—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. maja 2021 z naslovom Strateške smernice za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0236),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. marca 2021 o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave (COM(2021)0141),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (COM(2020)0381) in resolucije Parlamenta z dne 20. oktobra 2021 (1) o tej strategiji,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030– Vračanje narave v naša življenja (COM(2020)0380) in resolucije Parlamenta z dne 9. junija 2021 (2) o tej strategiji,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom Evropski zeleni dogovor (COM(2019)0640) in resolucije Parlamenta z dne 15. januarja 2020 (3) o isti temi,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1139 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2021 o vzpostavitvi Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter spremembi Uredbe (EU) 2017/1004 (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2014/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje (6),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prostoživečih ptic (direktiva o pticah) (7),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (8),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim (9),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 98/58/ES z dne 20. julija 1998 o zaščiti rejnih živali (10),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. septembra 2021 o strateških smernicah za trajnostni razvoj akvakulture EU,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 1.–3. decembra 2021 o trajnostnem modrem gospodarstvu in akvakulturi,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 17. decembra 2015 o prihodnosti evropske akvakulture,

—

ob upoštevanju strategije Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) o strategiji za trajnostno ribištvo in akvakulturo v Sredozemskem in Črnem morju do leta 2030,

—

ob upoštevanju vmesne ocene odprte metode koordinacije za akvakulturo EU (11),

—

ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometer št. 515 iz leta 2021 o potrošniških navadah v EU glede ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture,

—

ob upoštevanju študije o posledicah pandemije covida-19 za ribištvo in akvakulturo v EU, ki jo je naročil Odbor za ribištvo (PECH) in je bila objavljena 7. julija 2021,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2018 z naslovom Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. decembra 2008 o pripravi evropskega načrta za upravljanje populacije kormoranov za zmanjšanje njihovega vedno večjega vpliva na staleže rib, ribištvo in ribogojstvo (13),

—

ob upoštevanju členov 3, 4, 38 in 43 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A9-0215/2022),

A.

ker skupna ribiška politika določa, da bi morala akvakultura po vsej Uniji prispevati k ohranjanju potenciala za proizvodnjo hrane na trajnostni osnovi, da bi bila tako dolgoročno zagotovljena zanesljiva preskrba s hrano, vključno z dobavo hrane, kakor tudi rast in delovna mesta za državljane Unije, ter da bi lahko zadostili vse večjemu svetovnemu povpraševanju po hrani iz vodnega življa; ker mora skupna ribiška politika v celoti upoštevati zdravje živali, dobrobit živali ter varnost hrane in krme; ker je treba zmanjšati upravno breme in učinkoviteje izvajati pravo Unije na način, ki se bolje odziva na potrebe deležnikov;

B.

ker imata sektorja lupinarjev in akvakulture pomembno in dragoceno vlogo v EU z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika ter prispevata k izboljšanju kakovosti življenja v obalnih, notranjih in najbolj oddaljenih regijah EU;

C.

ker sta ribištvo in akvakultura v številnih obalnih, obrečnih, otoških, celinskih in lagunskih regijah bistvena za prehransko varnost in možnosti preživljanja;

D.

ker je cilj evropskega zelenega dogovora, strategije za biotsko raznovrstnost in strategije „od vil do vilic“ doseči ogljično nevtralno Evropo do leta 2050 ter bolj pravične, zdrave in okolju prijazne prehranske sisteme po Uniji; ker lahko akvakultura zagotovi zdravo hrano z manjšim podnebnim in okoljskim odtisom kot nevodno kmetijstvo na kopnem;

E.

ker deklaracija FAO o trajnostnem ribištvu in akvakulturi priznava, da je v zadnjih petdesetih letih akvakultura najhitreje rastoča živilska industrija na svetu in je razlog za podvojitev svetovne porabe rib na prebivalca od leta 1960 ter v vse večji meri zagotavlja hrano in preživetje naraščajočemu prebivalstvu;

F.

ker strateške smernice EU za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU, Šanghajska deklaracija FAO iz septembra 2021 o akvakulturi za hrano in trajnostni razvoj ter Kodeks zdravstvenega varstva vodnih živali Svetovne organizacije za zdravje živali iz leta 2021 določajo cilje glede dobrobiti živali v akvakulturi v podporo proizvajalcem in potrošnikom;

G.

ker po najnovejših podatkih (2018) akvakulturna proizvodnja v EU predstavlja le 1,15 % svetovne proizvodnje (14);

H.

ker so za vzpostavitev ali širitev obrata akvakulture v EU potrebne različne licence in dovoljenja in ker je postopek na splošno počasen in zapleten ter včasih brez pravne varnosti in gospodarske predvidljivosti; ker te razmere ovirajo razvoj sektorja, odvračajo podjetja od naložb in ustvarjajo pretirane stroške za sektor, hkrati pa spodbujajo uvoz iz tretjih držav;

I.

ker organizacija FAO v svojem poročilu za leto 2020 o stanju svetovnega ribištva in akvakulture navaja, da je na svetovni ravni delež žensk v celotni delovni sili v akvakulturi (19 %) večji kot v ribištvu (12 %), na splošno pa imajo ženske pomembno vlogo v celotni vrednostni verigi ribištva in akvakulture in opravljajo poslovne in obrtne dejavnosti; ker je v EU v sektorju akvakulture na splošno neposredno zaposlenih več kot 74 000 ljudi v več kot 12 000 podjetjih (15);

J.

ker vsak četrti proizvod morske hrane, ki se zaužije v Evropi, izvira iz akvakulture; ker se je med letoma 2018 in 2019 očitna poraba gojenih proizvodov na prebivalca povečala za 2 %; ker je bila samozadostnost EU pri ribah in morskih sadežih leta 2019 41,2-odstotna in ker le 10 % porabe morske hrane v EU izvira iz akvakulture EU, ki predstavlja manj kot 2 % svetovne proizvodnje;

K.

ker skoraj 70 % akvakulturne proizvodnje v EU poteka v štirih državah članicah (Španija, Francija, Italija in Grčija), pri čemer veliko večino proizvodnje sestavljajo klapavice, postrvi, okati riboni, ostrige, brancin, krap in druge školje; ker je še vedno veliko možnosti za nadaljnjo rast in diverzifikacijo držav proizvajalk in gojenih vrst;

L.

ker je kljub temu, da je leta 2021 skoraj dve tretjini Evropejcev vsaj enkrat mesečno doma jedlo ribiške proizvode ali proizvode iz akvakulture, ta trend v upadanju v primerjavi z letom 2018; ker so bili potrošniki v letu 2021 razdeljeni pri tem, ali dajejo prednost proizvodom iz prostoživečih ali gojenih živali, saj jih približno tretjina daje prednost negojenim proizvodom, tretjina gojenim, podoben delež pa ne daje prednost nobenim;

M.

ker nekatere začetne ocene kažejo, da se je obseg prodaje zmanjšal za 17 %, skupni prihodek pa za 18 %, kar še posebej močno vpliva na sektor lupinarjev;

N.

ker gojenje lupinarjev v EU sestavljajo predvsem mehkužci, zlasti klapavice, ostrige in druge školje, na splošno pa je to tradicionalna, delovno intenzivna akvakulturna dejavnost, ki jo izvajajo družinska podjetja in ki so v celoti vključena v lokalno okolje;

O.

ker je v strategiji Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju do leta 2030 za trajnostno ribištvo in akvakulturo v Sredozemskem in Črnem morju navedeno, da mora akvakulturna proizvodnja zadostiti povpraševanju, trajnostno rasti, izkoristiti inovacije, digitalizacijo in izmenjavo znanja ter postati bolj privlačna za naložbe; ker je v strategiji tudi navedeno, da so spremljanje in zmanjševanje okoljskega odtisa sektorja, spopadanje s podnebnimi spremembami in onesnaževanjem ter zagotavljanje zdravja in dobrobiti živali ključnega pomena za doseganje trajnostnosti;

P.

ker je v gospodarskem poročilu Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo za leto 2020 o sektorju akvakulture v EU navedeno, da je skoraj 80 % vseh podjetij v akvakulturi v EU mikropodjetij z manj kot 10 zaposlenimi;

Q.

ker je bilo z vmesno oceno odprte metode koordinacije ugotovljeno, da bi si morale države članice bolj prizadevati za širitev sektorja akvakulture EU, povečati njegovo odpornost in konkurenčnost ter zagotoviti zlasti dostop do prostora in vode ter pregleden in učinkovit regulativni in upravni okvir;

R.

ker razvoj akvakulture v najbolj oddaljenih regijah še vedno močno zaostaja, kljub potencialu sektorja;

S.

ker je v poročilu Evropske opazovalnice trgov za proizvode iz ribištva in akvakulture iz septembra 2021 o ribji moki in olju navedeno, da se večina ribje moke v krmi za akvakulturo porabi v Aziji, in da je bilo leta 2019 34 % ribje moke porabljenih na Kitajskem, 35 % v drugih azijskih državah in 9 % v Evropi; ker se 20 milijonov prostoživečih rib letno ulovi za krmo in ne prehrano ljudi; ker se na svetovnih trgih za živilsko krmo povečuje konkurenca za ribjo moko med ribogojci in živinorejci; ker se zaradi višjih cen krme povečuje potreba po nadaljnjem razvoju alternativnih krmnih proizvodov in učinkovitosti krme, da bi zagotovili donosnost proizvodov iz akvakulture visoke vrednosti;

T.

ker tehnični dokument FAO o ribištvu in akvakulturi z dne 19. februarja 2019 z naslovom A third assessment of global marine fisheries discards (Tretja ocena zavržkov svetovnega morskega ribištva) navaja, da zavržki skupaj znašajo 9,1 milijona ton, kar predstavlja 10,8 % povprečnega letnega ulova med letoma 2010 in 2014;

U.

ker poročilo Evropske opazovalnice trgov za proizvode iz ribištva in akvakulture o ekološki akvakulturi EU iz maja 2017 navaja, da se proizvodnja v ekološki akvakulturi v nekaterih državah članicah precej povečuje, druge pa so v razvoju tega načina pridelave še precej na začetku;

V.

ker je akvakultura še posebej občutljiva na izredne vremenske pojave na rečnih in obalnih območjih, ki so zaradi globalnega segrevanja vse pogostejši, med njimi pa suše, poplave, nevihte in valovi, kar povzroča veliko škodo na akvakulturni infrastrukturi in gojenih vrstah;

W.

ker Direktiva 2014/89/EU o pomorskem prostorskem načrtovanju poziva vse obalne države članice (poziva), naj Komisiji čim prej, najpozneje pa do 31. marca 2021, predložijo nacionalne pomorske prostorske načrte;

X.

ker so najbolj oddaljene regije še posebej izpostavljene nestabilnim podnebnim razmeram in hudim vremenskim pojavom, ki lahko ogrozijo potencial tega sektorja v njih;

Y.

ker se je populacija kormoranov močno povečala; ker to povečanje povzroča resno škodo številnim morskim sektorjem, vključno z akvakulturo;

Z.

ker je Parlament v resoluciji o pripravi evropskega načrta za upravljanje populacije kormoranov za zmanjšanje njihovega vedno večjega vpliva na staleže rib, ribištvo in ribogojstvo, sprejeti pred trinajstimi leti, predlagal več možnih ukrepov za rešitev težav s kormorani;

AA.

ker v svoji resoluciji z naslovom „Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture: sedanje stanje in prihodnji izzivi“ naproti opozarja, da je treba poleg drugih ukrepov zmanjšati vse večji vpliv kormoranov na akvakulturo;

AB.

ker je gospodarskim subjektom v akvakulturi in ribištvu na voljo finančno nadomestilo za izgube, ki jo kormorani povzročajo z interakcijo z ribištvom;

AC.

ker bo moral celotni sektor akvakulture v Evropi nositi breme povečanja stroškov električne energije in plina, pri čemer so obeti še slabši zaradi naraščajočih proizvodnih stroškov in negotovosti na trgu, ki jo je povzročila tudi kriza zaradi pandemije covida-19;

AD.

ker veliki pridelovalci rib in ribiških proizvodov na območju sosedstva EU načrtujejo do leta 2030 podvojiti proizvodnjo v akvakulturi v primerjavi z ravnmi iz leta 2020, kar bi lahko povečalo pritisk na proizvodnjo v EU;

AE.

ker potenciala razvoja akvakulture ali njenih morebitnih socialno-ekonomskih in okoljskih učinkov ne upoštevajo dovolj vse države članice;

AF.

ker se letna poraba ribiških proizvodov na prebivalca v EU zelo razlikuje, in sicer od približno 6 kg do približno 60 kg; ker bi se lahko povpraševanje po proizvodih iz akvakulture v EU v bližnji prihodnosti zato povečalo;

AG.

ker mnoga podjetja težko ohranijo svoj tržni delež, tako doma kot v tujini;

AH.

ker je bilo po najnovejših podatkih Eurostata in Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo leta 2019 približno 76 % rib, porabljenih v EU, prostoživečih, 24 % pa gojenih;

AI.

ker je v razredu 1.7. – Sveže ribe, mehkužci in raki ter iz njih pridobljeni proizvodi od skupno 1 382 proizvodov z zaščiteno geografsko označbo registriranih samo 62 proizvodov z zaščiteno geografsko označbo; ker potekajo postopki za pridobitev zaščitne geografske označbe za 14 drugih proizvodov; ker register živil z zajamčenimi tradicionalnimi posebnostmi vsebuje le štiri proizvode iz tega razreda; ker so bile nekatere registracije proizvodov iz akvakulture uspešne;

AJ.

ker so skladi EU za ribištvo (Evropski sklad za ribištvo, Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo ter Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo) zagotovili finančno podporo sektorju akvakulture EU;

AK.

ker lahko pobegi iz akvakulturnih obratov povzročijo genetske spremembe pri prostoživečih populacijah;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. julija 2020 z naslovom Akcijski načrt za pravično in preprosto obdavčitev, ki podpira strategijo za okrevanje (COM(2020)0312),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 24. septembra 2020 o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o trgih kriptoimetij (COM(2020)05939),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. septembra 2020 o strategiji EU za digitalne finance (COM(2020)0591),

—

ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) z dne 12. oktobra 2020 z naslovom Taxing Virtual Currencies: An Overview of Tax Treatments and Emerging Tax Policy Issues (Obdavčitev virtualnih valut: pregled davčnih obravnav in aktualnih vprašanj davčne politike),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. maja 2021 z naslovom Obdavčitev podjetij za 21. stoletje (COM(2021)0251),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Skupnega raziskovalnega središča Komisije o obdavčitvi in strukturnih reformah iz leta 2021 z naslovom Cryptocurrencies: an empirical view from a tax perspective (Kriptovalute: empirični pogled z vidika davkov),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 20. julija 2021 o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev in nekaterih kriptosredstev (COM(2021)0422),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Svetovne banke z naslovom Crypto-Assets Activity on the World: Evolution and Macro-Financial Drivers (Dejavnosti v zvezi s kriptosredstvi v svetu: razvoj in makrofinančni razlogi), objavljenega 8. marca 2022,

—

ob upoštevanju dokumenta OECD o javnem posvetovanju z dne 22. marca 2022 z naslovom Crypto-Asset Reporting Framework and Amendments to the Common Reporting Standard (Okvir za poročanje o kriptosredstvih in spremembe skupnega standarda poročanja),

—

ob upoštevanju svoje študije z dne 15. oktobra 2018 z naslovom VAT fraud: economic impact, challenges and policy issues“ (Goljufije na področju DDV: gospodarski učinek, izzivi in politična vprašanja), svoje študije iz julija 2018 z naslovom Cryptocurrencies and blockchain – Legal context and implications for financial crime, money laundering and tax evasion (Kriptovalute in blokovne verige – pravni okvir in posledice za finančni kriminal, pranje denarja in davčno utajo) ter svoje študije z dne 15. februarja 2018 z naslovom Impact of Digitalisation on International Tax Matters (Vpliv digitalizacije na mednarodne davčne zadeve),

—

ob upoštevanju svoje študije z dne 21. oktobra 2021 z naslovom Exploring the opportunities and challenges of new technologies for EU tax administration and policy (Raziskovanje priložnosti in izzivov, ki jih nove tehnologije prinašajo za davčno upravo in politiko EU),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A9-0204/2022);

A.

ker se zaradi uporabe novih tehnologij na enotnem trgu EU in digitalizacije davčnih uprav po vsej Evropi spreminja odnos med državljani in podjetji kot davkoplačevalci na eni strani ter nacionalnimi davčnimi organi na drugi; ker bi EU lahko imela vodilno vlogo pri skrbi za to, da bi bili postopkovni in tehnični vidiki digitalizacije davčnih uprav usklajeni ter da tako ne bi prišlo do ovir za interoperabilnost nacionalnih tehničnih platform;

B.

ker so lahko različne lastnosti posameznih vrst kriptosredstev in razmejitve med njimi pomembne za določitev njihove davčne obravnave;

C.

ker tržna dinamika kriptosredstev kaže, da je treba vzpostaviti jasen, stabilen in pregleden pravni okvir;

D.

ker so davčni organi dandanes pred številnimi izzivi v zvezi z učinkovitim davčnim izvrševanjem in še posebej v zvezi s čezmejnim sodelovanjem, saj je vse več digitalnih in čezmejnih transakcij, vse večja je tudi mobilnost davkoplačevalcev ter internacionalizacija gospodarskih dejavnosti in poslovnih modelov, poleg tega pa prihaja do tveganj dvojnega obdavčevanja in kompleksnih agresivnih davčnih shem;

E.

ker se morajo davčni organi odzivati na morebitna tveganja za vzdržnost davčnih sistemov ter za njihovo zmožnost uveljavljanja nacionalnih pravnih okvirov in evropskega pravnega okvira na področju obdavčevanja;

F.

ker lahko davčne uprave uporabijo nove tehnološke rešitve, kot so blokovne verige, da bi bolje zadovoljile potrebe davkoplačevalcev, za izmenjavo informacij med jurisdikcijami, za različne vrste vodenja evidenc ter za odvračanje od korupcije oz. njeno obravnavanje, hkrati pa se lahko te tehnologije zlorabijo kot orodje za nezakonite dejavnosti, da bi se izognili plačevanju davkov, ker bi lahko zlasti večja preglednost transakcij blokovne verige davčnim upravam pomagala v boju proti davčnim goljufijam;

G.

ker številne davčne uprave po vsej Evropi – čeprav v različnem obsegu – že sprejemajo pomembne korake v smeri digitalizacije procesov ter tako omogočajo lažje, hitrejše in učinkovitejše izpolnjevanje davčnih obveznosti; ker države članice nove tehnologije uporabljajo zelo različno; ker nacionalne davčne uprave na splošno potrebujejo dodatne spodbude in ukrepe za večjo obveščenost, da bi uresničile možnosti, ki jih ponuja tehnološka in digitalna preobrazba; ker lahko tehnologija olajša sodelovanje med različnimi vladnimi organi v zadevah, povezanih z obdavčitvijo;

H.

ker so zaradi vse večje uporabe kriptosredstev davčne uprave prisiljene prilagoditi sedanje davčne prakse na enotnem trgu; ker je na trgu kriptosredstev prepoznavanje obdavčljivih dejavnosti zapleteno, saj je manj odvisno od tradicionalnih finančnih posrednikov, ki običajno posredujejo informacije za davčne namene;

I.

ker ima le pet med 27 državami članicami posebne pravne določbe o obdavčitvi kriptosredstev; ker ima 19 držav članic administrativne smernice o obdavčitvi kriptosredstev;

J.

ker se je s skupnim standardom poročanja OECD izboljšala mednarodna davčna preglednost, saj morajo v skladu s standardom jurisdikcije pridobiti informacije o offshore sredstvih, ki se hranijo pri finančnih institucijah, in te informacije vsako leto avtomatično izmenjati z jurisdikcijami, v katerih so davkoplačevalci rezidenti; ker pa v večini primerov kriptosredstva niso zajeta v področju uporabe skupnega standarda poročanja, saj se ta uporablja za tradicionalna finančna sredstva in fiat valute;

K.

ker obstajajo mednarodna prizadevanja in zaveze za boljšo in pravično ureditev obdavčitve digitalnega gospodarstva; ker bi se lahko kriptosredstva izkoriščala za spodkopavanje obstoječih mednarodnih pobud za davčno preglednost, ki jih priznava OECD; ker je v zvezi s tem bistveno, da EU prevzame vodilno vlogo, zlasti prek tesnega sodelovanja držav članic za pravično in pregledno obdavčitev kriptosredstev;

L.

ker se svetovno gospodarstvo spreminja in postopoma digitalizira ter ker so načela, na katerih temelji sedanji mednarodni davčni okvir, vse bolj zastarela in z njimi ne moremo več zagotoviti, da se bo dobiček obdavčeval tam, kjer se izvajajo gospodarske dejavnosti, ki ga ustvarjajo, in kjer se ustvarja vrednost;

M.

ker v zvezi z obdavčitvijo kriptosredstev ni mednarodnega instrumenta in ker različne države v zvezi s tem uporabljajo vrsto različnih pristopov; ker mora EU na ustreznih mednarodnih platformah utreti pot k bolj vključujoči finančni udeležbi državljanov, tako znotraj kot zunaj svojih meja;

N.

ker OECD v svojem poročilu iz leta 2020 o obdavčitvi virtualnih valut navaja več pomembnih točk, ki jih je treba obravnavati, in sicer opredelitev obdavčljivih dogodkov, oblike dohodka, ki so povezane z virtualnimi valutami, pa tudi, kako bi lahko obdavčitev prilagodili naravi in dinamiki kriptosredstev, med drugim zato, da bi pravično in učinkovito zajela dobičke;

O.

ker je Unija že naredila pomembne korake za jasno opredelitev nekaterih kriptosredstev in ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi ter širše za vzpostavitev ustreznega regulativnega okvira za ta sredstva – uredbe o trgih kriptosredstev; ker bodo ta okvir in omenjene opredelitve olajšali pravično in preprosto obdavčitev teh sredstev; ker morajo biti opredelitve teh kriptosredstev dosledno usklajene z mednarodnimi standardi, tj. standardi, ki sta jih oblikovali OECD in Projektna skupina za finančno ukrepanje;

P.

ker morajo biti opredelitve kriptosredstev enotne po vsej EU in usklajene z mednarodnimi standardi; ker se lahko isto kriptosredstvo kot „predmet obdavčitve“ po EU različno razvrsti in tako različno davčno obravnava;

Q.

ker so nekatera področja davčne politike v nacionalni pristojnosti in ker je sodelovanje med državami članicami bistveno in potrebno, da bi se odzvali na izzive za ohranjanje celovitosti enotnega trga in vzdržnosti davčnih sistemov, ki jih med drugim prinaša vse večja uporaba kriptosredstev; ker bi lahko zaradi 27 močno različnih pristopov k obdavčitvi teh sredstev nastale pomembne ovire za doseganje ciljev digitalnega enotnega trga; ker je zato jasno, da sta potrebna usklajevanje in sodelovanje na ravni EU;

R.

ker morata EU in njen enotni trg poskrbeti, da bodo podjetja (in sicer mala in srednja ter zagonska podjetja), ki se ukvarjajo z novimi tehnologijami na področju finančnih storitev in kriptosredstev, lahko delovala v okolju, ki bo spodbujalo inovacije; ker je za uresničitev tega glavnega cilja potrebna močna zavezanost držav članic politikam, zlasti davčni, s katerimi bodo vzpostavile stabilen, jasen in varen regulativni okvir, da bodo podjetja lahko uspešno delovala in prispevala h gospodarski rasti; ker je za to potrebna tudi močna zavezanost temu, da se zaščitijo pravice državljanov kot davkoplačevalcev in uporabnikov finančnih storitev;

S.

ker so jasne smernice bistvene za pravičen in učinkovit davčni sistem, v katerem bi lahko, če ga bodo države članice učinkovito izvajale, uvedli koristne reforme z zmanjšanjem upravnih stroškov in prihranki časa, zmanjšanjem ovir za vstop ter skrbjo za pravno varnost in stabilnost, saj je vse to osnovni pogoj za konkurenčnost, pa tudi za odpravo razkoraka med podjetji, zlasti malimi in srednjimi;

T.

ker se področje kriptosredstev hitro razvija in ker morajo enako hitro delovati tudi oblikovalci politik; ker je treba davčno politiko in posledice davčnih utaj še natančno preučiti, saj so pomemben vidik splošnega regulativnega okvira;

U.

ker je Parlament že poudaril, da „veljavna mednarodna pravila o obdavčenju dohodkov pravnih oseb v digitaliziranem in vse bolj globaliziranem gospodarstvu niso več ustrezna“ ter da „razvoj digitalizacije in večje zanašanje na neopredmetena sredstva ter njihovo povečanje v vrednostnih verigah ustvarjajo tako obete kot izzive v smislu sledljivosti gospodarskih dejavnosti in obdavčljivih dogodkov, vključno z omogočanjem praks izogibanja davkom, zlasti kadar gre za čezmejne operacije ali operacije, ki se izvajajo zunaj Unije“ (1);

V.

ker je drugače od tradicionalnih financ svet kriptosredstev včasih organiziran decentralizirano, zaradi česar je težje uporabiti posrednike za pomoč davčnim organom; ker ti posredniki pogosto posredujejo ustrezne informacije v tradicionalnih sistemih, kjer o davkih poročajo tretje osebe; ker je v presečišču med sektorjem kriptosredstev in tradicionalnim finančnim sistemom običajno posrednik, npr. za storitve menjave;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

—

ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 19, 48, 67(4), 153, 165, 168 in 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 3, 21, 24, 26, 34, 35, 41 in 47,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: konvencija), ki je začela veljati 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti (1),

—

ob upoštevanju splošnih komentarjev glede konvencije o pravicah invalidov, ki jih je Odbor OZN za pravice invalidov pripravil kot veljavne smernice za njeno izvajanje, zlasti splošni komentar št. 2 o členu 9 o dostopnosti (sprejet 11. aprila 2014),

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja, sklenjenega med Svetom, državami članicami in Komisijo, o določitvi notranjih dogovorov o izvajanju konvencije o pravicah invalidov s strani Evropske unije in zastopanju Evropske unije v zvezi s to konvencijo (2),

—

ob upoštevanju sklepnih ugotovitev Odbora OZN za pravice invalidov z dne 2. oktobra 2015 o začetnem poročilu Evropske unije,

—

ob upoštevanju strateške preiskave evropske varuhinje človekovih pravic o tem, kako Komisija spremlja uporabo sredstev EU za spodbujanje pravice invalidov in starejših do samostojnega življenja,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0101),

—

ob upoštevanju predloga direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, ki ga je podala Komisija (COM(2008)0426, protidiskriminacijska direktiva), ter stališča Parlamenta z dne 2. aprila 2009 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2020 o evropski strategiji o invalidnosti po letu 2020 (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/782 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2021 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (5),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o zahtevah glede dostopnosti za proizvode in storitve (6) (evropski akt o dostopnosti),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja (7),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (8),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2022/612 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. aprila 2022 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (prenova) (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Digitalni kompas do leta 2030: evropska pot v digitalno desetletje (COM(2021)0118),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Ddirektiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija za trajnostno in pametno mobilnost – usmerjanje evropskega prometa na pravo pot za prihodnost (COM(2020)0789),

—

ob upoštevanju nove agende za potrošnike (COM(2020)0696), v kateri so med petimi prednostnimi nalogami navedene tudi posebne potrebe nekaterih skupin potrošnikov, na primer invalidov,

—

ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (11) (direktiva o javnem naročanju),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 z dne 17. decembra 2020 o določitvi večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 (12),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2018/254 z dne 15. februarja 2018 o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Marakeške pogodbe o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja (13),

—

ob upoštevanju standardov dostopnosti, ki izhajajo iz pooblastil Komisije št. 376, 554, 420 in 473,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 181/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (14),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (15),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu (16),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (17),

—

ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 1300/2014 z dne 18. novembra 2014 o tehničnih specifikacijah za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Unije za invalide in funkcionalno ovirane osebe (18),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0209/2022),

A.

ker imajo invalidi enake pravice na enaki osnovi kot drugi na vseh področjih življenja ter imajo neodtujljivo pravico do dostojanstva, enake obravnave, neodvisnega življenja, neodvisnosti in polne udeležbe v družbi, kar je v prid vsem ravnem družbe;

B.

ker ima več kot 87 milijonov ljudi v Uniji katero od oblik invalidnosti in ker je treba upoštevati tudi demografske trende;

C.

ker je dostopnost bistven pogoj, da lahko invalidi v celoti uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine; ker morajo države pogodbenice v skladu s členom 9 konvencije, ki govori o dostopnosti, sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom omogočijo enak dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov in storitev, ki so na voljo javnosti ali se ji zagotavljajo, tako v mestih kot na podeželju, da bi invalidom omogočili samostojno življenje in polno udeležbo v vseh vidikih življenja;

D.

ker morajo države članice poskrbeti, da bo dostopnost upoštevana na vseh ravneh, ne samo v javnih stavbah in v prometu, marveč tudi v zdravstvu in izobraževanju, ter povečati mobilnost in vključevanje invalidov;

E.

ker je v konvenciji „univerzalno oblikovanje“ opredeljeno kot oblikovanje proizvodov, okolja, programov in storitev, ki je čim bolj uporabno za vse ljudi, ne da bi ga bilo treba prilagajati ali posebej načrtovati, in ki ne izključuje podpornih pripomočkov za posamezne skupine invalidov; ker je dostopnost eno od splošnih načel omenjene konvencije, EU in države članice pa so jo pravno zavezane spoštovati na podlagi Sklepa 2010/48/ES; ker je v splošnem komentarju št. 2 h konvenciji zapisano, da morajo države pogodbenice sprejeti akcijske načrte in strategije za opredelitev obstoječih ovir za dostopnost, določiti časovne okvire za odpravo ovir z izrecnimi roki ter zagotoviti potrebne človeške in materialne vire za to; ker je dostopnost bistvena, da lahko invalidi uživajo pravico do zasebnosti, nediskriminacije, zaposlovanja, vključujočega izobraževanja, političnega udejstvovanja in drugih pravic iz konvencije;

F.

ker imajo lokalni organi ključno vlogo in državam članicam pomagajo pri pripravi socialnih politik, tudi politik o invalidnosti in dostopnosti, in sicer tako, da analizirajo potrebe na terenu in izvajajo posebne ukrepe;

G.

ker visokokakovostne in cenovno dostopne podporne tehnologije spodbujajo popolno vključevanje invalidov v družbo in koristijo tako invalidom kot ponudnikom teh tehnologij, pa tudi družbi kot celoti; ker te tehnologije zmanjšujejo razlike med državami članicami in ker delujejo le v dostopnih okoljih;

H.

ker imajo visoka stopnja zaposlenosti invalidov, večja dostopnost in večja vključenost te skupine v delovno silo nedvomen gospodarski potencial;

I.

ker je Unija postavila celovit pravni okvir za dostopnost na notranjem trgu, zlasti s sprejetjem posebne zakonodaje, kot evropski akt o dostopnosti, obveznosti glede tega pa je vključila tudi v določeno sektorsko zakonodajo, na primer uredbe o skladih EU; ugotavlja, da bo evropski akt o dostopnosti, ki se bo uporabljal od 28. junija 2025, uvedel pomembne nove zahteve glede dostopnosti proizvodov in storitev;

J.

ker bo dejansko izvajanje politik, povezanih z invalidnostjo, pozitivno prispevalo h konkurenčnosti notranjega trga EU in je zato sestavni vir njenega gospodarstva;

K.

ker je ocena evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2010–2020 pokazala, da je njen prispevek izboljšal razmere na številnih področjih, vendar je bilo ob tem opozorjeno, da se invalidi še vedno soočajo s precejšnjimi ovirami pri dostopu do zdravstvenega varstva, izobraževanja, prevoza, grajenega okolja, IKT, zaposlovanja in rekreacijskih dejavnosti, pa tudi do udeležbe v politiki in na drugih področjih življenja;

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), Pogodbe o delovanju Evropske unije in Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Evropske socialne listine,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

—

ob upoštevanju pravnega okvira Sveta Evrope za zaščito manjšin in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti pri očitno diskriminatornih praksah segregacije romskih otrok v izobraževanju, ter sodne prakse Sodišča,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (1) (direktiva o rasni enakosti),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (3) (okvirna direktiva o odpadkih),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (4),

—

ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030,

—

ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic in sporočila Komisije z dne 4. marca 2021 o akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic (COM(2021)0102),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. februarja 2011 o strategiji EU za vključevanje Romov (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o vidikih enakosti spolov v evropskem okviru za nacionalne strategije vključevanja Romov (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2019 o potrebi po okrepljenem strateškem okviru EU za nacionalne strategije vključevanja Romov po letu 2020 in okrepitvi boja proti anticiganizmu (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2020 o evropski strategiji o invalidnosti po letu 2020 (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. septembra 2020 z naslovom Izvajanje nacionalnih strategij vključevanja Romov: boj proti predsodkom zoper ljudi romskega porekla v Evropi (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o dostopu do dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj za vse (10),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 11. marca 2021 o otrokovih pravicah glede na strategijo EU o otrokovih pravicah (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. aprila 2022 o zaščiti otrok in mladih, ki zaradi vojne v Ukrajini bežijo v EU (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. decembra 2018 z naslovom Poročilo o oceni okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020 (COM(2018)0785),

—

ob upoštevanju druge raziskave Evropske unije o manjšinah in diskriminaciji (EU-MIDIS II), ki jo je opravila Agencija Evropske unije za temeljne pravice,

—

ob upoštevanju okvira Agencije za temeljne pravice za spremljanje strateškega okvira EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov,

—

ob upoštevanju biltena Agencije za temeljne pravice iz dne 29. septembra 2020 z naslovom Coronavirus pandemic in the EU – Impact on Roma and Travellers (Pandemija koronavirusa v EU – posledice za Rome in potujoče skupine (Travellers)),

—

ob upoštevanju izjave FEANTSA (Evropsko združenje nacionalnih organizacij za delo z brezdomci) z dne 26. oktobra 2020 z naslovom The Housing Situation for Roma in the EU Remains Difficult (Razmere glede nastanitev za Rome v EU so še vedno težke),

—

ob upoštevanju informativnega poročila Evropske mreže za apatridnost z dne 10. marca 2022 z naslovom Stateless people and people at risk of apably beyond from Ukraine (Osebe brez državljanstva in osebe, ki jim grozi apatridnost, prisilno razseljene iz Ukrajine),

—

ob upoštevanju dokumenta o stališču Unicefa iz junija 2012 z naslovom The Right of Roma Children to Education (Pravica romskih otrok do izobrazbe),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 14/2016 z dne 28. junija 2016 z naslovom Pobude politik in finančna podpora EU za integracijo Romov: v zadnjem desetletju je bil dosežen velik napredek, toda potrebna so dodatna prizadevanja na terenu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. septembra 2020 z naslovom Unija enakosti: akcijski načrt EU za boj proti rasizmu za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0565),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. oktobra 2020 z naslovom Unija enakosti: strateški okvir EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov (COM(2020)0620),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. novembra 2020 z naslovom Akcijski načrt za integracijo in vključevanje (COM(2020)0758),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 12. marca 2021 o enakosti, vključevanju in udeležbi Romov (13),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. marca 2021 o strategiji EU o otrokovih pravicah (COM(2021)0142),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta (EU) 2021/1004 z dne 14. junija 2021 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke (14),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0101),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (15) (direktiva o začasni zaščiti),

—

ob upoštevanju vprašanj za ustni odgovor za Svet in Komisijo o položaju marginaliziranih romskih skupnosti, ki živijo v romskih naseljih v EU (O-000022/2022 – B9-0018/2022 in O-000023/2022 – B9-0019/2022),

—

ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve,

A.

ker vrednote EU prevladujejo v družbi, ki spoštuje raznolikost, pluralizem, nediskriminacijo, strpnost, pravičnost, solidarnost in enakost spolov; ker imajo države članice izrecno odgovornost zagotavljati te vrednote za vse svoje državljane, tudi za Rome;

B.

ker je Romi krovni izraz, ki zajema najrazličnejše ljudi romskega porekla, kot so Romi, Sinti, Kalé, Romaničali in Bojaši/Rudari; ker zajema tudi skupine, kot so Aškali, Egipčani, Jeniši, Domi, Lomi, Romi in Abdali, pa tudi potujoče skupine, vključno z etničnimi Travellers ali osebami, imenovanimi z upravnim izrazom Gens du voyage, ter osebe, ki se identificirajo kot Cigani, ne da bi se zanikale njihove posebne značilnosti;

C.

ker so Romi največja etnična manjšina v Evropi; ker nesprejemljivo veliko Romov v Evropi še vedno živi v revščini in so socialno izključeni, njihove življenjske razmere so izjemno negotove in nevarne, prebivališča pa prenatrpana ter postavljena na segregiranih podeželskih in mestnih območjih; ker vprašanje Romov, ki živijo v naseljih, ni omejeno na eno državo, zato gre za evropski problem in ga je treba obravnavati kot takega; ker je prostorska segregacija ključni vzrok za neenakopravni dostop do zdravstvenega varstva, zgodnjega otroškega varstva in izobraževanja, zaposlovanja in temeljnih storitev, vključno s cestnimi povezavami, vodo, sanitarijami in kanalizacijo, električno energijo in zbiranjem odpadkov, ta razkorak pa se še povečuje; ker prostorska segregacija nima le fizičnih in gospodarskih, temveč tudi psihološke in sociološke posledice za posameznike in skupnosti; ker je medgeneracijska revščina v romskih naseljih socialno-ekonomske narave in ima resne posledice za fizično in duševno zdravje in blagostanje Romov, za njihove življenjske priložnosti ter za uveljavljanje njihovih človekovih pravic;

D.

ker se Romi pogosteje soočajo z nizko delovno intenzivnostjo, negotovostjo zaposlitve in brezposelnostjo ter so pogosto zaposleni prek netipičnih ali prekarnih pogodb, kar jim ovira dostop do shem za primere brezposelnosti in pokojninskega zavarovanja; ker Romi nimajo zaposlitvenih mrež in so žrtve diskriminacije pri dostopu do zaposlitve in na delovnem mestu, prebivajo pa tudi predvsem v socialno-ekonomsko prikrajšanih regijah; ker 6 milijonov Romov, ki prebivajo v EU, sestavlja pomemben in vse večji del njenega prebivalstva z ogromnim potencialom, ki ga bo mogoče izkoristiti le z izboljšanjem njihovega položaja na področju zaposlovanja in socialnega vključevanja;

E.

ker je bilo v raziskavi EU-MIDIS II ugotovljeno, da je samo eden od štirih Romov, starih 16 let ali več, zaposlen ali samozaposlen in da so med Romi ženske poročale o precej nižjih stopnjah zaposlenosti kot moški, in sicer 16 % v primerjavi s 34 %; ker je bil položaj mladih še posebej zaskrbljujoč, saj jih v povprečju kar 63 % ni zaposlenih, se ne izobražujejo ali usposabljajo, medtem ko povprečje EU znaša 12 %; ker so rezultati za to starostno skupino pokazali tudi precejšnje razlike med spoloma, saj med Romi 72 % mladih žensk ni zaposlenih, se ne izobražujejo ali usposabljajo, medtem ko je ta delež med mladimi romskimi moškimi 55-odstoten; ker je to stanje v izrazitem nasprotju s preostalim prebivalstvom (35 %); ker naj bi kar 80 % Romov živelo pod pragom tveganja revščine v svoji državi; ker vsak tretji Rom živi v stanovanju brez tekoče vode, vsak deseti pa v stanovanju brez elektrike; ker je vsak tretji romski otrok vsaj enkrat mesečno doživel, da se je kateri od družinskih članov v posteljo odpravil lačen, in ker skoraj polovica Romov, starih od 6 do 24 let, ne obiskuje šole;

F.

ker zaradi pomanjkanja pomembnih političnih ukrepov ali naložb, omejene razpoložljivosti in slabe kakovosti socialnih stanovanj, diskriminacije na stanovanjskem trgu in segregacije, vrzel pri dostopu do stanovanj med Romi in drugimi ostaja skoraj nespremenjena (16);

G.

ker bi morali imeti Romi, ki živijo v naseljih, dostop do dostojnega stanovanja, ki je dostopno, cenovno ugodno, okoljsko varno, zdravo in desegregirano;

H.

ker na vseh ravneh evropske družbe še vedno obstaja globoko zakoreninjen strukturni in institucionalni anticiganizem, ki je velika ovira, ki Romom onemogoča polno uživanje temeljnih pravic kot državljanov EU na vseh področjih življenja, vključno z zaposlovanjem, stanovanji, izobraževanjem, zdravstvenim in socialnim varstvom ter drugimi osrednjimi javnimi storitvami; ker je 41 % Romov v devetih državah članicah EU, ki so bile vključene v raziskavo EU-MIDIS II, poročalo o diskriminaciji zaradi romskega porekla na vsaj enem področju vsakdanjega življenja, kot so iskanje zaposlitve, delo, nastanitev, zdravstvo in izobraževanje; ker je za vključevanje Romov potreben posluh za lokalne razmere, etnično in socialno-ekonomsko raznolikost in ovire za socialno mobilnost znotraj romske skupnosti ter za presečne oblike diskriminacije, zlasti kar zadeva vidike spola, starosti in invalidnosti; ker sta enakost spolov ter položaj romskih otrok in mladih ključni področji ukrepov za vključevanje Romov v družbo, ki nista ustrezno obravnavani niti na evropski ravni niti na ravni držav članic;

I.

ker razmere v romskih naseljih kršijo človekove in temeljne pravice, kot so zapisane v pogodbah EU, Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Listini EU o temeljnih pravicah, Evropski socialni listini, Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah in Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, pa tudi načela, priznana v evropskem stebru socialnih pravic; ker je zaskrbljujoče, da se te pravice v praksi ne spoštujejo, kadar gre za Rome, ki živijo v naseljih;

J.

ker je začarani krog medgeneracijske revščine v marginaliziranih romskih naseljih zapleten problem, ki ga je treba obravnavati horizontalno prek različnih vzajemno povezanih političnih tem, celostno in v sodelovanju z vsemi ustreznimi deležniki; ker je za učinkovite rešitve potrebno celostno delovanje na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ob sodelovanju s pobudami organizacij civilne družbe, tudi dobrodelnih in cerkvenih organizacij, socialnih partnerjev in zasebnih akterjev, pri čemer se upoštevajo dobra praksa in inovativne rešitve v državah članicah, ki se nato uporabijo v večjem obsegu;

K.

ker številne lokalne in regionalne oblasti ter predstavniki civilne družbe z dokazanimi in inovativnimi pristopi in projekti dejavno sodelujejo z Romi, ki živijo v naseljih, vendar pogosto ne uporabljajo razpoložljivih evropskih strukturnih in investicijskih skladov, saj so postopki zelo obremenjujoči in zapleteni; ker so najpogostejše ovire za dostop do evropskih in strukturnih investicijskih skladov odsotnost partnerskega pristopa, zamude pri povračilu stroškov, plačila iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov upravičencu na podlagi sistema povračil so najpogostejša možnost, zaradi česar je upravičenec odvisen od lastnih sredstev, dolgotrajni in ponavljajoči se pregledi javnih naročil, nedoslednosti med ugotovitvami pregledov, zaradi česar so upravičenci okrivljeni za napake, kar ima lahko za posledico vračilo sredstev, in s tem tveganje za prerazporeditev sredstev z drugih področij ali celo za insolventnost; nezadostna vključenost in sodelovanje upravljavcev iz organov upravljanja ali posredniških organov med postopkom javnega naročanja z upravičenci ter samovoljno določanje omejitev in zahtev za različne vidike projektov;

L.

ker se Romi soočajo z nesorazmernimi ovirami pri uporabi zdravstvenih storitev, ki so še večje zato, ker nimajo zavarovanja ali osebnih identifikacijskih dokumentov, pa tudi zaradi diskriminacije s strani zdravstvenih delavcev in segregacije v zdravstvenih ustanovah; ker so Romi v ranljivem položaju zaradi zakoreninjenih neenakosti na področju zdravja, tudi zaradi posebnega vpliva prostorske segregacije in prenatrpanih stanovanj na zdravje;

M.

ker se je vseh 27 držav članic s podpisom lizbonske deklaracije iz junija 2020 in vzpostavitvijo evropske platforme za boj proti brezdomstvu, ki v politikah spodbuja celostni pristop, osredotočen na posameznika in stanovanja, zavezalo, da si bodo prizadevale za odpravo brezdomstva do leta 2030;

N.

ker EU zagotavlja znatno finančno podporo za socialno vključevanje, med drugim Romov, zlasti najbolj ogroženih; ker je iz načrtov držav članic razvidno, da je bilo v programskem obdobju 2014–2020 (17) za socialno-ekonomsko vključevanje ranljivih skupin namenjenih 1,5 milijarde EUR;

O.

ker na vseh ravneh izobraževanja še vedno obstaja vrzel med romskim in neromskim prebivalstvom; ker je bilo po podatkih raziskave EU-MIDIS II v letu 2018 le 53 % romskih otrok, starih od 4 do 6 let, vključenih v predšolsko vzgojo; ker je v šolah razširjena segregacija romskih učencev kljub pravni prepovedi teh praks in njihovi nezdružljivosti s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice; ker se takšna segregacija v izobraževanju običajno izraža na tri različne načine: nesorazmerno število romskih otrok v „posebnih“ šolah za otroke z motnjami v duševnem razvoju oziroma v ločenih razredih ali oddelkih za romske učence v „mešanih“ šolah ter razširjenost „geto šol“; ker romskim otrokom enakopravno udeležbo v izobraževanju preprečujejo dodatne ovire, na primer nezmožnost kritja stroškov izobraževanja (vključno s predšolsko vzgojo in varstvom), prostorska segregacija, pomanjkanje ustanov za varstvo otrok v njihovi bližini in slabše ali neobstoječe možnosti za spletno učenje in/ali učenje na daljavo; ker revščina in nerazpoložljivost osnovnih storitev močno vplivata na telesni, duševni in čustveni razvoj otrok ter povečujeta verjetnost, da bodo zaostali v vseh vidikih odraslega življenja;

P.

ker je nizka udeležba v predšolski vzgoji glavni dejavnik prezgodnjega osipa med Romi, ki se še stopnjuje zaradi poznega začetka šolanja in nerednega obiskovanja pouka; ker do zgodnjega opuščanja šolanja prihaja predvsem pri prehodu med različnimi vrstami šol; ker udeležbo v srednješolskem izobraževanju ovirajo dejavniki, kot so potovanja in segregacija v stanovanjih ter slabo delujoče storitve usmerjanja; ker se razlike v izobraževanju še povečujejo zaradi vse večjega digitalnega razkoraka med romskimi in neromskimi otroki;

Q.

ker so se Romi med pandemijo soočali z večjim tveganjem okužbe s covidom-19 zaradi zakoreninjenih zdravstvenih in socialnih neenakosti ter so jih nesorazmerno prizadeli ukrepi, sprejeti za zajezitev virusa; ker so bile negativne socialne in gospodarske posledice pandemije za romsko prebivalstvo v EU še hujše, saj jih je veliko vključenih v sivo ekonomijo in opravlja sezonsko delo, prav tako pa v politikah za blažitev zdravstvene krize zanje niso bili predvideni ukrepi, prilagojeni njihovemu posebnemu položaju; ker je pandemija sprožila javno obtoževanje in sovražni govor proti Romom; ker so izredne zdravstvene razmere znova razkrile kritično neskladje med lokalnimi potrebami in zmožnostjo, da se jim zadosti, ter opozorile, da so potrebni takojšnji dolgoročni ukrepi, zlasti na področju zaposlovanja, izobraževanja in stanovanj (18);

R.

ker se zbiranje podatkov o enakosti nanaša na zbiranje vseh vrst razčlenjenih podatkov, uporabljenih za primerjalne ocene položaja posameznih skupin, ki jim grozi diskriminacija, da bi oblikovali javne politike, ki bodo prispevale k spodbujanju enakosti, in ocenili njihovo izvajanje na podlagi dokazov, ne zgolj domnev; ker je bilo načrtovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje evropskih in nacionalnih ukrepov za socialno vključevanje Romov ovirano zaradi pomanjkanja celovitih in kakovostnih podatkov, razčlenjenih po narodnosti;

S.

ker številni Romi živijo na območjih, kjer so nesorazmerno izpostavljeni degradaciji okolja in onesnaževanju, in sicer blizu odlagališč odpadkov ali onesnaženih območij, ter nimajo dostopa do osnovnih okoljskih in javnih storitev;

T.

ker so romske ženske izpostavljene večplastnim in presečnim oblikam diskriminacije na podlagi kombinacije etnične pripadnosti, spola in socialnega statusa ter nasilju na podlagi spola, kar je bilo še posebej vidno med pandemijo covida-19; ker je treba zagotoviti in spodbujati enakost žensk in moških na vseh področjih, tudi pri udeležbi na trgu dela, pogojih zaposlitve, vključno s plačami, izobraževanju in usposabljanju, spremembi poklica in poklicnem napredovanju;

U.

ker v Ukrajini živi približno 400 000 Romov, od tega jih je približno od 10 % do 20 % brez državljanstva oz. jim grozi apatridnost (19); ker so romski begunci, ki bežijo pred vojno v Ukrajini brez dokumentacije, ki bi potrjevala njihovo ukrajinsko državljanstvo ali status prebivanja, v še posebej ranljivem položaju;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

—

ob upoštevanju globalnega ocenjevalnega poročila o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah, ki ga je pripravila Medvladna platforma o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES),

—

ob upoštevanju poročila Programa Združenih narodov za okolje in Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo iz leta 2020 z naslovom Stanje svetovnih gozdov 2020, v katerem je zapisano, da imajo gozdovi izredno pomembno funkcijo kot habitat več kot 80 % svetovne kopenske biotske raznovrstnosti, opravljajo številne ekosistemske storitve in zagotavljajo preživetje mnogim skupnostim, na primer domorodnim ljudstvom,

—

ob upoštevanju morske in obalne biotske raznovrstnosti,

—

ob upoštevanju skorajšnjega 19. zasedanja konference pogodbenic Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), ki bo potekalo od 14. do 25. novembra 2022 v Panami (COP19),

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 75/311 z dne 26. julija 2021 o boju proti nedovoljeni trgovini s prostoživečimi vrstami,

—

ob upoštevanju resolucije konference CITES št. 12.10 (Rev.CoP15) o registraciji dejavnosti, ko se v ujetništvu in za komercialne namene gojijo živalske vrste iz Dodatka I,

—

ob upoštevanju sklepov konference CITES št. 18.226 in 18.227 o trgovini z azijskimi sloni (Elephas maximus),

—

ob upoštevanju sklepov konference CITES št. 18.81–18.85 o kaznivih dejanjih, povezanih s prostoživečimi vrstami, ki potekajo po spletu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (COM(2020)0380) in resolucije Parlamenta z dne 9. junija 2021 o strategiji (1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (2), katere namen je spodbujati ohranjanje biotske raznovrstnosti in ki je temelj evropske politike ohranjanja narave,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o biološki raznovrstnosti in 15. konference njenih pogodbenic, ki naj bi potekala od 7. do 19. decembra 2022 v Montrealu (Kanada),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o kazenskopravnem varstvu okolja in nadomestitvi Direktive 2008/99/ES (COM(2021)0851),

—

ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji o glavnih ciljih konference pogodbenic CITES v Panami od 14. do 25. novembra 2022 (O-000038/2022 – B9-0023/2022 in O-000039/2022 – B9-0024/2022),

—

ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

A.

ob upoštevanju neslutenega slabšanja biotske raznovrstnosti po vsem svetu, ki se odvija že večdesetkrat do stokrat hitreje, kot je značilno za naravno izumiranje vrst, kar je neposredna posledica človekovih dejavnosti, izumrtje namreč grozi že okoli milijon živalskim in rastlinskim vrstam; ob upoštevanju, da je mogoče po dosedanjih dokazih sklepati, da še ni prepozno in da lahko še vedno ustavimo in obrnemo sedanj trend izgubljanja biotske raznovrstnosti;

B.

ker biotska raznovrstnost pozitivno prispeva tudi k zdravju prebivalstva; ker je do 80 % zdravil, ki jih uporabljamo ljudje, naravnega izvora;

C.

ker imajo pomembno vlogo tudi oceani, saj predstavljajo 95 % biosfere in so eden najpomembnejših ponorov ogljika, saj uravnavajo podnebje in absorbirajo CO2 iz ozračja;

D.

ker je pomembno obvarovati morsko in obalno biotsko raznovrstnost ter se odpraviti nevarnosti, ki nastajajo zaradi neregulirane ali slabo regulirane rabe živih morskih virov; ker je pomembno biotsko raznovrstnost zaščititi tudi v sladkih vodah, saj upada celo v večji meri kot v morskih in kopenskih ekosistemih, število sladkovodnih populacij se je namreč med letoma 1970 in 2014 zmanjšalo za 83 %;

E.

ker velika večina vrst, s katerimi se trguje, ni zaščitena s konvencijo CITES; ker mednarodna trgovina s temi vrstami še vedno ni urejena, kar znatno prispeva k izumiranju prostoživečih populacij;

F.

ker je konvencija CITES največji svetovni sporazum o varstvu prostoživečih vrst in ima 184 pogodbenic, med njimi tudi Evropsko unijo in njenih 27 držav članic; ker je v konvenciji priznano, da so prostoživeče živalske in rastlinske vrste kot mnogotere edinstvene in raznovrstne oblike nenadomestljiv del naravnih sistemov na Zemlji in jih moramo zato obvarovati za prihodnje rodove;

G.

ker je namen konvencije zagotoviti, da mednarodna trgovina s prostoživečimi živalmi in rastlinami ne bo ogrožala preživetja teh vrst;

H.

ker tako nezakonita kot zakonita trgovina s prostoživečimi vrstami in uporaba teh vrst ter uničevanje naravnih habitatov znatno prispevajo k upadanju biotske raznovrstnosti, spodkopavajo svetovna prizadevanja v boju proti podnebnim spremembam ter so hkrati vzrok in posledica korupcije;

I.

ker Dodatek I h konvenciji CITES zajema vse vrste, ki jim grozi izumrtje, ki so ali bi lahko bile prizadete zaradi trgovine s temi živalmi in rastlinami; ker Dodatek II zajema vse vrste, ki bi jim lahko grozilo izumrtje, če ne bodo za trgovino z osebki teh vrst veljali strogi predpisi, s katerimi bi preprečili uporabo, ki ni združljiva s preživetjem teh vrst, in če ne bo trgovina z njimi pod učinkovitim nadzorom;

J.

ker trgovina s prostoživečimi vrstami povečuje stike med ljudmi in divjimi živalmi, kar lahko zelo poveča tveganje za nastanek in širjenje zoonoz; ker je 70 % vseh novonastalih nalezljivih bolezni pri ljudeh zoonotskega izvora, tako da trgovina s prostoživečimi vrstami resno ogroža zdravje živali in ljudi; ker je potreben boljši in izčrpnejši nadzor nad trgovino z mesom in živimi živalmi; ker strokovnjaki svetujejo, da bi tveganja zoonoz zmanjšali tako, da se odpravijo tržnice živih živali in pripravi „pozitivni seznam“ živalskih vrst, ki jih je dovoljeno prevažati v mednarodnem prometu, ob tem pa je treba upoštevati tveganja zoonoz in druge vidike, kot so dobrobit živali, stanje ohranjenosti in gibanja v populacijah;

K.

ker so stroški svetovnih strategij za preprečevanje pandemij, ki temeljijo na zmanjševanju nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami, preprečevanju sprememb v rabi zemljišč in povečanem nadzoru, ocenjeni na 22 do 31 milijard USD (3), kar pa je le majhen del stroškov, ki jih je povzročila pandemija;

L.

ker je 19 držav članic podprlo stališče ciprske vlade o novem zakonodajnem okviru EU za vseevropski pozitivni seznam živali, dovoljenih kot hišne živali, ki je bil 24. maja 2022 predstavljen na seji Sveta za kmetijstvo in ribištvo;

M.

ker je EU pomembno vozlišče, tranzitna točka in namembni kraj za zakonito in nezakonito pridobljene žive in mrtve osebke prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, njihove telesne dele ali proizvode iz njih; ker so leta 2019 kar 36 % vsega zabeleženega uvoza v EU znašale transakcije s prostoživečimi vrstami, zaščitenimi v okviru CITES;

N.

ker je bila EU med letoma 2014 in 2018 pri uvozu lovskih trofej s seznama CITES na drugem mestu, takoj za Združenimi državami Amerike; ker vse več evropskih držav sprejema ukrepe ali razmišlja o ukrepih, s katerimi bi prepovedale uvoz lovskih trofej;

O.

ker obseg mednarodne trgovine s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami vsako leto nanese več milijard evrov in vključuje na milijone divjih rastlin in živali; ker je nezakonita trgovina s prostoživečimi vrstami postala četrti največji črni trg, takoj za trgovino z mamili, ljudmi in orožjem; ker kazni za nezakonito trgovino s prostoživečimi vrstami pogosto niso dovolj stroge, da bi delovale odvračilno, akterji srednje in višje ravni pa so le redko kazensko preganjani;

P.

ker ima precejšnjo vlogo pri omogočanju nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami tudi internet;

Q.

ker so pri tem bistvenega pomena večja prizadevanja za boljšo preglednost in učinkovito udeležbo civilne družbe pri odločanju;

R.

ker ima EU precejšnjo vlogo pri navezovanju konstruktivnega sodelovanja in izmenjav med vladnimi ter nevladnimi zavetišči in reševalnimi centri, da bi zagotovili dolgoročne in vrstam primerne rešitve za zasežene prostoživeče živali;

S.

ker države članice poročajo, da so med najpogosteje zaseženim blagom, povezanim s konvencijo CITES, tradicionalna zdravila; ker uporaba divjih živali v tradicionalnih zdravilih škoduje biotski raznovrstnosti, predvsem ko gre za vrste z rdečega seznama; ker se zaradi povpraševanja po tradicionalnih zdravilih z živalskimi sestavinami povečuje nezakonita trgovina s prostoživečimi živalmi;

T.

ker se je populacija pelagičnih morskih psov od leta 1970 zmanjšala za 71 %, več kot 50 % vrst morskih psov je ogroženih ali jim grozi izumrtje (4), eden glavnih razlogov za to pa je lov nanje zaradi trgovine z njihovimi telesnimi deli; ker je bilo ugotovljeno, da je 20 % populacij morskih psov funkcionalno izumrlih; ker je bilo leta 2020 več kot 45 % vseh proizvodov, povezanih s plavutmi morskih psov, uvoženih v tri glavna trgovinska središča – Hongkong, Singapur in Tajvan;

U.

ker je organizacija International Union for Conservation of Nature (IUCN) leta 2021 stopnjo ogroženosti za afriškega savanskega slona (Loxodonta africana) z razreda ranljiv zvišala na razred ogrožen, afriškega gozdnega slona (Loxodonta cyclotis) pa označila kot kritično ogroženega (5), saj se je populacija prvega v treh generacijah zmanjšala za več kot 60 %, populacija drugega pa celo za 86 %;

V.

ker je glavni vzrok za upad populacij afriških slonov divji lov zaradi slonovine; ker nezakonita trgovina s slonovino škodi gospodarskemu razvoju, povečuje organizirani kriminal, spodbuja korupcijo in podžiga konflikte; ker se je nezakonita trgovina s slonovino znatno povečala, odkar se sme zakonito prodajati;

W.

ker je trgovina z divjimi tigri prepovedana; ker pa predpisi EU za trgovino s prostoživečimi vrstami ne preprečujejo trgovine s tigri, vzrejenimi v ujetništvu, in njihovimi telesnimi deli, čeprav sklep št. 14.69 s 14. konference pogodbenic CITES prepoveduje komercialno vzrejo tigrov in trgovino z njihovimi telesnimi deli; ker države članice še naprej uvažajo in izvažajo žive tigre in njihove telesne dele, ki so pod oznako CITES registrirani za komercialno trgovino;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

92.

93.

94.

95.

96.

97.

98.

99.

100.

101.

102.

103.

104.

105.

106.

107.

108.

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 64/292 z dne 28. julija 2010, v kateri se priznava človekova pravica do čiste pitne vode in komunalnih storitev,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 68/157 z dne 18. decembra 2013 z naslovom Človekova pravica do varne pitne vode in komunalnih storitev,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice št. 45/8 z dne 6. oktobra 2020 z naslovom Človekova pravica do varne pitne vode in komunalnih storitev,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice št. 48/13 z dne 8. oktobra 2021 z naslovom Človekova pravica do čistega, zdravega in trajnostnega okolja,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 71/222 z dne 21. decembra 2016 z naslovom Mednarodno desetletje akcije „Voda za trajnostni razvoj“ v obdobju 2018–2028,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 75/212 z dne 21. decembra 2020 o konferenci OZN o celovitem vmesnem pregledu izvajanja ciljev mednarodnega desetletja za akcijo „Voda za trajnostni razvoj“ 2018–2028 (konferenca OZN o vodi leta 2023),

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter splošnih opomb Odbora OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice,

—

ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Konvencije o otrokovih pravicah in Konvencije o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, kakor so ga 17. novembra 2017 razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija,

—

ob upoštevanju splošne pripombe št. 15 (2002) Odbora OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice o pravici do vode,

—

ob upoštevanju deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev in konvencije Mednarodne organizacije dela št. 169 o domorodnih in plemenskih ljudstvih iz leta 1989,

—

ob upoštevanju Konvencije o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer iz leta 1992 (konvencija o vodah), ki je bila prvotno dogovorjena kot regionalni instrument, leta 2016 pa je bil pristop k njej omogočen vsem državam članicam OZN,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pravici do uporabe mednarodnih vodnih poti za namene, ki niso plovba (konvencija o vodnih poteh), iz leta 1997,

—

ob upoštevanju Protokola UNECE in SZO o vodi in zdravju h konvenciji o vodah iz leta 1999, ki daje okvir za izvajanje človekovih pravic do vode in komunalnih storitev,

—

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja št. 6 o varni pitni vodi in komunalnih storitvah, ter agende za trajnostni razvoj do leta 2030,

—

ob upoštevanju poročila OZN z dne 19. marca 2019 o razvoju svetovnih vodnih virov z naslovom Nihče ne sme biti zapostavljen,

—

ob upoštevanju poročil o svetovnih razmerah na področju prehrane in kmetijstva za leti 2020 in 2021, ki ju je objavila Organizacija OZN za prehrano in kmetijstvo (FAO),

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca za človekove pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev z dne 16. julija 2021 glede učinkov komercializacije vode na človekove pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev ter s tem povezanih tveganj in njegovega poročila z dne 21. julija 2020 o človekovih pravicah ter privatizaciji vode in komunalnih storitev,

—

ob upoštevanju poročila OZN o razvoju svetovne vode 2021: vrednotenje vode,

—

ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev z dne 17. junija 2019,

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (1) (okvirna direktiva o vodah),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (3),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. marca 2014 o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“ (COM(2014)0177),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja (5),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. novembra 2018 o diplomaciji na področju voda, z dne 17. junija 2019 o smernicah EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev ter z dne 19. novembra 2021 o vprašanju vode pri zunanjem delovanju EU,

—

ob upoštevanju evropske državljanske pobude Pravica do vode in resolucije Parlamenta z dne 8. septembra 2015 o nadaljnji obravnavi te pobude (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2021 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2021 s priporočili Komisiji o primerni skrbnosti in odgovornosti podjetij (8),

—

ob upoštevanju učinkovitih obstoječih metod čezmejnega sodelovanja, kot je izmenjava stališč med javnimi službami za oskrbo z vodo in javnimi službami za odpadno vodo v nordijskih državah, ki poteka od osemdesetih let prejšnjega stoletja in se je začela leta 1970 z ustanovitvijo skupnega nordijskega združenja za hidrologijo, letne seje nordijskih svetovalcev za vodo, nordijskih forumov za vodo in obsežnega nordijskega sodelovanja v zvezi z vprašanji na področju gospodarjenja z vodo,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za razvoj,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0231/2022),

A.

ker je bila v resoluciji Generalne skupščine OZN št. 64/292 pravica do varne in čiste pitne vode in komunalnih storitev priznana kot človekova pravica, ki je nujna za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic; ker je voda potrebna za življenje in ker sta obe pravici soodvisni in bistveni za dostojno življenje; ker brez delujočih verig komunalnih storitev ne more biti trajnostnega in splošnega dostopa do čiste vode; ker imajo voda in vodne poti zaradi svoje temeljne vloge v družbi tudi močno kulturno, duhovno in versko razsežnost;

B.

ker je v načelu št. 20 evropskega stebra socialnih pravic o dostopu do bistvenih storitev izrecno navedena pravica državljanov do vode in komunalnih storitev;

C.

ker ima odrekanje človekove pravice do vode posledice za uživanje pravice do življenja in zdravja, saj so onesnažena voda, neustrezno ravnanje z odpadno vodo in slabe komunalne storitve povezani s prenosom hudih bolezni in celo smrtjo; ker so vodne in komunalne storitve temelj javnega zdravja; ker so obolenja z diarejo četrti najpogostejši vzrok smrti pri otrocih, mlajših od pet let, in glavni vzrok kronične podhranjenosti; ker je dostop do čiste vode, komunalnih storitev in higiene nujen za zagotavljanje svetovne odpornosti proti pandemijam in drugim nalezljivim boleznim ter za boj proti vse večji nevarnosti protimikrobne odpornosti;

D.

ker je pandemija covida-19 najbolj prizadela najranljivejše ljudi in je ponovno pokazala, da na svetovni ravni potrebujemo dovolj čiste vode in ustrezne komunalne storitve; ker sta razpoložljivost vode, komunalnih storitev in storitev higiene ter dostop do njih, tudi za ranljive in marginalizirane skupine, nujna za boj proti covidu-19;

E.

ker se v državah v razvoju 80–90 % odpadnih voda izliva neposredno v reke, jezera in morja, kar povzroča bolezni, ki se prenašajo z vodo, ter močno škoduje okolju; ker je življenje milijonov obubožanih ljudi odvisno od dobrega stanja vodnih virov, ne le za oskrbo s pitno vodo, temveč tudi za proizvodnjo hrane s kmetijstvom, živinorejo in ribištvom;

F.

ker je zaradi pomanjkljivega spoštovanja, zaščite in izvajanja človekove pravice do vode in komunalnih storitev pogosto ovirana pravica do izobraževanja; ker morajo otroci, v številnih primerih deklice, vsak dan v povprečju prehoditi šest kilometrov, da bi domov prinesli vodo, zaradi česar ne morejo obiskovati šole; ker zbiranje vode bistveno zmanjša priložnosti in ima daljnosežne posledice, saj znatno skrajša čas, ki je na voljo za druge pomembne dejavnosti;

G.

ker številni otroci prenehajo hoditi k pouku zaradi bolezni, povezanih z onesnaženo vodo ali slabimi higienskimi praksami; ker vsak tretji otrok v šoli nima ustreznega dostopa do vode in komunalnih storitev; ker glede na poročilo OZN o ciljih trajnostnega razvoja iz leta 2021 več kot petina osnovnih šol nima dostopa do pitne vode in stranišč, ločenih po spolu, več kot tretjina pa jih nima osnovnih prostorov za umivanje rok; ker so dekleta pogosto prisiljena opustiti šolanje, če nimajo na voljo primernih stranišč in ne morejo dostojanstveno poskrbeti za menstruacijo;

H.

ker so zaradi odsotnosti prilagojenih stranišč in sanitarnih prostorov pri dostopu do izobrazbe prikrajšani tudi invalidni otroci; ker UNESCO poroča, da več kot 90 % vseh invalidnih otrok ne obiskuje šole, pri čemer invalidna dekleta šolanje opustijo veliko pogosteje kot invalidni fantje; ker je pitna voda bistvenega pomena za koncentracijo pri učenju;

I.

ker se pomanjkljivosti, s katerimi se soočajo številne ženske in dekleta, nekateri invalidi ter starejši glede vode, komunalnih storitev in higiene, kažejo na številne načine, ki vplivajo na njihovo splošno zdravje, dobro počutje, dostojanstvo, reproduktivno zdravje, izobraževanje, prehrano, varnost ter gospodarsko in politično udeležbo; ker so zlasti matere invalidnih otrok prisiljene pustiti službo, da bi poskrbele za straniščne potrebe svojih otrok in šolanje otrok na domu, če v šolah ni dostopnih stranišč;

J.

ker so v številnih državah svetovnega juga ženske in dekleta tradicionalno odgovorne za oskrbo z vodo v gospodinjstvu, zaradi česar so bolj izpostavljene boleznim in nasilju; ker so ženske in dekleta bolj izpostavljene napadom, spolnemu nasilju in nasilju na podlagi spola, nadlegovanju in drugim varnostnim grožnjam, kadar gredo po vodo za gospodinjsko rabo ali kadar dostopajo do sanitarnih prostorov zunaj svojega doma;

K.

ker človekova pravica do vode in komunalnih storitev, kot je priznana v smernicah EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev, zajema vidike razpoložljivosti, dostopnosti, sprejemljivosti, kakovosti in cenovne dostopnosti ter načela pristopa, ki temelji na človekovih pravicah (nediskriminacija, odgovornost, preglednost, sodelovanje itd.);

L.

ker je v cilju trajnostnega razvoja OZN št. 6 predvideno, da bodo imeli prebivalci sveta do leta 2030 splošen in enak dostop do varne pitne vode in komunalnih storitev; ker je po podatkih iz najnovejšega poročila OZN o stanju pri uresničevanju ta cilj kljub napredku še vedno precej oddaljen in premalo financiran, prav tako pa ostajajo veliki izzivi pri njegovem uresničevanju in odpravljanju velikih neenakosti med državami in znotraj njih pri dostopu do osnovne preskrbe z vodo in komunalnih storitev;

M.

ker poročilo OZN o ciljih trajnostnega razvoja za leto 2021 kaže, da je bilo leta 2020 2 milijardi ljudi še vedno brez varne pitne vode, 3,6 milijarde brez zanesljivih komunalnih storitev, 2,3 milijarde ljudi ni imelo osnovne higienske ureditve, 129 držav pa še zmeraj ni na dobri poti, da bi imele do leta 2030 trajnostno upravljane vodne vire; ker dostop do vode ustvarja ugodne razmere za gospodarski razvoj, ki bodo ranljivim osebam omogočile, da se finančno osamosvojijo;

N.

ker bi vzpostavitev univerzalne varne oskrbe z vodo in komunalnih storitev prinesla med letoma 2021 in 2040 neto koristi v višini od 37 do 86 milijard USD letno;

O.

ker je voda omejen vir; ker se je količina sladke vode na prebivalca v zadnjih dveh desetletjih drastično zmanjšala; ker nesorazmerno razporejena demografska rast in depopulacija podeželja, vse bolj intenzivno kmetijstvo, posledice podnebnih sprememb, degradacija okolja ter nekatere zlorabe in onesnaževanje povzročajo vse večje težave pri dostopu do vode v številnih regijah, v prihodnosti pa se bodo te težave še povečale;

P.

ker bo neto rast svetovnega prebivalstva do leta 2050 predvsem posledica rasti v mestih držav v razvoju, zaradi česar se bodo povečale potrebe po vodi in hrani; ker bi lahko po podatkih iz poročila OZN o razvoju svetovne vode za leto 2019 do leta 2050 porabili 20–30 % več vode kot danes in ker naj bi se po navedbah Svetovne banke povpraševanje po vodi v mestih v naslednjih treh desetletjih povečalo za 50–70 %;

Q.

ker je 125 od 154 držav v razvoju v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 13 v svoje nacionalne načrte za prilagajanje podnebnim spremembam vključilo sladkovodne vire ter kopenske ekosisteme in mokrišča kot najpomembnejša prednostna področja;

R.

ker je globalno segrevanje pomemben vzrok za pomanjkanje vode; ker aktualna podnebna kriza z vse pogostejšimi sušami, poplavami in močnim deževjem še poglablja neenakomerno porazdelitev vode; ker je približno 90 % vseh naravnih nesreč povezanih z vodo in ker z vodo povezane nesreče predstavljajo 70 % vseh smrti v naravnih nesrečah; ker so po podatkih iz atlasa umrljivosti in gospodarskih izgub zaradi izrednih vremenskih, podnebnih in vodnih razmer (1970–2019) (Atlas of Mortality and Economic Losses from Weather, Climate and Water Extremes) Svetovne meteorološke organizacije od desetih najhujših nesreč največ človeških smrti v navedenem obdobju povzročile suše, nevihte in poplave; ker bo po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) leta 2050 skoraj 20 % svetovnega prebivalstva ogroženega zaradi poplav;

S.

ker bi lahko vodni stres, ki ga OZN opredeljuje kot točko, na kateri je povpraševanje po vodi večje od razpoložljive količine ali ko je njena uporaba omejena zaradi slabe kakovosti, v nekaterih primerih povzročilo razseljevanje in migracije; ker se po podatkih iz poročil OZN o vodi trenutno pet od enajstih regij po svetu, v katerih živita dve tretjini svetovnega prebivalstva, sooča z vodnim stresom; ker bi v skladu s poročilom OZN o ciljih trajnostnega razvoja za leto 2020 lahko pomanjkanje vode do leta 2030 povzročilo razselitev približno 700 milijonov ljudi;

T.

ker krčenje gozdov, prilaščanje zemljišč ter prekomerno izkoriščanje in črpanje naravnih virov, tudi s strani organiziranih kriminalnih združb, močno vplivajo na vodno gladino rek in jezer, spreminjajo vodni cikel ter prispevajo k sušenju rek in jezer ter onesnaževanju izkoriščanih območij;

U.

ker v sladkovodnih ekosistemih živi več kot 10 % vseh vrst in občutljivih oblik življenja, čeprav pokrivajo le 1 % površine Zemlje; ker se približno 70 % sladke vode na svetu nameni kmetijstvu, preostanek pa je razdeljen med industrijsko uporabo (19 %), zlasti v živilskem, tekstilnem, energetskem, industrijskem, kemijskem, farmacevtskem in rudarskem sektorju, ter gospodinjsko porabo (11 %), vključno s prehrano ljudi;

V.

ker zdravi ekosistemi omogočajo izboljšanje količine in kakovosti vode, hkrati pa povečujejo odpornost na podnebne spremembe;

W.

ker je kmetijstvo največji porabnik sladkovodnih virov na svetu; ker se tretjina ornih zemljišč po vsem svetu uporablja za prehrano živine; ker je v poročilu FAO za leto 2020 o razmerah v prehrani in kmetijstvu – premagovanje izzivov, povezanih z vodo v kmetijstvu navedeno, da je pridelavo hrane in prihodke na podeželju mogoče bistveno izboljšati z naložbami v nove namakalne sisteme oziroma v prilagoditev in posodobitev obstoječih, te pa bi bilo treba dopolniti tudi z boljšim gospodarjenjem z vodo, kar zajema tudi boljše kmetijske prakse; ker prilaščanje zemljišč negativno vpliva na razpoložljivost in kakovost vode, lokalnim skupnostim jemlje vodne vire in krši njihovo človekovo pravico do varne pitne vode;

X.

ker je energetski sektor trenutno odgovoren za 10 % svetovnih odvzemov vode in ker se ocenjuje, da se bo poraba vode v tem sektorju do leta 2040 povečala za približno 60 %;

Y.

ker nedvomno neprimerna in v številnih primerih tudi nezakonita ekstraktivna industrija močno vpliva na površinske in podzemne vodne vire ter prispeva k onesnaževanju in uničevanju ledenikov, gozdov, mokrišč, rek in drugih vodnih virov, ki so bistvenega pomena za prehrano ljudi;

Z.

ker je tekstilna industrija eden od sektorjev, ki porabijo največ vode na svetu, oblačila in tekstilni izdelki pa se proizvajajo v nekaterih regijah na svetu, kjer najbolj primanjkuje vode; ker je ta industrija uvrščena med drugo najbolj onesnažujočo industrijo na svetu in ker velik del tega onesnaževanja konča v vodi; ker namerava Evropska komisija v prvem četrtletju leta 2022 sprejeti t. i. strategijo EU za trajnostni tekstil, katere namen je prispevati k prehodu EU na krožno gospodarstvo, v katerem se bodo tekstilni izdelki oblikovali tako, da bodo trajnejši, ponovno uporabni, da jih bo mogoče popraviti in reciklirati ter da bodo energetsko učinkoviti;

AA.

ker vse večje povpraševanje po vodi povzroča prekomerno izkoriščanje vodnih virov, zaradi pomanjkanja pa je voda postala sporni vir; ker je po podatkih OZN na svetu približno 300 območij, na katerih naj bi leta 2025 prišlo do konflikta zaradi vode;

AB.

ker je ohranjanje vodnih virov ogroženo in ker so številne države vplivanje na kakovost vode uvrstile med kazniva dejanja; ker so bili v zadnjih letih okoljevarstveniki in zagovorniki pravice do vode tarča vse večjega števila napadov, tudi ubojev, ugrabitev, mučenja, nasilja na podlagi spola, groženj, nadlegovanja, ustrahovanja, kampanj blatenja, kriminalizacije, sodnega nadlegovanja, prisilnih izselitev in razselitev, in ker jih je treba nujno proaktivno podpreti, varovati njihovo življenje in skrbeti za njihovo varnost; ker je več finalistov za nagrado Saharova za svobodo misli na udaru zaradi vloge pri zaščiti vode in skupnih dobrin; ker so bili aktivisti, ki so želeli obraniti reko Guapinol, zaprti in izpuščeni šele po več kot dveh letih; ker je Lolita Chávez že štiri leta v izgnanstvu zaradi obrambe ozemlja pred dejavnostmi hidroelektrarn na reki Iximulew (Gvatemala); ker je bila Berta Cáceres leta 2016 ubita zaradi obrambe rek Blanco in Gualcarque, naročniki tega kaznivega dejanja pa še vedno niso bili obsojeni;

AC.

ker je po podatkih organizacije Global Witness več kot tretjina svetovnih zagovornikov zemlje in okoljevarstvenikov, ki so bili umorjeni med letoma 2015 in 2019, pripadala domorodnim ljudstvom, katerih znanje in spretnosti s področja upravljanja zemljišč in vode so ključnega pomena za boj proti podnebni krizi in izgubi biotske raznovrstnosti;

AD.

ker sta bila preprečevanje dostopa do vode in uničenje vodne infrastrukture uporabljena kot bistvena taktika okupacijskih sil, da so priključile zasedena ozemlja in prebivalce razselile z njihovih zemljišč;

AE.

ker okvirna direktiva EU o vodah priznava, da „voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako“;

AF.

ker voda od 6. decembra 2020 kotira na terminski borzi na Wall Streetu; ker Pedro Arrojo, posebni poročevalec OZN za človekove pravice do pitne vode in komunalnih storitev, meni, da voda vsebuje sklop bistvenih vrednot za našo družbo, ki jih logika trga ne priznava in jih zato ne more ustrezno obvladovati, še toliko manj na takšnem finančnem področju, ki je nagnjeno k špekulacijam; ker se po mnenju več strokovnjakov OZN z uporabo špekulativne logike za upravljanje dobrin, ki so bistvene za življenje in dostojanstvo ljudi, kršijo človekove pravice ljudi, ki živijo v revščini, poglablja neenakost spolov in povečuje ranljivost marginaliziranih skupnosti;

AG.

ker morajo vlade zagotavljati osnovne minimalne ravni vode in komunalnih storitev za vse; ker je v poročilu posebnega poročevalca OZN za človekove pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev z dne 16. julija 2021 poudarjeno, da bi bilo treba vodo obravnavati kot javno dobrino in jo upravljati v skladu s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah ter zagotavlja pravico do vode in komunalnih storitev ter trajnost vodnih ekosistemov; ker sta oskrba z vodo in komunalna ureditev storitvi splošnega pomena in bi morali prihodki od cikla vodnega gospodarstva kriti morebitne s tem povezane odhodke in stroške izboljšav, pod pogojem, da je zaščiten javni interes;

AH.

ker morajo države v skladu s smernicami EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev spoštovati, varovati in izpolnjevati te pravice, tretje strani pa se morajo strogo vzdržati vmešavanja v uživanje pravic do vode in komunalnih storitev;

AI.

ker se delavci, ki delajo v verigi komunalnih storitev, soočajo s številnimi tveganji, vključno z zdravstvenimi tveganji, ki so posledica prekarnih delovnih pogojev; ker gre pogosto za neformalne delavce, ki niso zaščiteni z delovnim pravom; ker naše uresničevanje pravic do vode in komunalnih storitev ne sme negativno vplivati na varnost, dostojanstvo in dobrobit komunalnih delavcev;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.