Poročevalec:

Pietro Vittorio BARBIERI

Svetovalec	Carlo GIACOBINI (za poročevalca)
Zaprosilo ciprskega predsedstva Sveta EU	dopis z dne 14. 10. 2025
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije raziskovalno mnenje
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	24. 2. 2026
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	18. 3. 2026
Plenarno zasedanje št.	604
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	183/1/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja prizadevanja Evropske komisije za pripravo desetletnega načrta (1). Komisija s tem spoštuje mejnike in sprejema orodja v skladu s Konvencijo Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov ter priznava pravno veljavnost ukrepov, ki izhajajo iz Konvencije, začenši s členoma 19 in 12, katerih kombinacija je bistvena za uveljavljanje pravice do samostojnega življenja.

1.2

EESO kljub temu ugotavlja, da je iz obstoječih podatkov razviden trend institucionalizacije. To je mogoče pripisati vrzelim v financiranju kakovostnih socialnih storitev v skupnosti, pomanjkanju usposobljenega osebja in kulturnemu pristopu, ki še vedno temelji na predpostavkah, ki naj bi se s Konvencijo o pravicah invalidov izpodbijale in odpravile.

1.3

EESO meni, da je za odpravo sedanje šibkosti instrumentov mehkega prava treba sprejeti zavezujočo direktivo, v kateri bi bil člen 19 Konvencije o pravicah invalidov preoblikovan v specifične zahteve, pojma „institucija“ in „storitev v skupnosti“ pa bi bila jasno opredeljena, ter obravnavati vprašanje transinstitucionalizacije. Hkrati so potrebne obvezne nacionalne strategije za deinstitucionalizacijo z namenskimi proračuni, roki in merljivimi kazalniki, ki bi bile oblikovane v sodelovanju z invalidskimi organizacijami.

1.4

EESO poziva, naj se v načrtu za cenovno dostopna stanovanja omeni deinstitucionalizacija, naj se zahteve glede dostopnosti vključijo v vse stanovanjske naložbe, ki jih financira EU, razvijejo nacionalne strategije za dostopna stanovanja ter izboljšajo sinergije med Evropskim socialnim skladom plus (ESS+), Evropskim skladom za regionalni razvoj (ESRR) in programom InvestEU za širšo uveljavitev stanovanjskih rešitev, ki temeljijo na pomoči v skupnosti.

1.5

EESO je v svojem mnenju (2) že pozval k temeljiti reviziji predloga Komisije o uredbi o mednarodnem varstvu odraslih oseb, ki bi temeljila na pravnem načelu hierarhije predpisov, v skladu s katero je glavna pravna podlaga Konvencija o pravicah invalidov, zlasti njena člena 12 in 19, ne pa Haaška konvencija. Ponovno poudarja potrebo po tovrstni reviziji.

1.6

EESO ugotavlja, da je treba odpraviti trend novih in starih oblik segregacije ter s sorazmernim financiranjem podpreti samostojno življenje. Evropska sredstva bi bilo treba zato dodeljevati pod pogoji, ki bi preprečevali, da se z njimi financirajo segregacijska okolja. Ta zahteva in neposredna sklicevanja na Konvencijo Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov bi morali imeti osrednje mesto med horizontalnimi načeli v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2028–2034. Sredstva EU so učinkovito orodje za spodbujanje vključevanja in zmanjšanje neenakosti po vsej Evropi. V prihodnjem večletnem finančnem okviru je nujno ohraniti zaščitne klavzule in v proračunu okrepiti namensko financiranje socialnega vključevanja, da se doseže stalni napredek v smeri vključujoče oskrbe v skupnosti.

2.   Ozadje

2.1

To mnenje temelji na mednarodnem pravnem okviru Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, ki so jo ratificirale EU in vse njene države članice (3). Zlasti je v skladu s povezanimi določbami člena 19, ki določa pravico do samostojnega življenja in vključenosti v skupnost, in člena 12, ki zagotavlja enakost pred zakonom. EESO meni, da je člen 12 osnovni pravni pogoj in temelj za dejansko uveljavljanje pravice do izbire iz člena 19 (4) , (5) , (6) , (7).

2.2

Na evropski ravni je glavno orodje za izvajanje Konvencije o pravicah invalidov strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030. V njej sta kot glavni prednostni nalogi opredeljena samostojno življenje in deinstitucionalizacija, kar je v skladu z vizijo Unije enakosti.

2.3

Kljub temu EESO ugotavlja, da obstaja precejšnja vrzel med sprejetimi zavezami in dejanskim položajem milijonov invalidnih državljanov, kar kaže na očitno in skrb zbujajoče pomanjkljivo izvajanje. Visokokakovostne socialne storitve, ki so bistvene za premostitev te vrzeli, ovirajo strukturni izzivi in pogosto kontraproduktivna uporaba evropskih sredstev.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Regulativni okvir in zavezanost EU

3.1.1

EESO priznava, da je zavezanost EU samostojnemu življenju potrjena s trdnim pravnim okvirom in okvirom politike. Člen 19 Konvencije o pravicah invalidov določa jasne in nedeljive obveznosti za zagotovitev svobodne izbire kraja prebivališča, dostopa do različnih podpornih storitev in dostopnosti storitev v skupnosti. V splošni pripombi št. 5 odbora OZN je pojasnjeno, da „samostojno življenje“ pomeni sprejemati odločitve o lastnem življenju in imeti nadzor nad njim ob potrebni podpori. V evropski strategiji za obdobje 2021–2030 so te obveznosti prenesene v akcijski načrt, podprt z vodilnimi pobudami (8), ki so se že začele ali se uvajajo, vključno s platformo za invalidnost, središčem virov AccessibleEU (9) , (10), svežnjem o zaposlovanju (11) in predlagano evropsko kartico ugodnosti za invalide (12). V tem mnenju je treba omeniti zlasti smernice za samostojno življenje (2023) (13) , (14) , (15) in okvir za socialne storitve odličnosti (2024) (16), katerih cilj je izboljšati podporne storitve.

3.1.2

EESO ugotavlja, da je izvajanje pravno zavezujočih obveznosti v veliki meri prepuščeno instrumentom mehkega prava, kot so strategije in smernice (17). Nezavezujoča narava teh instrumentov ustvarja sistemsko ranljivost, saj državam članicam omogoča, da odložijo izvajanje zavez, ne da bi jim bile zaradi tega naložene sankcije.

3.2   Statistična realnost: sistemska vrzel izključenosti in revščine

3.2.1

EESO ugotavlja, da uradni podatki EU kažejo na splošno razširjeno zamudo pri zagotavljanju enakih možnosti. Sistemske in vztrajne neenakosti, s katerimi se srečujejo invalidi, so razvidne iz številnih pomembnih podatkov na različnih področjih. Podatki EU (za obdobje 2023–2024) kažejo sistemske neenakosti: tveganje revščine ali socialne izključenosti pri invalidih je 28,8-odstotno (+ 10,8 odstotne točke v primerjavi s splošnim prebivalstvom), medtem ko je resna materialna in socialna prikrajšanost 2,2-krat večja (18).

3.2.2

EESO sicer priznava osrednjo vlogo, ki jo imajo (ekonomski in neekonomski) socialni transferji pri blaženju najhujših posledic revščine, vendar poudarja močno povezavo med invalidnostjo, revščino in nizko stopnjo izobrazbe. Ti podatki kažejo, da ne gre za posamične probleme, temveč za začarani krog: invalidnost povečuje tveganje revščine, ta pa omejuje dostop do osnovnih pogojev za udeležbo v družbi in na trgu dela (nastanitev, prevoz, storitve (19)) (20).

3.3   Člen 12 Konvencije o pravicah invalidov: pravna sposobnost kot „temelj“ samostojnega življenja

3.3.1

EESO ugotavlja, da je pravica do samostojnega življenja (člen 19) neločljivo povezana z enakim priznavanjem pravne sposobnosti (člen 12). Odbor OZN je v splošni pripombi št. 1 (21) pojasnil, da je ključni člen Konvencije člen 12, ki je bistven za uveljavljanje vseh drugih pravic, vključno s pravico do izbire, kje in s kom živeti (22). Čeprav se s Konvencijo zahteva premik od „nadomestnega odločanja“ k „podprtemu odločanju“, se po vsej Evropi še vedno uporabljata režima prepovedi in popolnega skrbništva. Nobena država članica EU ne izpolnjuje v celoti člena 12 Konvencije o pravicah invalidov, ki s priznavanjem enakosti pred zakonom zagotavlja pravno sposobnost. Vse še vedno omogočajo odvzem pravne sposobnosti invalidom, bodisi popolnoma ali delno: dvanajst držav članic EU dovoljuje popoln odvzem pravne sposobnosti, devet držav članic EU dovoljuje delni odvzem pravne sposobnosti, šest držav članic EU pa je kakršen koli odvzem pravne sposobnosti skoraj odpravilo, vendar še vedno omogoča izjeme (23). Ta režima s tem, ko osebi odvzameta zmožnost ukrepanja (podpisovanja pogodb, upravljanja sredstev), dejansko onemogočata uporabo člena 19 in uresničevanje pravice do samostojnega življenja.

3.3.2

EESO ugotavlja, da Evropska komisija v svoji strategiji o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 priznava, da še vedno obstajajo „pravne ovire“ in da imajo osebe z intelektualnimi ovirami ali psihosocialnimi motnjami „pogosto omejeno pravno in poslovno sposobnost ali jim je ta odvzeta“ (24). Tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice je poudarila, da je treba odpraviti režime, ki temeljijo na nadomestnem odločanju, in vlagati v alternative, ki temeljijo na podpori. Organizacije, kot so Mental Health Europe (MHE), Inclusion Europe in Evropsko združenje ponudnikov storitev za osebe z invalidnostjo (EASPD), že dolgo razvijajo smernice in opredeljujejo dobre prakse za izvajanje podprtega odločanja, vendar so te še vedno razdrobljene in niso vključene v skladen okvir politike in financiranja EU (25).

3.4   Deinstitucionalizacija: proces, ki je zastal, če ne celo nazaduje

3.4.1

EESO opozarja, da vsaj 1,4 milijona invalidov v EU še vedno živi v ustanovah in da ta trend celo narašča (delež invalidov v nastanitvenih ustanovah se je v zadnjem desetletju povečal za 29 %), poleg tega je ta številka zaradi hudega pomanjkanja podatkov podcenjena (26) , (27). Deinstitucionalizacijo zavirata politična nedejavnost ter pomanjkanje dostopnih in cenovno sprejemljivih stanovanj.

3.4.2

EESO opozarja na pojav transinstitucionalizacije, tudi ko se oseba preseli v skupnostno stanovanje, vendar se zanjo še vedno uporablja režim nadomestnega odločanja, zaradi česar nima pravnega nadzora nad svojimi vsakdanjimi, finančnimi in zdravstvenimi odločitvami. Do nje prihaja tudi, ko se osebe premestijo iz večjih ustanov v manjše nastanitvene strukture, ki pa posnemajo isto institucionalno kulturo, ki temelji na segregaciji in pomanjkanju nadzora posameznika nad lastnim življenjem.

3.4.3

EESO opozarja, da Evropska unija in države članice ne izpolnjujejo svojih obveznosti v zvezi z deinstitucionalizacijo v skladu s Konvencijo o pravicah invalidov, zato se številni invalidi, ki živijo v takih institucijah, soočajo z zanemarjanjem, zlorabami in nasiljem (28).

3.4.4

Hkrati EESO opozarja na znatno pomanjkanje podatkov o deinstitucionalizaciji, kar je še večja statistična vrzel v zvezi s členom 12. Trenutno ni usklajenega zbiranja podatkov o številu odraslih državljanov, ki jim je bila v celoti ali delno odvzeta pravna sposobnost ter za katere velja režim skrbništva ali varuštva. Ta statistična nevidnost preprečuje spremljanje napredka (ali nazadovanja) pri izvajanju Konvencije ter Komisiji in Svetu onemogoča, da bi ocenila dejanski učinek politik vključevanja na tem področju.

3.4.5

EESO obžaluje, da so v številnih državah, zlasti tistih, ki so že začele proces deinstitucionalizacije, ravno osebe z intelektualnimi ovirami še vedno v institucionalnem okolju in je najmanj verjetno, da bodo prejemale pomoč.

3.4.6

EESO obžaluje tudi, da so storitve, ki jih upravljajo uporabniki (29), na splošno še vedno redke v primerjavi z drugimi vrstami storitev, čeprav so se izkazale za zelo uspešne pri omogočanju samostojnega življenja.

3.5   Uporaba strukturnih skladov EU

3.5.1

EESO ugotavlja veliko protislovje pri uporabi strukturnih skladov. Čeprav je z uredbami prepovedana podpora ukrepom, ki prispevajo k segregaciji, se evropska sredstva še naprej uporabljajo za prenovo ločenih objektov ali gradnjo novih.

3.5.2

EESO to neustrezno uporabo pripisuje odporu številnih držav članic do uvedbe strožjih pravil, kot je namenska dodelitev sredstev, in pomanjkanju učinkovitega spremljanja, v okviru katerega bi bile organizacije, ki zastopajo invalide, vključene v načrtovanje in spremljanje porabe sredstev (30).

3.5.3

To stanje razkriva navzkrižje med ciljem kohezije in nujnostjo spoštovanja človekovih pravic. Brez uvedbe pogojev, da se ta sredstva ne smejo uporabiti za financiranje ločenih okolij, prevlada logika kohezije, zaradi česar EU financira prakse, ki kršijo človekove pravice, k varovanju katerih se je zavezala.

3.6   Kakovost socialnih storitev: strukturni izzivi in potreba po reformah

3.6.1

EESO pozdravlja razvoj okvira za socialne storitve odličnosti za invalide, ki je ena od vodilnih pobud strategije za obdobje 2021–2030. Strinja se, da bi morale te storitve temeljiti na načelih, usklajenih s Konvencijo o pravicah invalidov, kot so pristop, osredotočen na posameznika, sooblikovanje, usmerjenost v rezultate in vključevanje v skupnost. Kakovostne storitve za samostojno življenje temeljijo na modelih, ki jih upravljajo uporabniki, osebnih proračunih, centrih za samostojno življenje, praksah vrstniškega svetovanja in opolnomočanju. Vendar v tem kontekstu obstaja tveganje, da bo okvir za odličnost ostal teorija, če ga ne bodo spremljale sistemske reforme.

3.6.2

Osnovni pogoji za te storitve so: reforma zastarelih ocen invalidnosti, ki še vedno temeljijo na medicinskem pristopu; ponovljivost modela; spremljanje učinkov na posameznike in kakovost njihovega življenja; možnost izbire, nadzor in smiselno vključevanje invalidov. EESO vztraja, da je treba „podprto odločanje“ obravnavati kot bistven, prečni in nepogrešljiv del storitve, ki je osredotočena na posameznika in odlična.

3.6.3

EESO opozarja, da se sektor socialnih storitev po vsej Evropi spoprijema s sistemskimi izzivi, ki ogrožajo njegovo učinkovitost, in sicer s kroničnim nezadostnim financiranjem, pomanjkanjem usposobljenega osebja, težkimi delovnimi pogoji in zastarelo infrastrukturo (31). Poudarja, da je za kakovost storitev potrebno ustrezno financiranje.

4.   Ugotovitve

4.1

EESO meni, da je bistveno, da države članice začnejo nujne zakonodajne reforme, da bi odpravile režime „nadomestnega odločanja“, s katerimi se invalidom odvzema pravna sposobnost, ter jih nadomestile z rešitvami, skladnimi s členom 12, ki temeljijo na „podprtem odločanju“. Ta proces bi bilo treba razviti v tesnem posvetovanju z invalidskimi organizacijami in organizacijami za samozagovorništvo.

4.2

EESO meni, da je nujna strukturna reforma uporabe evropskih strukturnih in investicijskih skladov, s katero bi predvideli uvedbo pogojev za prepoved kakršnega koli financiranja nastanitvenih ustanov, pri čemer bi bila odobritev programov odvisna od spoštovanja smernic za samostojno življenje. Glede na to bi bilo treba predvideti namenska sredstva iz skladov ESRR in ESS+ za razvoj storitev v skupnosti in dostopnih stanovanj, pri čemer bi bilo treba ESS+ posebej usmeriti tudi v prehod na „podprto odločanje“ (usposabljanje in samozagovorništvo), za vse pa bi veljal neodvisen mehanizem spremljanja, ki bi vključeval Agencijo Evropske unije za temeljne pravice in invalidske organizacije ter imel pooblastilo, da v primeru zlorabe priporoči začasno ustavitev plačil.

4.3

EESO pozdravlja razvoj okvira za socialne storitve odličnosti, vendar poudarja, da ga je treba povezati s specifičnimi tokovi financiranja iz ESS+, da bi podprli sistemsko preoblikovanje storitev, usposabljanje osebja in izboljšanje delovnih pogojev v socialnem sektorju.

4.4

EESO meni, da je nujno razširiti priporočilo o zbiranju podatkov. Poleg spremljanja oseb v ustanovah se zdi koristno, da Eurostat in Agencija Evropske unije za temeljne pravice v posvetovanju z invalidskimi organizacijami razvijeta usklajene kazalnike za zbiranje primerljivih podatkov o številu oseb (odraslih in mladoletnikov), za katere veljajo ukrepi omejitve pravne sposobnosti. EESO poziva, naj se spremljanje napredka (deinstitucionalizacija, podprto odločanje, dostop do stanovanj, izboljšave na področju delovne sile) prečno vključi v strategijo o pravicah invalidov, strategijo EU za boj proti revščini, jamstvo za otroke in načrt za cenovno dostopna stanovanja, pri čemer naj se predvidita poročanje na podlagi razčlenjenih podatkov ter sodelovanje invalidskih organizacij in ponudnikov storitev.

---

(1)   https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52021DC0101.

(2)   UL C, C/2024/1581, 5.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2024/1581/oj.

(3)   https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52021DC0101.

(4)   https://www.ohchr.org/en/documents/general-comments-and-recommendations/general-comment-no5-article-19-right-live.

(5)   https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK539188/.

(6)   https://www.ohchr.org/en/documents/general-comments-and-recommendations/general-comment-no5-article-19-right-live.

(7)   https://www.disability-europe.net/theme/independent-living?country=european-union.

(8)   https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/policies/justice-and-fundamental-rights/disability/union-equality-strategy-rights-persons-disabilities-2021-2030_en.

(9)   https://www.europarl.europa.eu/cmsdata/291558/QA-01-24-084-EN-N.pdf.

(10)   https://knowledge.epr.equass.be/article/607-european-framework-for-social-services-of-excellence-for-persons-with-disabilities.

(11)   https://www.disability-europe.net/theme/independent-living?country=european-union.

(12)   https://www.edf-feph.org/disability-rights-strategy/.

(13)   https://www.inclusion-europe.eu/european-disability-strategy/.

(14)   https://www.edf-feph.org/disability-rights-strategy/.

(15)   https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Disability_statistics_-_poverty_and_income_inequalities&oldid =455407.

(16)   https://www.edf-feph.org/disability-rights-strategy/.

(17)   https://fra.europa.eu/sites/default/files/legal-capacity-intellectual-disabilities-mental-health-problems-factsheet-it_0.pdf.

(18)   https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Disability_statistics_-_poverty_and_income_inequalities&oldid =455407.

(19)   https://www.edf-feph.org/publications/the-transition-from-institutions-to-community-based-services-and-independent-living-for-persons-with-disabilities/.

(20)   https://www.eurofound.europa.eu/en/publications/all/paths-towards-independent-living-and-social-inclusion-europe.

(21)   https://www.ohchr.org/en/documents/general-comments-and-recommendations/general-comment-no-1-article-12-equal-recognition-1.

(22)   https://fra.europa.eu/sites/default/files/legal-capacity-intellectual-disabilities-mental-health-problems-factsheet-it_0.pdf.

(23)   European Human Rights Report 2024 – Legal Capacity: Personal choice and control (Evropsko poročilo o človekovih pravicah 2024 – Pravna sposobnost: osebna izbira in nadzor), https://www.edf-feph.org/content/uploads/2004/08/Human-Rights-Report-2024-Legal-Capacity-Final.pdf.

(24)   https://www.europarl.europa.eu/cmsdata/291558/QA-01-24-084-EN-N.pdf.

(25)   https://www.mentalhealtheurope.org/what-we-do/human-rights/promising-practices/.

(26)   https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK539188/.

(27)   https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=OJ:C_202590005.

(28)  Poročilo Agencije za temeljne pravice za leto 2025 Places of Care = Places of Safety? Violence against persons with disabilities in Institutions (Kraji oskrbe = kraji varnosti? Nasilje nad invalidi v institucijah), https://fra.europa.eu/en/publication/2025/institutions-places-care-and-places-safety.

(29)   https://www.independentliving.org/links/links-independent-living-centers.html.

(30)   https://enil.eu/wp-content/uploads/2024/03/ENIL-Proposal_SoSe-of-Excellence_FINAL-Version.pdf.

(31)   https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=OJ:C_202590005.