22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/1

(1)

Evropska skupnost in Švicarska konfederacija sta se po pristopu Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške k Evropski uniji na dvostranskem vrhu 19. maja 2004 dogovorili o načelu, da se trgovinski tokovi v skladu s preferenciali, dodeljenimi v okviru dvostranskih sporazumov med novimi državami članicami in Švico, ohranijo tudi po širitvi Evropske unije. Pogodbenici sta se zato dogovorili, da bosta prilagodili tarifne koncesije v okviru Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi (1) (v nadaljnjem besedilu „Sporazum“), ki je začel veljati 1. junija 2002. Prilagajanje teh koncesij, naštetih v prilogah 1 in 2 k Sporazumu, vključuje predvsem odprtje tarifne kvote Skupnosti za uvoz živega goveda, težkega nad 160 kg.

(2)

Pogodbenici sta uvedli avtonomne ukrepe za uvoz živega goveda, ki v Švicarski konfederaciji veljajo za nedoločen čas, v Evropski skupnosti pa do 30. junija 2005. Vendar pa postopki za dvostransko sprejetje sklepa o spremembi prilog 1 in 2 k Sporazumu v Švicarski konfederaciji še niso zaključeni. Da se omogoči koriščenje kvote pred začetkom veljavnosti zadevnega sklepa in do konca leta 2005, je primerno, da se avtonomno in prehodno odpre dodatno tarifno koncesijo do 31. decembra 2005 pod istimi pogoji, kot so predvideni z Uredbo (ES) št. 1922/2004 z dne 25. oktobra 2004 o sprejetju avtonomnih in prehodnih ukrepov za odprtje tarifne kvote Skupnosti za uvoz živega goveda s poreklom iz Švice (2).

(3)

Podrobna pravila za izvajanje te uredbe in še posebej določb, potrebnih za upravljanje kvot, se sprejmejo v skladu z določbami člena 32 Uredbe (ES) št. 1254/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za goveje in telečje meso (3).

(4)

Da bi bili proizvodi upravičeni do koriščenja teh tarifnih kvot, morajo biti s poreklom iz Švice v skladu s pravili iz člena 4 Sporazuma.

(5)

Glede na nujnost zadeve je treba odobriti izjemo od šestmesečnega roka iz odstavka I(3) Protokola o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, priloženega k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbam o ustanovitvi Evropskih skupnosti –

22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/3

(1)

Skupna izjava o členu 39 navedenega protokola navaja, da je Skupnost pripravljena proučiti vsako prošnjo Tunizije za odstopanje od pravil o poreklu po podpisu Sporazuma.

(2)

16. februarja 2005 je Tunizija vložila prošnjo za odstopanje od pravil o poreklu za 8 040 ton hlač in 1 855 ton drugih oblačil iz poglavij 61 in 62 harmoniziranega sistema poimenovanja in šifrskih oznak blaga.

(3)

Do začetka veljavnosti Sporazuma o prosti trgovini med Turčijo in Tunizijo, podpisanega 25. novembra 2004, in spremembe navedenega protokola za namen vseevropsko-mediteranske kumulacije bo odstopanje omogočalo izdelavo oblačil s poreklom v Tuniziji iz tkanin s poreklom iz Turčije za izvoz v EU.

(4)

Odstopanje bi se moralo uporabljati tudi za tkanine s poreklom iz Turčije, ki se v Tunizijo izvažajo iz Skupnosti.

(5)

Za namen tega odstopanja morata Tunizija in Turčija izvajati enaka pravila o poreklu, vključno z določbami o upravnem sodelovanju.

(6)

Odstopanje se lahko odobri do začetka veljavnosti Vseevropsko-sredozemskega protokola o pravilih o poreklu med tremi zadevnimi strankami, in sicer Tunizijo, Turčijo in EU, vendar v nobenem primeru ne več kot za eno leto –

22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/6

(1)

Nemčija je s pismom z dne 23. februarja 1999 obvestila Komisijo, da je dodelila državno pomoč v korist družbe Neue Harzer Werke GmbH („NHW“).

(2)

Komisija je s pismom z dne 13. julija 2000 obvestila Nemčijo, da je v zvezi s pomočjo sklenila sprožiti postopek, določen v členu 88(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti.

(3)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti  (2). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe glede pomoči.

(4)

Dne 17. oktobra 2001 je Komisija sprejela negativno odločbo (Odločba 2002/377/ES o državni pomoči, ki jo je izvedla Nemčija v korist Neue Harzer Werke GmbH (3) glede dela pomoči, namenjenega prestrukturiranju podjetja v obdobju od leta 1996 do 1999.

(5)

Komisija je s pismom z dne 17. oktobra 2001 Nemčijo obvestila, da se je glede preostalih ukrepov odločila za postopek, določen v členu 88(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti.

(6)

Sklep Komisije o razširitvi postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti  (4). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe glede pomoči.

(7)

Prejemnica pomoči, družba NHW, se nahaja v nemški zvezni deželi Saška-Anhalt, ki je prejemnica pomoči za območja v smislu člena 87(3)(a) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. NHW je bila ustanovljena marca 1996, ko so njeni lastniki od stečajnega upravitelja z delitvijo premoženja prevzeli podjetje v stečaju Harzer Werke GmbH. Družba NHW se je ukvarjala z ulivanjem železa. Imela je dve proizvodni liniji, eno za litje v pesek, drugo pa za centrifugalno litje.

(8)

NHW je morala 24. julija 2000 podati vlogo za insolventnost. Po stečaju je upravitelj s privolitvijo sveta upnikov 4. januarja 2001 delnice podjetja prodal novemu investitorju, podjetju ASSET GmbH, za ceno 1 DEM.

(9)

Nemčija je v nadaljevanju obvestila Komisijo, da so bila prizadevanja novega vlagatelja, ASSET GmbH, da bi julija 2001 vnovič zagnal podjetje, neuspešna ter da je treba postopek v primeru insolventnosti nadaljevati.

(10)

Po mnenju Nemčije je bilo treba zato posamezno premoženje razdeliti v skladu z običajnim postopkom v primeru insolventnosti, da se zadovolji upnike NHW. Dejavnosti v zvezi z litjem v pesek so bile ustavljene 21. decembra 2001, premoženje pa je bilo likvidirano. Obrat za centrifugalno litje je nadaljeval proizvodnjo med stečajnim postopkom in je, ob soglasju sveta upnikov, predviden za prodajo s strani upravitelja novemu investitorju v okviru premoženjskega dogovora.

(11)

Ta preiskava pokriva prestrukturiranje NHW med letoma 1996 in 1999.

(12)

Leta 1996 je bil narejen načrt prestrukturiranja, ki je predvideval oživitev podjetja v treh letih. Stroški prestrukturiranja so znašali 8 431 203 EUR (16 490 000 DEM). Ob upoštevanju načrta je bilo NHW odobrenih 4 963 110 EUR (9 707 000 DEM) pomoči za prestrukturiranje podjetja med letoma 1996 in 1999.

(13)

Financiranje prestrukturiranja naj bi bilo naslednje:

Tabela 1

Javni prispevki za prestrukturiranje

Tabela 2

Zasebni prispevki za prestrukturiranje

(14)

Ker je Nemčija navedla, da so bili ukrepi št. 1–4 iz tabele 1 odobreni v skladu s programi pomoči, te pa je že prej odobrila Komisija, je bilo sprva mišljeno, da bodo navedeni ukrepi predstavljali obstoječo pomoč ter zato niso bili ocenjeni med uradno preiskavo, sproženo 13. julija 2000. Zato je bil sprva le ukrep št. 5 obravnavan kot ad hoc pomoč za prestrukturiranje, za katero je bilo treba oceniti združljivost s skupnim trgom.

(15)

Dne 17. oktobra 2001 je Komisija sprejela Odločbo 2002/377/ES o ad hoc pomoči, ki je znašala 1 022 584 EUR (2 milijona DEM), kar je bilo ocenjeno na osnovi Smernic Skupnosti glede državnih pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (12) iz leta 1994 (v nadaljevanju: smernice iz leta 1994). V tej odločbi je Komisija zaključila, da je bila ad hoc pomoč za prestrukturiranje NHW nezdružljiva s skupnim trgom.

(16)

Ukrepi št. 7, 8 in 9 iz tabele 2 med ocenjevanjem niso bili upoštevani kot zasebni prispevki, saj Nemčija kljub zahtevi po podatkih iz člena 10 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (13) ni priskrbela podatkov, potrebnih za preverjanje, ali so bili ti ukrepi odobreni pod tržnimi pogoji.

(17)

Istega dne, kot je bila sprejeta Odločba 2002/377/ES glede ukrepa št. 5, je Komisija sprejela odločbo, s katero je uradno preiskavo po členu 88(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti razširila še na ukrepa št. 3 in 4 iz tabele 1, pri katerih gre za znesek 1 402 985 EUR (2 744 000 DEM). Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, sta bila ukrepa del istega programa prestrukturiranja kot ukrep, ocenjen v Odločbi 2002/377/ES, vendar ju zaradi formalnih razlogov ni bilo mogoče vključiti v prvotno ocenjevanje, saj naj bi bila odobrena v sklopu programov pomoči, ki jih je potrdila Komisija, in ju je bilo zato treba obravnavati kot obstoječo pomoč. V kolikor ukrep predstavlja obstoječo pomoč, ga ni mogoče posamezno ocenjevati v skladu s členom 88(2), saj se ukrepe načeloma obravnava kot že potrjene.

(18)

V odločbi o razširitvi uradne preiskave je Komisija zaključila, da pomoči v znesku 1 402 985 EUR (2 744 000 DEM) niso združljive z merili prej odobrenih programov pomoči in jih je treba dejansko obravnavati kot ad hoc pomoči za program prestrukturiranja, ki mora biti – podobno kot prej ocenjena ad hoc pomoč – skladna z odstopanji, predvidenimi za odobritev pomoči za prestrukturiranje.

(19)

Nemčija je v pismu z dne 14. oktobra 2003 predložila dodatne podatke glede domnevno zasebnih prispevkov za prestrukturiranje (ukrepi št. 7, 8 in 9, navedeni v tabeli 2). Glede na te podatke:

(20)

Člen 87(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti določa, da je kakršna koli vrsta pomoči, odobrena iz državnih sredstev za posamezna podjetja, nezdružljiva s skupnim trgom, če izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. Ukrepi s področja, ki ga zajema člen 87(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki ne predstavljajo obstoječe pomoči, so na splošno nezdružljivi s skupnim trgom, razen če izpolnjujejo pogoje za izjemo iz člena 87(2) ali člena 87(3) Pogodbe ES.

(21)

Komisija ugotavlja, da subvenciji obresti, ki ju vsebujeta ukrepa št. 7 in 8 iz tabele 2, skupaj znašata 11 496 EUR in sta torej pod pragom za minimalno (de minimis) pomoč, predvidenim v Uredbi Komisije (ES) 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči (14). Navedenih ukrepov posledično znotraj te odločbe ni več potrebno pregledati.

(22)

Ukrepa št. 3 in 4, posojili v vrednosti 1 402 985 EUR, dejansko nista pokrita z obstoječimi programi pomoči, ki jih je omenila Nemčija. Zaradi razlogov, že navedenih v sklepu o sprožitvi postopka, ju je treba upoštevati kot ad hoc pomoč za prestrukturiranje NHW.

(23)

Posojili je odobrila Nemčija za financiranje prestrukturiranja NHW, podjetja v težavah. S tem je bila določenemu podjetju dodeljena ekonomska podpora, ki je to pod normalnimi tržnimi pogoji ne bi dobilo. Po svoji naravi lahko takšni ukrepi ogrozijo konkurenco. Glede na naravo in obstoj meddržavne trgovine znotraj skupnega trga v sektorjih, v katerih je dejaven prejemnik pomoči, spadajo ti finančni ukrepi v področje člena 87(1) Pogodbe o ustanovitvi ES in torej predstavljajo državno pomoč.

(24)

Člen 87(2) in (3) postavlja pogoje, pod katerimi je pomoč združljiva ali pa se jo lahko obravnava kot združljivo s skupnim trgom.

(25)

Posojili sta bili – tako kot drugi ukrepi za prestrukturiranje, ocenjeni v Odločbi Komisije 2002/377/ES – odobreni z namenom financiranja prestrukturiranja NHW med letoma 1996 in 1999. Torej morata biti obe posojili, tako kot že prej navedeni ukrepi, ocenjeni v skladu s pogoji Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, kjer je Komisija določila podrobne pogoje za ugodno izvrševanje svojih pooblastil po členu 87(3)(c) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Čeprav ima podjetje sedež v regiji, ki je upravičena do podpore, je treba ad hoc pomoči za podjetja v težavah oceniti v skladu s temi smernicami tudi, če se upošteva potrebe razvoja regije. Zlasti mora biti rezultat prestrukturiranja gospodarsko uspešno podjetje, ki bo brez potrebe po dodatni pomoči prispevalo k razvoju regijed (15).

(26)

Kot že ugotovljeno v Odločbi 2002/377/ES, je bila po navedbah Nemčije celotna pomoč dodeljena prejemniku pred objavo Smernic Skupnosti glede državnih pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (16) iz leta 1999 (smernice iz leta 1999). Zato je treba v skladu s točko 7.5 smernic iz leta 1999 uporabiti za zadevne ukrepe smernice iz leta 1994.

(27)

Treba je opozoriti, da so ukrepi del načrta prestrukturiranja, ki ga je Komisija že ocenila v Odločbi 2002/377/ES.

(28)

V skladu s smernicami iz leta 1994 mora načrt prestrukturiranja v razumnem časovnem obdobju voditi k dolgoročni oživitvi podjetja; po tem mora biti podjetje sposobno za samostojen spopad s konkurenco na trgu.

(29)

Komisija je v Odločbi 2002/377/ES o pomoči za prestrukturiranje že ocenila to merilo in ugotovila, da merilo za oživitev, kot ga določajo smernice iz leta 1994, ni bilo v celoti izpolnjeno, saj načrt prestrukturiranja ni bil ocenjen kot primeren za vzpostavitev dolgoročnega preživetja podjetja. Ta sklep je temeljil na naslednjih ugotovitvah:

(30)

Ker sta bili posojili odobreni za isto prestrukturiranje in na podlagi istega načrta prestrukturiranja, lahko Komisija le še ponovi svoje ugotovitve, da načrt ni zagotovil oživitve podjetja.

(31)

Še en pogoj iz smernic iz leta 1994 je, da je treba, kolikor je le mogoče, izravnati škodljive vplive pomoči na konkurenco. V kolikor je podjetje prisotno na trgih s presežnimi zmogljivostmi, je treba zmanjšati zmogljivosti.

(32)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo mišljeno, da bo NHW – kot je že dokazano v Odločbi 2002/377/ES – v času, ko je bila pomoč odobrena, obravnavana kot MSP (mala in srednja podjetja). V skladu s smernicami iz leta 1994 ima Komisija v zvezi z zmanjševanjem zmogljivosti manj restriktiven pristop do dodeljevanja pomoči za prestrukturiranje MSP (17).

(33)

Komisija, glede na to, da je bila pomoč odobrena MSP z zelo nizkim tržnim deležem, ugotavlja, da pomoč, odobrena NHW, ne bi mogla pretirano izkriviti konkurence v smislu smernic iz leta 1994.

(34)

Smernice iz leta 1994 zahtevajo, da mora biti pomoč omejena na najmanjši obseg, potreben za izvedbo prestrukturiranja.

(35)

Komisija je v Odločbi 2002/377/ES ugotovila, da merilo sorazmernosti ni bilo spoštovano v dveh ozirih.

(36)

Po eni strani mora prejemnik pomoči zaradi zahteve po sorazmernosti zagotoviti pomemben prispevek k stroškom prestrukturiranja iz lastnih sredstev ali iz zunanjih sredstev po tržnih cenah. Iz podatkov na voljo je razvidno, da je vlagatelj dejansko zagotovil prispevek v višini 0,5 milijonov DEM. Ker med preiskavo niso bili sporočeni nobeni dodatni podatki o pogojih finančnega leasinga (ukrep 9 iz tabele 2), Komisija ni mogla presoditi, ali je šlo pri tem za prispevek po tržnih pogojih. Ne glede na to, je bila presoja finančnega leasinga za oceno pomembnosti prispevka prejemnika pomoči obravnavana kot nebistvena.

(37)

Poleg tega drugih prispevkov ni bilo mogoče obravnavati kot prispevke prejemnika pomoči. Ker kljub odredbi o predložitvi podatkov niso bili sporočeni nobeni dodatni podatki o posojilu KFW (ukrep 7 iz tabele 2), Komisija ni mogla presoditi, ali gre pri tem za prispevke po tržnih pogojih. Enaki razlogi veljajo za posojilo Nord LB (ukrep 8 iz tabele 2). Denarni tok (ukrep 10 iz tabele 2) se ne more obravnavati kot prispevek prejemnika. Denarni tok je bil večinoma pridobljen iz prejšnjih državnih pomoči. Poleg tega denarni tok leta 1996, v času, ko je bil načrt prestrukturiranja oblikovan, še ni bil pridobljen in je bil zato negotov.

(38)

Posledično ti prispevki ne morejo biti obravnavani kot prispevki prejemnika in zato ne morejo biti upoštevani pri ocenjevanju sorazmernosti pomoči. V skladu s tem so znašali skupni stroški prestrukturiranja 16,49 milijonov DEM, h katerim so državni organi prispevali 9,707 milijonov DEM oz. 58,9 % in vlagatelj 1,679 milijonov DEM oz. 10,2 % (ali morda celo samo 0,5 milijonov DEM oziroma 3 %). Zaradi teh okoliščin je Komisija sklenila, da prispevek prejemnika ne more biti obravnavan kot pomemben v smislu smernic iz leta 1994.

(39)

Glede na zadnje podatke, ki jih je posredovala Nemčija, ukrep št. 9 iz tabele 2 nikoli ni bil izveden. Iz tega sledi, da v nasprotju z navedbami in trditvami v Odločbi 2002/377/ES za prestrukturiranje ni bil zagotovljen noben prispevek v tem znesku.

(40)

Glede na zadnje podatke sta bila ukrepa št. 7 in 8 iz tabele 2, ki znašata 2 428 636 EUR (4 750 000 DEM), javno refinancirana in sta vsebovala subvencijo obresti v vrednosti 11 496 EUR. Zato takšni ukrepi, povezani z javnimi subvencijami, ne morejo biti šteti kot zasebni prispevki.

(41)

Posledično je ob upoštevanju zadnjih podatkov še več razlogov, da se prispevke prejemnika ne obravnava kot pomembne v smislu smernic iz leta 1994.

(42)

Po drugi strani iz merila sorazmernosti iz smernic iz leta 1994 sledi, da se lahko pomoči dodeli naložbam samo, kadar so te bistvene za prestrukturiranje. Sicer pomoč ni omejena na potrebni minimum. V sklepu o sprožitvi postopka je Komisija izrazila dvom glede tega, ali je bila pomoč omejena na potrebni minimum, saj je podjetje med prestrukturiranjem pridobilo 20 % udeležbo v podjetju Eisenguss Torgelow GmbH. Ker kljub odredbi o predložitvi podatkov niso bili sporočeni nobeni podatki o ozadju te udeležbe, Komisija ni mogla presoditi, ali je bila ta pridobitev bistvena za prestrukturiranje leta 1996. Zato je Komisija v Odločbi 2002/377/ES ugotovila, da pomoč ni bila omejena na minimum. Ta presoja mora biti potrjena v tej odločbi.

(43)

Glede na zgoraj navedeno se lahko ugotovi, da pomoči, dodeljene NHW ne ustrezajo zahtevam po sorazmernosti in niso bile povezane z uresničljivim načrtom prestrukturiranja, ki bi podjetju omogočalo obstoj v konkurenčni tekmi po prestrukturiranju. Zato Komisija ugotavlja, da pomoč ne izpolnjuje pogojev, navedenih v smernicah iz leta 1994 in je torej nezdružljiva s skupnim trgom –

22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/13

(1)

Dne 8. oktobra 2002 je bil v Zveznem uradnem listu za Republiko Avstrijo objavljen 158. zvezni zakon 2002, čigar člen 6 predvideva spremembo zakona o povrnitvi dajatev na energijo iz leta 1996.

(2)

Komisija je s pismom z dne 30. aprila 2003 Avstrijo obvestila o svojem sklepu, da namerava zaradi pomoči, zajete v teh zakonih, uvesti postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES.

(3)

20. avgusta 2003 je bil v Zveznem uradnem listu za Republiko Avstrijo objavljen 71. zvezni zakon 2003, čigar točka 6 člena 54 podaljšuje zakon o povrnitvi dajatev na energijo iz leta 1996 v različici 158. zveznega zakona 2002 do 31. decembra 2003.

(4)

Sklep Komisije o uvedbi postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je za stališče o zadevni pomoči zaprosila vse ostale zainteresirane stranke.

(5)

S pismom z dne 4. julija 2003, ki ga je Komisija evidentirala istega dne (A/34759), je Avstrija podala svoje stališče o uvedbi postopka.

(6)

12. avgusta 2003 je Komisija prejela stališče Združenja avstrijske industrije, 18. avgusta 2003 stališče podjetja Stahl- und Walzwerk Marienhütte Ges.m.b.H in 14. avgusta 2003 stališče podjetja Jungbunzlauer Ges.m.b.H. Stališče zvezne delavske zbornice je bilo z dopisom z dne 21. novembra 2003 umaknjeno.

(7)

Vsa stališča so bila podana pravočasno (3). Komisija je stališča posredovala Avstriji, ki pa svojega mnenja ni podala.

(8)

V dopisu z dne 5. decembra 2003, ki ga je Komisija prejela 8. decembra 2003 (A/38575), je Avstrija posredovala nadaljnje informacije za izvedbo povrnitve dajatev na energijo v letih 2002 in 2003.

(9)

Skladno z zakonoma o dajatvah na elektriko in zakonu o dajatvah na zemeljski plin, ki sta bila sprejeta 1. junija 1996, se dajatev na elektriko oz. zemeljski plin obračunava tudi pri oskrbi z električno energijo in zemeljskim plinom, izvzeta dobava elektrarnam oz. plinarnam in drugim prodajnim posrednikom, poraba električne energije in zemeljskega plina elektrarn oz. plinarn, ter poraba lastno pridelane ali v območje dajatev speljane električne energije oz. zemeljskega plina.

(10)

Praviloma je zavezanec za plačilo dajatev dobavitelj električne energije ali zemeljskega plina. Prejemnik dobavljene energije mu mora plačati naprej zaračunane dajatve na energijo. Dobavno podjetje mora znesek dajatev na energijo, ki odpade na posameznega prejemnika, izkazati najkasneje v letnem obračunu.

(11)

Dajatev na električno energijo v času pregleda znaša 0,015 EUR/kWh. Dajatev na zemeljski plin znaša 0,0436 EUR na m3.

(12)

Neposredno po sodbi sodišča Evropskih skupnosti o zadevi C-143/99, (v nadaljevanju: „Sodba Adria-Wien“), v okviru predhodnega odločanja (4) je Avstrija zakon o povrnitvi dajatev iz leta 1996 spremenila s 158. zveznim zakonom 2002, ki v členu 6 predvideva, da imajo s 1. januarjem 2002 vsa podjetja pravico do povrnitve dajatev na energijo za zemeljski plin in električno energijo, če dajatve presegajo skupaj 0,35 % neto proizvodne vrednosti. Neto proizvodna vrednost je opredeljena kot razlika med prometom v smislu točk 1 in 2 člena 1 zakona o prometnem davku iz leta 1994 in prometom v smislu točk 1 in 2 člena 1(1), ki jih opravi podjetju. V zakonu na prometni davek iz leta 1994 je ta promet opredeljen kot dobave in ostale storitve, ki jih podjetnik izvaja v državi za plačilo. Zakon vključuje lastno porabo, izključuje pa uvažanje. Prvih 363 EUR se ne povrne.

(13)

Povrnitev dajatev velja za čas od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2003.

(14)

Izplačani vrnjeni zneski znašajo približno 330 mio EUR letno.

(15)

Komisija je uvedla postopek zaradi dvomov glede ukrepa pomoči in združljivosti domnevne pomoči. Po mnenju Komisije je sistem za povrnitev dajatev prinesel korist podjetjem, ki porabijo veliko energije in je bil zatorej selektiven. Komisija je dvomila o tem, da je domnevna pomoč združljiva z okvirom Skupnosti za državno pomoč za varstvo okolja (5).

(16)

Po mnenju Združenja avstrijske industrije ukrep ni selektiven in tako ne predstavlja državne pomoči. Avstrija je uresničila sodbo Adria-Wien, po kateri državni ukrepi, ki predvidevajo povrnitev dajatev na zemeljski plin in električno energijo, ne predstavljajo državnih pomoči, „če so zagotovljene vsem podjetjem v državi, ne glede na predmet njihove dejavnosti“. Avstrijsko ustavno sodišče je utemeljitev k drugemu vprašanju, predloženemu Evropskemu sodišču, oblikovalo v tem smislu, da bi Avstrija lahko prišla v položaj, da razširi povrnitev dajatev na energijo na vsa podjetja. Avstrijsko sodišče se je torej funkcije urejanja povrnitve dajatev popolnoma zavedalo in je tudi upoštevalo možne pravne posledice v Avstriji. Pomembno je torej le vprašanje, „ali bo prišlo do razlikovanja glede na olajšave.“

(17)

Združenje avstrijske industrije je mnenja, da ukrep dejansko ni selektiven. Podjetij, ki jim je bila povrnitev dajatev odobrena, je nekje od 2 500 do 3 000. Ta podjetja so različno velika in delujejo v različnih gospodarskih panogah.

(18)

Poleg tega pa ukrep ne prinaša koristi samo podjetjem z visoko porabo energije. Povrnitev dajatev se izračuna na podlagi neto vrednosti proizvodnje. Ta vrednost je odvisna od gospodarskega položaja določenega podjetja. Izgube ali visoke investicije vodijo do manjše neto vrednosti proizvodnje. V takšnih primerih bi povrnjena dajatev na energijo dobila tudi podjetja z nižjo porabo energije. Dolgoročno gledano tukaj ne gre vedno le za enak krog olajšav.

(19)

Združenje avstrijske industrije meni, da primerjave z drugimi primeri, ki jih je navedla Komisija, kjer ukrep s pravnega stališča ni bil selektiven, a se je kot tak dejansko izkazal, niso ustrezni. V opisanih primerih je šlo za pomoč večjim industrijskim podjetjem, ponekod celo za konkretno podjetje. Ukrep s strani Avstrije pa ni niti z velikostjo podjetja, panogo in dejavnostjo, niti z zneskom investicije, omejil kroga podjetij, ki jim je bila odobrena povrnitev dajatev.

(20)

Glede združljivosti je Združenje avstrijske industrije ugotovilo, da je upoštevanje najnižjih vrednosti, kakor je navedeno v Direktivi Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju za prestrukturiranje okvirnih predpisov skupnosti o obdavčenju proizvedene energije in električnega toka (6) (v nadaljevanju „uredba o obdavčenju energije“) pomemben del davkov.

(21)

Podjetje Stahl- und Walzwerk Marienhütte Ges.m.b.H je opisalo gospodarski kontekst obdavčenja energije, natančneje za jeklo, in je zagovarjalo, da je bila posledica uporabe regularnih avstrijskih davčnih stopenj na energijo pri podjetjih, ki porabijo veliko energije, takojšnja ustavitev proizvodnje v Avstriji.

(22)

Korekcijski mehanizem za podjetja, ki porabijo veliko energije, ni imel nikakršnih negativnih posledic na obdavčenje energije. Sami stroški energije so zadostna stimulacija za sprejetje možnih nadomestnih ukrepov, dajatev na energijo pa ni prinesla nobenih novih učinkov. To je potrebno upoštevati, ko se preverja upravičenost ukrepa v smislu značaja davčnega sistema.

(23)

Sodišče Evropskih skupnosti je v okviru zadeve C-143/99 očitno želelo izraziti svoje stališče glede razlikovanja med podjetji, ki porabijo veliko energije in ostalimi podjetji. V nasprotnem primeru ne bi odgovorilo na drugo vprašanje avstrijskega ustavnega sodišča, saj to vprašanje v procesu odločanja o še ne rešenem primeru na avstrijskem sodišču ni pomembno.

(24)

Tudi če bi ukrep predstavljal državno pomoč, bi morala Komisija upoštevati upravičena pričakovanja zadevnih podjetij. Ta podjetja se lahko oprejo na zakon, ki so ga v Avstriji sprejeli predvsem zaradi tega, da bi lahko izvršili sodbo Adria-Wien. Od podjetja ni mogoče pričakovati, da se bo ukvarjalo z vprašanji evropskega prava bolj podrobno kot dobroverni zakonodajalec. Razen tega pa je sodišče samo kot evropski organ zbudilo upravičena pričakovanja, s tem ko je odgovorilo na drugo vprašanje avstrijskega ustavnega sodišča.

(25)

Podjetje Jungbunzlauer Ges.m.b.H je v svojem stališču navedlo, da povrnitev dajatev na energijo ne predstavlja pomoči v smislu neposrednega denarnega plačila države. Gospodarska obremenitev zaradi obdavčenja energije bi morala biti v rokah končnega porabnika. Da bi to dosegli, ima zakonodajalec več možnosti. Za poenostavitev upravnih postopkov se dajatev pobira pri dobavitelju energije. Podjetja bodo dajatev skupaj s ceno za energijo plačala dobavitelju, po tem pa jim bo država preplačan znesek povrnila. Zaradi te strukture je zakon o povrnitvi dajatev na energijo zasnovan v obliki povračila stroškov. Zakonodajalec bi se prav tako lahko odločil, da bi dajatve zaračunal neposredno končnemu porabniku. V tem primeru povračilo ne bi bilo potrebno.

(26)

Državni zakonodajalec ima možnost omejiti obremenitev z dajatvami. Najvišja meja, postavljena na osnovi kriterija 0,35 % neto vrednosti proizvodnje, iz vidikov pravne pomoči ni pomembna, temveč je meja davčne obremenitve v gospodarski rabi pri 0,35 % neto vrednosti proizvodnje fiksna. To velja tudi za predvideno najnižjo obremenitev, ki znaša 363 EUR.

(27)

Evropsko sodišče je v sodbi Adria-Wien celovito odločilo o avstrijskem ukrepu. Če ne bi imelo tega namena, bi se sodišče najprej pozanimalo, ali je povrnitev dajatev na energijo sama po sebi selektivna in bi se nato posvetilo vprašanju, ali je izločitev storitvenega podjetja v okviru povrnitve dajatev na energijo tudi selektivna. V nadaljevanju se je v opombi št. 36 sodbe razjasnilo, da avstrijski ukrep, ki ga je sodišče v celoti poznalo, ne predstavlja državne pomoči.

(28)

Ukrep ni selektiven, temveč gre tukaj za splošen gospodarski ukrep. To mnenje je delil tudi generalni javni tožilec v pravni zadevi C-143/99.

(29)

Ukrep ne pomeni izkrivljanja konkurence in ne vpliva na trgovanje.

(30)

Podobne ukrepe so sprejeli tudi v drugih državah članicah. Poleg tega pa je zaradi zaščite delovnih mest in investicij predvidena tudi direktiva o obdavčenju pridobivanja energije in znižanju ter povrnitvi dajatev.

(31)

V dopisu z dne 4. julija 2003, ki ga je Komisija prejela 4. julija 2003, je Avstrija potrdila svojo ugotovitev, da je povrnitev dajatev na energijo splošen ukrep. Z drugim vprašanjem je avstrijsko ustavno sodišče pojasnilo svoj motiv: če bi prvotni ukrep predstavljal državno pomoč, bi lahko ustavno sodišče razveljavilo omejevanje na podjetja, ki večinoma proizvajajo materialne gospodarske dobrine. Avstrijsko ustavno sodišče je želelo vedeti, ali bi se zaradi ukinitve omejitve pojavila ali razširila protipravna državna pomoč. Evropsko sodišče se je zavedalo, da je v poročilu poročevalca Watheleta pisalo, da ustavno sodišče izhaja iz tega, da je v primeru ukinitve ali omejitve … možna razširitev na vsa podjetja le takrat, ko to ne predstavlja nove pomoči, ki bi jo bilo potrebno priglasiti v naprej. Drugače bi bilo drugo vprašanje le teoretično in bi ga moralo Evropsko sodišče zavrniti.

(32)

Posledično je avstrijsko ustavno sodišče ukinilo le omejitev prvotnega kroga tistih, ki so bili upravičeni do povrnitve dajatev, ne pa celotnega zakona o povrnitvi dajatev na energijo.

(33)

Glede na ta dejstva ni moč argumentirati, da Evropsko sodišče ne bi bilo ali bi bilo napačno seznanjeno s strukturo avstrijskega ukrepa. Sodišče je celo v opombi 7 sodbe pravilno opisalo avstrijski sistem in v opombi 36 odgovorilo na drugo vprašanje, „da državni ukrepi kot tisti v izhodiščnem postopku ne predstavljajo državnih pomoči“.

(34)

V dopisu z dne 5. decembra 2003 je Avstrija obvestila Komisijo, da bo Ministrstvo za finance avstrijskemu parlamentu predlagalo, naj povrnitev dajatev na elektriko in zemeljski plin pri obeh skupinah, ki sta bili do tega upravičeni, spremeni retroaktivno.

(35)

Podjetja, za katera zakon o povrnitvi dajatev na energijo do 31. decembra 2001 ni veljal, bodo dobila pravico do stoodstotne povrnitve dajatev, ki so v letu 2002 presegali 0,35 % njihovo neto vrednost proizvodnje. V letu 2003 bodo ta podjetja plačevala 20 % nacionalne davčne stopnje na zemeljski plin in elektriko. Ta najnižja davčna obremenitev upošteva najnižje davčne stopnje v skladu z „direktivo o obdavčenju energije“, ki je začela veljati s 1. januarjem 2004. Ta direktiva določa, da znaša najnižji obdavčljiv znesek v razmerju z državnimi davki približno 3,3 % za elektriko in okoli 14 % za zemeljski plin.

(36)

Podjetja, za katera je zakon o povrnitvi dajatev na energijo veljal pred 31. decembrom 2001, bodo v letih 2002 in 2003 plačala 120 % najnižjih obdavčljivih zneskov za zemeljski plin in elektriko, kakor je določeno v Prilogi I tabele C direktive o obdavčenju energije („120-odstotna določba“). Obremenitev s zneskom 120 % najnižje obdavčitve na zemeljski plin in elektriko statistično gledano ustreza povprečni davčni obremenitvi podjetij v skladu z direktivo o obdavčevanju energije, vključno z obdavčenjem elektrike, zemeljskega plina in premoga. Določba o 120 % bo povzročila dodatno obremenitev z dajatvami v višini približno 10 do 15 % trenutnega neto davčnega priliva. Dodatna obremenitev ni tako visoka, saj večina zadevnih podjetij po veljavnih predpisih plačuje veliko več kot 120 %. Kljub temu pa bodo podjetja, pri katerih bo 120-odstotna določba povzročila povečano davčno obremenitve, povprečno plačala več kot 50 %, nekatera pa celo veliko več.

(37)

Avstrija je Komisijo obvestila, da so bila vsa tekoča plačila neposredno po začetku formalnega postopka preiskave ustavljena. Kljub temu pa Avstrija ni mogla dati podatkov o številu podjetij, ki so morali del že plačane povrnitve dajatev vrniti, ali o zadevnih zneskih. Avstrija je potrdila, da se uporablja za vsa vračila veljavna referenčna obrestna mera EU.

(38)

Četudi se vpeljan postopek sklicuje na določbe 158. zveznega zakona 2002, ki se uporabljajo, se Komisiji zdi upravičeno, da se pregleda tudi leto 2003 brez posebne odločbe o razširitvi formalnega postopka preiskave za to obdobje. Komisija je ugotovila, da 71. zvezni zakon 2003 ni spremenil določb, sprejetih s 158. zveznim zakonom 2002. Tako sta določbi, ki veljata za leti 2002 in 2003, enaki. Komisija torej meni, da so vse zainteresirane stranke imele možnost izraziti svoje stališče o vseh vidikih, ki so pomembni za presojo programa.

(39)

Po tem, ko se je Komisija odločila za vpeljavo formalnega postopka preiskave, je Avstrija podaljšala čas postopka. To je primerljivo s situacijo, kjer država članica spremeni zakonodajo, ki je predmet postopka za ugotavljanje kršitev pogodbe, vendar s to spremembo ne odpravi vseh domnevnih kršitev ter ohrani dejanska stanja, opisana v stališču, okrepljenem z utemeljitvami. V takšnih primerih sodišče dovoljuje Komisiji nadaljevanje postopka in prilagodi sklepe spremenjenim okoliščinam (7).

(40)

V dopisu z dne 5. decembra 2003 se je Avstrija sklicevala izrecno na čas od 1. januarja 2002 do 31. decembra 2003 in je tako izrabila svoje pravice do obrambe z vidika celotnega časovnega obdobja.

(41)

V bistvu so svoje stališče v zvezi z uporabo ureditve 2002 in 2003 lahko izrazili tudi drugi. Sicer je Združenje avstrijske industrije 12. avgusta predložilo svoje pisno stališče glede povrnitve dajatev na energijo v letu 2002, se pravi pred objavo 71. zveznega zakona 2003 o podaljšanju povrnitve dajatev na energijo. Nadalje je bilo Združenje prisotno na več razgovorih med Komisijo in avstrijsko vlado, kjer je tudi izrazilo svoje stališče glede leta 2003. Tako se je spoštovala pravica do izrazitve stališča.

(42)

V stališču podjetja Jungbunzlauer Ges.m.b.H z dne 14. avgusta 2003 je bilo podjetje predstavljeno, ugotovljeno pa je bilo, da veljajo podatki o dejanskem stanju „posebno (tudi) za leto 2002“. Podjetje je izrazilo svoje stališče glede pomoči ter navedlo argumente, ki pa so po večini neodvisni od leta uporabe. Tako se je spoštovala pravica do izrazitve stališča.

(43)

Podjetje Marienhütte Ges.m.b.H je izrazilo svoje stališče na začetku postopka 18. avgusta 2003, torej pred objavo 71. zveznega zakona 2003. Opažanja so tudi v tem primeru večinoma neodvisna od leta uporabe določil o povrnitvi dajatev na energijo. Tako se je spoštovala pravica do izrazitve stališča.

(44)

Komisija ni prejela nobenih zapoznelih stališč, prav tako ni nihče zaprosil za predložitev stališča po roku, ki je bil postavljen med odločanjem o začetku postopka.

(45)

Po temeljiti preiskavi je Komisija prišla do sklepa, da zadevni ukrep predstavlja državno pomoč v smislu člena 87, odstavka 1 Pogodbe ES.

(46)

Po mnenju Komisije bodo od povrnitve dajatev, četudi teoretično velja za vsa podjetja, ki dosegajo začetno vrednost 0,35 % neto vrednosti proizvodnje, dejansko imela korist podjetja, ki v razmerju do neto vrednosti proizvodnje porabijo veliko energije. Povrnitev dajatev na energijo je tako selektivna.

(47)

Sodišče, po mnenju Komisije, v pravni zadevi C-143/99 ni izrazilo svojega mnenja o vseh vidikih prvotne ureditve povrnitve dajatev, temveč le o omejitvi na podjetja, ki večinoma proizvajajo fizično gospodarsko blago. Za odgovor na obe vprašanji avstrijskega ustavnega sodišča je bilo potrebno, da je sodišče izrazilo svoje mnenje tudi o drugih vidikih ukrepa. Vprašanja se ne nanašajo zgolj na avstrijski sistem, temveč tudi na ključne točke omejenega področja uporabe. Ni mogoče izhajati iz tega, da je sodišče le zato, ker je bilo na voljo več informacij, izrecno izrazilo svoje mnenje na eno vprašanje, s katerim se ni ukvarjalo. Sodišče je v svoji sodbi izrazilo svoje splošno mnenje o „splošnih ukrepih, ki predvidevajo povrnitev dajatev na energijo“. Če bi sodišče imelo namen izraziti svoje stališče glede vseh vidikov avstrijskega ukrepa, je mogoče izhajati iz tega, da bi bilo to prej eksplicitno.

(48)

Komisija ne deli mnenja, da sodišče na drugo vprašanje avstrijskega ustavnega sodišča ne bi odgovorilo, če ne bi imelo namena, izraziti svojega mnenja o vseh vidikih povrnitve dajatev na energijo. Sodišče je najprej odgovorilo na drugo vprašanje avstrijskega ustavnega sodišča. To vprašanje pa se ne nanaša na še ne rešen postopek. Zato je sodišče na prvo vprašanje o dejanskem stanju odgovorilo bolj splošno. Opirajoč se na sodno prakso je dejalo, da državni ukrep, od katerega bodo brez razlik imela korist vsa nacionalna podjetja, ne predstavlja državne pomoči.

(49)

Precedenčni primeri kažejo, da lahko ima ukrep selektivni učinek, četudi se po zakonu uporablja na vseh gospodarskih področjih. To so le primeri za to, kako lahko pride do dejanske selektivnosti. Drži, da zadevni ukrep, ki je predmet preiskave, ne predvideva omejitev zaradi velikosti podjetja, panoge, delovanja ali investicijskega zneska. Zaradi praga je ukrep dejansko prirejen za podjetja, ki porabijo veliko energije. Sicer je Združenje avstrijske industrije doseglo, da imajo od povrnitve dajatev koristi tudi podjetja z manjšo porabo energije, če veliko investirajo ali če imajo velike izgube, vendar pa to ni posebej dokazano. Nasprotno je bil med formalnim poskusnim postopkom preiskave prikazan učinek različnih možnih rešitev na osnovi različnih podjetij, ki porabijo veliko energije. To je razvidno tudi v izjavi podjetja Marienhütte, v kateri je ukrep izrecno označen kot korekcijski mehanizem za podjetja, ki porabijo veliko energije. Nadalje je Komisija ugotovila, da Avstrija ni izrazila svojega stališča glede argumenta Združenja avstrijske industrije. Avstrija tudi ni dala nobenih podatkov o dejanskih olajšavah, in tudi ne o temu, ali se je krog prejemnikov pomoči po noveli zakona dejansko bistveno spremenil. Zato Komisija nima podatkov, po katerih bi lahko sklepala, ali se učinek tega ukrepa bistveno razlikuje od veljavnega ukrepa, ki je veljal pred 1. januarjem 2002 in ki je bil omejen na podjetja, ki so proizvajala večinoma fizično gospodarsko blago. Komisija je prav tako ugotovila, da je Avstrija 120-odstotno določbo tudi zaračunavala na osnovi okoli 240 izbranih podjetij, ki porabijo veliko energije in uveljavila, da ni podatkov o podjetjih, upravičenih do povrnitve. Vse to seveda izrecno kaže na to, da je ukrep dejansko usmerjen k podjetjem, ki porabijo veliko energije.

(50)

Komisija se tudi ne strinja s podjetjem Jungbunzlauer Ges.m.b.H, ki trdi, da ustreza meja 0,35 % neto vrednosti proizvodnje najvišje davčne obremenitve, ter da takšna najvišja meja ni bistvena za pomoč. Brez da bi bilo zadnji argument potrebno preveriti, v tem primeru meja ne postavlja nobenih splošnih maksimalnih davčnih obremenitev za vsa podjetja brez razlike. Praviloma morajo podjetja plačevati polne davčne stopnje, z izjemo tistih, ki plačujejo pragovno vrednost, ki pa je dejansko tako prilagojena, da jo plačujejo le podjetja, ki porabijo veliko energije. Z določitvijo objektivne najvišje davčne meje za določena podjetja – v tem primeru predvsem za podjetja, ki porabijo veliko energije – ima ukrep za posledico različno obravnavanje. V tem se razlikuje od najnižje davčne obremenitve 363 EUR, na katero je opozorilo podjetje Jungbunzlauer Ges.m.b.H, in katera brez razlik velja za vsa podjetja.

(51)

Med odločanjem o začetku postopka je Komisija podvomila, ali bo razširitev področja uporabe dejansko spremenila učinek ukrepa. Komisija je ugotovila, da niti Avstrija niti stranke, ki so posredovale, niso predložile podatkov, ki bi lahko odstranili te dvome. Predvsem Avstrija ni predložila nobenih podatkov o številkah, ki bi dokazovale, da bi imelo koristi bistveno več podjetij na vseh gospodarskih področjih zaradi razširitve področja uporabe. V vsakem primeru pa samo visoko število tistih podjetij, ki jim je bilo zaradi ukrepa povrnitve dajatev odobrena, glede na sodno prakso sodišča ni dokaz, da bi ukrep lahko označili za splošni ukrep.

(52)

Komisija je tudi upoštevala, da v več državah članicah veljajo ukrepi z enakim učinkom, katerih odobritev se je zaprosila kot državna pomoč ali katere je Komisija preizkusila na zahtevek urada (8).

(53)

Komisija meni, da selektivnosti ukrepa ni mogoče utemeljiti s pomočjo narave ali logike sistema, saj to ne ustreza kontrolni logiki, ki je lastna sistemu. Nasprotno, povrnitev predstavlja celo jasen odmik od splošne strukture in načina delovanja sistema dajatev. Nadalje je Komisija ugotovila, da ima dajatev na energijo dva cilja: prvič, podjetja spodbuditi k temu, da bi podjetja sprejela ukrepe za varčevanje z energijo. Tudi če bi večina zadevnih podjetij že uvedla takšne ukrepe za zmanjšanje stroškov energije, ni mogoče reči, da obdavčenje energije ne bi imelo dodatnega učinka krmiljenja. Poraba energije je splošno odvisna od tehnologije in je tako določena le za kratek čas. Dolgoročno gledano se zaradi tehničnega napredka in inovacij pričakujejo nadaljnje izboljšanje učinkovitosti. Komisija je tudi ugotovila, da podjetje Marienhütte Ges.m.b.H domnevnega neobstoja učinka krmiljenja ni podrobneje pojasnilo. Drugi cilj pa je, da se bo dajatev povečala, tudi če v kratkem času ne bo mogoče še bolj znižati porabe energije, in sicer zaradi tega, da se priskrbijo državna sredstva za splošne namene, saj povzroča poraba energije stroške za družbo, za katere mora poskrbeti država. Zaradi tega ne moreta biti kriva narava in logika sistema, da so podjetja, ki porabijo veliko energije in so po definiciji povzročitelji onesnaženja, oproščena dajatev na energijo.

(54)

Komisija se ne strinja z mnenjem podjetja Jungbunzlauer Ges.m.b.H, da ukrep ne bi predstavljal državne pomoči, če bi zakonodajalec pobiral dajatev pri končnemu odjemalcu. Upravna struktura ukrepa v tem primeru nima vpliva na značaj pomoči. Tudi če bi zakonodajalec končnemu odjemalcu dajatev povečal neposredno, zraven česar bi najbrž uvedel tudi drugačno obravnavo različnih vrst uporabnikov, bi tudi ta diferenciacija predstavljala državno pomoč.

(55)

Vsi drugi kriteriji državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES so izpolnjeni. Ukrep oprošča podjetja stroškov, ki bi jih drugače morali kriti, ter jim tako prinaša korist. Ukrep se pripiše državi in se financira z državnimi sredstvi, saj se je država sama sprijaznila z zmanjšanjem davčnih prihodkov. Ker je povrnitev dajatev zagotovljena le določenim podjetjem, jim zagotavlja ukrep v primerjavi z drugimi podjetji boljši položaj, kar lahko izkrivi konkurenco. Vsaj nekaj tistih, katerim je bila povrnitev dajatev odobrena, so dejavni v sektorjih, v katerih poteka trgovanje med državami članicami. Zaradi tega lahko ukrep ovira trgovino. Kot zadnje pa je mogoče trditi, da ukrep predstavlja državno pomoč in ga je moč razumeti kot novo pomoč, saj je bil uveden po vstopu Avstrije v Evropsko unijo, Komisija pa ga nikoli ni odobrila.

(56)

Komisija je združljivost pomoči preverila z okvirom Skupnosti za državne pomoči za varstvo okolja (v nadaljevanju „okvir Skupnosti“). Pri odločitvi o uvedbi postopka je Komisija menila, da pri takratnem stanju očitno ni bilo možno uvesti nobene druge izjemne odločbe člena 87(2) in (3) Pogodbe ES. V teku formalnega postopka preiskave se niso pojavile nobene oporne točke, ki bi v odločitvi o uvedbi postopka formalne preiskave odpravile omenjene dvome Komisije. Zaradi tega je Komisija sklenila naslednje.

(57)

Glede podjetij, za katera zakon o povrnitvi dajatev na energijo do 31. decembra 2001 ni veljal, je uvedba 158. zveznega zakona 2002 pripeljala do uvedbe nove izjeme že obstoječe dajatve. V skladu s točko 51.2 okvira Skupnosti je mogoče predpise pod točko 51.1 uporabiti, če imajo davki občuten pozitiven vpliv na varstvo okolja in če bodo izjeme zaradi velike spremembe gospodarskih pogojev, ki lahko postavijo podjetja v zelo težek konkurenčni položaj, nujne. Avstrija ni dala nobenih podatkov o tem, če se je to zgodilo. Prav tako Avstrija ni močno povišala dajatev, tako da točke 52 okvira Skupnosti ni bilo potrebno uporabiti. Pod temi pogoji lahko država članica odobri oprostitev dajatev le v skladu z 2. pododstavkom točke 53, ki se sklicuje na točki 45 in 46 okvira Skupnosti. V skladu s tem je mogoče odobriti pomoč podjetju za do pet let, kadar je njihova učinkovitost omejena na 50 % dodatnih stroškov, ali kadar jih v obdobju petih let padajoče zmanjšujejo. Avstrijski zakon ne omejuje vračila dajatev na 50 % dodatnih stroškov, niti ne zahteva progresivnega zmanjševanja.

(58)

Za podjetja, za katera je zakon o povrnitvi dajatev na energijo veljal že pred 31. decembrom 2001, ostaja sistem za povrnitev dajatev nespremenjen. Tukaj ukrep predvideva oprostitev obstoječega dajatev, ki je bil sklenjen ob uvedbi. Zato ta ukrep spada pod točko 51.2 okvira Skupnosti, ki se sklicuje na kriterije združljivosti v točki 51.1. V zadnji določbi se zdi, da je mogoče uporabiti le drugo alineo črke (b) točke 51.1. V okviru tega morajo podjetja plačati bistven del državnih dajatev. Avstrija za časovno obdobje preiskave ni dala nobenih podatkov, ki bi omogočili ugotovitev dejanskega deleža dajatev, ki ga morajo plačati določena podjetja. Zaradi tega Komisija ne more trditi, da podjetja plačujejo bistven del državnih dajatev.

(59)

Ob upoštevanju zgoraj omenjenih navedb je Komisija prišla do sklepa, da zakon o povrnitvi dajatev na energijo iz leta 1996, podaljšan do 31. decembra 2003 s členom 6158. zveznega zakona 2002 brez nadaljnjih sprememb, ne ustreza zahtevam okvira Skupnosti in ni združljiv s skupnim trgom.

(60)

Za podjetja, za katera zakon o povrnitvi dajatev na energijo do 31. decembra 2001 ni veljal, je ukrep o spremembi, ki jo je obljubila Avstrija, združljiv s točkama 53 in 45 okvira Skupnosti. Pomoč znaša 100 % dodatnih stroškov v prvem letu, v drugem letu pa se zmanjša na 80 %. V obdobju preiskave se bo torej linearno zmanjševala. Poleg tega Komisija meni, da znižanje v drugem letu podjetjem prepušča znesek dajatev, ki je še vedno višji od zahtevane pragovne vrednosti, ki jo od leta 2004 predpisuje direktiva o obdavčenju energije.

(61)

Za podjetja, za katera je zakon o povrnitvi dajatev na energijo veljal do 31. decembra 2001, je pomoč po mnenju Komisije združljiva z drugo alineo črke (b) točke 51.1 okvira Skupnosti. Po drugi alinei črke (b) točke 51.1 morajo podjetja, ki jim je bilo odobrena povrnitev dajatev, plačati bistven del državnih dajatev. Razlog za to je, da se podjetja vzpodbudi, da bi izboljšala svojo okoljsko učinkovitost. To se je izkazalo iz besedila prve alinee črke (b) točke 51.1, po čemer se lahko usklajeni davki znižajo, če je znesek, ki ga izplača podjetje, ki jim je bila odobrena povračilo dajatev, višji od skupnega najnižjega dovoljenega zneska, „zato, da se podjetja vzpodbudi k ukrepom za izboljšanje varstva okolja“. V obdobju preiskave je bila avstrijska dajatev na energijo državni davek, od 1. januarja 2004 pa je bilo z direktivo o obdavčenju energije uvedeno usklajeno obdavčenje, ki določa najnižjo davčno stopnjo za uporabo energijskih proizvodov, ki so po avstrijskih zakonih o obdavčenju energije obdavčeni in povrnjeni. Direktiva o obdavčenju energije izrecno omogoča uresničevanje okoljevarstvenih ciljev (glej predvsem uvodne navedbe 3, 6, 7 in 12). Zaradi tega Komisija meni, da upoštevanje temeljnih podlag direktive o obdavčenju energije vzpodbuja podjetja k izboljšanju varstva okolja. Na upoštevanje najnižjih stopenj je torej mogoče gledati tudi kot na bistveni del državnih dajatev, kakor zahteva druga alinea črke (b) točke 51.1 okvira Skupnosti. Avstrija je določila najmanjšo davčno obremenitev podjetjem tako, da temeljne davčne stopnje ne bodo upoštevane le pri zemeljskem plinu in elektriki, temveč tudi pri premogu, za katerega doslej v Avstriji ni bilo potrebno plačevati dajatev. S tem je Avstrija zagotovila, da je najnižja davčna obremenitev v letih 2002 in 2003 v skladu z davčno ravnijo ter da vključuje tudi načelo najmanjšega učinka na okolje, za katerega si direktiva prizadeva.

(62)

Če se oceni, da je nezakonito priznana državna pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, jo mora prejemnik zahtevati nazaj. Po zahtevi za vračilo te pomoči je treba vzpostaviti konkurenčno stanje, čim bolj podobno tistemu pred priznano pomočjo. Vendar pa člen 14(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o predpisih glede uporabe člena 93 Pogodbe ES (10) določa: „Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi to bilo v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.“ V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča in odločitvijo Komisije je odločitev o vračilu v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti, če bi zaradi ukrepov Komisije prejemnik pomoči upravičeno predvideval, da je bila pomoč odobrena v skladu s pravom Skupnosti.

(63)

Država članica je odgovorna za to, da so državni ukrepi v skladu s pravili konkurence Skupnosti, da bi se izognili izkrivljanju konkurence in da se ukrepi v zvezi s pomočjo priglasijo Komisiji v skladu s členom 88, odstavkom 3 Pogodbe ES ter da se začnejo izvajati šele po preiskavi. Načeloma podjetja ne morejo imeti upravičenih pričakovanj od nezakonitih pomoči. V primeru, da bi se podjetja lahko uspešno opirala na državni zakon, četudi sprejet z dobrim namenom, ki pa ne ustreza predpisom o pomoči in tako izkrivlja konkurenco, cilja skupnosti o kontroli pomoči ni mogoče doseči.

(64)

Sodišče je v sodbi Van den Bergh en Jurgens  (11) razsodilo:

„Po stalni sodni praksi sodišča se lahko vsak gospodarski subjekt, pri katerem je institucija Skupnosti vzbudila utemeljena pričakovanja, sklicuje na načelo varstva zakonitih pričakovanj. Če lahko preudaren in trezno razmišljajoč gospodarski subjekt predvidi sprejetje ukrepa Skupnosti v zvezi z njegovimi interesi, se v primeru sprejetja tega ukrepa ne more sklicevati na omenjeno načelo.“

(65)

Avstrija Komisiji ni predložila nobenega argumenta o obstoju upravičenega zaupanja podjetij, ki jim je bila odobrena povrnitev dajatev. V sodni praksi sodišča se je izkazalo, da je dolžna Komisija samodejno upoštevati izredne okoliščine, ki po členu 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 upravičujejo odpoved vračilu nezakonitih pomoči, če bi bilo vračilo v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti, kot npr. načelom o varstvu zakonitih pričakovanj.

(66)

V obravnavanem primeru se je Komisija seznanila, da predstavlja obravnavani ukrep znotraj države veliko breme za avstrijska podjetja v interesu varstva okolja. Brez povrnitve dajatev, ki so predmet te preiskave, bi bilo takšno breme zelo veliko predvsem za podjetja, ki porabijo veliko energije. Ko je bil ta ukrep znotraj države zasnovan, še ni bilo stalne prakse za pravno presojo izjem ali zmanjšanja takšnih dajatev, ki se formalno uporabljajo v različnih gospodarskih panogah, vendar so kljub temu selektivni, saj se pravzaprav odobrijo samo, dejansko in specifično prednost v korist določenih sektorjev. Po drugi strani pa je jasno, da v obravnavanem primeru odgovor sodišča na drugo vprašanje v sodbi Adria-Wien lahko privedlo do tega, da bi nekateri prejemniki pomoči v dobri veri izhajali iz tega, da sporni ukrepi znotraj države, ki jih je obravnaval državni sodnik, ne bodo več selektivni in s tem ne bodo več predstavljali državne pomoči, v kolikor bi se njihova veljavnost poleg sektorja za proizvodnjo fizičnega gospodarskega blaga razširila še na druge sektorje. Ob upoštevanju vseh teh premislekov je Komisija prišla do sklepa, da v obravnavanem primeru zahteva za vračilo ne bi bila v skladu s načelom o varstvu zakonitih pričakovanj. V skladu s členom 14 Uredbe št. 659/1999 se je Komisija odločila, da naj se vračilo ne zahteva.

(67)

Ureditev povrnitve dajatev velja za kmetijstvo in gozdarstvo pod istimi pogoji kot za ostale sektorje, ki so bili deležni pomoči. Okvir Skupnosti za državne okoljevarstvene pomoči ne velja za kmetijstvo. Z ocenitvijo pomoči, ki presega meje enega sektorja v okviru dajatev na energijo (12) je Komisija premišljala o enakem obravnavanju kmetijstva in gozdarstva z drugimi gospodarskimi panogami, s pridržkom splošnih smernic okoljevarstvene pomoči. Zgornje navedbe tako veljajo tudi za oceno pomoči v kmetijstvu.

(68)

Komisija je ugotovila, da je Avstrija s kršitvijo člena 88(3) Pogodbe ES nezakonito sprejela zakon o povrnitvi dajatev na energijo iz leta 1996 v okviru 158. zveznega zakona 2002, ki je bil v nespremenjeni obliki podaljšan do 31. decembra 2003.

(69)

Kar zadeva podjetja, za katera zakon o povrnitvi dajatev na energijo do 31. decembra 2001 ni veljal, ureditev pomoči ni združljiva z okvirom Skupnosti za okoljevarstvene pomoči, posebej s točkama 52 in 45 kakor tudi z drugimi izrednimi določitvami člena 87(2) in (3) Pogodbe ES.

(70)

Kar zadeva podjetja, za katera je zakon o povrnitvi dajatev na energijo veljal že pred 31. decembrom 2001, ureditev pomoči ni združljiva z okvirom Skupnosti za okoljevarstvene pomoči, posebej točke 51.1, črka (b), drugi pododstavek in z ostalimi izrednimi določitvami člena 87(2) in (3) Pogodbe ES. Ker ni bilo možno navesti nobenih drugih razlogov za združljivost ureditve, je zato nezdružljiva s skupnim trgom.

(71)

Kljub temu pa se zaradi upoštevanja posebnih okoliščin obravnavanega primera in skladnosti s členom 14 Uredbe (ES) št. 659/1999, ne zahteva vračilo.

(72)

Komisija se je seznanila z namero avstrijske vlade, da bo vračilo dajatev na energijo spremenila retroaktivno. Komisija meni, da so zgoraj navedene spremembe združljive z okvirom Skupnosti o okoljski pomoči, zlasti točka 52 v povezavi s točko 45 in točko 51.1(b), odstavek 2.

1.

Ali je treba zakonske ukrepe držav članic, ki predvidevajo delno povrnitev dajatev na energijo na zemeljski plin in električno energijo, vendar pa povrnitev priznavajo le podjetjem, katerih težišče je dokazljivo proizvodnja materialnih dobrin, obravnavati kot državno pomoč v smislu člena 92 Pogodbe ES?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Se tovrstni zakonski ukrep obravnava kot pomoč v skladu s členom 92 Pogodbe ES tudi v primeru, če se odobri vsem podjetjem ne glede na to, ali je težišče dokazljivo proizvodnja materialnih dobrin?

22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/22

(1)

Ta odločba je naslovljena na Akzo Nobel N.V., Akzo Nobel Nederland B.V., Akzo Nobel Chemical Internationals B.V., Akzo Nobel Chemicals B.V. in Akzo Nobel Functional Chemicals B.V., skupno in solidarno (v nadaljevanju „Akzo Nobel“), BASF A.G. (v nadaljevanju „BASF“), Bioproducts Incorporated (v nadaljevanju „Bioproducts“), Chinook Group Limited Partnership in Chinook Group Limited, skupno in solidarno (v nadaljevanju „Chinook“), DuCoa L.P. (v nadaljevanju „DuCoa“) in UCB S.A. (v nadaljevanju „UCB“).

(2)

Naslovniki so sodelovali pri enotni in stalni kršitvi člena 81(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju „Pogodba ES“ ali „Pogodba“) in od 1. januarja 1994, člena 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju „Sporazum EGP“), ki obsega celotno območje EGP.

(3)

Komisija je začela preiskavo v celotni industriji holin klorida, potem ko je od ameriškega dobavitelja Bioproducts aprila 1999 prejela prošnjo za prizanesljivost pred denarno kaznijo. Preiskava je zajela obdobje od leta 1992 do konca leta 1998 (v nadaljnjem besedilu „obdobje preiskave“).

(4)

Holin klorid spada v skupino vitaminov, topnih v vodi, B-kompleks (vitamin B4). Večinoma se uporablja v industriji za živalsko krmo, kot tradicionalni krmni dodatek, zlasti za perutnino in svinje, za pospeševanje rasti, znižanje smrtnosti, povečanje krmnega izkoristka, proizvodnje jajc in izboljšanje kakovosti mesa.

(5)

Na začetku obdobja preiskave se je holin klorid proizvajal pretežno v Evropi in Severni Ameriki (Združene države in Kanada), čeprav je bila proizvodna zmogljivost holin klorida tudi na Kitajskem, v Indiji, Japonskem, Koreji in Tajvanu. Severnoameriški proizvajalci so izvažali v Srednjo in Južno Ameriko, Evropo, na Daljni vzhod in jugovzhod. Evropski proizvajalci so začeli izvažati v Srednjo in Južno Ameriko, Afriko, na jugovzhod in Daljni vzhod. Evropski in severnoameriški proizvajalci so imeli proizvodne objekte na različnih območjih po svetu in so širili lokalno proizvodnjo, da bi prihranili stroške prevoza in skladiščenja ter bolje prodrli na lokalne trge. Zlasti BASF je ustanovil proizvodne objekte v Mehiki, Braziliji in na Tajskem, Akzo Nobel in UCB na Kitajskem, Ducoa v Mehiki in Chinook v Singapurju.

(6)

Velikost svetovnega trga za holin klorid je bila ocenjena na 183,7 milijona EUR leta 1997, ki je bilo zadnje polno leto kršitve, pri čemer je delež EGP znašal 52,6 milijona EUR. Med preiskavo so proizvajalci, vpleteni v kršitve, nadzorovali več kot 80 % svetovnega trga. Zadevni evropski proizvajalci so nadzorovali skoraj 80 % območja EGP.

(7)

V zvezi z EGP je kartel holin klorida deloval na dveh različnih, vendar tesno povezanih ravneh, na svetovni in evropski ravni. Na svetovni ravni so vsi proizvajalci v tem postopku sodelovali v protikonkurenčnih dejavnostih v zvezi z EGP, med junijem 1992 in aprilom 1994. Te dejavnosti so vključevale določanje in povečanje svetovnih cen, razdelitev svetovnih trgov, nadzor distributerjev in pretvornikov ter izmenjavo poslovno občutljivih podatkov.

(8)

Severnoameriški proizvajalci niso sodelovali pri vrsti nadaljnjih protikonkurenčnih srečanj, ki so potekala strogo med evropskimi proizvajalci, za usklajevanje obnašanja na evropskem trgu. Ta srečanja so potekala v obdobju od marca 1994 do oktobra 1998. Dejavnosti so vključevale določanje in povečanje cen (za EGP oboje v celoti, za posebne nacionalne trge in za posamezne stranke), razdelitev posameznih strank med sodelujoča podjetja, razdelitev tržnih deležev vsakega podjetja za EGP trg v celoti, nadzor distributerjev in pretvornikov ter izmenjavo poslovno občutljivih podatkov.

(9)

Komisija je ugotovila, da so bili dogovori na svetovni in evropski ravni skupaj del skupne sheme, ki je določila zasnove ukrepanja članov kartela v EGP in omejila njihovo posamezno poslovno ravnanje, da bi dosegla enotni protikonkurenčni gospodarski cilj, zlasti izkrivljanje običajnih konkurenčnih pogojev v EGP za holin klorid. Severnoameriški proizvajalci so sodelovali pri tej shemi nekaj časa (med oktobrom 1992 in aprilom 1994, obdobje enega leta in šestih mesecev), evropski proizvajalci pa celotno obdobje (med oktobrom 1992 in septembrom 1998, obdobje petih let in enajstih mesecev).

(10)

Severnoameriški proizvajalci so zaključili sodelovanje pri kršitvi ob koncu svetovnega srečanja, ki je potekalo med 14. in 20. aprilom 1994. Prvi odziv Komisije na preiskavo kršitve je bil 26. maja 1999. Ker se je to zgodilo več kot pet let po zaključku sodelovanja pri kršitvi severnoameriških proizvajalcev (2), se ne more naložiti nobenih glob za severnoameriške proizvajalce Bioproducts, Chinook in DuCoa.

(11)

V tem primeru je bila kršitev predvsem skrivno dogovarjanje med člani kartela za določitev cen v EGP, s podporo tržnih deležev in dogovorjenih dejavnosti proti tamkajšnjim konkurentom. Te vrste vodoravnih omejitev so po naravi med najhujšimi kršitvami člena 81(1) Pogodbe in člena 53(1) Sporazuma EGP. Ob upoštevanju narave povzročene kršitve in dejstva, da je obsegala celoten skupni trg, ter po uresničenju celotni EGP, Komisija meni, da so Akzo Nobel, BASF in UCB zagrešili resne kršitve člena 81(1) Pogodbe in člena 53(1) Sporazuma EGP. Po mnenju Komisije so ta dejstva takšna, da se kršitev obravnava kot zelo resna, čeprav se dejanskega vpliva kršitve ne more izmeriti.

(12)

Stopnja možnih glob omogoča znotraj obsega zelo resnih kršitev uporabo različnega obravnavanja podjetij, da se lahko upošteva učinkovito gospodarsko zmogljivost kršiteljev, ki so povzročili precejšno škodo konkurenci. Ob upoštevanju, da se je kršitev začela na svetovni ravni, s sodelovanjem severnoameriških podjetij, ki so se med drugim strinjala z umikom z evropskega trga, Komisija meni, da je v tem primeru ustrezno uporabiti svetovne tržne deleže podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, za določitev njihove teže. Chinook je bil največji akter na svetovnem trgu s tržnim deležem 19,3 %. Zato je postavljen v prvo kategorijo. DuCoa, s tržnim deležem 16,3 %, je postavljena v drugo kategorijo. UCB, Bioproducts in Akzo Nobel, s tržnimi deleži 13,4 %, 12,2 % in 12 %, so postavljeni v tretjo kategorijo. Nazadnje je BASF, s tržnim deležem 9,1 %, postavljen v četrto kategorijo.

(13)

Stopnja možnih glob omogoča znotraj obsega zelo resnih kršitev tudi določitev glob na ravni, ki zagotavlja zadosten svarilni učinek, ob upoštevanju velikosti vsakega podjetja. Pri tem Komisija opaža, da je imel leta 2003, zadnje finančno leto pred to odločbo, UCB promet 3 milijarde EUR, Akzo Nobel 13 milijard EUR in BASF 33,4 milijarde EUR. V skladu s tem Komisija meni, da se globo ustrezno pomnoži za Akzo Nobel s faktorjem 1,5 in za BASF s faktorjem 2.

(14)

Akzo Nobel N.V., skupaj z Akzo Nobel Nederland B.V., Akzo Nobel Chemicals International B.V., Akzo Nobel Chemicals B.V. in Akzo Nobel Functional Chemicals B.V., BASF A.G. ter UCB S.A. so sodelovali pri kršitvah najpozneje od 13. oktobra 1992 do 30. septembra 1998, v obdobju petih let in enajstih mesecev.

(15)

V času kršitve je Komisija že izdala odločbe o prepovedi BASF-u za dejavnosti kartela v Odločbah 69/243/EGS (3) in 94/599/ES (4). Dejstvo, da je BASF ponovil enako vrsto postopka, čeprav v različnem sektorju od prejšnjih kazni, kaže, da prve kazni BASF niso spodbudile k spremembi ravnanja v celotnem podjetju. To Komisiji pomeni oteževalne okoliščine. Oteževalna okoliščina utemeljuje povečanje za 50 % osnovnega zneska globe, naložene BASF. Povečanje 50 % je običajna stopnja, ki jo uporablja Komisija v primerih, ki vključujejo ponavljanje kaznivih dejanj.

(16)

BASF in UCB zahtevata znižanje zaradi predčasnega prenehanja. Kršitve kartela so že po naravi najresnejše protikonkurenčne kršitve. Sodelujoči pri teh kršitvah se običajno zelo dobro zavedajo, da so vpleteni v nezakonite dejavnosti. Po mnenju Komisije v takšnih primerih namernega nezakonitega ravnanja dejstvo, da je podjetje zaključilo ravnanje pred posredovanjem Komisije, ne zasluži posebne nagrade, razen tega, da je obdobje kršitve zadevnega podjetja krajše, kot bi bilo sicer.

(17)

Akzo Nobel, BASF in UCB trdijo, da kršitev ali njeni elementi niso bili ali v celoti ali učinkovito izvršeni. Po mnenju Komisije so bili dogovori, če so veljali za trg EGP, izvršeni, najmanj s strani evropskih proizvajalcev. Še zlasti so bili izvršeni v zvezi s ključnimi elementi cen in razdelitve strank v Evropi ter nadzora pretvornikov, tudi če so bile takšne izvršitve manj kot v celoti uspešne pri doseganju dejanskega vpliva na trg zaradi preostale konkurence na tem trgu. Nobeden od treh zadevnih proizvajalcev ni zagotovil nobenih navedb, da so želeli in storili kar koli, da bi se namerno vzdržali izvajanja sporazumov, ki so jih sklenili v zvezi z EGP v obdobju, v katerem so se jim pridružili.

(18)

BASF trdi, da je upravičen do znižanja zaradi dolgega poteka preiskave. Komisija meni, da na splošno Komisiji ni treba znižati denarne kazni zaradi dolžine preiskave. Veljajo običajni roki zastaranja, opredeljeni v členu 25 Uredbe (ES) št. 1/2003. Še zlasti odstavek 5 tega člena navaja, da zastaralni rok poteče najpozneje na dan, ko obdobje, enako dvakratnemu zastaralnemu roku, poteče, ne da bi Komisija naložila globo ali periodično denarno kazen. To obdobje v tem postopku še zdaleč ni poteklo.

(19)

BASF trdi, da je upravičen do znižanja zaradi domnevnega dejstva, ker je bila industrija holin klorida v kriznih razmerah. Komisija ugotavlja, da dejstvo, da podjetje ne bi imelo dobička zaradi neke tržne dejavnosti, še ni dovoljenje za skrivno dogovarjanje s konkurenti za goljufanje strank in drugih konkurentov. V splošnem karteli ne tvegajo takrat, ko imajo podjetja velike dobičke, ampak natančno takrat, ko imajo sektorji težave.

(20)

BASF trdi, da je upravičen do znižanja, ker je izvedel disciplinske ukrepe proti zaposlenim, vpletenim v kršitve, in ker je uvedel program skladnosti. Medtem ko Komisija pozdravlja ukrepe podjetij, da bi se izognili kršitvam kartelov v prihodnje, takšni ukrepi ne morejo spremeniti resničnosti kršitev in potrebe po ustreznih sankcijah v tem sklepu.

(21)

UCB je bilo prvo podjetje, ki je prostovoljno obvestilo Komisijo, da so evropski proizvajalci imeli poleg srečanj na svetovni ravni številna medsebojna srečanja na evropski ravni. Dokaz o teh srečanjih, ki ga je prostovoljno zagotovil UCB, je Komisiji omogočil, da določi trajanje kršitev na pet let in enajst mesecev. Če bi Komisija upoštevala le dogovore na svetovni ravni, bi bilo trajanje kršitev le eno leto in šest mesecev. Zaradi podaljšanega trajanja Komisija meni, da je za nagrado UCB primerno podeliti znižanje kot olajševalno okoliščino za 25,8 % od osnovnega zneska. To znižanje ustreza 40 % povečanja osnovnega zneska, ki izhaja iz trajanja kršitve petih let in enajstih mesecev, namesto enega leta in šestih mesecev.

(22)

Akzo Nobel, BASF in UCB so sodelovali s Komisijo na različnih stopnjah preiskave zaradi bolj ugodne obravnave, določene v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 1996, ki velja v tem postopku (5).

(23)

BASF je bilo tretje podjetje, ki je prostovoljno predložilo dokaz o svetovnih dogovorih. Ko je BASF predložil svoj dokaz, je Komisija že imela na voljo dokaz v zvezi s temi dogovori, ki sta ga predložila Chinook in Bioproducts. Ne glede na vrednost dokaza, ki ga je predložil Chinook, je bil sam dokaz Bioproducts očitno dovolj za določitev odločilnega dokaza o obstoju kartela, v smislu oddelka B obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996. Zato BASF, ko je predložil Komisiji svoje dokaze, ni bilo prvo podjetje, ki je zagotovilo odločilni dokaz o obstoju kartela. Zato oddelka B in C obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 ne veljata za BASF niti za druga dva evropska proizvajalca.

(24)

Glede na vsebino dokaza, ki ga je predložil BASF in je omejeno na svetovne dogovore, se lahko ugotovi, da je materialno prispeval k ustanavljanju obstoja kršitev v smislu oddelka D obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, ki zagotavlja možna znižanja med 10 % in 50 %. Vendar je vrednost teh predložitev ostala precej omejena, ob upoštevanju obsežnega dokaza o svetovnih dogovorih, ki ga je Komisija že imela.

(25)

Po prejetju obvestila o nasprotovanju je BASF obvestil Komisijo, da ni bistveno spodbijal dejstev, na katerih temeljijo trditve Komisije, razen nekaterih dejanskih popravkov, ki jih je Komisija sprejela.

(26)

Ob upoštevanju različnih elementov omenjenega sodelovanja Komisija meni, da je BASF upravičen do 20 % znižanja globe, ki bi bila naložena.

(27)

UCB je prostovoljno obvestil Komisijo o devetih srečanjih kartela na evropski ravni, od marca 1994 do oktobra 1998. Omenil je sodelujoče in zagotovil kratek splošni opis vsebine teh srečanj. Dodal je tudi istočasna poročila o prvih dveh srečanjih kartela iz leta 1994. Ko je UCB predložil dokaz, Komisija ni vedela za srečanja na evropski ravni. Skupaj je ta dokaz predstavljal pomemben materialni prispevek pri ugotavljanju kršitve, tudi če ne bi bil zagotovljen noben pisni istočasni dokaz za obdobje med letoma 1995 in 1998.

(28)

Po prejetju obvestila o nasprotovanju je UCB obvestil Komisijo, da ni bistveno spodbijal dejstev, na katerih temeljijo trditve Komisije, razen nekaterih dejanskih popravkov, ki jih je Komisija sprejela. Vendar je UCB v istih predloženih dokazih trdil, da čeprav je sodeloval pri številnih srečanjih na svetovni ravni, ni bil nikoli udeležen pri nobenem sporazumu na svetovni ravni. V sklepu je Komisija to trditev zavrnila kot neutemeljeno. Ker je UCB po prejetju obvestila o nasprotovanju dejansko spodbijal bistveni element dejstev, na katerih temeljijo trditve Komisije, ne prejme nobenega znižanja, ker ni spodbijal dejstev, na katerih temeljijo trditve Komisije.

(29)

Ob upoštevanju različnih elementov omenjenega sodelovanja Komisija meni, da je UCB upravičen do 30 % znižanja globe, ki bi bila naložena.

(30)

Januarja 2002 je Akzo Nobel predložil prostovoljno poročilo o evropskih dogovorih. Poročilo je vsebovalo podroben opis vsebine dogovorov na evropski ravni, vključno s pomembnimi podatki, ki jih UCB ni predložil. Vendar je treba pri zagotavljanju znižanja zaradi ugodne obravnave upoštevati dejstvo, da je Akzo Nobel predložil poročilo o teh dogovorih dve leti in pol po predložitvi UCB.

(31)

Po prejetju obvestila o nasprotovanju je Akzo Nobel obvestil Komisijo, da ni bistveno spodbijal dejstev, na katerih temeljijo trditve Komisije, razen nekaterih dejanskih popravkov, ki jih je Komisija sprejela.

(32)

Ob upoštevanju različnih elementov omenjenega sodelovanja Komisija meni, da je Akzo Nobel upravičen do 30 % znižanja globe, ki bi bila naložena. Ta ocena upošteva, da je bilo poročilo Akzo Nobel o evropskih dogovorih prav tako koristno za Komisijo kot podatki in dokazi o teh dogovorih, ki jih je prej predložil UCB, čeprav so prispeli šele dve leti in pol pozneje, in da Akzo Nobel, v primerjavi z UCB, ni spodbijal dejstev, na katerih so temeljile trditve Komisije. Zato obe podjetji zaslužita enak odstotek znižanja.

(33)

Naslednja podjetja so kršila člen 81(1) Pogodbe in od 1. januarja 1994, člen 53(1) Sporazuma EGP s sodelovanjem v navedenih obdobjih pri številnih dogovorih in usklajenih ravnanjih v zvezi z določanjem cene, tržnega deleža in dogovorjenih dejavnosti proti konkurentom v sektorju holin klorida v EGP:

(34)

Za te kršitve so naložene naslednje globe:

(35)

Našteta podjetja v uvodni izjavi (33) takoj prenehajo kršitev, če tega še niso storila. Vzdržijo se ponavljanja kakršnega koli dejanja ali postopka kršenja, tako kot v tem primeru, in kakršnih koli dejanj ali postopkov, ki imajo enak ali podoben cilj ali učinek.

22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/27

(1)

Scotch Whisky Association (SWA) je 2. septembra 2004 vložil pritožbo na podlagi člena 4 Uredbe (ES) št. 3286/94 (v nadaljevanju „Uredba“).

(2)

SWA je trdil, da so številne ovire pri trgovini ovirale izvoz viskija Skupnosti v Vzhodno republiko Urugvaj v smislu člena 2(1) Uredbe.

(3)

Vse domnevne ovire pri trgovini so bile povezane z urugvajskim notranjim sistemom trošarin.

(4)

Komisija se je po ustreznem posvetovanju s Svetovalnim odborom, ustanovljenim z Uredbo, odločila, da je pritožba vsebovala dovolj dokazov za utemeljitev začetka postopka pregleda. Zato je bilo 23. oktobra 2004 (2) v Uradnem listu Evropske unije objavljeno obvestilo o začetku.

(5)

Med pregledom je vlada Urugvaja izrazila svojo pripravljenost, da s pogajanji skuša doseči rešitev vprašanj iz pritožbe, in predlagala:

(6)

Komisija zato meni, da je primerno opustiti postopek.

(7)

Skupnost bo nadzorovala izvajanje rešitve, dosežene s pogajanji, in bo postopek končala, ko bo vlada Urugvaja izpolnila svoje obveznosti.

(8)

Ukrepi, predvideni s tem sklepom, so v skladu z mnenjem Svetovalnega odbora –

22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/28

(1)

S pismom, ki je bilo pri Komisiji evidentirano 12. aprila 2005, je Republika Madžarska obvestila Komisijo, da namerava uporabiti znižano stopnjo DDV za oskrbo z zemeljskim plinom.

(2)

Glede na Prilogo X Pristopne pogodbe lahko Madžarska uporablja znižano stopnjo DDV za oskrbo z zemeljskim plinom in električno energijo do enega leta po pristopu k EU. Madžarska je s 1. januarjem 2004 uvedla splošno stopnjo DDV za oskrbo z električno energijo.

(3)

Madžarska namerava še naprej uporabljati znižano stopnjo za oskrbo s plinom (15 %) in splošno stopnjo za električno energijo (25 %). Ta razlika v stopnjah ne povzroča niti izkrivljanja konkurence niti premika od porabe električne energije k porabi plina. Glavna razloga za to sta nacionalna pravila za določanje cen, saj se cene zemeljskega plina precej razlikujejo od cen električne energije, in dejstvo, da sta iz tehnično-tehnološkega vidika lahko medsebojno zamenljiva zgolj za namene ogrevanja. Glede na podatke madžarskih oblasti je cena električne energije približno trikrat višja od cene zemeljskega plina.

(4)

Poleg tega so bila pravila DDV glede mesta dobave zemeljskega plina, določena v Šesti direktivi o DDV, spremenjena z Direktivo 2003/92/ES. (2) Dobava zemeljskega plina v končni fazi, od trgovcev in distributerjev do končnega potrošnika, je obdavčena tam, kjer porabnik dejansko uporablja in porablja blago, da se zagotovi izvajanje obdavčitve v državi dejanske porabe blaga.

(5)

Načrtovani ukrep je splošni ukrep uporabe znižane stopnje DDV za oskrbo z zemeljskim plinom v skladu s členom 12(3)(b) Šeste direktive o DDV.

(6)

Ker gre za splošen ukrep, ki ne predvideva izjeme pri izvajanju, je treba tveganje izkrivljanja konkurence šteti kot neobstoječe. Pogoj iz člena 12(3)(b) Šeste direktive je torej izpolnjen, zato Madžarska lahko uporablja zadevni ukrep takoj po uradnem obvestilu o tej odločbi –

22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 190/29

(1)

Z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 257/2005 (2) so bili v skladu s prvim pododstavkom člena 13 Priloge X h kadrovskim predpisom določeni korekcijski faktorji, ki se od 1. julija 2004 uporabljajo za osebne prejemke, izplačane v valuti države napotitve uradnikom, pogodbenemu osebju in začasnemu osebju Evropskih skupnosti, napotenim v tretje države, ter nekaterim uradnikom, zaposlenim v desetih novih državah članicah za obdobje največ petnajst mesecev po pristopu.

(2)

V skladu z drugim pododstavkom člena 13 Priloge X h kadrovskim predpisom je treba s 1. avgustom 2004, 1. septembrom 2004, 1. oktobrom 2004, 1. novembrom 2004, 1. decembrom 2004 in 1. januarjem 2005 prilagoditi nekatere od teh korekcijskih faktorjev, potem ko se je v določenih tretjih državah, ob upoštevanju statističnih podatkov, ki so na voljo Komisiji, razlika med življenjskimi stroški, izmerjena na podlagi korekcijskega faktorja in ustreznega menjalnega tečaja, povečala za več kot 5 % od zadnje določitve ali prilagoditve korekcijskih faktorjev –