Resolucija Evropskega odbora regij – Stanje v regijah in mestih v Evropski uniji

(2022/C 498/01)

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

OB UPOŠTEVANJU –

—

svojega letnega poročila o stanju v regijah in mestih v EU, ki temelji na vključujočem pristopu, podprtem z dejstvi in dokazi, ter vključuje regionalni in lokalni barometer, ki odraža stališča predstavnikov lokalne in regionalne ravni, tudi več različnih partnerjev in institucij, (1) in nosilcem političnega odločanja na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni prinaša dokaze ter ključna priporočila glede najbolj perečih izzivov v prihodnjem letu;

—	izidov Konference o prihodnosti Evrope in mnogih predlogov, ki se neposredno dotikajo lokalnih in regionalnih oblasti, ključnih akterjev pri iskanju rešitev za težave ljudi;

—	govora o stanju v Uniji v letu 2022, ki ga je imela predsednica Evropske komisije 14. septembra 2022, in pisma o nameri predsednikoma Evropskega parlamenta ter Sveta,

OB UPOŠTEVANJU NASLEDNJEGA:

—

Nezakonita in neutemeljena ruska vojna proti Ukrajini je povzročila in še povzroča smrt in uničenje, več milijonov ljudi pa je prisilila, da so zapustili svoje domove ter zbežali v drug kraj v Ukrajini ali v Evropsko unijo, zlasti v države članice na vzhodu, pri čemer so lokalne in regionalne oblasti prva raven, ki tem ljudem nudi podporo.

—

Poleg posledic podnebnih sprememb in pandemije COVID-19 ter trgovinskih motenj je tako tudi vojna v Ukrajini veliko breme za mnoga gospodinjstva, mala in srednja podjetja ter lokalne in regionalne oblasti po vsej EU, saj ustvarja dodaten pritisk zaradi cen energije in hrane ter stalno naraščajoče inflacije –

1.

poudarja, da njegovo letno poročilo o stanju v regijah in mestih v EU kaže, da se teritorialni razkorak v EU kot posledica pandemije COVID-19, vojne v Ukrajini in napredujočih podnebnih sprememb vse bolj povečuje, kar je zaskrbljujoče;

2.

obžaluje, da predsednica Evropske komisije v svojem govoru o stanju v Uniji ni priznala ne aktivne in osrednje vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri obravnavanju teh izzivov ne potrebe po okrepitvi upravljanja na več ravneh pri oblikovanju politik EU ter po tem, da bi kohezija postala splošni cilj EU, kot predvideva že Maastrichtska pogodba, s katero je bilo uvedeno načelo subsidiarnosti in ustanovljen OR;

3.

opozarja, da inflacija ne vpliva enako na vsa območja in da obstaja tveganje, da bo še povečala teritorialne, socialne in ekonomske neenakosti; višji stroški energije in prometa bolj prizadenejo ranljive skupine državljanov, medtem ko višje cene osnovnih dobrin huje prizadenejo prebivalce regij z nižjimi dohodki, kjer narašča tveganje revščine;

4.

poudarja pomen čezmejnega sodelovanja za nadaljnjo krepitev Evropske unije na družbenem, gospodarskem in upravnem področju. Tretjina prebivalstva EU živi v obmejnih regijah, kjer večja mesta ali gospodarska središča pogosto ležijo na drugi strani meje. Ta neizkoriščeni potencial na področju zdravstvenega varstva, kriznega upravljanja, oskrbe z energijo, mobilnosti, izobraževanja in dela je treba bolje izkoristiti in posebej spodbujati;

5.

poziva Evropsko unijo, naj podpre mesta in regije v EU in Ukrajini pri obvladovanju izzivov, ki jih povzroča vojna. Obnova Ukrajine je nujnost, moralna dolžnost in naložba za Evropsko unijo. Proces obnove mora slediti načelu OECD o „boljši obnovi“ ter temeljiti na trajnostnem, zelenem in digitalnem pristopu za celostni teritorialni razvoj. Tako obnova te države kot tudi obvladovanje posledic vojne in pandemije v EU bosta zahtevala precejšnje preoblikovanje prednostnih nalog znotraj sedanjega večletnega finančnega okvira. Finančno stanje občin, regij in držav članic je že zdaj težko. Poleg tega mora biti obnova tesno povezana s spodbujanjem lokalne demokracije na temelju trdnih partnerstev z lokalnimi in regionalnimi oblastmi v Evropski uniji. Decentraliziran proces obnove bi ukrajinskim državljanom dal tudi možnost, da ostanejo v svoji državi, s čimer bi ublažili nadaljnje begunske tokove. Hkrati OR zavrača ovire za priseljevanje ukrajinskih državljanov in poziva, naj se čim prej revidira Direktiva Sveta 2001/55/ES (2) o začasni zaščiti da bi begunci dobili dovoljenje za bivanje, daljše od treh let;

6.

meni, da bi morala podpora ukrajinskim beguncem spodbuditi reformo migracijskega in azilnega sistema EU, ki bi temeljil na solidarnosti, spodbudah za pravično porazdelitev bremena, spoštovanju temeljnih pravic in zaščiti zunanjih meja. To je še toliko nujnejše, ker lahko hitro naraščajoče cene hrane po celem svetu povzročijo tokove beguncev v mesta in regije EU;

7.

poudarja, da tudi lokalne in regionalne oblasti trpijo zaradi vrtoglavih zneskov na računih za energijo za javne storitve in posledic, ki jih ima inflacija za javno naročanje in plače. Te oblasti je treba obravnavati kot aktivne partnerje v kampanjah za varčevanje z energijo, novih projektih za pridobivanje energije iz obnovljivih virov in kriznih načrtih za primer motene oskrbe z energijo, da se upoštevajo lokalne razmere in čezmejne rešitve. Opozarja tudi na potencial lokalne proizvodnje energije iz obnovljivih virov, da se diverzificira mešanica virov energije v EU in zmanjša naša odvisnost od tretjih držav. Poziva k prilagoditvi shem financiranja ter pravil EU o javnem naročanju in državni pomoči, da bodo lokalni investicijski načrti še naprej operativni tudi v času visoke inflacije;

8.

poziva institucije EU in države članice, naj sprejmejo izredne ukrepe za podporo lokalnim in regionalnim oblastem pri njihovih prizadevanjih, da bi ublažile posledice energetske krize za gospodinjstva, ranljive skupnosti ter lokalna mala in srednja podjetja ter da bi ohranile javne storitve. To lahko med drugim storijo tako, da tem oblastem dodelijo del prihodkov od davkov, ki jih poberejo od nepričakovanega dobička energetskih podjetij;

9.

poziva Evropsko komisijo, naj za vso EU nemudoma predlaga določitev najvišje cene za ves uvoz plina v Evropsko unijo ter podpre ločevanje cene plina od cene energije, kar bi pomagalo ublažiti inflacijski pritisk;

10.

poziva Evropsko unijo, naj ob upoštevanju načela subsidiarnosti razvije zdravstveno politiko EU, ki bo krepila njeno pripravljenost na krize in sposobnost obvladovanja nevarnosti za zdravje ter podpirala občine in regije v prizadevanjih za izboljšanje zdravja, preprečevanje bolezni in zmanjšanje nevarnosti za zdravje;

11.

meni, da je treba mestom in regijam omogočiti, da čim bolj izkoristijo instrument Next Generation EU in se osredotočijo na dolgoročne naložbe. V ta namen je treba znova oceniti pravila ekonomskega upravljanja. Podaljšati bi bilo treba tudi časovni okvir za ukrepe za okrevanje, dokler makro-ekonomska situacija v regijah ne bo znova takšna kot pred pandemijo COVID-19;

12.

pandemija COVID-19 in ruska invazija na Ukrajino našim regijam in mestom onemogočata dobro okrevanje, zato pozivamo Evropsko komisijo, Svet in Evropski parlament, naj spremenijo finančne predpise, da bi bilo mogoče podaljšati roke za potrjevanje projektov REACT-EU v skladu s časovnim razporedom mehanizma za okrevanje in odpornost, tako da bi z optimizirano uporabo evropskega financiranja zagotovili temeljito okrevanje na naših ozemljih;

13.

zato pozdravlja napoved predsednice Evropske komisije, da bo opravljen učinkovit vmesni pregled večletnega finančnega okvira. Ta pregled bi moral utrditi kohezijsko politiko, kljub njeni trenutno nizki stopnji izvajanja in finančnega izvrševanja, ki je v glavnem povezana s pandemijo COVID-19 in konkurenčnim mehanizmom za okrevanje in odpornost. Poleg tega bi moral biti vmesni pregled priložnost za oblikovanje novega evropskega sklada, ki bi temeljil na deljenem upravljanju in bi bil namenjen obvladovanju nepričakovanih kriz, začenši z vojno v Ukrajini. Nenehne prerazporeditve sredstev iz kohezijske politike za odzivanje na izredne dogodke dejansko zmanjšujejo možnosti, da bi ta politika služila svojemu namenu, kakršnega določajo evropske pogodbe;

14.

poziva k takojšnjemu razmisleku o prihodnji kohezijski politiki ob sodelovanju z vsemi interesiranimi stranmi ter državljani na podlagi vključujočega pristopa. Zavezništvo za kohezijo bo skupna platforma za razpravo in izmenjavo, ki bo institucije EU vpletlo v konstruktiven dialog z mesti in regijami. Poziva, naj se v vseh zadevnih politikah EU uporablja „načelo neškodovanja koheziji“, med drugim tako, da se sistematično izvajajo ocene teritorialnega učinka ter obravnavajo vrzeli v razvoju na območjih s posebnimi demografskimi in geografskimi izzivi. Evropsko komisijo poziva, naj pri opredelitvi tega načela tesno sodeluje z njim;

15.

se strinja z Evropskim parlamentom, da je treba v sodelovanju s ključnimi deležniki, in sicer z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi, gospodarskimi in socialnimi akterji, civilno družbo, akademskimi krogi in nevladnimi organizacijami, oblikovati pakt za otoke in agendo Evropske unije za otoke po zgledu pakta za mesta in prihodnjega pakta za podeželje. Komisijo želi spomniti, da je treba izvesti študijo o različnih razmerah na otoških območjih Evropske unije;

16.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti po mnenju 43 % evropskih državljanov ključne pri podnebnih ukrepih (ta odstotek se je od leta 2019 do leta 2021, med ukrepi zapore zaradi COVID-19 in okrevanjem, povečal za 10 %) in da je 160 mest iz 21 držav članic v okviru Konvencije županov za podnebje in energijo predložilo akcijske načrte za prilagajanje podnebnim spremembam. Poziva druge občine in regije, naj posnemajo te primere dobre prakse;

17.

meni, da so prilagajanje podnebni krizi in odzivanje nanjo ter ohranjanje in obnova okolja ključni elementi za razvoj bolj odporne in trajnostne družbe ter gospodarstva. Ukrepe za odzivanje je treba snovati na lokalni ravni, glede na specifične potrebe in značilnosti območij. Zato ponavlja svoj poziv, naj se lokalnim in regionalnim oblastem, ki izvajajo politike v okviru zelenega dogovora, omogoči lažji dostop do sredstev EU;

18.

poziva k okrepitvi skupnih prizadevanj za boj proti podnebnim spremembam na ravni Evropske unije in nacionalni ravni, saj so naravne nesreče v zadnjih štiridesetih letih prizadele skoraj 50 milijonov ljudi v EU in povzročile gospodarske izgube v višini povprečno 12 milijard EUR na leto. Hkrati postaja vse pomembneje povezovanje podnebne, okoljske in socialne politike, da med pospeševanjem nujnega zelenega prehoda nihče in noben kraj ne bi bila zapostavljena. Pri tem poudarja, da je treba regionalno in lokalno infrastrukturo zaščititi, pregledati in jo prilagoditi, da bo lažje prenesla intenzivnejše podnebne pojave, ki prizadenejo državljane, regionalna gospodarstva, ključno infrastrukturo in dobavne verige;

19.

pozdravlja napoved predsednice Evropske komisije v njenem govoru o stanju v Uniji, da se bodo zmogljivosti EU za gašenje požarov podvojile;

20.

ugotavlja, da se mesta zelo zanimajo za sodelovanje v misiji EU za podnebno nevtralna in pametna mesta, ter poziva k bolj vključujočemu pristopu k digitalni preobrazbi in prehodu na področju mobilnosti, med drugim s pospešitvijo ukrepov za spodbujanje razogljičenja, prehoda na druge oblike prevoza na mestnih območjih in povezljivosti med mesti ter podeželjem, da se sedanje regionalne neenakosti ne bi še zaostrile;

21.

poziva, naj bodo podnacionalne oblasti preko njegovih članov v celoti zastopane v delegaciji EU na 27. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in 15. konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (UNCBD). Poudarja, da bo 27. konferenca pogodbenic UNFCCC priložnost za formalno priznanje vloge, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri doseganju bolj ambicioznih ciljev in pospeševanju ukrepov za blažitev podnebnih sprememb, prilagajanje nanje ter njihovo financiranje. Znova poziva, naj se pri nacionalno določenih prispevkih upošteva tudi prispevek lokalne in regionalne ravni;

22.

se zavzema za temeljito revizijo uredbe o upravljanju energetske unije, da se postavijo temelji za sistematično vključevanje mest in regij v načrtovanje ter izvajanje nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Revizija bi morala biti tudi priložnost za oblikovanje obsežnega okvira EU za boj proti energetski revščini in revščini na področju mobilnosti;

23.

poudarja pomen nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost pri podpori zelenega prehoda in digitalne preobrazbe ter pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Ker mesta porabijo skoraj 75 % svetovne energije, ustvarijo 70 % svetovnih emisij CO2, izvajajo 70 % ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in 90 % ukrepov za prilagajanje nanje in ker se vse več lokalnih in regionalnih oblasti zavezuje k ukrepanju, morajo postati polnopravni partnerji pri razvoju in izvajanju pobud v okviru zelenega dogovora, zlasti na političnih področjih, kot so stanovanja, obnova stavb, energija iz obnovljivih virov, trajnostna mobilnost ali ozelenitev mest, ter pobud, kot je novi evropski Bauhaus;

24.

v zvezi s tem se ponovno zavzema za evropsko stanovanjsko strategijo, s katero bi spodbudili zagotavljanje cenovno dostopnih, trajnostnih, socialnih in zasilnih stanovanj. S to strategijo, ki mora biti skladna z načelom subsidiarnosti, bi bilo treba v evropski semester in nacionalne programe reform vključiti zlasti kvantitativni nacionalni cilj za javne naložbe v cenovno dostopna, trajnostna, socialna in zasilna stanovanja v vseh državah članicah EU ter olajšati dostop do zasebnih naložb z vključitvijo cenovno dostopnih, socialnih in zasilnih stanovanj v prihodnjo socialno taksonomijo EU;

25.

ponavlja, da je treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v ocenjevanje in izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost ter nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, tudi zato, da bo uporaba sredstev za okrevanje usklajena z uporabo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Čeprav je pravna podlaga teh instrumentov v kohezijski politiki, se je izkazalo, da so lokalne in regionalne oblasti v mnogih državah članicah veliko premalo vključene, kar ovira učinkovito izvajanje in prinaša tveganje, da med nacionalno določenimi načrti ter regionalnimi in lokalnimi prednostnimi nalogami in razvojnimi strategijami ne bo sinergij;

26.

opozarja na vztrajen in precej velik inovacijski razkorak. Od 20 regij z največjimi izdatki za raziskave in razvoj jih je 19 bolj razvitih, medtem kot sta dve tretjini od 50 regij z najnižjimi izdatki na tem področju manj razviti. Opozarja, da ima pilotni ukrep o partnerstvih za regionalne inovacije velik potencial za podporo razvoja krajevno prilagojenih rešitev in oblikovanje „teritorialnih misij“, ki bi potekale od spodaj navzgor v okviru nove agende EU za inovacije. Hkrati znova opozarja na pomen vozlišč evropskega raziskovalnega prostora;

27.

opozarja na pomen digitalne preobrazbe kot medsektorskega elementa za premostitev razkoraka v Evropi in na nujnost digitalne kohezije. Z novim pristopom k oblikovanju politike, ki temelji na misijah, mora kohezijska politika tudi v prihodnje podpirati dolgoročne cilje EU. Premostitev digitalnega razkoraka z obsežnimi in vključujočimi strategijami, pri katerih sodelujejo vse ravni upravljanja, je pogoj za trajnostno okrevanje in odporne družbe;

28.

poudarja, da je povprečna stopnja brezposelnosti med mladimi v starosti od 15 do 29 let v letu 2021 v EU znašala 13 %, kar je zmanjšanje za 0,9-odstotne točke v primerjavi z letom 2020, pri čemer pa so velike razlike med regijami, saj je brezposelnost med mladimi višja v španskih, grških in italijanskih regijah. Zato poziva Evropsko komisijo, naj pripravi predloge za odpravo dolgotrajne brezposelnosti in brezposelnosti med mladimi, ki ju je kriza še zaostrila. Ravno tako poudarja, da je treba nujno odpraviti razlike med spoloma pri zaposlovanju, ter svari pred vse večjim tveganjem revščine, tudi med otroci;

29.

pozdravlja poziv predsednice Evropske komisije k večji medgeneracijski solidarnosti in opozarja na svojo vodilno vlogo pri vključevanju mladih in njihovih organizacij v oblikovanje prihodnosti Evrope, zlasti z Listino EU o mladih in demokraciji;

30.

ugotavlja, da se je med letoma 2011 in 2020 delež žensk med izvoljenimi politiki povečal na vseh ravneh, od lokalne do nacionalne, vendar obžaluje, da jih je skupaj na vseh ravneh še vedno samo tretjina. Leta 2021 je bilo le v 16 od 285 regionalnih skupščin med izvoljenimi kandidati enako število žensk in moških. Priznava, da tudi njegova sestava še zdaleč ni uravnotežena z vidika spola, in pričakuje, da bodo države članice ta problem obravnavale. Zato bo začel razmislek o tem, kako povečati udeležbo žensk pri svojem delu, na vodstvenih položajih in med svojim članstvom, države članice pa poziva, naj uvedejo pobude za okrepitev položaja žensk v lokalni in regionalni politiki, da bi odpravili diskriminacijo v političnem življenju in se borili proti oviram, na katere ženske naletijo na svoji poti, tudi stereotipom;

31.

poziva države članice, naj s polnim sodelovanjem lokalnih in regionalnih oblasti uvedejo vse potrebne ukrepe, da bi hitro dosegli cilj iz evropske direktive o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Hkrati poudarja, kako pomembno je, da vse države članice EU ratificirajo Istanbulsko konvencijo, pogodbo Sveta Evrope, katere namen je na vseevropski ravni ustvariti celovit okvir za zaščito žensk pred vsemi oblikami nasilja ter preprečevati, preganjati in izkoreniniti nasilje nad ženskami in nasilje v družini;

32.

opozarja, da občine in regije v vlogi tako delodajalk kot tudi ponudnic in naročnic storitev socialnega varstva odločilno prispevajo k socialni koheziji, enakosti spolov in zaposlovanju v Evropi. Pri izvajanju akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic je pomembno, da se socialni partnerji, občine in regije celovito vključijo tako v pripravo kot tudi izvajanje pobud EU na socialnem področju, da bi bili ukrepi smotrni in učinkoviti. Pri tem ima odločilno vlogo evropski semester. Lokalna in regionalna raven mora podpreti odločitve in biti odgovorna za to, kako naj bi se skupni cilji dosegali. V reformo evropskega semestra je treba vnesti tudi teritorialno razsežnost in cilje trajnostnega razvoja;

33.

podpira poziv Evropskega parlamenta k sklicu konvencije za revizijo pogodb, ki ga je v svojem govoru o stanju v Uniji podprla predsednica Evropske komisije. OR bi moral biti v celoti vključen v to konvencijo, da bi v njej zastopal izvoljene predstavnike evropske lokalne in regionalne ravni. Hkrati izraža polno zavezanost spodbujanju zasnove aktivne subsidiarnosti in okrepljenemu sodelovanju z regionalnimi parlamenti ter združenji lokalnih in regionalnih oblasti. Upravljanje na več ravneh je nujno za vključujoč in učinkovit postopek odločanja EU, s posebnim poudarkom na regijah z zakonodajnimi pooblastili in njihovimi legitimnimi pristojnostmi. V zvezi s tem pozdravlja napoved Evropske komisije, da bo državljanske skupščine in druge oblike participativne demokracije dosledno vključevala v oblikovanje politik EU, vendar opozarja na vlogo demokratično izvoljenih predstavnikov, ki so odgovorni svojim volivcem, in se zavezuje, da bo imel aktivno vlogo v teh procesih;

34.

namerava predlagati konkretne ukrepe za obravnavanje teritorialne razsežnosti evropskih politik pri uresničevanju kohezije kot splošnega cilja EU, tudi ob upoštevanju predlogov s Konference o prihodnosti Evrope ter posebnih potreb obmejnih in obrobnih regij;

35.

naroča svojemu predsedniku, naj letno poročilo o stanju v regijah in mestih v EU ter to resolucijo pošlje predsedniku Evropskega parlamenta, predsednici Evropske komisije in predsedniku Evropskega sveta ter voditeljem 27 držav članic EU, in spodbuja regionalne in lokalne izvoljene politike v Evropi, naj poročilo posredujejo državljanom in lokalnim medijem.

---

(1)  https://cor.europa.eu/sl/our-work/Pages/State-of-Regions-and-Cities-2022.aspx?origin=spotlight

(2)  Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L 212, 7.8.2001, str. 12).

Mnenje Evropskega odbora regij – Za makroregionalno strategijo za Sredozemlje

(2022/C 498/02)

Poročevalec: Nikola DOBROSLAVIĆ (HR/EPP)

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

Prispevek makroregionalnih strategij k teritorialni koheziji, lokalni demokraciji in sodelovanju na zunanjih mejah

1.

meni, da imajo makroregije ključno vlogo pri krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije Evropske unije ter njene bližnje soseščine, saj čezmejnim območjem omogočajo, da v okviru izmenjav, sodelovanja in izvajanja skupaj rešujejo posebne in skupne izzive;

2.

poudarja, da ta pristop omogoča večjo skladnost in dopolnjevanje med politikami, ukrepi in programi financiranja, ki se izvajajo na različnih ravneh upravljanja na določenem geografskem območju. S tem in s spodbujanjem upravljanja na več ravneh makroregije prispevajo k večji učinkovitosti in večjemu vplivu politike;

3.

opozarja, da makroregionalne strategije temeljijo na načelu več ravni in da morajo imeti regije v EU in izven nje ključno vlogo pri njihovi pripravi in oblikovanju ter pri opredelitvi skupnih ciljev skupaj z državami članicami EU in drugimi vpletenimi državami;

4.

ugotavlja, da območje Sredozemlja sestavlja več držav kandidatk, potencialnih kandidatk in držav, ki niso članice EU, ter poudarja, kako pomembne so makroregije za krepitev sodelovanja preko meja EU. To sodelovanje je potrebno za obravnavanje skupnih izzivov in tudi za vključitev držav nečlanic v tesnejše in okrepljeno sodelovanje z Unijo;

5.

želi spomniti, da je Evropski parlament 3. julija 2012 sprejel resolucijo z naslovom Razvoj makroregionalnih strategij EU: sedanja praksa in pričakovanja za prihodnost, zlasti v Sredozemlju (1);

6.

želi spomniti tudi na poročilo skupščine ARLEM o kohezijski strategiji za Sredozemlje (2014). To daje podlago za razmislek o okviru makroregionalnega upravljanja za Sredozemlje, ki bi temeljil na načelih upravljanja na več ravneh ter progresivni strukturi s spremenljivo geometrijo;

7.

poleg tega želi spomniti, da je Svet Evropske unije (2) navedel, da je pripravljen obravnavati skupne pobude za vzpostavitev novih makroregionalnih strategij;

Sredozemska makroregija – ključno orodje za reševanje izzivov v Sredozemlju

8.

poudarja edinstvene vire, ki jih je moč najti v Sredozemlju. Njegova obala je dolga 46 000 km in zajema 22 obalnih držav. V njem živi več kot 500 milijonov ljudi, od tega je tretjina prebivalstva skoncentrirana na obalnih območjih, s Sredozemskim morjem pa je neposredno povezanih približno 150 milijonov delovnih mest;

9.

poudarja okoljski pomen Sredozemskega morja, ki obsega zgolj 1 % svetovnih oceanov, vendar pa prispeva 20 % svetovne pomorske proizvodnje (3). Je tudi eno od pomembnih območij morske in obalne biotske raznovrstnosti, saj v njem najdemo 28 % endemičnih vrst, 7,5 % prostoživečih živali ter 18 % svetovnega morskega rastlinstva;

10.

poudarja potencial sredozemskega bazena, ki je zaključeno geografsko območje, katerega prebivalstvo ima skupno zgodovinsko in kulturno dediščino, ki izhaja iz dolge tradicije sodelovanja in izmenjave zamisli, dobrin in ljudi med vsemi tremi stranmi Sredozemlja;

11.

priznava, da se sredozemski bazen sooča z upravljavskimi, socialno-ekonomskimi, humanitarnimi, podnebnimi, varnostnimi in okoljskimi izzivi, ki zahtevajo skupno ukrepanje;

12.

opozarja – kot je bilo poudarjeno v prvem sredozemskem ocenjevalnem poročilu o podnebnih in okoljskih spremembah v Sredozemlju, ki ga je objavila mreža sredozemskih strokovnjakov za podnebne in okoljske spremembe (MedECC) – da nedavne antropogene spremembe okolja vplivajo na vse sredozemske podregije in da so med glavnimi dejavniki sprememb podnebje, rast prebivalstva, onesnaževanje, netrajnostne prakse rabe zemljišč in morja ter neavtohtone vrste. Na večini območij so ogroženi tako ekosistemi kot tudi preživetje ljudi (4);

13.

opozarja, da bo globalno segrevanje ob sedanji hitrosti na območju Sredozemlja do leta 2040 doseglo 2,2 oC in da se to območje v primerjavi s svetovnim povprečjem segreva za 20 % hitreje. Učinki podnebnih sprememb so že zdaj zelo opazni, saj so ekstremni naravni dogodki vse pogostejši. Sredozemske družbe so torej najbolj prizadete zaradi podnebnih sprememb (že zdaj predstavljajo 50 % svetovnega prebivalstva, ki se sooča s pomanjkanjem vode, kar vpliva na prehransko varnost, ogroženih pa je tudi 49 od 51 Unescovih območij kulturne dediščine). Večino učinkov podnebnih sprememb povečujejo drugi okoljski izzivi, kot so pretirano intenzivna urbanizacija, kmetijstvo, ribištvo in turizem, degradacija tal, dezertifikacija in onesnaževanje (zraka, tal, sladke in morske vode);

14.

tako kot v mnenju z naslovom Za trajnostno rabo naravnih virov na sredozemskih otokih poudarja zelo veliko ranljivost sredozemskih otokov zaradi globalnega segrevanja, ki že ima gospodarske (ribištvo, turizem itd.) in socialne posledice (odseljevanje itd.), ter za tovrstna območja priporoča oblikovanje posebnega pristopa k obravnavi vpliva podnebnih sprememb na ravni makroregije, pri katerem bodo upoštevane posebne potrebe arhipelagov in otokov ter s katerim se bo spodbujalo tesnejše sodelovanje med temi območji, državami članicami in Evropsko unijo v boju proti podnebnim spremembam in pri spodbujanju trajnostnega razvoja;

15.

poudarja, da so za Sredozemlje kljub očitnim podobnostim značilne velike razlike v stopnjah razvoja. Te razlike, vključno s pomanjkljivostmi pri institucionalnih zmogljivostih, povezanosti infrastrukture in trgovinskih odnosih, vplivajo na stabilnost, blaginjo in varnost sredozemskih družb;

16.

meni, da kriza zaradi COVID-19 opominja, kako nujno potrebna sta usklajen pristop in krepitev skupne odpornosti na epidemije, gospodarske pretrese in podnebne spremembe;

17.

meni, da lahko sredozemska makroregija služi tudi kot orodje za usklajevanje upravljanja migracijskih tokov, ki zlasti vplivajo na regionalne in lokalne oblasti na zunanjih mejah EU;

18.

želi spomniti, da ima Sredozemlje zaradi napada Rusije na Ukrajino ključno vlogo pri blaženju posledic vojne in sprejemanju razseljenega prebivalstva, medtem ko si še naprej prizadeva za napredek pri utrjevanju miru na svojih obalnih območjih;

19.

potrjuje, da je treba zaradi teh izzivov bolj povezati vse tri strani Sredozemlja, da bi okrepili kohezijo, povečali pomen regije na evropski in svetovni ravni ter njen potencial za inovacije in prispevali k dobremu počutju ljudi ter ohranjanju okolja;

20.

se zaveda, da imajo pri tem procesu bistveno vlogo lokalne in regionalne oblasti, ki so zelo dejavne v okviru pobud in mrež, kot so Unija za Sredozemlje, ARLEM (Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti) in Sredozemsko partnerstvo za sodelovanje (MedCoopAlliance) ter Medsredozemska komisija pri Konferenci obrobnih obmorskih regij (CPMR);

21.

poudarja, da so vsi izzivi, s katerimi se sooča Sredozemlje (podnebne spremembe, erozija, dezertifikacija, onesnaževanje s plastiko, migracije, pretirani turizem itd.), zgoščeni na arhipelagih in otokih, ki so zato idealna pilotna območja za izvajanje celostnih politik trajnostnega razvoja v Sredozemlju, in poziva Evropsko komisijo, naj doseže napredek pri pripravi strategije za otoke, ki bo prilagojena morskim bazenom;

22.

se strinja z Evropsko komisijo, da bi se morali cilji evropskega zelenega dogovora odražati v tesnem sodelovanju s sosednjimi državami, ki se soočajo z istimi podnebnimi in okoljskimi izzivi;

23.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti na vseh treh straneh Sredozemlja, ki imajo veliko vlogo pri obravnavanju učinkov podnebnih sprememb, pozivajo k „sredozemskemu zelenemu dogovoru“ (5);

24.

priznava ključno vlogo, ki jo imajo – in morajo imeti – lokalne oblasti kot zavezniki regij in držav pri izvajanju globalne in regionalnih agend;

25.

poleg tega poudarja, da je makroregionalna strategija, ki spodbuja krepitev političnega dialoga, bistvena za izvajanje nove agende za Sredozemlje, kot je določena v sporočilu Evropske komisije iz februarja 2021 z naslovom Obnovljeno partnerstvo z južnim sosedstvom (6);

Za celovito strategijo za celotni sredozemski bazen

26.

pozdravlja pozitivne rezultate in okrepljeno sodelovanje, ki jih omogoča zavezanost deležnikov v Sredozemlju, zlasti lokalnih in regionalnih oblasti; poziva te deležnike, zlasti lokalne in regionalne oblasti, naj to sodelovanje okrepijo, da bo mogoče oblikovati makroregionalno strategijo v Sredozemlju;

27.

ceni velik napredek pri vključevanju v Sredozemlju v okviru strategije EU za jadransko-jonsko regijo (EUSAIR) in strategije za zahodnosredozemski bazen (pobuda za trajnostni razvoj modrega gospodarstva v zahodnem Sredozemlju WestMED);

28.

poziva Evropsko komisijo, naj nujno doseže napredek pri pobudi WestMED, tako da zanjo zagotovi sredstva, trdno strukturo in dolgoročno strategijo njenega utrjevanja, kar bo olajšalo makroregionalno povezovanje v zahodnem Sredozemlju;

29.

poudarja, da je treba sedanje pobude za sodelovanje, programe in ključne akterje pri celotnem upravljanju na več ravneh bolje uskladiti, da ne bi oslabili njihovih prizadevanj in učinkov. Zato je treba sredozemskim območjem končno zagotoviti operativen instrument, ki bi jim omogočal razvoj in izvajanje celostne strategije, konkretnega akcijskega načrta in skupnih projektov kot odgovor na skupne prednostne naloge, opredeljene v medinstitucionalnih okvirih za sodelovanje, kot so Unija za Sredozemlje in skupščina ARLEM ter pobude, kot je med drugimi Sredozemsko partnerstvo za sodelovanje ali BLUEMED;

30.

meni, da makroregionalna strategija za Sredozemlje teh izzivov ne bo obravnavala tako, da bo zamenjala sedanje strategije, temveč bo njihove ukrepe dopolnjevala, da bodo dosegle čim večji učinek, in sicer z iskanjem odgovorov na skupne izzive, kot so izzivi boja proti podnebnim spremembam in digitalne preobrazbe, da bi ustvarili velike priložnosti za trajnostni razvoj ter prispevali k pravičnemu in vključujočemu zelenemu prehodu z izkoriščanjem skupnih priložnosti. Pri tem bo posebna pozornost namenjena človeški razsežnosti in priložnostim za mlade, s čimer se bo sprostil gospodarski potencial regije v korist državljanov;

31.

poudarja, da je treba makroregionalno strategijo nujno oblikovati na ravni sredozemskega bazena in da mora zajemati vse tri podbazene, tj. zahodnega, vzhodnega in jadransko-jonskega, da bi zagotovili smiselne rešitve za skupne izzive. Zato mora biti od začetka odprta za vse, njen končni cilj pa mora biti, da bo zajemala celotni sredozemski bazen na vseh treh straneh;

32.

poziva, naj se v makroregionalni strategiji za Sredozemlje tako kot v vseh pomorskih makroregionalnih strategijah posebna pozornost nameni otoškim območjem, kakor je določeno v členu 174 PDEU; poziva, naj se dejansko upoštevajo posebne značilnosti in ranljivosti teh ozemelj z vzpostavitvijo močnejšega partnerstva med temi območji, državami članicami in Evropsko unijo, v okviru katerega bi se sprejemali konkretni in usklajeni ukrepi;

33.

poudarja, da bi glede na izzive, ki jih predstavljajo določene nestabilne varnostne, politične in diplomatske razmere, to regionalno vključevanje moralo napredovati postopoma na podlagi prostovoljnega pristopa nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti v Sredozemlju;

Ključna načela upravljanja na več ravneh v okviru Sredozemlja

34.

predlaga, naj se pri upravljanju prihodnje makroregionalne strategije za Sredozemlje v celoti upošteva načelo upravljanja na več ravneh ter naj se vanj vključijo evropske, nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, pa tudi njihova združenja in evroregije;

35.

meni, da mora sredozemska makroregionalna strategija, da bi bila uspešna, temeljiti na trdni in reprezentativni shemi upravljanja z: (i) generalno skupščino na politični ravni, ki vključuje evropske, nacionalne in regionalne oblasti, (ii) izvršnim odborom, ki združuje po enega člana (z regionalne ali nacionalne ravni) za nacionalno koordinacijo iz vsake države, ki je zastopana v strategiji, in spodbuja vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti ter opazovalcev iz mrež teh oblasti, kakor tudi njihovih združenj in evroregij, v proces odločanja, in (iii) tematskimi akcijskimi skupinami za razvoj in izvajanje konkretnih projektov sodelovanja, ki bodo spodbudili socialno-ekonomske javne in zasebne akterje, predstavnike akademskih krogov in civilno družbo;

36.

predlaga, da se na podlagi dobre prakse s pobudo WestMED ustanovi sopredsedstvo po načelu enoletne rotacije, na čelu katerega bosta dve državi, po ena iz EU in izmed partnerskih držav, ki sodelujejo s trdno podporo predstavniških organizacij regionalnih in lokalnih oblasti. Predsedstvo bi moralo delovati ob upoštevanju prejšnjih, sedanjih in prihodnjih predsedujočih držav, pri čemer bi bilo treba ohranjati ravnovesje med državami EU in partnerskimi državami, zastopanimi v strategiji. Podpora predstavniških organizacij regionalnih in lokalnih oblasti bi morala temeljiti na enakem načelu rotacije. Takšna dinamika je bistvena za upoštevanje in povezovanje različnih organov upravljanja makroregionalne strategije ter podajanje strateških smernic za delovanje makroregije v okviru letnih delovnih programov. Strategijo bi moral koordinirati in podpirati tehnični sekretariat (sekretariat makroregionalne strategije za Sredozemlje);

37.

predlaga, da so zaradi skladnosti z že uvedenimi pobudami v izvajanje strategije vključeni predstavniki ključnih mednarodnih in evro-sredozemskih institucij, organov in pobud, kot so Unija za Sredozemlje, skupščina ARLEM in Sredozemsko partnerstvo za sodelovanje, ter tudi predstavniki EUSAIR in pobude WestMED. Tudi evropska združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) ponujajo dobre možnosti za podporo ciljev nove agende za Sredozemlje, saj so „laboratoriji“ za upravljanje na več ravneh;

Makroregionalna strategija, ki se osredotoča na prednostne izzive

38.

meni, da bi se makroregionalna strategija za Sredozemlje morala osredotočati na omejeno število skupnih izzivov, ki se jih bo sčasoma postopno obravnavalo; poudarja, da sta zelena in digitalna preobrazba ključna izziva, ki bi ju bilo treba prednostno obravnavati;

39.

poziva, naj se prizadevanja najprej osredotočijo na ključne izzive – podnebne spremembe, digitalno preobrazbo, okolje in humanitarno krizo, pa tudi na potrebni zeleni prehod. Za naslednje prednostne naloge je nujno usklajeno ukrepanje na ravni Sredozemlja: prihodnost arhipelagov in otokov ter obalnih in mestnih območij, onesnaževanje morja (zlasti z mikroplastiko in odpadnimi vodami), ohranjanje biotske raznovrstnosti, agroekologija, krožno gospodarstvo, obvladovanje in preprečevanje naravnih nesreč, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in prilagajanje podnebnim spremembam ter odziv na humanitarno krizo z zagotavljanjem človekovih pravic;

40.

predlaga, da Evropska komisija kratkoročno prek programa Interreg Euro-MED ali drugega ustreznega programa, ki že obstaja (glede na to, da makroregionalne strategije sledijo pravilu trikratnega „ne“, tj. zanje niso potrebni ne nova zakonodaja, ne dodatna sredstva in ne nova institucija), podpre izvedbo pilotnega projekta za ničelno onesnaževanje morja v Sredozemlju v letu 2024, ki bi tematsko prispeval tudi k misiji EU za obnovo oceanov (7). Namen bo sodelovanje med državami in ozemlji, ki želijo razviti makroregionalno strategijo za Sredozemlje in tako preizkusiti njena ključna načela na konkretnem cilju;

41.

prizadevanja bi se nato lahko razširila na naslednje izzive v povezavi z novo agendo za Sredozemlje: (a) spodbujanje uravnoteženega in trajnostnega gospodarskega razvoja s skupnimi projekti za krepitev raziskav, inovacij in trajnostne rabe naravnih virov ter medsebojno povezanega podjetništva; (b) vključitev modrega gospodarstva; (c) spodbujanje človekovega razvoja, vključno s kulturo in dediščino, turizmom, izobraževanjem, zdravstvom, zaposlovanjem, razvojem mladih, socialnim vključevanjem marginaliziranih skupin in podporo beguncem, pa tudi izpolnjevanje potreb, ki izhajajo iz migracijskih tokov, zlasti na zunanjih mejah EU; (d) povečanje povezljivosti prek prometne in digitalne infrastrukture; (e) okrepitev prehranske in energetske avtonomije v Sredozemlju ob upoštevanju posledic podnebnih sprememb in vojne v Ukrajini, ki jo je povzročila Rusija; (f) krepitev orodij in zmogljivosti javnih in zasebnih institucij za ublažitev podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti;

Operativni akcijski načrt na podlagi razpoložljivega financiranja

42.

meni, da mora makroregionalna strategija za Sredozemlje nujno temeljiti na operativnem akcijskem načrtu, da bi prednostne naloge pretvorili v konkretne ukrepe na ravni Sredozemlja. Lokalne in regionalne oblasti, ki so najbližje državljanom, je treba vključiti v pripravo načrta, da bi ta dobil podnacionalno razsežnost in prispeval ne le k uresničevanju skupne vizije boljšega, povezanega in trajnostnega razvoja v Sredozemlju, temveč tudi k vključevanju civilne družbe na vseh treh njegovih obalah;

43.

poudarja, da se za podporo sredozemskim projektom lahko mobilizira visok znesek financiranja, vključno s 7 milijardami EUR, ki jih mobilizira Evropska komisija v okviru evropskega instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (NDICI). Tudi programi evropskega teritorialnega sodelovanja, ki se izvajajo v Sredozemlju (Next-MED, EUROMED, ADRION, MARITTIMO), so velika priložnost za omogočanje projektov, ki lahko prispevajo k ciljem makroregionalne strategije;

44.

poudarja, da je veliko programov, ki jih izvaja neposredno Evropska komisija, kot so Obzorje Evropa, LIFE ali Erasmus+, odprtih za udeležbo tretjih držav in so zato zanimiv vir dodatnega financiranja. Sodelovanje v Sredozemlju neposredno podpirajo tudi programi, kot je partnerstvo na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA), ali dvostranski instrumenti, ki jih je Evropska unija vzpostavila v sosednjih državah;

45.

poudarja, da so donatorji, kot so Svetovna banka, Evropska investicijska banka in institucije, kot je Fundacija Anna Lindh, dejavni tudi v Sredozemlju in lahko olajšajo uresničitev skupnih projektov;

46.

nazadnje poudarja, da številne države, regije in mesta izvajajo programe decentraliziranega sodelovanja, ki lahko prav tako prispevajo k izvajanju večjih projektov sodelovanja v Sredozemlju;

47.

poleg tega poudarja, da bo izvajanje programov evropskega teritorialnega sodelovanja v obdobju 2021–2027 dopolnjeval razvoj mehanizmov upravljanja za lažje usklajevanje evropskega financiranja, ki je na voljo na območju; meni, da lahko to dejansko prispeva k oblikovanju makroregionalne strategije za Sredozemlje;

Sklepi

48.

pozdravlja nov zagon, ki ga je sredozemsko sodelovanje dobilo na Forumu Sredozemlja, organiziranem v času francoskega predsedovanja;

49.

z veseljem pričakuje naslednje predsedstvo Evropske unije leta 2023, ki bo v rokah sredozemske države – namreč Španije, in izraža upanje, da bo pozornost ponovno usmerjena v upravljanje v Sredozemlju ter možnosti za obnovljen okvir makroregionalnega upravljanja in sodelovanja;

50.

spodbuja Evropsko komisijo in države članice EU, naj podpirajo razvoj makroregionalne strategije za Sredozemlje in drugih potrebnih novih makroregionalnih strategij;

51.

poziva tudi Evropski parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor, naj podpreta pobudo za oblikovanje makroregionalne strategije za celotno Sredozemlje, da bo postalo boljše, celostno in povezano območje;

52.

poziva Evropski svet, naj zadevo v letu 2022 predloži Evropski komisiji, ki bo pripravila makroregionalno strategijo za Sredozemlje s priloženim akcijskim načrtom, da bi jo Svet in Evropski parlament odobrila v času španskega predsedovanja v drugi polovici leta 2023.

---

(1)  P7_TA(2012) 0269.

(2)  13424/20, Sklepi Sveta o izvajanju makroregionalnih strategij, 2. december 2020.

(3)  Randone in drugi, 2017, Reviving the Economy of the Mediterranean Sea: Actions for a Sustainable Future (Oživitev gospodarstva Sredozemskega morja: ukrepi za trajnostno prihodnost), WWF Mediterranean Initiative.

(4)  Climate and Environmental Change in the Mediterranean Basin – Current Situation and Risks for the Future (Podnebne in okoljske spremembe v Sredozemlju – Trenutno stanje in tveganja za prihodnost), MedECC, 2020. Prvo sredozemsko ocenjevalno poročilo [Cramer, W., Guiot, J., Marini, K. (ur.)], Unija za Sredozemlje, Plan Bleu, UNEP/MAP, Marseille.

(5)  Plenarno zasedanje Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) 23. januarja 2020.

(6)  JOIN(2021) 2 final. Glej tudi Mnenje Evropskega odbora regij – Obnovljeno partnerstvo z južnim sosedstvom – Nova agenda za Sredozemlje (UL C 440, 29.10.2021, str. 19).

(7)  Misija EU: obnova naših oceanov in voda.

Mnenje Evropskega odbora regij – Vloga mest in regij EU pri obnovi Ukrajine

(2022/C 498/03)

Glavni poročevalec: Dario NARDELLA (PES/IT), župan Firenc Referenčna dokumenta: zaprosilo češkega predsedstva Sveta Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pomoč Ukrajini in njena obnova (COM(2022) 233 final)

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

1.

znova obsoja vojno proti Ukrajini, ki jo je brez povoda začela Rusija in pomeni grobo kršitev mednarodnega prava, demokratičnih načel in načela pravne države. To je neizzvana, neupravičena in neopravičljiva agresija proti prebivalcem Ukrajine ter napad na suverenost in ozemeljsko celovitost te države, ki ju OR neomajno podpira. Zato se pridružuje globalnim obsodbam tako imenovanih referendumov, ki so bili konec septembra 2022 organizirani na območjih Ukrajine, ki jih zaseda Rusija, saj gre za kršitev tako rekoč vse možnih demokratičnih standardov. Države članice, institucije in partnerske države EU poziva, naj še naprej enotno podpirajo Ukrajino, ki se bori tudi za našo svobodo in evropske vrednote. Dosledne sankcije so ključne za to podporo in za izvajanje pritiska na ruskega agresorja;

2.

globoko obžaluje, da je ruska invazija privedla ne le do več kot deset tisoč žrtev, predvsem civilistov, in še veliko več ranjenih, temveč tudi do več milijonov razseljenih ljudi v Ukrajini in tretjih državah. Obsoja dejanja ruskih agresorjev, ki v okupirani Ukrajini napadajo, ugrabljajo in zapirajo lokalne in regionalne predstavnike, novinarje in zagovornike človekovih pravic, ter se pridružuje zahtevi Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, da jih je treba takoj in brez pogojev izpustiti. Poudarja, da je ruska invazija povzročila obsežno uničenje ukrajinske infrastrukture, stavb, šol, bolnišnic, zasebnih stanovanj in kulturne dediščine. Po nekaterih ocenah škoda znaša več kot 750 milijard EUR in bo (po napovedih Mednarodnega denarnega sklada) povzročila strm 35-odstotni padec BDP. Poudarja tudi, da je ukrajinsko gospodarstvo izgubilo med 30 in 50 % proizvodne zmogljivosti, predvsem v bistvenih gospodarskih regijah na vzhodu in jugu države;

3.

meni, da je obnova Ukrajine za Evropo nuja in moralna dolžnost, za katero bodo potrebni tako dodatni viri, ki presegajo sedanji večletni finančni okvir EU in bo zato morda treba uporabiti člen 122 Pogodbe o delovanju Evropske unije, kot tudi nova zunajproračunska sredstva. Zaradi izjemnih okoliščin vojne v Ukrajini podpira zamisel, da bi se vmesni pregled večletnega finančnega okvira opravil že v letu 2023;

4.

poudarja, da je bila Ukrajini obljubljena makrofinančna pomoč EU v višini 9 milijard EUR, vendar je bil doslej dosežen dogovor za samo 6 milijard EUR, čeprav mesečne potrebe po ocenah znašajo med 5 in 7 milijard EUR. Želi spomniti, da v vojnih razmerah stopnja rezervacij namesto običajnih 9 % znaša 70 % v okviru proračuna EU in da v proračunu EU za obdobje 2021–2027 ni več dovolj rezerve za financiranje posojil. Zato poudarja, da so potrebni alternativni načini financiranja pomoči, tudi z dodatnimi javnimi jamstvi držav članic;

5.

poudarja, da mora proces obnove temeljiti na pristopu od spodaj navzgor, ki bo vključeval lokalne in regionalne oblasti Ukrajine in EU, ter na reformi Ukrajine za decentralizacijo, ki je precej napredovala že pred 24. februarjem 2022. V zvezi s tem opozarja na priporočila iz študije o izzivih in priložnostih pri vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v obnovo Ukrajine (1), ki je bila objavljena septembra 2022. Meni, da je decentraliziran proces obnove najboljša perspektiva za ukrajinske državljane, da ostanejo v svoji državi, in za zmanjšanje nadaljnjih tokov beguncev. Hkrati zavrača umetne ovire za priseljevanje ukrajinskih državljanov in poziva, naj se kmalu razmisli o reviziji Direktive 2001/55/EC (2) o začasni zaščiti, da bi begunci dobili dovoljenje za bivanje za več kot tri leta;

6.

pozdravlja odločitev Evropskega sveta, da Ukrajini podeli status države kandidatke. Ta status bi moral ukrajinsko vlado spodbuditi k novim prizadevanjem za reforme, obnova pa bi morala biti priložnost za nadaljnje približevanje standardom in politikam EU. Pri tem poudarja, da pridružitveni sporazum med Ukrajino in EU pokriva že približno 70 % pravnega reda Unije. Pričakuje, da bo Ukrajina nadaljevala boj proti korupciji, ki ga je Evropska komisija v mnenju o prošnji te države za članstvo v Evropski uniji uvrstila med sedem področij, na katerih so nujno potrebne reforme (3), in ga bo ocenila do konca tega leta. V okviru reforme bi bilo treba tudi zagotoviti pregledno in pravično razdeljevanje sredstev za pomoč;

7.

poudarja, da bi lahko, tudi v okviru skupnega posvetovalnega odbora, izvajal dejavnosti za pripravo na približevanje pravnemu redu EU zlasti na področju kohezijske politike, da bi z vzajemnim učenjem in izmenjavo primerov dobre prakse podprl krepitev zmogljivosti in dobro upravljanje;

Splošna načela za obnovo Ukrajine

8.

pozdravlja Lugansko deklaracijo, v kateri je osnutek načrta za okrevanje in razvoj pod vodstvom Ukrajine priznan kot splošen okvir za usmerjanje procesa okrevanja, ki omogoča usklajeno večdeležniško udeležbo in partnerstva;

9.

poziva mednarodno skupnost z EU na čelu, naj oblikuje učinkovito platformo za usklajevanje med ukrajinsko vlado ter vsemi njenimi dvostranskimi in večstranskimi partnerji, organizacijami, mednarodnimi finančnimi institucijami in donatorji za pripravo in izvajanje ukrajinskega načrta za okrevanje in razvoj. Meni, da so v ta namen ključni načrti Evropske komisije, da vzpostavi platformo za obnovo Ukrajine, ki bo namenjena usklajevanju vseh donatorskih sredstev, vendar le, če se bo dosledno upoštevalo načelo partnerstva in bo zavezništvo mest in regij za obnovo Ukrajine kot polnopravni partner vključeno v vse faze načrtovanja in izvajanja;

10.

se strinja s stališčem, da bi bilo treba proces obnove Ukrajine razčleniti glede na časovni razpored, varnostno tveganje in regionalno izpostavljenost vojni, pa tudi glede na posebne kohezijske izzive (4). V prvi fazi, ki bo verjetno še med trajanjem sovražnosti, bi se bilo treba odzvati na izredne razmere, v drugi bi se bilo treba osredotočiti na obnovo kritične infrastrukture in storitev, v tretji pa na gradnjo temeljev za dolgoročno trajnostno rast. V vseh treh fazah obnove mora biti v središču krepitev zmogljivosti občin, da bodo lokalne oblasti v Ukrajini sposobne same usklajevati obnovo na svojem območju;

11.

poziva EU in druge mednarodne donatorje, tudi posamezne države članice, naj v prvi fazi zagotovijo takojšnjo finančno pomoč, da bodo prebivalci Ukrajine varno preživeli naslednjo zimo. V regijah na vojnih območjih bi bilo treba sredstva nameniti za humanitarno pomoč (hrano, gorivo, zdravila, sisteme za oskrbo s pitno vodo in čiščenje pitne vode itd.), začasno nastanitev (šotore, montažne nastanitvene enote, sisteme ogrevanja itd.) in odstranjevanje min, pa tudi za logistično podporo za ohranjanje povezav s temi regijami ter dobavo potrebnih prevozih sredstev, kot so avtobusi, rešilni avtomobili, gasilska vozila, tovornjaki, bagerji itd. V razmeroma varnih regijah in regijah, ki so precej oddaljene od spopadov, bi bilo treba zagotoviti tehnično pomoč za nudenje storitev notranje razseljenim osebam, njihovo nastanitev in vključevanje, selitev industrijskih zmogljivosti ter zaščito prometnih koridorjev za dostavljanje humanitarne pomoči v državo in izvažanje ukrajinskih proizvodov iz države;

12.

v zvezi s tem pozdravlja zavezo, ki jo je Evropska komisija sprejela 16. septembra, da bo v prvi fazi zagotovila 150 milijonov EUR za pomoč notranje razseljenim osebam v Ukrajini in 100 milijonov EUR za obnovo šol, uničenih v ruskih bombnih napadih, vendar meni, da zneska še zdaleč ne zadoščata, saj bo za hitro okrevanje v prvi fazi po ocenah potrebnih 17 milijonov EUR, od tega 3,4 milijona EUR že v letu 2022;

13.

meni, da bi morala biti druga faza obnove namenjena kritični infrastrukturi in storitvam, vključno s centralnim ogrevanjem, električno energijo, vodo in kanalizacijo, šolami, bolnišnicami in zasebnimi stanovanji. Programi javnih del bi omogočili zaposlovanje ljudi na območjih, ki so bila precej uničena;

14.

predlaga, da se v tretji fazi obnove na podlagi strategije celostnega načrtovanja na teritorialni ravni postavijo temelji za dolgoročno trajnostno rast, pri čemer je treba izkoristiti sistemske pristope za trajnostna, zelena, pametna in vključujoča območja ter slediti načelu OECD glede boljše obnove. V tej fazi bi se bilo treba osredotočiti predvsem na doseganje cilja ukrajinske vlade, da vse emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjša za 65 %. Vsakršna naložba v energetski sektor bi morala prispevati k razogljičenju in zmanjšanju odvisnosti Ukrajine od fosilnih goriv, saj je 30 % solarnih zmogljivosti in 90 % vetrnih elektrarn uničenih ali na ozemljih, ki so jih zasedle ruske sile. Naložbe bi morale biti namenjene tudi ponovni vzpostavitvi sistemov centralnega ogrevanja v številnih ukrajinskih občinah, ki pa jih je treba nadomestiti s sodobnimi, pri katerih se ne uporabljajo fosilna goriva. V tej fazi bi bilo nujno obnoviti tudi stanovanjski fond, šole in bolnišnice, da bi ukrajinske begunce in razseljene osebe privabili nazaj tja, kjer so stanovali pred vojno;

15.

poziva Evropsko unijo, države članice in mednarodne finančne institucije, naj Ukrajini namesto posojil zagotovijo nepovratna sredstva, saj kratkoročno verjetno ne bo mogla obvladati in odplačati dodatnih dolgov. Posojila bi povečala tveganje dolžniške krize v prihodnosti, saj je zunanji dolg Ukrajine že pred vojno znašal približno 130 milijard EUR ali 80 % BDP. Če institucije ne morejo dodeliti nepovratnih sredstev, bi morale zagotoviti posojila brez obresti ali z zelo nizko obrestno mero, zlasti za projekte za pomoč občinam;

16.

glede na to, da se je začel postopek za pristop Ukrajine k EU in da se legitimira močna usklajevalna vloga EU v strategiji obnove, meni, da bi morala Evropska komisija predlagati obsežen mehanizem za obnovo Ukrajine, ki bi bil lahko oblikovan na enaki pravni podlagi kot mehanizem EU za okrevanje in odpornost, odplačevanje pa bi se začelo po letu 2027. Ta mehanizem bi moral EU omogočiti, da predhodno financira precejšnji delež (40 %) stroškov obnove in okrevanja Ukrajine, ki so po skupni oceni ukrajinske vlade, Evropske komisije in Mednarodne banke za obnovo in razvoj v obdobju od 24. februarja do 1. junija 2022 znašali 349 milijard EUR. Posledice vojne so najbolj vidne pri stanovanjih ter v prometu, trgovini in industrijskih panogah, uničenje pa predvsem v regijah mest Černigov, Doneck, Lugansk, Harkov, Kijev in Zaporožje;

17.

v tem okviru pozdravlja, da je skupina šestih držav upnic Ukrajine 20. julija izrazila pripravljenost, da odplačila dolga, ki ga ima Ukrajina do njenih članic, odložijo do konca leta 2023;

18.

spodbuja Evropsko unijo in mednarodne finančne institucije, naj pripravijo pravno podlago za uporabo ruskih sredstev, ki so bila zamrznjena zaradi sankcij, za obnovo Ukrajine;

19.

vztraja, da je hitro ukrepanje ključno za obvladovanje humanitarne katastrofe v Ukrajini, zato poziva, naj bodo pogoji razumni in prilagojeni razmeram ter naj temeljijo na merljivih in preverljivih rezultatih;

20.

poudarja, da bi morala obnova temeljiti na zviševanju socialnih in okoljskih standardov, ki bi jih bilo treba približati pravnemu redu Unije, zato poziva ukrajinske oblasti, naj zakonodajo na področju dela v celoti prilagodijo standardom Mednarodne organizacije dela;

21.

pozdravlja načelo demokratične udeležbe iz Luganske deklaracije, v skladu s katerim so za okrevanje potrebni prizadevanja celotne družbe, vključno z razseljenimi državljani v Ukrajini in na tujem, lokalna samouprava in učinkovita decentralizacija. Pozdravlja tudi, da je v deklaraciji izražena podpora sodelovanju različnih deležnikov, ter poudarek na integriteti, preglednosti in odgovornosti kot ključnih načelih za uspešno izvedbo nacionalnega načrta za okrevanje in razvoj;

Vloga mest in regij

22.

pozdravlja koncept predsednika Zelenskega za obnovo in dolgoročni razvoj Ukrajine na podlagi partnerstev med mesti in regijami v Ukrajini in EU ter poziv predsednika Evropskega sveta Odboru regij, naj podpre načrt za obnovo Ukrajine, ki temelji na praktičnem in realističnem pristopu s sodelovanjem med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v Ukrajini in EU;

23.

opozarja, da bi lahko zavezništvo mest in regij za obnovo Ukrajine, ki je bilo ustanovljeno 30. junija 2022, evidentiralo lokalne in regionalne potrebe v Ukrajini ter usklajevalo prizadevanja evropskih mest in regij, ki so pripravljeni finančno podpreti učinkovito in trajnostno obnovo Ukrajine. Zavezništvo bi svojim glavnim partnerjem olajšalo sodelovanje z institucijami EU in v okviru platforme za obnovo Ukrajine, pa tudi sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi in združenji v EU in Ukrajini, ter opozarjalo na projekte obnove, ki jih izvajajo ukrajinske lokalne oblasti;

24.

se zavezuje, da bo v okviru zavezništva olajšal posredovanje strokovnega znanja s programi tesnega medinstitucionalnega sodelovanja in partnerskih izmenjav za krepitev zmogljivosti, spodbujanje dobrega upravljanja in zagotavljanje tehnične pomoči ukrajinskim mestom in regijam. Cilj je, da se jim omogoči proces obnove, ki bo zajemal ne le ponoven razvoj trajnostne infrastrukture, temveč tudi socialne razsežnosti, izobraževanja, demokracije in upravljanja. Poudarja, da so dvostranski programi partnerskih izmenjav z mesti in regijami, vključno s tesnim medinstitucionalnim sodelovanjem, sicer lahko zelo primerni za razvoj nekaterih zmogljivosti in za prizadevanja za obnovo na lokalni ravni, širše naložbene sheme pa bi lahko vključevale večjo skupino mest in regij ter deležnike z ustreznim znanjem, tudi kot priprava na približevanje vzorcem upravljanja v regionalni politiki EU;

25.

poziva Evropsko unijo, naj prizna ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v sodelovanju z vsemi združenji lokalne uprave v Ukrajini in EU, ki so člani evropskega zavezništva mest in regij za obnovo Ukrajine (5), ter pričakuje namensko podporo za krepitev zmogljivosti ukrajinskih lokalnih oblasti in njihovih združenj, kar bi bilo mogoče usklajevati v okviru prihodnje platforme za obnovo Ukrajine;

26.

poudarja, da so reforme za decentralizacijo in regionalni razvoj v Ukrajini pomembno prispevale k utrjevanju lokalne demokracije ter okrepile samoupravo in splošno odpornost lokalnih skupnosti v tej državi. Izvedene so bile z znatno podporo lokalnih in regionalnih oblasti Evropske unije ter njihovih združenj, tudi v okviru programa U-LEAD with Europe, ter s ciljno usmerjeno podporo OR v okviru njegove projektne skupine za Ukrajino in sodelovanja med sorodnimi akterji. Ker so bile te reforme za decentralizacijo uspešne, se je Ukrajina približala Evropski uniji ter njenim vrednotam svobode, demokracije in pravne države;

27.

poudarja, da so regije EU ob meji z Ukrajino pokazale solidarnost brez primere, saj so sprejele veliko število Ukrajincev, ki so zbežali pred vojno, zato tudi one potrebujejo usklajeno in sistematično podporo Evropske unije;

28.

predlaga, naj se oblikuje okrepljen program U-LEAD, ki bo postal ključni večstranski instrument za podporo lokalnim skupnostim in spodbujanje decentralizacije v Ukrajini. Zanj naj se namenijo sredstva na posebni proračunski postavki za podporo nadaljevanju decentralizacije v Ukrajini ter krepitev zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti za čimprejšnje izvajanje pravnega reda EU na področju kohezije, temelji pa naj na programih partnerskih izmenjav in skupnih naložbenih projektov, ki bi omogočala tesno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti v EU in Ukrajine pri načrtovanju in uresničevanju obnove ob podpori EU;

29.

želi spomniti na obsežne izkušnje s sodelovanjem med sorodnimi akterji, ki so jih njegovi člani pridobili v Ukrajini in drugje, ter vztraja pri vlogi, ki bi jo lahko sam in njegovi partnerji v zavezništvu – kot vozlišče EU za takšno sodelovanje na lokalni in regionalni ravni – prevzeli pri spodbujanju mest in regij EU, da podprejo obnovo Ukrajine;

30.

poudarja, da je izjemno pomembno dodatno spodbujati lokalno samoupravo, naj v sodelovanju z vlado Ukrajine, EU in drugimi mednarodnimi partnerji prevzame vodilno vlogo pri okrevanju in obnovi. Ponovno poziva, naj se pozornost stalno namenja izboljšanju dobrega lokalnega/regionalnega upravljanja, vključno s preglednostjo, bojem proti korupciji, varovanjem svobode lokalnih medijev in spodbujanjem e-vlade;

31.

poziva k enostavnemu mehanizmu za sodelovanje, odpravi birokratskih ovir in zadostnim virom, ki bodo institucijam EU, evropskim občinam, regijam, evroregijam, evropskim združenjem za teritorialno sodelovanje ter drugim združenjem omogočili, da svojim partnerjem v Ukrajini pomagajo v prizadevanjih za obnovo. Poziva tudi k vključujočemu pristopu, ki bo združil občine in regije, da bi ohranili skladnost z dosedanjimi ukrepi za trajnostni teritorialni razvoj Ukrajine (v Ukrajini in EU);

32.

opozarja na pomen strategije EU za Podonavje, v katero je vključena Ukrajina, pri podpori obnove Ukrajine; ta strategija zagotavlja celovit okvir za sodelovanje z regionalnimi in lokalnimi oblastmi;

33.

v zvezi s tem pozdravlja pobudo mreže Eurocities, ki je s pristojnimi ukrajinskimi oblastmi 19. avgusta podpisala memorandum o soglasju o podpori za trajnostno obnovo ukrajinskih mest (6), ki dopolnjuje sodelovanje v okviru zavezništva;

34.

pozdravlja zavezo Evropske komisije, da omogoči prožnost za nadaljevanje programov čezmejnega sodelovanja v okviru evropske sosedske politike ter programov transnacionalnega sodelovanja v okviru Interreg, zlasti pa, da stoodstotno sofinancira čezmejne programe z Ukrajino in Moldavijo, namenjene izvajanju projektov sodelovanja, ki jih je prekinila ruska vojaška agresija proti Ukrajini;

35.

poziva, naj se sedanji programi Interreg, pri katerih sodelujejo ukrajinske regije, vključijo v proces obnove;

36.

poziva k učinkovitemu sistemu upravljanja na več ravneh, ki bo temeljil na načelih OECD za javne naložbe na vseh ravneh upravljanja;

37.

pričakuje, da bodo ukrajinske lokalne in regionalne oblasti dobile dostop do programov EU, kot sta Obzorje Evropa in EU4Culture;

38.

želi spomniti, da zavezništvo poziva institucionalne finančne partnerje, kot so Evropska investicijska banka, zlasti v okviru akcijskega načrta EIB in OR, Evropska banka za obnovo in razvoj, OECD in Razvojna banka Sveta Evrope, naj pripravijo projekte na lokalni in regionalni ravni na podlagi lokalnega in regionalnega strokovnega znanja EU;

39.

poudarja ključno vlogo, ki jo imajo župani in regionalni voditelji v Ukrajini za odpornost države, ter hvali njihov pogum, da se borijo za naše vrednote, s čimer navdihujejo vse Evropejce in prispevajo k velikemu razmahu lokalne demokracije in lokalne odgovornosti, ki morata biti pri obnovi Ukrajine ključna elementa.

---

(1)  https://cor.europa.eu/sl/engage/studies/Pages/default.aspx?from=01/01/2022&to=01/01/2023

(2)  Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L 212, 7.8.2001, str. 12).

(3)  Mnenje Evropske komisije o prošnji Ukrajine za članstvo v Evropski uniji, 17. junij 2022, COM(2022) 407.

(4)  Blueprint for the Reconstruction of Ukraine (Načrt za obnovo Ukrajine): https://cepr.org/publications/books-and-reports/blueprint-reconstruction-ukraine.

(5)  https://cor.europa.eu/sl/engage/Pages/European-Alliance-of-Cities-and-Regions-for-the-reconstruction-of-Ukraine.aspx

(6)  https://www.president.gov.ua/en/news/u-prisutnosti-prezidenta-pidpisano-memorandum-z-eurosities-s-77165

Mnenje Evropskega odbora regij – Novi okvir za mobilnost v mestih

(2022/C 498/04)

Poročevalka: Linda GAASCH (LU/Zeleni), članica občinskega sveta, Luxembourg Referenčna dokumenta: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Novi okvir EU za mobilnost v mestih COM(2021) 811 final SWD(2021) 470 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

1.

pozdravlja objavo novega okvira za mobilnost v mestih, saj so potrebni nujni ukrepi za spodbujanje razogljičenja in prehoda na druge oblike prevoza na mestnih območjih, kjer še vedno nastane 23 % vseh emisij CO2 iz prometa;

2.

poudarja, da je za doseganje ciljev strategije EU za trajnostno in pametno mobilnost potreben učinkovit pristop z upravljanjem na več ravneh na podlagi aktivne subsidiarnosti; poziva raven EU, naj v ta namen okrepi neposredni dialog z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter poveča možnosti za financiranje, ki so na voljo v proračunu EU, kot del pristopa aktivne subsidiarnosti;

3.

opozarja, da je gospodarska rast mestnih središč neposredno povezana z nemoteno mobilnostjo, za katero so potrebni trdni temelji javnega prevoza; poudarja, da stroški zastojev, poleg posledic za okolje, na ravni EU znašajo 270 milijard EUR na leto (1); opozarja na kronično premajhno financiranje infrastrukture javnega prevoza v zadnjih desetletjih ter poudarja, da je treba povečati financiranje EU, da bi pospešili prehod na področju mobilnosti ter podprli lokalne in regionalne oblasti pri naložbah, ki so potrebne za doseganje trajnostnih ciljev EU;

4.

potrjuje, da podpira okrepljeni poudarek na načrtih za trajnostno mobilnost v mestih in cilj bolj usklajenega pristopa po vsej EU; poudarja okoljske in družbene koristi načinov aktivne mobilnosti, kot sta hoja in kolesarjenje, med drugim zlasti za javno zdravje, ter poziva, naj se k prihodnjim posodobljenim smernicam za načrte za trajnostno mobilnost pristopi ambiciozno; poziva k celostnemu pristopu k dodeljevanju prostora in prostorskemu načrtovanju ob upoštevanju primerov dobre prakse na tem področju ter k celostnemu varnostnemu pristopu na mestnih območjih; zlasti poudarja, da je za večjo odgovornost za spremembe pri dodeljevanju prostora in izboljšanje javnega prevoza na mestnih območjih pomembna aktivna udeležba državljanov, še posebej žensk in invalidov;

5.

poudarja, da politične odločitve na področju mobilnosti različno vplivajo na spola, saj ženske običajno pogosteje uporabljajo javni prevoz kot moški, ti pa so bolj odvisni od avtomobila; poziva lokalne in regionalne oblasti, naj pred predložitvijo svojih predlogov politik ocenijo, kako bodo ti vplivali na oba spola;

6.

poudarja, da sta potrebna okvir za podporo prizadevanjem lokalnih in regionalnih oblasti v zvezi z internalizacijo zunanjih stroškov in izvajanjem načela odgovornosti povzročitelja ter tudi večja prožnost pri proračunskih postopkih; pri tem je pomembno upoštevati razmere v vzhodnoevropskih državah, zlasti v manj razvitih regijah, kjer je število vozil, ki bolj onesnažujejo okolje (avtomobili, avtobusi), običajno višje; na ravni EU bi bilo pomembno regulirati prodajo vozil, ki bolj onesnažujejo okolje (Euro 1–Euro 4), saj se ta vozila selijo z zahodnoevropskega na vzhodnoevropski trg; zato bi bilo tudi pomembno, da se za revnejše regije in države razvijejo podporni programi, ki bi jim pomagali doseči zahodnoevropske razmere; poziva, naj bo pristop k cenam bencina, ki naraščajo zaradi geopolitičnih razmer, skladen s cilji Unije za razogljičenje prometa; v zvezi s tem poudarja, da bi javne subvencije lahko uporabili za podpiranje zelenih storitev javnega prevoza in spodbujanje prehoda na druge oblike prevoza na mestnih območjih, pa tudi za boj proti izključenosti na področju mobilnosti na primestnih in odročnih podeželskih območjih;

Ključen pomen aktivne mobilnosti

7.

poudarja, da je hoja zdrava in trajnostna ter pešcu ne povzroča stroškov; poudarja, da je kolesarjenje brezogljična in cenovno dostopna alternativna možnost prevoza, ki se lahko uporablja v kombinaciji z drugimi načini prevoza; zato poziva Komisijo, naj spodbuja ukrepe ozaveščanja o koristih aktivne mobilnosti pred uporabo osebnih vozil, s posebnim poudarkom na njeni vlogi pri preprečevanju bolezni, povezanih s sedečim načinom življenja, kot so bolezni srca in ožilja, prekomerna telesna teža in sladkorna bolezen;

8.

v zvezi s tem obžaluje, da kljub tem prednostim najbolj onesnažujoči načini prevoza v mestih, tj. zasebna vozila z bencinskim in dizelskim motorjem, zasedajo največji del javnega prostora, namenjenega mobilnosti; nujno poziva Evropsko komisijo, naj z novim financiranjem spodbuja lokalne oblasti, da bi ta prostor znova namenile aktivnejši mobilnosti, kot sta hoja ali kolesarjenje, ter močnemu, dobro strukturiranemu in povezanemu javnemu prevozu;

9.

poudarja, da sta hoja in kolesarjenje koristna za mikrogospodarstvo soseske ali skupnosti, saj pešci in kolesarji običajno nakupujejo in uporabljajo storitve podjetij v manjšem krogu okoli doma; poudarja tudi, da sta ti vrsti mobilnosti zelo koristni za zdravje ljudi, zlasti pri nekaterih boleznih, kot so bolezni srca, in da to skupnosti prinaša znatne ekonomske prihranke;

10.

poudarja, da je lahko mikromobilnost prožna in cenovno dostopna rešitev za začetni in zadnji del poti in druga potovanja, nadalje poudarja pomen dobrih pogojev dostopnosti za aktivne načine prevoza, vključno z varnimi parkirišči za kolesa na vozliščih javnega prevoza (kot so postaje) in rešitvami za skupno uporabo na zadnjem delu poti, ter poziva, naj se mikromobilnost spodbuja tudi na primestnih in podeželskih območjih;

11.

poudarja, da je za razogljičenje in zmanjšanje zastojev posameznike pomembno spodbujati k nakupu koles, tudi električnih; ponovno poudarja, da je treba spodbujati postopno odpravo ukrepov v zasebnem sektorju, kot so dodatki za službena vozila, in jih nadomestiti z bolj trajnostmi alternativnimi načini mobilnosti;

12.

poziva Komisijo, naj pospeši prizadevanja za evropsko strategijo za kolesarjenje, o kateri se je prvič razpravljalo na neformalnem srečanju ministrov za promet leta 2015, da bi zagotovili evropski okvir in smernice za politike o kolesarjenju;

13.

priporoča, naj se aktivna mobilnost spodbuja tako, da se zmanjšajo prostorske neenakosti ter izboljšata cestna varnost in infrastruktura; nadalje priporoča povečanje števila parkirnih mest za kolesa (tako na začetku kot na koncu poti), javnih postaj s tlačilkami, orodjem in polnilnimi mesti ter objektov za popravilo koles; opozarja, da je strošek gradnje in vzdrževanja kakovostnih kolesarskih poti veliko manjši od stroška gradnje novih cest in/ali širitve obstoječih;

14.

poudarja, da sistemi, kot so pristojbine za zastoje in območja z izjemno nizkimi ali ničelnimi emisijami, prispevajo k zmanjšanju motoriziranega osebnega prevoza v mestih, zmanjšujejo onesnaženje zraka z dušikovimi oksidi in delci, izboljšujejo javno zdravje na lokalni ravni, zagotovijo pa lahko tudi pomembne prihodke za razvoj in izboljšanje infrastrukture in storitev javnega prevoza ter aktivne mobilnosti. Z zmanjšanjem motoriziranega individualnega prevoza državljane tudi spodbujajo, da postanejo bolj odgovorni za svoje neposredno okolje, ter ustvarjajo prostor za družbeno interakcijo in zmanjšujejo osamljenost, hkrati pa spodbujajo telesno dejavnost in šport;

15.

obžaluje, da v predlogu Komisije o vseevropskem prometnem omrežju (TEN-T) trenutno niso predvidene zmogljivosti za souporabo/shranjevanje koles in poti za neposreden dostop do multimodalnih vozlišč v urbanih vozliščih tega omrežja;

16.

predlaga, naj se sprejme vseevropska strategija za varno aktivno mobilnost, da bi spodbudili usklajen evropski odziv pri iskanju rešitev za čim varnejšo hojo in kolesarjenje;

17.

poziva k uvedbi novega standarda Euro za avtomobile, kombinirana vozila, tovornjake in avtobuse (Euro 7/VII), da bi zmanjšali emisije strupenih onesnaževal (tj. dušikovega monoksida, amoniaka, ogljikovega monoksida in delcev PM10 ter PM2,5). Tako bi vsako leto preprečili več deset tisoč prezgodnjih smrti; globoko obžaluje odločitev Evropske komisije, da v svojem delovnem programu za leto 2022 ponovno odloži predloge za Euro 7/VII, kar vzbuja dvome o njenih ambicijah za ničelno onesnaževanje in njeni zavezanosti evropskemu zelenemu dogovoru, industriji pa otežuje načrtovanje tehničnih sprememb;

Dostopna mobilnost za vse

18.

poziva k sistemu javnega prevoza, ki bo zasnovan vključujoče in zato dostopen vsem državljanom, pri čemer je treba upoštevati zlasti invalide; poudarja koristi vključevanja uporabnikov že v zgodnje faze načrtovanja infrastrukture in prometnih storitev; potrjuje, kako pomembna je dostopnost, opisana v strategiji o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 in evropskem aktu o dostopnosti; opozarja na pomembnost projektov, kot je nagrada za dostopno mesto;

19.

poziva k celovitejšemu pristopu za dostopnost med celotnim potovanjem;

20.

poudarja, da je obravnavanje revščine na področju mobilnosti ključnega pomena za socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo; zato poziva k multimodalnemu in celostnemu pristopu, da bi preprečili izključenost na področju mobilnosti in zagotovili enak dostop do mestnih središč; v zvezi s tem pozdravlja zavezo Komisije v novem okviru za mobilnost v mestih, da bo odpravila neenakosti pri dostopu do javnega prometnega omrežja, vključno z izboljšanjem dostopa do železniških postaj; poziva tudi, naj se manjšim mestom, primestnim območjem ter odvisnim podeželskim in gorskim območjem, zlasti v manj razvitih regijah, ponudi dodatna podpora, da bi jim zagotovili povezljivost, njihovim prebivalcem pa enak dostop do trajnostnega prehoda na področju mobilnosti;

Okrepitev javnega prevoza kot temelja mobilnosti v mestih

21.

pozdravlja namero Komisije, da bo „sodelovala z nacionalnimi in lokalnimi upravami ter vsemi deležniki za zagotovitev, da [javni prevoz] ostane temelj mobilnosti v mestih“; poudarja, da je treba v ta namen uskladiti vsa razpoložljiva orodja in vire, vključno s pomembno vlogo obveznosti javnih služb pri zagotavljanju povezljivosti z mestnimi središči;

22.

poudarja, da je treba nujno povečati splošno zmogljivost javnega prevoza, tako z vidika geografske pokritosti kot večje pogostosti, da bi upoštevali pričakovano naraščanje števila potnikov; opozarja na kronično premajhne naložbe v zadnjih desetletjih in na naložbeno vrzel, s katero se soočajo javni prevozniki, kot je poudarilo Evropsko računsko sodišče;

23.

poudarja, da morajo javni prevoz dopolnjevati alternativne možnosti in multimodalni koncepti; v zvezi s tem poziva, naj se pripravijo prožne rešitve za začetni in zadnji del poti na podlagi povpraševanja; prav tako poudarja, da je treba v ta namen spodbujati aktivno mobilnost, zlasti kolesarjenje;

24.

opozarja, da je treba zagotoviti in razširiti trajnostno infrastrukturo javnega prevoza, vključno z ustreznimi polnilnimi sistemi za električne avtobuse, ki omogočajo medmestni prevoz v neugodnih podnebnih in terenskih razmerah ter povečujejo komercialno hitrost;

25.

poziva, naj se multimodalna vozlišča okrepijo, da bodo omogočala nemoteno prehajanje med različnimi načini prevoza, med drugim z boljšo dostopnostjo aktivne mobilnosti in ureditvijo varnih parkirnih mest za kolesa, tako da bo prestopanje oseb in pretovarjanje blaga hitrejše in učinkovitejše;

26.

poudarja, kako pomembne so primestne povezave, vključno s čezmejnimi, saj se dnevne migracije ne končajo na mestnih mejah, ampak jih je treba omogočiti tudi na podeželskih območjih in v obmejnih regijah preko državnih meja, zato je treba urediti parkirišča „parkiraj in se pelji“ na vhodih in izhodih iz mestnih središč, ki so povezana s prometnim omrežjem;

27.

opozarja, da so potrebni ukrepi, s katerimi bi spodbudili uvajanje storitev javnega prevoza na zahtevo, zlasti na odročnih in najbolj oddaljenih podeželskih območjih, in poziva Komisijo, naj zagotovi podporo za preskušanje takih rešitev ter predlaga sistem financiranja in subvencij za tovrstne storitve;

28.

opozarja, da se najbolj oddaljene regije zaradi svoje topografije in majhnosti soočajo z velikimi prometnimi zastoji v svojih glavnih mestih, zlasti na obalnih območjih. Vendar se v njih razvijajo projekti za bolj trajnosten in čistejši promet, ki se lahko uporabijo kot primeri dobre prakse v drugih regijah EU in njihovih sosednjih državah;

29.

poudarja, kako pomembno je izdajanje vozovnic za multimodalna potovanja, da bi bili trajnostni načini prevoza čim dostopnejši in čim učinkovitejši za uporabnike ter da bi obenem v celoti zaščitili pravice potnikov v zvezi z zamudami in drugimi pomanjkljivostmi storitev;

30.

poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi podprla skupno javno naročanje za javne prevoznike ali lokalne in regionalne oblasti, ki želijo na tem področju združiti moči, da bi vzpostavili bolj trajnostne in standardizirane postopke nakupa; poziva, naj se uvede prenovljen mehanizem EU za financiranje, ki bo podprl javno naročanje čistih avtobusov, ter poudarja, da je treba zagotoviti združljivost proračunskih pravil EU z realnostjo kupovanja tirnih vozil;

31.

opozarja, da je treba zaradi vse večje digitalizacije storitev in sistemov javnega prevoza podpreti preusposabljanje in izpopolnjevanje javnih prevoznikov ter lokalnih in regionalnih organov;

32.

poudarja pomen razvoja in posodabljanja železniške infrastrukture, zlasti na območjih z znaki znatnega poslabšanja, ter oblikovanja podpornih programov v ta namen;

Vizija nič

33.

poudarja, da je ambicioznejši pristop k zaščiti ranljivih udeležencev v cestnem prometu izredno pomemben za spodbujanje nadaljnjega prehoda na aktivne načine potovanja;

34.

poudarja, da bo na varnost ranljivih udeležencev v cestnem prometu najbolj odločilno vplival prenovljen pristop k dodeljevanju cestnega prostora na mestnih območjih, s katerim bomo obenem spodbudili spremembo ravnanja ter zmanjšali onesnaženost zraka, obremenitev s hrupom in zastoje; pozdravlja namero Evropske komisije, da bo ob tem pripravila smernice v zvezi z izvajanjem Direktive 2008/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) o izboljšanju varnosti cestne infrastrukture;

35.

poudarja, da k izboljšanju cestne varnosti na mestnih območjih znatno prispeva uvedba splošnih omejitev hitrosti, kot je prvič navedla Komisija Evropskih skupnosti v sporočilu o omejitvah hitrosti v Skupnosti (3); ponovno poudarja, da je Evropski parlament Evropsko komisijo pozval, naj državam članicam priporoči (4), naj bo na ustreznih cestah na mestnih območjih največja dovoljena hitrost 30 km/h, in izpostavlja pozitiven učinek, ki ga je ta sprememba politike imela v različnih mestih z zmanjšanjem števila smrtnih žrtev na cestah in splošnim izboljšanjem zdravja prebivalcev mest, kar je bilo februarja 2020 potrjeno tudi na 3. svetovni ministrski konferenci o varnosti v cestnem prometu, nato pa še na Generalni skupščini OZN;

36.

poudarja pozitiven vpliv, ki ga imajo dnevi brez avtomobila na mesta, saj državljanom ponujajo priložnosti za raziskovanje alternativnih načinov prevoza in jim ponovno dajo na voljo javni prostor; poziva Evropsko komisijo, naj pripravi predlog, s katerim bi mesta v EU pozvali, naj za dan brez avtomobila imenujejo vsaj en skupni dan v letu;

37.

poudarja, da je treba ulice načrtovati za nizke hitrosti in boljšo vidljivost najranljivejših udeležencev v javnem prostoru; poudarja učinkovitost umirjanja prometa z infrastrukturo, pa tudi spodbujevalnih ukrepov;

38.

poziva Komisijo, naj ta priporočila upošteva pri svojih prihodnjih smernicah o kakovostni infrastrukturi za ranljive udeležence v cestnem prometu;

Mobilnost v mestih, primerna za prihodnost

39.

poudarja, da nove tehnološke rešitve pomembno prispevajo k bolj prijetnim mestom za življenje, toda temelj za doseganje brezemisijskega tovornega in potniškega prometa bi morala biti obstoječa tehnologija, kot so električna (tovorna) kolesa, električni avtobusi (trolejbusi), tramvaji in vlaki;

40.

poudarja, da je pomembno pospešiti napredek pri vzpostavljanju integriranega izdajanja vozovnic za vsa javna prevozna sredstva; poziva Komisijo, naj v okviru skupnih pravil predvidi razvoj standardizirane evropske aplikacije za lažji dostop v mestih po vsej EU in spodbujanje uporabe javnega prevoza, ki bo pozitivno vplivala tako na železniški turizem kot na dnevne migracije;

41.

poziva, naj se z lokalnimi in regionalnimi oblastmi vzpostavi tesno in zgodnje sodelovanje v zvezi z evropskimi denarnicami za digitalno identiteto, ki bi jih lahko uporabljali prevozniki in potniki, kot je navedeno v novem okviru za mobilnost v mestih;

42.

poudarja, da je zmanjšanje prometa v mestih in rešitev težav, povezanih z zastoji, mogoče doseči s skupno mobilnostjo in da bi bilo treba spodbujati njen razvoj;

43.

poudarja, da je zbiranje podatkov pomembno za načrtovanje prometne infrastrukture, zato bi bilo treba vse zbrane podatke dati na razpolago vsem ustreznim akterjem; opozarja, da je pomembno omogočiti rešitve, ki so enostavne za uporabo, vključno z univerzalnimi mobilnimi aplikacijami, vendar je treba zagotoviti tudi varstvo podatkov. Uvesti je treba skupno in usklajeno metodologijo za zbiranje podatkov v različnih regijah, ki bo olajšala izmenjavo primerov dobre prakse in primerjavo zanesljivih kazalnikov mobilnosti;

44.

poudarja, da je treba pri oblikovanju politik trajnostne mobilnosti ustrezno upoštevati razsežnost spola ter posebne potrebe žensk, ki so še dodatno izpostavljene revščini na področju mobilnosti, pa tudi posebne potrebe in ranljivost drugih skupin;

Načrti za trajnostno mobilnost v mestih kot ključno orodje za razogljičenje mobilnosti v mestih

45.

potrjuje, da podpira okrepljen poudarek na načrtih za trajnostno mobilnost v mestih v kontekstu okvira za mobilnost v mestih in kot obvezen pogoj za več kot 400 urbanih vozlišč, določenih v predlogu revidirane uredbe TEN-T. Vendar bi morala imeti mesta ali občine, ki so že pripravile načrte, ki izpolnjujejo zahteve načrta za trajnostno mobilnost v mestih, možnost, da jih uporabijo;

46.

podpira tudi priporočilo, naj načrte za trajnostno mobilnost sprejmejo vsa mesta; vendar poudarja, da jih je treba pripraviti tako, da jih je mogoče razširiti na območja z več občinami, ki delujejo kot metropolitanska območja ali mestne aglomeracije;

47.

pozdravlja namero Komisije, da bo od držav članic zahtevala, naj uvedejo dolgoročne podporne programe za načrte za trajnostno mobilnost v mestih, da bi pomagale krepiti zmogljivosti in izvajati te načrte skladno s smernicami EU zanje; poziva, naj bo na tem področju tesno sodelovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi obvezno; poziva Komisijo, naj si prizadeva za tesno sodelovanje med vodji predvidenih nacionalnih programov za načrte za trajnostno mobilnost v mestih ter predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti na lokalni in regionalni ravni ter spremlja, kako sodelovanje poteka v praksi;

48.

poudarja, da je za obravnavo prehoda na področju mobilnosti na mestnih območjih bistveno, da so v načrte za trajnostno mobilnost v mestih zajeta funkcionalna območja kot celota; poziva Komisijo, naj razmisli o možnostih za spodbujanje izboljšane povezljivosti in dostopa do storitev mobilnosti na predmestnih, primestnih in okoliških podeželskih območjih;

49.

pozdravlja napovedani racionalizirani sklop kazalnikov in orodij za primerjalno analizo, predviden za objavo do konca leta 2022, ter načrtovani ukrep za podporo programa v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope, ki je namenjen podpiranju urbanih vozlišč omrežja TEN-T na tem področju. Vendar je treba paziti, da razvoj in spremljanje kazalnikov ne bosta povzročila prevelike delovne obremenitve za mesta ali občine;

50.

poudarja, da je treba na ključnih področjih (npr. dolžina kolesarskih prog, število dnevnih uporabnikov, število nesreč, vrste omrežij) v dogovoru z lokalnimi in regionalnimi oblastmi podatke zbirati usklajeno, da bi bolje prispevali k prihodnjemu odločanju in izbiri naložb v aktivno mobilnost, med drugim tudi v okviru načrtov za trajnostno mobilnost v mestih; upravno breme zaradi zbiranja, zagotavljanja in vzdrževanja podatkov mora biti čim manjše;

51.

opozarja na cilje glede vključevanja in dostopnosti, ki so določeni v novem okviru za mobilnost v mestih, in v povezavi s posodobljenimi smernicami za načrte za trajnostno mobilnost v mestih pozdravlja kazalnik cenovne dostopnosti javnega prevoza; to lahko prispeva k blaženju potencialnih tveganj zaradi revščine na področju mobilnosti;

52.

čeprav podpira pripravo načrtov za trajnostno mobilnost v mestih, pa zaradi spoštovanja načela subsidiarnosti vztraja, da bi morala Evropska komisija pri sedanjem in prihodnjem delu v zvezi s kazalniki za te načrte okrepiti neposredno posvetovanje z evropskimi mesti in njihovimi združenji; je seznanjen z udeležbo približno 50 mest v nedavnem pilotnem projektu za razvoj kazalnikov trajnostne mobilnosti v mestih in hkrati poudarja, da so številna evropska mesta že pripravila kakovostne načrte za trajnostno mobilnost v mestih z operativnimi kazalniki; v prihodnje bi lahko OR lajšal širši doseg in neposrednejši pretok informacij med EU ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da kazalniki, ki jih predlaga Evropska komisija, ne bi ustvarjali birokratskih postopkov ali nepotrebnega bremena za lokalne in regionalne oblasti;

53.

pozdravlja dejstvo, da je v novem okviru za mobilnost v mestih poudarek na mestnem tovornem prometu in predlagani vključitvi mestne logistike v načrte za trajnostno mobilnost v mestih, zlasti glede na znatno povečanje elektronskega trgovanja in spremembe vzorcev distribucije tovora, ki jih je povzročila pandemija COVID-19; poudarja, da imajo brezemisijske rešitve, tehnologije in vozila pomemben potencial za mestno logistiko; spodbuja uporabo sodobnih tovornih koles in prikolic za kolesa, saj bi bilo približno polovico vseh motoriziranih voženj za prevoz tovora v evropskih mestih mogoče opraviti s kolesom; želi spomniti, da so ta cilj določili že prometni ministri EU v izjavi o kolesarjenju kot podnebju prijaznem načinu prevoza iz leta 2015;

54.

poziva, naj se sprejmejo spodbujevalni ukrepi za podpiranje uporabe mestnih železnic za tovorni promet;

55.

pozdravlja namero, da bi spodbujali dialog in sodelovanje med vsemi stranmi, vključno z lokalnimi oblastmi, in podpirali izmenjavo podatkov o mestni logistiki kot podlago za spremljanje napredka in dolgoročno načrtovanje; poziva, naj bodo lokalne in regionalne oblasti aktivno udeležene pri predvidenih zahtevah glede poročanja, povezanih z racionaliziranimi kazalniki trajnostne urbane mobilnosti;

Financiranje

56.

poudarja, da bo znaten prehod na javna prevozna sredstva in aktivne načine potovanja, predviden v novem okviru za mobilnost v mestih ter Strategiji za trajnostno in pametno mobilnost, možen samo z okrepljeno in usklajeno podporo javnih organov na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zlasti pa z bolj ciljno usmerjenim financiranjem;

57.

poziva Komisijo, naj pripravi podrobnejši pregled virov financiranja, ki so na voljo za mobilnost v mestih, in možnosti za dostop lokalnih in regionalnih oblasti do njih; obenem poudarja, da so za stabilen okvir za načrtovanje mobilnosti v mestih in vlaganje vanjo ključne dolgoročne strategije in dolgoročni proračuni;

58.

izraža zaskrbljenost, ker je financiranje, ki je za mobilnost v mestih na voljo v okviru instrumentov EU, v praksi precej omejeno, težko dostopno ali neprimerno za lokalne in regionalne organe in/ali odvisno od poljubnih dejavnikov, kot je ugodno sodelovanje med nacionalno in podnacionalno ravnjo upravljanja; poziva, naj se v prihodnjem večletnem finančnem okviru in v skladu z nacionalnimi predpisi z istim ciljem povečajo zneski za programe in orodja, ki so lokalnim in regionalnim oblastem dostopni kot neposredno financiranje;

59.

izraža zaskrbljenost, da bo nekatere vidike pravil, določenih v Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov, v praksi morda težko uskladiti z znatnimi infrastrukturnimi naložbami lokalnih in regionalnih oblasti, zlasti z zahtevo po evidentiranju takih izdatkov v enem obračunskem letu, zaradi česar v ustreznem regionalnem računu nastane prevelik primanjkljaj; priporoča, naj se potencial razpoložljivih finančnih sredstev EU optimizira, tako da se lokalnim in regionalnim oblastem omogoči, da take izdatke v svojih računih evidentirajo postopoma skozi življenjski cikel infrastrukture;

60.

opozarja, da številne lokalne in regionalne oblasti od ravni EU pričakujejo močnejše ukrepe za spodbujanje internalizacije zunanjih stroškov v prometnem sektorju ter bolj sistematično uporabo načel odgovornosti povzročitelja in uporabnika; opozarja, da je potreben podporni okvir za spremljanje prizadevanj lokalnih in regionalnih oblasti v zvezi s tem;

61.

vztraja, da bi bilo treba prihodke iz davka na CO2 usmeriti v železniško ali kolesarsko omrežje in druge projekte trajnostne infrastrukture, ki so potrebni za prehod prometnega sistema. Učinkovit in smiseln davek na CO2 na splošno spada med osrednje sestavne dele politike okolju prijazne mobilnosti;

Upravljanje in izmenjava primerov dobre prakse

62.

poudarja, da je potreben učinkovit pristop z upravljanjem na več ravneh na podlagi aktivne subsidiarnosti; pozdravlja namero Komisije, da bo lokalne in regionalne oblasti skupaj s predstavniki držav članic tesneje povezala v prenovljeni skupini strokovnjakov za mobilnost v mestih, ter jo poziva, naj v to vključi tudi OR; poudarja pomen okrepljene zastopanosti glavnih akterjev aktivne mobilnosti (pešcev in kolesarjev) ter uporabnikov javnega prevoza pri načrtovanju mobilnosti v mestih;

63.

poziva k izmenjavi primerov dobre prakse s poudarkom na ustrezni infrastrukturi, ki ponuja varne in udobne prostore za načine aktivne mobilnosti, kot sta hoja in kolesarjenje; v zvezi s tem poudarja, da so pomembni ločeni pasovi za pešce in kolesarje;

64.

v zvezi z varnostjo v cestnem prometu poziva k izmenjavi doslej pridobljenih izkušenj in primerov dobre prakse, da bi zagotovili pristop, ki spodbuja spremembo ravnanja;

65.

pozdravlja veliko zanimanje mest EU za misijo EU za podnebno nevtralna in pametna mesta, kar odraža tako trdno zavezanost številnih mest EU uresničevanju prehoda na področju mobilnosti kot potrebo po dodatni finančni, tehnični in strateški podpori na ravni EU; poziva Komisijo, naj ta zagon ohrani, tako da vsem mestom EU, ki želijo sodelovati, omogoči čim aktivnejšo udeležbo;

66.

zlasti vztraja, da misija EU za podnebno nevtralna in pametna mesta s 100 podnebno nevtralnimi mesti ne bi smela povečati neenakosti in razlik med najbolj naprednimi mesti in tistimi, ki zaostajajo; poziva, naj bo cilj misije za podporo vsem mestom EU pri zelenem prehodu deležen skrbne pozornosti;

67.

poziva institucije EU, naj dajo zgled in sprejmejo podobne programe, kot je 100 podnebno nevtralnih in pametnih mest do leta 2030;

68.

poziva k vseevropski izmenjavi primerov dobre prakse v zvezi s cenovno dostopnostjo javnega prevoza; poziva Evropsko komisijo, naj opravi študijo izvedljivosti uvedbe sistema brezplačnega javnega prevoza po vsej EU, da bi spodbudili prehod na druge oblike prevoza. Študija bi morala obravnavati socialne in finančne vidike, med drugim sedanjo vlogo prodaje vozovnic pri izravnavi naraščajočih stroškov, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti ter izvajalci javnega prevoza.

---

(1)  Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča 06/2020: https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=53246.

(2)  Direktiva 2008/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o izboljšanju varnosti cestne infrastructure (UL L 319, 29.11.2008, str. 59).

(3)  COM(86) 735 final.

(4)  Resolucija Evropskega parlamenta o okviru politike EU za varnost v cestnem prometu za obdobje 2021–2030 — priporočila za naslednje korake v smeri „vizije nič“ (2021/2014(INI)) (UL C 132, 24.3.2022, str. 45).

Mnenje Evropskega odbora regij – Vloga OR pri spodbujanju podnebne diplomacije na poddržavni ravni pred COP27 in COP28

(2022/C 498/05)

Poročevalec: Olgierd GEBLEWICZ (PL/EPP), predsednik Zahodnopomorjanskega vojvodstva

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

1.

poudarja pomen, ki ga ima poddržavna raven upravljanja pri doseganju podnebnih ciljev z osredotočanjem na prihodnje izvajanje ciljev OZN za trajnostni razvoj ter pri uresničevanju določb Pariškega sporazuma, da bi dosegli cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5 oC;

2.

obžaluje, da Svet ni priznal vloge poddržavnih oblasti v svojih sklepih z dne 21. februarja 2022 o podnebni diplomaciji EU: pospešitev izvajanja rezultatov iz Glasgowa, v katerih je poudarjen ključni pomen podnebne diplomacije in ozaveščanja tretjih držav s strani EU, da bi se pospešilo izvajanje Glasgowskega podnebnega pakta s konference COP26;

3.

poziva nacionalne vlade, naj v pogajanja o pogojih globalnih podnebnih ciljev ter opredelitvi nacionalno določenih prispevkov in nacionalnih načrtov prilagajanja resnično vključijo svoje lokalne in regionalne oblasti, saj so to akterji, ki dejansko uresničujejo mednarodne obljube in zaveze; zato meni, da nacionalno določeni prispevki, ki nimajo podpore lokalnih in regionalnih oblasti, verjetno ne bodo uspešno izvedeni in da bi morala Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) ta korak sistematično preverjati, preden jih sprejme; v zvezi s tem poziva nacionalne vlade, naj v svoje nacionalne pogajalske delegacije na podnebnem vrhu UNFCCC vključijo regionalne in lokalne delegate;

4.

izpostavlja dejstvo, da so mesta in regije v ospredju odpravljanja posledic podnebnih sprememb, kot so nesreče, povezane s podnebjem, družbenih posledic, kot so energijska revščina in naraščajoče zdravstvene težave, povezane z vremenom, okoljskih težav, npr. dramatične izgube biotske raznovrstnosti, ekosistemov in ekosistemskih storitev, ter obstoječih neenakosti, ki jih podnebne spremembe še poglabljajo; poudarja, da je za doseganje nacionalnih podnebnih ciljev potrebna podnebna diplomacija na poddržavni ravni, saj lokalne in regionalne oblasti pripravljajo in izvajajo podrobne načrte za prilagajanje in blažitev, ki točno upoštevajo lokalne okoljske pogoje in socialno-ekonomske zahteve ter energetsko in podnebno pravičnost;

5.

poudarja, da so lahko uspešni podnebni ukrepi, ki jih izvajajo mesta in regije, ambicioznejši od nacionalnih ciljev, ne da bi ogrozili rast in teritorialno kohezijo. To kaže na močan „predstavitveni učinek“ in daje vzvod nacionalnim in poddržavnim političnim skupinam, ki si prizadevajo za sprejetje naprednejših podnebnih politik;

6.

meni, da je bistveno podpreti podnebne mreže mest in regij ter okrepiti njihove dejavnosti podnebne diplomacije na poddržavni ravni, da bi utrdili kritično politično odpornost proti nazadovanju na nacionalni ravni in tako zaščitili doseganje globalnih podnebnih ciljev;

7.

priznava, da mesta in regije s sodelovanjem z ustreznimi lokalnimi in regionalnimi deležniki, vključno s podjetji, univerzami in raziskovalnimi središči, organizacijami civilne družbe in državljani, prispevajo k večji ozaveščenosti in javnemu sprejemanju podnebnih ukrepov na lokalni, regionalni, nacionalni in globalni ravni ter omogočajo in spodbujajo dobre življenjske pogoje za vse v okviru omejitev planeta;

8.

opozarja, da je bila podnebna agenda ena od glavnih tem, na katere so opozorili udeleženci državljanskih forumov in plenarne skupščine Konference o prihodnosti Evrope, rezultat tega pa je bilo 49 predlogov, dopolnjenih s podrobnimi ukrepi. Državljani EU pozivajo k pospešenemu zelenemu prehodu in poudarku na izobraževanju, boljšemu komuniciranju in obravnavanju socialne pravičnosti (1);

9.

opozarja, da imajo podnebne spremembe posebno razsežnost, povezano s spolom, saj na svetovni ravni posledice podnebnih sprememb bolj prizadenejo ženske. Zato je sodelovanje žensk na vodilnih položajih v pogajanjih o podnebnih spremembah bistveno za učinkovite podnebne ukrepe, podnebna diplomacija na poddržavni ravni pa lahko pomaga premostiti to vrzel, saj je sorazmerno več žensk dejavnih v lokalni politiki;

10.

poudarja, da je v mestih veliko mladih, ki so na čelu podnebnih dejavnosti ter ustanavljajo nova gibanja in pobude, kot so stavke mladih proti podnebnim spremembam, s čimer izvajajo novo obliko pritiska na lokalne, regionalne in nacionalne oblasti. Mesta v sodelovanju z mladinskimi organizacijami mladim zagotavljajo prava orodja, platforme in zatočišča, da izražajo svoja mnenja na uličnih prireditvah ali na sejah lokalnih svetov. Mesta in regije tako dejavno oblikujejo prihodnje voditelje, ki bodo pripravljeni reševati lokalne probleme in zastopati svojo skupnost;

11.

poudarja, da je sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti zlasti pomembno pri opredeljevanju priložnosti in tveganj, ki jih načrtovani podnebni ukrepi pomenijo za zaposlovanje, prihodke in gospodarsko dejavnost različnih spolov, starostnih skupin, poklicnih skupin in poslovnih področij;

12.

meni, da so mesta in regije zaradi svoje bližine državljanom instrumenti za krepitev vloge skupnosti, samoodločanje in dobro upravljanje: diplomacija na poddržavni ravni ustvarja neposredno povezavo med državljani in globalnimi vprašanji ter odpravlja demokratični primanjkljaj, značilen za tradicionalno večstransko oblikovanje politik, kjer državljani ne sodelujejo pri sprejemanju odločitev;

13.

meni, da lahko podnebna diplomacija na poddržavni ravni prispeva k premagovanju posebnih izzivov, s katerimi se sooča diplomacija na državni ravni, kot so pogoste slepe ulice in razlike med severom in jugom;

14.

opozarja na mednarodna združenja regij in občin za podnebno ukrepanje, kot je Under2 Coalition, ki pomembno prispevajo k mednarodni podnebni politiki na poddržavni ravni in bi zato morala biti tesneje vključena v pogajanja OZN; poziva Komisijo, naj ta zavezništva vključi v svojo podnebno diplomacijo;

15.

opozarja na več področij, na katerih poddržavni akterji prispevajo k napredovanju mednarodne in evropske podnebne agende: (a) sprejemajo napredne podnebne politike na področjih svoje pristojnosti ter za hitrejše izvajanje vključujejo lokalne deležnike in predstavnike različnih skupin; (b) v horizontalno diplomacijo vključujejo druge akterje na poddržavni ravni, da bi se zavezali ambicioznim podnebnim ciljem, s čimer se ustvarjajo širše in močnejše skupnosti na podnebno ambicioznih območjih; (c) s pomočjo vertikalne diplomacije vplivajo na nacionalno okoljsko in podnebno politiko ter odločno nastopajo v podnebnih razpravah in državnih pogajanjih; omejujejo potencialno škodo v primeru neugodnih nacionalnih politik; (d) promovirajo prizadevanja UNFCCC za varstvo podnebja na lokalni ravni; k pogajalskemu procesu UNFCCC prispevajo drugačno perspektivo; (e) omogočajo udeležbo državljanov in dialog z velikim številom državljanov iz različnih skupin, da bi okrepili podnebne ukrepe in sprejemanje zavezanosti nadaljnjim podnebnim politikam; (f) sodelujejo z državnimi organi za izboljšanje nacionalnega spremljanja, poročanja in preverjanja, saj lahko lokalne in regionalne oblasti posredujejo podrobnejše in natančnejše informacije; (g) krepijo zmogljivosti, institucionalno podporo ali tehnično pomoč tretjim državam;

16.

v zvezi s sodelovanjem ugotavlja naslednje glavne izzive za prihodnji razvoj podnebne diplomacije na poddržavni ravni med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v EU in v tretjih državah: (a) odvisnost od stopnje decentralizacije, politične avtonomije in lokalne demokracije; (b) omejeni pravni okvir, ki določa pravila sodelovanja med mesti in regijami, ter neenakomerno in nezadostno sodelovanje med mesti/regijami in vladami držav; (c) nezadostno financiranje in sodelovanje med mesti/regijami in institucijami za financiranje; (d) neobstoj tehničnega osebja in podpore, gradnje zmogljivosti in spodbud zlasti za manjša in manj razvita mesta in regije; (e) pomanjkanje podatkov o pobudah za sodelovanje, kar onemogoča ustrezno analizo podnebne diplomacije na poddržavni ravni in oceno njenega polnega učinka in pomena; (f) pomanjkanje strukturiranega rednega dialoga s poddržavno ravnjo v pogajanjih o podnebju in na zasedanjih konference pogodbenic (COP); (g) nevključenost lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo nacionalno določenih prispevkov;

17.

zato poziva Evropsko komisijo, naj odpravi te vrzeli in omejitve ter spodbudi podnebno diplomacijo na poddržavni ravni med mesti in regijami EU ter sosednjimi in partnerskimi državami EU pred naslednjimi konferencami pogodbenic v Egiptu in Združenih arabskih emiratih ter drugod;

18.

priznava pomen osredotočanja na velika mesta glede na njihovo gospodarsko moč in veliko vlogo pri povzročanju podnebne krize in potencialnem ponujanju ključnih rešitev za njeno reševanje. Vendar je zaradi narave podnebnih sprememb potreben povsem povezan odziv na celotnem ozemlju, zato poziva, naj se poudarek nameni tudi malim in srednjim mestom, ki v omejenem obsegu sodelujejo v mrežah in mestni diplomaciji ter imajo manjšo mednarodno vlogo. Poleg tega bi bilo treba za lažjo izmenjavo znanja uporabiti obstoječe mednarodne in lokalne mreže za podeželje;

19.

poudarja, da so arhipelagi in otoki po vsem svetu še posebej ranljivi za podnebne spremembe, in poziva k boljši izmenjavi znanja o podnebju med otoki EU ter med njimi in drugimi otoki po svetu;

20.

je pripravljen prevzeti vlogo glavne usklajevalne institucije za podnebno diplomacijo na poddržavni ravni v EU in sosednjih državah kakor tudi večjo odgovornost in usklajevalno vlogo na zasedanjih konference pogodbenic ter zastopati stališča lokalnih in regionalnih oblasti iz EU, v partnerstvu z državami Zahodnega Balkana in Turčijo ter državami vzhodnega in južnega sosedstva EU;

21.

se zavezuje, da bo med sodelovanjem v uradni delegaciji EU na konferenci pogodbenic UNFCCC predstavil predloge Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) in Konference regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP) o podnebnih vprašanjih; poziva k vključitvi lokalnih in regionalnih oblasti v vse faze priprave konference pogodbenic in pogajanj na njej;

22.

poziva evropske institucije, mednarodne finančne ustanove in vse mednarodne partnerje, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi v EU, ki bodo prispevali k obnovi ukrajinskih večjih in manjših mest ter industrijskih in energetskih objektov, uničenih med rusko agresijo, naj naložbe v obnovo usmerjajo v ključne vidike Pariškega sporazuma ter cilje evropskega zelenega dogovora, da bi do leta 2050 dosegli nevtralnost emisij, energetsko neodvisnost na podlagi energije iz obnovljivih virov, gospodarstvo brez ogljika, trajnostno kmetijstvo ter ohranjanje in obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti;

23.

pozdravlja vzpostavitev posebne agende v okviru postopka UNFCCC – tj. okrepljen delovni program iz Lime o enakosti spolov (LWPG) in akcijski načrt za enakost spolov (GAP) – namenjene izboljšanju izvajanja podnebnih politik, ki zdaj ne upošteva vidika spola in ni spolno občutljivo, in zagotavljanju, da je glas žensk vključen v globalno razpravo in mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah; izrecno pozdravlja imenovanje nacionalnih kontaktnih točk za spol in podnebne spremembe (NGCCFP) za vsako pogodbenico; je pripravljen sodelovati z UNFCCC in drugimi ustreznimi partnerji na tem področju;

24.

razume vlogo mest pri pojavu globalnih podnebnih migracij, saj zagotavljajo delovna mesta in zatočišča za tiste, ki bežijo pred neugodnimi in sovražnimi okoljskimi razmerami. Lokalne in regionalne oblasti se zaradi posledic podnebnih sprememb trenutno soočajo z gospodarskimi in humanitarnimi izzivi brez primere, saj sprejemajo podnebne begunce, ki pritiskajo na že tako omejene vire mest. Hkrati se lahko lokalne in regionalne oblasti skupaj z lokalnimi organizacijami in drugimi deležniki pravočasno odzovejo na vprašanja, kot so socialna stiska in ekološke nesreče, ki jih povzroča pritok ljudi na mestna območja;

Organi OR na področju zunanjih odnosov so zavezani svetovni podnebni agendi

25.

se zaveda, da je sodelovanje med evropskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi in njihovimi ustreznimi akterji v tretjih državah pomembno za spodbujanje podnebne diplomacije na poddržavni ravni, in sicer s sklepanjem zavezništev in ukrepi za spodbujanje, razširjanje in financiranje že sprejetih in novih pobud, ki podpirajo izmenjavo znanja in primerov dobre prakse med evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi mrežami ter oblike sodelovanja med mesti, kot so medsebojni strokovni pregledi in dejavnosti vzajemnega učenja, ogledi krajev, zelena partnerstva, mentorstvo med partnerji in usposabljanje;

26.

opozarja, da vsi organi in platforme OR na področju zunanjih odnosov (ARLEM, CORLEAP, delovne skupine/skupni posvetovalni odbori, medsebojno sodelovanje in forum Mesta in regije za mednarodna partnerstva) dejavno sodelujejo pri uresničevanju globalnih podnebnih ciljev, h katerim so se zavezali v svojih akcijskih načrtih in delovnih programih;

27.

ceni pomemben in premalo izkoriščen potencial podnebne diplomacije na poddržavni ravni za spodbuditev priznavanja vloge mest in regij v okviru UNFCCC; v tem smislu ugotavlja, da je sodelovanje članov ARLEM in partnerjev v globalnem Jugu pripeljalo do ponovne omembe „sodelovanja na več ravneh“ v besedilu Glasgowskega podnebnega pakta na COP26;

ARLEM

28.

priznava, da so podnebni ukrepi bistveni del prizadevanj ARLEM v zvezi z agendo OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenimi cilji trajnostnega razvoja. To je sprožilo dodatno sodelovanje med sredozemskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi, tj. diplomacijo na poddržavni ravni za boj proti skupnim izzivom, ki jih podnebne spremembe prinašajo vsem ozemljem;

29.

želi pohvaliti dejavno sodelovanje ARLEM na povezanih ministrskih konferencah Unije za Sredozemlje (UfM), kot so ministrske seje UfM o modrem gospodarstvu, energiji ter okolju in podnebnih spremembah, kjer predstavniki ARLEM redno poudarjajo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri blaženju posledic podnebnih sprememb in prilagajanju nanje;

30.

čeprav pozdravlja dolgoletno sodelovanje med sredozemskimi mesti na področju podnebnih ukrepov, zlasti med obalnimi mesti, ugotavlja, da bi bilo treba spodbujati širše geografsko sodelovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi na neobalnih območjih;

CORLEAP

31.

se zaveda, da se je vzhodno partnerstvo s prednostnimi nalogami na področju podnebne agende vidno osredotočilo na pospešitev zelenega prehoda ob sprejemanju usmeritev, ki se spodbujajo v Pariškem sporazumu, agendi OZN glede ciljev trajnostnega razvoja ter evropskem zelenem dogovoru. Obstaja dejanski interes za zeleni dogovor, ki pogosto velja za del širših nacionalnih prizadevanj za sprejetje nacionalnih zelenih agend v skladu z mednarodnimi zavezami, zlasti prek nacionalno določenih prispevkov in ciljev trajnostnega razvoja;

32.

opozarja, da nacionalne strategije držav vzhodnega partnerstva zajemajo vsa področja ukrepanja v zvezi z zelenim dogovorom, pri čemer je največje pozornosti deležna energija;

33.

poudarja, da je treba s financiranjem in tehnično pomočjo podpreti tiste države vzhodnega partnerstva, ki si prizadevajo najti ruskim alternativne vire dobave energije ter prednost dati čisti energiji;

34.

opozarja na napredne zaveze zeleni agendi EU, ki so jih prek partnerskih sporazumov izrazili mesta in regije iz treh držav vzhodnega partnerstva (Ukrajine, Republike Moldavije in Gruzije), in toplo pozdravlja odločitev Evropskega sveta, da Ukrajini in Republiki Moldaviji podeli status držav kandidatk;

35.

ugotavlja, da je „vzhodna veja“ Konvencije županov vplivna mreža za podnebno ukrepanje v državah vzhodnega partnerstva. Konvencija županov je dobila 361 novih podpisnikov iz lokalnih organov, ki so se pripravljeni zavezati zmanjševanju emisij СО2 za 30 % do leta 2030 in povečanju odpornosti s prilagajanjem podnebnim spremembam;

Sorodni akterji na področju širitve

36.

poudarja osrednji pomen, ki ga imata zelena agenda in trajnostna povezljivost v širitvenem svežnju 2021 ter podpira izvajanje gospodarskega in naložbenega načrta za Zahodni Balkan, ki lahko pomembno prispeva k zelenemu prehodu v regiji (2);

37.

priznava potencial, ki ga ima na območju Balkana mreža balkanskih mest B40 (B40 Balkan Cities Network), ki je pomemben mejnik glede podnebne diplomacije mest v tej regiji. Med njihovimi glavnimi prednostnimi področji sta trajnostni razvoj in podnebno ukrepanje. V to mrežo je trenutno vključenih 24 mest, v regiji pa se namerava še razširiti;

Upravljanje na več ravneh

38.

se zavzema za vzpostavitev dobro zamišljenega okvira upravljanja na več ravneh, s katerim bi opredelili pravila evropskega, nacionalnega in poddržavnega sodelovanja v zvezi s podnebno diplomacijo v EU in ki bi imel potencial za izvajanje v partnerskih državah. Glede na pomanjkanje podpore za občine ter manjše in manj razvite regije ter njihovo vključevanje bi morale take premalo zastopane lokalne in regionalne oblasti imeti posebno mesto v tem okviru, da bi zagotovili pravično in enakopravno sodelovanje v tem procesu;

39.

predlaga možnost, da se v organih OR na področju zunanjih odnosov določijo podnebni ambasadorji lokalnih in regionalnih oblasti, pri čemer se upošteva dejstvo, da v OR že obstajajo ambasadorji Konvencije županov in podnebnega pakta. Med njimi bi bilo treba ustvariti sinergije in jim tako omogočiti, da interno usklajujejo svoj prispevek k uradni delegaciji OR na COP;

40.

poziva k tesnejšemu usklajevanju med mesti in regijami za sprejetje skupnih izjav pred dogodki konference pogodbenic UNFCCC in analizo stanja na svetovni ravni leta 2023 v tesnem sodelovanju s svetovnimi partnerji, tudi LGMA, ICLEI, Regions4, Under2 Coalition in Svetovno konvencijo županov; spodbuja lokalne in regionalne oblasti iz držav članic in partnerskih držav, zlasti člane ARLEM in CORLEAP ter iz držav Zahodnega Balkana, naj organizirajo večstranske seje podnebnih ambasadorjev lokalnih in regionalnih oblasti in predstavnikov držav članic;

41.

poudarja morebitno povezavo med podnebno diplomacijo na poddržavni ravni in energetsko politiko EU, zlasti pomen energetske varnosti v okviru globalnega prehoda na čisto in pravično energijo s pomočjo zunanje energetske politike in diplomacije, in sicer pri soočanju tako z energetsko krizo, ki jo je še zaostrila nezakonita ruska invazija v Ukrajini, kot z eksistencialno grožnjo podnebnih sprememb;

42.

poziva EU, naj okrepi svoje delovanje po vsem svetu prek namenskih partnerstev z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, in sicer na področju energetske varnosti, energetskega prehoda na učinkovit in obnovljiv model in strateške zadostnosti;

43.

poudarja vlogo mest in regij kot svetovnih vozlišč za podnebne inovacije, ki razvijajo nove politike in določajo ambicioznejše cilje za zmanjšanje emisij, prilagajanje podnebnim spremembam in blaženje njihovih posledic, kot so tisti, ki so opredeljeni v nacionalno določenih prispevkih; ponovno poziva k vzpostavitvi sistema regionalno in lokalno določenih prispevkov, ki bi dopolnjeval nacionalno določene prispevke, da bi priznali, spremljali in spodbujali prizadevanja poddržavnih oblasti za zmanjšanje emisij CO2;

Inovacijsko vozlišče

44.

se zavzema za povezovanje zasebnega sektorja, lokalnih in regionalnih oblasti ter agende OZN na področju inovativnih podnebnih idej, da bi ponudili edinstvene in čezmejne rešitve, s katerimi bi lahko dosegli napredek v svetovni podnebni agendi. Posamezna mesta in regije lahko poleg tega izvajajo inovativne politike, ki jih je mogoče, če so uspešne, razširiti ali ponoviti drugje; v zvezi s tem predlaga nadgradnjo pobud, kot je Innovate4Cities v okviru inovacijskega stebra Svetovne konvencije županov;

45.

zastopa lokalne in regionalne oblasti držav članic ter njihove mednarodne partnerske pobude na evropskih in svetovnih razpravah o podnebnih inovacijah; promovira primere uspešnega sodelovanja med EU in njenimi partnerji na področju inovativnih podnebnih rešitev;

Financiranje

46.

poudarja, da podnebna diplomacija in podnebne ambicije na lokalni in regionalni ravni zahtevajo ustrezno financiranje in naložbe; v zvezi s tem opozarja, kako pomembno je, da se poddržavnim oblastem dajo na voljo neposredna sredstva za izvajanje podnebnih ukrepov in prilagajanje na podnebne spremembe;

47.

opozarja, da je potrebna sinergija med javnimi in zasebnimi viri financiranja na svetovni, evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, in se zavzema za večjo finančno podporo, tudi z neposrednimi sredstvi, lokalnim in regionalnim oblastem EU in njihovim zunanjim partnerjem, da bi se pospešila podnebna diplomacija in uresničevanje ciljev Pariškega sporazuma;

48.

poziva, naj bo podnebno financiranje EU za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje konkretno in usmerjeno na regionalno in lokalno raven. Pozdravlja zlasti osredotočenost misije EU na prilagajanje in poudarjanje podpore 150 regijam na poteh prilagajanja, vendar bi bilo to mogoče razširiti in ponoviti v okviru zunanjega financiranja EU za podnebne ukrepe in pomoči drugim regijam v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji;

49.

ugotavlja, da imajo mesta in regije na splošno različne stopnje delujočih „zelenih“ trgov ali naložb; podpira sodelovanje med sorodnimi akterji v projektih in mrežah, ki lokalnim in regionalnim oblastem omogoča, da se od bolj izkušenih učijo o pristopih, ki se uporabljajo drugje, in tako izboljšajo svoje lokalne ali regionalne programe. V zvezi s tem je treba lokalnim in regionalnim oblastem pomagati pri pripravi lastnih strategij za prilagajanje podnebnim spremembam, da se povečata zaščita in odpornost lokalnih skupnosti in naravnih habitatov;

Raziskave

50.

priznava, da sta potrebna bolj strukturiran pristop k ocenjevanju sedanje mednarodne podnebne diplomacije na poddržavni ravni ter okrepljeno zbiranje podatkov, da bi v celoti razumeli njen obseg, zlasti v državah svetovnega juga; poziva k usklajevanju prizadevanj za popoln pregled sedanjih večstranskih podnebnih ukrepov na lokalni in regionalni ravni, zlasti lokalnih in regionalnih oblasti v EU in njihovih partnerskih pobud;

51.

se zavzema za pripravo nabora orodij in platforme za samoocenjevanje in samoporočanje lokalnih in regionalnih oblasti o podnebnih ukrepih in mednarodni diplomaciji.

---

(1)  V predlogu 3/ukrepu 11 se poziva k okrepitvi vodilne vloge EU ter prevzemanju večje vloge in odgovornosti za spodbujanje ambicioznih podnebnih ukrepov, pravičnega prehoda in podpore za obravnavanje izgub in škode v mednarodnem okviru.

(2)  Širitveni sveženj 2021, CDR 109/2022.

Mnenja Evropskega odbora regij – Za strukturno vključevanje mest in regij v 27. konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja

(2022/C 498/06)

Poročevalka: Alison GILLILAND (IE/PES), članica mestnega sveta, Dublin Referenčni dokument: predhodno mnenje

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

Zagotavljanje nujnega, obsežnega odziva na izredne podnebne razmere z učinkovitim povezovanjem ukrepov za prilagajanje in blaženje na več ravneh

1.

je zelo zaskrbljen zaradi ugotovitev iz šestega ocenjevalnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), v katerem je poudarjeno, kako so podnebne nevarnosti znatno škodile ekosistemom po vsem svetu, kar še potrjuje, da številnih vplivov podnebnih sprememb ni več mogoče odpraviti; je seznanjen z dokazi v poročilu, ki kažejo, da so sedanji ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam zaradi nezadostnega financiranja in slabega načrtovanja pogosto neučinkoviti, kar bi se lahko obravnavalo z bolj vključujočim upravljanjem;

2.

poudarja, da IPCC v poročilih priznava lokalne in regionalne oblasti kot ključne akterje pri zagotavljanju rešitev za prilagajanje in blaženje; znova poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti pristojne za izvajanje 70 % ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in 90 % ukrepov za prilagajanje nanje (1); poudarja tudi, da morajo rešitve zagotoviti same lokalne in regionalne oblasti ali pa morajo biti zagotovljene v sodelovanju z njimi, saj to pomeni neposreden odziv na nevarnosti podnebnih sprememb, ki vplivajo na vasi, mesta in njihove širše regije, pri čemer imajo vsi svoje posebne podnebne razmere; poudarja, da je več kot milijarda prebivalcev nizko ležečih naselij izpostavljena nevarnostim, kot so dvigovanje morske gladine, pogrezanje obale in poplave ob visoki plimi, medtem ko 350 milijonom prebivalcev mest po svetu grozi pomanjkanje vode;

3.

v zvezi s tem opozarja na dogovor COP26 o nadaljevanju prizadevanj za omejitev dviga temperature na 1,5 oC nad predindustrijsko ravnjo (2) in poziva k hitrejšemu izvajanju podnebnih ukrepov ter k večji finančni podpori in smernicam za lokalne in regionalne oblasti;

4.

ponovno poziva Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) k sodelovanju s Konvencijo Združenih narodov o biološki raznovrstnosti in Programom Združenih narodov za razvoj, da se zagotovi dosleden okvir za podnebno nevtralnost in odpornost, zaščito biotske raznovrstnosti in trajnostni razvoj ter prepreči prekrivajoče se strategije; pozdravlja Edinburško deklaracijo o svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost po letu 2020 (3) kot primer pristopa, ki zajema vse ravni upravljanja;

5.

ponovno poudarja, da mora EU pokazati vodilno vlogo z izvajanjem evropskega zelenega dogovora, da bi postala prva podnebno nevtralna celina; poudarja, da je pomembno okrepiti prizadevanja EU za učinkovito doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 ob sistematičnem izvajanju načela neškodovanja ter prizadevanju za preprečevanje odvisnosti od ogljika in selitve virov CO2; pozdravlja pot, ki jo določajo evropska podnebna pravila in sveženj „Pripravljeni na 55“ ter ciljno usmerjene pobude, kot sta misiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam ter za podnebno nevtralna in pametna mesta; poudarja, da je treba upoštevati sedanjo geopolitično krizo in njene gospodarske posledice, okrepiti podporo in hkrati uresničevati to pot; poudarja tudi, da je pri izvajanju podnebnih načrtov in zagotavljanju dolgoročnih rešitev za energijsko zadostnost pomembno izkoreniniti energijsko revščino in odpraviti socialne posledice prehoda na čisto energijo, zlasti v regijah, ki so močno odvisne od fosilnih goriv;

6.

poudarja, da se cilj svetovne energetske varnosti ne sme razumeti kot alternativa Pariškemu sporazumu, ter poziva pogodbenice, naj pospešijo prehod na energetski sistem, ki v celoti temelji na energiji iz obnovljivih virov, in spodbujajo energijsko zadostnost; pozdravlja odziv v okviru načrta REPowerEU na motnje na svetovnem energetskem trgu, ki jih je povzročila nezakonita ruska invazija na Ukrajino, saj je jasen znak, da je izvajanje podnebnih ukrepov mogoče in nujno pospešiti; poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti v najboljšem položaju, da podprejo pravičen, vključujoč in trajnosten prehod z izvajanjem ukrepov za podporo najranljivejših skupin, na katere vplivata energijska revščina in revščina na področju mobilnosti, vzpostavitvijo partnerstev za mobilizacijo poslovnega sektorja in civilne družbe ter razvojem decentraliziranih inovativnih rešitev, ki občutno povečujejo zanesljivost oskrbe, hkrati pa zmanjšuje izgube pri prenosu in emisije;

Krepitev podnebnih ambicij EU na podlagi učinkovitega upravljanja na več ravneh

7.

poudarja, da je v Glasgowskem podnebnem paktu jasno navedeno, da sta ukrepanje na več ravneh in sodelovanje nujna (4), ter uradno priznano, da deležniki, ki niso pogodbenice, vključno s civilno družbo, domorodnimi ljudstvi, lokalnimi skupnostmi, mladimi, otroki ter lokalnimi in regionalni oblastmi, pomembno prispevajo k napredku pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma (5); opozarja, da je uspeh evropskega zelenega dogovora in Pariškega sporazuma odvisen od učinkovitega vključevanja vseh ravni upravljanja;

8.

izjavlja, da je pripravljen sodelovati z institucijami EU glede usklajene operativne strategije, ki jo je treba oblikovati pred 27. konferenco pogodbenic; izpostavlja odprtost in željo po učinkovitem, rednem posvetovanju in sodelovanju tako v fazi priprav kot med pogajanji;

9.

poziva Evropsko komisijo, naj si v sodelovanju z OR prizadeva za večjo prepoznavnost lokalnih in regionalnih oblasti na 27. konferenci pogodbenic z večjim poudarkom na podnacionalnih podnebnih ukrepih EU v programu paviljona EU in na spremljevalnih dogodkih;

10.

priznava pomen zavezanosti nacionalnih vlad ciljem iz Pariza in Glasgowa ter njihove vloge pri podpiranju lokalnih in regionalnih oblasti; poziva Svet Evropske unije, naj v svojih sklepih o pripravah na 27. konferenco pogodbenic uradno prizna ključno vlogo, ki jo imajo podnacionalne oblasti pri pospeševanju pravičnega podnebnega prehoda in zagotavljanju njegove socialne skladnosti z lokalnimi in regionalnimi potrebami; poziva češko predsedstvo Sveta EU, naj prek OR začne dialog z mesti in regijami;

11.

pozdravlja, da je Evropski parlament priznal vlogo podnacionalnih oblasti v resoluciji o 26. konferenci pogodbenic, in ga spodbuja, naj še okrepi to sporočilo v resoluciji o 27. konferenci; poudarja, da je pomembno odločno usklajeno ukrepanje delegacije Evropskega parlamenta in delegacije OR na 27. konferenci pogodbenic, ter poziva k skupnim pripravam teh delegacij;

12.

poziva Evropsko komisijo, češko predsedstvo in Evropski parlament, naj odločno podprejo organizacijo prvega ministrskega srečanja konference pogodbenic UNFCCC za stanovanjsko politiko in razvoj mest o mestih in podnebnih spremembah, pri čemer pozdravlja odločitev izvršnega odbora Programa Združenih narodov za naselja (6);

Prehod od priznanja vloge lokalnih in regionalnih oblasti do učinkovitega izvajanja ukrepov na več ravneh

13.

priznava, da se je z Glasgowskim podnebnim paktom kljub temu, da nujnost in obsežnost potrebnih ukrepov nista bili uspešno zajeti, uspešno začela druga faza Pariškega sporazuma, rešila pa so se tudi vsa odprta vprašanja v zvezi s pravilnikom za Pariški sporazum (7); kljub temu je še vedno močno zaskrbljen, ker se svetu na podlagi sedanjih nacionalno določenih prispevkov obeta povišanje temperature za 2,5 oC;

14.

ponavlja pozive iz končnega poročila Konference o prihodnosti Evrope, naj se pospeši izvajanje zelenega prehoda; je še vedno zaskrbljen glede cenovne dostopnosti energije za potrošnike in podjetja, zlasti med sedanjo krizo; poudarja, da je treba zaščititi najranljivejše skupine in regije pred neželenimi negativnimi učinki energetskega prehoda, pri čemer opozarja na ugotovitve iz poročila Evropske komisije o strateškem predvidevanju za leto 2022;

15.

poudarja, da je treba zaradi obsežnosti potrebnih ukrepov oblikovati celovite politike na več ravneh in medsektorske rešitve; zato poudarja, da je treba uradno priznati vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami; poudarja, da bi bilo treba spodbujati učinkovito in sistematično sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti tako v fazi priprav kot med pogajanji;

16.

poudarja svojo vlogo kot institucionalnega predstavnika več kot milijona lokalnih in regionalnih voditeljev in kot mreže mrež; poudarja, da ima edinstven položaj kot spodbujevalec izvajanja podnebnih ukrepov na lokalni ravni ter da je pripravljen sodelovati in vzpostaviti partnerstva z evropskimi institucijami in pogodbenicami Pariškega sporazuma za spodbuditev sodelovanja na več ravneh pred 27. konferenco pogodbenic in po njej;

17.

poudarja pomen koalicije Under2 Coalition kot prvega svetovnega podnebnega sporazuma podnacionalnih oblasti, ki je bil sklenjen pred Pariškim sporazumom; poudarja posodobljene in ambicioznejše cilje Under2 Coalition iz memoranduma o soglasju iz leta 2021 z zavezo, da bodo sprejeti ukrepi za dosego cilja 1,5 oC in neto ničelnih emisij do leta 2050 ali prej; poziva člane OR, naj podpišejo ta sporazum, in dosedanje podpisnike Under2 Coalition, naj se pridružijo ambicioznejšemu memorandumu o soglasju iz leta 2021;

18.

poudarja ključno vlogo, ki jo ima skupina lokalnih oblasti in občin pri povezovanju stališč lokalnih in regionalnih oblasti na globalni ravni ter nenehni krepitvi svetovne mreže podnacionalnih oblasti, pripravljenih na boj proti podnebnim spremembam; spodbuja vse pogodbenice UNFCCC, naj v sodelovanju s skupino lokalnih oblasti in občin in nedržavnimi akterji konstruktivno prispevajo k postopku priprav na 27. konferenco pogodbenic ter vzpostavijo tesnejše sodelovanje s skupino podpornikov ukrepov na več ravneh (Friends of Multilevel Action) v okviru UNFCCC;

Ohranjanje ambicij glede blaženja ter krepitev zmogljivosti z več raziskavami in inovacijami

19.

opozarja, da je približno 10 000 lokalnih in regionalnih oblasti po vsej Evropi s sodelovanjem pri pobudah, kot je Konvencija županov, sprejelo ambiciozne zaveze za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in boj proti podnebnim spremembam, pri čemer so pripravile strategije in podnebne ukrepe, kot so akcijski načrti za trajnostno energijo in podnebje ter drugi lokalni podnebni akcijski načrti, ki temeljijo na regionalnih pobudah; poudarja, da si je 75 % od več kot 11 000 podpisnikov Svetovne konvencije županov zastavilo cilje glede zmanjšanja toplogrednih plinov, ki so ambicioznejši od ciljev (8), ki jih je določila njihova nacionalna vlada, več kot 50 % pa jih skrajšuje predvidene roke za zmanjšanje emisij. S tem se krepi kritična politična odpornost proti nazadovanju na nacionalni ravni;

20.

poudarja, da zaveze in ukrepi lokalnih in regionalnih oblasti dopolnjujejo in podpirajo prizadevanja v okviru mednarodnih procesov ter na nacionalni ravni, pa tudi da so za doseganje nacionalnih in mednarodnih ciljev potrebni ukrepi lokalnih in regionalnih oblasti; ponovno poudarja, da je treba uradno vključiti regionalno in lokalno določene prispevke, ki bi dopolnjevali nacionalno določene, ter uradno priznati, spremljati in spodbujati zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki ga po svetu dosežejo podnacionalne oblasti;

21.

priporoča vključitev posebnega razdelka o podnacionalnih oblasteh v poročila o nacionalni evidenci kot del okvira preglednosti Pariškega sporazuma, da bi okrepili odgovornost in preglednost globalnih podnebnih ukrepov ter ocenili njihov učinek; podpira sprejetje in uporabo skupnega okvira poročanja Svetovne konvencije županov kot korak k primerljivosti (9) lokalnih in regionalnih prizadevanj;

22.

meni, da bi bilo treba v EU vlogo in prispevke lokalnih in regionalnih oblasti formalizirati tako, da se vključijo v določbe uredbe o upravljanju energetske unije, in zlasti tako, da regionalno in lokalno določeni prispevki postanejo sestavni del nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov;

23.

poudarja, da mesta in regije že spodbujajo inovacije, izvajajo tehnične in finančne rešitve ter oblikujejo inovativne procese upravljanja; v zvezi s tem pozdravlja vzpostavitev globalnega središča za inovacije UNFCCC na 26. konferenci pogodbenic, misij EU za prilagajanje podnebnim spremembam ter za podnebno nevtralna in pametna mesta, kot tudi vzpostavitev svetovne misije za inovativnost za urbani prehod (10), ter pozdravlja povezovanje in sinergije med njimi;

24.

poudarja, da sta potrebna tesnejše sodelovanje in povezovanje pri dostopu do podatkov na lokalni, regionalni, nacionalni, evropski in svetovni ravni, da bi lokalnim in regionalnim oblastem zagotovili potreben dostop za oblikovanje politik, ki bodo temeljile na podatkih in znanosti;

25.

poudarja, da je treba spodbujati preusposabljanje in izpopolnjevanje delovne sile glede na potrebo po prilagajanju poklicnih praks boju proti podnebnim spremembam;

Krepitev učinkovitih in medsektorskih prilagoditvenih ukrepov ter odpravljanje izgube in škode

26.

pozdravlja delovni program Glasgow-Šarm el Šejk za globalni cilj glede prilagajanja; poudarja, da se lahko izzivi prilagajanja znotraj posameznih držav in regij zelo razlikujejo ter da so lokalne in regionalne oblasti najprimernejše akterke za opredelitev ciljev prilagajanja, saj so neposredno seznanjene s potrebami glede odpornosti in rešitvami posameznih lokalnih skupnosti;

27.

poudarja, da morajo pogodbenice nujno sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri nadaljnjem vključevanju prilagajanja v lokalno, nacionalno in regionalno načrtovanje; zato poziva k uradni vključitvi prispevkov podnacionalnih oblasti za prilagajanje, da bodo dopolnjevali nacionalne akcijske načrte in nacionalno določene prispevke;

28.

poudarja, kako pomembno je preprečiti neprimerno prilagajanje in izvajanje prilagoditvenih ukrepov, ki še povečujejo obstoječe socialne neenakosti; poudarja, da vplivi podnebnih sprememb nesorazmerno vplivajo na marginalizirane in ranljive skupnosti;

29.

želi spomniti, da so lokalne in regionalne oblasti odgovorne za zagotavljanje osnovnih storitev v svojih skupnostih ter neposredno odzivanje in pomoč pri odpravljanju posledic podnebnih sprememb, kot so nesreče, povezane s podnebjem, družbeni vplivi, kot sta energijska revščina in vse več vremensko pogojenih zdravstvenih težav, in sedanja neenakost, ki se zaradi podnebnih sprememb še povečuje; poudarja, da je treba odpraviti vrzeli v zmogljivostih z oblikovanjem premišljenih odločitev ob odgovornosti na lokalni ravni ter z opiranjem na znanstvene dokaze, tehnologijo in lokalno znanje, s čimer bi podprli široko uporabo rešitev za prilagajanje; poudarja, da so inovativne rešitve, ki temeljijo na naravi, ključna orodja za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; v skladu z Glasgowskim podnebnim paktom spodbuja pogodbenice, naj sprejmejo celovit pristop k obravnavi biotske raznovrstnosti v nacionalnih, regionalnih in lokalnih odločitvah glede politike in načrtovanja;

30.

pozdravlja vzpostavitev glasgowskega podnebnega dialoga o izgubi in škodi; ob pomanjkanju finančnih tokov poudarja, da morajo lokalne in regionalne oblasti tako iz razvitih držav kot držav v razvoju določiti in uporabiti alternativne načine za odpravljanje izgube in škode;

31.

želi spomniti na zgled, ki sta ga na 26. konferenci pogodbenic dali Škotska in Valonija s finančnimi zavezami (11) za odpravljanje izgube in škode; zato poudarja vlogo in prispevek, ki ju lahko zagotovita podnacionalna podnebna diplomacija ter sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v državah svetovnega severa in svetovnega juga za povečanje ambicij na vseh ravneh pred 27. in 28. konferenco pogodbenic;

Zagotavljanje ustreznega dostopa do podnebnega financiranja ter spodbujanje pravičnega prehoda s sodelovanjem in vključevanjem

32.

poudarja, da je treba lokalnim in regionalnim oblastem zagotoviti neposredno financiranje za izvajanje podnebnih ukrepov ter da morajo te oblasti skleniti partnerstva z zasebnim sektorjem in finančnimi institucijami, da bi omogočile trajnostne naložbe; poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti neposredno povezavo med dostopom do financiranja ter celostnim razvojem načrtov in ukrepov v sodelovanju z lokalno in regionalno ravnjo, da bi zagotovili stroškovno učinkovito izvajanje ukrepov;

33.

v skladu s Pariškim sporazumom poudarja priznanje „pomena celovitih in uravnoteženih netržnih pristopov“ (12) za prostovoljno sodelovanje kot ključnih instrumentov, „ki so [pogodbenicam] na voljo, da z njihovo pomočjo koordinirano in učinkovito izpolnjujejo obveznosti, povezane z njihovimi nacionalno določenimi prispevki“; spodbuja deležnike iz javnega in zasebnega sektorja ter organizacije civilne družbe, naj dejavno sodelujejo pri raziskavah, razvoju in izvajanju netržnih pristopov;

34.

pozdravlja sklep 26. konference pogodbenic o krepitvi marakeškega partnerstva za globalne podnebne ukrepe kot možnosti za spodbujanje nedržavnih akterjev k takojšnjemu podnebnemu ukrepanju; pozdravlja nadaljevanje kampanj Race to Zero in Race to Resilience kot ključnih pobud za podporo in predstavitev ambicioznih podnebnih ukrepov od spodaj navzgor, s čimer se deležnikom, ki niso pogodbenice, olajšujeta poročanje o zavezah in pregled stanja v zvezi z njimi;

35.

pozdravlja glasgowski delovni program za ukrepe za krepitev vloge na področju podnebja (13); izraža pripravljenost, da si bo nadalje prizadeval za izvajanje ukrepov na podlagi šestih elementov programa – izobraževanje, usposabljanje, ozaveščanje javnosti, udeležba javnosti, dostop javnosti do informacij in mednarodno sodelovanje; poziva pogodbenice, naj tudi v prihodnje podpirajo te procese;

36.

ugotavlja, da zaradi negativnih vplivov podnebne krize najbolj trpijo ranljive skupine; poudarja, da je treba pri pravičnem prehodu v celoti upoštevati socialne učinke s posebno podporo in financiranjem, kot je določeno tudi v Agendi 2030;

37.

poudarja, da IPCC v poročilih priznava, da so zmogljivosti žensk za prilagajanje podnebnim spremembam in boj proti njim pogosto omejene zaradi njihove vloge v gospodinjstvu in družbi, institucionalnih ovir ter družbenih norm; spodbuja pogodbenice, naj si še naprej prizadevajo za podnebno politiko, ki upošteva vidik spola, z nadaljnjim izvajanjem delovnega programa iz Lime o enakosti spolov in akcijskega načrta za enakost spolov ter zagotavljanjem enake zastopanosti žensk v postopkih odločanja; je trdno prepričan, da na ženske ne bi smeli gledati kot na ranljive upravičenke, temveč kot učinkovite akterke pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje;

38.

priznava, da je pri podnebnih ukrepih potreben prispevek vseh generacij; poudarja vlogo mladih pri spodbujanju družbenega napredka in političnih sprememb ter potrebo po smiselnem in premišljenem sodelovanju mladih pri oblikovanju podnebne politike; je zavezan nadaljnjemu vključevanju mladih izvoljenih politikov OR v priprave na 27. konferenco pogodbenic na podlagi sklepov Konference o prihodnosti Evrope in ciljev evropskega leta mladih;

Krepitev sodelovanja in partnerstva z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja

39.

spodbuja UNFCCC, naj s skupino lokalnih oblasti in občin sodeluje v tehničnih dialogih za prvi pregled globalnega stanja; pozdravlja odločitev pomožnega telesa za znanstveno in tehnološko svetovanje ter pomožnega telesa za izvajanje, da bosta načrtovali ta pregled v duhu vključujočih, odprtih in celoletnih spodbujevalnih dialogov; poziva UNFCCC, naj v poročilih o pregledu globalnega stanja navede, prizna in spremlja zaveze iz kampanj Race to Zero in Race to Resilience, da bo omogočen merljiv pregled napredka na lokalni in regionalni ravni;

40.

pozdravlja, da je egiptovsko predsedstvo na dnevni red 27. konference pogodbenic prednostno umestilo trajnostna mesta in urbanizacijo; išče možnosti za sodelovanje s predsedstvom, da bi se vloga lokalnih in regionalnih oblasti še okrepila, ter je pripravljen podpreti razširitev regionalnih podnebnih tednov UNFCCC na Evropo, ker so priložnost za okrepljeno sodelovanje podnacionalnih oblasti in civilne družbe v procesu UNFCCC;

41.

poudarja ključno vlogo OR kot institucionalnega predstavnika evropskih mest in regij; zato poziva Sekretariat Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj vzpostavi strukturirano sodelovanje z njim, da se olajša sodelovanje med tema institucijama;

42.

pozdravlja sporočilo srečanja ministrov za razvoj G7 (14) ter priznava vlogo mest in lokalnih oblasti pri spodbujanju pravičnega podnebnega in energetskega prehoda; izpostavlja odprtost za podporo dela skupine Urban7, da bi okrepili sodelovanje na več ravneh kot temeljno načelo trajnostnih in učinkovitih podnebnih ukrepov pred 27. konferenco pogodbenic;

43.

pozdravlja napovedano uskladitev prednostnih nalog predsedstev 27. in 26. konference pogodbenic (blaženje, prilagajanje, financiranje in sodelovanje) ter povezave z napovedanimi prednostnimi nalogami visokih zagovornikov (celosten pristop, odpornost, financiranje, regionalizacija, lokalizacija); veseli se podpiranja najučinkovitejše sinergije in dopolnjevanja med temi prednostnimi nalogami pred in med 27. konferenco pogodbenic;

44.

ugotavlja, da se je zaradi družbenih gibanj v mestih in regijah povečala ozaveščenost javnosti o nujnosti vključujočih podnebnih ukrepov; v skladu s sklepi pomožnega telesa za znanstveno in tehnološko svetovanje ter pomožnega telesa za izvajanje v zvezi s pregledom globalnega stanja v okviru Pariškega sporazuma spodbuja člane OR, naj organizirajo lokalne spodbujevalne dialoge (15) ali podobne vključujoče postopke na lokalni in regionalni ravni;

45.

se zavezuje, da bo v dveh tednih trajanja 27. konference pogodbenic deloval kot neposredna vez, tako da bo članom OR ter lokalnim in regionalnim oblastem v Evropi zagotavljal dostop do informacij in jih redno obveščal o napredku pogajanj; pozdravlja partnerstvo in podporo drugih institucij EU pri rednem zagotavljanju teh informacij, zaradi česar so lokalne in regionalne oblasti bolj vključene v mednarodna pogajanja.

---

(1)  Resolucija Evropskega odbora regij – Zeleni dogovor v partnerstvu z lokalnimi in regionalnimi oblastmi (UL C 79, 10. 3.2020, str. 1).

(2)  Glasgowski podnebni pakt, točka 15.

(3)  Edinburška deklaracija o svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost po letu 2020.

(4)  Glasgowski podnebni pakt, uvodna izjava, odstavek 9.

(5)  Glasgowski podnebni pakt, točka 55.

(6)  https://unhabitat.org/sites/default/files/2022/04/hsp-eb-2022-crp2-rev.3.pdf

(7)  Čeprav je Pariški sporazum postavil okvir za mednarodno ukrepanje, se bo začel dejansko izvajati šele s pravilnikom zanj, saj so v njem določeni orodja in procesi, ki omogočajo polno, pravično in učinkovito izvajanje Pariškega sporazuma.

(8)  Vir: poročilo Konvencije županov o učinku za leto 2021.

(9)  https://www.globalcovenantofmayors.org/our-initiatives/data4cities/common-global-reporting-framework/

(10)  http://mission-innovation.net/missions/urban-transitions-mission/

(11)  2 milijona GBP (2,6 milijona USD) oziroma 1 milijon EUR (1,1 milijona USD).

(12)  Člen 6(8) Pariškega sporazuma (netržni pristopi k finančnim sredstvom za boj proti spremembi podnebja).

(13)  Glasgowski delovni program za ukrepe za krepitev vloge na področju podnebja.

(14)  220519-G7-Development-Ministers-Meeting-Communique.pdf (bmz.de).

(15)  Spodbujevalni dialogi med mesti in regijami so bili zasnovani leta 2018, namenjeni pa so povezovanju lokalnih in regionalnih oblasti ter nacionalnih ministrstev na področju podnebja, okolja in urbanizacije, pa tudi organizacij gostiteljic in podnebnih deležnikov, da bi preučili, oblikovali in okrepili nacionalno določene prispevke.

Mnenje Evropskega odbora regij – Pravični in trajnostni prehod v premogovno in energetsko intenzivnih regijah

(2022/C 498/07)

Glavna poročevalka: Sari RAUTIO (FI/EPP), predsednica uprave, zdravstveno okrožje Häme Referenčni dokument: Zaprosilo češkega predsedstva Sveta EU z dne 16. junija 2022

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

1.

pozdravlja cilj za podnebno nevtralno Evropsko unijo do leta 2050, za dosego katerega bo v evropskih občinah in regijah potreben digitalni in zeleni prehod, ki bo bistveno vplival na način dela in življenja ljudi;

2.

poudarja, da je zaradi vojaške agresije, ki jo je Rusija začela februarja 2022, pravični prehod postal težji, a hkrati nujnejši, saj mora Evropa v kratkem času postati manj odvisna od zunanje oskrbe z energijo; poudarja, da je treba prehod na nizkoogljično družbo doseči ob upoštevanju potreb najbolj ranljivih državljanov ter z ustvarjanjem novih delovnih mest in enakih možnosti v podeželskih regijah in regijah, odvisnih od premoga;

3.

pozdravlja, da so države članice predložile 74 načrtov, ki temeljijo na različnih značilnostih posameznih regij; poudarja, da so spreminjajoče se svetovne razmere privedle do energetske krize, zaradi katere so morale nekatere države članice začasno poiskati prožne regionalne rešitve za doseganje ciljev programa;

4.

poudarja, da so postopki za odobritev načrtov zapleteni in da se nekatere regije soočajo s težavami pri pravočasnem načrtovanju in izvajanju projektov, saj je bil večji del skupnih razpoložljivih sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost načrtovan za obdobje 2021–2023, tako da je le malo možnosti za trajnostno izvajanje projektov proti koncu programskega obdobja; obžaluje, da je Evropska komisija ocenila in odobrila le del programov, in jo poziva, naj razmisli o podaljšanju roka za porabo sredstev iz Sklada za pravični prehod, ki se financirajo iz mehanizma za okrevanje in odpornost;

5.

meni, da bi bilo treba na podlagi teh izhodišč za uspešno delovanje sklada pregledati njegov časovni okvir;

6.

poudarja, da bi bilo treba Sklad za pravični prehod vključiti v kohezijsko politiko, da bi lahko v celoti izkoristili sinergije in učinke prelivanja;

7.

opozarja, da se je treba pri pravičnem prehodu osredotočiti na regije, v katerih bo preobrazba korenitejša, s tem povezana tveganja pa večja, saj se izhodiščni položaj držav članic in regij zelo razlikuje. Uspeh sklada je odvisen od največjih držav upravičenk Poljske in Nemčije, ki skupaj prejmeta približno tretjino vseh njegovih sredstev (skoraj 33 %). Velike upravičenke do teh sredstev so tudi Romunija, Češka in Bolgarija. Teh pet držav članic skupaj je upravičenih do skoraj 60 % sredstev. Uspeh celotnega programa bo odvisen od pravočasne izvedbe načrtov teh držav članic (območni načrti za pravični prehod);

8.

poudarja, da je treba v okviru Sklada za pravični prehod nujno upoštevati sedanjo veliko energetsko krizo. Vsaj kratkoročno ta tudi resno ogroža pravični in zeleni prehod. Zlasti energetika, energetsko intenzivne industrijske panoge, predelovalna industrija ter mala in srednja podjetja se trenutno soočajo z ogromnimi cenovnimi pritiski, ki dodatno obremenjujejo zeleni prehod; poudarja, da je ogljična nevtralnost, za katero si prizadeva industrija, odvisna tudi od razpoložljivosti zelene električne energije za proizvodnjo vodika in alternativnih virov energije, ki nadomeščajo zemeljski plin; pozdravlja, da ima lahko Sklad za pravični prehod vlogo pri doseganju tega cilja;

9.

poudarja, da je bil Sklad za pravični prehod zasnovan z manjšim obsegom kot tradicionalni strukturni skladi, vendar se nekateri njegovi cilji prekrivajo; poziva regije, naj izkoristijo sinergije med programi kohezijske politike;

10.

poziva k izvajanju močnejše socialne komponente v okviru Sklada za pravični prehod kot lokalnega instrumenta z močno vključenostjo socialnih partnerjev, in se zavzema za to, da se kot glavni element sklada ohrani lokalni pristop od spodaj navzgor, saj vsaka regija predstavlja edinstven socialno-ekonomski ekosistem;

11.

ugotavlja, da so osnova in cilji Sklada za pravični prehod trdni in da ima pomembno vlogo za regije, pa tudi za industrijske panoge v prehodu; zato je treba zagotoviti čim večjo prožnost mehanizma v zvezi z ukrepi, upravičenimi do financiranja, da se doseže gospodarska diverzifikacija območij; opozarja, da se za razliko od strukturnih skladov s sprejeto uredbo podpirajo velika podjetja in podjetja, vključena v sistem za trgovanje z emisijami, ki so kot morebitni upravičenci vključeni v uredbo o Skladu za pravični prehod; poudarja, da bi bilo treba prihodnji Sklad za pravični prehod v celoti vključiti v uredbo o skupnih določbah in pri tem spoštovati načelo partnerstva, njegov proračun pa bi moral dopolnjevati sedanja sredstva za kohezijo;

12.

poudarja, da bi morale te spremembe sklada zaradi različnih regionalnih procesov prehoda na ogljično nevtralnost vključevati metodologijo za regionalno dodeljevanje sredstev, ki bi bila skladna s čim večjim področjem uporabe in merili za geografsko dodeljevanje sredstev, ki bolje ustrezajo teritorialni raznolikosti EU;

13.

poziva k jasni zavezanosti vzpostavitvi Sklada za pravični prehod 2.0, ki bi vključeval več regij, ki se soočajo z izzivi zelenega prehoda v predelovalni industriji in drugih industrijskih panogah, ter k široki razpravi o področju uporabe in obsegu tega instrumenta v okviru priprave naslednjega večletnega finančnega okvira;

14.

poudarja, da je združevanje proračunskih sredstev EU iz večletnega finančnega okvira s prihodki iz mehanizma za okrevanje in odpornost (od leta 2021 do leta 2023) regijam povzročilo precejšnje težave pri načrtovanju in izvajanju projektov, saj je bil večji del skupnih razpoložljivih sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost načrtovan za obdobje 2021–2023, tako da je le malo možnosti za trajnostno izvajanje projektov proti koncu programskega obdobja;

15.

poudarja pomen dejavnega vključevanja vseh regij v EU v doseganje podnebnih ciljev za leti 2030 in 2050, pri čemer nihče ne sme biti zapostavljen; poziva zasebni sektor, naj posodobi svoje načrte, da bodo upoštevane potrebe po energiji in dolgoročni trajnostni razvoj;

16.

ugotavlja, da zaradi sedanje energetske krize in negotovih svetovnih političnih razmer postaja poleg podnebju prijazne proizvodnje energije vse pomembnejše tudi vprašanje zanesljive oskrbe z energijo. Ta vidik je zlasti pomemben za energetsko intenzivne industrijske panoge, nenazadnje pa tudi za porabo energije v gospodinjstvih;

17.

predlaga, naj EU podpre zlasti regije, ki so najbolj odvisne od fosilnih goriv, da bi preprečili, da bi se regije pri prihodnjih naložbah še bolj oddaljile; poudarja, da morajo biti sredstva EU, ki so na voljo regijam, ciljno usmerjena, da se čim bolje dosežejo njihovi cilji;

18.

opozarja, da bi bilo treba dodatno pozornost nameniti posebnim okoliščinam otokov in najbolj oddaljenih regij, ki se soočajo z resnimi socialno-ekonomskimi izzivi, zlasti regij, ki so izolirane in močno odvisne od fosilnih goriv;

19.

v zvezi s tem opozarja na poseben položaj, ki ga imajo najbolj oddaljene regije zaradi svojih potreb; zaradi majhnosti, oddaljenosti in izoliranosti so zelo odvisne od fosilnih goriv in se ne morejo priključiti na celinsko omrežje; kljub temu te regije niso bile zajete v Sklad za pravični prehod;

20.

se zaveda, da Sklad za pravični prehod sam ne bo rešil podnebne krize, ima pa lahko pri tem pomembno vlogo; poudarja, da bi ga bilo treba v različnih regijah EU čim bolj učinkovito in v zadostni meri uporabljati za naložbe, da bi v celoti izkoristili njegov učinek; opozarja, da nosilci odločanja na lokalni in regionalni ravni ter strokovnjaki, ki na primer pripravljajo programe Sklada za pravični prehod, te pogosto težko povežejo z večjimi naložbami centralne vlade ali vzpostavijo sodelovanje;

21.

ugotavlja, da sta proizvodnja energije in oskrba odjemalcev (industrija in potrošniki) pogosto v rokah velikih ali celo mednarodnih podjetij, kar otežuje sodelovanje z vidika regionalnih in lokalnih oblasti;

22.

poudarja, da je zeleni prehod v energetskem sektorju postopen in da bo kljub sedanjemu intenzivnemu razvoju proizvodov in preskušanju novih tehnologij dobil pravi zagon šele v 30. letih 21. stoletja;

23.

poudarja, da je ruska agresija v Ukrajini, ki utegne biti dolgotrajna, povečala pomen energetske varnosti po vsej Evropi. Pri vseh rešitvah energetske politike v prihodnjih letih je treba upoštevati pomen zanesljive oskrbe z energijo, da bi dosegli dolgoročni cilj čiste, cenovno dostopne in zanesljive energije iz evropskega zelenega dogovora, ki je dobrodošel;

24.

poudarja, da cilji Sklada za pravični prehod prispevajo tudi k ciljem pozneje pripravljenega načrta REPowerEU. Slednje je treba upoštevati tudi pri izvajanju Sklada za pravični prehod v državah članicah in regijah;

25.

meni, da je za dosego najboljšega možnega pravičnega prehoda treba še naprej razvijati obstoječe finančne instrumente in postopke EU in jih prilagajati različnim razmeram, da bi lahko našli sinergije med različnimi programi;

26.

poudarja, da se programi kohezijske politike stalno ocenjujejo; poziva regionalne in lokalne organe, naj zagotovijo, da bodo ti programi prispevali tudi k pravičnemu prehodu;

27.

poudarja, da so potrebne jasne smernice o morebitnih sinergijah s financiranjem iz ESS+ in drugih evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poziva Evropsko komisijo, naj zadevnim regijam zagotovi dodatno strokovno pomoč, da bi se dosegli cilji Sklada za pravični prehod;

28.

meni, da sta od instrumentov kohezijske politike Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski socialni sklad primerna za zmanjšanje regionalnih razlik. Treba je izkoristiti sinergije za dosego najboljših rezultatov s sredstvi Sklada za pravični prehod;

29.

ugotavlja, da je cilj kohezijske politike EU doseči boljše ekonomsko, socialno in teritorialno ravnovesje v Evropi. Kohezijska politika mora postaviti temelje za dolgoročni teritorialni razvoj, ki bo prispeval k premagovanju nenadnih kriz in podprl gospodarsko okrevanje; poudarja, da je ukrepanje na lokalni in regionalni ravni še posebej pomembno za krepitev odpornosti na krize; poudarja, da zaradi krize ne bi smeli zanemariti dolgoročnih ciljev kohezijske politike;

30.

poudarja, da bi bilo treba pospešiti načrtovanje programov Sklada za pravični prehod, da bi pravočasno mobilizirali sredstva. Sredstva za mehanizem za okrevanje in odpornost so bila na voljo v enem letu. Evropska komisija in države članice so za vzpostavitev Sklada za pravični prehod potrebovale skoraj tri leta. Če se njegov program ne bo začel izvajati v letu 2022, obstaja tveganje, da bo skupna letna dodelitev v višini 25 % razpoložljivih sredstev izgubljena;

31.

poudarja, da bi morala Evropska komisija pravočasno predstaviti potrebne predloge za kontinuiteto načrtovanja programov Sklada za pravični prehod, in sicer v skladu z dolgoročnejšimi podnebnimi cilji; poziva sozakonodajalca, naj regije ustrezno vključi v prihodnji program sklada, in poziva k bolj participativnim elementom pri izvajanju območnih načrtov za pravični prehod, da bi se izognili odločitvam centralnega upravljanja brez upoštevanja dejanskih potreb regij;

32.

ugotavlja, da je treba cilje trajnostnega razvoja nujno vključiti v izvajanje vseh instrumentov. Iskanje najprimernejših in najučinkovitejših sredstev na regionalni ravni je lahko uspešno le, če so regije in mesta vključeni v vse faze načrtovanja in izvajanja.

Mnenje Evropskega odbora regij – Digitalna kohezija

(2022/C 498/08)

Poročevalec: Gaetano ARMAO (IT/EPP) podpredsednik in deželni odbornik dežele Sicilija

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

Uvod

1.

na začetku ponavlja, da je ekonomska, socialna in teritorialna kohezija eden glavnih ciljev, zapisanih v Pogodbi o delovanju Evropske unije (člen 174), prav za doseganje usklajenega in uravnoteženega razvoja po vsej Evropski uniji (EU) in njenih regijah;

2.

poudarja, da pojem „digitalna kohezija“ zahteva priznanje ključnega pomena tehnologije v našem življenju in vključitev kohezijskih ciljev v digitalne pravice, načela in politike Unije, ter poziva, naj se člen 175 PDEU ustrezno pregleda;

3.

opozarja, da je v Letnem regionalnem in lokalnem barometru EU za leto 2021 poudaril, da je digitalna kohezija temelj ustvarjanja vključujočih družb v EU in da izraz „digitalna kohezija“ daje pomembno dodatno razsežnost tradicionalnemu pojmu ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, opredeljene v Pogodbi EU (1). Digitalizacija lahko prispeva k zmanjšanju socialnih in teritorialnih neenakosti s tem, da doseže državljane, ki bi jim bile sicer nekatere storitve nedosegljive ali ne bi bile na voljo;

4.

opozarja, da pojem digitalne kohezije (2), skupaj s prispevkom, ki je potreben, da bi jo lahko konkretno uresničili, kot je opisano v nedavni večji prognostični študiji Evropskega odbora regij (3), pomeni, da mora imeti vsak državljan Evrope dostojen dostop do interneta in digitalnih storitev ter da je treba okrepiti suverenost in odpornost digitalne infrastrukture EU;

5.

poudarja, da si mora EU prizadevati, da bo digitalna preobrazba čim bolj dostopna vsem državljanom EU, in posebno pozornost nameniti pomoči manj razvitim regijam, pa tudi tistim, ki so stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so otočja, najbolj oddaljene regije, otoki ter čezmejne in gorske regije, da bi pospešila njihovo digitalno preobrazbo upoštevajoč edinstvene izzive, s katerimi se soočajo, pri tem pa čim bolj izkoristila njihove prednosti; izpostavlja tudi pomen medsebojnega sodelovanja;

6.

priznava, da je tehnologija ključno orodje, ki nam bo pomagalo pri prilagajanju na težke razmere, ki vplivajo na vsa področja družbe, vendar je pomembna vloga digitalne tehnologije pri odzivanju na COVID-19 in krepitvi odpornosti nanj izpostavila pomanjkljivosti glede digitalne infrastrukture in digitalne pismenosti ter še povečala digitalni razkorak med mesti in regijami v EU;

Izzivi, ki jih je treba obravnavati

7.

opozarja, da je „digitalni razkorak“ izraz, ki se nanaša na različne ravni dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij in njihove uporabe, konkretneje pa na vrzeli pri dostopu do internetnih digitalnih storitev in njihovi uporabi (4); poudarja, da mora biti povezljivost visoke hitrosti za vse v Evropski uniji, tako v mestih kot na podeželju in oddaljenih območjih, storitev splošnega pomena in jo je tako treba tudi obravnavati;

8.

poudarja, da digitalne oblike komuniciranja prinašajo nove izzive za demokratične procese. Za mnogo ljudi so najpomembnejši vir informacij družbeni mediji, katerih operaterji redko preverjajo dejstva, in digitalne razprave v njih lahko privedejo do polarizacije ter razdrobljenosti družbe. Možnosti za vplivanje, zlasti z uporabo algoritmov, ki usmerjajo vedenje uporabnikov, so velike;

9.

poudarja, da je treba v okviru digitalne kohezije obravnavati vzroke za vse večji digitalni razkorak v Uniji in izzive regij, ki si prizadevajo za odpravo tega razkoraka, vendar še vedno zaostajajo za drugimi, čeprav naraščajoč digitalni razkorak uradno ni priznan kot grožnja koheziji EU;

10.

opozarja, da imajo najbolj oddaljene regije, otoki, čezmejne in gorske regije ter regije, ki se soočajo z demografskimi izzivi (5), posebne geografske, gospodarske, demografske in socialne značilnosti, iz katerih izhajajo edinstveni izzivi. Med temi so omejena velikost (površina, gostota prebivalstva, gospodarstvo), omejen lokalni trg in težave pri doseganju ekonomije obsega, visoki stroški prevoza, slabo razviti odnosi v industriji, primanjkljaj podjetniških znanj in spretnosti, pomanjkanje infrastrukture in ponudbe storitev za podjetja (v primerjavi s celino) ter manjši obseg socialnih storitev in storitev usposabljanja za državljane. Poleg tega se otočja, ki so zaradi svoje lege izolirana na dveh ali treh področjih, spopadajo z dodatnimi obremenitvami, kot je Evropski parlament nedavno navedel v poročilu o otokih EU in kohezijski politiki: sedanje razmere in prihodnji izzivi (6);

11.

je zaskrbljen, ker se sedanje digitalne razlike ne zmanjšujejo, temveč se celo povečujejo, zlasti v zvezi z naslednjimi ključnimi komponentami digitalne preobrazbe v EU (7): — podatki o ravni osnovnih digitalnih znanj in spretnosti niso na voljo na lokalni in regionalni ravni. Namesto tega se uporablja nadomestni kazalnik zmožnosti posameznikov, da dnevno uporabljajo internet. V nekaterih zahodnih državah članicah EU digitalna vrzel med mesti in podeželjem v smislu digitalnih znanj in spretnosti sicer izginja (DE, SE, NL, BE), vendar je v vseh drugih državah članicah še vedno precejšna; — na področju povezljivosti in digitalne infrastrukture podeželska območja še vedno zaostajajo pri pokritosti z dostopovnimi omrežji naslednje generacije in skupni pokritosti gospodinjstev z omrežji visoke zmogljivosti; — digitalna preobrazba podjetij se meri na podlagi števila „samorogov“ (zagonsko podjetje s skupno tržno vrednostjo nad 1 milijardo USD) s sedežem v EU in kaže, da so tovrstna podjetja večinoma nakopičena v celinskem delu Evrope in regijah glavnih mest; — med letoma 2019 in 2020 se je vrzel v digitalizaciji javnih storitev med mestnimi prebivalci in tistimi, ki živijo v okolici mest, povečala; — ne smemo spregledati posebnega primera najbolj oddaljenih regij, katerih edinstveni in zapleteni položaj, kot navaja člen 349 PDEU, zahteva prilagoditev evropskih politik njihovim posebnim značilnostim, ne le zaradi upoštevanja načela ekonomske in socialne kohezije, temveč tudi digitalne kohezije;

12.

ugotavlja, da obseg ukrepov, ki jih je treba sprejeti, da bi odpravili digitalni razkorak, vključuje več področij politike, zaradi česar morajo biti prizadevanja za digitalno kohezijo medsektorska; zato pozdravlja, da je Konferenca o prihodnosti Evrope priznala, da digitalna kohezija dopolnjuje ekonomsko, socialno in teritorialno (8); meni, da je digitalna kohezija element ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in da jo je treba obravnavati kot javno storitev ter dobrino;

13.

poudarja, da digitalni razkorak vpliva na storitve, ki se zagotavljajo na lokalni ravni na naslednjih področjih: — zdravstvo: nezmožnost dostopa do storitev e-zdravja, manjša ozaveščenost in večja izpostavljenost COVID-19 in morebitnim drugim prihodnjim pandemijam za ljudi brez dostopa do interneta; — izobrazba: neenak dostop do izobraževalnih virov; zastoj v postopku izobraževanja, učenci težko dobijo tehnološko pomoč v družinskem okolju; — druge ključne storitve: večja finančna izključenost zaradi težnje k brezgotovinski družbi; prebivalstvo, ki nima dostopa do interneta, ima omejen dostop do državnih ugodnosti, ker se uporabljajo le digitalne storitve; socialno-ekonomski pogoji: večji socialno-ekonomski razkorak med tistimi, ki lahko delajo na daljavo z digitalnimi sredstvi, in tistimi, ki ne morejo; — večja socialna izključenost: digitalni razkorak lahko ljudem onemogoči, da bi sodelovali v socialnih pobudah, ki potekajo na spletu, in uveljavljali svoje demokratične pravice;

14.

meni, da bi morale javne uprave in druge organizacije, ki ponujajo digitalne storitve, pri njihovem oblikovanju upoštevati dostopnost za senzorno ovirane osebe ali osebe s pomanjkljivimi digitalnimi znanji in spretnostmi ter zagotoviti, da so te storitve dostopne prek povezav z omejitvami v infrastrukturi dostopa;

15.

obžaluje, da vključitev načela o digitalni koheziji za zagotovitev, da nihče in nobena regija ne bosta zapostavljena glede povezljivosti in dostopnosti, ni uradno del predloga Evropske komisije o evropski deklaraciji o digitalnih pravicah in načelih za digitalno desetletje (9);

16.

pozdravlja ciljno usmerjene ukrepe, kot sta nedavna sprememba uredbe o splošnih skupinskih izjemah, s katero so bile spremenjene določbe o dodelitvi državne pomoči za fiksna širokopasovna omrežja, in sedanja revizija smernic za širokopasovna omrežja; kljub temu poziva k pojasnilom v zvezi z uporabo pravil o državni pomoči za digitalno infrastrukturo in k njihovi dodatni poenostavitvi (10);

17.

s ciljno uporabo digitalnih rešitev je mogoče doseči večje prihranke CO2. Vendar je pri tem pomemben izziv vse večja poraba energije podatkovnih centrov, terminalske opreme in prenosnih omrežij. Digitalizacija brez socialno-okoljskega okvira bi bila malomarna. Spremljati jo morajo dodatni ukrepi, da se omeji poraba virov in preprečijo povratni učinki, kadar povečanje učinkovitosti vodi k večji porabi;

Doseganje digitalne kohezije

18.

ugotavlja, da so digitalna znanja in spretnosti ter digitalna infrastruktura ključni za razvoj vseh drugih razsežnosti digitalnega kompasa, in zato priporoča, naj Evropska komisija sprejme namensko dolgoročno strategijo, sredstva in mehanizme usklajevanja ter se jim zaveže, da bi spodbudila obsežne projekte na podlagi sodelovanja držav članic ter tako zagotovila, da bo imel vsak državljan na voljo posodobljena digitalna znanja in spretnosti ter infrastrukturo;

19.

priporoča, naj se ustrezna digitalna znanja in spretnosti vključijo v vse ukrepe za vseživljenjsko učenje, da bi vsi evropski državljani lahko izkoristili splošno pravico do dostopa do interneta. Izobraževanje bi bilo treba v tem smislu razumeti širše od usposabljanja, saj bi moralo državljane usposobiti za aktivno udeležbo in premišljeno pridobivanje informacij;

20.

v zvezi s tem poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti digitalnemu opolnomočenju najbolj ranljivih skupin, kot so starejši, in zagotoviti, da imajo vsaj osnovna znanja in spretnosti, ter podpreti mlade v manj razvitih regijah, katerih šolski uspeh je kriza zaradi digitalnega razkoraka in pomanjkanja dostopa do ustreznega spletnega izobraževanja v več regijah najbolj prizadela. Politike EU bi morale pri dodeljevanju proračunskih sredstev za izobraževanje za obvladovanje izrednih razmer na področju izobraževanja nameniti več pozornosti regionalnim razlikam, zlasti manj razvitim regijam, kot v zadnjih letih. Digitalne izobraževalne vsebine bi morale zajemati tudi možnosti za otroke narodnostnih manjšin in tako zagotoviti enakost vseh družbenih skupin ne glede na poreklo;

21.

poudarja, da je dovolj velika medijska pismenost nepogrešljiv del digitalnih znanj in spretnosti vseh segmentov prebivalstva, da bi lahko ocenili, ali so informacije zanesljive, zlasti informacije o zdravju, financah in aktualnih temah. To še posebej velja zaradi naraščanja pojavov, kot so lažne novice in sovražni govor;

22.

predlaga, naj Evropska komisija kot nadaljnji ukrep po nedavno razglašeni evropski deklaraciji o digitalnih pravicah in načelih oblikuje celovit okvir, pravne akte in instrumente za uveljavljanje evropskih digitalnih pravic ter spodbuja tesnejše sodelovanje z evropskimi državljani, da se zagotovijo skupna digitalna načela, ki ustrezajo družbenim potrebam. Načrtovati bi bilo treba revizijo Listine EU o temeljnih pravicah iz leta 2000, da bi lahko upoštevala nedavno razglašene digitalne pravice;

23.

pozdravlja priporočilo Konference o prihodnosti Evrope o sprejetju enakega dostopa do interneta kot temeljne pravice vsakega evropskega državljana, pri čemer je ključen zanesljiv dostop do interneta in digitalnih storitev prek suverene in odporne digitalne infrastrukture EU. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za zagotovitev pravične in odprte konkurence ter preprečitev monopolov in splošne zlorabe tržne moči, vezanosti na ponudnika, koncentracije podatkov in odvisnosti od tretjih držav v zvezi z infrastrukturo in storitvami;

24.

predlaga, naj se v skladu s priporočilom v okviru posebnih priporočil Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (11) za nacionalne regulativne organe spodbuja souporaba infrastrukture (med telekomunikacijskimi operaterji in drugimi ponudniki storitev, kot so elektroenergetska podjetja, železnice itd.) za nižje stroške vzpostavljanja širokopasovnih omrežij na oddaljenih območjih;

25.

poudarja, da imajo številne regije dobre izkušnje z javno-zasebnimi partnerstvi tako pri povečanju digitalne infrastrukture kot tudi pri odpravljanju digitalnega razkoraka, ter poudarja vlogo regionalnih digitalnih vozlišč pri uvajanju digitalizacije;

26.

močno poudarja, da bi morale Evropska komisija in države članice izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja decentralizirano delo, s spodbujanjem življenja na podeželju, otokih, v gorskih regijah in območjih z zelo nizko gostoto prebivalstva in razpršenostjo prebivalcev ter pospeševanjem prednosti življenja na teh območjih, kar bi lahko privedlo do bolj okoljsko, družbeno in gospodarsko trajnostnega in cenovno dostopnega življenja, če je poleg drugih osnovnih zahtev zagotovljena digitalna kohezija, kar pomeni, da so v celoti na voljo ključne digitalne storitve;

27.

izpostavlja koristi izmenjave najboljših praks iz vseh evropskih regij glede politik, ki omogočajo vzdržne možnosti decentraliziranega dela, da bo tovrstno delo postalo stalni element na delovnih mestih na način, ki prinaša čim večje gospodarske, družbene in okoljske koristi;

28.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih šol, univerz, raziskovalnih centrov ter lokalnih in regionalnih ekosistemov pri sodelovanju v vozliščih za digitalne inovacije ali celo njihovem vodenju, saj ta pogosto niso usklajena z regionalnimi politikami, zaradi česar se pogosto zapravijo obsežna strokovna znanja in umske zmogljivosti; v zvezi s tem je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje bega možganov, pri čemer je decentralizirano delo pod pravičnimi pogoji lahko del rešitve, zlasti za prikrajšana območja;

29.

poudarja, da je treba storiti več, da bi mala in srednja podjetja podprli pri digitalizaciji, saj zaostajajo za večjimi podjetji z več sredstvi, treba pa je razviti tudi nove spretnosti. Znatno je treba zmanjšati upravno breme za dostop do financiranja EU (ne le v zvezi z digitalnimi tehnologijami) za mala in srednja podjetja in zlasti mikropodjetja. Upravne zahteve morajo biti sorazmerne z velikostjo podjetja, pri čemer je treba ob prejemu sredstev EU pravično obravnavati lastnike malih in srednjih podjetij (12). Evropska komisija bi morala pri sedanjih praksah izvesti test za mala in srednja podjetja ter predložiti predloge za zmanjšanje upravnega bremena, zlasti za mikropodjetja (npr. izvzetje iz revizij);

30.

dodelitev sredstev mehanizma za okrevanje in odpornost za digitalne pobude in zlasti mala in srednja podjetja bi bilo treba pozorno spremljati ter oceniti, ali je znesek financiranja, dodeljen malim in srednjim podjetjem, sorazmeren s njihovim prispevkom k nacionalnemu (in regionalnemu) BDP;

E-uprava, digitalna odpornost

31.

podpira Evropsko komisijo pri spodbujanju bolj ciljno usmerjenih kampanj ozaveščanja državljanov na obstoječih platformah za e-sodelovanje na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni z bolj usklajenim sodelovanjem z državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi organi in izmenjavo najboljših praks;

32.

predlaga, da države članice namenijo posebna sredstva za razvoj javno-zasebnih partnerstev, kampanje ozaveščanja ter usposabljanje, da bi državljane, zlasti mlajše generacije, podjetja in javni sektor pripravili na spoprijemanje s kibernetsko kriminaliteto kot horizontalnim vprašanjem digitalne preobrazbe. V podporni program financiranja po krizi je treba vključiti tudi naložbe, povezane z digitalnim izobraževanjem, širokopasovno povezljivostjo, nakupom potrebne opreme in usposabljanjem učiteljev za take razmere. Ponovno bi bilo treba ustrezno preučiti tudi upravljanje vsebin v digitalnem izobraževanju, pri tem pa upoštevati izzive in probleme, ki bi jih lahko povzročila uporaba digitalnih spletnih vsebin;

33.

predlaga, naj Evropska komisija in države članice obravnavajo čezmejne regulativne ovire in ovire za interoperabilnost, ki preprečujejo popolno izvajanje digitalnega enotnega trga in ovirajo širjenje podjetij in tehnologij v Evropi. Poleg tega bodo lokalne in regionalne oblasti omogočile opredelitev skupnega modela, na primer s širokopasovno platformo;

34.

priporoča, naj bo interoperabilnost regionalnih in lokalnih javnih sistemov IT s sistemi na nacionalni ravni izhodišče za vsakršno digitalno pobudo, zlasti če že obstajajo standardi EU za IKT ali skupne tehnične specifikacije EU. Interoperabilnost bi morala biti vedno povezana s tehnološko nevtralnostjo rešitev in storitev, tudi za preprečevanje vezanosti na ponudnika; poleg tega bi bilo treba izvesti test za mala in srednja podjetja za vsako digitalno javno storitev, ki jim je namenjena; predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti bi morali biti člani ustreznih odborov na nacionalni ravni ter imeti svetovalno vlogo v ključnih pobudah za interoperabilnost;

35.

poudarja pomen razpoložljivosti odprtokodne programske opreme in odprtih podatkov javnega sektorja za vse nabore podatkov velike vrednosti, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta (13) o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja, kar bi moralo biti tudi digitalna pravica državljanov EU, da se zagotovi njihovo opolnomočenje; spodbujati bi bilo treba tudi ljubiteljsko znanost ter v tem okviru opredeliti ključne skupnosti na ravni EU in jih ustrezno spodbujati, med drugim z zbiranjem lokalnih podatkov za spremljanje digitalne kohezije in priporočil glede tega, kako jo doseči;

36.

v skladu s svojim nedavnim mnenjem o aktu o umetni inteligenci vztraja, da mora Evropska komisija razširiti oceno učinka posledic tehnologij umetne inteligence na državljane, zlasti ranljive skupine, z obvezno vključitvijo lokalnih in regionalnih oblasti in/ali njihovih predstavnikov v posvetovanje in z določitvijo strožjih zahtev glede preglednosti in informacij za tehnologije umetne inteligence z visokim tveganjem (14);

Spremljanje in merjenje digitalnega razkoraka

37.

poudarja, da bo Evropska komisija skupaj z državami članicami, Eurostatom, nacionalnimi statističnimi uradi in Skupnim raziskovalnim središčem spodbujala postopno stalno povečevanje geografske razčlenitve obstoječih podatkov in razširila obseg informacij, da bodo ustrezno vključevale vidike digitalnega gospodarstva in digitalne družbe. Evropski odbor regij sodeluje kot ključni akter za sporočanje potreb lokalnih in regionalnih oblasti v zvezi s podatki in informacijami ter ustreznimi orodji za merjenje digitalne zrelosti;

38.

priporoča, naj se razvije trden in celovit sistem lokalnih kazalnikov digitalizacije za merjenje digitalne zrelosti, ki se bo uporabljal kot podlaga za odločanje, pa tudi kot merilo za določitev sredstev za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo v smislu veljavne uredbe o skupnih določbah;

39.

predlaga, naj Evropska komisija in Evropski odbor regij sodelujeta, da bi dosegla napredek v smeri digitalnega kompasa, ki konkretno upošteva teritorialno razsežnost. To bo omogočilo prehod od ocene napredka pri doseganju digitalizacije in digitalne preobrazbe v Evropi do razvoja digitalne kohezije na vseh ozemljih.

---

(1)  Letni regionalni in lokalni barometer EU, poglavje IV – Digitalni prehod na lokalni in regionalni ravni, stran 63.

(2)  Mnenje Evropskega odbora regij – Digitalna Evropa za vse: uvajanje pametnih in vključujočih rešitev na terenu (UL C 39, 5.2.2020, str. 83).

(3)  Susana Fontana, Fabio Bisogni (Fondazione FORMIT), Simona Cavallini, Rossella Soldi (Progress Consulting S.r.l.), Territorial foresight study in addressing the digital divide and promoting digital cohesion (Teritorialna prognostična študija za obravnavo digitalnega razkoraka in spodbujanje digitalne kohezije), 16. maj 2022 (osnutek).

(4)  OECD, Bridging Connectivity Divides (Premoščanje vrzeli pri povezljivosti), OECD Digital Economy Papers, št. 315, OECD Publishing, Pariz, 2021. Na voljo na spletnem naslovu: https://doi.org/10.1787/e38f5db7-en.

(5)  Skupno 17,7 milijona ljudi živi na 362 otokih z več kot 50 prebivalci v 15 evropskih državah; v teh regijah je BDP na prebivalca manj kot 80 % povprečja EU, velik delež teh regij pa se še vedno uvršča v kategorijo manj razvitih regij. (Vir: https://www.regione.sicilia.it/la-regione-informa/estimation-insularity-cost-sicily).

(6)  (A9-0144/ 2022-159), https://oeil.secure.europarl.europa.eu/oeil/popups/ficheprocedure.do?reference=2021/2079(INI)&l=sl.

(7)  Vir: Letni regionalni in lokalni barometer EU za leto 2021, poglavje IV – Digitalni prehod na lokalni in regionalni ravni, Stanje digitalne preobrazbe, stran 69.

(8)  Konferenca o prihodnosti Evrope, poročilo o končnem izidu, maj 2022, 12. predlog: Okrepitev konkurenčnosti EU in nadaljnja krepitev enotnega trga, ukrep 14, stran 56.

(9)  Evropska deklaracija o digitalnih pravicah in načelih, 26. januar 2022.

(10)  Glej poročilo mreže RegHub 21st Century Rules for 21st Century Infrastructure – Overcoming obstacles to transport, digital, and green infrastructure deployment (Pravila 21. stoletja za infrastrukturo 21. stoletja: odpravljanje ovir za vzpostavitev prometne, digitalne in zelene infrastrukture), na voljo nahttps://cor.europa.eu/en/engage/Documents/RegHub/RegHub%20report%20on%2021 %20century%20rules.pdf.

(11)  Iclaves & Esade, Study on post-COVID measures to close the digital divide (Študija o ukrepih po pandemiji COVID-19 za premostitev digitalnega razkoraka), končno poročilo, oktober 2021.

(12)  Izjava o neposrednih stroških dela za lastnike malih in srednjih podjetij, ki ne prejemajo plače, in druge fizične osebe, ki ne prejemajo plače, temelji na stroških na enoto, enakovrednih plači raziskovalcev (https://ec.europa.eu/info/funding-tenders/opportunities/docs/2021-2027/common/guidance/unit-cost-decision-sme-owners-natural-persons_en.pdf).

(13)  Direktiva (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L 172, 26.6.2019, str. 56).

(14)  Mnenje Evropskega odbora regij Evropski pristop k umetni inteligenci – akt o umetni inteligenci (UL C 97, 28.2.2022, str. 60).

Mnenje Evropskega odbora regij – Osmo poročilo o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji

(2022/C 498/09)

Poročevalka: Nathalie SARRABEZOLLES (FR/PES), članica departmajskega sveta, Finistère Referenčna dokumenta: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o osmem kohezijskem poročilu: Kohezija v Evropi do leta 2050 SWD(2022) 24 final COM(2022) 34 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

1.

pozdravlja objavo osmega kohezijskega poročila, v katerem so predstavljene glavne teritorialne spremembe in razlike, s katerimi so se evropske regije soočale v zadnjem desetletju, obenem pa je podlaga za razpravo o prihodnosti kohezije po letu 2027;

2.

se strinja z analizo aktualnega dogajanja v Evropski uniji, ki jo je pripravila Evropska komisija: pandemija COVID-19 ter dejavniki, kot so podnebne spremembe in digitalna hiperpovezljivost, ki jih kohezijsko poročilo označuje za glavne nove trende, so novi vir teritorialnih neenakosti in krepijo nezadovoljstvo v Evropi;

3.

ugotavlja, da počasno napredovanje procesa konvergence v zadnjih letih kaže zelo različne trende: številne manj razvite regije in regije v prehodu v južni in severozahodni Evropi imajo šibko ali negativno rast. Hkrati so za regionalno rast na vzhodu občasno še vedno značilne velike razlike med regijo glavnega mesta in drugimi regijami;

4.

izpostavlja vpliv brexita na evropsko gospodarstvo, zlasti na medregionalno sodelovanje, raziskovalne sisteme in sisteme usposabljanja ter demografijo številnih evropskih regij;

5.

ugotavlja, da je vojna v Ukrajini še dodatno poudarila potrebo po koheziji na evropskih mejah;

6.

poziva Komisijo, naj začne odprt in strateški razmislek o vlogi kohezijske politike po letu 2027 v okviru vseh evropskih politik;

Kohezijska politika kot dolgoročna razvojna politika

7.

meni, da so regionalne razlike, opredeljene v kohezijskem poročilu, jasen dokaz za legitimnost kohezijske politike, kot je opredeljena v Pogodbah, in sicer kot zmanjšanje razlik v blaginji in razvoju med regijami Evropske unije;

8.

zato pozdravlja analizo učinka kohezijske politike v obdobju 2014–2020 na naložbe v vseh regijah Evropske unije, predstavljeno v kohezijskem poročilu;

9.

ugotavlja, da je imela kohezijska politika pogosto ključno vlogo pri ohranjanju zadostne ravni javnih naložb ob znižanju nacionalnih naložb;

10.

opozarja, da se pozitiven učinek naložb, ki jih podpira kohezijska politika, pokaže na dolgi rok, kot je izpostavljeno v poglavju 9 kohezijskega poročila;

11.

opozarja tudi, da posebne ureditve načrtovanja programov kohezijske politike dovoljujejo financiranje nekaterih projektov do tri leta po koncu programskega obdobja, kar onemogoča primerjavo z drugimi evropskimi programi v neposrednem upravljanju;

12.

poudarja učinkovitost kohezijske politike pri obvladovanju krize zaradi pandemije COVID-19, zlasti z ukrepi prilagodljivosti, ki so se začeli izvajati aprila 2020 (dva svežnja naložbenih pobud v odziv na koronavirus (CRII));

13.

vendar meni, da je izredno pomembno, da kohezijska politika ostane usmerjena v krepitev teritorialne, ekonomske in socialne kohezije v Evropi;

Opredelitev načela „neškodovanja koheziji“

14.

se zaveda priložnosti, ki jo pomeni uvedba novega koncepta v kohezijsko poročilo, katerega cilj bi bila razširitev splošnega pristopa kohezijske politike na vse evropske javne politike s teritorialnim učinkom;

15.

poudarja, da ta koncept v celoti podpira pobudo Evropskega odbora regij, katere namen je dokazati, da je ekonomska, socialna in teritorialna kohezija temeljna vrednota Evropske unije;

16.

meni, da bi lahko ta koncept vsem evropskim politikam omogočil, da upoštevajo raznolikost regionalnih razmer v Evropski uniji, povečajo svojo učinkovitost in izboljšajo prepoznavnost ukrepov EU med državljani;

17.

vendar nasprotuje zelo omejujoči razlagi tega koncepta, v skladu s katero bi se to načelo uporabljalo le za operativne programe, ne pa tudi za partnerske sporazume; vztraja, da mora načelo „neškodovanja koheziji“ veljati za vse evropske politike, da bi se zmanjšal škodljiv učinek nekaterih evropskih politik ali programov na kohezijo;

18.

podpira zlasti potrebo, izraženo v kohezijskem poročilu, da bi z mehanizmom za okrevanje in odpornost okrepili kohezijo v Evropi;

19.

poziva države članice in Evropsko komisijo, naj v mehanizem za okrevanje in odpornost ter njegovega morebitnega naslednika neposredno vključijo pristop kohezijske politike, ki temelji na upravljanju na več ravneh in partnerstvu;

20.

poleg tega poudarja, da je treba bolje uskladiti in povečati sinergije med kohezijsko politiko in programom Obzorje Evropa, s čimer bi okrepili inovacije v vseh evropskih regijah ter tako povečali raziskovalne in inovacijske zmogljivosti regij, kar bi EU omogočilo konkuriranje na globalni ravni z naložbami v regionalno odličnost in bi lahko bila rešitev za regije s srednjimi dohodki, ki so se znašle v razvojni pasti;

21.

v zvezi s tem opozarja, da je za regije s srednjimi dohodki, ki so se znašle v razvojni pasti, pomembno, da imajo na voljo posebno podporo, bodisi na podlagi dejstva, da spadajo v kategorijo vmesnih regij, bodisi prek lažjega dostopa do instrumentov teritorialnega sodelovanja na področju inovacij;

22.

poziva k utrditvi pristopa, ki temelji na strategijah pametne specializacije, da bi na podlagi teritorialnih strategij in okrepljenega teritorialnega sodelovanja okrepili konkurenčnost in inovacijsko okolje;

23.

poziva Evropsko komisijo, naj opredeli koncept „neškodovanja koheziji“, da bi postal pravi mehanizem za oceno učinka evropskih politik na kohezijo v Evropi; predlaga, da se v ta mehanizem vključi preverjanje učinkov ukrepov na podeželje iz sporočila o dolgoročni viziji za podeželska območja EU, da bi se upoštevale posebnosti teh območij; poziva Evropsko komisijo, naj po posvetovanju z Evropskim odborom regij pripravi posebne smernice za izvajanje tega koncepta v praksi, vključno s pripravo zakonodajnega akta;

Kohezijska politika v središču dolgoročne evropske strategije

24.

opozarja, da je kohezijska politika sicer v središču uresničevanja evropskega zelenega dogovora in evropskega stebra socialnih pravic, vendar za razliko od kohezijske politike za obdobje 2014–2020, ki je bila neposredno povezana z doseganjem ciljev strategije Evropa 2020, ni povsem vključena v evropsko dolgoročno strategijo;

25.

zato poziva Evropsko komisijo, naj pripravi novo dolgoročno evropsko strategijo do leta 2030, ki bo povezala zahteve zelenega in digitalnega prehoda ter hkrati okrepila ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo EU; vztraja, da bi morala ta strategija veljati za vse evropske politike in sklade, ki podpirajo naložbe, v skladu z načelom „neškodovanja koheziji“ iz kohezijskega poročila;

26.

obžaluje, da ni mehanizma za usklajevanje in povezovanje med mehanizmom za okrevanje in odpornost in kohezijsko politiko ter da obstaja tveganje prekrivanja in učinka izrivanja, ker ni pravega mehanizma za preverjanje dodatnosti financiranja iz mehanizma za okrevanje in odpornost;

27.

poudarja, da je treba evropske naložbene politike izenačiti, da bi preprečili tekmovanje med različnimi evropskimi politikami na lokalni in regionalni ravni, saj pravila o državni pomoči trenutno ovirajo izvajanje kohezijske politike v primerjavi z drugimi politikami;

28.

v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj temeljito razmisli o spremembi evropskega zakonodajnega okvira o državni pomoči, tako da bi za projekte, ki jih podpirajo različni evropski programi in skladi, veljala ista pravila;

Opredelitev boljšega vključevanja kohezijske politike v evropski semester

29.

ugotavlja, da kohezijsko poročilo kljub večji vlogi evropskega semestra pri oblikovanju kohezijske politike za programsko obdobje 2021–2027 ne omenja povezave med kohezijsko politiko in okvirom ekonomskega upravljanja EU;

30.

je zadovoljen, da je v poročila za posamezne države iz spomladanskega svežnja evropskega semestra, objavljenega maja 2022, vključen nov oddelek o teritorialnih razlikah, pod pogojem, da bo namenjen izključno krepitvi teritorialne kohezije v Evropi, ne pa uvajanju strukturnih reform, ki so popolnoma ločene od dolgoročnih ciljev kohezijske politike;

31.

poziva Komisijo, naj si v poročilih za posamezne države in z njimi povezanih priporočilih še naprej prizadeva za večjo osredotočenost na izzive na področju teritorialne kohezije, s katerimi se spopadajo evropska območja in regije;

32.

poziva k celovitejšemu razmisleku o reformi sedanjega okvira usklajevanja ekonomskih politik, da bi lahko v različne faze evropskega semestra vključili načelo „neškodovanja koheziji“ ter dejavneje vpeli lokalne in regionalne oblasti;

33.

na podlagi osmega kohezijskega poročila ugotavlja, da predstavlja premalo javnih naložb v Evropski uniji prikriti dolg; zato ponavlja svoj pogosto izražen poziv k „zlatemu pravilu sofinanciranja“, na podlagi katerega se odhodki držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti za sofinanciranje strukturnih in investicijskih skladov v skladu z veljavnimi omejitvami Unije glede sofinanciranja ne bi smeli šteti med strukturne, javne ali podobne odhodke, ki so opredeljeni v Paktu za stabilnost in rast; poudarja, da so javne naložbe, kot so naložbe v trajnostni zeleni, digitalni in socialni prehod ter ohranjanje evropske konkurenčnosti, pomembne za prihodnje generacije in bi jih bilo zato treba ustrezno obravnavati v okviru javnih naložb, tudi s spremembo evropskih računovodskih pravil;

34.

ponavlja svoj poziv iz prejšnjih mnenj (1) k oblikovanju kodeksa ravnanja za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v evropski semester. Ta kodeks ravnanja je potreben, da bi postal evropski semester bolj pregleden, vključujoč in demokratičen, z vključitvijo lokalnih in regionalnih oblasti pa tudi učinkovitejši. S tem se povečuje odgovornost na lokalni in regionalni ravni ter tako izboljšuje izvajanje želenih gospodarskih reform v državah članicah;

Na poti k novemu strateškemu okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov …

35.

ugotavlja, da je na evropski ravni vidna težnja po povečevanju števila investicijskih skladov, od katerih so nekateri v neposrednem upravljanju, drugi v deljenem upravljanju (kot so evropski strukturni in investicijski skladi – skladi ESI) ali pa ima pri njihovem izvajanju glavno vlogo država (nacionalni načrti za okrevanje in odpornost, ki se financirajo iz mehanizma za okrevanje in odpornost);

36.

je zaskrbljen zaradi trenutne težnje po večjem prenosu sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov v druge politike ali programe, kot so nacionalni načrti za okrevanje in odpornost ali programi v neposrednem upravljanju, kot je Obzorje Evropa; zato odločno nasprotuje prenosu sredstev kohezijske politike in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v mehanizem za okrevanje in odpornost: namen mehanizma za okrevanje in odpornost, ki temelji na členu 175 PDEU, je dopolniti prizadevanja kohezijske politike za doseganje ciljev iz člena 174 PDEU in ne obratno; poleg tega opozarja, da kohezijska politika že zdaj pomembno prispeva k zelenim evropskim naložbam in energetski neodvisnosti EU; zato ugotavlja, da ponovna centralizacija evropskih sredstev s prenosom zgoraj omenjenih skladov v mehanizem za okrevanje in odpornost ni upravičena;

37.

ugotavlja, da ima ta težnja dvojno škodljivi učinek, saj po eni strani prispeva k manjši učinkovitosti kohezijske politike kot dolgoročne razvojne politike, po drugi strani pa se kohezijska politika obravnava zgolj kot navadna proračunska vrstica v večletnem finančnem okviru Evropske unije;

38.

zato poziva Evropsko komisijo, naj pripravi nov strateški okvir za obdobje po letu 2027, ki bo osredotočen na partnerstvo in upravljanje na več ravneh ter bo vseboval splošne določbe za vse investicijske sklade EU s teritorialno razsežnostjo, tj. evropske strukturne in investicijske sklade, morebitni prihodnji socialni sklad za podnebje, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in morebitni prihodnji mehanizem za okrevanje in odpornost;

39.

zlasti poudarja, da je treba Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja ponovno vključiti v ta novi strateški okvir;

40.

poziva tudi, naj se posebna pozornost nameni prihodnosti Evropskega socialnega sklada (ESS), da bi vključeval večjo teritorialno razsežnost ter da bi se okrepila vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri njegovem izvajanju;

… katerega cilj bi bila resnična poenostavitev izvajanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov …

41.

ugotavlja, da zakonodajni okvir kohezijske politike za obdobje 2021–2027 vsebuje pomembne ukrepe za poenostavitev, kot je razširitev možnosti za poenostavljeno obračunavanje stroškov, ki jih bo treba oceniti po njihovi uporabi pri načrtovanju programov za obdobje 2021–2027;

42.

vendar opozarja, da se zaradi obsežnejših sredstev ter pravil, rokov in načinov za izvajanje skladov v deljenem upravljanju organi upravljanja skladov, ki so pogosto na regionalni ravni, v zadnjem času soočajo s povečanim upravnim bremenom;

43.

ugotavlja, da to obsežno upravno breme povzroča zamude pri izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ki so pogosto v pristojnosti regij, kar v očeh evropskih državljanov spodkopava podobo kohezijske politike kot učinkovite naložbene politike;

44.

opozarja, da imajo regije ključno vlogo pri odpravljanju razdrobljenosti pri izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter pri njihovem povezovanju s potrebami na lokalni in regionalni ravni, da se ustrezno podprejo teritorialne razvojne strategije;

45.

poziva Komisijo, naj začne proces dolgoročnega razmisleka, ki bo vključeval organe upravljanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov na regionalni ravni, tako da bi poenostavili pravila upravljanja, nadzora in revizije, kar bi pripeljalo do resnične reforme ob pripravi zakonodajnega svežnja kohezijske politike za obdobje po letu 2027;

46.

da bi bili evropski strukturni in investicijski skladi ponovno zanimivi za nosilce projektov, ponavlja svojo poziv, naj se med Evropsko komisijo in organi upravljanja kohezijske politike sklene pogodba o zaupanju, da bi se lahko za programe, ki bodo imeli v programskem obdobju 2021–2027 zelo nizko preostalo stopnjo napak, v naslednjem programskem obdobju uporabljala poenostavljena pravila upravljanja, nadzora in revizije;

… in ki bi v ospredje postavil resnično, na zaupanju temelječe partnerstvo z regijami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi …

47.

ugotavlja, da je kohezijska politika za obdobje 2021–2027 nekoliko centralizirana, načelo partnerstva in vloga regionalnih oblasti pri določanju naložbenih potreb v operativnih programih pa sta nekoliko postavljena v ozadje;

48.

pozdravlja namero iz kohezijskega poročila, da se okrepita upravljanje na več ravneh in načelo partnerstva;

49.

podpira nedavno predstavljeno pobudo za evropsko skupnost dobrih praks v zvezi s partnerstvom v obdobju 2021–2027, ki bi morala privesti do znatnih izboljšav evropskega kodeksa dobre prakse za partnerstvo;

50.

poudarja edinstveni pristop kohezijske politike, v skladu s katerim operativni programi evropskih strukturnih in investicijskih skladov izhajajo iz analize teritorialnih potreb, opredeljenih na lokalni ravni, ter sledijo popolnoma participativnemu in demokratičnemu procesu, v nasprotju s tem pa so bili nacionalni načrti za okrevanje in odpornost, ki se financirajo iz mehanizma za okrevanje in odpornost, v veliki meri zasnovani brez sodelovanja regij;

51.

zato poziva Komisijo, naj prizna vlogo regij pri upravljanju strukturnih in investicijskih skladov ter okrepi zakonodajne določbe, povezane s partnerstvom, zlasti za obdobje po letu 2027;

Kohezijska politika kot sredstvo za zaustavitev demografskega upada na oddaljenih, podeželskih in gorskih območjih

52.

izraža zaskrbljenost zaradi vse starejšega prebivalstva, upadanja rodnosti in zmanjševanja števila prebivalcev na oddaljenih območjih, zlasti na podeželju in gorskih območjih;

53.

ugotavlja, da gospodarske in družbene motnje, ki sta jih nazadnje povzročila pandemija COVID-19 in konflikt v Ukrajini, vplivajo na prihodnje možnosti mladih;

54.

poudarja, da je treba opredeliti strategijo EU za demografijo in pri tem upoštevati zlasti priložnosti, ki jih ponujajo zakoniti migracijski tokovi znotraj Unije, hkrati pa okrepiti usklajevanje na področju nezakonitega priseljevanja ter beguncem zagotoviti podporo in zaščito;

Močna osredotočenost kohezijske politike na regije s stalnimi geografskimi ovirami

55.

obžaluje, da kohezijsko poročilo le površno obravnava izzive, s katerimi se spopadajo regije s stalnimi geografskimi ovirami in najbolj oddaljene regije;

56.

poziva, naj se pri vsakem projektu reform, ki zadeva prihodnost kohezijske politike, posebna pozornost nameni regijam s stalnimi geografskimi ovirami, opredeljenim v členu 174 PDEU, zlasti otoškim, redko poseljenim, čezmejnim in gorskim regijam, ter najbolj oddaljenim regijam;

57.

poudarja pomembno delo, ki ga je opravil Evropski parlament v zvezi z vprašanjem otoške kohezije, in priznava pomen pakta za evropske otoke;

58.

v zvezi s podeželskimi območji je zadovoljen, da kohezijsko poročilo priznava potencialno negativen vpliv demografskega prehoda na kohezijo v Evropi; zato poziva Evropsko komisijo, naj v prihodnosti okrepi financiranje in instrumente kohezijske politike ter strateške načrte skupne kmetijske politike, zlasti z minimalnimi pragovi, ob upoštevanju deleža prebivalstva in ozemlja podeželskih območij v EU, za regije, opredeljene v členu 174, ter sodelovanje med mestnimi in podeželskimi območji, od katerih ima vsako primerjalne in dopolnilne prednosti, da se zagotovi skladen teritorialni razvoj;

59.

hkrati poudarja pozitivno vlogo, ki jo imajo metropolitanska območja pri zagotavljanju skladnega razvoja s porazdelitvijo bogastva in koristi na določenem območju ter ustvarjanjem učinkovitejših povezav med mesti in podeželjem; ponovno poudarja, da BDP na prebivalca ne odraža celotne slike o njihovi stopnji razvoja, in priporoča uporabo metodologije indeksa družbenega napredka za opredelitev najbolj perečih izzivov v metropolitanskih regijah, ki jih je treba financirati s sredstvi kohezijske politike (2);

Okrepitev teritorialnega sodelovanja

60.

opozarja, da se je proračun, namenjen komponenti teritorialnega sodelovanja kohezijske politike, v obdobju 2021–2027 glede na predhodno obdobje precej zmanjšal, kar ogroža zmožnost EU za obravnavanje pomembnih izzivov, povezanih s kohezijo, na čezmejnih območjih;

61.

pozdravlja dejstvo, da je v kohezijskem poročilu omenjena krepitev čezmejnega in medregionalnega sodelovanja; poziva, naj se vse večja potreba po krepitvi kohezije, ohranitvi obstoječih mehanizmov sodelovanja med regijami Evropske unije in odzivanju na nove izzive pri sodelovanju, ki se pojavljajo v sedanjih razmerah, v celoti odrazi v prihodnji kohezijski politiki za obdobje po letu 2027.

62.

obžaluje, da je to zmanjšanje najbolj prizadelo regije, navedene v členu 174 PDEU, ki morajo zaradi svojih naravnih in stalnih ovir še posebej okrepiti teritorialno, ekonomsko in socialno kohezijo z drugimi regijami Evropske unije.

---

(1)  Mnenje Odbora regij – Načrt okrevanja za Evropo kot odziv na pandemijo COVID-19: mehanizem za okrevanje in odpornost ter instrument za tehnično podporo (UL C 440, 18.12.2020, str. 160).

Mnenje Odbora regij – Evropski semester in kohezijska politika: prilagajanje strukturnih reform dolgoročnim naložbam (UL C 275, 14.8.2019, str. 1).

Mnenje Odbora regij – Izboljšanje upravljanja evropskega semestra: kodeks ravnanja za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti (UL C 306, 15.9.2017, str. 24).

(2)  Mnenje Evropskega odbora regij – Izzivi metropolitanskih regij in njihovo mesto v kohezijski politiki po letu 2020 (UL C 79, 10.3.2020, str. 8).

Mnenje Evropskega odbora regij – Poti do uspeha v šoli

(2022/C 498/10)

Poročevalka: Inga BĒRZIŅA (LV/Renew Europe), članica lokalne skupščine: mestni svet, Kuldīga Referenčni dokument: Predlog priporočila Sveta o poteh do uspeha v šoli COM(2022) 316

I.   PREDLOGI SPREMEMB

Predlog priporočila Sveta o poteh do uspeha v šoli

COM(2022) 316

Predlog spremembe 1

Uvodna izjava 2

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

(2) Evropska komisija je 30. septembra 2020 sprejela sporočilo o uresničitvi evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025, v katerem je vključevanje navedeno kot ena od njegovih šestih razsežnosti (1). Svet je 18. februarja 2021 sprejel Resolucijo Sveta o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju pri uresničevanju evropskega izobraževalnega prostora in širše (2021–2030) (2).

(2) Evropska komisija je 30. septembra 2020 sprejela sporočilo o uresničitvi evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025, v katerem je vključevanje navedeno kot ena od njegovih šestih razsežnosti (1). Svet je 18. februarja 2021 sprejel Resolucijo Sveta o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju pri uresničevanju evropskega izobraževalnega prostora in širše (2021–2030) (2). Evropski odbor regij pa je 19. marca 2021 sprejel mnenje o uresničitvi evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025  (3) .

Obrazložitev

Predlagamo, da se doda sklic na mnenje OR o sporočilu Evropske komisije o uresničitvi evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025.

Predlog spremembe 2

Uvodna izjava 5

(Nova uvodna izjava)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

V končnem poročilu Konference o prihodnosti Evrope je EU pozvana, naj zagotovi, da bodo lahko vsi državljani izkoristili prednosti digitalizacije; v ta namen jih mora opremiti s potrebnimi digitalnimi spretnostmi in jim dati ustrezne možnosti  (1) . Evropska komisija namerava pripraviti predlog priporočila za izboljšanje ponudbe digitalnih znanj in spretnosti v izobraževanju in usposabljanju ter predlog priporočila o evropskem potrdilu o digitalnih znanjih in spretnostih  (2) .

Obrazložitev

Poudariti je treba, kako pomembno je izkoristiti prednosti digitalizacije, za kar je treba vsem državljanom dati na voljo potrebne spretnosti in možnosti.

Predlog spremembe 3

Uvodna izjava 25

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

(25) Cilj zmanjševanja poduspešnosti ter zgodnjega opuščanja izobraževanja in usposabljanja in spodbujanja uspeha v šoli je treba sistematično obravnavati z izobraževanjem in usposabljanjem v vsej EU. Na sistemski ravni so za usklajeno podporo otrokom, mladim in njihovim družinam potrebni doslednost ukrepov politike, usklajevanje z drugimi ustreznimi področji politike (kot so zdravje, socialne storitve, zaposlovanje, stanovanjska politika, pravosodje, migracije in integracija) ter učinkovito sodelovanje med različnimi akterji na vseh ravneh (nacionalni, regionalni, lokalni in šolski ). Hkrati bi bilo treba na ravni šole spodbujati vsešolske pristope, tako da se vključijo vsa področja dejavnosti (poučevanje in učenje, načrtovanje in upravljanje itd.) in vsi ključni akterji: učenci, vodstveni delavci šol, učitelji in drugo osebje, starši in družine ter lokalne in širše skupnosti (1).

(25) Cilj zmanjševanja poduspešnosti ter zgodnjega opuščanja izobraževanja in usposabljanja in spodbujanja uspeha v šoli je treba sistematično obravnavati z izobraževanjem in usposabljanjem v vsej EU. Na sistemski ravni so za usklajeno podporo otrokom, mladim in njihovim družinam potrebni doslednost ukrepov politike, usklajevanje z drugimi ustreznimi področji politike (kot so zdravje, socialne storitve, zaposlovanje, stanovanjska politika, pravosodje, migracije in integracija) ter učinkovito sodelovanje med različnimi akterji na vseh ravneh ( evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter na ravni šol ) v skladu z načelom upravljanja na več ravneh . Hkrati bi bilo treba na ravni šole spodbujati vsešolske pristope, tako da se vključijo vsa področja dejavnosti (poučevanje in učenje, načrtovanje in upravljanje itd.) in vsi ključni akterji: učenci, vodstveni delavci šol, učitelji in drugo osebje, starši in družine ter lokalne in širše skupnosti (1).

Obrazložitev

Izobraževanje in usposabljanje bi se izboljšala, če bi se uporabljali načela in postopki upravljanja na več ravneh, kot je opisano v resoluciji Odbora regij o Listini o upravljanju na več ravneh v Evropi (1).

Predlog spremembe 4

Točka 1

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

1. do leta 2025 na ustrezni ravni razvijejo ali še okrepijo integrirano in celovito strategijo za uspeh v šoli v skladu s strukturo svojih sistemov izobraževanja in usposabljanja, da bi učne rezultate ločili od socialno-ekonomskega statusa, spodbujali vključevanje v izobraževanju (vključno z obravnavanjem segregacije v izobraževanju) ter dodatno zmanjšali zgodnje opuščanje izobraževanja in usposabljanja in poduspešnost pri osnovnih znanjih in spretnostih, kot je predlagano v okviru politike v Prilogi. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti dobrobiti v šoli kot ključnemu elementu šolskega uspeha. Takšna strategija bi morala vključevati preventivne, intervencijske in kompenzacijske ukrepe (vključno z ukrepi, ponujenimi v okviru jamstva za mlade), temeljiti na dokazih ter splošne ukrepe kombinirati s ciljno usmerjenimi in/ali individualiziranimi rešitvami za učence, ki potrebujejo dodatno pozornost in podporo v vključujočih okoljih (kot so učenci s prikrajšanim socialno-ekonomskim, migrantskim – vključno z begunskim – ali romskim ozadjem, učenci z vidnimi ali nevidnimi posebnimi potrebami, učenci s posebnimi izobraževalnimi potrebami ali duševnimi težavami). Takšna strategija bi morala temeljiti tudi na strukturiranem sodelovanju med akterji, ki predstavljajo različna področja politike ter ravni upravljanja in izobraževanja, morala bi biti upravičena do ustreznega financiranja, prav tako bi jo moral spremljati jasen načrt izvajanja in ocenjevanja.

1. do leta 2025 na ustrezni ravni razvijejo ali še okrepijo integrirano in celovito strategijo za uspeh v šoli v skladu s strukturo svojih sistemov izobraževanja in usposabljanja ter ob upoštevanju decentraliziranih sistemov , da bi učne rezultate ločili od socialno-ekonomskega statusa, spodbujali vključevanje v izobraževanju (vključno z obravnavanjem segregacije v izobraževanju) ter dodatno zmanjšali zgodnje opuščanje izobraževanja in usposabljanja in poduspešnost pri osnovnih znanjih in spretnostih, kot je predlagano v okviru politike v Prilogi. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti dobrobiti ter okoljskim in zdravstvenim razmeram v šoli in njeni okolici kot ključnemu elementu šolskega uspeha. Takšna strategija bi morala vključevati ukrepe za načrtovanje ter preventivne, intervencijske in kompenzacijske ukrepe (vključno z ukrepi, ponujenimi v okviru jamstva za mlade), temeljiti na dokazih ter splošne ukrepe kombinirati s ciljno usmerjenimi in/ali individualiziranimi rešitvami za učence, ki potrebujejo dodatno pozornost in podporo v vključujočih okoljih (kot so učenci s prikrajšanim socialno-ekonomskim, migrantskim – vključno z begunskim – ali romskim ozadjem, učenci z vidnimi ali nevidnimi posebnimi potrebami, učenci s posebnimi izobraževalnimi potrebami ali duševnimi težavami). Takšna strategija bi morala temeljiti tudi na strukturiranem sodelovanju med akterji, ki predstavljajo različna področja politike ter ravni upravljanja in izobraževanja, morala bi biti upravičena do ustreznega financiranja, prav tako bi jo moral spremljati jasen načrt izvajanja, ocenjevanja in spremljanja ;

Obrazložitev

Lokalne in regionalne oblasti imajo ključno vlogo pri uresničevanju vizije evropskega izobraževalnega prostora, saj imajo neposredne in zelo tesne vezi s skupnostmi, ki naj bi izvajale izobraževalne politike, opredeljene na evropski ravni, in na katere imajo te politike neposreden učinek (2).

Predlog spremembe 5

Točka 3

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
3. v okviru integrirane in celovite strategije kombinirajo preventivne, intervencijske in kompenzacijske ukrepe, kot so tisti, predstavljeni v okviru politike v Prilogi, za podporo:	3. v okviru integrirane , vključujoče in celovite strategije kombinirajo preventivne, intervencijske in kompenzacijske ukrepe, kot so tisti, predstavljeni v okviru politike v Prilogi, za podporo:

Obrazložitev

Obrazložitev je razvidna iz besedila.

Predlog spremembe 6

Točka 3.3

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
3.3 šolam pri razvijanju „vsešolskega pristopa“ k uspehu v šoli, pri katerem vsi člani šolske skupnosti (vodstveni delavci šol, učitelji, mentorji in drugo pedagoško osebje, učenci, starši in družine ter lokalna skupnost) ter zunanji deležniki dejavno in sodelovalno sodelujejo pri spodbujanju učnega uspeha za vse učence;	3.3 šolam pri razvijanju „vsešolskega pristopa“ k uspehu v šoli, pri katerem vsi člani šolske skupnosti (vodstveni delavci šol, učitelji, mentorji in drugo pedagoško osebje, učenci, starši in družine ter lokalna skupnost , vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ) ter zunanji deležniki dejavno in sodelovalno sodelujejo pri spodbujanju učnega uspeha za vse učence;

Obrazložitev

Lokalne in regionalne oblasti so pristojne za šole in spodbujajo razvoj „vsešolskih pristopov“, med drugim z uporabo zasnove četverne vijačnice, modela sodelovanja, pri katerem je – poleg zainteresiranih strani iz javnega in zasebnega sektorja ter znanosti – velik poudarek tudi na ljudeh in njihovih potrebah.

Predlog spremembe 7

Točka 4

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

4. optimizirajo uporabo nacionalnih in EU virov za naložbe v infrastrukturo, usposabljanje, orodja in vire za povečanje vključenosti, enakosti in dobrobiti v izobraževanju, med drugim sredstev in strokovnega znanja EU za reforme in naložbe v infrastrukturo, orodja, pedagogiko in oblikovanje zdravih učnih okolij, zlasti programa Erasmus+, mehanizma za okrevanje in odpornost, Evropskega socialnega sklada plus, Evropskega sklada za regionalni razvoj, programa Digitalna Evropa, programa Obzorje Evropa, Instrumenta za tehnično podporo, Sklada za azil, migracije in vključevanje itd., ter poskrbijo, da bo uporaba sredstev skladna s splošno strategijo;

4. optimizirajo uporabo nacionalnih , lokalnih in regionalnih virov ter EU virov za naložbe v infrastrukturo, usposabljanje, orodja in vire za povečanje vključenosti, enakosti in dobrobiti v izobraževanju, med drugim sredstev in strokovnega znanja EU za reforme in naložbe v infrastrukturo, orodja, pedagogiko in oblikovanje zdravih učnih okolij, zlasti programa Erasmus+, mehanizma za okrevanje in odpornost, Evropskega socialnega sklada plus, Evropskega sklada za regionalni razvoj, programa Digitalna Evropa, programa Obzorje Evropa, Instrumenta za tehnično podporo, Sklada za azil, migracije in vključevanje itd., ter poskrbijo, da bo uporaba sredstev skladna s splošno strategijo;

Obrazložitev

Predlagamo, da se doda lokalna in regionalna raven.

II.   POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

Posebna vloga lokalnih in regionalnih oblasti

1.

meni, da kakovostni in vključujoči sistemi izobraževanja in usposabljanja, ki so enako dostopni za vse, ne glede na osebne značilnosti, družinsko ozadje ter kulturni in družbeno-gospodarski položaj, utirajo ne le poti do uspeha, temveč tudi našo skupno pot do socialne kohezije in bolj trajnostnega gospodarstva v Evropski uniji;

2.

zelo ceni „vsešolski pristop“, ki ga spodbuja Evropska komisija in vključuje lokalne ter regionalne oblasti. To je pomemben pogoj za reformo politike izobraževanja in usposabljanja ter za uresničitev ključnih ciljev evropskega sodelovanja na tem področju, kot sta zmanjšanje deleža učencev s slabimi učnimi dosežki pri osnovnih znanjih ter preprečevanje zgodnjega opuščanja izobraževanja in usposabljanja;

3.

opozarja, da se ukrepi za preprečevanje zgodnjega opuščanja šolanja (3) pogosto izvajajo na lokalni in regionalni ravni, kar omogoča okoliščinam prilagojeno obravnavanje problemov;

4.

meni, da je treba dobrobit učencev in šolskega osebja v šolah spodbujati z zmanjšanjem vrzeli v izobraževanju med oddaljenimi in podeželskimi območji ter mesti, pa tudi z zmanjšanjem razlik med posameznimi izobraževalnimi ustanovami. Ta cilj je mogoče doseči le z ustreznim financiranjem za spodbujanje socialne in teritorialne kohezije ter sprejemanja odločitev, ki temelji na podatkih; v vsakem primeru je kakovost decentraliziranega izobraževalnega sistema mogoče izboljšati le s celovitim in ne zgolj proračunskim pristopom;

5.

poudarja pomen zbiranja in analize podatkov na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, s čimer se lahko odkrijejo skupne težnje, ki vplivajo na zgodnjo opustitev šolanja, in predlagajo rešitve za obravnavo izzivov na podlagi krajevnega pristopa. V Latviji, na primer, je bilo na nacionalni ravni razvito interaktivno orodje za zbiranje informacij o učencih od trenutka dalje, ko učitelj ugotovi, da obstaja tveganje opustitve šolanja. S tem orodjem se tako na lokalni in regionalni ravni zbirajo obsežni statistični podatki o vzrokih in težnjah pri opuščanju šolanja;

6.

poziva, naj se bolj upošteva dobra praksa na lokalni in regionalni ravni za razvoj visokoučinkovitega digitalnega izobraževalnega sistema in spodbujanje trajnostnega digitalnega prehoda, da se podpre kakovostno in vključujoče izobraževanje za vse ter poveča digitalna kohezija, s čimer se zmanjšajo teritorialne razlike. Francoska regija Île-de-France je na primer za prilagoditev razmeram, ki jih je povzročila pandemija COVID-19, razvila brezplačno platformo za učenje jezikov QIOZ;

Posledice krize za izobraževalne sisteme

7.

opozarja, da se je število mladih, ki opustijo šolanje, v zadnjih desetih letih nenehno zmanjševalo, vendar obstaja bojazen, da bo pandemija ta pozitivni razvoj znova ustavila (4). To kažejo ugotovitve o rezultatih v šolskem letu 2021/2022 in njihovi povezavi z omejitvami zaradi COVID-19. V belgijskih regijah Valonija in Bruselj se je na primer število učencev, ki opustijo šolanje, povečalo za 28 %, zlasti v srednješolskem izobraževanju;

8.

poziva, naj se upoštevajo posledice pandemije COVID-19 za duševno in fizično zdravje učencev ter njihovo splošno dobrobit, pa tudi dejstvo, da se je motivacija za učenje zaradi te krize zmanjšala tudi med tistimi skupinami učencev, ki pred tem niso bili izpostavljeni tveganju zgodnje opustitve šolanja; hkrati je treba upoštevati, da je kriza nesorazmerno močno prizadela učence iz ranljivih in prikrajšanih skupin. Zato poziva k inovativnim motivacijskim dejavnostim za otroke, ki so uspešni pri učenju;

9.

poziva k socialno vključujočemu in s psihološkega vidika prilagojenemu izobraževanju vseh šoloobveznih ukrajinskih otrok, ki zaradi vojne v Ukrajini prebivajo v državah članicah EU. Poleg tega poziva k prilagojenim in premišljenim programom za učenje jezika (kakršne ponuja na primer regija Flandrija v Belgiji (5)), namenjenim otrokom, ki ne znajo jezika zadevne države članice EU, da bi se spodbudilo njihovo vključevanje in izboljšali rezultati;

Sklepne ugotovitve

10.

se strinja z ugotovitvami iz neodvisne ocene (6) izvajanja priporočila Sveta z dne 28. junija 2011 o politikah za zmanjševanje osipa (7), ki so pokazale, da je sodelovanje na različnih ravneh upravljanja (evropski, nacionalni, regionalni in lokalni) še vedno omejeno in razdrobljeno. To je eno od področij, na katerih so potrebna dodatna prizadevanja za odpravo problema zgodnjega opuščanja šolanja, zlasti s sodelovanjem med inovacijskimi sistemi;

11.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri vzpostavljanju in posodabljanju izobraževalnih ustanov, spodbujanju enakih možnosti za vse ter oblikovanju varnega, vključujočega in učinkovitega učnega okolja, pri čemer morajo pozornost nameniti tudi vse večjemu ustrahovanju in spletnemu nadlegovanju. Poudarja, da je treba zaradi posledic ruske vojne proti Ukrajini, energetske krize in močno naraščajoče inflacije za nacionalne in lokalne proračune ter za ohranitev kakovosti sedanje izobraževalne infrastrukture dolgoročno podpreti občinske projekte za posodobitev učnega okolja s sredstvi iz strukturnih skladov EU;

12.

poziva k odzivu na sedanje izzive, ki bo temeljil na „vsešolskem pristopu“, kamor med drugim sodita generacijska pomladitev učnega osebja in priprava obsežnih motivacijskih programov za učitelje in šolsko osebje. Primeri takšnih programov so že na voljo v nekaterih lokalnih in regionalnih oblasteh, med drugim štipendije za študente v zadnjih letnikih pedagoških fakultet, zlasti prihodnje učitelje naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ali učitelje za področje poklicnega svetovanja (psihologe, socialne pedagoge ipd.). Hkrati je treba še naprej spodbujati programe za nadaljnje izobraževanje in izpopolnjevanje učnega osebja, po potrebi pa tudi programe za njihovo preusposabljanje.

---

(1)  COM(2020) 625 final.

(2)  UL C 66, 26.2.2021, str. 1.

(1)  COM(2020) 625 final.

(2)  UL C 66, 26.2.2021, str. 1.

(3)   UL C 175, 7.6.2021, str. 6.

(1)   Konferenca o prihodnosti Evrope – Poročilo o končnem izidu, maj 2022, predlog 32 (str. 81).

(2)   COM(2022) 404 final.

(1)  Glej opredelitev v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije.

(1)  Glej opredelitev v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije.

(1)  UL C 174, 7.6.2014, str. 1.

(2)  Mnenje Evropskega odbora regij – Uresničitev evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025 (UL C 175, 7.5.2021, str. 6).

(3)  Kazalnik EU, imenovan „zgodnje opuščanje izobraževanja in usposabljanja“ (ELET), meri delež mladih v starosti od 18 do 24 let z doseženo največ nižjo sekundarno izobrazbo, ki niso več vključeni v formalno ali neformalno izobraževanje in usposabljanje.

(4)  Evropska komisija, Generalni direktorat za izobraževanje, mladino, šport in kulturo: Pregled izobraževanja in usposabljanja 2021 – Povzetek, Urad za publikacije Evropske unije, 2021 (https://op.europa.eu/sl/publication-detail/-/publication/32aebf22-57db-11ec-91ac-01aa75ed71a1).

(5)  Onthaalonderwijs voor anderstalige kinderen (OKAN – Sprejemni program za tujegovoreče otroke).

(6)  Evropska komisija, Generalni direktorat za izobraževanje, mladino, šport in kulturo (2019), V. Donlevy, L. Day, M. Andriescu in P. Downes: Assessment of the implementation of the 2011 Council recommendation on policies to reduce early school leaving: final report (Ocena izvajanja priporočila Sveta o politikah za zmanjševanje osipa iz leta 2011: končno poročilo), Urad za publikacije Evropske unije.

(7)  UL C 191, 1.7.2011, str. 1.

Mnenje Evropskega odbora regij – Zaščita geografskih označb za obrtne in industrijske izdelke v Evropski uniji (revidirano)

(2022/C 498/11)

Poročevalka: Martine PINVILLE (FR/PES), članica regionalnega sveta, Nova Akvitanija Referenčni dokument: Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti geografskih označb za obrtne in industrijske izdelke ter spremembi uredb (EU) 2017/1001 in (EU) 2019/1753 Evropskega parlamenta in Sveta ter Sklepa Sveta (EU) 2019/1754 COM(2022) 174 final

I.   PREDLOGI SPREMEMB

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti geografskih označb za obrtne in industrijske izdelke ter spremembi uredb (EU) 2017/1001 in (EU) 2019/1753 Evropskega parlamenta in Sveta ter Sklepa Sveta (EU) 2019/1754

COM(2022) 174 final

2022/0115 (COD)

Predlog spremembe 1

Člen 2

(Nov člen)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Cilji Ta uredba določa enotni in izključni sistem geografskih označb, ki ščitijo imena obrtnih in industrijskih izdelkov, katerih kakovost, sloves ali druge značilnosti so povezani z njihovim geografskim poreklom, s čimer se zagotovi naslednje: a) proizvajalci, ki delujejo skupaj, imajo potrebna pooblastila in odgovornosti za upravljanje svoje geografske označbe, da bi se lahko odzvali na družbene zahteve po pristnih izdelkih z dediščinsko vrednostjo iz trajnostne proizvodnje z njenimi tremi razsežnostmi – gospodarsko, okoljsko in družbeno –, ter za delovanje na trgu; b) poštena konkurenca za proizvajalce v tržni verigi; c) potrošniki imajo na voljo zanesljive informacije in jamstvo o pristnosti takih izdelkov ter jih lahko brez težav prepoznajo na trgu, tudi pri elektronskem trgovanju; d) enostavna in učinkovita registracija geografskih označb ob upoštevanju ustrezne zaščite pravic intelektualne lastnine; e) učinkovito izvrševanje in trženje po vsej Uniji ter pri elektronskem trgovanju, kar zagotavlja celovitost notranjega trga in f) lokalni gospodarski razvoj, ki zagotavlja zaščito znanja in izkušenj ter skupne dediščine.

Obrazložitev

Z vključitvijo tega člena se zagotovijo vzporednice z uredbo o geografskih označbah za kmetijske proizvode in poudari, da ne gre zgolj za orodje intelektualne lastnine, temveč dejansko za orodje javne politike.

Predlog spremembe 2

Člen 3

(Nova prva točka)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
	„geografska označba“ za obrtni ali industrijski izdelek je ime, ki opredeljuje izdelek: i) ki izvira iz določenega kraja, regije ali države; ii) katerega posebno kakovost, sloves ali drugo značilnost je mogoče pripisati predvsem njegovemu geografskem poreklu, in iii) katerega najmanj ena proizvodna faza poteka na opredeljenem geografskem območju;

Obrazložitev

V tem členu je nujno navesti opredelitev geografskih označb za industrijske in obrtne izdelke (primerljivo z označbami za kmetijske proizvode).

Predlog spremembe 3

Člen 5

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Člen 5 Zahteve za geografsko označbo Da bi bilo ime obrtnega in industrijskega izdelka upravičeno do zaščite z geografsko označbo, mora izdelek izpolnjevati naslednje zahteve: (a) izdelek izvira iz posebnega kraja, regije ali države; (b) njegovo posebno kakovost, sloves ali drugo značilnost je mogoče pripisati predvsem njegovemu geografskemu poreklu in (c) najmanj ena proizvodna faza izdelka poteka na opredeljenem geografskem območju.

Obrazložitev

Na podlagi predloga spremembe člena 3.

Predlog spremembe 4

Člen 6

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
1.   Zahtevke za registracijo geografskih označb lahko vloži le skupina proizvajalcev izdelka (v nadaljnjem besedilu: skupina proizvajalcev vložnica), katerega ime se predlaga za registracijo. Regionalni ali lokalni javni subjekti lahko pomagajo pri pripravi zahtevka in pri povezanem postopku.	1.   Zahtevke za registracijo geografskih označb lahko vloži skupina proizvajalcev (v nadaljnjem besedilu: skupina proizvajalcev vložnica), katerega ime se predlaga za registracijo. Regionalni ali lokalni javni subjekti lahko pomagajo pri pripravi zahtevka in pri povezanem postopku.
2.   Organ, ki ga imenuje država članica, se lahko za namene tega naslova šteje za skupino proizvajalcev vložnico, če za zadevne proizvajalce zaradi števila, geografske lokacije ali organizacijskih značilnosti oblikovanje skupine ni izvedljivo. V primeru takega zastopanja se v zahtevku iz člena 11(3) navedejo razlogi za takšno zastopanje.	2.   Organ, ki ga imenuje država članica, vključno z regionalno ali lokalno oblastjo, se lahko za namene tega naslova šteje za skupino proizvajalcev vložnico, če za zadevne proizvajalce zaradi števila, geografske lokacije ali organizacijskih značilnosti oblikovanje skupine ni izvedljivo. V primeru takega zastopanja se v zahtevku iz člena 11(3) navedejo razlogi za takšno zastopanje.
3.   En sam proizvajalec se lahko za namene tega naslova šteje za skupino proizvajalcev vložnico, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:	3.   En sam proizvajalec se lahko za namene tega naslova šteje za skupino proizvajalcev vložnico, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
(a) zadevna oseba je edini proizvajalec, ki je pripravljen vložiti zahtevek za registracijo geografske označbe;	(a) zadevna oseba je edini proizvajalec, ki je pripravljen vložiti zahtevek za registracijo geografske označbe;
(b) zadevno geografsko območje je opredeljeno z naravnimi značilnostmi brez sklicevanja na zemljiške meje in ima značilnosti, ki se znatno razlikujejo od značilnosti sosednjih območij, ali pa se značilnosti izdelka razlikujejo od značilnosti izdelkov s sosednjih območij .	(b) dostop do geografske označbe ostane odprt za vse nove proizvajalce, ki upoštevajo specifikacijo izdelka za geografske označbe .

Obrazložitev

Vložnik zahtevka za geografsko označbo ni nujno skupina proizvajalcev, zato je treba zagotoviti večjo prožnost ter lokalnim in regionalnim oblastem, ki v nekaterih državah to vlogo že imajo, omogočiti, da se obravnavajo kot vložnice. [Op. prev.: Drugi del obrazložitve se nanaša le na besedilo v francoskem izvirniku in ne zadeva slovenske različice.]

Predlog spremembe 5

Člen 7(1)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
1.   Obrtni in industrijski izdelki, katerih imena so registrirana kot geografska označba, morajo biti v skladu s specifikacijo izdelka, ki vključuje vsaj:	1.   Obrtni in industrijski izdelki, katerih imena so registrirana kot geografska označba, morajo biti v skladu s specifikacijo izdelka, ki vključuje vsaj naslednje objektivne in nediskriminatorne elemente :
(a) ime, ki se zaščiti kot geografska označba, ki je lahko geografsko ime kraja proizvodnje posebnega izdelka ali ime, ki se uporablja v trgovini ali v splošnem jeziku za opis posebnega izdelka na opredeljenem geografskem območju;	(a) ime, ki se zaščiti kot geografska označba, ki je lahko geografsko ime kraja proizvodnje posebnega izdelka in ime, ki se uporablja v trgovini ali v splošnem jeziku za opis posebnega izdelka na opredeljenem geografskem območju;
b ) opis izdelka, po potrebi vključno s surovinami;	b) vrsto izdelka ali izdelkov, ki so zajeti z imenom;
c ) specifikacijo opredeljenega geografskega območja, ki ustvarja povezavo iz točke (g);	c ) opis izdelka, po potrebi vključno s surovinami;
d ) dokaz, da izdelek izvira z opredeljenega geografskega območja iz člena 5, točka (c);	d ) specifikacijo opredeljenega geografskega območja, ki ustvarja povezavo iz točke (g);
e ) opis metode proizvodnje ali pridobivanja izdelka, in kadar je to primerno, tradicionalnih metod in posebnih postopkov, ki se uporabljajo;	e ) dokaz, da izdelek izvira z opredeljenega geografskega območja iz člena 5, točka (c);
f ) informacije o pakiranju, kadar tako določi skupina proizvajalcev vložnica in za posamezni izdelek zadostno utemelji, da je treba pakiranje opraviti na opredeljenem geografskem območju zaradi zaščite kakovosti ali zagotavljanja porekla ali nadzora, ob upoštevanju prava Unije, zlasti s področja prostega pretoka blaga in prostega pretoka storitev;	f ) opis metode proizvodnje ali pridobivanja izdelka, in kadar je to primerno, tradicionalnih metod in posebnih postopkov, ki se uporabljajo;
g ) podrobnosti, ki pokažejo povezavo med posebno kakovostjo, slovesom ali drugo značilnostjo izdelka in geografskim poreklom iz člena 5, točka (b);	g ) informacije o pakiranju, kadar tako določi skupina proizvajalcev vložnica in za posamezni izdelek zadostno utemelji, da je treba pakiranje opraviti na opredeljenem geografskem območju zaradi zaščite kakovosti ali zagotavljanja porekla ali nadzora, ob upoštevanju prava Unije, zlasti s področja prostega pretoka blaga in prostega pretoka storitev;
h ) vsa posebna pravila o označevanju zadevnega izdelka;	h ) podrobnosti, ki pokažejo povezavo med posebno kakovostjo, slovesom ali drugo značilnostjo izdelka in geografskim poreklom iz člena 5, točka (b);
i ) druge veljavne zahteve, kadar jih določijo države članice ali skupina proizvajalcev, če je primerno, ob upoštevanju tega, da morajo biti take zahteve objektivne, nediskriminatorne in skladne s pravom Unije.	i) vsa posebna pravila o označevanju zadevnega izdelka;
	j) pristojni organ za nadzor izdelka; k ) druge veljavne zahteve, kadar jih določijo države članice ali skupina proizvajalcev, če je primerno, ob upoštevanju tega, da morajo biti take zahteve objektivne, nediskriminatorne in skladne s pravom Unije.

Obrazložitev

—	Preprečiti je treba priznanje novega imena, ki ni povezano z lokalno dediščino ali prakso akterjev na tem ozemlju, saj je geografska označba neoprijemljiv dediščinski element, katerega veljavnost se ocenjuje glede na prakso in njegovo uporabo.

—	Specifikacija izdelka mora biti natančnejša in vsebovati njegovo opredelitev kot pri geografskih označbah za kmetijske proizvode: merilo „vrsta izdelka“ je del te opredelitve in podrobneje določa družino izdelkov, kot so keramika, porcelan, naravni kamen itd.

Predlog spremembe 6

Člen 8(1)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
1.   Enotni dokument vsebuje: (a) naslednje glavne točke specifikacije izdelka, in sicer: (i) ime; (ii ) opis izdelka, po potrebi vključno s posebnimi pravili o pakiranju in označevanju; (iii ) jedrnato opredelitev geografskega območja;	1.   Enotni dokument vsebuje: (a) naslednje glavne točke specifikacije izdelka, in sicer: (i) ime; (ii) vrsto izdelka; (iii ) opis izdelka, po potrebi vključno s posebnimi pravili o pakiranju in označevanju , ter glavne faze postopka proizvodnje ; (iv ) jedrnato opredelitev geografskega območja;

Obrazložitev

Enotni dokument je povzetek specifikacije izdelka in EUIPO (Urad Evropske unije za intelektualno lastnino) ga uporabi kot podlago pri ocenjevanju zahtevkov za pridobitev geografske označbe. Vanj je torej treba vključiti osnovne in ustrezne informacije, potrebne za oceno zahtevka na ravni EU, pri čemer sta vrsta izdelka in postopek proizvodnje izdelka nujna elementa za dobro razumevanje zahtevka za priznanje geografske označbe in oceno njegove upravičenosti glede na zahtevana merila.

Predlog spremembe 7

Člen 22(2)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
2.   Ob ugovoru se ime, za katero je bil vložen zahtevek za registracijo, ne registrira, če:	2.   Ob ugovoru se ime, za katero je bil vložen zahtevek za registracijo, ne registrira, če:
(a) predlagana geografska označba ne izpolnjuje zahtev za zaščito iz te uredbe;	(a) predlagana geografska označba ne izpolnjuje zahtev za zaščito iz te uredbe;
(b) bi bila registracija predlagane geografske označbe v nasprotju s členi 37, 38 ali 39;	(b) bi bila registracija predlagane geografske označbe v nasprotju s členi 35, 37, 38 ali 39;
(c) bi registracija predlagane geografske označbe ogrozila obstoj popolnoma ali delno identičnega imena ali blagovne znamke ali obstoj izdelkov, ki so bili zakonito na trgu že najmanj pet let pred datumom objave iz člena 18(3).	(c) bi registracija predlagane geografske označbe ogrozila obstoj popolnoma ali delno identičnega imena ali blagovne znamke ali obstoj izdelkov, ki so bili zakonito na trgu že najmanj pet let pred datumom objave iz člena 18(3).

Obrazložitev

Vključitev sklica na člen 35 omogoča, da se v primeru ugovora uporabijo vse pravne podlage za zaščito geografske označbe. Namen je okrepiti zaščito že priznanih geografskih označb in preprečiti vlaganje zahtevkov za konkurenčne/nelegitimne geografske označbe.

Predlog spremembe 8

Člen 23

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
2.     Urad se lahko odloči podaljšati prehodno obdobje iz odstavka 1 do 15 let ali dovoli nadaljnjo uporabo do 15 let, če se poleg tega izkaže, da: (a) se je ime na označbi iz odstavka 1 stalno in pošteno zakonito uporabljalo že najmanj 25 let pred vložitvijo zahtevka za registracijo zadevne geografske označbe pri Uradu; (b) namen uporabe imena na označbi iz odstavka 1 v nobenem trenutku ni bil izkoriščati sloves imena izdelka, registriranega kot geografska označba, in (c) potrošniki niso bili ali niso mogli biti zavedeni glede pravega porekla izdelka.
5.   Za premagovanje začasnih težav pri doseganju dolgoročnega cilja, s katerim se zagotovi, da vsi proizvajalci izdelka z geografsko označbo na zadevnem območju upoštevajo zadevno specifikacijo izdelka, lahko država članica odobri prehodno obdobje za uskladitev do 10 let z učinkom od datuma vložitve zahtevka pri Uradu, če so zadevni gospodarski subjekti zakonito tržili zadevne izdelke z neprekinjeno uporabo zadevnih imen vsaj pet let pred vložitvijo zahtevka pri organih zadevne države članice in če so se na to sklicevali v nacionalnem postopku ugovora iz člena 13.	5.   Za premagovanje začasnih težav pri doseganju dolgoročnega cilja, s katerim se zagotovi, da vsi proizvajalci izdelka z geografsko označbo na zadevnem območju upoštevajo zadevno specifikacijo izdelka, lahko država članica odobri prehodno obdobje za uskladitev do pet let z učinkom od datuma vložitve zahtevka pri Uradu, če so zadevni gospodarski subjekti zakonito tržili zadevne izdelke z neprekinjeno uporabo zadevnih imen vsaj pet let pred vložitvijo zahtevka pri organih zadevne države članice in če so se na to sklicevali v nacionalnem postopku ugovora iz člena 13.

Obrazložitev

Prehodna obdobja je treba skrajšati, da ne oslabijo zaščite geografskih označb ali legitimirajo obstoječih zlorab.

Predlog spremembe 9

Člen 26(3)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
3.   Urad z začetkom veljavnosti odločitve o registraciji zaščitene geografske označbe v register Unije za geografske označbe obrtnih in industrijskih izdelkov vnese naslednje podatke:	3.   Urad z začetkom veljavnosti odločitve o registraciji zaščitene geografske označbe v register Unije za geografske označbe obrtnih in industrijskih izdelkov vnese naslednje podatke:
(a) registrirano ime izdelka; (b) razred izdelka; ( c ) sklic na instrument za registracijo imena; ( d ) navedbo države ali držav porekla.	(a) registrirano zaščiteno geografsko označbo izdelka; (b) vrsto izdelka; (c) upravičence do uporabe zaščitene geografske označbe; ( d ) sklic na instrument za registracijo imena; ( e ) navedbo države ali držav porekla.

Obrazložitev

Pojasnitev.

Predlog spremembe 10

Člen 29(1)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
1.   Urad se na lastno pobudo ali na ustrezno utemeljeno zahtevo države članice, tretje države ali katere koli fizične ali pravne osebe s pravnim interesom lahko odloči, da prekliče registracijo geografske označbe v naslednjih primerih:	1.   Urad se na lastno pobudo ali na ustrezno utemeljeno zahtevo države članice, tretje države ali katere koli fizične ali pravne osebe s pravnim interesom lahko odloči, da prekliče registracijo geografske označbe v naslednjih primerih:
(a) kadar ni več mogoče zagotoviti upoštevanja zahtev iz specifikacije izdelka; (b) kadar v obdobju vsaj sedmih zaporednih let na trg ni bil dan noben izdelek z geografsko označbo.	(a) kadar ni več mogoče zagotoviti upoštevanja zahtev iz specifikacije izdelka; (b) kadar v obdobju vsaj deset zaporednih let na trg ni bil dan noben izdelek z geografsko označbo.

Obrazložitev

Zdi se, da je sedem let precej naključno določen rok. Glede na morebitne težave v dobavnih verigah in možnosti za odprodajo zalog bi bilo treba določiti daljši rok.

Predlog spremembe 11

Člen 33(5)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
5.   Svetovalni odbor sestavljajo po en predstavnik vsake države članice in predstavnik Komisije ter njihovi namestniki.	5.   Svetovalni odbor sestavljajo po en predstavnik vsake države članice, predstavnik Komisije in priznan neodvisen strokovnjak za vrsto zadevnega izdelka oziroma izdelkov, po potrebi vključno s predstavnikom regionalnih ali lokalnih oblasti, ter njihovi namestniki.

Obrazložitev

Sestava svetovalnega odbora bi morala ostati prožna in omogočati imenovanje neodvisnih strokovnjakov, katerih strokovno znanje bi lahko pomagalo uradu EUIPO pri ocenjevanju zahtevkov.

Predlog spremembe 12

Člen 44(2)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
2.   Pri označevanju in v oglaševalskem gradivu obrtnih in industrijskih izdelkov s poreklom iz Unije, ki se tržijo pod geografsko označbo, se lahko prikaže simbol Unije iz odstavka 1. Geografska označba je v istem vidnem polju kot simbol Unije.	2.   Pri označevanju ter v oglaševalskem in komunikacijskem gradivu obrtnih in industrijskih izdelkov s poreklom iz Unije, ki se tržijo pod geografsko označbo, se mora prikazati simbol Unije iz odstavka 1. Geografska označba je v istem vidnem polju kot simbol Unije.

Obrazložitev

Obvezna uporaba evropskega logotipa je bistvenega pomena, da lahko potrošniki ali stranke prepoznajo oziroma opredelijo te izdelke. Ker označevanje ni primerno za vse geografske označbe za industrijske in obrtne izdelke, je ustrezneje govoriti o „komunikacijskem gradivu“.

Predlog spremembe 13

Člen 50(2), točka (b)

Predlog Komisije	Predlog spremembe OR
(b) pooblaščeni organ za certificiranje izdelkov:	(b) pooblaščeni organ za certificiranje izdelkov ali fizična oseba :
(i) ima strokovno znanje, opremo in infrastrukturo, ki so potrebni za opravljanje nanj prenesenih nalog uradnega nadzora; (ii) ima dovolj ustrezno usposobljenega in izkušenega osebja; (iii) je nepristranski in ni v nikakršnem nasprotju interesov, zlasti pa ni v položaju, ki bi lahko neposredno ali posredno vplival na nepristranskost njegovega strokovnega ravnanja, kar zadeva izvajanje nanj prenesenih nalog uradnega nadzora, in (iv) ima zadostna pooblastila za izvajanje nanj prenesenih nalog uradnega nadzora, ter	(i) ima strokovno znanje, opremo in infrastrukturo, ki so potrebni za opravljanje nanj prenesenih nalog uradnega nadzora , tudi na področju poslovnega računovodstva ; (ii) ima dovolj ustrezno usposobljenega in izkušenega osebja; (iii) je nepristranski in ni v nikakršnem nasprotju interesov, zlasti pa ni v položaju, ki bi lahko neposredno ali posredno vplival na nepristranskost njegovega strokovnega ravnanja, kar zadeva izvajanje nanj prenesenih nalog uradnega nadzora, in (iv) ima zadostna pooblastila za izvajanje nanj prenesenih nalog uradnega nadzora,
c) fizične osebe, na katere se prenese naloga uradnega nadzora: i) imajo strokovno znanje, opremo in infrastrukturo, ki so potrebni za opravljanje nanje prenesenih nalog uradnega nadzora; ii) so ustrezno usposobljene in imajo ustrezne izkušnje; iii) delujejo nepristransko in niso v nikakršnem nasprotju interesov, kar zadeva izvajanje nanje prenesenih nalog uradnega nadzora, ter

Obrazložitev

Med zahtevami za organe in fizične osebe, na katere se prenese naloga uradnega nadzora, ne bi smelo biti razlik.

II.   POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

1.

pozdravlja predlog Evropske komisije, ki je odgovor na jasne zahteve evropskih lokalnih in regionalnih oblasti. Te lahko z geografsko označbo za industrijske in obrtne izdelke zaščitijo dediščino, ohranijo dodano vrednost in delovna mesta na svojem območju ter okrepijo njegovo identiteto;

2.

opozarja, da je Evropski odbor regij v mnenju iz oktobra 2021 pozval k vzpostavitvi sistema za zaščito geografskih označb za industrijske in obrtne izdelke, da bi Evropska unija dobila celosten pravni okvir za geografske označbe, ki bi zagotavljal enako raven zaščite ne glede na naravo teh označb;

3.

pozdravlja, da so se pri tem predlogu upoštevale izkušnje z geografskimi označbami za kmetijske in agroživilske proizvode ter da bo poudarek na usklajenem pristopu med različnimi sistemi;

4.

ponovno poziva, naj se vzpostavi trden mehanizem za usklajevanje med ustreznimi službami Evropske komisije in Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), da bi bila sistema skladna;

5.

priporoča, naj se pristojnosti EUIPO za preverjanje geografskih označb jasno opredelijo v pravnem aktu, da bo lahko pravočasno razvil strokovno znanje, potrebno za ocenjevanje zahtevkov in njihove upravičenosti glede na zahtevana merila;

6.

poudarja, da je treba vzpostaviti skupni register geografskih označb, da bi potrošnikom, proizvajalcem, državam ter lokalnim in regionalnim oblastem olajšali dostop do informacij;

7.

kljub temu sozakonodajalca opozarja na posebnosti in raznolikost izdelkov in sistemov, ki so obravnavani v tem predlogu, v primerjavi s kmetijskimi proizvodi ter poziva, naj se nameni pozornost temu, da bo to dosledno upoštevano v celotnem predlogu;

8.

ugotavlja, da predlagana opredelitev „obrtnih izdelkov“ ne ustreza praksi v nekaterih državah članicah, in zato poziva Evropsko unijo, naj sprejme opredelitev, ki bo zajela obstoječe proizvodne postopke v EU, tako popolnoma ročne kot mehanske in mešane;

9.

opozarja, kako pomembno je vprašanje inovacij in raziskav, ki jih specifikacije izdelka in preozke razlage pojmov „tradicija“ in „tradicionalen“ ne smejo ovirati;

10.

poudarja, da je treba v posebnih in utemeljenih primerih zahtevek za registracijo geografske označbe dodeliti regionalni ali lokalni oblasti;

11.

opozarja, da številne med njimi že pomagajo sektorjem, tako pri strukturiranju in pripravi geografskih označb za industrijske in obrtne izdelke kot pri izvedbi in njihovi promociji;

12.

je seznanjen s postopkom neposredne registracije in poziva, naj se pri vseh postopkih zagotovi enaka obravnava, najsi imajo nacionalno fazo registracije ali ne;

13.

opozarja na potrebo po izvajanju verodostojnega nadzora, da bi proizvajalci upoštevali specifikacijo izdelka ter da bi se zagotovila varnost in zaupanje potrošnikov; ponavlja, da je treba dati prednost zunanjemu nadzoru, da se zagotovi zanesljiv in neodvisen nadzor po sprejemljivih cenah;

14.

zato ima pomisleke glede nadzora, ki bi temeljil na samoizjavi, kot je predlagala Evropska komisija, ker ne zagotavlja dovolj jamstev za ta nadzor in bi lahko povzročil odstopanja, ki bi lahko škodila verodostojnosti mehanizma;

15.

poudarja, da je treba izbrati podoben pristop kot pri geografskih označbah za kmetijske in agroživilske proizvode, ki je preizkušen, da bi uskladili sistema;

16.

ponavlja, da mora biti postopek registracije časovno omejen, in zato priporoča zlasti določitev najdaljšega trajanja odločitve o nacionalnem in evropskem postopku;

17.

poudarja, da stroški, zlasti stroški v zvezi s pritožbami, kot je pristojbina za pritožbo, ne smejo biti diskriminatorni, tako da jih bo vsak imetnik geografske označbe lahko plačal;

18.

poudarja, da je treba na evropski ravni predlagati ukrepe za podporo pri certifikaciji, organiziranju strokovnjakov in obveščanju o geografskih označbah za industrijske in obrtne izdelke ter njihovi promociji. Ti podporni ukrepi bodo spodbudili uvajanje sistema v EU, zaradi česar se bodo na posameznih območjih lahko ohranile in razvijale gospodarske dejavnosti, ki jih ne bo mogoče preseliti;

19.

se strinja z analizo Komisije glede spoštovanja načela subsidiarnosti v okviru tega predloga. Pravzaprav je njegov namen oblikovati učinkovit notranji trg za geografske označbe za industrijske in obrtne izdelke, katerih zaščita je v deljeni pristojnosti EU in držav članic. Države članice same ne morejo doseči tega cilja zaradi številnih različnih pravil, ki so bila oblikovana na nacionalni ravni in niso vzajemno priznana. Ohranitev zgolj nacionalnih pristopov bi povzročila pravno negotovost za proizvajalce, preprečila preglednost trga za potrošnike, vplivala na trgovino znotraj Unije in omogočila neenako konkurenco pri trženju izdelkov, zaščitenih z geografsko označbo. Predlog Komisije torej predstavlja pravo evropsko dodano vrednost.