OBVESTILO KOMISIJE

Smernice o pravici do prostega gibanja državljanov EU in njihovih družinskih članov

(Besedilo velja za EGP)

(C/2023/1392)

Kazalo

Uvod

Upravičenci (člena 2 in 3 Direktive 2004/38/ES)

2.1

Državljan EU

2.1.1

Splošna pravila

2.1.2

Vračajoči se državljani

2.1.3

Obmejni delavci, čezmejne samozaposlene osebe in ponudniki čezmejnih storitev

2.1.4

Osebe z dvojnim državljanstvom

2.2

Družinski člani in drugi upravičenci

2.2.1

Splošni premisleki

2.2.2

Ožji družinski člani

2.2.3

Širši družinski člani

2.2.4

Dokazila, ki potrjujejo družinsko razmerje z državljanom EU

Pravica do izstopa in vstopa (člena 4 in 5 Direktive 2004/38/ES)

3.1

Pravica do izstopa in vstopa

3.1.1

Državljani EU

3.1.2

Družinski člani, ki so državljani tretjih držav

3.1.3

Zahteve, ki se uporabljajo za potne listine

3.1.4

Oblika osebnih izkaznic za državljane EU

3.1.5

Praktični priročnik za mejne policiste (Schengenski priročnik)

3.1.6

Manjkajoče potne listine

3.1.7

Zavrnitev vstopa in izstopa

3.2

Izvzetje iz vizumske obveznosti za družinske člane, ki so državljani tretjih držav

3.3

Vizumska pravila

Pravica do prebivanja do treh mesecev (člen 6 Direktive 2004/38/ES)

Pravica do prebivanja za več kot tri mesece za državljane EU in upravne formalnosti (členi 7, 8, 14 in 22 Direktive 2004/38/ES)

5.1

Delavci in samozaposlene osebe

5.1.1

Opredelitev pojmov delavec in samozaposlena oseba

5.1.2

Ohranitev statusa delavca ali samozaposlene osebe

5.1.3

Državljani EU, ki delajo za mednarodne organizacije ali imajo diplomatski/konzularni status

5.2

Študenti in delovno neaktivni državljani EU

5.2.1

Zadostna sredstva

5.2.2

Celovito zavarovalno kritje za primer bolezni

5.2.3

Študenti

5.2.4

Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU

5.3

Dokazila za pridobitev potrdila o prijavi

5.4

Čas obravnave za izdajo potrdil o prijavi

5.5

Sistemi prijavljanja prebivalstva

Pravica do prebivanja iskalcev zaposlitve (člen 14(4), točka (b), Direktive 2004/38/ES)

Pravica do prebivanja za več kot tri mesece in upravne formalnosti za družinske člane, ki niso državljani EU, ter pravica do dela (členi 7, 9 do 11, 22 in 23 Direktive 2004/38/ES)

7.1

Dokazila za izdajo dovoljenj za prebivanje

7.2

Čas obdelave za izdajo dovoljenj za prebivanje

Ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru smrti ali odhoda državljana Unije in v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registrirane partnerske skupnosti (člena 12 in 13 Direktive 2004/38/ES)

8.1

Primeri, iz katerih izhaja pravica do morebitne ohranitve pravice do prebivanja

8.2

Ohranjena pravica

8.3

Pogoji za ohranitev pravice do prebivanja

Stalno prebivanje (členi 16 do 21 Direktive 2004/38/ES)

9.1

Zahteva glede zakonitega prebivanja

9.2

Izračun neprekinjenega petletnega obdobja zakonitega prebivanja

9.3

Izguba pravice do stalnega prebivanja

9.4

Dokazila

9.5

Čas obravnave

Pravica do dela (člen 23 Direktive 2004/38/ES)

Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES)

11.1

Pravica do enakega dostopa do socialne pomoči: vsebina in pogoji

11.1.1

Vsebina socialne pomoči

11.1.2

Kategorije oseb, ki so upravičene do enakih dajatev socialne pomoči kot državljani države članice gostiteljice

11.1.3

Kategorije oseb, ki se jim lahko zavrne dostop do enakih dajatev socialne pomoči kot državljanom države članice gostiteljice

11.2

Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (EU) št. 492/2011

11.3

Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti

11.4

Pravica do enakega dostopa do zdravstvenega varstva: vsebina in pogoji

Dokumenti za prebivanje (členi 8, 10, 19, 20 in 25 Direktive 2004/38/ES)

12.1

Potrdila o prijavi in dokumenti, ki potrjujejo stalno prebivanje, izdani državljanom EU (člena 8 in 19 Direktive 2004/38/ES ter člen 6 Uredbe (EU) 2019/1157): oblika, minimalne informacije in obdobje veljavnosti

12.2

Dovoljenja za prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje, izdana družinskim članom, ki so državljani tretjih držav (člena 10 in 20 Direktive 2004/38/ES ter člena 7 in 8 Uredbe (EU) 2019/1157): oblika in obdobje veljavnosti

12.3

Narava in učinek dokumentov za prebivanje (člen 25 Direktive 2004/38/ES)

12.4

Več statusov prebivanja/priseljenca družinskih članov, ki so državljani tretjih držav

Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (členi 27, 28 in 29 Direktive 2004/38/ES)

13.1

Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega reda in javne varnosti

13.1.1

Javni red in javna varnost

13.1.2

Osebno obnašanje in grožnja

13.1.3

Ocena sorazmernosti

13.1.4

Preventivni ukrepi

13.2

Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega zdravja

Omejitve iz razlogov, ki niso javni red, javna varnost ali javno zdravje (člen 15 Direktive 2004/38/ES)

Postopkovna jamstva (členi 30 do 33 Direktive 2004/38/ES)

Goljufije in zlorabe (člen 35 Direktive 2004/38/ES)

16.1

Splošni premisleki

16.2

Goljufije

16.3

Zloraba

16.4

Navidezne zakonske zveze

16.5

Zloraba, ki jo storijo vračajoči se državljani

16.6

Ukrepi in sankcije zoper zlorabo in goljufijo

Obveščanje javnosti/razširjanje informacij (člen 34 Direktive 2004/38/ES)

Pravica do prebivanja družinskih članov vračajočih se državljanov

Sodna praksa na podlagi sodbe Ruiz Zambrano

19.1

Dejansko uresničevanje bistva pravic, ki izhajajo iz statusa državljana EU

19.2

Razmerje odvisnosti

19.3

Prebivanje na podlagi člena 20 PDEU in pridobitev statusa stalnega rezidenta

19.4

Možnost omejitve izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU

1 Uvod

S členom 20 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je status državljana EU podeljen vsaki osebi z državljanstvom ene od držav članic. V skladu s to določbo imajo državljani EU pravice in dolžnosti, določene v Pogodbah. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) naj bi bil status državljana Evropske unije „temeljni status državljanov držav članic“ (1).

Člen 21(1) PDEU določa, da ima vsak državljan EU pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. Te omejitve in pogoji so določeni v Direktivi 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (Direktiva 2004/38/ES) (2). Ker PDEU določa tudi prosto gibanje delavcev (člen 45), pravico do ustanavljanja (člen 49) in svobodo opravljanja storitev (člen 56), so z Direktivo 2004/38/ES uveljavljene tudi te svoboščine.

Poleg tega je pravica do prostega gibanja in prebivanja temeljna pravica, zapisana v členu 45(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina o temeljnih pravicah).

Kot je bilo napovedano v poročilu o državljanstvu za leto 2020 (3), je namen tega obvestila s smernicami (v nadaljnjem besedilu: to obvestilo) prispevati k bolj učinkoviti in enotni uporabi zakonodaje o prostem gibanju po vsej EU ter tako zagotoviti večjo pravno varnost državljanom EU, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja.

To obvestilo je osredotočeno predvsem na uporabo Direktive 2004/38/ES.

Čeprav se Direktiva 2004/38/ES ne uporablja neposredno za dejstva v posamezni zadevi, se v nekaterih okoliščinah kljub temu priznava, da se njene določbe po analogiji uporabljajo v povezavi s členoma 20 in 21 PDEU.

Poleg tega je Sodišče v sodbi Ruiz Zambrano (4) priznalo, da je lahko člen 20 PDEU posebna podlaga za to, da se staršem in skrbnikom otrok, ki so državljani EU, pri čemer so sami državljani tretje države, prizna izvedena pravica do prebivanja v državi članici državljanstva takih otrok, če ti otroci niso uveljavljali pravice do prostega gibanja.

Glede na ta razvoj dogodkov so zato v tem obvestilu zagotovljene tudi nekatere smernice o posebnih uporabah členov 20 in 21 PDEU.

Po potrebi so vključene tudi nekatere smernice in sklici na ustrezne dokumente Evropske komisije o prostem gibanju delavcev, samozaposlenih oseb in ponudnikov storitev.

To obvestilo temelji na sporočilu Komisije iz leta 2009 o smernicah za boljši prenos in uporabo Direktive 2004/38/ES (5) ter sporočilu Komisije iz leta 2013 Prosto gibanje državljanov EU in njihovih družinskih članov: pet konkretnih ukrepov (6) ter ju nadomešča. Če v tem obvestilu ni navedeno drugače, je z njim nadomeščeno tudi sporočilo Komisije iz leta 1999 o posebnih ukrepih glede gibanja in prebivanja državljanov Unije, ki so upravičeni zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (7).

Namen tega obvestila je tudi zagotoviti posodobljene smernice za vse zainteresirane strani ter podpreti delo nacionalnih organov, sodišč in delavcev v pravni stroki.

Kadar citati iz besedila Direktive 2004/38/ES ali sodb Sodišča vsebujejo vidne poudarke, jih je dodala Komisija.

Opozoriti je treba, da je treba Direktivo 2004/38/ES razlagati in uporabljati v skladu s temeljnimi pravicami, zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, načelom nediskriminacije, otrokovimi pravicami in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kot jih zagotavljata Listina o temeljnih pravicah in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP), kot je ustrezno (8). Poleg tega morajo države članice pri izvajanju Direktive 2004/38/ES kot del otrokovih pravic vedno prednostno upoštevati otrokovo korist, kot je določeno v Listini o temeljnih pravicah in Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989.

V zvezi s tem morajo nacionalni organi pri uporabi načela nediskriminacije posebno pozornost nameniti med drugim osebam z manjšinskim etničnim ali rasnim poreklom in upoštevati ustrezne instrumente – glej na primer direktivo o rasni enakosti (9), akcijski načrt EU za boj proti rasizmu za obdobje 2020–2025 (10), ki ga je pripravila Komisija, strateški okvir EU za Rome (11), ki ga je pripravila Komisija, in priporočilo Sveta iz leta 2021 o Romih (12).

Komisija države članice tudi opozarja, da te temeljne pravice, zlasti pravica do zasebnega in družinskega življenja, otrokove pravice in prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, enako ščitijo tudi državljane LGBTIQ (13) in njihove družinske člane. V strategiji Komisije za enakost LGBTIQ oseb je napovedano, da bo to obvestilo odražalo raznolikost družin in prispevalo k lažjemu uveljavljanju pravic do prostega gibanja za vse družine, vključno z mavričnimi družinami. To obvestilo bo v skladu s strategijo Komisije za enakost LGBTIQ oseb za obdobje 2020–2025 (14) nacionalnim organom v podporo pri dosledni uporabi pravil o prostem gibanju ne glede na spolno usmerjenost, spolno identiteto/izraz in spolne značilnosti.

Ker je Direktiva 2004/38/ES vključena v Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), je to obvestilo pomembno tudi za razlago in uporabo Direktive 2004/38/ES v odnosih z Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško (15). Sklice na EU, Evropsko unijo ali Unijo bi bilo zato treba razumeti, kot da po potrebi zajemajo tudi te države in njihove državljane.

To obvestilo je namenjeno le zagotovitvi smernic – pravno veljavna so samo besedila same zakonodaje EU, kot jo razlaga Sodišče. V tem obvestilu so upoštevane odločbe Sodišča, objavljene do 2. oktobra 2023, ponujene smernice pa se lahko pozneje spremenijo glede na nadaljnji razvoj sodne prakse Sodišča.

Stališča, izražena v tem dokumentu, ne morejo prejudicirati stališč, ki bi jih Komisija lahko izrazila pred Sodiščem. Informacije v tem dokumentu so zgolj splošne in se ne nanašajo na nobene določene posameznike ali subjekte. Niti Komisija niti nobena oseba, ki deluje v njenem imenu, ni odgovorna za kakršno koli uporabo teh informacij.

2 Upravičenci (člena 2 in 3 Direktive 2004/38/ES)

2.1 Državljan EU

2.1.1 Splošna pravila

Direktiva 2004/38/ES (16) se uporablja samo za državljane EU, ki se preselijo v državo članico, ki ni država članica njihovega državljanstva, ali v njej prebivajo, ter za njihove družinske člane, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo.

Primer:

T., državljanka tretje države, prebiva v državi članici. Želi si, da bi se ji tam pridružil zakonec, ki ni državljan EU. Ker ne gre za državljana EU, par ne more uživati pravic iz Direktive 2004/38/ES.

Državljani EU, ki prebivajo v državi članici svojega državljanstva, običajno ne uživajo pravic, ki jih zagotavlja pravo EU v zvezi s prostim gibanjem oseb, za njihove družinske člane, ki niso državljani EU, pa veljajo nacionalna pravila o priseljevanju (17).

Primera:

—

P. prebiva v državi članici svojega državljanstva. Pred tem ni prebival v drugi državi članici. Ko želi pripeljati svojo soprogo, ki je državljanka tretje države, par ne more uživati pravic iz Direktive 2004/38/ES, pri čemer zadevna država članica ohrani izključno pristojnost za določitev pravil o pravici zakoncev, ki so državljani tretjih držav, da se pridružijo njenim državljanom.

—	L. je državljan države članice A. V tretji državi živi že pet let. Zdaj potuje v državo članico B, v katero se namerava preseliti – uporablja se Direktiva 2004/38/ES.

Kot pa je pojasnjeno v nadaljevanju, se za državljane EU, ki se po prebivanju v drugi državi članici vrnejo v državo članico svojega državljanstva (18), in v nekaterih okoliščinah tudi za tiste državljane EU, ki so uveljavljali svojo pravico do prostega gibanja v drugi državi članici, ne da bi tam prebivali (19) (na primer z opravljanjem storitev v drugi državi članici, ne da bi tam prebivali), prav tako uporabljajo pravila o prostem gibanju oseb (glej oddelka 2.1.2 – Vračajoči se državljani in 2.1.3 – Obmejni delavci, čezmejne samozaposlene osebe in ponudniki čezmejnih storitev. Posebna pravila se uporabljajo tudi za osebe z dvojnim državljanstvom (glej oddelek 2.1.4 – Osebe z dvojnim državljanstvom).

2.1.2 Vračajoči se državljani

Sodišče je razsodilo, da se pravo EU uporablja ne le za državljane Unije, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v državi članici, ki ni država njihovega državljanstva, pri čemer tem državljanom podeljuje tudi pravice, temveč se uporablja tudi za tiste državljane EU, ki se vrnejo v državo članico svojega državljanstva po tem, ko so svojo pravico do prostega gibanja uveljavljali tako, da so prebivali v drugi državi članici (20).

Medtem ko sta vstop državljanov EU v državo članico njihovega državljanstva in njihovo prebivanje v njej urejena z nacionalnim pravom, se lahko na podlagi pravil o prostem gibanju oseb družinskim članom vračajočega se državljana EU prizna izvedena pravica do prebivanja v državi članici, katere državljanstvo ima navedeni državljan EU. Vendar je ta možnost, kot izhaja iz sodne prakse, odvisna od izpolnjevanja pogojev, ki so podrobneje pojasnjeni v oddelku 18 – Pravica do prebivanja družinskih članov vračajočih se državljanov.

2.1.3 Obmejni delavci, čezmejne samozaposlene osebe in ponudniki čezmejnih storitev

a) Če imajo obmejni delavci ali čezmejne samozaposlene osebe državljanstvo, ki ni državljanstvo države članice njihovega prebivanja

Obmejni delavci so delavci EU, ki ne prebivajo v državi članici, v kateri delajo, čezmejne samozaposlene osebe pa so državljani EU, ki opravljajo samostojno dejavnost v eni državi članici, vendar prebivajo v drugi državi članici.

Če imajo državljanstvo, ki ni državljanstvo države članice njihovega prebivanja, se zanje v obeh državah uporablja pravo EU (kot za mobilnega delavca/samozaposleno osebo v državi članici zaposlitve/samozaposlitve in na podlagi Direktive 2004/38/ES kot za ekonomsko samozadostno osebo v državi članici prebivanja).

b) Če obmejni delavci ali ponudniki čezmejnih storitev prebivajo v državi članici svojega državljanstva

Ponudniki čezmejnih storitev in obmejni delavci, ki prebivajo v državi članici svojega državljanstva, niso zajeti z Direktivo 2004/38/ES, vendar se lahko sklicujejo na člen 56 oziroma člen 45 PDEU. Natančneje, Sodišče je v zadevi Carpenter (21) v zvezi s ponudniki storitev iz EU, ki imajo sedež v državi članici svojega državljanstva, vendar opravljajo storitve za prejemnike s sedežem v drugih državah članicah, odločilo, da se lahko sklicujejo na svobodo opravljanja storitev (člen 56 PDEU), da bi za svojega zakonca pridobili pravico do prebivanja v državi članici svojega državljanstva. Čeprav se Direktiva 2004/38/ES v takem primeru ne uporablja, je Sodišče menilo, da se lahko izvedena pravica do prebivanja podeli, če bi zavrnitev take pravice ponudnike storitev iz EU odvrnila od uveljavljanja njihovih pravic (22). Sodna praksa v zadevi Carpenter je bila na podlagi prostega gibanja delavcev (člen 45 PDEU) razširjena tako, da zajema položaj državljanov EU, ki so čezmejni delavci in prebivajo v državi članici svojega državljanstva (23).

To pomeni, da je treba v vsakem posameznem primeru oceniti, ali je priznanje izvedene pravice do prebivanja družinskemu članu državljana EU potrebno, da se državljanu EU zagotovi učinkovito uresničevanje temeljne svoboščine (prosto gibanje delavcev ali svoboda opravljanja storitev) (24). Zato morajo pristojni organi ugotoviti, ali bi zavrnitev državljana EU odvrnila od učinkovitega uveljavljanja teh svoboščin (25).

2.1.4 Osebe z dvojnim državljanstvom

Obstaja sodna praksa, na podlagi katere je mogoče opredeliti primere, v katerih so oseba z dvojnim državljanstvom in njeni družinski člani zajeti z Direktivo 2004/38/ES, in primere, v katerih je njihov položaj urejen z nacionalnim pravom.

a) Osebe z državljanstvom dveh držav članic EU ali osebe z državljanstvom države članice EU in tretje države, ki prebivajo v državi članici, ki ni država članica njihovega državljanstva

Te osebe z dvojnim državljanstvom spadajo na osebno področje uporabe Direktive 2004/38/ES.

Primera:

—	A. ima državljanstvo države članice A in države članice B, prebiva pa v državi članici C. Primer osebe A. spada na osebno področje uporabe Direktive 2004/38/ES.

—	L. ima državljanstvo države članice A. Ima tudi državljanstvo tretje države. Prebiva v državi članici B. Primer osebe L. spada na osebno področje uporabe Direktive 2004/38/ES.

b) Osebe z državljanstvom dveh držav članic EU, ki so državljanstvo pridobile ob rojstvu ali z naturalizacijo ter so se preselile v državo članico državljanstva in v njej prebivajo

Državljani EU, ki se preselijo, da bi prebivali v državi članici svojega državljanstva, niso upravičenci iz Direktive 2004/38/ES, njihovo prebivanje pa je urejeno z nacionalnim pravom države članice gostiteljice. Vendar imajo tisti, ki so uveljavili pravico do prostega gibanja na podlagi člena 21 PDEU in se preselili v državo članico gostiteljico, ki je prav tako država članica njihovega državljanstva, pravico do običajnega družinskega življenja v tej državi skupaj s svojimi družinskimi člani. Direktiva 2004/38/ES se torej po analogiji uporablja za njihove družinske člane (26).

Primera:

—

Y. ima od rojstva državljanstvo države članice A in države članice B. Do leta 2020 je prebivala v državi članici A. Leta 2020 se je z zakoncem, državljanom tretje države, preselila v državo članico B. Od takrat dela v državi članici B. V državi članici B ne spada na osebno področje uporabe Direktive 2004/38/ES. Njeno prebivališče je urejeno z nacionalnim pravom. Vendar se Direktiva 2004/38/ES po analogiji uporablja za njenega zakonca.

—

Z. ima od rojstva državljanstvo države članice A. Leta 2010 se je preselil v državo članico B, v kateri prebiva v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES. Leta 2017 je pridobil državljanstvo države članice B, hkrati pa ohranil državljanstvo države članice A, zato v državi članici B ne spada več na osebno področje uporabe Direktive 2004/38/ES. Leta 2020 se je poročil z državljanko tretje države. Direktiva 2004/38/ES se po analogiji uporablja za njegovo soprogo.

c) Osebe z državljanstvom države članice EU in tretje države, ki so v državo članico gostiteljico prišle kot državljani tretje države, bile pozneje naturalizirane, nato pa je država njihovega prvotnega državljanstva pristopila k EU

Ko ti državljani pridobijo državljanstvo države članice gostiteljice, v njej ne postanejo upravičenci iz Direktive 2004/38/ES zgolj zato, ker se druga država njihovega državljanstva pridruži EU. Njihovo prebivanje v državi članici gostiteljici je še naprej urejeno z nacionalnim pravom države članice gostiteljice.

Ker pa so od trenutka pristopa države svojega drugega državljanstva k EU državljani ene države članice in zakonito prebivajo na ozemlju druge države članice, njihov položaj spada na področje uporabe prava EU (27). Na podlagi člena 21 PDEU imajo pravico do običajnega družinskega življenja skupaj s svojimi družinskimi člani v državi članici gostiteljici. Direktiva 2004/38/ES se torej po analogiji uporablja za njihove družinske člane (28).

Primer:

M. ima od rojstva državljanstvo države A (tretje države). Do leta 2007 je prebivala v državi A. Leta 2007 se je preselila v državo članico B, v kateri prebiva kot samozaposlena oseba. Leta 2009 se je poročila z državljanko tretje države. Do leta 2012 je v skladu z nacionalnim pravom države članice B v njej prebivala kot državljanka tretje države. Leta 2012 je pridobila državljanstvo države članice B in postala državljanka EU (oseba z državljanstvom države članice EU in tretje države). Leta 2013 je država A pristopila k EU, M. pa je postala oseba z državljanstvom dveh držav članic EU. Prebivališče M. v državi članici B ni zajeto z Direktivo. Vendar se Direktiva 2004/38/ES po analogiji uporablja za njeno soprogo.

d) Osebe z državljanstvom države članice EU in tretje države, ki so v državo članico gostiteljico prišle kot državljani tretje države, nato pa je država njihovega prvotnega državljanstva pristopila k EU, same pa so bile pozneje naturalizirane v državi članici gostiteljici

Če v zadevnem aktu o pristopu ni prehodne določbe o uporabi pravnih določb EU o prostem gibanju oseb za novo državo članico, se lahko ti državljani od trenutka pristopa države njihovega prvotnega državljanstva k EU sklicujejo na določbe Direktive 2004/38/ES glede obdobij prebivanja pred pristopom, če so med prebivanjem v državi članici gostiteljici kot državljani tretje države izpolnjevali ustrezne pogoje. Določbe Direktive 2004/38/ES se lahko uporabljajo za sedanje in prihodnje učinke položajev takih državljanov in njihovih družinskih članov, ki so nastali pred pristopom (29).

Vendar ko ti državljani pridobijo državljanstvo države članice gostiteljice, niso več upravičenci iz Direktive 2004/38/ES, njihovo prebivanje pa je urejeno z nacionalnim pravom države članice gostiteljice. Ker pa so v državi članici gostiteljici, ki je zdaj prav tako država članica njihovega državljanstva, uveljavljali svojo pravico do prostega gibanja v skladu s členom 21 PDEU, imajo v njej skupaj s svojimi družinskimi člani pravico do običajnega družinskega življenja. Direktiva 2004/38/ES se torej po analogiji uporablja za njihove družinske člane (30).

Primer:

L. ima od rojstva državljanstvo države A (tretje države). Do leta 2007 je prebival v državi A. Od leta 2009 prebiva v državi članici B kot delavec. Leta 2013 je država A pristopila k EU. Leta 2014 je pridobil državljanstvo države članice B (in postal oseba z državljanstvom dveh držav članic EU). Leta 2022 se mu želi v državi članici B pridružiti njegova mati, ki je vzdrževana oseba in državljanka tretje države. Odkar je L. pridobil državljanstvo države članice B, njegovo prebivanje v državi članici B ni več zajeto z Direktivo 2004/38/ES. Vendar se Direktiva 2004/38/ES po analogiji uporablja za njegovo mater, ki je vzdrževana oseba.

e) Osebe z državljanstvom dveh držav članic EU, ki so vedno prebivale v eni od držav članic svojega državljanstva in niso nikoli uveljavljale svoje pravice do prostega gibanja

Ti državljani niso zajeti z Direktivo 2004/38/ES (31). Gre za povsem notranji položaj.

Primer:

Y. ima od rojstva državljanstvo države članice A in države članice B. Poročena je z državljanom tretje države. Vedno je prebivala v državi članici A. Direktiva 2004/38/ES se ne uporablja za njuno prebivanje v državi članici A.

f) Osebe z državljanstvom države članice EU in tretje države, ki so v državo članico gostiteljico prišle kot državljani tretje države in so pozneje naturalizirane v navedeni državi članici gostiteljici

Ti državljani niso zajeti z Direktivo 2004/38/ES. Gre za povsem notranji položaj.

Primer:

Y. je državljan tretje države. Od leta 2015 prebiva v državi članici A. Leta 2020 je pridobil državljanstvo države članice A. Leta 2022 se mu želi v državi članici A pridružiti njegova 16-letna hči, ki je državljanka tretje države. Direktiva 2004/38/ES se ne uporablja za njuno prebivanje v državi članici A.

2.2 Družinski člani in drugi upravičenci

2.2.1 Splošni premisleki

Družinski člani, kot so opredeljeni v Direktivi 2004/38/ES (tudi če niso državljani države članice EU), so zajeti z Direktivo 2004/38/ES.

Pravica do prostega gibanja državljanov EU ne bi imela polnega učinka, če je ne bi spremljale določbe, ki državljanom EU zagotavljajo, da jih lahko spremlja njihova družina (32). Z Direktivo 2004/38/ES je zato družinskim članom državljanov EU zagotovljena izvedena pravica do prostega gibanja.

Direktiva 2004/38/ES se načeloma uporablja le za tiste državljane EU, ki potujejo v drugo državo članico, kot je država članica njihovega državljanstva, ali pa v tej drugi državi članici že prebivajo (tj. državljan EU uveljavlja ali pa je že uveljavil svojo pravico do prostega gibanja) (33). To pomeni, da je treba pri presoji, ali je družinski član zajet z Direktivo 2004/38/ES, najprej proučiti, ali je državljan EU, od katerega lahko družinski član pridobi pravice, v položaju, zajetem z Direktivo.

Kar zadeva dokazilo o statusu, je Sodišče pojasnilo, „da morajo upravni in sodni organi države članice upoštevati potrdila in podobne listine o osebnem statusu, ki jih izdajajo pristojni organi drugih držav članic, razen če njihove pravilnosti resno ne ogrozijo konkretni dokazi, ki se nanašajo na posamezni zadevni primer“ (34). To velja za dokumente, ki se nanašajo na državljana EU ali potrjujejo družinsko razmerje z državljanom EU. Za to sprejetje ni potrebno formalno priznanje družinskega razmerja v pravu drugih držav članic (35). To velja tudi za namene Direktive 2004/38/ES. Razmerja, kot so istospolne zakonske zveze in istospolno starševstvo, ki so ustrezno potrjena s potrdilom, ki ga izda država članica, morajo torej druge države članice sprejeti za namene Direktive 2004/38/ES in prava EU, tudi če taka razmerja niso zakonsko določena v nacionalnem pravu (36). Istospolnim parom in njihovim otrokom ni mogoče naložiti zahtev, ki jih določa pravo države članice gostiteljice, vključno s posedovanjem rojstnega lista, sestavljenega na podlagi takega prava, za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz prava EU (37).

2.2.2 Ožji družinski člani

„Ožji“ družinski člani, navedeni v členu 2(2) Direktive 2004/38/ES, imajo samodejno pravico do vstopa in prebivanja ne glede na svoje državljanstvo. V členu 2(2) so navedene naslednje osebe:

—

zakonec;

—	partner, s katerim je državljan EU sklenil registrirano partnersko skupnost na podlagi zakonodaje katere koli države članice, če je ta skupnost v zakonodaji države članice gostiteljice obravnavana kot enakovredna zakonski zvezi;

—	neposredni potomci, ki so mlajši od 21 let ali so vzdrževani, in tisti zakonca ali partnerja, opredeljenega zgoraj;

—	vzdrževani predniki v ravni črti in vzdrževani predniki v ravni črti zakonca ali partnerja, opredeljenega zgoraj.

„Družinski člani“, zajeti z Direktivo 2004/38/ES, ustrezajo „družinskim članom“, zajetim z Uredbo (EU) št. 492/2011 o prostem gibanju delavcev (38). To pomeni, da se za družinske člane delavcev in samozaposlenih oseb uporabljajo ne le določbe Direktive 2004/38/ES, temveč tudi določbe Uredbe (EU) št. 492/2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (39) (za več informacij glej oddelek 11.2 – Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (EU) št. 492/2011).

Iz sodne prakse izhaja, da je poleg osebam iz člena 2(2) Direktive 2004/38/ES v primeru mladoletnih državljanov EU, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici treba priznati tudi njihovim dejanskim skrbnikom, ki so državljani tretjih držav (pri čemer teh skrbnikov ne vzdržuje mladoletni državljan EU, temveč oni vzdržujejo mladoletnega državljana EU), saj v nasprotnem primeru pravica otroka do prebivanja ne bi imela polnega učinka (glej oddelek 2.2.2.5 – Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU).

2.2.2.1 Zakonci

Za izvajanje Direktive 2004/38/ES je treba načeloma priznavati vse zakonske zveze, veljavno sklenjene kjer koli po svetu. Prisilne poroke, v katerih se ena ali obe osebi poročita brez soglasja ali proti svoji volji, niso zaščitene z mednarodnim pravom (40) ali pravom EU. Prisilne poroke je treba razlikovati od dogovorjenih porok, pri katerih obe osebi v celoti in svobodno pristaneta na poroko, čeprav ima vodilno vlogo pri izbiri partnerja tretja oseba, ter od sklenitve navideznih zakonskih zvez, ki so opredeljene v oddelku 16.4 – Navidezne zakonske zveze.

Državam članicam ni treba priznati poligamnih zakonskih zvez (41), ki so zakonito sklenjene v tretji državi, če so te v nasprotju z njihovim pravnim redom (42). To ne posega v obveznost ustreznega upoštevanja koristi otrok, rojenih v takih zakonskih zvezah.

Sodišče je v zadevi Coman pojasnilo, da je izraz „zakonec“ iz Direktive 2004/38/ES spolno nevtralen in vključuje zakonce v istospolnih zakonskih zvezah (43). Pravo EU torej nasprotuje temu, da organi države članice istospolnemu zakoncu državljana EU zavrnejo podelitev pravice do vstopa in prebivanja zaradi nepriznavanja istospolne zakonske zveze v zadevni državi članici. Sodišče se je v sodbi izrecno sklicevalo na istospolne zakonske zveze, sklenjene v državi članici gostiteljici.

Sodišče je v zadevi Coman pojasnilo tudi, da mora istospolni zakonec kot družinski član mobilnega državljana EU imeti pravice do vstopa in prebivanja ter vse pravice, ki izhajajo iz prava EU (44) (kot sta pravica do dela in pravica do enakega obravnavanja (45)). Zadostuje obvezno priznanje zakonca kot družinskega člana v okviru prostega gibanja. Istospolne zakonske zveze ni treba priznati v nacionalnem pravu (za več informacij glej oddelek 2.2.1 – General considerations in oddelek 2.2.4 – Dokazila, ki potrjujejo družinsko razmerje z državljanom EU).

Sodišče svoje analize v zadevi Coman ni omejilo na določbe, povezane s prostim gibanjem. Določbe Direktive 2004/38/ES je analiziralo tudi z vidika temeljne pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavlja Listina o temeljnih pravicah in kot jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. Na tej podlagi je Sodišče ugotovilo, da „[i]z sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice [...] izhaja, da spada odnos med partnerjema istega spola pod pojem ,zasebno življenje‘ [in pojem ,družinsko življenje‘] tako kot odnos med osebama različnega spola, ki sta v enakem položaju“ (46). Varstvo zasebnega in družinskega življenja sta pomembna elementa, ki ju je treba upoštevati pri zagotavljanju, da lahko pari s članom LGBTIQ ustrezno uveljavljajo pravice do prostega gibanja.

Sodišče je tudi pojasnilo, da morata zakonca za uveljavljanje pravice do prebivanja v državi članici gostiteljici živeti v isti državi članici gostiteljici, ni pa pogoj, da živita skupaj pod isto streho (47).

Poleg tega zakonske zveze ni mogoče šteti za razvezano, če je ni razvezal pristojni organ, tudi če zakonca živita ločeno (48).

2.2.2.2 Registrirani partnerji

Trenutno ni sodne prakse, ki bi razlagala člen 2(2), točka (b), Direktive 2004/38/ES.

Da se registrirani partner šteje za „ožjega družinskega člana“, mora registrirana partnerska skupnost izpolnjevati vse tri naslednje pogoje.

a) Registrirana partnerska skupnost mora biti sklenjena „na podlagi zakonodaje države članice“

Registrirane partnerske skupnosti, sklenjene zunaj EU, niso zajete z Direktivo 2004/38/ES.

b) Država članica gostiteljica registrirano partnersko skupnost obravnava kot enakovredno zakonski zvezi

Državi članici gostiteljici, ki v svoji nacionalni zakonodaji ne omogoča sklenitve registrirane partnerske skupnosti, ni treba priznati registrirane partnerske skupnosti, sklenjene v drugi državi članici, kot enakovredne zakonski zvezi.

c) Registrirana partnerska skupnost izpolnjuje pogoje, določene v ustrezni zakonodaji države članice gostiteljice

Države članice imajo pri opredelitvi registriranih partnerskih skupnosti, ki jih štejejo za enakovredne zakonskim zvezam, določeno polje proste presoje. Določena registrirana partnerska skupnost je za namene izvajanja Direktive 2004/38/ES zato lahko priznana v eni državi članici, v drugi pa ne.

Da bi dosegli večjo pravno varnost, Komisija poziva vse države članice, naj na spletišču Your Europe (49) objavijo seznam registriranih partnerskih skupnosti, sklenjenih v drugih državah članicah, za katere meni, da so enakovredne zakonski zvezi, in naj ta seznam posodabljajo.

Če registrirana partnerska zveza ne izpolnjuje teh treh pogojev, bi bilo treba morebitno pravico partnerja do vstopa in prebivanja presojati v skladu s členom 3(2), točka (b), Direktive 2004/38/ES.

Primer:

T. je državljan tretje države, P. pa je državljan EU, ki ima državljanstvo države članice A. Leta 2020 sta sklenila registrirano partnersko skupnost na podlagi zakonodaje države članice A. Zdaj se nameravata preseliti v državo članico B, ki v skladu s svojo nacionalno zakonodajo ne omogoča sklenitve registrirane partnerske skupnosti. Državi članici B ni treba priznati registrirane partnerske skupnosti. Vendar bi bilo treba morebitno pravico T. do vstopa in prebivanja oceniti v skladu s členom 3(2), točka (b), Direktive 2004/38/ES.

2.2.2.3 Potomci in predniki

Sodišče je pojasnilo, da pojem „potomec v ravni črti“ državljana EU zajema vse starševske vezi, ne glede na to, ali so biološke ali pravne, in zato zajema tako biološkega kot posvojenega otroka državljana EU (50). S členom 2(2), točka (c), je zajet tudi „potomec v ravni črti“ zakonca ali registriranega partnerja državljana EU. Podobno so s členom 2(2), točka (d), zajeti tudi „vzdrževani predniki“ zakonca ali registriranega partnerja državljana EU.

Pojem prednikov in potomcev torej velja tudi za posvojitelje in posvojence.

V zvezi z otroki istospolnih staršev, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, je Sodišče pojasnilo, da morajo vse države članice v primeru, da je eden od staršev državljan EU, brez dodatnih formalnosti priznati starševsko vez, kot je določena v rojstnem listu, ki ga je sestavila država članica, za namene uresničevanja pravic, ki izhajajo iz prava EU. To velja ne glede na status takega razmerja v pravu drugih držav članic, zlasti države članice ali držav članic otrokovega državljanstva. To „namreč ne pomeni, da mora država članica, katere državljan je zadevni otrok, v svojem nacionalnem pravu predvideti starševstvo oseb istega spola ali starševsko vez med tem otrokom in osebama, ki sta v rojstnem listu, ki so ga sestavili organi države članice gostiteljice, navedeni kot njegova starša, priznati za druge namene od uresničevanja pravic, ki jih ima navedeni otrok na podlagi prava Unije“ (51). Z drugimi besedami, zadostuje obvezno priznanje starševstva v okviru prostega gibanja. V nacionalnem pravu ni treba priznati istospolnega starševstva za druge namene (52).

Sodišče je v zadevi V. M. A. vztrajalo tudi pri pomenu temeljnih pravic, zlasti pravice do zasebnega in družinskega življenja ter pravic otroka: „V položaju, ki je predmet spora o glavni stvari, so tako pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljena s členom 7 Listine, kot tudi pravice otroka, zagotovljene s členom 24 Listine, in sicer zlasti pravica, da se pri vseh ukrepih, ki se nanašajo na otroke, upoštevajo predvsem koristi otroka, ter pravica do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema temeljne.“ (53) Sodišče je svojo analizo zaključilo s poudarkom na temeljnih pravicah, pri čemer je pojasnilo, da bi bila prikrajšanje otroka za razmerje z enim od staršev ali zelo oteženo razmerje v okviru uresničevanja njegove pravice do prostega gibanja v nasprotju s členoma 7 in 24 Listine o temeljnih pravicah (54). Poleg tega v skladu s pravom EU priznanja starševske vezi za namene pravic, ki jih ima otrok na podlagi prava Unije, ni mogoče zavrniti s sklicevanjem na javni red, ker sta starša istega spola (55).

V zvezi z obsegom priznanja istospolnega starševstva je Sodišče v zadevi V. M. A. (56) razsodilo, da morajo države članice priznati starševstvo za namene uresničevanja pravic, ki jih ima otrok na podlagi prava EU. Med primeri takih pravic, ki jih je Sodišče izrecno obravnavalo, so vključitev v izobraževanje (57), štipendije (58) in nižji stroški javnega prevoza za velike družine (59).

Stopnja sorodnosti med državljani EU in njihovimi predniki ali potomci ni omejena. To na primer pomeni, da so zajeti vnuki in vzdrževani stari starši. Nacionalni organi lahko zahtevajo dokazila o zatrjevanem družinskem razmerju (glej oddelek 2.2.4 – Dokazila, ki potrjujejo družinsko razmerje z državljanom EU).

Opozoriti je treba, da pravno razmerje med mobilnim državljanom EU in mladoletnikom, ki ne izpolnjuje meril za starševsko vez (npr. zakoniti skrbniki in rejenci), vendar vodi k vzpostavitvi dejanskega družinskega življenja, uživa varstvo na podlagi Direktive 2004/38/ES – pod pogojem, da je to vez mogoče ustrezno potrditi. Otrok v takem primeru nima samodejne pravice do vstopa in prebivanja, temveč mora v skladu s členom 3(2) Direktive 2004/38/ES njegov vstop in prebivanje omogočiti država članica gostiteljica (60) (za več informacij glej oddelek 2.2.3 – Širši družinski člani).

2.2.2.4 Odvisnost potomcev v ravni črti in prednikov v ravni črti

V skladu s sedanjo sodno prakso (61) Sodišča status „ vzdrževanega “ družinskega člana izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da materialno podporo družinskega člana zagotavlja državljan Unije ali njegov zakonec/partner. Status vzdrževanih družinskih članov ne predpostavlja obstoja pravice do preživnine, pri čemer razlogi za odvisnost niso upoštevni (62). Ni treba proučiti, ali bi se zadevni družinski člani teoretično lahko preživljali, na primer s plačano zaposlitvijo. Dejstvo, da je za družinskega člana mogoče šteti, da bo razmeroma lahko našel zaposlitev, in da se poleg tega namerava zaposliti v državi članici gostiteljici, ne vpliva na razlago pogoja biti „vzdrževana oseba“ (63).

Sodišče se v sodbah o pojmu odvisnosti pri ugotavljanju potrebe po finančni podpori državljana EU ni sklicevalo na nobeno raven življenjskega standarda.

Direktiva 2004/38/ES ne določa zahtev v zvezi z minimalnim trajanjem odvisnosti od državljana EU ali zneskom zagotovljene materialne podpore, dokler je odvisnost resnična in strukturna.

Za opredelitev, ali so družinski člani vzdrževani, je treba v posameznem primeru oceniti, ali glede na svoj finančni in socialni položaj potrebujejo materialno podporo, da bi zadovoljili svoje osnovne potrebe v izvorni državi ali v državi, iz katere so prišli, ko so zaprosili za pridružitev državljanu EU (tj. ne v državi članici gostiteljici, v kateri prebiva državljan EU). Opredelitev, ali je oseba „vzdrževana oseba“ državljana EU, mora temeljiti na oceni položaja v času, ko želi družinski član spremljati državljana EU ali se mu pridružiti (64).

Vzdrževani družinski člani morajo predložiti dokumentarna dokazila o svoji odvisnosti. Dokazila se lahko predložijo v kateri koli ustrezni obliki, kot je potrdilo Sodišče (65). Kadar so zadevni družinski člani sposobni predložiti dokazila o svoji odvisnosti v drugačni obliki in ne s potrdilom, ki ga izda ustrezni organ matične države ali države, iz katere prispejo družinski člani, država članica gostiteljica ne sme zavrniti priznanja njihovih pravic. Vendar zgolj zaveza državljana EU, da bo podpiral družinskega člana, sama po sebi ne zadostuje za ugotovitev obstoja odvisnosti. O presoji dokazil glej oddelek 7.1 – Dokazila za izdajo dovoljenj za prebivanje.

Primeri dokazil, ki potrjujejo odvisnost:

—	dokument pristojnega organa izvorne države ali države, iz katere prihaja vzdrževani družinski član, ki dokazuje obstoj položaja odvisnosti (66) ;

—

dokazila o rednih plačilih denarnega zneska, ki jih je državljan EU izvedel v daljšem obdobju vzdrževanemu družinskemu članu in so potrebna, da vzdrževani družinski član izpolnjuje svoje osnovne potrebe v izvorni državi ali državi, iz katere prihaja (67) (to pomeni, da je treba dokazati, da se izvajajo redna plačila in da so ta plačila potrebna za vzdrževanje družinskega člana);

—

dokazila o rednih plačilih osnovnih stroškov (npr. šola, stanovanje, elektrika in voda), ki jih državljan EU neposredno opravi v daljšem obdobju in so potrebna, da vzdrževani družinski član izpolnjuje svoje osnovne potrebe v izvorni državi ali državi, iz katere prihaja (to pomeni, da je treba dokazati, da se izvajajo redna plačila in da so ta plačila potrebna za vzdrževanje družinskega člana).

Primeri dokazov, ki jih ni mogoče zahtevati:

—	potrdila, da je vzdrževani družinski član zaman poskušal najti zaposlitev ali pridobiti socialni dodatek v izvorni državi ali državi, iz katere prihaja prosilec, in/ali se je poskušal drugače preživljati (68) ;

—	(če državljan EU že prebiva v državi članici gostiteljici) dokazilo, da je bil družinski član vzdrževana oseba tega državljana EU, tik preden se je ta naselil v državi članici gostiteljici ali v času njegove naselitve v njej (69) .

Družinskemu članu ni treba prebivati v isti državi kot državljan EU ali biti vzdrževana oseba tega državljana EU, tik preden se je ta naselil v državi članici gostiteljici ali v času njegove naselitve v njej (70).

Primer:

R. je državljan tretje države. Vedno je prebival v tretji državi. Njegova hči, M., je državljanka EU, ki ima državljanstvo države članice A. V državi članici A je prebivala, dokler se ni leta 2016 preselila v državo članico B. M. od leta 2018 pošilja mesečna plačila R. za kritje njegovih stroškov bivanja. R. se je leta 2020 preselil v državo članico B in zaprosil za dovoljenje za prebivanje kot družinski član in „vzdrževani prednik“ v skladu s členom 2(2), točka (d), Direktive 2004/38/ES. R. ne morejo zavrniti dovoljenja za prebivanje na podlagi dejstva, da ni živel v isti državi kot njegova hči. Poleg tega mu ni mogoče odreči dovoljenja za prebivanje na podlagi dejstva, da ni bil vzdrževana oseba svoje hčere, tik preden se je ta naselila v državi članici B ali v času njene naselitve v njej.

Družinski člani, katerih pravica do prebivanja izhaja iz dejstva, da so vzdrževani družinski člani mobilnega državljana EU, ostanejo zajeti z Direktivo, tudi ko niso več vzdrževani družinski člani, na primer zaradi uveljavljanja pravic iz člena 23, da se zaposlijo ali samozaposlijo v državi članici gostiteljici (71).

Po analogiji potomci, katerih pravica do prebivanja izhaja iz tega, da so mlajši od 21 let, ostanejo zajeti z Direktivo 2004/38/ES, ko dopolnijo 21 let.

Primer:

M. je državljan tretje države. Od septembra 2018 prebiva in študira v tretji državi. Njegova mati, ki je državljanka tretje države, in oče, ki je državljan EU, prebivata v državi članici A. Januarja 2020 sta začela izvajati mesečna nakazila sinu za kritje stroškov študija in bivanja. M. se je oktobra 2020, ko je bil star 22 let, preselil v državo članico A in zaprosil za dovoljenje za prebivanje kot vzdrževani potomec v ravni črti državljana EU (člen 2(2), točka (c)). Dovoljenje za prebivanje je pridobil decembra 2020. Februarja 2021 je začel delati v državi članici A, pri čemer se je odselil od staršev in najel stanovanje v državi članici A. Njegove pravice do prebivanja ni mogoče izpodbijati zaradi dejstva, da ga po preselitvi v državo članico A več ne vzdržujejo starši, saj je začel delati v skladu s členom 23 Direktive.

2.2.2.5 Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU

Sodišče je pojasnilo, da imajo mladoletni državljani EU vse pravice do prostega gibanja, kljub temu, da ne morejo sami odločati o tem, kje bodo prebivali ali kam bodo potovali: sposobnosti državljana EU, da je imetnik pravic, ki jih zagotavljata Pogodba in sekundarna zakonodaja na področju prostega gibanja oseb, ni mogoče pogojevati s tem, da je zadevna oseba dosegla starost, od katere je pravno sposobna za samostojno uresničevanje navedenih pravic, niti z dopolnitvijo najnižje starosti (72). Takšne odločitve sprejmejo njihovi starši/dejanski skrbniki, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, državljana EU.

V skladu s tem je Sodišče razsodilo, da je treba poleg osebam iz člena 2(2) Direktive 2004/38/ES v primeru mladoletnih državljanov EU, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici priznati tudi njihovim dejanskim skrbnikom, ki so državljani tretjih držav (pri čemer ti skrbniki niso odvisni od mladoletnega državljana EU, temveč je mladoletni državljan EU odvisen od njih), saj bi bil v nasprotnem primeru otrokovi pravici do prebivanja odvzet polni učinek (73). Ustrezne določbe Direktive 2004/38/ES se smiselno uporabljajo za take dejanske skrbnike.

Primer:

A. je mladoletna državljanka EU, in sicer državljanka države članice A, v kateri se je rodila. Šest mesecev po rojstvu se je s starši in starejšo sestro, ki so državljani tretje države, preselila v državo članico B. Vsi štirje prebivajo v državi članici B. Njeni starši so kot dejanski skrbniki zajeti s pravili o prostem gibanju, prav tako tudi njena sestra.

Za več informacij o pravici mladoletnih državljanov EU in njihovih dejanskih skrbnikov do prebivanja za več kot tri mesece in manj kot pet let glej oddelek 5.2.4 – Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU.

2.2.3 Širši družinski člani

Države članice morajo v skladu z nacionalno zakonodajo omogočiti vstop in prebivanje širšim družinskim članom državljanov EU.

Člen 3(2) Direktive 2004/38/ES se nanaša na:

—

katere koli druge družinske člane (tj. tiste, ki niso zajeti s členom 2(2) Direktive 2004/38/ES), ki:

—	so vzdrževane osebe,

—	so člani gospodinjstva državljana EU,

—	jim mora državljan EU zaradi resnih zdravstvenih razlogov nujno nuditi osebno nego, ali

—	partnerje, s katerimi imajo državljani EU trajno razmerje, ki je ustrezno potrjeno.

Izraz družinski člani iz člena 3(2) je treba razlagati neodvisno in enotno po vsej EU. Sklic na „nacionalno zakonodajo“ se ne nanaša na opredelitev oseb, navedenih v tej določbi, ampak na pogoje, pod katerimi mora država članica gostiteljica tem osebam omogočiti vstop in prebivanje (74).

Direktiva 2004/38/ES pri sklicevanju na „kater[e] koli družinsk[e] član[e]“ ne določa omejitev glede stopnje sorodnosti.

Člen 3(2) navedene direktive določa, da imajo širši družinski člani pravico do olajšanega vstopa v skladu z nacionalno zakonodajo. V nasprotju z „ožjimi“ družinskimi člani pa „širši“ družinski člani nimajo samodejne pravice do vstopa in prebivanja. To pomeni, da državam članicam ni treba ugoditi vsaki prošnji za vstop ali prebivanje, ki jo vložijo osebe, ki spadajo v to kategorijo (75). Kljub temu morajo države članice takim prošnjam dati neko prednost pred prošnjami drugih državljanov tretjih držav (76).

Zaradi ohranjanja enotnosti družine v širšem smislu mora nacionalna zakonodaja omogočati skrbno proučitev ustreznih osebnih okoliščin zadevnih prosilcev, pri čemer je treba upoštevati njihovo razmerje z državljanom EU ali katere koli druge okoliščine, kot je njihova finančna ali fizična odvisnost, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 6 preambule Direktive 2004/38/ES. Države članice morajo za izpolnitev te obveznosti v skladu s členom 3(2) Direktive 2004/38/ES v nacionalni zakonodaji določiti merila za to olajšanje, ki prosilcem omogočajo, da se jim izda odločba o njihovi prošnji, ki temelji na poglobljeni proučitvi osebnih okoliščin in je v primeru zavrnitve utemeljena (77). Države članice imajo pri določanju meril v nacionalni zakonodaji, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o priznanju pravic iz Direktive 2004/38/ES „širšim“ družinskim članom, določeno stopnjo proste presoje, če so ta merila v skladu z običajnim pomenom pojma „olajšanje“ in če določbi ne odvzamejo polnega učinka (78).

Poleg tega morajo države članice pri izpolnjevanju obveznosti iz člena 3(2), da „katerim koli družinskim članom“ olajšajo vstop in prebivanje, svoje polje proste presoje izvajati „tako, da se spoštujejo“ določbe Listine o temeljnih pravicah, vključno s pravico do (spoštovanja) družinskega življenja (člen 7) in otrokove koristi (člen 24) (79). Poleg tega morajo „opraviti uravnoteženo in razumno presojo vseh okoliščin, ki so upoštevne in aktualne za posamezno zadevo, pri čemer morajo upoštevati vse upoštevne interese in zlasti koristi zadevnega otroka“ (80).

Na podlagi sodbe Coman, v kateri je Sodišče navedlo, da je pojem „zakonec“ v smislu Direktive 2004/38/ES spolno nevtralen (81), ni razlogov, da se druge izraze iz Direktive 2004/38/ES (npr. „kateri koli družinski član“ (člen 3(2), točka (a)) in „partner“ (člen 3(2), točka (b)) razlaga tako, da niso spolno nevtralni.

Ko se širšim družinskim članom, za katere velja člen 3(2) Direktive 2004/38/ES, prizna status družinskega člana, se lahko sklicujejo na vse določbe navedene direktive (vključno s pravico do dela). To priznanje se običajno izvede z izdajo dovoljenja za prebivanje v skladu s členom 10 Direktive 2004/38/ES, lahko pa tudi po drugem postopku (npr. izdaja vizuma za državljane tretjih držav, za katere velja vizumska obveznost).

Za vsako zavrnilno odločbo (zlasti zavrnitev vstopa, zavrnitev izdaje vizuma in/ali zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje) veljajo vsa materialna in postopkovna jamstva iz Direktive 2004/38/ES. Ta vključujejo dostop do sodnega postopka, v katerem „nacionalno sodišče lahko preveri, ali odločba o zavrnitvi temelji na dovolj trdni dejanski osnovi in ali so bila spoštovana postopkovna jamstva“ (82). Zavrnilna odločba mora biti v celoti pisno utemeljena, pri čemer se je zoper njo mogoče pritožiti.

2.2.3.1 Položaji, zajeti s členom 3(2), točka (a): finančna odvisnost, fizična odvisnost in članstvo v gospodinjstvu

Trije položaji iz člena 3(2), točka (a) (finančna odvisnost, fizična odvisnost in članstvo v gospodinjstvu), niso kumulativni. To pomeni, da lahko oseba uveljavlja ugodnosti iz člena 3(2), točka (a), če je v enem od teh treh položajev (83).

Širši družinski člani morajo v skladu s členoma 8(5), točka (e), in 10(2), točka (e), predložiti listino, ki jo je izdal pristojni organ v izvorni državi ali v državi, iz katere prihajajo, in ki potrjuje, da so vzdrževane osebe ali člani gospodinjstva državljana EU, ali dokazilo o obstoju resnih zdravstvenih razlogov, ki dosledno zahtevajo, da državljan EU osebno skrbi za družinskega člana (84).

Pojem „vzdrževane osebe“ se nanaša na „položaj finančne odvisnosti “ (85)

Države članice lahko v okviru polja proste presoje v nacionalni zakonodaji določijo posebne pogoje glede narave in trajanja vzdrževanja, in sicer zlasti zato, da se prepričajo, da to vzdrževanje obstaja, je trajno in ni bilo vzpostavljeno le zato, da se omogoči vstop ali prebivanje v državi članici gostiteljici (86).

Vendar morajo biti take zahteve skladne z običajnim pomenom pojma „olajšati“ in pojmov v zvezi z vzdrževanostjo, ki so uporabljene v členu 3(2), in tej določbi ne smejo odvzeti polnega učinka (87).

Položaj vzdrževanosti mora obstajati v državi, iz katere prihaja širši družinski član (in ne v državi, v kateri je državljan EU prebival, preden se je naselil v državi članici gostiteljici) (88). Opredelitev, ali je oseba „vzdrževana oseba“ državljana EU, mora temeljiti na oceni položaja v času, ko želi družinski član spremljati državljana EU ali se mu pridružiti. Družinskemu članu ni treba prebivati v isti državi kot državljan EU ali biti vzdrževana oseba tega državljana, tik preden se je ta naselil v državi članici gostiteljici ali v času njegove naselitve v njej (89). To pomeni, da če državljan EU že prebiva v državi članici gostiteljici, od vzdrževanega družinskega člana ni mogoče zahtevati, naj predloži dokazilo o odvisnosti od tega državljana EU, tik preden se je ta naselil v državi članici gostiteljici ali v času njegove naselitve v njej (90).

Vzdrževani širši družinski člani ostanejo zajeti z Direktivo, tudi ko niso več vzdrževani družinski člani, na primer zaradi uveljavljanja pravice iz člena 23, da se zaposlijo ali samozaposlijo v državi članici gostiteljici (91).

Izraz „del gospodinjstva“ pomeni osebe, ki so z državljanom EU v razmerju odvisnosti, ki temelji na „tesnih in trajnih osebnih vezeh, stkanih v istem gospodinjstvu, v družinski skupnosti, ki presega zgolj začasno sobivanje, nastalo zaradi gole priročnosti“ (92).

Člani gospodinjstva morajo dokazati tesno in trajno osebno vez z državljanom EU, „ki potrjuje obstoj dejanskega položaja odvisnosti med tema osebama in delitev družinske skupnosti, ki ni bila vzpostavljena samo s ciljem pridobitve dovoljenja za vstop in prebivanje v tej državi članici“ (93).

Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri presoji obstoja take vezi, vključujejo stopnjo sorodstva in, glede na posebne okoliščine vsakega primera, „tesnost zadevnega družinskega razmerja, vzajemnost in intenzivnost vezi, ki obstaja med tema osebama“ (94). Ta vez mora biti taka, da „bi bila prizadeta vsaj ena od teh dveh oseb“, če bi bilo družinskemu članu preprečeno, da bi bil del gospodinjstva državljana EU v državi članici gostiteljici (95). Vendar ni treba dokazati, da državljan EU ne bi uveljavljal pravice do prostega gibanja, če družinskemu članu ne bi bila odobrena vstop in prebivanje (96). Pomemben dejavnik je tudi trajanje družinske skupnosti in v zvezi s tem je treba upoštevati tudi obdobje, preden je zadevna oseba pridobila državljanstvo EU (97). Državljan EU in drugi družinski član morata biti del istega gospodinjstva, vendar ni nujno, da je državljan EU glava tega gospodinjstva (98).

Če med državljanom EU in otroki njegovega trajnega partnerja obstaja dejansko družinsko življenje, lahko člen 3(2), točka (a), zajema tudi položaj otrok trajnega partnerja, med drugim v primeru istospolnih partnerskih skupnosti.

Primer:

Y. je državljanka EU iz države članice A. Poročena je z O., državljanom tretje države. V zadnjih petih letih živita pri njeni sestri L., državljanki tretje države, v državi članici A. Leta 2022 se vsi trije odločijo, da se preselijo v državo članico B. Ker je L. članica gospodinjstva Y., bi lahko bila zajeta z Direktivo 2004/38/ES.

Pravno razmerje med državljanom EU, ki uveljavlja pravico do prostega gibanja, in mladoletno osebo, ki ne izpolnjuje meril za starševsko vez, vendar vodi k vzpostavitvi dejanskega družinskega življenja, je zaščiteno s členom 3(2) Direktive 2004/38/ES (99). To lahko velja zlasti za mladoletnike pod skrbništvom stalnega zakonitega skrbnika in rejence. Nacionalni organi morajo v takih primerih „opraviti uravnoteženo in razumno presojo vseh okoliščin, ki so upoštevne in aktualne za posamezno zadevo, pri čemer morajo upoštevati vse upoštevne interese in zlasti koristi zadevnega otroka“ (100). Če je s presojo ugotovljeno, da se od otroka in skrbnika pričakuje, da bosta živela dejansko družinsko življenje in da je ta otrok odvisen od skrbnika, potem iz temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja in koristi otroka izhaja, da mora država članica gostiteljica zadevnemu otroku načeloma podeliti pravico do vstopa in prebivanja v skladu s členom 3(2), točka (a), Direktive 2004/38/ES v povezavi s členoma 7 in 24(2) Listine o temeljnih pravicah, da bi se otroku omogočilo življenje z njegovima skrbnikoma v državi članici gostiteljici, iz katere sta ta skrbnika (101).

Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri oceni, med drugim vključujejo starost otroka ob vzpostavitvi pravnega razmerja; ali otrok od takrat živi z državljanom EU; raven čustvene navezanosti med otrokom in državljanom EU ter stopnjo odvisnosti otroka od državljana EU (s tega vidika, da državljan EU izvaja starševsko skrb ter nosi pravno in finančno breme, ki ga pomeni otrok) (102).

Upoštevati je treba tudi „morebitna konkretna in individualizirana tveganja, da bo zadevni otrok žrtev zlorabe, izkoriščanja ali trgovine z otroki“ (103). Vendar zgolj zato, ker je postopek za določitev upoštevnega pravnega razmerja manj obsežen kot postopek, ki se v primeru posvojitve ali namestitve otroka opravi v državi članici gostiteljici, ali zgolj zato, ker se v konkretnem primeru ni uporabila Haaška konvencija iz leta 1996 o starševski odgovornosti in ukrepih za zaščito otrok (104), ni mogoče domnevati, da taka tveganja obstajajo (105). Te dejavnike je treba uravnotežiti z drugimi upoštevnimi dejanskimi elementi (106).

Kar zadeva družinske člane, ki iz resnih zdravstvenih razlogov dosledno potrebujejo osebno nego, ki jo zagotavlja državljan EU, kot je navedeno v členu 3(2), točka (a), Direktive 2004/38/ES, trenutno ni sodne prakse, s katero bi bili taki družinski člani izrecno obravnavani. Sodišče je kljub temu poudarilo, da se ta primer nanaša na položaj „fizične odvisnosti“ (107). Vendar je za to potrebna celovita presoja, ki jo je treba opraviti za vsak primer posebej in pri kateri je treba upoštevati okoliščine, značilne za vsak položaj posebej.

2.2.3.2 Položaji, zajeti s členom 3(2), točka (b), Direktive 2004/38/ES: trajne partnerske skupnosti

Partnerji, s katerimi so državljani EU v dejanskem trajnem razmerju, ki je ustrezno potrjeno, so zajeti s členom 3(2), točka (b). Ta kategorija zajema razmerja med osebama nasprotnega spola in istospolna razmerja. Od oseb, katerih pravice iz Direktive 2004/38/ES izhajajo iz njihovega statusa trajnega partnerja, se lahko zahteva predložitev dokumentarnih dokazil, da so partnerji državljana EU in da je ta partnerska skupnost trajna. Dokazila se lahko predložijo v kateri koli ustrezni obliki.

V nadaljevanju so navedeni nekateri elementi, s katerimi je mogoče dokazati obstoj dejanskega trajnega razmerja, ki je ustrezno potrjeno:

—	dokazilo o dolgotrajnem tesnem razmerju;

—	dokazilo o skupni starševski skrbi za enega ali več otrok in enaki vključenosti v izvajanje te odgovornosti;

—	dokazilo o tem, da sta partnerja skupaj prevzela resno dolgoročno pravno ali finančno obveznost (npr. hipotekarni kredit za nakup stanovanja ali dokumentacija, ki potrjuje sklenitev zunajzakonske skupnosti);

—	dokazilo o skupnem stalnem prebivališču ali gospodinjstvu;

—	če partnerja ne živita skupaj, dokazilo o rednosti in pogostosti njunih stikov.

Zahtevo glede trajnosti razmerja je treba ocenjevati z vidika cilja Direktive 2004/38/ES po ohranitvi celovitosti družine v širšem smislu (108). V nacionalnih pravilih o trajnosti partnerske skupnosti se lahko v skladu z načelom sorazmernosti določi najkrajše obdobje, da se zveza šteje za trajno. Vendar bi bilo treba v tem primeru v nacionalnih pravilih določiti, da se upoštevajo tudi drugi pomembni vidiki (kot so zgoraj navedeni).

Z nacionalnimi pravili se lahko zahteva, da je partnerska skupnost izključna (tj. sprejemljivo je zahtevati, da niti državljan EU niti partner nista poročena ali v registrirani partnerski skupnosti s tretjo osebo), vendar bi bilo treba v njih po potrebi upoštevati tudi druge dejavnike.

Pri uporabi te določbe bi bilo treba posebno pozornost nameniti položaju tistih istospolnih parov, ki niso mogli skleniti zakonske zveze ali registrirane partnerske skupnosti in zato ne morejo biti upravičeni do pravice do prebivanja na podlagi člena 2(2) Direktive 2004/38/ES.

2.2.4 Dokazila, ki potrjujejo družinsko razmerje z državljanom EU

Ko prosilci predložijo vlogo za dokument za prebivanje ali vstopni vizum v skladu z Direktivo 2004/38/ES, imajo pravico, da izberejo dokumentarna dokazila, s katerimi želijo dokazati, da so zajeti z Direktivo 2004/38/ES (tj. dokazila o družinski vezi, statusu vzdrževanega družinskega člana itd.). Države članice lahko zahtevajo posebne dokumente (npr. poročni list kot sredstvo za dokazovanje obstoja zakonske zveze), vendar ne bi smele zavrniti drugih dokazil. Na primer, predložitev poročnega lista ni edini sprejemljivi način za dokazovanje družinskih vezi.

Družinski člani, ki predložijo vlogo za dokument za prebivanje ali vstopni vizum v skladu z Direktivo 2004/38/ES, morajo predložiti „listino, ki potrjuje obstoj družinskega razmerja“. To pomeni, da od njih ni mogoče zahtevati, da dokument ali razmerje najprej prijavijo v državi članici državljanstva državljana EU ali v državi članici gostiteljici državljana EU. Zahteva po taki prijavi pomeni nepotrebno oviro pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja, saj bi verjetno povzročila znatne zamude v obravnavi nekaterih vlog ali pa bi obravnavo v nekaterih primerih celo onemogočila, glede na to, da nekatere države članice nimajo sistema za registracijo tujih dokumentov o družinskih razmerjih.

V primeru mladoletnih potomcev lahko premisleki glede koristi otroka, kot je zapisana v členu 24 Listine o temeljnih pravicah, upravičujejo zlasti preverjanje, da se prosto gibanje izvaja v skladu z veljavnimi pravili o varstvu in vzgoji. Morebitne zahteve v zvezi s tem morajo biti v skladu s splošnimi načeli prava EU, zlasti s sorazmernostjo in nediskriminacijo (109).

a) Dokumenti, ki jih izda država članica EU

Dokumente, ki potrjujejo družinsko razmerje in so izdani v državi članici, mora država članica gostiteljica sprejeti brez nadaljnjih upravnih ukrepov. Kot je podrobneje pojasnjeno v oddelku 2.2.1 – Splošni premisleki, za namene Direktive 2004/38/ES in prava EU na splošno sprejemanje teh potrdil in družinskega razmerja, ki je z njimi zajeto, ne more biti pogojeno s tem, da jih formalno priznajo druge države članice (110).

Poleg tega so v skladu z Uredbo (EU) 2016/1191 (111) nekatere javne listine, ki potrjujejo družinsko razmerje, kot so poročni listi, potrdila o registrirani partnerski skupnosti, rojstni listi ter nekateri notarski dokumenti in sodne odločbe (na primer tiste, ki potrjujejo starševstvo ali posvojitev), ki jih izda ena država članica, izvzeti iz zahteve po legalizaciji ali žigu apostille. Za nekatere dokumente (zlasti rojstne liste, poročne liste in potrdila o registrirani partnerski skupnosti) mora država članica izdajateljica na zahtevo zadevne osebe izdati ustrezni večjezični standardni obrazec. V tem okviru država članica ne bi smela zahtevati overjenega prevoda rojstnega lista, poročnega lista in potrdila o registrirani partnerski skupnosti, če je izvirnik izdala druga država članica in mu je priložen večjezični standardni obrazec. V izjemnih okoliščinah lahko organ države članice, ki mu je javna listina predložena, zahteva prevod, če meni, da informacije v listini ne zadostujejo za obdelavo listine (to se lahko zgodi na primer, če je bilo polje za prosto besedilo v večjezičnem standardnem obrazcu izpolnjeno v jeziku, ki ni uradni jezik organa prejemnika, in so te informacije potrebne za obdelavo listine). Večjezični standardni obrazec ni na voljo za druge vrste dokumentov (npr. za dokumente o ugotovitvi posvojitve ali državljanstva). V tem primeru lahko organi države članice prejemnice zahtevajo overjen prevod javne listine, ki jo predloži državljan, vendar morajo sprejeti overjen prevod, narejen v kateri koli državi članici (tj. ne le prevod, narejen v državi članici prejemnici).

b) Dokumenti, ki jih izda tretja država

Če je izvirni dokument sestavljen v jeziku, ki ga organi zadevne države članice ne razumejo, lahko država članica zahteva, da se zadevni dokumenti prevedejo. Če ostaja dvom o verodostojnosti dokumenta (npr. v zvezi z organom izdajateljem in točnostjo podatkov v dokumentu), lahko država članica zahteva notarsko ali drugo uradno overovitev oziroma potrditev dokumenta (npr. z žigom apostille). Vendar mora biti sum specifičen, tj. nanašati se mora na točno določen dokument posameznega prosilca, saj bi bilo nesorazmerno, če bi se potrditev in/ali uradna overovitev zahtevala za vse spremne dokumente v vseh primerih.

Če se na podlagi presoje, ki jo opravi država članica, ugotovi, da obstajajo dovolj trdni razlogi, ki temeljijo na objektivnih podatkih, za ugotovitev, da je določena vrsta dokumenta (npr. poročni list), ki ga je izdala določena tretja država, nezanesljiva (zlasti zaradi visoke stopnje ponarejenih ali goljufivo pridobljenih dokumentov), lahko nacionalni organi te države članice v določenem primeru zahtevajo preverjanje ali legalizacijo zadevnega dokumenta. Tak ukrep mora biti omejen na vrste dokumentov tretje države izdajateljice, v zvezi s katerimi obstajajo znaki, ki upravičujejo ukrep. Za več informacij o tem, kako preprečevati zlorabe in goljufije, glej oddelek 16 – Goljufije in zlorabe (člen 35 Direktive 2004/38/ES).

3 Pravica do izstopa in vstopa (člena 4 in 5 Direktive 2004/38/ES)

3.1 Pravica do izstopa in vstopa

3.1.1 Državljani EU

Brez poseganja v uporabo omejitev iz poglavja VI Direktive 2004/38/ES člena 4(1) in 5(1) Direktive 2004/38/ES določata, da imajo državljani EU pravico zapustiti državo članico in vstopiti v drugo državo članico z veljavno osebno izkaznico ali potnim listom. Drugih formalnosti ni mogoče zahtevati.

Države članice morajo zato v skladu z nacionalno zakonodajo svojim državljanom izdati potni list ali osebno izkaznico.

Države članice morajo priznati otrokov priimek, kot je bil določen in registriran v državi članici otrokovega rojstva in prebivanja (112). V potnem listu ali osebni izkaznici, ki jo izda država članica državljanstva, morata biti navedena ime in priimek otroka, kot sta navedena v rojstnem listu, ki ga je izdala država članica (113). To velja tudi za državljane EU, ki so otroci istospolnih staršev. Poleg tega mora država članica državljanstva za te otroke izdati potni list ali osebno izkaznico, ne da bi zahtevala, da rojstni list izda država članica, katere državljan je otrok (114).

Poleg tega sta starša upravičena do dokumenta, v katerem sta navedena kot osebi, ki sta upravičeni do potovanja z otrokom (ta dokument je lahko rojstni list), da lahko otrok, ki je državljan EU, uveljavlja pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic z vsakim od obeh staršev. Druge države članice morajo ta dokument priznati (115) ..

3.1.2 Družinski člani, ki so državljani tretjih držav

Državljani tretjih držav, ki so družinski člani državljana EU, potrebujejo veljaven potni list. Vizum lahko potrebujejo tudi, če so državljani tretjih držav, za katere velja vizumska obveznost (glej oddelek 3.3 – Vizumska pravila). Za izvzetje iz vizumske obveznosti glej oddelek 3.2 – Izvzetje iz vizumske obveznosti za družinske člane, ki so državljani tretjih držav.

3.1.3 Zahteve, ki se uporabljajo za potne listine

Poleg zahtev, ki izhajajo iz Uredbe (EU) 2019/1157 o osebnih izkaznicah državljanov EU in Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 o potnih listih državljanov EU (116), je edina zahteva v zvezi s potnimi listinami državljanov EU in njihovih družinskih članov ta, da morajo biti veljavne (člen 5(1) Direktive 2004/38/ES). Države članice zlasti ne smejo zavrniti potne listine, ki:

—	nima določene prihodnje veljavnosti – zadostuje, da je potna listina veljavna na dan vstopa na ozemlje;

—	je star dokument brez najnovejših varnostnih značilnosti.

3.1.4 Oblika osebnih izkaznic za državljane EU

Z Uredbo (EU) 2019/1157 (117), ki se uporablja od 2. avgusta 2021 (118), so bili uvedeni minimalni varnostni standardi in standardi glede oblike osebnih izkaznic, ki jih izdajo države članice (119). Uredba (EU) 2019/1157 določa tudi postopno opuščanje osebnih izkaznic, ki ne izpolnjujejo njenih zahtev. Take osebne izkaznice prenehajo veljati na dan prenehanja njihove veljavnosti ali do 3. avgusta 2023 (kar koli nastopi prej) (120).

3.1.5 Praktični priročnik za mejne policiste (Schengenski priročnik)

Za države članice EU, ki izvajajo schengenski pravni red v zvezi z zunanjimi mejami, in pridružene schengenske države (121) so v Praktičnem priročniku za mejne policiste (Schengenski priročnik) (122) zbrane skupne smernice, primeri dobre prakse in priporočila o nadzoru meje, pri čemer so upoštevane posebnosti, ki izhajajo iz pravnega reda o prostem gibanju (glej zlasti del II, oddelek I: pododdelek 2, ki obravnava kontrole oseb, ki imajo po pravu EU pravico do prostega gibanja, pododdelek 6.2 o žigosanju potnih listin in pododdelek 8.3, ki obravnava zavrnitev vstopa osebam, ki imajo po pravu EU pravico do prostega gibanja).

3.1.6 Manjkajoče potne listine

Če državljan EU ali družinski član, ki je državljan tretje države in spremlja državljana EU ali se mu pridruži, nima potrebnih potnih listin ali potrebnih vizumov, če so ti zahtevani, mora zadevna država članica taki osebi, preden jo zavrne, zagotoviti vse razumne možnosti, da si v razumnem času pridobi potrebne listine ali da se ji te preskrbijo ali da lahko potrdi ali dokaže na druge načine, da ima pravico do prostega gibanja in prebivanja (člen 5(4) Direktive 2004/38/ES). V takih okoliščinah dokazno breme nosi državljan EU ali družinski član, ki je državljan tretje države, da dokaže, da je upravičenec iz Direktive.

Vendar je vedno zelo priporočljivo, da imajo državljani EU in njihovi družinski člani potrebne potne listine (potni list ali osebno izkaznico) ali vizume, tako da lahko po potrebi dokažejo svojo istovetnost (če jih ustavi policija, pri vkrcanju na letalo itd.). Države članice lahko sprejmejo nacionalne predpise, v skladu s katerimi morajo osebe, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, posedovati ali nositi ter predložiti dokazila in listine, pri čemer se lahko zaradi neizpolnitve te obveznosti naložijo sankcije.

3.1.7 Zavrnitev vstopa in izstopa

Pravo EU državam članicam omogoča, da državljanom EU in njihovim družinskim članom prepovejo vstop na svoje ozemlje in izstop z njega, če predstavljajo tveganje za zahteve javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja v smislu poglavja VI Direktive 2004/38/ES ali v primeru zlorabe ali goljufije (glej oddelek 13 – Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (členi 27, 28 in 29 Direktive 2004/38/ES) in oddelek 16 – Goljufije in zlorabe (člen 35 Direktive 2004/38/ES)).

3.2 Izvzetje iz vizumske obveznosti za družinske člane, ki so državljani tretjih držav

V skladu s členom 5(2) Direktive 2004/38/ES so državljani tretjih držav, ki so družinski člani državljana EU in imajo veljavno dovoljenje za prebivanje iz člena 10 navedene direktive, izvzeti iz vizumske obveznosti (123).

a) Dovoljenja za prebivanje, ki imajo v skladu z Direktivo 2004/38/ES učinek izvzetja iz vizumske obveznosti

Naslednja dovoljenja za prebivanje imajo v skladu z Direktivo 2004/38/ES učinek izvzetja iz vizumske obveznosti:

—	dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 10, izdana družinskim članom tistih državljanov EU, ki so se preselili v državo članico, ki ni država članica njihovega državljanstva;

—	dovoljenja za stalno prebivanje, izdana v skladu s členom 20 Direktive 2004/38/ES (ki nadomeščajo dovoljenja za prebivanje za obdobje petih let, izdana v skladu s členom 10 Direktive 2004/38/ES).

Posedovanje dovoljenja za prebivanje, izdanega na podlagi člena 10 in člena 20 Direktive 2004/38/ES (124), je zadosten dokaz, da je imetnik navedenega dovoljenja družinski član državljana EU (125). Dovoljenje za prebivanje ima učinek izvzetja iz vizumske obveznosti v vseh državah članicah, tudi v državi članici državljanstva državljana EU (126), in ne glede na to, ali država članica izdajateljica ali obiskana država članica sodeluje v schengenskem območju brez nadzora na notranjih mejah (schengensko območje) (127).

Izvzetje iz vizumske obveznosti, določeno v členu 5(2) Direktive 2004/38/ES, zajema družinske člane, ki imajo dovoljenje za prebivanje ali dovoljenje za stalno prebivanje, in sicer ne glede na to, ali jim je tako dovoljenje izdala država članica, ki ni del schengenskega območja, ali pa država članica, ki je njegov del (128).

Imetniki dovoljenj za prebivanje, upoštevnih z vidika člena 5(2) Direktive 2004/38/ES, so izvzeti iz vizumske obveznosti ne glede na to, ali imetnik dovoljenja spremlja državljana EU ali se mu pridruži. V nasprotju s tem, kar je določeno v drugih členih Direktive 2004/38/ES (npr. v členih 6 ali 7), v členu 5(2) Direktive 2004/38/ES dejansko ni zahteve, da mora imetnik dovoljenja za prebivanje mobilnega državljana EU spremljati ali se mu pridružiti.

Primeri:

—

R. je državljanka EU, ki ima državljanstvo države članice A in s svojim kitajskim zakoncem M. prebiva v državi članici B, ki ni del schengenskega območja (129) . M. ima dovoljenje za prebivanje, ki ga je v skladu s členom 10 Direktive 2004/38/ES izdala država članica B. R. in M. odpotujeta v državo članico C, ki je del schengenskega območja. M. ima dovoljenje za prebivanje, izdano v skladu s členom 10 Direktive 2004/38/ES, zato je v skladu z navedeno direktivo izvzet iz vizumske obveznosti, tudi kadar potuje v državo članico C, ki je del schengenskega območja.

—

T. je državljan EU, ki ima državljanstvo države članice B in s svojo indijsko soprogo S. prebiva v državi članici D, ki je del schengenskega območja. S. ima dovoljenje za prebivanje, ki ga je v skladu s členom 10 Direktive 2004/38/ES izdala država članica D. S. odpotuje v državo članico E, ki ni del schengenskega območja. S. ima dovoljenje za prebivanje, izdano v skladu s členom 10 Direktive 2004/38/ES, zato je v skladu z navedeno direktivo izvzeta iz vizumske obveznosti, tudi kadar sama potuje v državo članico E, ki ni del schengenskega območja.

—

P. je državljan EU, ki ima državljanstvo države članice A. S svojo kitajsko soprogo L. prebiva v državi članici B, ki ni del schengenskega območja. L. ima dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala država članica B v skladu s členom 20 Direktive 2004/38/ES. L. sama odpotuje v državo članico C, ki je del schengenskega območja, in nato v državo članico E, ki ni del tega območja. Dovoljenje za prebivanje ima učinek izvzetja iz vizumske obveznosti v državi članici C in v državi članici E, tudi če L. potuje sama.

—

Y. je državljan EU, ki ima državljanstvo države članice A, ki ni del schengenskega območja. S svojo indijsko soprogo T. prebiva v državi članici C, ki je del schengenskega območja. T. ima dovoljenje za prebivanje, ki ga je v skladu s členom 20 Direktive 2004/38/ES izdala država članica C. Dovoljenje za prebivanje ima učinek izvzetja iz vizumske obveznosti v državi članici A, tudi če T. potuje sama.

Kar zadeva obliko dovoljenja za prebivanje, glej oddelek 12.2 – Dovoljenja za prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje, izdana družinskim članom, ki so državljani tretjih držav (člena 10 in 20 Direktive 2004/38/ES ter člena 7 in 8 Uredbe (EU) 2019/1157): oblika in obdobje veljavnosti.

Poleg tega izvzetje iz vizumske obveznosti velja tudi za:

—	dovoljenja za (stalno) prebivanje, izdana „staršem v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Zhu in Chen“ (glej oddelek 2.2.2.5 – Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU),

—	dovoljenja za (stalno) prebivanje, izdana družinskim članom državljanov EU, ki so se vrnili v državo članico svojega državljanstva (glej oddelek 18 – Pravica do prebivanja družinskih članov vračajočih se državljanov), in

—	dovoljenja za (stalno) prebivanje, izdana družinskim članom oseb z dvojnim državljanstvom, kadar se za take družinske člane po analogiji uporablja Direktiva 2004/38/ES (glej oddelek 2.1.4 – Osebe z dvojnim državljanstvom).

Kot je podrobneje pojasnjeno v oddelku 12.2 – Dovoljenja za prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje, izdana družinskim članom, ki so državljani tretjih držav (člena 10 in 20 Direktive 2004/38/ES ter člena 7 in 8 Uredbe (EU) 2019/1157): oblika in obdobje veljavnosti, bi bilo treba tem trem kategorijam družinskih članov, ki so državljani tretjih držav, izdati tudi dovoljenje za (stalno) prebivanje v skladu z Direktivo 2004/38/ES, saj se ta zanje uporablja po analogiji.

b) Dokumenti za prebivanje, ki nimajo učinka izvzetja iz vizumske obveznosti v skladu z Direktivo 2004/38/ES

Imetniki katerih koli drugih dovoljenj za prebivanje, ki se izdajo družinskim članom državljanov EU, niso izvzeti iz vizumske obveznosti v skladu z Direktivo 2004/38/ES.

Opozoriti je treba, da dokumenti za prebivanje, izdani na podlagi nacionalne zakonodaje v zvezi s povsem notranjim položajem (združitev družine z državljani države članice izdajateljice, ki niso uveljavljali pravice do prostega gibanja), ne zadevajo upravičencev, za katere veljajo pravila o prostem gibanju. V skladu s tem morajo države članice te dokumente za prebivanje izdati na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002 (130). Kadar dovoljenje za prebivanje izda država članica, ki je del schengenskega območja, imajo dovoljenja za prebivanje, izdana na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002, učinek izvzetja iz vizumske obveznosti za države članice, ki so del schengenskega območja.

Vendar so lahko imetniki dovoljenj za prebivanje, ki niso izdana na podlagi Direktive 2004/38/ES, iz vizumske odgovornosti izvzeti po schengenskih pravilih (131). Za več informacij v zvezi s tem glej Praktični priročnik za mejne policiste (Schengenski priročnik).

Primer:

Država članica A je del schengenskega območja. Državljan EU iz države članice A s soprogo, državljanko tretje države, prebiva v državi članici A. Skupaj odpotujeta v drugo državo članico, ki je prav tako del schengenskega območja. Ker ima soproga, ki je državljanka tretje države, dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi nacionalnega prava države članice, ki je del schengenskega območja, ne potrebuje vstopnega vizuma na podlagi schengenskih pravil.

3.3 Vizumska pravila

Kot je določeno v členu 5(2), lahko države članice od družinskih članov, ki so državljani tretjih držav, ki se preselijo z državljanom EU, za katerega se uporablja Direktiva 2004/38/ES, ali se mu pridružijo, zahtevajo vstopni vizum v skladu z Uredbo (EU) 2018/1806 (132) ali, v primeru Irske, v skladu z nacionalnim pravom. Taki družinski člani imajo pravico do vstopa na ozemlje države članice in do pridobitve vstopnega vizuma (133). Po tem se razlikujejo od drugih državljanov tretjih držav, ki take pravice nimajo.

Pravica do pridobitve vizuma velja ne glede na namen potovanja, pod pogojem, da družinski član, ki je državljan tretje države, spremlja državljana EU ali se mu pridruži (npr. zaradi naselitve ali turizma v državi članici gostiteljici).

Države članice morajo v skladu s členom 5(2) tem osebam zagotoviti vse možnosti za pridobitev potrebnega vizuma, ki ga je treba izdati brezplačno, v najkrajšem možnem času in po pospešenem postopku.

Vendar Direktiva 2004/38/ES ne določa drugih pravil za postopke, ki se nanašajo na izdajo vizumov.

Za države članice, ki v celoti uporabljajo schengenski pravni red o skupni vizumski politiki (134), je bil v skladu z vizumskim zakonikom z izvedbenim sklepom Komisije sprejet Priročnik za obravnavo vlog za vizum in spremembo izdanih vizumov (135). V celotnem oddelku priročnika (del III) so obravnavana posebna pravila v zvezi z obravnavanjem vlog za izdajo vizuma družinskih članov državljanov EU, pri čemer so upoštevane posebnosti, ki izhajajo iz pravnega reda o prostem gibanju. Vizumski zakonik in priročnik se ne uporabljata za Irsko, Bolgarijo, Ciper in Romunijo, vendar je večina operativnih navodil iz dela III vizumskega priročnika pomembna tudi za te države članice EU.

Čas obravnave vlog za izdajo vizuma družinskih članov, državljanov tretjih držav, ki presega 15 dni, „bi moral biti izjemen in ustrezno utemeljen“, zamude, daljše od štirih tednov, pa niso upravičene.

Organi držav članic bi morali družinskim članom svetovati, za kakšno vrsto vizuma naj zaprosijo (tj. vizum za kratkoročno bivanje), pri čemer od njih ne smejo zahtevati, da zaprosijo za vizum za dolgoročno bivanje, vizum za prebivanje ali vizum za združitev družine.

Države članice lahko za naročanje na sestanek uporabljajo premijske telefonske številke ali storitve zunanjega podjetja, vendar morajo družinskim članom, ki so državljani tretje države, omogočiti neposreden dostop do konzulata.

Družinski člani, ki so državljani tretje države, bi morali imeti možnost, da se čim prej zglasijo pri zunanjih ponudnikih storitev ali na konzulatu, da bodo lahko dejansko izkoristili pospešeni postopek.

Če se družinski člani odločijo, da ne bodo izkoristili pravice do vložitve vloge neposredno na konzulatu, temveč bodo uporabili storitve zunanjega podjetja ali dodatne storitve, se lahko od njih zahteva plačilo teh storitev (vendar ne takse za sam vizum). Če pa je njihova vloga vložena neposredno na konzulatu, bi bilo treba vlogo za izdajo vizuma obravnavati brez kakršnih koli stroškov.

Ker pravica do izdaje vstopnega vizuma izhaja iz družinske vezi z državljanom EU, lahko države članice zahtevajo le predložitev veljavnega potnega lista in dokumentov, ki so pomembni za dokazovanje, da:

a)	pravice prosilca za vizum izhajajo iz statusa določenega državljana EU; Dokazno breme se izpolni s predložitvijo dokazil v zvezi z identiteto in državljanstvom državljana EU (npr. veljavne osebne izkaznice ali potnega lista).

je prosilec za vizum družinski član takega državljana EU;

Dokazno breme se izpolni s predložitvijo dokazil v zvezi z njihovimi družinskimi vezmi (npr. poročnega lista, rojstnega lista itd.) in po potrebi dokazila o izpolnjevanju ostalih pogojev iz člena 2(2) ali člena 3(2) Direktive 2004/38/ES (npr. dokazila o statusu vzdrževanega družinskega člana, članstvu v gospodinjstvu, resnih zdravstvenih razlogih, trajnosti partnerske skupnosti itd.).

c)	bo prosilec za vizum spremljal državljana EU ali se mu pridružil v državi članici gostiteljici.

Ne sme se zahtevati dodatnih dokumentov, kot so dokazilo o nastanitvi, zadostnih sredstvih, vabilo, povratna vozovnica ali potovalno zdravstveno zavarovanje.

V zvezi z zavrnitvijo izdaje vizuma se uporabljajo ustrezna veljavna postopkovna jamstva, pojasnjena v oddelku 15 – Postopkovna jamstva (členi 30 do 33 Direktive 2004/38/ES).

4 Pravica do prebivanja do treh mesecev (člen 6 Direktive 2004/38/ES)

V skladu s členom 6 Direktive 2004/38/ES imajo državljani EU pravico, da prebivajo na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali formalnosti, imeti morajo le veljavno osebno izkaznico ali potni list. Družinski člani, ki so državljani tretje države in spremljajo državljana EU ali se mu pridružijo, morajo imeti le veljaven potni list.

V prvih treh mesecih se člen 6 Direktive 2004/38/ES uporablja za vse državljane EU in njihove družinske člane, ne glede na namen njihovega vstopa v državo članico gostiteljico (npr. turizem, iskanje zaposlitve ali prebivanje v državi članici gostiteljici), pri čemer za prebivanje ni mogoče naložiti nobenega drugega pogoja razen zahteve po posedovanju veljavnega osebnega dokumenta (136).

Od državljanov EU in njihovih družinskih članov ni mogoče zahtevati, da zapustijo državo članico za določeno minimalno obdobje (npr. treh mesecev), da bi se lahko sklicevali na novo pravico do prebivanja na ozemlju te države članice na podlagi člena 6 Direktive 2004/38/ES (137).

Preverjanja skladnosti s členom 6 Direktive 2004/38/ES ni mogoče izvajati sistematično. Posameznik, ki uveljavlja pravico do prebivanja v skladu s členom 6 Direktive 2004/38/ES, ima načeloma koristi od domneve, da je to bivanje zajeto s členom 6. Od osebe se lahko zahteva, da predloži dokaze, ki potrjujejo, da je v položaju iz člena 6 le, če obstajajo utemeljeni dvomi, da oseba dejansko ni zajeta s členom 6 (138) (kar se lahko zgodi, če oseba v obdobju, daljšem od treh zaporednih mesecev, večkrat pride v stik z nacionalnimi organi).

Za oceno trajanja bivanja (tri mesece ali več) je potrebna posamična proučitev. Ta bi morala temeljiti na objektivnih dejavnikih, pri njej pa je treba upoštevati tudi namen zadevne osebe in ustrezna dokazila.

Če je bila državljanu EU ali njegovim družinskim članom, ki so državljani tretje države, izdana odločba o izgonu, ki jo je država članica sprejela v skladu s členom 15(1) Direktive 2004/38/ES, ker niso več imeli pravice do prebivanja v skladu s členom 7 Direktive 2004/38/ES, se lahko na novo pravico do prebivanja na tem ozemlju v skladu s členom 6 navedene direktive sklicujejo le pod posebnimi pogoji (za več informacij glej oddelek 14 – Omejitve iz razlogov, ki niso javni red, javna varnost ali javno zdravje (člen 15 Direktive 2004/38/ES)).

5 Pravica do prebivanja za več kot tri mesece za državljane EU in upravne formalnosti (členi 7, 8, 14 in 22 Direktive 2004/38/ES)

V skladu s členom 7(1) Direktive 2004/38/ES imajo državljani EU pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici več kot tri mesece, če:

a)	so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici (člen 7(1)(a));

b)	imajo dovolj sredstev in celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici (člen 7(1)(b));

c)	študirajo v državi članici gostiteljici in imajo v njej celovito zavarovalno kritje za primer bolezni (člen 7(1)(c)) ali

d)	so družinski člani, ki se pridružijo državljanu EU ali ga spremljajo, pri čemer ta izpolnjuje enega od zgoraj navedenih pogojev (člen 7(2)).

Člen 8(1) Direktive 2004/38/ES državi članici gostiteljici omogoča, da za obdobja prebivanja, daljša od treh mesecev, od državljanov EU zahteva, da se prijavijo pri ustreznih organih. Državam članicam, ki te obveznosti niso uvedle, ni treba izdajati potrdil o prijavi državljanom EU. V teh državah članicah lahko mobilni državljani EU, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2004/38/ES, svoj status upravičencev iz Direktive 2004/38/ES dokažejo na kakršen koli ustrezen način.

Sprememba določbe Direktive 2004/38/ES, na kateri temelji pravica do prebivanja, ne vpliva na pravico do prebivanja in neprekinjenost zakonitega prebivanja. Prav tako je mogoče, da oseba hkrati izpolnjuje različne določbe o pravici do prebivanja in ima zato več statusov (npr. študent, ki je hkrati delavec) (139). Za spremembo statusa ni treba izdati novega dokumenta za prebivanje niti ni treba spremembe prijaviti nacionalnim organom.

Države članice lahko spodbujajo integracijo državljanov EU in njihovih družinskih članov, ki so državljani tretjih držav, tako da jim ponudijo jezikovne in druge ciljno usmerjene tečaje, ki se jih udeležijo prostovoljno (140). Morebitna odklonitev udeležbe na takšnih tečajih ne sme imeti nikakršnih posledic.

5.1 Delavci in samozaposlene osebe

5.1.1 Opredelitev pojmov delavec in samozaposlena oseba

Pojma „delavec“ in „samozaposlena oseba“ nista opredeljena niti v primarni niti v sekundarni zakonodaji EU.

V skladu s sodno prakso Sodišča ima pojem „delavec“ za namene prostega gibanja v EU poseben pomen (141) in ga je treba razlagati široko (142). Pri tem ni mogoče uporabljati različnih nacionalnih opredelitev (npr. opredelitve pojma delavec iz domačega delovnega prava), ki bi bile bolj omejevalne.

Sodišče je „delavca“ opredelilo kot osebo, ki opravlja dejansko in resnično dejavnost pod nadzorom druge osebe, za katero prejema plačilo, z izjemo dejavnosti tako omejenega obsega, da jih je mogoče opredeliti zgolj kot podrejene in pomožne (143). Bistvene značilnosti delovnega razmerja so:

—	oseba nekaj časa opravlja storitev (144);

—	za neko drugo osebo in pod nadzorom te druge osebe (145);

—	v zameno za to pa prejme plačilo (tudi prejemki v naravi se štejejo za plačilo) (146).

Več informacij je na voljo v sporočilu Komisije iz leta 2010 Ponovna potrditev prostega gibanja delavcev: pravice in pomembne spremembe (147). Med „delavci“ in „samozaposlenimi osebami“ se razlikuje na podlagi razmerja podrejenosti. Za delo v podrejenem položaju velja, da delodajalec določa izbiro dejavnosti, nadomestilo in delovne pogoje (148).

V zvezi s samozaposlenimi osebami se lahko zahtevajo dokazila o samozaposlitvi, vendar to ne more upravičiti pretiranih zahtev glede dokazovanja. Prav tako nacionalne zahteve ne smejo ustvarjati položajev, v katerih je prijava za opravljanje samozaposlitvene dejavnosti osnovni pogoj za pridobitev potrdila o prijavi prebivališča, hkrati pa je posedovanje potrdila o prijavi prebivališča osnovni pogoj za prijavo za začetek opravljanja samozaposlitvene dejavnosti (kar povzroči brezizhoden položaj).

5.1.2 Ohranitev statusa delavca ali samozaposlene osebe

Člen 7(3) Direktive 2004/38/ES določa, da državljani EU v nekaterih okoliščinah ohranijo status delavca ali samozaposlene osebe, tudi če niso več zaposleni (in so zato upravičeni do enakega obravnavanja, glej oddelek 11 – Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES)). V skladu s sodno prakso Sodišča (149) seznam okoliščin iz člena 7(3), v katerih se lahko ohrani status delavca ali samozaposlene osebe, ni izčrpen.

Da bi delavci ali samozaposlene osebe, ki so prenehale delati, ohranile status delavca ali samozaposlene osebe v skladu s členom 7(3), točki (b) in (c), se morajo pri ustreznem zavodu za zaposlovanje prijaviti kot iskalci zaposlitve (150). Država članica gostiteljica lahko iskalcem zaposlitve naloži tudi druge zahteve, če te zahteve veljajo tudi za njene državljane, na primer pogoj, da so na voljo zavodu za zaposlovanje in njegovim službam (na primer svetovanje, profiliranje, usposabljanje, pošiljanje prošenj na podlagi informacij o prostih delovnih mestih, udeležba na razgovorih, spoštovanje določb dogovora o vključitvi v zaposlovanje, če je to primerno, itd.).

Državljani EU, ki nimajo več statusa delavcev, lahko še naprej iščejo zaposlitev, vendar se od njih lahko zahteva, da predložijo dokazilo o tem, „da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo“ (151). Država članica gostiteljica jim lahko v skladu s členom 24(2) Direktive zavrne socialno pomoč (152) (glej tudi oddelek 11 – Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES)).

5.1.3 Državljani EU, ki delajo za mednarodne organizacije ali imajo diplomatski/konzularni status

Iz ustaljene sodne prakse (153) izhaja, da za državljane EU, ki v državi članici, ki ni država članica njihovega državljanstva, delajo za mednarodno organizacijo, veljajo pravila Pogodbe EU o prostem gibanju delavcev in da jim ni mogoče odvzeti pravic iz prava EU o prostem gibanju delavcev samo zato, ker delajo za mednarodno organizacijo.

To velja ne glede na to, da:

—	imajo tudi koristi od sporazuma o gostovanju med njihovo organizacijo in državo članico gostiteljico (ki jih lahko izvzame iz kontrol na področju priseljevanja);

—	lahko imajo poseben dokument za prebivanje, izdan na podlagi takega sporazuma o gostovanju, ali

—	so prispeli v državo članico gostiteljico, da bi delali v tej mednarodni organizaciji (tako da pred začetkom zaposlitve v njej niso prebivali).

Enako velja za državljane EU, ki imajo status diplomatskega ali konzularnega uradnika v državi članici v skladu z dunajskima konvencijama (154).

5.2 Študenti in delovno neaktivni državljani EU

Študenti in delovno neaktivni državljani EU morajo imeti dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med svojim prebivanjem ne bodo postali breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici. Imeti morajo tudi celovito zavarovalno kritje za primer bolezni zase in za svoje družinske člane (155).

Direktiva 2004/38/ES ne nasprotuje temu, da ima državljan EU „pravico do prebivanja“ v državi članici dela ali v državi članici, v kateri je samozaposlen, in hkrati v drugi državi članici, v kateri državljan EU preživlja čas (npr. konce tedna in počitnice), če so izpolnjeni ustrezni pogoji. Tako lahko državljan EU v državi članici, v kateri prebiva kot študent ali delovno neaktivna oseba, pridobi ali ohrani „pravico do prebivanja“, če sta izpolnjena pogoja glede zadostnih sredstev in celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni ter če ima državljan EU, kjer je to ustrezno, status študenta.

Primer:

P. je državljanka države članice A. Dela v državi članici B, v kateri običajno prebiva med delovnim tednom. Vendar pa vsak konec tedna in več mesecev na leto preživi v državi članici C, kjer ima v lasti hišo v bližini plaže. Kot delavka ima pravico do prebivanja v državi članici B, lahko pa izkoristi tudi pravico do prebivanja v državi članici C.

5.2.1 Zadostna sredstva

Pojem „zadostna sredstva“ je treba razlagati v skladu s ciljem Direktive 2004/38/ES, in sicer olajšati prosto gibanje, če upravičenci do pravice do prebivanja ne postanejo nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

Pri ocenjevanju zadostnosti sredstev bi moralo biti prvo merilo to, ali bi državljan EU (in družinski člani, ki imajo zaradi njega pravico do prebivanja) izpolnil nacionalna merila za dodelitev osnovne socialne pomoči.

Državljani EU imajo zadostna sredstva, če so ta enaka pragu ali višja od praga, pod katerim se v državi članici gostiteljici dodeljuje minimalna socialna pomoč. Če je to merilo neustrezno, bi bilo treba upoštevati najnižjo pokojnino iz socialnega zavarovanja.

Državam članicam je s členom 8(4) prepovedano, da bi neposredno ali posredno določile fiksni znesek, ki bi se štel za „zadostna sredstva“, pod tem zneskom pa bi bilo mogoče pravico do prebivanja samodejno zavrniti. Organi držav članic morajo upoštevati osebne okoliščine zadevnega posameznika.

Države članice lahko zavrnejo dodelitev dajatev socialne pomoči delovno neaktivnim državljanom EU, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja in nimajo zadostnih sredstev, da bi lahko uveljavljali pravico do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38/ES (156). Pri presoji, ali je izpolnjena zahteva glede zadostnih sredstev iz člena 7(1), točka (b), bi zato bilo „treba opraviti konkreten preizkus ekonomskega položaja vsake zadevne osebe, ne da bi se upoštevale dajatve socialne pomoči, za katere je zaprošeno “ (157). Namen člena 7(1), točka (b), je namreč preprečiti, da bi delovno neaktivni državljani EU „uporabljali sistem socialnega varstva države članice gostiteljice za financiranje svojega preživljanja“ (158).

V sodbi Brey je bilo ugotovljeno, da je to, da je delovno neaktiven državljan EU upravičen do socialne pomoči, „lahko znamenje“, da nima dovolj sredstev, da ne bi postal nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v tej državi članici v smislu člena 7(1), točka (b) (159).

Nacionalni organi lahko po potrebi preverijo obstoj sredstev, njihovo zakonitost (160), višino in razpoložljivost. Ta preverjanja se lahko opravijo, ko državljani EU vložijo prošnjo za prijavo prebivališča ali ko njihovi družinski člani vložijo prošnjo za dokument za prebivanje.

Po izdaji dokumenta za prebivanje se to preverjanje, kot je določeno v členu 14(2) Direktive 2004/38/ES, ne sme izvajati sistematično, temveč le v posebnih primerih, v katerih obstaja utemeljen dvom, ali državljani EU ali njihovi družinski člani izpolnjujejo pogoj glede zadostnih sredstev.

Sodišče je potrdilo, da se člen 14(2) uporablja tudi v zvezi z dodelitvijo dajatev socialne pomoči (161). Sodišče je ugotovilo, da je v skladu z navedeno določbo, če se določi sistem, v okviru katerega mora prosilec za vsako od zadevnih dajatev socialne pomoči v obrazcu za vlogo navesti vrsto podatkov, ki izkazujejo obstoj oziroma neobstoj pravice do prebivanja, in da te podatke nato preverijo organi, ki so pristojni za dodelitev zadevne dajatve, ter da se od prosilcev le v posebnih primerih zahteva, da predložijo dokaz, da imajo dejansko pravico do zakonitega prebivanja, kot so to navedli (162).

Sodišče je pojasnilo, da je treba pogoje iz člena 7(1), točka (b), Direktive 2004/38/ES razlagati ozko (163), ob upoštevanju omejitev, ki jih določata pravo EU in načelo sorazmernosti (164), ter brez ogrožanja polnega učinka Direktive 2004/38/ES (165). Poleg tega dejstvo, da je v preambuli Direktive 2004/38/ES določeno, da upravičenci do pravice do prebivanja ne smejo postati „nesorazmerno“ breme za javne finance države članice gostiteljice, pomeni določeno stopnjo finančne solidarnosti, zlasti če so težave, ki jih ima upravičenec do pravice do prebivanja, prehodnega značaja (166).

Glede na to bi bilo treba ustrezno upoštevati dejstvo, da se lahko položaj državljana EU sčasoma spremeni in da lahko državljan pridobi nove vire dohodka. Na primer, državljani EU, ki so na začetku svojega bivanja delovno neaktivni, se lahko pozneje zaposlijo.

Poleg tega ni mogoče omejiti vrste dokazil o zadostnih sredstvih (167). Zato države članice ne smejo določiti, da so nekatere specifične vrste dokumentov edino sprejemljivo dokazilo o zadostnih sredstvih, in s tem državljanom EU preprečiti, da bi svoja sredstva dokazovali na druge načine.

Kar zadeva obliko in izvor sredstev, ni nujno, da so periodična, in so lahko v obliki privarčevanega kapitala.

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da je treba izraz „imajo“ dovolj sredstev iz člena 7(1), točka (b), Direktive 2004/38/ES „razlagati tako, da zadostuje, da državljani Unije ta sredstva imajo“ (168). Državljanom EU ni treba dokazovati, da imajo sami zadostna sredstva, saj „pravo Unije ne vsebuje nobene zahteve glede njihovega izvora “ (169). Zato je treba sprejeti sredstva tretje osebe (170).

Poleg tega je Sodišče menilo, da je zahtevo glede zadostnih sredstev mogoče izpolniti s sredstvi, ki izhajajo iz dela, ki ga je starš državljana EU opravljal po poteku dovoljenja za prebivanje, če so bili od teh prihodkov plačani davki in prispevki v sistem socialne varnosti ter so ta sredstva državljanu EU deset let omogočala izpolnjevanje njegovih potreb in potreb njegovih družinskih članov, ne da bi mu bilo treba zaprositi za pomoč iz sistema socialne pomoči navedene države članice gostiteljice (171).

Primeri dokazil o sredstvih:

—

bančni izpiski ali dopisi banke, ki dokazujejo sredstva. Država članica gostiteljica ne more zavrniti upoštevanja bančnih dokumentov, ker bi ti izvirali iz druge države članice, poleg tega nacionalni organi ne morejo zahtevati, da državljan EU odpre bančni račun v državi članici gostiteljici in nanj položi sredstva;

—	potrdila o prejemanju pokojnine;

—	dokazilo o dohodku iz naslova oddaje nepremičnine v najem;

—	dokazilo o dohodku od naložb;

—	dokazilo o dohodku ali sredstvih, ki izvirajo od družinskih članov državljana EU (npr. zakonca, partnerja, staršev, skrbnika ...);

—	dokazilo o dohodku iz gospodarske dejavnosti, ne glede na to, kje je bila opravljena;

—	dokazilo o sredstvih, prejetih z dedovanjem.

Če nacionalni organ zavrne/odvzame pravico do prebivanja ali, kadar je to ustrezno, sprejme odločbo o izgonu, ker državljan EU ne izpolnjuje zahteve glede zadostnih sredstev, je potrebna temeljita in posamična presoja sorazmernosti (172). Poleg tega bi bilo treba upoštevati temeljne pravice, zagotovljene z Listino o temeljnih pravicah. Zlasti bi bilo treba pri preverjanju, ali je ukrep skladen z načelom sorazmernosti, vključno s tem, ali je ukrep primeren in potreben za dosego zastavljenega cilja, upoštevati pomen svobode gibanja kot temeljne pravice, zagotovljene s členom 45 Listine o temeljnih pravicah (173).

Člen 14(3) Direktive 2004/38/ES vsekakor določa, da izgon „ ne sme [biti] samodejno posledica uveljavljanja sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici s strani državljana Unije ali njegovih ali njenih družinskih članov“.

Za izvedbo presoje lahko države članice na primer pripravijo shemo točkovanja, ki se uporablja kot kazalnik. V uvodni izjavi 16 Direktive 2004/38/ES so v ta namen določeni trije sklopi meril:

(1)

Trajanje

Za kakšno obdobje je bila dodeljena pomoč?

Predvidevanje: kako verjetno je, da bo državljan EU kmalu prenehal uporabljati socialnovarstveno mrežo?

Kako dolgo je trajalo prebivanje v državi članici gostiteljici?

(2)

Osebne okoliščine

Kako močno so državljan EU in njegovi družinski člani vključeni v družbo države članice gostiteljice?

Ali je treba upoštevati kakršne koli dejavnike v zvezi s starostjo, zdravstvenim stanjem, družinskim statusom in ekonomskim položajem?

(3)

Znesek

Skupni znesek dodeljene pomoči?

Ali je državljan EU v preteklosti pogosto izkoriščal socialno pomoč?

Ali je državljan EU v preteklosti prispeval k financiranju socialne pomoči v državi članici gostiteljici?

Dokler upravičenci pravice do prebivanja ne postanejo nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici, jih iz tega razloga ni mogoče izgnati (174).

Pri ugotavljanju, ali je zadevna oseba breme za sistem socialne pomoči, se lahko upoštevajo dajatve socialne pomoči.

V skladu s členom 14(4) Direktive 2004/38/ES se ukrepi izgona v nobenem primeru ne smejo sprejeti proti delavcem ali samozaposlenim osebam in njihovim družinskim članom (razen če temeljijo na razlogih javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja). Enako velja za iskalce zaposlitve, ki so vstopili v državo članico gostiteljico, da bi iskali zaposlitev, ter za tiste, ki so prenehali delati in nimajo več statusa delavca, dokler lahko predložijo dokazilo o tem, „da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo“ (175) (glej oddelek 6 – Pravica do prebivanja iskalcev zaposlitve (člen 14(4), točka (b), Direktive 2004/38/ES)).

O razmerju med posedovanjem zadostnih sredstev in enakim obravnavanjem v skladu s členom 24 glej oddelek 11 – Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES).

5.2.2 Celovito zavarovalno kritje za primer bolezni

Delovno neaktivni državljani EU (vključno s študenti) in njihovi družinski člani morajo imeti celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici (176).

Ta zahteva je izpolnjena, če ima državljan EU celovito zavarovalno kritje za primer bolezni, ki krije njegove družinske člane, in obratno, če ima družinski član tako zavarovalno kritje, ki krije državljana EU (177) ..

Načeloma je sprejemljivo vsako zasebno ali javno zavarovalno kritje, sklenjeno v državi članici gostiteljici ali drugje, če zagotavlja celovito kritje in ne obremenjuje javnih financ države članice gostiteljice. Države članice morajo pri zaščiti svojih javnih financ ob presoji celovitosti zavarovalnega kritja za primer bolezni ravnati v skladu z omejitvami, ki jih določa pravo EU, in v skladu z načelom sorazmernosti (178).

Upokojenci izpolnjujejo pogoje glede celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni, če so upravičeni do zdravstvene oskrbe na podlagi zakonodaje države članice, ki plačuje njihovo pokojnino (179). Zlasti upokojenci, ki imajo prenosni dokument S1 (PD S1), so upravičeni do zdravstvenega varstva v državi članici prebivanja in izpolnjujejo zahtevo glede celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni (180).

Kadar zadevni državljan EU ne prenese svojega prebivališča v smislu Uredbe (ES) št. 883/2004 v državo članico gostiteljico in se namerava vrniti (npr. zaradi študija ali napotitve v drugo državo članico), evropska kartica zdravstvenega zavarovanja (EKZZ), ki jo izda država članica izvora, dokazuje tako celovito kritje (glej oddelek 11.4 – Pravica do enakega dostopa do zdravstvenega varstva: vsebina in pogoji v zvezi s pojmom prebivališče v smislu Uredbe (ES) št. 883/2004 pa oddelek 11.3 – Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti).

Vendar pa delovno neaktivni državljani EU (v drugih primerih kot zgoraj) ne morejo uporabiti evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, ki jo je izdala država članica izvora, da bi dokazali, da imajo celovito zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, če izpolnjujejo naslednja kumulativna pogoja:

—	pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici uveljavljajo več kot tri mesece v skladu s členom 7(1), točka (b), Direktive 2004/38/ES in pred pridobitvijo stalnega prebivališča ter

—

prenesejo prebivališče v državo članico gostiteljico v smislu Uredbe (ES) št. 883/2004 (kot je pojasnjeno v oddelku 11.3 – Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti) in zato niso več vključeni v sistem socialne varnosti države članice izvora.

Vendar imajo državljani EU v tem zadnjem primeru pravico do vključitve v javni sistem zdravstvenega zavarovanja države članice gostiteljice na podlagi Uredbe (ES) št. 883/2004 (181).

Vendar lahko država članica gostiteljica v takih okoliščinah določi, da dokler državljan EU ne pridobi pravice do stalnega prebivanja, dostop do tega sistema ni brezplačen, da se prepreči, da bi delovno neaktiven državljan EU postal nesorazmerno breme za njene javne finance (182).

Zato lahko država članica gostiteljica ob upoštevanju načela sorazmernosti vključitev delovno neaktivnega državljana EU v svoj sistem zdravstvenega zavarovanja pogojuje s pogoji, katerih namen je, da ta državljan EU ne postane nesorazmerno breme za njene javne finance. Med temi sta lahko pogoj, da državljan EU sklene ali ohrani celotno zasebno zdravstveno zavarovanje, ki državi članici gostiteljici omogoča, da se ji povrnejo stroški zdravljenja tega državljana, ki so ji nastali, ali pogoj, da državljan EU plačuje prispevek v javni sistem zdravstvenega zavarovanja te države članice (183). Sodišče je razsodilo, da mora v teh okoliščinah država članica gostiteljica zagotoviti spoštovanje načela sorazmernosti „in torej to, da navedenemu državljanu ne bi bilo prekomerno oteženo izpolniti take pogoje“ (184).

Vsekakor ima državljan EU, kadar je vključen v tak javni sistem zdravstvenega zavarovanja države članice gostiteljice, celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v smislu člena 7(1), točka (b) (185), pri čemer ni mogoče zahtevati dodatnega zasebnega zavarovanja.

Poleg tega lahko država članica gostiteljica za vključitev v svoj javni sistem zdravstvenega zavarovanja določi dodatne pogoje (npr. eno leto predhodnega prebivanja v EU), če ti veljajo tudi za njene državljane in so v skladu z načelom sorazmernosti.

Primeri:

—

C. je državljan države članice A, v kateri je vpisan na univerzo. Začasno se preseli v državo članico B, kjer preživi nekaj mesecev kot študent programa Erasmus. Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, izdana v državi članici A, je zadostno dokazilo o celovitem zavarovalnem kritju za primer bolezni v državi članici B.

—

P. je državljan države članice A, v kateri tudi prebiva. Nato kupi hišo v državi članici B in se tja preseli, da bi se pridružil soprogi in sinu ter živel od svojih prihrankov. Prekine najemno pogodbo za stanovanje v državi članici A in s seboj v državo članico B odnese vse osebno premoženje. Izjavi, da se ne namerava vrniti v državo članico A. Za dokazovanje celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni v državi članici B ne more uporabiti evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, izdane v državi članici izvora A.

—

M. je državljanka države članice A. Za stalno se preseli v državo članico B, da bi se pridružila zakoncu, državljanu države članice B. Ni delovno aktivna. Država članica B ima sistem zdravstvenega varstva, ki ga financira država in se brez kakršne koli posamezne in diskrecijske presoje osebnih potreb odobri osebam, ki spadajo v kategorije prejemnikov, opredeljene v nacionalni zakonodaji. M. izpolnjuje vse zahteve, ki veljajo za vključitev državljanov države članice B. Zato ima pravico do vključitve v javni sistem zdravstvenega zavarovanja države članice B. Država članica B ni zavezana k brezplačni vključitvi, vendar morajo biti vsi pogoji v zvezi s tem sorazmerni in zagotavljati, da državljanu EU njihova izpolnitev ni prekomerno otežena.

Ko državljan EU pridobi pravico do stalnega prebivanja, zahteva glede celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni ne velja več niti zanj niti za njegove družinske člane (186).

Za več informacij glej oddelek 11.3 – Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

5.2.3 Študenti

Države članice lahko v skladu s členom 7(1), točka (c), za mobilne študente EU zahtevajo:

—	dokazilo, da so vpisani v akreditirano zasebno ali javno ustanovo, prvenstveno z namenom, da študirajo, kar vključuje poklicno usposabljanje;

—	dokazilo, da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici (glej oddelek 5.2.2 – Celovito zavarovalno kritje za primer bolezni), ter

—	izjavo (ali drug enakovreden način za zagotovilo), da imajo dovolj sredstev zase in svoje družinske člane, da med svojim prebivanjem ne bodo postali breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

5.2.4 Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU

Kot je pojasnjeno v oddelku 2.2.2.5 – Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU, je Sodišče razsodilo, da je treba poleg osebam iz člena 2(2) Direktive 2004/38/ES v primeru mladoletnih državljanov EU, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici priznati tudi njihovim dejanskim skrbnikom, ki so državljani tretjih držav.

Za pravico mladoletnih državljanov EU in njihovih dejanskih skrbnikov do prebivanja za več kot tri mesece in manj kot pet let veljajo pogoji. Mladoletniki običajno uveljavljajo pravico do prostega gibanja, ne da bi opravljali gospodarsko dejavnost. Zato je treba proučiti, ali otroci, ki so državljani EU in uveljavljajo pravico do prostega gibanja, izpolnjujejo pogoja, da (1) imajo zadostna sredstva zase in svoje dejanske skrbnike, da med svojim prebivanjem ne bodo postali breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici, ter da (2) imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni zase in za svoje dejanske skrbnike (člen 7(1), točka (b), Direktive 2004/38/ES, glej oddelka 5.2.1 – Zadostna sredstva in 5.2.2 – Celovito zavarovalno kritje za primer bolezni) (187). V zvezi s tem je treba upoštevati naslednje:

—	mladoletni državljani EU lahko zahtevo glede zadostnih sredstev izpolnijo prek svojih dejanskih skrbnikov, ki so državljani tretjih držav (188) (za več informacij glej oddelek 5.2.1 – Zadostna sredstva, zlasti glede oblike in izvora sredstev);

—

zahteva glede celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni je lahko izpolnjena:

—	če imajo mladoletni državljani EU celovito zavarovalno kritje za primer bolezni, ki krije njihove dejanske skrbnike, in

—	v nasprotnem primeru, če imajo dejanski skrbniki celovito zavarovalno kritje za primer bolezni, ki krije mladoletne državljane EU (189).

Ko mladoletni državljan EU pridobi pravico do stalnega prebivanja, zanj in za njegove dejanske skrbnike ne veljata več zahtevi glede zadostnih sredstev in celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni (190).

Opozoriti je treba, da lahko dejanski skrbniki otrok pravico do prebivanja pridobijo tudi na podlagi člena 12(3) Direktive 2004/38/ES, če otrok prebiva in je vpisan v izobraževalno ustanovo v državi članici gostiteljici (191) (glej oddelek 8 – Ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru smrti ali odhoda državljana Unije in v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registrirane partnerske skupnosti (člena 12 in 13 Direktive 2004/38/ES)).

5.3 Dokazila za pridobitev potrdila o prijavi

Člen 8(1) Direktive 2004/38/ES državi članici gostiteljici omogoča, da za obdobja prebivanja, daljša od treh mesecev, od državljanov EU zahteva, da se prijavijo pri ustreznih organih. Vsaka država članica se mora torej odločiti, ali bo mobilnim državljanom EU naložila to obveznost (za več informacij o potrdilih o prijavi glej oddelek 12.1 – Potrdila o prijavi in dokumenti, ki potrjujejo stalno prebivanje, izdani državljanom EU (člena 8 in 19 Direktive 2004/38/ES ter člen 6 Uredbe (EU) 2019/1157): oblika, minimalne informacije in obdobje veljavnosti).

Seznam dokumentov (192), ki jih je treba priložiti zahtevku za potrdilo o prijavi, je izčrpen. Dodatnih dokumentov se ne sme zahtevati.

Primeri:

—	M. je mobilni delavec in državljan EU. Ni mu treba predložiti dokazil, da izpolnjuje zahtevo glede zadostnih sredstev.

—	L. je državljanka EU, poročena z mobilnim delavcem, ki je državljan EU. Vlogo za potrdilo o prijavi predloži kot soproga mobilnega delavca, ki je državljan EU. Od nje ni mogoče zahtevati, da predloži dokazila, da je zaposlena ali da izpolnjuje zahtevo glede zadostnih sredstev.

—

R. je državljan EU, poročen z delavcem, ki je državljan tretje države. Vlogo za potrdilo o prijavi vloži kot delovno neaktiven državljan EU. Predloži dokazilo o zadostnih sredstvih zanj in za svojega zakonca (prek prihodkov zakonca, ki je državljan tretje države) in celovitem zavarovalnem kritju za primer bolezni za oba (prek njune vključitve v javni sistem zdravstvenega zavarovanja države članice gostiteljice). Ni mu treba predložiti dokazil, da je delavec.

V zvezi z delavci in samozaposlenimi osebami pa lahko država članica gostiteljica v primeru dvoma o resničnosti ali verodostojnosti predloženih dokumentov zahteva, da se ti potrdijo z dodatnimi dokazili (ki so lahko v obliki obračunskih listov plače).

Vsekakor v Direktivi 2004/38/ES niso opredeljena dokazila za vse možne primere (kot so dokumenti za prebivanje, izdani iskalcem zaposlitve ali družinskim članom, ki ohranijo pravico do prebivanja v skladu s členom 12 ali 13 Direktive 2004/38/ES).

V zvezi z zavrnitvijo izdaje potrdila o prijavi glej oddelek 15 – Postopkovna jamstva (členi 30 do 33 Direktive 2004/38/ES).

Potrdilo o prijavi ima le deklarativno in dokazno moč (glej oddelek 12.3 – Narava in učinek dokumentov za prebivanje (člen 25 Direktive 2004/38/ES)). Potrjuje pravico do prebivanja, pri čemer ni osnovni pogoj za uveljavljanje drugih pravic, do katerih je upravičen državljan EU.

5.4 Čas obravnave za izdajo potrdil o prijavi

V skladu s členom 8(2) je treba potrdila o prijavi izdati „takoj“. V državah članicah, ki so vzpostavile sistem prijavljanja za državljane EU (glej oddelek 12 – Dokumenti za prebivanje (členi 8, 10, 19, 20 in 25 Direktive 2004/38/ES)), je ta zahteva še posebej pomembna, saj bi lahko ta potrdila olajšala uveljavljanje pravic, podeljenih državljanom EU, in njihovo vključevanje v državo članico gostiteljico.

Če potrdila o prijavi ni mogoče izdati na kraju samem ob predložitvi vloge in dokazil, bi ga bilo treba izdati v naslednjih nekaj dneh (na primer po sedmih ali desetih dneh). V primeru tekoče preiskave suma zlorabe ali goljufije se lahko izdaja odloži, in sicer ob upoštevanju načela učinkovitosti in cilja hitre obravnave vlog, ki je neločljivo povezan z Direktivo 2004/38/ES (193).

5.5 Sistemi prijavljanja prebivalstva

Nekatere države članice od državljanov EU zahtevajo, da se vpišejo v nacionalni (ali podnacionalni/lokalni) register prebivalstva in pridobijo osebno identifikacijsko številko. Vpis v register prebivalstva se običajno razlikuje od prijave prebivališča v skladu z Direktivo 2004/38/ES in je urejen z nacionalnim pravom.

Sodišče je potrdilo, da imajo države članice pravico uporabljati register prebivalstva za podporo organom, pristojnim za izvajanje predpisov o pravici do prebivanja (194).

Vendar je treba pri uporabi nacionalnih pravil o registrih prebivalstva spoštovati pravo EU.

Zlasti vpis v nacionalni register prebivalstva in posedovanje osebne identifikacijske številke ne smeta biti osnovni pogoj za to, da ima državljan EU pravico do dela v državi članici gostiteljici, ter ne smeta ovirati uveljavljanja pravice državljana EU do prostega gibanja (195).

Če je osebna identifikacijska številka potrebna v vsakdanjem življenju v državi članici gostiteljici, vendar je državljani EU ne morejo pridobiti (na primer zato, ker se pogoji za pridobitev take številke razlikujejo od pogojev za prijavo prebivališča), bi bilo treba takim državljanom EU ponuditi alternative takim številkam. Na podlagi pravice do enakega obravnavanja v pravu EU države članice ne smejo sprejemati ukrepov, s katerimi bi se neposredno diskriminiralo državljane drugih držav članic. Države članice prav tako ne smejo sprejeti posrednih ukrepov, ki, čeprav ne razlikujejo glede na državljanstvo, bolj vplivajo na mobilne državljane EU kot na državljane države članice gostiteljice in povzročajo posledično tveganje, da bodo mobilni državljani EU zaradi tovrstnih ukrepov brez objektivne utemeljitve postavljeni v posebno neugoden položaj (196).

Države članice gostiteljice lahko od državljanov EU, ki prebivajo na njihovem ozemlju in uveljavljajo pravico do prostega gibanja, zahtevajo, da pridobijo posebno davčno identifikacijsko številko. Ta številka bi lahko bila osnovni element nadzora za nacionalne davčne organe. Obveznost pridobitve posebne davčne identifikacijske številke v državi članici gostiteljici ne sme povzročiti neposredne ali posredne diskriminacije državljanov drugih držav članic. Poleg tega postopki, vzpostavljeni za pridobitev take številke, ne bi smeli ovirati temeljnih svoboščin ali poslovnih transakcij.

6 Pravica do prebivanja iskalcev zaposlitve (člen 14(4), točka (b), Direktive 2004/38/ES)

Člen 14(4), točka (b), se uporablja za iskalce zaposlitve, ki so vstopili v državo članico gostiteljico, da bi iskali zaposlitev, ter za tiste, ki so prenehali delati in nimajo več statusa delavca, dokler lahko predložijo dokazilo o tem, „da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo“ (197).

Država članica gostiteljica mora v skladu s členom 45 PDEU in členom 14(4), točka (b), Direktive 2004/38/ES državljanu EU priznati „razumen rok“ za iskanje zaposlitve, ki v primeru, da se državljan EU odloči, da se bo v državi članici gostiteljici prijavil kot iskalec zaposlitve, začne teči od prijave. Ta razumen rok bi mu moral omogočiti, „da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi mu lahko ustrezala, in da stori, kar je potrebno, da se zaposli“. „Pred iztekom tega roka lahko država članica gostiteljica od iskalca zaposlitve zahteva, da predloži dokazilo, da išče zaposlitev“ (198). Šestmesečni rok od dneva prijave „načeloma ni nezadosten“ (199) .

„Tako mora iskalec zaposlitve šele po poteku istega razumnega roka dokazati ne le, da še naprej išče zaposlitev, ampak tudi, da ima resnično možnost, da se zaposli.“ (200)

Če državljan Unije vstopi na ozemlje države članice gostiteljice z namenom iskanja zaposlitve, njegova pravica do prebivanja v prvih treh mesecih prav tako spada v okvir člena 6 Direktive 2004/38/ES. Temu državljanu v navedenem trimesečnem obdobju ni mogoče naložiti nobenega drugega pogoja, razen zahteve, da ima veljaven osebni dokument (201).

Organi lahko pri presoji položaja iskalca zaposlitve upoštevajo zlasti naslednje elemente (202):

—

V zvezi z dejstvom, da oseba išče zaposlitev:

—	prijava kot iskalec zaposlitve pri nacionalnem organu, pristojnem za iskalce zaposlitve;

—	redno pošiljanje prijav za zaposlitev potencialnim delodajalcem ali udeležba na zaposlitvenih razgovorih.

—

V zvezi z resničnimi možnostmi za zaposlitev:

—	stanje na nacionalnem trgu dela v sektorju, ki ustreza osebnim kvalifikacijam iskalca zaposlitve;

—	tega, da je iskalec zaposlitve zavrnil prosta delovna mesta, ki ne ustrezajo njegovim poklicnim kvalifikacijam, se ne sme upoštevati;

—	tega, da iskalec zaposlitve ni nikoli delal v državi članici gostiteljici, se ne sme upoštevati.

Več informacij je na voljo v sporočilu Komisije iz leta 2010 Ponovna potrditev prostega gibanja delavcev: pravice in pomembne spremembe ter oddelku 11 – Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES).

7 Pravica do prebivanja za več kot tri mesece in upravne formalnosti za družinske člane, ki niso državljani EU, ter pravica do dela (členi 7, 9 do 11, 22 in 23 Direktive 2004/38/ES)

7.1 Dokazila za izdajo dovoljenj za prebivanje

Seznam dokumentov (203), ki jih je treba priložiti vlogi za dovoljenje za prebivanje, je izčrpen, kar potrjuje uvodna izjava 14. Nacionalni organi ne smejo zahtevati dodatnih dokumentov (204).

Nacionalni organi morajo v okviru upravnega postopka za izdajo dovoljenja za prebivanje preveriti le, ali lahko družinski član, ki je državljan tretje države, „s predložitvijo dokumentov, navedenih v členu 10(2) navedene direktive, dokaže, da spada pod pojem ‚družinski član‘ državljana Unije v smislu Direktive 2004/38, da se mu lahko izda dovoljenje za prebivanje“ (205). Zato je treba državljanom tretjih držav, ki dokažejo, da spadajo v opredelitev pojma „družinski član“ državljana EU, zajetega z Direktivo 2004/38/ES, čim hitreje izdati dovoljenje za prebivanje, ki dokazuje njihov status (206).

V skladu s tem se status upravičenca iz Direktive 2004/38/ES ugotovi s predložitvijo dokumentov, ki so pomembni za dokazovanje, da:

a)	pravice prosilca za dovoljenje za prebivanje izhajajo iz statusa določenega državljana EU. Dokazno breme se izpolni s predložitvijo dokazil v zvezi z identiteto in državljanstvom državljana EU (npr. veljavne potne listine);

je prosilec za dovoljenje za prebivanje družinski član tega državljana EU.

Dokazno breme se izpolni s predložitvijo dokazil v zvezi z identiteto družinskega člana (npr. veljavne potne listine), družinskimi vezmi (npr. poročnega lista, rojstnega lista itd.) in po potrebi dokazila o izpolnjevanju ostalih pogojev iz člena 2(2) ali člena 3(2) Direktive 2004/38/ES (npr. dokazila o statusu vzdrževanega družinskega člana, resnih zdravstvenih razlogih, trajnosti partnerske skupnosti itd.). Glej oddelek 2.2 – Družinski člani in drugi upravičenci;

državljan EU prebiva v državi članici gostiteljici v skladu z Direktivo 2004/38/ES.

Zahtevana dokazna raven je odvisna od podlage za prebivanje državljana EU v državi članici gostiteljici:

—

za prebivanje, daljše od treh mesecev, morajo državljani EU izpolnjevati pogoje, ki jih Direktiva 2004/38/ES določa za pravico do prebivanja, države članice pa lahko od njih zahtevajo, da imajo potrdilo o prijavi.

Dokazno breme se izpolni s predložitvijo potrdila o prijavi ali, če tega ni, katerega koli drugega dokazila o prebivanju državljana EU v državi članici gostiteljici v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES (glej oddelek 5 – Pravica do prebivanja za več kot tri mesece za državljane EU in upravne formalnosti (členi 7, 8, 14 in 22 Direktive 2004/38/ES));

—

za stalno prebivanje (člen 16(1) Direktive 2004/38/ES) državljanom EU ni treba izpolnjevati nobenih dodatnih zahtev.

Dokazno breme se izpolni s predložitvijo dokumenta, ki potrjuje stalno prebivanje, ali, če takega dokumenta ni, katerega koli drugega dokazila o stalnem prebivanju državljana EU v državi članici gostiteljici v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES (glej oddelek 9 – Stalno prebivanje (členi 16 do 21 Direktive 2004/38/ES)).

Vendar v Direktivi 2004/38/ES niso navedena dokazila za vse možne primere (kot so dokumenti za prebivanje, izdani družinskim članom, ki ohranijo pravico do prebivanja v skladu s členom 12 ali 13 Direktive 2004/38/ES).

Primeri:

—	M. je mobilni delavec in državljan EU. Njegova soproga Y., ki je državljanka tretje države, se mu želi pridružiti v državi članici gostiteljici. Y. ni treba predložiti dokazil, da ima njen zakonec iz EU zadostna sredstva za oba.

—

T. je državljanka tretje države, poročena z J., ki je mobilni delavec, državljan EU. Vlogo za dovoljenje za prebivanje predloži kot soproga mobilnega delavca iz EU. T. predloži dokazilo o zaposlitvi svojega zakonca, ni pa ji treba predložiti dokazila, da je zaposlena, niti dokazila o celovitem zavarovalnem kritju za primer bolezni.

—	R. je državljan tretje države, poročen z W., upokojenko in državljanko EU z zadostnimi sredstvi. Čeprav je treba dokazati obstoj zadostnih sredstev in celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni, R. ni treba predložiti nobenih dokazil v zvezi s svojim vstopnim vizumom.

—

L. je oče M., mobilne delavke, ki je državljanka EU, in državljan tretje države. L. zaprosi za dovoljenje za prebivanje in predloži dokumente, ki dokazujejo njegovo finančno odvisnost od hčere M. Ni mu treba predložiti niti dokazila, da sta s hčerko živela v istem gospodinjstvu v državi, iz katere je prišel, niti dokazila, da zaradi zdravstvenega stanja potrebuje pomoč hčere.

Države članice lahko prevod, notarsko ali drugo uradno overovitev dokumenta zahtevajo le, če zadevni nacionalni organ ne razume jezika, v katerem je napisan posamezen dokument, oziroma dvomi o verodostojnosti dokumenta (npr. glede organa izdajatelja in točnosti podatkov na dokumentu). Za več informacij glej oddelek 2.2.4 – Dokazila, ki potrjujejo družinsko razmerje z državljanom EU.

7.2 Čas obdelave za izdajo dovoljenj za prebivanje

Družinski člani, ki so državljani tretjih držav, lahko zaprosijo za dovoljenje za prebivanje takoj po prihodu v državo članico gostiteljico, če nameravajo v njej ostati več kot tri mesece.

V skladu s členom 10(1) je treba dovoljenje za prebivanje izdati v šestih mesecih od datuma predložitve vloge.

Ta zahteva je zlasti pomembna, saj dovoljenja za prebivanje družinskim članom, ki so državljani tretjih držav, olajšajo uveljavljanje pravice do prebivanja in njihovo vključevanje v državo članico gostiteljico. Imetniki veljavnega dovoljenja za prebivanje so izvzeti iz obveznosti pridobitve vstopnega vizuma za vstop na ozemlje držav članic (207). Poleg tega bi lahko ta dovoljenja državljanom tretjih držav v praksi olajšala uveljavljanje pravice do dela v državi članici gostiteljici, priznane v skladu s členom 23. Zato je pomembno, da nacionalni organi ta dovoljenja izdajo v rokih, določenih v Direktivi.

Pojem „izdaja“ pomeni, da morajo pristojni nacionalni organi v šestih mesecih od datuma vložitve prošnje „preučiti prošnjo, sprejeti odločbo in prosilcu – če izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38 – izdati dovoljenje za prebivanje“ (208) .

Obveznost izdaje dovoljenja za prebivanje v prekluzivnem roku šestih mesecev „nujno vključuje sprejetje in vročitev odločbe zadevni osebi pred iztekom tega roka“ (209). „Enako velja v primeru, v katerem pristojni nacionalni organi zadevni osebi zavrnejo izdajo dovoljenja za prebivanje [...]“ (210) (glej oddelek 15 – Postopkovna jamstva (členi 30 do 33 Direktive 2004/38/ES)). Pristojni nacionalni organi lahko zato v navedenem roku šestih mesecev „sprejmejo bodisi ugodilno bodisi zavrnilno odločbo“ (211).

Nazadnje je Sodišče pojasnilo, da pravo EU nasprotuje temu, „da se nacionalnim organom po sodni odpravi prvotne odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje samodejno prizna nov šestmesečni rok. Ti morajo sprejeti novo odločbo v razumnem roku, ki nikakor ne sme prekoračiti roka, določenega v členu 10(1) Direktive 2004/38“ (212). Zato bi morali nacionalni organi po sodni odpravi prvotne odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje v razumnem roku, ki nikakor ne sme biti daljši od šestih mesecev, sprejeti novo odločbo o vlogi za dovoljenje za prebivanje.

Poleg tega je treba v skladu s členom 10(1) potrdilo o predložitvi vloge za dovoljenje za prebivanje izdati „takoj“.

Če so nacionalni organi vzpostavili sistem sestankov za predložitev vloge za dovoljenje za prebivanje, bi bilo treba z upravljanjem takega sistema zagotoviti, da so ti sestanki na voljo brez nepotrebnega odlašanja.

V nekaterih primerih lahko čas, ki je potreben za izdajo dovoljenja za prebivanje, presega veljavnost vstopnega vizuma, na podlagi katerega je družinski član, ki je državljan tretje države, vstopil v državo članico gostiteljico. V teh primerih, ko veljavnost vstopnega vizuma poteče med čakanjem na izdajo dovoljenja za prebivanje, se družinskim članom, ki so državljani tretjih držav, ni treba vrniti v izvorno državo in jim ni treba pridobiti novega vstopnega vizuma. Trajanje bivanja družinskih članov, ki so državljani tretjih držav, ni časovno omejeno, če družinski član, ki je državljan tretje države, in državljan EU, ki se mu zadevni družinski član pridruži ali ga spremlja, izpolnjujeta ustrezne pogoje za prebivanje.

Družinskih članov, ki so državljani tretjih držav, po poteku veljavnosti njihovega vizuma ni mogoče izgnati (213).

Za odpravo težav, s katerimi bi se lahko srečali družinski člani, ki so državljani tretjih držav, med obdelavo vloge za prebivanje, je priporočljivo, da se v potrdilu o predložitvi vloge ali katerem koli drugem dokumentu izrecno prizna pravica družinskih članov, ki so državljani tretjih držav, do prebivanja in dela med obdelavo njihove vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje.

Poleg tega bi lahko družinski člani, ki so državljani tretjih držav, med obdelavo vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje imeli praktične težave pri potovanju (zlasti pri vrnitvi v državo članico gostiteljico, v kateri zdaj prebivajo), saj še niso izvzeti iz vizumske obveznosti ob vstopu, če nimajo dovoljenja za prebivanje, ob tem pa je njihovemu vstopnemu vizumu morda že potekla veljavnost. Olajšati bi jim bilo treba potovanje zunaj države članice gostiteljice in vrnitev vanjo, zlasti kadar država članica izdajateljica zamuja z izdajo dovoljenja za prebivanje in (čeprav ne samo) v nujnih primerih (npr. zaradi udeležbe na pogrebu bližnjega sorodnika). Če oseba dokument potrebuje za vrnitev, bi ji bilo treba omogočiti, da ga pridobi pred odhodom iz države članice gostiteljice. Vsekakor bi bilo treba odobriti vse poenostavitve za novo vlogo za izdajo vizuma (glej oddelek 3.3 – Vizumska pravila).

Dovoljenje za prebivanje ima le deklarativno in dokazno moč (glej oddelek 12.3 – Narava in učinek dokumentov za prebivanje (člen 25 Direktive 2004/38/ES)). Potrjuje pravico do prebivanja, pri čemer ni osnovni pogoj za uveljavljanje drugih pravic, do katerih je upravičen družinski član.

8 Ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru smrti ali odhoda državljana Unije in v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registrirane partnerske skupnosti (člena 12 in 13 Direktive 2004/38/ES)

Namen členov 12 in 13 je varstvo družinskega življenja in človekovega dostojanstva družinskih članov z zagotavljanjem, da družinski člani, ki že prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, v nekaterih okoliščinah pravico do prebivanja ohranijo izključno na osebni podlagi. Kljub temu morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji.

8.1 Primeri, iz katerih izhaja pravica do morebitne ohranitve pravice do prebivanja

Člen 12 zajema primere, v katerih ni več državljana EU, iz čigar pravice bi lahko bila pravica izvedena (ker je umrl ali zapustil državo članico gostiteljico).

Člen 13 se nanaša na primere, ko družinske vezi (zakonske zveze ali registrirane partnerske skupnosti) med državljanom EU in družinskim članom ni več. V zvezi s partnerskimi skupnostmi se člen 13 nanaša samo na „registrirane“ partnerske skupnosti.

Družinski član, ki mu je bila v skladu s členom 3(2), točka (b), kot trajnemu partnerju državljana EU priznana pravica do prebivanja, ne more uveljavljati ugodnosti iz člena 13 (214). Vendar imajo države članice na podlagi člena 37 Direktive 2004/38/ES možnost, da določbe člena 13 razširijo na primere, v katerih ni bila sklenjena niti zakonska zveza niti registrirana partnerska skupnost, zlasti v primerih nasilja v družini (v zvezi s pravico do prebivanja, podeljeno na podlagi ugodnejših določb, se ne bo štelo, da je podeljena na podlagi Direktive 2004/38/ES (215)).

Če je državljan EU zapustil državo članico gostiteljico, lahko pravico do prebivanja ohranijo le družinski člani, ki so državljani EU, in tisti, ki spadajo na področje uporabe člena 12(3).

8.2 Ohranjena pravica

V primerih iz členov 12 in 13 družinski člani ohranijo svoje pravice na osebni podlagi (216), kar pomeni, da ne gre za pravico do prebivanja, izvedeno iz pravice državljana EU.

8.3 Pogoji za ohranitev pravice do prebivanja

Pogoji se ne uporabljajo, če so družinski člani pridobili pravico do stalnega prebivališča pred dogodkom (smrt ali odhod državljana EU, razveza zakonske zveze itd.) ali ob njegovem nastanku.

V primerih iz člena 12(3) se pogoji ne uporabljajo niti za otroke, ki se izobražujejo, niti za starša, ki ima dejansko skrbništvo nad njimi: zanje ne veljata pogoja glede zadostnih sredstev in celovitega zavarovalnega kritja za primer bolezni (217). To velja, dokler otroci ne končajo šolanja (218).

Za druge primere veljajo pogoji.

Pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivanja morajo družinski člani, ki so državljani EU in spadajo v okvir enega od primerov, zajetih s členoma 12 in 13, izpolnjevati pogoje iz člena 7(1) Direktive 2004/38/ES.

Podobno morajo družinski člani, ki so državljani tretjih držav in spadajo v okvir enega od primerov, zajetih s členoma 12 in 13, pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivanja izpolnjevati pogoje iz člena 7(1), točka (a), (b) ali (d), Direktive 2004/38/ES ali biti člani družine, že ustvarjene v državi članici gostiteljici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve. Državljanom tretjih držav izpolnjevanje pogojev iz člena 7(1), točka (c) (osebe, ki so vpisane v zasebno ali javno ustanovo za namene študija), ne omogoča ohranitve pravice do prebivanja.

V Direktivi 2004/38/ES ni pojasnjeno, od katerega trenutka je treba te pogoje izpolnjevati. Vendar je cilj členov 12 in 13 Direktive 2004/38/ES zagotoviti pravna jamstva za družinske člane v primeru smrti ali odhoda državljana EU in v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registrirane partnerske skupnosti (219). Zato se v skladu s sodno prakso Sodišča določbe o ohranitvi pravice do prebivanja ne bi smele uporabljati na način, ki bi bil v nasprotju s tem ciljem (220). Nasprotno, te določbe je treba uporabiti na način, ki jim ne odvzema polnega učinka.

Poleg tega se za družinske člane, ki so državljani tretjih držav, uporabljajo posebni pogoji, odvisno od dogodka, ki je povzročil izgubo izvedene pravice do prebivanja (člen 12(2), prvi pododstavek, ter člen 13(2), točke (a), (b), (c) in (d)). Ti pogoji se nanašajo na trajanje prebivanja v državi članici, trajanje zakonske zveze, povezavo z otroki ali „posebno težke okoliščine“.

Primera:

—

Z. je državljan države članice A. Zadnja tri leta dela in prebiva v državi članici B. Njegova soproga M. je državljanka tretje države. Zadnja tri leta skupaj z Z. prebiva v državi članici B. Z. umre in M. podeduje veliko vsoto denarja. Šteje se, da ima zadostna sredstva, poleg tega ima celovito zdravstveno zavarovanje za primer bolezni. M. ima na podlagi člena 12(2) pravico do prebivanja v državi članici B. Ko bo čez dve leti pridobila pravico do stalnega prebivališča, za njeno pravico do prebivanja ne bodo več veljali nobeni pogoji.

—

P. je državljan države članice A. Zadnja tri leta dela in prebiva v državi članici B. Njegova soproga M. je državljanka tretje države. Zadnja tri leta kot soproga P. prebiva v državi članici B in je zaposlena. P. se brez M. vrne v državo članico A. V skladu z Direktivo 2004/38/ES M. ne ohrani pravice do prebivanja v državi članici B, saj je soproga, ki je državljanka tretje države, in ker odhod državljana EU ne povzroči ohranitve pravice do prebivanja na podlagi člena 12 Direktive 2004/38/ES.

V okoliščinah iz člena 13(2), točka (a), Direktive 2004/38/ES, in sicer če je zakonska zveza trajala vsaj tri leta, od tega eno leto v državi članici gostiteljici, lahko družinski član, ki je državljan tretje države, v primeru razveze ohrani pravico do prebivanja le, če državljan EU ostane v državi članici gostiteljici do začetka postopka razveze (221).

Če pa je bil državljan tretje države žrtev nasilja v družini, ki ga je izvajal njegov zakonec, državljan Unije, se lahko sklicuje na ohranitev svoje pravice do prebivanja na podlagi člena 13(2), točka (c), če se sodni postopek za razvezo zakonske zveze začne v razumnem roku po odhodu državljana EU iz države članice gostiteljice (222).

Primera:

—

C. je državljanka države članice A. Poročena je bila z D. (državljanom tretje države) in je dve leti prebivala v državi članici B, ko je sprožila sodni postopek za razvezo zakonske zveze. D. ne ohrani pravice do prebivanja v državi članici B v skladu z Direktivo 2004/38/ES, ker zakonska zveza ni trajala vsaj tri leta.

—

K. je državljan države članice A. Zadnji dve leti dela in prebiva v državi članici B. Njegova registrirana partnerica N. je državljanka tretje države. V teh dveh letih je N. prebivala in delala v državi članici B kot registrirana partnerica K. V času njune registrirane partnerske skupnosti je bila žrtev nasilja v družini, ki ga je izvajal K. K. zapusti državo članico B in se vrne v državo članico A brez N. Dva meseca po njegovem odhodu N. sproži postopek za prenehanje registrirane partnerske skupnosti. N. še vedno dela v državi članici B. N. ohrani pravico do prebivanja v državi članici B na podlagi člena 13(2), točka (c), Direktive 2004/38/ES.

9 Stalno prebivanje (členi 16 do 21 Direktive 2004/38/ES)

V skladu s členom 16(1) Direktive 2004/38/ES imajo državljani EU, ki pet let neprekinjeno zakonito prebivajo v državi članici gostiteljici, pravico do stalnega prebivanja v tej državi. Za to pravico ne veljajo pogoji iz poglavja III Direktive 2004/38/ES o pravici do prebivanja. V skladu s členom 16(2) se ta pravica uporablja tudi za družinske člane, ki so državljani tretje države in v državi članici gostiteljici zakonito prebivajo neprekinjeno pet let.

V skladu s členom 17 Direktive se lahko pravica do stalnega prebivanja v zelo posebnih okoliščinah pridobi po neprekinjenem obdobju, krajšem od petih let (223).

Pridobitev pravice do stalnega prebivanja poteka po zakonu. To pomeni, da jo državljani EU in družinski člani, ki so državljani tretjih držav, pridobijo, ko izpolnjujejo ustrezne materialnopravne pogoje (224). Dokumenti za stalno prebivanje so deklarativne narave in ne ustvarjajo pravic (225).

9.1 Zahteva glede zakonitega prebivanja

Na splošno je za pridobitev pravice do stalnega prebivanja potrebno neprekinjeno petletno zakonito prebivanje v državi članici gostiteljici.

Zakonito prebivanje pomeni prebivanje v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES (226) in predhodnih direktiv (227) . V zvezi s tem je treba poudariti tri točke:

—	prebivanje, ki je v skladu z instrumenti, ki so bili sprejeti pred Direktivo 2004/38/ES, se ne upošteva za namene pravice do stalnega prebivanja, če niso izpolnjeni tudi pogoji iz Direktive 2004/38/ES (228);

—	obdobje prebivanja, izpolnjeno na podlagi drugih določb EU (kot so določbe Uredbe (EU) št. 492/2011) ali na podlagi prava države članice gostiteljice, se ne upošteva za namene pravice do stalnega prebivanja, če niso izpolnjeni pogoji iz Direktive 2004/38/ES (229);

—

če v primeru pristopa nove države članice k EU v zadevnem aktu o pristopu ni prehodne določbe o omejitvi uporabe pravil EU o prostem gibanju oseb, je treba pri pridobitvi pravice do stalnega prebivanja upoštevati prebivanje državljanov nove države članice v državi članici gostiteljici pred pristopom, če je bilo izpolnjeno v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES (230).

Vsekakor sprememba statusa (na primer iz študenta v delavca) ne vpliva na neprekinjenost zakonitega prebivanja in s tem na pridobitev pravice do stalnega prebivanja, če je prebivanje v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES (glej oddelek 5 – Pravica do prebivanja za več kot tri mesece za državljane EU in upravne formalnosti (členi 7, 8, 14 in 22 Direktive 2004/38/ES)).

Poleg tega posedovanje veljavnega dokumenta za prebivanje ne pomeni, da je prebivanje zakonito, med drugim za namene pridobitve pravice do stalnega prebivanja (231) (glej oddelek 12.3 – Narava in učinek dokumentov za prebivanje (člen 25 Direktive 2004/38/ES)).

Nazadnje je treba opozoriti, da se, ko državljan EU pridobi pravico do stalnega prebivanja, pogoji iz člena 7(1), točke (a) do (c), ne uporabljajo več niti za državljana Unije niti za njegove družinske člane, vključno z dejanskim skrbnikom mladoletnega mobilnega državljana iz EU, pri čemer je ta skrbnik državljan tretje države (232).

9.2 Izračun neprekinjenega petletnega obdobja zakonitega prebivanja

Ni treba, da je obdobje prebivanja, ki izpolnjuje pogoje, neposredno pred trenutkom, ko se uveljavlja pravica do stalnega prebivanja (233). Obdobja neprekinjenega zakonitega prebivanja dajejo pravico do stalnega prebivanja „od trenutka, ko so se končala“ (234).

Obdobja prebivanja, ki se upoštevajo za pridobitev pravice do stalnega prebivanja, so tista, ki so v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES, zlasti iz člena 7 ter členov 12(2) in 13(2). V ta namen se ne upoštevajo večkratna zaporedna kratka obdobja prebivanja, izpolnjena na podlagi člena 6 Direktive 2004/38/ES, tudi če so obravnavana skupaj (235).

Državljani EU in njihovi družinski člani so lahko nekaj časa odsotni iz države članice gostiteljice, ne da bi to vplivalo na neprekinjenost njihovega prebivanja v tej državi članici. V skladu s členom 16(3) Direktive 2004/38/ES na neprekinjenost prebivanja ne vplivajo naslednje začasne odsotnosti:

—	odsotnost (ena ali več), ki skupaj ne presega šest mesecev na leto;

—	daljša odsotnost (ene ali več) zaradi obveznega služenja vojaškega roka;

—	ena odsotnost do največ dvanajst zaporednih mesecev iz pomembnih razlogov, kot so (opomba: seznam ni izčrpen): (a) nosečnost in rojstvo otroka, (b) huda bolezen, (c) študij ali poklicno usposabljanje, (d) napotitev na delo v tujino.

V prvih dveh primerih ni nujno, da so odsotnosti zaporedne. Več obdobij nezaporednih odsotnosti je treba sešteti.

Časovni okvir za šestmesečno odsotnost je treba upoštevati na leto prebivanja, pri čemer se vsako leto začne na obletnico datuma, ko je oseba začela prebivati v državi članici gostiteljici v skladu s pogoji za prebivanje iz Direktive 2004/38/ES (236) (glej oddelek 9.1 – Zahteva glede zakonitega prebivanja). Zato so lahko državljani EU in njihovi družinski člani v vsakem letu pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivanja začasno odsotni največ šest mesecev. Obdobja neprekinjenega zakonitega prebivanja dajejo pravico do stalnega prebivanja „od trenutka, ko so se končala“ (237) .

Neprekinjeno prebivanje se prekine z vsako odločbo o izgonu, zakonito izvršeno zoper zadevno osebo (v bistvu je navedena pravica do prebivanja kot taka razveljavljena z vsako odločbo o izgonu, ustrezno izvršeno zoper zadevno osebo).

V primeru obdobja prestajanja zaporne kazni pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivanja se pretekla obdobja prebivanja ne upoštevajo več, petletno neprekinjeno obdobje prebivanja pa začne teči znova (238).

9.3 Izguba pravice do stalnega prebivanja

V skladu s členom 16(4) se lahko pravica do stalnega prebivanja, ko je enkrat pridobljena, izgubi samo zaradi odsotnosti iz države članice gostiteljice, ki traja več kot dve zaporedni leti.

Vsaka fizična prisotnost na ozemlju države članice gostiteljice v obdobju dveh zaporednih let, tudi če taka prisotnost ne presega zgolj nekaj dni, zadostuje za preprečitev izgube pravice do stalnega prebivanja (239). Položaj, ki obstaja v takem primeru (tj. če je oseba, ki je pridobila pravico do stalnega prebivališča, nekaj dni na leto preživela v državi članici gostiteljici in ni bila odsotna za obdobje dveh zaporednih let), je treba razlikovati od položaja, v katerem bi obstajali indici, da je taka oseba zlorabila pravice (240).

9.4 Dokazila

Države članice lahko pri presoji, ali je bila pravica do stalnega prebivanja pridobljena, preverijo:

—	neprekinjenost prebivanja;

—	trajanje prebivanja;

—	ali je mogoče prebivanje šteti za „zakonito“ (glej oddelek 9.1 – Zahteva glede zakonitega prebivanja).

V večini primerov bo dokazilo o zakonitem prebivanju vključevalo dokazilo o neprekinjenem prebivanju. V členu 21 Direktive 2004/38/ES je pojasnjeno, da „se nepretrgano prebivanje lahko potrdi s katerim koli dokazom, ki se uporablja v državi članici gostiteljici“.

Primeri:

—

L., državljanka EU, zadnjih pet let neprekinjeno prebiva v državi članici A. Predloži dokaz, da ima celovito zavarovalno kritje za primer bolezni, in bančne izpiske, iz katerih je razvidno, da je imela v času svojega prebivanja zadostna sredstva. Od nje ni mogoče zahtevati, da predloži dokazila o tem, da je delala ali da bo našla zaposlitev ali da bo imela zadostna sredstva tudi za obdobje po pridobitvi pravice do stalnega prebivanja.

—	N., državljan EU, predloži zadostna dokazila, da je imel med petletnim prebivanjem v državi članici gostiteljici status delavca. Od njega ni mogoče zahtevati, naj predloži dokazilo, da je med prebivanjem imel celovito zavarovalno kritje za primer bolezni.

—

L., državljanka EU, je v državo članico gostiteljico prišla kot študentka. V drugem in tretjem letniku študija je poleg tega delala v trgovini. Po končanem študiju je ustanovila podjetje. Dejstvo, da je predložila dokumente, ki potrjujejo različne statuse, in da se v nekaterih od teh dokumentov prekrivata status študenta in status delavca, ne vpliva na presojo njene vloge, saj bi se morali organi osredotočiti na neprekinjenost in zakonitost prebivanja.

—

G., ki je državljan tretje države, je pet let prebival v državi članici B s svojo soprogo L., mobilno delavko, ki je državljanka EU. Od državljana tretje države kot družinskega člana mobilne delavke, državljanke EU, ni mogoče zahtevati, naj predloži dokazilo, da je v petih letih svojega prebivanja delal.

—

T., državljanka EU, od leta 2014 neprekinjeno prebiva v državi članici A kot mobilna delavka in državljanka EU. Njen zakonec L., ki je državljan tretje države, od leta 2016 živi z njo v državi članici A, vendar ni bil v njej nikoli zaposlen. L. lahko od leta 2021 pridobi pravico do stalnega prebivanja.

9.5 Čas obravnave

V skladu s členom 19(2) Direktive morajo države članice državljanom EU na zahtevo „v čim krajšem času“ izdati dokument, ki potrjuje stalno prebivanje.

Če dokumenta, ki potrjuje stalno prebivanje, ni mogoče izdati na kraju samem ob predložitvi vloge in dokazil, bi ga bilo treba izdati v naslednjih nekaj dneh (na primer po sedmih ali desetih dneh). V primeru tekoče preiskave suma zlorabe ali goljufije se lahko izdaja odloži, in sicer ob upoštevanju načela učinkovitosti in cilja hitre obravnave vlog, ki je neločljivo povezan z Direktivo 2004/38/ES (241).

Družinskim članom, ki so državljani tretjih držav, je treba dovoljenje za stalno prebivanje v skladu s členom 20(2) Direktive 2004/38/ES izdati v šestih mesecih od predložitve vloge.

Sodna praksa Sodišča v zvezi s časom obravnave za izdajo dovoljenja za prebivanje iz člena 10 Direktive 2004/38/ES (glej oddelek 7.2 – Čas obdelave za izdajo dovoljenj za prebivanje) je upoštevna za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje.

Kot je podrobneje pojasnjeno v oddelku 12.3 – Narava in učinek dokumentov za prebivanje (člen 25 Direktive 2004/38/ES), dokumenti, ki potrjujejo stalno prebivanje, in dovoljenja za stalno prebivanje ne ustvarjajo pravic, temveč se uporabljajo kot potrdilo o obstoju pravic po pravu EU o prostem gibanju.

10 Pravica do dela (člen 23 Direktive 2004/38/ES)

V skladu s členom 23 Direktive imajo družinski člani državljanov EU s pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici ne glede na državljanstvo pravico, da se v državi članici gostiteljici zaposlijo ali začnejo opravljati dejavnost kot samozaposlene osebe. Ta pravica velja za družinske člane, kot so opredeljeni v členu 2(2) Direktive 2004/38/ES, in „širše“ družinske člane, kot so opredeljeni v členu 3(2) navedene direktive.

V tem okviru pravica do zaposlitve v državi članici gostiteljici vključuje tudi vzdrževane družinske člane državljanov EU, ki imajo lahko pravico do prebivanja tudi po tem, ko niso več vzdrževani družinski člani (242).

Pravica do dela družinskih članov ne more biti pogojena z veljavnim vizumom, dovoljenjem za prebivanje, dovoljenjem za stalno prebivanje ali potrdilom o predložitvi vloge za dovoljenje za prebivanje za družinskega člana. Upravičenost do pravic se namreč lahko potrdi s katerim koli ustreznim dokaznim sredstvom. Ti dokumenti ne ustvarjajo pravic do prebivanja, temveč zgolj potrjujejo obstoječe pravice, ki jih neposredno podeljuje pravo EU (243).

11 Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES)

Po mnenju Sodišča načelo prepovedi diskriminacije „ne prepoveduje zgolj neposredne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse posredne oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat“ (244). Neposredne diskriminacije na podlagi državljanstva ni mogoče upravičiti, razen če je to izrecno določeno v pravu EU. „[P]osredna diskriminacija na podlagi državljanstva [je] lahko upravičena le, če temelji na objektivnih preudarkih, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb in so sorazmerni s ciljem, ki ga legitimno uresničuje nacionalno pravo.“ (245)

V členu 24 Direktive 2004/38/ES je konkretno izraženo načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo iz člena 18 PDEU v zvezi z državljani EU, ki uveljavljajo pravico do gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (246), ter iz člena 21(2) Listine o temeljnih pravicah.

V skladu s členom 24(1) Direktive 2004/38/ES se vsi državljani EU, ki prebivajo v državah članicah gostiteljicah na podlagi navedene direktive, obravnavajo enako kot državljani države članice gostiteljice na področju uporabe Pogodb (247). Enako velja za njihove družinske člane, ki so državljani tretjih držav in imajo pravico do prebivanja ali stalnega prebivanja v skladu z Direktivo 2004/38/ES.

Vendar se načelo prepovedi diskriminacije iz člena 24(1) Direktive 2004/38/ES uporablja samo za osebe, ki prebivajo v državi članici gostiteljici v skladu s pogoji za prebivanje iz navedene direktive, in je zato odvisno od izpolnjevanja teh pogojev.

Poleg tega so vzpostavljeni zaščitni ukrepi za zaščito držav članic gostiteljic pred nesorazmernim finančnim bremenom. V tem smislu člen 24(2) dovoljuje posebna odstopanja od načela enakega obravnavanja. Državi članici gostiteljici omogoča, da:

(a)

državljanom EU ne podeli pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja ali iskalcem zaposlitve v daljšem obdobju prebivanja, predvidenem v členu 14(4), točka (b), Direktive 2004/38/ES. Vendar se to odstopanje ne uporablja za državljane EU, ki so delavci ali samozaposlene osebe, in njihove družinske člane (glej oddelka 11.1 – Pravica do enakega dostopa do socialne pomoči: vsebina in pogoji in 11.2 – Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (EU) št. 492/2011).

To odstopanje se uporablja le v zvezi z dajatvami „socialne pomoči“ in ne zajema drugih vrst dajatev, zlasti dajatev socialne varnosti. Kadar se družinske dajatve dodelijo ne glede na posamične potrebe upravičenca in niso namenjene zagotavljanju sredstev za preživljanje, temveč pokrivanju družinskih izdatkov, ne spadajo pod pojem „socialna pomoč“ v smislu Direktive 2004/38/ES. To velja zlasti za družinske dajatve, ki se samodejno dodeljujejo družinam, ki izpolnjujejo nekatere objektivne zahteve, ki se med drugim nanašajo na njihovo velikost, njihove dohodke in njihove kapitalske vire, ne glede na posamično in prosto presojo osebnih potreb (248). Vendar lahko za take dajatve veljajo drugi pogoji, zlasti preizkus zakonitega običajnega prebivališča (glej oddelek 11.3 – Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti);

(b)

državljanom EU, ki so delovno neaktivne osebe, študenti ali iskalci zaposlitve (vključno z iskalci zaposlitve, ki še niso delali v državi članici gostiteljici ali, če je državljan EU iskalec zaposlitve, ki po tem, ko je delal v državi članici gostiteljici, v njej ne ohrani več statusa delavca), in njihovim družinskim članom ne zagotavlja pomoči za vzdrževanje v času študija (študentske štipendije in posojila ali študentska posojila), vključno s poklicnim usposabljanjem, dokler ne pridobijo pravice do stalnega prebivanja.

11.1 Pravica do enakega dostopa do socialne pomoči: vsebina in pogoji

11.1.1 Vsebina socialne pomoči

Dajatve socialne pomoči so običajno prejemki, ki jih država članica dodeli tistim, ki nimajo zadostnih sredstev za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb. Sodišče je ugotovilo, da so sistemi socialne pomoči „vs[i] sistem[i] pomoči javnih organov, ne glede na nacionalno, regionalno ali lokalno raven, za katere lahko zaprosi posameznik, ki nima zadostnih sredstev za kritje svojih osnovnih potreb ali osnovnih potreb svojih družinskih članov in za katerega torej obstaja tveganje, da bo med prebivanjem postal breme za javne finance države članice gostiteljice, ki bi lahko vplivalo na celotno raven pomoči, ki jih ta država članica lahko dodeli“ (249). Vendar je treba socialno pomoč opredeliti glede na cilj tega prejemka, ne pa na podlagi formalnih meril. Denarne dajatve, katerih namen je olajšati dostop do trga dela, ni mogoče šteti za socialno pomoč (250). Če pa dajatev izpolnjuje različne funkcije in je njena prevladujoča funkcija zagotavljanje minimalnih sredstev za kritje preživninskih stroškov, da se omogoči človeka dostojno življenje, potem spada v opredelitev socialne pomoči (251).

Za „socialno pomoč“ bi glede na njihovo prevladujočo funkcijo, ki jo je treba oceniti za vsak primer posebej, lahko na primer veljalo naslednje:

—

denarna dajatev za kritje preživninskih stroškov, ki spada v sistem socialne varnosti in je financirana z davkom, pri čemer je njena dodelitev pogojena z neimetništvom sredstev, njen cilj pa je nadomestiti več drugih dajatev socialne pomoči, kot so nadomestilo za iskalce zaposlitve na podlagi dohodka, zaposlitveni in podporni dodatek, vezan na dohodek, dohodkovna podpora, davčni dobropis za delovno aktivne osebe, davčni dobropis za vzdrževanega otroka in stanovanjski dodatek (252);

—	pomoč pri najemnini, ki se zagotavlja osebam s kratkoročno potrebo po stanovanju, ki živijo v zasebnem najemnem stanovanju in ne morejo plačevati najemnine z lastnimi sredstvi.

11.1.2 Kategorije oseb, ki so upravičene do enakih dajatev socialne pomoči kot državljani države članice gostiteljice

Enako obravnavanje kot državljani države članice gostiteljice v skladu s členom 24(1) je mogoče zahtevati le, če je prebivanje državljana EU v državi članici gostiteljici v skladu s pogoji iz Direktive 2004/38/ES (253).

To pomeni, da so naslednje kategorije oseb upravičene do enakih dajatev socialne pomoči kot državljani:

—	državljani EU, ki so delavci ali samozaposlene osebe (ali osebe, ki ohranijo tak status (254)), in njihovi družinski člani. Te kategorije oseb so od začetka prebivanja upravičene do enakega obravnavanja (255);

—	državljani EU, ki so pridobili stalno prebivališče v državi članici gostiteljici, in njihovi družinski člani.

Primera:

—

Y. je državljan EU, poročen z mobilno delavko, ki je državljanka EU. Izgubil je službo in nima več statusa delavca. Zaprosil je za socialno pomoč. Država članica gostiteljica mu ne more zavrniti dodelitve socialne pomoči, ker je delovno neaktiven državljan EU in nima zadostnih sredstev. Kot zakonec delavke, ki je državljanka EU, je upravičen do enakih dajatev socialne pomoči kot državljani države članice gostiteljice.

—

M. je mobilni delavec in državljan EU, ki ima istospolnega zakonca. Zakonca imata sina. Delavec je za svoje družinske člane upravičen do enakih dajatev socialne pomoči kot državljani države članice gostiteljice, tudi če zakonodaja države članice gostiteljice ne priznava tovrstnega starševstva in/ali zakonske zveze.

Čeprav delovno neaktivni državljani EU niso izrecno izključeni iz enakega obravnavanja na področju socialne pomoči, se lahko njihova pravica do enakega obravnavanja v zvezi s tem v praksi omeji, dokler ne pridobijo pravice do stalnega prebivanja (glej spodnji oddelek o kategorijah oseb, ki se jim lahko zavrne dostop do enakih dajatev socialne pomoči kot državljanom države članice gostiteljice).

11.1.3 Kategorije oseb, ki se jim lahko zavrne dostop do enakih dajatev socialne pomoči kot državljanom države članice gostiteljice

V prvih treh mesecih prebivanja v državi članici gostiteljici se lahko dostop do socialne pomoči zavrne državljanom EU, ki niso delavci, samozaposlene osebe, osebe, ki ohranijo status delavca ali samozaposlene osebe, in njihovi družinski člani, ne da bi opravili posamično proučitev položaja osebe (256).

Država članica gostiteljica lahko za naslednje obdobje prebivanja do petih let zavrne dodelitev dajatev socialne pomoči delovno neaktivnim državljanom EU in študentom EU, ki ne izpolnjujejo zahteve, da imajo zadostna sredstva zase in za svoje družinske člane, ter zato ne prebivajo v državi članici gostiteljici v skladu z Direktivo 2004/38/ES (člen 7(1), točki (b) in (c)) (257). To pomeni, da delovno neaktivni državljani EU v praksi verjetno ne bodo upravičeni do prejemkov socialne pomoči, saj bi morali za pridobitev pravice do prebivanja nacionalnim organom dokazati, da imajo zadostna sredstva, ki so okvirno enaka ali višja od dohodkovnega praga, pod katerim se dodeli socialna pomoč. V takih okoliščinah „je treba opraviti konkreten preizkus ekonomskega položaja vsake zadevne osebe, ne da bi se upoštevale dajatve socialne pomoči, za katere je zaprošeno, da bi se presodilo, ali izpolnjuje pogoj, da ima dovolj sredstev, iz člena 7(1)(b) Direktive 2004/38, in ali se torej lahko v državi članici gostiteljici sklicuje na načelo prepovedi diskriminacije iz člena 24(1) te direktive [...]“ (258).

V zvezi z iskalci zaposlitve in nekdanjimi delavci, ki so izgubili status delavca (tj. kadar (a) je državljan EU iskalec zaposlitve, ki še ni delal v državi članici gostiteljici, ali (b) je državljan EU iskalec zaposlitve, ki je bil prej zaposlen, vendar v državi članici gostiteljici nima več statusa delavca (glej oddelek 5.1.2 – Ohranitev statusa delavca ali samozaposlene osebe)), lahko pristojni organi zavrnejo dodelitev dajatev socialne pomoči, ne da bi opravili posamično proučitev položaja osebe (259). Za več informacij o iskalcih zaposlitve glej oddelek 6 – Pravica do prebivanja iskalcev zaposlitve (člen 14(4), točka (b), Direktive 2004/38/ES) in del II sporočila Komisije iz leta 2010 Ponovna potrditev prostega gibanja delavcev: pravice in pomembne spremembe.

Namen teh izključitev je zagotoviti, da ni nesorazmernih bremen za sisteme socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

Če se člen 24 Direktive 2004/38/ES ne uporablja, ker državljan EU ne prebiva v skladu z Direktivo 2004/38/ES, temveč na ozemlju države članice gostiteljice prebiva zakonito na podlagi nacionalnega prava, lahko pristojni nacionalni organi prošnjo za socialno pomoč zavrnejo šele, ko se prepričajo, da ta zavrnitev mobilnega državljana EU ne izpostavlja konkretnemu in aktualnemu tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic, kot so določene v Listini o temeljnih pravicah (260).

Primeri:

—	M. je državljanka države članice A. Preselila se je v državo članico B, da bi si poiskala službo. Pristojni organi države članice B lahko zavrnejo dodelitev dajatev socialne pomoči M.

—

T. je državljan države članice A. Preselil se je v državo članico B, kjer je nekaj časa delal. Izgubil je službo, vendar je ohranil status delavca (glej oddelek 5.1.2 – Retention of worker or self-employed status). Zaprosil je za socialno pomoč. Upravičen je do dajatev socialne pomoči na enaki podlagi, kot če bi bil državljan države članice B.

—	R. je državljanka države članice A. Preselila se je v državo članico B, kjer dela kot samozaposlena oseba. Upravičena je do dajatev socialne pomoči na enaki podlagi, kot če bi bila državljanka države članice B.

11.2 Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (EU) št. 492/2011

Uredba (EU) št. 492/2011 določa pravice, ki se uporabljajo za mobilne delavce, ki so državljani EU, in njihove družinske člane. V skladu s sodno prakso Sodišča (261) lahko samozaposleni državljani EU, ki spadajo na področje uporabe člena 49 PDEU, uživajo pravice iz Uredbe (EU) št. 492/2011, ki se uporablja po analogiji.

V zvezi s povezavo člena 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbe (EU) št. 492/2011 je treba poudariti dve točki.

Prvič, mobilni delavci EU in njihovi družinski člani uživajo posebne in samostojne pravice iz Uredbe (EU) št. 492/2011 (262). Teh pravic ni mogoče izpodbijati s členom 24(2) Direktive 2004/38/ES. Zato odstopanj iz člena 24(2) ni mogoče na primer uveljavljati zoper osebe, ki imajo pravico do prebivanja in dostopa do socialne pomoči kot dejanski skrbniki otrok v izobraževanju v skladu s členom 10 Uredbe (EU) št. 492/2011 (263).

Drugič, „družinski člani“ iz Uredbe (EU) št. 492/2011 ustrezajo „družinskim članom“ iz Direktive 2004/38/ES (264). To pomeni, da se za družinske člane delavcev in samozaposlenih oseb uporabljajo ne le določbe Direktive 2004/38/ES, temveč tudi določbe Uredbe (EU) št. 492/2011 o enakem obravnavanju. Ti družinski člani se torej lahko sklicujejo na navedeno uredbo ter zahtevajo enako obravnavanje v državi članici gostiteljici glede vseh socialnih in davčnih ugodnosti (265). Med primeri takih pravic so enako obravnavanje glede štipendij, dodeljenih na podlagi sporazuma države članice gostiteljice na območju zunaj področja uporabe PDEU (266), znižanje stroškov javnega prevoza za velike družine (267) in upravičenost do dajatev socialne pomoči (268). Poleg tega bi moral biti v skladu z Uredbo (EU) št. 492/2011 otrok delavca/samozaposlene osebe upravičen tudi do enakega obravnavanja v zvezi s sprejemom v izobraževanje, če otrok prebiva v državi članici, v kateri dela delavec/samozaposlena oseba.

Primer:

Istospolni zakonec, ki je državljan tretje države, mobilnega državljana EU, ki je delavec/samozaposlena oseba, pri čemer je ta zakonec zajet s členom 2(2), točka (a), Direktive 2004/38/ES (269) , je upravičen do enakih socialnih in davčnih ugodnosti kot državljani države članice gostiteljice, tudi če v zakonodaji države članice gostiteljice istospolne zakonske zveze niso priznane.

11.3 Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti

Pravice mobilnih državljanov EU na področju socialne varnosti na ravni EU so urejene z uredbama (ES) št. 883/2004 (270) in št. 987/2009 (271) (v nadaljnjem besedilu: uredbi o koordinaciji).

V uredbah o koordinaciji so določena „kolizijska pravila“ za opredelitev, katera nacionalna zakonodaja o socialni varnosti se uporablja za osebo v čezmejnem položaju (272). Pravo EU na tem področju določa koordinacijo, ne pa harmonizacije sistemov socialne varnosti. To pomeni, da vsaka država članica določi podrobnosti svojega sistema socialne varnosti, vključno z vrstami dajatev, ki se zagotavljajo, pogoji za upravičenost, načinom izračuna teh dajatev in vrsto prispevkov, ki bi jih bilo treba plačevati. Pogoji za upravičenost do dajatev socialne varnosti se zato med državami članicami razlikujejo.

Tipične dajatve socialne varnosti vključujejo starostne pokojnine, družinske pokojnine, dajatve za invalidnost, dajatve za bolezen (vključno z zdravstvenim varstvom), dajatve za materinstvo in dajatve za očetovstvo, dajatve za brezposelnost in družinske dajatve.

V skladu z uredbama o koordinaciji so delavci ali samozaposlene osebe in njihovi družinski člani vključeni v sistem socialne varnosti države članice, v kateri opravljajo dejavnost kot zaposlene ali samozaposlene osebe (273). Zajeti so pod enakimi pogoji kot državljani države članice gostiteljice.

Za delovno neaktivne državljane EU načeloma velja zakonodaja o socialni varnosti države članice, v kateri prebivajo. Da bi bili upravičeni do dajatev, usklajenih na podlagi uredb o koordinaciji, morajo izpolnjevati pogoje, določene z zakonodajo države članice prebivanja. Opozoriti je treba, da pojem „prebivališče“ v Direktivi 2004/38/ES in uredbah o koordinaciji ni enak. V smislu slednjih ima lahko oseba samo eno prebivališče. To ustreza državi članici, v kateri oseba običajno prebiva in v kateri je običajno središče njenih interesov. V tem okviru bi bilo treba zlasti upoštevati: družinski položaj osebe; razloge, zaradi katerih se je oseba preselila; dolžino in neprekinjenost prebivanja osebe; dejstvo, da ima oseba stalno zaposlitev (kadar je to primerno), in namen osebe, kot je razviden iz vseh okoliščin (274).

Nasprotno pa imajo osebe, ki se le začasno preselijo v drugo državo članico, še naprej običajno prebivališče v državi članici izvora in so zato vključene v sistem socialne varnosti države članice izvora (npr. študent, ki se je začasno preselil iz države članice izvora, da bi študiral v drugi državi članici, bo vključen v sistem socialne varnosti države članice izvora, ne pa v sistem socialne varnosti države članice, v kateri študira).

Za več primerov v zvezi z določitvijo kraja običajnega prebivališča glej Praktični vodnik Komisije o zakonodaji, ki se uporablja v Evropski uniji (EU), Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in Švici (del III) (275).

Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki ter ki imajo značilnosti dajatev socialne varnosti in socialne pomoči, spadajo na področje uporabe Uredbe (ES) št. 883/2004 (276) in Direktive 2004/38/ES (277). To pomeni, da lahko država članica gostiteljica zavrne dostop do takih dajatev delovno neaktivnim državljanom EU, ki ne izpolnjujejo zahteve iz člena 7(1), točka (b), Direktive glede posedovanja zadostnih sredstev (glej oddelek 11.1 – Pravica do enakega dostopa do socialne pomoči: vsebina in pogoji) (278).

V Uredbi (ES) št. 883/2004 ni harmoniziran pojem „družinski član“. Vendar nacionalni organi pri uporabi navedene uredbe izvajajo pravo EU v smislu člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah. Zato morajo spoštovati člen 21(1) Listine o temeljnih pravicah (ki zajema zlasti prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti), člen 24 Listine o temeljnih pravicah (koristi otroka) in Konvencijo o otrokovih pravicah (279). To pomeni, da opredelitve pojma „družinski član“, ki jih uporabljajo posamezne države članice, ne smejo povzročiti diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. Na tej podlagi mobilnemu istospolnemu paru ni mogoče zavrniti dostopa do dajatve socialne varnosti (npr. družinske pokojnine), ker v zakonodaji pristojne države članice njuno družinsko razmerje ni priznano (280). Podobno otroku istospolnega para ni mogoče zavrniti dostopa do dajatve socialne varnosti (npr. vključitev v javni sistem zdravstvenega zavarovanja), ker v zakonodaji pristojne države članice tako starševstvo ni priznano. Zadostuje obvezno priznanje družinskega razmerja v okviru prostega gibanja. Ni treba, da je družinsko razmerje priznano v nacionalni zakonodaji države članice.

11.4 Pravica do enakega dostopa do zdravstvenega varstva: vsebina in pogoji

„[S]toritve zdravstvene oskrbe, ki jih financira država ter ki se brez vsakršne individualne in diskrecijske presoje osebnih potreb dodelijo osebam iz kategorij upravičencev, opredeljenih v nacionalni zakonodaji, [so] ‚dajatve za bolezen‘ v smislu te določbe in tako te storitve spadajo na področje uporabe [...] [U]redbe [(ES) št. 883/2004]“ (281).

Kot je pojasnjeno zgoraj, so delavci ali samozaposlene osebe EU in njihovi družinski člani vključeni v sistem socialne varnosti države članice zaposlitve/samozaposlitve (282). Če delavec ali samozaposlena oseba EU in njeni družinski člani prebivajo v državi članici, ki ni država članica zaposlitve, imajo na podlagi obrazca PD S1 v imenu države članice zaposlitve dostop do zdravstvenega varstva tam, kjer prebivajo, pod enakimi pogoji kot državljani države članice prebivanja (283).

Študenti, ki začasno študirajo v drugi državi članici, imajo na podlagi evropske kartice zdravstvenega zavarovanja (EKZZ) pravico do potrebnega zdravljenja v državi članici gostiteljici (284).

Upokojenci, ki se upokojijo v tujini, so še naprej vključeni v javni sistem zdravstvenega zavarovanja države članice, ki plačuje njihovo pokojnino. Poleg tega so na podlagi PD S1 v imenu države članice, ki plačuje njihovo pokojnino, upravičeni do zdravstvenega varstva v državi članici prebivanja pod enakimi pogoji kot osebe, zavarovane v navedeni državi članici (285).

Drugi delovno neaktivni državljani EU, ki se preselijo v drugo državo članico in uveljavljajo pravico do prebivanja več kot tri mesece v skladu s členom 7(1), točka (b), Direktive 2004/38/ES, imajo pravico do vključitve v javni sistem zdravstvenega zavarovanja države članice gostiteljice. Ta pravica izhaja zlasti iz člena 11(3), točka (e), Uredbe (ES) št. 883/2004, katerega cilj je, „da se zagotovi, da osebe, za katere velja navedena uredba, ne ostanejo brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ne bi bilo zakonodaje, ki se zanje lahko uporabi“ (286). Vendar lahko država članica gostiteljica določi, da pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivanja dostop do javnega sistema zdravstvenega zavarovanja ni brezplačen, da se prepreči, da bi oseba zanjo postala nesorazmerno breme (glej oddelek 5.2.2 – Celovito zavarovalno kritje za primer bolezni) (287). Ko pridobijo stalno prebivališče, jim tega pogoja ni več mogoče naložiti (glej oddelek 9 – Stalno prebivanje (členi 16 do 21 Direktive 2004/38/ES)).

Osebe, ki začasno bivajo v državi članici, ki ni država članica, v kateri so zavarovane (npr. ker so na počitnicah, službenem potovanju, na študiju), so na podlagi evropske kartice zdravstvenega zavarovanja upravičene do potrebnega zdravljenja (288).

Poleg Uredbe (ES) št. 883/2004 lahko osebe dostopajo do zdravstvenega varstva v kateri koli državi EU, ki ni država njihovega stalnega prebivališča, in dobijo povračilo stroškov za oskrbo v tujini tudi v skladu z Direktivo 2011/24/EU o pravicah pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (289). Medtem ko Uredba (ES) št. 883/2004 zajema dostop do zdravstvenega varstva, ki ga zagotavljajo javni in pogodbeni izvajalci, Direktiva 2011/24/EU zajema vse izvajalce zdravstvenega varstva (zasebne in javne), ne glede na njihov odnos z javnim zdravstvenim sistemom. V tem okviru Direktiva 2011/24/EU določa pogoje, pod katerimi lahko pacient potuje v drugo državo EU, da bi prejel zdravstveno oskrbo in povračilo stroškov. Krije stroške zdravstvenega varstva ter predpisovanje in dostavo zdravil in medicinskih pripomočkov do višine stroškov, ki bi jih zdravljenje imelo v državi prebivališča.

12 Dokumenti za prebivanje (členi 8, 10, 19, 20 in 25 Direktive 2004/38/ES)

12.1 Potrdila o prijavi in dokumenti, ki potrjujejo stalno prebivanje, izdani državljanom EU (člena 8 in 19 Direktive 2004/38/ES ter člen 6 Uredbe (EU) 2019/1157): oblika, minimalne informacije in obdobje veljavnosti

Člen 8(1) Direktive 2004/38/ES določa, da lahko države članice za obdobja prebivanja, daljša od treh mesecev, od mobilnih državljanov EU zahtevajo, da se prijavijo pri ustreznih organih. Vsaka država članica se mora torej odločiti, ali bo mobilnim državljanom EU naložila to obveznost (glej oddelek 5 – Pravica do prebivanja za več kot tri mesece za državljane EU in upravne formalnosti (členi 7, 8, 14 in 22 Direktive 2004/38/ES)).

Oblika potrdil o prijavi in dokumentov o stalni prijavi za državljane EU sicer ni harmonizirana, vendar so v Uredbi (EU) 2019/1157, ki se uporablja od 2. avgusta 2021, določene minimalne informacije, ki jih je treba vključiti v take dokumente. Te na primer vključujejo naziv dokumenta v uradnem jeziku ali jezikih zadevne države članice in vsaj v enem drugem uradnem jeziku institucij Unije ter jasno navedbo, da je dokument izdan državljanu Unije v skladu z Direktivo 2004/38/ES. Vendar lahko države članice prosto izberejo obliko, v kateri se ti dokumenti izdajo.

Čeprav v Direktivi ni opredeljeno trajanje veljavnosti potrdil o prijavi in dokumentov za stalno prebivanje za državljane EU, glede na njihovo podobno funkcijo ni razloga, da njihovo trajanje ne bi bilo vsaj enako trajanju ustreznih dokumentov, izdanih družinskim članom državljanov EU, ki so državljani tretjih držav. V skladu s tem bi morala potrdila o prijavi iz člena 8(2) Direktive 2004/38/ES veljati vsaj pet let od datuma izdaje. Dokument, ki potrjuje stalno prebivanje iz člena 19(1) Direktive 2004/38/ES, bi moral veljati vsaj deset let od datuma izdaje.

Poleg tega trajanje teh dokumentov nikakor ne bi smelo biti vezano na trajanje evropske kartice zdravstvenega zavarovanja ali na druge pogoje, kot je trajanje študija ali pogodb o zaposlitvi.

12.2 Dovoljenja za prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje, izdana družinskim članom, ki so državljani tretjih držav (člena 10 in 20 Direktive 2004/38/ES ter člena 7 in 8 Uredbe (EU) 2019/1157): oblika in obdobje veljavnosti

Uredba (EU) 2019/1157 določa harmonizirane oblike dovoljenj za prebivanje in dovoljenj za stalno prebivanje, izdanih družinskim članom državljanov EU, ki so državljani tretjih držav. Države članice morajo od 2. avgusta 2021 taka dovoljenja za prebivanje ali dovoljenja za stalno prebivanje izdajati v enaki enotni obliki. Na njih morata biti naziv „dovoljenje za prebivanje“ ali „dovoljenje za stalno prebivanje“ in standardizirana oznaka „družinski član EU, čl. 10 DIR 2004/38/ES“ ali „družinski član EU, čl. 20 DIR 2004/38/ES“ (290).

V zvezi z dovoljenji za prebivanje ali dovoljenji za stalno prebivanje, izdanimi do 2. avgusta 2021 , se ne zahteva posebna oblika. Za ta dovoljenja je v Uredbi (EU) 2019/1157 določeno obdobje postopnega opuščanja (291). To pomeni, da bodo določeno število let v obtoku različne oblike dovoljenj za prebivanje oziroma dovoljenj za stalno prebivanje (tistih, izdanih na podlagi Uredbe (EU) 2019/1157, in tistih, ki so bila izdana pred 2. avgustom 2021 brez harmonizirane oblike). Vsekakor bi morale druge države članice dovoljenja, ki so bila izdana po 2. avgustu 2021 in še niso v celoti skladna z enotno obliko, sprejemati do izteka njihove veljavnosti. Če pa ne izpolnjujejo minimalnih varnostnih standardov iz Uredbe (EU) 2019/1157, prenehajo veljati do 3. avgusta 2023 ali 3. avgusta 2026, odvisno od stopnje njihove varnosti.

Harmonizirano obliko iz Uredbe (EU) 2019/1157 je treba uporabljati tudi za dovoljenja za prebivanje, izdana (i) družinskim članom vračajočega se državljana, ki so državljani tretjih držav (glej oddelek 18 – Pravica do prebivanja družinskih članov vračajočih se državljanov), in (ii) dejanskim skrbnikom mladoletnega državljana EU, ki so državljani tretjih držav (glej oddelek 2.2.2.5 – Dejanski skrbniki mladoletnih državljanov EU). Razlog za to je, da se Direktiva 2004/38/ES (in s tem njen člen 10) zanje uporablja po analogiji. Podobno je treba harmonizirano obliko iz Uredbe (EU) 2019/1157 uporabljati tudi za dovoljenja za prebivanje, izdana družinskim članom osebe z dvojnim državljanstvom, ki so državljani tretjih držav, za katere se po analogiji uporablja Direktiva 2004/38/ES (glej oddelek 2.1.4 – Osebe z dvojnim državljanstvom). Države članice morajo v vseh teh primerih uporabiti standardizirane oznake iz člena 7(2) Uredbe (EU) 2019/1157.

Ker pa se Direktiva 2004/38/ES ne uporablja niti neposredno niti po analogiji, države članice harmonizirane oblike iz Uredbe (EU) 2019/1157 ne morejo uporabljati za dokumente za prebivanje:

—	upravičencev v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Ruiz Zambrano (glej oddelek 19 – Sodna praksa na podlagi sodbe Ruiz Zambrano);

—	družinskih članov, katerih pravica do prebivanja je izvedena iz sodne prakse v zadevah Carpenter ter S. in G. (glej oddelek 2.1.3 – Obmejni delavci, čezmejne samozaposlene osebe in ponudniki čezmejnih storitev).

Države članice bi morale v takih primerih dokumente za prebivanje izdati na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002.

Opozoriti je treba, da dokumenti za prebivanje, izdani na podlagi nacionalne zakonodaje v zvezi s povsem notranjim položajem (združitev družine z državljani države članice izdajateljice, ki niso uveljavljali pravice do prostega gibanja), ne zadevajo upravičencev, za katere veljajo pravila o prostem gibanju. V skladu s tem morajo države članice te dokumente za prebivanje izdati na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002. Kadar dovoljenje za prebivanje izda država članica, ki je del schengenskega območja (292), imajo dovoljenja za prebivanje, izdana na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002, učinek izvzetja iz vizumske obveznosti za države članice, ki so del schengenskega območja.

Dovoljenje za prebivanje iz člena 10(1) velja pet let od datuma izdaje ali za predvideno obdobje prebivanja državljana EU, če je to obdobje krajše od petih let. V zvezi s tem ostaja splošno pravilo minimalnega trajanja petih let. Kadar je „predvideno trajanje prebivanja“ pomembno v posameznem primeru, bi ga bilo treba razumeti v širšem smislu, in sicer da se „predvideno“ obdobje prebivanja nanaša na obdobje, v katerem nameravajo državljani EU živeti in načrtovati svoje življenje v državi članici gostiteljici.

Dovoljenje za stalno prebivanje iz člena 20(1) velja deset let od datuma izdaje.

12.3 Narava in učinek dokumentov za prebivanje (člen 25 Direktive 2004/38/ES)

Državljani EU in njihovi družinski člani uživajo vse pravice, ki so predvidene v Direktivi 2004/38/ES ali ki temeljijo neposredno na členu 21 PDEU, če izpolnjujejo ustrezne materialnopravne pogoje za prebivanje. Dokumenti za prebivanje so deklarativne narave (293), kar pomeni, da ne ustvarjajo pravic, temveč se uporabljajo za potrjevanje obstoja pravic po pravu EU o prostem gibanju. Skladnost z upravnimi postopki ali posedovanje dokumenta za prebivanje zato ni osnovni pogoj za zakonito prebivanje v skladu s pravom EU o prostem gibanju državljanov EU in njihovih družinskih članov (294).

Če pa država članica izda dovoljenje za prebivanje v skladu z Direktivo 2004/38/ES, to velja za formalno ugotovitev dejanskega in pravnega položaja zadevne osebe ob upoštevanju navedene direktive v trenutku izdaje (295). Dovoljenje za (stalno) prebivanje, ki ga izda država članica, je torej zadosten dokaz, da je imetnik družinski član državljana EU (296).

Nasprotno pa glede na to, da se lahko položaj državljana EU ali družinskega člana po izdaji dokumenta za prebivanje spremeni, posedovanje dokumenta za prebivanje samo po sebi ne pomeni, da je prebivanje imetnika vsekakor v skladu s pravom EU (297). Pomembno je, ali državljan EU ali zadevni družinski član v določenem trenutku izpolnjuje materialnopravne pogoje za prebivanje v skladu s pravom EU o prostem gibanju državljanov EU in njihovih družinskih članov.

Ob upoštevanju deklarativne narave dokumentov za prebivanje člen 25 določa, da posedovanje dokumenta za prebivanje nikakor ne sme biti osnovni pogoj za uveljavljanje pravice ali izvrševanje upravnih formalnosti. V skladu s členom 25 se lahko upravičenost do pravic (npr. iskanje pomoči javnih zavodov za zaposlovanje, vključitev v javni sistem zdravstvenega zavarovanja) potrdi s katerim koli drugim dokaznim sredstvom. V zvezi s tem so lahko pomembni zlasti, ne pa izključno, dokumenti iz členov 8(2) in 10(2).

12.4 Več statusov prebivanja/priseljenca družinskih članov, ki so državljani tretjih držav

Če to ni izrecno izključeno s pravom EU, so družinski člani državljana EU, ki so državljani tretjih držav in imajo izvedeno pravico do prebivanja v skladu z Direktivo 2004/38/ES ter izpolnjujejo tudi pogoje za prebivanje v skladu z instrumenti prava EU o zakonitih migracijah, upravičeni do uveljavljanja pravic tudi na podlagi takih drugih instrumentov, tj. do tega, da imajo več statusov hkrati (298).

Kadar imajo družinski člani, ki so državljani tretjih držav, več statusov, bi jim bilo treba za vsak status izdati en dokument za prebivanje (npr. dovoljenje za prebivanje in poleg tega modro karto EU (299) ali dovoljenje za prebivanje za daljši čas (300)), da lahko dokažejo take različne statuse.

13 Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (členi 27, 28 in 29 Direktive 2004/38/ES)

Ta oddelek temelji na oddelku 3 sporočila iz leta 1999 (301) o posebnih ukrepih v zvezi z gibanjem in prebivanjem državljanov EU, ki so upravičeni zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (v nadaljnjem besedilu: sporočilo iz leta 1999). Namen tega oddelka je posodobiti vsebino sporočila iz leta 1999 glede na sodno prakso Sodišča in odgovoriti na določena vprašanja, ki so se pojavila med postopkom izvajanja Direktive 2004/38/ES. Glede na izkušnje, pridobljene med pandemijo COVID-19, je oddelek 3.1.3 sporočila iz leta 1999 nadomeščen z oddelkom 13.2 – Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega zdravja.

Prosto gibanje oseb je eden od temeljev EU. Posledično je treba določbe, ki podeljujejo to svoboščino, razlagati široko, pri čemer je treba odstopanja od tega načela razlagati ozko (302). Vendar pa pravica do prostega gibanja znotraj EU ni neomejena in s seboj prinaša obveznosti za svoje upravičence, ki morajo med drugim spoštovati zakone države članice gostiteljice.

V zvezi s poglavjem VI Direktive 2004/38/ES ni mogoče šteti, da določa osnovni pogoj za pridobitev in ohranitev pravice do vstopa in prebivanja, temveč da izključno zagotavlja možnost, da se v upravičenih primerih omeji uveljavljanje pravice, ki izhaja neposredno iz Pogodbe (303).

13.1 Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega reda in javne varnosti

13.1.1 Javni red in javna varnost

Države članice lahko omejijo prosto gibanje državljanov EU zaradi javnega reda in javne varnosti. Poglavje VI Direktive 2004/38/ES se uporablja za vsak ukrep, sprejet zaradi javnega reda ali javne varnosti, ki vpliva na pravico oseb, zajetih z Direktivo 2004/38/ES, do prostega vstopa in prebivanja v državi članici gostiteljici pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane navedene države članice (304).

Države članice lahko prosto določajo zahteve glede javnega reda in javne varnosti v skladu s svojimi potrebami, ki se lahko od države članice do države članice in od obdobja do obdobja razlikujejo. Kadar pa to storijo v okviru izvajanja Direktive 2004/38/ES, morajo te zahteve razlagati ozko (305).

Ključno je, da države članice jasno določijo zaščitene družbene interese ter jasno razlikujejo med javnim redom in javno varnostjo. Ukrepi v zvezi z javno varnostjo se ne morejo razširiti na ukrepe, ki bi se morali izvajati kot ukrepi v zvezi z javnim redom (306).

Javna varnost se na splošno razlaga tako, da zajema notranjo in zunanjo varnost (307) v smislu ohranjanja celovitosti ozemlja države članice in njenih institucij. Javni red se na splošno razlaga v smislu preprečevanja motenj družbenega reda (308).

Državljani EU so lahko izgnani le zaradi ravnanja, ki je po pravu države članice gostiteljice kaznivo, ali ob upoštevanju drugih dejanskih in učinkovitih ukrepov, ki so bili sprejeti za boj proti takemu ravnanju, kar potrjuje sodna praksa (309) Sodišča.

Vsekakor neizpolnitev zahteve glede prijave sama po sebi ne more pomeniti ravnanja, ki bi ogrožalo javni red in javno varnost, zato sama po sebi ne more upravičiti izgona posameznika (310).

Državljan EU se lahko zoper svojo državo članico izvora sklicuje na člen 27 Direktive 2004/38/ES, kadar ta država članica omejuje njegovo pravico do izstopa z njenega ozemlja (311).

13.1.2 Osebno obnašanje in grožnja

Omejevalni ukrepi se lahko sprejmejo le glede na posamezni primer, kadar osebno obnašanje posameznika predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe države članice gostiteljice (312). Ne morejo temeljiti le na razlogih v zvezi z varstvom javnega reda ali javne varnosti, ki jih navede druga država članica (313). Vendar pa to ne izključuje, da lahko pristojni nacionalni organi take razloge upoštevajo pri presoji glede sprejetja ukrepa, ki omejuje prosto gibanje (314).

Na podlagi odločbe o zavrnitvi pravice do prebivanja v državi članici ali vstopa vanjo na podlagi pravil, ki niso pravila pravnega reda o prostem gibanju (npr. zavrnitev statusa begunca), ni mogoče samodejno sklepati, da že prisotnost osebe na ozemlju pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene enega od osnovnih interesov družbe države članice gostiteljice. Vendar se lahko pri ločeni presoji resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki jo je treba opraviti v skladu z Direktivo 2004/38/ES, upoštevajo ugotovitve iz predhodne odločbe in elementi, ki so bili podlaga zanjo (315).

Pravo EU nasprotuje sprejetju omejevalnih ukrepov zaradi splošne preventive (316). Omejevalni ukrepi morajo temeljiti na dejanski grožnji in jih ni mogoče upravičiti zgolj s splošnim tveganjem (317). Omejevalni ukrepi po obsodbi za kaznivo dejanje ne morejo biti samodejni, v zvezi z njimi pa je treba upoštevati osebno obnašanje storilca in grožnjo, ki jo pomeni javnemu redu (318).

Poleg tega „zakonodaja držav članic ne bi smela vključevati določb, ki vzpostavljajo sistematično in samodejno povezavo med kazensko obsodbo in poznejšim izgonom. Poleg tega pristojni nacionalni organi ne bi smeli samodejno sprejemati takih odločitev. ‚Samodejni‘ sistem pomeni vsako nacionalno določbo, katere besedilo nacionalnim organom ali nacionalnemu sodišču ne omogoča proste presoje ali upoštevanja posameznih okoliščin (319). Vendar pa državam članicam ne bi smelo nič preprečiti, da kazensko obsodbo povežejo s proučitvijo okoliščin, da bi ugotovile, ali obstajajo razlogi za sprejetje ukrepov zaradi javnega reda ali javne varnosti. Nacionalno sodišče lahko ob isti priložnosti odredi kazensko obsodbo in izgon ali pa lahko sodišče ali upravni organi odredijo izgon pozneje, ko je oseba še v zaporu ali ob izpustitvi iz zapora“ (320).

Na razloge, ki niso povezani z osebnim obnašanjem posameznika, se ni mogoče sklicevati. V skladu z Direktivo 2004/38/ES so samodejni izgoni prepovedani (321).

Pravice posameznikov se lahko omejijo le, če njihovo osebno obnašanje pomeni grožnjo, in sicer če kaže na verjetnost resnega ogrožanja javnega reda ali javne varnosti.

Predhodna kazenska obsodba se lahko upošteva, vendar le v obsegu, v katerem so okoliščine, ki so bile podlaga za obsodbo, dokaz osebnega obnašanja, ki pomeni sedanjo grožnjo za javni red (322). Organi morajo svojo odločitev utemeljiti na oceni, kako se bo zadevni posameznik obnašal v prihodnje. Vrsta in število predhodnih obsodb morata biti pomemben element te ocene, posebno pozornost pa je treba nameniti tudi resnosti in pogostosti storjenih kaznivih dejanj. Če je nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pomemben dejavnik, majhna verjetnost novih kaznivih dejanj ne zadošča (323).

Primera:

A. in I. sta odslužila dveletno zaporno kazen zaradi ropa. Organi ocenijo, ali osebno obnašanje teh dveh prijateljev pomeni grožnjo, tj. ali vključuje verjetnost nove in resne kršitve javnega reda.

—	Za A. je bila to prva obsodba. V zaporu se je obnašala primerno. Ko je prišla iz zapora, se je zaposlila. Organi v njenem obnašanju ne zaznavajo ničesar, kar bi pomenilo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo.

—

Za I. je bila to že četrta obsodba. Resnost kaznivih dejanj, ki jih je storil, se je sčasoma stopnjevala. Njegovo obnašanje v zaporu nikakor ni bilo zgledno, zato sta bili njegovi prošnji za pogojni odpust zavrnjeni. V manj kot dveh tednih je zaloten pri načrtovanju novega ropa. Organi sklenejo, da obnašanje I. ogroža javni red.

Grožnja mora biti sedanja. Preteklo ravnanje se lahko upošteva le, če obstaja verjetnost ponovitve takega kaznivega dejanja (324). Za ugotovitev resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki prizadene osnovne interese družbe, je treba na splošno ugotoviti, „da bo obnašanje posameznika tudi v prihodnje pomenilo tako grožnjo“ (325). Grožnja, o kateri se le domneva, ni resnična.

Vendar „je mogoče tudi, da je že zgolj s svojim ravnanjem v preteklosti izpolnil pogoje za obstoj take grožnje“ (326). V zvezi s tem lahko obnašanje osebe – iz katerega je razviden njen odklonilni odnos do temeljnih vrednot EU, kot so človekovo dostojanstvo in človekove pravice, ki je razviden iz preteklih kaznivih dejanj ali ravnanj – pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe, tudi če je malo verjetno, da bi se pretekla kazniva dejanja ali ravnanja zadevne osebe lahko ponovila zunaj posebnega zgodovinskega in družbenega okvira (327).

Odložitev kazni je pomemben dejavnik pri oceni grožnje, saj kaže na to, da zadevni posameznik ne predstavlja več prave nevarnosti.

Grožnja mora obstajati v trenutku, ko nacionalni organi sprejmejo omejevalni ukrep ali ko ta ukrep presojajo sodišča (328).

Dejstvo, da je oseba ob sprejetju odločbe o izgonu v zaporu, ne da bi se ji v bližnji prihodnosti obetala izpustitev na prostost, ne izključuje možnosti, da bi njeno ravnanje lahko pomenilo resnično in sedanjo grožnjo za osnovne interese družbe države članice gostiteljice. Države članice lahko sprejmejo odločbo o izgonu zoper osebo, ki je bila obsojena na zaporno kazen (329).

Sedanje članstvo v organizaciji se lahko upošteva, če zadevni posameznik sodeluje pri dejavnostih organizacije in se istoveti z njenimi nameni in cilji (330). Državam članicam ni treba inkriminirati ali prepovedati dejavnosti organizacije, da bi lahko omejile pravice v skladu z Direktivo 2004/38/ES, če se izvajajo upravni ukrepi za preprečevanje dejavnosti te organizacije. Pretekle naveze (331) na splošno ne morejo pomeniti sedanje grožnje.

V nekaterih okoliščinah lahko ponavljanje manjših kaznivih dejanj pomeni grožnjo javnemu redu kljub dejstvu, da vsako kaznivo dejanje ali prekršek, ki se obravnava posamično, ne bi zadoščalo za dovolj resno grožnjo, kot je opredeljena zgoraj. Nacionalni organi morajo dokazati, da obnašanje zadevnega posameznika pomeni grožnjo javnemu redu (332). Pri ocenjevanju obstoja grožnje javnemu redu v navedenih primerih lahko organi upoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

—	značaj kaznivih dejanj,

—	njihovo pogostost,

—	povzročeno škodo.

Obstoj večkratnih obsodb sam po sebi ne zadošča.

Zgolj obstoj davčne obveznosti ali dolga pravne osebe, ki je v lasti te osebe, brez upoštevanja osebnega obnašanja navedene osebe, ni dovolj, da bi pomenil grožnjo (333).

Omejitev, ki jo država članica sprejme v zvezi s posameznikom, zoper katerega je bila v preteklosti že izdana odločba o zavrnitvi statusa begunca, ker obstajajo resni razlogi za domnevo, da je ta oseba storila vojni zločin ali zločin proti človeštvu ali da je kriva dejanj, ki so v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov, lahko spada pod pojem „ukrepi javnega reda ali javne varnosti“ v smislu Direktive 2004/38/ES (334).

13.1.3 Ocena sorazmernosti

Ko organi ugotovijo, da obnašanje posameznika pomeni grožnjo, ki je dovolj resna, da upravičuje omejevalni ukrep, morajo izvesti oceno sorazmernosti, da odločijo, ali se lahko zadevni osebi zaradi javnega reda ali javne varnosti zavrne vstop v državo ali se jo iz nje odstrani.

Namen ocene sorazmernosti je ugotoviti, ali je omejevalni ukrep primeren za zagotovitev uresničitve cilja, ki mu sledi, in ne presega tega, kar je potrebno za dosego tega cilja (335).

Nacionalni organi morajo opraviti analizo značilnosti zadevnega splošnega omejevalnega ukrepa in na tej podlagi oceniti njegovo dejansko sorazmernost. V ta namen se lahko upoštevajo naslednji dejavniki (336):

—	Ali je omejevalni ukrep primeren za zagotovitev uresničitve cilja, ki mu sledi, in ali je ukrep potreben za ta namen (npr. ali je prepoved izstopa primeren ukrep za zavarovanje dolga)?

—	Ali so na voljo drugi ukrepi, ki bi bili enako učinkoviti za izpolnitev cilja, ne da bi nujno omejevali svobodo gibanja osebe (npr. možnosti, ki jih za zavarovanje dolga ponuja nacionalno pravo)?

—

Kateri so načini uporabe ukrepa:

—	Ali je ukrep povezan z izjemami?

—	Ali je ukrep povezan s časovno omejitvijo?

—	Ali je ukrep povezan z možnostjo rednega pregleda dejanskih in pravnih okoliščin, na katerih temelji?

Poleg tega morajo pristojni organi države članice gostiteljice „tehtati med varstvom osnovnih interesov zadevne družbe na eni strani in interesi zadevnega posameznika v zvezi z uveljavljanjem njegove svobode gibanja in prebivanja kot državljana Unije ter njegove pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja na drugi“ (337).

Nacionalni organi morajo opredeliti zadevne zaščitene družbene interese. Glede na te interese morajo izvesti analizo značilnosti grožnje. Mogoče bi bilo upoštevati naslednje dejavnike:

—	stopnjo družbene nevarnosti, ki izhaja iz navzočnosti zadevnega posameznika na ozemlju navedene države članice;

—	naravo in resnost prestopkov, njihovo pogostost, kumulativno nevarnost in povzročeno škodo;

—	stopnjo udeležbe v kriminalni dejavnosti;

—	morebitne olajševalne okoliščine;

—	možne kazni ter izrečene in izvršene kazni;

—	čas, ki je pretekel od storjenih dejanj;

—	tveganje ponovitve kaznivega dejanja

—	in poznejše obnašanje zadevne osebe (opomba: upoštevata se lahko tudi primerno obnašanje v zaporu in morebiten pogojni odpust).

Nacionalni organi morajo poleg tega upoštevati tveganje, da se ogrozi socialna rehabilitacija državljana EU v državi članici gostiteljici, v katero se je dejansko vključil, saj je to v splošnem interesu Evropske unije (338).

Ustrezno bi bilo treba upoštevati temeljne pravice in zlasti pravico do zasebnega in družinskega življenja iz člena 7 Listine o temeljnih pravicah ter člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (339).

Osebne in družinske okoliščine zadevnega posameznika je treba skrbno proučiti, da se ugotovi, ali je predvideni ukrep primeren in ne presega tistega, kar je nujno potrebno za uresničitev zastavljenega cilja, ter ali obstajajo milejši ukrepi za uresničitev navedenega cilja. Upoštevati bi bilo treba naslednje dejavnike, določene v okvirnem seznamu iz člena 28(1) (340):

—	vpliv izgona na premoženje ter osebno in družinsko življenje posameznika (vključno z vplivom na druge družinske člane, ki bi imeli pravico ostati v državi članici gostiteljici);

—	po potrebi upoštevanje koristi otroka, za katerega bi lahko ukrep imel pomembne posledice (341);

—	resnost težav, ki bi jih lahko imeli zakonec/partner in kateri koli od njunih otrok v državi izvora zadevne osebe;

—	moč vezi (sorodniki, obiski, znanje jezika) – ali njihovo pomanjkanje – z državo članico izvora in državo članico gostiteljico (na primer, zadevna oseba je bila rojena v državi članici gostiteljici ali je v njej živela od zgodnjega otroštva);

—	trajanje prebivanja v državi članici gostiteljici (položaj turista se razlikuje od položaja posameznika, ki je dolga leta živel v državi članici gostiteljici) in po potrebi zakonitost prebivanja posameznika v državi članici gostiteljici;

—	starost in zdravstveno stanje.

Okrepljeno varstvo pred izgonom (člen 28(2) in (3) Direktive 2004/38/ES)

Z Direktivo 2004/38/ES je vzpostavljen sistem varstva pred ukrepi izgona, ki temelji na stopnji vključenosti zadevnih oseb v državo članico gostiteljico.

V skladu s tem so v Direktivi 2004/38/ES določene tri ravni varstva pred izgonom: (1) osnovna raven za vse upravičence iz Direktive; (2) vmesna raven varstva, ki je na voljo, kadar ima zadevna oseba pravico do stalnega prebivanja, in (3) višja raven varstva, ki se uporablja, kadar je zadevni državljan EU v državi članici gostiteljici prebival zadnjih deset let.

Vmesna raven varstva za osebe, ki imajo pravico do stalnega prebivanja (člen 28(2))

Državljani EU in njihovi družinski člani, ki so stalni rezidenti (glej oddelek 9 – Stalno prebivanje (členi 16 do 21 Direktive 2004/38/ES)) v državi članici gostiteljici, so lahko izgnani le izresnih razlogov javnega reda ali javne varnosti. Na primer, nedovoljena trgovina z drogami v okviru hudodelske združbe je zajeta v tem pojmu (342).

Poleg tega bodo kazniva dejanja, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti izgon osebe, ki je zadnjih deset let prebivala v državi članici gostiteljici (kategorija v nadaljevanju), upravičila tudi izgon stalnega rezidenta.

Obdobje prestajanja zaporne kazni v državi članici gostiteljici po pridobitvi pravice do stalnega prebivanja ne vpliva na pravico do stalnega prebivanja (343).

Nasprotno pa obdobij prestajanja zaporne kazni v državi članici gostiteljici pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivanja ni mogoče upoštevati za namen pridobitve pravice do stalnega prebivanja. Poleg tega „prekinejo“ nepretrganost zakonitega prebivanja. Posledično mora oseba po prestani zaporni kazni zbrati novo obdobje petih let neprekinjenega prebivanja, da bi pridobila pravico do stalnega prebivanja (glej oddelek 9 – Stalno prebivanje (členi 16 do 21 Direktive 2004/38/ES)) (344).

Višja raven varstva za državljane EU, ki so v zadnjih desetih letih prebivali v državi članici gostiteljici ali so mladoletniki (člen 28(3))

Državljani EU, ki so v državi članici gostiteljici prebivali zadnjih deset let, in otroci, ki so državljani EU, so lahko izgnani le iz nujnih razlogov javne varnosti (ne javnega reda ). Jasno je treba razlikovati med običajnimi, „resnimi“ in „nujnimi“ razlogi za izgon.

Kazniva dejanja, kot so tista iz drugega pododstavka člena 83(1) PDEU (tj. terorizem, trgovina z ljudmi in spolna zloraba, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in orožjem, pranje denarja, korupcija, ponarejanje plačilnih sredstev, računalniški kriminal in organizirani kriminal) pomenijo posebno resno grožnjo enemu od temeljnih interesov družbe, ki bi lahko neposredno ogrozila mir in fizično varnost prebivalstva. Zato spadajo pod pojem „nujni razlogi javne varnosti“, ki lahko upravičijo ukrep izgona upravičencev do okrepljenega varstva iz člena 28(3), „pod pogojem, da so bila ta kazniva dejanja storjena na posebno hud način“ (345).

Za upravičenost do okrepljenega varstva pred izgonom na podlagi predhodnih desetih let prebivanja mora biti desetletno obdobje prebivanja „načeloma nepretrgano“, pri čemer ga je treba „izračunati s štetjem od datuma izdaje odločbe o izgonu te osebe“ (346).

Do okrepljenega varstva pred izgonom na podlagi desetletnega prebivanja so upravičeni le državljani EU, ki imajo pravico do stalnega prebivanja (347).

Obdobja prestajanja zaporne kazni načeloma prekinejo nepretrganost prebivanja, ki je potrebna za pridobitev okrepljenega varstva iz člena 28(3). Vendar v zvezi s takimi obdobji prestajanja zaporne kazni ni mogoče šteti, da samodejno prekinejo integracijske vezi z državo članico gostiteljico. Nacionalni organi morajo ugotoviti take povezave (348). V ta namen morajo opraviti „celovito presojo položaja te osebe v trenutku, ko se postavi vprašanje izgona. V okviru te celovite presoje je treba upoštevati obdobja prestajanja zaporne kazni skupaj z vsemi drugimi elementi, ki pomenijo vse upoštevne vidike v vsakem posameznem primeru, med katerimi je, odvisno od primera, okoliščina, da je zadevna oseba v državi članici gostiteljici prebivala deset let pred začetkom prestajanja zaporne kazni“ (349).

Da bi ugotovili, ali odsotnosti iz države članice gostiteljice med desetletnim prebivanjem državljanu EU onemogočajo pridobitev okrepljenega varstva, morajo nacionalni organi opraviti celovito presojo položaja osebe, ko se postavi vprašanje izgona, da bi ugotovili, ali zadevne odsotnosti pomenijo preselitev središča osebnih, družinskih ali poklicnih interesov zadevne osebe v drugo državo. V vsakem posameznem primeru je treba upoštevati vse upoštevne dejavnike, zlasti trajanje vsakega obdobja odsotnosti, skupno trajanje in pogostnost teh odsotnosti, pa tudi razloge zanje (350).

13.1.4 Preventivni ukrepi

Ker pravo EU ne vsebuje pravil o izvrševanju odločb o izgonu državljanov EU in njihovih družinskih članov, morajo države članice v zvezi s tem določiti nacionalna pravila.

V ustrezni nacionalni zakonodaji se v zvezi z mobilnimi državljani EU in njihovimi družinskimi člani, ki jim je bila izdana odločba o izgonu iz razlogov javnega reda ali javne varnosti, lahko določbe direktive o vračanju (351) uporabijo kot podlaga za sprejetje ukrepov za preprečitev njihovega pobega v obdobju za prostovoljni odhod in ukrepov za njihovo pridržanje v primeru nespoštovanja odločbe o izgonu.

Ker pa nacionalne določbe o takih preventivnih ukrepih omejujejo uveljavljanje pravice do prostega gibanja mobilnih državljanov EU in njihovih družinskih članov, morajo izpolnjevati naslednje pogoje, pri čemer jih bo morda treba ustrezno prilagoditi:

—	biti morajo v skladu z določbami Direktive 2004/38/ES o omejitvah pravice do prostega gibanja zaradi javnega reda ali javne varnosti (zlasti s členom 27);

—	slediti morajo legitimnemu cilju, temeljiti na objektivnih razlogih in biti sorazmerne ter

—	ne smejo biti manj ugodne od nacionalnih določb, s katerimi se prenaša direktiva o vračanju in ki se uporabljajo za državljane tretjih držav (352).

Kar zadeva konkretno ukrepe pridržanja, ki se uporabljajo za mobilne državljane EU in njihove družinske člane, ki niso upoštevali odločbe o izgonu, izdane zaradi javnega reda ali javne varnosti, je treba pri presoji sorazmernosti najdaljšega obdobja pridržanja, ki se zanje uporablja, posebej upoštevati dejstvo, da mobilni državljani EU in njihovi družinski člani niso v primerljivem položaju kot državljani tretjih držav, zlasti glede na obstoječe olajšave pri organizaciji izgona med državami članicami (353).

13.2 Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega zdravja

Kot je določeno v členu 27(1), lahko države članice omejijo prosto gibanje državljanov EU zaradi javnega zdravja. Vendar so v skladu s členom 29(1) edine bolezni, ki upravičujejo ukrepe omejitve prostega gibanja, bolezni, ki bi lahko prerasle v epidemijo in ki so kot take opredeljene z ustreznimi instrumenti Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ter druge nalezljive bolezni ali nalezljive parazitske bolezni, če zanje veljajo zaščitni predpisi, ki se uporabljajo za državljane države članice gostiteljice.

Trenutno je ustrezni instrument SZO Mednarodni zdravstveni pravilnik (2005) (354). V njem je določeno, da generalni direktor SZO določi, ali dogodek pomeni izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju in kdaj se take izredne razmere končajo. Na primer, SZO je 30. januarja 2020 zaradi svetovnega izbruha koronavirusa hudega akutnega respiratornega sindroma 2 (SARS-CoV-2), ki povzroča koronavirusno bolezen 2019 (COVID-19), razglasil izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju (355).

Poleg tega se lahko izredne razmere v javnem zdravju v skladu z Uredbo (EU) 2022/2371 o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje priznajo in razglasijo na ravni Unije (356).

Odstavka 2 in 3 člena 29 vsebujeta posebna pravila o državljanih EU in družinskih članih, ki že prebivajo v državi članici gostiteljici. V skladu z odstavkom 2 država članica prebivanja državljanov EU in njihovih družinskih članov, ki v njej prebivajo več kot tri mesece, ne more več izgnati iz javnozdravstvenih razlogov. To tudi preprečuje, da bi države članice gostiteljice državljanom EU in njihovim družinskim članom, ki so na njihovem ozemlju prebivali več kot tri mesece, zavrnile ponovni vstop, saj bi se sicer zaobšla prepoved iz člena 29(2). Države članice bi morale zaradi sorazmernosti in upravne učinkovitosti običajno dovoliti ponovni vstop ne glede na dolžino predhodnega prebivanja (357).

V skladu s členom 29, odstavek 3, se lahko, kadar obstajajo resna znamenja, da je to potrebno, od državljanov EU in njihovih družinskih članov, ki v državi članici gostiteljici prebivajo manj kot tri mesece, zahteva, da opravijo zdravniški pregled, s katerim se potrdi, da nimajo bolezni iz člena 29(1). Taki pregledi, katerih namen je ugotoviti, ali bi bilo treba pravico do prebivanja zavrniti iz javnozdravstvenih razlogov, bi morali biti brezplačni in jih ni mogoče zahtevati rutinsko, saj bi to ogrozilo izčrpnost seznama dokumentov, ki jih morajo v skladu s členoma 8 in 10 predložiti državljani EU in njihovi družinski člani.

Določbe člena 29(2) in (3) o posameznih ukrepih, ki jih je mogoče sprejeti v zvezi z osebami, ki že prebivajo v državi članici, je treba razlikovati od izrednih splošnih javnozdravstvenih ukrepov, ki so določeni v nacionalnem pravu in omejujejo uresničevanje pravice do prostega gibanja v EU, kot so ukrepi, sprejeti med pandemijo COVID-19 (358). V tem okviru imajo lahko omejitve prostega gibanja tudi različne oblike, odvisno od zadevne bolezni, na primer zahteve, da morajo državljani EU in njihovi družinski člani predložiti dokazila o zdravniških pregledih, po prihodu iti v karanteno ali predložiti obrazec za lokalizacijo potnika ali podobno dokumentacijo pred potovanjem ali po njem (359).

Vse take omejitve morajo biti omejene na bolezni, ki spadajo na področje uporabe člena 29(1) – kot so bolezni, za katere je SZO razglasila izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju –, in se morajo uporabljati v skladu s splošnimi načeli prava EU, zlasti načeloma sorazmernosti in nediskriminacije. Zato morajo biti vsi sprejeti ukrepi strogo omejeni po obsegu in času (360) ter ne smejo presegati tistega, kar je nujno potrebno za varovanje javnega zdravja (361). To lahko na primer zahteva posebne izjeme za potnike iz nujnih razlogov, vključno z delavci ali samozaposlenimi osebami, ki opravljajo kritične poklice (362), ali potnike v tranzitu, in čezmejne regije (363). Sorazmernost javnozdravstvenih ukrepov, ki omejujejo uresničevanje pravice do prostega gibanja v EU, je lahko odvisna tudi od tega, ali zadevna država članica uvede primerljive javnozdravstvene ukrepe na nacionalni ravni. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti jasne, celovite in pravočasne informacije o vseh tovrstnih splošnih javnozdravstvenih ukrepih.

Pri presoji, ali so taki ukrepi potrebni, morajo države članice proučiti tudi, ali bi bilo cilj javnega zdravja, ki se mu sledi, mogoče doseči z drugimi možnostmi, ki bi manj posegale v pravico do prostega gibanja (364). V tem okviru bodo ukrepi in možne alternative, ki jih je mogoče sprejeti, nujno odvisni od narave specifične grožnje za javno zdravje. Med pandemijo COVID-19 so bile na primer zahteve glede testiranja ali karantene, povezane s potovanjem, običajno na voljo kot ukrepi, ki so povzročili manj motenj kot vsesplošna prepoved vstopa ali izstopa (365). Redno je treba ponovno ocenjevati sorazmernost sprejetih ukrepov in morebitni pojav manj omejevalnih ukrepov, na primer zaradi novega znanstvenega razvoja. Kljub temu lahko države članice kot skrajni ukrep zavrnejo vstop državljanom EU, ki niso rezidenti, in njihovim družinskim članom iz javnozdravstvenih razlogov. Na splošno je treba čim prej odpraviti vse ukrepe, ki iz javnozdravstvenih razlogov omejujejo uresničevanje pravice do prostega gibanja v EU (366).

Države članice lahko zlasti med pandemijo uvedejo omejitve prostega gibanja zaradi iste bolezni, ki spada na področje uporabe člena 29(1). V takih razmerah bodo morda potrebna usklajena prizadevanja na ravni EU, da bi preprečili enostranske ukrepe, ki ustvarjajo dodatne praktične ovire za prosto gibanje, čeprav so ti ukrepi, če se ocenijo posamično, v skladu s pravom EU. Ta prizadevanja lahko vključujejo pravno zavezujoče instrumente (367) ali nezavezujoče akte, kot so priporočila (368).

Na kratko:

Edine bolezni, ki upravičujejo ukrepe, s katerimi je omejeno prosto gibanje:

a)	bolezni, ki bi lahko prerasle v epidemijo, kot so opredeljene z ustreznimi instrumenti SZO;

b)	druge nalezljive bolezni ali nalezljive parazitske bolezni, če zanje veljajo zaščitni predpisi, ki se uporabljajo za državljane držav članic.

Državljani EU in njihovi družinski člani, ki prebivajo več kot tri mesece

—	Država članica prebivanja jih ne sme izgnati iz javnozdravstvenih razlogov;

—	država članica prebivanja jim ne sme zavrniti ponovnega vstopa.

Državljani EU in njihovi družinski člani, ki prebivajo manj kot tri mesece

—	Kadar obstajajo resna znamenja, da je to potrebno, se lahko od njih zahteva, da opravijo zdravniški pregled, s katerim se potrdi, da nimajo zadevne bolezni;

—	taki pregledi morajo biti brezplačni in jih ni mogoče zahtevati rutinsko;

—	država članica prebivanja jim običajno ne bi smela zavrniti ponovnega vstopa.

Državljani EU in družinski člani, ki še ne prebivajo

—	Omejitve je treba uvesti ob upoštevanju splošnih načel prava EU, zlasti načel sorazmernosti in nediskriminacije;

—	sprejeti ukrepi morajo biti strogo omejeni po obsegu in času ter ne smejo presegati tistega, kar je nujno potrebno za varovanje javnega zdravja;

—	države članice morajo proučiti, ali bi bilo cilj javnega zdravja, ki se mu sledi, mogoče doseči z drugimi možnostmi, ki bi manj posegale v pravico do prostega gibanja;

—	zavrnitev vstopa je skrajni ukrep.

14 Omejitve iz razlogov, ki niso javni red, javna varnost ali javno zdravje (člen 15 Direktive 2004/38/ES)

Člen 15 zajema odločbe o izgonu, sprejete iz razlogov, ki niso povezani z nevarnostjo za javni red, javno varnost ali javno zdravje (369). Člen 15 tako državi članici gostiteljici omogoča, da s svojega ozemlja izžene državljane EU ali njihove družinske člane, ki so v preteklosti imeli pravico do prebivanja do treh mesecev (na podlagi člena 6) ali več kot tri mesece (na podlagi člena 7), vendar pogojev za pravico do prebivanja ne izpolnjujejo več (370). To bi se lahko na primer nanašalo na:

—	družinskega člana, ki po odhodu državljana EU iz države članice gostiteljice nima več pravice do prebivanja v skladu z Direktivo 2004/38/ES;

—	osebo, ki ni več družinski član državljana EU in ne izpolnjuje pogojev za ohranitev pravice do prebivanja v skladu z Direktivo 2004/38/ES;

—	delovno neaktivnega državljana EU, ki je postal nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

V takem primeru se, kadar se sprejme taka odločba o izgonu, ki je ni nikakor mogoče pospremiti s prepovedjo vstopa na ozemlje, po analogiji uporabljajo ustrezna jamstva iz členov 30 in 31 Direktive 2004/38/ES (371).

V zvezi z odločbo o izgonu, ki je bila sprejeta na podlagi člena 15(1) Direktive 2004/38/ES, ker državljan EU nima več pravice do prebivanja na podlagi člena 7 Direktive 2004/38/ES, ni mogoče šteti, da je bila popolnoma izvršena zgolj zato, ker je zadevna oseba fizično zapustila državo članico gostiteljico. Državljan EU mora resnično in dejansko prenehati prebivati na njenem ozemlju na podlagi člena 7 (372).

Šele ko ti državljani EU resnično in dejansko prenehajo svoje prebivanje, lahko v isti državi članici gostiteljici ponovno uveljavljajo pravico do prebivanja na podlagi člena 6 Direktive 2004/38/ES, saj ni mogoče šteti, da njihovo novo prebivanje dejansko pomeni nadaljevanje njihovega prejšnjega prebivanja na tem ozemlju (373).

V takih okoliščinah morajo pristojni nacionalni organi, da bi na podlagi celovite presoje vseh okoliščin ugotovili, ali so državljan EU in družinski člani resnično in dejansko prenehali prebivati na ozemlju države članice, upoštevati naslednje elemente (374):

dolžino prebivanja zunaj ozemlja države članice. Bolj ko je namreč odsotnost zadevne osebe z ozemlja države članice gostiteljice dolgotrajna, bolj potrjuje resničnost in dejanskost prenehanja njenega prebivanja. Nasprotno pa kratka odsotnost, ki traja nekaj dni ali ur, bolj kaže na to, da prebivanje ni končano;

elemente, ki potrjujejo prekinitev vezi med zadevno osebo in državo članico (npr. zahtevo za izbris iz registra prebivalstva, odpoved najemne pogodbe ali pogodbe o dobavi javnih storitev (kakršni sta voda ali električna energija), selitev, odjava pri zavodu za zaposlovanje ali prenehanje drugih razmerij, ki pomenijo neko vključenost v to državo članico).

Organi morajo upoštevnost teh elementov, ki se lahko spreminja glede na okoliščine, presoditi glede na vse konkretne okoliščine, značilne za poseben položaj zadevne osebe (zlasti bi bilo treba upoštevati stopnjo vključenosti v državo članico gostiteljico, trajanje njenega prebivanja na ozemlju te države članice neposredno pred sprejetjem odločbe o izgonu v zvezi z njo ter njen družinski in ekonomski položaj);

c)	značilnosti prebivanja zadevne osebe zunaj ozemlja države članice v času odsotnosti iz te države članice, da se ugotovi, ali je v navedenem obdobju središče svojih osebnih, poklicnih ali družinskih interesov preselila v drugo državo.

V primeru neizvršitve take odločbe o izgonu državi članici ni treba sprejeti nove odločbe, temveč se lahko, da bi zadevno osebo prisilila, da zapusti njeno ozemlje, opre na prvotno odločbo (375).

Vendar bi vsebinska sprememba okoliščin, ki bi državljanu EU omogočila izpolnitev pogojev za pravico do prebivanja za več kot tri mesece iz člena 7 (npr. državljan EU postane delavec), odločbi o izgonu odvzela vsakršen učinek in bi pomenila, da se njegovo prebivanje na ozemlju zadevne države članice kljub neizvršitvi te odločbe šteje za zakonito (376).

Nazadnje, odločba o izgonu, sprejeta na podlagi člena 15(1) Direktive 2004/38/ES, ne preprečuje uveljavljanja pravice do vstopa iz člena 5 navedene direktive, kadar državljan EU „občasno“ potuje na ozemlje države članice „za druge namene, kot je prebivanje na tem ozemlju“. Zato odločbe o izgonu ni mogoče uveljavljati zoper zadevno osebo, dokler je njena prisotnost na ozemlju države članice gostiteljice upravičena na podlagi člena 5 Direktive 2004/38/ES (377).

15 Postopkovna jamstva (členi 30 do 33 Direktive 2004/38/ES)

Postopkovna jamstva iz Direktive 2004/38/ES je treba razlagati v skladu z zahtevami iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah o pravici do učinkovitega pravnega sredstva (378).

Postopkovna jamstva iz poglavja VI Direktive 2004/38/ES se uporabljajo za vse primere, v katerih se pravice do vstopa in prebivanja na podlagi navedene direktive omejijo ali zavrnejo (vključno z zavrnitvijo vizuma, zavrnitvijo vstopa, zavrnitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, zavrnitvijo potrdila o prebivanju, odvzemom dovoljenja za prebivanje itd.), in sicer ne glede na razloge, na katerih temelji ukrep, tj. v primeru:

—	zlorabe in goljufije (člen 35 Direktive 2004/38/ES);

—	ukrepov, sprejetih zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja;

—

ukrepov, sprejetih iz vseh drugih razlogov (člen 15 Direktive 2004/38/ES), ki vključujejo zavrnitev vizuma, vloge za dovoljenje za prebivanje ali prijave, ker prosilec ne izpolnjuje pogojev, povezanih s pravico do prebivanja, ali odločitve, sprejete na podlagi ugotovitve, da zadevna oseba ne izpolnjuje več pogojev, povezanih s pravico do prebivanja (npr. ko delovno neaktiven državljan EU postane nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici) (379).

Z izjemo splošnih javnozdravstvenih ukrepov, določenih v nacionalnem pravu, ki omejujejo uresničevanje pravice do prostega gibanja v EU, za katere ni treba analizirati posebnega položaja vsakega posameznika (kot so ukrepi, sprejeti med pandemijo COVID-19: glej oddelek 13.2 – Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega zdravja), mora biti zadevna oseba vedno pisno obveščena o vseh omejevalnih ukrepih. V odločbi mora biti navedeno sodišče ali upravni organ, pri katerem lahko zadevna oseba vloži pritožbo, ter rok za pritožbo.

Odločbe morajo biti v celoti obrazložene ter vsebovati vse specifične dejanske in pravne razloge, na podlagi katerih so bile sprejete, tako da lahko zadevna oseba sprejme učinkovite ukrepe za zagotovitev svoje obrambe (380) in da lahko nacionalna sodišča zadevo proučijo glede na pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je temeljna pravica iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah (381). V zvezi s tem se za obveščanje o odločbah lahko uporabljajo obrazci, ki pa morajo vedno omogočati popolno utemeljitev razlogov za sprejetje odločbe (zgolj navedba ene ali več možnosti z označitvijo okenca ni sprejemljiva).

Postopki s pravnimi sredstvi morajo omogočiti proučitev zakonitosti odločb, s katerimi se omejuje prosto gibanje, glede dejstev in prava, ter zagotoviti, da zadevna odločba ni nesorazmerna (382).

V Direktivi 2004/38/ES sicer niso določeni roki, v katerih bi bilo treba izvesti sodne pritožbene postopke, vendar se v členu 47 Listine o temeljnih pravicah zahteva pravična in javna obravnava „v razumnem roku“.

Pristojni nacionalni organ mora po sodni odpravi odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje družinskemu članu državljana EU sprejeti novo odločbo v razumnem roku, ki nikakor ne sme prekoračiti roka, določenega v členu 10(1) Direktive 2004/38/ES (v šestih mesecih od datuma vložitve prošnje) (383). Kot je navedlo Sodišče, „je samodejni začetek teka novega šestmesečnega roka po sodni odpravi odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje glede na cilj upravnega postopka iz člena 10(1) Direktive 2004/38 in tudi glede na cilj te direktive nesorazmeren“ (384).

Čeprav morajo države članice v skladu s členom 30 Direktive 2004/38/ES sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da zadevna oseba razume vsebino in učinke odločbe, sprejete na podlagi člena 27, vendar pa se z njim ne zahteva, da se zadevno osebo o tej odločbi obvesti v jeziku, ki ga razume ali za katerega se lahko razumno domneva, da ga razume, čeprav oseba tega ni zahtevala (385).

V skladu s členom 30(3) je čas, ki ga ima oseba na voljo, da zapusti ozemlje, najmanj en mesec, razen v ustrezno utemeljenih nujnih primerih. Utemeljitev nujne odstranitve mora biti pristna in sorazmerna (386). Pri ocenjevanju potrebe po skrajšanju navedenega časa v nujnih primerih morajo organi upoštevati vpliv takojšnje ali nujne odstranitve na osebno in družinsko življenje zadevne osebe (npr. potrebo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pogodbe o najemu, potrebo po ureditvi selitve osebnega premoženja na kraj novega prebivališča, izobraževanje otrok itd.). Sprejem ukrepa izgona na podlagi nujnih ali resnih razlogov ne pomeni neizogibno nujnosti. Presoja nujnosti mora biti jasno in ločeno utemeljena.

Prepoved ponovnega vstopa (387) se lahko izda skupaj z odločbo o izgonu, ki temelji na razlogih javnega reda ali javne varnosti, samo v primerih, ko se dokaže, da bo zadevna oseba v prihodnosti verjetno ostala resna in resnična grožnja enemu od temeljnih interesov družbe. Ta prepoved ne more samodejno slediti kazenski obsodbi (388). Osebe, zoper katere je bila izdana prepoved ponovnega vstopa, lahko po razumno dolgem obdobju zaprosijo za njen preklic (389).

Čeprav se lahko odločbe o izgonu in prepovedi ponovnega vstopa sprejmejo hkrati, je treba jasno razlikovati med obema odločbama in njunimi utemeljitvami. V praksi pa lahko vsaka odločba o izgonu sproži presojo, ali je prepoved ponovnega vstopa upravičena.

Kadar se pravica do prostega gibanja zlorabi ali pridobi z goljufijo, je od teže kaznivega dejanja odvisno, ali se osebe lahko štejejo za resno grožnjo javnemu redu, kar lahko v nekaterih primerih upraviči prepoved ponovnega vstopa.

Čeprav so lahko v pravnih sistemih držav članic za goljufije na področju socialne varnosti predvidene kazenske ali upravne sankcije, pa tovrstne goljufije same po sebi ne pomenijo zlorabe ali goljufije v zvezi s pravico do prostega gibanja v smislu člena 35 Direktive 2004/38/ES. Če pa je mobilni državljan EU, ki zakonito prebiva, pridobil pravico do dajatve na podlagi namerne zagotovitve napačnih podatkov, se po splošnih pravilih Direktive 2004/38/ES – in ob upoštevanju zgoraj navedenega načela sorazmernosti – lahko odredita izgon in prepoved vstopa, kadar velja, da državljan EU predstavlja resno grožnjo javnemu redu.

Odločba o izgonu, sprejeta iz vseh drugih razlogov (člen 15 Direktive 2004/38/ES), v nobenem primeru ne sme vsebovati prepovedi vstopa na ozemlje (390).

16 Goljufije in zlorabe (člen 35 Direktive 2004/38/ES)

16.1 Splošni premisleki

V primeru zlorabe se ni mogoče sklicevati na pravo EU (391). Države članice lahko v skladu s členom 35 sprejmejo učinkovite in potrebne ukrepe za boj proti zlorabam in goljufijam na področjih, ki spadajo na stvarno področje uporabe prava EU o prostem gibanju oseb, tako da v primeru zlorabe pravic ali goljufije, kot so sklenitve navidezne zakonske zveze, zavrnejo, prekinejo ali odvzamejo katero koli pravico iz Direktive. Taki ukrepi morajo biti sorazmerni, zoper njih pa morajo biti na voljo procesna jamstva, določena v Direktivi (392).

Pravo EU spodbuja mobilnost državljanov EU in ščiti tiste, ki so jo izkoristili (393). Če državljani EU in njihovi družinski člani v skladu s pravom EU pridobijo pravico do prebivanja v državi članici, ki ni država članica državljanstva državljana EU, ni zlorabe, saj so pridobili ugodnost, ki je neločljivo povezana z uveljavljanjem pravice do prostega gibanja, ki jo varuje Pogodba (394), ne glede na namen njihove selitve v navedeno državo članico (395).

Nenavadno ali neobičajno ravnanje samo po sebi ne pomeni zlorabe ali goljufije.

Podrobna navodila – vključno z operativnimi smernicami – o tem, kako se spoprijeti z zlorabami in goljufijami, ter o dokaznem bremenu, ki se uporablja, so na voljo v priročniku o sklenitvah navidezne zakonske zveze (396). V zvezi z vlogami za izdajo vizuma oddelek 5 dela III vizumskega priročnika vsebuje operativna navodila, ki izhajajo neposredno iz člena 35 Direktive 2004/38/ES in so upoštevna za vse države članice EU.

16.2 Goljufije

Za namene Direktive 2004/38/ES je goljufija lahko opredeljena kot ravnanje osebe, ki želi kršiti zakon s predložitvijo lažne dokumentacije, v kateri je navedeno, da so formalni pogoji ustrezno izpolnjeni, ali ki je izdana na podlagi navajanja neresničnih dejstev v zvezi s pogoji za pravico do prebivanja. Na primer, predložitev ponarejenega poročnega lista z namenom pridobitve pravice do vstopa in prebivanja v skladu z Direktivo 2004/38/ES bi bila goljufija in ne zloraba, saj zakonska zveza dejansko ni bila sklenjena.

Osebam, ki jim je bilo izdano dovoljenje za prebivanje samo zaradi goljufivega ravnanja, zaradi katerega so bile obsojene, se lahko pravice iz Direktive zavrnejo, odvzamejo ali prekličejo (397) (glej oddelek 16.6 – Ukrepi in sankcije zoper zlorabo in goljufijo).

16.3 Zloraba

Za namene Direktive 2004/38/ES je mogoče zlorabo opredeliti kot nepristno ravnanje z izključnim namenom pridobiti pravico do prostega gibanja in prebivanja na podlagi prava EU, ki kljub formalnemu izpolnjevanju pogojev, določenih s pravili EU, ne izpolnjuje namena navedenih pravil (398).

Pri razlagi pojma zloraba v okviru Direktive 2004/38/ES je treba ustrezno pozornost nameniti statusu državljana EU. V skladu z načelom primarnosti prava EU je treba presojo morebitne zlorabe prava EU izvesti v okviru prava EU, ne pa ob upoštevanju nacionalne zakonodaje na področju migracij. Direktiva 2004/38/ES državam članicam ne preprečuje preiskovanja posameznih primerov, v katerih obstaja utemeljen sum zlorabe. Vendar pa so s pravom EU prepovedana sistematična preverjanja (399). Države članice se lahko oprejo na predhodne analize in izkušnje, ki kažejo na jasno povezavo med dokazanimi primeri zlorabe in nekaterimi značilnostmi takih primerov.

16.4 Navidezne zakonske zveze

Pojem navidezne zakonske zveze za namene pravil EU o prostem gibanju pomeni zakonsko zvezo, sklenjeno izključno za namen podelitve pravice do prostega gibanja in prebivanja na podlagi prava EU o prostem gibanju državljanov EU zakoncu, ki mu sicer ta pravica ne bi pripadla (400). Kakovost razmerja ni pomembna za uporabo člena 35.

Načeloma imajo lahko zlorabe tudi obliko drugih navideznih razmerij, vendar se lahko zanje smiselno uporabljajo vse smernice, ki se nanašajo na navidezne zakonske zveze. Primeri takih navideznih razmerij vključujejo (registrirano) navidezno partnersko zvezo, lažno posvojitev ali primer, ko državljan EU izjavi, da je oče otroka, ki je državljan tretje države, da bi otroku in njegovi materi zagotovil državljanstvo in pravico do prebivanja, čeprav ve, da ni njegov oče, in ni pripravljen prevzeti starševskih odgovornosti; navidezna odvisnost.

Tekoča preiskava primerov suma sklenitve navidezne zakonske zveze ne more upravičiti odstopanja od pravic, ki jih imajo v skladu z Direktivo 2004/38/ES družinski člani, ki so državljani tretjih držav, kot je prepoved dela, zaseg potnega lista ali odlašanje z izdajo dovoljenja za prebivanje v šestih mesecih od predložitve vloge. Navedene pravice se lahko kadar koli prekličejo zaradi naknadne preiskave.

16.5 Zloraba, ki jo storijo vračajoči se državljani

Glej oddelek 18 – Pravica do prebivanja družinskih članov vračajočih se državljanov.

16.6 Ukrepi in sankcije zoper zlorabo in goljufijo

Ukrepi, ki jih nacionalni organi sprejmejo na podlagi člena 35 Direktive 2004/38/ES, morajo temeljiti na posamični proučitvi zadevnega primera. To pomeni, da ukrepi, katerih cilj je splošno preprečevanje razširjenih zlorab pravic ali goljufij, ne morejo povzročiti tega, da se določbe Direktive 2004/38/ES ne bi uporabljale (401).

V skladu s členom 35 lahko države članice sprejmejo potrebne ukrepe v primerih zlorabe pravic ali goljufije. Ti ukrepi, ki jih lahko sprejmejo kadar koli, lahko vključujejo:

—	zavrnitev podelitve pravic po pravu EU o prostem gibanju (npr. izdaje vstopnega vizuma ali dovoljenja za prebivanje);

—	prekinitev ali odvzem pravic po pravu EU o prostem gibanju (npr. odločitev o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje in izgonu zadevne osebe, ki je pravice pridobila z zlorabo ali goljufijo).

V pravu EU trenutno niso določene nobene posebne sankcije, ki bi jih lahko države članice sprejele v okviru boja proti zlorabi ali goljufiji. Države članice lahko določijo sankcije na področju civilnega (npr. preklic učinkov dokazane navidezne zakonske zveze na pravico do prebivanja), upravnega ali kazenskega prava (globa ali zaporna kazen), če so te sankcije učinkovite, nediskriminatorne in sorazmerne.

17 Obveščanje javnosti/razširjanje informacij (člen 34 Direktive 2004/38/ES)

Države članice morajo v skladu s členom 34 Direktive 2004/38/ES razširjati informacije v zvezi s pravicami in obveznostmi državljanov EU in njihovih družinskih članov glede vsebin, zajetih v navedeni direktivi. To vključuje zlasti izvajanje kampanj ozaveščanja prek nacionalnih in lokalnih sredstev javnega obveščanja ter druge načine obveščanja.

Zagotavljanje, da so državljanom EU in njihovim družinskim članom na voljo točne informacije, je izredno pomembno za učinkovito uveljavljanje pravic.

Primera dobre prakse

—

Zagotavljanje informacij na enem samem spletnem mestu, s čimer se preprečita razdrobljenost in podvajanje virov, ki bi si lahko nasprotovali ali povzročali zmedo. Če so vse pomembne informacije na voljo prek enega kanala, državljani lažje najdejo celovite informacije, nacionalni organi pa lažje zagotavljajo, da so razpoložljive informacije dosledne in posodobljene.

—	Priprava seznama pogostih vprašanj in odgovorov ter njegovo redno posodabljanje.

Zagotavljanje razpoložljivosti informacij je tudi obveznost iz Uredbe (EU) 2018/1724 (402) o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala (imenovanega „Your Europe“), v skladu s katero morajo države članice in Komisija državljanom in podjetjem zagotavljati enostaven spletni dostop do informacij o pravicah, obveznostih in pravilih, ki se uporabljajo na področjih iz Priloge I k navedeni uredbi. Ta področja vključujejo:

—	dokumente, ki jih morajo predložiti državljani EU, njihovi družinski člani, ki so državljani tretjih držav, mladoletniki, ki potujejo sami, in državljani, ki so državljani tretjih držav, ko prečkajo meje znotraj EU (osebna izkaznica, vizum, potni list);

—	prebivanje v drugi državi članici, kar zajema informacije o začasni ali stalni selitvi v drugo državo članico ter o zahtevah glede dokumentov za prebivanje za državljane EU in njihove družinske člane.

Državljani EU in njihovi družinski člani lahko na spletnem mestu Your Europe (403) najdejo informacije o svojih pravicah, ki izhajajo iz Direktive 2004/38/ES, ter poiščejo specifične nasvete pri službah EU za pomoč, kot je SOLVIT.

SOLVIT (404) je vseevropska mreža nacionalnih uprav, katere cilj je reševanje čezmejnih težav, povezanih z enotnim trgom EU, vključno z Direktivo 2004/38/ES. Državam članicam omogoča, da sodelujejo – brez uporabe sodnih postopkov in brezplačno – ter najdejo rešitve za težave, ki jih povzročijo javni organi s kršitvami prava EU.

Kadar mreža SOLVIT ugotovi ponavljajoče se težave v zvezi s pravilno uporabo Direktive 2004/38/ES, o njih obvesti Komisijo, da se lahko odpravi vzrok težave. Centri SOLVIT tako tesno sodelujejo s svojimi nacionalnimi organi pri reševanju posameznih težav in prispevajo k pravilni uporabi Direktive 2004/38/ES.

18 Pravica do prebivanja družinskih članov vračajočih se državljanov

Sodišče je pravice, ki so s pravom EU podeljene državljanom EU, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja in prebivanja v državi članici, ki ni država članica njihovega državljanstva, razlagalo tako, da veljajo tudi za tiste državljane EU, ki se vrnejo v državo članico svojega državljanstva po tem, ko so svojo pravico do prostega gibanja uveljavljali tako, da so prebivali v drugi državi članici (405).

Zato se lahko na podlagi pravil o prostem gibanju oseb družinskim članom vračajočih se državljanov EU prizna izvedena pravica do prebivanja v državi članici, katere državljanstvo ima zadevni državljan EU. V takih primerih se po analogiji uporablja Direktiva 2004/38/ES (406).

Vendar je ta možnost, kot izhaja iz sodne prakse, odvisna od izpolnjevanja naslednjih pogojev.

a) Glede prebivanja v državi članici gostiteljici, iz katere se vrne državljan EU

— Državljan EU se je moral dejansko naseliti v tej državi članici v skladu s pogoji iz člena 7(1) ali člena 16(1) Direktive 2004/38/ES

Državljan EU in družinski član v bistvu izpolnjujeta ta pogoj, če je državljan EU med prebivanjem v državi članici gostiteljici:

—	bil delavec ali samozaposlena oseba;

—	imel zadostna sredstva in zdravstveno zavarovanje (vključno s študenti v skladu s členom 7(1), točka (c));

—	bil družinski član drugega državljana EU, ki izpolnjuje te pogoje, ali

—	že pridobil pravico do stalnega prebivanja (ki je brezpogojna).

Kumulativna kratkotrajna prebivanja, kot so večkratna obdobja prebivanja med konci tedna ali počitnicami, spadajo na področje uporabe člena 6 Direktive 2004/38/ES in ne izpolnjujejo navedenih pogojev (407).

Kot je potrdilo Sodišče, prebivanje v državi članici gostiteljici na podlagi zgoraj navedenih pogojev in v skladu z njimi v bistvu „pomeni naselitev in s tem učinkovitost prebivanja državljana Unije v tej državi članici in je lahko povezano z razvijanjem ali utrjevanjem družinskega življenja v tej državi članici“ (408).

V zvezi s tem je pomembno, da so bili osnovni pogoji v državi članici gostiteljici izpolnjeni, ne glede na to, ali ima zadevna oseba dokument za prebivanje ali ne (409).

Ni mogoče sklepati, da prebivanje v državi članici gostiteljici ni dejansko in učinkovito le zato, ker državljan EU ohranja nekatere vezi z državo članico državljanstva, še zlasti, če je njegov status v državi članici gostiteljici negotov (npr. pogodba o zaposlitvi za določen čas).

— Državljan EU je moral v navedeni državi članici ustvariti ali okrepiti svoje družinsko življenje z zadevnim družinskim članom

Družinski član državljana EU je moral prav tako prebivati v državi članici gostiteljici na podlagi člena 7 ali člena 16 Direktive 2004/38/ES, kot je ustrezno, in v skladu z njim (410).

Primera:

Primer 1

J. se vrne domov iz druge države članice s soprogo S., ki je državljanka tretje države, potem ko je skupaj z njo leto in pol kot delavec prebival v drugi državi članici.

Kot vračajoči se državljan se lahko sklicuje na pravo EU, da bi njegova soproga S. pridobila pravico do prebivanja v državi članici njegovega državljanstva. V skladu s členom 10 Direktive 2004/38/ES, ki se uporablja po analogiji, lahko njegova soproga S., ki je državljanka tretje države, predloži vlogo za dovoljenje za prebivanje, ki mora biti izdano v šestih mesecih.

Ni pomembno, da je S. pred njuno selitvijo v drugo državo članico dvakrat neuspešno poskušala pridobiti dovoljenje za prebivanje v državi članici, katere državljan je J.

Primer 2

J. se s soprogo S., ki je državljanka tretje države, vrne v državo članico svojega državljanstva iz druge države članice. Med domnevnim prebivanjem v drugi državi članici je še naprej delal v državi članici svojega državljanstva.

Organi stopijo v stik z organi države članice gostiteljice in ugotovijo, da se je J. vrnil domov že po treh tednih. Zakonca sta bivala v turističnem hotelu, pri čemer sta tritedensko nastanitev v njem plačala vnaprej.

Ob upoštevanju vsega navedenega se za S. določbe Direktive 2004/38/ES ne uporabljajo po analogiji.

b) Glede prebivanja v državi članici državljanstva državljana EU

Ker so povratniki državljani ene države članice, ki so prebivali v drugi državi članici in zdaj prebivajo v državi članici, katere državljani so, njihov položaj spada na področje uporabe člena 21 PDEU, v skladu s katerim imajo pravico do običajnega družinskega življenja v državi članici svojega državljanstva skupaj s svojimi družinskimi člani.

Sodišče je menilo, da pravo EU ne nasprotuje temu, da država članica zavrne priznanje pravice do prebivanja družinskemu članu državljana EU, ki se je vrnil domov, potem ko je prebival v drugi državi članici, če družinski član ni vstopil na ozemlje države članice državljanstva ali v njej ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje „kot naravno posledico“ vrnitve državljana EU v državo članico državljanstva. Vendar je treba v tem primeru pri celoviti presoji upoštevati tudi druge upoštevne elemente, da se dokaže, da se družinsko življenje, ki se je razvilo in utrdilo v državi članici gostiteljici, kljub preteku časa med vrnitvijo državljana EU v navedeno državo članico in vstopu člana njegove družine v isto državo članico, ni končalo (411).

Primer:

J. je državljan države članice A. Po obdobju bivanja v državi članici B se s soprogo T., ki je državljanka tretje države, vrne v državo članico A. T. ga ne spremlja in ostane v državi članici B, da bi dokončala univerzitetni študij. T. se kasneje želi pridružiti J. v državi članici A. Pri ugotavljanju, ali ima T. izvedeno pravico do prebivanja v državi članici A, se lahko upošteva dejstvo, da je od vrnitve J. v državo članico A minilo precej časa, vendar je poleg tega treba presoditi, ali se je njuno družinsko življenje nadaljevalo.

Sodišče je potrdilo, da se njegova sodna praksa glede povratnikov uporablja za „širše družinske člane“ iz člena 3(2), ki so ob vrnitvi tako upravičeni do olajšanja uresničevanja njihove pravice do vstopa in prebivanja (412).

Nazadnje je bilo pojasnjeno, da so v zvezi z zakonskimi zvezami, sklenjenimi v EU, istospolni zakonci zajeti s to sodno prakso in se tako lahko vrnejo v državo članico državljanstva zadevnega državljana EU ne glede na to, ali taka država članica omogoča zakonsko zvezo med osebama istega spola (413). Sodišče je pojasnilo, da ta odločba od države članice državljanstva ne zahteva, da v svoji nacionalni zakonodaji vzpostavi institut istospolne zakonske zveze, temveč da mora priznati zakonske zveze, sklenjene v drugi državi članici, za namene uresničevanja pravice družinskega člana do vstopa in prebivanja ter vseh pravic, ki izhajajo iz prava EU (414).

c) Ni bilo zlorabe

Da ravnanje pomeni zlorabo, sta potrebna (415):

—	skupek objektivnih okoliščin, ki kažejo, da namen pravil EU ni bil dosežen, čeprav so bili formalno izpolnjeni pogoji, določeni v teh pravilih;

—	subjektivni element, namreč namen pridobiti korist, ki izhaja iz predpisa Unije, tako da se umetno ustvarijo pogoji za pridobitev te koristi.

Poleg navideznih zakonskih zvez Sodišče še ni imelo priložnosti pojasniti, katere druge oblike zlorabe bi lahko bile zajete v tem pojmu (416).

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlogi državljana EU za uveljavljanje pravice do prostega gibanja – ne glede na to, ali je delovno aktiven ali neaktiven državljan EU – niso upoštevni, če zadevna oseba izpolnjuje pogoje za prebivanje iz prava EU o prostem gibanju (417). Iz tega sledi, da če se državljanom EU ne morejo pridružiti družinski člani v državi članici izvora zaradi uporabe nacionalnih pravil o priseljevanju, ki to preprečujejo, ni zloraba, če uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja v drugi državi članici samo zato, da bi se po vrnitvi v državo članico svojega državljanstva sklicevali na pravice, ki jih imajo po pravu EU kot vračajoči se državljani (418). Vendar to predpostavlja, da zadevne osebe izpolnjujejo pogoje za uporabo pravil o povratnikih.

V primeru zavrnitve je zato pomembno, da nacionalni organi v svojih odločbah razlikujejo med primeri, v katerih pogoji niso izpolnjeni, in tistimi, v katerih je prišlo do zlorabe.

Vračajoči se državljani lahko po definiciji zlorabo storijo le v državi članici svojega državljanstva.

19 Sodna praksa na podlagi sodbe Ruiz Zambrano

Direktiva 2004/38/ES se uporablja za državljane EU, ki se preselijo v državo članico, ki ni država članica njihovega državljanstva, ali v njej prebivajo, ter za njihove družinske člane, ki jih spremljajo ali se jim v navedeni državi članici pridružijo.

Državljani EU, ki niso nikoli uresničevali pravice do prostega gibanja in so vedno prebivali v državi članici, katere državljani so, niso zajeti z Direktivo 2004/38/ES (419). Zato se štejejo za „statične“ državljane EU. Zajeti niso niti njihovi družinski člani, saj pravice, ki so jim podeljene, niso njihove lastne pravice, temveč so izvedene pravice, ki jih pridobijo kot družinski člani mobilnega državljana EU (420).

Na tej podlagi se Direktiva 2004/38/ES ne uporablja za družinske člane „statičnih“ državljanov EU, ki so državljani tretje države, in zato ne morejo pridobiti izvedene pravice do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38/ES.

Če pa pogoji iz Direktive 2004/38/ES niso izpolnjeni, je Sodišče priznalo, da bi lahko ti državljani tretjih držav pravico do prebivanja, ki izhaja iz „statičnega“ državljana EU, pridobili v zelo posebnih položajih. Sodišče je to pravico priznalo na podlagi člena 20 PDEU, s katerim je bilo uvedeno državljanstvo EU. Meni, da je državljanstvo EU temeljni status državljanov držav članic (421).

Sodišče je to pravico prvič priznalo v zadevi Ruiz Zambrano (422), in sicer v zvezi s staršem mladoletnih otrok, ki so državljani EU, sam pa je državljan tretje države.

Sodišče je menilo, da mora država članica priznati pravico do prebivanja državljanu tretje države z vzdrževanimi mladoletnimi otroki, ki so državljani EU in niso nikoli uveljavljali pravice do prostega gibanja, če bi bili otroci zaradi zavrnitve priznanja take pravice prisiljeni, da zapustijo ozemlje EU, da bi spremljali svoje starše (423). V tem primeru bi bilo tem državljanom EU preprečeno dejansko uresničevanje bistva pravic, ki jih imajo kot državljani EU v skladu s členom 20 PDEU (424).

Direktiva 2004/38/ES se ne uporablja po analogiji za take primere. To zlasti pomeni, da države članice upravičencem v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Ruiz Zambrano ne morejo izdati dovoljenj za prebivanje iz členov 10 in 20 Direktive 2004/38/ES. Namesto tega se jim izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002. Kadar dovoljenje za prebivanje izda država članica, ki je del schengenskega območja (425), imajo dovoljenja za prebivanje, izdana na podlagi Uredbe (ES) št. 1030/2002, učinek izvzetja iz vizumske obveznosti za države članice, ki so del schengenskega območja.

Dovoljenja za prebivanje, izdana upravičencem v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Ruiz Zambrano, jim morajo priznati pravico do dela (426).

19.1 Dejansko uresničevanje bistva pravic, ki izhajajo iz statusa državljana EU

Sodišče na podlagi člena 20 PDEU pravico do prebivanja priznava državljanom tretjih držav, ki so družinski člani državljanov EU, kadar bi zavrnitev te pravice navedenim državljanom EU onemogočila dejansko uresničevanje bistva pravic, ki jih zagotavlja državljanstvo EU.

To bi veljalo v naslednjih primerih:

—	kadar mora državljan EU zapustiti ne le ozemlje države članice, katere državljan je, temveč tudi ozemlje EU kot celote, da bi spremljal družinskega člana, ki je državljan tretje države (427);

—

če bi bil državljanstvu EU odvzet polni učinek. V tem okviru bi morale države članice zaradi polnega učinka državljanstva EU obravnavati vloge za priznanje izvedene pravice do prebivanja, tudi če za državljana tretje države velja prepoved vstopa (428). Prav tako države članice ne morejo samodejno zavrniti takih vlog zgolj zato, ker zadevni državljan Unije nima zadostnih sredstev (429).

Vendar pa državljanu tretje države, ki je družinski član državljana EU, izvedena pravica do prebivanja ne bo priznana zgolj zato, ker bi si navedeni državljan EU iz ekonomskih razlogov ali zaradi ohranitve družinske skupnosti v EU lahko zaželel, da lahko družinski član, ki je državljan tretje države, prebiva z njim v EU (430).

Poleg tega je Sodišče menilo, da člen 20 PDEU ne nasprotuje temu, da starš, ki je državljan tretje države in katerega mladoletni otrok je državljan države članice EU, ki od rojstva ni nikoli prebival v Uniji, uveljavlja izvedeno pravico do prebivanja, ki izhaja iz člena 20 PDEU, če se dokaže, da bo ta otrok vstopil in prebival skupaj s tem staršem v državi članici, katere državljanstvo ima. Nasprotno pa v primeru, da bi starš, ki ni državljan EU, v EU prebival sam, medtem ko bi ta otrok ostal v državi, ki ni članica EU, odločba, s katero se temu staršu zavrne pravica do prebivanja v Uniji, ne bi vplivala na otrokovo uresničevanje pravic, ki jih ima na podlagi državljanstva Unije (431).

Poleg tega lahko države članice še vedno zavrnejo priznanje izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU iz razlogov javnega reda in javne varnosti (432) (glej oddelek 19.4 – Možnost omejitve izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU).

19.2 Razmerje odvisnosti

Ključni element za ugotavljanje, ali bi bilo treba priznati izvedeno pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, je obstoj razmerja odvisnosti med državljanom tretje države in družinskim članom, ki je državljan EU. To razmerje mora biti take narave, da bi državljana EU prisililo, da spremlja državljana tretje države in zapusti ozemlje EU kot celoto (433).

Razmerje odvisnosti najpogosteje najdemo med otroki, ki so državljani EU, in njihovimi starši, ki so državljani tretje države. Odrasla oseba je načeloma sposobna živeti neodvisno od članov svoje družine. Na podlagi tega bi bilo razmerje odvisnosti med državljanom tretje države in odraslim državljanom EU, ki bi upravičevalo priznanje izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU, mogoče samo v izjemnih primerih, v katerih zadevnega državljana EU nikakor ni mogoče ločiti od njegovega družinskega člana (434).

Kar zadeva razmerje odvisnosti, je upošteven dejavnik, da je državljan EU čustveno, pravno ali finančno odvisen od državljana tretje države. V tem okviru ni nujno, da obstaja krvno sorodstvo (435). Poleg tega obstoj družinske vezi s tem državljanom tretje države, naj bo biološka ali pravna, ne zadošča za ugotovitev takega razmerja odvisnosti (436). Dejstvo, da ima starš, ki je državljan tretje države, izključno starševsko skrb za mladoletnega otroka, je pri tem upoštevno, vendar ne odločilno (437). Zakonska obveznost zakoncev, da živita skupaj, ne pomeni razmerja odvisnosti (438).

Obstaja vrsta dejavnikov, ki lahko pripomorejo k ugotovitvi obstoja razmerja odvisnosti med otrokom, ki je državljan EU, in staršem, ki je državljan tretje države. Ti dejavniki vključujejo starost otroka, njegov fizični in čustveni razvoj, stopnjo njegovega čustvenega razmerja s staršem, ki je državljan EU, in staršem, ki je državljan tretje države, ter tveganje, da bo imela ločitev od tistega od staršev, ki je državljan tretje države, škodljive posledice za ravnovesje otroka (439). Bistveno je, da se zaradi koristi zadevnega otroka upoštevajo vse okoliščine primera (440).

V zvezi z upoštevanjem koristi otroka je Sodišče podalo nekaj pojasnil o obsegu te obveznosti. Pristojni organi morajo pri obravnavi prošnje za prebivanje v skladu s členom 20 PDEU upoštevati korist zadevnega otroka le za presojo obstoja razmerja odvisnosti ali posledic odstopanja od izvedene pravice do prebivanja iz navedenega člena na podlagi preudarkov glede javne varnosti ali javnega reda. Na to korist se „ni mogoče sklicevati za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, temveč nasprotno, za preprečitev sprejetja odločbe, s katero bi se temu otroku naložilo, da zapusti ozemlje Unije“. Zato pristojni nacionalni organi ne morejo ugotoviti, ali je selitev navedenega otroka v državo članico, katere državljanstvo ima, v interesu tega otroka. Zato prošnje za pridobitev izvedene pravice do prebivanja, ki jo vloži državljan tretje države, od katerega je odvisen mladoletni otrok, ki je državljan Unije in ni nikoli prebival v Uniji, ne morejo zavrniti z obrazložitvijo, da selitev v državo članico, katere državljanstvo ima otrok, ni v resničnem ali verjetnem interesu navedenega otroka (441).

Vsekakor bi lahko razmerje odvisnosti med otrokom, ki je državljan EU, in družinskim članom, ki je državljan tretje države, obstajalo, tudi če je drugi starš, ki je državljan EU, sposoben in pripravljen vsakodnevno in dejansko sam skrbeti za otroka, državljan tretje države pa ne živi skupaj z otrokom, ki je državljan EU (442).

Sodišče je menilo, da v naslednjem primeru obstaja izpodbojna domneva razmerja odvisnosti v zvezi z otrokom, ki je državljan EU in ni uveljavljal svoje pravice do prostega gibanja:kadar starš, ki je državljan tretje države, stalno živi z drugim staršem, ki je državljan EU in s katerim si vsakodnevno deli varstvo in vzgojo tega otroka ter pravno, čustveno in finančno skrb zanj. Mogoče je domnevati, da obstaja razmerje odvisnosti, in sicer ne glede na to, da ima drugi od staršev brezpogojno pravico ostati v državi članici, katere državljan je (443).

Pri presoji obstoja razmerja odvisnosti morajo pristojni organi upoštevati položaj, kakršen je ta v trenutku, ko odločajo (tudi nacionalna sodišča, ki odločajo o pravnem sredstvu zoper odločbo navedenih organov, morajo upoštevati dejstva, ki so nastala po izdaji te odločbe) (444). Zato temu, da starš, ki je državljan tretje države, ni prevzel vsakodnevne skrbi za zadevnega otroka v daljšem obdobju, ni mogoče priznati odločilnega pomena, saj se je ta položaj lahko spremenil in v času, ko nacionalni organi obravnavajo prošnjo za prebivanje ali ko sodišča obravnavajo povezano pravno sredstvo, ta starš dejansko nosi odgovornost za to skrb (445).

Poleg tega je Sodišče proučilo položaj mladoletnega sorojenca mladoletnega državljana EU, ki je državljan tretje države in čigar staršu, ki je tudi skrbnik, se lahko prizna pravica do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU. Ugotovilo je, da razmerje odvisnosti, ki bi lahko upravičilo priznanje izvedene pravice do prebivanja v korist mladoletnega otroka, državljana tretje države, od zakonca, ki je državljan tretje države in ki je zakonec državljana EU, ki ni nikoli uveljavljal svoje pravice do prostega gibanja, obstaja, kadar (i) se v zvezi med tem državljanom EU in njegovim zakoncem, državljanom tretje države, rodi otrok, državljan EU, ki ni nikoli uveljavljal svoje pravice do prostega gibanja, in (ii) bi bil navedeni otrok, državljan EU, prisiljen zapustiti ozemlje EU kot celoto, če bi bil mladoletni otrok, državljan tretje države, prisiljen zapustiti ozemlje zadevne države članice.

V takem primeru bi lahko bil starš, ki je skrbnik otrok in državljan tretje države, prisiljen spremljati mladoletnega sorojenca, državljana tretje države. To pa bi lahko prisililo tudi drugega otroka, državljana EU, da zapusti navedeno ozemlje (446).

Primeri:

Primer 1

M. je državljanka tretje države, ki živi v državi članici A. Je mati samohranilka in edina skrbnica svoje mladoletne hčere D., ki je državljanka države članice A in ni nikoli uveljavljala svoje pravice do prostega gibanja. Med D. in M. obstaja razmerje odvisnosti, tako da bi bila D. prisiljena zapustiti ozemlje EU kot celoto in spremljati svojo mater M. V takem primeru ima M. pravico do prebivanja in dela v državi članici A v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Ruiz Zambrano.

Primer 2

W. je državljanka tretje države, ki je v skladu z nacionalnim pravom prebivala v državi članici A, vendar se je njeno zakonito prebivanje iz razlogov, povezanih z navedenim pravom, izteklo. Poročila se je s H., državljanom države članice A, ki ni nikoli uveljavljal svoje pravice do prostega gibanja. Želita ostati v državi članici A, saj je H. lastnik hiše v njej in bi bilo to zanju cenejše. Le dejstvo, da bi si H. iz ekonomskih razlogov lahko želel, da bi lahko W. prebivala z njim v EU, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da bi bil H. prisiljen zapustiti EU kot celoto, če taka pravica ne bi bila priznana. Zato v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Ruiz Zambrano ni podlage za to, da bi se W. priznala izvedena pravica do prebivanja v državi članici A. Ker je poleg tega odrasla oseba načeloma sposobna živeti neodvisno od članov svoje družine, je opredelitev razmerja odvisnosti med dvema odraslima družinskima članoma, na podlagi katerega bi bilo mogoče podeliti izvedeno pravico do prebivanja v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Ruiz Zambrano, mogoča le v izjemnih primerih, ko ob upoštevanju vseh zadevnih okoliščin zadevnega posameznika nikakor ni mogoče ločiti od družinskega člana, od katerega je odvisen. To velja ne glede na druge pravice, ki bi jih lahko W. imela po nacionalnem pravu.

Primer 3

M. je državljanka tretje države. Poročena je s F., državljanom države članice A, ki ni nikoli uveljavljal svoje pravice do prostega gibanja. Živita v državi članici A. Imata mladoletno hčer D., ki je prav tako državljanka države članice A in ni nikoli uveljavljala svoje pravice do prostega gibanja.

—

D. živi z obema staršema, zato si starša vsakodnevno delita njeno varstvo in vzgojo ter pravno, čustveno in finančno skrb zanjo. V takem primeru obstaja izpodbojna domneva, da med materjo M., ki je državljanka tretje države, in hčerjo D. obstaja razmerje odvisnosti, ki bi lahko v skladu s sodno prakso na podlagi sodbe Ruiz Zambrano upravičilo priznanje izvedene pravice do prebivanja v korist M. v državi članici A. Ne more je omajati dejstvo, da ima oče F. kot državljan države članice A brezpogojno pravico ostati v navedeni državi članici.

—	Organi priznavajo M. izvedeno pravico do prebivanja, saj bi odhod M. zaradi razmerja odvisnosti med D. in M. v praksi tudi D. prisilil, da zapusti EU kot celoto.

19.3 Prebivanje na podlagi člena 20 PDEU in pridobitev statusa stalnega rezidenta

Sodišče je proučilo (447) možnost, da bi prebivanje na podlagi člena 20 PDEU privedlo do pridobitve pravice do stalnega prebivanja v skladu z Direktivo 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (448).

Sodišče je menilo, da „ni mogoče šteti, da prebivanje državljana tretje države na ozemlju države članice na podlagi člena 20 PDEU pomeni prebivanje ‚samo iz začasnih razlogov‘ v smislu člena 3(2)(e) Direktive 2003/109“.

Sodišče je nato pojasnilo, da mora državljan tretje države, ki prebiva v državi članici na podlagi člena 20 PDEU, za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas na podlagi Direktive 2003/109/ES izpolnjevati pogoje iz členov 4 (dolžina prebivanja) in 5 (zadostna sredstva in zdravstveno zavarovanje ter dokazilo o integraciji v državo članico, če je to potrebno v skladu z nacionalnim pravom države članice gostiteljice) navedene direktive (449).

19.4 Možnost omejitve izvedene pravice do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU

Države članice se lahko za omejitev pravice do vstopa ali prebivanja na podlagi člena 20 PDEU sklicujejo na izjemo zaradi javnega reda ali javne varnosti (450).

Vendar morajo pristojni organi pri presoji položaja starša, ki je skrbnik in državljan tretje države, upoštevati pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kot je določena v členu 7 Listine o temeljnih pravicah, v povezavi z obveznostjo upoštevanja otrokove koristi, priznane v členu 24(2) Listine o temeljnih pravicah.

To oceno je treba opraviti tudi, kadar nacionalni organi odločajo o sprejetju odločbe o prepovedi vstopa in prebivanja starša, ki je skrbnik in državljan tretje države, katere učinki imajo evropsko razsežnost. S to odločbo je namreč staršu, ki je skrbnik in državljan tretje države, odvzeta vsakršna pravica do prebivanja na ozemlju vseh držav članic (451).

Podobno kot v okviru Direktive 2004/38/ES (glej oddelek 13 – Omejitve pravice do prostega gibanja in prebivanja zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja (členi 27, 28 in 29 Direktive 2004/38/ES)) je treba pojma „javni red“ in „javna varnost“ kot utemeljitev za odstopanje od pravice do prebivanja državljanov EU ali njihovih družinskih članov razlagati ozko, tako da države članice ne morejo enostransko določiti njunega obsega, ne da bi jih nadzirale institucije EU. „[P]ojem ‚javni red‘ vsekakor predpostavlja – razen družbene motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev – resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za osnovne interese družbe. V zvezi s pojmom ‚javna varnost‘ iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ta pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice in da zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost.“ (452)

(1) Najprej v sodbi z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk, C-184/99, ECLI:EU:C:2001:458, točka 31.

(2) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (UL L 158, 30.4.2004, str. 77).

(3) Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Poročilo o državljanstvu EU za leto 2020: Opolnomočenje državljanov in zaščita njihovih pravic (COM(2020) 730 final), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52020DC0730.

(4) Sodba z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C-34/09, ECLI:EU:C:2011:124.

(5) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o smernicah za boljši prenos Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ter njeno učinkovitejšo uporabo (COM(2009) 313 final), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52009DC0313&qid=1674553368591.

(6) COM(2013) 837 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A52013DC0837.

(7) COM(1999) 372 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A51999DC0372.

(8) Glej na primer naslednje zadeve:

—	sodbe z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točke 47–50,

—	z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točke 64–67,

—	z dne 29. aprila 2004, Orfanopoulos in Oliveri, C-482/01 in C-493/01, ECLI:EU:C:2004:262, točki 97 in 98, ter

—	z dne 25. julija 2008, Metock, C-127/08, ECLI:EU:C:2008:449, točka 79.

(9) Direktiva Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (UL L 180, 19.7.2000, str. 22).

(10) COM(2020) 565 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52020DC0565.

(11) COM(2020) 620 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=COM:2020:620:FIN.

(12) Priporočilo Sveta z dne 12. marca 2021 o enakosti, vključevanju in udeležbi Romov (UL C 93, 19.3.2021, str. 1), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=OJ%3AJOC_2021_093_R_0001.

(13) Lezbijke, geji, biseksualne, transspolne, nebinarne, interspolne in queer osebe.

(14) COM(2020) 698 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52020DC0698.

(15) Sklep Skupnega odbora EGP št. 158/2007 z dne 7. decembra 2007 (UL L 124, 8.5.2008, str. 20).

(16) Člen 3(1).

(17) Glej oddelek 19 – Sodna praksa na podlagi sodbe Ruiz Zambrano.

(18) Sodbi z dne 7. julija 1992, Singh, C-370/90, ECLI:EU:C:1992:296, in z dne 11. decembra 2007, Eind, C-291/05, ECLI:EU:C:2007:771.

(19) Sodba z dne 11. julija 2002, Carpenter, C-60/00, ECLI:EU:C:2002:434.

(20) Sodbe z dne 7. julija 1992, Singh, C-370/90, ECLI:EU:C:1992:296, z dne 11. julija 2002, D'Hoop, C-224/98, ECLI:EU:C:2002:432, z dne 23. septembra 2003, Akrich, C-109/01, ECLI:EU:C:2003:491, z dne 11. decembra 2007, Eind, C-291/05, ECLI:EU:C:2007:771, z dne 12. marca 2014, O. in B., C-456/12, ECLI:EU:C:2014:135, z dne 12. julija 2018, Banger, C-89/17, ECLI:EU:C:2018:570, ali z dne 27. junija 2018, Deha Altiner in Ravn, C-230/17, ECLI:EU:C:2018:497.

(21) Sodba z dne 11. julija 2002, Carpenter, C-60/00, ECLI:EU:C:2002:434.

(22) Sodba z dne 12. marca 2014, S in G, C-457/12, ECLI:EU:C:2014:136.

(23) Sodba z dne 12. marca 2014, S in G, C-457/12, ECLI:EU:C:2014:136, točka 40.

(24) Sodba z dne 12. marca 2014, S in G, C-457/12, ECLI:EU:C:2014:136, točka 42.

(25) Sodba z dne 12. marca 2014, S in G, C-457/12, ECLI:EU:C:2014:136, točka 42.

(26) V zadevah v zvezi z naturalizacijo glej na primer sodbi z dne 14. novembra 2017, Lounes, C-165/16, ECLI:EU:C:2017:862, točke 51, 52 in 61, ter z dne 8. junija 2017, Freitag, C-541/15, ECLI:EU:C:2017:432, točka 34.

(27) Sodba z dne 8. junija 2017, Freitag, C-541/15, ECLI:EU:C:2017:432, točka 34, v kateri je Sodišče ugotovilo, da povezava s pravom Unije obstaja pri osebah, ki so državljani ene države članice in zakonito prebivajo na ozemlju druge države članice, katere državljanstvo še imajo.

(28) Sodba z dne 8. junija 2017, Freitag, C-541/15, ECLI:EU:C:2017:432, točka 34, v povezavi s sodbami

—	z dne 14. novembra 2017, Lounes, C-165/16, ECLI:EU:C:2017:862, točki 51 in 61,

—	z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C-424/10 in C-425/10, ECLI:EU:C:2011:866, ter

—	z dne 6. septembra 2012, Czop in Punakova, C-147/11 in C-148/11, ECLI:EU:C:2012:538.

(29) Sodbi z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C-424/10 in C-425/10, ECLI:EU:C:2011:866, ter z dne 6. septembra 2012, Czop in Punakova, C-147/11 in C-148/11, ECLI:EU:C:2012:538.

(30) Sodba z dne 14. novembra 2017, Lounes, C-165/16, ECLI:EU:C:2017:862, točki 51 in 61.

(31) Sodba z dne 5. maja 2011, McCarthy, C-434/09, ECLI:EU:C:2011:277, točke 36–43.

(32) Glej uvodni izjavi 5 in 6 Direktive 2004/38/ES.

(33) Vendar glej oddelek 2.1 – Državljan EU, v katerem so pojasnjeni drugi primeri, v katerih bi se lahko uporabljala Direktiva 2004/38/ES.

(34) Sodbi z dne 2. decembra 1997, Dafeki, C-336/94, ECLI:EU:C:1997:579, točka 19, in z dne 8. decembra 2022, Caisse nationale d’assurance pension, C-731/21, ECLI:EU:C:2022:969.

(35) Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott z dne 15. aprila 2021 v zadevi V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:296, točka 160.

(36) Vendar se za registrirane partnerske skupnosti uporabljajo posebna pravila. Te skupnosti so zajete z Direktivo 2004/38/ES, če so v zakonodaji države članice gostiteljice obravnavane kot enakovredne zakonski zvezi in v skladu s pogoji, določenimi v ustrezni zakonodaji države članice gostiteljice.

(37) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. М. А., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008.

(38) Sodba z dne 15. decembra 2016, Depesme in drugi, C-401/15 do C-403/15, ECLI:EU:C:2016:955, točka 51.

(39) Uredba (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL L 141, 27.5.2011, str. 1).

(40) Med drugim s členom 16(2) Splošne deklaracije človekovih pravic ali členom 16(1), točka (b), Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk.

(41) Opozoriti je treba, da se člen 2(2), točka (a), nanaša na „zakonca“ v ednini.

(42) Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 6. januarja 1992, Alilouch El Abasse proti Nizozemski, pritožba št. 14501/89.

(43) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točke 35, 48–51 in 56.

(44) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točka 45.

(45) Za več informacij glej oddelek 10 – Pravica do dela (člen 23 Direktive 2004/38/ES)) in oddelek 11 – Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES).

(46) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točka 50.

(47) Sodbe z dne 13. februarja 1985, Diatta, 267/83, ECLI:EU:C:1985:67, točka 18, z dne 8. novembra 2012, Iida, C-40/11, ECLI:EU:C:2012:691, točka 58, in z dne 10. julija 2014, Ogieriakhi, C-244/13, ECLI:EU:C:2014:2068, točka 37.

(48) Sodbe z dne 13. februarja 1985, Diatta, 267/83, ECLI:EU:C:1985:67, točka 20, z dne 8. novembra 2012, Iida, C-40/11, ECLI:EU:C:2012:691, točka 58, in z dne 10. julija 2014, Ogieriakhi, C-244/13, ECLI:EU:C:2014:2068, točka 37.

(49) https://europa.eu/youreurope/index_sl.htm

(50) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 54.

(51) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točke 47–49, 52, 57, 67 in 68.

Ker se lahko zaradi nepriznavanja na nekaterih področjih, ki niso zajeta v „pravice, ki izhajajo iz prava EU“ (na primer v zadevah, kot so dedovanje, preživnina itd.), pojavijo težave, je Komisija 7. decembra 2022 sprejela predlog uredbe za uskladitev pravil mednarodnega zasebnega prava v zvezi s starševstvom na ravni EU (COM(2022) 695 final: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A52022PC0695). Ta predlog temelji na členu 81(3) PDEU v zvezi z ukrepi, ki zadevajo družinsko pravo s čezmejnimi posledicami.

(52) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 52.

(53) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 59.

(54) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 65.

(55) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 56.

(56) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 57.

(57) Sodba z dne 3. julija 1974, Casagrande, C-9/74, ECLI:EU:C:1974:74.

(58) Sodba z dne 27. septembra 1988, Matteucci, C-235/87, ECLI:EU:C:1988:460.

(59) Sodba z dne 30. septembra 1975, Cristini, C-32/75, ECLI:EU:C:1975:120. Druge pravice lahko izhajajo iz pravice do enakega obravnavanja v zvezi s socialnimi in davčnimi ugodnostmi, ki jih imajo otroci, ki so državljani EU, ali njihovi starši, ki so državljani EU, pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja (glej oddelek 11 – Pravica do enakega obravnavanja (člen 24 Direktive 2004/38/ES))).

(60) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 57.

(61) Sodbe z dne 18. junija 1987, Lebon, C-316/85, ECLI:EU:C:1987:302, točka 22, z dne 9. januarja 2007, Jia, C-1/05, ECLI:EU:C:2007:1, točki 36 in 37, ter z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točka 21.

(62) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točka 23.

(63) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točki 28 in 33.

(64) Sodbi z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točka 22, ter z dne 9. januarja 2007, Jia, C-1/05, ECLI:EU:C:2007:1, točki 37 in 43.

(65) Sodbi z dne 17. februarja 2005, Oulane, C-215/03, ECLI:EU:C:2005:95, točka 53, ter z dne 9. januarja 2007, Jia, C-1/05, ECLI:EU:C:2007:1, točki 41 in 42.

(66) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točka 27.

(67) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točka 24.

(68) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točka 28.

(69) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točka 22.

(70) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točka 33. Sodišče bo dodatna pojasnila v zvezi s tem morda zagotovilo v zadevi C-607/21 – État belge.

(71) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točki 31 in 32. Opozoriti je treba, da bo Sodišče dodatna pojasnila v zvezi s tem morda zagotovilo v zadevi C-488/21 – Chief Appeals Officer in drugi.

(72) Sodba z dne 19. oktobra 2004, Zhu in Chen, C-200/02, ECLI:EU:C:2004:639, točka 20 in navedena sodna praksa.

(73) Sodba z dne 19. oktobra 2004, Zhu in Chen, C-200/02, ECLI:EU:C:2004:639, točki 45 in 46.

(74) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točki 18 in 19.

(75) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točka 18.

(76) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točka 21.

(77) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točke 21–24.

(78) Sodbe z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točka 24, z dne 12. julija 2018, Banger, C-89/17, ECLI:EU:C:2018:570, točka 40, in z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 63.

(79) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točke 64–67.

(80) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 68.

(81) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točka 35.

(82) Sodba z dne 12. julija 2018, Banger, C-89/17, ECLI:EU:C:2018:570, točka 52.

(83) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 23.

(84) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točki 30 in 43.

(85) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 23.

(86) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točka 38.

(87) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točka 39.

(88) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točka 35.

(89) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točki 33 in 35. Sodišče bo dodatna pojasnila v zvezi s tem morda zagotovilo v zadevi C-607/21 – État belge.

(90) Sodba z dne 5. septembra 2012, Rahman, C-83/11, ECLI:EU:C:2012:519, točki 33 in 35.

(91) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točki 31 in 32. Sodišče bo dodatna pojasnila v zvezi s tem morda zagotovilo v zadevi C-488/21 – Chief Appeals Officer in drugi.

(92) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 30.

(93) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 26.

(94) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 27.

(95) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 27.

(96) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 28.

(97) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 29.

(98) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 22.

(99) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točki 56 in 57.

(100) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 68.

(101) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točke 69–73.

(102) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 69.

(103) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 70.

(104) Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, sklenjena 19. oktobra 1996 v Haagu.

(105) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 70.

(106) Sodba z dne 26. marca 2019, SM, C-129/18, ECLI:EU:C:2019:248, točka 70.

(107) Sodba z dne 15. septembra 2022, Minister for Justice and Equality, C-22/21, ECLI:EU:C:2022:683, točka 23.

(108) Uvodna izjava 6.

(109) Glej po analogiji sodbo z dne 19. novembra 2020, ZW, C-454/19, ECLI:EU:C:2020:947, točke 36, 40 in 42.

(110) Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott z dne 15. aprila 2021 v zadevi V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:296, točka 160.

(111) Uredba (EU) 2016/1191 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o spodbujanju prostega gibanja državljanov s poenostavitvijo zahtev za predložitev nekaterih javnih listin v Evropski uniji in o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL L 200, 26.7.2016, str. 1).

(112) Sodba z dne 14. oktobra 2008, Grunkin in Paul, C-353/06, ECLI:EU:C:2008:559, točka 39.

(113) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 44.

(114) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 69.

(115) Sodba z dne 14. decembra 2021, V. M. A., C-490/20, ECLI:EU:C:2021:1008, točka 50.

(116) Uredba Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL L 385, 29.12.2004, str. 1).

(117) Uredba (EU) 2019/1157 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o okrepitvi varnosti osebnih izkaznic državljanov Unije in dokumentov za prebivanje, izdanih državljanom Unije in njihovim družinskim članom, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja (UL L 188, 12.7.2019, str. 67).

(118) Uredba (EU) 2019/1157 velja za EGP in jo je treba vključiti v Sporazum EGP (ta postopek poteka).

(119) Kot je navedeno v uvodni izjavi 11, Uredba (EU) 2019/1157 od držav članic ne zahteva, da uvedejo osebne izkaznice, če te niso predvidene v nacionalnem pravu.

(120) Člen 5(2) kljub temu določa dve odstopanji. Osebne izkaznice, ki ne izpolnjujejo minimalnih varnostnih standardov iz dela 2 dokumenta ICAO 9303 ali ki ne vključujejo funkcionalnega strojno berljivega polja, prenehajo veljati na dan prenehanja njihove veljavnosti ali do 3. avgusta 2026, kar koli nastopi prej. Osebne izkaznice oseb, ki so 2. avgusta 2021 stare 70 let ali več, ki izpolnjujejo minimalne varnostne standarde iz dela 2 dokumenta ICAO 9303 in imajo funkcionalno strojno berljivo polje, pa prenehajo veljati na dan prenehanja njihove veljavnosti.

(121) Vse države članice EU, razen Irske, ter Norveška, Islandija, Švica in Lihtenštajn.

(122) Priporočilo Komisije o skupnem „Praktičnem priročniku za mejne policiste (Schengenski priročnik)“, ki ga pri opravljanju mejne kontrole oseb uporabljajo pristojni organi držav članic, in o nadomestitvi Priporočila C(2019) 7131 final (C(2022) 7591 final), https://ec.europa.eu/transparency/documents-register/detail?ref=C(2022)7591&lang=sl.

(123) Čeprav Švica ne uporablja Direktive 2004/38/ES, učinek izvzetja iz vizumske obveznosti priznava tudi dovoljenjem za prebivanje, ki jih izdajo države članice, razen tistim, ki jih izdajo Bolgarija, Irska, Ciper ali Romunija.

(124) Dovoljenja za prebivanje, izdana upravičencem v skladu s členoma 2(2) in 3(2) Direktive 2004/38/ES.

(125) Sodba z dne 18. junija 2020, Ryanair Designated Activity Company, C-754/18, ECLI:EU:C:2020:478, točka 55.

(126) Sodba z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi, C-202/13, ECLI:EU:C:2014:2450, točka 41.

(127) Vse države članice, razen Bolgarije, Irske, Cipra in Romunije.

(128) Sodba z dne 18. junija 2020, Ryanair Designated Activity Company, C-754/18, ECLI:EU:C:2020:478, točke 41–47.

(129) V teh primerih se to nanaša na države članice, ki niso del schengenskega območja, tj. Bolgarijo, Irsko, Ciper in Romunijo.

(130) Uredba (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L 157, 15.6.2002, str. 1).

(131) Člen 6 Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L 77, 23.3.2016, str. 1).

(132) Uredba (EU) 2018/1806 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti (UL L 303, 28.11.2018, str. 39).

(133) Sodba z dne 31. januarja 2006, Komisija/Španija, C-503/03, ECLI:EU:C:2006:74, točka 42.

(134) Belgija, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Grčija, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska, Slovenija, Slovaška, Finska in Švedska.

(135) Priloga k Izvedbenemu sklepu Komisije o spremembi Sklepa Komisije C(2010) 1620 final, kar zadeva nadomestitev Priročnika za obravnavo vlog za vizum in spremembo izdanih vizumov (Priročnik za vizumski zakonik I), C(2020) 395 final,

https://ec.europa.eu/home-affairs/system/files/2020-06/visa_code_handbook_consolidated_en.pdf.

(136) Sodba z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točke 28, 35 in 36.

(137) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 89.

(138) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 100.

(139) Sodba z dne 21. februarja 2013, LN, C-46/12, ECLI:EU:C:2013:97.

(140) Glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Večjezičnost: prednost Evrope in skupna zaveza (COM(2008) 566 final).

(141) Na primer sodba z dne 3. julija 1986, Lawrie-Blum, C-66/85, ECLI:EU:C:1986:284.

(142) Sodba z dne 3. junija 1986, Kempf, C-139/85, ECLI:EU:C:1986:223.

(143) Sodbe z dne 23. marca 2004, Collins, C-138/02, ECLI:EU:C:2004:172, točka 26, z dne 7. septembra 2004, Trojani, C-456/02, ECLI:EU:C:2004:488, točka 15, in z dne 21. februarja 2013, LN, C-46/12, ECLI:EU:C:2013:97, točke 40–42.

(144) Glej na primer sodbe z dne 3. junija 1986, Kempf, C-139/85, ECLI:EU:C:1986:223, z dne 31. maja 1989, Bettray, C-344/87, ECLI:EU:C:1989:226, z dne 13. julija 1989, Rinner-Kühn, C-171/88, ECLI:EU:C:1989:328, z dne 26. novembra 1998, Birden, C-1/97, ECLI:EU:C:1998:568, in z dne 13. decembra 1989, Ruzius-Wilbrink, C-102/88, ECLI:EU:C:1989:639.

(145) Glej sodbe z dne 12. februarja 1974, Sotgiu, C-152/73, ECLI:EU:C:1974:13, z dne 5. oktobra 1988, Steymann, C-196/87, ECLI:EU:C:1988:475, z dne 31. maja 1989, Bettray, C-344/87, ECLI:EU:C:1989:226, in z dne 15. decembra 2005, Nadin, C-151/04, ECLI:EU:C:2005:775.

(146) Glej na primer sodbe z dne 5. oktobra 1988, Steymann, C-196/87, ECLI:EU:C:1988:475, z dne 31. maja 1989, Bettray, C-344/87, ECLI:EU:C:1989:226, z dne 21. novembra 1991, Hostellerie Le Manoir, C-27/91, ECLI:EU:C:1991:441, in z dne 10. septembra 2014, Haralambidis, C-270/13, ECLI:EU:C:2014:2185.

(147) Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Ponovna potrditev prostega gibanja delavcev: pravice in pomembne spremembe (COM(2010) 373 final z dne 13. julija 2010), https://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2010:0373:FIN:SL:PDF.

(148) Sodba z dne 20. novembra 2001, Jany, C-268/99, ECLI:EU:C:2001:616.

(149) Sodbi z dne 19. junija 2014, Saint Prix, C-507/12, ECLI:EU:C:2014:2007, točka 38, in z dne 19. septembra 2019, Dakneviciute, C-544/18, ECLI:EU:C:2019:761, točka 28.

(150) Sodba z dne 11. aprila 2019, Tarola, C-483/17, ECLI:EU:C:2019:309, točka 54.

(151) Sodba z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točki 52 in 56.

(152) Sodba z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točka 58.

(153) Glej na primer sodbo z dne 4. julija 2013, Gardella, C-233/12, ECLI:EU:C:2013:449.

(154) Glej sodbo z dne 26. aprila 2007, Alevizos, C-392/05, ECLI:EU:C:2007:251.

(155) Sodbi z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 55, in z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točka 63.

(156) Sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 78; glej tudi oddelek 11.1 – Pravica do enakega dostopa do socialne pomoči: vsebina in pogoji.

(157) Sodbi z dne 11. novembra 2014, Dano, C-333/13, ECLI:EU:C:2014:2358, točka 80, in z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 79.

(158) Sodba z dne 11. novembra 2014, Dano, C-333/13, ECLI:EU:C:2014:2358, točka 76.

(159) Sodba z dne 19. septembra 2013, Brey, C-140/12, ECLI:EU:C:2013:565, točka 63.

(160) Sodba z dne 2. oktobra 2019, Bajratari, C-93/18, ECLI:EU:C:2019:809, točka 42.

(161) Sodba z dne 14. junija 2016, Komisija/Združeno kraljestvo, C-308/14, ECLI:EU:C:2016:436, točki 81 in 82.

(162) Sodba z dne 14. junija 2016, Komisija/Združeno kraljestvo, C-308/14, ECLI:EU:C:2016:436, točki 83 in 84.

(163) Sodba z dne 19. septembra 2013, Brey, C-140/12, ECLI:EU:C:2013:565, točka 70.

(164) Sodbi z dne 19. septembra 2013, Brey, C-140/12, ECLI:EU:C:2013:565, točka 70, in z dne 2. oktobra 2019, Bajratari, C-93/18, ECLI:EU:C:2019:809, točka 35.

(165) Sodba z dne 19. septembra 2013, Brey, C-140/12, ECLI:EU:C:2013:565, točka 71.

(166) Sodba z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk, C-184/99, ECLI:EU:C:2001:458, točka 44.

(167) Sodba z dne 25. maja 2000, Komisija/Italija, C-424/98, ECLI:EU:C:2000:287, točka 37.

(168) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi, C-218/14, ECLI:EU:C:2015:476, točka 74 in navedena sodna praksa.

(169) Sodba z dne 2. oktobra 2019, Bajratari, C-93/18, ECLI:EU:C:2019:809, točka 30; glej tudi sodbe z dne 16. julija 2015, Singh in drugi, C-218/14, ECLI:EU:C:2015:476, točka 74, z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C-165/14, ECLI:EU:C:2016:675, točka 48, in z dne 10. oktobra 2013, Alokpa, C-86/12, ECLI:EU:C:2013:645, točka 27.

(170) Glej na primer sodbe z dne 23. marca 2006, Komisija/Belgija, C-408/03, ECLI:EU:C:2006:192, točka 40 in naslednje, z dne 16. julija 2015, Singh in drugi, C-218/14, ECLI:EU:C:2015:476, z dne 19. oktobra 2004, Zhu in Chen, C-200/02, ECLI:EU:C:2004:639, z dne 10. oktobra 2016, Alokpa, C-86/12, ECLI:EU:C:2013:645, ter z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C-165/14, ECLI:EU:C:2016:675.

(171) Sodba z dne 2. oktobra 2019, Bajratari, C-93/18, ECLI:EU:C:2019:809.

(172) Vendar je Sodišče za namene dostopa do socialne pomoči pri presoji bremena, ki bi ga lahko ustvaril zahtevek za socialno pomoč, priznalo, da „[nesorazmerno] breme za zadevno državo članico ne bi nastalo ob vložitvi posamezne prošnje, temveč nujno šele ob seštetju vseh posameznih prošenj, ki bi ji bile predložene“ (glej sodbi z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točka 62, in z dne 25. februarja 2016, García-Nieto, C-299/14, ECLI:EU:C:2016:114, točka 50).

(173) V skladu s členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah.

(174) Člen 14(3) in uvodna izjava 16.

(175) Glej člen 14(4), točka (b), glej tudi sodbe z dne 26. februarja 1991, Antonissen, C-292/89, ECLI:EU:C:1991:80, točka 22, z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld, C-181/19, ECLI:EU:C:2020:794, točka 69, in z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točka 33.

(176) Sodbi z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 55, in z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točka 63.

(177) Sodba z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točka 67.

(178) Sodba z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R, C-413/99, ECLI:EU:C:2002:493, točke 89–94.

(179) Ta pogoj izpolnjujejo tudi upokojenci, kriti z zasebnim zavarovanjem, ki je del sistema obveznega zavarovanja, ki ga potrdi zavarovalnica, če je tako zavarovanje del splošne zdravstvene politike države članice za njene državljane ali posebne skupine državljanov.

(180) Členi 17, 23, 24 in 25 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30.4.2004, str. 1).

(181) Sodba z dne 15. septembra 2021, Alimanovic, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točki 50 in 51.

(182) Sodba z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 58.

(183) Sodbi z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 59, in z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točka 69.

(184) Sodba z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 59.

(185) Sodba z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točka 69.

(186) Sodba z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točki 59 in 60.

(187) Sodbi z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 55, in z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točka 63.

(188) Glej na primer sodbi z dne 2. oktobra 2019, Bajratari, C-93/18, ECLI:EU:C:2019:809, točki 30 in 31, ter z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C-165/14, ECLI:EU:C:2016:675, točka 48.

(189) Sodba z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točka 67.

(190) Sodba z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točki 59 in 60.

(191) Podobna pravila se uporabljajo v zvezi s starši državljanov EU, katerih pravica do prebivanja temelji na členu 10 Uredbe (EU) št. 492/2011 in ustrezni sodni praksi (za več podrobnosti glej sodbo z dne 8. maja 2013, Alarape, C-529/11, ECLI:EU:C:2013:290).

(192) Člena 8(3) in 8(5) ter uvodna izjava 14.

(193) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 69.

(194) Sodba z dne 16. decembra 2008, Huber, C-524/06, ECLI:EU:C:2008:724, točka 58.

(195) Pravica do prostega gibanja je podeljena neposredno s Pogodbo, ne glede na to, ali so izpolnjene kakršne koli formalnosti. V zvezi z dokumenti za prebivanje glej na primer sodbe z dne 21. julija 2011, Dias, C-325/09, ECLI:EU:C:2011:498, točke 48, 49 in 54, z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točki 48 in 49, ter z dne 12. marca 2014, O. in B., C-456/12, ECLI:EU:C:2014:135, točka 60. V zvezi s prostim pretokom delavcev in storitev ter svobodo ustanavljanja glej sodbo z dne 8. aprila 1976, Royer, C-48/75, ECLI:EU:C:1976:57.

(196) Glej na primer sodbo z dne 27. novembra 1997, Meints, C-57/96, ECLI:EU:C:1997:564, točki 44 in 45.

(197) Glej člen 14(4), točka (b), ter sodbe z dne 26. februarja 1991, Antonissen, C-292/89, ECLI:EU:C:1991:80, točka 22, z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld, C-181/19, ECLI:EU:C:2020:794, točka 69, in z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točka 33.

(198) Sodba z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točka 51.

(199) Sodba z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točka 42. Glej sodbo z dne 26. februarja 1991, Antonissen, C-292/89, ECLI:EU:C:1991:80, točka 21.

(200) Sodba z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točka 46.

(201) Sodba z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točki 35 in 36. Glej tudi uvodno izjavo 9 Direktive 2004/38/ES. Po drugi strani „razumni rok“ začne teči, ko se zadevni državljan EU odloči, da se bo prijavil kot iskalec zaposlitve v državi članici gostiteljici.

(202) Sodba z dne 17. decembra 2020, G. M. A., C-710/19, ECLI:EU:C:2020:1037, točka 47.

(203) Člen 10(2).

(204) Glej sodbo z dne 25. julija 2008, Metock in drugi, C-127/08, ECLI:EU:C:2008:449, v kateri je Sodišče pojasnilo, da imajo družinski člani državljanov EU, ki so državljani tretjih držav, pravico spremljati državljana EU v državi članici gostiteljici, se mu pridružiti in z njim živeti, ne glede na to, ali so pred tem zakonito prebivali v drugi državi članici, in ne glede na datum ali okoliščine njihovega vstopa v državo članico gostiteljico. Sodišče je poudarilo tudi, da imajo pravico prebivati v državi članici gostiteljici kot družinski člani državljana EU ne glede na to, ali so bili družinski člani že takrat, ko se je državljan EU preselil v državo članico gostiteljico, ali pa so postali družinski člani šele, ko se je državljan EU vanjo preselil. Glej tudi sodbo z dne 25. julija 2002, MRAX, C-459/99, ECLI:EU:C:2002:461.

(205) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 63.

(206) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 65.

(207) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točki 66 in 67.

(208) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 36. Vendar nacionalni organi po izteku šestmesečnega roka iz člena 10(1) Direktive 2004/38/ES po uradni dolžnosti zadevni osebi ne smejo izdati dovoljenja za prebivanje družinskega člana državljana EU, ne da bi pred tem ugotovili, da zadevna oseba dejansko izpolnjuje pogoje za prebivanje v državi članici gostiteljici v skladu s pravom EU (sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 56).

(209) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 38.

(210) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 39.

(211) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 40.

(212) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 69.

(213) Sodba z dne 25. julija 2002, MRAX, C-459/99, ECLI:EU:C:2002:461, točka 90.

(214) Sodba z dne 13. junija 2013, Hadj Ahmed, C-45/12, ECLI:EU:C:2013:390, točka 37.

(215) Sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 83.

(216) Sodba z dne 30. junija 2016, NA, C-115/15, ECLI:EU:C:2016:487, točka 45.

(217) Sodbi z dne 23. februarja 2010, Ibrahim, C-310/08 , ECLI:EU:C:2010:80, točka 56, in z dne 23. februarja 2010, Teixeira, C-480/08, ECLI:EU:C:2010:83, točka 68.

(218) Sodbi z dne 23. februarja 2010, Ibrahim, C-310/08 , ECLI:EU:C:2010:80, točka 57, in z dne 23. februarja 2010, Teixeira, C-480/08, ECLI:EU:C:2010:83, točka 68.

(219) Glej uvodno izjavo 15.

(220) Sodba z dne 2. septembra 2021, État belge, C-930/19, ECLI:EU:C:2021:657, točka 42.

(221) Sodba z dne 16. julija 2015, Singh in drugi, C-218/14, ECLI:EU:C:2015:476, točka 70.

(222) Glej sodbo z dne 2. septembra 2021, État belge, C-930/19, ECLI:EU:C:2021:657, točki 43 in 45, v katerih je pojasnjeno, da sprožitev sodnega postopka za razvezo zakonske zveze skoraj tri leta po odhodu zakonca, državljana EU, iz države članice gostiteljice, očitno ne ustreza razumnemu roku.

(223) Sodba z dne 22. januarja 2020, Pensionsversicherungsanstalt, C-32/19, ECLI:EU:C:2020:25.

(224) Sodba z dne 21. julija 2011, Dias, C-325/09, ECLI:EU:C:2011:498, točka 57.

(225) Sodba z dne 6. oktobra 2009, Wolzenburg, C-123/08, ECLI:EU:C:2009:616, točka 51.

(226) Sodba z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C-424/10 in C-425/10, ECLI:EU:C:2011:866, točka 46.

(227) Sodba z dne 7. oktobra 2010, Lassal, C-162/09, ECLI:EU:C:2010:592, točka 59.

(228) Sodba z dne 8. maja 2013, Alarape in Tijani, C-529/11, ECLI:EU:C:2013:290, točka 48.

(229) Sodbi z dne 8. maja 2013, Alarape in Tijani, C-529/11, ECLI:EU:C:2013:290, točka 48, ter z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C-424/10 in C-425/10, ECLI:EU:C:2011:866, točka 47.

(230) Sodbi z dne 21. decembra 2011, Ziolkowski in Szeja, C-424/10 in C-425/10, ECLI:EU:C:2011:866, točka 63, ter z dne 6. septembra 2012, Czop in Punakova, C-147/11 in C-148/11, ECLI:EU:C:2012:538, točka 40.

(231) Sodba z dne 21. julija 2011, Dias, C-325/09, ECLI:EU:C:2011:498, točka 55.

(232) Sodba z dne 10. marca 2022, VI, C-247/20, ECLI:EU:C:2022:177, točki 59 in 60.

(233) Sodba z dne 7. oktobra 2010, Lassal, C-162/09, ECLI:EU:C:2010:592, točka 59.

(234) Sodba z dne 21. julija 2011, Dias, C-325/09, ECLI:EU:C:2011:498, točka 57.

(235) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 77.

(236) Štetje se ne opravi na podlagi zadnjih dvanajstih zaporednih mesecev. Uporablja se člen 3 Uredbe (EGS, Euratom) št. 1182/71 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (UL L 124, 8.6.1971, str. 1).

(237) Sodba z dne 21. julija 2011, Dias, C-325/09, ECLI:EU:C:2011:498, točka 57.

(238) Sodba z dne 16. januarja 2014, Onuekwere, C-378/12, ECLI:EU:C:2014:13, točka 32.

(239) Sodba z dne 20. januarja 2022, ZK, C-432/20, ECLI:EU:C:2022:39, točka 47. Čeprav se ta zadeva nanaša na Direktivo 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je Sodišče v točki 43 pojasnilo: „Čeprav se direktivi 2003/109 in 2004/38 med seboj razlikujeta po svojih ciljih in namenih, to ne spremeni dejstva, kot je v bistvu navedel tudi generalni pravobranilec v točkah od 40 do 43 sklepnih predlogov, da je med določbami teh direktiv mogoče opraviti primerjalno analizo in da so te lahko po potrebi predmet podobnih razlag, kar je upravičeno zlasti v primeru člena 9(1)(c) Direktive 2003/109 in člena 16(4) Direktive 2004/38, ki temeljita na isti logiki“.

(240) Sodba z dne 20. januarja 2022, ZK, C-432/20, ECLI:EU:C:2022:39, točka 46.

(241) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 69.

(242) Sodba z dne 16. januarja 2014, Reyes, C-423/12, ECLI:EU:C:2014:16, točki 31 in 32.

(243) Glej sodbe z dne 20. februarja 1997, Komisija/Belgija, C-344/95, ECLI:EU:C:1997:81, z dne 25. julija 2002, MRAX, C-459/99, ECLI:EU:C:2002:461, in z dne 17. februarja 2005, Oulane, C-215/03, ECLI:EU:C:2005:95.

(244) Sodba z dne 13. aprila 2010, Bressol, C-73/08, ECLI:EU:C:2010:181, točka 40. Glej tudi sodbo z dne 4. oktobra 2012, Komisija/Avstrija, C-75/11, ECLI:EU:C:2012:605, točka 49.

(245) Sodba z dne 4. oktobra 2012, Komisija/Avstrija, C-75/11, ECLI:EU:C:2012:605, točka 52.

(246) Sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 66.

(247) Upravičenost do socialnih ugodnosti lahko temelji na členih 21, 45, 49, 56 in 63 PDEU, odvisno (med drugim) od statusa osebe (delavec, samozaposlena oseba, delovno neaktivna oseba, študent). Državljani EU, ki so delavci, samozaposlene osebe, delovno neaktivne osebe in študenti, so upravičeni do enakega obravnavanja kot državljani države članice gostiteljice glede socialnih ugodnosti, tj. vseh ugodnosti, ki lajšajo mobilnost državljanov EU (npr. znižane vstopnine za muzeje v državi članici gostiteljici, preferenčni hipotekarni krediti, nakup nepremičnin v državi članici gostiteljici itd.). Delovno neaktivni državljani in študenti lahko izkoristijo tak dostop, če se zadevna ugodnost ne šteje za „socialno pomoč“ (glej oddelek 11.1 – Pravica do enakega dostopa do socialne pomoči: vsebina in pogoji) ali za „pomoč za vzdrževanje v času študija“, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila (vendar glej sodbo z dne 4. oktobra 2012, Komisija/Avstrija, C-75/11, ECLI:EU:C:2012:605 o dajatvah, ki se ne štejejo za pomoč za vzdrževanje v času študija).

(248) Sodba z dne 1. avgusta 2022, Familienkasse Niedersachsen-Bremen, C-411/20, ECLI:EU:C:2022:602, točke 34, 35, 47, 48, 53 in 55.

(249) Sodba z dne 19. septembra 2013, Brey, C-140/12, ECLI:EU:C:2013:565, točka 61. Glej tudi sodbo z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 68 in navedena sodna praksa.

(250) Sodba z dne 4. junija 2009, Vatsouras in Koupatantze, C-22/08 in C-23/08, ECLI:EU:C:2009:344, točka 45.

(251) Sodba z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točki 45 in 46.

(252) Sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točke 69–71.

(253) Sodbe z dne 11. novembra 2014, Dano, C-333/13, ECLI:EU:C:2014:2358, točka 69, z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točka 49, in z dne 25. februarja 2016, García-Nieto, C-299/14, ECLI:EU:C:2016:114, točka 38.

(254) Sodba z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točki 53 in 54.

(255) Sodba z dne 25. februarja 2016, García-Nieto, C-299/14, ECLI:EU:C:2016:114, točka 44. Glej tudi oddelek 11.2 – Razmerje med členom 24 Direktive 2004/38/ES in Uredbo (EU) št. 492/2011.

(256) Sodba z dne 25. februarja 2016, García-Nieto, C-299/14, ECLI:EU:C:2016:114, točke 44–48.

(257) Sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 78.

(258) Sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 79 in navedena sodna praksa.

(259) Sodba z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točke 57–62. To ne posega v nobeno neodvisno pravico, ki izhaja iz Uredbe (EU) št. 492/2011, zlasti iz člena 10 Uredbe v zvezi z dejanskimi skrbniki otrok v izobraževanju.

(260) Sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C-709/20, ECLI:EU:C:2021:602, točka 93.

(261) Sodba z dne 14. januarja 1988, Komisija/Italija, C-63/86, ECLI:EU:C:1988:9.

(262) Zlasti tistih, ki izhajajo iz člena 10 Uredbe (EU) št. 492/2011 glede dejanskih skrbnikov otrok v izobraževanju.

(263) Sodba z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld, C-181/19, ECLI:EU:C:2020:794, točki 64 in 69.

(264) Sodba z dne 15. decembra 2016, Depesme in drugi, C-401/15 do C-403/15, ECLI:EU:C:2016:955, točka 51.

(265) Sodba z dne 30. septembra 1975, Cristini, C-32/75, ECLI:EU:C:1975:120. Sodišče se je v točki 13 sklicevalo na enako obravnavanje družinskih članov delavcev EU „v zvezi z vsemi socialnimi in davčnimi ugodnostmi, ne glede na to, ali so povezane s pogodbo o zaposlitvi ali ne“. Sodišče je „socialne ugodnosti“ opredelilo kot tiste, „ki so, ne glede na to, ali so povezane s pogodbo o zaposlitvi ali ne, na splošno priznane nacionalnim delavcem, predvsem zaradi njihovega statusa delavca ali zaradi preprostega dejstva, da prebivajo na nacionalnem ozemlju, pri čemer se z razširitvijo teh ugodnosti na delavce, ki so državljani drugih držav članic, prispeva k njihovi mobilnosti“ (sodba z dne 31. maja 1979, Even, C-207/78, ECLI:EU:C:1979:144, točka 22).

(266) Sodba z dne 27. septembra 1988, Matteucci, C-235/87, ECLI:EU:C:1988:460.

(267) Sodba z dne 30. septembra 1975, Cristini, C-32/75, ECLI:EU:C:1975:120.

(268) Sodbi z dne 12. julija 1984, Castelli, C-261/83, ECLI:EU:C:1984:280, točka 11, in z dne 2. aprila 2020, Caisse pour l'avenir des enfants, C-802/18, ECLI:EU:C:2020:269, točka 45. Za druge primere socialnih in davčnih ugodnosti glej tudi sodbe z dne 15. septembra 2005, Ioannidis, C-258/04, ECLI:EU:C:2005:559, z dne 18. decembra 2019, UB, C-447/18, ECLI:EU:C:2019:1098, in z dne 16. junija 2022, Komisija/Avstrija, C-328/20, ECLI:EU:C:2022:468.

(269) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točka 35.

(270) Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30.4.2004, str. 1).

(271) Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 284, 30.10.2009, str. 1).

(272) Glej na primer sodbi z dne 19. septembra 2013, Brey, C-140/12, ECLI:EU:C:2013:565, točka 39, in z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 45.

(273) Vendar Uredba (ES) št. 883/2004 vsebuje nekatere izjeme od tega splošnega načela.

(274) Ta seznam ni izčrpen. Glej člen 11 Uredbe (ES) št. 987/2009 in Praktični vodnik – O zakonodaji, ki se uporablja v Evropski uniji (EU), Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in Švici, Evropska komisija, GD EMPL, 2014, https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=11366&langId=sl.

(275) Glej:https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=11366&langId=sl.

(276) Glej člen 70 Uredbe (ES) št. 883/2004 in Prilogo X k tej uredbi.

(277) Sodbe z dne 11. novembra 2014, Dano, C-333/13, ECLI:EU:C:2014:2358, točka 63, z dne 15. septembra 2015, Alimanovic, C-67/14, ECLI:EU:C:2015:597, točka 44, ter z dne 25. februarja 2016, García-Nieto, C-299/14, ECLI:EU:C:2016:114, točki 51 in 52.

(278) V Prilogi X k Uredbi (ES) št. 883/2004 so navedene posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki.

(279) Sodba z dne 29. oktobra 2020, Veselības ministrija, C-243/19, ECLI:EU:C:2020:872, točke 82–84.

(280) Upoštevati je treba tudi, da je Sodišče razsodilo, da člen 45 PDEU in člen 7 Uredbe (EU) št. 492/2011 nasprotujeta ureditvi države članice gostiteljice, s katero je za to, da se preživelemu partnerju iz partnerske skupnosti, ki je bila veljavno sklenjena in registrirana v drugi državi članici, dodeli vdovska pokojnina, ki mu pripada, ker je pokojni partner opravljal poklicno dejavnost v državi članici gostiteljici, določen pogoj predhodnega vpisa partnerske skupnosti v evidenco, ki jo vodi država članica gostiteljica (sodba z dne 8. decembra 2022, Caisse nationale d’assurance pension, C-731/21, ECLI:EU:C:2022:969).

(281) Sodba z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 38.

(282) Vendar Uredba (ES) št. 883/2004 vsebuje nekatere izjeme od tega splošnega načela.

(283) Člen 17 Uredbe (ES) št. 883/2004.

(284) Glej člen 19 Uredbe (ES) št. 883/2004.

(285) Glej člene 23, 24 in 25 Uredbe (ES) št. 883/2004.

(286) Sodba z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točka 46.

(287) Sodba z dne 15. julija 2021, A, C-535/19, ECLI:EU:C:2021:595, točki 58 in 59.

(288) https://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=559&langId=sl

(289) Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL L 88, 4.4.2011, str. 1).

(290) Člen 7(2) Uredbe (EU) 2019/1157.

(291) V členu 8(1) Uredbe (EU) 2019/1157 je določeno, da dovoljenja za prebivanje družinskih članov državljana EU, ki niso državljani države članice, ki ne izpolnjujejo zahtev člena 7, prenehajo veljati na dan prenehanja njihove veljavnosti oziroma do 3. avgusta 2026, kar koli nastopi prej. V členu 8(2) je določeno odstopanje od člena 8(1) v zvezi z dovoljenji za prebivanje, ki ne izpolnjujejo minimalnih varnostnih standardov iz dela 2 dokumenta ICAO 9303 ali ki ne vključujejo funkcionalnega strojno berljivega polja v skladu z delom 3 dokumenta ICAO 9303. Slednji prenehajo veljati na dan prenehanja njihove veljavnosti oziroma do 3. avgusta 2023, kar koli nastopi prej.

(292) Vse države članice, razen Bolgarije, Irske, Cipra in Romunije.

(293) V zvezi s prostim pretokom delavcev in storitev ter svobodo ustanavljanja glej sodbo z dne 8. aprila 1976, Royer, C-48/75, ECLI:EU:C:1976:57.

(294) Glej tudi uvodno izjavo 11 Direktive 2004/38/ES.

(295) Sodba z dne 18. junija 2020, Ryanair Designated Activity Company, C-754/18, ECLI:EU:C:2020:478, točki 52 in 53. Glej tudi sodbe z dne 21. julija 2011, Dias, C-325/09, ECLI:EU:C:2011:498, točka 48, z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi, C-202/13, ECLI:EU:C:2014:2450, točka 49, ter z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 48.

(296) Sodba z dne 18. junija 2020, Ryanair Designated Activity Company, C-754/18, ECLI:EU:C:2020:478, točka 54 in izrek.

(297) Sodba z dne 21. julija 2011, Dias, C-325/09, ECLI:EU:C:2011:498, točke 48–55.

(298) Možnost, da imajo družinski člani, ki so državljani tretjih držav, več statusov prebivanja, kadar to ni izrecno izključeno, izhaja iz povezane razlage različnih pravnih aktov EU o zakonitih migracijah in prostem gibanju.

(299) Glej uvodno izjavo 18 in člen 2(1) Direktive (EU) 2021/1883 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2021 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namen visokokvalificirane zaposlitve ter razveljavitvi Direktive Sveta 2009/50/ES (UL L 382, 28.10.2021, str. 1).

(300) Glej člen 3 Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL L 16, 23.1.2004, str. 44).

(301) COM(1999) 372 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A51999DC0372. Vsebina sporočila iz leta 1999 (oddelek 3) na splošno še vedno velja, čeprav se sklicuje na Direktivo 64/221/EGS (Direktiva Sveta 64/221/EGS z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javno politiko, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (UL 56, 4.4.1964, str. 850)), ki je bila razveljavljena z Direktivo 2004/38/ES.

(302) Sodbi z dne 3. junija 1986, Kempf, C-139/85, ECLI:EU:C:1986:223, točka 13, in z dne 10. julija 2008, Jipa, C-33/07, ECLI:EU:C:2008:396, točka 23.

(303) Sodba z dne 27. aprila 1989, Komisija/Belgija, C-321/87, ECLI:EU:C:1989:176, točka 10.

(304) Sodbi z dne 28. oktobra 1975, Rutili, C-36/75, ECLI:EU:C:1975:137, točke 8–21, in z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau, C-30/77, ECLI:EU:C:1977:172, točke 6–24.

(305) Sodbe z dne 28. oktobra 1975, Rutili, C-36/75, ECLI:EU:C:1975:137, točka 27, z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau, C-30/77, ECLI:EU:C:1977:172, točka 33, z dne 10. julija 2008, Jipa, C-33/07, ECLI:EU:C:2008:396, točka 23, ter z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točka 40 in navedena sodna praksa.

(306) Vendar glej tudi sodbo z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708, točka 50, v oddelku 13.1.3 – Ocena sorazmernosti.

(307) Sodbi z dne 13. julija 2000, Albore, C-423/98, ECLI:EU:C:2000:401, točka 18 in naslednje, ter z dne 11. januarja 2000, Kreil, C-285/98, ECLI:EU:C:2000:2, točka 15.

(308) Glej tudi sodbo z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708, točke 43–47.

(309) Sodbi z dne 18. maja 1982, Adoui in Cornuaille, C-115/81 in C-116/81, ECLI:EU:C:1982:183, točke 5–9, in z dne 20. novembra 2001, Jany, C-268/99, ECLI:EU:C:2001:616, točka 61.

(310) Sodba z dne 8. aprila 1976, Royer, C-48/75, ECLI:EU:C:1976:57, točka 51.

(311) Sodbi z dne 17. novembra 2011, Gaydarov, C-430/10, ECLI:EU:C:2011:749, in z dne 17. novembra 2011, Aladzhov, C-434/10, ECLI:EU:C:2011:750.

(312) Vsa merila so kumulativna.

(313) Sodbi z dne 10. julija 2008, Jipa, C-33/07, ECLI:EU:C:2008:396, točka 25, in z dne 31. januarja 2006, Komisija/Španija, C-503/03, ECLI:EU:C:2006:74, točka 62.

(314) Sodba z dne 10. julija 2008, Jipa, C-33/07, ECLI:EU:C:2008:396, točka 25.

(315) Sodba z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točke 51–54.

(316) Sodba z dne 26. februarja 1975, Bonsignore, C-67/74, ECLI:EU:C:1975:34, točke 5–7.

(317) Splošni preventivni ukrepi v posebnih okoliščinah, kot so športni dogodki, so urejeni s sporočilom iz leta 1999 (glej oddelek 3.3).

(318) Sodbi z dne 19. januarja 1999, Calfa, C-348/96, ECLI:EU:C:1999:6, točke 17–27, in z dne 26. februarja 1975, Bonsignore, C-67/74, ECLI:EU:C:1975:34, točke 5–7.

(319) Samodejne povezave v tem smislu so bile včasih uvedene v primerih, ko je posameznik storil huda kazniva dejanja in je bil obsojen na določeno najnižjo kazen (glej zadevo C-348/96, Donatella Calfa).

(320) Glej oddelek 3.3.2 sporočila iz leta 1999.

(321) Sodba z dne 23. marca 2006, Komisija/Belgija, C-408/03, ECLI:EU:C:2006:192, točke 68–72.

(322) Sodbi z dne 29. aprila 2004, Orfanopoulos in Oliveri, C-482/01 in C-493/01, ECLI:EU:C:2004:262, točki 82 in 100, ter z dne 7. junija 2007, Komisija/Nizozemska, C-50/06, ECLI:EU:C:2007:325, točke 42–45.

(323) Lahko se na primer šteje, da je nevarnost ponovitve kaznivega dejanja večja v primeru odvisnosti od drog, če obstaja tveganje storitve novih kaznivih dejanj za financiranje odvisnosti: Sklepni predlogi generalne pravobranilke C. Stix-Hackl z dne 11. septembra 2003 v združenih zadevah Orfanopoulos in Oliveri, C-482/01 in C-493/01, ECLI:EU:C:2003:455.

(324) Sodba z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau, C-30/77, ECLI:EU:C:1977:172, točke 25–30.

(325) Sodba z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točka 56.

(326) Sodba z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točka 56.

(327) Sodba z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točka 60.

(328) Sodba z dne 29. aprila 2004, Orfanopoulos in Oliveri, C-482/01 in C-493/01, ECLI:EU:C:2004:262, točka 82.

(329) Sodba z dne 13. julija 2017, E, C-193/16, ECLI:EU:C:2017:542, točke 23–27.

(330) Sodba z dne 4. decembra 1974, Van Duyn, C-41/74, ECLI:EU:C:1974:133, točka 17 in naslednje.

(331) Sodba z dne 4. decembra 1974, Van Duyn, C-41/74, ECLI:EU:C:1974:133, točka 17 in naslednje.

(332) Sodba z dne 4. oktobra 2007, Polat, C-349/06, ECLI:EU:C:2007:581, točka 35.

(333) Sodbi z dne 17. novembra 2011, Aladzhov, C-434/10, ECLI:EU:C:2011:750, točka 43, in z dne 4. oktobra 2012, Byankov, C-249/11, ECLI:EU:C:2012:608, točke 37–42.

(334) Sodba z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točke 43–47.

(335) Sodbi z dne 17. novembra 2011, Gaydarov, C-430/10, ECLI:EU:C:2011:749, točka 40, ter z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točka 61.

(336) Sodbi z dne 17. novembra 2011, Aladzhov, C-434/10, ECLI:EU:C:2011:750, točka 47, in z dne 4. oktobra 2012, Byankov, C-249/11, ECLI:EU:C:2012:608, točke 44–47.

(337) Glej zlasti sodbo z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točka 67. Glej tudi sodbo z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708, točka 50.

(338) Sodba z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708, točka 50.

(339) Sodbi z dne 2. maja 2018, K. in H. F., C-331/16 in C-366/16, ECLI:EU:C:2018:296, točka 63, ter z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708, točka 52 in navedena sodna praksa.

(340) V zvezi s temeljnimi pravicami glej sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer sodbe z dne 21. junija 1988, Berrehab proti Nizozemski, pritožba št. 10730/84, z dne 18. februarja 1991, Moustaquim proti Belgiji, pritožba št. 12313/86, z dne 26. marca 1992, Beldjoudi proti Franciji, pritožba št. 12083/86, z dne 21. oktobra 1997, Boujlifa proti Franciji, pritožba št. 25404/94, z dne 26. septembra 1997, El Boujaïdi proti Franciji, pritožba št. 25613/94, in z dne 19. februarja 1988, Dalia proti Franciji, pritožba št. 26102/95.

(341) Sodba z dne 11. marca 2021, M. A., C-112/20, ECLI:EU:C:2021:197, točka 36.

(342) Sodba z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708, točka 56.

(343) Sodba z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708.

(344) Sodba z dne 16. januarja 2014, Onuekwere, C-378/12, ECLI:EU:C:2014:13, točki 27 in 32.

(345) Sodba z dne 22. maja 2012, P. I., C-348/09, ECLI:EU:C:2012:300, točka 33.

(346) Sodbi z dne 16. januarja 2014, M. G., C-400/12, ECLI:EU:C:2014:9, točki 24 in 27, ter z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C-316/16 in C-424/16, ECLI:EU:C:2018:256, točki 65 in 66.

(347) Sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C-316/16 in C-424/16, ECLI:EU:C:2018:256, točka 49.

(348) Sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C-316/16 in C-424/16, ECLI:EU:C:2018:256, točka 70.

(349) Sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C-316/16 in C-424/16, ECLI:EU:C:2018:256, točka 70. Za več informacij o dejavnikih, ki jih je treba uporabiti pri tej presoji, glej tudi točke 72–75.

(350) Sodba z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, ECLI:EU:C:2010:708, točki 32 in 33.

(351) Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, 24.12.2008, str. 98).

(352) Sodba z dne 22. junija 2021, Ordre des barreaux francophones and germanophone in drugi, C-718/19, ECLI:EU:C:2021:505, točke 44, 47–51, 57, 60 in 73.

(353) Sodba z dne 22. junija 2021, Ordre des barreaux francophones and germanophone in drugi, C-718/19, ECLI:EU:C:2021:505, točke 64–73.

(354) https://www.who.int/health-topics/international-health-regulations

(355) https://www.who.int/news/item/30-01-2020-statement-on-the-second-meeting-of-the-international-health-regulations-(2005)-emergency-committee-regarding-the-outbreak-of-novel-coronavirus-(2019-ncov)

(356) Člen 23 Uredbe (EU) 2022/2371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. novembra 2022 o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje in razveljavitvi Sklepa št. 1082/2013/EU (UL L 314, 6.12.2022, str. 26).

(357) Glej na primer točko 21 Smernic glede ukrepov za upravljanje meja za zaščito zdravja in zagotovitev razpoložljivosti blaga in bistvenih storitev (UL C 86I, 16.3.2020, str. 1) ter točko 5 Priporočila Sveta (EU) 2020/1475 z dne 13. oktobra 2020 o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 (UL L 337, 14.10.2020, str. 3).

(358) Glej na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca Nicholasa Emiliouja z dne 7. septembra 2023 v zadevi NORDIC INFO, C-128/22, ECLI:EU:C:2023:645.

(359) Glej tudi člen 11 Uredbe (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2021 o okviru za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19 (digitalno COVID potrdilo EU) za olajšanje prostega gibanja med pandemijo COVID-19 (UL L 211, 15.6.2021, str. 1).

(360) Uredba (EU) 2021/953 je na primer po obsegu in času omejena na pandemijo COVID-19.

(361) Uvodna izjava 6 Uredbe (EU) 2021/953. Glej tudi sodbo z dne 18. julija 2006, De Cuyper, C-406/04, ECLI:EU:C:2006:491, točka 42.

(362) Glej na primer Smernice Komisije za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom COVID-19 (UL C 102I, 30.3.2020, str. 12).

(363) Glej na primer točki 19 in 19b Priporočila Sveta (EU) 2020/1475.

(364) Glej na primer sodbo z dne 18. julija 2006, De Cuyper, C-406/04, ECLI:EU:C:2006:491, točka 44.

(365) Glej točko 17 Priporočila Sveta (EU) 2020/1475 ter točko 11 Priporočila Sveta (EU) 2022/107 z dne 25. januarja 2022 o usklajenem pristopu k olajšanju varnega prostega gibanja med pandemijo COVID-19 in nadomestitvi Priporočila (EU) 2020/1475 (UL L 18, 27.1.2022, str. 110). Na podlagi Uredbe (EU) 2021/953 so morale države članice, kadar so zahtevale dokazilo o negativnem rezultatu testa, cepljenju ali preboleli bolezni, pod enakimi pogoji sprejeti potrdila, skladna z navedeno uredbo.

(366) Glej točko 2 Priporočila Komisije (EU) 2022/107.

(367) Na primer Uredba (EU) 2021/953 in pravni akti, sprejeti na njeni podlagi.

(368) Na primer Priporočilo Sveta (EU) 2020/1475 in Priporočilo Sveta (EU) 2022/107.

(369) Sodba z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah, C-94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točka 73.

(370) Sodbi z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah, C-94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točka 74, in z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 66.

(371) Sodbi z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah, C-94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točke 86–88, ter z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točki 67 in 68.

(372) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 81.

(373) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 81.

(374) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točke 90–93.

(375) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 94.

(376) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točka 95.

(377) Sodba z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točki 102 in 103.

(378) Sodba z dne 4. junija 2013, ZZ, C-300/11, ECLI:EU:C:2013:363, točka 50.

(379) Glej sodbo z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah, C-94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točke 80–89, v katerih je pojasnjeno, katere določbe so lahko upoštevne v primeru izgona po prenehanju izvedene pravice do prebivanja.

(380) Sodba z dne 28. oktobra 1975, Rutili, C-36/75, ECLI:EU:C:1975:137, točke 37–39.

(381) Vendar glej sodbo z dne 4. junija 2013, ZZ, C-300/11, ECLI:EU:C:2013:363, točka 49, v kateri je Sodišče razsodilo, da „[č]len 30(2) Direktive 2004/38 dopušča državam članicam, da iz razlogov državne varnosti izjemoma omejijo informacije, sporočene zainteresirani osebi“. Poleg tega je menilo, da je treba to določbo kot odstopanje razlagati ozko, vendar se ji ne sme vzeti polnega učinka. Pojasnilo je, v kakšnem obsegu člen 30(2) in člen 31 Direktive 2004/38/ES dopuščata, da se razlogi za odločbo, sprejeto na podlagi člena 27 navedene direktive, ne razkrijejo natančno in v celoti. Ugotovilo je (točka 69), da člen 30(2) in člen 31 Direktive 2004/38/ES v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah zahtevata, „da pristojno nacionalno sodišče poskrbi za to, da se to, da pristojni nacionalni organ zainteresirane osebe ne obvesti natančno in v celoti o razlogih, na katerih temelji odločba, sprejeta v skladu s členom 27 te direktive, in dokazih v zvezi z njo, omeji na tisto, kar je nujno potrebno, in da jo o bistvu navedenih razlogov vsekakor obvesti na način, ki ustrezno upošteva nujno zaupnost dokazov“.

(382) Sodba z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah, C-94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točka 85. Glej tudi sodbi z dne 12. julija 2018, Banger, C-89/17, ECLI:EU:C:2018:570, točka 48, in z dne 17. novembra 2011, Gaydarov, C-430/10, ECLI:EU:C:2011:749, točka 41.

(383) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 69.

(384) Sodba z dne 27. junija 2018, Diallo, C-246/17, ECLI:EU:C:2018:499, točka 68.

(385) Sodba z dne 14. septembra 2017, Petrea, C-184/16, ECLI:EU:C:2017:684, točka 72.

(386) Sklepni predlogi generalne pravobranilke C. Stix-Hackl z dne 2. junija 2005 v zadevi Komisija/Nemčija, C-441/02, ECLI:EU:C:2005:337.

(387) Izraz „prepoved ponovnega vstopa“ se nanaša na „odločbe o prepovedi prebivanja“ v skladu s členom 32 Direktive 2004/38/ES.

(388) Sodba z dne 19. januarja 1999, Calfa, C-348/96, ECLI:EU:C:1999:6, točki 27 in 28.

(389) Člen 32(1) Direktive 2004/38/ES ter sodba z dne 18. maja 1982, Adoui in Cornuaille, C-115/81 in C-116/81, ECLI:EU:C:1982:183, točka 12.

(390) Sodbi z dne 10. septembra 2019, Chenchooliah, C-94/18, ECLI:EU:C:2019:693, točka 89, ter z dne 22. junija 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-719/19, ECLI:EU:C:2021:506, točki 67 in 68.

(391) Sodbe z dne 3. decembra 1974, Van Binsbergen, C-33/74, ECLI:EU:C:1974:131, točka 13, z dne 7. julija 1992, Singh, C-370/90, ECLI:EU:C:1992:296, točka 24, ter z dne 9. marca 1999, Centros, C-212/97, ECLI:EU:C:1999:126, točki 24 in 25.

(392) Sodba z dne 25. julija 2008, Metock, C-127/08, ECLI:EU:C:2008:449, točki 74 in 75.

(393) Sodbe z dne 7. julija 1992, Singh, C-370/90, ECLI:EU:C:1992:296, z dne 11. decembra 2007, Eind, C-291/05, ECLI:EU:C:2007:771, in z dne 11. julija 2002, Carpenter, C-60/00, ECLI:EU:C:2002:434.

(394) Sodbi z dne 9. marca 1999, Centros, C-212/97, ECLI:EU:C:1999:126, točka 27, ter z dne 7. julija 2005, Komisija/Avstrija, C-147/03, ECLI:EU:C:2005:427, točki 67 in 68.

(395) Sodbi z dne 23. septembra 2003, Akrich, C-109/01, ECLI:EU:C:2003:491, točka 55, in z dne 9. januarja 2007, Jia, C-1/05, ECLI:EU:C:2007:1, točka 31.

(396) Glej delovni dokument služb Komisije SWD(2014) 284 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:52014SC0284%20&from=IT in COM(2014) 604 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52014DC0604&rid=1.

(397) Glej sodbi z dne 5. junija 1997, Kol, C-285/95, ECLI:EU:C:1997:280, točka 29, in z dne 27. septembra 2001, Gloszczuk, C-63/99, ECLI:EU:C:2001:488, točka 75.

(398) Sodbi z dne 14. decembra 2000, Emsland-Stärke, C-110/99, ECLI:EU:C:2000:695, točka 52 in naslednje, ter z dne 9. marca 1999, Centros, C-212/97, ECLI:EU:C:1999:126, točka 25.

(399) Prepoved ne vključuje le preverjanja vseh migrantov, temveč tudi preverjanje celotnih razredov migrantov (npr. migrantov določenega etničnega porekla).

(400) Glej uvodno izjavo 28.

(401) Sodba z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi, C-202/13, ECLI:EU:C:2014:2450, točke 52–58.

(402) Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. oktobra 2018 o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje dostopa do informacij, do postopkov ter do storitev za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL L 295, 21.11.2018, str. 1).

(403) https://europa.eu/youreurope/index_sl.htm

(404) https://ec.europa.eu/solvit/index_sl.htm

(405) Glej na primer sodbe z dne 7. julija 1992, Singh, C-370/90, ECLI:EU:C:1992:296, z dne 11. julija 2002, D'Hoop, C-224/98, ECLI:EU:C:2002:432, z dne 23. septembra 2003, Akrich, C-109/01, ECLI:EU:C:2003:491, z dne 11. decembra 2007, Eind, C-291/05, ECLI:EU:C:2007:771, z dne 12. marca 2014, O. in B., C-456/12, ECLI:EU:C:2014:135, z dne 12. julija 2018, Banger, C-89/17, ECLI:EU:C:2018:570, z dne 27. junija 2018, Deha Altiner in Ravn, C-230/17, ECLI:EU:C:2018:497, ali z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385.

(406) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točka 25 in navedena sodna praksa.

(407) Sodba z dne 12. marca 2014, O. in B., C-456/12, ECLI:EU:C:2014:135, točka 59.

(408) Sodba z dne 12. marca 2014, O. in B., C-456/12, ECLI:EU:C:2014:135, točka 53.

(409) Sodba z dne 12. marca 2014, O. in B., C-456/12, ECLI:EU:C:2014:135, točka 60.

(410) Sodba z dne 12. marca 2014, O. in B., C-456/12, ECLI:EU:C:2014:135, točka 56.

(411) Sodba z dne 27. junija 2018, Deha Altiner in Ravn, C-230/17, ECLI:EU:C:2018:497, točke 31–35.

(412) Sodba z dne 12. julija 2018, Banger, C-89/17, ECLI:EU:C:2018:570.

(413) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točka 51.

(414) Sodba z dne 5. junija 2018, Coman, C-673/16, ECLI:EU:C:2018:385, točka 45.

(415) Sodba z dne 18. decembra 2014, McCarthy in drugi, C-202/13, ECLI:EU:C:2014:2450, točka 54 in navedena sodna praksa.

(416) Sodba z dne 23. septembra 2003, Akrich, C-109/01, ECLI:EU:C:2003:491, točka 57.

(417) Sodbe z dne 23. septembra 2003, Akrich, C-109/01, ECLI:EU:C:2003:491, točki 55 in 56, z dne 24. januarja 2008, Payir in drugi, C-294/06, ECLI:EU:C:2008:36, točka 46,ter z dne 23. marca 1982, Levin, C-53/81, ECLI:EU:C:1982:105, točka 21, sklepni predlogi generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda z dne 11. novembra 2004 v zadevi Bidar, C-209/03, ECLI:EU:C:2004:715, točka 19, ter sodbi z dne 21. februarja 2013, L.N., C-46/12, ECLI:EU:C:2013:97, točki 46 in 47, in z dne 9. marca 1999, Centros, C-212/97, ECLI:EU:C:1999:126, točka 27.

(418) Sodba z dne 23. septembra 2003, Akrich, C-109/01, ECLI:EU:C:2003:491, točki 55 in 56.

(419) Glej na primer sodbo z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C-256/11, ECLI:EU:C:2011:734, točka 54.

(420) Glej sodbo z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C-256/11, ECLI:EU:C:2011:734, točka 56.

(421) Sodbi z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk, C-184/99, ECLI:EU:C:2001:458, točka 31, in z dne 17. septembra 2002, Baumbast in R, C-413/99, ECLI:EU:C:2002:493, točka 82.

(422) Sodba z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C-34/09, ECLI:EU:C:2011:124.

(423) Sodba z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C-34/09, ECLI:EU:C:2011:124, točka 44.

(424) Sodba z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C-34/09, ECLI:EU:C:2011:124, točka 42.

(425) Vse države članice, razen Bolgarije, Irske, Cipra in Romunije.

(426) Sodba z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C-34/09, ECLI:EU:C:2011:124, točka 44.

(427) Sodbe z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C-256/11, ECLI:EU:C:2011:734, točke 65–67, z dne 6. decembra 2012, O. in drugi, C-356/11 in C-357/11, ECLI:EU:C:2012:776, točka 56, ter z dne 10. maja 2017, Chavez-Vilchez, C-133/15, ECLI:EU:C:2017:354, točka 69.

(428) Sodba z dne 8. maja 2018, K. A., C-82/16, ECLI:EU:C:2018:308, točki 56 in 57.

(429) Sodba z dne 27. februarja 2020, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real, C-836/18, ECLI:EU:C:2020:119, točke 48–53.

(430) Glej na primer sodbi z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C-256/11, ECLI:EU:C:2011:734, točka 68, ter z dne 6. decembra 2012, O. in drugi, C-356/11 in C-357/11, ECLI:EU:C:2012:776, točka 52.

(431) Sodba z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-459/20, ECLI:EU:C:2023:499, točke 33–38.

(432) Sodbi z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C-165/14, ECLI:EU:C:2016:675, točka 84, in z dne 8. maja 2018, K. A., C-82/16, ECLI:EU:C:2018:308, točka 92.

(433) Sodbe z dne 15. novembra 2011, Dereci in drugi, C-256/11, ECLI:EU:C:2011:734, točki 65 in 67, z dne 6. decembra 2012, O. in drugi, C-356/11 in C-357/11, ECLI:EU:C:2012:776, točka 56, ter z dne 10. maja 2017, Chavez-Vilchez, C-133/15, ECLI:EU:C:2017:354, točka 69.

(434) Sodba z dne 8. maja 2018, K. A., C-82/16, ECLI:EU:C:2018:308, točka 76.

(435) Sodba z dne 6. decembra 2012, O. in drugi, C-356/11 in C-357/11, ECLI:EU:C:2012:776, točki 55 in 56.

(436) Sodba z dne 8. maja 2018, K. A., C-82/16, ECLI:EU:C:2018:308, točka 76.

(437) Sodba z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-459/20, ECLI:EU:C:2023:499, točka 60.

(438) Sodba z dne 27. februarja 2020, Subdelegación del Gobierno en Ciudad Real, C-836/18, ECLI:EU:C:2020:119, točka 61.

(439) Sodba z dne 8. maja 2018, K. A., C-82/16, ECLI:EU:C:2018:308, točka 76.

(440) Sodba z dne 5. maja 2022, Subdelegación del Gobierno en Toledo, C-451/19 in C-532/19, ECLI:EU:C:2022:354, točka 67.

(441) Sodba z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-459/20, ECLI:EU:C:2023:499, točke 39–45.

(442) Sodbi z dne 8. maja 2018, K. A., C-82/16, ECLI:EU:C:2018:308, točki 72 in 73, ter z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-459/20, ECLI:EU:C:2023:499, točke 56–59.

(443) Sodba z dne 5. maja 2022, Subdelegación del Gobierno en Toledo, C-451/19 in C-532/19, ECLI:EU:C:2022:354, točka 69.

(444) Sodba z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-459/20, ECLI:EU:C:2023:499, točka 52.

(445) Sodba z dne 22. junija 2023, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, C-459/20, ECLI:EU:C:2023:499, točka 53.

(446) Sodba z dne 5. maja 2022, Subdelegación del Gobierno en Toledo, C-451/19 in C-532/19, ECLI:EU:C:2022:354, točke 83–86.

(447) Sodba z dne 7. septembra 2022, E. K., C-624/20, ECLI:EU:C:2022:639.

(448) Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL L 16, 23.1.2004, str. 44).

(449) Sodba z dne 7. septembra 2022, E. K., C-624/20, ECLI:EU:C:2022:639, točka 49.

(450) Sodbe z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C-165/14, ECLI:EU:C:2016:675, točka 81, z dne 13. septembra 2016, CS, C-304/14, ECLI:EU:C:2016:674, točka 36, ter z dne 27. aprila 2023, M. D., C-528/21, ECLI:EU:C:2023:341, točki 67 in 68.

(451) Sodba z dne 27. aprila 2023, M. D., C-528/21, ECLI:EU:C:2023:341, točke 62–64.

(452) Sodba z dne 13. septembra 2016, Rendón Marín, C-165/14, ECLI:EU:C:2016:675, točka 83 in navedena sodna praksa.