575. plenarno zasedanje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, 14. 12. 2022–15. 12. 2022

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostno recikliranje, uporaba sekundarnih surovin in pravični prehod v evropski industriji železa in neželeznih kovin

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 140/01)

Poročevalec:	Anastasis YIAPANIS
Soporočevalec:	Michal PINTÉR

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji
Datum sprejetja na seji komisije CCMI	9. 12. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	183/0/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da pomanjkanje visokokakovostnih sekundarnih surovin in nekonkurenčne cene preprečujejo večji izkoristek sekundarnih surovin, in poziva k ustreznim politikam in možnostim financiranja za izgradnjo povsem novih obratov za recikliranje in tehnološko nadgradnjo obstoječih. Meni, da bi bilo treba vzdolž vrednostne verige recikliranja uvesti davčne olajšave in davčne spodbude za nove krožne poslovne modele, s posebnim poudarkom na pomembni vlogi, ki jo imajo MSP in zagonska podjetja pri prehodu.

1.2

EESO poziva k dodatnim politikam, s katerimi bi podprli in financirali raziskave in razvoj pri nadomeščanju kritičnih surovin, zmanjšanju porabe virov, izboljšanju učinkovitosti izdelkov ter krepitvi nadzora, obvladovanja tveganj in upravljanja v EU na področju kritičnih surovin.

1.3

Odbor pozdravlja začetek delovanja svetovnega zavezništva za krožno gospodarstvo in učinkovito rabo virov (1) (GACERE) februarja 2021 in meni, da bi bilo treba članstvo v tej organizaciji razširiti.

1.4

EESO meni, da bi bilo treba v vseh državah članicah še naprej razvijati ciljno usmerjene politike in javne naložbe, da bi spodbudili trajnostni razvoj in pravični prehod.

1.5

EESO poudarja, da je potreba po delavcih, specializiranih za recikliranje, zasnovo in proizvodnjo izdelkov s podaljšano življenjsko dobo, ravnanje z odpadki in napredno sortiranje, vse večja. Socialni partnerji in organizacije civilne družbe na področju industrije imajo izjemno pomembno vlogo pri izvajanju in spremljanju mehanizma za pravični prehod, zato Odbor poziva k intenzivnejšemu dialogu in tesnejšemu sodelovanju med evropskimi in nacionalnimi javnimi organi ter deležniki iz industrije.

1.6

1.7

Izvoz odpadkov bi moral biti dovoljen le, če namembna država v celoti izpolnjuje okoljske in socialne standarde, polega tega pa obstajajo zanesljivi in učinkoviti postopki presoje, v katere so vključeni socialni partnerji in ustrezne nevladne organizacije. Odbor poziva k strogemu spremljanju vprašanj razvrščanja ter uvedbi ustreznih in učinkovitih zaščitnih postopkov za začasno ustavitev izvoza, če zahtevani pogoji niso izpolnjeni. Poleg tega poziva Parlament in Svet, naj uporabita enaka stroga merila glede okoljskih zavez za izvožene odpadke v države članice OECD in države, ki niso članice te organizacije.

1.8

Odbor opozarja na problem nezakonitega izvoza odpadnega materiala iz Evrope in na sumljiv ponovni uvoz blaga, proizvedenega zunaj EU, ter poziva k strožjemu nadzoru na mejah.

1.9

EESO meni, da bodo hitrejši postopki za notranje pošiljke odpadkov privedli do boljše krožnosti železnih in neželeznih materialov, s čimer bodo ti postali konkurenčnejši in se bodo zmanjšale njihove emisije toplogrednih plinov.

1.10

Ker je zasnova izdelkov, ki jih je mogoče reciklirati, ključna za povečanje krožnosti in razpoložljivosti visokokakovostnih sekundarnih surovin, EESO poziva, naj se uporaba surovin in stranskih proizvodov, ki jih je mogoče reciklirati, prizna v okviru uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke. Podaljšanje življenjske dobe izdelkov bo vse pomembnejše za konkurenčnost evropske industrije.

1.11

EESO meni, da bi z uvedbo minimalnih zahtev glede okoljske trajnostnosti in socialnih zahtev v uredbi o gradbenih proizvodih, skupaj z označevanjem in tržnimi spodbudami, ustvarili enake konkurenčne pogoje za trajnostne izdelke.

1.12

Sodelovanje strokovnjakov iz industrije in drugih ustreznih deležnikov je bistvenega pomena za zagotovitev, da so načela krožnosti vzpostavljena na vseh ravneh zasnove izdelka, Odbor pa meni, da je treba okrepiti naložbe v raziskave in razvoj ter javno-zasebna partnerstva in jih finančno podpreti.

1.13

EESO meni, da ima zeleno javno naročanje ključno vlogo pri pospeševanju vzorcev krožnega gospodarstva in spodbujanju trajnostnosti, ter je prepričan, da bi harmonizirana standardizacija gradbenih proizvodov na ravni EU zagotovila skladen okvir in zmanjšala razdrobljenost med državami članicami.

1.14

EESO pozdravlja namero Komisije, da bo spodbujala k pripravi več zakonodajnih predlogov o izboljšanju možnosti popravila in recikliranja izdelkov, podaljšanju njihovega življenjskega cikla, uvedbi označevanja z energijskimi nalepkami in zagotavljanju storitev popravil, namenjenih potrošnikom.

1.15

Odbor meni, da bi bilo treba možnost recikliranja embalažnih materialov upoštevati v sistemih razširjene odgovornosti proizvajalca, in sicer v obliki pristojbin, prilagojenih ekološkim vidikom.

2. Uvodne ugotovitve

2.1

Evropska komisija je v sporočilu z naslovom Posodobitev nove industrijske strategije iz leta 2020: močnejši enotni trg za okrevanje Evrope (2) poudarila, da so energetsko intenzivne industrijske panoge nepogrešljive za evropsko gospodarstvo in jih je treba podpreti, da bi ustvarili nove trge za podnebno nevtralne in krožne izdelke, kot je jeklo. Navedla je tudi, da bi EU, ki je sedaj odvisna od fosilnih goriv, s prehodom na podnebno nevtralnost lahko postala odvisna od surovin, ki so pridobljene v tujini.

2.2

Pandemija COVID-19 je jasno pokazala krhkost evropskih dobavnih verig in odvisnost od tujih držav pri strateških surovinah. Še vedno se občuti pomanjkanje in zdi se, da EU ne more povečati odpornosti vrednostnih verig in izboljšati njihove pripravljenosti na morebitne prihodnje pretrese pri dvojnem prehodu.

2.3

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo se bo povpraševanje po vhodnih mineralnih surovinah do leta 2050 povečalo za šestkrat. Ker so primarne surovine omejene in v EU pogosto niso razpoložljive, je treba pozornost preusmeriti na povečanje kapacitet in zmogljivosti recikliranja ter na oblikovanje pravega trga za sekundarne surovine.

2.4

EU, države članice in deležniki v industriji morajo pri doseganju ciljev, določenih v evropskem zelenem dogovoru, zagotoviti, da ne bo ogrožena konkurenčnost industrije, njenih vrednostnih verig, zaposlenih in družbe kot celote. Zato je treba evropsko verigo recikliranja od odpadkov do novih končnih izdelkov posodobiti in se osredotočiti na učinkovito in trajnostno recikliranje, tudi s spodbujanjem metodologije industrijske simbioze.

3. Krožnost, ponovna uporaba in recikliranje, razpoložljivost sekundarnih surovin

3.1

Evropska unija si prizadeva za preoblikovanje gospodarstva v bolj trajnostno in krožno, kar bi lahko ustvarilo dodatnih 700 000 delovnih mest (3). Čeprav se rezultati pri nekaterih materialih, kot so železo, cink ali platina, približujejo zgornji meji, je pri kritičnih surovinah, kot so redke zemlje, galij ali iridij, prispevek precej zanemarljiv. Ocenjuje se, da vsaka tona recikliranega jekla preprečuje, da bi v ozračje prišlo 1,5 tone emisij CO2. EESO ugotavlja, da pomanjkanje visokokakovostnih sekundarnih surovin, splošna nerazpoložljivost in nekonkurenčne cene preprečujejo večji izkoristek sekundarnih surovin.

3.2

Z invazijo Rusije na Ukrajino se je povečal pritisk na oskrbo industrije EU s surovinami, samo s podporo recikliranju pa ne bo mogoče zadostiti povpraševanju po surovinah v prihodnosti. EESO zato poziva k dodatnim nujnim ukrepom, s katerimi bi podprli in financirali raziskave in razvoj pri nadomeščanju kritičnih surovin, zmanjšanju porabe virov, izboljšanju učinkovitosti izdelkov itd. Pozdravlja celosten pristop iz predloga Komisije o evropskem aktu o kritičnih surovinah in meni, da je treba v EU izboljšati nadzor, obvladovanje tveganj in upravljanje na področju kritičnih surovin. Poleg tega meni, da bi bilo treba zunanje delovanje EU na področju kritičnih surovin okrepiti s ciljno usmerjenimi strateškimi partnerstvi s tretjimi državami, bilateralnimi/regionalnimi trgovinskimi sporazumi in pogajanji, sektorskimi sporazumi, razvojnim sodelovanjem in multilateralnimi pobudami.

3.3

EU kot vodilna v boju proti podnebnim spremembam bi morala biti sposobna sama ravnati z odpadki, ki nastanejo na njenem ozemlju, in jih ne izvažati. Vendar se je izvoz železnih odpadkov (odpadno železo in jeklo) v letu 2021 povečal za 113 % v primerjavi z letom 2015 in znašal 19,5 milijona ton, kar je več kot polovica (59 %) vsega izvoza odpadkov iz EU. EESO opozarja na problem nezakonitega izvoza odpadnega materiala iz Evrope in na sumljiv ponovni uvoz blaga, proizvedenega zunaj EU.

3.4

Glede na naraščajoče cene energije in surovin EESO poudarja, da recikliranje v primerjavi s pridobivanjem surovin pomeni znatno zmanjšanje porabe energije in emisij toplogrednih plinov. Odbor želi, da se sprejmejo politike za gradnjo novih obratov za recikliranje in tehnološko nadgradnjo obstoječih, tudi v okviru nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost. Meni, da bi bilo treba uvesti davčne in fiskalne spodbude za nove krožne poslovne modele v vseh vrednostnih verigah, poseben poudarek pa bi bilo treba nameniti pomembni vlogi, ki jo imajo pri prehodu MSP in zagonska podjetja.

3.5

Odbor pozdravlja začetek delovanja svetovnega zavezništva za krožno gospodarstvo in učinkovito rabo virov, ustanovljenega februarja 2021 kot zavezništva vlad, ki bodo sodelovale pri izboljšanju krožnosti in zagotavljanju pravičnega prehoda. EESO meni, da je treba članstvo v tej instituciji razširiti, saj so za trajnostno upravljanje naravnih virov potrebna večja svetovna prizadevanja.

4. Pravični prehod

4.1

Medtem ko spreminjamo naša gospodarstva v zelena in digitalna, se nekatere regije in sektorji soočajo tudi s posebnimi socialno-ekonomskimi težavami, pa tudi izzivi na področju zaposlovanja ter znanj in spretnosti za kovinsko industrijo. Podjetja in delavci v EU potrebujejo okrepljeno podporo, da bi izpolnili zahteve novih poslovnih modelov ter se bolje pripravili na prihodnje izzive in priložnosti. Poleg tega mora krožni prehod preprečiti kakršno koli izkrivljanje delovnih pogojev. Odbor meni, da bi bilo treba v vseh državah članicah še naprej razvijati ciljno usmerjene politike in javne naložbe, da bi pospešili trajnostni razvoj in pravični prehod.

4.2

EESO je podprl sprejetje mehanizma za pravični prehod kot del naložbenega načrta za evropski zeleni dogovor in meni, da je to ključno orodje za zagotovitev, da pri prehodu na podnebno nevtralno gospodarstvo nihče ne bo zapostavljen. Vzpostavitev Sklada za pravični prehod (prvi steber mehanizma za pravični prehod) pomeni pomemben korak naprej.

4.3

EESO meni, da imajo socialni partnerji, civilna družba in industrijske organizacije izjemno pomembno vlogo pri izvajanju in spremljanju mehanizma za pravični prehod, pa tudi pri ozaveščanju javnih organov o posebnih potrebah državljanov in podjetij. Poziva k okrepljenemu dialogu in sodelovanju med evropskimi in nacionalnimi javnimi organi ter deležniki in ustreznimi nevladnimi organizacijami iz industrije.

4.4

Socialni partnerji na vseh ravneh imajo zelo pomembno vlogo pri pogajanjih o strategijah pravičnega prehoda v okviru svetov delavcev ali drugih ustreznih organov za socialni dialog. Lahko najbolje opredelijo nastajanje in izginjanje delovnih mest ter analizirajo in vnaprej določijo potrebe po usposabljanju in izpopolnjevanju delovne sile v prihodnosti. Trenutno so največje potrebe po delavcih, specializiranih za recikliranje, zasnovo in proizvodnjo izdelkov s podaljšano življenjsko dobo, ravnanje z odpadki in napredno sortiranje.

5. Odpadki, okvirna direktiva o odpadkih in uredba o pošiljkah odpadkov

5.1

Odpadki so pomembni za pridobivanje sekundarnih surovin, saj se z njimi prispeva h krožnemu gospodarstvu EU in evropskemu zelenemu dogovoru, zmanjšuje se odvisnost od uvoženih primarnih surovin in varčuje z naravnimi viri, hkrati pa se zmanjšuje poraba energije, potrebne za pridobivanje in predelavo primarnih surovin v Evropi, ter emisije CO2 v industriji železa in neželeznih kovin.

5.2

Prihodnja revizija okvirne direktive EU o odpadkih s ciljem večje zaščite okolja in javnega zdravja pred učinki ravnanja z odpadki, zmanjšanja količine odpadkov, povečanja ponovne uporabe in izboljšanja ločenega zbiranja, s čimer bi spodbudili priprave na ponovno uporabo in visokokakovostno recikliranje, je pomembna tako za gospodinjstva kot za industrijo.

5.3

EESO meni, da bi bilo treba v okvirni direktivi o odpadkih določiti ustrezna merila za dosego ambicioznih ciljev evropskega zelenega dogovora in akcijskega načrta za krožno gospodarstvo ter jih nato harmonizirati znotraj EU. Meni, da je potrebna skladnost z drugo zakonodajo, zlasti z uredbo o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke in zakonodajo držav članic EU, da se preprečijo dvoumnost, podvajanje in prekrivanje.

5.4

Večje količine notranjih pošiljk odpadkov in hitrejši postopki bodo privedli do povečanega domačega recikliranja železnih in neželeznih materialov, zaradi česar bodo bolj konkurenčni in se bodo zmanjšale njihove emisije toplogrednih plinov. Evropska komisija je poleg tega ocenila, da bo v sektorjih recikliranja in ponovne uporabe ustvarjenih med 9 000 in 23 000 novih delovnih mest.

5.5

EESO je že ugotovil, da „izvoz visokokakovostnih odpadkov […] škodi trajnostnosti EU in ogroža njeno konkurenčnost na svetovni ravni, saj zagotavlja dragocene vire zunanjim konkurentom“ (4). Da bi v celoti izkoristili vse večje količine notranjih odpadkov, Odbor poziva k možnostim financiranja za raziskave in razvoj pri odkrivanju najnovejših tehnologij za ponovno uporabo in recikliranje ter k razvoju najsodobnejših obratov za obdelavo in recikliranje odpadkov.

5.6

Izvoz odpadkov iz EU bi moral biti dovoljen le, če so okoljski in socialni standardi enakovredni standardom v EU in se v namembni državi v celoti spoštujejo. Uhajanje odpadnega materiala je treba preprečiti s strožjim nadzorom na mejah EU, za izvožene odpadke pa bi morala veljati strožja pravila glede preglednosti, s tem povezane informacije o ravnanju z odpadki in spoštovanju standardov pa bi morale biti javno dostopne. EESO pozdravlja predlog Komisije o presojah zunanjih obratov za ravnanje z odpadki in na ravni držav, ki bi jih opravile tretje osebe, in je že pozval, naj se v postopke presoje vključijo „[…] socialn[i] partnerj[i] in ustrezne nevladne organizacije“ (5).

5.7

Odbor meni, da je treba vzpostaviti posebno strog nadzor nad razvrščanjem, če bi izvozniki odpadkov poskušali svoj trenutni izvoz odpadkov prerazvrstiti v izvoz končnih odpadkov. Tako tveganje bi lahko popolnoma spodkopalo celotno reformo izvoza odpadkov, ki jo je predlagala Komisija.

5.8

Predhodno spremljanje ali uspešno naknadno preverjanje lokalnih pogojev obdelave odpadkov in predpisov je treba določiti kot prednostno nalogo in ju izvajati. EESO poziva k uvedbi ustreznih in uspešnih varnostnih postopkov za začasno ustavitev izvoza, če zahtevani pogoji niso izpolnjeni.

5.9

EESO poziva k skrajšanemu prehodnemu obdobju dveh let za uporabo revidirane uredbe o pošiljkah odpadkov. Predlagani tridesetdnevni rok, v katerem lahko pristojni organi za tranzit vložijo utemeljene ugovore glede načrtovane pošiljke za predelavo, bi bilo treba skrajšati na deset dni, da se zagotovi operativnost in preprečijo nepotrebne zamude. EESO poleg tega zahteva jasno omejitev za te organe, da ne bi mogli večkrat ugovarjati isti pošiljki.

5.10

EESO poziva Parlament in Svet, naj za zagotovitev okoljske celovitosti uporabljata enaka stroga merila glede okoljskih zavez za odpadke, izvožene v države OECD in države, ki niso članice OECD.

5.11

Pomanjkljivosti v obstoječih izvršilnih postopkih v uredbi o pošiljkah odpadkov so privedle do povečanja števila pošiljk nezakonitih odpadkov, za katerimi stojijo organizirane kriminalne združbe, te pošiljke pa po ocenah obsegajo 30 % vseh pošiljk odpadkov v Evropi (6). EESO podpira izvajanje postopkov inšpekcijskih pregledov in preiskav ter poziva k polnemu sodelovanju med državami članicami in EU v skladu z novo strategijo EU za boj proti organiziranemu kriminalu za obdobje 2021–2025 (7).

5.12

Deležniki iz industrije in nevladne organizacije imajo pomembno vlogo v boju proti nezakonitim pošiljkam odpadkov. Podatki, ki niso zaupni, bi morali biti na voljo vsem zainteresiranim stranem, saj bo večja preglednost zmanjšala nezakonite pošiljke odpadkov.

6. Okoljsko primerna zasnova

6.1

EESO meni, da je treba okrepiti zakonodajo o okoljsko primerni zasnovi trajnostnih izdelkov, da bi dosegli ambiciozne cilje EU, določene v evropskem zelenem dogovoru in akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo. Uredba o okoljsko primerni zasnovi proizvajalcem EU omogoča, da s skupno metodo ocenjevanja razločijo svoje izdelke od tistih, ki so manj učinkoviti. Sodelovanje strokovnjakov iz industrije in drugih ustreznih deležnikov v vrednostni verigi je ključno, da se krožnost uporablja na vseh ravneh zasnove izdelka, s tem pa vključijo zahteve glede nastajanja odpadkov in zahteve po minimalni vsebnosti recikliranih materialov.

6.2

EESO poziva, da se v opredelitev trajnostnosti vključijo socialni vidiki in ne le okoljske zahteve, kot to velja zdaj. Socialni vidiki bi morali biti v skladu z mednarodnimi delovnimi standardi, kot sta spoštovanje socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj.

6.3

V uredbi o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke bi bilo treba priznati uporabo sekundarnih surovin in stranskih proizvodov, saj lahko znatno prispevajo k dosegi ciljev politike EU na področju podnebnih sprememb. Prav tako je zasnova za možnost recikliranja izdelkov in njihovih sestavnih materialov ključna za povečanje krožnosti in razpoložljivosti visokokakovostnih sekundarnih surovin.

6.4

Digitalni potni list za izdelke je pomembno orodje za zagotavljanje ustreznih informacij o trajnostnosti izdelkov za stranke in varovanje pravic intelektualne lastnine proizvajalcev, s čimer se preprečujeta zloraba podatkov in lažno zeleno oglaševanje. Za zagotavljanje takih informacij na tradicionalnem in spletnem trgu je bistvena trdna, zanesljiva in celovita podatkovna zbirka.

6.5

Poleg tega bo podaljševanje življenjske dobe izdelkov postajalo vse pomembnejše za konkurenčnost evropske industrije, zlasti ker je EU pogosto odvisna od tretjih držav. EESO meni, da je treba okrepiti naložbe v raziskave in razvoj ter javno-zasebna partnerstva in jih finančno podpreti.

7. Uredba o gradbenih proizvodih

7.1

V povezavi s predlogom o uredbi o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke revizija uredbe o gradbenih proizvodih ponuja priložnost, da izdelki v različnih tržnih sektorjih v gradbeništvu postanejo enako trajnostni. Čeprav je v predlogu uredbe o gradbenih proizvodih priznan pomen uporabe recikliranih materialov, lahko uporaba stranskih proizvodov prav tako pomaga zmanjšati odvisnost od primarnih naravnih virov in jo je zato treba upoštevati pri merilih za smotrnost izdelkov.

7.2

EESO meni, da bi uvedba minimalnih zahtev glede okoljske trajnostnosti in socialnih zahtev skupaj z označevanjem in tržnimi spodbudami ustvarila enake konkurenčne pogoje za trajnostne izdelke in zagotovila njihovo ustrezno priznavanje.

7.3

Pri merilih za zelena javna naročila bi bilo treba uporabiti pragove smotrnosti, določene v okviru uredbe o gradbenih proizvodih. EESO meni, da imajo zelena javna naročila ključno vlogo pri pospeševanju vzorcev krožnega gospodarstva, spodbujanju trajnostnosti in oblikovanju trga EU za trajnostne izdelke. EESO je prepričan, da bo harmonizirana standardizacija gradbenih proizvodov v EU zagotovila skladen okvir v državah članicah, hkrati pa izboljšala preglednost glede trajnosti, popravljivosti, varnosti itd.

7.4

EESO poudarja, da metode ocenjevanja, ki se trenutno uporabljajo v gradbenem sektorju, niso v celoti harmonizirane in lahko vodijo do različnih rezultatov po vsej EU ter s tem do pomanjkanja primerljivosti. Zato je treba izboljšati doslednost in primerljivost ocen okoljske smotrnosti gradbenih proizvodov. Odbor meni, da je razvoj metodologije okoljskega odtisa (8) pozitiven in lahko pripomore k dosegi teh ciljev.

7.5

EESO pozdravlja namero Komisije, da bo spodbujala k pripravi več zakonodajnih predlogov o izboljšanju popravljivosti izdelkov, podaljšanju njihovega življenjskega cikla, uvedbi označevanja z energijskimi nalepkami in zagotavljanju storitev popravil, namenjenih potrošnikom.

8. Direktiva o embalaži in odpadni embalaži

8.1.

Pomembno je poskrbeti, da je ves embalažni material na trgu mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti. Pri zasnovi, ki omogoča recikliranje embalaže, bi bilo treba poleg stopnje recikliranja upoštevati tudi možnost recikliranja materialov brez izgube bistvenih lastnosti in obseg nadomeščanja primarnih materialov. Tako bi lažje dosegli kakovostno recikliranje ob koncu življenjske dobe. Možnost recikliranja embalažnih materialov bi bilo treba upoštevati v sistemih razširjene odgovornosti proizvajalca, in sicer v obliki pristojbin, prilagojenih ekološkim vidikom.

8.2.

Vsebnost recikliranih materialov je sicer pomembna za spodbujanje povpraševanja po njih, vendar pri jekleni embalaži že obstaja dobro delujoč trg sekundarnih materialov, njena stopnja recikliranja pa že presega 84 %. Zato lahko obveznost povečanja vsebnosti recikliranih materialov dejansko poveča emisije toplogrednih plinov, če bi bilo treba odpadni material prevažati na velikih razdaljah in ga preusmeriti od drugih tokov vira.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Svetovno zavezništvo za krožno gospodarstvo in učinkovito rabo virov.

(2) EUR-Lex, sporočilo Komisije COM(2021) 350 final o posodobitvi nove industrijske strategije iz leta 2020.

(3) EUR-Lex, Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo.

(4) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pošiljkah odpadkov in spremembi uredb (EU) št. 1257/2013 in (EU) 2020/1056 (COM(2021) 709 final – 2021/0367 (COD)) (UL C 275, 18.7.2022, str. 95).

(5) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pošiljkah odpadkov in spremembi uredb (EU) št. 1257/2013 in (EU) 2020/1056 (COM(2021) 709 final – 2021/0367 (COD)) (UL C 275, 18.7.2022, str. 95).

(6) Vprašanja in odgovori o novih pravilih EU za pošiljke odpadkov.

(7) Strategija EU za boj proti organiziranemu kriminalu za obdobje 2021–2025.

(8) Priporočilo Komisije (EU) 2021/2279 z dne 15. decembra 2021 o uporabi metod okoljskega odtisa za merjenje in sporočanje okoljske uspešnosti izdelkov in organizacij v njihovem življenjskem krogu (UL L 471, 30.12.2021, str. 1 ).

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Obravnava strukturnega pomanjkanja in krepitev strateške avtonomije v polprevodniškem ekosistemu

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 140/02)

Poročevalec:	Anastasis YIAPANIS
Soporočevalec:	Guido NELISSEN

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja na seji posvetovalne komisije	9. 12. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	179/0/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO poziva k večji preglednosti ter bolj strateškemu spremljanju in upravljanju vseh dobavnih verig čipov, boljšemu napovedovanju njihove razpoložljivosti in tesnejšim partnerstvom v sodelovanju z javnimi organi na evropski ravni.

1.2

Po mnenju EESO bi morala evropska strategija za polprevodnike spodbujati vse faze vrednostne verige polprevodnikov, s posebnim poudarkom na razvoju in proizvodnji čipov ter zaledni proizvodnji. Izvajanje akta o čipih je treba skrbno oceniti in spremljati z jasnimi kazalniki (ključnimi kazalniki uspešnosti), določenimi skupaj z industrijskimi deležniki in Evropskim odborom za polprevodnike (ESB).

1.3

EESO je še posebej zaskrbljen zaradi sedanje odvisnosti EU od zaledne proizvodnje, zlasti kar zadeva Kitajsko. Mednarodno sodelovanje med vladami, polprevodniškimi grozdi ter ustanovami za raziskave in razvoj je ključnega pomena za odpravo sedanjega pomanjkanja, zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev in obravnavo splošnih družbenih potreb.

1.4

EESO pozdravlja 43 milijard EUR, napovedanih v evropskem aktu o čipih, in prihodnjo ustanovitev Sklada za čipe ter poziva, naj se v celoti izkoristijo evropski načrti za okrevanje in odpornost.

1.5

EESO hkrati ugotavlja, da Evropska komisija premalo poudarja pomen surovin, krožnost proizvodnih procesov in sedanjo odvisnost od tretjih držav, ter poziva, naj se več pozornosti nameni zagotavljanju dostopa do ključnih surovin, ki se uporabljajo v proizvodnji polprevodnikov.

1.6

EESO poziva k skrbnemu pregledu veljavnih sporazumov o prosti trgovini in mednarodnih partnerstev z jasnim namenom, da bi dosegli odprto strateško avtonomijo in povečali odpornost Evrope.

1.7

Naložbe je treba usmeriti na področja, na katerih je evropska odvisnost od tujih ponudnikov tehnologije zelo visoka. Za zmanjšanje tveganja in hitrejšo donosnost naložb je potrebna javna podpora (ob izogibanju pretiranemu subvencioniranju) na ravni EU in držav članic za naložbe v prelomne tehnologije, virtualne razvojne platforme, najnovejše zmogljivosti za razvoj čipov in pionirske obrate (s poudarkom na vrhunskih čipih).

1.8

EESO se zavzema za ekonomsko učinkovito, vendar uravnoteženo porazdelitev sredstev EU med državami članicami in regijami, pa tudi med velikimi in zagonskimi podjetji ter MSP. Poziva tudi k pripravi trdnega akcijskega načrta za privabljanje tujih naložb vodilnih mednarodnih polprevodniških družb.

1.9

EESO meni, da bi bilo treba pri vsaki politiki za znanja in spretnosti upoštevati, kako hitro zaradi pospeševanja inovacij nastajajo in izginjajo delovna mesta, ter vanjo vključiti socialne partnerje iz polprevodniškega ekosistema, akademske kroge in ustrezna raziskovalna središča. Potrebna so znatna prizadevanja za izpopolnjevanje in preusposabljanje delovne sile, programi vseživljenjskega učenja ter poklicna in strokovna izobraževanja pa morajo pomagati trgu dela EU pri nabiranju ključnih posebnih znanj in spretnosti, zlasti za delavce s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike.

1.10

EESO poudarja, da se številne inovacije, ki so jih razvile raziskovalno-tehnološke organizacije EU, uporabljajo v drugih delih sveta, in meni, da je treba sektorje končnih uporabnikov približati evropski polprevodniški raziskovalni bazi.

1.11

EESO poziva k večji podpori grozdom na področju digitalnih tehnologij in boljšemu izkoriščanju inovacijskega potenciala visokotehnoloških MSP. Poleg tega poziva k dosledni zakonodaji v zvezi z davčnimi spodbudami, ki podpirajo naložbe v raziskave in razvoj, s posebnim poudarkom na raziskavah in razvoju na področju zasnove čipov.

1.12

EESO poziva k nadaljnjim inovacijam in zaščiti pred kibernetskimi napadi ter boljši pripravljenosti na nove inovativne kibernetske grožnje.

2. Izzivi evropske strategije za polprevodnike

2.1

Zaradi digitalne revolucije in nenehnih prizadevanj za prelomne tehnologije se je povpraševanje po polprevodnikih znatno povečalo. Med pandemijo COVID-19 in obdobjem okrevanja po njej je prišlo do obsežnega pomanjkanja v dobavni verigi, ki skupaj z višjimi cenami energije in težavami z oskrbo s ključnimi surovinami ovira gospodarsko okrevanje in zavira industrijsko proizvodnjo v EU.

2.2

Evropska industrija mikroelektronike (455 000 neposrednih delovnih mest) je vodilna na svetovni ravni pri namenskih procesorjih za vgrajene sisteme, senzorjih, radiofrekvenčnih čiph, močnostni elektroniki, silicijevih rezinah, kemikalijah in napredni opremi za proizvodnjo čipov. EU ima tudi močno raziskovalno bazo zaradi svojih raziskovalnih središč ter ambicioznih pobud na področju raziskav in razvoja.

2.3

Povpraševanje po polprevodnikih v avtomobilski industriji naj bi se do leta 2030 povečalo za 300 %, medtem ko naj bi se potrebe industrijskega elektronskega sektorja po čipih do leta 2030 podvojile, k čemur bodo pripomogli nekateri pomembni trendi, kot so vrhunske proizvodne tehnologije industrije 4.0. Sektor komunikacij predstavlja 15 % povpraševanja po čipih v EU, pri čemer zasnova in proizvodnja ključnih sestavnih delov za čipe za komunikacijsko opremo za 5G večinoma potekata zunaj EU. Zdravstvena, energetska, letalska, vesoljska, obrambna in igralniška industrija itd. se tehnološko razvijajo in se soočajo s povečanim povpraševanjem po zrelih in naprednih čipih za svoje proizvodne procese in proizvode. Čipi so ključni tudi za razvoj novih industrijskih aplikacij umetne inteligence in interneta stvari – trga, ki se vsako leto poveča za 50 %. Oblikovanje strategije za čipe na temelju teh obstoječih in nastajajočih močnih končnih trgov bo ustvarilo pozitiven krog: ključna predelovalna industrija v EU bo postala bolj konkurenčna, hkrati pa se bodo okrepile zmogljivosti na področju polprevodnikov v Uniji.

2.4

Po drugi strani pa je industrija EU slabše zastopana na številnih pomembnih končnih trgih za polprevodnike, kot so shranjevanje v oblaku in podatkovna shramba, uporaba osebnih računalnikov, brezžične komunikacije (pametni telefoni) in potrošniške naprave (igranje iger). Poleg tega je v EU le 50 obratov za proizvodnjo polprevodnikov, kar pomeni, da je proizvodna baza precej šibka in da EU ne more proizvajati čipov, manjših od 22 nm, ter je v slabem položaju na področju orodij za snovanje in avtomatizacijo snovanja. Zato je imela EU leta 2021 trgovinski primanjkljaj na področju polprevodnikov v višini 19,5 milijarde EUR (51 milijard EUR uvoza v primerjavi z 31,5 milijarde EUR izvoza) (1).

2.5

Ker se bosta povpraševanje po čipih in njihova uporaba v prihodnosti le še povečala, EESO poziva k ambicioznim programom za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v tem sektorju z energijsko učinkovitostjo, obnovljivimi viri energije in prelomnimi tehnologijami.

3. Konkurenčnost in strateška avtonomija

3.1

Številna tveganja, ki vplivajo na sektor polprevodnikov (strukturno pomanjkanje, tveganja v dobavni verigi, monopolna moč v ključnih delih vrednostne verige, geopolitična tveganja), ter njihove posledice za mnoge sektorje so povečala ozaveščenost o potrebi po krepitvi tehnološke suverenosti Evrope na tem področju.

3.2

Motnje v oskrbi s polprevodniki zelo negativno vplivajo na evropsko gospodarstvo in družbo. Zaradi zapletene oskrbovalne verige polprevodnikov je težko opredeliti in oceniti tveganja, povezana z motnjami, ter sprejeti ustrezne blažitvene ukrepe. EESO meni, da je mogoče vrednostno verigo čipov okrepiti s povečanjem preglednosti in prepoznavnosti, bolj strateškim spremljanjem in upravljanjem dobavne verige, boljšim napovedovanjem razpoložljivosti čipov ter sklepanjem tesnejših partnerstev na vseh ravneh dobavne verige v sodelovanju z javnimi organi na evropski ravni.

3.3

EESO meni, da bi morala evropska strategija za polprevodnike spodbujati vse faze vrednostne verige polprevodnikov, vključno z raziskovanjem polprevodnikov, snovanjem in proizvodnjo čipov ter sestavljanjem, preskušanjem in pakiranjem, da bi odpravili dolgoročne težave z oskrbo in postali konkurenčni v svetovnem merilu pri zasnovi in proizvodnji vse bolj kompleksnih sodobnih polprevodniških sestavnih delov.

3.4

EESO zlasti meni, da mora EU vlagati v področja, na katerih je evropska odvisnost od tujih ponudnikov tehnologije zelo visoka, kot so snovanje in elektronska avtomatizacija snovanja, proizvodne zmogljivosti in napredno pakiranje.

3.5

Ker so polprevodniki nedvomno postali strateško tehnološko področje in ker EU nima proizvodnih zmogljivosti niti za slabše niti za vrhunske čipe, mora podpreti naložbe v proizvodnjo čipov, saj je to bistveno za krepitev odpornosti proizvodnje v ključnih sektorjih. Povpraševanje evropskih industrijskih sektorjev po zrelih čipih (12–40 nm tehnologija), ki je že tako veliko, še vedno narašča. Hkrati naj bi povpraševanje po vrhunskih čipih (vozlišča manj kot 10 nm) raslo veliko hitreje zaradi prehoda na računalništvo na robu in kvantno računalništvo, internet stvari, avtomatizirano vožnjo in umetno inteligenco. Te tehnologije spodbujajo korenite spremembe v številnih industrijskih sektorjih: inženirstvu, avtomobilizmu, elektroniki, zdravstvu, obrambi in sektorju obnovljivih virov energije. Ta industrija vsekakor ima potencial, da ustvari evropski trg, ki bo dolgoročno podpiral evropsko proizvodnjo vrhunskih vozlišč.

3.6

Toda če želimo dati prednost naložbam, jih je treba po mnenju EESO najprej usmeriti v najsodobnejše zmogljivosti snovanja čipov, pri čemer je treba upoštevati, da Evropa nima zmogljivosti za snovanje čipov za napredne logične polprevodnike.

3.7

Posebno pozornost je treba nameniti tudi zaledni proizvodnji (vključno s sestavljanjem, preskušanjem in pakiranjem), ki je bolj delovno intenzivna in bi jo lahko strateško koncentrirali v jugovzhodni Evropi, kjer so stroški dela bolj konkurenčni. EESO je zaskrbljen zaradi številnih tveganj, ki jim je izpostavljena EU zaradi svoje sedanje odvisnosti od zaledne proizvodnje, zlasti kar zadeva Kitajsko.

3.8

Bistveno je, da se zagotovi dostop do ključnih surovin, ki se uporabljajo pri proizvodnji polprevodnikov, kot so kemikalije visoke čistosti (germanij, bor, indij), posebni plini (neon, helij, argon), nadomestki za silicij (npr. silicijev karbid za boljše upravljanje porabe energije). Povpraševanje po teh materialih se bo z naraščanjem povpraševanja po čipih le še povečevalo zaradi njihove vse večje kompleksnosti.

3.9

EESO opozarja, da Evropska komisija premalo poudarja pomen surovin, krožnost proizvodnih procesov in sedanjo odvisnost od tretjih držav. Kot je že navedel, bi morale zato „Komisija, države članice in industrija […] skupaj razpravljati o tem, kako bi bilo mogoče čim bolj diverzificirati vire oskrbe, in zlasti o tem, kako bi bilo mogoče v okviru industrializiranega krožnega gospodarstva bolje reciklirati kritične surovine v mikroelektroniki“ (2).

3.10

EESO meni, da je treba izvajanje akta o čipih skrbno oceniti in spremljati, zato poziva k jasnim ključnim kazalnikom uspešnosti za oceno napredka, ki jih je treba določiti skupaj z industrijskimi deležniki in ESB.

4. Vključenost deležnikov EU, mednarodno sodelovanje in strateška partnerstva

4.1

Odbor meni, da ima evropsko zavezništvo za procesorje in polprevodniške tehnologije, ki ga je Komisija ustanovila julija 2021, zelo pomembno vlogo pri ugotavljanju obstoječih vrzeli v proizvodnem procesu in uvajanju tehnologij v EU. V okviru zavezništva je treba poglobljeno razpravljati o krepitvi odpornosti EU in zagotavljanju zanesljivosti dobavnih verig, pri čemer bi morali sodelovati socialni partnerji iz polprevodniškega ekosistema, akademski krogi in ustrezna raziskovalna središča.

4.2

EESO meni, da je mednarodno sodelovanje med vladami, skupinami za polprevodnike ter ustanovami za raziskave in razvoj ključnega pomena za odpravo sedanjega pomanjkanja ter zagotovitev medsebojnega zaupanja in enakih konkurenčnih pogojev. Poleg tega bo okrepitev evropskega polprevodniškega ekosistema privedla do medsebojne odvisnosti v globalnih vrednostnih verigah, kar bo vplivalo na mednarodna pogajanja in povečalo splošno odpornost celotnega sektorja. EESO je že izrazil jasno stališče: „Preprečiti je treba tekmovanje pri podeljevanju subvencij in učinkovito porabljati sredstva, ne da bi pri tem ustvarjali presežne zmogljivosti in povzročali izkrivljanje trga“ (3).

4.3

EESO poziva k skrbnemu pregledu veljavnih sporazumov o prosti trgovini in mednarodnih industrijskih partnerstev, da bi dosegli odprto strateško avtonomijo in povečali odpornost Evrope v vse bolj zapletenem geopolitičnem položaju. Okrepiti je treba razprave v okviru ESB, ki bi moral povečati članstvo, in sicer tako, da povabi industrijske deležnike in reprezentativne socialne partnerje EU ter najpomembnejša raziskovalna središča.

4.4

Razprave v evropskih forumih se morajo osredotočiti tudi na izvajanje predlagane pospešitve postopkov izdajanja dovoljenj za nove obrate, kar bi lahko bila pomembna spodbuda za pogajanja o znatnih tujih naložbah (4), ki bi ustvarile takojšnje povpraševanje. Kar je še pomembneje, zmanjšanje upravnega bremena in uvajanje mehanizmov regulacije v vseh državah članicah bosta zmanjšala razdrobljenost in zagotovila predvidljivost prihodnjih naložb.

5. Financiranje

5.1

EESO pozdravlja 43 milijard EUR, napovedanih v evropskem aktu o čipih, in prihodnjo ustanovitev Sklada za čipe, vendar poziva k podrobnemu pojasnilu, kako se bodo ta javna in zasebna sredstva zbrala in razdelila. Poleg tega poudarja, da bi bilo treba v celoti izkoristiti evropske načrte za okrevanje in odpornost, ki naj bi 20 % svojega proračuna namenili digitalni preobrazbi držav članic.

5.2

EESO meni, da je na ravni EU in držav članic potrebna javna podpora za naložbe v prelomne tehnologije, virtualne razvojne platforme in pionirske obrate (s poudarkom na vrhunskih čipih), da bi zmanjšali tveganja in skrajšali roke za donosnost naložb za obrate, ki jih je treba na novo zgraditi.

5.3

Predlagani ESB bodo sestavljali predstavniki držav članic, zato je EESO zaskrbljen, da bo med državami članicami prišlo do sporov za večji delež sredstev. Zato se zavzema za ekonomsko učinkovito, vendar uravnoteženo porazdelitev sredstev EU med državami članicami in regijami, pa tudi med velikimi in zagonskimi podjetji ter MSP, da ne bo nihče zapostavljen. Poleg tega je EESO v zvezi s Skupnim podjetjem za čipe že navedel: „Pri tem bi morala imeti pomembno vlogo merila socialne politike, kot so odnos zadevnega podjetja do socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj, prednostno sodelovanje z dobavitelji s sedežem v Uniji, pa tudi število trajnostnih delovnih mest, ustvarjenih z naložbami, in kakovost delovnih pogojev“ (5).

5.4

Predlagani Sklad za čipe bo povečal razpoložljivost posojil in financiranja s tveganim kapitalom ter olajšal nadaljnjo rast malih inovativnih polprevodniških družb. Toda potreben je popolnoma razvit evropski trg tveganega kapitala, ki bo tem družbam pomagal prečkati „dolino smrti“, ki vodi od predstavitve do uvedbe na trg. EESO poziva k pripravi praktičnih smernic o tem, kako je mogoče dostopati do teh sredstev, zlasti za zagonska podjetja in MSP.

5.5

EESO se zavzema tudi za trden akcijski načrt za privabljanje tujih naložb, zlasti mednarodnih vodilnih polprevodniških družb, da bi na evropska tla privabili kapital ter znanje in izkušnje.

6. Znanja in spretnosti

6.1

Digitalna znanja in spretnosti so zdaj ključno neopredmeteno sredstvo digitalne industrijske revolucije, razpoložljivost usposobljene delovne sile pa je pomemben element pri naložbenih odločitvah, medtem ko pomanjkanje znanj in spretnosti močno upočasnjuje uvajanje digitalnih zmogljivosti. Digitalno izobraževanje in ozaveščanje družbe o družbenih učinkih digitalnih aplikacij (tako koristih kot tudi tveganjih, povezanih s koncentracijo moči ali spoštovanjem zasebnosti) sta ključni orodji, s katerima lahko potrošniki in civilna družba odgovorno prispevajo k prihodnjemu razvoju ekosistema čipov in ki lahko pritegneta mlajše generacije. EESO tudi poziva, naj se posebna pozornost nameni varovanju zdravja delavcev v proizvodnji čipov, ki so izpostavljeni nevarnim snovem.

6.2

Trenutno število prostih delovnih mest za inženirje, strokovnjake za razvoj in tehnike zaskrbljujoče narašča. EESO pozdravlja nedavno ustanovljeno Partnerstvo za znanja in spretnosti za digitalni ekosistem. V okviru evropskega programa znanj in spretnosti bi moral prispevati k doseganju ciljev programa Pot v digitalno desetletje (80 % ljudi opremiti z osnovnimi digitalnimi znanji in spretnostmi, zmanjšati neravnovesje med spoloma ter do leta 2030 pridobiti 20 milijonov strokovnjakov na področju IKT), ciljev programa znanj in spretnosti za Evropo ter ciljev evropskega stebra socialnih pravic (60 % odraslih se udeležuje usposabljanj).

6.3

Vsakršna politika za znanja in spretnosti bi morala upoštevati, kako hitro zaradi pospeševanja inovacij nastajajo in izginjajo delovna mesta, vključno s preoblikovanjem trga dela zaradi tehnološkega razvoja na področju umetne inteligence. Nizko in srednje kvalificirana delovna mesta so še posebej izpostavljena tveganju, da bodo izginila (nadomestila jih bodo digitalna orodja in avtomatizacija), medtem ko se bo povpraševanje po naprednih digitalnih znanj in spretnostih le še povečevalo. EESO meni, da bodo za spopadanje s temi izzivi potrebna velika prizadevanja za izpopolnjevanje in preusposabljanje delovne sile, zlasti delavcev z zastaranimi tehnološkimi znanji in spretnostmi. Poleg tega morajo programi vseživljenjskega učenja ter poklicnega in strokovnega izobraževanja pomagati trgu dela EU, da se specializira z nabiranjem ključnih posebnih znanj in spretnosti. Zato bo ključnega pomena, da se študentom zagotovi dostop do najsodobnejše opreme za snovanje in proizvodnjo ter izkušenj z usposabljanjem v resničnem življenju.

6.4

EESO poleg tega meni, da EU potrebuje usklajen zakonodajni okvir za privabljanje tuje delovne sile, specializirane za polprevodnike. Pozdravlja sporočilo Komisije o privabljanju znanj, spretnosti in talentov v EU (6) ter meni, da ga je treba dopolniti s programi za izpopolnjevanje in preusposabljanje, tudi za delavce s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike.

6.5

Po drugi strani pa je zaskrbljen, da bo pomanjkanje znanj in spretnosti po vsem svetu povzročilo boj za talente, ki bo povzročil notranji (znotraj EU) ali mednarodni beg možganov. EESO zato z zanimanjem pričakuje prihodnje sporočilo z naslovom Beg možganov – blaženje izzivov, povezanih z upadanjem prebivalstva.

7. Raziskave, razvoj in inovacije

7.1

EESO poudarja, da so številne inovacije, ki so jih razvile regionalne raziskovalno-tehnološke organizacije EU, žal prevzeli v drugih delih sveta, zaradi česar niso privedle do močnejše proizvodne baze EU. Zato meni, da morajo raziskovalno-tehnološke organizacije EU združiti celotno industrijsko bazo ter razpoložljivo znanje in izkušnje na področju polprevodnikov, nadgraditi in zgraditi pilotne linije za polprevodnike ter raziskati in izkoristiti priložnosti za prihodnost na ključnih področjih, kot so računalništvo na robu, umetna inteligenca in kibernetska varnost. Pri tem bo ključnega pomena, da se sektorji končnih uporabnikov veliko bolj približajo evropski raziskovalni bazi.

7.2

EESO se zavzema za dolgoročne načrte za inovacije v podporo digitalnemu prehodu, saj omogočajo proaktiven pristop k spodbujanju naložb v raziskave in razvoj za dolgoročne strateške cilje ter odpravljanje vrzeli v polprevodniškem ekosistemu. Poleg tega poziva k boljšemu izkoriščanju inovacijskega potenciala visokotehnoloških MSP, ki so pogosto visoko specializirana, agilna in dejavna na nišnih trgih z visoko vrednostjo.

7.3

EESO poudarja, da je treba družbam zagotoviti boljšo zaščito dragocene intelektualne lastnine, vgrajene v čipih, in pozdravlja jasna pravila, napovedana v aktu o čipih. Prihodnje dejavnosti ESB morajo vključevati pravočasna posvetovanja z industrijskimi deležniki o učinkovitem varstvu pravic intelektualne lastnine EU.

7.4

Po mnenju EESO je treba posebne naložbe usmeriti v raziskave in razvoj na področju snovanja čipov, saj te zagotavljajo ogromen delež dodane vrednosti, poleg tega pa lahko okrepijo poslovne razloge za naprednejše proizvodne zmogljivosti. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati tudi močno razvijajoče se biogospodarstvo in njegove obsežne prihodnje uporabe. Komisija bi morala preučiti možnosti za sprejetje dosledne zakonodaje v zvezi z davčnimi spodbudami za naložbe v raziskave in razvoj, zlasti glede prihodnjih konzorcijev, ki jih sestavljajo velika podjetja, MSP, zagonska podjetja in odcepljena podjetja iz raziskovalnih ustanov.

7.5

Kibernetska varnost je postala osrednja tema številnih industrijskih sektorjev, kot so avtomobilski, inženirski, komunikacijski, zdravstveni, vesoljski in obrambni sektor. EESO poziva k nadaljnjim inovacijam in zaščiti pred kibernetskimi napadi ter k pripravljenosti na nove inovativne kibernetske grožnje. Podpira predlog evropskega akta o kibernetski odpornosti, ki bo uvedel nove zahteve glede kibernetske varnosti ter omogočil boljše razumevanje kibernetskih groženj med proizvajalci in potrošniki. EESO poziva tudi k nadaljnji krepitvi vloge Agencije Evropske unije za kibernetsko varnost.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Delovni dokument služb Komisije – Akt o čipih za Evropo.

(2) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira ukrepov za okrepitev evropskega polprevodniškega ekosistema (akt o čipih) (COM(2022) 46 final – 2022/0032 (COD)) (UL C 365, 23.9.2022, str. 34).

(3) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akt o čipih za Evropo (COM(2022) 45 final) (UL C 365, 23.9.2022, str. 23).

(4) Kot so tekoča pogajanja z družbami Intel iz ZDA, Samsung iz Južne Koreje in TSMC s Tajvana.

(5) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira ukrepov za okrepitev evropskega polprevodniškega ekosistema (akt o čipih) (COM(2022) 46 final – 2022/0032 (COD)) (UL C 365, 23.9.2022, str. 34).

(6) COM(2022) 657 final – Sporočilo Komisije o privabljanju znanj, spretnosti in talentov v EU.

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/14

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – COVID-19: Vloga civilne družbe pri obnovi in odpornosti evro-sredozemske regije

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 140/03)

Poročevalec:

Angelo PAGLIARA

Sklep plenarne skupščine	25. 3. 2021
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	20. 12. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	183/0/5

1. Uvod

1.1

Pandemična kriza je evro-sredozemsko regijo močno prizadela, pri čemer so se obstoječe težave zaostrile, prejšnjim izzivom pa so se pridružili novi. Zaradi njenih socialno-ekonomskih posledic se lahko neenakost poglobi zlasti v državah s šibkimi gospodarskimi in proizvodnimi sistemi.

1.2

Spremljevalni odbor za Euromed v EESO je sklenil, da se bo osredotočil na vlogo, ki jo ima civilna družba pri obnovi in odpornosti evro-sredozemske regije.

1.3

Pri pripravi poročila so sodelovale organizacije civilne družbe iz evro-sredozemske regije ter ekonomsko-socialni sveti različnih držav. Posebno in tesno sodelovanje se je razvilo z maroškim ekonomskim, socialnim in okoljskim svetom, ki je bil eden od gostiteljev evro-sredozemskega vrha 2021.

1.4

Informativno poročilo ima torej pomembno dodano vrednost, ki temelji na vključevanju civilne družbe z obeh strani Sredozemlja.

1.5

To poročilo dopolnjuje pretekla informativna poročila o izobraževanju in poklicnem usposabljanju v evro-sredozemski regiji, digitalizaciji in MSP v Sredozemlju ter trajnostnem razvoju Sredozemlja (1).

2. Sklepi

2.1

Civilna družba se je po vsem svetu na pandemijo odzvala nemudoma, delovala v prvi liniji ter prebivalstvu nudila podporo in pomoč. Pri blaženju negativnih vplivov pandemije COVID-19 je imela bistveno vlogo tudi v evro-sredozemski regiji.

2.2

V tej regiji so organizacije civilne družbe podprle vladne ukrepe z zagotavljanjem osnovnih storitev in zdravstvenega varstva, delile osebno zaščitno opremo in prispevale k širjenju ključnih informacij, zlasti na obrobnih območjih. Delovanje organizacij civilne družbe je bilo bistvenega pomena tudi za ublažitev vplivov pandemije na najranljivejše skupine prebivalstva, kot so ženske, mladi, priseljenci in invalidi.

2.3

Prizadevno delovanje civilne družbe je okrepilo solidarnost v evro-sredozemski regiji; številne organizacije civilne družbe iz južnega sosedstva so se namreč zavzele za oblikovanje solidarnostnih civilnih skupin, preizkušale so inovativne metodologije ter okrepile svoje dejavnosti obveščanja in usklajevanja po spletu.

2.4

EESO je prepričan, da je pošteno in pravično gospodarsko in socialno okrevanje mogoče le s sodelovanjem socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe, zasebnega sektorja, zlasti pa malih in srednjih podjetij. Okrevanje sredozemskega območja ter razvoj vzdržnih in odpornih socialno-ekonomskih modelov bosta morala temeljiti na načelih, kot so spoštovanje pravne države, zaščita demokratičnih vrednot, varstvo socialnih in človekovih pravic, izvajanje temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela ter skupna zavezanost doseganju ciljev trajnostnega razvoja in podnebne nevtralnosti.

2.5

EESO pozdravlja sprejetje nove agende za Sredozemlje in poudarja, da morajo biti vsi ukrepi v podporo okrevanju usmerjeni tako v razvoj kot v izboljšanje kakovosti življenja prebivalcev te regije.

2.6

V Sredozemlju je danes hkrati prisotna vrsta socialnih, političnih, okoljskih, geopolitičnih in migracijskih izzivov, ki so pomembni ne le za Evropo, temveč za ves svet. EESO meni, da je mogoče vse večje večplastne izzive v tej regiji reševati le s prenovljenim in učinkovitim multilateralizmom, ki ga podpira Evropska unija.

2.7

Podnebne spremembe vplivajo tudi na sredozemsko območje, in sicer v obliki dezertifikacije, pomanjkanja vode in naraščajočih temperatur. Sedanja kriza je razkrila, da je treba okrepiti skupno odpornost in oblikovati nove pobude za sodelovanje na področju okolja in digitalizacije. EESO meni, da bi bilo tudi zaradi vse večje ozaveščenosti civilne družbe in z obsežnejšim vključevanjem socialnih partnerjev koristno razširiti in okrepiti pobude, kot je WestMED, da bi prispevali k doseganju podnebnih in okoljskih ciljev z uporabo modelov modrega gospodarstva, namenjenih ustvarjanju delovnih mest ter varstvu ekosistema in raznolikosti.

2.8

Desetletje po arabski pomladi je Evropska unija prenovila svojo strategijo za sodelovanje s sredozemskim sosedstvom. V zvezi s tem EESO meni, da je nova agenda za Sredozemlje bistven instrument za socialno in gospodarsko okrevanje regije po krizi zaradi COVID-19. Prenovljena partnerska prizadevanja bodo morala biti tesno povezana z ekonomsko-socialnimi, pa tudi z okoljskimi, demografskimi in migracijskimi izzivi, ob doslednem upoštevanju napredka in temeljnih vrednot Unije. Izkazalo se je, da so zdravstvene strukture v številnih delih regije šibke, pandemična kriza pa je pomembna preizkušnja, ki bi lahko vplivala tudi na politično stabilnost.

2.9

V programih za okrevanje in obnovo bo v Sredozemlju treba posebno pozornost nameniti hitremu okrevanju turističnega sektorja, zlasti malih in srednjih podjetij, ki zaposlujejo več kot polovico delavcev v EU. Dolgotrajni vpliv krize bi imel glede na strukturno brezposelnost, zlasti med mladimi in ženskami, hude socialne posledice.

2.10

Za trajnostni razvoj sredozemskih partneric EU je še posebej pomemben razvoj človeškega kapitala delovne sile. Usposabljanje osebja je treba spodbujati zlasti v turističnem sektorju. EESO poleg tega ugotavlja, da je beg možganov iz južnih partnerskih držav v visoko razvite industrializirane države velika ovira predvsem za digitalno preobrazbo njihovih gospodarstev. Države članice Evropske unije bi morale zato olajšati izdajanje kratkoročnih in srednjeročnih dovoljenj za delo v EU tako za samozaposlene kot zaposlene delavce, še posebej v sektorju IT. Komisija bi tudi morala podpreti izvajanje digitalnih projektov v partnerskih državah, tako da bi predvsem informatiki našli dobre zaposlitvene priložnosti v domačih državah.

2.11

EU bo za okrepitev dialoga z državami južnega sosedstva uporabila obstoječe instrumente in programe sodelovanja. EESO predlaga čim širšo udeležbo organizacij civilne družbe v obliki vključujočega socialnega in civilnega dialoga na vseh ravneh, pri katerem se bodo upoštevale posebnosti in vloge različnih akterjev ter spoštoval njihov prispevek k oblikovanju in izvajanju politik in ukrepov, potrebnih za obvladovanje vpliva aktualnih sprememb in kriz, zlasti vplivov podnebnih sprememb.

2.12

Ocenjuje se, da se bo BDP na prebivalca v številnih državah južnega sosedstva znižal in da se bodo morale te države spoprijeti z velikimi izzivi, da bi obvladale vse večja socialna in ekonomska tveganja ter tveganje revščine. Zato so potrebni načrti za gospodarsko in finančno obnovo, v katerih bodo med drugim določeni ukrepi za reševanje težav, ki so vzrok za vse večje pomanjkanje socialne varnosti.

2.13

Gospodarsko okrevanje številnih držav sredozemskega sosedstva je tesno povezano z učinkovitostjo ustrezne kampanje cepljenja, zato EESO priporoča okrepitev instrumenta COVAX ter kar največjo podporo evropskih institucij pri logistiki in dobavi, tudi z dvostranskimi sporazumi. EESO poudarja, da je še posebej pomembno podpreti partnerske države južno od Sredozemlja pri samoiniciativnem ustanavljanju proizvodnih obratov za cepiva in medicinske izdelke v lastnih državah. V zvezi s tem ponovno poziva k resni razpravi o sprostitvi patentov za cepiva in medicinske izdelke za boj proti pandemijam.

2.14

EESO meni, da aktivno udejstvovanje civilne družbe v okviru okrevanja po pandemiji COVID-19 prispeva k doseganju ciljev, kot sta izboljšanje kakovosti življenja prebivalstva in oblikovanje novega modela trajnostnega razvoja. Zato poziva evropske institucije, naj v okviru partnerstva z južnim sosedstvom nadalje okrepijo vse instrumente za vključevanje organizacij civilne družbe.

2.15

Organizacije civilne družbe so imele pri podpori zdravstvenim in socialnim ukrepom v odziv na pandemijo osrednjo vlogo, njihovo prizadevno delovanje pa je pomagalo ublažiti socialne in zdravstvene posledice za prebivalstvo. Kot je EESO že navedel, pa na njihovo sposobnost zadovoljevanja potreb družbe vpliva dejstvo, da so sredstva pogosto omejena in spremenljiva. EESO je prepričan, da je treba mehanizme za podporo organizacijam civilne družbe okrepiti, tudi zato, da bi bolje zaščitili najranljivejše skupine, ki jih je pandemija še posebej prizadela, kot so mladi, ženske, migranti in invalidi.

2.16

EESO poziva evropske institucije, naj sprejmejo nadaljnje ukrepe v podporo miru, demokraciji in spoštovanju človekovih pravic na konfliktnih območjih sredozemskega sosedstva. Zaradi pandemije se je položaj ljudi na konfliktnih območjih še poslabšal, zato so potrebne odločne pobude za zagotovitev celovitega mirovnega načrta.

2.17

Okrevanje po pandemični krizi je brez dvoma težavno, zato imajo sedanja trgovinska pogajanja med EU ter Marokom in Tunizijo ter prihodnja pogajanja z Jordanijo vse večjo vlogo. EU bi morala bolj upoštevati obstoječe asimetrije in temu ustrezno priti naproti svojim južnim trgovinskim partnerkam. EESO poziva k večji vključitvi organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev v pogajalski proces ter k njihovi formalni umestitvi v Pogodbah, da bodo lahko tvorno prispevali k trgovinskim odnosom med partnerskimi državami. Tako bo predvsem mogoče uresničiti obvezna poglavja o trajnostnosti iz prihodnjih trgovinskih sporazumov.

2.18

EESO poleg tega predlaga, da se organizacijam civilne družbe in socialnim partnerjem dodeli odgovornost ne le za poglavja v zvezi s trajnostnostjo, temveč tudi za celotno področje uporabe sporazumov o trgovini in naložbah kot del njihove formalno strukturirane vključenosti.

2.19

EESO ponavlja svoje stališče, da bi morala EU del pomoči za trgovino usmeriti v podporo za sodelovanje in krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe v zvezi s prizadevanji za trajnostno trgovino in naložbe.

2.20

EESO je poleg tega že predlagal izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti na obeh straneh Sredozemlja. Ob upoštevanju nove strategije za Sredozemlje, ki je bila sprejeta, in v zvezi z obnovo po pandemiji opozarja, da je treba okrepiti naložbe v digitalno infrastrukturo in podpreti digitalno preobrazbo malih in srednjih podjetij, ki je gonilo zaposlovanja in družbenega razvoja, in sicer tudi z vključevanjem socialnih partnerjev ter ob upoštevanju potenciala kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga na različnih ravneh.

3. Splošne ugotovitve

3.1

S pandemično krizo so se težave v sredozemskem sosedstvu še zaostrile; 25 let po barcelonski deklaraciji in 10 let po arabski pomladi so izzivi v Sredozemlju še vedno ogromni. Evropska unija in partnerice iz sredozemske regije so se nedavno odločile, da bodo sodelovanje ponovno vzpostavile in okrepile na podlagi ambiciozne nove agende za Sredozemlje.

3.2

Nova agenda temelji na prepričanju, da je mogoče strateške izzive prihodnosti uspešno rešiti v skupnem interesu le s sodelovanjem in delom v duhu partnerstva. Agenda vključuje ustrezen načrt gospodarskih naložb, namenjenih socialnemu in gospodarskemu okrevanju sredozemskega sosedstva v obdobju 2021–2027. Kot je navedel visoki predstavnik Josep Borrell, je skupni cilj vzpostaviti mirno, varno, bolj demokratično, okolju prijaznejše, uspešno in vključujoče južno sosedstvo.

3.3

Nedavna študija z naslovom Bridging the Sea (2) (Premostiti morje), objavljena v okviru programa Med Dialogue for Rights and Equality (sredozemski dialog za pravice in enakost), je razkrila, da se skoraj 63 % organizacij civilne družbe, ki delujejo v južnem sosedstvu, ukvarja z vprašanji, kot je krepitev demokracije in pravic, več kot 53 % teh organizacij pa se med drugim ukvarja z bojem proti socialno-ekonomski neenakosti. Vse pomembnejši sta tudi njihova dovzetnost in skrb za ekološka in okoljska vprašanja. Ti podatki potrjujejo, da obstajajo trdni temelji in da je treba okrepiti podporo civilni družbi, da bi se lahko bolje spoprijemala z izzivi prihodnosti.

3.4

Civilna družba v državah južnega sosedstva se je v zadnjih dveh desetletjih okrepila. S svojim prizadevnim delovanjem je omogočila ublažitev socialnih in zdravstvenih posledic za prebivalstvo, hkrati pa se je izkazalo, da je treba njene zmogljivosti ter znanja in spretnosti okrepiti, da bi lahko delovala bolje.

3.5

Sredozemsko območje je tako kot preostali svet ob pandemiji COVID-19 doživelo velik gospodarski in socialni šok. Socialne in zdravstvene posledice so bile še večje zaradi pomanjkanja ustrezne javne zdravstvene infrastrukture, zlasti v najranljivejših državah. Pandemična kriza se je v različnih državah pridružila že obstoječim krizam, ki so posledica več dejavnikov, kot so že tako negotove gospodarske in socialne razmere, visoka raven brezposelnosti in konflikti na območjih, kot sta Libija in Sirija.

3.6

Vlade sredozemskih držav so se na širjenje pandemije sicer odzvale zelo različno, a nemudoma, ter sprejele ukrepe za podporo delavcem in podjetjem, tudi v sodelovanju s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe, čeprav je bila njihova udeležba pogosto nezadostna, v nekaterih primerih pa je sploh ni bilo. Da bi omilile učinke pandemije, so skoraj vse sredozemske države sprejele ukrepe zapore, npr. Maroko, Egipt, Jordanija in Libanon, policijsko uro in ukrepe omejitve potovanj.

3.7

Zaradi pandemične krize so številne vlade v regiji uvedle ekspanzivne politike za reševanje gospodarske krize in v podporo posameznim sektorjem s spodbujanjem proizvodnje, uvajanjem davčnih in gospodarskih spodbud ter izvajanjem ukrepov za privabljanje naložb.

3.8

Pandemija je negativno vplivala na gospodarstvo celotne sredozemske regije, in sicer ne le zaradi dejavnikov, kot sta zmanjšanje domačega in tujega povpraševanja ter upad potrošnje, temveč tudi zaradi poslabšanja finančnih razmer in povečanja javnega dolga. Vlade v regiji od začetka pandemične krize zdravstvenemu in gospodarskemu sistemu namenjajo dodatna sredstva v podporo nekaterim sektorjem. Javni primanjkljaj skoraj vseh sredozemskih držav se bo zato močno povečal.

3.9

Na prometni sektor so močno vplivali omejevalni ukrepi, ki so preprečili in zmanjšali mednarodno mobilnost, turizem pa je bil posledično eden od sektorjev, ki jih je pandemična kriza najbolj prizadela. OECD ocenjuje, da se je sektor skrčil za 45 do 70 %, obseg mednarodnega turizma pa zmanjšal za 60 do 80 % (3). Turizem je eden od glavnih gospodarskih sektorjev sredozemskih držav, po podatkih Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) pa bosta Egipt in Maroko med najbolj prizadetimi državami na svetu (4).

3.10

Eden od najpomembnejših elementov gospodarstva držav z južne obale Sredozemlja so mikropodjetja, mala in srednja podjetja ter samozaposleni. Njihov promet se je bistveno zmanjšal, večina pa je bila prisiljena zmanjšati število zaposlenih. V zvezi s tem bo treba uvesti strukturne ukrepe, ki bodo lahko malim in srednjim podjetjem pomagali pri premagovanju krize, rasti in inovacijah ter spoprijemanju z dvojnim izzivom digitalizacije in razogljičenja.

3.11

Pandemična kriza je v sredozemski regiji prizadela vse socialne skupine, zlasti pa mlade, in sicer zaradi poslabšanja razmer na trgu dela ter zaprtja šol in univerz, ženske, ki so v nekaterih regijah, kot je južno sosedstvo, zaposlene zlasti v neformalni ekonomiji, kmetijstvu in turističnem sektorju, močno prizadetem zaradi zajezitvenih ukrepov, ranljive skupine, kot so neformalni delavci in begunci, ki pogosto niso bili vključeni v ukrepe socialne zaščite, ter invalidi zaradi pogosto pomanjkljivih storitev.

3.12

Na nekaterih območjih južnega sosedstva se je zaradi dejavnikov, kot sta pomanjkanje vode in slab dostop do sanitarnih storitev, vpliv pandemije okrepil, zlasti med najbolj družbeno izoliranimi sloji, na konfliktnih območjih in v begunskih taboriščih.

4. Izzivi in priložnosti

4.1

Kot je navedel generalni sekretar Unije za Sredozemlje (5), sedanja zdravstvena kriza ogroža socialno-ekonomski napredek, do katerega je v regiji prišlo v zadnjih letih. Kljub temu je kriza priložnost za okrepitev povezovanja in povečanje odpornosti gospodarstev.

4.2

Civilna družba ima v evro-sredozemski regiji izjemno pomembno vlogo pri oblikovanju pravičnejše in bolj vključujoče družbe po pandemiji; prav tako ima, kot je bilo poudarjeno na socialnem vrhu v Portu (6), aktivna udeležba socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe ključno vlogo pri zagotavljanju, da nihče ne bi bil zapostavljen, in pri učinkovitem izvajanju evropskega stebra socialnih pravic.

4.3

Zaradi pandemije COVID-19 in s tem povezanih ukrepov je ogrožena vzdržnost delovanja civilne družbe. Vlade in številni donatorji so začasno ustavili nepovratna sredstva in zamrznili financiranje, sredstva pa preusmerili v pomoč za boj proti COVID-19. To ogroža že tako krhko vzdržnost delovanja organizacij civilne družbe, njihovo zmožnost pomagati skupnosti in delovna mesta številnih civilnodružbenih delavcev, hkrati pa se od teh organizacij veliko pričakuje. EESO poudarja, da so nepovratna sredstva, ki omogočajo organizacijsko vzdržnost, in temeljno podporno financiranje ključni, da se bodo lahko organizacije civilne družbe prilagodile hitro spreminjajočim se razmeram in med krizami še naprej opravljale svoje delo.

4.4

EESO je poudaril, da je Sredozemlje eno od območij sveta, ki so najdovzetnejša za učinke podnebnih sprememb. Pandemija COVID-19 je negativno vplivala na socialne razmere in razvoj, zaradi česar je bilo treba nujno sprejeti strategije na področju trajnostnega razvoja in zelenega gospodarstva.

4.5

Sprejetje načrtov za okrevanje sredozemskega območja je lahko priložnost za gospodarski, družbeni in okoljski razvoj regije. Razvojne priložnosti je bistveno povezati z načeli, kot so solidarnost, odpravljanje neenakosti ter varstvo in spoštovanje pravne države. Pri doseganju vseh teh ciljev je aktivna udeležba civilne družbe bistvenega pomena.

4.6

V državah južnega sosedstva bi morali prihodnji načrti za obnovo po pandemiji COVID-19 poleg ukrepov za gospodarsko rast vključevati zlasti ukrepe za obvladovanje okoljskih težav, povezanih s podnebnimi spremembami, pomanjkanjem vode, dezertifikacijo in onesnaževanjem. Ukrepi za varstvo in zaščito okolja bi lahko na sredozemsko regijo pozitivno vplivali, saj bi diverzificirali gospodarstvo in ustvarili kakovostna delovna mesta. EESO v zvezi s tem opozarja na izjemen potencial za obnovljive vire energije (zlasti sončne in vetrne) v južnih partnerskih državah ter poziva EU in njene države članice, naj si prizadevajo za več trajnostnih skupnih naložb na tem področju.

4.7

EESO je že poudaril, da je treba na sredozemskem območju spodbujati pravični prehod, tudi zato, da bi se ustvarile koristi na področju zdravja, izobraževanja in enakosti spolov. Da bi zagotovili okrevanje, ki je dejansko usmerjeno k prehodu in digitalizaciji, bo spodbujanje ozaveščanja in razvoja določenih poslovnih praks ter digitalnih znanj in spretnosti bistvenega pomena. EESO podpira poziv južnih partnerskih držav k večji zavezanosti EU in držav članic na področju sodelovanja pri raziskavah in razvoju v Sredozemlju.

4.8

Okrevanje v južnem sosedstvu je glede na visoko stopnjo neformalnih zaposlitev in obseg neformalne ekonomije močno odvisno tudi od razvoja učinkovitega modela strokovnega usposabljanja in izobraževanja. EESO ponovno poudarja, da je treba izboljšati poklicna znanja in spretnosti, zlasti mladih in žensk, da se bodo lahko uporabljali v nacionalnem in nadnacionalnem okolju z namenom zagotavljanja kroženja možganov. Organizacije civilne družbe imajo pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju znanj in spretnosti v okviru neformalnega izobraževanja, saj organizirajo delavnice in usposabljanja, ter s spodbujanjem socialne ekonomije. Odbor poleg tega poudarja, da je treba, kot je bilo že izpostavljeno v okviru regionalnega dialoga Unije za Sredozemlje s socialnimi partnerji, vključiti socialne partnerje, tudi zato, da bi odpravili neskladja med povpraševanjem in ponudbo na trgu dela.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) To informativno poročilo poleg tega dopolnjuje nekatera nedavna mnenja EESO na to temo, zlasti: mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost (COM(2020) 408 final – 2020/0104 (COD)), Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za tehnično podporo (COM(2020) 409 final – 2020/0103 (COD))., UL C 364, 28.10.2020, str. 132; ECO/515 – Uredba o naložbeni pobudi v odziv na koronavirus (še ni objavljeno v Uradnem listu); mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Oblikovanje novega modela večstranskih odnosov, nujnost po pandemiji COVID-19 (mnenje na lastno pobudo) (UL C 364, 28.10.2020, str. 53).

(2) https://meddialogue.eu/wp-content/uploads/2021/02/Publication-Bridging-the-sea.pdf

(3) https://read.oecd-ilibrary.org/view/?ref=124_124984-7uf8nm95se&title=Covid-19_Tourism_Policy_Responses&_ga=2.143901749.1647750476.1622806508-1692148678.1622806341

(4) https://unctad.org/system/files/official-document/ditcinf2020d3_en.pdf

(5) UfM Foreign Affairs Ministers set priority areas for stronger cooperation and integration in the Euro-Mediterranean region – Union for the Mediterranean (Ministri za zunanje zadeve držav Unije za Sredozemlje določili prednostna področja za tesnejše sodelovanje in vključevanje v evro-sredozemsko regijo), Unija za Sredozemlje, ufmsecretariat.org.

(6) https://www.2021portugal.eu/en/porto-social-summit/porto-social-commitment/.

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Strateški kompas EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 140/04)

Poročevalec:	Christian MOOS
Soporočevalec:	Peter CLEVER

Sklep plenarne skupščine	14. 7. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja na seji komisije	20. 12. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	163/1/5

1. Povzetek in priporočila

1.1

Strateški kompas je velik napredek. Gre za vrsto zelo pomembnih konkretnih projektov in ukrepov, ki krepijo evropsko varnost. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da ga je treba razširiti v celovito strategijo evropske zunanje in varnostne politike ter da mora pri tem sodelovati civilna družba.

1.2

EESO poudarja, da je varnost mnogo več kot zgolj obramba in da bi se morala celovita varnostna strategija EU osredotočiti tudi na civilne in preventivne vidike, s katerimi bi podprli in dopolnili konkretne obrambne ukrepe.

1.3

EESO poudarja preventivno vlogo socialne pravičnosti, gospodarskih obetov in okoljske trajnosti. Socialni mir in gospodarska stabilnost sta pomembna predpogoja za nenasilje. Omejitev globalnega segrevanja in obvladovanje njegovih posledic sta nujna za ohranjanje družbenega reda in miru na svetu.

1.4

V strateškem kompasu se ne upošteva v zadostni meri vloga, ki jo lahko ima in mora imeti evropska civilna družba za doseganje večje odpornosti proti hibridnim napadom ter sistematičnemu spodkopavanju kohezije in solidarnosti v državah članicah EU in med njimi, ki jih izvajajo sovražne sile.

1.5

Civilna in preventivna varnostna politika je tesno povezana z obrambno zmogljivostjo vojske, ki mora veljati za nujen pogoj za varnost, zaradi njenega odvračilnega učinka pa tudi za preventivo.

1.6

EESO meni, da je v strateškem kompasu evropska varnostna in obrambna politika prikazana pretirano pozitivno.

1.7

NATO ni samo strateški partner EU, ampak je tudi ključen za zagotavljanje njene varnosti. Evropejci morajo povečati dodano vrednost zveze NATO z ukrepi, ki krepijo njihovo sposobnost strateškega ukrepanja. EU in NATO doslej še nista v celoti izkoristila potenciala svojega sodelovanja. Krepitev evropskega stebra varnosti in obrambe pomeni krepitev zveze NATO.

1.8

Navsezadnje mora EU prevzeti večjo odgovornost in ustvariti evropsko obrambno unijo kot evropski steber zveze NATO, ki bo v celoti spoštovala nevtralnost nekaterih njenih držav članic in bo z njo združljiva.

1.9

EU bi se morala bolj zavedati ključnega pomena čezatlantskega partnerstva za zvezo NATO in s tem za evropsko varnost.

1.10

Preveč članic EU je dolgo časa zanemarjalo svoje obrambne zaveze in zmogljivosti, zaradi česar so njihove oborožene sile zelo pomanjkljivo opremljene, slabo pripravljene in premalo interoperabilne.

1.11

Države članice EU morajo bolje uskladiti razvoj nacionalnih zmogljivosti in obrambno načrtovanje ter si prizadevati za skupno javno naročanje. Z veliko boljšim usklajevanjem nacionalnih industrijskih politik je treba povečati učinkovitost evropskih obrambnih zmogljivosti.

1.12

Evropsko sposobnost ukrepanja je treba okrepiti z večinskim odločanjem na področju zunanje in varnostne politike.

1.13

Kot pomemben dodatni element strateškega kompasa je treba opredeliti vlogo, ki jo lahko ima evropska civilna družba na področju solidarnosti, sodelovanja in odpornosti.

1.14

EESO predlaga javne forume za strateške razprave na evropski in nacionalni ravni.

2. Splošne ugotovitve

2.1

To mnenje na lastno pobudo obravnava učinek strateškega kompasa in z vidika civilne družbe politično ocenjuje evropske cilje kompasa in priložnosti, povezane z njim. EESO pozdravlja pobude Evropske unije za krepitev evropske varnosti in obrambe.

2.2

Civilna družba ni le pasivni opazovalec varnostnih vprašanj, zato ji je treba prisluhniti. V primeru konfliktov so civilne institucije močno prizadete, civilisti pa trpijo zaradi uničujočih posledic vojne.

2.3

Po mnenju civilne družbe ima strateški kompas ozko perspektivo varnosti s posebnim poudarkom na obrambi. EESO poudarja, da je varnost mnogo več kot samo obramba in da bi se morala varnostna strategija EU bolj kot sedanji strateški kompas osredotočiti na civilne in preventivne vidike.

2.4

EU nasprotuje nasilju in vojni. Bolje mora izkoristiti svoje politične, materialne in kulturne vire, da bi prispevala k mirnemu reševanju sporov in preprečila vojaško zaostrovanje. V tem je verjetno potencialno njena pomembna dodana vrednost in s tem je doslej dosegla vpliv v svetu. Učinkoviteje si mora prizadevati za vrnitev k večstranskim sporazumom o nadzoru nad orožjem, spoštovanje Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja in zavezanost jedrski razorožitvi.

2.5

Na pravilih temelječ multilateralni red je nujen za zaščito univerzalnih človekovih pravic. EU si mora skupaj z vsemi podobno mislečimi partnerji po vsem svetu po najboljših močeh prizadevati za ohranitev ter po potrebi ponovno vzpostavitev in prenovo na pravilih temelječega multilateralnega reda. Politika trde moči in pravica močnejšega nista združljivi z demokracijo in pravno državo. Varnost brez svobode ne bi bila smiselna, saj je hkrati pomemben pogoj za svobodo.

2.6

Civilna in preventivna varnostna politika ni v nasprotju z vojaško obrambno zmogljivostjo, ki mora veljati za nujen pogoj za varnost, zaradi njenega odvračilnega učinka pa tudi za preventivno.

2.7

Politične in finančne naložbe v varnost in obrambo zahtevajo premišljeno in temeljito oceno a) sistemskih ter b) materialnih prednosti in slabosti EU ter njene sposobnosti, da i) poskrbi za svojo varnost, ii) vzpostavi stabilnost v svoji soseščini, iii) zavaruje svetovne trgovinske poti ter dostop do ključnega blaga in materialov ter nenazadnje iv) s pomočjo svojih držav članic postane zanesljiv in jasno predan partner v zavezništvih, ki niso bistvena samo za varnost Evrope.

2.8

Varnosti in svobode ni mogoče doseči z izključno vojaškimi zmogljivostmi. Potrebni so celosten družbeni, gospodarski in okoljski pristop ter boljši obveščevalni podatki in predvidevanje. Preventivna politika in reševanje sporov z diplomatskimi in civilnimi sredstvi morata biti na prvem mestu. Uporaba vojaške sile mora ostati zadnja možnost. Za to pa so potrebne tudi verodostojne vojaške zmogljivosti in nedvomna pripravljenost, da se uporabijo, če je to neizogibno. EU mora odločneje braniti svoje interese.

2.9

Ohranjanje pravičnega miru je končni cilj svetovnega varnostnega sistema, multilateralizem pa je najboljši instrument za dosego tega cilja. Vendar je pod vse večjim pritiskom. EESO se strinja s priporočili poročila o svetovnem miru za leto 2022, ki vsebujejo poziv k ukrepom za okrepitev svetovne mirovne strukture (1).

2.10

Za izvajanje ukrepov za krepitev obrambnih zmogljivosti in povečanje varnosti je potrebna večja medinstitucionalna usklajenost, ne ozko delovanje, predvsem pa je potrebna močna zavezanost držav članic.

2.11

Zaradi ruskega napada na Ukrajino in ponovne vojne v Evropi ter neizprosne politike moči so potrebne učinkovite zmogljivosti za odvračanje. Čeprav EU za svoj cilj nikoli ni imela politike velike sile, se mora zdaj, ko Rusija in Kitajska izpodbijata mednarodni sistem in varnost, prilagoditi vse večji sistemski konkurenci med velikimi silami. Rusija odkrito krši Ustanovno listino ZN, Kitajska pa jasno krši univerzalne človekove pravice v Šindžjangu in Hongkongu.

2.12

ZDA, Kanada in druge svetovne demokracije so pomembne partnerice pri zagotavljanju univerzalnih človekovih pravic, ki so se jim uradno in prostovoljno zavezale vse države članice Združenih narodov ter od katerih ni mogoče nikjer in nikoli odstopati.

2.13

EU bi se morala bolje zavedati ključnega pomena čezatlantskega partnerstva, tj. odnosov z ZDA, za zvezo NATO in za evropsko varnost. Čeprav so se interesi ZDA v zadnjih letih vse bolj osredotočali na azijsko in pacifiško regijo, ruska agresija kaže, da je treba svetovni red še naprej varovati in po potrebi braniti tudi v Evropi.

2.14

NATO ni le strateški partner EU, temveč zagotavlja tudi vojaško obrambo Evrope. Evropski obrambni steber bi bilo treba razvijati v smislu popolnega dopolnjevanja. Napad Rusije na Ukrajino in mednarodni varnostni red to v vseh pogledih potrjujeta. Tesnejše evropsko sodelovanje na obrambnem področju lahko okrepi NATO in poveča zmožnost Evrope, da učinkoviteje prispeva k svoji varnosti in regionalni stabilnosti.

2.15

Čeprav EU kot skupnost in NATO kot zavezništvo nikakor nista enaka, je med njima vse več stičišč, ne le z vidika vrednot in ciljev. Po vstopu Finske in Švedske v NATO bo v obe organizaciji vključenih 23 držav. Evropejci lahko zavezništvu zagotovijo in morajo zagotoviti večjo dodano vrednost z ukrepi, ki krepijo njihovo sposobnost strateškega ukrepanja. Navsezadnje mora EU prevzeti večjo odgovornost za svojo varnost in ustvariti evropsko obrambno unijo kot evropski steber zveze NATO, ki bo v celoti spoštovala nevtralnost nekaterih njenih držav članic.

2.16

Preveč članic EU je predolgo zanemarjalo svoje obrambne zmogljivosti. Zaradi deloma premajhnih, predvsem pa neučinkovitih obrambnih izdatkov so oborožene sile v številnih državah članicah EU zelo pomanjkljivo opremljene, slabo pripravljene in premalo interoperabilne. Države članice EU, ki so hkrati tudi članice zveze NATO, s tem zanemarjajo svoje obveznosti v okviru zavezništva.

2.17

Obrambna sposobnost Evrope ni odvisna samo od višine razpoložljivih proračunskih sredstev, ampak predvsem od njihove učinkovite uporabe. Različni oborožitveni sistemi v EU povzročajo podvajanje, visoke stroške in neučinkovitost. Države članice EU morajo bolje uskladiti razvoj nacionalnih zmogljivosti in obrambno načrtovanje ter si prizadevati za skupno javno naročanje. Sprejeti bi bilo treba dosledne politike javnega naročanja na ravni EU in nacionalni ravni, da bi dosegli ekonomijo obsega, ki je potrebna za zmanjšanje stroškov, in da bi lahko ustvarili zadosti dejavnosti za obstoj nastajajočih zagonskih podjetij (2). Sedanje prakse na evropskem obrambnem trgu odražajo visoke stroške neukrepanja na ravni EU.

2.18

Kljub stalnemu strukturnemu sodelovanju (PESCO), usklajenemu letnemu pregledu na področju obrambe (CARD) in Evropskemu obrambnemu skladu je EU premalo napredovala pri razvoju učinkovitih skupnih struktur, s katerimi bi lahko zagotavljala svojo varnost. Prav tako pomembna je Izjava iz Versaillesa iz marca 2022, ki temelji na sklepu voditeljev držav in vlad iz decembra 2021, da bo „Evropska unija prevzela več odgovornosti za lastno varnost ter da si bo na področju obrambe prizadevala za strateško ukrepanje in povečala svoje zmogljivosti za samostojno delovanje“.

2.19

Zmogljivost EU za ukrepanje na področju zunanje in varnostne politike bi se okrepila z odmikom od soglasnih odločitev (in možnosti, da posamezna država članica blokira vse druge) v Svetu na področju zunanje politike. Vmesna rešitev bi bila lahko začasna poskusna faza glasovanja s kvalificirano večino ali superkvalificirano večino (tj. višji pragi za kvalificirano večino). Usklajenega delovanja držav članic sicer v prvi vrsti ne preprečuje institucionalni okvir, ampak države članice obstoječi institucionalni okvir obidejo, ne izkoristijo njegovih možnosti in se vanj ne vključijo.

2.20

Da bi Evropa lahko zagotavljala varnost, morda potrebuje nov diskurz in konkretne ukrepe ob podpori civilne družbe in aktivnega državljanstva, da bi okrepila evropsko identiteto in solidarnost, ne da bi pri tem na mesto nacionalizma nastopil evropski šovinizem. Udeležba javnosti bi morala biti odprta, pregledna in vključujoča.

3. Pozitivni vidiki strateškega kompasa

3.1

Cilj strateškega kompasa, da se doseže večja varnost s krepitvijo zmogljivosti (ukrepanje), izboljšanjem pripravljenosti (varnost), ciljno usmerjenimi naložbami (naložbe) in okrepljenim sodelovanjem (partnerstvo) ter krepitvijo partnerstev in zavezništev, je dobro izbran.

3.2

Strateški kompas potrjuje odločenost Evrope, da spoštuje načela Ustanovne listine Združenih narodov, ponovno vzpostavi mir in brani svobodo v Evropi.

3.3

Kitajska je v strateškem kompasu v zvezi z varnostjo opisana kot sistemski tekmec; to potrjujejo njene množične kršitve univerzalnih človekovih pravic, nenehna grožnja Tajvanu in podpora ruskemu agresorju. V strateškem kompasu je poudarjeno, da Kitajska in Rusija izpodbijata mednarodni red, povečujeta svoje zaloge jedrskega orožja in razvijata nove oborožitvene sisteme.

3.4

V strateškem kompasu je poudarjena tudi nevarna erozija strukture nadzora nad oborožitvijo in negativne posledice te normativne praznine za varnost EU.

3.5

EU ima v vseh svetovnih regijah legitimne interese. V strateškem kompasu niso vse sistematično zajete, vendar se v njem pravilno navaja, da zaradi evropske nedejavnosti druge sile zapolnjujejo prostor, kar je še posebej razvidno na Zahodnem Balkanu.

3.6

V strateškem kompasu je poudarjeno, da mora EU ukrepati veliko hitreje in odločneje ter da se morajo države članice zanesti na medsebojno pomoč. Zato je poudarjen pomen člena 42(7) PEU. EU bi morala pojasniti skladnost te podlage iz primarnega prava z obveznostjo zagotavljanja pomoči v skladu s členom 5 Severnoatlantske pogodbe.

3.7

Izboljšana pripravljenost in interoperabilnost sta v strateškem kompasu opredeljeni kot prednostni nalogi, ki morata biti usklajeni z zvezo NATO. Strateški kompas predstavlja EU kot nosilko boljše evropske obrambe in napoveduje, da bo zapolnila vrzeli v ključnih zmogljivostih, okrepila odpornost evropskih družb in vzpostavila stabilnost v evropskem sosedstvu. Prvi korak je vzpostavitev zmogljivosti za hitro napotitev, ki jo bo sestavljalo 5 000 vojakov in bo v celoti operativna do leta 2025. EESO opozarja, da je skrajni čas, da se dosežejo rezultati, saj je EU že pred več kot dvema desetletjema v zvezi s tem določila ambicioznejše cilje, ki pa do danes še niso doseženi.

3.8

Čeprav strateški kompas ne omenja uvedbe glasovanja s kvalificirano večino v zunanji politiki, pa poziva h konstruktivni vzdržanosti, da bi države članice, ki so pripravljene ukrepati, to tudi lahko storile. Pri tem bi lahko bolj izkoristili člen 44 PEU, da bi omogočili sodelovanje v skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP) državam članicam z ustreznimi zmogljivostmi, ki so za to pripravljene, in sicer na podlagi prenosa pooblastil s strani Sveta.

3.9

Cilj strateškega kompasa je smiselno združiti civilne in vojaške misije in operacije v okviru SVOP. Poudarjen je pomen civilnih misij SVOP v okviru nevojaških odzivov. Strateški kompas si prizadeva za tesnejše sodelovanje med SVOP in deležniki na področju pravosodja in notranjih zadev EU.

3.10

EESO pozdravlja, da je v strateškem kompasu uporabljen pristop, usmerjen v ukrepanje, in da so opredeljeni konkretni predlogi in koraki ter ciljni datumi in mejniki, ki jih bosta redno pregledovala Svet EU in Evropski svet.

3.11

V strateškem kompasu so poudarjeni tudi pomembni ukrepi za boljše upoštevanje pristopa k enakosti spolov, miru in varnosti ter podnebni učinkovitosti v misijah in operacijah SVOP. EU bo do leta 2023 zlasti okrepila mrežo svetovalcev za univerzalne človekove pravice in enakost spolov v svojih misijah in operacijah SVOP, z izvajanjem časovnega načrta EU za podnebne spremembe in obrambo pa bo napredovala v smeri podnebne nevtralnosti v vojaškem sektorju.

4. Kritične pripombe k strateškemu kompasu

4.1

Strateški kompas je zelo ambiciozen dokument z več kot 80 konkretnimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti do leta 2025. Za to je potrebna močna politična volja držav članic. V nasprotnem primeru bi se lahko zdelo, da je EU premalo kompetentna na področju zunanje in obrambne politike.

4.2

Za strateški kompas je značilno ozko pojmovanje varnosti. Vendar pa je varnost več kot samo obramba. Za preprečevanje vojaških spopadov sta ključnega pomena večje preprečevanje in predvidevanje. Strateški kompas je osredotočen na opredelitev nabora konkretnih projektov in ukrepov. EESO to pozdravlja. Vendar pa se v njem premalo obravnavajo konkretna geografska območja in nezadostno opredeljuje, kje želi EU tudi zunaj svojega ozemlja, na primer v svoji neposredni soseščini, zagotoviti stabilnost in varnost v skladu s svojimi vrednotami in cilji. Treba ga je razširiti v celovito strategijo, ki bo vključevala civilno družbo.

4.3

V strateškem kompasu je precej pozitivno prikazana skladnost varnostne in obrambne politike EU ter njenih potencialnih zmogljivosti, ko je na primer navedeno, da je prednost EU pri preprečevanju in reševanju zunanjih konfliktov in kriz v tem, da lahko uporabi tako vojaška kot tudi civilna sredstva. Konkretni uspešni primeri tega niso predstavljeni. Analiza, ki ne temelji na stvarnosti, pa ne more biti trdna podlaga za varnostno strategijo. Samoocena EU kot dosledne voditeljice pri večstranskih rešitvah in njena izrecna samohvala v strateškem kompasu, na primer v povezavi z dojemanjem njene odgovornosti za svetovno varnost, ne omogočata odkritega pregleda stanja.

4.4

EU je morda vložila veliko političnih in finančnih sredstev v multilateralizem, vendar so si države članice vsaj do ruskega napada prizadevale za usklajene cilje evropske zunanje politike samo takrat, kadar je to neposredno ustrezalo njihovim nacionalnim interesom. To temeljno pomanjkanje strateškega predvidevanja je mogoče ponazoriti z več primeri, med drugim s širitvenim procesom na Zahodnem Balkanu, evropskimi odzivi na vojno v Libiji, odvisnostjo na področju oskrbe z energijo, surovinami in drugih področjih, zastopanostjo Evrope v Organizaciji združenih narodov in različno visokimi naložbami v nacionalne vojaške zmogljivosti glede na BDP.

4.5

V strateškem kompasu je priznano, da je NATO pomemben za evropsko varnost, vendar to ne zadošča. Navedeni so strateško partnerstvo z zvezo NATO, dopolnjevanje in avtonomno odločanje. Vendar je le še peščica držav članic nevtralnih, torej niso članice NATO, zavezništvo pa je več kot le strateški partner Evrope. NATO je in bo še nekaj časa edino pravo jamstvo za varnost Evrope. Vendar lahko EU pomaga Evropejcem, da bolje organizirajo svoj prispevek k evropski varnosti, tako da združijo svoje obrambne zmogljivosti in opustijo neusklajene nacionalne politike v korist skupnega evropskega pristopa. Niti EU niti NATO kljub številnim dobrim pristopom v strateškem kompasu doslej še nista v celoti izkoristila potenciala svojega sodelovanja.

4.6

Koncept evropske strateške avtonomije je treba jasno opredeliti, kadar se uporablja za varnostna in obrambna vprašanja, kot je to v primeru strateškega kompasa. Strateška avtonomija ne pomeni, da EU nastopa samostojno, temveč da postane boljša partnerica, ki je sposobna ukrepati, kadar je to potrebno, tudi kadar podpora ni na voljo. Ne sme pomeniti vzdrževanja enake razdalje do svetovnih sil, kot je EESO že poudaril v svojem nedavnem mnenju o čezatlantskih odnosih. ZDA so in ostajajo najpomembnejši zaveznik in partner Evrope. Kljub temu bi si morala EU prizadevati za zmanjšanje strateške odvisnosti, tudi na varnostnem in obrambnem področju, kot je EESO navedel v mnenju Kažipot za tehnologije, kritične za varnost in obrambo (3).

4.7

Enostransko evropsko odvisnost je treba zmanjšati, in to ne le na področju obrambe. To je izjemno pomembno za evropsko varnost. Vendar EESO meni, da soodvisnost, zlasti med podobno mislečimi partnerji, ni le koristna, temveč je nujen pogoj za multilateralni red, ki temelji na pravilih.

4.8

Glede prihodnjih vojaških zmogljivosti EU so sile za hitro napotitev, napovedane v strateškem kompasu, v skladu z načrti za manjše sile za hitro napotitev v okviru mednarodno usklajenih misij. Teh prizadevanj pa ni mogoče obravnavati neodvisno od ustreznega prispevka Evrope k lastni varnosti v okviru zveze NATO. Evropska prizadevanja morajo podpirati učinkovitost evropskega stebra zveze NATO. Trenutno ni jasno, kako lahko države članice EU in NATO hkrati zagotovijo zadostna sredstva za sile NATO za hitro napotitev in tudi sile EU za hitro napotitev, če bi jih bilo treba uporabiti hkrati. Poleg tega predstavljeni ukrepi v zvezi s silami za hitro napotitev nekoliko zaostajajo za odločitvami, ki so bile sprejete že pred desetletji (v Helsinkih leta 1999).

4.9

V strateškem kompasu se ne upošteva vloga, ki jo lahko ima in mora imeti evropska civilna družba pri povečanju odpornosti proti sistematičnemu spodkopavanju kohezije in solidarnosti v državah članicah EU in med njimi, ki jih izvajajo sovražne sile.

4.10

Za nadgradnjo EU kot jamstva za demokracijo in pravno državo niso potrebne le močne oziroma močnejše institucije EU in večja daljnovidnost držav članic, temveč tudi obsežna čezmejna družbena zavezništva, ki si jih ni mogoče predstavljati brez močne in živahne vseevropske organizirane civilne družbe ter polno vključenih evropskih socialnih partnerjev.

4.11

Sovražni napadi ne vključujejo le vojaških operacij, temveč tudi dezinformacije, kibernetske napade, gospodarsko izsiljevanje itd. Strateški kompas omenja razvoj nabora hibridnih orodij za usklajeno odzivanje na hibridne grožnje in nabor orodij za obravnavo tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja ter krepitev zbirke orodij za kibernetsko diplomacijo. Vendar je treba v strateškem kompasu ta ključni vidik podrobneje opredeliti. EU nujno potrebuje medinstitucionalni pristop k boju proti takšnim napadom in vmešavanju, ki mora vključevati reprezentativno civilno družbo, da bi postavila temelje za učinkovito solidarnost, sodelovanje in odpornost državljanov Unije, zlasti na lokalni ravni, kjer se posledice takšnih napadov najbolj neposredno občutijo.

4.12

Varnosti Evrope ne ogrožajo le vojaški napadi v tradicionalnem smislu. Tudi kibernetske napade na zasebna podjetja, javne ustanove in kritično infrastrukturo ter njihovo sabotažo je treba obravnavati kot hibridne vojne napade, ki lahko povzročijo uničujočo škodo. Ta vidik v strateškem kompasu ni dovolj obravnavan, zlasti kar zadeva učinkovite zaščitne ukrepe in protiukrepe.

5. Prilagoditev strateškega kompasa

5.1

EESO se v celoti strinja, da se mora EU prilagoditi vse bolj agresivnim revizionističnim silam, ki kršijo Ustanovno listino ZN. Na pravilih temelječ multilateralni red je mogoče ponovno vzpostaviti, če bodo liberalne demokracije vztrajale pri svojih načelih, jih podprle z diplomatskimi, civilnimi in vojaškimi zmogljivostmi ter ne bodo podlegle skušnjavam, pritiskom in grožnjam avtoritarnih sil.

5.2

Evropska politika si mora prizadevati za preprečevanje oboroženih spopadov, pri tem pa mora upoštevati tudi, da je svet precej manj miroljuben, kot se je zdelo po koncu hladne vojne. Zato evropska družba potrebuje politično soglasje o tem, kako učinkovito vzpostaviti svojo obrambo pred morebitnimi agresorji, zlasti pa, kako vzpostaviti svoje zmogljivosti civilne obrambe. Ključnega pomena sta odločnejša javna razprava in aktivno sodelovanje akterjev civilne družbe.

5.3

S političnega vidika je treba veliko več vlagati v čezatlantsko partnerstvo. Čeprav presega okvir zveze NATO, je podporni steber zavezništva. Evropa si mora bolj prizadevati za ohranitev in poglobitev odnosov med EU in ZDA. Stabilno partnerstvo z ZDA, tako v trgovinskih odnosih kot tudi na področju varnosti, je izjemnega pomena.

5.4

Evropa si prizadeva za svet brez jedrskega orožja. Dokler ta cilj ne bo dosežen, so ameriško jamstvo jedrske varnosti za Evropo, jedrsko odvračanje v okviru NATO in francoska odvračilna sila še naprej nujno potrebni za evropsko varnost.

5.5

Evropske partnerice se morajo nujno osredotočiti na povečanje učinkovitosti svojih obrambnih izdatkov, kar je mogoče med drugim doseči z veliko večjo interoperabilnostjo njihovih nacionalnih konvencionalnih vojaških sistemov. Države članice morajo premagati sedanje težave in nesporazume glede nakupa nujno potrebnih kratkoročnih obrambnih zmogljivosti ter najti skupen pristop k srednje- do dolgoročni krepitvi svojih obrambnih sistemov s skupnimi javnimi naročili in skupnimi projekti sodelovanja. Skupni evropski projekti ne bi smeli izključevati tesnih zaveznikov in partnerjev, vendar mora biti njihov dostop do evropskega obrambnega trga strogo vzajemen.

5.6

Delež obrambnih izdatkov glede na BDP je pomemben, ker so se o njem dogovorile zahodne zaveznice, obveznosti pa je treba izpolnjevati. Za učinkovite zmogljivosti je pomembnejše, da so natančno opredeljene in pravočasno dosežene. Pri tem je drugotnega pomena, ali so zanje potrebna sredstva v višini točno 2 % BDP ali več. Odločilno je, da morebitni agresor oceni, da je cena za napad previsoka. EU mora graditi na svojih instrumentih in institucijah, kot so stalno strukturno sodelovanje, usklajeni letni pregled na področju obrambe, Evropski obrambni sklad in evropski mirovni instrument, da bodo sredstva držav članic za obrambo učinkoviteje uporabljena.

5.7

Javna naročila na področju obrambe in strukture evropske obrambne industrije so ključnega pomena za evropsko varnost. Zanje ne veljajo samo pravila trga. Vendar evropske varnosti ne smejo ovirati dragi in neučinkoviti kompromisi. Skupne projekte bi morala določati sposobnost konkurenčne in inovativne industrije, da zagotovi zmogljivost, ne pa nacionalne kvote za projekte sodelovanja.

5.8

Kompas zajema številne pomembne vidike varnosti, vendar pa obveščevalnim podatkom ne namenja dovolj pozornosti. EU bi ga morala posodobiti z vključitvijo jasne analize evropskih obveščevalnih zmogljivosti in konkretnih predlogov za njihovo izboljšanje.

5.9

Nacionalne obrambne sile je treba racionalizirati, tj. vzpostaviti učinkovite skupne poveljniške strukture, ki so navsezadnje podlaga za skupne evropske sile. Oživiti je treba vojaški štab Evropske unije in Evropsko obrambno agencijo.

6. Prispevki civilne družbe k varnosti in obrambi Evrope

6.1

Strateški kompas je pomemben napredek. Treba bi ga bilo razširiti s strategijo evropske zunanje politike, ki vsebuje celovitejši koncept varnosti, ki je skladen tudi s cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov in aktivno vključuje civilno družbo.

6.2

Za preprečevanje vojaških spopadov so ključnega pomena večja količina obveščevalnih podatkov ter večje preprečevanje in predvidevanje. Številne države članice EU morajo več vlagati v svoje obrambne zmogljivosti in večina je s tem že začela. To mora biti dolgoročna zaveza, za kar je potrebna podpora civilne družbe. Evropski steber zveze NATO mora zagotoviti vojaško odvračanje, vendar mora EU povečati svoje zmogljivosti, tudi z lastnimi vojaškimi sredstvi, da konkretno preventivno prispeva k miru in stabilnosti v regiji.

6.3

Kot je predlagano v kompasu, bi morala EU podpreti države članice pri izboljšanju njihovega sodelovanja, da bi se zmanjšala neučinkovita razdrobljenost in drago podvajanje njihovih obrambnih zmogljivosti. Dokler EU nima prave pristojnosti za obrambo, bi morala svoja omejena sredstva še naprej vlagati predvsem v civilne politike in mehanizme za preprečevanje konfliktov. Na tem področju lahko civilna družba močno prispeva s svojimi družbenimi in gospodarskimi mrežami ter velikim potencialom za javno in kulturno diplomacijo.

6.4

Svobodna in živahna civilna družba je lahko samodejni stabilizator v času krize, ki načenja evropsko varnost. To se je izkazalo na primer pri ruski agresiji, saj milijoni državljanov EU v številnih državah članicah gostijo ukrajinske begunce in jim pomagajo, pri čemer se je izjemna pripravljenost za pomoč pokazala zlasti v državah članicah EU, ki mejijo na Ukrajino. Celovit pristop k varnosti mora vključevati tudi evropsko pripravljenost na izredne razmere in stalno podporo organizacijam civilne družbe.

6.5

EESO poudarja pomen socialne pravičnosti, gospodarskih obetov in okoljske trajnostnosti za varnost. Socialni mir je pomemben pogoj za nenasilje. Omejitev globalnega segrevanja in obvladovanje njegovih posledic sta nujna za ohranjanje družbenega reda in miru na svetu.

6.6

EESO predlaga javne forume za strateške razprave, da bi civilna družba lahko prispevala k razvoju Evrope, ki ščiti pred sovražnimi napadi, katerih namen je spodkopati borbeni duh in politično stabilnost v državah članicah in med njimi, ter je odpornejša nanje. „V boju svetovnih sil za prednosti ni odločilna vojaška ali gospodarska moč, temveč temeljne značilnosti družbe.“ (4)

6.7

EESO, njegova strokovna skupina za zunanje odnose REX, v zvezi z vprašanji obrambne industrije pa tudi posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI) (5), imajo lahko osrednjo vlogo v dialogu med politiko in družbo o varnosti v Evropi in svetu. EESO bo še naprej pozival k rednemu posodabljanju strateškega kompasa in k temeljiti oceni novih povezanih pobud, kot je obrambni sveženj.

6.8

Ruska agresija in sistemsko tekmovanje s Kitajsko kažeta na to, da EU ne sme izgubljati časa pri prilagajanju geopolitičnim razmeram. V liberalnih demokracijah je to mogoče doseči le s tesnim sodelovanjem s civilno družbo in njeno politično podporo.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Common Security – For our shared future (Skupna varnost – za našo skupno prihodnost), Stockholm, 2022.

(2) Kažipot za tehnologije, kritične za varnost in obrambo, COM(2022) 61 final, točka 4.9.

(3) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Kažipot za tehnologije, kritične za varnost in obrambo (COM(2022) 61 final) (UL C 443, 22.11.2022, str. 112).

(4) Mazarr, M. J.: What Makes a Power Great. The Real Drivers of Rise and Fall, Foreign Affairs, julij/avgust 2022, str. 52.

(5) https://www.eesc.europa.eu/sl/sections-other-bodies/sections-commission/consultative-commission-industrial-change-ccmi

575. plenarno zasedanje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, 14. 12. 2022–15. 12. 2022

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/28

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi pravil o nepogodbeni civilni odgovornosti umetni inteligenci (direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence)

(COM(2022) 496 final – 2022/0303 (COD))

(2023/C 140/05)

Glavni poročevalec:

Wautier ROBYNS DE SCHNEIDAUER

Zaprosili	Evropski parlament, 6. 10. 2022
	Svet Evropske unije, 14. 10. 2022
Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Sklep predsedstva	20. 9. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	154/1/0

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pripravlja svoja stališča o umetni inteligenci od svojega pionirskega dela na tem področju v letu 2017. Pri tem vztraja, da mora človeški nadzor umetnointeligenčnih aplikacij vključevati tudi odgovornost in vzpostavljati zaupanje v tako tehnologijo. V mnenju (1) leta 2019 je pozval k jasnim pravilom, ki bi v primeru nezakonite (ali domnevno nezakonite) uporabe vključevala odgovornost fizičnih ali pravnih oseb.

1.2

EESO pozdravlja in podpira predlog Komisije, da se – če to dopušča nacionalna zakonodaja – izboljšajo pravice oškodovancev, ki zaradi take nezakonite uporabe umetne inteligence utrpijo kakršno koli škodo, in sicer tako, da se jim zagotovijo posebne pravice poleg tistih, ki jih imajo na podlagi nacionalnega odškodninskega prava ali prava o objektivni odgovornosti, določb direktive o odgovornosti za proizvode in kazenskega prava.

1.3

EESO priznava, da je za uresničitev tega cilja najprimernejša minimalna harmonizacija, vendar svari pred tveganjem, da bi deležniki, ki so vključeni v razvojno in dobavno verigo, ter sodniki ta pravila različno razlagali. Zato odločno poziva k jasnim pravnim opredelitvam in dodatnemu izboljšanju potrebnega strokovnega znanja tistih, ki bodo morali to novo zakonodajo po vsej EU uporabljati ob ustrezni digitalni zmogljivosti. Komisija bi si kot končni cilj morala prizadevati za sistem odgovornosti, ki bi se v vsej EU uporabljal čim bolj enotno, in ta sistem razvijati.

1.4

EESO poleg nadzorne vloge javnih organov priznava pomen součinkovanja med pravili o preprečevanju in varnosti na eni strani ter možnostmi uveljavljanja pravnih sredstev na drugi strani, da bi se zagotovila skladnost s standardi EU in nacionalnimi standardi za odgovoren razvoj umetne inteligence. Poziva k vzpostavitvi mreže organov za alternativno reševanje sporov, da bi se oškodovancem olajšalo uveljavljanje njihovih pravic in zbralo več dokazov o rezultatih obravnavane direktive.

1.5

EESO ceni, da direktiva vzpostavlja ravnovesje med pravicami oškodovancev in interesi razvijalcev umetne inteligence. To omogoča izkoriščanje prednosti digitalnega prehoda in lahko pomeni standard za tretje države, ki razmišljajo, da bi sledile tej poti.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj pozorno spremlja razvoj finančnih jamstev ali zavarovanja odgovornosti na področju umetne inteligence, pri čemer naj ustrezno upošteva njihovo razpoložljivost in obseg, saj bi moral novi okvir tako operaterjem kot tudi zavarovateljem zagotavljati pravno varnost. Dokazi o incidentih so ključni za oceno, ali so v zvezi s tem potrebni ukrepi, zato sta dokumentiranje teh incidentov in poročanje o njih ključnega pomena.

1.7

EESO poziva Komisijo, naj pravice oškodovancev, ki jim je bila povzročena škoda zaradi uporabe umetne inteligence, vključi v svojo komunikacijsko strategijo, da bi povečali zaupanje v digitalni prehod.

1.8

Glede na hitrost tehnološkega razvoja EESO podpira namero, da se ta zakonodaja pregleda takoj, ko bo to na podlagi dejstev upravičeno. Meni, da bi bilo pet let po začetku veljavnosti te direktive veliko prepozno, in priporoča, naj se pregled opravi tri leta po začetku veljavnosti. EESO je pripravljen sodelovati v tem pregledu in oceniti izkušnje organizacij civilne družbe v EU, predvsem z vidika povratnih informacije končnih uporabnikov v zvezi z dokaznim bremenom in morebitnih različnih opredelitev upravičene škode v skladu z nacionalnimi zakonodajami.

1.9

Uporaba umetne inteligence lahko privede do občutljivih političnih odločitev, ki se ne smejo prepustiti izključno akterjem v dobavni verigi umetne inteligence, zato EESO želi, da bi bil vključen v določanje etičnih standardov in da bi se z njim posvetovalo o tem.

2. Povzetek predloga

2.1

Predlog direktive o nepogodbeni odgovornosti v zvezi z umetno inteligenco (v nadaljnjem besedilu: direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence) temelji na beli knjigi Komisije o umetni inteligenci iz leta 2020, njenem sočasno objavljenem poročilu o varnosti in odgovornosti na področju umetne inteligence ter predlogu akta o umetni inteligenci iz leta 2021, osredotočenem na preprečevanje in varnost. Navezuje se na pregled direktive o odgovornosti za proizvode iz leta 1985 (v nadaljnjem besedilu: revidirana direktiva o odgovornosti za proizvode), ki je bil predstavljen na isti dan kot direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence, obravnavana v tem mnenju. Oba predloga tožnikom omogočata vlaganje zahtevkov proti nekaterim osebam, pri čemer je na področju uporabe med instrumentoma nekaj razlik.

2.2

Namen direktive o odgovornosti na področju umetne inteligence je določiti enotna pravila glede nekaterih vidikov nepogodbene odgovornosti za škodo, povzročeno zaradi uporabe umetnointeligenčnih sistemov. S tem naj bi izboljšala delovanje enotnega trga ter vzpostavlja širše varstvo oškodovancev (bodisi fizičnih oseb bodisi podjetij) in s harmoniziranimi pravili spodbuja zaupanje v umetno inteligenco. To na primer zajema kršitve zasebnosti, izgubo podatkov ali škodo, povzročeno zaradi pomanjkljive varnosti. Nova pravila bodo denimo omogočala, da bo nekdo, ki je bil v postopku zaposlovanja, pri katerem je bila uporabljena umetnointeligenčna tehnologija, diskriminiran, lažje pridobil odškodnino, čeprav še vedno obstaja več (pravnih) ovir. Da bi odpravili preostalo pravno negotovost, EESO priporoča, naj se odločitev, ki jo z uporabo umetne inteligence sprejmejo stroji, pravno opredeli.

2.3

S to direktivo Komisija prvič predlaga ciljno usmerjeno harmonizacijo nacionalnih pravil o odgovornosti za umetno inteligenco, zaradi česar bodo lahko oškodovanci, ki bodo utrpeli škodo, povezano z umetno inteligenco, lažje pridobili odškodnino. V skladu s cilji bele knjige o umetni inteligenci in s predlogom Komisije za akt o umetni inteligenci iz leta 2021, ki z okvirom za zanesljivost in zaupanje v umetno inteligenco določa načela pravne države, bodo nova pravila zagotavljala, da bodo oškodovanci, ki jim je bila povzročena škoda zaradi uporabe umetnointeligenčnih izdelkov ali storitev, zaščiteni enako pravično, kot če bi bila škoda povzročena v katerih koli drugih okoliščinah.

2.4

Direktiva ob zagotavljanju, da se tehnološki napredek v Evropi ne bo ogrožal ali zavračal, uvaja harmoniziran pravni okvir, s katerim se obravnava kompleksnost umetnointeligenčnih sistemov od laboratorija do trga in poenostavlja pravni postopek za oškodovance, ki so utrpeli škodo, povzročeno zaradi umetnointeligenčnih sistemov, in sicer z dvema glavnima pravnima novostma, ki izpolnjujeta sedanje potrebe:

—

prvič, kadar je ugotovljeno pomembno neizpolnjevanje (dolžnosti skrbnega ravnanja na podlagi) predpisov EU ali nacionalnih predpisov in se zdi razumno verjetno, da obstaja vzročna zveza z (izhodnimi podatki, ustvarjenimi z) umetnointeligenčnim sistemom, se z izpodbojno domnevo vzročnosti odpravijo težave, s katerimi se srečujejo oškodovanci, kadar morajo podrobno pojasniti, kako je bila škoda povzročena zaradi konkretne napake ali opustitve dejanja, kar je lahko zlasti težko, kadar poskušajo razumeti kompleksne umetnointeligenčne sisteme. Za ponudnike umetnointeligenčnih sistemov velikega tveganja (glej točko 4.1), osebe, ki delujejo v njihovem imenu, in uporabnike se uporabljajo posebne določbe. V skladu s predlogom je teža omenjene domneve zmanjšana, kadar umetnointeligenčni sistem uporablja nepoklicni uporabnik, ki ni posegel v delovanje umetnointeligenčnega sistema;

—

drugič, medtem ko je pri odgovornosti za proizvode lažje ugotoviti, koga tožiti, je okolje umetne inteligence kompleksnejše. V skladu s predlagano direktivo bodo imeli oškodovanci na voljo več orodij za uveljavljanje pravnega sredstva, saj bodo imeli pravico sorazmernega dostopa do dokazov podjetij in dobaviteljev v zadevah, ki vključujejo umetno inteligenco velikega tveganja, kadar je treba take dokaze pridobiti. Oškodovanci bodo lahko pridobili odredbo sodišča, na podlagi katere bodo dobili dostop do informacij, potrebnih za ugotavljanje, kaj je povzročilo škodo, ki so jo utrpeli, ter na katero toženo fizično ali pravno osebo se lahko obrnejo v zvezi s škodo. Kadar so dokazi zlahka dostopni, se domneva ne uporablja, kar je resna spodbuda za to, da se take informacije dajo na voljo.

S tema ukrepoma predlagana direktiva pomaga oškodovancem, da posamično ali kolektivno (če je to primerno) uveljavijo pravno sredstvo, in sicer brez opustitve koncepta vzročnosti.

3. Zagotavljanje tehnološkega razvoja, osredotočenega na človeka

3.1

EESO se zaveda koristi in potencialnih tveganj, ki spremljajo umetno inteligenco. Njena uporaba ne bi smela biti omejena le na izboljšanje produktivnosti z nadomeščanjem nalog, ki jih sicer opravlja človek, in zmanjševanjem stroškov. Zato je treba pozornost nameniti tveganjem glede vpliva umetne inteligence na zdravje zaradi spremenjenih delovnih pogojev in na pravice, kot je zasebnost; ponovno je treba preučiti ravnovesje med strojem in človekom na delovnem mestu, saj je treba dati prednost človeškemu nadzoru, pri tem pa še naprej upoštevati morebitne nadaljnje človeške predsodke in pristranskost glede delovanja strojev. Odgovornost za prvotni koncept in končno odgovornost za njegove morebitne napake bi morali še naprej nositi človeški akterji, kakor je zapisala strokovna skupina na visoki ravni za umetno inteligenco v svojih etičnih smernicah. Razvoj na številnih drugih področjih je danes slabše dokumentiran, denimo vpliv nanotehnologije na okolje. EESO meni, da bi morali operaterji umetnointeligenčnih sistemov in drugi deležniki, na primer svetovalci za obvladovanje tveganj, zavarovatelji, javni organi in predstavniki delavcev, spremljati potencialni vpliv z analizo tveganja, presojami in varnostnim inženiringom, ki se izvaja s testiranjem v okolju, podobnem resničnemu svetu. Kot je navedel v svojem prejšnjem mnenju (2), bi pozdravil postopke certificiranja, s katerimi bi se zagotovili varnost in usklajenost s človeškimi interesi.

3.2

EESO se zaveda, da so umetnointeligenčne aplikacije izpostavljene napakam in zlonamernim kibernetskim dejanjem, in se sklicuje na svoji nedavni mnenji o predlogu uredbe o digitalni operativni odpornosti (DORA) (3) ter predlogu direktive o kibernetski varnosti in odpornosti kritičnih subjektov (4). Ta tveganja in grožnje očitno upravičujejo sedanje določbe o preprečevanju in spremljanju ter njihov prihodnji razvoj, saj se lahko pojavijo nove ranljivosti.

3.3

EESO podpira namero, da se sledi hitremu prihodnjemu razvoju in pregledajo učinki direktive, ko bo to na podlagi ukazov upravičeno, ter direktivo po potrebi posodobi ob upoštevanju sorazmernosti. Meni, da je petletni rok, določen v predlogu, predolg, in predlaga, da se ukrepa prej, in sicer največ tri leta po začetku veljavnosti direktive. Vztraja, da pri tej oceni sodeluje civilna družba, saj EESO na edinstven način izraža stališča državljanov, potrošnikov, delavcev ter velikih in malih podjetij, pri čemer ustrezno pozornost namenja temeljnim človekovim pravicam, vključno s pravicami delavcev, ter gospodarskim priložnostim in oviram.

4. Varovanje temeljnih vrednot EU

4.1

EESO podpira pristop, ki ga je Komisija uporabila v aktu o umetni inteligenci in po katerem se prepovedani načini uporabe umetne inteligence, kot so družbeno točkovanje državljanov, ki ga izvajajo vsiljive vlade, vrste uporabe velikega tveganja v podjetjih, vključno s točkovanjem za namene zaposlovanja in ocenjevanja dosežkov, ter kritična infrastruktura in tehnične naprave, ki se uporabljajo v zdravstvu, ločujejo od številnih manj tveganih dejavnosti. Poziva k nedvoumni opredelitvi dejavnosti z velikim tveganjem. Poleg tega ponovno poziva, naj se med dejavnike, ki jih je treba vključiti v kategorijo dejavnikov velikega tveganja, doda potencialna škoda za okolje. Ugotavlja, da bi bilo treba oškodovancem ne glede na klasifikacijo tveganih in manj tveganih umetnointeligenčnih aplikacij dodeliti odškodnino.

4.2

Kot je EESO navedel v mnenju o beli knjigi o umetni inteligenci iz leta 2020, je še naprej zavezan varovanju temeljnih pravic in človeškemu upravljanju v fazi sprejemanja končne odločitve kot temelja odgovornega razvoja umetne inteligence v Evropski uniji. Stroji morda izbirajo in sprejemajo odločitve brez človeškega razumevanja nenamernih posledic, zlasti kadar te izbire in odločitve vplivajo na ranljive ljudi, kot so otroci ali starejši.

4.3

EESO poudarja, kako pomembno je zaupanje javnosti v razvoj umetne inteligence, ko gre za varstvo zasebnosti, pošteno obravnavo in uporabo pravnih sredstev, kadar je to primerno. Namen predlagane direktive je zagotoviti vsaj enako odškodnino za škodo, povzročeno ali delno povzročeno zaradi uporabe umetnointeligenčnih sistemov, kot je odškodnina za škodo, povzročeno v primerih, ko umetnointeligenčni sistemi niso uporabljeni. Pomembno je, da si Komisija, države članice in uporabniki umetnointeligenčnih sistemov skupaj prizadevajo za posredovanje tega sporočila širši javnosti.

5. Olajšanje dodelitve odškodnine oškodovancem, ki jim je bila povzročena škoda zaradi uporabe umetne inteligence

5.1

Direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence določa, da se poveča zaščita državljanov, delavcev in gospodarskih subjektov pred škodo, priznana v nacionalnem pravnem okolju teh oškodovancev. Zaščita je razširjena ter ne zajema le telesne poškodbe in materialne izgube, kot je predvideno v predlogu direktive o odgovornosti za proizvode. S to razširitvijo je omogočena odškodnina za izključno gospodarsko škodo, povzročeno denimo v primeru nepoštene diskriminacije, zavrnitve dostopa do oskrbe ali izobraževanja, napačnega profiliranja pri policiji ali z izgubo podatkov. EESO vztraja, da je treba zagotoviti jasno razumevanje upravičene škode, da bi se izognili neželenim različnim razlagam na podlagi nacionalne sodne prakse, in z ustreznimi sredstvi poskrbeti za namensko usposabljanje ljudi v praksi, vključno z nacionalnimi sodniki. Poudarja, da imajo nacionalna sodišča možnost zaprositi Sodišče Evropske unije za predhodno odločanje o vprašanjih, pri katerih bi se lahko razlage razlikovale.

5.2

EESO ugotavlja, da dostop do pravnih sredstev in odškodnine za državljane, potrošnike, delavce ali podjetja v Evropski uniji ni enak. Naklonjenost tožnikom, postopkovna pravila in stroški, povezani z obravnavo zahtevka po sodni poti, ter to, koliko so tožniki zavarovani pred stroški postopka v zadevah v zvezi s civilno odgovornostjo, se med državami članicami in družbenimi razredi precej razlikujejo. Zato in v skladu z že izraženim načelom v splošnejšem mnenju o uredbi o umetni inteligenci (5) se EESO zavzema za vzpostavitev zlahka dostopnih, brezplačnih in obveznih shem za alternativno reševanje sporov v zadevah, ki vključujejo civilno odgovornost pri umetnointeligenčnih aplikacijah, na nacionalni ravni in z usklajevanjem na ravni EU, kot denimo že velja na področju finančnih storitev (mreža FIN-NET); to naj se stori v sodelovanju z ustreznimi predstavniškimi organi civilne družbe. Te službe bi z evidentiranjem zunajsodnih poravnav, za katere bi izvedele, prispevale k ocenjevanju učinkov direktive.

5.3

EESO pozdravlja prizadevanja, da se oškodovancem zagotovi več sredstev za uveljavljanje pravične odškodnine, kadar utrpijo škodo, ki jo povzročijo umetnointeligenčne aplikacije, saj je lahko sicer ta postopek zaradi nepreglednosti in kompleksnosti umetnointeligenčnih aplikacij nedostopen ali zapleten in drag. Številni državljani in potrošniki so nezaupljivi glede „robotov“ in algoritmov. EESO priporoča, naj se v okviru komunikacijske strategije Komisije sprejmejo ukrepi za spodbujanje zaupanja državljanov, zlasti s poučnimi vsebinami v družbenih medijih, ki se veliko uporabljajo.

5.4

Oškodovanci, ki utrpijo škodo zaradi umetnointeligenčnih sistemov, se bodo lahko sklicevali na domnevo, da operaterji ne izpolnjujejo nacionalnih zahtev ali zahtev EU. Dejstvo, da bodo morali operaterji beležiti svoje izpolnjevanje teh pravil, je zaščita pred nepremišljenim ravnanjem.

6. Vključevanje novih pravnih načel na enotnem trgu

6.1

Direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence se sprejema ob času, ko je odgovornost za napake umetne inteligence del zakonodajnega programa več držav članic. EESO razume pristop predloga, da se v tej fazi zaščitijo nacionalna pravna načela, ter podpira uporabo direktive za preprečevanje prevelikih neskladnosti pri načelih odgovornosti v EU in omogočanje državam članicam, da zaščito, za katero menijo, da je potrebna in sorazmerna, v splošnem interesu natančneje uredijo. Oblikovalce politik opozarja na slabo stran razdrobljenih pravnih okolij, ki ovirajo vzpostavitev pravega digitalnega enotnega trga, ohranjajo razlike med evropskimi državljani in podjetji ter bi lahko zavirala evropske tehnološke inovacije. Meni, da tveganja napačne razlage načela splošnega interesa ne bi smeli podcenjevati, saj so postopki izpodbijanja tega načela obremenjujoči, njihova veljava pa ne seže dlje od vprašanja, obravnavanega v posameznem postopku pred Sodiščem.

6.2

EESO se zaveda, kako zelo se nacionalne pravne ureditve, ki se uporabljajo za odškodninske zahtevke iz naslova civilne odgovornosti, še vedno razlikujejo med državami članicami, in že več let veliko pozornost namenja prizadevanjem za odpravo teh razlik, na primer z ureditvijo, ki bi se lahko uporabljala namesto nacionalnih standardov („28. režim“). Zato razume, zakaj se je Komisija v tej fazi odločila za predlagani pravni instrument, vendar opozarja na tveganje, da bi več konceptov lahko povzročilo različne razlage na podlagi različnih nacionalnih pravnih sistemov. Vztraja, da bi si Komisija kot končni cilj morala prizadevati za sistem odgovornosti, ki bi se v vsej EU uporabljal čim bolj enotno.

6.3

EESO poudarja pravico tožene stranke, zlasti (malih) trgovcev, da vloži pravni zahtevek proti svojemu ponudniku ali ustreznemu deležniku višje v dobavni verigi, ter dolžnost slednjega, da odgovarja za posledice svojega malomarnega ali domnevno nezakonitega ravnanja. Ti dobavitelji bi morali biti v takih primerih pravno zavezani, da takšnim toženim strankam zagotovijo odškodnino.

7. Podpiranje konkurenčnosti evropskega razvoja umetne inteligence

7.1

EESO meni, da je pravna varnost gospodarska spodbuda za evropske raziskave in razvoj, ki jih izvajajo znanstvena središča, javni organi in podjetja, ter prispeva k pionirskim inovacijam v svetovnem okolju. Predlagana direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence določa pravočasne smernice, s katerimi inovatorji dobijo več potrebne gotovosti glede pravnih tveganj, zlasti kadar delujejo čezmejno, saj imajo različne jurisdikcije svoje ureditve odgovornosti. To bo precej koristilo zagonskim podjetjem ter malim in srednjim podjetjem, ki nimajo enakega dostopa do pravnega svetovanja kot večja podjetja. Novi okvir lahko tudi pomaga razvijalcem, da bodo nove umetnointeligenčne aplikacije uvajali ob boljšem razumevanju pravnih posledic, kar bo prispevalo k strategiji EU glede digitalnega in zelenega prehoda.

7.2

Predlagana direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence v tej fazi ne vključuje obveznega zavarovanja za umetnointeligenčne aplikacije. Glede na to, da so te aplikacije, zlasti zapleteni sistemi, še vedno v polnem razvoju, bi bilo težko določiti načine oblikovanja premij, saj ni preteklih izkušenj, ki bi bile smiselno dovolj zanesljive, da bi odražale prihodnjo škodo in zahtevke. To zlasti velja glede na dejstvo, da bi bila lahko nastanek škode in nastanek zahtevkov medsebojno povezana ter bi lahko povzročila ponavljanje napak in s tem povečanje resnosti incidentov in kopičenje izgub, medtem ko so zmogljivosti (po)zavarovalnic trenutno omejene. EESO zato razume odločitev Komisije, da se ne bo nadalje ukvarjala z vprašanjem, ali bi bilo treba v tej fazi uvesti obvezno zavarovanje ali druga finančna jamstva ter za katere dejavnosti in v kolikšnem obsegu, vendar jo poziva, naj pozorno spremlja razpoložljivost in obseg zavarovanja. Za oceno, ali so potrebni dodatni ukrepi, kot je uvedba objektivne odgovornosti ali obveznega zavarovanja, je potreben program spremljanja, s katerim bi se zagotovile informacije o incidentih, ki vključujejo umetnointeligenčne sisteme.

7.3

EESO opaža, da je več tveganj kritih z obveznim zavarovanjem ali drugimi finančni jamstvi, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje ali zakonodaje EU. To velja zlasti za področje uporabe motornih vozil, kjer poteka razvoj avtonomnih vozil. V takih primerih je odškodnina, kadar obvezno zavarovanje krije ne le ravnanje voznika ali potnikov, temveč tudi okvaro opreme, konkretneje v načinu avtopilota, oškodovancem v večini primerov (6) zagotovljena v skladu z veljavno zakonodajo in pogodbami. Zavarovalnice lahko po potrebi od proizvajalcev terjajo povračilo stroškov. S tem naj bi se zmanjšali stroški za voznike, ekonomsko breme zadevnih vrst zavarovanja pa bi se s trga med podjetjem in potrošnikom preneslo na model poslovanja med podjetji. EESO zato meni, da na področjih, na katerih obvezno zavarovanje že obstaja ali naj bi bilo uvedeno na ravni EU, obsežni nadaljnji zakonodajni ukrepi niso potrebni. Kljub temu bo natančno spremljal etične odločitve, ki vplivajo na vprašanja, kot so preprečevanje trčenja in scenariji obvladovanja nesreč.

7.4

EESO meni, da so omejitve glede skladnosti in obvladovanja tveganja, vključene v direktivo o odgovornosti na področju umetne inteligence, in domneva, s katero se breme izpodbijanja prelaga na ponudnike, osebe, ki delujejo v njihovem imenu, in uporabnike umetnointeligenčnih sistemov, sorazmerni ukrepi, usmerjeni na prave ravni tveganja škode, ki jo povzročijo umetnointeligenčne aplikacije.

7.5

V zvezi z dostopom do dokazov EESO odobrava sprejete ukrepe za zaščito poslovnih skrivnosti, ki so pomemben vidik konkurenčnosti evropskih inovatorjev, in zaupnih informacij, kadar se nanje sklicuje na zakonit način in z ustreznim spoštovanjem uveljavljenih pravic, kot so na primer zakonsko priznane posebne pravice žvižgačev na delovnem mestu.

7.6

EESO verjame, da se s sprejetjem zmerne domneve namesto objektivne odgovornosti olajšuje razvoj umetnointeligenčne tehnologije v Evropski uniji, z njim pa bi se lahko tudi utrdila vloga EU kot svetovne določevalke standardov, saj je povsem mogoče, da bodo druge države svojo zakonodajo uskladile s to ureditvijo. Ta vidik bi prav tako moral biti vključen v prihodnji pregled skupaj s pojasnitvijo pojmov, ki bo morda potrebna zaradi teh prvih izkušenj.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Krepitev zaupanja v umetno inteligenco, osredotočeno na človeka (COM(2019) 168 final) (UL C 47, 11.2.2020, str. 64).

(2) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Krepitev zaupanja v umetno inteligenco, osredotočeno na človeka (COM(2019) 168 final) (UL C 47, 11.2.2020, str. 64).

(3) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o digitalni operativni odpornosti za finančni sektor in spremembi uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014 in (EU) št. 909/2014 (COM(2020) 595 final – 2020/0266 (COD)) – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2006/43/ES, 2009/65/ES, 2009/138/ES, 2011/61/EU, 2013/36/EU, 2014/65/EU, (EU) 2015/2366 in (EU) 2016/2341 (COM(2020) 596 final – 2020/0268 (COD)) (UL C 155, 30.4.2021, str. 38).

(4) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji in razveljavitvi Direktive (EU) 2016/1148 ter predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odpornosti kritičnih subjektov (COM(2020) 823 final – 2020/0359 (COD), COM(2020) 829 final – 2020/0365 (COD)) (UL C 286, 16.7.2021, str. 170).

(5) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (akt o umetni inteligenci) in spremembi nekaterih zakonodajnih aktov Unije (COM(2021) 206 final – 2021/106 (COD)) (UL C 517, 22.12.2021, str. 61).

(6) Oseba, ki upravlja vozilo, lahko vloži odškodninski zahtevek v skladu z zakonodajo o odgovornosti za proizvode.

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/34

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odgovornosti za proizvode z napako

(COM(2022) 495 final – 2022/0302 (COD))

(2023/C 140/06)

Glavna poročevalka:

Émilie PROUZET

Zaprosili	Evropski parlament, 17. 10. 2022 Svet, 28. 10. 2022
Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Sklep predsedstva	20. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	156/0/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) priznava pomen ureditve civilne odgovornosti iz predloga Komisije, ki vsem državljanom zagotavlja sredstva, da dobijo odškodnino za škodo, ki jo utrpijo zaradi napake proizvoda. Ta ureditev je še toliko pomembnejša, saj se na sodiščih vse pogosteje obravnavajo posledice nastajajočih novih tveganj.

1.2

Bistvo ureditve z objektivno odgovornostjo je ponovna vzpostavitev ravnovesja med pravicami proizvajalca in pravicami potencialnega oškodovanca. EESO poziva sozakonodajalca in nacionalne organe, naj pri sprejemanju in prenašanju tega predloga ohranijo ravnovesje, ki je bilo v njem doseženo.

1.3

EESO se strinja, da je treba zagotoviti pravno varnost za vse: za tožečo stranko, tako da se ji omogoči dostop do poenostavljenega pravnega okvira za pridobitev odškodnine, in za proizvajalca, ki lahko še naprej uvaja inovacije, hkrati pa se zaveda svojih odgovornosti in svoja tveganja upošteva v proračunu.

1.4

EESO ugotavlja, da je revizija direktive o odgovornosti za proizvode odgovor na številne zahteve potrošnikov po identifikaciji odgovorne osebe, dostopu do informacij in odškodnine ter razširitvi kritja na digitalno in psihično škodo.

1.5

EESO se strinja, da je treba to ureditev prilagoditi digitalnim izzivom, in podpira ukrepe, priporočene v predlogu za njihovo reševanje. Zato podpira odločitev Evropske komisije, da je v ureditev objektivne odgovornosti v tem predlogu in ureditev krivdne odgovornosti v predlogu vzporedne direktive zajela tudi umetno inteligenco. Pri tem poudarja, da mora biti okvir odgovornosti za proizvode tehnološko nevtralen.

1.6

EESO poziva, naj se predlog uskladi s pravnim redom Skupnosti, kar zadeva opredelitev in hierarhijo odgovornosti, hkrati pa naj se poenostavi v skladu z zakonodajo, ki se trenutno sprejema.

1.7

EESO poleg tega poziva k večji doslednosti v besedilu o isti obveznosti, ki je v različnih pravnih besedilih različno predstavljena. Priporoča, da se ukrepi poenostavijo in ne podvajajo, zlasti s sklicevanjem na že obstoječe obveznosti ali njihovo razširitvijo.

2. Ozadje

2.1

Namen predlagane revizije direktive o odgovornosti za proizvode in direktive o odgovornosti na področju umetne inteligence je posodobitev evropske ureditve objektivne odgovornosti iz leta 1985. Cilj teh dveh predlogov je prilagoditi ta okvir digitalnemu in trajnostnemu prehodu. Z novimi pravili naj bi torej proizvajalcem dali pravno varnost, potrebno za inovacije, tožeči stranki pa kritje novih vrst škode in napak ter zagotovilo, da se bo odkrila odgovorna oseba v Evropi in se bo torej lahko zahtevala odškodnina pred sodiščem.

2.2

V praksi morajo države članice v skladu z direktivo o odgovornosti za proizvode vzpostaviti posebno ureditev civilne odgovornosti. V tem okviru lahko vsaka fizična oseba dobi odškodnino v primeru materialne izgube, povezane s škodo, ki je posledica napake na proizvodu. Velika večina zahtevkov na podlagi direktive o odgovornosti za proizvode se nanaša na telesne poškodbe in v nekaterih primerih večjo premoženjsko škodo. Zahtevki zelo majhne vrednosti se na splošno rešijo s sporazumnim dogovorom. Določbe direktive o odgovornosti za proizvode z napako se torej uporabljajo v okviru sporazumnega dogovora, postopka alternativnega ali spletnega reševanja sporov ali pravnega postopka (1). Za boljšo oceno obravnavanih zadev EESO poziva Komisijo, naj pridobi več informacij in statističnih podatkov o primerih, obravnavanih pri alternativnem ali spletnem reševanju sporov.

2.3

Zahtevki za ugotavljanje odgovornosti za proizvode z napako so med zahtevki, katerih število se v EU najhitreje povečuje. Na podlagi sodb sodišč v okviru tovrstnih postopkov in nedavnih razprav o novih tveganjih je mogoče ugotoviti, kateri proizvodi in škoda so danes najpogostejši: azbest, cepiva, pesticidi, bisfenol A, opioidi (2), pa tudi elektromagnetni valovi za elektroobčutljive osebe ali celo „strah pred rakom, povezanim z izpostavljenostjo nevarni snovi“ (3). Zaradi vse več novih tveganj, ki se pojavljajo v zadnjih letih, je taka ureditev bistvena. EESO se zaveda prihodnjih izzivov, za katere bi se ta ureditev lahko uporabljala, zato poziva vse deležnike, vključene v to zakonodajo, naj te okoliščine upoštevajo.

2.4

Druga pomembna skrb je, da mora to novo besedilo ohraniti pravni okvir, ki vsem akterjem (tožečim in toženim strankam) zagotavlja pravno varnost. Poskrbeti je treba, da ne bodo ogroženi temelji pravnega reda Skupnosti (opredelitev, civilno pravo itd.).

2.5

Prav tako je treba zagotoviti, da bo s procesom vzpostavljeno ravnovesje med našima evropskima ciljema podpiranja „industrijskih in tehnoloških inovacij“ ter „varstva potrošnikov in njihove pravice do pravičnega nadomestila za povzročeno škodo“. Kot je opozorila Komisija (4), predlagani okvir ne bi smel ovirati izvajanja nedavno sprejete industrijske strategije EU. Hkrati mora EU potrošnikom in širše evropskim državljanom zagotoviti najvišjo raven zaščite.

2.6

Cilj obravnavane direktive je tudi harmonizacija zakonov držav članic. Ta harmonizacija je še toliko pomembnejša, ker primeri, ki jih zajema ta ureditev odgovornosti, običajno zadevajo več držav članic. Nujna je torej čim večja harmonizacija, ki mora, da bi bila optimalna, vključevati jasne in natančno opredeljene ukrepe.

3. Splošne ugotovitve o potrebi, da se zagotovi skladnost predloga s pravnim redom Skupnosti

3.1

Zelo široko področje uporabe je treba usklajeno izvajati na nacionalni ravni. Osnutek direktive prinaša koristi za vse fizične osebe, ki utrpijo škodo zaradi napake na proizvodu in želijo od proizvajalca dobiti odškodnino. Ne gre torej za vprašanje potrošnika ali končnega uporabnika, poslovanja med podjetji ali poslovanja med podjetji in potrošniki. Kljub temu so nekatere države uporabljale prvotno različico direktive v primeru sporov med zaposlenimi in delodajalci ter sporov med trgovci, za katere se uporabljajo druge ureditve in ne ureditev odgovornosti za proizvode. EESO poziva nacionalne oblasti k izvajanju in pravilnemu prenosu te ureditve.

3.2

Zaradi skladnosti sistema je treba pojasniti nekatere opredelitve. V členu 4 morajo biti opredelitve sestavnega dela, proizvajalca in proizvoda povezane, saj so vsi ti pojmi omenjeni v členu 7, ki opredeljuje odgovornost gospodarskega subjekta. Opredelitev pojma „dajanje v uporabo“ v členu 4(10) bi se morala sklicevati na prvo uporabo pri končnem uporabniku, kot je navedeno v Modrem vodniku in drugi harmonizacijski zakonodaji. Datum prve uporabe je pomemben, ker se na njegovi podlagi določijo zastaralni roki. Poleg tega mora biti v členu 6 pojem uporabe proizvoda usklajen z evropsko zakonodajo. Napake proizvoda ni mogoče ocenjevati in dokazovati na podlagi njegove nepravilne uporabe. Nepravilna uporaba ne more biti podlaga za ocenjevanje skladnosti in varnosti proizvodov, zajetih v evropski harmonizacijski zakonodaji, na primer v zvezi z igračami. Kot je opozorjeno v Modrem vodniku, se evropska harmonizacijska zakonodaja uporablja, če se proizvodi, ki so dostopni ali dani v uporabo na trgu, uporabljajo za predvideni namen. V nobenem primeru proizvajalec ne more biti odgovoren za škodo, ki je posledica napačne uporabe proizvoda.

3.3

Hierarhija odgovornosti med gospodarskimi subjekti mora biti sorazmerna z njihovo vlogo v verigi. EESO pozdravlja dejstvo, da predlog vključuje različne akterje, ki so odgovorni za skladnost in varnost, kot je opredeljeno v Uredbi (EU) 2019/1020 (5) in predlogu uredbe o digitalnih storitvah (6). Predlog tako usklajuje odgovornost za skladnost in varnost proizvodov z ureditvijo odgovornosti za proizvode z napako. Toda člen 7(2) ne upošteva hierarhije vlog in odgovornosti, določene v evropskem okviru za harmonizirane proizvode (7). Zaradi doslednosti bi bilo treba ta člen spremeniti tako, da bo jasno izražal privzeto hierarhijo gospodarskih subjektov in ne njihove skupne odgovornosti.

4. Ocena ukrepov za obravnavanje zahtevkov morebitnih oškodovancev

4.1

Iskanje odgovornega gospodarskega subjekta za pridobitev odškodnine zdaj omogočajo številni ukrepi. Prvič, proizvajalec proizvoda in proizvajalec sestavnega dela, ki je povzročil napako proizvoda, sta lahko solidarno odgovorna. EESO ceni, da je ta dvojna odgovornost del priporočil BEUC (8). Drugič, velja hierarhija odgovornosti med gospodarskimi subjekti, ki sodelujejo v dobavni verigi proizvoda z napako. Če ni prvega odgovornega akterja, nosi odgovornost akter, ki je nižje v dobavni verigi. Če ni proizvajalca v EU, je lahko odgovoren uvoznik ali, če tega ni, pooblaščeni zastopnik. Podobno je odgovornost distributerja in mesta prodaje odvisna od njune zmožnosti zagotavljanja informacij o svojih dobaviteljih/trgovcih.

4.2

EESO priznava, da ta ukrepa omogočata lažje ugotavljanje, kdo je odgovorna oseba na evropskem trgu, in s tem lažji dostop do odškodnine.

4.3

Poleg tega so obveznosti distributerja povezane z obveznostmi iz revidirane direktive o splošni varnosti proizvodov (9) in revidirane zakonodaje o harmoniziranih proizvodih (pravila o sledljivosti).

4.4

Enako velja za večstranske platforme. Akt o digitalnih storitvah vzpostavlja obveznost „poznavanja svojih trgovcev“, kar predvsem pomeni, da imajo kontaktne podatke proizvajalca in odgovorne osebe v EU. Poleg tega so v členu 5(3) iste direktive, tj. prvotnega predloga o aktu o digitalnih storitvah, opredeljeni tudi pogoji za odpravo izvzetja iz odgovornosti za platforme v primeru pomanjkanja informacij o prodajalcu. Primerljivo obveznost je mogoče najti v direktivi omnibus: če informacije, ki se zahtevajo v skladu z direktivo o varstvu potrošnikov (EU) 2019/2161 (10), niso zagotovljene, platforma prevzame odgovornost za varstvo potrošnikov, ki je običajno na strani prodajalca. Čeprav so obveznosti primerljive, v tem predlogu niso enako opredeljene. EESO zato poziva k večji doslednosti v besedilu o isti obveznosti.

4.5

S to novo ureditvijo je zdaj mogoče pridobiti tudi nadomestilo za izgube, ki so posledica napak v digitalnih storitvah. Prvič, Evropska komisija s predlaganjem vzporednega projekta o odgovornosti na področju umetne inteligence ponuja konkreten odgovor. Hkrati pa v svojem predlogu uporabnikom glede napake digitalnega sestavnega dela zagotavlja številne ukrepe:

—	aplikacije in druga programska oprema, „integrirana ali medsebojno povezana“ s proizvodom, bodo zajete z opredelitvijo sestavnega dela (člen 4(3)), povezanih storitev (člen 4(4)) in proizvajalca (člen 4(11));

—	poleg tega se materialna škoda, ki je posledica izgube ali poškodovanja podatkov, prizna kot škoda, ki daje pravico do odškodnine;

—	nazadnje, proizvajalec povezanih storitev ne bo oproščen odgovornosti na podlagi trditve, da napaka ni obstajala, ko je bil proizvod dan na trg.

4.6

EESO podpira ukrepe za ureditev digitalnih storitev v obravnavanem predlogu. Vendar poziva sozakonodajalca, naj upoštevata vzporedno zakonodajo, ki je bila nedavno sprejeta ali o kateri potekajo pogajanja, zlasti splošno uredbo o varstvu podatkov (11), predlog o odgovornosti na področju umetne inteligence, akt o umetni inteligenci, akt o podatkih, uredbo o splošni varnosti proizvodov, revidirano direktivo o varnosti omrežij in informacij (12) in akt o kibernetski odpornosti. Zagotoviti je treba doslednost in preprečiti podvajanje pravnih ukrepov.

4.7

Predlog obravnava težave pri pridobivanju ali razumevanju tehničnih informacij na več načinov. Zadevni pravni okvir se uporablja, kadar proizvod povzroči materialno škodo osebi ali njenemu premoženju. Pogosto so ti proizvodi znanstveno ali tehnološko zapleteni. Leta 1985 se je Evropska komisija odzvala na zapletenost zadevnih proizvodov z uvedbo objektivne odgovornosti v civilnem pravu. V tem okviru mora tožeča stranka dokazati napako proizvoda, škodo in vzročno zvezo med obema, da dobi pravično nadomestilo za svojo izgubo. Napake proizvajalca ni treba dokazati. Evropska unija je že v preambuli priznala, da je objektivna odgovornost nujna za soočanje z vse bolj tehnično naravo našega časa. Že to pravilo v civilnem pravu je zelo poenostavilo položaj tožeče stranke. Vendar so potrošniške organizacije med potekajočim postopkom zakonodajnega pregleda zagovarjale korak naprej in obrnitev dokaznega bremena ali prepoved izjeme za znanstvena dognanja. Komisija teh dveh ukrepov ni ohranila, je pa uvedla nove predloge za zadovoljitev zahtev potrošnikov.

4.8

Obravnavani predlog tako vključuje nove ukrepe o razkritju dokazov in o domnevi napake ali vzročne zveze. Kar zadeva prvo točko, gre predvsem za vprašanje oblikovanja te pravice na evropski ravni. Danes ima večina držav članic podobna pravila. Druga točka je kodifikacija sodne prakse, ki velja za ugodno za tožečo stranko in ki je obravnavana v točki 5.

4.9

Predlog Komisije obravnava tudi primere, ko škoda nastane več let ali desetletij po tem, ko je bil proizvod kupljen ali dan na trg. Obravnava jih na dva različna načina. Za digitalno področje (povezano s storitvami) ni izjeme v zvezi z verjetnostjo, da napaka ni obstajala v času dajanja v promet ali uporabo. Poleg tega se zdi precej zapleteno, kako utemeljiti izjemo, povezano z najnovejšim stanjem tehnike. Za nevarne snovi, pri katerih pride do počasnega nastopa telesne poškodbe, se zastaralni rok podaljša na 15 let.

5. Ocena ukrepov v odgovor na zahteve podjetij

5.1

Pojem bistvene spremembe je v tej ureditvi izjemno pomemben, zato ga je treba opredeliti in pojasniti. Bistvena sprememba proizvoda pomeni odgovornost tistega, ki spremembo izvede, in podaljšanje zastaralnega roka. Zato EESO poziva, naj se ta pojem pojasni v skladu z Modrim vodnikom (13).

5.2

Ocena primerov, kjer ene od treh sestavin (napaka/škoda/vzročna zveza) ni treba dokazati. Člen 9 določa, da države članice zagotovijo, da je dokazno breme o napaki, škodi in njuni vzročni zvezi na strani tožeče stranke. Zato je treba dokazati premoženjsko škodo, ki se nanaša na materialno ali nematerialno škodo na osebi ali premoženju ali na izgubo/poškodbo podatkov IN napako proizvoda ali enega od njegovih sestavnih delov (artikla/storitve) TER povezavo med njimi, razen v dveh primerih. Opozoriti je treba, da je dokazno breme določeno v okviru že sproženega pravnega postopka. Tožba se je torej štela za dovolj sprejemljivo, škoda pa za dovolj veliko, da bi posameznik želel sprožiti pravni postopek, ki je v osnovi finančno drag za tožečo stranko).

5.2.1

Prvič, člen 9(3) o dokaznem bremenu določa primere, v katerih se domneva obstoj vzročne zveze med škodo in napako, kadar je ugotovljeno, da ima proizvod napako in da je povzročena škoda take vrste, kot je običajno skladna z vrsto zadevne napake. V tem primeru, ko je napaka enkrat dokazana, je treba zgolj ugotoviti materialno izgubo, povezano s škodo. Dokazovanje vzročne zveze lahko temelji na domnevah. Ta določba je podobna tudi priznanju, da obstaja možnost napake. V tem kontekstu bo moral proizvajalec, ki je ugotovil napako na proizvodu, odpoklicati ali umakniti s trga vse proizvode iz iste serije. Takšno upravljanje bi povzročilo veliko potrato.

5.2.2

Drugič, v členu 9(4) so določeni primeri, ko dokazovanje napake in vzročne zveze temelji na verjetnosti. To je na primer, kadar sodišče presodi, da se tožeča stranka zaradi tehnične ali znanstvene zapletenosti sooča s pretiranimi težavami pri dokazovanju. V skladu s tem mora tožeča stranka dokazati, da je proizvod prispeval k škodi, IN verjetnost napake ali povezave med napako in škodo. V tem primeru napake niti vzročne zveze ni treba znanstveno dokazati.

5.2.3

Za oceno te določbe se je treba sklicevati na sodno prakso, na kateri temelji. Tako v zadevi Sanofi Pasteur (14) sodišča menijo, da so lahko v odsotnosti kakršnega koli znanstvenega soglasja dokaz o napaki cepiva in vzročni zvezi med napako in boleznijo resni, natančni in dosledni elementi. Postopek je močno poenostavljen za tožečo stranko, ki mora predložiti nabor dejanskih in neznanstvenih elementov. EESO priznava, da mora v nekaterih zapletenih primerih pojem „verjetnost napake“ oceniti sodnik in se ne sme samodejno domnevati o vzročnosti.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Glej ocene, pripravljene v okviru ocene učinka Evropske komisije.

(2) O tej snovi potekajo razprave, zlasti na Švedskem. Opozoriti je treba, da se je v Franciji v desetih letih pred pandemijo COVID-19 poraba opioidov povečala za več kot 150 %.

(3) Francija priznava odškodnino za škodo zaradi tesnobe, ki jo povzroči strah pred prihodnjo boleznijo. Zdi se, da nameravata tudi Španija in Italija slediti tej poti. Institut tega priznanja je bil vzpostavljen leta 2019 za primere izpostavljenosti azbestu, kmalu zatem pa je bil razširjen na vse nevarne snovi ali proizvode. Posledično je bil azbest leta 1997 prepovedan. Več kot 20 let pozneje so tamkajšnja podjetja še vedno izpostavljena velikemu tveganju odškodninske odgovornosti.

(4) Evropska komisija je januarja 2020 na predstavitvi, ki jo je organizirala o reviziji direktive o odgovornosti za proizvode, opozorila, da je ta tema izjemno pomembna za krepitev industrijske zmogljivosti EU, ki je potrebna, da bi EU postala tehnološko suverena, ter za zagotovitev konkurenčne prednosti za proizvajalce pri inovacijah in konkuriranju Kitajski in Združenim državam.

(5) Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (UL L 169, 25.6.2019, str. 1).

(6) COM(2020) 825 final – 2020/0361 (COD).

(7) (i) Proizvajalec s sedežem v Uniji; (ii) uvoznik (po definiciji s sedežem v Uniji), kadar proizvajalec nima sedeža v Uniji; (iii) pooblaščeni zastopnik (po definiciji s sedežem v Uniji) s pisnim pooblastilom proizvajalca za opravljanje nalog v njegovem imenu; ali (iv) ponudnik storitev odpremnih skladišč s sedežem v Uniji, kadar ni proizvajalca, uvoznika ali pooblaščenega zastopnika s sedežem v Uniji.

(8) Evropska potrošniška organizacija – www.beuc.eu.

(9) Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4).

(10) Direktiva (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES ter 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov (UL L 328, 18.12.2019, str. 7).

(11) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(12) Direktiva (EU) 2022/2555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji, spremembi Uredbe (EU) št. 910/2014 in Direktive (EU) 2018/1972 ter razveljavitvi Direktive (EU) 2016/1148 (direktiva NIS 2) (UL L 333, 27.12.2022, str. 80).

(13) Proizvod, ki je bil po tem, ko je bil dan v uporabo, bistveno spremenjen ali predelan, je treba šteti za nov proizvod, če: i) so spremenjeni njegovo prvotno delovanje, namen ali tip, ne da bi to bilo predvideno v začetni oceni tveganja; (ii) se je spremenila narava nevarnosti ali se je povečala stopnja tveganja glede na ustrezno harmonizacijsko zakonodajo Unije; iii) je proizvod dostopen na trgu (ali dan v uporabo, če področje uporabe veljavne zakonodaje vključuje tudi dajanje v uporabo). To je treba oceniti za vsak primer posebej in zlasti glede na cilj zakonodaje in tip proizvodov, zajetih z zadevno zakonodajo.

(14) Sodba Sodišča z dne 21. junija 2017 v zadevi C-621/15, N. W. in drugi proti Sanofi Pasteur MSD SNC in drugim, ECLI:EU:C:2017:484.

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/39

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o evropski strategiji oskrbe

(COM(2022) 440 final)

(2023/C 140/07)

Poročevalka:	Kinga JOÓ
Soporočevalka:	Zoe TZOTZE-LANARA

Zaprosilo	Evropska komisija, 27. 10. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	11. 1. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	169/0/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predloge iz evropske strategije oskrbe za ukrepe na ravni EU in na nacionalni ravni, s katerimi bi okrepili infrastrukturo oskrbe v Evropi na podlagi pristopa, ki bi zajemal vso družbo, ter poziv k večji kakovosti storitev v celotnem življenjskem ciklu, ki je v strategiji podan v obliki predlogov Svetu.

1.2

EESO ponovno predlaga uvedbo evropskega jamstva za oskrbo, da bi vsem prebivalcem EU zagotovili vseživljenjski dostop do cenovno dostopnih in kakovostnih storitev zdravstvenega varstva in oskrbe. S tem instrumentom bi ob uspešnem izvajanju prispevali k odpravljanju pomanjkanja oskrbe in spodbujanju dostojnih delovnih pogojev za oskrbovalce, med njimi tudi neformalne.

1.3

EESO poudarja pomen podpore družinam pri njihovi temeljni vlogi. To vključuje naložbe v skupnosti, ki presegajo socialne politike. Ustrezno podprte družine v vsej svoji raznolikosti delujejo kot varnostna mreža in so bistveni element trajnostnega sistema oskrbe, ki temelji na solidarnosti. Nujno je poudariti, da je treba kot odziv na pretrese dati prednost cenovni dostopnosti in neprekinjenosti storitev oskrbe.

1.4

EESO ima ključno vlogo pri ozaveščanju z zbiranjem in razširjanjem glavnih elementov dobrih praks med socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe, in sicer v zvezi z orodji in infrastrukturo ter izmenjavo novih oblik storitev oskrbe. Odbor poziva k dodelitvi posebnih proračunskih sredstev za opredelitev potreb oskrbovancev in izvajalcev oskrbe ter oskrbovalcev na domu.

1.5

Pri izvajanju strategije mora imeti osrednji pomen enakost spolov, kar vključuje ukrepe za odpravo škodljivih spolnih stereotipov, ki razkrajajo formalni in neformalni sektor oskrbe. EESO se ponovno zavzema za prizadevanja, da bi večje število moških spodbudili k zaposlitvam na področju oskrbe in zagotovili ustreznejšo porazdelitev nege v gospodinjstvih.

1.6

EESO poudarja, da je pri spodbujanju zdravega in aktivnega staranja potreben pristop, ki bo upošteval celoten življenjski cikel, hkrati pa je treba preprečevati starizem in druge oblike diskriminacije, zlorabo starejših, slabo ravnanje in stereotipe ter zagotavljati zaščito pred njimi. Zavzema se tudi za oblikovanje evropske strategije za starejše.

1.7

EESO poziva, naj se uporabijo vsa sredstva za zadovoljitev naraščajočega in raznolikega povpraševanja po oskrbi. Za okrepitev rasti in zaposlovanja je treba nameniti ustrezna sredstva za infrastrukturo za oskrbo in oskrbovalce. Znotraj trdnih okvirov za zagotavljanje kakovosti je treba mobilizirati vse ponudnike oskrbe. Države članice morajo spodbujati ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in zagotoviti, da bodo delovna mesta v socialnem varstvu privlačna, ustrezno plačana in cenjena ter da bodo ponujala dobre poklicne možnosti.

1.8

EESO se zavzema za ustreznejše posredovanje podatkov o udeležbi otrok v predšolski vzgoji in varstvu, da bi zagotovili primerljivost in razpoložljivost celovitejših informacij pri oblikovanju in izvajanju reform.

1.9

EESO poziva institucije EU, naj ob upoštevanju uravnotežene zastopanosti spolov ustanovijo strokovno skupino na visoki ravni za dolgotrajno oskrbo, ki bo formalizirala sodelovanje, združila vse akterje in njihove organizacije ter soustvarjala storitve oskrbe za prihodnost (1). Priporoča se tudi vsebinsko sodelovanje oskrbovancev in oskrbovalcev ter njihovih organizacij v celotnem ciklu oblikovanja politike.

1.10

EESO poudarja, da je treba razmisliti o mobilnosti oskrbovalcev in delovnih migracijah iz držav, ki niso članice EU, ter o orodjih za usklajevanje povpraševanja in ponudbe ter priznavanje kvalifikacij. Ugotavlja, da strategija ne upošteva dovolj številnih delavcev brez dokumentov, ki že zagotavljajo oskrbo v Evropi.

1.11

EESO poziva k vmesnemu pregledu priporočil na podlagi spremljanja barcelonskih ciljev in splošnih ciljev reform dolgotrajne oskrbe po izteku cikla financiranja EU.

2. Cilji in obseg mnenja

2.1

EESO pozdravlja predloge iz evropske strategije oskrbe (v nadaljnjem besedilu: strategija) za ukrepe na ravni EU in nacionalni ravni, s katerimi bi okrepili infrastrukturo oskrbe v Evropi in podprli tako oskrbovance (od rojstva do starosti) kot tudi oskrbovalce (formalne in neformalne), ter analitični pristop sporočila, na podlagi katerega so opredeljene slabosti, ozka grla in problematična področja, ki vplivajo na zagotavljanje kakovostne oskrbe.

2.2

Ta strategija je v skladu z akcijskim načrtom Evropske komisije za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic iz leta 2021 in državam članicam zagotavlja koristne smernice o dostopni, primerni in kakovostni oskrbi za izpolnjevanje vse večjih in raznolikih potreb po oskrbi, skupaj z ambicioznimi cilji na področju vzgoje in varstva predšolskih otrok ter orodji dobrega upravljanja za spremljanje ukrepov dolgotrajne oskrbe. Strategija temelji na obstoječih okvirih EU (2) in ima medsektorsko naravo, da bi lahko obravnavali primanjkljaje na področju oskrbe ter spodbujali pravice oskrbovalcev in oskrbovancev.

2.3

Za pomoč pri izvajanju so na voljo številne študije in mnenja, ki nudijo vpogled in podatke v zvezi z več vidiki oskrbe, vključno s spolom (3) (4), stroški neformalne oskrbe (5) (6), sistemi dolgotrajne oskrbe v Evropi (7), delovno silo in pogoji zaposlovanja (8) (9).

2.4

Evropski parlament je poudaril pomen dostopnosti in razpoložljivosti javne oskrbe, pa tudi da bi moral vsakdo imeti pravico do dejanske izbire storitev, ki so zanj in za njegovo družino primerne (družinska oskrba, oskrba v skupnosti, oskrba, osredotočena na pacienta, individualizirana oskrba ali druge oblike oskrbe (10)).

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja priznanje v strategiji, da je za oskrbo odgovorna celotna družba in ne le družine, in oba predloga priporočil Sveta, ki vsebujeta poziv k večji kakovosti storitev v celotnem življenjskem ciklu. Podpira spremembo družbene paradigme glede načina vrednotenja in zagotavljanja oskrbe v EU, s katero se premoščajo različni kulturni vidiki in nacionalne razlike.

3.2

Namen strategije je evropsko razpravo o oskrbi preusmeriti k trajnostnemu modelu oskrbe, ki bo temeljil na človekovih pravicah, spodbujal enakost spolov pri formalni in neformalni oskrbi ter zagotavljal človekovo dostojanstvo, neodvisno življenje in vključenost v skupnost. Odpornost in ustreznost sistemov oskrbe v EU sta bili na preizkušnji med pandemijo COVID-19, ki je še povečala strukturne težave, kot sta nezadostno financiranje in pomanjkanje osebja.

3.3

Za uspeh strategije je potreben transformativni in ambiciozni pristop, ki bo v središče postavil temeljne pravice in potrebe oskrbovancev in oskrbovalcev, vključno z njihovo polno in vsebinsko udeležbo pri posvetovanjih in odločitvah.

3.4

EESO poudarja, da morajo biti ukrepi za preprečevanje, habilitacijo in rehabilitacijo sestavni del izvajanja strategije. Ukrepi bi se morali vse bolj osredotočati na zgodnje posredovanje, zdravo in aktivno staranje, preventivne ukrepe in podporo avtonomiji, kar vse lahko zmanjša potrebo po dolgotrajni oskrbi ter okrepi vključenost v družbo in aktivno državljanstvo, zlasti z oblikovanjem celovite evropske strategije za starejše.

3.5

EESO opozarja na izkušnje z varčevalnimi ukrepi v času nedavne finančne in gospodarske krize ter poudarja, da je treba kot odziv na trenutne pretrese, povezane z vojno v Ukrajini, energetsko krizo in trenutno draginjsko krizo, dati prednost cenovni dostopnosti in neprekinjenosti storitev oskrbe.

3.6

Vključevanje načela enakosti spolov v celotno strategijo je dobrodošlo. V formalnem in neformalnem sektorju oskrbe prevladujejo ženske. V EU 29 % žensk meni, da so glavni razlog za njihovo neaktivnost na trgu dela ali delo s krajšim delovnim časom njihove skrbstvene dolžnosti, medtem ko je takih moških le 6 % (11). Ta neuravnotežena porazdelitev skrbstvenih obveznosti po ocenah stane 242 milijard EUR na leto (12). Priporočila so koristne smernice za države članice pri odpravljanju spolnih stereotipov, razlik v plačah, pokojninah in oskrbi.

3.7

EESO poudarja pomen družinske in neformalne oskrbe kot elementov trajnostnih sistemov oskrbe ter poziva k hitremu evidentiranju potreb in realnosti teh oblik oskrbe. Priznati ju je treba kot partnerja pri zagotavljanju kontinuitete oskrbe in zanju zagotoviti celovito podporo, kot so možnosti usposabljanja s shemami potrjevanja znanj in spretnosti, pa tudi njuno vključenost na trgu dela in v družbenem življenju s kombinacijo virov, storitev in časovne ureditve (v povezavi z direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja), hkrati pa zagotoviti dostop do socialnih pravic, nadomestne oskrbe in storitev na področju duševnega zdravja (13).

3.8

EESO pozdravlja, da je poudarek namenjen boljšemu varstvu pravic oskrbovalcev. Države članice poziva, naj odpravijo vrzeli pri izvajanju delovnega prava EU, ratificirajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 189, ki določa standarde za dostojne delovne pogoje delavcev v gospodinjstvu, in sprejmejo ukrepe za ureditev položaja v gospodinjstvu živečih oskrbovalcev (14), vključno z delavci migranti in mobilnimi delavci. Ugotavlja pa, da so v strategiji premalo upoštevani številni delavci brez dokumentov, ki že zagotavljajo oskrbo v Evropi, in da bi se morali v strategiji osredotočiti na vse oskrbovalce, ki živijo v EU – ne glede na njihov migracijski status in status rezidenta.

3.9

EESO pozdravlja zavezo za izboljšanje delovnih pogojev v sektorju oskrbe z zagotavljanjem izpopolnjevanja, prekvalifikacije ter potrjevanja znanj in spretnosti, zvišanjem plač, spodbujanjem socialnih in delavskih pravic, pozornostjo do fizičnih in psihosocialnih zdravstvenih tveganj ter obravnavanjem tveganj nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu. Države članice poziva, naj ratificirajo konvencijo MOD št. 190 o nasilju in nadlegovanju v svetu dela. Socialni partnerji in vlade morajo sodelovati, da bi odpravili prekarne oblike skrbstvenega dela ter vzpostavili trdne regulativne in finančne okvire ter okvire za kolektivna pogajanja. Pomanjkanje kvalificiranega osebja v skoraj vseh državah članicah ogroža zdravstvene standarde in standarde oskrbe, zlasti zaradi demografskih sprememb, mobilnosti delavcev in staranja prebivalstva.

4. Posebne ugotovitve

4.1

EESO ponovno poudarja, da je treba nujno oblikovati namensko evropsko jamstvo za oskrbo (15), ki je bistven element za uspešno izvedbo strategije na podlagi kombinacije politike, prakse in finančnih orodij, s čimer bi zagotovili, da so ukrepi strategije v celoti vključeni v nacionalne pravne in politične okvire ter okvire financiranja in storitev. Določanje standardov je ključnega pomena za zagotavljanje izboljšav v sektorju, prav tako pa tudi njihovo spremljanje (16).

4.2

Evropsko strategijo oskrbe je treba dopolniti s strukturiranim evropskim izvedbenim načrtom in shemami financiranja. Javne naložbe v oskrbo v številnih državah članicah niso zadostne. Strukturne in investicijske sklade EU (ESS+, ESRR) ter mehanizem za okrevanje in odpornost in Instrument za tehnično podporo je treba uporabiti za podporo državam članicam na posebnih področjih, povezanih z oskrbo (od zasnove politike do izvajanja storitev in spremljanja učinka), zlasti prek družbeno odgovornih javnih naročil.

4.3

Temeljnega pomena bo ocenjevanje napredka in učinka na oskrbovance in oskrbovalce. S posebnimi tehničnimi smernicami za vzpostavitev okvirov spremljanja in ocenjevanja bi lahko nacionalna ministrstva podprli s posebnimi navodili za razvoj trajnostnih modelov storitev oskrbe, merjenja učinka in kazalnikov. Spremljanje Evropske komisije bi moralo vključevati poročila o politiki in financiranju ter poziv k vmesnemu pregledu priporočil. V okviru evropskega semestra je treba bolje usmeriti priporočila za posamezne države, da bi državam članicam pomagali prednostno obravnavati ustrezno financiranje oskrbe kot produktivne in trajnostne naložbe in ne kot gospodarsko breme.

4.4

Ukrepe in smernice bi bilo treba po sprejetju obeh priporočil Sveta hitro vključiti v nacionalne politike in pravne okvire. EESO poudarja pomen nacionalnih koordinatorjev za dolgotrajno oskrbo pri zagotavljanju skladnosti in vključevanju oskrbe na druga področja, v ministrstva in ravni upravljanja, kar bi presegalo socialne in zdravstvene politike (stanovanjska, prometna, energetska, gospodarska itd.).

4.5

Neželena izbira tveganja, komercializacija ter lov za prihodki in dobičkom na škodo oskrbe in zdravja lahko povečajo neenakosti pri dostopu do oskrbe. Potrebni so sorazmerni nadzorni ukrepi, da se prepreči nezdrava praksa ter zagotovijo trdna jamstva za visokokakovostne storitve in pravilno uporabo sredstev. Za dolgotrajno oskrbo ter vzgojo in varstvo predšolskih otrok je treba na ravni držav članic vzpostaviti močne sisteme socialne zaščite in kakovostne javne storitve, temelječe na solidarnosti, socialnih naložbah in akterjih socialne ekonomije – npr. vzajemnih družbah –, da se zagotovijo različne oblike financiranja in sistemi delitve stroškov za skupnostno in domačo oskrbo, ki bi jo izvajali ustrezno usposobljeni oskrbovalci (17). Za financiranje teh določb bi bilo treba predvideti alternative socialnim prispevkom (18). Razmisliti je treba o vključitvi prostovoljne podpore neprofitnih organizacij, ki koristijo tako sistemu oskrbe kot zdravstvenemu sistemu, a ne kot ukrep za zmanjšanje stroškov.

4.6

Kar zadeva nacionalne pristojnosti in subsidiarnost, bi morala Evropska komisija zagotoviti, da bodo visokokakovostne storitve oskrbe, ki jih razvijejo države članice, vključujoče. S strategijo je treba zagotoviti, da ima vsaka oseba, ki potrebuje oskrbo, popoln in enak dostop do storitev, zlasti z močnimi in zavezujočimi okviri kakovosti. Posebno pozornost je treba nameniti skupinam, ki so običajno izključene, kot so Romi, migranti itd., ter vplivu presečnih in strukturnih diskriminacij. Tako bo infrastruktura za oskrbo dostopna tudi na oddaljenih območjih in območjih z nizko gostoto prebivalstva.

4.7

Vlaganje v digitalno infrastrukturo lahko olajša uspešno načrtovanje in zagotavljanje oskrbe, shranjevanje, izmenjavo in sporočanje informacij med različnimi izvajalci zdravstvenega in socialnega varstva, kar omogoča uspešno spremljanje kakovosti in enakega dostopa. Številne možnosti, kot so podporne tehnologije, preventivni ukrepi, robotika, telezdravje in druge, lahko – če so v celoti vključujoče in dostopne – podpirajo dosegljivost, neprekinjenost, usklajevanje in visoko kakovost storitev oskrbe.

4.8

V predlaganem priporočilu o dolgotrajni oskrbi je navedeno, da morajo sistemi poskrbeti tudi za potrebe invalidov po podpori, pri tem pa se to priporočilo jasno sklicuje na Konvencijo ZN o pravicah invalidov. Komisija bi morala zagotoviti, da sredstva EU, zbrana v okviru strategije, sledijo cilju deinstitucionalizacije in podpirajo vključevanje z razvojem storitev v skupnosti z dobro usposobljeno delovno silo (19). EESO ponovno opozarja, da je treba podpreti invalidne otroke in starše (20), in pozdravlja, da priporočilo o vzgoji in varstvu predšolskih otrok to poudarja.

5. Izvajanje priporočila o vzgoji in varstvu predšolskih otrok

5.1

EESO podpira revizijo barcelonskih ciljev za izboljšanje razpoložljivosti dostopnega, cenovno ugodnega, vključujočega in kakovostnega otroškega varstva. Države članice, ki so dosegle ali presegle cilje, bi se morale bolj osredotočiti na zagotavljanje standardov kakovosti in razvoj različnih oblik vzgoje in varstva predšolskih otrok glede na različne starostne skupine. Cilji večje razpoložljivosti vzgoje in varstva predšolskih otrok morajo sovpadati z okviri za zagotavljanje kakovosti in dostojnimi delovnimi pogoji. Države članice bi morale pripraviti kazalnike za spremljanje dostopnosti do modelov varstva v skladu z nacionalnimi preferencami in razlikami, hkrati pa izpolnjevati cilje, standarde kakovosti in druge standarde revidiranih ciljev.

5.2

EESO pozdravlja poziv, da se vsem otrokom zagotovi zakonska pravica do dostopa do kakovostnih storitev, in povezanost strategije z evropskim jamstvom za otroke, pri čemer se nadaljuje njen večgeneracijski pristop, ki je ključen za ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem ter dobro počutje družine. Brezplačen dostop do vzgoje in varstva predšolskih otrok za družine v stiski je treba dopolniti z vrsto ukrepov, ki vključujejo brezplačne obroke, brezplačne higienske izdelke (npr. plenice) ter pomoč pri telesnem in duševnem razvoju (finomotorične spretnosti, govorna in jezikovna terapija itd.).

5.3

EESO pozdravlja sklicevanja na okvire EU za enakost in omembo otrok v ranljivih razmerah, da bi oblikovali sisteme, ki vključujejo in spoštujejo vse oblike družin. Ukrepi, ki jih je treba uvesti, bi morali vključevati ozaveščanje, usposabljanje osebja o pravicah uporabnikov storitev ter o vključevanju in pristranskosti. EESO zlasti pozdravlja predloge za zagotavljanje primernega razmerja med otroki in osebjem, stalno strokovno usposabljanje osebja in vključitev časovnih zahtev v kazalnike, kar je zlasti pomembno za invalidne otroke, ki imajo pogosto le delni dostop do vzgoje in varstva predšolskih otrok.

5.4

Modeli dobre prakse vzgoje in varstva predšolskih otrok morajo biti v središču ukrepov za izvajanje priporočila Sveta ter podprti s podnacionalnimi politikami in okviri financiranja, vključno z dodelitvijo posebnih proračunskih sredstev za evidentiranje potreb oskrbovancev in oskrbovalcev, in s preskušanjem novih oblik storitev oskrbe. V središču pozornosti bi morale ostati pravice otrok. Otroci v zgodnjem otroštvu potrebujejo zdravo in spodbudno okolje, ne glede na to, ali gre za družinsko ali strokovno varstvo; zato morajo biti na voljo različni modeli varstva (dnevno varstvo, vrtci na delovnem mestu, varuške, materinski pomočniki, igralne skupine, izvenšolsko varstvo), pri čemer je treba upoštevati razvojne potrebe otrok različnih starosti.

6. Izvajanje priporočila o dolgotrajni oskrbi

6.1

EESO poziva k oblikovanju trdnih izvedbenih načrtov, s katerimi bi zajeli celoten spekter dolgotrajne oskrbe. Evropska komisija bi morala formalizirati sodelovanje, tako da ustanovi strokovno skupino na visoki ravni za dolgotrajno oskrbo, v kateri bi sodelovali socialni partnerji, organizacije civilne družbe, nacionalni koordinatorji, upravičenci do dolgotrajne oskrbe, zlasti starejši in invalidi, ter drugi ustrezni strokovnjaki in izvajalci. Kot prispevek k delu skupine bi se lahko vzpostavila spletna javna platforma za zbiranje podatkov in raziskav ter spodbujanje izmenjave dobre prakse.

6.2

EESO je sprejel več mnenj o zagotavljanju dolgotrajne oskrbe v EU (21), v katerih je poudaril, da je treba vlagati v visokokakovostno, trajnostno in dostopno oskrbo za vse. EESO poudarja, da je treba čim bolj povečati dopolnjevanje in sinergijo med vsemi izvajalci oskrbe in zdravstvenega varstva v javnem in zasebnem sektorju (profitnem in neprofitnem), da bi dosegli vključenost vseh, ob upoštevanju dobre prakse v državah članicah.

6.3

EESO pozdravlja dejstvo, da je v predlogu o dolgotrajni oskrbi priznan pomen akterjev socialne ekonomije kot ponudnikov storitev. Komisijo spodbuja, naj še naprej preučuje možnosti za vzpostavitev strukturiranih komunikacijskih poti med akterji socialne ekonomije in evropskimi institucijami na področju politike dolgotrajne oskrbe.

6.4

EESO opozarja na pomen različnih pobud v okviru zelenega in digitalnega prehoda, da se izkoristijo vse možnosti tehnologij za ustvarjanje, ponovni razmislek in prenovo stanovanjskega fonda na bolj vključujoč in trajnosten način.

6.5

Modeli dobre prakse dolgotrajne oskrbe lahko vključujejo bolj strukturirano in učinkovito pomoč na domu ter nove stanovanjske alternative, kot so varovana, nadzorovana stanovanja ali stanovanja v skupnosti, enote za sobivanje ali druge alternative, v skladu s potrebami in željami oskrbovancev ter na podlagi zakonsko odobrenih okvirov kakovosti. Upoštevati bi bilo treba tudi druge vrste modelov oskrbe, da bi z integriranim pristopom zajeli celoten spekter oskrbe, kot so podpora za duševno zdravje, družinski centri, podporne skupine za starše in kratkoročna stanovanjska podpora, in sicer na način, ki olajša prehod iz enega modela v drugega z različno intenzivnostjo ali naravo potrebnih storitev, ne da bi se pri tem prekinila kontinuiteta oskrbe.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Soustvarjanje storitev splošnega pomena kot prispevek k bolj participativni demokraciji v EU (mnenje na lastno pobudo) (UL C 486, 21.12.2022, str. 76).

(2) Evropska strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030, jamstvo za otroke, evropska strategija o otrokovih pravicah, direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, strategija za enakost spolov in druge ustrezne pobude v okviru evropskega stebra socialnih pravic.

(3) Gender inequalities in care and pay in the EU (Neenakosti med spoloma na področju oskrbe in plač v EU): https://eige.europa.eu/publications/gender-inequalities-care-and-pay-eu.

(4) Indeks enakosti spolov: https://eige.europa.eu/gender-equality-index/2022.

(5) What if care work were recognised as a driver of sustainable growth? (Kaj če bi bilo skrbstveno delo priznano kot gonilo trajnostne rasti?): https://epthinktank.eu/2022/09/07/what-if-care-work-were-recognised-as-a-driver-of-sustainable-growth/.

(6) Študija o raziskovanju pogostosti in stroškov neformalne dolgotrajne oskrbe: https://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=738&langId=sl&pubId=8423&furtherPubs=no.

(7) Dolgotrajna oskrba v EU za leto 2021: https://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=738&langId=sl&pubId=8396.

(8) Long-term care workforce: Employment and working conditions (Delovna sila v sektorju dolgotrajne oskrbe: zaposlovanje in delovni pogoji): https://www.eurofound.europa.eu/publications/customised-report/2020/long-term-care-workforce-employment-and-working-conditions.

(9) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Strategija za zdravstveno osebje in oskrbo za prihodnost Evrope (mnenje na lastno pobudo) (UL C 486, 21.12.2022, str. 37).

(10) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. junija 2022, poročilo Na poti k skupnim evropskim ukrepom na področju oskrbe.

(11) EIGE, prav tam.

(12) Raziskava EP, prav tam.

(13) Evropska listina za družinske oskrbovalce: https://coface-eu.org/european-charter-for-family-carers/.

(14) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovanci (mnenje na lastno pobudo) (UL C 487, 28.12.2016, str. 7).

(15) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Strategija za zdravstveno osebje in oskrbo za prihodnost Evrope (mnenje na lastno pobudo) (UL C 486, 21.12.2022, str. 37).

(16) OECD, 2019, Izboljšanje kakovosti zdravstvenega varstva v Evropi – značilnosti, učinkovitost in izvajanje različnih strategij.

(17) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o učinkih socialnih naložb na zaposlovanje in javne finance (mnenje na lastno pobudo) (UL C 226, 16.7.2014, str. 21).

(18) Event report: European Care systems: Solidarity and sustainability – friends or foes? (Poročilo o dogodku: Evropski sistemi oskrbe: solidarnost in trajnostnost – prijateljici ali nasprotnici?): https://www.aim-mutual.org/mediaroom/event-report-european-care-systems-solidarity-and-sustainability-friends-or-foes/.

(19) Evropska strokovna skupina za prehod z institucionalne oskrbe na oskrbo v skupnosti, EU Guidance on independent living and inclusion in the community (Smernice EU o samostojnem življenju in vključevanju v skupnost) in EU funds: Checklist to promote independent living and deinstitutionalisation (Skladi EU: Kontrolni seznam za spodbujanje samostojnega življenja in deinstitucionalizacije).

(20) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga družinskih članov, ki skrbijo za invalide in starejše: razmah tega pojava med pandemijo (mnenje na lastno pobudo) (UL C 75, 28.2.2023, str. 75).

(21) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pobuda za podporo zaposlenim staršem in oskrbovalcem pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja [COM(2017) 252 final] – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU [COM(2017) 253 final – 2017/0085 (COD)] (UL C 129, 11.4.2018, str. 44); Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovanci (mnenje na lastno pobudo) (UL C 487, 28.12.2016, str. 7); Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zagotavljanju splošnega dostopa do dolgotrajne oskrbe in finančni vzdržnosti sistemov dolgotrajne oskrbe starejših (UL C 204, 9.8.2008, str. 103); brošura o gospodarskih, tehnoloških in socialnih spremembah naprednih zdravstvenih storitev za starejše; Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Gospodarske, tehnološke in socialne spremembe naprednih zdravstvenih storitev za starejše (mnenje na lastno pobudo) (UL C 240, 16.7.2019, str. 10); Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Nov model oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (mnenje na lastno pobudo) (UL C 194, 12.5.2022, str. 19).

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/46

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o obnovi narave

(COM(2022) 304 final – 2022/0195 (COD))

(2023/C 140/08)

Poročevalec:

Arnold PUECH D’ALISSAC

Zaprosili	Svet Evropske unije, 11. 7. 2022 Evropski parlament, 14. 7. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	10. 1. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	25. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	201/4/11

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO se strinja s Komisijo in Evropskim parlamentom, da dosedanji pristop in ukrepi za biotsko raznovrstnost niso bili učinkoviti, in pozdravlja splošni cilj predlagane uredbe, tj. okrepitev prizadevanj za obnovo narave, da bi zaustavili izgubo biotske raznovrstnosti in biotsko raznovrstnost v Evropi popeljali na pot okrevanja. Države članice bodo zato podvržene pravno zavezujočim obveznostim. EESO ugotavlja, da je sprejeti pristop v skladu s sklepi 15. konference pogodbenic v Montrealu.

1.2

EESO ima vendarle številne pripombe in pomisleke glede oblikovanja ciljev in metodologije, ki jo je opredelila Komisija. Najresnejša pomanjkljivost je, da se praktično ne upoštevajo gospodarske posledice ukrepov, ki jih je treba nujno sprejeti, na uporabnike zemljišč, ki so večinoma zasebni. EESO je že v svojem mnenju o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 poudaril, da varstvo biotske raznovrstnosti finančno ne sme pomeniti bremena za kmete in gozdarje, temveč mora zagotavljanje te „javne dobrine in vrednote“ zanje postati zanimiva priložnost za zaslužek. Poleg tega meni, da bi bilo mogoče to vprašanje konkretno obravnavati v novem načrtu za oživitev gospodarstva, in sicer z naložbami, namenjenimi izpolnjevanju ciljev strategije z uporabo človeških in drugih virov (1). Tega priporočila niti Komisija niti države članice niso upoštevale. EESO je že v prejšnjih mnenjih med drugim kritiziral katastrofalno nezadostno financiranje ukrepov Natura 2000. Odbor je trdno prepričan, da novi pristop, ki ga je zdaj sprejela Komisija, prav tako ne bo uspešen, če ne bo na voljo dovolj finančnih sredstev. Ta so nujno potrebna za nadomestitev finančnih izgub (in poleg tega nagrajevanje storitev biotske raznovrstnosti), ki jih bodo utrpeli uporabniki zemljišč, ko bodo razširili svojo rabo zemljišč, da bi povečali biotsko raznovrstnost. EESO zato poziva k ustanovitvi evropskega sklada, namenjenega biotski raznovrstnosti, in k iskanju novih načinov za izvajanje različnih politik EU (SKP, energetika, stanovanja, promet itd.), da bi prispevali k doseganju zavezujočih ciljev uredbe.

1.3

V zvezi s finančnimi vidiki EESO poziva, naj se predhodno ocenijo natančne površine kmetijskih zemljišč, gozdov in rek, ki jih zajemajo predlogi iz uredbe. Hkrati Komisijo opozarja na potrebna finančna sredstva, da bi se povrnila škoda zlasti kmetom in lastnikom gozdov, ki bodo morda v celoti izgubili svoje pridelovalne površine.

1.4

Četudi je obnova narave na zavarovanih območjih zaradi njihovega vse slabšega stanja nujna, pa vsa obnovljena območja ne morejo in ne bi smela postati zavarovana območja. Čeprav EESO „meni, da je treba del zavarovanih območij strogo zaščititi (brez posegov)“ (2), je še pomembneje zagotoviti rabo, s katero bi na splošno ohranili biotsko raznovrstnost. Večina območij si mora prizadevati za obnovo svojih ekosistemov na način, ki ne izključuje izvajanja določene in prilagojene gospodarske dejavnosti. Ekstenzivno kmetijstvo in gozdarstvo sta dejansko prispevala k visoki ravni biotske raznovrstnosti, ki jo je treba danes zaščititi, zato bi bilo treba dodatno podpreti te ekstenzivne oblike kmetijstva in gozdarstva, ki se zdaj zaradi nizke ekonomske vzdržnosti vse bolj opuščajo (3).Sanacija je morda zato bolj primeren znanstveni in politični koncept, usmerjen v zagotavljanje ravnovesja med življenjem in proizvajanjem. EESO zato priporoča, da se namesto izraza „obnova“ uporablja izraz „sanacija“ (4), zlasti ker narava ni statična in je ni mogoče „obnoviti“ v prvotno stanje kot poškodovano hišo ali osebno vozilo. Številne študije kažejo, da so ukrepi renaturacije, na primer za šotišča, pogosto dragi, ne da bi z njimi dejansko lahko dosegli pravo in popolno obnovo prvotnega stanja. Ta ugotovitev vodi k razmisleku o semantiki: cilj uredbe ne bi smel biti ponovna vzpostavitev naravnega stanja okolja, temveč ponovna vzpostavitev ekosistemskih storitev v okolju in s tem podpiranje trajnostne in večnamenske rabe območij. Ker so ljudje tekom let spremenili naravno okolje, je z znanstvenega vidika „obnova narave“ nemogoča. Pogojev, značilnih za nekatere ekosisteme iz preteklosti, ni več mogoče popolnoma doseči tudi zaradi vse večjih podnebnih sprememb. Nasprotno pa je zagotavljanje trajnostnosti okolja s spodbujanjem vzdržnosti ekosistemskih storitev realističen cilj. EESO se zavzema za ustrezen politični okvir; dokument Komisije na tem področju prinaša razočaranje.

1.5

Fiksen časovni okvir in togi pragovi niso popolnoma primerni za tako nepredvidljiv subjekt, kot je narava. Določanje strogih rokov za države članice je primerno le pri oblikovanju pogojev upravljanja in načrtovanja. Pristop bi moral biti prožen, da bi upošteval konkretne potrebe, pogoje, priložnosti, proizvodnjo in dohodke ter izhodišča posameznih naravnih območij. Predlagana uredba ne prinaša jasnosti glede prednostne razvrstitve in porazdelitve ukrepov za obnovo, ki bi jih morale sprejeti države članice, zato obstaja tveganje, da ne bodo doseženi kakovostni rezultati na stroškovno učinkovit način. Odločanje na ravni držav članic je nedvomno utemeljeno načelo, saj zagotavlja tudi uresničevanje pravic lastnikov zemljišč ter odraža načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

1.6

Dokument Komisije prinaša razočaranje, kar zadeva splošno oceno učinka, saj bi se morala ta osredotočiti zlasti na gospodarska, socialna in prehranska vprašanja. EESO zato poziva k dodatni oceni učinka.

1.7

EESO priporoča, da se pri 10-odstotni pokritosti upoštevajo sosednja območja, ki so sicer neproduktivna, a so prav tako zanimiva z vidika biotske raznovrstnosti. Poudarja, da so v besedilu določeni še zlasti ambiciozni cilji za kmete, in opozarja, da je treba upoštevati vsa naravna okolja, ki so ugodna za vrste. Pomembno je, da je v izboljšanje naših ekosistemov vključena celotna družba. EESO v zvezi s tem opozarja na načelo sorazmernosti ukrepov (pravično porazdelitev bremen in stroškov, pa tudi koristi) med različnimi deležniki.

1.8

EESO podpira opredeljeni cilj, saj gre za ambicijo strateškega pomena za prihodnost EU, in priporoča utrditev ciljev s spodbujanjem obnove vseh vodnih okolij, tudi ponovnega namakanja šotišč, zlasti z ekstenzivnimi kmetijskimi dejavnostmi. Pri tem je treba zagotoviti socialno in ekonomsko trajnostnost kmetijstva in gozdarstva.

1.9

EESO se zaveda, da v Evropi potrebujemo popolnoma novo vodno politiko. Politika čim hitrejšega odtoka voda z območij, ki se že stoletja izvaja, je imela številne negativne posledice za biotsko raznovrstnost, v tem času pa so bile – med drugim zaradi posledic podnebnih sprememb – očitne tudi negativne posledice za gozdarstvo in kmetijstvo (suša/požari) ter za prebivalce (poplave). EESO zato poudarja, da se mora voda vrniti v naravo oziroma jo je treba tam zadržati, pri čemer se ne sme zanemariti dejstva, da je človekovo delovanje v številnih primerih še vedno koristno, zlasti z vzdrževanjem vodotokov.

1.10

EESO priporoča omejitev umetnega spreminjanja območij v škodo naravnega okolja. Spodbuja tudi ustvarjanje zelenih površin in zmanjšanje pozidave tal v mestih, da bi do leta 2030 uspešno ublažili posledice podnebnih sprememb.

1.11

EESO podpira vzpostavitev zaščitnega mehanizma v okviru skupne ribiške politike v zvezi s cilji obnove morskega okolja ter tudi uvedbo evropske finančne podpore, da bi spodbudili iskanje inovativnih rešitev in poglobitev znanja v zvezi s temi ekosistemi.

1.12

EESO poudarja, da je treba v okviru obnove narave v celoti priznati gospodarski in socialni vidik. Priznavanje in zagotavljanje gospodarske in socialne trajnostnosti je predpogoj za sprejemljivost predlagane zakonodaje in njeno uspešno izvajanje, saj bodo rezultati v veliki meri odvisni od motivacije, podpore in prihodnje udeležbe lastnikov zemljišč in drugih lokalnih akterjev. Izjemno pomembno je, da se spoštujejo pravice lastnikov zemljišč, in sicer z odprtim komuniciranjem, dejavnim sodelovanjem ter polnimi denarnimi nadomestili za vse morebitne gospodarske izgube. V zvezi s tem EESO poudarja potencial pristopov, ki temeljijo na prostovoljnih ukrepih in gospodarskih spodbudah.

1.13

EESO priporoča, da se uvede mehanizem podpore EU za vzpostavitev in razvoj gozdarskih sektorjev višje in nižje v verigi, kar bi omogočilo gospodarski razvoj agrogozdarstva.

1.14

EESO opozarja na morebitne negativne posledice za generacijsko pomladitev v kmetijskem sektorju in znova priporoča (5), da se poveča privlačnost vasi in podeželja, tako da se pridobijo nadaljnje možnosti za ekonomsko vzdržne dohodke na podlagi trajnostne rabe naravnih virov.

2. Uvod

2.1

Ob upoštevanju splošnih znanstvenih ugotovitev, ki opozarjajo na posledice globalnega segrevanja za prihodnost naših družb, je Evropska komisija podala svoj prispevek z razvojem strategije za biotsko raznovrstnost, ki jo spremljajo ambiciozni cilji za vse države članice za leti 2030 in 2050. Komisija je 22. junija 2022 sprejela predlog uredbe o obnovi narave. Čeprav so ohranjanje in obnovo narave v EU doslej večinoma urejali direktivi o habitatih in pticah ter aičijski cilji, se je Komisija odločila za nov zavezujoč okvir, s katerim bi zagotovila učinkovito izvajanje ukrepov za obnovo v državah članicah.

2.2

Evropska agencija za okolje je potrdila, da je danes v EU 81 % zavarovanih habitatov v slabem stanju. Samo v primeru 9 % območij se je stanje izboljšalo. 84 % šotišč, ki so bistvena za zajemanje in shranjevanje ogljika ter filtriranje vode, je v slabem stanju ohranjenosti. Poleg tega se je v zadnjem desetletju zmanjšalo 71 % populacij sladkovodnih rib in 60 % populacij dvoživk. Pri tem pa je več kot polovica svetovnega BDP odvisna od narave in storitev, ki jih zagotavlja, več kot 75 % svetovnih vrst poljščin, ki se uporabljajo za prehrano, pa je odvisnih od živalskega opraševanja (6).

2.3

Predlog evropske zakonodaje sodi tudi v okvir pobude Združenih narodov Desetletje za obnovo ekosistemov, ki jo vodita Program Združenih narodov za okolje in Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. To je obsežno globalno gibanje za pospešitev projektov obnove in usmerjanje sveta v trajnostno prihodnost. Obnova degradiranih ekosistemov je ključna za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, predvsem tistih, ki se nanašajo na podnebne spremembe, izkoreninjenje revščine in prehransko varnost.

2.4

Pristop Komisije, ki je prvotno temeljil na strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 s predlaganimi prostovoljnimi cilji, je bil kmalu okrepljen s predlogi besedil, zavezujočih za države članice. Tako kot mednarodna skupnost se je morala tudi Komisija hitro odzvati na ugotovitve, da biotska raznovrstnost upada, in na posledice, ki so bile izpostavljene tudi v nedavnih publikacijah Medvladnega panela za podnebne spremembe. Komisija se je zato med mednarodnimi pogajanji v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti odločila prevzeti vodilno vlogo, da bi Evropo usmerila na pot obnove vseh njenih ekosistemov do leta 2050.

2.5

Cilj predloga uredbe je državam članicam naložiti pravno zavezujoče cilje. Splošni cilj je prispevati k nenehni, dolgoročni in trajni obnovi biotsko raznovrstne in odporne narave na kopenskih in morskih območjih EU z obnovitvijo ekosistemov. To pomeni, da morajo države članice nemudoma uvesti učinkovite ukrepe za obnovo, vezane na posamezna območja, ki bodo do leta 2030 skupaj zajeli najmanj 20 % kopenskih in morskih območij Unije, do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki jih je treba obnoviti.

2.6

Te določbe povzemajo in so neposredno povezane s cilji, opredeljenimi v direktivah o habitatih in pticah, okvirni direktivi o vodah, okvirni direktivi o morski strategiji in uredbi o invazivnih tujerodnih vrstah, cilji SKP, cilji pobude EU za opraševalce in cilji nove strategije EU za gozdove do leta 2030.

2.7

To besedilo, ki naj bi se neposredno vključilo v nacionalne politike držav članic, predstavlja novost, saj obravnava tako podnebna vprašanja kot vprašanja, povezana z biotsko raznovrstnostjo. Medtem ko politike že dolgo opozarjajo na izzive globalnega segrevanja, so znanstveniki šele pred kratkim poudarili, da so podnebne spremembe neposredno povezane z velikimi posledicami za biotsko raznovrstnost. Komisija na povsem nov način spodbuja obravnavo izzivov kot celote in presega doslej izvajane izolirane politike.

3. Analiza predloga uredbe

3.1

Predlog odpira številna resna vprašanja in pomisleke tako glede izbire ciljev, ki jih je treba doseči v omejenem časovnem okviru, kot glede izbire opredelitev in kazalnikov. Nekateri ukrepi na primer temeljijo na konceptih, ki izhajajo iz pravic narave, na kar bi se bilo treba v predlogu uredbe sklicevati za boljše razumevanje tega vidika. Poleg tega bi bilo treba bolje pojasniti, v kolikšni meri se ohranja subsidiarnost držav članic za določena vprašanja. Zlasti pri členu 10, ki vsebuje kazalnike za obnovo gozdnih ekosistemov, je treba opozoriti, da so za gozdarstvo večinoma pristojne države članice (7).

3.2

Priprava mnenja o predlogu uredbe, katere cilj je obnova stanja ekosistemov držav članic, brez natančnega poznavanja izzivov in prizadevanj, ki čakajo države članice, ni enostavna. Predlog besedila namreč predvideva pripravo in izvajanje „nacionalnih načrtov za obnovo“, ki bodo temeljili na najnovejših nacionalnih znanstvenih analizah.

3.3

Izrazi, izbrani v predlogu uredbe, so zelo pomembni, saj določajo usklajeno podlago za države članice pri uresničevanju opredeljenih ciljev. Opredelitve, kot so „dobro stanje“, „ugodno referenčno območje“ ter „zadostna kakovost“ in „zadostna količina“ habitata vrste, bi morale temeljiti na znanstvenem jeziku, o katerem je doseženo soglasje, vendar ima njihovo izvajanje v praksi omejitve. Za temi znanstvenimi opredelitvami stojijo politične dileme. Kako izbrati „ugodno referenčno območje“? Kdo bo določil „zadostno kakovost in količino habitatov vrst“? Brez predhodnega referenčnega praga je težko določiti cilje ali pripraviti informirano mnenje o tem predlogu. EESO poudarja, da je treba pri količinski opredelitvi v skladu s členom 11 predloga uredbe upoštevati tako izgube biotske raznovrstnosti v preteklem obdobju (Komisija arbitrarno predlaga 70 let) kot tudi predvidene prihodnje spremembe okoljskih pogojev. Preprečiti bi bilo treba, da bi nacionalne razlike pri izvajanju predlaganih ukrepov povzročile izkrivljanje konkurence med kmeti v EU. Poleg tega predlog predvideva stalno izboljševanje ekosistemov, katerega uspešnost bo treba po letu 2030 oceniti vsaka tri leta. Kaj pa ekosistemi, ki morda potrebujejo več ali manj časa za vrnitev v želeno stanje? Vprašljivo je, ali je mogoče v teh kratkih obdobjih poročanja izmeriti znatne izboljšave. Ali se bo štelo, da države članice ne izpolnjujejo svojih obveznosti, čeprav narava preprosto potrebuje več časa?

3.4

EESO meni, da je treba pri obnovi dati prednost območjem, ki ležijo znotraj obstoječega omrežja zavarovanih območij, zlasti območjem Natura 2000, da se izkoristi njihov celoten potencial. Na ta način bi najučinkoviteje podprli cilj doseganja dobrega stanja habitatov iz Priloge I k direktivi o habitatih. Z usmerjanjem ukrepov za obnovo na zavarovana območja ne bi zagotovili le dolgoročnih koristi teh ukrepov, temveč bi prispevali tudi k preprečevanju morebitnih nasprotujočih si interesov, povezanih z rabo zemljišč. EESO zato meni, da je zelo obsežna in stroga prepoved slabšanja tudi tistih habitatov, ki se nahajajo izven omrežja zavarovanih območij, neuravnotežena in nesorazmerna.

3.5

Mehanizem odgovornosti držav članic pri izvajanju ukrepov za obnovo in doseganju ciljev vključuje malo podrobnosti v zvezi s spremljanjem izvajanja ciljev. Ta premajhna natančnost vzbuja pomisleke glede pravičnosti porazdelitve ukrepov med državami članicami, različnimi sektorji in različnimi skupinami ljudi. Odločitev za uredbo ima sicer dejanske prednosti v smislu usklajevanja prizadevanj med državami članicami in ohranjanja enakih konkurenčnih pogojev, vendar državam članicam ne pušča dovolj manevrskega prostora, da bi lahko sprejemale odločitve o obnovi na podlagi svojih nacionalnih potreb in okoliščin. Čeprav bi bilo treba cilje spremljati z mehanizmom spremljanja in poročanja, je treba zmanjšati vsa dodatna upravna bremena. V največji možni meri je treba uporabiti obstoječe nacionalne mehanizme in mehanizme EU za stalno ocenjevanje napredka in poročanje o njem.

4. Izzivi za kmetijstvo in gozdarstvo EU

4.1 Splošni cilji za obnovo kmetijskih ekosistemov

EESO ugotavlja, da se večina ciljev za obnovo nanaša na zasebna kmetijska zemljišča. Uspešno uresničevanje ciljev bo torej možno le, če jih bodo v celoti podprli kmetje. Dodatne regulativne omejitve pri upravljanju, ki so morda potrebne za povečanje biotske raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih, lahko predstavljajo dodatno breme za že močno regulirane kmetijske dejavnosti. EESO poudarja (8), da varstvo biotske raznovrstnosti ne sme pomeniti ekonomskega bremena za kmete in lastnike gozdov, temveč mora zagotavljanje te „javne dobrine in vrednote“ zanje postati zanimiva priložnost za zaslužek. Uspeh ciljev za obnovo bo neizogibno odvisen od močne in stalne podpore moškim in ženskam, ki si prizadevajo zagotoviti hrano za Evropo. Ravno tukaj predlog Komisije prinaša razočaranje, saj tako kot že v prejšnjih strategijah in akcijskih programih Komisije za biotsko raznovrstnost ne obravnava tega osrednjega gospodarskega vprašanja. Tako je mogoče pričakovati, da tudi ta uredba ne bo uspešna.

4.2 Cilj ponovnega namakanja izsušenih šotišč iz člena 9 uredbe

Ta cilj bo imel velik gospodarski vpliv na kmetijske dejavnosti in zadeva zlasti posamezne regije nekaterih držav članic. Za te regije bi lahko bil predlagani cilj z vidika uravnoteženja različnih ciljev preveč ambiciozen. EESO poudarja, da je za nadaljnjo produktivno rabo obnovljenih in ponovno vzpostavljenih šotišč na alternativne načine potrebna ekonomska vzdržnost. Poleg tega je bilo glede časovnega razporeda za doseganje tega cilja leta 2012 v študiji, ki so jo izvedli raziskovalci na več kot 620 območjih ekološke obnove na mokriščih, ugotovljeno, da se s temi dejavnostmi tudi po sto letih v povprečju obnovi le med 65 in 70 % domače biotske raznovrstnosti ter različnih hidroloških in ekoloških funkcij (filtracija vode, shranjevanje ogljika) v primerjavi z ustreznim referenčnim nedegradiranim ekosistemom. To sproža vprašanja glede časovnega okvira obnove, ki ga predvideva razpored Komisije, in ekološkega cilja. Čeprav šotišča predstavljajo le 3 % zemeljske površine, zajamejo tretjino ogljikovega dioksida, ujetega v tleh. So torej zelo pomemben strateški sektor za boj proti podnebnim spremembam.

4.3 Cilj obnove naravne rečne povezljivosti iz člena 7 uredbe

Zaradi neugodnih podnebnih sprememb in težav pri upravljanju voda je okolje vse bolj degradirano. Voda nima pomena in vrednosti le za naravo, ampak je tudi izziv na področju trajnostnosti in s tem varnosti, pri čemer gre lahko za odvajanje odvečne vode ali pa za njeno zadrževanje in podpiranje naravnih ciklov. EESO se strinja, da je za ponovno vzpostavitev naravne povezave rek in naravnih funkcij povezanih poplavnih območij mogoče preoblikovati ovire, ki preprečujejo vzdolžno in prečno povezljivost površinskih voda, pod strogim tehničnim nadzorom. Vendar opozarja na nevarnost poplav, ki so lahko posledica odstranitve hidravlične infrastrukture. Za obnovo biotske raznovrstnosti je potrebna voda, zato so lahko strateški posegi priložnost za upravljanje voda in usmerjanje vode na območja, ki jo potrebujejo. Vodo v pokrajinah je treba ohraniti in treba je preprečiti, da bi prehitro odtekla. Evropa je poleti 2022 spoznala, s kakšnimi tveganji suše se soočamo. EESO priporoča vzpostavitev dialoga o tej temi, v katerem naj sodelujejo organizacije civilne družbe. Priporoča tudi spodbujanje držav članic k izvajanju projektov zelene infrastrukture, ki lahko pomagajo združiti izboljšanje zaščite pred poplavami, ohranjanje občutljivih vodnih območij, pomembnih za biotsko raznovrstnost v Evropski uniji, ter gospodarski in turistični razvoj. V zvezi s tem EESO opozarja na primer rek, kot sta Donava ali Laba, ki sta povzročili hudo poplavno škodo (9).

4.4 Cilj obrnitve trenda upada števila opraševalcev

EESO seveda podpira ta ukrep, ki pomeni velik izziv za prehransko varnost. Vendar želi pripomniti, da v predlogu uredbe ni predviden noben ukrep v zvezi s prehranskimi viri za opraševalce. Dolgoročnega preživetja teh vrst ni mogoče zagotoviti brez vzpostavitve zadostne infrastrukture za medenje, ki jim bo zagotavljala trajnostno hrano. Bistvena so tudi gnezdišča in nestrupeno okolje.

4.5 Cilji za kmetijska okolja iz člena 9 uredbe

EESO izraža zaskrbljenost glede cilja, da bi 10 % kmetijskih površin v uporabi v EU pokrili z zelo raznolikimi krajinskimi značilnostmi. Zlasti je problematično, da se v skladu s Prilogo IV te površine ne bi smele uporabljati za kmetijsko proizvodnjo (med drugim pašo in proizvodnjo krme). Ne gre pozabiti, da je na številnih območjih kmetijska dejavnost (na primer zlasti paša na alpskih pašnikih, ekstenzivno gojenih travnikih ali steljnih travnikih) tista, ki sploh omogoča veliko biotsko raznovrstnost. Zato je izključitev teh dejavnosti že od vsega začetka pretirana in je treba ta pogoj črtati. Poleg tega se je v začetku leta 2022 vse preveč jasno pokazalo, kako pomembna je prehranska neodvisnost za obvladovanje številnih nevarnosti v prihodnje. Čeprav bi z namenitvijo 10 % obdelovalnih kmetijskih zemljišč za omenjeni cilj izboljšali biotsko raznovrstnost, ki je tako pomembna za kmetijsko produktivnost, bi povzročili tudi znatne izgube pridelka. 10-odstotni cilj se zato ne bi smel osredotočati zgolj na kmetijske površine, temveč bi moral zajemati območja, ki jih obkrožajo. Za biotsko raznovrstnost so na primer zelo pomembni robovi cest in podeželske poti. Te površine bi lahko pokrivali cvetlični pasovi, ki so ugodni za opraševalce in koristne organizme. Poleg tega bodo ti krajinski elementi popolnoma učinkoviti le, če bodo organizirani v mrežo. Študije namreč kažejo, da je namestitev več cvetličnih pasov v mreži ustreznejša kot velik cvetlični otok. EESO opozarja tudi, da bi bilo treba enako pozornost nameniti vsem naravnim okoljem, s čimer bi koristili vsem živim vrstam v različnih okoljih. Žive meje in robovi polja na primer pribam in poljskim škrjancem skoraj nič ne koristijo. Politika ohranjanja mora torej veljati za celotno površino oziroma vso rabo površin, ne le za kmetijska in gozdarska območja, ob upoštevanju različnih potreb naših družb.

4.6 Cilji za gozdne ekosisteme iz člena 10 uredbe

Obnova degradiranih gozdnih ekosistemov v Evropi je zelo pomembna za prilagajanje naših družb podnebnim spremembam in prispevek gospodarskih dejavnosti k doseganju ciljev biotske raznovrstnosti. Splošni cilji iz predloga uredbe so v skladu z globalnim pristopom na mednarodni ravni. EESO podpira politično voljo Komisije, da države članice spodbudi k obnovi gozdnega ekosistema (10). Vendar poudarja, da se glede na različne razmere v gozdovih po Evropi ukrepi za obnovo lahko prilagodijo lokalnim razmeram, če konkurenca med evropskimi lastniki gozdov pri tem ne bo izkrivljena. EESO še opozarja, da je pomembno to obnovo vključiti v kontekst krajine posameznih geografskih območij in da je treba upoštevati nesreče, povezane s podnebjem, ki jih trenutno doživlja Evropa (požari, obsežni požari itd.). Raba tal v nekem okolju je medsebojno povezana in mora zato izpolnjevati tako okoljske kot socialno-ekonomske zahteve. Na primer, ukrepi pogozdovanja na račun kmetijskih zemljišč lahko povzročijo gospodarske izgube za lokalne skupnosti in morda niso trajnostni, medtem ko bi lahko bila vključitev domorodnih dreves (11) v agrogozdarski pristop primernejša in bi jo lokalno prebivalstvo morda podprlo. Zato je pomembno usmeriti države članice v pristope, ki usklajujejo ohranjanje naravnih virov in gospodarski razvoj. Cilja glede gozdnega okolja ne bo mogoče izpolniti brez trajne podpore EU za vzpostavitev in razvoj gozdarskih sektorjev višje in nižje v verigi, kar bi omogočilo gospodarski razvoj agrogozdarstva.

5. Izzivi za mestna okolja v EU

5.1

Izziv ponovne vključitve narave v mesta je bistveni cilj, ki ga EESO podpira. Ozelenitev naših evropskih mest je nedvomno pomembna za dobro počutje Evropejcev in za ohranitev naše biotske raznovrstnosti. Visoke temperature, ki jih je Evropa doživela julija 2022, so opomin, kako pomembno vlogo imajo drevesa pri zniževanju temperature v mestih. Pravzaprav drevesa omogočajo znižanje površinske temperature za do 12 oC.

5.2

Poleg tega evropska mesta danes pokrivajo precejšnja območja, kar ovira gibanje vrst in škoduje njihovemu habitatu. Države članice je nujno treba usmerjati k ukrepom za omejevanje izkoriščanja naravnih območij, ki pa ne bi smeli temeljiti na programih zamenjave zemljišč.

5.3

Nazadnje, cilj obnove biotske raznovrstnosti v mestih je treba okrepiti z vzpostavitvijo zelene infrastrukture kot sestavnega dela razvoja habitatnih območij. Parki, ulice ali zelene strehe in zidovi izboljšujejo mestno klimo, njihovi stroški pa so nižji. V zvezi s tem EESO opozarja na priporočila iz mnenja NAT/607 (12).

6. Izzivi za morska okolja v EU

6.1

Cilji obnove morskih okolij so bistveni za ohranjanje biotske raznovrstnosti glede na število vrst in ekosistemov, ki jih podpirajo, ter njihov strateški pomen v luči podnebnih sprememb. EESO podpira predlagane cilje za obnovitev morskih okolij, kjer je bilo dokazano, da so človekove dejavnosti povzročile neravnovesje v ekosistemih. Poleg zaščite vrst in obnove habitatov je treba sprejeti tudi ukrepe za odgovoren ribolov in zmanjšanje onesnaževanja. EESO podpira vzpostavitev zaščitnega mehanizma v okviru skupne ribiške politike v zvezi z obvladovanjem negativnih vplivov na morsko okolje. Za doseganje ciljev za morsko okolje se morajo države članice dogovoriti o skupnem upravljanju ribolovnih virov. Glede na pomembnost ukrepanja v korist teh okolij pa bi morala Komisija imeti možnost posredovati, da bi zagotovila doseganje ciljev zaščite in obnove.

6.2

EESO tudi poudarja, da imajo morska okolja bistveno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Ohranjanje zmogljivosti sekvestracije ogljika v oceanih je strateškega pomena za našo prihodnost. Zato mora EU zagotoviti finančno podporo za inovacije in raziskave, da bi spodbudila iskanje inovativnih rešitev in izboljšanje poznavanja teh ekosistemov. Dejavnosti so na primer pokazale pomen obalnih plitvin, ki so osnovni habitati številnih vrst rib, ki se tam razvijajo, preden se selijo na območja, kjer preživijo svoje odraslo življenje. Vendar so ta območja pogosto degradirana zaradi razvoja obalnih območij (pristanišča, nasipi itd.), zato je zanje treba poiskati nove rešitve. Iz tega razloga so v pristaniščih Toulon in Vieux Port de La Seyne-sur-Mer poskusno namestili umetne grebene in rastlinje. Splošni ekološki izziv tega ukrepa je oživitev ekoloških funkcij obalnega okolja.

7. Finančni izzivi obnove narave

7.1

EESO poudarja, da je Komisija s to ambiciozno in inovativno uredbo za EU pokazala izjemno politično voljo. Opozarja pa, da politična volja doseže svoje meje, če niso zagotovljena ustrezno visoka finančna sredstva. V zvezi s tem Komisija z delom, katerega cilj je natančnejša opredelitev morebitnih stroškov obnove ekosistemov, opredeljuje začetno vizijo pripravljenosti, ki jo bodo morale pokazati države članice, vendar se kljub temu pojavljajo vprašanja. To delo dejansko prikazuje razmerje med stroški in koristmi ohranjanja biotske raznovrstnosti, ki je 1 proti 8, ne daje pa informacij o gospodarskem, družbenem in kulturnem vplivu uresničenih ciljev. Kakšen bo gospodarski in družbeni vpliv ukrepov za obnovo zemljišč? EESO poziva, naj se predhodno ocenijo natančne površine kmetijskih zemljišč, gozdov in rek, ki jih zajemajo predlogi iz uredbe. Opozarja tudi na pripombe, predstavljene v mnenju NAT/786 (13), v katerem so bile navedene finančne potrebe, sorazmerne z izzivi. Tako ima na primer omrežje Natura 2000, ki v Evropi ponuja edinstveno priložnost za izboljšanje kakovosti izjemnega naravnega okolja, na voljo le 20 % obljubljenih in potrebnih sredstev za ukrepe. EESO opozarja zlasti na finančne zaveze, ki jih je napovedala Komisija. Opozarja na pomen dodeljevanja sredstev v skladu s pričakovanji, brez česar dodatna uredba ne bo prinesla rezultatov.

7.2

EESO opozarja na tveganje neobnavljanja generacij v kmetijskem sektorju. Uresničevanje ciljev, ki ne odražajo realnih razmer na kmetijah, bo povzročilo velike finančne težave za ta sektor, v katerem je generacijska pomladitev že tako težavna. Komisija mora posebno pozornost nameniti finančnemu vplivu na te kmetije, da bi zagotovila njihovo dolgoročno sposobnost preživetja, hkrati pa podpirala razvoj praks, ki upoštevajo podnebna vprašanja.

V Bruslju, 25. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (COM(2020) 380 final) (UL C 429, 11.12.2020, str. 259).

(2) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (COM(2020) 380 final) (UL C 429, 11.12.2020, str. 259).

(3) Informativno poročilo EESO Koristi ekstenzivne živinoreje in organskih gnojil v okviru evropskega zelenega dogovora.

(4) Sanirati pomeni osredotočiti se na ponovno vzpostavitev določenih ekoloških funkcij.

(5) Informativno poročilo EESO Ocena učinka SKP na menjavo generacij in informativno poročilo EESO Ocena učinka SKP na teritorialni razvoj podeželskih območij.

(6) IP/22/3746.

(7) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Podnebna pravičnost (mnenje na lastno pobudo) (UL C 81, 2.3.2018, str. 22), in mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dokument za razpravo – Za trajnostno Evropo do leta 2030 (COM(2019) 22 final) (UL C 14, 15.1.2020, str. 95).

(8) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (COM(2020) 380 final) (UL C 429, 11.12.2020, str. 259).

(9) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala (COM(2013) 249 final) (UL C 67, 6.3.2014, str. 153).

(10) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Socialnega sklada za podnebje (COM(2021) 568 final – 2021/0206 (COD)) (UL C 152, 6.4.2022, str. 158).

(11) Drevo, ki raste na območju, ki ga kolonizira lastna vrsta, brez človekove pomoči.

(12) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala (COM(2013) 249 final) (UL C 67, 6.3.2014, str. 153).

(13) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (COM(2020) 380 final) (UL C 429, 11.12.2020, str. 259).

PRILOGA

Naslednja amandmaja, ki sta bila med razpravo zavrnjena, so prejela vsaj četrtino glasov:

Točka 3.4

Amandma 11

Spremeni se tako:

Mnenje strokovne skupine

Amandma

EESO meni, da je treba pri obnovi dati prednost območjem, ki ležijo znotraj obstoječega omrežja zavarovanih območij, zlasti območjem Natura 2000, da se izkoristi njihov celoten potencial. Na ta način bi najučinkoviteje podprli cilj doseganja dobrega stanja habitatov iz Priloge I k direktivi o habitatih. S posebnim poudarkom na območjih Natura 2000 se lahko ne le zagotovi izvajanje te direktive, ki je bila sprejeta že leta 1992 , temveč tudi prispeva k preprečevanju morebitnih nasprotujočih si interesov, povezanih z rabo zemljišč.

Rezultat glasovanja:

Za	91
Proti	108
Vzdržani	18

Točka 4.2

Amandma 12

Spremeni se tako:

Mnenje strokovne skupine

Amandma

Cilj ponovnega namakanja izsušenih šotišč iz člena 9 uredbe

Ta cilj bo imel velik gospodarski vpliv na kmetijske dejavnosti in zadeva zlasti posamezne regije nekaterih držav članic. Za te regije bi lahko bil predlagani cilj z vidika uravnoteženja različnih ciljev preveč ambiciozen . EESO poudarja, da je za nadaljnjo produktivno rabo obnovljenih in ponovno vzpostavljenih šotišč na alternativne načine potrebna ekonomska vzdržnost . Poleg tega je bilo glede časovnega razporeda za doseganje tega cilja leta 2012 v študiji, ki so jo izvedli raziskovalci na več kot 620 območjih ekološke obnove na mokriščih, ugotovljeno, da se s temi dejavnostmi tudi po sto letih v povprečju obnovi le med 65 in 70 % domače biotske raznovrstnosti ter različnih hidroloških in ekoloških funkcij (filtracija vode, shranjevanje ogljika) v primerjavi z ustreznim referenčnim nedegradiranim ekosistemom. To sproža vprašanja glede časovnega okvira obnove, ki ga predvideva razpored Komisije, in ekološkega cilja. Čeprav šotišča predstavljajo le 3 % zemeljske površine, zajamejo tretjino ogljikovega dioksida, ujetega v tleh. So torej zelo pomemben strateški sektor za boj proti podnebnim spremembam.

Cilj ponovnega namakanja izsušenih šotišč iz člena 9 uredbe

Ta cilj bo imel velik gospodarski vpliv na kmetijske dejavnosti in zadeva zlasti posamezne regije nekaterih držav članic. Za te regije bi lahko imel predlagani cilj posebne posledice z vidika uravnoteženja različnih ciljev. EESO se zaveda posebnega pomena šotišč za biotsko raznovrstnost in varstvo podnebja ter meni, da cilji Komisije (ukrepi za obnovo na 70 % izsušenih šotiščih, od tega ponovno namakanje 50 % takih območij do leta 2050[3]) predstavljajo kompromis med gospodarskimi in okoljskimi interesi . Poleg tega je bilo glede časovnega razporeda za doseganje tega cilja leta 2012 v študiji, ki so jo izvedli raziskovalci na več kot 620 območjih ekološke obnove na mokriščih, ugotovljeno, da se s temi dejavnostmi tudi po sto letih v povprečju obnovi le med 65 in 70 % domače biotske raznovrstnosti ter različnih hidroloških in ekoloških funkcij (filtracija vode, shranjevanje ogljika) v primerjavi z ustreznim referenčnim nedegradiranim ekosistemom. To sproža vprašanja glede časovnega okvira obnove, ki ga predvideva razpored Komisije, in ekološkega cilja. Čeprav šotišča predstavljajo le 3 % zemeljske površine, zajamejo tretjino ogljikovega dioksida, ujetega v tleh. So torej zelo pomemben strateški sektor za boj proti podnebnim spremembam.

Rezultat glasovanja:

Za	99
Proti	104
Vzdržani	18

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/55

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o označevanju ekološke hrane za hišne živali

(COM(2022) 659 final – 2022/0390 (COD))

(2023/C 140/09)

Poročevalec:

Arnaud SCHWARTZ

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 8. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	10. 1. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	187/0/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog uredbe o označevanju ekološke hrane za hišne živali in poziva k njegovemu hitremu sprejetju, da se poskrbi za nadaljevanje zahtev, ki so veljale pred začetkom uporabe nove uredbe o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (1).

1.2

EESO meni, da mora sektor hrane za hišne živali prispevati k ciljem evropskega zelenega dogovora in da bodo ti novi ukrepi označevanja omogočili njegov razvoj in krepitev, tako s prodajo proizvodov potrošnikom, ki so pozorni na njihovo ekološko poreklo, kot z možnim ustvarjanjem dodane vrednosti za ekološke stranske proizvode. To bo sektorju omogočilo, da bo, čeprav zmerno, prispeval k doseganju cilja, da se do leta 2030 25 % kmetijskih zemljišč v EU nameni ekološkemu kmetovanju, kot je določeno v strategiji „od vil do vilic“, strategiji za biotsko raznovrstnost ter v evropskem akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave.

1.3

EESO spodbuja Komisijo in evropske institucije, naj javnost obveščajo o tej novi uredbi in njenih ciljih, da bi dodatno okrepili povpraševanje potrošnikov in njihovo zaupanje v ekološke proizvode.

1.4

Ker je hrana za hišne živali namenjena prodaji potrošnikom, EESO priporoča, da se ta sektor in posvetovanje z njim vključita v pripravo zakonodaje na področju trajnosti živil, ki se nanaša na primer na označevanje trajnostnih živil, okoljsko učinkovitost proizvodov in trajnostno embalažo (2).

2. Ozadje

2.1

Z začetkom veljavnosti nove uredbe EU o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (3)1. januarja 2022 so bile uvedene stroge zahteve glede označevanja ekološke hrane, krme in hrane za hišne živali. Pred tem je lahko bila na podlagi nacionalnih pravil ali zasebnih standardov hrana za hišne živali, zlasti za mačke in pse, označena kot ekološka, tudi če vse njene sestavine kmetijskega izvora niso bile ekološke, od 1. januarja 2022 pa takšno označevanje ni več mogoče.

2.2

Evropska komisija je zato 28. novembra 2022 objavila predlog uredbe o označevanju ekološke hrane za hišne živali (4), da bi določila posebna pravila za označevanje hrane za hišne živali. Namen tega predloga je omogočiti označevanje hrane za hišne živali, zlasti mačke in pse, z logotipom ekološke pridelave Evropske unije, če izpolnjuje stroga merila, ki jih je določil zakonodajalec EU.

2.3

Predlagana pravila o označevanju ekološke hrane za hišne živali odražajo pravila o označevanju, ki se uporabljajo za živila: da bi se hrana za hišne živali lahko označila kot ekološka in z logotipom ekološke pridelave Evropske unije, bodo morale ekološke sestavine kmetijskega izvora predstavljati vsaj 95 % njene teže (če bodo ekološke sestavine kmetijskega izvora predstavljale manj kot 95 % teže proizvoda, se bo lahko sklic na ekološko pridelavo uporabil zgolj na seznamu sestavin v zvezi z ekološkimi sestavinami, pri čemer bo treba navesti skupni delež ekoloških sestavin glede na skupno količino sestavin kmetijskega izvora).

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO ponovno izraža podporo akcijskemu načrtu za razvoj ekološke pridelave v EU (5), pri čemer priznava vlogo ekološkega kmetovanja pri doseganju ciljev evropskega zelenega dogovora, zlasti ukrepe za nadaljnjo krepitev povpraševanja in zaupanja potrošnikov v ekološke proizvode.

3.2

EESO v zvezi s tem priznava, da je treba čim prej sprejeti ta predlog uredbe, da bi omogočili uporabo logotipa ekološke pridelave EU za hrano za hišne živali, tudi če nima 100 % ekoloških sestavin (ampak jih ima po teži vsaj 95 %), kar ustreza dejanskemu stanju pri nekaterih proizvodih. Vendar poziva, naj se v prihodnje predvidi, da se tovrstni regulativni akti začno izvajati ob začetku veljavnosti osnovnega besedila, da bi se izognili pravnim vrzelim, ki bi negativno vplivale na proizvajalce in potrošnike-kupce.

3.3

EESO podpira predlagana pravila za označevanje ekološke hrane za hišne živali, glede na to, da se zahteva visok delež ekoloških sestavin (95 % teže) in obstaja podobnost s pravili, ki veljajo za ekološka živila, kar spodbuja enotno uporabo logotipa EU in lažje razumevanje za potrošnike, ki sta jim obe vrsti proizvodov namenjeni.

3.4

EESO poudarja, da sektor hrane za hišne živali kljub majhnemu deležu ekoloških proizvodov v tem sektorju hitro raste (3,1-odstotna letna rast; 46 % evropskih gospodinjstev ima vsaj eno hišno žival (6)). Po ocenah sektorja številni lastniki hišnih živali zaradi „človečenja“ hišnih živali zanje iščejo hrano, ki odraža njihov okus, kar jih vodi h kupovanju vrhunskih proizvodov, vključno z ekološkimi (7). EESO zato pozdravlja nove ukrepe označevanja, ki lahko spodbudijo trg ekološke hrane za hišne živali, tako s prodajo potrošnikom, ki so pozorni na ekološki izvor hrane, kot z možnostjo ustvarjanja dodane vrednosti za ekološke stranske proizvode.

3.5

EESO zato meni, da bodo lahko ti novi ukrepi označevanja, čeprav le zmerno, prispevali k doseganju cilja, da se do leta 2030 25 % kmetijskih zemljišč v EU nameni ekološkemu kmetovanju, kot je določeno v strategiji „od vil do vilic“, strategiji za biotsko raznovrstnost ter v evropskem akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave, ki izhajajo iz evropskega zelenega dogovora.

3.6

EESO pozdravlja uporabo ukrepov o obveznem obveščanju o poreklu živil glede na surovine, uporabljene v hrani za hišne živali, in sicer z oznakami „kmetijstvo EU“, „kmetijstvo izven EU“, „kmetijstvo EU/izven EU“, „kmetijstvo + ime države“ ali „kmetijstvo + ime države in regije“.

3.7

EESO spodbuja Komisijo in evropske institucije, naj javnost obveščajo o tej novi uredbi in njenih ciljih, da bi dodatno okrepile povpraševanje potrošnikov in njihovo zaupanje v ekološke proizvode.

3.8

EESO tudi meni, da bi morali ti ukrepi označevanja omogočiti začetek ali celo razširitev dialoga s proizvajalci hrane za hišne živali, da bi sektor začel sprejemati načela trajnostnih prehranskih sistemov, proizvajalci pa razvili svoj prispevek k ciljem evropskega zelenega dogovora.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Uredba (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 (UL L 150, 14.6.2018, str. 1).

(2) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Okvir za označevanje trajnostno pridelanih živil za lažjo trajnostno izbiro potrošnikov (mnenje na lastno pobudo) (UL C 75, 28.2.2023, str. 97).

(3) Uredba (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 (UL L 150, 14.6.2018, str. 1).

(4) Predlog uredbe o označevanju ekološke hrane za hišne živali (COM(2022) 659 final).

(5) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave (COM(2021) 141 final) (UL C 517, 22.12.2021, str. 114).

(6) Vir: FEDIAF (Evropska zveza industrije hrane za hišne živali) – https://europeanpetfood.org/about/statistics/.

(7) Vir: FEDIAF (Evropska zveza industrije hrane za hišne živali) – https://europeanpetfood.org/pet-food-facts/pet-food-trends/.

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/58

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Priporočilo za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja

(COM(2022) 782 final)

(2023/C 140/10)

Poročevalec:

Petru Sorin DANDEA

Zaprosilo	Evropska komisija, 19. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	21. 12. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	169/0/3

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira priporočila, ki jih je predlagala Komisija, in podaja številne dodatne predloge.

1.2

EESO opozarja na sklepe iz svojega prejšnjega mnenja (1), ki je bilo z veliko večino sprejeto na plenarnem zasedanju oktobra 2022.

1.3

EESO priporoča, da se oba razpona porabe določita tako, da se zaščitijo vsa gospodinjstva, ki se soočajo z velikimi težavami pri plačevanju računov za energijo. Meni, da bi morala ta politika dvostopenjskega določanja cen zajemati tako ljudi pod pragom revščine kot tiste v spodnjem srednjem razredu, ki zaradi nizkih dohodkov ne bodo mogli plačevati računov za energijo po tržnih cenah.

1.4

EESO podpira predlog Komisije, naj države članice uporabijo začasni krizni okvir za državno pomoč, in priporoča, naj države članice uporabijo vsa možna sredstva za pomoč podjetjem na splošno, zlasti malim in srednjim podjetjem.

1.5

EESO poziva k preudarni uporabi monetarne politike, saj ima lahko ta v zapletenem kontekstu, ko inflacijo povzročajo zunanji dejavniki, cikličen učinek.

1.6

1.7

EESO meni, da bo dokončanje unije kapitalskih trgov in bančne unije pomemben korak pri poglobitvi ekonomske in monetarne unije, ter priporoča, naj si države članice prizadevajo za pospešitev procesa.

1.8

EESO priporoča, naj začnejo države članice hitro izvajati direktivo o minimalnih plačah na nacionalni ravni. Na ta način bi se izboljšala raven minimalne plače in vzpostavila varnostna mreža za zaposlene z nizkimi dohodki, s čimer bi se ohranila njihova kupna moč v obdobju visoke inflacije.

1.9

Komisija državam članicam priporoča, naj izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja socialni dialog pri vključevanju socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje politik, potrebnih za ublažitev posledic krize. EESO predlog Komisije odločno podpira.

2. Ozadje

2.1

Oživitev gospodarske rasti, ki je bila leta 2021 zabeležena na ravni euroobmočja in po vsej Evropski uniji, je bila nenadoma prekinjena zaradi vojne, ki jo je Rusija začela proti Ukrajini. Zaradi velike odvisnosti euroobmočja od uvoza fosilnih goriv iz Rusije se je ob uvedbi sankcij EU pojavila negotovost, ki je močno vplivala na dobavne verige. Ti dejavniki so bili vzrok za energetsko krizo in posledično za visoko inflacijo, s katerima se sedaj soočata euroobmočje in EU.

2.2

Čeprav se je inflacija nekoliko znižala, in sicer z 10,6 % v oktobru na 10,0 % v novembru, se bo morda s prihodom mrzle sezone spet povišala zaradi težav z oskrbo z gorivi in posledične energetske krize.

2.3

Evropska centralna banka je za znižanje inflacije na vzdržne parametre (srednjeročno znižanje na ciljno raven 2 %) uporabila monetarno politiko, vendar se lahko njena prizadevanja izkažejo za nezadostna zaradi zunanjih dejavnikov, ki so privedli do krize, pa tudi zaradi težav pri povezovanju monetarne politike z razdrobljenimi fiskalnimi politikami v državah članicah.

2.4

Ta večplastna kriza se pridružuje podnebni krizi, s katero se sooča Evropska unija. Prav tako se je znatno zmanjšala hitrost konvergence, pri čemer je mogoče opaziti razdrobljenost in razhajanja ne le v nekaterih sektorjih, temveč tudi med gospodarstvi držav članic euroobmočja.

2.5

Zaradi energetske krize je veliko število sektorjev in podjetij, ki delujejo na enotnem trgu, manj konkurenčnih.

2.6

Mehanizem za okrevanje in odpornost ter kohezijska politika sta pomembno prispevala k pomoči državam članicam euroobmočja pri ohranjanju ravni naložb, potrebnih za doseganje ciljev zelenega dogovora, vendar so potrebna nadaljnja prizadevanja za zagotovitev hitrejšega prehoda na ogljično nevtralnost in znatno zmanjšanje energetske odvisnosti.

2.7

V teh posebno težkih in zapletenih razmerah je Evropska komisija 22. novembra predstavila predlog priporočila Sveta (2) o ekonomski politiki euroobmočja 2023.

3. Splošne in posebne ugotovitve

3.1

EESO podpira priporočila, ki jih je predlagala Komisija, vendar meni, da je treba dodati naslednje predloge:

3.2

EESO opozarja na sklepe iz mnenja ECO/590 (3), ki je bilo z veliko večino sprejeto na plenarnem zasedanju oktobra 2022.

3.3

Zaradi energetske krize se bodo gospodinjstva in podjetja v zimski sezoni 2022–2023 soočala z velikimi težavami. Komisija je predlagala politiko zaščite za najranljivejše, katere del je dvostopenjsko določanje cen. To pomeni, da bo ranljivi potrošnik do določene ravni porabe energije plačal ceno, ki je nižja od tržne cene. To dvostopenjsko politiko, ki jo je Komisija predlagala za zaščito ranljivih gospodinjstev v času energetske krize, bi morale države članice uporabljati na vključujoč način. EESO priporoča, da se oba razpona porabe določita tako, da se zaščitijo vsa gospodinjstva, ki se soočajo z velikimi težavami pri plačevanju računov za energijo.

Meni, da bi morala ta politika dvostopenjskega določanja cen zajemati tako ljudi pod pragom revščine kot tiste v spodnjem srednjem razredu, ki zaradi nizkih dohodkov ne bodo mogli plačevati računov za energijo po tržnih cenah.

3.4

Kar zadeva podjetja, Komisija meni, da bi jim morale države članice zagotoviti podporo, tudi z uporabo začasnega kriznega okvira za državno pomoč, da bi se izognili ohromitvi njihove dejavnosti. EESO podpira predlog Komisije in državam članicam priporoča, naj uporabijo vsa možna sredstva za pomoč podjetjem na splošno, zlasti malim in srednjim podjetjem.

3.5

Inflacija, ki so jo povzročile cene zemeljskega plina in energetska kriza, je oktobra 2022 dosegla najvišjo raven od uvedbe eura, in sicer 10,6 %. Evropska centralna banka je pravočasno ukrepala in je z monetarno politiko rast inflacije omejila, da bi se ta lahko vrnila pod 2 % (srednjeročna ciljna raven). EESO priporoča preudarno uporabo monetarne politike, saj ima lahko ta v zapletenem kontekstu, ko inflacijo povzročajo zunanji dejavniki, cikličen učinek.

3.6

Medtem ko so se plače v euroobmočju v letu 2022 nekoliko zvišale, je to povečanje precej pod inflacijo. EESO se strinja z Evropsko komisijo, ki državam članicam priporoča, naj v skladu s svojimi nacionalnimi praksami in modeli kolektivnih pogajanj ohranijo kupno moč plač, zlasti ranljivih, slabo plačanih delavcev. EESO priporoča, naj začnejo države članice hitro izvajati direktivo o minimalnih plačah na nacionalni ravni. Na ta način bi se izboljšala raven minimalne plače in vzpostavila varnostna mreža za zaposlene z nizkimi dohodki, s čimer bi se ohranila njihova kupna moč.

3.7

EESO podpira predlog Komisije, naj države euroobmočja uskladijo svojo fiskalno politiko z monetarno politiko Evropske centralne banke, saj je to pomembno, da se lahko z monetarno politiko zmanjša inflacija. Odbor meni, da bi morale države članice in Komisija okrepiti svoja prizadevanja za izvajanje prvega stebra, ki ga predlaga vključujoči okvir OECD. To bi ustvarilo znatne prihodke za tiste države članice, ki se po naporih v boju s pandemijo COVID-19 soočajo z visokim javnim dolgom in imajo zato manj manevrskega prostora pri izvajanju fiskalnih politik v času krize.

3.8

EESO podpira predlog Komisije o nadaljnjih prizadevanjih za dokončanje unije kapitalskih trgov in bančne unije. Meni, da bo dokončanje teh dveh političnih projektov pomemben korak pri poglobitvi ekonomske in monetarne unije.

3.9

Države članice morajo ob tej večplastni krizi ukrepati, da bi zmanjšale njen negativni vpliv na gospodinjstva in podjetja. Komisija državam članicam priporoča, naj izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja socialni dialog pri vključevanju socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje politik, potrebnih za ublažitev posledic krize. EESO predlog Komisije odločno podpira.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dodatne ugotovitve o Priporočilu za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja (COM(2021) 742 final) (mnenje na lastno pobudo) (UL C 75, 28.2.2023, str. 43).

(2) Priporočilo za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja (COM(2022) 782 fina).

(3) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dodatne ugotovitve o Priporočilu za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja (COM(2021) 742 final) (mnenje na lastno pobudo) (UL C 75, 28.2.2023, str. 43).

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/61

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Usmeritev za trajnostni modri planet – skupno sporočilo o agendi EU za mednarodno upravljanje oceanov

(JOIN(2022) 28 final)

(2023/C 140/11)

Poročevalec:

Stefano PALMIERI

Zaprosilo	Evropska komisija, 25. 11. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	15. 6. 2022
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	20. 12. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	184/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Upravljanja oceanov ne bi smeli imeti zgolj za „stvar morij“. Morsko okolje je kompleksen sistem v smislu sektorjev, zakonodaje, deležnikov na različnih ravneh (lokalni, regionalni, svetovni) in razsežnosti. Prepleta se z dejavnostmi na kopnem ter politikami in ukrepi v zvezi s kopnim ter zahteva na znanju temelječo podporo pri odločanju s celovitim večdisciplinarnim pristopom in znanstveno diplomacijo. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlagano ustanovitev medvladnega panela za trajnostnost oceanov.

1.2

EESO pozdravlja določitev morskih zavarovanih območij ter podpira doseganje ogljične nevtralnosti in trajnostno razgradnjo ladij.

1.3

Da bi sprejeli odločitve in izvedli ukrepe, je treba uskladiti različne politike in sporazume ter pregledno oceniti njihovo izvedljivost v primerjavi z učinki. EESO podpira vlogo, ki jo ima EU na zakonodajnem področju in pri krepitvi mrež in partnerstev na svetovni ravni, s čimer se obravnava vloga raziskav in inovacij.

1.4

EESO poziva, naj se s finančnimi ukrepi odvrača od uporabe zastav ugodnosti (npr. z oblikovanjem posebnega sklada z jamstvi za razgradnjo ladje), in predlaga razširitev uporabe mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah na širok nabor onesnaževal, ki vplivajo na morski ekosistem.

1.5

EESO pozdravlja pristop „ničelne tolerance“ do nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova in prilova ter spodbuja EU, naj podpre poštene gospodarske subjekte pri doseganju trajnostnega ohranjanja in upravljanja ribištva. Komisijo poziva, naj podpre trajnostni mali in industrijski ribolov z majhnim vplivom, okoljsko nevtralno akvakulturo in kulturo alg, da se zagotovijo okoljska, socialna in gospodarska trajnostnost regij.

1.6

V zvezi z globokomorskim rudarjenjem še vedno ni dovolj trdnih znanstvenih rezultatov, da bi ocenili njegov dolgoročni vpliv na okolje. EESO pozdravlja previdnostni pristop, ki ga je sprejela Komisija, in se zavzema za moratorij za izdajanje rudarskih dovoljenj Mednarodne oblasti za morsko dno (ISA). Poziva k ustanovitvi mednarodnih neodvisnih znanstvenih skupin, ki bi s strokovnim znanjem pomagale pri odločanju in ukrepanju.

1.7

Zaradi vplivov neeksplodiranih ubojnih sredstev, novih onesnaževal in naravnih nesreč se lahko spremeni raba morskega okolja, z njo pa tudi gospodarski/geopolitični scenariji. EESO pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi obravnavala te izzive.

1.8

Varnost in zaščita na morju sta bistvenega pomena. Potrebna je generacijska pomladitev v zvezi z znanji, spretnostmi in tehnologijami, pri čemer je treba zagotoviti dostojne življenjske in delovne pogoje. EESO hkrati poziva države članice, naj ratificirajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 188/2007 (1) in zagotovijo njen učinkovit prenos v nacionalno zakonodajo držav članic EU (2). Pozdravlja Direktivo Sveta (EU) 2017/159 (3) in poziva k razširitvi področja uporabe postopka, da bi izboljšali življenjske in delovne pogoje ter zaščitili zdravje in varnost delavcev v sektorju morskega ribolova.

1.9

EESO ponovno poudarja, kako pomembno je, da najbolj oddaljene regije (4) zaradi svojih geografskih značilnosti prevzamejo ključno vlogo v okviru upravljanja oceanov, kar je navedeno v dokumentu COM(2022) 198 final (5), v dokumentu JOIN(2022) 28 final pa sploh ni omenjeno.

1.10

V zvezi z novim in okrepljenim mednarodnim upravljanjem oceanov, ki ga spodbuja EU, se EESO zavzema za učinkovito in pregledno vključevanje različnih deležnikov v razvoj na znanju temelječe podpore pri politikah ter v dejavnosti komuniciranja in ozaveščanja, in sicer v vseh fazah tega procesa, od posvetovanj in sooblikovanja načrtov do izvajanja in končnega ocenjevanja. Za obravnavanje teh zapletenih izzivov bi se lahko uvedle nove oblike organizacijske strukture.

1.11

EESO poziva k obsežnemu seznanjanju vseh državljanov EU s pomorskim pravom. Potrebujemo mednarodno pravo, ki bo urejalo različna področja pristojnosti (obalne meje, ekonomske cone, varstvo morskih virov, opredelitev „varnega pristana“ itd.), zlasti za pojasnitev mednarodnih obveznosti v zvezi z reševanjem in pomočjo na morju ter za kodifikacijo pojmov nevarnosti ter načinov iskanja in reševanja (6). EESO poziva k pravilnemu izvrševanju tega pravila in potrjuje temeljno načelo, da je treba ljudi, ki se znajdejo v nevarnosti na morju, brez dvoma in brez pogojev rešiti in odpeljati v varno pristanišče.

1.12

Glede na geopolitični in okoljski pomen Arktike EESO pozdravlja zavezo EU, da bo v celoti izvajala Sporazum za preprečevanje nereguliranega ribolova na odprtem morju v osrednjem Arktičnem oceanu ter si prizadevala za določitev morskih zavarovanih območij na Arktiki in prepoved vrtanja za ogljikovodike (7).

1.13

EESO ugotavlja, da so načrtovane naložbe, namenjene obravnavanju izzivov na področju upravljanja oceanov, premalo ambiciozne, zato se zavzema za oblikovanje ustreznega sklada za oceane, s katerim bi podprli reševanje pomorskih izzivov.

2. Splošne ugotovitve o referenčnem okviru

2.1

Eden izmed glavnih izzivov za morske in pomorske zadeve je skladnost med ukrepi na različnih ravneh (svetovni, nacionalni, regionalni in lokalni) ter med različnimi sektorji. Veliko število konkurenčnih zahtev lahko ogrozi ukrepe in močno zmanjša njihov učinek.

2.2

Za upravljanje oceanov je potrebna na znanju temelječa podpora pri odločanju. Vpliv ljudi na morsko okolje ni omejen na dejavnosti na morju (rudarjenje, ribolov, promet), temveč zajema tudi dejavnosti na kopnem, katerih rezultat je obširnejše onesnaževanje (odpadki, pesticidi, antibiotiki, fosfati, plastika, eksplozivi itd.). Zato je bistveno, da se oceani vključijo ne le v cilj trajnostnega razvoja 14, temveč tudi v cilje, ki obravnavajo industrijsko proizvodnjo in kolektivno ravnanje. Za zdrav in produktiven morski ekosistem je potreben celovitejši pristop, vključno z vidiki, ki niso omejeni na morske in pomorske zadeve.

2.3

V zadnjih letih, ko se je kompleksnost pokazala v številnih okvirih, se razvijajo novi modeli upravljanja, ki jih usmerjata predvsem trg in veda o omrežjih. Kompleksne sisteme je težko nadzirati in njihove dinamike dolgoročno ni lahko napovedati. Oceani so kompleksen sistem, v katerem se pravila obalnih območij in območij odprtega morja močno razlikujejo, spori na ravni nacionalnih oblasti in zasebnega sektorja pa kažejo, da bo za obravnavo teh izzivov morda treba sprejeti prenovljeno znanstveno diplomacijo. EESO priznava, da je treba razviti primerne instrumente upravljanja in politične vmesnike kot pobude za povezovanje različnih in med seboj povezanih razsežnosti.

2.4

EESO podpira vlogo, ki jo ima EU na zakonodajnem področju in pri krepitvi mrež in partnerstev na svetovni ravni, s čimer se obravnava vloga raziskav in inovacij, zagotavljajo rešitve in smernice ter spodbujajo konkretne pobude.

3. Ocena sporočila Komisije

EESO se bo osredotočil na štiri področja predloga: (1) Krepitev okvira za mednarodno upravljanje oceanov; (2) Na poti k trajnostnosti oceanov do leta 2030; (3) Zagotavljanje zaščite in varnosti na morju; (4) Poglabljanje znanja o oceanih.

3.1 Krepitev okvira za mednarodno upravljanje oceanov

3.1.1

EESO pozdravlja zavezo Komisije, da bo podprla najvišje mednarodne standarde v zvezi s preglednostjo, dobrim upravljanjem in vključenostjo deležnikov v mednarodnih organizacijah, kot sta Mednarodna oblast za morsko dno (ISA) in Svetovna trgovinska organizacija (STO).

3.1.2

EESO potrjuje vlogo EU na zakonodajnem področju, tudi prek znanstvene diplomacije in krepitve mrež in partnerstev na svetovni ravni. Zlasti poudarja, da je treba uvesti sistem za spremljanje in sprejemanje ustreznih ukrepov. Pozdravlja določitev morskih zavarovanih območij in druge učinkovite ohranitvene ukrepe za posamezno območje s ciljem, da bi do leta 2030 zajemala 30 % morij in oceanov, kjer je prepoznan njihov pomen za delovanje oceanskega sistema, sprejemanje ukrepov pa temelji na analizi uspešnosti in učinkovitosti posameznega območja, pri čemer se upoštevajo stroški, odgovornost, časovni okviri in spremljanje.

3.1.3

EESO ugotavlja, da so v skladu s poročili dolgoročni vplivi globokomorskega rudarjenja kljub določenemu tehnološkemu napredku v zadnjih letih še vedno vidni, ekosistem pa si na območjih, na katerih so izkopavanja potekala pred več desetletji, še ni povsem opomogel (8). Pozdravlja sprejetje previdnostnega pristopa in se zavzema za moratorij za izdajanje rudarskih dovoljenj ISA. Mednarodno oblast za morsko dno poziva, naj ustanovi mednarodno neodvisno znanstveno skupino, da bi strokovno analizo prenesli v dobro opredeljene politične odločitve. Predlaga tudi spodbujanje naložb v raziskave in razvoj alternativnih rešitev za materiale, ki se pridobivajo iz morskega dna.

3.1.4

Mali priobalni ribolov in akvakultura sta ključna dejavnika za preživetje številnih obalnih skupnosti in ohranjanje njihove kulturne dediščine. V gospodarski krizi je bil izjemno močno prizadet celoten ribiški sektor, zlasti pa tradicionalni in mali ribolov, zato ta sektor danes potrebuje posebno strategijo, da bi se znova uveljavil na trgu (9). EESO se zavzema za ustrezne ukrepe za okrepitev teh dejavnosti, diverzifikacijo virov prihodka lokalnih skupnosti (npr. obalni turizem in rekreacijske vodne dejavnosti), podporo preusmeritvi poklicnih poti, pomoč gospodarsko šibkim regijam in okoljsko trajnostnost (10).

3.1.5

EESO pozdravlja pristop „ničelne tolerance“ do nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova ter spodbuja EU, naj podpre poštene gospodarske subjekte pri trajnostnem ohranjanju in upravljanju ribištva. Potrjuje vlogo EU v dialogih o ribištvu s tretjimi državami, da se spodbudi spoštovanje mednarodnih obveznosti. V tem okviru priznava, da so sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu pomemben prispevek k trdnemu okviru z več tretjimi partnerskimi državami.

3.1.6

Arktika se sooča z drastičnimi spremembam, ki bi lahko ogrozile okolje in geopolitično ravnovesje. EESO pozdravlja zavezo EU, da bo v celoti izvajala Sporazum za preprečevanje nereguliranega ribolova na odprtem morju v osrednjem Arktičnem oceanu ter si prizadevala za določitev morskih zavarovanih območij na Arktiki in za prepoved vrtanja za ogljikovodike (11).

3.1.7

EESO priznava, da je težko izvajati ukrepe na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, in poudarja, da je treba zagotoviti skladnost med različnimi partnerstvi in sporazumi ter podpreti prizadevanja EU v pogajanjih o sporazumu o odprtem morju, ki potekajo.

3.2 Na poti k trajnostnosti oceanov do leta 2030

3.2.1

EESO pozdravlja zaveze in prizadevanja za uresničitev ogljične nevtralnosti do leta 2050. EU ima pomembno vlogo v Mednarodni pomorski organizaciji (IMO) in v svetovnem zakonodajnem in operativnem postopku za razogljičenje pomorskega in ribiškega sektorja.

3.2.2

EESO priznava, da je boj proti onesnaževanju morja izziv. Zaradi medsebojne povezanosti različnih virov, vključno s tistimi na kopnem, ter raznolikosti deležnikov in zakonodajnih meja je okvir še bolj kompleksen. EESO poudarja, da je treba obravnavati raznolikost onesnaževal in spodbujati učinkovite ukrepe. Izpostavlja potrebo po skladnosti in vključevanju vidikov, ki presegajo upravljanje oceanov (npr. tistih, ki so obravnavani v strategijah za ničelno onesnaževanje in biotsko raznovrstnost ter strategiji „od vil do vilic“ (12)) in močno vplivajo na onesnaženost morij (13).

3.2.3

Neeksplodirana ubojna sredstva vključujejo konvencionalna eksplozivna sredstva in kemično orožje, odvrženo v morje. Nedvomna nevarnost neeksplodiranih ubojnih sredstev v morju je bila v preteklosti uvrščena nizko. Zaradi te težave je nujno pripraviti strategijo, saj se povpraševanje gospodarskih sektorjev po morskem prostoru povečuje, korozija pa uničuje večino streliva, iz katerega uhajajo toksične, rakotvorne, mutagene in teratogene snovi. Potrebni so ukrepi za njihovo odkrivanje, spremljanje in ublažitev vplivov, in sicer s skupnim evropskim znanjem in tehnološko podporo (14).

3.2.4

EESO pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi zmanjšala vplive odvrženega streliva na okolje, in ugotavlja, da tveganja niso omejena na neeksplodirana ubojna sredstva iz prve in druge svetovne vojne, temveč zadevajo tudi druge spopade (npr. na Balkanu in v Ukrajini), niti ne gre le za morebitno toksičnost snovi, ki uhajajo, temveč tudi za možnost nenamerne ali samodejne detonacije.

3.2.5

EESO priznava okoljske učinke ribolovnih orodij na ekosistem in ugotavlja, da stroški številnih predlaganih rešitev niso vzdržni ali pa so njihovi učinki na svetovni ravni zanemarljivi. Poziva k uvedbi novih tehnologij ali materialov za ublažitev tega izziva, ki naj jo spremljajo izravnalni ukrepi in prilagojene kampanje za ozaveščanje ribičev o priložnostih (15).

3.2.6

Prekomerno izkoriščanje ribjih staležev in prilov sta priznana kot dejanski težavi na svetovni ravni. Ribiški sektor ima širok vpliv na številne vrste, zato obstajajo utemeljeni pomisleki, da bi to lahko ogrozilo trajnost nekaterih vrst in ogrozilo ravnovesje celotnega morskega ekosistema. Po drugi strani pa so dejavnosti lokalnih ribičev pomemben del kulture na določenem območju in trajnostnega gospodarstva, ki državljanom zagotavlja zdravo hrano v trajnostnem procesu z okoljskega, socialnega in gospodarskega vidika. Antropogeni pritisk na ribje staleže je mogoče zmanjšati s spodbujanjem okoljsko nevtralne akvakulture (vključno s kulturo alg).

3.2.6.1

EESO na podlagi teh vidikov poziva k:

(a)	strožjemu nadzoru in sankcijam v zvezi z nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovom;

(b)	spremljanju in urejanju ribiškega sektorja na način, ki odpravlja prekomerno izkoriščanje ribjih staležev in prilov ter spodbuja dejansko trajnostnost tega sektorja;

(c)	spodbujanju okoljsko nevtralne akvakulture in kulture alg ter podpori zanju, vključno z vidiki krmljenja in porabe energije;

(d)	zagotavljanju finančnih nadomestil za delavce v prehodnih fazah preoblikovanja tehnologij in proizvodnih sistemov.

3.2.7

Pomorski promet pomeni več kot 90 % svetovnega komercialnega tovornega prometa in je hrbtenica svetovnega gospodarstva. Čezoceanke so lahko pomemben vir onesnaževanja tudi po koncu življenjske dobe. Lastniki ladij v državah z visokim dohodkom pogosto prikrijejo pravo identiteto ladij tako, da jih registrirajo v davčnih oazah, tudi zato, da bi se izognili okoljskim predpisom. V tem okviru mednarodna in regionalna prizadevanja za boj proti takemu ravnanju niso bila uspešna (16). Tudi lastniki iz držav EU registracijo v ugodnejših državah (t. i. zastavo ugodnosti) še vedno uporabljajo kot zadnjo registracijo, da bi se izognili predpisom in prihranili. EESO predlaga, da se razgradnja ladij obravnava kot velik vir onesnaževanja morja, ter poziva EU, naj: a) ukrepa za sprejetje strožjih zavezujočih predpisov, b) spremlja dejavnosti, da bi preprečili morebitno izogibanje varstvu okolja, c) s finančnimi ukrepi odvrača od uporabe zastav ugodnosti, npr. z oblikovanjem posebnega sklada z jamstvi – za celotno življenjsko dobo plovila – za spoštovanje standardov EU glede okoljskega varstva in zaščite, tudi širše od jurisdikcije EU.

3.3 Zagotavljanje zaščite in varnosti na morju

3.3.1

EESO pozdravlja, da je EU okrepila svojo vlogo ponudnice pomorske varnosti znotraj in zunaj svojih meja. Poziva EU, naj opredeli potencialna pomorska interesna območja glede na nedavne geopolitične dogodke in se osredotoči na nove prednostne naloge.

3.3.2

EESO pozdravlja prizadevanja EU za spodbujanje in izvajanje ukrepov za povečanje varnosti na morju. Unijo poziva, naj sklop sektorjev, ki sodelujejo v dejavnostih na morju, ki lahko ogrozijo okolje in zdravje ljudi, razširi tudi na turizem, gradnjo in razgradnjo ladij, energetiko ter akvakulturo. Poziva tudi, naj se poudari posodabljanje tehnologij (npr. zeleni pogon), delovnih prostorov in delovnih pogojev v različnih logističnih dejavnostih, ki spadajo v okvir morskih in pomorskih dejavnosti (npr. ladjedelnice, pristanišča, plovila itd.).

3.3.3

EESO priporoča, da se zagotovi regulativna skladnost med ukrepi v zvezi z ohranjanjem morskih ekosistemov in pravili o varnosti in delovnih pogojih na morju, in sicer z ocenami učinka, ki zajemajo: (i) zaposlovanje, (ii) plače, (iii) tehnologije, (iv) dostojne življenjske in delovne pogoje ter (v) usposabljanje delavcev. Poziva tudi k boljšemu usklajevanju med različnimi službami javne uprave na vseh ravneh za namene celovitega upravljanja morskega prostora (17).

3.3.4

EESO poziva države članice, naj ratificirajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 188 ter zagotovijo sredstva, potrebna za njen pravilen prenos v nacionalno zakonodajo in njeno izvajanje. EESO je zadovoljen z Direktivo Sveta (EU) 2017/159 (18) in poziva k pripravam za razširitev njenega področja uporabe, da bi zajeli tudi kumulativne učinke dolgoročnih posledic za zdravje ljudi. Poleg tega poudarja, da je potrebna resnično ambiciozna zakonodaja EU o trajnosti podjetij in prisilnem delu (19).

3.3.5

EESO meni, da je bistveno oblikovati splošna načela in praktične smernice za poštene storitve v zvezi z delom v teh sektorjih, med drugim: a) zadostne in ustrezne smernice za lastnike ribiških plovil in (čezmejne) storitve na trgu dela, b) standardne pogodbe za (čezmejne) storitve v zvezi s trgom dela, c) zadostne in ustrezne smernice za ribiče, ki iščejo zaposlitev na krovu (tujih) ribiških plovil in d) pritožbene mehanizme (20).

3.3.6

Z znanjem o morju in oceanih ter varnostjo na morju je povezan element potrebnega obsežnega razširjanja znanja o pomorskem pravu in njegovem dejanskem uveljavljanju. Potrebujemo mednarodno pravo, ki bo urejalo različna področja pristojnosti (obalne meje, ekonomske cone, varstvo morskih virov, opredelitev „varnega pristana“ itd.), zlasti za pojasnitev mednarodnih obveznosti v zvezi z reševanjem in pomočjo na morju ter za kodifikacijo pojmov nevarnosti ter načinov iskanja in reševanja.

3.3.7

Naravne nesreče (poplave, cunamiji, izredni dogodki) lahko vplivajo na morsko okolje in povzročijo posredno tveganje za človekove dejavnosti in zdravje. EESO poudarja, da je treba naravne nesreče obravnavati kot možne vire tveganja za okolje in dejavnosti na morju na splošno.

3.4 Poglabljanje znanja o oceanih

3.4.1

EESO priznava kompleksnost oceanskega sistema v smislu medsebojne povezanosti okoljskih spremenljivk ter raznolikosti deležnikov, zakonodaj, kultur in lokalnih zmogljivosti. Poziva k učinkovitemu in preglednemu vključevanju različnih disciplin in strokovnih znanj (vede o podatkih, kompleksnosti in omrežjih, psihologije, sociologije, ekonomije) v razvoj na znanju temelječe podpore pri politikah (kot je predlagano za medvladni panel za trajnostnost oceanov).

3.4.2

Z znanjem in praksami se kažejo novi načini upravljanja za spopadanje z izzivi kompleksnosti pri samoorganiziranih strukturah, pri katerih se je uspešno razvila decentralizirana organizacija. EESO poziva k razširitvi dobrih praks in modelov na vse sektorje modrega gospodarstva, vključno s tistimi, ki lahko ustvarijo nova delovna mesta in rast (npr. turizem, potapljanje itd.), in javnim sektorjem. Z dodeljevanjem sredstev za trajnostno modro gospodarstvo bi bilo treba zagotavljati socialne in ekonomske koristi za sedanje in prihodnje generacije, obnoviti in varovati raznovrstnost, produktivnost, odpornost in temeljno vrednost morskih ekosistemov ter spodbujati čiste tehnologije, energijo iz obnovljivih virov in recikliranje (21).

3.4.3

Civilna družba in lokalni deležniki bi morali biti vključeni v vse faze procesa, od posvetovanj in sooblikovanja načrtov do izvajanja in končne ocene. Oceanska pismenost je bistvena za spodbujanje družbene preobrazbe v smeri celovite trajnostnosti sistema. V organizacijskih strukturah in postopkih bi bilo treba prednostno obravnavati socialno razsežnost in znanstveno podporo celostni trajnostnosti, okrepiti in financirati ukrepe za spodbujanje in podpiranje socialnega dialoga, povečanje varnosti, izboljšanje delovnih pogojev, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, razvoj znanj in spretnosti delavcev ter zagotovitev „generacijske pomladitve“ (22).

3.4.4

EESO pozdravlja prakso EU v zvezi z izmenjavo podatkov o morju in opazovanj oceanov. Priznava pomen morskih storitev in njihov vpliv na gospodarstvo, pa tudi stroške morske infrastrukture, ki zahteva velike naložbe nacionalnih sredstev. Ugotavlja, da je z modeliranjem kompleksnosti morskega ekosistema še vedno težko zagotoviti razumevanje ekosistema in njegove povezanosti s človekovimi dejavnostmi. EESO poziva EU, naj spodbuja odprt dostop do podatkov in njihovo ponovno uporabo, financira tudi inovativne pristope za zmanjšanje stroškov opazovanja in zagotovi učinkovito oceno dobrega okoljskega stanja (23).

3.4.5

EESO poudarja, da je treba sprejeti znanstveno metodologijo za pristop k znanstveni diplomaciji in pogajanjem. Poziva k uvedbi usposabljanj za končne uporabnike in upravljavce, tudi na lokalni ravni, da bi dosegli dejansko trajnostnost in izvedljivost ukrepov.

4. Kritične točke

4.1

Pojem upravljanja je povezan z zelo raznolikimi pojavi, od postopkov sprejemanja odločitev do instrumentov politike. Morda je širina tega pojma prispevala k njegovi veliki priljubljenosti in, še verjetneje, njegovi zlorabi. Oceani ne poznajo političnih meja in so tesno povezani z rabo zemljišč. Izzivov ne morejo rešiti posamezne države, temveč je potreben nadnacionalni pristop, ki sledi uresničljivim in učinkovitim skupnim prizadevanjem in deljeni odgovornosti s sprejetjem sooblikovanih sistemov, skupnih akcijskih načrtov in ukrepov, da se lokalna prizadevanja povežejo v celovite regionalne okvire. Ni mogoče sprejeti enotnega načina upravljanja, ki bi zagotovil organizacijske strukture za različne razsežnosti. EESO v tem okviru ugotavlja, da so na znanju temelječa podpora pri sprejemanju odločitev, znanstvena diplomacija in celovita zakonodaja v vseh državah in sektorjih ključni za obravnavo kompleksnosti morskih izzivov.

4.2

S stalnim povpraševanjem gospodarstva po morskem prostoru se povečuje kompleksnost oceanskega sistema v smislu medsebojno povezanih okoljskih spremenljivk. Snovanje in izvajanje ukrepov, ki so lahko trajnostni v okoljskem, ekonomskem in socialnem smislu, je tesno povezano z raznolikostjo deležnikov, zakonodaje, kultur in lokalnih zmogljivosti. EESO poziva k preglednemu sprejetju znanstvene metodologije za vključevanje različnih disciplin (vede o podatkih, kompleksnosti in omrežjih, psihologije, sociologije, ekonomije itd.) v razvoj na znanju temelječe podpore pri upravljanju oceanov.

4.3

Za prihodnost številnih sektorjev, ki so vključeni v dejavnosti na morju, je ključno vprašanje „generacijske pomladitve“. Nekateri vidiki, ki na videz niso povezani z upravljanjem, posredno prispevajo k uspešnosti učinkovitega upravljanja dejavnosti na morju. Veliko pobud, namenjenih spodbujanju posodobitve tehnologij, poklicnemu usposabljanju in izboljšanju delovnih pogojev, je koristnih, vendar so potrebni tudi spremljevalni ukrepi in sprejemljiv donos glede na vloženi kapital (24).

4.4

Trajnostne dejavnosti so še vedno glavni cilj uspešnega upravljanja oceanov in vsem sektorjem bi bilo treba omogočiti, da ga dosežejo. EESO poziva k financiranju ukrepov, namenjenih izboljšanju varnosti in delovnih pogojev, na primer na področju usposabljanja, svetovalnih storitev, spodbujanja človeškega kapitala, socialnega dialoga, zdravja in varnosti. Sozakonodajalca poziva, naj pri določanju organizacijskih struktur in postopkov (tj. upravljanja) dasta prednost socialni razsežnosti s krepitvijo in financiranjem ukrepov za spodbujanje in podpiranje socialnega dialoga, varnosti, delovnih pogojev ter znanj in spretnosti.

4.5

EESO ugotavlja, da so načrtovane naložbe, namenjene obravnavanju izzivov na področju upravljanja oceanov, premalo ambiciozne. Za boj proti virom onesnaževanja, za blažilne posege in upravljanje dejavnosti na morju v vseh sektorjih so potrebna ustrezna finančna sredstva, strukturni ukrepi in vključenost civilne družbe. EESO pozdravlja prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter za spodbujanje najuspešnejših in inovacij (25). V tem okviru bi lahko podprli cilj razogljičenja sektorja pomorskega prometa in ustanovitev sklada za oceane v podporo pomorskim izzivom. EESO poziva tudi k razširitvi uporabe mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah, da bi zajeli okoljske in socialne vidike.

4.6

Najbolj oddaljene regije imajo lahko zaradi svojih geografskih značilnosti ključno vlogo pri izkoriščanju vseh priložnosti, povezanih z oceani, morji in morskimi viri, ki jim je treba dati prednost, saj imajo velik potencial za spodbujanje gospodarstva, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in zagotavljanje blaginje ljudi (26). Zaradi vseh teh razlogov je EESO prepričan, da je treba povečati posebno vlogo, ki jo lahko imajo najbolj oddaljene regije pri upravljanju oceanov, zlasti pri a) misiji „Obnova naših oceanov in voda do leta 2030“; b) zbiranju in spremljanju podatkov o ribištvu; c) boju proti nezakonitemu in neselektivnemu ribištvu ter podpiranju trajnostnega ribištva; in d) izmenjavi znanja o pomorskem prostorskem načrtovanju (27).

4.7

Oceanska pismenost je prispevala h komuniciranju o izzivih v zvezi z morji in lahko prispeva k rešitvam. Plastiki je bilo namenjene veliko pozornosti v medijih in med politiki, vendar to ni edini izziv morij in oceanov. Povezanost izzivov v zvezi z morji z rabo zemljišč in ravnanjem potrošnikov je pogosto zanemarjena. EESO poziva k celovitejšemu in preglednejšemu komuniciranju v zvezi z oceani ter k povezovanju zakonodaje in ukrepov na morju in kopnem. Upa, da bo tako utrta pot za preobrazbo industrijske proizvodnje in ustvarjanje novih tehnologij in delovnih mest, ki bodo bolj osredotočeni na okoljsko trajnostnost.

4.8

Zaradi nedavne vojne v Ukrajini se je politični scenarij spremenil, pozornost pa se namenja nepričakovanim izrednim razmeram (oskrba z energijo, inflacija). Nepričakovani izzivi (kot sta varnost plinovodov Severnega toka in odvrženega streliva v Črnem morju ter geopolitični strateški pomen Arktike) zahtevajo dodatna prizadevanja za sprejetje ustreznih skupnih ukrepov. Kljub dejstvu, da je vojna vplivala tudi na število migrantov na zahodnobalkanski poti, pritisk na poteh čez Sredozemsko morje ne popušča, kar obremenjuje sprejemne zmogljivosti nekaterih držav EU in ljudi izpostavlja tveganju incidentov. EESO poziva EU, naj okrepi prizadevanja za financiranje pobud za podporo varnosti na morju v skladu s scenarijem predvidenega zaostrovanja razmer zaradi podnebnih in gospodarskih pritiskov.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 188/2007 o delu na področju ribolova.

(2) Trenutno Konvencije št. 188 še ni ratificiralo 167 držav, med njimi 19 držav članic EU, vključno s pomembnimi obalnimi državami, kot so Ciper, Finska, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Malta, Španija in Švedska.

(3) Direktiva Sveta (EU) 2017/159 z dne 19. decembra 2016 o izvajanju Sporazuma o izvajanju Konvencije o delu na področju ribolova Mednarodne organizacije dela iz leta 2007, sklenjene 21. maja 2012 med Splošno konfederacijo kmetijskih zadrug v Evropski uniji (COGECA), Evropsko federacijo delavcev v prometu (ETF) in Združenjem nacionalnih organizacij ribiških podjetij v Evropski uniji (Europêche) (UL L 25, 31.1.2017, str. 12).

(4) Najbolj oddaljene regije obsegajo otoke, otočja in eno kopensko ozemlje (Francoska Gvajana). Teh devet regij se nahaja v zahodnem Atlantskem oceanu, Karibskem bazenu, amazonskem gozdu in Indijskem oceanu: Francoska Gvajana, Gvadelup, Martinik, Saint-Martin, Reunion in Mayotte (Francija), Azori in Madeira (Portugalska) ter Kanarski otoki (Španija).

(5) COM(2022) 198 final – Postavljanje ljudi na prvo mesto, zagotavljanje trajnostne in vključujoče rasti, izkoriščanje potenciala v najbolj oddaljenih regijah EU.

(6) Mednarodna konvencija o iskanju in reševanju na morju, 29. april 1979, Hamburg; Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, 10. december 1982, Montego Bay; Mednarodna konvencija o varstvu človeškega življenja na morju, 25. maj 1980.

(7) Skupno sporočilo Komisije in ESZD z naslovom Okrepljeno delovanje EU za mirno, trajnostno in uspešno Arktiko, JOIN(2021) 27 final.

(8) Glej https://www.jpi-oceans.eu/en/ecological-aspects-deep-sea-mining.

(9) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna razsežnost ribištva (raziskovalno mnenje) (UL C 14, 15.1.2020, str. 67).

(10) https://oceans-and-fisheries.ec.europa.eu/publications/communication-commission-towards-strong-and-sustainable-eu-algae-sector_en

(11) Skupno sporočilo z naslovom Okrepljeno delovanje EU za mirno, trajnostno in uspešno Arktiko (JOIN(2021) 27 final)..

(12) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/35/ES z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve (UL L 255, 30.9.2005, str. 11); Direktiva (EU) 2019/883 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o pristaniških sprejemnih zmogljivostih za oddajo odpadkov z ladij, spremembi Direktive 2010/65/EU in razveljavitvi Direktive 2000/59/ES (UL L 151, 7.6.2019, str. 116).

(13) Smernice OECD za večnacionalna podjetja, 2011; vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah, 2011.

(14) Glej https://www.jpi-oceans.eu/en/munition-sea.

(15) Glej prostovoljne smernice organizacije FAO o označevanju ribolovnega orodja ter delo v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva in konvencij o regionalnih morjih.

(16) Glej Wan in drugi, Marine Policy, 2021.

(17) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna razsežnost ribištva (raziskovalno mnenje) (UL C 14, 15.1.2020, str. 67).

(18) Direktiva Sveta (EU) 2017/159 z dne 19. decembra 2016 o izvajanju Sporazuma o izvajanju Konvencije o delu na področju ribolova Mednarodne organizacije dela iz leta 2007, sklenjene 21. maja 2012 med Splošno konfederacijo kmetijskih zadrug v Evropski uniji (COGECA), Evropsko federacijo delavcev v prometu (ETF) in Združenjem nacionalnih organizacij ribiških podjetij v Evropski uniji (Europêche) (UL L 25, 31.1.2017, str. 12).

(19) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna razsežnost ribištva (raziskovalno mnenje) (UL C 14, 15.1.2020, str. 67); Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in spremembi Direktive (EU) 2019/1937 (COM(2022) 71 final); Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prepovedi proizvodov, proizvedenih s prisilnim delom, na trgu Unije (COM(2022) 453 final).

(20) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna razsežnost ribištva (raziskovalno mnenje) (UL C 14, 15.1.2020, str. 67).

(21) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2018) 390 final – 2018/0210 (COD)) (UL C 110, 22.3.2019, str. 104).

(22) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2018) 390 final – 2018/0210 (COD)) (UL C 110, 22.3.2019, str. 104.).

(23) https://jpi-oceans.eu/en/science-good-environmental-status

(24) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna razsežnost ribištva (raziskovalno mnenje) (UL C 14, 15.1.2020, str. 67).

(25) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji, Sklepa (EU) 2015/1814 o vzpostavitvi in delovanju rezerve za stabilnost trga za sistem Unije za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov ter Uredbe (EU) 2015/757 (COM(2021) 551 final – 2021/0211 (COD)) – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa (EU) 2015/1814 glede količine pravic za vključitev v rezervo za stabilnost trga za sistem Unije za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov do leta 2030 (COM(2021) 571 final – 2021/0202 (COD)) (UL C 152, 6.4.2022, str. 175); Mnenje Evropskega odbora regij – Omogočanje ustreznega delovanja sistema trgovanja z emisijami in mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah za mesta in regije EU (UL C 301, 5.8.2022, str. 116); Evropski parlament, Revizija sistema EU za trgovanje z emisijami, dokument sprejet 22. junija 2022.

(26) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Koristi najbolj oddaljenih regij za EU (raziskovalno mnenje) (UL C 194, 12.5.2022, str. 44).

(27) COM(2022) 198 final.

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/69

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Moč trgovinskih partnerstev: skupaj za zeleno in pravično gospodarsko rast

(COM(2022) 409 final)

(2023/C 140/12)

Poročevalka:

Tanja BUZEK

Zaprosilo	Evropska komisija, 26. 7. 2022
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	13. 7. 2022
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja na seji strokovne komisije	20. 12. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	158/3/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sporočilo, ki je pomemben korak v pravo smer. Odprt trgovinski sistem, ki temelji na pravilih, je vse pomembnejši, obenem pa je treba izkoristiti potencial, ki ga ima trgovina pri uveljavljanju trajnostnega razvoja.

1.2

Po mnenju EESO je za trgovinsko politiko bistveno oblikovati potrebno politično legitimnost, podporo in oporo, da se izpogajani trgovinski sporazumi uresničijo. Za zdravo okrevanje gospodarstva je treba sodelovati s trgovinskimi partnerji po svetu, trajnostnost pa je del tega okvira.

1.3

EESO podpira celostni pregled, s katerim se določa novo merilo za trgovino in trajnostni razvoj, ter ceni, da je Komisija pri glavnih ukrepih upoštevala več njegovih priporočil, zlasti tistih o okrepitvi vloge civilne družbe in notranjih svetovalnih skupin.

1.4

EESO prepoznava dodatne priložnosti za okrepitev notranjih svetovalnih skupin na ravni tako sporazuma kot njegovega izvajanja. Vendar obžaluje, da se ne stori ničesar za večje vključevanje civilne družbe v pogajalski proces.

1.5

EESO poudarja, da so potrebne jasnejše in podrobnejše določbe o trgovini in trajnostnem razvoju, da bi se bolje opredelili kažipoti, oba trgovinska partnerja pa bi bolje razumela, kaj se pričakuje od njiju. Obžaluje, da pravični prehod ni postavljen kot krovni pojem.

1.6

EESO pozdravlja novo usmeritev politike, ki zajema večjo usmerjenost v rezultate, večjo preglednost, okrepljeno vlogo civilne družbe in ciljno usmerjeno podporo, poleg tega pa se z njo povečuje zavezanost, saj se uvaja možnost trgovinskih sankcij kot skrajnega ukrepa.

1.7

EESO meni, da so ti elementi del okvira za vse sporazume, ki ga je treba izvajati s ciljno usmerjenim pristopom, prilagojenim posameznim državam, z ustrezno naravnanimi cilji. Pričakuje, da jih bo Komisija izvajala znotraj različnih trgovinskih sistemov in med različnimi trgovinskimi sporazumi, vključno z obstoječimi, kolikor je le mogoče.

1.8

EESO pozdravlja namero, da se bo trajnostnost vključila v vse prihodnje trgovinske sporazume ter poudarja vidike okoljske in socialne trajnostnosti pri javnih naročilih. Priznava, da je treba ta pristop uskladiti z drugimi avtonomnimi instrumenti, da bi dosegli skladen in vzajemno dopolnjujoč se učinek.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj okrepi večstranske stike ter, kadar je mogoče, usklajuje napredek in izvajanje strategije o trgovini in trajnostnem razvoju s partnerji.

2. Ozadje mnenja

2.1

EU že nekaj časa vključuje določbe o trgovini in trajnostnem razvoju v svoje trgovinske sporazume, začenši s Sporazumom o gospodarskem partnerstvu Cariforum-EU in Sporazumom o prosti trgovini med EU in Korejo. Sedaj vsi trgovinski sporazumi „nove generacije“ vključujejo namenska poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, njihovo področje uporabe pa se je postopno razširilo.

2.2

Tem sporazumom močno koristi mehanizem civilne družbe za spremljanje. Notranje svetovalne skupine v EU in partnerskih državah, ki združujejo strokovnjake iz okoljskih, delavskih in poslovnih organizacij, pogodbenicam svetujejo o izvajanju poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju, od sporazuma z Združenim kraljestvom pa tudi o izvajanju celotnih sporazumov. EESO, ki vsem notranjim svetovalnim skupinam EU zagotavlja podporna tajništva, je okrepil tako organizacijsko kot politično podporo, med drugim je dal pobudo za letno srečanje vseh teh skupin, ki ga tudi gosti. Evropska komisija je vlogo EESO priznala v letnem poročilu o izvajanju in izvrševanju za leto 2022.

2.3

Komisija je junija 2022 po odprtem javnem posvetovanju predstavila svojo novo strategijo o trgovini in trajnostnem razvoju v sporočilu z naslovom Moč trgovinskih partnerstev: skupaj za zeleno in pravično gospodarsko rast. V tem pregledu je dala prednost bolj proaktivnemu sodelovanju s partnerji, ciljno usmerjenemu pristopu k trgovini in trajnostnemu razvoju, prilagojenemu posameznim državam, vključevanju trajnostnosti tudi zunaj poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju, boljšemu spremljanju izvajanja zavez o trgovini in trajnostnem razvoju, okrepitvi vloge civilne družbe ter izboljšanju izvrševanja navedenih poglavij s trgovinskimi sankcijami kot skrajnim ukrepom. Komisija je sicer v vseh poglavjih o trgovini in trajnostnem razvoju potrdila enake zavezujoče zaveze, vendar se zavzema za boljše prilagajanje uresničevanja ciljev o trgovini in trajnostnem razvoju izzivom, potrebam in zmogljivostim vsakega od partnerjev.

2.4

Tako Evropski parlament kot Svet sta izrazila podporo novemu pristopu in navedla, kaj pričakujeta (1). Evropski parlament je v resoluciji izrecno upošteval mnenje EESO Trgovina in trajnostni razvoj naslednje generacije – pregled akcijskega načrta v 15 točkah (2).

3. Določitev novega merila za trgovino in trajnostni razvoj

3.1

Celosten pristop k trgovini in trajnostnemu razvoju je novi standard, ki je že viden v več mednarodnih trgovinskih sporazumih – tudi zunaj trgovinske mreže EU. EESO zagovarja uravnoteženo in pregledno trgovinsko politiko, ki podpira lojalno konkurenco med mednarodnimi trgovinskimi subjekti, s tem pa zagotavlja, da se za vse uporabljajo enaka pravila ter okoljski, socialni in delovni standardi ter da je trgovinski okvir vzajemno koristen.

3.2

EESO že dolgo poziva, naj bo trajnostnost ena od gonilnih sil trgovinske politike, saj mora trgovina imeti bistveno vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja OZN. Pozdravlja celovit pristop Komisije k pregledu, saj je izvedla javno posvetovanje, priložila primerjalno analizo določb o trgovini in trajnostnem razvoju in povezanih dobrih praks v izbranih prostotrgovinskih sporazumih tretjih držav ter se v celotnem procesu udeleževala dvostranskih srečanj in srečanj s širšo civilno družbo. Ta temeljitost kaže na zavezanost, da tokrat naredi, kot je prav.

3.3

EESO podpira namero Komisije, da vključi trajnostnost v vse prihodnje trgovinske sporazume ter si prizadeva za širše zaveze partnerskih držav glede poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju. To je treba dopolniti s podpiranjem trgovinskih partnerjev pri doseganju ciljev glede trgovine in trajnostnega razvoja v obliki tehnične pomoči, krepitve zmogljivosti, spodbud, finančne pomoči in razvoja instrumentov politike nasploh.

3.4

V sporočilu je poudarjenih šest prednostnih nalog politike in več ključnih glavnih ukrepov. EESO meni, da so vsi novi elementi del okvira za vse sporazume, ki ga je treba spretno uporabljati in izvajati s ciljno usmerjenim pristopom, prilagojenim posameznim državam, z ustrezno naravnanimi cilji kot vodilnim načelom.

3.5

EESO ceni, da je Komisija upoštevala več njegovih priporočil, zlasti o možnosti trgovinskih sankcij kot skrajnega ukrepa, o podrobnih kažipotih s časovnimi okviri, pri čemer bi civilna družba izvajala spremljanje, in o skupnem horizontalnem spremljanju pri službah EU, ter institucionalnih in mednarodnih akterjih. Najbolj pozdravlja okrepitev vloge civilne družbe in zlasti notranjih svetovalnih skupin, ki je upoštevana v več glavnih ukrepih.

3.6

EESO pričakuje, da bo novo merilo za trgovino in trajnostni razvoj upoštevano v vseh prihodnjih trgovinskih sporazumih EU, vključno s tistimi, o katerih že potekajo pogajanja. To bi morala biti tudi podlaga za posodobitev vseh veljavnih sporazumov o prosti trgovini, zlasti tistih prve generacije, ki ne vključujejo poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju, kar bi se storilo s čimprejšnjo aktivacijo klavzul ponovnega pregleda. Nova načela bi bilo treba v največji možni meri upoštevati tudi v sporazumih o prosti trgovini, ki so že sklenjeni, a še niso v celoti ratificirani. Kadar ni dovolj časa za ponovno pogajanje o že sklenjenih sporazumih o prosti trgovini, bi se lahko vanje vključile določbe, v skladu s katerimi bi Odbor za trgovino lahko sprejel sklepe o spremembi poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, kot se je storilo pri tovrstnem poglavju v sporazumu z Novo Zelandijo.

3.7

EESO pričakuje, da bo tako predvsem pri Celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu (CETA) med EU in Kanado ter zgodnjem pregledu trgovine in trajnostnega razvoja, s katerim sta v okviru skupnega razlagalnega instrumenta soglašali obe pogodbenici. EESO in notranji posvetovalni skupini tako EU kot Kanade že dolgo pozivata pogodbenici, naj izpolnita to zavezo učinkovitejši izvršljivosti poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju poleg morebitne širše posodobitve sporazuma čez nekaj časa. EESO pozdravlja, da je novi pristop v primeru Nove Zelandije že upoštevan, vključno z namero, da med temeljna načela in pravice pri delu Mednarodne organizacije dela (MOD) doda varno in zdravo delovno okolje. Prav tako pozitivno ocenjuje nedavne predloge EU v potekajočih pogajanjih z Indijo.

3.8

EESO pozdravlja predvideni cilj vključevanja trajnostnosti, zlasti vidikov trajnostnosti pri javnih naročilih. Javna naročila bi morala biti osredotočena na okoljske in socialne vidike. Pozdravlja prednostno obravnavanje dostopa na trg okoljskega blaga in storitev, pa tudi surovin in energetskega blaga, ki so bistveni za delovanje ogljično nevtralnega gospodarstva. Obžaluje pa, da je le malo pozornosti namenjene širši razsežnosti okoljsko trajnostne trgovine ter vplivu na pravice delavcev in človekove pravice. Prav tako obžaluje, da pravični prehod ni postavljen kot krovni pojem, saj so že v samem Pariškem sporazumu poudarjene zahteve po pravični tranziciji delovne sile ter ustvarjanju dostojnih možnosti za delo in kakovostnih delovnih mest. Forum civilne družbe EU-Koreja je v nedavnih skupnih sklepih (3) priznal projektno skupino za pravični prehod v pomorstvu, ki jo sestavljajo socialni partnerji v mednarodni pomorski industriji, kot dobro prakso.

3.9

Trgovinske sporazume EU vse pogosteje dopolnjujejo samostojni ukrepi EU na področju okoljske, gospodarske in socialne trajnostnosti. Najnovejši taki ukrepi so mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah ter predlogi o skrbnem pregledu, krčenju gozdov in prepovedi proizvodov, proizvedenih s prisilnim delom. EESO pozdravlja to usklajenost notranje in trgovinske politike, ki bo prinesla resnične spremembe na lokalni in regionalni ravni, ter se strinja, da mora biti EU ambiciozna pri oblikovanju dodatnih avtonomnih instrumentov za podporo trajnostnosti. Poudarja, da je za usklajen pristop k trgovinski politiki v interesu podjetij, delavcev in civilne družbe pomembno vse instrumente upoštevati skupaj. Zaradi teh avtonomnih instrumentov pa se ne bi smela zmanjšati ambicioznost pri sklepanju, izvajanju in izvrševanju poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju, temveč bi morali imeti učinek vzajemne krepitve.

3.10

EU določbe o trajnostnosti prek svoje splošne sheme preferencialov vključuje tudi v enostranske preferenciale. EESO pozdravlja nedaven predlog Komisije za novo uredbo EU ter spodbuja sozakonodajalca, naj vanjo vključita sporočilo o trgovini in trajnostnem razvoju. Meni, da mora biti shema preglednejša in da bi ji koristili javno dostopni kažipoti, ki bi temeljili na analizi vrzeli. Poleg tega bi bilo treba povečati udeležbo civilne družbe, prilogo pa posodobiti, tako da bi med temeljne konvencije MOD uvrstili tudi Konvencijo o varnosti in zdravju pri delu.

3.11

Na 12. ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije (STO) je bila trajnostnost prvič vpisana v pravila organizacije z normami o škodljivih ribiških subvencijah po svetu, ki se osredotočajo na okoljsko trajnostnost. EESO že dolgo poziva k spodbujanju tesnejšega sodelovanja med STO in MOD, da bi s trgovinskimi instrumenti spodbujali dostojno delo in delovne standarde. Priporoča, naj se znotraj STO nadalje spodbuja nova strategija o trgovini in trajnostnem razvoju ter naj se oblikujejo zavezništva za poglobljeno sodelovanje v skladu z njenimi cilji. Kot prvi korak v tej smeri bi morala EU, poleg dvostranskih zavez, sklicati večstransko konferenco o trgovini in trajnostnem razvoju s partnericami iz prostotrgovinskih sporazumov in podobno mislečimi državami, da bi izmenjale izkušnje z izvajanjem in izvrševanjem določb o trgovini in trajnostnem razvoju v trgovinskih sporazumih ter skupaj razmislile o določbah nove generacije.

4. Od načrta do ukrepanja: uvajanje novega pristopa k trgovini in trajnostnemu razvoju ter zapolnjevanje vrzeli

Za sodelovanje s partnerskimi državami, ki bo usmerjeno v rezultate in temeljilo na prednostnih nalogah

4.1

EESO pozdravlja prilagojen pristop k poglavjem o trgovini in trajnostnem razvoju, vključno z zgodnjo analizo vrzeli, s katero se bodo opredelile prednostne naloge, prilagojene posameznim državam, in kažipoti izvajanja. To bi moralo vključevati sodelovanje z ustreznimi organi, vključno z institucijami EU, mednarodnimi organizacijami, kot sta MOD in OZN, v enaki meri pa tudi s civilno družbo in notranjimi svetovalnimi skupinami.

4.2

Nekaj takih prilagojenih kažipotov se je že oblikovalo, na primer trajnostni sporazum med EU in Bangladešem ter kažipot, vključen v Sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Vietnamom; pri obeh je že zgodaj sodelovala MOD, to, da je institucionalni akter sodeloval z obema trgovinskima partnerjema in priskrbel podatke z lokalne in regionalne ravni, pa se je izkazalo nadvse koristno. V primeru Vietnama se je pojavil tudi dobrodošel učinek prelivanja, saj notranji svetovalni skupini pozivata k enakovrednemu kažipotu za izvajanje okoljskih zavez.

4.3

EESO poudarja, da je kažipote pomembno okrepiti kot pritisk za prizadevanja pred izvajanjem ter da morajo biti specifični, konkretni, javni, imeti časovne okvire in biti dogovorjeni vzajemno s trgovinskim partnerjem, da bi se uporabljali kot orodje za okrepljeno spremljanje, izvajanje in morebitno izvrševanje zavez o trgovini in trajnostnem razvoju.

4.4

EESO pričakuje, da bo večje razkrivanje javnosti, med drugim kažipotov in njihovega izvajanja, temeljnega pomena za konstruktivno in širše sodelovanje civilne družbe.

Večji poudarek na izvajanju in izvrševanju

4.5

EESO meni, da je okrepitev izvajanja in izvrševanja poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju dobrodošel korak naprej, ki izpolnjuje pričakovanje podjetij in drugih trgovinskih partnerjev po enakih konkurenčnih pogojih, pa tudi željo podjetij, sindikatov, civilne družbe in potrošnikov po večji trajnostnosti v trgovini.

4.6

Oboje pa bo delovalo le toliko, kot bodo natančna ustrezna poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju. Kažipoti so sicer lahko v pomoč, vendar je enako pomembno okrepiti obveznosti na ravni sporazuma. Ubeseditev „si bosta še naprej stalno prizadevali“ se je že v prvem primeru kršitve, povezanem s trgovino in trajnostnim razvojem, ki zadeva Korejo, izkazala za preveč nejasno. Jasne in podrobne zaveze pogodbenicam tudi koristijo pri razumevanju tega, kaj se pričakuje od njih, ter jim pomagajo v celotnem postopku izvajanja.

4.7

V zvezi z reformo carinskega zakonika, ki poteka, EESO na splošno ugotavlja, da trgovinska pravila v glavnem izvršujejo nacionalni carinski organi, pri čemer lahko neenotno izvajanje ter pomanjkanje virov in razvoja zmogljivosti povzročata izkrivljanje konkurence in ogrožata učinkovito izvrševanje.

4.8

EESO pozdravlja ustanovitev funkcije glavnega uradnika za trgovinsko skladnost in preoblikovano enotno vstopno točko, ki sta pomembna koraka k okrepitvi izvajanja zavez o trgovini in trajnostnemu razvoju ter organiziranju pritožb. Zato pozdravlja zavezanost Komisije, da bo domnevnim kršitvam določb o trgovini in trajnostnem razvoju pripisovala enako pomembnost. Enotna vstopna točka lahko skupaj s prej omenjeno uvedbo kažipotov postane ključno orodje za večje spoštovanje zavez iz poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju.

4.9

EESO prav tako pozdravlja revizijo operativnih smernic za enotno vstopno točko, vendar poziva k dodatnim pojasnilom. Še vedno namreč ni jasno, kakšni so dokazni standardi, v kolikšni meri bo enotna vstopna točka zbirala dokaze o obtožbah in kakšno vrsto pravnih sredstev lahko pričakujejo pritožniki. Doslej je bila prek enotne vstopne točke vložena zgolj ena pritožba glede kršitev v zvezi s trgovino in trajnostnim razvojem, EESO pa ugotavlja, da njena predhodna presoja zamuja. To kaže, da je enotno vstopno točko pomembno uveljaviti v prihodnjih poglavjih o trgovini in trajnostnem razvoju, posodobljene smernice pa bodo lahko v pomoč prihodnjim pritožnikom.

4.10

EESO ugotavlja, da so sankcije omejene na resne kršitve temeljnih zavez o trgovini in trajnostnem razvoju, in sicer temeljnih načel in pravic pri delu MOD ter Pariškega sporazuma. Vendar je treba pojasniti pristop Komisije k določanju, kaj je resna kršitev, in opredeljevanju sankcij, EESO pa predlaga, naj Komisija razišče, ali je mogoče ta vidika povezati s kažipoti.

4.11

EESO ponovno poziva Komisijo, naj s trgovinskimi partnerji preuči možnost uporabe inovativnih instrumentov za hitro odzivanje v zvezi s konkretnimi primeri kršitev v podjetjih, kot se to že uspešno izvaja pri prostotrgovinskem sporazumu med ZDA, Mehiko in Kanado (USMCA).

5. Možnosti za nadaljnjo krepitev notranjih svetovalnih skupin

5.1

Notranje svetovalne skupine bistveno pripomorejo k uspešni uporabi poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju ter prispevajo k pozitivni dinamiki pri sodelovanju in dialogu med trgovinskimi partnerji. Člani notranjih svetovalnih skupin predstavljajo organizacije, ki imajo vzpostavljene stike s sogovorniki iz civilne družbe v partnerskih državah. Prispevajo torej lahko dragocene izkušnje z lokalne in regionalne ravni, ki jih politiki in javni uslužbenci nimajo. Notranje svetovalne skupine so tudi dodaten vir znanja o medsektorskih vprašanjih s področja trgovine in trajnostnega razvoja, ki ga je treba v celoti izkoristiti.

5.2

EESO najodločneje zagovarja okrepitev vloge notranjih svetovalnih skupin in je posredoval konkretne predloge civilne družbe (4). V skladu s tem podpira ambicioznejše sodelovanje notranjih svetovalnih skupin v vseh fazah življenjskega cikla trgovinskih sporazumov. Začeti je treba z namenjanjem večje pozornosti ustanavljanju tovrstnih skupin, zlasti v partnerskih državah, kjer je državljanski prostor skrčen ter sodelovanje med vlado in civilno družbo ni samoumevno.

5.3

Trgovinski partnerji imajo lahko različne pristope k vključevanju civilne družbe, vendar EESO ponavlja, da je v ciljih trajnostnega razvoja, zlasti cilju 17, ki so jih sprejele vse države članice OZN in torej veljajo za vse trgovinske partnerje EU, priznana prvenstvena vloga organizacij civilne družbe pri uresničevanju globalnega partnerstva za trajnostni razvoj. To pričakovanje je treba jasno prenesti v duh in institucionalni okvir sporazumov.

5.4

EESO meni, da je potreba po bolje informiranih pogajanjih o določbah notranjih svetovalnih skupin bistvena. Če sporazum ni dovolj jasen, se lahko notranje svetovalne skupine še več let srečujejo s težavami. Vlogo notranjih svetovalnih skupin bi bilo treba opisati konkretneje, pogodbenice pa bi morale biti odgovorne za to, da so imenovane notranje svetovalne skupine primerne za svoj namen, zlasti kadar to vlogo dodelijo obstoječim organom. Na podlagi spoznanj, pridobljenih pri ustanovitvi notranjih svetovalnih skupin, na primer v prostotrgovinskem sporazumu med EU in Japonsko, morajo strukture jasno podpirati in olajševati okvir sodelovanja med notranjimi svetovalnimi skupinami ter njihovo interakcijo z odborom za trgovino in trajnostni razvoj. Kar ni izrecno določeno v sporazumu, bo težje uresničevati v praksi. Spoznanja, pridobljena pri prostotrgovinskem sporazumu med EU in Korejo, kažejo, da je akademska udeležba zlasti v notranjih svetovalnih skupinah partnerskih držav še vedno izziv, kar zadeva reprezentativnost in resnično sodelovanje civilne družbe.

5.5

EESO meni še, da bi se morala vloga spremljanja, ki je dodeljena notranjim svetovalnim skupinam in zadeva konkretno izvajanje, osredotočati na vse zadeve v sporazumih o prosti trgovini, ki vplivajo na trajnostnost. Taka vloga mora v svojem bistvu vključevati nadzor nad kažipoti izvajanja in izboljšan smiseln dostop do skupnih odborov. Vključitev notranjih svetovalnih skupin v določanje prednostnih nalog, prilagojenih posameznim državam, in v delovne programe o trgovini in trajnostnem razvoju bo pripomogla k operacionalizaciji nalog. V zameno za to tudi EESO od organizacij civilne družbe pričakuje, da bodo pripravljale pravočasne in dobro utemeljene prispevke na podlagi dokazov, ki so nujni za opredeljevanje in prednostno razvrščanje zadev v zvezi s trgovino in trajnostnim razvojem ter ukrepanje glede njih.

5.6

Za pravo sodelovanje med člani notranjih svetovalnih skupin iz EU in partnerskih držav morajo biti izmenjava in stiki stalni. Izjemno pomembno je organizirati več srečanj med njimi, razmisliti pa bi bilo treba tudi o tem, da bi delo potekalo v okviru posebnih tematskih podskupin ali ciljno usmerjenih delavnic. Dodaten pozitiven prispevek bi prinesle oblike sodelovanja z obema vladama trgovinskih partnerjev tudi v času med posameznimi letnimi forumi civilne družbe. Zaporedje skupnih sej bi moralo notranjim svetovalnim skupinam omogočiti, da s skupnimi izjavami obveščajo forum civilne družbe pogodbenic in odbor za trgovino in trajnostni razvoj ter k njima smiselno prispevajo, predsedniki in podpredsedniki notranjih svetovalnih skupin pa predstavijo svoja stališča v odboru za trgovino in trajnostni razvoj, kot je že ustaljena praksa v okviru sporazuma CETA in sporazuma s Korejo.

5.7

EESO meni, da je treba notranjim svetovalnim skupinam in podpornim tajništvom zanje pri EESO dodeliti zadostna finančna sredstva in tehnično pomoč, da bodo lahko ustrezno opravljali svoje naloge in izpolnjevali pričakovanja. Podobno bodo morale službe Komisije dodeliti zadostna sredstva za uveljavitev okrepljenega pristopa k trgovini in trajnostnemu razvoju. Skrbno bi bilo treba oceniti prve izkušnje z zajemanjem ne le poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, ampak celotnega sporazuma, kot je to urejeno v sporazumu o trgovini in sodelovanju med EU in Združenim kraljestvom. Razširitev članstva v notranjih svetovalnih skupinah, da bo njeno delo zajemalo celotni sporazum, bi lahko nenamerno vplivalo na strokovno znanje o trgovini in trajnostnem razvoju, ki je potrebno v skupini.

5.8

EESO pozdravlja tesnejše usklajevanje strokovne skupine za trgovino in trajnostni razvoj z državami članicami ter namero Evropskega parlamenta, da bo tesneje sodeloval z notranjimi svetovalnimi skupinami, med drugim z organiziranjem letne razprave z njihovimi predstavniki. Poleg tega se mu zdi redna tesna izmenjava med skupinami za spremljanje in stalnimi poročevalci Evropskega parlamenta ter ustreznimi notranjimi svetovalnimi skupinami bistven sestavni del skupnega spremljanja.

5.9

Vendar EESO ugotavlja, da je v življenjskem ciklu sporazumov pomembna vrzel, in sicer manjka večja udeležba civilne družbe v postopku pogajanj. Predlagal je novo pogajalsko metodologijo (5) za določitev novega časovnega načrta, ki bi v vseh pogajalskih fazah omogočal resnično sodelovanje organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev. Cilj predloga je ohraniti preglednost procesa pogajanj o sporazumih ob zagotavljanju zaupnosti.

5.10

EESO v zvezi s tem obžaluje, da njegov večkratni poziv k ponovni ustanovitvi strokovne skupine za prostotrgovinske sporazume v sporočilu ni upoštevan, in poziva Komisijo, naj to kljub temu stori. Njena ustanovitev je veljala za ključni korak v strategiji Komisije za izboljšanje sodelovanja s civilno družbo na področju trgovinske politike, povečanje preglednosti in logično nadaljevanje svetovalne skupine za čezatlantski sporazumom o partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP). Članom, ki so jih imenovala evropska podjetja, sindikati in organizacije civilne družbe, je omogočala, da so vodili pogajalce pri vseh trgovinskih sporazumih EU in prispevali h ključnim predlogom EU, kot je reforma STO. Kot skupina in stalni forum so oblikovali smiselna in trdna stališča o trgovinski politiki EU, pri tem pa predstavljali izzive in priložnosti trgovinskih sporazumov za različne interesne skupine, ki so jih zastopali, česar z ad hoc srečanji v okviru dialoga s civilno družbo ni mogoče doseči v takšni meri. Prenovljena strokovna skupina bi kot stalni organ z večjim poudarkom na izvajanju in izvrševanju trgovinske agende EU nudila tudi dragoceno usmerjanje in svetovanje.

V Bruslju, 24. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2022 o izidu pregleda akcijskega načrta v 15 točkah o trgovini in trajnostnem razvoju, ki ga je izvedla Komisija (2022/2692(RSP)), in Sklepi Sveta o pregledu trgovine in trajnostnega razvoja, 17. oktober 2022.

(2) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trgovina in trajnostni razvoj naslednje generacije – pregled akcijskega načrta v 15 točkah (mnenje na lastno pobudo) (UL C 105, 4.3.2022, str. 40).

(3) Joint Conclusions of the Korea DAG and the EU DAG (Skupni sklepi notranje svetovalne skupine Koreje in notranje svetovalne skupine EU), september 2022.

(4) Non-Paper of the EU DAGs (Neformalni dokument notranjih svetovalnih skupin EU), oktober 2021.

(5) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Nov okvir za sporazume o prosti trgovini, gospodarskem partnerstvu in naložbah, ki bo zagotavljal dejansko udeležbo organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev ter ozaveščenost javnosti (mnenje na lastno pobudo) (UL C 290, 29.7.2022, str. 11).

21.4.2023

Uradni list Evropske unije

C 140/75

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prepoved proizvodov, proizvedenih s prisilnim delom, na trgu Unije

(COM(2022) 453 final)

(2023/C 140/13)

Glavni poročevalec:

Thomas WAGNSONNER

Zaprosili	Evropski parlament, 6. 10. 2022 Svet, 12. 10. 2022
Pravna podlaga	člena 114 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	14.12. 2022
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	25. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	196/1/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja Predlog Evropske komisije za uredbo o prepovedi proizvodov, proizvedenih s prisilnim delom, na trgu Unije (COM(2022) 453 final) (1), saj sta, kot je navedeno v točki 1(4)(j) akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024 (2), spodbujanje ekonomskih, socialnih, kulturnih in delavskih pravic ter s tem izkoreninjenje vseh oblik prisilnega dela in izkoriščanja bistvenega pomena.

1.2

EESO ugotavlja, da se v sedanjem predlogu ne upošteva ustrezno vidika delavcev, ki so prisiljeni opravljati izkoriščevalsko delo v Evropski uniji in zunaj nje. Da bi okrepili položaj delavcev, ki so prisiljeni v delo, bi bilo treba v evropski zakonodaji razmisliti o ustreznih odškodninah za žrtve. Kot poudarja EESO, je ključnega pomena, da vse države članice EU ratificirajo Protokol iz leta 2014 h Konvenciji Mednarodne organizacije dela (MOD) o prisilnem delu iz leta 1930 (3).

1.3

EESO podpira opredelitev iz člena 2(a) uredbe, ki temelji na opredelitvi MOD o prisilnem delu. Ta vključuje izraz „vsako delo ali storitev“, zato bi moral predlog Komisije vključevati blago, ki se prevaža z uporabo prisilnega dela.

1.4

EESO priznava, da Komisija v predlagani uredbi izrecno omenja prisilno delo otrok. Da bi pospešili proces odprave dela otrok, bi moralo področje uporabe te uredbe vključevati Konvencijo MOD o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja iz leta 1973 (št. 138) (4), Priporočilo MOD št. 146 (5), Konvencijo MOD o prepovedi najhujših oblik dela otrok iz leta 1999 (št. 182) (6) in Priporočilo MOD št. 190 (7). EESO opozarja na potrebo po ustrezni zakonodajni pobudi EU za boj proti vsem drugim oblikam dela otrok.

1.5

EESO pozdravlja vključitev vseh gospodarskih subjektov. Pristojni nacionalni organi bi se morali v preiskavah osredotočiti na velikost gospodarskih subjektov in njihove ekonomske vire. Prednostno bi bilo treba obravnavati podjetja, pri katerih je tveganje uporabe prisilnega dela visoko, in velike gospodarske subjekte.

1.6

EESO ugotavlja, da pred predložitvijo predloga ni bila izvedena ocena učinka, četudi so bile opravljene ocene učinka drugih pobud, kot je predlog direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti. Ta uredba se osredotoča na prepoved, prekinitev prometa in zadržanje uvoženih in izvoženih proizvodov na carini ali v pristaniščih, kar bo privedlo do novih postopkov. Ocena bi morala biti uravnotežena ter upoštevati koristi in stroške boja proti prisilnemu delu.

1.7

V boju proti vsem oblikam prisilnega ali obveznega dela ima osrednjo vlogo organizirana civilna družba. Socialni partnerji so v strateško dobrem položaju, da zagotavljajo institucionalno sodelovanje in trajnostnost. Zato je institucionalna umestitev socialnih partnerjev in nevladnih organizacij v to zakonodajo bistvena.

1.8

Ker je sedanji predlog povezan s predlagano direktivo o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, je treba tudi pojasniti, kako bosta oba zakonodajna akta delovala skupaj v praksi. Evropska komisija bi morala slediti usklajenemu pristopu in se izogibati nedoslednostim.

1.9

EESO pozdravlja predlog za izdajo smernic iz člena 23 uredbe, s katerimi bi podprli podjetja pri opredelitvi, preprečevanju, zmanjševanju ali odpravljanju tveganj prisilnega dela v njihovih dejavnostih in vrednostnih verigah. To je zlasti pomembno za mala in srednja podjetja (MSP). Zelo pomembno je, da so smernice objavljene ob začetku veljavnosti uredbe.

1.10

Komisija mora imeti dejavno in vodilno vlogo v mreži Unije proti proizvodom, proizvedenim s prisilnim delom (UNAFLP), ki je predlagana v členu 24 uredbe, da bi tako podpirali in usklajevali dejavnosti nacionalnih organov pri izvajanju te uredbe. EESO poudarja, da je za vzpostavitev ustrezne in učinkovite infrastrukture v boju proti prisilnemu delu na evropski in nacionalni ravni ključnega pomena zadostno financiranje.

1.11

EESO poudarja, da bo predlagana podatkovna zbirka iz člena 11 osrednji instrument prepovedi, zato bo treba izdelati njeno podrobno strukturo. Nadalje poudarja, da so potrebni natančni in pregledni kazalniki tveganja, ki bodo med drugim temeljili na poreklu in sestavnih delih proizvoda ter drugih ustreznih informacijah. Za učinkovito izvrševanje so potrebni podrobni podatki o proizvodu, izdelovalcu, uvozniku, poreklu in sestavnih delih, pa tudi o virih in mineralih, uporabljenih v proizvodu in njegovih sestavnih delih. Zbirko podatkov je treba posodabljati z novimi informacijami, ki bodo med drugim zbrane v preiskovalnih postopkih.

1.12

EESO opozarja na pomen preglednosti in odprtega dostopa do informacij za podjetja, pristojne organe, organizirano civilno družbo in širšo javnost. Predlaga, da se v podatkovno zbirko vključi sistem primerjalnih analiz, katerega jedro naj bo sistem bonitetnega ocenjevanja za regije in sektorje ter tudi skupine proizvodov, proizvode in podjetja z visokim in nizkim tveganjem. Sistem bi temeljil na informacijah, ki bi jih v podatkovni zbirki zbrali strokovnjaki, vendar ne bi bil omejen le nanje. Po mnenju EESO je treba organizirani civilni družbi, tudi socialnim partnerjem, omogočiti nudenje ustreznih informacij.

1.13

EESO meni, da bi morali imeti pristojni organi pravico, da blago na meji EU zadržijo takoj, ko ugotovijo, da obstaja utemeljen pomislek po členu 2(n) uredbe. Odbor predlaga, naj imajo gospodarski subjekti različne obveznosti glede na to, ali so uvrščeni med podjetja z visokim ali nizkim tveganjem. Poleg tega bi se morali pristojni nacionalni organi v predhodni fazi preiskav osredotočiti na proizvode, povezane z regijami, podjetji in/ali sektorji z visokim tveganjem. V vsakem primeru je treba zaščititi poslovne skrivnosti, na primer z uporabo ustreznih klavzul o zaupnosti.

1.14

1.15

EESO poziva Komisijo, naj preuči izvedljivost ustanovitve javne bonitetne agencije EU za okoljsko in socialno trajnostnost ter človekove pravice v podjetjih. Taka agencija bi morala poleg drugih nalog, kot je tehnična podpora pristojnim nacionalnim organom, razviti evropske standarde za sisteme skrbnega pregleda. Slednji bi lahko v bistvu prispevali k ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev, kar je še posebej v interesu evropskih podjetij.

1.16

EESO opozarja na potrebo po jasnem in razumljivem besedilu, da bi zagotovili pravno varnost in enostavne smernice za ohranitev obvladljivega upravnega bremena za gospodarske subjekte, zlasti MSP. Pristojni nacionalni organi morajo podjetjem, zlasti MSP, ponuditi tehnično podporo pri oblikovanju lastnih sistemov skrbnega pregleda.

1.17

1.18

Komisija bi morala okrepiti prizadevanja za vzpostavitev mednarodnih struktur za odpravo prisilnega dela. EESO ponovno poziva EU, naj podpre zavezujočo mednarodno pogodbo ZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter razmisli o morebitni konvenciji MOD o dostojnem delu vzdolž dobavnih verig. Za ustrezno izvajanje sta pomembna sodelovanje in izmenjava informacij s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami.

2. Ozadje mnenja

2.1

MOD v svoji nedavni publikaciji o sodobnem suženjstvu ocenjuje, da se vsak dan s prisilnim delom sooča približno 27,6 milijona ljudi. Prisilno delo je problem v vseh regijah po svetu, tudi v Evropi.

2.2

V Konvenciji MOD št. 29 o prisilnem delu iz leta 1930 (8) je kot prisilno ali obvezno delo opredeljeno vsako delo ali storitev, ki se zahteva od osebe pod grožnjo kakršne koli kazni in za katero se ta oseba ni prostovoljno javila. Protokol o prisilnem delu (člen 1(3)) je sestavljen iz treh vidikov:

—	„delo ali storitev“ se nanaša na vse vrste dela v kateri koli dejavnosti, panogi ali sektorju, tudi v neformalni ekonomiji,

—	„grožnja kakršne koli kazni“ se nanaša na najrazličnejše kazni, ki se uporabljajo za prisiljevanje nekoga k delu,

—	„ponujeno prostovoljno“ se nanaša na svobodno in informirano privolitev delavca, da sprejme delo, in na to, da lahko od njega kadar koli odstopi (to zajema vprašanja, kot je neprostovoljna izročitev osebnega dokumenta).

MOD uvršča Konvencijo št. 29, Protokol iz leta 2014 h Konvenciji št. 29 (9) in Konvencijo št. 105 (10) o odpravi prisilnega dela med svoje temeljne konvencije.

2.3

EESO poudarja, da več temeljnih mednarodnih in evropskih sporazumov prepoveduje prisilno delo, kot sta člen 5(2) Listine EU o temeljnih pravicah (11) in člen 4 Splošne deklaracije človekovih pravic (12). Osmi člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (13) določa, da „[n]ihče ne sme biti primoran k prisilnemu ali obveznemu delu“. Učinkoviti instrumenti, ki obravnavajo prisilno delo, so potrebni za doseganje ciljev, določenih v splošnih ciljih ZN glede trajnostnega razvoja (14) (zlasti cilja trajnostnega razvoja 8). Evropska socialna listina (15) zagotavlja okvir za socialno pravične delovne pogoje in poštene socialne pravice. EESO poudarja ključni pomen uveljavljanja človekovih pravic, tudi pravic delavcev, ne glede na morebitno neskladje s štirimi svoboščinami notranjega trga (prosti pretok blaga, storitev, kapitala in oseb).

2.4

EESO je to temo neposredno obravnaval v mnenju REX/395 o vlogi EU v boju proti prisilnemu delu v Evropi in po svetu – prispevek EESO h konferenci MOD 2014 (16), dotaknil pa se je je tudi v drugih mnenjih, med drugim SOC/727 (17), INT/911 (18), INT/973 (19), REX/532 (20) in REX/518 (21).

2.5

Število ljudi, ki opravljajo prisilno delo, se je med letoma 2016 in 2021 povečalo za 2,7 milijona. Nedavne krize, zlasti pandemija COVID-19, podnebna kriza in več oboroženih spopadov, nazadnje pa ruska agresija v Ukrajini, povzročajo izpad prihodkov in tako še zaostrujejo revščino, kar povečuje problem prisilnega dela.

2.6

EESO pozdravlja predlog Komisije za uredbo o prepovedi proizvodov, proizvedenih s prisilnim delom, na trgu Unije (COM(2022) 453 final). V okviru zaveze EU za spodbujanje dostojnega dela po vsem svetu mora biti boj proti prisilnemu delu prednostna naloga agende EU na področju človekovih pravic.

2.7

Kot je navedeno v točki 1(4)(j) akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024, je spodbujanje ekonomskih, socialnih, kulturnih in delavskih pravic ter s tem izkoreninjenje vseh oblik prisilnega dela in izkoriščanja ključnega pomena zlasti za zagotovitev vodilne vloge EU v svetu na področju človekovih pravic in demokracije. Ta uredba je skupaj s sporočilom Komisije o dostojnem delu po vsem svetu (22) le eden od instrumentov, potrebnih za dosego omenjenega cilja in podporo konkurenčnosti družbeno odgovornih evropskih proizvajalcev na skupnem trgu, pa tudi drugod.

2.8

EESO poudarja pomen vzpostavitve usklajenega regulativnega okvira EU na tem področju. Skupaj s predlogom Komisije za direktivo o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti (23), ki obravnava ravnanje podjetij in postopke skrbnega pregleda za podjetja, bi morala biti ta uredba ustrezno regulativno orodje za vzpostavitev skladnosti med EU (npr. Uredbo (EU) št. 2019/1020 (24)) in nacionalnimi zakonodajami. Prav tako bi morala dopolnjevati prizadevanja za spodbujanje izkoreninjenja prisilnega dela in izvajanja mednarodnih standardov o odgovornem poslovnem ravnanju, kot so vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah (25) ter smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za večnacionalna podjetja (26). Poleg tega se lahko kot podpora podjetjem in vladam pri izkoreninjanju prisilnega dela uporabita tristranska deklaracija MOD o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike (deklaracija MOD o večnacionalnih podjetjih) (27) in Priročnik MOD za delodajalce in podjetja o boju proti prisilnemu delu (28).

2.9

V boju proti vsem oblikam prisilnega ali obveznega dela ima osrednjo vlogo organizirana civilna družba. Zlasti socialni partnerji so v strateško dobrem položaju za institucionalno sodelovanje in zagotavljanje trajnostnosti. Zato je izredno pomembno, da se s to zakonodajo v prihodnji proces izvajanja na vseh ravneh dobavne verige institucionalno vključijo socialni partnerji in nevladne organizacije.

2.10

Prizadevanja za čim večje dobičke na račun nespoštovanja človekovih pravic so eden od glavnih vzrokov prisilnega dela. EESO ugotavlja, da je treba vzroke prisilnega dela obravnavati širše. Kljub temu je lahko ta uredba pomemben dodaten korak pri oblikovanju globalnih temeljev za enake konkurenčne pogoje.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO poudarja, kako pomembno je sprejeti učinkovite ukrepe za preprečevanje in odpravo prisilnega dela v EU in zunaj nje, žrtvam zagotoviti zaščito ter dostop do ustreznih in učinkovitih pravnih sredstev, kot je odškodnina, ter naložiti sankcije odgovornim za prisilno ali obvezno delo. Opozarja, da je prvi korak k zagotavljanju učinkovitega izvajanja ratifikacija Protokola MOD iz leta 2014 h Konvenciji št. 29 (P029) (29) v vseh državah članicah. EU mora pri svojem političnem in zakonodajnem delu uporabljati priporočila iz Protokola P029 ter spodbujati mednarodni proces ratifikacije z vsemi razpoložljivimi instrumenti (npr. trgovinskimi sporazumi, razvojnim sodelovanjem in dialogom o človekovih pravicah). Poleg tega je spodbujanje ratifikacije in učinkovitega izvajanja Konvencije MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja iz leta 1949 (30) na svetovni ravni ključen element v boju proti vzrokom prisilnega dela.

3.2

Izvajanje postopkov skrbnega pregleda v podjetjih je pomemben korak za upoštevanje družbene odgovornosti podjetij v proizvodnem procesu v celotni dobavni verigi, zato je osredotočeno na proizvodni proces. V zvezi z učinkovito uporabo in ohranjanjem obvladljivega upravnega bremena, zlasti za MSP, so potrebne jasno opredeljene in realistične obveznosti, skladne z regulativnimi akti, ki jih je Komisija že predstavila, zlasti s pobudo za skrbni pregled v podjetjih glede trajnostnosti. EESO je zadovoljen, da je prepoved uvoza, ki dopolnjuje obstoječi in načrtovani regulativni okvir, osredotočena na proizvodne linije.

3.3

Vendar pa se pri osredotočenosti na proizvodne linije ne upošteva dejstva, da je prisilno delo pogosto sistemski vzorec v celotni organizaciji proizvajalca, izdelovalca ali uvoznika. EESO poudarja, da je opredelitev proizvodov sicer pomembno izhodišče, vendar prisilnega dela ne bi smeli obravnavati razdrobljeno. Izrecen cilj te uredbe mora biti vključitev vseh proizvodov določenega gospodarskega subjekta, saj prisilno delo ni omejeno zgolj na eno proizvodno linijo v obratu.

3.4

EESO ugotavlja, da pred predložitvijo predloga ni bila izvedena ocena učinka, četudi so bile opravljene ocene učinka drugih pobud, kot je direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti. Ta uredba se osredotoča na prepoved, prekinitev prometa in zadržanje uvoženih in izvoženih proizvodov na carini ali v pristaniščih, kar bo vodilo v nove postopke. Vendar bi morala biti ocena uravnotežena ter upoštevati koristi in stroške boja proti prisilnemu delu.

3.5

Ker pa je trenutno v pripravi predlog direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in ker tudi predlog uredbe vsebuje jasne elemente skrbnega pregleda v dobavnih verigah, je treba tudi pojasniti, kako bosta oba zakonodajna akta delovala skupaj v praksi. Komisija bi morala zato slediti usklajenemu pristopu in se izogibati nedoslednostim.

3.6

EESO ugotavlja, da ima predlog znatne omejitve pri obravnavi sistemskega prisilnega dela. Za ustrezno obravnavo tega vprašanja bi bilo mogoče z jasnim postopkom, ki bi vključeval regije in sektorje, ki predstavljajo visoko tveganje prisilnega dela, močno okrepiti moč uredbe pri obravnavi razširjenosti prisilnega dela, ki ga nalaga država, zlasti v dobavnih verigah EU, in prisiliti podjetja, da ga odpravijo.

3.7

EESO poudarja, da bo predlagana podatkovna zbirka iz člena 11 osrednji instrument prepovedi, vendar bo treba izdelati njeno podrobno strukturo. Po mnenju EESO so potrebni jasno opredeljeni, natančni, pregledni in točni kazalniki tveganja, ki bodo med drugim temeljili na poreklu in sestavnih delih proizvoda ter drugih ustreznih informacijah. Zbirko podatkov je treba posodabljati z novimi informacijami, ki bodo med drugim zbrane v preiskovalnih postopkih.

3.8

EESO poudarja pomen preglednosti in odprtega dostopa do informacij za podjetja, pristojne organe, organizirano civilno družbo in širšo javnost. Zato predlaga, da se kot del podatkovne zbirke uvede sistem primerjalnih analiz, podoben tistemu, ki ga je Komisija predlagala v Predlogu uredbe o omogočanju dostopnosti nekaterih primarnih in drugih proizvodov, povezanih s krčenjem in degradacijo gozdov, na trgu Unije in njihovem izvozu iz Unije (COM(2021) 706 final). Jedro tega sistema primerjalnih analiz bi bil sistem bonitetnega ocenjevanja za regije in sektorje ter tudi skupine proizvodov, proizvode in podjetja z visokim in nizkim tveganjem, ki bi temeljil na informacijah, ki bi jih v podatkovni zbirki zbrali strokovnjaki, vendar ne bi bil omejen le nanje. EESO nadalje poudarja, da je treba organizirani civilni družbi, tudi socialnim partnerjem, omogočiti nudenje ustreznih informacij. Posebej si je treba prizadevati za to, da lahko ustrezne informacije v zvezi s prisilnim delom enostavno posredujejo organizacije civilne družbe v tretjih državah. Bistvenega pomena za zbiranje ustreznih informacij je tesno sodelovanje s stalnimi predstavništvi in delegacijami EU ter uradi ZN (med njimi uradi MOD), nedavno ustanovljeno opazovalno skupino MOD za prisilno delo in njeno podatkovno zbirko ter drugimi organizacijami civilne družbe, ki se ukvarjajo s prisilnim delom, kot je Delta 8.7.

3.9

Ključni element predloga uredbe je, da morajo pristojni nacionalni organi na lastno pobudo ali na podlagi prejetih informacij začeti preiskavo, če utemeljeno sumijo, da je bilo zadevno blago izdelano s prisilnim delom. EESO meni, da bi morali imeti pristojni nacionalni organi pravico, da blago na meji EU zadržijo takoj, ko ugotovijo, da obstaja utemeljen pomislek po členu 2(n). Podoben pristop že uporabljajo carinski organi ZDA v obliki nalogov za zadržanje pripustitve. EESO predlaga, naj imajo gospodarski subjekti različne obveznosti glede na to, ali so uvrščeni med podjetja z visokim ali nizkim tveganjem.

3.10

Za visoko tveganje mora biti skrbni pregled obvezen in mora med drugim vključevati zbiranje informacij, oceno tveganja in zmanjševanje tveganja, podobno kot to velja za sistem iz uredbe o proizvodih, ki ne povzročajo krčenja gozdov, vendar prilagojeno predlogu v zvezi s prisilnim delom. Zato so potrebne podrobne informacije o proizvodu, proizvajalcu, uvozniku, poreklu in sestavnih delih, ter tudi o virih in mineralih, uporabljenih v proizvodu, in njegovih sestavnih delih v okviru evidentiranja in razkritja dobavne verige, saj je to bistveno za opredelitev, kje v vrednostni verigi se je pojavilo prisilno delo. Ob upoštevanju položaja MSP bi bilo treba izvajati poenostavljen skrbni pregled, ki bi bil omejen na zbiranje ustreznih informacij. Poleg tega bi morali pristojni nacionalni organi svoje delo v predhodnih preiskavah osredotočiti na proizvode, povezane z regijami, podjetji in/ali sektorji z visokim tveganjem. V vsakem primeru je treba zaščititi poslovne skrivnosti, na primer z uporabo ustreznih klavzul o zaupnosti.

3.11

V predhodni fazi preiskav mora gospodarski subjekt predložiti izjavo o potrebni skrbnosti, če je proizvod povezan z regijami, podjetji in/ali sektorji z visokim tveganjem. Neizpolnjevanje zahtev skrbnega pregleda, ki bodo podrobno navedene v smernicah (člen 23), in neposredovanje zahtevanih izjav o potrebni skrbnosti je treba opredeliti kot utemeljen pomislek, ki bi vodil v zadržanje proizvoda in neposreden začetek preiskave. V zvezi s proizvodi, ki so povezani z regijami, podjetji in/ali sektorji z nizkim tveganjem, so gospodarski subjekti oproščeni obveznega skrbnega pregleda, postopek pa je treba izvesti v skladu s predlogom Komisije. Vendar EESO poudarja, da se za preprečevanje neodgovornega neudejstvovanja skrbni pregled ne sme uporabljati kot ščit pred začetkom preiskave.

3.12

EESO opozarja, da je ustrezno izvrševanje mogoče le, če države članice EU pristojnim nacionalnim organom namenijo dovolj finančnih sredstev in virov. Komisija je že priznala, da je učinkovito izvrševanje močno ogroženo, če imajo nacionalni carinski organi premalo sredstev. Poleg tega bi morali pristojni nacionalni organi imeti dovolj časa za izvedbo poglobljene in skrbne preiskave.

3.13

Kot je navedeno v nedavni publikaciji MOD o sodobnem suženjstvu, je socialno-demografska sestava žrtev prisilnega dela raznolika. Večjemu tveganju za prisilno delo so izpostavljene zlasti ranljive družbene skupine, kot so delavci migranti. EESO zato poziva, naj se pozornost nameni položaju delavcev migrantov, oseb brez državljanstva in otrok, posebno pozornost pa je treba nameniti tudi vidiku spola.

3.14

Po podatkih MOD je v otroško delo po svetu vključenih 160 milijonov otrok. Dejanska odprava dela otrok je del Deklaracije MOD o temeljnih načelih in pravicah pri delu. Zavezanost EU boju proti delu otrok izhaja iz njenega pristopa ničelne tolerance do dela otrok, ki temelji na členu 32 Listine EU o temeljnih pravicah, strategiji EU o otrokovih pravicah (31) ter točki 1(4)(c) akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024. EESO je seznanjen, da Komisija v členu 2(a) predlagane uredbe izrecno omenja prisilno delo otrok. Da pa bi pospešili proces odprave dela otrok, bi moralo področje uporabe te uredbe vključevati Konvencijo MOD o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja (št. 138), Priporočilo MOD št. 146, Konvencijo MOD o prepovedi najhujših oblik dela otrok iz leta 1999 (št. 182) in Priporočilo MOD št. 190. Poleg tega EESO opozarja na potrebo po ustrezni zakonodajni pobudi EU za boj proti vsem drugim oblikam dela otrok.

3.15

EESO ugotavlja, da se v sedanjem predlogu ne upošteva ustrezno vidika delavcev, ki so prisiljeni opravljati izkoriščevalsko delo v Evropski uniji in zunaj nje. Da bi okrepili položaj delavcev, ki so prisiljeni v delo, bi bilo treba v evropski zakonodaji razmisliti o ustreznih odškodninah za žrtve. Predstavniki delavcev, lokalni sindikati, Mednarodna konfederacija sindikatov (ITUC) in sami delavci ter organizacije civilne družbe bi morali sodelovati v postopkih preiskave in odločanja, da se zagotovi upoštevanje stališč in interesov prizadetih delavcev v vseh fazah.

3.16

Komisija bi morala okrepiti prizadevanja za vzpostavitev mednarodnih struktur, namenjenih reševanju problema prisilnega dela, ter uskladiti dejavnosti in ukrepe za zagotovitev pravne varnosti na mednarodni ravni. EESO nadalje poziva EU, naj podpre zavezujočo mednarodno pogodbo ZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter razmisli o morebitni konvenciji MOD o dostojnem delu vzdolž dobavnih verig, kot je že omenil v svojem mnenju SOC/727 (32). Za ustrezno izvajanje ciljev uredbe sta pomembna sodelovanje in izmenjava informacij s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami.

3.17

EESO poudarja, da je za boj proti prisilnemu delu v EU in vseh njenih partnerskih državah bistvena odločna in ambiciozna zakonodaja. Zato je treba sedanji predlog uskladiti z opredelitvami in merili zlasti v ZDA, Kanadi in na drugih razvitih zrelih trgih (npr. z ameriškim zakonom za preprečevanje prisilnega dela Ujgurov, ameriškim zakonom o tarifah in kanadskim zakonom o boju proti prisilnemu delu in delu otrok v dobavnih verigah, o katerem se razpravlja), da bi preprečili neskladnosti in učinkovito reševali vprašanje prisilnega dela na svetovni ravni. Kljub temu je pomembno v EU imeti učinkovit institucionalni sistem za preverjanje primerov prisilnega dela po vsem svetu, ki ga bodo morala podjetja spoštovati. Cilj predloga bi moral biti razvoj skupnih mednarodnih struktur za obravnavo prisilnega dela, da bi dosegli večjo usklajenost, pravno jasnost in gotovost na mednarodni ravni, zlasti zato, da bi preprečili, da bi podjetja EU delovala v nasprotju s tujo zakonodajo.

3.18

Ker je prisilno delo svetovna težava in ker so svetovne vrednostne verige med seboj tesno povezane, je treba pri boju proti prisilnemu delu spodbujati mednarodno sodelovanje. EESO poudarja, da sta tesno sodelovanje in izmenjava informacij z organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami, zlasti MOD in ZN, bistvena za zagotavljanje pravilnega izvajanja prepovedi.

3.19

Stalna predstavništva in delegacije EU v posameznih državah bi morali imeti ključno vlogo pri komuniciranju z žrtvami prisilnega dela in organizacijami civilne družbe. Bistveno vlogo bi morali imeti tudi pri sodelovanju z ZN in MOD pri zbiranju in posredovanju dragocenih podatkov za oceno tveganja (npr. pri pripravi nacionalnih raziskav o prisilnem delu ali njihovi podpori), pri tekočih preiskavah pa bi morali sodelovati kot partnerji. Morali bi biti tudi prve kontaktne točke za pritožbe.

3.20

Proces globalizacije je okrepil položaj globalno delujočih podjetij in oslabil moč javnih institucij, zlasti na svetovnem jugu. EESO poudarja, da je treba boj proti prisilnemu delu vključiti v trgovinsko politiko in politiko razvojnega sodelovanja EU. Kar zadeva manj razvite in najmanj razvite države, bi morala dejavna podpora lokalnih organov za delo biti prednostna naloga. EESO poudarja, da bi bilo treba s to zakonodajo vse države obravnavati enako, ter svari pred nesorazmerno slabšim položajem manj razvitih in najmanj razvitih držav.

3.21

EESO pozdravlja področje uporabe predloga, ki vključuje vse gospodarske subjekte ne glede na njihovo velikost. Kljub temu bi morala velikost gospodarskih subjektov in njihovih ekonomskih virov vplivati na osredotočenost preiskav nacionalnih organov. Zato bi bilo treba prednostno obravnavati podjetja, pri katerih je tveganje uporabe prisilnega dela visoko, in velike gospodarske subjekte. EESO poudarja, da je zaradi njihove edinstvene narave potrebna posebna obravnava digitalnih trgov pri izvajanju te zakonodaje.

3.22

EESO želi izkoristiti priložnost, ki jo ponuja ta zakonodajni akt, in Komisijo pozvati, naj preuči izvedljivost vzpostavitve javne bonitetne agencije EU za okoljsko in socialno trajnostnost ter človekove pravice v podjetjih, kar je že omenil v mnenju REX/518 (točka 3.11). Takšna agencija bi morala razviti evropske standarde za sisteme skrbnega pregleda, ki bi lahko dejansko prispevali k ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev, kar je še posebej v interesu evropskih podjetij. Nadalje bi morala agencija razviti obvezne standarde kakovosti za podjetja, ki izvajajo revizije in postopke akreditacije za revizijske družbe v EU, ter sistem spremljanja za redne preglede teh podjetij.

3.23

EESO poziva, naj se v državah članicah imenujejo ali ustanovijo pristojni nacionalni organi za akreditiranje podjetij, ki bodo izvajali revizije na področju okoljske in socialne trajnostnosti ter človekovih pravic v podjetjih. Javna bonitetna agencija bi morala pristojnim nacionalnim organom pomagati z zagotavljanjem tehnične podpore in usposabljanja za vzpostavitev nacionalnih sistemov, ki bi nudili podporo podjetjem v zvezi z odgovornostjo in skrbnimi pregledi. EESO ugotavlja, da so v zvezi z izvajanjem te uredbe potrebne jasne in razumljive formulacije, ki bodo zagotavljale pravno varnost, in enostavne smernice, da se ohrani obvladljivo upravno breme za gospodarske subjekte, zlasti za MSP, v njihovih vsakdanjih dejavnostih. Zato morajo pristojni nacionalni organi podjetjem, zlasti MSP, zagotoviti tehnično podporo pri oblikovanju sistemov skrbnega pregleda (v skladu z vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, smernicami OECD za večnacionalna podjetja in deklaracijo MOD o večnacionalnih podjetjih).

4. Posebne ugotovitve

4.1

EESO podpira opredelitev iz člena 2(a), temelječo na opredelitvi MOD o prisilnem delu, ki vključuje „vsako delo ali storitev“. Blago, ki se prevaža z uporabo prisilnega dela, bi bilo zato treba vključiti v predlog, da bi se upoštevala opredelitev, pa tudi zato, ker so prevozne storitve bistven del dobavne verige blaga.

4.2

Komisija mora imeti močno, dejavno in vodilno vlogo v mreži Unije proti proizvodom, proizvedenim s prisilnim delom, kot je predlagano v členu 24, da bi podpirala in usklajevala nacionalne organe pri izvajanju uredbe. EESO poziva Komisijo, naj za mrežo zagotovi jasno opredeljeno strukturo in zadostna finančna sredstva, da bo lahko podpirala države članice EU pri zbiranju informacij, in naj jo uporabi za ohranjanje stalnega pretoka informacij. Mreža bi morala usklajevati ukrepe, kot je izvajanje mednarodnih preiskav, in podpirati izvrševanje prepovedi uvoza. Poleg tega bi morala Komisija razmisliti o možnosti, da bi sama izvajala preiskave, kot to že počne pri spremljanju in preiskovanju protikonkurenčnih praks. EESO poziva Komisijo, naj v vse ukrepe mreže vključi organizirano civilno družbo, zlasti socialne partnerje.

4.3

EESO pozdravlja predlog Komisije za izdajo smernic iz člena 23 predloga, s katerimi bi pomagali podjetjem pri opredelitvi, preprečevanju, zmanjševanju ali odpravljanju tveganj prisilnega dela v njihovih dejavnostih in vrednostnih verigah. Poleg tega bi morala Komisija ali drugi javni organi zagotoviti jasna priporočila o tem, kako razviti sisteme skrbnega pregleda za MSP, in s tem še posebej podpreti MSP. EESO poziva Komisijo, naj v postopek priprave vključi organizirano civilno družbo in te smernice (člena 11 in 23) objavi tako, da bodo dostopne brez težav in čim prej, vsekakor pa precej pred začetkom veljavnosti uredbe. To bo pristojnim nacionalnim organom, carinskim organom in poslovnim subjektom omogočilo, da se pripravijo na izvajanje pravnega akta in morebitne s tem povezane težave.

4.4

EESO opozarja, da pristojni nacionalni organi za izvajanje preiskav potrebujejo soglasje gospodarskih subjektov, kot je navedeno v členu 5(6). To slabi postopek preiskave in ustvarja vrzel v predlagani uredbi.

4.5

EESO poudarja, da so v zvezi s kršitvami uredbe potrebne enotne, minimalne kazni na ravni EU. S tem bi se izognili tekmovanju v zniževanju standardov med državami članicami in zagotovili enake konkurenčne pogoje. Poleg tega bi bilo koristno uvesti obveznost za Komisijo, da redno (npr. vsaki dve leti) poroča o uporabi uredbe v posameznih državah članicah.

4.6

EESO izraža zaskrbljenost nad tem, da bodo za izvajanje uredbe odgovorni nacionalni carinski organi (člen 12). To bi lahko povzročilo neučinkovitost pri izvajanju, saj bi lahko nastale razlike med različnimi carinskimi uradi držav, kar bi povzročilo nedoslednosti znotraj EU. Zato je treba poudariti in institucionalno zagotoviti ustrezno izvajanje v različnih državah. Nacionalnim izvršilnim organom je treba zagotoviti jasne smernice in vire, potrebne za učinkovito spremljanje in izvrševanje predlagane uredbe. Poslovni skupnosti bi bilo treba zagotoviti tehnično podporo, da bo lažje ravnala v skladu z zakonodajo. EESO zato meni, da EU potrebuje konceptualni okvir za skupno oceno tveganja ter jasne smernice, ki bodo preprečevale podvajanje birokracije in pripeljale k poenostavitvi postopkov, kadar je to mogoče.

4.7

V zvezi z roki za postopek preiskave meni, da bi moral biti čas, ki ga podjetja potrebujejo za predložitev dokazov, daljši od 15 dni v fazi predhodnega postopka in dodatnih 15 dni v drugi fazi preiskave. Daljše bi moralo biti tudi 30-dnevno obdobje, ki je podjetjem na voljo za odpoklic proizvodov, ki kršijo uredbo. Poleg tega je treba jasneje opredeliti, kako bo postopek umika potekal v praksi, vključno z uničenjem proizvodov, če bo to potrebno.

4.8

Kot je EESO navedel v mnenju INT/973 o trajnostnem upravljanju podjetij (33), sindikati in predstavniki delavcev najbolje vedo, kje lahko pride do kršitev, zato poudarja, da jih je treba skupaj z Mednarodno konfederacijo sindikatov vključiti v vzpostavljanje postopkov skrbnega pregleda (v zvezi z evidentiranjem tveganj) in v njihovo spremljanje (izvajanje) in poročanje o kršitvah (mehanizmi opozarjanja). Poziva, naj se v členu 26(a) izrecno omenijo sindikati in predstavniki delavcev v EU in tretjih državah.

4.9

EESO poudarja, da bi se bilo treba pri pripravi delegiranih aktov iz člena 27 uredbe posvetovati z organizirano civilno družbo.

V Bruslju, 25. januarja 2023

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) COM(2022) 453 final.

(2) Akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024.

(3) MOD P029 – Protokol iz leta 2014 h Konvenciji o prisilnem delu, 1930.

(4) MOD C138 – Konvencija o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja, 1973 (št. 138).

(5) MOD R146 – Priporočilo o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja, 1973 (št. 146).

(6) MOD C182 – Konvencija o prepovedi najhujših oblik dela otrok, 1999 (št. 182).

(7) MOD R190 – Priporočilo v zvezi z najhujšimi oblikami dela otrok, 1999 (št. 190).

(8) ILO C029 – Konvencija o prisilnem delu, 1930 (št. 29).

(9) MOD P029 – Protokol iz leta 2014 h Konvenciji o prisilnem delu, 1930.

(10) MOD C105 – Konvencija o odpravi prisilnega dela, 1957 (št. 105).

(11) Listina EU o temeljnih pravicah.

(12) Splošna deklaracija človekovih pravic (UDHR).

(13) Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah.

(14) Cilji trajnostnega razvoja ZN.

(15) Evropska socialna listina.

(16) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi EU v boju proti prisilnemu delu v Evropi in po svetu – prispevek EESO h konferenci MOD 2014 (mnenje na lastno pobudo) (UL C 311, 12.9.2014, str. 31).

(17) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dostojno delo po vsem svetu (COM(2022) 66 final) (UL C 486, 21.12.2022, str. 149).

(18) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Obveznosti glede primerne skrbnosti (raziskovalno mnenje) (UL C 429, 11.12.2020, str. 136).

(19) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in spremembi Direktive (EU) 2019/1937 (COM(2022) 71 final) (UL C 443, 22.11.2022, str. 81).

(20) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostne dobavne verige in dostojno delo v mednarodni trgovini (raziskovalno mnenje) (UL C 429, 11.12.2020, str. 197).

(21) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zavezujoča pogodba OZN o podjetjih in človekovih pravicah (mnenje na lastno pobudo) (UL C 97, 24.3.2020, str. 9).

(22) COM(2022) 66 final.

(23) COM(2022) 71 final.

(24) Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (UL L 169, 25.6.2019, str. 1).

(25) Vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah.

(26) Smernice OECD za večnacionalna podjetja.

(27) Deklaracija MOD o večnacionalnih podjetjih.

(28) Priročnik MOD za delodajalce in podjetja o boju proti prisilnemu delu.

(29) Ratifikacija Protokola MOD P029.

(30) ILO C098 – Konvencija o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 1949 (št. 98).

(31) Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 326, 26.10.2012, str. 391), Strategija EU o otrokovih pravicah.

(32) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dostojno delo po vsem svetu (COM(2022) 66 final) (UL C 486, 21.12.2022, str. 149).

(33) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in spremembi Direktive (EU) 2019/1937 (COM(2022) 71 final) (UL C 443, 22.11.2022, str. 81).

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 140

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 66 21. april 2023

	Popravki
2023/C 140/16	Popravek Mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Naložbe na podlagi spola v nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost (mnenje na lastno pobudo) ( UL C 100, 16.3.2023 )	86

Vsebina		Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	575. plenarno zasedanje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, 14. 12. 2022–15. 12. 2022
2023/C 140/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostno recikliranje, uporaba sekundarnih surovin in pravični prehod v evropski industriji železa in neželeznih kovin (mnenje na lastno pobudo)	1
2023/C 140/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Obravnava strukturnega pomanjkanja in krepitev strateške avtonomije v polprevodniškem ekosistemu (mnenje na lastno pobudo)	8
2023/C 140/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – COVID-19: Vloga civilne družbe pri obnovi in odpornosti evro-sredozemske regije (mnenje na lastno pobudo)	14
2023/C 140/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Strateški kompas EU (mnenje na lastno pobudo)	20

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	575. plenarno zasedanje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, 14. 12. 2022–15. 12. 2022
2023/C 140/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o prilagoditvi pravil o nepogodbeni civilni odgovornosti umetni inteligenci (direktiva o odgovornosti na področju umetne inteligence) (COM(2022) 496 final – 2022/0303 (COD))	28
2023/C 140/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odgovornosti za proizvode z napako (COM(2022) 495 final – 2022/0302 (COD))	34
2023/C 140/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o evropski strategiji oskrbe (COM(2022) 440 final)	39
2023/C 140/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o obnovi narave (COM(2022) 304 final – 2022/0195 (COD))	46
2023/C 140/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o označevanju ekološke hrane za hišne živali (COM(2022) 659 final – 2022/0390 (COD))	55
2023/C 140/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Priporočilo za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja (COM(2022) 782 final)	58
2023/C 140/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Usmeritev za trajnostni modri planet – skupno sporočilo o agendi EU za mednarodno upravljanje oceanov (JOIN(2022) 28 final)	61
2023/C 140/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Moč trgovinskih partnerstev: skupaj za zeleno in pravično gospodarsko rast (COM(2022) 409 final)	69
2023/C 140/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prepoved proizvodov, proizvedenih s prisilnim delom, na trgu Unije (COM(2022) 453 final)	75
2023/C 140/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredb (EU) 2017/745 in (EU) 2017/746 v zvezi s prehodnimi določbami za nekatere medicinske pripomočke in in vitro diagnostične medicinske pripomočke (COM(2023) 10 final – 2023/0005 (COD))	84
2023/C 140/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojbinah in taksah, ki se plačujejo Evropski agenciji za zdravila, spremembi Uredbe (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 297/95 in Uredbe (EU) št. 658/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2022) 721 final — 2022/0417 (COD))	85

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 23. 1. 2023 Evropski parlament, 26. 1. 2023
Pravna podlaga	člen 114 in člen 168(4)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	190/0/2

Zaprosili	Svet Evropske unije, 22. 12. 2022 Evropski parlament, 15. 12. 2022
Pravna podlaga	člen 114 ter člen 168(4)(c) in (b) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	24. 1. 2023
Plenarno zasedanje št.	575
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	195/0/1