Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 5. februarja 2026 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Administrativen sad Sofia-grad – Bolgarija) – NP/Predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite

(Zadeva C-718/24 (1) , Aleb (2) )

(Predhodno odločanje - Območje svobode, varnosti in pravice - Azilna politika - Direktiva 2013/32/EU - Skupni postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - Člen 33 - Razlogi za nedopustnost - Člen 38 - Koncept „varne tretje države“ - Pogoji za izvajanje - Zveza med prosilcem in zadevno tretjo državo - Merila - Metode presoje - Člen 46 - Pravica do učinkovitega pravnega sredstva - Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah)

(C/2026/1759)

Jezik postopka: bolgarščina

Predložitveno sodišče

Administrativen sad Sofia-grad

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: NP

Tožena stranka: Predsedatel na Darzhavna agentsia za bezhantsite

Izrek

Člen 33(2)(c) in člen 38 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite

je treba razlagati tako, da

—	razloga za nedopustnost iz člena 33(2)(c) te direktive ni treba nujno uporabiti pri vsebinski obravnavi prošnje za mednarodno zaščito;

—

je vsebinsko obravnavano prošnjo mogoče zavreči kot nedopustno iz razloga, da se tretja država šteje za varno tretjo državo za prosilca, tudi če je pristojni organ ugotovil, da ta prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite iz Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. Nasprotno pa je mogoče tako prošnjo zavrniti kot neutemeljeno ali celo očitno neutemeljeno le pod pogoji iz člena 32 Direktive 2013/32 in je nikakor ni mogoče zavrniti kot neutemeljeno na podlagi razloga za nedopustnost iz člena 33(2)(c) zadnjenavedene direktive.

Člen 38(2)(a) Direktive 2013/32

je treba razlagati tako, da

morajo države članice v nacionalnem pravu določiti merila, na podlagi katerih je mogoče šteti, da obstaja zveza med prosilcem za mednarodno zaščito in zadevno tretjo državo, pri čemer mora biti ta zveza zadostna, da postane premestitev tega prosilca v to državo smiselna.

Člen 38(2)(b) in (c) Direktive 2013/32

je treba razlagati tako, da

organ za presojo koncept „varne tretje države“ lahko uporabi na podlagi informacij iz javno dostopnih virov in odločitve izvršilne veje oblasti, s katero je določen seznam varnih tretjih držav, če sta v nacionalnem pravu opredeljeni tudi metodologija, ki se uporablja za to, da se v vsakem primeru posebej glede na posebne okoliščine prosilca za mednarodno zaščito presodi, ali zadevna tretja država izpolnjuje pogoje za to, da se šteje za varno za tega prosilca, ter možnost, da navedeni prosilec izpodbija obstoj zveze v smislu člena 38(2)(a) te direktive.

Člen 38(2)(c) ter člen 46(1) in (3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

mora nacionalno sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bila prošnja za mednarodno zaščito zavržena na podlagi razloga za nedopustnost, ki se nanaša na varno tretjo državo in ki je naveden v členu 33(2)(c) te direktive, preveriti obstoj zveze v smislu člena 38(2)(a) navedene direktive med prosilcem in zadevno tretjo državo, in to tudi če mu nacionalno pravo te pristojnosti ne podeljuje.

(1) UL C, C/2025/381.

(2) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.