(1)

Svet je z Uredbo (ES) št. 2603/2000 (2) uvedel dokončno izravnalno dajatev na uvoz določenega polietilen tereftalata („PET“) s koeficientom viskoznosti 78 ml/g ali več, v skladu z DIN („Deutsche Industrienorm“) 53728, navadno uvrščenega pod oznako KN 3907 60 20 in s poreklom, med drugim, iz Indije („zadevni izdelek“). Ukrepi so bili v obliki posebne dajatve v višini od 0 do 41,3 EUR na tono za posamezne sodelujoče indijske izvoznike, s posebno dajatvijo 41,3 EUR na tono za vse druge indijske izvoznike.

(2)

Po uvedbi dokončnih ukrepov je Komisija od indijskega proizvajalca zadevnega izdelka, South Asian Petrochem Limited („vlagatelj“), prejela zahtevek za začetek pospešenega pregleda Uredbe (ES) št. 2603/2000 v skladu s členom 20 osnovne uredbe. Vlagatelj je trdil, da ni povezan z nobenim drugim izvoznikom zadevnega izdelka. Trdil je tudi, da v času prvotnega obdobja preiskave ni izvažal zadevnega izdelka (od 1. oktobra 1998 do 30. septembra 1999), ampak da je zadevni izdelek v Skupnost izvažal kasneje.

(3)

Komisija je preučila dokaze, ki jih je predložil vlagatelj in ugotovila, da zadoščajo za utemeljitev začetka pregleda v skladu z določbami člena 20 osnovne uredbe. Potem ko se je Komisija posvetovala s svetovalnim odborom in je zadevna industrija Skupnosti imela možnost za pripombe, je z objavo v Uradnem listu Evropske unije (3) uvedla pospešeni pregled Uredbe (ES) št. 2603/2000 v zvezi z vlagateljem.

(4)

Izdelek, zajet v tem pregledu, je enak zadevnemu izdelku iz Uredbe (ES) št. 2603/2000 (glej uvodno izjavo (1)).

(5)

Preiskava subvencioniranja je zajela obdobje od 1. oktobra 2003 do 30. septembra 2004 („obdobje preiskave v zvezi s pregledom“).

(6)

Komisija je uradno obvestila vlagatelja in indijsko vlado o začetku preiskave. Nato je dala drugim zainteresiranim strankam priložnost, da pisno izrazijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje. Komisija ni prejela nobenega stališča in nobenega zahtevka za zaslišanje.

(7)

Komisija je vlagatelju poslala vprašalnik in v določenem roku prejela popoln odgovor. Komisija je pridobila in preverila vse podatke, za katere je menila, da jih potrebuje pri preiskavi, ter opravila obisk zaradi preveritve vlagateljevih prostorov v mestih Kalkuta in Haldia.

(8)

Komisija je proučila iste subvencijske sheme, kot jih je že analizirala v prvotni preiskavi. Proučila je tudi, ali je vlagatelj uporabil katero koli drugo subvencijsko shemo, ali pa je v zvezi z zadevnim izdelkom prejemal začasne subvencije.

(9)

Vlagatelj je uspešno dokazal, da ni niti neposredno niti posredno povezan z nobenim od proizvajalcev izvoznikov, za katere se za zadevni izdelek uporabljajo veljavni izravnalni ukrepi.

(10)

Preiskava je pokazala, da vlagatelj v času prvotnega obdobja preiskave, tj. od 1. oktobra 1998 do 30. septembra 1999, ni izvažal zadevnega izdelka, ampak je začel v Skupnost izvažati po tem obdobju. Vlagatelj v času prvotne preiskave ni bil individualno preiskan iz drugih razlogov in ne zaradi zavrnitve sodelovanja s Komisijo.

(11)

Posledično se potrjuje, da je potrebno vlagatelja šteti med nove izvoznike. Zato je v skladu s členom 20 osnovne uredbe treba določiti individualno stopnjo izravnalne dajatve za vlagatelja.

(12)

Na podlagi podatkov iz vlagateljevega odgovora na vprašalnik Komisije in podatkov, zbranih med preiskavo, so bile preiskane naslednje sheme:

(13)

Te sheme temeljijo na Zakonu o zunanjetrgovinskem poslovanju (razvoj in predpisi) iz leta 1992 (št. 22 iz leta 1992), ki je začel veljati 7. avgusta 1992 („Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju“). Ta zakon indijski vladi omogoča izdajo uradnih obvestil v zvezi s trgovinsko politiko, ki se je prej imenovala „izvozno-uvozna politika“, od 1. septembra 2004 pa „zunanjetrgovinska politika“. Zunanjetrgovinska politika od leta 2004 do 2009, ki vključuje izvozno in uvozno politiko od leta 2002 do 2007, je ustrezna za obdobje preiskave v zvezi s pregledom pri tem primeru. Poleg tega indijska vlada določa postopke, ki urejajo zunanjetrgovinsko politiko, v „Handbook of Procedures Volume I“ (‚HOP I‘) (Priročnik postopkov, Zvezek I) (4).

(14)

Podrobnosti teh shem se nahajajo v poglavjih 6 (SIUE) in 7 (SPEC) oziroma v dokumentu o zunanjetrgovinski politiki in HOP I.

(15)

Z izjemo izključno trgovskih družb so lahko v SIUE ali SPEC vključene vse družbe, ki izvažajo svojo celotno proizvodnjo blaga in storitev. Toda za razliko od storitev in kmetijstva morajo družbe v industrijskih sektorjih izpolnjevati minimalni investicijski prag osnovnih sredstev (10 milijonov indijskih rupij), da so lahko upravičena do SIUE.

(16)

SPEC je shema naslednica nekdanje sheme proste carinske cone („SPCC“). SPEC so posebej razmejene prostocarinske enklave, ki se po dokumentu o zunanjetrgovinski politiki za namene trgovinskih operacij, dajatev in davkov štejejo kot tuje ozemlje. Indijske oblasti so odobrile 35 SPEC.

(17)

SIUE so geografsko prožnejše in se lahko ustanovijo kjer koli v Indiji. Ta shema dopolnjuje SPEC.

(18)

Vloga za delovanje v okviru teh shem mora vsebovati podatke za prihodnjih pet let, med drugim o načrtovanem obsegu proizvodnje, pričakovani vrednosti izvoza ter uvoznih in domačih potrebah. Če organi sprejmejo vlogo družbe, so pogoji za sprejem posredovani družbi. Sporazum o priznanju statusa SIUE/SPEC družbe velja pet let. Sporazum se lahko obnovi za nadaljnja obdobja.

(19)

Ključna obveznost družbe iz sheme IUE oz. PEC, kot je določeno v dokumentu o zunanjetrgovinski politiki, je doseči neto devizni zaslužek, kar pomeni, da mora biti v referenčnem obdobju (5 let) skupna vrednost izvoza višja od skupne vrednosti uvoza blaga.

(20)

Enote SIUE/SPEC so upravičene do naslednjih koncesij:

(21)

Čeprav so koncesije pri obeh shemah v glavnem primerljive, obstajajo določene razlike. Na primer, samo IUE lahko uveljavlja 50 % znižanje dajatev, ki se plačajo od domače prodaje (prodaja DTA), medtem ko je v PEC za domačo prodajo treba plačati 100 % dajatev. Enota IUE lahko po takšni znižani stopnji proda do 50 % svojega domačega prometa.

(22)

Enote, ki delujejo po teh shemah, v skladu z oddelkom 65 indijskega zakona o carini nadzorujejo carinski uslužbenci.

(23)

Zakonsko so zavezane v določeni obliki voditi točno evidenco vsega uvoza, potrošnje in uporabe vsega uvoženega materiala ter opravljenega izvoza. Ti dokumenti se predložijo periodično na zahtevo pristojnih organov („četrtletna in letna poročila o napredku“).

(24)

Vendar pa se „v nobenem primeru (od enote IUE ali PEC) ne sme zahtevati, da vsako uvozno pošiljko uskladi z svojim izvozom, transferji v druge enote, prodajo DTA ali zalogami“, kot je zapisano v odstavkih 6.11.2 in 7.13.2 HOP I.

(25)

Domača prodaja se odpremi in registrira s postopkom samocertificiranja brez predhodne formalne prijave posebnih transakcij. Postopek odpreme izvoznih pošiljk IUE nadzoruje carinski/trošarinski uslužbenec, ki je trajno napoten k IUE. Družba mora indijski vladi kriti stroške za plačo takšnega stalnega uslužbenca.

(26)

„Vse dejavnosti enot SPEC znotraj cone se, če ni določeno drugače, vključno z izvozom in ponovnim uvozom blaga opravljajo s postopkom samocertificiranja“, kot je navedeno v odstavku 7.29 Priloge HOP I. Tako redni pregledi carinskih organov izvoznih pošiljk enote SPEC niso potrebni.

(27)

V tem primeru je vlagatelj uporabljal SIUE. Ker SPEC ni bila uporabljena, ni treba analizirati možnosti uvedbe izravnalnih ukrepov za to shemo. Vlagatelj je uporabljal SIUE za uvoz surovin in investicijskega blaga brez uvoznih dajatev, za domačo nabavo blaga brez trošarin, za povračilo prometnega davka in povračilo dajatev za kurilno olje ter za prodajo dela proizvodnje na domačem trgu. Tako je koristil vse ugodnosti, opisane v zgornji uvodni izjavi (20) od (i) do (v). Vlagatelj ni koristil ugodnosti iz določb o oprostitvi davka od dohodka SIUE (glej uvodno izjavo (53)).

(28)

Oprostitve IUE dveh vrst uvoznih dajatev (tako imenovane „osnovne carine“ in „posebne dodatne carine“), povračilo prometnega davka in povračilo dajatev za kurilno olje so finančni prispevek indijske vlade v smislu člena 2(1)(a)(ii) osnovne uredbe. Prihodek vlade, ki bi brez te sheme zapadel v plačilo, je opuščen, in tako omogoča dodelitev ugodnosti vlagatelju v smislu člena 2(2) osnovne uredbe, ker to izboljšuje likvidnost, saj ni treba plačati dajatev, ki bi sicer zapadle, in omogoča povračilo prometnega davka.

(29)

Oprostitev trošarin in ustreznih dajatev na uvoz (tako imenovana „dodatna carina“) pa ne vodi v izpad prihodka, ki je sicer pričakovan. Če bi bile trošarine in dodatna carina plačane, bi se lahko uporabile kot kredit za prihodnje dajatve (tako imenovan „mehanizem CENVAT“). Zato te dajatve niso dokončne. Z uporabo kredita „CENVAT“ dokončna dajatev bremeni samo dodano vrednost, ne pa tudi surovine.

(30)

Tako samo oprostitev osnovne carine, posebne dodatne carine, povračilo prometnega davka in povračilo dajatev za kurilno olje predstavljajo subvencije v smislu člena 2 osnovne uredbe. Te subvencije so zakonsko pogojene z opravljenim izvozom, zato se štejejo za specifične in se zanje lahko uvede izravnalne ukrepe po členu 3(4)(a) osnovne uredbe. Izvozni cilj IUE, ki je določen v odstavku 6.1 dokumenta o zunanjetrgovinski politiki, je nujni pogoj za pridobitev olajšav.

(31)

Poleg tega se te subvencije ne morejo šteti kot dovoljeni sistemi povračila dajatev ali subvencij v smislu člena 2(1)(a)(ii) osnovne uredbe. Ne izpolnjujejo strogih predpisov, določenih v točkah (h) in (i) Priloge I, Prilogi II (opredelitev in predpisi za povračila) in Prilogi III (opredelitev in predpisi za povračila subvencij) osnovne uredbe.

(32)

V kolikor se povračilo prometnega davka in oprostitev uvoznih dajatev uporabljata za nakup investicijskega blaga, to pomeni, da nista več v skladu s predpisi o dovoljenih sistemih povračil, ker se to blago ne porabi v proizvodnem postopku, kot to zahtevata točka (h) (povračilo prometnega davka) in točka (i) (odpust uvoznih dajatev) Priloge I.

(33)

Poleg tega in glede na ostale ugodnosti, ki izhajajo iz te sheme, je bilo potrjeno, da indijska vlaga nima učinkovitega sistema ali postopka preverjanja, ki bi potrdil, ali in v kakšnih količinah se v proizvodnji izvoznega izdelka uporabljajo surovine, nabavljene brez plačila dajatev, ali surovine, za katere velja povračilo prometnega davka in povračilo dajatev za kurilno olje (Priloga II(II)(4) osnovne uredbe in, v primeru shem povračila subvencij, Priloga III(II)(2) osnovne uredbe).

(34)

IUE lahko proda znaten delež svoje proizvodnje, in sicer do 50 % svojega letnega prometa, na domačem trgu. Tako izvoz celotne količine proizvedenih izdelkov ni zakonsko obvezen. Poleg tega te domače transakcije zaradi postopka samocertificiranja potekajo brez nadzora in kontrole vladnega uslužbenca. Tako ločeni prostori IUE vsaj deloma niso predmet fizičnega nadzora indijskih organov. To pa poveča pomen drugih elementov preverjanja pri pridobitvi statusa sistema preverjanja povračil, in sicer zlasti elementa nadzora povezave med surovinami, ki so oproščene dajatev, in proizvedenimi izvoznimi izdelki.

(35)

Glede uvedbe nadaljnjih postopkov preverjanja je potrebno opozoriti, kot je bilo omenjeno v uvodni izjavi (24), da IUE že s pravnega vidika ni treba nikoli povezati uvozne pošiljke z namembnim krajem ustreznega izdelka. Samo takšen nadzor pošiljk bi indijskim organom zagotovil dovolj podatkov o končnem namembnem kraju surovin, da bi preverili, ali oprostitve dajatev, povračila prometnega davka in povračila dajatev za kurilno olje ne presegajo količine surovin za izvozno proizvodnjo. Mesečne davčne napovedi za domačo prodajo na osnovi samoocene, ki jih indijski organi preverjajo periodično, ne zadoščajo. Tudi interni sistemi družb, ki se izvajajo brez zakonske obveznosti iz dokumenta o zunanjetrgovinski politiki, npr. sistem serijskih obrazcev, ne morejo zadostiti tako ključni potrebi po sistemu preverjanja povračil dajatev. Poleg tega mora sistem preverjanja povračil dajatev zasnovati in izvajati vlada in ga ne sme upravljati vsaka posamezna družba, ki želi vzpostaviti informacijski sistem. Zato se ugotavlja, da indijska vlada ni vzpostavila učinkovitega nadzornega mehanizma za določitev, katere surovine in v kakšnih količinah se uporabljajo v izvozni proizvodnji, ker indijska zunanjetrgovinska politika od IUE izrecno ne zahteva, da dokumentira povezavo med surovinami in proizvedenim izdelkom.

(36)

Poleg tega indijska vlada ni izvajala nadaljnjega nadzora na podlagi dejanske porabe surovin, čeprav bi to v odsotnosti učinkovitega sistema preverjanja (Priloga II(II)(5) in Priloga III(II)(3) osnovne uredbe) morala storiti, in ni dokazala, da ni prišlo do presežnega odpusta.

(37)

Ob razkritju je vlagatelj trdil, da v primerjavi s prvotno preiskavo za oceno SIUE v tem primeru v smislu člena 22(4) osnovne uredbe ni bila uporabljena ista tehnologija. Treba je opozoriti, da so izvozniki med prvotno preiskavo predložili dokaze, da ni bilo presežnega odpusta, zato oprostitev dajatev za nabavo surovin v okviru SIUE prvotno ni bila izravnana.

(38)

Vendar vlagatelj v tem primeru ni predložil takšnih dokazov. V zvezi s tem je prav tako treba opozoriti, da je vlagatelj zadevni izdelek prodajal tudi na domačem trgu, kar pomeni, da niso bile vse surovine, nabavljene brez plačila dajatev, nujno uporabljene za izvozno proizvodnjo. Poleg tega je dejstvo, da v skladu z indijskim zakonom izvoznikom SIUE ni treba povezati uvozne pošiljke z namembnim krajem ustreznega izdelka, okoliščina, ki ni bila ugotovljena med prvotno preiskavo. Zato je bila v tem primeru shema ocenjena v skladu z določbami člena 22(4) osnovne uredbe, ki določa, da se morajo nove okoliščine upoštevati. Zato je sedanja ugotovitev, da SIUE ne pomeni dovoljenih povračil dajatev ali sistema povračila subvencij, potrjena.

(39)

Ker dovoljeni sistemi povračila dajatev ali nadomestni sistemi povračil ne obstajajo, pomenijo torej ugodnosti od izravnalnih ukrepov odpust skupnih uvoznih dajatev (osnovne carine in posebne dodatne carine), ki se običajno zaračunajo ob uvozu, ter povračilo prometnega davka in povračilo dajatev za kurilno olje, in sicer med obdobjem preiskave v zvezi s pregledom.

(40)

Ob razkritju je vlagatelj trdil, da bi moral biti znesek subvencije, vključno z obrestnimi prilagoditvami za enkratne subvencije, izračunan samo na podlagi 7-mesečnega obdobja preiskave v zvezi s pregledom, med katerim je bil vlagatelj komercialno dejaven. Kot drugo možnost je vlagatelj zahteval obravnavo samo 10-mesečnega obdobja, kar vključuje tudi poskusno obdobje njegove proizvodnje.

(41)

V skladu s členom 5 osnovne uredbe je treba znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izračunati v smislu na prejemnika prenesene ugodnosti, katere obstoj se ugotovi med obdobjem preiskave. V skladu z isto določbo in standardno prakso ES je bilo za obdobje preiskave v zvezi s pregledom izbrano 12-mesečno obdobje; ugotovitve temeljijo na tem časovnem obdobju. Nobena določba osnovne uredbe ne določa, da se začetne faze v delovanju družbe ne upoštevajo. Zato je bil zahtevek vlagatelja zavrnjen.

(42)

Znesek subvencije za vlagatelja je bil izračunan na osnovi opuščenih uvoznih dajatev (osnovna carina in posebna dodatna carina) za uvožene materiale, tako kot tudi upravičena povračila prometnega davka in povračila dajatev za kurilno olje, in sicer med obdobjem preiskave v zvezi s pregledom. Pristojbine za pridobitev subvencije so bile v skladu s členom 7(1)(a) osnovne uredbe odštete od te vsote, da je bil tako ugotovljen znesek subvencije kot števec. V skladu s členom 7(2) osnovne uredbe je ta znesek subvencije dodeljen na izvozni promet kot ustrezni imenovalec, ker je subvencija pogojena z opravljenim izvozom in ni bila dodeljena glede na izdelane, proizvedene, izvožene ali prevožene količine. Tako ugotovljena stopnja subvencije je znašala 12,6 %.

(43)

V tem smislu je vlagatelj trdil, da bi se kot števec moral uporabiti le del zneska subvencije, ki je neposredno namenjen zadevnemu izdelku. Vlagatelj proizvaja majhne količine PET nižje viskoznosti, kot je zadevni izdelek, in vmesni izdelek, amorfne PET granulate; omenjena izdelka ne spadata med izdelke, zajete v to preiskavo. Predlagal je porazdelitev zneska subvencije na podlagi prometa zadevnega izdelka glede na celotni promet.

(44)

Vendar različne surovine ne morejo biti same po sebi povezane ali z zadevnim izdelkom ali s PET nižje viskoznosti in vmesnim izdelkom, saj se za proizvodnjo vseh teh vrst lahko uporabljajo enake surovine. Poleg tega ni obstajal noben primeren sistem preverjanja namembnega kraja surovin, kakor je navedeno v uvodnih izjavah od (32) do (38). V takšnem primeru in v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe, sta bila tako števec kot imenovalec določena na podlagi celotnega obsega izdelkov vlagatelja, da bi se dodelil znesek subvencije, ki je namenjen zadevnemu izdelku. Vlagatelj ni dokazal, da bi katera koli druga metodologija pripeljala do natančnejšega rezultata. Zlasti je treba opozoriti, da bi bil tudi v primeru sprejetja zahtevka imenovalec sorazmerno znižan, kar bi pripeljalo do enakega skupnega rezultata.

(45)

Za razliko od surovin investicijsko blago ni fizično vključeno v končno blago. V skladu s členom 7(3) osnovne uredbe je ugodnost za preiskovano družbo izračunana na podlagi zneska neplačanih carin na uvoženo investicijsko blago med obdobjem, ki odraža normalno amortizacijsko dobo takšnega investicijskega blaga v industriji zadevnega izdelka (tj. 18,465 let), kar pripelje do zaokrožene amortizacijske stopnje 5,42 %).

Tako izračunan znesek, ki velja za obdobje preiskave v zvezi s pregledom, je bil popravljen z dodatkom obresti za to obdobje, da odraža vrednost ugodnosti med tem obdobjem in tako ugotovi celotno ugodnost iz te sheme za prejemnika. Znesek dodanih obresti je temeljil na komercialni obrestni meri med obdobjem preiskave v zvezi s pregledom v Indiji. Pristojbine za pridobitev subvencije so bile v skladu s členom 7(1)(a) osnovne uredbe odštete od te vsote, da je tako ugotovljena višina subvencije postala števec. V skladu s členoma 7(2) in (3) osnovne uredbe je ta znesek subvencije dodeljen na izvozni promet sektorja v obdobju preiskave v zvezi s pregledom kot ustrezen imenovalec, ker je subvencija pogojena z opravljenim izvozom in ni bila dodeljena glede na izdelane, proizvedene, izvožene ali prevožene količine. Tako ugotovljena stopnja subvencije je znašala 0,9 %.

(46)

Ob razkritju je vlagatelj trdil, da bi morala biti uporabljena posebna amortizacijska doba njegove družbe 18,93 let, in ne 18,465 let, ki je skupno povprečje s prvotno določeno amortizacijsko dobo. Trdil je tudi, da individualna amortizacijska doba odraža sedanjo industrijski standard v Indiji.

(47)

Vendar, kot je določeno zgoraj, člen 7(3) osnovne uredbe zahteva obravnavo normalne, tj. povprečne amortizacijske dobe industrije in ne posebne dobe družbe. Poleg tega vlagatelj ni dokazal, da se je amortizacijski standard zadevne industrije na splošno zvišal. Argument je bil zato zavrnjen.

(48)

Vlagatelj je trdil tudi, da za izračun zneska subvencije amortizacijska stopnja ne bi smela biti zaokrožena.

(49)

Vendar se ugotavlja, da ta zaokrožitev ne vpliva na celotni rezultat, zato ta opomba nima vpliva.

(50)

Posledično celotna stopnja subvencije v okviru SIUE za vlagatelja znaša 13,5 %.

(51)

Vlagatelj ni koristil ugodnosti iz DEBPS.

(52)

Ugotovljeno je bilo, da vlagatelj ni uvozil investicijskega blaga v okviru EPCGS in zato ni koristil EPCGS.

(53)

Ugotovljeno je bilo, da vlagatelj med obdobjem preiskave v zvezi s pregledom v primeru odsotnosti obdavčljivega dobička ni bil deležen ugodnosti oprostitve davka od dohodka v okviru člena 10B zakona o davku od dohodka iz leta 1961.

(54)

SIK temelji na točkah 21 in 35A indijskega zakona o bančništvu (Indian Banking Regulation Act) iz leta 1949, ki omogoča indijski centralni banki „Reserve Bank of India (RBI)“, da usmerja komercialne banke na področju izvoznih kreditov.

(55)

Podrobnosti sheme so določene v Master Circular IECD št. 35/04.02.02/2004-05 (izvozni kredit v tuji valuti) in Master Circular IECD št. 27/04.02.02/2004-05 (izvozni kredit v rupijah) RBI, ki sta naslovljena na vse komercialne banke v Indiji.

(56)

Do te sheme so upravičeni proizvajalci izvozniki in trgovci izvozniki.

(57)

V okviru te sheme RBI obvezujoče določa najvišje obrestne mere za izvozne kredite v indijskih rupijah ali v tuji valuti, ki jih lahko komercialne banke obračunajo izvozniku, z namenom „omogočiti izvoznikom dostop do kreditov po mednarodno konkurenčnih obrestnih merah“. SIK sestavljata dve podshemi, shema izvoznih kreditov pred odpremo („kredit za embaliranje“), ki zajema kredite izvozniku za financiranje nakupa, predelave, izdelave, embaliranja in/ali odpreme blaga pred izvozom, ter shema izvoznih kreditov po odpremi, ki zagotavlja posojila za obratni kapital z namenom financiranja izvoznih terjatev. RBI bankam tudi nalaga, da določen znesek svojih neto bančnih kreditov namenijo za financiranje izvoza.

(58)

Zaradi teh Master Circulars RBI lahko izvozniki pridobijo izvozne kredite po preferencialnih obrestnih merah v primerjavi z obrestnimi merami za običajne komercialne kredite („gotovinski krediti“), ki so določene izključno pod tržnimi pogoji. V zvezi s tem Master Circular o izvoznih kreditih v rupijah navaja, da so „najvišje obrestne mere za kredite za izvoznike, kot je določeno v tej okrožnici, nižje od najvišjih obrestnih mer, ki se običajno obračunajo ostalim posojilojemalcem in se zato v tem smislu pojmujejo kot koncesijske“.

(59)

Zaradi Master Circulars RBI je lahko vlagatelj v primerjavi z obrestnimi merami gotovinskih kreditov za kredite SIK koristil preferencialne obrestne mere.

(60)

Prvič, preferencialne obrestne mere kredita SIK, določene z Master Circulars RBI iz uvodne izjave (55), so v primerjavi s kreditnimi stroški, določenimi izključno s tržnimi pogoji, znižale stroške obresti vlagatelja, in mu tako omogočile dodelitev ugodnosti v smislu člena 2(2) osnovne uredbe. Drugič, kljub dejstvu, da preferencialne kredite v okviru SIK dodelijo komercialne banke, se te ugodnosti obravnavajo kot finančni prispevek vlade v smislu člena 2(1)(iv) osnovne uredbe. V okviru tega je treba poudariti, da niti člen 2(1)(iv) osnovne uredbe niti Sporazum STO o subvencijah in izravnalnih ukrepih ne zahtevata bremenitve javnih računov, npr. povračila indijske vlade komercialnim bankam, da bi se določila subvencija, temveč le odredbo vlade za izvajanje funkcij, opisanih v točkah (i), (ii) ali (iii) člena 2(1) osnovne uredbe. RBI je javni organ in tako spada pod opredelitev „vlada“, kot je določeno v členu 1(3) osnovne uredbe. Je v 100 % lasti vlade, izpolnjuje cilje javne politike, npr. monetarne politike; njeno upravo imenuje indijska vlada. RBI usmerja zasebna telesa, saj so komercialne banke vezane na določene pogoje, med drugim na (i) najvišje dovoljene obrestne mere za izvozne kredite, določene v Master Circulars RBI, in na določbe RBI, da morajo komercialne banke določen znesek svojih neto bančnih kreditov usmeriti v financiranje izvoza. Ta usmeritev komercialne banke zavezuje k izvajanju funkcij, omenjenih v členu 2(1)(a)(i) osnovne uredbe, v tem primeru posojil v obliki prioritetnega financiranja izvoza. Takšen neposreden prenos sredstev v obliki posojil pod določenimi pogoji bi bil običajno v pristojnosti vlade in ta praksa se v smislu člena 2(1)(a)(iv) osnovne uredbe ne razlikuje bistveno od praks, ki jih običajno vlade izvajajo. Poleg tega se ta subvencija šteje za specifično in takšno, da se v zvezi z njo lahko sprejmejo izravnalni ukrepi, ker so preferencialne obrestne mere dostopne samo za financiranje izvoza in torej pogojene z opravljenim izvozom v smislu člena 3(4)(a) osnovne uredbe.

(61)

Znesek subvencije je bil izračunan na podlagi razlike med obrestmi, obračunanimi za izvozne kredite, uporabljene v obdobju preiskave v zvezi s pregledom, in zneskom, ki bi bil plačljiv, če bi se uporabljale enake obrestne mere, kot veljajo za običajne komercialne kredite, ki jih uporabljal vlagatelj. Ta znesek subvencije (števec) je bil dodeljen na skupni izvozni promet v obdobju preiskave v zvezi s pregledom kot ustrezen imenovalec v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe, ker je subvencija pogojena z opravljenim izvozom in ni bila dodeljena glede na izdelane, proizvedene, izvožene ali prevožene količine. Tako vzpostavljena stopnja subvencije SIK je 0,4 %.

(62)

Podroben opis WBIS je določen v Sporočilu vlade Zahodne Bengalije, oddelek za trgovino in industrijo, št. 588-CI/H z dne 22. junija 1999 („WBIS 1999“), nazadnje zamenjan s Sporočilom št. 134-CI/O/Incentive/17/03/I z dne 24. marca 2004 („WBIS 2004“). Preiskava je pokazala, da so bile ugodnosti, ki jih je pridobil vlagatelj, zanemarljive, in zato ni bilo nadaljnje analize WBIS.

(63)

Ob upoštevanju dokončnih ugotovitev v zvezi z zgoraj določenimi shemami je stopnja subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, naslednja:

(64)

V skladu s členom 15(1) osnovne uredbe bi moral biti znesek izravnalnih dajatev manjši kot celoten znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, če taka nižja dajatev zadošča za odpravo škode, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. V prvotni preiskavi je bila vzpostavljena splošna raven odprave škode 44,3 %, kar je več kot stopnja dajatve, vzpostavljena za vlagatelja.

(65)

Na podlagi ugotovitev med preiskavo v zvezi s pregledom velja, da bi za uvoz zadevnega izdelka v Skupnost, ki ga je proizvedel in izvozil vlagatelj, morala veljati stopnja izravnalne dajatve, ki ustreza individualni stopnji subvencij za to družbo, tj. 13,9 %. Ker je dajatev, uvedena z Uredbo (ES) št. 2603/2000, v obliki posebnega zneska na tono, je bila zgoraj omenjena stopnja dajatve za vlagatelja prav tako spremenjena v poseben znesek 106,5 EUR na tono.

(66)

Uredbo (ES) št. 2603/2000 je zato treba ustrezno spremeniti.

(67)

Vlagatelj je ponudil cenovno zavezo za svoj izvoz zadevnega izdelka v Skupnost v skladu s členom 13(1) osnovne uredbe.

(68)

Po proučitvi ponudbe je Komisija menila, da je zaveza sprejemljiva, saj odpravlja škodljive učinke subvencioniranja. Poleg tega bodo redna in podrobna poročila, za katera se je vlagatelj zavezal, da jih bo zagotovil Komisiji, omogočila učinkovit nadzor. Tudi narava izdelka in struktura prodaje vlagatelja sta takšna, da je po mnenju Komisije nevarnost izogibanja dogovorjeni zavezi majhna.

(69)

Da se zagotovi učinkovito izpolnjevanje zavez in njihov nadzor, je treba ob predložitvi zahtevka za sprostitev v prost promet, ki je v skladu z zavezo, carinski službi zadevne države članice za oprostitev plačila dajatve predložiti veljavno „trgovinsko fakturo“, ki jo izda vlagatelj in vsebuje podatke, navedene v prilogi k Uredbi (ES) št. 2603/2000. Če se takšna faktura ne predloži ali če ne ustreza izdelku, predloženemu carinskim organom, bo plačana ustrezna stopnja izravnalne dajatve, da se zagotovi učinkovita uporaba zaveze.

(70)

V primeru kršitve ali umika zaveze se v skladu s členoma 13(9) in (10) osnovne uredbe lahko uvede izravnalna dajatev.

(71)

Vlagatelj in indijska vlada sta bila seznanjena z bistvenimi dejstvi in premisleki, na osnovi katerih naj bi se predlagala sprememba Uredbe (ES) št. 2603/2000, ter sta imela možnost predložiti svoje pripombe. Pripombe, ki jih je predvsem glede SIUE predložil samo vlagatelj, so se upoštevale v ustreznih sklepih zgoraj v točki 2.1.1(d) –

(1)

Svet je z Uredbo (ES) št. 2604/2000 (2) uvedel dokončno protidampiško dajatev na uvoz določenega polietilen tereftalata (PET) s koeficientom viskoznosti 78 ml/g ali več, v skladu z DIN (Deutsche Industrienorm) 53728 („zadevni izdelek“), navadno uvrščen pod oznako KN 3907 60 20 s poreklom, med drugim, iz Indije. Ukrepi se uvedejo kot posebna stopnja dajatve 181,7 EUR na tono z izjemo uvoza posameznih izrecno omenjenih družb, za katere veljajo individualne stopnje dajatev.

(2)

Svet je z Uredbo (ES) št. 2603/2000 (3) istočasno uvedel dokončno izravnalno dajatev 41,3 EUR na tono za uvoz enakega izdelka s poreklom, med drugim, iz Indije, v Skupnost, z izjemo uvoza posameznih izrecno omenjenih družb, za katere veljajo individualne stopnje dajatev.

(3)

Po vzpostavitvi dokončnih ukrepov je Komisija od indijskega proizvajalca izvoznika, tj. South Asian Petrochem Limited („družba“), prejela zahtevek za začetek pregleda za „novega izvoznika“ iz Uredbe (ES) št. 2604/2000, v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe. Družba je trdila, da ni povezana z nobenim proizvajalcem izvoznikom v Indiji, za katerega se v zvezi z zadevnim izdelkom izvajajo veljavni protidampinški ukrepi. Trdila je tudi, da zadevnega izdelka v Skupnost ni izvažala v prvotnem obdobju preiskave (od 1. oktobra 1998 do 30. septembra 1999), pač pa je zadevni izdelek v Skupnost izvažala po navedenem obdobju.

(4)

Komisija je proučila dokaze, ki jih je predložila družba, in ugotovila, da so zadostni za utemeljitev začetka pregleda v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe. Potem ko se je Komisija posvetovala s svetovalnim odborom in je zadevni industriji Skupnosti dala možnost za pripombe, je z Uredbo (ES) št. 33/2005 (4) začela pregled Uredbe (ES) št. 2604/2000 v zvezi z družbo in začela preiskavo.

(5)

V skladu z Uredbo (ES) št. 33/2005 je bila razveljavljena protidampinška dajatev, uvedena z Uredbo (ES) št. 2604/2000 za uvoz zadevnega izdelka, ki ga je družba proizvajala in izvažala v Skupnost. Istočasno so carinski organi v skladu s členom 14(5) osnovne uredbe dobili navodilo, da uvedejo ustrezne ukrepe za registriranje tega uvoza.

(6)

Istočasno in iz istih razlogov je Komisija po prejemu zahtevka družbe začela pospešen pregled Uredbe (ES) št. 2603/2000 v skladu s členom 20 Uredbe Sveta (ES) št. 2026/97 z dne 6. oktobra 1997 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (5).

(7)

Komisija je uradno obvestila družbo in predstavnike Indije („država izvoznica“) o začetku pregleda za „novega izvoznika“. Poleg tega je dala drugim strankam, ki jih to neposredno zadeva, možnost, da pisno predstavijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje. Vendar Komisija ni prejela nobenega takšnega zahtevka.

(8)

Komisija je družbi poslala vprašalnik in v roku prejela odgovor. Komisija je tudi poiskala in preverila vse podatke, ki so bili po njenem mnenju potrebni za določitev dampinga. Opravljen je bil obisk zaradi preveritve poslovnih prostorov družbe.

(9)

Preiskava dampinga je zajela obdobje od 1. oktobra 2003 do 30. septembra 2004 („obdobje preiskave“).

(10)

Preiskava je potrdila, da družba v prvotnem obdobju preiskave ni izvažala zadevnega izdelka in da ga je začela v Skupnost izvažati po tem obdobju.

(11)

Družba je lahko tudi zadovoljivo dokazala, da ni neposredno ali posredno povezana z nobenim indijskim proizvajalcem izvoznikom, za katerega se v zvezi z zadevnim izdelkom uporabljajo veljavni protidampinški ukrepi.

(12)

Prav tako je potrjeno, da je družbo treba obravnavati kot „novega izvoznika“ v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe in je zato treba zanjo določiti individualno stopnjo dampinga.

(13)

V skladu s členom 2(2) osnovne uredbe je Komisija najprej proučila, ali je celotna domača prodaja družbe izdelka PET reprezentativna v primerjavi z njeno celotno izvozno prodajo v Skupnost. Ker je ta prodaja znašala več kot 5 % njene celotne izvozne prodaje v Skupnost, se je štela kot reprezentativna.

(14)

Komisija je nato določila tiste vrste PET, ki jih je družba prodala na domačem trgu in so bili enaki ali neposredno primerljivi z vrstami, prodanimi za izvoz v Skupnost.

(15)

Preiskava je pokazala, da sta samo dve vrsti izdelkov, izvoženi v Skupnost, enaki ali neposredno primerljivi z izdelki, prodanimi na domačem trgu. Za vsako od teh dveh vrst izdelka je bilo proučeno, ali je bila domača prodaja dovolj reprezentativna glede na ustrezno izvozno prodajo. Ker je bila domača prodaja obeh vrst precej nad mejo 5 %, sta se obe vrsti izdelka šteli kot reprezentativni.

(16)

Z ugotavljanjem deleža prodaje primerljivega izdelka po neto prodajnih cenah, ki so enake ali višje kot proizvodni stroški (dobičkonosna prodaja), neodvisnim odjemalcem se je proučilo tudi, ali se lahko domačo prodajo posameznih vrst zadevnega izdelka šteje za običajen potek trgovine. Ker je obseg dobičkonosne prodaje zadevnega izdelka predstavljal manj kot 80 %, vendar 10 % ali več celotnega obsega prodaje, je normalna vrednost temeljila na dejanski domači ceni, izračunani kot tehtano povprečje dobičkonosne prodaje posamezne vrste.

(17)

Ker se je zadevni izdelek izvažal neposredno neodvisnim strankam v Skupnosti, je bila izvozna cena določena v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe, se pravi na podlagi dejansko plačanih ali plačljivih izvoznih cen.

(18)

Da se zagotovi nepristranska primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno, so bile razlike, ki vplivajo na primerljivost cene, ustrezno popravljene v obliki prilagoditev v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe.

(19)

Vsi popravki, ki jih je glede izvozne prodaje zahtevala družba, so bili sprejeti. Ti popravki se nanašajo na provizije, kopenske in čezmorske prevozne stroške, zavarovanje, manipulativne stroške, stroške embaliranja in bančne stroške.

(20)

Glede domače prodaje so bili popravki v zvezi s provizijami, kopenskimi prevoznimi stroški, zavarovanjem, stroški embaliranja in bančnimi stroški sprejeti. Vendar so bili popravki, ki jih je družba zahtevala za posredni davek in uvozne dajatve na podlagi člena 2(10)(b) osnovne uredbe ter za stroške podružnice na podlagi člena 2(10)(k) osnovne uredbe, zavrnjeni zaradi spodaj navedenih razlogov.

(21)

Zahtevek za popravek posrednih davkov temelji na trditvi, da so domače stranke zadevne družbe ob nakupu zadevnega izdelka na domačem trgu plačale znesek trošarine, ki ga ni mogoče povrniti, medtem ko za izvozne stranke družbe takšna dajatev ni veljala. Zahtevan je bil popravek normalne vrednosti, da bi se upošteval ta znesek trošarine, ki ga ni mogoče povrniti. Vendar je bila normalna vrednost, primerjana z izvozno ceno, določena na podlagi neto cene domače prodaje brez vseh davkov. Zato normalna vrednost ni vključevala trošarin, ki bi vplivale na ceno in primerljivost cen v smislu člena 2(10) osnovne uredbe. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da za davčno zavezanost domačih strank proizvajalca izvoznika ne velja popravek iz člena 2(10)(b) osnovne uredbe, saj takšna dajatev ne „bremeni primerljivega izdelka in njegovih sestavnih materialov“. Trošarina, ki jo plačajo domače stranke družbe, se odšteje od neto prodajne cene družbe in ne vpliva na proizvodne stroške družbe in na oblikovanje cen. Ker so se razlike med posrednimi dajatvami na domačem in izvoznem trgu že upoštevale s primerjavo neto cen domače prodaje družbe z njenimi cenami izvozne prodaje, je bil zahtevek družbe za popravek zavrnjen.

(22)

Ob razkritju je družba trdila, da je bilo dejstvo, da je bila primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno narejena na podlagi neto cen, tj. brez vseh posrednih davkov, nepomembno. Poleg tega je trdila, da je trošarina bremenila primerljivi izdelek in da je vplivala na primerljivost cen, kolikor strankam ni bilo v celoti povrnjeno in so na koncu morale plačati del trošarine. Zato naj bi njene stranke plačale višjo ceno na domačem trgu kot stranke na izvoznem trgu. Vendar je bila, kakor je omenjeno zgoraj, domača cena, uporabljena kot normalna vrednost, že brez trošarine, in zato vpliv na primerljivost cen ni bil mogoč. Družba prav tako ni predložila kakršnih koli podatkov ali dokazov za kakršen koli vpliv na primerljivost normalne vrednosti in izvozne cene. Zato so bili ti argumenti zavrnjeni.

(23)

Zahtevani popravek za oprostitev uvozne dajatve je temeljil na trditvi, da kadar koli družba prodaja zadevni izdelek na domačem trgu, postanejo uvozne dajatve na surovine plačljive v obliki „povečane“ trošarine. Izraz „povečana“ trošarina se nanaša na različno davčno shemo, ki se uporablja za to družbo, ker je v primerjavi z drugimi indijskimi družbami (ki niso izvozno usmerjene enote (IUE)) ustanovljena kot izvozno usmerjena enota (IUE). V okviru te sheme za družbe IUE ne veljajo uvozne dajatve na surovine, ampak višja stopnja trošarine, če se blago, ki ga proizvedejo te družbe, prodaja na domačem trgu. Ker se za izvozno prodajo taka trošarina ne plačuje, je družba zahtevala, da se normalna vrednost ustrezno prilagodi. Zahtevek je bil zavrnjen, saj je družba nabavljala dajatev proste surovine, ne glede na to, ali se končni izdelek prodaja na domačem ali izvoznem trgu. Zato za primerljivi izdelek in njegove sestavne materiale ni veljala nobena uvozna dajatev, ko je bil izdelek prodan na domačem trgu; uvozna dajatev v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe ni bila pobrana ali povrnjena, če je bil izdelek izvožen v Skupnost. Tako ni bilo vpliva na primerljivost med cenami na domačem in izvoznem trgu. Prav tako je ugotovljeno, da družba ni mogla dokazati plačila kakršne koli dodatne dajatve ali posrednega davka, razen trošarine na prodajo končnega izdelka, ki je opisan v uvodni izjavi (21). V nobenem primeru ni bilo mogoče jasno določiti, ali so bile v proizvodnji končnega izdelka uporabljene uvožene ali na domačem trgu kupljene surovine ter v kakšnih količinah.

(24)

Družba je prav tako zahtevala popravek za stroške za svoje podružnice, zadolžene za prodajo na domačem trgu. Zahtevek je bil zavrnjen, saj so stroški za te podružnice zajemali tudi prodajne, splošne in administrativne stroške prodaje izdelkov, drugih kot zadevni izdelek, in zato niso bili neposredno povezani s prodajo zadevnega izdelka na domačem trgu. Zato družba ni dokazala, da so stroški podružnic vplivali na cene ali na primerljivost cen. Ob razkritju je družba trdila, da proizvaja le zadevni izdelek. Vendar je bila trditev v nasprotju z ugotovitvami. Poleg tega se v skladu s členom 2(1) osnovne uredbe za namen določitve normalne vrednosti uporablja prodajna cena podružnic za prvo neodvisno stranko. Ker so podružnice del istega pravnega subjekta in strukture družbe, so bile trditve družbe zavrnjene in zahtevek za ta popravek ni bil upravičen.

(25)

V skladu s členom 2(11) osnovne uredbe je bila tehtana povprečna normalna vrednost za vsako vrsto zadevnega izdelka, izvoženega v Skupnost, primerjana s tehtanim povprečjem izvozne cene ustrezne vrste zadevnega izdelka.

(26)

Primerjava je pokazala obstoj dampinga. Tehtana povprečna stopnja dampinga, določena za družbo in izražena kot odstotek cene CIF na meji Skupnosti, znaša 25,5 %.

(27)

Glede na rezultate preiskave velja, da je treba uvesti dokončno protidampinško dajatev na ravni ugotovljene stopnje dampinga, ki pa v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe ne sme biti višja od stopnje škode za vso državo, ki je bila za Indijo določena v preiskavi, ki je privedla do uvedbe obstoječih ukrepov.

(28)

V pregledu za novega izvoznika se ne more določiti nobene individualne stopnje škode, saj je v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe preiskava omejena na proučitev individualne stopnje dampinga. Zato se je stopnja dampinga primerjala s stopnjo škode za vso državo, kot je bila za Indijo določena s končno uredbo. Ker je bila le-ta večja kot stopnja dampinga, bi morala raven ukrepov temeljiti na stopnji dampinga.

(29)

V skladu s členoma 14(1) osnovne uredbe in 24(1) Uredbe (ES) št. 2026/97 za noben izdelek ne veljajo protidampinške in izravnalne dajatve za namene obravnavanja iste okoliščine, ki je posledica dampinga ali subvencioniranega izvoza.

(30)

V vzporednem pospešenem pregledu Uredbe (ES) št. 2603/2000 je bila za družbo uvedena individualna stopnja izravnalne dajatve v višini 106,5 EUR na tono, ki ustreza stopnji izravnalne dajatve ad valorem v višini 13,9 %.

(31)

Ker je bilo za vse subvencije iz vzporednega pospešenega pregleda ugotovljeno, da so dejansko izvozne dajatve, se mora protidampinška dajatev prilagoditi, da bi upoštevala dejansko stopnjo dampinga po uvedbi izravnalnih dajatev, ki so izravnale učinek teh subvencij.

(32)

V skladu s tem protidampinška dajatev, ki se uporablja za ceno CIF na meji Skupnosti in upošteva rezultate vzporednega protisubvencijskega postopka, znaša:

(33)

Ker se je pregled končal z ugotovljenim dampingom za zadevno družbo, se mora protidampinška dajatev, ki se uporablja za to družbo, naknadno obračunati za uvoz zadevnega izdelka, za katerega velja registracija v skladu s členom 3 Uredbe (ES) št. 33/2005.

(34)

Družba je v skladu s členom 8(1) osnovne uredbe ponudila cenovno zavezo za svoj izvoz zadevnega izdelka v Skupnost.

(35)

Po proučitvi ponudbe je Komisija menila, da je zaveza sprejemljiva, saj odpravlja škodljive učinke dampinga. Poleg tega bodo redna in natančna poročila, za katera se je družba obvezala, da jih bo priskrbela Komisiji, omogočala učinkovito spremljanje. Tudi narava izdelka in struktura prodaje družbe sta takšna, da je po mnenju Komisije nevarnost izogibanja zavezi majhna.

(36)

Da se zagotovi učinkovito izpolnjevanje zavez in njihov nadzor, je treba ob predložitvi zahtevka za sprostitev v prost promet, ki je v skladu z zavezo, carinski službi zadevnih držav članic za oprostitev plačila dajatve predložiti veljavno „trgovinsko fakturo“, ki jo izda vlagatelj in vsebuje podatke, navedene v prilogi k Uredbi (ES) št. 2604/2000. Če se takšna faktura ne predloži ali če ne ustreza izdelku, predloženemu carinskim organom, bo za zagotovitev učinkovite uporabe zaveze plačana ustrezna stopnja protidampinške dajatve.

(37)

V primeru kršitve ali umika zaveze se v skladu s členom 8(9) in (10) osnovne uredbe lahko uvede protidampinška dajatev.

(38)

Družba je bila seznanjena z dejstvi in premisleki, na osnovi katerih naj bi se uvedla dokončna protidampinška dajatev na njen uvoz v Skupnost, in je imela možnost predložiti svoje pripombe.

(39)

Ta pregled ne vpliva na datum prenehanja veljavnosti Uredbe (ES) št. 2604/2000 v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe –