1.

Ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki prepoveduje ponudbo virtualnih igralnih avtomatov, spletnega pokra in/ali drugih spletnih igralniških iger ponudnika, ki ima sedež v drugi državi članici in državno licenco, če

a)

je hkrati za druge vrste iger na srečo, zlasti loterije, športne stave in stave na konjske dirke, določena izjema od prepovedi in izdaja dovoljenj z določenimi zahtevami glede vsebine;

b)

postopek za izdajo dovoljenj za športne stave ni bil izveden v skladu s pravom Unije in posledično sicer niso bila ali ne bodo izdana dovoljenja z ustreznimi zahtevami glede vsebine, vendar organi države članice ponujanje športnih stav kljub temu dopuščajo;

c)

je hkrati – glede tveganja zasvojenosti – dovoljeno na celotnem ozemlju države članice povsod v igralnih salonih, gostinskih lokalih in igralnicah ponujati fizične igralne avtomate, ki so primerljivi s tistimi virtualnimi igralnimi avtomati, ki so na internetu prepovedani;

d)

je hkrati – glede tveganja zasvojenosti – dovoljeno na celotnem ozemlju države članice povsod v igralnicah ponujati fizične igre pokra, ki so primerljive s tistimi igrami pokra, ki so na internetu prepovedane;

e)

je v zvezni deželi države članice (tu: Schleswig-Holstein) dopuščeno z dovoljenji ne le prehodno, temveč za dobo več let prirejati in hkrati na celotnem ozemlju države članice oglaševati virtualne igralne avtomate in spletni poker;

f)

v državi članici že ob uvedbi prepovedi z zgoraj navedenimi izjemami in tudi pozneje naj ne bi obstajali zadostni dokazi, da spletna distribucija igralnih avtomatov in pokra, v primerjavi s fizično ponudbo iger, izkazuje višje tveganje za varstvo igralcev iger na srečo ali za tveganje za manipulacije, pranje denarja ali drugo spremljajočo kriminaliteto;

g)

v državi članici že ob uvedbi prepovedi z zgoraj navedenimi izjemami in tudi pozneje naj ne bi bilo zadostnih dokazov, da bi bilo mogoče znižati tveganje spletne distribucije igralnih avtomatov in pokra tudi z uporabo enakih zahtev glede vsebine, kot za oblike iger, ki so na internetu dovoljene, na raven, ki je primerljiva s temi oblikami iger;

h)

je cilj ureditve iger na srečo v državi članici – da se naravni igralni nagon prebivalstva z omejeno ponudbo iger na srečo, ki pomeni primerno alternativo nedovoljeni igri na srečo, usmerja v urejene in nadzorovane tire ter preprečuje razvoj in širitev nedovoljenih iger na srečo in črne trge – enakovreden cilju preprečevanja zasvojenosti, vendar sporna prepoved črnega trga ne zameji, temveč ga v upoštevni državi članici še naprej vzdržuje, ker stranke, ki jih zanimajo prepovedane igre na srečo, svojega specifičnega povpraševanja ne morejo zadovoljiti z zakonito ponujenimi igrami na srečo;

i)

država članica ob poznavanju prej navedenih okoliščin še v času veljavnosti prepovedi sklene, da bo v prihodnosti uvedla postopke za izdajo dovoljenj za prirejanje virtualnih igralnih avtomatov in spletnega pokra, vendar zaenkrat še ohrani prepoved in okoli devet mesecev pred začetkom veljavnosti novega pravnega okvira proti takim ponudnikom virtualnih igralnih avtomatov in spletnega pokra, ki v pričakovanju bodoče ureditve upoštevajo različne zahteve za varstvo igralcev iger na srečo, zadrži le upravno izvršitev prepovedi?

2.

Ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da državi članici preprečuje ugoditi civilnopravni tožbi za povračilo igralnega denarja, ki ga je igralec iger na srečo, ki je rezident te države članice izgubil pri ponudniku virtualnih igralnih avtomatov, spletnega pokra in/ali drugih spletnih igralniških iger, s sedežem v drugi državi članici in z državno licenco, če sloni tožba na kršitvi prepovedi prirejanja nedovoljenih iger na srečo in/ali kršitvi prepovedi prirejanja navedenih iger na srečo na internetu, če spletne prepovedi, ki je navedena kot razlog za odrekanje možnosti izdaje dovoljenja, kot omejitve svobode opravljanja storitev, ni mogoče upravičiti?

Podredno, če bi bil odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje nikalen in prepoved sankcioniranja ne velja za civilne tožbe:

3.

Ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da sodišče države članice ovira pri tem, da bi za ponudbo virtualnih igralnih avtomatov, spletnega pokra in/ali drugih spletnih igralniških iger ponudnika s sedežem v drugi državi članici EU in z državno licenco, za nazaj uporabilo merila zahtev, ki bi jih moral preveriti organ za izdajo dovoljenj in/ali ki bi morale biti najprej določene v dovoljenju in/ali se nanašajo le na ponudnike, ki imajo dovoljenje, kot na primer materialne zahteve glede omejitve vložkov, in bi izhajali iz hipotetičnega postopka izdaje dovoljenj, ki bi bil skladen s pravom Unije, če pa v upoštevnem časovnem obdobju zaradi prepovedi, ki bi bila določena v okviru nacionalnega prava, dejansko ni bilo izdano nobeno dovoljenje za prirejanje virtualnih igralnih avtomatov, spletnega pokra in/ali drugih spletnih igralniških iger, ker je bila prepoved nepravilno opredeljena kot združljiva s svobodo opravljanja storitev?

4.

Ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da nasprotuje omejitvi, ki je bila določena v zakonodaji o igrah na srečo v državi članici proti ponudniku virtualnih igralnih avtomatov, spletnega pokra in/ali drugih spletnih igralniških iger, ki ima licenco in sedež v drugi državi članici, in vpeljana v obliki zavezujoče zakonske mesečne omejitve vložka v višini 1.000 EUR na mesec/na igralca iger na srečo, če

a)

se ta omejitev uporablja le za distribucijo preko interneta, ne pa tudi za fizično distribucijo upoštevnih iger na srečo;

b)

pristojni organi za izdajo dovoljenj za spletno distribucijo športnih stav in stav na konjske dirke dopuščajo izjeme od omejitve do 30.000 EUR pri športnih stavah in do 100.000 EUR pri stavah na konjske dirke;

c)

je v vsakem primeru treba dati igralcu iger na srečo poleg zakonske omejitve možnost, da ob registraciji pri ponudniku iger na srečo prostovoljno določi individualne dnevne, tedenske ali mesečne omejitve vplačil ali izgub in država članica z ničemer ni izkazala, da je mogoče z obvezno omejitvijo vložkov na enak ali boljši način doseči varstvo igralcev iger na srečo, kot s prostovoljno omejitvijo?