1.

Ali je treba dejstvo, da nacionalna zakonodaja – ki v pravnih razmerjih, ki ne izhajajo iz opravljanja pridobitne dejavnosti, določa nekatere omejitve v zvezi s škodo zaradi zamude pri izpolnitvi – v zvezi s pravnimi razmerji, ki izhajajo iz opravljanja pridobitne dejavnosti, vsebuje drugačno normativno besedilo, kar posledično pomeni, da ta zakonodaja ne določa omejitve zadevnih pogodbenih kazni, ki se uporabljajo v pravnih razmerjih, sklenjenih med operaterjem elektronskih komunikacijskih storitev (mobilne telefonije in interneta) in potrošnikom, ampak tako omejitev določa v drugih razmerjih, kot je na primer opravljanje bančnih storitev, šteti za sestavni del svobode [opravljanja] storitev iz člena 56 in naslednjih Pogodbe o delovanju Evropske unije, kakor to svobodo na področju elektronskih komunikacij urejata Direktiva 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah (1)) in Direktiva 2018/1972 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (2), ali pa je mogoče omejitev zadevnih pogodbenih kazni v korist potrošnikov uveljavljati v sodnem postopku, in sicer na podlagi določb člena 3(3) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (3), zlasti točke (e) Priloge k navedeni direktivi, v skladu s katero je mogoče za nepošten šteti pogoj, ki prodajalcu ali ponudniku priznava pravico, da od potrošnika, ki ne izpolni svoje obveznosti, zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila?

2.

Ali je treba v skladu z razlago in uporabo določb člena 3(3) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in zlasti točke (e) Priloge k tej direktivi šteti, da mora sodišče v okviru analize morebitne nepoštenosti pogoja o pogodbeni kazni, ki določa obseg škode zaradi zamude, ki jo mora potrošnik plačati zato, ker ob zapadlosti ni poravnal zneska računov za elektronske komunikacijske storitve (mobilne telefonije in interneta), in se obračuna po 0,5-odstotni stopnji za vsak dan zamude:

—

navesti obseg te škode, ki se izračuna za obdobje enega leta, in sicer po 182,5-odstotni letni stopnji, kar posledično pomeni, da je mogoče nepoštenost zadevne pogodbene kazni ugotoviti zgolj na podlagi primerjalne analize te kazni z zneskom zakonskih obresti, ki bi se uporabil, če se pogodbeni stranki ne bi sami dogovorili o določenem znesku odškodnine za škodo zaradi zamude,

—

upoštevati tudi dejansko trajanje obdobja, za katero se zahteva plačilo pogodbene kazni, obračunane po 0,5-odstotni stopnji, to je število dni, na katero se nanaša ta zahtevek, in pri presoji upoštevati dejansko višino zneska, katerega plačilo se zahteva iz naslova pogodbene kazni, glede na višino glavne terjatve?

3.

Ali v okviru analize morebitne nepoštenosti pogoja o pogodbeni kazni, ki določa obseg škode zaradi zamude, ki jo mora potrošnik plačati zato, ker ob zapadlosti ni poravnal zneska računov za elektronske komunikacijske storitve (mobilne telefonije in interneta), in se obračuna po 0,5-odstotni stopnji za vsak dan zamude, velja, da mora sodišče v skladu z razlago in uporabo določb člena 3(3) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in zlasti točke (e) Priloge k tej direktivi poleg zneskov, ki jih dolguje potrošnik, upoštevati tudi morebitno škodo, ki bi lahko nastala prodajalcu ali ponudniku, za katerega v okviru pravnega razmerja veljajo podobne obveznosti glede obsega škode zaradi zamude, ki bi jo moral plačati v primeru neizpolnitve obveznosti plačila?

4.

Ali je mogoče višino pogodbene kazni zaradi zamude, ki je natančno določena, šteti za nepošteno, če presega znesek glavne terjatve, ki ga mora plačati potrošnik?

5.

Ali je opredelitev, ki jo je [Sodišče podalo v sodbi z dne 22. novembra 2018, MEO – Serviços de Comunicações e Multimédia (C-295/17, EU:C:2018:942)], v skladu s katero velja, da vnaprej določeni znesek, ki ga gospodarski subjekt prejme, če pride do predčasnega prenehanja pogodbe o opravljanju storitev, ki določa najkrajše trajanje naročniškega razmerja, ker stranka od nje odstopi ali iz razloga, ki se lahko pripiše tej stranki, in katerega višina ustreza znesku, ki bi ga ta subjekt prejel med preostankom navedenega obdobja, če do tega prenehanja ne bi prišlo, pomeni plačilo za storitve, opravljene za plačilo, ki je kot tako predmet davka na dodano vrednost, samostojna opredelitev, kar posledično pomeni, da je upoštevna zgolj za razlago in uporabo direktiv na področju DDV, ali pa jo je mogoče upoštevati tudi pri razlagi in uporabi člena 4(2) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, zaradi česar bi bil pogoj, ki določa tovrstne stroške, izključen s področja uporabe navedene direktive po tem, ko bi se ugotovilo, da opredeljuje predmet pogodbe in da ustrezno odraža ceno ali plačilo za izmenjane storitve ali blago, če bi se štelo, da je podan v jasnem in razumljivem jeziku?

6.

Če bi iz odgovora na [prejšnje] vprašanje izhajalo, da je razlaga, ki jo je [Sodišče] podalo v navedeni sodbi, samostojna in da se zato uporablja zgolj za direktive na področju DDV, se postavlja vprašanje, ali in v kolikšni meri je mogoče na podlagi te razlage v povezavi z določbami člena 3(1) in (3) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, določbami člena 20 Direktive 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) ter določbami členov 101, 105 in 107 Direktive 2018/1972 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah in vsebino točke 3(iv) dela A Priloge VIII ter točke 2.4 Priloge IX k tej direktivi ugotoviti, da je treba pogoj iz pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev (mobilne telefonije in interneta), ki spada na področje uporabe Direktive 2002/22 ali Direktive 2018/1972, s katerim se določi znesek, ki ga lahko gospodarski subjekt prejme iz naslova nadomestila in ki v položaju, v katerem pride do predčasnega prenehanja pogodbe, ki določa najkrajše trajanje naročniškega razmerja, ker stranka od nje odstopi ali iz razloga, ki se lahko pripiše tej stranki, ustreza znesku, ki bi ga ta subjekt prejel med preostankom zadevnega obdobja, če do takega prenehanja ne bi prišlo, pri čemer je najkrajše trajanje naročniškega razmerja skladno z omejitvijo veljavnosti na največ 24 mesecev, določeno v členu 105 Direktive 2018/1972, opredeliti kot nepošten:

—

glede na višino tega zneska in na podlagi presoje, v kateri se ugotovi, da je ta znesek nesorazmeren v primerjavi s škodo, ki je nastala ponudniku komunikacijskih storitev, oziroma

—

na podlagi ugotovitve o obstoju pravnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, ki je posledica dejstva, da je taka pogodbena kazen naložena le potrošniku, ne pa tudi ponudniku komunikacijskih storitev, pri čemer mora ponudnik v skladu z zadevno pogodbo plačati nadomestilo, ki je enako znesku plačila za storitev, ki se ni zagotavljala ali katere zagotavljanje zaradi neupoštevanja predhodno določenih parametrov kakovosti ni bilo ustrezno?

7.

Ali je v okviru preučitve prejšnjega vprašanja upoštevno dejstvo, da je potrošnik, ki je sklenil pogodbo o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev (mobilne telefonije in interneta) za najkrajše 24-mesečno obdobje, ob nakupu naprave ali storitev izkoristil nekatere promocijske ponudbe, ki so zajemale znižanje cen, če je iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi, razvidno, da je vrednost popustov vključena v znesek naročnine, ki se izračuna za celotno obdobje veljavnosti pogodbe?