Poročevalec:

Rudolf KOLBE

Zaprosila	(a) Svet Evropske unije, 6. 9. 2023 Evropska komisija, 2. 6. 2023 (b) Svet Evropske unije, 6. 9. 2023 Evropska komisija, 2. 6. 2023 (c) Evropski parlament, 11. 9. 2023 Svet Evropske unije, 7. 9. 2023 (d) Evropski parlament, 12. 6. 2023 Svet Evropske unije, 12. 6. 2023 (e) Evropski parlament, 11. 9. 2023 Svet Evropske unije, 7. 9. 2023 (f) Evropski parlament, 15. 6. 2023 Svet Evropske unije, 21. 6. 2023
Pravna podlaga	(a) člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije (b) člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije (c) člen 114(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (d) člena 114 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (e) člen 114(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (f) člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	4. 9. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	20. 9. 2023
Plenarno zasedanje št.	581
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	220/0/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja načrte Evropske komisije za ukrepanje v zvezi z dodatnimi varstvenimi certifikati, zlasti načrt za oblikovanje novega centraliziranega dodatnega varstvenega certifikata, ne samo za tradicionalne evropske patente, ampak tudi za evropske patente z enotnim učinkom (enotni patenti). Ti so ključni za vzpostavitev bolj usklajenega patentnega sistema v EU. Navedeni predlogi za centraliziran postopek pridobivanja dodatnih varstvenih certifikatov in predlogi za izboljšanje že obstoječih uredb o dodatnih varstvenih certifikatih za zdravila in fitofarmacevtska sredstva so zelo dobrodošli. V predlogih je treba še pojasniti podrobnosti (glej točko 3), vendar je bil splošni koncept dobro sprejet.

1.2

Predlog za centraliziran sistem za standard bistvenih patentov bi lahko učinkovito spodbudil preglednost in predvidljivost na področju za standard bistvenih patentov. Vendar bo ustvarjanje ustreznih postopkov in upravljanja za določitev bistvenosti ter poštenih, razumnih in nediskriminatornih pogojev za vsak za standard bistveni patent velik izziv za ta projekt zaradi njegove tehnične in pravne zapletenosti. EESO zato poziva Komisijo, naj projekt (ki temelji na možnosti 4) dodatno preuči in razmisli o nadaljnji vključitvi strokovnjakov in pristojnih organov, vključno z Enotnim sodiščem za patente (glej točko 5 spodaj).

1.3

Novi predlogi o dodatnih varstvenih certifikatih ter ustrezen in pregleden pristop za za standard bistvene patente bodo zelo koristili inovativnim malim in srednjim podjetjem v EU. Ti predlogi so lahko del izboljšanega sistema EU za intelektualno lastnino, ki bo omogočal konkurenčne naložbe v inovativna mala in srednja podjetja v EU, vključno z omogočanjem zagonskim podjetjem v EU, da svoje inovativne zamisli predstavijo na trgu, in sicer na enotnem trgu in zunaj njega.

1.4

Kriza zaradi COVID-19 in način, kako jo je EU uspešno obravnavala, sta pokazala, da dajanje na voljo v krizi pomembnih izdelkov (kot so cepiva proti COVID-19) ni vplivalo na patente za te izdelke in tehnologije. Ustrezno in pomembno je, da patentni sistem zagotovi sistem prisilnega licenciranja, ki je pregleden in pošten do vseh deležnikov (imetnikov pravic, morebitnih imetnikov licenc in javnosti) ter varuje temeljne pravice (glej tudi točki 2.5 in 4 spodaj). Ta predlog ne izpolnjuje teh meril: ni skladen niti z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah niti z minimalnimi standardi, ki jih zahteva Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (1). Ta predlog prisilnega licenciranja za krizno upravljanje ne vzpostavlja poštenega in preglednega sistema sojenja (2), v katerem bi imel lastnik patenta polnopravni status stranke (3), niti ne zagotavlja posebnih pravnih sredstev (4). To ni primerno za tako dejanje razlastitve.

1.5

EESO priporoča, naj vzpostavitev prisilnega licenciranja za krizno upravljanje za evropske in enotne patente obravnava sodišče, ki je tudi tehnično usposobljeno, kot je Enotno sodišče za patente, na podlagi preglednega pravnega in postopkovnega okvira, ki bi moral biti oblikovan na podlagi člena 5(A)(2) in (4) Pariške konvencije, člena 31 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in ob upoštevanju nacionalne sodne prakse. Prisilno licenciranje nacionalnih patentov in nacionalnih uporabnih modelov bi morali izvajati nacionalni organi in sodišča, ki so že ustanovljena za zahteve za prisilno licenciranje za krizno upravljanje, ob upoštevanju ustrezne direktive EU o prisilnem licenciranju za krizno upravljanje in v skladu z zakonodajo in prakso za postopke pred Enotnim sodiščem za patente.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Enotni patenti in Enotno sodišče za patente bi morali biti bolj vključeni v te predloge. Sodniki Enotnega sodišča za patente, zlasti tehnično usposobljeni sodniki, so najprimernejše osebe za reševanje zapletenih tehničnih in pravnih vprašanj v vseh treh projektih. Ti sodniki dobro poznajo patentne prakse in ustrezna področja tehnologije (bodisi v zvezi s patenti, povezanimi z zdravili in fitofarmacevtskimi sredstvi, v primeru dodatnih varstvenih certifikatov in prisilnega licenciranja za krizno upravljanje, bodisi v zvezi s patenti, povezanimi z informacijsko tehnologijo, v primeru za standard bistvenih patentov). Pravzaprav ima Enotno sodišče za patente že zdaj izključno pristojnost za odločanje o veljavnosti dodatnih varstvenih certifikatov in za standard bistvenih patentov. Enotno sodišče za patente ima tudi izključno pristojnost za vse „povezane ugovore“ tožene stranke v primerih kršitve patentov, vključno z nasprotnimi tožbami v zvezi z licencami (5), kar vključuje licence, ki temeljijo na poštenih, razumnih in nediskriminatornih pogojih. Zato bi bilo lahko izdajanje prisilnih licenc za krizno upravljanje vključeno v pristojnosti Enotnega sodišča za patente. Enotno sodišče za patente bi bilo lahko tudi pristojni pritožbeni organ za pritožbe zoper odločitve o dodatnih varstvenih certifikatih (kar bi bilo mogoče takoj in enostavno vzpostaviti za dodatne varstvene certifikate za enotne patente) ali o za standard bistvenih patentih, ki jih sprejme Urad Evropske unije za intelektualno lastnino v postopkih na prvi stopnji. Take pritožbe se lahko vložijo na podoben način kot pritožbeni postopki pri vprašanjih v zvezi s členom 32(1)(i) Sporazuma o enotnem sodišču za patente (6), ki je že na voljo. Enotno sodišče za patente (kot najvišja instanca patentne jurisdikcije) bi moralo biti vključeno in v celoti povezano s temi projekti; s tem bi tudi preprečili vzpostavitev razcepljenega sistema med Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino in Enotnim sodiščem za patente.

2.2

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino je osrednje središče za registracijo blagovnih znamk EU in modelov Skupnosti ter s tem povezana vprašanja zaščite intelektualne lastnine (7), doslej pa ni bil vključen v večje patentne zadeve. Kljub temu se v navedenih predlogih predlaga, da se upravni postopki, potrebni za vsakega od treh projektov, vzpostavijo na tem uradu. Zadevni projekti (dodatni varstveni certifikati, za standard bistveni patenti in prisilno licenciranje za krizno upravljanje) lahko vključujejo zapletena tehnična in pravna vprašanja, kot so: (a) ali je izdelek (za katerega se zahteva dodatni varstveni certifikat) zaščiten z veljavnim osnovnim patentom (člen 3(1)(a) predlogov o dodatnih varstvenih certifikatih; vprašanje, ki se je pojavilo v velikem številu primerov pred Sodiščem Evropske unije); (b) ali je patent za standard bistveni patent (člen 20 predloga o za standard bistvenih patentih, vključno s preverjanjem bistvenosti iz naslova V: vsaj en patentni zahtevek mora ustrezati vsaj eni zahtevi ali priporočilu k standardu, opredeljenemu z imenom standarda, različico (in/ali izdajo) in podklavzulo); (c) določitev pod poštenimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji (naslov VI predloga o za standard bistvenih patentih) oziroma (d) ali je razlastitev imetnika pravice s prisilnim licenciranjem za krizno upravljanje upravičena, „strogo omejena na ustrezne dejavnosti v krizi pomembnih izdelkov v Uniji“ in je licenčnina za prisilno licenciranje za krizno upravljanje ustrezna (člena 4 in 5 predloga o prisilnem licenciranju za krizno upravljanje). Takšna vprašanja običajno obravnavajo upravni organi in sodišča v nacionalnih postopkih, kjer sodelujejo tehnično in pravno usposobljeni sodniki, uradniki in zastopniki.

2.3

To sodelovanje specializiranega osebja je mogoče v praksi izvesti z ustanovitvijo strokovnih odborov, kot je predlagano v členu 17 predlogov o dodatnih varstvenih certifikatih, ker so strokovnjaki za dodatne varstvene certifikate iz uveljavljenih nacionalnih patentnih uradov upravičeni do sodelovanja. Načrtovani strokovni center, ki bo ustanovljen na Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino, da bi izvajal preverjanje bistvenosti in določanje poštenih, razumnih in nediskriminatornih pogojev, pa v predlagani obliki ne zagotavlja instrumentov in osebja, ki bi bili potrebni za načrtovane naloge, saj zahteve za kvalificirane ocenjevalce in spravne posredovalce niso zadovoljivo opredeljene.

2.4

Jezikovni sistemi, predlagani za te projekte, so zahtevni. Postopki, ki vključujejo patente, zlasti tisti, ki vključujejo oceno obsega zaščite določenega patenta (kot so preverjanja bistvenosti (za za standard bistvene patente) in za ugotavljanje, ali izdelek spada pod osnovni patent (za dodatne varstvene certifikate)), še zdaleč niso nepomembni, kompleksnost pa se še poveča z vsako zahtevo po prevodih. Čeprav so strojni prevodi že zelo koristni na patentnem področju (uvodne izjave od 11 do 13 Uredbe Sveta EU št. 1260/2012 (8)), izmenjava postopkovnih izjav med postopki preizkusa ali med postopki, ki vključujejo več kot eno samo stranko (kot v postopkih z ugovorom), zahteva jasen in pregleden jezikovni režim. Na patentnem področju je trijezični sistem Evropskega patentnega urada – uporaba nemščine, angleščine in francoščine – že dokazal svoje prednosti. Ker so vsi enotni patenti podeljeni v enem od teh treh jezikov, bi bila lahko tudi uporaba jezikov Evropskega patentnega urada ali „samo angleščine“ primeren sistem za vse tri projekte. Uporabniki sistema, za katere sicer praktični jezikovni sistem pomeni dodatno breme, kot so mala in srednja podjetja, ki so zaradi jezikovnega sistema v slabšem položaju, bi bili lahko upravičeni do ustreznega nadomestila.

2.5

Kriza zaradi COVID-19 je dokazala, kako pomembno je, da imajo inovativna podjetja v EU (kot je BioNTech, razvijalec uspešnega cepiva mRNA proti COVID-19) dostop do močnega patentnega sistema, ki je med drugim omogočil ustrezno financiranje v zgodnjih fazah razvoja njihovih inovativnih konceptov (kot je razvoj tehnologije mRNA za cepiva). Brez takih vrednostnih papirjev, ki temeljijo na intelektualni lastnini, in ustreznega finančnega naložbenega okolja ne bi bilo mogoče poskrbeti za sredstva in razvoj, ki so omogočili hitro in uspešno dobavo v krizi pomembnih izdelkov.

3.   Posebne ugotovitve v zvezi s predlogom o dodatnih varstvenih certifikatih

3.1

Sedanji predlogi o dodatnih varstvenih certifikatih so lahko primerni za premagovanje težav v zvezi z jurisdikcijo, kot so: (a) sodna praksa, ki temelji na zadevi Medeva (C-322/10: „aktivne sestavine, ki niso navedene v besedilu zahtevkov […] osnovnega patenta“, ne morejo biti „sredstva“, upravičena do varstva na podlagi dodatnih varstvenih certifikatov); (b) sodna praksa Sodišča Evropske unije, ki temelji na zadevi Smithkline (C-181/95: da je lastnika dovoljenja za promet (ki je veliko vložil v ta izdelek) mogoče preprosto zaobiti); oziroma (c) vprašanje, pod katerimi pogoji se lahko podeli več kot en dodatni varstveni certifikat za isti izdelek (sodna praksa Sodišča Evropske unije na podlagi zadeve C-482/07 (AHP Manufacturing)). Zaradi tega je sistem bolj predvidljiv, kar je še zlasti koristno za inovativna mala in srednja podjetja.

3.2

Da bi opredelili namene uvodnih izjav, so podani naslednji predlogi. Da bi presegli sodno prakso, ki temelji na zadevi Medeva (C-322/10), bi bilo treba vključiti ustrezno določbo glede obsega varstva (evropskih in enotnih patentov), in sicer člen 69 Evropske patentne konvencije o obsegu varstva, v opredelitev osnovnega patenta v členu 2 osnutkov uredb:   „ ‚osnovni patent‘ pomeni patent, ki varuje – v skladu z obsegom varstva, kot je opredeljeno v členu 69, vključno s Protokolom o razlagi člena 69 Evropske patentne konvencije – izdelek kot tak, postopek za pridobitev izdelka ali uporabo izdelka, ki ga imetnik določi za namen postopka podelitve certifikata“. Posledično bi bilo treba črtati izraz „strogo“ v uvodnih izjavah 16 in 18 revidiranih obstoječih uredb o dodatnih varstvenih certifikatih.

3.3

V uvodnih izjavah teh predlogov je obravnavana sodna praksa Sodišča Evropske unije, ki temelji na zadevi Smithkline (C-181/95) (dodatni varstveni certifikat se ne podeli brez soglasja imetnika dovoljenja za promet). V predlogih uredb pa ni določb, ki bi varovale pravice imetnika dovoljenja za promet. Zato je treba vključiti določbe za upoštevanje teh pravic, na primer kot vprašanje v postopkih preizkusa ali vsaj kot razlog za ugovor (ta razlog bi moral biti nato omejen na imetnika dovoljenja za promet ali njegovega pravnega naslednika).

3.4

Namen teh predlogov o dodatnih varstvenih certifikatih je zagotoviti „vse jezike EU“ za centralizirano uporabo dodatnih varstvenih certifikatov. Čeprav je to morda izvedljivo za zahtevek za uporabo (razen če je izjava v zvezi s členom 3(1)(a) (9) podana prostovoljno), ta jezikovni režim ni primeren za celoten postopek. V praksi so lahko pravni argumenti (ki so pogosto tehnično prepleteni) po vložitvi začetne zahteve v postopkih za dodatne varstvene certifikate zapleteni (in veliko težje jih je samodejno prevesti v vse jezike EU kot seznam izdelkov in storitev blagovne znamke Evropske unije ali modela Skupnosti). To še zlasti velja glede na možnost, da tretje osebe opazujejo, pridobivajo dokaze ali nasprotujejo postopkom proti podelitvi dodatnega varstvenega certifikata. Poleg tega bi bilo treba v predloge vključiti tudi pravno opredelitev pojma „preverjeno strojno prevajanje“ in pravne posledice uporabe tega prevajanja.

3.5

Iskanje pravno in tehnično usposobljenih članov za izvajanje postopkov, načrtovanih v sedanjih predlogih o dodatnih varstvenih certifikatih, je velik izziv v zvezi s temi predlogi. Še večji izziv je vprašanje, kako vzpostaviti ustrezne pritožbene postopke na Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino in na Splošnem sodišču Evropske unije. Sedanji odbori za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino imajo najvišjo pristojnost za obravnavanje zadev blagovnih znamk Evropske unije in modelov Skupnosti. Nimajo pa pristojnosti v zvezi s patenti ali dodatnimi varstvenimi certifikati. Zato je treba za pravične in ustrezne pritožbene postopke vzpostaviti možnost vložitve pritožb na Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino na prvi stopnji za zadeve dodatnih varstvenih certifikatov, ki jih bo nadzoroval organ z visokimi kompetencami na obeh področjih (patenti in dodatni varstveni certifikati), kot je Enotno sodišče za patente (glej točki 2.1 in 2.2).

3.6

Dodatne varstvene certifikate običajno zastopajo usposobljeni nacionalni ali evropski patentni odvetniki, saj zadeve v zvezi z njimi zahtevajo izčrpno kvalifikacijo ter razumevanje pravnih in tehničnih (kemičnih/bioloških) podrobnosti vsakega primera na področju dodatnih varstvenih certifikatov. V skladu s tem je treba ohraniti pravico do polnega zastopanja strank na področju dodatnih varstvenih certifikatov v postopkih za pridobitev centraliziranega varstva dodatnih varstvenih certifikatov brez nepotrebnih nadaljnjih stroškov. Čeprav to ni problematično v postopkih na Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino, vključno z odborom za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (ali Enotnega sodišča za patente), je treba pravico do nadaljnjega zastopanja s strani kvalificiranih patentnih odvetnikov na Splošnem sodišču Evropske unije v postopkih zoper odločitve odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (10) in v nadaljnjih postopkih na Sodišču Evropske unije vključiti v predloge o dodatnih varstvenih certifikatih. Kvalificirani patentni odvetniki so vedno imeli in imajo še vedno pravico zastopati svoje primere o dodatnih varstvenih certifikatih na Sodišču Evropske unije (kot zastopniki pri napotitvah na Sodišče Evropske unije v skladu s členom 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije), ta pravica pa bi jim morala biti izrecno omogočena tudi na Splošnem sodišču Evropske unije. Izključitev patentnih odvetnikov iz možnosti zastopanja na sodiščih EU (in potreba po najemanju odvetnika v tej pozni fazi) bi povzročila zelo nepravične posledice in visoke dodatne stroške, ki bi mala in srednja podjetja precej obremenili. Poleg tega je bila skupaj z Enotnim sodiščem za patente ustanovljena posebna visokostandardna kvalifikacija patentnih odvetnikov (evropski certifikat za reševanje patentnih sporov, ki imetnikom omogoča zastopanje strank na Enotnem sodišču za patente in pri napotitvah Enotnega sodišča za patente na Sodišče Evropske unije v zvezi z dodatnimi varstvenimi certifikati v skladu s členom 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije). V skladu s temi predlogi morajo imeti torej ti imetniki kot zastopniki neomejen dostop do vseh postopkov na vseh stopnjah.

4.   Posebne pripombe k predlogu o prisilnem licenciranju za krizno upravljanje

4.1

Kot je že omenjeno zgoraj (točka 1.4), je kriza zaradi COVID-19 pokazala, da patentno varstvo ne ovira hitre uvedbe izdelkov cepiv. Možnost za to pa je temeljila na dolgoletnem predhodnem razvoju različnih platform za cepiva, vključno s tradicionalnimi platformami za cepiva, pa tudi inovativnimi platformami, kot so cepiva, ki temeljijo na mRNA. Zagotavljanje močnih in učinkovitih patentov ter učinkovitega in uravnoteženega okolja za uveljavljanje patentov je bilo in je še vedno ključno za vsak inovacijski postopek in bo bistveno za ves prihodnji razvoj, potreben za obravnavanje in premagovanje prihodnjih izzivov, kot so podnebne spremembe, prihodnje pandemije itd., z novimi tehnologijami.

4.2

Patentni sistem je vzpostavil ravnotežje za omejevanje patentnega varstva, kadar je to potrebno. Tradicionalni instrument za zagotavljanje takega ravnotežja je bil sistem prisilnega licenciranja (11), ki je bil na mednarodni ravni vzpostavljen z revizijo Pariške konvencije v Haagu leta 1925 (12), da bi ublažili predhodno načrtovani instrument proti neuporabi patentiranega izuma, tj. zaplembo. Zaplemba patenta je bila od takrat naprej mogoča le, če podelitev prisilnega licenciranja ne bi bila zadostna za preprečitev navedenih zlorab (tj. neuporaba patentiranih izumov).

4.3

Vse države pogodbenice Pariške konvencije so zato uvedle ustrezne in uravnotežene sisteme za vzpostavitev prisilnega licenciranja (13). Ker je podelitev prisilne licence za krizno upravljanje v resnem nasprotju z lastninsko pravico, je to dejanje razlastitve. Postopki v zvezi s prisilnim licenciranjem za krizno upravljanje morajo torej vključevati zadevne stranke (vsaj imetnika patenta kot morebitnega dajatelja licence pri prisilnem licenciranju za krizno upravljanje in vlagatelja zahteve za prisilno licenco za krizno upravljanje kot morebitnega pridobitelja prisilne licence za krizno upravljanje).

4.4

Zato je ustrezno in pomembno, da patentni sistem zagotovi sistem prisilnega licenciranja, ki je pregleden, hiter in pravičen do vseh deležnikov, prvostopenjsko sodišče in pritožbeno ali pritožbena sodišča pa morajo imeti kompetence za tehnično in pravno razlago patentov. Enotno sodišče za patente je na podlagi svojega poslovnika vzpostavilo sistem reševanja patentnih sporov, katerega namen je izdaja takih kompetenčnih odločb na prvi stopnji v enem letu, kar je tudi sprejemljiv časovni okvir za postopke prisilnega licenciranja za krizno upravljanje.

4.5

EESO zato priporoča, naj vzpostavitev prisilnega licenciranja za krizno upravljanje za evropske in enotne patente obravnava Enotno sodišče za patente ali sodišče s primerljivimi tehničnimi in posebnimi pravnimi kompetencami na podlagi preglednega pravnega in postopkovnega okvira, ki bi moral biti oblikovan na podlagi člena 5(A)(4) Pariške konvencije (14), člena 31 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine in ob upoštevanju nacionalne sodne prakse. Uveljavljeni nacionalni organi in sodišča bi morali podeljevati prisilne licence za nacionalne patente in nacionalne uporabne modele ter pri tem upoštevati ustrezno direktivo EU v skladu z zakonodajo in prakso za postopke na Enotnem sodišču za patente.

5.   Posebne ugotovitve v zvezi s predlogom o za standard bistvenih patentih

5.1

Kot je bilo navedeno že v točki 1.2, je ugotavljanje, ali je patent za standard bistveni patent ali ne, zahtevna naloga. V skladu s tem predlogom se ta naloga (za katero se pogosto porabi več sto ur dela v sodnih postopkih) izvede s pogovorom med ocenjevalcem na Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino in lastniki za standard bistvenih patentov. Domnevni kršitelj, ki ne sodeluje v ocenjevanju, bo lahko izpodbijal te rezultate na sodišču. Če se ocenjevalec ne strinja z lastnikom, mora obstajati tudi možnost pritožbe za izpodbijanje take odločitve Urada Evropske unije za intelektualno lastnino. Tudi v zvezi s tem naj bi (glej točki 2.1 in 3.5 zgoraj) ustanovili Enotno sodišče za patente kot pristojni pritožbeni organ.

5.2

V tem predlogu ni navedeno, koliko sredstev je potrebnih za posamezno ocenjevanje, saj jih plačajo uporabniki sistema. To je dodatno delo, ki bo breme za lastnike za standard bistvenih patentov, saj bodo morali opraviti dodatno ocenjevanje patentov, ki morda nikoli ne bodo podrobno uporabljeni v licenčnih pogajanjih ali sodnih postopkih. Tudi tu se je treba vprašati, kje bo Urad Evropske unije za intelektualno lastnino našel strokovnjake za opravljanje te dejavnosti.

5.3

EESO je seznanjen z naslovom VIII predloga o za standard bistvenih patentih, ki vsebuje določbe o usposabljanju, svetovanju in podpori za mikro, mala in srednja podjetja, ter o posebnih poštenih, razumnih in nediskriminatornih pogojih za taka podjetja, in jih zelo pozdravlja.

---

(1)  Postopki morajo zagotavljati pošteno sojenje, vključno s pravico do učinkovitega pravnega sredstva (člena 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter člena 42 in 59 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine).

(2)  Člen 7(7) predloga za prisilno licenciranje.

(3)  Lastnik patenta ima le možnost, da „predloži[…] pripombe“ v skladu s členom 7(3) tega predloga za prisilno licenciranje.

(4)  V členu 21 tega predloga za prisilno licenciranje je opredeljeno, da lahko globe ali denarne kazni pregleda Sodišče Evropske unije, vendar brez podrobnosti o tem, kdo lahko ukrepa ali sproži ta pregled in v kakšnih okoliščinah.

(5)  Člen 32(1)(a) o enotnem sodišču za patente.

(6)  Ukrepi v zvezi z odločitvami Evropskega patentnega urada pri izvajanju nalog iz člena 9 Uredbe (EU) št. 1257/2012.

(7)  S strani Evropskega opazovalnega urada.

(8)  Uredba Sveta (EU) št. 1260/2012 z dne 17. decembra 2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v zvezi z veljavno ureditvijo prevajanja (UL L 361, 31.12.2012, str. 89).

(9)  Zakaj in kako je izdelek zaščiten z osnovnim patentom.

(10)  Člen 28(6) predlogov za centraliziran dodatni varstveni certifikat in člen 29(6) revidiranih obstoječih uredb o dodatnih varstvenih certifikatih.

(11)  Na podlagi prvotnega predloga Ratkowskega že leta 1870: Zur Reform des Patentrechts. Vermittelnde Vorschläge (1870), Dunaj.

(12)  Uvedba sedanjih odstavkov 2 do 4 člena 5A v Pariško konvencijo.

(13)  Vključno z zahtevami, kot so opredeljene v členih 30 in 31 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine.

(14)  Ob upoštevanju nekaterih sprememb v zvezi z absolutnimi roki v členu 5(A)(4) Pariške konvencije.