Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale civile di Roma (Italija) 19. septembra 2025 – LA, GB, SMVD, GF, AL, AM, RN, MP, PS/Italia Trasporto Aereo SpA – ITA Airways

(Zadeva C-628/25, ITA Airways)

(C/2025/6127)

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale civile di Roma

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: LA, GB, SMVD, GF, AL, AM, RN, MP, PS

Tožena stranka: Italia Trasporto Aereo SpA – ITA Airways

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je treba člen 5(1) Direktive 2001/23/ES (1) v povezavi s členom 147 PDEU razlagati tako, da je zahteva, da je „stečajn[i] ali temu podob[en] postop[ek] zaradi plačilne nesposobnosti […] začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja“, izpolnjena, če:

(a)	je postopek izredne uprave v skladu z izrecno zakonsko določbo namenjen ohranitvi proizvodnih sredstev z nadaljevanjem, ponovnim zagonom ali preusmeritvijo poslovnih dejavnosti v smislu člena 1 zakonske uredbe št. 270/1999;

(b)	se postopek izredne uprave začne, če v podjetjih, ki so lahko predmet tega postopka, v skladu s členom 27(1) zakonske uredbe št. 270/1999 obstajajo konkretne možnosti za ponovno vzpostavitev ekonomskega ravnotežja njihovih poslovnih dejavnosti;

(c)	po drugi strani v primeru, da pogoj glede obstoja konkretnih možnosti za ponovno vzpostavitev poslovanja ni izpolnjen, pristojno sodišče razglasi začetek stečajnega postopka, ki se zdaj imenuje postopek prisilne likvidacije;

(d)	se postopek prisilne likvidacije ali postopek prisilne upravne likvidacije začne po izdaji sklepa o prenehanju poslovanja v smislu člena 73(1) zakonske uredbe št. 270/1999;

(e)	izredni upravitelji formalno sprejmejo program prodaje poslovne dejavnosti ali poslovnih sredstev in pogodb v smislu člena 27(2)(a) in (b-a) v povezavi s členom 56(3a) zakonske uredbe št. 270/1999, kar posledično pomeni, da sodišče ne more ugotavljati, ali je ta pogoj izpolnjen;

(f)	se v okviru postopka izredne uprave dejansko uresničuje cilj čim boljšega poplačila upnikov in so bili dokazi o tem predloženi v postopku v glavni stvari;

(g)	po drugi strani v postopku v glavni stvari niso bili predloženi dokazi o tem, da je postopek izredne uprave namenjen čim boljšemu poplačilu upnikov?

Ali je treba člen 5(1) Direktive 2001/23/ES v povezavi s členom 147 PDEU razlagati tako, da je zahteva, da je „stečajn[i] ali temu podob[en] postop[ek] zaradi plačilne nesposobnosti […] pod nadzorom pristojnega organa oblasti“, izpolnjena, če:

(a)	je nadzor, ki ga v postopku izredne uprave izvaja sodišče, omejen na razglasitev plačilne nesposobnosti v fazi pred začetkom navedenega postopka;

(b)	je nadzor, ki ga v postopku izredne uprave izvaja sodišče, predviden le po koncu programa iz člena 27(2) zakonske uredbe št. 270/1999 in zajema zgolj izdajo sklepa o prenehanju poslovanja;

(c)	nadzor, ki bi ga sodišče izvajalo v zvezi z dejanskim uresničevanjem cilja čim boljšega poplačila upnikov oziroma ohranitve operativnosti podjetja ali njegovih preživetja sposobnih enot praviloma sploh ni predviden?

Ali je treba na podlagi členov 3, 4 in 5 Direktive 2001/23/ES, ki se razlagajo glede na člen 147 PDEU, šteti, da je podan obstoj posredne diskriminacije v smislu člena 21 [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah] (ki se razlaga in uporablja ob upoštevanju členov 52 in 53 [Listine]) med neposredno primerljivimi delavci, ki so upravičeni do varstva iz členov 3 in 4 Direktive 2001/23/ES ter členov 1 in 11 Direktive 2008/94/ES (2), ker so v primeru postopka, namenjenega ohranitvi poslovanja, brez prekinitev ohranili svoja delovna mesta in delovne pogoje, in delavci, ki po drugi strani v primeru postopka, namenjenega likvidaciji podjetja, niso upravičeni do varstva iz členov 3 in 4 Direktive 2001/23/ES (ter členov 1 in 11 Direktive 2008/94/ES) in zato ne morejo več ohraniti svojih delovnih mest, če v okviru postopka, namenjenega likvidaciji podjetja, vseeno pride do prenosa podjetja ali dela podjetja, ki ima dejansko značilnosti ohranitve poslovanja tega podjetja ali odsvojenega dela podjetja?

Ali je mogoče, če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, oziroma če se ugotovi obstoj posredne diskriminacije, ki ne temelji na objektivnem razlogu (ker ni upravičena z legitimnim ciljem in/ali se ne uresničuje na primeren in nujen način) v smislu člena 147 PDEU, člena 21 [Listine] ter direktiv 23/2001/ES in 94/2008/ES, vseeno uporabiti načelo enakovrednosti varstva pred diskriminacijo, na podlagi katerega bi bili lahko prikrajšani delavci upravičeni do enakega varstva kot primerljivi in ugodneje obravnavani delavci, kakor ga je Sodišče Evropske unije izoblikovalo v sodbi z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C-414/16 (točke od 75 do 80)?

Ali zakonodajni ukrep, ki ga je italijanska vlada sprejela z uvedbo člena 1(1a) uredbe-zakona št. 4/2024, ki je bila s spremembami potrjena v zakon št. 28/2024, s katerim je bil spremenjen člen 27 zakonske uredbe št. 270/1999, ki neposredno vpliva na tekoče sodne postopke in nerešene zadeve, ki jih obravnavajo nacionalna sodišča, v dejanskem in pravnem položaju, v katerem je italijanska vlada neposredno udeležena kot organ, ki izvaja nadzor nad podjetjem odsvojiteljem, pomeni kršitev členov 47 in 54 [Listine] (ki v skladu s členom 52(3) [Listine] ustrezata členoma 6 in 17 Evropske konvencije o človekovih pravicah) ter členov 52 in 53; ali navedena nacionalna določba zaradi zlorabe pravic posledično onemogoča polno uveljavljanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in/ali nasprotuje ravni varstva in/ali obsegu temeljnih pravic, ki jih zagotavljajo [Listina] in navedene direktive?

Ali zakonodajni ukrep, ki ga je italijanska vlada sprejela z uvedbo člena 1(1a) uredbe-zakona št. 4/2024, ki je bila s spremembami potrjena v zakon št. 28/2024, s katerim je bil spremenjen člen 27 zakonske uredbe št. 270/1999, kakor ga razlaga Corte Costituzionale (ustavno sodišče, sodba št. 99/2025), pomeni kršitev prepovedi znižanja ravni varstva delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, ki izhaja iz členov 1 in 11 Direktive 2008/94/ES, ter zato onemogoča uresničevanje ciljev te direktive? Tribunale di Roma (sodišče v Rimu) odredi prekinitev tega postopka do odločitve Sodišča Evropske unije.

(1) Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL 2001, L 82, str. 16).

(2) Direktiva 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (UL 2008, L 283, str. 36).