1.

Člen 1(2) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS je treba razlagati tako, da se z dajatvijo, prihodki od pobiranja katere so na splošno namenjeni javnemu podjetju, ki je koncesionar nacionalnega cestnega omrežja, in katere struktura nikakor ne odraža namena odvračanja od porabe glavnih cestnih goriv, ne dosegajo „posebni nameni“ v smislu te določbe.

2.

Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi nacionalni organi lahko zavrnitev vračila posredne dajatve, ki je v nasprotju z Direktivo 2008/118, obrazložili z domnevo prevalitve te dajatve na tretjega in zato neupravičene obogatitve davčnega zavezanca.

1.

Ali pravo Unije nasprotuje temu, da se pri določitvi države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, z določbo nacionalnega prava prizna samostojen pomen koristi otroka, s katerim je bila prosilka noseča ob vložitvi prošnje?

2.

3.

Ali je mogoče – če pravo Unije ne nasprotuje temu, da se pri določitvi države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, na podlagi določbe nacionalnega prava koristi nerojenega otroka prizna samostojen pomen – člen 16(1) Uredbe Dublin III uporabiti za razmerje med nerojenim otrokom in očetom tega nerojenega otroka, ki zakonito prebiva v državi članici, na katero je prošnja naslovljena?

1a)

Ali mora biti za izdelek, da se ga lahko opredeli kot živilo za posebne zdravstvene namene, mogoče dokazati, da lahko obljubljene rezultate pri zdravljenju bolezni ali obolenja doseže izključno v okviru prehranske obravnave, ki je medicinsko indicirana zaradi te bolezni ali tega obolenja in pri kateri se upoštevajo zahteve, ki jih to obolenje ali bolezen narekuje glede prehranjevanja?

1b)

Ali je treba v tem okviru šteti, da gre za prehransko obravnavo izključno, kadar oseba spremeni svoj način prehranjevanja tako, da začne uživati druge ali dodatne hranilne snovi, ki jih telo absorbira s prebavo?

1c)

Ali je dodatni pogoj za opredelitev kot živilo za posebne zdravstvene namene tudi, da je zaradi obolenja ali bolezni, zdravljenju katerega oziroma katere je zadevni izdelek namenjen, potrebna taka prehranska obravnava, da bolnik uživa hranilne snovi, ki jih vsebuje ta izdelek, ki jih z običajno prehrano ni mogoče zaužiti?

1d)

Ali mora živilo za posebne zdravstvene namene svoj terapevtski učinek dosegati izključno s tem, da vsebuje vse ali nekatere od teh hranilnih snovi, ki jih ni mogoče zaužiti z običajno prehrano, vendar so nujno potrebne ali obvezne za ohranitev življenjskih funkcij bolnika?

2a)

Ali izdelek, ki je opredeljen kot prehransko dopolnilo, ne more biti opredeljen tudi kot živilo za posebne zdravstvene namene?

2b)

Če je odgovor nikalen: na podlagi katerih meril se določi, da nekega prehranskega dopolnila ni mogoče opredeliti kot živila za posebne zdravstvene namene?

2c)

Ali gre lahko za „prehransko obravnavo“ v smislu člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013 tudi, če se uživajo „prehranska dopolnila“ v smislu Direktive 2002/46/ES o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih?

2d)

Ali je živilo mogoče opredeliti kot živilo za posebne zdravstvene namene že, če vsebuje hranilne snovi, ki jih je mogoče zaužiti tudi s prehranskimi dopolnili ali drugimi živili, ki pa so posebno sestavljene za zdravljenje neke bolezni ali nekega obolenja?

3)

Na podlagi katerih meril se zdravilo razlikuje od živila za posebne zdravstvene namene oziroma na podlagi katerih meril ju je mogoče razmejiti?

4)

Ali je treba zahtevo iz člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013, v skladu s katero morajo sestavine, upoštevne za opredelitev kot živilo za posebne zdravstvene namene, učinkovati v okviru prehranske obravnave, ki je ni mogoče doseči s spremembo običajne prehrane, razlagati tako, da bolnik, za katerega bolezen ali obolenje se daje v promet živilo za posebne zdravstvene namene, z uživanjem splošno dostopnih živil ne more zadostno zadovoljiti svojih prehranskih potreb?

5a)

Ali je besedna zveza „pri katerih prehranske obravnave ni mogoče doseči samo s spremembo običajne prehrane“ iz člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013 relativna zato, ker je treba šteti, da je ta zahteva izpolnjena tudi, kadar je mogoče hranilne snovi, ki jih je treba uživati zaradi posamezne bolezni ali posameznega obolenja, s splošno dostopnimi živili (zlasti prehranskimi dopolnili) zaužiti le s posebnim naporom?

5b)

Če je odgovor pritrdilen, na podlagi katerih meril se ugotovi, da napor, ki je povezan z uživanjem splošno dostopnih živil, izpolnjuje zahtevo „pri katerih prehranske obravnave ni mogoče doseči samo s spremembo običajne prehrane“ iz člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013? Ali je treba šteti, da je ta element podan zlasti že takrat, kadar bi moral bolnik ločeno jemati več splošno dostopnih prehranskih dopolnil?

6a)

Kaj pomeni hranilna snov v smislu člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013?

6b)

Na podlagi katerih meril se ugotavlja, ali je treba neko sestavino izdelka opredeliti kot hranilno snov v smislu člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013?

7a)

Ali je zahteva iz člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013 „se uživajo pod zdravniškim nadzorom“ izpolnjena že, kadar se ta izdelek izdaja v lekarni, ne da bi bil potreben predhodni zdravniški recept?

7b)

Na podlagi katerih meril se ugotavlja, ali je pri nekem izdelku izpolnjena zahteva glede uživanja pod zdravniškim nadzorom v smislu člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013?

7c)

Kaj je posledica morebitne okoliščine, da ta zahteva glede uživanja pod zdravniškim nadzorom v smislu člena 2(2)(g) Uredbe (EU) št. 609/2013 v konkretnem primeru oziroma celo na splošno ni izpolnjena?

8a)

Ali je treba šteti, da gre za živilo za posebne zdravstvene namene le, kadar ga NI mogoče uživati brez zdravniškega nadzora?

8b)

Če je odgovor pritrdilen, na podlagi katerih meril se ugotavlja, ali je mogoče živilo uživati tudi brez zdravniškega nadzora?

1.

Ali se pogojne odobritve Komisije, izdane na podlagi pozitivnega mnenja EMA, za cepiva, ki so trenutno na trgu, še vedno lahko štejejo za veljavne v smislu člena 4 Uredbe št. 507/2006 (1) glede na to, da so bile v več državah članicah (na primer v Italiji, odobritev protokola za zdravljenje z monoklonskimi protitelesi in/ali protivirusnimi zdravili s strani AIFA (italijanska agencija za zdravila)) odobrene učinkovite alternativne metode zdravljenja SARS-CoV-2, ki so v nekaterih primerih manj nevarne za zdravje ljudi, tudi glede na člena 3 in 35 Listine iz Nice?

2.

Ali se v primeru zdravstvenih delavcev, za katere zakonodaja države članice določa obvezno cepljenje, cepiva, ki jih je Komisija pogojno odobrila v smislu in za namene Uredbe št. 507/2006, lahko uporabljajo za namene obveznega cepljenja tudi, če so ti zdravniki že bili okuženi in so zato že dosegli naravno imunizacijo ter lahko zato zaprosijo za izjemo od te zahteve?

3.

Ali se lahko cepiva, ki jih je Komisija pogojno odobrila v smislu in za namene Uredbe št. 507/2006, uporabljajo za obvezno cepljenje brez kakršnega koli preventivnega postopka za zdravstvene delavce, ki jim zakonodaja države članice nalaga obvezno cepljenje, ali pa lahko ti zdravstveni delavci glede na pogojnost odobritve nasprotujejo cepljenju, vsaj dokler pristojni zdravstveni organ izrecno in z ustrezno gotovostjo ne potrdi, prvič, da ni kontraindikacij v zvezi s tem, in drugič, da koristi, ki izhajajo iz tega, prevladajo nad koristmi drugih trenutno razpoložljivih zdravil? Ali morajo pristojni zdravstveni organi v takem primeru ravnati v skladu s členom 41 Listine iz Nice?

4.

Ali lahko vsako nasprotovanje zdravstvenega osebja cepljenju s cepivom, ki ga pogojno odobri Komisija, , za katerega je slednje obvezno v skladu z nacionalno zakonodajo, avtomatično vodi do razrešitve z delovnega mesta brez nadomestila plače, ali pa je treba določiti, da se v skladu s temeljnim načelom sorazmernosti sankcije stopnjujejo?

5.

Ali je treba, če nacionalno pravo dopušča oblike dépeçage („razkosanje prava“), v skladu s členom 41 Listine iz Nice na kontradiktoren način preučiti možnost uporabe delavca v drugi obliki, če do tega ne pride, pa je delavec upravičen do odškodnine?

6.

Ali je glede na Uredbo št. 953/21 (2), ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo med tistimi, ki so se cepili, in tistimi, ki se iz zdravstvenih razlogov niso želeli ali mogli cepiti, zakonita nacionalna ureditev, kakršna je določba člena 4(11) decreto legge n. 44/2021 (zakonska uredba št. 44/2021), ki zdravstvenemu osebju, za katerega je bila določena izjema od obveznosti cepljenja, omogoča, da ob upoštevanju varnostnih ukrepov, ki jih določa veljavna zakonodaja, opravlja svoje delo v stiku z bolniki/pacienti, , medtem ko se zdravstvenemu delavcu, ki se tako kot tožeča stranka – ki je naravno imuna zaradi prebolele okužbe – ne želi cepiti brez temeljitega zdravniškega pregleda, samodejno prekine vsakršna poklicna dejavnost in plačilo?

7.

Ali je z Uredbo (EU) 2021/953 ter z načeloma sorazmernosti in nediskriminacije iz te uredbe združljiva nacionalna ureditev, s katero država članica določi obvezno cepljenje proti virusu covid s cepivom, ki ga je pogojno odobrila Komisija, za vse zdravstvene delavce, tudi če prihajajo iz druge države članice in se nahajajo v Italiji na podlagi svobode opravljanja storitev in pravice do ustanavljanja?

1.

Ali je treba šteti, da so ob upoštevanju člena 70(1) Uredbe (EU) št. 952/2013 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije v povezavi s členom 75(5), prvi pododstavek, in (6) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/891 (2) o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s sektorjema sadja in zelenjave za presojo pogoja iz člena 70(3)(d) carinskega zakonika Unije, da „kupec in prodajalec nista povezana“, v zvezi z uporabo transakcijske vrednosti blaga za carinske namene v okviru konkretne carinske deklaracije za uvoz zelenjave upoštevni:

Če so navedene okoliščine upoštevne, ali omogočajo opredelitev trgovca uvoznika in trgovca izvoznika oziroma uvoznika in kupca na prvi komercialni ravni v Uniji kot oseb, ki „pravno nastopata kot družbenika“, oziroma kot povezanih oseb v smislu člena 127(1)(b) in člena 142(4)(b) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 (3) z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije?

Če so navedene okoliščine sicer upoštevne, vendar ne zadostujejo za opredelitev trgovcev kot povezanih oseb, ali je treba zaradi preverjanja na podlagi člena 75(6) Delegirane uredbe (EU) 2017/891 presoditi, ali je odnos med trgovcema vplival na določitev višje cene konkretnega uvoženega blaga, da se prepreči izogibanje carinam in izguba davčnih prihodkov za proračun Unije, tudi ob upoštevanju poznejše prodaje z izgubo na prvi komercialni ravni v Uniji?

2.

Ali je treba na podlagi člena 47, prvi odstavek, in člena 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če se ju razlaga v povezavi s pravico uvoznika do pritožbe na podlagi člena 44(1) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije, obveznostjo carinskih organov na podlagi člena 29 v povezavi s členom 22(7) carinskega zakonika Unije, da morajo biti v odločitvi navedeni razlogi, na katerih temelji, ter okoliščinami obravnavane zadeve in ob upoštevanju dejstva, da mora sodišče prve stopnje v tožbenem postopku zoper zadevno odločbo po uradni dolžnosti preveriti, ali je zakonita, tudi z vidikov, ki se v tožbi ne zatrjujejo, in po uradni dolžnosti izvesti nove dokaze in imenovati izvedence, sklepati, da:

3.

Ali iz člena 75(5), četrti pododstavek, Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/891 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s sektorjema sadja in zelenjave, v skladu s katerim uvoznik „omogoči dostop do […] vseh dokumentov, ki so potrebni za izvedbo zadevnega carinskega nadzora glede prodaje in odprodaje vsakega proizvoda zadevne serije“, ob upoštevanju razlage iz točke 1 izreka sodbe Sodišča z dne 11. marca 2020, BV, С-160/18, EU:C:2020:190, v zvezi z dokazovanjem navedene transakcijske vrednosti na podlagi člena 70(1) carinskega zakonika Unije v okoliščinah obravnavane zadeve izhaja, da:

4.

Ali iz člena 75(5) in (6) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/891 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s sektorjema sadja in zelenjave ter iz razlage v sodbi z dne 16. junija 2016, EURO 2004. Hungary, С-291/15, EU:C:2016:455, v okoliščinah postopka v glavni stvari izhaja, da se carinska vrednost v primeru uvoza zelenjave iz tretjih držav ne določi na podlagi navedene transakcijske vrednosti, kadar:

—

Pritožba naj se razglasi za dopustno in utemeljeno;

—

izpodbijana sodba naj se razveljavi;

—

o zadevi naj se odloči, tako da se ugodi vsem predlogom, ki sta jih pritožnika podala na prvi stopnji, vključno z naložitvijo stroškov nasprotni stranki, oziroma

—

zadeva naj se vrne Splošnemu sodišču v razsojanje;

—

Evropskemu parlamentu naj se naloži plačilo vseh stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji in postopkom s pritožbo.

—

Kršitev pravice do obrambe in nespoštovanje obveznosti obrazložitve;

—

napačne presoje dejstev in izkrivljanje več dokazov, na podlagi česar je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji dejstev;

—

napačna uporaba prava pri razlagi zakonodaje, ki se uporabi.

1.

Ali za obstoj neizogibnih, izrednih okoliščin v kraju potovanja v smislu člena 12(2), prvi stavek, Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2001/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (1) (v nadaljevanju: Direktiva o paketnih potovanjih) zadostuje, da je strokovni nacionalni organ, ki je bil ustanovljen za zaščito pred nalezljivimi boleznimi, ciljno območje potovanja uvrstil med območja tveganja in pogoji za uvrstitev med območja tveganja niso bili hkrati podani v domačem kraju?

2.

Ali mora biti potnik ob odstopu od turističnega paketa v smislu člena 12(2), prvi stavek, Direktive o paketnih potovanjih zmožen predvideti, da bodo v kraju potovanja ali v njegovi neposredni bližini na datum odhoda ali v času potovanja obstajale znatne motnje?

3.

Ali mora biti odstop podan tik pred potovanjem ali pa ga je mogoče podati kadarkoli od rezervacije do začetka potovanja, če za možnost nastopa izredne okoliščine ob odstopu ni bilo nobenih indicev?

1.

Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da državljanom zaradi kršitve neodvisnosti sodišč niso zagotovljena pravna sredstva potrebna za učinkovito sodno varstvo, če je v državi članici Evropske unije s soglasjem sodnikov dopustna njihova dodelitev na višje sodišče za nedoločen čas, o kateri odloča vodilni organ v pravosodju, ki je neodvisen od drugih državnih organov, če so sicer določeni pogoji za odločitev o preklicu dodelitve ter pravno sredstvo zoper ta preklic, ki pa med postopkom ne zadrži izvršitve, in na podlagi katerih meril naj se konkretno preveri, ali je dodelitev za nedoločen čas dopustna?

2.

Ali bi bil odgovor na prvo vprašanje drugačen, če bi bili objektivni pogoji za odločitev o preklicu dodelitve zakonsko določeni in podvrženi sodnemu nadzoru, pa taki sodno preverljivi pogoji za izbiro sodnikov, ki naj bi bili dodeljeni, niso določeni?

3.

Če je odgovor na prvo vprašanje, da je dodelitev sodnikov pod takimi pogoji dopustna, če se pri tem upošteva objektivna pravila, ali je treba pri nadzoru glede tega, v kolikšni meri nacionalne določbe nasprotujejo zahtevi po zadostnih pravnih sredstvih iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, upoštevati ne le zakonsko določena merila, temveč tudi način, na katerega jih pristojni upravni in pravosodni organi uporabljajo?

4.

Ali je treba odločbo Komisije 2006/929/ES razlagati tako, da bi se odgovor na navedena tri vprašanja spremenil, če bi se ugotovilo obstoj nacionalne prakse dodelitve, ki je imela podlago v ureditvi, ki je podobna sedaj veljavni in v zvezi s katero so bili izraženi očitki v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje, ki je bil vzpostavljen z navedeno odločbo?

5.

Če se bo ugotovilo, da nacionalne določbe za dodelitev sodnikov v nekaterih primerih nasprotujejo obveznosti vzpostavitve pravnih sredstev, ki so potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, ali je potem treba to določbo razlagati tako, da izključuje zavezujoča navodila nacionalnemu sodišču, ki jih je dalo višje sodišče, katerega senat je sestavljal tudi dodeljeni sodnik, in pod kakšnimi pogoji se to zgodi? Ali je zlasti navodilom, ki se ne nanašajo na spor v zadevi, temveč nalagajo izvedbo določenih postopkovnih opravil, mogoče očitati postopkovne napake?

1.

Ali je treba fizične in pravne osebe, ki so pri dajanju v promet snovi s seznama udeležene tako, da ta udeležba pomeni ravnanje, ki ga je treba na podlagi člena 2(1)(d) Okvirnega sklepa 2004/757 (1) opredeliti kot kaznivo dejanje, šteti za „izvajalca“ v smislu člena 2(d) Uredbe št. 273/2004 (2)?

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

2.

1.

Ali je člen 38a(1) AufenthG, ki ga je treba na podlagi nacionalnega prava razlagati tako, da mora imeti rezident za daljši čas, ki zapusti prvo državo članico, tudi ob podaljšanju dovoljenja za prebivanje status rezidenta za daljši čas v tej državi članici, skladen z določbami člena 14 in naslednjih Direktive 2003/109/ES (1), ki zgolj določajo, da ima rezident za daljši čas pravico do prebivanja na ozemlju druge države članice, kot mu je izdala status rezidenta za daljši čas, za obdobje nad tri mesece, če so izpolnjeni drugi pogoji, našteti v poglavju III Direktive?

2.

Ali ima urad za tujce na podlagi določb člena 14 in naslednjih Direktive 2003/109/ES pravico, pri odločanju o vlogi za podaljšanje na podlagi člena 38a(1) AufenthG, če so drugi pogoji za začasno podaljšanje izpolnjeni in ima tujec zlasti stalne in redne prihodke, ob tem, da se mu odvzemu njegove obstoječe pravice, ugotoviti, da je tujec medtem, torej po preselitvi v drugo državo članico, v skladu s členom 9(4), drugi pododstavek, Direktive 2003/109/ES v prvi državi članici izgubil status? Ali je čas, ki se upošteva pri odločitvi, čas zadnje upravne oziroma sodne odločbe?

3.

Če sta odgovora na prvo in drugo vprašanje nikalna:

Ali mora rezident za daljši čas zatrjevati, da njegova pravica do prebivanja rezidenta za daljši čas v prvi državi članici ni ugasnila?

Če je odgovor na to vprašanje nikalen: ali ima nacionalno sodišče ali nacionalni organ pravico preveriti, ali je dovoljenje za stalno prebivanje, izdano rezidentu za daljši čas, prenehalo veljati, ali bi bilo to v nasprotju z načelom vzajemnega priznavanja upravnih odločb, ki izhaja iz prava Unije?

4.

Ali je mogoče državljanki tretje države, ki ji je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje rezidentke za daljši čas in prihaja iz Italije ter je vstopila v Nemčijo, ki ima stalne in redne prihodke, očitati, da ni dokazala ustreznega prebivališča, čeprav Nemčija ni uporabila pooblastila iz člena 15(4), drugi pododstavek, Direktive 2003/109/ES in je bilo posredovanje socialnega stanovanja potrebno samo zato, ker se ji, dokler nima dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 38a AufenthG, ne izplačuje otroškega dodatka?

1.

Ali je s členom 14(1)(a) Direktive 2003/96/ES (1) združljiva španska zakonodaja, ki uvaja obdavčitev premoga, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije, če se kljub navedbi, da je njen cilj varstvo okolja, ta cilj ne odraža v strukturi davka in se prihodki uporabljajo za financiranje stroškov elektroenergetskega sistema?

2.

Ali je mogoče šteti, da je okoljski cilj v strukturi davka konkretiziran z dejstvom, da so davčne stopnje določene glede na kurilno vrednost premoga, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije?

3.

Ali je okoljski namen dosežen že s tem, da se obdavčijo nekateri neobnovljivi energenti in da uporaba tistih energentov, ki se štejejo za manj škodljive za okolje, ni obdavčena?

1.

Ali je treba določbo člena 30(2) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo v povezavi z njegovim členom 30(1)(a) razlagati tako, da osebe iz druge določbe spadajo na osebno področje uporabe člena 31(1) Sporazuma, če so bile v celotnem prehodnem obdobju neprekinjeno državljanke države članice in je zanje hkrati veljala zakonodaja Združenega kraljestva, ali jo je treba razlagati tako, da osebe na podlagi člena 30(1)(a) Sporazuma spadajo na področje uporabe člena 31(1) le, dokler so na koncu prehodnega obdobja in/ali po njegovem koncu zaposlene v Združenem kraljestvu?

2.

Ali je treba določbo člena 30(2) Sporazuma v povezavi z njegovim členom 30(1)(c) razlagati tako, da osebe iz druge določbe spadajo na področje uporabe člena 31(1) Sporazuma, če so kot državljanke Unije v celotnem prehodnem obdobju neprekinjeno prebivale v Združenem kraljestvu in je zanje hkrati v celotnem prehodnem obdobju do njegovega konca veljala zakonodaja zgolj ene države članice, ali jo je treba razlagati tako, da osebe na podlagi člena 30(1)(c) ne spadajo na področje uporabe člena 31(1), če so po koncu prehodnega obdobja prenehale stalno prebivati v Združenem kraljestvu?

3.

Ali je treba določbe člena 30(4) v povezavi s (3) Sporazuma, če bo Sodišče določbe člena 30(2) Sporazuma v povezavi z njegovim členom 30(1)(a) in (c) razložilo tako, da se te določbe ne uporabljajo za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, ker je državljan Unije po koncu prehodnega obdobja prenehal stalno prebivati v Združenem kraljestvu, razlagati tako, da osebe, ki prebivajo v državi gostiteljici ali delajo v državi zaposlitve, ne spadajo več na področje uporabe določbe člena 30(1), če so njihova pravna razmerja, ki so jih sklenile kot zaposlene osebe (delavci) prenehala in so zaradi tega izgubile pravico do prebivanja ter po koncu prehodnega obdobja zapustile državo zaposlitve oziroma državo gostiteljico, ali jih je treba razlagati tako, da se omejitev, ki jo določa člen 30(4), nanaša na pravico do prebivanja in pravico do zaposlitve, ki sta se izvrševali po koncu prehodnega obdobja, ne da bi bilo pomembno, kdaj sta ti pravici prenehali, če sta po koncu prehodnega obdobja še obstajali?

1.

Ali spadajo dejavnosti preiskovalne komisije, ki jo je ustanovil parlament države članice zaradi izvrševanja njegove nadzorne pravice glede izvajanja, ne glede na predmet preiskovanja, na področje uporabe prava Unije v skladu s členom 16(2), prvi stavek, PDEU, tako da se Uredba (EU) 2016/679 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov; v nadaljevanju: SUVP) uporablja tudi glede obdelave osebnih podatkov s strani parlamentarne preiskovalne komisije države članice?

2.

Ali dejavnosti preiskovalne komisije, ki jo je ustanovil parlament države članice zaradi izvrševanja njegove nadzorne pravice glede izvajanja, ki preiskuje dejavnosti policijskega organa za državno varnost, torej dejavnosti v zvezi z nacionalno varnostjo v smislu uvodne izjave 16 Splošne uredbe o varstvu podatkov, pomenijo izjemo v skladu s členom 2(2)(a) SUVP?

3.

Ali v primeru, kot je predmetni, ko je država članica ustanovila le en nadzorni organ v skladu s členom 51(1) SUVP, pristojnost tega organa v zvezi s pritožbami v skladu s členom 77(1) v povezavi s členom 55(1) SUVP izhaja že neposredno iz Splošne uredbe o varstvu podatkov?

—

Ugotovi naj se, da Češka republika s tem, da ni pravilno prenesla člena 3(1)(g) in (h), člena 6(b), člena 7(3), člena 21(6), člena 31(3), člena 45(2)(c), (f) in dela (e), člena 45(3), člena 50(1) v povezavi s točko 1(d) in (e) Priloge VII in člena 51(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES (1) z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/55/EU (2) Evropskega parlamenta in Sveta, ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi teh določb direktive;

—

Češki republiki naloži plačilo stroškov postopka.

—

sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 1. decembra 2021 v zadevi T-230/21, Jalkh/Parlament, razveljavi;

—

sklep Evropskega parlamenta P9_TA(2021)0092 z dne 25. marca 2021 o predlogu za odvzem imunitete pritožniku (2020/2110 (IMM)) razglasi za ničen;

—

Evropskemu parlamentu naloži plačilo vseh stroškov.

—

tej tožbi ugodi;

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

ugotovi, da je tožba zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino v zadevi R 544 / 2020-1 glede prijave znamke Evropske unije št. 18 144 809 utemeljena in dopustna;

—

razglasi delno ničnost akta št. L110 / 08.11.2019 v zvezi z obvestilom o razlogih za zavrnitev prijave znamke Evropske unije št. 18144809, tako da se v celoti ugodi obravnavanemu predlogu in zadevno znamko registrira kot razpoznavni znak proizvodov in storitev družbe tožeče stranke znotraj geografskega prostora Evropske unije za zahtevane razrede;

—

razglasi delno ničnost akta št. L123 / 20.01.2020 v zvezi z zavrnitvijo prijave za registracijo znamke Evropske unije št. 18144809, tako da se v celoti ugodi obravnavanemu predlogu in zadevno znamko registrira kot razpoznavni znak proizvodov in storitev družbe tožeče stranke znotraj geografskega prostora Evropske unije za zahtevane razrede;

—

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino, ki je tožena stranka, odredi, naj znamko POLIS LOUTRON registrira za vse zahtevane razrede ter za vse zahtevane proizvode in storitve, ter

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

—

tožbi ugodi;

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO in družbi LULU’S FASHION LOUNGE LLC naloži, da nosita svoje stroške v postopku in da solidarno nosita stroške, ki so nastali Ugu Bensoussanu, vključno s stroški, ki so nastali v postopku pred EUIPO.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

ugotovi, da je ta tožba, kot je oblikovana in obrazložena, dopustna;

—

izpodbijano odločbo razveljavi in posledično ugodi zahtevi za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije št. 10 864 511.

—

Kršitev člena 60(1)(c) v povezavi s členom 8(4) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

ugotovi, da je ta tožba, kot je oblikovana in obrazložena, dopustna;

—

izpodbijano odločbo razveljavi in posledično ugodi zahtevi za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije št. 18 100 664.

—

Kršitev člena 60(1)(c) v povezavi s členom 8(4) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

ugotovi, da je ta tožba, kot je oblikovana in obrazložena, dopustna;

—

izpodbijano odločbo razveljavi in posledično ugodi zahtevi za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije št. 18 064 805.

—

Kršitev člena 60(1)(c) v povezavi s členom 8(4) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

tožbi ugodi;

—

izpodbijani odločbi razglasi za nični (razen dela druge izpodbijane odločbe, v katerem je tožena stranka sprejela ugovor glede upokojitvene starosti);

—

ugotovi, da mora biti znesek pokojnine tožeče stranke določen v skladu s povprečjem vseh plač, ki jih je tožeča stranka prejela od 24. junija 2010 do 31. marca 2021 (pravilo pro-rata);

—

ugotovi, da je treba pri izračunu zneska pokojnine tožeče stranke upošteva tudi službovanje pri instituciji od 27. julija 2004 do 1. julija 2009;

—

toženi stranki naloži povračilo škode, povzročene tožeči stranki, v znesku, ki se določi v skladu s formulo, navedeno v točki 74 (tožbe), ali v katerem koli drugem znesku, ki ga Splošno sodišče šteje za pravičnega in poštenega (v malo verjetnem primeru, da Splošno sodišče ne bi odredilo tega kar je predlagano v 2, 3 in 4 alineji zgoraj); in

—

(v vsakem primeru) toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: z izpodbijanima odločbama je bil vnaprej določen podrobni način izračuna zneska pokojnine tožeče stranke, zaradi česar je tožba dopustna.

2.

Drugi tožbeni razlog: z izpodbijanima odločbama je bila napačno razlagana sodna praksa Splošnega sodišča glede dopustnosti.

3.

Tretji tožbeni razlog: odločba, ki jo želi pridobiti tožeča stranka, nima nobenega negativnega vpliva na toženo strank, tudi v primeru bodočih sprememb delovnega statusa tožeče stranke.

4.

Četrti tožbeni razlog: službovanje tožeče stranke od 2004 do 2009 je treba šteti za obdobje službovanja v instituciji.

5.

Peti tožbeni razlog: ponovna določitev upokojitvene starosti bi morala voditi do starosti 63 let, brez poseganja v možnost izpodbijanja bodoče odločbe tožene stranke.

6.

Šesti tožbeni razlog: treba je bilo uporabiti tako imenovano pravilo pro-rata.

7.

Sedmi tožbeni razlog: možna delna neuporaba (glede na besedi zadnja” (final) in „[zadnji]“ (last)) člena 77(2) Kadrovskih predpisov zato da se odpravijo kršitve načel enakosti in sorazmernosti.

8.

Osmi tožbeni razlog zajema odškodninski zahtevek.

—

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2021/2020 z dne 17. novembra 2021 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije v delu, v katerem so z njim iz financiranja Unije izključeni odhodki v skupnem znesku 178 320 110,85 EUR, ki jih je nosila plačilna agencija, priznana v Romuniji, in ki so bili priglašeni iz naslova EKJS in EKSRP, pri čemer ta znesek predstavlja pavšalna finančna popravka (5 % in 2 %), ki sta bila uporabljena zaradi kršitve prava Unije v zvezi s plačili na površino za leti zahtevka 2017 in 2018 (proračunski leti 2018 in 2019) (1) razglasi za ničen;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je neustrezno izvajala pooblastilo za izključitev zneskov iz financiranja Unije na podlagi člena 52 Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (2).

Komisija naj bi neustrezno izvedla postopek potrditve skladnosti za leti zahtevka 2017 in 2018:

Komisija naj bi storila napako s tem, da je ugotovila, da je podana nepravilnost pri upravnih pregledih v zvezi z plačilo za zeleno komponento, ki je vplivala na sredstva iz skladov. Tudi če bi navedena nepravilnost obstajala, naj bi ravnanje institucije Unije, zlasti zelo nejasna formulacija ugotovitev in časovno sovpadanje preiskav za leti 2017 in 2018, onemogočila predložitev upoštevnih izračunov vpliva v roku iz člena 34(3), tretja alinea, Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 908/2014 z dne 6. avgusta 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s plačilnimi agencijami in drugimi organi, finančnim upravljanjem, potrjevanjem obračunov, pravili o kontrolah, varščinami in preglednostjo (3). V tem okviru naj bi Komisija neupravičeno in s kršitvijo člena 34(6) iste izvedbene uredbe zavrnila analizo podatkov in izračunov, ki so jih romunski organi predložili v okviru zahtevka za spravo v zvezi s preiskavo za leto 2018 ([zahtevek] z dne 5. februarja 2020). V nobenem primeru naj Komisija ne bi smela uporabiti pavšalnega popravka 5 %.

Ravnanje institucije Unije v okviru preiskave za leto 2018 glede nepravilnosti pri posodabljanju LPIS (4) – kakovost in pravilna opredelitev referenčnih parcel v LPIS-GIS (5) – zlasti dejstvo, da so bili bistveni vidiki pojasnjeni v njenem končnem stališču v zvezi s preiskavo za leto 2017 ([stališče, predloženo] 20. decembra 2019) – naj bi onemogočilo ugotovitev obsega teh nepravilnosti in predložitev upoštevnih izračunov vpliva v roku iz člena 34(3), tretja alinea, Izvedbene uredbe št. 908/2014. V tem okviru naj bi Komisija neupravičeno in v nasprotju s členom 34(6) iste izvedbene uredbe zavrnila analizo podatkov in izračunov, ki so jih romunski organi predložili v okviru zahtevka za spravo v zvezi s preiskavo za leto 2018 ([zahtevek] z dne 5. februarja 2020).

Ravnanje institucije Unije v okviru preiskave za leto 2018 glede nepravilnosti v zvezi z največjo upravičeno površino za podporne ukrepe, povezane s površinami, ki se financirajo iz EKSRP, ko je vsilila svojo metodo izračuna, ne more nadomestiti analize podatkov in izračunov, ki so jih romunski organi predložili 10. junija 2019. Poleg tega naj bi tako ravnanje romunskim organom onemogočilo ugotovitev potrebnih prilagoditev predloženih podatkov in izračunov v roku iz člena 34(3), tretja alinea, Izvedbene uredbe št. 908/2014. V tem okviru naj bi Komisija neupravičeno in v nasprotju s členom 34(6) iste izvedbene uredbe zavrnila analizo podatkov in izračunov, ki so jih romunski organi predložili v okviru zahtevka za spravo v zvezi s preiskavo za leto 2018 ([zahtevek] z dne 5. februarja 2020).

Komisija naj bi napačno ugotovila, da je podana nepravilnost pri izvajanju zadostnega števila pregledov na kraju samem v okviru sheme plačil za zeleno komponento, ker se je napačno sklicevala na sporočene kontrolne podatke in kontrolno statistiko iz člena 9(1) Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (6). Tudi če bi bila navedena nepravilnost podana, naj Komisija ne bi smela uporabiti pavšalnega popravka 5 %.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti.

Romunija meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju z načelom sorazmernosti, ker je z uporabo pavšalnega popravka 5 % glede plačil iz naslova EKJS in pavšalnega popravka 2 % glede plačil iz naslova EKSRP za leti zahtevka 2017 in 2018 (proračunski leti 2018 in 2019) precenjena izguba skladov Unije zaradi ugotovljenih nepravilnosti, saj se pri teh stopnjah 5 % in 2 % ne upošteva narava in teža kršitve niti njene finančne posledice za proračun Unije.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Komisija naj bi kršila obveznost obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije, ker ni zadostno in ustrezno obrazložila, prvič, obstoja nepravilnosti in zavrnitev argumentov in izračunov, ki so jih predložili romunski organ, ter, drugič, neuporabe člena 34(6) Izvedbene uredbe št. 908/2014 glede na posebnosti postopka potrditve skladnosti, ki se je nanašal na leti zahtevka 2017 in 2018.

—

izpodbijano odločbo razveljavi v celoti;

—

ali, podredno, razveljavi izpodbijano odločbo v delu, v katerem se nanaša na razreda 35 in 39, opredeljena v izpodbijani prijavi;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

—

Kršitev člena 7(1)(b) in (c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Pomanjkljiva opredelitev neposredne zveze med znakom FRESH in dopustnostjo njegove registracije za blago in storitve iz razredov 35 in 39.

—

izpodbijano odločbo spremeni in zahtevo za ugotovitev ničnosti v celoti zavrne;

—

EUIPO in intervenientki naloži plačilo svojih stroškov in stroškov, nastalih tožeči stranki, vključno s stroški postopka pred EUIPO.

—

Kršitev člena 95(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi s členom 27(4) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625;

—

kršitev člena 94(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi s členom 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (1);

—

kršitev členov 8(4) in 60(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi s členoma 16(1)(b) in 7(2)(d) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625.

—

na podlagi člena 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije odločbo ECHA SME D (2021)8531-DC z dne 25. novembra 2021, s katero je ta ugotovila, da tožeča stranka ne more biti potrjena kot MSP in da ni upravičena do znižanih pristojbin za srednja podjetja, kot so se zahtevale v času ponudb, razglasi za nično;

—

ECHA naloži plačilo vseh stroškov.

1.

Prvi razlog: napačna uporaba prava, ki naj bi jo storila ECHA v izpodbijani odločbi, ker naj bi podala napačno razlago pravnih pravil, ki se uporabljajo za presojo velikosti majhnih in srednjih podjetij (v nadaljevanju: MSP) v smislu Uredbe REACH (1), Priporočila 2003/361 (2) ter pravil iz Uredbe št. 340/2008 (3).

2.

Drugi razlog: očitna napaka pri presoji dejanskega stanja obravnavanega primera, saj naj bi izpodbijana odločba temeljila na napačni razlagi resničnosti dejstev, ki pogojujejo opredelitev MSP, kljub temu, da je imela ECHA na voljo vse potrebne elemente za oceno velikosti tožeče stranke.

3.

Tretji razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in načela dobrega upravljanja v delu, v katerem naj ECHA, kljub podrobnim in z dokazi podprtim stališčem tožeče stranke za opredelitev velikosti podjetja, nikakor ne bi upoštevala predloženih trditev.

—

sklepa z dne 8. decembra 2021 o zavrnitvi ponudb začasne skupine podjetij, katere članica je bila družba Simenes SAS, za sklop št. 1 in sklop št. 2 razglasi za nična;

—

sklepa o oddaji sklopa št. 1 družbi Santerne Alsace in sklopa št. 2 družbi Detection Electronique Française (DEF) razglasi za nična;

podredno,

—

Evropskemu parlamentu naloži, naj družbi Siemens SAS plača znesek 1 967 994 EUR kot povračilo škode, ki je nastala zaradi izgube možnosti za pridobitev sklopov št. 1 in št. 2 spornega naročila;

vsekakor

—

Evropskemu parlamentu naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: nezakonitost izključitve družbe Siemens SAS iz sklopov št. 1 in št. 2. Tožeča stranka glede tega zatrjuje, prvič, očitno napako pri presoji v okviru tega, kako je Evropski parlament ocenil ponudbe, in drugič, kršitev načela preglednosti, ker je Parlament družbi Siemens SAS posredoval napačno simulacijsko orodje z napako, ki je imelo odločilno vlogo pri pripravi ponudb.

2.

Drugi tožbeni razlog: uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Parlamenta. Tožeča stranka zahteva povračilo nastale škode, ki je posledica izgube možnosti, da bi ji bila oddana sklopa št. 1 in št. 2.

—

Sklep št. C(2021) 8946 final z dne 3. decembra 2021, s katerim je bilo zavrnjeno razkritje načrta za okrevanje in odpornost Španije; razglasi za ničen, in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka je napačno uporabila člen 4(1)(a), četrta alinea, Uredbe (ES) št. 1049/2001 (1) s tem, da je oslabila javni interes, kar zadeva finančno in denarno politiko. Trdi se tudi, da v izpodbijanem sklepu niso bila točno navedena vsa dejstva v zvezi s hipotetično nevarnostjo za ekonomsko stabilnost Kraljevine Španije zaradi razkritja načrta za okrevanje in odpornost tožeči stranki.

2.

Drugi tožbeni razlog: tožena stranka je napačno uporabila člen 4(1)(b) Uredbe (ES) št. 1049/2001 s tem, da je ugotovila, da bi javno razkritje zahtevanih dokumentov poseglo v zasebnost in integriteto posameznikov, omenjenih v teh dokumentih.

3.

Tretji tožbeni razlog: tožena stranka je napačno uporabila člen 4(3) Uredbe (ES) št. 1049/2001 s tem, da je ugotovila, da bi javno razkritje zahtevanih dokumentov resno oslabilo postopek odločanja, ki poteka.

4.

Četrti tožbeni razlog: tožena stranka je napačno uporabila člen 4(3) Uredbe (ES) št. 1049/2001 s tem, da je ugotovila, da ni bil ugotovljen nikakršen prevladujoč javni interes za razkritje zahtevnih dokumentov, ki bi prevladal nad potrebo po varstvu postopka odločanja, ki poteka.

—

primarno,

—

podredno,

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačna ugotovitev dejanskega stanja, pomanjkljiva in protislovna obrazložitev, otežitev dokaznega bremena, neupoštevanje posebnih okoliščin obravnavanega primera ter zloraba pojma vzdrževanje.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela predvidljivosti, pravne varnosti in enotne časovne uporabe Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ter neobstoj zadostne obrazložitve.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja, pozitivna diskriminacija, nezakonita zavrnitev pravno veljavnega potrdila, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in pravice vsakogar do izjave pred sprejetjem odločbe, ki posega v njegove interese ali položaj.

4.

Četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji položaja tožeče stranke in obstoja finančnega vzdrževanja otrok zakonca.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 85 Kadrovskih predpisov in pogojev, določenih za zahtevo povrnitve neupravičeno izplačanih zneskov.