1)

Ali je treba Člen 3(1) Direktive (1) in razlage Sodišča EU o merilih presoje predpostavke „znatno neravnotežje“ pri pogodbenem pogoju, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razlagati tako, da nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, ki v primeru, da se to tveganje ne realizira na način, da mora potrošnik vrniti banki višji skupni znesek denarja kot ga je ob sklenitvi pogodbe, glede na elemente, ki so mu bili takrat znani, lahko pričakoval in izračunal, takšen pogoj ne razglasi za nepošten?

2)

Ali je treba člen 3(1) Direktive in sodbo Sodišča EU C-405/21 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pogodbeni pogoj, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razglasi za nepošten, zgolj na podlagi meril Sodišča EU, s katerimi se opredeljuje zahteva „dobre vere“?