(a)

nacionalni ureditvi, ki izhaja iz člena 21(2) zakonske uredbe št. 546/1992 in člena 38-bis.2 uredbe predsednika republike št. 633/1972, ki v nacionalnem pravnem redu s tem, da dopušča, da se v zvezi z zahtevkom za vračilo, ki vsebuje tehnične napake, šteje, da nima nobenega pravnega učinka, onemogoča neposreden dostop do sodišča in lahko v materialnopravnem položaju, v katerem je davčni zavezanec upravičen do vračila DDV, povzroči izgubo take pravice do vračila;

(b)

pravnemu načelu, kakršno je to, ki ga je potrdilo Corte di Cassazione (kasacijsko sodišče), v skladu s katerim velja, da „[z]ahtevek za vračilo preveč plačanega DDV, ki ga davčni organ zaradi tehničnih težav pri elektronskem prenosu podatkov ne more prebrati, ne more biti podlaga za zavrnilno odločbo zaradi molka organa, ki jo je mogoče izpodbijati, saj davčni organ v danih pogojih ni mogel postopati“, in na podlagi katerega se v obravnavani zadevi onemogoča neposreden dostop do sodišča, kar bi kljub obstoju pravice do vračila v zadevnem materialnopravnem položaju posledično lahko privedlo do izgube te pravice?