I.   Uvod

Namen tega obvestila je pojasniti vprašanja v zvezi s pravnim statusom in uporabo mejnih vrednosti za dobro okoljsko stanje, določenih s sodelovanjem na ravni EU, regij ali podregij v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji (1) (Direktiva 2008/56/ES, v nadaljnjem besedilu: Direktiva) in Sklepom (EU) 2017/848 o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda ter specifikacijah in standardiziranih metodah za spremljanje ter presojo (2) (v nadaljnjem besedilu: Sklep).

II.   Pravni okvir

Direktiva od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe, potrebne za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja v morskem okolju najpozneje do leta 2020 (člen 1(1)). Za dosego tega cilja morajo razviti in izvajati morske strategije, kot je določeno v členu 5. Eden od vidikov morskih strategij je ugotoviti, ali so morske vode v dobrem okoljskem stanju (člen 5(2), točka (a)(ii)).

„Dobro okoljsko stanje“ je v skladu s členom 3(5) Direktive opredeljeno kot „ okoljsko stanje morskih voda, če te predstavljajo ekološko raznolike in dinamične oceane ter morja, ki so čista, zdrava in produktivna v okviru svojih naravnih pogojev, in če je uporaba morskega okolja na trajnostni ravni, tako da se ohrani možnost uporabe in dejavnosti za sedanje in prihodnje generacije “.

V skladu s členom 9(1) Direktive in na podlagi začetne presoje, opravljene v skladu s členom 8(1), morajo države članice presoditi vrsto značilnosti dobrega okoljskega stanja za morske vode vsake regije ali podregije. Pri tem morajo upoštevati enajst kakovostnih deskriptorjev iz Priloge I k Direktivi. Merila in metodološki standardi na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda, ki jih morajo države članice uporabljati, so določeni v Sklepu. Člen 9(3) Direktive določa, da jih je Komisija določila „ na način, da se zagotovi doslednost in omogoči primerjava med morskimi regijami ali podregijami, v kolikšni meri je bilo doseženo dobro okoljsko stanje “.

V uvodni izjavi 8 Sklepa je navedeno: „ Za vsakega od kakovostnih deskriptorjev iz Priloge I k Direktivi 2008/56/ES na podlagi okvirnih seznamov v Prilogi III k navedeni direktivi je treba opredeliti merila, vključno z elementi meril in, kjer je to primerno, z mejnimi vrednostmi, ki jih je treba uporabiti. Namen mejnih vrednosti je prispevati k določitvi niza značilnosti za dobro okoljsko stanje držav članic in poročati o presoji, v kolikšni meri je bilo dobro okoljsko stanje doseženo. “ V členu 2, drugi pododstavek, točka (5), Sklepa je določeno, da „ ‚mejna vrednost‘ pomeni vrednost ali razpon vrednosti, ki omogoča presojo dosežene ravni kakovosti za določeno merilo, s čimer prispeva k presoji, v kolikšni meri je bilo doseženo dobro okoljsko stanje “.

V Sklepu je navedeno, da Priloga določa dve vrsti meril za opredelitev dobrega okoljskega stanja: primarna (3) in sekundarna (4). Države članice morajo načeloma uporabljati primarna merila, razen če na podlagi začetne presoje stanja njihovih morskih voda ali poznejših posodobitev, izvedenih v skladu s členom 8 in členom 17(2), točka (a), Direktive, ustrezno pojasnijo, zakaj se primarno merilo ne uporablja. Vendar imajo države članice v skladu s členom 3(2) Sklepa določeno stopnjo prožnosti pri odločanju o uporabi sekundarnih meril (razen če je v Prilogi določeno drugače). Države članice se lahko po potrebi odločijo za uporabo sekundarnega merila, da se dopolni primarno merilo ali kadar za posamezno merilo obstaja tveganje, da morsko okolje ne bo doseglo ali ohranilo dobrega okoljskega stanja.

Namen mejnih vrednosti je presoditi doseženo raven kakovosti za vsako (primarno ali sekundarno) merilo, ki se uporablja za presojo doseganja kakovostnih deskriptorjev iz Priloge I k navedeni direktivi. Ti deskriptorji se uporabljajo za določanje, doseganje ali ohranjanje dobrega okoljskega stanja, kar je glavni cilj Direktive.

Številne mejne vrednosti so že določene v Prilogi k Sklepu, izhajajo pa iz obstoječe zakonodaje in se zato že uporabljajo. Za druge mejne vrednosti, ki jih je treba določiti v skladu s Sklepom, člen 5(1) Sklepa od držav članic zahteva, da jih določijo do 15. julija 2018  (5). Če države članice ne morejo določiti mejnih vrednosti v tem roku, jih morajo določiti „ v najkrajšem možnem času “  (6), pod pogojem, da Komisiji predložijo razloge za zamudo v obvestilu v skladu s členom 17(3) Direktive.

Doslej so bile številne mejne vrednosti (7) za različna merila deskriptorjev določene s sodelovanjem na ravni EU ter regij ali podregij.

III.   Stanje mejnih vrednosti za dobro okoljsko stanje

1.   Mejne vrednosti, ki se razlikujejo od tistih, določenih na ravni EU, regij ali podregij

Prvo vprašanje, ki ga je treba pojasniti, je, ali lahko države članice za isto merilo uporabijo nacionalne mejne vrednosti, ki se razlikujejo od tistih, določenih na ravni EU, regij ali podregij.

Pravna podlaga Sklepa je člen 9(3) Direktive. Direktiva zahteva, da so mejne vrednosti oblikovane na način, da „ se zagotovi doslednost in omogoči primerjava med morskimi regijami ali podregijami, v kolikšni meri je bilo doseženo dobro okoljsko stanje “. Če bi države članice smele še naprej uporabljati svoje nacionalne mejne vrednosti, potem ko bi bile mejne vrednosti določene na ravni EU, regij ali podregij, bi to ogrozilo cilj člena 9(3), katerega namen je tudi zagotoviti, da organi delujejo skladno in usklajeno po vsej EU.

Prav tako bi bilo to v nasprotju z določbami Sklepa. Kot je že bilo navedeno, člen 4(2), točka (a), Sklepa državam članicam dovoljuje, da uporabljajo nacionalne mejne vrednosti le, dokler se mejne vrednosti ne določijo s sodelovanjem na ravni Unije, regij ali podregij. To pomeni, da države članice po določitvi mejnih vrednosti na nadnacionalni ravni ne smejo več uporabljati svojih nacionalnih mejnih vrednosti. Besedilo uvodne izjave 12 podpira to ugotovitev. Navedena uvodna izjava navaja, da „ dokler te mejne vrednosti niso določene s sodelovanjem na ravni Unije, regij ali podregij, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da uporabljajo nacionalne mejne vrednosti, smerne trende ali mejne vrednosti na podlagi pritiska kot približke “.

Zato države članice ne smejo več uporabljati različnih nacionalnih mejnih vrednosti, potem ko so take mejne vrednosti določene na ravni EU, regij ali podregij.

2.   Diskrecijska pravica držav članic, da ne uporabijo mejnih vrednosti, določenih s sodelovanjem na ravni EU, regij ali podregij v okviru posodobitev morskih strategij iz člena 17

Drugo vprašanje, ki ga je treba pojasniti, je, ali se državam članicam dovoli, da pri posodabljanju svojih morskih strategij ne uporabijo mejnih vrednosti, določenih s postopkom na ravni EU, regij ali podregij. Natančneje, ali je to dovoljeno pri določanju okoljskega stanja njihovih morskih voda v skladu s členom 17 Direktive.

V skladu s členom 2, drugi pododstavek, točka (5), Sklepa mejne vrednosti „ omogočajo presojo dosežene ravni kakovosti za določeno merilo “. To pomeni, da morajo države članice, ko se odločijo za uporabo določenega deskriptorja ali merila, pri čemer so bile ustrezne mejne vrednosti določene s sodelovanjem na ravni EU, regij ali podregij, uporabiti slednje mejne vrednosti.

Vendar se državam članicam v skladu s členom 3(1) ali (2) Sklepa dovoli, da ne uporabljajo mejnih vrednosti, določenih na ravni EU, regij ali podregij, če te vrednosti zajemajo merilo, ki ga ta država članica ne uporablja. Enako velja za mejne vrednosti, ki zajemajo deskriptorje, za katere država članica meni, da „niso primerni“, v skladu s Prilogo I k Direktivi.

„Odločitev“  (8) države članice, da določenega deskriptorja ali merila ne uporabi „samodejno“, se nanaša na elemente, mejne vrednosti in metodološke standarde, ki ustrezajo določenemu deskriptorju ali/in merilu. Povedano drugače, kadar se država članica odloči, da ne bo uporabila določenega deskriptorja ali merila, se odloči, da ne bo uporabila mejnih vrednosti, povezanih z navedenim deskriptorjem in/ali merilom.

Skratka, državam članicam se pri posodabljanju morskih strategij v skladu s členom 17 Direktive dovoli, da ne uporabljajo mejnih vrednosti, določenih na ravni EU, regij ali podregij, samo če se mejne vrednosti nanašajo na deskriptorje ali merila, za katere so se odločile, da jih ne bodo uporabljale v skladu s pogoji iz Direktive in Sklepa.

IV.   Uporaba mejnih vrednosti za presojo okoljskega stanja

Sklep od držav članic zahteva, da do leta 2018 ali „ v najkrajšem možnem času “ določijo mejne vrednosti ter druga merila in metodološke standarde, povezane z določitvijo in presojo dobrega okoljskega stanja, pod pogojem, da so Komisiji predložile obrazložitev (člen 5).

Glede na cilj Direktive, da se najpozneje do leta 2020 doseže ali ohrani dobro okoljsko stanje morja, bi morale države članice določiti mejne vrednosti v drugem ciklu izvajanja Direktive (9).

V skladu s členom 6 Sklepa bi morale države članice po določitvi teh mejnih vrednosti Komisijo pri posodabljanju svojih morskih strategij obvestiti o uporabi teh vrednosti in drugih metodoloških standardov za presojo dobrega okoljskega stanja.

Zato se pričakuje, da bodo države članice pri naslednjih posodobitvah, izvedenih v skladu s členom 17(2), točka (a) in (b), Direktive, (i) začetne presoje in določitve dobrega okoljskega stanja iz člena 8(1) in člena 9(1) ter (ii) okoljskih ciljnih vrednosti iz člena 10(1) uporabile mejne vrednosti, določene s sodelovanjem na ravni Unije, regij ali podregij, ter mejne vrednosti, ki izhajajo iz obstoječe zakonodaje in ki so že določene v Prilogi k Sklepu, za merila, ki jih bodo uporabile za presojo okoljskega stanja.

Kadar države članice ne morejo uporabiti teh mejnih vrednosti, zlasti pri posodabljanju začetne presoje v skladu s členom 8(1), bi bilo treba to ustrezno utemeljiti. Na primer, država članica lahko v nekaterih primerih določene mejne vrednosti uporabi v okviru posodobljenega poročanja o dobrem okoljskem stanju v skladu s členom 9(1), vendar ni mogla uporabiti istih vrednosti za posodobitev začetne presoje v skladu s členom 8(1), saj vrednosti v času priprave presoje njenih morskih voda še niso bile določene.

Zato bo Komisija pri ocenjevanju posodobljenih morskih strategij držav članic, zlasti ocene stanja njihovih morskih voda in napredka pri doseganju dobrega okoljskega stanja, preverila, ali so države članice pri posodobitvah morskih strategij uporabile mejne vrednosti za določitev dobrega okoljskega stanja.

---

(1)   UL L 164, 25.6.2008, str. 19.

(2)   UL L 125, 18.5.2017, str. 43.

(3)  Glej Prilogo k Sklepu: D1C1, D1C2, D1C3, D1C4, D1C5, D1C6, D2C1, D3C1, D3C2, D3C3, D4C1, D4C2, D5C1, D5C2, D5C5, D6C1, D6C2, D6C3, D6C4, D6C5, D8C1, D8C3, D9C1, D10C1, D10C2, D11C1, D11C2.

(4)  Glej Prilogo k Sklepu: D2C2, D2C3, D4C3, D4C4, D5C3, D5C4, D5C6, D5C7, D5C8, D7C1, D7C2, D8C2, D8C4, D10C3, D10C4.

(5)  V skladu s členom 17(2), točka (a), Direktive.

(6)  Člen 5(2) Sklepa.

(7)  Glej Prilogo k temu sporočilu.

(8)  Ker je državam članicam dovoljeno, da pod določenimi pogoji ne uporabljajo nekaterih deskriptorjev ali primarnih meril in da se odločijo (razen če je v Prilogi k Sklepu določeno drugače), ali bodo uporabile sekundarna merila, bi bilo treba uporabo besede „odločiti“ v členu 6 Sklepa razumeti kot izbiro držav članic glede tega, katere deskriptorje in merila bodo uporabljale.

(9)  Člena 5(1) in 5(2) Sklepa.