—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. maja 2021 o novem pristopu za trajnostno modro gospodarstvo v EU: Preobrazba modrega gospodarstva EU za trajnostno prihodnost (COM(2021)0240),

—

ob upoštevanju členov 3, 4, 13, 38, 43 in 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1139 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2021 o vzpostavitvi Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter spremembi Uredbe (EU) 2017/1004 (2) (v nadaljnjem besedilu sklad ESPRA),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (v nadaljnjem besedilu: okvirna direktiva o morski strategiji) (3),

—

ob upoštevanju sedmega okoljskega akcijskega programa in konceptov, ki jih vsebuje, kot so omejitve planeta in ekološke omejitve,

—

ob upoštevanju Direktive 2014/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2007/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti (5),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (6),

—

ob upoštevanju političnega dogovora med Parlamentom in Svetom z dne 11. marca 2021 o instrumentu za povezovanje Evrope v obdobju 2021–2027,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 Vračanje narave v naša življenja (COM(2020)0380) in resolucije Parlamenta z dne 9. junija 2021 o tej strategiji (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (COM(2020)0381) in resolucije Parlamenta z dne 20. oktobra 2021 o tej strategiji (8),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o modrem gospodarstvu za leto 2021 (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z marca 2021 z naslovom Trajnostna merila za modro gospodarstvo (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. maja 2021 z naslovom Strateške smernice za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0236),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. julija 2020 z naslovom „Nov pristop do pomorske strategije za Atlantik – akcijski načrt za atlantsko območje 2.0: Posodobljen akcijski načrt za trajnostno, odporno in konkurenčno modro gospodarstvo na območju Atlantika v Evropski uniji“ (COM(2020)0329),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. decembra 2020 z naslovom „Strategija za trajnostno in pametno mobilnost – usmerjanje evropskega prometa na pravo pot za prihodnost“ (COM(2020)0789),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. novembra 2020 z naslovom „Strategija EU za izkoriščanje možnosti energije iz obnovljivih virov na morju za podnebno nevtralno prihodnost“ (COM(2020)0741),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o izkoriščanju potenciala raziskav in inovacij v modrem gospodarstvu za ustvarjanje delovnih mest in rasti (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2018 o mednarodnem upravljanju oceanov: agenda za prihodnost naših oceanov v okviru ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030 (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. marca 2021 o vplivu morskih odpadkov na ribištvo (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2021 o novem pristopu do pomorske strategije za Atlantik (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 o vplivu vetrnih elektrarn in drugih sistemov za energijo iz obnovljivih virov na morju na ribiški sektor (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2021 z naslovom „Trdnejšemu partnerstvu z najbolj oddaljenimi regijami EU naproti“ (16),

—

ob upoštevanju sporazuma, sprejetega na 21. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Organizacije združenih narodov o spremembi podnebja (COP21) 12. decembra 2015 v Parizu (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum),

—

ob upoštevanju globalnih smernic in mednarodnih standardov za ribištvo in akvakulturo, ki jih je razvila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (v nadaljnjem besedilu: FAO) v sodelovanju z EU kot članico,

—

ob upoštevanju poročila FAO z naslovom „Stanje svetovnega ribištva in akvakulture 2020: trajnostnost v akciji“,

—

ob upoštevanju pobude za mrežo modrih ribiških pristanišč, ki jo je julija 2018 začela FAO,

—

ob upoštevanju strategij modre rasti pristanišča Vigo za obdobji 2016–2020 in 2021–2027 (17),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij v zvezi s sporočilom Komisije o novem pristopu za trajnostno modro gospodarstvo v EU – Preobrazba modrega gospodarstva EU za trajnostno prihodnost (COM(2021)0240),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 2. decembra 2021 o trajnostnem modrem gospodarstvu in akvakulturi (NAT-VVI/020),

—

ob upoštevanju, da je za pomorsko načrtovanje in celostno pomorsko politiko pristojen njegov Odbor za promet in turizem,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za razvoj in Odbora za promet in turizem,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A9-0089/2022),

A.

ker modro gospodarstvo v EU obsega 4,5 milijona neposrednih delovnih mest in vključuje vse industrije in panoge, povezane z oceani, morji in obalami, ki se nahajajo bodisi v morskem okolju (na primer ladijski promet, pomorski prevoz potnikov, ribištvo, proizvodnja energije) ali na kopnem (na primer pristanišča, ladjedelnice, obalni turizem in kopenska akvakultura); ker gre za širok, hitro razvijajoč se del našega gospodarstva, ki je v zadnjem desetletju naredil konkretne korake za posodobitev in diverzifikacijo in ki bo imel pri izboljšanju okoljskega, družbenega in gospodarskega razvoja pomembno vlogo;

B.

ker bi bilo globalno modro gospodarstvo v primerjavi z nacionalnimi gospodarstvi sedmo največje na svetu, oceani kot gospodarski subjekt pa bi bili član G7; ker deluje v največjem ekosistemu na našem planetu, saj je v oceanih kar 80 % vseh živih bitij; ker nas oceani obdajajo in preživljajo ter zagotavljajo ključne vire za zdravje ljudi, podpirajo pa tudi mrežo gospodarskih interakcij;

C.

ker lahko razvoj modrega gospodarstva močno pospeši rast in gospodarski razvoj, pa tudi nastanek delovnih mest, predvsem v obalnih in otoških državah in regijah in v najbolj oddaljenih regijah;

D.

ker v strategiji EU za modro gospodarstvo ribiški sektor, zlasti mali, priobalni in obrtni ribolov, ni bil dovolj upoštevan;

E.

ker bo modro gospodarstvo še naprej zagotavljalo nove možnosti in ustvarjalo nova delovna mesta, predvsem na področjih, kot so energija iz oceanskih obnovljivih virov, modro biogospodarstvo, biotehnologija in razsoljevanje;

F.

ker se lahko sektorske prednostne naloge za razvoj modrega gospodarstva po državah članicah razlikujejo, kar je po eni strani odvisno od ustrezne dosedanje razvitosti tradicionalnih ali uveljavljenih sektorjev, po drugi pa od sedanjih virov in razvojnih zmožnosti novonastajajočih sektorjev v posameznih državah članicah;

G.

ker izkoriščanje potenciala modrega gospodarstva ne sme biti izgovor za izpostavljanje morij in oceanov oblikam izkoriščanja virov in modelov rasti, ki so se že izkazali za netrajnostne; ker je treba morske in oceanske vire uporabljati strogo v skladu s potrebo po njihovem dobrem upravljanju in ohranjanju, ne da bi pri tem spremenili ravnovesje morskih ekosistemov;

H.

ker je z direktivo o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje določeno, da morajo države članice upoštevati medsebojne vplive dejavnosti in načinov uporabe, kot so akvakultura, ribolov ter obrati in infrastruktura za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, pa tudi podmorskih kablov, spodbujati soobstoj ustreznih dejavnosti in uporabljati pristop, ki bo temeljil na ekosistemih;

I.

ker morajo modro gospodarstvo, ki se razvija v okviru ekoloških omejitev, in torej ne le sektorja ribištva in akvakulture, temveč tudi vsi zadevni morski sektorji, na splošno spoštovati okoljske, socialne in gospodarske stebre, da bi lahko veljali za trajnostne;

J.

ker je eden izmed ciljev skupne ribiške politike zagotoviti ustrezno ohranjanje in upravljanje morskih bioloških virov ter da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti akvakulture okoljsko dolgoročno trajnostne in se upravljajo na način, ki je skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano;

K.

ker bi morala skupna ribiška politika prispevati k rasti produktivnosti in dostojnemu življenjskemu standardu v ribiškem sektorju, vključno s sektorjem malega ribolova, pa tudi k stabilnim trgom, ter zagotoviti razpoložljivost hrane;

L.

ker je v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 14 nujno ohraniti oceane, morja in morske vire ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, medtem ko je v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 2 nujno zagotavljati prehransko varnost; ker podcilj 14.1 določa cilj preprečevanja in znatnega zmanjšanja onesnaževanja morja vseh vrst do leta 2025, zlasti zaradi dejavnosti na kopnem, vključno z morskimi odpadki in onesnaževanjem s hranili;

M.

ker so oceani ključnega pomena za življenje na Zemlji, saj proizvedejo 50 % kisika v ozračju, absorbirajo približno 25 % emisij ogljikovega dioksida, ki jih proizvede človek, in 90 % odvečne toplote v podnebnem sistemu, ter uravnavajo svetovno podnebje;

N.

ker so obnova, ohranjanje in trajnostna raba morske biotske raznovrstnosti bistvene za zdravje oceanov, v katerih živi na milijone vrst, za varovanje zdravja planeta in zagotavljanje podlage za morske in pomorske gospodarske dejavnosti;

O.

ker je zbiranje podatkov za znanstveno spremljanje in oceno staležev v morjih in oceanih, vključno z oceno, ali so ti staleži znotraj varnih bioloških meja, bistveno za njihovo trajnostno upravljanje;

P.

ker so pomembni deli oceanov in morskega dna še vedno neraziskani, zlasti globoko morje, in ker so potrebne nadaljnje raziskave, da bi zagotovili, da bodo vse dejavnosti v okviru modrega gospodarstva v celoti trajnostne;

Q.

ker sta ribištvo in akvakultura ključna sektorja modrega gospodarstva in pomemben vir beljakovin in mikrohranil, ki so bistvene za prehransko varnost in zdravje ljudi;

R.

ker je morska biotska raznovrstnost v Evropi pod pritiskom, pri čemer je stanje ohranjenosti velikega deleža ocenjenih morskih vrst in habitatov „neugodno“ ali „neznano“; ker ima izguba morske biotske raznovrstnosti velik okoljski, družbeni in gospodarski vpliv na ribiški sektor EU ter obalna in otoška območja in najbolj oddaljene regije, zato je treba ta trend obrniti; ker je treba biotsko raznovrstnost obnoviti v sodelovanju z vsemi deležniki, zlasti z ribiškim sektorjem in znanstveno skupnostjo;

S.

ker so obalne in otoške skupnosti ključni deležniki pri razpravi o potencialu modrega gospodarstva in načinih za njegovo uresničitev;

T.

ker imajo ribiči in ribogojci v EU ključno vlogo pri varovanju in spodbujanju ozemeljske identitete, kulturnih tradicij, prehranske varnosti, zaposlovanja in dohodkov;

U.

ker mali priobalni ribolov zaznamujejo posebne značilnosti in potrebe;

V.

ker lahko sektor rekreacijskega ribolova kot dejavnost visoke vrednosti in trajnostna turistična dejavnost prispeva k diverzifikaciji prihodkov obalnih skupnosti;

W.

ker imajo ženske pomembno vlogo v sektorju ribištva in akvakulture; ker je treba povečati njihovo prepoznavnost in jim zagotoviti enak dostop do zaposlitve v sektorju ter ustrezno pravno priznanje;

X.

ker cilji trajnostnega razvoja OZN št. 3, 6, 9 in 12 poudarjajo pomen zdravja živali, dobre kakovosti vode, trajnostnih inovacij ter trajnostne porabe in proizvodnje v modrem gospodarstvu;

Y.

ker sta zdravje in dobrobit vodnih živali povezana s kakovostjo živil; ker lahko slaba skrb in reja živali povečata tveganje okužb in bolezni;

Z.

ker ima kopensko kmetijstvo velik vpliv na morske ekosisteme in ribištvo, zlasti z uporabo dušikovih gnojil in evtrofikacijo vodnih okolij;

AA.

ker imajo ribiči zelo pomembno vlogo pri zbiranju zapuščenih morskih odpadkov v morju, bodisi z izvajanjem ciljno usmerjenih kampanj bodisi z nenamernim zbiranjem odpadkov med ribolovnimi dejavnostmi;

AB.

ker cilja za leto 2020 glede doseganja dobrega okoljskega stanja evropskih morij in odprave prelova nista bila izpolnjena;

AC.

ker je bilo leta 2018 v ribiškem sektorju EU zaposlenih približno 163 600 ljudi, ribiške flote pa so v letu 2019 ulovile približno 4,1 milijona ton živih rib; ker je bilo v EU-27 v letu 2018 proizvedenih 1,1 milijona ton vodnih organizmov, po ocenah vrednih 3,7 milijarde EUR (18);

AD.

ker je EU neto uvoznica ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture ter je še vedno odvisna od uvoza večine svoje hrane iz vodnega življa, ki je leta 2018 predstavljal 34 % svetovne vrednosti uvoza; ker je treba pri uvozu ribiških proizvodov v EU spoštovati vsaj podobne standarde trajnosti kot v EU; ker mora biti uvoz ribiških proizvodov EU neposredno povezan s trajnostnimi delovnimi mesti v sektorjih uvoza, predelave in prodaje na drobno;

AE.

ker posledice podnebnih sprememb že vplivajo na ribištvo, akvakulturo in obalne skupnosti v EU; ker podnebna kriza močno vpliva na zdravje evropskih morij in negativno vpliva na odpornost modrega gospodarstva, zlasti ribištva in akvakulture;

AF.

ker je pandemija covida-19 prizadela več panog v modrem gospodarstvu, zlasti obalni in pomorski turizem; ker bi lahko modro gospodarstvo pomagalo pri odpravljanju gospodarske in socialne škode, ki jo je povzročila sedanja kriza;

AG.

ker je pandemija covida-19 imela resne ekonomske posledice za zaposlene v ribištvu in akvakulturi zaradi hkratnega zmanjšanja povpraševanja in pomanjkanja pogojev na številnih plovilih, da bi lahko zagotovila zdravstveno varnost; ker so motnje na trgu, ki jih je povzročila pandemija, negativno vplivale na ribiče po vsej EU; ker ribiči še vedno uspejo zagotoviti visokokakovostno preskrbo s hrano, zato jim je treba zaradi njihovega pomena za zanesljivo preskrbo s hrano v EU nameniti posebno pozornost;

AH.

ker so razmere zaradi pandemije pokazale, kako pomembno je za svetovno zdravje in prihodnost prehranskih sistemov okolje, ki je odporno in podprto s trajnostnimi praksami pri upravljanju virov;

AI.

ker morajo obalne skupnosti diverzificirati svoje vire dohodkov, da bi lahko vzdržale gospodarske in družbene pretrese;

AJ.

ker morajo obalne in oddaljene skupnosti pri diverzifikaciji svojih virov dohodka okrepiti odpornost na pretrese, kot so tisti, ki jih povzročajo podnebne spremembe;

AK.

ker sta pomorski in obalni turizem steber modrega gospodarstva, saj je več kot polovica turističnih nastanitev v EU na obalnih območjih, 30 % prenočitev pa je zabeleženih v obmorskih letoviščih; ker sporočilo Komisije o turizmu in prometu v letu 2020 in pozneje (COM(2020)0550) poudarja pomen varovanja in obnavljanja evropskega kopenskega in morskega naravnega kapitala;

AL.

ker je 60 % zaposlitev v modrem gospodarstvu v panogi pomorskega in obalnega turizma; ker so za konkurenčno, odporno in socialno pravično modro gospodarstvo potrebni kvalificirani in usposobljeni strokovnjaki; ker lahko t. i. modra delovna mesta spodbujajo rast in poklicne priložnosti;

AM.

ker lahko ribiški turizem kot panoga postane nov vir dohodka za obalne skupnosti, obenem pa zagotavlja trajnostnost in dobro stanje ribjih staležev ter socialne in zdravstvene koristi;

AN.

ker je rekreacijski ribolov že trajnostna turistična možnost visoke vrednosti ter dopolnilna dejavnost za številne skupnosti po vsej Evropi; ker se v številnih državah povečuje zanimanje za rekreacijski ribolov, zlasti po pandemiji covida-19;

AO.

ker bo v obalnih regijah razvoj trajnostne infrastrukture pomagal ohraniti biotsko raznovrstnost, obalne ekosisteme in krajine, kar bo okrepilo trajnostni razvoj turizma in obalnih gospodarstev;

AP.

ker ima modro gospodarstvo ključno vlogo v blaginji najbolj oddaljenih regij, ki so zaradi svoje odročne lege še posebej odvisne od dejavnosti modrega gospodarstva, kot so pomorski promet, ladijski promet in turizem;

AQ.

ker imajo pristanišča bistveno vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega modrega gospodarstva in ker bo povečanje trajnosti pristanišč spodbujalo trajnostni razvoj obalnih skupnosti; ker so pristanišča pomembna vozlišča za prevoz blaga in potnikov v najbolj oddaljenih regijah;

AR.

ker so pristanišča ključna za povezljivost in gospodarstvo regij in držav ter imajo pomembno vlogo pri spodbujanju trajnostnega razvoja, ki prispeva k boju proti izgubi biotske raznovrstnosti, kot določa nova strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030; ker se bo s spreminjanjem strukture evropske industrije (na primer s širjenjem energije iz obnovljivih virov na morju) razvijala tudi vloga pristanišč;

AS.

ker bi ladjedelnice v EU lahko izkoristile priložnosti, ki jih ponuja hitro rastoči inovativni trg z energijsko učinkovitimi servisnimi plovili;

AT.

ker različne dejavnosti, povezane z modrim gospodarstvom, na enem prostoru ustvarjajo konkurenco, onesnaževanje in konflikte pri upravljanju morskega prostora, ki vplivajo predvsem na ribolovne dejavnosti, zlasti mali ribolov in obalne skupnosti; ker je pomorsko prostorsko načrtovanje ključno za preprečevanje vse večje konkurence in konfliktov pri upravljanju morskega prostora;

AU.

ker bi si morale države članice prizadevati, da bi prek svojih pomorskih prostorskih načrtov prispevale k trajnostnemu razvoju energetskih sektorjev na morju, pomorskega prometa, ribiškega sektorja in sektorja akvakulture ter k ohranjanju, varstvu in izboljševanju okolja, vštevši odpornost na učinke sprememb podnebja; ker bi bilo treba v zvezi s tem posebno pozornost nameniti interesom ribolova in akvakulture in jih ne potisniti na obrobje, ko bodo države članice nadaljevale delo in ko bodo opravljale revizije nacionalnih pomorskih prostorskih načrtov;

AV.

ker je cilj Pariškega sporazuma omejiti globalno segrevanje na precej pod 2 oC, po možnosti na 1,5 oC v primerjavi s predindustrijsko ravnjo;

AW.

ker posebno poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe o oceanu in kriosferi v spreminjajočem se podnebju vsebuje dokaze, da je združevanje znanstvenega znanja z znanjem lokalnega in domorodnega prebivalstva koristno za izboljšanje odpornosti;

AX.

ker je cilj EU postati podnebno nevtralna najkasneje do leta 2050, v skladu s cilji zelenega dogovora; ker je EU predlagala cilj, da se do leta 2030 zmanjšajo neto emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 %; ker je med možnostmi, ki si jih lahko izberejo države članice za doseganje tega cilja, tudi pridobivanje energije iz obnovljivih virov na morju, ki bi moralo igrati ključno vlogo pri doseganju teh ciljev, in sicer prek celovitega pristopa, ki upošteva tri stebre trajnostnosti;

AY.

ker je treba v okviru strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 pripraviti predlog pravno zavezujočih ciljev za obnovo narave v skladu s ciljem, da se zaščiti 30 % morskega območja EU, od tega 10 % pod strogimi ohranitvenimi ukrepi;

AZ.

ker so za vsako pomorsko regijo EU v zvezi s cilji, ki jih je treba doseči na zaščitenih morskih območij, potrebne posebne smernice in dobro načrtovanje;

BA.

ker so najbolj oddaljene regije pravi naravni laboratoriji, bogati z biotsko raznovrstnostjo, in prava naravna zatočišča, ki jih je treba nujno zaščititi, zlasti zaradi njihove večinoma arhipelaške narave in pomembnih obalnih območij;

BB.

ker je za upravljanje ekosistemov potreben celosten pristop, ki upošteva vse vzroke izgube biotske raznovrstnosti, kot so podnebne spremembe, zakisljevanje oceanov, pojav tujih vrst, obalna erozija itd.; ker so potrebni globalna vizija, okvir in ekosistemski pristop k upravljanju in ohranjanju morskih virov;

BC.

ker se zaradi podnebnih sprememb vedno bolj spreminjajo porazdelitev in migracijski vzorci različnih ribjih vrst, vplivajo pa tudi na mali ribolov v državah v razvoju, ki so bolj ranljive za njihove učinke;

BD.

ker nezakonit ribolov močno ogroža morske vire, izčrpava ribje staleže, uničuje morske habitate, ustvarja nelojalno konkurenco ter ogroža preživetje obalnih skupnosti in otoškega ribištva;

BE.

ker je za države članice bistveno, da izvajajo režim EU za nadzor ribištva, ki je preprost, pregleden in učinkovit, da bi zagotovili doseganje trajnostnih ciljev sektorja;

BF.

ker je izboljšana sledljivost z dostopom do informacij o hranilni vrednosti, poreklu ali kraju proizvodnje bistvena za vedenje potrošnikov, ko gre za diverzifikacijo potrošnje;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

92.

93.

94.

95.

96.

97.

98.

99.

100.

101.

102.

103.

104.

105.

106.

107.

108.

109.

110.

111.

112.

113.

114.

115.

116.

117.

118.

119.

120.

121.

122.

123.

124.

125.

126.

127.

128.

129.

130.

131.

132.

133.

134.

135.

136.

137.

138.

139.

140.

141.

142.

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti člena 39, člena 192(1) in člena 349 Pogodbe,

—

ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sprejetega na 21. zasedanju Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP21),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. marca 2021 o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave (COM(2021)0141),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2021 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2021 o strategiji „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/2115 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. decembra 2021 o določitvi pravil o podpori za strateške načrte, ki jih pripravijo države članice v okviru skupne kmetijske politike (strateški načrti SKP) in se financirajo iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) ter o razveljavitvi uredb (EU) št. 1305/2013 in (EU) št. 1307/2013 (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/2117 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. decembra 2021 o spremembi uredb (EU) št. 1308/2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov, (EU) št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil, (EU) št. 251/2014 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb aromatiziranih vinskih proizvodov in (EU) št. 228/2013 o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije (6),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. julija 2021 o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o evropski strategiji za spodbujanje beljakovinskih poljščin – spodbujanje pridelave beljakovinskih rastlin in stročnic v evropskem kmetijskem sektorju (7),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. oktobra 2020 o strategiji „od vil do vilic“,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. septembra 2021 o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 2. decembra 2021 o akcijskem načrtu EU za ekološko kmetovanje,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A9-0126/2022),

A.

ker se v sporočilu Komisije o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave (v nadaljnjem besedilu: ekološki akcijski načrt) poudarja, da so zeleni dogovor in vanj vključeni strategija od „vil do vilic“ in strategija za biotsko raznolikost bistvenega pomena za vodenje prehoda na bolj trajnosten prehranski sistem, zlasti pa za podporo prizadevanjem kmetov za varstvo okolja, ohranjanje biotske raznovrstnosti in boj proti podnebnim spremembam; ker ima bistveno vlogo pri doseganju tega cilja kmetijstvo na splošno, zlasti pa ekološko kmetijstvo;

B.

ker je po 12 mesecih čakanja sedaj pripravljena že skoraj vsa sekundarna zakonodaja, potrebna za začetek veljavnosti Uredbe (EU) 2018/848, kar pa ne velja za delegirano uredbo o ekološki proizvodnji soli;

C.

ker bi bilo treba v besedilu te uredbe dati prednost naravnim procesom brez dodatkov ali emisij ogljika pri pripravi, kar je značilno za proizvodnjo morske soli, da jo je mogoče označiti kot ekološko;

D.

ker bi moral evropski prehranski sistem zagotavljati trajnostno pridelano in hranljivo hrano po dostopnih cenah in prehransko varnost na način, ki omogoča zdravo družbo in zdrav planet, prispeva k socialni in gospodarski blaginji, varuje zdravje ekosistemov in evropskih državljanov ter zagotavlja donosnost kmetijske proizvodnje in s tem tudi dostojno življenje kmetov; ker je treba nujno poskrbeti, da se bo povečanje zemljišč, ki se uporabljajo za ekološko kmetovanje, ujemalo z možnostmi trga, da sprejme ekološke proizvode;

E.

ker Uredba (EU) 2018/848 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov kmete zavezuje k upoštevanju obdobja preusmeritve, v katerem morajo uporabljati vsa pravila o ekološki pridelavi;

F.

ker lahko to obdobje traja tudi tri leta; ker imajo kmetje v tem obdobju višje stroške pridelave, nimajo pa koristi od višjih tržnih cen ekoloških proizvodov;

G.

ker ekološko kmetijstvo prinaša številne okoljske prednosti, tudi manjše emisije toplogrednih plinov in lahko kmetijskemu sektorju pomaga uresničiti njegovo vlogo v boju proti podnebnim spremembam, pri prilagajanju nanje in pri reševanju najpomembnejših izzivov, kot so izguba delovnih mest na podeželju, rodovitnost tal in izguba biotske raznovrstnosti, ter pri pridobivanju odpornosti na ekonomske spremembe;

H.

ker so kmetijska raznolikost in krajše proizvodne verige med kmeti in potrošniki pomemben sestavni del zdravega in trajnostnega prehranskega sistema;

I.

ker lahko ekološko kmetovanje prispeva k vzpostavitvi ambicioznega ravnovesja glede trajnostnosti z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika, saj spodbuja varovanje tal, vode in biotske raznovrstnosti ter dobrobit živali, mladim pa omogoča, da se lotijo kmetovanja;

J.

ker so okoljski standardi in standardi dobrobiti živali v EU med najvišjimi na svetu; ker je biotska raznovrstnost na ekoloških kmetijskih zemljiščih za 30 % večja in so ta zemljišča koristna za opraševalce, uporaba umetnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev na njih pa je omejena;

K.

ker lahko ekološko kmetovanje prispeva k oživitvi podeželskih območij, ustvarjanju delovnih mest, trajnostnosti malih kmetij, zbliževanju potrošnikov in proizvajalcev, krepitvi povezav z lokalnim gospodarstvom in spodbujanju pozitivnih gospodarskih multiplikatorjev; ker se z novo skupno kmetijsko politiko uvajajo novi ambiciozni ukrepi za spodbujanje trajnostne pridelave in ekološkega kmetovanja;

L.

ker je bistveno poskrbeti, da se lahko potrošniki, ki vse več pozornosti namenjajo kakovosti zaužite hrane, ter gostinski sektor pri nakupu živil informirano in ozaveščeno odločajo;

M.

ker morajo biti potrošniki ustrezno obveščeni o prednostih uživanja ekoloških proizvodov, poleg tega pa jih je treba zaščititi pred namerno zavajajočim označevanjem embalažo in oglaševanjem;

N.

ker se je leta 2019 skupna kmetijska površina EU, namenjena ekološkemu kmetovanju, povečala na 13,8 milijona hektarjev; ker ekološko kmetijstvo trenutno predstavlja 8,5 % skupne kmetijske površine v uporabi v Uniji; ker se je vrednost ekološkega trga EU med letoma 2010 in 2019 več kot podvojila;

O.

ker se je prodaja ekoloških proizvodov na drobno v obdobju 2009–2019 z 18 milijard EUR povečala na 41 milijard EUR; ker ponekod po EU rast ekološke pridelave prehiteva razvoj ekološkega trga, pri porabi ekoloških proizvodov pa so med državami članicami velike razlike; ker je proizvodnja ekoloških proizvodov ponekod v EU zelo nizka ali pa je sploh ni, pri čemer so med državami članicami velike razlike v razpoložljivi površini za ta sektor, in sicer od 0,5 do 26,5 %;

P.

ker ekološki akcijski načrt obsega 23 ukrepov, ki predstavljajo trdno podlago za razvoj ekološkega sektorja na trajnosten način; ker je za leto 2024 predviden vmesni pregled ekološkega akcijskega načrta, uveden pa je bil tudi ekološki dan EU, kar predstavlja priložnost za večjo prepoznavnost in priznanje ekološkega kmetovanja ter večjo ozaveščenost o prednostih ekološke pridelave, saj ekološki kmetje veljajo za pionirje trajnostnega kmetijstva“;

Q.

ker je namen Uredbe (EU) 2018/848, ki se uporablja od 1. januarja 2022, da bi s strožjim nadzorom in pravili za uvoz povečali predvsem zaupanje potrošnikov v ekološke proizvode;

R.

ker so bile maja 2021 objavljene strateške smernice za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo za obdobje 2021–2030, katere razvoj bo potekal v okviru nacionalnih strateških načrtov;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

—

ob upoštevanju členov 2, 18 in 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 2, 4, 18, 24, 26 in 27 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 2 in 13 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 6 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju člena 17 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 10, 14, 21 in 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju člena 9 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, člena 2 prvega protokola k tej konvenciji in člena 12 Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov (OZN) o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,

—

ob upoštevanju Deklaracije Generalne skupščine OZN z dne 25. novembra 1981 o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,

—

ob upoštevanju Deklaracije Generalne skupščine OZN z dne 18. decembra 1992 o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice z dne 24. marca 2011 o boju proti nestrpnosti, negativnim stereotipom ter stigmatizaciji, diskriminaciji in pozivanju k nasilju ter nasilju nad osebami na podlagi vere ali prepričanja,

—

ob upoštevanju Rabatskega akcijskega načrta z dne 5. oktobra 2012 za prepoved razpihovanja narodnega, rasnega ali verskega sovraštva, ki pomeni hujskanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju,

—

ob upoštevanju sklepa Generalne skupščine OZN z dne 28. maja 2019, v katerem je 22. avgust določen kot mednarodni dan spomina na žrtve nasilnih dejanj na podlagi vere ali prepričanja,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 21. januarja 2021 o spodbujanju kulture miru in tolerance za zaščito verskih objektov,

—

ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca OZN za manjšinska vprašanja Svetu OZN za človekove pravice z dne 15. julija 2019 in 3. marca 2021, v katerih se obravnavata zlasti koncept manjšine in razširjena ciljna usmerjenost na manjšine s sovražnim govorom v družbenih medijih,

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za svobodo veroizpovedi ali prepričanja z dne 12. oktobra 2020, v katerem obravnava pomen varovanja svobode veroizpovedi ali prepričanja za vse, da se agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 uspešno izvede, in nevarnost, da so osebe, katerih veroizpoved ali prepričanje je manjšinsko, zapostavljene,

—

ob upoštevanju letnega poročila urada visoke komisarke OZN za človekove pravice z dne 28. decembra 2020 o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin,

—

ob upoštevanju Marakeške izjave z dne 27. januarja 2016 o pravicah verskih manjšin v skupnostih s pretežno muslimansko večino,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2009 o svobodi veroizpovedi ali prepričanja,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 21. februarja 2011 o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi veroizpovedi ali prepričanja,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. februarja 2021 o prednostnih nalogah EU v forumih OZN za človekove pravice v letu 2021,

—

ob upoštevanju smernic EU z dne 24. junija 2013 za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja,

—

ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah z dne 18. marca 2019 za nediskriminacijo v zunanjem delovanju,

—

ob upoštevanju poročil posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024, ki se bo financiral v večletnem finančnem okviru 2021–2027,

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (COM(2018)0460) in spremenjenega predloga uredbe (COM(2020)0459),

—

ob upoštevanju, da je bila nagrada Saharova Evropskega parlamenta za svobodo misli podeljena Raifu Badaviju leta 2015, Nadii Murad in Lamiji Adži Bašar leta 2016 ter Ilhamu Tohtiju leta 2019,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2013 o kastnem razlikovanju (1), zlasti odstavka 6 o veroizpovedi kot presečnem dejavniku za diskriminacijo in zlorabo,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2019 o smernicah EU in mandatu posebnega odposlanca EU za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o obravnavanju kršitev človekovih pravic pri vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, tudi genocidu (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2018 o razmerah v Siriji (5),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 4. oktobra 2018 o množičnih samovoljnih pridržanjih Ujgurov in Kazahov v avtonomni ujgurski regiji Xinjiang (6), 18. aprila 2019 o Kitajski, predvsem o položaju verskih in etničnih manjšin (7), 19. decembra 2019 o položaju Ujgurov na Kitajskem (kitajski dokumenti) (8) in 17. decembra 2020 o prisilnem delu in položaju Ujgurov v avtonomni ujgurski regiji Xinjiang (9),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 7. julija (10) in 15. decembra 2016 (11), 14. septembra (12) in 14. decembra 2017 (13) ter 19. septembra 2019 (14) o Mjanmaru in položaju ljudstva Rohinga,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 28. novembra 2019 o stanju svoboščin v Alžiriji (15) in z dne 26. novembra 2020 o vse slabših razmerah na področju človekovih pravic v Alžiriji, zlasti primeru novinarja Khaleda Drarenija (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. decembra 2019 o kršitvah človekovih pravic in verske svobode v Burkini Faso (17),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2020 o Nigeriji, zlasti nedavnih terorističnih napadih (18),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 29. aprila 2021 o zakonu o bogokletstvu v Pakistanu, zlasti primeru Šagufte Kavzar in Šafkata Emanuela (19), v kateri je omenjen tudi primer Asie Bibi, 14. aprila 2016 o Pakistanu, zlasti napadu v Lahoreju (20), in 13. decembra 2018 o Iranu, zlasti primeru Nasrin Sotudeh (21),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2020 o zunanjepolitičnih posledicah izbruha COVID-19 (22),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 29. aprila 2021 Svetu, Komisiji in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o odnosih med EU in Indijo (23),

—

ob upoštevanju svojega priporočila z dne 9. junija 2021 Svetu o 75. in 76. zasedanju generalne skupščine Organizacije združenih narodov (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju – letno poročilo za leto 2018 (25), zlasti odstavkov 42, 43 in 45,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2021 o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju – letno poročilo za leto 2019 (26), zlasti odstavkov 103, 104, 106 in 107,

—

ob upoštevanju dejavnosti medskupine Evropskega parlamenta za svobodo veroizpovedi ali prepričanja in versko strpnost,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za razvoj,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0071/2022),

A.

ker pogodbe OZN o človekovih pravicah ter mednarodna zakonodaja in zakonodaja EU določajo standarde za varstvo pravic pripadnikov nazorskih ali verskih manjšin kot sestavnega dela človekovih pravic;

B.

ker pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi vključuje svobodo izbire, kaj verjeti ali ne, svobodo ustanovitve veroizpovedi ali prepričanja, pristopa k njej, njenega spreminjanja ali zapustitve brez kakršnih koli omejitev ter svobodo, bodisi posameznika ali znotraj skupnosti, bodisi zasebno ali javno izražati svojo veroizpoved ali prepričanje v zvezi z bogoslužjem, poučevanjem, prakticiranjem in obredi; ker ta svoboda vključuje tudi pravico verskih, sekularnih in nekonfesionalnih organizacij do priznanja statusa pravne osebe; ker svoboda veroizpovedi ali prepričanja vključuje tudi pravico do izražanja kritičnih ali satiričnih mnenj o verah in verskih oblasteh kot legitimen izraz svobode misli ali umetniškega ustvarjanja;

C.

ker EU v skladu s členom 21 PEU spodbuja in brani spoštovanje človekovega dostojanstva ter univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot del vodilnih načel svoje zunanje politike;

D.

ker je svoboda veroizpovedi ali prepričanja kršena v velikem številu držav po svetu; ker veliko število ljudi živi v državah, ki izvajajo ali dopuščajo hude kršitve svobode misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja;

E.

ker diskriminacijo in preganjanje manjšin zaradi prepričanja ali veroizpovedi izvajajo različni akterji, bodisi države bodisi nedržavni akterji bodisi kombinacija obojega, imata pa lahko različne oblike, kot so uboji, mučenje, fizični napadi, množično zapiranje, samovoljne aretacije, prisilna izginotja, izvensodne usmrtitve, prisila, prisilne spreobrnitve, ugrabitve, zgodnje in prisilne poroke, nasilje na podlagi spola, posilstva, fizične in psihične zlorabe, prisilna kontracepcija in prekinitve nosečnosti, prisilno delo in razseljevanje, trgovina z ljudmi, grožnje, izključevanje, diskriminatorna in nepravična obravnava, nadlegovanje, razlastitve, omejitve dostopa do državljanstva, izvoljenih funkcij, zaposlitve, izobraževanja, zdravstvenih in upravnih storitev, uničenje verskih objektov, pokopališč in kulturne dediščine ter sovražni govor na spletu in sicer;

F.

ker sta se s pandemijo COVID-19 v nekaterih državah zaostrila preganjanje nazorskih in verskih manjšin ter nasilje nad njimi; ker je poleg tega zdravstvena kriza nekaterim državam ponudila pretvezo za sprejemanje ukrepov za preganjanje, za namene, ki niso povezani s pandemijo; ker so nazorske in verske manjšine zaradi neenakosti pri dostopu do ustrezne zdravstvene oskrbe postale še zlasti izpostavljene okužbam s COVID-19 in umiranju zaradi njega;

G.

ker so ženske, ki pripadajo nazorskim ali verskim manjšinam, še zlasti izpostavljene tveganju večje diskriminacije in nasilja, ki sta povezana s presečnimi dejavniki, kot so spol, veroizpoved, kasta, etnično poreklo, neravnovesje moči in patriarhat, v nekaterih primerih pa ju opravičujejo verski ali nazorski vzgibi; ker imajo več težav pri uveljavljanju pravice do izstopa iz verske ali nazorske skupnosti zaradi socialne ali ekonomske odvisnosti, groženj z nasiljem ali izgube skrbništva nad otroki;

H.

ker sta nasilje na podlagi spola in versko utemeljena diskriminacija še prisotna; ker so ženske in osebe LGBTIQ+ še vedno izpostavljene diskriminaciji in nasilju, ki ju v imenu vere izvajajo državni in nedržavni akterji; ker državni in nedržavni akterji v imenu vere onemogočajo spolno in reproduktivno zdravje in pravice, vključno s splavom;

I.

ker je treba vsako preganjanje na podlagi vere ali prepričanja najostreje obsoditi, nacionalne vlade in mednarodni akterji pa se morajo nanj hitro odzvati;

J.

ker so prakse, povezane z avtohtonimi prepričanji ali veroizpovedmi, del kulturne identitete ljudi; ker imajo v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic avtohtona ljudstva pravico do spodbujanja, razvijanja in ohranjanja svojih institucionalnih struktur in posebnih običajev, duhovnosti, tradicij, postopkov in praks;

K.

ker se zdi, da so verske manjšine skoraj v vseh svetovnih regijah v nevarnosti, da bodo označene za „teroristične skupine“ in da bodo njihovi pripadniki aretirani zaradi obtožb „ekstremizma“ ali „nezakonitih dejavnosti“; ker nekatere vlade uporabljajo zahteve glede nacionalne varnosti in protiteroristične ukrepe za kriminalizacijo pripadnosti nekaterim verskim ali nazorskim skupinam oziroma njihovih dejavnosti; ker taki pristopi resno ogrožajo uveljavljanje pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja;

L.

ker nazorske ali verske manjšine pogosto niso ustrezno zastopane na nacionalni ravni; ker zakonodaja pogosto izključuje potrebe in interese teh manjšin, pri čemer vlade uporabljajo vrsto ukrepov, ki niso zakonsko določeni, za preganjanje, delegitimizacijo ali stigmatizacijo teh manjšin;

M.

ker so bili napadi na kulturno dediščino v številnih konfliktih in krizah po svetu sredstvo simbolnega nasilja in politizacije kulturne dediščine; ker so verski vidiki teh konfliktov neposredno prispevali k humanitarnim krizam, razseljevanju, migracijam ter kršitvam verskih in kulturnih pravic ter človekovega dostojanstva; ker lahko ti konflikti in krize polarizirajo družbe, države, regije, etnične skupine in skupnosti ter povečajo tveganje nasilnih konfliktov; ker je zato lahko uničevanje in plenjenje kulturne dediščine orožje v vojni in svarilo prihodnjih množičnih grozodejstev; ker to uničevanje in plenjenje poleg tega močno ovirata dialog, mir in spravo;

N.

ker so skupnosti, zlasti verske skupnosti, zaradi uničenja kulturne dediščine ranljive, saj so prikrajšane za pomemben del svoje identitete; ker lahko ekstremistične skupine in druge strani v konfliktih zlahka razširijo svoj vpliv na področja, na katerih sta bili identiteta in socialna kohezija oslabljeni in kjer so se poglobile delitve v skupnostih;

O.

ker storilci v primerih mednarodnih zločinov na podlagi veroizpovedi ali prepričanja z nekaj manjšimi izjemami niso bili kaznovani, zaradi česar so se grozodejstva lahko nadaljevala;

P.

ker je v skladu s Konvencijo OZN o genocidu iz leta 1948 obveznost držav in javnih organov, da preprečujejo zločin genocida in ne zgolj, da kaznujejo storilce teh zločinov;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989,

—

ob upoštevanju člena 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, člena 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, členov 13 in 14 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter člena 10 Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

—

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, sprejetih leta 2015, in poročila OZN o ciljih trajnostnega razvoja za leto 2021,

—

ob upoštevanju splošnih pripomb Odbora OZN za otrokove pravice (1),

—

ob upoštevanju smernic OZN za nadomestno skrb za otroke z dne 18. decembra 2009,

—

ob upoštevanju globalne študije OZN o otrocih, ki jim je bila odvzeta prostost, objavljene 11. julija 2019,

—

ob upoštevanju političnega poročila OZN z dne 15. aprila 2020 z naslovom „The impact of COVID-19 on children“ (Vpliv covida-19 na otroke) in pozitivnega odziva nanj, ki sta ga skupaj vodili EU in skupina latinskoameriških in karibskih držav in ga je podpisalo 173 držav,

—

ob upoštevanju političnega odgovora Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj z dne 19. oktobra 2020 z naslovom „What is the impact of the COVID-19 pandemic on immigrants and their children?“ (Kakšen je vpliv pandemije covida-19 na priseljence in njihove otroke?),

—

ob upoštevanju Konvencije Unesca proti diskriminaciji v izobraževanju, sprejete 14. decembra 1960,

—

ob upoštevanju brošure organizacij UNICEF in UNESCO ter Svetovne banke z naslovom „Mission: Recovering Education in 2021“ (Misija: obnova izobraževanja v letu 2021),

—

ob upoštevanju člena 49 Listine Organizacije ameriških držav iz leta 1967,

—

ob upoštevanju člena 11 Afriške listine o pravicah in dobrobiti otrok iz leta 1990,

—

ob upoštevanju členov 17 in 25 Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1981,

—

ob upoštevanju člena 31 Deklaracije Združenja ASEAN o človekovih pravicah iz leta 2012,

—

ob upoštevanju člena 14 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 3(5) in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju poročila Programa OZN za razvoj iz aprila 2021 z naslovom Leaving No One Behind: Impact of COVID-19 on Sustainable Development Goals (SDGs) (Nihče ne bo zapostavljen: vpliv covida-19 na cilje trajnostnega razvoja),

—

ob upoštevanju evropskega jamstva za otroke,

—

ob upoštevanju, da je leto 2021 mednarodno leto za odpravo dela otrok, in pristopa Komisije, po katerem ne tolerira dela otrok,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2019 o otrokovih pravicah ob 30. obletnici Konvencije OZN o otrokovih pravicah (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2021 o sirskem konfliktu – deset let po vstaji (3),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za razvoj in Odbora za kulturo in izobraževanje,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0058/2022),

A.

ker je zaradi pandemije covida-19 po svetu umrlo skoraj pet milijonov ljudi, zaradi česar so vlade po vsem svetu sprejele izredne ukrepe za zajezitev širjenja virusa covida-19, vključno z zapiranjem šol in omejevanjem dostopa do izobraževalnih ustanov;

B.

ker nove različice zaostrujejo zdravstveno krizo zaradi covida-19, medtem ko so zaradi konfliktov in drugih kriz, tudi podnebne, otroci po vsem svetu še vedno izpostavljeni večjemu tveganju, da ne bodo dosegli minimalnih ravni usposobljenosti;

C.

ker je dostop do izobraževanja mednarodno priznana temeljna človekova pravica, ki je nujna za izvajanje vseh drugih človekovih pravic; ker pravica do izobraževanja pomeni, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in splošno ter dostopno vsem;

D.

ker UNICEF ocenjuje, da je več kot 168 milijonov otrok izgubilo celo leto izobraževanja zaradi zaprtja šol, ki je posledica omejitev gibanja zaradi covida-19, podatki Unesca pa kažejo, da je bilo izobraževanje občutno prekinjeno za 800 milijonov učencev po vsem svetu, ki so v povprečju izgubili dve tretjini šolskega leta;

E.

ker je bilo od marca 2020 približno 194 držav zaradi pandemije covida-19 prisiljenih zapreti šole po vsej državi, kar je vplivalo na več kot 1,8 milijarde učencev po svetu in jim onemogočilo dostop do izobraževanja in drugih pomembnih koristi, ki jih zagotavljajo šole; ker so v nekaterih regijah šole še vedno zaprte; ker so otroci zaradi zaprtja šol vse bolj izpostavljeni nasilju, zlorabam in izkoriščanju, tudi v domačem okolju; ker delno ali popolno zaprtje šol vpliva najbolj na ranljive in marginalizirane otroke, s tem ko povečuje že obstoječe neenakosti v izobraževalnem sistemu in povzroča motnje v vseh vidikih njihovega vsakdanjega življenja;

F.

ker po podatkih Unicefa tretjina otrok po vsem svetu nima dostopa do interneta, kar ovira dostop do učenja na daljavo/digitalnega učenja; ker bodo po pandemiji covida-19 še vedno potrebni programi učenja in poučevanja na daljavo, zlasti v državah, ki so jih prizadele naravne nesreče in konflikti; ker je e-učenje učiteljem zastavilo nove izzive v zvezi z organizacijo izobraževanja in ohranjanjem socialnih stikov; ker pandemija covida-19 in pospešeni inovativni ukrepi, ki se uporabljajo za neprekinjeno izobraževanje za otroke, nudijo možnost za prenovo izobraževanja in bolj v prihodnost usmerjene, vključujoče, prožne in odporne sisteme; ker morajo biti programi učenja na daljavo dostopni vsem otrokom, pri čemer je treba upoštevati socialnoekonomske izzive, s katerimi se utegnejo soočati otroci, pa tudi to, da nemara nimajo dostopa do interneta, radiotelevizijskih programov ali digitalnih medijev;

G.

ker so ekonomske posledice pandemije covida-19 za starše nato vplivale na zdravje in dobro počutje njihovih otrok ter njihov dostop do izobraževanja; ker starši ob zaprtju šol niso bili pripravljeni na šolanje na daljavo in od doma; ker nekateri zaposleni starši niso imeli finančnih sredstev ali alternativnih možnosti in so bili zato prisiljeni pustiti otroke same doma, drugi, večinoma ženske, pa so bili prisiljeni pustiti delo, zaradi česar so družine pristale v revščini;

H.

ker je več kot 90 % držav med zaprtjem šol v izrednih razmerah uvedlo eno od oblik učenja na daljavo; ker je izobraževanje na daljavo koristilo predvsem otrokom v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju, zaradi česar otrokom na predšolski ravni grozi, da ne bodo pripravljeni na osnovno šolo;

I.

ker so šolarji po vsem svetu od začetka pandemije covida-19 že izgubili približno 1,8 bilijona učnih ur z osebnim stikom, več kot 39 milijard šolskih obrokov pa je bilo po vsem svetu izgubljenih zaradi zaprtja šol (4);

J.

ker se je svet že veliko pred pandemijo covida-19 soočal s svetovno krizo učenja, ne le zaradi oviranega dostopa do izobraževanja zaradi revščine, dolge vožnje v najbližjo šolo, škodljivih norm v zvezi s spolom, diskriminacije ranljivih skupin, okoljskih tveganj in konfliktov, temveč tudi zaradi šolanja, ki ne privede vedno do izobrazbe; ker je pandemija poslabšala kritične razmere, v katerih živijo otroci v številnih konfliktnih regijah, za katere so pogosto značilni vse večja negotovost, večja ranljivost za posledice podnebnih sprememb in napadi na izobraževalne ustanove, zaradi česar so otroci izpostavljeni večjemu tveganju novačenja v boj, kar je huda kršitev otrokovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava; ker po ocenah 617 milijonov otrok in mladostnikov po vsem svetu ne more doseči minimalne stopnje usposobljenosti za branje (5) in matematiko, čeprav se dve tretjini njih šolata;

K.

ker je pandemija covida-19 izničila 20 let napredka na področju izobraževanja; ker dodaten 101 milijon otrok, kar je 9 % otrok od prvega do osmega razreda, v letu 2020 ni dosegel minimalne ravni bralne usposobljenosti (6);

L.

ker se ocenjuje, da do leta 2030 dodatnih 825 milijonov otrok ne bo doseglo odrasle dobe s srednješolskimi kvalifikacijami, ki jih potrebujejo za delo in življenje; ker milijoni otrok in mladih, ki so redno obiskovali šole, niso razvili znanj in spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešen vstop na trg dela, polno uresničitev svojih potencialov in prispevanje v svojih skupnostih;

M.

ker ima zapiranje šol velike gospodarske posledice, saj otrokom in mladim onemogoča, da bi razvili potrebna znanja in spretnosti, uresničili svoj celotni potencial in se pripravili na življenje, kar pogosto vodi v brezposelnost in posledično povečanje neenakosti, to pa potem privede do manj priložnosti;

N.

ker je po podatkih OZN na svetu 11 milijonov osnovnošolskih in srednješolskih učencev, od tega 5,2 milijona deklic, ki jim zaradi zaprtja šole, povezanega s covidom-19, grozi, da se ne bodo vrnili v izobraževanje (7); ker dlje ko otroci ne obiskujejo šole, večja je verjetnost, da bodo popolnoma opustili šolanje; ker utegnejo te razmere ogroziti rezultate, dosežene na področju izobraževanja deklet in doseganja ciljev trajnostnega razvoja, zlasti tistih, ki so povezani z zmanjševanjem revščine, zdravjem in dobrim počutjem ter kakovostnim izobraževanjem;

O.

ker ima zaprtje šol različne učinke, povezane s spolom, pri čemer obstaja tveganje, da se bodo neenakosti še povečale; ker se ocenjuje, da bi zapiranje šol med krizo lahko privedlo do povečanja najstniških nosečnosti; ker so dekleta, ki se ne šolajo, nesorazmerno izpostavljena tveganju zgodnjih in prisilnih porok in spolnega izkoriščanja; ker se ocenjuje, da bi lahko v naslednjem desetletju prišlo do še dveh milijonov primerov pohabljanja ženskih spolnih organov; ker utegne biti velikemu številu deklet preprečena vrnitev v šolo, potem ko bodo te ponovno odprte, zaradi nekaterih diskriminatornih politik, ki nosečim dekletom in mladim materam prepovedujejo šolanje;

P.

ker po svetu 129 milijonov deklet ne obiskuje šole, vključno s 32 milijoni deklet osnovnošolske starosti, 30 milijoni deklet, ki bi obiskovale nižjo srednjo šolo in 67 milijoni otrok deklet, ki bi obiskovale višjo srednjo šolo; ker je manj kot polovica držav po svetu dosegla enako zastopanost spolov pri udeležbi v osnovnem izobraževanju; ker so otroci iz najrevnejših in najranljivejših gospodinjstev, zlasti dekleta, zaradi prehoda na učenje na daljavo izpostavljeni velikemu tveganju, da bodo trajno ali za daljše obdobje opustili šolanje;

Q.

ker je devet od desetih držav, kjer se deklice najteže izobražujejo, v podsaharski Afriki, deseta pa je Afganistan, kjer so talibani ponovno odprli srednje šole le za fante in dekletom dejansko odvzeli možnost šolanja po osnovni šoli; ker je zaradi nejasne talibanske politike, nedoločnih in neizpolnjenih obljub o izobraževanju deklet na milijone afganistanskih deklet utemeljeno strah za svojo izobrazbo; ker je nastalo več mednarodnih pobud univerz in zasebnikov, ki za afganistanska dekleta in žene ponujajo izobraževanje na daljavo;

R.

ker so po ugotovitvah številnih nacionalnih in regionalnih organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj otroci, ki se ne šolajo, zlasti deklice in otroci iz prikrajšanih okolij, med drugim otroci iz manjšin, s podeželja, otroci iz avtohtonih skupnosti in otroci migrantov, vključno z begunci, otroci s posebnimi potrebami, otroci v oskrbi ter otroci, ki so zaradi pandemije covida-19 izgubili starše in/ali stare starše, nesorazmerno izpostavljeni izkoriščanju, otroškemu delu in nasilju v družini, tudi temu, da so priča nasilju, spletnemu ustrahovanju in drugim kaznivim dejanjem, kot sta spolno izkoriščanje in zloraba (8);

S.

ker Svetovna banka ocenjuje, da bi zaprtje šol na svetovni ravni za pet mesecev poleg ogromnih socialnih stroškov lahko povzročilo izgube znanja, katerih sedanja vrednost znaša 10 bilijonov ameriških dolarjev; ker bi izguba znanja lahko povzročila stroške gospodarstvom v višini do 161 milijonov ameriških dolarjev na dan;

T.

ker je bilo zaprtje šol na žalost bistveno za omejitev širjenja covida-19; ker so šole več kot prostori, kjer se otroci lahko učijo, saj so tudi središča in vozlišča za duševno zdravje in psihosocialno podporo; ker v skladu z ugotovitvami Unesca in Unicefa zaprtja šol ne vplivajo le na pravico do izobraževanja, temveč tudi na pravico do zdravja, saj več kot 80 milijonov otrok zaradi zaprtja šol ni bilo deležnih osnovnega cepljenja; ker zaprtje šol pomeni, da učitelji ne morejo biti pozorni na znake zlorabe ali pomanjkanja ustrezne starševske skrbi; ker po podatkih Unicefovega urada za raziskave Innocenti in Svetovnega programa za hrano zaprtje šol vpliva tudi na pravico do dobre prehrane in dostop do dnevnega obroka; ker lahko programi prehrane v šolah zagotovijo spodbude za najranljivejše otroke, da se vrnejo v šolo; ker zaprtje šol resno vpliva na duševno zdravje otrok, saj so otroci doma lahko izpostavljeni nasilju in stresu; ker ima lahko zaprtje šol hude in dolgotrajne psihosocialne posledice, vključno z depresijo, povečano tesnobo in samomorom, saj so otroci prikrajšani za socialne stike;

U.

ker opuščanje šolanja povečuje socialno neenakost in lahko vpliva na stabilnost in blaginjo države ter tako ogroža prihodnost milijonov otrok na svetu in močno vpliva na celotno generacijo; ker se je izobraževanje izkazalo za bistveno v boju proti ekstremizmu in radikalizaciji otrok in mladih;

V.

ker se v skladu s poročilom UNHCR o izobraževanju za leto 2021 polovica vseh begunskih otrok še vedno ne šola; ker begunski otroci nimajo možnosti učenja na daljavo; ker se zaradi prenaseljenosti, v kateri živijo begunski otroci, zlasti tisti v begunskih taboriščih, virus lažje širi, sanitarna pravila pa je v takšnih pogojih težje spoštovati; ker kriza zaradi covida-19 v taboriščih pomeni krizo za otroke, saj imajo v formativnih letih mnogi med njimi že oslabljen imunski sistem ali druge zdravstvene težave, zaradi česar je pri njih še večje tveganje za hujši potek bolezni pri spopadanju s tem smrtonosnim virusom; ker večina begunskih taborišč nima primernih zdravstvenih storitev, ki bi ustrezale potrebam otrok in njihovih družin;

W.

ker neenakomerna porazdelitev cepiv proti covidu-19 po vsem svetu nesorazmerno vpliva na države z nizkimi dohodki;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

—

ob upoštevanju člena 2 in člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 21(1), člena 23 in člena 33(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 z naslovom Strategija za MSP za trajnostno in digitalno Evropo (COM(2020)0103),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. julija 2020 z naslovom Program znanj in spretnosti za Evropo za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost (COM(2020)0274),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0101),

—

ob upoštevanju študije generalnega direktorata Komisije za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo iz leta 2020 z naslovom Women in the Digital Age (Ženske v digitalni dobi),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o zunanjih dejavnikih, ki ovirajo podjetništvo med ženskami v Evropi (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v digitalni dobi (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o krepitvi ekonomskega položaja žensk v zasebnem in javnem sektorju v EU (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o krepitvi vloge in položaja žensk in deklet prek digitalnega sektorja (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o zapolnitvi digitalnega razkoraka med spoloma: udeležba žensk v digitalnem gospodarstvu (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o vidiku enakosti spolov v obdobju krize zaradi covida-19 in obdobju po krizi (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o strategiji EU za enakost spolov (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. junija 2021 o spodbujanju enakosti spolov v izobraževanju in karierah na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike (8),

—

ob upoštevanju študije z naslovom The Professional Status of Rural Women in the EU (Zaposlitveni status žensk na podeželju v EU), ki jo je maja 2019 objavil tematski sektor za pravice državljanov in ustavne zadeve generalnega direktorata za notranjo politiko,

—

ob upoštevanju študije z naslovom Enhancing Women’s Economic Empowerment through Entrepreneurship and Business Leadership in OECD Countries (Krepitev ekonomskega položaja žensk s podjetništvom in vodenjem podjetij v državah OECD), ki jo je leta 2014 objavil direktorat za zaposlovanje, delo in socialne zadeve Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD),

—

ob upoštevanju študije OECD z naslovom International Survey of Adult Financial Literacy (Mednarodna raziskava o finančni pismenosti odraslih) iz leta 2020,

—

ob upoštevanju poglavja 2 študije OECD z naslovom The Missing Entrepreneurs 2019: Policies for Inclusive Entrepreneurship (Manjkajoči podjetniki v letu 2019: politike za vključujoče podjetništvo) iz decembra 2019,

—

ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) o indeksu enakosti spolov,

—

ob upoštevanju člena 6 Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju ciljev Organizacije združenih narodov za trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju pregleda stanja o ženskah na digitalnem področju,

—

ob upoštevanju študije z naslovom Women’s entrepreneurship and self-employment, including aspects of gendered Corporate Social Responsibility (Podjetništvo in samozaposlovanje žensk, vključno z vidikom družbene odgovornosti podjetij, povezane s spolom), ki jo je maja 2020 objavil tematski sektor za pravice državljanov in ustavne zadeve generalnega direktorata za notranjo politiko,

—

ob upoštevanju študije z naslovom Funding women entrepreneurs – How to empower growth (Financiranje podjetnic – kako okrepiti rast), ki jo je junija 2020 objavil svetovalni oddelek za inovativno financiranje Evropske investicijske banke,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0096/2022),

A.

ker je enakost spolov temeljna vrednota in ključni cilj EU ter osnovni pogoj, ki ženskam in dekletom omogoča, da v celoti uživajo človekove pravice, in je bistvena za krepitev njihove vloge, razvoj njihovega celotnega potenciala in vzpostavitev trajnostne in vključujoče družbe; ker ima diskriminacija na podlagi spola ter stereotipov in neenakosti skupaj s presečno diskriminacijo, med drugim zaradi spola, rase, etničnega ali socialnega porekla ali invalidnosti, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izražanja, negativne socialne in ekonomske posledice ter vpliva na to, kako ženske doživljajo izzive, vključno s prizadevanji na področju podjetništva in samozaposlovanja;

B.

ker se s podjetništvom med ženskami spodbujata emancipacija in krepitev vloge žensk; ker je bil povprečni letni dohodek podjetnikov s polnim delovnim časom v obdobju 2014–2018 enak za moške in ženske (9); ker sta ekonomska neodvisnost in krepitev vloge žensk bistveni za uveljavljanje pravic žensk in enakosti spolov ter vključujeta sposobnost enake udeležbe na trgih dela, dostop do proizvodnih virov in nadzor nad njimi, nadzor nad lastnim časom, življenjem in telesom, osebno izpolnitev in smiselno udeležbo v odločanju o ekonomskih vprašanjih na vseh ravneh; ker je za spodbujanje ekonomske neodvisnosti treba spodbujati podjetništvo in samozaposlovanje žensk, spremljati pa ga morajo ustrezni ukrepi, s katerimi se ženskam zagotovijo enaka udeležba na trgih dela, enako plačilo za enako delo ali delo enake vrednosti, dostop do dostojnega dela ter priznanje gospodinjskih obveznosti in obveznosti oskrbe;

C.

ker so ženske najdragocenejši in največji neizkoriščen vir podjetniškega in vodstvenega potenciala v Evropi; ker je bilo v obdobju 2014–2018 za ženske v državah članicah OECD dvakrat verjetneje, da bodo ustanovile svoje podjetje, kot za ženske v EU (10); ker so podjetnice in samozaposlene ženske premalo izkoriščen vir trajnostne gospodarske rasti, ustvarjanja delovnih mest in potenciala za inovacije in ker je spodbujanje tega vira rasti pomemben pripomoček za podpiranje krepitve ekonomskega položaja in neodvisnosti žensk; ker se s krepitvijo ekonomskega položaja žensk spodbuja produktivnost ter povečujeta gospodarska diverzifikacija in enakost dohodkov; ker je treba samozaposlitev priznati kot obliko dela, ki prispeva k ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju brezposelnosti; ker so študije pokazale, da imajo ženske pogosto drugačen način upravljanja in vodenja kot moški in da je raznolikost spolov v skupinah koristna za družbo in gospodarstvo (11); ker bi se s podpiranjem podjetnic in samozaposlenih žensk okrepila tudi konkurenčnost EU ter s tem vsa podjetniška dejavnost, s katero se ustvarjajo delovna mesta in dohodki, zato bi morale EU in njene države članice spodbujati dodano vrednost za podjetja in družbo;

D.

ker je verjetneje, da se bodo v podjetništvo in samozaposlovanje vključile ženske v podeželskih in prikrajšanih regijah kot ženske v mestnih in gospodarsko uspešnih regijah (12); ker so zaposlitvene priložnosti za ženske na podeželskih območjih v EU slabše kot za moške na podeželskih območjih in ženske na mestnih območjih; ker je delež samozaposlenih žensk na podeželskih območjih malo večji kot na vseh območjih skupaj; ker 30 % kmetij v EU vodijo samozaposlene ženske (13);

E.

ker bi bilo treba relativno pomanjkanje podjetnic obravnavati kot neizkoriščen vir inovacij in razvoja, zlasti v okviru zelene in digitalne preobrazbe Evrope ter njenega gospodarskega okrevanja po krizi zaradi covida-19; ker je kriza zaradi covida-19 nesorazmerno prizadela ženske, zlasti tiste, ki delajo na prekarnih delovnih mestih, v sektorjih, kjer prevladujejo ženske, in neformalni ekonomiji, ter imela zanje znatne gospodarske in zaposlitvene posledice zaradi povečanih obveznosti oskrbe in gospodinjskih obveznosti, omejenega dostopa do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter nasilja in nadlegovanja na podlagi spola; ker bi evropsko gospodarstvo lahko imelo koristi od rasti BDP v višini 16 milijard EUR, če bi spodbudili več žensk, da vstopijo na trg digitalnih delovnih mest; ker sta izboljšanje enakosti spolov in krepitev podjetništva med ženskami ključna za pospešitev in podpiranje okrevanja v Evropi;

F.

ker Evropska unija pri razvoju tehnologije, na primer na področjih umetne inteligence in veriženja blokov, zaostaja za ZDA in Kitajsko; ker so bila aprila 2021 zagonska podjetja z največjo vrednostjo na svetu predvsem kitajska in ameriška; ker bi morala Evropska unija priznati in podpreti inovacijske sposobnosti Evropejk za razvijanje tehnologij;

G.

ker v EU delež žensk med samozaposlenimi znaša le 34,4 %, med zagonskimi podjetniki pa 30 %, kar potrjuje, da je razlika med spoloma v podjetništvu največja v Evropi in Severni Ameriki (14); ker ženske zasedajo le 34 % vodstvenih položajev v EU (15); ker posamezniki s predhodnimi izkušnjami z vodstvenih položajev pridobijo potrebna znanja in spretnosti ter samozavest, da sami postanejo lastniki podjetja (16); ker lahko samozaposlenim ženskam v več državah članicah težave povzroča pomanjkanje socialne zaščite, kot so plačana bolniška odsotnost ter plačan porodniški, očetovski in starševski dopust; ker je za samozaposlene ženske verjetneje, da bodo zdrsnile v revščino;

H.

ker je v EU zapleteno ustanoviti in voditi podjetje zaradi različnih birokratskih in upravnih zahtev in postopkov, kar pomeni oviro pri spodbujanju več žensk, da bi postale podjetnice; ker se ženske pri ukvarjanju s podjetništvom soočajo z drugačnimi ovirami, zlasti gospodarskimi, zakonodajnimi in socialnimi, kot moški; ker te ovire temeljijo na spolnih stereotipih, ki prispevajo k spolni segregaciji v izobraževanju, pomanjkanju posebnega usposabljanja, nižji ravni podjetniške samozavesti, slabšemu dostopu do informacij, finančne in vladne podpore ter manj orodjem za socialne in poslovne mreže, spolni pristranskosti ter težavam pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja zaradi nezadostnih infrastruktur za oskrbo, zlasti otroško varstvo, in stereotipa, da večino oskrbe in gospodinjskega dela opravijo ženske; ker ženske pogosteje kakor moški kot motivacijo za vključitev v podjetništvo in samozaposlovanje navajajo gibljivi delovni čas (17); ker sta lahko podjetništvo in samozaposlovanje žensk tudi dragocena instrumenta za uskladitev poklicnega in zasebnega življenja; ker je v obdobju 2014–2018 le 34,5 % žensk v EU in 37,7 % žensk v državah članicah OECD menilo, da imajo potrebna znanja in spretnosti za ustanovitev lastnega podjetja; ker je strah pred neuspehom pri ženskah skoraj 10 % pogostejši kot pri moških (18); ker med moškimi in ženskami obstaja vrzel v finančni pismenosti; ker ta vrzel za ženske pomeni prepreko pri dostopu do finančnih sredstev in jih na splošno ovira pri samozavestni udeležbi v gospodarskih in finančnih dejavnostih (19);

I.

ker škodljive strukture in stereotipi ohranjajo neenakost; ker tradicionalne spolne vloge in stereotipi še vedno vplivajo na razdelitev dela doma, v izobraževanju, na delovnem mestu in v družbi; ker neplačano oskrbo in gospodinjska dela pretežno zagotavljajo in opravljajo ženske, kar vpliva na zaposlitev in poklicno napredovanje ter prispeva k plačilni vrzeli in razlikam v pokojninah med spoloma; ker morajo države članice nujno in ustrezno prenesti ukrepe za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, kot je direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ter jih dopolniti z nadaljnjimi ukrepi, da bi se več moških vključilo v neplačano delo;

J.

ker so dostop do mrež, mentorstvo in promoviranje podjetnic kot vzornic pomembni za spodbujanje žensk, naj razmislijo o podjetništvu kot poklicni poti, in krepitev njihovega ekonomskega položaja; ker lahko raznolikost vzornic privlači ženske iz različnih okolij;

K.

ker so nekatera zasebna podjetja v svoje strategije za družbeno odgovornost podjetij vključila ukrepe za podpiranje podjetništva med ženskami, kot so mentorstvo, mreženje in podpora za večji dostop žensk do finančnih sredstev in tehnologije;

L.

ker statistični podatki kažejo, da imajo podjetnice pri zbiranju finančnih sredstev in kapitala več težav kot moški; ker je med prejemniki naložb še vedno zelo majhen delež podjetij, ki jih vodijo ženske; ker so leta 2018 ustanoviteljske skupine, v katerih so bili samo moški, prejele 93 % vsega kapitala, vloženega v evropska tehnološka podjetja (20); ker je bilo samo 32 % financiranja s tveganim kapitalom namenjenega podjetjem, v katerih je bila med vodstvenimi delavci vsaj ena ženska (21); ker so inovacije žensk redkeje prepoznane in priznane kot inovativne in obetavne zamisli; ker v regiji Srednje in Vzhodne Evrope podjetja, ki jih vodijo ženske, kljub nižji finančni podpori dosegajo za 96 % večjo produktivnost kapitala kot podjetja, ki so jih ustanovili moški (22);

M.

ker podatki kažejo, da podjetnice ustvarijo več prihodka, čeprav prejemajo nižjo finančno podporo;

N.

ker je med poslovnimi angeli v Evropi le 10 % žensk (23) in so ženske zlasti premalo zastopane med vlagatelji zasebnega kapitala na področju digitalizacije; ker ženske zasedajo le 10 % vseh vodstvenih položajev v družbah za upravljanje zasebnega kapitala in podjetjih tveganega kapitala po svetu (24); ker je več študij pokazalo, da se naložbeni upravitelji pri zaposlovanju in zagotavljanju kapitala običajno odločijo za ljudi, ki so jim podobni, zato so ženske, zlasti tiste, ki prihajajo iz drugačnih okolij in se soočajo s presečno diskriminacijo, med drugim zaradi svojega rasnega, etničnega ali socialno-ekonomskega porekla, očitno prikrajšane; ker je za podjetja tveganega kapitala z družabnicami dvakrat do trikrat verjetneje, da bodo vlagala v podjetja, ki jih vodijo ženske (25); ker je pomanjkanje žensk med nosilci odločanja v podjetjih tveganega kapitala eden od glavnih razlogov za trdovratno vrzel v financiranju za podjetja, ki jih vodijo ženske, v EU (26); ker je med pomembnimi razlogi za trdovratno vrzel v financiranju za podjetja, ki jih vodijo ženske, v EU tudi dejstvo, da ženske redkeje kot moški zaprosijo za zunanje financiranje, kot so bančna posojila, tvegani kapital ali financiranje iz državnih programov, in se raje odločijo za samofinanciranje z osebnimi prihranki ali financiranje s sredstvi sorodnikov (27); ker je izvajanje ukrepov za pravično zastopanost žensk in oblikovanje finančnega ekosistema, uravnoteženega glede na spol, da bi ustvarili ugodnejše okolje na ravni EU in zagotovili zadostna proračunska sredstva, ključno, da se vzpostavijo potrebni pogoji financiranja in bistvena mreža vlagateljic za uspeh podjetij, ki jih vodijo ženske;

O.

ker je šest držav članic ustanovilo enajst zasebnih skladov, da bi zapolnile vrzel v financiranju podjetnic, v naložbenih merilih teh skladov pa se upoštevajo vprašanja spola, ki podpirajo raznolikost; ker so nekateri od teh skladov prejeli nacionalno podporo ali podporo EU, kar kaže, kako pomembno vlogo imajo javne politike pri spodbujanju podjetništva (28);

P.

ker so z učinkovitim merjenjem podjetništva v EU povezani izzivi;

Q.

ker ima manj kot 8 % vodilnih podjetij izvršno direktorico;

R.

ker je bilo leta 2018 v EU 59 % znanstvenikov in inženirjev moških, le 41 % pa žensk, kar pomeni 18-odstotno vrzel (29); ker so družbene norme, stereotipi, kulturno pogojeno odvračanje in pričakovanja glede izbire poklica odvisno od spola, ki se pogosto krepijo z izobraževalnimi vsebinami in učnimi načrti, med glavnimi gonilnimi silami spolne segregacije v visokošolskem izobraževanju in na trgu dela;

S.

ker je ključno, da je v Evropi enako število podjetnic in podjetnikov, da se zagotovi diverzifikacija vsebin in proizvodov; ker je bilo v obdobju 2014–2018 za zagonska podjetja v EU, ki jih vodijo ženske, enako verjetno, da bodo ponudila nove proizvode in storitve, kot za tista, ki jih vodijo moški (30), kar kaže, da je treba ženske in moške obravnavati kot enako uspešne pri inovacijah; ker se lahko s spodbujanjem več žensk, naj postanejo podjetnice, izboljšata kakovost in raznolikost inovacij, proizvodov in storitev;

T.

ker je evropska mreža ambasadork ženskega podjetništva doslej organizirala več kot 650 nacionalnih srečanj in dosegla več kot 61 000 potencialnih podjetnic; ker so ambasadorke podprle ustanovitev več kot 250 novih podjetij, ki jih vodijo ženske, ter več klubov za mreženje in poslovno podporo za ženske (31);

U.

ker je leta 2020 več ljudi poznalo nekoga, ki je podjetje zaprl, kot nekoga, ki ga je ustanovil (32), kar kaže, kako pomembni so spodbudno in plodno okolje za vse vrste podjetništva, povezanost z drugimi gospodarstvi, pozornost na nove priložnosti in zaščita delovnih mest prihodnosti;

V.

ker je plačilna vrzel med spoloma v EU 14,1-odstotna in se je v zadnjem desetletju le malo spremenila; ker je 24 % plačilne vrzeli med spoloma povezane s preveliko zastopanostjo žensk v sektorjih z razmeroma slabim plačilom, kot so oskrba, zdravstvo in izobraževanje;

W.

ker so za podjetništvo potrebna znanja in spretnosti; ker višja stopnja izobraženosti žensk in deklet prispeva h krepitvi njihovega ekonomskega položaja in bolj vključujoči gospodarski rasti; ker vseživljenjsko učenje, izpopolnjevanje in preusposabljanje, zlasti za sledenje hitri tehnološki in digitalni preobrazbi, vodijo do boljših poklicnih priložnosti za ženske in dekleta ter so pomembni za njihovo zdravje, blaginjo in kakovost življenja;

X.

ker bi moralo biti podjetništvo dostopno vsem ženskam, vključno z invalidkami, starejšimi in ženskami manjšinskega rasnega ali etničnega porekla; ker je lahko za invalidke težje ustanoviti svoje podjetje; ker se podjetništvo med starejšimi ženskami ne spodbuja, čeprav bi zanje moralo veljati, da imajo dragocen in neizkoriščen potencial za gospodarsko rast; ker so lahko s spodbujanjem podjetništva med migrantkami povezane odlične priložnosti za njihovo vključevanje na trg dela ter podpiranje njihove ekonomske neodvisnosti in krepitve njihove vloge;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.