—

razglasi ničnost odločbe z dne 10. julija 2025, ki je bila potrjena 18. julija 2025 in s katero je Agencija Evropske unije za azil ugotovila, da je treba potrdilno prošnjo, ki jo je tožeča stranka vložila 5. julija 2025, šteti za nedopustno, ker je potekel rok za vložitev te prošnje iz člena 7(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001 (1);

—

Agenciji Evropske unije za azil naloži plačilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali v tem postopku.

1.

Tožeča stranka meni, da jezikovna in sistematična razlaga člena 7(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001 izključujeta, da bi bilo mogoče procesne roke, ki so v njem določeni, opredeliti kot prekluzivne in zavezujoče roke, tako za zadevno upravo kot za posameznega prosilca.

—

Ta uredba namreč uvaja „dialog“ med posameznikom in upravami Unije, ta dialog pa mora potekati ob upoštevanju načel sorazmernosti in razumnosti ter favor civis (oziroma the duty of care), ki je podlaga temeljne pravice dostopa do dokumentov kot instrumenta za zagotavljanje sodelovanja državljanov in obveznosti upravne preglednosti (glej sodbo Sodišča z dne 13. januarja 2022, Dragnea/Komisija, C-351/20 P, ECLI:EU:C:2022:8, zlasti točko 72).

—

Člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa obveznost vsake uprave Unije, da zadeve, ki se nanašajo na posameznike, obravnava „nepristransko, pravično“, kar po naravi ni združljivo z nobeno obliko upravne strogosti, ki ne izpolnjuje splošnih višjih zahtev prava Unije.

—

Razglasitev odvzema pravice do vložitve potrdilne prošnje ex autoritate in celo zavrnitev preučitve njene vsebine po mnenju tožeče stranke ne spoštuje „bistvene vsebine“ temeljne pravice dostopa do dokumentov, varovane s členi 41, 42 in 52 Listine, in lahko pomeni prekoračitev pooblastil.