1.

je treba razlagati tako, da

je opredelitev kupona za „enonamenski kupon“ v smislu člena 30a, točka 2, Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena, odvisna le od pogojev iz te določbe, ki vključujejo pogoj, da mora biti kraj opravljanja storitve za končne potrošnike, na katero se nanaša ta kupon, znan ob izdaji navedenega kupona, in to ne glede na okoliščino, da je ta kupon predmet prenosov med davčnimi zavezanci, ki delujejo v svojem imenu in imajo sedež na ozemlju drugih držav članic, kot je tista, v kateri so ti končni potrošniki.

2.

je treba razlagati tako, da

je nadaljnja prodaja „večnamenskih kuponov“ v smislu člena 30a, točka 3, Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena, ki jo opravi davčni zavezanec, lahko predmet davka na dodano vrednost, če je opredeljena kot opravljanje storitev v korist davčnega zavezanca, ki v zameno za te kupone končnemu potrošniku dejansko izroči blago ali dejansko opravi storitve.