—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2021 o širitveni politiki EU (COM(2021)0644) ter spremnega poročila o Turčiji za leto 2021 (SWD(2021)0290),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1529 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. septembra 2021 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA III) (1),

—

ob upoštevanju pogajalskega okvira za Turčijo z dne 3. oktobra 2005, dejstva, da je, tako kot za vse druge države pristopnice, pristop Turčije k EU odvisen od polnega izpolnjevanja københavnskih meril, in potrebe po normalizaciji odnosov z vsemi državami članicami EU, vključno z Republiko Ciper,

—

ob upoštevanju izjave Evropske skupnosti in njenih držav članic z dne 21. septembra 2005, ki je bila objavljena po izjavi Turčije ob podpisu dodatnega protokola iz Ankare 29. julija 2005 in ki zajema določbo, v skladu s katero je priznanje vseh držav članic nujni del pristopnega procesa, in o tem, da mora Turčija začeti normalizirati svoje odnose z vsemi državami članicami ter polno izvajati dodatni protokol k sporazumu iz Ankare glede vseh držav članic tako, da odpravi vse ovire za prosti pretok blaga, vključno z omejitvami prevoznih sredstev, brez predsodkov in diskriminacije,

—

ob upoštevanju izjav EU in Turčije z dne 18. marca 2016 in 29. novembra 2015,

—

ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Turčijo o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja (2) (sporazum o ponovnem sprejemu med EU in Turčijo),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. junija 2018, 18. junija 2019 in 14. decembra 2021 o širitvi in stabilizacijsko-pridružitvenem procesu, sklepov Sveta z dne 15. julija in 14. oktobra 2019 o nezakonitih turških dejavnostih vrtanja v vzhodnem Sredozemlju, sklepov Evropskega sveta z dne 12. decembra 2019, 1. in 2. ter 15. in 16. oktobra 2020 ter 24. junija 2021, vseh prejšnjih ustreznih sklepov Sveta in Evropskega sveta, izjave zunanjih ministrov EU z dne 15. maja 2020 in videokonference z dne 14. avgusta 2020 o razmerah v vzhodnem Sredozemlju, izida neformalnega srečanja zunanjih ministrov EU (Gymnich) dne 27. in 28. avgusta 2020, izjave članov Evropskega sveta z dne 25. marca 2021 o vzhodnem Sredozemlju,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2019/1894 z dne 11. novembra 2019 o omejevalnih ukrepih zaradi nezakonitih dejavnosti vrtanja, ki jih Turčija izvaja v vzhodnem Sredozemlju (3), kot je bil obnovljen s Sklepom Sveta (SZVP) 2020/1657 z dne 6. novembra 2020 (4) in Sklepom Sveta (SZVP) 2021/1966 z dne 11. novembra 2021 (5),

—

ob upoštevanju članstva Turčije v Svetu Evrope in Natu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. maja 2021 o petem letnem poročilu o instrumentu za begunce v Turčiji (COM(2021)0255),

—

ob upoštevanju pisma komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 25. februarja 2021 o omejevanju dejavnosti nevladnih organizacij in svobode združevanja v imenu boja proti terorizmu ter pisma komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 17. junija 2021 o človekovih pravicah oseb LGBTI,

—

ob upoštevanju ustreznih resolucij Odbora ministrov Sveta Evrope, vključno z vmesnima resolucijama z dne 2. decembra 2021 in 2. februarja 2022 o izvrševanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kavala proti Turčiji, vmesno resolucijo z dne 2. decembra 2021 o izvrševanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Selahattin Demirtaș proti Turčiji (št. 2), vmesno resolucijo z dne 16. septembra 2021 o izvrševanju sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ciper proti Turčiji, resolucijo z dne 17. oktobra 2007 in vmesno resolucijo z dne 9. marca 2009 in nadaljnjih 9 sklepov o izvršitvi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ülke proti Turčiji,

—

ob upoštevanju člena 46 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki navaja, da se pogodbene stranke obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke, in obveznost Turčije, ki iz tega izhaja, da izvrši vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice,

—

ob upoštevanju ustreznih resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov o Cipru, vključno z resolucijo 186(1964) z dne 4. marca 1964, ki potrjuje suverenost Republike Ciper, resolucijo 550(1984) z dne 11. maja 1984 o odcepitvenih ukrepih na Cipru in resolucijo št. 789(1992) z dne 25. novembra 1992, v katerih poziva vse vpletene v ciprsko vprašanje, naj se zavežejo ukrepom za krepitev zaupanja, opredeljenim v resoluciji, v skladu s katerimi so poskusi poseljevanja katerega koli dela Varoše z ljudmi, ki niso njeni prebivalci, nedopustni, ter poziva, naj to območje preide pod upravo Združenih narodov,

—

ob upoštevanju turškega zakona št. 7262 iz decembra 2020 o preprečevanju financiranja širjenja orožja za množično uničevanje, s katerim se protiteroristični ukrepi uporabljajo proti civilni družbi,

—

ob upoštevanju poročila Odbora o pravnih zadevah in človekovih pravicah parlamentarne skupščine Sveta Evrope z naslovom „Restrictions on NGO activities in Council of Europe Member States“ (Omejitve za dejavnosti nevladnih organizacij v državah članicah Sveta Evrope) z dne 6. januarja 2021,

—

ob upoštevanju izjave Unesca z dne 10. julija 2020 o Hagiji Sofiji (Istanbul),

—

ob upoštevanju svetovnega indeksa svobode tiska za leto 2022, ki so ga objavili Novinarji brez meja in na katerem je Turčija med 180 državami uvrščena na 153. mesto, poročila organizacije Amnesty International 2020/21 in poročila organizacije Human Rights Watch za leto 2022,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji, zlasti tistih z dne 19. maja 2021 o poročilih Komisije o Turčiji za obdobje 2019–2020 (6), z dne 8. julija 2021 o represiji nad opozicijo v Turčiji, zlasti nad Ljudsko demokratsko stranko (HDP) (7), in z dne 21. januarja 2021 o stanju človekovih pravic v Turčiji, zlasti primeru Selahattina Demirtașa in drugih zapornikov vesti (8), z dne 26. novembra 2020 o stopnjevanju napetosti v Varoši po nezakonitem ravnanju Turčije in nujne potrebe po nadaljevanju pogovorov (9), z dne 15. aprila 2015 o stoti obletnici armenskega genocida (10), z dne 7. oktobra 2021 o poročilu o izvajanju skrbniških skladov EU in instrumenta za begunce v Turčiji (11), ter z dne 24. novembra 2021 o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna Evropske unije št. 5/2021 za proračunsko leto 2021 – humanitarna podpora beguncem v Turčiji (12),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0149/2022),

A.

ker je Turčija kot država kandidatka za pristop k EU ključna partnerica na področju gospodarstva ter pommebna soseda in strateška partnerica za EU na bistvenih področjih skupnega interesa, kot so trgovina, migracije, javno zdravje, podnebje, zeleni prehod, varnost in boj proti terorizmu;

B.

ker gospodarsko povezovanje z EU ostaja visoko, Turčija pa je bila leta 2020 šesta največja trgovinska partnerica EU, medtem ko je EU še vedno daleč največja trgovinska partnerica Turčije in njen največji vir neposrednih tujih naložb; ker Turčija doživlja gospodarske in finančne težave, ki še zaostrujejo gospodarske posledice pandemije;

C.

ker v zadnjem času napredujejo prizadevanja za varnostno razsežnost EU, ki pridobivajo strukturo in vsebino, Turčija pa je izjemno dragocena partnerica kot zaveznica Nata in strateška partnerica, ki ima ključni položaj v Evropi in odločilno geostrateško vlogo v varnostni strukturi Črnega morja ter zlasti pri varnosti Ukrajine, ki doživlja rusko agresijo; ker je Turčija pokazala nenaklonjenost sprejemu Finske in Švedske v Nato in v zvezi s tem postavila politične pogoje; ker je pomembno, da v sedanjih resnih okoliščinah vsi zavezniki Nata upoštevajo prihodnje razmere in hitro ratificirajo pristopna protokola Finske in Švedske;

D.

ker Turčija gosti največjo begunsko populacijo na svetu s skoraj 4 milijoni registriranih beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana in ker se je financiranje EU za te skupnosti izkazalo kot koristno za pomoč Turčiji pri hitrem odzivanju na humanitarne in razvojne potrebe beguncev in njihovih gostiteljskih skupnosti;

E.

ker je Evropski svet v skladu s sprejetimi koraki za umiritev napetosti med EU in Turčijo ter med Turčijo in nekaterimi državami članicami EU v vzhodnem Sredozemlju predlagal, naj se spodbuja pozitivnejša dinamika odnosov med EU in Turčijo, če jih bodo spremljala konstruktivna prizadevanja; ker je zlasti Evropski svet izrazil pripravljenost za postopno, sorazmerno in obojestransko sodelovanje s Turčijo na številnih področjih skupnega interesa, pod pogojem, da se ohrani umiritev nedavnih napetosti med EU in Turčijo, zlasti v zvezi z razmerami v vzhodnem Sredozemlju, ter da bo Turčija delovala konstruktivno in spoštovala pogoje iz preteklih sklepov Evropskega sveta, predvsem glede dobrih sosedskih odnosov in spoštovanja človekovih pravic ter mednarodnega prava;

F.

ker se od države kandidatke pričakuje, da je pripravljena z vseh vidikov progresivno pristopiti k vrednotam, interesom, standardom in politikam EU, spoštovati in ohranjati københavnska merila ter se uskladiti s politikami in cilji EU in nadaljevati ter vzdrževati dobre sosedske odnose z EU in vsemi njenimi državami članicami brez diskriminacije; ker analiza poročil EU v zadnjih letih kaže, da je Turčija še vedno zelo oddaljena od vrednot in normativnega okvira EU, ta razlika pa se na temeljnih področjih, kot so spoštovanje mednarodnega prava, pravne države, človekovih pravic, svoboščin posameznikov, državljanskih pravic in svobode izražanja ter dobrih sosedskih odnosov, dejansko povečuje; ker so vezi med turško civilno družbo in prodemokratičnimi silami ter EU še vedno močne, saj je EU trdno zavezana zagotavljanju podpore turškim državljanom in organizacijam, ki spodbujajo evropske norme in vrednote;

G.

ker so bili odnosi med EU in Turčijo v zadnjem letu pretežno stabilni, čeprav sta okrepljeno sodelovanje in dialog o številnih vprašanjih soobstajala z rednimi konflikti in napetostmi; ker je to stanje opisano tudi v tej resoluciji, ki pozdravlja pozitiven razvoj dogodkov in izpostavlja, da je mogoče odnose še poglobiti, obenem pa opozarja na nerešene težave, predvsem v zvezi s pravno državo in temeljnimi pravicami, s čimer se kršijo københavnska načela, glede kršitev mednarodnega prava ali nenehnega izzivanja Republike Ciper; ker če želimo v tej resoluciji pravilno oceniti napredek Turčije na področju človekovih pravic in pravne države, kar je jedro pristopnega procesa, je pomembno opisati konkretne mehanizme spodkopavanja svoboščin, ki skupaj vodijo do splošnega nazadovanja glede na evropske standarde; ker ta pristop pomeni preseganje priprave zgolj dolgega seznama državljanov in skupin, ki so žrtve teh odločitev, in dejansko opredelitev izvajalcev in javnih organov, ki so odgovorni za te zaskrbljujoče razmere vsak na svojem področju delovanja; ker je treba splošne kritike nadomestiti s ciljno usmerjenimi kritikami;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

—

ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 42 in 43,

—

ob upoštevanju ciljev Unije glede ogljične nevtralnosti do leta 2030 in 2050,

—

ob upoštevanju načrta za podnebne spremembe in obrambo z dne 9. novembra 2020,

—

ob upoštevanju koncepta celostnega pristopa k podnebnim spremembam in varnosti z dne 5. oktobra 2021,

—

ob upoštevanju koncepta EU za varstvo okolja in optimizacijo energije za vojaške operacije in misije pod vodstvom EU,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/697 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2021 o vzpostavitvi Evropskega obrambnega sklada (1), zlasti uvodne izjave 60 o 30-odstotnem prispevku za podnebne cilje in uvodne izjave 61 o 7,5-odstotnem oziroma 10-odstotnem deležu letne porabe do leta 2027 za ukrepe proti izgubi biotske raznovrstnosti,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. junija 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa (2) (v nadaljevanju: uredba NDICI), zlasti uvodne izjave 49 o 30-odstotnem prispevku za podnebne cilje,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. julija 2020 o strategiji za vodik za podnebno nevtralno Evropo (COM(2020)0301),

—

ob upoštevanju Natovega akcijskega načrta za podnebne spremembe in varnost,

—

ob upoštevanju strateškega dokumenta ESZD iz junija 2016 z naslovom Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije in njegovih poročil o nadaljnjem ukrepanju,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. januarja 2018 o celostnem pristopu k zunanjim konfliktom in krizam,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2018 o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. januarja 2020 o podnebni diplomaciji,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. januarja 2021 o podnebni in energetski diplomaciji – uresničevanje zunanje razsežnosti evropskega zelenega dogovora,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. junija 2020 in 10. maja 2021 o varnosti in obrambi,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 7. junija 2017 z naslovom Strateški pristop k odpornosti pri zunanjem delovanju EU (JOIN(2017)0021),

—

ob upoštevanju Letnega poročila Komisije za leto 2020 – Obrambna industrija in vesolje,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. februarja 2021 z naslovom Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2021)0082),

—

ob upoštevanju ciljev OZN na področju trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju raziskovalnega poročila Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov z dne 21. junija 2021 o podnebnih spremembah,

—

ob upoštevanju sklepov voditeljev Nata iz junija 2021 o podnebnih spremembah in varnosti,

—

ob upoštevanju poročila o podnebju in varnosti v svetu iz junija 2021, ki ga je pripravil Mednarodni vojaški svet o podnebju in varnosti,

—

ob upoštevanju končnega poročila projekta BIOSEC za leto 2021 z naslovom Biotska raznovrstnost in varnost, ki ga je za obdobje 2016–2020 financiral Evropski raziskovalni svet (ERC),

—

ob upoštevanju projekta ADELPHI z naslovom Tveganje izpostavljenosti vremenskim vplivom: ocena podnebnega in varnostnega tveganja in predvidevanja,

—

ob upoštevanju projektov, ki jih sofinancira EU, kot je FREXUS: izboljšanje varnosti in odpornosti proti podnebnim spremembam v nestabilnem okolju s povezavo med varnostjo voda, energetsko varnostjo in prehransko varnostjo v Sahelu,

—

ob upoštevanju dokumentov OZN o človekovi varnosti in odgovornosti zaščititi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 o sodelovanju med EU in Natom v okviru čezatlantskih odnosov (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2018 o podnebni diplomaciji (4),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0084/2022),

A.

ker pred rusko vojno agresijo proti Ukrajini evropska varnostna ureditev še nikoli ni bila tako ogrožena in ker je zato nujno, da vsi sektorji Unije in njenih držav članic postanejo močnejši, odpornejši in bolj neodvisni, zlasti na področju obrambe, varnosti, kibernetske varnosti in kritične infrastrukture, pa tudi energije, vključno z energijsko učinkovitostjo;

B.

ker lahko okoljski dejavniki na različne neposredne in posredne načine vplivajo na človekovo in državno varnost;

C.

ker podnebne spremembe in s podnebjem povezani vplivi, vključno z degradacijo okolja, izgubljanjem biotske raznovrstnosti, krčenjem gozdov, dezertifikacijo, ekstremnimi vremenskimi dogodki, pomanjkanjem vode in hrane, onesnaževanjem zraka in naravnimi nesrečami, prispevajo k nastajanju konfliktov in kriz ter že zdaj ogrožajo lokalno, regionalno in mednarodno varnost, stabilnost in mir; ker so podnebne spremembe, katerih posledice so že opazne in ki naj bi se srednje- in dolgoročno še pospešile, prevladujoč multiplikator tveganja, saj lahko prispevajo k zaostritvi nekaterih že obstoječih kriznih dejavnikov (kot sta povečanje ekonomskih neenakosti in močno politično zatiranje), in pomenijo nov varnostni izziv, za odzivanje nanj ter na hibridne in kibernetske grožnje pa so potrebni ustrezni viri;

D.

ker so lahko povezave med podnebnimi spremembami in konflikti zapletene in ker so konkretni učinki podnebnih sprememb na konflikte večinoma odvisni od okoliščin; ker je treba podpreti bolj sistematično in obsežno izmenjavo med znanstvenimi skupnostmi, ki se ukvarjajo s povezavo med podnebjem in varnostjo, ter njihovo medsebojno oplajanje;

E.

ker so podnebne spremembe kot skrajni multiplikator groženj še naprej osrednji del agende za mir in varnost, saj se zaradi njih povečujejo socialna, ekonomska in okoljska tveganja, ki lahko spodbudijo nemire in po možnosti vodijo v nasilne spopade; ker okoljske in podnebne spremembe ter njihove posledice skupaj z drugimi dejavniki niso vedno sprožilec ali neposreden vzrok oboroženih meddržavnih in mednarodnih sporov, ampak se zaradi njih zaostrujejo obstoječe ranljivosti, napetosti in tveganja; ker lahko podnebne spremembe različno vplivajo na varnost ljudi, odvisno od spola, socialno-ekonomskega položaja, starosti, spolne usmerjenosti, etnične pripadnosti, veroizpovedi (ali nevernosti), sposobnosti ali invalidnosti itd.; ker podnebne spremembe zlasti nesorazmerno negativno vplivajo na marginalizirane skupine; ker varnostna tveganja, povezana s podnebnimi spremembami, vplivajo zlasti na ekonomsko prikrajšano prebivalstvo in imajo socialno-ekonomske učinke; ker podnebne spremembe negativno vplivajo na kulturno in naravno dediščino prizadetih območij;

F.

ker podnebna kriza vpliva na človekovo in državno varnost; ker se podnebne spremembe na različne načine prekrivajo s politično, etnično in socialno-ekonomsko dinamiko ter so neposredno gonilo konfliktov, saj povečujejo tveganje nesreč in povzročajo dodaten pritisk na ekosisteme, s tem pa ogrožajo preživetje ljudi, varnost voda in prehransko varnost ter kritično infrastrukturo, med drugim s spodbujanjem sprememb rabe zemljišč in degradacije okolja;

G.

ker je dviganje morske gladine že povzročilo poplave in zaslanjevanje, kar močno ogroža varnost in preživetje na nizko ležečih obalnih območjih in otokih; ker bi bilo lahko glede na posodobljeno Groundswellovo poročilo Svetovne banke za leto 2021 zaradi podnebnih sprememb do leta 2050 k selitvi znotraj svoje države prisiljenih 216 milijonov ljudi; ker je v poročilu navedeno tudi, da je mogoče s takojšnjimi in konkretnimi ukrepi znatno zmanjšati obseg podnebnih migracij; ker pomanjkanje vode večplastno vpliva na človekovo varnost in socialno-politično stabilnost; ker bodo podnebne spremembe vplivale na oskrbo z vodo, zlasti v državah v razvoju, svetovno povpraševanje po vodi pa se bo povečalo; ker se zaradi podnebnih sprememb povečuje nevarnost suše in poplav; ker vpliv podnebnih sprememb na cene hrane ogroža preživetje ter povzroča razseljevanje, bolezni in lakoto, zaradi česar prihaja do migracij v obsegu, kakršnega še ni bilo;

H.

ker se je v Sahelu zaradi učinkov spreminjajočih se podnebnih razmer na razpoložljivost naravnih virov v kombinaciji z dejavniki, kot so rast prebivalstva, šibko upravljanje in izzivi, povezani z zemljiško posestjo, povečalo tekmovanje za redke naravne vire, zlasti za rodovitno zemljo in vodo, kar je imelo za posledico napetosti in konflikte med skupnostmi in skupinami, ki se preživljajo na podoben način;

I.

ker podnebne spremembe spadajo med dejavnike, ki oblikujejo strateško okolje, saj se zaradi njih povečujejo tveganja in omejitve; ker podnebna kriza vpliva na mednarodni sistem, v katerem bi se zaradi nje lahko zaostrile geopolitične napetosti in spremenilo ravnovesje moči med velesilami; ker zlonamerni akterji izkoriščajo vprašanja podnebnih sprememb, da bi povečali svoj vpliv ali spodbudili sovražnosti; ker se zaradi taljenja polarnega ledu povečujejo geopolitične napetosti, zlasti okoli severnega tečaja;

J.

ker so oborožene sile ZDA zaradi naravnih nesreč izgubile več vojaške opreme in infrastrukture kot zaradi oboroženih spopadov v Afganistanu in Iraku skupaj; ker je Bidnova administracija na področju boja proti podnebnim spremembam naredila pozitivne korake, vključno s tem, da so se ZDA ponovno pridružile Pariškemu sporazumu in podnebne spremembe vključile v začasne strateške smernice za nacionalno varnost;

K.

ker so oborožene sile med največjimi porabniki fosilnih goriv na svetu;

L.

ker se domača proizvodnja nafte in plina v Uniji stalno zmanjšuje; ker je Unija močno in vse bolj energetsko odvisna, pri čemer so vse njene države članice neto uvoznice energije iz omejenega števila tretjih držav, stopnja energetske odvisnosti pa se je v obdobju 2000–2019 povečala s 56 % na 61 %; ker je bilo v nedavni študiji navedeno, da ogljični odtis vojaškega sektorja v državah članicah za leto 2019, vključno z nacionalnimi oboroženimi silami in industrijo vojaške tehnologije v EU, po ocenah znaša približno 24,8 milijona ton ekvivalenta CO2; ker je za energetsko preobrazbo in napredne oborožitvene sisteme potreben dostop do kritičnih surovin, katerih dobavne verige v nekaterih primerih povzročajo šibke točke, tudi pri specializiranih malih in srednjih podjetjih v evropskem obrambnem sektorju, zlasti če jih obvladuje omejeno število tretjih držav;

M.

ker so po podatkih Evropske obrambne agencije pogonska goriva pomenila 52 % porabe energije v 22 državah članicah, ki so predložile podatke za leti 2016 in 2017 (države, odgovorne za 96,9 % skupnih izdatkov za obrambo držav članic Evropske obrambne agencije); ker je iz iste raziskave te agencije razvidno, da so vojaška infrastruktura in stavbe še en velik porabnik energije, saj je bilo samo za ogrevanje leta 2017 v povprečju namenjenih 32 % porabe energije oboroženih sil držav članic, pri čemer je bilo 75 % te energije pridobljene iz naftnih goriv in zemeljskega plina;

N.

ker želijo Unija in njene države članice zaradi ruske vojne agresije proti Ukrajini ustaviti uvoz fosilnih goriv iz Rusije; ker morajo evropske oborožene sile zaradi ruskega napada na evropsko varnostno ureditev postati bolj neodvisne od uvoza fosilnih goriv, hkrati pa je treba povečati njihovo vojaško moč in učinkovitost misij;

O.

ker nekatere države članice EU svoja velika vojaška območja uporabljajo za varstvo biotske raznovrstnosti, na primer s preprečevanjem helikopterskih letov nad območji gnezditve;

P.

ker je okoljska kriminaliteta zelo pogosta kriminalna dejavnost na svetu in znatno ogroža varnost; ker je potrebno tesnejše sodelovanje med EU in partnerskimi državami na tem področju, in sicer s podpiranjem držav pri razvoju zmogljivosti za boj proti okoljski kriminaliteti;

Q.

ker je okoljska kriminaliteta glede na pridobljeno premoženjsko korist postala četrti največji sektor kriminala na svetu in raste trikrat hitreje kot svetovno gospodarstvo; ker sta Interpol in program Združenih narodov za okolje v svojem poročilu iz leta 2016 ocenila, da premoženjska korist, pridobljena z okoljsko kriminaliteto, znaša 258 milijard USD letno, kar vključuje nedovoljeno trgovino s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, kazniva dejanja na področju gozdov in ribištva, trgovino z odpadki in nezakonito rudarjenje;

R.

ker je bilo v poročilu Interpola, RHIPTO in globalne pobude proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu iz leta 2018 ugotovljeno, da je okoljska kriminaliteta največja finančna gonilna sila konfliktov in največji vir dohodka za paradržavne oborožene skupine in teroristične organizacije, in sicer pred tradicionalnimi nezakonitimi dejavnostmi, kot so ugrabitve za odkupnino in trgovina z drogami;

S.

ker obrambni sektor v Pariškem sporazumu iz leta 2015 ni omenjen, zato se nacionalne vlade same odločijo, ali bodo v svoje nacionalne zaveze v zvezi z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja vključile prizadevanja obrambnega sektorja za blažitev podnebnih sprememb; ker morajo vsi sektorji prispevati k zmanjšanju emisij in se hkrati prilagajati podnebnim spremembam, da bi dosegli cilje Unije glede ogljične nevtralnosti in ohranili operativno učinkovitost; ker je Francija septembra 2020 predstavila svojo novo energetsko strategijo na področju obrambe s 34 priporočili za zmanjšanje in optimizacijo porabe energije svojih oboroženih sil ter povečanje energetske varnosti;

T.

ker bi imela celo majhna jedrska izmenjava obsežne humanitarne posledice ter bi tudi zelo negativno vplivala na podnebje in povzročila lakoto in večletno skrajšanje rastnih sezon;

U.

ker mora biti varnost v središču razmisleka o varstvu okolja, da bi oblikovali realistične, trajne in učinkovite trajnostne razvojne rešitve za varnost ljudi in svetovno stabilnost; ker je treba zato v zunanje delovanje Unije v vse večji meri vključevati podnebne spremembe in okoljske vidike kot veliko varnostno tveganje ter v skladu s tem prilagoditi strategije in koncepte, postopke, civilno in vojaško strojno opremo in infrastrukturo, razvoj zmogljivosti, vključno z usposabljanjem, ter po potrebi njen institucionalni okvir in mehanizme odgovornosti; ker bi morali varnostna in obrambna politika Unije ter njeni instrumenti neposredno prispevati k preprečevanju in zmanjševanju negativnih učinkov podnebne krize na varnost; ker je treba s celovitim dopolnjevanjem instrumentov upravljanja in vzpostavljanja miru obravnavati povezavo med podnebjem in varnostjo;

V.

ker je treba ukrepe za podnebno varnost, torej predvidevanje posledic podnebnih sprememb za strateško okolje in vojaške misije ter prilagajanje tem posledicam, in njihovo financiranje zaradi varnostnih učinkov podnebnih sprememb in s podnebjem povezanih vplivov razumeti tudi kot prispevek k obrambi in varnosti; ker cilj porabe Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje za podporo podnebnim ukrepom znaša 30 % njegovega sedemletnega proračuna v obsegu 80 milijard EUR, za cilje varstva okolja in biotske raznovrstnosti pa je namenjenih od 7,5 % do 10 % letno;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2021 o novi strategiji za odnose med EU in Kitajsko (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. marca 2022 o ruski agresiji proti Ukrajini (2),

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. ES-11/L.1 z dne 2. marca 2022, ki obsoja agresijo Rusije proti Ukrajini,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. ES-11/L.2 z dne 24. marca 2022 o humanitarnih posledicah agresije proti Ukrajini,

—

ob upoštevanju strateškega kompasa EU, ki ga je Svet podprl 24. marca 2022,

—

ob upoštevanju skupne izjave Ruske federacije in Ljudske republike Kitajske z dne 4. februarja 2022 o vstopu mednarodnih odnosov v novo dobo in globalnem trajnostnem razvoju,

—

ob upoštevanju ministrskega foruma za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji, ki je potekal 22. februarja 2022,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2021 o izzivih in obetih za režime večstranskega nadzora orožja za množično uničevanje in razorožitve (3),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 21. oktobra 2021 podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o političnih odnosih in sodelovanju med EU in Tajvanom (4),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 21. oktobra 2020 podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku in Svetu v zvezi s pripravo desetega postopka pregleda Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), nadzorom nad jedrskim orožjem in možnostmi jedrskega razoroževanja (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o povezljivosti in odnosih med EU in Azijo (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Unije, Okvirnega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Avstralijo na drugi strani (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o političnih odnosih EU z Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN) (8),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu, Komisiji in podpredsedniku/visokemu predstavniku z dne 29. aprila 2021 o odnosih med EU in Indijo (9),

—

ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega 12. decembra 2018, o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma o strateškem partnerstvu med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Japonsko na drugi strani (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2021 o stanju zmogljivosti kibernetske obrambe EU (11),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 21. in 22. oktobra 2021,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in podpredsednika/visokega predstavnika z dne 16. septembra 2021 o strategiji EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji (JOIN(2021)0024),

—

ob upoštevanju posodobitve francoske strategije za indijsko-pacifiško regijo iz julija 2021 z naslovom Indijsko-pacifiška regija: prednostna naloga za Francijo,

—

ob upoštevanju posvetovanj na visoki ravni med EU in ZDA o indijsko-pacifiški regiji, ki so potekala 3. decembra 2021,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in podpredsednika/visokega predstavnika z dne 1. decembra 2021 o strategiji Global Gateway (JOIN(2021)0030),

—

ob upoštevanju 13. vrha azijsko-evropskega srečanja (ASEM), ki je potekal 25. in 26. novembra 2021,

—

ob upoštevanju koncepta celostnega pristopa k podnebnim spremembam in varnosti z dne 5. oktobra 2021,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. aprila 2021 o strategiji EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji,

—

ob upoštevanju varnostnega pakta AUKUS, sklenjenega 15. septembra 2021,

—

ob upoštevanju sporočila z vrhovnega srečanja zveze Nato v Bruslju z dne 14. junija 2021,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. junija 2020 in 10. maja 2021 o varnosti in obrambi,

—

ob upoštevanju partnerstva za povezljivost med EU in Indijo, sklenjenega 8. maja 2021,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2020/2188 z dne 22. decembra 2020 o spremembi Skupnega ukrepa 2008/851/SZVP o vojaški operaciji Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in oboroženih ropov pred somalsko obalo (12),

—

ob upoštevanju skupne ministrske izjave EU-ASEAN z dne 1. decembra 2020 o povezljivosti,

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja EU-Kitajska z dne 1. aprila 2022,

—

ob upoštevanju obiska predsednice Komisije Ursule von der Leyen v Indiji 24. in 25. aprila 2022,

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja EU-Japonska z dne 12. maja 2022,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila zunanjih ministrov skupine G7 z dne 14. maja 2022,

—

ob upoštevanju nizozemske strategije za indijsko-pacifiško regijo z dne 13. novembra 2020 z naslovom Indijsko-pacifiška regija: smernice za krepitev sodelovanja Nizozemske in EU s partnericami v Aziji,

—

ob upoštevanju načrta za podnebne spremembe in obrambo z dne 9. novembra 2020,

—

ob upoštevanju dokumenta nemške zvezne vlade z naslovom Smernice politike za indijsko-pacifiško regijo iz septembra 2020,

—

ob upoštevanju partnerstva za trajnostno povezljivost in kakovostno infrastrukturo, sklenjenega med EU in Japonsko 27. septembra 2019,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije in podpredsednika/visokega predstavnika Evropskemu svetu z dne 12. marca 2019 z naslovom EU-Kitajska – strateška vizija,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta EU proti dezinformacijam, sprejetega 5. decembra 2018,

—

ob upoštevanju odločitve, sprejete na srečanju ministrov EU-ASEAN, z dne 21. januarja 2019 o vzpostavitvi strateškega partnerstva EU-ASEAN,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Singapurjem, podpisanega 19. oktobra 2018 v Bruslju,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in podpredsednice/visoke predstavnice z dne 19. septembra 2018 z naslovom Povezovanje Evrope in Azije – gradniki strategije EU (JOIN(2018)0031),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. maja 2018 o okrepljenem sodelovanju EU na področju varnosti v Aziji in z njo,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta ASEAN-EU za obdobje 2018–2022,

—

ob upoštevanju partnerskega sporazuma o odnosih in sodelovanju med Novo Zelandijo in Evropsko unijo z dne 5. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju skupnega predloga za sklep Sveta z dne 14. aprila 2016 o podpisu v imenu Evropske unije in začasni uporabi Okvirnega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Avstralijo na drugi strani (JOIN(2016)0008),

—

ob upoštevanju strategije Evropske unije za pomorsko varnost z dne 24. junija 2014,

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma z dne 23. januarja 2013 med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani,

—

ob upoštevanju sporočila voditeljev držav in vlad, ki so se udeležili srečanja Severnoatlantskega sveta v Bruslju, z dne 14. junija 2021,

—

ob upoštevanju sodbe Stalnega arbitražnega sodišča z dne 12. julija 2016 o arbitraži v Južnokitajskem morju (Republika Filipini proti Ljudski republiki Kitajski),

—

ob upoštevanju vrha voditeljev, ki so se prvič sestali osebno dne 24. septembra 2021, o varnostnem dialogu četverice (QUAD), na katerem so sodelovali voditelji Združenih držav, Avstralije, Japonske in Indije,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0085/2022),

A.

ker EU indijsko-pacifiško regijo opredeljuje kot regijo, ki se razteza od vzhodne afriške obale do pacifiških otoških držav; ker je indijsko-pacifiška raznolika regija, kjer živi 60 % svetovnega prebivalstva in se nahaja sedem držav skupine G20, ter je ključna akterka v svetovnem mednarodnem redu, iz nje pa prihaja tudi vse več pomembnih političnih, trgovinskih in varnostnih partnerjev EU;

B.

ker se za približno 90 % zunanje trgovine Unije uporablja prevoz po morju; ker so v indijsko-pacifiški regiji pomembne plovne poti, ki so bistvene za trgovinsko dejavnost Unije, kot so Malaški preliv, Južnokitajsko morje in ožina Bab el Mandeb;

C.

ker se EU in indijsko-pacifiške države soočajo z vse bolj podobnimi varnostnimi izzivi in tudi netradicionalnimi izzivi; ker obeti EU za to regijo odražajo politično priznanje, da je treba pri obravnavanju svetovnih varnostnih izzivov prevzeti večjo odgovornost;

D.

ker sta na povabilo predsednika Xi Jinpinga predsednika Kitajske in Rusije 4. februarja 2022 pred otvoritveno slovesnostjo zimskih olimpijskih iger v Pekingu podpisala skupno izjavo; ker je v tej skupni izjavi med drugim navedeno, da prijateljstvo med državama „nima meja“, in ker se je s to izjavo Kitajska prvič uradno pridružila zahtevi Rusije za ustavitev širitve Nata;

E.

ker naj bi po poročilih medijev kitajski uradniki na vrhu 4. februarja 2022 prosili višje ruske uradnike, naj Ukrajine ne napadejo pred koncem zimskih olimpijskih iger v Pekingu; ker bi to pomenilo, da so bili višji kitajski uradniki do neke mere neposredno seznanjeni z načrti ali namerami Rusije, preden je ta 24. februarja 2022 začela agresijo;

F.

ker je EU na vrhu EU-Kitajska 1. aprila 2022 opozorila na odgovornost Kitajske kot globalnega akterja pri prizadevanjih za mir in stabilnost ter jo pozvala, naj podpre prizadevanja za takojšnjo prekinitev prelivanja krvi v Ukrajini v skladu z vlogo Kitajske v svetu kot stalne članice varnostnega sveta OZN in njenimi edinstvenimi tesnimi odnosi z Rusijo;

G.

ker je kot odgovor na rusko vojno proti Ukrajini, ki se je začela 24. februarja 2022 z vojaško invazijo, Generalna skupščina OZN 2. marca 2022 sprejela resolucijo št. ES-11/1, ki obsoja agresijo Rusije proti Ukrajini, pri čemer je za resolucijo glasovalo 141 članic, pet jih je bilo proti, 35 vzdržanih, 12 držav pa ni glasovalo; ker proti resoluciji ni glasovala niti ena država v indijsko-pacifiški regiji, pri glasovanju o končnem besedilu pa so se vzdržale le Kitajska, Indija, Madagaskar, Mozambik, Laos, Južna Afrika, Šrilanka, Tanzanija in Vietnam;

H.

ker nedavno sprejeto skupno sporočilo o strategiji EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji, ki temelji na načelnem sodelovanju na podlagi dolgoročne perspektive, odraža velik in potreben razvoj v načinu, kako EU obravnava svoje interese, priložnosti in izzive v indijsko-pacifiški regiji ter svojo ambicijo, da bi imela večjo vlogo pri zagovarjanju svojih vrednot in interesov v tej regiji, ki je geopolitično in gospodarsko vse pomembnejša; ker sta za strategijo spodbujanje odprte in stabilne regionalne varnostne arhitekture, ki temelji na pravilih, ter vzpostavljanje trdnih odnosov, trajnostnih trgovinskih povezav in varnostnega sodelovanja z indijsko-pacifiškimi regionalnimi organizacijami in državami osrednjega pomena; ker so se na ministrskem forumu za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji 22. februarja 2022 srečali zunanji ministri držav članic EU in približno 30 držav iz indijsko-pacifiške regije ter ker so EU in njene države članice na srečanju poudarile svojo podporo večjemu in dolgoročnemu sodelovanju v indijsko-pacifiški regiji s konkretnimi ukrepi ter z okrepitvijo dialoga o varnosti in obrambi ter dvostranskih odnosov s partnericami v regiji;

I.

ker je namen skupnega sporočila o strategiji Global Gateway mobilizirati naložbe v višini do 300 milijard EUR za spodbujanje pametnih, čistih in varnih povezav v digitalnem, energetskem in prometnem sektorju ter okrepitev zdravstvenih, izobraževalnih in raziskovalnih sistemov po svetu;

J.

ker so se zaradi dinamike v regiji, zlasti tiste, ki izhaja iz Ljudske republike Kitajske, v zadnjih letih pojavile močne geopolitične napetosti in konkurenca, ki se kažejo v povečanju vojaških izdatkov, krepitvi vojaške zmogljivosti in agresivnejši retoriki, kar ogroža na pravilih temelječi mednarodni red; ker se je tako v indijsko-pacifiški regiji razvilo novo središče regionalne in svetovne konkurence; ker ni splošne regionalne varnostne ureditve in tudi ne mehanizma za krepitev zaupanja, ki bi ublažila s tem povezane izzive in napetosti; ker taka dinamika resno ogroža stabilnost in varnost v regiji in svetovni skupnosti ter neposredno vpliva na strateške interese EU kot ključnega političnega in gospodarskega partnerja držav v regiji; ker lahko ideološki boj med avtoritarizmom in demokracijo v regiji vpliva na izid podobnih bojev po vsem svetu, tudi v bližini Evropske unije; ker je stabilna in mirna indijsko-pacifiška regija, ki temelji na spoštovanju mednarodnega prava, ključna za varnost EU in zaščito njenih interesov; ker je odprava temeljnih vzrokov nestabilnosti, kot so revščina, socialna nepravičnost in kršitve človekovih pravic, nujen pogoj za zagotavljanje miru in varnosti v indijsko-pacifiški regiji; ker je EU zavezana človekovi varnosti, miru, mednarodnemu pravu in človekovim pravicam;

K.

ker je EU največja tuja vlagateljica in ponudnica razvojne pomoči v indijsko-pacifiški regiji; ker je EU pomembna trgovinska partnerica ter je že sklenila prostotrgovinske sporazume in se o njih pogaja z državami v regiji; ker se EU že lahko opre na široko mrežo partnerstev in sporazumov s številnimi državami, kot so Japonska, Republika Koreja, Avstralija, Indija, Nova Zelandija, Vietnam in Singapur, ter z regionalnimi organizacijami, kot sta Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN) in Organizacija afriških, karibskih in pacifiških držav (OAKPD); ker je EU prisotna v regiji prek svoje države članice Francije, zlasti prek francoskih čezmorskih departmajev La Réunion in Mayotte ter Francoskih južnih in antarktičnih ozemelj v Indijskem oceanu, v Tihem oceanu pa prek Nove Kaledonije, pa tudi prek francoskih čezmorskih skupnosti Francoske Polinezije ter Wallisa in Futune; ker v teh francoskih regijah živi približno 1,6 milijona državljanov EU, vključno z več kot 7 000 pripadniki vojaškega osebja; ker je zato EU rezidenčna akterka v indijsko-pacifiški regiji;

L.

ker v Južnokitajskem morju opravlja dejavnosti več kot polovica ribiških plovil na svetu in ker samo to morje pomeni približno 12 % svetovnega ribištva; ker je Unija z državami indijsko-pacifiške regije (Federativne države Mikronezije, Cookovi otoki, Salomonovi otoki, Kiribati, Madagaskar, Mavricij, Mozambik in Sejšeli) sklenila več sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu in ker je ribiška flota Unije prisotna v Indijskem in Tihem oceanu; ker je Unija aktivna članica različnih regionalnih organizacij za upravljanje ribištva v indijsko-pacifiški regiji (Komisija za tune v Indijskem oceanu, pogodbenice Sporazuma o ribolovu v južnem Indijskem oceanu, Komisija za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika ter Regionalna organizacija za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu); ker je bilo prošnji Unije za članstvo v Komisiji za ribištvo severnega Pacifika 25. februarja 2021 ugodeno in ker Unija sodeluje v dialogih na visoki ravni o oceanskih in ribiških zadevah z Avstralijo, Indonezijo, Japonsko in Novo Zelandijo; ker je EU podpisala sporazum o oceanskem partnerstvu s Kitajsko; ker sodeluje tudi v dialogih in delovnih skupinah za nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov s Korejo, Tajsko in Tajvanom;

M.

ker je zagotavljanje stabilnosti in svobode plovbe v indijsko-pacifiških vodah ključnega pomena za svetovno in regionalno trajnostnost in mir ter za zaščito strateških interesov EU; ker je EU vključena v podporo regionalni pomorski varnosti v okviru operacije skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) EUNAVFOR Atalanta; ker so indijsko-pacifiške partnerice pozdravile operacijo Atalanta in njeno osredotočenost na preprečevanje piratstva in oboroženih ropov ter spremljanje trgovine z orožjem in drogami; ker so se EU in njene države članice zavezale, da bodo povečale svojo stalno pomorsko prisotnost v regiji, med drugim s konceptom „koordinirane prisotnosti na morju“;

N.

ker ima Francija na azijsko-pacifiškem območju stalno nameščene vojaške zmogljivosti; ker bi bilo morda primerno razmisliti o tem, kako bi se lahko ti stalni francoski položaji, zlasti prek francoskih oboroženih sil v Francoski Polineziji (FAPF) in oboroženih sil Nove Kaledonije (FANC), uporabili v okviru morebitnih evropskih napotitev;

O.

ker Kitajska s hitro krepitvijo svoje vojske, s svojim vse bolj odločnim in ekspanzionističnim ravnanjem v indijsko-pacifiški regiji, svojimi vojaškimi dejavnostmi v Tajvanski ožini, Vzhodnokitajskem in Južnokitajskem morju, vključno z dejanji, s katerimi ovira svobodo plovbe in ki jih izvajata kitajska obalna straža in pomorska milica, ter s svojimi namernimi in ponavljajočimi se kršitvami tajvanskega identifikacijskega območja zračne obrambe, svojimi ukrepi, s katerimi si prizadeva odpraviti neodvisnost in avtonomijo Hongkonga, s krepitvijo svoje vojske na kitajsko-indijski meji, s svojo vse bolj agresivno retoriko ter manipulativnimi dezinformacijami in medijskimi kampanjami povečuje napetosti v indijsko-pacifiški regiji; ker bi morala EU na podlagi dejanskih razmer pripraviti strategijo, ki bi ji omogočala, da se po potrebi odzove; ker obstaja nevarnost pospešene oboroževalne tekme;

P.

ker odločnost Kitajske v regiji ni omejena na vojaško področje, temveč se uresničuje tudi z agresivnimi poslovnimi praksami na podlagi diplomatske prisile in agresivnih politik dolžniške diplomacije; ker gospodarska in finančna širitev Kitajske v indijsko-pacifiški regiji in Evropi vključuje naložbe v kritično infrastrukturo; ker si Kitajska s svojimi gospodarskimi interesi prizadeva pridobiti politični vpliv; ker je kriza zaradi covida-19 pokazala, kako pomembne so zanesljive dobavne verige in bolj uravnotežene gospodarske vezi s Kitajsko;

Q.

ker je Stalno arbitražno sodišče 12. julija 2016 v prelomni zadevi razsodilo, da ni dokazov, da je Kitajska v preteklosti izvajala izključni nadzor nad ozemlji, ki si jih lasti v Južnokitajskem morju; ker Kitajska ni upoštevala te sodbe in je med drugim vzpostavila vojaške baze na umetnih otokih;

R.

ker je Kitajska pokazala pomanjkanje preglednosti in nepripravljenost, da bi sodelovala v pogovorih o morebitnem sodelovanju v večstranskih instrumentih za nadzor nad jedrskim orožjem, kar ji je omogočilo, da je neovirano skladiščila tehnološko napredne balistične izstrelke srednjega dosega, kot je Dong-Feng 26s;

S.

ker digitalna preobrazba vse bolj vpliva na strukturo mednarodnega sistema; ker so mednarodno določanje standardov in prodorne inovacije na področju najnovejših pionirskih tehnologij, kot so umetna inteligenca, kvantno računalništvo, 5G in 6G, strateško pomembni za EU in njeno digitalno prihodnost ter ker poteka vse večja svetovna tekma za tehnološko prevlado, za katero si močno prizadeva Kitajska;

T.

ker so voditelji Združenih držav, Avstralije, Indije in Japonske na nedavnem vrhu QUAD v skupni izjavi z dne 24. maja 2022 ponovno poudarili načela svobodne in odprte indijsko-pacifiške regije: svoboda, pravna država, demokratične vrednote, suverenost in ozemeljska celovitost; ker so voditelji napovedali vrsto novih pobud za poglobitev sodelovanja v regiji, vključno z indijsko-pacifiškim partnerstvom za ozaveščenost na področju pomorstva;

U.

ker je predsednik ZDA Joe Biden 23. maja 2022 izjavil, da bodo ZDA vojaško posredovale, če bo Kitajska poskušala nasilno zavzeti Tajvan;

V.

ker so štirje kitajski bombniki H-6 in dva ruska bombnika Tu-95 24. maja 2022 opravili skupne lete okrog Japonske in Republike Koreje, zaradi česar sta obe državi v zrak poslali lovce, da bi spremljali te lete; ker so skupni leti potekali na dan, ko se je predsednik ZDA Biden srečal s svojimi kolegi QUAD v Tokiu;

W.

ker so Združene države Amerike, Avstralija, Država Brunej, Indija, Indonezija, Japonska, Republika Koreja, Malezija, Nova Zelandija, Republika Filipini, Singapur, Tajska in Vietnam 23. maja 2022 začele postopek za vzpostavitev indijsko-pacifiškega gospodarskega okvira za blaginjo, katerega namen je prispevati k sodelovanju, stabilnosti, blaginji, razvoju in miru v regiji; ker indijsko-pacifiški gospodarski okvir za blaginjo ponuja alternativo vse večji tržni prisotnosti Kitajske v regiji;

X.

ker so Kitajska in Salomonovi otoki aprila 2022 podpisali pakt o varnostnem sodelovanju, ki je pritegnil mednarodno pozornost in omogočil večjo diplomatsko prisotnost in sodelovanje s pacifiškimi otoškimi državami; ker je Kitajska 30. maja 2022 med obiskom kitajskega zunanjega ministra Wang Yija v desetih pacifiških otoških državah zaradi vse večje zaskrbljenosti v teh državah napovedala, da bo ustavila načrtovani regionalni sporazum s pacifiškimi otoškimi državami z naslovom „Skupna vizija razvoja med Kitajsko in pacifiškimi otoškimi državami“, ki naj bi zajemal prosto trgovino in varnostno sodelovanje, vključno s področji, kot so policijsko usposabljanje, kibernetska varnost, pomorsko kartiranje in dostop do virov; ker je predsednik Federativnih držav Mikronezije David Panuelo predlog označil za „najbolj kritičen sporazum, ki se je doslej predlagal za regijo Pacifika“ in izjavil, da „bi lahko v najboljšem primeru prišlo do novega obdobja hladne vojne, v najslabšem pa do svetovne vojne“; ker je Kitajska, čeprav ni dosegla tega daljnosežnega sporazuma, med regionalnimi obiski Wang Yija s pacifiškimi državami podpisala številne manjše dvostranske sporazume;

Y.

ker podnebna kriza vpliva na mednarodni sistem, v katerem bi se zaradi nje lahko zaostrile geopolitične napetosti; ker mora zunanje delovanje Unije vse bolj vključevati podnebne spremembe in degradacijo okolja kot multiplikator tveganja ter v skladu s tem prilagoditi svoje strategije, koncepte in postopke, tudi v indijsko-pacifiški regiji;

Z.

ker so države članice združenja ASEAN 15. decembra 1995 podpisale pogodbo o območju brez jedrskega orožja v jugovzhodni Aziji kot zavezo, da bodo regijo jugovzhodne Azije ohranile kot regijo brez jedrskega orožja in drugega orožja za množično uničevanje;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

—

ob upoštevanju členov 174, 175 in 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1058 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in Kohezijskem skladu (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o vzpostavitvi Sklada za pravični prehod (2),

—

ob upoštevanju sklepne izjave 40. letne generalne skupščine komisije za otoke pri Konferenci obrobnih obmorskih regij Evrope z dne 15. aprila 2021,

—

ob upoštevanju sedmega okoljskega akcijskega programa in v njem določenih zamisli in idej,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. oktobra 2020 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030,

—

ob upoštevanju študije Odbora za regionalni razvoj o otokih Evropske unije: sedanje stanje in prihodnji izzivi, objavljeni marca 2021,

—

ob upoštevanju študije Odbora za regionalni razvoj o kohezijski politiki in podnebnih spremembah, objavljeni marca 2021,

—

ob upoštevanju instrumenta za okrevanje NextGenerationEU,

—

ob upoštevanju končne izjave 26. konference predsednikov najbolj oddaljenih regij, ki je bila podpisana 18. novembra 2021 v Ponti Delgadi,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 10. decembra 2020 o poročilu Evropske komisije o izvajanju prenovljenega strateškega partnerstva z najbolj oddaljenimi regijami EU (3),

—

ob upoštevanju dogovora Sveta z dne 7. decembra 2021 o splošnem pristopu k posodobitvi pravil EU o stopnjah davka na dodano vrednost (DDV),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2021 o pregledu Solidarnostnega sklada Evropske unije (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2021 z naslovom Trdnejšemu partnerstvu z najbolj oddaljenimi regijami EU naproti (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah (9),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 14. oktobra 2020 o trajnostni rabi naravnih virov na sredozemskih otokih,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A9-0144/2022),

A.

ker v otoških regijah Evropske unije (EU-27) po ocenah prebiva več kot 20 000 000 prebivalcev (4,6 % celotnega prebivalstva EU); ker je evropsko otoško prebivalstvo porazdeljeno po približno 2400 otokih 13 držav članic;

B.

ker so evropski otoki, ki se soočajo s številnimi strukturnimi izzivi, večinoma že kategorizirani kot regije NUTS 2 ali NUTS 3;

C.

ker se otoki pogosto spopadajo z več stalnimi naravnimi ovirami, kot so majhnost, večinoma nizka gostota prebivalstva, demografski izzivi, kot so sezonski demografski pritiski, majhni trgi, dvojna izoliranost (otok in otočje), težavna topografija, ki je zelo podobna topografiji gorskih regij, odvisnost od pomorskega in zračnega prometa ali odvisnost od maloštevilnih proizvodov;

D.

ker demografske spremembe ne vplivajo na vse države in regije enako, vendar močneje vplivajo na regije, ki že zdaj zaostajajo v razvoju, s čimer se obstoječe teritorialne in družbene neenakosti še povečujejo; ker je depopulacija najbolj prizadela podeželske, obrobne in najbolj oddaljene regije, vključno z otoki, saj ta območja zapuščajo predvsem mladi in ženske, zaradi česar se povečuje delež starejših, ki tam živijo, kar bi lahko povečalo tveganje družbene izolacije;

E.

ker so v členu 174 PDEU priznane posebne značilnosti otokov in ker se ta člen še vedno ne uporablja dovolj konkretno v zvezi z otoškimi ozemlji EU; ker bi bilo treba te značilnosti upoštevati v politikah EU, zlasti s pripravo namenske strategije, evropskega akcijskega načrta in agende za otoško politiko z jasno opredeljenimi prednostnimi nalogami za ukrepanje;

F.

ker so vse otoške regije v primerjavi s celinskimi regijami iste države članice manj razvite in imajo nižji BDP na prebivalca;

G.

ker so tri države članice Evropske unije otoške;

H.

ker fizična ločenost otokov in njihova oddaljenost od celine ustvarja dodatne ovire, vključno za trg dela, trajnostne prometne povezave in mobilnost, uvoz surovin in potrošniških proizvodov, dostop otoških proizvodov do sosednjih zunanjih trgov, izobraževanje, zdravstveno varstvo, poslovne dejavnosti, dostop do vode in sanitarnih storitev, oskrbo z energijo ter objekte za ravnanje z odpadki; ker je zaradi te geografske ločenosti zeleni prehod teh ozemelj na podnebno nevtralno gospodarstvo znatno otežen;

I.

ker je enak dostop do kakovostnih in vključujočih ukrepov za usposabljanje, izpopolnjevanje in preusposabljanje ter informacij o virih znanj in spretnosti, svetovanja, izobraževanja in poklicnega usposabljanja za vse ljudi, tudi za ljudi, ki živijo na redko poseljenih podeželskih ali oddaljenih območjih in otokih ter na takih območjih in otokih, ki se soočajo z depopulacijo, ključnega pomena za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost;

J.

ker mora EU v skladu s členom 349 PDEU za najbolj oddaljene regije, ki so v večinoma otoške, sprejeti posebne ukrepe, namenjene zlasti določitvi pogojev za uporabo skupnih politik EU za te regije, zlasti na področjih, kot so carinska in trgovinska politika, davčna politika, prostocarinska območja, kmetijska in ribiška politika, pogoji za dobavo surovin in osnovnega potrošniškega blaga, državna pomoč ter pogoji za dostop do strukturnih skladov in horizontalnih programov Unije; ker posebni ukrepi na vseh teh področjih prispevajo h krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v EU;

K.

ker sezonski in napoteni delavci med pandemijo covida-19 pogosto niso imeli dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva, osebne varovalne opreme in ustreznih informacij; ker so pogosto imeli v državah članicah gostiteljicah neustrezen dostop do sistemov socialne varnosti ali ga sploh niso imeli, vključno z nadomestili za čas bolezni in za primer kratkoročne brezposelnosti; ker je mobilnost delavcev močno odvisna od razpoložljivih prevoznih sredstev, delavci iz otokov in najbolj oddaljenih regij Unije pa so zaradi tega še zlasti prizadeti;

L.

ker so dolgoročne družbene, gospodarske, okoljske in kulturne posledice krize zaradi pandemije covida-19 za otoška ozemlja EU še zlasti zaskrbljujoče in ker okrevanje EU ne sme zaobiti otokov niti povzročiti novih regionalnih neenakosti; ker je kriza zaradi pandemije covida-19 pokazala, da so otoška gospodarstva zelo ranljiva za takšne dogodke;

M.

ker je kriza zaradi covida-19 močno zaostrila pogosto visoko stopnjo brezposelnosti na otokih, ki je na splošno višja kot na celini, pri čemer je zlasti prizadela mlade;

N.

ker so otoki najbolj izpostavljeni podnebnim spremembam zaradi dviganja morske gladine, obalne erozije, segrevanja ter zakisljevanja morij in oceanov ter večje pogostosti in divjanja naravnih nesreč, kot so cikloni, vulkanski izbruhi, gozdni požari in nevihte, poplave, suša in težave, ki jih povzroča dezertifikacija, ki lahko negativno vplivajo na kmetijstvo in preskrbo s hrano in povzročijo številne oblike gospodarske, socialne in okoljske škode; ker so lahko otoki odličen preizkusni poligon za različne procese zelenega prehoda in številni poskušajo doseči energetsko neodvisnost na podlagi energije iz obnovljivih virov;

O.

ker imajo otoki številne prednosti, ki bi jih kazalo bolje izkoristiti;

P.

ker so biotska raznovrstnost in ekosistemi otokov izjemno bogati; ker so otoški ekosistemi še posebej ogroženi zaradi vpliva podnebnih sprememb in jih je treba zato zaščititi;

Q.

ker na mnogih otokih območja v notranjosti zaostajajo za priobalnimi pri gospodarskem razvoju in dostopnosti storitev;

R.

ker kmetijska gospodarstva na otokih, večinoma majhnih, ovirajo njihova oddaljenost, otoška lega in okoljski pogoji, odvisnost od energije s celine, omejena raznolikost proizvodnje zaradi lokalnih in podnebnih razmer ter velika odvisnost od lokalnih trgov, pa tudi podnebna kriza, degradacija okolja, izguba biotske raznovrstnosti in pomanjkanje osnovne infrastrukture, kot so ceste, oskrba z vodo, ravnanje z odpadki ter digitalna in zdravstvena infrastruktura; ker pomanjkanje v celoti razvitih storitev splošnega pomena pogosto te strukturne težave še zaostruje;

S.

ker so otoki, zlasti najbolj oddaljene regije, zelo izpostavljeni socialno-ekonomskim krizam in naravnim nesrečam, kot so ekstremni vremenski pojavi in vulkanska dejavnost; ker so otoki zaradi svoje geografske odrezanosti in težav pri dostopu do osnovnih življenjskih potrebščin s celinskih ozemelj, kot sta gorivo ali voda, bolj prizadeti zaradi pojavov, kot je pandemija covida-19, ki kmetom povzročajo posebne težave; ker otoška ozemlja v Uniji predstavljajo 80 % evropske biotske raznovrstnosti, so zavetje številnim endemičnim vrstam v Evropi in so lahko zatočišče za vrste, ki jim grozi izumrtje, hkrati pa predstavljajo ključna območja za prezimovanje, točke postanka ali ozka grla za selitev ptic, sesalcev in nevretenčarjev, poleg tega pa imajo pokrajinsko in okoljsko bogastvo, ki zahteva posebno varstvo;

T.

ker velik del socialno-ekonomskega razvoja otokov temelji na sektorjih, ki so zelo sezonske narave, kar velja za kmetijstvo in turizem; ker se kmetje v otoških regijah soočajo zlasti z manjšo konkurenčnostjo, saj morajo nositi visoke stroške prevoza in ne morejo izkoristiti ekonomije obsega, kajti zemlja je na mnogih otokih redek vir; ker bodo morali vsi otoki EU spoštovati strategijo „od vil do vilic“ kot bistveni del evropskega zelenega dogovora, da bi razvili pravične, zdrave in okolju prijazne sisteme za preskrbo s hrano; ker se lahko te regije znajdejo v precej slabšem položaju zaradi konkurence iz držav nečlanic EU, ki pogosto ne spoštujejo enakih okoljskih standardov in standardov varnosti hrane ter imajo veliko nižje stroške dela;

U.

ker ima lahko učinek strategije „od vil do vilic“ na kmetijsko proizvodnjo EU resne posledice v teh regijah zaradi njihove šibke konkurenčnosti v primerjavi z uvozom iz zunaj EU in izzivov, s katerimi se soočajo pri diverzifikaciji proizvodnje;

V.

ker je morska in kopenska biotska raznovrstnost otokov v veliki meri endemična in zato občutljivejša; ker lahko onesnaževanje morja in obal ter nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov, ki vse bolj vplivajo na okolje na otokih in imajo zelo resne posledice za zaposlovanje, sektor malega ribolova in lokalne skupnosti, za otoke pomenijo težavo;

W.

ker imajo najbolj oddaljene regije in otoki potencial, da zagotovijo trajnostno prihodnost Evrope na pomembnih strateških področjih, kot so čista energija, biotska raznovrstnost in ekoturizem;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

92.

93.

—

ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji ter členov 3, 11, 38, 120 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (2) (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupni robiški politiki), zlasti člena 17,

—

ob upoštevanju stališča Evropskega parlamenta, sprejetega v prvi obravnavi dne 28. aprila 2021, z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. 2021/… Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta upravljanja za modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, spremembi uredb (ES) št. 1936/2001, (EU) 2017/2107 in (EU) 2019/833 ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2016/1627 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1139 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2021 o vzpostavitvi Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter spremembi Uredbe (EU) 2017/1004 (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom „Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja“ (COM(2020)0380),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2021 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (COM(2020)0381),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2021 o strategiji „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (6),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 25. junija 2020 o izvajanju okvirne direktive o morski strategiji (Direktive 2008/56/ES) (COM(2020)0259),

—

ob upoštevanju poročila Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora Komisije za ribištvo (STECF) z dne 30. septembra 2019 z naslovom „Social data in the EU fisheries sector“ (Socialni podatki v ribiškem sektorju EU),

—

ob upoštevanju poročila odbora STECF z dne 17. decembra 2020 z naslovom „Social dimension of the CFP“ (Socialna razsežnost skupne ribiške politike),

—

ob upoštevanju letnega gospodarskega poročila odbora STECF za leto 2021, objavljenega 8. decembra 2021, o ribiški floti EU,

—

ob upoštevanju poročila STECF z dne 28. aprila 2021 o merilih in kazalnikih za vključevanje vidikov trajnostnosti za morske proizvode v tržne standarde v okviru skupne ureditve trgov,

—

ob upoštevanju študije iz leta 2015 o merilih za dodelitev dostopa do ribolova v EU, ki jo je naročil Odbor za ribištvo,

—

ob upoštevanju sodbe upravnega sodišča v Montpellieru z dne 15. julija 2021 v zadevi št. 1801790,

—

ob upoštevanju poročila fundacije New Economics Foundation (NEF) iz septembra 2021 z naslovom „Who gets to fish in the EU? A 2021 update of how EU Member States allocate fishing opportunities“ (Kdo ima pravico do ribolova v EU? Posodobitev iz leta 2021 o tem, kako države članice EU dodeljujejo ribolovne možnosti),

—

ob upoštevanju poročila organizacije World Wildlife Fund iz leta 2018 z naslovom „Evaluating Europe’s course to sustainable Fisheries by 2020“ (Ocena poti Evrope k trajnostnemu ribištvu do leta 2020),

—

ob upoštevanju poročila organizacij Low Impact Fishers of Europe in Our Fish z dne 27. oktobra 2021 z naslovom „How the EU can transition to Low Environmental Impact, Low Carbon, Socially Just fishing“ (Kako lahko EU preide na ribolov, ki bo imel majhen vpliv na okolje ter bo nizkoogljičen in socialno pravičen),

—

ob upoštevanju poročila delovne skupine Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES) za uporabo vlečnih mrež z električnim tokom ter posebnega mnenja tega sveta z dne 20. maja 2020 v odgovor na zahtevo Nizozemske glede učinkov vlečnih mrež z električnim tokom na ekosistem in okolje zaradi ribolova morskega lista (Solea solea) v Severnem morju,

—

ob upoštevanju člena 6(18) kodeksa odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo o varstvu pravic obrtnih in malih ribičev ter njihovem prednostnem dostopu do tradicionalnih ribolovnih območij in virov, kjer je ustrezno,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A9-0152/2022),

A.

ker so med cilji uredbe o skupni ribiški politiki zagotoviti, da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti akvakulture okoljsko dolgoročno trajnostne in se upravljajo na način, ki je skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja, prispevati k zanesljivi preskrbi s hrano, uporabljati previdnostni pristop k upravljanju ribištva in … [cilj] zagotoviti, da se izkoriščanje živih morskih bioloških virov izvaja na način, ki dovoljuje obnavljanje in ohranjanje populacij lovljenih vrst nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, omenjeni pa so tudi cilji za uporabo ekosistemskega pristopa k upravljanju ribištev, da se čim bolj zmanjšajo negativni vplivi ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem, prispevanje k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, pri čemer se upoštevajo obalno ribištvo in socio-ekonomski vidiki, ter spodbujanje dejavnosti priobalnega ribolova ob upoštevanju socio-ekonomskih vidikov;

B.

ker cilj OZN za trajnostni razvoj 14(b) vse pogodbenice poziva, naj malim obrtnim ribičem zagotovijo dostop do morskih virov in trgov;

C.

ker je Svet odgovoren za določitev ribolovnih možnosti (celotnega dovoljenega ulova in celotnega ribolovnega napora), ki se nato dodelijo državam članicam, pri čemer se upošteva načelo relativne stabilnosti; ker je relativna stabilnost pomemben sestavni del skupne ribiške politike, ki se je dolgoročno izkazal za zanesljivega in ribičem zagotavlja prepoznavnost ter ga ne bi smeli oslabiti; ker v skladu z načelom subsidiarnosti vsaka država članica te ribolovne možnosti razdeli med ribiče in organizacije proizvajalcev;

D.

ker so v skladu z načelom subsidiarnosti države članice pristojne za dodelitev ribolovnih možnosti; ker se lahko sektorji v različnih državah zelo razlikujejo, zaradi česar enoten pristop za vse ni zaželen;

E.

ker morajo v skladu s členom 17 uredbe o skupni ribiški politiki države članice pri dodeljevanju razpoložljivih ribolovnih možnosti, kot določa člen 16 uredbe o skupni ribiški politiki, uporabljati pregledna in objektivna merila, tudi okoljska, socialna in ekonomska; ker je med ta merila lahko vključen tudi vpliv ribolova na okolje, upoštevanje predpisov v preteklosti, prispevek k lokalnemu gospodarstvu in ravni ulova v preteklosti;

F.

ker člen 17 iz področja uporabe ne izključuje rekreacijskega ribolova in ker se države članice same odločijo, kako bodo delile ribolovne možnosti na nacionalni ravni;

G.

ker člen 17 tudi določa, da si države članice prizadevajo za zagotavljanje spodbud za ribiška plovila, ki uporabljajo selektivno ribolovno orodje ali ribolovne tehnike z manjšim vplivom na okolje, ki porabijo manj energije in povzročajo manjšo škodo za habitate;

H.

ker morajo države članice v skladu s členom 16 same določiti način za razdelitev ribolovnih možnosti, ki so jim dodeljene in za katere sistem prenosljivih ribolovnih koncesij ne velja, in o metodi dodelitve obvestijo Komisijo;

I.

ker bi bilo treba podatke o dodelitvi ribolovnih kvot objavljati v skladu z ustreznimi predpisi o varstvu podatkov;

J.

ker je odbor STECF v oceni socialne razsežnosti skupne ribiške politike ugotovil, da je leta 2020 16 od 23 obalnih držav članic odgovorilo na zahtevo Komisije, naj jo obvestijo o uporabljeni metodi dodelitve;

K.

ker EU do roka leta 2020 ni dosegla dobrega okoljskega stanja morskih voda EU, kot je določeno v členu 1(1) okvirne direktive o morski strategiji; ker je Komisija v poročilu o prvem ciklu izvajanja okvirne direktive o morski strategiji, ki ga je sprejela leta 2020, ob upoštevanju njene celostne narave ugotovila, da je sistem EU za zaščito eden od najbolj ambicioznih na svetu ter da ga je treba izboljšati, da bi odpravili težave, kot so prelov v nekaterih morjih in netrajnostne ribolovne prakse, plastični odpadki, odvečna hranila, podvodni hrup in druge vrste onesnaževanja;

L.

ker Unija do roka leta 2020 ni dosegle stopnje izkoriščanja največjega trajnostnega donosa za vse staleže; ker je bil kljub temu dosežen precejšen napredek pri doseganju cilja največjega trajnostnega donosa, zlasti v severovzhodnem Atlantiku in Baltskem morju, kjer je bilo leta 2020 99 % iztovarjanj, ki jih upravlja izključno EU in za katere je bilo na voljo znanstveno mnenje, iz „trajnostno upravljanih staležev“;

M.

ker se je EU zavezala, da bo uresničila Agendo 2030 OZN, ki vključuje cilj trajnostnega razvoja 14: ohranjati in trajnostno izkoriščati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj;

N.

ker je Parlament v svoji resoluciji o strategiji „od vil do vilic“ Komisijo in države članice pozval, naj ustrezno podprejo prehod na ribištvo z majhnim vplivom, med drugim s povečevanjem deleža nacionalnih kvot, dodeljenih malemu priobalnemu ribolovu;

O.

ker je v uredbi o Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo „mali priobalni ribolov“ opredeljen kot ribolovne dejavnosti z ribiškimi plovili za ribolov na morju in v celinskih vodah, katerih skupna dolžina znaša manj kot 12 metrov in ki ne uporabljajo vlečnega ribolovnega orodja, ali brez plovil, vključno z nabiranjem školjk;

P.

ker strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 vključuje cilj za zmanjšanje negativnih vplivov ribištva in dejavnosti pridobivanja na občutljive morske habitate in vrste, vključno z morskim dnom, da bi dosegli dobro okoljsko stanje;

Q.

ker cilji strategije EU za biotsko raznovrstnost vključujejo zmanjšanje prilova vrst na raven, ki omogoča njihovo obnovo in ohranjanje;

R.

ker je ribištvo EU strateški sektor Unije, ki zagotavlja znatno število neposrednih in posrednih delovnih mest na ribiških in obalnih območjih ter ohranja trajnostno gospodarstvo, saj povezuje zaposlovanje in preživljanje ljudi z ozemljem in ohranjanjem kulturne tradicije;

S.

ker Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo zagotavlja finančno podporo mladim ribičem, ki začenjajo ribolovno dejavnost, medtem ko ni kasnejšega jamstva za pridobitev ribolovnih možnosti;

T.

ker ribolov nepogrešljivo prispeva k prehranski varnosti Unije;

U.

ker ribištvo ustvarja delovna mesta tako na morju kot na kopnem; ker nekatere regije lokalno iztovarjanje potrebujejo za uspešno delovanje številnih podjetij in ohranjanje živih obalnih skupnosti;

V.

ker Komisija ni pripravila izčrpnega poročila o izvajanju člena 17 uredbe o skupni ribiški politiki, kar pomeni, da so za oceno začetnega izvajanja na voljo samo ocene, ki jih objavijo STECF, dobrodelne organizacije, sam ribiški sektor, nevladne organizacije in deležniki;

W.

ker je Komisija v skladu z najnovejšo oceno STECF o socialni razsežnosti skupne ribiške politike v svoj poziv državam članicam leta 2020 za posredovanje informacij o njihovem sistemu dodeljevanja vključila vprašanje o oceni učinka, le dve državi članici (Švedska in Danska) pa sta poročali, da sta oceno opravili; ker isto poročilo ugotavlja, da je leta 2020 le 16 od 23 obalnih držav članic odgovorilo na zahtevo Komisije, naj jo obvestijo o uporabljeni metodi dodelitve; ker je bilo več teh odgovorov le deloma uporabnih, saj so vsebovali le splošen opis nacionalne ribiške flote ali so zgolj poudarili namen dodelitev, „pregledna in objektivna“ merila pa niso bila opredeljena;

X.

ker je za ribolovno sezono 2020 dodelitev kvote za modroplavutega tuna malim plovilom znašala 3,03 % v Italiji, 11,6 % na Hrvaškem, 11,89 % v Franciji, 13,68 % na Portugalskem in 36,93 % v Španiji;

Y.

ker večino staležev lovijo različne vrste flot, nekatere staleže pa lovijo tako male kot velike flote;

Z.

ker lahko EU z izvajanjem člena 17 uredbe o skupni ribiški politiki in dodelitvijo ribolovnih kvot na podlagi preglednih in objektivnih okoljskih, socialnih ali ekonomskih meril doseže pravičen prehod na nizkoogljično ribiško floto z majhnim vplivom na okolje; ker mora biti ta cilj tesno povezan s ciljem doseganja ekonomskih, socialnih in zaposlitvenih koristi ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano;

AA.

ker Komisija pripravlja akcijski načrt za ohranjanje ribolovnih virov in zaščito morskih ekosistemov, ki mora prispevati k enemu glavnih ciljev evropskega zelenega dogovora tako, da zagotovi trajnostnost ribištva ter zadostno zaščito morskih ekosistemov in njihove biotske raznovrstnosti;

AB.

ker so Parlament, Svet in Komisija 10. novembra 2020 dosegli dogovor o uredbi o vzpostavitvi večletnega načrta upravljanja za modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju; ker je nato Svet ta dogovor na glasovanju zavrnil, kar je bilo v nasprotju s sklepom, o katerem se je že dogovoril z drugima institucijama;

AC.

ker izstop Združenega kraljestva vpliva tudi na razdelitev ribolovnih pravic v EU;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

—

ob upoštevanju preambule Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti odstavkov 3, 4 in 6,

—

ob upoštevanju naslova V PEU, zlasti poglavja 2, oddelek 2 o določbah o skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP),

—

ob upoštevanju Pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Ukrajino na drugi strani (1), Pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani (2), Pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Moldavijo na drugi strani (3), Celovitega in okrepljenega sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Armenijo na drugi strani (4) in Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Azerbajdžansko republiko na drugi strani (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. junija 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, spremembi in razveljavitvi Sklepa št. 466/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2017/1601 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009 (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/887 Evropskega parlamenta in Sveta z 20. maja 2021 o vzpostavitvi Evropskega industrijskega, tehnološkega in raziskovalnega kompetenčnega centra za kibernetsko varnost ter Mreže nacionalnih koordinacijskih centrov (7),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/881 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in o certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 (Akt o kibernetski varnosti) (8),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (9),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2021/1792 z dne 11. oktobra 2021 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (10),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2021/509 z dne 22. marca 2021 o vzpostavitvi Evropskega mirovnega instrumenta in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2015/528 (11),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta (SZVP) 2021/748 (12), 2021/749 (13) in 2021/750 (14) z dne 6. maja 2021 o sodelovanju Kanade, Kraljevine Norveške in Združenih držav Amerike v projektu PESCO o vojaški mobilnosti,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2020/1537 z dne 22. oktobra 2020 o spremembi Sklepa (SZVP) 2019/797 o omejevalnih ukrepih proti kibernetskim napadom, ki ogrožajo Unijo ali njene države članice (15),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2020/1127 z dne 30. julija 2020 o spremembi Sklepa Sveta (SZVP) 2019/797 o omejevalnih ukrepih proti kibernetskim napadom, ki ogrožajo Unijo ali njene države članice (16),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2019/797 z dne 17. maja 2019 o omejevalnih ukrepih proti kibernetskim napadom, ki ogrožajo Unijo ali njene države članice (17),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2017/2315 z dne 11. decembra 2017 o vzpostavitvi stalnega strukturnega sodelovanja (PESCO) in določitvi seznama vključenih držav članic (18),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/486/SZVP z dne 22. julija 2014 o svetovalni misiji Evropske unije za reformo sektorja civilne varnosti v Ukrajini (EUAM Ukraine) (19) in Sklepa Sveta (SZVP) 2021/813 z dne 20. maja 2021 o spremembi Sklepa 2014/486/SZVP o svetovalni misiji Evropske unije za reformo sektorja civilne varnosti v Ukrajini (EUAM Ukraine) (20),

—

ob upoštevanju Skupnega ukrepa Sveta 2008/736/SZVP z dne 15. septembra 2008 o nadzorni misiji Evropske unije v Gruziji, EUMM Georgia (21), in Sklepa Sveta (SZVP) 2020/1990 z dne 3. decembra 2020 o spremembi Sklepa 2010/452/SZVP o nadzorni misiji Evropske unije v Gruziji, EUMM Georgia (22),

—

ob upoštevanju letnega delovnega programa Evropskega obrambnega sklada za leto 2021, ki ga je Komisija sprejela 30. junija 2021,

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 16. decembra 2020 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v Uniji in razveljavitvi Direktive (EU) 2016/1148 (COM(2020)0823),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 16. decembra 2020 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o odpornosti kritičnih subjektov (COM(2020)0829),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 16. decembra 2020 z naslovom Strategija EU za kibernetsko varnost v digitalnem desetletju (JOIN(2020)0018),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. julija 2020 o strategiji EU za varnostno unijo (COM(2020)0605),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 13. septembra 2017 z naslovom Odpornost, odvračanje in obramba: okrepitev kibernetske varnosti za EU (JOIN(2017)0450),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 7. junija 2017 z naslovom Strateški pristop k odpornosti pri zunanjem delovanju EU (JOIN(2017)0021),

—

ob upoštevanju neformalnega srečanja Evropskega sveta 10. in 11. marca 2022, uradnega srečanja Evropskega sveta 24. in 25. marca 2022 ter izrednega vrha Nata 24. marca 2022,

—

ob upoštevanju izjave članov Evropskega sveta z dne 26. februarja 2021 o varnosti in obrambi,

—

ob upoštevanju nove strateške agende za obdobje 2019–2024, sprejete v Evropskem svetu 20. junija 2019,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013, 26. junija 2015, 15. decembra 2016, 9. marca 2017, 22. junija 2017, 20. novembra 2017 in 15. decembra 2017,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. januarja 2018 o celostnem pristopu k zunanjim konfliktom in krizam in z dne 24. januarja 2022 o varnostnih razmerah v Evropi,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. novembra 2013, 18. novembra 2014, 18. maja 2015, 27. junija 2016, 14. novembra 2016, 18. maja 2017, 17. julija 2017, 25. junija 2018, 17. junija 2019, 10. decembra 2019, 17. junija 2020, 12. oktobra 2020, 20. novembra 2020, 7. decembra 2020 in 10. maja 2021 o skupni varnostni in obrambni politiki,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. decembra 2021 o paktu o civilnih vidikih SVOP,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. novembra 2020 o strateškem pregledu PESCO 2020,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. junija 2020 o zunanjem delovanju EU na področju preprečevanja in zatiranja terorizma in nasilnega ekstremizma,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2019 o dopolnilnih prizadevanjih za krepitev odpornosti in preprečevanje hibridnih groženj,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2018 o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se 19. novembra 2018 sestali v okviru Sveta, o vzpostavitvi pakta o civilnih vidikih SVOP,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. junija 2017 o okviru za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti („zbirka orodij za kibernetsko diplomacijo“),

—

ob upoštevanju končnega poročila o prvem ciklu usklajenega letnega pregleda na področju obrambe, ki je bilo Svetu predstavljeno na seji 20. novembra 2020,

—

ob upoštevanju globalne strategije z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki jo je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

—

ob upoštevanju skupnih izjav z vrhov vzhodnega partnerstva leta 2009 v Pragi, leta 2011 v Varšavi, leta 2013 v Vilni, leta 2015 v Rigi, leta 2017 v Bruslju in leta 2021 v Bruslju,

—

ob upoštevanju skupne izjave parlamentarnih odborov za zunanje zadeve pridružene trojke ter izjav Poljske in Litve z dne 13. decembra 2021 o krepitvi sodelovanja v okviru spremljanja človekovih pravic na ozemljih držav vzhodnega partnerstva, ki jih zaseda Rusija,

—

ob upoštevanju protokola iz Minska z dne 5. septembra 2014, memoranduma iz Minska z dne 19. septembra 2014 ter svežnja ukrepov za izvajanje sporazumov iz Minska, ki so bili sprejeti in podpisani 12. februarja 2015 v Minsku ter ki jih je Varnostni svet OZN kot celoto podprl z resolucijo št. 2202 (2015) z dne 17. februarja 2015,

—

ob upoštevanju tristranskih srečanj predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela, predsednika Republike Azerbajdžan Ilhama Alijeva in predsednika vlade Republike Armenije Nikola Pašinjana 14. decembra 2021 in 6. aprila 2022,

—

ob upoštevanju skupne izjave o sodelovanju med EU in Natom z dne 10. julija 2018 ter skupne izjave EU in Nata z dne 8. julija 2016,

—

ob upoštevanju šestega poročila o napredku pri izvajanju skupnega sklopa predlogov z dne 17. maja 2021, ki sta ga Svet EU in Svet Nata potrdila 6. decembra 2016 oziroma 5. decembra 2017,

—

ob upoštevanju skupnega sklopa 74 predlogov za izvajanje varšavske skupne izjave, ki sta ga Svet EU in Svet Nata potrdila 6. decembra 2016 oziroma 5. decembra 2017,

—

ob upoštevanju skupne izjave EU in OZN z dne 24. januarja 2022 o okrepitvi strateškega partnerstva med OZN in EU za mirovne operacije in krizno upravljanje: prednostne naloge za obdobje 2022–2024,

—

ob upoštevanju ustanovne listine OZN, Helsinške sklepne listine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) iz leta 1975, Pariške listine za novo Evropo iz leta 1990, kodeksa ravnanja pri politično-vojaških vidikih varnosti OVSE z dne 3. decembra 1994, memoranduma o varnostnih zagotovilih v zvezi s pristopom Ukrajine k Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja z dne 5. decembra 1994 (memorandum iz Budimpešte o varnostnih zagotovilih) in dunajskega dokumenta o ukrepih za krepitev zaupanja in varnosti z dne 30. novembra 2011,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 o sodelovanju med EU in Natom v okviru čezatlantskih odnosov (23),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2021 o vojnih ujetnikih po nedavnem konfliktu med Armenijo in Azerbajdžanom (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. marca 2021 o izvajanju Direktive 2009/81/ES glede oddaje naročil na področju obrambe in varnosti ter Direktive 2009/43/ES glede prenosa obrambnih proizvodov (25),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2021 o izvajanju pridružitvenega sporazuma EU z Ukrajino (26),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2021 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike – letno poročilo za leto 2020 (27),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2021 o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike – letno poročilo za leto 2020 (28),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2020 o izvajanju pridružitvenega sporazuma EU z Republiko Moldavijo (29),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. septembra 2020 o izvajanju pridružitvenega sporazuma EU z Gruzijo (30),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 19. junija 2020 Svetu, Komisiji in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o vzhodnem partnerstvu pred vrhom junija 2020 (31),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2018 o vojaški mobilnosti (32),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2018 o kibernetski obrambi (33),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti tistih o dejavnostih Rusije na ozemljih držav vzhodnega partnerstva, njeni nezakoniti priključitvi Krima, njenih kršitvah pravic krimskih Tatarov, njeni zasedbi delov ozemlja Ukrajine, Gruzije in Republike Moldavije ter s tem povezanih dejavnostih postavljanja meje, pa tudi o njeni sovražni propagandi in dezinformacijah o EU in državah vzhodnega partnerstva,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0168/2022),

A.

ker je vzhodno partnerstvo zajeto v sosedski politiki EU in ker ima EU celovit pristop do varnosti in odpornosti, tudi proti kibernetskim in hibridnim grožnjam, ki je posebej zasnovan za krepitev odnosov s šestimi državami vzhodnega partnerstva (Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino), da bi pomagal pri spodbujanju miru, stabilnosti, odpornosti, skupne blaginje, trajnostnega razvoja, reform in človekove varnosti v vzhodnem sosedstvu EU, krepil gospodarsko sodelovanje, podpiral medsektorsko reformo in prispeval k splošni odpornosti teh držav v duhu obojestranskih zavez in skupne odgovornosti;

B.

ker je vzhodno partnerstvo namenjeno spodbujanju stabilnosti, blaginje in medsebojnega sodelovanja ter napredku zavez o potrebnih reformah; ker je nujno treba okrepiti mirno reševanje sporov v celotnem vzhodnem partnerstvu, zlasti z večstranskimi pristopi in forumi, kot je OVSE; ker je treba razviti strategijo o tem, kako bolje obravnavati varnostne vidike politike EU do vzhodnega partnerstva, pri čemer je treba kot izhodišče upoštevati varnostne potrebe zadevnih partnerskih držav, saj destabilizacija regije vzhodnega partnerstva predstavlja veliko globalno grožnjo in ogroža mir, stabilnost in varnost držav vzhodnega partnerstva in evropske celine;

C.

ker se vzhodno partnerstvo v zadnjih letih sooča z resnimi kršitvami mednarodnega prava, varnostnimi grožnjami in konflikti, ki so privedli do sedanje ruske vojne agresije proti Ukrajini; ker so za varnost in mir v vzhodnem sosedstvu potrebni spoštovanje in ohranitev mednarodnega prava, ozemeljske celovitosti ter temeljnih pravic in svoboščin; ker bi morala EU storiti vse, kar je v njeni moči, da bi pridruženim državam vzhodnega partnerstva pomagala obnoviti popolno suverenost in nadzor nad njihovimi ozemlji; ker je jasna zavezanost EU evropski perspektivi pridruženih držav vzhodnega partnerstva bistvena za prodemokratične reforme ter varnost, stabilnost in blaginjo njihovih družb;

D.

ker so se EU in članice vzhodnoevropskega partnerstva skupaj odločile, da bodo poglobile sodelovanje na področju varnosti, tudi s krepitvijo sposobnosti držav vzhodnega partnerstva za spoprijemanje s hibridnimi in kibernetskimi grožnjami; ker se je treba glede na nedavne dogodke državah vzhodnega partnerstva in Srednje Azije še naprej osredotočati na konvencionalne grožnje;

E.

ker bistveni cilji vzhodnega partnerstva koristijo vsem sosedam, tudi Rusiji, saj prispevajo k oblikovanju stabilnejše regije z ukrepi, ki ohranjajo mednarodno pravo, spoštovanje ozemeljske celovitosti in pogodbe, ki urejajo odnose med državami in krepijo dobro upravljanje, demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic in dobrososedske odnose s spodbujanjem miru, stabilnosti, skupne blaginje in obetov za narode vseh držav vzhodnega partnerstva; ker destabilizacija regije vzhodnega partnerstva resno ogroža EU ter svetovni mir, stabilnost in varnost;

F.

ker je vrh vzhodnega partnerstva 15. decembra 2021 ponovno potrdil suvereno pravico vsake partnerice, da izbere svojo raven ambicij in svoje cilje v odnosih z EU;

G.

ker je vrh vzhodnega partnerstva leta 2021 privedel do odločnejših prizadevanj za okrepitev odpornosti, strateškega komuniciranja in boja proti dezinformacijam ter spodbujanje varnostnega dialoga, dialoga o kibernetskih vprašanjih in sodelovanja na področjih SVOP;

H.

ker se vsaka država na območju vzhodnega partnerstva z izjemo Belorusije sooča z ozemeljskim konfliktom na svojem ozemlju, ki ga je Rusija bodisi povzročila ali je vanj vpletena;

I.

ker sta 22. februarja 2022 oba domova ruskega parlamenta – svet federacije in državna duma – soglasno podprla priznanje ukrajinskih separatističnih regij Doneck in Lugansk kot neodvisnih držav;

J.

ker je ruski parlament 23. februarja 2022 glasoval za to, da lahko predsednik Putin uporabi rusko vojsko zunaj države, da bi „podprl separatiste v Ukrajini“;

K.

ker je ruski predsednik Vladimir Putin 24. februarja 2022 z vnaprej posnetim govorom po televiziji napovedal, da je odredil „posebno vojaško operacijo“ v vzhodni Ukrajini; ker so nekaj minut pozneje rakete priletele na več deset mest po vsej državi, tudi na glavno mesto; ker so vojaške enote in oklepna vozila zgodaj zjutraj prečkala ukrajinske meje na vzhodu iz Rusije ter na severu iz Belorusije in na jugu s Krima, ki ga je Rusija nezakonito priključila;

L.

ker se je predsednik Putin 27. februarja 2022 odločil, da razglasi najvišjo raven pripravljenosti za boj ruskih jedrskih in raketnih sil;

M.

ker je Rusija 24. februarja 2022, potem ko je na meji z Ukrajino zbrala več kot 200 000 vojakov v ofenzivni formaciji in hkrati okrepila svojo hibridno in kibernetsko vojskovanje proti izvoljenim ukrajinskim oblastem, začela obsežen vdor v Ukrajino prek njenih severnih, vzhodnih in južnih meja ter Črnega morja, pri čemer je močno bombardirala civilna območja z uporabo premoči svojih zračnih in pomorskih sil ter orožja; ker je to skupaj največji vojaški konflikt v Evropi po drugi svetovni vojni;

N.

ker so ruske sile, kljub začetnemu zastoju zaradi čvrstega ukrajinskega odpora, izvajale ofenzivne operacije ter iz zraka in s topništvom/raketami napadale civilne cilje in infrastrukturo, tudi znane koridorje za evakuacijo;

O.

ker je Rusija 13. marca 2022 zaostrila svojo vojno agresije v Ukrajini z napadom na pomembno vojaško oporišče, ki je manj kot 16 km oddaljeno od poljske meje, v katerem je bilo ubitih najmanj 35 ljudi, ranjenih pa 134, kar je še povečalo napetosti v regiji;

P.

ker Rusija pod predsednikom Putinom še naprej vodi vojno agresije in stalno hibridno vojskovanje proti nekaterim državam vzhodnega partnerstva, to podpira z vedno navzočo grožnjo posredovanja s silo v vsej regiji, oborožene agresije in nezakonite zasedbe, da bi države ostale politično šibke in neuravnotežene ter vezane na vplivno območje, ki ga je enostransko razglasila Moskva, s čimer državam vzhodnega partnerstva dejansko odreka suvereno pravico do ozemeljske celovitosti, samostojne izbire zunanje politike in izbiranja zavezništev po lastni presoji, kar je v nasprotju z ustreznimi načeli OVSE iz Helsinške sklepne listine iz leta 1975, Pariške listine za novo Evropo iz leta 1990 ter iz dokumenta iz Istanbula (1999) in izjave iz Astane (2010); ker agresivna dejanja Rusije in njeni poskusi oslabitve evropske varnostne ureditve povzročajo nestabilnost v regiji in širše, njihov namen pa je tudi oslabiti in okrniti vlogo EU v regiji;

Q.

ker so neposredna ruska vojaška agresija Gruzije leta 2008 in njena poznejša zasedba 20 % ozemlja te države, ruska invazija, začasna zasedba in nezakonita priključitev Krima leta 2014 ter njena podpora separatistom v Donecku in Lugansku destabilizirali regijo in služili kot precedens, ki je privedel do ruske agresije proti Ukrajini ter očitne kršitve suverenosti, neodvisnosti, enotnosti in ozemeljske celovitosti Gruzije in Ukrajine; ker je EU ostro obsodila ta dejanja in odločno ponovila svojo odločenost, da ne bo priznala regij, ki jih je Rusija nezakonito priključila in zasedla ter uporabila kot izhodišče za agresijo proti nekaterim državam vzhodnega partnerstva, zaradi česar so države članice in EU sprejele vrsto omejevalnih ukrepov; ker so ruska dejanja pokazala, da ta država zavrača težnje pridruženih držav vzhodnega partnerstva po pridružitvi EU ali Natu ter je odločena, da nasprotuje in oporeka vsem poskusom podpore demokratičnemu razvoju v regiji, ki jo šteje za svojo „bližnjo tujino“; ker Kremelj bližnje sosednje države še vedno dojema kot rusko vplivno območje;

R.

ker ruska vojna agresije proti Ukrajini razkriva veliko ranljivost v varnosti držav članic in držav, ki se želijo pridružiti EU, zlasti držav v baltski in črnomorski regiji;