Poročevalec:

Philip VON BROCKDORFF

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	27. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	195/7/10

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da učinek zelenega prehoda ne bo enak po vsej EU in bo v posameznih državah, pa tudi v različnih regijah držav članic, zelo različen. Zato morajo biti države članice pozorne na socialne izzive prehoda, da bi okrepile njegovo legitimnost, ohranile stabilnost in preprečile nasprotovanje populistov.

1.2

EESO meni, da ocene učinka, ki jih je izvedla Komisija v podporo več zakonodajnih aktov v zvezi z zelenim prehodom, večinoma zavzemajo splošno perspektivo EU in pogosto niso dovolj poglobljene za pristop po posameznih državah in regijah, ki je potreben, da bi se osredotočili na verjetni učinek na lokalna gospodarstva in skupnosti (izjema je predlog direktive o obdavčitvi energije).

1.3

EESO meni tudi, da bi bilo treba z bolj ciljno usmerjeno analizo pridobiti zelo pomembne podatke o gospodinjstvih, ki jih je prizadel zeleni prehod, da bi vlade lahko sprejele ustreznejše ukrepe za ublažitev vpliva procesa, ki poteka, na revnejša in ranljiva gospodinjstva.

1.4

EESO opozarja na dve glavni tveganji, povezani z zelenim prehodom, kar zadeva negativne socialne in gospodarske posledice, zlasti: (i) vse večje razlike v dohodkih, in (ii) selitev industrijskih sektorjev in z njimi povezanih delovnih mest.

1.5

EESO zato poudarja, da si je treba prizadevati za pravičen prehod, s katerim bo mogoče obravnavati tako zaposlitvene kot tudi distribucijske učinke prehoda na podnebno nevtralnost. V zvezi s tem poziva k prerazporeditvenim ukrepom, s katerimi bi lahko finančna sredstva usmerili v gospodinjstva z nizkimi dohodki in ranljive skupine, da bi čim bolj zmanjšali socialno izključenost, in sicer tako, da bi preprečili nadaljnje poglabljanje dohodkovnih neenakosti med procesom, ki poteka.

1.6

Če je obdavčitev, povezana z zelenim prehodom, v pristojnosti držav članic, EESO poudarja pomen nacionalnih fiskalnih ukrepov za bolj trajnosten zeleni prehod, ki bo manj vplival na najšibkejše dele prebivalstva.

1.7

Zato bi morala fiskalna politika med prehodom zajemati tri sestavine: načelo „onesnaževalec plača“ z dopolnilnimi prerazporeditvenimi ukrepi v podporo gospodinjstvom z nizkimi dohodki, ciljno usmerjeno dohodkovno podporo ter davčne olajšave za energetsko varčne gospodinjske izdelke. S takšnim pristopom bi (i) podpirali nakup električnih vozil; (ii) spodbujali uvajanje zelenih tehnologij v gospodinjstvih; in (iii) izboljšali energetsko učinkovitost stavb (čeprav je tudi cilj revidirane direktive o obdavčitvi energije (1) izboljšanje energetske učinkovitosti ob sočasnem varovanju ranljivih skupin). Priporočeni optimalni ukrep za gospodinjstva z najnižjimi dohodki, ki morda nimajo zadostne davčne obveznosti ali niso upravičena do davčnih olajšav, je dohodkovna podpora.

1.8

EESO meni tudi, da bi država z razdeljevanjem bonov za nakupe in naložbe v okolju prijazne tehnologije in proizvode lahko pomagala ranljivim skupinam med prehodom.

1.9

Davčne olajšave za posameznike, ki kupijo električna vozila na Nizozemskem, so dober primer spodbujanja nakupa okolju prijaznih vozil, ob hkratnem čim večjem zmanjšanju možnega izkrivljanja zaradi subvencij, ki pogosto koristijo dobaviteljem na račun potrošnikov (2).

1.10

EESO meni tudi, da bi lahko preučili še izkušnje držav članic, kot so Nemčija, Francija in Italija, ki so uvedle nižje stopnje DDV za energetsko učinkovite izdelke, energetsko učinkovito tehnologijo in prenovo stanovanj, s čimer želijo povečati energetsko učinkovitost stavb. DDV načeloma ni progresiven. Za spodbuditev uporabe takšnega pristopa bodo za gospodinjstva z nizkimi dohodki morda potrebni spremljevalni ukrepi, kot je pavšalno nadomestilo. EESO poudarja tudi, da lahko energetske skupnosti (Direktiva (EU) 2019/944 (3)) in skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov (Direktiva (EU) 2018/2001 (4)) postanejo ključno orodje za pomoč državljanom in ranljivim skupinam pri obvladovanju zelenega prehoda.

1.11

EESO poudarja strateško vlogo Sklada za pravični prehod. Ta finančni instrument bi moral biti učinkovito usmerjen v obravnavanje socialno-ekonomskega učinka prehoda na gospodarstva EU, ki so trenutno močno odvisna od fosilnih goriv ali dejavnosti z visoko intenzivnostjo toplogrednih plinov, ter predvsem v lajšanje prehoda za delavce in gospodinjstva, na katere vplivajo sedanje spremembe.

1.12

Kot je že poudaril v prejšnjih mnenjih, EESO ugotavlja, da Sklad za pravični prehod, čeprav ima strateško vlogo, morda ne bo zadostoval za podporo gospodarskim spremembam v teku, zato bi ga bilo treba dopolniti z ustrezno financiranim Socialnim skladom za podnebje.

2.   Uvod in ozadje

2.1

Zeleni prehod je velik izziv za EU in prihodnje generacije, zlasti zaradi dolgotrajne vojne v Ukrajini, ki povzroča gospodarsko negotovost na splošno in posebej v energetskem sektorju. EESO meni, da je za uspeh prehoda potrebno družbeno soglasje, ki ga je mogoče doseči le z učinkovitim izvajanjem podpornih ukrepov po vsej EU in preprečevanjem populističnega nasprotovanja.

2.2

EESO opozarja, da se je na podlagi zelenega dogovora povečal cilj EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 s 40 % na vsaj 55 % glede na ravni iz leta 1990 in hkrati določil cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050.

2.3

Sveženj „Pripravljeni na 55“ vsebuje vrsto političnih predlogov za uresničitev cilja za leto 2030, v zvezi s katerimi želi EESO podati prispevek k zavzemanju za zeleni prehod, ki ga po eni strani v celoti razumejo in podpirajo vsi vključeni deležniki, po drugi strani pa ne škoduje pretirano gospodinjstvom in ranljivim skupinam.

2.4

Medtem ko velja prepričanje, da bo zeleni prehod prinesel znatne in težko pričakovane koristi po vsej EU, se to mnenje osredotoča na verjetne kratkoročne negativne učinke zelenega prehoda, ki je v teku, s posebnim poudarkom na socialni izključenosti in dohodkovnih neenakostih, ter poziva k pravičnemu prehodu, ki bo lahko sorazmeren do gospodinjstev z nizkimi dohodki in ranljivih skupin.

3.   Splošne in posebne ugotovitve

3.1

EESO ugotavlja, da posledice zelenega prehoda ne bodo enake po vsej EU in bodo, nasprotno, v posameznih državah, pa tudi v različnih regijah in na različnih območjih držav članic, celo zelo različne, kar bo odvisno od več ekonomskih in socialnih spremenljivk.

3.2

EESO v zvezi s tem ugotavlja, da so in bodo regije, ki so zelo odvisne od ogljičnih fosilnih goriv, še posebej ranljive za posledice prehoda in morebitno izgubo delovnih mest. Zato se bodo morali odzivi, potrebni za podporo socialni koheziji, precej razlikovati med državami članicami ali celo med regijami, in sicer na podlagi različnih lokalnih razmer v skladu z načelom subsidiarnosti. Vendar EESO priznava, da revidirana direktiva o obdavčitvi energije predvideva „prehodno“ obdobje in možnost, da države članice ranljiva gospodinjstva oprostijo obdavčitve ogrevanja še deset let po uvedbi revidiranega davka.

3.3

EESO z vidika metodologije meni, da ocene učinka, ki jih je doslej izvedla Komisija, večinoma zavzemajo splošno perspektivo EU in niso dovolj poglobljene za pristop po posameznih državah in regijah, ki je potreben, da bi se osredotočili na verjetni učinek na lokalna gospodarstva in skupnosti. Glede tega je predlog direktive o obdavčitvi energije izjema, saj je bil predviden v ciljno usmerjeni mikroanalizi, ki bi jo bilo treba v večjem obsegu vključiti v izvajanje zelenega dogovora.

3.4

EESO meni, da bi bila bolj ciljno usmerjena analiza, ki bi upoštevala vse lokalne posebnosti, koristna za pridobitev dragocenih informacij, zlasti o gospodinjstvih, ki jih je prizadel zeleni prehod, da bi vlade lahko sprejele ustrezne ukrepe za ublažitev vpliva procesa, ki poteka, na revnejša gospodinjstva in ranljive skupine, za katere bodo posledice najhujše.

3.5

EESO meni, da, kar zadeva negativne socialne in gospodarske posledice, zeleni prehod prinaša dve glavni tveganji: (i) vse večje razlike v dohodkih, in (ii) selitev industrijskih sektorjev in z njimi povezanih delovnih mest.

3.6

EESO poudarja, da je prehod na nizkoogljično gospodarstvo, odporno na podnebne spremembe, še posebej velik izziv za gospodinjstva in skupnosti z nizkimi dohodki, zlasti v regijah, ki po stopnji razvoja zaostajajo za mestnimi območji. Zato je bistveno, da je prehod podprt z ustreznim naborom fiskalnih ukrepov, vključno s finančno podporo, da se lahko obravnavajo zgoraj navedeni pomisleki.

3.7

Poleg tega želi EESO opozoriti na morebitna dodatna bremena za najšibkejše dele prebivalstva, ki bi jih povzročil prehod, s posebnim poudarkom na cenah blaga, ki bi se lahko med procesom prehoda znatno zvišale. Prehod bi lahko zaradi vštetih višjih stroškov ogljika dejansko zvišal cene energije in goriva za tiste, ki si podražitev najtežje privoščijo. Tak vpliv je še posebej zaskrbljujoč v sedanjih makroekonomskih razmerah, ko so bile v začetku tega leta stopnje inflacije v več državah članicah visoke (5).

3.8

EESO se torej zavzema, da se izvede pravičen prehod, s katerim bo mogoče obravnavati tako zaposlitvene kot tudi distribucijske učinke prehoda na podnebno nevtralnost. Tak pristop bi bilo treba šteti za sestavni del okvira za zeleni prehod in ne le kot dopolnilne popravne ukrepe.

3.9

EESO poudarja, da so potrebni prerazporeditveni ukrepi, da se finančna sredstva usmerijo v pomoč gospodinjstvom z nizkimi dohodki in ranljivim skupinam ter s tem prepreči socialna izključenost in poglabljanje dohodkovne neenakosti. Takšni ukrepi bi se lahko na primer sprejeli v obliki okoljske obdavčitve, ki bi temeljila na načelu „onesnaževalec plača“, pri čemer bi osebe z dohodki, višji od določenega praga, plačevale višje tarife za porabo ogljično intenzivne energije.

3.10

Če je obdavčitev, povezana z zelenim prehodom, na podlagi načela subsidiarnosti v pristojnosti držav članic, EESO poudarja pomen nacionalnih fiskalnih ukrepov za bolj trajnosten zeleni prehod, ki bi manj vplival na ranljive skupine prebivalstva in po možnosti ne bi imel regresivnih učinkov, ki so pogosto povezani z okoljskimi davki.

3.11

EESO meni, da bi morala fiskalna politika med prehodom zajemati tri sestavine: načelo „onesnaževalec plača“ z dopolnilnimi prerazporeditvenimi ukrepi v podporo gospodinjstvom z nizkimi dohodki, ciljno usmerjeno dohodkovno podporo ter davčne olajšave za energetsko varčne gospodinjske izdelke. S takšnim pristopom bi (i) podpirali nakup električnih vozil; (ii) spodbujali uvajanje zelenih tehnologij v gospodinjstvih; in (iii) izboljšali energetsko učinkovitost stavb. Vendar EESO priznava, da je tudi cilj revidirane direktive o obdavčitvi energije izboljšanje energetske učinkovitosti ob sočasnem varovanju ranljivih skupin. Priporočeni optimalni ukrep za gospodinjstva z najnižjimi dohodki, ki morda nimajo zadostne davčne obveznosti ali niso upravičena do davčnih olajšav, je dohodkovna podpora.

3.12

EESO meni tudi, da bi država z razdeljevanjem bonov za naložbe v okolju prijazne tehnologije in nakupe okolju prijaznih izdelkov lahko pomagala ranljivim skupinam med prehodom.

3.13

Davčni ukrepi za posameznike, ki kupijo električna vozila na Nizozemskem, so dober primer spodbujanja nakupa okolju prijaznih vozil nove generacije, s katerim se zmanjšujejo morebitna izkrivljanja, povezana z bolj razširjenimi subvencijami. Na Nizozemskem davčno prijazen pristop k električnim vozilom velja tudi za takse za registracijo in dajatve za uporabo cest, kar še dopolnjuje ugoden pravni okvir. Takšne davčne olajšave bi se lahko uvedle posebej za prebivalce, ki živijo v gospodinjstvih z nizkimi dohodki, ki naj bi imela največ težav pri prehodu na zelene tehnologije.

3.14

EESO meni tudi, da bi lahko dodatno izpopolnili in preučili izkušnje držav članic, kot so Nemčija, Francija in Italija, ki so uvedle nižje stopnje DDV za energetsko učinkovite izdelke, energetsko učinkovito tehnologijo in prenovo stanovanj, s čimer želijo povečati energetsko učinkovitost stavb. DDV načeloma ni progresiven. Za spodbuditev uporabe takšnega pristopa bodo torej v gospodinjstvih z nizkimi dohodki morda potrebni spremljevalni ukrepi, kot je pavšalno nadomestilo.

3.15

EESO poudarja pomen Sklada za pravični prehod, ki se ga ne sme zmanjšati. Ta finančni instrument bi moral biti učinkovito usmerjen v obravnavanje socialno-ekonomskega učinka prehoda na gospodarstva EU, ki so trenutno močno odvisna od fosilnih goriv ali industrijskih dejavnosti z visoko intenzivnostjo toplogrednih plinov, ter predvsem v lajšanje prehoda za delavce in gospodinjstva, na katere vplivajo spremembe, ki se dogajajo.

3.16

Kot je že poudaril v prejšnjem mnenju z naslovom Instrument za posojila v javnem sektorju in spremembe Sklada za pravični prehod (6), EESO ugotavlja, da sredstva in področje uporabe Sklada za pravični prehod, čeprav ima pomembno vlogo, morda ne bodo zadostovala za podporo gospodarskim spremembam, ki so v teku. Zato bi bilo treba Sklad za pravični prehod dopolniti z ustreznim financiranjem Socialnega sklada za podnebje, kot je priporočeno v mnenju EESO o Skladu za prilagajanje podnebnim spremembam, financiranim iz Kohezijskega sklada in NextGenerationEU (7).

3.17

EESO poudarja, da bi moral biti cilj takega dodatnega sklada zaščititi skupine oseb z nizkimi dohodki in ranljive skupine pred negativnimi posledicami prehoda, pod pogojem, da bo Socialni sklad za podnebje povezan z dobrimi praksami, namenjenimi predvsem preprečevanju povečanja dohodkovne neenakosti. Hkrati opozarja, da Socialni sklad za podnebje v sedanji organizaciji in s sedanjo finančno zmogljivostjo (da ne omenjamo preložitve njegovega izvajanja za eno leto), kot je že poudarilo več deležnikov, verjetno ne bo mogel dovolj učinkovito podpreti najranljivejših delov prebivalstva. Na primer, stroški prehoda s tradicionalnih na električna vozila bi se lahko brez davčnih spodbud ali finančne podpore izkazali za previsoke in zato predrage za gospodinjstva z nizkimi dohodki in ranljiva gospodinjstva (8).

3.18

EESO zato predlaga, naj pristojne oblasti na evropski in lokalni ravni razvijejo ustrezne fiskalne politike, ki bodo ublažile negativne posledice prehoda, ne da bi pri tem ogrozile spodbude za spremembe v smislu zelenih naložb in potrošnje, ki so potrebne za proces prehoda. Pomembno je, da take mehanizme spremljajo ukrepi za vključujoče upravljanje in dejavno sodelovanje tistih, ki jih je zeleni prehod najbolj prizadel. Vendar EESO priznava, da revidirana direktiva o obdavčitvi energije vključuje prehodna obdobja za obdavčitev izbranih izdelkov ali naložb za zmanjšanje porabe energije.

3.19

EESO opozarja vse institucije, ki sodelujejo pri zelenem prehodu, na pomen socialnega dialoga in korist vključevanja civilne družbe na evropski, nacionalni, sektorski in regionalni ravni. Socialni dialog ima ključno vlogo pri upravljanju in spodbujanju zelene preobrazbe, saj široko vključuje vse zainteresirane ter hkrati ščiti ranljive skupine in stopnje zaposlenosti po vsej EU.

3.20

EESO poudarja, da ima že več evropskih držav progresivno obdavčitev, ciljno usmerjene sisteme socialnega varstva in ustrezne mehanizme socialnega dialoga, zato bi lahko sprejetje in nadaljnja krepitev takšnih politik temeljila na obstoječih dobrih praksah in se izkazala za zelo koristno orodje za preprečevanje nadaljnjega povečevanja neenakosti in socialne izključenosti.

3.21

EESO je trdno prepričan, da bo oblikovanje širokega razumevanja podnebnih politik ter njihove politične in družbene sprejemljivosti v evropskih državah prispevalo k močnejšemu in boljšemu zelenemu prehodu, ki pa lahko izgubi legitimnost in moč, če bi njegovo breme in negativne posledice nesorazmerno prizadeli revnejša gospodinjstva.

3.22

V zvezi s tem EESO poudarja, da bi si morale vlade v posvetovanju s civilno družbo prizadevati za zmanjšanje vpliva zelenega prehoda na zaposlovanje na bolj prizadetih območjih EU, tudi s ciljno usmerjenimi in inovativnimi politikami trga dela ter programi usposabljanja in izobraževanja za delavce v visokoogljičnih panogah.

3.23

EESO poudarja, da zaradi zelenega prehoda obstaja tveganje vedno večjih regionalnih razlik med naprednejšimi gospodarstvi v EU in tistimi gospodarstvi, ki so še vedno močno odvisna od ogljično intenzivnih panog. Prav tako bi se lahko poglobile razlike in konkurenčna neskladnost med državami in med mestnimi območji na eni strani ter obrobnimi, podeželskimi in oddaljenimi območji na drugi.

3.24

EESO meni, da je treba pri zelenem prehodu hkrati uresničiti podnebne cilje evropskega zelenega dogovora in si prizadevati za agendo za socialno pravičnost iz evropskega stebra socialnih pravic. Zeleni prehod zahteva strukturne spremembe (s pričakovanimi gospodarskimi in družbenimi spremembami). Da bo uspešen, ga morajo spremljati socialni ukrepi, vključno s socialnimi naložbami za spodbujanje podnebne nevtralnosti in doseganje prehoda, ki bo spodbudil dinamična in konkurenčna evropska podjetja k ustvarjanju, na primer, zelenih delovnih mest in gospodarske rasti.

3.25

EESO zato poudarja pomen okrepljenega sodelovanja po vsej EU, ki bi ga bilo treba razviti na podlagi učinkovitega političnega in socialnega dialoga za oblikovanje spremljajoče ekonomske in socialne politike, ki bi podprli prehod, ki je v teku, ter ga ustrezno prilagodili različnim socialnim in gospodarskim razmeram vključenih skupnosti.

3.26

Da bi preprečili prenos podjetij in delovnih mest v države, ki si ne prizadevajo za okolju prijaznejši in bolj trajnosten gospodarski razvoj, za kakršnega si prizadeva EU, bi bilo treba na tak način sodelovati tudi z evropskimi državami, ki niso članice EU. Tak prenos bi namreč lahko negativno vplival na notranji trg, pa tudi na zeleni prehod, saj bi zmanjšal učinkovitost in povečal negativne učinke na najšibkejše dele prebivalstva.

3.27

EESO države članice poziva tudi k nadaljnjim ukrepom za boj proti davčnim utajam in izogibanju davkom ter preprečevanje zlorab javnih sredstev, saj bi s tem pridobili dodatna sredstva za financiranje distribucijskih ukrepov, ki podpirajo prehod.

3.28

EESO nazadnje poudarja, da lahko energetske skupnosti (Direktiva (EU) 2019/944) in skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov (Direktiva (EU) 2018/2001) postanejo ključno orodje za pomoč državljanom in ranljivim skupinam pri obvladovanju zelenega prehoda. Takšne skupnosti imajo lahko kakršno koli pravno obliko (združenja, zadruge, partnerstva, neprofitne organizacije ali mala/srednja podjetja), kar državljanom in drugim akterjem na trgu olajša združevanje in skupno vlaganje v energetska sredstva. To bi lahko prispevalo k bolj razogljičenemu in prožnejšemu energetskemu sistemu, saj lahko energetske skupnosti državljanom omogočijo dostop do vseh ustreznih energetskih trgov pod enakimi konkurenčnimi pogoji, kot jih imajo drugi akterji, s čimer se zmanjšajo njihovi stroški energije ali celo omogočijo morebitni prihodki.

---

(1)  Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51).

(2)  Nizozemska spodbuja nakup okolju prijaznih vozil. Skupina Climate Group poroča, da so za nakup ali zakup novih električnih osebnih avtomobilov na baterije na voljo subvencije v višini do 4 000 EUR, za kombinirana vozila pa 5 000 EUR. Obstajajo pa tudi konkurenčne davčne spodbude, kot so nizek davek na motorna vozila, neobdavčen nakup in neobdavčena zasebna uporaba/korist. Glej vir: Netherlands: Taking action on zero emission vehicles (Nizozemski ukrepi na področju brezemisijskih vozil).

(3)  Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL L 158, 14.6.2019, str. 125).

(4)  Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 328, 21.12.2018, str. 82).

(5)  Stopnja inflacije se je v zadnjih tednih znižala.

(6)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o instrumentu za posojila v javnem sektorju v okviru mehanizma za pravični prehod (COM(2020) 453 final – 2020/0100 (COD)) Spremenjeni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Sklada za pravični prehod (COM(2020) 460 final – 2020/0006 (COD)) (UL C 429, 11.12.2020, str. 240).

(7)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam, financiran iz Kohezijskega sklada in NextGenerationEU (mnenje na lastno pobudo) (UL C 486, 21.12.2022, str. 23).

(8)  Joanna Gill, Can Europe's new Social Climate Fund protect poor from rising carbon cost? (Ali lahko novi evropski Socialni sklad za podnebje zaščiti revne pred naraščajočimi stroški ogljika?), Reuters, december 2022.

Poročevalec: Philip Von BROCKDORFF

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	21. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	152/4/9

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da so kolektivna pogajanja bistven instrument v odnosih med delodajalci in delojemalci (seveda pod pogojem, da so se delodajalci in sindikati pripravljeni pogajati), in opozarja na nedavne raziskave, ki so pokazale, da članstvo v sindikatih nad določeno ravnjo prispeva k zmanjšanju dohodkovne neenakosti v državah, zaradi česar se zmanjšujejo zakoreninjene razlike med različnimi sloji družbe.

1.2

EESO opozarja na pomembno ugotovitev iz poročila OECD, da usklajevanje plač bistveno prispeva k temu, da lahko socialni partnerji upoštevajo makroekonomske učinke uskladitve plač na konkurenčnost. Ugotavlja tudi, da je v poročilu poudarjena vloga, ki jo imajo dinamična in trdna kolektivna pogajanja pri spodbujanju produktivnosti, konkurenčnosti in gospodarske rasti.

1.3

EESO meni, da imajo sindikati skupaj z organizacijami delodajalcev še vedno pomembno vlogo pri oblikovanju gospodarske, zaposlovalne in socialne politike, vendar se število delavcev, za katere veljajo pogodbe na ravni podjetja ali sektorske pogodbe, še naprej zmanjšuje, zaradi česar upada pogajalska moč sindikatov.

1.4

Zato je treba poiskati možnosti za povečanje pomena sindikatov, delodajalcev in vlad na dinamičnem trgu dela ter opredeliti priložnosti, da se zagotovi vzdržnost zanesljivih in trdnih struktur za socialni dialog, vključno s kolektivno pogajalsko močjo, in spoštuje avtonomija socialnih partnerjev, pa tudi odnosov med delodajalci in delojemalci na nacionalni ravni.

1.5

EESO meni, da morajo primerno strukturo za kolektivna pogajanja ter po potrebi za tristranski in dvostranski socialni dialog določiti socialni partnerji. Zaveda se tudi, da imajo vlade ključno vlogo pri priznavanju pomembnosti kolektivnih pogajanj, saj zagotavljajo omogočitvene pogoje za njihovo izvajanje, varstvo pred diskriminatornimi praksami in preprečevanje poskusov, da bi delavce omejevali pri uveljavljanju njihove zakonite pravice do sodelovanja v sindikatih.

1.6

EESO ugotavlja, da evropski steber socialnih pravic spodbuja socialne partnerje, naj se pogajajo o kolektivnih pogodbah v zadevah, ki so pomembne zanje, pri tem pa spoštuje njihovo avtonomijo in pravico do kolektivnih ukrepov (1).

1.7

EESO ugotavlja tudi, da zaradi novih oblik dela, kot so v platformnem gospodarstvu, nastajajo novi izzivi v odnosih med delodajalci in delojemalci. V tej novi realnosti sta oslabeli tradicionalni vlogi sindikatov kot institucij, ki zastopajo organizirane delavce, in organizacij delodajalcev kot ključnih deležnikov na trgu dela.

1.8

EESO ugotavlja, da so za uspeh podjetij ključne inovacije na delovnem mestu, zato priporoča, naj bodo v procesu kolektivnih pogajanj inovacijski procesi na delovnem mestu obravnavani kot del kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga na splošno.

1.9

EESO meni, da je treba zaradi močne svetovne konkurence in višjih stroškov energije najti ravnovesje, pri katerem se bodo upoštevali skupni interesi, kot je obravnavanje višjih življenjskih stroškov za delavce, hkrati pa priznava, da lahko socialni dialog, vključno s kolektivnimi pogajanji, prispeva k večji produktivnosti na delovnem mestu.

1.10

EESO meni tudi, da bi lahko s kolektivnimi pogajanji in socialnim dialogom podprli industrijsko strategijo v spreminjajočih se gospodarskih razmerah v skladu z odnosi med delodajalci in delojemalci na nacionalni ravni. Morda je potrebno nekaj prožnosti, vendar bi se morali o tem dogovoriti socialni partnerji, prav tako pa ne bi smele biti ogrožene kolektivne pravice ali delovni pogoji.

1.11

EESO ugotavlja, da je pokritost s kolektivnimi pogajanji v Evropi največja in najbolj stabilna v državah s sistemi pogajanj, za katere so značilna pogajanja z več delodajalci, ki večinoma potekajo na sektorski ravni, v nekaterih primerih, na primer v Belgiji, pa celo na medsektorski ravni.

1.12

Nazadnje EESO poziva vlade, naj v ustreznih primerih kot dopolnilno sredstvo za spodbujanje in priznavanje kolektivnih pogajanj uporabljajo javna naročila.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Kolektivna pogajanja so ključni proces v odnosih med delodajalci in delojemalci za določanje poštenih plač in delovnih pogojev v gospodarskih sektorjih; vključuje delodajalce na eni strani in sindikate na drugi strani. Kolektivna pogajanja potekajo že dolgo vrsto let, članstvo v sindikatih pa v zadnjih letih vztrajno upada. Raziskave kažejo, da se zaradi tega zmanjšuje pogajalska moč sindikatov, kar vpliva na pridobljene pravice delavcev in kolektivna pogajanja (2). Prav tako je pomembno sodelovanje podjetij v ustreznih združenjih delodajalcev, da se okrepi proces kolektivnih pogajanj, pri čemer raziskave kažejo, da imajo take organizacije ključno vlogo pri spodbujanju skladnosti s pravnimi in delovnimi standardi ter standardi na področju zdravja in varnosti pri delu, zlasti v neformalni ekonomiji (3).

2.2

Nadaljnja raziskava je pokazala, da so sindikati pomembni za doseganje ravnovesja moči v podporo socialni pravičnosti in gospodarski blaginji. Empirični rezultati kažejo, da dohodkovna neenakost glede na stopnjo gostote sindikatov sledi krivulji v obliki obrnjene črke U. Ko se v sindikate vključuje vse več delavcev, se dohodkovna neenakost sprva povečuje. Vrh krivulje doseže, ko gostota sindikatov znaša 35 do 39 %, potem pa se začne zmanjševati, medtem ko se gostota sindikatov še naprej povečuje. Iz raziskave je torej razvidno, da se s povečevanjem članstva nad določeno ravnjo zmanjšuje dohodkovna neenakost v državah (4).

2.3

Inovacije v podjetjih, konkurenčnost in produktivnost veljajo za ključna gonila gospodarske rasti v zelo konkurenčnem globalnem okolju, močno pa so odvisne od vložka dela in dodane vrednosti, ki ju pri doseganju inovacij, konkurenčnosti in produktivnosti zagotavljajo delavci. Vse to temelji na dejavnem vključevanju socialnih partnerjev in njihovem prispevku.

2.4

Kot je EESO navedel v predhodnem mnenju (5), so za ustvarjanje dolgoročne vrednosti še vedno odgovorni izvršni direktorji, in sicer z uresničevanjem dolgoročnih interesov, zato bi bilo treba spodbujati povečanje njihove odgovornosti za vzdržnost podjetij. Prav to je Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje izrecno priznala v svojem predlogu zahtev glede poročanja o okoljskih, socialnih in upravljavskih vidikih v skladu z direktivo o poročanju podjetij o družbeni odgovornosti. Predlagala je, da bi morala upravičena podjetja za svojo delovno silo razkriti obseg pokritosti s kolektivnimi pogajanji in socialnega dialoga, saj opolnomočena, angažirana in cenjena delovna sila velja za enega od ključnih dejavnikov za dolgoročno vzdržnost podjetja (6).

2.5

Gospodarska odpornost in vzdržnost posredno prispevata k socialni koheziji, saj ju je mogoče doseči le s prednostno obravnavo dodane vrednosti, ki jo delavci prinašajo gospodarstvu. Ta prednostna obravnava je razširjena v gospodarstvih, v katerih so kolektivna pogajanja in socialni dialog na splošno močni in ustvarjajo ravnovesje gospodarske moči, ki spodbuja podjetniške inovacije, konkurenčnost in produktivnost na podlagi tehnologije in delovne sile.

2.6

Gostota sindikatov v EU se zmanjšuje, vendar EESO meni, da še vedno pomembno prispevajo k oblikovanju gospodarske, zaposlovalne in socialne politike, čeprav imajo v nekaterih državah članicah vse manjšo vlogo. Zmanjšuje pa se tudi število delavcev, za katere veljajo kolektivne pogodbe. V nekaterih državah članicah je zaskrbljujoča tudi reprezentativnost organizacij delodajalcev. Zato je pomembno, da socialni partnerji ob podpori omogočitvenega okvira najdejo načine, da bodo kolektivna pogajanja in socialni dialog služili svojemu namenu kot ustrezni in smiselni instrumenti v skladu z nacionalnimi okoliščinami in praksami. EESO opozarja, da so kolektivna pogajanja temeljna pravica, določena v Ustavi Mednarodne organizacije dela (MOD) (7). Kolektivna pogajanja so tudi sredstvo, ki delodajalcem, njihovim organizacijam in sindikatom omogoča, da določijo poštene plače in delovne pogoje, pri tem pa upoštevajo tudi nacionalne gospodarske in socialne interese. V zvezi s tem EESO opozarja na konvencijo MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic, ki so temeljne pravice delavcev in delodajalcev. Poleg pravice do združevanja pa je temeljna pravica tudi pravica do nezdruževanja. Pogoj za dobre odnose med delodajalci in delojemalci je tudi, da so se delodajalci in sindikati pripravljeni pogajati. Dokazi kažejo, da to ni vedno tako (8).

2.7

Namen tega mnenja je torej, da se preučijo razlogi za to zmanjševanje in posledice pristopov za njegovo omejitev, poudari vloga sindikatov, delodajalcev in vlad na dinamičnem trgu dela ter opredelijo priložnosti za zagotovitev vzdržnosti zanesljivih in trdnih struktur za kolektivna pogajanja ob spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev, pa tudi odnosov med delodajalci in delojemalci na nacionalni ravni.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Kot je navedeno v mnenju SOC/764 o krepitvi socialnega dialoga (9), se raven zavezanosti socialnemu dialogu (in implicitno kolektivnim pogajanjem) in njegova učinkovitost razlikujeta od države do države. Vendar EESO meni, da se morajo nacionalni socialni partnerji dogovoriti o zasnovi kolektivnih pogajanj, ki je najprimernejša glede na okoliščine v posamezni državi.

3.2

EESO se zaveda, da imajo vlade ključno vlogo pri priznavanju pomembnosti kolektivnih pogajanj, saj ustvarjajo pogoje, ki omogočajo njihovo izvedbo, varstvo pred diskriminatornimi praksami in preprečevanje poskusov, da bi delavce omejevali pri uveljavljanju njihove zakonite pravice do sodelovanja v sindikatih. Ta tristranski okvir bi moral odražati najpomembnejše točke iz priporočila Komisije o krepitvi socialnega dialoga, in sicer s poudarkom na zagotavljanju socialne pravičnosti ter spodbujanju evropske blaginje in odpornosti.

3.3

EESO ugotavlja, da evropski steber socialnih pravic (10) spodbuja socialne partnerje, naj se pogajajo o kolektivnih pogodbah, pri tem pa spoštuje njihovo avtonomijo in pravico do kolektivnih ukrepov. EESO tudi poziva k posvetovanju s socialnimi partnerji o oblikovanju in izvajanju ekonomskih in socialnih politik ter politik zaposlovanja, obžaluje pa, da se posvetovanja ne izvajajo z enako prepričanostjo in zavezanostjo po vsej EU. Poleg tega ugotavlja, da je treba pogodbe, sklenjene med socialnimi partnerji, v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic in po potrebi izvajati na ravni EU in držav članic. To načelo predpostavlja, da je zagotovljena minimalna raven varstva.

3.4

Svet dela se zaradi novih delovnih praks, ki vplivajo na delovno življenje milijonov Evropejcev, nenehno spreminja. Nove oblike dela v platformnem gospodarstvu predstavljajo velike izzive v odnosih med delodajalci in delojemalci. EESO meni, da ta nova realnost vpliva na sindikate in organizacije delodajalcev ter da se morajo oboji hitro prilagoditi nanjo, hkrati pa zaščititi temeljne pravice delavcev v duhu direktive o platformnih delavcih, ki jo je predlagala Komisija.

3.5

Kolektivna pogajanja so ključna za obstoj in pomen sindikatov ter zagotavljanje ravnovesja moči med delodajalci in delavci. EESO meni, da bi morala kolektivna pogajanja in socialni dialog na splošno podpirati tudi inovacije na delovnem mestu, da bi povečali produktivnost in obravnavali morebitne spremembe delovnih praks, ki vplivajo na dobro počutje in delovno življenje delavcev. EESO se zaveda, da je to dodaten izziv za sindikate, seveda pa bi morali biti za odločitve, ki se sprejemajo na ravni podjetja, še naprej odgovorni delodajalci. Priporoča, naj se vloga sindikatov v inovacijskih procesih na delovnem mestu ob upoštevanju nacionalnih sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci prizna kot del ustrezne vloge socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj.

3.6

Pomembno je opozoriti na ugotovitve iz poročila OECD (11), v katerem je ponovno poudarjeno, da so kolektivna pogajanja ključna delavska pravica, s katero se lahko izboljša tudi uspešnost na delovnem mestu. Skrb vzbujajoč pa je zaključek iz istega poročila, da je ta pravica pod pritiskom zaradi splošne oslabitve odnosov med delodajalci in delojemalci ter vse večjega števila novih in pogosto prekarnih oblik zaposlitve. OECD v poročilu potrjuje, da so kolektivna pogajanja v EU pod pritiskom in da obstaja velika politična potreba po ukrepanju. Poročilo vsebuje vse potrebne dokaze za okrepitev kolektivnih pogajanj, da bodo prožnejša in bolj odzivna na spreminjajoči se svet dela. V zvezi s tem EESO meni, da je treba najti ravnovesje, pri katerem se bodo upoštevali skupni interesi, kot je obravnavanje višjih življenjskih stroškov delavcev in močnejše svetovne konkurence, ob zavedanju, da se lahko s kolektivnimi pogajanji in socialnim dialogom zaradi inovacij na delovnem mestu ter spodbujanja razvoja znanj in spretnosti poveča produktivnost. Poleg tega bi bilo s kolektivnimi pogajanji in socialnim dialogom mogoče podpreti industrijsko strategijo v spreminjajočih se gospodarskih razmerah, in sicer na podlagi odnosov med delodajalci in delojemalci na nacionalni ravni. Čeprav bi morala biti prožnost, dogovorjena med socialnimi partnerji, način za prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam in uravnoteženje potreb podjetij in njihovih delavcev, to ne bi smelo ogrožati kolektivnih pravic ali škodovati delovnim pogojem. Poleg tega prožnost dela, ki je ustrezno urejena z zakonodajo ali kolektivnimi pogajanji, pomeni, da imajo koristi tako delavci kot delodajalci.

3.7

Kar zadeva pogodbe na ravni podjetja in sektorske pogodbe v procesu kolektivnih pogajanj, ni mogoče ugotoviti, katere so primernejše. Dolžnost socialnih partnerjev v posameznih državah članicah pa je, da analizirajo prednosti in slabosti obeh oblik pogodb ter ugotovijo, ali so za povečanje pokritosti s kolektivnimi pogajanji, kot je navedeno v direktivi o ustreznih minimalnih plačah (12), najprimernejše sektorske pogodbe, pogodbe na ravni podjetja ali kombinacija obeh oblik. Raziskave so na primer pokazale, da je pokritost s kolektivnimi pogajanji v Evropi največja in najbolj stabilna v državah s sistemi pogajanj, za katere so značilna pogajanja z več delodajalci, ki večinoma potekajo na sektorski ravni, v nekaterih primerih, na primer v Belgiji, pa celo na medsektorski ravni (13), vendar je treba pri prizadevanjih za povečanje pokritosti seveda upoštevati prevladujoče okoliščine v posamezni državi.

3.8

EESO se zaveda, da bo tudi v prihodnje težko doseči povečanje članstva v sindikatih in organizacijah delodajalcev. Socialni dialog in kolektivna pogajanja so prostovoljne narave in bi morali takšni tudi ostati, vendar priporoča, naj socialni partnerji v posameznih državah članicah za obravnavo tega izziva preučijo ustrezne metode, s katerimi bi zagotovili zadostno število članov za preživetje svojih organizacij.

3.9

EESO se zaveda, da so nacionalni sistemi odnosov med delodajalci in delojemalci zelo raznoliki, saj so različne tudi gospodarske in politične razmere v državah članicah. V dokumentu Komisije (14) je navedeno, da je za kolektivna pogajanja značilen premik k decentraliziranim pogajanjem na ravni podjetja. Dokazi kažejo, da je pokritost s kolektivnimi pogajanji običajno večja, kadar so pogajanja centralizirana, kadar so stopnje organizacije delodajalcev višje in kadar se izvaja razširitev pogodb na strani, ki jih niso podpisale.

3.10

EESO opozarja tudi na pomembno ugotovitev iz poročila OECD, da usklajevanje plač ključno prispeva k temu, da lahko socialni partnerji upoštevajo razmere v poslovnem ciklu in makroekonomske učinke uskladitve plač na konkurenčnost (15). Poleg tega meni, da je pogajalski proces odvisen od prevladujočih okoliščin na ravni podjetij, tako majhnih kot velikih.

3.11

EESO poziva socialne partnerje, naj povečajo ustreznost sistemov kolektivnih pogajanj, tako da ocenijo, kako bi lahko s kolektivnimi pogajanji na vseh ravneh uravnoteženo zagotovili dodano vrednost za delavce in delodajalce v vseh gospodarskih in družbenih sektorjih. V zvezi s tem je treba opozoriti na najnovejše poročilo OECD o obetih za zaposlovanje, v katerem je poudarjena vloga dinamičnih in močnih kolektivnih pogajanj pri spodbujanju produktivnosti, konkurenčnosti in gospodarske rasti.

3.12

EESO opozarja na pomembno vlogo, ki jo imajo ali bi jo lahko imele vlade pri spodbujanju tesnejšega sodelovanja z delodajalci in sindikati in podpiranju makroekonomske politike. Vlade so seveda že same pomemben delodajalec in se pogosto pogajajo s sindikati, ki zastopajo delavce, ter lahko v nekaterih državah članicah določijo vzorec za celotno gospodarstvo. Poleg tega imajo ključno vlogo pri zagotavljanju primernih pogojev za mir v odnosih med delodajalci in delojemalci, stabilnost cen, večjo produktivnost in nediskriminatorne vzorce zaposlovanja. Za uresničitev teh ciljev in ob spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev EESO poziva k okrepitvi kolektivnih pogajanj, da bi dosegli boljše rezultate za podjetja in delavce. Kot enega od ukrepov priporoča, naj vlade v ustreznih primerih kot dopolnilno sredstvo za spodbujanje in podpiranje kolektivnih pogajanj uporabljajo javna naročila, kot je navedeno v dveh prejšnjih mnenjih EESO (16).

3.13

Kot je navedeno zgoraj, bo v kolektivnih pogajanjih morda potrebna prožnost, ki je bila dogovorjena. Vendar EESO meni, da morajo dogovorjene spremembe kolektivnih pogodb uravnotežiti interese obeh strani in obema prinesti koristi. Čeprav bi bilo treba spodbujati nacionalne in sektorske sporazume, EESO priznava, da lahko pri pogajanjih na ravni podjetij prožnost dela, ki je ustrezno urejena z zakonodajo ali kolektivnimi pogajanji, koristi tako delodajalcem kot delavcem. Takšna pogajanja bi morala temeljiti na vzajemnem zaupanju in učinkovitih pogajalskih strukturah, pri čemer bi bilo treba preprečiti morebitno poslabšanje delovnih pogojev. Kljub temu je treba, kadar je to mogoče, najti kompromis, ki bo omogočil, da bodo decentralizirani sistemi postali bolj organizirani in da bo v sektorskih pogodbah mogoče določiti široke okvirne pogoje, podrobne določbe pa oblikovati v pogajanjih na ravni podjetij. Raziskave so dejansko pokazale, da se s hibridnimi sistemi kolektivnih pogajanj, ki vključujejo usklajene sektorske sisteme in sisteme na več ravneh, dosegajo boljši rezultati tako za delavce kot za podjetja (17).

---

(1)  Načelo 8.

(2)  Schnabel, C., Union membership and collective bargaining: trends and determinants (Članstvo v sindikatih in kolektivna pogajanja: trendi in determinante) (str. 1–37), Springer International Publishing, 2020.

(3)  ILO, The informal economy and decent work: A policy resource guide supporting transitions to formality (Neformalna ekonomija in dostojno delo: vodnik po gradivu za politiko v podporo prehodom k formalnosti), Mednarodna organizacija dela, 2013.

(4)  Montebello, R., Spiteri, J. in Von Brockdorff, P., „Trade unions and income inequality: Evidence from a panel of European countries“ (Sindikati in dohodkovna neenakost: dokazi iz vzorca evropskih držav), International Labour Review, 2022.

(5)  Mnenje EESO: Ne zelenemu dogovoru brez socialnega dogovora (UL C 341, 24.8.2021, str. 23).

(6)  https://www.efrag.org/?AspxAutoDetectCookieSupport=1

(7)  Kot taka je potrjena tudi v Deklaraciji MOD o temeljnih načelih in pravicah pri delu iz leta 1998.

(8)  Pisarczyk, Ł., „Towards rebuilding collective bargaining? Poland in the face of contemporary challenges and changing European social policy“ (Za obnovitev kolektivnih pogajanj? Soočanje Poljske s sodobnimi izzivi in spreminjajočo se evropsko socialno politiko), Industrial Relations Journal, 2023.

(9)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog priporočila Sveta o krepitvi socialnega dialoga v Evropski uniji (COM(2023) 38 final – 2023/0012 (NLE)) – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Krepitev socialnega dialoga v Evropski uniji: izkoriščanje njegovega celotnega potenciala za upravljanje pravičnega prehoda (COM(2023) 40 final) (UL C 228, 29.6.2023, str. 87).

(10)  Načelo 8.

(11)  https://www.oecd.org/employment/negotiating-our-way-up-1fd2da34-en.htm.

(12)  Direktiva (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji (UL L 275, 25.10.2022, str. 33).

(13)  https://www.etui.org/services/facts-figures/benchmarks/what-s-happening-to-collective-bargaining-in-europe

(14)  https://commission.europa.eu/system/files/2016-03/social-dialogue-involvement-of-workers_en.pdf

(15)  https://www.oecd.org/employment/negotiating-our-way-up-1fd2da34-en.htm

(16)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dostojne minimalne plače v vsej Evropi (raziskovalno mnenje na zaprosilo Evropskega parlamenta/Sveta) (UL C 429, 11.12.2020, str. 159) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Javna naročila kot sredstvo za ustvarjanje vrednosti in zagotavljanje dostojnega dela v panogi čiščenja in vzdrževanja (mnenje na lastno pobudo) (UL C 429, 11.12.2020, str. 30).

(17)  Braakmann, N. in Brandl, B., The efficacy of hybrid collective bargaining systems: An analysis of the impact of collective bargaining on company performance in Europe (Učinkovitost hibridnih sistemov kolektivnih pogajanj: analiza učinka kolektivnih pogajanj na uspešnost podjetij v Evropi), 2016.

Poročevalec:

Felipe MEDINA MARTIN

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	26. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	151/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) namerava v tem mnenju oceniti vpliv energetske krize, ki sta jo povzročila pandemija COVID-19 in ruska vojna agresija na Ukrajino in ki je prizadela evropska podjetja, njihove delavce in vse evropske državljane. EESO ugotavlja, da so se v celotnem gospodarstvu pojavile mnogotere težave, kot so nesorazmerno povečanje proizvodnih stroškov, reorganizacija dobavnih verig, težave pri oskrbi s hrano in drugim blagom, podražitev naložb in izguba kupne moči evropskih gospodinjstev.

1.2

EESO izraža zaskrbljenost zaradi visoke stopnje inflacije v Evropi, do katere prihaja zaradi visokih stroškov energije in surovin, ki zvišujejo tudi cene storitev in industrijskega blaga. Inflacija v Evropi je na najvišji ravni od uvedbe eura. EESO poziva evropske institucije, naj vzpostavijo nadzorne mehanizme, na primer take, kot jih je v svojem dokumentu predlagala Evropska potrošniška organizacija (BEUC). Ti bi morali vključevati, na primer, celovito izvajanje ukrepov iz predloga uredbe Sveta, ki predvideva obsežno reformo in prilagoditev zasnove trga električne energije. EESO poziva države članice EU, naj izvajajo že sprejete akte EU, kot je sveženj za čisto energijo, ki prispeva k pospešitvi zelenega prehoda in poglabljanju notranjega trga.

1.3

EESO meni, da je zaradi velikega povečanja stroškov zaradi vojne v Ukrajini in energetske krize nujno prenoviti revidirani začasni okvir EU za krizne ukrepe. Poleg tega priporoča uporabo začasnega okvira za državno pomoč, s tem da se pomoč iz uredbe o izrednih energetskih razmerah ter mehanizma za okrevanje in odpornost uporablja za vse sektorje, ki jih je prizadela energetska kriza, s posebnim poudarkom na bistvenih sektorjih, da ne bi ogrozili sposobnosti številnih podjetij za preživetje, da bi preprečili negativen vpliv na življenjske stroške potrošnikov in da slednjim ne bi otežili možnosti vsakodnevnega dostopa do osnovnih proizvodov. Poleg tega EESO ponovno poziva k uvedbi „zlatega pravila“, ki bi omogočilo potrebne javne naložbe.

1.4

EESO meni, da bi morali načrti za zmanjšanje učinka visokih cen energije koristiti gospodinjstvom in ključnim sektorjem. Čeprav so bili v nekaterih sektorjih zabeleženi zelo visoki dobički, in sicer 26,8-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim četrtletjem, so napovedi stečaja v EU dosegle indeks 113,1, kar je najvišja zabeležena raven doslej glede na indeks, ki ga je Eurostat uporabil za merjenje stopnje stečaja v EU, v primerjavi referenčnim merilom 100 iz leta 2015. EESO poziva Komisijo in države članice, naj si med izvajanjem ukrepov za zmanjšanje obremenitev ob konicah prizadevajo za stalno oskrbo gospodinjstev in ključnih sektorjev z energijo. Evropska centralna banka (1) pa poudarja, da so hkrati nekatera podjetja, zlasti v energetskem sektorju, pod pretvezo inflacije povečala svoj dobiček. Dobički v tem sektorju še vedno spodbujajo inflacijo v EU in jih je treba obravnavati.

1.5

Gospodarstvo je občutilo energetsko krizo z visoko inflacijo, šibko gospodarsko rastjo, močnim pritiskom na javne finance ter kupno moč gospodinjstev in podjetij pa tudi z izgubo zunanje gospodarske konkurenčnosti. EESO na podlagi priporočil Evropske centralne banke (ECB) predlaga oblikovanje merila „zelenega trojčka“, da bi bili prihodnji ukrepi prilagojeni, ciljno usmerjeni in odporni na prehod. Z neselektivnimi cenovnimi ukrepi, kot je zgornja meja cen hrane, bi se samo še podaljšalo obdobje visoke inflacije.

1.6

Vztrajno visoka inflacija, zlasti zaradi cen energije, povzroča splošen upad kupne moči evropskih delavcev, potrošnikov in podjetij, kar vpliva na življenjske razmere številnih družin, domače povpraševanje in rast. To in nadaljevanje denarne politike zviševanja obrestnih mer negativno vpliva tudi na mnoga podjetja. EESO meni, da je socialni dialog v energetskem sektorju pomemben za iskanje ustreznih rešitev na nacionalni ravni.

1.7

EESO poziva vlade, naj v podjetjih in gospodinjstvih spodbujajo izvajanje ukrepov za varčevanje z energijo in energijsko učinkovitost, ki bodo omogočili trajno zmanjšanje povpraševanja po energiji. Zato bi bilo treba spodbujati širjenje energije iz obnovljivih virov (z uvedbo potrebnih pravnih in fiskalnih pogojev, vključno z uvedbo „zlatega pravila za naložbe“), da bi zmanjšali odvisnost od fosilnih goriv. Sedanje razmere bi bilo treba uporabiti kot vzvod za pospešitev razogljičenja gospodarstva EU. Te ukrepe bi morala spremljati jamstva, da do selitve dejavnosti ne bo prišlo, ki bi bila vezana na finančno pomoč. Čas je za potrebne naložbe (in fiskalne pogoje) v evropsko energetsko preobrazbo, da se zmanjša odvisnost od fosilnih goriv. EESO tudi meni, da bi si bilo treba prizadevati za predlagane spremembe načrta REPowerEU za racionalizacijo in pospešitev izdajanja dovoljenj za infrastrukturo za obnovljive vire energije. V zvezi s tem EESO poziva EU in države članice, naj razmislijo, kako bi lahko z dohodki od presežne energije, poslane v omrežje, omogočili vzdržne naložbe za čim večje povečanje zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in njeno razdeljevanje, kadar se proizvede več kot za lastne potrebe. Prenovo zasnove energetskega trga bi bilo treba vključiti v dolgoročno agendo Evropske komisije, da bi preprečili prihodnje motnje v oskrbi z energijo in previsoke cene.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Val inflacije je občutiti po vsej Evropi in jasno sta razvidni dve njegovi fazi. Prva je bilo obdobje okrevanja po omejitvi gibanja prebivalstva zaradi pandemije COVID-19. Nenadna oživitev vseh sektorjev je povzročila ozka grla v dobavnih verigah, ki so povečala stroške surovin in prevoza tovora. Med januarjem 2020 in marcem 2022 (2) so se surovine podražile za 101 %, prevoz tovora pa za 545 % (3).

2.2

Drugo fazo inflacije je februarja 2022 sprožila ruska vojna agresija na Ukrajino, ki ji je sledila vojna. Takrat je bil udarec največji za energijo in nekatere izdelke, za katere sta bili Rusija in Ukrajina glavni dobaviteljici EU: zemeljski plin, pšenica, sončnično olje in gnojila. Med februarjem in aprilom 2022 so se cene teh proizvodov zvišale za 18,6 %, 16,8 %, 38,6 % in 16,7 % (4). Pozneje so se ti stroški omejili, čeprav je bil indeks cen surovin MDS še marca 2023 za 40,9 % višji kot januarja 2020, stroškov prevoza tovora pa za 3,6 % višji.

2.3

Ti dogodki so vplivali na inflacijo v svetovnem in evropskem gospodarstvu. Medletna stopnja rasti harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin v euroobmočju (HICP) (5) je oktobra dosegla 11,5 % (Eurostat). Tako visoke vrednosti niso bile dosežene že od prejšnjega stoletja in čeprav so se v zadnjih mesecih nekoliko umirile (marca 2023 je bila stopnja 8,3 %), jih je zelo težko znižati. Da cenovni šok ne bo kratkotrajen, kot je sprva kazalo, dokazuje osnovna inflacija (brez energentov), ki v večjem delu Evrope narašča. To lahko pomeni, da denarna politika, ki jo je uvedla ECB, ne prinaša pričakovanih rezultatov.

3.   Učinek inflacije na evropsko gospodarstvo

3.1

EESO ugotavlja, da so se gospodarski obeti po ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022 poslabšali. Po napovedih naj bi se gospodarski trend (6) v prihodnjih letih upočasnil v primerjavi z letom 2022, čeprav se te napovedi iz meseca v mesec izboljšujejo. Če je Evropska komisija pozimi ocenila, da bo rast BDP za celotno EU znašala 0,8 % v letu 2023 in skromnih 1,6 % v letu 2024, se je v nedavni pomladanski napovedi ta delež povečal na 1,0 % oziroma 1,7 %. Hkrati naj bi se inflacija postopoma zmanjševala, čeprav počasneje, kot je bilo prvotno pričakovano (9,2 % v letu 2022, 6,7 % v letu 2023, 3,1 % v letu 2024). Trg dela bo zaznamovala nizka rast, javni dolg pa narašča, med drugim zaradi hitrega zvišanja obrestnih mer ECB, ki bo v večini držav povzročilo pritisk na proračun.

3.2

Visoka inflacija najbolj prizadene 96,5 milijona Evropejcev, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost. 41 % anketirancev raziskave Eurobarometer navaja cene, inflacijo in življenjske stroške med največjimi težavami, s katerimi se sooča njihova država, pred zdravjem (32 %) in gospodarskimi razmerami (19 %).

3.3

EU je zaradi sprejetih političnih odločitev doživela skoraj popolno ukinitev oskrbe s plinom iz Rusije, skoraj polovico držav članic pa je prizadelo manjše ali večje zmanjšanje dobave. Naraščajoča inflacija in cene osnovnih proizvodov, pomanjkanje delovne sile in motnje v svetovnih dobavnih verigah slabo vplivajo na evropske prehranske in neprehranske dobavne verige. Glede na gospodarske obete OECD naj bi se svetovna rast v letu 2023 močno upočasnila, in sicer na približno 2,2 %.

3.4

Po podatkih Evropske centralne banke je zvišanje cen energentov razlog za dve tretjini rasti inflacije v euroobmočju; po podatkih Komisije so se stopnje dobička v energetskem sektorju med letoma 2019 in 2022 povečale za 54 %, plače pa le za 6 %. Splošen upad kupne moči evropskih delavcev, potrošnikov in podjetij negativno vpliva na življenjske pogoje mnogih družin, poleg tega pa bi lahko, če ne bodo sprejeti popravni ukrepi, zmanjšal domače povpraševanje in rast, s tem pa škodljivo vplival še na druge gospodarske panoge. Vse to je med drugim tudi posledica nadaljevanja denarne politike višanja obrestnih mer. EESO meni, da je socialni dialog v energetskem sektorju pomemben za iskanje ustreznih rešitev na nacionalni ravni.

3.5

Medtem ko so se cene življenjskih potrebščin v Evropi na splošno zvišale, je bil trend pri plačah manj nestanoviten, zaradi česar se je zmanjšala kupna moč evropskih državljanov, zlasti najbolj ranljivih, ki nimajo sredstev, da bi se zaščitili pred inflacijo. Dejansko so spremembe v vedenju potrošnikov že opazne zaradi izgube kupne moči gospodinjstev, ki se soočajo z velikimi krizami na področju življenjskih stroškov zaradi zvišanja računov za energijo in učinka inflacije. Instrumenti, ki jih države članice uporabljajo za zaščito ranljivih gospodinjskih odjemalcev, se zelo razlikujejo in v nekaterih primerih je lahko njihova učinkovitost omejena. Evropska komisija bi morala razmisliti o minimalnih standardih, ki bi jih morali regulativni organi in oblikovalci politik uporabljati za zaščito in podporo ranljivih gospodinjskih odjemalcev.

3.6

Med sektorji, ki so najbolj prizadeti zaradi skupnega učinka pandemije in vojne, je proizvodnja hrane – kmetijstvo, živinoreja in živilska industrija – ter njena distribucija končnemu potrošniku. Bližina vojne in njen vpliv na energetske trge in trge surovin povzročata razlike v cenah kmetijskih proizvodov med Evropo in mednarodnimi trgi, na katerih so se evropske cene najbolj zvišale. Tako je po podatkih mesečne preglednice cen osnovnih proizvodov (Commodity price dashboard) od aprila 2023 stopnja rasti cen za večino evropskih kmetijskih proizvodov višja od svetovne rasti cen, zlasti za mesne izdelke. To gibanje ima tri pomembne učinke. Prvi je, da se evropsko prebivalstvo bolj spopada z inflacijo na področju osnovnih proizvodov. Drugi je ta, da evropska živila izgubljajo mednarodno konkurenčnost. Tretji pa, da so se cene, ki jih ponujajo kmetje, zvišale zaradi višjih proizvodnih stroškov.

3.7

Ruska vojna agresija proti Ukrajini je povzročila velike izzive v verigi preskrbe s hrano, ki presegajo spiralo stroškov energije: višje cene ključnih vložkov (krma, gnojila) in pomanjkanje nekaterih proizvodov (npr. rastlinskih olj), potrebnih za ohranitev popolnoma delujoče dobavne verige. Verižni učinek naraščajočih stroškov vodi do odločitev za zmanjšanje proizvodnje gnojil, kar bo dodatno dvignilo cene. Suše poleti 2022 in do zdaj v letu 2023 po vsej Evropi zmanjšujejo razpoložljivo ponudbo in povzročajo velik pritisk na cene.

3.8

Nekateri ključni sektorji, s svojimi podjetji in delavci, ki ne glede na razmere ne morejo ustaviti poslovanja, se soočajo z dvojnim bremenom: manj je potrošnikov, ki so pripravljeni plačati, stroški pa naraščajo, zlasti z vrtoglavimi računi za energijo. Podjetja so večinoma skušala zajeziti višanje stroškov, da bi potrošnikom zagotovila konkurenčne cene, zdaj pa se bojijo potrošniške krize (Hidalgo, M., 2023 (7); Eurocommerce, 2023). Španska vlada je nedavno v svojem prvem poročilu o observatoriju za marže objavila (8), da so se marže v prehranski verigi od leta 2021 zmanjšale za 25 %, tako da je jasno, da je gibanje stopenj dobička zelo različno.

Evropska centralna banka (9) pa poudarja, da so hkrati nekatera podjetja, zlasti v energetskem sektorju, pod pretvezo inflacije povečala svoj dobiček. Dobički v tem sektorju so še naprej spodbujali inflacijo v EU in jih je treba obravnavati.

3.9

Španska centralna banka (10) omenja zelo pozitivne učinke t. i. „iberijske izjeme“ ali „iberijskega mehanizma“ na oblikovanje cen na trgu električne energije. Obravnava tudi pozitivne, čeprav bolj omejene učinke zmanjšanja DDV na cene hrane in goriva, in dodaja, da bi bil ta ukrep cenejši, če bi bil usmerjen na pomoč družinam z nižjimi dohodki. Španska centralna banka omenja tudi pozitivne učinke povečanja medsektorskih minimalnih plač, pokojnin in minimalnega ključnega dohodka, ki ga je sprejela španska vlada in je ublažilo posledice inflacije za gospodinjstva z nižjimi dohodki.

4.   Vpliv zvišanja stroškov energije na donosnost evropskih podjetij

4.1

Veleprodajne cene električne energije in plina so se od začetka leta 2021 zvišale tako, da so bile tudi do petnajstkrat višje, kar ima hude posledice za potrošnike in podjetja. Evropske vlade so se na to odzvale z izvajanjem sklopa politik. Ena od teh je namenjena blažitvi vpliva zvišanja stroškov na potrošnike in podjetja. Drugi ukrepi so namenjeni stabilizaciji in znižanju veleprodajnih cen ter energetski varnosti. EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj v skladu z mnenjem TEN/793 (11) izvedejo celovito reformo zasnove trga električne energije in sistema izračunavanja cen električne energije.

4.2

Cene energije se zelo različno odražajo v stroških podjetij: prvič, s stroški lastne oskrbe z električno energijo, drugič, posredno z vplivom na preostalo dobavno verigo in, tretjič, s finančnimi posledicami, ki lahko iz tega izhajajo. Španska centralna banka je pomladi 2022 objavila predhodno študijo (12), v kateri je bilo na primer ocenjeno, da bi skupno 25-odstotno povečanje stroškov energije za podjetja povzročilo 1,6-odstotno zmanjšanje njihove bruto dodane vrednosti v letu 2023. Vendar je to povprečni učinek; ugotovljeno je bilo, da so nekateri sektorji bolj prizadeti kot drugi – največ koristi imata naftna industrija in industrija zemeljskega plina – najbolj prizadete panoge pa so ribištvo in akvakultura, kopenski promet, pomorski promet in promet po celinskih plovnih poteh, trgovina in popravila motornih vozil, kmetijstvo in živinoreja, izobraževanje, zračni promet, nepremičninske dejavnosti, koksarne in rafinerije nafte, zdravstvene storitve ter socialne in gostinske storitve. Nekateri od teh sektorjev so se med pandemijo izkazali kot pomembni za nemoteno delovanje gospodarstva EU. Številni najbolj prizadeti sektorji v svoji proizvodni dejavnosti niso intenzivni uporabniki električne energije, so pa veliki potrošniki.

4.3

Poleg neposrednega in posrednega vpliva na bruto dodano vrednost podjetij (marže) obstaja še en način večanja finančne ranljivosti. V poročilu španske centralne banke so navedeni najbolj prizadeti sektorji. V skupini posebej ranljivih sektorjev, ki niso bili le prezadolženi, ampak bodo v letu 2023 imeli tudi negativno donosnost, so: prodaja in popravila motornih vozil; kopenski prevoz in cevovodni transport; ribolov in akvakultura; kmetijstvo in živinoreja; proizvodnja tekstila, oblačil, usnjenih izdelkov in obutve.

4.4

Ko se bodo skupne zaloge zemeljskega plina v Evropi zmanjšale – zaloga je maja 2023 obsegala 68 % celotne zmogljivost (13) – se bomo soočili z dodatnimi izzivi pri upravljanju energetske politike. Razlika med količinami, ki so bile nekoč dobavljene iz Rusije, in alternativnimi dobavitelji še ni odpravljena, zato je malo verjetno, da bi se cene v kratkem znižale. Povpraševanje se je občutno zmanjšalo. Visoke cene energije zmanjšujejo konkurenčnost naše industrije in dobavnih verig, kar spodbuja izvajanje dejavnosti zunaj EU, s čimer se zmanjšuje strateška neodvisnost bloka. Ogrožajo tudi gospodinjstva, zlasti najbolj ranljiva, in povečujejo delež revnih ljudi in ljudi, ki jim grozi revščina. Ta trend se bo nadaljeval vsaj do leta 2024 (14). Za odpravo teh težav EESO priporoča vrsto ukrepov, med drugim lokacijska jamstva, povezana s finančno podporo, dodatne ukrepe za varčevanje z energijo in energijsko učinkovitost, da bi podjetja zmanjšala povpraševanje, ter obsežne naložbe in nujne fiskalne okvirne pogoje za širitev proizvodnje energije iz obnovljivih virov, da se zmanjša odvisnost od fosilnih goriv.

4.5

Vrtoglavi stroški energije vse bolj ogrožajo obstoj številnih podjetij in gospodinjstev. Čeprav je bila zima razmeroma topla, ne moremo vedno računati na ugodne okoljske razmere. Zato je treba na tem področju sprejeti posebne ukrepe za zaščito posebej ranljivih gospodinjstev.

4.6

Ogromno in velikokrat nepredvidljivo povečanje poslovnih stroškov za podjetja ter nepripravljenost potrošnikov, da bi trošili, včasih lahko pripelje celo do nujne preselitve dejavnosti. Tega pa ne morejo narediti podjetja, ki nudijo bistvene storitve za stranke in preostali del dobavne verige in ki ne morejo preprosto ustaviti poslovanja zaradi zvišanja cen energije.

4.7

Številni sektorji in njihovi zaposleni so med pandemijo COVID-19 šteli za bistvene, kar pa se v sedanji energetski krizi ni zgodilo. Države članice mnogim od teh sektorjev do zdaj niso dajale posebne podpore. Podjetja teh sektorjev in njihovi zaposleni so si prizadevali ščititi potrošnike pred lastnimi maržami, težko jim je namreč na stranke prenašati vse stroške astronomskega povečanja stroškov za energijo. Takšno stanje ne sme dolgo trajati. EESO prav tako meni, da vlade ljudi ne ščitijo enako močno kot med pandemijo.

4.8

Številna podjetja vlagajo v zmanjšanje porabe energije in večanje zmogljivosti za dostop do obnovljivih virov energije. EESO meni, da lahko podjetja delujejo tudi kot pospeševalci elektrifikacije prometa in nadomeščanja plina za ogrevanje ter imajo ključno vlogo pri energetskem prehodu in ciljih EU glede obnovljivih virov energije do leta 2030. To pa zahteva ugoden regulativni okvir, izdajanje dovoljenj in boj proti odvračilnim cenovnim dejavnikom za proizvodnjo več energije.

4.9

EESO poudarja, da je treba obveznosti iz načrta REPowerEU in energijsko učinkovitost stavb uskladiti s podporo in zmožnostjo upravljavcev, da krijejo stroške znatnih naložb, ki so za to potrebne. Ti ukrepi bodo pomembni za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv, vendar morajo biti obveznosti povezane z razpoložljivostjo javnega in zasebnega financiranja. Preoblikovanje energetskega trga bi bilo treba vključiti v dolgoročno agendo Evropske komisije, da bi preprečili prihodnje motnje v oskrbi z energijo in previsoke cene, razmisliti pa bi bilo treba tudi o usposabljanju delovne sile, ki bo v tem sektorju zaposlena.

EESO prav tako meni, da bi morala oba programa odražati tudi praktične vidike razpoložljivosti opreme in usposobljene delovne sile v primeru obveznosti nameščanja hitrih polnilnih postaj za vozila ali infrastrukture za alternativna goriva. Poskrbeti je treba, da se sredstva, ki bodo na voljo na podlagi novih predlogov, uporabijo za pravočasno izvedbo tega prehoda.

---

(1)  Študija ECB o inflaciji, 2023.

(2)  Indeks cen surovin MDS. Na voljo na https://www.imf.org/en/Research/commodity-prices.

(3)  Freightos Baltic Index. Na voljo na https://fbx.freightos.com/.

(4)  Indeks cen surovin MDS. Na voljo na https://www.imf.org/en/Research/commodity-prices.

(5)  Eurostat. Na voljo na https://ec.europa.eu/eurostat.

(6)  https://economy-finance.ec.europa.eu/economic-forecast-and-surveys/economic-forecasts/spring-2023-economic-forecast-improved-outlook-amid-persistent-challenges_sl

(7)   Margins and profits of Spanish food retailers in 2022 (Marže in dobiček španskih trgovcev z živili na drobno v letu 2022).

(8)  OME Informe Trimestral 2023T3 (bde.es).

(9)  Študija ECB o inflaciji, 2023.

(10)  https://www.bde.es/f/webbe/SES/Secciones/Publicaciones/PublicacionesAnuales/InformesAnuales/22/Files/InfAnual_2022_En.pdf

(11)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb (EU) 2019/943 in (EU) 2019/942 ter direktiv (EU) 2018/2001 in (EU) 2019/944 za izboljšanje zasnove trga električne energije v Uniji (COM(2023) 148 final — 2023/0077 (COD)) (UL C 293, 18.8.2023, str. 112).

(12)  Na voljo na https://www.bde.es/f/webbde/Secciones/Publicaciones/InformesBoletinesRevistas/InformesEstabilidadFinancera/22/ IEF_2022_1_Rec1_4.pdf.

(13)  Podatki so na voljo na https://agsi.gie.eu/data-overview/eu.

(14)  EIU (2023): Energy crisis will erode Europe’s competitiveness in 2023 (Energetska kriza bo leta 2023 zmanjšala konkurenčnost Evrope). Na voljo na https://www.eiu.com/n/energy-crisis-will-erode-europe-competitiveness-in-2023/.

Poročevalka:

Milena ANGELOVA

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	29. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	190/2/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Voda je bistvenega pomena za življenje, okolje in gospodarstvo ter je kot taka skupno dobro, ki mora biti dostopno in cenovno ugodno za vse, pri čemer pa je najpomembneje, da se to skupno dobro tudi spoštuje in zaščiti. Zaradi človekovega vpliva in podnebnih sprememb je pomanjkanje vode vse večje tako na svetovni ravni kot tudi v Evropi, kjer vodni stres prizadene približno 20 % ozemlja in 30 % prebivalstva (1). Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja obsežno zakonodajo EU, ki je bila sprejeta na tem področju (2), ter poziva k njenemu hitremu in učinkovitemu izvajanju, da bi zagotovili učinkovito porabo vode in dostop do vode za vse državljane EU.

1.2

EESO poziva, naj se oblikujejo in takoj začnejo izvajati posebni ukrepi za povečanje ozaveščenosti o učinkoviti porabi vode in za spodbujanje tehnoloških inovacij za učinkovitejšo porabo vode v proizvodnih sistemih ter naj se sprejmejo strategije za zmanjšanje količine odpadkov in recikliranje. EU in države članice poziva, naj izvajajo načelo onesnaževalec plača ter z odločnim ukrepanjem zagotovijo, da bodo vsi deležniki ravnali skladno z njim (3).

1.3

EESO poudarja ključni pomen obveščanja, ozaveščanja, spodbujanja in usmerjanja potrošnikov k učinkoviti porabi vode. Oblikovalci politik, socialni partnerji, organizacije civilne družbe in vsi deležniki imajo skupno odgovornost za jasno komuniciranje o vrednosti vode in vodnem odtisu, za spodbujanje uporabe aparatov za učinkovito rabo vode in zagotavljanje spodbud za potrošnike, da se zavežejo vzorcem varčevanja z vodo in si prizadevajo za stalno odličnost.

1.4

EESO poziva EU, države članice, pristojne organe, upravljavce vode in vse v tem procesu udeležene strani, naj si v okviru svojih pristojnosti prizadevajo za stalno izboljševanje razpoložljivosti in dostopnosti vode ter njene učinkovite porabe. Ključni elementi tega procesa so boljše varstvo virov pitne vode, prehod na krožno rabo vode, zagotavljanje javne oskrbe z vodo po pošteni ceni storitev in preprečevanje vodne revščine.

1.5

EESO predlaga, naj se čim prej uvedejo naslednji ukrepi za učinkovitejšo porabo vode in ozaveščanje potrošnikov o njihovem vodnem odtisu, s tem pa prispeva tudi k oblikovanju družbe, ki pametno ravna z vodo (4):

1.5.1   Ukrepi, osredotočeni na spodbujanje in usmerjanje potrošnikov k učinkoviti porabi vode

1.5.1.1

Jasno komuniciranje o vrednosti vode (izvajajo pristojni organi in upravljavci vode). Izvajati bi bilo treba komunikacijske kampanje za spremembo dolgoročnega vedenja, da bi potrošnike poučili o vrednosti vode in storitev za rabo vode, ter posebne komunikacijske kampanje za kratkoročne nujne ukrepe kot odziv na krizne razmere, ki so jih povzročile podnebne spremembe (suše, poplave). Ena od pomembnih ciljnih skupin so otroci. Nadomestitev pitne vode z nekonvencionalnimi vodnimi viri bi morala postati pravilo (npr., kadar je to mogoče, uporaba zbrane deževnice za zalivanje vrtov, pranje avtomobilov itd.).

1.5.1.2

Spodbujanje aparatov/naprav za učinkovito porabo vode (izvajajo EU in države članice). V zasebnih gospodinjstvih se danes uporabljajo številni aparati/naprave, ki porabljajo vodo. Zaradi tehnološkega napredka se je pri številnih med njimi v zadnjih letih znatno zmanjšala poraba vode, kar je prispevalo k splošnemu trendu zmanjšanja porabe vode na prebivalca. Potrebne so dodatne spodbude, ki bodo proizvajalce spodbujale k nadaljnjim inovacijam za učinkovitejšo porabo vode, kupce pa k nakupu in uporabi takih inovacij. Vsi taki aparati/naprave bi morali imeti oznako o porabi vode.

1.5.1.3

Obveščanje potrošnikov o njihovem vodnem odtisu (izvajajo EU in države članice). Dejanska poraba vode v zasebnih gospodinjstvih daleč presega porabo pitne vode. Vsak porabljen izdelek in storitev vsebuje določeno količino vode (5) in pogosto je znaten del vodnega odtisa potrošnika ustvarjen zunaj njegove domače regije/države ali celo EU. Odločitve potrošnikov zato vplivajo na regionalno, nacionalno in svetovno porabo vode. Z izobraževalnega vidika je vodni odtis učinkovit parameter in je bil nedavno vključen tudi v programe, ki so jih številna komunalna podjetja pripravila za šole. Na spletu je na voljo veliko kalkulatorjev, v katere lahko potrošnik vnese svoje podatke in dobi informacijo o svojem odtisu. Potrošnike bi bilo treba seznaniti z njimi z informacijskimi kampanjami.

1.5.2   Ukrepi, osredotočeni na izboljšanje razpoložljivosti in dostopnosti vode ter učinkovitosti njene porabe

1.5.2.1

Zagotavljanje javne oskrbe z vodo (izvajajo države članice in upravljavci vode). V okviru celostnega pristopa bi bilo treba sprejeti ukrepe za izboljšanje učinkovitosti in odpornosti sistema za oskrbo s pitno vodo in njeno distribucijo z boljšim nadzorom iztekanja, po potrebi z razvojem alternativnih virov pitne vode in drugih ustreznih ukrepov. To vključuje tudi, da države članice za varovanje javnega zdravja in dobrega počutja preučijo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima javna oskrba z vodo v obdobjih akutnega pomanjkanja vode prednost pred drugimi vrstami rabe vode.

1.5.2.2

Zagotavljanje poštene cene storitev za rabo vode, ki temelji na popolnem povračilu stroškov, hkrati pa zagotavlja cenovno dostopnost za ranljive skupine (izvajajo pristojni organi). V skladu z Direktivo 2000/60/ES morajo države članice upoštevati načelo povračila stroškov storitev za rabo vode vsaj za industrijo, gospodinjstva in kmetijstvo. Po podatkih Komisije in OECD je polno povračilo stroškov storitev za rabo vode doseženo le v devetih državah članicah (6). V večini primerov je omejeno na zasebna gospodinjstva. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za zagotovitev splošne in cenovne dostopnosti storitev za rabo vode za najbolj ranljive skupine (7), pri čemer pa je pomembno tudi, da tarifa za vodo odraža dejanske stroške storitev za rabo vode. To bo skupaj z natančnim merjenjem porabe zagotovilo, da bodo potrošniki bolje seznanjeni s stroški storitev za rabo vode. Države članice bi morale obravnavati možnost obračunavanja na podlagi „vrednosti vode“, s čimer bi dosegli, da se ta redek vir ohrani tudi za prihodnje generacije. Tarife za vodo bi lahko dale cenovni signal za povečanje učinkovitosti porabe vode. Lahko bi se na primer zvišale, ko se v gospodinjstvu preseže določena poraba na prebivalca ali ko je oskrba z vodo ogrožena zaradi začasnega pomanjkanja vode.

1.5.2.3

Učinkovito merjenje porabe vode z večjo natančnostjo meritev (izvajajo države članice, občine in dobavitelji vode): — zagotovitev učinkovitega merjenja porabe vode z natančnimi vodomeri in politiko njihovega obnavljanja, da bodo končni uporabniki seznanjeni s svojo dejansko porabo; — nadzor porabe iz zasebnih vodnjakov za omejitev porabe vode neposredno iz podtalnice; — uporaba pametnega merjenja za opozarjanje končnih uporabnikov na visoko ali neobičajno porabo in porabo pri nizkem pretoku, ki bi lahko pomenila notranje iztekanje.

1.5.2.4

Boljše varstvo virov pitne vode (izvajajo EU in države članice). Vire pitne vode je treba zaščititi pred antropološkim onesnaženjem. Da bi to dosegli, je treba dosledno izvajati akcijski načrt EU za ničelno onesnaževanje z uporabo načel previdnosti in nadzora pri viru, v skladu z načelom onesnaževalec plača, in sicer za vse snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost in bi lahko vstopile v vire pitne vode. Onesnaževala izvirajo tudi iz industrijskih (per- in polifluoroalkilne snovi, farmacevtski izdelki, dezinfekcijska sredstva itd.) ali kmetijskih virov (pesticidi, nitrati). EU pregleduje ustrezne zakonodajne akte, ki lahko preprečijo onesnaževanje pri viru, vključno z Direktivo 2010/75/EU (8), Uredbo (ES) št. 1907/2006 (9), Direktivo 2009/128/ES (10), Uredbo (ES) št. 726/2004 (11) in Direktivo 2001/83/ES (12). Zagotoviti je treba, da bodo prihodnja pravila učinkovito varovala naše vodne vire.

1.5.2.5

Prehod na krožno rabo vode (izvajajo EU, države članice in upravljavci vode). Učinkovitost porabe vode se lahko poveča s ponovno uporabo vode. Po eni strani bi bilo treba zasebna gospodinjstva spodbujati k zbiranju deževnice, ko je to mogoče, in njeni uporabi za ustrezne namene, med drugim tudi za zalivanje vrtov in čiščenje. Po drugi strani pa je treba sprejeti učinkovite ukrepe za nadzor pri viru, s katerimi bi zagotovili, da odpadna voda, ki jo proizvedejo gospodinjstva, ne vsebuje onesnaževal, ki bi lahko ogrozila ponovno uporabo očiščene odpadne vode za namakanje in druge namene.

1.5.2.6

Prilagajanje podnebnim spremembam (izvajajo države članice, občine in upravljavci odpadnih voda). Podnebne spremembe na regije različno vplivajo. Pomembno je, da so ukrepi prilagojeni lokalnim razmeram. Na splošno bo treba na novo razmisliti o urbanističnem načrtovanju in mesta preoblikovati tako, da bodo sposobna absorbirati vodo („mesto spužva“) (13). To bo izboljšalo mestno klimo, omogočilo pronicanje deževnice in zmanjšalo število primerov prelivanja kombinirane kanalizacije.

1.5.2.7

Zagotavljanje dobrega upravljanja (izvajajo države članice, regije in občine). Da bi omogočili spremembe, so potrebne jasne in učinkovite strukture upravljanja, s katerimi bi okrepili sodelovanje med vsemi akterji in opredelili odgovornosti. Ukrepi bi morali temeljiti na natančnih napovedih regionalnih vplivov podnebnih sprememb in razvoja vzorcev povpraševanja po vodi (kmetijstvo, industrija, demografski razvoj itd.) v prihodnjih desetletjih.

1.5.2.8

Javni organi kot vodilni akterji (izvajajo države članice in občine). Ker so javni organi, vključno z evropskimi institucijami, odgovorni za oblikovanje in izvajanje ukrepov politike in praktičnih ureditev, bi morali prevzeti vodilno vlogo pri zmanjševanju svojega vodnega odtisa.

2.   Ozadje

2.1

To mnenje na lastno pobudo je del vodilne pobude EESO v letu 2023, katere namen je obravnavati vodo kot pomembno prednostno nalogo na evropski in svetovni ravni. V mnenju so preučeni ukrepi, potrebni za učinkovitejšo porabo vode v EU pri potrošnikih, ob upoštevanju okoljskih vprašanj, vrzeli v znanju in trenutnega stanja na področju s tem povezanih tehnologij. V njem so predstavljene zamisli za optimizacijo porabe vode v gospodinjstvih in izpustov, ki temeljijo na celostni viziji vloge potrošnikov ter njihovih potreb glede količine in kakovosti vode, pa tudi konkretni predlogi, kako to doseči.

2.2

Voda je bistvenega pomena za življenje, okolje in gospodarstvo ter je kot taka skupno dobro, ki ga je treba spoštovati in zaščititi. Vendar so evropski vodni viri zaradi podnebnih sprememb ogroženi, saj v številnih vodnih bazenih (zlasti v Sredozemlju (14)) upada količina padavin, sušna obdobja so vse daljša, v večini regij pa se pojavlja več hudih neurij, ki povzročajo katastrofalne poplave. Poleg tega lahko zaradi dviga morske gladine slana voda prodre v sladkovodne vodonosnike.

2.3

Med razpoložljivostjo lokalnih virov in povpraševanjem končnih uporabnikov po vodi je vse večje neravnovesje, kar pomeni veliko nevarnost pomanjkanja vode v prihodnosti. Razpoložljivost vode določajo osnovni dejavniki, kot so padavine, geografija, podnebni trendi in onesnaženost, poraba vode in povpraševanje po njej pa sta odvisna predvsem od ravnanja ljudi. Poleg tega človekove dejavnosti, tudi dejavnosti zasebnih gospodinjstev, vplivajo na kakovost razpoložljivih vodnih virov. Z onesnaževanjem vodnega okolja, ki ga povzroča človek, se zmanjšuje razpoložljivost uporabnih vodnih virov ter povečujejo stroški in okoljski vplivi čiščenja vode do ravni kakovosti, potrebne za določene dejavnosti (pitna voda, industrijska uporaba, namakanje itd.). V študijah (15) je pomanjkanje naprednega spremljanja kakovosti vode v vodnih telesih EU opredeljeno kot eden glavnih vzrokov za ekološke nesreče zaradi onesnaževanja vode.

2.4

Po podatkih Evropske agencije za okolje (EEA) vodni stres v povprečju vsako leto prizadene približno 20 % evropskega ozemlja in 30 % prebivalstva (16). EEA navaja, da vodni stres pomeni, da ni na voljo dovolj vode, da bi zadostili potrebam okolja ter naše družbe in gospodarstva v smislu količine ali kakovosti. Vodni stres je splošen izraz, ki zajema sušo, količinsko pomanjkanje, kakovost in dostopnost vode (17).

2.5

Pitna voda predstavlja približno 10 % celotne porabe vode. Kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo predstavljajo 58 %, oskrba z električno energijo, plinom, paro in klimatizacijo pa 18 % (18).

2.6

Pitna voda predstavlja približno 20 % celotne količine odvzete vode. K skupnemu letnemu odvzemu največ prispevata (19) odvzem za hlajenje pri proizvodnji električne energije (20) (32 %) in odvzem za kmetijstvo (28 %).

2.7

Ker onesnaženje vodnih virov s hranili (dušikom in fosforjem) in številnimi nevarnimi snovmi (na primer snovmi s kumulativnimi rakotvornimi ali mutagenimi lastnostmi) resno ogroža zdravje in okolje ter je potrebno čiščenje vode drago in predstavlja intenzivno porabo virov, EESO poziva k hitremu izvajanju obsežne veljavne zakonodaje EU. Ponovno poudarja, da je treba z industrijsko in kmetijsko politiko EU zmanjšati emisije onesnaževal ob hkratnem podpiranju rasti in konkurenčnosti. Ker je voda skupno dobro, EESO poziva, naj se vsem državljanom EU omogoči prost dostop do pitne vode prek pitnikov in vodnih virov, dostopnih na javnih mestih, v skladu z Direktivo (EU) 2020/2184. V primeru koncesij za mineralno vodo si je treba prizadevati za postavitev pipe, iz katere bi bila mineralna voda dostopna javnosti.

2.8

Čeprav se to mnenje osredotoča predvsem na porabo in razpoložljivost vodnih virov, je njegov namen tudi obravnavanje težav, povezanih s kakovostjo, saj te vplivajo na dejansko uporabnost tega vira. Zato je cilj politike preprečiti nadaljnje poslabšanje ter zaščititi in izboljšati stanje vodnih ekosistemov, zagotoviti postopno zmanjšanje onesnaževanja podtalnice in preprečiti njeno nadaljnje onesnaževanje.

2.9

Da bi sedanjim in prihodnjim generacijam zagotovili zadostno količino in kakovost vode, je potrebno splošno zavedanje o vseh težavah in njihovih temeljnih vzrokih. Vsak državljan/potrošnik se mora zavedati pomena vode in njene vrednosti kot omejenega vira, zato je treba spodbujati splošno ozaveščenost o vprašanjih, povezanih z vodnimi viri, in sprejeti ustrezne ukrepe, začenši z zasebno sfero. V ta namen nedavna Direktiva (EU) 2020/2184 državam članicam priporoča ukrepe za spodbujanje večje ozaveščenosti o kakovosti in porabi pitne vode.

2.10

Upoštevati je treba številne dejavnike in vidike, ki neposredno in posredno vplivajo na pomen in vpliv porabe vode v gospodinjstvih, med drugim: — različne namene neposredne porabe vode: pitje, umivanje, zalivanje itd.; — lokacijo neposredne porabe vode: doma, v službi, pri hobijih itd.; — vrste porabljene vode: podtalnica, površinska voda, ponovno uporabljena voda itd.; — posredno porabo vode: voda, uporabljena za proizvodnjo blaga in storitev; — neposredno odpadno vodo: količina in kakovost (hranila, organske snovi, kemikalije itd.); — posredno odpadno vodo: odpadna voda, ki nastane pri proizvodnji blaga in storitev; — geografske vidike pomanjkanja in kakovosti vode, povezane z neposredno in posredno porabo (od lokalne do globalne).

3.   Kazalniki rabe vode

3.1

Čeprav je potreben celovit splošni pristop k optimizaciji porabe vode, je treba uporabljati čim manj kazalnikov, ki morajo biti čim bolj preprosti. Dodana vrednost povečanja števila kazalnikov ali uporabe zapletenih zbirnih kazalnikov (kot so odtisi in indeksi) morda ne bo velika glede na sredstva, potrebna za njihovo spremljanje, analizo in obdelavo. Zato je ključnega pomena, da se poiščejo najustreznejši kazalniki in kazalniki z največjim vplivom glede na namen potrebnih informacij. Razlikovati bi bilo treba med kazalniki, ki jih uporabljajo ekonomisti/znanstveniki/oblikovalci politik za opredelitev problemov, razvoj strategij in merjenje napredka pri doseganju zastavljenih ciljev, ter kazalniki, ki se uporabljajo za komuniciranje s potrošniki. Za namene politike je pomembno oceniti vrsto kazalnikov, ki so neposredno ali posredno povezani s porabo vode in bodo omogočali oceno učinkovitosti politike, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti doslednosti in kontinuiteti spremljanja parametrov. Pri tem bi se lahko oprli na kazalnike, ki jih uporablja EEA.

3.2

EEA je kazalnike razvila zaradi potrebe po majhnem številu kazalnikov, pomembnih za določeno politiko, ki so časovno stabilni (vendar ne statični) in lahko zagotovijo odgovore na izbrana prednostna vprašanja (okoljska, socialna, gospodarska itd.).

3.3

Najustreznejši kazalnik za merjenje porabe vode pri potrošnikih (zasebnih gospodinjstvih) je poraba vode v litrih na prebivalca na dan (L/cap/d). Razpoložljivi podatki kažejo velike razlike, ki se gibljejo od 77 do 220 litrov na prebivalca na dan (21).

3.4

Ukrepi za spodbujanje učinkovite porabe vode morajo obravnavati celoten vodni cikel ter zajemati tako količinske kot kakovostne vidike. Ne bi smeli obravnavati le odvzema/porabe pitne vode, temveč bi morali vključiti tudi koristi krožne rabe vode (ponovna uporaba vode) in ozaveščati o tem, da je voda vsebovana tudi v izdelkih in storitvah, ki jih uporabljamo. To bo zasebnim gospodinjstvom pomagalo bolje razumeti vpliv njihovih potrošniških odločitev na kakovost in količino vodnih virov v njihovi regiji, državi in po svetu. Prav tako bo državljanom pomagalo k večji ozaveščenosti o vseh vidikih svoje individualne porabe vode, in sicer tako doma kot zunaj doma, in o tem, kako lahko vodo uporabljajo učinkovito. Vloga organizacij civilne družbe je ključna glede pomoči pri njihovi izbiri in izvajanju strategij za bolj učinkovito in boljšo porabo.

3.5

Učinkovita poraba vode je sicer nujna v vseh delih Evrope, še posebej pa na območjih, kjer vode primanjkuje ali pa so sušna obdobja pogostejša. Učinkovitost sistema za oskrbo z vodo bi bilo treba vključiti v splošno strategijo, da se zagotovi celosten pristop. Možne rešitve bi bilo treba iskati tudi v bolj v prihodnost usmerjenih strategijah dobaviteljev vode, vključno z ocenjevanjem in obvladovanjem tveganj v oskrbovalnem sistemu, obvladovanjem iztekanja, alternativnimi viri vode itd.

3.6

Čeprav teorija predlaga uporabo številnih drugih indikatorskih parametrov (tema vode je za to zelo primerna), bi bilo treba upoštevati, da je z iskanjem dodatnih podatkov ter njihovim potrjevanjem in razširjanjem veliko dela. Te nadaljnje dejavnosti so v pristojnosti evropskih centralnih struktur, pa tudi držav članic in njihovih agencij ali operativnih podjetij, ki iščejo in pripravljajo take podatke. Dodatna dejavnost v okviru že tako obsežnega dela ne bo nujno izboljšala kakovosti postopka. Zato je namesto dodajanja novih kazalnikov ustrezneje čim bolje izkoristiti obstoječe.

---

(1)  Poročilo EEA št. 12/2021 z naslovom Water resources across Europe – confronting water stress: an updated assessment (Vodni viri v Evropi – soočanje z vodnim stresom: posodobljena ocena), 2021.

(2)  Sveženj „Pripravljeni na 55“, okvirna direktiva o vodah, direktiva o pitni vodi, uredba o ponovni uporabi vode itd.

(3)  Na primer https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/IP_14_1151 in https://www.politico.eu/article/italy-biggest-steel-mill-mockery-eu-environmental-rules/.

(4)  https://watereurope.eu/wp-content/uploads/WE-Water-Vision-2023_online.pdf

(5)   Water Footprint network, Water Footprint Assessment (Mreža za vodni odtis, ocena vodnega odtisa), stran obiskana 22. maja 2023.

(6)  OECD, Background note: Cost recovery (Informativni dokument: Povračilo stroškov), april 2022.

(7)  Direktiva (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (UL L 435, 23.12.2020, str. 1).

(8)  Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).

(9)  Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).

(10)  Direktiva 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov (UL L 309, 24.11.2009, str. 71).

(11)  Uredba (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila (UL L 136, 30.4.2004, str. 1).

(12)  Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 67).

(13)   „Mesto spužva“ je mestno območje s številnimi naravnimi območji, na katerih so drevesa, jezera in parki, ali drugimi primeri dobrega načrtovanja, katerega namen je absorbirati deževnico in preprečevati poplave; povzeto po: https://climatechampions.unfccc.int/what-are-sponge-cities-and-how-can-they-prevent-floods/; stran obiskana 7. junija 2023.

(14)  V poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe (Cross-Chapter Paper 4: Mediterranean Region (Prečni dokument 4: Sredozemlje),vključen v poročilo Climate Change 2022: Impacts, Adaptation and Vulnerability (Podnebne spremembe v letu 2022: vplivi, prilagajanje in ranljivost)) je navedeno, da je sredozemska regija žarišče med seboj zelo povezanih podnebnih tveganj.

(15)  EEA, Pollution in Europe’s rivers (Onesnaževanje v evropskih rekah).

(16)  Poročilo EEA št. 12/2021 z naslovom Water resources across Europe – confronting water stress: an updated assessment (Vodni viri v Evropi – soočanje z vodnim stresom: posodobljena ocena), 2021.

(17)  Prav tam.

(18)  Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča 12/2021 Načelo „onesnaževalec plača“: nedosledna uporaba v različnih okoljskih politikah in ukrepih EU (na podlagi podatkov EEA).

(19)  Vendar ni povsem jasno, kako uporaba vode za hladilne naprave vpliva na razpoložljivost virov. Običajno se voda odvzame iz površinskih vodnih teles ali iz morja in se ponavadi vsa (ali skoraj vsa) vrne v ta vodna telesa.

(20)  EEA, Water abstraction by source and economic sector (Odvzem vode po virih in gospodarskih sektorjih), 1. junij 2022.

(21)  Eureau, The governance of water services in Europe (Upravljanje storitev za rabo vode v Evropi), 2020.

Poročevalka:

Antje Sabine GERSTEIN

Zaprosilo	Evropska komisija, 20. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	29. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	196/1/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira pristop Evropske komisije, da se kot izhodišče za revizijo uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov upošteva predvsem možnost novih tehnologij digitalnega označevanja, novih tehnologij vlaken in njihove klasifikacije ter novih tehnologij recikliranja, s čimer se priznava nov obsežen regulativni okvir EU za tekstilne izdelke na splošno.

1.2

Potrošniki imajo različna pričakovanja glede obsega podrobnosti na tekstilnih etiketah. Revizija uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov mora zadostiti tem različnim pričakovanjem, tako da bi najprej ponudila osnovne in lahko razumljive informacije, hkrati pa omogočila dostop do podrobnejših informacij.

1.3

Glede na to, da je tekstilna industrija eden od najbolj globaliziranih sektorjev, bi si morala Evropska komisija po mnenju EESO nujno prizadevati za vseevropsko in svetovno uskladitev zahtev glede označevanja porekla, navodil za nego in velikosti tekstilnih izdelkov ter sestave vlaken.

1.4

EESO poziva Evropsko komisijo, naj upošteva posebne potrebe MSP v tem sektorju. Da bi preprečili nadaljnjo selitev proizvodnje in glede na dejstvo, da sektor zaposluje 1,3 milijona oseb v EU, morajo nove zahteve uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov zagotoviti dovolj prožnosti za obravnavanje potreb in zmogljivosti MSP, da se delovna mesta ter znanja in spretnosti v tem sektorju ne samo ohranijo, temveč tudi še naprej razvijajo.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

V strategiji EU za trajnostne in krožne tekstilne izdelke je bil napovedan pregled uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov (Uredba (EU) št. 1007/2011 (1)), v skladu s katero morajo biti tekstilni izdelki, ki se prodajajo na trgu EU, opremljeni z etiketo, na kateri je jasno navedena sestava vlaken in vsi netekstilni deli živalskega izvora. V okviru tega pregleda je v strategiji omenjena možnost uvedbe obveznega razkritja drugih vrst informacij, kot so parametri trajnostnosti in krožnosti, velikost izdelka ter, kjer je to ustrezno, država, v kateri je bil izdelek narejen („made in“).

2.2

EESO v tem mnenju preučuje možnosti za razširitev področja uporabe sedanje uredbe z upoštevanjem nekaterih elementov, ki so že navedeni v njenem členu 24, ter drugih parametrov trajnostnosti in krožnosti v skladu s sedanjimi zakonodajnimi predlogi, kot je zakonodajni predlog o zahtevah za okoljsko primerno zasnovo trajnostnih izdelkov. V mnenju bosta obravnavana industrijski vidik, vključno s stroški in boljšo izmenjavo informacij vzdolž vrednostne verige, ter vidik potrošnikov, da se zagotovijo pravilne, točne in jasne informacije.

2.3

EESO podpira pristop Evropske komisije, da se za izhodišče v glavnem vzame možnost novih tehnologij digitalnega označevanja, novih tehnologij vlaken in njihove klasifikacije ter novih tehnologij recikliranja, s čimer se priznava nov obsežen regulativni okvir EU za tekstil, vključno s pobudo Evropske komisije o zelenih trditvah (2).

2.4

V zvezi s tem EESO poudarja, da so številni vidiki tekstilnega sektorja že obravnavani v zelo zapletenih horizontalnih regulativnih predlogih, ki so večinoma že v zakonodajnem postopku. Družbena odgovornost podjetij in delovni vidiki so obravnavani v direktivi o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in uredbi o prisilnem delu. Direktiva o krepitvi vloge potrošnikov in direktiva o zelenih trditvah bosta kmalu urejali sporočanje trditev o trajnostnosti, revidirana okvirna direktiva o odpadkih pa bo obravnavala osnovne koncepte, povezane z ravnanjem z izrabljenimi proizvodi.

2.5

Potrošniki imajo različna pričakovanja glede stopnje podrobnosti informacij na tekstilnih etiketah. Revizija uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov mora zadostiti tem različnim pričakovanjem, tako da bi najprej ponudila osnovne in lahko razumljive informacije, hkrati pa omogočila dostop do podrobnejših informacij, na primer s prostovoljnim zagotavljanjem standardiziranih informacij o proizvodnem procesu.

2.6

EESO poudarja, da je revizija uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov ena od pobud REFIT z jasnim ciljem, da bi bila zakonodaja EU enostavnejša, prilagojena svojemu namenu ter cenejša za podjetja in potrošnike. Za podjetja mora to vključevati zmanjšanje stroškov izpolnjevanja obveznosti ter regulativno jasnost in doslednost. Potrošniki pa potrebujejo točne, razumljive in primerljive informacije o tekstilnih izdelkih. EESO poudarja pomen čim večje uskladitve, da bi sektorju pomagali pri uspešnem prehodu na celovito krožnost.

2.7

EESO poziva k nujnemu ukrepanju v zvezi s sistemom klasifikacije vlaken, saj sedanji sistem ni dovolj prožen, da bi obravnaval razvoj inovativnih vlaken, ki imajo pogosto manjši vpliv na okolje kot konvencionalna vlakna. Za številne proizvajalce novih vlaken je to stanje moteče, ker ne morejo natančno označevati svojih vlaken. Poleg tega teh novih vlaken še ni mogoče navesti na tekstilnih etiketah, zato se med recikliranjem težko identificirajo, kar trenutno ovira krožnost v sektorju. EESO poudarja, da ta regulativna vrzel negativno vpliva tudi na dojemanje potrošnikov, saj so lahko nekateri proizvodi dejansko veliko bolj trajnostni, kot je navedeno na sedanjih etiketah.

2.8

Po mnenju EESO bi si morala Evropska komisija nujno prizadevati za vseevropsko in svetovno uskladitev zahtev glede označevanja porekla, navodil za nego, velikosti in sestave vlaken. Tekstilni sektor je eden najbolj globaliziranih sektorjev. Oblačila, proizvedena v istem obratu, so poslana na različne dele sveta (EU, ZDA itd.), ki imajo različne zahteve glede označevanja (3). Upoštevati bi bilo treba globalne zahteve glede označevanja in usklajene svetovne standarde, če obstajajo.

2.9

Zahteva po največji možni uskladitvi je povezana z jasnim političnim pozivom EESO, da se ustavi nadaljnje ogrožanje notranjega trga, saj se zdi, da se zahteve glede označevanja v državah članicah vse bolj razlikujejo. EESO zato meni, da je nujno in časovno ustrezno, da Evropska komisija predlaga revizijo uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov v letu 2023, torej točno 30 let po ustanovitvi enotnega trga.

2.10

EESO poziva Evropsko komisijo, naj upošteva posebne potrebe MSP v tem sektorju. Da bi preprečili nadaljnjo selitev proizvodnje in glede na dejstvo, da sektor zaposluje 1,3 milijona oseb v EU (4), morajo nove zahteve uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov zagotoviti dovolj prožnosti za obravnavanje potreb in zmogljivosti MSP, da se delovna mesta ter znanja in spretnosti v tem sektorju ne samo ohranijo, temveč tudi še naprej razvijajo. Splošno preverjanje skladnosti, ki ga izvaja certifikacijski organ, na primer ni izvedljivo za MSP, ki so temelj industrijske proizvodnje tekstila v EU. Razumen pristop bi bil, da se predvidijo postopki t. i. samocertifikacije, kot je notranja kontrola proizvodnje, opredeljena v Prilogi II k Sklepu št. 768/2008/ES (5), v skladu s katero MSP obveščajo potrošnike in jim zagotavljajo jamstva.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Klasifikacija vlaken

3.1.1

Tekstilna industrija je v zadnjih letih razvila vrsto novih vlaken z dokazano manjšim okoljskim odtisom v primerjavi z bolj tradicionalnimi vlakni. Čeprav ti materiali temeljijo na podobnih surovinah, se njihova proizvodna tehnologija in lastnosti pogosto znatno razlikujejo od tistih, ki se uporabljajo v konvencionalnih vlaknih. Nova vlakna trenutno niso priznana v obstoječih splošnih klasifikacijah vlaken v Prilogi I, zato so inovativne vrste vlaken razvrščene pod različnimi imeni vlaken ali kot „druga“ vlakna. Glede na zeleni in krožni prehod bi morala revidirana uredba o označevanju tekstilnih izdelkov omogočiti, da se vlakna s posebnimi značilnostmi tudi priznajo kot taka v Prilogi I. Predvidena revizija uredbe bi morala biti bolje prilagojena, da bi odražala dinamičen napredek v zvezi z inovativnimi vlakni.

3.1.2

Širok nabor novih vrst vlaken s posebnimi značilnostmi se bo v kratkem začel tržiti ali pa bo v prihodnosti na voljo na trgu. Vendar je sedanji postopek posodabljanja Priloge I za vložnike nepregleden in negotov. Zato EESO priporoča, naj organi EU ocenijo in pregledajo, kako bi postopek posodabljanja postal preglednejši in tehnično natančnejši.

3.2   Meja dovoljenega odstopanja za sestavo vlaken

3.2.1

V skladu s prehodom na krožno gospodarstvo tekstilna industrija pri proizvodnji oblačil vse pogosteje uporablja reciklirana vlakna in materiale. Sedanja uredba ni povsem primerna za natančno označevanje sestave vlaken z vsebnostjo recikliranih materialov, kar ovira prehod na krožno gospodarstvo. V skladu s členom 20(3) sme sestava vlaken, ki jo s testiranjem ugotovi posamezna ustanova, za največ 3 % odstopati od sestave vlaken, navedene na etiketi. Vendar ob trenutnem tehničnem razvoju tehnologije ločevanja in recikliranja tekstila razlike v sestavi vlaken včasih presegajo 3-odstotno odstopanje. Razlog za to je, da zlasti pri mehanskem recikliranju ni mogoče v celoti zagotoviti, da surovina za recikliranje ne vsebuje nečistih snovi zaradi drugih tekstilnih materialov. Zato je treba v revidirani uredbi o označevanju tekstilnih izdelkov razmisliti o večjem odstopanju sestave. EESO na podlagi mnenj strokovnjakov priporoča, naj novo dovoljeno odstopanje znaša 3–5 %. Pri večjem dovoljenem odstopanju bi se morale upoštevati le obstoječe omejitve tehnologije recikliranja, ne bi pa se smela upravičevati slaba proizvodna praksa. Manjše povečanje odstopanja je dobrodošel korak pri odpravljanju ovir za uporabo recikliranih materialov v proizvodnji oblačil.

3.3   Uskladitev s svetovnimi standardi in postopki

3.3.1   Uskladitev standardov testiranja

3.3.1.1

Tekstilna industrija je zelo globaliziran sektor, ki pogosto uporablja mednarodne standarde. Revizija uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov je priložnost za uskladitev metod testiranja sestave vlaken s svetovnimi standardi. Trenutno so v skladu s členom 19 za testiranje sestave vlaken dovoljeni samo standardi EU (EN). V večini primerov so standardi EN zelo podobni mednarodnim standardom ISO, vendar manjše razlike v parametrih metod povzročajo neskladja med rezultati testov ISO in EN. Zaradi globalnih vrednostnih verig industrije se sektor v glavnem ravna po standardih ISO in jim daje prednost. Zato se podjetja soočajo s povečanim testiranjem izdelkov, namenjenih za evropski trg, kar znatno povečuje stroške. EESO zato priporoča, da se standardi ISO v revidirano uredbo o označevanju tekstilnih izdelkov sprejmejo kot priznani preizkusni standardi. Poleg tega EESO priznava velik napredek v inovacijah na področju novih metod za odkrivanje sestave vlaken. Evropska komisija bi morala ta napredek upoštevati pri reviziji uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov.

3.3.2   Uskladitev z mednarodnimi standardi in trgovinskimi pravili

3.3.2.1

EESO podpira zamisel o preoblikovanju uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov v pravilnik o usklajenih standardih za številne zahteve (klasifikacija novih vlaken, testiranje sestave vlaken, določanje velikosti izdelkov, navodila za nego). Kolikor je mogoče, bi morali ti standardi veljati za ves svet. To bi privedlo do večje usklajenosti zahtev glede označevanja na enotnem trgu in na svetovni ravni.

3.3.2.2

Glede na globalnost tekstilnega sektorja je ključnega pomena, da se pri reviziji uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov upoštevata mednarodna uskladitev in sodelovanje. Evropska komisija bi morala zagotoviti skladnost s Svetovno carinsko organizacijo in sedanjo revizijo oznak harmoniziranega sistema ter tudi z zavezami v Sporazumu STO o tehničnih ovirah v trgovini glede uporabe mednarodnih standardov.

3.4   Digitalno označevanje

3.4.1

EESO močno pozdravlja namero Evropske komisije, da v revidirani uredbi o označevanju tekstilnih izdelkov digitalizira označevanje sestave. Poleg tega pozdravlja pobude za digitalno označevanje in obveščanje potrošnikov v okviru uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, kot je digitalni potni list za izdelke. Vendar je ključnega pomena, da Evropska komisija uskladi te digitalne pobude, da bi ustvarila skladen in učinkovit okvir politike.

3.4.2

Fizične etikete iz več razlogov trenutno niso tako učinkovite, kot bi bilo zaželeno. Kupci etikete po nakupu izdelka pogosto odrežejo ali pa se besedilo po več pranjih spere z njih. Poleg tega je oblikovanje velikih fizičnih etiket v več različnih jezikih drago in prispeva k plastičnim odpadkom. Besedilo je drobno in vključuje več prevodov, kar potrošnikom tudi otežuje razumevanje.

3.4.3

Digitalne etikete bi podjetjem olajšale delo, potrošnikom pa bi zagotovile boljše obveščanje, saj bi jim ponudile jasno besedilo v ustreznih jezikovnih različicah. Še vedno je treba zagotoviti informacije digitalno manj veščim potrošnikom, pri čemer obstajajo druge možnosti, na primer zagotavljanje informacij na zahtevo potrošnika na prodajnem mestu. Z vidika trajnosti lahko neizbrisna oznaka tipa „nosilec podatkov“ na proizvodu zagotovi enostaven dostop do digitalnih informacij.

3.4.4

Četudi bi Komisija sklenila, da bo nekatere informacije pustila na fizičnih etiketah, bi moral ta pristop kljub temu na splošno znatno zmanjšati velikost etiket. EESO se strinja s Komisijo, da bi bilo treba odstranjevanje fizičnih etiket ali fizičnih nosilcev digitalnih informacij otežiti, saj so že na voljo etikete, ki ne dražijo kože. Metode, s katerimi se oteži odstranjevanje etiket, bi morale zagotoviti trajnost informacij (npr. informacije, natisnjene neposredno na materialu, se lahko izperejo) in ne bi smele zmanjšati funkcionalnosti izdelka (npr. všitje celotne etikete na oblačilo bi lahko zmanjšalo njegovo funkcionalnost).

3.4.5

Evropska komisija bi morala oceniti, kako se lahko digitalni potni list za izdelke uporablja v okviru digitalne etikete na podlagi revidirane uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov. Da bi omogočili skladnost in olajšali izvajanje, bi lahko digitalno etiketo, predlagano v uredbi o označevanju tekstilnih izdelkov, namestili na isti nosilec podatkov kot digitalni potni list za izdelke.

3.5   Izjema pri označevanju za nekatere vrste proizvodov

3.5.1

Priloga V sedanje uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov izvzema 42 vrst tekstilnih izdelkov iz obveznosti označevanja. To so majhni predmeti (kot so pasovi za ure), pri katerih bi etiketa zmanjšala funkcionalnost izdelka. Toda pristop na podlagi seznama ne zagotavlja jasnih smernic o tem, kako naj izvajalci označijo proizvode, ki niso navedeni v Prilogi V, vendar se njihova funkcionalnost tudi zmanjša zaradi etikete. EESO priporoča, da se v revidirani uredbi pojasni, kako pravilno označiti proizvode (kot so hlačne nogavice in nogavice), kadar obvezno označevanje zmanjša funkcionalnost proizvoda. Sedanji pristop na podlagi seznama bi lahko na primer nadomestili z opredelitvijo proizvodov, izvzetih iz obveznega označevanja.

---

(1)  Uredba (EU) št. 1007/2011 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2011 o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov ter razveljavitvi Direktive Sveta 73/44/EGS in direktiv 96/73/ES in 2008/121/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 272, 18.10.2011, str. 1).

(2)  COM(2023) 166 final – 2023/0085 (COD).

(3)  Primeri takih zahtev so kanadski predpisi o označevanju in oglaševanju tekstila (Canada’s Textile Labelling and Advertising Regulations, TLAR) in ameriški zakon o identifikaciji izdelkov iz tekstilnih vlaken (Textile Fiber Products Identification Act).

(4)  https://euratex.eu/wp-content/uploads/EURATEX_FactsKey_Figures_2022rev-1.pdf

(5)  Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa Sveta 93/465/EGS (UL L 218, 13.8.2008, str. 82).

Poročevalec:

Miguel Ángel CABRA DE LUNA

Zaprosilo španskega predsedstva Sveta	dopis, 8. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije raziskovalno mnenje
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne komisije	21. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Št. plenarnega zasedanja	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	189/01/02

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Demografski izziv, s katerim se srečuje evropska družba, je treba obravnavati s politikami, ki vključujejo spremembo paradigme, s katero bodo starejši postali vidni, v ospredju pa ne bo več oskrba, temveč opolnomočenje starejših in opustitev stereotipov o njih. Sedanji demografski izziv zahteva, da odpravimo ovire in izkoristimo priložnosti, povezane s staranjem prebivalstva.

1.2

Starejši se še vedno spopadajo z visoko stopnjo brezposelnosti, povečanim tveganjem diskriminacije in izolacije ter neenakostjo pri dostopu do dostojnega dohodka, kar otežuje aktivno staranje. Ker stopnja zaposlenosti starejših delavcev v EU ostaja pod povprečjem, so potrebni ukrepi za prilagoditev delovnih mest, usposabljanje in spodbujanje zaposlenosti do uradne upokojitvene starosti.

1.3

Zdravstveni in preventivni sistemi ter sistemi zdravstvene vzgoje so ključnega pomena za daljšo življenjsko dobo v dobrem psihofizičnem stanju. S tega vidika je dostopnost brez fizičnih ovir – zlasti v lastnem domu in njegovi okolici – ključni dejavnik za preprečevanje nezgod in poškodb, ki vodijo v odvisnost od drugih in poslabšanje telesnega in duševnega zdravja ter onemogočajo aktivno in zdravo življenje (1).

1.4

V podporo zdravemu in aktivnemu staranju so potrebne naložbe v raziskave, razvoj in inovacije, vključno z razvojem tehnologij, proizvodov in storitev, ki so dostopni vsem in izpolnjujejo najrazličnejše potrebe starejših.

1.5

Evropska komisija je 27. januarja 2021 objavila zeleno knjigo o staranju. Ena njenih glavnih pomanjkljivosti je pristop, ki starost in starejše obravnava zgolj kot strošek ali izdatek za družbo, brez upoštevanja družbenih in gospodarskih koristi, ki bi jih lahko prineslo večje aktivno vključevanje starejših, ter čustvene razsežnosti staranja.

1.6

Ker doslej še ni bila predlagana celovita politika o staranju ali politika, ki bi bila osredotočena izključno na starejše, mora EU sprejeti novo evropsko strategijo za starejše, katere temeljna cilja bosta zaščita vseh pravic starejših ter njihovo polno sodelovanje v družbi in gospodarstvu. Nova evropska strategija za starejše bo prispevala k nujni spremembi pristopa politik na področju starosti in starejših sedaj in v prihodnosti.

1.7

V tej strategiji bodo oblikovani predlogi in ukrepi na področjih enakosti in nediskriminacije, razsežnosti spola, pravic in dostopa do njih, sodelovanja v družbi, zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja, dostojnega dohodka in socialne vključenosti. Poleg tega bodo na njeni podlagi države članice pripravile nacionalne načrte, ki bodo vključevali posebne cilje in kazalnike.

1.8

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva Evropsko komisijo, naj pred koncem sedanjega mandata nujno predstavi novo strategijo, podprto z jamstvom za starejše, (podobnim jamstvu za mlade ali jamstvu za otroke), ki bo služilo kot orodje za uresničevanje nove strategije.

1.9

EESO poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo novo jamstvo, ki bo državam članicam omogočilo različne okvire financiranja EU, kot je Evropski socialni sklad plus, za programe v podporo starejšim, in naj v proces evropskega semestra in oblikovanje priporočil za posamezne države vključijo demografijo kot odločilni element.

1.10

EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj nemudoma pripravijo, podpišejo, izvajajo in spremljajo evropsko izjavo o starejših, s katero se bodo zavezale razvoju prihodnje evropske strategije za starejše v sedanjem mandatu (2019–2024).

1.11

EESO je že v mnenju Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (2) Evropsko komisijo pozval, naj razglasi evropsko leto starejših v znak priznanja temeljnih pravic starejših in dostopa do teh pravic ter doprinosa starejših k družbi.

1.12

EESO poudarja, da imajo socialni partnerji in socialni dialog pomembno vlogo v skladu s samostojnim okvirnim sporazumom evropskih socialnih partnerjev o aktivnem staranju in medgeneracijskem pristopu (3).

1.13

EESO se zavzema za posvetovanja z organizacijami civilne družbe, zlasti z organizacijami, ki zastopajo starejše, njihovimi družinami in strokovnimi organizacijami, ki jih podpirajo, ter organizacijami za enakost, predstavniki invalidov, ponudniki storitev, organizacijami socialne ekonomije itd.

1.14

EESO poziva k javno-zasebnim partnerstvom kot dopolnilni formuli za izkoriščanje potenciala aktivnega sodelovanja starejših na področjih, kot so kultura, izobraževanje, šport, turizem itd.

1.15

Da bi spodbudili izmenjavo primerov dobre prakse, tehnično usposabljanje in konkretne ukrepe na področjih delovanja strategije, se EESO zavzema za ustanovitev Evropske agencije za starejše, staranje in demografske izzive (4).

1.16

EESO poziva k usklajevanju varuhov pravic starejših med državami članicami ter med upravo in zasebnim sektorjem. Ti lahko starejšim pomagajo pri stikih z javnimi organi, pritožbah zaradi diskriminacije na podlagi starosti, lajšanju dostopa do osnovnih storitev in zagotavljanju minimalnega dohodka za starejše (5).

1.17

EESO na mednarodni ravni poziva k sprejetju Konvencije OZN o pravicah starejših, da bi starejši uživali enake človekove pravice, in sicer po zgledu Konvencije OZN o otrokovih pravicah in Konvencije o pravicah invalidov (6), pri čemer je treba zagotoviti dejavno sodelovanje organizacij civilne družbe, ki zastopajo starejše, in ustreznih deležnikov.

1.18

EESO pozdravlja ustanovitev enote za enakost in nediskriminacijo na podlagi starosti v generalnem direktoratu Evropske komisije za pravosodje ter poziva Komisijo, naj vzpostavi oddelek, ki se bo ukvarjal z vprašanji, povezanimi s staranjem in demografskimi izzivi, da se uskladijo politike za starejše.

1.19

EESO v podporo tem ukrepom in napredku politik za starejše priznava, da bi bilo treba razmisliti o ustanovitvi ad hoc skupine, ki bi izvajala pobude v zvezi s staranjem prebivalstva ter demografskimi izzivi in priložnostmi v skladu z njegovim mnenjem Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (7).

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Demografski izziv (podaljšanje življenjske dobe in zmanjšanje rodnosti v zadnjih desetletjih) je osrednje vprašanje za preoblikovanje družbe v prihodnosti, skupaj s podnebnimi spremembami in tehnološko revolucijo, povezano z umetno inteligenco.

2.2

Po ocenah naj bi se v državah EU število prebivalcev, starejših od 65 let, povečalo z 90,5 milijona v začetku leta 2019 na 129,8 milijona v letu 2050. V tem obdobju naj bi se število prebivalcev EU, starih od 75 do 84 let, povečalo za 56,1 %, število oseb, starih od 65 do 74 let, pa za 16,6 %. Na drugi strani se ocenjuje, da naj bi leta 2050 v EU živelo 13,5 % manj oseb, mlajših od 55 let.

2.3

Kljub temu je stopnja zaposlenosti starejših delavcev v EU še vedno pod povprečjem. Leta 2019 je bilo zaposlenih le 59,1 % oseb, starih od 55 do 64 let, medtem ko je bilo zaposlenih 73,1 % oseb, starih od 20 do 64 let. Pri osebah blizu upokojitvene starosti (55 do 64 let) je stopnja revščine in socialne izključenosti med najvišjimi v EU.

2.4

Povprečna upokojitvena starost v EU je približno 65 let, povprečna pričakovana življenjska doba pa je približno 84 let, kar pomeni, da naj bi večina po upokojitvi živela še približno 20 let. Zato je treba spodbujati, da ljudje živijo čim dlje in da čim dlje ostanejo dobrega zdravja.

2.5

Glede na poročilo Eurobarometer o diskriminaciji v EU v letu 2019 je diskriminacija na podlagi starosti skupaj z diskriminacijo na podlagi spola najbolj razširjena oblika diskriminacije v EU.

2.6

Starejši ljudje so skupina z večjim tveganjem za invalidnost, saj se s staranjem povečuje možnost za invalidnost; 48,5 % invalidov je starejših od 65 let.

2.7

Skupna nadomestitvena stopnja pokojnin v EU znaša 58 % (8), ocenjuje pa se, da imajo v številnih državah starejši 40 % bogastva in del kupne moči, ki sta neenakomerno porazdeljena med ženske in moške ter med dohodkovne skupine. Starejši so torej potencialno veliki potrošniki.

2.8

Starejši potrošniki predstavljajo velik del gospodarstva, njihov delež potrošnje pa se bo še naprej povečeval. Po pričakovanjih se bo srebrno gospodarstvo v EU povečevalo za približno 5 % na leto in do leta 2025 doseglo 5,7 bilijona EUR (9).

2.9

EU mora imeti učinkovite strategije, ki morajo vključevati demografsko dinamiko in gospodarski razvoj vsake regije ter obravnavati tudi priložnosti, ki jih lahko prinese srebrno gospodarstvo (10).

3.   Nova politika EU o pravicah starejših

3.1

OZN je leta 2002 na zadnjem zasedanju svetovne skupščine o staranju v Madridu predstavila mednarodni akcijski načrt o staranju, ki je prvi mednarodni sporazum, v katerem se priznava, da starejši prispevajo k razvoju družbe, in ustanovila odprto delovno skupino za staranje.

3.2

Evropska komisija je 27. januarja 2021 predstavila Zeleno knjigo o staranju – Spodbujanje solidarnosti in odgovornosti med generacijami (11), s katero je postavila temelje za prihodnje politike v podporo starejšim.

3.3

V tej zeleni knjigi je bilo ugotovljeno, da zdravo in aktivno staranje pozitivno vpliva na trg dela, stopnje zaposlenosti in sisteme socialne zaščite ter s tem na rast in produktivnost gospodarstva.

3.4

Zelena knjiga potrjuje, da so potrebni konkretni in odločni ukrepi v podporo starejšim na vseh političnih področjih, vendar ne vsebuje konkretnega programa pobud, ki naj bi jih oblikovale EU in države članice.

3.5

V novih politikah EU mora priti do spremembe paradigme, s katero bodo starejši postali vidni, v ospredju pa ne bo več oskrba, temveč opolnomočenje starejših in opustitev stereotipov o njih.

4.   Na poti k evropski strategiji

4.1

Čeprav je bila navedena zelena knjiga še en korak v smeri uresničevanja zavez, sprejetih pred dvema desetletjema v madridskem načrtu, pa se kažejo številne pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti, saj doslej še ni bilo niti enega predloga celovite politike o staranju ali politike, osredotočene izključno na starejše.

4.2

Ena glavnih pomanjkljivosti te zelene knjige je pristop, ki starost in starejše obravnava zgolj kot strošek ali izdatek za družbo, brez upoštevanja družbenih in gospodarskih koristi, ki jih lahko prinese večje aktivno vključevanje starejših. Zelena knjiga starost še naprej povezuje s propadanjem, pasivnostjo in ranljivostjo. Za uresničitev potenciala staranja je ključnega pomena vizija, ki temelji na človekovih pravicah, dobrem počutju, prispevku starejših k družbi in gospodarstvu ter orodjih, ki omogočajo njihov prispevek.

4.3

V zadnjih letih so bile predstavljene in obravnavane številne pobude, tesno povezane s starostjo, kot so evropska strategija oskrbe, akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo 2020–2024, akcijski načrt za evropski steber socialnih pravic, zaveze držav članic v okviru pobude OZN o vplivu COVID-19 na starejše, in sklepi Sveta EU o človekovih pravicah, participaciji in dobrem počutju starejših v dobi digitalizacije (12), o vključevanju staranja v javne politike (13) in o okrevanju po pandemiji COVID-19, ki temelji na človekovih pravicah (14).

4.4

Nova evropska strategija za starejše bo prispevala k nujni spremembi pristopa politike na področju starosti in starejših sedaj in v prihodnosti, poudarila človeške, družbene in gospodarske priložnosti ter izboljšala aktivno državljanstvo in sodelovanje, saj imajo starejši pogosto neizkoriščen intelektualni, gospodarski in družbeni kapital. Strategija bo podpirala medgeneracijsko solidarnost in pristop na podlagi življenjskih obdobij za preprečevanje in zmanjševanje izzivov, povezanih s staranjem, s čimer bo odpravila dosedanji pristop k staranju kot strošku.

4.5

Poleg tega bo omogočila utrditev temeljnih načel pobud, ki so jih pripravile EU in mednarodne organizacije od podpisa madridskega načrta leta 2002, hkrati pa bo predlagala konkretne ukrepe in načrte za razvoj politik na področju starejših.

4.6

Evropska strategija za starejše bo jasno določila medgeneracijski dogovor na podlagi medgeneracijskega spoštovanja in solidarnosti, katerega temeljni cilji so dostop do kakovostnega in vseživljenjskega izobraževanja, dostojne zaposlitve in razvitih globalnih sistemov socialne zaščite (15).

4.7

Poleg tega bo strategija namenjena ne le starejšim, temveč celotnemu prebivalstvu, tudi oskrbovalcem starejših, mlajšim generacijam pa bo služila kot priprava na njihovo staranje.

5.   Stebri nove evropske strategije za starejše

5.1

Nova evropska strategija bo morala obravnavati izzive, s katerimi se spopadajo vsi starejši kot heterogena skupina, in hkrati spodbujati politične ukrepe, ki so potrebni za izkoriščanje vseh priložnosti, ki jih ponuja aktivno in zdravo staranje.

5.2

Evropska strategija bi morala temeljiti na politikah pripravljenosti, preventive in predvidevanja posledic staranja ter udeležbe in aktivnega državljanstva, kot so vseživljenjsko učenje, zdravo staranje in aktivna udeležba. To je najboljša naložba za zmanjšanje neenakosti, povezanih s starostjo, ter socialnih in ekonomskih bremen zaradi staranja (16). Strategija bo ljudi spodbujala k sprejetju ustreznih ukrepov za odpravo težav, ki so posledica staranja.

5.3

Države članice bi morale v okviru strategije pripraviti svoje nacionalne načrte o staranju s posebnimi cilji in kazalniki za merjenje učinkovitosti politik v podporo starejšim. Predlagati bi morale tudi konkretne ukrepe v podporo ciljem in stebrom evropske strategije.

5.4   Enakost in nediskriminacija

5.4.1

Enakost in nediskriminacija na podlagi starosti sta temeljni načeli, ki sta dobro uveljavljeni v Pogodbah in evropski zakonodaji. Kljub temu je diskriminatorna obravnava starejših še vedno zakoreninjena na številnih področjih našega življenja, kar ovira polno udeležbo starejših v naši družbi.

5.4.2

Zato bi morala prihodnja strategija za starejše:

5.4.2.1

okrepiti enakost ne glede na starost kot temeljno načelo in razsežnost, ki jo je treba vključiti v vse politike EU, ter podpreti sprejetje direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (17);

5.4.2.2

predlagati konkretne ukrepe za ozaveščanje o diskriminaciji na podlagi starosti, o starejših in njihovih pravicah ter o priložnostih, ki jih prinaša njihovo vključevanje, pa tudi spodbujati pozitivno dojemanje starosti;

5.4.2.3

zagotoviti, da države članice ter nacionalna in evropska sodišča dosledno in nepristransko izvajajo direktivo o enakosti pri zaposlovanju, ter predlagati smernice za boljšo opredelitev načela enakosti ne glede na starost pri zaposlovanju;

5.4.2.4

nameniti posebno pozornost starejšim ženskam, saj imajo daljšo pričakovano življenjsko dobo od moških, lahko ostanejo aktivne dlje časa ter so bolj izpostavljene diskriminaciji in osamljenosti;

5.4.2.5

predlagati ukrepe za obravnavo večplastnih in presečnih oblik diskriminacije v starosti, vključno s težavami, s katerimi se med drugimi spopadajo starejši invalidi, starejše osebe LGBTI+, starejši pripadniki manjšin in starejši migranti;

5.4.2.6

odpraviti sedanje izključevanje starejših iz podatkov, statistik in javnomnenjskih raziskav, ki jih pripravljajo javni organi, vključno s tistimi, ki jih pripravlja Eurostat, in raziskavami Eurobarometer, z obravnavo starostnih omejitev v raziskavah, starostne segmentacije znotraj kategorije „starejši“ in pomanjkanja informacij o starejših, ki živijo v ustanovah; zagotoviti, da se podatki zbirajo, razčlenjujejo, analizirajo, uporabljajo in razširjajo glede na vse starostne skupine in druge značilnosti in da države članice zbirajo ustrezne, primerljive in zanesljive podatke;

5.4.2.7

zagotoviti, da bo Agencija za temeljne pravice v svoje delo bolj vključevala vidike diskriminacije na podlagi starosti in človekove pravice starejših.

5.5   Sodelovanje v družbi

5.5.1

Spodbujanje udeležbe starejših, zlasti v gospodarstvu, bo bistveno, da se izkoristijo priložnosti, ki jih njihova večja vključenost ponuja v družbenem in gospodarskem smislu.

5.5.2

Nova strategija bi morala za aktivno udeležbo starejših predlagati posebne pobude – na ustreznih ravneh kompetenc – za:

5.5.2.1

zagotavljanje dostopnosti brez fizičnih ovir – tudi v stanovanjih – ter dostopnosti digitalnega blaga in storitev, da se omogoči izvajanje in spremljanje pravnih instrumentov, kot so evropski akt o dostopnosti, direktiva o spletni dostopnosti, zakonodaja o dostopnosti prometa in različne obveznosti v zvezi z dostopnostjo iz Konvencije OZN o pravicah invalidov;

5.5.2.2

spodbujanje pobud in politik, ki so v skladu s členom 19 Konvencije o pravicah invalidov in omogočajo samostojno življenje in vključevanje v skupnost v vseh starostnih obdobjih;

5.5.2.3

podpiranje koncepta „mesta za vse“ (Cities for All) ter modelov pametnega, ekološkega in vključujočega urbanizma, da bi tako obravnavali tveganja izolacije in neželene osamljenosti tako v mestih kot na podeželju. Oblikovanje za vse, mobilnost in medosebni odnosi so osrednjega pomena za družbeno življenje;

5.5.2.4

po potrebi odpravo ovir, ki starejše izključujejo iz demokratičnih in volilnih procesov, kot so volitve v Evropski parlament, saj so pomembna volilna skupina s polnimi pravicami;

5.5.2.5

odpravo „digitalnega razkoraka in digitalne revščine“, in sicer z zagotovitvijo finančne podpore in pobud za izboljšanje infrastrukture, podpornih skupin in usposabljanja za digitalno opismenovanje v vseh starostnih obdobjih, pri čemer je treba ohraniti obveznost, da morajo biti osnovne dobrine in storitve še naprej dostopne tudi zunaj digitalnega okolja;

5.5.2.6

zagotavljanje javnega prevoza in drugih osnovnih storitev, kot so oskrba, zdravje, stanovanja, kultura, prosti čas, aktivna udeležba v družbenem življenju itd.;

5.5.2.7

podpiranje priporočil Evropske komisije za boj proti neželeni osamljenosti in zagotavljanje, da so glede na sedanje demografske spremembe storitve na področju duševnega zdravja, socialne storitve in storitve dolgotrajne oskrbe dostopne, cenovno ugodne, integrirane, organizirane v skupnosti in uporabniku prijazne; podpiranje držav članic z zbiranjem in prenašanjem primerov dobre prakse prek nove Evropske agencije za starejše, staranje in demografske izzive (18);

5.5.2.8

predlaganje ukrepov za zaščito pravic starejših potrošnikov, saj se v skladu z v evropskim pravnim redom štejejo za ranljive;

5.5.2.9

predlaganje ukrepov za spodbujanje prostovoljstva z dodano vrednostjo za starejše, in sicer z mentorskimi programi za starejše, ki želijo svoje delovne izkušnje prenesti mlajšim generacijam;

5.5.2.10

vlaganje v raziskave in razvoj v podporo zdravemu in aktivnemu staranju, vključno z razvojem tehnologij, izdelkov in storitev, ki so vsem dostopni in ki neposredno vključujejo starejše, da se zadovoljijo njihove različne potrebe, ter s spodbujanjem socialnih inovacij;

5.5.2.11

nadaljnje izvajanje akcijskega načrta za digitalno izobraževanje, da se državam članicam zagotovi podpora pri ustvarjanju ugodnih pogojev za razvoj naprednih in specializiranih digitalnih spretnosti v okviru vseživljenjskega učenja (19) in ne zgolj v povezavi z udeležbo na trgu dela ter pri postavljanju temeljev za posebne ukrepe, namenjene starejšim in njihovemu okolju.

5.6   Zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje

5.6.1

Sedanji demografski izziv zahteva odpravo ovir in izkoriščanje priložnosti za vključevanje starejših na trg dela in tistih, ki želijo ostati na trgu dela tudi po upokojitveni starosti. Strategija bi morala spodbujati izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami, da bi izboljšali zaposlenost starejših.

5.6.2

Temeljiti bi morala na prožnem modelu, z več prehodnimi obdobji med učenjem, delom, skrbjo za družino in neaktivnostjo/upokojitvijo v različnih življenjskih obdobjih posameznika, tudi po zakonsko določeni upokojitveni starosti. Storitve podpore in oskrbe za vse generacije, vključno z dnevno oskrbo in dolgotrajno oskrbo, bi morale podpirati možnosti oseb vseh starosti, tako moških kot žensk, da dejavno sodelujejo v družbi. Strategija bi morala vključevati posebne ukrepe za podporo neformalnim oskrbovalcem, saj imajo ključno vlogo pri oskrbi starejših. V zvezi s tem bi lahko pripravili posebna priporočila glede usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, nadomestila plače ali finančne podpore, različnih možnosti nudenja oskrbe sorodnikov z izmenami, dostopnosti do storitev svetovanja in usposabljanja itd.

5.6.3

V tem okviru bi bilo treba v evropski strategiji v skladu s pristojnostmi držav članic:

5.6.3.1

oceniti učinek izjem na podlagi starosti, vključenih v direktivi o zaposlovanju in minimalni plači, predlagati smernice za izvajanje načel enakosti na podlagi starosti pri zaposlovanju in po potrebi poiskati druge načine ali opredeliti konkretne spremembe za boljše izvajanje direktiv ter preprečiti diskriminacijo starejših, ki želijo ostati na trgu dela;

5.6.3.2

spodbujati medgeneracijsko mentorstvo s posebnimi programi;

5.6.3.3

v prihodnjem okviru EU za zdravje in varnost obravnavati fizična in psihosocialna tveganja, kot sta stres in izgorelost, in jih preprečevati v skladu s z veljavnimi politikami;

5.6.3.4

spodbujati podjetništvo med starejšimi z oceno obstoječih ovir, kot je izguba pokojninskih pravic, olajševati dostop do finančnih sredstev in spodbujati inkubatorje za medgeneracijsko sopodjetništvo in prenose podjetij starejših podjetnikov na mlajše (20) ter spodbujati pobude v okviru socialne ekonomije;

5.6.3.5

spodbujati socialno ekonomijo, ki se kot sektor osredotoča na posameznika in koristi za družbo, saj lahko starejšim ponudi nove zaposlitvene in podjetniške priložnosti (21);

5.6.3.6

spodbujati in izboljševati dostopnost programov Erasmus+ in izobraževalnih tehnologij za starejše in pri tem v celoti izkoristiti njihovo medgeneracijsko usmerjenost, tako da starejšim ponudijo priložnosti za učenje in akademsko mobilnost, tudi tam, kjer je izobraževanje težko dostopno, kot so ustanove za dolgotrajno oskrbo. Prav tako bi bilo treba čim bolj izkoristiti priložnosti, ki jih ponujajo mikrodokazila in orodja za digitalno učenje, kot so odprti spletni tečaji;

5.6.3.7

predlagati ukrepe za izboljšanje finančnega izobraževanja starejših, kar lahko privede do mobilizacije neaktivnih virov in s tem izboljšanja konkurenčnosti. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti razvoju znanj in spretnosti starejših, da bi bili obveščeni vlagatelji in bi se izognili neprimernim finančnim naložbam in potrošnji;

5.6.3.8

pripraviti predloge za preprečevanje bega možganov vseh generacij, tako v druge države članice kot iz EU, na podlagi programa znanj in spretnosti za Evropo za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost (22).

5.7   Dostojen dohodek in socialna vključenost

5.7.1

V EU je leta 2019 delež upokojencev nad 65 let, ki jim je grozila revščina, znašal 15,1 %. Med letoma 2010 in 2019 je bil delež žensk nad 65 let, ki so prejemale pokojnino in jim je grozila revščina, za 3 do 4 odstotne točke višji kot delež moških.

5.7.2

Da bi izboljšali to stanje in čim bolj zmanjšali tveganje revščine in socialne izključenosti starejših, bi morala strategija v skladu z izključnimi pristojnostmi držav članic in ob upoštevanju vloge socialnih partnerjev spodbujati dostojen dohodek starejših, in sicer s predlogi pobud za:

5.7.2.1

razvoj pokojninskih sistemov za zagotavljanje zadostnih pokojnin, da se upokojencem ne bi bilo treba zanašati na podporo v obliki minimalnega dohodka, kakor je navedeno v mnenju EESO o priporočilu Sveta o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje (23). V skladu s tem bi bilo treba skupaj z državami članicami oceniti možnost usklajenih ukrepov, s katerimi bi starejšim zagotovili minimalni dohodek in jim pomagali, da ostanejo zaposleni, če to želijo;

5.7.2.2

razvoj jamstva za starejše, ki bi jih varovalo pred revščino in jim omogočalo dostojno in participativno življenje po 65. letu, vključno s posebno podporo za starejše od 75 ali 80, v skladu s posebnostmi držav članic;

5.7.2.3

zagotovitev zadostnosti pokojnin v daljšem časovnem obdobju, po potrebi z njihovo indeksacijo v skladu z življenjskimi stroški in ob upoštevanju posebnih stroškov starejših (kot so zdravstveni stroški, dolgotrajna oskrba itd.);

5.7.2.4

zmanjšanje razlik med spoloma v pokojninah in po potrebi spodbujanje uvedbe dobropisov za oskrbo v sistemih socialne zaščite ali davčne narave;

5.7.2.5

vzpostavitev okvira za univerzalen dostop do pokojninskih pravic, med drugim za moške in ženske, samozaposlene in osebe v novih oblikah zaposlitve, kot je socialna ekonomija, invalide (vključno s tistimi v zaščiteni zaposlitvi) in osebe, izključene s trga dela;

5.7.2.6

ukrepe za ozaveščanje in boj proti nasilju in zlorabam starejših, zlasti starejših žensk.

---

(1)  Kot na primer francoski načrt proti padcem (Plan antichute des personnes âgées).

(2)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (mnenje na lastno pobudo) (UL C 194, 12.5.2022, str. 19).

(3)   European social partners' autonomous framework agreement on active ageing and an inter-generational approach (Samostojni okvirni sporazum evropskih socialnih partnerjev o aktivnem staranju in medgeneracijskem pristopu), 2017.

(4)  Friends of Europe.

(5)   Current and future challenges for ombudsman institutions (Sedanji in prihodnji izzivi institucij varuha človekovih pravic), Network in Focus 2019 (europa.eu).

(6)  Kot je navedeno v poročilu visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice o spodbujanju in varstvu človekovih pravic starejših iz marca 2022.

(7)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (mnenje na lastno pobudo) (UL C 194, 12.5.2022, str. 19).

(8)  Eurostat.

(9)   Silver Economy Study: How to stimulate the economy by hundreds of millions of Euros per year | Shaping Europe’s digital future (Študija o srebrnem gospodarstvu: kako spodbuditi gospodarstvo z več sto milijoni eurov letno | Oblikovaje digitalne prihodnosti Evrope) (europa.eu).

(10)   European Commission Atlas of Demography (Atlas Evropske komisije o demografiji).

(11)  COM(2021) 50 final.

(12)  Sklepi Sveta o človekovih pravicah, participaciji in dobrem počutju starejših v dobi digitalizacije (2020).

(13)  Sklepi Sveta o vključevanju staranja v javne politike (2021).

(14)  Sklepi Sveta o okrevanju po pandemiji COVID-19, ki temelji na človekovih pravicah (2021).

(15)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (mnenje na lastno pobudo) (UL C 194, 12.5.2022, str. 19).

(16)  Poročilo SZO o desetletju zdravega staranja (2021–2030).

(17)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izboljšanje enakosti v EU (mnenje na lastno pobudo) (UL C 75, 28.2.2023, str. 56) in mnenje EESO o predlogu direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008) 426 konč.) (dodatno mnenje) (UL C 182, 4.8.2009, str. 19).

(18)  Sporočilo Evropske komisije o celovitem pristopu k duševnemu zdravju, COM(2023) 298 final.

(19)  Predlog priporočila Sveta o izboljšanju zagotavljanja digitalnih spretnosti v izobraževanju in usposabljanju, COM(2023) 206 final.

(20)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prenosi podjetij kot spodbujevalci trajnostnega okrevanja in rasti v sektorju MSP (mnenje na lastno pobudo) (UL C 486, 21.12.2022, str. 9).

(21)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (mnenje na lastno pobudo) (UL C 194, 12.5.2022, str. 19).

(22)  COM(2020) 274 final.

(23)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog priporočila Sveta o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje (COM(2022) 490 final – 2022/0299 (NLE)) (UL C 184, 25.5.2023, str. 64) in Priporočilo Sveta o zadostnem minimalnem dohodku za aktivno vključevanje (UL C 41, 3.2.2023, str. 1).

Poročevalec:	Andrés BARCELÓ DELGADO
Soporočevalka:	Monika SITÁROVÁ

Zaprosilo španskega predsedstva Sveta	dopis z dne 8. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije raziskovalno mnenje
Sklep predsedstva	13. 12. 2022
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji
Datum sprejetja na seji CCMI	22. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	185/3/7

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) trdno verjame, da mora razogljičenje industrije EU potekati skupaj z okrepljeno digitalizacijo.

1.2

Za popolno razogljičenje industrije so inovacije nujne, saj se številne tehnologije še razvijajo.

1.3

EU razogljičenja ne more doseči brez močne vključenosti delavcev in brez socialnega dialoga, programi prekvalifikacije in izpopolnjevanja pa morajo biti za doseganje ciljev glavna prednostna naloga. Socialni dialog in vključevanje predstavnikov delavcev morata imeti svoje mesto v programih prekvalifikacije in izpopolnjevanja, ki so pogoj za uspeh novih tehnologij in delovnih metod.

1.4

EU mora opredeliti tehnologije, ki potrebujejo posebno podporo za razvijanje proizvodnih dejavnosti, in predlagati dodatne ukrepe.

1.5

Razviti je treba tehnike zajemanja, uporabe in shranjevanja ogljikovega dioksida, da bi v panogah, kot so proizvodnja cementa in rafinerije, zmanjšali emisije, ki jih je sicer težko odpraviti; sam ogljik je mogoče uporabiti kot surovino za e-goriva.

1.6

Ameriški zakon o zmanjšanju inflacije (IRA) je resen izziv za EU in njeno industrijo. Predlog Komisije o neto ničelni industriji bi lahko bil učinkovit odgovor na grožnjo množične selitve industrijskih dejavnosti iz EU v tretje države. V predlogih EU se ne sme prezreti socialne pogojenosti zakona IRA.

1.7

Industrijska podjetja med procesom razogljičenja potrebujejo javno podporo (tj. dvig praga de minimis, pregled davčnih politik), vendar morajo upoštevati tudi načela enotnega trga.

1.8

EESO ugotavlja, da so sedanji primeri digitalnih dvojčkov v industriji, kot je poudarjeno v mnenju CCMI/206, spodbudni v smislu izboljšanja industrijske uspešnosti.

1.9

EESO evropske organe in države članice poziva, naj pospešijo postopke izdajanja dovoljenj za obnovljive vire energije in industrijske dejavnosti. Sedanji dolgotrajni postopek pridobivanja dovoljenj in prekomerna birokracija odvračata od novih naložb.

1.10

EESO pozdravlja pobudo za ustanovitev vodikove banke in upa, da bo prispevala k uporabi vodikove tehnologije, zlasti v panogah, kjer je zmanjšanje emisij težko doseči.

1.11

Za razvoj novih industrijskih procesov je treba ustrezno vzdrževati sedanjo infrastrukturo. Razviti je treba posebne infrastrukturne programe, ki bodo podpirali razogljičenje industrije.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Prihodnje špansko predsedstvo Sveta EU je EESO zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja o razogljičenju evropske industrije ter vlogi digitalizacije in inovacij v tem procesu.

2.2

EESO je že pred tem pripravil mnenje na lastno pobudo o tehnologijah razogljičenja s poudarkom na panogah, ki so vključene v sistem za trgovanje z emisijami (1).

2.3

Evropska družba je sprejela potrebno in radikalno odločitev, da bo do leta 2050 dosegla popolno razogljičenje. To bo najbolj prizadelo industrijo, nekatere industrijske dejavnosti pa se bodo zelo težko prilagodile.

2.4

V nekaterih industrijskih panogah so bile v zadnjih letih izvedene velike naložbe in te panoge bodo prisiljene izvesti še korenitejše spremembe, da bi dosegle neto ničelni cilj. Evropska družba jih mora zato pri prehodu s fosilnih goriv na podnebno nevtralno proizvodnjo podpirati.

2.5

V nekaterih industrijskih dejavnostih, pri katerih je zmanjšanje emisij težko doseči, bo treba sprejeti tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida. V prihodnosti bi se lahko emisije CO2 uporabile za proizvodnjo blaga z visoko dodano vrednostjo.

2.6

EU je pri dobavi nekaterih čistih tehnologij močno odvisna od tretjih držav, zato bo do leta 2030 izjemno težko doseči 40-odstotni delež energije iz obnovljivih virov, kar je cilj Unije. Evropa je pri čistih tehnologijah močno odvisna od uvoza, hkrati pa bo treba za doseganje ciljev svežnja „Pripravljeni na 55“ uvajanje teh tehnologij v EU močno pospešiti. EU mora opredeliti tehnologije, ki potrebujejo posebno podporo za razvijanje proizvodnih dejavnosti, in predlagati dodatne ukrepe.

2.7

Evropska industrija je pod stalnim pritiskom mednarodne konkurence, zato je potreben hiter odziv ter stalen razvoj in prilagajanje podjetij, da ostaja proizvodnja v EU še naprej dobičkonosna. To je že sedaj pomemben dejavnik v sodobni proizvodnji, vendar lahko proizvodna podjetja z novimi digitalnimi tehnologijami znatno izboljšajo učinkovitost in izkoristijo popolnoma nove priložnosti za razvoj proizvodov, storitev in poslovnih modelov.

2.8

Digitalni prehod, predviden v zelenem dogovoru EU, je prvi pogoj za doseganje cilja razogljičenja.

2.9

Brez ljudi ni mogoče doseči ničesar. Evropska delovna sila je visoko usposobljena na področju sedanjih tehnologij, vendar jo je treba prekvalificirati, da bo mogoče izkoristiti nove tehnologije, ki se bodo razvijale in uvajale v bližnji prihodnosti.

2.10

V skladu s splošno priznanim načelom, da nihče ne sme biti prezrt, je treba posebno pozornost nameniti lokalnim skupnostim, v katerih delujejo industrijski obrati, saj bodo v prihodnjih letih priča spremembam in njihovemu kratkoročnemu vplivu na zaposlovanje na teh območjih.

3.   Nove razmere v EU in drugod

3.1

Evropska unija se mora soočiti z novimi izzivi, ki jih prinaša izvajanje novega ameriškega zakona IRA (2). Ta lahko namreč spodbudi preselitev velikega dela evropske industrijske vrednostne verige v ZDA, zlasti tistih industrij, ki so povezane z obnovljivimi in nizkoogljičnimi tehnologijami. Zakon IRA vsebuje kombinacijo nepovratnih sredstev, davčnih spodbud in jamstev za posojila, ki jih spremljajo različni socialni in gospodarski pogoji. Večina zakonodaje se nanaša na davčne dobropise za pravne osebe, ki znašajo približno 216 milijard USD.

3.2

Davčni dobropisi za proizvodnjo so na voljo tudi za projekte za vetrno in sončno energijo. Podjetja, ki želijo dostopati do teh dobropisov za proizvodnjo, morajo izpolnjevati zahteve glede domače vsebine: železo, jeklo in industrijske izdelke za obrate za proizvodnjo električne energije je treba proizvajati doma. Vsa proizvodnja železa in jekla mora potekati v Združenih državah, izdelki pa se štejejo za proizvedene doma, če mejni delež skupnih proizvodnih stroškov izdelkov izhaja iz postopkov rudarjenja, proizvodnje ali izdelave v ZDA. Ta meja je 40 % in se bo leta 2026 povečala na 55 %.

3.3

Komisija je predlagala novo zakonodajo za soočanje z izzivom Evropske unije, ki ga predstavljata ameriška in kitajska konkurenca. EESO pripravlja mnenje o tej temi.

3.4

EESO priznava, da predlog meri v pravo smer, vendar je komajda ustrezen za doseganje ambicioznega cilja, potrebne pa so tudi izboljšave zakonodajnega postopka.

3.5

Razkorak med cenami plina v Evropi in ZDA je ogromen, kljub nedavnemu padcu evropskih cen. Nekateri podobno misleči dobavitelji v zvezi z dobavo in cenami zemeljskega plina uporabljajo pristop „oportunitetnih stroškov“, EU, ki je bila skoraj neodvisna od ruskega plina, pa je zdaj ujeta v še dražjem sistemu cen plina in električne energije. To ogroža konkurenčnost industrije EU in uvajanje elektrifikacije.

3.6

Za proces razogljičenja bo potrebne več električne energije, zato EESO poziva k podnebno nevtralni tehnologiji, ki daje prednost cenovno dostopni brezogljični oskrbi z električno energijo in energetski varnosti.

3.7

Evropska podjetja morajo kupovati ogljične certifikate v okviru sistema za trgovanje z emisijami. Ti certifikati stanejo več kot 80 EUR, cenovna premija na promptne cene električne energije pa se zaradi naraščajočih stroškov certifikatov giblje okoli 40 EUR. Z nekaj izjemami drugi glavni trgovinski partnerji EU nimajo takšnih cen za ogljik, zato bo industrija EU v prihodnosti težko konkurirala na mednarodnih trgih, tudi z zaščito za enotni trg, ki jo predstavlja mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah.

3.8

Oskrba s cenovno dostopno razogljičeno energijo je ključna za razvoj novih industrijskih dejavnosti v Evropi. Vpliv akta o neto ničelni industriji na cene energije bo kratkoročno omejen, njegov dolgoročni učinek pa ostaja negotov. Ambicija, da bi Evropa postala manj odvisna od uvožene energije in manj izpostavljena nestanovitnosti svetovnega trga, se ne bo uresničila čez noč. Kljub temu pa industrija potrebuje takojšnje rešitve za soočanje s cenami energije, ki so v Evropi še vedno višje kot v številnih drugih delih sveta. Industrijski načrt EU v okviru zelenega dogovora bo uspešen le, če bo EU reformirala tudi svojo energetsko politiko, zlasti z revidirano direktivo o zasnovi trga z električno energijo, s katero se hitro zagotavlja oskrba s cenovno dostopno, nizkoogljično električno energijo, ki bo ustrezala vse večji potrebi po elektrifikaciji.

3.9

Zdi se, da je EU ujeta med dvema pristopoma: prizadeva si za zbliževanje z ZDA in ohranitev močnega industrijskega odtisa v Evropi, hkrati pa poskuša spoštovati pravila STO, ki so včasih popolnoma v nasprotju z ameriškim pristopom.

3.10

Še en izziv, s katerim se sooča EU, je ohranjanje enotnega trga EU. Kot je poudarila Komisija, je bila prožnost v zvezi z državno pomočjo skoncentrirana v dveh državah članicah, ki predstavljata več kot 70 % vseh odobritev, ki jih je Komisija dala v okviru prehodne izjeme (v zvezi s pandemijo COVID-19 in rusko vojno proti Ukrajini).

3.11

Evropske institucije in države članice se morajo izogibati pretiranemu dodeljevanju državne pomoči podjetjem, da bi zaščitile enotni trg, ki je temelj Evropske unije. Da pa bi MSP omogočili digitalizacijo in spodbudili inovacije, bi se lahko prag de minimis dvignil, saj praktično ne ovira konkurence. Izkušnje z vozliščem za digitalne inovacije (3) je treba razširiti po vsej EU.

4.   Vloga inovacij

4.1

Inovacije imajo ključno vlogo pri tem, da se v EU dosežejo neto ničelni cilji, na trg pa mora priti več komercialno dostopnih tehnologij. Inovacije v podjetjih so ključne za uvajanje novih in zelenih tehnologij, ki so tehnično in ekonomsko izvedljive.

4.2

Po drugi strani pa mora potreba po spodbujanju pravičnega trga za „resnične in zanesljive zelene dobrine“ z uporabo javnih naročil kot glavnega gonila prispevati k širjenju uporabe novih zelenih tehnologij.

4.3

V Evropi primanjkuje surovin, vendar bo predlagana uredba o kritičnih surovinah spodbujala doma proizvedene reciklirane surovine za industrijo. Glavna konkurenčna prednost industrije EU sta njena tehnološka zmogljivost in visoko usposobljena delovna sila, ki omogočata, da EU prevzame vodilno vlogo na svetovnih trgih.

4.4

To konkurenčno prednost zdaj spodkopavajo tretje države, saj je edino orodje za ohranjanje vodilnega položaja zaščita inovacij, vzpostavitev pravega ravnovesja med varstvom okolja, ljudi in inovacij ter pospeševanje regulativnih odobritev, ne le na „posebnih področjih“, kot je navedeno v predlogu Komisije, temveč tudi drugod. Obstajajo popolnoma očitni primeri neupravičenih zamud pri odobritvah za razvoj novih industrijskih obratov.

4.5

MSP so hrbtenica evropske proizvodnje, zato jim je treba za spodbujanje razogljičenja nameniti posebno pozornost s posebnimi programi za spodbujanje učinkovitih inovacij in digitalizacije.

4.6

Za razogljičenje bodo potrebne ogromne naložbe, zato EESO predlaga, naj institucije EU za ustrezno podporo procesu razogljičenja uporabijo tako sredstva za pravični prehod kot instrument NextGenerationEU.

4.7

Sedanja infrastruktura ne zadostuje za spremembe, ki so potrebne v industriji in družbi, zato EESO odločno poziva javne organe, naj začnejo izvajati program za vzdrževanje in izboljšanje infrastrukture, potrebne za nemoteno uvajanje novih tehnologij.

4.8

Zdi se, da je vodik najboljša izbira za razogljičenje panog, kjer je zmanjšanje emisij težko doseči in ki jih ni mogoče v celoti elektrificirati. Nedavna pobuda EU za vodikovo banko bi pripomogla k ustrezni uvedbi te tehnologije v smislu količine in cene. Nekatere regionalne izkušnje z inovacijami na področju vodika so zelo koristne, saj združujejo velika podjetja, raziskovalna središča, univerze ter mala in srednje velika podjetja.

5.   Vloga digitalizacije

5.1

Digitalizacija in inovacije pomembno prispevajo k razogljičenju evropske industrije. Dejansko lahko industrijo, v kateri se zbližujeta digitalna tehnologija in fizična proizvodnja blaga, razumemo kot ključnega akterja pri digitalni preobrazbi in razogljičenju industrije, saj spodbuja posodobitev industrijskih procesov, izdelkov in poslovnih modelov, kar pozitivno vpliva na produktivnost.

5.2

Tehnologije, kot so senzorji, komunikacija med stroji, analiza podatkov in robotika, ustvarjajo priložnosti za proizvodna podjetja. Z optimizacijo in avtomatizacijo proizvodnje lahko nove tehnologije evropskim podjetjem omogočijo, da so konkurenčna državam s tradicionalno nižjimi proizvodnimi stroški.

5.3

Številni sektorji so že močno avtomatizirani, dodaten vpliv pa predstavljajo digitalne tehnologije, na primer pametna robotika za sestavljanje, računalniki za nadzor procesov v kemijskem sektorju in 3D-tiskanje za proizvodnjo sestavnih in rezervnih delov. Drugi val digitalne preobrazbe, ki jo spodbujajo umetna inteligenca, industrijski internet stvari in velepodatki, bo verjetno bolj prelomen in lahko povzroči neenakosti med podjetji in regijami EU.

5.4

S senzorsko tehnologijo je mogoče spremljati in optimizirati proizvodnjo, na primer s stalnim spremljanjem izkoriščenosti proizvodne opreme, porabe energije, potreb po surovinah in nadomestnih delih, kakovosti izdelkov in emisij. Analiza zbranih podatkov lahko podjetju omogoča vpogled v to, kateri procesi delujejo optimalno in katere je mogoče izboljšati, prav tako pa omogoča tudi spremljanje podnebnega odtisa.

5.5

Digitalizacija ima velik potencial za zmanjšanje vpliva industrije na podnebje, vendar je treba pri sami digitalizaciji in ravnanju s podatki upoštevati podnebni vidik.

6.   Prekvalifikacija in izpopolnjevanje

6.1

Zeleni in digitalni prehod je treba obravnavati kot priložnost za ustvarjanje in spodbujanje visokokakovostnih delovnih mest, pri čemer je treba v industrijo pritegniti različne profile, zlasti pa iskati ženski kader, spodbujati odprtost za kvalificirane delavce iz tretjih držav in si intenzivno prizadevati, da bi bila industrija privlačna za mlade.

6.2

Evropska komisija je predstavila obsežen katalog pobud, razvitih v okviru evropskega programa spretnosti, vključno z evropskim paktom za spretnosti ter evropskim letom spretnosti 2023. Vzpostavljena ali razširjena bodo partnerstva za znanja in spretnosti. Ustanovljene bodo akademije za neto ničelne industrije za podporo programom izpopolnjevanja in prekvalifikacije v strateških industrijah za zeleni prehod. Državna pomoč in pomembni projekti skupnega evropskega interesa bi morali zagotoviti tudi dodatna finančna sredstva za podporo ciljem na področju znanj in spretnosti, proračun EU in instrument NextGenerationEU pa že zagotavljata 64,8 milijarde EUR za podporo programu spretnosti EU. Nekateri tekoči projekti v okviru programa Erasmus+, kot je ESSA (4), so zelo obetavni.

6.3

Socialni dialog je ključnega pomena za ustrezno uvajanje novih tehnologij in za lažje sprejemanje prihodnjih sprememb delovnih procesov v družbi in pri delavcih.

6.4

Da pa bi pri proizvodnji v celoti izkoristili digitalne tehnologije, se je treba osredotočiti ne le na tehnologijo, temveč je treba na podjetje in organizacijo gledati celostno. Za obvladovanje digitalizacije so potrebni akcijski načrti in digitalna strategija.

6.5

Zagotavljanje, da bo digitalna preobrazba privedla do večjega družbenega napredka in da nihče ne bo prezrt, pomeni izziv. Delavci morajo biti sposobni predvideti posledice novega tehnološkega razvoja in vplivati na odločitve delodajalcev z izboljšano pravico do sodelovanja. O posledicah digitalnih tehnologij je treba razpravljati, rešitve pa morajo biti sporazumne na vseh ravneh: na ravni podjetja, sektorja, nacionalni in evropski ravni.

6.6

Delovna sila EU se mora ustrezno prekvalificirati in dodatno usposobiti, saj mora pridobiti nova znanja in spretnosti, ki so potrebna za obvladovanje novih zahtev na delovnem mestu. Sedanja znanja in spretnosti je treba v okviru socialnega dialoga oceniti glede na to, ali so koristna za prihodnji razvoj ali ne.

6.7

Ohranjanje živahnega in učinkovitega socialnega dialoga bo zagotovo prispevalo k boljšemu uvajanju in sprejemanju novih tehnologij ter zmanjševanju socialnih stroškov.

---

(1)  Mnenje EESO Pomen tehnologij za odstranjevanje ogljika za razogljičenje evropske industrije (mnenje na lastno pobudo), UL C 486, 21.12.2022, str. 53.

(2)  Zakon o zmanjšanju inflacije iz leta 2022.

(3)  https://european-digital-innovation-hubs.ec.europa.eu/

(4)  https://www.estep.eu/essa/

Poročevalec:

Javier GARAT PÉREZ

Zaprosilo	dopis španskega predsedstva Sveta z dne 30. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	28. 6. 2023
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	38/6/1
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	155/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialno odbor (EESO) pozdravlja strategijo o energetskem prehodu sektorja ribištva in akvakulture EU (1). Strinja se, da je treba zmanjšati emisije CO2, in v celoti podpira iskanje trajnostnih, obnovljivih in tržno učinkovitih energetskih alternativ ter zmanjšanje energetske odvisnosti od tretjih držav. Družbo, podjetja in zlasti ribiški sektor poziva, naj prispevajo k doseganju podnebne nevtralnosti do leta 2050.

1.2

EESO opozarja, da je ribiška industrija del rešitve za blaženje učinkov podnebnih sprememb, saj ribiči zagotavljajo živalske beljakovine, ki so med najbolj zdravimi in katerih ogljični odtis je med najnižjimi. Po podatkih Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj naj bi namreč emisije tega sektorja v letu 2023 predstavljale med 0,1 % in 0,5 % skupnih svetovnih emisij, pri čemer je evropska flota od leta 1990 svoje emisije zmanjšala za polovico (2). Zato gre za strateški sektor, ki je bistvenega pomena za našo družbo in je nepogrešljiv pri oskrbovanju prebivalstva in spodbujanju zdravega načina prehranjevanja. Vendar EESO poziva k nadaljnjim prizadevanjem za povečanje energetske učinkovitosti in zmanjšanje emisij.

1.3

EESO poziva, naj se določi ustrezen in realističen časovni okvir razogljičenja, ki bo v koraku s tehnološkim, logističnim in zakonodajnim napredkom. V nasprotnem primeru bo prišlo do nesorazmernega zvišanja stroškov (ki jih ne bo mogoče prenesti v prodajne cene rib, saj bi sicer postale luksuzna dobrina), poslovnih izgub, prekarnosti in brezposelnosti. Strošek prehoda za podjetnike in delavce v različnih pomorskih sektorjih ne sme biti previsok, prav tako pa pri tem nihče ne sme biti zapostavljen.

1.4

EESO priznava, da sta največji izziv za ribiški sektor razvoj in razpoložljivost alternativnih in inovativnih zelenih tehnologij, novih goriv in ogljično nevtralnih virov energije na svetovni ravni. Razvoj teh goriv in potrebne infrastrukture je za uresničitev razogljičenja bistvenega pomena. EESO meni, da je hibridizacija vmesna rešitev, tudi če ne vključuje takojšnje opustitve fosilnih goriv.

1.5

EESO poudarja, da so evropskim in nacionalnim upravam za soočanje s podnebnimi izzivi na voljo raznovrstne energetske rešitve. Danes vsa ribiška plovila poganja dizelsko gorivo. Obnovljiva nizkoogljična goriva, ki niso proizvedena iz rastlinskih virov, so po mnenju strokovnjakov kratkoročno najboljša alternativa, da bo lahko ribiški sektor opustil fosilna goriva, čeprav je njihova cena danes praktično dvakrat višja od cene dizelskih goriv, njihova razpoložljivost pa je še vedno zelo omejena. Letalstvo gre po drugačni poti z razvojem trajnostnih letalskih goriv, druge tehnologije, kot sta vodik in električna energija, pa so bolj kot za ribiška plovila primerne za sektorje, kot sta pomorski in cestni promet, zato EESO poziva k jasnemu političnemu signalu, da se ta nadomestna goriva prednostno namenijo ribiškim plovilom pred drugimi sektorji. Poudarja, da ambicioznih ciljev iz evropskega zelenega dogovora in svežnja ukrepov „Pripravljeni na 55“ ne bo mogoče uresničiti, dokler ne bodo razvita ta alternativna goriva (3).

1.6

EESO meni, da izredno visoki stroški razogljičenja sektorja, ki ga je težko elektrificirati, kot je ribiški, močno presegajo področje financiranja EU. Izziv bo, kako ohraniti ribiški sektor in njegov prispevek k prehranski varnosti. Bistvenega pomena so institucionalna podpora ter posebni ukrepi financiranja in kreditiranja, ki jih lahko izkoristijo vse države članice in njihove flote. EESO je zaskrbljen zaradi sedanjih omejitev Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo, ki ni primeren za izvedbo tega prehoda, kot je priznala sama Komisija. Kljub temu poziva, naj se za obvladovanje teh stroškov preučijo drugi viri financiranja, kot je Evropska investicijska banka, uporabijo carine, pobrane za ogljično prilagoditev na mejah, ali mobilizirajo viri, povezani z obdavčitvijo energije, in se predodelijo ribiškemu sektorju. Opozarja, da je evropska flota v povprečju stara 31,5 leta (4), in poziva Evropsko komisijo, naj predlaga poseben sklad za nujne primere, ki bo pospešil razogljičenje. Poziva tudi k večjemu dopolnjevanju med obstoječimi politikami ter kohezijskimi skladi in skladi za regionalni razvoj, da bi pripomogli k usmerjanju sredstev in preprečili konkurenco med regijami.

1.7

EESO poudarja, da bodo za spremembo energetskega vira potrebna nova plovila s povsem novo zasnovo in večjo kapaciteto na krovu (bruto tonažo), ki bosta omogočali vključitev novih strojev. Vendar navedeni napredek otežujejo opredelitev in omejitve ribiških zmogljivosti, določene v skupni ribiški politiki. Zato EESO poziva Evropsko komisijo, naj pregleda opredelitev ribiških zmogljivosti, da bo mogoče uvesti nove tehnologije, povezane z energetskim prehodom.

1.8

EESO je proti temu, da bi EU uvedla davke na gorivo (dizelsko), ki se uporablja za ribiške dejavnosti, dokler nove pogonske tehnologije ne bodo komercialno dostopne in z zakonodajnim okvirom ne bodo omogočeni njihova modernizacija, nameščanje in uporaba.

1.9

EESO izraža pohvalo Komisiji za predlog o oblikovanju večstranskega partnerstva za energetski prehod. Meni, da se je treba za iskanje konkretnih, praktičnih in trajnostnih rešitev nujno posvetovati s sindikati zaposlenih, tehničnimi strokovnjaki, ladjedelnicami, inženirji in pristanišči, ne le z ribiškim sektorjem. Poziva k celovitemu načrtu za okrepitev evropskih zmogljivosti za gradnjo okolju prijaznih ribiških plovil, ki bi ladjedelnicam zagotavljal posebno ugodno davčno obravnavo.

1.10

EESO zlasti poziva, naj se spodbujajo pilotni projekti o novih virih energije, oblikovanje inovativnih vrednostnih verig med ribištvom in industrijo, približevanje novih tehnologij, ki jih uporabniki še ne poznajo, ustvarjanje trajnostnih delovnih mest z razvojem nove industrijske dejavnosti in krepitev krožnega gospodarstva. Poleg tega poziva, naj se namenijo dodatna sredstva za usposabljanje posadk, da bodo znale varno in učinkovito uporabljati nove tehnologije na krovu. Edini način pravične podpore za posledice prehoda je preprečevanje nesorazmernega bremena za delavce in podjetja.

1.11

EESO želi ob tej priložnosti vprašanje razogljičenja umestiti v širši strateški okvir. V zadnjem poglavju je predstavljena vizija prihodnosti trajnostnega ribiškega sektorja EU, ki bi morala usmerjati prihodnje delo Odbora.

2.   Ozadje

2.1

Evropska komisija je 21. februarja 2023 objavila strategijo o energetskem prehodu sektorja ribištva in akvakulture EU. V njej opozarja, da je treba zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv ter čim prej preiti na obnovljive in nizkoogljične vire energije v skladu s cilji evropskega zelenega dogovora o doseganju podnebne nevtralnosti v EU do leta 2050.

2.2

Komisija poudarja, da energija predstavlja enega od glavnih elementov poslovnih stroškov sektorja ribištva in akvakulture EU. Zaradi zvišanja cen energije se je dizelsko gorivo za plovila leta 2022 podražilo za več kot dvakrat v primerjavi s povprečnimi cenami leta 2021, kar je ustvarilo ogromen pritisk na ekonomsko preživetje flote in ribiških dejavnosti v EU. V teh okoliščinah približno 40 % flote za priobalni ribolov, 66 % globokomorske flote in 87 % daljinske flote ni bilo rentabilne ob upoštevanju cen energije v letu 2022. Posledično je bil velik del sektorja ribištva in akvakulture prisiljen uporabiti finančno pomoč držav članic in razpoložljivih finančnih instrumentov EU.

2.3

Evropska komisija v tem smislu opozarja na strukturno ranljivost sektorja ribištva in akvakulture EU. Da bi se to spremenilo, so v sporočilu predlagani naslednji načini ukrepanja: — inovativne tehnologije in prakse za energetski prehod, — ustrezen regulativni in finančni ribiški okvir za energetski prehod, — opredelitev izzivov in ovir za energetski prehod ter njihovo reševanje in odpravljanje, — lajšanje energetskega prehoda v ribiškem sektorju: vzpostavitev platform in izvedba študij.

3.   Splošne ugotovitve

Emisije

3.1

EESO se pridružuje zavezi o nevtralnem ogljičnem odtisu do leta 2050 in opozarja, da je treba pospešiti energetski prehod in razogljičenje ribiškega sektorja. Ta prehod mora biti uravnotežen, da se bo breme prilagoditve porazdelilo med vse izvajalce dejavnosti brez ogrožanja njihove dejavnosti. Poleg tega mora biti izvedljiv in upoštevati posebnosti flote (zlasti velikost in dejavnost plovila), da bo produktivna struktura sposobna sprejeti nove tehnologije za uvedbo novih pogonskih sistemov.

3.2

Medtem ko so se emisije toplogrednih plinov v pomorskem prometu na svetovni ravni v zadnjih letih povečale, so se emisije ribiške flote EU zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti (glej primere v točkah 4.11 in 4.12) in zmanjšanja velikosti flote zmanjšale za 50 % (5). V zvezi s slednjim je kljub širitvam EU število plovil EU leta 2020 znašalo 73 716 (6) v primerjavi s 103 834 leta 1996, kar je 30 000 ribiških plovil manj v 25 letih, pri čemer je bilo aktivnih le 56 111 (75 % jih je bilo krajših od 12 metrov). Evropske številke so v primerjavi s svetovnimi zelo majhne, saj naj bi bilo leta 2020 po svetu 4,1 milijona ribiških plovil (7). Ocenjuje se, da je kitajska ribiška flota, ki obsega 564 000 plovil, največja na svetu. Kar zadeva ribiško proizvodnjo, je Kitajska leta 2020 predstavljala 15 % svetovnega ulova, EU pa zgolj 4 %. Zaradi vsega navedenega je bistveno, da evropska ribiška flota ostane moderna in konkurenčna.

3.3

EESO meni, da je za oceno napredka pri zmanjševanju emisij CO2 flote bistveno določiti izhodiščno leto, ki ne bo škodovalo sektorju, temveč bo priznavalo njegova prizadevanja in ga še naprej spodbujalo k nevtralnosti. EESO priznava napredek flote EU na poti k podnebni nevtralnosti od leta 1990. Zato meni, da bi določitev leta 2005 ali 2008 kot referenčnega leta za zmanjšanje emisij ribiškega sektorja pomenila ne le, da se ta napredek ne upošteva, temveč bi tudi kaznovala ribiško industrijo zaradi posebnosti in omejitev, ki so z njo povezane.

Prehod na obnovljive vire energije in vire z nizkimi ali ničelnimi emisijami ogljika

3.4

Ribiški sektor je v celoti odvisen od fosilnih goriv, zato je treba vse rešitve upoštevati srednje- do dolgoročno. Zaradi nujnega boja proti podnebnim spremembam in da bi izkoristili tehnološki napredek v drugih sektorjih, je treba rešitve za ribiški sektor začeti iskati nemudoma ob podpori sklada za nujne primere za pospešitev razogljičenja.

3.5

EESO kot najbolj realistične kratkoročne ukrepe izpostavlja mešane rešitve, kot so uvedba hibridnih motorjev, dopolnilna ali pomožna uporaba obstoječih obnovljivih tehnologij (sončna, vetrna in električna tehnologija) in uporaba naprednih alternativnih goriv (ki niso proizvedena iz prehranskih ali krmnih poljščin).

3.6

EESO obnovljiva nizkoogljična goriva izpostavlja zato, ker so združljiva z običajnimi motorji z notranjim izgorevanjem in veljavnimi oskrbovalnimi sistemi, ter zaradi njihove proizvodnje. Poleg tega lahko njihova distribucija poteka z uporabo že obstoječih industrijskih obratov, kot so rafinerije. Prispevajo tudi k večji energetski neodvisnosti Evrope, saj se za njihovo proizvodnjo uporabljajo avtohtone surovine in ne nafta ali minerali, ki so potrebni za proizvodnjo baterij. Ta goriva ustvarjajo tudi velike možnosti za nova delovna mesta in industrijsko bogastvo, njihova vloga pa je lahko bistvena za spodbujanje gospodarskega razvoja v Evropi, vendar je treba upoštevati, da so obnovljiva nizkoogljična goriva danes dražja od dizelskega, njihova dostopnost pa je še vedno zelo omejena.

3.7

EESO poudarja, da so se nekateri novi alternativni pogonski viri, kot je elektrika, podražili še pred neizzvano invazijo Rusije na Ukrajino, zato se mora EU zavedati, da zamenjava fosilnih goriv za druge obnovljive vire energije ne bo vedno pomenila nižjih stroškov.

Potreba po posodobitvi flote in ustreznih finančnih mehanizmih

3.8

Poleg tega, da je treba odpraviti razlike na področju tehnološkega znanja in inovacij, obstaja omejevalni dejavnik, ki je neločljivo povezan s sedanjo evropsko ribiško floto: plovila so v povprečju starejša od trideset let. Zato se ladjarska podjetja večinoma težko odločajo za morebitne naložbe v modernizacijo. EESO meni, da zgolj zamenjava motorja v tako starih ladjah ni zadostna niti izvedljiva, zato je treba nujno oblikovati načrt za posodobitev flote Unije, da bo postopek trajnostnega ribištva mogoče zaključiti s sodobnimi plovili 21. stoletja. Ta strategija bi pripomogla tudi k izboljšanju socialno-ekonomskih obetov flote.

3.9

EESO pozdravlja predlog Komisije, da bi oblikovali posebne smernice in zbirko podatkov o financiranju in instrumentih financiranja EU za energetski prehod. Vendar program Obzorje Evropa EU trenutno nima posebnega razpisa za ribištvo. Poleg tega je v okviru novega Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo financiranje močno omejeno, saj se namenjajo zgolj nizki deleži pomoči za naložbe v flote, subvencije pa so pogojene z velikostjo plovil (ukrepi financiranja za zamenjavo motorjev so na primer na voljo le za plovila, krajša od 24 metrov). Financiranje je tudi močno odvisno od dejavnikov, kot so ravnovesje flote, odsotnost hujših kršitev in ribiške zmogljivosti, ki se na žalost še vedno napačno merijo. EESO zaradi navedenega meni, da je treba nujno vzpostaviti poseben sklad in kreditne linije za modernizacijo in posodobitev flote.

Ovire za energetski prehod

3.10

Obnovljivi viri energije na splošno potrebujejo več prostora in predstavljajo dodatno tveganje za varnost na krovu. Vendar se ribiški sektor za razliko od ladjedelništva sooča z omejitvami zmogljivosti v EU, kar zadeva bruto tonažo (prostor), zaradi česar ladje še težje nameščajo nove tehnologije in izvajajo naložbe. V zvezi s tem je treba poudariti, da je uporaba nekaterih tehnologij za razogljičenje v čolnih za priobalni ribolov še težja.

3.11

EESO poudarja, da neustrezna opredelitev ribiških zmogljivosti v okviru skupne ribiške politike ne otežuje le na splošno modernizacije flote za nameščanje novih tehnologij, temveč tudi socialne in varnostne izboljšave. Prostor na krovu, ki je namenjen za kuhinjo, kabine, stranišča ali prostore za prosti čas, se danes šteje k ribiškim zmogljivostim, čeprav nima nič skupnega z zmogljivostmi za ulov ali skladiščenje rib. Skupna ribiška politika je jasno v nasprotju z zahtevami, določenimi v socialni zakonodaji (8), kot je Konvencija MOD o delu na področju ribolova (Konvencija C188).

3.12

EESO meni, da bi morala strategija za energetski prehod upoštevati te dejavnike in posledično predlagati pregled ukrepov zmogljivosti, da bi omogočili uvedbo novih tehnologij in modernizacijo flote. Med novimi ukrepi, ki bi se lahko uporabljali, bi bila lahko „neto tonaža“ ali formule, ki se uporabljajo na Norveškem in Islandiji, ki iz izračuna izključujejo prostore, namenjene prostemu času in počitku delavcev ob upoštevanju dejavnikov, kot je dodeljena kvota ali velikost plovila. Ta pregled bo olajšal tudi vključitev bivalnih izboljšav, ki so potrebne, da bi sektor postal privlačnejši za mlado delovno silo ter da bi odpravili generacijsko vrzel in olajšali zaposlovanje žensk v ribiškem sektorju.

Obdavčitev konvencionalnih goriv

3.13

Ker bo gradnja novih plovil za ladjarska podjetja EU pomenila ekonomsko tveganje, EESO poziva, naj se sprejmejo politike za pravno varnost ladjarskih podjetij. Zato je treba zamrzniti uvajanje novih davkov na tradicionalno ribiško gorivo (dizelsko), dokler ne bodo tržno dostopne nove pogonske tehnologije in tehnologije goriv in dokler ne bo popolnoma določen zakonodajni okvir za izvedbo potrebnih posodobitev, sicer bi s tem sektor le kaznovali.

Partnerstvo za energetski prehod v ribištvu in akvakulturi EU

3.14

Sektor nima na voljo smernic, dobaviteljev tehnologije in odgovornih politikov, da bi vedel, kako se lotiti razogljičenja. Zato EESO pozdravlja pobudo Komisije o vzpostavitvi skupine strokovnjakov, ki bi svetovala o razpoložljivih drugih možnostih, prihodnjem napredku, trgu itd. Pomembno bi bilo zlasti opredeliti tehnologije, ki najbolje delujejo za posamezen segment flote in regijo, pri čemer bo morda treba kombinirati različne vire energije. Poleg tega bodo koristne tudi kampanje obveščanja in ozaveščanja o verigi ribištva in industrije za spodbujanje razogljičenja.

Modro gospodarstvo

3.15

Modro gospodarstvo zajema vse gospodarske dejavnosti, ki so odvisne od morja. Različni sektorji, ki sestavljajo modro gospodarstvo (ribištvo, biotehnologija, plovba, morski promet, akvakultura, ladjedelništvo, dobavna veriga, logistika in prevoz), so medsebojno odvisni, saj temeljijo na skupnih kompetencah in skupni infrastrukturi (pristanišča, logistične mreže in distribucija elektrike) ter na trajnostni rabi morskih virov. EESO poudarja, da je treba uporabiti celovito strategijo razogljičenja in poskusiti najti sinergije med različnimi členi verige. Poleg tega EESO poziva, naj se zagotovijo ustrezni človeški viri in kvalifikacije za zasnovo, izgradnjo in upravljanje sodobnih plovil. Nujno je treba pritegniti specializirano delovno silo.

4.   Posebne ugotovitve

Napredna goriva

4.1

EESO opozarja, da imajo napredna goriva, ki niso proizvedena iz prehranskih ali krmnih poljščin, potencial za krožno gospodarstvo, boj proti odseljevanju z obalnih podeželskih območij in seveda krepitev energetske neodvisnosti EU. V skladu s cilji nevtralnosti emisij CO2, ki si jih je določila EU, se lahko neto emisije CO2 takšnih alternativnih goriv pri izgorevanju v motorjih zmanjšajo na nič, če so proizvedena z električno energijo iz obnovljivih virov.

4.2

Komisija iz različnih razlogov omejuje uporabo biogoriv iz rastlin, kar je EESO pozdravil v več mnenjih. Vendar ni jasne strategije za razvoj in uvedbo alternativnih goriv, ki bi bila pomembna ne le za ribištvo, temveč tudi za druge sektorje. Prav tako ni prednostnega razvrščanja glede tega, kateri od sektorjev, ki jih je težko razogljičiti (med katere sodi tudi ribištvo), bi moral imeti prednostni dostop do takih goriv. To otežuje prizadevanja ribiškega sektorja za čim hitrejši potek razogljičenja. EESO poudarja, da so na tej poti k razogljičenju sektorjev, ki jih je težko elektrificirati, kot je ribiški, obnovljiva nizkoogljična goriva možnost, ki jo narekuje zdrava pamet. Napredna alternativna goriva, ki niso proizvedena iz prehranskih ali krmnih poljščin, bodo zaradi manjše razpoložljivosti in zahtevnejše tehnologije dražja. Kot je EESO že poudaril (9), je treba odpraviti razliko v ceni med fosilnimi in alternativnimi gorivi, čistejša goriva pa morajo postati cenovno dostopnejša in široko razpoložljiva.

4.3

EESO opozarja, da sedanja biodizelska goriva izvirajo iz poljščin (palmovega olja, olja oljne ogrščice, sojinega olja in sončničnega olja), ki ne zagotavljajo popolnega razogljičenja; poleg tega tudi ni na voljo dovolj surovin. Rešitev (ki še ni na voljo) bi bila mešanje sedanjega dizelskega goriva z vse večjimi količinami elektro-dizelskega goriva, tj. sintetičnega goriva, ki se proizvaja z zelenim elektroliznim vodikom in zajetim CO2. Ta e-goriva se proizvajajo iz ogljikovega dioksida, ki je bil predhodno zajet iz ozračja ali industrijskih procesov, v katerih se proizvaja CO2, pred njegovo sprostitvijo.

4.4

Trajnostnih naprednih goriv se sprva ne bo proizvajalo v zadostnih količinah za zadovoljitev povpraševanja ribiškega sektorja. Po ocenah naj bi se leta 2050 po vsem svetu proizvedlo 50 milijonov ton (pomorski promet danes porabi 300 milijonov ton, tovorni promet pa 900 milijonov ton). Vendar se pričakuje, da bodo do takrat tovornjaki elektrificirani, zato je mogoče pričakovati, da se bo v celoti namenilo za uporabo v pomorstvu. Leta 2020 je ribiški sektor porabil 1 900 milijonov litrov dizelskega goriva za uporabo v pomorstvu. Sprejeti je treba politične odločitve, da se zagotovi takšna prednostna namenitev.

4.5

V ta namen EESO poziva k pospešenemu razvoju in proizvodnji naprednih goriv, ki niso proizvedena iz prehranskih ali krmnih poljščin (10), in se zavzema za jasno politično odločitev, da imajo ribiška plovila prednostni dostop do teh naprednih goriv po razumni ceni.

Alternative razogljičenju: alternativni pogonski sistemi

4.6

Po svetu so se razvile različne energetske pobude, vendar so to večinoma pilotni projekti, katerih nameščanje in uporaba v ribiškem sektorju sta povezana z raznovrstnimi izzivi. Drug izziv, s katerim se je treba spopasti, je podobno kot pri kopenskih vozilih razvoj infrastrukture v Evropi in ribiških pristaniščih v tretjih državah za polnjenje ribiških plovil. EESO v zvezi s tem pozdravlja pilotne projekte za polnjenje na odprtem morju z uporabo boj ali vetrnih elektrarn na morju (11). Tako bi se lahko električno ali hibridno plovilo napolnilo, ne da bi se mu bilo treba vrniti v pristanišče.

4.7

Utekočinjen zemeljski plin kot pomorsko gorivo je že realnost, saj se proizvaja in ima infrastrukturo, zlasti v Evropi. Nedavna študija (12) pa je pokazala, da motorji na zemeljski plin sicer izpuščajo 25 % manj CO2 kot dizelsko gorivo na enoto pogonske moči, vendar je ta plin večinoma sestavljen iz metana, katerega toplogredni učinek je veliko večji od CO2. Po ocenah študije naj bi bile koristi uporabe zemeljskega plina v zvezi z emisijami toplogrednih plinov v obdobju 100 let le 15-odstotne. Zato je zemeljski plin pomemben korak naprej, vendar ne more veljati za dokončno dolgoročno rešitev. Poleg tega bi ga morali mešati z biometanom in e-metanom, ki sta slabo razpoložljivi in dragi gorivi. Rezervoarji so trikrat večji od običajnih in se namestijo na krovu, kar povzroča težave, povezane z zmogljivostjo in varnostjo.

4.8

EESO priznava, da je amoniak pomemben v procesu razogljičenja, čeprav ni izvedljiva alternativa kot pogonsko sredstvo. Hlajenje z amoniakom se na splošno uporablja v velikih ribiških plovilih, zlasti tistih, ki svoj ulov zamrzujejo ali predelujejo na krovu. Ta vir energije je okolju prijazen, saj nima znanega učinka na ozonski plašč. Vendar gre za plin, zato je treba nujno okrepiti varnost ribiških ladij in preprečevanje uhajanja.

4.9

Prav tako se v ribiškem sektorju ne zdi izvedljiv vodik (H2), katerega uporaba se zdi težavna celo za trgovske ladje. Glavni razlog je, da bi bili potrebni štirikrat večji rezervoarji kot za fosilna goriva. Vendar je treba posebej omeniti motorje na vodikove gorivne celice. Gre za elektrokemično napravo, ki kemično energijo pretvori neposredno v električno. Elektrokemični proces, ki pri tem nastane, je visoko učinkovit in ima minimalen vpliv na okolje, predvsem če elektroliza (za katero je potrebna energija) nastane s pomočjo sončnih ali vetrnih virov. EESO meni, da bi bilo zanimivo analizirati možnosti razvoja te tehnologije za ribiške čolne, vključno z njeno uporabo kot pomožno energijo na krovu.

4.10

Kar zadeva nova plovila, EESO spodbuja, naj se preučijo in uvedejo tehnološke rešitve, ki se uporabljajo za trgovske ladje. Zdi se na primer, da bi bilo mogoče v motorjih na dve vrsti goriva uporabljati metanol v pričakovanju, da se bo v prihodnosti, ko bo na voljo zeleni metanol, uporabljalo dizelsko gorivo z dodajanjem mešanice metanola. Med drugimi tehnologijami in področji za izboljšavo, ki bi lahko delovali, so ribiška plovila z jadri, izboljšana hidrodinamika, izboljšani energetski sistemi, kot je prehod na električne mehanizme z mehansko-hidravličnih, ter lahka gradnja in materiali (na primer nekovinske širilke za vlečne mreže).

4.11

Poleg tega je treba poudariti, da ribiška industrija že desetletja sodeluje z znanstveno skupnostjo za izboljšanje zasnove in učinkovitosti ribolovnih orodij. S številnimi inovativnimi ribolovnimi tehnikami je bil dosežen že velik tehnični napredek, saj se je povečala selektivnost, zmanjšal stik z morskim dnom in/ali upor pri plovbi ter zmanjšala poraba goriva (13). Primer inovativnega orodja so polpelagične vlečne mreže s širilkami, ki lahko preprečijo stik z morskim dnom, saj se uporabljajo na globini od 2 do 5 metrov. Ta tehnika v veliko manjši meri vpliva na bentoške ekosisteme in povzroča manjši naključni ulov. S to novo tehnologijo se tudi zmanjša poraba goriva ter posledično onesnaženje in emisije toplogrednih plinov.

4.12

EESO opozarja, da zmanjšanje ekološkega odtisa ribištva ne bo odvisno zgolj od ukrepov, povezanih s pogonom. V ta namen bi morala EU vlagati v nove komercialne načine uporabe morskih proizvodov (farmacevtskih, kozmetičnih itd.) za čim boljši izkoristek ulovljenih rib. EU bi morala poleg tega vzporedno spodbujati podjetja k nakupu materialov, ki jih je mogoče reciklirati, spodbujati pobude o krožnem gospodarstvu na krovu plovil za ponovno uporabo odpadkov in financirati programe pobiranja odpadkov iz morja, kot je Fishing for litter (14). Zaradi izboljšanja stanja staleža rib se je zmanjšal tudi ribolovni napor, s tem pa tudi trajanje ribolova in poraba goriva. Zmanjšanje emisij je mogoče doseči tudi z optimizacijo upravljanja in logistike flote (5–10-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov) ter optimizacijo potovanja (1–10-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov) (15).

4.13

EESO je seznanjen, da je avtonomija ribiških plovil, ki jo omogočajo nekatere nove tehnologije, omejena. Sedanji prototipi električne energije na primer ponujajo pet do šest ur avtonomije, kar ne bi zadoščalo niti za en cel dan ribolova (ki lahko traja tudi od 12 do 14 ur), da ne omenjamo večmesečnih ribolovnih potovanj. Pomembno je tudi izboljšanje zasnove in učinkovitosti plovil.

5.    „Prijatelji rib in ribičev“: vizija za prihodnost trajnostnega ribištva v EU

5.1

EESO je v zadnjih letih razvil strateške vizije na več področjih: celostna prehranska politika (16), trajnostni razvoj mest in podeželja (17) ter ekonomija blaginje (18). Čas je, da EESO razvije tudi dolgoročno celostno vizijo za trajnostno ribištvo v EU, v skladu s katero bi se morala EU skupaj z vsemi prizadevanji na področju biotske raznovrstnosti, trajnostne prehranske politike, zdravja in dobrega počutja, dobrih delovnih pogojev, trajnostnega razvoja mest in podeželja ter strateške avtonomije zavezati k razogljičenju sektorja, da bi zagotovili njegovo ekonomsko preživetje, potrebno za uresničitev evropskega zelenega dogovora in izvajanje Agende 2030. EESO – v skladu s strategijo FAO za modro preobrazbo in v okviru svojega širšega poziva k sprejetju modrega dogovora EU – poudarja, da je treba zagotoviti in trajnostno povečati prispevek prehranskih sistemov iz vodnih virov k zdravi, hranljivi in cenovno dostopni prehrani za vse, v končni fazi pa zmanjšati odvisnost trga EU od uvoza rib.

5.2

EESO želi ob tej priložnosti vprašanje razogljičenja umestiti v širši strateški okvir. Celovit pristop k trajnostnemu ribištvu bi moral temeljiti na naslednjih šestih oseh:

5.2.1   Biotska raznovrstnost

EESO v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 14 „življenje v vodi“ in v povezavi z zgodovinskim sporazumom COP15 o biotski raznovrstnosti (19) ponovno potrjuje svojo neomajno zavezanost ohranjanju zdravih in produktivnih staležev rib ter spodbujanju drugih vidikov, povezanih z biotsko raznovrstnostjo, v ribiškem sektorju. Vse vrste, ki se izkoriščajo v komercialne namene, bi morale doseči največji trajnostni donos ali še višje ravni v najkrajšem možnem času, da bi se ohranilo dolgoročno ekonomsko preživetje različnih ribiških flot. V zvezi s tem bi bilo treba znanstvenikom, ki izvajajo ocene Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES) ter Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo (STECF), zagotoviti potrebna sredstva za dopolnitev manjkajočih podatkov. Če ni na voljo dovolj znanstvenih podatkov, se za upravljanje ribjih staležev sistematično uporablja previdnostno načelo, vključno z zmanjšanjem ulova, kadar to priporočijo znanstveniki. Po potrebi bodo programi razreza plovil z ustreznimi proračunskimi sredstvi za prilagoditev velikosti flote razpoložljivim ribolovnim možnostim vključevali možnost prekvalifikacije članov posadke.

5.2.2   Razogljičenje

Ribiški sektor v EU bi se moral zavezati, da bo do leta 2050 dosegel ogljično nevtralno ravnovesje z doseganjem ciljev energetskega prehoda, ki jih je določila Evropska unija in ki jih podpirajo inovacije in tehnologija. Celovita študija o najsodobnejših in razpoložljivih tehnologijah je prvi korak k iskanju prilagojenih rešitev (namesto ene rešitve za vse) za vsak segment flote.

5.2.3   Pravično plačilo, varnost in delovni pogoji

Ribiči bodo prejeli potrebna orodja in smernice za osredotočenje na prihodnji prehod, ki bi ga bilo treba izvesti, vendar potrebujejo tudi podporo med procesi razogljičenja in širšimi procesi strukturnega preoblikovanja. Obnova ribiških plovil je prednostna naloga, da se izboljšajo pogoji za bivanje, življenjske razmere in varnost na krovu, s čimer bi sektor postal privlačnejši in bi se omogočila generacijska pomladitev. Druge potrebne izboljšave v zvezi z razogljičenjem vključujejo prehod s pogonskih in pomožnih sistemov na naprednejše in učinkovitejše sisteme ter uporabo sodobnega, energetsko učinkovitega in selektivnega ribolovnega orodja brez negativnih posledic – ali z zanemarljivimi – na zdravje in biotsko raznovrstnost širšega ekosistema. Za to je potrebna celovita študija na ravni EU o tehnologijah, ki so na voljo za energetski prehod v sektorju ribištva in akvakulture, ter njihovih stroških in koristih za vsak segment flote in glede na nacionalne posebnosti. Pomembna sta tudi prekvalifikacija in izpopolnjevanje delovne sile, da bi bili delavci v pomorski industriji usposobljeni in pripravljeni za energetski prehod (v skladu s programom znanj in spretnosti za Evropo za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost). Glede na negotov gospodarski položaj ribištva v številnih delih Evrope in nenehno zmanjševanje flote bi bilo treba razviti strateške načrte in instrumente za izboljšanje konkurenčnosti sektorja ter podpreti njegov razvoj in inovacije, da bi prispevali k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti.

5.2.4   Podeželska in oddaljena obalna območja

Čeprav sta možna diverzifikacija in delna preusmeritev na druge sektorje, kot je rekreacijski ribolov ali drugi trajnostni turistični sektorji, kadar prostorsko načrtovanje to dopušča, je jasno, da ribištvo ostaja glavni vir zaposlovanja in dohodka v številnih obalnih regijah in krajih, ne le za osebje na krovu, temveč tudi za delavce v vseh povezanih panogah in storitvah. Opustitev ribolova bi pomenila ne le upadanje števila prebivalcev in postopno depopulacijo v teh regijah, temveč tudi nepopravljivo izgubo kulturne dediščine, ki opredeljuje in določa bistvo naših evropskih družb. Vsi udeleženi akterji morajo delovati na način, ki vodi v pozitivnejšo podobo ribiškega sektorja. Poleg tega lahko celinska akvakultura podeželskim območjem ponudi nove gospodarske priložnosti.

5.2.5   Zdravi in trajnostni načini prehranjevanja

Trajnostno ribištvo zagotavlja živalske beljakovine z najmanjšim ogljičnim odtisom, pa tudi z odličnimi prehranskimi lastnostmi. Medtem ko bi morali sedanji vzorci porabe mesa Evropejcev dati prednost kakovosti pred količino, to ne velja za vnos rib, ki je v večini primerov pod prehranskimi priporočili. Javni organi bi morali dati prednost spodbujanju uživanja rib po dostopnih cenah za celotno populacijo, na primer s promocijo manj znanih vrst. Za ribe, ki so temelj zdrave in uravnotežene prehrane (20), bi moral veljati nižji DDV.

5.2.6   Strateška avtonomija in vloga akvakulture

Evropska unija uvozi tri četrtine rib, ki jih konzumira. Poleg trgovinskega neravnovesja se pojavlja problem neenakih jamstev za zdravstveno varnost tega uvoza, od vil do vilic. Za odpravo te pomanjkljivosti bi morala EU uporabiti dvostranske in večstranske trgovinske instrumente za uvoz samo trajnostne morske hrane, proizvedene v tretjih državah, katerih standardi so enakovredni standardom EU, s čimer bi zagotovila pošteno konkurenco pod enakimi konkurenčnimi pogoji. Podobno ima sektor akvakulture nesporen potencial za izpolnjevanje zahtev ribiškega trga EU. Trajnostno rast je mogoče doseči z zagotavljanjem prostora za nove dejavnosti z ustreznim prostorskim načrtovanjem in racionalizacijo postopka izdaje dovoljenj, ki pogosto vključuje več oddelkov ali celo različnih ravni (nacionalno, regionalno in lokalno) javnih uprav. Da bi EU zagotovila svojo neodvisnost pri preskrbi s hrano, je treba izkoristiti vsako priložnost za trajnostno povečanje proizvodnje rib in morske hrane.

---

(1)  COM(2023) 100 final.

(2)  Glej podatke o letnih emisijah, ki jih Evropska komisija v skladu s smernicami IPCC letno sporoča Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (Kjotski protokol) in na podlagi katerih je ugotovljen razvoj emisij med letoma 1990 in 2020 v tonah CO2, CH4 in N2O za ribiški sektor EU (prim. razpredelnice 1.A(a)s4, 3s1 in 3s2, 1.A(a)s3, 1.D).

(3)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi obnovljivih in nizkoogljičnih goriv v pomorskem prevozu ter spremembi Direktive 2009/16/ES (COM(2021) 562 final – 2021/0210 (COD)) (UL C 152, 6.4.2022, str. 145).

(4)  https://oceans-and-fisheries.ec.europa.eu/facts-and-figures/facts-and-figures-common-fisheries-policy/fishing-fleet_en.

(5)  https://ebcd.org/wp-content/uploads/2021/11/Je%CC%81ro%CC%82me-UAPF.pptx

(6)  https://op.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/bba413d1-484c-11ed-92ed-01aa75ed71a1

(7)  https://www.fao.org/3/cc0461en/online/sofia/2022/capture-fisheries-production.html

(8)  Študija socialnega učinka bruto tonaže in pogonske moči ter morebitnih alternativ, izvedena v okviru projekta o socialnem dialogu.

(9)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi obnovljivih in nizkoogljičnih goriv v pomorskem prevozu ter spremembi Direktive 2009/16/ES (COM(2021) 562 final – 2021/0210 (COD)) (UL C 152, 6.4.2022, str. 145).

(10)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Za močan in trajnosten sektor alg EU (COM(2022) 592 final) (UL C 228, 29.6.2023, str. 126).

(11)  https://www.maersksupplyservice.com/2022/01/25/maersk-supply-service-launches-venture-company-stillstrom/

(12)  https://theicct.org/sites/default/files/publications/LNG%20as%20marine%20fuel%2C%20working%20paper-02_FINAL_20200416.pdf

(13)  https://www.ices.dk/news-and-events/news-archive/news/Pages/InnovativeFishingGear.aspx

(14)  https://fishingforlitter.org/

(15)  NSAC Advice Ref. 17-2122. NSAC Advice on decarbonisation of fishing fleet (Mnenje NSAC o razogljičenju ribiške flote).

(16)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (mnenje na lastno pobudo) (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(17)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Za celostno strategijo za trajnostni razvoj podeželja in mest (mnenje na lastno pobudo) (UL C 105, 4.3.2022, str. 49).

(18)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostno gospodarstvo, kakršno potrebujemo (mnenje na lastno pobudo) (UL C 106, 31.3.2020, str. 1).

(19)  Sklep 15/4 – Kunminško-montrealski svetovni okvir za biotsko raznovrstnost.

(20)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnegaodbora – Spodbujanje zdrave in trajnostne prehrane v EU (mnenje na lastno pobudo) (UL C 190, 5.6.2019, str. 9).

Poročevalec:

Florian MARIN

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	27. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	13. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	181/6/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je dostop do varne, čiste in kakovostne pitne vode temeljna pravica, zato je popolnoma nesprejemljivo, da nekateri ljudje v EU še vedno nimajo dostopa do nje.

1.2

Razvoj vodnega gospodarstva v EU bi moral biti vključujoč, dobro reguliran, pregleden, visoko digitaliziran, odporen, trajnosten, predvidljiv in varen ter na prvo mesto postavljati človeka in ustvarjati dodano vrednost. Bistveno je, da vsaka industrijska panoga pošteno krije družbene stroške vode, ki jo porabi.

1.3

EESO poziva institucije EU, naj modremu dogovoru EU pripišejo enak pomen in mu namenijo enako pozornost kot zelenemu dogovoru EU, da se bosta v celoti dopolnjevala.

1.4

Prihodnji regulativni okvir modrega gospodarstva EU mora: — temeljiti na načelu ekonomije blaginje, — prečno povezovati socialno pogojenost in teritorialno solidarnost, — uravnoteženo obravnavati okoljska, družbena in gospodarska vprašanja, — izkoristiti nadnacionalne inovativne modele upravljanja, ki spodbujajo financiranje, urejajo sodelovanje zasebnega sektorja, izboljšujejo upravljanje vodnih virov in spodbujajo konkurenčnost EU, — sprejeti sodelovalne poslovne modele in načela delilnega gospodarstva, — sprejeti institucionalni okvir, ki ne bo zmanjševal konkurenčnosti gospodarskih dejavnosti EU na svetovnem trgu, — povečati preglednost v zvezi s trajnostnimi pobudami.

1.5

EESO poziva k: — premiku k bolj trajnostnemu gospodarskemu modelu, v katerem bo obdavčena prekomerna poraba in ki bo v celoti skladen s cilji trajnostnega razvoja, — oceni cene vode v vseh državah članicah v skladu z načelom „onesnaževalec plača“, — prilagoditvi temeljnih gospodarskih konceptov, kot so tržna pravila, ekonomska sposobnost in produktivnost, da se bo upoštevala raznovrstna vrednost vode, — usklajeni zakonodaji v vseh državah članicah o mehanizmu EU za shranjevanje vode v deževnih obdobjih, — dolgoročni strategiji za povečanje odpornosti na pomanjkanje vode, — uporabi razširjene odgovornosti proizvajalca tudi za upravljanje odpadne vode, — obravnavanju vprašanja vodnih izgub (1) z dajanjem prednosti stalnemu vzdrževanju, k pobudam, namenjenim znatnemu zmanjšanju uhajanja vode in k raziskavam novih tehnologij za odkrivanje uhajanja, — temeljiti in takojšnji oceni podzemnih kanalizacijskih sistemov v vseh državah članicah ter centralizaciji podatkov na ravni EU, — prilagoditvi pravil o državni pomoči značilnostim naložb v vodnem sektorju, — cenam, ki upoštevajo dolgoročno zanesljivost oskrbe z vodo, — naložbam za boljše delovne pogoje, naložbam v kakovostna delovna mesta in usposabljanje ter posebne dejavnosti na tem področju, ki so posebej namenjene mladim.

1.6

EESO se zaveda, da bi bilo treba za napredek pri doseganju podnebne nevtralnosti industrije upoštevati tudi industrijske emisije v vodo, škodljive vplive na zdravje ljudi in s tem povezane družbene stroške, zato poziva k razvoju posebnih standardov za rabo vode v različnih gospodarskih sektorjih, kot sta kmetijstvo in industrija. To je mogoče doseči z ustanovitvijo strokovne skupine, zadolžene za oblikovanje sektorskih smernic za rabo vode.

1.7

EESO predlaga: — oblikovanje modrega dogovora EU in agende EU za vodo v tesni sinergiji z agendo EU za mesta (2), Ljubljanskim dogovorom (3) in dolgoročno vizijo za podeželska območja EU (4); — racionalizacijo porabe vode z izvajanjem naslednjih ukrepov: — razlikovanje cen med porabo za gospodinjstva in osnovne javne storitve ter porabo za proizvodnjo, — sistem določanja cen, ki bi učinkovito odvračal od netrajnostne porabe in hkrati spodbujal porabo za proizvodne namene; — oblikovanje cen ob upoštevanju minimalne zahteve po brezplačni vodi, ker je voda človekova pravica; — popolno preglednost stroškov in cen vode za vse deležnike; — javno načrtovanje izključno na ravni povodij (vključno s podtalnico), da se zaščiti splošni interes EU in da se v izvornem vodnem telesu ohranja potreben hidrološki režim; — sprejetje in okrepitev regulativnih okvirov za koncesijske pogodbe za vodo, da bi z njo upravljali kot z javno dobrino in ne kot z blagom, s katerim se lahko trguje. Cene za gospodinjstva bi morale odražati dejstvo, da je voda javna dobrina; — namenjanje posebne pozornosti čezmejnim vodnim projektom in njihovemu financiranju; — izmenjavo pomembnih inovacij, povezanih z vodo, med državami članicami in spodbujanje eksperimentiranja na lokalni ravni, ki upošteva posebnosti in kompleksnost vode.

1.8

EESO meni, da so sredstva EU ključna za trajnosten modri prehod, zato poziva k: — prednostni obravnavi naložb v vodnem sektorju, kadar države članice prerazporejajo sredstva med različnimi programi, — boljšemu dopolnjevanju med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi (5), mehanizmom za okrevanje in odpornost, InvestEU, Interreg Europe in drugimi skladi, — namenskemu zbiranju predlogov in smernicam, ki upoštevajo kompleksnost in posebnosti vode, — posebnemu operativnemu programu za vodo in celostnim teritorialnim naložbam za modro gospodarstvo, — priznavanju vodnih sektorjev kot strateške prednostne naloge v programskem obdobju 2028–2034 in po potrebi posebnemu operativnemu programu za vodo, — vzpostavitvi sklada za modri prehod, — nudenju tehnične pomoči državam članicam pri izvajanju vodnih projektov.

1.9

Odbor meni, da je k merilom za ocenjevanje naložb, povezanih z vodo, bistveno vključiti odpornost, ki lahko v kombinaciji z optimalnimi naložbami v ukrepe za zmanjšanje tveganja zniža stroške okrevanja po nepredvidljivih dogodkih.

1.10

Evropska komisija, Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj bi se morale učinkovito usklajevati in dopolnjevati pri financiranju naložb v vodnem sektorju, v strateškem okviru EU pa bi morali biti določeni tudi skupni ključni kazalniki uspešnosti.

2.   Politični in strateški okvir

2.1

Razvoj vodnega gospodarstva bi moral biti vključujoč, dobro reguliran in pregleden ter upoštevati številne razlike med regijami in skupnostmi. Poleg tega bi moral biti močno digitaliziran, odporen, trajnosten, predvidljiv in varen ter omogočati dopolnjevanje med industrijskimi sektorji in akterji, na prvo mesto postavljati človeka, ščititi življenje in s prilagojenim pristopom ustvarjati dodano vrednost v trajnostnem in pravičnem sistemu.

2.2

EESO poudarja pomen novih pogledov na politične okvire, institucionalne ureditve in načrtovanje naložb, kar vključuje večjo preglednost trajnostnih pobud ter oblikovanje natančnih smernic in klasifikacij za trajnostne in inovativne naložbe. Ker sta trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov eden od šestih okoljskih ciljev uredbe o taksonomiji (6), je potreben poseben delegirani akt za trajnostno rabo vode (okoljski znaki, obnova ekosistemov). EESO opozarja na skupne vrednote EU glede storitev splošnega gospodarskega pomena, kakor so opredeljene v členu 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in določene v Protokolu št. 26 o storitvah splošnega pomena, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU (7).

2.3

Zaradi posebnosti vode je treba vodno gospodarstvo urediti ob polnem spoštovanju človekovega dostojanstva in človekovih pravic, ob medsektorskem vključevanju socialnih pogojenosti, pravičnosti ter temeljnih človekovih in družbenih potreb. EESO poziva k prilagojenemu pravosodnemu sistemu za vodni sektor, ki bi se oblikoval v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami in bi predvideval hitre postopke za reševanje sporov v zvezi z vodo. Za učinkovitejši in ustrezen nadzor podjetij v vodnem sektorju in nadzor rabe vode na splošno bi bilo treba vzpostaviti posebne nadnacionalne in večsektorske strukture spremljanja in organe upravljanja. Kadar trg ni sposoben vsem nuditi enakopravnega dostopa do vode, je treba okrepiti vlogo javnega sektorja pri gospodarjenju z vodo.

2.4

EESO ugotavlja, da bi bilo treba v vseh državah članicah ustanoviti posebne institucije, ki bi sprejemale informirane odločitve za odgovorno in učinkovito rabo vode. Da bi državljani lahko v celoti izvajali demokratični nadzor, morajo poznati vodni krog in njegove cene. Odbor se zavzema za to, da bi imel modri dogovor EU enako velik pomen in bil deležen enake pozornosti kot zeleni dogovor EU.

3.   Modro gospodarstvo

3.1

EESO meni, da bi morala prihodnost vodnega gospodarstva temeljiti na načelu ekonomije blaginje, in poziva, naj se pri osnovnih gospodarskih konceptih, kot so tržna pravila, ekonomska sposobnost in produktivnost, upošteva raznovrstna vrednost vode. Pojem konkurenčnosti je treba ponovno opredeliti, da bo ustvarjala blaginjo, pri tem pa upoštevati človekove potrebe in enakopraven dostop do vode za ljudi, skupnosti in industrijo. V vodno gospodarstvo je treba medsektorsko vključevati socialne vidike.

3.2

Jasno je, da je za utrditev vodnega gospodarstva potrebna sprememba paradigme v upravljanju, ki vključuje tudi uravnoteženo obravnavo okoljskih, socialnih in gospodarskih vprašanj. Potrebni so inovativni nadnacionalni modeli upravljanja, ki spodbujajo financiranje, urejajo etično sodelovanje zasebnega sektorja, izboljšujejo upravljanje vodnih virov in spodbujajo konkurenčnost EU.

3.3

Pritisk na poslovne modele vodnega gospodarstva nastaja zaradi učinkov podnebnih sprememb, emisij toplogrednih plinov, hitre urbanizacije, migracij, rasti prebivalstva na industrializiranih mestnih območjih in industrijskih dejavnosti, pa tudi zaradi inovativnih sektorjev, kot so modro biogospodarstvo, biotehnologija in razsoljevanje. Podjetja bi morala uvesti na sodelovanju temelječe poslovne modele in načela delilnega gospodarstva, da bi se bolje odzvala na sedanje družbene in okoljske izzive, povezane z vodo. Treba je okrepiti interakcijo in sodelovanje med institucijami na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni, kakor tudi medsektorski dialog, da bi lahko bolje upoštevali različne deležnike v vodnem sektorju.

3.4

Odbor poziva Komisijo, naj vzpostavi okvir lojalne konkurence za podjetja s sedežem v EU in njihove svetovne partnerje ter okrepi izvajanje mednarodnih sporazumov o gospodarskem sodelovanju, delovnih pogojih in varstvu okolja.

4.   Vodno gospodarstvo

4.1

EESO meni, da bi bilo treba sedanji gospodarski model, ki stimulira porabo vode z davki in spodbudami, preobraziti, da bi postal bolj trajnosten in v celoti skladen s cilji trajnostnega razvoja. Raba vode ne bi smela biti le trajnostna, temveč bi morala kratkoročno in dolgoročno prispevati k obnovi narave. EESO poziva k svetovnemu davčnemu dogovoru za financiranje podnebnih prizadevanj in naložb v vodno gospodarstvo.

4.2

Treba je doseči olajšati jasno in dejansko usklajenost med različnimi obdavčitvami vode na lokalni, nacionalni in evropski ravni. EESO poziva k: — obdavčitvi podtalnice in površinske vode, ki bo temeljila na sistemu davčnih olajšav, s katerimi bi omogočili dostop do vode vsem posameznikom in gospodarskim subjektom, — oceni cene vode v vseh državah članicah v skladu z načelom „onesnaževalec plača“, — uvedbi davkov in dodatnih obdavčitev za netrajnostno rabo vode ob hkratnem spodbujanju trajnostne rabe vode, — reviziji direktive o industrijskih emisijah (8), in sicer v zvezi z vplivom na vodni ekosistem EU.

4.3

EU se sooča z vse večjim povpraševanjem po vodi, kar bo v prihodnosti vse večji problem. Razlike med ponudbo vode in povpraševanjem po njej lahko nastanejo bodisi zaradi pomanjkanja vode bodisi poplav, kar ima lahko uničujoče posledice. Neravnovesja med ponudbo in povpraševanjem negativno vplivajo na industrijo, potrošnike in državljane. Ko gre za napredek pri doseganju podnebne nevtralnosti industrije, bi bilo treba upoštevati industrijske emisije v vodo (9), pa tudi škodljive vplive na zdravje ljudi in s tem povezane družbene stroške. Bistveno je, da industrija krije družbene stroške emisij v vodo.

4.4

EESO poziva, da se v vseh državah članicah uskladi zakonodaja o mehanizmu EU za shranjevanje vode v deževnih obdobjih, še posebej z gradnjo rezervoarjev in sistemov za napajanje podzemnih vodonosnikov. EESO poziva k dolgoročni strategiji za povečanje odpornosti na pomanjkanje vode, ki bo upoštevala regionalne podnebne posebnosti in industrijske značilnosti.

4.5

Pri prestrukturiranju cen vode v Evropi je treba upoštevati porazdelitev bremena ekosistemskih storitev med deležnike, pri izvajanju načela oblikovanja cen glede na celotne stroške pa zavzeti diferencirani pristop: na primer voda za gospodinjstva in osnovne javne storitve bi morala imeti znatno nižjo ceno kot voda za proizvodne dejavnosti. Pri cenovnih spodbudah bi bilo treba upoštevati povezavo med določanjem mejnih stroškov ter gospodarsko učinkovitostjo, pravičnostjo in trajnostnostjo; te spodbude bi morale biti del večjega svežnja, ki spodbuja trajnostno porabo vode.

4.6

Odbor poziva k popolni preglednosti stroškov in cene vode za vse deležnike. EESO poziva k reguliranim cenam v nekaterih natančno opredeljenih primerih ter k skrbnemu spremljanju, ali gospodinjski odjemalci dejansko prejmejo storitve, ki jih plačujejo. Tržnim špekulacijam z vodo se je treba izogibati.

4.7

EESO ugotavlja, da posledice onesnaževanja in prekomernega izkoriščanja podtalnice nesorazmerno obremenjujejo revne in socialno ranljive ljudi. Tarife za vodo je treba skrbno oceniti, saj lahko povzročajo izkrivljanje, vodno revščino in socialne stiske prebivalstva. EESO poziva, da se na ravni EU začne konstruktivna razprava o oblikovanju pravične cene vode. Oblikovanje cene bi moralo vključevati minimalno zahtevo brezplačne vode, da se zagotovijo človekove pravice. Pri strukturi cene bi bilo treba upoštevati sedanje in prihodnje družbene, podnebne in industrijske izzive. EESO predlaga, da se pri oblikovanju cene vsesplošno upošteva dolgoročna vodna varnost.

4.8

EESO meni, da bi morala razširjena odgovornost proizvajalca zajemati tudi upravljanje odpadnih voda, in podpira sedanjo revizijo direktive o čiščenju komunalne odpadne vode (10) (11). Treba bi bilo vzpostaviti sinergije med sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, okoljsko primerno zasnovo in zahtevami glede informacij. Organizirati bi bilo treba posebne kampanje ozaveščanja, ki bi povezale različne deležnike, da bi potrošniki lažje razumeli in sprejeli trajnostno rabo vode.

4.9

Za ustrezno vzdrževanje vodnih sistemov in izboljšanje oskrbe z vodo je ključno preprečiti vodne izgube: prioriteta mora biti stalno vzdrževanje, s katerim se znatno zmanjša uhajanje vode. Če želimo, da bodo takšne pobude ustrezno financirane, je treba uvesti „zlato pravilo“ za javne naložbe. EESO poudarja, da slabo vodenje in nezadostno financiranje vzdrževanja ter neustrezno upravljanje sredstev povzročajo znatne gospodarske izgube. Nemudoma je treba razviti nove tehnologije za zaznavanje uhajanja in pripraviti namensko podporo.

4.10

Odbor je zaskrbljen zaradi nezadostnih ocen stanja podzemnih kanalizacijskih sistemov v številnih državah članicah ter poziva k takojšnji temeljiti oceni, ki bo zajela tudi centralizacijo podatkov na ravni EU. Stroški neposredovanja so veliko večji kot stroški popravil v kanalizacijskih omrežjih.

5.   Regionalni učinki vodne politike

5.1

Dostop do varne, čiste in kakovostne vode je temeljna pravica in bistven pogoj za zdravje, dostojanstvo in blaginjo vseh ljudi. Po mnenju Odbora je popolnoma nesprejemljivo, da nekateri ljudje v EU še vedno nimajo dostopa do vode.

5.2

EESO meni, da je nujno vključiti vodo v vse povezane politike (energetiko, trgovino, industrijo, kmetijstvo itd.) in da bi morale države članice skrbeti za sinergije med naložbami v različne sektorje, povezane z vodo, kot so razvoj mest, hrana, kmetijstvo in energetika. Voda je ključnega pomena za razvoj mest in podeželja.

5.3

EESO predlaga oblikovanje modrega dogovora EU in agende EU za vodo na podlagi partnerstva za naložbe v vodnem sektorju in v tesni sinergiji z agendo EU za mesta, tematskim partnerstvom za vodo v skladu z Ljubljanskim dogovorom in ob celovitem dopolnjevanju z dolgoročno vizijo za podeželska območja EU. Pomembno je zagotoviti ozemeljsko solidarnost, prilagojene večstranske strukture upravljanja za obravnavanje razlik med podeželskimi in mestnimi območji ter uveljavitev regionalnih upravljavcev vode.

5.4

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti otokom v Sredozemlju in najbolj oddaljenim regijam, ki se zaradi svoje geografske lege v določenih sušnih obdobjih soočajo s pomanjkanjem vode. Na teh območjih je treba potrebno oskrbo z vodo zagotoviti s sistemom, ki zagotavlja oskrbo družin in gospodarskih subjektov.

5.5

EESO predlaga, da se javno načrtovanje izvaja izključno na ravni povodij (vključno s podzemno vodo), da se zaščiti splošni interes EU in zagotovi, da se v izvornem vodnem telesu ohranja potreben hidrološki režim. Cilj ukrepov in naložb, s katerimi se želi območja zaščititi pred poplavami ali zadržati več vode v pričakovanju suše in da bi ohranili plovnost z namenom ohranjanja plovnosti, bi moral biti tudi izboljšanje biotske raznovrstnosti in upoštevanje geomorfoloških značilnosti povodij.

5.6

EESO predlaga, da se pravica do uporabe vode kot javne dobrine natančno opredeli, določi njen obseg in spremlja, da se pri tem upoštevajo vse pravne oblike, kot so koncesije, dovoljenja, licence, pogodbene pravice in absolutno lastništvo, ter da se voda spoštuje kot skupno dobro. Služnostne pravice bi morale biti zlahka merljive pod jasno opredeljenimi pogoji.

5.7

EESO priporoča, naj EU sprejme in okrepi regulativne okvire za koncesijske pogodbe za vodo, da bi z njo upravljali kot z javno dobrino, ki je precej več kot blago, s katerim se lahko trguje. Cene za prebivalstvo bi morale tudi odražati dejstvo, da je voda javna dobrina. To bi bilo v celoti v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom št. 26, ki je priložen PEU in PDEU. EESO poziva k omejevalnim pravilom, da se vodni viri EU obvarujejo pred tem, da bi se z njimi okoristili deležniki iz tretjih držav.

6.   Sredstva EU

6.1

EESO poziva k večji sinergiji v fazi razpisa za zbiranje predlogov in v operativnih programih, da bi se obravnavale posebnosti naložb v vodnem sektorju in optimiziralo črpanje sredstev EU, namenjenih vodi in modremu gospodarstvu. V fazi razpisa za zbiranje predlogov in pri programskem načrtovanju je treba upoštevati sezonske in ciklične značilnosti vodnih dejavnosti. Odbor poziva države članice, naj pri prerazporeditvah v okviru različnih programov prednostno obravnavajo naložbe v vodo in prilagodijo pravila o državni pomoči značilnostim naložb v vodo.

6.2

EESO meni, da Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (12) ne zadostuje za podporo razvoja in prehoda modrega gospodarstva. Nujno je treba diverzificirati upravičene dejavnosti ter izboljšati dopolnjevanje med skladi ESI (13), mehanizmom za okrevanje in odpornost, InvestEU, Interreg Europe in drugimi skladi. Poleg tega bi bilo treba načelo o konkurenci pri vodnih projektih skladov ESI uporabljati tako, da bi se upoštevala temeljna potreba po vodi.

6.3

EESO ugotavlja, da so lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, lokalne akcijske skupine za ribištvo in celostne teritorialne naložbe instrumenti, ki le delno krijejo potrebe po naložbah v vodnem sektorju. Poziva k namenskemu operativnemu programu za vodo in celostnim teritorialnim naložbam za modro gospodarstvo. Treba je usklajevati različne razpise za zbiranje predlogov ter ocene učinka naložb, ki se financirajo iz sredstev EU in so namenjene vodni infrastrukturi. EESO predlaga, da se vzpostavi sklad za modri prehod, bodisi z zagotavljanjem tematske osredotočenosti obstoječih skladov bodisi z ustanovitvijo novih. Sklad bi moral biti namenjen regijam, ki jim primanjkuje vode, in bi moral zajemati prehod na trajnostno gospodarjenje z vodami, pri čemer bi se bilo treba izogibati neenakostim pri dostopu do vode in podpirati cilje EU za leto 2050, ki bi se v celoti dopolnjevali s Skladom za pravični prehod.

6.4

EESO ugotavlja, da bi bilo treba v programskem obdobju 2028–2034 naslednjega večletnega finančnega okvira priznati strateški pomen vodnih sektorjev. Glede na to, da EESO velja za glasnika organizirane civilne družbe EU, bi moral biti vključen v platformo pametne specializacije za trajnostno modro gospodarstvo (14). EESO predlaga, da se v programsko obdobje 2028–2034 vključi obvezna predhodna pogojenost.

7.   Financiranje prehoda na nove trajnostne poslovne modele

7.1

EESO državam članicam svetuje, naj preučijo, kako bi lahko strateško uporabile javne proračune in orodja za zmanjševanje tveganja, kot so jamstva in instrumenti za izboljšanje kreditne kakovosti, da bi izboljšale profil tveganj in donosa naložb ter pritegnile komercialno financiranje, množično financiranje in kapitalske naložbe. Odbor je zaskrbljen, da bo dodeljevanje javnih sredstev v nekaterih državah članicah težavno zaradi trenutne ravni javnega dolga, povečanih obrestnih mer in poslabšanja bonitetne ocene držav. Ugotavlja, da se lahko financiranje zasebnih naložb v izgradnjo vodovodnih omrežij zmanjša zaradi tveganja korupcije in regulativnih negotovosti ter dejstva, da so take naložbe srednje- do dolgoročno naravnane.

7.2

EESO meni, da je treba okrepiti trajnostne naložbe, povezane z vodo, z uporabo trajnostnih finančnih instrumentov, kot so zelene obveznice, socialne obveznice in zelena posojila, ki naj jih spremljajo dosledne opredelitve trajnostnosti v različnih jurisdikcijah ter večja standardizacija in preglednost podatkov. EESO predlaga, da se na ravni EU uredijo modre obveznice za naložbe v vodnem sektorju ter tudi prilagojeni naložbeni instrumenti za vodo, namenjeni MSP (npr. s sezonskimi krediti). Poleg tega EESO prosi Eurostat, naj pripravi posebno poglavje in statistične podatke o vodnem gospodarstvu.

7.3

Vključevanje meril ESG (15) v proces odločanja o naložbah omogoča širši nabor naložbenih priložnosti in spodbuja finančno stabilnost. EESO poziva k naložbam v infrastrukturo, za boljše delovne pogoje, v kakovostna delovna mesta in usposabljanje ter k posebnim dejavnostim in kampanjam za seznanjanje mladih s področjem vode. Predvidljive in dolgoročne poklicne poti ter ustrezne plače so ključnega pomena za ohranjanje človeških virov v vodnem sektorju.

7.4

Države članice morajo razumeti, promovirati in podpirati naložbe v vodnem sektorju, pri čemer lahko med drugim uporabijo sredstva za tehnično pomoč. Komisija pa bi morala zagotoviti namensko podporo, še posebej ko gre za priložnosti za ponovno uporabo vode. EESO meni, da je v skladu s členom 9 okvirne direktive o vodah (16) ključno usmeriti finančna sredstva v projekte, ki zmanjšujejo porabo vode in omogočajo ponovno uporabo vode v vseh državah članicah.

7.5

Evropska komisija, EIB in EBRD bi se morale učinkovito usklajevati in dopolnjevati pri financiranju naložb v vodnem sektorju. Tako so med drugim potrebni skupni ključni kazalniki uspešnosti, določeni v strateškem okviru EU, in ciklično spremljanje v okviru evropskega semestra. Tudi javne banke po vsej EU imajo pomembno vlogo pri naložbah v vodnem sektorju, zato bi bilo treba okrepiti sodelovanje deležnikov z zasebnimi bankami.

8.   Naložbe

8.1

Naložbene odločitve v EU morajo temeljiti na temeljiti oceni dolgoročnega povpraševanja po vodi, razpoložljivosti vodnih virov in možnosti financiranja, hkrati pa upoštevati izzive prilagajanja podnebnim spremembam. Odbor meni, da bi bilo treba pri dolgoročnem načrtovanju naložb količinsko opredeliti tudi konkretne demografske trende in ga uskladiti s pobudami v drugih sektorjih, kot so urbanistično načrtovanje, raba zemljišč in kmetijstvo. Pri izboljšanju vodne infrastrukture bi bilo treba upoštevati tudi čim večje shranjevanje modrega ogljika. EESO poziva države članice, naj izvajajo usklajene pobude za prostorsko načrtovanje in sisteme velepodatkov. Pri naložbah in financiranju v vodnem sektorju bi morali celovito upoštevati stroške poslovanja.

8.2

EESO poziva k uvedbi posebnih standardov za rabo vode v različnih gospodarskih sektorjih, na primer v kmetijstvu in industriji ter oblikovanje strokovne skupine za pripravo smernic za rabo vode v posameznih sektorjih, ki bi morala vključevati EESO.

8.3

Inovacije in tehnologija so ključne za spodbujanje učinkovitosti pri gospodarjenju z vodami. Ključna sta izmenjava pomembnih inovacij, povezanih z vodo, med državami članicami in spodbujanje eksperimentiranja na lokalni ravni. Potrebna so dodatna prizadevanja za oceno gospodarskih, socialnih in okoljskih stroškov ter koristi različnih naložbenih poti, ki segajo od lokalne ravni do ravni povodij, nacionalne, čezmejne in celo svetovne ravni. Z uvajanjem inovativnih tehnologij, kot so nizkocenovni satelitski sistemi za beleženje pomembnih vodnih parametrov, je mogoče izboljšati zbiranje in analizo podatkov o vodi. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati sodelovanje držav članic.

8.4

Za ustrezen dolgoročni kapital, skladen s cilji trajnostnega razvoja, je treba pogosto zmanjšati visoko strukturno tveganje projektov naravnega kapitala, povezanih z vodo. Treba je skrbno razmisliti o višjih stroških, nižjih prihodkih in finančnih izgubah zaradi tveganj, povezanih z vodo. Treba bi bilo vključiti tudi tradicionalna posojila in nepovratna sredstva, tvegani kapital, zasebni in javni lastniški kapital ter pokojninske in investicijske sklade. Ker ni enotnih standardov za zelene obveznice in naložbene sklade po merilih ESG, še vedno obstajajo možnosti za zeleno zavajanje.

8.5

Komisija bi morala prek socialnih partnerjev in mrež organizacij civilne družbe spodbujati uporabo vseh ustreznih skladov EU in možnosti za partnerstva, da bi dosegla vse deležnike, še posebej MSP. Kombinirano financiranje ima lahko pomembno vlogo zaradi nizke donosnosti projektov vodne infrastrukture. Kljub temu se še vedno splača vlagati v podjetja za oskrbo z vodo.

8.6

EESO meni, da je med merila za ocenjevanje naložb, povezanih z vodo, bistveno vključiti odpornost, saj lahko v kombinaciji z optimalnimi naložbami v ukrepe za zmanjšanje tveganja zniža stroške okrevanja po nepredvidljivih dogodkih, kot so nevihte, poplave, požari v naravi, suše, kibernetski napadi ali pandemije. Posebno pozornost je treba nameniti čezmejnim vodnim projektom in njihovemu financiranju.

8.7

Nezadostne naložbe v projekte, povezane z vodo, in pomanjkanje učinkovite porabe zanje so glavni razlog za to, da EU in ves svet ne dosegata bistvenega napredka v zvezi s ciljem trajnostnega razvoja št. 6 o čisti vodi in sanitarni ureditvi. EESO poudarja, da ima Evropa priložnost pretvoriti izzive, povezane z vodo, v nove možnosti za tehnološki razvoj, družbeni napredek in poslovno rast, s čimer bi na koncu dosegla odporno gospodarstvo z vodno varnostjo, resnimi in produktivnimi zaposlitvenimi možnostmi ter kakovostnimi delovnimi mesti za vse. EU lahko postane svetovna vodilna sila na področju ponovne uporabe vode.

---

(1)  Vodne izgube so voda, ki se izgubi v vodovodnem sistemu in nikoli ne doseže končnega porabnika. Torej gre za vodo, ki se ne porabi in ni plačana, kar vpliva na lokalna gospodarstva in razpoložljive lokalne vire.

(2)  Agenda EU za mesta.

(3)  Ljubljana Agreement and Multiannual Working Programme – Renewing the Urban Agenda for the EU (Ljubljanski dogovor in večletni delovni program – Obnova Agende EU za mesta).

(4)  Dolgoročna vizija za podeželska območja: za močnejša, povezana, odporna in uspešna podeželska območja v EU.

(5)  Evropski strukturni in investicijski skladi za obdobje 2014–2020.

(6)  Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (UL L 198, 22.6.2020, str. 13).

(7)   UL C 202, 7.6.2016, str. 307.

(8)  Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).

(9)   Industrial pollutant releases to water in Europe (Izpusti industrijskih onesnaževal v vodo v Evropi), Evropska agencija za okolje.

(10)  Predlog revizije direktive o čiščenju komunalne odpadne vode.

(11)  Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL L 135, 30.5.1991, str. 40).

(12)  Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo.

(13)  Evropski strukturni in investicijski skladi za obdobje 2014–2020.

(14)  https://s3platform.jrc.ec.europa.eu/blue-growth

(15)  ESG (angl. environmental, social, governance): okoljska in socialna merila ter merila v zvezi z upravljanjem.

(16)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

Poročevalca:

Kinga JOÓ in Carlos Manuel TRINDADE

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	21. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	13. 7. 2023
Plenarno zasedanje št.	580
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	171/19/22

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO v celoti podpira resolucije Združenih narodov, ki potrjujejo, da je voda temeljna človekova pravica (1) in ključnega pomena za polno uresničevanje pravice do življenja ter vseh človekovih pravic (2). Cilj trajnostnega razvoja ZN št. 6 in načelo 20 evropskega stebra socialnih pravic Evropske unije določata splošna načela pravice dostopa do vode. Glede na podnebne spremembe vodna revščina postaja vse pomembnejša in potrebne so politike za boj proti njej. Pomanjkanje vode bolj prizadene ranljivo prebivalstvo.

1.2

EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj za vse politike na področju vode uporabljajo pristop, ki temelji na človekovih pravicah, in naj obravnavajo vodno revščino, kar bo tudi v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic. Storitve oskrbe z vodo in sanitarne storitve bi morale biti trajnostne, pravične, učinkovite, visokokakovostne in cenovno dostopne za vse, posebno pozornost pa je treba namenjati ranljivim družbenim skupinam.

1.3

EESO meni, da bi bilo treba splošni dostop prebivalstva do pitne vode in visokokakovostnih sanitarnih storitev po poštenih cenah obravnavati kot javno dobrino, in ne le kot blago, zato ga ne bi smeli upravljati po pravilih enotnega trga.

1.4

EESO poziva Komisijo, naj spodbuja skupni pristop k razumevanju vodne revščine na ravni EU in naj pripravi celovito opredelitev tega pojma, ki bo omogočala njegovo konkretno in skupno razumevanje (3) in v okviru katere bo lahko vsaka država članica razvila svojo opredelitev glede na lastne okoliščine, usklajeno z evropsko.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj pripravi skupne smernice za spremljanje dostopa do kakovostnih in cenovno sprejemljivih storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev (4), pa tudi s tem povezanih prostorskih in socialnih razlik ter razlik med spoloma v državah članicah in na ravni EU. Poleg tega naj evidentira trenutno stanje in redno spremlja razvoj. Podatki bi morali biti zanesljivi, veljavni in javno dostopni. To je potrebno tudi zaradi skladnosti s členom 16(a) Direktive (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (5) (v nadaljevanju: direktiva o pitni vodi). EESO pričakuje, da bo predlog Evropske komisije o prenovitvi direktive o čiščenju komunalnih odpadnih voda (6), ki vsebuje nov člen 19 o dostopu do sanitarne oskrbe, sprejet.

1.6

EESO predlaga Komisiji, naj med prihodnjim pregledom direktive o pitni vodi predvidi jamstvo za splošni dostop do storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev, kot je določeno v cilju trajnostnega razvoja ZN št. 6. Poleg tega ji priporoča, naj sprejme splošne smernice za določanje cen vode in sanitarne oskrbe, v okviru katerih bo lahko vsaka država članica razvila svoj pravni okvir glede na lastne okoliščine. Smernice bi morale spoštovati človekovo pravico do vode in načelo, da se stanje ne sme slabšati, podobno kot to priporočajo Združeni narodi v zvezi s človekovimi pravicami ter dostopom do pitne vode in sanitarne oskrbe.

1.7

EESO poudarja, da plačevanje storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev ne bi smelo ogroziti izpolnjevanja drugih socialnih potreb. Zato poziva Komisijo, naj pripravi pregled ukrepov za cenovno dostopnost, ki se uporabljajo v vseh državah članicah, zlasti z vidika ranljivih potrošnikov. Na podlagi tega pregleda naj oblikuje skupne smernice, v skladu s katerimi bodo države članice opredelile gospodinjstva s težavami s cenovno dostopnostjo, predvsem ranljive potrošnike, ter ukrepe za odpravo teh težav. Smernice bi morale zagotoviti, da noben uporabnik, ki se znajde v negotovi situaciji, ne bo ostal brez oskrbe z vodo (7). Pri takšnih ukrepih bi bilo treba celostno upoštevati situacijo prizadetih gospodinjstev in okoliščinam prilagojeno uporabljati instrumente socialne politike, ukrepe stanovanjske politike ter posebne ukrepe, povezane s storitvami oskrbe z vodo in sanitarnimi storitvami. Financiranje takih ukrepov bi moralo temeljiti na načelu solidarnosti; poleg javnega bi bilo treba preučiti tudi inovativne oblike financiranja, npr. namenska sredstva, ki bi se upoštevala v računih za vodo.

1.8

EESO priporoča, naj EU sprejme in okrepi regulativne okvire za koncesijske pogodbe za vodo, da bi z njo upravljali kot z javno dobrino in ne kot z blagom, s katerim se lahko trguje. Takšni regulativni okviri bi morali: (a) upoštevati varstvo človekovih pravic in (b) spodbujati trajnostnost vodnih ekosistemov; (c) vzpostaviti in izvajati bi jih bilo treba pregledno z udeležbo javnosti; (d) okvir koncesijskih pravic bi morali razširiti na javne ustanove, da bi te ponovno pridobile pravice do rabe vode v zameno za pravično nadomestilo in bi te pravice v krizah zaradi suše lahko prenesle na uporabnike v stiski.

1.9

EESO ugotavlja, da obstaja bistvena razlika med javnim in zasebnim upravljanjem voda ter da imata oba načina svoje prednosti in pomanjkljivosti. Pri zasebnem upravljanju je v ospredju dobiček, zato je morda težko izpolniti temeljno zahtevo glede univerzalnosti storitve, ki naj bi bila zagotovljena vsem prebivalcem. EESO meni, da je mogoče z javnim upravljanjem voda bolje zajamčiti splošni dostop do vode in kanalizacijskih sistemov po pošteni ceni in z ustreznimi standardi kakovosti, kar velja tudi za obnovitev in varstvo ekosistemov.

1.10

EESO meni, da bi morale EU in vse države članice sprejeti okoljsko vizijo in oblikovati programe za financiranje distributerjev vode, da bi zmanjšale uhajanje in izgube vode, ki spadajo med največje težave pri upravljanju vodnih virov. Komisijo in države članice poziva, naj preučijo in podprejo nove in inovativne tehnične rešitve za odpravo pomanjkanja vode, na primer večjo uporabo sive in očiščene odpadne vode ter decentralizirane, majhne čistilne naprave za odpadne vode.

1.11

EESO Komisijo in države članice poleg tega poziva, naj zagotovijo javno financiranje za razvoj infrastrukture, pri čemer naj posebno pozornost namenijo lastnikom nepremičnin s skromnimi sredstvi ter socialno prikrajšanim mestnim in podeželskim soseskam z dolgoročnimi potrebami po prenovi infrastrukture. Razmisliti bi bilo treba o razvoju vodne in sanitarne infrastrukture v okviru vala prenove ter tudi pri prostorskem načrtovanju upoštevati, da morajo biti oskrba z vodo in sanitarne storitve okoljsko, ekonomsko in družbeno trajnostne.

1.12

EESO za vsako od povodij v EU priporoča sprejetje političnega in tehničnega okvira upravljanja ter sodelovanje civilne družbe (glej točki 6.4 in 6.5), pri čemer je treba skrbno upoštevati, da je v Evropi mnogo povodij, ki se raztezajo čez več držav članic. Predlaga, naj Komisija oceni uspešnost upravljanja povodij ter uvede politične, tehnične in participativne mehanizme za izboljšanje. Ustanoviti bi morala „svet za povodja“, v katerem bi bili zastopani vsi deležniki in bi pomagal organu, pristojnemu za povodja, ter v čezmejnih sporih deloval kot posrednik.

1.13

EESO priporoča Komisiji, naj: — kmetijske in industrijske projekte, pri katerih se porabi zelo veliko vode, uredi z vidika okoljskih in socialnih problemov, ki se pojavijo pozneje, ter v nekaterih primerih predvidi fazo postopnega opuščanja takih projektov. Pri tem naj poišče rešitve za vpletena podjetja, delavce in območja ter dodeli sredstva, potrebna za uravnoteženo rešitev; — pripravi zakonodajo za zagotovitev minimalnega pretoka v morje, ter — zagotovi, da bo EU sprejela načrte za izredne razmere, v katerih bo imel dostop do vode za prehrano ljudi v krizi zaradi pomanjkanja vode prednost.

1.14

EESO predlaga, da EU oblikuje politike za varstvo potrošnikov, s katerimi bodo imeli vsi ljudje dostop do varne pitne vode po pošteni ceni in do ustreznih kanalizacijskih sistemov. Te politike bi morale vključevati sodelovanje različnih deležnikov (potrošnikov, delavcev, podjetij) v posvetovalnih organih.

1.15

EESO poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje ozaveščenosti prebivalcev EU o vrednosti vode ter pomenu dostopa do vode in sanitarne oskrbe za vse. Potencial komuniciranja in izobraževanja za ozaveščanje bi bilo treba izkoristiti za spodbujanje bolj trajnostne uporabe storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev (8). Kot ključne akterje za trajnostno uporabo teh storitev v prihodnosti bi bilo treba obravnavati otroke in mlade, vendar je treba ozaveščati vse starostne skupine. V primeru gospodinjstev, ki živijo v vodni revščini, bi bilo treba ozaveščanje vključiti med druge ukrepe za izboljšanje njihovega dostopa do kakovostnih in cenovno sprejemljivih storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev.

1.16

EESO poudarja, da bi bilo treba vodne politike EU in držav članic dopolniti s sistematičnimi raziskavami zahtev za osebje v tem sektorju, vključno s potrebnimi kvalifikacijami, razvojem delovne sile ter zdravjem in varnostjo pri delu. Raziskave bi bilo treba opraviti skupaj s socialnimi partnerji v sektorju.

2.   Uvod in tema mnenja

2.1

Voda je temeljnega pomena za vse vidike življenja. Je tudi ključni del trajnostnega razvoja in bistvena za mir v naši civilizaciji. Podnebne spremembe so že zaostrile težave, povezane z vodo, v prihodnosti pa bodo njihove posledice še večje. Nezadostna oskrba s sladko vodo postaja vse večji problem za človeštvo, zlasti ranljive skupine.

2.2

Leta 2010 (9) je Generalna skupščina ZN izrecno priznala človekovo pravico do vode in sanitarne oskrbe, kar je bilo potrjeno še na konferenci (10) ZN o vodi leta 2023. Združeni narodi tudi priznavajo, da so čista pitna voda in sanitarne storitve bistvene za uresničevanje vseh človekovih pravic. Med 17 mednarodno dogovorjenimi cilji trajnostnega razvoja ZN je z vodo povezan cilj št. 6, ki določa, da je treba vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne oskrbe ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri. Poleg teh svetovnih zavez načelo 20 evropskega stebra socialnih pravic določa, da ima vsakdo „pravico dostopa do kakovostnih osnovnih storitev, vključno z vodo, higieno […]“.

2.3

EU je vzpostavila obsežen pravni okvir in okvir upravljanja za trajnostno ravnanje z vodnimi viri in je že dosegla napredek pri njunem izvajanju (11). (12), EESO se je v prejšnjih mnenjih zavzel za to, da se izzivi na področju vode povežejo z ukrepi za boj proti revščini in s ciljem, da je treba revščino izkoreniniti (13), da se oskrba z vodo in sanitarna oskrba spodbujata kot bistveni javni storitvi za vse (14) ter da se ranljivim osebam in ljudem na odročnih in prikrajšanih ali obrobnih podeželskih območjih olajša dostop do pitne vode (15).

2.4

EESO v tem mnenju na lastno pobudo opozarja na sedanje izzive v zvezi z dostopom do čiste vode in sanitarne oskrbe. Preučuje tudi ukrepe, ki jih je treba sprejeti na evropski, nacionalni in lokalni ravni, ter vlogo organizirane civilne družbe pri odpravljanju vodne revščine in njenih posledic, zlasti za najbolj ranljive ljudi. Poleg tega preučuje načine za ublažitev socialnih, političnih in ekonomskih posledic vodne revščine ter njenega vpliva na zdravje ljudi.

2.5

Vodna revščina je prisotna v EU, čeprav so razmere v svetovnem merilu razmeroma ugodne. Vodno revščino lahko opišemo kot pomanjkljiv dostop do kakovostne in cenovno sprejemljive vode in sanitarne oskrbe, s čimer se vsakodnevno srečuje več milijonov državljanov EU. Z drugimi besedami, več milijonom Evropejcev se odreka pravica do cenovno sprejemljive in kakovostne vode ter sanitarne oskrbe.

2.6

Vodna revščina ima daljnosežne socialne, ekonomske in okoljske posledice, vključno z zdravstvenimi tveganji posameznika in skupnosti, manjšo zaposljivostjo, poslabšanjem lokalnega gospodarstva, socialno izključenostjo, onesnaževanjem okolja, gibanjem/migracijo prebivalstva in politično nestabilnostjo. Te posledice so zelo nesorazmerne z deležem gospodinjstev pri porabi vode in odpadni vodi v primerjavi z industrijo in kmetijstvom. To dokazuje tudi prva uspešna evropska državljanska pobuda, ki je obravnavala dostop do vode in sanitarne oskrbe ter je vsebovala zahtevo, da se te storitve zagotovijo vsem v EU, da imajo človekove pravice pri oskrbi z vodo prednost pred tržnimi interesi ter da EU okrepi prizadevanja za splošni dostop do vode in sanitarne oskrbe (16). Boj proti vodni revščini je nujen za uresničitev političnih prednostnih nalog Evropske komisije, zlasti v zvezi z zelenim dogovorom in obljubo, da nihče ne bo zapostavljen.

2.7

Direktiva o pitni vodi države članice zavezuje k sprejetju vseh ukrepov, ki so potrebni za to, da bi ranljive in marginalizirane skupine imele dostop do pitne vode. Ne priznava pa univerzalne pravice dostopa do varne pitne vode in sanitarne oskrbe, ki je vključena v cilje trajnostnega razvoja. EESO poziva Evropsko komisijo, naj takšno priznanje upošteva pri naslednji reviziji direktive o pitni vodi.

2.8

EESO z obžalovanjem ugotavlja, da so razpoložljivi podatki omejeni in razdrobljeni, zaradi česar si je težko ustvariti celovit pregled nad obsegom in značilnostmi tega pojava.

3.   Dostop do kakovostne vode in sanitarne oskrbe

3.1

V EU 2,2 % prebivalstva, kar je približno 9,8 milijona ljudi, ne uporablja varne pitne vode iz kakovostnega vira, ki bi bil dostopen v njihovem prebivališču (17). Dodatna 2 % prebivalstva, tj. približno 9,4 milijona ljudi, ima le zunaj svojega prebivališča dostop do osnovne oskrbe s pitno vodo (18), približno 450 000 ljudi, ki prebivajo v EU (19), pa nima dostopa niti do te oskrbe. Poleg tega 6,7 milijona ljudi v EU, kar je 1,5 % prebivalstva, živi brez sanitarnih prostorov, tj. v gospodinjstvu brez kopalnice, prhe ali notranjega stranišča na splakovanje, 84,5 milijona ljudi, tj. 19 % prebivalstva, pa nima niti sekundarnega čiščenja odpadnih voda (20).

3.2

Vodna revščina prizadene zlasti ranljive posameznike in gospodinjstva. — Za revna gospodinjstva je več kot trikrat verjetneje, da nimajo sanitarnih prostorov (21). — Pomanjkljiv dostop do vode, sanitarne oskrbe in higiene (angl. WASH) na več načinov nesorazmerno bolj vpliva na ženske, na primer zaradi njihove neenake vloge pri gospodinjskih opravilih in zaradi težav, povezanih s skrbjo za menstrualno higieno. — Otroci so nesorazmerno močno prizadeti, saj so bolj izpostavljeni posledicam slabe higiene. — Invalidi ali osebe s posebnimi potrebami so prav tako čedalje bolj izpostavljeni posledicam vodne revščine. — Pomanjkljiv dostop do vode, sanitarne oskrbe in higiene močno prizadene brezdomce, zlasti tiste, ki spijo na prostem, zaradi njihove skrajne stanovanjske revščine. — Pomanjkljivemu dostopu do varne in cenovno sprejemljive pitne vode ter sanitarne oskrbe so močno izpostavljeni tudi Romi, največja etnična manjšina v Evropi; vsak tretji Rom živi v prebivališču brez vode iz vodovoda (22), notranje stranišče na splakovanje ali prho pa jih ima le nekaj več kot polovica (23). Nekatere marginalizirane skupnosti (Romi so med njimi prekomerno zastopani) nimajo niti osnovne oskrbe s pitno vodo, ker so javne pipe zaprte (24), in živijo na območjih z onesnaženo podtalnico, ki je posledica gospodarskih dejavnosti (25). — Migranti, zlasti neevidentirani v zasilnih in neformalnih nastanitvah, so lahko še posebej izpostavljeni slabemu dostopu do storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev. — Pomanjkljiv dostop do cenovno sprejemljive vode in sanitarne oskrbe lahko vpliva na družinska podjetja ranljivih gospodinjstev ter povzroči socialne in ekonomske probleme.

3.3

Prostorske razlike v vodni in sanitarni infrastrukturi so pomemben, vendar ne edini dejavnik neenakega dostopa v družbi. Na številnih območjih se infrastrukturne težave in socialni problemi prekrivajo. Marginalizirane podeželske skupnosti so lahko v posebej neugodnem položaju. V soseskah s skromnimi sredstvi in dolgoročnimi potrebami po prenovi k vodni revščini in okoljskim problemom prispeva še slaba kakovost infrastrukture.

3.4

Demografske spremembe vplivajo na prostorsko porazdelitev povpraševanja po storitvah oskrbe z vodo in sanitarnih storitvah. Urbanizacija povečuje pritisk na te storitve na številnih gosto poseljenih mestnih območjih. V drugih delih EU, zlasti – vendar ne izključno – na podeželju, pa zmanjšanje števila prebivalcev pomeni izziv za obratovanje omrežij.

3.5

Opisane težave zaradi pomanjkljivega dostopa do storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev sicer prizadenejo predvsem posamezne družbene skupine, toda veliko večji delež prebivalstva EU – povprečno 30 % – je izpostavljen nekakšni obliki „vodnega stresa“, tj. neskladju med povpraševanjem po vodi in njeno ponudbo (26). Prebivalci južne Evrope imajo skozi celo leto velike težave zaradi vodnega stresa. V drugih delih Evrope do pomanjkanja vode prihaja občasno in na posebnih žariščnih območjih. V Evropi 8 milijonov ljudi živi na območjih z zelo pogosto sušo ali velikim vodnim stresom (27). Zaradi podnebnih sprememb naj bi se razpoložljivost vode v večini delov Evrope med posameznimi obdobji še zmanjšala.

3.6

Poleg tega so podnebne spremembe, zaradi katerih se spreminjajo hidrološki cikli in vzorci padavin ter zvišujejo temperature, pomemben dejavnik, ki vpliva na vodni stres in neposredno na več načinov na dostop do vode, sanitarne oskrbe in higiene. Suše, zvišanje temperature in celo ekstremne padavine zmanjšujejo razpoložljivost in kakovost vode ter poškodujejo infrastrukturo, kar povzroča težave pri ohranjanju higiene in higienskih navad. Dvig morske gladine lahko zmanjša razpoložljivost pitne vode zaradi poplav in vdora slane vode. Dokazi posebej za Evropo so redki, vendar je mogoče na podlagi svetovnih trendov razumno domnevati, da podnebne spremembe nesorazmerno vplivajo na ranljive posameznike, gospodinjstva in skupnosti (28).

3.7

Količina vode, ki jo porabijo gospodinjstva, je v posameznih državah članicah zelo različna, in sicer od 77 do 220 litrov na osebo na dan (29). V vzhodnih državah članicah je poraba vode običajno manjša kot v zahodnih, nekatere južne države članice pa so – razen nekaj izjem – največje porabnice (30).

3.8

Čeprav je kakovost vode v EU na splošno dobra, so na nekaterih območjih še vedno težave na tem področju, kot kažejo primeri neskladnosti, zaradi katerih so bili proti nekaterim državam članicam na podlagi direktive o pitni vodi sproženi postopki. Poleg tega pomanjkljiv dostop do pitne vode iz virov, ki se varno upravljajo, zlasti do osnovne oskrbe, pomeni veliko tveganje, da se bo uporabljala pitna voda, ki ni varna.

3.9

Zadovoljstvo s kakovostjo pitne vode je na splošno visoko, vendar ne povsod. Po podatkih iz raziskav iz sredine prejšnjega desetletja 82 % prebivalcev EU meni, da je kakovost pitne vode na območju, na katerem živijo, dobra (31), približno 7 % pa se jih s tem ne strinja. Splošna ocena pitne vode v EU je bila veliko slabša, saj se je le 27 % prebivalcev EU strinjalo z izjavo, da je zdravstveno ustrezna in čista voda v EU na splošno dobro dostopna.

3.10

Velika večina prebivalcev EU uporablja vodo iz vodovoda za pranje, osebno higieno in kuhanje, delež ljudi, ki to vodo pijejo, pa je nekoliko manjši. V sredini prejšnjega desetletja jih je več kot 90 % navedlo, da vodo iz vodovoda uporabljajo za kuhanje, le 55 % pa, da jo vedno uporabljajo za pitje; 10 % jih to vodo pred pitjem filtrira.

3.11

V zadnjih desetletjih je prišlo do komercializacije področja vode, storitve oskrbe z njo in sanitarne storitve pa so se privatizirale in financializirale. Nekaj zadnjih let se glede tega pojavljajo pomisleki in nekatere občine so že znova prevzele oskrbo z vodo v svoje roke. Voda je nujna za življenje, je skupna dobrina in človekova pravica. Glede na to EESO meni, da morajo biti storitve oskrbe z vodo in sanitarna oskrba kot storitve javnega pomena jasno urejene kot obveznost, s čimer se na splošno zagotovi cenovno dostopno in dovolj kakovostno upravljanje voda in odpadnih voda. Komisija bi morala ohraniti izključitve za vodo in odpadno vodo iz direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb (Direktiva 2014/23/EU (32)), ki so bile odobrene na podlagi uspešne evropske državljanske pobude Pravica do vode (Right2Water). EESO priporoča, naj Komisija storitve oskrbe z vodo izključi iz pravil o enotnem trgu.

4.   Cenovna dostopnost

4.1

Prebivalci EU so čedalje bolj zaskrbljeni zaradi cenovne dostopnosti storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev, kar je, med drugim, posledica nedavnega povišanja cen energije, izdatki za te storitve pa naj bi se še povečali. Čeprav stroški teh storitev na splošno ne pomenijo čezmernega bremena za gospodinjstva, pa so pogosto breme za gospodinjstva z nizkimi dohodki, in število prizadetih gospodinjstev se bo po vsej verjetnosti povečalo. Če uporabimo 3-odstotni prag, se v 13 državah EU s težavami glede cenovne dostopnosti teh storitev srečuje najrevnejših 5 % prebivalstva, v nekaterih državah pa je prizadetih celo 10 % prebivalstva z najnižjimi dohodki (33). Vendar je lahko takšen pristop k merjenju težav s cenovno dostopnostjo vprašljiv, saj je težave morda težko izmeriti in ta pristop ne ponazori celotnega obsega problema, ker ne upošteva gospodinjstev s podpovprečno porabo, razlik v cenah vode (34) in relativnega dohodkovnega položaja gospodinjstev.

4.2

Cene oskrbe z vodo in sanitarnih storitev se med državami in v njih močno razlikujejo (35), celovit pregled stanja pa zaradi pomanjkanja podrobnih statističnih podatkov ni mogoč. Vendar so za distribucijske sisteme na podeželju značilni daljša omrežja in višji operativni stroški, zaradi česar so tarife višje.

4.3

Razlogi za to, da imajo ranljiva gospodinjstva pogosteje težave s cenovno dostopnostjo, so poleg nižjih dohodkov tudi manj učinkoviti aparati slabše kakovosti in pa dejstvo, da člani gospodinjstev več časa preživijo doma. Nesorazmerno močno so prizadete marginalizirane ženske, otroci in mladi ter brezposelni.

4.4

Čeprav so za največje težave s cenovno dostopnostjo potrebni ciljno usmerjeni in učinkoviti socialni ukrepi, pa trenutno ni mogoče dobiti obsežnega pregleda ukrepov držav članic EU za odpravo teh težav, vključno z ukrepi za ranljive potrošnike. Prav tako ni na voljo obsežen pregled možnosti (ali pomanjkanja takšnih možnosti) za prekinitev storitev oskrbe in za minimalno oskrbo. Za nekatere države (36) so sicer na voljo delne informacije, ki kažejo, da se sprejemajo najrazličnejši ukrepi za obravnavanje vprašanja cenovne dostopnosti.

4.5

Z okvirno direktivo o vodah je bilo okrepljeno načelo onesnaževalec plača, saj je bil določen cilj, da je treba zaradi zdravja ekosistemov povrniti celotne stroške. Vendar je uporaba tega načela v nasprotju z načelom univerzalnega dostopa do visokokakovostne pitne vode po sprejemljivih cenah in ima v praksi resne socialne posledice, zlasti povečanje neenakosti, saj najrevnejši prebivalci bodisi plačujejo sorazmerno višje tarife ali pa to načelo zanje ne velja. EESO meni, da bi moralo biti načelo univerzalnega dostopa do visokokakovostne pitne vode po sprejemljivih cenah temeljno in bi ga bilo treba upoštevati skupaj z okoljskimi pomisleki, na katerih temeljita načeli onesnaževalec plača in povračila celotnih stroškov.

4.6

Struktura tarif za vodo je pomemben vzvod za cenovno dostopnost, učinkovitost, pravičnost in varstvo voda, s čimer se upoštevajo človekova pravica do vode, varstvo ekosistemov in socialni pomisleki. V te namene obstajajo različne strukture tarif, vključno s tarifo, ki jo je na 76. zasedanju Generalne skupščine ZN (37) predlagal posebni poročevalec (38) za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarne oskrbe.

5.   Trajnostnost

5.1

V tem mnenju niso obravnavani okoljski problemi, kot sta vdor slane vode ali onesnaževanje, ki lahko privedejo do socialnih problemov. Poudarek je na človekovih dejavnostih, ki vodijo v čezmerno izkoriščanje in povzročajo navzkrižja pri uporabi. Najbolj znan primer takšnega problema je, kadar nekdo z lastno uporabo vode drugemu onemogoči dostop do nje. V zakonodaji EU in nacionalni zakonodaji se ta problem poskuša obravnavati z upravljanjem povodij (39), pri čemer so ravni izvajanja in uspešnosti po Evropi različne.

5.2

Zaradi čezmernega izkoriščanja je pomanjkanje vode vse večje, njena kakovost in kakovost storitev pa se slabšata. Slabšanje kakovosti vode znova povečuje pomanjkanje, vendar ne zaradi same količine vode, temveč zato, ker je vse manj vode, ki bi bila primerna za kakršen koli namen, ali ker je potrebnih več sredstev za to, da bi voda spet ustrezala sprejemljivim standardom. Za obravnavo problema čezmernega izkoriščanja bi se bilo treba osredotočiti na vzroke namesto na posledice, obravnavane v prejšnji točki. Čezmerno izkoriščanje povzroča okoljske probleme, zaradi katerih prihaja do socialnih problemov, saj so človekove dejavnosti odvisne od ekosistemov, zlasti zdravih.

5.3

Nastaja poseben problem, in sicer se na območjih, na katerih je malo vode, izvajajo zelo intenzivni kmetijski in industrijski projekti, ki pa so možni le s preusmeritvijo vode iz drugih bazenov in čezmernim izkoriščanjem površinskih voda, kar povzroča poznejše okoljske in socialne probleme. S čezmernim izkoriščanjem reke se na primer zmanjša količina sedimentov in hranilnih snovi, ki pridejo v morje, zaradi česar se povečuje degradacija obalnih območij in zmanjšujejo ribji staleži. Čezmerno izkoriščanje na splošno vodi v izčrpavanje ekosistemov, kar najbolj prizadene najranljivejše skupine prebivalstva.

5.4

Socialni problemi se pojavijo zaradi upada ribištva in tudi možnega zmanjšanja turizma na morski obali. Čeprav lahko z velikimi naložbami ublažimo težave zaradi degradacije obalnih območij, da bi ohranili turizem, to ne velja za ribje staleže. Če pa EU sprejme zakonodajo za ustavitev projektov, zaradi katerih prihaja do čezmernega izkoriščanja, se bo morala soočiti z brezposelnostjo prizadetih delavcev.

5.5

Pri uhajanju in izgubah (40) ne gre za čezmerno izkoriščanje, temveč za neučinkovito in nesprejemljivo rabo vode. Za obravnavanje tega problema je potrebna enotna vizija, saj distributerji vode za prehrano ljudi uhajanje in izgube obravnavajo izključno z ekonomskega vidika (41). Uhajanje in izgube se odpravljajo do takrat, kadar to postane dražje kot njihovo dopuščanje, kar se običajno zgodi pri 15 % uhajanja in izgub (42). Drugačna vizija je možna in je danes, ob vse večjem pomanjkanju vode, tudi zelo nujna, da bi dosegli vrednosti, nižje od 15 %.

6.   Upravljanje

6.1

EESO ugotavlja, da so distribucija vode in sanitarne storitve po vsem svetu v pristojnosti občin, pri čemer različne vrste distributerjev (podjetja ali občinske službe) oskrbujejo eno ali več občin. Veliko večino ljudi v Evropski uniji in po svetu oskrbujejo javna vodna podjetja. Poleg različnih oblik, ki jih lahko imajo distributerji vode, je še ena ključna razlika: lahko se javno ali zasebno upravljajo; v obeh primerih so možne različne vrste upravljanja. Tako javno kot zasebno upravljanje imata prednosti in pomanjkljivosti. Vendar je pri zasebnem upravljanju v ospredju dobiček, zato je morda težko izpolniti zahtevo glede univerzalnosti storitve, kar je razsežnost, ki se lahko po dostopnih cenah in dovolj kakovostno zagotovi le z javnimi storitvami. EESO ugotavlja, da to trditev podpirajo primeri v zadnjih dveh desetletjih, ko so oskrbo z vodo in sanitarne storitve znova prevzele občine.

6.2

Za kakovost, cenovno dostopnost in univerzalnost storitev je sodelovanje vseh deležnikov na ravni upravljanja in v regulativnih organih najboljši način za to, da bodo distribucija vode in sanitarna oskrba ob vse večjem pomanjkanju vode in vse višjih cenah še naprej v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 6. Zgodba o uspehu pri distribuciji vode je na primer mesto Córdoba, v katerem ima občinsko podjetje EMACSA skupen upravni odbor, ki vključuje deležnike in je primer participativnega upravljanja (43). Namesto da regulatorne organe vodi ena sama oseba, bi ti morali imeti upravni odbor, v katerega bi bili vključeni deležniki, saj bi s tem zagotovili učinkovitejše urejanje.

6.3

Mednarodne reke in vodna telesa so lahko vir napetosti in končno tudi konfliktov med državami, tudi v EU. EESO predlaga, naj se EU vključi v upravljanje povodij, ki se raztezajo čez ozemlja več držav članic, ter opredeli splošna načela, konkretne cilje in strokovno spremljanje, s čimer bi najbolje prispevala k upravljanju voda v času pomanjkanja, zaradi katerega prihaja do različnih kriz.

6.4

Trenutni model upravljanja voda (razpršen, brez hierarhičnih nadzornih organov in birokratsko nepregleden) je neučinkovit. Nujno je treba najti nov model upravljanja vodnih ekosistemov, zlasti tistih, ki vključujejo več držav članic. V vodnem sektorju je veliko organov s pristojnostmi v različnih fazah vodnega kroga ter nasprotujočimi vizijami in cilji, njihove odgovornosti pa se včasih prekrivajo. EESO predlaga Komisiji, naj vzpostavi okvir za upravljanje povodij s političnimi in tehničnimi organi na ravni povodja, s čimer bi čim učinkoviteje zagotovila splošno politično usmerjanje in tehnično upravljanje, pa tudi vključevanje deležnikov na podlagi učinkovitih mehanizmov sodelovanja.

6.5

EESO zlasti predlaga model upravljanja, ki bo hkrati političen in tehničen, demokratičen in odprt ter usmerjen v uresničevanje načela univerzalnega dostopa do kakovostne pitne vode po sprejemljivih cenah za državljane. Predlaga ustanovitev „odborov za upravljanje“, ki bi jih sestavljali člani iz vseh vpletenih držav, njihova naloga pa bi bila politično upravljanje in reševanje morebitnih navzkrižij interesov med državami. Tem „odborom za upravljanje povodij“ bi moral pomagati tehnični odbor strokovnjakov, ki bi bil odgovoren za tehnični vidik. „Odbor za upravljanje“ bi moral javno in natančno določiti hierarhijo odgovornosti med njim in različnimi subjekti, ki delujejo v državah, čez katere poteka povodje, tako da pri tem ne bi bilo nezdružljivosti ali zmede. „Odbor“ bi moral podpirati „posvetovalni svet“, ki bi ga sestavljale organizacije civilne družbe, zlasti okoljske, podnebne in potrošniške organizacije, ter socialni partnerji, njegove naloge pa bi vključevale strukturiran civilni dialog z „odborom za upravljanje“ in pomoč pri reševanju morebitnih navzkrižij interesov.

---

(1)  https://www.ohchr.org/en/water-and-sanitation

(2)  https://digitallibrary.un.org/record/687002

(3)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Boj proti energijski revščini in odpornost EU: izzivi z gospodarskega in socialnega vidika (raziskovalno mnenje na zaprosilo češkega predsedstva) (UL C 486, 21.12.2022, str. 88).

(4)  Za dopolnitev spremljanja iz direktive o pitni vodi (Direktiva (EU) 2020/2184).

(5)   UL L 435, 23.12.2020, str. 1. Države članice […] „ugotovijo, katere osebe nimajo dostopa ali imajo omejen dostop do vode, namenjene za prehrano ljudi, vključno z ranljivimi in marginaliziranimi skupinami, ter navedejo razloge za tako pomanjkanje dostopa“; https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32020L2184.

(6)  Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o čiščenju komunalnih odpadnih voda (COM(2022) 541 final, 2022/0345 (COD)),

(7)  Glej tudi: https://www.aquapublica.eu/article/news/access-water-and-sanitation-must-be-priority-commission-action-plan-implement-pillar.

(8)  To je bilo med drugim poudarjeno v sporočilih in priporočilih politike z vrha o vodi v Budimpešti leta 2016, https://www.budapestwatersummit.hu/hu/Vilagtalalkozo/Letoltheto_dokumentumok, in pozivu iz Budimpešte z vrha o vodi leta 2019, https://www.budapestwatersummit.hu/en/Summit/Budapest_Appeal.

(9)  Resolucija 64/292: The human right to water and sanitation (Človekova pravica do vode in sanitarnih storitev) (2010), https://www.un.org/waterforlifedecade/human_right_to_water.shtml.

(10)  https://sdgs.un.org/sites/default/files/2023-03/Closing%20press%20release_waterconference_FINAL_24Mar.pdf

(11)  Prenovitev direktive o pitni vodi (2018).

(12)  Predlog za revizijo direktive o čiščenju komunalnih odpadnih voda (2022).

(13)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vključitvi vodne politike v druge evropske politike (raziskovalno mnenje na zaprosilo madžarskega predsedstva) (UL C 248, 25.8.2011, str. 43).

(14)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“ (COM(2014) 177 final) (mnenje na lastno pobudo) (UL C 12, 15.1.2015, str. 33).

(15)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (prenovitev) (COM(2017) 753 final – 2017/0332(COD)) (UL C 367, 10.10.2018, str. 107).

(16)  https://right2water.eu/

(17)  https://data.worldbank.org/indicator/SH.H2O.SMDW.ZS?locations=EU, referenčno leto: 2020. Odstotek ljudi, ki ne uporabljajo pitne vode iz kakovostnega vira, ki bi bil dostopen v njihovem prebivališču in na voljo, kadar ga potrebujejo, ter ni kontaminiran s fekalijami ali prednostnimi kemikalijami. Kakovostni vodni viri so med drugim voda iz vodovoda, vrtine ali cevnega vodnjaka, zaščitenega izkopanega vodnjaka, zaščitenega izvira ter pakirana ali dostavljena voda.

(18)  https://data.worldbank.org/indicator/SH.H2O.BASW.ZS?locations=EU, referenčno leto: 2020. Ta kazalnik zajema ljudi, ki uporabljajo osnovne storitve oskrbe z vodo, kot tudi ljudi, ki uporabljajo storitve oskrbe z vodo, ki se varno upravljajo. Osnovna oskrba s pitno vodo je opredeljena kot oskrba s pitno vodo iz kakovostnega vira, če čas za zbiranje vode (pot do vira in nazaj) ni daljši od 30 minut. Kakovostni vodni viri so med drugim voda iz vodovoda, vrtine ali cevnega vodnjaka, zaščitenega izkopanega vodnjaka, zaščitenega izvira ter pakirana ali dostavljena voda.

(19)  Eurostat, https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/sdg_06_10/default/table?lang=en. https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/demo_pjan/default/table?lang=en.

(20)  Eurostat ,https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/sdg_06_20/default/table?lang=en. https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/demo_pjan/default/table?lang=en.

(21)  https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/ilc_mdho05/default/table?lang=en.

(22)  https://fra.europa.eu/sl/content/fra-opinions-eu-midis-ii-roma

(23)  https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20200918STO87401/ukrepi-proti-diskriminaciji-romov-eu-mora-biti-bolj-odlocna-pozivajo-poslanci

(24)  http://www.errc.org/uploads/upload_en/file/thirsting-for-justice-march-2017.pdf

(25)  https://eeb.org/wp-content/uploads/2020/04/Pushed-to-the-Wastelands.pdf

(26)  https://www.eea.europa.eu/publications/water-resources-across-europe-confronting

(27)  Prvo posvetovanje z naslovom Čas za modri dogovor, 27. februar 2023.

(28)  https://www.preventionweb.net/understanding-disaster-risk/risk-drivers/poverty-inequality

(29)  Eureau, The governance of water services in Europe (Upravljanje storitev za rabo vode v Evropi), 2020 https://www.eureau.org/resources/publications/5268-the-governance-of-water-services-in-europe-2020-edition-2/file.

(30)  https://smartwatermagazine.com/news/locken/water-ranking-europe-2020

(31)  https://circabc.europa.eu/sd/a/0070b535-5a6c-4ee4-84ba-6f6eb1682556/Public%20Consultation%20Report.pdf

(32)  Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94, 28.3.2014, str. 1).

(33)  https://www.eesc.europa.eu/sites/default/files/files/blue_deal_fiasconaro.pdf

(34)  https://www.oecd-ilibrary.org/sites/e1b8a4b6-en/index.html?itemId=/content/component/e1b8a4b6-en

(35)  https://www.eureau.org/resources/publications/eureau-publications/5824-europe-s-water-in-figures-2021/file

(36)  https://www.wareg.org/documents/affordability-in-european-water-systems/ , https://www.oecd.org/env/resources/15425332.pdf

(37)   Risks and impacts of the commodification and financialization of water on the human rights to safe drinking water and sanitation (Tveganja in posledice komercializacije in financializacije vode za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarne oskrbe) – poročilo, ki ga je na 76. zasedanju Generalne skupščine ZN predstavil posebni poročevalec za to pravico Pedro Arrojo Agudo, A/76/159.

(38)  Posebni poročevalec predlaga večstopenjsko tarifo: prva bi morala biti cenovno dostopna in v nekaterih primerih celo brezplačna, da se izpolni človekova pravica do vode. Druga stopnja bi morala zajemati tarifo, pri kateri se povrnejo stroški, tretja pa bi morala biti bistveno dražja, s čimer se ustvari navzkrižno subvencioniranje luksuzne in osnovne porabe ter prepreči pretirano izkoriščanje. EESO meni, da bi morale vrednosti za posamezne stopnje določiti posamezne države članice ali celo posamezni ponudniki oskrbe z vodo in sanitarnih storitev.

(39)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1) (okvirna direktiva o vodah).

(40)  Na splošno se uhajanje in izgube nanašajo na fizično izgubljeno vodo in vodo, ki ni bila zaračunana, pri čemer je treba upoštevati, da je del neobračunane vode vseeno odobren za uporabo. Za več podrobnosti glej vodne bilance.

(41)  V tej točki se izgube ne nanašajo na neobračunano odobreno porabo.

(42)  To je običajna ciljna vrednost, ki se uporablja na Portugalskem. Druge države EU imajo lahko drugačne cilje vrednosti, vendar sama vrednost ni pomembna za predstavitev naše zamisli.

(43)  Enrique Ortega de Miguel in Andrés Sanz Mulas: Water Management in Córdoba (Spain): A Participative, efficient and Effective Public Model (Upravljanje voda v Córdobi (Španija): participativni, učinkovit in uspešen javni model), v Reclaiming Public Water, TNI, 2005.