Resolucija Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Skupaj proti eksistencialni grožnji: socialni partnerji in civilna družba podpirajo izvajanje ambicioznih podnebnih ukrepov

(2023/C 75/01)

Poročevalci:

Peter SCHMIDT Isabel CAÑO AGUILAR Sandra PARTHIE Josep PUXEU ROCAMORA Neža REPANŠEK Lutz RIBBE

Pravna podlaga	člen 50 Poslovnika resolucija
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	104/1/0

Letno zasedanje Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP27) bo potekalo od 6. do 18. novembra v Šarm el Šejku v Egiptu.

EESO je v skladu z obvestilom predsedstvu EESO z dne 22. februarja 2022 ustanovil ad hoc skupino za Konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, da bi pripravila resolucijo EESO o Konferenci pogodbenic (COP), ki bi bila usklajena s prednostnimi nalogami naslednje COP in pogajalskimi procesi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), in da bi bil Odbor kot celota bolje seznanjen s procesom UNFCCC in se vključil v pogajanja o podnebnih spremembah.

Ad hoc skupino sestavlja šest članov strokovne skupine NAT in predstavnik mladih, ki pri njenem delu redno sodeluje v skladu z mnenjem na lastno pobudo Strukturirano sodelovanje mladih na področju podnebja in trajnosti v postopku odločanja EU (1). V zadnjih nekaj mesecih se je ad hoc skupina sestala s predstavniki ustreznih organizacij in institucij, kot so Evropska komisija, Odbor regij, urad visokih zagovornikov podnebja in sledilci podnebnega ukrepanja Climate Action Tracker, ter predstavniki skupin, ki sestavljajo civilno družbo – mladih, podjetij, kmetov, sindikatov in okoljskih nevladnih organizacij –, da bi izmenjali informacije in poiskali sinergije. V vseh pogovorih je bila poudarjena podnebna kriza.

Leto 2022 postaja leto, v katerem so podnebne spremembe povzročile najbolj ekstremne vremenske pojave doslej, od žgočih vročinskih valov in požarov v Evropi in delih južne Azije, do katastrofalnih poplav v Pakistanu in Bangladešu ter dolgotrajne suše v vzhodni Afriki. Umrlo je na tisoče ljudi, več milijonov pa je razseljenih ali na robu lakote.

Kot je v zvezi s tem v nedavnem poročilu zapisal Medvladni panel za podnebne spremembe (2), morajo emisije toplogrednih plinov za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 oC doseči vrhunec „najpozneje do leta 2025“, do leta 2030 pa se morajo prepoloviti, za kar je nujno potrebno temeljito in takojšnje zmanjšanje emisij v vseh sektorjih. Vendar naj bi glede na sedanje politike segrevanje doseglo približno 2,7 oC, sedanji prispevki posameznih držav – nacionalno določeni prispevki – pa ga bodo omejili na 2,4 oC (3).

Ruska invazija na Ukrajino je močno dodatno zapletla že tako gospodarsko in socialno težavne razmere. Vendar z reševanjem podnebne krize ne moremo odlašati. Vsi sprejeti posebni ukrepi morajo biti izjemni in časovno omejeni. Evropska unija mora pospešiti preoblikovanje svoje energetske in podnebne politike, da bi se lahko spopadla s kratkoročnimi pretresi, hkrati pa napredovala v smeri nujnega razogljičenja družbe. Evropa mora prevzeti vodilno vlogo na področju podnebnih ukrepov ter odpraviti vrzeli med ambicijami in ukrepi politike.

Resolucija, ki so jo pripravili člani ad hoc skupine, poziva institucije in vlade EU, naj okrepijo podnebne ambicije v skladu z znanstvenimi ugotovitvami in informacijami, ter posebno pozornost namenja vlogi organizirane civilne družbe pri pospeševanju podnebnih ukrepov. Družbeno odpornost je mogoče okrepiti le z opolnomočenjem civilne družbe, socialnih akterjev in lokalnih gibanj.

Smo zadnja generacija, ki lahko zaustavi podnebne spremembe, zato bi moral imeti EESO kot glas evropske civilne družbe vodilno vlogo pri spodbujanju preobrazbe v ogljično nevtralno, vključujočo in socialno pravično družbo.

Politična priporočila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Krepitev podnebnih ambicij za obvladovanje podnebne krize in izboljšanje podnebnih ukrepov EU

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) kot glas organizirane civilne družbe v Evropi, kot posvetovalni organ Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ter kot del svetovne civilnodružbene skupnosti

1.

opozarja, da je bila pred 30 leti sprejeta Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), katere končni cilj je „doseči ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem“ (člen 2), in da ta cilj ni bil dosežen;

2.

opozarja, da je Pariški sporazum iz leta 2015 prešel s kvalitativnega cilja Konvencije, tj. preprečiti poseganje v podnebje, na kvantitativni cilj, in sicer „da […] se dvig povprečne globalne temperature ohrani znatno pod 2 oC v primerjavi s predindustrijskim obdobjem in da se nadaljuje s prizadevanji, da se dvig temperature omeji na 1,5 oC v primerjavi s predindustrijskim obdobjem“ (4);

3.

poudarja, da cilj 1,5 oC ne bo zadostoval za preprečitev dramatičnih posledic podnebnih sprememb. Imamo dokaze, da podnebne spremembe že zdaj spreminjajo prav vse regije sveta. Število poplav, suš, neviht, požarov in vročinskih valov eksponentno narašča, kar ima uničujoče družbene posledice in vsako leto povzroči milijardno gospodarsko škodo (5);

4.

poudarja, da doživljamo podnebno krizo in da ne bi smeli dvigniti roke od člena 2 Konvencije, čeprav UNFCCC trenutno ne dosega ustreznih rezultatov;

5.

je trdno prepričan, da se morajo politične odločitve odzivati na znanost in znanstvene informacije, ter poudarja, da je Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) določil jasna merila: emisije morajo doseči vrhunec najpozneje do leta 2025 (6), svet pa mora do leta 2030 zmanjšati količino emisij za 45 % pod ravnjo iz leta 2010, da bo cilj 1,5 oC ostal uresničljiv;

6.

priznava, da je ruska invazija na Ukrajino otežila že tako težke razmere, za katere so značilni inflacija, visoke cene energije in hrane ter morebitno pomanjkanje energije, kar močno vpliva na življenje državljanov in vsaj kratkoročno ustvarja resne socialne in gospodarske izzive; EESO meni, da sedanje razmere še dodatno povečujejo nujnost evropskih podnebnih ukrepov in da mora EU zaradi novih geopolitičnih razmer še bolj pospešiti preoblikovanje svoje energetske in podnebne politike;

7.

je prepričan, da je treba evropski zeleni dogovor okrepiti, da se doseže cilj razogljičenja gospodarstva, dodatno zmanjša zunanja odvisnost, zagotovi odpornost in izboljša pravični prehod, da je mogoče odstopanja od dogovorjenih ciljev odobriti le izjemoma in za omejeno obdobje (7) ter da bi moral razvoj odprte strateške avtonomije zmanjšati odvisnost na področju energije, kritičnih surovin in hrane;

8.

meni, da bi morala EU prevzeti vodilno vlogo, poziva Evropsko komisijo in države članice EU, naj posodobijo nacionalno določene prispevke v skladu z glasgowskim podnebnim dogovorom, ter se zavzema za svetovno pravično porazdelitev na podlagi pravičnosti, zgodovinske odgovornosti in zmožnosti;

9.

pozdravlja sklepa Evropskega parlamenta o ETS (8) in ponoru ogljika (9), kar je privedlo do rahlega zvišanja cilja EU za zmanjšanje emisij, s čimer je izražen sicer nezadosten poziv za povečanje nacionalno določenih prispevkov v EU;

10.

je zaskrbljen, ker je veliko držav napovedalo dolgoročni cilj o doseganju podnebne nevtralnosti do leta 2050 ali 2060, ki pa ni podprt s sorazmernimi kratko- in srednjeročnimi cilji, zato poziva Evropsko komisijo, naj okrepi diplomatska prizadevanja EU za spodbujanje sprejetja okvirov politike, podobnih evropskemu zelenemu dogovoru, v mednarodni skupnosti, in je pripravljen podpreti ta prizadevanja, tako da bo sodeloval z organizacijami civilne družbe po vsem svetu, pri čemer bodo kot usmeritev v prihodnjih odločilnih letih služili Agenda 2030 in cilji trajnostnega razvoja;

11.

poziva EU, naj dodatno razvije sektorske pristope za prilagojene ukrepe ali t. i. podnebne klube, ki bi jih lahko oblikovale države z najbolj ambicioznimi programi podnebnih ukrepov, da se spodbudi hitrejše ukrepanje med drugimi državami, pri čemer je lahko v pomoč izvajanje mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah;

12.

meni, da so potrebni odločni in jasno opredeljeni ukrepi, da bi člen 6 Pariškega sporazuma postal operativen in dopolnil pariški pravilnik, ki vzpostavlja okvir za prostovoljno mednarodno sodelovanje držav za zmanjšanje emisij, da bi izpolnile svoje zaveze, pri čemer bi se izognili nekaterim pastem v zvezi z dvojnim štetjem ali tveganjem lažnih dobropisov za zmanjšanje emisij;

Pregled našega sedanjega gospodarskega modela za učinkovito obravnavanje blaženja in prilagajanja ter zagotovitev ustreznega dostopa do podnebnega financiranja

13.

poudarja, da je za pospešitev prehoda na podnebno nevtralno družbo treba pregledati naš sedanji gospodarski model. Ponovno je treba tudi razmisliti o načinu naše potrošnje, proizvodnje in našega vrednotenja zadostnosti; poziva EU, naj predlaga novo vizijo blaginje za ljudi in planet na podlagi načel okoljske trajnostnosti, pravice do dostojnega življenja in zaščite družbenih vrednot (10);

14.

predlaga nov okvir upravljanja, da se razvijejo te preobrazbene spremembe, ter spodbuja vlade in regionalne oblasti, naj ustanovijo komisije za pravični prehod, da bodo socialnim partnerjem in organizacijam civilne družbe, vključno z organizacijami mladih, omogočili podajanje priporočil ter pogajanje o nacionalnih in regionalnih načrtih za pravični prehod in razvijanje teh načrtov (11); meni, da so obstoječe pobude za obravnavo socialnih izzivov zelene preobrazbe še vedno razdrobljene (12);

15.

meni, da bo hiter premik k razogljičenemu gospodarstvu zelo zahteven za državljane, delavce, podjetja in regije, zlasti tiste, ki so najbolj odvisni od ogljično intenzivnih sektorjev in panog (13); meni tudi, da bi morali nacionalno določeni prispevki vključevati izvedbo podrobnega evidentiranja in analize učinkov prehoda na zaposlovanje ter znanja in spretnosti v državi, podregijah in sektorjih, vključno s podizvajalci in nižjimi deli vrednostne verige, spremljati pa bi jih morali nacionalni načrti zaposlovanja in strategije pravičnega prehoda (14), ki bi temeljili na načelu pravičnega prehoda Mednarodne organizacije dela; zaradi tega podpira predlog Konference o prihodnosti Evrope (15) o zagotovitvi pravičnega prehoda, ki ščiti delavce in delovna mesta z ustreznim financiranjem prehoda in dodatnimi raziskavami;

16.

poudarja, da mora zasebni sektor prevzeti svoj del odgovornosti za dosego cilja razogljičenja, za kar bo potrebna hitra preobrazba sistemov v izjemnem obsegu, in da ima zasebni sektor v tem procesu ključno vlogo;

17.

priznava številna različna prizadevanja podjetij in podjetnikov v vsej EU, da bi razvili poslovne rešitve za blaženje izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami, in za prilagajanje nanje, ter meni, da bi morali inovativni in odgovorni poslovni modeli obravnavati podnebne spremembe tako, da se osredotočajo na merljive trajnostne cilje, med drugim manjšo porabo vode, energije in kemikalij;

18.

je zaskrbljen, da bo zmanjšanje toplogrednih plinov v EU povzročilo povečanje emisij v tujini, da bi zadostili potrošnji EU, torej učinek prelivanja toplogrednih plinov (16), ter meni, da bi morala evidenca toplogrednih plinov EU zajemati emisije toplogrednih plinov, povezane z uvoženimi izdelki, da mora postati prednostna naloga ločitev socialno-ekonomskega napredka od negativnih posledic domačih in uvoženih izdelkov na podnebje in biotsko raznovrstnost ter da je podporni ukrep za doseganje tega cilja mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah;

19.

ugotavlja, da se izguba biotske raznovrstnosti in podnebne spremembe medsebojno krepijo, kot je poudarila znanstvena skupnost; poziva k celostnemu pristopu k okoljskemu ukrepanju, da bi obravnavali povezave med izgubo biotske raznovrstnosti in podnebnimi spremembami, ter predlaga pregled in povečanje velikosti zavarovanih območij ter prizadevanja za zaščito preostalih naravnih virov v okviru strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (17);

20.

je zaskrbljen, ker podnebne spremembe nesorazmerno vplivajo na najbolj ranljive ljudi in da skupnosti, ki so najmanj odgovorne za svetovne emisije, čutijo najhujše posledice, a nimajo v vseh primerih virov za njihovo obvladovanje;

21.

poudarja, da postajajo prilagoditveni ukrepi vse nujnejši, saj se neobičajni podnebni pojavi množijo, in da je treba nujno bolje predvidevati posledice podnebnih sprememb; opozarja, da je v Pariškem sporazumu poudarjen pomen postopkov načrtovanja prilagajanja na nacionalni ravni, tako da morajo vse države poročati o doseženem napredku; poziva k upoštevanju vključenosti na vseh področjih, da se ne bi okrepile obstoječe neenakosti;

22.

poziva k povečanju celotnega podnebnega finančnega prispevka razvitih držav, z „enakim poudarkom“ na financiranju blaženja in prilagajanja, saj bo načrtovanje in izvajanje prilagajanja brez dodatnega financiranja omejeno, zlasti v državah v razvoju; poziva k nadaljnjim ukrepom, da se zagotovi spoštovanje tega načela, glede na to, da ukrepi za blažitev podnebnih sprememb preprečujejo poglabljanje podnebne krize za prihodnje generacije, hkrati pa prilagoditveni ukrepi varujejo sedanje in prihodnje generacije pred ekstremnimi vremenskimi dogodki, ki jih povzročajo že obstoječe podnebne spremembe (18), ter ponovno opozarja, da financiranje prilagajanja podnebnim spremembam trenutno znaša samo 25 % svetovnega podnebnega financiranja in da se ne uresničuje v preteklosti sprejeta obveznost, da se bo financiranje prilagajanja do leta 2025 povečalo na 40 % (19);

23.

pozdravlja prispevek Komisije k Prilagoditvenemu skladu v višini 100 milijonov EUR, države članice EU pa poziva, naj do leta 2025 podvojijo raven financiranja prilagajanja iz leta 2019; zavzema se za dodatna prizadevanja, da se uresniči cilj mobilizacije 100 milijard USD iz načrta izvajanja; opozarja, da trenutno ni globalnega finančnega mehanizma za podpiranje okrevanja po izgubah in škodi, ki so jih utrpeli ti ljudje, ter poziva države članice EU in Komisijo, naj se zavežejo instrumentu za izgubo in škodo, da se odpravijo posledice podnebnih sprememb;

24.

meni, da morajo vlade in institucije EU v okviru ukrepov za podnebno pravičnost razviti v prihodnost usmerjeno in celovito evropsko migracijsko in azilno politiko, ki ščiti podnebno razseljene osebe, pri čemer je treba najprej uradno priznati podnebne begunce;

Krepitev učinkovitih sektorskih ukrepov za doseganje podnebne nevtralnosti

25.

poudarja, da sta krožno gospodarstvo in biogospodarstvo dejavnika za razvoj nove vizije blaginje za ljudi, ki ju je treba dodatno okrepiti (20), saj imajo strategije krožnega gospodarstva, ki se izvajajo v vseh sektorjih in državah, potencial za zmanjšanje svetovnih emisij toplogrednih plinov za 39 % (21); je zaskrbljen, da je v EU krožnega le okoli 12 % gospodarstva kljub obsežni posodobitvi zakonodaje, ki se je začela leta 2015 s prvim akcijskim načrtom EU za krožno gospodarstvo, ter meni, da je nadaljnji napredek možen le z vključevanjem vseh delov civilne družbe, da se zlasti premagajo še obstoječe politične, kulturne, infrastrukturne, upravne in finančne ovire (22);

26.

poziva, da se strategije prehoda za vzpostavitev trajnostnih prehranskih sistemov ustrezno vključijo v nacionalno določene prispevke, ter priznava, da sicer veliko držav v svojih nacionalno določenih prispevkih omenja potencial kmetijstva za blaženje in prilagajanje, a le redke države omenjajo cilje za druge elemente prehranskega sistema (23), zato ostanejo priložnosti v veliki meri neizkoriščene (24); ponavlja svoja priporočila za sprejetje celovitih prehranskih politik, kot je strategija „od vil do vilic“, vključno s podnebnimi ukrepi, in za zagotovitev strukturiranega sodelovanja z deležniki v celotni verigi preskrbe s hrano (25) in na vseh ravneh upravljanja, pri čemer je treba v središče kmetijskih strategij postaviti proizvajalce in jih vključiti v oblikovanje politike;

27.

je zaskrbljen zaradi razmer v Afriki, ki je prispevala manj kot 4 % svetovnih emisij, vendar nesorazmerno izstopa kot ena najbolj ranljivih regij na svetu; glede na to, da COP27 poteka v Afriki, izrecno poziva EU, naj prednostno obravnava finančna in tehnična sredstva ter sredstva za krepitev zmogljivosti za Afriko, da bi podprla zavezo, ki jo je ta celina sprejela v okviru COP21 v Parizu. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da večina afriških nacionalno določenih prispevkov vsebuje cilje blažitve in prilagajanja, ki so odvisni od prejemanja ustrezne mednarodne podpore, s čimer se postavlja vprašanje zaščite ekosistemov z veliko ohranitveno vrednostjo, kot so gozdovi in savane, ter pridobivanja fosilnih goriv;

28.

poziva k takojšnji ustavitvi subvencij za fosilna goriva, pozdravlja sporočilo REPowerEU, saj vsebuje rešitve v skladu s ciljema zelenega dogovora in evropske energetske unije (26) (27)„ ter meni, da morajo vlade prek podpore raziskavam, inovacijam in razvoju zagotoviti okvir za naložbe v prelomne tehnologije na področjih, kot sta energijska učinkovitost in proizvodnja energije iz obnovljivih virov, ter da je treba oblikovati ureditev za omogočanje in spodbujanje razvoja novih tehnologij in njihove tržne uspešnosti, vključno z ukrepi na strani povpraševanja, namenjenimi oblikovanju vodilnih trgov in spodbujanju potrošnje nizkoogljičnih proizvodov (28);

29.

pozdravlja digitalne rešitve, ki omogočajo varstvo okolja in trajnostno preobrazbo v prometu, energetskih sistemih, stavbah, kmetijstvu in drugih sektorjih, ugotavlja pa tudi, da splošna digitalizacija doslej še ni pripomogla k zmanjšanju povpraševanja po energiji in emisij ogljika, zato poudarja, da so potrebne podporne politike za blaženje povratnih in indukcijskih učinkov (29);

30.

poudarja, da imajo podnebne spremembe tudi resne posledice za podjetja, zlasti MSP, na primer motnje v dobavni verigi in škodo na proizvodnih obratih zaradi ekstremnih vremenskih pojavov, ki jih včasih prisilijo v drage spremembe poslovnih modelov in modelov delovanja ter naložbe za izpolnjevanje regulativnih ali drugih zahtev, ter meni, da bi bilo treba podpirati prve uvajalce novih trajnostnih poslovnih modelov, da zaradi svojih inovacij ne bi bili v slabšem konkurenčnem položaju;

31.

poudarja, da je treba pri podpiranju zasebnega sektorja spoštovati načela pravičnega dostopa do finančnih instrumentov za MSP ter podporo utemeljevati izključno s podnebnimi cilji (30), in opozarja, da bosta potrebna obsežno delo v vseh vrednostnih verigah in medsektorsko sodelovanje;

32.

meni, da sta harmonizacija in standardizacija ključni za doseganje nadgradljivosti rešitev v celotni industriji prek tehnologije, izboljševanja znanj in spretnosti ter ureditve, ki bi jo morale vlade EU podpreti na mednarodni ravni, ter da bo zlasti za MSP ključno dobiti spremljevalne instrumente in možnosti za krepitev zmogljivosti, da bo mogoče izpolnjevati nove zahteve in povečati dostop do trga v EU;

Krepitev vloge organizacij civilne družbe za pospešitev podnebnih ukrepov in poziv k novemu okviru upravljanja

33.

poudarja, da obseg potrebnega ukrepanja zahteva celovite politike na več ravneh in medsektorske rešitve z resničnim udejstvovanjem civilne družbe, zato predlaga nov okvir upravljanja, da se razvijejo te preobrazbene spremembe;

34.

meni, da bi moral ta nov okvir upravljanja zagotavljati socialni dialog na ravni delovnega mesta, tako da bi bilo poskrbljeno za pravice in udeležbo delavcev ter bi bile okrepljene kolektivne pogodbe;

35.

meni, da bi bilo treba okrepiti tudi širši dialog z vključevanjem regij, podeželskih in mestnih akterjev, socialnih partnerjev, zadrug in civilne družbe, da se zagotovita socialna pravičnost in verodostojnost ter podeli poseben pomen zavezi, da ne bo nihče zapostavljen (31). Na primer spodbujanje koncepta proizvajalcev-odjemalcev lahko pospeši prehod k čistejšemu energetskemu sistemu, ustvari nove gospodarske modele in pomaga zaščititi najranljivejše skupine naše družbe pred tem, da bi izgubile dostop do ogrevanja, razsvetljave in informacijske tehnologije;

36.

je trdno prepričan, da je treba resnično podpreti in spodbujati pobude od spodaj navzgor in lokalne pobude, da se pospeši blaženje posledic podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter okrepi socialna odpornost, s čimer se sprosti potencial kulture sodelovanja in rešitev od spodaj navzgor; meni, da je treba v enaki meri in nujno več vlagati v socialne inovacije, da se dosledno upoštevajo kulturne in družbene spremembe, ki so potrebne za vključitev varstva podnebja v vsakodnevno delovanje podjetij, javnih organov in gospodinjstev;

37.

meni, da se spola ne sme obravnavati kot ločeno in izolirano vprašanje, temveč bi moral imeti bistven pomen, da bi se izognili sprejemanju ukrepov in politik, ki ne upoštevajo vidika spola. Podnebne spremembe ne vplivajo enako na vse dele prebivalstva, podnebne politike pa lahko, če niso zasnovane pravilno, ohranjajo te neenakosti in neravnovesja. Na primer, neenako sodelovanje žensk v postopku odločanja in na trgu dela kopiči neenakosti in pogosto ženskam preprečuje, da bi v celoti prispevale k načrtovanju, oblikovanju in izvajanju podnebnih ukrepov (32);

38.

je prepričan, da bo z močnejšim angažmajem mladih v procesih odločanja, od oblikovanja zakonodajnih predlogov in pobud vse do izvajanja, spremljanja in nadaljnjega ukrepanja, najbolje mogoče upoštevati medgeneracijsko razsežnost teh sprememb (33). EESO je zato leta 2021 začel vključevati delegata mladih v uradno delegacijo EU na sejah konference pogodbenic UNFCCC in se je zavezal, da bo okrepil glasove mladih in njihovih organizacij v svojem delu; pogodbenicam in drugim deležnikom močno priporoča, naj sprejmejo podoben pristop;

39.

priznava vlogo domorodnih ljudstev, ki najbolj občutijo podnebne spremembe, saj skrbijo za več kot 80 % biotske raznovrstnosti, ki je planet še premore (34), zato pozdravlja vse večjo angažiranost domorodnih ljudstev za podnebno politiko in poziva pogodbenice, naj jih aktivno vključijo v izvajanje podnebnih ukrepov;

40.

se zavezuje sprejetju ukrepov za izvajanje navedenih političnih priporočil.

---

(1)  UL C 429, 11.12.2020, str. 44.

(2)  https://www.ipcc.ch/2022/04/04/ipcc-ar6-wgiii-pressrelease/

(3)  https://climateactiontracker.org/global/temperatures/

(4)  Pariški sporazum.

(5)  Viri podatkov: „Economic losses from weather and climate-related extremes in Europe reached around half a trillion euros over past 40 years“ (Gospodarska škoda zaradi z vremenom in podnebjem povezanih ekstremov v Evropi je v zadnjih 40 letih dosegla okoli pol bilijona EUR) – Evropska agencija za okolje; „New report: World counts the cost of a year of climate breakdown“ (Novo poročilo: svet prešteva stroške v letu podnebnega zloma) – Christian Aid; „The Costs of Extreme Weather Events Caused by Climate Change“ (Stroški ekstremnih vremenskih pojavov, ki jih povzročajo podnebne spremembe) – fundacija CMCC; „Billion-Dollar Weather and Climate Disasters“ (Vremenske in podnebne katastrofe, ki se štejejo v milijardah dolarjev) – NCEI (nacionalni centri za okoljske informacije v ZDA).

(6)  Climate Change 2022: Mitigation of Climate Change (Podnebne spremembe 2022: blaženje podnebnih sprememb), IPCC.

(7)  Resolucija EESO z naslovom Vojna v Ukrajini ter njene gospodarske, socialne in okoljske posledice (UL C 290, 29.7.2022, str. 1).

(8)  Podnebne spremembe: Parlament se zavzema za hitrejše ukrepanje in energetsko neodvisnost Evropske unije.

(9)  Fit for 55: Parliament agrees to higher EU carbon sink ambitions by 2030 (Pripravljeni na 55: Parlament se strinja z višjimi cilji za ponore ogljika v EU do leta 2030), Evropski parlament.

(10)  Mnenje EESO Trajnostno gospodarstvo, kakršno potrebujemo (UL C 106, 31.3.2020, str. 1).

(11)  Mnenje EESO „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (UL C 275, 18.7.2022, str. 101).

(12)  Mnenje EESO Socialni dialog v okviru zelenega prehoda (UL C 486, 21.12.2022, str. 95).

(13)  Mnenje EESO „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (UL C 275, 18.7.2022, str. 101).

(14)  Mnenje EESO „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (UL C 275, 18.7.2022, str. 101).

(15)  Konferenca o prihodnosti Evrope – priporočila, ki jih je sprejel evropski državljanski forum.

(16)  2021 Europe Sustainable Development Report (Poročilo o trajnostnem razvoju Evrope za leto 2021), SDSN Europe.

(17)  Mnenje EESO (NAT/841, v pripravi) Cilji obnove narave v okviru Strategije EU za biotsko raznovrstnost.

(18)  Mnenje EESO Nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam (UL C 374, 16.9.2021, str. 84).

(19)  „António Guterres: 50% of All Climate Finance Needed for Adaptation“ (António Guterres: za prilagajanje je potrebnih 50 % celotnega podnebnega financiranja).

(20)  Mnenje EESO Ustvarjanje sinergij med različnimi načrti za krožno gospodarstvo (UL C 14, 15.1.2020, str. 29).

(21)  Poročilo o vrzeli v krožnosti za leto 2021: „Climate Change Mitigation through the Circular Economy“ (Blaženje podnebnih sprememb s krožnim gospodarstvom).

(22)  Mnenje EESO Nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam (UL C 374, 16.9.2021, str. 84).

(23)  Enhancing NDCs For Food Systems – recommendations for decision-makers (Izboljšanje nacionalno določenih prispevkov za prehranske sisteme – priporočila za odločevalce), NDC Action Project.

(24)  Mnenje EESO Prehranska varnost in trajnostni prehranski sistemi (UL C 194, 12.5.2022, str. 72).

(25)  Mnenje EESO Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (UL C 429, 11.12.2020, str. 268).

(26)  Mnenji EESO Podnebna pravičnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 22) in Nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam (UL C 374, 16.9.2021, str. 84).

(27)  Mnenje EESO REPowerEU: skupni evropski ukrepi za cenovno dostopnejšo, zanesljivejšo in bolj trajnostno energijo (UL C 323, 26.8.2022, str. 123).

(28)  Mnenje EESO „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (UL C 275, 18.7.2022, str. 101).

(29)  Mnenje EESO Digitalizacija in trajnostnost – sedanje stanje in potreba po ukrepanju z vidika civilne družbe (UL C 429, 11.12.2020, str. 187).

(30)  Mnenje EESO „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (UL C 275, 18.7.2022, str. 101).

(31)  Mnenje EESO „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (UL C 275, 18.7.2022, str. 101).

(32)  2020 Pocket Guide to Gender Equality under the UNFCCC (Žepni vodič po enakosti spolov v okviru UNFCCC), WEDO.

(33)  Mnenje EESO Strukturirano sodelovanje mladih na področju podnebja in trajnosti v postopku odločanja EU. (UL C 429, 11.12.2020, str. 44).

(34)  „Indigenous peoples defend Earth’s biodiversity – but they’re in danger“ (Domorodna ljudstva branijo biotsko raznovrstnost našega planeta, a so ogrožena).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Digitalna suverenost: ključni temelj digitalizacije in rasti EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/02)

Poročevalec:

Philip VON BROCKDORFF

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	7. 10. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	185/0/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Čeprav je EU pri krepitvi digitalne suverenosti dosegla že precejšen napredek, je še vedno močno odvisna od tehnoloških podjetij s sedežem zunaj EU. To slabi njeno vodilno vlogo in strateško avtonomijo v digitalnem svetu ter posledično zmanjšuje njene možnosti za gospodarsko rast.

1.2

V spletnem okolju, v katerem še vedno prevladujejo tehnološka podjetja s sedežem zunaj EU, se postavlja vprašanje, kolikšen nadzor nad svojimi digitalnimi podatki še imajo državljani, podjetja in vlade EU. Morda se zdi, da to v sedanji krizi ni ravno prednostna naloga, toda potrebe po odpravi neravnovesja pri digitalni suverenosti ne smemo podcenjevati.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) glede na navedeno meni, da mora EU zmanjšati svojo odvisnost od tehnoloških velikanov s sedežem zunaj EU in v ta namen podvojiti prizadevanja za razvoj varnega, vključujočega in na vrednotah temelječega digitalnega gospodarstva, ki se bo lahko kosalo z omenjenimi podjetji iz tretjih držav, poudarek pa bo dajalo zanesljivi povezljivosti, varnosti podatkov in umetni inteligenci.

1.4

EESO zato poziva, naj bodo naložbe v digitalnem sektorju v veliki meri usmerjene v odprto strateško avtonomijo digitalnega gospodarstva. To bi moralo vključevati naložbe v digitalne zmogljivosti, izobraževanje, poklicno usposabljanje, infrastrukturo in tehnologije. EESO tudi poziva, naj digitalna preobrazba poteka po enakih konkurenčnih pogojih, da bodo pravice delavcev zaščitene, podjetja vseh velikosti pa bodo lahko soobstajala in uspevala brez prekomernega zakonskega urejanja.

1.5

EESO ugotavlja, da so inovacije, kot sta računalništvo v oblaku in umetna inteligenca, postale pomembno strateško sredstvo v EU, ki pozitivno prispeva k potencialu rasti njenega gospodarstva. Vendar EU izgublja svoj položaj v svetovni tekmi za razvoj novih tehnologij v digitalnem svetu in zasebne naložbe v EU pri nekaterih tehnologijah zaostajajo za podobnimi naložbami v ZDA ter na Kitajskem.

1.6

EESO poziva k obnovljenim prizadevanjem za oblikovanje javno-zasebnih partnerstev na področju digitalnih tehnologij in k podpori obsežnih raziskav novih tehnologij v EU, posebej zato, da bo EU zmožna dohajati raziskovalne zmogljivosti ZDA in Kitajske.

1.7

EESO ugotavlja, da je sedanje neravnovesje pri digitalni suverenosti deloma posledica nacionalnih ovir, ki še naprej onemogočajo vzpostavitev resničnega enotnega trga. Trenutno je enotni trg v bistvu sestavljenka več manjših nacionalnih trgov in nima obsega, ki bi bil potreben, da bi lahko katero koli podjetje v EU tekmovalo z digitalnimi velikani v tem svetu. Poleg tega se raven digitalnega razvoja, infrastruktura in zmogljivosti v EU razlikujejo.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj napreduje pri oblikovanju zakonodajnega okvira na digitalnem področju, ki bi državljane EU zaščitil pred ekscesi digitalnega sveta, hkrati pa zagotavljal okolje, ki je bolj osredotočeno na človeka in bolj etično.

1.9

Enako pomembno je, da spletne platforme, ekosistemi in spletne dejavnosti postanejo bolj odprti, pravični in predvidljivi. V ta namen so potrebna pravila o preglednosti in nevtralnosti algoritmov, upoštevati pa je treba tudi souporabo podatkov in interoperabilnost.

1.10

EESO podpira pozive, naj EU razvije infrastrukturo za računalništvo v oblaku in podatkovno infrastrukturo, da bi okrepila svojo digitalno suverenost in odpravila ogromno neravnovesje na trgu za shranjevanje podatkov in shranjevanje v oblaku, ki ga skoraj v celoti obvladujejo podjetja s sedežem zunaj EU.

1.11

EESO priznava, da bi EU lahko postala vodilna na svetu pri zbiranju in obdelavi podatkov, ki sta stebra digitalnega gospodarstva. Okvir EU za zbiranje in izmenjavo podatkov bi imel ogromen potencial v strateških sektorjih, kot so zdravje, trg dela in promet.

1.12

EESO poziva k posodobitvi politike varstva konkurence in potrošnikov na enotnem trgu. Pri tem bi se bilo treba osredotočiti tudi na prakse tehnoloških podjetij s sedežem zunaj EU, ki izkrivljajo trg, ter na vse večji vpliv kitajskih digitalnih podjetij v EU. V zvezi s tem EESO pozdravlja zakonodajni razvoj, kot sta akt o digitalnih trgih in predlagani evropski akt o čipih.

1.13

EESO priznava ključno vlogo malih in srednjih podjetij (MSP) pri oblikovanju digitalne suverenosti EU, zlasti v okviru njihovega sodelovanja z velikimi tehnološkimi podjetji EU.

1.14

Nenazadnje EESO opozarja na pomen, ki ga ima izobraževanje na vseh ravneh (bodisi poklicno ali univerzitetno) za dosego digitalne suverenosti EU.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Digitalno suverenost je mogoče okvirno opredeliti kot avtonomijo, ki pomeni, da vlade in podjetja upravljajo in vzpostavljajo lastne podatke ter strojno in programsko opremo. Že veliko predolgo pa je slišati pomisleke zaradi ogromne odvisnosti EU od majhnega števila velikih tehnoloških podjetij, ki delujejo zunaj EU.

2.2

Na to kaže podatek, da je 92 % vseh podatkov v zahodnem svetu po ocenah shranjenih na strežnikih, ki so v lasti ZDA. Sem sodijo spletni podatki, podatki, pridobljeni iz družbenih medijev, in podatki, ki jih upravljajo vlade držav (1).

2.3

Takšno stanje pričakovano vzbuja vse večjo zaskrbljenost, da podjetja in vlade držav EU morda nimajo popolnega nadzora nad podatki in ostajajo močno odvisni od velikih tehnoloških podjetij s sedežem zunaj EU, medtem ko tehnološka podjetja v EU težko sledijo svojim tekmecem v ZDA. Še en problem je, da EU počasi, a gotovo izgublja svojo zmožnost učinkovitega izvrševanja zakonodaje v digitalnem okolju.

2.4

Ta velika odvisnost od tehnoloških podjetij iz ZDA slabi vodilno vlogo in strateško avtonomijo EU v digitalnem svetu, kar je zaskrbljujoče, saj lahko zmanjša njene možnosti za gospodarsko rast. Gospodarskega vpliva tehnoloških podjetij s sedežem zunaj EU ne bi smeli podcenjevati, kakor tudi ne njihovega vpliva na državljane EU in njihove potrošniške navade ter njihovega načina interakcije s sodržavljani v EU in drugod.

2.5

Velika tehnološka podjetja s sedežem zunaj EU danes morda vedo več o nas kot naši najožji družinski člani in prijatelji; pomanjkanje zasebnosti vzbuja skrb. Dejansko ne nadzorujemo lastnih podatkov na spletu, velika tehnološka podjetja jih, splet pa ostaja v veliki meri nereguliran. S prizadevanji, kot je bilo sprejetje splošne uredbe o varstvu podatkov (2), se je poskušalo opredeliti nova pravila za ravnanje v prihodnosti. Toda težava je v tem, da so tehnološka podjetja pri obravnavanju teh vprašanj hitrejša od EU. Velika tehnološka podjetja pogosto delujejo v okvirih, v katerih imajo znatno informacijsko prednost pred zakonodajalci in lahko še naprej več ali manj neovirano sledijo spletnemu vedenju državljanov, zbirajo informacije v tem procesu in pridobljena spoznanja izkoriščajo za ustvarjanje dobička.

2.6

Zaradi tega je predsednica Komisije digitalno politiko določila kot eno glavnih prednostnih nalog svojega mandatnega obdobja (2019–2024) ter se zavzela za tehnološko suverenost. Od tega cilja pa smo še precej oddaljeni in tudi Komisija je izrazila zaskrbljenost, ker velika tehnološka podjetja s sedežem zunaj EU ne upoštevajo pravil in temeljnih vrednot EU. V zadnjih letih se je internetno gospodarstvo utrdilo okrog teh tehnoloških velikanov, ki uporabljajo piškotke za nadzor nad podatki in ohranjanje oligopolnega položaja na trgu. Tudi Evropski parlament je izrazil zaskrbljenost zaradi varnostnih groženj, ki izhajajo iz vse večje tehnološke prisotnosti Kitajske v EU, in zlasti pozval k ukrepom na ravni EU za zmanjšanje rastočega vpliva te države na infrastrukturo 5G.

2.7

Zaskrbljujoče je, da so celi sektorji gospodarstva EU še naprej močno odvisni od velikih spletnih platform s sedežem zunaj EU. To državam članicam odvzema digitalno suverenost na ključnih področjih, kot so avtorske pravice, varstvo podatkov in obdavčitev. Zaskrbljenost je bila izražena tudi v povezavi z drugimi področji, kot so e-trgovanje in dezinformacije na spletu.

2.8

V spletnem okolju, v katerem prevladujejo tehnološka podjetja s sedežem zunaj EU, se postavlja vprašanje, ali lahko državljani EU znova pridobijo nadzor nad svojimi digitalnimi podatki in ali lahko EU učinkovito ter v primernem času odpravi neravnovesje pri digitalni suverenosti. Ta vprašanja so obravnavana v poglavjih 3 in 4.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EU mora najprej zmanjšati svojo odvisnost od tehnoloških velikanov s sedežem zunaj EU in v ta namen podvojiti prizadevanja za razvoj varnega, vključujočega in na vrednotah temelječega digitalnega gospodarstva, ki se bo lahko kosalo z omenjenimi podjetji, poudarek pa bo dajalo zanesljivi povezljivosti, varnosti podatkov in umetni inteligenci. EESO meni, da je zlasti pomemben vidik, ki temelji na vrednotah, in opozarja na socialno ter etično razsežnost, pa tudi na pravice delavcev v digitalnem gospodarstvu.

3.2

Komisija je v odziv na razvoj v digitalnem gospodarstvu leta 2021 pripravila digitalni kompas za digitalno desetletje EU, ki se osredotoča na infrastrukturo, upravljanje, podjetja ter znanje in spretnosti. V kompasu je določila cilje na ravni EU in nacionalni ravni ter predlagala trden okvir skupnega upravljanja za spremljanje napredka in odpravo pomanjkljivosti, kakor tudi večdržavne projekte, ki bi povezovali naložbe iz EU, držav članic in zasebnega sektorja. Vse to je bilo dopolnjeno z aktom o digitalnih trgih, zakonodajnim okvirom, katerega namen je zagotoviti večjo konkurenco na evropskih digitalnih trgih tako, da se velikim podjetjem prepreči zloraba njihove tržne moči, novim pa omogoči vstop na trg. Cilj pred kratkim predlaganega evropskega akta o čipih pa je povečati proizvodnjo mikročipov v EU, da se zadovolji vse večje povpraševanje in zmanjša odvisnost od dobaviteljev zunaj Evrope. S tem bi se zoperstavili prevladi Kitajske, zlasti v proizvodnji polprevodniških čipov.

3.3

V času, ko gospodarstvo EU okreva po pandemiji in cene naraščajo, EESO poziva k uspešnemu izvajanju digitalnega kompasa, vlade držav članic EU pa, naj poskrbijo za spodbude za podjetja, da bodo dodatno vlagala v digitalne zmogljivosti in človeške vire. Te naložbe bi pomagale spodbuditi strateško avtonomijo med digitalno preobrazbo gospodarstva EU. Kot ključne se obravnavajo tudi naložbe vlad držav EU v izboljšanje digitalnih zmogljivosti, infrastrukture in tehnologij.

3.4

EESO ugotavlja, da so inovacije, kot sta računalništvo v oblaku in umetna inteligenca, postale pomembno strateško sredstvo v EU, ki pozitivno prispeva k potencialu rasti njenega gospodarstva. Vendar EU še vedno izgublja svoj položaj v svetovni tekmi za razvoj novih tehnologij v digitalnem svetu. Na področju umetne inteligence, na primer, zasebne naložbe v EU zaostajajo za podobnimi naložbami v ZDA in na Kitajskem. Enako velja za tehnologije zbiranja podatkov in dostopa do njih ter kvantno računalništvo, saj naložbe EU v tehnologije veriženja podatkovnih blokov in internet stvari ravno tako zaostajajo za podobnimi naložbami v ZDA in na Kitajskem.

3.5

EESO ugotavlja, da obstajajo različni finančni instrumenti, ki naj bi zmanjšali zaostanek v primerjavi z naložbami ZDA in Kitajske v digitalne tehnologije. S temi instrumenti bi se gotovo lahko podprle raziskave in inovacije na področju digitalnih tehnologij, toda – kot je poudarjeno v točki 3.3 – potrebne so dodatne naložbe. EESO poziva k obnovljenim prizadevanjem za ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev na področju digitalnih tehnologij ter k podpori obsežnih raziskav novih tehnologij v EU, posebej zato, da bi EU lahko dohajala raziskovalne zmogljivosti ZDA in Kitajske.

3.6

Po mnenju EESO pri digitalni suverenosti ne gre zgolj za to, da bi EU znova pridobila izgubljeni položaj ali da bi bila na čelu digitalnega razvoja, in tudi ne za vprašanje, ali digitalna suverenost pomeni protekcionizem EU. Gre za vzpostavljanje enakih konkurenčnih pogojev za tehnološka podjetja v EU, da bi se – kot nakazuje naslov tega mnenja na lastno pobudo – okrepil njen potencial za gospodarsko rast, kar bi koristilo celotni družbi.

3.7

Obstajajo tehtni razlogi, zakaj bi morala biti tehnološka podjetja v EU morda deležna ugodnejše obravnave od podjetij s sedežem zunaj EU, če naj bodo med vodilnimi svetovnimi podjetji na digitalnem področju. Hkrati EESO ugotavlja, da je sedanje neravnovesje pri digitalni suverenosti deloma posledica nacionalnih ovir, ki še naprej onemogočajo vzpostavitev resničnega enotnega trga. Glede na trenutno stanje je enotni trg v bistvu sestavljenka več manjših nacionalnih trgov in nima obsega, ki bi bil potreben, da bi lahko katero koli podjetje v EU tekmovalo z „microsofti“ tega sveta. Poleg tega se raven razvoja in infrastruktura v EU razlikujeta. Zato ni presenetljivo, da digitalni trg še naprej obvladujejo podjetja s sedežem zunaj EU.

3.8

EESO tudi meni, da bo obravnavanje digitalne suverenosti hkrati pomagalo odpraviti pomisleke v zvezi z zasebnostjo in osebnimi podatki, obdavčitvijo, podatki in javnimi naročili. To pa se kljub trdnejšemu regulativnemu okviru ne bo zgodilo čez noč. Zlasti obdavčitev se je izkazala za sporno področje, saj lahko tehnološka podjetja iz ZDA na podlagi interakcije s strankami v EU ustvarjajo prihodke, kar odpira vprašanje fizične prisotnosti, ki je običajno povezana z obdavčljivostjo.

3.9

EESO je v prejšnjem mnenju (3) že opozoril na pomen digitalne suverenosti kot ključnega stebra gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja Evrope ter poudaril, da mora temeljiti na globalni konkurenčnosti in tesnem sodelovanju med državami članicami. To je bistveni pogoj, da bi lahko EU postala vodilna svetovna sila na mednarodnem prizorišču, tudi kar zadeva zanesljivost digitalnih tehnologij.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO poziva države članice k učinkovitemu izvajanju zakonodajnega okvira na digitalnem področju, ki naj bi državljane EU zaščitil pred ekscesi digitalnega sveta, hkrati pa zagotavljal okolje, ki je bolj osredotočeno na človeka in bolj etično. Meni, da bi zakonodajni okvir pomagal učinkoviteje upravljati digitalni sektor EU. Prehod na digitalizacijo bi morali spodbuditi tudi zaščita delavcev in pravica do kolektivnih pogajanj. Hkrati bi bilo treba tehnološkim podjetjem v EU dati dovolj manevrskega prostora za inovacije in hitrejši napredek v primerjavi s podjetji s sedežem zunaj EU, pri čemer je treba, kjer je to možno, spodbujati mednarodna partnerstva.

4.2

Določitev pravil za podatke EU bo tej sicer teoretično pomagala k večji suverenosti, vendar ne bo dovolj, da bi njena tehnološka podjetja lahko dosegla svetovni domet podjetij s sedežem zunaj EU. To je mogoče le z usmeritvijo politike, naložbami v raziskave in inovacije ter odpravo sedanjih pomanjkljivosti enotnega trga.

4.3

Potreben je bolj v prihodnost usmerjen pristop k zakonodajnemu okviru, ki bo oblikoval digitalno gospodarstvo v prihodnjih letih. Enako pomembno je, da spletne platforme, ekosistemi in spletne dejavnosti postanejo bolj odprti, pravični in predvidljivi. V ta namen so potrebna pravila o preglednosti in nevtralnosti algoritmov, upoštevati pa je treba tudi souporabo podatkov in interoperabilnost.

4.4

EESO poziva k tesnejšemu sodelovanju med nacionalnimi jurisdikcijami pri krepitvi digitalne suverenosti EU, zlasti med regulatorji na tem področju. Znova je treba premisliti o sedanjih strukturah upravljanja, da se okrepi sodelovanje med državami članicami in olajšajo skupne odločitve na digitalnem področju. Po mnenju EESO bo to odločilno za podporo prizadevanjem za določeno obliko digitalne suverenosti. Hkrati svari pred prekomernim zakonskim urejanjem, ki bi lahko ohromilo možno gospodarsko rast.

4.5

EESO podpira pozive, naj EU razvije infrastrukturo za računalništvo v oblaku in podatkovno infrastrukturo, da bi okrepila svojo digitalno suverenost in odpravila ogromno neravnovesje na trgu za shranjevanje podatkov in shranjevanje v oblaku, ki ga skoraj v celoti obvladujejo podjetja s sedežem zunaj EU. To bi hkrati pomagalo zmanjšati varnostna tveganja, ki so jim izpostavljeni državljani EU. V zvezi s tem EESO znova izraža podporo projektu EU GAIA-X, katerega namen je zagotoviti varno okolje za upravljanje podatkov državljanov, podjetij in vlad.

4.6

EESO tudi priznava, da bi EU lahko postala vodilna na svetu pri zbiranju in obdelavi podatkov, ki sta stebra digitalnega gospodarstva. Okvir EU za zbiranje in izmenjavo podatkov bi imel ogromen potencial v strateških sektorjih, kot so zdravje, trg dela in promet. To bi državljanom in podjetjem omogočilo dostop do podatkov za celotno EU (v skladu s pravili o zasebnosti in varstvu podatkov) ter povečalo učinkovitost enotnega trga.

4.7

V zvezi s tem EESO poziva k posodobitvi politike varstva konkurence na enotnem trgu in odpravi sedanjih neravnovesij. Pri tem bi se bilo treba osredotočiti tudi na prakse tehnoloških podjetij s sedežem zunaj EU, ki izkrivljajo trg, ter na vse večji vpliv kitajskih digitalnih podjetij v EU.

4.8

EESO priznava, da bo doseganje digitalne suverenosti odvisno od (i) tega, kako se bodo tehnološka podjetja v EU prilagodila zakonodajnemu okviru, (ii) ukrepov za odpravo pomanjkljivosti enotnega trga ter (iii) raziskav in inovacij v EU na digitalnem področju ter naložbenih priložnosti. Hkrati EESO ne more mimo vloge, ki bi jo lahko imela MSP pri vzpostavljanju digitalne suverenosti EU. Ta podjetja morda nimajo finančnih sredstev, da bi neposredno oblikovala digitalno gospodarstvo, gotovo pa lahko prispevajo na podlagi sodelovanja z velikimi tehnološkimi podjetji EU.

4.9

Na koncu EESO opozarja na pomen, ki ga ima izobraževanje na vseh ravneh (bodisi poklicno ali univerzitetno) za razvoj digitalne suverenosti EU: izobraževalne ustanove morajo vlagati v ustrezne raziskave in inovacije, hkrati pa je treba pripraviti okvir za usposobljen kader, ki bo lahko podpiral digitalno strategijo EU. Priporočljivo je tudi, da izobraževalne ustanove v EU uskladijo svoj pristop.

---

(1)  https://www.weforum.org/agenda/2021/03/europe-digital-sovereignty/

(2)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(3)  UL C 365, 23.9.2022, str. 13.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pripravljenost na izredne dogodke

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/03)

Poročevalec:

Paul RÜBIG

Sklep plenarne skupščine	24. 2. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	7. 10. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	184/8/9

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva Evropsko komisijo in države članice, naj nujno pripravijo načrt za znatno povečanje avtonomije/suverenosti enotnega trga EU v zvezi z obrati za proizvodnjo energije, proizvodnjo hrane in vode ter rudarjenjem potrebnih surovin, vključno s suverenostjo/avtonomijo pri potrebnih tehnologijah. Ta avtonomija/suverenost EU mora zajemati ustrezne raziskave in razvoj, obdelavo materialov, zasnovo, proizvodnjo, namestitev, zagon in vzdrževanje obratov na enotnem trgu EU, da se preprečita energijska revščina in brezposelnost med državljani in potrošniki EU. Najučinkovitejša pripravljenost na izredne dogodke temelji na tehnični ali socialni odpornosti. Nenehno izboljševanje odpornosti energetskih sistemov na naravne, politične ali druge grožnje bi bilo treba vključiti v vse energetske politike.

1.2

EESO priporoča, naj EU nujno opredeli kratkoročne ukrepe za gradnjo obratov za proizvodnjo energije na enotnem trgu EU, da bi dosegli cilj EU glede avtonomije/suverenosti.

1.3

EESO meni, da je obsežno in dolgotrajno pomanjkanje energije v Evropi mogoče preprečiti s sprejetjem naslednjih ukrepov: — zagotovitev odprtosti tehnologije (v zvezi s proizvodnjo in različno rabo energije), — krepitev in razvoj evropskega enotnega energetskega trga, — krepitev sodelovanja in usklajevanja s podobno mislečimi partnerji ter tesnejšega sodelovanja s sosednjimi državami in drugimi državami, ki niso članice EU, — izvajanje ambiciozne trgovinske politike in diverzifikacija oskrbe, — odpravljanje neskladij na trgu dela, — izboljšanje komuniciranja in ozaveščanje, — pospeševanje inovacij in digitalizacije, — olajšanje dostopa do financiranja, — zagotavljanje zadostnih naložb (za lažji zeleni prehod itd.), — oblikovanje realističnih politik. Na področju energije in podnebja moramo na primer ponovno oceniti sveženj „Pripravljeni na 55“, da bi našli pravo ravnovesje med uresničevanjem ciljev za leti 2030 in 2050 ter iskanjem rešitev, s katerimi bo ta prehod gospodarsko in družbeno znosen. Dobičke iz trgovanja z emisijami bi bilo treba uporabiti za financiranje zgornje meje za ceno plina na podlagi ameriškega indeksa Henry Hub in naložb v nove obrate za proizvodnjo energije v EU.

1.4

Da ne bi bilo treba spreminjati rokov za zeleni dogovor in da bi bila energetska politika EU realistična, bi bilo treba v ocenah možnosti, učinka in tveganja pri izvajanju tega dogovora in politike upoštevati ne le učinek ukrepov na podnebje, temveč tudi na kupno moč potrošnikov in konkurenčnost gospodarstva v EU, s čimer bi se ohranila delovna mesta v Uniji.

1.5

Glede na resnost krize EESO meni, da pri odzivu nanjo ne bi smeli izključiti nobenih ukrepov.

1.6

Po mnenju EESO bi morali ukrepi, ki jih je treba sprejeti, vključevati tudi izvajanje Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo in načrta REPowerEU, zlasti: — izboljšanje energijske učinkovitosti in spodbujanje krožnosti, — izvajanje načrta REPowerEU za odpravo odvisnosti EU od ruskih fosilnih goriv, — povečanje skladiščenja plina in usklajevanje postopkov ponovnega polnjenja, spremljanje in optimizacija trgov električne energije, usmerjanje naložb v energetske sisteme ter izboljšanje povezljivosti v neposredni soseščini prek agencije ACER (1), organa BEREC, ENTSO-G (2), ENTSO-E (3) ter skupnosti znanja in inovacij za inovativno energijo (InnoEnergy), surovine in proizvodnjo pri Evropskem inštitutu za inovacije in tehnologijo, ob upoštevanju razvoja na področju nosilnega evropskega vodikovega omrežja in shranjevanja H2 ter CO2, — vzpostavitev 1 000 obratov za proizvodnjo energije v EU s 14-dnevnim postopkom odobritve in takojšnje naložbe s 50-odstotno finančno podporo EU iz prihodkov iz trgovanja z emisijami.

1.7

EESO priporoča, naj se spodbuja in podpira vlaganje odjemalcev v lastno proizvodnjo energije in energijsko učinkovitost. Za to bodo potrebne informacijske kampanje in davčne spodbude.

1.8

EESO poleg tega meni, da bi bilo treba v EU zgraditi novo prometno infrastrukturo za prenos energije in energetskih virov (plinovod iz severne Afrike v Španijo) ter za obnovljive vire energije, kot so vodik, biometan in amoniak (Campfire).

1.9

EESO priporoča vrsto kratkoročnih ukrepov, s katerimi bi se odzvali na krizo, in sicer: — zagotovitev drugih virov, zlasti nafte, premoga, plina, urana, vode, hrane in krme, — priprava načrtov in konceptov za varčevanje in omejevanje porabe energije v vseh 27 državah članicah EU: — pri omejevanju porabe bi bilo treba določiti jasne prednostne naloge, npr. dogovarjanje o načrtih za omejevanje porabe energije v energetsko intenzivnih panogah in o novih trgovinskih sporazumih STO z novimi prednostnimi nalogami za hrano, krmo, vodo in sanitarno ureditev, — dajanje prednosti skladiščenju in oskrbi z električno energijo in plinom za bolnišnice in druge zdravstvene ustanove, službe nujne pomoči ter organizacije, ki skrbijo za oskrbo starejših in ranljivih državljanov, — določitev pravil za zagotavljanje zadostnih zalog nafte in plina, — spodbujanje varčevanja z energijo in novih virov energije, — okrepitev raziskav in razvoja EU na področju energije, zlasti alternativnih virov energije, fuzijske energije, shranjevanja energije, vodikovih in amoniakovih tehnologij, energijske učinkovitosti energijsko intenzivnih industrijskih procesov in naprav za široko rabo, — pospešitev postopkov javne odobritve za nove projekte, ki kratkoročno in srednjeročno zagotavljajo dodatno energijo, kot so postaje za raztovarjanje vodika v pristaniščih EU, cevovodi in pristaniške naprave za ponovno uplinjanje utekočinjenega plina (UZP), — zahteva, da si vsa podjetja v EU, ki proizvajajo ali ponujajo proizvode in storitve, potrebne ob izrednih dogodkih (npr. telekomunikacijska in radiodifuzijska podjetja, službe za nujno pomoč, javni strežniki za IT in dobavitelji električne energije), zagotovijo nujno oskrbo z električno energijo, posodobijo svoje načrte za izredne dogodke, organizirajo redna usposabljanja za primer izrednega dogodka itd.

1.10

EESO poleg kratkoročnih ukrepov priporoča tudi vrsto srednjeročnih in dolgoročnih ukrepov, in sicer:

1.10.1

poziva Evropsko komisijo, naj pripravi načrte in sprejme naslednje ukrepe in dejavnosti, usklajene na ravni EU: — cepitev metana z elektrolizo/pirolizo in parni reforming metana za proizvodnjo vodika in trdnega ogljika, — uporaba raznolikih in trajnih rezerv metana kot surovine za vodik (nosilec energije) in ogljik ter natančna preučitev njihovih koristi kot sredstva za izboljšanje tal za kmetijstvo, da bi povečali donos in izboljšali prehransko varnost, — občutna pospešitev javnega naročanja kritične energetske infrastrukture, tj. poenostavitev in racionalizacija predpisov EU, ki upočasnjujejo javno naročanje te infrastrukture, — nova okvirna direktiva EU o vodah. Prednost je treba dati zagotavljanju hitre oskrbe z energijo, — poenostavitev nove uredbe EU o dobavni verigi. Poudarek bi moral biti na zagotavljanju trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami in blagom v EU na podlagi dvostranskih trgovinskih sporazumov, — okrepitev proizvodnih verig in prometnih sistemov za nadomestitev morebitnega prihodnjega zmanjšanja razpoložljivosti kritičnih surovin za podjetja EU (industrija in trgovina), — zmanjšanje odvisnosti od uvoza kritičnih materialov in prefabriciranih proizvodov, — poudarek na tehnološki suverenosti in avtonomiji EU, — razvoj čezmejne infrastrukture elektroenergetskega omrežja (380 kV ali več), — zagotovitev proizvodnje transformatorjev za spreminjanje električne napetosti (visoka/nizka, izmenična/enosmerna), — ponovni zagon na tisoče projektov za proizvodnjo energije (vodna energija, geotermalna energija, črpalne hidroelektrarne itd.), ki so že leta potisnjeni v ozadje bodisi zaradi slabe donosnosti (zaradi poceni plina iz Rusije) bodisi zaradi birokratskih ovir, — raziskovanje novih tehnologij izkoriščanja. V EU je več regij z velikimi bazeni zemeljskega plina, ki ga je mogoče pridobivati z novimi tehnologijami, ki so jih nedavno razvile evropske univerze. Glede na cilj EU doseči energetsko suverenost in avtonomijo bi morala EU resno razmisliti o teh novih tehnologijah in spodbujati regije, naj jih preizkusijo, — ponovni razmislek o lokalni proizvodnji plina/olja in e-goriv, kjer je to mogoče in potrebno, ali povečanje obstoječe proizvodnje kot kratkoročni ukrep.

1.10.2

Okrepiti je treba poklicno usposabljanje ter znanja in spretnosti električarjev in kmetov ter ustvariti delovna mesta pri upravljanju vodnih virov.

1.10.3

EESO priporoča, naj se število evropskih študentov na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike poveča, saj še vedno ostaja bolj ali manj enako, medtem ko se je v azijskih državah znatno povečalo število študentov fizike, IKT in inženirstva. Priporoča oblikovanje pobud in spodbud za povečanje števila inženirjev, tehnikov in visokotehnoloških delovnih mest v Evropi, da bi dosegli cilje tehnološke suverenosti/avtonomije.

1.10.4

Nenazadnje EESO meni, da je treba ohranjati visoko kupno moč državljanov in potrošnikov EU z osredotočanjem na tehnološko suverenost/avtonomnost EU in tako zmanjšati njeno odvisnost od uvoza (tehnologije in energije) ter povečati število visokotehnoloških delovnih mest v Evropi.

1.11

Če povzamemo sklepe in priporočila, se zastavlja vprašanje, ali se je vrstni red prednostnih nalog po mnenju odjemalcev spremenil: namesto da bi bilo na prvem mestu okolje, nato cene in zatem zanesljiva oskrba, je zdaj najpomembnejša zanesljiva oskrba, šele nato je cena in na koncu okolje.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Opredelitev pojma „obvladovanje izrednih dogodkov“: „obvladovanje izrednih dogodkov“ pomeni organizacijo in upravljanje virov ter odgovornosti za obravnavanje vseh humanitarnih vidikov izrednih dogodkov, ki zajemajo: — preprečevanje; — pripravljenost; — odzivanje; — blaženje in — okrevanje.

2.2

Nihče ne ve, kako dolgo bo trajala ta brutalna vojna v Ukrajini, koliko infrastrukture bo uničene ali koliko milijonov ukrajinskih beguncev bo zbežalo v države članice EU, s čimer bo na enotnem trgu več milijonov novih potrošnikov.

2.3

Vojna v Ukrajini bo nedvomno imela hude posledice za EU, saj je ta močno odvisna od fosilnih goriv in surovin, uvoženih iz Rusije in Ukrajine. Nujno je vlagati v lastne rudarske in proizvodne obrate za električno energijo, da bi dosegli avtonomijo/suverenost, kar je eden glavnih ciljev EU.

2.4

Leta 2021 so nekatere evropske države iz Rusije uvozile 100 % zemeljskega plina, ki ga potrebujejo, nekatere pa približno 70 % potrebne nafte. S septembrom 2022 so nekatere države EU (npr. Poljska, Bolgarija in vse tri baltske države) prenehale uvažati plin iz Rusije, številne pa so uspele znatno zmanjšati uvoz ruskega zemeljskega plina s povečanjem uvoza plina iz drugih držav, zlasti utekočinjenega zemeljskega plina prek terminalov za njegov prenos. To je povzročilo vrtoglavo zvišanje cen plina v EU, ki še vedno rastejo. Od julija 2022 so povprečne cene plina v EU približno osemkrat višje kot v ZDA, kar negativno vpliva na konkurenčnost EU.

2.5

Zato se povečuje tveganje množične izgube delovnih mest v EU. Po podatkih Evropskega jeklarskega združenja (Eurofer) jeklarska industrija EU neposredno zaposluje 330 000 visoko usposobljenih ljudi in posredno podpira še do 2,2 milijona delovnih mest. Industrija aluminija ter cementna, papirna, steklarska in kemična industrija prav tako neposredno in posredno zaposlujejo več sto tisoč ljudi. Na enotnem trgu bi lahko obrati za proizvodnjo energije zagotovili več sto tisoč novih dobro plačanih delovnih mest, s čimer bi se povečala kupna moč potrošnikov v EU.

2.6

V zvezi s prehransko varnostjo si bodo evropske države sistematično prizadevale, da bi postale manj odvisne od dobave pšenice iz Ukrajine in Rusije. Preučiti moramo subvencije za gnojila, priskrbeti zemljišča za proizvodnjo hrane in krme ter agroživilske odpadke uporabiti za proizvodnjo bioplina.

3.   Pripravljenost na nesreče (4)

3.1

EU je že veliko naredila v zvezi s pripravljenostjo na izredne dogodke, vendar je vojna v Ukrajini pokazala, da mora svoja prizadevanja nadaljevati in še okrepiti na naslednjih področjih: — izpadi električne energije zaradi tehničnih napak, kibernetskih napadov itd., ki bi lahko vplivali na: — komunikacijske sisteme, — sanitarne sisteme, oskrbo z vodo in čiščenje odpadne vode ter — neprekinjeno delovanje industrije; — načrti za omejevanje porabe električne energije in plina za odjemalce in industrijo EU. To tveganje se je od začetka vojne v Ukrajini močno povečalo; — motena razpoložljivost surovin zaradi prekinitve proizvodne verige ali prometnega sistema (npr. prometni zastoj, ko je aprila 2022 v Šanghaju zaradi omejitve gibanja zaradi pandemije COVID-19 v pristanišču obtičalo 400 velikih tovornih ladij); — kibernetske grožnje ali incidenti: kako bi lahko EU okrepila odpornost podjetij in poskrbela za neprekinjeno poslovanje, da bi zagotovila oskrbo odjemalcev v EU; — drugi napadi: podjetja morajo biti opremljena, da vzdržijo napade in si po njih hitro opomorejo.

3.2

Izredni dogodki in nesreče poudarjajo pomen 17 ciljev OZN za trajnostni razvoj (5). Nesreče so lahko naravne nesreče (6), industrijske ali tehnološke nesreče (stroji, ki jih je izdelal človek, jedrske, biološke in kemične nesreče), vojne ter politične in civilne nesreče (7), epidemije in lakota ter vpliv proizvodnje hrane in krme.

4.   Pomembne organizacije v okviru Evropske komisije

4.1

V EU ne manjka pristojnih in specializiranih organov, ki bi pomagali usmerjati razpravo in ukrepe v zvezi s pripravljenostjo na izredne dogodke. To so zlasti: — Generalni direktorat za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči (GD ECHO) (8), — Center za usklajevanje nujnega odziva (ERCC) (9), — Mreža znanja za evropsko civilno zaščito (10) in — mehanizem Evropske unije na področju civilne zaščite (11).

5.   Primeri možnih kritičnih izrednih dogodkov v državah članicah EU, zlasti v zvezi z obrati za proizvodnjo energije

5.1

Prekinitev dobavne verige za proizvodnjo energije iz fosilnih virov (premog, nafta, zemeljski plin, uran). Leta 2021 so fosilna goriva predstavljala približno 80 % vse primarne energije, porabljene v EU, od katerih je bila večina uvožena.

5.2

Izpadi električne energije in posledične motnje v komunikacijah zaradi tehničnih napak, kibernetskih vojn ali terorističnih napadov. Proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov je nestalna: veter ne piha vedno in sonce ne sije vsakič, ko EU potrebuje veliko količino energije, zato mora vsako povečanje zmogljivosti proizvodnje vetrnih in fotovoltaičnih elektrarn v EU spremljati gradnja velikih skladišč energije.

5.3

Sposobnost zagotavljanja oskrbe s kritičnimi surovinami (bakrom, litijem, kobaltom, elementi redke zemlje itd.) z novimi strategijami enotnega trga EU za rudarjenje, recikliranje itd.

5.4

Sposobnost zagotavljanja konkurenčnega enotnega trga za dobavo polizdelkov (v avtomobilski industriji EU na primer od začetka vojne v Ukrajini močno primanjkuje kabelskih snopov, ki jih proizvajajo v tej državi).

5.5

Potrebe po materialih za izdelavo ogromnega števila vetrnih turbin, potrebnih za dosego ciljev razogljičenja proizvodnje električne energije, 14-krat presegajo letno svetovno proizvodnjo bakra (25 milijonov ton v primerjavi s potrebnimi 350 milijoni ton), 7,2-krat letno svetovno proizvodnjo aluminija in 3,9-krat letno svetovno proizvodnjo posebnih jekel za vetrne turbine. Sončne panele proizvajajo predvsem na Kitajskem.

5.6

Obsežna oskrba s fosilnimi gorivi je nujna, dokler v EU ne bo zgrajenih dovolj obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

6.   Odzivanje

6.1

Glede na obseg porabe energije v EU bo njen zeleni prehod trajal približno dve desetletji. Svet je na zasedanju v Versaillesu predlagal pospešitev prehoda, kar bo zelo zahtevna naloga.

6.2

Glavna ovira za hitrejšo preobrazbo ni le denar, temveč materiali, potrebni za približno 700 000 velikih vetrnih turbin z močjo 5 MW, ki jih je treba namestiti po vsej EU, ter več milijonov fotovoltaičnih in hidroelektričnih naprav, naprav za fuzijsko energijo ter objektov za shranjevanje energije. Poleg tega bo treba zgraditi obrate na geotermalno energijo ter skladišča vodika, amoniaka in CO2. Za distribucijo veliko več decentralizirano proizvedene električne energije bo treba močno razširiti mrežo visokonapetostnih in srednjenapetostnih daljnovodov.

6.3

Vsaka od teh 700 000 velikih vetrnih turbin z močjo 5 MW (ki običajno proizvedejo 12,5 GWh električne energije letno) je visoka približno 200 metrov, ima temelje iz približno 2 000 ton armiranega betona ter potrebuje približno 600 ton posebnega jekla, 20 ton bakra in elemente redke zemlje, katerih zaloge so zelo pičle in ki jih je treba uvoziti predvsem iz Kitajske ali Rusije. Če te tone potrebnih materialov pomnožimo s približno 700 000 vetrnimi turbinami, potrebnimi v EU, ugotovimo, da bomo potrebovali ogromno količino betona, jekla, bakra in drugih materialov, katerih proizvodnja bi povzročila ogromne dodatne količine CO2. Pri elementih redke zemlje (za električne generatorje in baterije), kot sta neodim in disprozij, so težave s pomanjkanjem še bolj pereče in bi jih bilo do leta 2050 zelo težko rešiti.

7.   Blaženje

7.1

Če bo Nemčija še naprej gradila vetrne turbine s takšno hitrostjo kot leta 2021, bo za 70 000 novih vetrnih turbin, potrebnih v skladu z zelenim dogovorom, potrebovala 160 let.

7.2

Če povzamemo, mnogi inženirji trdijo, da je doseganje ciljev zelenega dogovora do leta 2050 zelo zahtevno zaradi pomanjkanja materialov (elementi redke zemlje, baker, jeklo itd.) ter inženirjev in usposobljenih delavcev (npr. električarjev), ki so potrebni za uresničevanje zelenega dogovora EU.

8.   Preprečevanje

8.1

Številne energetsko intenzivne panoge, med drugim jeklarska, kemična in cementna industrija, naj bi do leta 2050 prešle na obnovljivi vodik ali amoniak, proizveden z električno energijo iz obnovljivih virov. Mnogi se ne zavedajo, da je za prehod vseh teh energetsko intenzivnih panog potrebno približno desetkrat več električne energije iz obnovljivih virov kot za prehod na e-mobilnost in razogljičenje jeklarske industrije.

8.2

Proizvodnja železa in jekla predstavlja četrtino vseh svetovnih industrijskih emisij CO2. Leta 2020 je bilo po vsem svetu proizvedenih približno 1 870 milijonov ton jekla, od tega približno 57 % na Kitajskem in 7 % v EU. Od 1 870 milijonov ton jekla, proizvedenega na svetovni ravni, je približno 1 300 milijonov ton (65 %) proizvedenih z integriranim postopkom s plavžem, kjer se železova ruda zmanjša z uporabo koksa, kar povzroča zelo visoke emisije CO2 (približno 1,4 tone CO2 na tono jekla).

8.3

V 27 državah članicah EU se letno proizvede približno 150 milijonov ton jekla, od tega približno 90 milijonov ton z integriranim postopkom s plavžem. Da bi do leta 2050 spremenili proizvodnjo teh 90 milijonov ton surovega železa (zmanjšanega v plavžih z uporabo koksa) in ga proizvedli z uporabo obnovljivega vodika, bi bilo letno potrebnih približno 360 TWh električne energije iz obnovljivih virov, kar je ogromna količina tovrstne energije. To je več električne energije iz obnovljivih virov, kot je je potrebno za elektrifikacijo vseh osebnih avtomobilov v celotni EU. Za proizvodnjo te količine električne energije iz obnovljivih virov za jeklarsko industrijo EU bo potrebnih najmanj 30 000 velikih vetrnih turbin.

8.4

V Evropski uniji je proizvodnja električne energije leta 2019 znašala približno 2 904 TWh, od tega le približno 35 % iz obnovljivih virov. Približno 38 % (1 112 TWh) je je bilo proizvedene iz fosilnih goriv in približno 26 % iz jedrske energije (765 TWh). Samo 13 % njene proizvodnje izhaja iz vetrne energije, 12 % iz hidroelektrarn, 4 % iz sončnih elektrarn, 4 % iz bioenergije in 2 % iz geotermalnih virov. Večina električne energije iz obnovljivih virov v Evropski uniji leta 2019 (1 005 TWh) je bila proizvedena iz vetrne energije (367 TWh oziroma 42 % vse energije iz obnovljivih virov). Nadaljnjih 39 % so proizvedle hidroelektrarne (345 TWh), 12 % sončne elektrarne (125 TWh), preostalih 6 % pa je bilo proizvedene iz bioenergije (55 TWh).

8.5

Potrebna je širitev črpalnih hidroelektrarn za stabilizacijo omrežja v primeru nenadnega izpada.

8.6

Vodno energijo je treba uvrstiti med prednostne naloge energetske in podnebne politike. Trajnostno razvite hidroelektrarne je treba priznati kot obnovljive vire energije. Vlade bi morale velike in male hidroelektrarne vključiti v svoje dolgoročne cilje za njihovo vzpostavitev, energetske načrte in sheme spodbud za energijo iz obnovljivih virov, in sicer tako, da bi bile enakovredne spremenljivim obnovljivim virom energije.

---

(1)  Agencija Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev.

(2)  https://www.entsog.eu/

(3)  https://www.entsoe.eu/

(4)  https://ec.europa.eu/echo/what/humanitarian-aid/disaster-preparedness_en

(5)  https://sdgs.un.org/goals

(6)  https://www.conserve-energy-future.com/10-worst-natural-disasters.php

(7)  https://www.samhsa.gov/find-help/disaster-distress-helpline/disaster-types/incidents-mass-violence

(8)  https://ec.europa.eu/echo/index_en

(9)  https://erccportal.jrc.ec.europa.eu/

(10)  https://civil-protection-knowledge-network.europa.eu/

(11)  https://ec.europa.eu/echo/what/civil-protection/eu-civil-protection-mechanism_en

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Digitalni euro

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/04)

Poročevalec:

Juraj SIPKO

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	6. 10. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	183/1/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Centralne banke po svetu so zaradi hitro napredujočih tehnoloških inovacij v finančnem sektorju postopoma začele razvijati digitalne valute. Evropska centralna banka (ECB-Eurosistem) je kot druge centralne banke po svetu julija 2021 sklenila, da bo pred morebitno uvedbo digitalnega eura začela fazo preučitve. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je zadovoljen, da ECB nadaljuje delo na tem področju. ECB-Eurosistem se uvedbi digitalnega eura trenutno približuje s postopnim pristopom v skladu z določenim časovnim razporedom, toda odločitev za uvedbo digitalnega eura še ni bila sprejet.

1.2

EESO meni, da sta pri uvedbi digitalnega eura zelo pomembni finančna in digitalna vključenost, zato pričakuje, da bo digitalni euro koristil vsem v euroobmočju. Omogočiti bi moral hitrejše in učinkovitejše izvajanje plačilnih transakcij.

1.3

EESO ugotavlja, da bo digitalni euro pomenil novo obliko denarja. V zvezi s tem poudarja, da je treba pri razmisleku o njegovem sprejetju upoštevati vse pozitivne vidike in priložnosti, ki jih ponuja, vendar je treba opozoriti tudi na vsa potencialna tveganja, zlasti v zvezi s finančnim sektorjem. Pri snovanju digitalnega eura bodo zato potrebni spremljanje, nadzor in obvladovanje potencialnih tveganj.

1.4

EESO meni, da je pri prizadevanjih za uvedbo digitalnega eura eno ključnih vprašanj finančna stabilnost, zato je pomembno, da ECB v prihodnje sprejme vse potrebne ukrepe za nadzor, da bi preprečila nezakonite transakcije, zlasti za namene pranja denarja in financiranja terorizma, ter kibernetske napade.

1.5

EESO meni, da so priprave na morebitno uvedbo digitalnega eura lahko priložnost za povečanje učinkovitosti in konkurenčnosti plačilnega sistema. Digitalni euro bi lahko zmanjšal tveganje, obenem pa spodbujal finančno stabilnost.

1.6

EESO podpira ukrepe ECB-Eurosistema za uvedbo digitalnega eura. Ker gre za zelo zapleten projekt, na katerega tudi močno vpliva trenutni dinamični razvoj inovativnih tehnologij, je pomembno, da ECB pripravi različne možnosti zasnove. Pomembno je, da se omogočijo tako spletne kot nespletne transakcije, pri čezmejnih plačilnih transakcijah pa je treba zagotoviti združljivost sistemov.

1.7

EESO delo ECB za sprejetje digitalnega eura podrobno spremlja in ga bo tudi v prihodnje. Pomembno je, da se medtem, ko postopek odločanja na ravni ECB-Eurosistema napreduje, sprejmejo vsi vsebinski in sistemski ukrepi za izbor najprimernejšega modela, s katerim bodo zagotovljene finančna vključenost, finančna stabilnost in zasebnost. ECB trenutno preučuje in pregleduje različne možnosti zasnove.

1.8

Glede na to, da gre za zapleten in zelo zahteven projekt, ki se nanaša na vse prebivalce držav članic Evropske unije, EESO poudarja, da je treba v nadaljnje priprave, pogajanja in razprave o uvedbi digitalnega eura vključiti civilno družbo.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Tehnologija se nenehno razvija, zato se vsi sektorji gospodarstva, vključno s splošno socialno strukturo, hitro digitalizirajo. Hiter razvoj in učinek tehnoloških inovacij sta opazna tudi v finančnem sektorju in institucijah, ki opravljajo plačilne storitve, digitalizacija pa hitro napreduje tudi v javnem sektorju.

2.2

Centralne banke po svetu trenutno razpravljajo in se odločajo o morebitni uvedbi centralnobančne digitalne valute. Doslej sta digitalno valuto kot zakonito plačilno sredstvo uvedli centralni banki Bahamov in Nigerije, možnost uvedbe digitalne valute pa preučuje več kot 110 držav po svetu.

2.3

Kitajska je kot prva država iz skupine G20 (1) uspešno začela izvajati projekt digitalne valute, ki pa za zdaj ni povezan z drugimi centralnimi bankami po svetu. Centralna banka ZDA je januarja 2022 objavila študijo o prednostih in slabostih uvedbe digitalnega dolarja.

2.4

Možnost sprejetja digitalne valute trenutno obravnava približno 90 % centralnih bank, kar skupaj pomeni 95 % svetovnega BDP (2). Približno polovica centralnih bank po svetu razvija centralnobančne digitalne valute ali izvaja posebna preskušanja v zvezi z njihovo uvedbo, kratko- ali srednjeročno pa jih nameravata za maloprodajne transakcije uvesti dve tretjini centralnih bank.

2.5

Na splošno velja, da je mogoče potem, ko bodo centralne banke uvedle digitalne valute, pričakovati nižje stroške ter učinkovitejše, hitrejše in varnejše plačilne transakcije.

2.6

Postopek sprejemanja digitalnih valut v centralnih bankah je povezan z dinamičnim razvojem trga kriptovalut, to digitalizacijo pa sta dodatno pospešila pojav in hitro širjenje COVID-19.

2.7

Pri odločanju o uvedbi centralnobančnih digitalnih valut bo treba upoštevati, kako bi to vplivalo na makrofinančno stabilnost. Po pričakovanjih bodo imele države, ki so se odločile za sprejetje in potencialno uporabo digitalnih valut, od tega znatne koristi, in sicer ne le z vidika hitrosti, učinkovitosti in obsega operacij, ampak tudi zaradi neprekinjenega delovanja plačilnih in obračunskih sistemov.

2.8

Evropska centralna banka bi si morala z uvedbo digitalnega eura prizadevati, da bi ohranila vlogo javnih sredstev kot temelja plačilnega sistema, pa tudi prispevala k evropski strateški avtonomiji in gospodarski učinkovitosti. Poleg tega bi moral digitalni euro prispevati k pravičnejšemu, bolj raznolikemu in odpornejšemu evropskemu trgu maloprodajnih plačil, obenem pa zagotoviti visoko raven zasebnosti in varnosti. Eurosistem je resnično zavezan omogočanju visokih standardov zasebnosti, vendar bi bilo treba v regulativni okvir vključiti višjo raven zasebnosti, kot jo omogočajo sedanje plačilne rešitve.

3.   Glavne ugotovitve

3.1

EESO poudarja, da bi se morala ECB pri prizadevanjih za uvedbo digitalnega eura osredotočiti na zmanjševanje in odpravljanje potencialnih tveganj. Razpravlja se o več modelih digitalnega eura, vključno z modeli s potrjevanjem s tretje strani ali medsebojnim potrjevanjem ter spletnim ali nespletnim delovanjem (3).

3.2

EESO pričakuje, da bo strategija ECB za sprejetje digitalnega eura vključevala preučitev vseh s tem povezanih tveganj in poudarek na ukrepih za njihovo odpravljanje.

3.3

EESO poudarja, da bi se morala ECB v načrtih za uvedbo digitalnega eura osredotočiti tudi na ohranjanje finančne stabilnosti in zagotovitev nemotenega preoblikovanja monetarne politike, zato bodo pomembne nadaljnje podrobne analize različnih oblikovnih lastnosti digitalnega eura, vključno z analizo njegovega prihodnjega vpliva na makrofinančno stabilnost.

3.4

EESO pričakuje, da bo treba v postopku tehnološkega razvoja upoštevati tudi druga potencialna tveganja, povezana z njim. Z digitalno strategijo ECB za digitalni euro bosta zato povezana dva izziva, in sicer zagotavljanje finančne stabilnosti in nemotenega prehoda monetarne politike ter zagotavljanje dinamičnega procesa tehnološkega razvoja in inovacij.

3.5

EESO pričakuje, da bo treba pri izvajanju tujih plačil sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečevanje financiranja terorizma in drugih nezakonitih operacij (4). V zvezi s tem vidi precej možnosti za vzajemno koristno mednarodno sodelovanje in usklajevanje med centralnimi bankami ter mednarodnimi monetarnimi finančnimi in gospodarskimi institucijami (5).

3.6

EESO poudarja, da bi bilo treba pri ocenjevanju različnih oblik denarja upoštevati funkcije, ki jih opravljajo, torej funkcije hranilca vrednosti, obračunske enote in plačilnega sredstva. Da bi preprečili negativne posledice za finančni sektor, bi se moral digitalni euro uporabljati predvsem kot plačilno sredstvo in ne bi smel postati instrument za finančne naložbe.

3.7

Da bi bil digitalni euro kot plačilno sredstvo čim bolj učinkovit, je po mnenju EESO pomembno, da bo ponudba finančnih sredstev zadostna in brez omejitev. Poudarja še, da bo pomembno, da se bodo v vzajemnih plačilnih in obračunskih odnosih sprejemale fizične in pravne osebe. Poleg tega bo treba zagotoviti orodja, s katerimi bo mogoče preprečiti uporabo digitalnega eura za naložbe (6).

3.8

EESO pričakuje, da se bo morala ECB pri preučevanju možnosti uvedbe digitalnega eura soočiti z nekaterimi izzivi, zlasti v zvezi z varnostjo in učinkovitostjo plačil, finančno vključenostjo, med drugim pri finančni stabilnosti in transmisiji monetarne politike, itd. Izvajanje projektov na področju centralnobančnih digitalnih valut se je pospešilo zaradi načrtov korporacij v zasebnem sektorju o uvedbi digitalnih valut. Zelo pomembno je, da ECB predvidi nadaljnjo konkurenco v obliki digitalnih valut iz zasebnega sektorja (7).

3.9

EESO poudarja, da se bo morala ECB odločiti, kako naj vzpostavi pogoje za preprečitev morebitnega nedelovanja trga ter kako naj obravnava zasebne banke in finančne institucije, ki omogočajo domače in tuje plačilne storitve. ECB bo zato morala v pripravljalni fazi sprejeti pomembno odločitev o tem, kateri model centralnobančne digitalne valute naj izbere.

3.10

Doslej priznani modeli centralnobančnih digitalnih valut so neposredni, posredni, posredniški in hibridni model. EESO poleg tega poudarja, da bo pri uvajanju katerega koli od možnih modelov digitalne valute ECB med največjimi izzivi interoperabilnost med centralnimi bankami (8).

3.11

EESO pričakuje, da bodo čezmejni plačilni sistemi za maloprodajne transakcije z uporabo digitalnega eura dovolj hitri, cenejši, preglednejši, varnejši in veliko dostopnejši.

3.12

EESO poudarja, da bo medsebojna povezanost maloprodajnih plačil olajšala izvajanje posameznih plačil po različnih modelih, ki jih bodo pri uvedbi digitalnega eura sprejele posamezne centralne banke. Čim bolje bodo ponudniki plačilnih storitev interoperabilni med seboj, tem zadovoljnejši bodo uporabniki in ponudniki storitev.

3.13

EESO si digitalni euro predstavlja kot novo obliko denarja. Tehnološke inovacije vodijo do dveh oblik digitalnih valut, in sicer (a) centralnobančnih digitalnih sredstev in (b) zasebnih digitalnih sredstev. Upoštevati je treba ne samo potencialno konkurenco, ampak tudi status, ki ga bo imel digitalni euro v mednarodnih monetarnih odnosih kot druga najpomembnejša rezervna valuta.

4.   Posebna priporočila

4.1

EESO poudarja, da bo v primeru uvedbe digitalnega eura ECB v sodelovanju s komercialnimi bankami zagotovila, da bo gotovina še vedno na voljo in se bo lahko še naprej uporabljala v maloprodaji (9).

4.2

EESO poudarja, da bi morala ECB spremljati vsa potencialna tveganja. Za zagotavljanje stabilnosti valute v blokovni verigi bo pomemben stabilni kovanec (10), zato bo treba natančneje opredeliti, kako bo ECB obravnavala to obliko digitalne valute (stabilni kovanec), ki bi bila lahko povezana tudi z digitalnim eurom.

4.3

EESO poudarja, da bo za vključujočo naravo valute še naprej zelo pomembna gotovina. Nekateri deli družbe, zlasti starejši in finančno ranljivi ljudje, včasih nimajo dostopa do digitalnih računov in kreditnih kartic, ampak kot edino plačilno sredstvo uporabljajo gotovino. Poleg tega gotovina varuje pred pretiranim vdiranjem v zasebno sfero državljanov. Število bankovcev v gospodarstvu se povečuje, kar dokazuje, da ta oblika denarja uživa zaupanje, verjetno tudi zaradi finančne krize leta 2008 in po njej.

4.4

EESO ugotavlja, da si skoraj vse centralne banke po svetu, ki so sprejele strategijo za uvedbo digitalne valute, trenutno prizadevajo za njeno vzpostavitev ter preizkušajo obliko, sistem, zasnovo in model svoje prihodnje digitalne valute.

4.5

EESO meni, da se ECB zaradi procesa tehnoloških inovacij (11) sooča z dilemo, kako nadaljevati postopek digitalizacije eura, ki že poteka, in zagotoviti povezave z drugimi centralnobančnimi digitalnimi valutami, obenem pa tudi finančno vključenost ter makroekonomsko in finančno stabilnost.

4.6

EESO pričakuje, da uvedba digitalnega eura ni predvidena kot rešitev za vse težave, povezane s spreminjajočo se tehnološko revolucijo. Pričakovati je mogoče, da se bo obseg metod gotovinskega plačila znatno zmanjšal. Poleg tega bo treba obravnavati vprašanje monetarne suverenosti, med drugim pri podpiranju postopka digitalizacije v zvezi s tujimi plačili in prenosi, ter bistveno vprašanje finančne vključenosti. Vse to so odprta vprašanja, s katerimi se ECB danes še vedno sooča.

4.7

EESO ugotavlja, da zaradi nacionalnih razlik ni mogoč univerzalen pristop k digitalnemu euru za vse države članice, zato bo treba pri prehodu na digitalni euro upoštevati predvsem možnosti za njegovo uporabo v posamezni državi. Digitalni euro bo na voljo vsem državljanom držav v euroobmočju, kot jim je na voljo gotovina, ne glede na to, v kateri državi so, njegova uporaba pa se bo morda razlikovala v skladu z navadami in normami v posamezni državi.

4.8

EESO se zaveda, da bo treba pri oblikovanju različnih funkcij pri uvedbi digitalnega eura posebno pozornost nameniti pogojem zasebnosti in času uvedbe na trg. Pomembno bo tudi, da se bosta obstoječa infrastruktura in nova tehnična zgradba uporabljali za zagotavljanje varnosti plačilnih transakcij in postopkov za identifikacijo strank.

4.9

EESO meni, da bo pri dejanski uporabi digitalnega eura zagotovljena visoka stopnja varstva zasebnosti. Časovni okvir še ni natančno določen, vendar so v tej fazi zelo pomembne skrbne priprave. EESO poleg tega ugotavlja, da bo ECB pri izdaji digitalnega eura upoštevala vse zahteve za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, vendar to ne pomeni, da bo preverjanja za poznavanje strank izvajala sama, ampak bi jih lahko izvajali na primer nadzorovani subjekti, odvisno od zasnove digitalnega eura.

4.10

EESO meni, da bosta pomembna tudi ocena nacionalne suverenosti in učinek na evropski bančni sistem. Celotni evropski plačilni sistem trenutno ni popolnoma enoten, vendar je velika prednost, da imajo do njega dostop tako fizične kot pravne osebe. Doslej in po svetovni finančni krizi je bil razmeroma učinkovit, stabilen in varen.

4.11

EESO poziva, naj se dokonča bančna unija. Dokončana in resnična bančna unija bi bila koristna za nadaljnjo krepitev odpornosti in enotnosti evropskega bančnega sektorja, ključna in koristna pa je tudi za morebitno uvedbo digitalnega eura.

4.12

EESO poudarja, da komercialnim bankam v državah euroobmočja trenutno koristijo ugodni pogoji plačilnih transakcij. V tem okviru bi se od njih in drugih institucij v finančnem sektorju, vključno s tistimi, ki ponujajo plačilne storitve, pričakovalo, da bodo tesno sodelovale z ECB pri zasnovi in uvedbi digitalnega eura.

4.13

Pri uvedbi in uporabi centralnobančnih digitalnih valut v državah euroobmočja bo treba upoštevati vsaj naslednje zelo pomembne vidike: (i) ko bo digitalni euro sprejet kot osnovno plačilno sredstvo, bo treba še naprej omogočati plačilne transakcije z gotovino; (ii) uporaba digitalnega eura in dostop do njega bosta morala biti mogoča v euroobmočju in morda tudi v tujini; (iii) z digitalizacijo bi bilo treba omogočiti uporabo digitalnega eura v transakcijah pod novimi pogoji, ki za gotovinska plačila niso obstajali.

4.14

EESO pričakuje, da ECB pripravlja vrsto ukrepov za uvedbo digitalnega eura in da jih bo lahko izvedla v skladu s sprejetim časovnim okvirom. Poleg tega poudarja, da je treba zelo tesno sodelovati, da bi zagotovili visoko stopnjo medsebojne povezanosti plačilnih sistemov, in sicer ne samo v državah euroobmočja, ampak tudi z drugimi centralnimi bankami po svetu in ustreznimi monetarnimi finančnimi institucijami, ki bodo zagotovile potrebno tehnično pomoč.

4.15

Za uvedbo digitalnega eura bo treba vzpostaviti celo vrsto vsebinskih in sistemskih pogojev, da bo njegovo delovanje učinkovito. Ker bo to vplivalo na vse državljane držav članic euroobmočja, vključno z državami članicami EU, bo treba v nadaljnje razprave o sprejetju in uvedbi digitalnega eura vključiti civilno družbo ter raziskovalne in akademske skupnosti.

---

(1)  Kitajska je začela projekt digitalnega juana že leta 2014, valuto pa je bilo mogoče uporabljati na zimskih olimpijskih igrah leta 2022. Doslej se je digitalni juan uporabljal le na kitajskem ozemlju.

(2)  Več informacij je na voljo na naslovu https://news.bitcoin.com/105-countries-are-exploring-central-bank-digital-currencies-cbdc-tracker-shows/.

(3)  Več informacij je na voljo na naslovu https://www.ecb.europa.eu/paym/digital_euro/investigation/governance/shared/files/ecb.degov220504_magdesignfeatures.en.pdf?2e15ee7911b93a720fbdebe09cfa1a79.

(4)  Več informacij je na voljo v najnovejšem mnenju, ki ga je EESO pripravil na to temo, v katerem obravnava zakonodajni sveženj o preprečevanju pranja denarja (UL C 152, 6.4.2022, str. 89).

(5)  V postopek uvedbe centralnobančne digitalne valute so najtesneje vključeni Mednarodni denarni sklad, Banka za mednarodne poravnave, Svetovna banka ter druge javne in zasebne monetarne finančne in gospodarske institucije.

(6)  Več informacij je na voljo na naslovu https://www.ecb.europa.eu/paym/digital_euro/investigation/governance/shared/files/ecb.degov220711_tools.en.pdf?fb2430528d8f964513dd66ffcd8cbaf7.

(7)  Zasebne digitalne valute (kriptovalute) so lahko konkurenčne centralnobančnim digitalnim valutam. Od svetovne finančne krize se je število zasebnih digitalnih valut znatno povečalo.

(8)  Pri povezovanju različnih modelov čezmejnih plačilnih sistemov je pomembno, da so ti združljivi med seboj.

(9)  Za več informacij glej prejšnje mnenje EESO o strategiji EU za mala plačila (UL C 220, 9.6.2021, str. 72).

(10)  Stabilni kovanec je kriptovaluta s fiksno ceno, katere tržna vrednost je vezana na druga sredstva. Za razliko od drugih kriptovalut, kot je bitcoin, je lahko stabilen kovanec vezan na sredstva, kot so nekatere rezerve ali konvertibilne valute, vključno z ameriškim dolarjem ali eurom, s katerimi se lahko trguje na borzah.

(11)  Ta tehnološki razvoj temelji na postopku decentralizacije financ, na primer s poskusi, ki jih izvajajo velike tehnološke družbe. Digitalna valuta Diem/Libra in uvedba digitalne valute e-CNY sta rezultat revolucionarnega tehnološkega procesa.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dokapitalizacija podjetij EU – inovativen način za trajnostno in vključujoče okrevanje

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/05)

Poročevalec:

Antonio GARCÍA DEL RIEGO

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	Člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	6. 10. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	186/0/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Primanjkljaj lastniškega in hibridnega kapitala je po zadnjih podatkih ocenjen na 450–600 milijard EUR. To ogroža številna podjetja, zlasti ker se pojavljajo nove gospodarske napetosti, podjetja EU pa so prezadolžena. Podjetja EU so odvisna predvsem od bančnega financiranja, zato bi bilo treba spodbujati druge vire financiranja. Pri tem je potrebno sodelovanje akterjev, kot so upravitelji premoženja, zavarovalnice in pokojninski skladi.

1.2

EESO v zvezi s tem priporoča oblikovanje okvira za okrepitev vloge hibridnih finančnih instrumentov, da jih bo mogoče enostavno izvajati in bodo okrepili bilance stanja podjetij, podjetjem pa bodo tudi omogočali, da ohranijo svoje naložbe, ob tem pa ne povečajo zadolženosti. Podjetja bi na ta način lahko ostala konkurenčna ter se s stopnjevanjem zelene in digitalne preobrazbe prilagodila prihodnosti.

1.3

Najboljša možna alternativa so močno podrejeni instrumenti, in sicer iz več razlogov: i) taki instrumenti že obstajajo in so urejeni v različnih evropskih državah, zaradi česar so varni za mikro, mala in srednja podjetja; ii) podjetjem vseh velikosti prinašajo prilagodljivo dolgoročno rešitev, ki je v primerjavi z bolj zapletenimi alternativami, kot so obveznice ali delnice, enostavna za izvajanje; iii) so produkt, združljiv z družinskimi podjetji, ki obsegajo 60 % podjetij v EU, saj družine običajno želijo ohraniti nadzor nad svojim podjetjem.

1.4

Da bi bili ti instrumenti učinkovita rešitev, bi morali imeti status navideznega lastniškega kapitala, zaradi česar se v bilancah stanja ne bi šteli za dolg, v primeru likvidacije podjetja pa bi bili pri poplačilih po kaskadnem načelu uvrščeni neposredno pred lastniškim kapitalom.

1.5

Za velik učinek in doseganje podjetij vseh velikosti bi bilo najbolje uporabiti sistem, pri katerem zasebne in javne institucije, tudi banke, upravitelji premoženja in javni sektor, sodelujejo z institucionalnimi vlagatelji (zavarovalnicami in pokojninskimi skladi).

1.6

To priporočilo sledi dolgoročnemu cilju z rešitvijo, ki jo je mogoče izvesti kratkoročno in ki podpira unijo kapitalskih trgov. Model z vseevropskim instrumentom bi lahko imel koristi od prepoznavnosti, likvidnosti in obsega enotnega trga ter bi lahko bil splošno zanimiv za institucionalne vlagatelje, ki iščejo dolžniške in hibridne profile tveganja, vendar z višjimi donosi, hkrati pa bi izpolnjeval potrebe manjših podjetij. Z zadostnim obsegom na ravni EU bi se lahko uspešen okvir razvil v dobro opredeljen razred sredstev, ki bi spodbujal naložbe in povezovanje EU.

2.   Ozadje

2.1

Mala in srednja podjetja (MSP) so osrednji del gospodarstva: v EU27 obsegajo 99,8 % vseh podjetij, skoraj dve tretjini (65 %) zaposlitev in več kot polovico (53 %) dodane vrednosti, ki jo ustvari nefinančni poslovni sektor (1). Predstavljajo realno gospodarstvo in so glavni dejavnik socialne kohezije v številnih evropskih regijah. Leta 2020 je bilo v EU več kot 22,5 milijona MSP. Srednje velikih MSP je malo manj kot 200 000, vendar predstavljajo 17,3 % dodane vrednosti in 16 % zaposlitev (2).

2.2

Pandemija COVID-19 je v letu 2020 in delno v letu 2021 močno prizadela gospodarstvo, vendar so vlade s hitrim odzivom z začasnimi javnimi ukrepi preprečile obsežen val stečajev, povezanih s pandemijo COVID-19, in sicer predvsem z rešitvami za obravnavanje likvidnostnih in kratkoročnih težav, ki so povzročile prezadolženost podjetij EU.

2.3

Iztek večine že odobrenih ukrepov javne podpore sovpada z novimi napetostmi, ki vplivajo na svetovno in evropsko gospodarstvo, kot so energetska kriza, inflacija, konec spodbujevalne naravnanosti denarne politike ECB, povečanje premij za tveganje, višji stroški financiranja, težave v dobavnih verigah in ruski napad na Ukrajino.

2.4

Zaradi vodilnega položaja Evrope pri zelenem prehodu bodo potrebne velike naložbe javnih in zasebnih akterjev. Za MSP bi lahko njihov oslabljeni položaj pomenil, da se bodo težje prilagodila novim standardom in bodo zaostajala za velikimi korporacijami ali srednjimi podjetji iz drugih delov sveta.

2.5

Ker je velik delež podjetij prezadolžen (3) in hkrati potrebuje dolgoročna sredstva za soočanje s prihodnjimi izzivi, so potrebne nove rešitve, s katerimi se bo okrepil kapital mikro, malih in srednjih podjetij ter malih podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo. Obstoječe pobude na evropski ravni, kot je program ESCALAR Evropske investicijske banke, so običajno usmerjene v hitro rastoča podjetja, ki štejejo med podjetja v razširitveni fazi, ali podjetja v zgodnjih fazah, ki se financirajo iz skladov tveganega kapitala. Nove rešitve bi morale dopolnjevati že uvedene in se osredotočati na obstoječa in uveljavljena mikro, mala in srednja podjetja ter mala podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo, ki predstavljajo večino evropskih podjetij.

2.6

Nekatere države so uvedle selektivne ukrepe, da bi okrepile naložbeno zmogljivost podjetij in se hkrati izognile tveganju „zombifikacije“. V Španiji in Franciji je takim programom namenjenih več kot 30 milijard EUR za 15 000 podjetij (4), pri čemer so kot glavni instrument uporabljena močno podrejena posojila, kot merilo za izbor pa bonitetna ocena, s čimer naj bi zagotovili, da so prejemniki podjetja, ki so sposobna preživeti.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Zaradi prezadolženosti evropskih podjetij je potreben neke vrste instrument dokapitalizacije, ki bo podjetjem omogočil, da ohranijo ali povečajo svoja naložbena prizadevanja. Javni trgi so doslej razmeroma dobro podpirali obstoječa podjetja, ki kotirajo na borzi, zasebni pa niso dovolj razviti, da bi podprli manjša podjetja. Vrzel pri lastniškem in hibridnem kapitalu, ki bi lahko v EU nastala zaradi pandemije in zmanjšanja ukrepov državne podpore, se ocenjuje na 450–600 milijard EUR (5).

3.2

Mikro, mala in srednja podjetja ter mala podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo na splošno poročajo, da v primerjavi z velikimi podjetji težje dostopajo do financiranja, zlasti dolgoročnega.

3.2.1

Tako glede na raziskavo SAFE (6) večji delež takih podjetij v zvezi s prošnjo za posojilo trdi, da se srečuje z ovirami (7 % MSP v primerjavi s 4 % velikih podjetij), ima nižje stopnje uspešnosti (72 % v primerjavi s 85 %) in višje stopnje zavrnitve (6 % v primerjavi z 2 %) ter slabše pogoje.

3.2.2

Družinska podjetja predstavljajo več kot 60 % vseh evropskih podjetij (pri čemer je v Španiji takih kar 85 %, v Italiji, Franciji in Nemčiji pa 75 % (7)). Zanje je manj verjetno, da bodo iskala lastniške alternative za dolgoročno financiranje, pri katerih bi morala opustiti nadzor nad podjetjem.

3.3

Poleg tega imajo MSP običajno manj razpršen portfelj zunanjih finančnih instrumentov, ki so pogosto vezani na banke in usmerjeni v kratkoročne načine uporabe. i) V euroobmočju je odvisnost MSP od bank še vedno visoka, saj je 70 % zunanjega financiranja odvisnega od bank, medtem ko je v ZDA ta delež 40 % (8). ii) 63 % velikih podjetij poroča, da sredstva uporabljajo za naložbe v osnovna sredstva, medtem ko pri MSP to velja le za 38 %, pri mikropodjetjih pa le za 28 % (9).

3.4

Zato se v tem mnenju na lastno pobudo priporoča oblikovanje skupnega okvira za močno podrejene finančne instrumente, ki bo spodbudil dokapitalizacijo podjetij EU. Okvir bi moral zagotoviti, da se ti instrumenti obravnavajo kot navidezni lastniški kapital, tako da ni vpliva na zadolženost podjetij in njihovo bonitetno oceno.

3.4.1

S tem mnenjem se EU poziva, naj skupaj sprejme ukrepe za ustrezen razvoj skupnega okvira v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, pri čemer se dovoli posredovanje Unije, kadar se cilji ukrepa zaradi obsega in učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije.

3.4.2

Okvir za močno podrejene instrumente bi moral: i) omogočiti odpravo zgoraj omenjenega primanjkljaja pri dolgoročnem financiranju, da se okrepijo bilance stanja in podprejo naložbe; ii) družinskim podjetjem omogočiti, da povečajo svoje dolgoročne naložbe, ne da bi se odrekla nadzoru nad podjetjem, saj so študije pokazale, da so pripravljena razdeliti del dobička in/ali izdati hibridne instrumente (10); iii) biti združljiv s praksami glavnih ponudnikov finančnih storitev (komercialnih bank, upraviteljev premoženja, javnega sektorja), da bo lahko dosegel večino podjetij; iv) pomagati privabljati institucionalne vlagatelje, kot so zavarovalnice in pokojninski skladi, za katere velja uredba o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih (PRIIP) (11) ter ki upravljajo prihranke in so ključni akterji pri usmerjanju več sredstev v realno gospodarstvo.

3.5

Na voljo so različni močno podrejeni instrumenti, ki bi se lahko uporabili za krepitev bilanc stanja MSP in podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo, kot so obveznice, zamenljive obveznice, dvorazredne delniške sheme in hibridna posojila (kot so udeležbena posojila): i) izdaja obveznic se uporablja predvsem v primeru podjetij z veliko tržno kapitalizacijo in za obsežne izdaje. Obveznice so zapletene in drage. Čeprav se je na primer uporaba podjetniških obveznic v zadnjih letih močno povečala, je skupno dejavnih le 2 000 izdajateljev, predvsem večjih podjetij (12); ii) glavna prednost zasebnih zamenljivih obveznic je, da so po strukturi izredno prilagodljive, saj gre za zasebno pogodbo. Vendar to pomeni tudi nizko raven varnosti za manjša podjetja, za katera je običajno značilna manjša finančna pismenost, in visoke transakcijske stroške. Uporabljajo jih predvsem napredni ponudniki tveganega kapitala; iii) dvorazredne delniške sheme pomenijo izdajo dveh razredov delnic, od katerih eden običajno nima glasovalnih pravic oziroma so te omejene, in zagotavljajo lastniški kapital. Čeprav je v nekaterih državah članicah (kot so nordijske države, Poljska, Portugalska in Italija) ta instrument dovoljen (13), v številnih drugih (npr. Nemčija, Francija in Španija) ni. Tako se zdi doseganje obsežne uporabe zahtevnejše, saj bi bila potrebna visoka stopnja prilagoditve podjetju, ki izdaja delnice; iv) hibridna posojila so močno podrejeni in dolgoročno naravnani dolžniški instrumenti (običajno vključujejo obdobje odloga). Gre za instrument, ki je urejen v številnih jurisdikcijah, kar podjetjem zagotavlja večjo varnost. Omogoča tudi hitrejši postopek, saj se produkt ne ustvarja pri vsaki operaciji. Poleg tega tak instrument ne pomeni kazni za podjetja v smislu zadolženosti, saj je v vrstnem redu za poplačilo na zadnjem mestu, tj. pred lastniškim kapitalom.   Uporaba Izvedljivost Dosedanja uspešnost Zaščita podjetja Zaščita vlagatelja Obveznice nizka visoka nizka srednja visoka Zamenljive obveznice srednja srednja nizka nizka visoka Dvorazredna delniška shema nizka srednja srednja visoka srednja Hibridna posojila visoka visoka srednja do visoka visoka srednja Vir: Inbonis Rating.

3.6

Instrument hibridnega posojila je najboljša alternativa iz več razlogov: i) taki instrumenti pomenijo dolgoročno rešitev, ki jo je enostavno izvajati ter podjetjem zagotavlja večjo zaščito v primerjavi z obveznicami ali delnicami; ii) mikro, malim in srednjim podjetjem zagotavlja, da ne pride do oslabitve ali izgube nadzora, hkrati pa ima stroškovne prednosti, kot so davčna olajšava ali nižji stroški izdaje; iii) posojilodajalcem ponuja privlačen donos brez potrebe po vključevanju imetnikov v poslovne odločitve; iv) udeležbena posojila, ki so vrsta hibridnega posojila, že obstajajo in so urejena v številnih evropskih državah, kot so Španija (préstamos participativos), Francija (prêts participatifs), Nemčija (Partiarisches Darlehen) ali nedavno Portugalska (empréstimos participativos) (14).

3.6.1

Hibridna posojila so za obravnavanje pomanjkljivega kapitalskega financiranja po EU izbrana pri različnih javnih in zasebnih pobudah: vsaj šest programov v treh državah članicah, pa tudi nekateri programi Evropskega investicijskega sklada uporabljajo tako hibridno udeležbeno posojilo: i) v Franciji se izvaja program Relance, tj. program podrejenega dolga v vrednosti 12,7 milijarde EUR, ki ga podpira vlada in je namenjen 10 000 podjetjem, predvsem MSP. V okviru programa se uporabljajo udeležbena posojila in podrejene obveznice. Za distribucijo skrbijo banke, program pa financirajo institucionalni vlagatelji; ii) v Španiji je vzpostavljen sklad v vrednosti 1 milijarde EUR za dokapitalizacijo podjetij, prizadetih zaradi pandemije COVID-19. Namenjen je MSP in podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo, ki imajo težave s plačilno sposobnostjo, vendar so sposobna preživeti, uporablja pa udeležbena posojila; iii) prav tako v Španiji je na voljo 15-letni podporni sklad v skupni vrednosti 9 milijard EUR za produktivne industrijske naložbe (600 milijonov EUR na leto), ki se financira iz javnih sredstev, uporablja redni dolg, udeležbena posojila in lastniški kapital ter je namenjen podjetjem, ki izvajajo industrijske naložbene projekte; iv) v Valencii je regionalna razvojna banka (Instituto Valenciano de Finanzas) vzpostavila več programov financiranja, ki uporabljajo udeležbena posojila za podporo MSP in strateškim podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo z naložbenim projektom v skupni letni vrednosti 400 milijonov EUR; v) Nizozemska je začela izvajati podporni program s podrejenim dolgom za MSP v vrednosti 400 milijonov EUR.

3.7

Da bi zagotovili učinkovito izvajanje, s katerim bi zajeli vsa mikro, mala in srednja podjetja ter dosegli največji učinek, bi bilo najustrezneje izbrati operativno shemo, v kateri je več – lahko tudi različnih – javnih in zasebnih originatorjev in distributerjev. Med originatorji so lahko banke, upravitelji premoženja in javni sektor, vlagatelji pa so lahko banke same, vlagatelji iz javnega sektorja in institucionalni vlagatelji (zavarovalnice in pokojninski skladi). Ta okvir se nanaša na novo odobrene transakcije in ne na listinjenje obstoječih. Na tak način je bil na primer izveden program Relance v Franciji (15).

3.8

Zmanjševanje morebitnih zaznanih tveganj v zvezi s shemo hibridnih posojil, ki bi se v velikem obsegu uporabljala po Evropi: Zaznano tveganje Rešitev Nadzor nebančne kreditne dejavnosti Z vključitvijo orodij za obvladovanje tveganja, kot so bonitetne ocene, bi odpravili tveganje nebančne kreditne dejavnosti. Izrinjanje bank Z instrumentom hibridnih posojil bi se obnovila solventnost podjetij, banke pa bi jim zato bile še naprej pripravljene dajati posojila. Združljivost s pobudo za olajšavo za zmanjšanje naklonjenosti zadolževanju v razmerju do lastniškega kapitala (DEBRA) Tudi namen pobude EESO je prizadevati si za preprečevanje prezadolženosti podjetij, zato je združljiva z glavnim ciljem pobude DEBRA. Ponovna vzpostavitev solventnosti podjetij, ki niso sposobna preživeti Z uvedbo tržnih standardov, kot so bonitetne ocene, bi podjetjem, ki niso sposobna preživeti, preprečili dostop do teh instrumentov. To zahtevo je vključevalo veliko javnih programov, ki uporabljajo udeležbena posojila.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Predlagani okvir za hibridna posojila bi moral izpolnjevati nekatere standarde, zaradi katerih bi bil privlačen za vse deležnike: podjetja, ponudnike finančnih storitev v vlogi distributerjev in institucionalne vlagatelje.

4.2

Bistveno je, da se v skladu z okvirom ta vrsta hibridnega posojila obravnava kot lastniški kapital z naslednjimi učinki: i) izračun stopnje dolžniškega kapitala: ne sme povečevati obstoječe zadolženosti ali čezmerno vplivati na razmerje med dolgom in kapitalom. V Franciji je na primer v členih 313 in 314 monetarnega in finančnega zakonika (Code monétaire et financier) določeno, da se udeležbena posojila pri ocenjevanju finančnega položaja podjetij, ki jih prejmejo, obravnavajo kot lastniški kapital; ii) zmanjšanje kapitala: v španskih predpisih je na primer določeno, da so udeležbena posojila vključena v izračun kapitala za namene zmanjšanja kapitala in prenehanja podjetij ter da sta predčasno poplačilo ali amortizacija udeležbenih posojil možna le, če sledi dokapitalizacija v enakem znesku (16); iii) v primeru insolventnosti bi moralo imeti to hibridno posojilo podrejeni status, tako da bi bilo uvrščeno za navadnim dolgom ali navadnimi upniki in pred delničarji. Če dolga ne bi oblikovali na tak način, bi to verjetno ogrozilo sposobnost podjetij, da se zadolžijo iz tradicionalnih virov. Eden od ciljev akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov je doseči večjo konvergenco med različnimi ureditvami glede insolventnosti v državah članicah EU.

4.2.1

Obstajajo primeri, ko so hibridna posojila obravnavana kot lastniški kapital v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP) in okvirom Basel II. Kadar na primer hibridno posojilo nima določene zapadlosti, se zaradi svojega močno podrejenega statusa v skladu s pravili MSRP šteje za lastniški kapital (17). Hibridni instrumenti se na splošno lahko obravnavajo kot lastniški kapital, če niso zajamčeni, so podrejeni in v celoti izplačani, če jih ni mogoče odplačati na pobudo imetnika, če se lahko uporabijo za kritje izgub in če je obveznost plačila obresti mogoče odložiti (18).

4.2.2

EESO priporoča spremembo računovodske direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (19), tako da bo računovodski postopek usklajen za hibridna posojila ali druge vrste dolga z zapadlostjo, daljšo od osmih let (20), z obdobjem odloga najmanj treh let in s spremenljivo obrestno mero, ki je delno povezana z „uspešnostjo“, opredeljeno po presoji (npr. glede na rast, dobičkonosnost …). S to spremembo bi se olajšalo obračunavanje hibridnih posojil kot lastniškega kapitala pri izračunu neto vrednosti podjetja za namene gospodarskega prava in njihovo obravnavanje kot lastniškega kapitala ali lastnih sredstev za računovodske namene.

4.3

Da bi se izognili negotovosti, bi bilo treba instrument še naprej obravnavati kot dolg za druge namene (tj. davčne in pravne), zato izdaja instrumenta, podobnega lastniškemu kapitalu, ne bi smela vključevati izgube glasovalnega nadzora za podjetja.

4.3.1

Še en pomemben vidik za podjetja in vlagatelje je, da za periodične obresti, plačane za podrejeni dolžniški instrument, ne sme veljati davčni odtegljaj ali pri viru odtegnjeni davek, tako da skupina prejme prihodek od obresti na bruto osnovi.

4.4

Z vidika naložb bi se instrument navideznega lastniškega kapitala, kot je predlagani instrument, v skladu s členom 10 uredbe o evropskih dolgoročnih investicijskih skladih (ELTIF) (21) štel kot primeren instrument za ELTIF, zaradi česar bi lahko takoj postal del finančnega ekosistema.

4.4.1

ELTIF bi se lahko pozneje tržili v EU z objavo prospekta ali dokumenta s ključnimi informacijami, ki bi bil skladen z zahtevami direktive o prospektu ali uredbe o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih (PRIIP) (22). To bi pripomoglo k vključevanju malih vlagateljev v zasebni dolg in realno gospodarstvo, kar do zdaj s pobudami za množično posojanje še ni bilo doseženo.

4.4.2

V idealnem primeru bi moral instrument vključevati tržne standarde, kot so bonitetne ocene agencij, registriranih pri ESMA, ali ocene na podlagi okoljskih, socialnih in upravljavskih meril, da se poveča nabor vlagateljev.

4.5

In nazadnje, s to pobudo bi podprli unijo kapitalskih trgov. Vseevropski pristop s skupnim evropskim modelom instrumentov bi lahko imel koristi od prepoznavnosti, likvidnosti in obsega enotnega trga ter bi lahko dosegel splošno privlačnost za institucionalne vlagatelje, ki iščejo dolžniške in hibridne profile tveganja, vendar z boljšimi donosi, hkrati pa zadoščal potrebam manjših podjetij. Z zadostnim obsegom na ravni EU bi se lahko uspešen okvir razvil v dobro opredeljen razred sredstev, ki bi spodbujal naložbe in povezovanje EU.

---

(1)  Letno poročilo o evropskih malih in srednjih podjetjih 2020/2021, Evropska komisija, julij 2021.

(2)  Letno poročilo o evropskih malih in srednjih podjetjih 2020/2021, Evropska komisija, julij 2021.

(3)  Zadolženost se je od konca leta 2019 do začetka leta 2021 povečala za 18,8 odstotne točke in dosegla vrhunec pri 164,4 %. Ekonomski bilten ECB, številka 2/2022.

(4)  Francosko ministrstvo za gospodarstvo, COFIDES, SEPIDES, Instituto Valenciano de Finanzas.

(5)  Recapitalising EU businesses post COVID-19 (Dokapitalizacija podjetij EU po pandemiji COVID-19), AFME in PwC.

(6)  Survey on the access to finance of enterprises (SAFE) (Raziskava o dostopu podjetij do financiranja (SAFE)), Evropska komisija, november 2021.

(7)  Združenje evropskih družinskih podjetij (European Family Businesses, EFB).

(8)  European SMEs Financing Gap (Evropska vrzel v financiranju MSP), Euler Hermes.

(9)  Survey on the access to finance of enterprises (SAFE) (Raziskava o dostopu podjetij do financiranja (SAFE)), Evropska komisija, november 2021.

(10)  Recapitalising EU businesses post COVID-19 (Dokapitalizacija podjetij EU po pandemiji COVID-19), AFME in PwC.

(11)  Uredba (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o dokumentih s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih (PRIIP) (UL L 352, 9.12.2014, str. 1).

(12)  The rise of non-bank finance and its implications for monetary policy transmission (Vzpon nebančnega financiranja in njegove posledice za transmisijo denarne politike), 2021, ECB.

(13)  Study on minority shareholders protection (Študija o zaščiti manjšinskih delničarjev), končno poročilo, Evropska komisija.

(14)  Pravni okvir za udeležbena posojila, odobren z zakonskim odlokom 11/2022 z dne 12. januarja.

(15)  Dispositif de garantie aux fonds de prêts participatifs et d’obligations subordonnées [francoski program državnih jamstev za sklade z udeležbenimi posojili in podrejenimi obveznicami], Evropska komisija.

(16)  Resolucija inštituta za računovodstvo in revizijo z dne 20. decembra 1996 (Instituto de Contabilidad y Auditoría de Cuentas).

(17)  Odločba Komisije SA.60113 (2021/N) – Finska – COVID-19 – pomoč podjetju Finnair.

(18)  Basel II. 4. Hibridni dolžniški/kapitalski instrumenti, Priloga 1a. Opredelitev kapitala. (d) Hibridni dolžniški/kapitalski instrumenti.

(19)  Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (UL L 182, 29.6.2013, str. 19).

(20)  Opozoriti je treba, da je to približno povprečna življenjska doba podjetja, za zasebni kapital pa je ta še krajša (pet let).

(21)  Uredba (EU) 2015/760 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o evropskih dolgoročnih investicijskih skladih (UL L 123, 19.5.2015, str. 98).

(22)  Uredba (EU) 2017/1129 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu, in razveljavitvi Direktive 2003/71/ES (UL L 168, 30.6.2017, str. 12).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dodatne ugotovitve v zvezi s Sporočilom Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski investicijski banki – Letni pregled trajnostne rasti 2022

(COM(2021) 740 final)

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/06)

Poročevalka:

Judith VORBACH

Sklep plenarne skupščine	24. 3. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	6. 10. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	27. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	133/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Odkar je bilo sprejeto prvo mnenje o letnem pregledu trajnostne rasti 2022, so se razmere zaradi ruske agresije proti Ukrajini drastično spremenile. Ocene realne rasti BDP v EU so se znižale, inflacijske napovedi za euroobmočje pa dvignile na raven, kakršne še ni bilo, predvsem zaradi zviševanja cen na trgu plina. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) priznava, da so pod pritiskom vsi ključni cilji gospodarske politike, usmerjene v blaginjo, geoekonomska razdrobljenost in napetosti ter COVID-19 pa ostajajo resni dejavniki tveganja.

1.2

EESO ponovno izrecno poziva, naj se za obravnavo dolgotrajnih težav in odziv na sedanje krize uporabi uravnotežen pristop gospodarske politike. Cilji EU iz člena 3 Pogodbe EU so podlaga za preteklo, sedanjo in prihodnjo blaginjo, politično stabilnost, navzgor usmerjeno konvergenco, konkurenčnost in odpornost. Ne smemo dopustiti, da bi sedanja kriza ogrozila doseganje ciljev na področju pravičnosti in okolja. V zvezi z zviševanjem cen je treba nujno zaščititi najranljivejše in posebej izpostavljena podjetja, zlasti MSP. Nadalje je treba ohraniti kupno moč gospodinjstev z nizkimi in srednje visokimi dohodki, ki ustvarjajo velik del gospodarskega povpraševanja. Poudarek bi moral biti tudi na solidarnosti z ljudmi v Ukrajini, okrepitvi strateške avtonomije EU in prizadevanjih za mir.

1.3

Mehanizem za okrevanje in odpornost je postal ključno orodje za izpolnjevanje prednostnih nalog politike EU v okviru evropskega semestra. Prispeval je k stabilizaciji gospodarstva med pandemijo in je bistvenega pomena pri odzivanju na sedanjo krizo. EESO poziva, naj se nacionalni načrti za okrevanje in odpornost izvajajo tako, da bodo konkretno vplivali na dobrobit ljudi. Ker bodo imela priporočila za posamezne države pomembnejšo vlogo, EESO poziva k skrbnemu spremljanju in uravnoteženemu pristopu. Poleg tega poziva k reformi evropskega semestra, ki bo zagotovila kakovostno udeležbo organizirane civilne družbe. V zvezi z nacionalnimi načrti za okrevanje in odpornost pozdravlja priporočilo, naj se države članice oprejo na uspešno uporabo načela partnerstva, in poziva, naj bo vključenost organizirane civilne družbe obvezna.

1.4

EESO pozdravlja zvišanje ciljev na področju energije iz obnovljivih virov in učinkovitosti ter poudarja, da je treba v ospredje postaviti okoljsko trajnostnost, obenem pa poziva, naj se kot nujen ukrep hitro uvede reforma evropskega trga električne energije. Za spodbujanje zelenega prehoda in okrepitev strateške avtonomije so potrebne obsežne naložbe. EESO poziva Komisijo, naj pripravi strukturiran pregled in pokaže, katere sklade EU bi bilo treba uporabiti in v kolikšnem obsegu bi morali naložbe pokrivati programi EU, države članice ter zasebna ali mešana orodja za financiranje. EESO priporoča vzpostavitev sklada za prilagajanje podnebnim spremembam, v prihodnosti pa tudi razmislek o krepitvi instrumenta NextGenerationEU in/ali programa InvestEU. Pri prestrukturiranju sredstev in pripravi novega večletnega finančnega okvira odsvetuje zmanjševanje sredstev, povezanih s socialnimi cilji.

1.5

Dokončanje enotnega trga bi moralo prispevati k navzgor usmerjeni konvergenci med državami članicami. Obravnavati bi bilo treba izkrivljanja in ovire, regije pa podpreti, da bi v celoti izkoristile svoj potencial. Napredovati je treba pri dokončevanju kapitalskega trga in bančne unije, izvajanje strategije za trajnostno financiranje pa je prav tako potrebno kot zagotavljanje stabilnosti finančnih trgov. EESO poziva, naj se uporabi pravičen in uravnotežen pristop k izboljšanju poslovnega okolja in produktivnosti. Usposabljanje in raziskovanje sta še vedno ključni orodji za spodbuditev konkurenčnosti, pravičnega dvojnega prehoda in strateške avtonomije. EESO pozdravlja predloge iz sporočila o evropskem modelu rasti, vendar tudi poudarja, da je pomembno okrepiti strateško avtonomijo, preseliti proizvodnjo ključnih proizvodov v Evropo ter ne zanemariti socialnih in okoljskih ciljev vzdolž dobavnih verig.

1.6

Komisija upravičeno trdi, da mora biti javna podpora za spodbujanje zasebnih naložb dobro usmerjena v projekte z jasno dodano vrednostjo, politika varstva konkurence pa bi morala biti ključna. EESO poudarja, da sta preglednost in spremljanje pomembna za integriteto in doseganje načrtovanih ciljev. Nepričakovane učinke bi bilo treba preprečiti tako, da se ne bi subvencioniralo naložb, ki bi bile izvedene v vsakem primeru, javni proračuni pa ne bi smeli biti preveč obremenjeni s tveganji. Ukrepi državne pomoči bi morali biti povezani tudi z ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest ter spoštovanjem pravic delavcev, okoljskih standardov in davčnih obveznosti.

1.7

EESO podpira priporočila Komisije, naj se omogoči delovanje avtomatskih stabilizatorjev, povečajo naložbe in do konca leta 2023 še naprej izvaja splošna odstopna klavzula. Vendar ima pomisleke glede omejevanja rasti nacionalno financiranih tekočih odhodkov pod srednjeročno potencialno rastjo BDP ter nameravane ocene ustreznosti predloga za začetek postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem spomladi leta 2023. Fiskalna pravila EU se doslej skoraj niso izvajala, sankcije pa nikoli niso bile izrečene. EESO ponovno poziva, naj se fiskalni okvir posodobi z določitvijo izvedljivih ciljev in vključitvijo zlatega pravila, ne da bi ogrozili srednjeročno vzdržnost javnih financ, obenem pa bi bilo treba pripraviti smernice za prehodno obdobje. Zagotoviti je treba zdravo vrednost eura z uravnoteženim monetarnim in fiskalnim pristopom v skladu z dobrim makroekonomskim upravljanjem. Nazadnje poudarja še, da je osnovni pogoj za vzdržnost javnih financ pravičen sistem odhodkov in prihodkov.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO je februarja 2022 sprejel mnenje o letni strategiji za trajnostno rast za leto 2022 (1). EU je v tem času prestala najglobljo recesijo v svoji zgodovini (2) ter sprejela podporne ukrepe, kakršnih še ni bilo, da bi ublažila ta udarec in stabilizirala razmere. Z instrumentom NextGenerationEU je dosegla novo fazo gospodarske politike in solidarnosti. Ker je Komisija veliko vlogo v mehanizmu za okrevanje in odpornost namenila evropskemu semestru in s tem povečala njegov pomen pri usklajevanju politike, je EESO ponovno pozval k večji vključenosti organizirane civilne družbe. Pozdravil je agendo za konkurenčno trajnostnost ter poudaril, da bi bilo treba njene štiri razsežnosti – okoljsko trajnostnost, produktivnost, pravičnost in makroekonomsko stabilnost – postaviti v enakovreden položaj, da bi dosegli načrtovano krepitev ter pravičen zeleni in digitalni prehod.

2.2

Kot v prejšnjih letih je EESO v dodatnem mnenju upošteval postopek evropskega semestra, ki je v teku, in pripravil prispevke za naslednji cikel, kar je v letošnjem letu še posebej pomembno. Geopolitično okolje se je zaradi ruske agresije proti Ukrajini drastično preoblikovalo, zato so se prednostne naloge spremenile, politika pa je bila prilagojena, kot kažeta sporočili o načrtu REPowerEU (3) in o evropskem modelu rasti (4). Evropski semester se prav tako sistemsko spreminja, med pandemijo pa se je pokazalo, da je verodostojen okvir za usklajevanje politik EU. Posledice sedanje krize so celovito upoštevane tudi v pomladanskem svežnju. To mnenje je podobno kot sporočilo (5) osredotočeno na razsežnosti agende za konkurenčno trajnostnost.

2.3

Vojna v Ukrajini in sankcije zaradi nje, pa tudi zajezitveni ukrepi na Kitajskem in upočasnitev rasti v ZDA negativno vplivajo na gospodarstvo EU. Hitro zviševanje cen energije in živil spodbuja inflacijo, ta pa zmanjšuje kupno moč in ovira konkurenčnost. EU je ranljiva zaradi svoje geografske lege, velike odvisnosti od uvoženih goriv in tesne vključenosti v svetovne vrednostne verige. V poletni napovedi za leto 2022 se je ocena realne rasti BDP znižala na 2,7 %, napoved inflacije pa zvišala na povprečno 8,3 %, kar je najvišje doslej (6). Komisija poudarja, da so zaradi neprimerljivega značaja in obsega šokov, ki jih je povzročila vojna, projekcije zelo negotove. Zaradi nadaljnjega zviševanja cen skupaj s sekundarnimi učinki bi se lahko okrepile sile stagflacije, verjetne pa so tudi politične posledice. Geopolitične napetosti in COVID-19 ostajajo resni dejavniki tveganja (7).

2.4

Zaradi nedavne krize so pod pritiskom vsi ključni cilji gospodarske politike, usmerjene v blaginjo (8), in sicer okoljska trajnostnost, trajnostna in vključujoča rast, polna zaposlenost in kakovostno delo, pravična porazdelitev, zdravje in kakovost življenja, finančna stabilnost, stabilnost cen, uravnotežena trgovina na podlagi poštene in konkurenčne strukture industrije in gospodarstva ter stabilne javne finance. EESO ponovno izrecno poziva, naj se uporabi uravnotežen pristop politike s poudarkom na vseh teh ciljih, da bi obravnavali dolgotrajne težave in se ustrezno odzvali na nedavno nastale krize v skladu s členom 3 PEU. V preteklosti je blaginja EU temeljila na upoštevanju ciljev in načel EU, ki so podlaga tudi za sedanjo in prihodnjo politično stabilnost, navzgor usmerjeno konvergenco, konkurenčnost in odpornost na nove krize. EU z odzivom na rusko agresijo ne sme ogroziti ciljev na področju pravičnosti in okolja.

2.5

Razlogi za zviševanje cen, kakršnega še ni bilo, so številni, med njimi pa so tudi pomanjkljivosti evropske politike. Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je pravilno izjavila, da zasnova sedanjega trga električne energije ne deluje več in jo je treba spremeniti (9). EESO poziva Komisijo in Svet, naj hitro pospešita reformo energetskega trga EU, v okviru katere se je treba spopasti tudi s škodljivo kratkoročno nestanovitnostjo in dolgoročno rastjo cen. Odločno poziva k sprejetju korenitih, izrednih in tudi začasnih ukrepov. Med možnimi izhodišči so učinek razvrščanja po koristnosti, energetska borza EU (EEX), zloraba tržne moči ter učinek špekulativnih transakcij in visokofrekvenčnega trgovanja. Cene električne energije bi bilo treba ločiti od cen plina in upoštevati zgornje meje cen. Nepričakovane dobičke bi bilo treba zmanjšati z dajatvami, pri tem pa paziti, da ne bi odvračali od naložb v nizkoogljične rešitve.

2.6

Prednostne naloge EU morajo biti osredotočene predvsem na solidarnost z ljudmi v Ukrajini, okrepitev strateške avtonomije EU in prizadevanja za mir. To je v skladu s členom 21 PEU, v katerem je med drugim navedeno, da Unija izvaja politike za „zaščito svojih vrednot, temeljnih interesov, varnosti, neodvisnosti in celovitosti“, „utrjevanje in podporo demokracije“ ter „ohranjanje miru, preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti“. EESO v ta namen priznava tudi cilj, določen v izjavi Sveta iz Versaillesa, in sicer okrepitev suverenosti EU z zmanjšanjem njenih strateških odvisnosti, povečanjem zanesljivosti oskrbe s kritičnimi surovinami in postopno odpravo odvisnosti od Rusije na področju fosilnih goriv. EESO pozdravlja ukrepe, sprejete za postopno odpravo odvisnosti od fosilnih goriv, in poziva k nadaljnjemu ukrepanju v tej smeri.

2.7

Mehanizem za okrevanje in odpornost je postal ključno orodje za izpolnjevanje prednostnih nalog politike EU v okviru evropskega semestra in je že odločilno prispeval k stabilizaciji gospodarstva med pandemijo, okrepitvi dvojnega prehoda ter povečanju sodelovanja med Komisijo in državami članicami. Odslej bo imel ključno vlogo pri mobiliziranju in usmerjanju virov za odzivanje na nedavno krizo in izvajanje načrta REPowerEU. EESO poziva države članice, naj na podlagi novih priporočil za posamezne države v svoje nacionalne načrte za okrevanje in odpornost vključijo poglavje, namenjeno načrtu REPowerEU. Poudarja, da je posodobljene nacionalne načrte za okrevanje in odpornost pomembno izvajati učinkovito in trajnostno, da bodo pozitivno in konkretno vplivali na dobrobit ljudi, ker pa je doseganje ciljev, določenih v teh nacionalnih načrtih, povezano z izplačili iz mehanizma za okrevanje in odpornost, so priporočila za posamezne države še pomembnejša. To spremembo postopkov je treba spremljati in oceniti, EESO pa poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita uravnotežen pristop.

2.8

Potrebna je zlasti večja vključenost socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v postopek evropskega semestra na nacionalni ravni, da bi zagotovili ustrezno zastopanost vseh družbenih skupin, spodbujali posebej prilagojene rešitve s polno podporo organizirane civilne družbe ter dosegli široko prevzemanje odgovornosti za nacionalne načrte za okrevanje in odpornost. EESO poziva k reformi evropskega semestra, da bi z direktivo ali uredbo zagotovili učinkovito in kakovostno udeležbo. Organizacije civilne družbe bi bilo treba v formalnem procesu posvetovanja na podlagi pravil in preglednih postopkov ustrezno pisno obvestiti ter jim dati dovolj časa za analizo predlogov in pripravo pripomb in predlogov. Utemeljitev za vključitev ali zavrnitev njihovih predlogov bi bilo treba javno objaviti.

2.9

EESO v okviru nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost ceni priporočilo Komisije, naj se države članice oprejo na uspešno uporabo načela partnerstva pri načrtovanju in izvajanju kohezijske politike, kot je sam pozval v mnenju o letnem pregledu trajnostne rasti 2022. Vključenost organizirane civilne družbe mora postati obvezna. EESO je v prvi resoluciji (10) o vključevanju civilne družbe v pripravo načrtov podal ugotovitev, da ta v večini držav članic ni zadostna, in pozval, naj se določijo minimalni standardi za takšno posvetovanje. V drugi resoluciji (11) je številne države članice pozval, naj izboljšajo vključenost organizacij civilne družbe, preglednost pri izvajanju in spremljanje, pa tudi obveščanje javnosti, obenem pa se je zavzel za nadaljnji dialog o nacionalnih programih za okrevanje in odpornost z vsemi deležniki, s čimer bi lahko tudi preprečili zlorabe in goljufije. Poleg tega resolucija vsebuje primere dobre prakse, kot je vzpostavitev nadzornega organa, v katerega so vključene organizacije civilne družbe in ki je lahko zgled za druge države članice. Skupina EESO za evropski semester je na svoji letni konferenci ponovno pozvala, naj bo udeležba civilne družbe zakonsko obvezna (12). Poziv k ustrezni vključenosti organizacij civilne družbe ter lokalnih in regionalnih oblasti se odraža tudi v skupnem samoiniciativnem poročilu Odbora za proračun ter Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o izvajanju mehanizma za okrevanje in odpornost (13), ki predstavlja prispevek Evropskega parlamenta k poročilu o pregledu izvajanja tega mehanizma, ki ga je Evropska komisija sprejela 29. julija 2022 (14).

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Energetska in okoljska trajnostnost

3.1.1

Komisija upravičeno poudarja, da bomo s pospeševanjem razogljičenja „zmanjšali svojo odvisnost od fosilnih goriv in hkrati pripomogli k doseganju podnebnih ciljev do leta 2030“. EESO opozarja, da je treba okoljsko trajnostnost postaviti v ospredje, ter pozdravlja zvišanje cilja za delež energije iz obnovljivih virov na vsaj 45 % celotne mešanice energijskih virov EU in zvišanje cilja glede energijske učinkovitosti na 13-odstotno zmanjšanje porabe energije do leta 2030 v okviru načrta REPowerEU. Prav tako pozdravlja priporočila v zvezi z naložbami v energijo, ki bi morale biti med drugim osredotočene na podpiranje ranljivih gospodinjstev, spodbujanje trajnostne mobilnosti in razogljičenja industrije, raziskave in inovacije ter okrepitev infrastrukture, tudi v čezmejnem okviru.

3.1.2

Vrzel med potrebami po naložbah in financiranjem je nastala že pred vojno v Ukrajini. Potrebe po dodatnih letnih naložbah, da bi do leta 2030 dosegli vmesni cilj 55-odstotnega zmanjšanja emisij v primerjavi z letom 1990, po ocenah znašajo do 520 milijard EUR (15). Pojavljajo se dodatne potrebe po preusposabljanju in izpopolnjevanju, prilagajanju podnebnim spremembam in ključnih tehnologijah, kot so baterije. Po drugi strani bo približno 30 % proračuna EU za obdobje 2021–2027 porabljenega za zeleni prehod. Po pričakovanjih bo v tem desetletju v okviru kohezijske politike dodeljenih približno 100 milijard EUR, 224,1 milijarde EUR pa naj bi prišlo iz mehanizma za okrevanje in odpornost (16). Analiza, ki jo je pripravila Komisija, je pokazala, da načrt REPowerEU vključuje dodatno naložbo, ki do leta 2027 znaša 210 milijard EUR, poleg naložb, potrebnih za uresničitev ciljev predlogov iz svežnja „Pripravljeni na 55“. Za mobilizacijo financiranja so predlagane različne možnosti, ki večinoma temeljijo na posojilni komponenti mehanizma za okrevanje in odpornost. EESO poziva Komisijo, naj pripravi strukturiran pregled in pokaže, katere sklade EU bi bilo treba uporabiti in v kolikšnem obsegu bi morali naložbe pokrivati programi EU, zasebne naložbe držav članic ali mešane oblike financiranja.

3.1.3

Ker je energetski prehod nujno treba pospešiti in je to v skupnem interesu, EESO močno priporoča, naj države članice hitro in obsežno izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo instrument NextGenerationEU, nacionalni načrti za okrevanje in odpornost ter nedavni načrt REPowerEU. Če se bo pokazalo, da obstoječi ukrepi ne zadoščajo za izpolnitev potreb po financiranju, ki se bodo morda povečale, bodo potrebni dodatni ukrepi. EESO poziva k ustanovitvi sklada za prilagajanje podnebnim spremembam (17), ki bi zagotavljal takojšnjo pomoč v primeru nesreč. Tudi če bi se uporabilo zlato pravilo, nekatere države članice morda še vedno ne bi bile zmožne zbrati potrebnih sredstev, ne da bi pri tem ogrozile svojo fiskalno vzdržnost. Razmisliti bi bilo treba o okrepitvi instrumenta NextGenerationEU in/ali programa InvestEU, saj bi lahko povezava nepovratnih sredstev in/ali posojil z naložbami v energetski prehod pomenila prelomnico. EESO poziva, naj se uporabi pravičen in uravnotežen pristop k izboljšanju poslovnega okolja in produktivnosti. V vsakem primeru EESO pri prestrukturiranju obstoječih skladov in tudi v zvezi z novim večletnim finančnim okvirom odsvetuje zmanjševanje sredstev, povezanih s socialnimi cilji in pravičnim prehodom.

3.1.4

Komisija upravičeno poudarja, da bo „[p]reobrazba evropskega gospodarstva […] uspešna le, če bo pravična in vključujoča ter bo vsak posameznik lahko izkoristil priložnosti, ki jih ponuja dvojni prehod“ (18). To ne smejo biti le prazne besede. EESO ponovno poziva, naj se evidentirajo in analizirajo vplivi prehoda na zaposlovanje ter znanje in spretnosti (19). V časih negotovosti in kriz bi se morali še bolj opreti na socialni dialog in dobro upravljanje družb z udeležbo delavcev ter vključenostjo socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v oblikovanje politik. Hkrati bi moral biti velik poudarek na vseh vidikih okoljske trajnostnosti, vključno z biotsko raznovrstnostjo in preprečevanjem onesnaževanja. V okviru posodobljenih načrtov za okrevanje in odpornost bi bilo treba uporabiti tudi načelo, da se ne škoduje bistveno.

3.2   Produktivnost

3.2.1

Dokončanje enotnega trga bi moralo prispevati k navzgor usmerjeni ekonomski in socialni konvergenci med državami članicami. EESO se strinja s Komisijo, da je treba obravnavati izkrivljanja na enotnem trgu in ovire zanj. Regijam je treba pomagati, da bodo v celoti izkoristile svoj potencial, kar bo prispevalo ne le k večji povezanosti enotnega trga, ampak tudi k produktivnosti EU in energetski trajnostnosti, saj se zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov med regijami precej razlikujejo. Napredovati je treba pri dokončevanju kapitalskega trga in bančne unije, obenem pa zagotoviti stabilnost finančnih trgov, da bi spodbudili zanesljivo in trdno financiranje in naložbe. S posojili za instrument NextGenerationEU se na primer krepijo kapitalski trgi EU in mednarodna vloga eura. EESO poleg tega opozarja na okvir za trajnostno financiranje, ki je namenjen usmerjanju zasebnih naložb v trajnostnost, in poudarja, da je treba upoštevati tveganja, povezana s podnebjem.

3.2.2

EESO pozdravlja celovit pristop politike, ki vključuje naložbe in reforme za pravično in uravnoteženo izboljšanje poslovnega okolja in spodbujanje produktivnosti. Poudarek pri reformah bi moral biti na učinkoviti javni upravi, sodobni prometni infrastrukturi, kakovostnem usposabljanju in izobraževanju ter učinkoviti rabi virov. EESO se strinja s Komisijo, da so bistveni neodvisni, kakovostni in učinkoviti pravosodni sistemi ter dobro delujoči protikorupcijski okviri. Raziskave in inovacije ter izobraževanje ostajajo ključna orodja za krepitev produktivnosti, konkurenčnosti, zelenega in digitalnega prehoda, navzgor usmerjene konvergence in strateške avtonomije EU. EESO pozdravlja priporočila Komisije, da bi bilo treba med drugim olajšati prenos znanja, ustvarjati odličnost, spodbujati poslovne inovacije in privabljati talente.

3.2.3

EESO v zvezi s sporočilom o evropskem modelu rasti ugotavlja naslednje: Komisija poudarja ukrepe za zmanjšanje strateške odvisnosti, kot so mednarodna partnerstva, industrijska zavezništva, javne in zasebne naložbe ter zlasti diverzifikacija dobavnih verig. EESO poudarja, kako pomembno je, da EU agendo proste trgovine spodbuja pravično, ne da bi pri tem zanemarila okoljske in socialne cilje vzdolž dobavnih verig. Pri preskrbi s kritičnimi surovinami Unija ne bi smela ustvarjati novih odvisnosti od držav, ki ne delijo njenih vrednot, ampak bi si morala prizadevati za strateško avtonomijo. Poleg tega bi bilo treba proizvodnjo osnovnih proizvodov, kot so zdravila, preseliti v EU, da bi bili razpoložljivi v primeru izrednih razmer.

3.2.4

Digitalizacija omogoča zeleni prehod, produktivnost in konkurenčnost. Komisija upravičeno poudarja štiri področja ukrepanja, in sicer digitalno izobraževanje, znanja in spretnosti ter kompetence, varne in trajnostne digitalne infrastrukture in infrastrukture za povezljivost, digitalno preobrazbo podjetij ter digitalizacijo javnih storitev in izobraževalnih sistemov. Za doseganje teh ciljev so potrebne večje naložbe v ključne digitalne tehnologije, vključno s kibernetsko varnostjo, umetno inteligenco, podatkovnim prostorom in polprevodniki. EESO poziva k trajnostni digitalizaciji z varovanjem socialnih pravic, okrepitvijo energijske učinkovitosti ter zmanjšanjem količine elektronskih odpadkov in porabe vode.

3.2.5

Komisija trdi, da bo večji delež naložb za financiranje dvojnega prehoda in krepitev odpornosti izviral iz zasebnega sektorja, javne naložbe pa bi morale biti dobro usmerjene ter prispevati k privabljanju zasebnih naložb in odpravljanju nedelovanja trga. Dejansko namerava EU v naslednjem desetletju v okviru proračuna in z njim povezanih instrumentov mobilizirati vsaj 1 bilijon EUR. Komisija upravičeno navaja, da mora biti javna podpora ustrezno usmerjena v projekte z jasno dodano vrednostjo, politika varstva konkurence pa bi morala imeti ključno vlogo. EESO zlasti v zvezi s programom InvestEU in podobnimi programi poudarja, da sta za zagotavljanje integritete in doseganje načrtovanih ciljev potrebna preglednost in spremljanje. Nepričakovane učinke bi bilo treba preprečiti tako, da se ne bi subvencionirale naložbe, ki bi bile izvedene v vsakem primeru. Dodelitve morajo biti pregledne, tveganja pa bi si bilo treba pravno zavezujoče deliti, da javni sektorji ne bi bili preobremenjeni. V primerjavi z javnim financiranjem ne bi smeli nastati višji stroški, ukrepi državne pomoči pa bi morali biti povezani z ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest ter spoštovanjem pravic delavcev, okoljskih standardov in davčnih obveznosti.

3.3   Pravičnost

3.3.1

V EU po globalnih standardih vlada precejšnja blaginja, vendar neenakosti med državami članicami in regijami ter znotraj njih pomenijo velik izziv. Komisija navaja, da so splošne dohodkovne neenakosti ter tveganje revščine in socialne izključenosti v letih 2019 in 2020 zaradi hitrega odziva politike ostali razmeroma stabilni, vendar so srednjeročni učinki negotovi. Številni, ki so se že prej soočali s slabšimi razmerami, so bili nesorazmerno prizadeti. Zviševanje cen je najbolj prizadelo gospodinjstva z nižjimi dohodki. Poleg tega so se še naprej močno zviševale cene stanovanj, ki so v nekaterih državah članicah dosegle najhitrejšo rast v celem desetletju, zviševati pa se začenjajo tudi obrestne mere. Več milijonov ljudi trpi zaradi nižjih razpoložljivih dohodkov in se komaj preživlja. Še naprej vladajo izjemno negotove razmere, število nesreč, povezanih s podnebjem, se povečuje, dvojni prehod pa povzroča strukturne spremembe.

3.3.2

Socialna trajnostnost ni le cilj sama po sebi, ampak je tudi osnovni pogoj za stabilne gospodarske in politične razmere, pravično produktivnost in konkurenčnost. Krčenje realnih dohodkov in nejasna pričakovanja vplivajo ne le na dobrobit posameznikov, ampak tudi na gospodarsko povpraševanje in s tem na naložbene načrte, proizvodnjo in rast. Četudi se je pokazalo, da je bančni sektor odporen, nedonosni krediti pa so se bistveno zmanjšali, razen v treh državah članicah, lahko to odpornost ogrozi morebiten nadaljnji upad gospodarske rasti. EESO opozarja pred takšnimi sekundarnimi učinki. V zvezi z zviševanjem cen je nujno treba zaščititi najranljivejše ter ohraniti kupno moč gospodinjstev z nizkimi in srednje visokimi dohodki, ki ustvarijo velik del povpraševanja.

3.3.3

EESO toplo pozdravlja ukrepe, sprejete za zaščito najranljivejših in ublažitev socialnih posledic več kriz v EU, kot je na primer instrument SURE, ter za pomoč ljudem, ki bežijo iz Ukrajine. S Komisijo se strinja, da je poleg učinkovitih, odpornih in trajnostnih zdravstvenih sistemov pomembno zagotoviti dostop do kakovostnega izobraževanja na vseh ravneh, ustrezno pokritost s socialnimi varovalnimi mrežami ter cenovno dostopna in socialna stanovanja. EESO opozarja, da je treba podpreti tudi mlade, ki jih je prizadela energetska kriza. Pravzaprav je ključno izvajanje celotnega evropskega stebra socialnih pravic, zato sta njegovo izvajanje v ciklu evropskega semestra in njegovo spremljanje prek pregleda socialnih kazalnikov koraka v pravo smer. Zelo dobrodošle so tudi reforme in naložbe v okviru nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki prispevajo k socialni vključenosti in odpornosti.

3.3.4

Iz pogovorov, opravljenih v okviru resolucije EESO o vključevanju organizirane civilne družbe, je razvidno, da je socialna razsežnost v nekaterih nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost razmeroma slabo razvita. EESO priporoča, naj se v okviru teh načrtov opazujejo distribucijski učinki in skrbno preuči evropski steber socialnih pravic. Poleg tega poziva, naj se pripravi ocena naložbe, ki je potrebna za izvajanje stebra. EESO poudarja pomen vzpostavitve ravnovesja med gospodarskimi svoboščinami ter socialnimi pravicami in pravicami na trgu dela. Nacionalne pravice do zaščite v korist delavcev nikoli ne smejo biti opredeljene kot upravne ovire na trgu (20). Pri krepitvi enotnega trga bi bilo treba v enaki meri spoštovati socialne in delavske pravice, da bi na pravičen način zaščitili napredek EU v smeri gospodarske, socialne in okoljske trajnosti.

3.4   Makroekonomska stabilnost

3.4.1

K varovanju gospodarske, socialne in politične stabilnosti sta odločilno prispevala omogočanje in izvajanje obsežne nacionalne fiskalne podpore in fiskalne podpore EU, med drugim tudi zato, ker se je zaradi njiju povečalo zaupanje. Poleg tega je zelo verjetno, da bo ekspanzivna fiskalna naravnanost v letu 2022 znova prispevala k blaženju učinka nedavne krize in varovanju stabilnosti, čeprav je od začetka vojne gospodarsko okrevanje resno prizadeto. EESO podpira priporočila Komisije, naj se omogoči delovanje avtomatskih stabilizatorjev in povečajo naložbe za izvajanje dvojnega prehoda. Zlasti je zelo zadovoljen, ker se bo do konca leta 2023 še naprej izvajala splošna odstopna klavzula, saj se gospodarske razmere v EU niso normalizirale, države članice pa morajo imeti možnost hitrega odziva, kadar je to potrebno. EESO je seznanjen, da je Evropska centralna banka po enajstih letih prvič zvišala obrestne mere, ter odločno poziva, naj se sprejmejo ukrepi politike, s katerimi bi zagotovili zmerne razpone pri evropskih obveznicah in preprečili pretrese na finančnih trgih, da ne bi ogrozili zasebnih naložb v energetski prehod in da bi se izognili recesiji. Čeprav je za dosego teh ciljev morda potrebna obsežna uporaba nabora orodij ECB, zgolj monetarna politika ne bo mogla trajno omejiti sedanje cenovne dinamike.

3.4.2

EESO pozdravlja diskrecijske fiskalne ukrepe za blaženje učinkov visokih cen energije, ki po ocenah znašajo 0,6 % BDP EU v letu 2022, za najranljivejše in posebej izpostavljene panoge, vendar bosta pomanjkanje energije in vpliv na cene drugih primarnih proizvodov poleg geopolitičnih napetosti in nadaljnjega pritiska na gospodarstvo EU morda dejavnika tudi srednjeročno. Poleg tega obeti majhne rasti skupaj z naraščajočimi cenovnimi pritiski pomenijo nove dileme za gospodarsko politiko EU, zato EESO podpira priporočilo Komisije, naj se bo EU pripravljena odzvati na spreminjajoče se gospodarske razmere. Stanje je treba natančno opazovati, da bi lahko zgodaj opazili nove ovire, zaradi katerih bi bila potrebna fiskalna spodbuda za stabilizacijo, ter predvideli potrebo po podaljšanju podpornih ukrepov.

3.4.3

EESO izraža pomisleke glede omejitve rasti nacionalno financiranih tekočih odhodkov pod srednjeročno potencialno rast BDP v državah članicah z visokim dolgom ter pri tem poudarja, da je treba pri vsakršnem nadzoru tekočih primarnih odhodkov upoštevati socialni učinek, in opozarja pred zmanjševanjem porabe za socialno varstvo, zdravstveno varstvo ali izobraževanje. Po drugi strani bi bilo treba razlike med državami članicami obravnavati s poudarkom na blaginji, na primer s spodbujanjem raziskav in razvoja ter nadaljnjim usposabljanjem. EESO ima tudi pomisleke glede ocenjevanja, ali je ustrezno predlagati začetek postopkov v zvezi s čezmernim primanjkljajem spomladi 2023, ter opozarja, da se fiskalna pravila EU skoraj niso izvajala (21), sankcije iz druge faze postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem pa nikoli niso bile uporabljene, saj bi se v času ekonomskih težav stanje zaradi njih še poslabšalo. Poleg tega se sprašuje, ali je postopke v zvezi s čezmernim primanjkljajem mogoče uporabiti, dokler je aktivna odstopna klavzula.

3.4.4

EESO ponovno poudarja svoje ugotovitve v zvezi s pomanjkljivostmi sedanjega fiskalnega okvira in znova poziva, naj se okvir posodobi, med drugim z določitvijo izvedljivega in operativnega ciljnega primanjkljaja in dolga (22), vključitvijo zlatega pravila za naložbe ter dopustitvijo večje prožnosti in razlikovanja med posameznimi državami, ne da bi bila pri tem ogrožena srednjeročna fiskalna vzdržnost. Zagotoviti je treba zdravo vrednost eura z uravnoteženim monetarnim in fiskalnim pristopom v skladu z dobrim makroekonomskim upravljanjem. EESO je Komisijo tudi pozval, naj pripravi smernice za prehodno obdobje, med katerim se postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem ne bi smel sprožiti, dokler ne začne veljati revidirani okvir (23). Poleg tega je Evropski parlament v resoluciji z dne 8. julija 2021 poudaril, „da je pomembno imeti jasno začrtano pot k revidiranemu fiskalnemu okviru, po možnosti pred deaktivacijo splošne odstopne klavzule“ in da bi „uporaba sedanjega fiskalnega okvira, zlasti prilagoditvenih poti, privedla do hitrega zmanjševanja dolga, kar bi lahko ogrozilo okrevanje gospodarstev“. Da bi se izognili tveganjem za stabilnost ter povečali pripravljenost na krize in zmogljivosti za odzivanje nanje, bi bilo treba razmisliti tudi o oblikovanju ustreznih skladov EU.

3.4.5

EESO v celoti podpira priporočilo, da bi si bilo treba še naprej usklajeno prizadevati za okrepitev boja proti agresivnemu davčnemu načrtovanju in davčnim utajam, pa tudi učinkom prelivanja med državami članicami, in poziva k usklajenemu ukrepanju. Pozdravlja sporazum v okviru OECD o reformi obdavčitve dohodkov pravnih oseb, spodbuja države članice, naj ga hitro začnejo izvajati, in meni, da bi ga morala EU spodbujati na mednarodni ravni, zlasti z večjimi trgovinskimi partnerji. Dobrodošli strategiji sta tudi prenos davčnega bremena z dela in, ob skrbnem upoštevanju distribucijskega učinka, njegova uporaba za podporo dvojnemu prehodu, saj je na primer davek na nepremičnine manj izkrivljajoč in bi omogočil davčno razbremenitev dela. EESO poleg tega opozarja, da so v okviru zagotavljanja preudarne fiskalne politike obravnavani samo ukrepi, povezani z odhodki, ukrepi na podlagi prihodkov pa ne. Na splošno je pravičen sistem prihodkov osnovni pogoj za fiskalno vzdržnost in ponovno vzpostavitev zdravih javnih financ, zlasti v zelo zadolženih državah.

---

(1)  Mnenje EESO Letni pregled trajnostne rasti 2022 (UL C 275, 18.7.2022, str. 50).

(2)  Evropska gospodarska napoved, pomlad 2020 (europa.eu), str. 1.

(3)  COM(2022) 230 final.

(4)  Evropska komisija, sporočilo Zelenemu, digitalnemu in odpornemu gospodarstvu naproti: evropski model rasti.

(5)  2022 European Semester: Spring Package Communication, Evropska komisija (europa.eu) (Sporočilo o evropskem semestru 2022 – pomladanski sveženj).

(6)  Summer 2022 Economic Forecast: Russia’s war worsens the outlook (europa.eu) (Gospodarska napoved – poletje 2022: poslabšanje obetov zaradi ruske vojne).

(7)  Spring 2022 Economic Forecast: Russian invasion tests EU economic resilience, Evropska komisija (europa.eu) (Gospodarska napoved – pomlad 2022: gospodarska odpornost EU je na preizkusu zaradi ruske invazije).

(8)  Mnenje EESO Letni pregled trajnostne rasti 2022 (UL C 275, 18.7.2022, str. 50).

(9)  Govor predsednice Komisije Ursule von der Leyen med razpravo na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta (8.6.2022) o sklepih posebnega zasedanja Evropskega sveta 30. in 31. maja 2022.

(10)  UL C 155, 30.4.2021, str. 1.

(11)  Resolucija EESO Vključevanje organizirane civilne družbe v nacionalne načrte za okrevanje in odpornost – kako bi ga lahko izboljšali? (UL C 323, 26.8.2022, str. 1).

(12)  Letna konferenca skupine za evropski semester 2022, Evropski ekonomsko-socialni odbor (europa.eu).

(13)  2021/2251 (INI), točka 88.

(14)  COM(2022) 383 final.

(15)  Povečanje s 683 milijard EUR na leto, kolikor so znašale naložbe v prejšnjem desetletju. Po srednjem scenariju je do leta 2030 po ocenah povprečno potrebnih 360 milijard EUR dodatnih naložb na leto. Bruegel Policy Contribution št. 18/21, september 2021. Po letu 2030 bo potrebnih še več naložb.

(16)  COM(2022) 231 final.

(17)  Mnenje EESO Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam, financiran iz Kohezijskega sklada in NextGenerationEU (UL C 486, 21.12.2022, str. 23).

(18)  Evropska komisija, sporočilo Zelenemu, digitalnemu in odpornemu gospodarstvu naproti (COM(2022) 83 final).

(19)  Mnenje EESO „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti (UL C 275, 18.7.2022, str. 101).

(20)  Glej mnenje EESO Letni pregled trajnostne rasti 2022 (UL C 275, 18.7.2022, str. 50), točka 3.2.3.

(21)  Po napovedih Mednarodnega denarnega sklada iz oktobra 2015 je bilo pričakovati, da v naslednjih treh letih pravila o zmanjšanju dolga za eno dvajsetino ne bo upoštevalo devet držav članic. Druga faza postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem ni bila izvedena (Bruegel Policy Contribution, marec 2016).

(22)  Direktor evropskega mehanizma za stabilnost Klaus Regling predlaga, naj se delež dolga s 60 % spremeni na 100 %, letni primanjkljaj pa naj še naprej znaša 3 % BDP.

(23)  UL C 429, 11.12.2020, str. 227, in UL C 105, 4.3.2022, str. 11.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dodatne ugotovitve o Priporočilu za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja

(COM(2021) 742 final)

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/07)

Poročevalec:

Juraj SIPKO

Sklep plenarne skupščine	22. 3. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	6. 10. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	27. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	170/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da je za sedanji gospodarski razvoj euroobmočja in Evropske unije značilna posebno visoka stopnja ekonomske, geoekonomske in politične negotovosti. To povzročata trajajoča sistemska pretresa, in sicer nadaljnje širjenje COVID-19 in invazija Rusije na Ukrajino. Pojavilo se je tudi novo tveganje, povezano z razdrobljenostjo v sektorjih mednarodne trgovine in plačil ter na kapitalskih in finančnih trgih, tudi v proizvodnji, raziskavah in prometu. Zaradi sistemskih tveganj se je javni dolg močno povečal, inflacija pa raste. Boj proti podnebnim spremembam kljub temu ostaja največji izziv, s katerim se spoprijemajo euroobmočje in države članice EU.

1.2

EESO ponavlja, da boj proti nadaljnjemu širjenju COVID-19 še zdaleč ni končan, zato bi morali sprejeti vse smiselne in sistemske ukrepe za spoprijemanje s to boleznijo ter se hkrati pripraviti na morebitne nove epidemije in pandemije. Odbor poudarja, da je najbolj koristno vlagati v zdravstveni sektor, kar dokazujejo izkušnje iz zadnjih dveh let.

1.3

EESO se zavzema za konec ruske agresije in vojne v Ukrajini ter obnovo ozemeljske celovitosti Ukrajine. S tem bodo lahko ustvarjeni pogoji za odporno, vključujočo in trajnostno gospodarsko rast v državah euroobmočja in državah članicah Evropske unije.

1.4

EESO pozorno spremlja izjemno neugodne inflacijske trende, ki so posledica zlasti vse višjih cen blaga, hrane in energije ter motenj v dobavni verigi. V teh razmerah zvišanje obrestnih mer ni posebej učinkovito orodje. Preveč restriktivna denarna politika lahko tudi poveča tveganje recesije in upočasni zasebne naložbe v energetski prehod, ki so tako nujno potrebne. EESO zato priporoča, da Evropska centralna banka (ECB) opravi ustrezno oceno sorazmernosti ter pozorno prouči stranske učinke restriktivne denarne politike in njenega vpliva na dolgoročne cilje glede stabilnosti cen. Spodbuja ECB, naj zniža osnovno inflacijo, ne da bi pri tem ogrozila gospodarsko okrevanje EU. Zaradi navedenih tveganj bi morala ECB pri normalizaciji denarne politike ravnati previdno.

1.5

EESO predlaga, da nacionalni oblikovalci gospodarske politike zaradi strmo naraščajočih cen energije in hrane vzpostavijo delujočo in učinkovito socialno varovalno mrežo za najranljivejše skupine prebivalstva, tudi za najbolj prizadete segmente srednjega razreda, da nihče ne bo zapostavljen.

1.6

EESO je zaskrbljen zaradi naraščajočega javnega dolga, zato predlaga sprejetje ukrepov za spodbujanje srednjeročne konsolidacije javnih financ. Meni, da bi bilo nacionalne proračune mogoče ponovno napolniti s pravično obdavčitvijo in učinkovito porabo javnih sredstev.

1.7

EESO poudarja, da je bila aktivacija splošne odstopne klavzule zaradi COVID-19 pravilna odločitev. Čeprav je bila klavzula podaljšana do leta 2023, bi bilo treba v primeru nadaljnjega obstoja sistemskih tveganj razmisliti o njenem ponovnem podaljšanju. Odbor zato pričakuje, da bo Evropska komisija kar najhitreje pripravila konkretne ukrepe za reformo Pakta za stabilnost in rast.

1.8

Kljub napredku pri vzpostavljanju finančne unije je treba sprejeti in uresničiti vse vsebinske in sistemske ukrepe za dokončanje bančne unije in unije kapitalskih trgov. EESO zato poziva pristojne organizacije in institucije, naj sodelujejo pri njenem oblikovanju.

1.9

EESO poudarja, da ima razdrobljenost negativne posledice, in opozarja na nestabilnost na trgu državnih obveznic euroobmočja. Zato pozdravlja napoved ECB z dne 15. junija 2022, da bo pripravila ukrepe za spoprijemanje z razdrobljenostjo v euroobmočju.

1.10

EESO podpira preobrazbo gospodarstev euroobmočja, obenem pa poudarja, da so podnebne spremembe eksistencialna grožnja. Zato kljub nepredvidenim in zapletenim geoekonomskim razmeram priporoča prehod na obnovljive vire energije in uporabo finančnih sredstev, ki so na voljo v okviru načrta okrevanja, pa tudi drugih finančnih sredstev, vključno s sredstvi zasebnega sektorja.

1.11

Države euroobmočja se zdaj tako kot druge države članice EU spoprijemajo s sistemskimi pretresi, tveganji in grožnjami. Zato EESO v tem kritičnem obdobju za človeštvo vse države in pristojne mednarodne institucije poziva, naj si skupaj prizadevajo za obvladovanje teh sistemskih pretresov, tveganj in groženj, kakršnih v zgodovini še ni bilo. Odlašanje s sprejetjem in izvajanjem ukrepov bi lahko imelo daljnosežne posledice, ne le v smislu materialnih izgub, temveč predvsem za človeška življenja.

2.   Ozadje in kontekst

2.1

Spoprijemamo se z dvema resničnima sistemskima pretresoma – COVID-19 in invazijo Rusije na Ukrajino –, ki poleg geoekonomske razdrobljenosti povzročata visoko stopnjo negotovosti. Poleg tega so naraščajoče cene blaga in hrane povzročile velika socialno-ekonomska tveganja tako v euroobmočju kot v EU. Zaradi eksistencialne grožnje, ki jo pomenijo podnebne spremembe, je prehod na zeleno gospodarstvo eden največjih izzivov, s katerim se bodo morali spoprijeti euroobmočje in države članice.

2.2

Sedanji ekonomski razvoj v državah euroobmočja spremljajo resnični zunanji pretresi, kakršnih še ni bilo. Teh razmer zato z vidika osnovnih makroekonomskih kazalnikov ni mogoče razumeti kot stabilnih. Poleg tega se nekatere države članice euroobmočja pri vzpostavljanju trajnostnih, odpornih in vključujočih gospodarstev spoprijemajo z dolgotrajnimi strukturnimi izzivi.

2.3

Pred omenjenima sistemskima pretresoma je bila inflacija v skoraj vseh državah članicah euroobmočja razmeroma nizka. Razmeroma nizka stopnja inflacije je bila zabeležena celo pred začetkom podnebne krize, nekatere države euroobmočja pa so imele celo deflacijo. Zaradi današnjih inflacijskih gibanj pa je treba močno posegati po orodjih, ki jih ima ECB na voljo. Inflacija je trenutno eno največjih tveganj za trajnostno, odporno in vključujočo gospodarsko rast v euroobmočju. Brez ustreznih sprememb denarne politike ECB je ne bo mogoče zmanjšati in stabilizirati ter zadržati v okviru ciljne stopnje, tj. pod 2 %. Svet ECB je zato sprejel potrebne ukrepe, ki ECB omogočajo, da si v skladu s svojimi pooblastili prizadeva za stabilnost cen in ščiti finančno stabilnost. V bližnji prihodnosti je pomembno, da ECB pri normalizaciji denarne politike ravna previdno.

2.4

Inflacija je zdaj najvišja od vzpostavitve evropske monetarne unije. Povzročajo jo številni dejavniki, ki so celo med zaostrovanjem svetovne krize zaradi COVID-19 prispevali k njeni postopni rasti. Sedanje gospodarsko okrevanje euroobmočja je zaradi zmanjšane dobave ta negativni trend še okrepilo. K rasti cen prispeva tudi invazija Rusije na Ukrajino. Legitimno se je vprašati, v kakšnem obsegu bi bilo mogoče z denarno politiko ECB ob uporabi vseh razpoložljivih instrumentov upočasniti rast inflacije ter jo postopoma vrniti na določeno ciljno stopnjo in jo tam obdržati, ne da bi pri tem ogrozili stabilnost enotne valute in gospodarsko okrevanje po krizi zaradi COVID-19.

2.5

Sedanji inflacijski trendi niso ne začasni ne kratkoročni (kot je bilo ugotovljeno jeseni 2021) in prinašajo visoko stopnjo negotovosti. V drugi polovici lanskega leta so k rasti cen prispevale predvsem cene energije, motnje v dobavnih verigah, nenavadno strma rast cen blaga in višji stroški prevoza. Glede na to, da so razlogi za sedanja cenovna gibanja zapleteni, samo z denarno politiko ne bo mogoče omejiti inflacije. Razpršiti je treba uvoz energije in s tem zmanjšati odvisnost od dobav iz Rusije. Diverzifikacija je za države članice euroobmočja tudi zgodovinska priložnost, da sprejmejo nujne strukturne reforme (npr. upravne reforme, reforme pravosodja, reforme za krepitev pravne države) in zmanjšajo odvisnost od uvoza tradicionalnih virov energije. Poleg tega je treba s posegom na energetski trg obvladati trenutno nestanovitna cenovna gibanja. Zato EESO pozdravlja predlog Komisije o nujnem ukrepanju za obravnavanje visokih cen energije.

2.6

Obenem obstajajo dokazi, da so številna podjetja kljub rastočim cenam energije uspela povečati svoj dobiček na enoto. Analiza ECB kaže, da so dobički bistveno prispevali k splošni domači inflaciji, saj so podjetja višje stroške prenesla na potrošnike in zaščitila ter povečala stopnje dobička. Cenovna gibanja bi lahko med drugim omejili s tržnimi posegi v sektorju energije.

2.7

Sedanja rast cen je povezana predvsem z dobavo. Ta trend negativno vpliva na konkurenčnost euroobmočja in povzroča višje stroške ter pritisk za zvišanje plač med upadom gospodarske rasti. Nadaljevanje teh negativnih vzorcev bi lahko privedlo do stagflacije (ki je v državah euroobmočja na splošno sicer še ni). Zgodovinsko gledano je bila stagflacija zabeležena pred skoraj 40 leti. Če se bodo zunanji sistemski pretresi nadaljevali, ni mogoče izključiti nastanka sicer neželene stagflacije. EESO po drugi strani poudarja, da bi realno znižanje plač zaposlenih z nizkimi in srednjimi dohodki lahko negativno vplivalo na povpraševanje.

2.8

Leta 2021 so imele vse države članice euroobmočja razmeroma ugodno gospodarsko rast in nihče ni pričakoval znatnega upada naložb in trgovinskih tokov zaradi visoke stopnje ekonomske negotovosti. Če ne bomo sprejeli in izvedli strukturnih reform, bi lahko svetovna kriza zaradi COVID-19 poglobila razlike v gospodarski rasti v euroobmočju. Poglabljanje razlik bi lahko močno vplivalo na konvergenco in okrepilo ta negativen razvoj dogodkov v vseh državah članicah euroobmočja.

2.9

Kratkoročni obeti za morebitno rast naložb niso vzpodbudni. Negotovost v zvezi z naložbami, ki jo je povzročila vojna v Ukrajini, je nekoliko oslabila instrumente, sprejete za okrevanje po COVID-19 (mehanizem za okrevanje in odpornost), zato je pomembno, da se bodo posamezna gospodarstva lahko uspešno spoprijemala z nadaljnjimi motnjami v trgovinskih in naložbenih tokovih, nadaljnjo negotovostjo v svetovnem gospodarstvu, predvsem pa visoko negotovostjo v državah članicah euroobmočja.

2.10

Gospodarska rast se je upočasnila tudi zaradi znatnega povišanja cen energije za gospodinjstva. Nekatere države članice so sprejele ukrepe za obvladovanje rasti cen v obliki subvencij, sprememb DDV, vključno z dodatnimi socialnimi prispevki, in socialnih energetskih tarif za gospodinjstva z najnižjimi dohodki. Glede na navedeno bi bilo treba ponovno premisliti o učinkoviti rabi energije v gospodinjstvih in spremeniti navade glede porabe energije. Potrošniki so zaradi rasti cen energije postopno prenehali kupovati nekatere druge proizvode, po katerih je povpraševanje zdaj manjše. Poleg tega se zaradi višjih cen energije za gospodinjstva spreminjajo vzorci zasebne potrošnje in bistveno zmanjšuje potrošnja nekaterih artiklov. Vendar je energija osnovna dobrina, katere porabo je mogoče zmanjšati le v omejenem obsegu, kar pomeni, da bodo višje cene prizadele zlasti najrevnejša gospodinjstva.

2.11

COVID-19 je hudo prizadel javne finance držav članic euroobmočja. Splošna odstopna klavzula iz Pakta za stabilnost in rast je bila aktivirana marca 2020, da bi se lažje spoprijeli s krizo zaradi COVID-19. Vzpostavljen je bil tudi začasni okvir za državno pomoč, ki omogoča obsežno uporabo fiskalnih spodbud, namenjenih podpiranju poslovnega sektorja, pa tudi ohranjanju socialne stabilnosti.

2.12

Zaradi fiskalnega odziva in zmanjšanja proizvodnje so se znatno povečale stopnje javnega dolga, zlasti v nekaterih močno zadolženih državah članicah. Izredno pomembno je še naprej zagotavljati vzdržnost javnega dolga, tako da ga postopno zmanjšujemo. Ker bodo srednjeročne cene energije še naprej visoke, bi bilo treba pregledati tržne mehanizme in mehanizme oblikovanja cen ter sprejeti dodatne ukrepe fiskalne podpore, da bi podprli gospodinjstva in podjetja, ki jih je rast cen energije najbolj prizadela.

2.13

Zaradi povečanja naložb v varnost in druge kritične prednostne naloge se lahko začasno poslabša položaj euroobmočja v svetovnem gospodarstvu. V teh razmerah se države članice euroobmočja spoprijemajo z velikim izzivom, ki ga predstavljata prehod na trajnostno gospodarsko rast in ohranjanje deleža gospodarstva euroobmočja v primerjavi z drugimi svetovnimi konkurenti, za kar uporabljajo vsa razpoložljiva orodja in učinkovite individualne politike, vključno z diplomatskimi sredstvi.

2.14

Menjalni tečaj eura se je zaradi negativnega geopolitičnega dogajanja nedavno znižal pod tečaj ameriškega dolarja, potem ko je začel padati maja 2021. Depreciacija eura, druge največje rezervne valute, je predvsem posledica različnih denarnih politik ECB in ameriške centralne banke.

2.15

Evropska komisija je na podlagi zgornjih analiz predstavila svojo gospodarsko napoved (julij 2022), ki jo narekuje predvsem dogajanje v Ukrajini. V skladu z njo naj bi letošnja gospodarska rast znašala 2,7 % v državah članicah EU in 2,6 % v euroobmočju, naslednje leto pa naj bi upadla na 1,5 % oziroma 1,4 %. Povprečna stopnja inflacije naj bi letos tako v EU kot euroobmočju dosegla 7,6 %, naslednje leto pa naj bi se znižala na 4,6 % oziroma 4 %.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO poudarja, da na kratkoročni in srednjeročni gospodarski razvoj držav euroobmočja močno vpliva in bi lahko močno vplivala invazija Rusije na Ukrajino. Gre za sistemski pretres, kakršnega v povojni zgodovini še ni bilo, zato ga je zelo težko primerjati z drugimi pretresi, ki so v preteklosti negativno vplivali na gospodarski razvoj v euroobmočju. Stopnja negotovosti je v vsakem primeru visoka, zaradi česar je težko napovedati prihodnji razvoj dogodkov.

3.2

EESO poudarja, da osnovni makro- in mikroekonomski kazalniki v euroobmočju niso vzpodbudni. Posebno visoka je stopnja negotovosti. Obstajajo zlasti številne neznane spremenljivke, ki bi lahko vplivale na že tako izjemno veliko negotovost, predvsem na geopolitičnem in gospodarskem področju.

3.3

EESO meni, da inflacijski trendi močno ogrožajo socialno-ekonomski napredek v državah euroobmočja. Sedanja tveganja inflacije so povezana zlasti z dobavo in motnjami v vrednostnih verigah. Dogodki v Ukrajini, zlasti kar zadeva vire energije, vključno s cenami blaga, so skupaj z ukrepi za omejevanje širjenja COVID-19 povzročili spremembe na strani ponudbe.

3.4

Zaradi današnjih inflacijskih gibanj je treba močno posegati po orodjih, ki jih ima na voljo ECB, da bi s spodbujevalno denarno politiko dosegli stabilnost cen. ECB bi morala pri normalizaciji denarne politike ravnati previdno. Poleg tega se pričakuje, da bo denarna politika še naprej podpirala ekonomsko politiko v državah članicah euroobmočja.

3.5

EESO poudarja, da države članice še niso obvladale inflacijskega tveganja, poskusi za njegovo odpravo pa so neceloviti. EESO zaradi sedanjega neugodnega inflacijskega trenda in njegovega vpliva na gospodinjstva ter dogajanja na področju konkurenčnosti poziva vse pristojne in odgovorne institucije, naj sprejmejo in uresničijo vse nujne ukrepe, da bi ublažile negativne pretrese, povezane s cenami. Obenem je treba preprečiti pretrese na trgu državnih obveznic v euroobmočju (1).

3.6

EESO pozdravlja objavo načrta REPowerEU in pričakuje, da bo pripomogel k postopnemu zmanjšanju odvisnosti od virov energije iz Ruske federacije. Prispeval bi lahko tudi k postopni odpravi največjih stroškovnih tveganj, ki močno ogrožajo stabilnost cen v državah euroobmočja.

3.7

EESO pričakuje, da bo načrt REPowerEU prinesel tudi naslednji ključni koristi: (i) načrt REPowerEU bi lahko spodbudil bistveno večje naložbe v izbrane sektorje in področja, s čimer bi se uresničila zamisel iz obdobja pred invazijo Rusije na Ukrajino. V osnovi bi to pomenilo, da bo letošnje leto pomembno za rast naložb, zlasti na izbranih področjih javnega interesa; (ii) načrt REPowerEU naj bi bistveno prispeval tudi k najpomembnejšim strukturnim spremembam, s katerimi se sooča sedanja generacija, s čimer bi izpolnili ključne cilje glede povečanja konkurenčnosti, trajnostnosti in odpornosti gospodarstev euroobmočja ter tako uresničili glavne cilje zelenega dogovora.

3.8

EESO pozorno spremlja, kako se naložbe korenito preusmerjajo v primerjavi s prvotnimi naložbenimi načrti. Pričakovati je, da se bo rast naložb v državah EU zmanjšala na področjih, povezanih z energetskim prestrukturiranjem in izvajanjem prednostnih nalog zelenega dogovora. Kaj se bo zgodilo v sektorjih in na področjih, ki s tem niso neposredno povezani, ni jasno. V zvezi s tem bo pomemben razvoj malih in srednjih podjetjih v tradicionalnih gospodarskih sektorjih (ki niso strateško pomembni ali ne stremijo k odličnosti na svetovni ravni) z izkoriščanjem morebitnih priložnosti v posameznih regijah.

3.9

EESO poleg ustreznega razmisleka o tem, kako bomo izpolnili sedanje kritične prednostne naloge, močno podpira tudi razmislek o zagotavljanju primerljive uspešnosti na področju inovacij v vseh regijah, euroobmočju in celotni EU. Če bomo ta cilj zapostavili, bi se lahko razlike med regijami v euroobmočju in državah članicah še povečale.

3.10

EESO pozdravlja možnost večje konvergence zaradi rasti v nekdaj manj razvitih državah članicah euroobmočja, v katerih je bila rast daljše obdobje hitrejša od povprečja v euroobmočju. V zvezi s tem je treba poudariti, da bi se lahko poglabljanje razlik med državami članicami euroobmočja zaostrilo zaradi COVID-19 in sedanje vojne v Ukrajini, kar bi negativno vplivalo na izpolnjevanje osnovnih načel Maastrichtske pogodbe.

3.11

EESO pozdravlja in podpira sedanjo razpravo o zasnovi novega institucionalnega okvira za javne finance v državah članicah EU. Odbor v zvezi s tem poudarja, da je pri posodobitvi fiskalnih pravil iz Pakta za stabilnost in rast izziv predvsem zagotavljanje ravnovesja med vzdržnostjo javnih financ in izvajanjem potrebnih javnih naložb.

3.12

EESO meni, da je mogoče medsebojno uskladiti in povezati različne vrste politik, namenjene zagotavljanju vzdržnosti javnofinančnega dolga. Poleg tega bi bilo treba v upravičenih primerih podpreti fiskalne strategije v skladu s srednjeročnim pristopom k fiskalnim popravkom, ki so usmerjeni v okrevanje in odpornost. Odbor pričakuje, da bodo sprejete izvedljive in uporabne rešitve, na podlagi katerih se bo oblikovala javnofinančna platforma, ki bi se morala nemudoma začeti izvajati.

3.13

Glede na to, da so javni proračuni po krizi zaradi COVID-19 pod pritiskom, bi morali biti dodatni izravnalni ukrepi za pomoč gospodinjstvom in podjetjem pri spoprijemanju z energetsko krizo ciljno usmerjeni in učinkoviti. Odbor pravilno razume in spoštuje sedanje razloge za zaščito varnosti ter humanitarnih in socialnih potreb, pa tudi njihov vpliv na nacionalne proračune v euroobmočju. V zvezi s tem pozdravlja odločitev Komisije, da podaljša veljavnost odstopne klavzule iz Pakta za stabilnost in rast, ter jo poziva, naj čim prej predstavi konkretne predloge za reformo tega pakta.

3.14

EESO je večkrat poudaril, da bi si bilo treba v preteklosti, še bolj pa zdaj, bolj prizadevati za okrepitev mednarodnega položaja euroobmočja. Gospodarstva euroobmočja se trenutno spoprijemajo z novimi izzivi, povezanimi s splošnim varnostnim tveganjem in strukturnimi spremembami. Poleg tega bi lahko dogajanje na gospodarskem in političnem področju vplivalo na položaj eura v mednarodnem monetarnem in plačilnem sistemu. Konec ruske agresije in vojne v Ukrajini ter obnovitev ozemeljske celovitosti Ukrajine bi lahko privedla k ponovni oživitvi svetovnega gospodarstva, s tem pa k močnejšemu gospodarstvu euroobmočja.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO je prepričan, da bi se bilo treba pri uporabi sredstev mehanizma za okrevanje in odpornost osredotočiti na prave prednostne naloge, da bi v času, ko prevladuje visoka stopnja geopolitične in ekonomske negotovosti, povezana z rastjo inflacije in javnega dolga, zagotovili relativno socialno-ekonomsko stabilnost v državah članicah euroobmočja. Ta mehanizem državam članicam omogoča skupno izdajanje obveznic na kapitalskih trgih in je bil doslej zelo učinkovit. EESO zato vsekakor podpira njegovo nadaljnjo uporabo v praksi. V zvezi s tem meni, da bi bilo mehanizem za okrevanje in odpornost mogoče uporabljati tudi po letu 2026.

4.2

EESO poudarja, da bi lahko sedanja invazija Rusije na Ukrajino v nekaterih državah euroobmočja povzročila neželeno recesijo ali celo stagflacijo. Zato je treba zdaj bolj kot kadar koli prej spremljati to neugodno dogajanje in v zvezi z njim preventivno ukrepati.

4.3

EESO ugotavlja, da trendi v zvezi z brezposelnostjo in trgom dela kažejo, da je stanje razmeroma stabilno. Hkrati poudarja, da so razlike med nacionalnimi stopnjami brezposelnosti v primerjavi z obdobjem pred letom 2008 razmeroma velike. V nekaterih državah članicah prevladujeta strukturna brezposelnost in pomanjkanje kvalificirane delovne sile. Prav to relativno pomanjkanje kvalificirane delovne sile ne ponuja dovolj možnosti za povečanje konkurenčnosti v izbranih sektorjih in na izbranih področjih. EESO v zvezi s tem ugotavlja, da v državah članicah euroobmočja in EU obstaja zadosten, a še neizkoriščen potencial za izpopolnjevanje in preusposabljanje.

4.4

EESO je zelo zaskrbljen zaradi negativnih trendov neenakosti in naraščajoče revščine v državah članicah euroobmočja in po vsej EU. Tudi neenakost v najširšem pomenu besede je predvsem posledica svetovne finančne krize, še dodatno pa se je povečala zaradi COVID-19. Naraščajoče cene energije in hrane trenutno vplivajo na najranljivejše skupine prebivalstva, pa tudi na gospodinjstva z nizkimi in srednjimi dohodki. EESO zato vse pristojne institucije poziva, naj nujno vzpostavijo delujočo socialno varovalno mrežo, da nihče ne bo zapostavljen.

4.5

EESO ponovno poudarja, da bi se lahko nepričakovano pojavile nove mutacije, pandemije in epidemije. Pojav in hitro širjenje COVID-19 sta razkrila, da je bil zdravstveni sektor izredno nepripravljen na pandemijo, zato so na tem področju nujno potrebne temeljitejše priprave, zlasti pa odgovornejše politike pristojnih organov in institucij. Po mnenju Odbora dogodki zadnjih dveh let kažejo, da se najbolj splača vlagati v zdravje in preventivo.

4.6

EESO poudarja, da je bilo zagotavljanje dodatne likvidnosti v obdobju od pojava COVID-19 pravilna odločitev. Vendar se bo glede na to, da so bile določene dejavnosti začasno ustavljene, zdaj treba osredotočiti na zagotavljanje solventnosti nekaterih podjetij. Dodatna likvidnost bo potrebna tudi za spodbujanje rasti po pandemiji, zato EESO meni, da je bistveno čim prej vzpostaviti unijo kapitalskih trgov in bančno unijo.

4.7

EESO poudarja, da svetovno gospodarstvo postaja vse bolj razdrobljeno. Invazija Rusije na Ukrajino je povzročila razdrobljenost na področju notranje trgovine, mednarodnih plačil, mednarodnih valutnih in finančnih razmerij, mednarodnega prometa, mednarodne znanosti in raziskav, svetovnih vrednostnih verig ter v drugih sferah. To je zelo negativno vplivalo na socialno-ekonomske razmere v državah euroobmočja.

4.8

EESO ugotavlja, da je sedanja visoka stopnja ekonomske in geoekonomske negotovosti, povezana z visokimi tveganji, najbolj zapleten izziv v celotni zgodovini projekta evropskega povezovanja. Glede na to, da je prihodnji razvoj dogodkov na socialno-ekonomskem področju nepredvidljiv, bi morale pristojne institucije nujno sprejeti in uresničiti vrsto ukrepov za omejevanje in odpravo zunanjih ekonomskih pretresov v državah članicah euroobmočja.

---

(1)  EESO zato pozdravlja napoved ECB z dne 15. junija 2022, da bo pripravila instrument za spoprijemanje z razdrobljenostjo v euroobmočju.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Krepitev mobilnosti delovne sile v podporo okrevanju gospodarstva

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/08)

Poročevalec:

Philip VON BROCKDORFF

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	29. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	101/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je v več mnenjih opozoril na pomen mobilnosti delovne sile in ugotovil, da se je ta znotraj EU z leti povečala, vendar le zmerno.

1.2

EESO meni, da je potrebna bolj poglobljena analiza o tem, zakaj (poleg omejitev, ki jih je povzročila pandemija) število delovno sposobnih migrantov iz EU narašča počasneje kot v prejšnjih letih. Poziva tudi k izvedbi študije za določitev ekonomskih stroškov trenutnega stanja na trgu dela.

1.3

EESO priporoča, da se sprejmejo učinkovitejši nacionalni ukrepi s poudarkom na aktivnih politikah trga dela, kot so dajatve socialne varnosti za zaposlene za delavce iz EU in tretjih držav.

1.4

EESO poziva Evropsko komisijo, naj v evropski semester kot del priporočil za posamezne države vključi kazalnike za spremljanje nacionalnih politik, ki tako ali drugače omejujejo mobilnost delavcev v EU.

1.5

EESO tudi poziva Evropsko komisijo, naj analizira negativen razvoj na področju mobilnosti delovne sile, zlasti beg možganov v nekaterih sektorjih in regijah. Hkrati morajo biti ukrepi za preprečevanje bega možganov tesno povezani z ukrepi za spodbujanje navzgor usmerjene socialne in ekonomske konvergence.

1.6

EESO priporoča, naj države članice še izboljšajo svoje ustrezne portale z vključitvijo minimalnih delovnih pogojev, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja, da se preprečijo zlorabe. Poziva tudi k nadaljnjim prizadevanjem za izboljšanje jezikovnega znanja.

1.7

EESO poziva države članice, naj olajšajo mobilnost invalidov.

1.8

EESO meni, da je enakost spolov pomemben dejavnik pri krepitvi mobilnosti delovne sile v EU, kar je poudaril tudi v mnenju SOC/731 (1).

1.9

EESO poziva Evropsko komisijo, naj stalno spremlja koordinacijo sistemov socialne varnosti in zagotovi skupne rešitve za nove okoliščine, kot je delo na daljavo iz tujine. Poleg tega poziva k okrepitvi prizadevanj za uvedbo evropske številke socialnega zavarovanja kot možnosti za premagovanje ovir pri dostopu do socialne varnosti v čezmejnih primerih.

1.10

EESO ugotavlja, da je treba ustvariti dobre delovne in zaposlitvene pogoje ter druge pogoje za ustrezno kakovost življenja, kot je razpoložljivost dobrih šol in rekreacijskih zmogljivosti, da bi podjetja ohranila konkurenčno prednost in pritegnila kvalificirane delavce.

1.11

EESO tudi ugotavlja, da so se zaradi pandemije COVID-19 izrazito povečale priložnosti za delo na daljavo. Vse več delavcev se zanima za kratkotrajno ali občasno delo na daljavo iz tujine. EESO z zanimanjem pričakuje prihodnja pogajanja socialnih partnerjev o direktivi na to temo.

1.12

EESO se zavzema za vzpostavitev vseevropske mreže informacijskih točk, ki bodo vključevale spletne, fizične in telefonske storitve ter bodo delavcem in delodajalcem pomagale pri reševanju vprašanj na področjih, kot so bančne in zavarovalniške storitve.

1.13

EESO še poudarja, kako pomembna je sedanja statistična analiza tokov mobilnosti delovne sile, ki bo pripomogla k odpravljanju neskladja v znanjih in spretnostih na trgih dela EU ter ocenjevanju vpliva dogodkov, kot je vojna v Ukrajini, in gibanja delovno sposobnih oseb znotraj držav članic EU in med njimi.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

V času velike gospodarske negotovosti, ko se gospodarske napovedi popravljajo navzdol in ko se bodo verjetno vsak hip zvišale obrestne mere v euroobmočju, da bi se zoperstavili visokim stopnjam inflacije, bi lahko imela mobilnost delovne sile v EU ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju in obetih za rast v EU. Na splošno velja, da prosto gibanje delavcev in prosti pretok storitev prispevata h gospodarski rasti in koheziji v Uniji ter ustvarjata zaposlitvene možnosti na enotnem trgu. Učinek je jasen: povečanje mobilnosti za zapolnitev obstoječih prostih delovnih mest izboljšuje razporeditev delovne sile ter povečuje gospodarsko uspešnost in blaginjo, zlasti če so ponujeni delovni pogoji pravični. Trg dela EU temelji tudi na načelu enakega obravnavanja, kot je zapisano v členu 45 PDEU in opredeljeno v številnih aktih sekundarne zakonodaje. Na splošno bo gospodarstvo EU imelo koristi od povečane mobilnosti delovne sile. Vendar lahko posamezne države članice pri tem pridobijo ali izgubijo, odvisno od dolgoročnih učinkov usmeritve tokov mobilnosti. Kratkoročno bi bila mobilnost delovne sile koristna za države izvora delavcev migrantov, za katere je značilna strukturna brezposelnost. Neto učinki za ciljne države pa bi bili med drugim v veliki meri odvisni od delovnih pogojev za delavce.

2.2

EESO je v več mnenjih opozoril na pomen mobilnosti delovne sile in ugotovil, da se je ta znotraj EU z leti povečala, vendar zmerno, v odstotkih pa še vedno zaostaja za ZDA. Glede na študijo Generalnega direktorata Evropske komisije za regionalno politiko predstavlja ameriško prebivalstvo, ki se je preselilo v drugo zvezno državo, približno 2,8 % celotnega delovno sposobnega prebivalstva, medtem ko je v EU ta delež približno 1,2 % (2).

2.3

Po statističnih podatkih Eurostata o prebivalstvu za leto 2019 se je iz ene države članice v drugo preselilo 13 milijonov delovno sposobnih oseb v EU (v starosti od 20 do 64 let). Vendar se je število delovno sposobnih migrantov v EU povečalo za manjši odstotek kot v prejšnjih letih, pandemija pa ni pripomogla k povečanju njihovega števila.

2.4

Raziskava o delovni sili v EU iz leta 2019 je pokazala, da je v EU 11,9 milijona delovno sposobnih migrantov (opredeljenih kot državljani EU, ki prebivajo v državi članici, ki ni njihova država državljanstva), od katerih jih je 9,9 milijona delovno aktivnih migrantov (opredeljenih kot državljani EU, ki se zaposlijo v drugi državi članici, ne da bi morali pridobiti delovno dovoljenje). To predstavlja 4,2 % vse delovne sile v takratnih 28 državah članicah. Izstop Združenega kraljestva iz EU je očitno zmanjšal zaposlitvene možnosti za državljane EU. Glavne ciljne države so zdaj Nemčija, Francija, Italija in Španija.

2.5

Romunija in Poljska sta najpomembnejši državi izvora delovno aktivnih migrantov iz EU, pri čemer sta glavna sektorja gospodarske dejavnosti, v katerih delajo, proizvodnja ter trgovina na debelo in drobno. Drugi razmeroma pomembni sektorji so gradbeništvo, promet, socialno varstvo in storitve na domu, turizem in kmetijstvo.

2.6

Število čezmejnih delavcev v EU-28 je bilo 1,5 milijona, po izstopu Združenega kraljestva iz EU pa se je njihovo število zmanjšalo, pri čemer so glavne države prebivališča čezmejnih delavcev Francija, Nemčija in Poljska, velika mobilnost pa je tudi med Slovaško, Madžarsko in Avstrijo. EESO ugotavlja, da so razlogi za mobilnost delovne sile znotraj EU različni in so odvisni od osebnega položaja posameznika, vključno z razlikami v plačilu med državo gostiteljico in državo prebivališča čezmejnega delavca. Odločitev o selitvi v tujino zaradi zaposlitve lahko nedvomno temelji na kombinaciji več razlogov, med drugim zaradi sezonske zaposlitve v sektorjih, kot sta kmetijstvo in turizem. Slabšanje kupne moči, ki smo mu priča v zadnjem času in ki vpliva na državljane po vsej EU, lahko dejansko odvrača od mobilnosti delovne sile, zlasti če zvišanje cen vpliva tudi na stroške najetega stanovanja.

2.7

V zadnjih letih se je mobilnost med visoko izobraženimi delavci migranti povečala. V to kategorijo spada več kot tretjina delavcev migrantov iz EU. Nasprotno pa se je delež nizko usposobljenih delavcev migrantov zmanjšal za enak odstotek kot se je povečalo število visoko izobraženih delavcev migrantov. Pomembno je omeniti, da mobilnost visoko usposobljenih delavcev migrantov pomembno prispeva k razvoju gospodarstva, temelječega na znanju. Njihove najpomembnejše ciljne države EU so Nemčija, Španija, Francija, Belgija in Avstrija. Visoko usposobljeni delavci migranti najpogosteje delajo kot strokovnjaki na področju podjetništva, poučevanja, znanosti in inženirstva, pri tem pa se zdi, da je previsoka usposobljenost precej razširjena. Ocenjuje se, da je 55 % visoko usposobljenih delavcev migrantov žensk.

2.8

V skladu s projekcijami prebivalstva, ki jih je pripravil Eurostat, naj bi se povprečna starost državljanov EU zvišala. Poleg tega se pričakuje, da se bo delež delovno sposobnega prebivalstva zmanjšal glede na vse prebivalstvo, zlasti v starosti od 20 do 39 let. Nasprotno pa se bodo starejše starostne skupine sorazmerno močno povečale. Ta demografski razvoj bo močno vplival na potencialno število delavcev migrantov iz EU v prihodnjih letih, saj se bodo ljudje najverjetneje selili na začetku svojega delovnega življenja, medtem ko je manj verjetno, da se bodo za to odločili, ko bodo starejši. To potrjujejo podatki, saj je letna stopnja migracije oseb, starih od 20 do 29 let in od 30 do 39 let, višja kot v drugih starostnih skupinah.

2.9

Ker se v državah izvora delavcev migrantov zmanjšuje tudi število oseb iz mlajših starostnih skupin, se pričakuje, da se bo po vsej EU zmanjšalo število mobilnih delavcev. Vendar se lahko to pričakovano zmanjšanje tokov mobilnosti izravna s staranjem prebivalstva EU, saj se bo povečalo povpraševanje po specializiranem zdravstvenem in socialnem varstvu, zaradi česar bo potrebno večje zaposlovanje mobilnih delavcev.

2.10

Iz navedenega je razvidno, da tokovi mobilnosti po EU ostajajo izziv, ki omejuje ponudbo in povzroča neskladje v večini sektorjev, vključno z informacijsko in visokotehnološko industrijo. Svoje je prispevala tudi pandemija, saj so mobilnost znotraj EU oteževale omejitve gibanja in drugi omejitveni ukrepi, kot so zaprtje meja in prepoved potovanja. Pred pandemijo je mobilnost delovne sile z vzhoda na zahod prevladovala nad tokovi z juga na sever, kar naj bi se nadaljevalo s pritokom beguncev zaradi vojne v Ukrajini. V vsakem primeru bi bilo dobro, da bi se mobilnost med državljani EU čim prej vrnila na raven pred pandemijo. Število delovno aktivnih migrantov na trgu dela se je med letoma 2019 in 2020 zmanjšalo za 4 % (3).

2.11

Vzajemno priznavanje diplom in kvalifikacij je bistveno za zapolnjevanje prostih delovnih mest, kjer še vedno primanjkuje delovne sile, in za olajšanje mobilnosti. Vendar je treba okrepiti sistem priznavanja, da bo deloval učinkovito in podpiral mobilnost delovne sile. Težava se pojavlja predvsem pri vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij in ne na visokošolski strokovni in univerzitetni ravni. Ob tem je treba priznati, da se za vzajemno priznavanje visokošolskih in poklicnih kvalifikacij ne uporablja enak pristop. Upoštevati bi bilo treba tudi, da EU v skladu s členom 166 PDEU v celoti spoštuje pristojnost držav članic za vsebino in organizacijo poklicnega usposabljanja, hkrati pa podpira in dopolnjuje ukrepe držav članic.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

EESO meni, da je potrebna bolj poglobljena analiza o tem, zakaj (poleg omejitev, ki jih je povzročila pandemija) število delovno sposobnih migrantov iz EU narašča počasneje kot v prejšnjih letih. Poziva tudi k izvedbi študije o stroških neenotnega trga dela EU, da bi določili ekonomske stroške sedanjega stanja na trgu dela, za katerega je značilna razdrobljenost med državami članicami.

3.2

EESO priporoča, da se v nacionalni politiki sprejmejo učinkovitejši ukrepi, kot so spodbude za mobilnost, vključno s krožno mobilnostjo (z vlaganjem v države izvora prek programov izmenjav in vzajemnega učenja), s poudarkom na ukrepih aktivne nacionalne politike trga dela, kot so dajatve socialne varnosti za zaposlene delavce v EU in tretjih državah. Meni, da bi lahko mobilnost dodatno spodbudili, če bi iskalcem zaposlitve ponudili finančno podporo, kot je kritje stroškov selitve, za zaposlitev v drugi državi članici ali regiji. Potrebna so tudi dodatna prizadevanja za boljše obveščanje o delovnih mestih v drugih državah EU in logistično pomoč pri selitvi v drugo državo, med drugim v zvezi z iskanjem stanovanja, registracijo za davčne namene, iskanjem šole za otroke, potencialno pomočjo pri iskanju službe za partnerja itd. EESO priporoča uporabo orodij umetne inteligence na skupnih vseevropskih spletnih straneh, kjer bodo združene vse ponudbe delovnih mest v državah članicah EU, da bi bolje uskladili profile in zahteve za delovna mesta. Prav tako bi bilo treba zagotoviti bolj ciljno usmerjene spodbude, da bi brezposelne delavce spodbudili k selitvi v države članice z nizko stopnjo brezposelnosti. Kot je navedeno v poročilu SAFE, ki ga je 1. junija 2022 objavila ECB, je za evropska podjetja najbolj pereče vprašanje pomanjkanje kvalificirane delovne sile.

3.3

EESO obžaluje, da je trg dela EU še vedno razdrobljen. Dosedanji nesistematični pristop ovira mobilnost delovne sile. Preprečiti je treba nadaljnje nepovezane politike, zlasti na nacionalni ravni. Čeprav je treba ohraniti enako obravnavo lokalnih in mobilnih delavcev, EESO poziva Evropsko komisijo, naj v evropski semester kot del priporočil za posamezne države vključi kazalnike za spremljanje nacionalnih politik, ki tako ali drugače omejujejo mobilnost delavcev v EU.

3.4

Povečanje mobilnosti delavcev in strokovnjakov v EU je mogoča le, če se bodo izboljšali izvrševanje obstoječih določb, dostop do informacij in sodelovanje med državami članicami. EESO je prepričan, da je vloga Evropske komisije pri tem bistvenega pomena. Ugotavlja, da so posamezne države članice do sprejetja dodatnih reform enotnega trga morda zadržane, ker jih skrbi, da bi lahko privedle do kratkoročnih izgub delovnih mest, zlasti v državah, ki že zdaj zaostajajo, ter v državah in sektorjih z nizko produktivnostjo. Prosto gibanje delavcev bi teoretično lahko prispevalo k reševanju te težave, vendar bi lahko z nacionalnega vidika v vmesnem času povzročilo izgubo virov in potencialni beg možganov ter znanj in spretnosti. Evropska komisija bo morda zato morala analizirati negativen razvoj na področju mobilnosti delovne sile, zlasti beg možganov v nekaterih sektorjih in regijah. Hkrati morajo biti ukrepi za preprečevanje bega možganov tesno povezani z ukrepi za spodbujanje navzgor usmerjene socialne in ekonomske konvergence. EESO priznava, da gre tu morda za več spremenljivk, kot so med drugim demografski obeti ter njihov vpliv na velikost in sestavo delovno sposobnega prebivalstva v državah izvora delavcev migrantov in ciljnih državah.

3.5

Ker je treba vedno ohranjati standarde izobraževanja in potrjevanja, EESO poziva države članice, naj zmanjšajo birokracijo in spoštujejo temeljno načelo enakega obravnavanja. V zvezi s tem so potrebne nadaljnje izboljšave mehanizmov vzajemnega priznavanja in portalov za zaposlitveno mobilnost. EESO je seznanjen s pomembnimi izboljšavami Evropskega portala za zaposlitveno mobilnost (EURES), spletne platforme Europass in sistema evropskih klasifikacij spretnosti/kompetenc, kvalifikacij in poklicev (ESCO) ter poziva države članice, naj še izboljšajo svoje ustrezne portale z vključitvijo minimalnih delovnih pogojev, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja. Slednje je še posebej pomembno za preprečevanje zlorab delovnih pogojev za mobilne delavce v čezmejnih regijah in za delavce iz tretjih držav. EESO poziva tudi k nadaljnjim prizadevanjem za izboljšanje jezikovnega znanja, saj je pomanjkanje znanja jezikov velika ovira za prosto gibanje v EU.

3.6

EESO poziva države članice, naj olajšajo mobilnost invalidov. V zvezi s tem je pomembno sprejetje skupne evropske opredelitve statusa invalidnosti v skladu s Konvencijo OZN o pravicah invalidov in vzajemno priznavanje statusa invalidnosti med državami članicami.

3.7

EESO meni, da je enakost spolov pomemben dejavnik pri krepitvi mobilnosti delovne sile v EU, kar je poudaril tudi v mnenju SOC/731. To bi moralo biti del širše zaveze k spoštovanju standardov demokracije in enakosti za vse, kar bi pripomoglo k povečanju mobilnosti delovne sile.

3.8

EESO priporoča, naj države članice gostiteljice osebam, ki delajo v državi gostiteljici, na začetku poklicnega udejstvovanja in preusposabljanja ter po potrebi tudi pozneje zagotovijo dostop do usposabljanja, kot so jezikovni programi, da bi odpravili pomanjkanje delovne sile v nekaterih sektorjih ter podprli digitalni prehod in ukrepe za prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo.

3.9

EESO tudi ugotavlja, da bi program Erasmus+ lahko povečal mobilnost delovne sile v EU, in opozarja na študijo iz leta 2011 (4), v kateri je analizirano, kako študij v tujini vpliva na mobilnost na trgu dela pozneje v življenju, pri čemer je bila udeležba v programu Erasmus uporabljena kot neodvisen vir razlik pri študiju v tujini. V študiji je bilo ugotovljeno, da študij v tujini znatno poveča verjetnost dela v tujini po pridobitvi univerzitetne diplome. Pri diplomantih, ki so študirali v tujini, je za 15 odstotnih točk bolj verjetno, da bodo po diplomi delali v tujini.

3.10

EESO pozdravlja izboljšano koordinacijo sistemov socialne varnosti v EU, vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da mobilni delavci, zlasti čezmejni in obmejni delavci, še vedno težko dostopajo do sistemov socialne zaščite. Zato poziva Evropsko komisijo, naj stalno spremlja koordinacijo sistemov socialne varnosti in zagotovi skupne rešitve za nove okoliščine, kot je delo na daljavo iz tujine. Nenehno je treba poudarjati pomen usklajenih ukrepov na ravni Unije. Države članice morajo mobilnim delavcem ves čas zagotavljati socialne pravice, tudi v kriznih razmerah. EESO priznava obstoječe razlike v pokojninskih sistemih v EU, vseeno pa poziva k večjim prizadevanjem za boljše usklajevanje in uveljavljanje pokojninskih pravic mobilnih delavcev v EU, če je le mogoče s ciljno usmerjenimi priporočili za posamezne države v okviru evropskega semestra. Poleg tega poziva k okrepitvi prizadevanj za uvedbo evropske številke socialnega zavarovanja kot možnosti za premagovanje ovir pri dostopu do socialne varnosti v čezmejnih primerih.

3.10.1

Opozoriti je treba, da naj bi bil za samozaposlene in mobilne delavce, ki v svoji poklicni karieri delajo v različnih državah članicah, še posebej privlačen vseevropski osebni pokojninski produkt (PEPP) (5). Možnost čezmejne zamenjave ponudnikov PEPP bo nedvomno prispevala k mobilnosti delovne sile, čeprav ni jasno, v kolikšni meri, saj PEPP še niso na voljo.

3.10.2

EESO je ob uvedbi PEPP pozdravil ta koncept kot ključni korak pri spodbujanju državljanov EU, naj ustrezno poskrbijo za svojo upokojitev, in kot pomemben gradnik unije kapitalskih trgov. Kljub temu meni, da so potrebna dodatna prizadevanja v okviru akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov (6) v povezavi z ukrepom 9, da bi spodbudili udeležbo v pokojninskih načrtih poklicnega zavarovanja, saj se mora ponudba PEPP še udejanjiti.

3.11

EESO ugotavlja, da so se zaradi pandemije COVID-19 izrazito povečale priložnosti za delo na daljavo (7). Vse več delavcev se zanima za kratkotrajno ali občasno delo na daljavo iz tujine. EESO z zanimanjem pričakuje prihodnja pogajanja socialnih partnerjev o pregledu in posodobitvi samostojnega sporazuma o delu na daljavo iz leta 2002, ki naj bi bil sprejet v obliki pravno zavezujočega sporazuma, ki bi se izvajal z direktivo.

3.12

EESO ugotavlja, da je treba ustvariti dobre delovne in zaposlitvene pogoje ter druge pogoje za ustrezno kakovost življenja, kot je razpoložljivost dobrih šol in storitev, ki so v skladu z visokimi in trajnostnimi standardi, da bi podjetja ohranila konkurenčno prednost in pritegnila kvalificirane delavce. Poudarja tudi pomen stalnih naložb v formalno in neformalno usposabljanje ter vseživljenjsko učenje, da bi podprli prehod na digitalno in ogljično nevtralno gospodarstvo. V dinamičnem in hitro spreminjajočem se okolju je ključnega pomena hitro in učinkovito prilagajanje spreminjajočim se potrebam trga dela, pri čemer je treba upoštevati vpliv pomanjkanja delovne sile na obstoječo delovno silo. Pri tem je pomemben okvirni sporazum evropskih socialnih partnerjev o digitalizaciji, v katerem je navedeno, da se obe strani zavezujeta k izpopolnjevanju ali preusposabljanju za soočanje z digitalnimi izzivi podjetij.

3.13

EESO poudarja potrebo po digitalizaciji postopkov za mobilnost delovne sile in napotitev delavcev, da bi izboljšali izmenjavo informacij med nacionalnimi organi in odpravili nesorazmerne ovire. To bo pripomoglo tudi k pravilnemu spremljanju in izvrševanju pravil. EESO se strinja s predlogom iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. maja 2021 o vplivu pravil EU o prostem gibanju delavcev in prostem pretoku storitev: mobilnost delovne sile v EU kot orodje za usklajevanje potreb in ponudbe na trgu delovne sile (2020/2007(INI)) (8), v kateri Evropski parlament priporoča vzpostavitev enotne točke za pomoč delavcem in prihodnjim delodajalcem glede veljavnih pravil Unije, tako digitalno kot v uradih v okviru Evropskega organa za delo. Kot je določeno v členu 5 uredbe o Evropskem organu za delo, ta organ izboljšuje razpoložljivost, kakovost in dostopnost informacij o mobilnosti delovne sile, med drugim z enotnim spletiščem na ravni Unije, ki je enotni portal za dostop do virov informacij in storitev na ravni Unije in nacionalni ravni v vseh uradnih jezikih Unije. Poleg tega bi moral podpirati države članice pri posodabljanju njihovih nacionalnih spletišč.

3.14

EESO hkrati poziva države članice, naj digitalizirajo javne storitve, zlasti ustrezne storitve socialne varnosti, da bi olajšale mobilnost evropskih delavcev v EU, obenem pa zagotovile prenosljivost pravic in spoštovanje obveznosti v zvezi z mobilnostjo delavcev in strokovnjakov.

3.15

EESO se obenem zavzema za vzpostavitev vseevropske mreže informacijskih točk, ki bodo vključevale spletne, fizične in telefonske storitve ter bodo delavcem in delodajalcem pomagale pri reševanju vprašanj na področjih, kot so bančne in zavarovalniške storitve.

3.16

EESO poudarja, kako pomembna je sedanja statistična analiza tokov mobilnosti delovne sile, ki bo pripomogla k odpravljanju neskladja v znanjih in spretnostih na trgih dela EU ter ocenjevanju vpliva dogodkov, kot je vojna v Ukrajini, in gibanja delovno sposobnih oseb znotraj držav članic EU in med njimi. Priznava, da je usklajevanje na evropski ravni veliko težje kot na nacionalni ali regionalni ravni. Kljub temu meni, da imajo svetovalci EURES ključno vlogo pri zagotavljanju strokovne podpore mobilnim delavcem.

3.17

Pomembne so tudi raziskave o mobilnosti delavcev iz tretjih držav in njihovih delovnih pogojih. EESO je zaskrbljen zaradi pojava prekarnih delovnih pogojev za delavce iz tretjih držav v državah članicah in poziva k strožjemu izvrševanju pravil. Ugotavlja tudi, da mobilnost delovne sile iz držav članic EU ne bo zadostovala za odpravo pomanjkanja znanj in spretnosti. Olajšati in okrepiti bo treba delovne migracije iz tretjih držav. V zvezi s tem EESO pozdravlja nedavni sveženj o migracijski politiki, vendar ponavlja svoje stališče, da je treba sprejeti učinkovite ukrepe, da bi brezposelnim državljanom EU omogočili vstop na trg dela.

---

(1)  UL C 443, 22.11.2022, str. 63.

(2)  https://epc2010.princeton.edu/papers/100976

(3)  Letno poročilo o mobilnosti delovne sile znotraj EU za leto 2021.

(4)  Parey in Waldinger (2011), Studying abroad and the effect on international labour market mobility; evidence from the introduction of Erasmus (Študij v tujini in vpliv na mednarodno mobilnost na trgu dela – ugotovitve po uvedbi programa Erasmus).

(5)  Mnenje EESO: Vseevropski osebni pokojninski produkt (UL C 81, 2.3.2018, str. 139).

(6)  Glej mnenje EESO: Unija kapitalskih trgov za ljudi in podjetja – nov akcijski načrt (UL C 155, 30.4.2021, str. 20).

(7)  UL C 220, 9.6.2021, str. 13, UL C 220, 9.6.2021, str. 106.

(8)  UL C 15, 12.1.2022, str. 137.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izboljšanje enakosti v EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2023/C 75/09)

Poročevalka:	Ozlem YILDIRIM
Soporočevalec:	Cristian PÎRVULESCU

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	29. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 10. 2022
Plenarno zasedanje št.	573
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	140/13/31

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO opozarja na preambulo Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v kateri je navedeno, da „Unija […] temelji na nedeljivih in univerzalnih vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakopravnosti in solidarnosti […]“. Poudarja tudi pomembnost člena 20, v katerem je določeno načelo enakosti pred zakonom za vse.

1.2

EESO tudi opozarja, da spoštovanje načela enakosti s prepovedjo diskriminacije spodbuja tudi dosledno izvajanje vladavine prava.

1.3

EESO močno spodbuja Svet, Parlament in Komisijo, naj si še naprej prizadevajo za večjo zaščito pred diskriminacijo pri dostopu do blaga in storitev, zlasti s sprejetjem predloga direktive z dne 2. julija 2008 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (1).

1.4

EESO meni, da je Listina Evropske unije o temeljnih pravicah trdna podlaga in da je treba po vsej Uniji enotno razviti instrumente za varstvo temeljnih pravic. Bistveno je, da se vključijo vsi medsebojni stiki, vsa okolja in vse okoliščine, v katerih lahko pride do diskriminacije. Različna pravna zaščita povzroča nesprejemljivo hierarhično razvrstitev pravic, zaradi česar cele skupine oseb ostajajo brez zaščite.

1.5

Sedanji evropski sistem zaščite temelji predvsem na individualni pravici žrtev do uporabe pravnih sredstev in prava. Vendar več študij kaže, da prijave in postopki ne omogočajo odzivanja na strukturno, presečno in sistemsko razsežnost neenakosti ter da žrtve pravo uporabijo zelo redko, statistično gledano le izjemoma in kot zadnjo možnost (2).

1.6

EESO poudarja, da se kompleksne neenakosti in diskriminacije, ki jih povzročajo socialne strukture, lahko odpravijo le s skladno in kompleksno politiko, konkretnimi sredstvi in trajnim ukrepanjem. Ozaveščanje, prepoznavnost in izobraževanje so pomembni vzvodi, ki jih je treba aktivirati v vseh delih družbe.

1.7

EESO meni, da je treba spodbujanje enakosti in varstvo temeljnih pravic vključiti v širšo družbeno vizijo, ki razvija in krepi orodja, s katerimi države članice in evropske institucije podpirajo posameznike ter javne in zasebne akterje.

1.8

EESO je prepričan, da se mora Unija aktivno vključiti v spodbujanje priznavanja splošnega načela enakosti in pozitivnih obveznosti za njegovo uveljavljanje. Zato morajo institucije začeti razvijati naslednjo generacijo ukrepov za spodbujanje enakosti v Evropi.

1.9

EESO se sicer zaveda, da tehnološki razvoj številnim državljanom lajša dostop do pravic, vendar poudarja, da lahko dejansko sproži nove kršitve enakosti, s tem pa tudi nove potrebe po ukrepanju, da bi lahko spremljali in izvajali načelo enake obravnave.

1.10

EESO se zavzema za to, da se z zakonodajo EU sprejmejo standardi, ki bodo v državah članicah olajšali izvajanje kolektivnih ukrepov za izboljšanje dostopa do sodnega varstva in njegovega učinka v boju proti diskriminaciji in pri spodbujanju enake obravnave, da bi presegli individualno breme sodnih postopkov, zagotovili, da moč pritožbe ustreza praksam, ki jih obsoja, ter da bi pravni okvir pomenil učinkovito grožnjo za odpravo diskriminacije.

1.11

EESO meni, da mora Unija prek organov držav članic zagotoviti varnost, enako obravnavo in zaščito akterjev, ki delujejo v politiki, sindikatih in skupnostih, glede na svoje vrednote demokracije, pravne države in nediskriminacije na podlagi političnega mnenja.

1.12

Prav tako je treba izboljšati zmožnost vseh akterjev civilne družbe, zlasti tistih, ki so vključeni v varstvo človekovih pravic, da uporabijo obstoječe pravne instrumente in sodelujejo z javnimi ustanovami.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO opozarja na preambulo Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v kateri je navedeno, da „Unija […] temelji na nedeljivih in univerzalnih vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakopravnosti in solidarnosti […]“. Poudarja tudi pomembnost člena 20, v katerem je določeno načelo enakosti pred zakonom za vse.

2.2

EESO tudi opozarja, da spoštovanje načela enakosti s prepovedjo diskriminacije spodbuja tudi dosledno izvajanje vladavine prava.

2.3

Evropska unija danes priznava številne oblike neenakosti (zlasti razlike med spoloma ter etnične, socialne in generacijske neenakosti itd.) in njihovo presečno razsežnost.

2.4

Kljub temu, da je od sprejetja Amsterdamske pogodbe minilo že več kot 20 let, vsi evropski in nacionalni kazalniki razkrivajo, da je diskriminacija na podlagi etničnega porekla, rase, spola, spolne usmerjenosti, mnenj in prepričanj, invalidnosti in starosti pri zaposlovanju ter pri dostopu do blaga, izobraževanja, javnih storitev in socialne zaščite še vedno prisotna.

2.5

Diskriminacija se ohranja zlasti zaradi zapletenih procesov, ki se pogosto združujejo in so rezultat integriranih postopkov ter sistemov in standardov, ki ustvarjajo in širijo neposredno ali posredno diskriminacijo. Zaradi prepletenosti virov neenakosti torej prihaja do situacij, ki so sistemske in močno zavirajo spodbujanje enakosti (3).

2.6

EESO prek svojih članov in dejavnosti, ki jih izvaja neposredno v državah članicah, ugotavlja tudi slabšanje splošnega družbenega ozračja ter vse večjo razširjenost diskriminatornega vedenja do ranljivih oseb. Zato je jasno, da je treba hitro in usklajeno ukrepati na nacionalni in na evropski ravni.

2.7

Poleg tega več agencij ZN, vključno z Mednarodno organizacijo dela (4), po skoraj dveh letih krize zaradi COVID-19 opaža zaskrbljujoče znake vse večjih socialnih in teritorialnih neenakosti. Kriza zaradi COVID-19 je povečala socialne in ekonomske razlike in močno vplivala na evropska podjetja, saj je spremenila njihovo zmogljivost za ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest.

2.8

Posledično so revne ali ogrožene družbene skupine absolutno ranljivejše za diskriminacije, ki so pridružene drugim dejavnikom ranljivosti. EESO poudarja, da je treba ciljno obravnavati posebnost teh diskriminacij in razviti močno politiko boja proti diskriminaciji ekonomsko in socialno prikrajšanega prebivalstva v EU.

2.9

EESO poudarja, da se kompleksne neenakosti in diskriminacije, ki jih povzročajo socialne strukture, lahko odpravijo le z močno politiko, konkretnimi sredstvi in trajnim ukrepanjem. Potrebna je večja in znatna podpora nacionalnim organom za spodbujanje enakosti in varstvo človekovih pravic, zlasti za povečanje njihove neodvisnosti, števila zaposlenih in dodeljenih finančnih sredstev. Ozaveščanje, prepoznavnost in izobraževanje so pomembni vzvodi, ki jih je treba aktivirati v vseh delih družbe in v vseh javnih politikah.

2.10

EESO meni, da je treba spodbujanje enakosti in varstvo temeljnih pravic vključiti v širšo družbeno vizijo, ki razvija in krepi orodja, s katerimi države članice in evropske institucije podpirajo posameznike ter javne in zasebne akterje.

2.11

EESO ponovno izraža popolno podporo novemu akcijskemu načrtu za evropski steber socialnih pravic ter meni, da ima več skupnih točk s spodbujanjem enakosti, varstvom temeljnih pravic in bojem proti diskriminaciji (5). Za doseganje ciljev tega akcijskega načrta je bistvenega pomena, da se njihovemu izvajanju nameni več pozornosti.

2.12

EESO v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji (6) priznava prizadevanja EU na področju enakosti spolov, zaščite pred diskriminacijo na podlagi narodnosti, rase ali starosti, vere, mnenja ali prepričanja, zaščite pravic LGBTQIA+ oseb in invalidov ter na področju vključevanja Romov in zaščite pravic migrantov.

2.13

Kot je Odbor že ugotovil, institucije za človekove pravice, organizacije civilne družbe in socialni partnerji še niso izkoristili vsega potenciala Listine. Potrebne so izboljšave, da bi še povečali njen pozitiven vpliv na zaščito in preventivo ter na spodbujanje, izvajanje in uporabo načela enakosti (7).

2.14

Sedanji evropski sistem zaščite temelji predvsem na individualni pravici žrtev do uporabe pravnih sredstev in prava. Vendar vse študije kažejo, da prijave in postopki ne omogočajo odzivanja na strukturno, presečno in sistemsko razsežnost neenakosti ter da žrtve pravo uporabijo zelo redko, statistično gledano le izjemoma in kot zadnjo možnost (8).

2.15

Danes je na področju zaposlovanja boj proti diskriminaciji omejen na okoliščine, ki ustrezajo le merilom iz člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije (spol, rasa ali narodnost, vera ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost).

2.16

Poleg tega je pravno varstvo Unije na področju dostopa do blaga in javnih storitev omejeno na merila rase ali narodnosti ter enakosti spolov. Druge oblike neenakosti se ne obravnavajo kot take, zaščita pred diskriminacijo pa se razlikuje glede na merilo.

2.17

Med državami članicami so danes še vedno razlike na področju zaščite pred različnimi oblikami diskriminacije. Nekatere dostop do blaga in storitev ščitijo pred vsemi oblikami diskriminacije iz člena 19, druge pa gredo celo dlje od meril iz tega člena. Zato se varstvo pred diskriminacijo in posledično varstvo enakosti med državami članicami razlikujeta.

2.18

V skladu s temi ugotovitvami je treba določiti naslednje korake, ki so potrebni, da bi presegli sedanje omejitve pri uporabi mehanizma za učinkovito varstvo enakosti v Evropski uniji z vidika vključenosti.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Spodbujanje spoštovanja splošnega načela enakosti v državah članicah

3.1.1

Sedanje stanje v Evropi razkriva, da je načelo enakosti želja, katere uresničitev je še vedno precej negotova. Komisija na primer navaja, kako velik izziv je bil v Evropi enak dostop do zdravstvenega varstva v obdobju pandemije COVID-19 (9).

3.1.2

Nekatere evropske države so prenesle splošno načelo enakosti v svoj pravni okvir z uveljavljanjem pravice do enake obravnave v civilni družbi, v gospodarskih odnosih in v odnosu z državo, medtem ko druge prepovedujejo le diskriminacijo, ki je izrecno prepovedana z zakonom in ne predvidevajo nobene pozitivne obveznosti za izvajanje načela enakosti (10).

3.1.3

Ta razlika povzroča veliko vrzel med evropskimi državljani in prebivalci, kar zadeva obseg načela enakosti, njegovo zaščitenost z zakonom in zahteve, ki so določene za njegovo učinkovito izvajanje.

3.1.4

EESO spodbuja Komisijo, naj prizna strukturne težave, ki onemogočajo popolno uresničitev načela enakosti ter razkrivajo omejenost dosežkov in obseg neenakosti v današnji Evropi. Nacionalne organizacije za enakost in človekove pravice bi morale biti dejavno vključene v stalni postopek ocenjevanja.

3.1.5

EESO meni, da mora Unija nujno sprejeti ambiciozno politiko spodbujanja načela enakosti in enakih možnosti, ki bo skladna z vrednotami, razglašenimi v Pogodbi o Evropski uniji in Listini o temeljnih pravicah, z vključitvijo vseh področij, na katerih je pristojna. EESO zato podpira novo pobudo Evropske komisije, ki temelji na členih 157 in 19 Pogodbe in je osredotočena na učinkovitost nacionalnih organov za enakost ter na razvoj njihovega potenciala, njihovih različnih vlog in pristojnosti.

3.1.6

Unija potrebuje konkretna sredstva za prenos splošnega načela enakosti v pravno načelo, ki se bo uporabljalo v vseh državah članicah in bo omogočalo zaščito, ki presega neenakost obravnave, povezano s sedmimi merili diskriminacije iz člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Uporaba strukturnih skladov, na primer, bi bila eno od učinkovitih sredstev za dejansko izvajanje protidiskriminacijskih ukrepov.

3.1.7

S priznavanjem splošnega načela enake obravnave, ustvarjanjem pozitivnih obveznosti in priznavanjem njihove sistemske razsežnosti bi se lahko učinkoviteje borili proti gospodarskim in socialnim neenakostim.

3.2   Boj proti neenakostim in diskriminaciji na digitalnem področju

3.2.1

Čeprav se EESO zaveda, da tehnološki razvoj številnim državljanom omogoča lažji dostop do pravic, meni, da hkrati dejansko ustvarja nove neenakosti pri dostopu do pravic in storitev ter nove potrebe po ukrepanju za zaščito načela enake obravnave.

3.2.2

Digitalizacija državnih storitev ter dostopa do blaga in storitev (zlasti osnovnih) je močno spremenila odnos do uporabnika: odpravila je fizične ovire, hkrati pa je ustvarila nove, digitalne ovire. Nekaterim državljanom, zlasti revnejšim in šibkejšim ter invalidom, kakor tudi večini starejših prebivalcev Evrope, onemogoča dostop do pravic in storitev (11).

3.2.3

Zaradi teh pomanjkljivosti je treba razviti in izvajati nove javne politike za digitalno vključevanje ter oblikovati pozitivne obveznosti za javne in zasebne operaterje v odnosu do uporabnikov, vključno z enostavnim in brezplačnim dostopom.

3.2.4

EESO poleg tehničnih težav pri digitalnem dostopu in v povezavi z orodji, ki izhajajo iz algoritmov (12) in biometričnih tehnologij (13), ugotavlja nove izzive pri kršenju pravic in pojavu diskriminacije.

3.2.5

Kot sta pri svojem delu ugotovila že Svet Evrope (14) in Agencija Evropske unije za temeljne pravice (15), algoritemske odločitve v orodja za odločanje vnašajo diskriminatorno pristranskost, ki je posledica avtomatiziranega reproduciranja rezultatov. Najpomembnejša pravna instrumenta za zmanjšanje tveganja diskriminacije, ki jo povzroča umetna inteligenca, sta zakonodaja o nediskriminaciji in zakonodaja o varstvu podatkov. Učinkovito izvajanje obeh pravnih instrumentov bi lahko prispevalo k odpravljanju nezakonite diskriminacije.

3.2.6

EESO meni, da je za nadzor teh učinkov potrebna močna javna politika za celotni evropski notranji trg in gospodarske akterje zunaj Evrope, ki bi kot nadaljevanje zakonodaje o digitalnih storitvah, ki je v postopku sprejemanja, nalagala uvedbo postopkov nadzora avtomatiziranega odločanja, preverjanja podatkov, ocenjevanja, ocen učinka in popravkov med razvojem in izvajanjem teh tehnologij. K rešitvi lahko prispeva tudi sprejetje direktive o digitalnih storitvah.

3.3   Razvoj zaščite enake obravnave in boj proti diskriminacijam v poklicnem okolju

3.3.1

EESO poudarja, da je zaposlovanje kot vprašanje integracije in uresničitve obljube glede enakosti za vse odločilnega pomena.

3.3.2

Kljub zgodovinski zavezanosti Evropske unije enakosti žensk na področju zaposlovanja nas sedanje razmere opominjajo, da so ženske v preteklosti vedno prve doživele posledice kriz (gospodarskih, socialnih, zdravstvenih ali drugih). Poklicna enakost med spoloma ostaja velik izziv za evropske države. Po krizi zaradi COVID-19 se je stopnja zaposlenosti žensk znižala v vseh starostnih in poklicnih kategorijah ter na svetovni ravni padla na 61,8 % (16).

3.3.3

Te neenakosti, povezane s spolom, se pridružujejo drugim oblikam neenakosti. Raziskava, ki jo je Eurostat izvedel leta 2019, je pokazala, da za 68 % invalidov obstaja tveganje revščine ali socialne izključenosti v primerjavi z 28,4 % za splošno prebivalstvo (17). Enaindvajset odstotkov oseb, ki se opredeljujejo kot LGBT, se čuti diskriminirane na delovnem mestu, kar velja tudi za 25 % oseb magrebskega, afriškega in romskega porekla (18).

3.3.4

Leta 2020 je raziskava Eurobarometer o diskriminacijah pokazala, da 59 % Evropejcev meni, da je glavni vzrok diskriminacije narodnost ali barva polti, raziskave pa kažejo, da je še zlasti izrazita na področju zaposlovanja, kjer močno vpliva na enake možnosti in socialno vključenost. Določiti bi bilo treba učinkovite metode za ugotavljanje teh diskriminacij pred sodišči (kot je metoda Clerc, ki jo priznavajo francoska vrhovna sodišča), da bi lahko primerjali poklicni razvoj oseb, ki so bile zaposlene na isti ravni (19).

3.3.5

Danes evropska politika za boj proti diskriminaciji v zaposlovanju zajema le pravni okvir, ki omogoča, da se zaradi ugotovljenih diskriminatornih razmer sproži postopek pred sodiščem, kar potencialni žrtvi nalaga zelo veliko breme boja proti diskriminaciji z uporabo enega ali več pravnih sredstev proti delodajalcu, ponudniku storitve ali državni službi.

3.3.6

Komisija že dolgo priznava, da do diskriminacije pride zaradi kolektivnih pojavov. Za žrtve so sodni postopki za vsak primer posebej zelo obremenjujoči. Neuporaba pravnih sredstev v primeru diskriminacije je dokumentiran in obsežen pojav (20). Diskriminacija pri zaposlovanju je predmet redkih sodnih postopkov, na področju dostopa do blaga in storitev pa skorajda ni tožb zaradi diskriminacije. Okrepili bi lahko izvensodne mehanizme in postopke za spodbujanje enakosti, pa tudi podporo prostovoljnemu pravnemu delu in sporom v javnem interesu.

3.3.7

EESO se zavzema za to, da se z zakonodajo EU sprejmejo postopkovna orodja, kot je uporaba mehanizmov kolektivnih tožb, ki bodo v državah članicah olajšala dostop do pravic in izboljšala dostop do sodnega varstva in njegov učinek v boju proti diskriminaciji in pri spodbujanju enake obravnave, da bi presegli individualno breme sodnih postopkov, zagotovili, da moč pritožbe ustreza praksam, ki jih razkriva, ter da bi pravni okvir pomenil učinkovito grožnjo za odpravo diskriminacije.

3.3.8

Če se Evropska unija želi učinkovito boriti proti poklicni diskriminaciji, sodni spori ne smejo biti edini način posredovanja v primeru kolektivnih in sistemskih diskriminacij.

3.3.9

Evropska unija mora povečati nabor orodij za odzivanje na diskriminacijo poleg pravnih sredstev z uvedbo orodij za predvidevanje, ki bi omogočala ukrepanje pred pojavom neenakosti, popravljanje praks in preprečevanje diskriminacije.

3.3.10

EESO meni, da je treba uvesti primerljive politike na področju diskriminacije na podlagi vseh meril iz člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zato Komisijo poziva, naj (i) se zaveže, da bo v okviru politike zaposlovanja in boja proti diskriminaciji poskrbela za učinkovito izvajanje obstoječih ukrepov ali sprejela nove ukrepe za spodbujanje enakosti pri zaposlovanju in za učinkovito izvajanje obstoječe zakonodaje; (ii) zagotovi sprejetje ukrepov za širšo opredelitev diskriminacije na delovnem mestu in spodbuja izpolnjevanje obveznosti delodajalcev glede ocenjevanja, poročanja in spremljanja; (iii) ter pomaga podjetjem pri razvoju protidiskriminacijskih in vključujočih praks.

3.4   Povečanje in poenotenje obsega zaščite proti diskriminaciji v Uniji

3.4.1

EESO močno spodbuja Evropsko unijo, naj si še naprej prizadeva za večjo zaščito pred diskriminacijo pri dostopu do blaga in storitev, zlasti s sprejetjem predloga direktive o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost.

3.4.2

EESO ugotavlja, da zaščita proti sedanji diskriminaciji pri dostopu do blaga in storitev vzpostavlja hierarhijo zaščite glede na merila in ustvarja razmere, v katerih osebe, navedene v merilih diskriminacije, nimajo enake zaščite.

3.4.3

Načelo nediskriminacije je temelj zaščite temeljnih pravic v Uniji, vendar dokler osnutek direktive ni sprejet, Evropska unija ne more doseči cilja glede enakega uživanja pravic v evropskem javnem prostoru.

3.4.4

EESO poziva Svet, Parlament in Komisijo, naj si prizadevajo za sprejetje osnutka direktive v različici, ki bo vključevala splošne predloge za izboljšanje dostopa do pravic in pravnih sredstev, vključno z mehanizmi za olajšanje dostopa do pravic s sprejetjem postopkov kolektivnih tožb, da se zagotovita učinkovitost in priznavanje pristojnosti nacionalnih organov za boj proti diskriminaciji.

3.4.5

Evropska unija bi morala dodatno okrepiti svoja prizadevanja in sodelovanje na lokalni in regionalni ravni, da bi zagotovila, da se dostojanstvo in temeljne pravice oseb LGBTQIA+ v celoti spoštujejo, da te osebe nikjer niso preganjane in da obsežneje sodelujejo v javnem življenju.

3.5

EESO meni, da bi morala EU dejavno spodbujati priznavanje splošnega načela in pozitivnih obveznosti enakih možnosti. Institucije EU morajo s sprejetjem zavezujočih standardov podpirati tudi nacionalne organizacije, ki spodbujajo enakost in varstvo človekovih pravic, da bodo te lahko v celoti izkoristile svoj potencial in skrbele za učinkovito izvajanje obstoječe zakonodaje.

3.6   Obnova zaščite pred političnimi, sindikalnimi in družbenimi diskriminacijami

3.6.1

EESO ugotavlja, da se v zadnjih letih povsod po Evropi politični in sindikalni aktivisti (ali aktivisti iz delavskih združenj) ter aktivisti civilne družbe lahko soočajo s težavami pri uveljavljanju svobode izražanja in delovanja, na primer pri uveljavljanju pravice do demonstracij za izražanje svojih zahtev ali za pogajanja.

3.6.2

EESO meni, da morajo Unija in države članice v skladu s svojo zakonodajo in veljavnimi mednarodni instrumenti prek organov držav članic učinkovito poskrbeti za varnost, enako obravnavo in zaščito akterjev, ki delujejo v politiki, socialnih partnerjev in akterjev združenj, opirajoč se na svoje vrednote demokracije, pravne države in nediskriminacije na podlagi političnega prepričanja.

3.6.3

Vse države članice so ratificirale Konvencijo MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic ter Konvencijo MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja. Spoštovati in spodbujati je treba tudi svobodo združevanja in pravico do organiziranja. Pomembno je, da na nacionalni ravni in ravni EU potekajo razprave o tem, kako zagotoviti, da imajo delavci dostop do sindikalnega zastopstva ter da lahko uveljavljajo pravice, da se kolektivno organizirajo in kolektivno ukrepajo (21). EESO v skladu z mednarodno priznanimi standardi Mednarodne organizacije dela močno spodbuja države članice in Komisijo, naj v skladu s svojo zakonodajo, sistemom odnosov med delodajalci in delojemalci ter veljavnimi mednarodnimi instrumenti učinkovito zaščitijo svobodo združevanja ter pravico do organiziranja in kolektivnih pogajanj.

3.7   Učinkovite nacionalne institucije za spodbujanje enakosti, varstvo temeljnih pravic in boj proti diskriminaciji

3.7.1

Uporaba evropskih in nacionalnih predpisov na tem področju je prepogosto močno omejena zaradi pravnih, institucionalnih, organizacijskih in finančnih vidikov, ki so značilni za posamezne države članice.

3.7.2

Odbor meni, da bi bilo treba pripraviti konkretne načrte za izboljšanje zmogljivosti nacionalnih institucij, vključno s finančno podporo.

3.7.3

Odbor spodbuja Komisijo, naj pripravi program pomoči za nacionalne institucije, ki so pristojne za človekove pravice, da bi izboljšala, okrepila in racionalizirala njihove zmogljivosti (oblikovanje, akreditacija in spoštovanje mednarodnih standardov), z vključitvijo ozaveščanja o posebnih potrebah vseh skupin, njihovega poznavanja in odzivanja nanje.

3.7.4

Prav tako je treba izboljšati sposobnosti vseh socialnih akterjev in akterjev civilne družbe, zlasti tistih, ki so vključeni v varstvo človekovih pravic, da uporabijo obstoječe pravne instrumente in sodelujejo z javnimi ustanovami. Nujno je treba bolje podpreti socialne akterje ter organizacije civilne družbe, ki žrtvam diskriminacije zagotavljajo dostop do pravnega varstva. Prejeta pomoč je lahko v obliki usposabljanj, ozaveščanja, prenosa znanja in dobrih praks, finančne in organizacijske podpore ter zaščite pred napadi in blatenjem.

3.7.5

EESO ponavlja, kar je že poudaril, in sicer, da je treba ustvariti učinkovit in dostopen mehanizem za prepoznavanje fizičnih in besednih napadov, ustrahovanja in nadlegovanja, ki vključuje zlorabo postopkov ter sovražni govor proti organizacijam civilne družbe, tudi organizacijam za človekove pravice, ter poročanje o njih (22). Kadar se takšni napadi zgodijo v digitalnem okolju, jih je treba hitro odkriti in odstraniti ustrezne objave.

---

(1)  COM(2008) 426.

(2)  Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Enakost v EU 20 let po začetku izvajanja direktiv o enakosti, april 2021 (celotno poročilo ni na voljo v slovenščini).

(3)  Mulder, J., Indirect sex discrimination in employment (Posredna diskriminacija na podlagi spola pri zaposlovanju), Evropska mreža pravnih strokovnjakov s področja enakosti med spoli in nediskriminacije, Evropska komisija, 2020.

(4)  Glej zlasti osmo izdajo poročila Mednarodne organizacije dela o vplivu trenutne krize na delo, oktober 2021. Mednarodna organizacija dela (MOD), COVID-19: ILO monitor, osma izdaja, 27. oktober 2021.

(5)  Akcijski načrt za evropski steber socialnih pravic, COM(2021) 38 (UL C 374, 16.9.2021, str. 38).

(6)  Glej zlasti mnenja o položaju invalidk (SOC/579) (UL C 367, 10.10.2018, str. 20), o položaju romskih žensk (SOC/585) (UL C 110, 22.3.2019, str. 20), o oblikovanju agende EU o pravicah invalidov za obdobje 2020–2030 (SOC/616) (UL C 97, 24.3.2020, str. 41), o upravljanju raznolikosti v državah članicah EU (SOC/642) (UL C 10, 11.1.2021, str. 7), o strategiji za enakost LGBTIQ oseb za obdobje 2020–2025 (SOC/667) (UL C 286, 16.7.2021, str. 128), o akcijskem načrtu za integracijo in vključevanje za obdobje 2021–2027 (SOC/668) (UL C 286, 16.7.2021, str. 134), o strategiji o pravicah invalidov (SOC/680) (UL C 374, 16.9.2021, str. 50) in o novem strateškem okviru EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov za obdobje po letu 2020.

(7)  Mnenje o novi strategiji za izvajanje Listine EU o temeljnih pravicah (SOC/671) (UL C 341, 24.8.2021, str. 50).

(8)  Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Enakost v EU 20 let po začetku izvajanja direktiv o enakosti, april 2021 (celotno poročilo ni na voljo v slovenščini).

(9)  Evropska komisija, Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU (COM(2009) 567 final).

(10)  Crowley, N., Making Europe more Equal: A legal Duty? (Je zagotovitev večje enakosti v Evropi pravna dolžnost?), Equinet, 2016.

(11)  Francoski varuh človekovih pravic, Dématérialisation et inégalités d’accès aux services publics (Dematerializacija in neenakosti pri dostopu do javnih storitev), 2019; Dématérialisation des services publics: trois ans après, où en est-on? (Dematerializacija javnih storitev: stanje po treh letih), 2022.

(12)  Gerards, J., Xenidis, R., Algorithmic discrimination in Europe (Algoritemska diskriminacija v Evropi), Evropska mreža pravnih strokovnjakov za enakost spolov in nediskriminacijo, Evropska komisija, 2020.

(13)  Francoski varuh človekovih pravic, Technologies biométriques: L’impératif respect des droits fondamentaux (Biometrične tehnologije: nujno spoštovanje temeljnih pravic), 2021.

(14)  Svet Evrope, Zuiderveen Borgesius, F., Discrimination, Artificial Intelligence and algorithmic decision-making, (Diskriminacija, umetna inteligenca in algoritemsko odločanje), 2018.

(15)  Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Pravilno ravnanje v prihodnje – umetna inteligenca in temeljne pravice, 2021.

(16)  Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), Gender equality and the socio-economic impact of the COVID-19 pandemic (Enakost spolov in socialno-ekonomski učinek pandemije COVID-19).

(17)  Eurostat, Income inequalities (Plačne neenakosti), 2019.

(18)  Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Enakost v EU 20 let po začetku izvajanja direktiv o enakosti, april 2021 (celotno poročilo ni na voljo v slovenščini).

(19)  Chappe, V. A., La preuve par comparaison: méthode des panels et droit de la non-discrimination (Dokaz s primerjavo: metoda vzorčnih skupin in pravica do nediskriminacije), Sociologies pratiques, 2011/2, št. 23, str. 45 do 55. Okvirni sklep varuha človekovih pravic št. 2022-139 z dne 31. 8. 2022; Kasacijsko sodišče: senat za socialne zadeve 10/7/1998 št. 90-41231; senat za socialne zadeve 4/7/2000 št. 98-43285; senat za socialne zadeve 28/6/2006, št. 04-46419.

(20)  Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Enakost v EU 20 let po začetku izvajanja direktiv o enakosti, april 2021 (celotno poročilo ni na voljo v slovenščini).

(21)  Glej tudi mnenje o dostojnih minimalnih plačah v vsej Evropi (SOC/632), točki 4.5.3 in 4.5.6 (UL C 429, 11.12.2020, str. 159.

(22)  Mnenje o novi strategiji za okrepitev uporabe Listine o temeljnih pravicah v EU (SOC/671): UL C 341, 24.8.2021, str. 50.