1.

Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010, v povezavi z načeli davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti

je treba razlagati tako, da

nasprotuje praksi, v skladu s katero se davčna uprava za zavrnitev pravice davčnega zavezanca do odbitka davka na dodano vrednost (DDV) v zvezi s pridobitvijo blaga – kadar je to blago bilo dobavljeno temu davčnemu zavezancu, je ta davčni zavezanec to blago uporabil za svoje obdavčene transakcije in je o tej dobavi bil izdan račun – sklicuje na okoliščino, da je ta račun fiktiven, ker, prvič, dobave ni opravil izdajatelj računa, drugič, je ta izdajatelj v transakciji udeležen zaradi izpolnjevanja pogojev za dodelitev določenega posojila, tretjič, je cena, navedena na računu, pretirana in je navedeni izdajatelj DDV plačal le z zamudo in delno, ter, četrtič, je na računu naveden napačen datum dobave. Za utemeljitev take zavrnitve pravice do odbitka DDV mora davčna uprava pravno zadostno dokazati, da je davčni zavezanec aktivno sodeloval pri goljufiji na področju DDV ali da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je izdajatelj računa storil tako goljufijo.

2.

Člen 178(a) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje temu, da davčna uprava vračilo davka na dodano vrednost zavrne zgolj zato, ker ima davčni zavezanec račun, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 226, točka 7, Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/45, čeprav ima ta uprava na voljo vse potrebne informacije, ki ji omogočajo, da preveri, da so vsebinski pogoji za uveljavljanje te pravice izpolnjeni. Če je davčni zavezanec zagotovil navedene informacije, popravek računa ne more biti pogoj za uveljavljanje navedene pravice.