11.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 149/1

(1)

Širjenje interneta in uporaba novih tehnologij, kot so mobilni telefoni, v Skupnosti še vedno občutno naraščata. Poleg tega so nevarnosti, zlasti za otroke, in zloraba teh tehnologij še vedno prisotne, obenem pa se pojavljajo nove nevarnosti in zlorabe. Za boljše izkoriščanje možnosti, ki jih ponujata internet in nove spletne tehnologije, so potrebni tudi ukrepi, ki spodbujajo njihovo varnejšo uporabo in ščitijo končnega uporabnika pred neželenimi vsebinami.

(2)

„Akcijski načrt eEvropa 2005“, ki razvija lizbonsko strategijo, skuša spodbujati varne storitve, uporabe in vsebine na osnovi splošno dostopne širokopasovne infrastrukture. Cilji tega načrta so med drugim varna informacijska infrastruktura, razvoj, analiza in širjenje najboljših praks, primerjalna analiza in mehanizmi za usklajevanje politik s področja informacijske družbe.

(3)

Pravni okvir za soočenje z izzivi digitalnih vsebin v informacijski družbi, opredeljen na ravni Skupnosti, sedaj vključuje pravila glede spletnih storitev, zlasti tista o nepovabljenih komercialnih elektronskih sporočilih v direktivi o zasebnosti in elektronskih komunikacijah (3) in o pomembnih vidikih odgovornosti posrednih ponudnikov storitev v direktivi o elektronskem poslovanju (4), kakor tudi priporočila za države članice, zadevne industrijske sektorje in stranke ter Komisijo, skupaj z okvirnimi smernicami o zaščiti mladoletnikov iz Priporočila 98/560/ES (5).

(4)

Prisotna bo stalna potreba po ukrepanju tako na področju vsebin, ki so potencialno škodljive za otroke ali neželene s strani končnega uporabnika, kakor tudi na področju nezakonitih vsebin, zlasti otroške pornografije in vsebine z rasističnimi sporočili.

(5)

Zaželeno je skleniti mednarodni sporazum o pravno zavezujočih osnovnih pravilih, a ga ne bo enostavno doseči. Tudi če bo tak sporazum sprejet, sam po sebi ne bo zagotovil izvajanja pravil niti zaščite ogroženih oseb.

(6)

Akcijski načrt o varnejšem internetu (1999–2004), sprejet z Odločbo št. 276/1999/ES (6), je zagotovil financiranje Skupnosti, kar je uspešno spodbudilo vrsto pobud in prispevalo k evropski dodani vrednosti. Dodatna denarna podpora bo novim pobudam v pomoč pri nadaljevanju že opravljenega dela.

(7)

Še vedno so potrebni praktični ukrepi za spodbujanje prijave nezakonitih vsebin pristojnim osebam, spodbujanje ocenjevanja uspešnosti tehnoloških postopkov filtriranja in njihove primerjalne analize, širjenje najboljših praks za kodekse ravnanja, ki vključujejo splošno sprejete norme vedenja, ter za obveščanje in izobraževanje staršev in otrok o tem, kako lahko najbolje izkoristijo možnosti, ki jih ponujajo nove spletne tehnologije, na varen način.

(8)

Bistveno je ukrepanje na ravni držav članic, ki vključuje široko paleto akterjev iz nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti, operaterje omrežja, starše, učitelje in vodstva šol. Skupnost lahko najboljše prakse v državah članicah spodbuja z izvajanjem orientacijske vloge tako znotraj Evropske unije kakor tudi mednarodno ter s podpiranjem primerjalne analize, povezovanja v omrežje in aplikativnih raziskav na evropski ravni.

(9)

Mednarodno sodelovanje je prav tako bistvenega pomena in ga je mogoče spodbuditi, uskladiti, vzpostaviti in izvajati preko omrežnih struktur Skupnosti.

(10)

Ukrepi, ki jih je Komisija pooblaščena sprejemati na podlagi izvedbenih pooblastil, podeljenih s tem sklepom, so v bistvu upravljalni ukrepi za izvajanje programa z znatnimi proračunskimi posledicami v smislu člena 2(a) Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7). Te ukrepe je zato treba sprejeti skladno z upravljalnim postopkom iz člena 4 navedenega sklepa.

(11)

Komisija bi morala zagotoviti dopolnjevanje in sinergijo s sorodnimi pobudami in programi Skupnosti, vključno z, med drugim, upoštevanjem dela, ki ga izvedejo drugi organi.

(12)

Ta sklep za celotno obdobje trajanja programa določa finančni okvir, ki predstavlja prednostni referenčni okvir za organ, pristojen za proračun med letnim proračunskim postopkom v smislu točke 33 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 6. maja 1999 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in izboljšanju proračunskega postopka (8).

(13)

Ker ciljev tega sklepa, in sicer spodbujanja varnejše uporabe interneta in novih spletnih tehnologij ter boja proti nezakonitim vsebinam in neželenim vsebinam s strani končnega uporabnika, zaradi transnacionalnega značaja obravnavanih zadev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se lahko glede na evropsko razsežnost in učinek ukrepov ti laže dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(14)

Ta sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, izražena v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti v členih 7 in 8 Listine –

(a)

boj proti nezakonitim vsebinam;

(b)

upiranje neželenim in škodljivim vsebinam;

(c)

spodbujanje varnejšega okolja;

(d)

osveščanje.

(a)

sprejetja in sprememb delovnega programa;

(b)

razdelitve proračunskih izdatkov;

(c)

opredelitve meril in vsebine razpisov za predloge, skladno s cilji iz člena 1;

(d)

ocenjevanja projektov, ki so v okviru razpisov za predloge predlagani za denarno podporo Skupnosti, če je ocenjeni znesek prispevek Skupnosti enak ali višji od 500 000 EUR;

(e)

kakršnega koli odstopanja od pravil iz Priloge III;

(f)

izvajanja ukrepov za ovrednotenje programa.

11.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 149/14

(1)

Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (avtomobilsko zavarovanje) je posebnega pomena za evropske državljane, bodisi kot imetnike zavarovalnih polic ali kot oškodovance v nesrečah. Izjemnega pomena je tudi za zavarovalnice, saj predstavlja pomemben del neživljenjskega zavarovanja v Skupnosti. Avtomobilsko zavarovanje vpliva tudi na prosto gibanje ljudi in vozil. Zato mora biti okrepitev in konsolidacija enotnega zavarovalniškega trga na področju avtomobilskega zavarovanja ključni cilj ukrepanja Skupnosti na področju finančnih storitev.

(2)

Zelo pomemben napredek v tej smeri je bil že dosežen z Direktivo Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (4), z Drugo direktivo Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (5), s Tretjo direktivo Sveta 90/232/EGS z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (6) in z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) (7).

(3)

Sistem avtomobilskega zavarovanja v Skupnosti je treba posodobiti in izboljšati. To potrebo so potrdila posvetovanja z industrijo, potrošniki in združenji oškodovancev.

(4)

Da se izključi morebitno napačno razlaganje določb Direktive 72/166/EGS in da se olajša pridobitev zavarovalnega kritja za vozila, ki imajo začasne registrske tablice, se mora opredelitev ozemlja, kjer vozilo običajno je, nanašati na ozemlje države, katere registrsko tablico vozilo ima, ne glede na to, ali je ta tablica stalna ali začasna.

(5)

V skladu z Direktivo 72/166/EGS se za vozilo, ki ima napačne ali nezakonite tablice, šteje, da je običajno na ozemlju države članice, ki je izdala originalne tablice. To pravilo pogosto pomeni, da morajo nacionalni zavarovalni biroji nositi ekonomske posledice nesreč, ki nimajo nikakršne zveze z državo članico, kjer imajo sedež. Ne da bi se spreminjalo splošno pravilo, po katerem registrska tablica določa ozemlje, kjer vozilo običajno je, je treba določiti posebno pravilo za nesreče, ki jih povzročijo vozila brez registrske tablice ali vozila, ki so opremljena z registrsko tablico, ki ne ustreza ali ne ustreza več vozilu. V tem primeru in zgolj za namen obravnave odškodninskega zahtevka se mora za ozemlje, kjer vozilo običajno je, šteti ozemlje, kjer se je zgodila nesreča.

(6)

Z namenom olajšati razlago in uporabo izraza „naključno preverjanje“ iz Direktive 72/166/EGS je treba ustrezne določbe podrobneje pojasniti. Prepoved sistematičnega preverjanja avtomobilskega zavarovanja naj velja za vozila, ki so običajno na ozemlju druge države članice, kot tudi za vozila, ki so običajno na ozemlju tretje države, vendar vstopajo iz ozemlja druge države članice. Dovoljena so lahko samo nesistematična preverjanja, ki niso diskriminatorna in se izvajajo kot del nadzora, ki ni usmerjen izključno v preverjanje zavarovanja.

(7)

Člen 4(a) Direktive 72/166/EGS državam članicam dovoljuje, da glede vozil nekaterih fizičnih ali pravnih oseb, bodisi javnih ali zasebnih, odstopajo od splošne obveznosti obveznega zavarovanja. V primeru nesreč, ki jih povzročijo takšna vozila, mora država članica, ki tako odstopa, določiti organ, ki oškodovancem v nesrečah, povzročenih v drugih državah članicah, plača odškodnino. Da se zagotovi plačilo ustrezne odškodnine ne samo oškodovancem v nesrečah, ki jih povzročijo ta vozila v tujini, temveč tudi oškodovancem v nesrečah, ki se zgodijo v državi članici, na ozemlju katere vozilo običajno je, ne glede na to, ali stalno prebivajo na njenem ozemlju ali ne, je treba zgoraj omenjeni člen spremeniti. Hkrati morajo države članice zagotoviti, da se Komisiji za objavo sporoči seznam oseb, izvzetih iz obveznega zavarovanja, in organov, ki so odgovorni za odškodnino oškodovancem v nesrečah.

(8)

Člen 4(b) Direktive 72/166/EGS državam članicam dovoljuje, da glede nekaterih vrst vozil ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice, odstopajo od splošne obveznosti obveznega zavarovanja. V tem primeru lahko druge države članice pri vstopu na svoje ozemlje zahtevajo veljavno zeleno karto ali sklenitev obmejne pogodbe o zavarovanju, da zagotovijo odškodnino oškodovancem morebitnih nesreč, ki bi jih takšna vozila lahko povzročila na njihovem ozemlju. Vendar pa zaradi odprave mejnih kontrol znotraj Skupnosti ni več mogoče zagotavljati, da so vozila, ki prečkajo mejo, zavarovana, in tako ni več mogoče zagotavljati odškodnine oškodovancem v nesrečah, povzročenih v tujini. Hkrati je treba zagotoviti ustrezno odškodnino ne samo oškodovancem v nesrečah, ki jih ta vozila povzročijo v tujini, temveč tudi oškodovancem v isti državi članici, v kateri vozilo običajno je. V ta namen morajo države članice oškodovance nesreč, ki jih povzročijo taka vozila, obravnavati enako kot oškodovance nesreč, ki jih povzročijo nezavarovana vozila. V skladu z Direktivo 84/5/EGS mora odškodnino oškodovancem v nesrečah, ki jih povzročijo nezavarovana vozila, plačati organ za zagotavljanje odškodnine države članice, v kateri se je nesreča zgodila. V primeru plačila oškodovancem v nesrečah, ki so jih povzročila vozila, za katera se uporablja to odstopanje, mora imeti organ za zagotavljanje odškodnine zahtevek nasproti organu države članice, kjer vozilo običajno je. Po izteku obdobja petih let od začetka veljavnosti te direktive mora Komisija, če je to primerno, v luči izkušenj pri izvajanju in uporabi tega odstopanja, predložiti predloge za njegovo nadomestitev ali razveljavitev. Prav tako je treba črtati ustrezne določbe Direktive 2000/26/ES.

(9)

Da bi se natančneje določilo področje uporabe direktiv o avtomobilskem zavarovanju v skladu s členom 299 Pogodbe, je v členih 6 in 7(1) Direktive 72/166/EGS treba črtati sklicevanje na ozemlje držav članic zunaj Evrope.

(10)

Obveznosti držav članic, da zagotovijo zavarovalno kritje vsaj z določenimi minimalnimi vsotami, predstavlja pomemben element pri zagotavljanju varstva oškodovancev. Minimalne vsote iz Direktive 84/5/EGS je treba posodobiti ne samo tako, da upoštevajo inflacijo, temveč tudi zvišati njihovo realno vrednost, da se izboljša varstvo oškodovancev. Najnižji znesek zavarovalnega kritja za telesno poškodbo se izračuna tako, da se v celoti in pravično povrne škoda vsem oškodovancem, ki so utrpeli zelo hude poškodbe, pri čemer se upošteva nizka pogostost nesreč z več oškodovanci in majhno število nesreč, v katerih več oškodovancev utrpi zelo hude poškodbe v eni in isti nesreči. Minimalna vsota kritja v višini 1 000 000 EUR na oškodovanca in 5 000 000 EUR na škodni dogodek, ne glede na število oškodovancev, je razumna in ustrezna. Zaradi olajšanja uvedbe teh minimalnih vsot je treba predvideti prehodno obdobje petih let od datuma začetka izvajanja te direktive. Države članice morajo v tridesetih mesecih od datuma začetka izvajanja te direktive povečati svoje vsote na vsaj polovico teh minimalnih ravni.

(11)

Da se prepreči razvrednotenje minimalne vsote kritja s potekom časa, je treba uvesti klavzulo o rednem pregledu, ki za referenco uporablja evropski indeks cen življenjskih potrebščin (EICP), ki ga objavlja Eurostat in je predviden z Uredbo Sveta (ES) št. 2494/95 z dne 23. oktobra 1995 o harmoniziranih indeksih cen življenjskih potrebščin (8). Treba je oblikovati postopkovna pravila za takšen pregled.

(12)

Direktiva 84/5/EGS, ki v interesu preprečevanja goljufij državam članicam dovoljuje, da omejijo ali izključijo plačila organa za zagotavljanje odškodnine v primeru materialne škode, ki jo povzroči neznano vozilo, lahko v nekaterih primerih onemogoči pravično povračilo škode oškodovancem. Možnost omejitve ali izključitve odškodnine iz razloga, da je vozilo neznano, se ne sme uporabljati, če je organ plačal odškodnino za hujše telesne poškodbe kateremu koli oškodovancu iste nesreče, v kateri je bila povzročena materialna škoda. Države članice lahko predvidijo franšizo do meje, ki jo določa omenjena direktiva, ki jo nosi oškodovanec, ki mu je bila povzročena materialna škoda. Pogoje, pod katerimi se telesne poškodbe štejejo za hujše, mora določiti nacionalna zakonodaja ali upravni predpisi države članice, kjer se je nesreča zgodila. Pri določanju teh pogojev lahko države članice med drugim upoštevajo, ali je poškodba zahtevala bolnišnično oskrbo.

(13)

Trenutno Direktiva 84/5/EGS predvideva možnost, ki državam članicam dopušča, da dovolijo franšize do določenega praga, ki jih v primeru materialne škode, ki jo povzročijo nezavarovana vozila, nosi oškodovanec. Ta možnost neupravičeno zmanjšuje varstvo oškodovancev in povzroča diskriminacijo v primerjavi z oškodovanci v drugih nesrečah. Te možnosti zato ni mogoče več dopustiti.

(14)

Drugo direktivo Sveta 88/357/EGS z dne 22. junija 1988 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, ki opredeljuje določbe za učinkovito uresničevanje svobode opravljanja storitev (9), je treba spremeniti tako, da podružnicam zavarovalnic dovoljuje, da postanejo pooblaščenke pri dejavnostih avtomobilskega zavarovanja, kar že velja pri drugih zavarovalnih storitvah, ki niso avtomobilsko zavarovanje.

(15)

Vključitev vseh potnikov v vozilu v zavarovalno kritje je pomemben dosežek veljavne zakonodaje. Ta cilj bi bil ogrožen, če bi nacionalna zakonodaja ali kakšna pogodbena klavzula v pogodbi o zavarovanju izključevala potnike iz zavarovalnega kritja, ker so vedeli ali bi morali vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi. Potnik navadno ne more pravilno oceniti stopnje voznikove opojenosti. Cilja odvračati ljudi od vožnje pod vplivom opojnih snovi se ne da doseči z zmanjševanjem zavarovalnega kritja za potnike, ki so oškodovanci v prometnih nesrečah. Kritje teh potnikov v okviru obveznega avtomobilskega zavarovanja ne vpliva na morebitno odgovornost, ki jo lahko nosijo v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, niti na višine odmerjenih odškodnin v zvezi s posamezno nesrečo.

(16)

Telesne poškodbe in materialno škodo, ki jo utrpijo pešci, kolesarji in drugi nemotorizirani udeleženci v prometu, ki so navadno šibkejši udeleženci v nesrečah, mora kriti obvezno zavarovanje vozila, udeleženega v nesreči, če so te osebe po nacionalnem civilnem pravu upravičene do odškodnine. Ta določba ne sme vplivati na civilnopravno odgovornost ali na višine odškodnin v zvezi s posamezno nesrečo po nacionalni zakonodaji.

(17)

Nekatere zavarovalnice v zavarovalne police vključujejo klavzule, ki določajo, da bo pogodba razveljavljena, če bi vozilo dlje kot določeno obdobje ostalo zunaj države članice registracije. Takšna praksa je v nasprotju z načelom Direktive 90/232/EGS, v skladu s katerim mora obvezno avtomobilsko zavarovanje na podlagi ene same premije zagotavljati kritje na celotnem ozemlju Skupnosti. Zato je treba določiti, da brez poseganja v obveznosti glede registracije vozil po nacionalni zakonodaji držav članic, zavarovalno kritje ostane veljavno celotno obdobje veljavnosti pogodbe, ne glede na to, ali vozilo ostane določeno obdobje v drugi državi članici.

(18)

Treba je sprejeti ukrepe, ki bodo olajšali pridobitev zavarovalnega kritja za vozila, uvožena iz ene države članice v drugo, četudi vozilo še ni registrirano v namembni državi članici. Zagotoviti je treba začasno odstopanje od splošnega pravila za določanje države članice, v kateri je nevarnost. V obdobju tridesetih dni od datuma, ko je vozilo dostavljeno, dano na razpolago ali odposlano kupcu, se mora namembna država članica šteti za državo članico, v kateri je nevarnost.

(19)

Katera koli oseba, ki želi skleniti novo avtomobilsko zavarovanje z drugo zavarovalnico, mora imeti možnost dokazati svojo zgodovino nesreč in zahtevkov po stari pogodbi. Imetnik police mora imeti pravico kadar koli zahtevati izjavo o zahtevkih oz. o njihovem neobstoju za vozilo oz. vozila, ki jih krije zavarovalna pogodba, najmanj za obdobje zadnjih petih let pogodbenega razmerja. Zavarovalnica ali kateri koli organ, ki ga država članica imenuje za zagotavljanje obveznega zavarovanja ali izdajo takih izjav, mora takšno izjavo imetniku police zagotoviti v petnajstih dneh od prošnje.

(20)

Da se zagotovi ustrezna zaščita oškodovancev prometnih nesreč, države članice zavarovalnicam ne smejo dopuščati, da se nasproti oškodovancem sklicujejo na franšize.

(21)

Pravica neposrednega sklicevanja na zavarovalno pogodbo in neposrednih odškodninskih zahtevkov nasproti zavarovalnicam je zelo pomembna za varstvo oškodovancev v prometnih nesrečah. Direktiva 2000/26/ES oškodovancem nesreč, ki so se zgodile v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča oškodovanca, in jo je povzročila uporaba vozil, ki so zavarovana v državi članici in so običajno v državi članici, predvideva pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče. Za učinkovitejšo in hitrejšo obravnavo odškodninskih zahtevkov in da se v največji možni meri izogne dragim pravnim postopkom, je to pravico treba razširiti na vse oškodovance prometnih nesreč.

(22)

Za izboljšanje varstva vseh oškodovancev prometnih nesreč je postopek „utemeljene ponudbe“ iz Direktive 2000/26/ES treba razširiti na vse vrste prometnih nesreč. Enak postopek je treba smiselno uporabljati v primerih, ko se nesreča obravnava v okviru sistema nacionalnih zavarovalnih birojev iz Direktive 72/166/EGS.

(23)

Da oškodovanci lažje zahtevajo odškodnino, informacijski centri, vzpostavljeni v skladu z Direktivo 2000/26/ES, ne smejo zagotavljati zgolj podatkov o nesrečah, ki jih zajema ta direktiva, temveč morajo zagotavljati enake podatke o vseh prometnih nesrečah.

(24)

V skladu s členom 11(2) v povezavi s členom 9(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (10) lahko oškodovanci sprožijo pravne postopke za civilno odgovornost proti zavarovalnici v državi članici, v kateri imajo stalno prebivališče.

(25)

Ker je bila Direktiva 2000/26/ES sprejeta pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 44/2001, ki je za številne države članice nadomestila Bruseljsko konvencijo z dne 27. septembra 1968, ki je urejala isto področje, je treba sklicevanje na to konvencijo v omenjeni direktivi ustrezno prilagoditi.

(26)

Direktive Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES je treba ustrezno spremeniti –

(1)

Točka 4 člena 1 se spremeni:

(2)

Odstavek 1 člena 2 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice se vzdržijo preverjanj zavarovanja civilne odgovornosti v zvezi z vozili, ki so običajno na ozemlju druge države članice, in v zvezi z vozili, ki so običajno na ozemlju tretje države, vendar na njihovo ozemlje vstopajo iz ozemlja druge države članice. Vendar pa lahko izvajajo nesistematična preverjanja zavarovanja, če ta niso diskriminatorna in se izvajajo kot del nadzora, ki ni usmerjen izključno v preverjanje zavarovanja.“

(3)

Člen 4 se spremeni:

(4)

V členih 6 in 7(1) se črtajo besede „ali na ozemlju države članice zunaj Evrope“.

(1)

V člen 1 se med prvi in drugi odstavek vstavi naslednji odstavek:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vse zakonske določbe ali pogodbene klavzule v zavarovalni polici, ki potnika izključujejo iz takšnega kritja, ker naj bi vedel ali naj bi moral vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi, štejejo v zvezi z zahtevki takega potnika za nične.“

(2)

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 1a

Zavarovanje iz člena 3(1) Direktive 72/166/EGS krije telesne poškodbe in materialno škodo, povzročeno pešcem, kolesarjem in drugim nemotoriziranih udeležencem v prometu, ki so, kot posledica nesreče, v kateri je bilo udeleženo motorno vozilo, v skladu z nacionalnim civilnim pravom upravičeni do odškodnine. Ta člen ne posega niti v civilno odgovornost niti v višino odškodnine.“

(3)

V členu 2 se prva alinea nadomesti z naslednjim:

.

(4)

Vstavijo se naslednji členi:

„Člen 4a

1.   Z odstopanjem od druge alinee člena 2(d) Direktive 88/357/EGS (15) se v zvezi z vozilom, ki je odposlano iz ene države članice v drugo, za državo članico, v kateri je nevarnost, v obdobju trideset dni, ki sledi prevzemu pošiljke s strani kupca, šteje namembna država članica, četudi vozilo v namembni državi članici ni bilo uradno registrirano.

2.   V primeru, da je vozilo v obdobju iz odstavka 1 tega člena udeleženo v nesreči, med tem ko je nezavarovano, je organ iz člena 1(4) Direktive 84/5/EGS v namembni državi članici odgovoren za plačilo odškodnine iz člena 1 omenjene direktive.

Člen 4b

Države članice zagotovijo, da ima imetnik police pravico kadar koli zahtevati izjavo o zahtevkih tretjih oseb za odgovornost vozila ali vozil, ki jih krije zavarovalna pogodba, oz. o neobstoju takih zahtevkov najmanj za obdobje zadnjih petih let pogodbenega razmerja. Zavarovalnica ali organ, ki ga država članica imenuje za zagotavljanje obveznega zavarovanja ali izdajo takih izjav, takšno izjavo imetniku police zagotovi v petnajstih dneh od prošnje.

Člen 4c

Zavarovalnice se nasproti oškodovancem v zvezi z zavarovanjem iz člena 3(1) Direktive 72/166/EGS ne sklicujejo na franšize.

Člen 4d

Države članice zagotovijo, da imajo oškodovanci iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, ki jih krije zavarovanje iz člena 3(1) Direktive 72/166/EGS, pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče.

Člen 4e

Države članice za poravnavo zahtevkov iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, krita z zavarovanjem iz člena 3(1) Direktive 72/166/EGS, določijo postopek iz člena 4(6) Direktive 2000/26/ES (16).

V primeru nesreč, ki se lahko obravnavajo v okviru sistema nacionalnih zavarovalnih birojev iz člena 2(2) Direktive 72/166/EGS, države članice določijo postopek, ki je enak postopku iz člena 4(6) Direktive 2000/26/ES. Za namene uporabe tega postopka se vsako sklicevanje na zavarovalnice razume kot sklicevanje na nacionalne zavarovalne biroje, kot so opredeljeni v točki 3 člena 1 Direktive 72/166/EGS.

(5)

Odstavek 1 člena 5 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Brez poseganja v svoje obveznosti po Direktivi 2000/26/ES države članice zagotovijo, da informacijski centri, ki so bili ustanovljeni ali priznani v skladu s členom 5 omenjene direktive, zagotavljajo informacije iz omenjenega člena vsem udeležencem prometnih nesreč, ki so jih povzročila vozila, krita z zavarovanjem iz člena 3(1) Direktive 72/166/EGS.“

(1)

Vstavi se naslednja uvodna izjava 16a:

(2)

Odstavek 8 člena 4 se nadomesti z naslednjim:

„8.   Imenovanje pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov samo po sebi ne pomeni odprtja podružnice v smislu člena 1(b) Direktive 92/49/EGS in pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov se ne šteje za poslovalnico v smislu člena 2(c) Direktive 88/357/EGS ali

(3)

V členu 5(1)(a) se črta točka 2(ii).

(4)

Vstavi se nov člen 6a:

„Člen 6a

Centralni organ

Države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi oškodovancem, njihovim zavarovalnicam ali njihovim pravnim zastopnikom olajšajo pravočasno pridobivanje osnovnih podatkov, potrebnih za rešitev odškodninskih zahtevkov.

Osnovni podatki so, če je to ustrezno, dostopni v elektronski obliki v centralni zbirki vsake države članice, stranke, ki so vpletene v primer, pa imajo do njih dostop na podlagi izrecne zahteve.“

11.6.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 149/22

(1)

Člen 153(1) in (3)(a) Pogodbe predvideva, da mora Skupnost z ukrepi, ki jih sprejme v skladu s členom 95 Pogodbe, prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov.

(2)

V skladu s členom 14(2) Pogodbe zajema notranji trg območje brez notranjih meja, na katerem so zagotovljeni prosti pretok blaga, storitev in pravica do ustanavljanja. Razvoj poštenih poslovnih praks na območju brez notranjih meja je bistvenega pomena za spodbujanje razvoja čezmejnih dejavnosti.

(3)

Zakoni držav članic, ki se nanašajo na nepoštene poslovne prakse, kažejo izrazite razlike, ki lahko povzročajo znatno izkrivljanje konkurence in nastanek ovir za nemoteno delovanje notranjega trga. Na področju oglaševanja določa Direktiva Sveta 84/450/EGS z dne 10. septembra 1984 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (3) minimalna merila za usklajevanje zakonodaje o zavajajočem oglaševanju, hkrati pa državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali sprejmejo ukrepe, ki zagotavljajo višjo raven varstva potrošnikov. Predpisi držav članic o zavajajočem oglaševanju se zato znatno razlikujejo.

(4)

Ta neskladja povzročajo negotovost o tem, katera nacionalna pravila se uporabljajo za nepoštene poslovne prakse, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov in ki ustvarjajo številne ovire ter vplivajo na podjetja in potrošnike. Zaradi teh ovir imajo podjetja višje stroške pri uresničevanju svoboščin notranjega trga, zlasti če se želijo lotiti čezmejnega trženja in oglaševalskih akcij ter pospeševanja prodaje. Take ovire pri potrošnikih vzbujajo tudi negotovost glede njihovih pravic in zmanjšujejo njihovo zaupanje v notranji trg.

(5)

Ob pomanjkanju enotnih pravil na ravni Skupnosti je ovire za čezmejni prosti pretok storitev in blaga ali za pravico do ustanavljanja mogoče upravičiti na podlagi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti, kolikor skušajo te ovire zaščititi priznane cilje javnega interesa in so sorazmerne s temi cilji. Ob upoštevanju ciljev Skupnosti, kakor so podani v določbah Pogodbe in sekundarni zakonodaji Skupnosti glede prostega pretoka, ter v skladu s politiko Komisije o tržnih komunikacijah, kakor je opredeljena v Sporočilu Komisije „Spremljanje izvajanja Zelene knjige o tržnih komunikacijah na notranjem trgu“, je take ovire treba odpraviti. Te ovire je mogoče odpraviti samo z določitvijo enotnih pravil na ravni Skupnosti, ki bodo zagotavljala visoko raven varstva potrošnikov, in s pojasnitvijo nekaterih pravnih pojmov na ravni Skupnosti, kolikor je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga in za izpolnjevanje zahteve po pravni varnosti.

(6)

Ta direktiva torej približuje zakonodaje držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, vključno z nepoštenim oglaševanjem, ki neposredno škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov in na ta način posredno ekonomskim interesom zakonitih konkurentov. V skladu z načelom sorazmernosti ta direktiva varuje potrošnike pred učinki takšnih nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv. Ne zajema niti ne vpliva na posamezne nacionalne zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodujejo samo ekonomskim interesom konkurentov ali zadevajo poslovanje med trgovci; države članice bodo lahko, če bodo tako želele, še naprej v skladu z zakonodajo Skupnosti urejale takšne prakse, pri čemer bodo v celoti upoštevale načelo sorazmernosti. Ta direktiva ne zajema niti ne vpliva na določbe Direktive 84/450/EGS o oglaševanju, ki je zavajajoče za podjetja, vendar ni zavajajoče za potrošnike, ter o primerjalnem oglaševanju. Nadalje ta direktiva ne vpliva na sprejete oglaševalske in tržne prakse, na primer zakonito plasiranje izdelkov, razlikovanje med znamkami izdelkov ali ponujanje spodbud, ki lahko na zakonit način vplivajo na potrošnikovo dojemanje izdelkov in njegovo ravnanje, ne da bi s tem zmanjševale njegovo sposobnost sprejemanja odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev.

(7)

Ta direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki. Ne nanaša se na poslovne prakse, ki služijo predvsem drugim namenom, vključno na primer na tržne komunikacije, namenjene vlagateljem, kakršna so letna poročila in promocijski prospekti podjetij. Ne nanaša se na pravne zahteve glede dobrega okusa in spodobnosti, ki so zelo različne v posameznih državah članicah. Poslovne prakse, kot na primer pridobivanje strank z nagovarjanjem mimoidočih, so lahko v posameznih državah članicah iz kulturnih razlogov nezaželene. Države članice morajo tako še naprej imeti možnost, da v skladu z zakonodajo Skupnosti na svojem ozemlju prepovedujejo poslovne prakse zaradi nasprotovanja dobremu okusu in spodobnosti, tudi če takšne prakse ne omejujejo potrošnikove svobode izbire. Pri uporabi te direktive, zlasti splošnih klavzul te direktive, je treba v celoti upoštevati okoliščine zadevnega posameznega primera.

(8)

Ta direktiva neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov. Na ta način posredno ščiti tudi podjetja, ki poslujejo zakonito, pred njihovimi konkurenti, ki ne upoštevajo pravil te direktive, in tako na področjih, ki jih ureja ta direktiva, zagotavlja pošteno konkurenco. Razume se, da obstajajo druge poslovne prakse, ki lahko škodijo konkurentom in strankam podjetij, čeprav ne škodijo potrošnikom. Komisija bi morala natančno preučiti potrebo po ukrepih Skupnosti na področjih nelojalne konkurence, ki presegajo področje uporabe te direktive, in po potrebi predstaviti zakonodajni predlog, ki bi vključeval te druge vidike nelojalne konkurence.

(9)

Ta direktiva ne posega v individualne tožbe posameznikov, oškodovanih zaradi nepoštene poslovne prakse. Prav tako ne posega v pravila Skupnosti in nacionalna pravila o pogodbenem pravu, o pravicah intelektualne lastnine, o vidikih zdravja in varnosti izdelkov, o pogojih ustanavljanja in sistemih izdajanja dovoljenj, vključno s tistimi, ki se v skladu z zakonodajo Skupnosti nanašajo na igralništvo, in ne posega v pravila Skupnosti o konkurenci in nacionalne določbe za njihovo izvajanje. Države članice bodo tako lahko ohranile ali uvedle omejitve in prepovedi poslovnih praks zaradi varovanja zdravja in zagotavljanja varnosti potrošnikov na svojem ozemlju, ne glede na to, kje se trgovec nahaja, na primer v zvezi z alkoholom, tobakom ali farmacevtskimi izdelki. Finančne storitve in nepremičnine terjajo zaradi svoje zapletenosti in resnih tveganj, ki so z njimi neločljivo povezana, podrobne zahteve, vključno s pozitivnimi obveznostmi za trgovce. Zato na področju finančnih storitev in nepremičnin ta direktiva ne posega v pravico držav članic, da z namenom zaščititi ekonomske interese potrošnikov presežejo določbe te direktive. Ni primerno, da bi se s to direktivo urejala izdajanje potrdil in označevanje čistosti predmetov iz plemenitih kovin.

(10)

Treba je zagotoviti, da sta ta direktiva in obstoječa zakonodaja Skupnosti usklajeni, zlasti če se v določenih sektorjih uporabljajo podrobne določbe o nepoštenih poslovnih praksah. Ta direktiva zato spreminja Direktivo 84/450/EGS, Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (4), Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 98/27/ES z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (5) in Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/65/ES z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo (6). Zato se ta direktiva uporablja samo, kolikor ne obstajajo posebne določbe Skupnosti, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, na primer zahteve po informacijah in pravila o načinu predstavitve informacij potrošniku. Zagotavlja varstvo potrošnikov, v kolikor ni na voljo posebne sektorske zakonodaje na ravni Skupnosti, in prepoveduje trgovcem, da ustvarijo lažen vtis o naravi izdelkov. To je zlasti pomembno za zapletene izdelke, ki predstavljajo visoko raven tveganja za potrošnike, na primer nekatere finančne storitve. Ta direktiva posledično dopolnjuje pravni red Skupnosti, ki se uporablja za poslovne prakse, škodljive ekonomskim interesom potrošnikov.

(11)

Z visoko stopnjo približanja, doseženo s približevanjem nacionalnih določb na podlagi te direktive, je vzpostavljena visoka skupna raven varstva potrošnikov. Ta direktiva določa enotno splošno prepoved tistih nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Določa tudi pravila glede agresivnih poslovnih praks, ki trenutno niso urejene na ravni Skupnosti.

(12)

Z uskladitvijo se bo znatno povečala pravna varnost za potrošnike in podjetja. Potrošniki in podjetja se bodo lahko zanesli na enotni ureditveni okvir, temelječ na jasno opredeljenih pravnih pojmih, ki bodo urejali vse vidike nepoštenih poslovnih praks po celotni EU. Posledica bo odstranitev ovir, ki izvirajo iz razdrobljenosti pravil o nepoštenih poslovnih praksah, škodljivih za ekonomske interese potrošnikov, in omogočanje vzpostavitve notranjega trga na tem področju.

(13)

Za dosego ciljev Skupnosti z odstranitvijo ovir na notranjem trgu je treba nadomestiti obstoječe, med državami članicami razlikujoče se splošne klavzule in pravna načela. Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa ta direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Da bi se zaupanje potrošnikov okrepilo, je treba splošno prepoved uporabljati tako za nepoštene poslovne prakse, ki se pojavljajo izven pogodbenih razmerij med trgovcem in potrošnikom, kakor tudi ob sklenitvi pogodbe in med njenim izpolnjevanjem. Splošno prepoved sestavljajo pravila o dveh vrstah poslovnih praks, ki veljata za daleč najobičajnejši, to so zavajajoče poslovne prakse in agresivne poslovne prakse.

(14)

Zaželeno je, da zavajajoče poslovne prakse zajemajo prakse, vključno zavajajoče oglaševanje, ki z zavajanjem potrošniku preprečijo, da izbere ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in torej učinkovito. Ta direktiva v skladu z zakoni in praksami držav članic o zavajajočem oglaševanju deli zavajajoče prakse na zavajajoča dejanja in zavajajoče opustitve. V zvezi z opustitvami predvideva ta direktiva omejeno število ključnih informacij, ki jih potrošnik potrebuje, da lahko sprejme odločitev o poslu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Ni treba, da so takšne informacije podane v vseh oglasih, temveč samo v primeru, da trgovec vabi k nakupu; ta pojem je v tej direktivi jasno opredeljen. Pristop popolne uskladitve, sprejet v tej direktivi, ne preprečuje državam članicam, da v nacionalni zakonodaji določijo glavne značilnosti posameznih izdelkov, na primer zbirateljskih predmetov ali električnih naprav, katerih opustitev bi bila bistvena v primeru vabila k nakupu. Ni namen te direktive zmanjšati izbiro potrošnikov s prepovedjo promocije izdelkov, ki so podobni drugim izdelkom, razen če ta podobnost povzroča zmedenost pri potrošnikih v zvezi s tržnim poreklom izdelka in je torej zavajajoča. Ta direktiva ne sme posegati v obstoječo zakonodajo Skupnosti, ki državam članicam izrecno dopušča izbiro med več ureditvenimi možnostmi glede varstva potrošnikov na področju poslovnih praks. Ta direktiva še zlasti ne sme posegati v člen 13(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/58/ES z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (7).

(15)

Če zakonodaja Skupnosti določa zahteve po informacijah v zvezi s tržnimi komunikacijami, oglaševanjem in trženjem, se šteje, da so po tej direktivi te informacije bistvene. Države članice bodo lahko ohranile ali dodale zahteve po informacijah, ki se nanašajo na pogodbeno pravo in imajo posledice na področju pogodbenega prava, v kolikor to dovoljujejo minimalne klavzule v obstoječih pravnih instrumentih Skupnosti. Neizčrpen seznam takšnih zahtev po informacijah, predvidenih v pravnem redu Skupnosti, je vsebovan v Prilogi II. Glede na popolno uskladitev, predvideno s to direktivo, veljajo za bistvene v smislu člena 7(5) te direktive samo tiste informacije, ki jih zahteva zakonodaja Skupnosti. Če so države članice uvedle zahteve po informacijah, ki presegajo zahteve, določene v pravu Skupnosti z minimalnimi klavzulami, opustitev teh dodatnih informacij ne bo predstavljala zavajajoče opustitve po tej direktivi. Nasprotno pa bodo države članice lahko ohranile ali uvedle strožje predpise v skladu z zakonodajo Skupnosti, da bi zagotovile višjo raven varstva individualnih pogodbenih pravic potrošnikov, v kolikor bodo to dopuščale minimalne klavzule v pravu Skupnosti.

(16)

Določbe o agresivnih poslovnih praksah morajo zajemati prakse, ki bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire. To so prakse nadlegovanja, prisile, vključno z uporabo sile, in nedopustnega vplivanja.

(17)

Zaželeno je, da se za zagotovitev večje pravne varnosti opredelijo poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene. Priloga I vsebuje torej izčrpen seznam vseh takšnih praks. To so edine poslovne prakse, ki lahko veljajo za nepoštene, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na podlagi določb iz členov 5 do 9. Seznam se lahko spremeni le s pregledom Direktive.

(18)

Pred nepoštenimi poslovnimi praksami je primerno varovati vse potrošnike; vendar pa je Sodišče od sprejetja Direktive 84/450/EGS pri razsojanju o zadevah v zvezi z oglaševanjem menilo, da je potrebno oceniti vpliv na namišljenega tipičnega potrošnika. V skladu z načelom sorazmernosti in z namenom omogočiti dejansko uporabo v njej zajetih varovalnih ukrepov ta direktiva kot merilo postavlja povprečnega potrošnika, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv in ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov, v skladu z razlago Sodišča, hkrati pa vsebuje določbe za preprečevanje izkoriščanja potrošnikov, ki imajo značilnosti, zaradi katerih so še posebej dovzetni za nepoštene komercialne prakse. Če je poslovna praksa posebej usmerjena na določeno skupino potrošnikov, na primer na otroke, je zaželeno, da se učinek poslovne prakse oceni z vidika povprečnega predstavnika navedene skupine. Zato je na seznam praks, ki so v vseh okoliščinah nepoštene, primerno vključiti določbo, ki ne uvaja dokončne prepovedi oglaševanja, usmerjenega na otroke, ampak otroke ščiti pred neposrednim spodbujanjem k nakupu. Test povprečnega potrošnika ni statističen test. Nacionalna sodišča in organi se bodo morali pri opredelitvi tipične reakcije povprečnega potrošnika v danem primeru zanašati na lastno sposobnost za razsojanje, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča.

(19)

Če so potrošniki zaradi nekaterih značilnosti, na primer starosti, telesne ali duševne hibe ali lahkovernosti, še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso ali za izdelek, na katerega se slednja nanaša, in če bi takšna praksa lahko povzročila izkrivljanje ekonomskega ravnanja samo teh potrošnikov na način, ki ga trgovec lahko razumno predvidi, je primerno, da se zagotovi ustrezno varstvo teh potrošnikov z oceno prakse z vidika povprečnega člana navedene skupine.

(20)

Primerno je opredeliti vlogo kodeksov ravnanja, ki trgovcem omogočajo, da dejansko uporabljajo načela te direktive na posameznih gospodarskih področjih. V sektorjih, za katere veljajo posebne obvezne zahteve, ki urejajo ravnanje trgovcev, je primerno, da iz teh obveznih zahtev izhajajo tudi dokazi o izpolnjevanju zahtev poklicne skrbnosti za ta sektor. Nadzor, ki ga na nacionalni ravni ali na ravni Skupnosti izvajajo tvorci kodeksov z namenom odstraniti nepoštene poslovne prakse, lahko omogoči, da se ni treba zateči k upravnim ali sodnim postopkom in ga je zato treba spodbujati. S sestavo kodeksov ravnanja bi se lahko seznanilo organizacije potrošnikov in se jih pritegnilo k sodelovanju, z namenom doseči visoko raven varstva potrošnikov.

(21)

Osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalni zakonodaji upravičen interes v zadevi, morajo imeti na voljo pravna sredstva za začetek postopka proti nepoštenim poslovnim praksam, bodisi pred sodiščem ali pri upravnem organu, ki je pristojen za odločanje o pritožbah ali za začetek ustreznega postopka. Medtem ko dokazno breme določa nacionalna zakonodaja, je primerno, da se sodiščem in upravnim organom omogoči, da od trgovcev zahtevajo predložitev dokazov o točnosti njihovih navedb.

(22)

Države članice morajo določiti kazni za kršitve določb te direktive in zagotoviti, da se te kazni izvršujejo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(23)

Ker ciljev te direktive, in sicer odstranitve ovir za delovanje notranjega trga, ki jih predstavljajo nacionalne zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, in zagotovitve visoke ravni varstva potrošnikov z uskladitvijo zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker jih torej lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za odstranitev ovir na notranjem trgu in doseganje visoke skupne ravni varstva potrošnikov.

(24)

To direktivo je primerno pregledati z namenom zagotovitve, da so bile ovire na notranjem trgu odstranjene in da je bila dosežena visoka raven varstva potrošnikov. Pregled je lahko podlaga za predlog Komisije za spremembo te direktive, ki lahko vključuje časovno omejeno podaljšanje odstopanja iz člena 3(5) in/ali spremembe druge zakonodaje o varstvu potrošnikov, ki odražajo zavezanost strategije Komisije na področju potrošniške politike k pregledovanju obstoječega pravnega reda za dosego visoke, enotne ravni varstva potrošnikov.

(25)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije –

(a)

„potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki v s to direktivo zajetih poslovnih praksah deluje za namene izven svoje trgovske, poslovne, obrtne dejavnosti ali svobodne poklicne dejavnosti;

(b)

„trgovec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki v s to direktivo zajetih poslovnih praksah deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, in kogar koli, ki deluje v imenu ali na račun trgovca;

(c)

„izdelek“ pomeni vsako blago ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi;

(d)

„poslovne prakse podjetji v razmerju do potrošnikov“ (v nadaljevanju tudi „poslovne prakse“) pomenijo vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlaga ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom;

(e)

„bistveno izkrivljati ekonomsko obnašanje potrošnikov“ pomeni uporabiti poslovno prakso z namenom znatno zmanjšati potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel;

(f)

„kodeks ravnanja“ pomeni sporazum ali zbirko pravil, ki jih ne določa zakon ali drug predpis države članice in ki določa ravnanje trgovcev, ki se zavežejo, da bodo upoštevali kodeks v zvezi z eno ali več poslovnimi praksami ali poslovnimi sektorji;

(g)

„tvorec kodeksa“ pomeni vsak pravni subjekt, vključno s trgovcem ali skupino trgovcev, ki je odgovoren za sestavo in pregled kodeksa ravnanja in/ali za spremljanje spoštovanja kodeksa s strani tistih, ki so se zavezali, da ga bodo spoštovali;

(h)

„poklicna skrbnost“ pomeni raven strokovnega znanja in skrbi, za katero se razumno pričakuje, da jo trgovec upošteva v razmerju do potrošnikov in ki je sorazmerna s pošteno tržno prakso in/ali splošnim načelom dobre vere na področju dejavnosti trgovca;

(i)

„vabilo k nakupu“ pomeni tržno komunikacijo, ki navaja značilnosti izdelka in ceno na način, ki ustreza sredstvu uporabljene tržne komunikacije, in tako omogoči potrošniku nakup;

(j)

„nedopustno vplivanje“ pomeni izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe ali brez grožnje uporabe sile, in sicer na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev;

(k)

„odločitev o poslu“ pomeni vsako odločitev, ne glede na to ali se potrošnik odloči za dejanje ali opustitev dejanja, ki jo sprejme potrošnik v zvezi s tem, ali izdelek kupiti ali ne, kako in pod kakšnimi pogoji, ali zanj plačati v celoti ali deloma, ga obdržati ali z njim nadalje razpolagati, ali v zvezi z izdelkom uveljavljati katero izmed pogodbenih pravic;

(l)

„zakonsko urejeni poklic“ pomeni poklicno dejavnost ali skupino poklicnih dejavnosti, dostop do katerih ali katerih izvajanje ali eden od načinov izvajanja je v skladu z zakoni in drugimi predpisi posredno ali neposredno pogojen s specifičnimi poklicnimi kvalifikacijami.

(a)

nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti

in

(b)

v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.

(a)

zavajajoče, kakor je določeno v členih 6 in 7,

ali

(b)

agresivne, kakor je določeno v členih 8 in 9.

(a)

glede obstoja ali narave izdelka;

(b)

glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, pritiklin, poprodajnih storitev in obravnavanja pritožb, metode in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, specifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki jih lahko pričakujemo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti testov ali preizkusov, opravljenih na izdelku;

(c)

glede obsega zavez trgovca, motivov za poslovno prakso in narave prodajnega procesa, glede kakršne koli trditve ali znaka glede posrednega ali neposrednega sponzorstva ali odobritve trgovca ali izdelka;

(d)

glede cene ali načina izračunavanja cene ali obstoja določene cenovne prednosti;

(e)

glede potrebe po storitvi, nadomestnem delu, zamenjavi ali popravilu;

(f)

glede narave, lastnosti in pravic trgovca ali njegovega zastopnika, na primer njegove identitete in premoženja, kvalifikacij, statusa, odobritve, članstva ali povezav ter imetništva pravic industrijske, tržne ali intelektualne lastnine ali nagrad in priznanj, ki jih je prejel;

(g)

glede potrošnikovih pravic, vključno s pravico do zamenjave blaga ali vračila kupnine v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44/ES z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (8), ali drugih tveganj, s katerimi se lahko sooči.

(a)

vsako trženje izdelka, vključno s primerjalnim oglaševanjem, ki ustvarja zmedo s kakršnimi koli izdelki, znamkami, trgovskimi imeni ali drugimi znaki razlikovanja konkurenta;

(b)

neupoštevanje zavez s strani trgovca, ki jih vsebujejo kodeksi ravnanja, za katere se je trgovec zavezal, da jih bo spoštoval, če:

(a)

glavne značilnosti izdelka v obsegu, ki ustreza sredstvu in izdelku;

(b)

geografski naslov in identiteta trgovca, kot na primer njegovo poslovno ime, in po potrebi geografski naslov in identiteta trgovca, v imenu katerega nastopa;

(c)

cena, vključno z davki, ali če je zaradi narave izdelka ceno nemogoče razumno izračunati vnaprej, način, na katerega se cena izračuna, ter po potrebi vključno z dodatnimi prevoznimi, dostavnimi ali poštnimi stroški, ali, če teh stroškov ni mogoče razumno izračunati vnaprej, dejstvo, da bo take dodatne stroške treba plačati;

(d)

plačilni pogoji, pogoji dostave, izpolnitve in obravnavanja pritožb, če ti odstopajo od zahtev poklicne skrbnosti;

(e)

za izdelke in posle, ki vključujejo odstopno pravico ali pravico do preklica, obstoj take pravice.

(a)

čas, kraj, naravo ali vztrajnost;

(b)

uporabo grozečega ali žaljivega jezika ali ravnanja;

(c)

izkoriščanje določenega nesrečnega dogodka ali okoliščin s strani trgovca, ki zaradi svoje resnosti zmanjšujejo potrošnikovo sposobnost presoje, česar se trgovec zaveda, z namenom vplivati na potrošnikovo odločitev glede izdelka;

(d)

vsako težavno ali nesorazmerno nepogodbeno oviro, ki jo vsili trgovec za primere, ko želi potrošnik uveljavljati pogodbene pravice, vključno s pravico do razdora pogodbe, izbire drugega izdelka ali drugega trgovca;

(e)

vsako grožnjo s protipravnim ravnanjem.

(a)

sprožijo sodni postopek proti takim nepoštenim poslovnim praksam;

in/ali

(b)

prijavijo take nepoštene poslovne prakse upravnemu organu, ki odloča o pritožbah ali sproži ustrezne sodne postopke.

(a)

ali je te postopke mogoče sprožiti ločeno ali skupaj proti več trgovcem iz istega gospodarskega sektorja;

in

(b)

ali je te postopke mogoče sprožiti proti tvorcem kodeksov ravnanja, v kolikor zadevni kodeks spodbuja nespoštovanje pravnih zahtev.

(a)

odreditev prenehanja ali uvedbo ustreznih sodnih postopkov za odreditev prenehanja nepoštenih poslovnih praks;

ali

(b)

če se nepoštene poslovne prakse še ne izvajajo, vendar so tik pred izvedbo, odreditev prepovedi prakse ali uvedbo ustreznih sodnih postopkov, s katerimi se odredi prepoved take prakse,

—

začasnim učinkom,

ali

—

dokončnim učinkom,

(a)

da zahtevajo celotno ali delno objavo te odločitve in to v obliki, ki se jim zdi primerna,

(b)

da poleg tega zahtevajo objavo popravka.

(a)

biti sestavljeni tako, da ni dvoma v njihovo nepristranskost;

(b)

pri odločanju o pritožbah imeti ustrezna pooblastila za učinkovito spremljanje in zagotovitev upoštevanja svojih odločitev;

(c)

načeloma navesti razloge za svoje odločitve.

(a)

zahtevajo od trgovca, da predloži dokaze o točnosti dejanskih navedb o poslovni praksi, če se taka zahteva zdi primerna glede na okoliščine posameznega primera in ob upoštevanju upravičenih interesov trgovca in vseh drugih strank v postopku,

ter

(b)

štejejo dejanske trditve za netočne, če se ne predložijo dokazi, ki se zahtevajo po točki (a), ali so po mnenju sodišča ali upravnega organa nezadostni.

(1)

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

Namen te direktive je varstvo trgovcev pred zavajajočim oglaševanjem in nepoštenimi posledicami takega oglaševanja ter določitev pogojev, pod katerimi je primerjalno oglaševanje dovoljeno.“

(2)

v členu 2:

(3)

člen 3a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 3a

(4)

člen 4(1) se nadomesti z naslednjim:

;

(5)

člen 7(1) se nadomesti z naslednjim:

.

(1)

Člen 9 Direktive 97/7/ES se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Nenaročeno blago ali storitve

Glede na prepoved dobave nenaročenega blaga ali storitev, določeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (10), države članice sprejmejo potrebne ukrepe za oprostitev potrošnika kakršnega koli plačila v primeru dobave nenaročenega blaga ali storitve, pri čemer izostanek potrošnikovega odgovora ne pomeni sprejema ponudbe.

(2)

Člen 9 Direktive 2002/65/ES se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Glede na prepoved dobave nenaročenega blaga ali storitev, določeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (11), in brez poseganja v določbe zakonodaje držav članic o tihem podaljšanju pogodb, sklenjenih na daljavo, kadar te določbe tiho podaljšanje dovoljujejo, države članice sprejmejo ukrepe, da potrošnika v primeru nenaročenih ponudb oprostijo vsakršne obveznosti, pri čemer izostanek potrošnikovega odgovora ne pomeni sprejema ponudbe.

(1)

V Prilogi k Direktivi 98/27/ES se točka 1 nadomesti z naslednjim:

.

(2)

V Prilogi k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2006/2004 z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov („Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“) (12) se doda naslednja točka:

.