Primer 1: Proizvajalec začne certificirati, da so vse njegove jagode brez pesticidov, in pri njihovi prodaji zaračuna premijo. Konkurenčni proizvajalec opazi, da prvi proizvajalec prodaja vse svoje jagode po višji ceni, in začne početi enako. Kmalu začnejo enako početi tudi drugi proizvajalci in tako lahko zaračunavajo premijo, saj vsi certificirajo, da so njihove jagode brez pesticidov. V takem primeru ni sklenjen noben dogovor: vsak proizvajalec ravna neodvisno ob upoštevanju obstoječega ali pričakovanega ravnanja svojih konkurentov.

Primer 2: Skupina proizvajalcev se sestane, da bi razpravljala o načinih bolj trajnostnega gojenja jagod. Razpravljajo o tem, kako bi nehali uporabljati pesticide na svojih jagodah, vendar so zaskrbljeni, da jim bodo drugi konkurenti nelojalno znižali ceno, če bodo to počeli sami. Vsi izjavijo, da naslednjo sezono ne bodo uporabljali pesticidov, če drugi sprejmejo isto zavezo. Pisnega dokumenta o tej zavezi ne sestavijo. Naslednje leto nihče od proizvajalcev ne uporablja pesticidov na svojih jagodah. To je dogovor. Čeprav ni sklenjen v pisni obliki, so proizvajalci s svojimi izjavami na sestanku in z dejansko izvedbo tega, kar so napovedali, jasno izrazili svojo namero, da bodo na trgu ravnali na določen način.

Primer: Horizontalni dogovor lahko zadeva na primer zavezo med konkurenčnimi proizvajalci, da bodo perutnino redili le v skladu z določenimi standardi dobrobiti živali, ki so višji od tistih, ki jih predpisuje pravo Unije ali nacionalno pravo. Vertikalni dogovor lahko zadeva na primer zavezo med nekaterimi proizvajalci in distributerji, da bodo tržili le perutnino, rejeno v skladu z določenimi standardi trajnostnosti, ki so višji od tistih, ki jih predpisuje pravo Unije ali nacionalno pravo.

Primer: V medpanožno organizacijo v sirarstvu so vključeni nosilci dejavnosti na treh ravneh agroživilske dobavne verige: proizvajalci mleka, sirarji in distributerji. Pravila medpanožne organizacije določajo, da lahko ta organizacija sklene dogovor ali sprejme odločitev po odobritvi s strani večine članov na vsaki ravni. V medpanožni organizaciji pri sklenitvi dogovora o trajnostnosti za bolj trajnostno proizvodnjo in distribucijo sira večina od 70 % proizvajalcev mleka (prva raven), 60 % sirarjev (druga raven) ter 55 % distributerjev mleka in sira (tretja raven) glasuje za. V tem primeru lahko organi odločanja v medpanožni organizaciji sklenejo dogovor o trajnostnosti, ki je zavezujoč za vse njene člane. Za namene uporabe člena 210a so udeleženci v dogovoru o trajnostnosti vsi proizvajalci in distributerji, ki so člani medpanožne organizacije, bodisi neposredno bodisi posredno prek njihovih predstavniških organov in združenj, tudi tisti, ki niso glasovali za dogovor.

Primer 1: Skupina verig supermarketov, ki skupaj predstavljajo 70 % grosističnih nakupov jabolk v državi članici, se dogovori, da bo za spodbujanje trajnostnega gojenja jabolk kupovala le jabolka, ki so bila certificirana kot jabolka brez pesticidov. Ker ta skupina predstavlja velik delež nakupov, večina pridelovalcev jabolk meni, da nimajo druge izbire, kot da upoštevajo standard, ki ga je določila skupina verig supermarketov, da zagotovijo, da njihovi proizvodi ne bodo izključeni s trga. Namesto da bi tvegali, da ne bodo mogli prodati svojega pridelka jabolk, nehajo uporabljati pesticide in svoja jabolka certificirajo kot jabolka brez pesticidov. Tu gre za jasen obstoj dogovora med verigami supermarketov. Vendar pridelovalci jabolk niso udeleženi v takem dogovoru. Čeprav pridelovalci dobavljajo proizvode, ki izpolnjujejo standard trajnostnosti, se sami z verigami supermarketov niso dogovorili o vsebini standarda, njihova odločitev, da bodo upoštevali standard, pa ni odvisna od drugih pridelovalcev jabolk, ki upoštevajo ta standard. Posledično pridelovalci ne bodo udeleženi v dogovoru, sklenjenem v skupini verig supermarketov. Vendar jim to ne preprečuje, da postanejo udeleženci v dogovoru o trajnostnosti z verigami supermarketov v prihodnosti.

Primer 2: V nekoliko drugačnih okoliščinah se verige supermarketov v skupini dogovorijo, da bodo kupovale le jabolka, ki so bila certificirana kot jabolka brez pesticidov. Organizacija pridelovalcev jabolk razvije certifikacijsko oznako, ki potrjuje, da so proizvodi njenih članov brez pesticidov. Organizacija izda dovoljenje za uporabo certifikacijske oznake na embalaži supermarketov in v njihovem tržnem gradivu. Pristojbine za izdajo dovoljenj se porazdelijo med pridelovalce, ki so člani organizacije. V takem primeru je organizacija združenje pridelovalcev, ki so se odločili za sprejetje in zagotovitev certifikacijske oznake. Ta odločitev je dogovor o trajnostnosti med pridelovalci. Poleg tega lahko isti dogovor o trajnostnosti vsebuje tudi licenčno pogodbo, ki so jo podpisali organizacija in supermarketi.

Primer 1: Pridelovalci hrušk in skupina grosistov sklenejo dogovor. Pridelovalci bodo v skladu z dogovorom začeli uporabljati tehnike pridelave, s katerimi bodo odpravili kemično obdelavo za podaljšanje roka uporabnosti hrušk, vendar se bo zato povečala količina živilskih odpadkov, saj se bo zaradi takih tehnik pridelave povečalo tveganje pokvarljivosti hrušk ali napak v njihovem videzu, preden bodo dosegle potrošnika. Da bi grosisti hruške ohranili v dobrem stanju, preden se dobavijo trgovcem na drobno, morajo prilagoditi pogoje v prostorih za skladiščenje in ustrezno spremeniti konstrukcijo prostorov. V takem primeru se izboljšave trajnostnosti nanašajo tako na pridelavo kot tudi na trgovino s kmetijskimi proizvodi. Člen 210a bi se uporabljal za del dogovora o trajnostnosti, ki se nanaša na spremembe prostorov za skladiščenje, ki jih uporabljajo grosisti, saj bi bil ta del neločljivo povezan z omogočanjem dostopnosti bolj trajnostnega proizvoda na trgu.

Primer 2: V skupini so se grosisti in trgovci na drobno dogovorili, da bodo uporabljali sistem recikliranih vsebnikov za prevoz svežega sadja in zelenjave ter njihovo dajanje na police v trgovinah. Čeprav se dogovor nanaša na standard trajnostnosti, ki lahko presega tisto, kar je določeno z zakonom, se člen 210a ne bo uporabljal, ker v dogovoru ne bo sodeloval noben proizvajalec.

Primer 3: V skupini trgovcev na drobno in proizvajalcev je dosežen dogovor o pobudi za krožno gospodarstvo za vzpostavitev skupnega sistema zbiranja odpadkov. Trgovci na drobno se zavežejo, da bodo svoje odpadke zbirali in jih nato predelali v gnojila, proizvajalci pa se zavežejo, da bodo gnojila uporabljali pri proizvodnji. Ker dogovor vključuje zavezo proizvajalcev, da bodo uporabljali gnojilo, proizvedeno v sistemu zbiranja odpadkov, se bo uporabljal člen 210a.

Primer 1: Dogovor se nanaša na trajnostno pakiranje slada v nepropustne vreče za prevoz, ki jih je mogoče popolnoma reciklirati, in piva v sode, ki so v celoti izdelani iz recikliranih kovin. Člen 210a se bo uporabljal le za del dogovora, ki se nanaša na slad, saj je pivo proizvod, ki ni naveden v Prilogi I.

Primer 2: Dogovor se nanaša na dobavo živilskih odpadkov iz več restavracij in od več proizvajalcev, ki oskrbujejo te restavracije. Ti odpadki se bodo nato uporabili za proizvodnjo in trženje biogoriv. Člen 210a se bo uporabljal samo za del dogovora, ki se nanaša na dobavo odpadkov za proizvodnjo biogoriv, in ne za trženje biogoriv, ki niso navedena v Prilogi I.

Primer 3: Dogovor se nanaša na dobavo trajnostno proizvedene perutnine za storitve menz. V dogovoru sodelujejo perutninarji, ki dobavljajo perutnino proizvajalcem pripravljenih obrokov, in organizacija, ki zastopa menze, ki kupujejo pripravljene obroke od proizvajalcev obrokov. Člen 210a bi se uporabljal le za tisti del dogovora, ki se nanaša na dobavo perutnine proizvajalcem pripravljenih obrokov, ne pa tudi za tisti del, ki se nanaša na dobavo pripravljenih obrokov menzam. Na sezamu proizvodov v Prilogi I je navedena le perutnina, pripravljeni obroki, ki vsebujejo tovrstno meso, pa niso navedeni.

Primer 4: Dogovor se nanaša na dobavo trajnostno pridelanih paradižnikov, gob, zelenjave in zelišč za predelavo v različne omake, kot so pesto, paradižnikova omaka z gobami ter paradižnikova omaka z jajčevci, čebulo in kaprami, ter na trženje takih omak. Člen 210a bi se uporabljal le za del dogovora, ki se nanaša na pridelavo in dobavo trajnostno pridelanih paradižnikov, gob in zelišč, ne pa za trženje omak, saj omake niso proizvodi, navedeni v Prilogi I.

Primer: Trajnostni cilj bi lahko bil preprečevanje erozije tal. Cilj dogovora o trajnostnosti bi bil uporaba standarda, v okviru katerega bi se lahko določili merljivi cilji v obliki kvantitativnih ali kvalitativnih meril, ki presegajo obvezni standard, na primer uporaba pokrovnih posevkov pozimi za preprečevanje erozije tal. Ta dogovor bi lahko vseboval konkretne izvedbene ukrepe, kot so na primer obveznosti uporabe določenih strojev ali opreme, izvajanja instrumentov za obvladovanje tveganj ali podpore razširjanju tehničnega znanja, vključno z usposabljanjem, svetovanjem, sodelovanjem in izmenjavo znanja, digitalnih tehnologij ali praks za trajnostno upravljanje hranil.

Primeri trajnostnih ciljev, zajetih s členom 210a

Primeri dogovorov o trajnostnosti, namenjenih doseganju ciljev iz člena 210a:

Primer: Namen dogovora o trajnostnosti je zmanjšati uporabo pesticidov za 8 %. Proizvajalec, ki je udeleženec v dogovoru, je dejaven na dveh različnih geografskih lokacijah. Zaveže se, da bo standard izpolnjeval na eni lokaciji, na drugi lokaciji pa pesticide v največjem možnem obsegu uporablja še naprej. Izključitev iz člena 210a se lahko uporabi le za lokacijo, na kateri namerava proizvajalec izpolnjevati standard.

Primer 1: V dogovoru za zmanjšanje uporabe pesticidov je določen standard, ki predpisuje 40-odstotno zmanjšanje uporabe pesticidov. V navedenem primeru bi bilo treba dokazati, da uporaba standarda vodi do merljivega zmanjšanja uporabe pesticidov. Ne bi pa bilo treba dokazati, da je zmanjšanje uporabe pesticidov s strani posameznih proizvajalcev privedlo do izboljšanja kakovosti vode v regiji, na primer manjšega uhajanja pesticidov v podtalnico.

Primer 2: Če je namen dogovora o trajnostnosti povečati biotsko raznovrstnost z gojenjem določenih žuželkam prijaznih divjih rastlin in izvirnih sort rezultatov izboljšanja biotske raznovrstnosti morda ne bo mogoče količinsko opredeliti v numeričnem smislu. Vendar pa morajo biti prizadevanja in doseženi rezultati opisljivi, čeprav ne nujno v numeričnem smislu: na primer, udeleženci v dogovoru bi morali opredeliti, katere rastline so žuželkam prijaznejše ali katere izvirne sorte bi bilo treba posaditi.

Primer cilja, ki je zavezujoč za države članice, ne pa tudi za fizične osebe: Predlog Komisije za uredbo o trajnostni rabi pesticidov (29) določa cilje za 50-odstotno zmanjšanje splošne uporabe in tveganja kemičnih pesticidov ter uporabe „najnevarnejših“ pesticidov do leta 2030. Medtem ko bi bili ti cilji zavezujoči za države članice, pa ne bi bili zavezujoči za fizične osebe. Zato se ti cilji ne bi šteli za obvezne standarde za namene člena 210a.

Primer cilja, ki je zavezujoč za regijo, ne pa tudi za fizične osebe: V primeru sprejetja predloga uredbe o trajnostni rabi pesticidov bi se lahko regija odločila, da si bo sama zastavila cilj za postopno 50-odstotno zmanjšanje uporabe pesticidov do leta 2030. Medtem ko bi bila taka odločitev zavezujoča za regijo, pa ne bi zavezovala fizičnih oseb. Zato se ne bi štela za obvezen standard za namene člena 210a.

Primer cilja, ki je zavezujoč za fizične osebe: V primeru sprejetja predloga uredbe o trajnostni rabi pesticidov bi se lahko država članica odločila za uvedbo zavezujoče zahteve za proizvajalce, da do leta 2030 postopno zmanjšajo uporabo pesticidov za različne stopnje (na primer za 30/50/70 %) v različnih sektorjih. Take nacionalne določbe bi bile zavezujoče za fizične osebe in bi se zato štele za obvezne standarde za namene člena 210a.

Primer 1: Proizvajalec kakava iz države nečlanice EU sklene dogovor o trajnostnosti s proizvajalcem čokolade v Uniji, katerega namen je preseči obvezni standard Unije ali države članice. Za dogovor o trajnostnosti se bo zato lahko uporabila izključitev na podlagi člena 210a.

Primer 2: Proizvajalec kakava iz države nečlanice EU sklene dogovor o trajnostnosti s proizvajalcem čokolade v Uniji, katerega namen je preseči obvezni standard države nečlanice EU. Za dogovor o trajnostnosti se lahko izključitev na podlagi člena 210a uporabi le, če presega obvezni standard Unije ali, če ta ne obstaja, obvezni standard države članice.

Primer 1: Proizvajalci in nosilci dejavnosti se dogovorijo, da bodo z optimizacijo tehnik spravila, naložbami v učinkovitejšo skladiščno zmogljivost in izboljšanjem embalaže zmanjšali količino živilskih odpadkov, nastalih pri proizvodnji in predelavi graha, za 50 %. Obvezni standard trajnostnosti za zmanjšanje živilskih odpadkov, določen na ravni Unije, in standard trajnostnosti, ki se uporablja na nacionalni ravni, ne obstajata. V takem primeru bi bil standard trajnostnosti višji od tistega, kar določa pravo Unije ali nacionalno pravo.

Primer 2: Proizvajalci mleka in trgovci na drobno se dogovorijo, da bodo podprli preusmeritev na ekološko prirejo mleka, kot je navedeno v Uredbi (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta (32). Čeprav Uredba (EU) 2018/848 določa metode pridelave, ki jih morajo kmetje upoštevati, da bi lahko svoje proizvode označevali kot ekološke, te metode pridelave niso obvezni standardi na ravni Unije ali na nacionalni ravni. V takem primeru bi bil standard, ki zahteva prirejo mleka v skladu z ekološkimi metodami pridelave, višji od tistega, ki ga predpisuje pravo Unije ali nacionalno pravo.

Primer dogovora, ki omejuje konkurenco: Za zmanjšanje onesnaževanja in varstvo vodnih sistemov želijo pridelovalci soje v regiji opustiti uporabo kemičnih gnojil. Vendar pa se zaradi morebitnega zmanjšanja donosa in finančnih izgub v primeru samostojnega izvajanja pobude dogovorijo, da bodo ne le prenehali uporabljati kemična gnojila, temveč tudi zvišali svoje cene na tono, da bi ohranili prejšnjo raven dobičkonosnosti. Dogovor o trajnostnosti bo verjetno omejeval konkurenco z omejevanjem zmožnosti kmetov, da določijo lastne prodajne cene.

Primer dogovora, ki verjetno ne bo omejeval konkurence: Skupina kmetov, ki želijo opustiti uporabo kemičnih gnojil, oblikuje znak kakovosti za „trajnostno sojo“, ki je bila pridelana brez uporabe kemičnih gnojil. Odprava uporabe kemičnih gnojil bo verjetno zmanjšala donose, zaradi česar bi se lahko zmanjšali tudi prihodki kmetij. Skupina zato intenzivno vlaga v ozaveščanje potrošnikov o znaku kakovosti in o okoljskih koristih odprave kemičnih gnojil, da bi potrošnike prepričala, da je trajnostna soja vredna več kot soja, pridelana z uporabo kemičnih gnojil. V shemi lahko sodeluje vsak kmet, ki certificira, da je njegova soja pridelana brez uporabe kemičnih gnojil, in shemo lahko tudi kadar koli zapusti. Za razliko od prejšnjega primera ni določb, ki bi določale cene.

Dogovor o trajnostnosti verjetno ne bo omejeval konkurence. Shema lahko vpliva na omejevanje konkurence, če se ji pridruži veliko število pridelovalcev soje, kar uspešno omejuje zmožnost potrošnikov, ki nočejo kupiti trajnostne soje, da je ne kupijo. Če pa se shemi pridruži le omejeno število pridelovalcev soje, na primer pridelovalci, ki predstavljajo manj kot 10 % dobave, bo vsaka omejitev konkurence verjetno zanemarljiva, saj se ravni proizvodnje zaradi tega ne bodo znatno zmanjšale, strankam pa bodo še naprej na voljo alternative, če niso pripravljene ali ne morejo plačati več za trajnostno sojo.

Primer 1: Pridelovalci grozdja, ki poslujejo z nizkimi maržami in imajo sedež v določeni regiji, se skupaj odločijo, da bodo zmanjšali uporabo kemičnih pesticidov za 52 %, medtem ko standard, ki ga predpisuje zakon, zahteva le 50-odstotno zmanjšanje. Odločijo se, da bodo uporabo kemičnih pesticidov zmanjšali tako, da bodo namesto njih kupovali ekološke pesticide. Dodatni stroški, ki jih imajo pridelovalci z nakupom ekoloških pesticidov, so nekoliko višji od stroškov, ki bi jih sicer imeli z nakupom kemičnih pesticidov. Za dosego standarda se pridelovalci skupaj dogovorijo o fiksni ceni, ki jo bodo zaračunali za bolj trajnostno pridelano grozdje.

Glede na to, da so ekološki pesticidi nekoliko dražji in da pridelovalci poslujejo z nizkimi maržami in torej nimajo spodbude, da bi te stroške absorbirali posamično, bo sodelovanje verjetno nujno. Vendar kar zadeva izboljšanje trajnostnosti, dogovor o zaračunavanju fiksne cene nižje v verigi verjetno ne bo nujen. Čeprav bi dogovor o fiksni ceni pridelovalcem zagotovil zadostno plačilo in zagotovil dosego standarda, se zdi, da obstaja manj omejevalna alternativa. V navedenem primeru se zdi, da je dogovor o skupnem zmanjšanju uporabe pesticidov za dodatna 2 % manj omejevalen način doseganja standarda glede na to, da so dodatni stroški nabave ekoloških pesticidov nizki in da bi jih nosili vsi pridelovalci v regiji. S tem bi se preprečilo, da zaradi dodatnih nastalih stroškov ne bi bili več konkurenčni le nekateri pridelovalci.

Primer 2: Za izboljšanje dobrobiti perutnine, rejene za meso, se perutninarji dogovorijo, da bodo izvajali letna preverjanja kakovosti vode, ki jo uživajo te živali. Cilj preverjanj je oceniti vrednosti onesnaževal v vodi, kot so težke kovine in kemikalije, ter lokacijo, kjer so prisotna, za obravnavanje prekomernih vrednosti takih onesnaževal. V skladu z dogovorom morajo proizvajalci sami izvesti preverjanja z uporabo cenovno dostopne opreme, ki jo je treba kupiti le enkrat in katere uporaba ne zahteva znanstvenega strokovnega znanja. Posebni standard Unije ali nacionalni standard, ki bi predpisoval izvajanje takih preverjanj, poleg splošne zahteve, da živali dobijo pitno vodo, ne obstaja. Zaradi letnih preverjanj vode se proizvodni stroški nekoliko povišajo. Posledično se perutninarji za povrnitev dodatnih stroškov dogovorijo o obveznosti izključne nabave perutnine za kupce, s čimer si zagotovijo, da bodo njihovi proizvodi kupljeni.

Potreba perutninarjev po sodelovanju verjetno ne bo nujna, saj se zdi, da izboljšanje v smislu dobrobiti živali ne upravičuje predvidenih omejitev. Vsak perutninar bi lahko standard uspešno dosegel sam, saj perutninarji za dosego standarda ne potrebujejo strokovnega znanja ali izkušenj svojih konkurentov. Poleg tega bi lahko posamezni perutninar standard trajnostnosti dosegel brez znatnih dodatnih stroškov, zaradi katerih bi bil v slabšem položaju v primerjavi z drugimi perutninarji, ki standarda ne izvajajo. Poleg tega za perutninarje verjetno ne bo nujno, da se s kupci dogovorijo o obveznosti izključne nabave, glede na razmeroma nizke stroške, ki bi jih perutninarji imeli s preskušanjem kakovosti vode, tudi če bi se sodelovanje štelo za nujno.

Primer: Proizvajalci v državi članici nameravajo skleniti dogovor o trajnostnosti, v katerem je določen cilj, da bodo 25 % svojih zemljišč namenili biotski raznovrstnosti. Proizvajalci velik del svojih zemljišč že namenjajo biotski raznovrstnosti. Povpraševanje kupcev pokriva količino proizvodov, ki jih bodo proizvajalci lahko pridelali na preostalih 75 % svojih zemljišč. Kupci teh proizvodov bodo plačali tudi ceno, s katero bodo proizvajalci dobili finančno nadomestilo za izboljšanje biotske raznovrstnosti, ki ga bodo izvedli.

Proizvajalcem v takem primeru nič ne preprečuje, da bi standard trajnostnosti dosegli sami, saj ima vsak proizvajalec že izkušnje in znanje, potrebne za izboljšanje biotske raznovrstnosti. Poleg tega bi se lahko proizvajalcem zaradi kupcev povrnili stroški pri doseganju standarda trajnostnosti.

Primer 1: Proizvajalci mleka iz regije v državi članici se s sirarjem dogovorijo, da bodo proizvajali le mehki in sveži sir, saj pri proizvodnji trdega sira nastane razmeroma več emisij CO2. Poleg tega se proizvajalci mleka dogovorijo, da bodo uporabljali kravji gnoj za proizvodnjo energije z uporabo sistema anaerobnega gnilišča za metan. V dogovoru je za zmanjšanje ogljičnega odtisa pri prevozu sira določeno tudi, da se bo mehki in sveži sir prodajal le v državi članici, v kateri imajo proizvajalci sedež. Vendar pa so nekatere sosednje države članice enako oddaljene kot druge regije v državi članici, v kateri imajo proizvajalci sedež.

Tak dogovor ne bo nujen za doseganje standarda zmanjšanja emisij CO2, povezanih s proizvodnjo sira in trgovino z njim, saj obstaja manj omejevalen način za zagotovitev zmanjšanja emisij CO2, in sicer določitev objektivnega pogoja na podlagi razdalje, izračunanega od območja proizvodnje do območja prodaje, ki je na primer 200 km.

Primer 2: Okoliščine so enake kot v primeru 1. Vendar se proizvajalci mleka odločijo, da bodo sodelovanje v dogovoru omejili na proizvajalce mleka s sedežem v isti državi članici, s čimer naj bi se olajšalo pregledovanje skladnosti s proizvodnimi merili, saj proizvajalci že dolgo časa sodelujejo z nacionalnim inšpektorjem, ki ne deluje zunaj zadevne države članice.

Tak dogovor ne bo nujen za doseganje standarda, saj obstaja manj omejujoč način za zagotovitev zmanjšanja emisij CO2, in sicer možnost izvajanja postopka pregleda v drugih državah članicah ali s strani istega ali drugega inšpektorja, ki je pripravljen opraviti to storitev.

Primer: Čeprav obstaja povpraševanje po jagodah brez pesticidov, potrošniki slabo sprejemajo višje cene. Za pridelavo jagod brez pesticidov bi bile potrebne dodatne naložbe v opremo, nastali pa bi dodatni stroški dela, zaradi česar bi se cene zvišale. Verjetnost, da bi potrošniki kupovali dražje jagode brez pesticidov, bi bila manjša, prodaja pridelovalcev pa bi se zaradi tega lahko zmanjšala. Poleg tega bi se, če potrošniki ne bi kupovali jagod brez pesticidov, pokvaril večji delež jagod. To vodi v slabši položaj prvega na trgu za vse, ki želijo pridelovati jagode brez pesticidov.

Skupina pridelovalcev in trgovci na drobno oblikujejo pobudo, v okviru katere se trgovci na drobno strinjajo, da bodo sodelujočim kmetom plačali dodatnih 1,20 EUR na kilogram jagod brez pesticidov. Višina spodbujevalnega plačila temelji na študiji, v kateri je bilo ugotovljeno, da:

Skupna cenovna premija v višini 1,20 EUR na kilogram je višja od nastalih stroškov v višini 1 EUR na kilogram in izpada dohodka zaradi doseganja standarda trajnostnosti. Kljub temu cenovna premija vključuje tudi spodbujevalno plačilo v višini do 20 % nadomestila za nastale stroške in izpad dohodka, v tem primeru 0,20 EUR na kilogram. To je nujno potrebno: (i) za zagotovitev, da bodo pridelovalci uspešno začeli izvajati standard trajnostnosti; (ii) ob upoštevanju tveganja, da lahko pridelovalci prekinejo dogovor zaradi morebitne izgube interesa potrošnikov za nakup trajnostnih jagod, in ob upoštevanju povišanja stroškov pridelave ter (iii) ob upoštevanju dejstva, da lahko pridelovalci dosežejo donosnost alternativne naložbe v višini 0,05 EUR na kilogram, če se odločijo, da ne bodo sklenili dogovora o trajnostnosti. Znesek 0,12 EUR na kilogram, dodeljen zaradi negotovosti (glej točko (b) zgoraj), ustreza pričakovanemu povišanju stroškov in izpadu dohodka. Znesek, dodeljen za donosnost naložbe v višini 0,08 EUR na kilogram (glej točko (c) zgoraj), presega alternativno netrajnostno naložbeno priložnost v višini 0,05 EUR na kilogram.

Vendar bi bilo treba v primeru spodbujevalnega plačila v višini več kot 0,20 EUR na kilogram združljivost zvišanja cen s pogojem nujnosti oceniti za vsak primer posebej.

Primer 1: Trgovci na drobno se dogovorijo, da bodo pridelovalcem lubenic plačali cenovno premijo, da bi ti nabavili inovativna namakalna orodja. Cenovno premijo je treba plačevati tri leta, saj pridelovalci nimajo privarčevanega potrebnega zneska. Po treh letih bodo pridelovalci uspeli povrniti stroške, ki so nastali pri nabavi opreme, in z uporabo orodij začeli varčevati pri porabi vode. Zato nadaljnje plačevanje cenovne premije po tretjem letu v smislu trajanja ne bi bilo nujno.

Primer 2: V podobnih okoliščinah kot v primeru 1 se pridelovalci lubenic skupaj s trgovci na drobno dogovorijo, da bodo pridelovali lubenice brez pesticidov in uporabljali ekološke alternative kemičnim pesticidom le, kadar ne bodo imeli druge možnosti. Trgovci na drobno se dogovorijo, da bodo plačali višjo cenovno premijo od tiste iz primera 1. Plačilo cenovne premije zagotavlja tudi nadomestilo za nakup namakalnih orodij. Ker pa je neuporaba pesticidov ali uporaba izključno organskih pesticidov za pridelovalce lubenic ponavljajoči se strošek, bo treba del plačila cenovne premije, ki se nanaša na neuporabo pesticidov ali uporabo organskih alternativ, kadar je to potrebno, neprekinjeno izvajati ves čas trajanja dogovora o trajnostnosti, izvajanje plačila, ki se nanaša na namakalna orodja, pa se bo moralo končati po treh letih.

Primer 1: Deset pridelovalcev iz Ekvadorja se odloči, da bodo s pridelavo izključno ekološkega kakava izboljšali standarde pridelave kakava. S proizvajalcem čokolade se dogovorijo, da bodo prejeli plačilo cenovne premije v višini 0,50 EUR na kilogram ekološkega kakava, ki se bo uporabljal kot sestavina čokoladnih proizvodov z logotipom trajnostnosti. Pred začetkom izvajanja dogovora zanimanje za sodelovanje pokažeta tudi druga skupina pridelovalcev in drug proizvajalec čokolade. Prvih deset proizvajalcev oceni, da bi lahko skupaj s proizvajalcem čokolade, s katerim so se prvotno odločili skleniti dogovor, dosegli standard sami (kot skupina) brez pomoči druge skupine pridelovalcev in proizvajalca čokolade. Kljub temu drugo skupino pridelovalcev in proizvajalca čokolade povabijo k pridružitvi.

V tem primeru preskus nujnosti vsem zainteresiranim pridelovalcem in proizvajalcem čokolade ne preprečuje, da bi sodelovali v dogovoru. Sklenitev dogovora namreč kaže, da morajo pridelovalci za dosego standarda združiti moči z vsaj enim kupcem (v tem primeru proizvajalcem čokolade). Dejstvo, da se prvotna skupina pridelovalcev in kupca razširi, kar povzroči večje pokritje trga v okviru dogovora, pri preskusu nujnosti ni problematično.

Primer 2: V enakih okoliščinah kot v primeru 1 ponudnik vložkov v obliki semen po začetku izvajanja dogovora s strani desetih pridelovalcev in proizvajalca čokolade izrazi željo, da bi se pridružil dogovoru.

V tem primeru preskus nujnosti preprečuje naknadno sodelovanje ponudnika vložkov. Analiza nujnosti je namreč pokazala, da zadostuje sodelovanje pridelovalcev in vsaj enega kupca. Sodelovanje ponudnika vložkov zato ni nujno.

Primer 1: Pri določeni tehniki gojenja riža se porabi manj vode kot pri tradicionalnih tehnikah gojenja riža, prav tako se ne uporabljajo umetna gnojila ali pesticidi. Uporaba take tehnike prispeva k trajnostni rabi in varstvu krajine, vode in tal ter zmanjšuje uporabo pesticidov. Vendar tehnika zahteva dodatni vložek finančnih sredstev in časa pridelovalcev riža, dobičkonosna pa je le, če se izvaja v srednjem do velikem obsegu. Tri zadruge za pridelavo riža se dogovorijo, da bodo pridelovale „trajnostni riž“ v skladu z navedeno tehniko gojenja. Trgovec na drobno se strinja, da bo kupil določeno količino trajnostnega riža – 100 ton na leto za obdobje treh let.

Zadevne tri zadruge so izračunale, da bi morale tri leta pridelati vsaj 95 ton riža na leto, da bi njihova naložba dosegla potrebno ekonomijo obsega za doseganje standarda trajnostnosti in razumne donosnosti naložbe. Za spodbujanje potrošnikov k nakupu trajnostnega riža se te tri zadruge in trgovec na drobno dogovorijo, da cena trgovca na drobno za nadaljnjo prodajo ne bo višja od 15 % nad povprečno ceno, ki jo trgovec na drobno zaračunava za običajni riž. Vendar pa zaradi stroškov vložkov in dela trajnostni riž trgovca na drobno stane 30 % več kot običajni riž.

Večina drugih kupcev na trgu, kot so trgovci na drobno, proizvajalci in grosisti, kaže zanimanje predvsem za kupovanje običajnega riža, ki se prodaja po nižji ceni. Potrošniki kažejo zanimanje za kupovanje bolj trajnostnega riža, vendar niso seznanjeni z obsegom, v katerem pridelava običajnega riža pomeni uporabo gnojil in pesticidov, in s količino vode, porabljene za ta namen.

Korak 1:

Ali je mogoče standard trajnostnosti doseči tudi s posamičnim delovanjem?

Zadruge pridelovalcev riža ne bi mogle same financirati pridelave trajnostnega riža. Razlog za to je, da ne bi imele nobenega zagotovila, da bodo lahko tržile riž glede na to, da se večina kupcev zanima za kupovanje običajnega riža, ki se prodaja po nižji ceni. Tri zadruge zato posamično ne morejo uspešno sprejeti standarda. V navedenem primeru bo dogovor s trgovcem na drobno, da bo ta kupil najmanj 100 ton trajnostnega riža na leto, verjetno nujen.

Ločeno je treba oceniti dogovor, da cena trgovca na drobno za nadaljnjo prodajo za trajnostni riž ne bi bila višja od 15 % povprečne cene običajnega riža. Trajnostni riž stane 30 % več kot običajen riž in obstaja tveganje, da bi potrošniki kupili nezadostne količine riža. Dogovor o promociji trajnostnega riža bo zato verjetno nujen glede na to, da trgovec na drobno sicer ne bi mogel še naprej kupovati pri treh zadrugah. Posamično vsaka od treh zadrug in trgovec na drobno ne morejo promovirati riža, saj si morajo pri tem medsebojno pomagati, ker sta pridelava in prodaja trajnostnega riža medsebojno povezani.

Nujnost določbe dogovora o trajnostnosti

Dogovor o nabavi določene količine trajnostnega riža na leto bo verjetno nujen, ker je v dogovoru o trajnostnosti udeležen le en trgovec na drobno, pridelava trajnostnega riža pa pomeni dodatne stroške za pridelovalce. Druga vrsta določbe, ki obravnava težavo kritja stroškov, bi lahko bila, da bi se trgovec na drobno zavezal zgolj k promociji trajnostnega riža, ne pa tudi k nakupu minimalne količine. Vendar to ne bi bilo zadostno zagotovilo za tri zadruge, saj je običajen riž 30 % cenejši, potrošniki pa na splošno niso seznanjeni s posledicami pridelave običajnega riža.

V primeru dogovora o zaračunavanju cene za nadaljnjo prodajo trajnostnega riža, ki ni več kot 15 % višja od cene običajnega riža, obstaja manj omejevalen način za promoviranje nakupa trajnostnega riža. Ker je težava pomanjkanje ozaveščenosti potrošnikov o koristih trajnostnega riža, bi lahko tri zadruge in trgovec na drobno sklenili dogovor o certifikaciji, na primer da bodo s storitvami tretje osebe oblikovali označbo za trajnostni riž. Tretja stran bi ocenila skladnost riža s trajnostnimi proizvodnimi metodami in potrdila njegovo skladnost. Z označbo bi se lahko potrošnike obveščalo o okoljskem vplivu pridelave običajnega riža. Trgovec na drobno bi imel tako možnost, da določi ceno za nadaljnjo prodajo trajnostnega riža, hkrati pa bi lahko z uporabo označbe uspešno zadovoljil povpraševanje potrošnikov po trajnostnem rižu.

Korak 2: Nujnost narave in intenzivnosti omejitve

Pri ocenjevanju narave zaveze o nakupu 100 ton trajnostnega riža na leto bi lahko bila alternativa zaveza trgovca na drobno, da bo od treh zadrug kupil ves trajnostni riž, potreben za nadaljnjo prodajo. Vendar s tem ne bi bil dosežen standard trajnostnosti, saj tri zadruge ne bi imele nobenega zagotovila, da bi trgovec na drobno dejansko kupil potrebno količino pridelanega riža. Razlog za to je, da morda ne potrebuje vseh 100 ton trajnostnega riža v danem letu, zato zadruge ne bi imele nobene spodbude za izvedbo potrebnih naložb.

Pri ocenjevanju intenzivnosti omejitve zaveze o nakupu 100 ton trajnostnega riža na leto za obdobje treh let, se zdi omejitev nujna, saj morajo tri zadruge tri leta pridelati vsaj 95 ton trajnostnega riža na leto, da bi dosegle donosnost svoje dodatne naložbe. Zaradi novosti standarda trajnostnosti in negotovosti v zvezi z njim je cilj trgovca na drobno pri nakupu dodatnih pet ton trajnostnega riža zagotoviti varnostno mrežo v primeru napačnega izračuna. Zaveza o nakupu 100 ton trajnostnega riža bo zato verjetno nujna za doseganje zadevnega standarda trajnostnosti.

Primer 2: Obstaja regionalna pobuda za izboljšanje življenjskih pogojev prašičev. Sodelujoči kmetje se s klavnico in dvema predelovalcema mesa dogovorijo, da bodo na svojih kmetijah povečali velikost prostora na prašiča, ki presega zakonsko določeni minimum. Zaradi lokalnih zakonov o ohranjanju zemljišč za namene biotske raznovrstnosti večina kmetov težko poveča velikost prostora za rejo prašičev, saj bi morali zmanjšati število rejenih prašičev, da bi upoštevali standard. Posledično bi bili sodelujoči kmetje finančno prikrajšani v primerjavi s kmeti, ki ne bi sodelovali v pobudi.

Pobuda zato določa, da predelovalci kmetom plačajo dodaten 1 EUR na kilogram prodanega mesa kot cenovno premijo za nadomestilo kmetom zaradi zmanjšanega obsega njihove proizvodnje in višjih stroškov. Plačilo cenovne premije ustreza dobičku, ki bi ga kmetje sicer ustvarili, če bi redili več prašičev na konvencionalen način, in majhni marži za spodbuditev kmetov k sklenitvi dogovora. En predelovalec bi lahko predelal celotno proizvodnjo kmetov in pokril povezano finančno breme. Vendar se je pobudi pridružil drugi predelovalec, ker bi rad izkoristil trg za bolj trajnostne proizvode. Pobuda tudi določa, da bi se v vključenih klavnicah klali izključno prašiči, rejeni v skladu z zadevnimi standardi dobrobiti živali, da bi se preprečilo mešanje njihovega mesa z mesom živali, rejenimi na običajen način.

Korak 1:

Ali je mogoče standard trajnostnosti doseči tudi s posamičnim delovanjem?

Prva alternativa, ki jo je treba preučiti, je, ali bi lahko udeleženci v dogovoru, ki delujejo posamično namesto skupaj, dosegli standard trajnostnosti. Kmet, ki bi na svoji kmetiji sam povečal velikost prostora na prašiča, bi zaradi zmanjšanja količine svoje dobave ali zvišanja svoje prodajne cene izgubil del svojih prihodkov in verjetno tudi svoje kupce, ki bi začeli kupovati pri drugih kmetih. Čeprav bi kmetje, ki sodelujejo brez vključevanja predelovalcev, med seboj konkurirali pod enakimi pogoji, bi bili hkrati še vedno prikrajšani v primerjavi s kmeti, ki so se odločili, da v dogovoru o trajnostnosti ne bodo sodelovali. Prav tako bi stežka našli kupce, ki bi se strinjali s plačilom višje cene za meso živali, rejenih na trajnostni način. Zato bo dogovor, sklenjen med samimi kmeti ter med kmeti in predelovalci kot kupci mesnih proizvodov, za razliko od enostranskega delovanja verjetno nujen. Nazadnje, sodelovanje klavnice je načeloma nujno, saj zagotavlja izkoščevanje mesa prašičev, ki so predmet dogovora, in mesa tistih prašičev, ki niso predmet dogovora.

Nujnost določbe dogovora o trajnostnosti

Nadalje, predelovalci bi se lahko namesto plačila cenovne premije zavezali k nakupu vsega mesa prašičev, rejenih v skladu s pobudo, po ceni mesa običajnih prašičev. Kmetje običajno nimajo težav pri iskanju kupcev in bi lahko zlahka prodali mesne proizvode iz mesa svojih prašičev. Če pa bi uporabili trajnostna merila, bi morali prodajati z izgubo, saj bi morali zmanjšati število živali, pri tem pa ne bi v zameno prejeli ničesar. Plačilo cenovne premije bo zato verjetno nujno.

Kar zadeva zavezo klavnice, da bo klala le živali, rejene v skladu s standardom trajnostnosti, bi lahko kmetje namesto tega od klavnice zahtevali, da ločuje in jasno opredeli meso njihovih prašičev. To bi verjetno povzročilo nekaj dodatnih stroškov, saj bi lahko vzdrževanje dveh ločenih linij v klavnici povzročilo neučinkovitosti pri zakolu živali. Če pa bi klavnici uspelo najti učinkovit način upravljanja obeh linij, bi z zakolom obeh vrst živali dosegla večji promet in s tem nadomestila stroške ločevanja teh dveh vrst mesa za predelavo. Dogovor s klavnico, da bo klala le živali, rejene na trajnostni način, zato verjetno ne bo nujen.

Korak 2: Nujnost narave in intenzivnosti omejitve

V primeru plačila cenovne premije, ki bi ga kmetje prejeli za dodelitev več prostora prašičem, bi bila lahko alternativna omejitev dogovor o skupni ceni ali najnižji ceni za mesne izdelke. Vendar bi dogovor o skupni ceni zadeval številne vidike stroškov proizvodnje, ki niso povezani s standardom trajnostnosti, na primer cene vložkov, vremenske dogodke in bolezni. Poleg tega bi bilo z najnižjo ceno, določeno na dovolj visoki ravni za upoštevanje stroškov izboljšanja trajnostnosti, sicer možno zagotoviti, da bodo proizvajalci prejeli nadomestilo za svoj trud, vendar pri tem ne bi bila upoštevana možnost morebitne prihodnje spremembe drugih elementov cene prašičjega mesa, kot so vložki, infrastruktura in sezonskost proizvoda, zato dogovorjena najnižja cena ne bi več natančno odražala stroškov kmetov. Plačilo cenovne premije bo torej verjetno nujno, ker ustreza izgubi dobička, ki jo imajo kmetje zaradi reje manj prašičev, pri tem pa se bo ohranila možnost naključnega spreminjanja drugih cenovnih komponent zaradi sprememb na trgu.

Prav tako bo verjetno nujno določiti plačilo cenovne premije, ki bi znašalo 1 EUR na kilogram proizvedenega mesa. To bi se zgodilo, če bi se pri plačilu upoštevala izguba dobička, ki bi jo imeli kmetje, ker obseg njihove proizvodnje ne bi bil enak, kot če bi redili prašiče na običajen način, in majhna marža, ki je nižja od 20 % nadomestila za nastale stroške in izpad dohodka, da bi kmete spodbudili k sklenitvi dogovora. Brez te marže in v primeru, da bi kmetje prejeli le nadomestilo za nastale dodatne stroške in izpad dohodka, morda ne bi bili zainteresirani za to, da bi si prizadevali za doseganje trajnostnega standarda.

Kot je pojasnjeno v oddelku 5.4.2.3, ni treba oceniti, ali je število kmetov ali predelovalcev, ki so se pridružili pobudi, nujno potrebno.

Primer 3: Skupina treh mlečnih zadrug oblikuje znak kakovosti za sir. Proizvajalci morajo za znak kakovosti potrditi, da je mleko, ki se uporablja pri proizvodnji njihovega sira, proizvedeno izključno z uporabo ekoloških metod. V skladu z znakom kakovosti mora celotna mlečna proizvodnja za sir potekati po ekoloških metodah s predhodno določenega seznama za zagotovitev, da se ekološko mleko ne meša z drugimi vrstami mleka. Taka metoda proizvodnje pomeni dodatne stroške za proizvajalce, zmanjšuje njihovo svobodo pri izbiri alternativnih metod ekološke proizvodnje sira in možnost, da za proizvodnjo sirov še naprej ponujajo konvencionalno mleko. Podobne količine proizvodov, kot jih je predvidela mlečna zadruga in ki so bile proizvedene po podobnih proizvodnih metodah, so že bile uspešno dane na trg. Povpraševanje potrošnikov po ekološkem siru je veliko, potrošniki pa za ta sir že plačujejo višjo ceno. Zato začnejo stranke zadrug povpraševati po dobavi ekološkega sira, mlekarske zadruge pa si lahko povrnejo stroške, povezane z dodatnimi zahtevami.

Korak 1: Ali je mogoče standard trajnostnosti doseči tudi s posamičnim delovanjem?

Nekateri proizvajalci posamično že uporabljajo trajnostne standarde, ki so višji od tistih, ki jih predpisuje pravo Unije ali nacionalno pravo, proizvodi, proizvedeni v skladu s temi standardi, pa so primerljive kakovosti in se proizvajajo v primerljivem obsegu, kot proizvodi iz dogovora. Obstaja tudi povpraševanje potrošnikov in kupcev po ekološkem siru. Zadruge bodo zato lahko standard uporabljale posamično in zadovoljile vse večje povpraševanje potrošnikov po trajnostnem siru, tako da bodo oblikovale lastno označbo. Zato se zdi, da potreba po sodelovanju ni nujna.

Primer 4: Vsako leto ob določenem času količina nekaterih vrst razpoložljive zelenjave presega povpraševanje. Posledično se zavrže med 7 % in 15 % letnega spravila špinače. Zadruge so posamično poskušale izvajati različne strategije za načrtovanje ali skladiščenje presežnih kmetijskih pridelkov, vendar jim ni uspelo zadržati svojih izgub pod 7-odstotnim povprečjem. Špinačo so poskušale tudi posušiti in jo prodajati, vendar stranke ne povprašujejo po takem proizvodu.

Za zmanjšanje takih odpadkov se skupina zadrug za pridelavo špinače odloči, da bo izmenjevala informacije o mesečnih dostavah špinače strankam, tako da bodo lahko natančneje načrtovale ponudbo in povpraševanje. Zadruge tako izmenjavo upravičujejo z navajanjem, da bodo vzpostavile sistem po načelu rotacije, v katerem različne zadruge vsak mesec izmenjaje zmanjšajo svojo pridelavo za določen odstotek, da bi jo uskladile s pričakovanim povpraševanjem po špinači naslednji mesec.

Korak 1:

Ali je mogoče standard trajnostnosti doseči tudi s posamičnim delovanjem?

Potreba po sodelovanju se zdi nujna, saj je bilo posamično delovanje za obravnavanje živilskih odpadkov neuspešno.

Nujnost določbe dogovora o trajnostnosti

Zadruge za pridelavo špinače si prizadevajo doseči standard z izmenjavo informacij o ponudbi in povpraševanju. Druga možnost je, da bi se dogovorile o zmanjšanju obsega pridelave za vsako zadrugo. Vendar s tem težava ne bi bila odpravljena, saj bi bilo težko z gotovostjo predvideti, v kakšnem obsegu bi morala zadruga zmanjšati svojo pridelavo. Poleg tega bi še vedno obstajala obdobja, ko bi bilo povpraševanje večje, zato zadruge ne bi mogle izpolniti naročil svojih strank. Dogovor o obsegu proizvodnje pa bi bil tudi bolj omejevalen kot dogovor o izmenjavi informacij.

Dogovor o izmenjavi informacij to težavo odpravlja z zagotavljanjem rednih informacij o stanju trga in omogoča natančno prilagajanje ponudbe v naslednjem mesecu. Zato se zdi upravičeno nujen za doseganje standarda zmanjševanja količine živilskih odpadkov.

Korak 2: Nujnost narave in intenzivnosti omejitve

V smislu nujnosti omejitve konkurence, ki izhaja iz dogovora, je izmenjava informacij o parametru, kot so mesečne dostave strankam, znatna omejitev konkurence. Izmenjava združenih informacij, ki bi potekala na dva ali tri mesece in ne mesečno, bi bila manj omejevalna in realistična alternativa. Zaradi manj pogostega združevanja in zbiranja podatkov ne bi bilo mogoče opredeliti posameznih prodaj zadrug posameznim strankam. Hkrati bi bili pridelovalci z izmenjavo podatkov, ki bi potekala na dva ali tri mesece, še vedno seznanjeni s tržnim povpraševanjem po špinači v predhodnih dveh do treh mesecih, da bi lahko v naslednjih mesecih prilagodili svojo pridelavo.

Zato dogovor o mesečni izmenjavi informacij ne bi prestal koraka 2 preskusa nujnosti.

Primer: Več proizvajalcev sklene dogovor pred objavo teh smernic. Zavežejo se, da bodo opustili uporabo dovoljenega herbicida, katerega prisotnost je pogosto ugotovljena v preskrbi s pitno vodo. Za financiranje prehoda na to bolj trajnostno proizvodno metodo se dogovorijo, da bodo začasno določili cene na 0,50 EUR na proizveden kilogram.

Po objavi teh smernic je udeležencem jasno, da bi plačilo cenovne premije zadoščalo za doseganje standarda. Zato dogovor ne bo prestal koraka 2 preskusa nujnosti. Posledično bi morali udeleženci čim prej posodobiti svoj dogovor, da bi bil skladen s členom 210a, tako da bi določitev cene nadomestili s plačilom cenovne premije.

Primer: Več kmetijskih proizvajalcev se je dogovorilo, da bodo januarja 2023 spremenili svojo proizvodno metodo tako, da bodo opustili uporabo dovoljenega herbicida, ki onesnažuje okolje in katerega prisotnost je pogosto ugotovljena v preskrbi s pitno vodo. Ker je bilo spremembo proizvodne metode potrebnega nekaj časa, bo okolju prijaznejši proizvod dan na trg predvidoma septembra 2023. Proizvajalci so se dogovorili za plačilo cenovne premije za proizvod, pri katerem se uporablja sporni herbicid, od januarja 2023, da bi financirali naložbo, potrebno za prehod.

Plačilo cenovne premije se lahko odobri od januarja 2023, če proizvajalci svojih stroškov naložbe ne morejo kriti samo z odobritvijo plačila cenovne premije od septembra 2023, po uvedbi alternativnega proizvoda na trg. Brez cenovne premije, ki bi se začela plačevati od januarja 2023, sicer ne bi bili pripravljeni sprejeti pobude za trajnostnost. Če pa lahko udeleženci pokrijejo svoje stroške naložbe z odobritvijo plačila cenovne premije od septembra 2023, plačevanje cenovne premije pred tem datumom ni nujno.

Primer: Dva proizvajalca sta se dogovorila, da bosta skupaj vlagala v raziskave in razvoj nove proizvodne metode, ki obeta večjo trajnostnost. To pomeni določitev cen za financiranje take nove naložbe. Zaradi začetka gospodarske krize, ki je nastopila po njuni sklenitvi dogovora, udeleženca ne moreta več financirati raziskav in se odločita, da bosta naložbo v raziskave opustila.

Ker udeleženca nista dosegla standarda iz razloga, ki ni povezan z višjo silo, ne moreta več omejevati konkurence, tj. določati cen.

Primer: Proizvajalci in trgovci na drobno se dogovorijo o gojenju nove sorte koruze, ki je bolj odporna proti škodljivcem in zato zahteva uporabo manjše količine pesticidov kot druge sorte koruze. Vendar so semena nove sorte dražja in se prodajajo po 6 EUR na kilogram. Trgovci na drobno se strinjajo, da bodo financirali nabavo dražjih semen z nudenjem plačila cenovne premije za gojeno koruzo. V zadnjih fazah izvajanja dogovora o trajnostnosti se stroški semen znižajo na 1 EUR na kilogram, saj postane kmetijska rastlina zelo iskana, na trgu pa je več semen.

Sprememba cene semen, ki so vložek za koruzo, pomeni, da morajo udeleženci ponovno oceniti, koliko naj bi znašala cenovna premija in ali morajo trgovci na drobno dogovor sploh podpirati s plačilom cenovne premije.

Primer: Proizvajalci, predelovalci in trgovci na drobno se dogovorijo o cenovni premiji za rejo živali brez uporabe kletk. Zakon zahteva, da ima vsaka žival najmanj 0,2 m2 prostora. Nekaj časa po tem se spremeni obvezna zakonodaja in naloži nova zahteva v višini 0,5 m2.

Standard trajnostnosti, ki nalaga zahtevo, da je treba živali rediti v „prosti reji“, lahko še vedno upravičuje uporabo cenovne premije. Vendar ker je bil obvezni standard zakonsko zvišan, je treba ponovno oceniti stopnjo cenovne premije, kar bi lahko v nekaterih primerih povzročilo nižjo ceno.

Primer: Dogovor med organizacijo proizvajalcev in izdelovalci omogoča izdelovalcem, da vlagajo v tehnologijo umetne inteligence (v nadaljnjem besedilu: UI), s katero je mogoče zgodaj odkriti bolezni rastlin, zaradi česar se povečajo donosi. Izdelovalci se strinjajo, da bodo kupili tehnologijo za proizvajalce in krili njene obratovalne stroške, tako da se bodo dogovorili o najnižji ceni za proizvode, ki jih proizvaja organizacija proizvajalcev. V zameno morajo člani organizacije proizvajalcev v skladu z dogovorom izdajati licence za uporabo tehnologije, da zagotovijo zadostno število imetnikov licenc in tako zadostno količino licenčnin za kritje stroškov naložbe.

Ko bo tehnologija preskušena in ko bodo donosi večji, bodo morali proizvajalci ponovno oceniti nujnost najnižje cene. Ker zdaj proizvajajo več, bodo morda lahko sami pokrili obratovalne stroške tehnologije.

Primer: Lokalni perutninarji se skupaj dogovorijo, da bodo zagotovili večji življenjski prostor na žival. Da bi znižali svoje stroške prehoda, s svojimi kupci sklenejo dogovor, v skladu s katerim se kupci strinjajo o fiksni cenovni premiji, da bi pokrili dodatne stroške novega standarda trajnostnosti. Dogovor je podpisan marca 2024, z enoletnim uradnim odpovednim rokom v primeru enostranske odpovedi. Odpovedni rok omogoča ustrezno načrtovanje za kupce, ki želijo na trgu delovati kot dobavitelji trajnostne perutnine in so v ta namen izvedli naložbe. Nova lokalna zakonodaja se sprejme junija 2024 in uporablja od decembra 2024. Od vseh kmetijskih proizvajalcev v navedeni regiji zahteva, da dodelijo popolnoma enak prostor živalim, kot je določen v dogovoru.

Ker postane zahteva za najmanjši prostor pravna obveznost decembra 2024, omejevanje konkurence ni več nujno. Vendar bi imela lahko prekinitev dogovora s kupci pred iztekom uradnega odpovednega roka resne finančne posledice za udeležence. Udeleženci so ravnali v dobri veri, ker novega zakona ob sklenitvi dogovora ni bilo mogoče predvideti. Zato lahko do izteka uradnega odpovednega roka, tj. do junija 2025, še naprej uporabljajo izključitev, določeno v členu 210a.

Primer: Za zmanjšanje uporabe pesticidov za več od tistega, kar predpisujeta pravo Unije in nacionalno pravo, se trije pridelovalci koruze, ki predstavljajo le majhen del številnih pridelovalcev na trgu, s proizvajalcem krme dogovorijo, da bodo prešli na ekološke proizvodne metode. Ker se bodo zaradi tega prehoda zvišali njihovi stroški, se skupaj dogovorijo, da bodo navedeni trije pridelovalci koruze določili cene za obdobje dveh let. Po enem letu izvajanja dogovora o trajnostnosti trije pridelovalci koruze ugotovijo, da so podcenjevali v kolikšni meri bo prehod na ekološko pridelavo zvišal njihove stroške, in da fiksna cena ne pokrije dodatnih stroškov. Ti trije pridelovalci koruze zato znižajo svoje prihodke, da bi pokrili te stroške, saj ne morejo zvišati fiksne cene.

V tem primeru gre za znižanje prihodkov zgolj zaradi napačnega izračuna treh pridelovalcev koruze. Poleg tega zadeva le omejeno število pridelovalcev. Zato to verjetno ne bo ogrozilo ciljev SKP, določenih v členu 39.

Primer: Več proizvajalcev semena žita, ki skupaj pridelajo 80 % žita na zadevnem geografskem območju, se dogovori, da ne bodo več prodajali semen, obdelanih z določeno vrsto kemičnega pesticida. Zato začne primanjkovati vložkov za predelovalce, ki uporabljajo žito, saj proizvajalci pridelajo velik delež semen, zaradi česar se znatno zviša cena kruha. To bi verjetno ogrozilo cilja zagotavljanja redne preskrbe in primernih cen za potrošnike.

Primer 1: Perutninarji, ki skupaj predstavljajo približno 50 % trga, se dogovorijo, da bodo sklenili pogodbo o nakupu, da bi skupaj kupili kakovostnejšo krmo za perutnino. Zaradi prihranka pri stroških skupne nabave perutninarjem uspe ohraniti ceno krme, ki je bolj ali manj enaka ceni krme za perutnino, ki ni zajeta v dogovoru o trajnostnosti. Dogovorijo se tudi o skupnem financiranju oglaševalske kampanje za ozaveščanje o tem, kako je perutnina, ki uživa boljšo krmo, boljša za človekovo zdravje in dobrobit živali. Na podlagi te kampanje se večina potrošnikov odloči, da bodo začeli kupovati meso perutnine, ki je uživala boljšo krmo. To povečanje povpraševanja druge perutninarje spodbudi, da se pridružijo dogovoru in spremenijo svoje proizvodne metode. Skupna nabava pritegne k višjemu standardu zlasti manjše perutninarje, ki si sicer ne bi mogli privoščiti kupovati kakovostnejšo krmo. Posledično perutninarji, ki predstavljajo več kot 90 % skupne preskrbe, preidejo na bolj trajnostni standard.

Čeprav je z dogovorom s trga umaknjena tako rekoč vsa manj trajnostno proizvedena perutnina, to verjetno ne bo pomenilo izključevanja konkurence na podlagi člena 210a(7). Namen člena 210a namreč ni preprečiti dogovore, ki so zelo učinkoviti pri zagotavljanju trajnostnih proizvodov, ki jih želi kupiti večina potrošnikov, in preprečiti drugim nosilcem dejavnosti, da sprejmejo isti standard.

Primer 2: Rejci puranov, ki predstavljajo 60 % trga, se odločijo, da bodo izboljšali življenjske pogoje svojih puranov z določitvijo novega standarda dobrobiti živali, ki presega tisto, kar predpisuje obvezna zakonodaja. To vključuje povečanje življenjskega prostora puranov ter namestitev prezračevalnega sistema in sistema za čiščenje vode. Prav tako je treba v skladu z novim standardom purane krmiti le s krmo vrhunske kakovosti. Rejci se s kupci dogovorijo, da bodo od njih prejeli cenovno premijo za kritje stroškov trajnostne reje puranov.

Zaradi plačila cenovne premije je cena za trajnostno proizvedeno puranje meso za 150 % višja od cene netrajnostno proizvedenega puranjega mesa. To zvišanje je nujno zaradi potrebe po zagotovitvi povračila obsežnih dodatnih stroškov izpolnjevanja novega standarda. V nekaj mesecih se vsi drugi rejci puranov na zadevnem trgu pridružijo novemu dogovoru o trajnostnosti. Ovire pri uvozu puranjega mesa znatno omejujejo količino uvoženega netrajnostno proizvedenega puranjega mesa na trgu. Zato netrajnostno proizvedeno puranje meso tako rekoč ni več na voljo. Hkrati se cena trajnostno proizvedenega puranjega mesa še dodatno zviša, in sicer za 200 % v primerjavi s prvotno ceno netrajnostno proizvedenega puranjega mesa.

Dokazi kažejo, da si 45–50 % potrošnikov, ki kupujejo purane, teh zaradi dogovora ne more več privoščiti.

Zato potrošniki, ki so bili pripravljeni plačati le za cenejšo in manj trajnostno alternativo, ne bodo več mogli kupovati puranov, saj si jih zaradi 200-odstotnega zvišanja cene ne morejo privoščiti. Take okoliščine bodo verjetno pomenile izključevanje konkurence na podlagi člena 210a(7).