1.

Ali je treba člena 3(4) in 18 Direktive 2009/[28] (1) razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki za namene izpolnjevanja ciljev dodajanja biogoriv določa, da lahko gospodarski subjekti izpolnjevanje istih meril utemeljijo tudi tako, da (i) biogoriva fizično dodajajo fosilnim gorivom ali (ii) kupijo certifikate za biogoriva od drugih gospodarskih subjektov, ki jih imajo preveč?

2.

Ali je treba člena 3(4) in 18 Direktive 2009/[28] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki možnost fizičnega dodajanja biogoriva omejuje na proizvajalce biogoriv, ki imajo status trošarinskega skladišča za predelavo, a prepoveduje tako možnost subjektom, zavezanim k dodajanju, ki uvažajo gorivo kot registrirani prejemniki, ki lahko izkoristijo možnost nakupa certifikatov za biogoriva, sicer morajo plačati nadomestilo (ki je z materialnega vidika enakovredno globi)?

3.

Ali se odgovor na prejšnje vprašanje spremeni, če v času nastanka dejanskega stanja na trgu ni bilo za prodajo na voljo nobenih certifikatov za biogoriva, tako da jih mali gospodarski subjekt ni mogel kupiti – oziroma jih je lahko kupil le s precejšnjimi težavami – in če Direção-Geral de Energia e Geologia (generalni direktorat za energijo in geologijo; v nadaljevanju: DGEG) ni organiziral ustreznih dražb, tako da mu je preostala le možnost plačila nadomestila (ki je z materialnega vidika enakovredno globi)?

4.

Ali je treba člen 18(3) Direktive 2009/28 razlagati tako, da določa neodvisne revizije (v primeru nacionalne zakonodaje neodvisna preverjanja) kot pogoj za izvajanje trajnostnega sistema?

5.

Ali člen 18(3) Direktive 2009/28 nasprotuje nacionalnemu sistemu preverjanja trajnostnih meril, ki kljub temu da je predvideval akreditacijo subjektov, pristojnih za preverjanje, ki naj bi neodvisno preverjali izpolnjevanje trajnostnih meril (v skladu s členom 18(3) te direktive), v praksi ni omogočil izbire teh subjektov, ker ni bilo javnega razpisa, od gospodarskih subjektov pa je zahteval, da dokažejo izpolnjevanje teh meril, ne da bi jih spremljala neodvisna revizija?

6.

Ali je treba, če je odgovor na zgornja vprašanja nikalen, člen 34 PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki je razložena na način, opisan v zgornjih vprašanjih?

1.

Ali je treba transakcije, ki vključujejo (i) ponudbo za gotovinski nakup obveznic, (ii) izdajo obveznic in (iii) javno ponudbo za vpis delnic šteti za „celovite transakcije“ v smislu sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki izhaja iz sodb, izdanih v zadevah Isabele Gielen (C-299/13) (1) in Air Berlin (C-573/16) (2)?

2.

Ali je treba izraz formalnosti, povezane z njimi iz člena 5(2)(b) Direktive Sveta 2008/7/ES z dne 12. februarja 2008 (3) razlagati tako, da zajema storitve finančnega posredništva, za opravljanje katerih se sklene pogodba kot pomožna pogodba v zvezi s transakcijami, ki vključujejo (i) ponudbo za gotovinski nakup obveznic, (ii) izdajo obveznic in (iii) javno ponudbo za vpis delnic?

3.

Ali je člen 5(2)(b) Direktive Sveta 2008/7/ES z dne 12. februarja 2008 mogoče razlagati tako, da nasprotuje temu, da se s kolkovino obdavčijo provizije za storitve finančnega posredništva, ki jih opravlja banka v zvezi z (i) odkupom dolžniških instrumentov, (ii) izdajo in plasiranjem prenosljivih vrednostnih papirjev na trg in (iii) povečanjem kapitala z javno ponudbo za vpis izdanih delnic, pri čemer take storitve vključujejo obveznost identifikacije vlagateljev ter vzpostavljanje stika z njimi z namenom distribucije vrednostnih papirjev, sprejemanje naročil za vpis ali nakup in v nekaterih primerih nakup vrednostnih papirjev, ki so predmet ponudbe?

4.

Ali je treba na zgornja vprašanja odgovoriti drugače glede na to, ali je opravljanje finančnih storitev v skladu z zakonom obvezno ali neobvezno?

1.

Ali je treba uvodno izjavo 33, člen 1, člen 3, člen 8 ter člen 2(i) in (j) Direktive Sveta 2009/119/ES (1) z dne 14. septembra 2009 o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov ob upoštevanju cilja Direktive in člena 2(d) Uredbe (ES) št. 1099/2008 (2) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike ter glede na načelo sorazmernosti iz člena 52(1) v povezavi s členom 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, v skladu s katerimi se osebam, ki so za namene proizvodnje pridobivale naftni koks znotraj Skupnosti v skladu s točko 3.4.23 Priloge A k Uredbi (ES) št. 1099/2008, lahko naloži obveznost oblikovanja varnostnih zalog?

2.

Ali je treba uvodno izjavo 33, člen 1, člen 3, člen 8 ter člen 2(i) in (j) Direktive razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, v skladu s katerimi so vrste proizvodov, katerih varnostne zaloge je treba oblikovati in jih vzdrževati, omejene na en del vrst proizvodov iz člena 2(i) Direktive v povezavi s Prilogo A, poglavje 3.4, k Uredbi (ES) št. 1099/2008?

3.

Ali je treba uvodno izjavo 33, člen 1, člen 3, člen 8 ter člen 2(i) in (j) Direktive razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, v skladu s katerimi ima oseba zato, ker pridobiva eno vrsto proizvodov, navedenih v členu 2(i) Direktive v povezavi s Prilogo A, poglavje 3.4, k Uredbi (ES) št. 1099/2008, znotraj Skupnosti oziroma jih uvaža obveznost, da oblikuje varnostne zaloge drugega, drugačnega proizvoda in jih vzdržuje?

4.

Ali je treba uvodno izjavo 33, člen 1, člen 3, člen 8 ter člen 2(i) in (j) Direktive razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, v skladu s katerimi se osebi naloži obveznost oblikovanja in vzdrževanja zalog proizvoda, ki ga ne uporablja v okviru svoje gospodarske dejavnosti in ki ni povezan s to dejavnostjo, pri čemer je ta obveznost povezana z znatno finančno obremenitvijo (ki praktično pripelje do nezmožnosti izpolnitve), saj ta oseba proizvoda niti nima na voljo niti ni njegova uvoznica in/ali ga ne hrani?

5.

Če je odgovor na katero od vprašanj nikalen: Ali je treba uvodno izjavo 33, člen 1, člen 3, člen 8 ter člen 2(i) in (j) Direktive Sveta 2009/119/ES z dne 14. septembra 2009 o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov ob upoštevanju cilja Direktive ter glede na načelo sorazmernosti iz člena 52(1) v povezavi s členom 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je mogoče osebi, ki je uvozila določeno vrsto proizvoda, naložiti samo to, da oblikuje in vzdržuje varnostne zaloge istovrstnega proizvoda, ki je bil predmet uvoza?

1.

Ali v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, iz člena 7 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (1) z dne 18. decembra 1995 v povezavi s členoma 56(1) in 54(1) Uredbe (EU) št. 1306/2013 (2) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 ter členom 35(6) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 640/2014 (3) z dne 11. marca 2014 izhaja podlaga, ki ima neposredni pravni učinek, da se lahko od zastopnikov pravne osebe upravičenke, ki so naklepno predložili napačne podatke, da bi goljufivo pridobili pomoč, izterja goljufivo pridobljena pomoč, financirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)?

2.

Ali se lahko v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, kjer je bila pomoč, financirana iz EKSRP, zaradi goljufije določena in izplačana družbi z omejeno odgovornostjo (Osaühing), za upravičence v smislu člena 54(1) Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 in člena 35(6) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 štejejo tudi zastopniki družbe upravičenke, ki so storili goljufijo in so bili ob goljufivi pridobitvi pomoči tudi dejanski lastniki te družbe?

1.

Ali je treba besedno zvezo „pravni učinek [elektronskega podpisa] kot dokaz“ v določbi člena 25(1) Uredbe (EU) št. 910/2014 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES razlagati tako, da ta določba sodišča držav članic zavezuje, da štejejo, da sta, ko so izpolnjeni pogoji iz člena 3, [točke] 10, 11 in 12, te uredbe ali ko ti niso sporni, obstoj in zatrjevano avtorstvo takega podpisa od vsega začetka nedvoumno in nesporno dokazana, in ali jo je treba razlagati tako, da so sodišča držav članic, če so izpolnjeni pogoji iz teh določb, zavezana priznati, da ima kvalificirani elektronski podpis dokazno težo/dokazno moč, ki je enakovredna dokazni teži/dokazni moči lastnoročnega podpisa, le v tistem okviru, ki ga za ta lastnoročni podpis določa upoštevna nacionalna pravna ureditev?

2.

Ali je treba besedno zvezo „se ne odvzameta […]v pravnih postopkih“ v določbi člena 25(1) navedene uredbe razlagati tako, da nacionalnim sodiščem držav članic nalaga absolutno prepoved uporabe procesnih možnosti, ki so določene v njenih pravnih sistemih, da bi se pravnemu učinku elektronskega podpisa, kot ga določa Uredba, odvzel dokazni pomen, ali pa jo je treba razlagati tako, da ta določba ne nasprotuje temu, da se pogoji določb iz člena 3, [točke] 10, 11 in 12, Uredbe, ovržejo s tem, da nacionalna sodišča držav članic uporabijo orodja svojega procesnega prava, ki se uporabi, in se na tak način strankam spora, ki poteka pred sodiščem, omogoči, da ovržejo predvideno dokazno moč in predvideno dokazno težo elektronskega podpisa?

1.

Ali je treba odškodninsko ureditev, ki velja na Finskem in temelji na objektivni odgovornosti, kot je opisana zgoraj (točke od 16 do 18 tega predloga za sprejetje predhodne odločbe), šteti za združljivo s členom 9(7) Direktive 2004/48 (1)?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: na kateri vrsti odškodninske odgovornosti pa v tem primeru temelji odgovornost na podlagi člena 9(7) Direktive 2004/48? Ali je treba šteti, da gre pri tej odgovornosti za obliko krivdne odgovornosti, obliko odgovornosti zaradi zlorabe prava ali za odgovornost iz drugih razlogov?

3.

Ob sklicevanju na drugo vprašanje: katere okoliščine je treba upoštevati pri presoji obstoja odgovornosti?

4.

Ali je treba presojo v smislu tretjega vprašanja opraviti zlasti zgolj na podlagi okoliščin, ki so bile znane ob odredbi začasnega ukrepa, ali pa se lahko na primer upošteva, da je bila pravica intelektualne lastnine, z domnevno kršitvijo katere je bil utemeljen začasni ukrep, pozneje, po njegovi odredbi, razglašena za nično že vse od začetka, in, če je odgovor pritrdilen, za kako pomembno bi bilo treba šteti zadnjenavedeno okoliščino?

1

Ali je treba, prvič, pojem nepredvidljivih okoliščin kot vzroka za izgubo pod režimom odloga plačila trošarine v smislu člena 7(4) Direktive št. 2008/118/ES (1), enako kot pojem višje sile razlagati tako, da se nanaša na okoliščine, ki niso odvisne od imetnika trošarinskega skladišča, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se jim imetnik kljub vsej skrbnosti ne more izogniti, ker objektivno niso pod njegovim nadzorom?

2

Ali in v kakšnem obsegu je za izključitev odgovornosti v primeru nepredvidljivih okoliščin pomembna skrbnost pri upravljanju potrebnih previdnostnih ukrepov za preprečitev škodnega dogodka?

3

Ali je, podredno prvima dvema vprašanjema, določba, kakršna je člen 4(1) decreto legislativo 26 ottobre 1995 n. 504 (zakonska uredba št. 504 z dne 26. oktobra 1995), v skladu s katero je malomarnost, ki ni huda (istega subjekta ali tretjih oseb), enakovredna nepredvidljivim okoliščinam in višji sili, skladna z ureditvijo iz člena 7(4) Direktive št. 2008/118/ES, ki glede „malomarnosti“ povzročitelja dogodka ali storilca ne določa nadaljnjih pogojev?

4

Ali je, nazadnje, določbo „ali [zaradi] soglasja pristojnih organov države članice“, ki jo prav tako vsebuje zgoraj navedeni člen 7(4), mogoče razlagati kot možnost, da država članica določi dodatno splošno kategorijo (majhna malomarnost), ki bi lahko vplivala na opredelitev sprostitve v porabo v primeru uničenja ali izgube proizvoda, ali pa ta pojem ne more vključevati tovrstne določbe, ker ga je treba razlagati tako, da se nanaša na določene možnosti, ki se odobrijo za vsak primer posebej ali za primere, opredeljene glede na objektivne elemente?

1.

Ali je treba člen 8(1)(a) v povezavi s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (Uredba o pravicah letalskih potnikov) razlagati tako, da potnik, ki je let delno plačal s potovalnimi miljami, od dejanskega letalskega prevoznika, ki ni njegov sopogodbenik, v tem delu lahko zahteva vračilo (le) v potovalnih miljah?

2.

Če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo pritrdilno:

Ali Uredba o pravicah letalskih potnikov nasprotuje nacionalni določbi, v skladu s katero se v primeru neizpolnitve vračila v obliki potovalnih milj v nasprotju z ustrezno obveznostjo iz člena 8(1)(a) Uredbe o pravicah letalskih potnikov od dejanskega letalskega prevoznika lahko zahteva plačilo odškodnine namesto izpolnitve ali pa je potnik vezan na svojo prvotno zahtevo glede vračila v potovalnih miljah?

3.

Če bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo nikalno:

Ali je treba člen 8(1)(a) v povezavi s členom 7(3) Uredbe o pravicah letalskih potnikov v primeru, da lahko potnik zahteva vračilo tudi v denarju oziroma da prejme vračilo v denarju, razlagati tako, da potnik kot ceno vozovnice, po kateri je bila kupljena, od dejanskega letalskega prevoznika prejme znesek v denarju, ki bi potniku omogočal, da brez koriščenja potovalnih milj, pod pogojem, da so na voljo prosti sedeži, plača spremembo poti pod primerljivimi pogoji prevoza v njegov končni namembni kraj takoj, ko je mogoče, ali pozneje, ko potniku ustreza?

1)

v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da je tožba za razglasitev ničnosti dopustna, razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 1. junija 2022 v zadevi Fundación Tatiana Pérez de Guzmán el Bueno in SFL – Stiftung für Forschung und Lehre (SFL)/Enotni odbor za reševanje (T-481/17, EU:T:2022:311);

2)

ugotovi, da tožba za razglasitev ničnosti, vložena v zadevi T-481/17, ni dopustna, in jo posledično v celoti zavrže; in

3)

Fundación Tatiana Pérez de Guzmán el Bueno in SFL, Stiftung für Forschung und Lehre (SFL) (tožeči stranki na prvi stopnji) naloži plačilo stroškov, ki so Komisiji nastali tako v postopku pred Splošnim sodiščem kot v tem postopku.

—

napačna razlaga člena 263(4) PDEU in člena 18(7) Uredbe o EMR (1), ker je bila shema za reševanje opredeljena kot akt, zoper katerega je dovoljena tožba (prvi pritožbeni razlog),

—

napačna razlaga člena 263(4) PDEU in kršitev pravice Komisije do obrambe, ker tožba za razglasitev ničnosti ni bila vložena zoper avtorja končnega pravno zavezujočega akta (drugi pritožbeni razlog), in

—

protislovna obrazložitev izpodbijane sodbe, ki izhaja iz odločitve Splošnega sodišča, da je tožba za razglasitev ničnosti izpodbijane sheme za reševanje dopustna, hkrati pa je Splošno sodišče ugotovilo, da navedena shema za reševanje začne veljati in imeti zavezujoče pravne učinke s sklepom Komisije (tretji pritožbeni razlog).

—

ugotovi, da je tožeča stranka pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti in je v celoti upravičena do plačila priglašenih stroškov za projekt SANAD, ter za ničen razglasi opomin št. 3242113938, s katerim se krši veljavne zakone, ker so zavrnjeni stroški razglašeni za neupravičene; in

—

REA naloži plačilo stroškov postopka pred tem sodiščem, ali, če ne bo ugodeno predlogom iz te tožbe, tožeči stranki ne naloži plačila stroškov zaradi zapletenosti te zadeve.

1.

Prvi tožbeni razlog: Šteti je treba, da „končno revizijsko poročilo“, ki se nanaša na nadomestila za napoteno osebje tožeče stranke, dodeljena za izmenjavo znanja in medsektorsko mobilnost, ne spada na področje uporabe Sporazuma (sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev), ker ga je naročila REA izjemoma zaradi pavšalnega financiranja, ki je primerno za raziskave, ki temeljijo na rezultatih, in zato ni predmet naknadnega preverjanja, pa tudi ter ker je bilo to poročilo pripravljeno z očitno preiskovalnim pristopom s sumom na sistematične napake, ki pa se ne štejejo za sistematične in torej izhajajo iz določb, ki veljajo za različne vrste postopkov.

2.

Drugi tožbeni razlog, naveden podredno: če je treba šteti, da tak nadzor spada na področje uporabe Sporazuma, bi ga moral odredbodajalec izvesti kot predhodno preverjanje na podlagi dokazov, pridobljenih z elektronskimi nadzornimi mehanizmi, vzpostavljenimi v organizaciji gostiteljici (KU), ki je posebej pooblaščena za zbiranje podatkov o napotitvi v lastnih prostorih in ki jo nadzoruje tožena stranka. Ker tožena stranka tega ni storila, je kršila določbe Sporazuma glede pravilne presoje v skladu z veljavnimi zakoni.

3.

Tretji tožbeni razlog: tudi če bi se štelo, da ta revizija spada na področje uporabe Sporazuma in dokazno breme načeloma nosi tožeča stranka, je bila zavrnitev stroškov napotitve zaradi sistemskih napak v okviru naknadnega preverjanja zaradi sistematičnih napak, ki ni primerno za takšno preverjanje, ker se nanaša na pavšalno financiranje, izvedena v nasprotju z načelom dobre vere, ne le pri uporabi finančne uredbe 2018/1046 (1), ki je veljala v času revizije (člen 181(2), temveč tudi pri izvajanju Sporazuma na splošno: revizijski subjekt je z nezakonito diskrecijsko pravico zavrnil zadostnost revizije smotrnosti poslovanja za pavšalno financiranje za njegovo oceno na podlagi potrjenih ali z revizijo preverljivih obstoječih podatkov o upravičencu, in namesto tega dal prednost vrsti dokazov, ki se nanašajo na okoliščine dejavnosti, zajetih s pavšalnim financiranjem. Tak obrat v vrstnem redu dokazovanja je tožeči stranki odvzel pravico, da svoje pogodbene obveznosti razlaga v svojo korist v pravnem okviru nejasnosti določb, ki sta jih povzročila takrat veljavna finančna uredba (966/2012) (2) in protislovno ravnanje tožene stranke pri nadzoru nad izvajanjem Sporazuma.

4.

Četrti tožbeni razlog: s pravilno presojo raznolikosti skladnih notranjih in zunanjih dokazov, pa tudi zavajajočih usmeritev pred in med izvajanjem, bi bilo treba nedoslednosti in praznine, odkrite v dokazih, prezreti ali jih upoštevati v ustreznem obsegu, ne pa jih popolnoma zavrniti kot sistematične, zlasti kadar bi jih bilo treba v skladu s splošnim načelom sorazmernosti prezreti kot brezpredmetne ali zanemarljive.

—

na podlagi člena 264 PDEU odlok EOR z dne 1. marca 2022 v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, razglasi za ničen;

—

EOR naloži plačilo stroškov, ki so nastali tožeči stranki.

1.

Prvi tožbeni razlog: EOR je prekoračil svoja pooblastila s tem, da je v zvezi s tožečo stranko sprejel odločbo, namesto da bi glede na svojo ugotovitev, da pogoji iz člena 18 Uredbe št. 806/2014 (1) niso izpolnjeni, opustil vsakršno ravnanje.

2.

Drugi tožbeni razlog: EOR tožeči stranki ni omogočil uveljavitve njene pravice do izjave.

3.

Tretji tožbeni razlog: EOR ni navedel zadostne obrazložitve.

4.

Četrti tožbeni razlog: EOR ni ustrezno preučil zahtev iz člena 18(1)(b) Uredbe št. 806/2014.

5.

Peti tožbeni razlog: EOR in ECB nista upoštevala prenehanja obveznosti tožeče stranke.

6.

Šesti tožbeni razlog: EOR je kršil načelo sorazmernosti s tem, da ni preučil več očitnih in manj obremenjujočih alternativ, vključno s prenosom tožeče stranke na drugega delničarja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: EOR ni upošteval načrta reševanja, za kar ni navedel nobene verjetne razlage.

—

Delegirano uredbo Komisije (EU) 2022/692 z dne 16. februarja 2022 o spremembi Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi z namenom njene prilagoditve tehničnemu in znanstvenemu napredku (v nadaljevanju: izpodbijana uredba) (1) razglasi za nično v delu, v katerem uvaja usklajene razvrstitve in označitve treh snovi, in sicer N-karboksimetiliminobis (etilenenitrilo)tetra(ocetne kisline) ter njenih pentanatrijevih in pentakalijevih soli (v nadaljevanju skupaj imenovanih DTPA ali „snov“), torej za nične razglasi uvodni izjavi 2 in 3, člena 1 in 2 ter Prilogo k izpodbijani uredbi, v delu v katerem se nanašajo na DTPA in zlasti vnose, ki so bili s Prilogo k izpodbijani uredbi vstavljeni v del 3 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (v nadaljevanju: uredba CLP) (2), za vsako od teh snovi:

—

toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: izpodbijana uredba je bila sprejeta v nasprotju z merili za razvrstitev, določenimi v členu 26(1) uredbe CLP in oddelku 3.7.2.2.1 Priloge I k tej uredbi, saj DTPA nima „posebne inherentne lastnosti, da povzroča škodljiv učinek na razmnoževanje“. Četudi so bili pri živalih, izpostavljenih zelo visokim odmerkom DTPA, opaženi nekateri učinki na razvoj, so ti učinki „splošni drugotni učinki na razvoj“, ki ne upravičujejo razvrstitve snovi kot strupenih za razmnoževanje.

2.

Drugi tožbeni razlog: izpodbijana uredba je bila sprejeta v nasprotju z oddelkom 3.7.2.2.2 Priloge k uredbi CLP, ker organi EU pri razvrstitvi DTPA niso ustrezno ocenili in upoštevali možnega vpliva strupenosti pri materi. DTPA povzroča pomanjkanje cinka, kar pri podganah moti homeostazo matere, in prav ta strupenost pri materi sproži opažene splošne drugotne učinke na razvoj. To ne more utemeljiti razvrstitve DTPA kot strupene za razmnoževanje v skladu z zahtevami uredbe CLP.

3.

Tretji tožbeni razlog: izpodbijana uredba je bila sprejeta v nasprotju z oddelkom 3.7.2.1.1 in tabelo 3.7.1 (a) Priloge I k uredbi CLP, saj razpoložljivi dokazi ne predstavljajo „močne domneve“, da DTPA lahko povzroči učinke na razmnoževanje pri ljudeh, niti ne obstaja „jasen dokaz“, da DTPA lahko povzroči učinke na razvoj, če ni drugih strupenih učinkov (in sicer strupenosti pri materi). Brez takih elementov razvrstitev DTPA kot strupene za razmnoževanje kategorije 1B ni upravičena.

4.

Četrti tožbeni razlog: izpodbijana uredba je bila sprejeta s kršitvijo obveznosti Komisije, ki izhaja iz člena 37(5) uredbe CLP, da ugotovi, da je predlagana usklajena razvrstitev „ustrezna“. Komisija je sprejela mnenja Odbora za oceno tveganja (RAC), ne da bi preverila, ali so ta mnenja dosledna, zanesljiva in ali omogočajo predlagano razvrstitev. Če bi Komisija upoštevala vse ustrezne informacije o lastnostih DTPA, k čemur jo je vložnik dokumentacije večkrat pozval med letoma 2018 in 2022, DTPA ne bi razvrstila kot strupene za razmnoževanje kategorije 1B.

5.

Peti tožbeni razlog: izpodbijana uredba je bila sprejeta v nasprotju s postopkovno zahtevo iz člena 37(4) uredbe CLP, da je treba imeti posvet o samih mnenjih RAC in ne le o predlogu za usklajeno razvrstitev in označitev, ki ga je predložil vložnik dokumentacije.

6.

Šesti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je izpodbijano uredbo sprejela, ne da bi predhodno izvedla in dokumentirala presojo vplivov, kršila zaveze iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje in načelo dobrega upravljanja.

—

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2022/908 z dne 8. junija 2022 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije, notificiran pod dokumentarno številko C(2022) 3543 final, objavljen v Uradnem listu Evropske unije dne 10. junija 2022, L 157, str. 15, razglasi za ničen v delu, v katerem so iz financiranja Evropske unije izključeni stroški, ki jih je prijavila Republika Avstrija v okviru EKJS, navedeni v Prilogi k temu sklepu pod proračunsko postavko 6200, vrstice od 1 do 8, razen zneskov, navedenih pod proračunsko postavko 08020601, v višini skupno EUR 68 146 449,98;

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog

Tožena stranka naj bi kršila člen 52(1) Uredbe (EU) št. 1306/2013 (1) s tem, da je z izpodbijanim Izvedbenim sklepom naložila finančni popravek, čeprav je tožeča stranka uporabila koeficient zmanjšanja za dodelitev plačilnih pravic upraviteljem visokogorskih pašnikov, v skladu s členom 24(6) Uredbe (EU) št. 1307/2013 (2). Finančni popravek v zvezi s tem naj bi bil zato neupravičeno izveden.

2.

Drugi tožbeni razlog

Tožena stranka naj bi kršila člen 52(1) Uredbe (EU) št. 1306/2013 s tem, da je naložila finančni popravek, čeprav sta uporaba nacionalne rezerve za določene korektivne ukrepe za upravitelje pašnikov za živino, kakor tudi linearno zmanjšanje v izogib prekoračitve nacionalne zgornje meje, združljiva s pravom Unije. Tožeča stranka se je za tak pristop lahko sklicevala na člen 30(7)(b) oziroma na člen 7 Uredbe (EU) št. 1307/2013. Finančni popravek v zvezi s tem naj bi bil zato neupravičeno izveden.

3.

Tretji tožbeni razlog

Tožena stranka naj bi kršila člen 52(4)(a) Uredbe (EU) št. 1306/2013 s tem, da je zavrnila tudi financiranje za takšne odhodke EKJS, ki so nastali pred 26. novembrom 2016, in s tem več kot 24 mesecev pred datumom sporočitve rezultatov z dopisom tožene stranke dne 27. novembra 2018.

4.

Četrti tožbeni razlog

Tožena stranka naj bi kršila obveznost obrazložitve, določeno v členu 296, drugi odstavek, PDEU s tem, da je povsem opustila razpravo v zvezi s trditvami tožeče stranke glede uvrstitve alpskega pašnika, ki temelji na zakonih o alpskih pašnikih, in s tem ni v zadostni meri in primerno utemeljila očitka tožeči stranki, da je kršila dolžnost objektivnosti in dolžnost enakega obravnavanja pri uporabi odstopne klavzule iz člena 24(6) Uredbe (EU) 1307/2013.

—

izpodbijano odločbo delno razveljavi;

—

izpodbijano odločbo spremeni;

—

družbi Pitk Pelotas, SL naloži plačilo stroškov, ki so nastali družbi CrossFit, LLC v tem postopku, v postopku pred odborom za pritožbe in v postopku pred oddelkom za ugovore.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, ker je prvi odbor za pritožbe napačno ugotovil, da ni verjetnosti zmede zaradi prejšnjih znamk CROSSFIT;

—

kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, ker je prvi odbor za pritožbe napačno ugotovil, da ni verjetnosti zmede zaradi prejšnje znamke CROSS;

—

kršitev člena 8(5) Uredbe (EU) št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta, ker je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da tožeča stranka ni dokazala ugleda njene prejšnje znamke CROSSFIT v Uniji v zvezi s storitvami iz razreda 41.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

ugotovi, da se odreditev, da mora tožeča stranka nositi stroške, ki so nastali drugi stranki v postopku pred odborom za pritožbe, ne uporabi;

—

naloži EUIPO in intervenientki plačilo vseh stroškov postopka pred Splošnim sodiščem, vključno s stroški postopka pred odborom za pritožbe.

—

Kršitev člena 8(5) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Kršitev člena 109 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne EUIPO v ponovno odločanje, ali

—

izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da obstajajo relativni razlogi za zavrnitev registracije prijave znamke št. 18 174 721 za vso blago in storitve iz razredov 5, 35 in 44 ter da se znamka ne registrira;

—

v zvezi s stroški odloči v korist tožeče stranke.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev načela ocene podobnosti znamk;

—

kršitev načel varstva legitimnega pričakovanja in pravne varnosti.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 47(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2022/881 z dne 3. junija 2022 o izvajanju Sklepa 2012/642/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (1) in

—

Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/876 z dne 3. junija 2022 o izvajanju člena 8a(1) Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (2) (v nadaljevanju: izpodbijana akta) razglasi za nična v delu, v katerem se uporabljata za tožečo stranko, in

—

Svetu naloži, naj nosi svoje stroške ter plača stroške tožeče stranke v zvezi s to tožbo.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe. Prvič, tožeča stranka navaja, da se bili razlogi navedeni neustrezno. Ker ni z zadostno jasnostjo navedeno, kako je Svet ugotovil, da se alternativna merila iz člena 3(1)(b) in člena 4(1)(b) Sklepa Sveta 2012/642/SZVP z dne 15. oktobra 2012 o omejevalnih ukrepih proti Belorusiji (3) uporabljajo za tožečo stranko, izpodbijana akta kršita člen 296, drugi odstavek, PDEU. Drugič, kršitev načela osebne odgovornosti se zatrjuje, ker izpodbijana akta s tem, da v njiju ni opredeljena korist, ki bi jo tožeča stranka imela od beloruskega režima, oziroma njena podpora temu režimu, kršita temeljne pravice tožeče stranke v nasprotju z načelom osebne odgovornosti.

2.

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji. Prvič, tožeča stranka trdi, da ni bila izkazana korist od Lukašenkovega režima oziroma podpora temu režimu. Pri izpodbijanih aktih je podana očitna napaka pri presoji, ker sta bila sprejeta brez zadostne dokazne podlage. Drugič, tožeča stranka trdi, da ni bilo izkazano časovno upoštevno ravnanje. Izpodbijana akta sta zgolj kaznovalna in zato nezakonita, saj podporni dokazi izkazujejo zgolj zgodovinske okoliščine.

3.

Tretji tožbeni razlog: nesorazmeren poseg v temeljne pravice tožeče stranke. Cilj izpodbijanih aktov je bil dosežen z drugimi zakonodajnimi ukrepi, zato ta akta pomenita nesorazmeren poseg v temeljne pravice tožeče stranke.

—

Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2022/881 z dne 3. junija 2022 o izvajanju Sklepa 2012/642/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (1) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko (Priloga A.2);

—

Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/876 z dne 3. junija 2022 o izvajanju člena 8a(1) Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (2) razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko (Priloga A.3);

—

Svetu naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela zakonitosti

2.

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije

4.

Četrti tožbeni razlog: nesorazmeren poseg v lastninsko pravico

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

6.

Šesti tožbeni razlog: kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe

—

prvič, Sklep Sveta 2022/883/SZVP z dne 3. junija 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (1) (v nadaljevanju: spremenjeni sklep) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in drugič, Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/878 z dne 3. junija 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (2) (v nadaljevanju: spremenjena uredba), razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Svetu naloži plačilo vseh stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 2 spremenjenega sklepa in člena 3 spremenjene uredbe, ker je Svet napačno uporabil pravo in nepravilno uporabil merilo iz točke (g) člena 2(1) spremenjenega sklepa in člena 3(1) spremenjene uredbe za tožečo stranko, ne da bi temeljito preučil dejansko stanje in zadostno obrazložil sprejetje omejevalnih ukrepov zoper osebo.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 296 Pogodbe o delovanje Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU), člena 41(2) Listine o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter členov 2 in 4 spremenjenega sklepa, ker Svet ni navedel dovolj natančnih in konkretnih razlogov za utemeljitev odločitve, da se zoper tožečo stranko sprejmejo omejevalni ukrepi, v skladu s členom 4 Sklepa in členom 3 Uredbe; Svet je pri svoji analizi storil očitne napake in ni izkazal, zakaj bi za tožečo stranko veljalo eno od meril, določenih v spremenjenem sklepu, pri čemer ni ustrezno preučil dejstev in ni zadostno obrazložil sprejetja omejevalnih ukrepov zoper osebo.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev členov 41 in 48 Listine, ker Svet tožeči stranki ni predložil dokazov iz spisa in ji ni zagotovil dovolj časa, da bi branila svoje pravice; Svet je namreč tožeči stranki določil 14-dnevni rok za podajo pripomb, dokaze iz spisa pa ji je predložil le en dan pred iztekom tega roka; tožeča stranka ni imela časa, da bi preučila dokaze iz spisa in predložila pripombe, čeprav bi moral Svet tožeči stranki omogočiti dovolj časa za preučitev dokazov iz spisa in predložitev pripomb ter ji zagotoviti, da je pravica do obrambe v celoti spoštovana.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev členov 296 PDEU ter členov 16 in 45 Listine, ker je Svet zoper tožečo stranko sprejel nesorazmerne omejevalne ukrepe, ki temeljijo na nepreverjenih zatrjevanih dejstvih, ki nikakor ne morejo biti več upravičeni.

—

Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2022/881 z dne 3. junija 2022 o izvajanju Sklepa 2012/642/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (1) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/876 z dne 3. junija 2022 o izvajanju člena 8a(1) Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (2) razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta); in

—

Svetu naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela zakonitosti.

2.

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti.

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve.

—

to tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

in zato,

—

razglasi ničnost odločbe z dne 28. septembra 2021 o izterjavi zneska 61 186,61 EUR in odločbe z dne 20. maja 2022 o zavrnitvi upravne pritožbe tožeče stranke;

—

EIB naloži vračilo izterjanih zneskov, pri čemer je treba k tem zneskom prišteti zamudne obresti, ki se določijo po obrestni meri Evropske centralne banke, povečani za dve točki;

—

EIB naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: napaka zaradi nepristojnosti avtorja akta.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev petletnega zastaralnega roka, določenega s členom 16.3 upravnih določb, ki se uporabljajo za zaposlene EIB (v nadaljevanju: upravne določbe).

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 16 upravnih določb, ker poleg petletnega zastaralnega roka niso izpolnjeni preostali pogoji za izterjavo.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev členov 2.2.3 in 2.2.4 upravnih določb in očitna napaka pri presoji.

—

Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2022/881 z dne 3. junija 2022 o izvajanju Sklepa 2012/642/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (1) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/876 z dne 3. junija 2022 o izvajanju člena 8a(1) Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Belorusiji in vpletenosti Belorusije v rusko agresijo proti Ukrajini (2) razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta); in

—

Svetu naloži, naj nosi vse stroške postopka, vključno s stroški tožeče stranke za svojo obrambo.

1.

Prvi tožbeni razlog: izpodbijana akta kršita načelo zakonitosti.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve.

3.

Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti.