatkov, če je izbrana ta možnost. Dejansko delo cikla Wact se uporabi za primerjavo z referenčnim delom cikla Wref in za izračun emisij, specifičnih za zavoro (glej točki 4.4 in 5.2). Ista metodologija se uporabi za integracijo referenčne in dejanske moči motorja. Za določanje vrednosti med sosednjimi referenčnimi oziroma sosednjimi izmerjenimi vrednostmi se uporabi linearna interpolacija.

Pri integraciji referenčnega in dejanskega dela cikla se vse negativne vrednosti navora nastavijo na nič in vključijo. Če se integracija izvaja pri frekvenci, ki je nižja od 5 Hz, in če se, v danem časovnem segmentu, vrednost navora spremeni iz pozitivne v negativno ali iz negativne v pozitivno, se izračuna negativni delež in nastavi na nič. Pozitivni delež se vključi v integrirano vrednost.

Wact naj bo med –15 % in +5 % Wref.

3.9.3   Validacijska statistika preskusnega cikla

Za vrtilno frekvenco, navor in moč se opravi linearna regresija izmerjenih vrednosti glede na referenčne vrednosti. To se naredi ob vsakokratnem zamiku izmerjenih podatkov, če je izbrana ta možnost. Uporabi se metoda najmanjših kvadratov, pri čemer ima najustreznejša enačba naslednjo obliko:

kjer je:

y	=	izmerjena (dejanska) vrednost vrtilne frekvence (v min-1), navora (v Nm) oziroma moči (v kW)
m	=	naklon regresijske krivulje
x	=	referenčna vrednost vrtilne frekvence (v min-1), navora (v Nm) oziroma moči (v kW)
b	=	odsek regresijske krivulje na osi y

Za vsako regresijsko krivuljo se izračunata standardni pogrešek (Standard Error – SE) ocene y na x in koeficient določanja (r2).

Priporočljivo je, da se ta analiza opravi pri 1 Hz. Vse negativne referenčne vrednosti navora in pripadajoče izmerjene vrednosti se iz izračuna vrednosti navora in statistike validacije moči izbrišejo. Za veljavnost preskusa morajo biti izpolnjena merila iz tabele 6.

Tabela 6

Dovoljena odstopanja regresijske krivulje

	Vrtilna frekvenca	Navor	Moč
Standardni pogrešek ocene (SE) Y na X	največ 100 min–1	največ 13 % (15 %) (1) največjega navora motorja iz karakterističnega diagrama moči	največ 8 % (15 %) (1) največje moči motorja iz karakterističnega diagrama moči
Naklon regresijske krivulje, m	0,95 do 1,03	0,83–1,03	0,89–1,03 (0,83–1,03) (1)
Koeficient določanja, r2	najmanj 0,9700 (najmanj 0,9500) (1)	najmanj 0,8800 (najmanj 0,7500) (1)	najmanj 0,9100 (najmanj 0,7500) (1)
Odsek regresijske krivulje na osi y, b	± 50 min-1	± 20 Nm ali ± 2 % (± 20 Nm ali ± 3 %) (1) največjega navora, kar je več	± 4kW ali ± 2 % (± 4kW ali ± 3 %) (1) največje moči, kar je več

Brisanje točk iz regresijskih analiz je dovoljeno, če je tako označeno v tabeli 7.

Tabela 7

Dopustno brisanje točk iz regresijskih analiz

Pogoji	Točke, ki se brišejo
Polna obremenitev in izmerjeni podatki o navoru < referenčni navor	navor in/ali moč
Brez obremenitve, brez točke prostega teka in izmerjeni podatki o navoru > referenčni navor	navor in/ali moč
Brez obremenitve/zaprta dušilna loputa, točka in vrtil. frekv. prostega teka > referenčna vrtil. frekv. prostega teka	vrtilna frekvenca in/ali moč

4.   IZRAČUN PLINASTIH EMISIJ

4.1   Določanje pretoka razredčenih izpušnih plinov

Skupni pretok razredčenih izpušnih plinov v ciklu (v kg/preskus) se izračuna iz merilnih vrednosti skozi ves cikel in ustreznih kalibracijskih podatkov naprave za merjenje pretoka (V0 za PDP oz. KV za CFV, kakor je določeno v točki 2 Dodatka 5 k Prilogi III). Naslednje formule se uporabijo, če se temperatura razredčenih izpušnih plinov z izmenjevalnikom toplote ohranja konstantna skozi ves cikel (± 6 K za PDP-CVS, ± 11 K za CFV-CVS, glej točko 2.3 Priloge V).

Za sistem PDP-CVS:

MTOTW = 1,293 × V0 × Np × (pB – p1) × 273 / (101,3 × T)

kjer je:

MTOTW	=	masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi preko celotnega cikla, v kg
V0	=	prostornina plina, načrpanega na en obrat v preskusnih pogojih, v m3/rev.
NP	=	skupno število obratov črpalke na preskus
pB	=	atmosferski tlak v preskusni napravi, v kPa
p1	=	podtlak pri vstopu v črpalko, v kPa
T	=	povprečna temperatura razredčenih izpušnih plinov pri vstopu v črpalko prek celotnega cikla, v K

Za sistem CFV-CVS:

MTOTW = 1,293 × t × Kv × pA / T0,5

kjer je:

MTOTW	=	masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi prek celotnega cikla, v kg
t	=	čas cikla, v s
Kv	=	kalibracijski koeficient venturijeve cevi s kritičnim pretokom v standardnih pogojih
pA	=	absolutni tlak pri vstopu v venturijevo cev, v kPa
T	=	absolutna temperatura pri vstopu v venturijevo cev, v K

Če se uporabi sistem s kompenzacijo pretoka (tj. brez izmenjevalnika toplote), se trenutne emisije mase računajo in integrirajo prek celotnega cikla. V tem primeru se trenutna masa razredčenih izpušnih plinov izračuna takole:

Za sistem PDP-CVS:

MTOTW,i = 1,293 × V0 × Np,i × (pB – p1) × 273 / (101,3 × T)

kjer je:

MTOTW,i	=	trenutna masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi, v kg
Np,i	=	skupno število obratov črpalke na časovni interval

Za sistem CFV-CVS:

MTOTW,i = 1,293 × Δti × Kv × pA / T0,5

kjer je:

MTOTW,i	=	trenutna masa razredčenih izpušnih plinov na vlažni osnovi, v kg
Δti	=	časovni interval, v s

Če skupna masa vzorca delcev (MSAM) in plinastih onesnaževal presega 0,5 % skupnega pretoka CVS (MTOTW), se pretok CVS korigira za MSAM ali pa se tok vzorca delcev vrne na CVS pred napravo za merjenje pretoka (PDP ali CFV).

4.2   Korekcija NOx zaradi vlažnosti

Ker je emisija NOx odvisna od pogojev okoliškega zraka, se koncentracija NOx korigira glede na temperaturo in vlažnost okoliškega zraka s faktorji, podanimi v naslednjih formulah:

(a)	za dizelske motorje:

(b)	za plinske motorje:

kjer je:

Ha

=

vlaga polnilnega zraka, količina vode na kg suhega zraka

pri čemer je:

Ra	=	relativna vlaga polnilnega zraka, v %
pa	=	tlak nasičene pare polnilnega zraka, v kPa
pB	=	skupni zračni tlak, v kPa

4.3   Izračun masnega pretoka emisije

4.3.1   Sistemi s konstantnim masnim pretokom

Pri sistemih z izmenjevalnikom toplote se masa onesnaževal (v g/preskus) določi z naslednjimi enačbami:

kjer je:

NOx conc, COconc, HCconc  (2), NMHCconc

=

povprečne, glede na ozadje korigirane koncentracije prek celotnega cikla od merjenja z integracijo (obvezno za NOx in HC) ali vrečo, v ppm

MTOTW	=	skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla, kakor je opredeljeno v točki 4.1, v kg
KH,D	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za dizelske motorje, kakor je opredeljeno v točki 4.2
KH,G	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za plinske motorje, kakor je opredeljeno v točki 4.2

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, se pretvorijo na vlažno osnovo skladno s točko 4.2 Dodatka 1 k Prilogi III.

Določanje NMHCconc je odvisno od uporabljene metode (glej točko 3.3.4 Dodatka 4 k Prilogi III). V obeh primerih se določi koncentracija CH4 in odšteje od koncentracije HC takole:

(a)

metoda GC

(b)	metoda NMC

kjer je:

HC(wCutter)	=	koncentracija HC, če vzorčni plin teče skozi NMC
HC(w/oCutter)	=	koncentracija HC, če vzorčni plin teče mimo NMC
CEM	=	učinkovitost na metan, določena skladno s točko 1.8.4.1 Dodatka 5 k Prilogi III
CEE	=	učinkovitost na etan, določena skladno s točko 1.8.4.2 Dodatka 5 k Prilogi III

4.3.1.1   Določanje koncentracije, korigirane glede na ozadje (okolico)

Neto koncentracije plinastih onesnaževal dobimo tako, da od izmerjenih koncentracij odštejemo povprečno koncentracijo onesnaževal v zraku za redčenje. Povprečne vrednosti koncentracij ozadja lahko določimo z metodo vreč za vzorce ali z neprekinjenim merjenjem z integracijo. Uporabi se naslednja formula:

kjer je:

conc	=	koncentracija ustreznega onesnaževala v razredčenih izpušnih plinih, korigirana z množino ustreznega onesnaževala, ki jo vsebuje zrak za redčenje, v ppm
conce	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm
concd	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm
DF	=	faktor redčenja

Faktor redčenja se izračuna takole:

(a)	za dizelske motorje in plinske motorje na utekočinjeni naftni plin

(b)	za plinske motorje na zemeljski plin

kjer je:

CO2, conce	=	koncentracija CO2 v razredčenih izpušnih plinih, v % vol
HCconce	=	koncentracija HC v razredčenih izpušnih plinih, v ppm C1
NMHCconce	=	koncentracija NMHC v nerazredčenih izpušnih plinih, v ppm C1
COconce	=	koncentracija CO v razredčenih izpušnih plinih, v ppm
FS	=	stehiometrični faktor

Koncentracije, izmerjene na suhi osnovi, se pretvorijo na vlažno osnovo skladno s točko 4.2 Dodatka 1 k Prilogi III.

Stehiometrični faktor se izračuna takole:

kjer je:

x, y

=

sestava goriva CxHy

Če sestava goriva ni znana, se lahko alternativno uporabijo naslednji stehiometrični faktorji:

FS (dizel)	=	13,4
FS (LPG)	=	11,6
FS (NG)	=	9,5

4.3.2   Sistemi s kompenzacijo pretoka

Pri sistemih, ki nimajo izmenjevalnika toplote, se masa onesnaževal (v g/preskus) določi z izračunom trenutnih masnih emisij in integracijo trenutnih vrednosti prek celotnega cikla. Prav tako se korekcija glede na ozadje uporabi neposredno za vrednost trenutne koncentracije. Uporabijo se naslednje formule:

kjer je:

conce	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v razredčenih izpušnih plinih, v ppm
concd	=	koncentracija ustreznega onesnaževala, izmerjena v zraku za redčenje, v ppm
MTOTW,i	=	trenutna masa razredčenih izpušnih plinov (glej točko 4.1), v kg
MTOTW	=	skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla (glej točko 4.1), v kg
KH,D	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za dizelske motorje, skladno s točko 4.2
KH,G	=	korekcijski faktor zaradi vlažnosti za plinske motorje, skladno s točko 4.2
DF	=	faktor redčenja, skladno s točko 4.3.1.1

4.4   Izračun specifičnih emisij

Emisije (v g/kWh) se za vse posamične sestavine izračunajo takole:

(za dizelske in plinske motorje)

(za dizelske in plinske motorje)

(za dizelske in plinske motorje na utekočinjeni naftni plin)

(za motorje na zemeljski plin)

(za motorje na zemeljski plin)

kjer je:

Wact

=

dejansko delo cikla, kakor je opredeljeno v točki 3.9.2, v kWh

5.   IZRAČUN EMISIJE DELCEV (SAMO DIZELSKI MOTORJI)

5.1   Izračun masnega pretoka

Masni pretok delcev (v g/preskus) se izračuna takole:

kjer je:

Mf	=	masa delcev, vzorčenih prek celotnega cikla, v mg
MTOTW	=	skupna masa razredčenih izpušnih plinov prek celotnega cikla, kakor je opredeljeno v točki 4.1, v kg
MSAM	=	masa razredčenih izpušnih plinov, odvzetih iz tunela za redčenje za zbiranje delcev, v kg

in:

Mf	=	Mf,p + Mf,b, če sta stehtani ločeno, v mg
Mf,p	=	masa delcev, zbranih na primarnem filtru, v mg
Mf,b	=	masa delcev, zbranih na sekundarnem filtru, v mg

Če se uporablja sistem dvojnega redčenja, se masa sekundarnega zraka za redčenje odšteje od skupne mase dvojno redčenih izpušnih plinov, vzorčenih skozi filtre za delce.

kjer je:

MTOT	=	masa dvojno redčenih izpušnih plinov skozi filter za delce, v kg
MSEC	=	masa sekundarnega zraka za redčenje, v kg

Če je raven delcev v zraku za redčenje določena skladno s točko 3.4, se lahko masa delcev korigira glede na ozadje. V tem primeru se masni pretok delcev (v g/preskus) izračuna takole:

kjer je:

Mf, MSAM, MTOTW

=

glej zgoraj

MDIL	=	masa primarnega zraka za redčenje, vzorčenega z napravo za vzorčenje delcev v ozadju, v kg
Md	=	masa zbranih delcev iz ozadja primarnega zraka za redčenje, v mg
DF	=	faktor redčenja, kakor je določeno v točki 4.3.1.1

5.2   Izračun specifične emisije

Emisije delcev (v g/kWh) se izračunajo takole:

kjer je:

Wact

=

dejansko delo cikla, skladno s točko 3.9.2, v kWh.

---

(1)  Do 1. oktobra 2005 se v oklepajih navedene vrednosti lahko uporabijo za homologacijsko preskušanje plinskih motorjev. (Komisija poroča o razvoju tehnologije plinskih motorjev za potrditev ali spremembo odstopanj od regresijske krivulje, ki se uporabljajo za plinske motorje v tej tabeli.)

(2)  Na podlagi ekvivalentne vrednosti C1.