Poročevalka:

Piroska KÁLLAY

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	1. 6. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	179/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Prehranski sistem EU je na razpotju in se sooča z večplastno krizo, ki obsega različne medsebojno povezane okoljske, podnebne, zdravstvene in socialne izzive. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je ob resni krizi prehranskega sistema in potrebi po hitri spremembi vedenja prepričan, da je njegov poziv k ustanovitvi „evropskega sveta za prehransko politiko“ bolj aktualen kot kdaj koli prej.

1.2

EESO meni, da bi evropski svet za prehransko politiko pripomogel k bolj celostnemu in participativnemu pristopu k oblikovanju prehranske politike, pospešil usklajevanje politik na ravni EU ter nacionalni in lokalni ravni ter, kar je najpomembneje, povečal kakovost in legitimnost prehranske politike EU. To bi prispevalo tudi k spodbujanju bolj trajnostnega in uravnoteženega razvoja podeželja in mest.

1.3

EESO pozdravlja napovedani okvir EU za trajnostne prehranske sisteme kot temelj za sistemske spremembe, ki jih morajo izvesti vsi deležniki v celotni vrednostni verigi; poudarja, da bi morala Komisija ta okvir predlagati čim prej, še v sedanjem mandatu, da bi bilo mogoče pravočasno rešiti izzive, ki so povezani s prehranskimi sistemi. Vsakršna zamuda bi namreč ogrozila uspešnost strategije „od vil do vilic“. Komisijo poziva, naj se zaveže strukturiranemu sodelovanju deležnikov in civilne družbe pri novem upravljanju okvira za trajnostne prehranske sisteme, ter poudarja, da bi bilo vanj mogoče ustrezno umestiti zamisel o evropskem svetu za prehransko politiko.

1.4

EESO ugotavlja, da na lokalni, regionalni in nacionalni ravni obstajajo platforme, povezane s hrano, vendar meni, da ti forumi ne zadostujejo za učinkovito doseganje trajnostnega in pravičnega prehranskega sistema ter pripravljenost, da bi na tem področju dosegli odpornost na ravni EU. Zato je treba po njegovem mnenju dodatno okrepiti demokracijo na področju hrane in jo vključiti v proces oblikovanja prehranske politike.

1.5

EESO meni, da bi moral biti evropski svet za prehransko politiko znanstveno utemeljena platforma več deležnikov in ravni ter institucionalna in neodvisna struktura, ki bi jo lahko sestavljali: — strokovnjaki iz akademskih krogov in znanstveniki; — akterji v verigi preskrbe s hrano (kmetje, živilska podjetja in predelovalci, trgovci na drobno, sindikati itd.), akterji v izobraževalnem sistemu in organizacije civilne družbe (mreže za boj proti revščini, banke hrane, socialne platforme, okoljske in razvojne nevladne organizacije) ter predstavniki mladih. Zelo priporočljivo bi bilo tudi sodelovanje socialnih partnerjev, in sicer zaradi razmisleka o potrebnih spremembah na trgu dela; — predstavniki institucij (Parlamenta, Sveta, Komisije, EESO, Evropski odbor regij (OR)). Po začetni fazi bi morali biti v evropski svet za prehransko politiko vključeni tudi predstavniki lokalne, regionalne in nacionalne ravni ter svetov za prehransko politiko, da bi zagotovili organizirano povezovanje med ustreznimi ravnmi in pravico do enakopravnega sodelovanja predstavnikov držav članic na ravni EU. Nacionalni sveti za prehransko politiko trenutno niso dovolj razširjeni, da bi bile vse države enako zastopane.

1.6

Evropski svet za prehransko politiko bi moral biti zaupanja vredna in pregledna struktura ter prispevati k vprašanjem v zvezi s hrano, ki so opredeljena kot izzivi v ciljih trajnostnega razvoja iz agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030. Zlasti bi moral:

1.6.1

biti institucionalni organ, ki bi mu morale biti institucije EU zavezane in mu zagotavljati politično podporo;

1.6.2

stalno nuditi ustrezne nasvete in možnosti politike, ki temeljijo na dokazih, ter priporočila glede usmeritve prehranskega sistema EU, na katere bi morale institucije EU dajati povratne informacije in utemeljene odgovore;

1.6.3

izboljševati skladnost med področji politike (kot so skupna kmetijska politika, skupna ribiška politika, pravica do hrane, zakonodaja, povezana z zdravimi načini prehrane, javna naročila, izobraževalne politike itd.) in spodbujati socialne inovacije v smeri blaginje vseh akterjev v prehranski verigi, ob upoštevanju potrebe po generacijski pomladitvi kmetov. Po mnenju EESO je zlasti pomembno, da se v izobraževalnem sistemu določijo prednostne vsebine o hrani, ki bodo vključevale tako agroživilski sektor kot ustrezne izobraževalne organe;

1.6.4

sčasoma ustvariti pogoje za mrežo svetov za prehransko politiko na ravni EU kot platformo za izmenjavo primerov dobre prakse in spoznanj, ki bodo podlaga za oblikovanje politike EU in vplivanje nanjo.

1.7

EESO je pripravljen nuditi prostor za sestajanje evropskega sveta za prehransko politiko. Uspešen primer je že evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo, ki je skupna pobuda EESO in Komisije.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Naši prehranski sistemi se soočajo z večplastno krizo, ki obsega različne medsebojno povezane izzive (1), kot so okoljski (emisije toplogrednih plinov, povezane z načinom pridelave, predelave in uživanja hrane, izguba biotske raznovrstnosti, izčrpavanje ribjih staležev, izguba organske snovi v tleh, erozija tal ipd.) in zdravstveni (več bolezni, povezanih s hrano), izginjanje kmetij, nedostopnost trajnostne in zdrave hrane ter slabi delovni pogoji. Hkrati so že pod pritiskom zaradi številnih podnebnih pretresov, spreminjajočih se vremenskih vzorcev, propada ekosistemov ter degradacije zemlje, tal in vodnih poti. V razpravah o prehranskih sistemih se poleg tega vse pogosteje pojavljajo zavajajoče informacije in komunikacija.

2.2

Evropska komisija pripravlja nov okvir EU za trajnostne prehranske sisteme, ki je bil predviden v strategiji „od vil do vilic“ in naj bi bil objavljen do konca leta 2023. Ta bo postavil temelje za sistemske spremembe, ki jih morajo izvesti vsi akterji prehranskega sistema, vključno z oblikovalci politik, nosilci poslovnih dejavnosti in potrošniki, da bi lahko pospešili prehod na trajnostni prehranski sistem EU. Okvir, ki bo tudi podlaga za prihodnji model upravljanja prehranskih sistemov, bo prispeval k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, za kar so potrebne skupne in celovite rešitve, ki vključujejo različne službe, ministrstva, sektorje in celotno verigo preskrbe s hrano. EESO poziva, naj se nujno sprejme okvir za trajnostne prehranske sisteme, da bi bilo mogoče pravočasno rešiti izzive, ki so povezani s prehranskimi sistemi, saj bi vsakršna zamuda ogrozila uspešnost strategije „od vil do vilic“. Okvir bi moral vključevati časovno opredeljene cilje, kazalnike za merjenje napredka in korektivne mehanizme za primere nedoseganja ciljev.

2.3

Da bi spodbudili prehod prehranskega sistema k večji trajnostnosti, je bila v prejšnjih mnenjih EESO (2) vse bolj poudarjana potreba po krepitvi demokracije na področju hrane, nanjo pa opozarjajo tudi drugi strokovnjaki in organizacije civilne družbe. Glede na resnost krize prehranskega sistema (3), ki jo je nedvomno povzročila tudi vojna v Ukrajini, in potrebo po hitri spremembi vedenja se čas za spodbujanje učinkovitejših in legitimnejših ureditev upravljanja počasi izteka. Domneva se, da bodo demokratične inovacije, kot so sveti za prehransko politiko, s povečanjem udeležbe splošne javnosti in deležnikov v prehranskem sistemu spodbujale kakovost in legitimnost oblikovanja prehranske politike (4).

2.4

Sveti za prehransko politiko so opredeljeni kot skupnostne koalicije raznolikih deležnikov, ki sodelujejo pri reševanju vprašanj, povezanih s hrano, v posameznih geografskih regijah (5). Izraženih je bilo nekaj dvomov glede primernosti kvalifikatorja „politika“, saj nekateri od teh svetov, koalicij za hrano ali odborov ne želijo, da se dojemajo kot politični, medtem ko so drugi osredotočeni tako na programe kot na politiko. Te organizacije, ki si prizadevajo za vključenost in demokratična načela, vključujejo deležnike iz celotnega prehranskega sistema ter združujejo posameznike, lokalne oblasti, neprofitne organizacije in predstavnike različnih gospodarskih sektorjev – kmetijstva, zdravstva in izobraževanja –, da bi sodelovali pri pobudah prehranske politike, ki spodbujajo dostop do zdrave, cenovno dostopne in trajnostne hrane za vse člane skupnosti, v kateri so ustanovljene.

2.5

Prvi sveti za prehransko politiko so se pojavili v Združenih državah Amerike v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (6), od takrat pa se njihovo število in raznolikost povečujeta. Čeprav se je Evropa gibanju svetov za prehransko politiko pridružila pozno, se ti sveti v zadnjem desetletju hitro pojavljajo po vsej Evropi (7). Kot je razvidno iz strokovne literature, se je ustanavljanje svetov za prehransko politiko v Evropi resnično razmahnilo leta 2015 z ratifikacijo Milanskega pakta mest o prehranski politiki, mednarodnega sporazuma o urbani prehranski politiki, ki ga je podpisalo več kot 260 mest po vsem svetu in s katerim se je podprla ustanovitev svetov za prehransko politiko v več evropskih mestih/regijah. Sveti za prehransko politiko so nastali tudi v podeželskih ali primestnih regijah, ne da bi bili neposredno povezani s posameznimi mesti (8).

2.6

Sveti za prehransko politiko običajno delujejo na regionalni in/ali lokalni ravni, nekateri pa tudi na ravni zvezne države/province in nacionalni ravni. Pogosto so način za ponovno povezovanje mest s proizvodnjo hrane v okoliških regijah ter učinkovito upravljanje lokalnih in regionalnih prehranskih politik, lahko pa so pomembni tudi za skupnosti zunaj mest. Mogoče jih je šteti za mreže, ki cilj trajnostnosti povezujejo s ciljema demokracije in dobrega upravljanja, tako da vzpostavijo participativne, sodelovalne in posvetovalne postopke med kmeti, podjetniki, ki se ukvarjajo s hrano, potrošniki in drugimi. Med pomembnejšimi primeri v Evropski uniji sta katalonski svet za prehransko politiko (9) (ustanovljen leta 2017), katerega upravljalni organ sestavlja 33 članov (lokalne in regionalne oblasti, ključni akterji prehranske verige, ljudje s podeželja itd., vendar se proučuje možnost razširitve s petimi novimi člani, ki bi med drugim zastopali ministrstva za izobraževanje, kulturo ter enakost in feminizem) in ki sodeluje z 42 mesti, ter mreža svetov za prehransko politiko (2016), ki združuje 30 lokalnih svetov za prehransko politiko na podlagi pristopa od spodaj navzgor (predvsem iz Nemčije) in 40 drugih pobud s tega področja.

2.7

Primerov nacionalnih svetov za prehransko politiko v EU je manj. V Franciji je Nacionalni svet za prehrano (CNA (10)) neodvisno svetovalno telo, s katerim se ministri posvetujejo o razvoju prehranske politike. Izdaja mnenja, ki so podlaga za sprejemanje javnih odločitev in obveščanje različnih deležnikov v prehranski verigi o temah, kot so kakovost hrane, obveščanje potrošnikov, prehrana, zdravstvena varnost, dostop do hrane in preprečevanje kriz. Terres en ville, francoska mreža deležnikov na področju mestne kmetijske in prehranske politike (11), ustanovljena leta 2000, združuje francoska mesta in kmetijske zbornice (12) s skupnimi cilji pri sooblikovanju metropolitanskih kmetijskih in prehranskih politik skupaj z lokalnimi izvoljenimi uradniki in strokovnjaki. Te teritorialne projekte na področju hrane financirajo in vodijo javni organi, kar včasih povzroči napetosti v odnosih z drugimi institucionalnimi ravnmi. Izkušnje kažejo, da državljani niso dovolj vključeni v oblikovanje prehranskih politik (na lokalni in nacionalni ravni). Na Portugalskem je bil leta 2018 ustanovljen nacionalni svet za prehransko varnost in prehrano (CONSANP) (13). V Luksemburgu je bila ustanovitev večdeležniške organizacije, imenovane Nacionalni svet za prehransko politiko, načrtovana v luksemburškem koalicijskem sporazumu za obdobje 2018–2023 (14), vendar uradni dogovor v zvezi s tem še ni bil dosežen. Na Nizozemskem je v pripravi državljanski vrh o prihodnosti kmetijstva, vendar doslej ni dobil podpore nosilcev političnega odločanja/finančnih sredstev od njih (15).

2.8

Omeniti je treba tudi nordijski inštitut za prehransko politiko (Nordic Food Policy Lab), ki ga je za svoje potrebe ustanovil Nordijski svet ministrov (16), da bi pomagal pri reševanju vprašanj v zvezi s hrano, ki so bila opredeljena kot izzivi pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja iz agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030.

2.9

EESO je v svojih mnenjih (17) pozval k ustanovitvi evropskega sveta za prehransko politiko, ki bi pripomogel k bolj celostnemu in participativnemu pristopu k oblikovanju prehranske politike, pospešil usklajevanje politik na ravni EU ter nacionalni in lokalni ravni, nudil platformo, na kateri bi se deležniki učili drug od drugega z izmenjavo primerov dobre prakse, in skrbel, da se upoštevajo vsa stališča iz raznih sektorjev.

2.10

Namen tega mnenja na lastno pobudo je predstaviti konkretne zamisli za upravljanje prehranskih sistemov ter smiselno in strukturirano sodelovanje civilne družbe, tudi mladih, pri razvoju, spremljanju in izvajanju prehranskih politik. V mnenju je poleg tega obravnavano, kako vključiti organe, pristojne za izobraževanje, ter civilnodružbene predstavnike šol in staršev učencev, da bi spodbudili zgodnje izobraževanje prihodnjih generacij o trajnostni in zdravi hrani na podlagi nedavnega dela v zvezi z izobraževanjem mladih (18) in šolsko shemo EU (19).

3.   Izkušnje obstoječih svetov za prehransko politiko na lokalni in nacionalni ravni

3.1

Obstoječi sveti za prehransko politiko so mozaik organizacij z najrazličnejšimi pravnimi in organizacijskimi oblikami in strukturami, poslanstvi, cilji in dejavnostmi, ki so prilagojene potrebam in prednostnim nalogam mestne skupnosti, ki ji služijo, od neprofitnih organizacij prek hibridnih oblik do (lokalnih) organov upravljanja. Imajo različne participativne pristope in metodologije za razvoj in preoblikovanje mestnih prehranskih sistemov.

3.2

Zdi se, da v vseh teh organizacijah prevladuje skupni cilj, in sicer vzpostavitev trajnostnega, bolj zdravega, preglednega in pravičnejšega prehranskega sistema za vse. Med drugimi cilji regionalnih in lokalnih svetov za prehransko politiko so doseganje prehranske suverenosti, razvoj krajših in lokalnih verig preskrbe s hrano, zmanjševanje razmetavanja s hrano, uvajanje skupnostnih vrtov, povezovanje mest in podeželja, razvoj lokalnih živilskih trgov, spodbujanje mestnega kmetijstva in pospeševanje živahne prehranske kulture.

3.3

Za dosego tega cilja se te organizacije ukvarjajo s številnimi dejavnostmi, ki ne vključujejo vedno razvoja politik, svetovanja o njih ali njihovega spreminjanja. Večina svetov za prehransko politiko, ki nastanejo na podlagi pristopov od spodaj navzgor, podpira mreženje, zagovorništvo, izobraževanje, ozaveščanje in razvoj projektov. Drugi so usmerjeni v politiko, kot na primer v Franciji.

3.4

Cilj skupnostnih svetov za prehransko politiko je, da „demokracija na področju hrane“ postane vodilno načelo pri postopkih. Organizacijske strukture za usklajevanje, svetovanje itd. različnim deležnikom omogočajo, da sodelujejo pri vodenju, nudenju pomoči, partnerstvih in drugih samoupravnih vlogah. Članstvo v svetih za prehransko politiko je običajno odprto za vse, ki jih zanimajo vprašanja trajnostnih prehranskih sistemov in so pripravljeni spoštovati demokratična načela. Ti sveti poleg rednega članstva pogosto vzpostavljajo institucionalna partnerstva z vladnimi agencijami, podjetji in organizacijami civilne družbe, ki so dejavne pri preoblikovanju sedanjih prehranskih sistemov v trajnostne; tudi ta partnerstva temeljijo na demokratičnih praksah, vključno s skupnim nadzorom in odločanjem. Nenazadnje se sveti za prehransko politiko povezujejo tudi z (lokalno) upravo, kar je pomemben izraz demokratičnega upravljanja.

3.5

Z vidika svetov za prehransko politiko je trajnostnost prehranskega sistema krovni cilj, ki prispeva k strateškim (splošnim) ciljem, kot so podpiranje odpornih prehranskih sistemov, povečanje dostopa do zdrave in trajnostne prehrane ter okrepitev njenega poznavanja, boj proti živilskim odpadkom v okviru krožnega gospodarstva, podpiranje gospodarskega razvoja, spodbujanje enakosti v prehranskem sistemu, spodbujanje okoljske trajnostnosti ter izboljšanje znanja o zdravi hrani in povečanje povpraševanja po njej.

3.6

Med evropskimi sveti za prehransko politiko prevladujeta dve pravni obliki: združenja in neprofitne organizacije, tj. strukture od spodaj navzgor, ki jih oblikuje civilna družba, in strukture od zgoraj navzdol, ki jih ustanovijo lokalni občinski organi. Večina svetov za prehransko politiko poleg državljanov združuje najrazličnejše člane, vključno z zasebnimi podjetji, javnimi upravami ter deležniki iz živilskega, zdravstvenega in izobraževalnega sektorja. V njih so široko zastopane tudi družbene skupine iz lokalnih skupnosti.

3.7

Financiranje svetov za prehransko politiko je zelo različno. Nekateri imajo plačano osebje in/ali (obsežno) financirane programe in projekte, drugi so v celoti odvisni od prispevkov in prostovoljcev. Viri financiranja so različni, od letne vladne podpore do članarin, nepovratnih sredstev za raziskave ali drugih nepovratnih sredstev, podpore zasebnih ustanov in donacij. Zbiranje sredstev, prispevki članov, donacije in javne subvencije/nepovratna sredstva so glavni viri financiranja za svete za prehransko politiko, ustanovljene kot neprofitne organizacije ali združenja, medtem ko so tovrstni sveti, ki jih ustanovijo občinski organi, večinoma odvisni od mestnega sveta, ki jim zagotovi letna proračunska sredstva.

3.8

Obstajajo lahko tudi pomanjkljivosti: raziskave kažejo, da imajo lahko sveti za prehransko politiko tudi slabosti in/ali ne delujejo vedno optimalno (20), npr. če so najbolj ranljive skupine premalo zastopane ali če imajo velik vpliv osebni interesi. Še en pomemben izziv je, da je kakovost posvetovanja odvisna od enakopravne udeležbe, dobrega omogočanja procesa in osredotočenosti na znanje/vrednote, ne pa na interese. EESO zato poudarja, da je treba v svetih za prehransko politiko poskrbeti za resnično vključenost in kakovostne razprave, za kar je potrebno več kot le odprto članstvo. Poskrbeti je treba tudi za resnično zastopanost, zlasti tradicionalno nezadostno zastopanih družbenih skupin.

3.9

EESO poleg tega meni, da bi morali sveti za prehransko politiko sodelovati z mlajšimi generacijami, med drugim v okviru izobraževanja. Izobraževanje o trajnostnih prehranskih sistemih bi moralo biti prednostna naloga prihodnjih generacij, pri čemer bi se bilo treba osredotočiti na znanje o trajnostni in zdravi prehrani ter o proizvodni verigi od začetka do konca, da bi ugotovili, kdo hrano proizvaja in kako, ter pojasnili, kakšna je distribucija, ki poteka v našem prehranskem sistemu, od kmeta ali živinorejca do končnega izdelka, ki ga zaužije državljan. EESO zato priporoča, da se v svete za prehransko politiko vključijo pristojni izobraževalni organi, ki lahko v sodelovanju z agroživilskim sektorjem določijo prednostne prehranske vsebine za izobraževalni sistem. Izobraževanje otrok je treba dopolnjevati z vseživljenjskim učenjem staršev in izobraževanjem državljanov (21).

4.   Poziv k ustanovitvi evropskega sveta za prehransko politiko

4.1

Tradicija svetov za prehransko politiko od spodaj navzgor je bogata, vendar ni mogla vplivati na napredek in odpornost na evropski ravni. Reforma upravljanja prehranskih sistemov je neizogibna in jo je treba izvesti tako, da se v prehranskih sistemih ponovno vzpostavita demokracija in odgovornost. V zvezi s prihodnjim okvirom za trajnostne prehranske sisteme bo potrebno skrbno usmerjanje, ki bo vodilo v usklajene spremembe v vseh sektorjih. S povečanjem odgovornosti in udeležbe je mogoče najučinkoviteje zaobiti nasprotovanje uveljavljenih akterjev, ki niso zainteresirani za spremembe, ter redno ocenjevati, pregledovati in izboljševati učinke resnično celovite prehranske politike. Zato EESO meni, da bo ustanovitev evropskega sveta za prehransko politiko ključni korak k uresničitvi vizije celostne prehranske politike (22).

4.2

Za evropski svet za prehransko politiko bi moralo veljati naslednje:

4.2.1

Biti mora znanstveno utemeljen in omogočati mehanizem znanstvenega posvetovanja; nuditi mora zanesljive in zaupanja vredne nasvete s področja znanosti in raziskav.

4.2.2

Imeti mora naslednjo sestavo: — strokovnjaki iz akademskih krogov in znanstveniki (v okviru samega sveta ali kot svetovalni odbor), — akterji v verigi preskrbe s hrano (kmetje, živilska podjetja in predelovalci, trgovci na drobno, sindikati itd.), akterji v izobraževalnem sistemu in organizacije civilne družbe (mreže za boj proti revščini, banke hrane, socialne platforme, okoljske in razvojne nevladne organizacije) ter predstavniki mladih in socialni partnerji, — predstavniki institucij (Parlamenta, Sveta, Komisije, EESO, OR).

4.2.3

Po začetni fazi bi morali biti v evropski svet za prehransko politiko vključeni tudi predstavniki z lokalne, regionalne in nacionalne ravni ter sveti za prehransko politiko, s čimer bi zagotovili organizirano povezovanje med ustreznimi ravnmi. Nacionalni sveti za prehransko politiko trenutno niso dovolj razširjeni, da bi bile vse države enako zastopane.

4.2.4

Biti mora institucionalni organ, ki bi mu morale biti institucije EU zavezane in mu zagotavljati politično podporo: neodvisen, verodostojen organ za dolgoročno načrtovanje, nevladni organ, ki bi bil zaupanja vreden (vodilni organ), katerega cilj bi bil pomagati pri usmerjanju prehranske prihodnosti v trajnostne prehranske sisteme in delovati kot vzvod.

4.2.5

Stalno mora nuditi ustrezne nasvete in možnosti politike, ki temeljijo na dokazih, ter priporočila glede usmeritve prehranskega sistema EU, na katere bi morale institucije EU zagotavljati povratne informacije in utemeljene odgovore. Proučevati bi moral možnosti, kako izpolniti in spremljati obstoječe zaveze EU, vključno z ocenjevanjem nacionalnih načrtov za prehransko politiko, in jih pretvoriti v pogoje, ki bi zagotavljali socialni napredek prek hrane. Poleg tega bi moral sodelovati v razpravi o delovanju svetovnih prehranskih sistemov.

4.2.6

Izboljšati mora skladnost med področji politike (kot so skupna kmetijska politika, skupna ribiška politika, pravica do hrane, zakonodaja, povezana z zdravimi načini prehrane, javna naročila, izobraževalne politike itd.) in spodbujati socialne inovacije v smeri blaginje vseh akterjev v prehranski verigi, ob upoštevanju potrebe po generacijski pomladitvi kmetov.

4.2.7

V zvezi s sveti za prehransko politiko mora podpirati (finančno in strukturno) in spodbujati pristope od spodaj navzgor k trajnostnim lokalnim/regionalnim/nacionalnim prehranskim sistemom, se boriti proti razlikam med podeželjem in mesti ter polarizaciji med proizvajalci in potrošniki s podpiranjem civilnega dialoga (vključno s predstavniki mladih, ranljivih in marginaliziranih družbenih skupin, podeželskimi akterji, socialnimi partnerji), omogočati sistematičen razvoj svetov za prehransko politiko ter spodbujati sinergije med lokalnimi organi in civilno družbo.

4.2.8

Sčasoma mora ustvariti pogoje za mrežo svetov za prehransko politiko na ravni EU kot platformo za izmenjavo primerov dobre prakse in spoznanj, ki bodo podlaga za oblikovanje politike EU in vplivanje nanjo.

4.2.9

Omogočati mora sinergije z drugimi obstoječimi platformami EU, kot so koalicija EU za prehransko politiko (23), platforma o živilskih odpadkih (24), evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo (25) in pakt EU za podeželje (26).

4.3

EESO je pripravljen nuditi prostor za sestajanje evropskega sveta za prehransko politiko. Uspešen primer je že evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo, ki je skupna pobuda EESO in Komisije (27).

---

(1)   Transforming Europe's food system – Assessing the EU policy mix (Preobrazba evropskega prehranskega sistema – ocena kombinacije politik EU), Evropska agencija za okolje, in predstavitev prof. de Schutterja 14. aprila 2023 v EESO.

(2)  Med drugim: Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (mnenje na lastno pobudo) (UL C 129, 11.4.2018, str. 18) in Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (COM(2020) 381) (UL C 429, 11.12.2020, str. 268).

(3)  Glej poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC): https://www.ipcc.ch/report/sixth-assessment-report-cycle/.

(4)   Power to the people? Food democracy initiatives’ contributions to democratic goods (Moč ljudem? Prispevek pobud za demokracijo na področju hrane k demokratičnim dobrinam), Jeroen J. L. Candel, maj 2022.

(5)  Glej opredelitve v naslednjih akademskih člankih: Opportunities and challenges of food policy councils in pursuit of food system sustainability and food democracy–a comparative case study from the Upper-Rhine region (Priložnosti in izzivi svetov za prehransko politiko pri prizadevanjih za trajnostnost prehranskega sistema in prehransko demokracijo – primerjalna študija primera regije Zgornje Porenje) (Mooney, 2022) in Food Policy Councils: Lessons learned (Sveti za prehransko politiko: pridobljene izkušnje) (Harper in drugi, 2009).

(6)  Prvi svet za prehransko politiko v ZDA je bil ustanovljen leta 1982 v Knoxvillu v zvezni državi Tennessee.

(7)  Primeri evropskih svetov za prehransko politiko ali podobnih mestnih pobud na področju hrane so v projektih Obzorje 2020 in Obzorje Evropa, ki so osredotočeni na agroživilske politike in orodja za izboljšanje prehranskih sistemov, kot so Cities2030, FoodSHIFT 2030, FoodCLIC, FEAST in FOOD TRAILS.

(8)  Franzen-Castle, L., in drugi, Engaging Rural Community Members with Food Policy Councils to Improve Food Access: Facilitators and Barriers (Vzpostavitev sodelovanja članov podeželskih skupnosti s sveti za prehransko politiko za izboljšanje dostopa do hrane: spodbujevalci in ovire), Journal of Hunger & Environmental Nutrition 17, str. 207–223 (2022).

(9)   Consell Català de l'Alimentació

(10)  CNA: www.cna-alimentation.fr/.

(11)   Terres en villes: www.terresenvilles.org/.

(12)  Montpellier, Rouen, Voiron, Le Havre, Artois (Béthune, Bruay-en-Artois), Douai, Angers, Rennes, Saint-Nazaire, Nantes, Lorient, Toulouse, Grenoble, Saint-Étienne, Lyon, Besançon, Dijon, Nancy, Metz, Amiens, Lille, Auxerre, Poitiers (2022).

(13)  Conselho Nacional de Segurança Alimentar e Nutricional entra em funcionamento.

(14)  Svet za prehransko politiko: https://food.uni.lu/projects/research-projects/food-policy-council/.

(15)  https://g1000landbouw.nl/

(16)  Nordic Food Policy Lab: www.norden.org/en/nordic-food-policy-lab.

(17)  Med drugim: UL C 129, 11.4.2018, str. 18, in UL C 429, 11.12.2020, str. 268.

(18)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Opolnomočenje mladih, da bi z izobraževanjem dosegli trajnostni razvoj (mnenje na lastno pobudo) (UL C 100, 16.3.2023, str. 38).

(19)  Informativno poročilo EESO Ocena šolske sheme EU.

(20)   Power to the people? Food democracy initiatives' contributions to democratic goods (Moč ljudem? Prispevek pobud za demokracijo na področju hrane k demokratičnim dobrinam).

(21)   UL C 100, 16.3.2023, str. 38.

(22)  Poročilo odbora IPES o hrani: CFP_FullReport.pdf ter De Schutter, O., Jacobs, N., in Clément, C., 2020, A „Common Food Policy“ for Europe: How governance reforms can spark a shift to healthy diets and sustainable food systems (Skupna prehranska politika za Evropo: kako lahko reforme upravljanja spodbudijo prehod k zdravi prehrani in trajnostnim prehranskim sistemom), Food Policy 96.

(23)  Koalicija EU za prehransko politiko.

(24)  Platforma EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih.

(25)  Evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo.

(26)  Pakt za podeželje: htps://rural-vision.europa.eu/rural-pact_sl.

(27)  Evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo.

Poročevalka:

Alena MASTANTUONO

Sklep plenarne skupščine	25. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	16. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	194/4/10

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Največji posledici energetske krize sta inflacija in pritisk na javne finance. Visoke cene energije, ki jih je povzročilo višanje cen plina in nafte, so spodbudile inflacijo in močno prizadele gospodinjstva z nizkimi in srednjimi dohodki ter energetsko intenzivna podjetja. Visoka inflacija, ki se je odražala tudi pri drugih elementih potrošniške košarice in močno vplivala na potrošnjo in vedenje, je bila najvidnejši pojav, kar zadeva gospodarsko uspešnost v letu 2022. Kako resne so razmere, je razvidno tudi iz zelo visoke stopnje razglašenih stečajev v EU.

1.2

K vplivu energetske krize so dodatno prispevale predhodne negativne posledice pandemije COVID-19, ki je po največjem padcu rasti BDP v zadnjih desetletjih znatno oslabila gospodarsko uspešnost EU. Nekatere sektorje je ta kumulativni učinek morda bolj prizadel kot druge. Ker se še vedno čutijo nekatere posledice pandemije COVID-19, je otežen tudi celovit pregled nad vplivom energetske krize na gospodarstvo. Statistični podatki na nekaterih področjih, kot je zaposlovanje, so trenutno do neke mere pozitivni, kar pa nikakor ne pomeni, da so razmere odlične. Jasno analizo gospodarskega vpliva bo mogoče izvesti šele po koncu krize, ko bodo na voljo vsi podrobni podatki.

1.3

Energetska kriza je vplivala na gospodarstvo z visoko inflacijo, šibko gospodarsko rastjo, močnim pritiskom na javne finance ter kupno moč gospodinjstev in podjetij pa tudi z izgubo zunanje gospodarske konkurenčnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) na podlagi priporočil Evropske centralne banke (ECB) predlaga oblikovanje merila „zelenega trojčka“, da bi bili prihodnji ukrepi prilagojeni, usmerjeni in odporni na prehod. Neusmerjeni cenovni ukrepi bi dolgoročno samo podaljšali obdobje visoke inflacije.

1.4

EESO je prepričan, da je treba v naslednjih ukrepih politike upoštevati spoznanja, pridobljena zaradi negativnega vpliva energetske krize na gospodarsko uspešnost EU. Energetska kriza, ki jo je sprožila predvsem ruska invazija na Ukrajino, je razkrila in pokazala nekatere precejšnje pomanjkljivosti in motnje v gospodarskem sistemu EU, ki ga je treba strukturno izboljšati in prilagoditi, predvsem v smislu odpornosti, učinkovitosti in strateške avtonomije, da se bo lahko učinkoviteje spoprijemal s podobnimi zunanjimi pretresi.

1.5

EESO meni, da mora EU preseči nujne fiskalne odzive in se osredotočiti na strukturne spremembe, ki ji bodo omogočile hitrejšo opustitev fosilnih goriv. Za nemoten in konkurenčen gospodarski razvoj EU potrebuje zanesljivo in varno dobavo cenovno dostopne energije na povezanem energetskem trgu z velikim deležem čiste energije, ki bo odporen ter se bo lahko spoprijemal z motnjami in pretresi.

1.6

EESO odločno podpira vse ukrepe politike za trajnostno znižanje inflacije v tem letu ter se zavzema za gospodarsko okrevanje na podlagi naložb v zelene, digitalne in strateško pomembne sektorje in gospodarske panoge, ki podpirajo industrijsko bazo in svetovno konkurenčnost EU, pri čemer bi bilo treba izkoristiti vse prednosti enotnega trga. Nujno je, da proizvodnja čistih tehnologij v Evropi postane poslovni model. Socialni partnerji želijo za vsako ceno doseči, da znanje, spretnosti in proizvodna baza ne bi zapustili Evrope. Da bi zagotovili pametno neodvisnost, mora industrija – skupaj z delovnimi mesti, ki jih ustvarja – ostati v Evropi. Konkurenčnost in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest morata zato postati način življenja ter imeti osrednje mesto pri oblikovanju in izvajanju naših politik.

1.7

Za izvajanje zelenega dogovora, vključno s prehodom na ogljično nevtralno gospodarstvo in ohranjanjem konkurenčnosti industrije EU, so potrebne obsežne naložbe iz javnih in zasebnih virov. Vendar EU nima dolgoročnega okvira za zanesljivo financiranje izvajanja zelenega dogovora. EESO zato poziva k oblikovanju ustreznega okvira za preprosto in učinkovito podporo ukrepom za financiranje prehoda na podnebno nevtralno gospodarstvo.

1.8

V času krize in negotovosti so ključnega pomena objektivne informacije in močno politično vodstvo. EESO zato priporoča, da se še naprej zagotavlja ustrezno komuniciranje, tudi v obdobju, ko se odpravljajo posledice krize. Reforma energetskega trga in sistema bo vplivala na vse gospodarske panoge in potrošnike, zato je nadvse pomembno, da so deležniki vključeni v zakonodajni proces ter ustrezno obveščeni o tem temeljnem prehodu.

2.   Osnovna dejstva in kontekst

2.1

Energetske krize in njenega vpliva na življenje ljudi in uspešnost podjetij še ni konec, zato je težko izmeriti končni splošni vpliv, ki ga bo imela na gospodarstvo. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da se njen vpliv najbolj odraža v inflaciji (ki je najvišja v zadnjih desetletjih) in javnih financah (ki so imele pomembno vlogo pri blaženju učinkov visokih cen in stroškov ter so močno podpirale naložbe, da bi bile te manj ranljive). Vzrok za visoke cene energije so bile cene plina, ki so se strmo zviševale (1).

2.2

Primerno je spomniti na ključne mejnike energetske unije, s katerimi je bil izrecno določen potek prihodnjega razvoja energetskega sistema. Nekateri njeni stebri, zlasti tisti, ki se nanašajo na energetsko varnost, so bili v zadnjem času podcenjeni, predvsem zaradi močne osredotočenosti na poceni ruski plin in dajanja prednosti temu energentu, ki je tedaj veljal za začasen vir med zelenim gospodarskim prehodom, in zaradi izključno politično motiviranega hitrega opuščanja stabilnih čistih virov.

2.3

Glede na razlike v mešanici virov energije v državah članicah EU, ki med drugim izraža njihove geomorfološke razmere, na doseganje ciljev energetske unije močno vplivajo nacionalne okoliščine. Ta dejavnik se jasno odraža v hitrosti zelenega prehoda EU. Nekaj pa ostaja jasno: ključna prednostna naloga energetske unije med krizo je bila zanesljiva oskrba z energijo, kar je bilo včasih v nasprotju s cilji zelenega prehoda.

2.4

Sedanja energetska kriza je razkrila, kako velika je ranljivost energetskega sistema EU in kako pomembno si je prizadevati za odprto strateško energetsko avtonomijo celotne energetske verige. Hkrati pa je sistem tudi dokazal, da se je sposoben spoprijeti z močnimi zunanjimi pretresi in njihovimi posledicami ter jih prenesti. Energetsko krizo je sprožila kombinacija gospodarskih, političnih in tehničnih elementov. Kriza se je začela z gospodarskimi pretresi po pandemiji COVID-19, zaradi katerih se je povečalo povpraševanje po energiji na svetovni ravni, vmešavanje tretjih držav in nizka raven uskladiščenega plina v nekaterih evropskih državah v zimski sezoni 2021/2022 pa sta ob večjem povpraševanju podkrepila resnost razmer. Že tako težke razmere so se nato poslabšale z rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022 ter se še stopnjevale zaradi odvisnosti EU od fosilnih virov energije, kar je močno neposredno vplivalo na cene energije in zanesljivost oskrbe.

2.5

Energetska kriza je škodila gospodarstvu EU. Leta 2022 je neposredno prispevala k rekordni inflaciji v novejši zgodovini povezovanja EU, saj je povprečna inflacija v EU znašala 9,2 % (2), pri čemer naj bi se leta 2023 znižala na 6,7 % (in bila še vedno zelo visoka), leto pozneje pa na 3,1 % (3). Visoka inflacija, ki se je odražala tudi pri drugih elementih potrošniške košarice in močno vplivala na potrošnjo in vedenje, je bila najvidnejši pojav, kar zadeva gospodarsko uspešnost v letu 2022. To je imelo zelo močan vpliv na gospodinjstva in podjetja. Dvig cen pa ni prizadel le najranljivejših, močno prizadeta so tudi gospodinjstva z nizkimi in srednjimi dohodki, zaradi česar se utegnejo zvišati stopnje energijske revščine. Vse to je močno okrnilo osebne finance in zaupanje potrošnikov v EU; večina potrošnikov je spremenila svoje navade, da bi lahko prebrodili energetsko krizo. Razpoloženje potrošnikov je bilo septembra 2022 na rekordno nizki ravni, nato pa se je nekoliko izboljšalo.

2.6

Te razmere so negativno vplivale tudi na položaj podjetij. Z znatnim, 26,8-odstotnim povečanjem v primerjavi s prejšnjim četrtletjem, je število stečajev v EU doseglo indeks 113,1, kar je doslej najvišja zabeležena raven indeksa, ki ga Eurostat uporablja za merjenje stopnje stečajev v EU, v primerjavi z referenčno vrednostjo 100 iz leta 2015. Podatki kažejo, da se je indeks začel povečevati v drugem četrtletju leta 2020, znatno pa se je povečal v letu 2022. Vrednost v zadnjem četrtletju leta 2022 odraža poslabšanje razmer, v katerih so se podjetja, zlasti MSP, soočala z upadanjem povpraševanja, strožjimi kreditnimi standardi (4) ter temačno in negotovo prihodnostjo.

2.7

Energetska kriza je negativno vplivala tudi na gospodarsko uspešnost EU, predvsem v smislu zasebne potrošnje (njeno zmanjšanje naj bi bilo glavni razlog za stagnacijo BDP), vlaganja (kljub velikemu potencialu naložbene dejavnosti se naložbena vrzel od leta 2021 dejansko povečuje) in zunanje konkurenčnosti (z znatnim poslabšanjem v primerjavi z obdobjem pred letom 2020). Skupni BDP EU naj bi se po solidni 3,5-odstotni rasti v letu 2022 leta 2023 zgolj rahlo povečal (za 1,0 %), v letu 2024 pa naj bi se njegova rast nekoliko pospešila (1,7 %).

2.8

Dodatno breme, ki izhaja neposredno iz energetske krize, je uspešnost javnih financ. Leta 2022 je povprečni proračunski primanjkljaj znašal 3,4 % BDP (5), precej podobne številke (ki presegajo zahteve Pakta za stabilnost in rast) pa se napovedujejo tudi za naslednji dve leti. Energetska kriza skupaj z zelenim prehodom močno obremenjuje javno porabo, za ohranitev javnofinančnega ravnotežja pa je potreben preudaren pristop. Širša uporaba učinka vzvoda, ki ga imajo zasebne naložbe, na podlagi jamstvenih shem (kot je EFSI) bi morala biti model za dodeljevanje zadostnih sredstev na fiskalno preudaren način.

2.9

Zbirni statistični podatki o vplivu energetske krize na trg dela doslej niso bili negativni. Decembra 2022 je bila stopnja brezposelnosti v EU 6,1-odstotna (nespremenjena od aprila), kar je najnižja vrednost od leta 2000. Vendar bo upočasnitev gospodarske dejavnosti, ki je bila ocenjena ob koncu lanskega leta in napovedana v začetku leta 2023, omejila hitrost rasti zaposlovanja. Kriza je močno prizadela energetsko intenzivna podjetja, zato lahko na trgu dela v prihodnosti pričakujemo velike izzive.

2.10

Leta 2022 se je poraba električne energije zaradi energetske krize ter blage zime, prihrankov in ustavitev poslovanja zmanjšala (-4,6 %). Po podatkih Agencije Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) se je povpraševanje med letom hitro zmanjšalo, pri čemer je bilo v zadnjem četrtletju 2022 petkrat večje kot v prvem četrtletju. V primerjavi z enakimi obdobji v letu 2021 se je upad povpraševanja povečal z -1,8 % v prvem četrtletju na -9,5 % v zadnjem četrtletju.

2.11

Hkrati je imela kriza tudi nekaj pozitivnih vidikov. Prvič, v smislu novih rešitev, ki pomenijo prodor na področju večje energijske učinkovitosti ter spodbudo (in v nekaterih primerih „preporod“) čistih tehnologij. Nekatera podjetja so na trg prinesla inovativne rešitve. Drugič, poudarila je potrebo po boljši medsebojni povezanosti energetskih trgov in solidarnosti med državami članicami. Institucije in države članice EU so lahko sprejele ukrepe ter se dokaj hitro in zelo prožno odzvale na nove razmere.

2.12

Zaradi krize je bilo treba prilagoditi in na novo opredeliti tudi glavne stebre energetske politike EU: energetsko unijo, zeleni dogovor in njegove posebne elemente (zlasti sveženj „Pripravljeni na 55“) ter okvir taksonomije EU. Odzivi na resne razmere v letu 2022 vključujejo dolgoročna strukturna orodja, kot sta REPowerEU in industrijska politika v okviru zelenega dogovora za neto ničelno dobo, ter takojšnje/kratkoročne ukrepe, da najbolj boleče posledice krize ne bi prizadele gospodinjstev in podjetij.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO poudarja, da je bila glavni vzrok krize velika odvisnost EU od ruske oskrbe s plinom, in predlaga oblikovanje dolgoročne vizije, na podlagi katere se bo zmanjšala energetska odvisnost EU od tretjih držav, kar vključuje tudi neodvisnost na področju čistih tehnologij. Hkrati morajo po prepričanju EESO vsi ukrepi na ravni EU in na nacionalni ravni spodbujati ta strateški premik, da bi zagotovili strateško avtonomijo Evrope.

3.2

EESO se dobro zaveda, da je glavna prednostna naloga obravnavati ne le posledice, temveč predvsem razloge in vzroke krize, ter je pripravljen razpravljati in predlagati rešitve. Za to je potreben postopen prehod od nujnih ukrepov k tržno skladnim in z dokazi podprtim reformam in naložbam, ki temeljijo na trajnostnih in izvedljivih strateških konceptih. Ti strateški koncepti, s katerimi je treba vzpostaviti ravnovesje med prednostnimi nalogami, finančnimi viri (javnimi in zasebnimi) ter institucionalnim okoljem in upravnimi pogoji (dovoljenja, skladnost z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo), morajo temeljiti na ustrezni javni podpori.

3.3

Ukrepi gospodinjstev in podjetij za varčevanje z energijo so pomagali preprečiti morebitno resno tveganje pomanjkanja energije. Vendar ne sme ostati neopaženo, da so bili nekateri prihranki zgolj posledica zaustavitve poslovnih dejavnosti. Med najranljivejšimi gospodarskimi panogami v krizi so bile logično tiste, ki so najbolj energetsko intenzivne (kemična industrija, proizvodnja gnojil, jeklarska industrija in železarne). Tem panogam bi bilo treba pri energetskem prehodu nameniti posebno pozornost, tudi zaradi tveganja deindustrializacije EU (selitev virov CO2).

3.4

Temelj zelenega prehoda je močna in medsebojno povezana energetska infrastruktura, v katero se je v zadnjih letih bistveno premalo vlagalo. V prihodnjih letih bodo imele ključno vlogo naložbe v infrastrukturo in njena nadgradnja. Zato je pomembno, da se z novimi pravili pošlje vlagateljem jasen dolgoročen signal. Vendar je sposobnost MSP, da vlagajo v energetski prehod, od izbruha prvotne krize (COVID-19) zelo omejena. Pri reformah je treba upoštevati cilje energetske politike EU v smislu zelenega prehoda, odpornosti in socialne blaginje ter velike razlike v strukturi mešanice virov energije posameznih držav članic. Kriza močno vpliva na naložbeno gotovost.

3.5

EESO je prepričan, da je med ključnimi reformnimi zahtevami predvsem posodobitev zasnove energetskega trga, da se omogoči trajnostni zeleni prehod. Sozakonodajalca poziva, naj dosežeta soglasje o glavnih kategorijah zasnove trga, ki neposredno vplivajo na prihodnjo pripravljenost za naložbe v ta sektor, vključno z dolgoročnimi pogodbami, podpornimi in spodbujevalnimi instrumenti za obnovljive vire energije, modelom, ki je podlaga za oblikovanje cen energije, ter vprašanjem splošne prožnosti.

3.6

Zeleni dogovor EU, ki ga dopolnjuje pobuda REPowerEU, lahko do konca tega desetletja omogoči letne naložbe v višini približno 350 milijard EUR (več kot 2 % letnega BDP EU). Kratkoročna napoved glede naložb EU ostaja precej slabša. Zato je treba mobilizirati dodatna finančna sredstva, da bi zadovoljili potrebe po prednostnih naložbah. Te vrste naložb bi lahko spodbudile močnejše gospodarsko okrevanje EU in dodatne naložbe v infrastrukturo, digitalizacijo energetskih omrežij, medsebojno povezovanje in zmogljivosti za shranjevanje.

3.7

EESO se dobro zaveda, da so za ta proces potrebni zelo veliki finančni viri. Zeleni prehod ne bo mogoč brez naložb v raziskave, inovacije, infrastrukturo in ljudi, ki bi jih bilo treba ustrezno pripraviti z izobraževanjem, izpopolnjevanjem in preusposabljanjem. Kljub velikim zneskom v okviru novih programov financiranja EU, predlaganih v ta namen, so za uresničitev tega cilja nujno potrebni nacionalni javni in zasebni viri. EESO poudarja potrebo po enostavnem, učinkovitem in lahko dostopnem financiranju ter se zavzema za inovativne metode za pritegnitev zasebnega kapitala s finančnimi instrumenti. Upošteva tudi razširjeno vlogo podpore v obliki državne pomoči in financiranja za ciljno usmerjen namen, vendar priporoča, da se v EU zagotovijo enaki konkurenčni pogoji.

3.8

Vlade držav članic EU so za zaščito gospodinjstev in podjetij med septembrom 2021 in januarjem 2023 namenile in dodelile 758 milijard EUR. Le tretjina fiskalnih ukrepov, ki so jih sprejele države članice, je bila namenjena ranljivim kategorijam. EESO priporoča nadgradnjo priporočil ECB, in sicer bi bilo treba oblikovati merilo „zelenega trojčka“, da bi bili prihodnji ukrepi prilagojeni, usmerjeni in odporni na prehod. Tudi Mednarodni denarni sklad je ugotovil, da neusmerjeni cenovni ukrepi dolgoročno ustvarjajo pogoje za daljše obdobje višje inflacije. Odlašanje z njihovo postopno odpravo bi lahko ogrozilo sposobnost ECB, da uresniči svoje srednjeročne cilje, zaradi česar bi se denarna politika zaostrovala dlje, kot je sicer zaželeno.

3.9

EESO je prepričan, da bi lahko gospodarsko okrevanje zato vodilo k ustvarjanju novih delovnih mest in izboljšanju zunanje konkurenčnosti gospodarstva EU, in sicer z ustvarjanjem novih gospodarskih panog in poslovnih projektov, potrebnih za uspešen prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo. Kakovostno izpopolnjevanje in preusposabljanje bosta odločilno prispevala k upravljanju procesa prehoda. Nujno je, da proizvodnja čistih tehnologij v Evropi postane poslovni model. Socialni partnerji želijo za vsako ceno doseči, da znanje, spretnosti in proizvodna baza ne bi zapustili Evrope. Da bi zagotovili pametno neodvisnost, mora industrija – skupaj z delovnimi mesti, ki jih ustvarja – ostati v Evropi. Nujno je treba ponovno napredovati in prehod na zeleno gospodarstvo nam ponuja priložnost za to, če ga bomo dobro upravljali. Konkurenčnost in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest morata zato postati način življenja ter imeti osrednje mesto pri oblikovanju in izvajanju naših politik.

3.10

Poleg novih reformnih ukrepov se mora EU najprej osredotočiti na izvajanje in uveljavljanje zakonodaje, sprejete v okviru zelenega dogovora. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj države članice teh ukrepov še niso izvedle. Eden od razlogov je, da je zmogljivost držav članic za prevzem zakonodajnega svežnja zelo majhna. Enako velja za podjetja, predvsem za MSP.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO poziva Evropsko komisijo in sozakonodajalca, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi dosegli soglasje o ključnih parametrih in kategorijah zasnove trga. V primeru pogodb o nakupu električne energije bi bilo na primer dobro opredeliti skupna pravila EU o javnih razpisih v zvezi z njimi, zahteve za povezana državna jamstva ali okvir spodbud za podjetja, da izkoristijo ves potencial navedenih pogodb. EESO si želi, da bi bili rezultati kmalu doseženi. V nasprotnem primeru bodo vlagatelji zaradi premajhne preglednosti in dolgoročne predvidljivosti odložili naložbene odločitve ali zapustili trg, naložbe pa ne bodo izvedene, dokler jim okvir ne bo popolnoma jasen.

4.2

EESO je zelo zaskrbljen glede makroekonomske uspešnosti EU v zadnjih desetletjih in se dobro zaveda resnosti tega vprašanja. Zaveda pa se tudi, da krize še ni konec in da je treba ukrepati, da bi se razmere izboljšale. Upa, da je največja nevarnost, tj. inflacija, skoraj pod nadzorom, in da se bo lahko – če ne bo drugih zunanjih pretresov – kmalu začelo obdobje novega energetskega sistema, ki bo čist, pravičen in odporen.

4.3

EESO odločno priporoča, naj bodo izredni ukrepi v zvezi s prihodki izključno začasni. Njihova uporaba za dlje časa, kot je potrebno, bi lahko povzročila nekatere spremembe ravnanja, socialne učinke in nepotrebno izkrivljanje trga ter vlagatelje iz zadevnih gospodarskih panog odvrnila od naložb. Politika omejevanja, uporabljena začasno, bi morala prožno upoštevati gospodarsko stvarnost in se prilagajati dogajanju na trgu, sicer bi lahko v primeru padca cen električne energije škodovala odjemalcem.

4.4

EESO odločno podpira okrepljen sistem varstva potrošnikov, saj so nas izučile posledice sedanje energetske krize na odjemalce. To pomeni celovito storitev, ki vključuje pravno varstvo, informacijske in svetovalne storitve, podrobna navodila, izmenjavo primerov dobre prakse itd. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tistim, ki jim grozi energijska revščina.

---

(1)  Cene električne energije so se močno zvišale, pri čemer je bil vpliv različen glede na delež plina v lokalnem portfelju proizvodnje, in so leta 2022 dosegle 150–300 EUR/MWh.

(2)  Iz usklajenega indeksa potrošniških cen energije za leto 2023, ki ga pripravlja Evropska komisija, je razvidno, da je leta 2022 letna stopnja v povprečju dosegla 20 %. Stanje v državah članicah pa je bilo različno, pri čemer je bila najvišja stopnja zabeležena v Italiji, 65 %.

(3)  Pomladanska gospodarska napoved 2023, Eurostat.

(4)  Glede na raziskavo ECB iz januarja 2023 o posojilni dejavnosti bank so se posojilni standardi za podjetja in gospodinjstva močno zaostrovali tudi v zadnjem četrtletju leta 2022. Za podjetja so se kreditni standardi neto najbolj zaostrili od krize državnega dolga v euroobmočju v letu 2011.

(5)  Pomladanska gospodarska napoved 2023, Eurostat.

Poročevalec:

Philip VON BROCKDORFF

Zaprosilo	20. 1. 2023, dopis Maroša ŠEFČOVIČA, podpredsednika Evropske komisije za medinstitucionalne odnose in predvidevanje
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	30. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	140/67/12

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je že v prejšnjem mnenju na to temo (1) izpostavil potrebo po dogovoru držav članic, da se za odplačilo dolgov, ki so nastali zaradi najemanja posojil v okviru evropskega načrta za okrevanje NextGenerationEU, poiščejo novi viri lastnih sredstev, da ne bi ogrozili proračunov programov EU oziroma da ne bi bilo treba bistveno povečati prispevka iz naslova bruto nacionalnega dohodka (BND).

1.2

EESO poudarja, da bi bilo treba pri oblikovanju predlogov za nove vire lastnih prihodkov upoštevati proračunske pritiske, s katerimi se soočajo države članice zaradi pandemije, in trenutne napetosti v mednarodnem okolju. To je postalo še toliko bolj pomembno v sedanjih razmerah višjih obrestnih mer, saj se lahko zgodi, da novi viri lastnih sredstev, ki jih je predlagala Komisija v svežnju iz leta 2021, ne bodo zadostovali za kritje stroškov odplačevanja instrumenta NextGenerationEU.

1.3

EESO ugotavlja, da je v veljavi vir lastnih sredstev iz naslova odpadne plastične embalaže, ki se ne reciklira. Poudarja, kako pomembno je, da se novi zakonodajni predlog o embalaži in odpadni embalaži, ki se nanaša na nereciklirano odpadno plastično embalažo, sprejme in usklajeno prenese v nacionalno zakonodajo. Meni tudi, da je vir lastnih sredstev, izračunanih na podlagi količine komunalnih odpadkov, še ena možnost (ob predpostavki, da je tehnično in okoljsko izvedljiva), ki bi podpirala tudi krožno gospodarstvo.

1.4

EESO poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predloge v zvezi z okvirom Poslovanje v Evropi: okvir za obdavčitev dohodkov (BEFIT). V zvezi s tem poziva Komisijo, naj določi jasne cilje glede poenostavitve davčnega okvira in zagotavljanja konkurenčnosti obstoječih in novih direktiv o davkih. Zlasti poudarja, da morajo pravila BEFIT temeljiti na usklajenih opredelitvah in standardih ter natančnejši oceni morebitnih dodatnih prihodkov, povezanih z njihovim izvajanjem.

1.5

Po mnenju EESO je smiselno preučiti možnost vključitve finančnih storitev v okvir BEFIT ali uvedbe globalnega davka na finančne transakcije, kot je predlagal Evropski parlament, obenem pa oceniti učinke predloga.

1.6

EESO pozdravlja dogovor med Svetom in Evropskim parlamentom o mehanizmu za ogljično prilagoditev na mejah. Komisija bi za večjo usklajenost delovnih pogojev lahko razmislila o dodatni dajatvi za podjetja iz EU, ki uvažajo izdelke proizvajalcev iz tretjih držav, ki ne zagotavljajo primerne zaščite delavcev, pod pogojem, da to omogočajo pravila Svetovne trgovinske organizacije in da so merila glede uporabe jasna. Hkrati ponovno poudarja, da je treba podjetjem iz EU zagotoviti nekaj olajšav pri izvozu, da bodo konkurenčna na tretjih trgih.

1.7

EESO ugotavlja, da sta bila v skladu z vključujočim okvirom OECD/G20 dogovorjena obdobje mirovanja in rok za odstop v zvezi z digitalnimi davki. Vendar bi lahko za povečanje lastnih sredstev morda razmislili o davku na digitalne transakcije na ravni EU, ki bi se uporabljal, če drugi večji trgovinski partnerji ne bi spoštovali dogovorjenih pravil iz vključujočega okvira OECD/G20.

1.8

EESO poudarja tudi, da bi moral biti drugi sklop ukrepov za vire lastnih sredstev v skladu z načeloma sorazmernosti in socialne pravičnosti. Poleg tega znova poudarja, da bi bilo treba vse predloge v zvezi z viri lastnih sredstev podpreti z oceno učinka.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Člen 311 PDEU določa, da se brez vpliva na druge prihodke proračun EU v celoti financira iz lastnih sredstev Unije. Te vire je mogoče opredeliti kot neposredne vire prihodkov EU, ne da bi bile za to potrebne dodatne odločitve držav članic. Vendar v praksi večino prihodkov EU ustvarjajo prispevki držav članic (2).

2.2

Evropska komisija je ob predstavitvi svojega delovnega programa za leto 2023 napovedala predlog za drugo košarico novih virov lastnih sredstev, ki je trenutno načrtovan za tretje četrtletje leta 2023 in med drugim temelji na napovedanem zakonodajnem predlogu o enotnih davčnih pravilih za poslovanje v Evropi (BEFIT). S tem se za eno leto skrajša časovni razpored iz medinstitucionalnega sporazuma (3), ki je bil predstavljen decembra 2020.

2.3

Druga košarica novih virov lastnih sredstev sledi prvi, ki je bila predstavljena decembra 2021 (4) in je temeljila na treh novih virih prihodkov. Prvi vir temelji na prihodkih iz sistema za trgovanje z emisijami, drugi na prihodkih, ki bodo ustvarjeni z mehanizmom EU za ogljično prilagoditev na mejah, tretji pa na deležu preostalega dobička mednarodnih družb, ki se prerazporedi državam članicam EU v skladu s sporazumom OECD/G20 o prerazporeditvi pravic do obdavčitve („prvi steber“).

2.4

Cilj novega predloga o virih lastnih sredstev je zagotoviti odporen in diverzificiran tok prihodkov za EU ter se izogniti krčenju programov EU in pretiranemu povečanju prispevkov v proračun EU na podlagi bruto nacionalnega dohodka držav članic.

2.5

Dolgoročni vpliv instrumenta za okrevanje NextGenerationEU, ki se izvaja za obvladovanje gospodarskih in socialnih motenj zaradi pandemije, na proračun EU bo obravnavan v novem okviru, ki je zasnovan tako, da bo ustrezno uporabil nove vire lastnih sredstev za postopno vračilo sredstev, ki si jih je Komisija izposodila na kapitalskih trgih za nepovratna sredstva instrumenta NextGenerationEU, najpozneje do leta 2058. Poudariti je treba, da je treba odplačevanje glavnice in obresti financirati iz proračuna EU v skladu z večletnim finančnim okvirom.

2.6

Komisija je pred pripravo predloga o drugi košarici novih virov lastnih sredstev pozvala Evropski ekonomsko-socialni odbor, naj predstavi svoje stališče in priporočila, da bi jih vključila v svoj predlog.

2.7

To mnenje EESO dopolnjuje njegovo prejšnje mnenje o isti temi (5), z nekaterimi prilagoditvami, ki upoštevajo sedanjo institucionalno razpravo in najnovejši razvoj dogodkov.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja možnost, da lahko ponovno izrazi svoje stališče o ključnem in strateškem vprašanju za prihodnost povezovanja EU.

3.2

Ob tem želi poudariti, da razprava o izvoru virov lastnih sredstev in njihovi uporabi za proračun EU ob upoštevanju načela univerzalnosti ne bi smela potekati le med evropskimi institucijami, temveč bi morala na splošno vključevati tudi poslovno skupnost, druge socialne partnerje in civilno družbo, vključno s predstavniki čim več skupin državljanov EU, da bi zajeli tudi starejše in ranljive skupine.

3.3

Kot je poudaril v svojem mnenju o predlogu sklepa o virih lastnih sredstev, se EESO strinja, da je treba zagotoviti nove vire lastnih sredstev, s katerimi bi lahko še naprej ustrezno uresničevali agendo in cilje EU, ne da bi načenjali proračune programov EU iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 in bistveno povečali prispevek na podlagi BND.

3.4

EESO hkrati ugotavlja, da se je z uvedbo vira lastnih sredstev, ki temelji na nereciklirani odpadni plastični embalaži, zmanjšal visok delež prispevkov držav članic iz naslova BND. V zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da se novi zakonodajni predlog o embalaži in odpadni embalaži sprejme in usklajeno prenese v nacionalno zakonodajo, da bi zmanjšali breme zagotavljanja skladnosti.

3.5

EESO upa, da bo napovedani drugi sklop ukrepov za vire lastnih sredstev v skladu z načeloma sorazmernosti in socialne pravičnosti ter da bo zagotavljal ustrezno ravnovesje med potrebo po močnem finančnem proračunu, ki bo omogočal uresničevanje ciljev EU, ter socialno kohezijo in podjetjem prijaznim okoljem.

3.6

EESO poudarja, da je pomembno razlikovati med viri lastnih sredstev EU in davčnimi politikami EU: medtem ko se pri prvih za ustrezne prihodkovne tokove za financiranje proračuna EU uporabljajo davčna orodja, bi morale biti davčne politike EU namenjene spodbujanju gospodarskega povezovanja ter krepitvi in nadaljnjemu razvoju enotnega trga, ne pa povečevanju davčnih bremen in spodkopavanju socialnega in gospodarskega povezovanja.

3.7

EESO želi poudariti, da bo treba v predlogu Komisije skrbno preučiti negativne posledice ruskega napada na Ukrajino, ki traja že dlje časa, in s tem povezane posledice v smislu svetovne gospodarske recesije, vpliva na dobavne verige in mednarodnih napetosti, kar ustvarja zapletene okoliščine, s katerimi se je treba spoprijeti. Med slednje med drugim sodita visoka trajna inflacija in dvigovanje obrestnih mer za njeno ublažitev. Vse to ustvarja zelo zahtevne gospodarske razmere za predlog Komisije.

3.8

Glede na zgoraj navedene okoliščine EESO ugotavlja, da bi bilo treba pri pripravi predlogov o novih virih prihodkov za proračun EU ustrezno upoštevati proračunske pritiske, s katerimi se soočajo države članice po pandemiji in v času sedanjih mednarodnih napetosti. EESO ugotavlja, da pobiranje prihodkov na ravni EU dodatno obremenjuje nacionalne proračune. Poleg tega je odplačilo posojil za instrument NextGenerationEU iz proračuna EU sprejeta zaveza, ki lahko privede do višjih prispevkov držav članic, če ne bo novih virov lastnih sredstev.

3.9

EESO hkrati opozarja, da novi viri lastnih sredstev, predlagani v prvem svežnju Komisije z dne 14. decembra 2021, verjetno ne bodo zadostovali za kritje vseh sedanjih obveznosti EU, tudi zaradi višjih obrestnih mer.

3.10

EESO meni, da je pomembno imeti močan in trden proračun EU, s katerim bo mogoče ne le zagotoviti strateško avtonomijo Evropske unije, temveč tudi ustrezno podpreti dvojni zeleni in digitalni prehod z vsemi izzivi in prilagoditvami, ki jih bo to prineslo državam članicam, regijam in lokalnim skupnostim, pa tudi podjetjem po vsej Evropi.

3.11

EESO ugotavlja, da bo treba za učinkovito okrepitev proračuna EU in večletnega finančnega okvira nepovratna sredstva instrumenta NGEU vrniti v določenem obdobju brez nadaljnjega podaljšanja, da bi se izognili tveganju previsokih stroškov izposojanja zaradi predolge ročnosti, ki bi škodili gospodarski rasti in socialni blaginji prihodnjih generacij. To še zlasti velja v sedanjem obdobju rastočih obrestnih mer, zaradi katerih je zadolževanje na dolgi rok manj vzdržno, stroški financiranja pa so precej nepredvidljivi.

3.12

EESO poziva Komisijo, naj kar najhitreje nadalje razvije predlog o sklopu enotnih pravil za oceno davčne osnove pravnih oseb s sedežem v EU, ki so del skupine s svetovnimi konsolidiranimi prihodki nad določenim pragom, saj je to predpogoj za predlog vira lastnih sredstev iz naslova obdavčitve pravnih oseb. Okvir BEFIT bo vključeval tudi določbe za razporeditev dobička med države članice na podlagi porazdelitvene formule. Ko bodo dobički razporejeni, bo zanje veljala stopnja davka od dohodkov pravnih oseb v zadevnih državah članicah.

3.13

EESO je seznanjen z napovedjo Komisije, da si bo na podlagi predloga BEFIT prizadevala oblikovati dodaten tok virov lastnih sredstev EU. Vendar bi lahko bilo precej težko doseči politično soglasje o takšnem predlogu, kot sta v preteklosti pokazala predloga o CCCTB (6) iz let 2011 in 2016.

3.14

EESO poziva k razpravi o okviru BEFIT, v kateri bi sodelovali vsi deležniki, saj bi s tem zagotovili preglednost njenega učinka. Poleg tega poudarja, da je za okvir BEFIT treba določiti jasne cilje in ključna načela, da bi poenostavili davčni okvir ter zagotovili konkurenčnost obstoječih in novih direktiv o davkih.

3.15

EESO poudarja, da bi morala morebitna pravila o okviru BEFIT temeljiti na usklajenih opredelitvah in standardih, da se omogoči pravilno izvajanje predloga na celotnem notranjem trgu, ter na natančnejši oceni morebitnih dodatnih prihodkov, povezanih z izvajanjem okvira BEFIT, če bodo ti prihodki dejansko ustvarjeni (7).

3.16

EESO opozarja, da so prihodki od davka od dohodkov pravnih oseb v vsakem primeru nestanovitni, kar otežuje natančno oceno prihodnjih davčnih prihodkov, ki jih je treba nameniti za vire lastnih sredstev. To še zlasti velja v trenutnih gospodarskih razmerah z visoko inflacijo in višanjem obrestnih mer. V zvezi s tem EESO spodbuja Komisijo, naj izvede namenske študije in simulacije ocen učinka, da bi določila zanesljiv nabor virov lastnih sredstev, ki bi jih lahko pobirali v okviru pobude BEFIT. Vendar opozarja na morebitne dodatne stroške podjetij v zvezi z zagotavljanjem skladnosti.

3.17

Ker bo predlog Komisije o okviru BEFIT temeljil na dvostebrnem pristopu iz vključujočega okvira, ki sta ga sprejela OECD in skupina G20 v zvezi z razporejanjem dobička (prvi steber) in dopolnilnimi pravili (drugi steber), EESO spodbuja Komisijo, naj še naprej tesno sodeluje v mednarodnih pobudah za pripravo predloga BEFIT.

3.18

Kot je predlagal tudi Evropski parlament, bi lahko pri ocenjevanju možnih učinkov preučili možnost vključitve finančnih storitev v okvir BEFIT ali uvedbe globalnega davka na finančne transakcije. Nove davčne določbe bi bilo treba nato združiti s ciljno usmerjenimi pravili, katerih namen je del pričakovanih dodatnih davčnih prihodkov nameniti virom lastnih sredstev EU.

3.19

EESO želi spomniti, da se je z mehanizmom za ogljično prilagoditev na mejah, o katerem sta se dogovorila Svet in Evropski parlament, izključno želelo spodbuditi trgovinske partnerje EU, da skupaj z EU razogljičijo svojo proizvodnjo. To je bilo predlagano kot vir lastnih sredstev v prvem svežnju. Poleg tega bi Komisija lahko razmislila o dodatni dajatvi za podjetja iz EU, ki uvažajo izdelke proizvajalcev iz tretjih držav, ki ne zagotavljajo primerne zaščite delavcev. Ta možnost bi bila upoštevana le, če je v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije in so merila glede uporabe jasna. Ta dajatev bi lahko nekoliko zaščitila delavce v tretjih državah in postopoma olajšala doseganje enakovrednih delovnih pogojev med EU in drugimi trgovinskimi bloki. Hkrati EESO poziva k določenim olajšavam pri izvozu, da bodo lahko podjetja iz EU konkurenčna na tretjih trgih. To je bilo poudarjeno v enem od prejšnjih mnenj EESO o mehanizmu za ogljično prilagoditev na mejah.

3.20

EESO meni, da bi v skladu z vključujočim okvirom OECD/G20, v katerem sta bila v zvezi z digitalnimi davki dogovorjena obdobje mirovanja in rok za odstop, lahko za povečanje lastnih sredstev morda razmislili o davku na digitalne transakcije na ravni EU. Vendar bi se ta uporabljal le, če drugi večji trgovinski partnerji ne bi spoštovali dogovorjenih pravil iz vključujočega okvira OECD/G20.

3.21

Kjer je recikliranje komunalnih odpadkov tehnično in okoljsko izvedljivo, je statistično podprt vir lastnih sredstev, ki temelji na količini komunalnih odpadkov, še ena možnost, s katero bi odlaganje in sežiganje postala dražja v primerjavi z recikliranjem, kar bi podprlo krožno gospodarstvo na celotnem notranjem trgu.

3.22

Kot je EESO poudaril že v prejšnjem mnenju o predlogu sklepa o virih lastnih sredstev, meni, da sta učinkovitost in uspešnost pri zbiranju, upravljanju in nato tudi pri porabi lastnih sredstev ključni v vseh fazah in strateški za zagotavljanje ustreznega in produktivnega izkoriščanja virov lastnih sredstev za doseganje ambicioznih ciljev, določenih v agendi Komisije.

3.23

EESO v skladu s prejšnjim mnenjem o predlogu sklepa o virih lastnih sredstev na koncu tudi ponovno poudarja, kako pomembno je, da so vsi predlogi v zvezi z viri lastnih sredstev podprti z oceno učinka predlaganih ukrepov in zlasti prihodkov, ki naj bi jih ti ukrepi ustvarili.

---

(1)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Naslednja generacija virov lastnih sredstev za proračun EU (COM(2021) 566 final) – Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 o določitvi večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 (COM(2021) 569 final – 2021/0429 (APP)) – Predlog sklepa Sveta o spremembi Sklepa (EU, Euratom) 2020/2053 o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije (COM(2021) 570 final – 2021/0430 (CNS)) (UL C 323, 26.8.2022, str. 48).

(2)  Služba Evropskega parlamenta za raziskave.

(3)  Medinstitucionalni sporazum z dne 16. decembra 2020 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju ter novih virih lastnih sredstev, vključno s časovnim načrtom za uvedbo novih virov lastnih sredstev (L433I/28).

(4)  COM(2021) 566 final.

(5)  Mnenje EESO z naslovom Predlog sklepa o virih lastnih sredstev (UL C 323, 26.8.2022, str. 48).

(6)  Skupna konsolidirana osnova za davek od dohodkov pravnih oseb.

(7)  Namen okvira BEFIT je poenostavitev in učinkovita konsolidacija dobičkov in izgub, ne pa nujno ustvarjanje več prihodkov.

Poročevalec:	Anastasis YIAPANIS
Soporočevalec:	Alberto MAZZOLA

Sklep plenarne skupščine	20. 9. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	27. 3. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	208/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira predlagano politiko EU za kibernetsko obrambo, vendar bi pričakoval, da bo imela organizirana civilna družba pomembnejšo vlogo pri pripravi teh predlogov. Trenutno EESO težko oceni, ali bodo prihodnje pobude, opisane v skupnem sporočilu, izvedene in ali bodo z njimi doseženi želeni rezultati. Institucije EU in države članice poziva, naj napovedane pobude obravnavajo prednostno, da bi dosegle hiter napredek.

1.2

EESO poudarja, da so potrebni dodatni ukrepi za izboljšanje zmožnosti EU za odkrivanje kibernetskih groženj, ter poziva, naj se financiranje raziskav in razvoja usmeri v razvoj vrhunskih zmogljivosti EU. Bistveno je sodelovanje med zasebnim in javnim sektorjem, ki ne sme biti enosmerno. EESO meni, da je potrebno usklajevanje na ravni EU, da bi odpravili razdrobljenost in zagotovili sodelovanje med državami članicami in njihove skupne naložbe.

1.3

EESO podpira ustanovitev centra EU za koordinacijo kibernetske obrambe in priporoča, naj se države članice zavežejo k stalni pripravljenosti za hitro odzivanje, ocenijo kibernetsko pripravljenost in učinkovitost mehanizmov EU za odzivanje na kibernetske krize s poudarkom na vojaških zmogljivostih in kritičnih sektorjih, kot so opredeljeni v Direktiva (EU) 2022/2555 Evropskega parlamenta in Sveta (1) (direktiva NIS 2). EESO podpira razširitev pristojnosti Evropskega industrijskega, tehnološkega in raziskovalnega kompetenčnega centra za kibernetsko varnost (ECCC), da bi pripomogel k delu centra EU za koordinacijo kibernetske obrambe.

1.4

EESO meni, da bi bilo treba za povečanje strateške avtonomije in suverenosti Unije razviti dinamično platformo za preizkušanje in izmenjavo informacij v realnem času ali jo prevzeti iz realnega sektorja, da bi opredelili sedanje vrzeli v obstoječih zmogljivostih. Uporabljala bi se lahko tudi za izmenjavo dobrih praks, poročanje o kibernetskih incidentih in sestavo seznama EU vseh storilcev kibernetskih kaznivih dejanj.

1.5

EESO poudarja, da se je treba bolje pripraviti na kibernetske napade, kakršni so ruski v Ukrajini, zlasti tiste, ki so usmerjeni v kritično infrastrukturo. Za učinkovito obvladovanje kriz, interoperabilnost in preprečevanje podvajanja prizadevanj in naložb je bistveno sodelovanje med civilnimi in vojaškimi ekosistemi, tudi s simuliranimi preizkusnimi kibernetskimi napadi.

1.6

EESO meni, da bi bilo treba pri naložbah v kibernetsko obrambo dati prednost zaščiti državljanov EU in kritične infrastrukture tudi z uporabo zaupanja vrednih ponudnikov strojne in programske opreme. Vztraja pri pravočasnih posodobitvah prednostnih nalog in naložb, o katerih se morajo dogovoriti EU in države članice ob sodelovanju ustreznih zasebnih deležnikov.

1.7

EU mora ohraniti in razviti zmogljivosti, ki so potrebne za zaščito njenega digitalnega gospodarstva, družbe, demokracije in kritičnih tehnologij, ter zagotavljati ključne storitve kibernetske varnosti. Za zagotovitev strateške avtonomije EU je bistveno, da se zmanjša odvisnost od tretjih držav. EESO meni, da je za EU bistvenega pomena, da sprejme srednjeročni pristop k avtonomiji, kar zadeva ključne tehnologije, in odločno zagovarja, naj raziskovalne in proizvodne zmogljivosti vzpostavijo podjetja s sedežem v EU, pri čemer naj se ustrezna evropska industrijska politika osredotoča na avtonomen kibernetski ekosistem.

1.8

Mala in srednja podjetja bi morala biti deležna ciljno usmerjene podpore in imeti dostop do financiranja programov, s katerimi bi se povečala njihova odpornost na kibernetske napade, pa tudi do pomoči, usposabljanja in priložnosti za izobraževanje o kibernetskih tveganjih in zaščiti pred njimi. EU bi morala zagotoviti mehanizem spodbud za postopno seznanjanje, namenjen malim in srednjim podjetjem, in za razvoj inovativnih malih in srednjih podjetij.

1.9

EESO podpira načrt za ustanovitev akademije za kibernetske veščine in poziva Evropsko komisijo, naj uskladi in financira obsežne programe usposabljanja ter poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki bodo vključevali vse države članice in katerih namen bo usposobiti delovno silo za vse agencije in organizacije, ki bodo sodelovale pri kibernetski obrambi, pa tudi za zasebna civilna omrežja.

1.10

EESO meni, da je ozaveščanje državljanov o kibernetski varnosti bistveno za zmanjšanje izpostavljenosti kibernetskim napadom, ter poziva k učnim načrtom in programom vseživljenjskega učenja za izobraževanje o kibernetski varnosti, usmerjenim v izboljšanje kibernetskih veščin in znanja. Podpira vključevanje kibernetske varnosti v vse prihodnje javne politike EU in obveščanje splošne javnosti o kibernetskih grožnjah.

1.11

EESO meni, da se mora tesno sodelovanje z zaveznicami Nata na vojaških področjih osredotočati na polno usklajevanje in vzajemnost, skupne projekte za raziskave, razvoj in inovacije, izmenjavo dobrih praks, obsežne programe usposabljanja in simulacije kibernetskih napadov, katerih glavni cilj je povečati skupno zmogljivost za odzivanje.

1.12

EESO poziva visokega predstavnika, naj pregleda dvostranske dialoge o kibernetiki, ki potekajo, in sodeluje v dodatnih razpravah z drugimi državami in ustreznimi mednarodnimi organizacijami, da se vzpostavi svetovni okvir za spoštovanje mednarodnega prava v kibernetskem prostoru, z velikim poudarkom na vzajemnosti. EESO meni, da lahko EU prevzame vodilno vlogo v mednarodnih razpravah o prihodnosti kibernetske varnosti, zlasti v Organizaciji združenih narodov, saj ima trdne temelje v temeljnih demokratičnih svoboščinah.

1.13

EU bi se morala odločno zavzemati proti kakršnemu koli sistemu družbenega točkovanja državljanov. EESO poudarja, da ni prave demokracije brez pravega varstva osebnih podatkov, in meni, da je odgovorno in učinkovito ravnanje s podatki bistveno, da bi hiperpovezljivost postala konkurenčna prednost.

2.   Uvod in splošne ugotovitve

2.1

Digitalizacija družb prinaša številne grožnje za kibernetsko varnost, ki jih povzročajo tehnološke posodobitve. V zadnjih letih sta se močno povečala število in izpopolnjenost kibernetskih napadov, ki ogrožajo varnost javnih in zasebnih subjektov. Naj gre za izsiljevalsko programje, zlonamerno programsko opremo, napade prek elektronskih naslovov, kršitve varstva podatkov, dezinformacije, porazdeljene napade za zavrnitev storitve ali druge oblike napadov, vsi pomenijo stalno in nenehno grožnjo za varnost EU kot celote.

2.2

EESO pozdravlja skupno sporočilo Politika EU za kibernetsko obrambo (2) in meni, da je treba ukrepati zdaj, nujno in usklajeno na ravni EU, pri tem pa vključiti civilne in vojaške ekosisteme kibernetskega prostora ter zagotoviti ustrezen naložbeni okvir za zmogljivosti kibernetske obrambe. Vendar ugotavlja, da je sporočilo zgolj izjava o odločenosti za ukrepanje in seznam prihodnjih pobud EU, ki bi jih bilo treba izpeljati, ter meni, da ni mogoče oceniti, ali bodo te prihodnje zaveze dejansko uresničene, saj bodo na končni izid akcijskega načrta EU za kibernetsko varnost seveda vplivala pogajanja med sozakonodajalcema.

2.3

Po ruskem napadu na satelitsko omrežje KA-SAT, zaradi katerega je bila motena komunikacija med ukrajinskimi vojaškimi silami, in nedavnem škandalu v zvezi z Éricom Léandrijem, ki so ga nekatera obrambna podjetja najela za kibernetsko vohunjenje v njihovem imenu, je kibernetska varnost na vrhu seznama varnostnih groženj v EU. Čeprav je splošna uredba o varstvu podatkov trden zakonodajni akt EU in je v veljavi že več let, je jasno, da so razpoložljivi podatki, katerih količina narašča, ranljivi in je tveganje, da bi tretje strani prešle mejo zakonitosti, vsak dan večje.

2.4

Glede na nadnacionalno naravo kibernetskih napadov je potrebno usklajevanje EU, da bi zmanjšali sedanjo razdrobljenost in zagotovili, da bodo države članice pripravljene na sodelovanje in skupne naložbe. To je zlasti pomembno za prihodnje primere, v katerih bi bila lahko tarča ena država članica, vse druge pa bi morale imeti možnost, da ji nemudoma zagotovijo podporo.

3.   Skupno ukrepanje za močnejšo kibernetsko obrambo

3.1

EESO je seznanjen z napovedanimi ambicioznimi pobudami za ustanovitev centra EU za koordinacijo kibernetske obrambe, razvoj projekta CyDEf-X, ustanovitev skupin za hitro odzivanje na kibernetske grožnje, pripravo pobude EU za kibernetsko solidarnost ter preučitev razvoja sistemov certificiranja kibernetske varnosti za proizvode, storitve in procese IKT. EESO priporoča, naj se vse države članice zavežejo, da bodo stalno pripravljene na hiter odziv, pri čemer bo center EU za koordinacijo vključen v ocenjevanje in pripravo rednih poročil o kibernetski pripravljenosti držav članic in učinkovitosti evropskega mehanizma za odzivanje na kibernetske krize, osredotočal pa se bo na vojaške zmogljivosti in kritične sektorje, kakor so opredeljeni v direktivi o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji. Vsaka država članica bi morala imeti strokovnjake, posebej usposobljene za posredovanje v primeru kibernetskih incidentov, in redno preizkušati svojo zmogljivost za posredovanje v drugih državah članicah.

3.2

V sporočilu je naveden dolg seznam postopnih izboljšav, medtem ko bi EESO želel izrecen časovni načrt za izvajanje teh pobud z jasnim upravljanjem ter roki za predložitev in sprejetje. Poleg tega je EESO pričakoval, da bo imela organizirana civilna družba pomembnejšo vlogo pri pripravi teh predlogov.

3.3

EESO meni, da morajo države članice povečati svojo notranjo zmogljivost za boj proti kibernetskim grožnjam, obenem pa sodelovati v projektih za koordinacijo in izmenjavo informacij in dobrih praks z ustreznimi organi v drugih državah članicah. V vseh državah članicah so potrebne hitre naložbe v zmogljivosti kibernetske obrambe in pospešeno uvajanje tehnologije (3) ter skupno pripravljenost za odkrivanje kibernetskih napadov, okrevanje po njih in obrambo pred njimi. EESO meni, da bi bilo treba za podporo strateški avtonomiji Unije razviti ali iz zasebnega sektorja prevzeti dinamično platformo za preizkušanje in izmenjavo informacij v realnem času, ki bi se osredotočala na ugotavljanje, katerih zmogljivosti zdaj primanjkuje.

3.4

EESO se strinja, da bi morale v tej fazi vojaške operacije v kibernetskem prostoru ostati v izključni pristojnosti držav članic, ter podpira napovedano sodelovanje med vojaškimi skupinami za odzivanje na izredne računalniške razmere (milCERT), skupinami za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (CSIRT) in skupino za odzivanje na računalniške grožnje za evropske institucije, organe in agencije (CERT-EU).

3.5

V nedavno sprejeti direktivi o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji in direktivi o odpornosti kritičnih subjektov (4) so že določene specifične nacionalne in sektorske obveznosti za okvir EU za kibernetsko obrambo. Potrebni so dodatni ukrepi za izboljšanje kolektivne zmogljivosti odkrivanja EU, zato EESO poziva k naložbam v raziskave in razvoj, da se razvijejo vrhunske zmogljivosti.

4.   Zaščita obrambnega ekosistema EU

4.1

EESO meni, da se je obrambni ekosistem spremenil zaradi zapletenosti in hitro razvijajočih se tehnoloških izzivov in da je kibernetska varnost postala skupna tema za vojaški in civilni sektor, pa tudi državljane EU. Sodelovanje med civilnimi in vojaškimi ekosistemi je zdaj pomembnejše kot kadar koli prej in bi moralo prinesti koristi v smislu učinkovitejšega obvladovanja kriz, pa tudi nenehnega napredka in interoperabilnosti, s čimer bi preprečili podvajanje in multipliciranje istih prizadevanj in naložb. Države članice bi morale biti pripravljene za izvajanje nacionalnih stresnih testov kritične infrastrukture, da bi ocenile in povečale odpornost na prihodnje kibernetske napade.

4.2

EESO meni, da bi morale biti naložbe v kibernetsko obrambo prednostno usmerjene v zaščito državljanov EU in kritične infrastrukture. Glede na hitrost digitalne preobrazbe in hitri razvoj področja groženj odločno poziva, da bi se morale EU in države članice dogovoriti o pravočasnem posodabljanju prednostnih nalog in naložb, pri tem pa se temeljito posvetovati z ustreznimi zasebnimi deležniki. Naprave, povezane v internet stvari, pogosto niso tako dobro zaščitene kot tradicionalne naprave in EESO poziva, naj se zagotovi minimalna raven varnosti prek platform za upravljanje identitete in dostopa. Ker je certificiranje ključna metoda za zagotavljanje višje ravni varnosti, EESO poziva tudi k novemu pristopu EU k certificiranju, ki bi bolj poudarjal varnost interneta stvari.

4.3

EU mora povečati svojo odpornost na kibernetske napade in jih učinkovito odvračati. Kritično infrastrukturo je treba tudi z obrambnimi sistemi EU zaščititi pred kibernetskimi napadi vseh vrst. EESO meni, da je za EU strateško pomembno, da ohrani in razvije bistvene zmogljivosti za zaščito svojega digitalnega gospodarstva, družbe in demokracije ter doseže polno digitalno suverenost, ki je edini način za zaščito kritičnih tehnologij in zagotavljanje učinkovitih ključnih storitev kibernetske varnosti. Za strateško avtonomijo EU je bistveno tudi zmanjšanje odvisnosti od tretjih držav. EESO meni, da bi bilo treba v proces vključiti sektorske agencije EU (ENISA, EASA, ERA, EMA, EBA, ESA, HADEA itd.), ki bi pripravljale smernice za razvoj shem kibernetske varnosti.

4.4

Pandemija COVID-19 je pospešila digitalni prehod in tradicionalno delo preoblikovala v hibridno in/ali delo na daljavo, s tem pa ustvarila nove odnose med delodajalci in delojemalci ter nova pričakovanja, pa tudi nov pojav digitalnih nomadov, katerih število narašča. EESO je seznanjen s hitrimi spremembami na trgu dela, ki so povzročile sprejetje strukture ničelnega zaupanja v podjetjih z uporabo rešitev za upravljanje identitete in dostopa ter upravljanje privilegiranih dostopov. EESO meni, da tako upravljanje z viri podjetja prinaša nove rešitve, povezane s kibernetskimi grožnjami, in da je treba zasebni sektor podpreti pri krepitvi stopnje varnosti njihovih inovativnih digitalnih rešitev.

4.5

EESO izraža razočaranje v zvezi z navedbo Komisije, da bi se „[v] sodelovanju z državami članicami […] lahko pripravil izvedbeni načrt“, in meni, da je tak izvedbeni načrt nujen. Meni, da bi ga bilo treba pripraviti skupaj z državami članicami in čim prej izvesti. Zaskrbljen je, ker Komisija to jemlje zlahka, in poziva institucije EU in države članice, naj olajšajo hiter napredek v zvezi z napovedanimi pobudami.

5.   Vlaganje v zmogljivosti kibernetske obrambe

5.1

Ker je tehnološki razvoj hiter, je postal kibernetski prostor najnovejša domena vojskovanja za vojskovanjem na kopnem, morju, v zraku in vesolju. Omogoča tudi veliko priložnosti za kazniva dejanja zlonamernih kibernetskih akterjev, od neodvisnih hekerjev do poklicnih zločincev in celo državnih akterjev.

5.2

Naložbe v raziskave in razvoj so ključne in EESO pozdravlja obstoječa namenska sredstva v okviru programa Digitalna Evropa, Evropskega obrambnega sklada, programa Obzorje Evropa in nacionalnih programov za okrevanje, vendar bi si želel več nadnacionalnih projektov, ki bi se osredotočali na sodelovanje in interoperabilnost med sistemi kibernetske obrambe v vseh državah članicah, ter več sinergij med instrumenti financiranja, zlasti za inovativna mala in srednja podjetja.

5.3

EESO ugotavlja, da je v skladu z napovedjo v strategiji EU za kibernetsko varnost iz leta 2020 rok za ustanovitev skupne kibernetske enote v letošnjem letu, in čaka novice o dokončanju tega procesa in pripravljenosti EU za odzivanje na obsežne kibernetske incidente. Pričakuje, da se bosta z njo izboljšali ozaveščenost glede položaja EU in splošna zmogljivost za odzivanje in okrevanje.

5.4

EESO podpira razširitev pristojnosti ECCC, da bi pripomogel k dejavnosti centra EU za koordinacijo kibernetske obrambe. Poleg tega bi lahko ta mreža podpirala evropsko digitalno suverenost z razvojem konkurenčne evropske industrijske baze za ključne tehnološke zmogljivosti, ki bi deloma temeljila na delu pogodbenih javno-zasebnih partnerstev. Javno-zasebna partnerstva so se izkazala kot najučinkovitejši pristop k izboljšanju kibernetske varnosti celotnega digitalnega ekosistema, vendar ne smejo biti enosmerna: tudi javne institucije morajo svoje podatke deliti z zasebnim sektorjem.

5.5

EESO ugotavlja, da mora EU za obravnavanje prihodnjih poskusov hekerskih napadov s kvantnih računalnikov nemudoma začeti vlagati v vrhunske tehnologije, kot je postkvantna kriptografija. Meni, da si mora Evropa srednjeročno prizadevati za avtonomijo, ter odločno poziva, naj raziskave in proizvodne zmogljivosti razvijajo podjetja s sedežem v EU. Po mnenju EESO bi bilo treba povečati vire EU za digitalne raziskave in inovacije ter podpreti naložbe izvajalcev in dobaviteljev v nove tehnične varnostne funkcije, tudi v povezavi z novimi trendi, kot sta razširjena resničnost in metaverzum. Zlasti je bistveno zgraditi evropsko porazdeljeno infrastrukturo oblaka, ki bo temeljila na evropskih pravilih s področij, kot sta shranjevanje in obdelava podatkov (5).

5.6

Mala in srednja podjetja bi morala biti deležna posebne pozornosti in imeti dostop do financiranja programov, s katerimi bi se povečala njihova odpornost na kibernetske napade, pa tudi do pomoči ter programov usposabljanja in izobraževanja, ki bi pripomogli k njihovemu razumevanju kibernetskih tveganj in načinih zaščite pred njimi. EU bi morala zagotoviti mehanizem spodbud za postopno seznanjanje, namenjen malim in srednjim podjetjem.

5.7

Komisija ocenjuje, da obstoječe pomanjkanje veščin na področju kibernetske varnosti zadeva pol milijona ljudi, in EESO pozdravlja predlog o ustanovitvi akademije za kibernetske veščine. Jasno je, da prizadevanja na ravni držav članic ne zadostujejo za zmanjšanje vrzeli v spretnostih, zato EESO predlaga, naj ob ustanovitvi te akademije Komisija izkoristi evropsko leto spretnosti ter usklajuje in financira obsežne programe usposabljanja ter poklicnega in strokovnega izobraževanja na ravni EU, ki bodo vključevali vse države članice ter bodo osredotočeni na usposabljanje delovne sile za vse agencije in organe, ki sodelujejo v kibernetski obrambi, pa tudi za zasebna civilna omrežja. Usposabljanje delovne sile je treba posebej poudariti, zlasti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike.

5.8

Nadalje EESO meni, da je bistveno ozaveščati državljane o kibernetski varnosti, da bi se zmanjšala izpostavljenost kibernetskim napadom, zlasti osnovnim kibernetskim kaznivim dejanjem, katerih tarča je splošna javnost. Poziva k učnim načrtom za izobraževanje o kibernetski varnosti ter programom vseživljenjskega učenja o kibernetski varnosti, ki bodo osredotočeni na izboljšanje kibernetskih veščin ter seznanjanje državljanov, zlasti mlajše generacije, s kibernetsko varnostjo, da bi to področje zanje postalo privlačnejše. EESO podpira vključevanje premislekov o kibernetski varnosti v vse prihodnje javne politike EU in obveščanje splošne javnosti o kibernetskih grožnjah, vključno z brezplačnimi usposabljanji za vse, brezplačnimi informativnimi aplikacijami za mobilne telefone in komuniciranjem v času največje gledanosti televizije. Vzporedno s temi ukrepi je treba spodbujati širok kulturni napredek na vseh ravneh družbe k pristopu, usmerjenem v kibernetsko varnost.

5.9

EESO meni, da je nujno treba oceniti profile tveganja posameznih dobaviteljev in nato uvesti ustrezne omejitve za dobavitelje, ki štejejo za visoko tvegane, vključno s potrebnimi prepovedmi za ključna sredstva in aplikacije, ki so opredeljeni kot kritični in občutljivi v usklajeni oceni tveganja v EU, ter certificiranjem zaupanja vrednih ponudnikov strojne in programske opreme.

6.   Partnersko povezovanje za reševanje skupnih izzivov

6.1

Stopnja pripravljenosti na prihodnje kibernetske napade se med državami članicami močno razlikuje. EESO meni, da bi moral biti takojšnji prvi korak vzpostavitev platforme za komuniciranje o dobrih praksah v EU, na kateri bi lahko najbolj kibernetsko napredne države članice svoje znanje delile z drugimi državami in jim olajšale takojšnjo uveljavitev teh praks. To bi pripomoglo k izboljšanju vzajemnega zaupanja med nacionalnimi subjekti. Drugič, EESO meni, da je potrebno tesnejše sodelovanje med državnimi in nedržavnimi akterji po vsej EU, da bi izboljšali kibernetsko varnost proizvodov in storitev na notranjem trgu. Predlaga tudi vzpostavitev skupne platforme EU za poročanje o kibernetskih incidentih, vključno s črnim seznamom vseh povzročiteljev kibernetske kriminalitete v EU.

6.2

EESO meni, da se je treba pri tesnem sodelovanju z zaveznicami Nata na vojaškem področju osredotočati ne le na krepitev zmogljivosti in zgodnje odkrivanje, temveč tudi na skupne projekte raziskav, razvoja in inovacij, izmenjavo dobrih praks in izmenjave med strokovnjaki, velike programe usposabljanja in simulacije kibernetskih napadov. Glavni cilj bi moral biti, da se poveča skupna zmogljivost za odzivanje in ustvarijo sinergije za boj proti prihodnjim hibridnim grožnjam v skladu s skupnimi izjavami iz Varšave iz leta 2016 in iz Bruslja iz leta 2018. Pri sodelovanju med EU in Natom je na voljo še veliko poti, ki jih je mogoče izkoristiti, takojšen napredek pa lahko pomeni bistveno razliko pri zagotavljanju varnosti za evropske državljane in družbo.

6.3

EESO meni, da bi morale razprave na svetovni ravni in z mednarodnimi partnerji postati temelj za spodbujanje svetovnega in odprtega kibernetskega prostora, ki varuje človekove pravice, temeljne svoboščine in pravno državo, ter se osredotoča na pripravo zavezujočih mednarodnih standardov v sektorjih s hitrim digitalnim razvojem. Visokemu predstavniku predlaga, naj pregleda obstoječe dvostranske dialoge o kibernetiki in sodeluje v nadaljnjih pogajanjih z drugimi državami in ustreznimi mednarodnimi organizacijami, da bi spodbudil svetovni okvir za uporabo mednarodnega prava v kibernetskem prostoru, ki bi temeljil na strogih pogojih vzajemnosti.

6.4

Nazadnje EESO meni, da je EU najprimernejša za vodenje mednarodnih razprav o prihodnosti kibernetske varnosti, zlasti v okviru razprav v OZN, ker ima trdne temelje v osrednjih demokratičnih svoboščinah. EU mora sodelovati tudi v boju proti totalitarnim režimom, ki izvajajo spremljanje državljanov in kršijo njihove pravice in svoboščine, ter odločno nasprotovati kakršnemu koli sistemu družbenega točkovanja državljanov. EESO poudarja, da ni prave demokracije brez pravega varstva osebnih podatkov, in meni, da je odgovorno in učinkovito ravnanje s podatki bistveno, da bi hiperpovezljivost postala prednost.

---

(1)  Direktiva (EU) 2022/2555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji, spremembi Uredbe (EU) št. 910/2014 in Direktive (EU) 2018/1972 ter razveljavitvi Direktive (EU) 2016/1148 (direktiva NIS 2) (UL L 333,27.12.2022, str. 80).

(2)  Sporočilo Komisije o politiki EU za kibernetsko obrambo.

(3)  Kot je pospeševalnik obrambnih inovacij za severnoatlantsko območje (DIANA) v okviru NATO.

(4)  Direktiva o odpornosti kritičnih subjektov.

(5)  Kot je francosko-nemška pobuda Gaia-X.

Poročevalka: María del Carmen BARRERA CHAMORRO

Soporočevalec: Marinel Dănuț MUREŞAN

Zaprosilo	dopis španskega predsedstva Sveta z dne 27. 7. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	31. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	196/2/11

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je prepričan, da morajo imeti podjetja in delavci na voljo ustrezne načine za sodelovanje v prizadevanjih za varstvo okolja in boj proti podnebnim spremembam. Meni, da bi se bilo treba v kolektivnih pogajanjih na ustreznih ravneh bolj osredotočati na vprašanja, povezana z zelenim prehodom, pri čemer bi bilo treba upoštevati pomen nacionalnih sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci ter neodvisnost socialnih partnerjev. Po njegovem mnenju je to eden od ustreznih načinov za to spodbujanje zelenih kolektivnih pogajanj na vseh ravneh.

1.2

EESO meni, da se razprava o zelenih vprašanjih v kolektivnih pogajanjih nanaša na klavzule, o katerih se lahko pogajajo socialni partnerji v okviru kolektivnih pogodb, ki imajo neposreden in posreden vpliv na okolje. Te klavzule lahko med drugim zajemajo: (a) vpliv dejavnosti podjetij na okolje; (b) varstvo delavcev pred vplivi okolja in podnebnih sprememb; (c) vpliv zelene preobrazbe na delovanje podjetij v smislu organizacije dela, spreminjajočih se poklicnih profilov ter znanja in spretnosti zaposlenih; (d) notranje spremljanje izvajanja točk (a), (b) in (c). EESO želi poudariti, da so kolektivna pogajanja ključen instrument, ki lahko podjetjem in delavcem pomaga pri soočanju z izzivi podnebne krize, vključno z nastalimi stroški za podjetja.

1.3

EESO poudarja, da se vsa vprašanja v tem mnenju obravnavajo ob priznavanju in popolnem spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev, ki so neodvisni in suvereni. Zato poudarja, da se to mnenje nikakor ne sme razlagati v smislu, da se osebam, ki se pogajajo o kolektivnih pogodbah, nalagajo kakršne koli obveznosti ali pogoji, ki bi vplivali na njihovo samostojnost pri sklepanju sporazumov.

1.4

EESO meni, da lahko civilna družba, ki ni neposredno povezana s kolektivnimi pogajanji (tj. pogajanji o kolektivnih pogodbah, ki jih vodijo socialni partnerji), pomaga najti demokratične rešitve za izzive in težave, ki jih prinaša zeleni prehod, lahko pa k temu prispeva tudi tako, da sodeluje pri oblikovanju in izvajanju pravičnih ukrepov za socialno pravičen zeleni prehod.

1.5

EESO je že v mnenju o energetskem prehodu in politikah trga dela opozoril, da zeleni prehod pomembno vpliva na zaposlovanje ter delovne in življenjske pogoje delavcev (1). Zato so ta vpliv na zaposlovanje ter na teritorialno in socialno kohezijo, pa tudi ustvarjanje delovnih mest, prehodi med različnimi sektorji dejavnosti, usposabljanje in preusposabljanje delavcev, posebna ranljivost starejših delavcev, zdravje in varnost pri delu, mobilnost v mestih za dostop do delovnih mest ter energetska učinkovitost v proizvodnih dejavnostih in pri opravljanju dela vprašanja, ki jih je mogoče obravnavati v kolektivnih pogajanjih, pri čemer je treba vedno ustrezno upoštevati vidik spola.

1.6

EESO ugotavlja, da je vse več znanstvenih dokazov (2) o velikem potencialu in številnih koristih zelenih kolektivnih pogajanj pri spodbujanju okoljske trajnostnosti, razogljičenega in krožnega gospodarstva ter boja proti podnebnim spremembam, saj nekateri specifični vidiki kolektivnih pogajanj veliko prispevajo k uresničevanju teh ciljev. Takšni vidiki so na primer mobilnost zaposlenih, načini organizacije dela, usposabljanje zaposlenih za spodbujanje procesov zelenega prehoda, zagotavljanje varnega in zdravega okolja, vprašanja enakosti spolov itd. To je navedeno v skupni izjavi evropskih socialnih partnerjev z dne 30. maja 2017 o izkoriščanju potenciala zelenega gospodarstva za ustvarjanje delovnih mest in v skupnem priporočilu z dne 7. oktobra 2021 o krožnem gospodarstvu v okviru socialnega dialoga (3).

1.7

EESO pozdravlja priporočilo o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost, ki ga je Svet (EPSCO) sprejel junija lani (4) in v katerem je priznan pomen dejavnega vključevanja socialnih partnerjev v vse faze oblikovanja in izvajanja različnih javnih politik, tudi s socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji, ob upoštevanju njihove avtonomije.

1.8

Zeleni prehod, razogljičenje in krožno gospodarstvo skupaj z digitalizacijo vplivajo na svet dela, saj se spreminja narava delovnih mest in nalog, ustvarjajo se novi poklici, drugi pa se odpravljajo. Ti prehodi so med seboj povezani in se vzajemno krepijo. Vendar EESO ugotavlja, da so dosedanje izkušnje z zelenimi pogajanji v EU in državah članicah še vedno omejene in zelo neenake. V popolnem nasprotju z digitalnim prehodom je v kolektivnih pogajanjih manj pozornosti namenjene zelenim vprašanjem. EESO zato poziva EU, države članice in socialne partnerje, naj ob doslednem upoštevanju avtonomije kolektivnih pogajanj sprejmejo odločnejše in učinkovitejše ukrepe za razvoj in povečanje pomena zelenih kolektivnih pogajanj na različnih ustreznih ravneh.

1.9

EESO opozarja, da so kolektivna pogajanja še posebej primerna za oblikovanje uravnoteženih pravil za postopen in pravičen prehod na gospodarstvo z večjo blaginjo in produktivnostjo. Zato poziva k hitrejšemu in učinkovitejšemu napredku v smeri zelenih kolektivnih pogajanj, v katerih socialni partnerji na različnih ravneh pogajanj redno in pomembno prispevajo k iskanju uravnoteženih rešitev, ki jih podjetja potrebujejo, da bi postala bolj trajnostna, odporna, produktivna in trdno zavezana dostojnemu delu.

1.10

EESO meni, da morajo imeti podjetja in delavci na voljo ustrezne načine za sodelovanje v razpravah o zelenem prehodu. Ker ekologizacija in digitalizacija hitro in obsežno vplivata na preobrazbo trgov dela, je potrebno zgodnje in učinkovito sodelovanje socialnih partnerjev v skladu z nacionalnimi sistemi odnosov med delodajalci in delojemalci, da bi se opredelile rešitve, ki jih je mogoče prilagoditi sektorjem na lokalni ravni. EESO zato meni, da je koristno in pomembno spodbujati ne le socialni dialog, temveč po potrebi tudi kolektivna pogajanja na vseh ravneh EU in držav članic, pa tudi na svetovni ravni, ter pri tem popolnoma spoštovati avtonomijo socialnih partnerjev. EU in države članice morajo spodbujati tudi krepitev pravic predstavnikov sindikatov in delavcev do boljše obveščenosti, posvetovanj in kolektivnega izražanja v zvezi z vplivom poslovne dejavnosti na okolje.

1.11

EESO ugotavlja, da je bilo v zadnjem desetletju tako na nacionalni ravni kot na ravni EU nekaj uspešnih izkušenj z zelenimi kolektivnimi pogajanji. Na evropski ravni je treba posebej omeniti pogajalsko prakso odgovornega obnašanja (5) v evropski kemijski industriji. V zvezi z nacionalnimi primeri dobre prakse EESO opozarja na koristne pogodbene klavzule v kolektivnih pogodbah, npr. v Italiji, Španiji in Franciji, s katerimi se spodbuja imenovanje okoljskih pooblaščencev v podjetjih in/ali sektorjih, pa tudi skupnih odborov za okoljsko upravljanje (ki so predvideni tudi v certifikacijskih standardih, kot sta EMAS in ISO 14001); koristne so tudi določbe o trajnostni mobilnosti delavcev ali priznavanje sindikalne pravice do opozarjanja na okoljsko problematiko itd.

1.12

EESO poziva EU in države članice, naj še naprej podpirajo ukrepe in pobude, ki bodo delodajalce in delavce spodbudili k prilagajanju zelenemu prehodu, ter med drugim razmislijo o uvedbi zasnove, ki predvideva, da se posamezni zaposleni imenujejo kot predstavniki za okoljski prehod ali kontaktne točke za vprašanja, povezana z okoljskim in ekološkim prehodom na delovnem mestu. Vodstveni delavci in predstavniki delavcev bi lahko razmislili o imenovanju oseb v podjetjih, ki bi imele poleg svojih osnovnih nalog tudi posebno nalogo pomagati pri vprašanjih, povezanih s prilagajanjem podjetja zelenemu prehodu. EESO poziva države članice, naj ustvarijo potrebne spodbude, da bi podjetja in/ali sektorji imenovali omenjene predstavnike ali kontaktne točke za okoljski prehod. Prav tako je priporočljivo, da se s poklicnim usposabljanjem izboljša okoljsko znanje ljudi.

1.13

Socialni partnerji EU si bodo v okviru skupnega delovnega programa za obdobje 2022–2024 (6) prizadevali za oblikovanje okvira ukrepov za zeleni prehod. Države članice bi morale ob popolnem spoštovanju avtonomije kolektivnih pogajanj ustvariti ustrezen okvir za spodbujanje medpanožnih sporazumov, da bi olajšale oblikovanje ustreznih in pravičnih priporočil, smernic in standardov, s katerimi bi zelena kolektivna pogajanja postala ključen instrument za to, da proizvodni modeli postanejo uravnoteženi in varujejo okolje. Glede na obseg in kompleksnost izziva je EESO prepričan, da je treba v uresničevanje zelenega produktivnega gospodarstva vključiti kolektivna pogajanja na vseh ravneh, tako na ravni sektorjev kot podjetij, ravni EU, nacionalni ter mednarodni ravni.

1.14

EESO meni, da je kakovost zraka pomemben vidik zdravja in varnosti, in je seznanjen, da je Svetovna zdravstvena organizacija določila nove vrednosti in globalne smernice. Predlaga, naj se te upoštevajo v zelenih kolektivnih pogajanjih. Ob upoštevanju sistema za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) ter direktive o poročanju podjetij o trajnostnosti je pomembno spodbujati udeležbo zaposlenih in programe usposabljanja za okoljsko upravljanje.

1.15

EESO poziva države članice, naj v celoti prenesejo Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (7) o zaščiti oseb, ki prijavijo morebitne kršitve prava Unije, vključno z okoljskim pravom.

2.   Ozadje, namen in glavni elementi mnenja

2.1

EESO se strinja s ciljem EU, da prevzame vodilno vlogo pri zelenem prehodu s pospeševanjem uvajanja politik, virov (tudi finančnih) in tehnologij, potrebnih za čimprejšnje razogljičenje proizvodnega sistema, pri tem pa zagotovi, da bo prehod pravičen, kot je navedeno v EESO mnenju o energetski politiki in trgu dela (8). V ta namen so bistvenega pomena socialni dialog in kolektivna pogajanja ob popolnem spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev in značilnosti nacionalnih sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci.

2.2

EESO se zaveda, da bosta ekološki prehod in razogljičenje gospodarstva v Evropski uniji vplivala na zaposlovanje in življenjske razmere prebivalstva, zlasti najbolj ranljivih skupin. Bistveno je, da se prehod izvede pravično, s čimer se bodo ublažile njegove posledice za podjetja, delavce in državljane na splošno. Prav tako mora biti prehod priložnost za izboljšanje razmer za najbolj ranljive osebe.

2.3

EESO opozarja, da je Mednarodna organizacija dela v smernicah za pravični prehod na okoljsko trajnostna gospodarstva in družbe za vse (2015) (9) poudarila vlogo vlad in socialnih partnerjev pri zagotavljanju skladnosti politik in oblikovanju institucionalnih ureditev za trajnostni razvoj za vse ter izrazila potrebo po lažjem vključevanju okoljskih določb v kolektivna pogajanja na vseh ravneh. Poudarila je tudi koristi zavez za posebno usposabljanje na tem področju za vodstvene delavce in zaposlene.

2.4

Evropska komisija je v smernicah o prostovoljnih sistemih za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) priznala pomen učinkovitih načinov za vključevanje delavcev in njihovih predstavnikov v zeleno upravljanje podjetij. Najprimernejši način za takšno vključevanje delavcev v okoljsko upravljanje so s tega vidika sodelovanje socialnih partnerjev in po potrebi kolektivna pogajanja v skladu z nacionalnimi sistemi in praksami odnosov med delodajalci in delojemalci. Načelo 8 evropskega stebra socialnih pravic poudarja, da je treba spodbujati socialni dialog in sodelovanje delavcev v socialnih, ekonomskih in zaposlitvenih politikah, ter spodbuja socialne partnerje k pogajanjem o kolektivnih pogodbah. Poleg tega je v Priporočilu Sveta z dne 16. junija 2022 o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost poudarjena pomembna vloga socialnih partnerjev pri obvladovanju posledic tega prehoda za zaposlovanje (uvodna izjava 18).

2.5

EESO, ki poudarja, da je priznavanje in popolno spoštovanje avtonomije socialnih partnerjev temeljnega pomena, je seznanjen z izjavo španske vlade, ki bo prevzela predsedovanje Svetu in je zaprosila za to raziskovalno mnenje, da namerava spodbujati sprejetje regulativnega okvira in politike spodbud za zelena kolektivna pogajanja. To mnenje je njegov odgovor na zaprosilo in vsebuje predloge ter prilogo, v kateri so podrobno opisani primeri dobre prakse na nacionalni ravni v nekaterih državah članicah.

3.   Evropski okvir in znanstveni podatki o pomenu kolektivnih pogajanj pri zelenem prehodu

3.1

EESO ugotavlja, da je vse več znanstvenih dokazov o velikem potencialu in številnih koristih zelenih kolektivnih pogajanj pri spodbujanju okoljske trajnostnosti, razogljičenega in krožnega gospodarstva ter boja proti podnebnim spremembam, saj različni vidiki teh pogajanj veliko prispevajo k uresničevanju naštetih ciljev. Takšni vidiki so na primer mobilnost zaposlenih, oblike organizacije dela, usposabljanje zaposlenih za spodbujanje procesov zelenega prehoda, zagotavljanje varnega in zdravega okolja, vprašanja enakosti spolov itd. To je navedeno v skupni izjavi evropskih socialnih partnerjev z dne 30. maja 2017 (10) o izkoriščanju potenciala zelenega gospodarstva za ustvarjanje delovnih mest ter v njihovem skupnem projektu in priporočilih z dne 7. oktobra 2021 (11) o krožnem gospodarstvu.

3.2

EESO meni, da so zelena kolektivna pogajanja na vseh ravneh bistveni del načela demokratične udeležbe državljanov, ki se v tem primeru kaže s posebno vlogo socialnih partnerjev na trgu dela, ki je ključnega pomena za učinkovito in socialno pravično obvladovanje podnebne krize ter zelenega prehoda gospodarstva in družbe.

3.3

Politike na področju energije iz obnovljivih virov v Evropski uniji zahtevajo iskanje ravnovesja med gospodarskimi, okoljskimi in socialnimi cilji. Zato so za te procese zelenega prehoda v EU potrebna nova orodja, s katerimi bi zagotovili ustrezno skladnost med njimi ter spodbudili vključevanje posameznikov in aktivnega prebivalstva na trg dela; zelena kolektivna pogajanja so dobro orodje za vzpostavitev tega ravnovesja.

3.4

Glede na vse hitrejše podnebne spremembe je bistveno opredeliti, kateri gospodarski sektorji in katera področja zaposlovanja so ali bodo najbolj prizadeti zaradi podnebne krize in njenih neposrednih posledic, tako v smislu gospodarskih, delovnih in zdravstvenih pogojev ter pogojev socialne zaščite, kot tudi pričakovanj, vključno z mobilnostjo podjetij in delovne sile, da bi sprejeli ustrezne ukrepe za ublažitev teh posledic.

3.5

EU ima vodilno vlogo pri inovativnih postopkih proizvodnje čiste energije, s katerimi se lahko z gospodarskimi spremembami, ki prinašajo nove priložnosti za dostojno zaposlitev, kot je energija iz obnovljivih virov, odpravijo okoljska in socialna neravnovesja. EESO poziva k okrepitvi raziskav na tem področju in finančni podpori za naložbe udeleženih podjetij.

3.6

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da vse več podjetij sprejema sistem družbene odgovornosti podjetij, ki vključuje učinkovite zaveze za trajnostno okoljsko upravljanje. Seznanjen je s študijami, ki kažejo, da so podjetja, ki na podlagi sporazumov ali konvencij sodelujejo v programih družbene odgovornosti podjetij, zanesljivejša in učinkovitejša.

3.7

Glavni način za strukturiranje sodelovanja delavcev v procesih pravičnega prehoda je vključitev takšnih klavzul v kolektivne pogodbe na različnih ravneh glede na značilnosti različnih sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci. Kolektivne pogodbe so lahko pomembne za spodbujanje sodelovanja med delodajalci in delavci pri oblikovanju skupnega odziva na zeleni prehod.

3.8

Klavzule o družbeni odgovornosti se zdaj vključujejo v kolektivne pogodbe. Kolektivna pogajanja tako dopolnjujejo zeleno javno naročanje, ki je del družbene odgovornosti. Pionir na tem področju je na primer kemijska industrija. Za izvajanje evropskega zelenega dogovora je potreben nov poseben in homogen okvir označevanja, ki bo zagotavljal ustrezne gospodarske in ekološke informacije, pomembne za javno in zasebno sprejemanje odločitev. Evropska strategija okoljskega označevanja bi lahko izboljšala trajnostno javno naročanje ter spodbujala krožnost in pretok informacij. Izpolnjeni pa morajo biti pomembni pogoji, kot so stroškovna učinkovitost, zaupnost in sorazmernost.

3.9

Kakovost zraka je pomemben vidik zdravja in varnosti na delovnih mestih v notranjih prostorih in na prostem, zato vpliva na delovne pogoje in bi jo bilo treba upoštevati tudi v kolektivnih pogajanjih. Svetovna zdravstvena organizacija je nedavno določila nove vrednosti in globalne smernice glede kakovosti zraka in njenih posledic za zdravje ljudi, vključno z zdravjem pri delu na prostem, zaradi česar bo morda treba spremeniti veljavne standarde EU. Te spremembe bodo vplivale tako na kolektivna pogajanja o delovnem okolju in okoljskih pogojih zagotavljanja storitev kot tudi na stroške naložb.

3.10

EU ima zakonodajne okvire, ki v podjetjih spodbujajo okoljsko upravljanje, za njegovo dejansko učinkovitost pa je potrebna aktivna udeležba zaposlenih in njihovih predstavnikov. Tak primer so prostovoljni sistemi okoljskega ravnanja (EMAS (12)) in Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13) (direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti). Tukaj je poudarek na spodbujanju udeležbe zaposlenih in programih usposabljanja za okoljsko upravljanje.

3.11

EESO ugotavlja, da je na evropski ravni vse več študij, ki izpostavljajo prednosti zelenih kolektivnih pogajanj kot načina za spodbujanje trajnostnih proizvodnih procesov s kolektivnimi pogodbami, ki vključujejo določbe o zeleni samoregulaciji. Kolektivna pogajanja lahko v skladu z značilnostmi nacionalnih sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci ter ob upoštevanju avtonomije socialnih partnerjev pripomorejo k lažjemu doseganju soglasja o posebnih ukrepih, ki jih morajo podjetja sprejeti za spodbujanje pravičnega prehoda.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Po mnenju EESO so študije o kolektivnih pogajanjih v državah EU pokazale, da se okoljski tematiki v kolektivnih pogodbah ne posveča veliko pozornosti. EU in države članice poziva, naj še naprej podpirajo ukrepe in pobude, ki bodo delodajalce in delavce spodbudili k prilagajanju zelenemu prehodu, pri čemer naj upoštevajo prakse obveščanja in posvetovanja na delovnem mestu.

4.2

Dobro upravljan prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo ni le bistven za odzivanje na podnebno krizo, temveč lahko tudi spodbudi trajnostno in vključujoče gospodarsko okrevanje, za kar so potrebni dolgoročni ukrepi, ki zahtevajo mehanizme trajnostnega financiranja ter participativno in stabilno upravljanje.

4.3

V modelu participativnega upravljanja so kolektivna pogajanja način za prilagajanje sveta dela novemu izzivu, to je v celoti trajnostnemu proizvodnemu modelu, to pa zato, ker omogočajo takojšen odziv, seznanjenost s sektorskimi razmerami in prilagojene rešitve, vključno z varstvom zaposlitev in zaščito podjetij.

4.4

EESO priporoča, naj Komisija in države članice skupaj s sektorskimi socialnimi partnerji preučijo morebitno dodano vrednost študij o vplivu podnebne krize in zelenega prehoda na področje dela v različnih proizvodnih sektorjih, da bi opredelile in predlagale ukrepe za učinkovito odzivanje na potrebe gospodarskega okolja in pomagale različnim subjektom v kolektivnih pogajanjih, da bi pravični prehod uredili v svojih sporazumih in kolektivnih pogodbah.

4.5

EESO spodbuja socialne partnerje, naj procese zelenega prehoda po potrebi vključijo v kolektivne pogodbe v skladu s svojimi medpanožnimi in sektorskimi prednostnimi nalogami. Eden od primerov evropskih izkušenj je vključitev svetovnega programa odgovornega obnašanja v evropske kolektivne pogodbe kemijskega sektorja.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

EESO meni, da se razprava o zelenih vprašanjih v okviru kolektivnih pogajanj nanaša na klavzule, o katerih se lahko pogajajo socialni partnerji (primeri, navedeni v prilogi k temu mnenju) v okviru kolektivnih pogodb, ki imajo neposreden in posreden vpliv na okolje. Kolektivne pogodbe lahko med drugim zajemajo: (a) vpliv dejavnosti podjetij na okolje; (b) varstvo delavcev pred vplivi okolja in podnebnih sprememb; (c) posledice zelene preobrazbe za delovanje podjetij v smislu organizacije dela, spreminjajočih se poklicnih profilov ter znanja in spretnosti zaposlenih; (d) notranje spremljanje izvajanja točk (a), (b) in (c). EESO želi poudariti, da so kolektivna pogajanja ključen instrument, ki lahko podjetjem in delavcem pomaga pri soočanju z izzivi podnebne krize, vključno z nastalimi stroški za podjetja.

5.2

EESO meni, da morajo države članice in Evropska komisija v skladu s členi 154, 155 in 156 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) spodbujati vključevanje okoljskega upravljanja v podjetjih v socialni dialog in kolektivna pogajanja. Slednja so primerna za lažje prilagajanje organizacij, zaposlovanja in delovnih pogojev na posledice podnebnih sprememb ter omogočajo oceno in predstavitev naložbenih stroškov podjetij, da bi ta lahko preživela in se prilagodila zahtevam pravične konkurenčnosti.

5.3

Ob spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev in glede na raznolikost sistemov kolektivnih pogajanj v državah članicah je po mnenju EESO primerno, da se s pravnimi okviri in medpanožnimi sporazumi zagotovi ustrezen okvir za upoštevanje cilja, da mora biti zeleni prehod socialno pravičen, pri čemer so produktivne spremembe (vključno z oceno poslovnih in socialnih stroškov ter pravično porazdelitvijo stroškov) usklajene s kakovostjo in varnostjo na čim več delovnih mestih. Ob upoštevanju različnih sistemov odnosov med delodajalci in delojemalci bi lahko razmislili o: (a) spodbujanju pravic predstavnikov delavcev do obveščenosti in posvetovanj o ravnanju podjetja pri prilagajanju podnebnim spremembam v skladu z nacionalnimi pravili in praksami; (b) spodbujanju usposabljanja delavcev na tem področju; (c) vključitvi klavzul za spodbujanje sodelovanja zaposlenih v okoljskih zadevah in odborih, pristojnih za okolje, če ti obstajajo v podjetjih posameznega sektorja, ki so pridobila okoljski certifikat v skladu s standardom ISO 14001 ali EMAS; (d) spodbujanju ustanovitve posebnih skupnih organov na področju okolja, če je to mogoče, ali možnosti, da pristojnosti na področju okolja in pravičnega prehoda prevzame odbor za varnost in zdravje.

5.4

EESO poziva EU in države članice, naj še naprej podpirajo ukrepe in pobude, ki bodo delodajalce in delavce spodbudili k prilagajanju zelenemu prehodu, ter med drugim razmislijo o uvedbi zasnove, ki predvideva, da se posamezni zaposleni imenujejo kot predstavniki za okoljski prehod ali kontaktne točke za vprašanja, povezana z okoljskim in ekološkim prehodom na delovnem mestu. Vodstveni delavci in predstavniki delavcev bi lahko razmislili o imenovanju oseb v podjetjih, ki bi imele poleg svojih osnovnih nalog tudi posebno nalogo pomagati pri vprašanjih, povezanih s prilagajanjem podjetja zelenemu prehodu. EESO poziva države članice, naj ustvarijo potrebne spodbude, da bi podjetja in/ali sektorji imenovali omenjene predstavnike ali kontaktne točke za okoljski prehod. Prav tako je priporočljivo, da se s poklicnim usposabljanjem izboljša okoljsko znanje ljudi.

5.5

EESO poziva države članice, naj ustvarijo ustrezen okvir in pogoje za spodbujanje klavzul o mobilnosti v kolektivnih pogodbah, ki bodo vključevale načrte za trajnostno, zdravo in varno mobilnost delavcev v celotnem delovnem okolju, da bi se zmanjšala uporaba osebnih vozil in s tem emisije. Države članice bi morale vzpostaviti uspešne in učinkovite sisteme za pripravo takšnih načrtov.

5.6

EESO poziva države članice, naj v celoti prenesejo Direktivo (EU) 2019/1937 o zaščiti oseb, ki prijavijo morebitne kršitve prava Unije, vključno z okoljskim pravom. Te pravice bi pomembno prispevale k spremljanju skladnosti z evropskimi politikami za okrevanje, ki temeljijo na ekološko trajnostnem in socialno pravičnem gospodarskem prehodu.

5.7

EESO poziva socialne partnerje, naj preučijo in olajšajo razvoj ustreznih in pravičnih odnosov, priporočil, smernic in politik, da bi zelena kolektivna pogajanja postala eno najkakovostnejših orodij za zagotavljanje in spodbujanje uravnoteženega proizvodnega modela, ki konkurenčnost združuje z varstvom celotnega lokalnega in globalnega okolja.

---

(1)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Energetska politika in trg dela: posledice glede zaposlovanja v regijah v energetskem prehodu (mnenje na lastno pobudo) (UL C 146, 27.4.2023, str. 4) https://www.eesc.europa.eu/sl/our-work/opinions-information-reports/opinions/energy-policy-and-labour-market-consequences-employment-regions-undergoing-energy-transitions.

(2)  https://www.epsu.org/article/what-green-collective-bargaining

(3)  https://www.businesseurope.eu/sites/buseur/files/media/reports_and_studies/2021-09-24_final_report_sp_project_on_circular_ecenomy_and_the_world_of_work.pdf

(4)  V tem priporočilu je med drugim navedeno, da so „[za] pospešitev zelenega prehoda na vključujoč in demokratičen način z vključevanjem ciljev pravičnega prehoda v oblikovanje politik na vseh ravneh že od samega začetka in zagotovitvijo učinkovitega pristopa celotne družbe k politikam pravičnega prehoda […] države članice pozvane, naj: […] aktivno vključijo socialne partnerje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni v vse faze oblikovanja politik, predvidene v tem priporočilu, po potrebi tudi s pomočjo socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj, pri tem pa upoštevajo njihovo avtonomijo; poleg tega naj bi države članice še naprej spodbujale polno sodelovanje socialnih partnerjev pri oblikovanju in izvajanju načrta prehoda za industrijske ekosisteme v okviru posodobljene nove industrijske strategije“.

(5)  Pogodbenice se v prizadevanju za nenehno izboljševanje dejavnosti kemijske industrije na področju varnosti, varovanja zdravja in okolja v skladu z načeli trajnostnega razvoja in ne le v skladu z veljavno zakonodajo in določbami tega sporazuma zavezujejo, da bodo spodbujale vključevanje podjetij v mednarodni program odgovornega obnašanja v kemijski industriji ter doseganje ciljev te prostovoljne, javne in aktivne pobude kemijskih podjetij in pri tem tudi same sodelovale (https://www.feique.org/programa-responsible-care/).

(6)  https://www.businesseurope.eu/publications/european-social-dialogue-work-programme-2022-2024

(7)  Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (UL L 305, 26.11.2019, str. 17).

(8)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Energetska politika in trg dela: posledice glede zaposlovanja v regijah v energetskem prehodu (mnenje na lastno pobudo) (UL C 146, 27.4.2023, str. 4).

(9)  https://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/@ed_emp/@emp_ent/documents/publication/wcms_432859.pdf

(10)  https://www.etuc.org/sites/default/files/document/files/2017-05-29_kick_off_draft_declaration_eu_social_partners_on_green_jobs_final.pdf

(11)  https://www.businesseurope.eu/sites/buseur/files/media/reports_and_studies/2021-09-24_final_report_sp_project_on_circular_ecenomy_and_the_world_of_work.pdf

(12)  EU ima zakonodajne okvire, ki v podjetjih spodbujajo okoljsko upravljanje, za njegovo dejansko učinkovitost pa je potrebna aktivna udeležba zaposlenih in njihovih predstavnikov. Tak primer so prostovoljni sistemi okoljskega ravnanja (EMAS) (UL L 325, 20.12.2018, str. 18).

(13)  Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin (UL L 330, 15.11.2014, str. 1).

Poročevalec:	Pietro Vittorio BARBIERI
Soporočevalka:	Nicoletta MERLO

Zaprosilo španskega predsedstva Sveta	dopis, 8. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Raziskovalno mnenje
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	31. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	201/0/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja pobudo španskega predsedstva o določitvi cilja za odpravo stigmatizacije in diskriminacije oseb, okuženih z virusom HIV, v Evropi do leta 2030. To vprašanje je bilo predolgo zapostavljeno, čeprav razpoložljivi podatki nedvoumno kažejo na nadaljevanje njegovih škodljivih posledic v različnih delih sveta, posebnih socialnih razmerah in ključnih populacijah. Zato se EESO strinja s španskim predsedstvom, da bi bilo treba odpravo stigmatizacije in diskriminacije, povezanih z virusom HIV, šteti za eno od političnih prednostnih nalog v agendi EU.

1.2

EESO se strinja, da bi bila potrebna izjava na visoki ravni, ki bi jo podale evropske institucije in bi bila Evropskemu parlamentu predstavljena 1. decembra 2023, ter se zavezuje, da jo bo podprl in pri njej sodeloval na vseh možnih ravneh, na vse možne načine in v vseh forumih.

1.3

EESO meni, da je za odpravo stigmatizacije, diskriminacije in napačnih stereotipov bistveno spodbujati ukrepe za ozaveščanje, usposabljanje in obveščanje, zlasti v šolah, pri čemer je treba vključiti organizirano civilno družbo ter mladinske in študentske organizacije.

1.4

Da bi dosegli širšo populacijo in pospešili napredek pri odpravljanju epidemije aidsa do leta 2030, je treba opredeliti in odpraviti ovire za profilakso pred izpostavitvijo (PrEP), s čimer bi omogočili boljši dostop do zdravil in napredek pri izvajanju PrEP. Preventivni ukrepi, kot sta profilaksa pred izpostavitvijo in po njej ter zdravljenje kot oblika preprečevanja, lahko pomembno vplivajo na obvladovanje okužbe z virusom HIV in drugih spolno prenosljivih okužb.

1.5

Osebe, okužene z virusom HIV, morajo imeti enake možnosti dostopa in poklicne rasti v svetu dela. Prav tako bi morale imeti možnost, da izkoristijo posebne ureditve, kot je gibljiv delovni čas ali daljši dopust za obiske pri zdravniku z zajamčeno zaupnostjo.

1.6

EESO poudarja, kako pomembno je sprejeti posebne ukrepe za ključne skupine prebivalstva: za učinkovito obravnavanje epidemije virusa HIV je treba s ciljno usmerjenimi informacijami in institucionalno izvajanimi preventivnimi programi doseči te skupine prebivalstva, da lahko posebne službe proaktivno stopijo v stik z njimi, po možnosti prek nevladnih združenj v skupnosti.

1.7

Glede na to, da je Ukrajina država z drugo največjo stopnjo razširjenosti epidemije aidsa v regiji Vzhodne Evrope in Srednje Azije, EESO poudarja, kako pomembno je, da države gostiteljice zagotovijo neprekinjeno oskrbo ter brezplačno testiranje na virus HIV in zdravljenje ukrajinskih beguncev, da se izboljšajo njihove možnosti za testiranje ne glede na rezidentski status. Ker je večina beguncev žensk in otrok, je za testiranje ukrajinskih beguncev morda najprimernejše razširjeno testiranje v bolnišnicah, ustanovah primarnega zdravstvenega varstva in skupnostih.

1.8

Protiretrovirusno zdravljenje ima lahko dvojno vlogo, in sicer se lahko z njim izboljša zdravje oseb, okuženih z virusom HIV, in učinkovito preprečuje prenos virusa HIV, saj je to zdravljenje zelo učinkovito pri supresiji virusnega bremena virusa HIV.

1.9

Pravočasna diagnoza okužbe z virusom HIV, zgodnji začetek terapije in vztrajanje pri oskrbi (neprekinjena oskrba) so temelji za obvladovanje širjenja okužbe. Ker je več držav cilj že doseglo, EESO poziva k ambicioznejšemu novemu cilju, ki naj bi ga vse države dosegle do leta 2030, tj. da bi se raven pokritosti za testiranje, zdravljenje in virusno supresijo povečala na 95 %.

1.10

Neprekinjena oskrba in neprekinjeno preprečevanje lahko sinergijsko predstavljata celovit odziv v boju proti epidemiji virusa HIV, zato ju je treba razvijati in izvajati.

1.11

EESO poziva k novim in inovativnim strategijam za izboljšanje zgodnjega diagnosticiranja in doseganja tega, da bi se več posameznikov zavedalo svoje okuženosti. To bi lahko uresničili z razvojem raznolikih in uporabniku prijaznih pristopov, da se razširi dostopnost testiranja na virus HIV, kot so hitro testiranje, testiranje v skupnosti in samotestiranje, ter povezanim pristopom k testiranju na virus HIV ter virus hepatitisa B in C.

1.12

Skupnosti imajo ključno vlogo pri odzivanju na okužbe z virusom HIV, saj spodbujajo odgovornost, podpirajo preventivni aktivizem, izvajajo dejavnosti in prispevajo inovacije, ki so ključne za trajnostni napredek.

1.13

Da bi ohranili in pospešili napredek pri doseganju teh ciljev, EESO poziva k nadaljnjim prizadevanjem za oblikovanje in izvajanje novih programov za večjo seznanjenost s statusom okuženega z virusom HIV (seropozitivnost) in večjo pokritost zdravljenja, s čimer bi lahko zmanjšali kroženje virusa HIV in s tem njegov prenos ter omejili razloge za diskriminacijo, npr. pri dostopu do zaposlovanja ali finančnih storitev.

2.   Virus HIV v Evropi

2.1

Prenos virusa HIV je še vedno velik problem javnega zdravja, saj z njim živi več kot 36 milijonov ljudi na svetu, od katerih jih 2,3 milijona živi v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), zlasti v njenem vzhodnem delu. Leta 2021 je bila okužba z virusom HIV diagnosticirana pri skoraj 107 000 posameznikih v evropski regiji, od tega približno 17 000 v EU/EGP. Trend števila diagnoz okužbe z virusom HIV se od leta 2012 zmanjšuje; izrazitejše zmanjšanje tega števila (–24 %) je bilo opaženo v letih 2020 in 2021, verjetno zaradi učinkov pandemije COVID-19 na uporabo zdravstvenih storitev in/ali zaradi redkejšega prenosa, ki je bil posledica izvajanja javnozdravstvenih ukrepov v obdobju pandemije COVID-19.

2.2

Okužba z virusom HIV v Evropi nesorazmerno prizadene socialno marginalizirane skupine prebivalstva in posameznike, katerih vedenje je družbeno stigmatizirano, kot so: intravenozni uporabniki drog in njihovi spolni partnerji, moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, transspolne osebe, spolni delavci, zaporniki in migranti.

2.3

Podatki kažejo različne epidemične vzorce in trende v državah v evropski regiji SZO: glavni način prenosa v EU/EGP in zahodnem delu regije je spolni prenos med moškimi, v vzhodnem delu regije pa sta bila glavna prijavljena načina prenosa heteroseksualni prenos in intravenozna uporaba drog.

2.4

Pozna diagnoza okužbe z virusom HIV je še vedno izziv za večino držav v regiji: več kot 50 % okuženih oseb je diagnozo prejelo, ko so imeli število celic CD4 manjše od 350/mmc.

3.   Neprekinjena oskrba ukrajinskih beguncev, okuženih z virusom HIV

3.1

Od začetka vojne 24. februarja 2022 je bilo več kot 13,5 milijona ljudi notranje razseljenih ali prisiljenih zbežati v sosednje države kot begunci, vključno z osebami, okuženimi z virusom HIV (po ocenah je teh oseb od 10 000 do 30 000), in ključnimi skupinami prebivalstva.

3.2

Ukrajina je država z drugo največjo razširjenostjo epidemije aidsa v regiji Vzhodne Evrope in Srednje Azije. Število novih diagnoz okužbe z virusom HIV se je s 14 240 leta 2016 povečalo na 16 270 leta 2019, leta 2020 pa se je nekoliko zmanjšalo na 15 660, verjetno zaradi krize zaradi COVID-19. Po podatkih o spremljanju je do teh okužb v 9 000–10 000 primerih prišlo s heteroseksualnimi stiki, v približno 5 000 primerih pa z intravenozno uporabo drog.

3.3

Pred začetkom vojne je Ukrajina dosegla velik napredek pri odzivanju na aids: v državnih klinikah za okužbe z virusom HIV po vsej državi sta bila na voljo brezplačna oskrba in zdravljenje okuženih oseb, vse več oseb, okuženih z virusom HIV, pa je prejemalo protiretrovirusno zdravljenje. Ocenjuje se, da je leta 2021 med 240 000 osebami, okuženimi z virusom HIV (0,6 % ukrajinskega prebivalstva), več kot 150 000 oseb prejemalo protiretrovirusno zdravljenje (62 %), 94 % od teh pa jih je doseglo virusno supresijo.

3.4

V Ukrajini agencije OZN in partnerji na terenu, kot je sklad za nujno pomoč Skupnega programa Združenih narodov za boj proti aidsu (UNAIDS), tesno sodelujejo z lokalnimi organi, da bi dosegli posameznike, ki potrebujejo pomoč, in jim pomagali. Nedavno so dostavili humanitarno pomoč na posebej močno prizadeta območja v državi, ki so postala dostopna šele zdaj. Koalicija vlade, civilne družbe in mednarodnih organizacij je bila in ostaja temelj učinkovitega odziva na okužbe z virusom HIV v Ukrajini med vojno.

3.5

UNAIDS bo še naprej podpiral preprečevanje, testiranje in zdravljenje okužbe z virusom HIV ter v zvezi s tem zagotavljal oskrbo in podporo osebam po vsej Ukrajini, ki jih je prizadela vojna, in osebam, razseljenim zaradi konflikta.

3.6

V dokumentu Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) (1), objavljenem julija 2022, so opisani ključni vidiki, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odločanju in praktičnem izvajanju storitev, da se ohranijo standardi kakovosti pri oskrbi ukrajinskih beguncev, okuženih z virusom HIV, pri čemer je zlasti poudarjen pomen tega, da države gostiteljice zagotovijo neprekinjeno oskrbo ter brezplačno testiranje na virus HIV in zdravljenje okužbe z virusom HIV za ukrajinske begunce, da se izboljšajo njihove možnosti za testiranje ne glede na rezidentski status, saj se lahko zaradi omejenega dostopa do protiretrovirusnega zdravljenja poveča tveganje bolezni, smrti, pojava odpornih sevov in morebitnega nadaljnjega prenosa. Ker je večina beguncev žensk in otrok, je za testiranje ukrajinskih beguncev morda najprimernejše razširjeno testiranje v bolnišnicah, ustanovah primarnega zdravstvenega varstva in skupnostih.

4.   Virus HIV v svetu

4.1

Na svetovni ravni obstaja jasno soglasje, da so zdaj na voljo orodja za odpravo epidemije aidsa. V zadnjih dveh desetletjih je bilo v vse več študijah v različnih okoljih ugotovljeno, da je lahko vloga protiretrovirusnega zdravljenja dvojna, in sicer se lahko z njim izboljša zdravje oseb, okuženih z virusom HIV, in učinkovito preprečuje prenos virusa HIV (zdravljenje kot oblika preprečevanja), saj je to zdravljenje zelo učinkovito pri supresiji virusnega bremena virusa HIV (opredeljena kot manj kot 200 kopij/ml).

4.2

V zadnjih letih se je splošno uveljavila strategija, pri kateri se pravočasna diagnoza okužbe z virusom HIV, zgodnji začetek terapije in vztrajanje pri oskrbi (neprekinjena oskrba) štejejo za temelje obvladovanja širjenja okužbe. Leta 2014 je UNAIDS določil cilj 90–90–90 (90 % oseb, okuženih z virusom HIV, je diagnosticiranih, 90 % od teh je zdravljenih in 90 % zdravljenih doseže virusno supresijo). Če bo ta cilj dosežen, bo imelo 73 % vseh oseb, okuženih z virusom HIV, zmanjšano virusno breme, take osebe pa virusa HIV ne morejo prenašati naprej.

4.3

Dokazano je, da je ob koncu leta 2020 več držav z različnimi geografskimi razmerami, dohodkovnim statusom in epidemiološkimi značilnostmi že doseglo ta cilj. Po mnenju strokovnjakov bi ti rezultati lahko pomenili, da bi lahko vse države do leta 2030 dosegle ambicioznejši novi cilj, tj. da bi se raven pokritosti za testiranje, zdravljenje in virusno supresijo povečala na 95 %. Da bi ohranili in pospešili napredek pri doseganju teh ciljev glede odzivanja na epidemijo virusa HIV, si je treba še naprej prizadevati za oblikovanje in izvajanje novih programov za večjo seznanjenost s statusom okuženega z virusom HIV in večjo pokritost zdravljenja (pristop univerzalnega testiranja in zdravljenja), s čimer bi lahko zmanjšali kroženje virusa in s tem njegov prenos. Takšni novi programi se ne bi smeli osredotočati izključno na uporabo standardnih ukrepov, temveč bi se morali izvajati tudi glede na potrebe in posebne zahteve oseb, okuženih z virusom HIV.

4.4

V zadnjem času se čedalje pogosteje predlaga pristop, podoben neprekinjeni oskrbi bolnikov, okuženih z virusom HIV, tj. neprekinjeno preprečevanje okužbe z virusom HIV, ki je namenjeno skupinam prebivalstva, izpostavljenim tveganju okužbe z njim; tako bi zagotovili, da se posamezniki z virusom HIV ne okužijo. Neprekinjeno preprečevanje okužbe z virusom HIV temelji na testiranju na virus HIV, ki mu sledi povezovanje oseb, ki niso okužene z njim, s preventivnimi storitvami, vztrajanjem pri uporabi teh storitev in upoštevanjem teh storitev, v okviru katerih se jim zagotavlja stalno svetovanje o zmanjševanju tveganja in spodbuja dosledna uporaba kondomov za preprečevanje okužbe z virusom HIV in njegovega prenosa. Vztrajanje je pomembno tudi za zagotovitev ponovnega testiranja na virus HIV in zgodnjega odkrivanja okužbe z njim, če pride do nje. Novookužene posameznike je treba takoj zajeti v oskrbo in zdravljenje okužbe z virusom HIV ter druge preventivne metode, vključno s testiranjem partnerja, uporabo kondomov in protiretrovirusnimi zdravili za preprečevanje. Več študij je pokazalo, da lahko na ravni populacije neprekinjena oskrba in neprekinjeno preprečevanje sinergijsko predstavljata celovit odziv v boju proti epidemiji virusa HIV.

4.5

Potrebne so nove in inovativne strategije za izboljšanje zgodnjega diagnosticiranja in doseganja tega, da bi se več posameznikov zavedalo svoje okužbe. To bi lahko uresničili z razvojem raznolikih in uporabniku prijaznih pristopov, da se razširi dostopnost testiranja na virus HIV, kot so hitro testiranje, testiranje v skupnosti in samotestiranje, ter povezanim pristopom k testiranju na virus HIV ter virus hepatitisa B in C.

4.6

SZO priporoča celovit sveženj zdravstvenih storitev za preprečevanje okužbe z virusom HIV s posebnim poudarkom na doseganju ključnih skupin prebivalstva. Zlasti je pomembno, da se storitve preprečevanja okužbe z virusom HIV vključijo v storitve za spolno in reproduktivno zdravje, duševno zdravje, preprečevanje spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola ter oskrbo žrtev takega nasilja, zdravljenje odvisnosti od drog, preprečevanje in zdravljenje hepatitisa C, obvladovanje tuberkuloze, zdravje v zaporih, nenalezljive bolezni ter pravno in socialno podporo.

4.7

Različni načini dostopa do testiranja na virus HIV lahko pomenijo priložnost za pravočasno diagnosticiranje različnih skupin prebivalstva, ki so izpostavljene okužbi z njim.

4.8

UNAIDS kot pristop k preprečevanju okužbe z virusom HIV priporoča „kombinirano preprečevanje“. Nobena strategija preprečevanja sama ne zadostuje za zajezitev širjenja bolezni, zato so pri takem pristopu potrebni biomedicinski, vedenjski in strukturni ukrepi, ki so posebej izbrani in prilagojeni lokalnim potrebam, kot jih opredelijo prizadete skupnosti. Da bi bili uspešni, morajo biti ti ukrepi usklajeni, učinkoviti in dosledni ter morajo temeljiti na zavezanosti vseh vpletenih skupnim ciljem.

5.   Odziv skupnosti na okužbo z virusom HIV

5.1

UNAIDS je v preteklosti dobro dokumentiral in priznal vlogo skupnosti oseb, okuženih z virusom HIV, marginaliziranih in ranljivih skupin, žensk in mladih pri zagotavljanju storitev in raziskav v zvezi z virusom HIV ter razvoju zdravil proti njemu, zagovorništvu, družbeni in politični odgovornosti, mobilizaciji virov ter socialni zaščiti in varstvu človekovih pravic (2). V zadnjih treh desetletjih se je izkazalo, da imajo skupnosti oseb, okuženih z virusom HIV, in sorodne skupnosti ključno vlogo pri ohranjanju prizadevanj in zavzemanja za enakost na področju zdravja in financiranje zdravja ter pri zagotavljanju, da se človekove pravice vseh ljudi priznajo in spoštujejo. Kakovostno in učinkovito povezovanje zdravstvenih sistemov in splošnega zdravstvenega varstva se lahko učinkoviteje oblikuje, izvaja in vzdržuje, kadar imajo skupnosti oseb, okuženih z virusom HIV, in sorodne skupine v njih osrednjo vlogo. Skupnosti so s svojo vodilno vlogo in delovanjem neposredno prispevale k izboljšanju rezultatov glede dostopa do zdravljenja, preprečevanja, podpore in oskrbe v zvezi z virusom HIV po vsem svetu.

5.2

Skupnosti imajo ključno vlogo pri odzivanju na okužbe z virusom HIV, saj spodbujajo odgovornost, podpirajo preventivni aktivizem, izvajajo dejavnosti in prispevajo inovacije, ki so ključne za trajnostni napredek. Platforme za zagotavljanje storitev, ki jih vodi skupnost, so v primerjavi s platformami formalnih zdravstvenih ustanov pogosto učinkovitejše pri doseganju marginaliziranih in nezadostno preskrbljenih skupin prebivalstva, zlasti v okoljih, kjer sta razširjeni stigmatizacija in diskriminacija. Organizacije, ki jih vodi skupnost, so zelo primerne za to, da opredelijo vrzeli v storitvah, omejitve, ki zavirajo zagotavljanje in uporabo storitev, pa tudi priložnosti, da se storitve priznajo kot del temeljnih pravic posameznika ter postanejo bolj osredotočene na ljudi, priročnejše in učinkovitejše.

5.3

Skupnost (ki se razume kot skupina nevladnih združenj in organizacij, ki se vsakodnevno ukvarjajo z bojem proti aidsu in varovanjem pravic oseb, okuženih z virusom HIV) ima ključno vlogo pri izražanju stališč najbolj ranljivih in ogroženih skupin prebivalstva ter prinaša učinkovite rešitve za zajezitev epidemije virusa HIV/aidsa. Delo skupnosti je tako pomembno, da jim je Svetovna zdravstvena organizacija (UNAIDS) leta 2019 posvetila svetovni dan aidsa (1. december) s sloganom „skupnosti dosežejo spremembe“.

5.4

Razmisliti bi bilo treba tudi o stalnem spremljanju in izvajanju ocen učinka različnih zdravstvenih politik in zakonodajnih okvirov, ki se sprejmejo v posameznih državah članicah, in sicer s pomočjo neodvisnih in nepristranskih akterjev; to bi bilo namenjeno tudi ugotavljanju primerov najboljše prakse, ki bi jih lahko izmenjali in predlagali na evropski ravni.

5.5

Kljub zavedanju in cilju, da se seropozitivnost „normalizira“, je priporočljivo, da se tako pri stikih z zdravstvenimi ustanovami za dostop do storitev kot tudi na območjih, povezanih z vsakodnevnimi dejavnostmi (šola, delo itd.) spoštuje zasebnost vsakega posameznika. Zato morajo biti pravila v vseh državah članicah usmerjena v zagotavljanje varstva temeljnih pravic in svoboščin ter prirojenega dostojanstva oseb, okuženih z virusom HIV.

5.6

Da bi premagali stigmatizacijo, diskriminacijo in napačne stereotipe, bi bilo treba spodbujati ukrepe za ozaveščanje, usposabljanje in obveščanje, zlasti v šolah, v katere bi bilo treba vključiti organizirano civilno družbo, kot so lokalna združenja in skupnosti, ter mladinske in študentske organizacije.

6.   Profilaksa pred izpostavitvijo (PrEP) za preprečevanje okužbe z virusom HIV

6.1

Profilaksa pred izpostavitvijo (PrEP) je biomedicinski pristop k preprečevanju okužbe z virusom HIV, pri katerem osebe z velikim tveganjem okužbe jemljejo peroralna protiretrovirusna zdravila. Učinkovitost PrEP, kadar se jemlje v skladu z navodili, je dobro dokumentirana. Gre za bistven element v „kombiniranem preprečevanju“, ki je potrebno za doseganje cilja trajnostnega razvoja, da se epidemija aidsa odpravi do leta 2030, njegovo uporabo pa priporočajo nacionalne in mednarodne smernice. V skladu z mnenjem ECDC bi morale države EU razmisliti o vključitvi PrEP v svoje obstoječe programe preprečevanja okužbe z virusom HIV za ključne skupine prebivalstva in tiste z največjim tveganjem okužbe.

6.2

V več študijah sta ugotovljeni počasno uvajanje PrEP v kliničnem okolju in neoptimalno vztrajanje pri oskrbi. Zagotavljanje vztrajanja pri uporabi PrEP je bilo povezano z največjim učinkom na incidenco okužbe z virusom HIV, vendar številni uporabniki prenehajo jemati PrEP v prvem letu po začetku uporabe in ugotovljeno je bilo, da je pri zdravljenju vztrajala manj kot polovica pacientov. Razlogi za prenehanje jemanja PrEP so različni: spremembe v spolnem vedenju v določenih obdobjih življenja, neželeni učinki zdravil, pa tudi dojemanje majhnega tveganja, strah pred nezadostno zaščito s PrEP, stigmatizacija, motnje dnevne rutine in uporaba psihoaktivnih snovi, stroški ter nezadostno zavarovalno kritje in finančna podpora ter pogosti obiski zdravnika.

6.3

Razpoložljivost PrEP v Evropi je razdrobljena, zapletena in spremenljiva. Geografska razčlenitev zagotavljanja PrEP kaže velike razlike v Evropi in Srednji Aziji. Da bi dosegli širše prebivalstvo in pospešili napredek pri odpravi epidemije aidsa do leta 2030, je treba opredeliti in odpraviti ovire za PrEP za boljši dostop do zdravil in napredek pri izvajanju PrEP.

6.4

Preventivni ukrepi, kot sta profilaksa pred izpostavitvijo in po njej ter zdravljenje kot oblika preprečevanja, lahko pomembno vplivajo na obvladovanje okužbe z virusom HIV in drugih spolno prenosljivih okužb.

7.   Ključne skupine prebivalstva

7.1

Kljub odličnim rezultatom, ki so bili v zadnjih desetletjih doseženi pri zmanjševanju okužbe z virusom HIV v različnih delih sveta (z znatnim zmanjšanjem števila smrtnih primerov zaradi aidsa), celovit nabor kombiniranih ukrepov za preprečevanje okužbe še zdaleč ni „univerzalno“ na voljo. In tam, kjer se aids ne zdravi, se okužbe z virusom HIV še naprej nesorazmerno širijo in ljudje še naprej umirajo.

7.2

Okužbe z virusom HIV se še naprej širijo v skupinah prebivalstva, ki jih preventivni ukrepi iz različnih razlogov ne morejo doseči ali ki po okužbi ne morejo izkoristiti protiretrovirusnega zdravljenja, ki je trenutno na voljo. Te skupine prebivalstva, ki so bolj izpostavljene okužbi z virusom HIV, se imenujejo „ključne skupine prebivalstva“ in vključujejo odvisnike od drog, spolne delavce, geje in moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, zapornike, transspolne osebe, migrante in njihove partnerje. Zanje sta značilna višja stopnja obolevnosti in umrljivosti kot pri splošnem prebivalstvu ter slabši dostop do zdravstvenih storitev, imajo pa tudi ključno vlogo pri širjenju epidemije. Vseeno je bilo s kombiniranimi storitvami za preprečevanje okužbe z virusom HIV mogoče doseči le manj kot polovico posameznikov v teh skupinah, kar dokazuje, da so te še vedno marginalizirane in zapostavljene, ko gre za najnovejši napredek v boju proti aidsu.

7.3

Ranljivost teh podskupin prebivalstva je lahko odvisna od posebnih praks teh skupin in od težav, ki jih imajo pri dostopu do storitev v zvezi z virusom HIV zaradi revščine in razmer, ki jih povzročata marginalizacija in izoliranost v različnih družbenih okoljih iz različnih razlogov, kot so kulturni, verski in celo pravni razlogi.

7.4

Da bi lažje dosegli vse ključne skupine prebivalstva, vključno s tistimi, ki živijo na obrobnih območjih, bi bilo treba razširiti in okrepiti uporabo uličnih enot, ki bi nudile tudi osnovne storitve, kot so hitri testi. Mobilne storitve so lahko tudi prvi stik za učinkovitejšo in trajnejšo oskrbo posameznika na primernejših lokacijah za ljudi, ki živijo na obrobnih ali težko dostopnih območjih.

7.5

V nekaterih primerih so ženske v še bolj neugodnem položaju kot moški, so bolj ekonomsko prikrajšane, ne morejo se vedno pogajati o spolnosti in so pogosto žrtve nasilja (3). V drugih primerih diskriminacija, povezana z nekaterimi praksami, ter predsodki, nestrpnost ali celo kaznovalni zakoni, ki kriminalizirajo homoseksualnost, preprečujejo prost dostop do storitev. Zelo pogosto je mogoče opaziti tudi prekrivanje različnih dejavnikov, ki povečujejo ranljivost.

7.6

Osebe, okužene z virusom HIV, morajo imeti enake možnosti dostopa in poklicne rasti v svetu dela. Prav tako bi morale imeti možnost, da izkoristijo posebne ureditve, kot je gibljiv delovni čas ali daljši dopust za obiske pri zdravniku z zajamčeno zaupnostjo. V nekaterih državah veljajo prepovedi, ki osebam, okuženim z virusom HIV, preprečujejo delo v nekaterih organih, kot so policija, carinske službe in centri za pridržanje (4). Osebe, okužene z virusom HIV, se še vedno soočajo s težavami in višjimi obrestnimi merami, ko prosijo za zavarovanje, hipoteko in posojilo, čeprav so bili v nekaterih državah članicah sprejeti ukrepi, ki olajšujejo dostop in omejujejo zvišanje obrestnih mer za osebe s hudimi zdravstvenimi težavami. EESO se zavzema za pogoje, ki bi odražali izboljšanje zdravljenja, zdravja in pričakovane življenjske dobe. Za boljši dostop do takih finančnih storitev bi bilo torej treba uporabiti anonimizirane statistične dokaze, ki so na voljo v evropskem zdravstvenem podatkovnem prostoru.

7.7

Epidemiološke izredne razmere zaradi COVID-19 so močno vplivale na zdravstvene sisteme po vsem svetu, saj so se zaradi njih še povečale obstoječe neenakosti, otežilo pa se je tudi doseganje ciljev SZO, zlasti v državah z omejenimi sredstvi. Podobno naj bi se zaradi oviranja preventivnih ukrepov neizogibno povečalo število primerov okužbe z virusom HIV, in sicer v zadostnem obsegu, da je bil izgubljen celoten napredek, dosežen s prizadevanji v prejšnjih letih.

7.8

V Evropi so ključne skupine prebivalstva, ki so najbolj prizadete zaradi okužbe z virusom HIV, odvisniki od drog, moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, in migranti. Razširjenost je geografsko različna, odvisno od posamezne države. Za učinkovito obravnavanje epidemije virusa HIV je treba s ciljno usmerjenimi informacijami in institucionalno izvajanimi preventivnimi programi doseči te skupine prebivalstva, da lahko posebne službe proaktivno stopijo v stik z njimi, po možnosti prek nevladnih združenj v skupnosti.

7.9

Zdravstveno varstvo je neodtujljiva pravica vsakega posameznika (5). V skladu s priporočili mednarodne klasifikacije bolezni mora biti dostop do zdravstvene oskrbe in minimalnega skupnega standarda kakovostnih storitev za dobro počutje oseb, okuženih z virusom HIV, brezplačen in zagotovljen vsem osebam, okuženim z virusom HIV, brez diskriminacije in omejitev, kot velja za vse druge bolezni. Spoštovanje načel enakosti in učinkovitosti je treba skrbno spremljati in nadzorovati.

8.   Odvisniki od drog

8.1

Odvisnost od drog, ki se uporabljajo intravenozno, je bila vedno povezana s prenosom virusa HIV zaradi izmenjave okuženega pribora za uporabo drog. Vendar je lahko tudi neintravenozna uporaba drog povezana z nevarnimi spolnimi praksami ter s tem tudi z morebitnim tveganjem okužbe z virusom HIV in njegovega prenosa, pa tudi drugih spolno prenosljivih okužb. Zlasti uporaba poživil, kot so kokain, crack in metamfetamin, je pogosto povezana z zelo tveganimi spolnimi praksami. Zato se spolnega prenosa virusa HIV med odvisniki od drog ne sme podcenjevati.

8.2

Leta 2018 je bilo več kot 80 % okužb z virusom HIV v vzhodni Evropi povezanih z odvisniki od drog, večinoma zelo mladimi in večinoma ženskami. Mlade ženske so bolj prizadete kot moški, tudi zaradi prostitucije, ki je tesno povezana z uporabo drog. Lokalne epidemije virusa HIV so bile dokumentirane tudi med marginaliziranimi skupinami uporabnikov drog, ki si droge vbrizgavajo, v zahodni Evropi.

8.3

Pri zapornikih je v primerjavi s splošnim prebivalstvom stopnja uporabe drog višja, njihovi vzorci uporabe drog pa so škodljivejši, vključno s parenteralno uporabo, zaradi česar so odvisniki od drog, ki so v zaporu, še posebej ranljivi.

8.4

Odvisniki od drog imajo slab dostop do testiranja in pogosteje prejmejo pozno diagnozo. Celo v Italiji so odvisniki od drog, ki so se testirali na virus HIV, predstavljali majhen odstotek vseh lokalnih uporabnikov storitev za podporo odvisnikom, pri čemer je bila nagnjenost k temu, da so jim ponudili testiranje, če niso imeli simptomov, povezanih z virusom HIV, nizka.

8.5

Dostop do zdravljenja je za uporabnike drog nedvomno zelo majhen, čeprav je v posameznih državah različen. Na splošno se ocenjuje, da le 8 % odvisnikov od drog prejema protiretrovirusno zdravljenje in da je od vseh bolnikov, ki se zdravijo, le 20 % odvisnikov od drog. V primerjavi z osebami, okuženimi z virusom HIV, v splošnem prebivalstvu je za odvisnike od drog tudi manj verjetno, da bodo dosegli virusno supresijo. Razlog za to je dejstvo, da je za odvisnike od drog značilna nižja stopnja sodelovanja pri zdravljenju in se pogosto popolnoma prenehajo zdraviti. To povzroča večje tveganje smrti zaradi aidsa pri odvisnikih od drog, ki imajo potrjeno okužbo z virusom HIV.

8.6

Brez programov, namenjenih učinkovitejšemu doseganju odvisnikov od drog, ne bomo dosegli cilja univerzalnega dostopa do zdravljenja okužbe z virusom HIV v Evropi in zunaj nje.

9.   Moški, ki imajo spolne odnose z moškimi

9.1

Na splošno je pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, tveganje okužbe z virusom HIV 27-krat večje kot pri splošnem prebivalstvu (6). Zaradi nekaterih bioloških dejavnikov je pri njih okužba z njim lažja. Večina moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, se z virusom HIV okuži prek nezaščitenega analnega spolnega odnosa, kar je v primerjavi z drugimi spolnimi praksami najbolj tvegana oblika spolnega odnosa za okužbo z njim. V tej skupini prebivalstva lahko k veliki razširjenosti okužbe prispevata tudi veliko število spolnih partnerjev in razširjena rekreativna uporaba psihoaktivnih snovi, vključno z intravenozno uporabo drog (ki pogosto vključujejo spolne odnose, imenovane „kemseks“).

9.2

Vse večja razpoložljivost protiretrovirusnega zdravljenja, s katero se je širjenje virusa HIV na splošno znatno zmanjšalo, pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, ni imela enakega učinka. Nasprotno se je v zadnjih letih v številnih zahodnih državah razširjenost okužbe z virusom HIV v tej populaciji povečala (7), delež primerov, ki jih je mogoče pripisati prenosu znotraj te populacije, pa se je prav tako postopoma povečal.

9.3

Kondomi prispevajo k preprečevanju prenosa virusa HIV in tudi drugih spolno prenosljivih okužb, vendar njihova uporaba ni tako razširjena zaradi kulturnih, izobraževalnih in dobavnih ovir, ki izražajo različne socialne razmere in zdravstvene storitve.

9.4

V številnih državah in mnogih individualnih okoliščinah zaradi stigmatizacije, homofobije in diskriminacije obstajajo različne ovire za dostop do preventivnih orodij, kar otežuje dostopanje do zdravstvenih storitev in ustreznih informacij. V številnih primerih kazenski zakoni kriminalizirajo posameznike, ki imajo spolne odnose z osebami istega spola, zaradi česar so ti prisiljeni delovati prikrito in skrivati svojo spolno usmerjenost ali, še slabše, svojo identiteto. Tudi kadar zakonodaja ni odkrito diskriminatorna, stigmatizacija in strah ljudi odvračata od dostopa do storitev v zvezi z virusom HIV, zaradi česar ne poznajo orodij, ki so na voljo za preprečevanje okužbe z njim.

9.5

Stigmatizacija vpliva tudi na dostop do testiranja in diagnosticiranja. Številni moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, navajajo, da se bojijo obsojanja zdravstvenih delavcev in se izogibajo testiranju, zaradi česar je diagnoza pogosto pozno postavljena. Ker se ne zavedajo svoje okužbe, nimajo dostopa do protiretrovirusnih zdravil, ki bi poleg tega, da bi vplivala na njihovo zdravje, zmanjšala tudi tveganje prenosa na spolne partnerje.

9.6

Številni moški navajajo, da bi se raje testirali zunaj tradicionalnih zdravstvenih ustanov. Programi testiranja, ki jih podpira skupnost (nevladna združenja), bi lahko bili v različnih situacijah odličen način za spodbujanje preprečevanja in zagotavljanje dostopa do testiranja najbolj ogroženim osebam, kjer je stopnja okužbe višja.

9.7

Za zagotovitev, da bi se cilj 90–90–90 lahko dosegel tudi pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, je sodelovanje med skupnostmi in institucijami bistveno.

10.   Migranti

10.1

Ocenjuje se, da je po vsem svetu približno 231 milijonov migrantov. Pri migracijah so posamezniki zaradi socialno-ekonomskih in političnih dejavnikov izjemno izpostavljeni okužbi z virusom HIV, v nekaterih državah pa so migracije celo opredeljene kot največji dejavnik tveganja okužbe z njim. Migranti se vsakodnevno srečujejo z ovirami, ki jim otežujejo dostop do storitev zdravstvenega in socialnega varstva. Okužbi z virusom HIV so zelo izpostavljeni zlasti zaradi socialne izključenosti.

10.2

Več kot tretjina novih okužb z virusom HIV v EU se diagnosticira migrantom (8). Čeprav se to število zmanjšuje, polovica migrantov, ki prejmejo diagnozo okužbe z virusom HIV, prihaja iz držav, kjer je bolezen endemična (na primer držav podsaharske Afrike), kar kaže na okužbe, ki izvirajo iz njihove izvorne celine. Povečuje se tudi število dokazov, da se velik delež oseb okuži po migraciji v državi gostiteljici (9). Poleg tega ne bi smeli podcenjevati možnosti okužbe med začasnimi obiski v izvorni državi.

10.3

Velik delež tujcev, okuženih z virusom HIV, predstavljajo ženske. Delež žensk z novo diagnozo okužbe z virusom HIV med državljani EU znaša 16 %, med tujci, zlasti afriškimi ženskami, pa je ta delež večji, in sicer 40 %.

10.4

V poročilu Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), objavljenem leta 2017 (ki je bilo v celoti osredotočeno na vprašanje migrantov, okuženih z virusom HIV), je ugotovljeno, da imajo tujci v Evropi težave pri dostopu do preventivnih storitev v zvezi z virusom HIV in do testiranja nanj. Kot glavni oviri sta navedeni stigmatizacija in diskriminacija, zlasti do posameznikov iz držav z veliko razširjenostjo okužbe (vključno s stigmatizacijo in diskriminacijo s strani zdravstvenih delavcev). Zato tujci, okuženi z virusom HIV, diagnozo prejmejo pozneje kot evropski državljani, in sicer ko že imajo simptome imunske pomanjkljivosti. Po diagnozi imajo tujci, zlasti tisti, ki nimajo dovoljenja za zakonito prebivanje, tudi težave pri dostopu do zdravljenja. Petnajst držav tujcem ne zagotavlja ustreznega protiretrovirusnega zdravljenja, s čimer te države ne izpolnjujejo zavez iz Dublinske konvencije iz leta 2004 za boj proti diskriminaciji in kršitvam pravic najšibkejših in najranljivejših skupin prebivalstva, ki so že od nekdaj manj zaščitene.

---

(1)  Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, Operational considerations for the provision of the HIV continuum of care for refugees from Ukraine in the EU/EEA (Operativni vidiki zagotavljanja neprekinjene oskrbe beguncem iz Ukrajine v EU/EGP, ki so okuženi z virusom HIV), 5. julij 2022, Stockholm: ECDC, 2022.

(2)  Leta 2016 so svetovni voditelji podpisali politično deklaracijo Združenih narodov o odpravi aidsa, v kateri so priznali bistveno vlogo skupnosti pri zagovorništvu, sodelovanju pri usklajevanju odzivov na aids in zagotavljanju storitev. Poleg tega so priznali, da je treba okrepiti odzivanje skupnosti na okužbe z virusom HIV, in se zavezali, da bodo do leta 2030 vsaj 30 % storitev vodile skupnosti.

(3)  Čeprav je EU Istanbulsko konvencijo podpisala leta 2017, je nekatere države članice še vedno niso ratificirale.

(4)  Predpisi so pogosto še iz zgodnjih let epidemije virusa HIV, ko še ni bilo veliko znanja o njegovem prenosu in zdravljenje še ni bilo na voljo.

(5)  Kot je navedeno v členu 25 Splošne deklaracije človekovih pravic in členu 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(6)  Tveganje okužbe z virusom HIV je za moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, sicer večje po vsem svetu, vendar se stopnje okužbe med geografskimi območji razlikujejo: v tej skupini prebivalstva so zabeležili 50 % vseh novih primerov okužbe z virusom HIV v Severni Ameriki in zahodni Evropi, 47 % v Latinski Ameriki, 20 % v vzhodni Evropi, Aziji, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ter 12 % v Afriki.

(7)  V zahodni Evropi se je med letoma 2010 in 2014 število oseb s potrjeno okužbo z virusom HIV v populaciji moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, povečalo za skoraj 20 %. Pri moških v Italiji se večina novih diagnoz okužbe z virusom HIV pojavlja v populaciji moških, ki imajo spolne odnose z moškimi.

(8)  Delež migrantov med novodiagnosticiranimi primeri okužbe z virusom HIV je v posameznih državah različen, in sicer od 70 % v Luksemburgu in na Švedskem do 5 % v nekaterih vzhodnih državah, kot so Poljska, Litva in Romunija. V več kot 10 državah je ta delež večji od 50 %.

(9)  Po ocenah lahko znaša delež okužb z virusom HIV po migraciji od najmanj 2 % med migranti iz podsaharske Afrike, ki se priselijo v Švico, pa do 62 % med temnopoltimi moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, s Karibov, ki migrirajo v Združeno kraljestvo.

Poročevalec:

Andrés BARCELÓ DELGADO

Zaprosilo	špansko predsedstvo Sveta EU, 8. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Raziskovalno mnenje
Sklep plenarne skupščine	13. 12. 2022
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	16. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	14. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	198/2/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Proces okrevanja po pandemiji COVID-19 in neupravičena agresija Rusije na Ukrajino sta povzročila resne motnje v evropskem energetskem sistemu, zaradi česar se je povečala zaskrbljenost v zvezi z energetsko varnostjo, cene energije so se rekordno zvišale, očitna pa je postala tudi prevelika odvisnost EU od ruskega plina, nafte in premoga.

1.2

Družba EU se intenzivno ukvarja z vprašanjem, kako se odzvati na te motnje, da bi omogočili znatno in trajnostno rast ter socialno kohezijo v EU. Ta izziv je povezan ne le z energijo, temveč tudi z odpornostjo EU, njeno odprto strateško avtonomijo, družbo in konkurenčnostjo evropske industrije.

1.3

Ko so zaradi energetske krize cene plina in električne energije dosegle rekordno raven in vzbudile precejšnje pomisleke glede zanesljivosti oskrbe z energijo, sta Evropska komisija in Svet takoj vzpostavila več naborov orodij in nujnih ukrepov za zmanjšanje odvisnosti od ruskih fosilnih goriv in omejevanje rasti cen energije.

1.4

Izkazalo se je, da so izredni ukrepi, ki jih je sprejela EU, učinkoviti za diverzifikacijo virov fosilnih goriv EU in odmik od ruskih fosilnih goriv, manj učinkoviti pa pri zniževanju računov za energijo. Zato je povpraševanje po energiji upadlo, k čemur je prispevala tudi mila zima. Poleg tega so visoke cene plina in električne energije vplivale zlasti na povpraševanje po energiji v industriji in gospodinjstvih z nizkimi dohodki, ki so bolj občutljiva na nestanovitne tržne cene.

1.5

Učinkoviteje bi bilo, da bi države članice sprejele enotne ukrepe za zagotovitev enakih pogojev, razen ko gre za vidike, povezane z bistvenimi objekti ali infrastrukturo. Ukrepi, sprejeti na nacionalni ravni, se med državami razlikujejo, kar omogoča različne davčne in regulativne politike ter politike subvencioniranja, medtem ko cene energije ostajajo visoke.

1.6

Zaradi neučinkovitih ukrepov za obvladovanje visokih cen energije in njihovega vpliva na stopnje inflacije sta se zmanjšala konkurenčnost industrije in razpoložljivi dohodek gospodinjstev. To resno ogroža sposobnost zagotavljanja trajnostne gospodarske rasti, zaposlovanja in socialnega varstva.

1.7

Politika EU mora dolgoročno vizijo o doseganju dvojnega prehoda okrepiti s trdno zavezo, da nihče ne bo zapostavljen, in višanja kratkoročnih cen energije ne blažiti zgolj z začasnimi ukrepi. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja, kako pomembno je s poenostavitvijo postopkov izdajanja dovoljenj pospešiti obsežno uvedbo brezogljičnih virov energije, da bi hitro odpravili odvisnost od fosilnih goriv iz tretjih držav, izpolnili zaveze glede podnebnih sprememb in izboljšali konkurenčnost.

1.8

Prehod na uporabo popolnoma razogljičene energije bi morale spremljati dostopne in stabilne cene energije, ki bi omogočile obsežne naložbe v razogljičenje velikih industrij, malih in srednjih podjetij ter gospodinjstev. Stabilne in predvidljive sheme nagrajevanja v zvezi z energijo iz obnovljivih virov bi bilo zato treba usmeriti v dejanske dolgoročne stroške proizvodnje in jih ločiti od cen fosilnih goriv. Ta strategija pozitivno prispeva k izboljšanju odpornosti in energetske neodvisnosti.

1.9

Dostopne cene energije bi omogočile, da se fosilna goriva v čim večji meri nadomestijo z elektrifikacijo in da se v industrijah, v katerih je težko zmanjšati emisije, uporablja plin iz obnovljivih virov.

1.10

Bistveno je poskrbeti za dostop do kritičnih surovin, da lahko industrija deluje v stabilnem okolju in postaja vse bolj razogljičena, hkrati pa se preprečijo motnje v oskrbi in zaščiti dobavna veriga.

2.   Kratka vsebina zaprosila predsedstva

2.1

Prihodnje špansko predsedstvo je EESO zaprosilo, naj pripravi raziskovalno mnenje o spremljanju izrednih ukrepov in odpornosti EU na področju energije.

2.2

Zaprosilo je bilo predloženo v obdobju po pandemiji COVID-19 in v času ruske agresije na Ukrajino, ki je povzročila resne motnje v globalnem energetskem sistemu, zaradi česar se je povečala zaskrbljenost v zvezi z energetsko varnostjo, cene energije so se rekordno zvišale, očitna pa je postala tudi prevelika odvisnost EU od ruskega plina, nafte in premoga.

2.3

Stroški dobave iz tujine v EU, na primer energije, hrane in primarnih proizvodov, vključno s kritičnimi surovinami, so narasli, družba EU pa se zdaj ukvarja z izzivom, kako ob tem ohraniti trajnostno rast gospodarstva EU.

2.4

Zaprosilo za mnenje obsega ukrepe za boj proti energetski krizi, odpornost EU, odprto strateško avtonomijo EU, družbo in konkurenčnost evropske industrije.

2.5

Nedavni dogodki v ZDA bodo skoraj gotovo vplivali na uvajanje obnovljivih virov energije, tudi na njihovo industrijsko bazo, vendar bo to obravnavano v ločenem mnenju.

2.6

Pojem strateške avtonomije je zdaj širši kot v preteklosti, saj so bile k tradicionalnim vprašanjem na področju varnosti in obrambe dodane industrija, energetika, tehnologija in trgovina. Načrt EU za okrevanje in odpornost ter instrument NextGenerationEU bosta nedvomno velika spodbuda za razvoj odprte strateške avtonomije EU na različnih omenjenih področjih.

2.7

EU je v primerjavi s svojimi glavnimi trgovinskimi partnerji zagovornica dejanske in učinkovite proste in pravične trgovine, ki temelji na pravilih, ter glavna podpornica odprtega gospodarstva, ki se izogiba protekcionizmu. Vendar je potreba po vzpostavljanju ravnovesja med neodvisno industrijsko politiko in odprtostjo za trgovino v sedanjem mednarodnem okviru resen izziv. Evropska unija mora pritegniti naložbe, da bi okrepila industrijsko proizvodnjo, zagotoviti zanesljivo oskrbo z energijo in kritičnimi surovinami ter hkrati spodbujati industrijski prehod na razogljičeno družbo, pri čemer mora obdržati vodilni tehnološki položaj na strateških področjih in ohraniti enotni trg kot dragocen temelj Evropske unije, saj se tako najbolje zagotovi, da bo družba EU bogatejša ter da se v Uniji zaščitijo in spodbujajo kakovostna delovna mesta.

2.8

Pri potrebnem dvojnem zelenem in digitalnem prehodu v industriji in družbi je treba zavarovati evropski model, da bodo v središču pozornosti ostali državljani: za zaščito obstoječih in spodbujanje novih, kakovostnih delovnih mest je potrebno preusposabljanje in izpopolnjevanje delovne sile ter močno prizadevanje, da nihče ne bo prezrt.

2.9

Sedanja industrijska zavezništva, ki jih spodbuja Komisija, morajo usmerjati naložbe in inovacije, saj bi to pripomoglo k razpoložljivosti surovin, spodbudilo recikliranje in tehnologijo na določenih področjih. Hkrati je treba vedno poskrbeti, da se v svetovnih dobavnih verigah, ki jih sicer potrebujemo, upoštevajo pravila in smernice EU in OECD.

2.10

Če povzamemo: v teh novih geopolitičnih razmerah se zdi, da so kritične odvisnosti, strateška avtonomija ter zaščita dobavnih verig strateških in energetskih virov tri strateška vprašanja, od katerih bodo odvisni odnosi med državami in bloki. Evropa mora pri dostopu do trajnostnih virov energije in surovin postati bolj avtonomna, da bi industriji zagotovila enake konkurenčne pogoje.

2.11

Špansko predsedstvo je zato zaprosilo za mnenje o odpornosti, strateški avtonomiji, družbi in konkurenčnosti industrije, da bi bilo mogoče doseči njeno vračanje na enotni trg, boljše usklajevanje in industrijsko politiko, pri kateri se bodo bolj upoštevale strateške odvisnosti, ter tako ustvariti trdne temelje za dvojni prehod.

2.12

Vendar mora biti stremljenje k okrepitvi industrije pospremljeno s prizadevanji za zaščito proste in pravične mednarodne trgovine ob upoštevanju osnovnih socialnih standardov. Nujno je, da se z izboljšanjem nabora orodij EU za obravnavo izkrivljanj, ki jih povzročajo tuje subvencije na enotnem trgu, zaščitijo enaki konkurenčni pogoji za EU.

2.13

Poleg tega bi bilo treba spremljati energetsko odpornost in sedanji regulativni model za energijo, ki potrošnikom (gospodinjstvom in podjetjem) ne zagotavlja zanesljive, čiste in cenovno dostopne energije, ki si je želijo.

3.   Ozadje mnenja

3.1

Evropa se je znašla v energetski krizi, kakršne še ni bilo in za katero so značilne izjemno visoke cene plina in električne energije ter precejšnji pomisleki glede zanesljivosti oskrbe z energijo. To vpliva na celotno gospodarstvo, saj se pri proizvodnji večine vrst blaga in storitev porabi ogromno energije, ki je zato zelo pomembna, stanje pa je še težje zaradi nedostopnosti surovin. Vpliv cen energije se je še zaostril zaradi ruske agresije na Ukrajino, kar ogroža konkurenčnost evropske industrije ter dohodek gospodinjstev in njihovo zmožnost preživljanja.

3.2

Zaradi tega so se na evropski in nacionalni ravni začele izvajati različne politike, katerih namen je ublažiti socialne in ekonomske posledice strmo naraščajočih cen energije. Poleg tega je energetska kriza spodbudila javno razpravo o energetski odvisnosti in strateški avtonomiji.

3.3

Splošno prepričanje, da je treba za zmanjšanje naše odvisnosti od zunanje energije pospešiti zeleni in pravični prehod evropskega gospodarstva in družbe, da bosta popolnoma razogljičena, je eden od stebrov, na katerem temeljijo ukrepi, sprejeti leta 2022. Neposredne koristi, ki jih prinaša množično uvajanje obnovljivih virov energije, vključujejo cenovno dostopne in stabilne cene energije ter vodilni položaj na področju tehnologij za energijo iz obnovljivih virov. S tem so povezane koristi, ki izhajajo iz ohranjanja ustvarjene vrednosti v EU, kar omogoča trajnostno gospodarsko rast in socialno kohezijo.

3.4

Cene energije so začele bistveno naraščati v drugi polovici leta 2021, ko se je delovanje gospodarstev EU začelo vračati na raven pred pandemijo. Vendar je na EU vplivala tudi ruska agresija na Ukrajino, ki je povzročila neželene učinke na kritične dejavnike, kot je zanesljiva oskrba z energijo. To tveganje se je preneslo na energetske trge, ker se je Rusija odločila prekiniti dobavo plina v več držav članic EU.

3.5

EU se je na to nemudoma odzvala, in sicer konec marca leta 2022, ko se je dogovorila, da bo postopno odpravila svojo zunanjo odvisnost od ruskih fosilnih goriv. Omenjena pobuda se je zaključila maja 2022 z odločitvijo Sveta, da do konca leta 2022 prepove skoraj 90 % uvoza ruske nafte. Ta ukrep je pospremil s pozivom k diverzifikaciji oskrbe z energijo in virov energije, pospešitvi obsežne uvedbe obnovljivih virov energije ter izboljšanju energijske učinkovitosti in energetske infrastrukture, kar je vključeno tudi v načrt REPowerEU.

3.6

Prvi ukrep je bil spodbujanje solidarnosti med državami članicami EU v primeru pomanjkanja plina. Zaradi diverzifikacije in zagotavljanja oskrbe s plinom so se spodbujale tudi skupne nabave plina, da bi z novo referenčno ceno plina, ki bolje odraža prehod s plinovodov na terminale za utekočinjeni zemeljski plin (UZP), omejili vpliv cen plina na trgih plina in električne energije. Izkazalo se je, da splošno sprejeto virtualno plinsko vozlišče Title Transfer Facility (TTF) ni več učinkovito.

3.7

Neposreden način za zmanjšanje odvisnosti od zunanjega plina je tudi zmanjšanje povpraševanja po plinu, kar ne vpliva zgolj na porabo konvencionalnega plina, temveč tudi na proizvodnjo električne energije, ki poteka v kombiniranih mejnih elektrarnah. Tako je bil dosežen dogovor o 15-odstotnem zmanjšanju povpraševanja po plinu.

3.8

Zadnji in ključni kritični ukrep za zagotovitev zanesljive oskrbe s plinom je bila napolnitev skladišč plina, da bi zagotovili oskrbo z energijo v celotni zimski sezoni. Na koncu je bila sprejeta zahteva glede 80-odstotne stopnje napolnjenosti za zimo 2022/2023 in 90-odstotne napolnjenosti za prihodnje zimske sezone.

3.9

Hkrati z ukrepi za oskrbo s plinom je bilo treba sprejeti tudi ukrepe v zvezi z drastičnim zvišanjem cen energije, da bi preprečili upad konkurenčnosti industrije in razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Svet je 6. oktobra 2022 sprejel tri ukrepe za spoprijemanje z visokimi cenami energije. S prvim, ki je povezan s povpraševanjem po električni energiji, sta bila določena prostovoljni cilj 10-odstotnega zmanjšanja in obvezni cilj 5-odstotnega zmanjšanja povpraševanja med konico, ki veljata do konca zimske sezone. Z drugim je bila določena najvišja cena 180 EUR/MWh za podmejne tehnologije, da bi preprečili pojav nepričakovanega dobička zaradi visokih cen plina in zagotovili obvezno prerazporeditev morebitnih dodatnih prihodkov, ki presegajo najvišjo ceno, na končne uporabnike, da bi se zmanjšali njihovi računi za energijo. V okviru tretjega ukrepa je bila odobrena solidarnostna dajatev za sektor fosilnih goriv, in sicer za podjetja, katerih dobički so se od leta 2018 v povprečju povečali za več kot 20 %. Vsi ti ukrepi, povezani z računi za energijo, so bili nazadnje dopolnjeni z mehanizmom za omejitev cen plina TTF na 180 EUR/MWh pod določenimi pogoji, ki je bil skupaj z omejitvijo cene ruske nafte na 60 USD za sod odobren 19. decembra 2022.

3.10

Kar zadeva obseg ukrepov, je treba poudariti, da so imele države članice pri izvajanju teh pravil nekaj manevrskega prostora.

3.11

Temeljno prepričanje, da so najučinkovitejši ukrepi za zmanjšanje odvisnosti od zunanje energije povezani z uvajanjem obnovljivih virov energije, se spodbuja tudi s prizadevanji za lažje izdajanje dovoljenj za obnovljive vire energije, zato so bili začasno odobreni hitrejši postopki izdajanja dovoljenj za sredstva, ki se uporabljajo za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Začela se je tudi obsežna razprava o sedanji zasnovi trga električne energije in o tem, ali je ta sposoben nuditi tako ustrezne spodbude za privabljanje naložb kot cenovno dostopno oskrbo z energijo za končne uporabnike. Ta shema je bila nazadnje dopolnjena s predlogom akta o neto ničelni industriji, katerega cilj je okrepitev evropskega ekosistema za proizvodnjo izdelkov neto ničelnih tehnologij.

4.   Zanesljivost oskrbe z energijo, povpraševanje po energiji in cene energije

4.1

Ko so cene plina in električne energije zaradi energetske krize dosegle rekordno visoko raven, sta se Komisija in Svet odločila uporabiti nujne ukrepe iz členov 122 in 194 PDEU ter pripravila več naborov orodij in nujnih ukrepov, ki pa so imeli zgolj majhen učinek na nihanje cen energije v državah članicah. Izjemna nestanovitnost trga se je dejansko v celoti prenesla na cene energije za končne uporabnike, saj večina tržnih pogodb zajema enoletna obdobja.

4.2

Trg CO2 je od leta 2020 skokovito narasel: povprečna cena je leta 2020 znašala 24,84 EUR na emisijski kupon v primerjavi z 80,87 EUR leta 2022 in 89,23 EUR marca 2023, pri čemer je povprečni mesečni rekord februarja 2022 znašal 91,82 EUR na emisijski kupon, kar je ogromno zvišanje v primerjavi z rekordno nizko ceno 19,83 EUR, zabeleženo marca 2020 med zaprtjem zaradi COVID-19. Za ublažitev tega učinka na cene energije za končne uporabnike niso bili sprejeti nobeni posebni ukrepi.

4.3

EESO podpira pobudo, ki se osredotoča na zagotavljanje oskrbe z energijo in zlasti s plinom. Prednostne ukrepe, s katerimi se je želelo ustrezno obravnavati glavne pomisleke glede virov plina in sposobnosti nadomeščanja uvoza plina iz ruskih plinovodov z UZP, zato razume kot kratkoročno pozitivne.

4.4

Mesečni statistični podatki glede virov plina v EU jasno kažejo, da se je od maja 2022 nadomestil znaten delež plina iz ruskih plinovodov, ki je v primerjavi s preteklimi trendi veliko manjši, in porast oskrbe z UZP, zlasti iz ZDA. Ukrepi tržnih subjektov so zato povsem skladni z izrednimi ukrepi EU, katerih cilj je bil, da se ruski plin kratkoročno v celoti nadomesti z drugimi viri.

4.5

Vendar EESO opaža tudi, da se je povpraševanje po plinu in električni energiji od začetka vojne bistveno zmanjšalo. Vzrok za to je po vsej verjetnosti zvišanje cen energije v Evropi in precejšnji pomisleki glede zanesljivosti oskrbe z energijo, saj upad povpraševanja sovpada s strmim porastom cen v tretjem četrtletju, dodatno pa je k temu prispevala tudi mila zima.

4.6

Poudariti je treba, da je povpraševanje po električni energiji sorazmerno večje v malih in srednjih podjetjih, povpraševanje po konvencionalnem plinu pa je povezano zlasti z industrijskimi nameni in ogrevanjem. To kaže, da so posledice visokih cen plina in električne energije vplivale zlasti na povpraševanje po energiji v industriji, ki je bolj občutljivo na nestanovitne tržne cene. Ko gre za gospodinjstva, je zvišanje cen obeh energentov močno prizadelo ranljive odjemalce.

4.7

EESO ugotavlja, da so izredni ukrepi, ki jih je sprejela EU, učinkoviti pri diverzifikaciji virov plina, manj učinkoviti pa pri zniževanju računov za energijo, kar vpliva na povpraševanje po energiji.

4.8

Odbor se popolnoma zaveda, da bo zagotavljanje oskrbe s plinom ob koncu zimske sezone 2022/2023 velik izziv. Zahteva glede 90-odstotne stopnje napolnjenosti skladišč plina za prihodnje zimske sezone je nujna, da bi zagotovili oskrbo z energijo. Zmogljivost EU za skladiščenje plina je trenutno na zgodovinsko visoki ravni za prvo četrtletje, pobuda za skupne nabave plina pa utegne prispevati k ublažitvi tega tveganja. Kljub temu se mora EU osredotočiti predvsem na to, da v celoti odpravi odvisnost od zemeljskega plina.

4.9

EESO meni, da bi bilo ustrezneje, če države članice sprejmejo enotne ukrepe za zagotovitev enakih pogojev, razen če gre za vidike, povezane z bistvenimi objekti ali infrastrukturo. Ukrepi za obravnavanje stroškov energije, sprejeti na ravni EU, niso usklajeni z ukrepi, sprejetimi na nacionalni ravni, kar omogoča različne davčne in regulativne politike ter politike subvencioniranja, medtem ko cene energije ostajajo visoke.

5.   Odpornost, energetska neodvisnost in vloga industrije

5.1

Cene energije so glavno gonilo inflacije, zabeležene v vsej EU. Zaradi tega se zmanjšuje tako konkurenčnost industrije kot razpoložljivi dohodek gospodinjstev, kar močno škodi sposobnosti zagotavljanja trajnostne gospodarske rasti, zaposlovanja in socialnega varstva.

5.2

Hiter odziv, ki vključuje izvajanje izrednih ukrepov, se je na ravni EU izkazal za učinkovitega pri blaženju rasti cen energije v celotnem gospodarstvu. Po drugi strani je dober primer nacionalnih pobud „iberska izjema“, s katero se je leta 2022 omogočilo 18-odstotno znižanje veleprodajne tržne cene. Španija ima zato zdaj eno najnižjih stopenj inflacije. Vendar se je jasno pokazalo, da vse višjo inflacijo povzročajo cene energije, začasni ukrepi pa niso zadostovali za ublažitev tega trenda.

5.3

Sprejetje začasnih ukrepov je bilo s tega vidika v celoti namenjeno kratkoročnemu blaženju strmega naraščanja cen energije, vendar politika EU potrebuje dolgoročno vizijo, da bi ustrezno omogočila dvojni prehod.

5.4

EESO poudarja, da je pomembno okrepiti obsežno uvedbo brezogljičnih virov energije, saj gre za nujno vprašanje, ki ga je treba reševati z olajšanjem postopkov izdajanja dovoljenj. To mora v praksi privesti do hitrega nadomeščanja odvisnosti od fosilnih goriv iz tretjih držav, izpolnjevanja zavez glede podnebnih sprememb in boljše konkurenčnosti.

5.5

EESO poudarja, da morajo prehod na uporabo popolnoma razogljičene energije spremljati dostopne cene energije, ki bodo omogočile množične naložbe v razogljičenje velikih industrij, malih in srednjih podjetij ter gospodinjstev.

5.6

Dostopne cene bo mogoče doseči le s spodbujanjem obsežnih naložb v zrele tehnologije za energijo iz obnovljivih virov in prožnosti s konkurenčnim okvirom. Ta strategija pozitivno prispeva k izboljšanju odpornosti in energetske neodvisnosti.

5.7

EESO meni, da morajo biti sheme nagrajevanja v zvezi z energijo iz obnovljivih virov usmerjene v dejanske dolgoročne stroške proizvodnje, da bi v celoti izkoristili to strategijo. Ločitev cen električne energije od cen fosilnih goriv je zato ključno gonilo cenovne dostopnosti. Poleg tega je odstranitev ovir za dolgoročne pogodbe glavno gonilo stabilnosti in predvidljivosti.

5.8

V okviru te nove paradigme bi se gospodinjstva in industrije lažje spoprijemali s stroški, povezanimi z doseganjem ciljev glede energetskega prehoda. Ta proces pravzaprav pomeni, da se fosilna goriva v čim večji meri nadomestijo z elektrifikacijo in da se v industriji, kjer je zmanjšanje emisij težko doseči, uporablja plin iz obnovljivih virov.

5.9

Poudariti je treba, da je za nove načine uporabe električne energije in plina iz obnovljivih virov potreben dostop do kritičnih surovin, pri čemer to ne velja le za številne kritične procese v zvezi s proizvodnjo in uporabo energije, temveč za celotno dobavno verigo. Politika EU mora biti zato osredotočena zlasti na zagotavljanje ugodnega okolja za delovanje industrije, da se preprečijo motnje v oskrbi.

5.10

Industrija je ključna z dveh pomembnih vidikov: prvič, zagotavljati mora uporabo kritičnih surovin za primarne proizvode, da bi zagotovila sredstva za proizvodnjo energije in drugega nujnega blaga za gospodarstvo, in drugič, kot ena glavnih povzročiteljic emisij toplogrednih plinov mora v svojih notranjih procesih uporabljati razogljičeno energijo. Tako mora vedno izhajati iz načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“.

5.11

Nazadnje je treba omeniti še, da mora za dosego zelenega, digitalnega in pravičnega prehoda, ki ga ni mogoče odložiti, preobrazba industrije izpolnjevati dve dodatni zahtevi. Prvi ključni dejavnik je zaščita dobavne verige, kot smo že poudarili, drugi pa zagotavljanje, da bo delovna sila ustrezno usposobljena za prilagajanje aktualnim spremembam. Pri tem mora biti poudarek zlasti na programih usposabljanja in pridobivanja kvalifikacij ter jamstvih za zaposlitev in priložnostih za preusposabljanje in nadaljnje izobraževanje.

Poročevalec:

Michael McLOUGHLIN

Sklep plenarne skupščine Pravna podlaga	20. 1. 2022 člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	31. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	15. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	217/0/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

V pred kratkim pripravljeni direktivi o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji vprašanje minimalne plače za mlade ni bilo zadostno obravnavano. Ta direktiva tudi ne ponuja enakega pristopa za vse; ravno nasprotno, kot horizontalni okvir upošteva različne tradicije in izhodišča, vloga socialnih partnerjev in kolektivnih pogajanj pa je okrepljena. Vprašanje minimalne plače za mlade je namreč v različnih državah članicah različno obravnavano in to je treba upoštevati. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) priporoča Evropski komisiji, državam članicam in socialnim partnerjem, naj to vprašanje obravnavajo v skladu z direktivo ter v duhu predlaganega priporočila Sveta o krepitvi socialnega dialoga v EU. Države članice in socialne partnerje poziva, naj svoje diskrecijske pravice uveljavljajo na nediskriminatoren način.

1.2

EESO meni, da je bilo evropsko leto mladih 2022 priložnost za obravnavo pomembnih vprašanj, ki vplivajo na mlade, in sprejetje pomembnih pobud politike, ki koristijo mladim oziroma katerih namen je vplivati na njihov položaj v družbi. Glede na to, kako pomembna je uspešna udeležba mladih na trgu dela, bi morala biti njihova prva izkušnja s trgom dela pozitivna, ukrepi, zaradi katerih so v manj ugodnem položaju zgolj zaradi svoje starosti, pa imajo nasprotni učinek. S tega vidika EESO pozdravlja evropsko leto spretnosti, ki je bilo uradno razglašeno 9. maja 2023, kot politično spodbudo za vseživljenjsko učenje, ki bo ustvarila nov zagon za uresničitev socialnih ciljev EU za leto 2030.

1.3

Različna pravila o nadomestilih za brezposelnost in izplačilih pomoči za mlade lahko vplivajo na njihov položaj na trgu dela ter njihovo sposobnost uveljavljanja pravice do prostega gibanja v EU. Države članice so pristojne za odločanje o strukturi in vsebini svojih sistemov socialne varnosti. EESO jih poziva, naj pri tem spoštujejo načelo nediskriminacije, zlasti ko gre za prosto gibanje, Komisiji pa priporoča, naj pri nadaljnjem preučevanju tega vprašanja tesno sodeluje z državami članicami in socialnimi partnerji, da bi zbrala podatke in primere nacionalne prakse, tudi z vidika pred kratkim pripravljenega predloga priporočila Sveta o krepitvi socialnega dialoga v EU.

1.4

Pripravništva v poklicnem okolju so za mlade pogosto odločilen korak na poti v poklicno življenje, neplačana pripravništva ali pripravništva brez nadomestila pa lahko zelo negativno vplivajo na njihovo dojemanje trga dela. EESO opozarja na resolucijo, ki jo je sprejel na plenarnem zasedanju decembra 2022, in na resolucijo Evropskega parlamenta. Drugim institucijam in organom EU, vključno s Komisijo, priporoča, naj po evropskem letu mladih pokažejo večje zanimanje za to vprašanje kot jasen znak svoje zavezanosti mladim. Zelo kratka obdobja delovnih izkušenj in pripravništva, uradno priznana in dogovorjena v okviru izobraževanja, so lahko včasih neplačana. Toda daljša pripravništva bi morala biti, tako kot delo zaposlenih, plačana. Raziskava Eurobarometer je pokazala, da je večina pripravnikov prejela plačilo in da so imeli dostop do socialne zaščite (1).

1.5

Zaradi evropskega leta mladih in drugih pobud se vprašanjem mladih v zadnjem času namenja večja pozornost. Eden od predlogov je bila zamisel o oceni učinka z vidika mladih, kar pomeni, da bi se pri vseh novih politikah ocenilo, kako bodo vplivale na mlade. Za ta predlog se je zavzel Evropski mladinski forum, EESO pa je o njem v letu 2022 pripravil mnenje (2), v katerem je izrecno podprl ta pristop k oblikovanju politike.

1.6

Kriza zaradi pandemije COVID-19 in vojna v Ukrajini sta močno spodkopali evropsko gospodarstvo. Čeprav so podjetja storila vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ohranila delovna mesta, posledice občutijo evropski državljani in zlasti mladi.

1.7

Pripravništva so za mlade postala pomembna točka vstopa na trg dela. Za lažji dostop do zaposlitve bi morala ponujati kakovostne učne vsebine in ustrezne delovne razmere ter nikakor ne bi smela biti nadomestilo za redna delovna mesta ali pogoj za ponudbo zaposlitve. Glede na sedanjo situacijo narašča zaskrbljenost, zlasti med mladimi, da bi se lahko pogoji za pripravnike poslabšali zaradi zdravstvene krize in posledic vojne v Ukrajini. Komisija namerava preveriti, ali se okvir za kakovost pripravništev pravilno uporablja.

2.   Uvod

2.1

Leto 2022 je bilo razglašeno za evropsko leto mladih, EESO pa je v mnenju o njem izrazil željo, da bi bilo osredotočeno na ključna področja politik za mlade in bi obsegalo več kot zgolj prireditve in priložnosti za oglaševanje. Mladi so izrazili podobne občutke in stališča, zlasti glede na to, da je bilo leto uvedeno precej naglo. Izkušnje mladih z vstopanjem na trg dela in udeležbo na njem so nedvomno eno ključnih vprašanj politike za to generacijo, tako na nacionalni kot na evropski ravni.

2.2

V svetu po pandemiji COVID-19 so vse bolj v ospredju spreminjajoče se potrebe trga dela, nove oblike dela, nova znanja in spretnosti, izzivi v zvezi z vrnitvijo na delovno mesto ter potencialno hibridno okolje z vsemi priložnostmi in tveganji, ki jih prinaša. Kar je še pomembneje, zavedamo se, da je pandemija COVID-19 mlade močno prizadela, kar je bil eden od razlogov, da je bilo leto 2022 razglašeno za evropsko leto mladih. Mladi so med pandemijo zamudili nekaj ključnih mejnikov v svojem osebnem in družbenem razvoju, pandemija pa je močno vplivala tudi na njihovo izobraževanje in udeležbo na trgu dela.

2.3

Evropska unija je sprejela več pomembnih politik za mlade, ki zagotavljajo, da so mladi čim bolj vključeni v družbo in imajo enake možnosti kot vsi drugi člani družbe. V izjavi iz Bratislave iz leta 2016 so voditelji EU pozvali k oblikovanju obetavne gospodarske prihodnosti za vse, zaščiti našega načina življenja in boljšim priložnostim za mlade. Podobno je v preambuli stebra socialnih pravic navedeno, da so „[i]zzivi, kot so precejšnje neenakosti, dolgotrajna brezposelnost in brezposelnost mladih ali medgeneracijska solidarnost, […] v različnem obsegu podobni v vseh državah članicah“.

2.4

Ključna politika v zvezi z mladimi v Evropski uniji je strategija EU za mlade. Njen glavni cilj je opolnomočiti mlade in okrepiti njihovo odpornost z osredotočanjem na tri področja ukrepanja, ki so v strategiji opisana pod naslovi Angažiranje, Povezovanje in Opolnomočenje. V strategiji se priznava, da je omogočanje mladim udeležbo v demokratičnem življenju poglavitnega pomena za delujočo demokracijo in družbo v celoti. Pod naslovom Angažiranje je navedeno, da je cilj strategije EU za mlade podpreti državljansko, ekonomsko, socialno, kulturno in politično udeležbo mladih. V strategiji se mobilnost mladih obravnava kot priložnost, da mladi: — razvijejo in krepijo osebne, socialne in državljanske veščine, — razvijajo kritično mišljenje in ustvarjalnost, — povečajo zaposljivost — ter postanejo dejavni evropski državljani.

2.5

V strategiji EU za mlade je izrecno priznano, da je mladinsko delo katalizator za opolnomočenje mladih, da tem prinaša edinstvene koristi pri prehodu v odraslost ter zagotavlja varno okolje za krepitev samozavesti in neformalno učenje (3).

2.6

EESO je izrazil stališče, da bi morala strategija temeljiti na medsektorskem pristopu, na podlagi katerega se mladi ter njihove potrebe in pravice na vseh področjih politike obravnavajo celostno, ter da bi moral novi koordinator EU za mlade predvsem voditi medsektorsko delo. Izrazil je tudi željo, da bi se politika EU za mlade vključila v proces evropskega semestra, da bi se bolj osredotočili na doseganje rezultatov, zlasti na medsektorskih področjih (4).

2.7

EESO je priporočil, naj bo v strategiji velik poudarek na medsektorskem delu, ko gre za druga pomembna področja politike EU, kot so zaposlovanje, izobraževanje, zdravstvo, migracije in enakost. Priporočil je tudi, naj se bolj poudarijo vprašanja zaposlovanja in izobraževanja, ki vplivajo na mlade, zlasti v zvezi z razpravo o prihodnosti dela, pa tudi razvoj znanj in spretnosti ter druga socialna vprašanja, kot sta duševno zdravje in enakost.

3.   Mladi, trg dela ter znanja in spretnosti

3.1

Pri obravnavanju trga dela se mladim in njihovim zaposlitvenim možnostim običajno namenja velika pozornost, zlasti zato, ker imajo lahko zgodnje izkušnje z udeležbo na trgu dela dolgoročen vpliv v poznejših letih. To se je pokazalo predvsem pri zgodnjem opuščanju šolanja. Stopnja osipa med invalidi znaša skoraj 20 % in je več kot dvakrat višja v primerjavi z drugimi mladimi v starosti 18–24 let (5). Med pandemijo COVID-19 in prejšnjim finančnim zlomom je postalo jasno tudi, da mlade bolj prizadenejo ekonomski šoki in upad gospodarske rasti, da so pogosto prvi, ki izgubijo službo, da v obeh primerih delajo v sektorjih, kot je storitveni, ter da so prekomerno zastopani med delavci z negotovimi delovnimi razmerji. Mednarodna organizacija dela je ugotovila, da je večina delavcev, ki delajo na spletnih platformah in opravljajo lokalna dela, mlajša od 35 let, in da so delovna razmerja mladih delavcev bolj negotova. Grški turistični sektor zaposluje največji delež mladih delavcev, ki jih je pandemija močno prizadela. V Španiji, Italiji in na Portugalskem je delež mladih, zaposlenih za določen čas, zelo visok (več kot 60 %), kar lahko v primeru krize hitro povzroči brezposelnost.

3.2

Naša sedanja prednostna naloga mora biti obnova evropskega gospodarstva z doslednim izvajanjem nacionalnih načrtov za okrevanje (6) in vzpostavitvijo pogojev, ki podjetjem omogočajo ponovno rast ter ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. V času, ko podjetja trpijo zaradi pomanjkanja delovne sile, ko ne morejo najti usposobljenih delavcev in se spoprijemajo z resnimi težavami pri zaposlovanju, je v njihovem interesu, da izkoristijo potencial vseh, tudi mladih.

3.3

Za večino ljudi, zlasti pa za mlade, so zaposlitvene možnosti ter ustrezna znanja in spretnosti eden najpomembnejših virov varnosti in priložnosti v življenju. Pandemija COVID-19 in posledice vojne v Ukrajini so prizadele ne le državljane, temveč tudi podjetja, saj so ogrozile njihovo sposobnost ustvarjanja vrednosti in delovnih mest ter zagotavljanja učinkovitega prehajanja med delovnimi mesti.

3.4

Opaziti je mogoče, da imajo mladi, ki se po zaključku šolanja ali študija ne uspejo vključiti na trg dela, v poznejših letih lahko težave. Brezposelnost je sicer izziv za vsakogar, ki ga doleti, vendar je lahko veliko večji izziv za mlade, ki morda nimajo enakih mrež, potrebnih za napredovanje na hitro spreminjajočem se trgu dela. Podobno nesorazmerno velik delež brezposelnih v enem segmentu družbe vpliva na socialno kohezijo in naše demokratične vrednote, v skrajnih primerih pa lahko povzroči socialne nemire, kar se je zgodilo v nekaterih delih sveta v razvoju.

3.5

Zato je pomembno, da se enaka obravnava mladih na trgu dela razume kot del širše potrebe po državljanski in demokratični udeležbi. Tako kot potreba, da so mladi kot dejavni državljani del skupnosti in sodelujejo pri športnih dejavnostih, je pomemben element državljanstva tudi njihova sposobnost, da razumejo svojo vlogo in položaj na trgu dela ter se dejansko zavzamejo zase. Trg dela bi moral biti tudi prostor medgeneracijske solidarnosti, z ustreznim ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem, kjer imajo ljudje občutek, da prispevajo k družbi. Medtem ko je brezposelnost mladih v mnogih državah strukturni problem, pa nekatere, kot je Španija, poleg tega še podpirajo pozno upokojevanje (v višini do 12 000 EUR), da bi bili njihovi pokojninski sistemi trajnostni. Kot je navedeno v mnenju, s tem nastaja tveganje, da gospodarstvo ne bo izkoristilo večje produktivnosti, ki jo lahko ustvarijo mladi. Poleg tega obstajajo delovna mesta, na katerih je zelo težko delati dlje kot do 65 leta starosti.

3.6

V gospodarstvu lahko visoka brezposelnost mladih, brez učinkovitih medgeneracijskih pristopov na ravni podjetij, povzroči nižjo produktivnost zaradi manjšega števila mladih delavcev, ki bi v proizvodne procese uvajali nova znanja, spretnosti in inovacije. Veliko brezposelnih oseb pomeni tudi ekonomske stroške za državo, in sicer v smislu izgubljenih davčnih prihodkov, izplačil socialnih prejemkov in stroškov shem, ki so povezane z njimi. Eurofound je ugotovil, da so ekonomski stroški mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, leta 2011 znašali približno 153 milijard EUR. EESO je ta vprašanja obravnaval v mnenjih o prekarnem delu in duševnem zdravju (7) ter o demokraciji na delovnem mestu (8). Stopnja brezposelnosti med mladimi invalidi v starosti od 25 do 34 let je skoraj dvakrat višja kot med osebami brez invalidnosti (18 % in 9,7 %) (9).

3.7

Posledice brezposelnosti so lahko pri mladih posameznikih med drugim šibko duševno zdravje, manjša dobrobit in nižja raven sreče, zaradi česar se povpraševanje po javnozdravstvenih storitvah poveča. Poleg tega obstaja večje tveganje za razdrobljeno družbo, ki nastane zaradi različnih oblik družbene izključenosti, s katero se lahko srečujejo mladi brezposelni. Ti imajo večje možnosti za brezposelnost v odraslem življenju in nižji zaslužek pozneje v življenju, če in ko najdejo zaposlitev. Obstaja tudi večja verjetnost, da bodo izgubljali kvalifikacije ali bodo na več področjih izključeni iz družbe. Posledice pandemije COVID-19 za duševno zdravje mladih so dobro dokumentirane.

3.8

Obravnavati je treba tudi položaj mladih delavcev in drugih mladih, ki imajo velike težave pri poklicnem vključevanju in obupajo nad iskanjem dela. Predčasno opuščanje šolanja in spremembe v šolanju so izziv, zaradi katerega lahko mladi izgubijo stik z dejanskimi razmerami na trgu dela.

3.9

Eden od načinov za povečanje gospodarske aktivnosti mladih je spodbujanje k podjetništvu s podpiranjem njihovega podjetniškega načina razmišljanja, ustvarjalnosti in inovativnih pristopov. Izobraževanje o podjetništvu se lahko vključi v dejavnosti v okviru evropskega leta spretnosti, pri čemer se je mogoče opreti na nekatere primere dobre prakse, kot so programi in natečaji za mlade podjetnike.

3.10

EU je izziv glede zaposlovanja mladih vzela resno, glavni odziv politike pa je okrepljeno jamstvo za mlade. Njegov prvotni namen je bil mladim, starim od 18 do 24 let, v določenem časovnem obdobju po tem, ko zaključijo šolanje ali postanejo brezposelni, zagotoviti možnost zaposlitve, delovnih izkušenj, vajeništva, usposabljanja ali kombinacije dela in usposabljanja. Evropska komisija je priporočila, da se jamstvo za mlade ponudi mladim v štirih mesecih po tem, ko postanejo brezposelni. Okrepljeno jamstvo za mlade je zaveza vseh držav članic, da bodo vsem mladim do 30 let zagotovile kakovostno ponudbo za zaposlitev, nadaljnje izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo.

3.11

Za učinkovito prehajanje med delovnimi mesti je treba doseči napredek pri reformi izobraževanja, odpraviti neskladja v znanju in spretnostih ter se osredotočiti na vseživljenjsko učenje, izobraževanje odraslih, preusposabljanje in izpopolnjevanje. EESO ugotavlja, da je Komisija napredovala pri oblikovanju evropskega izobraževalnega prostora, spodbujanju okvira za evropsko sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter izvajanju akcijskega načrta za digitalno izobraževanje.

3.12

EESO je seznanjen tudi z novo pobudo Komisije glede individualnih učnih računov, zlasti mikrokreditov, in novim svežnjem za univerze. To je nov zagon, katerega namen je mladim dati ustrezna znanja in spretnosti ter podpreti mobilnost mladih študentov, vajencev in podjetnikov.

4.   Posledice pandemije COVID-19

4.1

Po podatkih Eurostata je pandemija COVID-19 mlade bolj prizadela kot starejše. Stopnja delovne aktivnosti med mladimi (starimi od 15 do 29 let) v EU je bila v tretjem četrtletju 2020 za 2,8 odstotne točke nižja kot v tretjem četrtletju 2019, tj. pred pandemijo. V tretjem četrtletju 2021 pa se je ta stopnja v primerjavi s tretjim četrtletjem 2019 izboljšala, in sicer za 0,1 odstotne točke. V tretjem četrtletju 2020 so vse države zabeležile nižjo stopnjo delovne aktivnosti med mladimi v primerjavi s tretjim četrtletjem 2019.

4.2

Eurostat je v zvezi s temi trendi ugotovil tudi razlike znotraj EU. V tretjem četrtletju 2021 si večina držav članic (16 od 27) še ni povsem opomogla, saj je bila stopnja delovne aktivnosti med mladimi še vedno nižja od stopnje, zabeležene v tretjem četrtletju 2019. Največji upad je bil zabeležen na Portugalskem, v Bolgariji, Latviji, na Češkem in Poljskem (v vseh navedenih državah za vsaj 3 odstotne točke v tretjem četrtletju 2021 v primerjavi s tretjim četrtletjem 2019). Nasprotno pa se je delež zaposlenih, starih od 15 do 29 let, v tretjem četrtletju 2021 v primerjavi z obdobjem pred pandemijo COVID-19 najbolj povečal na Irskem, v Franciji in Sloveniji (v vseh navedenih državah za vsaj 2 odstotni točki v tretjem četrtletju 2021 v primerjavi s tretjim četrtletjem 2019).

4.3

Eurofound je poročal, da je izguba delovnih mest kljub političnim prizadevanjem EU in držav članic za podporo mladim po finančni krizi iz leta 2008 najbolj prizadela mlade tudi med pandemijo COVID-19. Bili so prekomerno zastopani med delavci v sektorjih, ki so jih omejitve, uvedene zaradi pandemije, najbolj prizadele, in so pogosteje delali s krajšim delovnim časom ali za določen čas; 12 % mladih, starih od 18 do 29 let, ki so sodelovali v vsaj dveh spletnih raziskavah o življenju, delu in pandemiji COVID-19, je navedlo, da so izgubili službo, brez dela pa je bilo tudi 12 % študentov. O podobnih učinkih so poročali tudi v zvezi z varčevanjem, duševnim zdravjem in revščino.

4.4

Po podatkih iz raziskave inštituta Insee (10) so že prve omejitve gibanja, ki so bile zaradi pandemije COVID-19 uvedene spomladi 2020, povzročile upad dejavnosti, kakršnega še ni bilo: 73 % podjetij je poročalo, da se je njihova prodaja v tem obdobju zmanjšala za več kot 10 %, 35 % podjetij pa, da se je prodaja zmanjšala za več kot 50 %. Tretjina podjetij je prenehala poslovati v povprečju za 57 dni, in sicer najpogosteje zaradi upravnih omejitev dostopa za javnost (65 %), pa tudi zaradi težav, povezanih z oskrbo (8 %) ali priložnostmi (7 %). Prekinjene so bile predvsem dejavnosti, ki vključujejo najtesnejši stik z ljudmi: gostinske in nastanitvene dejavnosti, osebne storitve, kulturne in rekreativne dejavnosti ter zračni prevoz. Septembra 2020 je bil še vedno zaprt 1 % podjetij.

4.5

Za spoprijemanje z nenadnim upadom dejavnosti je več kot štiri od petih podjetij zaprosilo za podporo, ki so jo uvedli javni organi: skrajšan delovni čas (70 % podjetij), odlog plačila prispevkov za socialno varnost (53 %) in posojila z državnim jamstvom (41 %). Še posebej pogosto so te ukrepe izkoristila podjetja v gostinskem sektorju (97 %), sektorju prodaje in popravil motornih vozil (96 %) ter nastanitvenem sektorju (95 %).

4.6

Leta 2021 je nastopil nov val pandemije, februarja 2022 pa so evropsko gospodarstvo prizadeli vojaški konflikt v Ukrajini ter z njim povezane visoke cene energije, omejen dostop do surovin, pomanjkanje v dobavnih verigah in posledična visoka stopnja inflacije.

4.7

Kljub temu so si podjetja, ki poslujejo na evropskem enotnem trgu, po svojih najboljših močeh prizadevala za ohranitev delovnih mest in ustvarjanje novih.

4.8

Evropski mladinski forum je glede izobraževanja poročal, da je bila raven kakovosti izobraževanja na daljavo med pandemijo različna, pri čemer skoraj vsak deseti dijak ali študent ni opravljal nikakršnih tečajev ali preizkusov ali bil deležen poučevanja. Približno dve tretjini dijakov in študentov sta menili, da so se učili nekoliko manj ali bistveno manj, enakega mnenja pa so bile tudi tri četrtine marginaliziranih mladih. Vendar so bile okoliščine posameznikov verjetno precej različne. Negotovost glede izobraževanja in izzivi, povezani s spletnim učenjem, so bili za mlade vir stresa in slabega počutja. Čeprav ni znano, kako obsežne so posledice prekinitve izobraževanja, bo ta najbrž dolgoročno negativno vplivala na zaposlovanje, učne rezultate, zdravje in dobrobit. Te razmere bi lahko imele tudi pozitivne stranske učinke, saj odpirajo vrata hibridnemu izobraževalnemu sistemu, ki temelji na različnih oblikah učenja in tehnoloških orodij, dostopnih vsem mladim, tudi mladim invalidom in mladim v oddaljenih regijah.

4.9

Ena najhujših posledic pandemije COVID-19 pa je njen vpliv na duševno zdravje mladih. Vse več je simptomov depresije, kot so anksioznost, izčrpanost, izolacija in samomorilne misli. Težave povzroča tudi zaskrbljenost glede prihodnosti. Raziskave v Avstriji kažejo, da večina teh mladih ni prejela nobene pomoči, in sicer zaradi nezadostne seznanjenosti z možnostmi za pomoč, pa tudi zaradi regionalnih in ekonomskih neenakosti. V Španiji je samomor postal glavni vzrok smrti med najmlajšimi. Pandemija je razkrila duševno stisko; leta 2020 je samomor storilo 3 941 oseb, od tega 300 oseb, starih od 14 do 29 let. Javnozdravstveni sistemi nimajo dovolj sredstev, da bi pomagali mladim, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Zadnja faza longitudinalne študije o mladih in otrocih na Irskem je pokazala, da se je pojavnost depresije in duševnih bolezni med mladimi praktično podvojila.

4.10

Podobno velja za mlade na trgu dela, ki so intelektualno ali telesno ovirani in zaradi svoje starosti in/ali invalidnosti seveda ne bi smeli biti deležni manj ugodne obravnave. Ravno tako je treba nameniti pozornost mladim na oddaljenih podeželskih območjih in tistim, ki se soočajo z diskriminacijo na podlagi spola.

4.11

Statistični podatki o zaposlovanju mladih invalidov so pomanjkljivi: kvantitativne kazalnike, kot je stopnja brezposelnosti, bi bilo treba dopolniti z drugimi, kot so stopnja izobrazbe, vrsta ponujene pogodbe (za določen ali nedoločen čas), stopnja zaposlovanja pod običajnimi pogoji ter stopnja podpornega zaposlovanja ali dolgotrajne brezposelnosti v povezavi s socialno in finančno situacijo mladih invalidov.

5.   Enaka obravnava mladih na trgu dela

5.1

Enakost je eno ključnih načel in pravic EU, ki temelji na Pogodbi in Listini EU o temeljnih pravicah ter je podprto s sekundarno zakonodajo EU. Splošni okvir enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je bil vzpostavljen z Direktivo Sveta 2000/78/ES (11), ki še vedno ustreza svojemu namenu.

5.2

Opaziti je mogoče, da je prihodnost mladih ključno vprašanje EU in da so možnosti mladih na trgu dela zelo pomemben del njihovega razvoja. EU ima vrsto politik in instrumentov, povezanih z mladimi in njihovim položajem na trgu dela. V skladu s PDEU in načelom subsidiarnosti so države članice pristojne za več od teh vprašanj, zato so njihove politike v središču pozornosti tega poročila.

5.3

Mlade je pandemija na več načinov prizadela bolj kot druge skupine. Glede na to, kako pomembna je ta tema, bi bilo treba preučiti vse posebne vidike politike trga dela in na podlagi teh dokazov ugotoviti, ali so mladi v primerjavi z drugimi osebami na kakršen koli način obravnavani manj ugodno zgolj zaradi njihove starosti. Ker je tema lahko zelo obsežna, je treba pojasniti, kaj preučujemo v tem mnenju: poudarek je na očitnejši in konkretno slabši obravnavi mladih v zakonih ali politikah izključno zaradi njihove starosti. Pri tem se večja pozornost neizogibno namenja področjem, na katerih je na voljo največ informacij in so jasna. To so minimalne plače, predpisi o socialni varnosti in socialni pomoči ter v manjši meri (zaradi že opravljenega dela) neplačana pripravništva.

6.   Minimalne plače

6.1

V skladu s PDEU (12) in načelom subsidiarnosti so minimalne plače v pristojnosti držav članic, vendar lahko Evropska unija sprejme ukrepe za spodbujanje sodelovanja med njimi, vključno z direktivami. Med pripravo že sprejete Direktive (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta (13) o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji je Komisija navedla, da te v večini držav članic niso dovolj visoke in/ali da obstajajo vrzeli v pokritosti z zaščito, ki jo ponuja minimalna plača, čeprav obstaja v vseh državah članicah EU, bodisi na podlagi zakonodajnih določb (zakonsko določena minimalna plača) in/ali kolektivnih pogodb. Predlog temelji na evropskem stebru socialnih pravic.

6.2

Namen direktive je zagotoviti, da bodo delavci v EU zaščiteni z ustreznimi minimalnimi plačami, ki jim bodo omogočale dostojno življenje ne glede na to, kje opravljajo delo. Za uresničitev tega splošnega cilja predlog vzpostavlja okvir za ustreznejše minimalne plače in boljši dostop delavcev do zaščite, ki jo ponujajo. Ta cilja se nanašata tako na sisteme z zakonsko določenimi minimalnimi plačami kot na sisteme, ki temeljijo na kolektivnih pogajanjih. Z direktivo naj bi se ta cilja dosegla ob upoštevanju in doslednem spoštovanju posebnosti nacionalnih sistemov, nacionalnih pristojnosti, avtonomije socialnih partnerjev in pogodbene svobode.

6.3

Minimalne plače so eno od področij, na katerem se mladi v državah članicah EU precej neenako obravnavajo. Mladi so še posebno odvisni od minimalne plače, saj jo po podatkih Evropskega mladinskega foruma prejema več kot četrtina, med odraslimi pa vsaka deseta oseba. Številne države članice so določile posebne minimalne plače za mlade, ki so v vseh primerih nižje od splošne minimalne plače za posamezne starostne skupine, druge pa so osebe, mlajše od 18 let, izključile iz zakonodaje o minimalni plači. Tako je v Belgiji, Franciji, na Irskem, v Luksemburgu, Nemčiji, na Malti in na Nizozemskem. Francoski predpisi sicer ne določajo pretirane pogojenosti s starostjo, a vseeno posredno vplivajo na številne mlade. Obstajajo tudi druge nižje stopnje plačil za vajeništvo, vendar se v tem poročilu ne obravnavajo, poleg tega pa se običajno določijo na podlagi dogovora med socialnimi partnerji. Tudi v Združenem kraljestvu mladi prejemajo plače, ki so nižje od minimalnih. Vse podrobnosti so Prilogi 1.

6.4

Pri teh minimalnih plačah za mlade se ne spoštuje njihova pravica do enakega plačila za enako delo, raziskave Mednarodne organizacije dela pa so večkrat pokazale, da so neučinkovite tudi pri spodbujanju stopnje delovne aktivnosti med mladimi. Temeljno vprašanje je enako plačilo za enako delo. Mladi so namreč mladinske organizacije obvestili o primerih, v katerih po določenem obdobju zaposlitve na istem delovnem mestu nadzorujejo ali usposabljajo svoje starejše sodelavce, vendar prejemajo nižje plačilo, ali pa se od njih zaradi te zakonodaje celo zahteva, da prevzamejo nadzorne naloge s plačilom, nižjim od plačila njihovih sodelavcev.

6.5

Mladi v teh državah članicah torej lahko vozijo, volijo in se pridružijo vojski ter se v vseh drugih pogledih obravnavajo kot odrasli, niso pa upravičeni do polne minimalne plače za odrasle. Na Nizozemskem minimalna plača za najmlajšo starostno skupino znaša celo le 30 % minimalne plače za odrasle, kar resno ovira zmožnost mladih, da živijo samostojno in imajo dostojen življenjski standard. Čeprav je EU leto 2022 razglasila za leto mladih, različne težave mladih v sprejetem političnem stališču v zakonodajnem postopku niso bile bistveno upoštevane.

6.6

Nedavna metaanaliza vpliva minimalnih plač za mlade, ki jo je izvedla Mednarodna organizacija dela in v kateri je bilo preučenih 43 znanstvenih del, objavljenih po letu 1990, je pokazala, da minimalne plače v veliki večini primerov ne vplivajo ali pa zelo malo vplivajo na zaposlovanje mladih. V nekaterih primerih se je zaradi zvišanja minimalne plače za mlade stopnja delovne aktivnosti med njimi celo povečala. Evropska komisija je v oceni učinka direktive opisala ugotovitve raziskav, ki so bile izvedene na Portugalskem, v Belgiji in na Nizozemskem ter so pokazale, da minimalne plače za mlade ne vplivajo bistveno na stopnjo delovne aktivnosti med mladimi.

7.   Nadomestila za brezposelnost

7.1

Še eno področje, na katerem so lahko mladi deležni neenake obravnave, je brezposelnost. Tudi to je v veliki meri v pristojnosti držav članic, zlasti ko gre za višino plačil, obdobja izplačevanja in merila. Nacionalni sistemi v Evropi so zelo raznoliki in zapleteni, vendar si je mogoče predstavljati primere, v katerih te razlike vplivajo na vprašanja, kot sta zaposlovanje in prosto gibanje v EU. Mladi so lahko v slabšem položaju tudi zaradi sistemov nadomestil za brezposelnost, saj morda ne izpolnjujejo zahtev glede obveznega obdobja vplačevanja v ustrezne sisteme.

7.2

Države članice poleg teh nadomestil zagotavljajo tudi izplačila socialne pomoči, ki so zelo različna, saj so sistemi socialne pomoči prav tako v nacionalni pristojnosti. Nekateri vključujejo oceno materialnega položaja, drugi pa ne. Razmere so zelo zapletene tudi, kar zadeva starost, zato ta izplačila niti to poročilo tega ne moreta ustrezno upoštevati. Razlike so neizogibne tudi pri upoštevnih obdobjih, trajanju ter številnih drugih dejavnikih. Zagotovo so potrebni boljši in jasnejši podatki, da bi bilo mogoče opraviti več raziskav. Podati je mogoče nekaj kratkih ugotovitev: — Nekateri sistemi vključujejo posebne ureditve za osebe, starejše od 45 let, ali pripadnike drugih starostnih skupin. V manjšem številu držav so za osebe, mlajše od 25 let, predvidena krajša upoštevna obdobja. — Na Švedskem se znesek izplačljivih nadomestil za mlade brezposelne (stare od 18 do 24 let), ki sodelujejo v programih politike trga dela, prejemajo t. i. podporo za aktivnost (aktivitetsstöd v švedščini) in imajo osnovno pravico do nadomestila za brezposelnost, v skladu z določbami sistema nadomestil za brezposelnost izraziteje zmanjša. — V Luksemburgu se osebam, starim 18 oziroma 16 ali 17 let, po 36-tedenski čakalni dobi, ki se lahko skrajša na 26 tednov, če prosilec študira, dodeli nadomestilo v višini 70 % oziroma 40 % minimalne socialne plače (salaire social minimum v francoščini). — Na Irskem dodatek (izplačilo pomoči) za iskalce zaposlitve, ki so stari od 18 do 24 let in ne živijo samostojno, znaša približno 60 % dodatka, ki ga prejemajo odrasli. Osebam, ki se udeležijo ustreznih tečajev in usposabljanja, se izplačuje polni znesek.

8.   Neplačana pripravništva

8.1

Evropski parlament je pozval k prepovedi neplačanih pripravništev, Odbor za socialne pravice Sveta Evrope pa je ugotovil, da vrzeli v belgijski zakonodaji omogočajo, da se mladi prek neplačanih pripravništev izkoriščajo kot brezplačna delovna sila. Odbor je v svoji odločitvi, sprejeti na podlagi kolektivne pritožbe, ki jo je vložil Evropski mladinski forum, ugotovil, da trenutni sistemi delovnih inšpekcij v Belgiji ranljivim in prikrajšanim mladim delavcem ne zagotavljajo zadostne zaščite. Regulativni okviri držav članic na splošno, zlasti pa strogost predpisov, se močno razlikujejo tako med različnimi oblikami pripravništev kot po državah članicah. Nekatere države članice nimajo pravne opredelitve pripravništva.

8.2

Svet je leta 2013 sprejel okvir za kakovost pripravništev, s katerim naj bi zagotovili, da pripravništva učinkovito olajšajo prehod od izobraževanja k zaposlitvi in s tem povečajo zaposljivost mladih. Predlog določa smernice za visokokakovostno učno vsebino in ustrezne delovne pogoje.

8.3

Neplačana pripravništva se lahko opredelijo kot čas dela, ki je podoben tistemu, ki ga opravijo plačani zaposleni, in ni povezan s formalnim in izrecnim procesom izobraževanja, usposabljanja in prostovoljstva ali delovno prakso.

8.4

Delovne izkušnje in učenje na podlagi izkušenj so za mlade, ki vstopajo na trg dela, sicer ključni, vendar tisti, ki pozivajo k ukrepanju glede neplačanih pripravništev, menijo, da je preveč mladih ujetih v krog neplačanih pripravništev in nekakovostnih delovnih izkušenj, zaradi česar so precej razočarani nad trgom dela.

8.5

Evropski mladinski forum je preučil politike glede neplačanih pripravništev v izbranih državah. V Franciji so pripravništva strogo regulirana in se lahko izvajajo le v okviru programov formalnega izobraževanja. Pripravništva, ki v okviru izobraževanja trajajo dva meseca ali manj, so lahko neplačana. V Romuniji so pripravništva strogo urejena s posebno zakonodajo. Pripravniki so upravičeni do 50 % minimalne plače. Neplačana pripravništva na odprtem trgu dela so nezakonita, a se zakoni pogosto zaobidejo.

8.6

Na Hrvaškem pripravništva na odprtem trgu dela niso zakonsko opredeljena ali urejena in tudi niso običajna, vendar obstajajo druge oblike pripravništev, ki so urejene. V Bolgariji so neplačana pripravništva, ki se ne izvajajo v okviru posebnih zakonov o pripravništvu, zakonita in pogosta. Pri pripravništvih na odprtem trgu dela, ki se izvajajo v skladu z zakoni o pripravništvu, so pripravniki upravičeni do plačila, ki ne sme biti nižje od nacionalne minimalne plače.

8.7

V Avstriji bi morala biti pripravništva na odprtem trgu dela teoretično plačana v skladu s panožnimi kolektivnimi pogodbami, a so lahko neplačana pripravništva na odprtem trgu dela zakonita, če se kategorizirajo kot izobraževalno razmerje, kar se pogosto dogaja. Neplačano delo je na Irskem nezakonito, vendar se zakon v primeru pripravništev pogosto ne izvaja, neplačana pripravništva pa so ustaljena praksa in se pogosto javno oglašujejo.

---

(1)  Pred kratkim pripravljena raziskava Eurobarometer Integration of young people into the labour market with particular focus on traineeships (Vključevanje mladih na trg dela s posebnim poudarkom na pripravništvih), april 2023, raziskava Eurobarometer.

(2)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ocena učinka EU z vidika mladih (mnenje na lastno pobudo) (UL C 486, 21.12.2022, str. 46).

(3)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu mladih 2022 (COM(2021) 634 final – 2021/0328 (COD)) (UL C 152, 6.4.2022, str. 122).

(4)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu mladih 2022 (COM(2021) 634 final – 2021/0328 (COD)) (UL C 152, 6.4.2022, str. 122).

(5)  https://www.disability-europe.net/downloads/1046-ede-task-2-1-statistical-indicators-tables-eu-silc-2018

(6)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zagotovitev dostojnega dela za mlade in vključevanja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, v okviru ustrezne priprave nacionalnih načrtov za okrevanje (mnenje na lastno pobudo) (UL C 152, 6.4.2022, str. 27): mladi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, ter nacionalni načrti za okrevanje in odpornost.

(7)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prekarno delo in duševno zdravje (raziskovalno mnenje na zaprosilo španskega predsedstva) (UL C 228, 29.6.2023, str. 28).

(8)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Demokracija na delovnem mestu (raziskovalno mnenje na zaprosilo španskega predsedstva) (UL C 228, 29.6.2023, str. 43).

(9)  https://www.disability-europe.net/downloads/1046-ede-task-2-1-statistical-indicators-tables-eu-silc-2018

(10)  Institut national de la statistique et des études économiques (Nacionalni institut za gospodarsko statistiko in študije), https://www.insee.fr/en/statistiques/5018508.

(11)  Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, 2.12.2000, str. 16).

(12)  PDEU, člen 153(2)(a) in (b).

(13)  Direktiva (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji (UL L 275, 25.10.2022, str. 33).

Poročevalka:	María del Carmen BARRERA CHAMORRO
Soporočevalec:	Diego DUTTO

Zaprosilo španskega predsedstva Sveta	dopis, 8. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
	Raziskovalno mnenje
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	31. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	15. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	134/100/07

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) opozarja, da je treba za uresničitev „visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva“ (člen 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU)) v skladu Pogodbama spodbujati notranji trg in socialno politiko na podlagi t. i. „horizontalne socialne klavzule“ (člen 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije PDEU). V skladu z njo je treba vse politike in akcijske načrte EU zasnovati in izvajati tako, da se spodbujajo vključujoči trgi dela in ustrezni sistemi socialne zaščite.

1.2

EESO se strinja s predlogom v končnem poročilu Konference o prihodnosti Evrope (iz maja 2022), da se z namenom napredka na področju socialnega tržnega gospodarstva (1) vključi poziv EU, državam članicam in socialnim partnerjem, naj med drugim sprejmejo ukrepe za polno izvajanje evropskega stebra socialnih pravic (sprejetega novembra 2017) in njegovega akcijskega načrta (iz marca 2021), zlasti najpomembnejših ciljev v zvezi z Agendo 2030, na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni, tako da se Pogodbama doda protokol o socialnem napredku.

1.3

EESO pozdravlja, da Konferenca o prihodnosti Evrope s protokolom o socialnem napredku spodbuja izboljšanje jamstev za učinkovito zaščito socialnih pravic v primeru navzkrižja z ekonomskimi svoboščinami (glej ukrep 5, predlog 13), da bi preprečili nazadovanje socialnih pravic (ukrep 2, predlog 14).

1.4

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije, da bi omogočili reformo Pogodb v skladu z zadnjim govorom o stanju v Uniji, in meni, da je v skladu s predlogom Evropskega parlamenta primerno, da se med vidike, ki jih je treba spremeniti, vključi protokol o socialnem napredku. Poleg tega meni, da so sklepi Konference o prihodnosti Evrope ustrezen načrt za izvedbo te reforme.

1.5

Cilj protokola o socialnem napredku bi bil trojen: (1) zagotoviti, da bi imele temeljne in socialne pravice v primeru navzkrižja prednost pred ekonomskimi svoboščinami in drugimi politikami EU; (2) zagotoviti spoštovanje avtonomije socialnih partnerjev in dobrega delovanja nacionalnih sistemov socialnega dialoga in odnosov med delodajalci in delojemalci ter (3) zagotoviti socialni napredek s spodbujanjem in zaščito najvišjih standardov v smislu socialnih pravic, ki izhajajo iz nacionalnega, evropskega ali mednarodnega prava, ter preprečevanjem nazadovanja in izogibanja temu pravu.

1.6

EESO meni, da je špansko predsedovanje EU odlična priložnost za spodbuditev tega predloga, in spodbuja institucije EU k napredovanju pri tem procesu v okviru evropskega socialnega dialoga.

1.7

Zato spodbuja špansko predsedstvo, naj po ustrezni analizi strokovnjakov na visoki ravni, med katerimi bodo tudi socialni partnerji, spodbudi svet ministrov za socialne zadeve k dogovoru o skupnem predlogu in po potrebi omogoči izvedbo posebnega evropskega vrha za njegovo sprejetje. Zaradi pomembnosti tega vprašanja je potrebna kar največja vključenost institucij EU z različnimi ravnmi pristojnosti.

1.8

EESO meni, da bi bilo treba predlog Konference o prihodnosti Evrope in Evropskega parlamenta vključiti v obliki protokola (k PDEU) ali v obliki horizontalne klavzule (sprememba člena 9 PDEU), obstajajo pa še drugi instrumenti politike, ki bi lahko prispevali k ciljem protokola o socialnem napredku. Poleg tega meni, da je protokol o socialnem napredku bistven za okrepitev avtonomije socialnih partnerjev, pri čemer je treba ohraniti neločljivo povezanost pravilnega delovanja notranjega trga in ekonomskih svoboščin, vključno z lojalno konkurenco med državami članicami, ob spoštovanju in spodbujanju kolektivnih socialnih pravic.

1.9

EESO je prepričan, da bo vključitev protokola o socialnem napredku Uniji omogočila vodilni položaj na področju gospodarske rasti, ki bo prinesel blaginjo čim večjemu delu prebivalstva, kar bo privedlo do ustanavljanja in razvoja odpornejših in bolj trajnostnih podjetij. V protokolu o socialnem napredku bi zato moralo biti jasno navedeno, da ekonomske svoboščine na enotnem trgu ne pomenijo prepovedi omejitev, temveč enako obravnavo gospodarskih subjektov kot način za ohranitev lojalne konkurence in enakih konkurenčnih pogojev na katerem koli trgu.

1.10

EESO obžaluje, da EU še ni izpolnila svoje obveznosti iz Lizbonske pogodbe in pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, kot je določeno v členu 6(2) PEU. Ta pristop je ključnega pomena za to, da bodo v pravnem redu EU človekove pravice pod zunanjim nadzorom, tako kot v vsakem pravnem sistemu, ki temelji na demokraciji in pravni državi. Zato EESO priporoča tudi, naj Unija spoštuje Evropsko socialno listino Sveta Evrope za spodbujanje usklajenega soobstoja prava EU in prava Sveta Evrope na socialnem področju.

2.   Ozadje, namen in glavni elementi mnenja

2.1

EESO opozarja, da je „evropski socialni model“ v skladu z zgodovino in kulturo EU, zapisano v Pogodbah, eden glavnih prispevkov EU k napredku človeštva in k miru. Določa ekonomsko paradigmo, v skladu s katero je prizadevanje za čim večji ekonomski donos neločljivo povezano s socialno blaginjo in socialnim napredkom. Uresničevanje tega „visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva“ (člen 3(3) PEU), ki je zdaj ustavne narave, ni mišljeno kot cilj sam po sebi, temveč predvsem kot instrument za blaginjo vseh evropskih državljanov (člena 9 in 151 PDEU).

2.2

EESO meni, da je prav tako nujno izpostaviti prečno naravo te tesne povezanosti med spodbujanjem notranjega trga in socialno politiko na podlagi t. i. „horizontalne socialne klavzule“ iz člena 9 PDEU. V skladu z njo je treba vse politike in akcijske načrte EU zasnovati in izvajati tako, da se spodbujajo vključujoči trgi dela in ustrezni sistemi socialne zaščite.

2.3

Socialno tržno gospodarstvo temelji na dveh jasno ločenih, toda dopolnjujočih se stebrih: na eni strani na omogočanju konkurence, na drugi pa na izvajanju ukrepov socialne politike za zagotavljanje socialne pravičnosti s popravljanjem negativnih posledic in krepitvijo socialne zaščite (2). EESO kljub temu ugotavlja, da obstajajo institucionalne in pravosodne omejitve ter omejitve v politikah ukrepov za dosego ustreznega ravnovesja med ekonomsko razsežnostjo EU (dajanje prednosti ekonomskim svoboščinam, zlasti svobodi konkurence) in socialno razsežnostjo (učinkovito zagotavljanje temeljnih socialnih pravic in prepoved socialnega dampinga).

2.4

V tem okviru in da bi odpravili to neravnovesje, bi bil cilj protokola o socialnem napredku trojni: (1) zagotoviti, da bi imele temeljne in socialne pravice v primeru navzkrižja prednost pred ekonomskimi svoboščinami in drugimi politikami EU; (2) zagotoviti spoštovanje avtonomije socialnih partnerjev in dobrega delovanja nacionalnih sistemov socialnega dialoga in odnosov med delodajalci in delojemalci ter (3) zagotoviti socialni napredek s skrbjo za spodbujanje in zaščito najstrožjih standardov na področju socialnih pravic, ki izhajajo bodisi iz nacionalnega, evropskega ali mednarodnega prava, ter preprečevanjem nazadovanja in izogibanja spoštovanja teh pravic.

2.5

Tudi zaradi varčevalnih politik, ki so bile v EU in državah članicah sprejete po „metodi trojke“ (ki jo je kritiziral tudi Evropski parlament) (3) za spopadanje z velikim finančnim zlomom, se je znova pojavilo tveganje za zmanjšanje upoštevanja socialnih pravic ter dajanje prednosti finančni stabilnosti in gospodarski rasti pred socialnim napredkom. Ta položaj je v nasprotju z načelom socialnega napredka iz Evropske socialne listine. Svet Evrope je tako večkrat obsojal države EU zaradi uporabe teh varčevalnih politik in zakonodaje v škodo socialnih pravic, medtem ko Sodišče Evropske unije ni ugotovilo nobenega neskladja s socialno klavzulo.

2.6

Primeri navzkrižja med ekonomskimi svoboščinami in drugimi politikami EU na eni strani ter socialnimi pravicami na drugi sprožajo pomembna vprašanja glede tveganja neskladnosti med pravnim redom EU ter evropskimi in mednarodnimi instrumenti in pravili o človekovih pravicah. Države članice se v takih primerih znajdejo v položaju nasprotujočih si obveznosti pri prizadevanjih, da bi izvajale zakonodajo EU na eni strani in izpolnjevale svoje zaveze na podlagi veljavnih evropskih in mednarodnih instrumentov na področju človekovih pravic na drugi. Namen protokola o socialnem napredku je to dilemo odpraviti s pojasnitvijo, da v primeru navzkrižja ekonomske svoboščine, ki jih jamčita Pogodbi EU, niso temeljna pravica, ki bi prevladala nad temeljnimi človekovimi pravicami, vključno s temeljnimi socialnimi in delavskimi pravicami. Potreba po ravnovesju med gospodarskimi in socialnimi interesi, ob spoštovanju človekovih pravic v primeru navzkrižja, je bistvena za zagotovitev, da se načelo primarnosti prava EU ne uporablja v nasprotju z evropskimi in mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic.

2.7

Sklepi in priporočila iz Končnega poročila Konference o prihodnosti Evrope (iz maja 2022) med 49 predlogi in 300 ukrepi vključujejo izboljšanje delovanja trgov, da bi zagotovili socialno pravičnejše življenjske in delovne pogoje, zlasti za mlade in ranljive skupine (predloga 13 in 14 (4)). EESO pozdravlja, da to poročilo Konference o prihodnosti Evrope zato vključuje poziv EU, državam članicam in socialnim partnerjem, naj med drugim sprejmejo ukrepe za polno izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, sprejetega novembra 2017, in njegovega akcijskega načrta iz marca 2021, zlasti najpomembnejših ciljev v zvezi z Agendo 2030, na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni, ter v Pogodbi vključijo protokol o socialnem napredku. V njem je predlagana vključitev učinkovitejših jamstev za popolno varstvo socialnih pravic v primeru navzkrižja z ekonomskimi svoboščinami (glej ukrep št. 5, predlog št. 13), da se prepreči njihovo nazadovanje (ukrep št. 2, predlog št. 14).

2.8

Evropski parlament je junija 2022 zaradi trenutnih in nedavnih kriz ter s ciljem izpolnitve predlogov in ukrepov iz navedenega poročila Konference o prihodnosti Evrope sprejel resolucijo, v kateri poziva Evropski svet, naj začne postopek za pregled ustanovnih besedil EU. EESO pozdravlja, da sta med predlaganimi reformami zagotavljanje polnega izvajanja evropskega stebra socialnih pravic in vključitev socialnega napredka, povezanega s protokolom o socialnem napredku, v Pogodbi brez poseganja v spoštovanje posameznih pristojnosti ter načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Ugotavlja, da je Evropski parlament v resoluciji iz decembra 2020 o močni socialni Evropi za pravičen prehod izrazil podobne pozive k sprejetju protokola o socialnem napredku.

2.9

EESO je to mnenje pripravil na podlagi izrecnega zaprosila naslednjega španskega predsedstva EU (za drugo polletje 2023), naj pripravi raziskovalno mnenje, v katerem bo sprejel stališče o navedenem protokolu.

3.   Evropski okvir ter institucionalni, pravni in znanstveni prispevek o pomenu protokola o socialnem napredku, ki se doda Pogodbam

3.1

EESO pozdravlja, da so se vse tri institucije pripravljene posvetiti spremljanju Konference o prihodnosti Evrope in njenih predlogov v skladu s svojimi pristojnostmi iz Pogodb EU. Ugotavlja, da se sprejemajo konkretni ukrepi za izvajanje predlogov te konference za izboljšanje vsakodnevnega življenja državljanov na različnih področjih, vključno s spodbujanjem družbeno pravičnega in okoljsko trajnostnega konkurenčnega gospodarstva (tematsko področje št. 9 Konference o prihodnosti Evrope).

3.2

EESO ugotavlja tudi, da poročilo o končnem izidu Konference o prihodnosti Evrope (november 2022 (5)) vsebuje posodobljeno predhodno analizo predlogov in ukrepov, ki jo je pripravil generalni sekretariat Sveta. Iz poročila je razvidno, da: — je po mnenju generalnega sekretariata Sveta ravnovesje med socialnimi pravicami in vsemi štirimi svoboščinami že zagotovljeno (na primer členi 9, 151 in 153 PDEU); — sicer ne nasprotuje primernosti preučitve možnosti, ki so že predlagane v Pogodbah za zagotavljanje socialnih pravic (na primer člen 153), vendar meni, da je treba za nov protokol o socialnem napredku Pogodbi revidirati; — je Komisija napovedala, da namerava predlagati priporočilo Svetu o razvoju okvirnih pogojev socialnega gospodarstva za drugo četrtletje 2023.

3.3

EESO ugotavlja, da Konferenca o prihodnosti Evropi poziva k ambicioznejšim in odločnejšim ukrepom EU, držav in socialnih partnerjev za zagotavljanje večje blaginje evropskih državljanov v okviru prenovljene socialne pogodbe ter k stalnim izboljševanjem življenjskih in delovnih pogojev. Sedanji zakonodajni okvir v ta namen omogoča bolj zavzete socialne politike, za druge pa je v skladu s poročilom o končnem izidu Konference o prihodnosti Evrope (6) potrebna revizija Pogodb.

3.4

Prav tako dodelitev iste pravne vrednosti Listini EU o temeljnih pravicah kot Pogodbama, četudi se ta ne vključi v njiju, pomeni izboljšanje ustavnega ravnovesja med socialnimi pravicami in ekonomskimi svoboščinami, ne da bi bile prve izjema drugih. Kot je navedeno v njeni preambuli, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah potrjuje pravice, ki izhajajo zlasti iz skupnih ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti držav članic, vključno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in socialno listino Sveta Evrope. Ustavno ravnovesje se je sicer izboljšalo z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, ki je Listini zagotovila enako pravno veljavnost kot Pogodbi. Vendar izkušnje kažejo, da v primeru navzkrižja ekonomske svoboščine še vedno prevladajo nad socialnimi pravicami.

3.5

EESO je seznanjen tudi s pozitivnim razvojem prava EU in sodne prakse Sodišča EU na poti k prepovedi socialnega dampinga za zagotavljanje modela gospodarske konkurence, ki ne bo le svobodna, temveč tudi lojalna. Sodba velikega senata Sodišča EU z dne 8. decembra 2020 (zadeva C-620/18) jasno potrjuje potrebo po zagotavljanju pravičnih socialnih pogojev pri uveljavljanju ekonomskih svoboščin (v primeru opravljanja storitev). Vendar izkušnje kažejo, da v primeru navzkrižja ekonomske svoboščine še vedno prevladajo nad socialnimi pravicami.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

EESO ugotavlja, da na evropski ravni sicer obstajajo zavezujoči in nezavezujoči minimalni standardi za doseganje napredka pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic, vendar je za spodbujanje in zagotavljanje dejanskega konkurenčnega in trajnostnega socialnega tržnega gospodarstva potreben protokol o socialnem napredku, da bi okrepili prednosti našega evropskega sistema socialnega tržnega gospodarstva ter obenem odpravili pomanjkljivosti in ga prilagodili izzivom prihodnosti. Meni, da so sklepi Konference o prihodnosti Evrope ustrezen načrt za njegovo spodbujanje. Zato poziva evropske institucije, naj začnejo potrebne ukrepe za uresničitev tega predloga Konference.

4.2

EESO meni, da bi bilo treba predlog Konference o prihodnosti Evrope in Evropskega parlamenta vključiti v obliki protokola (k PDEU) ali v obliki horizontalne klavzule (sprememba člena 9 PDEU), obstajajo pa še drugi instrumenti politike, ki bi lahko prispevali k ciljem protokola o socialnem napredku.

4.3

Poleg tega EESO meni, da protokol o socialnem napredku kot temeljni vidik socialnega napredka ohranja in krepi avtonomijo socialnih partnerjev z ustvarjanjem jasne povezave med pravilnim delovanjem notranjega trga in ekonomskimi svoboščinami, vključno z lojalno konkurenco med državami članicami, ob spoštovanju in spodbujanju kolektivnih socialnih pravic. Pri tem je treba vedno spoštovati avtonomijo socialnih partnerjev in dobro delovanje nacionalnih sistemov socialnega dialoga ter odnosov med delodajalci in delojemalci.

4.4

EESO meni, da je zagotavljanje načela nenazadovanja socialnih standardov, ki je že priznano v pravu Evropske socialne listine in sodni praksi Evropskega odbora za socialne pravice, ne pa tudi v pravu Unije niti s strani Sodišča EU, v okviru tega protokola ne le primerno, temveč tudi potrebno.

4.5

EESO meni, da je ta protokol osnovni element novega gospodarskega modela in modela upravljanja EU, ki mora temeljiti na veliko več kot zgolj bruto družbenem proizvodu ter vzpostaviti socialno pravično (vključujočo) in trajnostno evropsko blaginjo.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

EESO je prepričan, da bo vključitev protokola o socialnem napredku Evropski uniji omogočila zbližanje glede napredka in gospodarske rasti, ki bosta prispevala k blaginji čim večjega dela njenega prebivalstva (ohranitvi evropskega socialnega modela), kar bo vplivalo tudi na ustanavljanje in razvoj trdnejših in trajnejših podjetij. Zato bi protokol o socialnem napredku pomembno prispeval tudi k doseganju ciljev trajnostnega razvoja EU v okviru Agende 2030 OZN.

5.2

EESO meni, da mora imeti EU dovolj pooblastil za ukrepanje v primeru, da bi bilo to potrebno zaradi zagotavljanja učinkovitosti socialnega napredka, po analogiji s protokolom št. 27 o notranjem trgu in konkurenci v skladu z določbami Pogodb, vključno s členom 352 PDEU.

5.3

EESO priporoča, naj EU izpolni svojo obveznost iz Lizbonske pogodbe in pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Poleg tega mora EU pristopiti k Evropski socialni listini Sveta Evrope, da bi spodbudila usklajenost prava EU in prava Sveta Evrope na socialnem področju.

---

(1)  https://www.europarl.europa.eu/resources/library/media/20220509RES29121/20220509RES29121.pdf

(2)  Building a social market economy in the European Union (Izgradnja socialnega tržnega gospodarstva v Evropski uniji), László Andor, komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje.

(3)  Glej resolucijo z dne 13. marca 2014 o vidikih zaposlovanja in socialnih vidikih vloge in delovanja trojke (ECB, Komisija in MDS) v zvezi z državami v programu euroobmočja (2014/2007(INI)).

(4)  https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-10033-2022-ADD-1-REV-1/en/pdf

(5)  https://www.consilium.europa.eu/sl/policies/conference-on-the-future-of-europe/

(6)  Poročilo o končnem izidu Konference o prihodnosti Evrope, glej npr. str. 53.

Poročevalka:

Nicoletta MERLO

Zaprosilo španskega predsedstva Sveta	dopis z dne 8. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije raziskovalno mnenje
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	31. 5. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	15. 6. 2023
Plenarno zasedanje št.	579
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	224/3/10

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Da bi bilo izvajanje strategije EU za mlade uspešno ter da bi zagotovili okvir in referenco za spodbujanje programov za mlade v vseh državah članicah, Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja pomen točnih in posodobljenih podatkov. To bo omogočilo spremljanje in ocenjevanje asimetričnih posledic kriz, kot je COVID-19 (1), in vpliva politik na mlade (2) ter opredelitev primerov dobre prakse, ki neposredno in izključno obravnavajo mlade ali nanje pomembno vplivajo.

1.2

EESO ceni nenehno izboljševanje mladinskega dialoga EU in meni, da ga je nujno okrepiti ter v celoten proces oblikovanja politik vključiti organe, ki smiselno zastopajo mlade, pri čemer je treba priznati njihovo vlogo in ustrezno upoštevati nove načine, na katere mladi danes sodelujejo, razpravljajo in se mobilizirajo, pogosto z uporabo tehnologije in družbenih medijev.

1.3

Mladinski dialog EU bi moral biti tesno povezan z njeno agendo in vanj bi bilo treba tesneje vključiti dogodke, kot sta Vaša Evropa, vaš glas! in Evropska prireditev za mlade. Mladinske organizacije in mreže, ki prispevajo k temu dialogu, bi bilo treba bolje in dolgoročneje podpreti.

1.4

Za večjo udeležbo mladih v politiki želi EESO sodelovati s prihodnjo trojko predsedstev (Španija, Belgija in Madžarska) pri pripravi strategij za aktiviranje volivcev, ki volijo prvič, ter izboljšanje volilne udeležbe in kandidiranja mladih po vsej Evropi.

1.5

EESO je zavezan krepitvi socialnega dialoga v skladu s predlogom Evropske komisije o krepitvi tega dialoga v EU. Več podpore bi bilo treba nameniti povečanju zmogljivosti socialnih partnerjev za socialni dialog in kolektivna pogajanja, zlasti med mladimi člani.

1.6

EESO meni, da je bistveno, da se za vse zakone, pravno zavezujoče akte, politike, strategije, programe, ukrepe in javne naložbe držav članic opravita posvetovanje in ocena učinka z vidika mladih ter oblikujejo politike in predlogi za blažitev, s katerimi se preprečijo kršitve pravic in diskriminacija mladih.

1.7

Za odpravo gospodarskih ovir bi morale EU in države članice dati prednost tako vključevanju mladih na trg dela s kakovostnimi delovnimi mesti kot tudi izboljšanju doseganja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET).

1.8

EESO v zvezi z evropskim letom spretnosti poudarja pomen vseživljenjskega učenja in potrebo po prečnih spretnostih. Mladi morajo pridobiti finančno pismenost, znanje o pravicah delavcev in podjetniške spretnosti. Več pozornosti je treba nameniti spodbujanju digitalnih spretnosti ter spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike (STEM), zlasti med dekleti.

1.9

EESO poudarja, da je za spodbujanje duševnega zdravja ter preprečevanje nasilja in ustrahovanja pomembno, da mladostniki pridobijo socialne in emocionalne veščine ter v šolah in drugih velikih skupinah prejemajo brezplačno psihološko in socialno podporo. Pri ozaveščanju o teh težavah bi pomagalo evropsko leto duševnega zdravja.

1.10

Po mnenju EESO je za boljše psihično in telesno zdravje pomembno, da imajo vsi mladi možnost ukvarjanja s športom ter udejstvovanja v družbenih in kulturnih dejavnostih.

1.11

EESO meni, da je bistveno pomagati mladim pri stanovanjskih stroških in spodbujati javne stanovanjske politike, da bi mladim zagotovili dostop do dostojnih stanovanj, jih spodbudili k samostojnemu življenju in jim pomagali pri načrtovanju družinskega življenja. Države članice morajo okrepiti prizadevanja za izvajanje direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, zlasti glede razpoložljivosti in dostopnosti varstva predšolskih otrok in drugih ustanov, ki so ključne za mlade družine.

1.12

EESO poziva k bolj smiselnemu vključevanju mladih v podnebne ukrepe in okoljska vprašanja ter poudarja pomen pridobivanja znanj in spretnosti na teh področjih.

1.13

EESO poziva EU in njene države članice, naj ustrezno upoštevajo povezavo med podnebnimi vprašanji in duševnim zdravjem mladih, okrepijo raziskave na področju podnebnih ukrepov in izboljšajo odziv vlad nanje.

1.14

Pri obravnavanju navedenih tem je pomembno upoštevati marginalizirane mlade in uporabiti presečni pristop, pri čemer je treba pozornost nameniti vprašanjem, kot so spol, etnična pripadnost, invalidnost itd.

2.   Ozadje mnenja

2.1

EU od leta 2002 izvaja program sodelovanja na področju mladinske politike, ki temelji na načelih aktivne udeležbe in enakega dostopa do priložnosti (3). Svet Evropske unije je decembra 2018 sprejel strategijo Evropske unije za mlade 2019–2027 (4). To je okvir ciljev, načel, prednostnih nalog in ukrepov, ki so vodilo vsem relevantnim deležnikom za sodelovanje na področju mladinske politike, pri čemer se upoštevajo njihove posamezne pristojnosti in načelo subsidiarnosti (5). Za izboljšanje izvajanja strategije in njenih enajstih ciljev o mladih poteka redni mladinski dialog EU (6). To je mehanizem za dialog med mladimi in nosilci odločanja na nacionalni ravni in ravni EU. Ta proces je treba okrepiti in priporočila iz dialoga izvajati tudi na nacionalni ravni.

2.2

Špansko predsedstvo je zato zaprosilo EESO, naj pripravi raziskovalno mnenje, v katerem naj opredeli glavne izzive, vprašanja in težave, s katerimi se soočajo mladi Evropejci, in se pri tem osredotoči na to, kaj jim preprečuje, da bi polno in vključujoče živeli ter neovirano uživali svoje temeljne pravice in enake možnosti brez negativnih posledic.

2.3

EESO meni, da bi bilo treba v sedanji in prihodnji agendi EU za mlade obravnavati glavne izzive, vprašanja in ovire, s katerimi se soočajo mladi Evropejci (opredeljene v okviru mladinskega dialoga EU in raziskav Eurobarometer), ter določiti, kako lahko EU pomaga mladim pri premagovanju teh težav. EU bi morala spodbujati države članice k okrepitvi ukrepov, ki so neposredno zasnovani za blažitev nepravičnosti in spodbujanje pravičnosti med generacijami, z močnimi mehanizmi usklajevanja in nadzora za skladnost politik (7). Države članice morajo okrepiti tudi medsektorske ukrepe, ki pozitivno vplivajo na mlade, saj morda zadevajo predvsem mlade upravičence (8) in zmanjšujejo generacijsko vrzel (9).

2.4

Še en vidik, ki je po mnenju EESO bistvenega pomena, je pridobivanje podatkov: kakovostni razčlenjeni podatki o mladih, dostopni in merljivi na evropski in nacionalni ravni, so osnovni pogoj za analizo trenutnega stanja z različnih vidikov, oceno ukrepov, ki jih je treba sprejeti, in preverjanje njihovih učinkov.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Izboljšanje mladinskega dialoga EU in sodelovanja mladih

3.1.1

Mladi imajo pravico sodelovati pri oblikovanju mladinskih in na splošno vseh politik. EESO ceni nenehno izboljševanje mladinskega dialoga EU in meni, da ga je treba nujno okrepiti ter v celoten proces oblikovanja politik, od njihovega opredeljevanja do izvajanja, ocenjevanja in spremljanja, vključiti organe, ki smiselno zastopajo mlade. Prav tako sta bistvenega pomena vključevanje marginaliziranih skupin mladih in presečni pristop. S tem se bo zagotovilo dejansko in učinkovito sodelovanje med mladimi in javnimi ustanovami na vseh ravneh.

3.1.2

Mladinski dialog EU bi bilo treba tesneje povezati z njeno agendo in vanj bolje vključiti dogodke, kot sta Vaša Evropa, vaš glas! ter Evropska prireditev za mlade.

3.1.3

EESO poziva k boljši in dolgoročni finančni podpori za mladinske organizacije in mreže, ki prispevajo k mladinskemu dialogu EU in/ali spodbujajo vrednote EU, kot je aktivno državljanstvo.

3.1.4

Po mnenju EESO je nujno, da evropske, nacionalne in lokalne institucije priznajo pomen in vlogo vseh vrst mladinskih organizacij. Ključnega pomena je tudi upoštevanje novih, pogosto neformalnih načinov, na katere mladi danes sodelujejo, razpravljajo in se mobilizirajo, pogosto z uporabo tehnologije in družbenih medijev.

3.1.5

EESO meni, da je za dejavno udeležbo mlajše generacije pomembno opredeliti in odpraviti družbene, gospodarske in kulturne ovire za polno sodelovanje mladih, zlasti najranljivejših. Poleg tega bi morale EU in države članice poiskati načine za financiranje mladinskega dela in zaščito državljanskega prostora za mlade v Evropi, kjer lahko ti uveljavljajo svojo pravico do izražanja, obveščanja, združevanja, mirnega zbiranja in drugih s tem povezanih svoboščin.

3.1.6

Pokazalo se je, da je mlada generacija proevropska, vendar je udeležba mladih – tako v vlogi volivcev kot kandidatov – na lokalnih, regionalnih, nacionalnih in evropskih volitvah običajno zelo nizka. EESO želi s prihodnjo trojko predsedstev (Španija, Belgija in Madžarska) sodelovati pri pripravi strategije za aktiviranje volivcev, ki volijo prvič, ter izboljšanje udeležbe mladih volivcev in kandidatov po vsej Evropi.

3.1.7

Za doseganje mlajše generacije je ključno učinkovito komuniciranje: EESO priporoča, naj vse javne institucije uporabljajo dostopen in mladim prijazen jezik ter učinkoviteje uporabljajo družbene medije za širjenje bistvenih informacij ter sporočanje svojih ukrepov in politik.

3.1.8

EESO je zavezan krepitvi socialnega dialoga v skladu s predlogom Evropske komisije o krepitvi tega dialoga v EU (januar 2023). Več podpore bi bilo treba nameniti povečanju zmogljivosti socialnih partnerjev za socialni dialog, kolektivna pogajanja in izvajanje avtonomnih sporazumov socialnih partnerjev na ravni EU, zlasti med mladimi člani.

3.1.9

EESO hkrati priznava vlogo, ki jo imajo druge organizacije civilne družbe, kot so gospodarske in industrijske zbornice, pri razvoju in posodabljanju strokovnega znanja ter izvajanju politik poklicnega izobraževanja in usposabljanja, pa tudi na drugih področjih. V mladinskih organizacijah se lahko uspešno pridobijo tudi ključne kompetence za dejavno in učinkovito udeležbo v civilni družbi in pri civilnem dialogu.

3.1.10

EESO želi opozoriti na pomen krepitve sodelovanja z organizacijami civilne družbe, ki zastopajo mlade iz držav, pripravljenih, da se pridružijo EU, zlasti tistih, ki so na poti pristopa. Sodelovanje bi moralo obsegati tudi krepitev zmogljivosti in nenehno izmenjavo informacij. Mladi so ključnega pomena za nadaljnje evropsko povezovanje, saj najbolj podpirajo članstvo v EU.

3.2   Generacijski učinek politik

3.2.1

Po mnenju EESO je bistveno, da se za vse zakone, pravno zavezujoče akte, politike, strategije, programe, ukrepe in javne naložbe držav članic opravita posvetovanje in ocena učinka z vidika mladih ter oblikujejo politike (10) in predlogi za blažitev, s katerimi se preprečita kršenje pravic in diskriminacija mladih v gospodarstvih naglo starajoče se družbe (11) in globaliziranem svetu (12).

3.2.2

Na tem področju je bilo v Evropi izvedenih več pilotnih projektov, na podlagi katerih so bile pripravljene znanstvene študije učinka, študije spremljanja (13) ali celo naknadne ocene osnutkov zakonov za mlade. Dve evropski državi, Avstrija in Nemčija (14), sta izvedli še posebej zanimive predhodne in naknadne ocene.

3.2.3

EESO opozarja na svoje mnenje Ocena učinka EU z vidika mladih (15), v katerem spodbuja evropske in nacionalne institucije, naj poskrbijo za ustrezno vključevanje mladinskih organizacij, izvajajo ukrepe in mehanizme za upoštevanje mladinske perspektive ter sistematično ocenjujejo učinek politik z obsežnimi ocenami učinka z vidika mladih.

3.3   Odpravljanje gospodarskih ovir

3.3.1

Stopnja brezposelnosti med mladimi je sicer zdaj nižja kot pred pandemijo COVID-19 (16), toda delovna razmerja mladih so še vedno prepogosto prekarna (17) (začasna zaposlitev, delo na podlagi vrednotnice, platformno delo, gospodarstvo priložnostnih del, sodelovalno delo itd.). Takšno delo je običajno slabo plačano, delovni čas nereden, socialna zaščita pa omejena ali je sploh ni (plačani dopust, pokojnina, bolniški dopust itd.).

3.3.2

Vključevanje mladih na trg dela s kakovostnimi delovnimi mesti in izboljšanje doseganja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, bi morala biti prednostna naloga EU in držav članic. V zvezi s tem EESO poziva špansko predsedstvo, naj upošteva zahteve mladih v zvezi z zakonodajnimi dosjeji v obravnavi, ki so še posebej pomembni za mlade Evropejce: zavezujoči ukrepi za zagotavljanje kakovostnih pripravništev (18) in direktiva o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, pri čemer je treba spoštovati načelo subsidiarnosti in avtonomijo socialnih partnerjev.

3.3.3

EESO poziva države članice, naj sredstva iz nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, Evropskega socialnega sklada plus in drugih skladov uporabijo za razvoj gospodarskih dejavnosti, zlasti v MSP in panogah, ki so ključne za strateško avtonomijo Evrope (kot je dvojni prehod), za spodbujanje samozaposlovanja in podjetništva, ustvarjanje produktivnih delovnih mest s polnim delovnim časom in strokovno usposabljanje mladih, kjer je potrebno, pri čemer naj se osredotočijo zlasti na pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in dostojne delovne pogoje, ki zmanjšujejo tveganje negotovih življenjskih in delovnih razmerij (19), ter pri tem upoštevajo nacionalne pravne okvire in kolektivne pogodbe.

3.3.4

Zaradi hitrih sprememb na trgu dela, ki so delno posledica zelenega in digitalnega prehoda, je nujno posodabljati programe izobraževanja in usposabljanja ter kvalifikacije, ki morajo ustrezati spreminjajočim se potrebam delodajalcev po znanjih in spretnostih. Bistveno je razviti znanja in spretnosti, ki so potrebni za zeleni in digitalni prehod, ter pristope od spodaj navzgor za posodabljanje učnih načrtov. Mladi morajo imeti različne digitalne spretnosti, spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, prečne spretnosti ter sposobnost prilagajanja. Izboljšanje teh spretnosti je bistvenega pomena za dejansko enakost spolov, saj bi se lahko več žensk potegovalo za delovna mesta prihodnosti, zmanjšala pa bi se tudi plačna vrzel med spoloma. Tema enakosti spolov bi morala biti sestavni del izobraževalnih poti. Oblikovati in izvajati je treba strategije, ki spodbujajo vključevanje načela enakosti spolov.

3.3.5

V EU bi bilo treba izboljšati podjetniško miselnost. Približno 40–45 % mladih se zanima za podjetništvo, le 7 % pa jih je samozaposlenih. Mladi predstavljajo 11 % „manjkajočih“ podjetnikov v EU (20). Soočajo se z različnimi ključnimi ovirami pri ustanavljanju podjetij, vključno s pomanjkanjem podjetniških spretnosti.

3.3.6

EESO v zvezi z evropskim letom spretnosti poudarja pomen vseživljenjskega učenja in potrebo po prečnih spretnostih (21). Vsi mladi morajo razviti finančno pismenost in poznati pravice delavcev, saj to znanje potrebujejo za uresničitev svojega potenciala. Države članice bi morale razmisliti o uvedbi prožnih učnih poti (22) in večjem priznavanju znanj in spretnosti, pridobljenih z neformalnim izobraževanjem in priložnostnim učenjem.

3.3.7

Številne mlade ženske morajo še vedno izbirati med družino in poklicnim življenjem, saj je objektivno težko usklajevati poklicno in zasebno življenje. Mlade ženske, ki imajo iz družinskih razlogov slabši dostop do zaposlitve, zato pogosteje zdrsnejo v revščino in imajo manj možnosti za izhod iz nje. Naložbe v materialno in nematerialno infrastrukturo (23) za otroško varstvo in dolgotrajno oskrbo bi lahko zelo pripomogle k polni zaposlenosti žensk.

3.3.8

Za mlade je bistvenega pomena, da se ekonomsko osamosvojijo, saj jim to omogoča tudi, da postanejo aktivni državljani. V Italiji z indeksom generacijske vrzeli (24) merijo, s kolikšnimi ovirami se srečujejo mladi pri doseganju ekonomske in socialne samostojnosti. To je tudi glavni okvir za prihodnjo oceno učinka z vidika mladih (25). Podoben projekt z nekoliko drugačno taksonomijo in kazalniki (26) je bil izveden v Združenem kraljestvu (Intergenerational Fairness Index) in kaže vse slabšo sliko možnosti za mlade v Evropi (27). Nemčija (28), Avstrija (29) in Flandrija že imajo izkušnje z oceno regulativnega učinka na mlade (30). EESO priznava pomen takšne prakse in vse države članice spodbuja, naj se zgledujejo po njej.

3.4   Spolno nasilje in nasilje na podlagi spola

3.4.1

Čeprav je bil v zadnjih letih dosežen velik napredek, številni mladi še vedno poročajo o nasilnih dejanjih zaradi spolne usmerjenosti in spolne identitete. EESO meni, da bi bilo treba izboljšati zmogljivosti, kot so zavetišča in projekti za ponovno vključevanje ljudi v družbo, da bi ljudem dali na voljo orodja za premagovanje travm ter podpirali žrtve nasilja in vseh oblik diskriminacije. Bistvene so tudi storitve pravne, zdravstvene, psihološke in socialne mediacije.

3.4.2

Izobraževalne kampanje o teh temah, ki spodbujajo spoštovanje raznolikosti, bi se morale začeti v šolah in na delovnem mestu. Poleg preučevanja teh vprašanj bi bilo treba v okviru kampanj ponuditi tudi možnosti, da se žrtvam nasilja na podlagi spola in diskriminacije prisluhne in pogovori z njimi. EESO poudarja, da je za uspeh takšnih pobud pomembna dejavna vloga socialnih partnerjev, organizirane civilne družbe in izobraževalnih ustanov.

3.4.3

V EU in po svetu je vsaka tretja ženska doživela fizično ali spolno nasilje, vsako peto dekle pa je žrtev spolne zlorabe. Povečuje se tudi spletno nasilje; vsaka druga mlada oseba je žrtev spletnega nasilja na podlagi spola (31). EESO poziva države članice, ki tega še niso storile, naj čim prej ratificirajo Istanbulsko konvencijo (32).

3.5   Psihične in čustvene obremenitve ter diskriminacija

3.5.1

Kot je jasno navedeno v Ženevski listini o dobrem počutju, ki je rezultat 10. svetovne konference o spodbujanju zdravja (2021) (33) in jo podpira Svetovna zdravstvena organizacija, pozitiven odnos do zdravja združuje telesno dobro počutje z duševnim in socialnim dobrim počutjem.

3.5.2

Na dobro počutje in duševno zdravje mladih vplivajo številni dejavniki. Izključenost, stigmatizacija, nestabilno družinsko okolje in prekarne zaposlitve so dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za nastanek težav z duševnim zdravjem. Pomanjkljivo zdravljenje lahko povzroči posledice v najstniških letih, ki se nadaljujejo v odraslosti in starosti, kar ogroža telesno in duševno zdravje ter omejuje možnosti za zadovoljno življenje.

3.5.3

EESO poudarja, da je treba mladostnikom omogočiti pridobivanje socialnih in emocionalnih veščin ter brezplačno psihološko in socialno podporo v šolah in drugih večjih skupinah, s čimer bi spodbujali dobro duševno zdravje ter preprečevali nasilje in ustrahovanje, ki se lahko zgodita kjer koli in na kakršen koli način (tudi na spletu).

3.5.4

Mladi pogosto omenjajo kolektivno osamljenost, ko se ljudje dandanes tudi v množici počutijo osamljeni. Za tem pa se skriva še drug problem, in sicer neaktivnost zaradi izolacije kot obrambnega mehanizma. To je hitro naraščajoča socialna fobija, ki jo pogosto spremljajo bolj ali manj akutne oblike depresije, ki se sčasoma stopnjujejo. EESO pozdravlja sklepe zaključne konference evropskega leta mladih z naslovom Claim the Future (Zahtevajte prihodnost), ki je potekala 6. decembra 2022, v katerih se poziva k večjemu poudarku na preventivnem zdravstvenem varstvu ter preprečevanju duševnih motenj in osamljenosti.

3.5.5

Duševno zdravje lahko vpliva tudi na sposobnost telesa, da se pravilno prehranjuje, kar ima lahko v hujših primerih posledice za telesno zdravje. V zadnjih letih se je povečalo nenadzorovano prehranjevanje, tj. prenajedanje, ki je pogosto povezano z debelostjo in metaboličnim sindromom, pa tudi z motnjami razpoloženja ter povečanim stresom in socialno tesnobo.

3.5.6

Zdrav način življenja pomaga preprečevati nekatere kronične nenalezljive bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja ter nekatere oblike raka. Možnost ukvarjanja s športom ter udejstvovanja v družbenih in kulturnih dejavnostih ni le izjemno dragocen del osebnega razvoja, temveč je tudi tesno povezana z boljšim psihičnim in telesnim zdravjem. To možnost morajo imeti vsi mladi.

3.6   Socialni izzivi

3.6.1

Mladi pogosto ne prejemajo dostojne ali vsaj primerne plače, kar jim preprečuje, da bi dosegli nekatere ključne faze v svojem življenju, kot je nakup ali najem hiše ali ustvarjanje družine. To vodi v nepovratno destabilizacijo demografskega ravnovesja na celini, saj vse več mladih opušča zamisel o ustvarjanju družine.

3.6.2

Razmere še poslabšuje stanovanjska kriza, zlasti v velikih mestih, kjer so cene veliko višje od plač, mladi pa imajo težave pri pridobivanju sredstev od bank, razen če lahko ponudijo neko obliko jamstva. EESO meni, da je bistveno pomagati mladim pri stanovanjskih stroških in spodbujati javne stanovanjske politike, da bi mladim zagotovili dostop do dostojnih stanovanj, jih spodbudili k samostojnemu življenju in jim pomagali pri načrtovanju družinskega življenja.

3.6.3

Po drugi strani ne smemo pozabiti, da so družine v najrazličnejših oblikah, ki si jih lahko zamislimo, temelj sodobne družbe: naše gospodarstvo in razvojni model temeljita na družinah in demografskem napredku (ali vsaj stabilnosti). Če ne bomo mogli ustrezno podpirati in spodbujati mladih družin, bo treba ponovno razmisliti o našem celotnem sistemu socialnega varstva, če omenimo le eno od vprašanj.

3.6.4

V Evropi, kjer se zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja generacijske pomladitve spreminjajo demografski trendi, se je treba osredotočiti na družine ter uskladiti delo in starševstvo. Podaljšanje starševskega dopusta in pospešitev razvoja dostopnih zmogljivosti za varstvo otrok v državah članicah, kjer niso na voljo, sta ključni orodji za krepitev in spodbujanje enakosti spolov, saj obema staršema omogočata, da več časa preživita s svojimi otroki, in spodbujata enakopravno udeležbo na trgu dela.

3.7   Ekološki in okoljski izzivi

3.7.1

Mladi so ključni akterji sprememb in inovacij ter bistveni partnerji pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ter drugih večstranskih sporazumov in instrumentov, vključno s Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah in evropskim zelenim dogovorom. EESO poziva k njihovem večjem vključevanju v podnebne ukrepe in okoljska vprašanja.

3.7.2

Ključnega pomena za trajnostni razvoj je izobraževanje. Upoštevati je treba pomen, ki ga ima za mlade razvoj znanj in spretnosti na področjih prilagajanja podnebnim spremembam in njihovega blaženja ter krožnega gospodarstva. Poleg tega bi bilo treba izobraževanje otrok o trajnostnosti podpreti z vseživljenjskim učenjem staršev in izobraževanjem državljanov (34).

3.7.3

Podeželskim območjem zaradi neobstoja ali pomanjkanja storitev in infrastrukture grozi depopulacija. Ciljno usmerjene naložbe na teh področjih lahko privedejo do večje konkurenčnosti, ustvarjanja delovnih mest in boljše kakovosti življenja, kar bo obrnilo ta trend in spodbudilo mlade, da se preselijo na podeželje. Poleg tega bi lahko razvoj pametnih sinergij med trajnostnostjo, lokalno proizvodnjo hrane in turizmom mladim ponudil nove priložnosti za zaposlovanje na smiselnih in učinkovitih delovnih mestih na podeželskih območjih, kar bi prispevalo k njihovi rasti in vitalnosti.

3.7.4

Mladi so med najbolj ranljivimi in občutljivimi za vplive podnebnih sprememb na okolje (35). Če se globalno segrevanje ne bo zmanjšalo, bo imelo uničujoče posledice za zdravje otrok in mladih. Morska gladina se bo dvigovala, pojavljali se bodo vročinski valovi, bolezni, podhranjenost itd. Skoraj 70 % ljudi, mlajših od 18 let, se nagiba k prepričanju, da so podnebne spremembe kriza svetovnih razsežnosti (36), kar negativno vpliva na njihovo čustveno in psihično dobro počutje. V študiji iz leta 2021, v kateri je sodelovalo 10 000 mladih z vsega sveta, je bilo ugotovljeno, da več kot 50 % anketiranih mladih zaradi podnebnih sprememb občuti žalost, zaskrbljenost, jezo, nemoč in/ali krivdo, 45 % pa jih je izjavilo, da njihovi občutki glede podnebnih sprememb negativno vplivajo na njihovo vsakdanje življenje in delovanje (37). EESO poziva EU in njene države članice, naj ustrezno upoštevajo to povezavo, okrepijo raziskave na področju podnebnih ukrepov in izboljšajo odziv vlad nanje.

3.7.5

EESO želi spomniti na svoje mnenje o vlogi mladih pri zelenem prehodu (38), v katerem se zavzema za vrsto ukrepov, s katerimi bi zagotovili, da bi mlade generacije prevzele vodilno vlogo pri podnebnem in okoljskem prehodu.

---

(1)  OECD (2020): Survey on COVID-19 and Youth (Raziskava o COVID-19 in mladih), Pariz.

(2)  Svetovni gospodarski forum (2017): The Inclusive Growth and Development Report (Poročilo o vključujoči rasti in razvoju), Ženeva, januar 2017.

(3)  Resolucija Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (UL C 311, 19.12.2009, str. 1), Resolucija Sveta in predstavnikov vlad o okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (27. junij 2002) (UL C 168, 13.7.2002, str. 2).

(4)  Resolucija Sveta Evropske unije in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine: strategija Evropske unije za mlade 2019–2027 (UL C 456, 18.12.2018, str. 1).

(5)  Resolucija Sveta Evropske unije in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine: strategija Evropske unije za mlade 2019–2027 (UL C 456, 18.12.2018, str. 1), glej točko 2 pod „Priznavajoč naslednje“.

(6)  https://youth.europa.eu/eu-youth-dialogue_sl

(7)  OECD (2020): Governance for Youth, Trust and Intergenerational Justice: Fit for All Generations? (Upravljanje za mlade, zaupanje in medgeneracijska pravičnost: ali je primerno za vse generacije?), OECD Public Governance Reviews, OECD Publishing, Pariz (https://doi.org/10.1787/c3e5cb8a-en).

(8)  Ta pristop je nedavno v Italiji sprejelo italijansko predsedstvo Sveta ministrov – oddelek za mladino. Glej Linee guida per la valutazione dell’impatto generazionale delle politiche pubbliche, julij 2022. Za pregled literature glej L. Monti: The NRRP and the generational divide. From measuring to the impact assessment of youth policies (Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost in generacijska vrzel – Od merjenja do ocene učinka mladinskih politik), Social Policies, leto IX, 1/2022, januar–april, str. 113; T. Chevalier in P. Loncle (2021): Introduction: the Development of Youth Policies in Europe in Past Decades, Youth and Globalization (Uvod: oblikovanje mladinskih politik v Evropi v zadnjih desetletjih, mladi in globalizacija), 3(1), 1–11.; A. Walther in drugi (2021): Regimes of youth participation? Comparative analysis of youth policies and participation across European cities (Organiziranost sodelovanja mladih? Primerjalna analiza mladinskih politik in sodelovanja mladih v evropskih mestih), Young, 2021, 29.2: 191–209; C. Wallace in R. Bendit (2009): Youth Policies in Europe: Towards a Classification of Different Tendencies in Youth Policies in the European Union (Mladinske politike v Evropi: razvrščanje različnih teženj v mladinskih politikah v Evropski uniji), Perspectives on European Politics and Society, 10:3, 441–458.

(9)  A. Rosolia in R. Torrini (2016): The generation gap: a cohort analysis of earnings levels, dispersion and initial labor market conditions in Italy (izvirni naslov Il divario generazionale: un’analisi di coorte su livelli retributivi, dispersione e condizioni iniziali del mercato del lavoro in Italia) (Generacijska vrzel: kohortna analiza ravni zaslužka, razpršenosti in začetnih pogojev na trgu dela v Italiji), 1974–2014, Occasional paper N. 366, Banca D’Italia, Rim, 1974–2014); L. Monti (2022): The Italian Puzzle of the European Youth Guarantee. International Development Policy (Italijanska zapletenost evropskega jamstva za mlade – mednarodna razvojna politika), zvezek julij 2022.

(10)  A. B. Atkinson (2011): Prosperity and fairness (Blaginja in pravičnost), revidirana različica dokumenta, predstavljena na letni raziskovalni konferenci GD ECFIN novembra 2011.

(11)  Svetovni gospodarski forum (2023): The Economy of a Super-Ageing Society, (Gospodarstvo naglo starajoče se družbe), pobuda Longevity Economy, letno srečanje, Davos, 18. januar 2023 (https://www.weforum.org/events/world-economic-forum-annual-meeting-2023/sessions/the-economy-of-a-super-ageing-society).

(12)  J. Josefsson in J. Wall (2020): Empowered inclusion: theorizing global justice for children and youth (Opolnomočeno vključevanje: teorija o globalni pravičnosti za otroke in mlade), Globalizations, 17:6, 1043–1060, DOI: 10.1080/14747731.2020.1736853.

(13)  V. Martinelli in L. Monti: Misurare l’impatto generazionale delle politiche pubbliche: una sfida, un metodo, Amministrazione in Cammino, 29. marec 2021; L. Monti: La valutazione di impatto generazionale delle politiche pubbliche: dalle linee guida del COVIGE al possibile Youth-check in Italia, Amministrazione in Cammino, 30. december 2022.

(14)  C. Cioffi in S. Pierattini: Contrastare il divario generazionale attraverso la valutazione delle politiche pubbliche rivolte ai giovani (Premostitev generacijske vrzeli z oceno mladinskih politik), Amministrazione in Cammino, 2023.

(15)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ocena učinka EU z vidika mladih (mnenje na lastno pobudo) (UL C 486, 21.12.2022, str. 46).

(16)  Letni zbornik Eurofounda za leto 2022: Living and working in Europe (Življenje in delo v Evropi), 4. maj 2023, https://www.eurofound.europa.eu/publications/annual-report/2023/living-and-working-in-europe-2022.

(17)  https://www.cedefop.europa.eu/en/tools/skills-intelligence/involuntary-part-time-employment?year=2020&country=EU#2; https://www.youthforum.org/topics/platform-work#:~:text=Young%20workers%20who%20are%20at,any%20policies%20on%20this%20topic

(18)   „Neplačana pripravništva ali pripravništva brez nadomestila lahko zelo negativno vplivajo na izkušnjo mladih s trgom dela, zato bi jih bilo treba prepovedati.“ Vir: https://www.eesc.europa.eu/sl/documents/resolution/long-lasting-legacy-european-year-youth-youth-mainstreaming-and-empowerment.

(19)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zagotovitev dostojnega dela za mlade in vključevanja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, v okviru ustrezne priprave nacionalnih načrtov za okrevanje (mnenje na lastno pobudo) (UL C 152, 6.4.2022, str. 27).

(20)  OECD/Evropska komisija (2021): The Missing Entrepreneurs 2021: Policies for Inclusive Entrepreneurship and Self-employment (Manjkajoči podjetniki v letu 2021: politike za vključujoče podjetništvo in samozaposlovanje).

(21)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu spretnosti 2023 (COM(2022) 526 final – 2022/0326 (COD)) (UL C 100, 16.3.2023, str. 123).

(22)  https://www.iiep.unesco.org/en/international-policy-forum-flexible-learning-pathways-higher-education-13759#:~:text=What%20are%20flexible%20learning%20pathways,the%20needs%20of%20diverse%20students

(23)  Pri tem mislimo na fizično infrastrukturo (vrtci v podjetjih, javni vrtci itd.) in posebne storitve (gospodarska podpora, digitalne storitve ali drugo), v kar bi se lahko vlagalo neposredno ali posredno z vključevanjem in priznavanjem tretjega sektorja in skrbstvenega dela.

(24)  Fondazione Bruno Visentini: Il Divario generazionale. La Generazione Z e la permacrisi (Generacijska vrzel – Generacija Z in stalna kriza), peto poročilo 2022 (https://www.osservatoriopolitichegiovanili.it/v-rapporto-2022); L. Monti in V. Martinell (2021): Misurare l’impatto generazionale delle politiche pubbliche: una sfida, un metodo, Amministrazione in Cammino, 29. marec 2021.

(25)  C. Cioffi in S. Pierattini (2023): Contrastare il divario generazionale attraverso la valutazione delle politiche pubbliche rivolte ai giovani, Amministrazione In Cammino, Rim.

(26)  L. Monti (2017): Diminishing prospects for young people: A comparison of the intergenerational fairness index and generational divide index in addressing the problem (Slabše možnosti za mlade: primerjava indeksa medgeneracijske pravičnosti in indeksa generacijske vrzeli pri reševanju tega problema), Review of European Studies, zvezek 9, št. 4, december 2017, str. 160–164, ISSN: 1918-7173.

(27)  J. Leach, M. Brocks, K. Østensvik in D. Klingman (2016): European Intergenerational Fairness Index: A crisis for the young, (Evropski indeks medgeneracijske pravičnosti: kriza za mlade), Intergenerational Foundation, London (https://www.if.org.uk/wp-content/uploads/2016/03/European-Intergenerational-Fairness-Index_Final-2016.pdf); J. Leach in A. Hanton (2014): The Intergenerational Fairness Index 2014 (Indeks medgeneracijske pravičnosti 2014), Intergenerational Foundation, London.

(28)  Kompentenzzentrum Jugend-Check (2022), The Youth-Check in German Regulatory Impact Assessment for the Young Generation. The Youth-Check in Germany (Pregled z vidika mladih v nemški oceni regulativnega učinka na mlado generacijo), april 2022.

(29)  https://www.bundeskanzleramt.gv.at/agenda/jugend/jugendpolitik/jugend-check.html. Glej tudi Bundesrecht konsolidiert: Gesamte Rechtsvorschrift für WFA-Grundsatz-Verordnung, različica z dne 1. maja 2023.

(30)  Kompentenzzentrum Jugend-Check (2022), International Conference on Regulatory Impact Assessment for the Young Generation 9 May 2022 in Berlin (Mednarodna konferenca o oceni regulativnega učinka na mlado generacijo 9. maja 2022 v Berlinu), junij 2022.

(31)  https://italy.representation.ec.europa.eu/notizie-ed-eventi/notizie/violenza-contro-le-donne-lue-istituisce-un-numero-di-assistenza-telefonica-livello-di-unione-e-2022-11-24_it#:~:text=%E2%80%9CLa%20violenza%20contro%20le%20donne,di%20violenza%20di%20genere%20online

(32)  Istanbulska konvencija priznava nasilje nad ženskami kot kršitev človekovih pravic. Njen namen je pripomoči k oblikovanju pravnega okvira na evropski ravni za zaščito žensk pred nasiljem ter preprečevanje, pregon in odpravljanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini.

(33)  Svetovna konferenca o spodbujanju zdravja – Svetovna zdravstvena organizacija, Ženeva, 13., 14. in 15. december 2021.

(34)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Opolnomočenje mladih, da bi z izobraževanjem dosegli trajnostni razvoj (mnenje na lastno pobudo) (UL C 100, 16.3.2023, str. 38).

(35)  https://www.undp.org/publications/aiming-higher-elevating-meaningful-youth-engagement-climate-action

(36)  UNDP in Univerza v Oxfordu, 2021.

(37)  Marks in drugi, 2021.

(38)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga mladih pri zelenem prehodu (raziskovalno mnenje na zaprosilo švedskega predsedstva) (UL C 184, 25.5.2023, str. 13).