1.

Ali je treba člen 4(3) PEU v povezavi s členom 18 Direktive 2010/75/EU (1) ter členoma 13 in 23 Direktive 2008/50/ES (2) razlagati tako, da mora pristojni organ pri preverjanju prošnje za odstopanje na podlagi člena 15(4) Direktive 2010/75/EU presoditi, ali lahko odobritev odstopanja glede na vse upoštevne znanstvene podatke o onesnaževanju, vključno z ukrepi, sprejetimi v okviru ustreznega programa kakovosti zraka na določenem območju ali aglomeraciji na podlagi člena 23 Direktive 2008/50/ES, ogrozi spoštovanje okoljskih standardov kakovosti?

2.

Ali je treba člen 4(3) PEU v povezavi s členom 18 Direktive 2010/75/EU ter členoma 13 in 23 Direktive 2008/50/ES razlagati tako, da pristojni organ pri preverjanju prošnje za odstopanje v smislu člena 15(4) Direktive 2010/75/EU ne sme določiti manj strogih mejnih vrednosti emisij za onesnaževala zraka iz naprave, če bi bilo tako odstopanje lahko v nasprotju z ukrepi, določenimi v ustreznem programu kakovosti zraka, ki je bil sprejet na določenem območju ali aglomeraciji v skladu s členom 23 Direktive 2008/50/ES, in bi lahko ogrozilo uresničitev cilja, da je trajanje preseganja standardov kakovosti zraka čim krajše?

3.

Ali je treba člen 4(3) PEU v povezavi s členom 18 Direktive 2010/75/EU in členom 13 Direktive 2008/50/ES razlagati tako, da mora pristojni organ pri preverjanju prošnje za odstopanje na podlagi člena 15(4) Direktive 2010/75/EU presoditi, ali bi določitev manj strogih mejnih vrednosti emisij za onesnaževala zraka iz naprave ob upoštevanju vseh ustreznih znanstvenih podatkov o onesnaževanju okolja, vključno s kumulativnim učinkom drugih virov onesnaževala, prispevala k preseganju ustreznih standardov kakovosti zraka, določenih v skladu s členom 13 Direktive 2008/50/ES na določenem območju ali aglomeraciji, in če je tako, ali v tem primeru ne sme odobriti odstopanja, ki bi ogrozilo doseganje okoljskih standardov kakovosti?

1)

Ali je treba člen 58 Direktive 2014/24 (1), načelo sorazmernosti in načelo odgovornosti razlagati tako, da ima naročnik pravico določiti merila tehnične zmogljivosti, to je presoditi, ali je treba v razpisno dokumentacijo vključiti ali ne vključiti merila tehnične in strokovne zmogljivosti ter sposobnosti za opravljanje tehnične in strokovne dejavnosti, ki bi izhajala iz določb posebnih zakonov, za dejavnosti, ki so v okviru naročila manj pomembne?

2)

Ali načeli preglednosti in sorazmernosti nasprotujeta temu, da se v razpisno dokumentacijo samodejno vključijo kvalifikacijska merila, ki bi izhajala iz posebnih zakonov, ki se uporabljajo za dejavnosti, povezane z javnim naročilom, ki niso bile predvidene v razpisni dokumentaciji in za katere se je naročnik odločil, da jih ne bo naložil gospodarskim subjektom?

3)

Ali člen 63 Direktive in načelo sorazmernosti nasprotujeta temu, da se iz postopka javnega razpisa izključi ponudnik, ki ni poimensko določil gospodarskega subjekta kot podizvajalca, da bi dokazal izpolnjevanje določenih meril v zvezi s tehnično in strokovno zmogljivostjo ter sposobnostjo opravljanja tehnične in strokovne dejavnosti, ki bi izhajala iz določb posebnih zakonov, ki niso predvidene v razpisni dokumentaciji, če je zadevni ponudnik izbral drugo pogodbeno obliko sodelovanja strokovnjakov pri naročilu, in sicer naročilo dobave/zagotavljanja storitev, ali pa če je predložil izjavo o njihovi razpoložljivosti? Ali ima gospodarski subjekt pravico, da določi svojo organizacijo in pogodbena razmerja znotraj skupine, in ali obstaja možnost vključitve nekaterih ponudnikov storitev/dobaviteljev v naročilo, ob upoštevanju, da ta ponudnik storitev ni eden od subjektov, na čigar zmogljivost se namerava ponudnik sklicevati pri dokazovanju izpolnjevanja ustreznih meril?

1.

Ali je s členom 17 Uredbe št. 1305/2013 (1) združljivo, da nacionalna določba, kakršna je člen 26 Naredba No 9/2015, ki vsebuje pogoj za upravičenost za vlagatelje, ki v okviru podukrepa 4.1 „Naložbe v kmetijska gospodarstva“ ukrepa 4 „Naložbe v osnovna sredstva“ v okviru programa za razvoj podeželja za obdobje 2014 – 2020 zaprosijo za podporo, določa, da je treba predložiti potrdilo o registraciji obrata za vzrejo živali na ime vlagatelja kot dokazilo za izvajanje dejavnosti vzreje živali pred vložitvijo vloge za podporo na kmetijskem gospodarstvu, s katerim vlagatelj upravlja, v smislu člena 4 Uredbe št. 1307/2013 (2) ali pa za doseganje ciljev zadevne uredbe zadošča, če nosilec kmetijskega gospodarstva dokaže, da je v postopku pridobivanja zahtevane registracije obrata za vzrejo živali na njegovo ime?

2.

Ali je pogoj v nacionalni določbi, kakršna je člen 8(1), točka 2, Naredba No 9 z dne 21. marca 2015 o uporabi podukrepa 4.1 „Naložbe v kmetijska gospodarstva“ ukrepa 4 „Naložbe v osnovna sredstva“ v okviru programa za razvoj podeželja za obdobje 2014 – 2020, v skladu s katerim morajo vlagatelji dokazati minimalni standardni rezultat za konkretno kmetijsko gospodarstvo v času vložitve vloge za pomoč, ki, preračunan v bolgarske leve (BGN), ne sme biti nižji od 8000 EUR, združljiv s ciljem podpore v okviru ukrepa „Naložbe v osnovna sredstva“ v skladu s členom 17 Uredbe št. 1305/201[3], prednostnimi nalogami Unije za razvoj podeželja v skladu s členom 5 Uredbe št. 1305/2013 in pojmom standardnega rezultata kmetijskega gospodarstva v smislu razveljavljene Uredbe Komisije št. 1242/2008 (3) z dne 8. decembra 2008 o določitvi tipologije Skupnosti za kmetijska gospodarstva?

3.

Ali je treba, če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, izhajati iz tega, da se nosilce kmetijskih gospodarstev, na novo registrirane v času vložitve vloge za pomoč v okviru ukrepa „Naložbe v osnovna sredstva“, izključi iz finančne podpore v skladu z Uredbo št. 1306/2013 (4)?

1.

Ali je treba določbe člena 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah glede načela domneve nedolžnosti v povezavi s členom 16(1) Direktive 2008/118/ES (1) razlagati tako, da nasprotujejo pravnemu položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem se lahko upravni ukrep začasnega odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti proizvodnje alkohola odredi zgolj na podlagi domnev, ki so predmet tekoče kazenske preiskave, ne da bi bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba.

2.

Ali je mogoče določbe člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah glede načela ne bis in idem v povezavi s členom 16(1) Direktive 2008/118/ES razlagati tako, da nasprotujejo pravnemu položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem se isti osebi za isto dejanje izrečeta dve sankciji enake narave (začasni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti proizvodnje alkohola), ki se razlikujeta le po trajanju.

1.

Ali pogoji iz člena 89 in/ali 90 Uredbe (1) ter zahteve sorazmernosti, določene v Listini in v pravu Unije, zahtevajo, da ima sodišče, ki izreče obsodilno sodbo, diskrecijsko pravico za prilagoditev, spremembo ali ublažitev obsega naloga za zaplembo ulova in orodja, zlasti ob upoštevanju okoliščin iz členov 89 in 90 Uredbe št. 1224/2009?

2.

Ali se lahko ob upoštevanju potencialnega vpliva na sredstva za preživetje kapitana, ki ga ima samodejna obvezna zaplemba vsega ulova in orodja, določba nacionalnega prava, kot je člen 28(5)(b) (2), ki nacionalnemu sodišču ne dopušča, da preuči vpliv na pravico osebe, na podlagi obtožnice obsojene za kaznivo dejanje, do pridobivanja sredstev za preživetje, v nasprotju s tem členom in Uredbo (razen v okviru presoje o globi, ki bi bila primerna), šteje za združljivo z določbami Uredbe, Listine in prava Unije glede na temeljno pravico kapitana, da opravlja svoj poklic?

1.

Postopek s tožbo se ustavi.

2.

Vsaka stranka nosi svoje stroške.

1.

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

2.

Odločitev o stroških se pridrži.

—

razglasi ničnost Sklepa Komisije z dne 26. aprila 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Komisija potrdila prejšnji sklep o zavrnitvi z dne 3. marca 2021 in zavrnila prošnjo tožeče stranke za dostop do končnega poročila in njegovih prilog, ki ga je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) sestavil ob koncu preiskave OC/2019/0766;

—

Komisiji naloži, naj predloži poročilo OLAF in njegove priloge; in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: napačna razlaga posledic, ki izhajajo iz dostopa do poročila OLAF.

V zvezi s tem navaja, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker dostop do poročila OLAF v skladu s členoma 10(1) in (2) ter 2(4) Uredbe št. 1049/2001 (1) ne more postati „javen“.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.

V zvezi s tem navaja, da je tožena stranka kršila člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, kot se razlaga s sodno prakso, v smislu katere imajo zainteresirane osebe, kadar namerava naslovnik poročila OLAF sprejeti akte, ki posegajo v interese teh oseb, pravico do dostopa do zadevnega poročila.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 in načela sorazmernosti.

Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da nikoli ni zahtevala prenosa osebnih podatkov fizičnih oseb, zaradi česar bi bilo mogoče morebitne osebne podatke, vsebovane v poročilu, zavarovati z uporabo zelo razširjene tehnike zakritja teh podatkov.

4.

Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba in napačna razlaga člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001.

V zvezi s tem navaja, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker tožena stranka v resnici ni preverila, ali bi bilo mogoče v konkretnem primeru dovoliti delni dostop.

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve.

V zvezi s tem navaja, da tožena stranka sploh ni obrazložila možnosti uporabe izjeme iz člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

6.

Šesti tožbeni razlog: napačna izključitev javnega interesa za objavo.

V zvezi s tem navaja, da je tožena stranka pravico do obrambe napačno razlagala kot zgolj interes ene stranke in pri tem ni upoštevala, da je tožeča stranka za to, da bi lahko ugodila zahtevam Generalnega direktorata za mednarodno sodelovanje in razvoj (GD DEVCO) za finančno vračilo, potrebovala dostop do poročila OLAF.

—

razglasi ničnost Sklepa Komisije z dne 26. aprila 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Komisija potrdila prejšnji sklep o zavrnitvi z dne 3. marca 2021 in zavrnila prošnjo tožeče stranke za dostop do končnega poročila in njegovih prilog, ki ga je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) sestavil ob koncu preiskave OC/2019/0766;

—

Komisiji naloži, naj predloži poročilo OLAF in njegove priloge; in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: napačna razlaga posledic, ki izhajajo iz dostopa do poročila OLAF.

V zvezi s tem navaja, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker dostop do poročila OLAF v skladu s členoma 10(1) in (2) ter 2(4) Uredbe št. 1049/2001 (1) ne more postati „javen“.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001.

V zvezi s tem navaja, da je tožena stranka kršila člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, kot se razlaga s sodno prakso, v smislu katere imajo zainteresirane osebe, kadar namerava naslovnik poročila OLAF sprejeti akte, ki posegajo v interese teh oseb, pravico do dostopa do zadevnega poročila.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 in načela sorazmernosti.

Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da nikoli ni zahtevala prenosa osebnih podatkov fizičnih oseb, zaradi česar bi bilo mogoče morebitne osebne podatke, vsebovane v poročilu, zavarovati z uporabo zelo razširjene tehnike zakritja teh podatkov.

4.

Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba in napačna razlaga člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001.

V zvezi s tem navaja, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker tožena stranka v resnici ni preverila, ali bi bilo mogoče v konkretnem primeru dovoliti delni dostop.

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve.

V zvezi s tem navaja, da tožena stranka sploh ni obrazložila možnosti uporabe izjeme iz člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

6.

Šesti tožbeni razlog: napačna izključitev javnega interesa za objavo.

V zvezi s tem navaja, da je tožena stranka pravico do obrambe napačno razlagala kot zgolj interes ene stranke in pri tem ni upoštevala, da je pravica do obrambe temelj pravne države in kot taka zagotavlja varnost in zaščito skupnosti in ne le posameznega pravnega subjekta.

— i.

Uniji, ki jo zastopa Komisija, naloži plačilo zamudnih obresti od zneska 7 175 000 EUR po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, ki velja na prvi koledarski dan meseca, v katerem se izteče rok za plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol, za obdobje od 9. marca 2010 do 14. novembra 2017, pri čemer se znesek teh obresti zmanjša za obresti v višini 260 968,15 EUR, ki jih je tožeča stranka že prejela, skupaj torej .2 222 073,29 EUR, ali, podredno, plačilo zamudnih obresti izračunanih po obrestni meri, ki jo Splošno sodišče šteje za primerno;

— ii.

Uniji, ki jo zastopa Komisija, naloži plačilo zamudnih obresti od zneska iz točke (i) zgoraj za obdobje od 14. novembra 2017 do datuma dejanskega plačila po obrestni meri, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, ki velja na prvi koledarski dan meseca, v katerem se izteče rok za plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol, ali, podredno, po obrestni meri, ki jo Splošno sodišče šteje za primerno;

— iii.

podredno glede na točko (ii) zgoraj, Uniji, ki jo zastopa Komisija, naloži plačilo zamudnih obresti od zneska iz točke (i) zgoraj za obdobje od 2. marca 2021 do datuma dejanskega plačila po obrestni meri, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, ki velja na prvi koledarski dan meseca, v katerem se izteče rok za plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol, ali, podredno, po obrestni meri, ki jo Splošno sodišče šteje za primerno;

— iv.

poleg tega oziroma podredno sklep Komisije z dne 30. aprila 2021, ref. Ares(2021) 2904247, razglasi za ničen;

— v.

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: odškodninski zahtevek, ki temelji na tem, da je Komisija napačno izvršila sodbo z 21. septembra 2017, Ferriera Valsabbia in drugi/Komisija (C-86/15 P in C-87/15 P, EU:C:2017:717), kar pomeni kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU in člena 41(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

V zvezi s tem se zatrjuje, da Komisija ni nakazala vseh zamudnih obresti od sankcije, vrnjene na podlagi sodbe.

2.

Drugi tožbeni razlog: predlog za razglasitev ničnosti na podlagi kršitve in napačne uporabe členov 266 in 296 PDEU. Kršitev in napačna uporaba člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije. Pomanjkljivost obrazložitve dopisa Komisije z dne 30. aprila 2021. Napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji.

V zvezi s tem se zatrjuje, da dopis, s katerim je Komisija zavrnila plačilo zamudnih obresti tožeči stranki, ni ustrezno obrazložen in krši načela zastaranja.

3.

Tretji tožbeni razlog: predlog za razglasitev ničnosti na podlagi kršitve in napačne uporabe členov 266 PDEU in Delegirane uredbe (EU) št. 1268/2012. (1)

V zvezi s tem se zatrjuje, da člen 85a(2) Delegirane uredbe (ES, EURATOM) št. 2342/2002, (2) na katerega se Komisija sklicuje v dopisu z dne 30. aprila 2021, v trenutku povrnitve sankcije ni več veljal, in se torej ni več uporabljal.

1.

2.

dopis Evropske Komisije (Generalni direktorat za proračun) Ares(2021)2904048 z dne 30. aprila 2021 razglasi za ničen (na podlagi člena 263 PDEU);

3.

vsekakor Evropski komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: nezakonitost ravnanja Komisije zaradi kršitve člena 266(1) PDEU (in člena 83 Uredbe št. 1268/2012 (1) in/ali, če gre za tak primer, člena 86 Uredbe št. 2342/2002 (2))

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 46 Statuta in posledično člena 266, prvi odstavek, PDEU (ter člena 83 Uredbe št. 1268/2012 in/ali, če gre za tak primer, člena 86 Uredbe št. 2342/2002)

—

Uniji, ki jo zastopa Komisija, naloži, da tožeči stranki plača znesek 280 milijonov EUR zaradi premoženjske škode in ustrezen znesek za nadomestilo nepremoženjske škode, povzročene s Sklepom Komisije (EU) 2016/1208 z dne 23. decembra 2015 o državni pomoči SA.39451 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je Italija dodelila banki Tercascondannare;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: nezakonito ravnanje Komisije

2.

Drugi tožbeni razlog: nepremoženjska in premoženjska škoda, ki je tožeči stranki nastala z nezakonitim ravnanjem Komisije

—

razveljavi izpodbijano odločbo in odredi registracijo sporne znamke za sporne proizvode (in za preostale proizvode iz prijave), ali podredno, zadevo vrne v odločanje EUIPO;

—

naloži plačilo stroškov, ki so tožeči strani nastali v zvezi s pritožbo.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2021/988 z dne 16. junija 2021 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (1) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na določene odhodke, ki jih je imela Kraljevina Španija; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pregledov pravilnosti izračuna pomoči, vključno z uporabo upravnih kazni (ključna kontrola); razlaga Komisije glede člena 31(3) Delegirane uredbe št. 640/2014 (2) v povezavi s členom 53(4) Delegirane uredbe št. 639/2014 (3) je v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Ta tožbeni razlog je razdeljen na štiri dele (A-D):

2.

Drugi tožbeni razlog: pravilna izdelava statistik glede izvedbe dovolj kakovostnih pregledov na kraju samem (ključna kontrola), vključno z velikostjo naključnega vzorca in učinkovitostjo analize tveganja, na podlagi člena 34 Izvedbene uredbe št. 809/2014.

—

razglasi ničnost odločbe št. A-001-2021 (konsolidirana) pritožbenega odbora tožene stranke z dne 28. maja 2021 (izpodbijana odločba),

—

podredno, če Splošno sodišče izpodbijane odločbe ne bi v celoti razglasilo za nično, razglasi ničnost te odločbe v delu, v katerem so bili potrjeni v nadaljevanju navedeni deli in določbe odločbe št. 30/2020 tožene stranke z dne 30. novembra 2020:

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: razširitev metodologije delitve stroškov na druge omrežne elemente, razen čezmejnih, ni združljiva z zahtevami člena 16(13) Uredbe (EU) 2019/943 (1) in člena 74 Uredbe (EU) 2015/1222 (2). V vsakem primeru ni ustrezne pravne podlage. S tem, da je bilo področje uporabe metodologije delitve stroškov nezakonito izvedeno iz zahtev obratovalne sigurnosti in načela odgovornosti povzročitelja, je bilo vsaj napačno uporabljeno pravo.

2.

Drugi tožbeni razlog: prepoved združevanja krši zlasti člen 16(11) in (13) Uredbe (EU) 2019/943. Poleg tega je metodologija delitve stroškov nedosledna.

3.

Tretji tožbeni razlog: določitev začasne tolerančne stopnje za zakonite zančne pretoke, ki jo je na podlagi lastnih meril izvedla tožena stranka, je formalno in materialno v nasprotju s pravom Unije. S formalnega vidika tožena stranka krši pristojnost operaterja prenosnega sistema in nacionalnega regulativnega organa za določitev tolerančne stopnje. Poleg tega tožena stranka določa začasno tolerančno stopnjo kljub neobstoju analize ravni za zakonite zančne pretoke, zahtevane na podlagi člena 16(13), drugi pododstavek, Uredbe (EU) 2019/943 s strani operaterjev prenosnih sistemov. Metodologija delitve stroškov materialno ni v skladu z zahtevo po določitvi tolerančne stopnje za „vsako posamezno mejo trgovalnega območja“ iz člena 16(13), drugi pododstavek, Uredbe (EU) 2019/943 s tem, da določa enotno tolerančno stopnjo, ki je razdeljena po enakih delih na zančne pretoke. Najmanj pa začasna tolerančna stopnja nima zahtevane pravne podlage.

4.

Četrti tožbeni razlog: dajanje prednosti uporabi zančnih pretokov, na katerih temelji metodologija delitve stroškov, v razmerju do notranjih pretokov, pri določitvi razlogov za preobremenjenost omrežja, krši člen 16(13) Uredbe (EU) 2019/943. Poleg tega postavlja napačne spodbude. Prav tako ni združljiva z zahtevo poštenega ravnanja in prepovedjo diskriminacije.

5.

Peti tožbeni razlog: metodologija delitve stroškov je vsaj pri potrebni celoviti presoji nezdružljiva s pravom Unije. Široko polje uporabe, prepoved združevanja, neprimerna tolerančna stopnja in prednostna obravnava zančnih pretokov v razmerju do notranjih pretokov so bili medsebojno povezani in so drug drugega stopnjevali. Skupaj gledano so povzročili vsaj kršitev načela odgovornosti povzročitelja, prepovedi diskriminacije in zahteve glede poštenega ravnanja. Poleg tega je metodologija delitve stroškov vsaj glede splošnega učinka nezdružljiva s ciljem Unije, da se poveča delež obnovljivih virov energije. Metodologija delitve stroškov je v celoti nesorazmerna in zato naj v vsakem primeru ne bi imela zahtevane pravne podlage.

6.

Šesti tožbeni razlog: v metodologiji delitve stroškov je vsebovana brezpogojna obveznost operaterja prenosnega sistema, da v dvanajstih mesecih po uveljavitvi metodologije delitve stroškov razvije predloge sprememb in jih predloži regulativnim organom v potrditev, krši člen 16(13) Uredbe (EU) 2019/943 in člen 74(6)(b), v povezavi s členom 9(13) Uredbe (EU) 2015/1222.

—

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2021/988 z dne 16. junija 2021 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (1) razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na Madžarsko in v katerem so iz financiranja Unije zaradi neobstoja ključne kontrole izključene podpore, ki so bile iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja izplačane za proračunska leta od 2016 do 2019 (Razvoj podeželja – EKSRP – gozdarski ukrepi), in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

—

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2021/988 z dne 16. junija 2021 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (notificirano pod dokumentarno številko C(2021) 4118) (1) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na Kraljevino Španijo v zvezi s preiskavo, ki se glede neto zneska 2 056 473,43 EUR nanaša na Plačilni organ za Baskovsko deželo, zadeva št. AA/2018/003/ES/RLF; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: pavšalni popravek, naložen za neto znesek 2 056 473,43 EUR, je v nasprotju s členom 5 Delegirane uredbe št. 640/2014 (2) ter členoma 28 in 29 Izvedbene uredbe št. 809/2014 (3). Komisija je storila očitno napako pri presoji pomanjkljivosti ključne kontrole glede učinkovitosti navzkrižnih preverjanj in kakovosti LPIS [identifikacijski sistem za zemljišča].

Komisija je posamična razhajanja, ki so bila odkrita v postopku preverjanja analize posnetkov iz LPIS na zaslonu, in poznejše preglede na kraju samem glede štirih naključno izbranih parcel pomešala z rezultati programiranih pregledov na kraju samem, ki so bili v okviru pregleda parcel s sorazmernim koeficientom upravičenosti v letih 2016, 2017 in 2018 opravljeni v okviru akcijskega načrta za izboljšanje posodobitve LPIS. Čeprav gre za različna in ločena posega, je Komisija za uporabo naloženega popravka do skupnega zaključka prišla z ekstrapolacijo rezultatov obeh posegov, kar po mnenju tožeče stranke ni pravilno in ni sorazmerno.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je kršila Smernice za izračun finančnih popravkov v okviru postopkov potrditve skladnosti in finančne potrditve obračunov (C(2015) 3675, z dne 8. junija 2015), v skladu s katerimi naloženi pavšalni popravek ni upravičen, ker ni bilo pomanjkljivosti pri navzkrižnih preverjanjih in je bilo tveganje pomanjkljivosti pregledov na kraju samem za sklad v postopku številčno opredeljeno. Tožeča stranka poleg tega, da trdi, da pri navzkrižnih preverjanjih ni bilo nobenih pomanjkljivosti, ki bi za sklad pomenile tveganje, ki bi upravičevalo uporabljeni popravek, v zvezi s pregledi na kraju samem meni, da Komisija pavšalnega popravka ni uporabila upravičeno, ker je bilo tveganje za sklad v postopku identificirano in številčno opredeljeno.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

izpodbijano odločbo spremeni tako, da:

—

vlagatelju zahteve za razglasitev ničnosti naloži plačilo pristojbin in stroškov tožeče stranke.

—

Kršitev načel, uvedenih s sodbo z dne 24. marca 2021, Lego/EUIPO – Delta Sport Handelskontor (Igralna kocka za sestavljanje iz igralnega seta za sestavljanje) (T-515/19, neobjavljena, EU:T:2021:155);

—

kršitev načel, uvedenih s sodbo z dne 8. marca 2018, DOCERAM (C-395/16, EU:C:2018:172);

—

kršitev člena 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002;

—

napačna razlaga patentne prijave EP 3 005 948 A2 in združene prijave tožeče stranke za več modelov hkrati št. 1 431 829-0001-0010.