Smernice Komisije

za zasnovo dvosmernih pogodb na razliko

(C/2025/6701)

Kazalo

Uvod

II.

Kaj so pogodbe na razliko?

Opredelitev in glavna načela

Kategorije pogodb na razliko

Čezmejne dvosmerne pogodbe za razliko

III.

Prednosti pametnejših pogodb za razliko

Znižanje stroškov naložb z večjo cenovno gotovostjo

Maksimiranje vrednosti naložb z zagotavljanjem učinkovitega delovanja elektroenergetskega sistema

Zmanjšanje omejevanja energije iz obnovljivih virov z ustreznimi spodbudami za naložbe

Zmanjšanje stroškov energije s privabljanjem dodatnih poceni in čistih virov proizvodnje na trg ter izpodrivanjem proizvodnje iz fosilnih goriv z visokimi stroški

IV.

Pravni okvir

Pametna zasnova dvosmernih pogodb na razliko

VI.

Posamezni elementi zasnove

Preprečevanje izkrivljanja ponudbenega ravnanja na trgih za dan vnaprej, znotraj dneva, izravnalnih trgih in trgih pomožnih storitev

Spodbujanje učinkovitih odločitev o vzdrževanju

Spodbude za učinkovito sodelovanje na terminskem trgu električne energije

Doseganje čim večje vrednosti naložb za elektroenergetski sistem in odjemalce v EU

VII.

Kombiniranje pogodb na razliko s pogodbami o nakupu električne energije

Kaj so pogodbe o nakupu električne energije?

Kombinacija dvosmernih pogodb na razliko in pogodb o nakupu električne energije

VIII.

Zaključek

Priloga I:

Povzetek posameznih elementov zasnove

Priloga II:

Glosar

I. Uvod

Evropski elektroenergetski sistem je v procesu hitrega prehoda. Da bi se dosegli cilji evropske energetske in podnebne politike na področju razogljičenja, konkurenčnosti in odpornosti, se na eni strani zmanjšuje delež sredstev za fosilna goriva, na drugi pa se hitro uvaja čista proizvodnja. Ta prehod vse bolj temelji na zasebnih naložbah v čiste vire energije, ki jih usmerjajo tržni signali, vendar se v veliki meri zanaša tudi na državno pomoč. Čeprav je pomembno povečati delež naložb, ki jih spodbuja trg, je lahko državna podpora še vedno potrebna v primeru nedelovanja trga in kadar se potrebne naložbe brez državne podpore ne bi uresničile.

Po reformi zasnove trga električne energije (1) je bil v uredbo o električni energiji dodan člen 19d (2). Ta določba zahteva, da so neposredni programi zaščite cen za naložbe v določene vrste novih objektov za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov (3) ter za naložbe v nove objekte za proizvodnjo električne energije iz jedrske energije v obliki dvosmernih pogodb na razliko ali enakovrednih programov z enakimi učinki. Člen 19d določa, da morajo biti take dvosmerne pogodbe na razliko zasnovane tako, da se prepreči neupravičeno izkrivljanje konkurence in trgovine na notranjem trgu. Obvezni pogoji dopolnjujejo obstoječi okvir, določen v direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (4) ter pravilih o pomoči, kot so smernice o državni pomoči za podnebje, varstvo okolja in energijo ter okvir za državno pomoč v okviru dogovora o čisti industriji (5).

V akcijskem načrtu za cenovno dostopno energijo (6) je dodatno priznana vloga dolgoročnih pogodb, kot so dvosmerne pogodbe na razliko, pri prekinitvi povezave med računi za električno energijo in nestanovitnosti cen fosilnih goriv ter pri podpiranju dodatnih naložb v proizvodne tehnologije z nizkimi mejnimi stroški.

Dvosmerne pogodbe na razliko lahko s spodbujanjem naložb v sredstva za čisto energijo prek državnega proračuna privedejo do nižjih veleprodajnih cen električne energije. To se zgodi, ko čistejša in cenejša proizvodnja v vrstnem redu gospodarnosti nadomesti dražjo, večinoma iz elektrarn na fosilna goriva (7). Posledično bodo mejni stroški enote, ki določa tržno ceno, nižji, zaradi česar se bodo znižale veleprodajne cene električne energije. Poleg tega lahko dvosmerne pogodbe na razliko s podporo proizvodnim napravam odjemalcem energije prinesejo tudi številne koristi, kot sta (a) zagotavljanje dodatnih čistih proizvodnih zmogljivosti po konkurenčnih cenah in (b) zmanjšanje nestanovitnosti cen, hkrati pa odjemalcem zagotavljajo varovanje pred obdobji visokih cen električne energije. Dvosmerne pogodbe na razliko zlasti določajo najvišje plačilo za upravičence in bodo zato državam članicam omogočile, da si v času visokih tržnih cen povrnejo prihodke. Torej, tudi če količine poceni proizvodnje ne zadostujejo za izpodrivanje dražje proizvodnje v vrstnem redu gospodarnosti, se dvosmerne pogodbe na razliko uporabljajo kot varovalka za odjemalce. Prihodki nad tem najvišjim plačilom se lahko prerazporedijo odjemalcem, s čimer se jih učinkovito zavaruje pred visokimi cenami energije. Dvosmerne pogodbe na razliko zagotavljajo visoko stopnjo gotovosti za vlagatelje, saj zagotavljajo stabilne prihodke od novih naložb v proizvodnjo električne energije, ki so manj odvisni od nestanovitnih cen električne energije, ki jih povzroča proizvodnja na osnovi fosilnih goriv (ki običajno določa ceno na trgu za dan vnaprej). Zato upravičencem olajšujejo dostop do kapitala z nižjimi stroški financiranja (npr. z nižjimi posojilnimi obrestnimi merami in premijo za tveganje) in s tem znižujejo stroške naložb. To pomeni nižji račun za električno energijo za odjemalce glede na hipotetični scenarij. Ti instrumenti na splošno omogočajo, da je uvajanje čiste energije v velikih količinah cenejše, hkrati pa podpirajo dolgoročno predvidljivost in cenovno dostopnost energije.

Glede na vse večji delež sredstev, podprtih z dvosmernimi pogodbami na razliko, in obseg naložb, potrebnih za doseganje ciljev EU glede cenovne dostopnosti, razogljičenja in energetske varnosti (8), bo ključnega pomena pametna zasnova dvosmernih pogodb na razliko. Dvosmerne pogodbe na razliko bodo morale biti pametno zasnovane, da se zagotovijo učinkovito delovanje evropskega trga električne energije, vključitev podprtih sredstev na trg ob hkratnem ohranjanju nadzora nad stroški sistema ter spodbujanje konkurence.

Ker je ključnega pomena, da so te pogodbe pravilno zasnovane, da bi se izkoristile vse zgoraj opisane koristi, je namen tega dokumenta državam članicam zagotoviti smernice o tem, kako zasnovati dvosmerne pogodbe na razliko, da se bodo z njimi podpirale učinkovite naložbe. Te smernice bodo državam članicam pomagale pri zasnovi programov podpore ob upoštevanju obstoječega regulativnega okvira. Zagotovile bodo tudi primere, kako je mogoče izpolniti merila za zasnovo dvosmernih pogodb na razliko, določena v uredbi o električni energiji in direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Namen teh smernic ni zagotoviti izčrpen pregled skladnosti vseh možnih značilnosti zasnove sheme dvosmernih pogodb na razliko z zakonodajo EU (9).

Čeprav Komisija spodbuja države članice, naj ustrezno upoštevajo tukaj določena načela, je dokument namenjen izključno zagotovitvi smernic. Pravno veljavno je samo besedilo zakonodaje EU. Vsaka uradna razlaga zakonodaje mora izhajati iz besedila direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in uredbe o električni energiji, pa tudi iz vseh drugih ustreznih zakonodajnih aktov EU ter neposredno iz sodne prakse Sodišča Evropske unije.

II. Kaj so pogodbe na razliko?

a. Opredelitev in glavna načela

Uredba o električni energiji določa, da se neposredna zaščita cen za vrste naprav za proizvodnjo čiste električne energije, navedene v Uredbi, odobri v obliki dvosmernih pogodb na razliko. Te so opredeljene kot pogodbe med operaterjem naprave za proizvodnjo električne energije in nasprotno stranko, običajno javnim subjektom, ki zagotavljajo zaščito minimalnih plačil in omejitev presežnih plačil (10). Obdobje, ki ga te pogodbe zajemajo, lahko traja od 10 do 60 let, odvisno od tehnologije, obdobja amortizacije in tveganj v zvezi s tržnimi prihodki (11). Električna energija, proizvedena v obratih, podprtih z dvosmernimi pogodbami na razliko, se običajno prodaja na trgih električne energije (12).

Naložbe v sredstva za čisto energijo prek dvosmernih pogodb na razliko med razvijalcem projekta in državo razvijalcu projekta zagotavljajo gotovost glede prihodkov. To neposredno prispeva k zmanjšanju tveganja vlagatelja in s tem zniža stroške kapitala. S privabljanjem dodatnih sredstev za proizvodnjo energije z nizkimi mejnimi stroški je mogoče iz vrstnega reda gospodarnosti izriniti enote za proizvodnjo energije z višjimi stroški, kar vodi do nižjih veleprodajnih cen energije.

V okviru opredelitve iz uredbe o električni energiji je mogoče uporabiti številne možnosti zasnove, take pogodbe pa so se precej razvile (13). Pričakovati je mogoče, da se bodo te različne zasnove dvosmernih pogodb na razliko še naprej razvijale z dodatnimi raziskavami, izvajanjem in z razvojem same zasnove evropskega trga električne energije. Zato se teh smernic ne bi smelo razumeti, kot da državam članicam preprečujejo, da izberejo druge zasnove, če so te skladne z zakonodajo EU (vključno s pravili o državni pomoči).

V praksi so finančni tokovi dvosmernih pogodb na razliko odvisni od izvršilne cene (14), ki se običajno določi v konkurenčnem postopku zbiranja ponudb (15), referenčne tržne cene in referenčne količine. Konkurenčni postopek zbiranja ponudb je najučinkovitejši mehanizem oblikovanja cen, ki vodi v znižanje stroškov naložbe (16). Referenčna cena se izračuna kot povprečje tržnih cen v referenčnih obdobjih, katerih trajanje se lahko razlikuje glede na izbrano zasnovo dvosmernih pogodb na razliko. Proizvodnja električne energije ali referenčne količine se izračunajo, da bi se določile količine za plačilo na podlagi dvosmerne pogodbe na razliko. Ta referenčna količina je lahko dejanska količina, ki jo proizvede naprava, količina, neodvisna od dejanske količine, ki jo proizvede naprava, ali kombinacija obeh (17).

Pri večini zasnov dvosmernih pogodb na razliko se izplačilo določi na podlagi razlike med izvršilno ceno in referenčno ceno ter na podlagi proizvodnje električne energije ali referenčne količine. Kadar je referenčna cena nižja od izvršilne cene, tržne prihodke proizvajalca dopolni nasprotna stranka dvosmerne pogodbe na razliko, da se doseže raven izvršilne cene. Če je referenčna cena višja od izvršilne cene, mora proizvajalec prenesti (18) del svojih prihodkov, ki presegajo izvršilno ceno. Za ponazoritev glej sliko 1 spodaj.

Slika 1: Pozitivna in negativna izplačila v dvosmernih pogodbah na razliko

Vir:	Fabra (2022).

b. Kategorije pogodb na razliko

Na tej stopnji lahko opredelimo dve glavni kategoriji dvosmernih pogodb na razliko: dvosmerne pogodbe na razliko, vezane na proizvodnjo, in dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje. Pogodbe prve kategorije določajo referenčno količino in pogodbena plačila na podlagi količine, ki jo proizvede upravičenec. Druga kategorija prekinja povezavo med referenčno količino in s tem pogodbenimi plačili ter dejansko proizvodnjo in namesto tega upošteva metrike, povezane s proizvodno zmogljivostjo naprave ali proizvodnjo v referenčnem obratu. Poleg „čistih“ dvosmernih pogodb na razliko, vezanih na proizvodnjo, in dvosmernih pogodb na razliko, neodvisnih od proizvodnje, so možne tudi „fuzijske“ dvosmerne pogodbe na razliko, ki vključujejo značilnosti obeh vrst dvosmernih pogodb na razliko (19). Na primer, dvosmerna pogodba na razliko bi bila lahko vezana na proizvodnjo v obdobjih, ko se ne pričakuje, da bi program lahko povzročil izkrivljanja (20), v preostalem času pa bi bila neodvisna od proizvodnje (npr. ko se pričakuje, da bodo tržne cene električne energije nižje od mejnih stroškov proizvodnje podprte naprave).

Dvosmerne pogodbe na razliko, vezane na proizvodnjo, so bile v zadnjem desetletju in so še vedno najpogostejša vrsta dvosmernih pogodb na razliko, ki jih izvajajo države članice. V svoji najpreprostejši zasnovi lahko ti programi izkrivljajo spodbude upravičencev (21), saj spodbujajo k čim večji proizvodnji, ne glede na povezano vrednost te proizvodnje za elektroenergetski sistem, ki se kaže v tržnih prihodkih. Na primer, proizvajalce je mogoče spodbujati (i) k čim večjemu povečanju svoje proizvodnje kljub na splošno čezmerni proizvodnji električne energije in cenam na trgih znotraj dneva ali izravnalnih trgih, pri čemer so tržne cene nižje od mejnih stroškov proizvodnje v napravi, ali (ii) k sprejemanju naložbenih odločitev, ki zagotavljajo največje možne proizvedene količine v napravi, ne pa tudi največje vrednosti proizvedene električne energije za elektroenergetski sistem. Če ne bo prišlo do prehoda na pametnejše zasnove dvosmernih pogodb na razliko, se lahko pričakuje, da se bodo ta izkrivljanja povečala. Primer take pametnejše zasnove vključuje upoštevanje možnosti, da se ne zagotavljajo spodbude za proizvodnjo v obdobjih, ko je vrednost te energije negativna. To se običajno lahko odpravi tako, da se za proizvodnjo v urah, ko so cene negativne, ne zagotovi plačilo. Pričakuje se, da se bo pomen segmenta trga znotraj dneva povečal. Zato bo bistveno zagotoviti, da se pri določanju meril za plačilo v dvosmernih pogodbah na razliko upoštevajo tudi negativni cenovni signali. Potrebne so torej boljše zasnove dvosmernih pogodb na razliko, da bi se čim bolj zmanjšali skupni stroški energetskega prehoda, ki se zaračunajo odjemalcem na računih za energijo.

Dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje, rešujejo večino teh težav. Ker je plačilo upravičencu neodvisno od dejanske proizvodnje, je upravičenec spodbujen, da prilagodi svojo proizvodnjo in tržno ravnanje, da bi čim bolj povečal svoje tržne prihodke. To upravičence spodbuja k zagotavljanju obratovanja naprave na podoben način, kot bi to počel operater brez podpore. V akademski literaturi obstajajo različne vrste dvosmernih pogodb na razliko, neodvisnih od proizvodnje. Razlikujejo se predvsem po načinu določanja referenčne količine, ki lahko na primer temelji na zmožnosti sredstva za proizvodnjo v določenem času ali na proizvodnji (virtualne) referenčne elektrarne. Glavni izzivi pri tej vrsti dvosmernih pogodb na razliko se nanašajo na določanje referenčnih količin, kar je lahko bolj zapleteno, na primer zato, ker je treba uporabiti zmogljivosti za kompleksno modeliranje ali preprečiti morebitna tveganja špekulacij (22).

Na splošno so za odpravo izkrivljanja trga, ki jih povzročajo dvosmerne pogodbe za razliko, potrebni določeni kompromisi. Na primer, z izboljšano odzivnostjo trga se bodo zmanjšali skupni stroški sistema, torej bo to na splošno koristilo odjemalcem, vendar se lahko zaradi tega tudi povečajo posamezna prihodkovna tveganja upravičencev.

c. Čezmejne dvosmerne pogodbe za razliko

Zasnova čezmejnih dvosmernih pogodb na razliko, ki so se doslej uporabljale redko, vendar se pričakuje, da se bodo vse pogosteje uporabljale za sodelovanje pri čezmejnih izmenjavah, bi morala biti načeloma podobna zasnovi drugih dvosmernih pogodb na razliko in zato v skladu z veljavnim pravnim okvirom ter načeli zasnove, opisanimi v tem dokumentu. Vendar je razlika v zvezi z dvosmernimi pogodbami na razliko, ki se obravnavajo v teh smernicah, ta, da zasnova čezmejnih dvosmernih pogodb na razliko vključuje državo članico gostiteljico in eno ali več finančno prispevajočih držav članic.

Države članice, vključene v čezmejno dvosmerno pogodbo na razliko, lahko vzpostavijo poglobljeno sodelovanje na različnih ravneh. Na najnižji ravni sodelovanja lahko država članica gostiteljica enostransko oblikuje in izvaja program ter prejema finančne prispevke sodelujočih držav članic.

Na srednji ravni sodelovanja je čezmejna dvosmerna pogodba na razliko oblikovana skupaj s prispevajočimi državami članicami, vendar je izvajanje prepuščeno državi članici gostiteljici. Ta skupna zasnova je lahko specifična za projekt ali pa okvirna za sklop projektov.

Nazadnje lahko čezmejno dvosmerno pogodbo na razliko skupaj oblikujejo in izvajajo države gostiteljice in sodelujoče države članice. Tudi to sodelovanje je lahko specifično za projekt ali pa dogovor okvirno za sklop projektov.

III. Prednosti pametnejših pogodb za razliko

Evropska komisija je predlagala podnebni cilj za leto 2040, in sicer 90-odstotno neto zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 (23). Glavno gonilo energetskega prehoda je elektrifikacija s popolnoma razogljičenim elektroenergetskim sistemom do leta 2040. Delež električne energije v končni porabi energije naj bi se povečal s približno 30 % v letu 2030 na več kot 45 % do leta 2040 (24). Da bi dosegli take ravni, bodo v prihodnjih letih potrebne velike naložbe v nove elektrarne, pri čemer so naložbe samo v naslednjem desetletju ocenjene na približno 140 milijard EUR letno (25). Da bi se s povečanjem odpornosti elektroenergetskega sistema čim bolj povečala vrednost naložb v nove proizvodne zmogljivosti za evropske odjemalce, morajo biti te zmogljivosti dovolj raznolike. Poleg tega morajo imeti naprave dostop do zanesljivega električnega omrežja, dopolnjevati pa jih morajo viri za zagotavljanje prožnosti brez fosilnih goriv. Nadaljnji razvoj lokacijskih signalov bo omogočil tudi učinkovito delovanje tega sistema, poceni električna energija, proizvedena s sredstvi čiste proizvodnje, pa se bo lahko pravočasno usmerila tja, kjer jo odjemalci najbolj potrebujejo.

Glede na navedeno lahko pametneje zasnovane pogodbe na razliko prispevajo k znižanju skupnih stroškov elektroenergetskega sistema na več načinov v primerjavi s hipotetičnim scenarijem, v katerem pogodbe niso zasnovane pametno ali kot take niso na voljo.

a. Znižanje stroškov naložb z večjo cenovno gotovostjo

Povračilo stroškov vlagateljev s kratkoročnim trgovanjem na trgu električne energije prinaša tveganja. To velja zlasti za obnovljive vire, ki so odvisni od vremena in katerih proizvodnja je lahko znotraj posamezne tehnološke skupine zelo povezana. Dolgoročne pogodbe z zasebnimi subjekti (npr. pogodbe o nakupu električne energije s fiksno ceno) ali v obliki državno podprtih dvosmernih pogodb na razliko lahko tako omejijo tržna tveganja vlagateljev in hkrati zaščitijo odjemalce električne energije pred vplivi nestanovitnosti tržnih cen. Stroški kapitala so eden največjih stroškov za nove naložbe v energijo, saj so za sredstva značilne visoke naložbe v osnovna sredstva in nizki operativni odhodki. Dvosmerne pogodbe na razliko z zagotavljanjem minimalne ravni zaščite plačil, podprte z državnim poroštvom, omogočajo lažji dostop do cenejšega kapitala v primerjavi s komercialnimi naložbami in tako učinkovito znižujejo stroške proizvodnje električne energije. S podporo novim naložbam prek dvosmernih pogodb na razliko za vetrne elektrarne na morju bi se denimo lahko stroški kapitala zmanjšali za 3,7–5 odstotnih točk v primerjavi s projektom brez državne podpore (26).

b. Maksimiranje vrednosti naložb z zagotavljanjem učinkovitega delovanja elektroenergetskega sistema

Glede na pričakovano vse večjo vlogo, ki jo bodo imele dvosmerne pogodbe na razliko pri podpiranju naložb, je pravilna zasnova teh programov podpore ključna za zagotavljanje učinkovitega delovanja elektroenergetskega sistema. Povečanje tržne odzivnosti proizvodnih naprav, za katere veljajo dvosmerne pogodbe na razliko, v primerjavi s predhodno odobrenimi programi bi lahko (i) bolje odražalo koristi proizvodnih zmogljivosti za skupne stroške sistema, (ii) povečalo učinkovitost sistema in (iii) nazadnje znižalo stroške energetskega sistema. Na primer, negativne cene so se v zadnjih letih močno povečale (z 0 na 465 ur na nizozemskem trgu za dan vnaprej od leta 2018 do leta 2024 (27)), zaradi česar sta se povečali nestanovitnost in negotovost cen, s tem pa se je povečalo povpraševanje po državni podpori za proizvodne naprave in izravnalne mehanizme. Zato je pomembno, da programi podpore zagotavljajo prave spodbude za prilagoditev proizvodnje ravnem tržnih cen ter da se sprejmejo optimalne odločitve glede izbire lokacije in tehnologije, da bi se čim bolj povečali tržni prihodki in preprečili taki dogodki (28). Glede na povečan obseg trgovanja na trgu znotraj dneva (za +53 % leta 2024 v primerjavi z letom 2023) (29) in povečanje stroškov izravnave (30) je zagotavljanje ustreznih spodbud za proizvodne naprave, da se odzovejo na trge znotraj dneva in izravnalne trge, ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti sistema in zmanjšanje družbenih stroškov. V programih podpore, odobrenih v zadnjih letih, se je vse bolj upoštevala odzivnost na cenovne signale za dan vnaprej. Vendar je bila odzivnost na trge znotraj dneva in izravnalne trge zelo nizka, kar je povzročilo resna izkrivljanja. Eden od znakov tega je bilo povečanje števila ur, ko so cene na trgih znotraj dneva negativne: v letu 2024 so bile v Nemčiji v 13 % ur na trgih znotraj dneva zabeležene negativne cene, medtem ko so bile cene za dan vnaprej pozitivne (31).

c. Zmanjšanje omejevanja energije iz obnovljivih virov z ustreznimi spodbudami za naložbe

Druga prednost dobro zasnovane pogodbe na razliko je, da zmanjšuje omejevanje proizvodnje zaradi omejitev v omrežju. V današnjem sistemu lahko operater sistema omeji proizvodno napravo in za to prejme nadomestilo prek mehanizma za prerazporejanje. Razlogi za takšno omejevanje so na splošno povezani s prezasedenostjo omrežja.

Ta sistem prerazporejanja ne spodbuja vlagateljev v proizvodnjo, da bi nameščali naprave na območjih z majhno prezasedenostjo, ki je blizu odjemu električne energije, in kjer je omrežje pripravljeno sprejeti te nove proizvodne zmogljivosti. Prav tako jih ne spodbuja k sprejemanju tehnoloških odločitev, ki bi lahko zagotovile boljše vključevanje novih sredstev v elektroenergetski sistem, na primer z omejevanjem prispevka upravičencev k prezasedenosti. Zato je treba izboljšati lokacijske spodbude za nove naložbe, da bi se čim bolj povečale koristi obnovljivih virov za energetski sistem. S tem se lahko dopolnijo podobne lokacijske spodbude v omrežninah.

Skupno raziskovalno središče Komisije ocenjuje, da se stroški prerazporejanja v EU do leta 2040 lahko povečajo do 100 milijard EUR na leto (32). Če se prožnost elektroenergetskega sistema ne bo povečala in če ne bo večjega povpraševanja po električni energiji, več lokacijskih spodbud ter izgradnje novih omrežnih zmogljivosti, bo proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov vse pogosteje omejena, kar bo dodatno zaostrilo izzive zaradi prezasedenosti.

d. Zmanjšanje stroškov energije s privabljanjem dodatnih poceni in čistih virov proizvodnje na trg ter izpodrivanjem proizvodnje iz fosilnih goriv z visokimi stroški

Dvosmerne pogodbe na razliko bodo verjetno pritegnile dodatne naložbe v naprave za proizvodnjo čiste energije z nizkimi operativnimi odhodki. Te dodatne naložbe bodo omogočile znižanje veleprodajnih cen električne energije z izpodrivanjem dražjih proizvodnih sredstev, večinoma na fosilna goriva, iz vrstnega reda gospodarnosti. Poleg tega dvosmerne pogodbe na razliko delujejo kot instrument za prekinitev povezave med računi za električno energijo in nestanovitnimi stroški fosilnih goriv, tudi kadar veleprodajno ceno električne energije določajo proizvodne naprave z visokimi stroški. Z določitvijo najvišjega nadomestila za podprte naprave dvosmerne pogodbe na razliko državam članicam omogočajo, da si v času visokih tržnih cen povrnejo prihodke. Prihodki nad tem najvišjim plačilom se lahko prerazporedijo odjemalcem, s čimer se jih učinkovito zavaruje pred visokimi cenami energije.

Glede na podatke in elemente, opisane v tem oddelku, se zdi ključno zagotoviti boljše spodbude, da bi se naprave umestile na območjih z nizko stopnjo prezasedenosti, s tem pa tudi na območjih z nizkim tveganjem omejevanja proizvodnje, S tem se bodo zmanjšali skupni stroški elektroenergetskega sistema ter ustvarile koristi za odjemalce in proizvajalce v EU.

IV. Pravni okvir

V skladu s pravnim redom EU na področju energetike (33) je treba pri zasnovi dvosmernih pogodb na razliko upoštevati posebna merila. V zvezi s tem je ustrezni pravni okvir določen v členu 4 direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (Direktiva (EU) 2018/2001 (34) ter v členih 19d in 19a uredbe o električni energiji (Uredba (EU) 2019/943) (35).

Člen 19d(1) uredbe o električni energiji zahteva, da se neposredni programi zaščite cen za naložbe v nove objekte za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov (36) ali jedrske energije od 17. julija 2027 (oziroma od 17. julija 2029 za naprave za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na morju, povezane prek hibridnih povezovalnih daljnovodov) zagotovijo v obliki dvosmernih pogodb na razliko. Nadalje določa, da mora biti sodelovanje udeležencev na trgu v takih programih prostovoljno.

Člen 4 direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in člen 19d uredbe o električni energiji ne določata uporabe ene določene vrste dvosmernih pogodb na razliko. Vendar zahtevata skladnost s posebnimi načeli zasnove.

Člen 4 direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov določa nekatera načela zasnove programov podpore za električno energijo iz obnovljivih virov. Zlasti zahteva, da taki programi zagotavljajo spodbude za integracijo električne energije iz obnovljivih virov na trgu električne energije na tržen in tržno odziven način, ob izogibanju nepotrebnih izkrivljanj trgov električne energije ter ob upoštevanju morebitnih stroškov integracije v sistem in stabilnosti omrežja. Poleg tega člen 4 direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov zahteva, da so ti programi podpore zasnovani za največjo možno vključitev električne energije iz obnovljivih virov na trg električne energije in zagotovitev, da se proizvajalci energije iz obnovljivih virov odzivajo na cenovne signale trga in čim bolj povečajo svoje tržne prihodke. To podporo je treba dodeliti na odprt, pregleden, konkurenčen, nediskriminatoren in stroškovno učinkovit način. Člen 19d uredbe o električni energiji podrobneje določa elemente zasnove dvosmernih pogodb na razliko in ta okvir razširja tudi na proizvodnjo jedrske energije. Namen teh novih določb je izboljšati ohranjanje odzivnosti programov podpore v obliki dvosmernih pogodb na razliko na tržne razmere.

Člen 19d(2), točki (a) in (b), uredbe o električni energiji pojasnjuje, da morajo dvosmerne pogodbe na razliko zagotoviti, da podprte naprave delujejo na tržno odziven način, medtem ko člen 19d(2), točka (e), in člen 19d(5) uredbe o električni energiji določata, pod kakšnimi pogoji bi država morala uporabiti prihodke, ki izvirajo iz mehanizma za vračilo sredstev. Poleg tega člen 19a(5) in (6) uredbe o električni energiji dodatno pojasnjuje morebitno medsebojno delovanje med dvosmernimi pogodbami na razliko in pogodbami o nakupu električne energije. Člen 19d uredbe o električni energiji vsebuje tudi določbe o preprečevanju neupravičenega izkrivljanja konkurence in trgovine na notranjem trgu (člen 19d(2), točka (d)), ravni zaščite plačil (člen 19d(2), točka (c)), kazenskih klavzulah v primeru predčasne prekinitve pogodbe (člen 19d(2), točka (f)) ter pravici držav članic, da manjše obrate izvzamejo iz določb člena 19d(1) uredbe o električni energiji (člen 19d(6)).

Člen 26 Uredbe (EU)2024/1735 (37) zahteva, da se določena necenovna merila uporabijo v 30 % letnega deleža količine obnovljive energije za prodajo na dražbi na državo članico (ali vsaj 6 GW na leto na državo članico). Ta necenovna merila vključujejo (i) predizbirna merila, povezana z odgovornim poslovnim ravnanjem, kibernetsko varnostjo in varnostjo podatkov ter zmožnostjo izvedbe in (ii) predizbirna merila ali merila za dodelitev glede prispevka dražb k odpornosti in trajnostnosti. Podrobneje so določena v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2025/1176 (38). Kadar se država članica odloči, da bo dvosmerna pogodba na razliko vključena v 30 % zajetih količin obnovljive energije za prodajo na dražbi, je treba vključiti zgornja necenovna merila.

Odobritev teh programov bi morala potekati v skladu s pravili o državni pomoči. V primeru naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov se te večinoma obravnavajo na podlagi smernic o državni pomoči za podnebje, varstvo okolja in energijo ter nedavno odobrenega okvira za državno pomoč v okviru dogovora o čisti industriji. V primeru jedrskih objektov se analiza opravi neposredno na podlagi členov 107 in 108 PDEU.

V praksi sta zlasti izvajanje zahtev glede tržne odzivnosti in kombinacija dvosmernih pogodb na razliko s pogodbami o nakupu električne energije sprožila praktična vprašanja. V skladu s tem ta dokument zagotavlja smernice za zasnovo dvosmernih pogodb na razliko, ki izpolnjujejo zahteve, in o njihovi morebitni kombinaciji s pogodbami o nakupu električne energije. To zagotavlja večjo jasnost glede zahtev, ki bi jih morale izpolnjevati dvosmerne pogodbe na razliko, da bi bile skladne s pravom EU.

V. Pametna zasnova dvosmernih pogodb na razliko

Glede na dolgo trajanje dvosmernih pogodb na razliko in v okviru obsežnih naložb, potrebnih za doseganje podnebnih ciljev za leta 2030, 2040 in 2050, mora biti zasnova dvosmernih pogodb na razliko taka, da se sprostijo potrebne naložbe ter zagotovi, da dodeljena podpora ne izkrivlja delovanja trgov električne energije in da so naprave učinkovito vključene v elektroenergetski sistem.

Najprej je treba omogočiti, da lahko naprave za proizvodnjo energije, ki so podprte z dvosmernimi pogodbami na razliko, učinkovito obratujejo in sodelujejo na trgih električne energije. Spodbude za zagotavljanje tržne odzivnosti podprtih naprav so se izkazale za ključen element zasnove dvosmernih pogodb na razliko. Zato je ključno zagotoviti, da bo v skladu s pravnim okvirom ta element zasnove v vseh prihodnjih programih dvosmernih pogodb na razliko v središču.

Drugič, še en vidik, ki ni ključnega pomena le za programe podpore za obnovljive vire energije, temveč tudi za politiko na področju jedrske energije v naslednjem desetletju, je nadaljnje spodbujanje uvajanja teh programov z najnižjimi možnimi stroški za družbo. Za to je treba omejiti možnosti za kanibalizacijo prihodkov (39) ali zmanjšati skupne stroške sistema (npr. odhodkov za omrežje, stroškov zagotavljanja prožnosti, stroškov zanesljivosti oskrbe ali stroškov prerazporejanja). To je mogoče doseči s podpiranjem vrst naprav, vključno s hibridnimi napravami, ki združujejo več tehnologij (npr. tehnologije za obnovljive vire energije in tehnologije za shranjevanje) z visoko sistemsko vrednostjo, ter s prednostnim razvojem na lokacijah, ki čim bolj povečujejo njihov prispevek k elektroenergetskemu sistemu.

Ključnega pomena za dosego obeh ciljev je zasnovati dvosmerne pogodbe na razliko na način, ki zagotavlja tržno odzivnost podprtih sredstev. To poleg upoštevanja pravnega okvira pomeni tudi, da je treba najti ravnovesje med zmanjšanjem splošnega tveganja upravičenca na vzdržno raven in prenosom nekaterih ustreznih naložbenih tveganj na državo. Obvladovanje nekaterih tveganj bi bilo morda bolje prepustiti upravičencem dvosmernih pogodb na razliko (npr. odločitve o tem, kdaj izvajati vzdrževanje naprave). Za dosego tega cilja so lahko najprimernejše značilnosti zasnove odvisne od številnih dejavnikov, kot so: (i) podprte proizvodne tehnologije; (ii) likvidnost zadevnega veleprodajnega trga električne energije; (iii) stopnja prezasedenosti omrežja v trgovalnih območjih držav članic; ter (iv) vzorci proizvodnje in odjema v trgovalnih območjih. Za zmanjšanje prihodkovnega tveganja upravičenca bi lahko države članice svoje dvosmerne pogodbe na razliko zasnovale tako, da bi omejile cenovno tveganje (40) in/ali tveganje glede količine (41). Omejitev cenovnih tveganj in tveganj glede količine je dejansko bistvena za omejitev stroškov financiranja (in s tem stroškov kapitala), ki jih imajo upravičenci. Uravnotežen pristop k tem kompromisom je zato bistvenega pomena za omejitev neposrednih in posrednih stroškov, povezanih z dvosmernimi pogodbami na razliko, ter s tem za čim večje koristi za odjemalce električne energije in davkoplačevalce.

V skladu s členom 19d(2), točki (a) in (b), uredbe o električni energiji bi morale dvosmerne pogodbe na razliko ohraniti spodbude za primerljive nepodprte proizvajalce ali, kjer je ustrezno, tretje osebe, da skupaj prispevajo k spodaj opisanim ciljem.

1. Proizvajanje električne energije za podporo potrebam sistema

Tržno ravnanje kot odziv na cenovne signale vodi k učinkoviti rabi virov in upošteva potrebe sistema. Na primer, v obdobjih velikih količin razpoložljive električne energije, kar signalizirajo ničelne ali negativne tržne cene, bodo dodatne proizvedene količine dodatno obremenile sistem, kar bo povzročilo višje stroške sistema. Za absorpcijo teh dodatnih količin mora elektroenergetski sistem postati prožnejši, zlasti z razvojem shranjevanja in prilagajanja odjema, kar bo povečalo stabilnost cen. Podobno kot naprave, ki obratujejo v skladu s tržnimi pogoji, bi morala tudi proizvodna sredstva, podprta v okviru dvosmerne pogodbe na razliko, ohraniti spodbude za odzivanje na cenovne signale, s čimer bi se zagotovilo, da proizvedena električna energija prinaša vrednost elektroenergetskemu sistemu. Podobno bi bilo treba v času pomanjkanja upravičence spodbujati, da čim bolj povečajo svojo proizvodnjo, in sicer tako, da se jim zagotovijo možnosti ustvarjanja dodatnega dobička.

2. Sprejemanje optimalnih naložbenih odločitev za spodbujanje učinkovite integracije sistema

Morebitni upravičenci do dvosmernih pogodb na razliko bodo morali sprejemati naložbene odločitve za uvajanje novih naprav. Odločitve se lahko na primer nanašajo na lokacijo naprave, število sredstev v napravi ali njihovo nazivno moč (npr. z odločitvami o povečanju nameščene zmogljivosti), njihovo usmerjenost, morebitno dodajanje naložb v prožnost in druge tehnološke izbire. Vpliv takih odločitev na elektroenergetski sistem je lahko precejšen in ima glede na trajanje dvosmernih pogodb na razliko ter pričakovano življenjsko dobo podprtih naprav dolgoročne učinke. Upravičence do dvosmernih pogodb na razliko bi bilo zato treba spodbujati k sprejemanju odločitev v skladu z najboljšimi napovedmi potreb sistema. Fotovoltaični paneli bi na primer morali biti usmerjeni tako, da čim bolj povečajo svojo vrednost za sistem.

Hkrati je treba učinkovito razvijati rešitve za prožnost, da bo elektroenergetski sistem lahko absorbiral proizvedeno električno energijo. Podobno bi se to lahko odražalo z zagotavljanjem spodbud za upravičenca, da med drugim načrtuje in vlaga v opremo, ki zagotavlja ekonomsko učinkovito raven prožnosti za elektroenergetski sistem, na primer z zagotavljanjem, da so jedrske elektrarne sposobne prilagajati svojo izhodno moč (42). Upravičence bi se lahko spodbudilo k sprejemanju odločitev o povečanju nameščene zmogljivosti, sklepanju pogodb o priključitvi na omrežje za moč, ki je manjša od nameščene zmogljivosti, ali h koncentraciji vetrnih turbin na določeni lokaciji, čeprav se zaradi učinka sence izkoristek zmanjša.

3. Ponujanje pomožnih storitev in storitev upravljanja prezasedenosti (43)

Uredba o električni energiji daje prednost tržnemu zagotavljanju storitev, kot je določeno v členu 3. V skladu s tem bi morale dvosmerne pogodbe na razliko ohraniti finančne spodbude upravičenca za uporabo naprave za zagotavljanje pomožnih storitev in storitev upravljanja prezasedenosti v skladu s tehničnimi zmogljivostmi proizvodne naprave.

4. Izvajanje vzdrževanja ob ustreznem času glede na potrebe elektroenergetskega sistema

Vzdrževanje bi bilo treba načrtovati v skladu s potrebami sistema. To med drugim pomeni, da se ohranijo spodbude upravičenca za načrtovanje vzdrževanja na podlagi stroškov vzdrževanja in izpada tržnih prihodkov. To je potrebno za zagotovitev, da je proizvodnja z nizkimi stroški na voljo, kadar je to najbolj potrebno za znižanje veleprodajnih cen električne energije, na primer v času pomanjkanja.

5. Ponujanje svoje proizvodnje po svojih mejnih stroških in ob upoštevanju svojih tehničnih omejitev

Ker se v konkurenčnih okoliščinah pričakuje, da bodo upravičenci ponudili svojo proizvodnjo po mejnih stroških, jih dvosmerna pogodba na razliko ne bi smela spodbujati, da svojo proizvodnjo ponudijo pod mejnimi stroški. Upravičenci zlasti ne bi smeli prejeti nobene pomoči za proizvodnjo električne energije v obdobjih, ko je tržna vrednost te proizvodnje negativna (44).

Za namene tega dokumenta se predpostavlja, da so mejni stroški proizvodnje električne energije iz sončne in vetrne energije enaki nič (45). Zato je ključno, da te tehnologije ne prejmejo podpore, kadar je tržna vrednost proizvedene električne energije negativna. Nasprotno pa imajo lahko nekatere tehnologije, kot so jedrske elektrarne, mejne stroške proizvodnje. Za ta sredstva zgolj zadržanje podpore za proizvodnjo električne energije v obdobjih negativnih tržnih cen ne zadostuje za zagotavljanje, da svojo proizvodnjo ponujajo po mejnih stroških. Zato se podpora za taka sredstva z zmogljivostmi prerazporejanja navzgor in navzdol ne bi smela zagotavljati za proizvodnjo v urah, ko je tržna vrednost proizvedene električne energije nižja od mejnih stroškov proizvodnje. To vključuje neposredne proizvodne stroške in stroške tehničnih omejitev, kot so stroški spreminjanja moči ali oportunitetni stroški sodelovanja v drugih tržnih segmentih ali obdobjih.

6. Zagotavljanje, da upravičenci učinkovito sodelujejo v različnih segmentih trga električne energije in sledijo strategiji za ustvarjanje čim večjega dobička

Udeleženci na trgu si prizadevajo čim bolj povečati svoj dobiček v različnih obdobjih trgovanja, tj. za dan vnaprej in znotraj dneva, ter znotraj časovnih okvirov izravnave. Ker lahko značilnosti zasnove dvosmernih pogodb na razliko (kot je opredelitev referenčne cene) udeležence na trgu spodbudijo k trgovanju le v določenih segmentih trga, bi morale biti dvosmerne pogodbe na razliko zasnovane tako, da ohranjajo ustrezne ekonomske spodbude za obratovanje naprave za proizvodnjo električne energije in njeno učinkovito sodelovanje v vseh obdobjih trgovanja z električno energijo.

7. Zagotavljanje minimalnega vpliva na likvidnost terminskih trgov električne energije (46)

Glede na uporabljeno tehnologijo imajo lahko terminski trgi pomembno vlogo za udeležence na trgu pri zavarovanju pred nestanovitnostjo cen. Ker imajo tudi dvosmerne pogodbe na razliko funkcijo zavarovanja pred tveganji, se lahko z njihovo uporabo zmanjša likvidnost na terminskih trgih. Taka likvidnost je ključnega pomena za to, da se lahko udeleženci na trgu zavarujejo pred izpostavljenostjo cenovnim tveganjem (47). Zato bi morale dvosmerne pogodbe na razliko, kjer je to ustrezno, zagotavljati, da podprte naprave še naprej prejemajo spodbude za učinkovito sodelovanje na terminskem trgu električne energije.

8. Podpiranje pravične in neizkrivljajoče razdelitve prihodkov iz dvosmerne pogodbe na razliko

V skladu s členom 19d(5) uredbe o električni energiji imajo države članice možnost, da povrnjene prihodke razdelijo končnim odjemalcem, kadar so cene električne energije višje od izvršilne cene iz dvosmerne pogodbe na razliko, pod pogojem, da:

i.	„[se] prepreči izkrivljanje konkurence in trgovine na notranjem trgu, ki je posledica razdelitve prihodkov podjetjem“, ter

ii.	„[je] [r]azdelitev prihodkov končnim odjemalcem [...] zasnovana tako, da ohranja spodbude za zmanjšanje njihove porabe ali njeno preusmerjanje v obdobja, ko so cene električne energije nizke, in da ne ogroža konkurence med dobavitelji električne energije“.

Druga možnost je, da se prihodki iz dvosmerne pogodbe na razliko uporabijo tudi za financiranje stroškov neposrednih programov zaščite cen ali naložb za zmanjšanje stroškov električne energije za končne odjemalce, kot so programi za obnovljive vire energije ali programi podpore v zvezi z nefosilnimi viri, ob upoštevanju pravil o državni pomoči.

Nazadnje, z dodelitvijo dvosmernih pogodb na razliko s konkurenčnim postopkom zbiranja ponudb, ki je odprt, pregleden in nediskriminatoren, se znižajo stroški razvoja proizvodnih zmogljivosti in zagotovi, da izvršilne cene iz dvosmernih pogodb na razliko odražajo dolgoročno vrednost proizvedene električne energije za elektroenergetski sistem. Dodelitev dvosmernih pogodb na razliko s konkurenčnimi postopki zbiranja ponudb je v skladu s pravili o državni pomoči in sektorsko zakonodajo ponavadi obvezna.

VI. Posamezni elementi zasnove

Komisija priznava, da obstaja veliko možnih izbir zasnove. Države članice imajo v veljavnem pravnem okviru še naprej svobodo pri zasnovi dvosmernih pogodb na razliko. Vendar glede na potencialne koristi, ki bi jih lahko prinesle dobro zasnovane dvosmerne pogodbe na razliko (kot je opisano v oddelku III), in izzive, povezane z njimi (opisane v oddelku IV), Komisija meni, da je pomembno zagotoviti smernice o tem, kako opredeliti elemente zasnove dvosmernih pogodb na razliko, ki so skladni s pravili EU. Čeprav dvosmerne pogodbe na razliko same po sebi zagotavljajo visoko stopnjo gotovosti za vlagatelje in s tem nižje stroške naložb v primerjavi s programi, ki temeljijo na trgovanju, bodo druge koristi, izpostavljene v oddelku III, zahtevale premišljeno zasnovo dvosmernih pogodb na razliko. Zlasti bodo načela zasnove iz pododdelkov (a) do (c) ključna za zagotavljanje učinkovitega delovanja elektroenergetskega sistema, medtem ko bo načelo zasnove iz pododdelka (d) prispevalo k zmanjšanju omejevanja energije iz obnovljivih virov. S pravilnim izvajanjem teh načel zasnove se bodo zmanjšali skupni stroški za odjemalce pri prehodu na sistem čiste električne energije. Za obravnavo izzivov, opisanih v oddelku V, so v tem oddelku predstavljeni štirje glavni elementi zasnove. Komisija bo v okviru postopka odobritve državne pomoči za programe podpore v obliki dvosmernih pogodb na razliko ocenila vsakega od vidikov, predstavljenih v naslednjih pododdelkih. Zato bo zasnova dvosmerne pogodbe na razliko na način, ki temelji na priporočilih iz posameznih pododdelkov, olajšala in pospešila ocenjevanje teh programov podpore.

a. Preprečevanje izkrivljanja ponudbenega ravnanja na trgih za dan vnaprej, znotraj dneva, izravnalnih trgih in trgih pomožnih storitev

Dvosmerne pogodbe na razliko morajo biti zasnovane tako, da ne izkrivljajo ponudbenega ravnanja upravičencev. Razlog za to je, da cene na trgu električne energije dajejo pomembne signale o stanju elektroenergetskega sistema. Vsebujejo lokacijske informacije (običajno po trgovalnih območjih) in časovni element (po tržni časovni enoti, ki je lahko dolga le 15 minut za promptne trge ali letna za terminske proizvode). Negativne cene odražajo stanje prekomerne proizvodnje glede na obstoječe potrebe v trgovalnem območju v določenem trenutku. Pri negativnih cenah se proizvajalci spodbujajo k zmanjšanju ali ustavitvi proizvodnje, s čimer se v posebnih razmerah podpira sistem, saj so negativne cene signal presežne proizvodnje, ki je sistem ne more absorbirati. Zato je ključno, da dvosmerne pogodbe na razliko ne odpravijo teh spodbud s spreminjanjem ponudbenega ravnanja upravičencev do dvosmernih pogodb na razliko in tako ne izkrivljajo delovanja elektroenergetskega sistema ter ne povečujejo stroškov, ki jih imajo odjemalci.

Države članice se ne bi smele le izogibati zagotavljanju spodbud upravičencem za proizvodnjo električne energije, kadar so cene negativne, temveč bi morale upravičencem zagotoviti tudi spodbude za oddajo ponudb po njihovih mejnih stroških proizvodnje (48). V skladu s tem dvosmerna pogodba na razliko v obdobjih, ko so tržne cene nižje od mejnih stroškov proizvodnje ali negativne, ne bi smela upravičencu zagotoviti plačila za njegovo proizvodnjo električne energije. Vendar se lahko še vedno zagotovi plačilo, ki je neodvisno od dejanske proizvodnje, saj se to plačilo dodeli ne glede na to, ali so elektrarne upravičenca proizvedle električno energijo. Takšno plačilo bi moralo zagotoviti, da izpostavljenost tržnim prihodkom ali stroškom v primeru negativnih cen še naprej predstavlja ustrezno spodbudo za oddajo ponudb. Pomembno je, da za preprečitev izkrivljanja ponudb to plačilo ne sme biti odvisno od odločitve upravičenca, ali bo proizvajal električno energijo ali ne. To plačilo se lahko izplača za posebne tržne časovne enote, ki so problematične (npr. z negativnimi cenami), ali pa se prilagodi tako, da se povečajo prihodki, prejeti za neproblematične tržne časovne enote (npr. tiste, za katere so cene pozitivne in višje od mejnih stroškov proizvodnje z zadevnimi napravami).

Potrebne so tudi spodbude za čim večjo proizvodnjo v času visokih cen, zlasti v primeru proizvodnih sredstev, ki jih je mogoče dispečirati (49), vključno z jedrskimi elektrarnami ali hibridnimi napravami za proizvodnjo in shranjevanje energije iz obnovljivih virov. Razlog za to je, da lahko te elektrarne in hibridne naprave proizvajajo „na zahtevo“, podpirajo sistem v času pomanjkanja (kar se odraža v visokih cenah) ali izpodrivajo manj učinkovita proizvodna sredstva.

Dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje, teoretično zagotavljajo optimalne spodbude za odzivanje na cene za dan vnaprej, znotraj dneva ali izravnalne cene. Države članice ali ustrezni neodvisni organi, ki oblikujejo program, pa bi morali zagotoviti, da zasnova referenčne količine takih dvosmernih pogodb na razliko ne zagotavlja napačnih spodbud ali ne omogoča možnosti špekulacij (50). Za dvosmerne pogodbe na razliko, vezane na proizvodnjo, ali fuzijske dvosmerne pogodbe na razliko bi se lahko za izračun cen znotraj dneva (ob upoštevanju dražb znotraj dneva in sprotnega trgovanja do časa zaprtja trgovanja) ter izravnalne cene uporabili indeksi, da bi se določilo, kdaj cene padejo pod vrednost nič ali mejne stroške. Zato podpora ne bi smela biti izplačana na podlagi proizvedene električne energije.

Ponazoritveni okvir 1

Pri fuzijskih dvosmernih pogodbah na razliko plačila v večini obdobij temeljijo na dejanski proizvodnji naprave. Plačila pa niso povezana z učinkovito proizvodnjo in so lahko v nekaterih obdobjih neodvisna od proizvodnje, na primer za zmanjšanje tveganja glede količine, ki ga nosijo upravičenci.

Za ustrezno spodbujanje upravičencev, ki jih podpira dvosmerna pogodba na razliko, k sodelovanju na izravnalnih trgih in odzivanju na cenovne signale znotraj dneva, naslednje značilnosti zasnove zagotavljajo, da fuzijske dvosmerne pogodbe na razliko ohranjajo ustrezne spodbude za omejevanje izkrivljanja trga.

Taka dvosmerna pogodba na razliko bi se lahko štela za neodvisno od proizvodnje pod naslednjimi pogoji:

—

naprava upravičenca mora zmanjšati ali ustaviti proizvodnjo na zahtevo operaterja prenosnega sistema. Kot zaščitni ukrep v teh okoliščinah bi lahko razmislili o tem, da bi bila ponudba za storitve izravnave navzdol za upravičence pravno zavezujoča (51). Ta pogoj bi preprečil, da bi pomoč, zagotovljena upravičencem, izkrivljala izravnalne trge;

—	naprava upravičenca mora zmanjšati ali ustaviti proizvodnjo na zahtevo operaterja distribucijskega sistema ali operaterja prenosnega sistema za namene upravljanja prezasedenosti (52). S tem se prepreči, da bi pomoč, zagotovljena upravičencem, izkrivljala delovanje sistema;

—	cene za dan vnaprej so negativne;

—

kadar so tržne cene znotraj dneva negativne (53); Glede na to, da je trg znotraj dneva sestavljen iz različnih segmentov (več dražb znotraj dneva in stalen trg znotraj dneva), lahko določitev cene znotraj dneva za določeno tržno časovno enoto pomeni, da se je treba zanašati na indeks cen. Da bi zagotovili, da je indeks cen znotraj dneva reprezentativen za tržne signale, bi se lahko cena določila na podlagi rezultata dražb znotraj dneva, kadar je razmerje med trgovanjem in odjemom na dražbi dovolj visoko (tj. kaže na zadostno likvidnost) (54), da se omeji morebitno tveganje manipulacije s strani upravičencev. Poleg tega bi bilo treba upoštevati tudi ure, ko so cene na stalnem trgu znotraj dneva negativne, če je ta segment dovolj likviden. V ta namen bi se lahko izračunal indeks, ki temelji na tehtani povprečni ceni zadnjih ur trgovanja, v katerih je skoncentrirana večina trgovanih količin.

V vsakem primeru bi moral biti proizvajalec vedno finančno odgovoren za neravnovesja, ki jih povzroča, kot je določeno v členu 5 uredbe o električni energiji. Zato nobeno izplačilo iz dvosmerne pogodbe na razliko ne bi smelo temeljiti na cenah odstopanja. Vendar se lahko določijo posebni ukrepi za zagotovitev, da imajo upravičenci pri zagotavljanju pomožnih storitev in storitev upravljanja prezasedenosti možnost prejemanja plačila prek dvosmerne pogodbe na razliko, pod pogojem, da takšne zasnove ne izkrivljajo strategije, ki so jo upravičenci sprejeli pri oddaji ponudb za te pomožne storitve.

Okvirček s povzetkom 1

Države članice bi morale zagotoviti, da podprte proizvodne naprave ohranijo vse spodbude za predložitev ponudb na trgih za dan vnaprej, znotraj dneva, izravnalnih trgih in trgih pomožnih storitev. V zvezi s tem je na voljo več možnosti, ki jih je mogoče kombinirati za doseganje optimalnih rezultatov. Vse možnosti zahtevajo skrbno preučitev, da se pripravi zasnova, ki preprečuje izkrivljanje ponudb (55) . Do danes so glavne možnosti zasnove (i) dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje, pri čemer je posebna pozornost namenjena načinu določitve referenčne količine; (ii) programi, odvisni od proizvodnje, s posebnimi mehanizmi za odpravo izkrivljanja ponudb, na primer z določitvijo obdobij, v katerih se plačila za proizvodnjo električne energije ne bi smela izvajati, in (iii) fuzijski programi, ki temeljijo na dvosmernih pogodbah na razliko, odvisnih od proizvodnje, s plačili, ki včasih niso povezana z učinkovito proizvodnjo, da se prepreči izkrivljanje sistema.

b. Spodbujanje učinkovitih odločitev o vzdrževanju

Proizvodne naprave je treba redno vzdrževati. Čeprav je pogostost potrebe po takem vzdrževanju odvisna od vrste naprave in drugih dejavnikov, bi bilo treba vzdrževanje izvajati v času, ko sistem manj potrebuje proizvodnjo teh naprav (npr. v času majhnega povpraševanja ali prekomerne proizvodnje). V nasprotnem primeru bi lahko upravičenci vzdrževanje izvajali neučinkovito, saj bi proizvodne zmogljivosti zaustavljali v času velikih potreb sistema, zaradi česar bi se lahko povečale ne le cene, temveč tudi tveganja za zanesljivost oskrbe. Da bi bilo vzdrževanje učinkovito, ga je treba izvajati, kadar je razmerje med stroški in koristmi najugodnejše, torej kadar so stroški izvajanja takega vzdrževanja (npr. v zvezi z inženirji, načini prevoza itd.) najnižji glede na pričakovane prihodke od zajema (izračunane kot proizvedene količine, pomnožene s tržnimi cenami (cene zajema)).

Za spodbujanje učinkovitih odločitev o vzdrževanju se lahko države članice odločijo za dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje. Te pogodbe lahko zagotovijo optimalne spodbude, če se plačila iz pogodb še naprej izvajajo v obdobjih vzdrževanja. Pri izbiri dvosmernih pogodb na razliko, vezanih na proizvodnjo, ali fuzijskih dvosmernih pogodb na razliko se lahko spodbude za učinkovito vzdrževanje zagotovijo z izračunom referenčne cene, določene za dovolj dolgo obdobje. Dolžina tega obdobja bo odvisna od tehnologije in njenih vzdrževalnih ciklov. Upravičenca bi bilo treba spodbujati k izvajanju vzdrževanja svoje naprave v obdobju, v katerem so njegovi stroški čim manjši. Stroški takega vzdrževanja bodo najprej nastali zaradi izvajanja samega vzdrževanja, zato so lahko zelo odvisni od vremenskih razmer. Poleg tega bi moral upravičenec upoštevati tudi izgubljene tržne prihodke, ki bi se lahko nakopičili v obdobju vzdrževanja.

Ponazoritveni okvir 2

Za dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje, in fuzijske dvosmerne pogodbe na razliko zagotavljanje, da se plačila uporabljajo tudi v obdobjih načrtovanega vzdrževanja, daje ustrezne spodbude za učinkovito izvajanje vzdrževanja. Učinkovito vzdrževanje se izvaja na načine, ki čim bolj zmanjšajo stroške sistema, na primer z izvajanjem vzdrževanja, kadar sistem manj potrebuje dodatno proizvodnjo električne energije.

V ponazorjenem primeru se upravičenec odloči, da bo svoje vzdrževanje načrtoval v obdobju A ali v obdobju B. V obeh obdobjih ostane pomoč, izplačana upravičencem v teh obdobjih, enaka, ne glede na to, ali upravičenec načrtuje izvajanje vzdrževanja v obdobju A ali v obdobju B. Pri odločanju, kdaj bo izvedel vzdrževanje, upravičenec torej ne upošteva izplačila pomoči.

Pri primerjavi pričakovanih koristi (ali izgub) med obema scenarijema (tj. izvajanjem vzdrževanja v obdobju A ali B) bodo upravičenci primerjali razlike med (i) pričakovanimi tržnimi prihodki v enem obdobju in (ii) pričakovanimi stroški vzdrževanja v drugem obdobju. Na zgornji sliki operater izgubi manj pričakovanih dobičkov (tj. pričakovani dobički = pričakovani tržni prihodki plus pričakovani prihodki od pomoči minus pričakovani stroški vzdrževanja) (56) z izvajanjem vzdrževanja v obdobju B. Zato bi bil spodbujen k proizvodnji v obdobju A, saj bi vzdrževanje v tem obdobju povzročilo večjo izgubo pričakovanega dobička v primerjavi z vzdrževanjem v obdobju B. Obdobje A bo najverjetneje sovpadalo z obdobjem visokih cen, v katerem bodo te dodatne količine, ki jih proizvede naprava, prispevale k znižanju veleprodajnih tržnih cen. Ta odločitev se sprejme, čeprav se pričakuje, da bodo stroški vzdrževanja v obdobju B višji.

Na splošno taka značilnost zasnove spodbuja upravičenca, da čim bolj poveča svoje pričakovane koristi, kot da ne bi bil podprt z dvosmerno pogodbo na razliko, in znižuje veleprodajne cene z zagotavljanjem sredstev, ko so ta najbolj potrebna za elektroenergetski sistem (57).

Za dvosmerne pogodbe na razliko, vezane na proizvodnjo, in fuzijske dvosmerne pogodbe na razliko uporaba četrtletnega ali letnega referenčnega obdobja, odvisno od proizvodne tehnologije, zagotavlja zadostne spodbude za stroškovno učinkovito izvajanje vzdrževanja. To referenčno obdobje se lahko pri tehnologijah s krajšimi obdobji vzdrževanja skrajša na en mesec, če referenčno obdobje ostane bistveno daljše od obdobja vzdrževanja. Izračun referenčne cene za daljša obdobja upravičencem omogoča, da svoje ravnanje optimizirajo v daljšem obdobju, na primer z arbitražo v različnih segmentih trga ali načrtovanjem vzdrževanja ob določenem času. Uvedbo daljših referenčnih obdobij pa bi bilo morda treba dopolniti s posebno prilagoditvijo vračila sredstev, kot so dinamična vračila sredstev (58), da bi se zagotovilo, da spodbude za tržno odzivnost ostanejo nespremenjene skozi celotno obdobje izračuna referenčne cene.

Okvirček s povzetkom 2

Države članice bi morale zagotoviti, da podprte proizvodne naprave ohranijo vse spodbude za učinkovito vzdrževanje. To je mogoče doseči z zasnovo dvosmernih pogodb na razliko, neodvisnih od proizvodnje, plačili za naprave v obdobjih vzdrževanja ali z izračunom referenčne cene iz dvosmerne pogodbe na razliko v četrtletnih ali letnih obdobjih za dvosmerne pogodbe na razliko, vezane na proizvodnjo. Za zagotovitev, da spodbude za tržno odzivnost ostanejo nespremenjene skozi celotno obdobje izračuna referenčne cene, bodo morda potrebna dinamična vračila sredstev.

c. Spodbude za učinkovito sodelovanje na terminskem trgu električne energije

Terminski trgi električne energije so ključni za omogočanje udeležencem na trgu, da se zavarujejo pred tveganji in zaščitijo pred nihanji cen. Udeleženci na trgu, bodisi proizvajalci bodisi odjemalci, se naravno zavarujejo pred tveganji, da bi zmanjšali svoja tveganja. Dvosmerne pogodbe na razliko z določitvijo izvršilne cene za daljše obdobje zagotavljajo dolgoročno varovanje pred tveganji za upravičence. Dvosmerne pogodbe na razliko zagotavljajo precej bolj dolgoročno varovanje pred tveganji v primerjavi s proizvodi, s katerimi se največ trguje na terminskih trgi in ki trenutno ponujajo likvidne proizvode za eno leto, na nekaterih trgih pa za do tri leta vnaprej. Vendar dvosmerne pogodbe na razliko ne omogočajo neposrednega varovanja odjemalcev pred tveganji, kar je mogoče z instrumenti, s katerimi se trguje na borzi, kot so terminski tržni proizvodi, in instrumenti, s katerimi se trguje zunaj organiziranega trga, kot so pogodbe o nakupu električne energije (59). Namesto tega dvosmerne pogodbe na razliko zagotavljajo posredno varovanje pred tveganji, saj država članica na podlagi tega instrumenta električno energijo običajno 15–20 let nabavlja po določeni ceni.

Dvosmerne pogodbe na razliko lahko zmanjšajo spodbude za varovanje pred tveganji in s tem za sodelovanje na terminskem trgu električne energije. To velja zlasti, kadar se referenčna cena v dvosmerni pogodbi na razliko izračunava za kratka obdobja (npr. na uro). Vendar lahko te pogodbe ohranjajo spodbude za trgovanje na terminskem trgu, na primer z uporabo dolgoročnejših povprečij kot referenčnih obdobij (npr. letno) (60).

Večina terminskih trgov električne energije se spopada z nizko likvidnostjo, kar vodi v višje stroške varovanja pred tveganji in neenak dostop do trga (61) po vsej EU na škodo odjemalcev električne energije, ki potrebujejo predvidljivost stroškov električne energije. To ima neposredne posledice za odjemalce, ki bi lahko plačevali previsoke cene ali celo ne bi imeli dostopa do pogodb s fiksno ceno električne energije. Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) je opredelila negativne spodbude za varovanje pred tveganji, ki jih ustvarjajo programi podpore, kot ključni problem terminskih trgov EU (62).

Glede na to, da se terminski tržni proizvodi trenutno večinoma izdajajo v obliki proizvodov osnovne obremenitve (nespremenljiv profil za cel mesec, četrtletje ali leto), je sodelovanje na terminskih trgih še posebej pomembno pri razmeroma nespremenljivem profilu proizvodnje, kot so jedrski objekti. V primeru posameznih obratov za nestalno proizvodnjo energije iz obnovljivih virov je to pri obstoječih tržnih proizvodih manj očitno.

Za take obrate bi bilo treba v programe podpore uvesti posebne elemente zasnove, na primer z daljšimi referenčnimi obdobji ali z opredelitvijo referenčne cene ali referenčnega obdobja, da se ohranijo spodbude za učinkovito delovanje in sodelovanje na terminskih trgih. V primeru jedrskih objektov se lahko referenčna cena v dvosmerni pogodbi na razliko določi tako, da upošteva več segmentov trga (npr. terminski trg in trg za dan vnaprej). Vendar določitev referenčne cene ni preprosta. Razlog za to je, da so lahko v vsaki državi članici na voljo različni terminski proizvodi in da je treba upoštevanje terminskih tržnih cen v referenčni ceni iz dvosmernih pogodb na razliko uravnotežiti s potrebo po ohranjanju ustreznih spodbud za odzivanje na kratkoročne cenovne signale in ustreznih tveganj za vlagatelje. Za ohranitev takih spodbud se lahko referenčna cena iz dvosmernih pogodb na razliko izračuna naknadno na podlagi količin, s katerimi se je dejansko trgovalo v različnih segmentih trga, in povprečnih cen na teh trgih v določenem obdobju.

Ponazoritveni okvir 3

Uporaba referenčne cene, ki se izračuna zgolj v enem segmentu trga (npr. za dan vnaprej), bi za elektrarno pomenila dodatno tveganje, če bi prodajala na drugem trgu kot tistem, na katerem se izračunajo razlike v plačilih. To je zlasti pomembno v kontekstu jedrskih proizvodnih naprav.

Da bi se izognili tej težavi, je mogoče referenčno ceno izračunati kot povprečje vsake tržne cene za trge, na katerih bo upravičenec prodajal (npr. terminski, za dan vnaprej, znotraj dneva), tehtano z obsegom dejanske prodaje upravičenca na vsakem od teh trgov, in določene tržne cene (npr. povprečne cene terminskih tržnih proizvodov za leto vnaprej), tehtano s prosto zmogljivostjo. Uporaba tržnih cen (namesto realiziranih cen) za oblikovanje referenčne cene upravičence spodbuja k „premagovanju trga“. Opozoriti je treba, da tehtanje z dejansko prodajo pomeni, da sestava referenčne cene ni določena eksogeno, kar bi lahko umetno pristransko vplivalo na strategijo trgovanja upravičenca, temveč endogeno, na podlagi dejanske strategije trgovanja upravičenca.

Tehtana povprečna referenčna cena, uporabljena v tej ponazoritvi, omogoča, da je elektrarna zavarovana pred tveganji na vsakem trgu (terminskem, za dan vnaprej, znotraj dneva), na katerem je dejavna, in zato omogoča elektrarni, da aktivno prodaja na vsakem od teh trgov. Da bi se omejilo tveganje špekulacij v referenčnih obdobjih z nizko proizvodnjo, je za izračun referenčne cene določen referenčni segment trga (63).

Za spodbujanje učinkovitih odločitev o dispečiranju pa bi bilo treba elektrarno spodbuditi, da se odziva na kratkoročne cenovne spodbude, tudi kadar je bila električna energija prodana na fizičnem dolgoročnem trgu. Da bi to zagotovili, je rešitev v tem, da ima elektrarna možnost odkupa električne energije na trgu, da izpolni svoje prodajne obveznosti in hkrati prilagaja svojo proizvodnjo (64).

Druga možnost je, da država pooblasti enega ali več udeležencev na trgu, ki so neodvisni od operaterja proizvodnih naprav in izbrani s konkurenčnim postopkom, da v imenu države izvajajo varovanje pred tveganji na terminskem trgu. To varovanje pred tveganji bi se lahko izvajalo za količine, ki jih proizvede skupina podprtih naprav. To bi pripomoglo k zmanjšanju tveganja za državo, ki je sicer izpostavljena dolgoročnim plačilnim obveznostim in nihanjem promptnih cen, podprlo likvidnost terminskega trga ter odjemalcem omogočilo dostop do količin podprte električne energije. Prednost tega pristopa je, da lahko udeleženec na trgu, ki ga pooblasti država, svoje trgovinsko ravnanje prilagodi tržnim trendom.

Podobno bi lahko ta udeleženec na trgu, ki ga je pooblastila država, dele nabavljenih količin ponudil v obliki pogodb o nakupu električne energije, ki zagotavljajo dolgoročnejše varovanje pred tveganji (65). To bi državi prav tako omogočilo, da pred tveganji zavaruje svojo izpostavljenost kratkoročnim cenam, ki jih je pridobila s podpisom dvosmernih pogodb na razliko. Prednost tega pristopa je, da bo privedel do bolj standardiziranih proizvodov pogodb o nakupu električne energije, ki bodo morda na voljo trgovcem na drobno in večjemu številu odjemalcev, vključno z odjemalci v drugih državah članicah. Če je država članica sklenila več dvosmernih pogodb na razliko, bi jih lahko združili v pogodbah o nakupu električne energije ali terminskih tržnih ponudbah, ki bi jih ponudili na trgu. Na ta način bi se lahko profili različnih obratov za nestalno proizvodnjo združili, da bi predstavljali enotnejši profil varovanja pred tveganji, ki bi bolje odražal potrebe odjemalcev. Vse to trgovanje bi moralo potekati na tržni osnovi, da bi se preprečila izkrivljanja.

Okvirček s povzetkom 3

Države članice bi morale zagotoviti, da podprte proizvodne naprave ohranijo podobne spodbude kot nepodprte proizvodne naprave z namenom učinkovitega sodelovanja na trgih električne energije, vključno s terminskimi trgi. Zagotavljanje, da dvosmerne pogodbe na razliko ne preusmerjajo sistematično količin s terminskih trgov, je zlasti pomembno za jedrske objekte in druge proizvodne tehnologije z bolj nespremenljivim profilom proizvodnje.

d. Doseganje čim večje vrednosti naložb za elektroenergetski sistem in odjemalce v EU

Pri naložbah v nove proizvodne naprave morajo vlagatelji sprejeti določeno število naložbenih odločitev. Medtem ko so nekatere od teh odločitev na splošno določene z razpisnimi pogoji dvosmerne pogodbe na razliko (npr. glede vrste proizvodne naprave), številne odločitve ostajajo v rokah vlagatelja. Primeri takih odločitev, pri katerih lahko pravilna odločitev prispeva k čim večjemu socialnemu prispevku naložbe, se lahko nanašajo na (i) lokacijo naprave (v primeru sončne energije ali kopenske vetrne energije); (ii) usmerjenost naprave (v primeru sončne energije); (iii) tehnološke izbire vetrnega polja (66); (iv) zasnovo jedrske elektrarne, ki omogoča bolj prilagodljivo proizvodnjo; (v) nameščeno zmogljivost v primerjavi z največjo zmogljivostjo oddaje v omrežje; (vi) dodatek naložb v prožnost (67), ali (vii) specifičen model proizvodne naprave. Te odločitve imajo lahko znatne in dolgotrajne učinke na elektroenergetski sistem. Zato je treba v zasnovo programa podpore vključiti ustrezne spodbude za sprejemanje optimalnih naložbenih odločitev, da se čim bolj poveča vrednost naložbe za celotni elektroenergetski sistem (68). Te optimalne naložbene odločitve koristijo odjemalcem, saj na primer spodbujajo, da je električna energija na voljo v urah večjega povpraševanja, s čimer se zniža tržna cena za vse.

Za zagotovitev ustreznih naložbenih odločitev je bistveno, da so upravičenci izpostavljeni cenovnim signalom, kot je opisano v teh smernicah. Kadar oblikovanje tržnih cen v celoti in ustrezno odraža potrebe sistema in lokalne posebnosti, izpostavljenost vlagateljev tem cenam pomaga usmerjati naložbene odločitve glede njihove lokacije, usmerjenosti, kombinacije s prožnostjo in izbire proizvodne naprave.

Dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje, lahko teoretično zagotovijo optimalne naložbene spodbude, če so ustrezno zasnovane. Države članice ali ustrezni neodvisni organi, ki oblikujejo program, bi morali posebno pozornost nameniti zasnovi referenčne količine takih dvosmernih pogodb na razliko, saj naj bi to znatno vplivalo na moč spodbud za doseganje čim večje vrednosti naložb za elektroenergetski sistem.

Poleg tega bi moral organ, ki dodeljuje sredstva, potencialne upravičence še pravočasno pred začetkom konkurenčnega postopka zbiranja ponudb obvestiti o metodologiji določanja referenčne cene in količine. Tako jo bodo lahko kar najbolje upoštevali pri oddaji svojih ponudb in svojih naložbenih odločitvah.

Ponazoritveni okvir 4

Razvoj hibridnih naprav (proizvodnega sredstva v kombinaciji z drugim, na primer baterijo) se hitro povečuje. To je način za učinkovito uporabo omejenih priključkov na omrežje in hitrejši razvoj projektov. S kombiniranjem proizvodnih sredstev z rešitvami za prožnost je napravo mogoče dispečirati. Zato je treba pri zasnovi programa podpore za ta sredstva zagotoviti, da so za napravo še naprej na voljo spodbude za dispečiranje v skladu s tržnimi signali.

Dobra praksa, zlasti na področju razvoja hibridnih naprav, je, da se upravičencem do podprte naprave za proizvodnjo električne energije omogoči vlaganje v rešitve za prožnost za števcem, kot so baterije, s čimer lahko upravičenec prihrani stroške priključitve na omrežje za sredstva za števcem in potencialno prispeva k zmanjšanju prezasedenosti omrežja. Take naložbe se lahko izvedejo skupaj z naložbami v proizvodno napravo ali pozneje v življenjski dobi proizvodne naprave, ki jo podpira dvosmerna pogodba na razliko. V takih primerih je pomembno, da se pomoč zagotovi le za podporo proizvodni napravi, ki je bila prvotno vključena v program podpore, na primer prek namenskega in certificiranega individualnega merilnega mesta.

Poleg tega lahko države članice nameravajo uvesti dvosmerno pogodbo na razliko, neodvisno od proizvodnje, da bi zagotovile skladnost s pravili iz uredbe o električni energiji, opisanimi v teh smernicah. Te države članice se lahko odločijo prilagoditi referenčno količino, na podlagi katere bi se upravičenca spodbudilo k bolj sistemu prijaznemu ravnanju. V praksi bi to lahko privedlo do tega, da bi upravičenec vlagal v rešitve za prožnost prodajnem trgu brez državne podpore. Vendar bi morale biti države članice previdne pri prilagajanju referenčne količine, da bi omejile prihodkovno tveganje upravičencev na raven, ki:

—	stroške financiranja upravičencev ohranja na ravni, ki je v skladu z zastavljenim ciljem, in

—	ohranja konkurenčnost konkurenčnega postopka zbiranja ponudb.

Vendar oblikovanje veleprodajnih cen morda ne bo vedno in v celoti odražalo morebitnih prezasedenosti omrežja in posebnosti lokalnega trga. Tudi kadar se tržne cene razlikujejo glede na lokacijo, te razlike morda niso dovolj velike, da bi naložbe usmerile tja, kjer so najbolj potrebne. Zato je lahko potrebno, da države članice poleg zgoraj navedenih značilnosti uvedejo posebne popravljalne ukrepe za zagotovitev močnejših lokacijskih spodbud. To lahko pomaga znižati skupne stroške sistema z usmerjanjem naložb v območja z nizko stopnjo prezasedenosti in z zmanjšanjem potrebe po dragih popravljalnih ukrepih. Taki ukrepi bi lahko bili na primer v obliki korekcijskih faktorjev pri plačilu v okviru programa podpore ali necenovnih meril energetskega sistema, ki se uporabljajo za razvrščanje ponudb, če so ta merila določena objektivno, pregledno in nediskriminatorno. Ti pogoji ne smejo predstavljati več kot 30 % ponderjev vseh pogojev za sodelovanje, država članica pa mora predložiti razloge za predlagani pristop in zagotoviti, da ustreza zastavljenim ciljem. Upoštevati je treba, da bo morala država članica pri uporabi dodatnih necenovnih meril poleg izpolnjevanja drugih zahtev iz pravil o državni pomoči dokazati, da ta merila ne vplivajo na konkurenčnost dražb za izbiro upravičencev (69).

Hkrati bi morali pogodbeni dogovori v dvosmerni pogodbi na razliko vsebovati določbe, v katerih je podrobno opisano, kako bi se plačila prilagodila v primeru takih morebitnih sprememb, kot je preoblikovanje trgovalnih območij ali sprememba razčlenjenosti tržne časovne enote, da bi se zagotovila prihodnja varnost pogodb glede sprememb zasnove trga, ki so koristne za elektroenergetski sistem.

Nazadnje, da bi čim bolj povečali koristi naložb za javnost, se v primeru visokih cen električne energije zahteva vračilo prihodkov, ki se morajo razdeliti med končne odjemalce v skladu z zahtevami iz člena 19d(5) uredbe o električni energiji. Povrnjeni prihodki se lahko uporabijo tudi za financiranje same dvosmerne pogodbe na razliko ali za financiranje stroškov neposrednih programov podpore iz člena 19d uredbe o električni energiji, kot so druge dvosmerne pogodbe na razliko za spodbujanje naložb v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Če bi se preostali prihodki iz dvosmerne pogodbe na razliko selektivno razdelili podjetjem, bi morale države članice o tem obvestiti Komisijo in, če je potrebno, tak ukrep priglasiti v skladu s pravili o državni pomoči.

Okvirček s povzetkom 4

Države članice bi morale zagotoviti, da podprte proizvodne naprave ohranijo zadostno izpostavljenost tržnim cenam, da bi se zagotovile optimalne naložbene odločitve. To je mogoče doseči z dvosmernimi pogodbami na razliko, neodvisnimi od proizvodnje, z referenčnimi projekti, ki ne posnemajo proizvodne zmožnosti naprave upravičenca, ali z dvosmernimi pogodbami na razliko, vezanimi na proizvodnjo, oziroma s fuzijskimi dvosmernimi pogodbami na razliko z dolgimi referenčnimi obdobji. Vendar se lahko po potrebi uvedejo dodatne posebne značilnosti, kot so lokacijske spodbude, da bi se upoštevala prezasedenost omrežja in čim bolj zmanjšala potreba po dragih popravljalnih ukrepih.

VII. Kombiniranje pogodb na razliko s pogodbami o nakupu električne energije

a. Kaj so pogodbe o nakupu električne energije?

Pogodba o nakupu električne energije je v točki 77 člena 2 uredbe o električni energiji opredeljena kot „pogodb[a], na podlagi katere se fizična ali pravna oseba zaveže k nakupu električne energije od proizvajalca električne energije na tržni osnovi.“ Te pogodbe se v sedanji praksi običajno sklepajo za pet do deset let ali za daljša obdobja (do 20 let). Lahko vključujejo fiksno ali spremenljivo ceno. Cilj pogodb o nakupu električne energije s fiksno ceno je med drugim zagotoviti predvidljivost cen. Dolgoročna predvidljivost pogodbe podpira predlagatelje projektov pri financiranju novih projektov, vključno s projekti na področju obnovljivih virov ali potencialnih prihodnjih projektov na področju jedrske energije. Za odjemalce so te pogodbe prvotno predstavljale sredstvo za neposreden dostop do čiste električne energije. Nestanovitnost cen med krizo zaradi cen energije v letih 2021–2022 je prav tako poudarila, kako lahko odjemalci pogodbe o nakupu električne energije uporabljajo kot del strategije varovanja pred tveganji, katere cilj je zaščititi njihovo dejavnost pred prihodnjimi nihanji cen. Te pogodbe lahko tudi olajšajo financiranje projektov elektrifikacije.

V sedanji praksi obstajajo različne vrste pogodb o nakupu električne energije, pri čemer se različna tveganja porazdelijo med pogodbene stranke. Pogodbe o nakupu električne energije lahko denimo sledijo modelu plačila po proizvodnji, pri katerem odjemalec prejema električno energijo na podlagi proizvodnje določenih naprav, ali pa se pri njih uporablja model osnovne obremenitve, pri katerem tveganje prilagoditve oskrbe z električno energijo profilu osnovne obremenitve odjemalca prevzame proizvajalec (70). Podpisniki se lahko dogovorijo tudi o ureditvah, ki so nekje med modelom plačila po proizvodnji in modelom osnovne obremenitve. Cena iz pogodbe o nakupu električne energije ni nujno fiksna za celotno pogodbeno obdobje. Lahko se spreminja po mesecih, letnih časih ali letih v skladu s specifikacijami pogodbe.

Razlikovati je mogoče tudi med fizičnimi in finančnimi pogodbami o nakupu električne energije. Pri fizični pogodbi o nakupu električne energije je odjemalec bilančno odgovorni akter, proizvajalec električne energije pa prenese proizvedeno električno energijo v portfelj odjemalca, ne da bi moral trgovati na trgih električne energije, in včasih, vendar ne nujno, to stori prek neposredne povezave. To pomeni merjenje na ustreznih priključnih točkah na omrežju in vključuje neposredna plačila odjemalca proizvajalcu za izmenjano električno energijo. Pri finančni pogodbi o nakupu električne energije se tako proizvajalec kot odjemalec za svoje fizično dispečiranje zanašata na trge električne energije, tako da električno energijo prodajata oziroma kupujeta od drugih akterjev na trgu po cenah, ki jih določa trg. Obe strani nato izvedeta neposredno finančno poravnavo, ki temelji na razliki med ceno električne energije na trgu in ceno, določeno v pogodbi.

b. Kombinacija dvosmernih pogodb na razliko in pogodb o nakupu električne energije

Člen 19a uredbe o električni energiji določa načelo, da morajo programi podpore za energijo iz obnovljivih virov „[omogočati] sodelovanje projektov, ki del električne energije rezervirajo za prodajo na podlagi pogodbe o nakupu električne energije iz obnovljivih virov ali drugih tržnih ureditev“ (71). To bi moralo biti omogočeno z nacionalno zakonodajo ali izrecno navedeno v razpisni dokumentaciji ali oboje.

Ta določba pojasnjuje, da se lahko za eno napravo za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov uporabljata dve pogodbi, in sicer dvosmerna pogodba na razliko in pogodba o nakupu električne energije. Obstajajo različni načini za izvajanje te kombinacije v praksi, vendar bi morala biti v okviru vseh programov dvosmernih pogodb na razliko dovoljena vsaj dva vidika:

—

kandidatom za sklenitev dvosmernih pogodb na razliko bi bilo treba omogočiti sodelovanje v razpisnem postopku za sklenitev dvosmernih pogodb na razliko z le delom njihove nameščene proizvodne zmogljivosti (72). Države članice bi morale razviti pregledne metodologije izračuna in/ali omogočiti individualno merjenje, da bi bilo to izvedljivo v praksi, hkrati pa preprečiti tveganja protikonkurenčnega ravnanja (npr. da bi lahko razvijalci sčasoma vplivali na to, katera zmogljivost ali obseg proizvodnje se obravnavata v okviru dvosmerne pogodbe na razliko ali pogodbe o nakupu električne energije v njihovo korist). Poleg tega lahko države članice, ki želijo dodatno spodbujati razvoj likvidnih trgov pogodb o nakupu električne energije, omejijo največji delež proizvodnje, zajete v okviru dvosmerne pogodbe na razliko. To lahko upravičence spodbudi k sklepanju tržnih pogodb o nakupu električne energije, da si zagotovijo predvidljive prihodke za svoj delež proizvodnje, za katerega ne velja dvosmerna pogodba na razliko.

—

Dodelitev dvosmernih pogodb na razliko ne bi smela biti pogojena s prodajo električne energije v določenih segmentih trga. Upravičenci bi morali imeti še naprej svobodo odločanja o tem, kako bodo prodajali električno energijo, ki jo proizvedejo njihove naprave (in se v vsakem primeru lahko odločijo za prodajo količin, zajetih v dvosmernih pogodbah na razliko, v okviru pogodb o nakupu električne energije, če takšno sodelovanje ne vpliva negativno na konkurenco na trgu).

Vendar mora biti razvijalec sposoben izpolniti obveznosti, prevzete z različnimi pogodbami.

i. Tveganja in blažitveni ukrepi

Pri kombiniranju javne podpore in zasebnega odjema v enem projektu obstajajo tri glavna tveganja:

—

prvič, tveganje razširitve javne podpore na odjemalca (navzkrižno subvencioniranje), ki bi ga bilo treba ustrezno oceniti v skladu s pravili o državni pomoči. Ker javna podpora razvijalcu omogoča financiranje in izvedbo projekta, lahko zasebni odjemalec pridobi boljše pogoje, kot bi jih imel brez te podpore. Referenčna cena iz dvosmerne pogodbe na razliko se zato ne sme izračunati na način, ki bi lahko upravičence spodbudil k podpisu pogodb o nakupu električne energije po cenah, nižjih od tržne cene,

—	drugič, tveganje izkrivljanja na trgu pogodb o nakupu električne energije po kombinaciji dvosmernih pogodb na razliko s pogodbami o nakupu električne energije zaradi spremembe njihovih pogojev in cen v primerjavi s proizvodi, sklenjenimi na tržni osnovi (73),

—	Nazadnje, kombinacija dvosmernih pogodb na razliko in fizičnih pogodb o nakupu električne energije, ki lahko odpravi spodbude za stranke, da trgujejo na organiziranih veleprodajnih trgih električne energije, ustvarja tveganje zmanjšanja likvidnosti na drugih trgih električne energije.

Blažitveni ukrep za zmanjšanje tveganja razširitve javne podpore na zasebnega odjemalca bi bil, da bi moral upravičenec izbrati odjemalca pogodbe o nakupu električne energije z odprtim, preglednim in nediskriminatornim konkurenčnim postopkom zbiranja ponudb. To bi omogočilo oblikovanje cen glede na to, koliko so podjetja pripravljena plačati za dostop do te proizvodnje. Da bi zagotovili, da bi taki rezultati odražali notranjo vrednost teh pogodb, bi morala biti taka prodaja zasnovana z namenom, da se omogoči sodelovanje čim večjemu številu zainteresiranih strani. Primeri dobre prakse bi bili: (i) določiti najmanjšo količino odjema na nizki ravni (npr. 1 MW); (ii) določiti trajanje pogodbe na način, ki ne diskriminira malih odjemalcev, npr. približno pet let; (iii) omogočiti vsem odjemalcem električne energije, vključno z maloprodajnimi dobavitelji, da sodelujejo na takšnih dražbah, in (iv) omogočiti čezmejnim deležnikom sodelovanje na teh dražbah. To ne bi smelo negativno vplivati na konkurenco na trgu, zlasti kadar obe strani, vključeni v navedeni pogodbi o nakupu električne energije, nadzoruje isti subjekt. Druga prednost te možnosti je, da kar najbolj poveča prihodke za razvijalce, s čimer se potrebna državna podpora za uvedbo proizvodne zmogljivosti ohranja na najnižji ravni.

Stranski učinek dražbenega postopka je, da bi nedvomno privedel do tega, da bi pogodbe o nakupu električne energije pridobili najvišji ponudniki, in bi lahko onemogočil dostop do trgov pogodb o nakupu električne energije tistim potencialnim odjemalcem, ki se soočajo z vstopnimi ovirami (74). Za zagotovitev, da tovrstna ureditev ne bi povzročila povečanja tržne moči določenih odjemalcev, bi lahko omejili obseg zmogljivosti, ki jo lahko zakupijo odjemalci, vključno z njihovimi hčerinskimi družbami, z znatno stopnjo tržne moči, ali na dražbi vzpostavili različne košarice za izbiro odjemalcev. Z zmanjšanjem tveganja navzkrižnega subvencioniranja odjemalcev pogodb o nakupu električne energije se bo obravnavala tudi potreba po zmanjšanju morebitnih izkrivljanj na trgu pogodb o nakupu električne energije. V zvezi s tem bi bilo treba pogodbo o nakupu električne energije določiti pod tržnimi pogoji, kot to določa tudi uredba o električni energiji. Čeprav je treba pogodbe o nakupu električne energije določiti pod tržnimi pogoji, na primer s konkurenčnim dražbenim postopkom, bi morali upravičenci do dvosmernih pogodb na razliko še naprej imeti možnost, da se sami odločijo, ali bodo svojo električno energijo prodajali prek pogodbe o nakupu električne energije. Če želi država uresničevati druge cilje politike, kot je ciljno usmerjena podpora določenim industrijam, obstajajo druge možnosti državne pomoči (75). Taka izkrivljanja bi se nedvomno pojavila zaradi omejitve potencialne skupine odjemalcev za pogodbe o nakupu električne energije, in sicer v škodo drugih potencialnih odjemalcev na trgu in morebiti v nasprotju s pravili o državni pomoči.

Da bi čim bolj zmanjšali tveganje umika likvidnosti na drugih trgih električne energije, se priporoča omejitev uporabe pogodb o nakupu električne energije na finančne pogodbe o nakupu električne energije, ki ohranjajo spodbude za njihove podpisnike za trgovanje na organiziranih trgih električne energije.

ii. Možnosti za kombiniranje dvosmernih pogodb na razliko in pogodb o nakupu električne energije

V skladu z določbo iz člena 19a uredbe o električni energiji je država dolžna ponudnikom dovoliti le, da del proizvodnje rezervirajo za pogodbe o nakupu električne energije ali druge tržne ureditve. To načeloma ne zahteva posebnih značilnosti pri zasnovi dražbe ali zasnovi dvosmerne pogodbe na razliko, lahko pa vključuje zgoraj omenjene ukrepe za zmanjšanje tveganja.

Razvijalci se bodo o morebitni kombinaciji s pogodbami o nakupu električne energije odločali na podlagi privlačnosti ponudbe javne podpore v primerjavi z zunanjo možnostjo sklenitve pogodbe o nakupu električne energije ali uporabe drugih tržnih ureditev.

Eden od načinov za doseganje takšne kombinacije dvosmernih pogodb na razliko in pogodbo o nakupu električne energije je, da program podpore omeji zmogljivost ali proizvodnjo, ki jo lahko zajema dvosmerna pogodba na razliko, na delež celotne zmogljivosti ali proizvodnje. V takem primeru bi moral razvijalec poiskati alternativne vire prihodkov za preostalo nepodprto zmogljivost ali proizvodnjo, po možnosti v okviru pogodb o nakupu električne energije. Zato je sprejetje ukrepov za zmanjšanje tveganja v teh primerih še posebej pomembno za zagotovitev, da te ureditve ne privedejo do navzkrižnega subvencioniranja.

Ta možnost se zdi zlasti primerna za vetrne naprave na morju, kjer država odda morsko dno v najem razvijalcem. Država lahko nato javno podporo omeji na obseg proizvodnje, ki ne ustreza ocenjenemu skupnemu obsegu, ki ga je mogoče zgraditi na danem območju, in razvijalcem omogoči gradnjo nad zmogljivostjo, ki jo podpira program („povečanje nameščene zmogljivosti“). Upravičenci so zato prisiljeni poiskati druge vire financiranja, da bi zagotovili popolno izgradnjo in izkoristili ekonomijo obsega (76).

Nasprotno pa država pri napravah na kopnem običajno ne pozna velikosti območja, ki se bo uporabljalo, in zato na tej podlagi ne more določiti obsega proizvodnje ali zmogljivosti, ki ju bo podprla. V teh okoliščinah lahko država določi najvišji odstotek proizvodnje naprave, ki je lahko upravičena do javne podpore (77). Upoštevati je treba, da je lahko delež proizvodnje, ki ni krit z javno podporo, majhen, zato se lahko upravičenci odločijo tudi za popolno tržno izpostavljenost, saj za financiranje naprave morda ne potrebujejo dopolnilne dolgoročne pogodbe. Nižji kot je delež, ki ga krije javna podpora, večja je spodbuda za podpis druge dolgoročne pogodbe v obliki pogodbe o nakupu električne energije namesto drugih tržnih ureditev, kot je trgovanje na organiziranih trgih.

Država bi lahko kot nasprotna stranka dvosmerne pogodbe na razliko del te električne energije prodajala tudi v obliki kratkoročnih pogodb o nakupu električne energije (78). S tem bi se zagotovilo varovanje pred tveganji tako za razvijalce, ki potrebujejo dolgoročnejše naložbene zaveze, kot za odjemalce, ki morda niso v položaju, da bi podpisali dolgoročne pogodbe, in potrebujejo kratkoročnejše pogodbe. Te pogodbe o nakupu električne energije bi bilo treba izdati z zapadlostjo približno petih let in jih dodeliti s konkurenčnim postopkom zbiranja ponudb, odprtim za dobavitelje in odjemalce, tudi čezmejno. Ker država deluje kot posrednik, bi bilo treba pozornost nameniti obstoju državnih poroštev. Kadar poroštvo zagotavlja država, mora to vključevati določbe za preprečevanje zmanjšanja likvidnosti na trgih električne energije, na primer z uporabo finančnih pogodb o nakupu električne energije, in ne sme zagotavljati podpore za nakup proizvodnje iz fosilnih goriv.

Nazadnje se člen 19a nanaša tudi na uporabo necenovnih meril (bodisi kot predizbirnih meril bodisi kot meril za oddajo javnega naročila) za spodbujanje kombinacije dvosmernih pogodb na razliko in pogodb o nakupu električne energije, vendar le za namen „[olajšanja] [dostopa] odjemalcem, ki se soočajo z ovirami za vstop na trg pogodb o nakupu električne energije“. Uredba te kategorije odjemalcev ne opredeljuje, vendar bi morala država članica, ki se odloči za to možnost, ustrezno utemeljiti, da izbrane skupine odjemalcev jasno spadajo v to kategorijo. Tipični primeri so mala in srednja podjetja ali energetske skupnosti. Upoštevati je treba, da bo morala država članica pri uporabi dodatnih meril poleg izpolnjevanja drugih zahtev iz pravili o državni pomoči dokazati, da ta merila ne vplivajo na konkurenčnost dražb za izbiro upravičencev in ne pomenijo neupravičene državne pomoči odjemalcem pogodb o nakupu električne energije.

Okvirček s povzetkom 5

Države članice bi morale pri odločanju za kombinacijo dvosmernih pogodb na razliko in pogodb o nakupu električne energije na dražbi upoštevati tveganja navzkrižnega subvencioniranja, izkrivljanja trga pogodb o nakupu električne energije ter zmanjšanja likvidnosti drugih segmentov trga električne energije in uvesti ustrezne blažitvene ukrepe.

VIII. Zaključek

Prehod na sistem čiste električne energije zahteva hitre naložbe v proizvodne zmogljivosti. Države članice lahko te naložbe podprejo v obliki dvosmernih pogodb na razliko, kot to določa nedavna reforma zasnove trga električne energije. Reforma je privedla do določitve pravil v členih 19a in 19d uredbe o električni energiji, ki jih morajo države članice upoštevati pri zasnovi dvosmernih pogodb na razliko za zadevne tehnologije, da bi izkoristile prednosti teh pogodb.

Glede na obseg takih naložb in potencial programov podpore za izkrivljanje delovanja trga ter povezovanje sistema je izbira ustreznih zasnov dvosmernih pogodb na razliko ključnega pomena. Programi podpore na splošno podpirajo naprave zelo dolgo, vsako izkrivljanje pa bi imelo znaten in nepredvidljiv vpliv na prihodnje delovanje trga. Poleg tega dvosmerne pogodbe na razliko predstavljajo varovanje pred tveganji tako za upravičence kot za državo. Obe strani bi lahko koristi tega varovanja pred tveganji ponudili odjemalcem električne energije, če to ne povzroča izkrivljanj.

Da bi podprli stroškovno učinkovit prehod na razogljičen elektroenergetski sistem ter hkrati zagotovili zanesljivost oskrbe in cenovno dostopnost za odjemalce, bi morale biti dvosmerne pogodbe na razliko zasnovane tako, da:

—

preprečujejo izkrivljanje ponudb na trgih za dan vnaprej, znotraj dneva, izravnalnih trgih in trgih pomožnih storitev s (i) spodbujanjem proizvodnje v času visoke vrednosti za elektroenergetski sistem, (ii) zagotavljanjem, da proizvajalec ostane finančno odgovoren za svoja odstopanja v skladu s členom 5 uredbe o električni energiji,

—	ohranjajo spodbude za učinkovite odločitve o vzdrževanju z zagotavljanjem, da plačilo spodbuja vzdrževanje v času manjše potrebe sistema po proizvodnji,

—	ohranjajo podobne spodbude, primerljive s tistimi za nepodprte naprave, za učinkovito delovanje in sodelovanje na terminskih trgih električne energije, ter

—	ohranjajo spodbude za sprejemanje optimalnih naložbenih odločitev z zagotavljanjem, da podprte proizvodne naprave ohranijo zadostno izpostavljenost tržnim cenam.

Kombinacija dvosmernih pogodb na razliko in pogodb o nakupu električne energije bi morala biti zasnovana tako, da:

—	preprečuje tveganje navzkrižnega subvencioniranja za odjemalca pogodbe o nakupu električne energije,

—	preprečuje ustvarjanje izkrivljanj na trgih pogodb o nakupu električne energije ter

—	zmanjšuje tveganje znižanja likvidnosti na drugih trgih električne energije.

(1) Uredba (EU) 2024/1747 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o spremembi uredb (EU) 2019/942 in (EU) 2019/943 glede izboljšanja zasnove trga električne energije v Uniji (UL L, 2024/1747, 26.6.2024).

(2) Uredba (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije (prenovitev) (UL L 158, 14.6.2019, str. 54).

(3) Obveznost, da so neposredni programi zaščite cen v obliki dvosmernih pogodb na razliko, velja za tehnologije za proizvodnjo energije iz naslednjih obnovljivih virov: vetrne energije, sončne energije, geotermalne energije in vodne energije brez akumulacije.

(4) Direktiva (EU) 2024/1711 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o spremembi Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L, 2024/1711, 26.6.2024).

(5) C/2025/3602.

(6) Akcijski načrt za cenovno dostopno energijo (COM(2025) 79 final).

(7) Oblikovanje cen na veleprodajnih trgih električne energije trenutno vključuje optimizacijo oskrbe z električno energijo, odjema električne energije in razpoložljive zmogljivosti za čezmejno trgovanje. Cena električne energije znotraj posameznega območja bo določena z mejnimi stroški proizvodnje najcenejšega razpoložljivega vira oskrbe z električno energijo, ki je potreben za zadovoljevanje potreb glede porabe. Da bi se opredelili najcenejši razpoložljivi viri za zadostitev povpraševanju, se vsi ti viri razvrstijo glede na višino ponudb, ki temeljijo na njihovih mejnih proizvodnih stroških, v tako imenovanem vrstnem redu gospodarnosti. Raven cen, na kateri se srečata najnižja nakupna ponudba in najvišja prodajna ponudba, določa veleprodajno ceno električne energije. Če se dodajo proizvodne naprave z nizkimi mejnimi stroški, kot so naprave za energijo iz obnovljivih virov, lahko to privede do tega, da bodo veleprodajno ceno določile enote z nižjimi mejnimi stroški, ki bodo s tem določile tudi nižjo veleprodajno tržno ceno. Vendar je pomembno opozoriti, da na oblikovanje veleprodajnih cen vpliva več dejavnikov, kot je na primer stopnja prožnosti, ki je na voljo v elektroenergetskem sistemu.

(8) Kot je navedeno v delovnem dokumentu služb Komisije o oceni učinka, priloženem sporočilu Zavarujmo svojo prihodnost – Podnebni cilj Evrope za leto 2040.

(9) Te smernice na primer ne bodo vključevale priporočil o tem, kako vključiti necenovna merila na dražbah. To določajo (i) člen 26 akta o neto ničelni industriji (Uredba (EU) 2024/1735 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o vzpostavitvi okvira ukrepov za krepitev ekosistema proizvodnje neto ničelnih tehnologij Evrope (UL L, 2024/1735, 28.6.2024), (ii) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2025/1176 z dne 23. maja 2025 o določitvi predizbirnih meril in meril za oddajo pri dražbah za uvajanje energije iz obnovljivih virov (UL L, 2025/1176) (v nadaljnjem besedilu: akt o izvajanju člena 26 akta o neto ničelni industriji) in (iii) Priporočilo Komisije z dne 13. maja 2024 o zasnovi dražb za energijo iz obnovljivih virov. Podobno v teh smernicah tudi niso podrobno opisani pogoji, pod katerimi se za dvosmerne pogodbe na razliko uporablja finančna zakonodaja.

(10) Točka 76 člena 2 Uredbe (EU) 2019/943, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2024/1747.

(11) Pri odločanju o natančnem trajanju mora biti dolžina pogodbe sorazmerna z zahtevano ravnijo naložbe in ne sme presegati pričakovane obratovalne dobe.

(12) Ti trgi električne energije vključujejo dvostranske pogodbe, kot so pogodbe o nakupu električne energije.

(13) Glej na primer Kitzing idr. (2024): Contracts-for-Difference to support renewable energy technologies: Considerations for design and implementation (Pogodbe na razliko za podporo tehnologijam za energijo iz obnovljivih virov: razmisleki o zasnovi in izvajanju), raziskovalno poročilo, RSC/FSR, Robert Schuman Centre, Florence School of Regulation, Evropski univerzitetni inštitut; Newbery, D. (2023a): Efficient Renewable Electricity Support: Designing an Incentive compatible Support Scheme (Učinkovita podpora električni energiji iz obnovljivih virov: zasnova programa podpore, združljivega s spodbudami), The Energy Journal, 44(3); Newbery, D. (2023b): Efficient Renewable Electricity Support: Designing an Incentive compatible Support Scheme (Učinkovita podpora električni energiji iz obnovljivih virov: zasnova programa podpore, združljivega s spodbudami), The Energy Journal, 44(3), str. 1–22; Schlecht, I., Maurer, C. in Hirth, L.(2024): Financial contracts for differences: The problems with conventional CfDs in electricity markets and how forward contracts can help solve them (Finančne pogodbe na razliko: težave s konvencionalnimi pogodbami na razliko na trgih električne energije in kako lahko pri njihovem reševanju pomagajo terminske pogodbe), Energy Policy, 186, 113981; Fabra, N. (2023):Reforming European Electricity Markets: Lessons from the Energy Crisis (Reforma evropskih trgov električne energije: izkušnje iz energetske krize), Energy Economics, 126; Elia Group (2022): Sustainable 2-sided Contract for Difference design and models for combination with Power Purchasing Agreements - Two-part explanatory note (Trajnostne zasnove in modeli dvostranskih pogodb na razliko za kombinacijo s pogodbami o nakupu električne energije – pojasnjevalna opomba v dveh delih), ni objavljeno, ali Kröger, Neuhoff in Richstein (2022): Contracts for Difference Support the Expansion of Renewable Energy Sources while Reducing Electricity Price Risks (Pogodbe na razliko podpirajo širitev obnovljivih virov energije in hkrati zmanjšujejo tveganja v zvezi s cenami električne energije), poročilo DIW Berlin.

(14) Eden od modelov dvosmernih pogodb na razliko, obravnavanih v literaturi, predvideva uporabo cenovnega razpona, omejenega z dvema izvršilnima cenama, pri čemer najnižja vrednost pomeni najnižjo ceno, najvišja vrednost pa najvišjo ceno, znotraj katerega je operater izpostavljen tržnim cenam.

(15) Člen 19(d)(2) uredbe o električni energiji določa obveznost določitve plačila, povezanega z dvosmerno pogodbo na razliko, „z odprtim, jasnim, preglednim in nediskriminatornim konkurenčnim postopkom“. Priznava pa tudi, da „kadar takega konkurenčnega postopka zbiranja ponudb ni mogoče izvesti, se dvosmerne pogodbe na razliko ali enakovredni programi z enakimi učinki in veljavne izvršilne cene oblikujejo tako, da se zagotovi, da razdelitev prihodkov podjetjem ne povzroči neupravičenega izkrivljanja konkurence in trgovine na notranjem trgu.“

(16) Glej na primer Evropska komisija, Generalni direktorat za energijo, Chema Zabala, Alfa Diallo (2022): Study on the performance of support for electricity from renewable sources granted by means of tendering procedures in the Union 2022(Študija o uspešnosti podpore za električno energijo iz obnovljivih virov, dodeljene z razpisnimi postopki v Uniji), in Poročilo Komisije o uspešnosti podpore električni energiji iz obnovljivih virov, zagotovljene z razpisnimi postopki v Uniji (COM(2022) 638 final).

(17) Primeri takih količin, neodvisnih od proizvodnje, so lahko omejena količina, ki jo vnaprej določi dražbeni organ, ali pa, v primeru dvosmernih pogodb na razliko, neodvisnih od proizvodnje, proizvodni potencial naprave, tj. referenčni profil, ki med drugim odraža proizvodnjo v okviru povprečnega referenčnega projekta.

(18) Poleg vračila sredstev, ki izhaja iz dvosmerne pogodbe na razliko, se lahko za preprečitev preplačila, kot je navedeno v smernicah o državni pomoči, zahtevajo tudi druge vrste vračila sredstev. Vračilo sredstev, ki izhaja iz dvosmerne pogodbe na razliko, se lahko ohrani skozi celotno dobo obratovanja podprtega sredstva.

(19) Glej na primer Sklep Komisije SA.115179 (2024/N) – Italija FER X TCTF – Prehodna podpora Italiji za proizvodnjo električne energije v elektrarnah na obnovljive vire energije, ki so blizu paritete tržnih cen. V literaturi so bile obravnavane tudi druge možne zasnove, ki vključujejo različne zasnove za referenčno ceno, referenčno količino ali izvršilno(-e) ceno(-e). Glej na primer Kitzing idr. (2024) za obsežen pregled možnih izbir zasnove. Druge zasnove lahko vključujejo bonus za prožnost ali kazni. Glej na primer Fabra (2023).

(20) Navedbe „izkrivljanj“ v okviru teh smernic bi bilo treba razumeti kot učinke dvosmernih pogodb na razliko, ki upravičenca spodbujajo, da ravna drugače kot „nepodprti“ proizvajalec. Na primer, dvosmerne pogodbe na razliko imajo izkrivljajoče učinke, če upravičenca spodbujajo k proizvodnji v času, ko je tržna cena nižja od njegovih mejnih stroškov proizvodnje, ali če upravičenec ne proizvaja, čeprav so tržne cene višje od njegovih mejnih stroškov proizvodnje. Ti primeri izkrivljanja niso izčrpni.

(21) Pri tem se predpostavlja, da so mejni stroški proizvodnje nižji od izvršilne cene.

(22) To lahko pomeni, da se referenčna količina izračuna tako, da se posnema proizvodni profil določenih naprav za obnovljive vire energije. To pomeni uporabo učinkovitih meteoroloških senzorjev in naprednega modeliranja proizvodnje električne energije za določitev referenčne proizvodne krivulje ali povezovanje „referenčne moči“ s podprtim projektom na način, ki preprečuje možnosti špekulacij ter odpravlja stroške izvajanja in upravno breme.

(23) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2021/1119 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti (COM(2025) 524 final).

(24) Evropska komisija, Načrt za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2040 (SWD(2024) 63 final).

(25) Evropska komisija, Načrt za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2040 (SWD(2024) 63 final).

(26) Mak Đukan, Dogan Keles, Lena Kitzing: The Impact of Two-Sided Contracts for Difference on Debt Sizing for Offshore Wind Farms (Vpliv dvosmernih pogodb za razliko na določanje višine dolga za vetrne elektrarne na morju), 2025.

(27) https://www.creg.be/sites/default/files/assets/Publications/Studies/F2590EN.pdf.

(28) https://www.creg.be/sites/default/files/assets/Publications/Studies/F2590EN.pdf.

(29) Letno poročilo CACM za leto 2024 – https://www.nemo-committee.eu/assets/files/cacm-annual-report-2024.pdf.

(30) Najboljši razpoložljivi podatki kažejo, da so skupni stroški izravnave na ravni EU v letu 2024 vsaj dva- do trikrat višji kot leta 2018, vendar po poročilih Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) o trgu in izravnavi za obdobje 2020–2025 ni uradno objavljene konsolidirane serije, ki bi podprla natančen odstotek.

(31) Vendar je pomembno opozoriti, da je razlika v predznaku med časovnim okvirom za dan vnaprej in znotraj dneva lahko posledica sprememb v napovedih proizvodnje in odjema po zaprtju trga za dan vnaprej, na primer zaradi vremenskih sprememb.

(32)

(33) Te smernice se osredotočajo na ustrezna veljavna pravila v pravnem redu EU na področju energetike in ne zajemajo vseh pravil, ki bi se lahko uporabljala za dvosmerne pogodbe na razliko na podlagi prava EU, kot so pravila o državni pomoči ali finančna zakonodaja.

(34) Glej člena 4 in 6 direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

(35) Poleg energetskega prava imajo pravila o državni pomoči pomembno vlogo pri zasnovi dvosmernih pogodb na razliko, skladnih s pravom EU. V zvezi s tem se zlasti navajajo smernice o državni pomoči za podnebje, varstvo okolja in energijo – 2022/C 80/01.

(36) Za namene teh smernic se izraz „obnovljivi viri“ nanaša na nove objekte za proizvodnjo električne energije iz vetrne energije, sončne energije, geotermalne energije in vodne energije brez akumulacije.

(37) Uredba (EU) 2024/1735 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o vzpostavitvi okvira ukrepov za krepitev ekosistema proizvodnje neto ničelnih tehnologij Evrope in spremembi Uredbe (EU) 2018/1724 (UL L, 2024/1735, 28.6.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2024/1735/oj).

(38) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2025/1176 z dne 23. maja 2025 o določitvi predizbirnih meril in meril za oddajo pri dražbah za uvajanje energije iz obnovljivih virov (UL L, 2025/1176, 18.6.2025, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg_impl/2025/1176/oj).

(39) Kanibalizacija se pojavi, ko se prihodki in vrednost določene tehnologije za proizvodnjo energije zmanjšajo zaradi povečanega prodora te tehnologije. Kanibalizacija je torej parameter, ki lahko, če je prisoten, vpliva na donosnost in tveganje za vlagatelje, zlasti na sredstva za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

(40) To na primer velja za dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje, z referenčnim obdobjem, ki ustreza tržni časovni enoti. Proizvajalcu, ki vlaga v projekt, ki lahko proizvaja električno energijo po enakem proizvodnem vzorcu kot referenčni proizvodni profil, bo zagotovljeno plačilo po izvršilni ceni za vsako MWh, ki jo je proizvedel. To ne posega v prednosti zasnove referenčnega proizvodnega profila na način, ki je koristen za potrebe sistema.

(41) To na primer velja za dvosmerne pogodbe na razliko, pri katerih se države članice odločijo podpreti proizvodno napravo v času, ko ta ne obratuje, na primer v urah, ko so cene na trgu za dan vnaprej in znotraj dneva negativne (tj. dvosmerna pogodba na razliko, neodvisna od proizvodnje, ali fuzijska dvosmerna pogodba na razliko). Skupno plačilo upravičenca torej ni odvisno od tega, kako pogosto se pojavljajo ure, ko so cene negativne, upravičenec pa lahko bolje napove obseg proizvodnje, podprt z dvosmerno pogodbo na razliko (v MWh/leto), na primer na podlagi povprečne pretekle proizvodnje. Opozoriti je treba, da se s tem zmanjša tveganje upravičencev in zniža izvršilna cena, ki izhaja iz konkurenčnih ponudb. Po drugi strani pa se tveganje s tem prenese na državo, ki bo morala upravičencu zagotoviti nadomestilo, ko se poveča število obdobij negativnih cen, zato je še naprej ključno, da je dvosmerna pogodba na razliko zasnovana tako, da zagotavlja ustrezne spodbude za tržno odzivnost, na primer z vključitvijo daljših referenčnih obdobij.

(42) Sedanja različica zahtev združenja European Utility Requirements določa, da morajo biti jedrske elektrarne sposobne dnevno spreminjati obremenitev v določenih mejah. Za več podrobnosti glej SWD(2025) 160 final, oddelek 2.2.2.

(43) V členu 2(48) Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (prenovitev) (UL L 158, 14.6.2019, str. 125) so „pomožne storitve“ opredeljene kot storitve, potrebne za obratovanje prenosnega ali distribucijskega sistema, vključno s pomožnimi storitvami za izravnavo in nefrekvenčnimi pomožnimi storitvami, vendar ne tudi za upravljanje prezasedenosti.

(44) Glej odstavek 123 smernic o državni pomoči za podnebje, varstvo okolja in energijo. Opozoriti je treba, da v določenih okoliščinah stroški obratovanja enote vključujejo tudi stroške povečanja in zmanjšanja moči, na primer pri jedrskih objektih.

(45) Mejni stroški proizvodnje s sredstvi za proizvodnjo električne energije iz sončne ali vetrne energije (tj. stroški proizvodnje ene dodatne MWh) veljajo za zelo nizke in znašajo blizu 0 EUR/MWh. Ker o točno teh stroških ni natančnih podatkov, se v teh smernicah predvideva, da znašajo 0 EUR/MWh.

(46) Za namene tega obvestila se „terminski trgi“ nanašajo na proizvode, ki se dobavijo največ dva dni pred odjemom in proizvodnjo električne energije v realnem času ter vključujejo proizvode, s katerimi se trguje na borzi, kot so terminske pogodbe.

(47) To je zlasti pomembno za dobavitelje, ki morajo upoštevati posebne prakse obvladovanja tveganj v skladu s členom 18a Direktive (EU) 2019/944.

(48) Kot je navedeno v odstavku 123 smernic o državni pomoči za podnebje, varstvo okolja in energijo za leto 2022.

(49) Taka sredstva običajno ne proizvajajo električne energije pri svoji največji proizvodni zmogljivosti, temveč pri želeni vrednosti, ki čim bolj zmanjša mejne stroške proizvodnje. V primeru pričakovanih visokih cen lahko ta sredstva povečajo svojo proizvodnjo.

(50) Na primer, zasnova referenčne količine bi lahko spodbujala potencialne upravičence, da čim bolj povečajo nazivno proizvodno zmogljivost svoje naprave, ne pa tudi k temu, da bi potrebne naprave zgradili tako, da bi to nazivno zmogljivost dejansko dosegale. V primeru vetrnih turbin bi bile lahko turbine zasnovane za zmogljivost 10 MW, da bi pridobile dostop do referenčnega profila za zmogljivost 10 MW, medtem ko bi se velikost lopatic lahko zasnovala tako, da bi lahko turbine dosegle le 6 MW proizvodnje. To bi zmanjšalo stroške naložbe in hkrati zagotovilo visoke prihodke, če bi bila izvršilna cena višja od referenčne cene.

(51) V zvezi s tem glej zadevo v zvezi z državno pomočjo SA.115179 (2024/N), uvodna izjava 55(b).

(52) V zvezi s tem glej zadevo v zvezi z državno pomočjo SA.115179 (2024/N), uvodna izjava 55(a).

(53) V zvezi s tem glej sklep o državni pomoči SA.115764 (2025/N), uvodna izjava 12 za tri vetrna polja na morju v Franciji določa, da se je treba pri opredelitvi negativnih cen opreti na indekse tržnih cen znotraj dneva.

(54) Razmerje med trgovanjem in odjemom bi se lahko na primer merilo kot delež električne energije, s katero se trguje na dražbi, deljen s skupno porabo električne energije na nacionalni ravni.

(55) Do zdaj je bilo v akademski literaturi in v praksi opredeljenih več možnih izkrivljanj. Vendar pa ni mogoče izključiti možnosti, da bodo v nadaljnji praksi in raziskavah ugotovljena dodatna izkrivljanja in potrebne prilagoditve za njihovo odpravo.

(56) Za namene tega primera se predpostavlja, da pričakovani stroški, ki niso pričakovani stroški vzdrževanja, v celotnem obdobju proizvodnje ostanejo nespremenjeni ali so enaki nič. Vendar jih bo treba upoštevati v analizi pričakovanih stroškov in koristi.

(57) Upoštevati je treba, da se odločitev o vzdrževanju sprejme na podlagi pričakovanih dobičkov pred dejanskim obdobjem vzdrževanja. Ko je to vzdrževanje določeno, bo obdobje, določeno za vzdrževanje, verjetno težko spremeniti. Dejanski stroški in koristi se lahko razlikujejo od pričakovanj. Vendar bi vsi operaterji na trgu, ne glede na to, ali prejemajo javno podporo ali ne, odločitev sprejeli na podlagi pričakovanj.

(58) Pri dvosmernih pogodbah na razliko, vezanih na proizvodnjo, z dolgim obdobjem, za katero se izračuna povprečna referenčna cena, je plačilo premije/vračilo sredstev za vsako referenčno obdobje manj odvisno od tega, ali upravičenec proizvaja v določenem trenutku, kratkoročne spremembe tržnih prihodkov pa se prenesejo na proizvajalca. V primerih, ko lahko upravičenec ob koncu obdobja oceni, da bo povprečna referenčna cena povzročila vračilo sredstev, ob upoštevanju pričakovanih promptnih cen v preostalem času obdobja, za katero se izračuna povprečje, je lahko proizvajalec napačno spodbujen k zmanjšanju proizvodnje, tudi če so promptne cene še vedno pozitivne in bi bila proizvodnja v interesu sistema. Razlog za to je, da bi moral upravičenec sicer vrniti sredstva za dodatno proizvedeno količino, ne da bi za to količino prejel enakovreden prihodek na promptnem trgu. V tovrstnih razmerah izkrivljanja bi lahko dvosmerna pogodba na razliko vključevala dinamično vračilo sredstev, pri čemer bi se vračilo sredstev zmanjšalo le za količine, proizvedene v urah z nizkimi promptnimi cenami, in omejilo na konec referenčnega obdobja ter le v času, ko bi se upravičenci lahko prepričali, da bodo deležni vračila sredstev, da bi ohranili spodbudo za proizvajalce v obratih za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, da električno energijo dovajajo v času (nizkih) pozitivnih cen. V takih razmerah izkrivljanja bi se lahko s programom vračilo sredstev prilagodilo tako, da bi bilo enako najnižji povprečni vrednosti vračila sredstev ali promptni ceni. V primerih, ko je vračilo sredstev višje od promptne cene, bi bil razvijalec načeloma spodbujen k ustavitvi proizvodnje. Če pa se vračilo sredstev za ta konkretni trenutek spremeni tako, da je enako promptni ceni, bi bilo razvijalcu vseeno in bi še vedno proizvajal, ko je to koristno za sistem. Za več podrobnosti o dinamičnih vračilih sredstev glej Kitzing idr. (2024).

(59) Pogodbe o nakupu električne energije so obravnavane v oddelku VII.

(60) To se lahko na primer zgodi, ko upravičenci do dvostranske pogodbe na razliko poskušajo „premagati trg“ in doseči višje tržne prihodke z dobičkonosnimi odločitvami o trgovanju na terminskem trgu, hkrati pa omejiti tveganja. Zlasti kadar je referenčna cena v dvosmerni pogodbi na razliko določena za daljše obdobje (npr. letno), ima lahko razvijalec spodbudo za trgovanje na terminskem trgu, da se zavaruje pred tveganji.

(61) Likvidnost različnih terminskih trgov električne energije je v večini trgovalnih območij zelo nizka, pri čemer ima le nekaj trgovalnih območij zadostno likvidnost. Za dodatne informacije glej dokument, naveden v opombi 62.

(62) ACER Policy Paper on the Further Development of the EU electricity forward market (Dokument o politiki ACER o nadaljnjem razvoju terminskega trga električne energije v EU) https://www.acer.europa.eu/sites/default/files/documents/Position%20Papers/Electricity_Forward_Market_PolicyPaper.pdf.

(63) Brez tega mehanizma bi lahko elektrarna v primeru referenčnega obdobja z nizko proizvodnjo močno spremenila referenčno ceno (ki se uporablja za celotno referenčno količino), tako da bi prodajo preprosto preusmerila z enega trga na drugega.

(64) Če se je elektrarna na primer zavezala k prodaji na terminskem trgu, cena za dan vnaprej ali znotraj dneva pa je nižja od mejnih stroškov elektrarne, bi morala imeti možnost odkupa električne energije, ki je že bila prodana na terminskih trgih, da bi prilagodila obseg proizvodnje.

(65) Ob upoštevanju združljivosti s pravili o državni pomoči (glej oddelek VII.b spodaj).

(66) Na primer razmerje med dolžino lopatice in velikostjo turbine ali gostota postavitve vetrnih turbin na kopnem.

(67) Pri obnovljivih virih energije se lahko dodatne naložbe v prožnost nanašajo na skupno umestitev baterijskih sistemov za shranjevanje energije. Pri jedrski energiji se lahko nanaša na namestitev opreme ali sprejemanje odločitev glede zasnove, ki dodatno izboljšajo zmožnost elektrarne za sledenje bremenu.

(68) Zagotavljanje, da naložba preprečuje neupravičeno izkrivljanje konkurence in trgovanja na notranjem trgu ter da prispeva k vrednosti sistema, lahko vključuje elemente zasnove dvosmerne pogodbe na razliko, ki spodbujajo učinkovito gradnjo. Taki elementi zasnove bi lahko vključevali doseganje določenih gradbenih mejnikov v predvidenem roku in v skladu z načrtovanim proračunom. Nekatere države članice so uvedle kazni za nedokončanje projektov ali za njihovo slabšo uspešnost.

(69) Ta vrsta merila je zajeta v členu 26 akta o neto ničelni industriji, ki ga podrobneje določa izvedbeni akt na podlagi člena 26 akta o neto ničelni industriji.

(70) To v praksi pomeni, da mora razvijalec odjemalcu zagotoviti električno energijo, kadar naprava, na katero je vezana pogodba, ne proizvaja električne energije. Ta vrzel se pogosto imenuje „stroški prilagajanja“. Prav tako se sčasoma spremeni tudi porazdelitev tveganja v pogodbah o nakupu električne energije. Medtem ko je v preteklosti odjemalec pogosto nosil stroške tveganj, povezanih z omejevanjem ali negativnimi cenami, so razvijalci zaradi vse pogostejših tovrstnih dogodkov pogosto prisiljeni kriti del stroškov ali celotne stroške.

(71) Druge tržne ureditve vključujejo neposredno prodajo električne energije na organiziranih trgih električne energije brez obstoja dolgoročne ureditve. Ta možnost v teh smernicah ne bo obravnavana.

(72) Na primer, za projekt vetrnega polja z zmogljivostjo 50 MW bi bilo treba dovoliti prijavo za dvosmerno pogodbo na razliko za 30 MW zmogljivosti. Preostala zmogljivost bi se lahko nato na primer prodala v okviru pogodbe o nakupu električne energije.

(73) V zvezi s tem glej opredelitev pogodbe o nakupu električne energije iz uredbe o električni energiji, katere točka 77 člena 2 se nanaša na nakup električne energije na tržni osnovi.

(74) Druga možnost je, da bi podobne rezultate teoretično lahko dosegli s ponudbo pogodb o nakupu električne energije na likvidnih tržnih platformah. Izkušnje s platformami pogodb o nakupu električne energije so v EU sicer omejene.

(75) Glej na primer nove instrumente, vključene v oddelek 4.5 okvira za državno pomoč v okviru dogovora o čisti industriji (CISAF).

(76) Glej sklep Komisije o zadevi SA.114440 (2024/N) – Estonija TCTF: Shema za podporo vetrnim elektrarnam na morju.

(77) Državna pomoč SA.115179 (2024/N) – Italija FER X TCTF – Prehodna podpora Italiji za proizvodnjo električne energije v elektrarnah na obnovljive vire energije, ki so blizu paritete tržnih cen.

(78) 1.c Glej tudi oddelek VI.c, kjer je obravnavan podoben mehanizem za terminsko trgovanje. Trajanje takih pogodb o nakupu električne energije bi bilo treba določiti tako, da ponujene pogodbe o nakupu električne energije ne vplivajo na likvidnost terminskih trgov. V praksi to pomeni, da bi bilo treba take pogodbe o nakupu električne energije izdajati za obdobje, daljše od trajanja dovolj likvidnih terminskih tržnih proizvodov, na primer za približno pet let.

Element zasnove	Primer dobre prakse
Preprečevanje izkrivljanja ponudbenega ravnanja na trgih za dan vnaprej, znotraj dneva, izravnalnih trgih in trgih pomožnih storitev	Za dvosmerne pogodbe na razliko, odvisne od proizvodnje Brez izplačila v tržnih časovnih enotah, ko je tržna cena nižja od mejnih stroškov proizvodnje (npr. ob negativnih cenah za vetrno in sončno energijo), tako na trgu za dan vnaprej kot na trgu znotraj dneva (1). Za fuzijske dvosmerne pogodbe na razliko Izplačilo pomoči bi moralo biti neodvisno od dejanske proizvodnje med tržnimi časovnimi enotami in s tržnimi cenami, ki so nižje od stroškov (npr. ob negativnih cenah za vetrno in sončno energijo), tako na trgu za dan vnaprej kot na trgu znotraj dneva, hkrati pa bi moralo ohraniti spodbude za sodelovanje na trgih pomožnih storitev in izravnalnih trgih. Za dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje Če je izplačana pomoč neodvisna od operativne odločitve o tem, ali se bo proizvajalo (ali ne), se lahko domneva, da upravičenec ni spodbujen k proizvodnji električne energije v času negativnih cen tako na trgu za dan vnaprej kot na trgu znotraj dneva. Za elektrarne, ki jih je mogoče dispečirati, kot so jedrske elektrarne, bi se kot dobra praksa upoštevale le dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje. Za vse vrste dvosmernih pogodb na razliko Nobeno izplačilo iz dvosmerne pogodbe na razliko ne bi smelo temeljiti na cenah odstopanja (tj. izravnalnega trga ni mogoče šteti za ustrezni referenčni trg).
Spodbujanje učinkovitega odločanja o vzdrževanju	Za dvosmerne pogodbe na razliko, odvisne od proizvodnje Referenčno trimesečno obdobje (2) je na splošno dovolj za sprejetje učinkovitih odločitev o vzdrževanju naprav za proizvodnjo vetrne in sončne energije. Za fuzijske dvosmerne pogodbe na razliko Če med vzdrževanjem niso načrtovana izplačila iz dvosmerne pogodbe na razliko, bi referenčno trimesečno obdobje pomagalo pri sprejemanju učinkovitih odločitev o vzdrževanju za proizvodnjo električne energije z vetrnimi in sončnimi napravami. Če se pomoč izplačuje v obdobjih vzdrževanja (zlasti med načrtovanim vzdrževanjem) pod enakimi pogoji, ki veljajo za izplačila pomoči zunaj obdobij vzdrževanja, se lahko domneva, da je odločitev o vzdrževanju tržno odzivna. Za dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje Če se pomoč izplačuje v obdobjih vzdrževanja (zlasti med načrtovanim vzdrževanjem) pod enakimi pogoji kot zunaj obdobij vzdrževanja, se lahko domneva, da odločitev o vzdrževanju temelji na tržnih prihodkih in je bila zato sprejeta na učinkovit način.
Spodbujanje učinkovitega sodelovanja na terminskem trgu električne energije	Za vse vrste dvosmernih pogodb na razliko Referenčno obdobje mora biti dovolj dolgo, da se upravičence spodbudi k učinkovitemu varovanju pred prihodnjimi nihanji cen. Za naprave z razmeroma nespremenljivim proizvodnim profilom, kot so jedrski objekti, se referenčna cena lahko določi kot povprečje posameznih tržnih cen za trge, na katerih bo upravičenec prodajal (npr. terminski, za dan vnaprej, znotraj dneva), tehtano z obsegom dejanske prodaje elektrarne na vsakem od teh trgov. Uporaba povprečnih tržnih cen (namesto realiziranih tržnih cen) za oblikovanje referenčne cene upravičence spodbuja k „premagovanju trga“. Opozoriti je treba, da tehtanje z dejansko prodajo pomeni, da sestava referenčne cene ni določena eksogeno, kar bi lahko umetno pristransko vplivalo na strategijo trgovanja upravičenca, temveč je določena endogeno na podlagi dejanske strategije trgovanja upravičenca. Alternativna dobra praksa je, da država pooblasti enega ali več udeležencev na trgu, ki so neodvisni od operaterja proizvodnih naprav in izbrani s konkurenčnim postopkom, da v imenu države izvajajo varovanje pred tveganji na terminskem trgu.
Doseganje čim večje vrednosti naložb za elektroenergetski sistem in odjemalce v EU	Za dvosmerne pogodbe na razliko, odvisne od proizvodnje Referenčno obdobje mora biti dovolj dolgo, na primer trimesečno, da se zagotovi, da imajo upravičenci spodbudo za vlaganje v napravo, ki povečuje tržno vrednost. Za fuzijske dvosmerne pogodbe na razliko Kadar dvosmerna pogodba na razliko temelji na proizvodnji, mora biti referenčno obdobje dovolj dolgo, na primer trimesečno, da se zagotovi, da imajo upravičenci spodbudo za vlaganje v napravo, ki povečuje tržno vrednost. To je še posebej pomembno, saj so spodbude za lociranje ali optimizacijo naložbe, da bi se izognili proizvodnji v času negativnih cen ali cen, nižjih od neto cene, zmanjšane, ker upravičenci v tem času prejemajo podporo na neproizvodni podlagi. Za dvosmerne pogodbe na razliko, neodvisne od proizvodnje Posebno pozornost bi bilo treba nameniti zasnovi referenčne količine takih dvosmernih pogodb na razliko, saj naj bi to imelo znaten vpliv na moč spodbud za doseganje čim večje vrednosti naložb za elektroenergetski sistem. Poleg tega bi morali biti potencialni upravičenci še pravočasno pred začetkom konkurenčnega postopka zbiranja ponudb obveščeni o metodologiji določanja referenčne cene in količine. Tako jo bodo lahko kar najbolje upoštevali pri oddaji svojih ponudb in naložbenih odločitvah. Za vse vrste dvosmernih pogodb na razliko Lokacijske spodbude bi se lahko uvedle po potrebi, da se obravnava prezasedenost omrežja, poveča vrednost naložbe za sistem in zmanjša potreba po dragih popravljalnih ukrepih. Te spodbude bi lahko vključevale korekcijske faktorje pri plačilu v okviru programa podpore ali necenovna merila energetskega sistema, ki se uporabljajo za razvrščanje ponudb. Vsak ukrep mora biti zasnovan v skladu s pravili o državni pomoči ter ustrezno utemeljen. Da bi se zagotovila zanesljivost pogodb v primeru sprememb zasnove trga, bi pogodbeni dogovori v dvosmerni pogodbi na razliko morali vsebovati določbe, v katerih je podrobno opisano, kako bi se plačila prilagodila v odziv na take spremembe. To bi lahko vključevalo spremembe, kot je preoblikovanje trgovalnih območij ali sprememba razčlenjenosti tržne časovne enote.