—

ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011 (1),

—

ob upoštevanju konsolidiranega zaključnega računa Evropske unije za proračunsko leto 2011 (COM(2012) 436 – C7-0224/2012) (2),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o nadaljnjem ukrepanju na podlagi sklepov o razrešnici za proračunsko leto 2010 (COM(2012) 585) in delovnih dokumentov služb Komisije, priloženih temu poročilu (SWD(2012) 340 in SWD(2012) 330),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. junija 2012 z naslovom „Zbirno poročilo o dosežkih Komisije pri upravljanju v letu 2011“ (COM(2012) 281),

—

ob upoštevanju letnega poročila Komisije organu, pristojnemu za podelitev razrešnice, o notranjih revizijah, opravljenih v letu 2011 (COM(2012) 563), in delovnega dokumenta služb Komisije, priloženega temu poročilu (SWD(2012) 283),

—

ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o izvrševanju proračuna za proračunsko leto 2011 z odgovori institucij in posebnih poročil Računskega sodišča (3),

—

ob upoštevanju izjave o zanesljivosti (4) računovodskih izkazov ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij, ki jo je za proračunsko leto 2011 v skladu s členom 287 Pogodbe o delovanju Evropske unije pripravilo Računsko sodišče,

—

ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 12. februarja 2013 o razrešnici Komisiji glede izvrševanja proračuna za proračunsko leto 2011 (05752/2013 – C7-0038/2013),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 12. februarja 2013 o razrešnici izvajalskim agencijam glede izvrševanja proračuna za proračunsko leto 2011 (05754/2013 – C7-0039/2013),

—

ob upoštevanju členov 317, 318 in 319 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 106a Pogodbe Euratom,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (5), zlasti členov 55, 145, 146 in 147,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (6), zlasti členov 62, 164, 165 in 166,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 58/2003 z dne 19. decembra 2002 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti (7), zlasti člena 14(2) in (3),

—

ob upoštevanju člena 76 in Priloge VI Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenj drugih zadevnih odborov (A7-0116/2013),

A.

ker se Evropa sooča z gospodarsko in finančno krizo, ne le s krizo zaupanja v njene institucije, kar zahteva od Parlamenta, da je še posebno natančen pri pregledovanju računov Komisije;

B.

ker Računsko sodišče že osemnajstič zapored ni moglo dati pozitivne izjave o zanesljivosti glede zakonitosti in pravilnosti plačil;

C.

ker se države članice trenutno pogajajo o novem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020;

D.

ker omejena sredstva zaradi gospodarske in finančne krize zahtevajo „pametno solidarnost“, tj. uporabo sredstev Unije za izvajanje reform, finančno disciplino ter zagotavljanje politične in gospodarske stabilnosti;

E.

ker Komisija v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) nosi končno odgovornost za izvrševanje proračuna Evropske unije, države članice pa morajo odkrito sodelovati z njo, da se lahko zagotovi takšna uporaba odobrenih proračunskih sredstev, ki bo skladna z načeli dobrega finančnega poslovodenja;

F.

ker člen 287 PDEU določa naslednje: „Računsko sodišče predloži Evropskemu parlamentu in Svetu izjavo o zanesljivosti poslovnih knjig ter zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov […]“;

G.

ker postajajo revizije uspešnosti, ki merijo, v kolikšnem obsegu je poraba dosegla zastavljene cilje, čedalje pomembnejše;

H.

ker je zaradi pomanjkljivosti v carinskem sistemu potrebno boljše ravnovesje med zmanjšanim nadzorom in okrepljenim naknadnim nadzorom;

I.

ker bi moralo biti upravljanje Komisije prikazano na odkrit način, da bi se povečalo zaupanje javnosti v institucije;

J.

ker je strategija Evropa 2020 za rast in delovna mesta krovna strategija, ki zajema dejavnosti skoraj vseh služb Komisije, odgovornih za notranje politike, in ker je bilo leto 2011 prvo polno leto, v katerem se je izvajala;

K.

ker bi moral biti medinstitucionalni dialog, opredeljen v členu 318 PDEU, priložnost za spodbujanje nove kulture učinkovitega delovanja v Komisiji;

L.

ker bi moral Odbor za proračunski nadzor v prihodnje tesneje sodelovati pri spremljanju porabe Komisije; ker se veseli tesnejšega sodelovanja z Računskim sodiščem pri pripravi vsestranskih predlogov za večjo učinkovitost revizijskih postopkov;

M.

ker bi bilo treba preučiti pristojnosti in vire Odbora za proračunski nadzor v postopku razrešnice ter jih podrobno predstaviti v samoiniciativnem poročilu;

1.

poziva Komisijo, naj Parlamentu predstavi akcijski načrt za izvedbo naslednjih prednostnih ukrepov, da ji bo lahko podelil razrešnico:

Sporočilo Komisije o zaščiti proračuna Unije

Stopnja napak pri deljenem upravljanju

poziva Komisijo, naj:

GD AGRI

GD REGIO

Stopnja napak pri centraliziranem upravljanju

GD za raziskave

Finančno poročilo (člen 318 PDEU) in obsežnejša uporaba revizij uspešnosti

Prihodki in tradicionalna lastna sredstva

da bi zagotovili primerno zaščito interesov Unije in jo opremili z zadostnimi lastnimi sredstvi za rast, bi Komisija morala:

2.

je zaprepaden nad razsežnostjo off-shore finančnih dejavnosti, razkritih v informacijah, ki so pred kratkim pricurljale v javnost; poziva Komisijo, naj sprejme nujne ukrepe, s katerimi bi odpravila možnost preusmeritve več tisoč milijard EUR iz običajnega finančnega obtoka, pri čemer gre predvsem za izogibanje plačilu davka ter skrivanje nezakonitih sredstev pred davčnimi organi v državah članicah;

3.

toplo priporoča Komisiji, naj sprejme ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da bi vse bančne dejavnosti, povezane s svetovanjem o off-shore strukturah in njihovo pripravo, postale nezakonite in da banke v Evropski uniji, ki bi bile vpletene v takšne dejavnosti, ne bi imele možnosti prejeti evropskih sredstev v okviru katerega od programov oziroma izkoristiti prednosti nacionalnih ukrepov pomoči;

4.

pričakuje, da bo Komisija v dveh mesecih pripravila osnutek zakonodajnega predloga, s katerim bi ukinili prakso, v skladu s katero posamezniki, podjetja in celo javne ustanove uporabljajo davčne oaze;

5.

pozdravlja nadaljnje ukrepanje Komisije na zahtevo Parlamenta za večjo preglednost v zvezi z instrumenti finančnega inženiringa, zlasti zahtevo o obveznem poročanju držav članic o finančnih vprašanjih in vprašanjih izvajanja v zadevni zakonodaji (13), ter ugotavlja, da je bilo zbirno poročilo o napredku pri financiranju in izvajanju instrumentov finančnega inženiringa, ki ga je Komisija napovedala v poročilu o nadaljnjem ukrepanju na podlagi sklepov o razrešnici za proračunsko leto 2010 (COM(2012) 585), pravočasno posredovano Parlamentu; nadalje ugotavlja, da slednje zagotavlja podatke o opisu instrumentov finančnega inženiringa in njihovih izvedbenih ukrepih, identifikacijo izvajalcev in višino pomoči, izplačane v instrumente finančnega inženiringa in iz njih;

6.

ugotavlja, da je znesek sredstev iz strukturnih skladov, izveden prek instrumentov finančnega inženiringa, v obdobju 2007–2013 še naprej naraščal, zlasti za instrumente, katerih cilj so bila podjetja, in opozarja, da so podjetja prejela več kot 90 % zneskov, dejansko izplačanih končnim prejemnikom; poziva Komisijo, naj pojasni, kolikšen odstotek izplačanih zneskov so prejela resnično zasebna podjetja in koliko podjetja, ki so v večinski javni lasti;

7.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da na instrumente finančnega inženiringa za urbani razvoj in energetsko učinkovitost/obnovljive vire energije odpade samo 17 % zneska, vplačanega v vse instrumente finančnega inženiringa konec leta 2011, in da je bil pretok v konkretne urbane projekte še naprej počasen;

8.

odobrava izkušnje, ki jih je Komisija pridobila na podlagi omenjenega povzetka poročila v zvezi s poročanjem držav članic, in sicer:

9.

ugotavlja, da je Komisija pooblastila skupino strokovnjakov (14), da pripravijo osnutek poročila o uporabi Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki podpira instrumente finančnega inženiringa; meni, da je to prvi korak, in je zaskrbljen, da analiza strokovne mreže za vrednotenje razkriva številne resne težave, na primer pomanjkanje dokazov, na podlagi katerih bi lahko določili, ali se obseg podpore ujema z velikostjo primanjkljajev na trgu za posojila in lastniško financiranje; pomanjkanje dokazov, na podlagi katerih bi lahko ocenili, ali so skladi tveganega kapitala, uvedeni s podporo Evropskega sklada za regionalni razvoj, dovolj veliki, da lahko uspešno delujejo; maloštevilnost podatkov o stroških uvedbe in upravljanja instrumentov finančnega inženiringa v zvezi z nepovratnimi sredstvi ter kompleksnost ureditev in negotovost v zvezi z njihovim tolmačenjem;

10.

poziva Komisijo, naj sprejme konkretne ukrepe za bistveno učinkovitejšo uporabo instrumentov finančnega inženiringa, da bi bolje zaščitili finančne interese Unije;

11.

ponovno poudarja, da je Parlament pozval Komisijo, naj objektivno in kritično oceni izkušnje z instrumenti finančnega inženiringa v kohezijski politiki za programsko obdobje 2007–2013 in s tem zagotovi oceno tveganj, ki ločeno obravnava različne instrumente finančnega inženiringa in upošteva tudi strukturo tveganj upravičencev do instrumentov finančnega inženiringa, ter naj letno, še pravočasno za ustrezni postopek razrešnice, poroča Parlamentu o uporabi instrumentov finančnega inženiringa v državah članicah, vključno s primerljivimi kazalniki učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti teh instrumentov, in tudi o tem, kako usklajuje, zagotavlja doslednost in zmanjšuje tveganje prekrivanja na več področjih politike;

12.

obžaluje, da se Komisija ne odziva na vztrajne zahteve Parlamenta, da bi pristojni komisar podpisoval letna poročila o dejavnostih svojega generalnega direktorata; vseeno ugotavlja, da je zbirno poročilo sprejel kolegij komisarjev in da vsebuje posebno izjavo, ki poudarja končno odgovornost Komisije za upravljanje odredbodajalcev na podlagi njihovih zagotovil in pridržkov, ki jih podajo v letnih poročilih o dejavnostih; zato meni, da je kolegij, ko je sprejemal zbirno poročilo, upošteval težave v zadevnih generalnih direktoratih in lahko prevzame odgovornost;

13.

poziva Komisijo, naj še dodatno izboljša kakovost in primerljivost letnih poročil o dejavnostih;

14.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija omogočila Parlamentu dostop do letnih povzetkov držav članic; vseeno obžaluje dejstvo, da je samo 17 držav članic Komisiji dovolilo ta dostop; poziva Komisijo, naj pojasni, kakšne korake in ukrepe bo sprejela, da ji bo dostop dovolilo še preostalih 10 držav članic;

15.

pozdravlja nova pravila, ki jih je uvedla finančna uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 o rednem obračunu predhodnega financiranja, in spodbuja Komisijo, naj si še naprej prizadeva za upoštevanje priporočil Računskega sodišča v zvezi z zadevnimi računovodskimi podatki in metodami;

16.

priznava, da so predlogi Komisije za programsko obdobje 2014–2020 v veliki meri odgovorili na pomisleke Parlamenta, ki jih je izrazil v resoluciji, priloženi sklepu o razrešnici za izvrševanje proračuna leta 2008 (15), saj zajemajo predloge uvedbe neto finančnih popravkov za države članice ter poenostavljenih postopkov in pogojev, po katerih se plačila lahko prekinejo ali ustavijo; ugotavlja, da ti predlogi tudi pojasnjujejo nekatera pravila o upravičenosti in odločno prepovedujejo možnost, da bi organi za upravljanje izbirali projekte, fizično zaključene ali v celoti izvedene še pred oddajo vloge za financiranje („retrospektivni projekti“);

17.

poziva Komisijo, naj preuči možnosti za uvedbo sistema popravkov za področja porabe, kjer so napake pogoste, v katerem bo skupna materialna vrednost napak v letu n delno ali v celoti odšteta od letnih zahtevkov za vračilo, ki jih vložijo akreditacijske organizacije, odvisno od resnosti nepravilnosti;

18.

opozarja, da člen 287 PDEU določa: „Računsko sodišče predloži Evropskemu parlamentu in Svetu izjavo o zanesljivosti poslovnih knjig ter zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov […]“;

19.

opozarja, da Računsko sodišče za vsako mnenje o zanesljivosti računovodskih izkazov izda tri mnenja o zakonitosti in pravilnosti z izkazi povezanih transakcij; meni, da številna mnenja otežujejo oceno, ki jo morajo poslanci Evropskega parlamenta podati glede izvrševanja proračuna s strani Komisije;

20.

poudarja, da Računsko sodišče z revizijami ugotavlja najverjetnejšo stopnjo napak, ki je leta 2011 za plačila znašala 3,9 %; poudarja tudi, da Računsko sodišče na podlagi mednarodnih računovodskih standardov kot splošno sprejemljivo stopnjo napake uporablja prag pomembnosti 2 % in da v primerih, ko najverjetnejša stopnja napake ta prag preseže, poda negativno mnenje;

21.

opozarja, da mora pri uporabi mednarodnih revizijskih standardov zunanji revizor neodvisno določiti prag pomembnosti;

22.

poudarja, da je treba napake razlikovati od goljufij, in meni, da napake v veliki večini primerov izhajajo iz upravnih napak, zlasti povezanih z zapletenostjo evropskih in nacionalnih pravil, ki jih je mogoče izboljšati; kljub vsemu opominja Komisijo, da je trenutna stopnja napak še vedno previsoka in da ima Parlament do njih držo ničelne tolerance;

23.

poudarja tudi dejstvo, da stopnja napake ne ponuja celovitega pregleda nad učinkovitostjo politik Unije; zato meni, da bi bilo treba revizije skladnosti dopolniti z revizijami uspešnosti, ki ocenjujejo upravljanje, učinkovitost in uspešnost instrumentov politike Unije; opozarja na dejstvo, da se vladni urad ZDA za nadzor javne porabe osredotoča bolj na revizije uspešnosti kot na revizije skladnosti;

24.

ugotavlja, da obstajajo nekatere razlike v mnenjih med Računskim sodiščem in Komisijo v zvezi z načinom, kako bi se napake morale izračunavati, zlasti glede tega, ali bi bilo treba predhodno financiranje vključiti ali izvzeti, glede obravnavanja količinsko opredeljivih in količinsko neopredeljivih napak in glede načina, kako bi bilo treba izterjave in finančne popravke upoštevati pri splošni oceni finančnega učinka napak in zmožnosti za popravke v sistemih; meni, da različni pristopi razkrivajo različne vloge, ki jih imajo posamezne institucije, in sicer vlogo revizorja na eni strani in upravitelja na drugi strani; poziva Računsko sodišče, naj razmisli o tem, da bi v naslednjem letnem poročilu ločilo različne kategorije napak, ki so predmet nesoglasja, in opredelilo politike in rezultate izterjave in finančnih popravkov po sektorjih;

25.

se zaveda, da se strokovno znanje in izkušnje ter metodologija s časom lahko spremenijo; vseeno vztraja pri tem, da morajo ostati rezultati revizij primerljivi, da lahko Parlament v daljšem obdobju pripravi politično oceno;

26.

zato v skladu s členom 287(3) PDEU zahteva, da se za nadzor deljenega upravljanja poudari sodelovanje med nacionalnimi revizijskimi organi in Računskim sodiščem;

27.

predlaga, da se preuči možnost, da bi nacionalni revizijski organi v vlogi zunanjih neodvisnih revizorjev in ob spoštovanju mednarodnih revizijskih standardov izdajali nacionalna revizijska potrdila o upravljanju sredstev Unije in jih predložili vladam držav članic z namenom, da se pripravijo med postopkom razrešnice v skladu z ustreznim medinstitucionalnim postopkom, ki ga je treba uvesti;

28.

pozdravlja dejstvo, da letni računovodski izkazi Unije za proračunsko leto 2011 v vseh pomembnih vidikih prikazujejo dejanski finančni položaj Unije na dan 31. decembra 2011 ter rezultate poslovnih dogodkov in denarnih tokov v proračunskem letu, ki se je končalo na ta dan;

29.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so prihodki, povezani z izkazi za proračunsko leto, ki se je končalo 31. decembra 2011, v vseh pomembnih vidikih zakoniti in pravilni;

30.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so obveznosti, povezane z izkazi za proračunsko leto, ki se je končalo 31. decembra 2011, v vseh pomembnih vidikih zakonite in pravilne;

31.

globoko obžaluje, da se pri plačilih še vedno pojavljajo pomembne napake;

32.

je seznanjen s tem, da negativno mnenje Računskega sodišča temelji na ugotovitvi, da so sistemi nadzora in kontrole le delno učinkoviti in da so se pri plačilih zaradi tega pojavljale napake z najverjetnejšo stopnjo 3,9 %;

33.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so na naslednje skupine politik – kmetijstvo, tržna in neposredna podpora, razvoj podeželja, okolje, ribištvo in zdravstvo, regionalna politika, energija in promet, zaposlovanje in socialne zadeve, pa tudi raziskave in druge notranje politike – pomembno vplivale napake;

34.

opozarja, da je bila najverjetnejša stopnja napake za plačila v proračunskem letu 2010 ocenjena na 3,7 % in v proračunskem letu 2009 na 3,3 %; je razočaran zaradi tega povečanja, saj pomeni, da se je pozitivni trend iz let 2007, 2008 in 2009 obrnil; zato poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da se vzpostavi trend doslednega zmanjševanja stopnje napak; poudarja, da je po mnenju Parlamenta „[i]zpolnitev tega cilja bistvenega pomena za pridobivanje polne vrednosti odhodkov Unije v prihodnje ter za napredek k pozitivni izjavi o zanesljivosti“ (16);

35.

ta razvoj pripisuje predvsem povečanju najverjetnejše stopnje napake na področju kmetijstva, še zlasti pa je zaskrbljen zaradi visoke stopnje napak na področju razvoja podeželja, kjer je najverjetnejša stopnja po poročilih znašala 7,7 %;

36.

poziva Računsko sodišče, naj svoja posebna poročila še bolj prilagodi posameznim področjem politik, da bo primerjava s preteklimi obdobji lažja;

37.

obžaluje, da Svet še vedno ni pripravljen sodelovati s Parlamentom, kar zadeva podelitev razrešnice Svetu; meni, da tako Odboru za proračunski nadzor ostaja na voljo zelo malo možnosti in da bo moral nazadnje vplesti Komisijo in od nje zahtevati podatke o proračunu Sveta;

38.

je seznanjen, da je Svet priporočil podelitev razrešnice Komisiji za izvrševanje splošnega proračuna Unije za proračunsko leto 2011; ugotavlja, da so Nizozemska, Švedska in Združeno kraljestvo glasovali proti podelitvi razrešnice Komisiji za izvrševanje proračuna Unije za proračunsko leto 2011; je seznanjen z naslednjimi ugotovitvami teh držav:

39.

v zvezi s tem opozarja na zadržke Komisije glede sistemov za upravljanje in nadzor Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada v obdobju 2007–2013, med drugim na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu; spodbuja Svet, naj poskrbi za medsebojne preglede finančnega poslovanja in uspešnosti med posameznimi državami članicami ter sprejme zaključke na podlagi ugotovitev Nizozemske, Švedske in Združenega kraljestva;

40.

poudarja, da je v skladu s členom 317 PDEU za izvrševanje proračuna Unije dokončno odgovorna Komisija; poudarja, da se, kadar Komisija proračun izvaja z deljenim upravljanjem, naloge izvrševanja prenesejo na države članice v skladu s členom 53(b) finančne uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002;

41.

v zvezi s tem poudarja, da je odgovornost generalnih direktoratov temelj obstoječega sistema Komisije za upravljanje sredstev Unije, in poudarja pomembnost tega, da v svojih letnih poročilih o dejavnostih jasno predstavijo uspešnost svojega upravljanja;

42.

opominja, da je Parlament v resoluciji o razrešnici za leto 2010 predlagal, da bi imela Komisija v obdobju 2014–2019 komisarja, izključno pristojnega za proračunski nadzor;

43.

pričakuje, da se države članice povsem zavedajo svojih obveznosti na podlagi člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji in načela poštenega sodelovanja, namreč da morajo na aktiven in učinkovit način pomagati Uniji pri izvajanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb;

44.

v tem smislu vztraja pri pomembnosti člena 53(b) finančne uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002, ki zagotavlja, da morajo države članice pri izvrševanju proračuna sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno z zakonodajnimi, regulativnimi in upravnimi ukrepi, da zaščitijo finančne interese Unije; v zvezi s tem poudarja, da člen 59(2) nove finančne uredbe ((EU, Euratom) št. 966/2012) celo določa, da bi ti ukrepi morali vključevati naslednje: (a) zagotavljanje, da se ukrepi, ki se financirajo iz proračuna, izvajajo pravilno in učinkovito ter v skladu z veljavnimi sektorskimi pravili za te namene, ter (b) preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje nepravilnosti in goljufij;

45.

ugotavlja, da obstoječi sistem ne omogoča popolne preglednosti upravičencev do podpore iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada; ugotavlja še, da Komisija trenutno na posebnem portalu omogoča vpogled v sezname upravičencev, shranjene na nacionalnih spletnih mestih, ki pa so na voljo samo v jezikih posameznih držav in ne ustrezajo enotnim merilom; pričakuje, da bo prihodnja ureditev strukturnih instrumentov določala, da morajo države članice podatke o končnih upravičencih do sredstev omenjenih skladov posredovati v objavo na uradnem spletnem mestu Komisije v enem od treh delovnih jezikov Unije in na podlagi enotnih meril, da se omogoči primerjava in odkrivanje napak;

46.

opozarja na precejšnje razlike v upravni uspešnosti držav članic na področju prihodkov in odhodkov v okviru deljenega upravljanja, zlasti pri ugotavljanju nepravilnosti, goljufij in napak ter pri finančnem spremljanju, tako na področju carin kot pri porabi sredstev Unije; ugotavlja, da je Komisija upravno delovanje doslej spremljala tako, da se je odzivala na spremembe v vsakem primeru posebej, zato ni v zadostni meri analizirala trendov, da bi lahko opredelila področja tveganja; poziva Komisijo, naj uveljavi metodo analize trendov, da bi opredelila finančna tveganja, ter sprejme ukrepe za izboljšanje upravne uspešnosti držav članic;

47.

pozdravlja dejstvo, da bodo morali organi za upravljanje držav članic v skladu s členom 59(3), (4) in (5) nove finančne uredbe ((EU, Euratom) št. 966/2012) v prihodnje Komisiji letno posredovati svoje računovodske izkaze skupaj z izjavo o upravljanju, letnim povzetkom svojega končnega revizijskega poročila in kontrol ter mnenjem neodvisnega revizijskega organa;

48.

je prepričan, da bi omenjene izjave v kombinaciji s samokritičnim premislekom v Svetu, ki ga je doslej primanjkovalo, in uravnoteženim, poštenim in odprtim medsebojnim pregledom med državami članicami prinesle boljše in učinkovitejše izvrševanje proračuna, izboljšale izvajanje programov, politik in projektov, utrdile solidarnost med državami članicami in pregnale sedanje vzajemno nezaupanje – kar je bolje od zmanjševanja proračunskih sredstev v škodo gospodarskemu okrevanju in zaupanju evropskih državljanov v skupno Evropo;

49.

pozdravlja dejstvo, da lahko države članice na ustrezni ravni objavijo omenjene informacije in poleg tega na podlagi teh informacij zagotovijo izjave, podpisane na ustrezni ravni; poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri zagotavljanju teh prostovoljnih izjav o upravljanju iz člena 59(5) nove finančne uredbe ((EU, Euratom) št. 966/2012) s spodbujanjem najboljših praks; vztraja, da bi Parlament moral prejeti izjave o upravljanju in tudi prostovoljne izjave;

50.

meni, da bi morala Komisija državam članicam svetovati, kako pripraviti koristne letne povzetke; ugotavlja, da bi morale biti v ta namen informacije o operativnih programih v deljenem upravljanju vsebinsko in oblikovno standardizirane; meni tudi, da bi morali biti letni povzetki na voljo Parlamentu in ne bi smeli obstajati samo v jezikih držav članic, saj se bo tako povečala preglednost in odgovornost;

51.

vseeno ugotavlja, da niti Računsko sodišče niti Komisija nista mnenja, da bi bili letni povzetki v tej fazi dragocen vir informacij za namene ocenjevanja skladnosti upravičencev ali njihove uspešnosti; ponovno poudarja, da bi morala Komisija na podlagi prejetih letnih povzetkov analizirati prednosti in slabosti nacionalnih nadzornih sistemov; meni, da ta situacija ni sprejemljiva, in zahteva, naj Komisija nemudoma ukrepa in zagotovi, da bo mogoče naslednje letne povzetke uporabiti za ocenjevanje uspešnosti upravičencev;

52.

poudarja, da letni povzetki, ki jih posredujejo države članice, „v trenutni obliki ne prinašajo veliko dodane vrednosti“ in da „elementi skladnosti obstoječega letnega povzetka samo podvajajo informacije, ki so na voljo iz drugih virov“ (17); zato poziva vse države članice, naj poskrbijo za večjo uporabnost letnih povzetkov, tako da vanje vključijo splošno analizo rezultatov in splošno izjavo o zanesljivosti, s čimer bodo dokazale zavezanost dobremu finančnemu poslovodenju sredstev Unije in preglednosti; poziva Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Irsko, Italijo, Latvijo, Litvo, Luksemburg, Malto, Nizozemsko, Poljsko in Španijo, naj se nemudoma zgledujejo po 15 državah članicah, ki so v svoje letne povzetke vključile splošno izjavo o ravni zanesljivosti za strukturne ukrepe v Evropskem socialnem skladu in Evropskem skladu za regionalni razvoj (18), da bo lahko Odbor za proračunski nadzor te informacije uporabil v postopku razrešnice za leto 2012; pričakuje, da bodo države članice, ki te izjave ne bodo predložile pravočasno, posredovale izčrpno pojasnilo o razlogih za to;

53.

poziva države članice, naj nacionalne izjave o upravljanju izdajajo na ustrezni politični ravni, in prosi Komisijo, naj izdela predlogo za takšno izjavo;

54.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami čim prej opredeli model nacionalnih izjav o upravljanju, da bodo smiselne in primerljive; poziva jo tudi, naj javno izrazi svoje stališče do teh izjav; meni, da bi takšne izjave med drugim morale priznavati merila (kot so resnični in pošteni računovodski izkazi, učinkovitost upravljanja in nadzornih sistemov ter zakonitost in pravilnost poslovnih dogodkov) ter določati obseg pridržkov in zavrnitev v zvezi z zagotovili; poziva Komisijo, naj predstavi predloge za zmanjšanje kontrol za tiste države članice in regije, ki so po letnih poročilih Računskega sodišča in lastnih nacionalnih izjavah o upravljanju stalno uspešne, saj te kontrole predstavljajo breme zanje; meni, da bi Računsko sodišče in Komisija morala biti zmožna upoštevati vsebino nacionalnih izjav o upravljanju pri svojem revizijskem delu;

55.

je seznanjen s podrobnostmi iz spodnje preglednice dosežkov pri dveh pobudah v zvezi s prispevki držav članic k izboljšanju deljenega upravljanja:

Preglednica Dosežkov

56.

ugotavlja, da je skupno število pridržkov, ki so jih generalni direktorji Komisije vključili v svoja letna poročila o dejavnostih, s 17 leta 2010 naraslo na 27 leta 2011 in da se je predvideni skupni finančni učinek pridržkov zvišal na 1 959 milijonov EUR ali 1,5 % plačil, izplačanih leta 2011(2010: 423 milijonov EUR, kar ustreza 0,3 %);

57.

je zaskrbljen, da ta gibanja razkrivajo visoko tveganje napak na nekaterih področjih, na primer pri razvoju podeželja, koheziji in sedmem okvirnem programu, kot ugotavljajo generalni direktorji Komisije in potrjujejo rezultati revizij Računskega sodišča;

58.

je seznanjen s tem, da generalni sekretar Komisije in generalni direktor GD za proračun usmerjata generalne direktorje in vodje služb Komisije pri tem, kako izračunavati stopnjo preostalih napak, kar je privedlo do izboljšav v nekaterih poročilih o dejavnostih, kot opozarja Računsko sodišče;

59.

vseeno obžaluje, da je Računsko sodišče odkrilo pomanjkljivosti v teh navodilih in njihovem izvajanju, zlasti v zvezi s stopnjo preostalih napak; odločno poziva Komisijo, naj navodila zato nemudoma prilagodi;

60.

priznava napredek Komisije pri določanju obsega, v katerem napake še vedno vplivajo na transakcije, toda z razočaranjem ugotavlja, da je Računsko sodišče odkrilo, da stopnja preostalih napak še ni zanesljiv kazalnik;

61.

spodbuja Komisijo, naj naredi korak naprej pri razkrivanju natančnejših in zanesljivejših podatkov v zvezi z izterjavami in finančnimi popravki ter predloži informacije, ki bi omogočile čim tesnejšo uskladitev leta izvršenega plačila, leta odkritja s tem povezane napake in leta razkritja izterjav ali finančnih popravkov v pojasnilih k računovodskim izkazom (19);

62.

pozdravlja poročilo Komisije o finančnih popravkih ob zaključku obdobja 2000–2006 (vključno z zneski, ki so bili dejansko izterjani in vrnjeni v proračun) v regionalni politiki, ki prikazuje učinek finančnih popravkov, narejenih v programskem obdobju in ob zaključku poslovnih knjig, na skupno stopnjo napak programskega obdobja 2000–2006;

63.

poziva Komisijo, naj to prakso poročanja razširi še na druge politike, ki se izvajajo v okviru večletnih programov;

64.

v skladu s stališčem, ki ga je izrazilo Računsko sodišče, priporoča, da se vzpostavi jasna povezava med zneski, vključenimi v letna poročila o dejavnostih, še zlasti za določanje stopnje preostalih napak, in informacijami o izterjavah/finančnih popravkih, prikazanih v računovodskih izkazih;

65.

ugotavlja, da Komisija lahko zagotovi pregled nad popravki napak in nepravilnosti, narejenih leta 2011, zlasti v tistem delu proračuna, ki se izvršuje z deljenim upravljanjem (20);

66.

predlaga Komisiji, da bi morala od svojih generalnih direktorjev zahtevati, naj sistematično zbirajo te podatke in jih objavljajo v svojih letnih poročilih o dejavnostih;

67.

poziva Komisijo, naj Parlamentu, Svetu in Računskemu sodišču še pravočasno za ustrezni postopek razrešnice posreduje letna poročila, v katerih bodo po državah in programih navedeni zbrani finančni popravki in izterjave, s čimer bo lahko dokazala svoja uspešna prizadevanja za zaščito proračuna Unije; poziva Komisijo, naj na tej podlagi sestavi lestvico uspešnosti;

68.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da omenjeno pojasnilo 6, priloženo konsolidiranim računovodskim izkazom, obsega samo finančne popravke in izterjave na ravni Unije in da informacije o umaknjenih, izterjanih in še neizterjanih zneskih v zvezi s strukturnimi skladi s strani držav članic niso razkrite zaradi vprašanja zanesljivosti („še vedno namreč obstajajo dvomi o kakovosti in popolnosti podatkov, ki jih predložijo nekatere države članice in/ali ki se predložijo za nekatere programe“); poziva Komisijo, naj vsako leto objavi sporočilo z vsemi zneski, ki so bili v predhodnem letu popravljeni s finančnimi popravki in izterjavami, za vse oblike upravljanja na ravni Unije in držav članic;

69.

je zaskrbljen, da Komisija v omenjenem pojasnilu 6 pritrjuje oceni Računskega sodišča o premalo zanesljivih nadzornih in kontrolnih sistemih držav članic, in globoko obžaluje, da to lahko vpliva na zanesljivost poslovodskih predstavitev Komisije; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo podatki, ki jih posredujejo države članice, popolni in povsem zanesljivi;

70.

v okviru tega opozarja, da Komisija s sprejetjem zbirnega poročila na podlagi zagotovil in pridržkov svojih generalnih direktorjev in vodij služb v njihovih letnih poročilih o dejavnostih prevzema vso politično odgovornost za upravljanje proračuna Unije (21);

71.

pozdravlja izboljšave splošnega mnenja, ki ga je izdal notranji revizor Komisije, ki potrjujejo tudi zbirno poročilo, vendar ugotavlja, da pozitivno mnenje notranjega revizorja temelji predvsem na zagotovilu višjega poslovodstva Komisije v letnih poročilih o dejavnostih;

72.

zato ponovno opozarja na svojo zahtevo, da mora Komisija uvesti zanesljiva in objektivna letna poročila o dejavnostih;

73.

ugotavlja, da se dve področji politike, ki sta nagnjeni k najvišjim stopnjam napak (razvoj podeželja, okolje, ribištvo in zdravje ter regionalna politika, energetika in promet), v glavnem izvajata z deljenim upravljanjem, in obžaluje, da predvideni najverjetnejši stopnji napak znašata 7,7 % oziroma 6 %;

74.

poudarja, da je predsednik Računskega sodišča izrazil ugotovitev, da „nacionalni organi upravljajo prvo – in najpomembnejšo – obrambno linijo v zaščiti finančnih interesov državljanov Unije in da je potrebna višja stopnja zavezanosti nacionalnih organov upravljanju in nadzoru nad denarjem EU“ (22); v okviru tega opozarja na soodgovornost držav članic za učinkovitejšo porabo; poleg tega meni, da bi dejavna udeležba nacionalnih parlamentov prek parlamentarnih odborov za nadzor nad porabo davkoplačevalskega denarja Unije v državah članicah (po zgledu Odbora za proračunski nadzor Evropskega parlamenta), ne le na ravni političnega in strokovnega spremljanja, temveč tudi v procesu načrtovanja nove kohezijske politike, vodila k nižji stopnji napak ter večji preglednosti in demokratični legitimnosti pri črpanju sredstev Unije;

75.

obžaluje dejstvo, da je bilo pri 62 % revidiranih transakcijah na področju regionalne politike, kjer so bile odkrite napake, in 76 % revidiranih transakcijah Evropskega socialnega sklada na razpolago dovolj informacij, da bi organi držav članic lahko odkrili in popravili vsaj nekatere od teh napak, preden je bil pri Komisiji vložen zahtevek za povračilo, in da je Računsko sodišče na področju razvoja podeželja odkrilo, da pregledi na kraju samem niso bili vedno pravilno izpeljani; zato poziva države članice in Komisijo, naj nujno izboljšajo preglede prve stopnje, da bi slabo upravljanje, ki se je preveč razmahnilo, odpravile;

76.

poziva Svet in Coreper, naj poskrbita, da bodo na dnevne rede srečanj pristojnih ministrov Sveta kot posebne točke redno uvrščeni nacionalni kontrolni sistemi, pa tudi soodgovornost držav članic za boljšo porabo nasploh, ter da se bodo te teme obravnavale v navzočnosti Komisije;

77.

v skladu z drugim pododstavkom člena 287(4) PDEU poziva Računsko sodišče, naj pripravi poročilo o neodvisnosti nacionalnih revizijskih organov, kar zadeva deljeno upravljanje;

78.

ugotavlja, da številne napake izhajajo iz nepravilne uporabe nacionalnih pravil (kršitve nacionalnih pravil so k stopnji napak, zlasti kar zadeva napake Evropskega socialnega sklada leta 2011, prispevale 86 %) ter da sta glavna vira teh težav napake v zvezi z upravičenostjo (predvsem pri upravičencih do nepovratnih sredstev) in kršitve pravil o javnem naročanju (zlasti za sredstva pri deljenem ali posrednem upravljanju);

79.

zato pozdravlja predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnem naročanju, ki ga je Komisija sprejela 20. decembra 2011 (COM(2011) 896), saj je njegov cilj, da bi bila pravila preprostejša in prožnejša, kar bi povečalo učinkovitost javne porabe; vseeno ugotavlja, da bi bilo treba v skladu z zakonodajo Unije poenostaviti tudi nacionalna pravila o javnem naročanju;

80.

obžaluje dejstvo, da napake lahko izhajajo tudi iz dopolnjevanja pravil Unije z nacionalnimi pravili, ki so nepotrebno zapletena in jih države članice zaradi tega tudi same težko izvajajo in preverjajo, poleg tega pa pomenijo dodatno in umetno breme za upravičence („gold plating“, tj. čezmerno urejanje);

81.

opozarja, da se zaradi takšnih pravil po nepotrebnem zvišuje stopnja napak, saj vse njihove kršitve veljajo za napako pri upravljanju proračuna Unije, čeprav so za ta nesmiselno zapletena pravila odgovorne države članice, povrhu tega pa lahko privedejo tudi do tega, da Komisija izda zahtevke za izterjavo;

82.

poziva države članice, naj v sodelovanju s Komisijo in v posvetovanju z Računskim sodiščem ugotovijo, katera so ta po nepotrebnem zapletena nacionalna pravila, da jih bodo poenostavile, in o tem poročajo Parlamentu; v zvezi s tem ugotavlja, da bi bilo treba preučiti možnosti za pripravo standardne razpisne dokumentacije za postopke javnih naročil;

83.

poziva Komisijo, naj v primeru znanih kršitev proračunskih in konkurenčnih predpisov (zlasti pri dodeljevanju javnih naročil) v državah članicah poostri nadzor in zahteva izpolnitev dodatnih pogojev, v primeru dvoma pa nemudoma prekine izplačila za strukturne sklade, dokler se ne zagotovi upoštevanje predpisov in posledično uporaba sredstev, ki je v skladu s predpisi Unije;

84.

spodbuja službe Komisije, naj uvedejo pilotni akcijski načrt, kot je storil GD za zaposlovanje v sektorskih politikah z visokim tveganjem napak, katerega cilj bo odkriti ključna področja, kjer bi poenostavitev pomagala znižati stopnjo napak na ravni upravičenca;

85.

poziva Komisijo, naj v okviru prizadevanj za poenostavitev nacionalnih pravil in zmanjšanje stopnje napak oblikuje dodatne instrumente, da bo olajšala proces posvetovanja z upravičenci in spodbudila njihove neposredne povratne informacije nacionalnim organom;

86.

ponovno zahteva od Komisije, naj našteje, katere države članice so odgovorne za ugotovljene skupne količinsko opredeljive napake; zavrača razlago, da omejitve, s katerimi se srečuje Računsko sodišče zaradi svoje metode statističnega vzorčenja, dejansko preprečujejo, da bi imenovalo države članice z najvišjo stopnjo napak; poziva Računsko sodišče, naj primerja svoje revizijske ugotovitve z ugotovitvami Komisije, da bi ugotovilo, katere so tiste države članice ali regije, ki sta jih stopnja in/ali pojav napak najbolj prizadela;

87.

je seznanjen, da je začel veljati evropski mehanizem za stabilnost, vendar obžaluje, da je bil ustanovljen zunaj institucionalnega okvira Unije, saj to izključuje dejanski demokratični, politični in proračunski nadzor s strani institucij Unije, zlasti Parlamenta; poudarja, da je oblikovanje takšnih instrumentov zunaj institucij Unije korak nazaj v razvoju Unije, predvsem na račun Parlamenta, Računskega sodišča in Sodišča Evropske unije; meni, da bo treba ta mehanizem na podlagi letnega poročila njegovega odbora revizorjev nujno vsaj enkrat letno obravnavati na plenarnem zasedanju v navzočnosti Sveta in Komisije;

88.

poziva Komisijo, naj po sprejetju nove strategije za preprečevanje goljufij (COM(2011) 376) in notranjega akcijskega načrta za njeno izvajanje (SEC(2011) 787) v juniju 2011 poroča o strategijah za preprečevanje goljufij v posameznih generalnih direktoratih in te strategije tudi oceni;

89.

poziva Komisijo, naj poroča o tem, kako namerava čim prej izboljšati priprave na uvedbo proaktivnega upravljanja morebitnih navzkrižij interesov in primerov, ko se uradniki izmenično zaposlujejo v agencijah in zasebnem sektorju;

90.

poziva Komisijo, naj poroča o tem, kako izvaja člen 5(3) okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom in kako namerava izboljšati in poenostaviti obstoječa pravila;

91.

poziva Komisijo, naj Parlamentu čim prej posreduje pregled vseh (javnih in internih) dokumentov in oseb, udeleženih v pogajanjih o štirih sporazumih o sodelovanju s tobačno industrijo;

92.

ugotavlja, da je Unija podpisnica okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom; meni, da je izvajanje člena 5(3) pravno zavezujoča obveznost Unije; poziva Komisijo, naj poroča o načinu izvajanja določb člena 5(3) v Uniji in njenih institucijah, zlasti glede na vprašanje o tem, v kolikšni meri se pri izvajanju upoštevajo smernice, ki jih je za člen 5(3) določila Svetovna zdravstvena organizacija; se sprašuje, kako in zakaj se je Komisija oddaljila od teh smernic;

93.

pozdravlja visoko stopnjo izvrševanja proračuna, in sicer 99,3 % obveznosti (enako kot leta 2010) in 98,6 % plačil (2010: 96,6 %), ter znižanje skupnega presežka s 4,5 milijarde EUR leta 2010 na 1,5 milijarde EUR leta 2011;

94.

je zaskrbljen zaradi pospešene rasti števila zahtevkov za izplačilo iz držav članic proti koncu leta, ki zadevajo Evropski socialni sklad, Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad, saj Komisija zaradi tega od proračunskega organa ne more pravočasno zahtevati spremembe proračuna, da bi povečala plačila za poplačilo prejetih terjatev; zato poziva Komisijo, naj spodbudi države članice, da bodo čim prej posredovale večino zahtevkov;

95.

opozarja pred kopičenjem plačil v decembru, kar lahko vpliva na uspešnost nadzornih in kontrolnih sistemov ter poveča tveganje napak;

96.

je zaskrbljen zaradi znatnega povečanja neporavnanih proračunskih obveznosti za programsko obdobje 2007–2013 s 13 milijard EUR leta 2010 na 207 milijard EUR;

97.

vztraja pri tem, da je treba v naslednjih letih že na začetku zagotoviti dovolj sredstev za plačila;

98.

ugotavlja, da je Računsko sodišče v letnem poročilu ugotovilo, da v izračunu prihodkov ni bilo bistvenih napak; vseeno je v zvezi s tradicionalnimi lastnimi sredstvi zaskrbljen, da revizija Računskega sodišča ne more zajemati neprijavljenega uvoza ali uvoza, ki se je izognil carinskemu nadzoru, in da zato v letnem poročilu v zvezi s tem ni ocene izgub v proračunu Unije; predlaga Računskemu sodišču, naj pripravi posebno poročilo o neprijavljenem uvozu na podlagi raziskave v najmanj desetih državah članicah in temu ustrezno prilagodi svoj delovni program za leto 2013;

99.

meni, da je revizija uspešnosti, ki jo je Računsko sodišče opravilo na področju prihodkov, še posebej dragocena, in ga spodbuja, da več svojih virov nameni temu področju; sočasno obžaluje, da letno poročilo, ki mu Računsko sodišče posveti največ dela, zagotavlja le malo informacij o dejanskem stanju pri pobiranju prihodkov; poziva Računsko sodišče, naj v letnem poročilu bolj poudari revizijo prihodkov, da bi dobili celovitejši pregled nad učinkovitostjo sistema pobiranja prihodkov v državah članicah in posledicami neustreznega delovanja tega sistema;

100.

opozarja, da Parlament spremlja stanje zbiranja lastnih sredstev v samoiniciativnem poročilu o zaščiti finančnih interesov Unije, katerega osnutek letno pripravi na podlagi poročila Komisije;

101.

je zelo zaskrbljen zaradi ugotovitve Računskega sodišča, da se v nacionalnem carinskem nadzoru še vedno pojavljajo pomanjkljivosti in da zaradi tega ni mogoče zagotoviti, da bi bila prijavljena tradicionalna lastna sredstva celotna in točna; meni, da je nesprejemljivo, da nadzor carinskih postopkov v državah članicah ne deluje, kot bi moral; opozarja, da ima pravilno delovanje carinskih postopkov neposredne posledice za izračun davka na dodano vrednost; je zelo zaskrbljen zaradi ugotovitve Računskega sodišča v posebnem poročilu št. 13/2011, da je v sedmih državah članicah, ki jih je to sodišče revidiralo, v letu 2009 že samo uporaba carinskega postopka 42 (23) prispevala k ekstrapoliranim izgubam v višini približno 2 200 milijonov EUR (24), kar je 29 % DDV, ki bi se teoretično odmeril na davčno osnovo vsega uvoza, opravljenega leta 2009 po carinskem postopku 42 v teh sedmih državah članicah;

102.

poudarja ugotovitev Računskega sodišča v posebnem poročilu št. 13/2011, da „utaja DDV vpliva na finančne interese držav članic. Vpliva tudi na proračun EU, ker vodi do nižjih lastnih sredstev iz naslova DDV. Ta izguba se nadomesti z lastnimi sredstvi iz naslova BND, kar izkrivlja prispevke posameznih držav članic v proračun EU. Poleg tega davčne goljufije spodkopavajo delovanje notranjega trga in preprečujejo pošteno konkurenco“ (25);

103.

poudarja, da so ugotovitve Računskega sodišča v posebnem poročilu št. 13/2011 potrdile ugotovitve misije za ugotavljanje dejstev Odbora Evropskega parlamenta za proračunski nadzor v zvezi s pristaniščema Rotterdam in Antwerp, ki je potekala 19. in 20. septembra 2012; ugotavlja, da je Unija velik trgovinski partner in da velika evropska pristanišča privabljajo številne ladje; ugotavlja, da ta pristanišča zaradi logističnih pritiskov uporabljajo postopke, predvidene v carinski uredbi, in da imajo pooblaščeni gospodarski subjekti vse pomembnejšo vlogo; ugotavlja pa, da Rotterdam, največje evropsko pristanišče, uvoznikom ponuja zelo poenostavljene carinske postopke v primerjavi z drugimi večjimi pristanišči v Uniji; poudarja, da bi morala poenostavitev carinskih postopkov vključevati primeren in učinkovit pristop, temelječ na tveganju, da ne bi smela voditi k manj učinkovitim nadzornim sistemom oziroma k izkrivljanju konkurence in da bi morale Komisija in države članice poenostavljene postopke učinkovito in redno nadzorovati; ugotavlja, da zmanjšani nadzor lahko prinese velike ekonomske prednosti za pristanišče; poudarja, da lahko vsakršno neutemeljeno zmanjšanje nadzora resno škoduje finančnim interesom Unije in držav članic;

104.

je seznanjen s pobudami, ki jih je sprejela Komisija v okviru nadaljnjega ukrepanja na podlagi posebnega poročila št. 13/2011 Računskega sodišča; vseeno obžaluje, da so glavne ugotovitve in pripombe iz omenjenega posebnega poročila glede na prvo Eurofiscovo poročilo o dejavnostih za leto 2011, izdano maja 2012, še vedno skrb zbujajoče; želi biti še pred septembrom 2013 obveščen o doseženem napredku;

105.

je resno zaskrbljen predvsem zaradi ugotovitve delovnega področja 3, da davčne uprave v večini držav članic nimajo neposrednega dostopa do carinskih podatkov in da avtomatizirano navzkrižno preverjanje z davčnimi podatki zaradi tega ni mogoče;

106.

obžaluje, da Komisija ni izvršila priporočila št. 6 iz posebnega poročila št. 13/2011, ki zahteva spremembo direktive o DDV, da bi v trgovčevem rekapitulacijskem poročilu o DDV lahko ločeno navajali dobave znotraj Unije po uvozu na podlagi zadevnega postopka; ugotavlja, da bi to omogočalo učinkovito usklajevanje med carinskimi in davčnimi podatki v državi članici uvoza; zahteva pojasnilo, zakaj to ni bilo storjeno;

107.

obžaluje dejstvo, da Svet ni ukrepal na podlagi priporočila Računskega sodišča za spremembo direktive o DDV, po kateri bi bil uvoznik (ali njegov davčni zastopnik) solidarno odgovoren za izgubo DDV v namembni državi članici v primerih, ko ne bi predložil popolnega in pravočasnega rekapitulacijskega poročila o DDV;

108.

poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva za izboljšanje stanja v zvezi z izvajanjem priporočil Računskega sodišča iz posebnega poročila št. 13/2011;

109.

obžaluje dejstvo, da Komisija in države članice niso zmogle zagotoviti pravočasnega izvajanja posodobljenega carinskega zakonika, ki bi moral začeti veljati najpozneje 24. junija 2013; poudarja, da bo nadaljnje odlašanje onemogočilo ustrezno zaščito finančnih interesov držav članic in posledično tudi finančnih interesov Unije; poudarja, da je to stanje po mnenju Komisije v veliki meri posledica dejstva, da se države članice ne morejo dogovoriti o najprimernejši metodologiji razvoja informacijske tehnologije in da se soočajo z omejenimi človeškimi in finančnimi viri; je zaskrbljen, ker Komisija in države članice zaostajajo pri tej nadvse pomembni reformi v razmerah, ko je zbiranje lastnih sredstev manj kot zadovoljivo;

110.

poziva Komisijo, naj pripravi oceno stroškov odlaganja polne uporabe posodobljenega carinskega zakonika, ki bi v številkah pokazala posledice takšnega odlaganja za proračun;

111.

opozarja na študijo po naročilu Parlamenta o izvajanju posodobljenega carinskega zakonika (26), iz katere je razvidno, da bi posodobljeni carinski zakonik (ki se bo imenoval carinski zakonik Unije, če bo sprejet predlog Komisije za prenovitev) v najboljšem primeru lahko začel veljati decembra 2017; opozarja Komisijo, da ima Unija izključno pristojnost na področju carinske unije in bi zato morala zagotoviti, da bi države članice spoštovale pravila; zato poziva Komisijo, naj si še bolj prizadeva poskrbeti, da se bo posodobljeni carinski zakonik začel uporabljati čim prej, in naj v vsakem primeru prepreči najslabši možni izid, ki ga navaja študija za marec 2033;

112.

obžaluje dejstvo, da Svet zadržuje dve pomembni pobudi, katerih cilj je boj proti goljufijam na področju DDV, in sicer predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede mehanizma za hiter odziv v primerih goljufij na področju DDV (COM(2012) 428) in predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobavo nekaterega blaga in storitev, dovzetnih za goljufije (COM(2009) 511);

113.

pozdravlja dejstvo, da je EUROFISC, skupna operativna struktura, ki državam članicam omogoča hitro odzivanje na čezmejne goljufije na področju DDV, začel v celoti delovati; ugotavlja, da je bilo februarja 2011 oblikovano posebno delovno področje za izmenjavo ciljno usmerjenih informacij o goljufivih transakcijah pri uporabi carinskega postopka 42;

114.

poziva Komisijo, naj tesneje sodeluje z državami članicami, da bo mogoče zbrati zanesljive podatke o izpadu carin in DDV v teh državah, ter o tem redno poroča Parlamentu;

115.

pozdravlja akcijski načrt Komisije za krepitev boja proti davčnim goljufijam in davčnim utajam (COM(2012) 722); izraža priznanje Komisiji, zlasti za predlog o vzpostavitvi mehanizma za hitro odzivanje, in vztraja, da bo to državam članicam omogočilo, da bodo v primerih goljufij na področju DDV hitreje in učinkoviteje ukrepale; poudarja, da so morebitni stroški davčnih utaj in izogibanja davkom za države članice ocenjeni na približno 1 bilijon EUR letno, medtem ko so – za primerjavo – prevzete obveznosti v proračunu Unije v letu 2011 znašale samo 142,5 milijarde EUR;

116.

obžaluje zvišanje stopnje napak na 4,0 % na področju „kmetijstvo in razvoj podeželja“, ki pokriva odhodke Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) ter odhodke okoljske, ribiške in zdravstvene politike;

117.

opozarja, da je poslabšanje stanja v kmetijstvu in zlasti razvoju podeželja glavni razlog za povečanje najverjetnejše stopnje napak za vsa plačila v proračunskem letu 2011;

118.

ugotavlja, da se je stopnja napak za celotno področje kmetijske politike – kljub temu da je k njej 0,2 % prispevala sprememba metodologije Računskega sodišča v zvezi s kršitvami navzkrižne skladnosti – med letoma 2010 in 2011 realno povečala za poldrugo odstotno točko: z 2,3 % leta 2010 na 3,8 % leta 2011 (27);

119.

je seznanjen s pristopom Računskega sodišča, ki je prvič vključilo kršitve navzkrižne skladnosti v izračun stopnje napak, saj „[so z]ahteve navzkrižne skladnosti […] vsebinske pravne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati vsi prejemniki neposredne pomoči. To so osnovni in pogosto edini pogoji, ki jih je treba izpolnjevati, da je upravičeno izplačilo polnega zneska neposrednih plačil“ (28); poziva Računsko sodišče, naj s tega vidika podrobneje pojasni in utemelji spremembe metodologije; poziva Komisijo in Računsko sodišče, naj metodologijo uskladita, da bo mogoče bolje primerjati rezultate pri izvrševanju proračuna v posameznih letih;

120.

je seznanjen s tem, da je revizija Računskega sodišča omejena samo na nekatere predpisane zahteve glede ravnanja in zahteve za dobre kmetijske in okoljske pogoje ter da „je treba stopnjo napak uporabljati zelo skrbno in da se ta ne sme obravnavati kot splošna ocena upoštevanja obveznosti navzkrižne skladnosti med kmetovalci“ (29);

121.

ugotavlja, da države članice same opredelijo „dobre kmetijske in okoljske pogoje“ in površino, za katero se bodo uporabljali; odločno obsoja dejstvo, da bodo tako upravičenci, ki zelo pogosto niso kmeti, prejemali neposredna plačila; meni, da gre v tem primeru za zmotno dodelitev sredstev, ki bi se lahko prihranila;

122.

je seznanjen, da so države članice v proračunskem letu 2011 od upravičencev izterjale 172,7 milijona EUR in da je ob koncu tega leta skupni neizterjani znesek znašal 1 206,9 milijona EUR, od česar je bilo 458 milijonov EUR zaračunanih državam članicam za odhodke iz proračunske vrstice Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada v skladu s pravilom 50/50; je seznanjen, da bo iz proračuna Unije približno 25,7 milijona EUR porabljenih za kritje dolgov, za katere je bilo v proračunskem letu 2011 prejeto poročilo, da so neizterljivi; poudarja, da je GD AGRI s sklepom 2011/272/EU (30) z dne 29. aprila 2011 zaprl vse nerešene primere neizterjanega dolga po letu 2006 oziroma 2002 in da je bilo v skladu s pravilom 50/50 zaradi neizterljivosti državam članicam zaračunanih 27,8 milijona EUR, 29,2 milijona EUR pa je bilo plačanih iz proračuna Unije;

123.

pozdravlja dejstvo, da je Računsko sodišče prvič pripravilo dve posebni oceni: na eni strani oceno trga in neposredne pomoči, na drugi strani oceno razvoja podeželja, ter meni, da s tem zagotavlja boljši vpogled v vsako od obeh področij politike; vseeno ga poziva, naj predloži stopnjo napak za razvoj podeželja ločeno od področja okolja, ribištva in zdravja, in ne na skupni osnovi;

124.

pozdravlja register, ki zagotavlja informacije o upravičencih plačil skupne kmetijske politike v državah članicah; meni, da je to orodje pomemben korak, ki lahko zagotovi večjo preglednost v kmetijskem sektorju; kljub temu opozarja, da je bila Uredba Komisije (ES) št. 259/2008 (31) v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije z dne 9. novembra 2010, ki razveljavlja zakonodajo v zvezi s fizičnimi osebami (32), tako da omejuje obveznost objavljanja informacij o upravičencih do plačil skupne kmetijske politike na pravne osebe; je seznanjen s predlogom Komisije za nova pravila o preglednosti, sprejetim 25. septembra 2012, po katerem naj bi bile države članice obvezane razkriti podatke o vseh upravičencih, vključno s fizičnimi osebami, razen tistih, pri katerih letni znesek pomoči ne presega določenega minimalnega praga; ugotavlja, da je pri tem upoštevala pripombe iz sodbe Sodišča Evropske unije, zlasti pomisleke o varstvu podatkov;

125.

je seznanjen s prakso pri upravljanju sklada Sapard, namreč da se sredstva v celoti izterjajo samo izjemoma, če je upravičenec za del projekta predstavil lažne okoliščine, brez katerih sploh ne bi nikoli dobil podpore za projekt; je zaskrbljen zaradi obstoječe prakse, ki jo je agenciji za Sapard priporočila Komisija, namreč da je projekt, ki je delno goljufive narave, lahko upravičen do financiranja, če ne velja za lažnega, tj. če delež stroškov vseh sestavin, ki so lažne, ne presega 50 % celotnih stroškov projekta; je še posebej zaskrbljen zaradi tega, ker ta praksa prosilcev sploh ne odvrača od goljufivega ravnanja;

126.

obžaluje, da plačila iz EKJS leta 2011 niso brez pomembnih napak, saj je Računsko sodišče ocenilo, da znaša najverjetnejša stopnja napak 2,9 %, in da je pri reviziji nadzornih sistemov v Avstriji, na Finskem, Madžarskem, v Italiji in Španiji ugotovilo, da so le delno učinkoviti pri zagotavljanju zakonitosti in pravilnosti plačil;

127.

ugotavlja, da se najpogostejša napaka v zvezi s točnostjo nanaša na čezmerne prijave površine, večina teh pa posamično znaša manj kot 5 %, in obžaluje, da se večje stopnje napak nanašajo na primere, pri katerih so organi držav članic v identifikacijskih sistemih za enote rabe ali poljine neustrezno ocenili in evidentirali upravičenost trajnih pašnikov;

128.

zato v celoti podpira priporočilo Računskega sodišča, da je treba zagotoviti pravilno oceno upravičenosti trajnih pašnikov (33);

129.

z razočaranjem ugotavlja, da je Računsko sodišče odkrilo, da na učinkovitost integriranega upravnega in kontrolnega sistema (IACS) negativno vplivajo netočni podatki v različnih podatkovnih zbirkah in tudi nepravilno upravno obravnavanje zahtevkov plačilnih agencij v nekaterih državah članicah; opominja Komisijo, da se je število napak po uvedbi sistema IACS korenito zmanjšalo, in poziva k takojšnji rešitvi nastale situacije, po potrebi s prekinitvami in začasnimi ustavitvami plačil;

130.

je zaskrbljen, ker je Komisija v letnem poročilu o dejavnostih znova izrazila zadržke glede sistema IACS v Bolgariji in na Portugalskem, in sicer zaradi hudih pomanjkljivosti; poudarja, da bi bil lahko zaradi hudih pomanjkljivosti v sistemu IACS, ki je zelo pomemben za upravljanje in nadzor odhodkov na področju kmetijstva, ugled Komisije ogrožen, četudi finančne posledice ne bodo presegle praga pomembnosti;

131.

obžaluje, da nekatere sistematične pomanjkljivosti sistemov upravljanja in nadzora, ugotovljene in prijavljene že v prejšnjih letih, niso bile odpravljene: nepravilno razvrščanje rabe zemljišč, previsoke navedbe upravičenih zemljišč v identifikacijskih sistemih za enote rabe ali poljine in nepravilna uporaba pojma očitnih napak;

132.

obžaluje, da je Računsko sodišče odkrilo pomanjkljivosti pri meritvah na terenu; vztraja, da morajo biti inšpekcijski pregledi na kraju samem dovolj kakovostni, da bodo omogočili zanesljivo ugotovitev upravičene površine (34);

133.

obžaluje neustrezno kakovost dela certifikacijskih organov, ki so bili predmet revizije Računskega sodišča v okviru novega prostovoljnega postopka za okrepitev zagotovil;

134.

poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da plačilne agencije odpravijo pomanjkljivosti, ugotovljene v njihovih upravnih in kontrolnih sistemih; vztraja, da je treba načrt in kakovost dela, ki ga morajo opravljati certifikacijski organi, izboljšati, da bi lahko zagotovili zanesljivo oceno zakonitosti in pravilnosti operacij v plačilnih agencijah; poziva Komisijo, naj poskusi preučiti, ali bi bilo mogoče sodelovati z zasebniki, da se preverijo standardi navzkrižne skladnosti in zmanjša upravno breme;

135.

obžaluje, da plačila na področju politike „razvoj podeželja, okolje, ribištvo in zdravje“ leta 2011 niso brez pomembnih napak, saj je Računsko sodišče ocenilo, da najverjetnejša stopnja napak znaša 7,7 %, in da so bili preverjeni nadzorni in kontrolni sistemi le delno učinkoviti;

136.

ugotavlja, da se največji delež najverjetnejše stopnje napak nanaša na upravičenost ukrepov, ki niso povezani s površino, kot sta posodabljanje kmetijskih gospodarstev in uvedba osnovnih storitev za gospodarstvo in podeželsko prebivalstvo, deloma zaradi pogosto zapletenih pravil in pogojev za upravičenost;

137.

je zaskrbljen tudi zaradi dejstva, da so bile številne napake odkrite v primerih, ko so bili upravičenci javna telesa, kot so mestne občine ali sama plačilna agencija (35), in da so se te napake nanašale na zadeve, kot je navajanje neupravičenega DDV ali neizpolnjevanje pravil o javnem naročanju; zato poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo boljše izvrševanje obstoječih pravil:

138.

ponovno izraža obžalovanje, da Komisija uporablja različni metodologiji za merjenje napak pri javnih naročilih na področjih politike kmetijstva in kohezije, ki poleg tega nista v skladu z metodologijo Računskega sodišča, ter poziva Komisijo in Računsko sodišče, naj nujno uskladita obravnavanje napak pri javnem naročanju na omenjenih področjih politike (36);

139.

ugotavlja, da je Računsko sodišče opazilo večje težave pri izvajanju zahtev navzkrižne skladnosti na področju identifikacije in registracije živali (37); poziva države članice, naj izboljšajo kakovost pregledov skozi vse leto, ne da bi upravičencem naložile dodatno administrativno breme;

140.

obžaluje, da je Računsko sodišče v nadzornih in kontrolnih sistemih držav članic za razvoj podeželja odkrilo pomanjkljivosti in da so bile te ugotovljene v vseh treh revidiranih sistemih: tj. upravnih in nadzornih sistemih, ki zagotavljalo pravilno plačilo, nadzornih sistemih na podlagi fizičnih pregledov na kraju samem ter sistemih za zagotavljanje izvajanja in nadzora navzkrižne skladnosti;

141.

poziva Komisijo, naj pri oblikovanju revizijske strategije GD AGRI za revizije v okviru potrditve obračunov upošteva ugotovitve Računskega sodišča;

142.

je še posebej zaskrbljen zaradi poslovodske predstavitve GD AGRI, saj letno poročilo o dejavnostih ne vsebuje pojasnila, zakaj se je stopnja preostalih napak za razvoj podeželja „močno zvišala v primerjavi z letom prej“ (38);

143.

ugotavlja, da je stopnja preostalih napak GD AGRI po mnenju Računskega sodišča veliko nižja od izračuna Računskega sodišča zato, ker slednji „temelji na izračunih, ki so jih posredovale države članice za leto 2010, in kot je bilo ugotovljeno z revizijo, države članice zaradi pomanjkljivega preverjanja plačilnih agencij ne odkrijejo ali prijavijo vseh neupravičenih odhodkov“ (39);

144.

je še posebno zaskrbljen zaradi dejstva, ker GD AGRI meni, da „države članice na splošno izboljšujejo svoje sisteme upravljanja in nadzora odhodkov za razvoj podeželja“ (40), medtem ko revizija Računskega sodišča razkriva, da nadzorni in kontrolni sistemi na Danskem, Finskem in Madžarskem ter v Italiji in Španiji niso učinkoviti ali so le delno učinkoviti (41); meni, da organ za razrešnico zaradi tako velikega razhajanja med ocenama Komisije in Računskega sodišča težko izpelje objektivne sklepe; vztraja pri izmenjavi podatkov med Računskim sodiščem in Komisijo, da se zagotovi usklajena retrospektivna analiza za pretekla obdobja in zanesljiva podatkovna zbirka za prihodnje primerjave; je prepričan, da so tristranska srečanja med Računskim sodiščem, Komisijo in predstavniki zadevnih držav članic koristna za opredelitev skupne analize;

145.

zato poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe, da se zmanjša stopnja napak pri razvoju podeželja, in pozdravlja dejstvo, da je GD AGRI oblikoval delovno skupino, ki bo ocenila osnovne vzroke napak na področju razvoja podeželja ter razvila popravne ukrepe za tekoče in prihodnje programsko obdobje;

146.

vseeno poziva Komisijo, naj izdela akcijski načrt za zmanjšanje stopnje napak, in sicer ne le z zagotavljanjem navodil in pomoči državam članicam na podlagi primerov najboljše prakse, temveč tudi s tem, da po potrebi učinkoviteje poveča nadzor nad izvajanjem programov in uporabo sankcij, kot so prekinitve in odložitve plačil, še zlasti na področju razvoja podeželja;

147.

poziva Komisijo, naj še izboljša nadzor kakovosti za akreditacijska merila za plačilne agencije in certifikacijske organe;

148.

v celoti podpira priporočila Računskega sodišča, da bi bilo treba pravila in pogoje na področju razvoja podeželja še dodatno poenostaviti in da bi morale države članice zagotoviti boljše uveljavljanje obstoječih pravil;

149.

je zaskrbljen zaradi predstavitve okoljske in zdravstvene politike skupaj z razvojem podeželja in ribištva v letnem poročilu Računskega sodišča o izvrševanju proračuna Unije, saj je navedlo, da so na plačila do konca leta vplivale pomembne napake; se dobro zaveda, da se ta ugotovitev nanaša samo na razvoj podeželja; zahteva, da Računsko sodišče v prihodnje razmisli o drugačni predstavitvi, v kateri bo upoštevalo uspeh na političnih področjih v pristojnosti Odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane;

150.

meni, da so splošne stopnje izvrševanja proračunskih postavk za okolje, podnebne ukrepe, javno zdravje in varnost hrane zadovoljive; poudarja, da je bilo leto 2011 prvo proračunsko leto, v katerem je proračunski postopek v celoti potekal tako, kot določa PDEU; ponovno opozarja, da je samo 0,76 % proračuna Unije namenjenega za tiste politične instrumente, za katere je pristojen Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane, sploh če upoštevamo nedvomno evropsko dodano vrednost na teh področjih ter podporo državljanov Unije okoljski in podnebni politiki Unije;

151.

poudarja, da je splošna stopnja izvrševanja pri ukrepih na področju okolja in podnebnih sprememb dosegla 99,92 %; ugotavlja še, da je stopnja izvrševanja plačil znašala 88,05 %; ugotavlja, da je bilo to prvo leto, ko sta proračunske vrstice za okolje in podnebne ukrepe izvrševala generalni direktorat ENV in novi generalni direktorat CLIMA, ki je leta 2011 postal odgovoren za izvrševanje proračuna;

152.

je zadovoljen z izvrstno, 99,82-odstotno stopnjo izvrševanja operativnega proračuna za program LIFE+, ki kaže, da je ta edini instrument, namenjen izključno varstvu okolja, potreben in da je bil dobro sprejet; ugotavlja, da je bilo leta 2011 267 179 828 EUR namenjenih projektom v državah članicah, 8 997 284 EUR operativnim dejavnostim nevladnih organizacij, 46 817 919 EUR ukrepom za podporo vlogi Komisije pri zagonu in spremljanju oblikovanja politik in zakonodaje ter 17 589 277 EUR upravni podpori; bo še naprej spremljal porazdelitev sredstev programa LIFE + med tri veje porabe;

153.

se zaveda, da je stopnja plačil za ukrepe LIFE + v pristojnosti GD CLIMA v prvem letu dosegla samo 58,23 %; ugotavlja, da je razlog za majhno porabo dejstvo, da je bil proračun 2011 preveč velikopotezen, zahtevani zneski pa previsoki; prav tako ugotavlja, da so bile končne poravnave za plačila zahtevane šele v letu 2012; poudarja, da so bila neporabljena sredstva za plačila prerazporejena v druge proračunske vrstice v okviru splošne prerazporeditve, ki poteka vsako leto novembra; se zaveda, da so bila ta sredstva za plačila v letu 2011 uporabljena za pokritje primanjkljaja v proračunskih vrsticah za kohezijo;

154.

meni, da je napredek pri izvajanju petih pilotnih projektov in dveh pripravljalnih ukrepov v skupnem znesku 11 765 508 EUR zadovoljiv; se zaveda, da je izvajanje teh ukrepov veliko breme za Komisijo, saj so zneski, ki so na voljo za potrebne izvedbene postopke (tj. akcijski načrt, javni razpis), nizki; spodbuja Komisijo, naj se v prihodnje osredotoči na pilotne projekte in pripravljalne ukrepe z resnično dodano vrednostjo za Unijo;

155.

je seznanjen s 95,1-odstotno stopnjo izvrševanja v proračunskem poglavju 17 04 – Varnost hrane in krme, zdravje in dobro počutje živali ter zdravstveno varstvo rastlin; se zaveda, da stoodstotno izvrševanje ni bilo potrebno, ker so bili dejanski stroški cepljenja proti bolezni modrikastega jezika nižji, kot so predvidele države članice, ker so nekatere države članice prešle na prostovoljne programe, ki so jih financirali kmetje, in ker se je število primerov BSE zmanjšalo; ugotavlja, da se je stopnja izvrševanja plačil povzpela na 98,1 % v primerjavi z 90,5 % v letu 2010; spodbuja Komisijo, naj okrepi sodelovanje z državami članicami, da bo prejela čim bolj kakovostne in točne podatke za napovedi na tem področju;

156.

je seznanjen s sporočilom Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Računskemu sodišču o letnih računovodskih izkazih Evropske unije za proračunsko leto 2011; prav tako je seznanjen z letnim poročilom Računskega sodišča o proračunskem letu 2011; meni, da področje pomorskih zadev in ribištva v teh dokumentih ne izstopa;

157.

je zadovoljen, ker je bila stopnja izvrševanja proračuna v naslovu 11 v splošnem zadovoljiva, saj je za sredstva za prevzem obveznosti znašala 97 %, za plačila pa 95 %; nadalje ugotavlja, da Računsko sodišče ni imelo večjih pripomb na letno poročilo o dejavnostih GD MARE;

158.

poziva Računsko sodišče, naj stopnjo napak za ribištvo predstavi ločeno od stopnje napak za okolje, razvoj podeželja in zdravje, ne pa na skupni osnovi;

159.

opozarja, da je bilo leta 2010 spremljanje ulova rib v okviru partnerskih sporazumov nezadostno, kar je privedlo do dodatnih plačil za pokritje ulova, ki je presegal dogovorjeno kvoto; zato pozdravlja pobudo GD MARE za izboljšanje spremljanja ulova rib v okviru partnerskih sporazumov, kar naj bi preprečilo ponavljanje te težave, na katero je opozorilo Računsko sodišče; ugotavlja, da je bil čezmerni ulov iz leta 2010 odštet od kvote za leto 2011;

160.

ponovno poziva Računsko sodišče, naj v svoj načrt dela vključi revizijo zunanje razsežnosti skupne ribiške politike;

161.

je seznanjen z zadržki, ki jih je GD MARE na podlagi posebnega poročila Računskega sodišča št. 12/2011 izrazil v letnem poročilu o dejavnostih glede Evropskega sklada za ribištvo in ki se nanašajo na naložbe v plovila v skladu s členom 25(2) Uredbe (ES) št. 1198/2006 (42), s katero so se povečale ribolovne zmogljivosti plovil; se zaveda, da si GD MARE z državami članicami prizadeva za rešitev ugotovljenih težav, saj pregleduje projekte, ki se v okviru Evropskega sklada za ribištvo financirajo s to določbo, da bi odpravili neupravičene odhodke;

162.

dvomi o metodah tehničnega ocenjevanja, na podlagi katerih so bili nekateri odhodki po členu 25(2) Uredbe (ES) št. 1198/2006 označeni kot neupravičeni, češ da bi povečali zmogljivosti, čeprav so bili v bistvu namenjeni modernizaciji ribolovne dejavnosti; poziva Komisijo, naj predlaga novo definicijo zmogljivosti, zlasti zato, da v prihodnje ne bi več prihajalo do tovrstnega tolmačenja;

163.

je močno zaskrbljen, ker se je javna pomoč uporabljala za povečanje ribolovnih zmogljivosti plovil, kar je povečalo presežne zmogljivosti ribolovnega sektorja Unije;

164.

je seznanjen z drugim zadržkom v letnem poročilu o dejavnostih GD MARE o upravljanju in kontroli izvajanja Evropskega sklada za ribištvo v Češki republiki, Finski, Italiji, Nizozemski, Romuniji, Slovaški, Španiji in Švedski;

165.

meni, da bi morala v prihodnje letna poročila Računskega sodišča zaradi večje preglednosti vsebovati posebno razčlenitev zneskov, povezanih z GD MARE, poleg tega pa bi morali povečati število testov in tako zagotoviti večjo splošno natančnost na podlagi vzorca;

166.

poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za odpravo ugotovljenih težav in tako omogočijo umik pridržkov;

167.

obžaluje, da je Računsko sodišče najverjetnejšo stopnjo napak na tem področju porabe ocenilo na 6 %, kar je nesprejemljivo visoko; ugotavlja, da je ta stopnja napak še vedno nižja od stopenj, o katerih je poročalo za obdobje 2006–2008, in sicer zaradi določb o okrepljeni kontroli in stroge politike v zvezi s prekinitvami in odložitvami v primeru odkritja pomanjkljivosti, kar je v skladu z akcijskim načrtom Komisije za leto 2008;

168.

je zaskrbljen zaradi dejstva, da so imeli organi držav članic pri 62 % transakcij na področju regionalne politike, na katere so vplivale napake, na voljo dovolj informacij, da bi lahko vsaj nekatere napake odkrili in popravili pred potrditvijo odhodkov Komisiji; zato poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva, da izboljšajo svoje sisteme upravljanja in nadzora, da bodo napake odkrite in popravljene na nacionalni ravni; meni, da to zahteva načelo dobrega finančnega upravljanja („boljša poraba“); poudarja, da so neto popravki neizogibna posledica pomanjkljivih nacionalnih sistemov upravljanja in nadzora;

169.

ugotavlja, da je Računsko sodišče ocenilo delo sedmih nacionalnih in regionalnih revizijskih organov iz različnih držav članic in ugotovilo, da so revizijski organi v Grčiji, na Madžarskem, v Latviji in na Portugalskem učinkoviti, revizijski organi v Italiji, na Siciliji in v Romuniji delno učinkoviti, revizijski organ v Češki republiki pa neučinkovit;

170.

poziva Komisijo, naj v naslednjem programskem obdobju 2014–2020 uporabi vse razpoložljive instrumente, ki jih navaja v svojem predlogu (COM(2011) 615/2), zlasti prek delegiranih in izvedbenih aktov, da bo opredelila pogoje, ki jim morajo zadostiti nacionalni organi, ter sprejela modele za revizijsko strategijo, revizijska mnenja in letna poročila o kontrolah, pa tudi metodologijo za metodo vzorčenja;

171.

obžaluje, da je bilo sodeč po letnem poročilu o dejavnostih za leto 2011, ki ga je pripravil GD REGIO, na Češkem (11,4 %), v Romuniji (11,2 %) in v Italiji (8,6 %) v programskem obdobju 2007–2013 tveganje za napake pri plačilih najvišje;

172.

je seznanjen s tem, da je GD REGIO v letu 2011 odkril hude pomanjkljivosti v petih državah članicah: Franciji, Avstriji, Italiji, Romuniji in Češki republiki; ugotavlja, da so pomanjkljivosti v Franciji in Avstriji odkrili nacionalni revizijski organi sami, v Italiji, Romuniji in Češki republiki pa so izhajale predvsem iz strukture upravljavskih in nadzornih sistemov;

173.

pozdravlja pobudo svojega pristojnega odbora, da bi odgovorne ministre iz držav članic z najšibkejšim sistemom nadzora povabili v Parlament, kjer bi pojasnili, katere ukrepe je država sprejela, da bi odpravila obstoječe stanje; s tega vidika izraža zadovoljstvo s prispevkom češkega namestnika ministra za finance v razpravah s pristojnim odborom; meni, da je njegova navzočnost v odboru prvi korak v tej smeri, da države članice prevzamejo odgovornejšo vlogo pri upravljanju sredstev Unije; s tega vidika pozdravlja prve stike z romunskimi organi in italijanskim parlamentom;

174.

je seznanjen s številnimi pridržki (121 programov) generalnih direktoratov Komisije in zneski, izpostavljenimi tveganju, ki po mnenju komisarja znašajo 1 600 milijonov EUR; sočasno pozdravlja dejstvo, da je to povečanje predvsem posledica strožjega pristopa Komisije, vključno s splošnim pravilom, da skupno preostalo tveganje v višini 2 % privede do pridržka za zadevni program;

175.

ugotavlja, da je Komisija izrazila številne zadržke glede sistemov za upravljanje in nadzor Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada za opredeljene operativne programe v obdobju 2007–2013 v naslednjih državah članicah: Avstriji, Bolgariji, Češki republiki, Estoniji, Franciji, Nemčiji, Grčiji, Madžarski, Italiji, Latviji, Litvi, Nizozemski, Poljski, Romuniji, Sloveniji, Slovaški, Španiji in Združenem kraljestvu, in sicer zaradi precejšnjih motenj za učinkovito delovanje omenjenih sistemov;

176.

je seznanjen z zadržki Komisije glede sistemov za upravljanje in nadzor Kohezijskega sklada v obdobju 2000–2006 na Madžarskem in v Španiji in glede Evropskega sklada za regionalni razvoj v povezavi z nerešenimi vprašanji v zaključni fazi v Španiji, Nemčiji, na Irskem in v Italiji ter pri čezmejnih programih, in sicer zaradi poslovnega ugleda;

177.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da mala in srednja podjetja redkeje prejemajo sredstva kot velika podjetja; poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo, da pravila o upravičenosti in računovodske obveznosti ter njihova praktična izvedba ne bodo izključevali udeležbe malih in srednjih podjetij;

178.

meni, da bi morali v celotni Uniji začeti čim prej uporabljati izvedljivo zakonodajo o svobodi obveščanja, prav tako nujno pa je sistematično, proaktivno in centralizirano razkrivanje podatkov in dokumentov, zlasti v zvezi z regionalno politiko;

179.

poudarja dejstvo, da so postopki javnega naročanja in pravila o upravičenosti še posebno dovzetni za napake;

180.

priznava pomembnost tega, da imajo organi za upravljanje ustrezno osebje; poziva države članice, naj upoštevajo to zahtevo; za izpolnjevanje svojih obveznosti v skladu s členom 53b(2) finančne uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002 naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bodo pri izvrševanju proračuna zaščitile finančne interese Unije;

181.

opozarja na dejstvo, da bi lahko količinska opredelitev napak povzročila drugačno obravnavo; ugotavlja, da medtem ko Računsko sodišče preverja skladnost, ki pokaže, ali so bila pravila upoštevana ali ne, Komisija upošteva finančni učinek napake, zato se lahko finančni popravki v skladu s tem razlikujejo;

182.

poudarja dejstvo, da je vir napak pogosto zapleten sklop pravil; zato odobrava pristop Komisije, da si je treba prizadevati za poenostavitev; opozarja pred tveganjem, ki bi lahko izhajalo iz dodatnih nacionalnih uredb, kar bi povečalo upravno breme (t. i. „gold plating“ (čezmerno urejanje), zapletena pravila o upravičenosti);

183.

pozdravlja popravne mehanizme Komisije, ki na ustrezen način obravnavajo napake in pomanjkljivosti, odkrite v večletnem obdobju in ob zaključku poslovnih knjig; ugotavlja, da so bila leta 2012 pri eni tretjini programov Evropskega sklada za regionalni razvoj plačila blokirana in da je po 121 pridržkih, izraženih leta 2011, GD REGIO prekinil plačilne roke za 63 programov, izdal 115 opominov in sprožil postopke za odložitev plačil za 60 omenjenih programov;

184.

opozarja, da finančni popravki ne bi smeli služiti samo kot kazen in da bi morala njihova uporaba pozitivno vplivati na dolgoročne izboljšave sistemov upravljanja in nadzora ter na ponavljanje napak;

185.

je zaskrbljen zaradi ugotovitev Računskega sodišča, da ni nobenega zagotovila, da mehanizmi finančnih popravkov dejansko na ustrezen način poravnajo vse operativne programe in da se razrešijo vse pomembne zadeve; ugotavlja, da Računsko sodišče poleg tega ni odkrilo dokazov, da mehanizmi finančnih popravkov trajno izboljšajo sisteme, kar bi preprečilo ponavljanje ugotovljenih napak; v zvezi s tem se izrecno sklicuje na posebno poročilo št. 3/2012 (43) (točki 83 in 84); zato poziva Komisijo, naj zagotovi celovito oceno narejenih finančnih popravkov in njihovega učinka na te sisteme v smislu preprečevanja ponavljanja istih napak (zlasti tistih sistemske narave) v prihodnosti; poziva Komisijo, naj do konca leta 2013 obvesti Parlament o svojih sklepih; poziva jo tudi, naj v naslednjem programskem obdobju 2014–2020 uporabi vse zadevne ugotovitve in predloži predloge za spremembo uredb, kjer je to primerno;

186.

z zadovoljstvom opaža nenehna prizadevanja Komisije, da bi okrepila in hkrati poenostavila določbe o kontroli kohezijske politike; meni, da bi morali predlagani ukrepi za programsko obdobje 2014–2020, na primer posebna predhodna pogojnost, letne izjave o upravljanju, potrjevanje letnih računovodskih izkazov, revizijska mnenja ali strožja pravila za zamenjavo neupravičenih odhodkov, dodatno prispevati k zmanjševanju stopnje napak; podpira čedalje večjo usmerjenost v rezultate in tematsko osredotočenost kohezijske politike, ki bi morali zagotoviti visoko dodano vrednost sofinanciranih dejavnosti;

187.

zahteva strožje preverjanje pogojevanja za plačila iz strukturnih skladov, da bi zagotovili, da se v vseh državah članicah spoštujejo pravila za pravilno uporabo strukturnih skladov;

188.

poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri oblikovanju osnutkov celovitih, smiselnih in primerljivih poročil o revizijskem nadzoru, ki vključujejo poglavje o prispevku sredstev Unije v zadevni državi za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 tako na nacionalni kot na regionalni ravni, če upoštevamo individualni razvojni potencial posamezne regije in možnost preobrazbe v središče gospodarske rasti;

189.

s tega vidika opozarja Komisijo in države članice na dejstvo, da bi morali biti operativni programi na osnovi ciljev strategije Evropa 2020 vedno bolj zasnovani tako, da bi bili njeni podcilji točno določeni, izmerljivi, dosegljivi, pomembni in pravočasni, saj bi bil tako program primeren za revizije uspešnosti; ugotavlja, da bi vzpostavitev skupnega sistema kazalnikov rezultatov in učinka prispevala k ocenjevanju napredka različnih programov v smislu njihove učinkovitosti in uspešnosti, ne zgolj v smislu njihovega finančnega izvajanja;

190.

opominja države članice, da je zaradi strogih časovnih omejitev za izvajanje projektov potrebna zrela projektna zasnova, zlasti za večje infrastrukturne projekte, da jih bo mogoče začeti izvajati v začetku naslednjega programskega obdobja 2014–2020;

191.

se strinja z Računskim sodiščem, da bi morala Komisija dodatno okrepiti obstoječi sistem sankcij (prekinitev, odložitev, finančni popravki) z zmanjšanjem možnosti nadomestila neupravičenih odhodkov z drugimi odhodki v naslednjem programskem obdobju, kar bi zagotovilo dodatno spodbudo za države članice, da bi poskušale odkriti in popraviti napake v zgodnji fazi;

192.

poziva Komisijo, naj v posvetovanju z Računskim sodiščem vzpostavi pregleden sistem, ki na eni strani dopušča upoštevanje letnih finančnih popravkov, na drugi strani pa tudi finančne popravke med trajanjem programskega obdobja;

193.

poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri izboljševanju učinkovitosti kontrol prve stopnje in nacionalnih revizijskih organov z izmenjavo najboljših praks in tesnejšim sodelovanjem med Komisijo, Računskim sodiščem in nacionalnimi organi („tristranska srečanja“); prav tako meni, da bi lahko nacionalni revizijski organi večji poudarek namenili spremljanju doseženih rezultatov in učinkovitosti črpanja sredstev Unije, namesto da uporabljajo zgolj količinski pristop, ne ozirajoč se na končne cilje projekta;

194.

poziva Komisijo, naj začne pripravljati priročnik s primeri najboljših praks iz trenutnega programskega obdobja, vanj pa vključi praktične rezultate, dosežen učinek in ugotovitve, da bi optimizirala proces črpanja in zmanjšala stopnjo napak; v zvezi s tem ugotavlja, da bi imeli korist morebitni prihodnji upravičenci v naslednjem programskem obdobju 2014–2020, vključno s Hrvaško, pa tudi države potencialne kandidatke;

195.

ugotavlja, da je Računsko sodišče glede na izvrševanje proračuna za proračunsko leto 2011 enako kot leto poprej sklenilo, da se bo namesto na prometno osredotočilo na kohezijsko in energetsko politiko; poudarja, da je cilj prometnih politik razviti notranji trg, spodbuditi konkurenco in inovacije ter povezati prometna omrežja;

196.

ugotavlja, da je do zmanjšanja sredstev za obveznosti v letu 2011 na področju sodelovanja pri prometu za skupno podjetje Čisto nebo v višini 51 milijonov EUR prišlo zaradi pregleda pristopa industrijske politike, do zmanjšanja sredstev za plačila v višini 60 milijonov EUR za projekte v skupnem interesu vseevropskih prometnih omrežij pa zaradi izbire pravega trenutka in možnosti za uporabo vseh prenesenih sredstev iz leta 2010; priznava, da je zmanjšanje denarnega toka za skupno podjetje SESAR v skladu s priporočilom Računskega sodišča;

197.

je razočaran, da je Parlament po nizki izkoriščenosti sredstev za plačila za varnost v prometu v letu 2010 od Komisije zahteval obrazložitev zaradi prenizke porabe, a slednja ni posredovala podrobnejših informacij o stopnji sredstev in njihovi izkoriščenosti v letu 2011;

198.

ugotavlja, da zaradi značilnosti s prometom povezanih projektov pogosto prihaja do zgoščevanja precejšnjega deleža plačil v omejenem obdobju, zlasti ob koncu leta, in je zaskrbljen, saj bi to utegnilo negativno vplivati na revizijo;

199.

ugotavlja, da je Računsko sodišče ocenilo najverjetnejšo stopnjo napak na tem področju porabe na 2,2 % in da njegove revizije kažejo na pomanjkljivosti zlasti pri „pregledih prve stopnje“ v zvezi z odhodki, za katere so odgovorni organi za upravljanje in posredniška telesa v državah članicah;

200.

ugotavlja, da je generalni direktor leta 2011 v letnem poročilu o dejavnostih izrazil pridržke v zvezi z operativnimi programi v Belgiji, na Češkem, v Nemčiji, Italiji, Španiji, Latviji, Litvi, Romuniji, na Slovaškem in v Združenem kraljestvu;

201.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je najverjetnejša stopnja napak blizu praga pomembnosti, kar kaže, da je dosledna uporaba prekinitev, odložitev in finančnih popravkov pozitivno vplivala na skupno stopnjo napak;

202.

je zaskrbljen zaradi dejstva, da so imeli organi držav članic pri 76 % transakcij na področju regionalne politike, na katere so vplivale napake, na voljo dovolj informacij, da bi lahko vsaj nekatere napake odkrili in popravili pred potrditvijo odhodkov Komisiji;

203.

poudarja, da je naloga nacionalnih revizijskih organov razvijati potreben notranji samonadzor pravil in ukrepov, da bi bilo mogoče odkrivati in popravljati napake, storjene na „prvi stopnji“;

204.

je seznanjen s številnimi pridržki (24 programov) GD Komisije za zaposlovanje (EMPL) iz leta 2011, ki zajemajo 57,7 milijona EUR; poleg tega ugotavlja, da so bila plačila za 21 programov začasno prekinjena, in sicer v vrednosti 911 milijonov EUR; pozdravlja strogi pristop Komisije, vključno s splošnim pravilom, da skupno preostalo tveganje 2 % privede do pridržka za zadevni program;

205.

pozdravlja dejstvo, da je bilo področje zaposlovanja in socialnih zadev leta 2011 prvič vzorčeno in ocenjeno ločeno od poglavja kohezijske politike; pozdravlja dejstvo, da se je zmanjšala stopnja napak za to področje politike in sedaj znaša 2,2 %, medtem ko je povprečna stopnja napak za politična področja 3,9 %; ugotavlja pa, da so bili povrnjeni neupravičeni stroški;

206.

poudarja, da je treba zaradi opredeljevanja pomanjkljivosti in doseganja napredka spremljati in meriti uspešnost finančnih instrumentov glede na cilje politik – cilje Evropa 2020; poziva k zagotavljanju informacij in podatkov o uspešnosti na letni ravni; meni, da je zaradi trenutne gospodarske in finančne krize bistvenega pomena zagotavljati podatke o uspešnosti ukrepov Evropskega socialnega sklada (ESS) na podlagi več meril;

207.

obžaluje, da kljub povečanju sredstev v proračunskih vrsticah ESS, ki je rezultat prerazporeditev med proračunskimi vrsticami ter spremembe proračuna, zaradi nezadostnih odobritev plačil upravičencem ni bilo mogoče izplačati 2,7 milijarde EUR neporavnanih plačil; poziva Komisijo, naj predlaga natančne odobritve plačil, ter Svet, naj se o njih dogovori med letnim proračunskim postopkom, da bi se izognili negotovosti in nepotrebnim postopkovnim bremenom za proračunski organ ter upravičencem zagotovili pravočasna plačila;

208.

pozdravlja dejstvo, da je bil v vrstico za operativno-tehnično pomoč ESS dodan znesek 3,25 milijona EUR za uporabo specifičnega strokovnega znanja in neposredno podporo izvajanju operativnega programa ESS za Grčijo;

209.

poudarja, da je treba izboljšati učinkovitost in kakovost dela revizijskih organov za ESS;

210.

ugotavlja, da je delež porabe za zaposlovanje v okviru programa Progress nekoliko manjši od deleža, ki ga ima v programu; glede na sklepe ocenjevalnega poročila (44) meni, da je treba povečati porabo za politično svetovanje, raziskovanje, analize in razpravo o vprašanjih zaposlovanja;

211.

ponovno poziva, da je treba z vidika izvajanja zagotoviti nadzorovano povečevanje skupnih plačil glede na obveznosti, da ne bi prišlo do pretiranega povečanja neporavnanih obveznosti (65 % celotnega obsega kohezijskega sklada ob koncu leta 2011);

212.

ugotavlja, da je Računsko sodišče odkrilo povračilo neupravičenih stroškov v višini 13 % pri 180 revidiranih transakcijah v Evropskem socialnem skladu in da takšne napake predstavljajo 77 % vseh količinsko opredeljivih napak in približno 73 % predvidene stopnje napak za to skupino;

213.

je zelo zaskrbljen, da 86 % stopnje napak, ki jo je izračunalo Računsko sodišče na ravni Unije za Evropski socialni sklad, izhaja iz nepravilne uporabe nacionalnih pravil, kar obsega vse od pisarniških napak, nepotrebno zapletenih pravil (tj. „gold plating“, čezmerno urejanje) do nezadostnih kontrol prve stopnje;

214.

meni, da popravni mehanizmi Komisije na ustrezen način obravnavajo napake in pomanjkljivosti, odkrite v večletnem obdobju in ob zaključku poslovnih knjig: ugotavlja, da je Komisija vse do novembra 2012 poleg ukrepov, sprejetih leta 2011, sprejela dva sklepa o odložitvi in 34 prekinitev v vrednosti 153 milijonov EUR; poleg tega ugotavlja, da je zahtevala za 153 milijonov EUR finančnih popravkov do novembra 2012;

215.

potrjuje, da morajo države članice predložiti tri dokumente v zvezi z zaključkom poslovnih knjig: potrjeni izkaz o končnih odhodkih, vključno z vlogo za končno plačilo, končno poročilo o izvajanju ter izjavo o zaključku pomoči; za programsko obdobje se upošteva 239 operativnih programov;

216.

je seznanjen s tem, da se je do konca oktobra 2012 zaključilo 149 programov (62 %); ugotavlja, da je bilo še vedno odprtih za 1 889 milijonov EUR prevzem obveznosti;

217.

je zadovoljen, da sta GD EMPL in GD REGIO razvila pametna orodja IT za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje goljufij, na primer orodje za ocenjevanje tveganja ARACHNE; poudarja, da je bil v Belgiji, na Portugalskem in na Madžarskem izveden pilotni projekt, na podlagi katerega so prvotnemu orodju za ocenjevanje tveganja dodali module, ki so sposobni dopolniti podatke z zunanjimi javno dostopnimi informacijami; se zaveda, da bo orodje ARACHNE nared spomladi 2013, do konca leta 2013 pa ga bodo lahko začele prostovoljno uporabljati vse države članice;

218.

poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri oblikovanju osnutkov celovitih, smiselnih in primerljivih poročil o revizijskem nadzoru, ki vključujejo poglavje o prispevku sredstev Unije v zadevni državi članici za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020;

219.

s tega vidika opozarja Komisijo in države članice na dejstvo, da bi morali biti operativni programi na osnovi ciljev strategije Evropa 2020 vedno bolj zasnovani tako, da bi bili njihovi podcilji točno določeni, izmerljivi, dosegljivi, pomembni in pravočasni, saj bi bil tako program primeren za revizije uspešnosti;

220.

se strinja z Računskim sodiščem, da bi morala Komisija dodatno okrepiti obstoječi sistem sankcij (prekinitev, odložitev, finančni popravki) z zmanjšanjem možnosti nadomestila neupravičenih odhodkov z drugimi odhodki v naslednjem programskem obdobju, kar bi zagotovilo dodatno spodbudo za države članice, da bi poskušale odkriti in popraviti napake v zgodnji fazi;

221.

poziva Komisijo in Računsko sodišče, naj vzpostavita pregleden sistem, ki na eni strani dopušča upoštevanje letnih finančnih popravkov, na drugi strani pa tudi finančne popravke med trajanjem programskega obdobja;

222.

poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri izboljševanju učinkovitosti kontrol prve stopnje in nacionalnih revizijskih organov z izmenjavo najboljših praks in tesnejšim sodelovanjem med Komisijo, Računskim sodiščem in nacionalnimi organi („tristranska srečanja“); pozdravlja tristranska srečanja kot pomemben del kontradiktornega procesa, katerih cilj je povečati sodelovanje med strankami za namene učinkovitejšega odkrivanja in popravljanja napak, zlasti v povezavi z ESS;

223.

soglaša s Komisijo, da bi se bilo treba še posebej osredotočiti na

224.

je zaskrbljen zaradi vmesnega poročila Komisije o napredku Romunije v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje, zlasti glede na zmogljivost Romunije za zaščito finančnih interesov Unije; je zaskrbljen zaradi ocene v poročilu, da je bil pri preprečevanju in kaznovanju korupcije pri javnih naročilih dosežen le omejen napredek; poudarja, kako pomemben je predlog iz poročila, naj vlada imenuje novo vodstvo tožilstva in nacionalne agencije za boj proti korupciji; poziva Komisijo, naj neomajno in odločno pritiska na romunsko vlado, da bo ta povsem razumela in začela izvajati priporočila Komisije; nenazadnje pričakuje, da bo Komisija v sodelovanju z romunsko vlado sprejela vrsto ukrepov, s katerimi bi izboljšali integriteto romunskega pravnega sistema;

225.

je zaskrbljen zaradi poročila Komisije o napredku Bolgarije v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje v zvezi z nadaljnjimi prizadevanji, ki so potrebna, da bi v nadzorovanih sektorjih dosegli oprijemljive rezultate; poziva k učinkovitemu izvajanju obstoječega zakonodajnega in institucionalnega okvira; je zaskrbljen nad izjavo iz poročila, da vrhovni sodni svet ni uporabil novih pooblastil, ki so mu bila dodeljena in s katerimi bi lahko učinkovito popeljal sodstvo skozi celovit reformni proces; pozdravlja prizadevanja bolgarske vlade, da bi ponovno vzpostavila vrhovni sodni svet in mu podelila mandat, s katerim bi lahko izvedel temeljne reforme, in sicer z naslednjimi novimi pravili: javna zaslišanja kandidatov za vrhovni sodni svet, jasna merila za njihovo poklicno usposobljenost in izobrazbo ter vizija za učinkovitost, odgovornost in integriteto sodstva; potrjuje, da se na novo vpeljane specializirane strukture zavzemajo za prilagoditev sedanjih struktur za učinkovitejši boj proti organiziranemu kriminalu; je vseeno seznanjen z mnenjem v poročilu, da novi instrumenti v pomembnih primerih še niso dosegli pričakovanih rezultatov; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da so preiskave domnevne korupcije in zlorabe položaja sodnikov naletele na izjemno šibak odziv sodstva; se poleg tega boji, da bi utegnilo nedosledno izvajanje zakonodaje o javnih naročilih povzročiti pomemben vir korupcije, povzročiti resne kršitve pravil Unije o javnih naročilih in privesti do pomanjkljivega zagotavljanja javnih dobrin z evropsko dodano vrednostjo, to pa bi pomenilo tratenje javnih sredstev Unije; pozdravlja spremenjeni zakon o javnih naročilih, ki vzpostavlja predhodne kontrole razpisnih postopkov, da bi zagotovili primerno porabo javnih sredstev; poziva Komisijo, naj neomajno in odločno pritiska na bolgarske institucije, da bodo te začele izvajati priporočila Komisije; nenazadnje pričakuje, da bo Komisija v sodelovanju z bolgarskim sodstvom sprejela vrsto ukrepov, s katerimi bi izboljšali integriteto bolgarskega pravnega sistema;

226.

je seznanjen s tem, da je češka vlada leta 2012 izvedla akcijski načrt; zaskrbljeno ugotavlja centralizacijo revizijskih dejavnosti pod okriljem glavnega revizijskega organa na češkem ministrstvu za finance, saj je Računsko sodišče poročalo o neučinkovitosti tega revizijskega organa; poziva Komisijo, naj organu za podelitev razrešnice poroča o prilagoditvah v zvezi z osebjem revizijskega organa na podlagi analize češke vlade, kot je bilo zahtevano v akcijskem načrtu;

227.

je seznanjen s tem, da Komisija ni uvedla popravkov zaradi neučinkovitosti revizijskega sistema na Češkem; ugotavlja pa, da je Komisija uvedla popravke za nekatere operativne programe, predvsem zaradi pomanjkljivosti pri delovanju upravljavskih in kontrolnih sistemov (napake pri javnih naročilih in izbiri dejavnosti); ugotavlja, da je mogoče uporabljene popravke dodeliti drugim projektom; je zaskrbljen zaradi prvotnih informacij Računskega sodišča, da je češko ministrstvo za finance izrabilo svojo vlogo revizijskega organa in organa za potrjevanje ter vplivalo na končno stopnjo napak; zahteva, da Komisija o tej zadevi podrobno poroča Parlamentu; poziva Komisijo, naj v sodelovanju s češko vlado pripravi akcijski načrt ter sprejme nadaljnje ukrepe glede izvajanja obstoječega akcijskega načrta, ki se loteva jedra pomanjkljivosti revizijskega sistema;

228.

poudarja, da je v skladu s členom 8 PDEU spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami eno temeljnih načel Unije; znova zahteva, da vse interesne skupine v proračunskem postopku Unije pri pripravi proračuna upoštevajo vidik spola; zato poziva Računsko sodišče, naj izvrševanje proračuna Unije, kjer je ustrezno, oceni z vidika enakosti spolov;

229.

obžaluje, da letno poročilo ne vsebuje ugotovitev Računskega sodišča oziroma odgovorov Komisije v zvezi s proračunsko porabo za spodbujanje enakosti moških in žensk;

230.

je seznanjen s številnimi ugotovitvami Računskega sodišča in tudi odgovori Komisije o zaposlovanju in socialnih zadevah, političnem področju, kjer je enakost spolov obravnavana prednostno; poziva Računsko sodišče, naj posreduje konkretne podrobnosti v zvezi z morebitnimi ugotovitvami o proračunski porabi za enakost spolov;

231.

znova poziva k nadaljnjim prizadevanjem za zbiranje podatkov glede na spol, ki bodo omogočili spremljanje vpliva proračunske porabe na gospodarske in družbene priložnosti za ženske in moške in ki jih bo mogoče vključiti v poročila o izvrševanju proračuna; poudarja, da bo novi večletni finančni okvir priložnost za uvedbo in zbiranje takšnih podatkov ter za uporabo načrtovanja proračuna ob upoštevanju vidika spola kot orodja dobrega upravljanja;

232.

poudarja, da je treba sredstva Unije upravljati v skladu z načeli preglednosti in dobrega upravljanja; je seznanjen z ugotovitvijo Računskega sodišča, da v razdelku 4 proračuna pri plačilih za proračunsko leto 2011 ni bilo pomembnih napak, so se pa pojavile pri vmesnih in končnih plačilih; poleg tega ugotavlja, da vseh napak ni bilo mogoče količinsko opredeliti;

233.

opozarja na poseben značaj financiranja zunanje pomoči Unije, ki, čeprav naj bi zanjo veljala ista pravila in zahteve za nadzor kot za preostali proračun Unije, ga delno izvajajo osebe in organi zunaj Unije, včasih v težkih razmerah, pri čemer mora ostati odzivna in prilagodljiva na krize in potrebe;

234.

podpira vsa priporočila Računskega sodišča za poglavje „Zunanji odnosi, pomoč in širitev“, zlasti tista, ki zadevajo generalni direktorat za službo za instrumente zunanje politike in nujne izboljšave na področju upravljanja proračuna skupne zunanje in varnostne politike;

235.

poudarja, da je pri upravljanju sredstev, dodeljenih misijam za opazovanje volitev, nujna večja preglednost; poziva Komisijo, naj proračunskemu organu za vsako proračunsko leto posreduje poročilo z odhodki za vsako misijo, v katerem bodo podrobno navedene vse proračunske postavke z odhodki, povezanimi z zunanjimi izvajalci storitev;

236.

opozarja, da morajo druge volilne misije ali delegacije Unije ponovno uporabiti material misij za spremljanje volitev (pohištvo, računalniki itd.), da bi ga čim bolj učinkovito uporabljali;

237.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija razvila izboljšani okvir obvladovanja tveganj za proračunsko podporo (ki se je začel v celoti uporabljati 1. januarja 2013) kot del novih smernic o proračunski podpori v odgovor na ključna priporočila Računskega sodišča;

238.

v zvezi s proračunsko podporo pa ugotavlja, da je Računsko sodišče izreklo pridržke in opozorila glede tveganja za nepravilnosti, goljufije in korupcijo; ponovno izraža globoko prepričanje, da mora proračunska podpora po eni strani ostati pomembna oblika zunanje pomoči, po drugi strani pa izpolniti zelo visoko zastavljene politične, pravne in revizijske pogoje;

239.

pozdravlja rezultate ocenjevalnega poročila o učinkovitosti pomoči Unije, ki se izvaja prek organizacij civilne družbe; opozarja, da je eno glavnih priporočil poročila zmanjšanje negativnega vpliva okornih postopkov na učinkovitost programov, ki jih izvajajo organizacije civilne družbe, ter pozdravlja dejstvo, da se uvajajo nove možnosti za poenostavitev dostopa do financiranja;

240.

pozdravlja dejstvo, da Komisija obravnava prepoznavnost projektov Unije kot ključni element dobrega izvajanja projektov in da je bila uvedena obveznost priprave komunikacijskega načrta za vsak projekt;

241.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je bila po oceni Računskega sodišča stopnja napak za zunanjo pomoč v okviru proračuna Unije pod pragom pomembnosti v obdobju dveh zaporednih let; je kljub temu zaskrbljen, da so se pri vmesnih in končnih plačilih pojavile pomembne napake ter da je splošna pogostost napak pri plačilih, ki jo je ugotovilo Sodišče, višja kot v preteklih dveh letih (33 % leta 2011, kar je več v primerjavi s 23 % leta 2010 in 22 % leta 2009);

242.

je zaskrbljen, ker je bilo ponovno ugotovljeno, da so nadzorni in kontrolni sistemi EuropeAid in GD ECHO le deloma učinkoviti; zlasti poudarja, da je treba te sisteme izboljšati v delegacijah; poziva Komisijo, naj predvidi zadostna sredstva, da bi osebje delegacij lahko pravočasno in zadovoljivo izvajalo dejavnosti spremljanja in nadzora; pozdravlja dejstvo, da je bila julija 2011 uvedena nova različica polletnega poročila o upravljanju zunanje pomoči, ki je namenjeno krepitvi odgovornostnih povezav med delegacijami in sedeži EuropeAid;

243.

ponovno izraža zaskrbljenost zaradi visoke pogostosti napak v informacijskem sistemu za upravljanje zunanje pomoči (CRIS), kar lahko vpliva na zanesljivost podatkov, uporabljenih za pripravo letnih računovodskih izkazov; poziva Komisijo, naj še naprej vlaga v izboljševanje kakovosti podatkov in razvoj funkcij sistema CRIS, zlasti s povezovanjem revizijskih ugotovitev in izterjave sredstev (45);

244.

z zadovoljstvom pričakuje prve rezultate nove metodologije Komisije za izračun stopnje preostale napake, ki se bo za proračunsko leto 2012 prvič uporabila za vse direktorate za zunanje odnose;

245.

je skupaj z Računskim sodiščem močno zaskrbljen zaradi nezadostnih kadrovskih virov za upravljanje pomoči, zlasti v oddelku EuropeAid za notranjo revizijo in v delegacijah, ter morebitnega negativnega vpliva pogostih menjav pogodbenega osebja na sedežu ter reorganizacije upravljanja pomoči od srede leta 2011, ki jo je izvedla Komisija; poziva Svet kot drugo vejo proračunskega organa, naj prevzame svojo odgovornost pri zagotavljanju, da se bo v prihodnjih letih lahko pomoč še naprej upravljala v skladu z najvišjimi standardi;

246.

ugotavlja, da so bila v letu 2011, prvem celem letu delovanja Evropske službe za zunanje zadeve (ESZD), sredstva dodeljena ločeno za uslužbence ESZD in Komisije; je zaskrbljen, ker je ESZD leta 2011 uporabila vsaj 43 oseb-let, dodeljenih za EuropeAid, kar presega omejitev iz dogovora o fleksibilnosti, določeno v delovnih pogojih, usklajenih s pogajanji med organizacijama; ker se ne sme ogroziti dobrega finančnega upravljanja pomoči Unije, poziva ESZD in Komisijo, naj v celoti spoštujeta delovne pogoje, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se uslužbenci EuropeAid osredotočajo na zagotavljanje ustreznega upravljanja pomoči;

247.

poudarja dejstvo, da načrtovane okrepitve kadrovskih virov za EuropeAid v regiji, vključeni v sosedsko politiko, ne bi smeli izvesti tako, da bi zmanjšali število uslužbencev, ki upravljajo pomoč Unije za najmanj razvite države in druge države z nizkim dohodkom v drugih regijah, in ga prerazporedili osebju za sosedsko politiko; meni, da je treba morebitne dodatne potrebe pokriti z dodatnim osebjem;

248.

poziva Komisijo in ESZD, naj se pri zasnovi novih programov porabe v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 bolj osredotočita na merjenje rezultatov in učinkov, med drugim z uporabo vnaprej določenih, jasnih, preglednih in merljivih kazalnikov za posamezne države, prilagojenih značilnostim in ciljem vsakega instrumenta; podpira priporočilo Računskega sodišča, da bi morala Komisija opredeliti cilje politik in tako bolje prikazati, kako bo v naslednjem programskem obdobju zagotavljala dodano vrednost Unije; poziva k temu, da bi v fazo ocenjevanja pomoči Unije vključili vse ustrezne zainteresirane strani, vključno s civilno družbo in lokalnimi organi v partnerskih državah;

249.

je zaskrbljen zaradi različnih metodologij, ki jih Računsko sodišče na eni strani uporablja za izračun stopnje napak za transakcije v okviru zunanjih odnosov, pomoči in širitve v skupnem proračunu in na drugi strani za stopnjo napak za plačila iz Evropskega razvojnega sklada; je seznanjen s tem, da je Računsko sodišče sklenilo z letom 2012 uskladiti svojo metodologijo, da bo Parlamentu zagotovilo enoten pregled nad vsemi dejavnostmi na področju zunanjega delovanja Unije;

250.

po ustanovitvi ESZD zahteva jasno dodelitev in uskladitev vlog ter odgovornosti Komisije in ESZD v zvezi z načrtovanjem in izvrševanjem proračuna v tretjih državah;

251.

poziva Komisijo, naj pred julijem 2013 sporoči število nevladnih organizacij, h katerim prispeva Unija in ki z izjemo sredstev vladnih agencij ne ustvarjajo nobenih prihodkov;

252.

poziva k pripravi podrobnega povzetka dodelitve sredstev v Libiji; poziva k pojasnitvi, ali je bil nadaljnji prenos pooblastil veleposlanika Unije v Libiji preklican;

253.

poziva Komisijo, naj v poročilih o napredku zaradi večje preglednosti uvede sistem barv semaforja, da bi pokazala, katera področja so se glede na prejšnje leto izboljšala oziroma poslabšala;

254.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da kazalniki uspešnosti za proračunsko podporo Republiki Haiti niso bili objavljeni; poziva Komisijo, naj objavi te kazalnike in ustrezne ocene uspešnosti vlade Haitija, potrebne za upravičenost do proračunske podpore;

255.

je seznanjen s tem, da so nova merila za proračunsko podporo določena v politiki Komisije z naslovom „Prihodnji pristop k proračunski podpori Unije za tretje države“; poziva Komisijo, naj od leta 2013 za proračunsko podporo vladi Haitija pregledno uporablja ta merila;

256.

globoko obžaluje, da Komisija kljub obljubam še vedno ni objavila seznama projektov na Haitiju, ki jih financira Unija; poziva Komisijo, naj brez odlašanja objavi ta seznam in predloži oceno trajnosti teh projektov v naslednjih petih letih;

257.

poziva Komisijo, naj v letu 2013 izvede preloženo prvo celovito oceno učinka programa pomoči Unije za Haiti in naj organu za podelitev razrešnice o tem predloži poročilo;

258.

je zaskrbljen zaradi ugotovitev Računskega sodišča v posebnih poročilih št. 1/2012 in št. 13/2012 o učinkovitosti razvojne pomoči Evropske unije za zanesljivo preskrbo s hrano v podsaharski Afriki oziroma o razvojni pomoči Evropske unije za oskrbo s pitno vodo in osnovno sanitarno oskrbo v državah podsaharske Afrike, kar zbuja pomisleke o trajnosti pomoči Unije; pozdravlja priporočila Računskega sodišča v teh dveh poročilih in poziva Komisijo, naj jih upošteva, da bi zagotovila čim večjo koristnost odhodkov Unije za razvoj;

259.

pozdravlja ustanovitev skrbniških skladov Unije na podlagi nove finančne uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012, ki bodo povečali opaznost delovanja Unije in omogočili strožji nadzor nad verigo dostave sredstev Unije; zahteva, naj Komisija poroča Parlamentu o učinkovitosti teh skladov;

260.

je zaskrbljen, ker se raziskovalni okvirni programi izvajajo s centraliziranim neposrednim in centraliziranim posrednim upravljanjem, ki vključuje šest generalnih direktoratov Komisije in dve izvajalski agenciji; ugotavlja tudi, da dele proračuna izvršujejo s posrednim centraliziranim upravljanjem skupna podjetja in Evropska investicijska banka;

261.

obžaluje, da sta odločanje in razdelitev odgovornosti nejasna zaradi velikega števila služb Komisije, ki so vključene v to področje politike; poziva Komisijo, naj pregleda porazdelitev področij, ki jih imajo komisarji, da bi jih bolje uskladila s porazdelitvijo pristojnosti med odbore Parlamenta in z uveljavljeno prakso v državah članicah;

262.

je zaskrbljen zaradi zamude pri razgradnji jedrske elektrarne Ignalina (INPP) v Litvi zaradi sporov med oblastmi in pogodbenimi izvajalci; pozdravlja in podpira dejstvo, da sta Komisija in mednarodna skupnost donatorjev sklenili začasno ustaviti finančno podporo projektu, kar je v skladu s priporočili Odbora Evropskega parlamenta za proračunski nadzor, dokler se ta spor ne reši;

263.

je izjemno zaskrbljen, ker trenutno ni znano, kolikšen znesek bo potreben za izpeljavo postopka razgradnje; priznava, da je za razgradnjo še zmeraj potreben precejšen znesek, in obžaluje dejstvo, da države članice niso vzpostavile potrebnih mehanizmov, s katerimi bi zagotovile dodatna sredstva; opozarja in poudarja, da je dokončna odgovornost za varno zaprtje jedrskih elektrarn v rokah države članice, v kateri je posamezna jedrska elektrarna; ugotavlja, da neupoštevanje te obveznosti ogroža državljane Unije;

264.

je seznanjen s tem, da je Evropska banka za obnovo in razvoj naročila izvedensko mnenje, med drugim tudi pri švedskih strokovnjakih (švedski homologacijski organ), ki je potrdilo varnost rezervoarjev za gorivo GNS; zaskrbljeno ugotavlja, da ta že pred nekaj časa predložena dokumentacija o rezervoarjih ni bila posredovana litovskemu homologacijskemu organu; opozarja, da je treba, dokler gorivo ne bo v rezervoarjih, jedrsko elektrarno Ignalina upravljati enako kot elektrarne, ki obratujejo, kar pomeni, da mora Unija še naprej financirati približno 2 000 zaposlenih; poziva Komisijo, naj ne dopusti, da bi litovska vlada odlašala z dovoljenjem oziroma dodatno zavlačevala s projektom; prav tako zahteva, da Komisija pripravi natančen časovni načrt in v primeru neupoštevanja uvede sankcije;

265.

poziva Bolgarijo, Litvo in Slovaško, naj pripravijo načrte za razgradnjo, vključno s podrobno opredeljenimi finančnimi sredstvi, in razložijo, kako bodo financirale zaprtje jedrskih elektrarn;

266.

ugotavlja, da je Računsko sodišče najverjetnejšo stopnjo napak na področju porabe, ki je pretežno v sklopu centraliziranega upravljanja, leta 2011 ocenilo na 3 %, kar je več kot dvakrat več od 1,4 % leta 2010;

267.

ugotavlja, da je glavno tveganje za nepravilnosti v tem, da upravičenci lahko prijavijo previsoke upravičene stroške; takšno tveganje še poveča zapletenost pravil za izračunavanje upravičenih stroškov; poleg tega izvajalska telesa na nekaterih področjih različno uporabljajo pravila; neupravičeni kadrovski stroški in stroški, povezani s komercialnimi dejavnostmi, so dodatni viri napak; obžaluje, da se Komisija ni odzvala pravočasno;

268.

ugotavlja, da je nesprejemljivo, da je Računsko sodišče odkrilo pomanjkljivosti tudi v delu neodvisnih revizorjev, ki potrjujejo zahtevke upravičencev za povračilo stroškov, ter je v 25 od 31 primerov, za katere so revizorji izdali mnenje brez pridržka, odkrilo napake; je zaskrbljen zaradi tako očitnega pomanjkanja profesionalnosti;

269.

je vseeno zadovoljen z mnenjem Računskega sodišča, da so naknadne revizije učinkovite;

270.

obžaluje dejstvo, da je Računsko sodišče odkrilo, da so nadzorni in kontrolni sistemi v sklopu okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (PKI) – podpornega programa za politiko IKT – neučinkoviti; poziva Komisijo, naj jih nemudoma posodobi;

271.

je seznanjen z zaključki Računskega sodišča, da so na plačila za raziskave in druge notranje politike za leto, ki se je končalo 31. decembra 2011, vplivale pomembne napake in da so bili pregledani nadzorni in kontrolni sistemi za raziskave in druge notranje politike delno uspešni; obžaluje, da poročilo Računskega sodišča ne vsebuje podrobnih podatkov o odhodkih na področju svobode, varnosti in pravice;

272.

poudarja, da je poglavje 18 02 – Solidarnost – Zunanje meje, vračanje, vizumska politika in prosto gibanje oseb zelo pomembno za varnost in gospodarstvo Unije; poziva Komisijo, naj izboljša svoje proračunsko načrtovanje;

273.

je seznanjen s pridržki generalnega direktorata Komisije za notranje zadeve iz njegovega letnega poročila o dejavnostih v letu 2011 v zvezi s tveganji za izgubo ugleda zaradi zamud pri izvajanju sistema SIS II; je seznanjen s finančnim tveganjem, ki izhaja iz stopnje preostale napake pri nerevidirani populaciji donacij finančnih programov „Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom ter drugimi tveganji, povezanimi z varnostjo“ ter „Preprečevanje kriminala in boj proti njemu“; poziva Komisijo, naj izvede napovedane popravne ukrepe;

274.

priznava, da se je število sodelujočih v sedmem okvirnem programu močno povečalo na skoraj 20 000 in da bi neizkušenost v kombinaciji s kompleksno zbirko pravil lahko privedla do napak; spodbuja Komisijo, naj sodelujoče še naprej usmerja in jim zagotavlja povratne informacije;

275.

meni, da je nepojmljivo, da revizorji upravičencev predložijo potrdila o računovodskih izkazih z napakami; je prepričan, da se mora Komisija osredotočiti na usmerjanje glede poklicnih kvalifikacij zasebnih revizorjev ter zagotavljanje dodatnega strokovnega znanja in izkušenj;

276.

je seznanjen s primeri napak v napovedih stroškov za osebje in posrednih stroškov, ki jih je navedlo Računsko sodišče; ugotavlja, da je predlog programa Obzorje 2020 uvedel večje poenostavitve pravil za ti kategoriji stroškov; meni, da so te poenostavitve nujne, če se želi bistveno zmanjšati stopnja napak;

277.

potrjuje, da se Komisija pri preverjanju predhodnih nadzornih postopkov zavzema za to, da bi našla ravnovesje med zgodnjo odobritvijo in nadzorom;

278.

ugotavlja tudi, da so bili v sklopu revizijske strategije sedmega okvirnega programa revidirani upravičenci, ki so prejeli 48 % proračuna sedmega okvirnega programa;

279.

je seznanjen tudi z dejstvom, da Komisija za popravke uporablja poenostavljeni postopek ekstrapolacije, ki temelji na pavšalnih stopnjah, kar bi lahko pospešilo proces izterjave, če bodo upravičenci polno sodelovali;

280.

poziva Komisijo, naj izboljša sodelovanje med vsemi generalnimi direktorati in drugimi sodelujočimi organi ter zagotovi večjo preglednost nad delitvijo dela, postopki odločanja in razdelitvijo odgovornosti med njimi;

281.

v celoti podpira priporočila Računskega sodišča

282.

poziva Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA), naj spremeni enostranske in neprimerne finančne kazalnike, vzpostavljene za ovrednotenje finančnega stanja upravičencev in za odločitev o stopnji obrokov nepovratnih sredstev, s čimer so bili ogroženi celo izbrani projekti, saj niso bila odobrena običajna plačila prvih obrokov in se je čakalo na zaključek projekta ter poročanje o njem; opominja EACEA, da učinkovito spremljanje projektov in nadzor nad njimi vključuje realistično oceno okolja malih in srednjih podjetij ter zelo majhnih organizacij;

283.

je zaskrbljen zaradi večjih napak pri transakcijah agencije EACEA v okviru programa vseživljenjskega učenja (2007–2013), odkritih med naknadnimi kontrolami; ugotavlja, da gre napake pripisati predvsem pomanjkanju ustreznih dokazil pri upravičencih in nespoštovanju pravil o upravičenosti; spodbuja agencijo EACEA, naj dodatno izboljša nadzorne sisteme, jih prilagodi različnim vrstam upravičencev ter osvešča o njihovih finančnih obveznostih in kontrolah;

284.

pozdravlja izboljšave sistemov upravljanja in nadzora v nacionalnih agencijah in nacionalnih organih ter dejstvo, da je stopnja napak pri izvajanju programov v nacionalnih agencijah v letu 2011 padla na 1 %, kar je precej manj kot v prejšnjih letih;

285.

obžaluje, da ima generalni direktorat Evropske komisije za komuniciranje že četrto leto zapored v letnem poročilu o dejavnostih kljub akcijskemu načrtu, sprejetemu leta 2009, pridržek v zvezi z neupoštevanjem zakonodaje o avtorskih pravicah;

286.

je seznanjen z uspešnimi ukrepi, ki jih je Komisija sprejela na področju športa; kljub temu poziva Komisijo, naj bo bolj ambiciozna glede orodij in proračuna, ki jih ima na voljo, da bi se pripravila na športni program v letu 2014;

287.

poziva Komisijo, naj ne vrača več potnih stroškov za svetovalce komisarjev, katerih delo ni prineslo konkretnih ugotovitev, dokler ni dokazana dodana vrednost njihovega dela;

288.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Računsko sodišče ugotovilo, da podatki o osebnem in družinskem statusu osebja, ki so na voljo v Uradu za vodenje in plačevanje posameznih pravic, v 15 od 28 revidiranih primerov niso bili posodobljeni; priporoča, naj Komisija upošteva priporočilo Računskega sodišča in od uslužbencev zahteva, da v ustreznih intervalih posredujejo dokumentacijo, ki potrjuje njihovo osebno stanje, prav tako pa naj uvede sistem za redno spremljanje te dokumentacije;

289.

poziva Komisijo, naj opravi poglobljeno študijo o razlikah v zahtevanih kvalifikacijah ter podeljenih privilegijih, delovnih pogojih, dodatkih, dnevih dopusta, do katerih so upravičeni, pa tudi ravneh plačil za delovna mesta javnih uslužbencev in zunanjih zadev v Uniji in državah članicah, ki so na istem kraju dela, ter o vprašanju, ali te razlike upravičujejo razlike v prejemkih delegiranih nacionalnih javnih uslužbencev in javnih uslužbencev Unije, pri tem pa upošteva ustrezne davčne sisteme, tako da primerja standardizirane družinske razmere;

290.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da Komisija ne more posredovati celotnega pregleda stroškov, ki vsako leto nastanejo ob najemu zunanjega osebja in začasnih uslužbencev; zahteva, da se ti stroški sistematično spremljajo ter objavijo;

291.

poziva Komisijo, naj bolje izkoristi razpoložljive tehnologije, kot so konference in delo na daljavo, da bi zmanjšali stroške stavb in potne stroške; od Komisije zahteva, da oceni morebitne finančne prihranke, ki bi jih lahko dosegli z večjim izkoriščanjem teh tehnologij, in naj rezultate predloži Parlamentu do septembra 2013;

292.

zahteva, da se vzpostavi medinstitucionalna podatkovna zbirka študij, da bi se izognili večkratnemu financiranju istih vprašanj in omogočili izmenjavo rezultatov;

293.

je od nadzornega odbora OLAF prejel obvestilo o tem, da je med preiskavami urada prišlo do kršitev temeljnih pravic; je izjemno zaskrbljen nad informacijami, ki jih je prejel v zvezi s tem, in poziva k popolni preglednosti pri tem vprašanju, ne glede na identiteto vpletenih oseb;

294.

je seznanjen s številnimi poskusi prikrivanja pri pridobivanju pojasnila glede obtožb o preiskovalnih metodah OLAF; meni, da je to neprimerno, in zahteva popolno pojasnilo glede teh obtožb;

295.

je zaskrbljen zaradi kritik o načinih zbiranja podatkov za raziskave Eurobarometer, ki je bila izražena predvsem v znanstvenih publikacijah, in poziva Komisijo, naj zavzame podrobno stališče glede tega;

296.

pozdravlja dejstvo, da Računsko sodišče že drugič predstavlja poročilo o doseganju rezultatov proračuna Unije; poziva Računsko sodišče, naj svojo oceno razširi še na druge službe Komisije, zlasti na GD EMPL, GD MARE in na generalni sekretariat Komisije;

297.

ugotavlja, da je Komisija poročilo o oceni financ Unije glede na dosežene rezultate (COM(2012) 675) sprejela 21. novembra 2012, zato imata Parlament in Računsko sodišče le omejen čas za pregled in odgovor; ponavlja svojo zahtevo, naj Komisija predloži poročilo o oceni v pristojnem odboru in na plenarnem zasedanju, ko bo predstavljeno letno poročilo Računskega sodišča;

298.

meni, da je bil v zvezi z ocenjevalnim poročilom, ki se nanaša na proračunsko leto 2011, dosežen napredek, saj to poročilo ponuja določene informacije glede uspešnosti, ki so bile zagotovljene leta 2011, za financiranje v sklopu vseh glavnih proračunskih postavk in povzema rezultate ocen nekaterih finančnih programov za vsako proračunsko postavko;

299.

vseeno obžaluje, da to poročilo vsebuje samo povzetke raznih ocen, ki se nanašajo na različne programe in zajemajo različna obdobja, brez celovite ocene rezultatov, ki jih je Komisija v letu 2011 dosegla z izvajanjem svojih politik;

300.

se strinja z Računskim sodiščem (46), da ocenjevalno poročilo še ne zagotavlja zadostnih dokazov in zanesljivih informacij o dosežkih, ki so rezultat politik Evropske unije, in zato ne more izpolnjevati vloge, ki bi jo moralo imeti v okviru postopka razrešnice;

301.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so nekatere ocene prispevale k izboljšanju končnega učinka programov; spodbuja Komisijo, naj pri oblikovanju svojih politik upošteva glavne ugotovitve teh ocen;

302.

poziva Komisijo, naj vsako leto obvešča proračunski organ o spremembi računov zunaj proračuna Unije, vključno z razvojem na področju denarnega toka, ter o namenih posameznih računov;

303.

opozarja, da sama predstavitev teh povzetkov po proračunskih postavkah v skladu s strukturo večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013 ni ocena financ Unije;

304.

meni, da je zaradi strukture poročila, sestavljene iz več kratkih ocen, ki zajemajo vmesno, naknadno in končno vrednotenje, težko priti do doslednih ugotovitev o uspešnosti;

305.

ugotavlja, da se po mnenju Komisije ocene učinka za programe ponavadi nanašajo na sredstva, odobrena najmanj tri ali pet let prej; vztraja pri tem, da mora v skladu s členom 318 PDEU vsako leto prejeti oceno uspešnosti, dosežene v predhodnem proračunskem letu, tj. uspešnosti ukrepov za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020;

306.

poziva Komisijo, naj razširi obseg svoje ocene in razvije resničen pristop stroškovne učinkovitosti, katerega cilj je izmeriti rezultate, pridobljene z uresničevanjem njenih političnih ciljev, na podlagi financiranja in osebja, ki si prizadeva za uresničevanje teh ciljev;

307.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ocenjevanja neodvisna; ugotavlja, da bi bilo treba pripravljena poročila čim prej posredovati ustreznim odborom Parlamenta;

308.

poziva Komisijo, naj za postopek razrešnice za leto 2012 pravočasno izdela načrt za nov sistem informacij o upravljanju in uspešnosti, ki bo vključeval obliko in vlogo poročila o oceni, in pri tem upošteva priporočila Parlamenta, kot so navedena v odstavkih 327 in 328 te resolucije, ter naj ga predloži organu za razrešnico;

309.

poziva Komisijo, naj v ta namen vzpostavi zanesljiv sistem zbiranja podatkov o uspešnosti, da bi lahko prepoznala rezultate in učinke, ko se pojavijo (47);

310.

pozdravlja napredek, ki ga je Računsko sodišče opazilo pri samooceni Komisije o njeni uspešnosti v letnih poročilih o dejavnostih, zlasti v zvezi s poročanjem o dosežkih politik v prvem delu teh poročil;

311.

vseeno obžaluje, da na omejeno število splošnih ciljev in kazalnikov učinka, ki jih morajo opredeliti generalni direktorati, še naprej vplivajo pomanjkljivosti, ki omejujejo njihovo uporabnost (48);

312.

obžaluje tudi, da večina kazalnikov in ciljev, povezanih s celotnim obdobjem 2007–2013, ne uporablja vmesnih kazalnikov ali mejnikov; v zvezi s tem vztraja, da bi bilo treba za kazalnike učinka določiti roke in količinsko opredeljene cilje;

313.

je zaskrbljen, ker generalni direktorati Komisije niso določili ciljev za operativne dejavnosti v zvezi z gospodarnostjo, vključno s stroški vložkov ali učinkovitostjo ter razmerjem med vložki, učinki in rezultati, in tudi ne poročali o njih;

314.

spominja Komisijo na pravila o rotaciji vodilnih kadrov v upravi Komisije; potrjuje, da so ta pravila potrebna za zagotavljanje preglednosti in preprečevanje kopičenja znanja, pridobljenega na podlagi položaja; poziva Komisijo, naj brez izjeme uveljavlja to načelo, pri tem pa poudarja, da morajo imeti najvišji vodilni kadri vlogo vzornika in nositi posebno odgovornost;

315.

obžaluje tudi, da se opis dosežkov politike v prvem delu letnih poročil o dejavnostih ne osredotoča dovolj na rezultate ter da Računsko sodišče pri preučevanju načrta upravljanja in letnih poročil o dejavnostih ni odkrilo bistvenega napredka na tem področju;

316.

vztraja, da je treba zagotoviti skladnost med cilji in kazalniki, predvidenimi v načrtu upravljanja, in o njih poročati v letnih poročilih o dejavnostih;

317.

vztraja, da je treba v letnem poročilu o dejavnostih tudi obrazložiti, zakaj dosežena uspešnost ni izpolnila zadevnega cilja;

318.

poudarja, da je v skladu s točkama 10.17 in 10.18 letnega poročila Računskega sodišča točnost vrednotenja, ki sta ga opravila GD AGRI in GD REGI, v veliki meri odvisna od kakovosti podatkov, ki so jih predložile države članice; poziva službe Komisije, naj izdajo smernice za vhodne podatke in predvidijo spodbude za države članice za zagotavljanje visoko kakovostnih podatkov o uspešnosti poslovanja;

319.

je seznanjen, da so glede na letna poročila o dejavnostih generalnega sekretarja Komisije generalni direktorji Komisije splošne in posebne cilje v svojih načrtih upravljanja „uskladili“ s strategijo Evropa 2020 za rast in delovna mesta;

320.

ponovno poudarja dejstvo, da je strategija Evropa 2020 (49), ki jo je uvedel predsednik Barroso leta 2010, glavni projekt Komisije, katerega cilj je doseči pametno, trajnostno in vključujočo rast; opozarja, da je ta strategija osredotočena na pet velikopoteznih ciljev, ki se merijo s količinsko opredeljivimi cilji na področjih zaposlovanja, inovacij, izobraževanja, revščine in podnebja/energije;

321.

je seznanjen s tem, da je Eurostat odgovoren za zagotavljanje statistične podpore za strategijo, zlasti s pripravo in posredovanjem zadevnih statističnih podatkov ter zagotavljanjem visokokakovostnih standardov za podatke;

322.

ugotavlja, da Eurostat ponovno ni pravilno obdelal občutljivih podatkov, na primer pri podatkih o Grčiji; poziva Komisijo, naj okrepi preverjanje kakovosti ter zagotovi, da bo Eurostat pravilno obdeloval statistične podatke; v zvezi s tem do marca 2014 zahteva poročilo;

323.

vztraja, da je treba okrepiti verodostojnost evropskega statističnega sistema; pozdravlja priporočilo Računskega sodišča v zvezi s tem v posebnem poročilu št. 12/2012, da bi se preusmerili „v sistem evropske statistike, ki bo zagotavljal strokovno neodvisnost, zadostne vire in strog nadzor, vključno s sankcijami za nespoštovanje standardov kakovosti“ (50);

324.

poudarja, da strategija Unije za rast in delovna mesta ne temelji na dejavnostih, ki jih izvaja vsak posamezni generalni direktorat, temveč obsega sedem medsektorskih vodilnih pobud, ki jih vsakič izvaja več generalnih direktoratov, posledica tega pa so izzivi na področju usklajevanja in sodelovanja znotraj Komisije;

325.

ugotavlja, da poteka usklajevanje med službami Komisije v okviru vodilnih pobud v različnih oblikah posvetovanja med službami, včasih tudi neformalnega (51); vseeno obžaluje, da se je devet skupin komisarjev, ki jih je aprila 2010 uvedel predsednik Barroso, srečalo le ob redkih priložnostih, (52) posledica tega pa je bila nezadostna uporaba tega novega načina usklajevanja leta 2011; obžaluje dejstvo, da ni bil uveden poseben mehanizem, ki bi zagotavljal zadovoljivo usklajevanje izvajanja vseh glavnih pobud;

326.

obžaluje, da se strategija Evropa 2020, uvedena leta 2010, časovno ne ujema z novim programskim obdobjem 2014–2020 in da bo to povzročilo nekaj zamude pri njenem uresničevanju, in sicer v primerih, v katerih države članice niso uspele prilagoditi nacionalnih in s sredstvi Unije financiranih programov za trajnostno, pametno in vključujočo rast;

327.

poziva vse službe Komisije, vključene v strategijo Evropa 2020, naj v svojem načrtu upravljanja opredelijo omejeno število preprostih ciljev, ki bi izpolnjevali zahteve Računskega sodišča z vidika pomembnosti, primerljivosti in zanesljivosti, da bi lahko v svojih letnih poročilih o dejavnostih letno merili uspešnost poslovanja Komisije pri uresničevanju strategije;

328.

poziva Komisijo, naj bistveno spremeni strukturo svojega finančnega poročila, ki ga določa člen 318 PDEU, tako da loči notranje politike od zunanjih in se v „delu o notranji politiki“ tega poročila osredotoči na strategijo Evropa 2020 kot politiko za rast in delovna mesta ter gospodarsko in socialno politiko Unije; vztraja, da je treba poudariti napredek, dosežen pri uresničevanju vodilnih pobud;

329.

potrjuje glavne ugotovitve Računskega sodišča v zvezi z rezultati revizij o uspešnosti poslovanja:

330.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija vzpostavila sistem za nadaljnje ukrepanje v zvezi z vsemi priporočili iz posebnih poročil Računskega sodišča o reviziji uspešnosti (glej posebno poročilo št. 19/2012 (53)); zahteva, da Komisija okrepi nadaljnje ukrepanje, da se bo lahko pravočasno in učinkovito odzvala na priporočila Računskega sodišča in organa za razrešnico;

331.

pozdravlja dejstvo, da je parlamentarni Odbor za proračunski nadzor pripravil ločene delovne dokumente oziroma poročila o posameznih posebnih poročilih Računskega sodišča, na ugotovitve katerih se nanaša ločen dokument (54);

332.

meni, da bi morala biti politična presoja ugotovitev v posebnih poročilih sestavni del postopka razrešnice;

333.

zato pozdravlja tekoča posvetovanja med Odborom za proračunski nadzor, konferenco predsednikov odborov in konferenco predsednikov, da bi odkrili najprimernejši način upoštevanja ugotovitev posebnih poročil in tako imeli čim več koristi od revizijskega dela Računskega sodišča;

334.

poziva svoje organe, naj pravočasno za postopek razrešnice za leto 2012 poiščejo izvedljivo in trajno rešitev.

—

ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011 (1),

—

ob upoštevanju konsolidiranega zaključnega računa Evropske unije za proračunsko leto 2011 (COM(2012) 436 – C7-0224/2012) (2),

—

ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o izvrševanju proračuna za proračunsko leto 2011 z odgovori institucij (3) in posebnih poročil Računskega sodišča,

—

ob upoštevanju izjave o zanesljivosti (4) računovodskih izkazov ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij, ki jo je za proračunsko leto 2011 v skladu s členom 287 Pogodbe o delovanju Evropske unije pripravilo Računsko sodišče,

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 17. aprila 2013 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011, oddelek III – Komisija (5), in svoje resolucije z ugotovitvami, ki je sestavni del sklepa,

—

ob upoštevanju posebnih poročil Računskega sodišča, pripravljenih v skladu z drugim pododstavkom člena 287(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 12. februarja 2013 o podelitvi razrešnice Komisiji glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011 (05752/2013 – C7-0038/2013),

—

ob upoštevanju členov 317, 318 in 319 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 106a Pogodbe Euratom,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (6), zlasti členov 55, 145, 146 in 147 Uredbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (7), zlasti členov 62, 164, 165 in 166 Uredbe,

—

ob upoštevanju člena 76 in Priloge VI Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0096/2013),

A.

ker Komisija v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji izvršuje proračun in upravlja programe, v skladu s členom 317 Pogodbe o delovanju Evropske unije pa to počne v sodelovanju z državami članicami na lastno odgovornost, pri čemer upošteva načelo dobrega finančnega poslovodenja,

B.

ker posebna poročila Računskega sodišča vsebujejo podatke, ki se nanašajo na vprašanja izvrševanja sredstev, zato so Parlamentu v pomoč pri opravljanju njegovih nalog organa za razrešnico,

C.

ker so ugotovitve iz posebnih poročil Računskega sodišča sestavni del navedenega sklepa Parlamenta z dne 17. aprila 2013 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011, oddelek III – Komisija,

1.

pozdravlja poročilo Računskega sodišča in je seznanjen z njegovo neusmiljeno oceno ukrepov, ki so jih sprejele Komisija in države članice;

2.

poudarja, da naj bi skupna ribiška politika spodbujala trajnostni ribolov, kar pomeni dolgoročno preživetje ribiškega sektorja ter ravnovesje med ribolovnimi viri in ribolovno floto, da se prepreči pretirano izkoriščanje ribjih staležev;

3.

ugotavlja, da je bilo zmanjšanje presežne ribolovne zmogljivosti sicer ponavljajoča se tema pri prejšnjih reformah skupne ribiške politike in je bilo obravnavano v posebnih poročilih Računskega sodišča št. 3/1993 in 7/2007, a so bili doslej sprejeti dragi ukrepi za zmanjšanje presežne ribolovne zmogljivosti s prilagajanjem ribolovne flote ribolovnim virom neuspešni;

4.

priznava, da se trend ulova rib v Uniji od leta 1995 zmanjšuje in da je po mnenju Komisije iz zelene knjige o reformi skupne ribiške politike z dne 22. aprila 2009 (COM(2009) 163) ta upad v veliki meri posledica prelova in je del začaranega kroga med presežno ribolovno zmogljivostjo in nizko gospodarsko uspešnostjo ribolovnih flot;

5.

je zaskrbljen, saj se je ulov rib od zadnje reforme skupne ribiške politike leta 2002 zmanjšal za 1 000 000 ton, število zaposlitev v ribiškem sektorju pa s 421 000 na 351 000;

6.

ugotavlja, da čeprav uradna opredelitev presežne zmogljivosti ne obstaja, zmanjševanje ulova in izgubljena delovna mesta, ki jih je povzročilo čezmerno izkoriščanje staležev, dokazujejo dejansko presežno zmogljivost; zato poziva Komisijo, naj opredeli „presežne ribolovne zmogljivosti“ in preuči pomembnejše in strožje ukrepe, da bi omogočila dejavnosti za doseganje ravnotežja med ribolovnimi zmogljivostmi in ribolovnimi možnostmi;

7.

meni, da mora Komisija nujno pripraviti poročilo s podatki, ki se nanašajo na presežek zmogljivosti v Uniji, razvrščenimi po ribolovu in državah;

8.

poleg tega je zaskrbljen, ker so postale zgornje meje za zmogljivost flote kot ukrep za omejitev velikosti ribolovne flote nepomembne, saj je dejanska velikost flot precej pod to zgornjo mejo in bi lahko bila celo 200 000 ton težja, pa bi bila še zmeraj v skladu s predpisi; poudarja, da se je hkrati zaradi tehnološkega napredka ribolovna zmogljivost flot v zadnjem desetletju v povprečju povečevala za 3 % na leto;

9.

ugotavlja, da skupna ribiška politika zmogljivost plovil meri z vidika moči (v kilovatih) in velikosti (bruto tonaža) in da te merske enote ne upoštevajo tehnološkega napredka na področju načinov ribolova, to pa otežuje določitev ustreznih ciljev za zmanjševanje; ugotavlja, da želi Komisija te statične parametre ohraniti do konca leta 2015;

10.

poziva Komisijo, naj uveljavi obveznost držav članic glede pravilnega posodabljanja registrov flote in uvede obveznost poročanja o prizadevanjih za dosego ravnotežja med ribolovnimi zmogljivostmi in ribolovnimi možnostmi;

11.

ugotavlja, da novi predlog Komisije za skupno ribiško politiko, kar zadeva zmanjšanje ribolovne zmogljivosti, temelji na novem, tržnem pristopu (sheme za dodeljevanje prenosljivih ribolovnih pravic), saj je Komisija ugotovila, da imajo te sheme pozitivno vlogo pri zmanjševanju presežne ribolovne zmogljivosti;

12.

je zaskrbljen zaradi pomanjkljivosti pri pravilih za obravnavanje ribolovnih pravic, kadar so ribiška plovila dana v razrez z javno pomočjo, pa tudi zato, ker niso bila opredeljena jasna in učinkovita merila za izbor plovil; meni, da so bili programi razreza deloma slabo izvedeni, na primer ko se je denar davkoplačevalcev porabil za razrez že nedejavnih plovil ali celo neposredno uporabil za gradnjo novih plovil; vendar ugotavlja, da so v nekaterih državah članicah programi razreza dosegli svoj namen; zato poudarja, da so pri njihovem izvajanju potrebni strogi zaščitni ukrepi, da se zmanjšajo presežne ribolovne zmogljivosti in da bi preprečili zlorabe;

13.

obžaluje, da bi lahko naložbe v ribiška plovila, ki jih financira Evropski sklad za ribištvo (ESR), povečale dejanske ribolovne zmožnosti posameznih plovil; meni, da pojasnilo, ki ga je po posebnem poročilu Računskega sodišča o ribolovni zmogljivosti plovil, v katerem je to pozvalo nacionalne organe, naj pred odločitvijo o financiranju naložb v plovila izvedejo strožje preglede, pripravila Komisija in poslala državam članicam, ni zadostno;

14.

ugotavlja, da točka 36 posebnega poročila št. 12/2011 sicer navaja, da je do konca leta 2010 izvrševanje Evropskega sklada za ribištvo v smislu odhodkov, ki jih potrdijo države članice, znašalo 645 milijonov EUR ali 15 % zneska, ki je na voljo za obdobje od 2007 do 2013, da je bila večina tega zneska prijavljena v letu 2010 in da Komisija do 31. decembra 2010 še vedno ni izplačala 292 milijonov EUR, ker je Svet prepozno potrdil Uredbo Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo (8) in ker je bilo vzpostavljanje sistemov za upravljanje in nadzor v državah članicah zelo kompleksno; ugotavlja, da bodo potrjena vmesna plačila, ki so jih do konca decembra 2011 poslale države članice, znašala 28 % (1 188 milijonov EUR) celotnih sredstev za Evropski sklad za ribištvo, in pozdravlja dejstvo, da se hitrost črpanja ESR trenutno povečuje;

15.

priporoča, naj države članice:

16.

poziva Komisijo, naj določi učinkovite zgornje meje za zmogljivost ribolovne flote;

17.

meni, da potrebujemo reformo skupne ribiške politike z regionalizacijo za izvajanje in upravljanje njenih programov in ukrepov;

18.

se strinja s priporočili Računskega sodišča, da je treba:

19.

poleg tega ugotavlja, da je kritika Računskega sodišča pokazala, da se skupna sredstva Evropskega sklada za ribištvo in skupne ribiške politike trenutno uporabljajo neučinkovito, zato pozdravlja dejstvo, da bo celotna shema v bližnji prihodnosti pregledana; poudarja, kako pomembno se je pri prestrukturiranju te sheme v okviru ribiške politike osredotočiti na področja, ki jih je najbolje obravnavati na ravni Unije, na primer okoljske vidike, ne pa na različne vrste neučinkovitih programov pomoči;

20.

pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča št. 13/2011;

21.

opozarja, da ustrezno pobiranje davka na dodano vrednost (DDV) neposredno vpliva tako na gospodarstva držav članic kot na proračun Unije, saj davčne goljufije, zlasti v zvezi z DDV, vodijo k precejšnjim izgubam za proračun Unije in gospodarstva držav članic, s tem pa poglabljajo dolžniško krizo; poudarja, da naj bi bila po ocenah vrednost goljufij v zvezi z DDV približno 1 400 milijonov EUR letno;

22.

meni, da bi bilo treba zlasti v sedanjih gospodarskih razmerah poudarek nameniti učinkovitejšim in pravičnejšim sistemom pobiranja prihodkov; poudarja, da bi moralo biti izboljšanje teh sistemov glavna prednostna naloga Unije in vseh držav članic, zlasti tistih, ki se soočajo z največjimi gospodarskimi težavami;

23.

opominja, da je po študiji, ki je bila izvedena v imenu Komisije, povprečni primanjkljaj DDV v Uniji ocenjen na 12 %; posebej opozarja na dejstvo, da je ta primanjkljaj v Grčiji in Italiji, državah članicah, ki se soočata z najhujšo dolžniško krizo, dosegel skrb zbujajočo raven 30 % oziroma 22 %;

24.

poudarja, da je poleg izogibanja plačilu davka in izgub zaradi plačilne nesposobnosti primanjkljaj DDV mogoče pripisati goljufijam, nejasnim pravilom, neskladnim kontrolnim sistemom ter neizvajanju ali delnemu izvajanju zakonodaje Unije v državah članicah in da se izgube DDV v milijardah EUR v večini kompenzirajo z varčevalnimi ukrepi, ki prizadenejo vse državljane Unije, krijejo pa jih tisti državljani, katerih dohodek je dobro dokumentiran in sledljiv;

25.

je globoko zaskrbljen zaradi ugotovitev Računskega sodišča, zlasti zaradi ugotovitve, da je v letu 2009 že samo uporaba carinskega postopka 42 (9) prispevala k ekstrapoliranim izgubam v višini približno 2 200 milijonov EUR v sedmih državah članicah, ki jih je to sodišče revidiralo, kar je 29 % DDV, ki bi se teoretično odmeril na davčno osnovo vsega uvoza, ki je bil leta 2009 opravljen po carinskem postopku 42 v teh državah;

26.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da po navedbah Računskega sodišča ureditveni okvir Unije ne zagotavlja, da bi carinski organi držav članic dobro upravljali te oprostitve plačila DDV, prav tako pa ne zagotavlja, da bi bile informacije o teh transakcijah vedno na voljo davčnim organom v ciljnih državah članicah, zaradi česar lahko organizirani kriminal in posamezni goljufi zlorabljajo sistem in tako gospodarske subjekte, ki delujejo v dobri veri, postavljajo v precej slabši konkurenčni položaj;

27.

opozarja na ugotovitev Računskega sodišča, da carinski organi v revidiranih državah članicah ne zagotavljajo veljavnosti in popolnosti podatkov ter izpolnitve drugih pogojev za oprostitev;

28.

je zaskrbljen, ker je Računsko sodišče odkrilo hude pomanjkljivosti pri nadzoru poenostavljenih carinskih postopkov, ki predstavljajo 70 % vseh carinskih postopkov, zlasti revizije slabe kakovosti ali s pomanjkljivo dokumentacijo ter neuporabne metode za samodejno obdelavo podatkov za izvajanje pregledov med poenostavljenimi postopki; poudarja, da so te pomanjkljivosti povzročile izgube za proračun Unije in da ima pravilno delovanje carine neposreden vpliv na izračun DDV; obžaluje dejstvo, da Komisija v zadnjih desetih letih ni sprejela ustreznih popravnih ukrepov, ampak se je skrivala za pravili, ki so se na papirju zdela dokaj primerna;

29.

z obžalovanjem ugotavlja, da je model pobiranja DDV od uvedbe ostal nespremenjen; meni, da je model zastarel, saj je medtem prišlo do mnogih sprememb tehnološkega in gospodarskega okolja;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo obstoječe in nove trende pri goljufijah in se učinkovito odzivajo nanje, ter želi, da Komisija do septembra 2013 Odbor za proračunski nadzor obvesti o tem, kateri začasni in stalni ukrepi so bili sprejeti na podlagi carinskega postopka 42, ne samo na ravni Unije, ampak tudi na državni ravni, ter kako so vplivali na število goljufij; je seznanjen z zeleno knjigo Komisije z naslovom „Prihodnost DDV – za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV“ (COM(2010) 695) ter poziva k oblikovanju konkretnih predlogov za reformo DDV;

31.

poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva, da poenostavijo svojo zakonodajo o DDV, uvedejo standardizirani obrazec, s katerim davčne organe obvestijo o izvajanju DDV, in vzpostavijo enotno in ustrezno upravljanje primerov, ki jih carinski organi v državah članicah oprostijo plačila DDV, ter poskrbijo za večjo razpoložljivost prevodov teh zakonodajnih besedil, vsaj v angleščino, francoščino in nemščino;

32.

obžaluje preložitev začetka veljave moderniziranega carinskega zakonika, kot je predviden v predlogu Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (COM(2012) 64), ter meni, da je predlagani novi datum, 31. december 2020, nesprejemljiv; spominja, da Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (modernizirani carinski zakonik) (10) predvideva, da bo ta zakonik začel veljati najpozneje 24. junija 2013, in poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za pospešitev procesa priprave;

33.

toplo priporoča državam članicam, naj sodelujejo na delovnem področju 3 Eurofisca o goljufivih transakcijah z uporabo carinskega postopka 4200;

34.

odobrava predlog Komisije za Direktivo Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede davčne utaje, povezane z uvozom in drugimi čezmejnimi transakcijami (COM(2008) 805), ki naj bi uvedel skupno odgovornost gospodarskih subjektov pri transakcijah znotraj Unije, po kateri bi bili uvozniki solidarno odgovorni v primerih, kadar je zaradi napačnega, prepoznega ali nepopolnega poročanja o transakciji davčnemu organu prišlo do izgub DDV in denarnih kazni;

35.

poudarja, kako pomembno je tesnejše in hitrejše sodelovanje med državami članicami, boljše spremljanje izmenjave informacij ter neposrednejši stiki med lokalnimi davčnimi in carinskimi uradi, tudi prek spletnega sistema za izmenjavo informacij o DDV, da bi državam članicam omogočili učinkovito medsebojno pomoč;

36.

priporoča državam članicam, naj carinskim organom nemudoma omogočijo spletni dostop do identifikacijskih številk za DDV iz sistema izmenjave podatkov s področja DDV (VIES), da bodo lahko izpolnjevali obveznost preverjanja številk za DDV, zbranih na carinskih deklaracijah; zahteva, naj Komisija pristojnim odborom Parlamenta in Računskemu sodišču mesečno poroča o novostih na področju preprečevanja goljufij v skladu s postopkom iz člena 42 v vseh državah članicah;

37.

poziva Komisijo, naj oblikuje sistem, ki bo združeval pomoč na carinskem področju in pri upravnem sodelovanju v zvezi z DDV, kar bo zagotovilo učinkovit pretok informacij, pristojni organi z enega področja pa bodo redno obveščeni o dogajanju na drugih področjih; meni, da bi na ta način sodelovanje med pristojnimi organi in obračunavanje DDV v namembni državi članici postalo učinkovitejše in hitrejše;

38.

poudarja vlogo e-uprave pri povečanju preglednosti in preprečevanju goljufij in korupcije ter s tem zaščite javnih sredstev; poudarja, da Unija zaostaja za svojimi industrijskimi partnerji, med drugim zaradi slabe medopravilnosti sistemov (11); poudarja, da mora Unija okrepiti prizadevanja za uvedbo nove generacije e-uprave;

39.

poudarja, da dokumentirane elektronske, negotovinske transakcije otežujejo udeležbo v sivi ekonomiji in da očitno obstaja močna korelacija med deležem elektronskih plačil v državi in njeno sivo ekonomijo (12); spodbuja države članice, naj znižajo pragove za obvezna negotovinska plačila;

40.

se strinja s priporočili Računskega sodišča, zlasti s:

— poziva Komisijo, naj vsakih šest mesecev poroča o tem, kako in kdaj bo začela izvajati ta priporočila;

41.

pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča št. 14/2011 in se strinja z ugotovitvami v njem, predvsem s tem, da „predpristopna pomoč EU Hrvaški na splošno pomembno prispeva k napredku Hrvaške pri krepitvi njenih administrativnih zmogljivosti za upravljanje povečanega financiranja EU po pristopu“; pozdravlja precejšnjo in pozitivno vlogo predpristopne pomoči pri pripravah hrvaških oblasti na upravljanje kohezijskih politik in politik za podeželje v obdobju po pristopu;

42.

obžaluje, da poročilo Računskega sodišča ne vsebuje zadostnih informacij o stopnjah napak in goljufij ter o nadaljnjih ukrepih, po potrebi tudi sodnih, pa tudi ne o oceni uspešnosti;

43.

poudarja pa, da Računsko sodišče ugotavlja, da „je bila pomoč do zdaj le delno uspešna pri doseganju svojih ciljev in da je treba na številnih ključnih področjih pred pristopom in po njem podpirati nadaljnji napredek pri krepitvi zmogljivosti“; je seznanjen z ugotovitvijo Računskega sodišča, da „Komisija na večini področij predpristopne pomoči še ni ocenila, da so zmogljivosti Hrvaške zadostne za odobritev izvajanja pomoči brez predhodnih pregledov Komisije“, in da „kljub nedavno doseženemu napredku obstaja velika potreba po okrepitvi pomoči hrvaškim organom pri zmogljivostih na področjih javnih naročil in boja proti korupciji“;

44.

je zaradi nekaterih primerov nepripravljenosti upravnih organov in institucij ter nepripravljenosti na prehod od pristopnega financiranja k financiranju iz strukturnih skladov v državah, ki so se Unije pridružile že prej, zaskrbljen, ali se bo mogoče v primeru Hrvaške podobnim tveganjem izogniti;

45.

je zaskrbljen, da bo poleg precejšnje osredotočenosti Računskega sodišča na usklajevanje zakonodaje potrebno nenehno spremljanje, pa tudi uvedba ukrepov za obravnavo:

46.

podpira priporočila Računskega sodišča in izrecno poziva Komisijo in hrvaške oblasti, naj tesno sodelujejo, da bi z izvajanjem načrtov za usposabljanje na delovnem mestu in zunaj njega povečale osredotočenost na krepitev zmogljivosti v zvezi z javnimi naročili, naj storijo več za izpolnjevanje potreb po krepitvi zmogljivosti na regionalni in lokalni ravni, naj dodatno razvijejo ocenjevanje uspešnosti projektov ter oblikujejo portfelj zrelih projektov, da bo mogoče v celoti črpati razpoložljivo povečano popristopno financiranje, naj uvedejo ukrepe na področju programov za razvoj podeželja ter naj okrepijo protikorupcijske ukrepe;

47.

se strinja s priporočilom Računskega sodišča Komisiji, da mora, kadar je to mogoče, upoštevati izkušnje, ki jih je pridobila s predpristopno pomočjo Hrvaški, pri predpristopni pomoči drugim državam;

48.

pozdravlja oceno, ki jo je v poročilu o spremljanju priprav Hrvaške na pristop z dne 24. aprila 2012 podala Komisija, namreč da „priprave Hrvaške za članstvo v EU na splošno potekajo po načrtih. Hrvaška je dosegla precejšnjo raven usklajenosti s pravnim redom EU. Od poročila o napredku leta 2011 in zadnje posodobitve preglednic o spremljanju iz jeseni leta 2011 je bil dosežen nadaljnji napredek. Kljub temu je Komisija opredelila nekaj področij, ki zahtevajo nadaljnja prizadevanja“ (13);

49.

ugotavlja, da je treba obravnavati še vrsto nerešenih vprašanj v več poglavjih pravnega reda; posebno pozornost je treba nameniti predvsem uskladitvi sekundarne zakonodaje o javnih naročilih, zlasti na področju obrambe, in ustreznemu izvajanju pravkar sprejete zakonodaje, zlasti na lokalni ravni, med drugim zaradi upravljanja strukturnih skladov v prihodnje;

50.

ugotavlja tudi, da si je treba še naprej prizadevati za to, da bi na področju finančnega nadzora izboljšali celotno delovanje javnega notranjega finančnega nadzora in zunanjih revizij na centralni in lokalni ravni, da bi na področju finančnih in proračunskih določb po potrebi še naprej krepili zmogljivost za učinkovito usklajevanje celotnega sistema lastnih sredstev po pristopu in da bi pospešili posodabljanje strategije carinskih pregledov, pri tem pa se bolj osredotočali na naknadne preglede;

51.

poudarja, da je treba na nekaterih področjih vložiti več truda, predvsem na področju kmetijstva in razvoja podeželja, kjer se je treba posvetiti nadaljnji uskladitvi zakonodaje in krepitvi upravnih zmogljivosti pri neposrednih plačilih in razvoju podeželja;

52.

izraža zaskrbljenost zaradi nizke stopnje črpanja sredstev v programih Sapard in IPARD, saj so bili nekateri sektorji pri izvajanju ukrepa 1 (naložbe v kmetijska gospodarstva) še posebej slabo zastopani, zlasti sektorji mleka, rastlinjakov ter sadja in zelenjave; meni, da to kaže na resne slabosti pri zmogljivosti in pripravljenosti teh sektorjev za črpanje sredstev Unije v prihodnje;

53.

je seznanjen z zamudami pri izvrševanju predpristopne pomoči; pozdravlja napredek, dosežen pri reševanju tega vprašanja, in poziva Komisijo in hrvaške oblasti, naj si še naprej prizadevajo za pospešitev izvrševanja pomoči, zlasti s krepitvijo zmogljivosti; poudarja, da bi bilo treba v okviru predpristopne pomoči okrepiti zmogljivosti osrednjih institucij, pa tudi regionalnih in lokalnih struktur; je zaskrbljen, da bi utegnila premajhna pozornost, ki jo slednjim namenja Hrvaška, privesti do tega, da ne bodo imele ustreznih upravnih zmogljivosti in izkušenj za izvrševanje pomoči Unije;

54.

znova opozarja, da je namen predpristopne pomoči med drugim povečati sposobnost držav kandidatk za črpanje finančnih sredstev Unije v prihodnosti na učinkovit in pregleden način; zato pozdravlja nove pristope Komisije pri načrtovanju predpristopne pomoči Hrvaški, na primer povezovanje konkretnih projektov za krepitev zmogljivosti s pristopnimi pogajanji, kar bo omogočilo izvajanje večletnih operativnih programov;

55.

poziva Komisijo, naj poveča možnosti za institucionalno učenje in krepitev zmogljivosti v državah kandidatkah in morebitnih kandidatkah, zlasti z nadaljnjim usklajevanjem postopkov za predpristopno pomoč s tistimi v sklopu strukturnih skladov, Evropskega socialnega sklada in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja;

56.

ugotavlja tudi, da so na področju regionalne politike in usklajevanja strukturnih instrumentov potrebna trajna prizadevanja, osredotočena na učinkovito izvajanje načrtov za povečanje upravne zmogljivosti pri izvajanju kohezijske politike v prihodnje ter za razvoj sistema zrelih projektov;

57.

poziva hrvaške oblasti, naj sprejmejo ukrepe za rešitev omenjenih težav, Komisijo pa poziva, naj poroča o napredku Hrvaške pri obravnavi teh in drugih nerešenih vprašanj;

58.

izraža priznanje Hrvaški za napredek, ki ga je dosegla pri krepitvi institucionalnih in upravnih zmogljivosti ter utrditvi upravljanja predpristopne pomoči;

59.

pozdravlja ustanovitev hrvaškega ministrstva za regionalni razvoj in sklade EU decembra 2011 in dejstvo, da je bil minister za regionalni razvoj in sklade EU imenovan tudi za namestnika predsednika vlade, kar izkazuje zavezanost nove vlade vprašanjem regionalnega razvoja in uporabi skladov Unije;

60.

ugotavlja, da si je Hrvaška zelo prizadevala za vzpostavitev dobrega sistema za finančno poslovodenje in nadzor, kar bi moralo pripeljati do pričakovane opustitve predhodnega nadzora v drugi polovici leta 2012; kljub temu poudarja, da je potrebno nadaljnje in nezmanjšano ukrepanje, saj Komisija na večini področij Hrvaški še ni dovolila izvrševanja predpristopne pomoči brez predhodnega preverjanja;

61.

pozdravlja dejstvo, da je januarja 2012 začel veljati novi zakon o javnih naročilih, ki zagotavlja večjo preglednost, leta 2011 pa se je uresničil projekt Twinning Light instrumenta za predpristopno pomoč 2008 z imenom „krepitev zmogljivosti za odpravo nepravilnosti pri postopkih javnih naročil“, ki je med drugim zajemal prizadevanja za ozaveščanje;

62.

poziva Komisijo in hrvaške oblasti, naj dajo prednost vzpostavitvi trdnih zmogljivosti za javna naročila; v zvezi s tem poudarja, da ima boj proti korupciji osrednjo vlogo v celotnem pristopnem procesu in da bo nadaljnje črpanje pomoči Unije moteno, če preventivni protikorupcijski ukrepi ne bodo sprejeti;

63.

ugotavlja, da bo razgradnja v prihodnjih letih vse pomembnejše vprašanje, saj bo treba tretjino od 133 jedrskih reaktorjev, ki obratujejo v 14 državah članicah, ustaviti do leta 2025 (14);

64.

poziva Odbor za proračun in Odbor za industrijo, raziskave in energetiko, naj v pogajanjih o novem večletnem finančnem okviru upoštevata ugotovitve Odbora za proračunski nadzor (2014–2020);

65.

meni, da je mogoče ugotovitve Računskega sodišča strniti, kot sledi:

66.

ugotavlja tudi, da shema financiranja, ki jo je predložila Komisija, ni bila izčrpno predhodno ocenjena;

67.

se zaveda, da so bile razmere, ki jih Računsko sodišče omenja v poročilu, takšne do konca leta 2010 in da je Komisija zatem sprejela številne pobude;

68.

je seznanjen s tem, da je splošni cilj Unije na jedrskem področju čim bolj povečati jedrsko varnost;

69.

je seznanjen z mnenjem Komisije, da je vzpostavila postopkovni okvir, ki določa posebne cilje, opredeljuje vloge in odgovornosti ter postavlja jasne zahteve za poročanje in nadzor (16);

70.

je seznanjen z odgovorom Komisije, v katerem je pojasnila, da je bila ocena potreb del ocene učinka (SEC(2011) 1387), opravljene v letu 2011; ugotavlja, da je ocena učinka obsegala doseženi napredek, preostale izzive in pregled stanja financiranja;

71.

opozarja, da pristopni pogodbi z Bolgarijo in Slovaško določata omejitve za zagotavljanje finančne pomoči Unije do leta 2009 oziroma 2006;

72.

pozdravlja predlog uredbe Sveta o podpori Unije za programe pomoči pri razgradnji jedrskih elektrarn v Bolgariji, Litvi in na Slovaškem (COM(2011) 783), ki je nastal na osnovi obsežnih posvetov z interesnimi skupinami, udeleženimi državami članicami – Bolgarijo, Litvo in Slovaško – ter skupinami strokovnjakov za razgradnjo; pozdravlja dejstvo, da so bile pri tem upoštevane tudi ugotovitve iz resolucije Parlamenta z dne 5. aprila 2011 (17) ter sklepi in priporočila iz revizije uspešnosti razgradnje, ki jo je Računsko sodišče opravilo leta 2011;

73.

ugotavlja, da so strokovnjaki pozvali k sprejetju zanesljivega in celovitega podrobnega načrta razgradnje kot podlage za izvajanje nadaljnje podpore Unije, vključno s popolno oceno stroškov do zaključka razgradnje; meni, da bi bilo treba jasno navesti nacionalno sofinanciranje ter način, kako ga dolgoročno zagotoviti;

74.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so interesne skupine izrecno podprle glavne mejnike, ki jih je Komisija opredelila v omenjeni oceni učinka (18), pa tudi osredotočenje podpore Unije za dosego konkretnih mejnikov z največjo dodano vrednostjo Unije; ugotavlja, da bi bilo treba postopke za skladnost in pozorno spremljanje stroškov upoštevati že od začetka;

75.

ponavlja in poudarja vzajemne zaveze, ki so jih sprejele Unija ter Bolgarija, Slovaška in Litva glede razgradnje štirih enot jedrske elektrarne Kozloduj, enote 1 in 2 jedrske elektrarne Bohunice V1 ter enote 1 in 2 jedrske elektrarne Ignalina;

76.

obžaluje, da je v primeru jedrske elektrarne Ignalina zaradi tehničnih in trgovinskih sporov prišlo do hude zamude pri izjemno pomembnih projektih, kot sta B1 in B234, to pa je povzročilo obsežno gospodarsko škodo in prekinilo proces razgradnje;

77.

meni, da je načrt s tehničnimi rešitvami, o katerem so se julija 2012 dogovorili v jedrski elektrarni Ignalina in NUKEM/GNS, pomemben korak naprej v prizadevanjih za premik z mrtve točke v zvezi z začasnim skladiščem izrabljenega goriva B1;

78.

obžaluje dejstvo, da podrobno poročilo o napredku pri izvajanju načrta, ki bi moralo biti posredovano 5. oktobra 2012, ni bilo pripravljeno v roku;

79.

pozdravlja napredek, dosežen pri nekaterih vprašanjih iz načrta, na primer pri potrjevanju posod ter izboljševalnih ukrepih v zvezi z žerjavi;

80.

vseeno ostaja zaskrbljen, saj se stranema še ni uspelo dogovoriti o nerešenih vprašanjih, kot je težava glede blažilnikov oziroma ravnanje v primeru uhajanja ali poškodovanega goriva, to pa ovira hiter začetek izvajanja zgoraj navedenega načrta;

81.

poziva sodelujoči strani, naj se hitro in pravočasno sporazumeta o vseh še nerešenih vprašanjih;

82.

podpira ugotovitve misije za ugotavljanje dejstev od 10. do 12. julija 2012, ki jo je v Litvo napotil Odbor za proračunski nadzor, in v zvezi s tem meni, da bi bilo treba začasno ustaviti finančno pomoč Unije, dokler se ne doseže dogovor o projektih B1 in B234;

83.

podpira predlog Komisije o tem, da se jedrski elektrarni Ignalina v obdobju 2014–2017 nameni dodatnih 230 milijonov EUR; znova poudarja, da sme biti denar dodeljen samo v primeru, da bodo izpolnjeni vnaprejšnji pogoji iz omenjenega predloga uredbe Sveta; meni, da se mora po tem datumu finančna pomoč Unije končati;

84.

vztraja, da je treba dejavnosti razgradnje načrtovati na varen in učinkovit način, ki bo omogočil hitro izdajo dovoljenja za razgradnjo, v skladu z urniki v načrtih razgradnje;

85.

poziva Komisijo, naj Parlamentu posreduje oceno finančnih potreb za nepreklicno in popolno razgradnjo treh jedrskih elektrarn;

86.

opozarja, da lahko dovoljenje za razgradnjo izdajo le nacionalni upravni organi za jedrsko varnost, in sicer pravnim osebam ob doslednem spoštovanju ustrezne nacionalne zakonodaje;

87.

poziva litovsko vlado, naj imenuje neodvisno ekipo za vodenje projektov B1 in B234; ugotavlja, da bi bilo treba vzpostaviti tudi neodvisno vodenje projektov, ki jih izvajajo v jedrski elektrarni Ignalina, kot je predlagal litovski državni revizijski organ;

88.

zahteva, da se postavi jasen in brezpogojen rok za pridobitev dovoljenja za razgradnjo, če to še ni bilo storjeno;

89.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je prišlo do zamud pri gradnji in dokončanju začasnih objektov za hrambo rabljenega goriva, saj jedrskih gorivnih palic ne bo mogoče odstraniti, če ti objekti ne bodo na voljo; ugotavlja, da mora biti, ko gre za jedrsko elektrarno Ignalina, prednostna naloga odstranitev in varna začasna hramba jedrskih gorivnih palic iz enote 2;

90.

zahteva, da se o sporih glede tolmačenja pogodb in dodeljevanja del ter nenehnih tehničnih in trgovinskih nesporazumih med jedrsko elektrarno Ignalina in glavnim izvajalcem obeh projektov odloča v arbitražnem postopku; meni, da je treba dodatno finančno pomoč Unije odložiti, dokler spor ne bo rešen; poziva Komisijo, naj vsako leto pripravi poročilo o trenutnem stanju in ga posreduje Parlamentu;

91.

je globoko zaskrbljen zaradi ocene Računskega sodišča, da za dokončanje projektov razgradnje primanjkuje še 2 500 milijonov EUR; meni, da gre za precejšen primanjkljaj;

92.

poziva Komisijo, naj sodeluje z vladami Bolgarije, Litve in Slovaške ter zagotovi zadostna finančna sredstva do leta 2017 oziroma 2020, da bi v čim večji meri uresničili cilj razgradnje jedrskih elektrarn; prav tako poziva Komisijo, naj določi ambiciozne cilje in spremlja napredek pri njihovem uresničevanju; meni, da je treba v primeru neizpolnitve teh ciljev sprejeti sankcije; v zvezi s tem zahteva, da se Parlamentu vsako leto poroča o napredku;

93.

ugotavlja, da že vse od začetka razgradnje jedrskih elektrarn v Litvi, na Slovaškem in v Bolgariji odgovornosti in dolžnosti držav, ki sodelujejo pri procesu razgradnje, niso bile jasno opredeljene; ugotavlja tudi, da je bilo breme, ki izhaja iz odgovornosti celotnega procesa razgradnje, za države članice, ki zapirajo svoje jedrske elektrarne, nesorazmerno;

94.

pozdravlja dejstvo, da omenjeni predlog uredbe Sveta (COM(2011) 783) ne določa zgolj splošnih ciljev, ampak tudi specifične, merljive, dosegljive, zadevne in časovno določene cilje za te tri države članice; ugotavlja, da bodo nadaljnji cilji in kazalniki uspešnosti določeni na ravni projekta, v izvedbenih ukrepih in v letnih delovnih programih;

95.

meni, da bi moral biti v predlogu uredbe Sveta pravna podlaga za dodeljevanje dodatnih sredstev za program Ignalina protokol št. 4 k aktu o pristopu, in ne člen 203 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo;

96.

pozdravlja dejstvo, da naj bi Komisija najpozneje do konca leta 2015 pripravila poročilo o vrednotenju v zvezi z doseganjem ciljev vseh ukrepov na ravni rezultatov in učinkov, učinkovitostjo porabe sredstev in njeno evropsko dodano vrednostjo, na podlagi tega poročila pa sprejela odločitev glede spremembe ali odprave ukrepov; poziva Komisijo, naj mu posreduje izvod ocenjevalnega poročila;

97.

poziva Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD), naj Parlamentu posreduje svoja poročila o izvajanju projektov v Bolgariji, Litvi in na Slovaškem;

98.

poziva Komisijo in Svet, naj ocenita dodano vrednost sodelovanja z EBRD in sposobnost te banke, da deluje kot upraviteljica sredstev, glede na to, da Unija zagotavlja 96 % financiranja;

99.

poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o procesu razgradnje v teh treh državah; poziva jo tudi, naj pripravi poročilo o razgradnji jedrske elektrarne v Greifswaldu, da bi določili najboljše tehnične in organizacijske prakse ter s tem referenčno osnovo za prihodnje projekte razgradnje;

100.

pozdravlja poročilo Računskega sodišča in splošno ugotovitev v njem, da je razvojna pomoč Unije za zanesljivo preskrbo s hrano v podsaharski Afriki večinoma uspešna in da pomembno prispeva k zanesljivi preskrbi s hrano v tistih partnerskih državah, ki še nimajo trajnostnega in trdnega kmetijskega sektorja; kljub temu ugotavlja, da so po trditvah Računskega sodišča na številnih področjih mogoče še precejšnje izboljšave;

101.

z zadovoljstvom se seznanja z ugotovitvijo Računskega sodišča, da v državah, kjer je zanesljiva preskrba s hrano del strategije sodelovanja v okviru Evropskega razvojnega sklada (ERS), razvojna pomoč Unije v veliki meri ustreza potrebam in prednostnim nalogam v podsaharski Afriki in da jo je Komisija osredotočila na države z najvišjim številom nedohranjenih prebivalcev;

102.

se strinja z Računskim sodiščem, da se je treba pri razvojni pomoči Unije bolj osredotočiti na zanesljivo preskrbo s hrano;

103.

obžaluje, da so bili v desetem ERS zanesljiva preskrba s hrano, kmetijstvo in razvoj podeželja kot osrednji sektorji izbrani za manj partnerskih držav kot v devetem ERS in da je več držav, ki se soočajo z nezanesljivo preskrbo s hrano, prejelo le malo razvojne pomoči Unije ali pa je sploh ni prejelo; se strinja z Računskim sodiščem, da se to ne sklada s kritičnim stanjem pri doseganju prvega razvojnega cilja tisočletja (odprava skrajne revščine in lakote) in s prednostno obravnavo, ki naj bi jo bil ERS namenil zanesljivi preskrbi s hrano; poziva Komisijo in države članice, naj temu področju pri pripravi strateških dokumentov ERS za države namenijo več pozornosti in naj v ta namen predvidijo več finančnih sredstev;

104.

podpira priporočilo Računskega sodišča za strukturirano oceno stanja preskrbe s hrano v posameznih državah ter za sistematičen premislek o morebitnem obsegu ustrezne podpore Unije, ki jo nudi Evropska služba za zunanje delovanje, in o načrtovanju razvojne pomoči Unije, ki ga izvaja Komisija; poziva generalni direktorat Komisije za razvoj in sodelovanje – EuropeAid, naj zagotovi, da bodo vključeni podatki in analize področnih uradov generalnega direktorata za humanitarno pomoč in civilno zaščito ter podatki iz drugih virov, in pomaga pri vzpostavitvi učinkovitih sistemov za zgodnje opozarjanje na težave pri preskrbi s hrano; poleg tega poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pomaga zagotoviti, da bodo vzpostavljene ustrezne vladne strukture za uporabo teh sistemov na trajnosten način ter da se bodo izvajale strategije za preprečevanje, ki krepijo odpornost najranljivejših;

105.

ugotavlja, da so se cene hrane po prehranski krizi leta 2008, ki je močno prizadela številne države podsaharske Afrike, postopoma znova povzpele na podobno raven ter da se bodo cenovna nestanovitnost in špekulacije najverjetneje nadaljevale; poziva Komisijo, naj oblikuje strategije za odzivanje na različne okoliščine in predstavi potrebne predloge; poziva Komisijo, naj upošteva tudi dejstvo, da je postopno naraščanje cen hrane del izrazitega, dolgoročnega trenda, ne pa kratkoročnega skoka, zaradi česar je potrebna dolgoročna celostna strategija, neposredno povezana s širšimi razvojnimi cilji; poziva k vključitvi novega instrumenta za hrano ali primerljivega mehanizma, ki bo Uniji omogočil hitro odzivanje na nove prehranske krize z uporabo podobnih sredstev, v večletni finančni okvir 2014–2020, ob upoštevanju, da so nove prehranske krize nepredvidljive, nestanovitnost cen hrane pa je večja; meni, da finančne špekulacije prispevajo k nestanovitnosti cen hrane, zato bi bilo treba proti njim učinkovito ukrepati, tudi s predpisi in nadzorom nad trgi izvedenih finančnih instrumentov;

106.

obžaluje dejstvo, da je kljub veliki gospodarski rasti četrtina prebivalstva v podsaharski Afriki še vedno nedohranjena; poudarja, da ima ta regija tehnologijo, znanje in naravne vire, da razmere spremeni; poudarja, da so mir, demokracija in politična stabilnost nepogrešljivi, saj bo dostop do zemlje in trgov, premoženjskih pravic in izobraževanja omogočil večji vpliv in odgovornost vlad in javnih organov;

107.

je seznanjen s pomanjkljivostmi, na katere je Računsko sodišče opozorilo v zvezi z usklajevanjem porabe virov, dodeljenih v okviru ERS in proračunske vrstice za zanesljivo preskrbo s hrano za obdobje 1996–2006; poziva Komisijo, naj uskladi cilje obeh instrumentov in tako zagotovi, da se bosta dopolnjevala in da se bodo sredstva zanju uporabljala čim bolj učinkovito;

108.

meni, da bi morala Komisija zlasti pri izvajanju razvojne politike Unije sistematično upoštevati razmere v zvezi z zanesljivo preskrbo s hrano in kronične težave s tem vprašanjem;

109.

poudarja, da je pomembno tesneje povezati nujno pomoč, sanacijo in razvoj, da bi zagotovili učinkovito pomoč; znova poudarja, da je treba ustrezen delež uradne razvojne pomoči Unije nameniti kmetijskemu sektorju; obžaluje, da se je obseg razvojne pomoči za kmetijstvo od 80. let prejšnjega stoletja korenito zmanjšal, in poziva Komisijo, naj da kmetijstvu pri tem prednost, vključno s pomočjo kmetom pri dostopu na trge; poudarja, da je razvojna pomoč del širšega konteksta, v katerem so trgovina, nakazila izseljencev in drugi viri prihodkov večine držav v razvoju dandanes pomembnejši kot celotna uradna razvojna pomoč, in da skupna kmetijska politika ovira prosto in pravično trgovino s trgi v vzponu;

110.

poudarja, da je treba preučiti celotno živilsko verigo, od kmetij do potrošnikov, da se poveča odpornost kmetijskega sektorja; meni, da so potrebne dolgoročne politične zaveze vlad v podsaharski Afriki, da bo mogoče zmanjšati ranljivost kmetijskega sektorja; poudarja, da so lahko začasne subvencije v obliki semen, ki so odporna na izredne vremenske razmere, pomembno varovalo za majhne kmetije in družine, ki bi bile sicer hudo ogrožene; poudarja pomen zgodnjega opozarjanja in preventive v zvezi s sanitarnimi storitvami, semenom in krmo za živali; obžaluje, da sta nasilje in pomanjkanje varnosti oviri za zanesljivo preskrbo s hrano v prihodnosti;

111.

poudarja, da se je treba znova osredotočiti na širšo prehransko politiko, ne samo na pomoč v hrani, na sodelovanje med donatorji ter donatorji in prejemniki ob tesnejšem lokalnem partnerstvu na evropski in svetovni ravni, pa tudi na osrednjo vlogo partnerskih držav pri izpolnjevanju osnovnih pogojev za znaten napredek na tem področju, kot so notranji mir in naložbe v podeželsko infrastrukturo; poudarja še, da so za dolgoročni družbeni in gospodarski razvoj poleg pomoči potrebni trajnostni viri dohodka; meni, da so prosti in pravični trgovinski odnosi med Evropo in državami v razvoju v skladu z načeli Svetovne trgovinske organizacije ključnega pomena za zanesljivejšo preskrbo s hrano in pospeševanje človekovega razvoja v podsaharski Afriki;

112.

se strinja z Računskim sodiščem, da bi bilo daljše obdobje izvajanja instrumenta za hrano (2008 do 2010) glede na njegove cilje in obstoječo vrzel v financiranju med koncem njegovega programskega obdobja in naslednjega programskega obdobja ERS (od leta 2014) ustreznejše; poudarja, da je zaradi nadaljnje nestanovitnosti in višine cen živil treba zagotavljati nepretrgano pomoč; poudarja, da je treba v tesnem sodelovanju s svetovnim programom za hrano, Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter Mednarodnim skladom za razvoj kmetijstva iskati dopolnjevanje in sinergije med programi Unije za zanesljivo preskrbo s hrano ter programi naštetih in drugih mednarodnih donatorjev;

113.

je globoko zaskrbljen zaradi ugotovitev Računskega sodišča, da je bila zdrava prehrana zanemarjena, saj ima nedohranjenost zelo hude posledice, zlasti med nosečnostjo ali v prvih dveh letih življenja, ko lahko povzroči nepopravljivo škodo; poudarja, da nedohranjenost ovira človekov razvoj, povzroča nepopravljivo škodo posameznikom ter ustvarja velike ekonomske in socialne izgube za države; pozdravlja odločenost Komisije, izraženo v sporočilu o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano (COM(2010) 127), namreč da bo vprašanje prehrane vključila v programe Unije; znova jo poziva, naj sestavi posebno sporočilo o tej razsežnosti ter v svojo razvojno politiko vključi trezne in večsektorske prehranske strategije; poudarja, da je povečanje vpliva žensk eden odločilnih in stroškovno najučinkovitejših ukrepov, pa tudi daljnosežen način, s katerim bodo lahko gospodinjstva dala prednost zdravstvenemu varstvu in prehrani otrok;

114.

je seznanjen z ugotovitvijo Računskega sodišča, da so bili ukrepi Unije v splošnem dobro zastavljeni in da so dosegli večino nameravanih rezultatov, vendar obžaluje, da je kakovost ciljev nihala in jih je bilo težko meriti, ker ni bilo kazalnikov uspešnosti, pri polovici revidiranih ukrepov pa je bila vprašljiva tudi trajnostnost rezultatov; poziva Komisijo, naj opredeli bolj realistične in merljive cilje za ukrepe in izboljša njihovo opredelitev v programih podpore iz splošnega proračuna, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti ukrepom za spodbujanje podjetništva med vse številnejšim mladim prebivalstvom in ukrepom proti diskriminaciji žensk v kmetijskem sektorju;

115.

je prepričan, da je treba povečati prehransko vrednost razvojne pomoči za zanesljivo preskrbo s hrano, in poziva, naj Komisija do spomladi 2013 pripravi pisno poročilo o napredku na tem področju;

116.

ugotavlja, da je skupni učinek ukrepov Unije za zanesljivo preskrbo s hrano odvisen tudi od politik Unije za kmetijstvo, ribištvo, energetiko in trgovino; poudarja, da je treba v skladu s členom 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije zagotoviti skladnost politik za razvoj in da morajo te politike vsebovati in spoštovati načelo neškodovanja;

117.

se strinja z Računskim sodiščem, da bi si morala Komisija prizadevati za boljšo podporo finančni vzdržnosti programov za kmetijstvo in socialne transferje;

118.

pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča št. 2/2012, ki obravnava zlasti ukrepe finančnega inženirstva, ki jih je Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) sofinanciral v programskih obdobjih 2000–2006 in 2007–2013; je seznanjen, da posebno poročilo št. 2/2012 vsebuje podatke o učinkovitosti in uspešnosti ukrepov finančnega inženirstva, ki jih je sofinanciral ESRR, temelji pa na revizijskem vzorcu projektov v Združenem kraljestvu, Nemčiji, na Slovaškem, Madžarskem in Portugalskem;

119.

meni, da bi bilo tako revizijsko poročilo zelo koristno tudi po koncu zakonodajnega obdobja 2007–2013, saj bi omogočilo nadaljnje ugotovitve o uspešnosti finančnih instrumentov za mala in srednja podjetja, ki jih sofinancira ESRR; meni tudi, da bo priprava takega poročila ob koncu trenutnega zakonodajnega obdobja omogočila, da se napake ne bodo ponavljale, hkrati pa povečala učinkovitost in uspešnost prihodnjih ukrepov finančnega inženirstva, ki jih sofinancira ESRR;

120.

poudarja, da so mala in srednja podjetja hrbtenica gospodarstva Unije, saj ustvarjajo nova delovna mesta ter prinašajo inovacije in blaginjo; hkrati pa ugotavlja, da lahko ta podjetja prizadenejo vrzeli v financiranju, če ne morejo pridobiti vrste in zneska finančnih sredstev, ki jih potrebujejo v nekem trenutku;

121.

priznava, da so bila v času javnofinančne stiske in zmanjšane posojilne zmogljivosti zasebnega sektorja mala in srednja podjetja, zlasti mikropodjetja, najbolj prizadeta, zato bi jim morali nameniti več podpore Unije, da bodo lahko še naprej ustvarjala delovna mesta, inovacije in rast; ugotavlja, da je treba posebno pozornost nameniti malim in srednjim podjetjem, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju na lokalni ravni, in da je kohezijska politika kot glavni naložbeni instrument za konvergenco in trajnostni razvoj celotne Unije eden od dveh osrednjih virov podpore za mala in srednja podjetja v Uniji; zato poudarja, da bi bilo treba v prihodnje povečati uporabo finančnih instrumentov v kohezijski politiki v povezavi z malimi in srednjimi podjetji, saj se s tem lahko zagotovi obnavljanje sredstev, spodbuja javno-zasebna partnerstva in dosega multiplikacijski učinek s proračunom Unije;

122.

opozarja, da Unija podjetništvo podpira prek svoje podjetniške in kohezijske politike, pri tem pa v glavnem uporablja nepovratna sredstva, vse bolj pa tudi finančne instrumente v okviru ESRR; je seznanjen s tem, da so finančni instrumenti vračljivi in obnovljivi, zato jih lahko mala in srednja podjetja izkoristijo vedno znova;

123.

priznava, da dostop do programov financiranja zahteva dejavno udeležbo finančnih posrednikov, ki javna sredstva spremenijo v finančne instrumente za mala in srednja podjetja; ugotavlja, da se lahko dodatna sredstva, ki jih zagotavlja zasebni sektor, dodajo javnim finančnim sredstvom, s čimer se poveča skupni razpoložljivi znesek za naložbe v mala in srednja podjetja; ugotavlja, da se takšno ukrepanje običajno opredeljuje kot finančni vzvod ali multiplikacijski učinek;

124.

poudarja, da je premalo dostopno financiranje vodilo k padcu števila novoustanovljenih podjetij, kar pomeni, da imajo finančni instrumenti, ki jih sofinancira ESRR, vse večjo vlogo pri spodbujanju podjetništva;

125.

opozarja, da se je Računsko sodišče v svoji reviziji osredotočilo na ukrepe finančnega inženirstva, ki jih je ESRR sofinanciral v programskih obdobjih 2000–2006 in 2007–2013, in da revizijske ugotovitve temeljijo na neposrednem pregledu vzorca projektov in na preverjanju sistemov za upravljanje in spremljanje ter informacijskih sistemov, ki so jih vzpostavile Komisija in države članice;

126.

je seznanjen, da se je Računsko sodišče v reviziji osredotočilo na tri glavne vrste finančnih instrumentov: lastniške, posojilne in garancijske; ugotavlja, da so vsi ti instrumenti upravičeni do sofinanciranja iz ESRR, vendar morajo biti skladni s predpisi Unije in nacionalnimi pravili o upravičenosti; opozarja, da je bil glavni cilj revizije oceniti, ali so bila sredstva ESRR za ukrepe finančnega inženirstva porabljena učinkovito in uspešno;

127.

pozdravlja ugotovitve in priporočila Računskega sodišča glede ocene vrzeli v financiranju; ugotavlja, da je v zakonodajnem predlogu (19) za naslednje programsko obdobje tako vrednotenje obvezno v obliki predhodne ocene; poziva Komisijo, naj v zadevno uredbo kot del temeljnega akta vnese ustrezne zahteve glede vloge in uporabe predhodnega vrednotenja, vključno s količinskimi merili; meni, da bi bilo treba v zakonodajnem predlogu za naslednje programsko obdobje obravnavati tudi vprašanje določb o obnovljivih virih financiranja;

128.

ugotavlja, da uredbe o strukturnih skladih omogočajo prednostno obravnavo zasebnega sektorja v primerjavi z javnim; poziva Komisijo, naj poišče ustrezno pojasnilo za ta privilegirani položaj, saj bi takšna obravnava lahko negativno vplivala na zmožnost ponovne pridobitve presežnih sredstev in možnost njihove dodelitve drugim malim in srednjim podjetjem;

129.

je zaskrbljen, ker je Računsko sodišče ugotovilo, da so učinkovitost in uspešnost ukrepov ovirale naslednje bistvene pomanjkljivosti:

130.

opozarja, da je tudi Odbor Evropskega parlamenta za regionalni razvoj v mnenju o inovativnih finančnih instrumentih v povezavi z večletnim finančnim okvirom (20) pozval k takojšnji zagotovitvi jasnosti, preprostosti in preglednosti pravnega okvira finančnih instrumentov ter enotni pravni referenci za opredelitve finančnih instrumentov;

131.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so bili prejšnja letna poročila o izvrševanju, odbori za spremljanje in kazalniki operativnih programov ocenjeni kot neustrezni ali neprilagojeni finančnim instrumentom; pozdravlja razvoj, ki je bil dosežen pri spremljanju sklada Jeremie in poročanju o njem;

132.

obžaluje, da Računsko sodišče na ravni holdinških skladov ni naletelo na občuten vzvod iz zasebnega sektorja ne v programskem obdobju 2000–2006 ne v programskem obdobju 2007–2013; je presenečen, ker v sporazumih o financiranju med organi za upravljanje in finančnimi posredniki običajno ni izrecnih zahtev glede finančnega vzvoda, izjema so le nekateri lastniški skladi, ki so imeli obvezujoče zahteve glede finančnega vzvoda za zasebne sovlagatelje;

133.

podpira poziv Računskega sodišča k jasnejši opredelitvi koncepta vzvoda v finančnih instrumentih; kljub temu poudarja, da je glede na pritiske za doseganje večjega učinka vzvoda treba spomniti, da so finančni instrumenti v kohezijski politiki v splošnem projekti financiranja v manj razvitih regijah in regijah z gospodarskimi težavami, njihov namen pa je izboljšati razmere, nastale zaradi nedelovanja trga in neoptimalnih naložb, zato niso usmerjeni samo v kratkoročno dobičkonosnost, ampak tudi v velike socialno-ekonomske koristi zlasti na regionalni in lokalni ravni; poudarja, da sta upravljanje na več ravneh in deljeno upravljanje pri oblikovanju in izvajanju programov temeljni načeli kohezijske politike, ki regionalnim in nacionalnim organom omogočata sodelovanje pri načrtovanju in izvajanju programov; zato poudarja, da je treba v zakonodajnem okviru ohraniti določeno raven prožnosti, tudi pri opredelitvah in zahtevah glede učinka vzvoda;

134.

se zaveda potenciala inovativnih instrumentov finančnega inženirstva za povečanje kapitala in naložb, v nasprotju z nepovratnimi sredstvi, ki pri upravičencih vedno veljajo za izjemno okorna in birokratska; poudarja, da bi ti instrumenti lahko imeli pomembno vlogo pri uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, saj bi pritegnili finančna sredstva drugih vlagateljev na področjih, ki so v velikem interesu Unije;

135.

ugotavlja še, da je pri lastniških in posojilnih instrumentih Računsko sodišče ugotovilo, da doseženi finančni vzvod ni bil pomemben in da je bil nižji od primerjalnih referenčnih meril; z zadovoljstvom ugotavlja, da je bil pri garancijskih instrumentih finančni vzvod nasprotno zelo visok;

136.

zahteva, da Komisija v zvezi z ugotovitvami Računskega sodišča ukrepa brez odlašanja; pripisuje poseben pomen temu, da je treba v prihodnje povečati sposobnost ESRR za pridobivanje sredstev zasebnih vlagateljev do te mere, da bi zasebna sredstva ustrezala javnim prispevkom;

137.

je zaskrbljen zaradi vsesplošnih zamud, do katerih prihaja v državah članicah, kadar mala in srednja podjetja iščejo možnosti financiranja; zahteva, da Komisija in upravljavski organi pri omogočanju dostopa malih in srednjih podjetij do financiranja poskusijo odpraviti zamude iz administrativnih, pravnih, organizacijskih ali strateških razlogov; obžaluje, da z vidika upravljavskih organov to pomeni, da postane privlačnejša alternativa, torej nepovratna sredstva za mala in srednja podjetja;

138.

poziva Komisijo, naj čim prej predstavi celovit predlog s pojasnitvijo težav, ki so posledica različnih opredelitev malih in srednjih podjetij v Uniji glede na različne namene in cilje, pa tudi z možnimi rešitvam za ta položaj;

139.

obžaluje, da podatki o stroških upravljanja, ki so jih nosila mala in srednja podjetja, v nekaterih primerih niso bili na voljo ali niso bili zanesljivi; poziva pristojne organe, naj izboljšajo sedanje stanje in v prihodnje zagotovijo vse ustrezne informacije; priznava, da je treba razlikovati med stroški instrumentov finančnega inženirstva (stroški upravljanja holdinškega sklada Jeremie in stroški upravljanja finančnih posrednikov) ter stroški malih in srednjih podjetij;

140.

obžaluje dejstvo, da so v nekaterih primerih finančni posredniki, ki so jih imenovali ustrezni organi za upravljanje, posameznim malim in srednjim podjetjem zaračunali stroške refinanciranja in obravnave; poudarja, da bi morali biti ti stroški vključeni v redne izdatke za poslovanje finančnih posrednikov;

141.

poudarja, da je pomembno poenostaviti upravne postopke za dostop do financiranja in zmanjšati zahteve za sofinanciranje;

142.

je zaskrbljen, ker smernice Komisije ne določajo pogojev, ki bi zagotovili, da bi se malim in srednjim podjetjem zaračunalo samo stroške, ki temeljijo na dejanskem tveganju finančnih posrednikov ali storitvi, ki so jo opravili;

143.

priporoča, da bi bilo treba zaradi zapletenosti finančnih instrumentov, deljenega upravljanja ter pravil o državni pomoči in strukturnih skladih izboljšati sisteme sporočanja in spremljanja med Komisijo, upravljavskimi organi in upravičenci (finančni posredniki), glede na nove določbe ureditvenega okvira 2007–2013 pa zagotoviti boljše smernice in svetovanje;

144.

podpira priporočilo Računskega sodišča, da bi Komisija morala zagotoviti zanesljiv in tehnično stabilen sistem spremljanja in ocenjevanja, specifičen za finančne instrumente; poleg tega Komisijo poziva, naj upošteva priporočilo Računskega sodišča in se z državami članicami dogovori o manjšem številu merljivih, pomembnih, specifičnih in enotnih kazalnikov rezultatov za finančne instrumente, kar bi okrepilo proces spremljanja in revizije;

145.

je seznanjen, da so finančni instrumenti zaradi ozemeljske razdrobljenosti in nezadostne kritične mase manj privlačni, kar ima za posledico določene finančne pogoje in včasih sorazmerno visoke stroške upravljanja; ugotavlja, da sta omenjeni značilnosti ESRR v različnih programskih obdobjih ovirali dobro finančno upravljanje finančnih instrumentov;

146.

obžaluje, da med postopkom dodeljevanja sredstev operativnega programa javni organi, ki običajno niso seznanjeni s financiranjem malih in srednjih podjetij, dodeljujejo javne prispevke v sklade tako, da njihov obseg pogosto ne doseže kritične mase; vztraja, da so bili vzrok za takšno stanje različni tematski operativni programi z več ekonomskimi, okoljskimi, socialnimi in ozemeljskimi cilji;

147.

meni, da bi morali upravljavski organi zagotoviti, da bodo njihovi predlogi za ukrepe finančnega inženirstva ustrezno utemeljeni s kakovostno oceno vrzeli v financiranju za mala in srednja podjetja, ki bo temeljila na standardizirani in dogovorjeni metodologiji; podpira zamisel, da bi morala Komisija pred potrditvijo operativnih programov, vključno z ukrepi finančnega inženirstva, preveriti njihovo skladnost z oceno vrzeli v financiranju za mala in srednja podjetja ter zagotoviti kakovost te ocene;

148.

je zaskrbljen zaradi pomanjkanja podatkov o dostopu malih in srednjih podjetij do virov financiranja v državah članicah; podpira priporočilo Računskega sodišča, da bi bilo treba za optimizacijo obsega financiranja za mala in srednja podjetja čim bolj povečati ozaveščenost interesnih skupin o posebnih potrebah malih in srednjih podjetij po financiranju;

149.

meni, da bi moral multiplikacijski učinek ponazarjati, v kolikšni meri so začetni finančni prispevki Unije in držav članic spodbudili zasebno financiranje; meni, da bi bilo treba na sofinanciranje finančnih instrumentov s strani držav članic, skupaj s prispevkom Unije, gledati kot na del javnih sredstev;