—

ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilja 1 o izkoreninjenju revščine, cilja 7 o zagotavljanju dostopa do cenovno dostopne, zanesljive, trajnostne in sodobne energije za vse, cilja 9 o industriji in infrastrukturi, cilja 13 o podnebnih ukrepih in cilja 5 o doseganju enakosti spolov ter krepitvi vloge vseh žensk in deklic,

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim je zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine glavni cilj razvojne politike EU in po katerem mora „Unija upošteva[ti] cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“,

—

ob upoštevanju členov 3(5) in 21 Pogodbe o Evropski uniji, v katerih se Unija zavezuje k pristopu k razvojnemu sodelovanju, ki temelji na vrednotah, da bi zagotovila doslednost svojega zunanjega delovanja, spoštovala načela ustanovne listine Združenih narodov ter spodbujala trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj držav v razvoju,

—

ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru srečanja Sveta, Parlamenta in Komisije z dne 30. junija 2017 z naslovom Novo evropsko soglasje o razvoju – „Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost“  (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. junija 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, spremembi in razveljavitvi Sklepa št. 466/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2017/1601 in Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009 (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. oktobra 2022 o podnebnem financiranju pred 27. zasedanjem Konference pogodbenic UNFCCC (COP27) v Šarm el Šejku od 6. do 18. novembra 2022, sklepov z dne 25. januarja 2021 o podnebni in energetski diplomaciji – uresničevanje zunanje razsežnosti evropskega zelenega dogovora in sklepov z dne 28. novembra 2016 o energiji in razvoju,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom Evropski zeleni dogovor (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 16. marca 2023 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za zagotavljanje zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami ter spremembi uredb (EU) 168/2013, (EU) 2018/858, 2018/1724 in (EU) 2019/1020 (COM(2023)0160),

—

ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2023/1184 z dne 10. februarja 2023 o dopolnitvi Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z vzpostavitvijo metodologije Unije, s katero se določijo podrobna pravila za proizvodnjo tekočih in plinastih goriv iz obnovljivih virov nebiološkega izvora, namenjenih uporabi v prometu (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. marca 2023 z naslovom Evropska vodikova banka (COM(2023)0156),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. julija 2020 z naslovom Strategija za vodik za podnebno nevtralno Evropo (COM(2020)0301),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 18. maja 2022 z naslovom Zunanje sodelovanje EU na področju energije v spreminjajočem se svetu (JOIN(2022)0023),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 1. decembra 2021 z naslovom Strategija Global Gateway (JOIN(2021)0030),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 9. marca 2020 z naslovom Za celovito strategijo z Afriko (JOIN(2020)0004),

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Sveta OZN za človekove pravice z dne 5. januarja 2023 o vprašanju obveznosti na področju človekovih pravic v zvezi z uživanjem varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja z naslovom Ženske, dekleta in pravica do čistega, zdravega in trajnostnega okolja,

—

ob upoštevanju novega sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo ter članicami Organizacije afriških, karibskih in pacifiških držav (OAKPD) (sporazum iz Samoe), ki bo začel veljati, ko ga bo odobril Evropski parlament in ga bodo pogodbenice ratificirale,

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) iz leta 1992 in njenega Kjotskega protokola, 21. konference pogodbenic (COP21) UNFCCC decembra 2015 v Parizu, sprejetja Pariškega sporazuma, prvega univerzalnega, pravno zavezujočega svetovnega podnebnega dogovora, in petega ocenjevalnega poročila o podnebnih spremembah Medvladnega panela za podnebne spremembe,

—

ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe z dne 24. septembra 2019 o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju,

—

ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 13. septembra 2007,

—

ob upoštevanju poročila Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli za leto 2022 in njegovega drugega zbirnega poročila o proizvodnji fosilnih goriv (poročilo o proizvodni vrzeli za leto 2021) (4),

—

ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je Svet OZN za človekove pravice sprejel 16. junija 2011,

—

ob upoštevanju smernic OECD za večnacionalna podjetja in smernic OECD o potrebni skrbnosti za odgovorno ravnanje podjetij,

—

ob upoštevanju poročila iz leta 2018 o politikah oddelka Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve z naslovom Policy Brief #12: Global Progress of SDG7 – Energy and Gender (Poročilo o politiki št. 12: Napredek pri doseganju cilja trajnostnega razvoja 7 na svetovni ravni – energetika in enakost spolov),

—

ob upoštevanju poročila Mednarodne agencije za obnovljivo energijo iz leta 2022 z naslovom World Energy Transitions Outlook 2022: 1.5 °C Pathway (Obeti glede svetovnega energetskega prehoda: pot do 1,5 °C) (5),

—

ob upoštevanju skupnega poročila Svetovne banke, Mednarodne agencije za energijo, Mednarodne agencije za obnovljivo energijo, Organizacije združenih narodov in Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2023 z naslovom Tracking SDG 7: The Energy Progress Report, 2023 (Spremljanje cilja trajnostnega razvoja 7: poročilo o napredku na področju energije za leto 2023) (6),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta Afriške unije za zeleno okrevanje za obdobje 2021–2027, ki zagotavlja celovito strategijo za spodbujanje zelenih pobud, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, varstvo okolja in krepitev odpornosti na podnebne spremembe (7),

—

ob upoštevanju izjave afriških voditeljev iz Nairobija o podnebnih spremembah in pozivu k ukrepanju z dne 6. septembra 2023,

—

ob upoštevanju izjave Afričanov o podnebju in razvoju iz leta 2023,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. marca 2023 o skladnosti politik za razvoj (8), z dne 25. marca 2021 o novi strategiji EU-Afrika – partnerstvo za trajnosten in vključujoč razvoj (9), z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (10), z dne 1. decembra 2016 o dostopu do energije v državah v razvoju (11) in z dne 2. februarja 2012 o razvojnem sodelovanju EU za spodbujanje cilja splošnega dostopa do energije do leta 2030 (12),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta za enakost spolov in opolnomočenje žensk v zunanjem delovanju EU za obdobje 2021–2025 (akcijski načrt EU za enakost spolov III),

—

ob upoštevanju poročila Ekonomske komisije Združenih narodov za Latinsko Ameriko in Karibe iz maja 2022 z naslovom Energy in Latin America and the Caribbean: access, renewability and efficiency (Energija v Latinski Ameriki in Karibih: dostop, obnovljivost in učinkovitost),

—

ob upoštevanju poročila Svetovne komisije za jezove z dne 16. novembra 2000 z naslovom A new framework for decision-making (Nov okvir za odločanje),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A9-0441/2023),

A.

ker je energija v središču vseh ciljev trajnostnega razvoja, vendar je v poročilu o ciljih trajnostnega razvoja za leto 2023 (13) ugotovljeno, da svet še vedno ni na pravi poti, da bi dosegel splošen dostop do energije; ker je energija dejavnik, ki omogoča razvoj, zlasti razvoj kmetijstva, podjetništva, komunikacij, izobraževanja, zdravstvenega varstva in prometa, ter delovanje države;

B.

ker cilj trajnostnega razvoja 7 določa, da je treba do leta 2030 doseči trajnostn razpoložljivost cenovno dostopne in čiste energije, zlasti s pozivom k večjemu mednarodnemu sodelovanju za lažji dostop do raziskav, infrastrukture in tehnologije na področju čiste in obnovljive energije ter za spodbujanje naložb v te namene; ker je treba nujno pospešiti diplomatska prizadevanja za večje politične ambicije, da bi učinkovito obravnavali in odpravili energetsko revščino;

C.

ker po podatkih OZN do sredine leta 2023 približno 733 milijonov ljudi po vsem svetu, od katerih jih 80 % živi v podsaharski Afriki, še vedno nima dostopa do cenovno dostopne, zanesljive, čiste in visokokakovostne energije (14);

D.

ker je dostop do energije v državah v razvoju zelo različen; ker 52 % prebivalcev podsaharske Afrike nima dostopa do električne energije in ker je to edina regija na svetu, kjer se delež ljudi brez električne energije povečuje; ker ta številka prikriva velike razlike, saj ima redni dostop do energije le 30,4 % podeželskega prebivalstva regije v primerjavi z 80,7 % mestnega prebivalstva; ker je izobrazba priznana kot eden najpomembnejših elementov zmanjševanja revščine; ker dostop do električne energije podpira tudi kakovostno izobraževanje, vendar ima v podsaharski Afriki samo 47 % šol zagotovljeno električno energijo;

E.

ker premalo dostopna električna energija v mestnih in primestnih okoljih vpliva na prebivalstvo velikih neurejenih naselij ter na prisilno razseljene osebe in begunce; ker je tudi v primeru, da je električna energija na voljo, kakovost storitev pogosto slaba;

F.

ker je dostop do cenovno dostopne, zanesljive, čiste in kakovostne energije še težji v državah, ki so jih prizadeli konflikti in naravne nesreče; ker tudi v regijah, ki imajo boljši dostop do energije, kot so Azija in Pacifik ali Latinska Amerika in Karibi, obstajajo velike neenakosti med državami in prebivalci;

G.

ker energetska kriza, ki jo je sprožila ruska invazija na Ukrajino, še naprej terja velik davek, saj visoke cene energije najbolj prizadenejo najranljivejše, zlasti v gospodarstvih v razvoju;

H.

ker je dostop do energije bistven za humanitarne in razvojne organizacije pri nudenju učinkovite humanitarne pomoči, zlasti zdravstvene in nujne oskrbe;

I.

ker napovedi kažejo, da leta 2030 približno 660 milijonov ljudi po vsem svetu ne bo imelo dostopa do električne energije in približno milijarda ne bo imela dostopa do čistega kuhanja, če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi;

J.

ker bo boljši dostop do cenovno dostopne in čiste energije omogočil trajnostno gospodarsko rast ter privabil podjetja in podjetništvo, poleg tega pa bo omogočil izboljšanje zdravja, blaginje in varnosti ljudi;

K.

ker je energetska revščina, ki je opredeljena kot pomanjkanje trajnostnih, čistih in varnih virov energije, povezana z vprašanjem enakosti spolov, saj ženske in dekleta v povprečju porabijo do 18 ur na dan za zbiranje goriva za kuhanje (15);

L.

ker so ženske zelo slabo zastopane med zaposlenimi v energetskem sektorju po vsem svetu, zlasti na vodstvenih položajih; ker bo vključevanje žensk kot aktivnih akterk v rešitve na področju obnovljivih virov energije v skladu z akcijskim načrtom EU za enakost spolov III izboljšalo trajnostnost in povečalo pozitivne rezultate na področju enakosti spolov;

M.

ker tradicionalna goriva za kuhanje (trdna biomasa, kerozin in premog) največ prispevajo k emisijam ogljika, krčenju gozdov in podnebnim spremembam ter ogrožajo zdravje ljudi; ker je 2,4 milijarde ljudi na svetu odvisnih od teh goriv, zaradi česar vsako leto prezgodaj umre približno 3,7 milijona ljudi, pri čemer so najbolj prizadeti ženske in otroci; ker je bilo leta 2019 samo v Afriki zabeleženih 700 000 smrtnih primerov zaradi onesnaženosti zraka v gospodinjstvih;

N.

ker EU čistim gorivom za kuhanje namenja zanemarljivo malo sredstev; ker se strategije za čisto kuhanje, če sploh obstajajo, slabo izvajajo in ker je na voljo malo finančnih sredstev, zato je težko doseči celo skromen napredek, sprejemanje in trajna uporaba izboljšanih kuhalnih peči pa ostajata nizka; ker manj kot 10 % ljudi, ki nimajo možnosti za čisto kuhanje, živi v državah, ki imajo učinkovite politike in zadostna finančna sredstva za dosego splošnega dostopa do leta 2030;

O.

ker sta pandemija covida-19 in zvišanje cen energije upočasnila napredek pri širjenju dostopa do čistega kuhanja; ker bi morala EU v državah v razvoju, ki so pri kuhanju zelo odvisne od biomase, podpirati alternative porabi lesa in spodbujati rešitve, kot so sončni kuhalniki;

P.

ker ženske in dekleta zaradi omejenih možnosti za čisto kuhanje za kuho porabijo več časa; ker se posledično povečuje neenakomerna porazdelitev gospodinjskega dela med moške in ženske; ker se ocenjuje, da bi ženske in dekleta z možnostjo čistega kuhanja v povprečju pridobile 1,5 ure na dan, ki bi jih lahko namenile prostemu času in/ali izobraževanju;

Q.

ker imajo države v razvoju obilo obnovljivih virov energije, vendar so pogosto brez ustreznega političnega in regulativnega okvira ter potrebnih industrijskih in tehnoloških pogojev za trajnostni razvoj in porabo energije; ker se spopadajo tudi s številnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, prezadolženost in hitra demografska rast, ki vplivajo na povpraševanje po energiji in njeno porabo; ker države, kot sta Namibija in Angola, izvajajo ambiciozne projekte na področju obnovljivih virov energije; ker so nekatere države v razvoju, kot so Senegal, Ruanda in Kenija, dosegle opazen napredek na področju dostopa do energije; ker je treba upoštevati različne okoliščine v posameznih državah, da bi z ustrezno politično voljo in podporo EU dosegli preboj na področju dostopa do energije;

R.

ker ima EU dolgo tradicijo sodelovanja na področju energije v Afriki; ker je EU skupaj z državami članicami zagotovila veliko večino sredstev uradne razvojne pomoči za projekte cilja trajnostnega razvoja 7 v Afriki, in sicer 13,8 milijarde EUR med letoma 2014 in 2020; ker to še vedno ni dovolj in je treba narediti še več; ker je bilo po ocenah 53 % izplačil v obliki posojil, vendar ta dodatni dolg zmanjšuje zmožnost teh držav, da bi vlagale v cilje trajnostnega razvoja, vključno s ciljem trajnostnega razvoja 7; ker ima 21 afriških držav z nizkimi dohodki leta 2023 težave zaradi prezadolženosti ali jim take težave grozijo;

S.

ker so finančni tokovi za energijo še vedno skoncentrirani v majhni skupini držav, pri čemer so najmanj razvite države pogosto zapostavljene; ker so, kar zadeva ciljno usmerjanje sredstev po zemljepisnih območjih, le tri od desetih glavnih upravičenk najmanj razvite države, kar kaže, da sredstva za razširitev dostopa do energije in boj proti energetski revščini niso bila dodeljena po prednostnem vrstnem redu;

T.

ker se energetskemu prehodu v regijah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah, stalno namenja veliko premalo sredstev; ker Inštitut za upravljanje naravnih virov opredeljuje pojav „prekletstvo virov“ kot neuspeh številnih držav, bogatih z viri, da bi v celoti izkoristile svoje bogastvo naravnih virov in da bi vlade v teh državah učinkovito izpolnile potrebe po javni blaginji (16); ker prevelika odvisnost od izvoza fosilnih goriv pomeni tveganje nizke gospodarske diverzifikacije;

U.

ker bi morala EU povečati financiranje obnovljivih virov energije v državah v razvoju, zlasti v novih geopolitičnih razmerah, ki so posledica ruske invazije na Ukrajino, hkrati pa se lotiti korupcije in problema šibkih institucij, zaradi katerih se dodatno zaostrujejo težave, povezane s pomanjkanjem sredstev, zlasti v najmanj razvitih državah;

V.

ker je večina projektov, ki jih financira EU, namenjena spodbujanju proizvodnje električne energije, kljub temu, da je najšibkejši ravno distribucijski segment, ki je bistvenega pomena za doseganje cilja trajnostnega razvoja 7; ker se številne države v razvoju še vedno zanašajo na premog kot primarni vir energije za proizvodnjo električne energije;

W.

ker so države, ki jih negativne posledice podnebnih sprememb najbolj prizadenejo, najmanj odgovorne za emisije; ker v Afriki živi skoraj 18 % svetovnega prebivalstva, vendar predstavlja manj kot 6 % svetovne porabe energije; ker je Afrika odgovorna le za 3 % svetovnih emisij CO2, povezanih z energijo; ker države, ki sestavljajo skupino G20, prispevajo 80 % svetovnih emisij;

X.

ker je bilo energetsko partnerstvo med Afriko in EU obnovljeno februarja 2022, da bi odražalo Agendo 2063 Afriške unije in prednostne naloge EU glede podnebnih sprememb, energetske varnosti, načrta REPowerEU in pobude Global Gateway, katerih cilj je spodbujanje proizvodnje in distribucije energije iz obnovljivih virov, tudi za izvoz v Evropo; ker je bil napovedan naložbeni sveženj v višini približno 150 milijard EUR za podporo skupnim ambicijam celin, kot so opredeljene v Agendi 2030 in Agendi 2063 Afriške unije, da bi se med drugim zagotovil stroškovno učinkovit, sodoben, uspešen, zanesljiv, pošten, pravičen in enakopraven energetski prehod;

Y.

ker je partnerstvo EU z Južno Afriko za pravičen energetski prehod primer pripravljenosti EU, da se uveljavi kot vodilna svetovna sila na področju pravičnega energetskega prehoda ter tako prispeva k zunanji razsežnosti energetske in podnebne strategije EU ter spodbuja cilj evropskega zelenega dogovora po vsem svetu;

Z.

ker bi morala energetska neodvisnost majhnih otoških držav v razvoju, ki temelji na njihovem velikem potencialu energije iz obnovljivih virov, ostati jasen cilj;

AA.

ker lahko oznaka „nizkoogljični vodik“ vključuje tudi vodik, proizveden z uporabo jedrske energije in zemeljskega plina, kar pomeni, da ni nujno brez emisij; ker je zeleni vodik iz obnovljivih virov edina vrsta vodika, ki lahko dolgoročno resnično prispeva k podnebni nevtralnosti;

AB.

ker je cilj načrta REPowerEU do leta 2030 uvoziti 10 milijonov ton zelenega vodika na leto; ker je Komisija v ta namen novembra 2022 med drugim podpisala memorandume o soglasju za strateški partnerstvi za obnovljivi vodik z Namibijo in Egiptom;

AC.

ker je glede na pregled stanja na področju vodika za leto 2023 (17), ki ga je pripravila Mednarodna agencija za energijo, 99 % proizvedenega vodika na svetu ustvarjenega iz fosilnih goriv;

AD.

ker lahko zeleni vodik pospeši razogljičenje industrijske proizvodnje v partnerskih državah, če ne bo upočasnil lokalnega energetskega prehoda in bo del širše strategije za zmanjšanje skupne porabe energije v razvitih državah, da bi se upoštevale omejitve našega planeta; ker je treba hkrati upoštevati, da je potrebna infrastruktura za zeleni vodik kapitalsko in tehnološko intenzivna, da sta transport vodika na dolge razdalje in skladiščenje vodika energetsko intenzivna in draga ter da so za obsežno proizvodnjo zelenega vodika potrebne velike količine zemlje in vode;

AE.

ker podnebnih ciljev za leti 2030 in 2050 ne bo mogoče doseči brez razogljičenja ključnih sektorjev, v katerih je težko zmanjšati emisije; ker je uvoz zelenega vodika iz držav zunaj EU pomemben del novih strateških partnerstev EU; ker glede na pregled stanja na področju vodika za leto 2023, ki ga je pripravila Mednarodna agencija za energijo, stroškovni izzivi ogrožajo dolgoročno donosnost uvajanja proizvodnje vodika; ker bi uvedba proizvodnje vodika lahko pomenila tveganje, da se razširijo uporaba fosilnih goriv in ekstraktivistične prakse, vključno z morebitnim obsežnim prisvajanjem zemlje, vode in energije v državah proizvajalkah v razvoju;

AF.

ker imajo ključne surovine osrednjo vlogo pri dostopnih in cenovno ugodnih tehnologijah čiste energije za vse in ker je EU v postopku vzpostavljanja skladnega okvira za njihovo stalno, varno in odgovorno dobavo ob spoštovanju človekovih pravic in podpiranju lokalnega razvoja;

AG.

ker decentralizirana energija, pridobljena iz obnovljivih virov iz mini omrežij in zunaj omrežja, ponuja dobre rešitve za oddaljene skupnosti, zlasti v smislu ustvarjanja delovnih mest, izobraževanja in zdravja, vendar jo mora spremljati javna podpora, da se ustvari uspešen in odgovoren poslovni model;

AH.

ker širitev obnovljivih virov energije, ki temeljijo na sončni in vetrni energiji, proizvodnja obnovljivega vodika in gradnja jezov za hidroelektrarne prav tako pomenijo izzive, saj so zanje potrebne velike površine zemljišč, s čimer lahko posegajo v obstoječo rabo zemljišč in lokalne potrebe, zlasti glede dostopa do vode, ter lahko povzročijo razselitev lokalnih in domorodnih skupnosti ter škodujejo ekosistemom in naravnim habitatom; ker je treba določiti kopenska in morska območja, ki bi se lahko uporabljala za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, pri tem pa upoštevati biotsko raznovrstnost, lokalno gospodarstvo in soglasje avtohtonega prebivalstva;

AI.

ker naj bi prehod na obnovljive vire energije ustvaril več delovnih mest v sektorju obnovljivih virov energije; ker lahko nove tehnologije za energijo iz obnovljivih virov ustvarijo gospodarske priložnosti, ki lahko posledično podpirajo uresničevanje pravice do preživetja in dostojnega dela; ker ima Afrika obetavno prihodnost na področju sistemov energije iz obnovljivih virov, saj ima 60 % najboljših virov sončne energije na svetu, vendar le 1 % nameščenih zmogljivosti za proizvodnjo sončne energije; ker je Latinska Amerika ena od vodilnih regij na svetu na področju uporabe in proizvodnje energije iz obnovljivih virov;

AJ.

ker naj bi se po podatkih Mednarodne agencije za energijo med letoma 2021 in 2030 svetovna zmogljivost hidroelektrarn povečala za 17 %; ker je največ neizkoriščenega potenciala hidroenergije v gospodarstvih v razvoju v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki; ker pa so veliki hidroenergetski projekti povezani z negativnimi družbenimi in okoljskimi vplivi, od razseljevanja ranljivih skupin prebivalstva do uničevanja edinstvene biotske raznovrstnosti; ker se zaradi hidroenergije pojavljajo novi izzivi, povezani s podnebnimi spremembami, ki bodo močno povečali pogostost poplav in suš na rekah, kjer se izvajajo hidroenergetski projekti, kar bo povečalo tveganje za varnost projektov in njihovo zmogljivost za proizvodnjo električne energije;

AK.

ker imajo EU in partnerske države skupno, a različno odgovornost za doseganje trajnostnega energetskega prehoda; ker mora podpora EU za projekte na področju energije iz obnovljivih virov najprej zadovoljiti potrebe lokalnega prebivalstva in šele nato podpreti izvoz;

AL.

ker bi bilo treba željo nekaterih držav v razvoju po izkoriščanju njihovih virov ogljikovodikov analizirati tudi ob upoštevanju prizadevanj EU, da bi se na COP28 države zavezale postopnemu opuščanju fosilnih goriv na svetovni ravni; ker lahko uporaba naravnih virov za proizvodnjo energije ustvari gospodarske priložnosti, vendar bi lahko države v razvoju z dajanjem prednosti izvozu energije iz obnovljivih virov potencialno ogrozile svoj domači energetski prehod in povečale delež porabe fosilnih goriv v lastni mešanici električne energije;

AM.

ker se po podatkih Inštituta za svetovne vire 25 % svetovnega prebivalstva vsako leto spopada z izjemno hudim pomanjkanjem vode; ker je voda osrednjega pomena za gojenje kmetijskih rastlin in živinorejo, proizvodnjo električne energije, ohranjanje zdravja ljudi, spodbujanje pravičnih družb in doseganje svetovnih podnebnih ciljev;

AN.

ker agroživilski sistemi porabijo približno 30 % svetovne energije in ker je tretjina emisij toplogrednih plinov v tem sektorju posledica rabe energije; ker sta energetski prehod in preoblikovanje agroživilskih sistemov medsebojno prepletena;