—

Prvi oddelek je uvod, ki vključuje pojasnila glede razlogov, zakaj in v kakšnem obsegu Komisija zagotavlja smernice o vertikalnih sporazumih. V nadaljevanju tega uvoda je opredeljen okvir, v katerem se člen 101 uporablja za vertikalne sporazume.

—

V drugem oddelku je pregled pozitivnih in negativnih učinkov vertikalnih sporazumov. Celotna uredba o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, te smernice in politika izvrševanja Komisije v posameznih primerih temeljijo na upoštevanju teh učinkov.

—

V tretjem oddelku so obravnavani vertikalni sporazumi, ki na splošno ne spadajo na področje uporabe člena 101(1). Čeprav se uredba o skupinski izjemi za vertikalne sporazume ne uporablja za te sporazume, je treba zagotoviti smernice o pogojih, pod katerimi vertikalni sporazumi ne spadajo na področje uporabe člena 101(1).

—

Četrti oddelek vsebuje dodatne smernice o področju uporabe uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume. Vključuje pojasnila o varnem pristanu, vzpostavljenem z uredbo o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, in opredelitev vertikalnega sporazuma. V tem oddelku so tudi podrobneje obravnavani vertikalni sporazumi v odnosu do gospodarstva spletnih platform, ki ima vse pomembnejšo vlogo pri distribuciji blaga in storitev ter v katerem vertikalnih sporazumov med podjetji morda ni enostavno opredeliti s pojmi, ki se tradicionalno povezujejo z vertikalnimi sporazumi. V tem poglavju so pojasnjene tudi omejitve uporabe uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, kot so določene v členu 2(2) do (4) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, ter povezava z drugimi uredbami o skupinski izjemi v skladu s členom 2(8) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume. Vsebuje tudi opis glavnih vrst distribucijskih sistemov. Ta opis je pomemben za več določb uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, zlasti seznam nedopustnih omejitev, določenih v členu 4(b) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume.

—

V petem oddelku sta obravnavana opredelitev upoštevnih trgov in izračun tržnih deležev podjetij, ki sklenejo vertikalni sporazum. Namenjen je oceni, ali so mejni tržni deleži iz člena 3 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, ki določajo uporabo uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, preseženi.

—

V šestem oddelku so obravnavane nedopustne omejitve, opredeljene v členu 4 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, in izvzete omejitve, opredeljene v členu 5 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, vključno s pojasnili, zakaj je opredelitev omejitve kot nedopustne ali izvzete pomembna.

—

Sedmi oddelek vsebuje smernice o odvzemu ugodnosti uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume v skladu s členom 29 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (4) in uredb, ki določajo, da se uredba o skupinski izjemi za vertikalne sporazume ne uporablja v skladu s členom 6 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume.

—

V osmem oddelku je opisana politika izvrševanja Komisije v posameznih primerih. V ta namen je pojasnjeno, kako se za vertikalne sporazume v skladu s členom 101(1) in (3) oceni, da ne spadajo na področje uporabe uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, oddelek pa vsebuje tudi smernice o neizčrpnem seznamu posebnih vertikalnih sporazumov.

(a)

prvič, vključena podjetja morajo ugotoviti tržna deleža dobavitelja in kupca na trgu, na katerem prodajata oziroma kupujeta pogodbene blago ali storitve;

(b)

če upoštevni tržni delež dobavitelja in kupca vsak posebej ne presega 30 % mejnega tržnega deleža, je vertikalni sporazum zajet v varni pristan, vzpostavljen z uredbo o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, če ne vsebuje niti nedopustnih omejitev niti izvzetih omejitev, ki jih ni mogoče ločiti od preostalega vertikalnega sporazuma;

(c)

če upoštevni tržni delež dobavitelja in/ali kupca presega prag 30 %, je treba oceniti, ali vertikalni sporazum spada na področje uporabe člena 101(1);

(d)

če vertikalni sporazum spada na področje uporabe člena 101(1), je treba proučiti, ali izpolnjuje pogoje za posamezno izjemo na podlagi člena 101(3).

(a)

Problem vertikalnih zunanjih učinkov ali problem dvojne marže: dobavitelj se določitvi previsoke cene s strani distributerja, ob neupoštevanju učinka njegovih odločitev na dobavitelja, lahko izogne tako, da distributerju naloži najvišjo dovoljeno ceno za nadaljnjo prodajo. Dobavitelj lahko za povečanje prizadevanj distributerja pri prodaji, na primer, uporabi selektivno ali izključno distribucijo.

(b)

Problem neupravičenega okoriščanja: neupravičeno okoriščanje med kupci se lahko pojavi na veleprodajni ali maloprodajni ravni, zlasti če dobavitelj ne more naložiti zahtev glede učinkovite promocije ali storitev vsem kupcem. Neupravičeno okoriščanje med kupci se lahko pojavi samo pri predprodajnih storitvah in drugih promocijskih dejavnostih, ne pa pri poprodajnih storitvah, ki jih lahko distributer odjemalcem zaračuna posamično. Predprodajna prizadevanja, pri katerih lahko pride do neupravičenega okoriščanja, so lahko pomembna, kadar so na primer blago ali storitve relativno novi, tehnično zahtevnejši ali visoke vrednosti ali kadar je ugled blaga ali storitev pomemben dejavnik povpraševanja po njih. Omejitve v obliki prepovedi konkurence lahko prispevajo k odpravi neupravičenega okoriščanja med dobavitelji.

(c)

Za odpiranje novih trgov ali vstop nanje: če želi dobavitelj vstopiti na nov geografski trg, na primer z izvažanjem v drugo državo, lahko to vključuje posebne nepovratne naložbe distributerja za uveljavitev blagovne znamke na trgu. Da bi se lokalnega distributerja prepričalo, naj izvede te naložbe, bo morda treba zagotoviti ozemeljsko zaščito, da si bo distributer lahko povrnil te naložbe. To lahko upraviči omejevanje distributerjev na drugih geografskih trgih pri prodaji na novem trgu (glej tudi odstavek 167 teh smernic). To je poseben primer problema neupravičenega okoriščanja, opisanega v točki (b) zgoraj.

(d)

Problem neupravičenega okoriščanja pri certificiranju: v nekaterih sektorjih so nekateri distributerji znani po tem, da imajo na zalogi samo kakovostno blago ali da zagotavljajo kakovostne storitve (t. i. „premijski distributerji “). V takem primeru je lahko prodaja prek takih distributerjev ključnega pomena, zlasti za uspešno uvedbo novega izdelka. Če dobavitelj ne more omejiti svoje prodaje na take premijske distributerje, tvega, da bo njegov izdelek izgubil na vrednosti. Zato je omogočanje izključne ali selektivne distribucije lahko upravičeno.

(e)

Problem zadržanja: včasih so potrebne naložbe dobavitelja ali kupca zaradi posamezne stranke, denimo naložbe v posebno opremo ali usposabljanje. Proizvajalec sestavnih delov mora na primer narediti nove stroje in orodje, da lahko izpolni posebno zahtevo enega od svojih odjemalcev. Če pogodb za take naložbe zaradi posamezne stranke ni mogoče skleniti neposredno ali če je tako sklepanje pogodb nepopolno, se zadevno podjetje morda ne bo moglo zavezati doseganju optimalne ravni naložb z vidika dobavitelja in bo kupec, ko ga bo dobavitelj izbral, morda izvedel zgolj neoptimalne naložbe. Vertikalni sporazumi lahko pomagajo odpraviti ali omiliti take težave z zavezanostjo.

(f)

Poseben problem zadržanja, ki se lahko pojavi v primeru prenosa bistvenega tehničnega znanja in izkušenj: že prenesenega tehničnega znanja in izkušenj ni mogoče vzeti nazaj in njihov ponudnik morda ne želi, da se uporabljajo za njegove konkurente ali da jih uporabljajo ti konkurenti. Če tehnično znanje in izkušnje niso bili zlahka na voljo kupcu ter so bistveni in nepogrešljivi za izvajanje sporazuma, lahko tak prenos upraviči omejitev v obliki prepovedi konkurence, ki v takih primerih običajno ne bi spadala na področje uporabe člena 101(1).

(g)

Ekonomija obsega v distribuciji: lahko se zgodi, da želi proizvajalec izkoriščati ekonomijo obsega in s tem znižati maloprodajne cene svojega blaga ali storitev ter zaradi tega koncentrirati nadaljnjo prodajo svojega blaga ali storitev na omejeno število distributerjev. Za to lahko uporablja izključno distribucijo, nakupne kvote v obliki zahteve glede minimalnega naročila, selektivno distribucijo, ki vsebuje tako zahtevo, ali izključno oskrbo.

(h)

Enotnost in standardizacija kakovosti: vertikalna omejitev lahko pomaga ustvariti podobo blagovne znamke, tako da se od distributerjev zahteva določena enotnost in standardizacija kakovosti, s čimer se poveča privlačnost zadevnega blaga ali storitev za končnega odjemalca in s tem njihova prodaja. To velja na primer pri selektivni distribuciji in franšizingu.

(i)

Pomanjkljivosti kapitalskega trga: ponudniki kapitala, kot so banke in trgi lastniških vrednostnih papirjev, lahko kapital zagotavljajo neoptimalno, če imajo pomanjkljive informacije o solventnosti posojilojemalca ali če ni zadostne osnove za zavarovanje posojila. Kupec ali dobavitelj ima lahko boljše informacije in lahko morda z izključnim razmerjem pridobi dodatno zavarovanje za svojo naložbo. Če dobavitelj kupcu zagotovi posojilo, lahko to povzroči prepoved konkurence ali nakupne kvote za kupca. Če kupec zagotovi posojilo dobavitelju, je lahko to razlog za naložitev izključne dobave ali nakupne kvote za dobavitelja.

(a)

protikonkurenčno omejevanje dostopa do trgov drugim dobaviteljem ali kupcem z ustvarjanjem ovir za vstop na trg ali širitev na njem;

(b)

zmanjšanje konkurence med dobaviteljem in njegovimi konkurenti in/ali omogočanje lažjega (izrecnega ali tihega) nedovoljenega dogovarjanja (12) med temi dobavitelji, znano tudi kot zmanjšanje konkurence med blagovnimi znamkami;

(c)

zmanjšanje konkurence med kupcem in njegovimi konkurenti ali omogočanje lažjega (izrecnega ali tihega) nedovoljenega dogovarjanja med temi kupci. Vendar zmanjšanje konkurence znotraj blagovne znamke (tj. konkurence med distributerji blaga ali storitev istega dobavitelja) samo po sebi verjetno ne bo imelo negativnih učinkov za potrošnike, če je konkurenca med blagovnimi znamkami (tj. konkurenca med distributerji blaga ali storitev različnih dobaviteljev) močna;

(d)

oviranje povezovanja trgov, vključno zlasti z omejevanjem možnosti potrošnikov, da blago ali storitve kupujejo v kateri koli državi članici.

—

V prvo skupino spadajo pogodbena tveganja, ki se neposredno nanašajo na pogodbe, ki jih je zastopnik sklenil in/ali izpogajal v imenu naročitelja, kot je financiranje zalog.

—

V drugo skupino spadajo tveganja v zvezi z naložbami na posameznem trgu. To so naložbe, izrecno potrebne za vrsto dejavnosti, za katero je naročitelj pooblastil zastopnika, tj. naložbe, ki so nujne, da lahko zastopnik sklene in/ali izpogaja tovrstno pogodbo. Take naložbe se načeloma ne povrnejo, kar pomeni, da jih ob opustitvi zadevne dejavnosti ni mogoče uporabiti za druge dejavnosti ali jih prodati brez velikih izgub.

—

V tretji skupini so tveganja, povezana z drugimi dejavnostmi, ki se izvajajo na istem proizvodnem trgu, če naročitelj v skladu z zastopniškim razmerjem zahteva, da zastopnik opravlja take dejavnosti, vendar ne kot zastopnik v imenu naročitelja, temveč na lastno odgovornost.

(a)

ne pridobi lastništva nad blagom, kupljenim ali prodanim na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju, in sam ne zagotavlja pogodbenih storitev. Dejstvo, da lahko zastopnik začasno, za zelo kratko obdobje, pridobi lastništvo nad pogodbenim blagom, medtem ko ga prodaja v imenu naročitelja, ne izključuje pogodbe o trgovskem zastopanju, če zastopnik ne prevzame stroškov ali tveganj, povezanih s takim prenosom lastništva;

(b)

ne prispeva k stroškom, povezanim z dobavo/nakupom pogodbenega blaga ali storitev, skupaj s stroški za prevoz blaga. To zastopnikom ne onemogoča opravljanja prevoznih storitev, če stroške krije naročitelj;

(c)

nima, na lastne stroške ali tveganje, zalog pogodbenega blaga, vključno s stroški financiranja zalog in stroški izgube zalog, in lahko neprodano blago vrne naročitelju brez stroškov, razen če je zastopnik sam odgovoren za napako (npr. če z razumnimi varnostnimi ukrepi ne prepreči izgube zalog);

(d)

ne prevzema odgovornosti za neizpolnjevanje pogodbe s strani odjemalcev (npr. za neplačila odjemalcev), z izjemo izgube njegove provizije, razen če je za napako odgovoren zastopnik (npr. ker ni sprejel razumnih varnostnih ukrepov ali ukrepov proti tatvini ali ker o tatvini ni ustrezno poročal naročitelju ali policiji ali ker naročitelju ni posredoval vseh potrebnih podatkov o finančni zanesljivosti odjemalca, s katerimi razpolaga);

(e)

ne prevzema odgovornosti do odjemalcev ali drugih tretjih oseb za izgubo ali škodo, ki je posledica dobave pogodbenega blaga ali storitev, razen če ni zastopnik sam odgovoren za napako v zvezi s tem;

(f)

nima obveznosti, neposredne ali posredne, vlaganja v spodbujanje prodaje, kot so na primer prispevki za oglaševalski proračun naročitelja ali za oglaševalske ali promocijske dejavnosti, ki se izrecno nanašajo na pogodbeno blago in storitve;

(g)

ne izvaja naložb, vezanih na posamezni trg, v opremo, prostore, usposabljanje osebja ali oglaševanje posebej za pogodbeno blago ali storitve, kot so na primer cisterne za shranjevanje bencina v primeru bencinskih črpalk, posebna programska oprema za sklepanje zavarovalnih polic v primeru zavarovalnih zastopnikov ali oglaševanje v zvezi s potmi ali namembnimi kraji v primeru potovalnih agencij, ki prodajajo lete ali hotelske namestitve, razen če naročitelj te stroške v celoti povrne;

(h)

ne izvaja drugih dejavnosti na istem proizvodnem trgu, ki jih zahteva naročitelj na podlagi zastopniškega razmerja (npr. dobava blaga), razen če naročitelj izvajanje teh dejavnosti v celoti povrne.

(a)

omejitvami ozemlja, na katerem lahko zastopnik prodaja zadevno blago ali storitve;

(b)

omejitvami skupin odjemalcev, ki jim lahko zastopnik prodaja zadevno blago ali storitve, ali

(c)

cenami in pogoji, po katerih mora zastopnik prodajati ali kupovati pogodbeno blago ali storitve.

(a)

Pri prvem načinu se izrecna privolitev lahko ugotovi iz pristojnosti, ki so pogodbenicam dodeljene s splošnim, vnaprej sestavljenim sporazumom. Če klavzule takega splošnega sporazuma določajo ali dovoljujejo, da pogodbenica naknadno sprejme določeno enostransko politiko, zavezujočo za drugo pogodbenico, se na podlagi tega lahko ugotovi, da je druga pogodbenica privolila v navedeno politiko (38).

(b)

Z drugim načinom je treba za obstoj tihe privolitve pokazati, da ena pogodbenica za izvajanje svoje enostranske politike potrebuje eksplicitno ali implicitno sodelovanje druge pogodbenice in da je druga pogodbenica izpolnila navedeno zahtevo, tako da je navedeno enostransko politiko izvajala v praksi (39). Če dobavitelj na primer objavi, da bo enostransko zmanjšal dobavo zaradi preprečevanja vzporednega trgovanja, nato pa distributerji takoj zmanjšajo svoja naročila in prenehajo sodelovati pri vzporednem trgovanju, so navedeni distributerji molče privolili v dobaviteljevo enostransko politiko. Vendar o tem ni mogoče sklepati, če distributerji še naprej sodelujejo pri vzporednem trgovanju ali poskušajo najti nove načine za sodelovanje pri vzporednem trgovanju.

(a)

izjema o enostranskih vertikalnih sporazumih med konkurenti v skladu s členom 2(4) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume (glej oddelek 4.4 teh smernic);

(b)

izračun tržnih deležev za uporabo pragov, določenih v členu 3(1) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume (glej oddelek 5 teh smernic);

(c)

odvzem ugodnosti uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume v skladu s členom 4 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume (glej oddelek 6.1 teh smernic) in

(d)

izvzem nekaterih omejitev iz varnega pristana, zagotovljenega z uredbo o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, v skladu s členom 5 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume (glej oddelek 6.2 teh smernic).

(a)

določbe o pravicah intelektualne lastnine morajo biti del vertikalnega sporazuma, to pomeni sporazuma, ki določa pogoje, pod katerimi lahko pogodbenice kupujejo, prodajajo ali nadalje prodajajo določeno blago ali storitve;

(b)

pravice intelektualne lastnine morajo biti dodeljene kupcu ali pa mora imeti kupec licenco za njihovo uporabo;

(c)

določbe o pravicah intelektualne lastnine ne smejo biti glavni cilj zadevnega sporazuma;

(d)

določbe o pravicah intelektualne lastnine morajo biti neposredno povezane z uporabo, prodajo ali nadaljnjo prodajo blaga ali storitev s strani kupca ali njegovih odjemalcev. V primeru franšizinga, pri katerem je trženje cilj izkoriščanja pravic intelektualne lastnine, blago ali storitve distribuira glavni uporabnik franšizne pravice ali uporabniki franšizne pravice, in

(e)

določbe o pravicah intelektualne lastnine v zvezi s pogodbenim blagom ali storitvami ne smejo vsebovati omejitev konkurence, katerih cilj je enak kot pri vertikalnih omejitvah, ki niso izvzete v skladu z uredbo o skupinski izjemi za vertikalne sporazume.

(a)

sporazumov, kjer ena pogodbenica drugi zagotovi recept in ji podeli licenco, da po tem receptu izdeluje pijačo;

(b)

sporazumov, po katerih ena pogodbenica drugi zagotovi kalup ali izvirnik in ji podeli licenco, da izdeluje in distribuira kopije;

(c)

čiste licence za blagovno znamko ali znak za namene maloprodajnega trženja;

(d)

sponzorskih pogodb v zvezi s pravico do oglaševanja kot uradni sponzor dogodka;

(e)

licenciranja avtorskih pravic, kot so pogodbe o radiodifuznih prenosih v zvezi s pravico do snemanja in/ali prenašanja dogodka.

(a)

obveznost uporabnika franšizne pravice, da se neposredno ali posredno ne ukvarja z nobeno drugo podobno poslovno dejavnostjo;

(b)

obveznost uporabnika franšizne pravice, da ne pridobi finančnega interesa v kapitalu konkurenčnega podjetja, ki bi uporabniku franšizne pravice omogočil, da vpliva na gospodarsko ravnanje takega podjetja;

(c)

obveznost uporabnika franšizne pravice, da tretjim osebam ne razkriva tehničnega znanja in izkušenj, ki jih zagotavlja dajalec franšize, če to tehnično znanje in izkušnje niso javni;

(d)

obveznost uporabnika franšizne pravice, da dajalca franšize obvesti o vseh izkušnjah, pridobljenih pri izkoriščanju franšize, ter da njemu in drugim uporabnikom franšizne pravice podeli neizključno licenco za pri tem pridobljeno tehnično znanje in izkušnje;

(e)

obveznost uporabnika franšizne pravice, da dajalca franšize obvesti o kršitvah licenčnih pravic intelektualne lastnine, da pravno ukrepa proti kršiteljem ali da dajalcu franšize pomaga pri morebitnem pravnem ukrepanju proti kršiteljem;

(f)

obveznost uporabnika franšizne pravice, da tehničnega znanja in izkušenj, ki jih lahko uporablja po licenci dajalca franšize, ne uporablja za nobene druge namene, kot za uporabljanje franšize;

(g)

obveznost uporabnika franšizne pravice, da pravic in obveznosti, ki izhajajo iz franšiznega sporazuma, ne podeljuje brez dovoljenja dajalca franšize.

(a)

predmet sporazuma ne spada na področje uporabe druge uredbe o skupinski izjemi, kot je opredeljeno v členu 2(8) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume;

(b)

skupni tržni delež dobavitelja in kupca na upoštevnem trgu na maloprodajni ravni ne presega [10] % ter tako neznatno omejuje konkurenco v smislu člena 101(1) (46) in sporazum ne vsebuje nedopustnih omejitev v skladu s členom 4 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume;

(c)

pogoji iz člena 2(4)(a) ali (b) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume so izpolnjeni in

(d)

sporazum ne vključuje horizontalnih omejitev konkurence glede na cilj, kot je opredeljeno v členu 2(6) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume.

(a)

predmet sporazuma ne spada na področje uporabe druge uredbe o skupinski izjemi, kot je opredeljeno v členu 2(8) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume;

(b)

mejni tržni delež iz člena 3 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume je upoštevan in sporazum ne vsebuje nedopustnih omejitev v skladu s členom 4 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume;

(c)

pogoji iz člena 2(4)(a) ali (b) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume so izpolnjeni

(d)

vsaka izmenjava informacij med pogodbenicami je skladna z ustreznim poglavjem smernic o horizontalnem sodelovanju, v katerem je obravnavana konkurenčna ocena izmenjave informacij, in

(e)

sporazum ne vključuje horizontalnih omejitev konkurence glede na cilj, kot je opredeljeno v členu 2(6) uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume.

—

Uredba Komisije (EU) št. 316/2014 z dne 21. marca 2014 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine sporazumov o prenosu tehnologije (48);

—

Uredba Komisije (EU) št. 1217/2010 z dne 14. decembra 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za nekatere skupine sporazumov o raziskavah in razvoju (49);

—

Uredba Komisije (EU) št. 1218/2010 z dne 14. decembra 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za nekatere skupine sporazumov o specializaciji in usklajena ravnanja (50).

(a)

če je nedopustna omejitev v smislu člena 4 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume vključena v vertikalni sporazum, bo ta sporazum verjetno spadal na področje uporabe člena 101(1);

(b)

sporazum, ki vključuje nedopustno omejitev v smislu člena 4 uredbe o skupinski izjemi za vertikalne sporazume, verjetno ne bo izpolnjeval pogojev iz člena 101(3) (74).

—

določitev distribucijske marže,

—

določitev najvišjega popusta, ki ga lahko da distributer glede na predpisano cenovno raven,

—

določitev upoštevanja predpisane cenovne ravni kot pogoja za vračilo ali znižanje promocijskih stroškov s strani dobavitelja,

—

povezovanje predpisane cene za nadaljnjo prodajo s cenami konkurentov in

—

grožnje, ustrahovanje, opozorila, kazni, zamude ali prekinitve dobav ali pogodb v zvezi z upoštevanjem predpisane cenovne ravni.

(a)

neposredni učinek vzdrževanja cen za nadaljnjo prodajo je odprava cenovne konkurence znotraj blagovne znamke s preprečevanjem vsem ali nekaterim distributerjem, da bi znižali svoje prodajne cene za zadevno blagovno znamko, zaradi česar se cena zadevne blagovne znamke zviša;

(b)

vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko olajša nedovoljeno dogovarjanje, zlasti na trgih, ki so dovzetni za nedovoljene dogovore, na primer, kadar dobavitelji tvorijo tesen oligopol, in sporazumi o vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo pokrivajo pomemben del trga. To lahko velja tudi v primeru, ko dobavitelji distribuirajo svoje blago ali storitve prek istih distributerjev, kar jim omogoča, da take distributerje izkoriščajo kot sredstvo za uveljavitev nedovoljeno dogovorjenega ravnotežja. Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo običajno olajšuje ugotavljanje, ali dobavitelj odstopa od nedovoljeno dogovorjenega ravnotežja z nižanjem svoje cene. To pomeni, da bi v primeru, če bi se dobavitelj odločil, da ne bo uveljavil politike vzdrževanja cen za nadaljnjo prodajo, da bi zvišal svoje maloprodajne cene, vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo omogočalo drugim dobaviteljem, da enostavneje zaznajo posledično znižanje maloprodajne cene in se ustrezno odzovejo;

(c)

vzdrževanja cen za nadaljnjo prodajo lahko olajša nedovoljeno dogovarjanje med kupci na ravni distribucije. Posledična izguba cenovne konkurence se zdi še zlasti problematična, kadar vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo spodbujajo kupci. Močni ali dobro organizirani kupci lahko prisilijo ali prepričajo enega ali več svojih dobaviteljev, da določijo svojo ceno za nadaljnjo prodajo na konkurenčni ravni in s tem pomagajo kupcem doseči ali stabilizirati nedovoljeno dogovorjeno ravnotežje. Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo se uporablja kot prisilno sredstvo za odvračanje trgovcev na drobno od odstopanja od nedovoljeno dogovorjenega ravnotežja z nižanjem cen;

(d)

vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko zmanjša pritisk na dobaviteljevo maržo, zlasti če ima proizvajalec težave z obveznostmi, tj. kadar želi znižati cene, ki se zaračunavajo poznejšim distributerjem. V takem položaju je lahko proizvajalec bolj naklonjen dogovoru o vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo, s katerim se obveže, da ne bo znižal cene poznejšim distributerjem, in zmanjša pritisk na lastno maržo;

(e)

s preprečevanjem cenovne konkurence med distributerji lahko vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo preprečuje ali ovira vstop in širitev učinkovitejših ali novih oblik distribucije ter s tem zmanjšuje inovativnost na ravni distribucije;

(f)

dobavitelj s tržno močjo lahko izvaja vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, da bi preprečil dostop manjšim konkurentom. Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko distributerjem zagotovi večjo maržo, kar jih lahko spodbudi, da pri svetovanju odjemalcem dajo prednost določeni blagovni znamki dobavitelja pred drugo, tudi če tak nasvet ni v interesu teh odjemalcev, ali da sploh ne prodajajo teh konkurenčnih blagovnih znamk.

(a)

Kadar proizvajalec uvede nov izdelek, je vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko učinkovito sredstvo za spodbujanje distributerjev, da bi bolje upoštevali interes proizvajalca za promocijo tega izdelka, zlasti če gre za popolnoma nov izdelek, in za povečanje prizadevanj pri prodaji. Če so distributerji na upoštevnem trgu pod pritiskom konkurence, jih to lahko spodbudi, da povečajo skupno povpraševanje po izdelku in uspešno uvedejo izdelek na trg, tudi v korist potrošnikov. Člen 101(3) določa, da ne smejo obstajati manj omejevalna sredstva. Za izpolnitev te zahteve lahko dobavitelji na primer dokažejo, da pogodbena naložitev zahtev glede učinkovite promocije vsem kupcem v praksi ni izvedljiva. V takih okoliščinah se lahko na splošno šteje, da uvedba fiksnih ali najnižjih cen za omejeno obdobje za olajšanje uvedbe novega izdelka spodbuja konkurenco.

(b)

Fiksne cene za nadaljnjo prodajo in ne samo najvišje dovoljene cene za nadaljnjo prodajo so lahko potrebne za organizacijo kampanje usklajenega kratkotrajnega znižanja cen (v večini primerov 2 do 6 tednov), ki bo koristilo tudi potrošnikom. Zlasti so lahko potrebne za organizacijo take kampanje v distribucijskem sistemu, v katerem dobavitelj uporablja enotno obliko distribucije, kot je franšizni sistem. Glede na njen začasni značaj se lahko za uvedbo fiksnih maloprodajnih cen na splošno šteje, da spodbuja konkurenco.

(c)

V nekaterih primerih lahko dodatna marža, ki jo zagotavlja vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, trgovcem na drobno omogoči, da ponudijo (dodatne) predprodajne storitve, zlasti za izdelke, ki jih lahko ocenimo šele na podlagi izkušenj, ali za kompleksne izdelke. Če zadostno število odjemalcev izkoristi take storitve za odločitev o izdelku, ki pa ga nato kupijo po nižji ceni pri trgovcih na drobno, ki teh storitev ne zagotavljajo (in zato nimajo stroškov z njimi), lahko trgovci na drobno, ki zagotavljajo dodatne storitve, te storitve, ki povečujejo povpraševanje po izdelku dobavitelja, zmanjšajo ali ukinejo. Vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo lahko prepreči tako neupravičeno okoriščanje na ravni distribucije. Dobavitelj mora prepričljivo dokazati, da je sporazum o vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo potreben za preprečevanje neupravičenega okoriščanja med trgovci na drobno pri tem storitvah. V tem primeru je verjetnost, da bi se za vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo ugotovilo, da spodbujajo konkurenco, večja, če je konkurenca med dobavitelji močna in ima dobavitelj omejeno tržno moč.

(a)

obveznost, da se zahteva predhodna odobritev dobavitelja (85);

(b)

zavrnitev ali znižanje bonusov ali popustov (86) in kompenzacijska plačila, ki jih zagotovijo dobavitelji, če distributer neha prodajati takim odjemalcem;

(c)

prekinitev oskrbe;

(d)

zmanjšanje dobavljenih količin ali omejitev teh količin, na primer v skladu s povpraševanjem na dodeljenem ozemlju ali pri dodeljeni skupini odjemalcev;

(e)

grožnja s prekinitvijo (87) ali nepodaljšanjem pogodbe;

(f)

grožnja z revizijami ali izvajanje revizij za preverjanje izpolnjevanja zahteve, naj ne prodaja določenim skupinam odjemalcev ali odjemalcem na določenih ozemljih;

(g)

zahteva po višji ceni izdelkov, namenjenih prodaji določenim skupinam odjemalcev ali odjemalcem na določenih ozemljih;

(h)

omejitev deleža prodaje določenim skupinam odjemalcev ali odjemalcem na določenih ozemljih;

(i)

omejitev glede jezikov, ki se lahko uporabijo na embalaži ali za oglaševanje izdelkov;

(j)

dobava drugega izdelka v zameno za prenehanje zadevne prodaje;

(k)

plačila za prenehanje zadevne prodaje;

(l)

obveznost, da se na dobavitelja prenese dobiček od zadevne prodaje.

(a)

zahteva, da mora distributer, ne glede na sistem distribucije, ki ga upravlja, odjemalcem na drugem ozemlju preprečiti ogled njegovega spletišča ali odjemalce samodejno preusmeriti na spletišče proizvajalca ali drugega distributerja. To ne izključuje obveznosti distributerja, da na svojem spletišču zagotovi povezave do spletišč drugih distributerjev in/ali dobaviteljev (89);

(b)

zahteva, da mora distributer, ne glede na sistem distribucije, ki ga upravlja, prekiniti spletne transakcije potrošnikov, če je iz podatkov o kreditni kartici razviden naslov, ki ni na ozemlju distributerja (90);

(c)

zahteva, da mora distributer prodajati le na fizičnem prodajnem mestu ali ob obvezni navzočnosti specializiranega osebja (91);

(d)

zahteva, da mora distributer zaprositi dobavitelja za predhodno odobritev spletne prodaje;

(e)

zahteva, da distributer na svojem spletišču ne uporablja blagovnih znamk ali trgovskih imen dobavitelja;

(f)

neposredna ali posredna prepoved uporabe določenega spletnega oglaševalskega kanala, kot so orodja za primerjavo cen ali oglaševanje v iskalnikih, ali druge omejitve spletnega oglaševanja, ki posredno prepovedujejo uporabo določenega spletnega oglaševalskega kanala, na primer obveznost distributerja, da ne sme uporabljati blagovnih znamk ali trgovskih imen dobavitelja za ponudbe, referencirane v iskalnikih, ali omejitev zagotavljanja informacij v zvezi s cenami orodjem za primerjavo cen. Čeprav prepoved uporabe določenega orodja za primerjavo cen ali iskalnika po navadi ne bi preprečila učinkovite uporabe interneta za namene spletne prodaje, saj bi se lahko za ozaveščanje o dejavnostih kupca na področju spletne prodaje uporabila druga orodja za primerjavo cen ali iskalniki, bi se lahko taka preprečitev dosegla s prepovedjo uporabe vseh najpogosteje uporabljenih storitev oglaševanja na zadevnem kanalu za spletno oglaševanje, če preostala orodja za primerjavo cen ali iskalniki dejansko ne morejo privabiti odjemalcev v spletno prodajalno kupca.

(a)

neposredno ali posredno prepoved prodaje na spletnih tržnicah (93);

(b)

zahtevo, da mora kupec poslovati v eni ali več klasičnih prodajalnah ali razstavnih prostorih, da bi lahko postal član dobaviteljevega sistema distribucije;

(c)

zahtevo, da mora kupec vsaj določeno absolutno količino (v smislu vrednosti ali obsega, vendar ne deleža njegove celotne prodaje) pogodbenega blaga ali storitev prodati tradicionalno, da bi zagotovil uspešno poslovanje svoje klasične prodajalne. Ta absolutna količina zahtevane tradicionalne prodaje je lahko enaka za vse kupce ali se določi za vsakega kupca posebej na podlagi objektivnih meril, kot sta velikost kupca v mreži ali njegova geografska lega.

(a)

narava sporazuma;

(b)

tržni položaj pogodbenic;

(c)

tržni položaj konkurentov (višje in nižje v prodajni verigi);

(d)

tržni položaj kupcev pogodbenega blaga ali storitev;

(e)

prizadeta raven trgovine;

(f)

narava izdelka in

(g)

dinamika trga.

(302)

(a)

lahko zmanjšajo konkurenco in olajšajo nedovoljeno dogovarjanje med dobavitelji spletnih posredniških storitev. Zlasti je bolj verjetno, da bo lahko dobavitelj, ki naloži tovrstno obveznost paritete, zvišal ceno ali zmanjšal kakovost svojih posredniških storitev, ne da bi izgubil tržni delež. Ne glede na ceno ali kakovost njegovih storitev morajo prodajalci blaga ali storitev, ki se odločijo, da bodo uporabljali njegovo platformo, na njej zagotavljati pogoje, vsaj enakovredne pogojem, ki jih zagotavljajo na konkurenčnih platformah;

(b)

novim ali manjšim dobaviteljem spletnih posredniških storitev lahko omejijo dostop ali jim preprečijo širjenje, tako da omejijo njihovo zmožnost ponujanja diferenciranih kombinacij cena-storitev kupcem in končnim uporabnikom.