—

poročila skupine strokovnjakov na visoki ravni o prihodnosti kohezijske politike (v nadaljevanju: poročilo skupine strokovnjakov),

—

devetega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (v nadaljevanju: deveto poročilo o koheziji),

—

svojega mnenja z dne 29. novembra 2023 o prihodnosti kohezijske politike po letu 2027,

—

prihodnje razprave o strateški agendi Evropske unije –

1.

pozdravlja poročilo skupine strokovnjakov in deveto poročilo o koheziji kot bistven prispevek k razpravi o prihodnosti kohezijske politike;

2.

želi spomniti, da je ekonomska, socialna in teritorialna kohezija temeljni cilj EU, zapisan v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), in da člen 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ta cilj uresničuje tako, da določa krajevne politike, ki zmanjšujejo razlike med različnimi evropskimi regijami v duhu subsidiarnosti in solidarnosti;

3.

opozarja na izredno dodano vrednost kohezijske politike pri doseganju tega cilja, saj se v okviru te politike podpirajo strateške naložbe in spodbuja konvergenca med regijami, vključno z najbolj oddaljenimi regijami iz člena 349 PDEU, podeželjem in drugimi območji, kot so opredeljena v členu 174 PDEU (1);

4.

poziva, naj kohezijska politika po letu 2027 vključuje regionalno naravnanost na ravni EU in naj se dodelijo posebna sredstva za regije z ozemlji iz člena 174; poziva tudi, naj se v pridružitvenih sporazumih predvidi minimalni prag za obseg pomoči. To bi po možnosti lahko veljalo tudi za druge proračunske politike EU s teritorialno razsežnostjo, vključno z naslednikom instrumenta NextGenerationEU;

5.

meni, da je treba v vseh ustreznih programih in politikah EU, zlasti v okviru vseh strukturnih skladov, demografske izzive celovito obravnavati s proračunskega vidika ter nameniti dodatna sredstva, da bi se bolje spopadli s socialnim, gospodarskim in teritorialnim razkorakom, s katerim se soočajo evropske regije, iz katerih se prebivalstvo izseljuje; spodbuja k preučitvi možnosti za uporabo teritorialnih klasifikacij, ki bi bolje ustrezale problematiki izseljevanja, s katerim se soočajo posamezna območja, najsi gre za raven NUTS 3 ali nižjo raven lokalnih upravnih enot, ki v nekaterih primerih mejijo nanje;

6.

poudarja, da ta uspeh temelji na glavnih načelih, ki podpirajo kohezijsko politiko že od njenega začetka: modelu skupnega upravljanja na podnacionalni ravni, načelih dodatnosti, solidarnosti med ozemlji Unije, partnerstva in upravljanja na več ravneh ter podpori krajevnim rešitvam;

7.

ponovno poudarja, da je kohezijska politika bistvenega pomena za vzdržnost evropskega enotnega trga, za uresničevanje agende Evropske unije za konkurenčnost na vseh evropskih ozemljih, za premagovanje nacionalnih ovir, ki zavirajo enotni trg, in za ublažitev nenamernih teritorialnih posledic njegovega razvoja;

8.

izraža prepričanje, da mora prenovljena kohezijska politika po letu 2027 ostati glavno naložbeno orodje in temeljiti na teh glavnih načelih, hkrati pa mora obravnavati nove razlike in zaostrene strukturne pomanjkljivosti ter drugačnosti, ki so izpostavljene v devetem poročilu o koheziji in poročilu skupine strokovnjakov. Prispevati bi morala tudi k izpolnjevanju naložbenih potreb, ki po oceni Evropske komisije v naslednjem desetletju znašajo 650 milijard EUR na leto za javne in zasebne naložbe, da bi uresničili zaveze EU glede zelenega in digitalnega prehoda;

9.

meni, da je treba poenostaviti upravljanje sredstev kohezijske politike in nadzor nad njimi, ter v ta namen predlaga, naj Komisija in države članice opredelijo upravno breme, pri določanju pomoči pa naj upoštevajo značilnosti ter različne vidike in cilje regij; opozarja na posebne značilnosti najbolj oddaljenih regij in območij z neugodnimi naravnimi razmerami in/ali demografskimi izzivi ter poziva, naj se razmisli o odstopanju od nekaterih obveznosti, ki jih lahko v večini primerov učinkovito prevzamejo le upravičenci z večjim proračunom, boljšo opremo in večjim številom prebivalstva;

10.

meni, da je pomembno nenehno zagotavljati, da se upravne zmogljivosti držav članic in njihovih regij za upravljanje evropskih skladov ustrezno krepijo s specializiranim sistemom evropskih upraviteljev skladov na terenu;

11.

poudarja ključni pomen kohezijske politike za podporo skupnostim in regijam pri razvoju lokalnih rešitev za zeleni, digitalni in demografski prehod, ki so tako zelo nujne za odpravo „geografije nezadovoljstva“ in nadaljnje zaupanje v Evropsko unijo; v ta namen je treba upoštevati cilje trajnostnega razvoja in potrebo po obravnavanju demografskih sprememb, se boriti proti odseljevanju s podeželja in vsem regijam omogočiti pravičen prehod;

12.

se strinja z ugotovitvami iz poročila skupine strokovnjakov, naj se kohezijski politiki dodata razsežnost predvidevanja in preobrazbena razsežnost, da se s krajevno industrijsko politiko, energetsko politiko in krajevnimi inovacijami podprejo regionalna preobrazba in strategije pravičnega prehoda ter tako okrepijo odpornost in konkurenčnost celotne EU, pa tudi njena strateška avtonomija, pri čemer je treba upoštevati specifičnost in izredno ranljivost najbolj oddaljenih regij;

13.

opozarja, da je potreben predvidljiv in stabilen okvir za kohezijsko politiko, hkrati pa je treba poddržavnim oblastem omogočiti večjo prožnost;

14.

v zvezi s tem poudarja, da je treba izhajati iz izkušenj, pridobljenih z medregionalnimi naložbami v inovacije (I3) v okviru partnerstev za regionalne inovacije, saj je to povezava med strategijami pametne specializacije in drugimi politikami EU za spodbujanje teritorialne preobrazbe, ki temelji na inovacijah. Hkrati je treba spodbujati teritorialno kohezijo in obravnavati razvojno past nekaterih evropskih regij; poudarja, da je treba še naprej pomagati manj inovativnim regijam, da bi lahko sodelovale v svetovnih vrednostnih verigah, pa tudi v partnerstvih z drugimi regijami;

15.

želi spomniti, da sta kohezijska politika in notranji trg v skladu s členom 3 PEU temelj socialnega tržnega gospodarstva EU in da zagotavljata, da lahko vse regije izkoristijo priložnosti na notranjem trgu;

16.

poziva, naj kohezijska politika ostane temeljni steber trajnostnega razvojnega modela EU in osrednja dolgoročna, decentralizirana naložbena politika za vse regije znotraj večletnega finančnega okvira EU po letu 2027; poudarja, da je za mnoge regije kohezijska politika postala glavni vir javnih naložb;

17.

pozdravlja uvedbo t. i. zlatega pravila sofinanciranja v prenovljenem okviru ekonomskega upravljanja za leto 2024, v skladu s katerim je sofinanciranje iz skladov EU izključeno iz izračuna neto odhodkov;

18.

ponavlja že izraženo stališče, da je potrebna obsežna reforma kohezijske politike, zlasti za hitrejše finančno izvrševanje ukrepov, pri čemer se glavnih načel te politike, kot so navedena zgoraj, ne sme postavljati pod vprašaj;

19.

dodaja, da bi morale za upoštevanje načela neškodovanja koheziji druge politike EU in nacionalne politike prispevati k cilju glede zmanjšanja ekonomskih, socialnih in teritorialnih neenakosti v EU, zato bi jih bilo treba prenoviti, pri tem pa zagotoviti skladnost in dopolnjevanje med različnimi politikami EU;

20.

ugotavlja, da bodo zlasti zaradi verjetne prihodnje širitve Evropske unije potrebna nova in znatna sredstva, ki jih je treba pridobiti na različne načine, v nobenem primeru pa se ne smejo zmanjšati razpoložljiva sredstva na prebivalca, namenjena koheziji, ki je – poleg skupnega trga – eden od dveh stebrov Evropske unije;

21.

izrecno svari pred tem, da bi pod pretvezo večje učinkovitosti prihodnje politike in programe EU zasnovali tako, da bi navidezno spodbujali kohezijo na podlagi centraliziranega pristopa, ki bi bil enak za vse, saj takšen pristop ne bi bil učinkovit pri obravnavanju posebnih teritorialnih potreb in tudi ne pri doseganju cilja glede zmanjšanja regionalnih razlik, vključno z razlikami znotraj regij. Poleg tega ne bi zagotavljal potrebne odgovornosti za izvajanje dolgoročnih naložb v posameznih regijah in bi morda celo privedel do dodeljevanja sredstev iz političnih razlogov, ne pa zaradi regionalnih izzivov. Regionalno upravljanje kohezijske politike je torej ključnega pomena; s tega vidika poudarja, da so bile v več študijah in posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 26/2023 razkrite omejitve modela izvajanja, ki temelji na uspešnosti, zato poziva Komisijo, naj izkušnje s temi omejitvami ustrezno upošteva v obdobju po letu 2027, kot tudi priporočila, ki jih je v poročilu o tej temi navedla skupina na visoki ravni; opozarja tudi na dejstvo, da je mehanizem za okrevanje in odpornost kot instrument za izredne razmere veliko manj usmerjen v prerazporejanje kot kohezijska politika;

22.

se zavzema za to, da bi se prihodnja kohezijska politika izvajala v enem strateškem okviru, da se prepreči razdrobljenost sredstev in finančnih pravil; vztraja, da bi moral ta okvir zajemati Socialni sklad za podnebje, financiranje razvoja podeželja in druge relevantne instrumente EU. Takšen „evropski partnerski pakt“ bi moral temeljiti na prejšnjih pobudah, zagotavljati skladno in usmerjeno izvajanje politik, tudi s konkretnimi cilji, v središče izvajanja pa bi moral postaviti lokalne in regionalne oblasti;

23.

poudarja, da je kohezijska politika že od začetka vključevala agendo za reforme za podporo trajnostnim naložbam in okvirne pogoje, ki so potrebni za uspeh, in da je bila prva politika EU z obsežnim okvirom uspešnosti; predlaga, naj se ti vidiki kohezijske politike v prihodnje ocenijo glede na izkušnje, pridobljene z izvajanjem mehanizma za okrevanje in odpornost, pri čemer se glavnih načel te politike ne sme postavljati pod vprašaj;

24.

pozdravlja predlog za racionalizacijo upravnih postopkov, zmanjšanje birokracije in sprejetje učinkovitejših pristopov za poenostavitev postopkov in njihovo lažjo uporabo. Ključno je, da se strukturni skladi na podeželskih območjih, ki jih je najbolj prizadelo upadanje prebivalstva, prožneje izvajajo, da se omogočijo združena uporaba teh sredstev za isti projekt, dodeljevanje predujmov in dopolnjevanje s finančnimi instrumenti;

25.

poudarja, da je bil mehanizem za okrevanje in odpornost zasnovan kot sklad za izredne razmere, s katerim naj bi obvladali posledice krize za nacionalna gospodarstva držav članic, medtem ko je kohezijska politika strateška dolgoročna naložbena politika, ki je bila skupaj oblikovana in se izvaja na podnacionalni ravni po posebnem modelu na podlagi ključnih načel, ki jih je treba ohraniti in okrepiti;

26.

ponavlja, da je kohezijska politika vez, ki združuje Evropo; poudarja, da bi morale biti vse evropske regije tudi v prihodnje upravičene do sredstev iz te politike in da sem sodi tudi okrepljeno evropsko teritorialno sodelovanje;

27.

poudarja prispevek kohezijske politike k povezovanju, gospodarskemu razvoju in krepitvi zmogljivosti novih držav članic Evropske unije in (potencialnih) držav kandidatk (tudi prek programov evropskega teritorialnega sodelovanja). To vlogo je treba ohraniti v prihodnji kohezijski politiki z močnim vključevanjem lokalnih in regionalnih oblasti;

28.

poudarja, da bo mogoče prednosti prenovljene kohezijske politike izkoristiti le, če bo Evropska komisija v prihodnjem mandatu na tem področju skrbela za močno politično prepoznavnost in vodstvo ter bo imela ustrezno upravno strukturo in če se bodo okrepile zmogljivosti držav članic in podnacionalne ravni, med drugim s trajnostnimi naložbami v upravne zmogljivosti;

29.

poudarja, da je v devetem poročilu o koheziji poudarjeno, da se podeželska, gorska, otoška in redko poseljena območja še naprej soočajo s posebnimi izzivi, ki ovirajo gospodarsko rast in razvoj ter so posledica manjše fizične in digitalne povezljivosti ali omejenih možnosti izobraževanja in usposabljanja; poudarja, da je kohezijska politika EU zlasti na podeželju bistveno prispevala k zmanjšanju revščine in k napredku pri socialnem vključevanju, ter poziva k dodatnim prizadevanjem v naslednjem programskem obdobju;

30.

pozdravlja poziv zavezništva za kohezijo (#CohesionAlliance) k prenovljeni kohezijski politiki po letu 2027, ki nikogar ne pušča ob strani, objavljen marca 2024, in spodbuja vsakogar, da se pridruži temu pozivu;

31.

se veseli sklepov Sveta o prihodnosti kohezijske politike in pričakuje, da bo Evropski svet v odziv na politična priporočila iz poročila skupine strokovnjakov sprejel strateško agendo za obdobje 2024–2029;

32.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo predloži Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, belgijskemu, madžarskemu in poljskemu predsedstvu Sveta EU ter predsedniku Evropskega sveta.