—

ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju členov 8, 9, 151, 153 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti njenih določb o socialnih pravicah in enakosti žensk in moških,

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov (OZN) o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, načela, da nihče ne sme biti prezrt, in zlasti 1. cilja o odpravi revščine, 5. cilja o doseganju enakosti spolov in izboljšanju življenjskih razmer žensk ter 8. cilja o doseganju trajnostne gospodarske rasti,

—

ob upoštevanju strategije EU za rast Evropa 2020, zlasti cilja o zmanjšanju števila prebivalcev EU, ki živijo pod nacionalnim pragom revščine, za 25 % do leta 2020, s čimer bi iz revščine rešili več kot 20 milijonov ljudi, in obveznosti držav članic, da v celoti uporabijo svoje sisteme socialne varnosti in pokojninske sisteme, da se zagotovi ustrezna dohodkovna podpora,

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),

—

ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 190 o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic,

—

ob upoštevanju priporočila Sveta (EU) 2021/1004 z dne 14. junija 2021 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (2),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom „Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025“ (COM(2020)0152),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o ženskah in revščini v Evropski uniji (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o ženskem podjetništvu v malih in srednjih podjetjih (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o revščini: vidik spola (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2017 o ženskah in njihovi vlogi na podeželju (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o potrebi po strategiji EU za odpravo in preprečevanje razlik v pokojninah med spoloma (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o krepitvi ekonomskega položaja žensk v zasebnem in javnem sektorju v EU (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2018 o storitvah oskrbe v EU za večjo enakost spolov (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2019 o enakosti spolov in davčnih politikah v EU (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. januarja 2020 o razliki med plačami moških in žensk (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o vidiku enakosti spolov v obdobju krize zaradi COVID-19 in obdobju po krizi (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 z naslovom „Stara celina se stara – možnosti in izzivi politik na področju staranja po letu 2020“ (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2021 o zmanjševanju neenakosti s posebnim poudarkom na revščini zaposlenih (16),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2019 o gospodarstvih EU z zagotovljeno enakostjo spolov: nadaljnji ukrepi,

—

ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov z dne 5. marca 2020 z naslovom „Beijing + 25: the fifth review of the implementation of the Beijing Platform for Action in the EU Member States“ (Peking + 25: peti pregled uresničevanja Pekinških izhodišč za ukrepanje v državah članicah EU),

—

ob upoštevanju četrte izdaje poročila Mednarodne organizacije dela o covidu-19 in svetu dela, ki je bila objavljena 27. maja 2020,

—

ob upoštevanju političnega pregleda Eurofounda in Evropskega inštituta za enakost spolov z dne 15. julija 2021 z naslovom „Upward convergence in gender equality: How close is the Union of equality?“ (Navzgor usmerjena konvergenca na področju enakosti spolov: kako blizu enakosti spolov je Evropa?),

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja za državljanske pravice in ustavne zadeve pri generalnem direktoratu Parlamenta za notranjo politiko iz decembra 2017 o vidiku spola pri dostopu do energije v EU,

—

ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov za leti 2019 in 2020,

—

ob upoštevanju dokumenta o stališču nevladne organizacije Make Mothers Matter o revščini mater v EU,

—

ob upoštevanju ocene, ki jo je evropska mreža za boj proti revščini februarja 2021 podala o letni strategiji za trajnostno rast za leto 2021 in predlogu za skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2021 z naslovom „Working towards a Socially Inclusive and Poverty-proof Recovery from the COVID-19 pandemic“ (Prizadevanja za socialno vključujoče okrevanje po pandemiji covida-19, ki bo preprečilo revščino),

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja za pravice državljanov in ustavne zadeve pri generalnem direktoratu Parlamenta za notranjo politiko z 19. maja 2021 o pandemiji covida-19 ter njenih ekonomskih posledicah za ženske in za njihovo revščino: izkušnje petih evropskih držav,

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja za državljanske pravice in ustavne zadeve pri generalnem direktoratu Parlamenta za notranjo politiko s 14. junija 2021 o enakosti spolov in ekonomski vrednosti oskrbe z vidika ustreznih skladov EU,

—

ob upoštevanju svoje resolucije s 14. aprila 2016 o uresničevanju cilja o zmanjšanju revščine glede na vse večje gospodinjske stroške (17) ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov o tem,

—

ob upoštevanju dela platforme EU za boj proti brezdomstvu, ki je bila vzpostavljena junija 2021,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0194/2022),

A.

ker je enakost spolov osrednja vrednota Unije, zapisana v členu 2 PEU; ker je v členu 8 PDEU določeno vključevanje načela enakosti spolov;

B.

ker je odprava revščine ena od prednostnih nalog EU iz člena 3 PEU in člena 34 Listine ter krovni cilj akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic, kar kaže, da je EU v svojih politikah zavezana boju proti revščini;

C.

ker je v EU število revnih žensk še vedno večje od števila revnih moških (18); ker revščina ali tveganje socialne izključenosti, kljub zmanjšanju revščine v EU tako med ženskami kot med moškimi, še vedno nesorazmerno bolj prizadeneta ženske kot moške, zlasti ženske, ki se soočajo s presečnimi oblikami diskriminacije; ker je bilo leta 2020 tveganje revščine in socialne izključenosti v EU pri ženskah višje (22,9 %) kot pri moških (20,9 %), čeprav se je tveganje od leta 2015 pri obeh zmanjšalo (s 24,9 % pri ženskah in 23,1 % pri moških); ker se je razlika v revščini med spoloma od leta 2017 v 21 državah članicah povečala (19); ker se glede na podatke stopnje revščine pri ženskah med državami članicami zelo razlikujejo; ker zaradi močne povezave med revščino žensk in revščino otrok vsakemu četrtemu otroku v EU grozi revščina ali socialna izključenost;

D.

ker so po ocenah za leto 2019 v EU-27 ženske še posebej izpostavljene tveganju revščine, pri čemer je stopnja revščine 17,1 % po socialnih transferjih; ker so ženske od začetka pandemije covida-19 nesorazmerno prizadete na socialno-ekonomskem področju, v nekaterih primerih tudi zaradi izgube službe; ker se je stopnja zaposlenosti žensk zmanjšala še bolj kot med recesijo leta 2008; ker je to med drugim zaradi povečanja neplačanega dela oskrbe, gospodinjskega in izobraževalnega dela, ki ga opravljajo predvsem ženske, kar je privedlo tudi do povečanja revščine žensk; ker je bila že pred pandemijo covida-19 večina zaposlenih na delovnih mestih za določen čas in s krajšim delovnim časom žensk, zlasti v storitvenem sektorju, in ker je pandemija ta trend še okrepila; ker učinki pandemije covida-19 še niso v celoti razumljeni in ker bomo tudi v prihodnjih letih še občutili njen socialno-ekonomski vpliv; ker je zato nujno preučiti revščino žensk v okviru obvladovanja krize zaradi covida-19 in po njej; ker ukrepi, sprejeti za izhod iz finančne krize leta 2008, niso zadostovali za zmanjšanje revščine žensk; ker zmanjšanje financiranja socialnih javnih storitev in nižje plače nesorazmerno prizadenejo ženske zaradi njihove večje odvisnosti od javnih socialnih storitev in nadomestil;

E.

ker vključevanje načela enakosti spolov pomeni upoštevanje razlik med spoloma v celotnem političnem ciklu in dodajanje presečnega pristopa ob upoštevanju raznolikosti med ženskami in moškimi pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju politik, programov in projektov, da bi povečali enakost spolov; ker se načelo enakosti spolov do sedaj ni resnično vključilo v politike EU niti se ni pri tem uporabljal presečni pristop;

F.

ker člen 3(3) PEU Unijo zavezuje, da se „bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo [ter] enakost žensk in moških“ v skladu s konceptom socialnega tržnega gospodarstva; ker je v akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic konkreten cilj, da se do leta 2030 število ljudi, ki jim grozi revščina, zmanjša za vsaj 15 milijonov, med njimi 5 milijonov otrok; ker so socialna in zelena agenda ter agenda za enakost spolov medsebojno povezane in imajo enake cilje, tj. zagotoviti trajnostno rast in pravično porazdelitev virov; ker bi bilo treba v razpravah o pregledu sedanjega modela EU za socialno-ekonomsko upravljanje upoštevati zavezo EU, da bo zmanjšala neenakosti in izkoreninila revščino, zlasti revščino žensk;

G.

ker je posebni poročevalec OZN za skrajno revščino in človekove pravice Olivier De Schutter poudaril, da bi morala Evropska unija razviti vseevropsko strategijo za boj proti revščini, ki bi uveljavila strukturiran in širok pristop k izkoreninjenju revščine žensk; ker je za obdobje po pandemiji v Evropski uniji potrebna pravičnejša socialna pogodba, ki bo vključevala ekonomske politike za zmanjšanje ekonomskih neenakosti;

H.

ker revščina staršev pogosto povzroči revščino otrok; ker se z naložbami v politike, ki podpirajo ženske, izboljšujejo tudi življenjske razmere njihovih družin, zlasti otrok; ker morajo EU in države članice spoštovati, varovati in uresničevati pravice otrok v skladu s PEU; ker so v revščini ogrožene pravice otrok; ker je odprava revščine otrok vključena v načelo 11 evropskega stebra socialnih pravic;

I.

ker je pri enostarševskih družinah večje tveganje revščine in socialne izključenosti ter je pri teh družinah večja verjetnost, da se revščina prenaša na več generacij; ker 85 % enostarševskih družin vodijo ženske; ker je leta 2020 revščina ali socialna izključenost ogrožala 42,1 % prebivalstva EU iz enostarševskih gospodinjstev z vzdrževanimi otroki;

J.

ker je revščina žensk posledica vseživljenjske diskriminacije; ker spolni stereotipi še vedno vplivajo na delitev dela v gospodinjstvu, v izobraževanju, na delovnem mestu in v družbi ter na dostop do oblasti in odločanja; ker neplačana oskrba in gospodinjsko delo, ki ju opravljajo predvsem ženske, te nesorazmerno obremenjuje; ker je na svetovni ravni več kot 70 % delavcev v zdravstvu in oskrbi žensk; ker so bila ta delovna mesta sistematično podcenjena, saj so jih ženske v gospodinjstvih opravljale in jih še vedno opravljajo brezplačno; ker ženske prejemajo nižjo plačo kot moški; ker imajo ženske zaradi pomanjkanja časa pogosteje pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom; ker ženske trpijo zaradi revščine zaposlenih, ki vodi do večjega tveganja revščine in socialne izključenosti zaradi nizke delovne intenzivnosti;

K.

ker bi bilo treba ustrezno upoštevati priporočila evropskega stebra socialnih pravic za enakost spolov, enake možnosti in aktivno podporo zaposlovanju;

L.

ker je revščina žensk večrazsežnostna, zato se moramo boriti proti vsem vzrokom in posledicam vseh plati revščine žensk, med drugim materialni prikrajšanosti, pa tudi pomanjkanju dostopa do različnih virov in storitev, kar omejuje njihovo zmožnost popolnega uveljavljanja pravic iz državljanstva; ker na revščino žensk neposredno vplivajo nepravično vrednotenje dela, ki ga večinoma opravljajo ženske, prekinitve poklicne poti zaradi porodniškega dopusta ali obveznosti oskrbe, neenaka porazdelitev neplačanih obveznosti oskrbe in dela v gospodinjstvu ter segregacija v izobraževanju in pozneje na trgu dela; ker so ženske zaradi revščine izključene iz določenih družbenih in političnih vidikov življenja; ker obenem pomanjkanje ustreznega dostopa do virov in storitev povečuje tveganje žensk, da bodo zdrsnile v revščino ali ostale revne, kar kaže na medsebojno odvisnost med revščino ter socialno in politično izključenostjo;

M.

ker se vpliv revščine na moške in ženske razlikuje in ker je zato treba upoštevati tudi kazalnike za boljše razumevanje feminizacije revščine, kot so starost, pričakovana življenjska doba, dohodkovna neenakost, plačna vrzel med spoloma, vrsta gospodinjstva in socialni transferji; ker lahko sinergije med različnimi izvedenimi ukrepi in političnimi ukrepi, ki podpirajo enakost spolov na področju zaposlovanja, izobraževanja, davčne politike in stanovanj, prispevajo k učinkovitejšemu boju proti globoko zakoreninjenim vzrokom revščine in socialne izključenosti;

N.

ker je pri nekaterih skupinah žensk, kot so matere samohranilke, ženske, starejše od 65 let, invalidke, ženske z nizko stopnjo izobrazbe in ženske iz migrantskih družin, večje tveganje revščine in socialne izključenosti;

O.

ker je med starejšimi v prebivalstvu držav EU-27 več žensk kot moških; ker je bilo leta 2019 več kot dvakrat več zelo starih žensk (starih 85 let ali več) kot zelo starih moških; ker bo staranje prebivalstva močno vplivalo na vlade, podjetja in civilno družbo, zlasti na zdravstvene sisteme in sisteme socialnega varstva, trge dela, javne finance in pokojninske pravice;

P.

ker je iz podatkov razvidno, da v EU revščina in socialna izključenost grozita povprečno 29,5 % invalidk v primerjavi z 27,5 % invalidov;

Q.

ker se ženske iz ranljivejših skupin, kot so mlade ženske, invalidke, ženske s priseljenskim ozadjem, Rominje, pripadnice verskih ali etničnih manjšin ter ženske LBTQI+, pri dostopu do izobraževanja, zdravstvenega varstva, zaposlovanja in socialnih storitev soočajo z dodatnimi in presečnimi oblikami diskriminacije in so zato izpostavljene večjemu tveganju revščine;

R.

ker se Romi spoprijemajo z diskriminacijo pri dostopu do pobud za zaposlovanje, kot je jamstvo za mlade; ker javni zavodi za zaposlovanje pogosto nimajo zmogljivosti, da bi jih dosegli, oziroma jih posredno diskriminirajo;

S.

ker je v zvezi s podatki o revščini revščina v gospodinjstvih opredeljena s statistično enoto gospodinjstva, torej se ne upoštevajo neenakosti med spoloma pri notranji porazdelitvi virov, zaradi česar je težko pridobiti zanesljive podatke, razčlenjene po spolu;

T.

ker revščina žensk povečuje tveganje za brezdomstvo, pomanjkanje dostopa do ustreznih stanovanj in energetsko revščino; ker potrebujemo politične ukrepe, ki bodo posebej prilagojeni staršem samohranilcem;

U.

ker je enakost spolov na trgu dela pomemben instrument za odpravljanje revščine med ženskami, ki koristi ženskam, pa tudi celotnemu gospodarstvu, ter pozitivno vpliva na BDP, stopnjo zaposlenosti in produktivnost; ker bi se s povečanjem enakosti spolov povečal BDP EU na prebivalca med 6,1 % in 9,6 % in bi se do leta 2050 ustvarilo dodatnih 10,5 milijona delovnih mest, kar bi koristilo tako ženskam kot moškim;

V.

ker je delo v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske, bistvenega pomena in ima visoko socialnoekonomsko vrednost, vseeno pa je podcenjeno in slabše plačano kot delo v sektorjih, v katerih prevladujejo moški; ker je nujno treba ponovno oceniti ustreznost plač v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske, glede na njihovo socialno in ekonomsko vrednost, ter doseči napredek glede minimalne plače, minimalnega dohodka in preglednosti plač v predpisih EU;

W.

ker je pravica do dela bistveni pogoj za ekonomsko neodvisnost žensk, njihov poklicni razvoj in dejansko enakopravnost;

X.

ker povprečna vrzel stopnje zaposlenosti med spoloma znaša 11,5 %, pri čemer so ženske nesorazmerno bolj zastopane v sektorjih s slabo plačanimi prekarnimi delovnimi mesti; ker so ženske bolj zastopane v prožnih oblikah dela z netipičnimi in prožnimi pogodbami (delo s krajšim delovnim časom, začasno delo itd.); ker se ženske soočajo z diskriminacijo zaradi nosečnosti in materinstva; ker je plačna vrzel med spoloma leta 2019 na ravni EU znašala 14,1 %, čeprav so bile med državami članicami velike razlike (20); ker se je od leta 2010 vrzel v zaslužku med spoloma povečala v 17 državah članicah, medtem ko se je vrzel v dohodkih povečala v 19 državah članicah, kar je privedlo do splošnega povečanja neenakosti med pripadniki različnih spolov pri zaslužku in dohodkih v EU (21); ker približno 10 % delovno aktivnega prebivalstva v EU ogroža revščina, pri čemer so večinoma ženske tiste, ki prejemajo minimalno plačo ali nižjo plačo od zajamčene plače, med drugim zaradi večje vključenosti žensk v neformalno gospodarstvo; ker lahko boj proti neprijavljenemu delu in določitev ustrezne in pravične minimalne plače, ki zagotavlja dostojen življenjski standard, pripomore pri zmanjšanju plačnih neenakosti, plačne vrzeli med spoloma in revščine žensk;

Y.

ker je v Evropski socialni listini priznana pravica vseh delavcev in s tem tudi delavk do pravičnega plačila, ki zadostuje za dostojen življenjski standard zase in za njihove družine, ter pravica do enakega plačila za delo enake vrednosti; ker določa pravico do zaščite pred revščino in socialno izključenostjo ter prispeva k zmanjšanju obstoječe plačne vrzeli med moškimi in ženskami;

Z.

ker je stopnja plačane zaposlitve transspolnih oseb le 51 % v primerjavi z 69,3 % za celotno prebivalstvo; ker je brezposelnost še posebej problematična za transspolne ženske, za katere je verjetnost brezposelnosti skoraj trikrat večja kot povprečje za celotno prebivalstvo (22);

AA.

ker je samo 20,7 % invalidk in 28,6 % invalidov zaposlenih za polni delovni čas; ker invalidi v nekaterih državah članicah pogosto izgubijo pravico do nadomestil za invalidnost, ko se zaposlijo, kar povečuje njihovo tveganje revščine zaposlenih;

AB.

ker je razlika v pokojninah med spoloma zaradi neravnovesij, ki so posledica trajne vseživljenjske neenakosti, leta 2019 v povprečju znašala skoraj 29,4 % (23); ker je zaradi te razlike v pokojninah bolj verjetno, da bodo ženske padle pod prag revščine, ko se starajo, pri čemer je treba upoštevati tudi, da je pričakovana življenjska doba žensk daljša od pričakovane življenjske dobe za moške, kar še poglablja posledice revščine in socialne izključenosti; ker bo večja vključenost ljudi na trg dela skozi vse njihovo življenje pripomogla k odpravi razlik v pokojninah med spoloma;

AC.

ker tehnološka in digitalna revolucija, ki smo ji priča, povečuje digitalni napredek in nove poslovne priložnosti ter spreminja gospodarske vzorce, socialne sisteme in trg dela; ker mora imeti vsakdo v naši družbi, zlasti ženske, možnost sodelovati pri tej blaginji;

AD.

ker je treba še naprej spodbujati politike, namenjene povečanju udeležbe žensk na področjih, povezanih z znanostjo, tehnologijo, inženirstvom in matematiko ter umetno inteligenco, in sprejetje pristopa na več ravneh za odpravo razlik med spoloma na vseh ravneh izobraževanja in zaposlovanja v digitalnem sektorju;

AE.

ker so deklice v šoli boljše od dečkov, vendar se pogosto srečujejo z večjimi težavami ali zaradi družinskega ali drugega pritiska učnega uspeha ne morejo prenesti v poklicne dosežke;

AF.

ker revščina še posebej prizadene ženske, ki živijo na podeželju; ker številne ženske, ki živijo na podeželju, niso registrirane na trgu dela ali prijavljene kot brezposelne; ker je stopnja brezposelnosti žensk na podeželju zelo visoka, zaposlene pa imajo zelo nizke dohodke; ker imajo ženske na podeželju omejen dostop do izobraževanja;

AG.

ker bi skupni pristop EU k sektorju oskrbe poleg politik držav članic ustvaril znatno dodano vrednost; ker ženske pogosteje opravljajo delo neplačane oskrbe kot moški, zato je skrb za otroke ali vzdrževane osebe eden najpogostejših razlogov, zakaj ženske skrajšajo svoj delovni čas ali se umaknejo s trga dela; ker ženske pogosteje prekinejo svojo poklicno pot ali sprejmejo kratkoročne pogodbe o zaposlitvi, zaposlitev s krajšim delovnim časom, prekarno ali celo neformalno zaposlitev, ki jo je mogoče prilagoditi urniku oskrbe, kar pa vpliva na njihov zaslužek in prispevke v njihov pokojninski sklad ter tako vpliva na njihovo ekonomsko neodvisnost v starosti; ker splošni dostop do kakovostnih zdravstvenih in socialnih storitev in infrastrukture po dostopnih cenah, kot so predšolska varstvo in vzgoja ali varstvo drugih vzdrževanih oseb, ni le ključen za preprečevanje vse večje revščine, zlasti za ženske, temveč je tudi bistven za gospodarstvo, ki služi javnemu interesu; ker naložbe v te storitve zato pozitivno vplivajo na ekonomsko neodvisnost žensk in njihovo zmožnost udeležbe na trgu dela; ker so ukrepi socialne zaščite bistvenega pomena za boj proti revščini žensk, ne le ekonomsko, temveč tudi zaradi njene večrazsežnosti;

AH.

ker revščina povečuje posledice nasilja na podlagi spola za ženske, saj je za ženske v neprimernih razmerjih zaradi vse slabšega ekonomskega položaja čedalje težje zapustiti partnerja; ker je nasilje na podlagi spola strukturna težava, ki jo je mogoče najti v vseh socialnoekonomskih skupinah in ni odvisna od izvora ali prepričanja; ker so ženske zaradi revščine bolj izpostavljene trgovini z ljudmi in spolnemu izkoriščanju, saj so one in njihove družine ekonomsko odvisne od storilcev, ki jih zlorabljajo; ker nasilje na podlagi spola prispeva tudi k revščini in socialni izključenosti, saj ima nasilje posledice za zdravje in lahko povzroči izgubo zaposlitve in brezdomstvo;

AI.

ker ima nadlegovanje na delovnem mestu, vštevši spolno in psihično nadlegovanje, katerega žrtve so običajno ženske, odvračilni vpliv na ženske, med drugim se pojavlja večja odsotnost z dela, manjša produktivnost in posledična izguba dohodka, prispeva pa tudi k njihovemu umiku s trga dela, kar negativno vpliva na njihovo poklicno pot in ekonomsko neodvisnost; ker lahko prijava nadlegovanja na delovnem mestu privede do odpuščanja ali osamitve žrtve;

AJ.

ker se ocenjuje, da si trenutno vsako deseto dekle ne more privoščiti sanitarnih izdelkov; ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 15. januarja 2019 o enakosti spolov in davčnih politikah v EU pozval vse države članice, naj odpravijo „davek na nego in tampone“ tako, da izkoristijo novo prožnost v direktivi o DDV, in za te bistvene osnovne dobrine uporabijo oprostitev oziroma ničodstotno stopnjo DDV;

AK.

ker se zaradi ruske vojne proti Ukrajini dodatno povečuje revščina, zlasti med ženskami, saj morajo ukrajinske ženske in otroci bežati v sosednje države, prav tako pa naraščajo cene osnovnih storitev in blaga, kar občutijo vsi Evropejci, še posebej pa tisti, ki imajo že tako ali tako manj sredstev;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 16. septembra 2021 o strategiji EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji (JOIN(2021)0024),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. aprila 2021 o strategiji EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji,

—

ob upoštevanju nizozemske indijsko-pacifiške strategije z dne 13. novembra 2020 z naslovom Indijsko-pacifiška regija: smernice za okrepitev sodelovanja Nizozemske in EU s partnerji v Aziji,

—

ob upoštevanju dokumenta nemške zvezne vlade z naslovom Smernice politike za indijsko-pacifiško regijo iz septembra 2020,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 1. decembra 2021 z naslovom Strategija Global Gateway (JOIN(2021)0030),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. februarja 2021 z naslovom Pregled trgovinske politike – odprta, trajnostna in odločna trgovinska politika (COM(2021)0066),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 12. marca 2019 o strateških obetih v odnosih med EU in Kitajsko (JOIN(2019)0005),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 19. septembra 2018 z naslovom Povezovanje Evrope in Azije – gradniki strategije EU (JOIN(2018)0031),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. marca 2021 z naslovom Digitalni kompas do leta 2030: evropska pot v digitalno desetletje (COM(2021)0118),

—

ob upoštevanju govora predsednice Komisije Ursule von der Leyen z dne 15. septembra 2021 o stanju v Uniji leta 2021,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila za javnost Evropske službe za zunanje delovanje in ministrstva za zunanje zadeve ZDA z dne 3. decembra 2021 o posvetovanju na visoki ravni o indijsko-pacifiški regiji,

—

ob upoštevanju 11. srečanja parlamentarnega partnerstva med Azijo in Evropo, ki ga je 16. novembra 2021 gostila Kambodža,

—

ob upoštevanju evropske politike ene Kitajske, kot je navedeno v strateški viziji EU-Kitajska z dne 12. marca 2019,

—

ob upoštevanju celovitega sporazuma o naložbah, ki sta ga EU in Kitajska načeloma sklenili 30. decembra 2020,

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 21. oktobra 2021 podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o političnih odnosih in sodelovanju med EU in Tajvanom (1),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 29. aprila 2021 Svetu, Komisiji in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o odnosih med EU in Indijo (2),

—

ob upoštevanju neuradnega dokumenta služb Komisije z dne 26. februarja 2018 o povratnih informacijah in nadaljnji poti pri izboljšanju izvajanja in izvrševanja poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju v sporazumih EU o prosti trgovini ter njihovega akcijskega načrta o poglavjih o trgovini in trajnostnem razvoju v 15 točkah,

—

ob upoštevanju Sporazuma o prosti trgovini z dne 16. septembra 2010 med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani (3),

—

ob upoštevanju Sporazuma o prosti trgovini (4) in Sporazuma o zaščiti naložb z dne 19. oktobra 2018 med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Singapur na drugi strani,

—

ob upoštevanju Sporazuma o prosti trgovini (5) in Sporazuma o zaščiti naložb z dne 30. junija 2019 med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Socialistično republiko Vietnam na drugi strani,

—

ob upoštevanju Sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in Japonsko (6),

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo na eni strani ter članicami Organizacije afriških, karibskih in pacifiških držav na drugi strani,

—

ob upoštevanju pogajanj za sklenitev sporazumov o prosti trgovini med Evropsko unijo ter Avstralijo, Novo Zelandijo in Indonezijo, ki potekajo, ter pogajanj o sklenitvi sporazumov o prosti trgovini med Evropsko unijo ter Malezijo, Tajsko in Filipini, ki trenutno mirujejo,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o političnih odnosih EU z Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN) (7),

—

ob upoštevanju odločitve, sprejete na srečanju ministrov EU-ASEAN, z dne 21. januarja 2019 o vzpostavitvi strateškega partnerstva EU-ASEAN,

—

ob upoštevanju 29. srečanja skupnega odbora za sodelovanje EU–ASEAN, ki je potekalo 11. februarja 2022,

—

ob upoštevanju ustanovnega medregionalnega dialoga med Evropskim parlamentom in medparlamentarno skupščino ASEAN, ki je potekal 22. junija 2021,

—

ob upoštevanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah z dne 12. decembra 2015 in sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 27. oktobra 2021 o izvajanju trgovinskih sporazumov EU (COM(2021)0654),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2020 o pregledu trgovinske politike EU (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2021 o kitajskih povračilnih ukrepih proti subjektom EU, poslancem Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2021 o novi strategiji za odnose med EU in Kitajsko (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o povezljivosti in odnosih med EU in Azijo (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2021 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: vračanje narave v naša življenja (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2020 z naslovom Izvajanje skupne trgovinske politike – letno poročilo 2018 (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2017 o izvajanju prostotrgovinskega sporazuma med EU in Republiko Korejo (14),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za ribištvo,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A9-0170/2022),

A.

ker je indijsko-pacifiška regija postala geopolitična in geoekonomska realnost; ker je regija zaradi njenega vse večjega gospodarskega, demografskega in političnega pomena ključni akter pri oblikovanju mednarodnega reda in reševanju svetovnih izzivov; ker se je težišče svetovnega gospodarstva premaknilo iz Atlantskega v Tihi ocean;

B.

ker Evropa in indijsko-pacifiška regija skupaj predstavljata več kot 70 % svetovne trgovine z blagom in storitvami ter več kot 60 % neposrednih tujih naložb, njuna letna trgovina pa je leta 2019 dosegla 1,5 bilijona EUR; ker indijsko-pacifiška regija ustvari 60 % svetovnega BDP in prispeva dve tretjini svetovne gospodarske rasti; ker je EU največja vlagateljica v regiji, ki vključuje štiri od desetih največjih svetovnih trgovinskih partneric EU (Kitajsko, Japonsko, Južno Korejo in Indijo) (15);

C.

ker ima EU trenutno sklenjene štiri dvostranske trgovinske sporazume v regiji (z Japonsko, Singapurjem, Južno Korejo in Vietnamom), pet strateških partnerstev (z združenjem ASEAN, Kitajsko, Indijo, Japonsko in Južno Korejo) ter dve partnerstvi za povezljivost (z Japonsko in Indijo);

D.

ker sta EU in ASEAN z vstopom v strateško partnerstvo decembra 2020 odprla novo poglavje v svojih dolgoletnih odnosih;

E.

ker bi morali okrepljeni medparlamentarni odnosi in parlamentarna diplomacija med Evropskim parlamentom in parlamenti jugovzhodne Azije prek medparlamentarne skupščine ASEAN (AIPA) odražati prihodnji program širših in poglobljenih odnosov med EU in ASEAN; ker sta Evropski parlament in medparlamentarna skupščina ASEAN naravna partnerja, ki lahko pomembno prispevata h krepitvi odnosov med EU in ASEAN;

F.

ker odnosi med EU in ASEAN temeljijo na skupnih vrednotah in načelih mednarodnega reda, ki temelji na pravilih, učinkovitem in trajnostnem multilateralizmu ter prosti in pravični trgovini; ker največ neposrednih tujih naložb v regiji ASEAN prispevajo subjekti s sedežem v EU; ker je EU tretja največja trgovinska partnerica združenja ASEAN in ker je ASEAN kot celota tretji največji trgovinski partner EU zunaj Evrope; ker so pogajanja o sporazumu o prosti trgovini med EU in ASEAN od leta 2009 sporazumno prekinjena;

G.

ker prizadevanja Koreje v zvezi z izvajanjem poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju ne izpolnjujejo pričakovanj; ker so potrebne konkretnejše izboljšave;

H.

ker več indijsko-pacifiških držav uživa ugodnosti tarifnih preferencialov EU v okviru splošne sheme preferencialov (GSP), ki olajšujejo dostop do trgov EU, in ker najmanj razvite države v regiji uživajo ugodnosti režima „vse razen orožja“ brez carin in kvot; ker so Pakistan, Filipini in Šrilanka upravičeni do posebnega spodbujevalnega režima za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (GSP+); ker so ti instrumenti prispevali h gospodarskemu razvoju teh držav, spoštovanju človekovih pravic in pravic delavcev, varstvu okolja in k izboljšanju dobrega upravljanja;

I.

ker geopolitična konkurenca v svetovnem redu med ključnimi akterji še naprej narašča, zlasti med ZDA in Kitajsko, to pa ima velik vpliv na svetovno trgovino; ker so nedavni dogodki vplivali na svetovne trajnostne dobavne verige in pridobivanje kritičnih surovin ter povzročili naglo povečanje cen energije in hrane; ker so odnosi med EU in Kitajsko večplastni, pri čemer je Kitajska partnerica za sodelovanje, a tudi gospodarska in sistemska tekmica na številnih področjih;

J.

ker je celostni in napredni sporazum za čezpacifiško partnerstvo (CPTPP) odprt in v prihodnost usmerjen trgovinski sporazum, katerega cilj je, da se v indijsko-pacifiški regiji zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in trgovinsko okolje, ki temelji na pravilih, določa pa tudi model regionalnega trgovinskega povezovanja; ker so ZDA januarja 2017 odstopile od sporazuma, Kitajska, Tajvan in Združeno kraljestvo pa so septembra 2021 vložili uradno prošnjo za pristop;

K.

ker je celovito regionalno gospodarsko partnerstvo (RCEP) – ki ga vodi združenje ASEAN, podpisale pa so ga tudi Avstralija, Kitajska, Japonska, Republika Koreja in Nova Zelandija – začelo veljati januarja 2022, s čimer je bil ustvarjen največji trgovinski blok na svetu; ker naj bi to partnerstvo spodbujalo večje regionalno sodelovanje na področju trgovine in naložb ter digitalne trgovine, v njegovem okviru pa naj bi se obravnavala regulativna vprašanja, da bi se olajšalo čezmejno gibanje, kar vključuje le omejene določbe o delu in okolju;

L.

ker je pandemija covida-19 pospešila številne geopolitične trende, ki so že nakazovali; ker je zaradi nje postalo še bolj jasno, da je poglobljeno mednarodno sodelovanje, na primer v zdravstvenem sektorju, nujno potrebno; ker je tudi pokazala, da gospodarstva držav članic niso dovolj odporna, ter razkrila ranljivosti svetovnih dobavnih verig in izpostavila potrebo po dodatni diverzifikaciji;

M.

ker se je geopolitična realnost po ruskem napadu na Ukrajino februarja 2022 korenito spremenila, zaradi česar je nadaljnje sodelovanje EU z indijsko-pacifiškimi partnerji še pomembnejše in nujnejše za diverzifikacijo naših trgovinskih odnosov, poglobitev sodelovanja na področju kritičnih in nastajajočih tehnologij, digitalnih vprašanj in surovin, pa tudi za okrepitev in diverzifikacijo dobavnih verig, povečanje njihove odpornosti in trajnostnosti ter pomoč pri reševanju svetovnih izzivov;

N.

ker so podnebne spremembe in degradacija okolja eksistencialna grožnja za indijsko-pacifiško regijo, Evropo in preostali svet; ker so samo v letu 2021 nesreče zaradi podnebnih sprememb v indijsko-pacifiški regiji prizadele več kot 57 milijonov ljudi (16);

O.

ker EU, kot je navedeno v pregledu trgovinske politike, sodeluje s svojimi partnerji, da bi zagotovila spoštovanje univerzalnih vrednot, zlasti spodbujanje in varstvo človekovih pravic; ker to vključuje temeljne delovne standarde, socialno zaščito, enakost spolov ter boj proti podnebnim spremembam in izgubi biotske raznovrstnosti;

P.

ker so najbolj oddaljene regije ter čezmorske države in ozemlja EU, ki so ustavno povezani z državami članicami, pomemben del pristopa EU k indijsko-pacifiški regiji;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

—

ob upoštevanju skupne izjave, sprejete na srečanju voditeljev EU in Indije, ki je 8. maja 2021 potekalo v Portu,

—

ob upoštevanju skupne izjave in časovnega načrta do leta 2025 za strateško partnerstvo med EU in Indijo, sprejetega na 15. vrhu med EU in Indijo, ki je potekal 15. julija 2020, ter drugih sprejetih skupnih izjav o boju proti terorizmu, podnebju in energiji, urbanizaciji, migracijah in mobilnosti ter partnerstvu za vodo,

—

ob upoštevanju prvih dialogov na visoki ravni o trgovinskih odnosih in naložbah, ki so februarja in aprila 2021 potekali med izvršnim podpredsednikom Komisije in indijskim ministrom za gospodarstvo,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 20. novembra 2018 z naslovom „Elementi strategije EU za Indijo“ (JOIN(2018)0028) in sklepov Sveta o tem z dne 10. decembra 2018,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. aprila 2007 in 14. julija 2011 o mandatu za pogajanja z Indijo o trgovini in naložbah: pogajalske smernice za pogajanja o trgovini in naložbah,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 16. septembra 2021 z naslovom „Strategija EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji“ (JOIN(2021)0024),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. februarja 2021 z naslovom „Pregled trgovinske politike – odprta, trajnostna in odločna trgovinska politika“ (COM(2021)0066),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. junija 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa (1),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 13. septembra 2017 o političnih odnosih EU z Indijo (2) in z dne 21. januarja 2021 o povezljivosti in odnosih med EU in Azijo (3),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 29. aprila 2021 Svetu, Komisiji in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o odnosih med EU in Indijo (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 o trgovinskih vidikih in posledicah pandemije covida-19 (6),

—

ob upoštevanju skupnega predloga resolucije z dne 29. januarja 2020 o spremembi indijskega zakona o državljanstvu iz leta 2019,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A9-0193/2022),

A.

ker so se maja 2021 srečali voditelji EU in Indije v skladu s svojo zavezo o rednih srečanjih na najvišji ravni za krepitev strateškega partnerstva, da bi poglobili gospodarsko in politično sodelovanje;

B.

ker EU in Indijo kot največji demokraciji na svetu družijo močne politične, gospodarske, družbene in kulturne vezi; ker pa se dvostranski trgovinski odnosi še niso razvili do svojega polnega potenciala;

C.

ker so voditelji EU in Indije potrdili, da so zavezani ohranjanju in spodbujanju uspešnega multilateralizma in multilateralnega reda, ki temelji na pravilih ter v središču katerega sta Organizacija združenih narodov (OZN) in Svetovna trgovinska organizacija (STO);

D.

ker se je Indija na 11. izrednem zasedanju generalne skupščine OZN vzdržala glasovanja o resoluciji z dne 24. marca 2022 o humanitarnih posledicah agresije proti Ukrajini, 140 držav pa je glasovalo za;

E.

ker je EU tretja največja trgovinska partnerica Indije in njena glavna tuja vlagateljica, medtem ko je Indija deveta največja trgovinska partnerica EU in je leta 2021 k njeni celotni trgovinski menjavi prispevala manj kot 2,1 %; ker obstaja neizkoriščen potencial za močnejše, globlje in vzajemno koristno gospodarsko sodelovanje, pod pogojem, da so evropski standardi zaščiteni, kar bi lahko privedlo do ustvarjanja novih delovnih mest in boljših priložnosti za obe partnerici;

F.

ker prostotrgovinsko območje ASEAN-Indija (AIFTA), vključno s sporazumom o blagovni menjavi, sporazumom o trgovini s storitvami in sporazumom o naložbah, obstaja od leta 2003;

G.

ker je v strateškem okviru EU za Indijo, ki je del strateškega partnerstva EU-Indija, globalni strategiji EU, strategiji EU za Indijo, strategiji EU za povezovanje Evrope in Azije, partnerstvu za povezljivost med EU in Indijo, dialogu o človekovih pravicah med Indijo in EU ter strategiji EU za sodelovanje z indijsko-pacifiško regijo izpostavljeno, da je sodelovanje z Indijo na področju globalne agende EU ključnega pomena; ker sta se EU in Indija 25. aprila 2022 dogovorili o ustanovitvi sveta za trgovino in tehnologijo;

H.

ker se Indija še vedno sooča s pomembnimi izzivi v zvezi s trajnostnim razvojem, človekovimi pravicami in okoljem, zlasti položajem manjšin in temeljnimi svoboščinami; ker je Parlament izrazil zaskrbljenost zaradi spremembe zakona o državljanstvu iz leta 2019, ki muslimane izključuje iz zaščite državljanstva;

I.

ker Indija še vedno ni ratificirala vseh temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela, in sicer tiste o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (št. 87) in o uporabi načela o pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (št. 98), ker delovna sila v sivem gospodarstvu Indije še vedno predstavlja več kot 90 % celotne delovne sile; ker zaradi tega milijoni ljudi nimajo socialnega zavarovanja, življenje pa je negotovo (7);

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

—

ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju ciljev iz člena 3 PEU, zlasti boja proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujanja socialne pravičnosti, enakosti žensk in moških, solidarnosti med generacijami in varstva pravic otrok, pa tudi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije,

—

ob upoštevanju člena 8 o vključevanju načela enakosti spolov, ki določa cilj EU za odpravo neenakosti in spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi, ter horizontalne socialne klavzule iz člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju ciljev socialne politike iz členov 151 in 153 PDEU,

—

ob upoštevanju revidirane Evropske socialne listine, zlasti člena 15 o pravici invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti ter člena 23 o pravici starejših do socialnega varstva,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti člena 25 o pravici starejših do samostojnega in dostojnega življenja in člena 26 o vključevanju invalidov, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot določa člen 6 PEU,

—

ob upoštevanju načel evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načela 17 o vključevanju invalidov in načela 18 o pravici do dolgotrajne oskrbe,

—

ob upoštevanju desetletja OZN za zdravo staranje 2021–2030 in okvira Svetovne zdravstvene organizacije, da bi države bi vključile neprekinjeno dolgotrajno oskrbo (1),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic in njegovih krovnih ciljev do leta 2030,

—

ob upoštevanju ciljev OZN za trajnostni razvoj, zlasti ciljev št. 3 o zdravju in dobrem počutju, št. 5 o enakosti spolov, št. 8 o dostojnem delu in gospodarski rasti ter št. 10 o zmanjšanju neenakosti,

—

ob upoštevanju tematskega poročila neodvisne strokovnjakinje OZN za uveljavljanje vseh človekovih pravic starejših oseb z dne 22. julija 2020 o vplivu koronavirusne bolezni (covid-19) na uživanje vseh človekovih pravic starejših oseb A/75/2020 (2) in njene izjave o avtonomiji in oskrbi starejših na 30. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice (3),

—

ob upoštevanju konvencij in priporočil Mednarodne organizacije dela (MOD), zlasti Konvencije C149 iz leta 1977 o zdravstvenem osebju in spremnega priporočila št. 157, Konvencije C183 o varstvu materinstva iz leta 2000 in spremnega priporočila št. 191, Konvencije C189 o delavcih v gospodinjstvu iz leta 2011 in spremnega priporočila št. 201, Konvencije C190 o nasilju in nadlegovanju iz leta 2019 in spremnega priporočila št. 206 ter priporočila št. 202 o spodnjih mejah socialne zaščite,

—

ob upoštevanju poročila MOD z dne 19. decembra 2019 z naslovom The Employment Generation Impact of Meeting SDG Targets in early Childhood care, Education, health and Long-Term care in 45 countries (Učinek doseganja ciljev trajnostnega razvoja na področju predšolske vzgoje, izobraževanja, zdravja in dolgotrajne oskrbe v 45 državah),

—

ob upoštevanju resolucije MOD o globalnem pozivu k vzpostavitvi vključujočega, trajnostnega in odpornega pristopa, osredotočenega na človeka, po krizi zaradi covida-19, ki je bila sprejeta na 109. zasedanju Mednarodne konference dela junija 2021,

—

ob upoštevanju poročila MOD z dne 7. marca 2022 z naslovom Zdravstveno varstvo pri delu: naložbe v dopust za oskrbo in storitve za večjo enakost spolov na delovnem mestu,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

—

ob upoštevanju političnih usmeritev predsednice Komisije Ursule von der Leyen,

—

ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2022,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o vzpostavitvi Evropskega socialnega sklada plus (ESS+) (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/2221 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. decembra 2020 o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013, kar zadeva dodatne vire in ureditev izvrševanja, da se zagotovi pomoč za spodbujanje odprave posledic krize v okviru pandemije COVID-19 in njenih socialnih posledic ter za pripravo zelenega, digitalnega in odpornega okrevanja družbe in gospodarstva (REACT-EU) (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/522 o vzpostavitvi programa za ukrepe Unije na področju zdravja (Program EU za zdravje) za obdobje 2021–2027 (7),

—

ob upoštevanju skupne pobude OECD in Evropske komisije o zdravstvenem stanju,

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU (8),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (9),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uporabi načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (10),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2022/431 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2022 o spremembi Direktive 2004/37/ES o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (11),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta (EU) 2021/1004 z dne 14. junija 2021 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom „Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025“ (COM(2020)0152),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. aprila 2017 z naslovom Pobuda za podporo zaposlenim staršem in oskrbovalcem pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (COM(2017)0252),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije za okrepitev socialne ekonomije in nova delovna mesta z dne 9. decembra 2021,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije o staranju z dne 27. januarja 2021 (COM(2021)0050),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o dolgoročni viziji za podeželska območja iz leta 2021,

—

ob upoštevanju ministrske izjave o staranju, ki je bila sprejeta 22. septembra 2017 na 4. ministrski konferenci Ekonomske komisije Organizacije združenih narodov v Lizboni, z naslovom „A Sustainable Society for all Ages: Realizing the potential of living longer“ (Trajnostna družba za vse starosti: izkoriščanje potenciala daljšega življenja),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. marca 2021 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o krepitvi uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske s preglednostjo plačil in mehanizmi za izvrševanje (COM(2021)0093),

—

o upoštevanju predloga Komisije z dne 28. oktobra 2020 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji (COM(2020)0682).

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) z dne 19. januarja 2022 o novem modelu oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (SOC/687-EESC-2021),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) SOC/535 – EESO 2016 z dne 21. septembra 2012 o pravicah negovalcev, ki živijo z oskrbovanci,

—

ob upoštevanju poročila o dolgotrajni oskrbi za leto 2021, ki sta ga pripravila Odbor za socialno zaščito in Evropska komisija (GD EMPL) z naslovom Trendi, izzivi in priložnosti v starajoči se družbi,

—

ob upoštevanju mnenja odbora strokovnjakov z dne 23. junija 2021 o učinkovitih načinih za vlaganje v zdravje z naslovom Supporting mental health of health workforce and other essential workers (Podpiranje duševnega zdravja zdravstvenih delavcev in drugih kritičnih delavcev),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 14. junija 2021 o socialno-ekonomskem vplivu covida-19 na enakost spolov (ST 8884/21),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2018 o storitvah oskrbe v EU za večjo enakost spolov (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o vidiku enakosti spolov v obdobju krize zaradi COVID-19 in obdobju po krizi (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o strategiji EU za enakost spolov (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2022 o akcijskem načrtu EU za enakost spolov III (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o dostopu do dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj za vse (17),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 22. maja 2019 o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva (18),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2021 o otrokovih pravicah glede na strategijo EU o otrokovih pravicah (19),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2020 o strategiji EU na področju javnega zdravja po pandemiji COVID-19 (20),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2022 o krepitvi Evrope v boju proti raku – za celovito in usklajeno strategijo (21),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2020 o močni socialni Evropi za pravičen prehod (22),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 Stara celina se stara – možnosti in izzivi politik na področju staranja po letu 2020 (23),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0101),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2020 o evropski strategiji o invalidnosti po letu 2020 (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2018 o položaju invalidk (25),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. junija 2021 z naslovom Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–2027 – Varnost in zdravje pri delu v spreminjajočem se svetu dela (COM(2021)0323),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2022 o novem strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje po letu 2020 (vključno z boljšo zaščito delavcev pred izpostavljenostjo škodljivim snovem, stresom pri delu in poškodbami zaradi ponavljajočih se gibov) (26),

—

ob upoštevanju poročila Evropskega sindikalnega inštituta/Evropske zveze sindikatov javnih uslužbencev o preglednosti plač in vlogi spolno nevtralnega vrednotenja delovnih mest in razvrščanja delovnih mest v javnih službah,

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 8. novembra 2019 o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite (27),

—

ob upoštevanju dejavnosti Evropskega organa za delo in zlasti njegovega sodelovanja z državami članicami pri ukrepanju proti neprijavljenemu delu,

—

ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov za leto 2021 in njegove tematske osredotočenosti na zdravje,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0189/2022),

A.

ker socialne pravice spadajo med človekove in ustavne pravice, so pravice žensk temeljne človekove pravice in ker Beneška komisija Sveta Evrope, Evropsko sodišče za človekove pravice in Listina poudarjajo, da so človekove pravice del pravne države; ker so v akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic navedene konkretne pobude za izvajanje načel, ki so bistvena za oblikovanje močnejše socialne Evrope za pravičen prehod in okrevanje, kot so enakost spolov, enake možnosti, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, otroško varstvo in podpora otrokom, vključevanje invalidov in dolgotrajna oskrba; ker bo razširitev in krepitev vrednosti in pravic delovne sile na področju oskrbe pogoj za izvajanje teh pobud, tudi tistih, ki se posebej nanašajo na načeli 17 in 18; ker bi bilo treba evropski semester in pregled socialnih kazalnikov uporabiti za krepitev pravičnejše, enakopravne, trajnostne in odporne družbe; ker je uživanje najvišje dosegljive ravni zdravja temeljna pravica in ker je treba z vsemi politikami in dejavnostmi Unije zagotoviti in izvajati visoko raven varovanja zdravja; ker je dostop do kakovostnih javnih storitev odločilen dejavnik kakovosti življenja kot del strategije oskrbe in povečanih naložb v sektor;

B.

ker otroci predstavljajo 18,3 % prebivalstva EU (28); ker je bilo leta 2020 v EU 47,5 % gospodinjstev z vsaj enim otrokom, 14 % gospodinjstev pa so sestavljali otroci in samohranilec (29), od katerih je večina žensk;

C.

ker je velika večina formalnih in neformalnih ter plačanih in neplačanih oskrbovalcev žensk; ker obveznosti oskrbe v gospodinjstvu oblikujejo sposobnost, trajanje in vrsto plačanega dela, ki ga lahko ženske opravljajo skozi celotno delovno dobo, s čimer vplivajo na njihovo udeležbo v družbenem, gospodarskem, kulturnem in političnem življenju; ker stereotipi, da so ženske boljše oskrbovalke, in dojemanje neplačane oskrbe in gospodinjskega dela kot „delo žensk“ krepijo model „moški hranilec – ženska oskrbovalka“, kar še vedno vpliva na dostop do socialnih pravic in se negativno odraža na ekonomsko neodvisnost žensk ter prispeva k podcenjevanju in ekonomski nevidnosti oskrbe, zlasti prispevka družinskih oskrbovalcev, ter podcenjevanju negovalcev v zasebnih in javnih ustanovah;

D.

ker 80 % vse dolgotrajne oskrbe v Evropi zagotavljajo neformalni oskrbovalci (30), v veliki večini ženske, ki nimajo poštenih delovnih pogojev in so večinoma neplačani in/ali brez ustrezne socialne podpore, zato je vprašanje oskrbe močno povezano s spolom; ker je zagotavljanje neformalne oskrbe povezano s pomanjkanjem pravic, kot so bolniški dopust in letni dopust, pa tudi z zmanjšano stopnjo zaposlenosti po materinskem, očetovskem in starševskem dopustu, večjo stopnjo revščine in socialne izključenosti, slabšim duševnim zdravjem ter občutkom večje družbene izolacije in osamljenosti, kar negativno vpliva na telesno in duševno zdravje, dobro počutje in socialno vključenost oskrbovalcev; ker ženske z neplačano oskrbo vsako leto po ocenah prispevajo 11 bilijonov USD (31) v svetovno gospodarstvo, kar ustreza 9 % svetovnega BDP (32);

E.

ker je kar 15,4 % mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, v takem položaju zato, ker skrbijo za otroke ali odrasle, ki niso zmožni samostojno skrbeti zase, ali ker imajo druge družinske obveznosti; ker je med mladimi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, kar 88 % žensk (33);

F.

ker je treba priznati, da so vsi ljudje v različni meri odvisni od oskrbe, kar je med drugim odvisno od starosti, socialnega statusa, finančnih sredstev in osebnih okoliščin od otroštva do starosti; ker bi bilo treba oskrbo razlikovati od podpore invalidom ali bolnim; ker družbena in ekonomska vrednost dela na področju oskrbe, tako plačanega kot neplačanega, ni cenjena in priznana ter jo je treba ponovno oceniti in postaviti v središče gospodarskih politik; ker bi bilo treba nujno obravnavati socialne in gospodarske učinke ter učinke na enakost spolov na osebe z obveznostmi oskrbe, zlasti glede na demografske spremembe;

G.

ker vse države članice in EU zavezuje Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, tudi njen člen 19, da sprejmejo učinkovite in ustrezne ukrepe, ki vsem invalidom zagotavljajo enako pravico do samostojnega življenja, sodelovanja in vključevanja v skupnost; ker je enak in učinkovit dostop do cenovno dostopne kakovostne oskrbe in podpornih storitev bistven pogoj za neodvisno življenje invalidov, njihovo sodelovanje v življenju skupnosti in socialno vključenost;

H.

ker oskrba zajema vse storitve za podporo samostojnosti in neodvisnosti oseb, ki potrebujejo oskrbo, ter telesne, psihološke, čustvene, socialne, osebne in gospodinjske potrebe posameznikov in skupin v ranljivem položaju; ker bi morali oskrbo priznati kot pravico, ki tistim, ki jo potrebujejo, zagotavlja enako uveljavljanje pravic, dostojanstvo, neodvisnost, vključenost in dobro počutje; ker lahko Evropska unija dopolnjuje in podpira ukrepe držav članic za izboljšanje storitev oskrbe za tiste, ki so je deležni, in tiste, ki jo zagotavljajo;

I.

ker oskrba pomeni različne storitve, ki jih opravljajo posamezniki, družine, skupnosti, ponudniki plačanih storitev, javne organizacije in državne ustanove v različnih okoljih, od zavodov do zasebnih gospodinjstev;

J.

ker Komisija osebne in gospodinjske storitve opredeljuje kot širok nabor dejavnosti, ki prispevajo k dobremu počutju družin in posameznikov na domu in obsegajo otroško varstvo, dolgotrajno oskrbo in oskrbo za invalide, gospodinjska opravila, mentorstvo, popravila na domu, vrtnarstvo in podporo IKT; ker osebne in gospodinjske storitve vključujejo oskrbo in druge storitve ter neposredne in posredne storitve; ker se na svetovni ravni za osebne in gospodinjske storitve običajno uporablja izraz gospodinjska dela; ker vključitev delavcev v gospodinjstvu med oskrbovalce torej priznava, da oskrba ne vključuje le osebne oskrbe, temveč tudi posredno nesorodstveno oskrbo, ki ustvarja potrebne pogoje za osebno oskrbo; ker so v osebnih in gospodinjskih storitvah dejavnosti oskrbe in nege zelo prepletene, saj velik delež delavcev opravlja oboje in zato sodi med delovno silo na področju oskrbe;

K.

ker sta dostop do kakovostne oskrbe in ustvarjanje starejšim prijaznega okolja bistvena za daljše, zdravo in aktivno življenje; ker naj bi se število oseb v EU, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, povečalo s 30,8 milijona leta 2019 na 38,1 milijona leta 2050 (34); ker v več državah članicah že primanjkuje delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe, kar se utegne z večjim povpraševanjem po dolgotrajni oskrbi še poslabšati, in ker so zato potrebne naložbe v delovno silo ter njene dostojne zaposlitve in delovne pogoje;

L.

ker se je v krizi zaradi covida-19 pokazalo, da imajo delavci v osebnih in gospodinjskih storitvah izjemno pomembno vlogo v naših družbah, zato jih je treba v celoti priznati v vseh državah članicah in jim dati pravico do kolektivnih pogajanj, socialne varnosti in socialno zaščite; ker so mnogi teh delavcev med pandemijo covida-19 izgubili zaposlitev brez pravic do državnih nadomestil za plače in uvrstitve v sheme za ohranitev delovnih mest, ker v več državah članicah še vedno niso ustrezno priznani; ker je pandemija povzročila, da so številni delavci v osebnih in gospodinjskih storitvah izgubili stanovanje in so bili izpostavljeni nasilju in nadlegovanju na delovnem mestu;

M.

ker kljub temu, da vsak posameznik v življenju vsaj enkrat prevzame vlogo oskrbovalca in oskrbovanca, obstajajo stigmatizacija in stereotipi glede medsebojne odvisnosti, telesne ali duševne invalidnosti, bolezni in šibkosti ter potrebe po oskrbi in podpori, ki se prekrivajo z drugimi razlogi za diskriminacijo, zlasti zaradi spola, spolne usmerjenosti, starosti, invalidnosti, narodnosti, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti ter socialno-ekonomskega ali priseljenskega in drugega prikrajšanega ozadja, kar povečuje tveganje revščine ali socialne izključenosti;

N.

ker se prebivalstvo EU stara, saj je bilo leta 2018 19 % državljanov EU starih 65 let ali več (35); ker so diskriminacija zaradi starosti ter neizpolnjene, neopažene in nepriznane potrebe po oskrbi v Evropi še vedno pereč problem; ker se število ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih ali potrebujejo zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo, s starostjo povečuje;

O.

ker so revmatska in kostno-mišična obolenja med najbolj razširjenimi, hromečimi in obremenjujočimi nenalezljivimi boleznimi na svetu, za katerimi trpi več kot 100 milijonov Evropejcev in predstavljajo več kot 50 % invalidnosti v Evropi; ker so ljudje s temi obolenji zaradi razširjenosti, težavnih posledic in povezav z visoko stopnjo soobolevnosti pomemben vir povpraševanja po dolgotrajni formalni in neformalni oskrbi v Evropi;

P.

ker so številni oskrbovalci in delavci v gospodinjstvu pripadniki etničnih manjšin ali migranti (36), ki se soočajo z zelo negotovim položajem in doživljajo presečno diskriminacijo zaradi rase ali etnične pripadnosti, spola, socialno-ekonomskega statusa in državljanstva ter zagotavljajo oskrbo na domu, pogosto brez omejitev delovnega časa, kar je kršitev zakonodaje o delovnem času v formalnem in neformalnem gospodarstvu; ker so ti delavci večinoma ženske, ki nimajo uradne pogodbe o zaposlitvi, so zato bolj izpostavljene izkoriščanju in pogosto ne morejo izkoristiti svojih pravic, zlasti do dostojnega dela in socialne zaščite;

Q.

ker v vseh državah članicah ni dovolj kakovostnih, dostopnih, razpoložljivih in cenovno ugodnih storitev oskrbe, tudi na podeželskih območjih, ki jih je še posebej prizadelo staranje prebivalstva; ker je spremljanje formalne in neformalne oskrbe ter oblike in sredstev obstoječih storitev oskrbe oteženo zaradi pomanjkanja podatkov, tudi razčlenjenih podatkov, pomanjkanja kazalnikov kakovosti, kot je evropska raziskava o porabi časa za ocenjevanje in spremljanje zagotovljenih storitev, časovnih načrtov izvajanja in pomanjkljivega znanja med izvajalci zdravstvenega varstva o boleznih, ki povzročajo začasno invalidnost;

R.

ker je ena od najbolj temeljnih pravic v zvezi z oskrbo in podporo pravica do izbire vrste in kraja opravljanja storitve; ker je pravica do izbire vrste oskrbe pogosto ogrožena, ker ni dovolj podpore na domu in osebne pomoči; ker države članice preredko ustrezno podpirajo osebno pomoč in si je preveč ljudi ne more privoščiti; ker kar 75 % starejših, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, poroča, da bi se znašli pod pragom tveganja revščine, če bi morali storitve oskrbe na domu plačati po polni tržni ceni (37); ker tudi v večini gospodarsko najbolj razvitih držav sistemi socialne zaščite krijejo manj kot 40 % skupnih stroškov dolgotrajne oskrbe za ljudi z zmernimi potrebami (38); ker morajo države članice zagotoviti kakovostne, ustrezno financirane in delujoče storitve oskrbe, sisteme socialne zaščite in boljše vključevanje kakovostne dolgotrajne oskrbe vanje, kar je ključnega pomena za izboljšanje socialne pravičnosti in bo prispevalo k enakosti spolov;

S.

ker je pandemija covida-19 zaostrila in bolj izpostavila obstoječe neenakosti in izzive, ki kažejo na številne strukturne težave, zakoreninjene v evropskem sistemu socialnega varstva, kot so nezadostno financirane ustanove za oskrbo in sistemi zdravstvenega varstva ali premajhne naložbe, kar zadeva dostop do formalne oskrbe in storitev na domu, vključno s pravočasnim, cenovno dostopnim in visokokakovostnim zdravljenjem, ter je izpostavila že obstoječe krize v sektorju oskrbe zaradi velikega povečanja delovne obremenitve v sektorju, pomanjkanja delovne sile na področju oskrbe, nezadostnega financiranja, obremenjenih sistemov zdravstvenega varstva, prekomerne odvisnosti od neformalne in neplačane oskrbe ali neprijavljenega dela; ker to povečuje psihosocialna tveganja za oskrbovalce, ki ostajajo v tem sektorju, kar so večinoma ženske; ker so izzivi pandemije povzročili osamljenost in družbeno osamitev ter povečali tveganje zlorab, zanemarjanja, poslabšanja telesnega in duševnega zdravja ljudi, ki potrebujejo oskrbo, ter splošnega dobrega počutja vseh generacij v EU, zlasti tam, kjer je bila raven naložb v oskrbo pred pandemijo nižja (39); ker je treba te dolgoročne učinke na zdravje in dobro počutje posameznikov ter njene socialne in gospodarske posledice še dokončno oceniti in vključiti v ustrezna področja politike;

T.

ker potrebe neformalnih oskrbovalcev v Evropi niso izpolnjene in je pandemija covida-19 razkrila težave neformalnih oskrbovalcev in oseb, ki so deležne neformalne oskrbe, ter razkrila nesorazmerno odvisnost od žensk in deklet (40); ker zaradi nepriznavanja delavcev v osebnih in gospodinjskih storitvah in/ali napačne razvrstitve njihovega zaposlitvenega statusa mnogi, ki so med pandemijo covida-19 izgubili zaposlitev, niso imeli dostopa do ukrepov socialne zaščite;

U.

ker je pandemija covida-19 poglobila obstoječe neenakosti med spoloma, zlasti v smislu povečanja neplačane oskrbe in neravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem, ter številne ženske dvojno obremenila z daljšimi izmenami na delovnem mestu in dodatno neformalno oskrbo na domu; ker je pred pandemijo covida-19 (41) vsak dan skrbelo za otroke, starejše ali invalide 37,5 % žensk v EU v primerjavi s 24,7 % moških; ker se je neplačano tedensko delo za žensko med pandemijo povečalo za povprečno dodatnih 13 ur (42); ker so brezposelne ženske ter tiste, ki so delale od doma ali s krajšim delovnim časom, še bolj obremenjene, saj so še naprej opravljale večino gospodinjskih opravil in skrbele za družino (43); ker vsi učinki pandemije covida-19 še niso v celoti znani, ženske pa bodo tudi v prihodnje občutile njen socialno-ekonomski vpliv;

V.

ker so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije približno polovico smrtnih žrtev covida-19 v Evropi zabeležili v ustanovah za dolgotrajno oskrbo (44); ker je bilo približno 70 % socialnih in zdravstvenih delavcev, ki so se borili proti covidu-19 v prvih vrstah, žensk, od katerih so se številne soočale z učinki in dolgotrajnimi posledicami okužbe s covidom-19, so bile izolirane in so doživele doslej največjo stopnjo stresa, tesnobe, depresije, samomorov in celo posttravmatske stresne motnje; ker je leta 2021 v EU 30 % medicinskih sester opustilo ta poklic (45); ker visoke stopnje pojavnosti covida-19 in umrljivosti zaradi te bolezni v ustanovah za dolgotrajno oskrbo, tudi zaradi nedostopnosti zaščitne opreme, testiranja in zdravstvene oskrbe, kažejo na sistemske pomanjkljivosti, ki so povezane s prepočasnim prehodom z institucionalne oskrbe na storitve oskrbe v družini in v skupnosti, pomanjkanjem osebja, saj je delavce težko pritegniti in zadržati, slabimi zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, pomanjkanjem priložnosti za poklicni razvoj delavcev v sektorju oskrbe, težavami za čezmejne oskrbovalce, pa tudi pomanjkanjem podpore in dostopa do socialne varnosti za neformalne oskrbovalce;

W.

ker je pandemija covida-19 poleg neizpolnjenih zdravstvenih potreb zelo negativno vplivala na dostop do izobraževanja, dostojnih stanovanj in storitev, ki so bistvene za dobro počutje in razvoj otrok, zaradi česar so morali starši, zlasti ženske in samohranilci prevzeti dodatne obveznosti oskrbe in izobraževanja (46); ker je empirično dokazano, da se je zaradi zmanjšanja storitev oskrbe in porasta neplačane oskrbe, ki so jo opravljaje ženske med pandemijo covida-19, znova pojavila in povečala neenakost med spoloma;

X.

ker so za zagotavljanje kakovostne oskrbe potrebni dovolj številna, dobro usposobljena, motivirana in specializirana delovna sila, privlačni in dostojni delovni pogoji, ustvarjeni s socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji, ustrezno in pošteno plačilo, pa tudi povezane storitve ter ustrezno javno financiranje; ker sektor oskrbe že dolgo pesti pomanjkanje delovne sile in ker ga je v obdobju 2019–2020 zapustilo kar 421 000 delavcev (47); ker je kakovostno delo na področju oskrbe strokovni poklic, za katerega so potrebne usposobljenost in izkušnje, povpraševanje po usposobljenih oskrbovalcih pa se bo v prihodnjih letih še povečevalo; ker lahko zaposlovanje in stalno usposabljanje na delovnem mestu s profesionalizacijo sektorja prispevata k večji kakovosti opravljanja storitev oskrbe; ker imajo oskrbniki z dolgotrajno oskrbo ter razvojem prakse in tehnologij obsežno strokovno znanje, ki ga je treba priznati; ker je treba vsakič, ko se pogodbe o zaposlitvi prenesejo na izvajalca, ki pridobi pravico do izvajanja oskrbe, uporabiti direktivo o ohranjanju pridobljenih pravic delavcev (2001/23/ES);

Y.

ker je v Evropski uniji vsaj 3,1 milijona osebnih pomočnikov in gospodinjskih delavcev zaposlenih na črno, brez priznanja in temeljnih delavskih pravic, kot so kolektivna pogajanja, socialna varnost in socialna zaščita (48); ker neprijavljeno delo vodi v nižjo zaščito delavcev ter tlakuje pot izkoriščanju in zlorabljanju delovne sile, hkrati pa pomeni tudi izgubo dohodka za države članice; ker so pogoji za državljane tretjih držav brez dokumentov, ki delajo v sektorju oskrbe, še posebej zahtevni, kar zadeva njihove socialne pravice in dostop do dostojnih delovnih pogojev;

Z.

ker je evropska platforma za boj proti neprijavljenemu delu postala stalna delovna skupina Evropskega organa za delo, njen namen pa je izboljšati sodelovanje z organi držav članic pri odpravi neprijavljenega dela;

AA.

ker študije kažejo, da več kot 90 % starejših ljudi želi tudi višjo starost preživeti doma; ker jih zadnja leta življenja v svojem domu preživi le 20 %, mnogi pa živijo v ustanovah za oskrbo (49); ker primanjkuje storitev oskrbe, ki bi bile prilagojene potrebam in željam posameznika; ker je zato (50) treba strukture oskrbe spremeniti iz centraliziranih institucij v oskrbo, osredotočeno na pacienta, družino in skupnost, da bi bolje podprli samostojnost oseb, ki potrebujejo oskrbo in podporo, s tem pa bi zagotovili oprijemljive gospodarske in socialne koristi ter zvišali dobro počutje prejemnikov oskrbe; ker bivalna oskrba pogosto ne izpolnjuje standardov za podporo neodvisnosti oseb, ki te storitve uporabljajo, in je pogosto povezana s čakanjem na konec življenja, namesto da bi se dojemala kot prostor za dostojno in lepo življenje ter nadaljnje udejstvovanje v družbenem in kulturnem življenju; ker tega premika ni ali je prepočasen in zanj ni namenjenih dovolj sredstev ter ker je treba upoštevati različne potrebe in ranljivosti v posameznih skupnostih, kot so dohodkovne in druge neenakosti; ker bi morale države članice vlagati v to smer;

AB.

ker je pomembno nadalje raziskati zlorabe v vseh oskrbnih okoljih, obveščati o dejavnikih, ki vodijo do tega, ozaveščati, skrbeti za usposabljanje, odkrivanje in boj proti zlorabam pri vseh poklicih na področju oskrbe ter vzpostaviti javne platforme za poročanje o teh zlorabah;

AC.

ker so sektorji na trgu dela običajno ločeni po spolu, večino delovne sile v podcenjenih sektorjih pa tvorijo ženske; ker je bila bruto urna postavka žensk v EU leta 2020 v povprečju za 13,0 % nižja od plače moških (51);

AD.

ker je oskrba še vedno podcenjena, slabo priznana, nezadostna in neformalni oskrbovalci pogosto niso deležni finančnega nadomestila; ker sta podcenjenost v smislu plačila in delovnih pogojev ter neopaznost oskrbe in gospodinjskega dela tesno povezani s prevladujočimi spolnimi vlogami in normo žensk kot skrbnic, moških pa kot nosilcev hranilcev ter z začaranim krogom „dvojnega razvrednotenja“, kot oskrba zaradi premajhne vrednosti pristane v najbolj prikrajšanih družbenih skupinah ter se ji premajhna vrednost pripisuje tudi zato, ker jo izvajajo najbolj prikrajšane družbene skupine, in ker se domača oskrba in druge storitve oskrbe v gospodinjstvu izvajajo za zaprtimi vrati;

AE.

ker feminizacija sektorja oskrbe prispeva k razlikam med spoloma pri zaposlovanju, plačah in pokojninah zaradi velikega deleža žensk, ki delajo v formalni in neformalni oskrbi, ter lahko privede do večjega tveganja revščine in nižjih davkov, plačanih državam članicam, s tem pa Evropa letno izgubi 370 milijard EUR BDP (52);

AF.

ker v sektorju oskrbe prevladujejo ženske in migranti, zlasti mobilni delavci iz EU in tretjih držav, pri čemer ženske predstavljajo 76 % od 49 milijonov dokumentiranih oskrbovalcev v EU (53) in več kot 85 % neplačane oskrbe v vseh državah članicah, če upoštevamo tako vsakodnevno kot tedensko delo (54);

AG.

ker v dolgotrajni oskrbi dela 6,3 milijona delavcev, med katerimi so premočno zastopane ženske (81 %), in se povečuje število delavcev, starejših od 50 let, delavcev s skrajšanim delovnim časom, prekarnih in platformnih delavcev, pa tudi delavcev migrantov in mobilnih delavcev, vključno z oskrbovalci, ki živijo z oskrbovanci (in približno 8 % delavcev v sektorju oskrbe je tujcev); ker so leta 2020 kar 28 % delavcev v osebni oskrbi predstavljali delavci migranti in mobilni delavci (55); ker je pomanjkanje oskrbe v nekaterih regijah EU še večje zaradi „bega oskrbe“ in pojava svetovnih verig oskrbe; ker je zaradi tega nemogoče razmišljati o oskrbi samo v okviru nacionalnih meja; ker je še vedno veliko ovir za javno opravljanje storitev oskrbe v EU; ker so ti delavci bistveni za našo družbo z vidika javnega zdravja in socialnega vključevanja oskrbovancev, ki včasih pristanejo v osamitvi;

AH.

ker je v vseh državah članicah plačilo v sektorjih oskrbe in dela v gospodinjstvu precej nižje od povprečne plače in nižje od plačila, ki ga delavci prejmejo za enako delo v drugih sektorjih, zlasti v zdravstvu (56); ker je to posledica neformalnega dela, manjše pokritosti s kolektivnimi pogajanji v teh sektorjih in podcenjenosti sektorjev, v katerih prevladujejo ženske, kot je denimo oskrba; ker te delavke, bodisi da delajo v pridobitnem bodisi v nepridobitnem sektorju, pogosto nimajo dostopa do zastopanja in kolektivnih pogajanj; ker je razlika v primerjavi s povprečno plačo najmanjša v tistih državah članicah, ki imajo sklenjene kolektivne pogodbe za posamezne dele tega sektorja (57); ker so zastopanost delavcev, vključno s sindikati, in kolektivna pogajanja ključnega pomena za zastopanje in zaščito pravic in interesov delavcev v vseh zdravstvenih okoljih, pa tudi za dvig in ohranjanje standardov v sektorju oskrbe;

AI.

ker je koronavirusna kriza razkrila več izzivov v zvezi s pogoji za zaposlitev delavcev na področju dolgotrajne oskrbe; ker so bili ti delavci zaradi pomanjkanja osebne zaščitne opreme in ustreznega usposabljanja o izvajanju protokolov za preprečevanje okužb in drugih preventivnih dejavnosti še bolj izpostavljeni tveganju okužbe kot zdravstveni delavci v bolnišnicah;

AJ.

ker oskrba sicer veliki večini oskrbovalcev daje čustveno zadoščenje, a ima pogosto ustvarja negativne posledice za njihovo telesno in duševno zdravje ter jim otežuje usklajevanje oskrbe s plačanim delom, kar je še posebej relevantno v primeru oskrbovalk (58); ker je pandemija koronavirusa nesorazmerno močno prizadela duševno zdravje formalnih in neformalnih oskrbovalcev; ker so se med pandemijo povečale duševne težave, zaradi česar se je povečalo breme oskrbe; ker je to delo pogosto povezano z delom v izmenah, kratkim odzivnim časom in dolgim delovnim časom; ker so glavni vzroki za sorazmerno visoko stopnjo odsotnosti z dela v sektorju dolgotrajne oskrbe zdravstvena tveganja in slaba kakovost delovnega časa; ker 38 % oskrbovalcev meni, da zaradi škodljivih učinkov svojega dela ne bodo mogli delati do upokojitvene starosti 60 let (59);

AK.

ker je bilo v Evropi 33 % delavcev, ki delajo na področju dolgotrajne oskrbe, že kdaj izpostavljenih določenemu negativnemu socialnemu vedenju (na primer žaljivkam, grožnjam in poniževanju), le 22 % delavcev, ki delajo na področju dolgotrajne oskrbe, pa je zelo zadovoljnih z delovnimi pogoji (60);

AL.

ker obstajajo različne oblike zaposlitve formalnih oskrbovalcev, ki živijo z oskrbovanci, na primer prek podjetij za oskrbo ali agencij za začasno zaposlovanje in posrednikov;

AM.

ker ženske predstavljajo večino tistih, ki prejemajo oskrbo, 44 milijonov ljudi v EU pa zagotavlja neformalno dolgotrajno oskrbo družinskim članom, sosedom ali prijateljem (61), od teh je večina žensk, 12 % žensk in 7 % moških pa zagotavlja neformalno dolgotrajno oskrbo več kot 40 ur na teden (62); ker skoraj 30 % ljudi, starejših od 65 let, živi z dvema ali več nenalezljivimi boleznimi; ker nenalezljive bolezni močno in vse bolj obremenjujejo paciente, oskrbovalce, družbe in zdravstvene sisteme;

AN.

ker je številnost oskrbovancev, ki so odvisni od neformalne oskrbe, neposredno povezana z nedostopnostjo in cenovno neugodnostjo kakovostnih poklicnih storitev, ki bi bile prilagojene njihovim potrebam, pa tudi z odločitvijo številnih držav članic, da kot glavni vir zagotavljanja oskrbe uporabljajo neplačano neformalno oskrbo (63); ker mora biti neformalna oskrba osebna izbira, ne pa posledica nujnosti in neobstoja teh storitev;

AO.

ker znaten delež sektorja formalne oskrbe na domu deluje v sivem območju, kar prispeva k slabi kakovosti oskrbe na domu; ker primanjkuje podatkov, ki bi omogočali natančno opredelitev števila oskrbovalcev, ki delujejo na ta način;

AP.

ker ženske v EU na teden opravijo 13 ur več neplačane oskrbe in gospodinjskega dela kot moški (64); ker sta dostop do cenovno ugodnih in kakovostnih storitev formalne dolgotrajne oskrbe za vzdrževane družinske člane ter neenakomerna porazdelitev neplačane oskrbe in gospodinjskega dela med moškimi in ženskami ključna dejavnika pri določanju, ali ženske vstopijo na trg dela in na njem ostanejo ter kakšna je kakovost delovnih mest, ki jih zasedajo; ker 7,7 milijona žensk v EU zaradi obveznosti oskrbe ostaja zunaj trga dela v primerjavi s samo 450 000 moškimi, 29 % žensk, zaposlenih s krajšim delovnim časom, pa kot glavni razlog odločitve za tako zaposlitev navaja obveznosti oskrbe (65); ker le 6 % moških navaja, da so glavni razlog za delo s krajšim delovnim časom njihove obveznosti oskrbe, v primerjavi z 29 % žensk, in ker samo 64 % očetov v EU dnevno zagotavlja oskrbo (66);

AQ.

ker ženske izkusijo tudi več prekinitev poklicne poti, običajno delajo za krajši delavnik in so pogosteje zaposlene s krajšim delovnim časom, v prekarnih ali začasnih zaposlitvah; ker so segregacija v sektorju, neenaka porazdelitev neplačane oskrbe in gospodinjskega dela osrednji vzroki za trajne razlike v zaposlenosti, plačah in pokojninah ter za večje tveganje revščine in socialne izključenosti žensk; ker je leta 2020 razlika v pokojninah med spoloma v povprečju znašala 27 % (67); ker ima enaka porazdelitev neplačanega oskrbovalskega in gospodinjskega dela, torej enakovredna udeležba moških, jasen pozitiven učinek na delež žensk s plačano zaposlitvijo in zmanjšanje razlik v plačah med spoloma; ker so obveznosti otroškega varstva vzrok za spremembe v zaposlitvenem položaju 60 % žensk v primerjavi s 17 % zaposlenih moških, kar v končni fazi pomeni skrajšanje delovnega časa za 18 % zaposlenih žensk in le 3 % moških (68); ker so razpoložljivost, dosegljivost in cenovna dostopnost visokokakovostnega otroškega varstva odločilne pri omogočanju udeležbe na trgu dela, zlasti za ženske, ki skrbijo za bližnje; ker so izzivi na področju javnega zdravja, kot je migrena, pogostejši med ženskami (69) in ker je velik delež prizadetih žensk še vedno v prvih vrstah otroškega varstva in gospodinjskih opravil;

AR.

ker so te razlike potrjene na svetovni ravni, saj ženske za neplačano oskrbovalsko delo v povprečju namenijo 3,2-krat več časa (201 delovni dan na leto) kot moški (63 delovnih dni), razlike pa so najbolj izrazite pri dekletih in ženskah v državah s srednjimi dohodki, ki imajo nižje učne dosežke, živijo na podeželju in imajo predšolske otroke (70);

AS.

ker so ženske v veliki meri zastopane med kritičnimi delavci (v 4 od 16 drugih poklicnih kategorij, ki veljajo za bistvene, je v EU zaposlenih več kot 50 % žensk) (71), kot so negovalke, kajti teh nalog večinoma ni mogoče opravljati z delom na daljavo, in v sektorjih, ki jih je pandemija najbolj prizadela, zaradi česar so bile izpostavljene visokemu tveganju širjenja negativnih vplivov, veliki delovni obremenitvi, oteženemu usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter izgubljanju delovnih mest; ker so delovne in življenjske razmere še posebej slabe za ženske z majhnimi otroki, ki imajo plačano zaposlitev (72);

AT.

ker oskrba ostaja eno od glavnih področij reproduciranja spolnih arhetipov, ki jih še dodatno krepi odsotnost naložb v kakovostne storitve in spolna pristranskost v drugih politikah, kar vse nesorazmerno vpliva na samoodločanje žensk v družbenem in poklicnem življenju, na primer v sistemu davčnih ugodnosti;

AU.

ker imajo lahko podjetja socialnega gospodarstva velik potencial pri omogočanju ponovne vključitve oskrbovalcev na trg dela in lahko tu veliko prispevajo;

AV.

ker več držav članic in regij v EU še vedno ne dosega cilja, da bi se otroško varstvo zagotavljalo za 90 % otrok od tretjega leta do šoloobvezne starosti in za 33 % otrok do tretjega leta; ker pomanjkanje zadostne infrastrukture za kakovostno in dostopno otroško varstvo za vse, zlasti storitev v zgodnjem otroštvu, prizadene zlasti otroke iz prikrajšanih družin, kar se kaže v podpovprečnem vpisu invalidnih otrok, otrok iz romskih in drugih manjšinskih skupnosti, otrok z migrantskim ozadjem, otrok, ki živijo v revščini, in otrok drugih prikrajšanih skupin, ki bi imeli od zgodnjega otroškega varstva največ koristi (73);

AW.

ker je bilo leta 2020 tveganju revščine ali socialne izključenosti v EU izpostavljenih 24,2 % oziroma skoraj 18 milijonov otrok; ker otroke iz družin z nizkimi dohodki, brezdomne otroke, invalidne otroke, otroke iz migrantskih družin ali etničnih manjšin, zlasti romske otroke, otroke v institucionalnem varstvu, otroke, ki živijo v negotovih družinskih razmerah, enostarševskih družinah, družinah LGBTI+, in otroke, katerih starši so ločeni od njih zaradi dela v tujini, bolj ogroža huda stanovanjska prikrajšanost ali prenatrpanost stanovanj, ter se srečujejo z ovirami pri dostopu do osnovnih storitev; ker je za invalidne otroke v EU nesorazmerno bolj verjetno kot za neinvalidne, da bodo vključeni v institucionalno varstvo, in je zanje manj verjetno, da bodo upoštevani pri prizadevanjih za prehod z institucionalnega varstva na družinsko oskrbo (74); ker je evropsko jamstvo za otroke instrument EU, s katerim naj bi preprečili in odpravili revščino in socialno izključenost, saj otrokom v stiski zagotovi brezplačen in učinkovit dostop do najpomembnejših storitev, kot so predšolska vzgoja in varstvo, izobraževalne in šolske dejavnosti, zdravstveno varstvo ter najmanj en zdrav obrok vsak šolski dan, ter učinkovito zagotavljanje zdrave prehrane in ustrezne nastanitve za vse otroke v stiski (75); ker je dostopnost cenovno sprejemljivega kakovostnega predšolskega varstva in vzgoje bistvena za osebni razvoj in dobro počutje otrok; ker obstaja nedvoumna pozitivna povezava med dostopom do storitev otroškega varstva na eni strani ter zaposlitvijo in dohodkom moških in zlasti žensk na drugi strani (76);

AX.

ker je dostop do kakovostnih storitev oskrbe, zlasti dolgotrajne oskrbe, vedno bolj odvisen od prihodkov posameznikov in družin, kraja bivanja, razpoložljivosti storitev in ustreznih zmogljivosti ter geografske razpoložljivosti, pa tudi od prostih zmogljivosti izvajalcev; ker se ocenjuje, da dve tretjini oseb, ki potrebujejo oskrbo, nimata dostopa do storitev oskrbe, predvsem zaradi nerazpoložljivosti in cenovne nedostopnosti (77); ker imajo gospodinjstva z nizkimi dohodki, nižjo stopnjo izobrazbe in gospodinjstva z migrantskim ozadjem največ težav pri dostopanju do formalnih storitev dolgotrajne oskrbe na domu; ker ena tretjina gospodinjstev po vsej EU, v petih državah članicah pa celo več kot polovica gospodinjstev poroča, da potrebujejo poklicne storitve dolgotrajne oskrbe, a do njih iz finančnih razlogov ne morejo priti (78); ker bi moral biti dostop do zdravstvenega varstva in oskrbe univerzalen in učinkovit ne glede na ekonomske razmere, status prebivališča ali upravne okoliščine in status; ker so osebe z nižjimi dohodki tudi skupina, v kateri so potrebe po oskrbi pogostejše (79);

AY.

ker lahko digitalne tehnologije podprejo tako formalne kot neformalne oskrbovalce in zmanjšajo breme, s katerim se spoprijemajo, na primer pri prevozu pacientov na posvete in preglede, ki bi se lahko opravili po spletu; ker raziskava Eurocarers iz leta 2021 kaže, da 78 % neformalnih oskrbovalcev nikoli ni uporabljalo tehnologij, povezanih z oskrbo (80); ker je treba upoštevati digitalizacijo in internet stvari v sektorju oskrbe, a ne bi smela v celoti nadomestiti nenadomestljive človeške interakcije, povezane z oskrbo; ker bi bilo treba spodbujati raziskovalne in pilotne projekte, da bi preizkusili izvedljivost in učinkovitost digitalnih storitev; ker imajo starejši, vključno s tistimi, ki so deležni oskrbe, težave pri dostopanju do digitalnih storitev; ker bi bilo treba dostop do digitalnih storitev, vključno z dostopom do digitalne pismenosti, obravnavati kot pravico prejemnikov oskrbe; ker se je zaradi drastičnega prehoda na delo na daljavo pokazala potreba po boljšem izvrševanju, pregledu in posodobitvi zakonodaje o delovnih razmerah v digitalnem okolju in uporabi umetne inteligence v poklicnem življenju;

AZ.

ker se ženske, ki doživljajo presečno diskriminacijo, soočajo še z dodatnimi ovirami pri dostopanju do storitev zdravstvenega varstva in oskrbe in je treba posebno pozornost nameniti odpravljanju učinkov implicitne pristranskosti pri dostopanju do zasebnih in javnih storitev, ki nastanejo zaradi vztrajnih stereotipov in premajhne zastopanosti nekaterih skupin v teh ustanovah;

BA.

ker je treba nameniti posebno pozornost visoki starosti, da bi ljudem, ki izgubijo samostojnost, po potrebi pomagali, da se ne bi znašli v popolni osamitvi;

BB.

ker je treba ustrezno upoštevati pomen preventive in geriatrične rehabilitacije za zdravo in dostojno staranje;

BC.

ker je treba preoblikovati zdravstveno nego z zagotavljanjem brezplačne ali cenovno dostopne zdravstvene nege na domu, kjer je to mogoče;

BD.

ker bi večje naložbe v gospodarstvo oskrbe v skladu s cilji trajnostnega razvoja do leta 2035 zagotovile 300 milijonov dodatnih delovnih mest (81); ker bi to pomenilo 96 milijonov neposrednih delovnih mest v otroškem varstvu, 136 milijonov neposrednih delovnih mest v dolgotrajni oskrbi in 67 milijonov posrednih delovnih mest v sektorjih, ki niso povezani z oskrbo; ker bi ta raven ustvarjanja delovnih mest zahtevala naložbe v višini 3,2 % svetovnega BDP, ob upoštevanju skupnih stroškov brez davčnih prihodkov (82); ker Evropska komisija ocenjuje, da bi lahko do leta 2030 v sektorju oskrbe v EU ustvarili 8 milijonov novih delovnih mest (83);

BE.

ker se bo zaradi demografskih sprememb in s tem povezanega staranja prebivalstva povečalo povpraševanje po storitvah oskrbe; ker ni verjetno, da bi avtomatizacija nadomestila ali zmanjšala število oskrbovalskih delovnih mest; ker bi to moralo EU in države članice v okviru digitalnega prehoda spodbuditi k naložbam v gospodarstvo oskrbe, ki je obetaven sektor za ustvarjanje delovnih mest, da bi povečali število kvalificiranega osebja in v ta sektor privabili več ljudi;

BF.

ker standardov kakovosti za oskrbo, zlasti za storitve socialnega varstva, še vedno ni ali pa niso ustrezni;

BG.

ker so v sektorju oskrbe potrebne znatne naložbe, viri in reforme; ker je ocenjena letna naložbena vrzel v socialni infrastrukturi leta 2018 znašala 100–150 milijard EUR (84); ker je v poročilu o staranju prebivalstva za leto 2021 napovedano povečanje javnih odhodkov, potrebnih za kritje stroškov dolgotrajne oskrbe in podpore v višini do 2,9 % BDP letno v letu 2070 v primerjavi z 1,7 % v letu 2016, in medtem ko lahko scenarij „zdravega staranja“ te stroške znatno zniža, jih lahko polno kritje potreb po dolgotrajni oskrbi znatno poveča;

BH.

ker je bistveno razumeti interakcijo med formalno in neformalno oskrbo; ker lahko formalne storitve oskrbe zagotovijo podporo neformalnim oskrbovalcem, na primer tako, da jim omogočijo proste ure in jim zagotovijo usposabljanje; ker to interakcijo ovira premajhno priznavanje neformalnih oskrbovalcev in s tem povezano pomanjkanje podatkov o njih in njihovih potrebah;

BI.

ker je izvajanje oskrbe pogojeno z dobro financiranimi in pravilno delujočimi javnimi storitvami in sistemi socialne zaščite;

BJ.

ker je populacija neformalnih oskrbovalcev zelo raznolika; ker se njihove potrebe razlikujejo glede na njihov socialno-ekonomski položaj, udeležbo na trgu dela, potrebe njihovih oskrbovancev in čas, ki ga porabijo za oskrbo vzdrževanih oseb;

BK.

ker so nevrodegenerativne bolezni, kot so alzheimerjeva bolezen in druge oblike demence, v vseh evropskih državah še vedno diagnosticirane v premajhnem obsegu; ker obstajajo jasni znaki, da se bo sedanje število 9 milijonov potrjenih primerov ljudi z demenco do leta 2050 podvojilo; ker demenca še vedno nesorazmerno močno prizadene ženske (85);

BL.

ker je evropska varuhinja človekovih pravic februarja 2021 začela preiskavo na lastno pobudo o vlogi Komisije v procesu deinstitucionalizacije v EU in se osredotočila na to, kako izpolnjuje svojo obveznost zagotavljanja, da države članice sredstva EU uporabijo tako, da se spodbuja prehod z ustanov za domsko oskrbo na samostojno življenje in sodelovanje v življenju skupnosti;

BM.

ker je bil zdaj prvič uporabljen mehanizem iz direktive o začasni zaščiti iz leta 2001, in sicer kot odziv na množični pritok beguncev, zlasti žensk z otroki in drugimi vzdrževanimi osebami, ki bežijo pred vojno v Ukrajini, s čimer se razseljenim osebam zagotovi enak dostop do trga dela in stanovanj, zdravstvena pomoč in dostop do izobraževanja za otroke; ker bo aktivacija tega mehanizma močno in neposredno vplivala na sektor oskrbe, saj se bo povečalo število oseb v EU, ki bodo potrebovale celovite in prilagojene storitve oskrbe, zvišalo pa se bo tudi število neformalnih in formalnih oskrbovalcev;

BN.

ker podatki o kakovosti storitev oskrbe temeljijo skoraj izključno na nestandardiziranih anketah o zadovoljstvu strank;

BO.

ker dostop do kakovostnih storitev oskrbe znatno ovirajo težave, povezane z zagotavljanjem ustreznih, dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj, zlasti za starejše, samske, invalide, osebe, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, družine z majhnimi otroki in starši samohranilci;

BP.

ker v 11 državah OECD mediana plač dolgotrajnih oskrbovalcev znaša le 9 EUR na uro, plače delavcev v bolnišnicah, kjer je večina moških, pa povprečno 14 EUR na uro (86);

BQ.

ker več kot polovica oskrbovalcev pravi, da ne zaslužijo dovolj za kritje osnovnih potreb, kot so stroški stanovanja in hrane, 31 % pa jih nima ustreznega dostopa do osebne zaščitne opreme (87);

BR.

ker večina oskrbovalcev ne zasluži dovolj, da bi sebi in svoji družini omogočili dostojen življenjski standard (88);

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

92.

93.

94.

95.

96.

97.

98.

99.

100.

101.

102.

103.

104.

105.

106.

107.

108.

109.

110.

111.

112.

113.

114.

115.

116.

117.

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 4, 6, 9, 114, 153, 169 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 168,

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 14, 15, 21, 31, 32 in 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

—

ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načela 10,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju strategije OZN za duševno zdravje in dobro počutje iz leta 2018,

—

ob upoštevanju manifesta Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za zdravo okrevanje po covidu-19 z dne 18. maja 2020,

—

ob upoštevanju svetovnega dneva duševnega zdravja leta 2021, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pod geslom „Skrb za duševno zdravje za vse: poskrbimo, da postane resničnost“,

—

ob upoštevanju evropskega okvira SZO za ukrepanje na področju duševnega zdravja za obdobje 2021–2025,

—

ob upoštevanju študije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o zdravstveni politiki z dne 8. junija 2021 z naslovom A New Benchmark for Mental Health Systems: Tackling the Social and Economic Costs of Mental Ill Health (Novo merilo za sisteme duševnega zdravja: spopadanje s socialnimi in ekonomskimi stroški slabega duševnega zdravja) in poročila o duševnem zdravju in delu z dne 4. novembra 2021 z naslovom Fitter Minds, Fitter Jobs: From Awareness to Change in Integrated Mental Health Skills and Work Policies (Bolj zdravi umi, bolj zdrava delovna mesta: od ozaveščenosti do sprememb v celovitih politikah na področju spretnosti in znanj za duševno zdravje ter dela),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost (1),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev (2),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o zahtevah glede dostopnosti za proizvode in storitve (3),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (4),

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88/ES z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (5),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (6),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 89/654/EGS z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje na delovnem mestu (7),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 90/270/EGS z dne 29. maja 1990 o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah za delo s slikovnimi zasloni (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo covida-19 in njenimi posledicami (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2020 o strategiji EU na področju javnega zdravja po pandemiji covida-19 (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 s priporočili Komisiji o pravici do odklopa (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2022 o krepitvi vloge mladih v Evropi: zaposlovanje in socialno okrevanje po pandemiji (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2021 o poštenih delovnih pogojih, pravicah in socialni zaščiti za platformne delavce – nove oblike zaposlovanja, povezane z digitalnim razvojem (13),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. oktobra 2019 o ekonomiji blaginje (14), v katerih je pozvalo k celoviti strategiji EU na področju duševnega zdravja,-

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2020 o izboljšanju dobrega počutja na delovnem mestu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. junija 2021 z naslovom Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–2027 – Varnost in zdravje pri delu v spreminjajočem se svetu dela (COM(2021)0323),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 14. oktobra 2005 o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva – pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo (COM(2005)0484),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 14. julija 2021 o razvoju na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi z naslovom Za močno socialno Evropo po krizi zaradi covida-19: zmanjšanje razlik in obravnavanje distribucijskih učinkov,

—

ob upoštevanju skupnega ukrepanja evropskega pakta za duševno zdravje in dobro počutje iz leta 2008,

—

ob upoštevanju poročila Evropskega mladinskega foruma z dne 17. junija 2021 z naslovom „Beyond Lockdown: the ‚pandemic scar‘ on young people“ (Onkraj zaprtja: brazgotine, ki jih bo na mladih pustila pandemija),

—

ob upoštevanju poročil Eurofounda z dne 9. novembra 2021 o vplivu pandemije covida-19 na mlade v EU in z dne 10. maja 2021 z naslovom Življenje, delo in covid-19: Duševno zdravje in zaupanje upadata po vsej EU, ko pandemija traja že drugo leto,

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu z dne 7. decembra 2020 z naslovom Preprečevanje kostno-mišičnih obolenj v raznoliki delovni sili: dejavniki tveganja za zaposlene ženske, migrante in pripadnike LGBTI,

—

ob upoštevanju poročila iste agencije z dne 7. oktobra 2011 z naslovom Mental health promotion in the workplace – a good practice report (Spodbujanje duševnega zdravja na delovnem mestu – poročila o dobri praksi),

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu z dne 22. oktobra 2021 z naslovom Telework and health risks in the context of the COVID-19 pandemic: evidence from the field and policy implications (Delo na daljavo in tveganje za zdravje med pandemijo covida-19: dokazi s terena in posledice za politiko),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z 12. decembra 2012 z naslovom Evropsko leto duševnega zdravja – za boljše delovne razmere in večjo kakovost življenja (15),

—

ob upoštevanju mnenja odbora strokovnjakov Komisije o učinkovitih načinih za vlaganje v zdravje z dne 23. junija 2021 z naslovom Supporting mental health of health workforce and other essential workers (Podpiranje duševnega zdravja zdravstvenega osebja in drugih kritičnih delavcev),

—

ob upoštevanju skupnega poročila Agencije za varnost in zdravje pri delu in Eurofounda z dne 13. oktobra 2014 z naslovom Psychosocial risks in Europe: prevalence and strategies for prevention (Psihosocialna tveganja v Evropi – razširjenost in strategije za preprečevanje),

—

ob upoštevanju raziskave podjetja Willis Towers Watson iz leta 2021 o izkušnjah zaposlenih,

—

ob upoštevanju peticij, predloženih Odboru za peticije, na primer peticij št. 0956/2018 in št. 1186/2018,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A9-0184/2022),

A.

ker je pravica do telesnega in duševnega zdravja temeljna človekova pravica in ker je vsak človek upravičen do najvišjega dosegljivega standarda zdravja; ker Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje opredeljuje kot stanje dobrega počutja, ki posamezniku omogoča, da, se spopada z različnimi oblikami stresa v življenju, uresničuje svoje sposobnosti, se dobro uči in dela ter prispeva v svojo skupnost (16); ker je dušeno zdravje povezano z drugimi temeljnimi pravicami, kot sta pravica do človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in pravica do osebne celovitosti, vključno z duševno celovitostjo, iz njenega člena 3;

B.

ker raziskave kažejo, da je pandemija covida-19 spremenila organizacijske in vodstvene prakse, za številne delavce v Evropi pa so se spremenili delovni pogoji s posledicami z vidika delovnega časa, dobrega počutja in fizičnega delovnega okolja; ker so se zdravstveni in kritični delavci spopadali z izjemnimi pritiski in zahtevami; ker so se ti delavci morali soočiti z zahtevnim delovnim okoljem, slabo zaščito in strahom za lastno varnost, kar je imelo nanje negativne psihološke posledice; ker razumevanje težav z duševnim zdravjem na delovnem mestu ne pomeni samo zavedati se duševnih motenj v skladu z diagnostičnimi merili mednarodne klasifikacije bolezni za statistiko umrljivosti in obolevnosti (npr. depresija) (17), temveč tudi prizadevati si za spodbujanje dobrega počutja, izogibati se nesporazumom in stigmatizaciji ter oblikovati in izvajati ustrezne ukrepe in zdravljenje za obvladovanje teh motenj (18);

C.

ker je pandemija povzročila veliko povečanje obveznosti oskrbe v kombinaciji z delom, ki je nesorazmerno vplivalo na ženske in povečalo razlike med spoloma na področju neplačane oskrbe; ker je to negativno vplivalo na duševno zdravje oseb z obveznostmi oskrbe, saj so se številni delavci med zaprtji morali spopasti z zelo povečanim stresom zaradi večjih obveznosti oskrbe, povezanih s šolanjem doma in varstvom otrok ali zagotavljanjem neformalne oskrbe vzdrževanim sorodnikom;

D.

ker raziskave kažejo, da se je zaradi pandemije povečal obseg dela na daljavo, kar je imelo pozitivne posledice, kot so večja prožnost in samostojnost ter v nekaterih primerih boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; ker te koristi ne odtehtajo vedno negativnih posledic, kot so pretirana povezanost, brisanje mej med poklicnim in zasebnim življenjem, večja intenzivnost dela ter stres, povezan s tehnologijo; ker je Eurofound v svojih raziskavah o covidu-19 ugotovil, da je pandemija prinesla številne izzive za delavce, ki so delali na daljavo; ker je znatno povečanje dela na daljavo lahko prednost za delavce in podjetja, vendar je treba v tem okviru zaščititi in spodbujati tudi pravico do telesnega in duševnega zdravja;

E.

ker so psihosocialna tveganja najpogostejša zdravstvena tveganja, povezana z delom na daljavo; ker je večja razširjenost dela na daljavo povezana z daljšim delovnim časom in povečanim stresom, povezanim z delom; ker lahko imajo po podatkih Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu psihosocialna tveganja negativne psihološke, telesne in socialne posledice, kot so tesnoba, povezana z delom, izgorelost ali depresija; ker lahko delovni pogoji, ki vodijo v psihosocialna tveganja, vključujejo preveliko delovno obremenitev, nasprotujoče si zahteve, nejasnost glede vlog, premajhno vključevanje v odločitve, ki vplivajo na delavca, in pomanjkanje vpliva na to, kako je delo opravljeno, slabo upravljane organizacijske spremembe, pomanjkanje varnosti zaposlitve, neučinkovita komunikacija, pomanjkanje podpore vodstva ali kolegov, psihološko in spolno nadlegovanje ter nasilje tretjih oseb; ker države članice nimajo enakih pravno zavezujočih standardov in načel glede psihosocialnih tveganj, zaradi česar je pravno varstvo delavcev dejansko neenako;

F.

ker vse več delodajalcev za upravljanje svojih delavcev uporablja digitalna orodja, kot so aplikacije, programska oprema in umetna inteligenca; ker takšno algoritemsko upravljanje prinaša nove izzive za prihodnost dela, kot so tehnološko podprta kontrola in nadzor z orodji za napovedovanje in označevanje, spremljanje napredka v realnem času na daljavo ter spremljanje uspešnosti in časa, in predstavljajo veliko tveganje za zdravje in varnost delavcev, zlasti za duševno zdravje, pravico delavcev do zasebnosti in človekovo dostojanstvo; ker digitalizacija in nove napredne tehnologije, kot so umetna inteligenca in stroji, ki temeljijo na umetni inteligenci, spreminjajo naravo dela; ker približno 40 % kadrovskih služb v mednarodnih podjetjih zdaj uporablja aplikacije z umetno inteligenco in jih 70 % meni, da je to pomembna prednostna naloga za njihovo organizacijo; ker je novo digitalno ekonomijo treba zakonsko urediti tako, da bo spodbujala skupno blaginjo in zagotavljala dobro počutje družbe kot celote;

G.

ker te nove razmere od nas zahtevajo, da sprejmemo novo in širšo opredelitev zdravja in varnosti pri delu, ki ju ni več mogoče ločiti od duševnega zdravja;

H.

ker pandemija covida-19 nesorazmerno vpliva na dobro duševno počutje zdravstvenih delavcev in delavcev, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo, ki so večinoma ženske, pa tudi ranljivega prebivalstva, med njimi etničnih manjšin, skupnosti LGBTIQ+, starejših, staršev samohranilcev, invalidov in oseb s predhodnimi težavami z duševnim zdravjem, oseb z nižjim socio-ekonomskim položajem, brezposelnih ter ljudi, ki živijo v najbolj oddaljenih regijah ali oddaljenih, slabo povezanih območjih; ker se je duševno zdravje mladih med pandemijo znatno poslabšalo, težave, povezane z duševnim zdravjem, pa so se v številnih državah članicah podvojile, kar je močno vplivalo na zaposlovanje mladih in zmanjšanje njihovih dohodkov, vključno z izgubami zaposlitev; ker ima v Evropi devet milijonov mladostnikov (starih od 10 do 19 let) duševne motnje, pri čemer gre v več kot polovici primerov za tesnobo in depresijo;

I.

ker preveč ljudi v EU nima dostopa do javnih storitev za duševno zdravje in zdravje pri delu; ker je duševno zdravje vseh starostnih skupin na najnižji ravni od začetka pandemije, poslabšanje duševnega zdravja pa je mogoče pripisati prekinitvi dostopa do storitev za duševno zdravje in povečani delovni obremenitvi ter krizi na trgu dela, ki je nesorazmerno prizadela mlade; ker so javne storitve za duševno zdravje in zdravje pri delu veliko preslabo financirane; ker je lahko stres posledica številnih dejavnikov, kot so stres zaradi časovnih omejitev, dolg ali nereden delovni čas ter slabo komuniciranje in sodelovanje v organizaciji; ker sta depresija in tesnoba močno povezani z migrenami ali hudimi glavoboli, pa tudi drugimi komorbidnimi psihiatričnimi motnjami, kar negativno vpliva na delovno uspešnost in povečuje odsotnost delavcev; ker so klinične in uporabne raziskave o preprečevanju, diagnosticiranju in zdravljenju težav z duševnim zdravjem tudi veliko preslabo financirane; ker so težave z duševnim zdravjem trenutno glavni vzrok obolevnosti na svetu, pri čemer je samomor drugi najpogostejši vzrok smrti med mladimi v Evropi; ker lahko preventiva, ozaveščanje, aktivnosti za dobro počutje ter spodbujanje duševnega zdravja in zdrave kulture pri delu zagotovijo pozitivne rezultate za izboljšanje zdravja zaposlenih (19);

J.