1.

Člen 86(1)(b) in (2) ter člen 144 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da za upravičenost do oprostitve davka na dodano vrednost (DDV), ki je določena za prevozne storitve, povezane z uvozom blaga, kadar prevoz blaga, uvoženega v Evropsko unijo, izvede davčni zavezanec med državo članico, na ozemlju katere je kraj vnosa tega blaga v Unijo, in namembnim krajem, ki je v drugi državi članici, registracija transakcije uvoza ne pomeni sama po sebi in sistematično, da so v davčno osnovo za DDV za uvoženo blago vključeni stroški tega prevoza.

2.

Člen 86(1)(b) in (2) ter člen 144 Direktive 2006/112 je treba razlagati tako, da nasprotujeta davčni praksi države članice, v skladu s katero se oprostitev davka na dodano vrednost (DDV) za prevozne storitve, povezane z uvozom blaga, samodejno zavrne, kadar oseba, ki je dolžna plačati davek, ni predložila posebnih dokumentov, določenih z nacionalno ureditvijo, medtem ko je predložila druge dokumente, v zvezi s katerimi ni ničesar, kar bi omogočalo dvom o njihovi verodostojnosti in zanesljivosti, in s katerimi je mogoče dokazati, da so pogoji iz teh določb za pravico do oprostitve DDV izpolnjeni.

3.

Člena 56 in 57 PDEU je treba razlagati tako, da na eni strani izterjevanje davka na dodano vrednost (DDV) in trošarin pri finančnih upravah več držav članic pomeni opravljanje storitev v smislu teh členov in da na drugi strani uporaba tega, da se pri viru odtegne davek od dohodkov, ki se prejmejo za storitve, ki jih opravi ponudnik nerezident, medtem ko se to ne uporabi za enako storitev, ki jo opravi ponudnik storitev, ki je rezident, pomeni omejitev svobode opravljanja storitev. To omejitev je mogoče upravičiti s potrebo po zagotovitvi učinkovite izterjave davka, če je primerna za dosego tega cilja in ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego.

4.

Člen 56 PDEU je treba razlagati tako, da nacionalni zakonodaji, v skladu s katero so ponudniki storitev nerezidenti praviloma pri viru obdavčeni od dohodkov, ki jih pridobijo kot plačilo za opravljene storitve, ne da bi se jim omogočilo, da odbijejo poslovne stroške, ki so neposredno povezani s to dejavnostjo, medtem ko je ta možnost zagotovljena ponudnikom storitev rezidentom, nasprotuje, razen če omejitev svobode opravljanja storitev, ki jo vsebuje ta zakonodaja, sledi legitimnemu cilju, ki je združljiv s Pogodbo DEU, in jo upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu.