—

prvi uvodni oddelek pojasnjuje, zakaj Komisija zagotavlja smernice o vertikalnih sporazumih in kakšno je področje njihove uporabe. Pojasnjuje tudi cilje člena 101 Pogodbe, kako se člen 101 Pogodbe uporablja za vertikalne sporazume in glavne korake pri ocenjevanju vertikalnih sporazumov v skladu s členom 101 Pogodbe;

—

v drugem oddelku je predstavljen pregled pozitivnih in negativnih učinkov vertikalnih sporazumov. Uredba (EU) 2022/720, te smernice in politika izvrševanja Komisije v posamičnih primerih temeljijo na upoštevanju navedenih učinkov;

—

v tretjem oddelku so obravnavani vertikalni sporazumi, ki na splošno ne spadajo v člen 101(1) Pogodbe. Čeprav se Uredba (EU) 2022/720 ne uporablja za navedene sporazume, je treba zagotoviti smernice o pogojih, pod katerimi vertikalni sporazumi morda ne spadajo v člen 101(1) Pogodbe;

—

četrti oddelek vsebuje dodatne smernice o področju uporabe Uredbe (EU) 2022/720, vključno s pojasnili o varnem pristanu, vzpostavljenem z Uredbo, in opredelitvijo vertikalnega sporazuma. Oddelek vsebuje tudi smernice o vertikalnih sporazumih v gospodarstvu spletnih platform, ki ima vse pomembnejšo vlogo pri distribuciji blaga in storitev. Poleg tega pojasnjuje omejitve uporabe Uredbe (EU) 2022/720, kot je določeno v členu 2(2), (3) in (4) Uredbe. To vključuje posebne omejitve, ki se uporabljajo za izmenjavo informacij med dobaviteljem in kupcem v scenarijih dvojne distribucije v skladu s členom 2(5) Uredbe ter za sporazume v zvezi z zagotavljanjem spletnih posredniških storitev, pri katerih ima ponudnik teh storitev hibridno funkcijo, v skladu s členom 2(6) Uredbe. V četrtem oddelku je pojasnjeno tudi, kako se uporablja Uredba (EU) 2022/720, kadar vertikalni sporazum spada na področje uporabe druge uredbe o skupinskih izjemah, kot je določeno v členu 2(7) Uredbe. Nazadnje, navedeni oddelek vsebuje opis nekaterih običajnih vrst distribucijskega sistema, zlasti tistih, za katere veljajo posebne določbe člena 4 Uredbe v zvezi z najresnejšimi omejitvami;

—

v petem oddelku sta obravnavana opredelitev upoštevnih trgov in izračun tržnih deležev, s sklicevanjem na obvestilo o opredelitvi trga (5). To je pomembno, ker se lahko ugodnost skupinske izjeme iz Uredbe (EU) 2022/720 uporablja za vertikalne sporazume le, če tržni deleži podjetij, ki so udeleženci sporazuma, ne presegajo pragov iz člena 3 Uredbe (EU) 2022/720;

—

v šestem oddelku so obravnavane najresnejše omejitve iz člena 4 Uredbe (EU) 2022/720 in izključene omejitve iz člena 5 Uredbe, vključno s pojasnili, zakaj je opredelitev omejitve kot najresnejše ali izključene pomembna;

—

sedmi oddelek vsebuje smernice o pooblastilih Komisije in organov držav članic, pristojnih za konkurenco (v nadaljnjem besedilu: pristojni nacionalni organi), da v skladu s členom 29 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (6) ter člena 6 Uredbe (EU) 2022/720 v posamičnih primerih odvzamejo ugodnost Uredbe (EU) 2022/720, ter smernice o pooblastilu Komisije, da sprejme uredbe, s katerimi razglasi, da se Uredba (EU) 2022/720 ne uporablja, v skladu s členom 7 Uredbe (EU) 2022/720;

—

v osmem oddelku je opisana politika izvrševanja Komisije v posamičnih primerih. V ta namen pojasnjuje, kako se vertikalni sporazumi, ki niso zajeti z Uredbo (EU) 2022/720, ocenjujejo v skladu s členom 101(1) in (3) Pogodbe, ter navaja smernice o različnih pogostih vrstah vertikalnih omejitev.

—

prvič, vključena podjetja morajo ugotoviti tržna deleža dobavitelja in kupca na upoštevnem trgu, na katerem prodajata oziroma kupujeta pogodbene blago ali storitve;

—

če ne tržni delež dobavitelja ne tržni delež kupca ne presegata 30-odstotnega praga tržnega deleža iz člena 3 Uredbe (EU) 2022/720, je vertikalni sporazum zajet v varni pristan, vzpostavljen z Uredbo, če ne vsebuje najresnejših omejitev v smislu člena 4 Uredbe ali kakršnih koli izključenih omejitev v smislu člena 5 Uredbe, ki jih ni mogoče ločiti od preostalega sporazuma;

—

če upoštevni tržni delež dobavitelja ali kupca presega prag 30 % ali sporazum vsebuje eno ali več najresnejših omejitev ali neločljivih izključenih omejitev, je treba oceniti, ali vertikalni sporazum spada na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe;

—

če vertikalni sporazum spada na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe, je treba proučiti, ali izpolnjuje pogoje za izjemo na podlagi člena 101(3) Pogodbe.

(a)

reševanje problema vertikalnih zunanjih učinkov. Dobavitelj se določitvi previsoke cene s strani distributerja, ob neupoštevanju učinka njegovih odločitev na dobavitelja, lahko izogne tako, da distributerju naloži najvišjo dovoljeno ceno za nadaljnjo prodajo. Podobno lahko dobavitelj za povečanje prizadevanj distributerja pri prodaji uporabi selektivno ali izključno distribucijo;

(b)

reševanje problema nezasluženih koristi. Pridobivanje nezasluženih koristi med kupci se lahko pojavi na veleprodajni ali maloprodajni ravni, zlasti če dobavitelj ne more naložiti zahtev glede učinkovite promocije ali storitev vsem kupcem. Pridobivanje nezasluženih koristi med kupci se lahko pojavi samo pri predprodajnih storitvah in drugih promocijskih dejavnostih, ne pa pri poprodajnih storitvah, ki jih lahko distributer odjemalcem zaračuna posamično. Predprodajna prizadevanja, pri katerih lahko pride do pridobivanja nezasluženih koristi, so lahko pomembna, kadar so na primer blago ali storitve relativno novi, tehnično zahtevnejši ali visoke vrednosti ali kadar je ugled blaga ali storitev pomemben dejavnik povpraševanja po njih (22). Omejitve v sistemih izključne ali selektivne distribucije ali druge omejitve lahko pomagajo preprečiti ali zmanjšati tako pridobivanje nezasluženih koristi. Pridobivanje nezasluženih koristi se lahko pojavi tudi med dobavitelji, na primer, ko en proizvajalec vlaga v promocijo v prostorih kupca in ta promocija pritegne tudi odjemalce za konkurente navedenega proizvajalca. Omejitve v obliki prepovedi konkurence lahko prispevajo k odpravi pridobivanja nezasluženih koristi med dobavitelji (23);

(c)

odpiranje novih trgov ali vstop nanje. Če želi dobavitelj vstopiti na nov geografski trg, na primer z izvažanjem v drugo državo, lahko to vključuje posebne nepovratne naložbe distributerja za uveljavitev blagovne znamke na trgu. Da bi se lokalnega distributerja prepričalo, naj izvede te naložbe, bo morda treba zagotoviti ozemeljsko zaščito, da si bo distributer lahko povrnil svoje naložbe. To lahko upraviči omejevanje distributerjev na drugih geografskih trgih pri prodaji na novem trgu (glej tudi odstavke (118), (136) in (137)). To je poseben primer, povezan s problemom nezasluženih koristi, opredeljenim v točki (b);

(d)

problem nezasluženih koristi pri certificiranju. V nekaterih sektorjih so nekateri distributerji znani po tem, da imajo na zalogi samo kakovostno blago ali da zagotavljajo kakovostne storitve (t. i. prvovrstni distributerji). V takem primeru je lahko prodaja prek takih distributerjev ključnega pomena, zlasti za uspešno uvedbo novega izdelka. Če dobavitelj ne more zagotoviti, da je distribucija njegovih izdelkov omejena na take prvovrstne distributerje, tvega, da bodo navedeni distributerji umaknili njegove izdelke iz svoje ponudbe. V navedenem scenariju je lahko uporaba izključne ali selektivne distribucije upravičena;

(e)

reševanje problema zadržanja. Dobavitelj ali kupec bo morda moral izvesti naložbe, vezane na posamezno poslovno razmerje (npr. v posebno opremo ali usposabljanje), ki se običajno ne povrnejo in so brez večje ali kakršne koli vrednosti zunaj posameznega vertikalnega poslovnega razmerja. Na primer, proizvajalec sestavnih delov bo morda moral izdelati posebne stroje, da bi izpolnil zahteve enega od svojih odjemalcev, vendar so stroji lahko neprimerni za uporabo pri drugih odjemalcih in jih bo morda nemogoče nadalje prodati. Če ni sklenjenega sporazuma, se bo vlagatelj znašel v šibkem pogajalskem položaju, ko izvede naložbo, vezano na posamezno poslovno razmerje, saj tvega zadržanje med pogajanji s svojim trgovinskim partnerjem. Nevarnost takega oportunističnega zadržanja lahko povzroči neoptimalne naložbe s strani vlagatelja. Vertikalni sporazumi lahko odpravijo možnost zadržanja (zlasti kadar je za celotno naložbo mogoče skleniti pogodbo in je mogoče predvideti vse prihodnje izredne dogodke) ali pa ga lahko zmanjšajo. Prepoved konkurence, nakupne kvote ali izključna oskrba lahko na primer zmanjšajo problem zadržanja, če naložbo, vezano na posamezno poslovno razmerje, izvede dobavitelj, izključna distribucija, izključna dodelitev odjemalcev ali izključna dobava pa lahko zmanjšajo problem zadržanja, če naložbo izvede kupec;

(f)

reševanje problema posebnega zadržanja, ki se lahko pojavi v primeru prenosa bistvenega znanja in izkušenj. Ponudnik znanja in izkušenj morda ne želi, da bi to znanje in izkušnje uporabljali njegovi konkurenti ali da bi se uporabljalo v korist njegovih konkurentov, na primer pri franšizingu. Če znanje in izkušnje niso bili zlahka na voljo kupcu ter so bistveni in nepogrešljivi za izvajanje sporazuma, lahko tak prenos upraviči omejitev v obliki prepovedi konkurence, ki v takih primerih običajno ne bi spadala na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe;

(g)

uresničevanje ekonomije obsega v distribuciji. Lahko se zgodi, da želi proizvajalec izkoriščati ekonomijo obsega in s tem znižati maloprodajne cene svojega blaga ali storitev ter zaradi tega koncentrirati nadaljnjo prodajo svojega blaga ali storitev na omejeno število distributerjev. Za to lahko proizvajalec uporablja izključno distribucijo, nalaganje kvot v obliki zahteve glede minimalnega naročila, selektivno distribucijo, ki vsebuje tako zahtevo glede minimalnega naročila, ali izključno oskrbo;

(h)

zagotavljanje enotnosti in standardizacije kakovosti. Vertikalna omejitev lahko pomaga ustvariti ali promovirati podobo blagovne znamke tako, da distributerjem nalaga določeno mero enotnosti in standardizacije kakovosti. Tako se lahko zaščiti ugled blagovne znamke ter poveča privlačnost zadevnega blaga ali storitev za končne uporabnike, s tem pa tudi njihova prodaja. Taka standardizacija se na primer lahko doseže s selektivno distribucijo ali franšizingom;

(i)

odpravljanje nepopolnosti na kapitalskem trgu. Ponudniki kapitala, kot so banke in trgi lastniških vrednostnih papirjev, lahko kapital zagotavljajo neoptimalno, če imajo pomanjkljive informacije o solventnosti posojilojemalca ali če ni zadostne osnove za zavarovanje posojila. Kupec ali dobavitelj ima lahko boljše informacije in lahko morda z izključnim razmerjem pridobi dodatno zavarovanje za svojo naložbo. Če dobavitelj kupcu zagotovi posojilo, lahko to povzroči, da mu naloži prepoved konkurence ali kvote. Če kupec zagotovi posojilo dobavitelju, je lahko to razlog za naložitev izključne dobave ali nalaganje kvot za dobavitelja.

(a)

protikonkurenčno zapiranje trga drugim dobaviteljem ali kupcem z ustvarjanjem ovir za vstop na trg ali širitev na njem;

(b)

zmanjšanje konkurence med dobaviteljem in njegovimi konkurenti in/ali olajšanje izrecnega ali tihega nedovoljenega dogovarjanja med konkurenčnimi dobavitelji, ki se pogosto označuje kot zmanjšanje konkurence med blagovnimi znamkami;

(c)

zmanjšanje konkurence med kupcem in njegovimi konkurenti ali omogočanje izrecnega ali tihega nedovoljenega dogovarjanja med temi kupci, znano tudi kot zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke, kadar gre za distributerje blaga ali storitev istega dobavitelja (24);

(d)

oviranje integracije trga, vključno zlasti z omejevanjem možnosti potrošnikov, da blago ali storitve kupujejo v kateri koli državi članici.

(a)

zvišanjem cen, ki se zaračunajo kupcem blaga ali storitev, kar lahko povzroči višje maloprodajne cene;

(b)

omejevanjem izbire blaga ali storitev;

(c)

znižanjem kakovosti blaga ali storitev;

(d)

zmanjšanjem inovacij ali storitev na ravni dobaviteljev.

(a)

zvišanjem maloprodajnih cen blaga ali storitev;

(b)

omejevanjem izbora kombinacij cena-storitev in distribucijskih formatov;

(c)

zmanjšanjem razpoložljivosti in kakovosti maloprodajnih storitev;

(d)

zmanjšanjem ravni inovativnosti na ravni distribucije.

(a)

skupni tržni delež udeležencev na katerem koli upoštevnem trgu v Uniji, ki ga zadeva sporazum, ne presega 5 % in

(b)

skupni letni promet dobavitelja na ravni Unije, ustvarjen z izdelki, zajetimi s sporazumom, ne presega 40 milijonov EUR ali, kadar gre za sporazume, sklenjene med kupcem in več dobavitelji, kupčevi skupni nakupi izdelkov, zajetih s sporazumom, ne presegajo 40 milijonov EUR (31). Komisija lahko ovrže predpostavko, če se s preučitvijo značilnosti sporazuma in njegovega ekonomskega okvira dokaže nasprotno.

(a)

pogodbena tveganja, ki se neposredno nanašajo na pogodbe, ki jih je zastopnik sklenil in/ali izpogajal za račun naročitelja, kot je financiranje zalog;

(b)

tveganja v zvezi z naložbami na posameznem trgu. To so naložbe, izrecno potrebne za vrsto dejavnosti, za katero je naročitelj pooblastil zastopnika, tj. naložbe, ki so nujne, da lahko zastopnik sklene in/ali izpogaja specifično vrsto pogodbe. Take naložbe se načeloma ne povrnejo, kar pomeni, da jih ob opustitvi zadevne dejavnosti ni mogoče uporabiti za druge dejavnosti ali jih prodati brez velikih izgub;

(c)

tveganja, povezana z drugimi dejavnostmi, ki se izvajajo na istem proizvodnem trgu, kolikor naročitelj v okviru zastopniškega razmerja zahteva, da zastopnik opravlja take dejavnosti ne kot zastopnik za račun naročitelja, ampak na lastno tveganje.

(a)

zastopnik ne pridobi lastništva nad blagom, kupljenim ali prodanim na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju, in sam ne zagotavlja storitev, kupljenih ali prodanih na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju. Dejstvo, da lahko zastopnik začasno, za zelo kratko obdobje, pridobi lastništvo nad pogodbenim blagom, medtem ko ga prodaja za račun naročitelja, ne izključuje obstoja pogodbe o trgovskem zastopanju, ki ne spada na področje uporabe člena 101(1), če zastopnik ne prevzame stroškov ali tveganj, povezanih s prenosom lastništva;

(b)

zastopnik ne prispeva k stroškom, povezanim z dobavo ali nakupom pogodbenega blaga ali storitev, vključno s stroški za prevoz blaga. To zastopnikom ne onemogoča opravljanja prevoznih storitev, če stroške krije naročitelj;

(c)

zastopnik ne vzdržuje zalog pogodbenega blaga na lastne stroške ali tveganje, vključno s stroški financiranja zalog in stroški, nastalimi zaradi izgubljenih zalog. Zastopnik bi moral imeti možnost, da neprodano blago brezplačno vrne naročitelju, razen če je odgovoren za napako, na primer, ker ni sprejel razumnih varnostnih ukrepov ali ukrepov proti tatvini, da bi preprečil izgube zalog;

(d)

zastopnik ne prevzema odgovornosti za neizpolnjevanje pogodbe s strani odjemalcev, z izjemo izgube njegove provizije, razen če je za napako odgovoren zastopnik (npr. ker ni sprejel varnostnih ukrepov ali ukrepov proti tatvini ali ker o tatvini ni ustrezno poročal naročitelju ali policiji ali ker naročitelju ni posredoval vseh potrebnih podatkov o finančni zanesljivosti odjemalca, s katerimi razpolaga);

(e)

zastopnik ne prevzema odgovornosti do odjemalcev ali drugih tretjih oseb za izgubo ali škodo, ki je posledica dobave pogodbenega blaga ali storitev, razen če je odgovoren za napako v zvezi s tem;

(f)

zastopnik nima obveznosti, neposredne ali posredne, vlaganja v spodbujanje prodaje, kot so na primer prispevki za oglaševalski proračun naročitelja ali za oglaševalske ali promocijske dejavnosti, ki se izrecno nanašajo na pogodbeno blago in storitve, razen če mu naročitelj v celoti povrne navedene straške;

(g)

zastopnik ne izvaja naložb, vezanih na posamezni trg, v opremo, prostore, usposabljanje osebja ali oglaševanje, kot so na primer cisterne za shranjevanje bencina v primeru bencinskih črpalk, posebna programska oprema za sklepanje zavarovalnih polic v primeru zavarovalnih zastopnikov ali oglaševanje v zvezi s potmi ali namembnimi kraji v primeru potovalnih agencij, ki prodajajo lete ali hotelske namestitve, razen če naročitelj v celoti povrne navedene stroške;

(h)

zastopnik ne izvaja drugih dejavnosti na istem proizvodnem trgu, ki jih zahteva naročitelj na podlagi zastopniškega razmerja (npr. dobava blaga), razen če naročitelj v celoti povrne stroške za izvajanje navedenih dejavnosti.

(a)

omejitvami ozemlja, na katerem lahko zastopnik prodaja pogodbeno blago ali storitve;

(b)

omejitvami odjemalcev, ki jim lahko zastopnik prodaja pogodbeno blago ali storitve;

(c)

cenami in pogoji, po katerih mora zastopnik prodajati ali kupovati pogodbeno blago ali storitve.

(a)

izrecna privolitev se lahko ugotovi iz pooblastil, ki se udeležencem dodelijo s splošnim sporazumom, sestavljenim vnaprej. Če pogoji navedenega sporazuma določajo ali dovoljujejo, da en udeleženec naknadno sprejme določeno enostransko politiko, ki je zavezujoča za drugega udeleženca, se na podlagi tega lahko ugotovi privolitev drugega udeleženca v navedeno politiko (52);

(b)

za obstoj tihe privolitve je treba pokazati, da en udeleženec za izvajanje svoje enostranske politike eksplicitno ali implicitno zahteva sodelovanje drugega udeleženca in da je drugi udeleženec izpolnil navedeno zahtevo tako, da je navedeno enostransko politiko izvajal v praksi (53). Če dobavitelj na primer objavi, da bo enostransko zmanjšal dobavo zaradi preprečevanja vzporednega trgovanja, nato pa distributerji takoj zmanjšajo svoja naročila in prenehajo sodelovati v vzporednem trgovanju, se lahko sklepa, da so navedeni distributerji tiho privolili v dobaviteljevo enostransko politiko. Tega pa ni mogoče sklepati, če distributerji še naprej sodelujejo v vzporednem trgovanju ali poskušajo najti nove načine za sodelovanje v vzporednem trgovanju.

(a)

podjetja, ki zagotavlja spletne posredniške storitve, ni mogoče opredeliti kot kupca v smislu člena 1(1), točka (k), Uredbe v zvezi z blagom ali storitvami, ki jih ponujajo tretje osebe, ki uporabljajo navedene spletne posredniške storitve;

(b)

za namene uporabe pragov tržnega deleža iz člena 3(1) Uredbe se tržni delež podjetja, ki zagotavlja spletne posredniške storitve, izračuna na upoštevnem trgu za zagotavljanje teh storitev. Obseg upoštevnega trga je odvisen od dejanskega stanja v zadevi, zlasti od stopnje zamenljivosti med spletnimi in nespletnimi posredniškimi storitvami, med posredniškimi storitvami, ki se uporabljajo za različne kategorije blaga ali storitev, ter med posredniškimi storitvami in neposrednimi prodajnimi kanali;

(c)

za omejitve, ki jih nalaga podjetje, ki zagotavlja spletne posredniške storitve za kupce navedenih storitev, v zvezi s ceno, po kateri se prodaja posredovano blago ali storitve, ozemljem, na katerem se prodaja, ali strankami, ki se jim prodaja, vključno z omejitvami v zvezi s spletnim oglaševanjem in spletno prodajo, veljajo določbe člena 4 Uredbe (najresnejše omejitve). Na primer, v skladu s členom 4, točka (a), Uredbe se izvzetje iz člena 2(1) Uredbe ne uporablja za sporazum, na podlagi katerega ponudnik spletnih posredniških storitev določi fiksno ali najnižjo prodajno ceno za posel, ki ga omogoča;

(d)

v skladu s členom 5(1), točka (d), Uredbe, se izvzetje iz člena 2(1) Uredbe ne uporablja za obveznosti o maloprodajni pariteti med platformami, ki jih podjetje, ki zagotavlja spletne posredniške storitve, nalaga kupcem navedenih storitev;

(e)

v skladu s členom 2(6) Uredbe se izvzetje iz člena 2(1) Uredbe ne uporablja za sporazume, povezane z zagotavljanjem spletnih posredniških storitev, kadar je ponudnik storitev konkurenčno podjetje na upoštevnem trgu za prodajo posredovanega blaga ali storitev (hibridna funkcija). Kot je določeno v oddelku 4.4.4, je treba take sporazume oceniti v skladu s smernicami o horizontalnem sodelovanju glede morebitnih učinkov tajnega dogovarjanja in v skladu z oddelkom 8 teh smernic glede morebitnih vertikalnih omejitev.

(a)

določbe o pravicah intelektualne lastnine morajo biti del vertikalnega sporazuma, tj. sporazuma, ki določa pogoje, pod katerimi lahko udeleženci kupujejo, prodajajo ali nadalje prodajajo določeno blago ali storitve;

(b)

pravice intelektualne lastnine morajo biti dodeljene kupcu ali pa mora imeti kupec licenco za njihovo uporabo;

(c)

določbe o pravicah intelektualne lastnine ne smejo biti glavni predmet zadevnega sporazuma;

(d)

določbe o pravicah intelektualne lastnine morajo biti neposredno povezane z uporabo, prodajo ali nadaljnjo prodajo blaga ali storitev s strani kupca ali njegovih odjemalcev. V primeru franšizinga, pri katerem je trženje cilj izkoriščanja pravic intelektualne lastnine, blago ali storitve distribuira glavni franšizojemalec ali franšizojemalci;

(e)

določbe o pravicah intelektualne lastnine v zvezi s pogodbenim blagom ali storitvami ne smejo vsebovati omejitev konkurence, katerih cilj je enak kot pri vertikalnih omejitvah, ki niso izvzete v skladu z Uredbo (EU) 2022/720.

(a)

sporazumov, kjer en udeleženec drugemu zagotovi recept in mu podeli licenco, da po navedenem receptu izdeluje pijačo;

(b)

čiste licence za blagovno znamko ali znak za namene trženja;

(c)

sponzorskih pogodb v zvezi s pravico do oglaševanja kot uradni sponzor dogodka;

(d)

licenciranja avtorske pravice, kot so pogodbe o radiodifuznih prenosih v zvezi s pravico do snemanja ali prenašanja dogodka.

(a)

obveznost franšizojemalca, da se neposredno ali posredno ne ukvarja z nobeno drugo podobno poslovno dejavnostjo;

(b)

obveznost franšizojemalca, da ne pridobi finančnega interesa v kapitalu konkurenčnega podjetja, ki bi franšizojemalcu omogočil, da vpliva na gospodarsko ravnanje takega podjetja;

(c)

obveznost franšizojemalca, da tretjim osebam ne razkriva znanja in izkušenj, ki jih zagotavlja franšizodajalec, če tako znanje in izkušnje niso javni;

(d)

obveznost franšizojemalca, da franšizodajalca obvesti o vseh izkušnjah, pridobljenih pri izkoriščanju franšize, ter da franšizodajalcu in drugim uporabnikom franšizne pravice podeli neizključno licenco za pri tem pridobljeno znanje in izkušnje;

(e)

obveznost franšizojemalca, da franšizodajalca obvesti o kršitvah licenčnih pravic intelektualne lastnine, da pravno ukrepa proti kršiteljem ali da franšizodajalcu pomaga pri morebitnem pravnem ukrepanju proti kršiteljem;

(f)

obveznost franšizojemalca, da znanja in izkušenj, ki jih lahko uporablja po licenci franšizodajalca, ne uporablja za nobene druge namene, kot za uporabljanje franšize;

(g)

obveznost franšizojemalca, da pravic in obveznosti, ki izhajajo iz franšiznega sporazuma, ne podeljuje brez dovoljenja franšizodajalca.

(a)

tehnične informacije v zvezi s pogodbenim blagom ali storitvami, vključno z informacijami o registraciji, certificiranju, ravnanju, uporabi, vzdrževanju, popravilu, nadgradnji ali recikliranju pogodbenega blaga ali storitev, zlasti kadar so take informacije potrebne za izpolnjevanje regulativnih ukrepov, in informacije, ki dobavitelju ali kupcu omogočajo, da pogodbeno blago ali storitve prilagodi zahtevam odjemalca;

(b)

logistične informacije v zvezi s proizvodnjo in distribucijo pogodbenega blaga ali storitev na ravni višje ali nižje v prodajni verigi, vključno z informacijami o proizvodnih procesih, inventarju, zalogah in, ob upoštevanju odstavka (100), točka (b), obsegu prodaje in donosih;

(c)

ob upoštevanju odstavka (100), točka (b), informacije v zvezi z nakupi pogodbenega blaga ali storitev s strani odjemalcev, preferencami odjemalcev in povratnimi informacijami odjemalcev, pod pogojem da se izmenjava takih informacij ne uporablja za omejevanje ozemlja, na katerega lahko kupec prodaja pogodbeno blago ali storitve, ali odjemalcev, ki jim jih lahko prodaja, v smislu člena 4, točke (b), (c) ali (d), Uredbe (EU) 2022/720;

(d)

informacije v zvezi s cenami, po katerih dobavitelj kupcu prodaja pogodbeno blago ali storitve;

(e)

ob upoštevanju odstavka 100, točka (a), informacije v zvezi z dobaviteljevimi priporočenimi ali najvišjimi cenami za nadaljnjo prodajo za pogodbeno blago ali storitve in informacije v zvezi s cenami, po katerih kupec nadalje prodaja blago ali storitve, pod pogojem da se izmenjava takih informacij ne uporablja za omejevanje zmožnosti kupca, da določi svojo prodajno ceno ali naloži fiksno ali najnižjo prodajno ceno v smislu člena 4, točka (a), Uredbe (EU) 2022/720 (69);

(f)

ob upoštevanju odstavka (100) in točke (e) tega odstavka, informacije v zvezi s trženjem pogodbenega blaga ali storitev, vključno z informacijami o promocijskih kampanjah in informacijami o novih blagu ali storitvah, ki se bodo dobavljali v skladu z vertikalnim sporazumom;

(g)

informacije v zvezi z uspešnostjo, vključno z združenimi informacijami, ki jih dobavitelj posreduje kupcu v zvezi s tržnimi in prodajnimi dejavnostmi drugih kupcev pogodbenega blaga ali storitev, če to kupcu ne omogoča opredelitve dejavnosti določenih konkurenčnih kupcev, ter informacije v zvezi z obsegom ali vrednostjo kupčeve prodaje pogodbenega blaga ali storitev glede na njegovo prodajo konkurenčnega blaga ali storitev.

(a)

informacije v zvezi s prihodnjimi cenami, po katerih namerava dobavitelj ali kupec prodajati pogodbeno blago ali storitve nižje v prodajni verigi;

(b)

informacije v zvezi z opredeljenimi končnimi uporabniki pogodbenega blaga ali storitev, razen če je izmenjava takih informacij potrebna:

(c)

informacije v zvezi z blagom, ki ga prodaja kupec pod lastno blagovno znamko, izmenjane med kupcem in proizvajalcem konkurenčnega blaga z blagovno znamko, razen če je proizvajalec tudi proizvajalec tega blaga lastne blagovne znamke.

—

Uredba Komisije (EU) št. 316/2014;

—

Uredba Komisije (EU) št. 1217/2010 (75);

—

Uredba Komisije (EU) št. 1218/2010 (76).

(a)

če je najresnejša omejitev v smislu člena 4 Uredbe (EU) 2022/720 vključena v vertikalni sporazum, bo navedeni sporazum verjetno spadal na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe;

(b)

sporazum, ki vključuje najresnejšo omejitev v smislu člena 4 Uredbe (EU) 2022/720, verjetno ne bo izpolnjeval pogojev iz člena 101(3) Pogodbe.

(a)

določitev marže pri nadaljnji prodaji;

(b)

določitev najvišjega popusta, ki ga lahko da distributer glede na predpisano cenovno raven;

(c)

določitev upoštevanja predpisane cenovne ravni kot pogoja za vračilo ali znižanje promocijskih stroškov s strani dobavitelja;

(d)

uvedba minimalnih oglaševanih cen, ki distributerju prepovedujejo oglaševanje cen, nižjih od določene ravni, ki jo določi dobavitelj;

(e)

povezovanje predpisane cene za nadaljnjo prodajo s cenami za nadaljnjo prodajo konkurentov;

(f)

grožnje, ustrahovanje, opozorila, kazni, zamude ali prekinitve dobav ali pogodb v zvezi z upoštevanjem predpisane cenovne ravni.

(a)

vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko olajša nedovoljeno dogovarjanje med dobavitelji, tako da poveča preglednost cen na trgu, kar olajšuje ugotavljanje, ali dobavitelj odstopa od nedovoljeno dogovorjenega ravnotežja z nižanjem svoje cene. Ta negativni učinek je verjetnejši na trgih, ki so dovzetni za nedovoljene dogovore, na primer, kadar dobavitelji tvorijo tesen oligopol, in sporazumi o vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo pokrivajo pomemben delež trga;

(b)

vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko olajša nedovoljeno dogovarjanje med kupci na ravni distribucije, zlasti kadar ga spodbujajo kupci. Močni ali dobro organizirani kupci lahko prisilijo ali prepričajo enega ali več svojih dobaviteljev, da določijo svojo ceno za nadaljnjo prodajo na konkurenčni ravni in s tem pomagajo kupcem doseči ali stabilizirati nedovoljeno dogovorjeno ravnotežje. Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo se uporablja kot prisilno sredstvo za odvračanje trgovcev na drobno od odstopanja od nedovoljeno dogovorjenega ravnotežja z nižanjem cen;

(c)

v nekaterih primerih lahko vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo tudi zmanjša konkurenco med proizvajalci in/ali trgovci na drobno, zlasti kadar proizvajalci uporabljajo iste dobavitelje za distribucijo svojih izdelkov, vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo pa uporabljajo vsi ali večina njih;

(d)

vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko zmanjša pritisk na dobaviteljevo maržo, zlasti če ima proizvajalec težave z obveznostmi, tj. kadar želi znižati cene, ki se zaračunavajo poznejšim distributerjem. V takem položaju je lahko proizvajalec bolj naklonjen dogovoru o vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo, s katerim se obveže, da ne bo znižal cene poznejšim distributerjem, in zmanjša pritisk na lastno maržo;

(e)

s preprečevanjem cenovne konkurence med distributerji lahko vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo preprečuje ali ovira vstop in širitev novih ali učinkovitejših oblik distribucije ter s tem zmanjšuje inovativnost na ravni distribucije;

(f)

dobavitelj s tržno močjo lahko izvaja vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, da bi preprečil dostop manjšim konkurentom. Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko distributerjem zagotovi večjo maržo, kar jih lahko spodbudi, da pri svetovanju odjemalcem dajo prednost določeni blagovni znamki dobavitelja pred drugo, tudi če tak nasvet ni v interesu teh odjemalca, ali da sploh ne prodajajo konkurenčnih blagovnih znamk;

(g)

neposredni učinek vzdrževanja cen za nadaljnjo prodajo je odprava cenovne konkurence znotraj blagovne znamke s preprečevanjem nekaterim ali vsem distributerjem, da bi znižali svojo prodajno ceno za zadevno blagovno znamko, zaradi česar se cena zadevne blagovne znamke zviša.

(a)

Kadar proizvajalec uvede nov izdelek, je vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko učinkovito sredstvo za spodbujanje distributerjev, da bi bolje upoštevali interes proizvajalca za promocijo tega izdelka. Člen 101(3) Pogodbe prav tako zahteva, da ni realnih ali manj omejevalnih alternativnih sredstev za spodbujanje distributerjev k promociji izdelka. Za izpolnitev navedene zahteve lahko dobavitelji na primer dokažejo, da pogodbena naložitev obveznosti glede učinkovite promocije vsem kupcem v praksi ni izvedljiva. V takih okoliščinah se lahko na splošno šteje, da uvedba fiksnih ali najnižjih cen za omejeno obdobje za olajšanje uvedbe novega izdelka spodbuja konkurenco.

(b)

Fiksne cene za nadaljnjo prodajo in ne samo najvišje dovoljene cene za nadaljnjo prodajo so lahko potrebne za organizacijo kampanje usklajenega kratkotrajnega znižanja cen (v večini primerov 2 do 6 tednov), zlasti v distribucijskem sistemu, v katerem dobavitelj uporablja enotno obliko distribucije, kot je franšizni sistem. V takem primeru se lahko za uvedbo fiksnih maloprodajnih cen glede na njen začasni značaj šteje, da na splošno spodbuja konkurenco.

(c)

Najnižja cena za nadaljnjo prodajo ali najnižja oglaševana cena se lahko uporabljata, da se določenemu distributerju prepreči uporaba izdelka dobavitelja kot reklamnega izdelka. Če distributer redno nadalje prodaja izdelek pod veleprodajno ceno, lahko to škoduje podobi blagovne znamke izdelka in sčasoma zmanjša splošno povpraševanje po izdelku ter spodkoplje spodbude dobavitelja za naložbe v kakovost in podobo blagovne znamke. V tem primeru se lahko za preprečevanje navedenemu distributerju, da prodaja pod veleprodajno ceno, tako da se mu naloži ciljno usmerjena najnižja cena za nadaljnjo prodajo ali najnižja oglaševana cena, šteje, da na splošno spodbuja konkurenco.

(d)

V nekaterih primerih lahko dodatna marža, ki jo zagotavlja vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, trgovcem na drobno omogoči, da ponudijo (dodatne) predprodajne storitve, zlasti za kompleksne izdelke. Če zadostno število odjemalcev izkoristi take storitve za odločitev o izdelku, ki pa ga nato kupijo po nižji ceni pri trgovcih na drobno, ki teh storitev ne zagotavljajo (in zato nimajo stroškov z njimi), lahko trgovci na drobno, ki zagotavljajo dodatne storitve, predprodajne storitve, ki povečujejo povpraševanje po izdelku dobavitelja, zmanjšajo ali nehajo zagotavljati. Dobavitelj mora dokazati, da obstaja tveganje pridobivanja nezasluženih koristi na ravni distribucije, da fiksne ali najnižje cene za nadaljnjo prodajo zagotavljajo zadostne spodbude za naložbe v predprodajne storitve in da ni realnih ali manj omejevalnih alternativnih sredstev za preprečevanje takega pridobivanja nezasluženih koristi. V tem primeru je verjetnost, da se bo za vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo ugotovilo, da spodbujajo konkurenco, večja, če je konkurenca med dobavitelji močna in ima dobavitelj omejeno tržno moč.

(a)

obveznost, da se za prodajo takim odjemalcem zahteva predhodna odobritev dobavitelja (117);

(b)

zavrnitev ali znižanje bonusov ali popustov, če kupec prodaja takim odjemalcem (118) ali naložitev kompenzacijskih plačil kupcu, če neha prodajati takim odjemalcem;

(c)

prekinitev oskrbe z izdelki, če kupec prodaja takim odjemalcem;

(d)

zmanjšanje dobavljenih količin ali omejitev teh količin, na primer tako, da količine ustrezajo povpraševanju odjemalcev na določenih ozemljih ali povpraševanju določenih skupin odjemalcev;

(e)

grožnja s prekinitvijo vertikalnega sporazuma (119) ali z njegovim nepodaljšanjem, če kupec prodaja takim odjemalcem;

(f)

zaračunavanje višje cene distributerju za izdelke, ki se bodo prodajali takim odjemalcem (120);

(g)

omejitev deleža prodaje kupca takim odjemalcem;

(h)

preprečevanje kupcu uporabe dodatnih jezikov na embalaži ali za oglaševanje izdelkov (121);

(i)

dobava drugega izdelka v zameno za prenehanje prodaje kupca takim odjemalcem;

(j)

plačilo kupcu za prenehanje prodaje takim odjemalcem;

(k)

naložitev obveznosti kupcu, da na dobavitelja prenese dobiček od takih odjemalcev (122);

(l)

izključitev iz garancijske storitve na ravni Unije, v okviru katere dobavitelj povrne stroške, izdelkov, ki se nadalje prodajo zunaj ozemlja kupca ali ki jih na ozemlju kupca prodajo kupci s sedežem na drugih ozemljih (123).

(a)

zahteva, da mora kupec odjemalcem na drugem ozemlju preprečiti ogled svojega spletišča ali spletne trgovine ali odjemalce preusmeriti v spletno trgovino proizvajalca ali drugega prodajalca. Naložitev obveznosti kupcu, da zagotavlja povezave do spletnih trgovin dobavitelja ali drugih prodajalcev, pa ni najresnejša omejitev (125);

(b)

zahteva, da mora kupec prekiniti spletne transakcije odjemalcev, če je iz podatkov o kreditni kartici razviden naslov, ki ni na ozemlju kupca (126);

(c)

zahteva, da mora kupec pogodbeno blago ali storitve prodajati le na fizičnem prodajnem mestu ali ob fizični navzočnosti specializiranega osebja (127);

(d)

zahteva, da mora kupec zaprositi dobavitelja za predhodno odobritev pred izvršitvijo posameznih transakcij spletne prodaje;

(e)

prepoved, da kupec na svojem spletišču ali v svoji spletni trgovini uporablja blagovne znamke ali trgovska imena dobavitelja;

(f)

prepoved, da kupec vzpostavi ali upravlja eno ali več spletnih trgovin, ne glede na to, ali spletna trgovina gostuje na lastnem strežniku kupca ali na strežniku tretje osebe (128);

(g)

prepoved, da kupec uporablja celoten kanal za spletno oglaševanje, kot so iskalniki (129) ali storitve za primerjavo cen, ali omejitve, ki posredno prepovedujejo uporabo celotnega kanala za spletno oglaševanje, na primer obveznost, da ne uporablja blagovnih znamk ali trgovskih imen dobavitelja za ponudbe, referencirane v iskalnikih, ali omejitev zagotavljanja informacij v zvezi s cenami storitvam za primerjavo cen. Cilj takih omejitev je kupcu preprečiti dejansko uporabo interneta za prodajo pogodbenega blaga ali storitev na določena ozemlja ali določenim odjemalcem, saj omejujejo zmožnost kupca, da nagovarja odjemalce zunaj svojega fizičnega trgovskega območja, jih obvešča o svojih ponudbah in jih privabi v svojo spletno trgovino ali k drugim kanalom. Prepoved uporabe določenih storitev za primerjavo cen ali iskalnikov na splošno ni najresnejša omejitev, saj lahko kupec uporabi druge storitve spletnega oglaševanja za ozaveščanje o svojih dejavnostih na področju spletne prodaje. Vendar prepoved uporabe najpogosteje uporabljenih storitev oglaševanja, zlasti kanala za spletno oglaševanje, lahko pomeni najresnejšo omejitev, če preostale storitve na navedenem kanalu za oglaševanje dejansko ne morejo privabiti odjemalcev v spletno trgovino kupca.

(a)

zahteve, namenjene zagotavljanju kakovosti ali določenega videza spletne trgovine kupca;

(b)

zahteve glede prikaza pogodbenega blaga ali storitev v spletni trgovini (kot je minimalno število prikazanih izdelkov, način prikaza prikazanih blagovnih znamk ali trgovskih imen dobavitelja);

(c)

neposredna ali posredna prepoved uporabe spletnih tržnic (133);

(d)

zahteva, da mora kupec poslovati v eni ali več klasičnih prodajalnah ali razstavnih prostorih, da bi lahko na primer postal član dobaviteljevega sistema selektivne distribucije;

(e)

zahteva, da mora kupec vsaj določeno absolutno količino pogodbenega blaga ali storitev prodati tradicionalno (v smislu vrednosti ali obsega, ne pa kot delež njegove celotne prodaje), da bi zagotovil uspešno poslovanje svoje klasične prodajalne. Ta zahteva je lahko enaka za vse kupce ali se lahko določi na drugačni ravni za vsakega kupca na podlagi objektivnih meril, kot sta velikost kupca glede na druge kupce ali njegova geografska lokacija.

(a)

zahtevo, da mora spletno oglaševanje izpolnjevati določene standarde kakovosti ali vključevati določeno vsebino ali informacije;

(b)

zahtevo, da kupec ne sme uporabljati storitev določenih ponudnikov spletnega oglaševanja, ki ne izpolnjujejo določenih standardov kakovosti;

(c)

zahtevo, da kupec ne sme uporabljati blagovne znamke dobavitelja v domenskem imenu svoje spletne trgovine.

(a)

prepoved je nujna za zaščito znanja in izkušenj, ki jih je dobavitelj prenesel na kupca;

(b)

prepoved je omejena na prodajno mesto, kjer je kupec posloval v času trajanja pogodbe;

(c)

trajanje take prepovedi je omejeno na največ eno leto.

(a)

obveznosti o maloprodajni pariteti, ki se nanašajo na neposredne prodajne kanale kupcev spletnih posredniških storitev (t. i. „ožje“ obveznosti o maloprodajni pariteti);

(b)

obveznosti o pariteti, ki se nanašajo na pogoje, pod katerimi se blago ali storitve ponujajo podjetjem, ki niso končni uporabniki;

(c)

obveznosti o pariteti, ki se nanašajo na pogoje, pod katerimi proizvajalci, prodajalci na debelo ali prodajalci na drobno kupujejo blago ali storitve kot vložke (obveznosti „največje ugodnosti za odjemalca“).

(a)

narava sporazuma;

(b)

tržni položaj udeležencev;

(c)

tržni položaj konkurentov (višje in nižje v prodajni verigi);

(d)

tržni položaj kupcev pogodbenega blaga ali storitev;

(e)

vstopne ovire;

(f)

prizadeta raven proizvodne ali distribucijske verige;

(g)

narava izdelka

(h)

dinamika trga.

(a)

prisotnost kumulativnih učinkov, ki izhajajo iz dejstva, da je trg pokrit s podobnimi vertikalnimi omejitvami, ki so jih naložili drugi dobavitelji ali kupci;

(b)

dejstvo, ali je sporazum „naložen“ (tj. večina omejitev ali obveznosti velja samo za enega udeleženca sporazuma) ali „dogovorjen“ (oba udeleženca sprejemata omejitve ali obveznosti);

(c)

regulativno okolje;

(d)

vedenje, ki lahko nakazuje ali spodbuja nedovoljeno dogovarjanje, kot so prevladujoč položaj pri določanju cen, vnaprej oznanjene spremembe cen in razprave o ceni, cenovna togost kot odziv na presežne zmogljivosti, diskriminacija pri cenah in preteklo nedovoljeno dogovarjanje.

(a)

ustvariti mora objektivne gospodarske koristi;

(b)

potrošnikom mora biti zagotovljen pravičen delež doseženih koristi (161);

(c)

omejevanje konkurence mora biti nujno za dosego navedenih koristi in

(d)

sporazum udeležencem ne sme dati možnosti izključitve konkurence glede znatnega dela zadevnega blaga ali storitev (162).

(a)

sam dobavitelj uporablja spletno tržnico, uporaba katere je kupcu preprečena;

(b)

dobavitelj naloži omejitve le nekaterim distributerjem, ne pa tudi drugim;

(c)

sam upravljavec spletne tržnice je pooblaščeni člani sistema selektivne distribucije.

(a)

tržni položaj dobavitelja in njegovih konkurentov;

(b)

pomen storitev za primerjavo cen kot kanala za oglaševanje na upoštevnem trgu za prodajo pogodbenega blaga ali storitev;

(c)

vrsto in obseg omejitev ter relativni pomen posebnih storitev za primerjavo cen, katerih uporaba je omejena ali prepovedana;

(d)

ali dobavitelj omejuje tudi distributerja pri uporabi drugih oblik spletnega oglaševanja.

(a)

lahko zmanjša konkurenco in olajša nedovoljeno dogovarjanje med ponudniki spletnih posredniških storitev. Zlasti je bolj verjetno, da bo lahko ponudnik, ki naloži tovrstno obveznost o pariteti, zvišal ceno ali zmanjšal kakovost svojih posredniških storitev, ne da bi izgubil tržni delež. Ne glede na ceno ali kakovost storitev ponudnikov morajo prodajalci blaga ali storitev, ki se odločijo, da bodo uporabljali platformo ponudnika, na njej zagotavljati pogoje, vsaj enakovredne pogojem, ki jih zagotavljajo na konkurenčnih platformah;

(b)

novim ali manjšim dobaviteljem spletnih posredniških storitev lahko omeji dostop ali jim prepreči širjenje, tako da omeji zmožnost ponujanja diferenciranih kombinacij cena-storitev takih ponudnikov kupcem in končnim uporabnikom.

(a)

tržni položaj ponudnika spletnih posredniških storitev, ki naloži obveznost, in njegovih konkurentov;

(b)

delež kupcev zadevnih spletnih posredniških storitev, zajetih v obveznostih;

(c)

eno- ali večdomnost kupcev spletnih posredniških storitev in končnih uporabnikov (koliko konkurenčnih spletnih posredniških storitev uporabljajo);

(d)

obstoj ovir za vstop na upoštevni trg za dobavo spletnih posredniških storitev;

(e)

pomembnost neposrednih prodajnih kanalov kupcev spletnih posredniških storitev in obseg, v katerem lahko navedeni kupci odstranijo izdelke s platforme ponudnikov spletnih posredniških storitev (izguba vrednosti).