1.

Ali člen 10(2)(f) v povezavi s členom 3(j) in (l) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (1) v povezavi s Prilogo I k tej direktivi, nasprotujejo razlagi, v skladu s katero se pojem zneska črpanega kredita, ki je podlaga za izračun zneska obresti kredita, ne nanaša le na znesek, ki je potrošniku dejansko dan v razpolaganje, temveč tudi na znesek, ki je potrošniku „dan“ tako, da se uporabi za takojšnjo poravnavo neobrestnih stroškov kredita, in sicer tako, da banka potrošniku preda znesek, ki pa se v skladu s pogodbo takoj – na podlagi pobota – odtegne za poravnavo neobrestnih stroškov kredita; banka potrošniku omogoči črpanje zneska, ki mora biti v skladu s pogodbo uporabljen za plačilo provizije banke, pri čemer se to izvede z neposrednim nakazilom na račun banke;

2.

Če je odgovor na vprašanje iz točke I pritrdilen: ali je treba člen 10(2)(f) v povezavi s členom 3(j) in (l) Direktive 2008/48/ES z vidika načela učinkovitosti prava Unije in namena te direktive ter glede na člen 3(1) in (2) v povezavi s členom 4(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (2) razlagati tako, da nasprotujejo praksi, da se v pogodbe o potrošniškem kreditu, katerih vsebina ni rezultat posamičnega dogovora med trgovcem (dajalcem kredita) in potrošnikom (kreditojemalcem), vključijo določbe, v skladu s katerimi se ne obrestuje samo znesek, ki ga potrošnik črpa, ampak tudi neobrestni stroški kredita (to je provizije ali drugi stroški), ki niso sestavni del zneska kredita, ki ga potrošnik dejansko črpa, ampak so „črpani“ pod pogoji, opisanimi v vprašanju I?

3.

Če je odgovor na vprašanje iz točke II pritrdilen: ali je treba člen 10(2)(f) in (g) Direktive 2008/48/ES z vidika načela učinkovitosti prava Unije in namena te direktive ter glede na člen 5 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujejo praksi, da se v pogodbe o potrošniškem kreditu, katerih vsebina ni rezultat posamičnega dogovora med trgovcem (dajalcem kredita) in potrošnikom (kreditojemalcem), vključijo določbe, iz katerih je razvidna le posojilna obrestna mera in v znesku izražena skupna vrednost kapitaliziranih obresti, ki jih je potrošnik dolžan plačati kot izpolnitev svoje obveznosti po pogodbi, ne da bi se potrošnika ob tem izrecno obvestilo, da je osnova za izračun kapitaliziranih obresti (izraženih v znesku) znesek, ki ni enak znesku kredita, ki ga potrošnik dejansko črpa, in posebej, da gre za vsoto zneska kredita, ki ga je potrošnik črpal, in neobrestnih stroškov kredita (to je provizij ali drugih stroškov, ki niso sestavni del zneska kredita, ki ga potrošnik črpa, vendar so del skupnega zneska, ki ga mora potrošnik plačati za izpolnitev svoje obveznosti iz potrošniške kreditne pogodbe)?

4.

Ali je treba člen 10(2)(r) Direktive 2008/48/ES z vidika načela učinkovitosti prava Unije in namena te direktive ter glede na člen 5 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da morajo informacije, ki jih dajalec kredita sporoči glede pravice do predčasnega odplačila in postopka predčasnega odplačila, vsebovati tudi izrecno navedbo o možnosti delnega povračila provizije, ki jo je zaračunal dajalec kredita?

5.

Ali je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48/ES z vidika načela učinkovitosti prava Unije in namena te direktive ter glede na člen 5 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da morajo informacije, ki jih dajalec kredita sporoči glede pravice do odstopa od pogodbe, vselej vsebovati izrecno navedbo o pravici, ki izhaja iz člena 14(1)(b) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008?

6.

Ali je treba člen 23 Direktive 2008/48/ES ter načela učinkovitosti, enakovrednosti in sorazmernosti razlagati tako, da nasprotujejo sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero lahko potrošnik sankcijo, predpostavljeno v členu 23 te direktive, uveljavlja v enoletnem prekluzivnem roku, ki začne teči od dneva, ko dajalec kredita izpolni svojo obveznost, torej od trenutka, ko je bilo omogočeno črpanje celotnega zneska kredita?

7.

Ali je treba člen 23 Direktive 2008/48/ES z vidika načel učinkovitosti, enakovrednosti in sorazmernosti razlagati tako, da je treba ugotovitev, da je dajalec kredita kršil katero koli od obveznosti iz zgornjih vprašanj, razlagati tako, da se zaradi tega vselej samodejno uporabi sankcija, določena v nacionalnem pravu (pri kateri gre za pravico potrošnika, da predloži izjavo, na podlagi katere prenehajo obveznosti potrošnika, da plača obresti od glavnice in druge stroške, ki jih dolguje dajalcu kredita), ali pa je nastanek take sankcije odvisen od celovite presoje položaja obeh pogodbenih strank in zlasti, ali pravica potrošnika do uveljavljanja zgoraj navedene možnosti ne nastane, če kršitev obveznosti obveščanja, ki jo ima dajalec kredita, ni negativno vplivala na okvir pravic in obveznosti potrošnika ali če zanj z vidika sklenitve in izvajanja potrošniške kreditne pogodbe ni imela pomena, varstvo pravic potrošnika pa je zagotovljeno na podlagi drugih določb, vključno z določbami o varstvu potrošnikov pred nedovoljenimi določili?