7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/2

P9_TA(2020)0005

Evropski zeleni dogovor

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (2019/2956(RSP))

(2021/C 270/01)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom Čist planet za vse – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (COM(2018)0773) ter poglobljene analize v podporo sporočilu,

—	ob upoštevanju okoljskega akcijskega programa EU do leta 2020 in njene vizije za leto 2050,

—	ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), Kjotskega protokola k omenjeni konvenciji ter Pariškega sporazuma,

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o biološki raznovrstnosti,

—	ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

—	ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom „Evropsko okolje – stanje in napovedi za obdobje do leta 2020“,

—

ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) z naslovom Globalno segrevanje za 1,5 oC, njegovega petega ocenjevalnega poročila (AR5) in ustreznega zbirnega poročila, njegovega posebnega poročila o podnebnih spremembah in zemljiščih ter njegovega posebnega poročila o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju,

—	ob upoštevanju poročila OZN o vrzelih v zvezi z emisijami za leto 2019, objavljenega 26. novembra 2019, ter prvega zbirnega poročila o proizvodnji fosilnih goriv iz decembra 2019 (poročilo o proizvodni vrzeli za leto 2019),

—	ob upoštevanju ocenjevalnega poročila o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah Medvladne platforme o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) z dne 31. maja 2019,

—	ob upoštevanju napovedi iz leta 2019 na področju svetovnih virov, ki jih je pripravil Mednarodni forum za vire programa OZN za okolje,

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju konvencij in priporočil Mednarodne organizacije dela (MOD),

—	ob upoštevanju revidirane Evropske socialne listine Sveta Evrope,

—	ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic,

—	ob upoštevanju 26. konference pogodbenic UNFCCC, ki bo novembra 2020, in tega, da morajo vse pogodbenice UNFCCC prispevke, določene na nacionalni ravni, v skladu s cilji Pariškega sporazuma povečati,

—	ob upoštevanju 15. konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP15), ki bo potekala oktobra 2020 v Kunmingu na Kitajskem in na kateri bodo morale pogodbenice določiti globalni okvir za zaustavitev izgubljanja biotske raznovrstnosti za čas po letu 2020,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2019 o podnebnih spremembah – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2019 v Madridu, Španija (COP25) (3),

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 12. decembra 2019,

—	ob upoštevanju člena 132(2) in 132(4) Poslovnika,

ker je ta resolucija prvi splošni odziv Parlamenta na sporočilo Komisije o evropskem zelenem dogovoru; ker bo Parlament vzporedno z napredkom pri zelenem dogovoru objavljal podrobnejša stališča o posameznih ukrepih in političnih odločitvah ter bo uporabil vsa svoja zakonodajna pooblastila za pregled in spremembo predlogov Komisije in tako zagotovil, da bodo podpirali vse cilje zelenega dogovora;

poudarja, da so nujno potrebni ambiciozni ukrepi, da bi obravnavali podnebne spremembe in okoljske izzive ter da bi omejili globalno segrevanje na 1,5 oC in preprečili množično izgubo biotske raznovrstnosti; zato pozdravlja sporočilo Komisije o evropskem zelenem dogovoru; se strinja z zavezo Komisije, da bo EU preobrazila v bolj zdravo, trajnostno, pravično in cvetočo družbo z neto ničelnimi emisijami toplogrednih plinov; poziva k prehodu na podnebno nevtralno družbo najpozneje do leta 2050 in naj bo to evropska zgodba o uspehu;

poudarja, da je treba vsem, ki živijo v Evropi, brez diskriminacije zagotoviti temeljno pravico do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja ter stabilnega podnebja, da se mora ta pravica izvajati z ambicioznimi politikami in da mora biti v celoti izvršljiva prek pravosodnega sistema na nacionalni ravni in ravni EU;

je trdno prepričan, da bi moral evropski zeleni dogovor spodbujati celostni pristop na podlagi znanosti in združiti vse sektorje na poti k istemu cilju; meni, da je vključevanje različnih politik v celostno vizijo dejanska dodana vrednost evropskega zelenega dogovora in bi ga bilo zato treba okrepiti; meni, da je zeleni dogovor katalizator vključujoče in nediskriminatorne preobrazbe družbe, pri kateri so podnebna nevtralnost, varstvo okolja, trajnostna raba virov ter zdravje in kakovost življenja državljanov v okviru omejitev planeta ključni cilji;

poudarja, da bi moral biti zeleni dogovor jedro evropske strategije za novo trajnostno rast, pri tem pa upoštevati omejitve planeta ter ustvarjati gospodarske priložnosti, spodbujati naložbe in zagotavljati kakovostna delovna mesta; meni, da bo to v korist evropskim državljanom in podjetjem ter bo omogočilo sodobno in konkurenčno gospodarstvo, gospodarno z viri, gospodarska rast pa bo ločena od svetovnih emisij toplogrednih plinov EU, uporabe virov in ustvarjanja odpadkov; poudarja, da mora zeleni dogovor voditi v socialni napredek, izboljšati dobrobit vseh ter zmanjšati socialne neenakosti, ekonomska neravnotežja med državami članicami in razlike med spoloma in generacijami; meni, da pravičen prehod ne bi smel zapostavljati nobene osebe in nobenega kraja ter bi moral obravnavati socialne in ekonomske neenakosti;

meni, da bi morali biti cilji trajnostnega razvoja OZN jedro procesa priprave in izvajanja politik EU, da bo EU spodbujala model človekovega razvoja, ki je združljiv z zdravim planetom; v zvezi s tem poudarja, da mora evropski zeleni dogovor združevati socialne pravice, okoljsko celovitost, regionalno kohezijo, trajnost in panoge, ki bodo kos izzivom prihodnosti in ki bodo konkurenčne na svetovni ravni, in sicer v korist vseh;

poudarja, da mora biti cilj zelenega dogovora uspešno, pravično, trajnostno in konkurenčno gospodarstvo, ki deluje za vse in v vseh regijah v Evropi; meni, da bi moral zeleni dogovor ustvariti gospodarske priložnosti in medgeneracijsko pravičnost; poudarja, da je pomembno upoštevati in krepiti socialni dialog na vseh ravneh in v vseh sektorjih, da bi zagotovili pravičen prehod; poudarja, da je treba v ukrepe in cilje zelenega dogovora vključiti vidik spolov, med drugim vključevanje načela enakosti spolov in ukrepe, ki upoštevajo vidik spola; ponavlja, da je treba prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo in trajnostno družbo izvesti v povezavi z izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic, ter vztraja, da morajo biti vse pobude, sprejete v okviru evropskega zelenega dogovora, v celoti skladne z omenjenim stebrom;

poudarja, da bo treba pritegniti znatne javne in zasebne naložbe, če naj Unija doseže cilje zelenega dogovora, in meni, da je to temeljni pogoj za njegov uspeh; meni, da mora EU za uspešen prehod na zeleno gospodarstvo ter za pozitivne in trajnostne družbene, industrijske in gospodarske spremembe zagotoviti dolgoročno naložbeno varnost in regulativno predvidljivost, pa tudi ustrezen finančni okvir, sredstva ter tržne in davčne spodbude; znova poudarja, da bi moral zeleni dogovor Evropo usmeriti na pot dolgoročne trajnostne rasti, blaginje in dobrobiti, ter zagotoviti, da bodo naše okoljske, gospodarske in socialne politike zagotavljale pravičen prehod;

poudarja, da je za globalne izzive na področju podnebnih sprememb in degradacije okolja potreben globalni odziv; poudarja, da mora biti odziv EU ambiciozen, pa tudi, da je treba spodbuditi druge regije v svetu, da si bodo prizadevale za iste cilje; poudarja vlogo EU kot svetovne voditeljice pri okoljskih in podnebnih ukrepih;

predlaga, da bi morali vsi ukrepi v okviru zelenega dogovora temeljiti na znanosti in na celostnih ocenah učinka;

10.

priznava, da je kot institucija odgovoren za zmanjšanje svojega ogljičnega odtisa; predlaga sprejetje ukrepov za zmanjšanje svojih emisij, tudi z nadomestitvijo voznega parka z brezemisijskimi vozili, in poziva vse države članice, naj se dogovorijo za en sam sedež Evropskega parlamenta;

Povečanje podnebnih ambicij EU do leta 2030 oziroma 2050

11.

meni, da bo pravno obvezujoča zaveza EU, da bo najpozneje do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost, učinkovito orodje za mobilizacijo družbenih, političnih, gospodarskih in tehnoloških sil, potrebnih za prehod; močno poudarja, da gre pri prehodu za skupna prizadevanja vseh držav članic in da mora vsaka država članica prispevati k dosegi podnebne nevtralnosti v EU najpozneje do leta 2050; poziva Komisijo, naj do marca 2020 predstavi predlog evropskega podnebnega zakona;

12.

poziva k ambicioznemu podnebnemu zakonu s pravno zavezujočim domačim ciljem za vso gospodarstvo, da se najpozneje do leta dosežejo ničelne neto emisije toplogrednih plinov, in z vmesnimi cilji EU za leti 2030 in 2040, ki bodo vključeni v ta zakon najpozneje, ko ga sozakonodajalca sprejmeta, in sicer na podlagi ocen učinka in trdnega okvira upravljanja; poudarja, da mora podnebni zakon odražati najboljše razpoložljive znanstvene ugotovitve, njegov cilj mora biti omejitev globalnega segrevanja na 1,5 oC, poleg tega pa ga je treba posodabljati ob upoštevanju sprememb pravnega okvira EU in cikla pregleda Pariškega sporazuma; meni, da mora podnebni zakon vključevati tudi specifične elemente prilagajanja podnebnim spremembam, in sicer tako, da se zahteva, da vse države članice sprejmejo akcijske načrte za prilagajanje podnebnim spremembam;

13.

poziva, naj se podnebni cilj EU za leto 2030 poveča na 55 % zmanjšanje domačih emisij toplogrednih plinov v primerjavi z ravnmi iz leta 1990; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi ustrezen predlog, da bo lahko EU ta cilj kot svoj posodobljeni nacionalno določeni prispevek sprejela dovolj zgodaj pred konferenco COP26; poziva tudi, naj se ta cilj nato vključi v evropski podnebni zakon;

14.

meni, da mora biti EU dejavna in imeti odločno vodilno vlogo pri pripravah na konferenco COP26, na kateri bi morale pogodbenice skupne podnebne zaveze povečati in stremeti k kar najvišji ravni ambicij; ob upoštevanju tega meni, da bi morala EU karseda hitro v letu 2020 sprejeti večji nacionalno določeni prispevek, da bi druge države nečlanice EU, zlasti velike onesnaževalke, spodbudila, da storijo enako; v zvezi s tem poudarja, da se je treba o povečanju nacionalno določenega prispevka dogovoriti dovolj zgodaj pred načrtovanim septembrskim vrhom EU-Kitajska in pred vrhom EU-Afrika;

15.

priznava, da imajo lahko države članice različne scenarije za doseganje podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050 na pravičen in stroškovno učinkovit način, saj imajo različne izhodiščne položaje in sredstva, nekatere pa napredujejo hitreje kot druge, da pa bi moral zeleni prehod postati gospodarska in družbena priložnost za vse evropske regije;

16.

poudarja, da bo treba neto emisije v vseh gospodarskih sektorjih zmanjšati na skoraj ničelno stopnjo, da bi skupaj prispevali k doseganju cilja podnebne nevtralnosti; poziva Komisijo, naj po potrebi in na podlagi ocen učinka predstavi predloge za revizijo zakonodajnih ukrepov EU na področju podnebja in energije do junija 2021, da bi lahko izpolnili srednje- in dolgoročne podnebne cilje; poziva Komisijo, naj za boj proti podnebnim spremembam uporabi tudi dodaten potencial druge veljavne zakonodaje EU, kot so direktiva o okoljsko primerni zasnovi, zakonodaja EU o odpadkih, ukrepi na področju krožnega gospodarstva in uredba o fluoriranih plinih; poleg tega poudarja, da lahko države članice z naravnimi rešitvami dosežejo cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in ohranitve biotske raznovrstnosti, vendar vztraja, da morajo te rešitve dopolnjevati zmanjšanje emisij toplogrednih plinov pri viru;

17.

meni, da mora za nove in višje cilje glede toplogrednih plinov sistem EU za trgovanje z emisijami ustrezati svojemu namenu; poziva Komisijo, naj hitro pregleda direktivo o sistemu za trgovanje z emisijami, pri tem pa obravnava linearni faktor zmanjšanja, pravila za dodeljevanje brezplačnih pravic ter morebitno potrebo po spodnji cenovni meji za ogljik;

18.

glede na vztrajne globalne razlike v ambicijah glede podnebnih ciljev podpira namero Komisije, da si bo prizadevala za mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah, ki bo skladen s Svetovno trgovinsko organizacijo; vidi razvoj takšnega mehanizma kot del širše strategije za konkurenčno razogljičeno gospodarstvo EU, ki ohranja podnebne cilje EU, hkrati pa zagotavlja enake konkurenčne pogoje; je seznanjen s stališčem Komisije, da bi bil takšen mehanizem alternativa obstoječim ukrepom glede selitev virov CO2, ki se trenutno uporabljajo v sistemu EU za trgovanje z emisijami; poudarja, da sedanjih ukrepov za obravnavanje selitve virov CO2 ne bi smeli preklicati dokler se ne vzpostavi nov sistem in poziva Komisijo, naj preden pripravi predloge opravi poglobljeno analizo različnih potencialnih oblik mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah, in sicer pred pregledom podnebne zakonodaje, ki naj bi potekal junija 2021; meni, da bi moral prihodnji mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah ohraniti finančne spodbude za uspešen prehod na zeleno gospodarstvo, pa tudi za tiste, ki imajo vodilno vlogo na področju podnebja, da bi moral podpirati trg blaga z nizkimi emisijami ogljika v EU, ter da bi moral zagotoviti učinkovito ceno ogljika v EU, hkrati pa spodbujati oblikovanje cen ogljika v drugih delih sveta; meni, da mora upoštevati posebnosti vsakega sektorja in da bi lahko bil v izbranih sektorjih uveden postopoma, pri čemer bi morali preprečiti nepotrebne dodatne upravne stroške, zlasti za evropska mala in srednja podjetja;

19.

pozdravlja načrtovani predlog za revizijo direktive o obdavčitvi energije v zvezi z okoljskimi vprašanji, da bi uporabili načelo „onesnaževalec plača“, pri tem pa je treba upoštevati nacionalne fiskalne politike in preprečiti povečanje neenakosti;

20.

poziva k novi in ambicioznejši strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam; opozarja, da je v EU in njenih državah članicah potrebnih več prizadevanj na področjih zaščite pred podnebnimi spremembami, krepitve odpornosti, preprečevanja in pripravljenosti; poudarja, da je treba privabiti javne in zasebne naložbe v prilagajanje podnebnim spremembam, in poziva, naj bodo politike pri rabi sredstev EU res usklajene, da bosta prilagajanje podnebnim spremembam in odpornost nanje ključni merili pri vsem ustreznem financiranju EU; hkrati meni, da morajo biti preprečevanje nesreč ter pripravljenost in odzivanje nanje močan solidarnostni instrument z zadostnimi sredstvi; poziva, naj se sredstva proračuna EU in združeni viri stalno in v zadostni meri dodeljujejo za mehanizem EU na področju civilne zaščite;

21.

pozdravlja napoved Komisije, da bo oblikovala evropski podnebni pakt; poudarja, da mora evropski podnebni pakt združiti državljane, regije, lokalne skupnosti, civilno družbo, podjetja (tudi mala in srednja podjetja) ter sindikate kot dejavne udeležence v prehodu na podnebno nevtralnost, kar pa mora temeljiti na pristnem dialogu ter preglednih in participativnih procesih, tudi pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju politik; meni, da je pomembno sodelovati z deležniki iz energetsko intenzivnih sektorjev in ustreznimi socialnimi partnerji, zlasti delodajalci, delavci, nevladnimi organizacijami in akademskimi krogi, da bi prispevali k iskanju trajnostnih rešitev pri prehodu na ogljično nevtralna gospodarstva;

Zagotavljanje čiste, cenovno ugodne in varne energije

22.

poudarja osrednjo vlogo energije pri prehodu na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in pozdravlja namero Komisije, da bo nadaljevala z razogljičenjem energetskega sistema, da bi Unija najkasneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij; poziva, naj se direktiva o energiji iz obnovljivih virov prilagodi v skladu s tem ciljem in naj se določijo zavezujoči nacionalni cilji za vsako državo članico; pozdravlja tudi dejstvo, da se energetska učinkovitost obravnava prednostno; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ vključijo v vse sektorje in politike, kar je bistveno za zmanjšanje energetske odvisnosti EU in emisij iz proizvodnje energije, hkrati pa zagotavlja lokalna delovna mesta v prenovi in zmanjšuje stroške energije za državljane; poziva k reviziji direktive o energetski učinkovitosti in direktive o energetski učinkovitosti stavb v skladu z ambicioznejšimi podnebnimi cilji EU ter k okrepitvi njihovega izvajanja s pomočjo zavezujočih nacionalnih ciljev, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti ranljivim državljanom, hkrati pa upoštevati tudi potrebo po gospodarski predvidljivosti za zadevne sektorje;

23.

poudarja, da za doseganje ciljev Pariškega sporazuma bistveno izvrševanje na nacionalni ravni in na ravni EU; poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da bodo nacionalni energetski in podnebni načrti popolnoma v skladu s cilji EU; opozarja na pristojnost držav članic, da odločajo o svoji mešanici virov energije v okviru EU za podnebje in energijo;

24.

poudarja, da bodo morali vsi sektorji začeti več uporabljati energijo iz obnovljivih virov in postopno opuščati fosilna goriva, če želimo izpolniti cilje EU na področju podnebja in trajnosti; poziva k reviziji smernic za vseevropsko energetsko omrežje (TEN-E), preden po sprejet naslednji seznam projektov skupnega interesa, da bi zakonodajni okvir uskladili s prednostno nalogo uvedbe pametnih omrežij in preprečili nezmožnost opustitve ogljično intenzivnih naložb; poudarja, da je potreben strateški pristop do energetskih grozdov EU, da bi izkoristili najučinkovitejše naložbe v obnovljive vire energije; zato pozdravlja napoved o strategiji za pridobivanje vetrne energije na morju; meni, da bi morale politike EU zlasti spodbujati inovacije ter uvedbo trajnostnega shranjevanja energije in zelenega vodika; poudarja, da je treba zagotoviti, da bo uporaba virov energije, kot je zemeljski plin, samo prehodne narave, ker naj bi najkasneje do leta 2050 dosegli cilj podnebne nevtralnosti;

25.

poudarja, da je bistveno zagotoviti dobro delujoč, popolnoma povezan in konkurenčen energetski trg v Evropi, ki je usmerjen k odjemalcem; poudarja pomen čezmejnih povezav za popolnoma povezan energetski trg; pozdravlja napoved Komisije, da bo do sredine leta 2020 predlagala ukrepe za pametno povezovanje, in poudarja, da bo imelo nadaljnje povezovanje energetskega trga EU pomembno vlogo pri krepitvi zanesljivosti oskrbe z energijo in doseganju gospodarstva z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; poudarja, da je treba Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev dodeliti ustrezna finančna sredstva, da se okrepi in poveča regionalno sodelovanje držav članic;

26.

vztraja, da je treba do leta 2020 hitro opustiti neposredne in posredne subvencije za fosilna goriva v EU in v vseh državah članicah;

27.

pozdravlja napovedani val prenove javnih in zasebnih stavb in spodbuja osredotočenost na obnovo šol in bolnišnic ter socialnih in najemniških stanovanj, da bi pomagali gospodinjstvom z nizkimi dohodki; poudarja, da je treba obstoječi stavbni fond obnoviti v stavbe s skoraj ničelno porabo energije, da bi najpozneje do leta 2050 dosegli ogljično nevtralnost: poudarja, da je v stavbnem sektorju mogoče prihraniti veliko energije in da ima potencial za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na kraju samem, kar lahko spodbudi zaposlovanje ter malim in srednjim podjetjem pomaga pri širitvi; meni, da je nujno potreben pameten in v prihodnost usmerjen zakonodajni okvir; zato pozdravlja predloge za zmanjšanje nacionalnih regulativnih ovir za prenovo ter revizijo uredbe o gradbenih proizvodih; poziva, naj države članice strogo izpolnjujejo svoje obveznosti, da bodo javne stavbe prenovile v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti; spodbuja promocijo lesa v gradbeništvu in ekološkega gradbenega materiala;

28.

poudarja, da mora biti energetski prehod socialno trajnosten in ne sme še poslabšati energetske revščine ter pozdravlja zavezo Komisije v zvezi s tem; meni, da morajo imeti skupnosti, ki se spopadajo z energetsko revščino, na voljo potrebna orodja, da lahko z izobraževanjem in svetovalnim storitvami in spodbujanjem dolgoročnih naložb sodelujejo pri zelenem prehodu; poziva k ciljno usmerjenim ukrepom v tesnem sodelovanju z državami članicami in izmenjavi dobrih praks, da bi zmanjšali energijsko revščino, hkrati pa podpirali enak dostop do financiranja za prenove za povečanje energetske učinkovitosti; meni, da stroškov prenove za povečanje energetske učinkovitosti ne bi smeli kriti gospodinjstva z nizkimi dohodki; poudarja tudi vlogo daljinskega ogrevanja pri zagotavljanju cenovno dostopne energije;

29.

na splošno podpira idejo tržnih ukrepov kot enega od orodij za doseganje podnebnih ciljev; vendar izraža zadržke do razširitve sistema EU za trgovanje z emisijami na stavbne emisije, saj bi s tem javnemu ukrepanju odvzeli odgovornost in bi lahko to vodilo k višjim stroškom energije za najemnike in lastnike domov; meni, da je za vsak tak ukrep potrebna nadaljnja analiza;

Pritegnitev industrije k prizadevanjem za čisto in krožno gospodarstvo

30.

meni, da je prehod na sodobno, ogljično nevtralno, z viri zelo učinkovito in konkurenčno industrijsko bazo v EU najkasneje do leta 2050 ključni izziv in priložnost ter pozdravlja napoved Komisije, da bo do marca 2020 pripravila novo industrijsko strategijo ter tudi novo strategijo za mala in srednja podjetja; poudarja, da se industrijska konkurenčnost in podnebna politika medsebojno krepita in da bo inovativna in podnebno nevtralna reindustrializacija ustvarila lokalna delovna mesta in zagotovila konkurenčnost evropskega gospodarstva;

31.

poudarja, da bi se morala industrijska strategija osredotočiti na spodbujanje vrednostnih verig za ekonomsko uspešne in trajnostne proizvode, procese in poslovne modele, katerih namen je doseči podnebno nevtralnost, učinkovit rabo virov, krožnost in nestrupeno okolje, hkrati pa ohranjati in razvijati mednarodno konkurenčnost in preprečiti selitev evropskih industrij; se strinja s Komisijo, da so energetsko intenzivne panoge, kot so jeklarska, kemična in cementna industrija, bistvene za evropsko gospodarstvo in da sta bistvenega pomena posodobitev in razogljičenje teh industrij;

32.

poziva Komisijo, naj poskrbi za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo prehodov, pri tem pa nameni posebno pozornost najbolj zapostavljenim regijam, območjem, ki jih je prizadel industrijski prehod (zlasti premogovniška območja in območja, odvisna od ogljično intenzivne industrije, kot je proizvodnja jekla), redko poseljenim območjem in okoljsko občutljivim ozemljem;

33.

poudarja, da morata industrijska strategija in strategija za mala in srednja podjetja določiti jasne načrte za zagotovitev celovitega niza spodbud in priložnosti financiranja za inovacije, za uvajanje prebojnih tehnologij in za nove trajnostne poslovne modele ter za odpravo nepotrebnih regulativnih ovir; poziva EU, naj podpre vodilna podjetja na področju podnebja in virov, pri tem pa uporabi tehnološko nevtralen pristop, ki bo skladen z najboljšimi razpoložljivimi znanstvenimi spoznanji ter dolgoročnimi podnebnimi in okoljskimi cilji EU; poudarja vlogo, ki jo ima okoljsko varno zajemanje in shranjevanje ogljika, saj naredi težko industrijo podnebno nevtralno, kadar ni na voljo nobenih neposrednih možnosti za zmanjšanje emisij;

34.

opozarja na temeljno vlogo digitalnih tehnologij pri podpiranju zelenega prehoda, na primer z bolj učinkovito rabo virov in energije ter izboljšanim okoljskim spremljanjem, pa tudi s podnebnimi koristmi, ki jih prinašajo popolna digitalizacija prenosa in distribucije ter pametne aplikacije; meni, da bi morala industrijska strategija, kot predlagano, vključevati zeleno in digitalno preoblikovanje ter opredeliti ključne cilje in ovire v zvezi s polnim izkoriščanjem potenciala digitalne tehnologije; poziva Komisijo, naj pripravi strategije in zagotovi sredstva za uvedbo inovativnih digitalnih tehnologij; hkrati poudarja pomen izboljšanja energetske učinkovitosti in krožnega gospodarstva samega digitalnega sektorja ter pozdravlja zaveze Komisije v zvezi s tem; poziva Komisijo, naj vzpostavi metodologijo za spremljanje in količinsko opredelitev večjega vpliva digitalnih tehnologij na okolje, ne da bi pri tem ustvarjala nepotrebna upravna bremena;

35.

poudarja, da mora industrijska strategija ustrezno upoštevati učinke na delovno silo, pa tudi usposabljanje, prekvalifikacijo in izpopolnjevanja delavcev; poziva Komisijo, naj natančno preuči regionalno razsežnost te strategije in zagotovi, da nihče in nobena regija ni zapostavljena; vztraja, da je treba v strategijo vključiti socialni dialog, v katerem bodo delavci obsežno sodelovali;

36.

zahteva ambiciozen nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki si mora prizadevati za zmanjševanje celotnega odtisa proizvodnje in porabe EU z vidika okolja in porabe virov, obenem pa zagotavljati močne spodbude za inovacije, trajnostna podjetja ter za trge podnebno nevtralnih in nestrupenih krožnih proizvodov, pri čemer morajo biti učinkovita raba virov, ničelna stopnja onesnaževanja in preprečevanje nastajanja odpadkov osrednje prednostne naloge; poudarja močno sinergijo med podnebnimi ukrepi in krožnim gospodarstvom, predvsem v energetsko in ogljično intenzivnih panogah; poziva k vzpostavitvi cilja na ravni EU za učinkovito rabo virov;

37.

poziva Komisijo, naj za prednostne sektorje, kot so gospodarski odpadki, tekstil plastika, elektronika, gradbeništvo in hrana, predlaga cilje za ločeno zbiranje odpadkov, zmanjšanje količine odpadkov, ponovno rabo in recikliranje ter tudi druge posebne ukrepe, kot je daljša odgovornost proizvajalca poziva Komisijo, naj oblikuje ukrepe za podporo trgu za reciklirane materiale v Evropi, ki bodo obsegali skupne standarde kakovosti ter obvezne cilje za uporabo predelanih materialov v prednostnih sektorjih, kjer je to izvedljivo; poudarja, da je pomembno razvijati cikle nestrupenih materialov, pospešiti nadomeščanje snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, ter spodbujati raziskave in inovacije za razvoj nestrupenih proizvodov; poziva Komisijo, naj preuči uvedbo ukrepov za obravnavo uvoženih proizvodov, ki vsebujejo snovi ali sestavine, ki so v EU prepovedane, in meni, da te ne bi smele ponovno priti na trg EU prek recikliranih proizvodov;

38.

podpira ukrepe za trajnostne proizvode, vključno z razširitvijo področja okoljsko primerne zasnove z zakonodajo, ki zagotavlja bolj trajne, popravljive proizvode, ki jih je mogoče ponovno uporabiti in reciklirati, ter z močnim delovnim programom za okoljsko primerno zasnovo in ekološko označevanje, ki bo veljal od leta 2020 dalje in bo zajemal tudi pametne telefone in drugo novo opremo IT; poziva k pripravi zakonodajnih predlogov o pravici do popravila, odpravi načrtovane zastarelosti in univerzalnih polnilnikih za mobilno opremo IT; podpira načrte Komisije za pripravo zakonodajnih predlogov za zagotovitev varne, krožne in trajnostne vrednostne verige baterij za vse baterije in pričakuje, da bo ta predlog vključeval vsaj ukrepe na področju okoljsko primerne zasnove, cilje glede ponovne rabe in recikliranja ter trajnostno in družbeno odgovorno pridobivanje virov; poudarja, da je treba v Evropi vzpostaviti močan in trajnosten grozd za baterije in shranjevanje energije; poudarja, da je treba spodbujati lokalno potrošnjo in proizvodnjo na podlagi načel zavrnitve, zmanjšanja, ponovne uporabe, recikliranja in popravila, da bi preprečili poslovne strategije načrtovane zastarelosti, pri katerih so proizvodi zasnovani tako, da imajo kratko življenjsko dobo in jih je treba nadomestiti, ter da je treba potrošnjo prilagoditi omejitvam planeta; meni, da je pravica do popravila in nadaljnje podpore za storitve IT nujna za doseganje trajnostne potrošnje; poziva k vključitvi teh pravic v pravo EU;

39.

poziva Komisijo, naj dodatno okrepi ukrepe EU v zvezi z onesnaževanjem s plastiko, predvsem v morskem okolju, in poziva k širši omejitvi plastičnih predmetov za enkratno uporabo in k njihovi nadomestitvi; podpira oblikovanje zakonodaje za obravnavo pretirane uporabe embalaže in za zagotovitev, da od leta 2030 dalje na trgu EU ne bo več dovoljena embalaža, ki se je ne da ponovno uporabiti ali reciklirati na gospodarsko vzdržen način, pri čemer bo zagotovljena varnost hrane; poziva k oblikovanju ukrepov za čezmejno uskladitev sistemov kavcije; poziva Komisijo, naj na celovit način obravnava mikroplastiko, med drugim s sprejetjem obsežne postopne opustitve namenoma dodane mikroplastike in z novimi ukrepi, vključno z regulativni ukrepi, proti nenamernemu izpustu plastike, na primer od tekstila, pnevmatik in plastičnih palet; ugotavlja, da namerava Komisija pripraviti regulativni okvir za biološko razgradljivo plastiko in plastiko, ki temelji na rabi biomase; poudarja, da je potrebno popolnoma krožno gospodarstvo na področju plastike;

40.

poziva k vzpostavitvi ekološkega enotnega trga EU za spodbujanje povpraševanja po trajnostnih proizvodih s posebnimi določbami, kot je razširitev uporabe zelenih javnih naročil; v zvezi s tem pozdravlja zaveze Komisije, da bo predlagala nadaljnjo zakonodajo in smernice za zelena javna naročila; poziva institucije EU, naj bodo pri javnih naročilih zgled drugim; poudarja, da je treba pregledati in revidirati pravila EU o javnih naročilih, da bi zagotovili resnično enake konkurenčne pogoje za podjetja EU, zlasti za tista, ki proizvajajo trajnostne proizvode ali ponujajo storitve, na primer na področju javnega prevoza;

41.

poudarja pomen opolnomočenih in dobro obveščenih potrošnikov; poziva k oblikovanju ukrepov, s katerimi bomo zagotovili, da bodo imeli potrošniki na voljo pregledne, primerljive in usklajene informacije o proizvodu, vključno z oznakami proizvodov, ki bodo temeljile na zanesljivih podatkih in potrošniških raziskavah, da bodo imeli bolj zdravo in trajnostno izbiro, ter da bodo obveščeni o trajnosti in popravljivosti proizvodov ter njihovem okoljskem odtisu; poudarja, da je treba potrošnikom zagotoviti učinkovita, jasno razumljiva in izvršljiva pravna sredstva, ki bodo upoštevala trajnostne vidike in bodo dali prednost ponovni rabi ali popravilu pred zavržbo proizvodov, ki ne delujejo dobro;

42.

meni, da bodo imeli obnovljivi materiali iz trajnostnih virov pomembno vlogo pri prehodu na podnebno nevtralno gospodarstvo, in poudarja, da je treba spodbuditi naložbe v razvoj trajnostnega biogospodarstva, kjer bodo fosilne surovine nadomeščene z obnovljivimi surovinami in biosurovinami, na primer v stavbah, tekstilu, kemijskih proizvodih, embalaži, ladjedelništvu in, kjer je mogoče zagotoviti trajnost, proizvodnji energije; poudarja, da bo to treba storiti na način, ki bo trajnosten in bo spoštoval ekološke omejitve; poudarja potencial biogospodarstva za ustvarjanje novih, zelenih delovnih mest, tudi v podeželskih regijah EU, in za spodbujanje inovacij; poziva k podpori raziskavam in inovacijam na področju trajnostnih biogospodarskih rešitev, ki bodo upoštevale potrebo po varovanju edinstvene biotske raznovrstnosti in ekosistemov; poziva k učinkovitemu izvajanju strategije EU za biogospodarstvo kot dela evropskega zelenega dogovora;

Pospeševanje prehoda na trajnostno in pametno mobilnost

43.

pozdravlja prihodnjo strategijo za trajnostno in pametno mobilnost in se strinja s Komisijo, da bodo morali vsi načini prevoza (cestni, železniški, letalski in vodni prevoz) prispevati k razogljičenju prometnega sektorja v skladu s ciljem doseganja podnebno nevtralnega gospodarstva, pri čemer se zaveda, da bo to izziv in priložnost; podpira uporabo načela, da plača onesnaževalec; poziva k dolgoročni celostni strategiji za pravičen prehod, ki bo upoštevala tudi prispevek prometnega sektorja h gospodarstvu EU, to, da je treba zagotoviti visoko raven cenovno sprejemljive in dostopne prometne povezljivosti, pa tudi socialne vidike in varstvo pravic delavcev;

44.

pozdravlja predlog Komisije o okrepitvi večmodalnega prevoza za povečanje učinkovitosti in zmanjšanje emisij; meni pa, da je večmodalnost najlaže doseči s konkretnimi zakonodajnimi predlogi; pozdravlja namero Komisije, da bo predlagala ukrepe za povečanje medsebojne povezanosti cest, železniških prog in notranjih vodnih poti za zagotovitev resničnega prehoda na druge oblike prevoza; poziva k povečanju in podpiranju naložb v večjo povezljivost železniških omrežij EU, da bi omogočili enak dostop do javnega železniškega prevoza v vsej EU in povečali privlačnost železniškega potniškega prevoza; poudarja, da je enotno evropsko železniško območje osnovni pogoj za prehod na druge oblike prevoza, in Komisijo poziva, naj do konca leta 2020 pripravi strategijo, tej pa naj sledijo konkretni zakonodajni predlogi, da bi odpravili razdrobljenost notranjega trga;

45.

poudarja, da je brezemisijski prevoz po vodnih poteh bistvenega pomena za razvoj trajnostnega večmodalnega prevoza; Komisijo poziva, naj razvije usklajen evropski okvir pravil za celinske plovne poti; poziva jo tudi, naj dejavno podpira intermodalnost, ki vključuje celinske plovne poti, zlasti čezmejno povezovanje nacionalnih sistemov plovnih poti, ki ga je treba izboljšati;

46.

ponovno poudarja, da lahko enotno evropsko nebo (SES) zmanjša emisije iz letalstva brez večjih stroškov, vendar samo po sebi v letalstvu ne bo prineslo znatnega zmanjšanja emisij v skladu z dolgoročnim ciljem EU; poziva k jasnemu regulativnemu načrtu za razogljičenje letalstva, ki bo temeljil na tehnoloških rešitvah, infrastrukturi, zahtevah za trajnostna alternativna goriva in učinkovite operacije, skupaj s spodbudami za prehod na druge oblike prevoza;

47.

pozdravlja predlog Komisije, da pregleda direktivo o infrastrukturi za alternativna goriva in uredbo o vseevropskem prometnem omrežju (TEN-T), da bi pospešila uvajanje brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil in plovil; pozdravlja tudi, da se Komisija osredotoča na širitev infrastrukture za polnjenje električnih vozil; kljub temu poziva k celovitejšemu načrtu mobilnosti v mestih, da bi tam zmanjšali zastoje in izboljšali življenjske razmere, na primer s podporo brezemisijskemu javnemu prevozu ter infrastrukturi za kolesarje in pešce, zlasti na mestnih območjih;

48.

meni, da je bistveno zagotoviti zadostne naložbe v razvoj ustrezne infrastrukture za brezemisijsko mobilnost in da je treba v ta namen ustrezno prilagoditi vsa ustrezna sredstva EU (instrument za povezovanje Evrope, program InvestEU itd.) in posojila Evropske investicijske banke v sektorju prevoza; poziva države članice, naj se zavežejo ustreznemu financiranju in hitrejšemu uvajanju inovativnih strategij, infrastrukture za polnjenje in alternativnih goriv; meni, da bi morali prihodke od davkov in pristojbin za prevoz nameniti za pomoč pri tem prehodu, da bodo stroški bolj družbeno sprejemljivi; pozdravlja predlog Komisije glede razvoja pametnih sistemov za upravljanje prometa in rešitev v smislu mobilnosti kot storitve, predvsem na mestnih območjih; poziva Komisijo, naj podpre razvoj inovativnih aplikacij, novih tehnologij, novih poslovnih modelov ter novih razvijajočih se in inovativnih sistemov mobilnosti po vsej Evropi; poziva Komisijo, naj mesta, ki imajo praktične izkušnje in znanje, vključi v razpravo o izvajanju prihodnjih politik mobilnosti na ravni EU;

49.

pozdravlja namero Komisije, da bo pomorski sektor vključila v sistem trgovanja z emisijami; poudarja, da bi morala EU zagovarjati zelo ambiciozne cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v pomorskem sektorju na mednarodni ravni in na ravni EU, novi ukrepi EU pa ne bi smeli ogrožati mednarodne konkurenčnosti ladij, ki plujejo pod zastavo EU; meni, da bi morali biti ukrepi EU in mednarodni ukrepi usklajeni, da bi preprečili nastajanje dvojnih predpisov za podjetja, in da niti ukrepanje niti neukrepanje na svetovni ravni ne bi smelo EU onemogočati, da sprejme ambicioznejše ukrepe na ravni Unije; nadalje poudarja, da je treba sprejeti ukrepe za prenehanje uporabe težkega kurilnega olja in da so nujno potrebne naložbe v raziskave novih tehnologij za razogljičenje pomorskega sektorja, pa tudi v razvoj brezemisijskih in okolju prijaznih ladij;

50.

podpira predlagane ukrepe za zmanjšanje emisij v letalskem sektorju in okrepitev sistema EU za trgovanje z emisijami v skladu s podnebnimi ambicijami EU ter postopno odpravo brezplačnih pravic letalskih prevoznikov za lete znotraj EU; hkrati poziva Komisijo in države članice, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, za okrepitev sheme za poravnavo in zmanjševanje emisij ogljika v mednarodnem letalstvu (CORSIA) ter naj podprejo sprejetje dolgoročnega cilja zmanjšanja emisij v letalstvu, ki ga je sprejela Mednarodna organizacija civilnega letalstva, pri tem pa ohranijo zakonodajno avtonomijo EU pri izvajanju direktive o sistemu za trgovanje z emisijami; poudarja, da sta Evropski parlament in Svet kot sozakonodajalca edini instituciji, ki odločata o prihodnjih spremembah te direktive; poudarja, da bi bilo treba to direktivo spremeniti le, če bi bila sprememba skladna z zavezo EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu;

51.

poudarja, da je pomembno zagotoviti enake konkurenčne pogoje za različne oblike prevoza; zato poziva Komisijo, naj v okviru revizije direktive o obdavčitvi energije pripravi predloge za usklajene ukrepe, s katerimi bi v državah članicah odpravili davčno oprostitev za letalska in pomorska goriva, pri čemer pa je treba preprečiti neželene škodljive okoljske, gospodarske ali družbene posledice;

52.

z zanimanjem pričakuje prihodnje predloge Komisije za strožje standarde glede emisij onesnaževal zraka za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem (Euro 7) in za revidirane standarde emisijskih vrednosti CO2 za osebna in kombinirana vozila, pa tudi za tovornjake, da bomo od leta 2025 na poti k brezemisijski mobilnosti; poziva Komisijo, naj oblikuje metodologije za oceno življenjskega kroga; opozarja na rezultate poglobljene analize, ki je bila priložena sporočilu Komisije z naslovom Čist planet za vse: evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo, in sicer, da bodo morali biti vsi novi avtomobili, ki bodo dani na trg EU po letu 2040, brezemisijski, če želimo do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost, in poziva k oblikovanju usklajenega političnega okvira in shem prehoda za podporo temu cilju; ugotavlja, da bo potrebna revizija sedanjih pravil, da bodo vodilne države lahko uporabile strožje ukrepe na nacionalni ravni, če bodo tako želele;

53.

pozdravlja načrt Komisije, da bo obravnavala onesnaženost zraka zaradi pomorskega in letalskega prometa ter bo med drugim sprejela ureditev za dostop ladij, ki najbolj onesnažujejo, v pristanišča EU, in regulativne ukrepe za preprečevanje onesnaževanja z ladij, ki so zasidrane v pristaniščih; poudarja, da je treba spodbujati razvoj brezemisijskih pristanišč, ki bodo uporabljala obnovljive vire energije; poudarja, da sta uvedba območij za spremljanje emisij, ki so predvidena v Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL), in zmanjšanje hitrosti v ladijskem prevozu ustrezni rešitvi za zmanjšanje emisij, ki ju je enostavno izvajati;

54.

je seznanjen z načrti Komisije, da bo preučila možnost, da bi se v okviru evropskega trgovanja z emisijami trgovalo tudi z emisijami iz stavb in cestnega prometa; zavrača neposredno vključitev teh emisij v sistem EU za trgovanje z emisijami in vzpostavitev kakršnih koli vzporednih sistemov; odločno poudarja, da sistem določanja cen ne bi smel nadomestiti ali oslabiti sedanjih ali prihodnjih standardov emisij CO2 za avtomobile in tovornjake ter dodatno obremeniti potrošnike;

„Od vil do vilic“: zasnova poštenega, zdravega in okolju prijaznega prehranskega sistema

55.

pozdravlja predlog Komisije, da bo v letu 2020 predstavila strategijo „vil do vilic“, s katero bo zagotovila trajnejšo prehransko politiko, in sicer z združitvijo prizadevanj za boj proti podnebnim spremembam, zaščito okolja ter ohranjanje in obnovo biotske raznovrstnosti, da bodo Evropejci imeli na voljo cenovno dostopno, visokokakovostno in trajnostno hrano, obenem pa bo zagotovljeno dostojno življenje ženskam in moškim v kmetijstvu in ribištvu ter konkurenčnost kmetijskega sektorja; meni, da bi morala biti skupna kmetijska politika v celoti usklajena s povečanimi prizadevanji EU na področju podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti; pozdravlja tudi zavezo Komisije, da bo zagotovila, da bo evropska hrana postala svetovni standard za trajnost; poziva Komisijo, naj s pomočjo strategije „od vil do vilic“ oblikuje resnično dolgoročno vizijo za trajnostne in konkurenčne prehranske sisteme, krati pa naj v trgovinskih sporazumih spodbuja vzajemnost proizvodnih standardov EU;

56.

poudarja, da bodo imeli trajnostno kmetijstvo in kmetje pomembno vlogo pri spoprijemanju z izzivi evropskega zelenega dogovora; poudarja pomen in potencial evropskega kmetijstva v smislu prispevanja k podnebnim ukrepom, krožnemu gospodarstvu in večji biotski raznovrstnosti ter spodbujanja trajnostne rabe obnovljivih surovin; poudarja, da je treba kmetom v EU zagotoviti potrebna orodja za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje tem spremembam, kot so naložbe v prehod na bolj trajnostne kmetijske sisteme; poudarja, da bi moral biti cilj strategije „od vil do vilic“ ambiciozno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in degradacije tal v kmetijstvu;

57.

poudarja, da je treba okrepiti položaj kmetov v agroživilski preskrbovalni verigi; poudarja, da bi bilo treba obravnavati vpliv konkurenčnega prava EU na trajnostnost verige preskrbe s hrano, na primer z bojem proti nepoštenim trgovinskim praksam, in nagraditi proizvajalce visokokakovostne hrane za zagotavljanje javnih dobrin, kot so večje koristi za okolje in dobrobit živali, ki se trenutno ne odražajo dovolj v cenah zunaj kmetijskih gospodarstev;

58.

poziva k trajnostni skupni kmetijski politiki, ki bo s svojimi ukrepi dejavno podpirala in spodbujala kmete, da bi v večji meri delovali v korist okolju in podnebju ter da bi bolje obvladovali nestanovitnost in krize; poziva Komisijo, naj preuči, kako sedanji predlog o reformi skupne kmetijske politike prispeva k zavezam EU v zvezi z varstvom okolja, podnebja in biotske raznovrstnosti, da bi ga v celoti uskladila s cilji evropskega zelenega dogovora, pri čemer naj upošteva, da je treba v Evropi ohraniti enake konkurenčne pogoje, da bi zagotovili močno, odporno in trajnostno kmetijsko proizvodnjo; poudarja, da morajo strateški načrti skupne kmetijske politike v celoti odražati ambicije zelenega dogovora, in poziva Komisijo, naj bo pri svoji oceni strateških načrtov v zvezi s tem stroga, zlasti pa naj preverja ambicioznost in učinkovitost ekoshem držav članic ter pozorno spremlja rezultate njihovega izvajanja; poudarja, kako pomemben je na rezultatih temelječ in usmerjen pristop v okviru novega modela izvajanja, ki vključuje tudi večjo poenostavitev in preglednost konkretnih rezultatov in ciljev glede dodane vrednosti; meni, da je treba kmetom pomagati pri prehodu na bolj trajnostno kmetijstvo, in v ta namen podpira, da bi za skupno kmetijsko politiko zagotovili proračun, ki bo omogočal doseganje vseh njenih ciljev, vključno z izpolnjevanjem okoljskih ciljev EU;

59.

ponavlja, da je zmanjšanje odvisnosti od pesticidov eden od prednostnih ciljev trajnostnega kmetijstva; v zvezi s tem pozdravlja zavezo Komisije, da bo obravnavala vpliv pesticidov na okolje in zdravje ter bistveno zmanjšala uporabo in tveganje kemičnih pesticidov, pa tudi uporabo gnojil in antibiotikov, med drugim z zakonodajnimi ukrepi; poudarja, da bi morala strategija „od vil do vilic“ vključevati zavezujoče cilje za zmanjšanje uporabe nevarnih pesticidov; se zavzema za strategijo EU, s katero bi za znanstveno utemeljene trajnostne alternativne rešitve olajšali dostopa do trga; prav tako poziva Komisijo, naj se odzove na pozive iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2019 o postopku Unije za registracijo pesticidov (4);

60.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so kmetijstvo, ribištvo in proizvodnja hrane še vedno glavni krivci za izgubo kopenske in morske biotske raznovrstnosti; meni, da je izguba opraševalcev, vključno s čebelami, še posebej zaskrbljujoča z vidika prehranske varnosti, saj imajo poljščine, odvisne od opraševanja, pomembno vlogo v naši prehrani; poziva Komisijo in države članice, naj čim prej poskrbijo za popolno sprejetje smernic o čebelah, ki jih je leta 2013 izdala Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), države članice pa naj ustrezno uskladijo svoje ocene pesticidov;

61.

poudarja, da so pametne kmetijske tehnike in proizvodne metode potrebne, da bi zagotovili dovolj hranljivih živil za rastoče prebivalstvo in zmanjšali izgube hrane in živilskih odpadkov; odločno poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo ukrepe za zmanjšanje razmetavanja s hrano in boj proti goljufijam s hrano; poziva k izvršljivemu cilju 50-odstotnega zmanjšanja živilskih odpadkov v vsej Uniji do leta 2030 na podlagi skupne metodologije; poudarja, da lahko kratke verige preskrbe s hrano pozitivno prispevajo k zmanjšanju živilskih odpadkov;

62.

poudarja, da bi bilo treba revidirati zakonodajo o materialih, namenjenih za stik z živili, in mejnih vrednostih ostankov pesticidov, in sicer bi morala temeljiti na najnovejših znanstvenih dognanjih; poziva Komisijo, naj prepove živilske aditive, ki so škodljivi za zdravje ljudi; opozarja na pomembno vlogo zdrave hrane pri zmanjševanju kardiovaskularnih bolezni in raka; poudarja, kako pomembno je vzpostaviti pravni okvir za uvožene prehrambne proizvode, da bi ti izpolnjevali evropske okoljske standarde, vključno z mehanizmi izvrševanja;

63.

ugotavlja, da državljani EU menijo, da bi moralo biti zagotavljanje varne, zdrave in kakovostne hrane vsem potrošnikom glavna prednostna naloga skupne kmetijske in ribiške politike; meni, da lahko digitalna sredstva za obveščanje dopolnjujejo informacije na nalepki, ne morejo pa jih nadomestiti; zato pozdravlja namero Komisije, da preuči nove načine za boljše obveščanje potrošnikov; poziva Komisijo, naj razmisli o izboljšanem označevanju živil, na primer glede navajanja hranilne vrednosti, države porekla nekaterih živil ter vpliva na okolje in dobrobit živali, da bi odpravila razdrobljenost enotnega trga ter zagotovila objektivne, pregledne in potrošnikom prijazne informacije;

64.

poudarja, da lahko kmetijstvo EU pomaga pri zmanjševanju emisij, in sicer s trajnostnimi praksami, kot so precizno in organsko kmetovanje, agroekologija, kmetijsko gozdarstvo, večja dobrobit živali ter preprečevanje človeških in živalskih bolezni, vključno s trajnostnim upravljanjem gozdov, zajemanjem ogljika ter boljšim upravljanjem hranil, ter tako prispeva k doseganju ciljev zelenega dogovora; poudarja, da je treba kmete spodbujati, da bodo začeli uporabljati te metode, ki bodo ugodno vplivale na podnebje, okolje in biotsko raznovrstnost, in sicer na pošten, pravočasen in gospodarsko vzdržen način; pozdravlja, da se bodo v okviru strategije „od vil do vilic“ obravnavale tudi prednosti novih tehnologij, vključno z digitalizacijo, da bi izboljšali učinkovitost, rabo virov in okoljsko trajnost, hkrati pa v sektorju zagotovili ekonomsko korist; ponovno poziva, naj se izvede obsežen evropski strateški načrt za oskrbo z rastlinskimi beljakovinami, ki bo temeljil na trajnostnem razvoju vseh kulturnih rastlin po vsej EU;

65.

poziva Komisijo, naj v strategijo od njive do mize vključi proizvode iz ribištva in ribogojstva, da bi okrepila trajnostno vrednostno verigo v ribiškem sektorju (od ribolova do porabe); se zaveda, da lahko ribiški sektor prispeva k ciljem evropskega zelenega dogovora; še posebej poudarja, da mora sektor delovati v skladu z okoljskimi, podnebnimi in trajnostnimi cilji EU ter v skladu z znanostjo; poudarja, da je treba evropskim ribičem ustrezno pomagati pri prehodu na trajnostni ribolov; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za izboljšanje sledljivosti vseh morskih proizvodov, vključno z označevanjem porekla za konzervirane ribje proizvode in zavrnitvijo proizvodov, ki škodujejo morskemu okolju ali ga izčrpavajo;

66.

meni, da je treba zvišati obstoječe standarde glede dobrobiti živali in po potrebi oblikovati nove, ki bodo temeljili na novih znanstvenih dognanjih, ter začeti postopke za ugotavljanje kršitev v primerih, ko gre v državah članicah za sistemsko neizpolnjevanje zahtev pri izvajanju in izvrševanju veljavne zakonodaje o dobrobiti živali; poziva Komisijo, naj brez nepotrebnega odlašanja predstavi novo strategijo za dobrobit živali, ki bo utrla pot k okvirni zakonodaji o dobrobiti živali in zagotovila, da se zaščita živali upošteva v vseh ustreznih politikah;

Ohranjanje in obnova ekosistemov in biotske raznovrstnosti

67.

močno obžaluje, da v Evropi in svetu še naprej zaskrbljujoče hitro izginja biotska raznovrstnost in da se sedanji cilji, vključno s cilji iz Aičija o zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti, ne dosegajo; poudarja, da je treba ohraniti in ponovno vzpostaviti biotsko raznovrstnost, in pozdravlja zavezo Komisije, da se pred 15. konferenco pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti marca 2020 pripravi nova strategija za biotsko raznovrstnost; poudarja, da bi si morala EU prizadevati za ambiciozen in zavezujoč globalni sporazum o biotski raznovrstnosti po letu 2020 z jasnimi in zavezujočimi cilji za zaščitena območja tako v EU kot na svetovni ravni; meni, da je treba do leta 2030 v EU in na svetovni ravni nujno zaustaviti trend upada biotske raznovrstnosti in ga obrniti, vključno s posebnimi ukrepi za evropska čezmorska ozemlja;

68.

poudarja, da mora strategija za biotsko raznovrstnost do leta 2030 vključevati tako ambiciozne izvršljive pravne ukrepe kot zavezujoče cilje za okrepitev varstva in obnove občutljivih ekosistemov, pa tudi celovite ukrepe, osredotočene na vzroke za izginevanje biotske raznovrstnosti; poudarja, da je treba povečati učinkovitost in obseg zaščitenih območij, da se bodo lahko prilagodila podnebnim spremembam in da bo lahko biotska raznovrstnost okrevala; poziva Komisijo, naj v strategijo za biotsko raznovrstnost vključi cilj za postopno odpravo nevarnih kemikalij in jo poveže s strategijo za nestrupeno okolje; je seznanjen, da Komisija namerava opredeliti ukrepe za izboljšanje in obnovo poškodovanih ekosistemov ter predlagati načrt za obnovo narave; meni, da področja z bogato biotsko raznovrstnostjo, ki so del mestne zelene infrastrukture, pripomorejo k reševanju onesnaženosti zraka, hrupa, vplivov podnebnih sprememb, vročinskih valov, poplav in težav na področju javnega zdravja; pozdravlja, da bo Komisija podala predloge za zelena evropska mesta in povečanje biotske raznovrstnosti v mestnih okoljih.

69.

poudarja, da je skladnost politik na ravni EU in na nacionalni ravni odločilna za uspešno zaščito narave in biotske raznovrstnosti; meni, da je pri izvajanju pomembna izmenjava najboljših praks in izkušenj med državami članicami; poziva Komisijo, naj sproži postopke za ugotavljanje kršitev zoper države članice, ki ne spoštujejo naravovarstvene zakonodaje; poziva Komisijo, naj izboljša direktivo o okoljski odgovornosti v skladu s priporočili Evropskega parlamenta iz resolucije, ki jo je sprejel 26. oktobra 2017;

70.

meni, da so dejavniki podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti globalni in presegajo nacionalne meje; zato podpira predlog Komisije o zavezujočem globalnem cilju za zaščito in obnovo biotske raznovrstnosti, ki bi ga določili na konferenci OZN o biotski raznovrstnosti oktobra 2020; poziva Komisijo in države članice, naj se pridružijo prizadevanjem za dogovor o ambicioznem globalnem cilju za zaščitena morska in kopenska območja;

71.

opozarja, da so gozdovi nepogrešljivi za naš planet in biotsko raznovrstnost; pozdravlja namero Komisije, da si bo prizadevala odpraviti svetovno krčenje gozdov, in jo poziva, naj še stopnjuje svoje ukrepe; poziva Komisijo, naj nemudoma predstavi predlog za evropski pravni okvir, ki bi temeljil na potrebni skrbnosti, za zagotavljanje trajnostnih dobavnih verig brez krčenja gozdov za proizvode, ki se dajejo na trg EU, s posebnim poudarkom na odpravi glavnih vzrokov za krčenje gozdov zaradi uvoženih proizvodov ter spodbujanje uvoza, ki ne povzroča krčenja gozdov v tujini;

72.

poziva Komisijo, naj predstavi novo ambiciozno strategijo EU za gozdove, ki bo ustrezno priznala pomembno, večnamensko ter vseobsegajočo vlogo evropskih gozdov, sektorja in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi v boju proti podnebnim spremembam in izginjanju biotske raznovrstnosti, tudi ob upoštevanju družbenih, gospodarskih in okoljskih vidikov; opozarja na potrebo po ukrepih za boj proti nezakoniti sečnji v Evropi; poudarja, da bi morala prizadevanja za pogozdovanje, ponovno pogozdovanje in obnovo stremeti k povečanju biotske raznovrstnosti in shranjevanja ogljika;

73.

poudarja, da je nedovoljena trgovina s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami glavni razlog za izginjanje biotske raznovrstnosti; poudarja, da se akcijski načrt za boj proti nedovoljeni trgovini s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami iz leta 2016 zaključi leta 2020; odločno poziva Komisijo, naj obnovi in okrepi določbe akcijskega načrta, jih v celoti vključi v strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2030 in zagotovi ustrezno financiranje; poziva Komisijo, naj sodelovanje s partnerskimi državami opredeli kot ključni element v boju proti kriminalu, povezanem s prostoživečimi vrstami, in zmanjšanju biotske raznovrstnosti;

74.

priznava vlogo modrega gospodarstva pri boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da mora biti modro gospodarstvo, vključno z energijo iz obnovljivih virov, turizmom in industrijo, resnično trajnostno, saj je uporaba morskih virov neposredno ali posredno odvisna od dolgoročne kakovosti in odpornosti oceanov; meni, da bi bilo treba morja umestiti visoko na agendo evropskega zelenega dogovora; poziva Komisijo, naj zagotovi „modro“ razsežnost zelenega dogovora in v celoti vključi razsežnost oceanov kot bistveni element zelenega dogovora, pri čemer naj v celoti prizna ekosistemske storitve, ki jih zagotavljajo oceani, in pripravi akcijski načrt za oceane in akvakulturo, vključno s konkretnimi ukrepi, ki bodo povezali strateško vizijo na različnih področjih pomorske politike, kot so promet, inovacije in znanje, biotska raznovrstnost, modro gospodarstvo, emisije in upravljanje;

75.

meni, da bi moral biti cilj skupne ribiške politike odprava prelova in obnova staležev rib, pri katerih je presežen največji trajnostni donos, razvoj sistemov trajnostnega morskega in sladkovodnega ribogojstva ter vzpostavitev učinkovitega in celostnega sistema upravljanja, ki bo temeljil na ekosistemih in bo upošteval vse dejavnike, ki vplivajo na staleže rib in morski ekosistem, vključno s podnebnimi spremembami in onesnaževanjem; poziva Komisijo, naj predstavi predlog za revizijo skupne ribiške politike v zvezi s tem;

76.

poudarja, da so potrebna prizadevanja za ohranjanje oceanov in obalnih območij, tako za blažitev podnebnih sprememb kot za prilagajanje nanje, da bi zaščitili in obnovili morske in obalne ekosisteme, ter poziva k pripravi predloga za določitev zavezujočega cilja za razširitev mreže zavarovanih morskih območij na vsaj 30 % na ravni EU v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2030, da bi tako izboljšali varstvo oceanov; poudarja, da je treba povečati finančna sredstva in vire zmogljivosti za izboljšanje znanja o morju v zvezi z biotsko raznovrstnostjo, podnebjem in onesnaževanjem, da bi bolje razumeli vpliv dejavnosti na morske ekosisteme in stanje staležev rib ter oblikovali ustrezne akcijske načrte za prilagajanje in blažitev;

77.

poudarja pomen spodbujanja vodilne vloge EU v svetu na področju upravljanja oceanov, tudi kar zadeva trgovino, s spodbujanjem sprejetja mednarodnega mehanizma v okviru Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu za zaščito biotske raznovrstnosti in morskih ekosistemov zunaj območij nacionalnih jurisdikcij in s politiko ničelne tolerance do nezakonitega ribolova, vključno s skupno strategijo za odstranjevanje onesnaževal s sosednjimi državami; poudarja, da je treba okrepiti prispevek EU k pobudi OZN za desetletje oceanskih znanosti za trajnostni razvoj, da bi bolj tesno sodelovala v oceanski znanosti in prispevala k doseganju ciljev trajnostnega razvoja;

Cilj ničelnega onesnaževanja za nestrupeno okolje

78.

pozdravlja načrte Komisije za pripravo akcijskega načrta za popolno odpravo onesnaževanja zraka, vode in tal, ki bi moral obravnavati tudi onesnaževanje voda z zemljišč in bi se moral osredotočati na preprečevanje onesnaževanja; meni, da je obžalovanja vredno, da je bila predložitev strategije za nestrupeno okolje odložena, in poziva Komisijo, naj čim prej v letu 2020 predloži ambiciozno medsektorsko strategijo za nestrupeno okolje, da bi zagotovili, da bodo vsi Evropejci, vključno s potrošniki, delavci in ranljivimi prebivalci, ustrezno zaščiteni pred škodljivimi snovmi;

79.

meni, da bi morala strategija za nestrupeno okolje odpraviti vse regulativne vrzeli v zakonodaji EU o kemikalijah ter učinkovito prispevati k hitremu nadomeščanju snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, in drugih nevarnih kemikalij, vključno z endokrinimi motilci, zelo obstojnimi kemikalijami, nevrotoksikanti in imunotoksikanti, pa tudi k odpravi kombinacij učinkov kemikalij, nanooblik snovi in izpostavljenosti nevarnim kemikalijam iz proizvodov; ponavlja, da bi morala vsakršna prepoved teh kemikalij upoštevati vse vidike trajnosti; poudarja, da je potrebna jasna zaveza k zagotavljanju sredstev za boljše raziskave varnejših alternativ in k spodbujanju zamenjave škodljivih kemikalij, čiste proizvodnje in trajnostnih inovacij; poudarja, da je treba zmanjšati testiranje na živalih pri ocenah tveganja, ter poziva k povečanju prizadevanj in sredstev v ta namen;

80.

poziva Komisijo, naj do junija 2020 predstavi ambiciozen zakonodajni predlog za odpravo endokrinih motilcev v kozmetičnih izdelkih, igračah in materialih, namenjenih za stik z živili, ter akcijski načrt, ki bo zagotovil celovit okvir s cilji in roki, da bi se čim bolj zmanjšala izpostavljenost državljanov kemikalijam, ki povzročajo endokrine motnje; poudarja, da mora novi celoviti okvir za endokrine motilce zagotavljati, da se bosta upoštevala učinek mešanice in kombinirana izpostavljenost;

81.

poziva Komisijo, naj sprejme jasne zakonodajne ukrepe proti farmacevtskim sredstvom v okolju, ki so v okolje zašli pri proizvodnem procesu farmacevtskih sredstev ter njihovi uporabi in odlaganju; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da farmacevtska sredstva prispevajo k protimikrobni odpornosti, kadar se z odplakami gnoja sproščajo v okolje;

82.

poudarja, da mora biti akcijski načrt za ničelno onesnaževanje zraka, vode in tal celovita in horizontalna strategija za zaščito zdravja državljanov pred degradacijo okolja in onesnaževanjem; poziva Komisijo, naj glede na najnovejše znanstvene ugotovitve in smernice Svetovne zdravstvene organizacije zviša raven varstva kakovosti zraka; poziva k boljšemu spremljanju onesnaževanja zraka v državah članicah z izvajanjem zanesljivih in usklajenih merilnih metod ter enostavnim dostopom do informacij za evropske državljane; poziva k obsežnemu ukrepanju zoper vsa relevantna onesnaževala, da bomo obnovili naravne funkcije podtalnih in površinskih voda; poudarja, da bi se morali pri reviziji direktive o industrijskih emisijah osredotočiti na preprečevanje onesnaževanja, usklajevanje s politikami za krožno gospodarstvo in razogljičenje; poziva tudi k pregledu direktive Seveso;

Financiranje evropskega zelenega dogovora in zagotavljanje pravičnega prehoda

83.

pozdravlja, da se zavedamo, da bomo za doseganje zelenega dogovora potrebovali veliko finančnih sredstev; pozdravlja tudi, da se v sporočilu priznava, da bi bilo treba trajnost še močneje vključiti v vse sektorje; meni, da bi morala Komisija predlagati celovit finančni načrt na podlagi usklajenega sklopa predlogov za spodbujanje javnih in zasebnih naložb na vseh ravneh; meni, da ta načrt potrebujemo, če želimo zadostiti velikim finančnim potrebam in zagotoviti dodatne naložbe, ki so potrebne za uresničevanje ciljev evropskega zelenega dogovora, kar presega konservativni znesek 260 milijard EU, kot ga je določila Komisija, saj v tem znesku na primer niso upoštevane naložbene potrebe za prilagajanje podnebnim spremembam in za druge okoljske izzive, kot je biotska raznovrstnost, ali javne naložbene potrebe za obravnavanje socialnih stroškov; poudarja, da so stroški poglobljenega razogljičenja zdaj bistveno nižji od stroškov, ki nastanejo zaradi podnebnih sprememb;

84.

podpira, da naj bi s trajnostnim naložbenim načrtom pripomogli k zapolnitvi naložbenih vrzeli, pomagali financirati prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo in v vseh regijah EU zagotovili pravičen prehod poudarja, da bi bilo treba pri tem upoštevati izkušnje iz prejšnjih programov (Junckerjev načrt) in posebno pozornost nameniti naložbam z evropsko dodano vrednostjo; poziva k usklajenemu ukrepanju za odpravo naložbene vrzeli v EU, vključno s proračunom EU, financiranjem s sredstvi Evropske investicijske banke in drugih finančnih institucij in programi EU, kot je program InvestEU;

85.

pozdravlja, da je Evropska investicijska banka 14. novembra 2019 sprejela novo posojilno politiko na področju energije ter novo strategijo za podnebne ukrepe in okoljsko trajnost, in meni, da bo s tem pozitivno prispevala k doseganju evropskega zelenega dogovora; pozdravlja, da se bo ta banka preoblikovala v novo podnebno banko EU, pri čemer bo 50 % njenih dejavnosti do leta 2025 namenjenih podnebnim ukrepom in okoljski trajnosti, do leta 2021 bo nehala podpirati projekte v zvezi s fosilnimi gorivi, do leta 2020 pa bodo vse njene dejavnosti financiranja v skladu z načeli in cilji Pariškega sporazuma; spodbuja Evropsko investicijsko banko, naj dejavno podpira projekte za pravičen prehod, na primer raziskave, inovacije in digitalizacijo, dostop malih in srednjih podjetij do finančnih sredstev, socialne naložbe in razvoj spretnosti; poziva k naložbeni politiki Evropske investicijske banke za namensko financiranje pobud evropskega zelenega dogovora, obenem pa upošteva morebitno dodatnost, ki jo lahko nudi financiranje Evropske investicijske banke v kombinaciji z drugimi viri; poudarja, da je nadvse pomembno, da se to financiranje uskladi z drugimi finančnimi instrumenti, saj skupina EIB ne more sama financirati vseh pobud evropskega zelenega dogovora; pozdravlja nedavne izjave novoimenovane predsednice te banke, da bo njena institucija v vlogi denarnega in bančnega nadzornika prispevala k boju proti podnebnim spremembam; poziva Komisijo, naj pri tem brez poseganja v mandat te banke sodeluje z njo in zagotovi usklajeno ukrepanje, kakor je bilo obljubljeno v sporočilu o evropskem zelenem dogovoru;

86.

poudarja, da je treba obravnavati sedanje tržno neravnovesje med majhno ponudbo trajnostnih finančnih produktov in velikim povpraševanjem po njih; poudarja vlogo trajnostnega financiranja in meni, da je hitro sprejetje in razvoj trajnostnega financiranja v ključnih finančnih institucijah bistveno za popolno preglednost stopnje trajnosti finančnega sistema EU in uspešno razogljičenje svetovnega gospodarstva; vztraja, da je treba graditi na uspešni trajnostni finančni strategiji, in poudarja, da je treba hitro uveljaviti akcijski načrt EU za trajnostno financiranje, vključno z zeleno oznako za finančne produkte, standardom za zelene obveznice in vključitvijo okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov v bonitetni okvir bank, in pozdravlja ustanovitev mednarodne platforme za trajnostno financiranje;

87.

poudarja, da je treba podpreti pravičen prehod, in pozdravlja, da se je Komisija k temu zavezala; meni, da bo dobro zasnovan mehanizem za pravičen prehod, vključno s skladom za pravičen prehod, pomembno orodje za lajšanje tega prehoda in doseganje ambicioznih podnebnih ciljev ob hkratnem obravnavanju socialnih učinkov; podarja, da bo močno financiranje tega instrumenta, tudi z dodatnimi proračunskimi sredstvi, ključno za uspešno izvajanje evropskega zelenega dogovora; meni, da za pravičen prehod ni dovolj le sklad, temveč potrebujemo celosten politični pristop, podprt z naložbami, ki mora zagotavljati, da nihče ne bo zapostavljen, in v zvezi s tem želi spomniti na vlogo socialnih politik v državah članicah; meni, da ta mehanizem ne bi smel pomeniti zgolj neto prenosa sredstev nacionalnim vladam, prav tako se ne bi smel uporabljati za plačevanje obveznosti podjetij, temveč bi moral konkretno pomagati delavcem v vseh sektorjih in skupnostim v EU, ki jih je razogljičenje najbolj prizadelo, kot so premogovniške in ogljično intenzivne regije, pri prehodu na čisto gospodarstvo prihodnosti, obenem pa ne bi smel odvračati od proaktivnih projektov in pobud; meni, da bi moral sklad med drugim spodbujati izpopolnjevanje in prekvalifikacijo delavcev, da se pripravijo na nove zaposlitvene možnosti, zahteve in kompetence ter se jim prilagodijo, ter podpirati ustvarjanje visokokakovostnih in trajnih delovnih mest; odločno poudarja, da mora biti financiranje pravičnega prehoda pogojeno z napredkom pri konkretnih in zavezujočih načrtih za razogljičenje v skladu s Pariškim sporazumom, zlasti s postopnim opuščanjem premoga in preoblikovanjem ogljično intenzivnih gospodarskih regij; meni, da je pomembno zagotoviti ustrezen okvir za spremljanje, kako v državah članicah porabijo ta sredstva; vseeno poudarja, da tega prehoda ne moremo zagotoviti zgolj s sredstvi in da je treba oblikovati celovito strategijo EU, ki bo temeljila na iskrenem dialogu in partnerstvu z ljudmi in skupnostmi, ki jih to zadeva, vključno s sindikati

88.

poudarja, da bo imel pri uresničevanju evropskega zelenega dogovora pomembno vlogo večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 in da je nujno potreben občuten premik, kar zadeva politična in finančna prizadevanja, vključno z novimi proračunskimi sredstvi, če želimo doseči cilje tega dogovora in zagotoviti pravičen prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo, temelječe na najvišjih merilih socialne pravičnosti, tako da nihče ne bo zapostavljen; pričakuje, da bodo proračunska sredstva v naslednjem finančnem programskem obdobju v skladu s temi cilji in hkrati poudarja, da bi večletni finančni okvir z manj sredstev pomenil očiten korak nazaj;

89.

poziva k vzpostavitvi mehanizma, ki bi zagotavljal dobro usklajevanje, skladnost in doslednost med vsemi razpoložljivimi politikami in instrumenti financiranja EU ter naložbami, tudi Evropske investicijske banke, da bi se izognili prekrivanju in okrepili sinergijo, dopolnjevanje in dodatnost njihovega financiranja ter spodbudili trajnostne zasebne in javne naložbe, s čimer bi se zagotovila boljša optimizacija in vključevanje finančne podpore za evropski zeleni dogovor; v zvezi s tem poudarja, da podpira načelo vključevanja ciljev v večletni finančni okvir, da bi dosegli skladnost politike; meni, da bo imel boj proti davčnim goljufijam, davčnim utajam, agresivnemu davčnemu načrtovanju in pranju denarja pomembno vlogo pri doseganju ciljev evropskega zelenega dogovora in oblikovanju pravične družbe in močnega gospodarstva;

90.

poziva k uvedbi ambicioznih zavezujočih ciljev glede porabe na področju biotske raznovrstnosti in glede vključevanja podnebnih vprašanj, ki bodo presegali deleže namenske porabe, določene v vmesnem poročilu Parlamenta o večletnem finančnem okviru, vključno s strogo in celovito metodologijo za opredelitev in spremljanje ustreznih odhodkov na področju podnebja in biotske raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj zagotovi, da nobeno javno financiranje EU z nobeno politiko EU ne bo v nasprotju s cilji Pariškega sporazuma in drugimi okoljskimi cilji EU ter mednarodnimi zavezami in obveznostmi;

91.

podpira uvedbo košarice dobro usmerjenih novih zelenih lastnih virov, ki bo ustrezala ciljem evropskega zelenega dogovora ter spodbujala in pospešila socialno pravičen zeleni prehod; meni, da so predlogi Komisije izhodišče na tem področju;

92.

meni, da bi morala načrtovana revizija pravil o državni pomoči odražati politične cilje evropskega zelenega dogovora in da bi moral biti njen cilj povečati in poenostaviti naložbe v trajnostne rešitve, zagotoviti hitro odpravo neposrednih in posrednih subvencij za premog in fosilna goriva v EU in oblikovati smernice, ki bodo povsem skladne s ciljem zmanjšanja toplogrednih plinov in okoljskimi cilji, za nacionalne, regionalne in lokalne organe, ki bodo imeli ključno vlogi pri učinkovitem in inovativnem izvajanju evropskega zelenega dogovora; meni, da bi morala revidirana pravila dopuščati nacionalno podporo za strukturne spremembe zaradi odprave uporabe premoga, in sicer na podlagi enake pogojenosti kot v primeru sklada za pravičen prehod; meni, da s to revizijo ne bi smeli oslabiti močnega sklopa pravil EU o konkurenci;

93.

poudarja, da bodo morale zeleni dogovor v precejšnji meri financirati države članice iz svojih proračunov; pozdravlja, da namerava Komisija sodelovati z državami članicami pri pripravi bolj zelenih nacionalnih proračunov; izraža zaskrbljenost, da bo brez vzdržne fiskalne politike in verodostojnih javnih financ držav članic prihodnji model financiranja zelenega dogovora ogrožen; zato poziva k uvedbi okvira, ki bo omogočal doseganje ciljev iz evropskega zelenega dogovora z javnimi trajnostnimi naložbami, pri čemer poudarja, da izbrani model financirana nikakor ne sme ogroziti vzdržnosti javnih financ v EU; poudarja, da bi morale biti trajnostne naložbe v okviru zelenega dogovora resnično dodatne in ne bi smele povzročiti izpodrivanja tržnega financiranja; v zvezi s tem želi spomniti, da bi lahko izkoristili prevladujoče okolje nizkih obrestnih mer za zasebne in javne naložbe;

94.

poziva, naj se preobrazbena agenda evropskega zelenega dogovora odrazi v bolj zelenem evropskem semestru; poudarja, da evropskega semestra v sedanji obliki ne bi smeli oslabiti; meni, da bi bilo treba v proces evropskega semestra vključiti cilje trajnostnega razvoja OZN, da bo postal močno gonilo sprememb v smeri trajnostne blaginje za vse v Evropi; zato podpira, da se v semester vključijo tudi socialni in okoljski kazalniki in cilji, pri čemer morajo države članice predstaviti nacionalne načrte za njihovo uresničitev; poleg tega poziva Komisijo, naj zagotovi ocenjevanje skladnosti proračunov držav članic s posodobljenimi podnebnimi cilji EU;

Praktična uporaba izsledkov raziskav in spodbujanje inovacij

95.

poudarja, da je vodilna vloga Evrope na področju raziskav in inovacij temeljnega pomena za njeno prihodnost ter nujna za doseganje njenih okoljskih in podnebnih ciljev, zagotavljanje na znanosti temelječe strategije za doseganje ogljično nevtralne Evrope najpozneje do leta 2050 in čisti prehod družbe, ob hkratnem zagotavljanju gospodarske konkurenčnosti in blaginje; pozdravlja, da je Komisija poudarila, da je treba delovati medsektorsko in interdisciplinarno; poudarja, da je treba podnebje in podnebno preverjanje sistematično vključiti v vse programe EU za raziskave in inovacije; se zaveda, da imajo lahko nove tehnologije še koristnejšo vlogo pri prehodu na trajnostno gospodarstvo; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo raziskave prilagoditvenih tehnologij;

96.

poudarja pomen ciljno usmerjenega programa Obzorje Evropa za obdobje 2021–2027, ki ponuja priložnost za vključitev široke palete akterjev, vključno z evropskimi državljani, v spoprijemanje s perečim globalnim izzivom podnebnih sprememb in za premik k bolj sodelovalni praksi na področju raziskav in inovacij za izvajanje evropskega zelenega dogovora; poudarja, da je treba ohraniti ambiciozen proračun programa Obzorje Evropa v višini 120 milijard EUR v tekočih cenah, da bomo lahko premagali pomembne inovacijske izzive pri prehodu na podnebno nevtralnost, pri čemer ne gre pozabiti, da je treba vsaj 35 % proračuna tega programa nameniti za uresničevanje podnebnih ciljev; poudarja, da bi bilo treba v drugih skladih EU večji proračunski delež nameniti za raziskave in inovacije na področju čistih tehnologij; prosi Komisijo, naj čim bolj izkoristi priložnosti, ki jih ponuja širše inovacijsko okolje, temelječe na znanosti in znanju, saj bodo nekatere nove ključne omogočitvene tehnologije bistvenega pomena za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2015;

97.

poudarja, da mora EU ohraniti in nadalje razvijati vodilna civilna vesoljska programa Copernicus in Galileo ter Agencijo EU za vesoljski program, ki zagotavljajo dragocen prispevek pri spremljanju stanja okolja in zbiranju podatkov; poudarja, da bi morale storitve programa Copernicus na področju podnebnih sprememb čim prej postati v celoti operativne in tako zagotavljati stalen pretok podatkov, ki je potreben za učinkovite ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.

98.

poudarja, da je treba okrepiti prenos tehnologije in izmenjavo znanja na področju blaženja podnebnih sprememb, prilagajanja, zaščite in obnove biotske raznovrstnosti, učinkovite rabe virov in kroženja materialov ter nizkoogljičnih in brezemisijskih tehnologij, tudi pri zbiranju podatkov, da se podpre uresničevanje ciljev evropskega zelenega dogovora; vztraja, da je treba podpirati uvajanje na trg, saj je to ključno gonilo za pretvorbo bogatega znanja EU v inovacije; meni, da je evropski zeleni dogovor tudi priložnost za vzpostavitev povezav med različnimi udeleženimi sektorji, ki bi morali imeti simbiotične koristi; v zvezi s tem meni, da biogospodarstvo omogoča, da se ustvarijo simbiotične koristi v različnih sektorjih in dopolni krožno gospodarstvo;

99.

znova poudarja, da bi morale politike EU podpirati znanstveno odličnost in participativno znanost, krepiti sodelovanje med univerzami in industrijo ter spodbujati inovacije in oblikovanje politik, ki temeljijo na dokazih, hkrati pa spodbujati mednarodno sodelovanje na tem področju, vključno s spodbujanjem izmenjave primerov dobre prakse, da bi delavce, učitelje in mlade opremili z znanji in spretnostmi za nove poklice, povezane z zelenim prehodom; pozdravlja, da namerava Komisija posodobiti program z novimi znanji in spretnostmi za Evropo ter program jamstva za mlade, da bi se povečala zaposljivost v zelenem gospodarstvu, ter spodbuja države članice, naj vlagajo v sisteme izobraževanja in usposabljanja, vključno z ukrepi na področju poklicnega usposabljanja; meni, da je skladno s cilji sporočila, da bi v programu Erasmus+ za obdobje 2021–2027 spodbujali zeleno mobilnost;

Neškodovanje – vključevanje trajnosti v vse politike EU

100.

pozdravlja koncept načela neškodovanja in zavezo Komisije, da bodo vsi ukrepi EU pomagali doseči trajnostno prihodnost in pravičen prehod, tudi z uporabo zelenih proračunskih orodij, in da bo v skladu s tem posodobila smernice za boljše pravno urejanje; vztraja, da je treba Pariški sporazum, Konvencijo o biološki raznovrstnosti in agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 v notranjih in zunanjih politikah izvajati usklajeno; poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam, da bodo v celoti in pravilno izvajale svojo veljavno in prihodnjo okoljsko in podnebno zakonodajo ter zagotovi, da bodo v primeru neizvajanja sledile posledice;

101.

poudarja bistveno vlogo, ki jo ima previdnostno načelo skupaj z načelom neškodovanja kot vodilo ukrepov EU na vseh področjih politike, pri čemer bi bilo treba v največji možni meri upoštevati tudi načelo skladnosti politik za razvoj; meni, da bi moralo biti previdnostno načelo temelj vseh ukrepov v sklopu evropskega zelenega dogovora, da se zavarujeta zdravje in okolje; vztraja, da mora EU pri predstavitvi predlogov za pravične in usklajene ukrepe za reševanje podnebnih in okoljskih izzivov uporabljati načelo, da plača onesnaževalec;

102.

poudarja, da je treba vse prihodnje zakonodajne predloge opreti na celovite ocene učinka, v katerih bodo opredeljeni socialno-ekonomski, okoljski in zdravstveni učinki različnih možnosti, vključno s skupnimi vplivi na podnebje in okolje ter stroški neukrepanja, pa tudi učinki na mednarodno konkurenčnost podjetij EU, vključno z MSP, in potrebo po preprečevanju selitve virov CO2, učinki na različne države članice, regije in sektorje, učinki na zaposlovanje in učinki na dolgoročno varnost naložb; poudarja, da je treba javnosti dokazati koristi vsakega predloga, zagotoviti skladnost politike s cilji zmanjšanja toplogrednih plinov in omejiti svetovno segrevanje na 1,5 C ter zagotoviti, da ne prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti; pozdravlja, da bo obrazložitveni memorandum vseh zakonodajnih predlogov in delegiranih aktov vseboval izrecno razlago, kako vsaka posamezna pobuda podpira načelo neškodovanja; poziva, da bi ga razširili tudi na izvedbene ukrepe in ukrepe po regulativnem postopku s pregledom;

103.

ponavlja, kako pomembno je, da se državljanom EU zagotovi dejanski dostop do pravnega varstva in dokumentov, ki jih zagotavlja Aarhuška konvencija; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo EU spoštovala Konvencijo, in pozdravlja, da razmišlja o pregledu uredbe o Aarhuški konvenciji;

104.

poziva Komisijo, naj izpolni prvi scenarij iz dokumenta za razmislek o trajnostni Evropi do leta 2030, k čemur jo je že pozval v resoluciji z dne 14. marca 2019 o Letnem strateškem poročili o izvajanju in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja (5), v kateri je med drugim zahteval, da se v načrte EU in držav članic o boljši pripravi zakonodaje kot prvo načelo vključi trajnost;

105.

poudarja, da se morajo cilji evropskega zelenega dogovora odražati v osmem okoljskem akcijskem programu, ki mora biti tudi popolnoma usklajen s cilji trajnostnega razvoja in spodbujati napredek pri njihovem uresničevanju;

106.

opozarja na velik podnebni in okoljski odtis, ki ga ima potrošnja EU v državah zunaj nje; poziva Komisijo, naj razvije cilj za zmanjšanje globalnega odtisa potrošnje in proizvodnje EU ob upoštevanju meja zmogljivosti planeta; v zvezi s tem pozdravlja, da Komisija namerava spodbujati trajnostne dobavne verige, da bi povečali koristi krožnega gospodarstva doma in po svetu;

EU kot globalna voditeljica

107.

poudarja, da lahko EU kot največji enotni trg na svetu določi standarde, ki se uporabljajo v globalnih vrednostnih verigah, in meni, da bi morala svoj politični vpliv razširiti z uporabo „diplomacije zelenega dogovora“ in „podnebne diplomacije“; meni, da bi morala EU spodbuditi razpravo v drugih državah, da bodo imele višje podnebne ambicije, in da bi morala okrepiti svoje ambicije pri določanju novih standardov za trajnostno rast in uporabiti svojo gospodarsko težo za oblikovanje minimalnih mednarodnih standardov glede na okoljske in podnebne cilje EU; poudarja, da mora EU prevzeti večjo vlogo pri zagotavljanju pravičnega in urejenega prehoda povsod po svetu, zlasti v tistih regijah, ki so močno odvisne od proizvodnje fosilnih goriv;

108.

pozdravlja globalna podnebna gibanja, kot je gibanje Petki za prihodnost, ki podnebno krizo postavljajo v ospredje javne razprave in zavesti;

109.

meni, da je evropski zeleni dogovor priložnost za oživitev evropske javne razprave; poudarja, kako pomembno je vključevanje državljanov, nacionalnih in regionalnih parlamentov, civilne družbe in deležnikov, kot so nevladne organizacije, sindikati in podjetja, v pripravo in izvajanje evropskega zelenega dogovora;

110.

poudarja, da je lahko trgovina pomembno orodje za spodbujanje trajnostnega razvoja in boj proti podnebnim spremembam; meni, da bi bilo treba z evropskim zelenim dogovorom zagotoviti, da bodo vsi mednarodni trgovinski in naložbeni sporazumi vsebovali trdna, zavezujoča in izvršljiva poglavja o trajnostnem razvoju, tudi o podnebju in okolju, ki bodo v celoti spoštovala mednarodne zaveze, zlasti Pariški sporazum in bodo skladna s pravili Svetovne trgovinske organizacije; pozdravlja, da namerava Komisija napraviti Pariški sporazum za osrednjo sestavino vseh prihodnjih trgovinskih sporazumov in zagotoviti, da bodo vse kemikalije, materiali, hrana in drugi proizvodi, ki prihajajo na evropski trg, popolnoma skladni z ustreznimi predpisi in standardi EU;

111.

meni, da neuspeh konference COP 25 v Madridu, kjer niso dosegli soglasja o višji svetovni ravni podnebnih ambicij, ter umik Združenih držav Amerike iz Pariškega sporazuma, poudarja vse večjo potrebo po vodilni vlogi EU na svetovnem odru in bo od nje zahteval, da okrepi podnebno in okoljsko diplomacijo ter dvostranske zaveze s partnerskimi državami, zlasti pred konferenco COP 26 v Glasgowu in konferenco COP 15 v Kunmingu na Kitajskem; meni, da bo konferenca COP 26 odločilni trenutek, ki bo ogrozil ali okrepil celovitost Pariškega sporazuma;

112.

pozdravlja poudarek na podnebni diplomaciji in vztraja, da mora EU, če želi doseči rezultate, nastopiti enotno, zagotoviti doslednost in skladnost vseh svojih politik in v celotnem političnem ciklu, v skladu z načelom skladnosti politik za razvoj ter pristopiti k podnebni in okoljski diplomaciji EU na celosten način, z ustvarjanjem povezav med podnebnimi spremembami, zaščito biotske raznovrstnosti, trajnostnim razvojem, kmetijstvom, reševanjem sporov in varnostjo, migracijami, človekovimi pravicami ter humanitarnimi pomisleki in pomisleki s področja enakosti spolov; poudarja, da bi bilo treba pri vseh zunanjih dejavnostih EU opraviti „zeleno preverjanje“;

113.

poziva Komisijo, naj v svojih prizadevanjih, da bi EU prevzela vodilno mesto v mednarodnih pogajanjih o podnebju in biotski raznovrstnosti, pripravi konkreten akcijski načrt za zaveze iz prenovljenega petletnega akcijskega načrta za enakost spolov, o katerem so se dogovorili na konferenci COP25 (okrepljeni delovni program iz Lime), naj spodbuja enakost spolov in proces Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, in naj imenuje stalni organ za spol in podnebne spremembe z zadostnimi proračunskimi sredstvi, da bo lahko v EU in po svetu izvajal in spremljal podnebne ukrepe z odgovornostjo za enakost spolov;

114.

opozarja, da podnebne spremembe ogrožajo razvojni napredek in zmanjševanje revščine ter bi lahko do leta 2030 v skrajno revščino pahnile milijone ljudi; zato vztraja, da bi morala biti zeleni dogovor in izvajanje Agende 2030 med seboj tesno povezana;

115.

ponavlja, da je treba obravnavati dolgoročne dramatične posledice podnebnih sprememb za gospodarski razvoj v državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah in v malih otoških državah v razvoju; meni, da države, ki v ozračje izpuščajo velike količine CO2, kot so države članice EU, moralno dolžne pomagati državam v razvoju pri prilagajanju na podnebne spremembe; meni, da bi moralo sodelovanje EU z državami v razvoju vključevati podnebne strategije, ki bi bile njegov bistveni del, v okviru pristopa, ki bi temeljil na potrebah in bi bil njim prilagojen, vključevati lokalne in regionalne deležnike, tudi vlade, zasebni sektor in civilno družbo, ter usklajevati nacionalne načrte in podnebne strategije partnerskih držav;

116.

poudarja, da bi morala Evropska unija zagotoviti dodatno finančno in tehnično pomoč državam v razvoju pri prehodu na zeleno gospodarstvo; zlasti poziva EU, naj poveča finančna sredstva za boj proti podnebnim spremembam v državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah, majhnih otoških državah v razvoju in nestabilnih državah, ter naj prednostno obravnava naložbe v krepitev odpornosti, inovacije, prilagajanje in nizkoogljične tehnologije ter podnebju prijazno in odporno infrastrukturo za odziv na zaostrovanje naravnih katastrof; meni, da si je treba bolj prizadevati za izmenjavo znanja, krepitev zmogljivosti in prenos tehnologije v države v razvoju;

117.

poudarja, da celovita strategija za Afriko in prihodnji partnerski sporazum AKP-EU zagotavljata edinstvene priložnosti za uresničitev zunanjih vidikov evropskega zelenega dogovora, pregled partnerstva EU z državami v razvoju na področju podnebnih sprememb in okolja ter uskladitev politik EU z njenimi najnovejšimi mednarodnimi zavezami;

118.

podpira namero Komisije, da bi odpravili izvoz odpadnih virov iz EU in okrepili krožno gospodarstvo po vsem svetu; poziva k uvedbi splošne prepovedi plastike za enkratno uporabo;

119.

poziva Komisijo, naj prevzame pobudo za mednarodni sporazum o boju proti širjenju protimikrobne odpornosti in vse večjemu pojavu nalezljivih bolezni; poziva Komisijo in države članice, naj ustrezno obravnavajo tveganje pomanjkanja zdravil;

o o

120.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0217.

(2) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0078.

(3) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0079.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0023.

(5) Sprejeta besedila, P9_TA(2019)0220.

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/25

P9_TA(2020)0007

Letno poročilo za leto 2018 o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju – letno poročilo za leto 2018 (2019/2125(INI))

(2021/C 270/03)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic ter drugih pogodb in dokumentov OZN o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju členov 2, 3, 8, 21 in 23 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju členov 17 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, predstavljene 28. junija 2016,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, ki ga je Svet sprejel 20. julija 2015, in njegovega vmesnega pregleda iz junija 2017,

—	ob upoštevanju smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja, sprejetih 24. junija 2013,

—	ob upoštevanju smernic EU za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic oseb LGBTI (lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev) z dne 24. junija 2013,

—	ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, svobodi izražanja na spletu in drugje ter zagovornikih človekovih pravic,

—	ob upoštevanju spremenjenih smernic EU o politiki EU do tretjih držav glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali ponižujočih kazni ali ravnanja, sprejetih 16. septembra 2019,

—	ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah za varno pitno vodo in sanitarne storitve, sprejetih 17. junija 2019,

—	ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija) z dne 11. maja 2011, ki je niso ratificirale vse države članice,

—	ob upoštevanju Konvencij Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi (CETS št. 197) ter o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem (CETS št. 201),

—	ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin in Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih,

—	ob upoštevanju 17 ciljev OZN glede trajnostnega razvoja in agende za trajnostni razvoj do leta 2030,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta EU za enakost spolov II (GAP II) „Enakost spolov in krepitev vloge žensk: spreminjanje življenj deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU 2016–2020“ z dne 21. septembra 2015,

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 in njenih dveh izbirnih protokolov,

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov z dne 30. marca 2007,

—	ob upoštevanju deklaracij Združenih narodov o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin ter o pravicah domorodnih ljudstev,

—	ob upoštevanju poročila z dne 8. avgusta 2017, ki ga je posebna poročevalka OZN za pravice domorodnih ljudstev predložila Svetu OZN za človekove pravice (1),

—	ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah z dne 16. junija 2011,

—	ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in organov družbe za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila sprejeta 9. decembra 1998,

—	ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), pekinških izhodišč za ukrepanje in akcijskega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju ter rezultatov njihovih konferenc o pregledu,

—	ob upoštevanju izjave visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice v okviru tretjega odbora Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku 15. oktobra 2019,

—	ob upoštevanju Načel iz Yogyakarte (glede uporabe mednarodnega prava človekovih pravic za področje spolne usmerjenosti in spolne identitete), sprejetih novembra 2006, in 10 dopolnilnih načel (t. i. plus 10), sprejetih 10. novembra 2017,

—	ob upoštevanju sklepa generalne skupščine Združenih narodov z dne 28. maja 2019, v katerem je 22. avgust določen kot mednarodni dan OZN za spomin na žrtve nasilnih dejanj na podlagi vere ali prepričanja,

—	ob upoštevanju temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD),

—	ob upoštevanju globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki ga je 10. in 11. decembra 2018 sprejela Generalna skupščina OZN,

—	ob upoštevanju globalnega dogovora o beguncih, ki ga je 17. decembra 2018 sprejela Generalna skupščina OZN,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (2),

—	ob upoštevanju Protokola Sveta Evrope z dne 10. oktobra 2018 o spremembi Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. junija 2018 o prednostnih nalogah EU v okviru Združenih narodov in za 73. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. julija 2018 o Mednarodnem kazenskem sodišču ob 20. obletnici sprejetja Rimskega statuta,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. aprila 2016 z naslovom „Dostojno življenje: od odvisnosti od pomoči do samozadostnosti“ (COM(2016)0234) in nadaljnjih sklepov Evropskega sveta z dne 12. maja 2016 o pristopu EU k vprašanju prisilne razseljenosti in razvoja,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o demokraciji, sprejetih 14. oktobra 2019,

—	ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter ministrov za zunanje zadeve oziroma predstavnikov 13 sodelujočih držav OZN z dne 27. septembra 2018 o pobudi o pozitivnih izkušnjah na področju človekovih pravic,

—	ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2018,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2018 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2017 in politiki Evropske unije na tem področju (3), ter svojih prejšnjih resolucij o prejšnjih letnih poročilih,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2016 o strateškem komuniciranju EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani (4), in svojega priporočila z dne 13. marca 2019 Svetu in podpredsednici/visoki predstavnici o pregledu nadaljnjih ukrepov, ki jih je sprejela ESZD dve leti po poročilu EP o strateškem komuniciranju EU za boj zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2019 o smernicah EU in mandatu posebnega odposlanca EU za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2018 o kršitvi pravic domorodnih ljudstev v svetu, vključno s prilaščanjem zemljišč (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2019 o prihodnosti seznama ukrepov za osebe LGBTI (2019–2024) (8),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. februarja 2019 o nazadovanju na področju pravic žensk in enakosti spolov v EU (9),

—	ob upoštevanju vseh svojih resolucij, sprejetih leta 2018, o kršitvah človekovih pravic, demokracije in pravne države (nujne resolucije, sprejete v skladu s členom 144 Poslovnika),

—	ob upoštevanju nagrade Saharova za svobodo misli, ki je bila leta 2018 podeljena Olegu Sencovu, ukrajinskemu filmskemu režiserju in političnemu zaporniku v Rusiji,

—	ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—	ob upoštevanju dopisa Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0051/2019),

ker je EU ves čas praznovanja 70. obletnice Splošne deklaracije človekovih pravic leta 2018 poudarjala politični pomen vzpostavitve svetovnega reda, ki bo temeljil na spoštovanju človekovih pravic, in ponovno potrdila svojo globoko in trdno zavezanost spodbujanju in varstvu človekovih pravic po vsem svetu; ker je Evropski parlament novembra 2018 gostil prvi teden človekovih pravic, v katerem je izpostavil mejnike, dosežene od sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ter sedanje izzive na področju človekovih pravic;

ker so spoštovanje ter spodbujanje, nedeljivost in varovanje univerzalnosti človekovih pravic, pa tudi spodbujanje demokratičnih načel in vrednot, vključno s pravno državo, spoštovanjem človekovega dostojanstva ter načeli enakopravnosti in solidarnosti, temelji etičnega in pravnega reda EU in njene skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) ter njenega celotnega zunanjega delovanja; ker bi si EU morala tudi v prihodnje prizadevati, da bi pri splošnem spodbujanju in varstvu človekovih pravic postala vodilna akterka v svetovnem merilu, tudi na ravni večstranskega sodelovanja, zlasti prek aktivne in konstruktivne vloge v različnih organih OZN ter skladno z Ustanovno listino OZN, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in mednarodnim pravom, pa tudi kar zadeva dolžnosti na področju človekovih pravic ter zavez, sprejetih v okviru agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja;

ker Splošna deklaracija o človekovih pravicah kot niz univerzalnih vrednot, načel in norm, ki usmerjajo države članice OZN, postavlja varstvo človekovih pravic v središče dobrega upravljanja; ker je EU v duhu te deklaracije in člena 21 PEU prva pri izvajanju politik, ki temeljijo na človekovih pravicah, in stalno sodeluje pri obravnavi kršitev človekovih pravic;

ker je EU z ukrepi na dvostranski in večstranski ravni prispevala k napredku na področju človekovih pravic v letu 2018, zlasti s krepitvijo političnega dialoga z državami, ki niso članice EU, vključno z državami, željnimi evropskega povezovanja, in z drugimi regionalnimi institucijami, kot je Afriška unija, ter z oblikovanjem novih mednarodnih sporazumov, vključno s trgovinskimi in gospodarskimi partnerstvi; ker ambiciozna predanost od EU terja, da je dosledna ter za zgled in navdih drugim;

ker bi morale politike EU zagotavljati varstvo človekovih pravic najranljivejših skupin, kot so etnične, jezikovne in verske manjšine, invalidi, skupnost LGBTI, ženske, otroci, prosilci za azil in migranti; ker je EU v času praznovanja obletnice deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic priznala ključno vlogo, ki jo imajo zagovorniki človekovih pravic pri krepitvi demokracije in pravne države; ker je bil na svetovnem vrhu zagovornikov človekovih pravic 2018 sprejet akcijski načrt s prednostnimi nalogami za varovanje človekovih pravic; ker so bili leta 2018 številni zagovorniki človekovih pravic ubiti in izpostavljeni napadom, grožnjam in preganjanju; ker so nekatera zasebna vojaška in varnostna podjetja vpletena v številne kršitve človekovih pravic, ki jih je treba ustrezno raziskati in storilce privesti pred sodišče;

ker smo tudi v tem desetletju priča vidnim omejitvam in napadom na enakost spolov in pravice žensk na mednarodni ravni; ker spolno in reproduktivno zdravje in pravice izhajajo iz temeljnih človekovih pravic in so bistveni vidiki človekovega dostojanstva; ker je nasilje nad ženskami in dekleti ena najbolj razširjenih oblik kršitev človekovih pravic na svetu, ki vpliva na vse ravni družbe in pomeni veliko oviro za enakost spolov; ker mora celovita in zavezujoča strategija EU za enakost spolov, kot je zahteval Parlament, zagotoviti vključevanje načela enakosti spolov v vse politike EU in okrepiti učinek prihodnjega akcijskega načrta EU za enakost spolov III;

G.	ker je spodbujanje mednarodnega miru in varnosti del osnovnega poslanstva EU; ker je EU zavezana na mednarodnem prizorišču delovati v imenu načel, ki so navdihnila njen nastanek, in v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava ter ta načela podpirati;

ker so izredne okoljske razmere, vključno z globalnim segrevanjem in krčenjem gozdov, posledica človeških dejanj in povzročajo kršitve človekovih pravic, ne le za ljudi, ki jih neposredno prizadene izguba prebivališča in habitata, temveč za celotno človeštvo; ker je pomembno prepoznati povezavo med človekovimi pravicami, zdravjem in varstvom okolja; ker je zagotovitev dostopa do vode bistvenega pomena pri preprečevanju napetosti v nekaterih regijah;

ker je večja usklajenost notranjih in zunanjih politik EU, pa tudi med raznimi zunanjimi politikami EU, nujna za uspešno in učinkovito politiko EU na področju človekovih pravic; ker je treba politike v podporo človekovim pravicam in demokraciji vključiti v vse druge politike EU z zunanjo razsežnostjo, kot so razvoj, migracije, varnost, boj proti terorizmu, pravice žensk in enakost spolov, širitev in trgovina, zlasti s klavzulami o človekovih pravicah v sporazumih med državami članicami EU in državami, ki niso članice EU; ker bi večja doslednost morala omogočiti EU, da bi se hitreje odzivala v zgodnjih fazah kršitev človekovih pravic in da bi na svetovni ravni prevzela vlogo bolj dejavnega in verodostojnega akterja na področju človekovih pravic;

J.	ker sta demokratična tranzicija in vzpostavitev ali utrditev pravne države v številnih državah dolgotrajna in težavna postopka, pri katerih je zunanja podpora v daljšem obdobju, tudi s strani EU, bistvenega pomena za uspeh;

Človekove pravice in demokracija: splošne usmeritve in temeljni izzivi

izraža globoko zaskrbljenost zaradi napadov na demokracijo in pravno državo po vsem svetu v letu 2018, ki odražajo vzpon avtoritarizma kot političnega projekta, ki se uteleša v nespoštovanju človekovih pravic, zatiranju oporečnikov, politizaciji sodstva in volitvah, na katerih so rezultati volitev določeni vnaprej, zmanjševanju prostora za delovanje civilne družbe ter omejevanju svobode zbiranja in izražanja; poudarja pomen civilne družbe, ki omogoča prilagodljive, pravočasne in učinkovite odzive na režime, ki kršijo mednarodno pravo, človekove pravice in demokratična načela;

meni, da države, ki zdrsnejo v avtoritarne režime, postanejo bolj izpostavljene nestabilnosti, konfliktom, korupciji, nasilnemu ekstremizmu in vpletenosti v tuje vojaške konflikte; izraža zaskrbljenost, ker še vedno obstajajo režimi, ki zanikajo obstoj splošnih človekovih pravic, kot so zapisane v mednarodnem pravu; pozdravlja dejstvo, da so obenem številne države začele procese za vzpostavljanje miru in demokratizacijo, izvedle ustavne in pravosodne reforme ter začele sodelovati s civilno družbo v odprtih in javnih razpravah s ciljem spodbujati temeljne svoboščine in človekove pravice, vključno z odpravo smrtne kazni; obžaluje dejstvo, da kljub naraščajočemu trendu za odpravo smrtne kazni po vsem svetu številne države še vedno niso uvedle moratorija;

trdi, da morajo vse države, ki spoštujejo mednarodno priznane temeljne svoboščine kot temelje demokracije, biti vodilne pri širjenju primerov demokratičnega upravljanja, ki temeljijo na človekovih pravicah in pravni državi po vsem svetu, ter pri krepitvi mednarodnih zakonodajnih instrumentov za varstvo človekovih pravic; poudarja izzive, ki jih prinaša uporaba škodljivih vplivov, ki spodkopavajo demokratično upravljanje in vrednote, ki so neločljivo povezane s človekovimi pravicami, in s tem preprečujejo pozitivna prizadevanja demokratičnih držav; je zelo zaskrbljen zaradi povezav med avtoritarnimi režimi ter populističnimi nacionalističnimi strankami in vladami; meni, da takšne povezave spodkopavajo verodostojnost prizadevanj EU za spodbujanje temeljnih vrednot;

opozarja, da človekove pravice ne smejo biti razvrščene po hierarhiji; poudarja, da je treba zagotoviti popolno spoštovanje in uveljavljanje načela, da so človekove pravice univerzalne in neodtujljive, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane; poudarja, da je povsem nesprejemljivo, da se s pravicami nekaterih skupin poskuša upravičiti marginalizacija drugih;

opozarja na težave oboroženih spopadov in vojaških napadov, med drugim z namenom etničnega čiščenja, ki še naprej terjajo civilna življenja in povzročajo množično razseljevanje, pri čemer se države in nedržavni akterji odrekajo odgovornosti za spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava o človekovih pravicah; poudarja, da se regije v vojni ali v konfliktnih razmerah soočajo z resnimi kršitvami človekovih pravic, ki so izjemne narave in katerih namen je odrekanje človekovega dostojanstva, ki je pogubno za žrtve in ponižujoče za storilce; poudarja, na primer, uporabo mučenja in drugega krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, prisilnega izginotja, izvensodnih usmrtitev, nasilja in namernega stradanja kot vojnega orožja za uničenje, destabilizacijo in demoralizacijo posameznikov, družin, skupnosti in družb, zlasti otrok; poudarja, da so spolnemu nasilju še posebej izpostavljene ženske iz etničnih in verskih manjšin, predvsem spreobrnjenke; ostro obsoja, da je prišlo v letu 2018 v oboroženih konfliktih po vsem svetu do smrtonosnih napadov na bolnišnice, šole in druge civilne cilje; opozarja, da je pravica do življenja pomembna človekova pravica in da je treba vselej soglasno obsoditi nezakonita vojna dejanja in se jim učinkovito zoperstaviti;

obsoja odpor proti multilateralizmu in na pravilih temelječemu mednarodnemu redu, ki predstavlja resen izziv za človekove pravice po vsem svetu; odločno verjame v pristope in odločitve, sprejete s sodelovanjem v večstranskem okviru, zlasti v organih OZN in v obstoječih sprejetih formatih pogajanj v okviru regionalnih organizacij, kot je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, kot najučinkovitejše sredstvo za zadovoljevanje interesov človeštva, zagotovitev trajnostnih rešitev za konflikte na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, Ustanovne listine OZN in Helsinške sklepne listine ter spodbujanje napredka na področju človekovih pravic; je zelo zaskrbljen nad dejstvom, da sedeže v različnih organih Združenih narodov za človekove pravice, vključno s Svetom OZN za človekove pravice, zasedajo države z dokazano resnimi kršitvami človekovih pravic;

je resno zaskrbljen zaradi množenja števila umorov, fizičnih napadov in napadov na dobro ime ter uporabe smrtne kazni, preganjanja, zaporne kazni, nadlegovanja in ustrahovanj ljudi, ki se zavzemajo za človekove pravice po vsem svetu, zlasti novinarjev, akademikov, odvetnikov, politikov in aktivistov civilne družbe, vključno z zagovorniki pravic žensk, okoljevarstveniki, zagovorniki zemljiških pravic in zagovorniki verskih manjšin, zlasti v državah z visoko stopnjo korupcije ter šibko pravno državo in slabim sodnim nadzorom; je zlasti zaskrbljen zaradi vse drznejših napadov na tujih tleh, v nekaterih primerih s kršitvijo zakonov in običajev v zvezi z diplomatskimi privilegiji in imunitetami; zahteva, da se odgovornim na najvišji ravni odločanja za te napade sodi in da zanje nosijo odgovornost; ugotavlja, da se vsi zagovorniki človekovih pravic, zlasti ženske, soočajo s specifičnimi tveganji in potrebujejo ustrezno zaščito; obsoja dejstvo, da so nekatere vlade sprejele zakonodajo, ki omejuje dejavnosti civilne družbe ali družbenih gibanj, vključno s prepovedjo nevladnih organizacij ali zamrznitvijo njihovega premoženja; je zelo zaskrbljen zaradi uporabe represivne zakonodaje s področij kibernetske varnosti in boja proti terorizmu za zatiranje zagovornikov človekovih pravic;

poudarja pomen spodbujanja enakosti spolov in pravic žensk in deklet po vsem svetu; poudarja, da so ženske in dekleta kljub napredku še vedno žrtve diskriminacije in nasilja; poudarja, da ima večina družb še vedno težave pri zagotavljanju enakih pravic ženskam in dekletom v skladu z zakonom in enakega dostopa do izobraževanja, zdravstvenega varstva, dostojnega dela, enakega plačila ter političnega in gospodarskega zastopanja; je zaskrbljen zaradi zelo razširjenih nenehnih napadov na pravice žensk ter pravice na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in zaradi zakonodaje, ki v številnih delih sveta omejuje te pravice; poudarja, da so pohabljanje ženskih spolovil in otroške poroke med najbolj razširjenimi kršitvami človekovih pravic; izraža zaskrbljenost, ker so ženske, ki izražajo veroizpoved ali prepričanje, dvakratno izpostavljene preganjanju; pozdravlja pobudo EU in OZN Spotlight za odpravo nasilja nad ženskami in dekleti ter poziva k njeni okrepitvi;

poudarja, da so ključnega pomena za prihodnost človeštva spoštovanje in spodbujanje otrokovih pravic, boj proti vsem oblikam zlorabe, zanemarjanja, slabega ravnanja, trgovanja z otroki in njihovega izkoriščanja, vključno s prisilnimi porokami in novačenjem ali uporabo otrok vojakov v oboroženih spopadih, pa tudi zagotavljanje varstva in izobraževanja za otroke; v zvezi s tem podpira mehanizem za spremljanje in poročanje, vzpostavljen z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov 1612 o otrocih v oboroženih spopadih;

10.

poudarja, da je pomembno v celoti upoštevati specifične potrebe invalidov; poziva EU, naj boj proti diskriminaciji na podlagi invalidnosti vključi v svoje zunanje delovanje in politike razvojne pomoči, skupaj z bojem za enak dostop do trga dela ter dostop do izobraževanja in usposabljanja, poleg tega pa naj spodbuja rešitve, ki invalidom olajšujejo delovanje v družbi;

11.

opozarja na primere preganjanja in diskriminacije, povezane z narodnostjo, državljanstvom, družbenim razredom, kasto, vero, prepričanjem, jezikom, starostjo, spolno usmerjenostjo in spolno identiteto, ki so še vedno pogosti v številnih državah in družbah; je resno zaskrbljen, ker so ljudje, ki so žrtve teh kršitev človekovih pravic, tarča vse bolj nestrpnih in sovražnih odzivov; poziva, da je treba osebe, odgovorne za te kršitve, privesti pred sodišče;

12.

ugotavlja, da je število prisilno razseljenih oseb v letu 2018 preseglo 70 milijonov, vključno s 26 milijoni beguncev, 41 milijoni notranje razseljenih oseb in 3,5 milijona prosilcev za azil (10); poleg tega ugotavlja, da je na svetu približno 12 milijonov oseb brez državljanstva; meni, da vojne, konflikti, terorizem, nasilje, politično zatiranje, preganjanje zaradi vere ali prepričanja, revščina ter negotovost glede vode in preskrbe s hrano pomenijo tveganje za nove konflikte in nadaljnje razseljevanje prebivalstva; priznava, da lahko okoljske posledice podnebnih sprememb, kot je omejen dostop do varne pitne vode, še povečajo razseljevanje prebivalstva;

13.

poudarja, da sta podnebna kriza in množična izguba biotske raznovrstnosti velika grožnja za prebivalstvo; opozarja, da so brez zdravega okolja ogrožene temeljne človekove pravice do življenja, zdravja, hrane in neoporečne vode; opozarja na vpliv uničenja okolja na človekove pravice, tako za zadevna prebivalstva kot v zvezi s pravico človeštva do okolja; poudarja bistvene obveznosti in odgovornosti držav in drugih nosilcev odločanja, da izpolnijo cilje Pariškega sporazuma iz leta 2015 o boju proti podnebnim spremembam, preprečevanju njegovih učinkov, preprečevanju njegovega negativnega vpliva na človekove pravice in spodbujanju ustreznih politik v skladu z obveznostmi na področju človekovih pravic; opozarja na obveznosti držav, da zaščitijo biotsko raznovrstnost in zagotovijo dostop do učinkovitih pravnih sredstev v primerih izgube in degradacije biotske raznovrstnosti; izraža podporo nastajajočim zakonodajnim prizadevanjem na mednarodni ravni, kar zadeva zločine zoper okolje;

14.

poudarja, da sta svoboda govora in izražanja ter pluralnost medijev, na spletu in drugje, v središču odpornih demokratičnih družb; obsoja zlorabo legitimnih ciljev, kot so protiterorizem, državna varnost in kazenski pregon, za omejevanje svobode izražanja; obsoja medijsko propagando in napačne informacije glede manjšin; poziva k vzpostavitvi najboljših možnih zaščitnih ukrepov proti sovražnemu govoru in radikalizaciji, dezinformacijskim kampanjam in sovražni propagandi, zlasti tistim, ki izvirajo iz avtoritarnih držav in nedržavnih akterjev, kot so teroristične skupine, z razvojem pravnega okvira na ravni EU in mednarodni ravni za boj proti hibridnim grožnjam, vključno s kibernetsko vojno in informacijskim vojskovanjem, ne da bi ogrozili temeljne pravice; opozarja, da bi morali mediji odražati pluralnost različnih mnenj ter podpirati in spoštovati načelo nediskriminacije; v zvezi s tem poudarja, da bi morale osebe, ki pripadajo manjšinam, imeti nediskriminatoren dostop do radiodifuzijskih medijev, tudi v svojem jeziku;

Učinkovitejša zunanja politika EU na področju človekovih pravic

15.

želi spomniti, da se je EU zavezala, da bodo človekove pravice in demokracija v središču njenih odnosov z državami, ki niso članice EU; zato poudarja, da mora biti cilj spodbujanja človekovih pravic in demokracije po svetu vključen v vse politike EU z zunanjo razsežnostjo; poziva EU, naj izpolni te zaveze in zagotovi, da s svojimi prizadevanji ne bo nenamerno krepila avtoritarnih režimov;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj za naslednjih pet let sprejmejo nov ambiciozen, celovit in obvezujoč akcijski načrt za človekove pravice in demokracijo; vztraja, naj se v prihodnjem akcijskem načrtu ustrezno obravnavajo vsi izzivi s področja človekovih pravic, vključno z digitalnimi pravicami, okoljskimi pravicami, pravicami starejših, športom in človekovimi pravicami ter pravicami migrantov; poziva k oblikovanju močnega mehanizma spremljanja za oceno izvajanja in učinka akcijskega načrta; poziva države članice, naj prevzamejo večjo odgovornost za akcijski načrt in poročajo o njegovem izvajanju;

17.

ugotavlja pomen svojih resolucij o kršitvah človekovih pravic, demokracije in pravne države ter dela svojega pododbora za človekove pravice; močno priporoča, naj Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) okrepita sodelovanje s pododborom Parlamenta za človekove pravice, tako da mu omogočita sodelovanje v prihodnjem akcijskem načrtu in spremljanje njegovega izvajanja; poziva ESZD, naj Parlamentu redno posreduje poročila o nadaljnjih ukrepih, ki jih sprejme v zvezi z nujnimi resolucijami in/ali priporočili iz teh resolucij;

18.

poudarja dejstvo, da se trgovina, politike EU na tem področju in človekove pravice lahko in morajo medsebojno krepiti ter da ima poslovna skupnost pomembno vlogo pri pozitivnih spodbudah podpiranja človekovih pravic, demokracije in družbene odgovornosti podjetij; poziva Komisijo in ESZD, naj učinkovito uporabljata klavzule o človekovih pravicah v mednarodnih sporazumih, ne le s političnim dialogom, rednimi ocenami napredka in uporabo postopkov posvetovanja na zahtevo, temveč tudi z oblikovanjem učinkovitega mehanizma za spremljanje hudih kršitev človekovih pravic, ki se lahko pojavljajo pri poslovnih dejavnostih; poziva k ustreznemu izvajanju in spremljanju klavzul o človekovih pravicah, vključno z merljivimi merili uspešnosti, v sodelovanju s Parlamentom, civilno družbo in ustreznimi mednarodnimi organizacijami; poziva k vzpostavitvi učinkovitega in neodvisnega mehanizma za pritožbe za skupine državljanov in deležnikov, ki so jih prizadele kršitve človekovih pravic; poudarja, da morajo EU in njene države članice preprečiti kakršne koli kršitve človekovih pravic podjetij in negativen vpliv poslovnih dejavnosti;

19.

podpira dialoge o človekovih pravicah z državami, ki niso članice EU, kot ključno orodje za dvostransko sodelovanje pri spodbujanju in varstvu človekovih pravic; želi spomniti, da smernice EU o dialogih s tretjimi državami o človekovih pravicah vsebujejo številna merila za začetek dialoga, med drugim tudi, „koliko je vlada pripravljena izboljšati stanje, stopnjo zavezanosti, ki jo izkazuje vlada glede mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, njena pripravljenost za sodelovanje pri postopkih in mehanizmih za človekove pravice Združenih narodov ter odnos do civilne družbe“; poziva, naj ESZD v skladu s temi smernicami redno ocenjuje vse dialoge in zagotovi, da bo EU, če ne bo dosežen oprijemljiv napredek, prilagodila svoje cilje in ponovno razmislila o svojem pristopu; poziva Komisijo in ESZD, naj ob večji udeležbi skupin civilne družbe in ustreznih mednarodnih organizacij združita moči za obravnavanje obveznosti na področju človekovih pravic in z njimi povezanih obveznosti v dialogih ali pogajanjih na vseh političnih in gospodarskih področjih z vladami držav, ki niso članice EU, da bi okrepili učinek dialogov o človekovih pravicah; priporoča, da se upoštevajo pomisleki glede položaja človekovih pravic v teh državah in da se sprejmejo ustrezni ukrepi, vključno z obravnavo posameznih primerov v okviru dialoga o človekovih pravicah; poziva k dejavnejši udeležbi Parlamenta pri določanju dnevnih redov dialogov o človekovih pravicah; poudarja, da so strategije na področju človekovih pravic za posamezne države in letna poročila o njihovem izvajanju pomemben pripomoček za zagotavljanje skladnosti politik, določanje ključnih strateških področij, opredeljevanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev ter sprejemanje konkretnih ukrepov za izboljšanje razmer na področju človekovih pravic; znova poziva, naj se poslancem Evropskega parlamenta omogoči dostop do vsebine strategij na področju človekovih pravic za posamezne države; pozdravlja seminarje za civilno družbo, ki se izvajajo pred dialogom o človekovih pravicah, in poziva k nadaljnjim ukrepom na podlagi njihovih sklepov s posebnim sodelovanjem organizacij civilne družbe;

20.

odločno poziva EU, naj se dosledno spoprijema z diskriminacijo, tako da čim bolje izkoristi nabor orodij EU za človekove pravice, tudi z dialogom, obsodbami in podporo civilni družbi ter skupnim pobudam na ravni Združenih narodov, v skladu z novo sprejetimi smernicami EU o nediskriminaciji v zunanjem delovanju in smernicami Združenih narodov v zvezi z razlikovanjem na podlagi porekla, objavljenimi leta 2017;

21.

odločno podpira delo in prizadevanja posebnega predstavnika EU za človekove pravice (EUSR) pri varstvu in spodbujanju človekovih pravic po svetu; poudarja, kako pomemben je cilj v okviru mandata posebnega predstavnika EU za človekove pravice, da se okrepi učinkovitost EU na tem področju; poziva posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj si prizadeva za povečanje prizadevanj EU za krepitev demokracije; vztraja pri svoji zahtevi, da se mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice pregleda, da bi postal stalen in da se poveča njegova odgovornost ter da bi mu omogočili dajanje pobud in zagotovili ustrezna sredstva ter možnost, da javno poroča o rezultatih obiskov tretjih držav in obvešča o stališču EU glede vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami; ponovno poziva k večji preglednosti dejavnosti in misije posebnega predstavnika EU za človekove pravice ter vztraja, da je treba njegova redna poročila Svetu posredovati tudi Parlamentu; pozdravlja širitev mandata posebnega predstavnika EU za človekove pravice, s katero se je vključilo spodbujanje podpore mednarodnemu kazenskemu pravosodju, in pričakuje, da bo na tem področju posebno aktiven;

22.

pozdravlja prizadevanja ESZD in Komisije za stalno krepitev ozaveščenosti uradnikov EU o človekovih pravicah; pozdravlja, da so v vseh delegacijah EU zdaj prisotne kontaktne točke za človekove pravice in uradniki za zvezo zagovornikov človekovih pravic; poziva ESZD, naj Parlamentu predloži podrobno poročilo o dokončanju mreže kontaktnih točk, da jo oceni in zagotovi njeno dosledno izvajanje v vseh delegacijah EU; poziva vse delegacije EU in njihove kontaktne točke za človekove pravice, naj dosledno izpolnjujejo svoje obveznosti, tako da se redno srečujejo z zagovorniki človekovih pravic, obiskujejo pridržane aktiviste, spremljajo njihove sodne postopke in se na terenu zavzemajo za njihovo varstvo;

23.

priznava napredek, ki je bil dosežen v zvezi s postopkom in obliko letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2018, a pričakuje, da bosta Svet in podpredsednik/visoki predstavnik v še večji meri upoštevala stališča iz ustreznih resolucij in/ali priporočil Parlamenta, da bi zagotovila tesnejše in učinkovitejše sodelovanje med institucijami EU pri vprašanjih v zvezi s človekovimi pravicami; poziva Svet, naj si še naprej prizadeva, da bi letna poročila dokončal bolj zgodaj v letu; ga spodbuja, naj zagotovi, da bo naslednje letno poročilo sprejeto na podlagi ustreznega postopka posvetovanja;

Oblikovanje rešitev za spodbujanje in varstvo človekovih pravic ter demokracije

Demokratično upravljanje in omogočanje prostora za civilno družbo

24.

poziva EU in države članice, naj še naprej pozorno spremljajo vse spremembe, ki negativno vplivajo na upravljanje in civilno družbo po vsem svetu, ter naj se sistematično in z vsemi ustreznimi sredstvi odzivajo na politike in zakonodajne spremembe, ki jih sprejemajo avtoritarne vlade za spodkopavanje upravljanja, ki temelji na demokratičnih načelih, ter krčenje prostora civilne družbe; meni, da so na tem področju potrebne večje sinergije med Komisijo, ESZD in Parlamentom; pozdravlja neprecenljivo pomoč, ki se organizacijam civilne družbe po vsem svetu zagotavlja v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, ki ostaja glavni instrument EU pri izvajanju njene zunanje politike na področju človekovih pravic; poziva, naj se v naslednjem evropskem instrumentu za demokracijo in človekove pravice okrepi financiranje za civilno družbo in človekove pravice; poudarja, da je bilo v letu 2018 aretiranih na stotine miroljubnih protestnikov civilne družbe, s katerimi so grdo ravnali in jih samovoljno pridržali, plačati pa so morali tudi visoke globe zaradi sodnih postopkov;

Pristop EU h konfliktom in odgovornost za kršitve človekovih pravic

25.

poudarja povezavo med naraščanjem kršitev človekovih pravic in splošno razširjeno nekaznovanostjo ter pomanjkanjem odgovornosti v tistih regijah in državah, ki jih uničujejo konflikti ali zaznamujejo politično utemeljena ustrahovanja, diskriminacija, nadlegovanje in napadi, ugrabitve, nasilne policijske dejavnosti, samovoljne aretacije, primeri mučenja in uboji; poziva mednarodno skupnost, naj podpre ukrepe za boj proti nekaznovanju in spodbujanje odgovornosti, zlasti v tistih regijah in državah, kjer dinamika nekaznovanja koristi najhujšim kršiteljem in ohromi žrtve; poudarja tudi, da konflikti običajno močno prizadenejo manjšine in marginalizirane skupine;

26.

želi opozoriti na svoje resolucije o odgovornosti za konflikte, v katerih je v letu 2018 umrlo na stotine otrok med napadi, ki so bili namerno uperjeni proti civilnemu prebivalstvu in humanitarni infrastrukturi; poziva vse države članice EU, naj strogo spoštujejo kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja, predvsem pa naj ustavijo dobavljanje orožja ali obveščevalne in nadzorne opreme, ki bi jo vlade lahko uporabile za zatiranje človekovih pravic, kar je še zlasti pomembno v primeru oboroženih konfliktov; vztraja, da sta potrebna popolna preglednost in redno poročanje držav članic EU o njihovih pošiljkah orožja; želi spomniti na svojo resolucijo z dne 27. februarja 2014 o uporabi oboroženih brezpilotnih letal (11); je zelo zaskrbljen zaradi uporabe oboroženih brezpilotnih letal zunaj mednarodnega pravnega okvira; poleg tega poziva Komisijo, naj Parlament ustrezno obvešča o uporabi sredstev EU za vse raziskovalne in razvojne projekte, povezane z izdelavo brezpilotnih letal; poziva visokega predstavnika/podpredsednika, naj prepove razvoj, proizvodnjo in uporabo popolnoma avtonomnega orožja, ki omogoča izvedbo napadov brez človeškega posredovanja;

27.

ostro obsoja vse grozljive zločine in kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili državni in nedržavni akterji, tudi nad državljani, ki so mirno uveljavljali svoje človekove pravice; poziva EU in države članice, naj uporabijo vso svojo politično moč za preprečevanje vseh dejanj, ki bi jih lahko označili za genocid, vojno hudodelstvo ali hudodelstvo zoper človečnost, naj se odzivajo učinkovito in usklajeno, ko se taki zločini zgodijo, in uporabijo vsa potrebna sredstva, da odgovorne osebe privedejo pred sodišče ter pomagajo žrtvam in podprejo postopke stabilizacije in sprave; poziva mednarodno skupnost, naj razvije instrumente, ki lahko skrajšajo čas med opozorilom in odzivom, da bi preprečila pojav, ponovni pojav ali stopnjevanje nasilnih konfliktov, kot je sistem EU za zgodnje opozarjanje; poziva ESZD in Komisijo, naj v tretji akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo vključita ambiciozno strategijo za boj proti nekaznovanju; močno priporoča ustanovitev evropskega observatorija za preprečevanje, odgovornost in boj proti nekaznovanju; ponovno poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj imenuje posebnega predstavnika EU za mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravosodje s pooblastili za spodbujanje, uveljavljanje in zastopanje zavezanosti EU boju proti nekaznovanju;

28.

pozdravlja prizadevanja EU za spodbujanje univerzalnosti Rimskega statuta v letu 2018 ob praznovanju 20. obletnice njegovega sprejetja in ponovno izraža neomajno podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču; se zaveda, da mednarodno pravo doživlja velike pritiske; je zaskrbljen, da je zaradi njegovih širokih pristojnosti od 193 držav članic OZN samo 122 članic Mednarodnega kazenskega sodišča, od tega pa jih je samo 38 ratificiralo spremembe iz Kampale, ki sodišču daje pristojnost za sodni pregon kaznivega dejanja agresije; poziva EU in njene države članice, naj vse države članice OZN spodbudijo k ratifikaciji in izvajanju Rimskega statuta, in je zaskrbljen, ker so nekatere države odstopile od statuta ali grozijo, da bodo to storile; vse podpisnice Rimskega statuta tudi poziva, naj se usklajujejo in sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem; poziva EU in njene države članice, naj dosledno podpirajo preglede, preiskave in sklepe Mednarodnega kazenskega sodišča ter sprejmejo potrebne ukrepe za preprečevanje primerov nepripravljenosti na sodelovanje z njim; poziva k zagotovitvi finančne podpore organizacijam, ki digitalno ali drugače zbirajo, hranijo in varujejo dokaze za kazniva dejanja, ki so jih zagrešile strani, vpletene v konflikte, da se olajša njihov pregon na mednarodni ravni; poziva države članice in mrežo EU za področje genocida, naj podprejo preiskovalno skupino OZN pri zbiranju, ohranitvi in hranjenju dokazov o kaznivih dejanjih, ki se izvajajo ali so bila izvršena pred kratkim, da se ne izgubijo; poziva Komisijo in ESZD, naj proučita možnosti in pripravita nova orodja, ki bodo žrtvam kršitev mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava pomagala pri dostopanju do mednarodnega sodnega varstva ter pridobivanju odškodnin, na primer z vzpostavljanjem zmogljivosti držav, ki niso članice EU, za uveljavitev načela univerzalne pristojnosti v njihovih pravnih sistemih;

29.

pozdravlja prve uvodne razprave v Svetu o vzpostavitvi globalnega mehanizma EU za sankcije v zvezi s človekovimi pravicami, t. i. „seznama Magnickega“, ki bi omogočal ciljno usmerjene sankcije proti posameznikom, soudeleženim v hudih kršitvah človekovih pravic, za kar se je Parlament že večkrat zavzel, zlasti marca 2019, in poziva k njihovemu nadaljevanju; poziva Svet, naj pospeši svoje razprave, da bi čim prej sprejel potrebno zakonodajo, vzpostavil ta mehanizem in ga ustrezno financiral; poudarja, da mora biti ta sistem skladen z mehanizmom EU za sodni nadzor; poudarja tudi, da bi bilo treba slediti zgledu nekaterih držav članic EU, ki so sprejele zakone o sankcijah za posameznike, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic;

30.

poziva podpredsednika/visokega predstavnika in Svet, naj posebno pozornost namenita položaju človekovih pravic na nezakonito zasedenih ozemljih; ponovno poudarja, da je nezakonita zasedba ozemlja ali njegovega dela trajna kršitev mednarodnega prava; poudarja, da je okupacijska sila v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom odgovorna za civilno prebivalstvo; obžaluje vrnitev predstavnikov iz države, ki je zasedla ozemlje druge države, v parlamentarno skupščino Sveta Evrope;

Zagovorniki človekovih pravic

31.

poudarja, da imajo zagovorniki človekovih pravic neprecenljivo in bistveno vlogo, pri čemer tvegajo lastno življenje, zlasti zagovorniki pravic žensk; poudarja, da mora biti sodelovanje z organi tretjih držav glede zagovornikov človekovih pravic na ravni EU dobro usklajeno; poudarja, da smo leta 2018 obeležili 20. obletnico deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic; priporoča okrepitev sodelovanja med institucijami EU in državami članicami, da se jim omogoči zagotavljanje stalne podpore in zaščite zagovornikom človekovih pravic; ceni mehanizem „protectdefenders.eu“, ki je bil vzpostavljen za zaščito zagovornikov človekovih pravic v hudi nevarnosti, in poziva k njegovi krepitvi;

32.

poudarja, da je za varstvo zagovornikov človekovih pravic potreben strateški, prepoznaven in dovolj učinkovit pristop EU; poziva Svet, naj objavi letne sklepe Sveta za zunanje zadeve o ukrepih EU za spodbujanje in zaščito zagovornikov človekovih pravic v zunanji politiki EU; poziva Svet in Komisijo, naj uvedeta usklajen postopek za izdajo vizumov zagovornikom človekovih pravic in po potrebi olajšata zagotavljanje začasnih zatočišč; poziva Komisijo in države članice, naj v ustreznih tematskih programih prihodnjega instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje priskrbijo zadostna finančna sredstva za zaščito zagovornikov človekovih pravic, pa tudi zagotovijo, da bodo dostopna in da bodo dosegla tiste, ki jih najbolj potrebujejo in so najbolj marginalizirani; poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi ta instrument v prihodnosti, in vztraja, da bi morale delegacije EU in države članice povečati svoja finančna sredstva in zmogljivosti za nujno zaščito in podporo za ogrožene zagovornike človekovih pravic; obsoja, da se aktivistom za človekove pravice, ki se želijo udeležiti zasedanj Sveta OZN za človekove pravice v Ženevi in zasedanj drugih mednarodnih institucij, še naprej prepoveduje potovanje; poziva vlade, ki jih to zadeva, naj te prepovedi odpravijo;

Pravice žensk in enakost spolov

33.

odločno podpira strateška prizadevanje EU za enakost spolov in njena stalna prizadevanja za izboljšanje položaja človekovih pravic za ženske in dekleta v skladu s cilji trajnostnega razvoja do leta 2030; poudarja, da bi morala biti enakost spolov glavna prednostna naloga v vseh delovnih odnosih, politikah in zunanjih ukrepih EU, saj gre na podlagi Pogodb za načelo EU in držav članic; poziva, naj EU po izteku strateških prizadevanj sprejme celovito strategijo za enakost spolov; poziva Komisijo, naj pripravi in sprejme sporočilo o podaljšanju akcijskega načrta za enakost spolov po letu 2020, saj gre za pomembno orodje EU, ki lahko prispeva k pravicam žensk in deklet po vsem svetu; poziva države članice, naj podprejo tretji akcijski načrt za enakost spolov v sklepih Sveta; poziva Komisijo in ESZD, naj še naprej prispevata k enakosti spolov in krepitvi vloge žensk in deklet, tako da tesno sodelujeta z mednarodnimi organizacijami, državami, ki niso članice EU, in civilno družbo, da bi razvili in izvajali nove pravne okvire za enakost spolov;

34.

poudarja zaskrbljujoče naraščanje nasilja nad ženskami in dekleti; obsoja vse oblike nasilja na podlagi spola, telesnega, spolnega in psihološkega nasilja; je zelo zaskrbljen, ker se mučenje v obliki spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola vse pogosteje uporablja kot vojno orožje; poudarja, da se spolna kazniva dejanja in nasilje na podlagi spola v Rimskem statutu uvrščajo med vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost ali konstitutivne elemente genocida ali mučenja; poziva države, naj poostrijo svojo zakonodajo, da se spoprimejo s temi težavami; ponovno poziva države članice EU in članice Sveta Evrope, ki Istanbulske konvencije še niso ratificirale in uveljavile, naj to čim prej storijo; poziva k nadaljnjim ukrepom za izkoreninjenje vseh oblik nasilja na podlagi spola in škodljivih praks, ki škodujejo ženskam in dekletom, kot sta prisilna ali zgodnja poroka, pohabljanje ženskih spolovil, spolno nasilje in prisilna verska spreobrnitev; podpira nadaljevanje skupne pobude EU in OZN, imenovane Spotlight; poziva delegacije EU, naj poskrbijo za zbiranje podatkov o nasilju nad ženskami, pripravijo priporočila za posamezne države ter spodbujajo zaščitne mehanizme in podporne strukture za žrtve;

35.

potrjuje, da je dostop do zdravja človekova pravica, da spolno in reproduktivno zdravje in pravice temeljijo na osnovnih človekovih pravicah in so sestavni del človekovega dostojanstva; poudarja, da neustrezen dostop do življenjsko pomembnih dobrin in socialnih storitev (na primer vode, hrane, zdravja, izobraževanja in sanitarne ureditve) ter težave pri dostopu do spolnega in reproduktivnega zdravja pomenijo nesprejemljivo kršitev človekovih pravic; obsoja kršitve spolnih in reproduktivnih pravic žensk, vključno s prepovedjo dostopa do ustreznih storitev; poudarja, da bi bilo treba vsem ženskam zagotoviti ustrezno in cenovno sprejemljivo zdravstveno varstvo, tudi na področju duševnega zdravja, na primer psihološko podporo, ter splošno spoštovanje spolnih in reproduktivnih pravic ter uveljavljanje teh pravic in dostop do izobraževanja, prav tako pa jim je treba omogočiti, da se svobodno in odgovorno odločajo o svojem zdravju, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem; dodaja, da so te storitve pomembne za reševanje življenj žensk ter zmanjšanje umrljivosti dojenčkov in otrok; meni, da je nesprejemljivo, da so spolne in reproduktivne pravice in zdravje žensk in deklet še vedno podlaga ideoloških sporov, tudi v večstranskih okvirih; poudarja, da imajo ženske in dekleta, ki so žrtve oboroženih konfliktov, pravico do potrebne zdravniške oskrbe; poudarja vlogo žensk pri preprečevanju in reševanju konfliktov, pri operacijah za ohranjanje miru, humanitarni pomoči in obnovi po koncu konfliktov ter pri podpori človekovim pravicam in demokratičnih reformah;

36.

poziva EU, naj sodeluje z drugimi državami in pomaga okrepiti njihova prizadevanja na področju izobraževanja, zdravstva in socialnih storitev, zbiranja podatkov, financiranja in načrtovanja programov, da bi izboljšali preprečevanje spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola na svetovni ravni ter se nanj bolje odzivali; poudarja, da je izobraževanje bistveno orodje v boju proti diskriminaciji in nasilju nad ženskami in otroki; poziva k ukrepom, s katerimi bi olajšali dostop žensk in deklet do izobraževanja in trga dela, posebno pozornost pa je treba nameniti uravnoteženosti spolov na vodstvenih položajih v podjetjih; prav tako poziva k vključitvi izobraževanja deklet v sporazume EU z državami v razvoju;

Otrokove pravice

37.

poudarja, da so mladoletniki pogosto žrtve določenih vrst zlorab, kot so prisilne poroke otrok, otroška prostitucija, uporaba otrok vojakov, pohabljanje spolovil, delo otrok in trgovanje z otroki, zlasti v humanitarnih krizah in oboroženih spopadih, in jih je zato treba dodatno ščititi; posebno pozornost namenja otrokom brez državljanstva ter migrantskim in begunskim otrokom; poziva EU, naj sodeluje z državami, ki niso članice EU, pri odpravi prezgodnje, otroške in prisilne poroke, in sicer z določitvijo minimalne zakonsko predpisane starosti za poroko 18 let, zahtevo po preverjanju starosti obeh zakoncev ter njune polne in svobodne privolitve, uvedbo obvezne registracije porok ter zagotavljanjem spoštovanja teh pravil; poziva k novim pobudam EU za spodbujanje in varstvo pravic otrok, da se med drugim prepreči in odpravi zloraba otrok po svetu ter se otroci, prizadeti zaradi konfliktov, zlasti tisti, ki so žrtve ekstremističnih skupin, in otroci, ki so žrtve večplastne in presečne diskriminacije, rehabilitirajo in ponovno vključijo ter se jim zagotovi varno okolje z oskrbo v družini in skupnosti, v katerem bosta oskrba in izobraževanje bistvenega pomena; poziva EU, naj da pobudo za mednarodno gibanje, v okviru katerega bi se zavzemali za otrokove pravice, med drugim tako, da organizira mednarodno konferenco o zaščiti otrok v tveganih okoljih; znova poudarja, da je nujno povsod ratificirati in dejansko izvajati Konvencijo OZN o otrokovih pravicah in njene izbirne protokole;

Pravice lezbijk, gejev, biseksualnih, transseksualnih in interseksualnih oseb (oseb LGBTI)

38.

obsoja samovoljno pridržanje, mučenje, preganjanje in uboje oseb LGBTI; ugotavlja, da osebe LGBTI zaradi spolne usmerjenosti v številnih državah po svetu še vedno preganjajo in napadajo; obžaluje dejstvo, da je homoseksualnost v mnogih državah še vedno kaznivo dejanje in je v nekaterih zanjo zagrožena celo smrtna kazen; meni, da bi morali prakso in posamezne primere nasilja zoper posameznike zaradi spolne usmerjenosti kaznovati in izkoreniniti; poziva k izvajanju smernic EU, da se spodbuja in zaščiti uživanje vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev;

Pravice invalidov

39.

pozdravlja ratifikacijo konvencije OZN o pravicah invalidov; ponovno opozarja, kako je pomembno, da jo države članice in institucije EU učinkovito izvajajo; poudarja, da je nediskriminacija pomembna in je treba načelo splošne dostopnosti verodostojno vključiti in vsem invalidom zagotoviti vse pravice v vseh ustreznih politikah EU, vključno z razvojno politiko; poziva, da bi ustanovili svetovno središče odličnosti za podjetniška znanja in veščine prihodnosti za invalide;

Boj proti kastnemu razlikovanju

40.

je zelo zaskrbljen nad obsegom in posledicami kastne hierarhije, kastnega razlikovanja in stalnih kršitev človekovih pravic na podlagi kastne pripadnosti, vključno z onemogočanjem dostopa do pravnega varstva in zaposlitve, nadaljnjo segregacijo, revščino in stigmatizacijo ter kastnimi ovirami pri uresničevanju temeljnih človekovih pravic ter pomoči pri človekovem razvoju; ponovno poziva k vzpostavitvi politike EU o kastnem razlikovanju in poziva EU, naj deluje na podlagi globoke zaskrbljenosti zaradi takšnih kršitev človekovih pravic; poziva k sprejetju instrumenta EU za preprečevanje in odpravo kastnega razlikovanja; ponovno poziva EU in njene države članice, naj okrepijo prizadevanja ter v OZN in na ravni delegacij podprejo pobude za odpravo kastnega razlikovanja; ugotavlja, da bi morale take pobude vključevati spodbujanje posebnih kazalnikov, razčlenjenih podatkov in posebnih ukrepov za obravnavo kastnega razlikovanja pri izvajanju in spremljanju ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030, prav tako pa bi morale vključevati ugotovitve iz novih smernic OZN v zvezi z diskriminacijo na podlagi porekla ter podpirati države;

Domorodna ljudstva

41.

je zelo zaskrbljen zaradi razširjene in sistematične diskriminacije in preganjanja domorodnih ljudstev po vsem svetu, kar vključuje samovoljne aretacije in uboje zagovornikov človekovih pravic, prisilno razseljevanje, prilaščanje zemljišč in kršitve njihovih pravic s strani podjetij; ugotavlja, da večina domorodnih ljudstev živi pod pragom revščine; poziva vse države, naj v proces odločanja o strategijah za spopadanje s podnebnimi spremembami vključijo domorodna ljudstva; poziva države, naj ratificirajo določbe konvencije MOD št. 169 o domorodnih ljudstvih in plemenih;

Svoboda misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja

42.

poudarja, da pravica do svobode misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja (bolj znana kot svoboda veroizpovedi ali prepričanja), ki vključuje pravico do neverovanja, izražanja teističnih, neteističnih, agnostičnih ali ateističnih nazorov ter pravico do verskega odpadništva in neizrekanja za nobeno veroizpoved mora biti zagotovljena po vsem svetu in brezpogojno ohranjena; poziva Komisijo, ESZD in države članice, naj se dejavneje zavzemajo za svobodo veroizpovedi ali prepričanja in naj začnejo dialog z državami ter predstavniki civilne družbe ter verskimi, nekonfesionalnimi, humanističnimi in filozofskimi skupinami in cerkvami, verskimi združenji in skupnostmi, da bi preprečili nasilje nad osebami in njihovo preganjanje ter nestrpnost in diskriminacijo na podlagi misli, vesti, filozofskih mnenj, veroizpovedi ali prepričanja; obžaluje zakone o spreobrnitvi in bogokletstvu, ki dejansko omejujejo in celo jemljejo pravico verskih manjšin in ateistov do svobode veroizpovedi ali prepričanja; prav tako poziva Komisijo, ESZD in države članice, naj v celoti izvajajo smernice EU za svobodo veroizpovedi ali prepričanja;

43.

poziva EU in njene države članice, naj še naprej sklepajo zavezništva in krepijo sodelovanje s široko paleto držav in regionalnih organizacij, da bi zagotovili pozitivne spremembe v zvezi s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, zlasti na konfliktnih območjih, kjer so verske skupine, kot so kristjani na Bližnjem vzhodu, najbolj ranljive; v celoti podpira prakso, da EU prevzema vodilno vlogo pri tematskih resolucijah v Svetu OZN za človekove pravice in o svobodi veroizpovedi ali prepričanja v Generalni skupščini OZN;

44.

podpira delo in prizadevanja posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU; ponovno poziva Svet in Komisijo, naj opravita pregledno in celovito oceno učinkovitosti in dodane vrednosti položaja posebnega odposlanca v postopku podaljšanja in okrepitve njegovega mandata in položaja s strani Komisije; vztraja, da se njegovo delo ustrezno financira za povečanje učinkovitosti EU na tem področju; opozarja Svet in Komisijo, da morata v stalnem posvetovanju z verskimi in filozofskimi organizacijami ustrezno podpirati institucionalni mandat, zmogljivost in dolžnosti posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU, tako da proučita možnost večletnega obdobja trajanja mandata, ki bo predmet letnega pregleda, in z razvojem delovnih mrež v vseh ustreznih institucijah EU v skladu z resolucijo EP z dne 15. januarja 2019 o smernicah EU in mandatu posebnega odposlanca EU za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj EU;

Svoboda izražanja, svoboda medijev in pravica do obveščenosti

45.

ostro obsoja ubijanje, ugrabitve, zaporne kazni, ustrahovanje in napade, tudi s fizičnimi in sodnimi sredstvi, številnih novinarjev, blogerjev in žvižgačev, ter grožnje, s katerimi so se soočali v letu 2018; poziva EU, naj naredi vse, kar je v njeni moči, da jih v prihodnje zaščiti; opozarja, da svoboda izražanja in svoboda medijev spodbujata kulturo pluralizma in sta bistvena sestavna dela temeljev demokratične družbe; opozarja, da bi morali novinarji svobodno opravljati svoj poklic, ne da bi se bali pregona ali zaporne kazni; poudarja, da mora biti vsaka omejitev uveljavljanja svobode izražanja in svobode medijev, kot je odstranjevanje spletnih vsebin, zgolj izjema, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti načeloma nujnosti in sorazmernosti, predpisana mora biti z zakonom, presojati pa jo mora sodišče;

46.

poziva EU, njene države članice in zlasti posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj posebno pozornost namenijo varstvu svobode izražanja ter svobode, neodvisnosti in pluralizma medijev po vsem svetu, da bi bolje spremljali vse oblike omejitev svobode izražanja in svobode medijev na spletu ali drugje, pri čemer bi sistematično obsojali takšne omejitve ter uporabili vsa razpoložljiva diplomatska sredstva in orodja za njihovo odpravo; poudarja, kako pomembno je obsoditi sovražni govor in napeljevanje k nasilju v internetu in drugod ter se boriti proti njima, saj neposredno ogrožata pravno državo in vrednote, na katerih temeljijo človekove pravice; podpira pobude, ki pomagajo razlikovati med lažnimi novicami ali propagandističnimi napačnimi informacijami in informacijami, zbranimi kot del pristnega in neodvisnega novinarstva; poudarja, kako pomembno je zagotoviti učinkovito in sistematično izvajanje smernic EU o svobodi izražanja na spletu in drugje ter redno spremljati njihov učinek;

Smrtna kazen, mučenje in druge oblike grdega ravnanja

47. obsoja uporabo mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in smrtne kazni, ki se še vedno izvajajo v številnih državah po vsem svetu; je zaskrbljen zaradi števila obsodb in usmrtitev zaradi razlogov, ki ne ustrezajo opredelitvi hudih kaznivih dejanj, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom; poziva države, ki še niso uvedle takojšnega moratorija za smrtno kazen, naj to storijo kot korak k njeni odpravi; poziva EU, naj okrepi svoja prizadevanja za izkoreninjenje mučenja in smrtne kazni; poziva EU in njene države članice, naj bodo še zlasti pozorne na države, ki grozijo s ponovno uvedbo smrtne kazni ali pa so jo pravno ali dejansko že ponovno uvedle; poziva k ustavitvi svetovne trgovine z blagom, ki se uporablja za mučenje in izvršitev smrtne kazni;

48. meni, da se je treba nujno boriti proti vsem oblikam mučenja zapornikov ali oseb v drugih prostorih za pridržanje in grdega ravnanja z njimi, tudi psihološki zlorabi, in si bolj prizadevati za zagotovitev spoštovanja ustreznega mednarodnega prava na tem področju in odškodnin žrtvam; je zelo zaskrbljen zaradi razmer v zaporih in pogojev v prostorih za pridržanje v številnih državah, vključno z dostopom do oskrbe in zdravil, zlasti za bolezni, kot sta hepatitis ali virus HIV; opozarja, da zavrnitev dostopa zapornikov do zdravstvenega varstva pomeni grdo ravnanje ali celo mučenje in lahko pomeni, da oseba v nevarnosti ne prejme pomoči; pozdravlja prenovljene smernice za politiko EU do tretjih držav glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja; poziva države članice k vključevanju zaščitnih ukrepov proti mučenju in drugemu grdemu ravnanju v vse njihove ukrepe in politike;

49. pozdravlja, da je bila leta 2017 ustanovljena usklajevalna skupina EU za preprečevanje mučenja; v zvezi s tem pozdravlja posodobitev zakonodaje EU, h kateri je pozval v zakonodajni resoluciji z dne 29. novembra 2018 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno ravnanje ali kaznovanje (12); poudarja pomen nadaljnje krepitve sodelovanja z mehanizmi OZN, regionalnimi organi in ustreznimi akterji, kot je Mednarodno kazensko sodišče, ter organizacijami civilne družbe in zagovorniki človekovih pravic v boju proti mučenju in drugemu grdemu ravnanju;

Podjetja in človekove pravice

50.

znova poudarja, da morajo dejavnosti vseh podjetij, naj delujejo doma ali čez mejo, biti popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic; znova poudarja pomen spodbujanja družbene odgovornosti podjetij; poudarja, da morajo imeti evropska podjetja vodilno vlogo pri spodbujanju mednarodnih standardov podjetništva in človekovih pravic; opozarja na odgovornost podjetij pri zagotavljanju, da njihove dejavnosti in dobavne verige niso udeležene v kršitvah človekovih pravic, kot so prisilno delo in delo otrok, kršitve pravic domorodnih ljudstev, prilaščanje zemljišč, grožnje in napadi na zagovornike človekovih pravic ter poslabšanje okolja;

51.

poudarja, da je treba vzpostaviti mednarodno zavezujoč instrument, ki bo v mednarodnem pravu o človekovih pravicah urejal dejavnosti nadnacionalnih družb in drugih podjetij; poziva k oblikovanju zakonodajnega predloga o človekovih pravicah v podjetjih in potrebni skrbnosti podjetij, da se preprečijo zlorabe pri njihovih svetovnih operacijah in izboljša dostop do sodnega varstva za žrtve kršitev podjetij; poudarja, kako pomembno je, da vse države v celoti izvajajo vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ter poziva vse države članice EU, ki še niso sprejele nacionalnih akcijskih načrtov v zvezi s tem, naj to storijo čim prej; spodbuja EU in države članice, naj konstruktivno sodelujejo pri delu medvladne delovne skupine OZN za mednarodne korporacije in druga podjetja ter človekove pravice; meni, da je to nujen korak naprej pri spodbujanju in varstvu človekovih pravic;

52.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da so projekti, ki jih podpirata Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj, v skladu s politiko in zavezami EU na področju človekovih pravic ter da obstajajo mehanizmi za odgovornost posameznikov za javne kršitve v zvezi z dejavnostmi Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj; meni, da bi bila medinstitucionalna projektna skupina EU o podjetništvu in človekovih pravicah koristno dodatno orodje; poziva zasebni sektor, zlasti finančna podjetja, zavarovalnice in prevozna podjetja, naj svoje storitve zagotavljajo humanitarnim akterjem, ki opravljajo dejavnosti pomoči, in sicer ob polnem spoštovanju humanitarnih izjem in izjem, določenih v zakonodaji EU; pozdravlja ustanovitev neodvisnega kanadskega varuha človekovih pravic za odgovorno podjetništvo;

53.

pozdravlja sistem preferencialov GSP+ kot sredstvo za spodbujanje učinkovitega izvajanja 27 glavnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in standardih dela; priznava, da globalne vrednostne verige prispevajo h krepitvi glavnih mednarodnih delovnih, okoljskih in socialnih standardov ter predstavljajo priložnost za trajnostni napredek, zlasti v državah v razvoju in državah, ki so bolj ogrožene zaradi podnebnih sprememb; poudarja, da bi morale države, ki niso članice EU in imajo koristi od sistema preferencialov GSP+, pokazati napredek na vseh področjih človekovih pravic; ugotavlja, da bi lahko okrepljeni in učinkoviti mehanizmi spremljanja okrepili učinek vzvoda shem trgovinskih preferencialov kot odziv na kršitve človekovih pravic; podpira uvedbo in izvajanje klavzul o pogojenosti s človekovimi pravicami v mednarodnih sporazumih med EU in državami, ki niso članice EU, tudi na področju trgovine in naložb; poziva Komisijo, naj sistematično spremlja izvajanje teh klavzul, da zagotovi, da jih države upravičenke spoštujejo, in Parlamentu redno poroča o spoštovanju človekovih pravic v partnerskih državah;

Nove tehnologije in človekove pravice

54.

poudarja, da je pomembno oblikovati strategijo EU, ki bo ljudem omogočila koristno uporabo novih tehnologij in ki bo obravnavala morebitne grožnje, ki jih nove tehnologije pomenijo za človekove pravice, vključno z dezinformacijami, množičnim nadzorom, lažnimi novicami, sovražnim govorom, vladno podprtimi omejitvami in zlorabo umetne inteligence; nadalje poudarja posebno grožnjo, ki bi jo te tehnologije lahko pomenile pri nadzoru, omejevanju in onemogočanje zakonitih dejavnosti; poudarja pomen vzpostavitve pravega ravnovesja med človekovimi pravicami, zlasti pravico do zasebnosti, in drugimi upravičenimi razlogi, kot sta varnost ali boj proti kriminalu, terorizmu in ekstremizmu; izraža zaskrbljenost nad vse večjo uporabo nekaterih tehnologij za kibernetski nadzor z dvojno rabo proti aktivistom za človekove pravice, novinarjem, političnim nasprotnikom in odvetnikom;

55.

poziva EU in države članice, naj si v dialogu z vladami tretjih držav prizadevajo za odpravo represivnih zakonodajnih praks in zakonodaje na področju kibernetske varnosti in boja proti terorizmu; opozarja na obveznost vsakoletne posodobitve Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 428/2009 (13), v kateri je navedeno blago z dvojno rabo, za katerega je potrebno dovoljenje; poudarja potrebo po učinkovitem digitalnem sodelovanju med vladami, zasebnim sektorjem, civilno družbo, akademsko in tehnično skupnostjo, socialnimi partnerji in drugimi deležniki, da se zagotovi varna in vključujoča digitalna prihodnost za vse v skladu z mednarodno zakonodajo o človekovih pravicah;

Migranti in begunci

56.

poudarja, da je treba nujno rešiti temeljne vzroke migracijskih tokov, kot so vojne, spopadi, avtoritarni režimi, preganjanja, mreže nedovoljenih migracij, trgovina z ljudmi, tihotapljenje, revščina, gospodarska neenakost in podnebne spremembe, in najti dolgoročne rešitve, ki bodo temeljile na spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva; poudarja potrebo po ustvarjanju zakonitih poti za migracijo ter omogočanju prostovoljne vrnitve, kjer je to mogoče, tudi v skladu z načelom nevračanja;

57.

poziva k obravnavi zunanje razsežnosti begunske krize, vključno z iskanjem trajnostnih rešitev za konflikte preko sodelovanja in partnerstev z zadevnimi tretjimi državami; je prepričan, da je osnova sodelovanja s tretjimi državami spoštovanje mednarodnega prava o beguncih in človekovih pravicah; poudarja, da je treba v skladu z globalnima dogovoroma o migracijah in beguncih sprejeti konkretne ukrepe za izboljšanje samozadostnosti beguncev, razširitev dostopa tudi na rešitve s tretjimi državami, izboljšanje razmer na področju človekovih pravic pri obvladovanju migracij, zlasti v izvornih ali tranzitnih državah, ter za varno in dostojno vrnitev; poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo popolno preglednost, kar zadeva politike sodelovanja in sredstva, ki jih dodelijo tretjim državam za sodelovanje na področju migracij; meni, da je treba vire za razvoj in sodelovanje nujno porabiti za uresničitev teh ciljev, da ne bodo koristili tistim, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic; poziva EU, naj podpre pobudo Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce za odpravo apatridnosti zunaj EU in v njej do leta 2024;

58.

je zgrožen nad tem, koliko ljudi je umrlo v Sredozemskem morju, in obsoja zlorabe in kršitve, ki so jih utrpeli begunci in migranti; obsoja tudi napade na nevladne organizacije, ki tem ljudem pomagajo; poziva EU in njene države članice, naj povečajo humanitarno pomoč za prisilno razseljene osebe; poziva EU in njene države članice, naj skupnostim, ki gostijo begunce, zagotovijo podporo; vztraja, da mora izvajanje globalnih dogovorov o migracijah in beguncih potekati vzporedno z izvajanjem agende OZN za leto 2030, kakor je določeno v ciljih strateškega razvoja, ter s povečanjem naložb v državah v razvoju;

59.

poudarja, da sta podnebna kriza in množična izguba biotske raznovrstnosti velika grožnja za človekove pravice; poziva Komisijo in ESZD, naj pripravita strategijo EU za varstvo zdravega okolja, pri tem pa naj tesno sodelujeta s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, kot je Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, ki je skupaj s Programom Združenih narodov za okolje začel nedavno izvajati strategijo na tem področju; poudarja, da bo po ocenah OZN do leta 2050 veliko okoljsko razseljenih oseb; opozarja na obveznosti in odgovornost držav in drugih subjektov, ki morajo prispevati k blažitvi posledic podnebnih sprememb in preprečiti njihov negativni učinek na človekove pravice; pozdravlja mednarodna prizadevanja za spodbujanje povezovanja okoljskih in naravnih nesreč ter podnebnih sprememb s človekovimi pravicami; poziva EU, naj dejavno sodeluje v mednarodni razpravi o možnem normativnem okviru za zaščito „okoljsko in podnebno razseljenih oseb“;

Podpora demokraciji

60.

poudarja, da bi morala EU še naprej dejavno podpirati demokratičen in učinkovit politični pluralizem v institucijah za človekove pravice, neodvisnih medijih, parlamentih in civilni družbi pri njihovih prizadevanjih za spodbujanje demokratizacije na obziren način, upoštevaje kulturne in druge okoliščine v teh tretjih državah, zato da bi okrepili dialog in partnerstvo; opozarja, da so človekove pravice temelj demokratizacijskih procesov; je zadovoljen, da je Evropska ustanova za demokracijo stalno dejavna na Zahodnem Balkanu ter v vzhodnem in južnem sosedstvu EU, da bi spodbujala demokracijo in spoštovanje temeljnih pravic ter svoboščin; opozarja, da bi lahko izkušnje, pridobljene z demokratično tranzicijo v okviru širitvene in sosedske politike, pozitivno prispevale k opredelitvi primerov dobre prakse, ki bi jih nato lahko uporabili za podpiranje in krepitev drugih procesov demokratizacije po vsem svetu; opozarja, da se je širitev EU izkazala za najučinkovitejše orodje za podporo demokraciji, pravni državi in človekovim pravicam na evropski celini, zato bi morala možnost pristopa k EU ostati odprta za države, ki se želijo pridružiti in so izvedle reforme, kot je navedeno v členu 49 PEU; poziva EU, naj v vseh procesih širitve pozorno spremlja izvajanje določb, namenjenih varovanju človekovih pravic in pravic oseb, ki pripadajo manjšinam;

61.

pozdravlja sklepe v Svetu o demokraciji z dne 14. oktobra 2019, saj je to začetek procesa posodabljanja in utrjevanja pristopa EU h krepitvi demokracije; ob tem poudarja, da je izobraževanje o človekovih pravicah in demokratizaciji nadvse pomembno za utrditev teh vrednot v EU in zunaj nje; poudarja, da je treba sprejeti izrecna pravila za evropsko financiranje programov v podporo demokraciji, pri tem pa upoštevati naravo demokratičnih sprememb; poudarja, da je treba vlagati v ustrezne vire za boljše usklajevanje programov v podporo demokraciji in prednostnih nalog teh politik; podpira prizadevanja za zagotovitev preglednosti glede pomoči EU na tem področju; se zavezuje spodbujanju večje preglednosti v demokratičnih procesih, predvsem pri financiranju političnih in tematskih kampanj različnih nedržavnih akterjev;

62.

znova pozitivno ocenjuje, da EU zagotavlja stalno podporo volitvam ter pomoč in podporo domačim opazovalcem volitev; v zvezi s tem pozdravlja in v celoti podpira delo skupine Parlamenta za podporo demokraciji in usklajevanje volitev; opozarja, da se je treba na poročila in priporočila misij za opazovanje volitev odzvati z ustreznimi ukrepi, da bi tako povečali njihov učinek in okrepili podporo EU demokratičnim standardom v državah, ki jih to zadeva; poudarja, da je treba demokracijo podpirati skozi ves volilni ciklus, in sicer z dolgoročnimi, prožnimi programi, ki bodo ustrezno odsevali demokratične spremembe; poziva k strogemu spremljanju primerov kršitev človekovih pravic proti kandidatom med volilnimi procesi, zlasti proti pripadnikom ranljivih skupin ali manjšin;

o o

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, Varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku 74. zasedanja Generalne skupščine OZN, predsedniku Sveta OZN za človekove pravice, visokemu komisarju OZN za človekove pravice in vodjem delegacij EU.

(1) https://undocs.org/A/HRC/36/46/Add.2

(2) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0515.

(4) UL C 224, 27.6.2018, str. 58.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0187.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0013.

(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0279.

(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0129.

(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0111.

(10) UNHCR – Global Trends 2018 report (Poročilo o svetovnih trendih v letu 2018) (19. junij 2019).

(11) UL C 285, 29.8.2017, str. 110.

(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0467.

(13) UL L 134, 29.5.2009, str. 1.

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/41

P9_TA(2020)0008

Letno poročilo o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike – letno poročilo (2019/2136(INI))

(2021/C 270/04)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki,

—	ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju Ustanovne listine OZN in Helsinške sklepne listine iz leta 1975, ki jo je objavila Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE),

—	ob upoštevanju Severnoatlantske pogodbe iz leta 1949 in skupne izjave o sodelovanju EU in Nata z dne 10. julija 2018,

—	ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o politični odgovornosti (1),

—	ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije iz leta 2016,

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 7. junija 2017 z naslovom Strateški pristop k odpornosti pri zunanjem delovanju EU (JOIN(2017)0021),

—	ob upoštevanju izjave iz Sofije z dne 17. maja 2018 in sklepov Sveta o širitvi in stabilizacijsko-pridružitvenem procesu z dne 26. junija 2018 in 18. junija 2019,

—	ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. A/RES70/1 z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“ z dne 25. septembra 2015,

—	ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325, s katero je bila leta 2000 vzpostavljena agenda o ženskah, miru in varnosti,

—	ob upoštevanju svojega priporočila z dne 15. novembra 2017 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) o vzhodnem partnerstvu pred vrhom novembra 2017 (2),

—	ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0054/2019),

A.	ker ima Parlament dolžnost in odgovornost izvajati demokratični nadzor skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) ter skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) in bi moral dobiti potrebna in učinkovita sredstva za opravljanje te vloge;

ker ima zunanje delovanje EU neposreden učinek na dobrobit njenih državljanov tako v EU kot zunaj nje, cilj tega delovanja pa je zagotoviti varnost in stabilnost ob spodbujanju evropskih vrednot svobode, demokracije, enakosti, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic; ker verodostojnost Evropske unije kot globalne akterke za mir in varnost temelji na praktičnem spoštovanju njenih vrednot, zato je zunanja politika, ki temelji na vrednotah, v njenem neposrednem interesu;

C.	ker Evropska unija ne more promovirati svojih temeljnih vrednot, če se te ne varujejo in spoštujejo v vseh državah članicah;

D.	ker se trenutno srečujemo z umikom tradicionalnih partnerjev s svetovnega prizorišča, vse večjim pritiskom na večstransko sodelovanje in institucije ter vse močnejšo odločnostjo regionalnih sil;

ker se strateško okolje Unije že nekaj časa slabša, kar pomeni, da je potreba po močnejši Evropi, ki je enotna v svojem pristopu do zunanjih odnosov, nujnejša kot kdaj koli prej, da bi se lahko soočili s številnimi izzivi, ki neposredno ali posredno vplivajo na varnost njenih držav članic in državljanov; ker vprašanja, ki vplivajo na varnost državljanov EU, vključujejo: oborožene spopade neposredno na vzhodnih in južnih mejah evropske celine ter nestabilne države; terorizem – zlasti džihadizem –, kibernetske napade in dezinformacijske kampanje; tuje vmešavanje v evropske politične in volilne procese; širjenje orožja za množično uničevanje in spodbijanje sporazumov o neširjenju orožja; zaostritev regionalnih konfliktov, ki so povzročili prisilno razseljevanje in nenadzorovane migracijske tokove; napetosti, povezane z oskrbo z energijo držav članic; tekmovanje za naravne vire, energetsko odvisnost in energetsko varnost; porast organiziranega kriminala na mejah in v Evropi; slabitev prizadevanj za razorožitev; podnebne spremembe;

F.	ker je džihadizem eden od glavnih izzivov, ki ogroža javno varnost v EU danes in ker je potrebno hitro, odločno in usklajeno ukrepanje tako doma kot v tujini;

ker se nobena država članica sama ne more spopasti z izzivi, s katerimi se danes soočata evropska celina in njena bližnja okolica; ker bi bilo treba spoštovati in zagotoviti načelo enakost med državami članicami pri oblikovanju zunanje in varnostne politike ter ukrepov EU; ker je treba spoštovati pristojnosti nacionalnih parlamentov na področju njihove nacionalne zunanje in varnostne politike; ker morajo ambiciozno, verodostojno in učinkovito skupno zunanjo politiko podpirati ustrezna finančna sredstva ter pravočasni in odločni ukrepi EU; ker je treba instrumente EU za zunanjo politiko uporabljati na skladnejši in bolj povezan način;

ker je multilateralizem edina garancija za mir, varnost ter trajnosten in vključujoč razvoj v izjemno polariziranem mednarodnem okolju; ker so njegovi temelji ogroženi, ko univerzalna pravila in vrednote, vključno s temeljnimi človekovimi pravicami ter mednarodnim in humanitarnim pravom, niso samoumevni ali pa se zlorabljajo; ker je multilateralizem jedro pristopa Evropske unije k njeni SZVP, kot je zapisano v PEU;

ker se svet sooča z globalnim premikom moči, pri čemer je geopolitična konkurenca vodilni trend v zunanji politiki, ki zahteva hitre, enotne in ustrezne mehanizme odzivanja ter zmogljivosti; ker je EU v tem globalnem premiku moči in geopolitični konkurenci pretežno odsotna zaradi neenotnosti med državami članicami;

ker si vse močnejši državni akterji in nove gospodarske sile prizadevajo za potencialno destabilizirajoče globalne in regionalne ambicije ter ogrožajo mir in stabilnost v evropskem sosedstvu z nepredvidljivimi posledicami za mir, poleg evropske in svetovne varnosti; ker je Evropa v nevarnosti, da bo pri sprejemanju odločitev potisnjena na rob in bo zato resno prikrajšana; ker ta globalna prerazporeditev lajša pojav avtokratskih voditeljev, nasilnih nedržavnih akterjev in ljudskih protestnih gibanj;

ker je varnostno okolje EU, ki je odvisno od miru in stabilnosti v njeni soseščini, bolj nestabilno, nepredvidljivo, zapleteno in občutljivo na zunanje pritiske, kar se že dogaja v obliki hibridnega vojskovanja, vključno s sovražno propagando iz Rusije in drugih akterjev, poleg porasta groženj radikalnih terorističnih skupin, ki ovirajo EU pri izvajanju njene suverenosti in strateške neodvisnosti; ker nestabilnost in nepredvidljivost na mejah EU in v njenem bližnjem sosedstvu predstavljata neposredno grožnjo varnosti celine; ker sta notranja in zunanja varnost neločljivo povezani; ker ima ta zunanji pritisk tako fizično kot spletno razsežnost; ker dezinformacije in druge oblike tujega vmešavanja zunanjih sil resno ogrožajo evropsko suverenost ter stabilnost in varnost Unije;

ker so socialno-ekonomske neenakosti, zatiranje, podnebne spremembe in pomanjkanje participativnega vključevanja glavni vzroki za globalne konflikte; ker so leta 2015 vse države članice OZN sprejele cilje trajnostnega razvoja, da bi zagotovile načrt za pravično, pošteno, trajnostno in vključujoče globalno sodelovanje;

ker učinki podnebnih sprememb vse bolj vplivajo na različne vidike življenja ljudi, razvojne možnosti ter na svetovno geopolitično ureditev in globalno stabilnost; ker bodo tisti, ki imajo na voljo manj sredstev za prilagajanje podnebnim spremembam, najbolj občutili njihove posledice; ker bi se morala zunanja politika EU bolj osredotočati na spodbujanje večstranskih dejavnosti, in sicer s sodelovanjem pri specifičnih vprašanjih, povezanih s podnebjem, z vzpostavljanjem strateških partnerstev ter s krepitvijo sodelovanja in odnosov med državnimi in nedržavnimi akterji, vključno s tistimi, ki bistveno prispevajo k svetovnemu onesnaževanju;

N.	ker človekove pravice na svetovni ravni nazadujejo; ker se ljudje iz vseh regij sveta, ko jih njihove vlade pustijo na cedilu, ozirajo k Evropi za podporo pri zagotavljanju spoštovanja njihovih človekovih pravic;

O.	ker je širitvena politika EU učinkovit zunanjepolitični instrument Unije; ker je evropska sosedska politika ključni instrument v zvezi z vzhodnimi in južnimi sosedi EU;

ker naj bi do več kot polovice rasti svetovnega prebivalstva do leta 2050 prišlo v Afriki, kjer bo predvidoma rojenih 1,3 milijarde od 2,4 milijarde dodatnih ljudi na planetu; ker bo koncentracija te rasti v nekaterih najrevnejših državah v kombinaciji z učinki podnebnih sprememb privedla do številnih novih izzivov, ki bodo, če se ne bodo začeli reševati takoj, imeli izjemno problematične posledice tako za zadevne države kot za Evropsko unijo; ker nedavno objavljeno poročilo Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) o trgovini in razvoju iz leta 2019 vključuje številke za dodatnih 2,5 bilijona USD na leto, da bi dosegli cilje iz agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030;

ker je glede na propad pomembnih sporazumov o nadzoru orožja in razoroževanju, pa tudi ob upoštevanju tehnologij v vzponu, kot sta kibernetska tehnologija in avtonomno razoroževanje, bi morala nadzor nad oborožitvijo in neširjenje orožja postati pomemben vidik zunanje in varnostne politike EU; ker je treba Skupno stališče Sveta 2008/944/SZVP (3) pregledati in posodobiti tako, da se bodo morala merila strogo uporabljati in izvajati ter da se bo moral vzpostaviti mehanizem sankcioniranja;

Ogroženi multilateralizem: nujno potrebujemo močnejšo in bolj združeno Evropo

želi spomniti, da moramo, kot Evropejci, v času, ko nasprotujoče si sile vedno bolj ogrožajo svetovni red, ki temelji na pravilih, zagovarjati univerzalne vrednote, pravila in načela, zlasti multilateralizem, mednarodno pravo, pravno državo, demokracijo, spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, prosto in pošteno trgovino, nenasilno reševanje sporov ter skupne evropske interese – tako izven kot v EU; poudarja, da mora Evropska unija delovati v skladu s svojimi načeli, če želi ohraniti verodostojnost kot zagovornica univerzalnih vrednot, kot je demokracija;

poudarja, da mora biti multilateralizem v središču prizadevanj EU za preprečevanje, blaženje in reševanje konfliktov na podlagi standardov in načel mednarodnega prava, Ustanovne listine OZN in Helsinške sklepne listine OVSE iz leta 1975, ter je najboljše jamstvo za nadnacionalni politični dialog, mir in stabilen svetovni red; je trdno prepričan, da imajo EU in njene države članice v strateškem okolju, ki se je občutno poslabšalo, vse večjo odgovornost pri prispevanju k mednarodni varnosti;

poudarja, da je multilateralizem temelj zunanje in varnostne politike EU ter najboljši način za zagotavljanje miru, varnosti, človekovih pravic in blaginje; poudarja, da ta pristop prinaša prednosti za ljudi v Evropi in po svetu; priznava triplastni pristop multilateralizma, ki temelji na naslednjih načelih: spoštovanju mednarodnega prava in zagotavljanju, da delovanje EU temelji na pravilih in standardih mednarodnega prava in sodelovanja, širitvi multilateralizma na novo svetovno stvarnost, ki spodbuja skupni pristop in upošteva možnost za izkoriščanje normativne zmogljivosti, neodvisnosti in vpliva EU v mednarodnih organizacijah, ohranjanju in razširjanju tega vpliva ter reformi mednarodnih organizacij, da bodo večstranske organizacije ustrezale svojemu namenu; nadalje priznava, da je treba vprašanje neenake porazdelitve moči med državnimi in nedržavnimi akterji obravnavati in rešiti, če naj bo multilateralizem učinkovit; pozdravlja ukrepe Unije, s katerimi odločno podpira Pariški sporazume, regionalne mirovne sporazume in jedrsko razorožitev;

izraža obžalovanje zaradi postopnega umika Združenih držav Amerike iz multilateralnega svetovnega reda, in sicer umika iz Pariškega sporazuma, skupnega celovitega načrta ukrepanja, Sveta OZN za človekove pravice in Unesca, ter njihovo odločitev, da prekinejo financiranje Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA); odločno podpira, da vse strani ohranjajo in dosledno izvajajo skupni celoviti načrt ukrepanja kot sestavni del multilateralnega svetovnega reda in programa neširjenja jedrskega orožja ter prispevka k regionalni varnosti na Bližnjem vzhodu; zavrača, da so Združene države Amerike enostransko in ekstrateritorialno ponovno uvedle sankcije, potem ko so izstopile iz skupnega celovitega načrta ukrepanja, kar je resno poseganje v legitimne gospodarske in zunanjepolitične interese EU; poziva EU in njene države članice, naj okrepijo enotnost, odvračanje in odpornost proti sekundarnim sankcijam iz tretjih držav ter naj bodo pripravljene sprejeti protiukrepe proti kateri koli državi, ki s sekundarnimi sankcijami škodi legitimnim interesom EU;

obžaluje, da se čezatlantsko partnerstvo sooča s številnimi izzivi in motnjami, vendar ostaja nepogrešljivo za varnost in blaginjo na obeh straneh Atlantika; obžaluje postopni umik Združenih držav Amerike iz multilateralne svetovne ureditve, ki temelji na pravilih;

ponovno poziva države članice, naj podprejo reformo sestave in delovanja varnostnega sveta OZN; poudarja, da je EU zavezana krepitvi mednarodne vloge OZN;

poziva k močnejši, združeni, učinkoviti, proaktivni in bolj strateški Evropski uniji, zlasti glede na to, da se je pravkar začel nov evropski politični cikel in da bi se lahko zunanja in varnostna politika EU spremenila; meni, da nobena posamezna država članica ne more sama zagotoviti ustreznega odziva na današnje svetovne izzive; poudarja, da je potrebno evropsko sodelovanje, da bi imeli vpliv na svetovni ravni, kar pa zahteva enoten pristop in ne bo mogoče, če EU ne bo združena; poziva EU, naj okrepi prizadevanja za zaščito interesov in vrednot, hkrati pa deluje kot zanesljiva mednarodna partnerica; meni, da je treba okrepiti lastno učinkovitost EU in njene izvršilne pristojnosti na mednarodni ravni, ter poziva institucije EU, naj se osredotočijo na državljane in delujejo v interesu ljudi; poudarja, da bi morala EU sporočiti politične cilje, določiti prednostne naloge in cilje, ki omogočajo sodelovanje z državljani, se osredotočajo na ljudi, ne na procese, ustvarjajo oprijemljive rezultate in ne ustvarjajo dodatne birokracije; poziva EU, naj pri pripravi političnih predlogov z mednarodno razsežnostjo izboljša dialog z vladnimi in nevladnimi akterji tretjih držav, da bo lahko EU nastopala enotno;

ponavlja, da je nujno treba povečati odpornost in neodvisnost EU z okrepitvijo SZVP, ki bo zavezana miru, regionalni in mednarodni varnosti, človekovim pravicam, socialni pravičnosti, temeljnim svoboščinam in načelu pravne države v EU, njeni soseščini in po svetu; poudarja, da je verodostojnost EU v svetu odvisna od teh načel, ki se varujejo in upoštevajo; meni, da bi morala biti ta okrepljena SZVP bolj usklajena, obsegati tako tradicionalno mehko moč kot tudi močno SVOP, učinkovito politiko sankcij in čezmejno sodelovanje v boju proti terorizmu; ponovno poziva k hitremu sprejetju mehanizma EU za sankcije na področju človekovih pravic (tj. evropsko različico zakona Magnickega), ki bi omogočal ciljno usmerjene sankcije proti posameznikom, soudeleženim v hudih kršitvah človekovih pravic;

meni, da mora Evropska unija postati verodostojna in učinkovita svetovna akterka, ki bo lahko prevzela odgovorno, konkretno, proaktivno in pomembno vodilno vlogo na mednarodnem prizorišču ter sprostila svoj politični potencial za razmislek in ukrepanje kot geopolitična sila, ki ima pomemben vpliv, hkrati pa bi zagovarjala in spodbujala cilje iz člena 21 PEU, univerzalna načela in pravila, skupne vrednote – začenši z mirom in človekovimi pravicami –, ter interese v svetu, kar bi pripomoglo k reševanju konfliktov po vsem svetu in oblikovalo globalno upravljanje; ponovno potrjuje, da je treba zagotoviti strateško neodvisnost EU, zlasti boljše sprejemanje odločitev, zmogljivosti in ustrezne obrambne zmogljivosti, priznane v globalni strategiji EU, ki jo je junija 2018 potrdilo 28 voditeljev držav in vlad, in ki si prizadeva za spodbujanje bolj sposobne in neodvisne EU v času vse večje geopolitične konkurence;

10.

v celoti podpira odločitev predsednice Komisije, da izvršno vejo oblasti EU preoblikuje v „geopolitično komisijo“, ki se bo osredotočila na oblikovanju verodostojnega zunanjega akterja, ki bo sistematično obravnaval zadeve v zvezi z zunanjim delovanjem; pozdravlja zavezo podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, da bo usklajeval zunanje razsežnosti delovanja Komisije in bolje povezal notranje in zunanje vidike politik EU; poudarja, da bi se od „geopolitične komisije“ zato pričakovalo, da bo globalne zadeve obravnavala proaktivno in se nanje ne bo zgolj odzivala ter omogočala, da se bo ta mandat odražal v naslednjem večletnem finančnem okviru; zato meni, da bi si morala Evropska unija, brez poseganja v svoj status normativne sile, prizadevati, da postane bolj odločen akter; poudarja, da mora „geopolitična komisija“ zaščititi svoje interese, pri tem pa v celoti spoštovati mednarodno pravo in lastne vrednote; poudarja, da mora EU uporabiti vse svoje pristojnosti v duhu sodelovanja in odprtosti, pri tem pa si pridržati pravico, da po potrebi sprejme ustrezne ukrepe;

11.

potrjuje svojo zavezanost globalni strategiji EU, ki je odločilen korak naprej od ad hoc reševanja kriz do celostnega pristopa k zunanji politiki Evropske unije; meni, da je primeren trenutek za strateški pregled globalne strategije EU in da je ta pregled tudi potreben zaradi nekaterih korenitih geopolitičnih sprememb, ki so se zgodile od sprejetja strategije (politična nesoglasja na obeh straneh Atlantika, pojav novih, prodornejših sil, kot je Kitajska, zaostrovanje podnebne krize itd.) in ki imajo resne posledice za zunanjepolitične cilje in varnostno politiko Unije na splošno; zato poziva, naj podpredsednik Komisije/visoki predstavnik začne proces splošnih vključujočih posvetovanj, v katera bodo vključene države članice in vodilni strokovnjaki na področju zunanje politike EU, ki niso iz institucij EU, pa tudi organizacije civilne družbe;

12.

meni, da bi se morala EU bolj opirati na trgovinske in razvojne instrumente, kot so dvostranski in prostotrgovinski sporazumi s tretjimi državami, tako da bi ratifikacijo sporazumov pogojevala s podpisom Pariškega sporazuma in s spoštovanjem temeljnih evropskih vrednot;

13.

meni tudi, da bi morala EU za ohranitev svoje zunanje verodostojnosti v središče sporazumov EU s tretjimi državami postaviti spoštovanje klavzul o človekovih pravicah, jih pogojevati s tem in jih po potrebi uporabljati;

14.

meni, da bi se morala Evropska unija hitreje in učinkoviteje odzivati na krize z vsemi diplomatskimi in gospodarskimi instrumenti, s katerimi razpolaga, in vključiti več civilnih in vojaških misij, ki so del SVOP; zato opozarja, da bi morala nameniti več pozornosti preprečevanju konfliktov, tako da bi obravnavala temeljne vzroke nestabilnosti in vzpostavila instrumente za njihovo odpravljanje; v zvezi s tem opozarja, da je treba znatno povečati proračunska sredstva EU za naslednji večletni finančni okvir in vsaj podvojiti sredstva za preprečevanje konfliktov, graditev miru in mediacijo; želi spomniti na bistveno vlogo EU pri spodbujanju demokracije v sosedstvu Evrope, zlasti prek programov podpore Evropske ustanove za demokracijo;

15.

poudarja, da mora Evropska unija namesto pristopa odzivanja začeti uporabljati pristop predvidevanja in se povezati z enako mislečimi strateškimi partnerji EU, predvsem z Natom in državami v vzponu, da bi se postavila v bran svetovnemu redu, ki temelji na pravilih, mednarodnem in humanitarnem pravu ter na večstranskih pogodbah; želi spomniti, da SZVP EU temelji na partnerstvu in multilateralizmu, ki pomagata združiti ustrezne regionalne in svetovne sile; poudarja, da je nujno treba preučiti nove prožne oblike sodelovanja zavezništev, zlasti pri spremljanju in nadzoru tehnoloških, trgovinskih in naložbenih tokov, ter poiskati inovativne in vključujoče mehanizme za sodelovanje in razvoj pametnega multilateralizma; poziva k skupnim prizadevanjem za reformo večstranskih organizacij, da bodo ustrezale svojemu namenu;

16.

spodbuja zunanjo politiko EU, ki združuje njene institucije in države članice v okviru skupne in trdne zunanje politike na ravni EU, kar ji bo prineslo večjo verodostojnost; podpira zamisel, da bi morala takšna politika odločno podpreti ključno vlogo podpredsednika Komisije/visokega predstavnika; spodbuja vzpostavitev ad hoc koalicij držav članic, ki prispevajo k večji prožnosti in odzivnosti zunanjega delovanja Unije z zmanjševanjem pritiska, ki ga ustvarja potreba po doseganju soglasja med državami članicami; spodbuja ponovno vzpostavitev tesnejšega sodelovanja med podpredsednikom Komisije/visokim predstavnikom ter zunanjimi ministri in ga pooblašča za delovanje v imenu EU, da bi okrepili kohezijo in demokratično legitimnost EU; poziva EU, naj svojim državljanom bolje sporoča svoje vizije in cilje SZVP;

17.

poziva k večji solidarnosti in boljšemu usklajevanju med EU in državami članicami; želi spomniti, da morajo biti zunanje politike Unije usklajene med seboj, pa tudi z drugimi politikami z zunanjo razsežnostjo, prav tako pa morajo biti usklajene z mednarodnimi partnerji; verjame, da je sodelovanje med državami članicami bistveno za zaščito demokracije, skupnih vrednot, svoboščin ter socialnih in okoljskih standardov EU; poudarja, da je treba razširiti sodelovanje med državami članicami, partnerskimi državami in mednarodnimi organizacijami; poudarja pomen člena 24(3) PEU, ki določa, da države članice dejavno in brez pridržkov podpirajo zunanjo in varnostno politiko Unije v duhu lojalnosti in medsebojne solidarnosti ter upoštevajo delovanje Unije na tem področju; poudarja, da je, kot je predvideno v pogodbi, Svet EU za zunanje zadeve forum, na katerem nacionalni ministri predstavijo svoja stališča in se dogovorijo o politikah, in da morajo po tem, ko je politika sprejeta, države članice v celoti podpreti podpredsednika Komisije/visokega predstavnika pri izvajanju politike, tudi v svojih diplomatskih prizadevanjih;

18.

poudarja, da mora Unija v celoti izvajati določbe Lizbonske pogodbe in obstoječe instrumente uporabljati bolj učinkovito; poziva EU, naj deluje bolj usklajeno in dosledno, da bi izboljšala svoje postopke odločanja in postala učinkovit in verodostojen zunanji akter, pri čemer bo ESZD igrala osrednjo vlogo;

Okrepitev Evropskega parlamenta kot enega od stebrov SZVP

19.

poudarja, da lahko Evropska unija izkoristi svoj polni potencial samo, če nastopa in deluje enotno in če se odločanje postopoma seli z nacionalne na nadnacionalno raven, pri tem pa bi bilo treba v celoti izkoristiti možnosti, ki jih nudijo pogodbe EU, njene institucije in postopki, delovati pa bi morala v skladu z načelom subsidiarnosti in ob spoštovanju pristojnosti držav članic; poudarja, da bi morala Evropska unija uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, da bi dosegla ta cilj, vključno s tistimi, ki jih nudi parlamentarna diplomacija;

20.

v zvezi s tem ponavlja, da je Parlament skozi leta razvil celo vrsto instrumentov in mrež na področju zunanjega delovanja, kot so skupni parlamentarni odbori in parlamentarni odbori za sodelovanje s tretjimi državami, pa tudi številne medparlamentarne delegacije, ad hoc delegacije in misije za opazovanje volitev, ki se razlikujejo od tistih, ki jih uporablja izvršna veja EU, hkrati pa jih dopolnjujejo; poudarja pristojnosti Parlamenta za nadzor in kontrolo ter poudarja, da njegova poročila in resolucije zaslužijo večjo pozornost; poudarja pomen parlamentarnih skupščin kot forumov za sodelovanje in institucionalni dialog ter njihov dragoceni prispevek k zunanjemu delovanju Evropske unije in tudi na področju varnosti in obrambe; poudarja, da je treba spodbujati njihove dejavnosti in zagotoviti ustrezno izvajanje njihovega dela;

21.

poudarja pomembno vlogo misij EU za opazovanje volitev; poudarja politično odgovornost glavnih opazovalcev, ki so imenovani izmed poslancev Evropskega parlamenta; zato poziva k bolj integriranemu pristopu k zunanji in varnostni politiki EU, ki bi vključeval parlamentarno razsežnost; poziva k večjemu medinstitucionalnemu sodelovanju pri pripravi strategij v odnosu do tretjih držav in regij, s posebnim poudarkom na Zahodnem Balkanu in državah vzhodnega partnerstva; želi spomniti, kako pomembni so parlamentarna diplomacija in medparlamentarni odnosi za podpiranje teh ciljev; potrjuje, da mora imeti Parlament večjo vlogo v SZVP in na mednarodnem prizorišču; poudarja, da si morajo EU in države članice skupaj prizadevati za oblikovanje splošne politične strategije za na novo osredotočeno parlamentarno diplomacijo, ki bo vključevala celovitejši pristop k zunanji in varnostni politiki EU, ter prilagoditi svoj način dela;

22.

poudarja, da bi morale vse institucije, vključene v SZVP/SVOP, ponovno preučiti svoje delovne metode in oceniti najboljši način za izpolnjevanje svoje vloge v skladu s pogodbami;

23.

poziva k boljšemu medinstitucionalnemu sodelovanju, da bo Parlament dovolj zgodaj prejel informacije in bo lahko po potrebi izrazil svoje stališče, Komisija in ESZD pa bosta lahko njegovo stališče čim bolj upoštevala; poziva k učinkoviti in celoviti izmenjavi informacij s strani Komisije in ESZD, da bi Parlamentu omogočili učinkovito in pravočasno izvajanje nadzorne vloge, tudi na področju SZVP; pozdravlja zavezo podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, da bo Parlament bolje in prej obveščal o temeljnih usmeritvah SZVP, ga vključil in se z njim posvetoval;

24.

poziva k okrepitvi vloge Parlamenta pri nadzoru in spremljanju zunanjega delovanja EU, vključno z nadaljnjimi rednimi posvetovanji s podpredsednikom Komisije/visokim predstavnikom, ESZD in Komisijo; poziva k zaključku pogajanj o dostopu Parlamenta do občutljivih informacij Sveta na področju SZVP in SVOP;

25.

ugotavlja, da bi moral Odbor Parlamenta za zunanje zadeve (AFET) kot vodilni pristojni odbor za odnose s tretjimi državami, če/ko pride do brexita, od izvršne veje EU prejeti vse potrebne informacije, da bo lahko v imenu Parlamenta nadziral pogajalski proces v skladu s členom 218 PDEU in zagotavljal pravočasni prispevek k prihodnjim sporazumom z Združenim kraljestvom, za katere bo potrebno soglasje Parlamenta; poudarja pomen prihodnjega sodelovanja med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom na področju SZVP in SVOP ter se zaveda, da bo treba poiskati ustvarjalne rešitve;

26.

poudarja prizadevanja EU za dosledno potrditev pomena vzdrževanja in krepitve svobodnega in odprtega mednarodnega reda, ki temelji na spoštovanju pravne države;

27.

poziva, naj se pred sprejetjem strategije, povezane s SZVP, ali sporočila Komisije in ESZD vzpostavi mehanizem posvetovanja z Odborom za zunanje zadeve in ustreznimi organi;

28.

poziva k bolj strateškemu pristopu, večji skladnosti, doslednosti in dopolnjevanju med zunanjimi finančnimi instrumenti EU in SZVP, kakor je določeno v pogodbah, da bi Evropski uniji omogočili, da se spoprime z vedno večjimi izzivi na področju varnosti in zunanje politike; poudarja, da je treba verodostojno in učinkovito SZVP podpreti z ustreznimi finančnimi sredstvi; poziva, naj se sredstva za zunanje delovanje EU zagotovijo v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira (2021–2027) in naj EU svoja sredstva osredotoči na strateške prednostne naloge;

29.

je seznanjen s predlogom Komisije, da bi večino obstoječih instrumentov za zunanje delovanje združili v enoten instrument, instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (NDICI); ponavlja, da lahko združitev instrumentov za zunanje delovanje v en sklad privede do sinergij, učinkovitosti in hitrega odločanja ter črpanja sredstev, vendar ne bi smelo preusmeriti financiranja Unije od dolgoletnih in krovnih ciljev zunanje politike v zvezi z izkoreninjenjem revščine, trajnostnim razvojem in varstvom človekovih pravic; pozdravlja poenostavljeno strukturo zunanjih instrumentov, ki se predlaga v okviru instrumenta NDICI; zahteva ustrezen sistem zavor in ravnotežja, zadostno raven preglednosti, strateški prispevek politike ter reden nadzor nad izvajanjem Parlamenta; poudarja pomen načela razlikovanja pri pomoči sosednjim državam, ki so bolj zavezane evropskim reformam, in sicer v skladu z načelom „več za več“ in „manj za manj“;

30.

poudarja, da mora imeti Parlament večjo vlogo pri nadzoru in upravljanju vseh zunanjih instrumentov EU, tudi za instrument za predpristopno pomoč za obdobje 2021–2027 (IPA III); poudarja vlogo instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru, zlasti pri podpiranju miru in stabilnosti po svetu; pričakuje pravočasno sprejetje instrumentov za obdobje po letu 2020, vključno z evropskim mirovnim instrumentom, da bi se izognili nepotrebnim vrzelim pri financiranju;

31.

meni, da bi morali biti preprečevanje konfliktov, graditev miru, mediacija in mirno reševanje dolgotrajnih konfliktov, zlasti v neposrednem sosedstvu EU, prednostna naloga v naslednjih letih; poudarja, da bi takšen pristop prinesel visoko dodano vrednost EU s političnega, družbenega, gospodarskega in varnostnega vidika; želi spomniti, da dejavnosti za preprečevanje konfliktov in mediacijo prispevajo k uveljavljanju prisotnosti in verodostojnosti EU na mednarodnem prizorišču ter da bi morale biti del celostnega pristopa, ki bi združeval varnost, diplomacijo in razvoj; poudarja, da je treba utrditi vlogo Evropske unije kot vplivnega svetovnega akterja ter vlagati v preprečevanje konfliktov in mediacijo; poziva EU, naj večjo prednost nameni preprečevanju konfliktov in mediaciji; poudarja pomemben prispevek Parlamenta na področju reševanja konfliktov in mediacije, dialoga in promocije vrednot demokracije, pravne države, spoštovanja manjšin in temeljnih pravic, zlasti v državah Zahodnega Balkana, vzhodnega partnerstva in južnega sosedstva, ter poziva k poglabljanju medinstitucionalnega sodelovanja na področju mediacije; pozdravlja večjo vlogo EU pri reševanju konfliktov in krepitvi zaupanja v okviru obstoječih dogovorjenih pogajalskih oblik in načel ali v podporo tem oblikam in načelom;

32.

opozarja na pomen prepričljive evropske sosedske politike, v okviru katere se bo EU zavezala skupnim družbenim, političnim in gospodarskim interesom z vzhodnimi in južnimi partnerskimi državami; poudarja strateško vlogo, ki jo lahko Unija igra v okviru evropske sosedske politike, da bi prednostno okrepila odpornost partneric EU pri soočanju z grožnjami in pritiski; priznava, da mora biti Evropska unija pomembna akterka v sosedstvu, če želi biti močna svetovna akterka;

33.

opozarja, da sodobne demokracije zahtevajo popolnoma delujočo zakonodajno vejo oblasti, in v zvezi s tem poudarja pomen podpore dela parlamentov na Zahodnem Balkanu in v sosedstvu;

34.

priznava, da je stabilnost vzhodnega sosedstva pomembna za stabilnost same Unije, in se zaveda preobrazbenega potenciala EU za sosednje regije in države; ponavlja, da podpira vzhodno partnerstvo, ki je leta 2019 obeležilo 10. obletnico obstoja; poudarja pa, da so za uspeh tega partnerstva potrebne nove pobude in zaveze z obeh strani (EU in njenih partneric); spodbuja razvoj vse tesnejših odnosov z vzhodnim partnerstvom, vključno s ciljno usmerjenimi strategijami za Ukrajino, Gruzijo in Moldavijo, ter poudarja pomen upoštevanja idej, kot je strategija 2030 za trojico, in idej najbolj naprednih držav vzhodnega partnerstva, pridruženih EU; poudarja, da bi moral tak pristop temeljiti na načelu „več za več“ in „manj za manj“, ki bi ga vodile institucije EU in koalicija enako mislečih držav članic, ki je znana kot evropski proces za trojico držav, pri čemer bi bilo treba pozornost nameniti konkretnim projektom in programom, da se upošteva dobra praksa iz berlinskega procesa in povezovanja Evropskega gospodarskega prostora; meni, da lahko uspešna preobrazba v državah vzhodnega partnerstva, zlasti v državah, pridruženih EU, tj. v Ukrajini, Gruziji in Moldaviji, prinese pozitivne rezultate, kar lahko vpliva tudi na družbo v sosednji Rusiji;

35.

poudarja, da bi moralo biti sodelovanje z državami vzhodnega partnerstva in drugimi državami v sosedstvu EU prednostna naloga SZVP, saj sta razvoj in demokratizacija teh držav v velikem interesu EU; poziva Komisijo in ESZD, naj še naprej krepita gospodarske vezi in povezljivost ter naj uporabita trgovinske in pridružitvene sporazume, dostop do enotnega trga in poglobljene medosebne stike, tudi s poenostavitvijo vizumskih postopkov in liberalizacijo vizumskega režima, če so izpolnjene vse zahteve; poudarja, da bi zgoraj navedeno lahko služilo kot spodbuda za demokratične reforme ter sprejetje pravil in standardov EU;

36.

ponovno poudarja zavezanost EU suverenosti, ozemeljski celovitosti in politični neodvisnosti Ukrajine ter vseh držav vzhodnega partnerstva znotraj njihovih mednarodno priznanih meja v skladu z mednarodnim pravom, standardi in načeli, da bi povečali podporo prebivalcem, notranje razseljenim osebam in beguncem, ki so jih prizadeli konflikti, ter se borili proti poskusom destabilizacije iz tretjih držav, zlasti Rusije; zavrača uporabo sile ali grožnje pri reševanju konfliktov in ponavlja svojo vizijo, da bi bilo treba sedanje konflikte v vseh državah vzhodnega partnerstva reševati v skladu s standardi in načeli mednarodnega prava; ostaja popolnoma zavezan politiki nepriznavanja nezakonite priključitve Krima; poudarja pomen proaktivne drže na podlagi mednarodnega prava proti dolgotrajnim konfliktom v državah vzhodnega sosedstva; obsoja tudi nadaljnjo militarizacijo na gruzijskih zasedenih ozemljih Abhazije in Chinvalske regije/Južne Osetije ter poziva Rusijo, naj izpolni svoje obveznosti v okviru mednarodne zakonodaje; poudarja, da več kot desetletje po koncu ruske agresije v Gruziji in premirju, ki ga je izpogajala EU, Rusija še vedno očitno krši nekatere določbe premirja, postopek določanja meje pa še vedno poteka; poziva k okrepitvi mandata nadzorne misije Evropske unije v Gruziji (EUMM) in k njeni povečanih prepoznavnosti; poziva Rusko federacijo kot okupatorko, naj spoštuje svoje mednarodne obveznosti in misiji EUMM omogoči neoviran dostop do okupiranih regij;

37.

pozdravlja, da je predsednica Komisije potrdila evropsko perspektivo za Zahodni Balkan in poudarja svojo zavezanost širitvi, ki ostaja ključna politika in pomembna gonilna sila EU; ponavlja, da mora biti stališče EU glede širitve velikopotezno in verodostojno;

38.

poziva k verodostojni strategiji širitve EU na Zahodnem Balkanu, ki temelji na strogem in pravičnem pogojevanju v skladu z uporabo københavnskih meril in ki ostaja za zunanjo politiko pomembno orodje za spodbujanje varnosti s krepitvijo odpornosti držav v regiji, ki je strateškega pomena za EU;

39.

ponavlja, da so cilji politike EU do držav zahodnega Balkana – poleg splošne SVZP – da se jim pomaga v pristopnem procesu; poudarja, da ta proces širitve temelji na dosežkih in je odvisen od spoštovanja københavnskih meril, načel demokracije, spoštovanja temeljnih svoboščin ter človekovih pravic in pravic manjšin, spoštovanja pravne države in posameznih uspehov pri doseganju predpisanih meril;

40.

poudarja, da je sedanji proces reform pomemben in bi lahko vplival na preobrazbo držav kandidatk; je še naprej v celoti zavezan reformam in projektom, usmerjenim v EU, predvsem tistim, ki se osredotočajo na nadaljnjo krepitev načela pravne države in dobrega upravljanja, zaščito temeljnih pravic in spodbujanje sprave, dobrih sosedskih odnosov in regionalnega sodelovanja; z obžalovanjem ugotavlja, da se ta proces upočasnjuje;

Okrepitev SZVP za spopadanje s svetovnimi grožnjami

41.

poziva k okrepitvi zmogljivosti EU in njenih držav članic za samostojno delovanje na področju varnosti in obrambe; poudarja, da je učinkovito in tesno partnerstvo s partnerskimi organizacijami, kot sta OZN in Nato, ter z drugimi mednarodnimi institucijami, kot sta Afriška unija in OVSE, pomembnejše kot kadarkoli prej; poudarja, da je Nato ključni varnostni partner EU; poudarja pomen tesnega sodelovanja z Natom pri vseh zadevah, povezanih z obrambo, ter pri obravnavanju varnostnih izzivov v EU in v njenem sosedstvu, predvsem pri preprečevanju hibridnih groženj;

42.

pozdravlja prizadevanja EU za okrepitev evropske varnosti in obrambe, da bi bolje zaščitili Unijo in njene državljane ter prispevali k miru in stabilnosti v sosedstvu in širše v skladu s skupno izjavo o sodelovanju EU in Nata z dne 10. julija 2018;

43.

poudarja vlogo Nata kot pomembnega stebra evropske varnosti in pozdravlja proces širitve Nata, ki poteka, saj prispeva k stabilnosti in blaginji Evrope;

44.

verjame, da bi zunanja in varnostna politika EU z glasovanjem s kvalificirano večino postala učinkovitejša, prav tako pa bi se pospešil proces odločanja; poziva Svet, naj redno uporablja tovrstno glasovanje v primerih iz člena 31(2) PEU, prav tako ga poziva, naj prevzame to pobudo z uporabo premostitvene klavzule iz člena 31(3) PEU; spodbuja Svet, naj razmisli o razširitvi glasovanja s kvalificirano večino na druga področja SZVP;

45.

podpira razpravo v EU o novih formatih, kot bi bil varnostni svet EU, ki bi deloval s popolnim dialogom in v sodelovanju z državami članicami, ter načinih za tesnejše sodelovanje v okviru EU in mednarodnih organov, da bi se omogočil učinkovitejši postopek odločanja na področju varnostne politike;

46.

pozdravlja odločitev predsednice Komisije, da bo v petih letih vzpostavila pristno in delujočo evropsko obrambno unijo, ter poziva k preglednim izmenjavam s Parlamentom in državami članicami za vzpostavitev obrambne unije; v zvezi s tem meni, da bi morala EU kar najbolje izkoristiti že obstoječe mehanizme in instrumente, kot so stalno strukturno sodelovanje (PESCO), vojaška mobilnost in Evropski obrambni sklad (EDF), katerega cilj je izboljšati nacionalne in evropske zmogljivosti ter podpreti povečanje učinkovitosti evropske obrambne industrije; poziva k vzpostavitvi mehanizma za parlamentarni demokratični nadzor nad vsemi novimi instrumenti na področju obrambe;

47.

poudarja, da je treba zagotoviti redno ocenjevanje stalnega strukturnega sodelovanja in Evropskega obrambnega sklada ter njune sposobnosti prispevanja k ciljem SVOP, da bi zagotovili ustrezna sredstva v skladu z obveznostmi v okviru PESCO za učinkovito in dosledno izvajanje odločitev EU, med drugim z bolj integrirano tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe (EDTIB), s čimer bi zagotovili, da bo Unija ostala odprta za sodelovanje;

48.

želi spomniti, da člen 20(2) PEU, ki vsebuje določbe o okrepljenem sodelovanju, ponuja dodatne možnosti za države članice, da naredijo korak naprej v zvezi s SZVP, zato bi ga morali uporabiti;

49.

želi spomniti, da podnebne spremembe vplivajo na vse vidike človeškega življenja, med drugim tudi s povečevanjem možnosti konfliktov in nasilja; poudarja, da bi bilo treba pomisleke glede podnebne varnosti in pripravljenost izvrševanja globalnega okoljskega upravljanja vključiti v zunanjo politiko EU;

50.

poudarja, da bi morala EU razviti zmogljivosti za spremljanje s podnebnimi spremembami povezanih tveganj, med katerimi pa bi morale biti tudi politike glede občutljivosti za konflikte in preprečevanja kriz; v zvezi s tem priznava, da povezovanje prilagajanja na podnebne spremembe in ukrepov za graditev miru krepi preprečevanje konfliktov; poudarja, da je treba na področju podnebnih sprememb razviti celovit pristop in pristop predvidevanja; poziva EU in njene države članice, naj na mednarodni konferenci o podnebnih spremembah nastopijo velikopotezno in izpolnijo svoje obveznosti; poudarja vrednost podnebne diplomacije v zvezi s tem;

51.

poudarja, da je treba razviti celovit pristop k podnebnim spremembam in varnosti v skladu s cilji trajnostnega razvoja, zlasti s cilji trajnostnega razvoja št. 13 in 16, zagotoviti pravične in zadostne tokove financiranja podnebnih ukrepov v okviru Pariškega sporazuma ter nameniti več finančnih sredstev za te ukrepe v okviru sedanjega instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru ter prihodnjega NDICI;

52.

poudarja vse večji geopolitični pomen Arktike in njegov vpliv na varnostne razmere v EU in v svetu; poziva EU, naj si prizadeva oblikovati skladnejšo notranjo in zunanjo politiko EU, strategijo za Arktiko in konkretni akcijski načrt za aktivnosti EU v arktični regiji, pri čemer naj upošteva tudi varnostni in geostrateški vidik; ugotavlja, da lahko EU prispeva k reševanju morebitnih varnostnih in geostrateških izzivov;

53.

poziva k odločnejši podpori za strategijo za pomorsko varnost EU, saj je pravica do plovbe vedno večji izziv, tako na globalni ravni kot v sosedstvu; vztraja, da je treba pravico do plovbe vedno spoštovati in da morajo biti ukrepi osredotočeni na umirjanje napetosti ter preprečevanje oboroženih konfliktov in vojaških incidentov;

54.

obžaluje, da se napetosti povečujejo ter da se v glavnih svetovnih pomorskih žariščih, kot so Južnokitajsko morje, Hormuška ožina, Adenski zaliv in Gvinejski zaliv, nadaljujejo kršitve prava morja in mednarodnega pomorskega prava; opozarja na nestabilne razmere v Azovskem morju; ugotavlja, da so te napetosti geopolitične narave;

55.

poziva EU, naj sprejme aktivne ukrepe in razmisli o omejevalnih ukrepih v odziv na hude kršitve pravice do plovbe in mednarodnega pomorskega prava;

56.

opozarja, da globalna in evropska varnost temeljita na učinkovitem mednarodnem nadzoru nad oborožitvijo, razoroževanju in neširjenju orožja; ugotavlja, da neodgovoren prenos orožja tretjim državam ogroža in slabi SZVP, predvsem prizadevanja EU za mir, stabilnost in trajnostni razvoj; zahteva strogo izpolnjevanje osmih meril iz Skupnega stališča 2008/944/SZVP o nadzoru izvoza orožja ter poziva k mehanizmu za spremljanje in nadzor tega izpolnjevanja na ravni EU; poudarja, da mora obrambna industrija denar davkoplačevalcev uporabiti uspešno in učinkovito ter da mora EU spodbujati razvoj bolj povezanega notranjega trga za obrambno opremo ter usklajene politike za podporo raziskavam in razvoju na področju obrambe; poziva države članice, naj večstransko jedrsko razorožitev postavijo za prednostno nalogo v zunanji in varnostni politiki EU; je prepričan, da se mora EU še naprej truditi, da bi ohranila jedrski dogovor z Iranom pri življenju; poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, naj uporabi vsa razpoložljiva politična in diplomatska sredstva za zaščito skupnega celovitega načrta ukrepanja in nove pogodbe o zmanjšanju strateškega orožja (Novi START) ter začne izvajati usklajeno in verodostojno strategijo za večstranska pogajanja o ukrepih za umiritev razmer na območju regije in za krepitev zaupanja v Zalivu, ki bo vključeval vse akterje v regiji; poudarja, da je sposobnost EU, da ima diplomatske odnose z vsemi vpletenimi akterji, močan adut, ki bi ga bilo zato treba polno izkoristiti;

57.

poziva države članice, naj v celoti izpolnijo zahteve iz Skupnega stališča Sveta 2008/944/SZVP o nadzoru izvoza orožja, naj v zvezi z izvozom orožja v Turčijo dosledno izvajajo svoje obveznosti iz skupnega stališča, zlasti merilo 4 o regionalnem miru, varnosti in stabilnosti, in naj Turčiji naložijo embargo na orožje po njenem nezakonitem napadu na severno Sirijo in njenih nezakonitih dejavnostih v vzhodnem Sredozemlju, tudi v izključni ekonomski coni in teritorialnih vodah Republike Ciper; ponavlja svoje stališče, da je treba Skupno stališče pregledati in posodobiti, tako da se bodo morala merila strogo uporabljati in izvajati ter da se bo moral vzpostaviti mehanizem sankcioniranja; poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, naj dosje obravnava prednostno;

58.

poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, naj spodbuja večdimenzionalno strategijo dvoregionalnega sodelovanja z Latinsko Ameriko in Karibi na področju varnosti in obrambe in se zavzema za skupno obrambo večstranske ureditve, krepitev sodelovanja v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, spopadanju s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami za socialno, politično in gospodarsko stabilnost ter spodbujanje dialoga kot pogajalskega orodja za miren izhod iz političnih konfliktov, ki smo jim priča;

59.

poziva k preučitvi možnosti vzpostavitve novega foruma za večstransko sodelovanje med zahodnimi zaveznicami, med drugim EU, ZDA, Japonsko, Južno Korejo, Avstralijo in Novo Zelandijo, ki naj črpa iz zapuščine Usklajevalnega odbora za večstranski strateški nadzor izvoza; poudarja, da bi pristojnosti novega foruma morale zajemati spremljanje in nadzor izvoza tehnologije, trgovinske tokove in občutljive naložbe v problematične države;

60.

poudarja, da je okrepitev bistvenih odnosov z vzhodno in jugovzhodno Azijo ključnega pomena za celovito in trajnostno, na pravilih temelječo strategijo povezljivosti EU in obratno; zato kot ključne instrumente spodbuja trajnostnost, pristop, ki temelji na pravilih, in večletni finančni okvir;

61.

je seznanjen s krepitvijo vojaških zmogljivosti v regiji in poziva vse vpletene strani, naj spoštujejo pravico do plovbe, razrešujejo nesoglasja na miroljuben način in se vzdržujejo enostranskih ukrepov za spreminjanje utečenega stanja, tudi na Vzhodnokitajskem in Južnokitajskem morju ter v Tajvanski ožini; izraža zaskrbljenost, ker vmešavanje tujih avtokratskih režimov z dezinformacijami in kibernetskimi napadi na bližajoče se splošne volitve ogroža azijske demokracije in regionalno stabilnost; ponovno izraža podporo pomembnemu sodelovanju Tajvana v mednarodnih organizacijah, mehanizmih in dejavnostih;

62.

poudarja, da bo morala Komisija strategijo kibernetske varnosti povezati s prizadevanji EU za digitalizacijo in to pobudo spodbujati v vseh državah članicah kot del odločne politične in ekonomske zavezanosti digitalnim inovacijam;

63.

poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za soočenje s kibernetskimi in hibridnimi grožnjami, ki so kombinacija dvoumnih položajev, tako da okrepijo mehanizme za kibernetsko obrambo EU in njenih držav članic ter odpornost na hibridne grožnje z vzpostavijo kibernetsko odporne kritične infrastrukture; v zvezi s tem poziva k razvoju celovitih skupnih zmogljivosti in metod za analizo tveganj in ranljivosti; poudarja, da bi potrebovali boljše usklajevanje, da bi se učinkovito spopadli s tovrstnimi izzivi; opozarja, da je s strateško komunikacijo in javno diplomacijo mogoče okrepiti geopolitični vpliv in splošno podobo EU v svetu ter zaščititi njene interese;

64.

poudarja, da je tuje vmešavanje v zadeve EU velika nevarnost za varnost in stabilnost EU; močno podpira okrepitev strateških komunikacijskih zmogljivosti Evropske unije; v zvezi s tem poziva k dodatni podpori za tri projektne skupine za strateško obveščanje (vzhodni, južni in Zahodni Balkan); poziva k povečani podpori za oddelek ESZD za strateško obveščanje, saj je njegova vloga ključna, tako da bo postal dobro razvit oddelek znotraj ESZD, odgovoren za vzhodno in južno sosedstvo, z ustreznimi kadri in zadostnimi proračunskimi sredstvi, po možnosti z uvedbo nove namenske proračunske vrstice;

65.

poziva države članice, naj okrepijo svoje zmogljivosti in spodbujajo sodelovanje ter izmenjavo informacij, da bi državnim in nedržavnim akterjem iz tretjih držav preprečile sovražno vmešavanje v odločanje na ravni EU in držav članic; meni, da bi k doseganju tega cilja lahko pripomogle tudi večje zmogljivosti strateškega komuniciranja EU;

66.

poudarja, da je vmešavanje v volitve del širše strategije hibridnega vojskovanja in da odziv nanj še naprej ostaja osrednje vprašanje varnostne in zunanje politike; poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, Komisijo in države članice, naj oblikujejo celovito strategijo boja proti tujemu volilnemu vmešavanju in dezinformacijam v nacionalnih in evropskih demokratičnih procesih, tudi tistim, ki prihajajo iz ruske propagande, ki jo sponzorira država;

67.

ugotavlja, da je Rusija najbolj neposredni vir hibridnih in konvencionalnih varnostnih groženj EU in njenim članicam, saj si dejavno prizadeva, da bi omajala evropsko enotnost, neodvisnost, univerzalne vrednote in mednarodne standarde; meni, da v času sedanje vlade v Moskvi ni pričakovati spremembe te agresivne politike ter da so pozitivne spremembe in prehod v bolj demokratično državo po evropskem vzoru možni šele v daljni prihodnosti; zato poziva k večjim prizadevanjem za okrepitev odpornosti EU in njenih držav članic ter k oblikovanju dolgoročne strategije EU za Rusijo, ki naj temelji na treh stebrih – odvračanju, omejevanju in preobrazbi;

68.

poziva Svet, naj naboru orodij EU na področju človekovih pravic in zunanje politike doda globalen sistem sankcij po zgledu zakona Magnickega, ki bo okrepil že obstoječega in omogočil zamrznitev sredstev in prepoved izdajanja vizumov posameznikom, vpletenim v hude kršitve človekovih pravic;

69.

poudarja, da je treba izkoristiti konkurenčno prednost EU, da bo lahko hitro oblikovala strateški položaj v mednarodni tekmi nastajajočih tehnologij, obveščanja, obrambe, industrije obnovljivih virov energije, uvajanja 5G, ekosistema skupnega podjetja za evropsko visokozmogljivostno računalništvo (EuroHPC) in avtonomnega, zanesljivega in stroškovno učinkovitega dostopa EU do vesolja, da bi preprečila, da bi EU postala odvisna od velikih tehnoloških in digitalnih velikanov neevropskih tretjih držav; poudarja, da je razvoj zanesljive tehnologije umetne inteligence bistvenega pomena za zagotavljanje strateške neodvisnosti EU, zlasti pri odločanju in zmogljivostih; zato poziva Unijo, naj ohrani in poveča naložbe na tem področju;

70.

priznava temeljno vlogo civilnih in vojaških misij, ki so del SVOP, in opozarja, da jim je treba zagotoviti človeške in materialne vire za ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov, povečanje mednarodne varnosti ter krepitev evropske identitete ter strateške neodvisnosti EU; obžaluje, da učinkovitost teh misij in operacij SVOP spodkopavajo trajna strukturna šibkost, velika neenakost med prispevki držav članic in omejitve njihovih mandatov;

71.

meni, da EU še ni ustrezno uporabila svojih številnih virov na področju SVOP; poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, Komisijo in države članice, naj si bolj prizadevajo za sodelovanje na področju SZVP, da bi okrepili civilne in vojaške misije SVOP, izboljšali njihove operativne zmogljivosti z večjo prožnostjo, povečali učinkovitost in uspešnost na terenu ter dosegli, da bodo njihovi mandati obsežnejši, učinkovitejši in jasnejši; meni, da novi instrumenti, kot je evropski mirovni instrument, lahko povečajo solidarnost in delitev bremena med državami članicami, ko gre za prispevek k operacijam SVOP, ter da lahko na splošno pripomorejo k večji učinkovitosti zunanjega delovanja EU;

72.

opozarja, da je vključujoč pristop k preprečevanju, blaženju in reševanju konfliktov bistvenega pomena za njegovo dolgoročno uspešnost; opozarja tudi na večji uspeh reševanja konfliktov, ko se v postopku spoštujeta enaka zastopanost spolov in enakost spolov; poziva k večji udeležbi žensk na vodstvenih položajih v teh misijah, tudi pri odločanju in pogajanjih; poudarja, da bi bilo treba vidik spola bolj sistematično vključevati v misije in operacije SVOP ter dejavno prispevati k izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti ter njenih nadaljnjih resolucij o ženskah, miru in varnosti ter resolucije varnostnega sveta OZN št. 2250 (2015) o mladih, miru in varnosti; zato poziva Komisijo, naj poskrbi za strukturno vključevanje žensk, mladih, zagovornikov človekovih pravic ter verskih, etničnih in drugih manjšin v vse dejavnosti, povezane z upravljanjem konfliktov;

73.

poziva k učinkovitemu vključevanju načela enakosti spolov in pravic manjšin v strateške in operativne vidike zunanjega delovanja EU, ki bi lahko vključevalo ciljno načrtovanje v novem finančnem instrumentu NDICI; pozdravlja zaveze podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, da bi do konca tega mandata dosegli cilj 40 % žensk na vodstvenih položajih in na čelu delegacij; poziva ESZD, naj Parlamentu posreduje redno posodobljene podatke o izvrševanju teh zavez;

74.

poudarja, da je teroristična grožnja še prisotna v Evropi in drugje; močno verjame, da bi moral boj proti terorizmu ostati prednostna naloga EU v prihodnjih letih; poziva novo Komisijo, naj predstavi akcijski načrt EU za boj proti terorizmu;

75.

poudarja pomen krepitve in zagotavljanja sodelovanja med obveščevalnimi službami EU, saj terorizem ogroža bistvo evropskih vrednot in našo varnost ter je zanj potreben večdimenzionalni pristop, ki bo vključeval mejne, policijske, pravosodne in obveščevalne organe vseh držav članic, pa tudi tretjih držav;

o o

76.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter državam članicam.

(1) UL C 210, 3.8.2010, str. 1.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0440.

(3) UL L 335, 13.12.2008, str. 99.

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/54

P9_TA(2020)0009

Letno poročilo o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike – letno poročilo (2019/2135(INI))

(2021/C 270/05)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013, 26. junija 2015, 15. decembra 2016, 22. junija 2017, 28. junija 2018, 14. decembra 2018 in 20. junija 2019,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o skupni varnostni in obrambni politiki z dne 25. novembra 2013, 18. novembra 2014, 18. maja 2015, 27. junija 2016, 14. novembra 2016, 18. maja 2017, 17. julija 2017, 25. junija 2018 in 17. junija 2019,

—	ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, skupni ukrepi: Močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

—	ob upoštevanju skupnih izjav predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja Nata z dne 8. julija 2016 in 10. julija 2018,

—	ob upoštevanju skupnega sklopa 42 predlogov, ki sta jih 6. decembra 2016 potrdila Svet Evropske unije in Svet Nata, ter poročil o napredku z dne 14. junija in 5. decembra 2017 o njihovem izvajanju, pa tudi novega sklopa 32 predlogov, ki sta jih sveta potrdila 5. decembra 2017,

—	ob upoštevanju razmisleka z dne 7. junija 2017 o prihodnosti evropske obrambe (COM(2017)0315),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o vojaških strukturah EU: trenutno stanje in obeti (1),

—	ob upoštevanju Ustanovne listine Organizacije združenih narodov in Helsinške sklepne listine z dne 1. avgusta 1975, ki jo je objavila Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o vesoljski strategiji za Evropo (2),

—	ob upoštevanju svojih priporočil z dne 15. novembra 2017 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje o vzhodnem partnerstvu pred vrhom novembra 2017 (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o evropski obrambni uniji (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. marca 2017 o ustavnih, pravnih in institucionalnih posledicah skupne varnostne in obrambne politike: možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2017 o mandatu za trialog o predlogu proračuna za leto 2018 (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2018 o vojaški mobilnosti (7),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2018/1092 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o vzpostavitvi evropskega programa za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije Unije (8),

—	ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 18. aprila 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega obrambnega sklada (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2016 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (na podlagi letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki) (10), svoje resolucije z dne 13. decembra 2017 o letnem poročilu o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (11) in svoje resolucije z dne 12. decembra 2018 o letnem poročilu o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (12),

—	ob upoštevanju dokumenta z naslovom Izvedbeni načrt za varnost in obrambo, ki ga je podpredsednica/visoka predstavnica predložila 14. novembra 2016,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2018 o odnosih EU-NATO (13),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 o evropskem obrambnem akcijskem načrtu (COM(2016)0950),

—	ob upoštevanju novega obrambnega svežnja, ki ga je Komisija predstavila 7. junija 2017 v sporočilu za javnost z naslovom Evropa, ki ščiti: Komisija odpira razpravo o napredku v smeri varnostne in obrambne unije,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. decembra 2016 o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike (14), z dne 13. decembra 2017 o letnem poročilu o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike (15) in z dne 12. decembra 2018 o letnem poročilu o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (16),

—	ob upoštevanju tega, da je Rusija nezakonito zasedla Krim in si ga priključila,

—	ob upoštevanju pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega, pa tudi tega, da je Rusija pogodbo večkrat kršila, med drugim s tem, ko je razvila in uporabljala kopenske lansirnike tipa 9M729, in tega, da so ZDA in Rusija od pogodbe odstopile,

—	ob upoštevanju tega, da je Rusija kršila zračni prostor in morske meje držav članic,

—	ob upoštevanju vse večje gospodarske in vojaške prisotnosti Kitajske v sredozemskih in afriških državah,

—	ob upoštevanju tega, da obstaja nevarnost terorističnih napadov na domačem ozemlju in v tujini, zlasti s strani skupin, kot sta ISIS in Al Kaida,

—	ob upoštevanju novih tehnologij, kot so umetna inteligenca, vesoljske zmogljivosti in kvantno računalništvo, ki pomenijo nove priložnosti za človeštvo, a hkrati prinašajo tudi nove izzive na področju obrambne in zunanje politike, ki zahtevajo jasno strategijo in soglasje med zavezniki,

—	ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 24. junija 2014 v zadevi C-658/11 – Evropski parlament ob podpori Komisije proti Svetu Evropske unije (17),

—	ob upoštevanju akcijskega načrta Unije o vojaški mobilnosti, objavljenega 28. marca 2018,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o krepitvi strateškega partnerstva med ZN in EU pri mirovnih operacijah in kriznem upravljanju: prednostne naloge za obdobje 2019–2021, ki so bili sprejeti 18. septembra 2018,

—	ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—	ob upoštevanju mnenja Odbora za ustavne zadeve,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0052/2019),

Varnostno okolje, ki je ves čas negotovo in nepredvidljivo

ugotavlja, da je varnostno okolje v Uniji v vse slabšem stanju, saj se Unija sooča s številnimi izzivi, ki neposredno ali posredno vplivajo na varnost držav članic in njihovih državljanov: oboroženi spopadi in nestabilne države na evropski celini in v njeni okolici, zaradi katerih prihaja do množičnega razseljevanja prebivalstva in množičnih kršitev človekovih pravic, do katerih prihaja v okviru nadnacionalnih organiziranih kriminalnih mrež, džihadistični terorizem, kibernetski napadi, hibridne grožnje zoper evropske države in hibridno vojskovanje z njimi, vse manjša prizadevanja za razorožitev in slabitev mednarodnih režimov za nadzor orožja, vse večja ogroženost naravnih virov, nezanesljiva oskrba z energijo in podnebne spremembe;

meni, da nestabilnost in nepredvidljivost na mejah Unije ter v njenem neposrednem (severna Afrika, Bližnji vzhod, Kavkaz, Balkan, vzhodno Sredozemlje, ruska agresija zoper Ukrajino in Gruzijo itd.) in širšem sosedstvu (Sahel, Afriški rog itd.) predstavljata neposredno in posredno grožnjo za varnost evropske celine; poudarja, da sta notranja in zunanja varnost neločljivo povezani; priznava, da je dejavno angažiranje v sosedstvu v interesu Evropske unije;

ugotavlja, da nekateri svetovni akterji (ZDA, Kitajska, Rusija), pa tudi vse večje število regionalnih akterjev (Turčija, Iran, Saudova Arabija ipd.) zavzemajo pristop kazanja moči, pri čemer enostranska diplomatska dejanja kombinirajo s spreminjajočimi se zavezništvi, destabilizirajočimi dejavnostmi, ki so v prvi vrsti hibridne narave, in krepitvijo vojaških zmogljivosti;

poudarja vse večjo geopolitično pomembnost Arktike in njen vpliv na varnostne razmere v EU in v svetu; poziva EU, naj si prizadeva za skladnejšo notranjo in zunanjo politiko EU, strategijo za Arktiko in konkreten akcijski načrt za delovanje EU na Arktiki, pri čemer naj upošteva tudi varnostni in geostrateški vidik; ugotavlja, da lahko EU prispeva k rešitvi morebitnih varnostnih in geostrateških izzivov;

izraža resno zaskrbljenost nad splošnim destabilizacijskim ravnanjem Turčije, med drugim nad njenimi nezakonitimi dejavnostmi v izključni ekonomski coni/epikontinentalnem pasu Cipra, s čimer krši mednarodno pravo, ravna v nasprotju z duhom dobrih sosedskih odnosov ter ogroža mir in stabilnost v že tako nestabilni regiji;

obžaluje, da nekateri od teh akterjev tako namerno zaobidejo ali celo poskušajo uničiti večstranske mehanizme, načela Ustanovne listine OZN in zadevne določbe mednarodnega prava, ki so nujni za ohranjanje miru; ugotavlja, da bi lahko postali neposredna grožnja varnosti EU in ogrozili ustaljene dvostranske odnose EU s partnerskimi državami;

poudarja, kako pomembna so večstranska pogajanja med EU in zadevnimi stranmi za spoprijemanje z grožnjo širjenja jedrskega orožja; poziva, naj se jedrske pogodbe spoštujejo; poleg tega poziva, naj se podpreta sklenitev nove pogodbe, ki bi nadomestila pogodbo o jedrskem orožju srednjega dosega (INF), ter obnovitev pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) v letu 2020;

poudarja, da je okrepitev bistvenih odnosov z vzhodno in jugovzhodno Azijo ključnega pomena za celovito in trajnostno, na pravilih temelječo strategijo povezljivosti EU; je seznanjen s krepitvijo vojaških zmogljivosti v regiji in poziva vse vpletene strani, naj spoštujejo pravico do plovbe, razrešujejo nesoglasja na miroljuben način in se vzdržujejo enostranskih ukrepov za spreminjanje trenutnega stanja, tudi v Vzhodno- in Južnokitajskem morju ter Tajvanski ožini; izraža zaskrbljenost, ker vmešavanje tujih avtokratskih režimov z dezinformacijami in kibernetskimi napadi v okviru bližajočih se splošnih volitev ogroža azijske demokracije in regionalno stabilnost; ponovno izraža podporo smiselnemu sodelovanju Tajvana v mednarodnih organizacijah, mehanizmih in dejavnostih;

izraža zaskrbljenost zaradi dejavnosti in politik Rusije, ki še naprej destabilizirajo in spreminjajo varnostno okolje; poudarja, da je Rusija še vedno zaseda vzhodni del Ukrajine, sporazumi iz Minska niso bili izvedeni, nezakonita priključitev in militarizacija Krima in Donbasa pa se nadaljujeta; izraža zaskrbljenost zaradi aktualnih latentnih konfliktov, ki jih v Evropi (v Moldaviji in Gruziji) goji Rusija; poudarja, da je treba v zvezi s politiko EU v zvezi s tem vprašanjem nastopiti enotno;

10.

še naprej obsoja vojaški poseg Rusije in to, da si je nezakonito priključila Krimski polotok; izraža podporo neodvisnosti, suverenosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine;

11.

ponavlja, kako pomembno je poskrbeti za to, da je politika EU, kar zadeva primere zasedbe ali priključitve ozemelj, dosledna;

12.

ugotavlja, da se je Unija prepozno odzvala in se s političnega, diplomatskega in vojaškega vidika prepozno prilagodila novim krizam in tem novim mednarodnim razmeram; meni, da na področju obrambe, ki velja za specifično področje, nezadostne naložbe, pomanjkanje zmogljivosti in interoperabilnosti, predvsem pa tudi pomanjkanje politične volje za izvajanje strogih določb iz evropskih pogodb in številne oblike sodelovanja med državami članicami, Uniji onemogočajo, da bi igrala odločilno vlogo v zunanjih krizah in izkoristila svoj polni potencial; poleg tega priznava in poudarja, da nobena država sama ni kos varnostnim izzivom, ki se pojavljajo na evropski celini in v njeni neposredni okolici; poziva Evropski svet, naj bo uporaba glasovanja s kvalificirano večino v Svetu na področju skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) politična prioriteta, kadar PEU to omogoča; poziva države članice, naj za reševanje kriz in konfliktov razvijejo učinkovit celosten pristop, pri katerem bodo kar najbolje in uravnoteženo kombinirana civilna in vojaška sredstva; meni, da je zmogljivost Unije, da se ustrezno odziva na nastajajoče krize in konflikte, odvisna tudi od hitrosti sprejemanja odločitev; ugotavlja, da so ciljno usmerjeni omejevalni ukrepi lahko učinkovito orodje, a poudarja, da ne smejo negativno vplivati na nedolžne ljudi in da morajo biti skladni z načeli Ustanovne listine OZN in skupne zunanje in varnostne politike (SZVP);

13.

pozdravlja, da so države članice EU in ostale evropske države in evropske institucije spoznale, da imajo skupne varnostne interese, ter njihovo vse večjo politično voljo za to, da bi za svojo varnost delovale skupaj, za kar bi se opremile z več instrumenti za bolj preventivno, hitro, učinkovito in samostojno ukrepanje; ugotavlja, da lahko EU le s skupnim pristopom postane močnejša in zmožna prevzeti večjo odgovornost za svojo lastno varnost in obrambo;

14.

poudarja, da bi bilo najbolje, če bi se države na te izzive odzvale skupaj, ne posamezno; meni, da je nujno, da se EU na te izzive odzove hitro, dosledno, učinkovito in enotno ter da to stori skupaj z zavezniki, partnerji in drugimi mednarodnimi organizacijami;

15.

je prepričan, da se je treba na varnostne izzive Unije odzvati predvsem z opredelitvijo in krepitvijo njene strateške neodvisnosti, njenih zmogljivosti in njene sposobnosti, da v okviru strateškega partnerstva sodeluje z drugimi;

16.

poudarja, da je strateško partnerstvo med EU in Natom ključno za obravnavo varnostnih izzivov, s katerimi se soočata EU in njeno sosedstvo; poudarja, da strateška neodvisnost EU ne ogroža Nata in ne spodkopava sedanje varnostne strukture v Evropi; poudarja, da močnejša Evropa krepi Nato in EU omogoča, da se skupaj z Natom spoprime z več svetovnimi izzivi;

17.

pozdravlja dosežke zadnjih petih let v zvezi s krepitvijo SVOP ter poziva Svet in Komisijo, naj še naprej razvijata zmogljivosti Unije, da deluje kot globalna partnerica, ki zastopa interese evropskih državljanov in deluje kot pozitivna sila v mednarodnih odnosih;

18.

pozdravlja in podpira operacijo Atlantska odločnost in okrepljeno prednjo prisotnost Nata na evropski celini ter priznava, kako pomembne so sile Nata, ko se skuša Rusijo odvrniti od nadaljnje agresije in v primeru konflikta zagotavljati ključna podpora;

19.

priznava, da Evropa sodeluje in podpira operacijo Odločna podpora v Afganistanu; priznava tudi, da je ta misija pomembna za stabilnost in varnost v Afganistanu in regiji;

Potreba po razvoju in krepitvi evropske strateške neodvisnosti

20.

je seznanjen s tem, da je bil cilj, da se doseže evropska strateška neodvisnost, prvič predlagan v sklepih Sveta z dne 19. in 20. decembra 2013 in prvič naveden v dokumentu z naslovom Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predložila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in v katerem je evropska strateška neodvisnost določena kot dolgoročen cilj, poleg tega se v njem poziva, naj se cikli nacionalnega obrambnega načrtovanja in prakse razvijanja zmogljivosti postopno uskladijo in vzajemno prilagodijo;

21.

meni, da je evropska strateška neodvisnost odvisna od sposobnosti Unije, da okrepi svojo diskrecijsko pravico, svoje zmogljivosti za samostojno delovanje v obliki verodostojnih vojaških sil, svoje industrijske zmogljivosti za proizvodnjo opreme, ki jo njene sile potrebujejo, ter svoje politične zmogljivosti za sprejemanje odločitev, kadar je to zaradi okoliščin potrebno; meni tudi, da je evropska strateška neodvisnost odraz cilja, da bi za to, da bi obvarovala svoje skupne interese in vrednote, prevzela večjo odgovornost za evropsko varnost, in sicer skupaj s partnerji, kadar je to mogoče, in samostojno, kadar je to potrebno; poudarja, da je zanesljiva oskrba z energijo pomemben element pri zagotavljanju strateške neodvisnosti; je trdno prepričan, da bi moralo biti v okviru evropske strateške neodvisnosti tudi možno, da se vojaške sile uporabijo na obrobju EU;

22.

zato meni, da je evropska strateška neodvisnost v prvi vrsti odvisna od sposobnosti Unije, da oceni krizno situacijo in samostojno odloča, za kar so nujno potrebni neodvisen postopek odločanja, razpoložljiva orodja za ocenjevanje ter svoboda izvajanja analiz in sprejemanja ukrepov; meni tudi, da je evropska strateška neodvisnost odvisna tudi od sposobnosti Unije, da deluje samostojno, kadar so ogroženi njeni interesi (področja delovanja, ki jih države članice EU obravnavajo prednostno), ali v okviru obstoječega sodelovanja; poudarja, da je evropska strateška neodvisnost del večstranskega okvira, v katerem se spoštujejo zaveze, dane v okviru OZN, in dopolnjujejo in krepijo zavezništva in partnerstva, pri katerih sodeluje večina držav članic; poudarja, da strateška neodvisnost Unije ne pomeni, da bi morala sistematično na vseh področjih in vedno delovati sama;

23.

meni, da je zagotovitev evropske strateške neodvisnosti odvisna od tega, ali bo ob podpori evropskega obrambnega sodelovanja na področju tehnologije, zmogljivosti, industrije in operacij vzpostavljena celovita SZVP; meni tudi, da bo le s pomočjo konkretnega in prožnega sodelovanja, ki bo temeljilo na pragmatičnih pobudah, mogoče postopoma premostiti težave, razviti resnično skupno strateško kulturo in oblikovati skupne odzive, pri katerih bodo upoštevani glavni izzivi, s katerimi se EU sooča na področju varnosti in obrambe;

24.

poudarja, da morajo države članice za večjo strateško neodvisnost EU povečati obrambne izdatke in skušati doseči cilj, da se zanje namenita 2 % BDP; meni, da morajo države članice in EU nujno povečati naložbe v varnost in obrambo in da bi morala solidarnost in sodelovanje na obrambnem področju postati pravilo;

25.

poudarja, da bo evropsko strateško neodvisnost mogoče resnično doseči le, če bodo države članice pokazale politično voljo ter delovale skladno in solidarno, kar zlasti pomeni, da je treba dati prednost nabavi evropskih zmogljivosti, kadar oprema izpolnjuje najvišje standarde, je na voljo in konkurenčna, da bi hkrati zagotovili vzajemen dostop do pretežno zaprtih trgov orožja;

26.

ponavlja, da si je za evropsko strateško neodvisnost legitimno in potrebno prizadevati in da mora ostati prednostni cilj SZVP ter evropske obrambne politike; poudarja, da je njeno konkretno in operativno izvajanje v pristojnosti tako EU kot njenih držav članic;

Za zagotovitev evropske strateške neodvisnosti je treba doseči dejanski napredek

27.

vztraja, da se mora evropska strateška neodvisnost v praksi odražati na področju zunanje in varnostne politike ter industrije, zmogljivosti (skupni programi, vlaganje v obrambne tehnologije) in operacij (financiranje operacij, krepitev zmogljivosti partnerjev ter zmogljivost načrtovanja in izvajanja misij);

28.

meni, da si bi bilo ustrezno prizadevati za omejevalno politiko izvoza orožja za vse vrste orožja, tudi za blago z dvojno rabo; poziva države članice, naj spoštujejo kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja; ponavlja, da morajo vse države članice natančno izvajati pravila iz Skupnega stališča Sveta 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008 (18) o izvozu orožja, vključno z doslednim izvajanjem drugega merila o spoštovanju človekovih pravic v namembni državi;

Misije in operacije SVOP

29.

meni, da obramba Evrope temelji predvsem na sposobnosti Unije in politični pripravljenosti držav članic, da v okviru zunanjih operacij verodostojno vojaško ukrepajo; meni, da Unija razpolaga s precejšnjimi človeškimi, finančnimi, tehničnimi in vojaškimi viri, kar ji zagotavlja edinstveno zmogljivost, da izvaja vojaške in civilne operacije ter se hitro in preventivno odziva na prihodnje varnostne izzive, na primer z dejavnimi mirovnimi misijami;

30.

poudarja, da se je, odkar je bila leta 2016 sprejeta globalna strategija EU, povečalo število regionalnih in lokalnih konfliktov, zlasti v bližini neposrednega sosedstva Unije, kar predstavlja številne izzive za varnost Unije, saj je učinek teh konfliktov pogosto čutiti tudi drugje; glede tega meni, da bi morala Unija postati močnejša akterka na področju kriznega upravljanja, reševanja konfliktov in ohranjanja miru, če je le mogoče v sodelovanju z drugimi regionalnimi in mednarodnimi organizacijami, kot sta OZN in Afriška unija, v skladu s svojimi zavezami glede multilateralizma, a tudi samostojno, kadar razmere to zahtevajo;

31.

spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice, naj pri načrtovanju in razvijanju zmogljivosti uporabljajo pristop, ki bo bolj usmerjen v prihodnost, ter naj predvidijo prihodnje potrebe, da se bo EU lahko odločno odzvala na krize in konflikte;

32.

ugotavlja, da je Unija trenutno prisotna na treh celinah, kamor je napotenih 16 civilnih ali vojaških misij (deset civilnih in šest vojaških misij, pri čemer so tri z izvršilnimi pooblastili, tri pa brez njih); priznava, da te misije prispevajo k miru ter mednarodni varnosti in stabilnosti; poudarja, da mora njihovo izvajanje spremljati preoblikovanje določenih instrumentov iz Lizbonske pogodbe, ki so bili uvedeni v zadnjih letih, da bi bili učinkovitejši in da bi se povečala varnost državljanov EU; podpira, da je treba učinkovitost misij SVOP povečati, tako da se uresniči cilj glede napotitve 70 % osebja, ter poziva države članice, naj povečajo svoj prispevek;

33.

pozdravlja, da Evropsko računsko sodišče sodeluje pri revizijah misij in operacij SVOP, ter ga spodbuja, naj pripravi dodatna posebna poročila o drugih misijah in operacijah;

34.

spodbuja države članice in evropske organe, naj se prednostno in še naprej močno angažirajo v Afriki; zato pozdravlja sklep Sveta iz julija 2018 o podaljšanju mandata misije Evropske unije za usposabljanje v Srednjeafriški republiki (EUTM RCA) za dve leti in namero Sveta, da kot dopolnitev vojaške komponente začne civilno misijo; ugotavlja, da je ta nedavni razvoj dogodkov pozitiven znak za to, da so države članice spet angažirane, vendar poudarja, da so varnostne razmere in razmere na področju človekovih pravic v državi še vedno zelo problematične;

35.

pozdravlja globalno delovanje Unije v regiji Sahel in Afriškem rogu s šestimi civilnimi (EUCAP Mali, EUCAP Niger, EUCAP Somalia) in vojaškimi misijami (EUTM Mali, EUTM Somalia, ATALANTA); pozdravlja in spodbuja prizadevanja za regionalizacijo delovanja civilnih misij v Sahelu v zvezi z varnostnimi izzivi, ki presegajo meje držav članic, v katere so evropske misije napotene; pozdravlja tudi, da EU podpira operacijo skupine petih držav iz Sahela; v zvezi s tem kritizira, da ESZD ni določila ustreznih kazalnikov za spremljanje rezultatov misij EUCAP Niger in EUCAP Mali ter da sta bila spremljanje in ocenjevanje dejavnosti v okviru misij neustrezna in nista bila osredotočena na upoštevanje njihovih posledic;

36.

je zelo zaskrbljen zaradi desetin primerov hudih kršitev človekovih pravic, ki so jih zagrešile malijske varnostne sile, ki jih je preiskala in o njih poročala večdimenzionalna integrirana stabilizacijska misija OZN v Maliju (MINUSMA) in bi jih bilo mogoče opredeliti kot vojne zločine v skladu s humanitarnim pravom; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj poskrbi za to, da bodo partnerji EU strogo spoštovali mednarodno humanitarno pravo in pravo o človekovih pravicah, pa tudi pravno zavezujoče predpise EU, in da bo navedene primere nemudoma obravnavalo sodišče; poziva ESZD, naj Parlamentu nujno poroča o teh primerih;

37.

je zaskrbljen zaradi vse slabših razmer v Burkini Faso in njihovih geopolitičnih posledic za območje Sahela in zahod, ki bi lahko upravičevale civilno in/ali vojaško misijo, da bi okrepili upravljanje varnostnega sektorja in spoštovanje človekovih pravic ter ponovno vzpostavili zaupanje prebivalcev v varnostne sile;

38.

ponovno poudarja strateški pomen Zahodnega Balkana za varnost in stabilnost EU; poudarja, da je treba izboljšati delovanje, povezovanje in usklajevanje EU v regiji, med drugim s pomočjo mandata misij EU v okviru SVOP; ponavlja, da je namen politike EU za Zahodni Balkan doseči, da bi države v regiji svoj pravni red uskladile s pravnim redom EU, in jim pomagati pri pripravah na pristop, s čimer bi se izboljšalo upravljanje miru in stabilnosti v korist celotne Evrope;

39.

poudarja, kako pomembna sta vzhodna Evropa in Zahodni Balkan za stabilnost in varnost EU, in poudarja, da je treba politična prizadevanja EU usmeriti v ti regiji in jih okrepiti, med drugim z močnim mandatom za misije EU v okviru SVOP;

40.

poudarja, da ima operacija EUFOR Althea v Bosni in Hercegovini ključno vlogo pri doseganju ter ohranjanju miru in varnosti v državi in regiji; pozdravlja sklepe Sveta iz oktobra 2019, ki podpirajo stalno prisotnost evropskih vojaških sil v Bosni in Hercegovini;

41.

poziva, naj se pakt o civilnih misijah, ki so ga Svet in države članice sprejeli novembra 2018, da bi povečali sredstva za civilne vidike SVOP, začne hitro in učinkovito izvajati, da bi dosegli dogovorjeno število zaposlenih ter da bi misije postale prožnejše in bolj operativne, kar je pogoj za to, da je ukrepanje Unije na terenu učinkovito in uspešno; poziva države članice, naj vsako leto izvedejo zanesljiv pregled, s pomočjo katerega bo mogoče oceniti napredek pri izvajanju pakta o civilnih vidikih SVOP ter podpreti nadaljnjo profesionalizacijo misij v okviru civilnih vidikov SVOP po letu 2023, vključno z ukrepi za zagotavljanje odgovornosti vseh udeleženih akterjev za uspehe misij; poziva države članice, naj na novo uvedeni koncept specializiranih terenskih ekip čim prej preskusijo, tako da izvedejo pilotni projekt, ter ga uporabijo, da bi za omejeno obdobje zagotovile specializirane zmogljivosti, zapolnile trenutne vrzeli v zmogljivostih in preučile izkušnje, pridobljene v okviru prvih napotitev;

42.

poudarja, da je trenutno 10 civilnih misij SVOP z visoko dodano vrednostjo v smislu miru in varnosti napotenih v sosedstvo EU, natančneje v Afriko, na Bližnji vzhod, Zahodni Balkan in vzhodno Evropo;

43.

poudarja, da se z izvajanjem pakta o civilnih vidikih SVOP ne bi smela končati krepitev civilnih vidikov SVOP;

44.

vendar ugotavlja, da učinkovitost misij in operacij SVOP na splošno ogrožajo stalne strukturne pomanjkljivosti ter vedno večji odpor držav članic in evropskih institucij, da bi okrepile te misije in operacije, tako z vidika človeških virov kot z vidika njihovih mandatov, in poziva k uvedbi skupne evropske rešitve za njihovo obravnavo; ugotavlja, da so vojaške operacije SVOP vse bolj osredotočene na usposabljanje oboroženih sil (EUTM) brez izvršilne razsežnosti, in ugotavlja, da čeprav osebje EUTM opravlja pomembno delo, omejitve na področju usposabljanja in pomanjkanje orožja vodijo v nezadostno delovanje usposobljenih enot, ki ne morejo zajeziti naraščanja oboroženih uporov in krepitve džihadističnega terorizma;

45.

obžaluje, da procesi odločanja in izvajanja zelo različno napredujejo, pri čemer je njihova hitrost odvisna od skupne politične volje; poudarja, da je v zadnjem času le zelo majhno število vojaških operacij dobilo izvršni mandat, saj s postopki odločanja ni bilo mogoče kompenzirati pomanjkanja politične volje, in v zvezi s tem poziva države članice, naj – v primeru politične krize – poskrbijo za politično voljo, ki je potrebna za aktivno uporabo struktur in postopkov SVOP, da bi izvajali misije na hitrejši, prožnejši in skladnejši način; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj Parlamentu pojasni napotitve mini misij v skladu s členom 28 PEU, pri čemer gre očitno za novo orodje za krizno upravljanje;

46.

poudarja, da so upravni in proračunski postopki premalo prilagodljivi, kar povzroča veliko težav osebju, napotenemu na teren;

47.

poudarja, da je treba redno ocenjevati misije in operacije, da bi se povečala njihova učinkovitost; poziva ESZD in Komisijo, naj določita mandate, proračune ter pravila delovanja in operativne postopke, ki ustrezajo operacijam, ter oblikujeta izhodno strategijo; v zvezi s tem poziva k bolj redni izmenjavi informacij in posvetovanjem z ustreznimi parlamentarnimi odbori pred, med ter po misijah in poziva odbore, naj svoje službene poti in delegacije osredotočijo na področja, kjer se uporabljajo misije in operacije SVOP; vztraja, da je treba Evropskemu parlamentu – poleg nacionalnih parlamentov – podeliti okrepljeno vlogo v zvezi s SVOP, da bi se zagotovil parlamentarni nadzor nad SVOP in njenim proračunom;

48.

poudarja, da je pomembno organizirati in izvajati skupna usposabljanja in vaje evropskih oboroženih sil, pa tudi vzporedne in usklajene vaje EU in Nata, ter tako spodbujati organizacijsko, postopkovno in tehnično interoperabilnost in vojaško mobilnost, da bi se čim bolje pripravili na misije, zagotovili dopolnjevanje, preprečili nepotrebno podvajanje in obravnavali široko paleto konvencionalnih in nekonvencionalnih groženj; v zvezi s tem pozdravlja evropsko pobudo za izmenjavo mladih vojaških častnikov (vojaški Erasmus – EMILYO), ki jo upravlja Evropska akademija za varnost in obrambo, katere namen je nacionalnim vojaškim institucijam za izobraževanje in usposabljanje omogočiti, da raziščejo možnosti za kvantitativno in kvalitativno izmenjavo znanja in izkušenj; pozdravlja priznanje, da varnosti ni mogoče zagotoviti brez žensk, in poudarja pomen njihovega sodelovanja pri pogajanjih in misijah;

49.

poudarja, da je ponavljajoča se težava, s katero se soočajo oborožene sile v državah, v katerih posreduje EU, pomanjkanje opreme, kar ovira uspešnost misij usposabljanja; poudarja, da je težko zagotoviti ustrezno opremo v razumnem času, zlasti zaradi težavnosti postopkov javnega naročanja; meni, da bo doseganje pozitivnih rezultatov v smislu usposabljanja in svetovanja za vojske tretjih držav sčasoma nemogoče, če teh prizadevanj ne bodo spremljali koristni in usklajeni programi za dobavo opreme; pozdravlja pobudo za krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju, ki je privedla do revizije instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru (IcSP+) v letu 2017, da bi se zagotovilo financiranje usposabljanja in zagotavljanja nesmrtonosne opreme oboroženim silam tretjih držav; ugotavlja, da so bili doslej izvedeni trije projekti, in sicer v Maliju, Srednjeafriški republiki in Burkini Faso; opozarja na močno potrebo lokalnega prebivalstva po podpori na področju usposabljanja in zagotavljanja opreme;

50.

poziva EU, naj obravnava nenehne in rastoče grožnje varstvu in ohranjanju kulturne dediščine ter zatre tihotapljenje kulturnih predmetov, zlasti na konfliktnih območjih; ugotavlja, da so zaradi kraje njihove kulturne dediščine in zgodovinskih korenin družbe vse bolj dovzetne za radikalizacijo in svetovne ideologije džihada; poziva EU, naj razvije široko strategijo za boj proti takim grožnjam;

51.

je zaskrbljen zaradi problema sestave sil, zlasti na začetku vojaških misij; poudarja, da EUTM Somalia s težavo pridobiva potrebne sile; ugotavlja, da je zadnja splošna konferenca o sestavi sil, ki je potekala 4. junija 2019, opozorila na morebitno neuspešnost misij zaradi pomanjkanja osebja; ugotavlja, da tekoče vojaške operacije Unije zadevajo v povprečju le približno ducat držav članic; poudarja, da so usposobljenost, strokovnost in predanost osebja na terenu ključni elementi za uspeh misije; poziva države članice, naj se bolj zavzemajo za kakovost osebja v misijah ter naj povečajo stopnjo zasedenosti delovnih mest, dodeljenih misijam;

52.

poziva Svet, naj pojasni, zakaj se nekatere misije nadaljujejo, čeprav so že dosegle svoj omejen vojaški ali civilni namen; meni, da bi bilo treba opraviti oceno vseh potekajočih misij, da se določi, katere so še vedno pomembne; meni, da bi morala Unija svoja prizadevanja usmeriti na misije, kjer ima največjo dodano vrednost; podpira vzpostavitev in izpolnjevanje objektivnih meril za merjenje te dodane vrednosti in odločanje o nadaljevanju misije;

53.

je seznanjen s sklepom z dne 26. septembra 2019, da se pomorska operacija Evropske unije v Sredozemlju (operacija EUNAVFOR MED Sophia) podaljša za šest mesecev, do 31. marca 2020; globoko obžaluje, da je prisotnost plovil še vedno zamrznjena; poudarja, da je nujno treba doseči dogovor med državami članicami, in poziva k prerazporeditvi pomorskih sredstev in k celovitemu izvajanju mandata;

54.

meni, da je vprašanje financiranja misij in operacij SVOP bistveno za trajnost te politike; poudarja, da je pomembno ponovno pregledati mehanizem Athena, da bo finančni mehanizem vojaških operacij in misij SVOP učinkovitejši; v zvezi s tem podpira predlog visoke predstavnice/podpredsednice, ki ga podpira tudi Komisija, o oblikovanju evropskega mirovnega instrumenta, ki bi delno financiral stroške obrambnih dejavnosti Unije, vključno s skupnimi stroški vojaških operacij SVOP ter stroški, povezanimi s krepitvijo vojaških zmogljivosti partnerjev; upa, da bodo države članice hitro dosegle sporazum za vzpostavitev tega orodja; poudarja, da je pomembno narediti finančna pravila Unije prožnejša, da bi izboljšali njeno sposobnost odzivanja na krize in za izvajanje določb Lizbonske pogodbe; poziva države članice in Komisijo, naj razmislijo o prožnem mehanizmu, ki bo omogočil državam članicam, ki želijo sodelovati v misiji v okviru SVOP, da nosijo stroške, ter tako olajšal njihovo odločitev o začetku ali okrepitvi misije; ugotavlja, da je to orodje povsem v skladu s cilji strateške neodvisnosti Unije na operativnem področju;

55.

poziva visokega predstavnika/podpredsednika Komisije, naj se redno posvetuje z Evropskim parlamentom o vseh vidikih in temeljnih usmeritvah skupne varnostne in obrambne politike; v zvezi s tem meni, da bi se bilo treba s Parlamentom predhodno posvetovati o strateškem načrtovanju misij SVOP, spremembi njihovega mandata in možnosti za njihovo odpravo;

56.

podpira oblikovanje vojaških zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij za izvršilne misije, ki bodo omogočile izvedbo vseh vojaških operacij SVOP; poziva k okrepljenemu sodelovanju med vojaškimi zmogljivostmi za načrtovanje in izvajanje operacij ter civilnimi zmogljivostmi za načrtovanje in izvajanje operacij; opozarja na problem zaposlovanja in zagotavljanja sredstev, ki ga je treba rešiti, da bi lahko bile vojaške zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij popolnoma učinkovite; poziva ESZD, naj vojaške zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij iz virtualnega subjekta z namenskimi delovnimi mesti spremeni v trden vojaški subjekt za načrtovanje in vodenje celotnega spektra vojaških operacij, predvidenih v členu 43(1) PEU;

57.

je seznanjen z neuspehom projekta bojnih skupin Unije – te skupine od svoje ustanovitve leta 2007 niso bile nikoli napotene in so se uporabljale le kot sredstvo za preoblikovanje evropskih oboroženih sil –, zlasti zaradi nenaklonjenosti držav članic ter njihovega zapletenega izvajanja in financiranja, kar je v nasprotju s prvotnim ciljem glede hitrosti in učinkovitosti; meni, da bi bilo treba sistem bojnih skupin EU prestrukturirati, ga nadalje politično razviti in mu dodeliti zadostno financiranje, da bi postal funkcionalen, uporaben, hiter in učinkovit; poziva k ponovni oceni in oživitvi projekta bojnih skupin na podlagi pridobljenih izkušenj;

58.

je seznanjen, da klavzula o vzajemni pomoči (člen 42(7) PEU), ki je bila uporabljena enkrat, in sicer v odziv na oborožen napad na ozemlje države članice, kaže na solidarnost, ki obstaja med državami članicami; vendar ugotavlja, da pogoji za aktivacijo člena in načini zagotavljanja potrebne pomoči niso bili nikoli jasno opredeljeni; poziva k natančnejšim smernicam, ki bi zagotovile podrobno opredeljen okvir za prihodnjo uporabo in bolj operativno izvajanje tega instrumenta, k več razpravam o izkušnjah z uporabo te zakonske klavzule ter k skupnim prizadevanjem za pojasnitev njenega področja uporabe;

59.

opozarja, da solidarnostna klavzula (člen 222 PDEU) Uniji in državam članicam ponuja možnost zagotavljanja pomoči državi članici, ki je žrtev terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek; opozarja, da je v strategiji EU za kibernetsko varnost iz leta 2013 navedeno, da so posebej resni kibernetski incidenti ali napadi lahko zadosten razlog, da država članica uveljavlja solidarnostno klavzulo EU (člen 222 PDEU); opozarja, da Sklep Sveta 2014/415/EU o načinu izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije določa, da je v solidarnostni klavzuli Unija pozvana, da uporabi vsa razpoložljiva sredstva, vključno s strukturami, razvitimi v okviru SVOP; poziva države članice, naj razmislijo o uporabi solidarnostne klavzule v prihodnosti;

60.

je prepričan, da morajo izvajanje misij in operacij SVOP spremljati prožni instrumenti, da bi Uniji in njenim državam članicam olajšali prizadevanja za zagotavljanje evropske strateške neodvisnosti, ki bo prispevala k stabilnosti evropske celine; s tem v zvezi poudarja učinkovitost modularnih, večnamenskih in resnično operativnih struktur poveljevanja, kot je Evrokorpus (Eurocorps); ugotavlja, da so se misije te strukture poveljevanja uspešno razširile in diverzificirale: med letoma 2015 in 2018 je bil Evrokorpus štirikrat napoten v okviru misij EU za usposabljanje v Maliju in Srednjeafriški republiki (EUTM Mali in EUTM RCA); poziva države članice in Komisijo, naj sledijo temu zgledu prožnega in operativnega sodelovanja, ki je že bil dokazano koristen in učinkovit;

61.

pričakuje, da bo Unija učinkovito uporabljala vse obstoječe instrumente politike SZVP in SVOP na področju diplomacije, sodelovanja, razvoja, humanitarne pomoči, upravljanja konfliktov in ohranjanja miru; opozarja, da vojaški in civilni instrumenti SVOP v nobenem primeru ne morejo biti edina rešitev za varnostna vprašanja in da je treba vedno sprejeti „celovit pristop“; meni, da bo le uporaba vseh teh instrumentov na podlagi „celovitega pristopa“ zagotovila potrebno prožnost za učinkovito doseganje najbolj ambicioznih ciljev na področju varnosti;

62.

želi spomniti, da je več sporov uspešno rešenih, kadar se v celotnem postopku spoštujeta enakopravnost in enakost spolov; poziva k povečanju udeležbe žensk in števila žensk na vodstvenih položajih pri tovrstnih misijah, k bolj sistematičnemu vključevanju vidika spola v misije SVOP ter k dejavnemu prispevku k izvajanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti; poziva ESZD in države članice, naj uvedejo ambiciozne ukrepe za povečanje zastopanosti žensk med mednarodnimi strokovnjaki na vseh ravneh misij in operacij SVOP, po možnosti z namenskim akcijskim načrtom, ciljno usmerjenimi pobudami in načrtovanjem poklicne poti za ženske ali mehanizmi zaposlovanja, ki zagotavljajo boljšo zastopanost;

63.

poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj se redno posvetuje s Parlamentom o nujnih zadevah v zvezi z izvajanjem SVOP; meni, da bi moral podpredsednik/visoki predstavnik ali pooblaščen uradnik ESZD, ki ima neposreden nadzor nad poveljništvom SVOP ter sodeluje pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju sedanjih civilnih in vojaških operacij, nemudoma obvestiti Parlament o pomembnih spremembah struktur vseh takšnih operacij, zlasti glede njihove splošne narave, mandata, dolžine ali predčasne prekinitve;

64.

poudarja vse večjo in nenadomestljivo vlogo žensk v misijah za ohranjanje miru ter varnostni in obrambni politiki ter poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj začne dialog s Parlamentom o instrumentih, ki se bodo uvedli, in ukrepih, ki se bodo sprejeli;

65.

poudarja potrebo po nadaljnjem razvoju parlamentarnega in demokratičnega značaja ter razsežnosti SVOP; meni, da je treba učinkovito SVOP, ki je pripravljena na varnostne izzive 21. stoletja, pospremiti z odločnim parlamentarnim nadzorom in visokimi standardi preglednosti, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU; meni, da okrepitev parlamentarne razsežnosti SVOP ustreza zahtevam državljanov EU po varnosti, miru in tesnejšem sodelovanju na področju varnosti in obrambe med državami članicami;

Zmogljivosti in industrija

66.

poudarja, da bo doseganje evropske strateške neodvisnosti nujno temeljilo na povečanju zmogljivosti držav članic in njihovega obrambnega proračuna ter na krepitvi tehnološke in industrijske baze evropske obrambe;

67.

ugotavlja, da se obrambna in vesoljska industrija soočata s svetovno konkurenco brez primere in velikimi tehnološkimi izzivi pri pojavljanju napredne tehnologije (robotika, umetna inteligenca, kibernetska tehnologija itd.);

68.

pozdravlja, da se je končal trend zmanjševanja obrambnih proračunov; v zvezi s tem poziva države članice, naj dodatna sredstva pametno vlagajo v programe sodelovanja; meni, da bi to bilo treba podpirati in spodbujati na ravni Unije; spodbuja države članice, naj povečajo svoje obrambne izdatke na 2 % BDP;

69.

pozdravlja nedavna prizadevanja institucij EU in držav članic, ki so sledile objavi globalne strategije EU, da bi obnovile zagon za obstoječe instrumente SVOP in v celoti izvajale določbe Lizbonske pogodbe; poudarja, da je treba te obetavne ambicije zdaj utrditi in jim slediti s konkretnimi ukrepi, da bi učinkovito prispevali k varnosti evropske celine in njene neposredne soseščine;

70.

je zadovoljen s predlogom Komisije z dne 2. maja 2018 o oblikovanju proračunske vrstice v višini 13 milijard EUR, namenjene sodelovanju na področju obrambe v naslednjem večletnem finančnem okviru, ki podpira skupne obrambne raziskave in razvoj zmogljivosti; ugotavlja, da je ta predlog, ki odraža zavezo Komisije brez primere, še vedno odvisen od soglasnega dogovora držav članic v naslednjem večletnem finančnem okviru in nato odobritve Evropskega parlamenta;

71.

pozdravlja predlog Komisije iz junija 2017 o ustanovitvi Evropskega obrambnega sklada, ki bi usklajeval, dopolnjeval in povečal nacionalne naložbe v obrambo, omogočil sodelovanje med državami članicami za razvoj najsodobnejše in interoperabilne obrambne tehnologije in opreme ter podpiral inovativno in konkurenčno obrambno industrijo po vsej Uniji, ki vključuje tudi čezmejna MSP; ugotavlja, da je ta predlog prva pobuda, za katero se sredstva Skupnosti uporabljajo za neposredno podporo skupnim sodelovalnim obrambnim projektom EU; priznava, da to pomeni velik napredek evropske obrambe, tako s političnega kot industrijskega vidika; ugotavlja, da bi lahko Evropski obrambni sklad prispeval k financiranju raziskav in razvoja za strukturne projekte, kot so evropski bojni zračni sistem prihodnosti, oklepna vozila, letala za težke tovore ali evropski protiraketni ščit, pa tudi male in srednje projekte, pri katerih se ustvarjajo inovativne v prihodnost usmerjene rešitve za obrambo; pozdravlja delovni program za leto 2019 za pripravljalni ukrep, ki bo namenil 25 milijonov EUR za raziskave na področjih prevlade elektromagnetnega spektra in prihodnjih prelomnih obrambnih tehnologij, ki sta ključni za dolgoročno ohranjanje tehnološke neodvisnosti Evrope; prav tako pozdravlja, da je Komisija marca 2019 sprejela prvi evropski program za razvoj obrambne industrije, ki zagotavlja sofinanciranje v višini 500 milijonov EUR za skupni razvoj obrambnih zmogljivosti v obdobju 2019–2020, in objavila devet razpisov za zbiranje predlogov za leto 2019, med njimi za Eurodrone, ki je ena bistvenih zmogljivosti za evropsko strateško neodvisnost; poudarja, da bo leta 2020 potekalo dvanajst dodatnih razpisov za zbiranje predlogov, ki bodo zajemali prednostna vprašanja na vseh področjih (zračnem, kopenskem, morskem, kibernetskem in vesoljskem); ugotavlja povezavo med odločitvami o javnih naročilih, ki so jih danes sprejele države članice, in obeti za industrijsko in tehnološko sodelovanje v okviru Evropskega obrambnega sklada;

72.

pozdravlja uspešno izvajanje stalnega strukturnega sodelovanja kot pomemben korak v smeri k tesnejšemu sodelovanju na področju varnosti in obrambe med državami članicami; poudarja, da je ta določba, uvedena z Lizbonsko pogodbo iz leta 2009 (člen 46 PEU), pravno zavezujoča in vsebuje več ambicioznih zavez, da bi evropskim državam, ki to želijo, omogočili hitrejši napredek na področju skupnih obrambnih projektov; priznava vlogo, ki jo lahko ima stalno strukturno sodelovanje pri strukturiranju evropskega povpraševanja; ugotavlja, da se večje število projektov, ki so upravičeni do sredstev za evropski program za razvoj obrambne industrije, razvija v okviru stalnega strukturnega sodelovanja in bi lahko izkoristili višje stopnje nepovratnih sredstev; podpira popolno usklajenost projektov stalnega strukturnega sodelovanja in Evropskega obrambnega sklada;

73.

poudarja, da je potrebno uskladiti stalno strukturno sodelovanje z usklajenim letnim pregledom na področju obrambe, ki se je začel izvajati leta 2017, in Evropskim obrambnim skladom, da bi okrepili obrambne zmogljivosti držav članic in optimizirali njihovo proračunsko porabo na tem področju; znova izraža kritiko, da ukrepi v okviru premislekov v zvezi z obrambno politiko doslej niso bili strateško utemeljeni; v zvezi s tem poziva Svet in Komisijo, naj v sodelovanju z Evropskim parlamentom pripravita belo knjigo EU o varnosti in obrambi kot obliko medinstitucionalnega sporazuma ter strateški dokument za obrambno industrijo v obdobju 2021–2027; poudarja, da bi novi projekti morali biti del načrta za razvoj zmogljivosti, ki bo omogočil krepitev sodelovanja med državami članicami, da bi v okviru Evropske obrambne agencije zapolnili vrzel v zmogljivostih; meni, da bi moral usklajeni letni pregled na področju obrambe učinkovito prispevati k usklajevanju in dopolnjevanju naložb in zmogljivosti nacionalnih oboroženih sil, s čimer bi zagotovili strateško in operativno neodvisnost Unije ter državam članicam omogočili, da učinkoviteje vlagajo v obrambo;

74.

pozdravlja polno usklajevanje med načrtom za razvoj zmogljivosti, ki ga je uvedla Evropska obrambna agencija, in doslej opravljenim načrtovanjem zmogljivosti, kar kaže na obsežno interoperabilnost med vojskami držav članic EU, ki so članice Nata;

75.

poudarja pomen vojaške mobilnosti; pozdravlja predlog Komisije, da se 6,5 milijarde EUR v naslednjem večletnem finančnem okviru dodeli projektom vojaške mobilnosti; poudarja, da je treba doseči napredek na področju vojaške mobilnosti v dobro EU in Nata; pozdravlja, da je ta projekt del stalnega strukturnega sodelovanja; poudarja, da se vojaška mobilnost sooča z dvema izzivoma: racionalizacijo postopkov in širitvijo infrastrukture; poudarja, da so kolektivna varnost in obramba držav članic EU ter njihova sposobnost za ukrepanje v kriznih razmerah v tujini odvisne predvsem od sposobnosti, da se zavezniške enote, civilno osebje za krizno upravljanje, material in oprema ene države lahko prosto in hitro premikajo po ozemlju druge države članice in zunaj EU; poudarja, da je vojaška mobilnost strateški instrument, ki bo EU omogočil uresničevati varnostne in obrambne interese na učinkovit način in ob dopolnjevanju z delom drugih organizacij, kot je NATO;

76.

se sprašuje o počasnem zagonu 34 projektov stalnega strukturnega sodelovanja in zamudah pri začetku tretjega vala 13 projektov, glede na to, da do zdaj še noben ne poteka, in poudarja, da je treba določiti konkretne roke za uresničitev projektov in zagotoviti jasnejši pregled vsebine njihovih končnih produktov; ugotavlja, da bodo leta 2019 le štirje projekti dosegli svojo začetno operativno zmogljivost; opozarja na pomanjkanje ambicioznosti in obsega nekaterih projektov, ki ne odpravljajo najbolj očitnih vrzeli v zmogljivostih, zlasti tistih v prvem valu, ki so predvsem projekti na področju zmogljivosti, pri katerih sodeluje kar največ držav članic; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj Parlamentu nemudoma sporoči, kateri projekti stalnega strukturnega sodelovanja bodo predčasno ukinjeni in kakšni so razlogi za njihovo ukinitev; ugotavlja, da želena vključitev sodelovanja v projekte PESCO ne bi smela ogroziti visoke ravni ambicij sodelujočih držav članic; meni, da morajo za vključitev tretjih držav in subjektov iz tretjih držav v stalno strukturno sodelovanje veljati strogi pogoji, ki bodo predvideni že od začetka in bodo temeljili na uveljavljeni in učinkoviti vzajemnosti; v zvezi s tem opozarja na pravice Evropskega parlamenta, ki izhajajo iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-658/11; poziva države, naj predložijo projekte s strateško evropsko razsežnostjo in tako okrepijo tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe (EDTIB), da bi se neposredno odzvali na operativne potrebe evropskih oboroženih sil;

77.

poziva Svet, naj sprejme stališče Parlamenta o členu 5 prihodnje uredbe o Evropskem obrambnem skladu; poudarja, je treba postopek vzpostavitve Evropskega obrambnega sklada nemudoma dokončati; opozarja, da ta instrument še ni dokončno odobren, saj je bil aprila 2019 določen le delni in politični sporazum; poudarja, da je pomembno ohraniti stališče Parlamenta glede zneska sklada, odprtosti za tretje države in vzpostavitve ustrezne politike intelektualne lastnine, povezane z varnostjo in obrambo, da bi zaščitili rezultate raziskav; opozarja, da je evropski obrambni trg izredno odprt za ponudnike iz tretjih držav; ponovno poudarja, da Evropskega obrambnega sklada nikakor ni mogoče zamenjati z drugim protekcionističnim instrumentom; poziva države zaveznice Evropske unije, naj razmislijo o vzajemnem odpiranju svojih obrambnih trgov; v zvezi s tem opozarja na zelo občutljiv in strateški značaj raziskav na področju obrambe, tako za industrijsko konkurenčnost kot strateško neodvisnost Unije; poziva k ustreznemu upoštevanju prvih izkušenj, pridobljenih pri izvajanju evropskega programa za razvoj obrambne industrije, zlasti v zvezi z uporabo izjem za upravičene subjekte, pilotnega projekta in pripravljalnega ukrepa v zvezi z raziskavami na področju obrambe; poziva države članice, naj bodo v celoti vključene v proces odločanja, saj so končne stranke obrambne industrije, da bi zagotovili, da bodo vključeni programi izpolnjevali strateške potrebe SVOP in držav članic; meni, da je uspeh Evropskega obrambnega sklada odvisen od njegovih zmogljivosti za vključevanje specifičnih obrambnih potreb sodelujočih držav, za spodbujanje uporabne vojaške opreme in za dodelitev zadostnih proračunskih sredstev, ob zagotavljanju, da se industrijska znanja in spretnosti ne bi podvajala, da bi se dopolnile nacionalne naložbe v obrambo, da sodelovanje ne bi bilo preveč zapleteno in bi temeljilo na skupnem oboroževanju EU ter standardizaciji in interoperabilnosti vojaške opreme; meni, da je razvoj evropske obrambne industrije z ureditvijo dostopa za subjekte, ki so pod nadzorom tretjih oseb zunaj EU, za projekte, ki jih financira sklad, popolnoma v skladu z evropskim ciljem strateške neodvisnosti in ne nasprotuje varnostnim in obrambnim interesom EU in njenih držav članic;

78.

upa, da odločitve o udeležbi tretjih oseb v projektih stalnega strukturnega sodelovanja pod nobenim pogojem ne smejo izpodbijale pogojev, sprejetih v okviru pogajanj o Evropskem obrambnem skladu in evropskem programu za razvoj obrambne industrije, saj se s financiranjem teh programov izpostavlja evropska dodana vrednost;

79.

poudarja strateško razsežnost vesoljskega sektorja za Evropo, meni, da lahko ambiciozna vesoljska politika učinkovito prispeva k okrepitvi SVOP, ter poudarja potrebo po napredovanju na področju razvoja tehnologij, ki se lahko uporabljajo tako na civilnem kot na vojaškem področju in s katerimi se lahko zagotovi evropska strateška neodvisnost; pozdravlja, da je bil v naslednji večletni finančni okvir vključen predlog Komisije za uredbo o vzpostavitvi vesoljskega programa Unije in agencije Evropske unije za vesoljski program, da bi se spodbujala vodilna vloga EU na področju vesolja; ponavlja predlog za financiranje programa v višini do 16,9 milijarde EUR; pozdravlja napredek, ki je bil dosežen na ravni satelitskih storitev EU (Galileo, Copernicus, EGNOS); poudarja, da so za zagotovitev neodvisnosti Unije pri odločanju in delovanju potrebni ustrezni satelitski viri na področjih vesoljskega sistema zajemanja slik, zbiranja obveščevalnih podatkov, komunikacij in spremljanja razmer v vesolju; poudarja, da je za EU pomembno, da ima neodvisen dostop do vesolja; meni, da je treba vesoljske storitve v celoti uveljaviti v praksi, da bi podprli misije in operacije SVOP s satelitskimi slikami visoke ločljivosti; poudarja, da je treba prek Evropskega obrambnega sklada financirati industrijske projekte z vesoljsko razsežnostjo, kjer lahko Unija ustvari resnično dodano vrednost;

80.

poudarja, da so satelitske komunikacije bistvene za obrambo, varnost, humanitarno pomoč, posredovanja v sili in diplomatsko komunikacijo ter so ključen element civilnih misij in vojaških operacij; pozdravlja novo pobudo vladnih satelitskih komunikacij, ki bo znatno prispevala h krepitvi strateške neodvisnosti Unije, tako da bo državam članicam zagotovila dostop do varnih satelitskih telekomunikacij;

81.

poziva, naj se opravi nujna analiza morebitne civilne uporabe geoprostorskih zmogljivosti Satelitskega centra Evropske unije; meni, da bi bilo treba satelitske zmogljivosti EU poleg varnostnih namenov uporabiti tudi v podporo dejavnosti EU in držav članic na področju spremljanja migracij, kmetijstva, gospodarjenja z gozdovi, iskanja naravnih virov, varovanja meja, stanja ledenikov in številnih drugih področij;

82.

poudarja ranljivost vesoljske infrastrukture za motnje, napade in številne druge grožnje, tudi trke z vesoljskimi odpadki in drugimi sateliti; znova poudarja, da je treba zavarovati bistveno infrastrukturo in komunikacijska sredstva ter razvijati odporne tehnologije; meni, da je treba okrepiti zmogljivosti za obravnavanje novih groženj v vesolju, in pozdravlja predlog Komisije – v okviru vesoljskega programa – za okrepitev obstoječih storitev za nadzor in sledenje v vesolju;

83.

poudarja, da ima danes vse več velesil vojaške zmogljivosti v vesolju; poudarja, da je bilo v mednarodnem pravu uvedeno načelo proti oboroževanju vesolja; vendar ugotavlja, da se nekatere velesile ne držijo tega načela in so vložile predlog zakona o ustanovitvi oboroženih vesoljskih sil, vesolje pa opredeljujejo kot prizorišče oboroženih spopadov; meni, da mora Unija obsoditi ta pojav oboroževanja vesolja, pa tudi uvajanja sredstev odvračanja v vesolju, ki so namenjeni resnemu ogrožanju vesoljskih zmogljivosti sovražnikov, saj so ti pojavi znak, da obstaja strateška nestabilnost;

84.

meni, da bi moral prihodnji generalni direktorat Komisije za obrambno in vesoljsko industrijo analizirati sinergije med evropskimi vesoljskimi programi in evropskim obrambnim akcijskim načrtom iz novembra 2016, da bi zagotovili splošno skladnost na tem strateškem področju;

85.

je prepričan, da je v interesu Unije, da ustvari varno in odprto pomorsko okolje, ki omogoča prost prehod blaga in ljudi; poudarja, da je svoboda plovbe poglavitna in se je ne sme ogroziti; ugotavlja, da je večina strateških sredstev, ključne infrastrukture in zmogljivosti pod nadzorom držav članic in da je njihova pripravljenost okrepiti sodelovanje bistvenega pomena za evropsko varnost; potrjuje vlogo Unije kot sile, ki zagotavlja svetovno pomorsko varnost, in poudarja pomen razvoja ustreznih vojaških in civilnih zmogljivosti; v zvezi s tem pozdravlja, da je bil junija 2018 sprejet revidiran akcijski načrt strategije EU za pomorsko varnost;

86.

meni, da se Unija in njene države članice soočajo z grožnjo brez primere v obliki kibernetskih napadov, kibernetskega kriminala in terorizma, tako s strani državnih kot nedržavnih akterjev; poudarja, da je v kibernetskih incidentih zelo pogosto čezmejni element in torej zadevajo več kot eno državo članico EU; meni, da so kibernetski napadi zaradi svoje narave grožnja, na katero se je treba odzvati na ravni Unije, tudi s skupnimi zmogljivostmi za analitično podporo; spodbuja države članice, naj si nudijo vzajemno pomoč v primeru kibernetskega napada na katero izmed njih;

87.

meni, da morata EU in Nato ne samo nadaljevati ampak tudi izboljšati izmenjavo obveščevalnih podatkov, da bo mogoče uradno odkrivati odgovorne za kibernetske napade in posledično sprejemati omejevalne sankcije zanje; meni, da je treba ohraniti aktivne interakcije med EU in Natom s sodelovanjem pri vajah za kibernetsko varnost in skupnih usposabljanjih na področju kibernetske varnosti in obrambe;

88.

poziva, naj se zagotovi stabilen vir financiranja za oddelek za strateško komuniciranje pri ESZD in namenijo znatna sredstva za projektno skupino East StratCom;

89.

poziva ESZD in Svet, naj okrepita svoja prizadevanja, da bi izboljšala kibernetsko varnost, zlasti za misije SVOP, med drugim s sprejemanjem ukrepov na ravni EU in držav članic za blaženje groženj SVOP, na primer s krepitvijo odpornosti prek izobraževanja, usposabljanja in vaj ter z racionalizacijo izobraževanja in usposabljanja o kibernetski obrambi EU;

90.

pozdravlja prizadevanja za okrepitev zmogljivosti Unije za obravnavanje „hibridnih“ groženj, ki so kombinacija dvoumnih položajev, neposrednega in posrednega pritiska ter združevanja vojaških in nevojaških zmogljivosti, in so del neprekinjenega niza notranjih in zunanjih varnostnih izzivov, s katerimi se sooča Unija; je seznanjen z razpravami o uporabi klavzule o medsebojni pomoči v zvezi s hibridnimi grožnjami, da bi Unija lahko zagotavljala učinkovit skupni odziv;

91.

priznava rastoči pomen kibernetskih zmogljivosti in zmogljivosti avtomatizirane inteligence; poudarja, da te predstavljajo grožnjo za vse države članice in institucije EU; poziva vse institucije EU in države članice, naj še naprej izboljšujejo svoje kibernetske in avtomatizirane tehnologije; dodatno spodbuja sodelovanje pri tem tehnološkem napredku;

92.

priznava vedno pomembnejšo vlogo umetne inteligence v evropski obrambi; zlasti opozarja na številne vojaške aplikacije, ki izhajajo iz obvladovanja umetne inteligence in omogočajo vodenje ter spodbujanje operativnega okolja, pomoč pri odločanju, zaznavo groženj in obdelavo zbranih obveščevalnih podatkov; poudarja, da je razvoj zanesljive umetne inteligence na področju obrambe bistven za zagotavljanje evropske strateške neodvisnosti na področju zmogljivosti in operacij; poziva Unijo, naj prek obstoječih instrumentov (Evropski obrambni sklad, Evropski svet za inovacije, prihodnji program Obzorje Evropa, program za digitalno Evropo) ohrani in poveča svoje naložbe na tem področju in zlasti v prelomne tehnologije; poziva Unijo, naj dejavno sodeluje pri svetovni ureditvi smrtonosnih avtonomnih orožnih sistemov;

93.

ugotavlja, da je treba tehnologije v vzponu, tudi umetno inteligenco, ki se uporabljajo v oborožitvenih sistemih, razvijati in uporabljati v skladu z načeli odgovornih inovacij ter etičnimi načeli, kot sta odgovornost in spoštovanje mednarodnega prava; poudarja, da ob upoštevanju zelo spornega koncepta povsem avtonomnih oborožitvenih sistemov, mora EU raziskati možnosti, ki jih nudi umetna inteligenca, ter obenem zagotoviti popolno spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega prava;

94.

ugotavlja, da Europol v poročilu iz leta 2019 o položaju in trendih EU navaja, da je bilo v letu 2018 zaznati splošno povečanje teroristične propagande, navodil in groženj s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi sredstvi ter da so se zmanjšale ovire za pridobivanje znanja o uporabi tovrstnih orožij; v zvezi s tem poudarja, da je treba v Evropi izboljšati varnost, kar zadeva kemična, biološka, radiološka in jedrska sredstva;

95.

prepoznava, da bodo nove zmogljivosti enotam na območju vojaških operacij odprle nove priložnosti za sodelovanje v imersivnem digitalnem prostoru ter omogočale zaščito v skoraj realnem času, zlasti ko bo tehnologija 5G združena z drugimi inovacijami, kot so obrambni oblak in hipersonični obrambni sistemi;

96.

poudarja, da tveganje širjenja in uporabe kemičnega orožja predstavlja resno grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, zato mora EU še naprej odločno in dosledno podpirati Organizacijo za prepoved kemičnega orožja (OPCW) pri izvajanju njenega mandata, in sicer tako politično kot finančno, in da mora okrepiti svojo odpornost na hibridne in kemične, biološke, radiološke in jedrske grožnje;

97.

priznava, da je sodelovanje na področju zmogljivosti še vedno v zgodnji fazi, ter da Unija in njene države članice še ne morejo izkoristiti konkretnih rezultatov poglobljenega in intenzivnega sodelovanja; verjame, da je operativno izvajanje evropskih ambicij dolgoročni proces, ki temelji na stalni politični volji držav članic; poudarja, da je potrebno prožno sodelovanje s prilagodljivimi in modularnimi instrumenti, ki spodbujajo zbliževanje strateških kultur in interoperabilnost med prostovoljnimi partnerji z zmogljivostmi; spodbuja ad hoc sodelovanje oziroma mehanizme združevanja, kot je evropsko poveljstvo za zračni prevoz, ki se je že izkazalo za učinkovito, ter podpira njegovo razširitev na druga področja (helikopterji, zdravstvena podpora);

98.

poudarja, da je treba v delovanje SVOP EU vključiti vidik spola in upoštevati vlogo, ki jo imajo ženske v vojni, stabilizaciji po konfliktih in procesih graditve miru; poudarja, da je treba nasilje na podlagi spola obravnavati kot sredstvo vojne v regijah, ki jih pretresajo konflikti; izpostavlja, da ima vojna večji negativni učinek na ženske kot na moške; poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj dejavno vključijo ženske v mirovne in stabilizacijske procese ter obravnavajo njihove posebne varnostne potrebe;

99.

opozarja na rastoč pomen varnosti v vesolju in satelitov; poudarja pomen Satelitskega centra Evropske unije in poziva agencijo, naj analizira varnost in/ali ranljivost satelitov EU in držav članic na vesoljske odpadke, kibernetske napade in neposredne napade z izstrelki ter o tem predloži poročilo;

Obrambno sodelovanje in partnerstva SVOP

100.

poudarja, da ambicija evropske strateške neodvisnosti temelji na sposobnosti Evropejcev, da za zaščito svojih interesov delujejo neodvisno, po možnosti pa prek institucionalnega sodelovanja (Nato, OZN);

101.

meni, da je multilateralizem bistvena vrednota za varnost in obrambo, ter poudarja, da bo EU postala učinkovit in verodostojen varnostni akter le, če bodo njeni ukrepi temeljili na trajnostnem sodelovanju in strateških partnerstvih z državami in organizacijami, ki so jim skupne vrednote Unije; pozdravlja tudi prispevke partnerjev SVOP k misijam in operacijam Unije;

102.

poudarja, da partnerstva in sodelovanje z državami in organizacijami, ki so jim skupne vrednote EU, prispevajo k učinkovitejši SVOP; pozdravlja prispevke partnerjev SVOP k stalnim misijam in operacijam EU, ki prispevajo h krepitvi miru, regionalne varnosti in stabilnosti;

103.

poudarja, da bosta EU in Združeno kraljestvo po brexitu še vedno v istem strateškem okolju ter se bosta soočala z istimi grožnjami za njun mir in varnost, in meni, da je bistvenega pomena ohraniti trdno, tesno in prednostno sodelovanje na področju varnosti in obrambe med Unijo in Združenim kraljestvom tudi po brexitu; poudarja, da bo sodelovanje z Združenim kraljestvom Uniji omogočilo zmogljivosti in operacije na najvišji ravni; meni, da ni primerno, da bi Združeno kraljestvo sistematično izključili iz sodelovanja na področju obrambe; predlaga sklenitev pogodbe o varnosti in obrambi z Združenim kraljestvom, ki mu bo omogočila, da bo kar najbolj sodelovalo pri instrumentih Unije;

104.

opozarja na temeljno vlogo Nata v kolektivni obrambi, kot je izrecno priznana v Pogodbi o delovanju Evropske unije; prepričan je, da je strateško partnerstvo med Unijo in Natom ključno za obravnavo varnostnih izzivov, s katerimi se soočata Evropa in njeno sosedstvo; meni, da bi moralo sodelovanje med EU in Natom krepiti obe strani in v celoti upoštevati posebnosti in vloge obeh institucij ter da bi se moralo nadaljevati ob popolnem spoštovanju načel vključenosti, vzajemnosti in neodvisnega odločanja obeh organizacij, zlasti kadar gre za skupne interese ali interese EU; pozdravlja sodelovanje med EU in Natom pri vojaških vajah Defender-Europe 20 ter meni, da gre za resnično priložnost, da se testirajo zmogljivosti Evrope za odzivanje na agresijo ter preverijo razvoj in izboljšave prehajanja meja in vojaške mobilnosti;

105.

ugotavlja, kako pomembno je partnerstvo med Unijo in OZN pri reševanju mednarodnih konfliktov in dejavnostih graditve miru; poziva organizaciji, naj še bolj uskladita svoja prizadevanja na področjih, kjer izvajata pomembne civilne in vojaške misije, da bi se izognili podvajanju in čim bolj povečali sinergije;

106.

poudarja pomen sodelovanja med Unijo in drugimi mednarodnimi institucijami, zlasti z Afriško unijo in Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE); meni, da bi morala Unija ravno tako okrepiti dialog in sodelovanje s tretjimi državami, ki imajo enake vrednote in strateške prednostne naloge, pa tudi z regionalnimi in podregionalnimi organizacijami;

107.

meni, da bi kombinacija različnih prožnih, večplastnih, odprtih in hkrati operativnih, ambicioznih in zahtevnih oblik sodelovanja, tako znotraj kot zunaj struktur EU, Nata in OZN, vzporedno z institucionalnim sodelovanjem in partnerstvi lahko olajšala skupno sodelovanje v operacijah in s tem okrepila operativne cilje Unije; v zvezi s tem poudarja, da so primeri sodelovanja, kot so evropska pobuda za posredovanje, nordijsko obrambno sodelovanje (NORDEFCO), Višegrajska skupina ter vedno večje vključevanje nemških in nizozemskih oboroženih sil v skladu z logiko krepitve vojaškega sodelovanja med državami članicami;

108.

priznava, da so politična in ekonomska stabilnost skupaj z vojaškimi zmogljivostmi in sodelovanjem v podsaharski Afriki bistvenega pomena za zaviranje rasti džihadističnih dejavnosti, blažitev migracijske krize ter boj proti širjenju in vplivu ekstremizma;

109.

priznava in podpira misijo EU za pomoč na mejah v Libiji (EUBAM), ki pomaga pri prehodu v demokracijo, zagotavlja usposabljanje in svetovanje na področju varnosti meja ter si prizadeva za razvoj varnosti na libijskih kopenskih, zračnih in morskih mejah;

110.

poziva EU, naj izpolnjuje svoje zaveze, sprejete na četrtem vrhu EU-Afrika, glede podpore gospodarski in politični stabilnosti ter zmogljivosti afriških sil v pripravljenosti;

111.

spodbuja države članice, naj še naprej sodelujejo z Afriško unijo in uresničijo do zdaj sprejete zaveze;

112.

priznava rastočo politično, gospodarsko, okoljsko, varnostno in strateško vrednost arktičnega kroga; poziva države članice, naj še naprej sodelujejo z Arktičnim svetom pri vseh vprašanjih, ki so v interesu EU, in naj oblikujejo celovito strategijo za to regijo;

Institucionalni okvir

113.

meni, da dosežki na evropskem obrambnem področju odpirajo možnost za pomembne strukturne spremembe; pozdravlja napoved ustanovitve generalnega direktorata Evropske komisije za obrambno in vesoljsko industrijo, ki bo v pristojnosti komisarja za notranji trg; pozdravlja, da bo ta novi generalni direktorat odgovoren za podporo, usklajevanje in dopolnjevanje ukrepov držav članic na področju evropske obrambe in s tem za prispevanje h krepitvi evropske strateške neodvisnosti; je seznanjen z opredelitvijo petih glavnih nalog (izvajanje in nadzor ERS, vzpostavitev odprtega in konkurenčnega evropskega trga za obrambno opremo, izvajanje akcijskega načrta za vojaško mobilnost, okrepitev močne in inovativne vesoljske industrije, izvajanje prihodnjega vesoljskega programa); poziva Komisijo, naj podrobneje opredeli vlogo in pristojnosti novega generalnega direktorata; spodbuja Komisijo, naj predstavi načrt za usklajevanje dela z drugimi strukturami, dejavnimi na področju obrambne politike in v okviru drugih pristojnosti (Evropska obrambna agencija, ESZD itd.), za čim večjo učinkovitost uporabe razpoložljivih sredstev in zagotavljanje učinkovitega sodelovanja;

114.

se zavezuje, da bo zagotovil spremljanje in podroben parlamentarni nadzor misij, instrumentov in pobud, razvitih na področju evropske obrambe; poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, Svet in ustrezne evropske strukture, naj Pododboru za varnost in obrambo redno poročajo o izvajanju svojih mandatov;

115.

poziva k pripravi evropske obrambne strategije kot nujnega dopolnila globalne strategije iz leta 2016, ki bo zagotovila okvir za smernice in načrtovanje, ki sta bistvenega pomena za učinkovito izvajanje novih instrumentov in sredstev;

116.

poudarja, da je treba sicer spoštovati tradicijo vojaške nevtralnosti več držav članic, a je vseeno nujno zagotoviti podporo državljanov EU za podkrepitev politične ambicije obrambne politike EU; poudarja, da so po zadnjih raziskavah javnega mnenja tri četrtine državljanov EU naklonjene tesnejšemu sodelovanju na področju varnosti in obrambe med državami članicam in torej podpirajo skupno obrambno in varnostno politiko za države članice, ta delež pa je že od leta 2004 nad 70 %;

117.

poziva k postopnemu izvajanju skupne obrambne politike (člen 42(2) PEU) in sčasoma k skupni obrambi, pa tudi k okrepitvi pristopov za preprečevanje in reševanje konfliktov, vključno s povečanjem finančnih, upravnih in človeških virov, namenjenih mediaciji, dialogu, spravi, graditvi miru in takojšnjim odzivom na krize;

118.

meni, da bi bila bela knjiga EU o varnosti in obrambi ključno strateško orodje za okrepitev upravljanja obrambne politike EU, ob postopnem oblikovanju evropske obrambne unije pa bi zagotovila strateško in dolgoročno načrtovanje ter omogočila postopno sinhronizacijo obrambnih ciklov v državah članicah; poziva Svet in podpredsednika Komisije/visokega predstavnika, naj pripravita takšno orodje, da bi ga med drugim vključila v načrtovanje večletnega finančnega okvira ter zagotovila skladnost med izvedbenim načrtom EU na področju varnosti in obrambe v okviru globalne strategije, usklajenim letnim pregledom na področju obrambe (CARD) in stalnim strukturnim sodelovanjem (PESCO);

119.

želi spomniti na člen 44 PEU, ki vsebuje dodatne določbe o prožnosti in uvaja možnost, da se izvajanje nalog kriznega upravljanja dodeli skupini držav članic, ki bi te naloge opravljale v imenu EU in pod političnim nadzorom ter strateškim usmerjanjem Političnega in varnostnega odbora ter ESZD;

120.

poudarja, da bi morala prihodnja konferenca o prihodnosti Evrope vključevati razmislek o prihodnji evropski obrambni uniji, zlasti pa potrebo po vzpostavitvi evropskih intervencijskih sil z dovolj učinkovitimi obrambnimi zmogljivostmi za ohranjanje miru in preprečevanje konfliktov ter krepitev mednarodne varnosti v skladu z Ustanovno listino OZN in nalogami iz člena 43(1) PEU;

121.

svari pred množico institucionalnih akterjev in prekrivanjem obrambnega okolja EU; poziva vse deležnike, naj razmislijo o tem, kako bi bilo mogoče to okolje izboljšati, da bi bilo razumljivejše za državljane, institucionalno bolj logično, bolj usklajeno in učinkovitejše pri izvajanju;

122.

poziva k razmisleku o vlogi, ki bi jo morala imeti Evropska obrambna agencija pri postopnem oblikovanju skupne obrambne politike EU;

o o

123.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, komisarju za notranji trg, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju OZN, generalnemu sekretarju Nata, agencijam EU na področju vesolja, varnosti in obrambe ter vladam in nacionalnim parlamentom držav članic.

(1) UL C 93, 9.3.2016, str. 144.

(2) UL C 337, 20.9.2018, str. 11.

(3) UL C 356, 4.10.2018, str. 130.

(4) UL C 224, 27.6.2018, str. 18.

(5) UL C 263, 25.7.2018, str. 125.

(6) UL C 334, 19.9.2018, str. 253.

(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0498.

(8) UL L 200, 7.8.2018, str. 30.

(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0430.

(10) UL C 224, 27.6.2018, str. 50.

(11) UL C 369, 11.10.2018, str. 36.

(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0514.

(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0257.

(14) UL C 238, 6.7.2018, str. 89.

(15) UL C 369, 11.10.2018, str. 47.

(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0513.

(17) Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 24. junija 2014 – Evropski parlament proti Svetu Evropske unije, C-658/11, ECLI:EU:C:2014:2025.

(18) Skupno stališče Sveta 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme (UL L 335, 13.12.2008, str. 99).

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/71

P9_TA(2020)0010

Stališče Evropskega parlamenta o konferenci o prihodnosti Evrope

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o stališču Evropskega parlamenta o konferenci o prihodnosti Evrope (2019/2990(RSP))

(2021/C 270/06)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanju Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe (1), z dne 16. februarja 2017 o razvoju in prilagoditvi institucionalne ureditve Evropske unije (2), z dne 16. februarja 2017 o proračunski zmogljivosti euroobmočja (3) in z dne 13. februarja 2019 o stanju razprave o prihodnosti Evrope (4),

—	ob upoštevanju predloga kandidatke za predsednico Komisije Ursule von der Leyen z dne 16. julija 2019 v okviru političnih smernic za naslednjo Evropsko komisijo za obdobje 2019–2024 in organizacijo konference o prihodnosti Evrope („konferenca“),

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 12. decembra 2019 o splošnem pristopu h konferenci o prihodnosti Evrope,

—	ob upoštevanju mnenja Odbora za ustavne zadeve z dne 9. decembra 2019 o organizaciji konference o prihodnosti Evrope,

—	ob upoštevanju izida seje delovne skupine konference predsednikov glede konference o prihodnosti Evrope z dne 19. decembra 2019,

—	ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

A.	ker se je volilna udeležba na volitvah v Evropski parlament leta 2019 povečala, kar kaže na vse večjo angažiranost državljanov in zanimanje za evropski proces povezovanja, pa tudi na pričakovanja, da bo Evropa obravnavala sedanje in prihodnje izzive;

ker je treba obravnavati tako notranje kot zunanje izzive, s katerimi se sooča Evropa, pa tudi nove družbene in nadnacionalne izzive, ki niso bili v celoti predvideni ob sprejetju Lizbonske pogodbe; ker številne krize, v katerih se je znašla Unija, kažejo na to, da so potrebne reforme na več področjih upravljanja;

ker je evropska integracija vse od ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti leta 1957, ki so jo nato potrdili vsi voditelji držav in vlad ter vsi nacionalni parlamenti držav članic ob vsakem krogu pridružitev in sprememb pogodb, vedno temeljila na načelu oblikovanja „vse tesnejše zveze med narodi Evrope“;

D.	ker je splošno mnenje, da bi morala biti konferenca o prihodnosti Evrope proces, ki bi trajal dve leti, začel pa bi se na dan Evrope, 9. maja 2020 (ob 70. obletnici Schumanove deklaracije) in zaključil do poletja 2022;

E.	ker bi moral biti ta proces priložnost za tesno vključevanje državljanov EU po načelu „od spodaj navzgor“, ki bi jim bilo treba prisluhniti, saj s svojimi mnenji prispevajo k razpravam o prihodnosti Evrope;

F.	ker je Evropski parlament edina institucija EU, ki jo neposredno izvolijo državljani EU, in bi moral imeti vodilno vlogo v tem procesu;

Cilj in obseg konference

pozdravlja predlog konference o prihodnosti Evrope in meni, da je po desetih letih od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe sedaj pravi čas, da se državljanom EU na novo omogoči sodelovanje v poglobljeni razpravi o prihodnosti Evrope, da bi oblikovali Unijo, v kateri želimo skupaj živeti;

meni, da je konferenca priložnost, da ugotovimo, kaj EU počne dobro, in katere nove ukrepe potrebuje za še boljše delovanje, povečanje zmogljivosti za ukrepanje in večjo demokratičnost; meni, da bi si morala prizadevati za pristop od spodaj navzgor za neposredno vključevanje državljanov v smiseln dialog, in da bi bilo treba dolgoročno predvideti stalni mehanizem za sodelovanje z državljani pri načrtovanju prihodnosti Evrope;

meni, da bi bilo treba pred začetkom konference začeti fazo poslušanja, da bi državljanom po vsej Evropski uniji omogočili, da izrazijo svoje ideje, podajo predloge in predstavijo svojo vizijo o tem, kaj Evropa pomeni zanje; predlaga, naj bodo metodologije, ki se uporabljajo za zbiranje in obdelovanje prispevkov državljanov, enotne in skladne po vseh državah članicah in na ravni EU;

meni, da bi morala biti udeležba državljanov v procesu konference organizirana tako, da bi bila raznolikost naših družb v celoti zastopana; meni, da bi bilo treba posvetovanja organizirati na najbolj učinkovitih, inovativnih in ustreznih platformah, vključno s spletnimi orodji, doseči pa bi morala vse dele EU, da bi lahko vsak državljan imel besedo pri delu konference; meni, da bo zagotavljanje udeležbe mladih bistvenega pomena za dolgoročne učinke konference;

poudarja, da bi moral biti proces konference odprt in pregleden in bi moral potekati v skladu z vključujočim, participativnim in uravnoteženim pristopom do državljanov in zainteresiranih strani; poudarja, da bi morala biti udeležba državljanov, organizirane civilne družbe in različnih zainteresiranih strani na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ključni element tega inovativnega in izvirnega procesa;

predlaga, da bi konferenco vodila vrsta organov z določenimi oziroma ad hoc odgovornostmi, vključno z institucionalnimi organi in neposredno vključenostjo državljanov;

predlaga, da bi moralo plenarno zasedanje konference omogočati odprt forum za razprave med različnimi udeleženci brez vnaprej določenega rezultata, obenem pa upoštevati prispevke agor državljanov in se pri tem ne omejevati na vnaprej določena politična področja ali načine vključevanja; predlaga, da bi se nemara lahko vnaprej določile prednostne naloge politike, vendar seznam ne bi smel biti izčrpen, na primer:

—	evropske vrednote, temeljne pravice in svoboščine,

—	demokratični in institucionalni vidiki EU,

—	okoljski izzivi in podnebna kriza,

—	socialna pravičnost in enakost,

—	gospodarska in zaposlitvena vprašanja, vključno z obdavčevanjem,

—	digitalna preobrazba,

—	varnost in vloga EU v svetu;

poudarja, da je to neizčrpen seznam politik, ki bi lahko služil kot vodilo za konferenco; predlaga, da se v pomoč pri določanju dnevnega reda in razprav v okviru procesa konference uporabijo posebne raziskave Eurobarometra;

meni, da bi morala konferenca preučiti pobude, ki so se izvajale pred volitvami leta 2019; meni, da bi bilo treba za dobro in pravočasno pripravo na naslednje evropske volitve leta 2024 med konferenco obravnavati delo v zvezi z vprašanji, kot so sistem vodilnih kandidatov in nadnacionalni seznami, pri tem pa upoštevati obstoječe roke in uporabljati vse razpoložljive medinstitucionalne, politične in zakonodajne instrumente;

Organizacija, sestava in vodenje konference

predlaga, naj bi bila konferenca sestavljena iz različnih organov z različnimi odgovornostmi, kot so: plenarno zasedanje konference, agore državljanov, agore mladih, usmerjevalni odbor in izvršni usklajevalni odbor; poziva, naj bodo vsi organi na vseh ravneh konference uravnoteženi glede na spol;

10.

predlaga, da bi v celotnem procesu konference izvajali več tematskih agor državljanov, ki bodo odražale politične prednostne naloge, sestavljati pa bi jih moralo največ 200 do 300 državljanov s po vsaj tremi državljani iz vsake države članice, kar se bi izračunalo v skladu z načelom padajoče sorazmernosti; poudarja, da bi jih bilo treba izvajati na različnih lokacijah v Uniji in da bi morale biti reprezentativne (glede na geografsko lego, spol, starost, socialno-ekonomsko ozadje in/ali raven izobrazbe);

11.

predlaga tudi, da bi naključni izbor sodelujočih državljanov opravile neodvisne institucije v državah članicah v skladu z zgoraj navedenimi merili in da bi se opredelila merila za zagotavljanje, da izvoljeni politiki, visoki predstavniki vlad in predstavniki poklicnih interesov ne bi mogli sodelovati v agorah državljanov; poziva, naj imajo agore državljanov različne udeležence na različnih lokacijah, medtem ko naj se vseh sej posamezne tematske agore udeležujejo vedno isti udeleženci, da bi zagotovili skladnost in doslednost; vztraja na najmanj dveh sejah vsake tematske agore državljanov, da bi lahko prispevali k plenarnemu zasedanju konference in pridobili splošne povratne informacije o razpravah na drugem srečanju v obliki dialoga; poudarja, da bi si morale agore državljanov prizadevati za soglasje, če to ne bi bilo mogoče, pa lahko izrazijo manjšinsko mnenje;

12.

predlaga, da bi morali poleg agore državljanov potekati še vsaj dve agori mladih: ena na začetku konference in ena proti koncu, saj si mladi, ki so prihodnost Evrope in na katere bodo vse danes sprejete odločitve o prihodnji usmeritvi EU najbolj vplivale, zaslužijo svoj forum; poziva, naj se določi starost udeležencev, in sicer od 16 do 25 let, ter naj izbira, velikost, status in način dela temeljijo na enakih merilih, kot se uporabljajo za agore državljanov;

13.

zahteva, da se za vse državljane (tudi mlade), ki sodelujejo v procesu konference, uredi povrnitev potnih stroškov in stroškov nastanitve in, kadar je to primerno, dovoljeno odsotnost z delovnega mesta ter povrnitev socialnih stroškov (npr. izguba dohodka, dnevno varstvo in posebna ureditev za invalide);

14.

poziva, naj bo sestava plenarnega zasedanja konference sledeča:

—	Evropski parlament, ki zastopa državljane Unije, z največ 135 člani,

—	Svet, ki zastopa države članice, s 27 člani,

—	nacionalni parlamenti, 2–4 člani iz vsake države članice,

—	Evropska komisija, ki jo zastopajo trije komisarji,

—	Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij s po štirimi člani,

—	socialni partnerji na ravni EU s po dvema članoma na vsaki strani;

15.

poudarja, da bodo za zagotovitev povratnih informacij predstavniki tematskih agor državljanov in mladih povabljeni na plenarno zasedanje konference, da bi predstavili svoje ugotovitve in o njih razpravljali, tako da jih konferenca lahko upošteva pri razpravi na plenarnem zasedanju;

16.

vztraja, da morajo biti predstavniki Sveta na ministrski ravni in da bi morali predstavniki Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov zagotoviti uravnoteženo politično zastopanost, ki bi odražala njihovo raznolikost; poudarja, da bodo institucionalne strani pri konferenci sodelovale kot enakovredne partnerice in da bo zagotovljena stroga enakopravnost med Evropskim parlamentom na eni ter Svetom in nacionalnimi parlamenti na drugi strani; vztraja, da si je treba prizadevati za dosego soglasja o priporočilih plenarnega zasedanja konference oziroma vsaj za to, da bi priporočila predstavljala mnenje večine predstavnikov vseh treh institucij EU in nacionalnih parlamentov;

17.

predlaga, da bi se konferenca sestala na plenarnem zasedanju vsaj dvakrat na polletje v Evropskem parlamentu; predlaga, da bi konferenca na svojem prvem plenarnem zasedanju sprejela delovni načrt in da bi se po vsakem plenarnem zasedanju pripravilo poročilo s sklepi ter poročila delovnih skupin za udeležence konference in splošno javnost; meni, da bi bilo treba končne sklepe sprejeti na zadnjem zasedanju konference, kjer bi bili povzeti rezultati procesa konference kot celote;

18.

poudarja, da je treba zagotoviti podporo, in sicer izvesti pripravljalna srečanja ter urediti sodelovanje uveljavljenih in izkušenih organizacij civilne družbe in drugih strokovnjakov; priznava pomen strokovnega znanja nevladnih organizacij, univerz, raziskovalnih središč in možganskih trustov v Evropi ter jih poziva, naj podprejo proces konference na različnih ravneh in zagotovijo podporo različnim organom;

19.

meni, da bi morala konferenca poiskati načine za vključevanje predstavnikov držav kandidatk za članstvo v EU v razprave o prihodnosti Evrope;

20.

meni, da bi morale tri glavne institucije EU, in sicer predsednika Evropskega parlamenta in Evropskega sveta ter predsednica Evropske komisije, zagotavljati pokroviteljstvo na najvišji ravni, meni, da bi morali pokrovitelji na visoki ravni jamčiti za proces in zagotavljati nadzor nad njim ter obeležiti začetek procesa konference;

21.

meni, da bi morali za učinkovito usmerjanje procesa kot celote in vseh zadevnih organov zagotoviti, da bosta proces konference upravljala usmerjevalni odbor in izvršni usklajevalni odbor;

22.

predlaga, da bi usmerjevalni odbor sestavljali:

—	predstavniki Parlamenta (zastopane bi bile vse politične skupine, predstavnik Odbora za ustavne zadeve in predstavnik predsedstva Evropskega parlamenta),

—	predstavniki Sveta (predsedstva EU),

—	predstavniki Komisije (trije pristojni komisarji);

poziva, naj bo usmerjevalni odbor sestavljen tako, da bo zagotavljal politično in institucionalno ravnovesje ter da bodo vsi sestavni deli usmerjevalnega odbora enakovredno upoštevani;

23.

meni, da bi moral biti usmerjevalni odbor odgovoren za pripravo plenarnih zasedanj konference (dnevni red, plenarna poročila in sklepi), pa tudi za organizacijo agor državljanov in mladih ter nadzor nad dejavnostmi in organizacijo procesa konference;

24.

nadalje predlaga, da bi izvršni usklajevalni odbor sestavljali predstavniki treh glavnih institucij EU pod vodstvom Parlamenta; vztraja, da morajo biti člani izvršnega usklajevalnega odbora tudi člani usmerjevalnega odbora; priporoča, da bi bil izvršni usklajevalni odbor odgovoren za vsakodnevno vodenje procesa konference, zlasti za praktično organizacijo konference, delovnih skupin, agor državljanov in drugih pobud, ki jih določi usmerjevalni odbor;

25.

predlaga, da bi konferenci pomagal sekretariat, katerega člani bi morali biti iz treh glavnih institucij EU;

Komunikacija o procesu konference in politični memorandum

26.

meni, da je komunikacija z državljani ter njihova udeležba v procesu, delu in izidu konference bistvenega pomena; poudarja, da bi bilo treba vsa obstoječa in nova komunikacijska orodja za digitalno in fizično udeležbo usklajevati med tremi institucijami, začenši z obstoječimi viri Parlamenta in njegovimi pisarnami za stike, da bi lahko državljani spremljali celotni proces konference in postopke, potem ko se bodo začela plenarna zasedanja in agore državljanov in mladih;

27.

meni, da bi bilo treba vsa zasedanja konference (vključno s plenarnimi zasedanji in agorami državljanov in mladih) prenašati prek spleta in jih odpreti za javnost; vztraja, da bi bilo treba objaviti vse dokumente, ki se nanašajo na konferenco, vključno s prispevki zainteresiranih strani, in da bi morali biti vsi postopki v uradnih jezikih Unije;

28.

meni, da bi se morali Parlament, Komisija in Svet v memorandumu o soglasju dogovoriti o procesu konference, njenem konceptu, strukturi, časovnem okviru in obsegu;

Izidi

29.

poziva, naj se v okviru konference pripravi konkretna priporočila, ki jih bodo morale institucije obravnavati in preoblikovati v ukrepe, da bi izpolnili pričakovanja državljanov in deležnikov po dve leti trajajočem postopku in razpravah;

30.

poziva, naj se vsi udeleženci konference v skladu s svojimi vlogami in pristojnostmi zavežejo, da bodo zagotovili ustrezno nadaljnje ukrepanje na podlagi izidov konference;

31.

se zavezuje, da bo nemudoma in dejansko ukrepal na podlagi izidov konference, in sicer z zakonodajnimi predlogi, sprožitvijo postopka spremembe pogodbe ali na drug način; poziva drugi dve instituciji, naj storita enako;

o o

32.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsednici Komisije, predsedniku Evropskega sveta in trenutnemu predsedstvu Sveta.

(1) UL C 252, 18.7.2018, str. 215.

(2) UL C 252, 18.7.2018, str. 201.

(3) UL C 252, 18.7.2018, str. 235.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0098.

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/76

P9_TA(2020)0011

Burundi, zlasti primer zaprtih novinarjev

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o Burundiju, zlasti svoboda izražanja (2020/2502(RSP))

(2021/C 270/07)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burundiju, zlasti resolucij z dne 9. julija 2015 (1), 17. decembra 2015 (2), 19. januarja 2017 (3), 6. julija 2017 (4) in 5. julija 2018 (5),

—	ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 30. oktobra 2019 o financiranju letnega akcijskega programa za Republiko Burundi za leto 2019,

—	ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v imenu EU o pridružitvi nekaterih tretjih držav o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju z dne 29. novembra 2019,

—	ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja OZN z dne 23. februarja 2017, 25. januarja 2018 in 24. oktobra 2019 o razmerah v Burundiju,

—	ob upoštevanju poročila komisije za preiskavo o Burundiju v okviru Sveta OZN za človekove pravice iz septembra 2019,

—	ob upoštevanju pisma z dne 9. decembra 2019, v katerem je 39 poslancev Evropskega parlamenta pozvalo k izpustitvi novinarjev burundijske medijske hiše Iwacu,

—	ob upoštevanju izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. decembra 2019 v imenu EU o dnevu človekovih pravic,

—	ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 2248 z dne 12. novembra 2015 in št. 2303 z dne 29. julija 2016 o razmerah v Burundiju,

—	ob upoštevanju poročila komisije za preiskavo o Burundiju, ki je bilo predstavljeno Svetu OZN za človekove pravice dne 15. junija 2017,

—	ob upoštevanju izjave za medije Varnostnega sveta OZN z dne 13. marca 2017 o razmerah v Burundiju,

—	ob upoštevanju neodvisne preiskave OZN o Burundiju (UNIIB), objavljene 20. septembra 2016,

—	ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Aruše za Burundi z dne 28. avgusta 2000,

—	ob upoštevanju izjave o Burundiju, sprejete na vrhu Afriške unije 13. junija 2015,

—	ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice 36/19 z dne 29. septembra 2017 o podaljšanju mandata komisije za preiskavo o Burundiju,

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1755 z dne 1. oktobra 2015 (6) ter sklepov Sveta (SZVP) 2015/1763 z dne 1. oktobra 2015 (7), (SZVP) 2016/1745 z dne 29. septembra 2016 (8) in (SZVP) 2019/1788 z dne 24. oktobra 2019 (9) o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju,

—	ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v imenu Evropske unije o razmerah v Burundiju pred ustavnim referendumom z dne 8. maja 2018,

—	ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, ki je bil podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000 (sporazum iz Cotonouja),

—	ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki je bila sprejeta 27. junija 1981 in je začela veljati 21. oktobra 1986 ter jo je ratificiral Burundi,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2016/394 z dne 14. marca 2016 o zaključku postopka posvetovanj z Republiko Burundi na podlagi člena 96 Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi (10),

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

—	ob upoštevanju razdelka, ki se v poročilu organizacije Human Rights Watch za leto 2019 nanaša na Burundi,

—	ob upoštevanju svetovnega indeksa svobode tiska za leto 2019, ki ga je določila organizacija Novinarji brez meja,

—	ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.	ker so zaradi predsedniških volitev leta 2015, za katere je misija OZN za opazovanje volitev v Burundiju menila, da so jih zaznamovale hude kršitve temeljnih pogojev za učinkovito izvrševanje volilne pravice, in ki jih je opozicija bojkotirala, nastali državljanski nemiri;

ker so neodvisne radijske postaje še vedno zaprte, številni novinarji se še vedno ne morejo vrniti iz izgnanstva, tisti, ki so ostali, pa težko svobodno opravljajo svoje delo, saj jih pogosto nadlegujejo predstavniki varnostnih sil, ki jih spodbuja uradna razprava, v kateri se nestrankarski mediji povezujejo s sovražniki naroda;

ker razmere v Burundiju ostajajo zaskrbljujoče, saj se poroča o številnih kršitvah temeljnih državljanskih in političnih svoboščin, vse višje cene pa negativno vplivajo na ekonomske in družbeno-kulturne pravice, kot so pravica do ustreznega življenjskega standarda, pravica do izobraževanja, pravica do ustrezne hrane in sitosti, pravice žensk, pravica do dela in sindikalne pravice;

ker so prizadevanja za dosego politične rešitve v okviru dialoga znotraj države na mrtvi točki, kar resno ogroža izvedbo volitev, predvidenih v maju 2020; ker lahko te volitve in odsotnost plodnega političnega dialoga dodatno utrdijo pot Burundija v avtoritarizem; ker ostaja negotovost glede sodelovanja vseh deležnikov v procesu, na čedalje ožjem političnem prostoru in s potrebo po ustvarjanju okoliščin za mirne, pregledne in verodostojne volitve;

ker je komisija za preiskavo o Burundiju v okviru Sveta OZN za človekove pravice v poročilu z dne 4. septembra 2019 poudarila, da nekaj mesecev pred predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami leta 2020 prevladuje strah in se ustrahujejo nasprotniki vladajoče stranke CNDD-FDD, napetosti pred majskimi volitvami se stopnjujejo, lokalne oblasti in pripadniki zloglasne Imbonerakure, mladinske sekcije stranke na oblasti, pa še naprej izvajajo nasilje iz političnih razlogov in hudo kršijo človekove pravice; ker je kljub večkratnim zahtevam omenjene komisije vlada v Burundiju zavrnila sodelovanje z njo;

ker je urad OZN za človekove pravice v Burundiju, ki je sodeloval z burundijsko vlado pri graditvi miru, reformi varnostnega sektorja in reformi pravosodja ter je pomagal vzpostaviti institucionalne zmogljivosti in zmogljivosti civilne družbe na področju človekovih pravic, od marca 2019 zaprt na zahtevo vlade Burundija, ki je že oktobra 2016 zavrnila vse oblike sodelovanja z uradom;

ker je Svetovna banka ocenila gospodarsko rast Burundija v letu 2019 na 1,8 %, v letu 2018 pa je bila 1,7 %; ker skupni državni proračun za obdobje 2019–2020 kaže primanjkljaj v višini 189,3 milijarde burundijskih frankov (14,26 %) v primerjavi s primanjkljajem v višini 163,5 milijarde burundijskih frankov v istem času v obdobju 2018–2019; ker je bilo po podatkih UNHCR 30. septembra 2019 v sosednjih državah 369 517 burundijskih beguncev; ker se je od septembra 2017 78 000 beguncev prostovoljno vrnilo v Burundi; ker je bilo do 28. februarja 2019 notranje razseljenih 130 562 Burundijcev;

ker je organizacija Novinarji brez meja na svetovnem indeksu svobode tiska za leto 2019 med 180 državami Burundi uvrstila na 159. mesto; ker sta svoboda izražanja in svoboda govora bistvenega pomena za zagotovitev svobodnih volitev z udeležbo informiranih državljanov; ker je svobodno, neodvisno in nepristransko novinarstvo rezultat temeljne človekove pravice do svobode govora; ker so tradicionalni mediji pod državnim nadzorom, kot so radio in časopisi, še vedno prevladujoči vir informacij; ker je treba okrepiti medijsko pismenost ter dostop do interneta in družbenih medijev, da bi se omogočil dostop do informacij, povečala socialna in politična stabilnost in dialog ter tako zagotovile svobodne in pravične volitve z udeležbo informiranih državljanov;

ker je Burundi ena najrevnejših držav na svetu, saj 74,7 % prebivalstva živi v revščini, in je na indeksu človekovega razvoja uvrščena na 185. mesto od 189; ker več kot 50 % burundijskega prebivalstva živi v stalnem pomanjkanju prehranske varnosti, skoraj polovica prebivalstva je mlajša od 15 let in samo v letu 2019 je več kot osem milijonov ljudi zbolelo za malarijo, več kot 3 000 pa jih je nato zaradi te bolezni tudi umrlo; ker v državi zaradi revščine, slabih socialnih storitev, visoke brezposelnosti mladih in pomanjkanja priložnosti še naprej prihaja do nasilja;

J.	ker je burundijski svet za nacionalno varnost 27. septembra 2018 napovedal trimesečno začasno prekinitev delovanja mednarodnih nevladnih organizacij, kar resno ovira delovanje približno 130 mednarodnih nevladnih organizacij, od katerih so nekatere zagotavljale nujno življenjsko pomoč;

K.	ker je vlada 18. julija 2019 sprejela dva odloka o ustanovitvi medministrskega odbora za spremljanje in ocenjevanje mednarodnih nevladnih organizacij, ki delujejo v Burundiju;

ker je vlada po zaprtju Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice v Burundiju 28. februarja 2019 zavrnila vsakršno priznanje kršenja človekovih pravic in ne kaže pripravljenosti, da bi ohranila kakršno koli obliko sodelovanja z uradom; ker je komisija za preiskavo o Burundiju trenutno edini neodvisni mednarodni organ, ki preiskuje kršitve in zlorabe človekovih pravic v Burundiju;

M.	ker burundijske oblasti še nadalje v celoti in sistematično zavračajo delo komisije ter so ji zavrnile vstop v državo, saj ji očitajo, da je politično pristranska, vendar niso predložile nobenih dokazov za utemeljitev teh obtožb;

N.	ker se je Burundi oktobra 2017 umaknil iz Rimskega statuta o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča; ker burundijska vlada kljub pozivom mednarodne skupnosti, naj začne postopek za ponovni pristop k Rimskemu statutu, še ni ukrepala;

ker sta Tanzanija in Burundi leta 2019 podpisala sporazum, da se bo do 31. decembra 2019180 000 burundijskih beguncev vrnilo iz Tanzanije v državo izvora; ker je UNHCR avgusta 2019 poročal, da razmere v Burundiju niso ugodne za spodbujanje vračanja, saj so povratniki najpogostejše žrtve zlorab človekovih pravic;

ker je burundijski javni tožilec 30. decembra 2019 na 15-letno zaporno kazen obsodil štiri novinarje iz časopisne hiše Iwacu, in sicer Christine Kamnikzi, Agnès Ndirubusa, Térenca Mupozenziija, Egideja Harerimaneja, in njihovega voznika Adolpha Masabarakizeja, ki so bili 22. oktobra 2019 aretirani v občini Musicati v pokrajini Bubanza, medtem ko so poročali o spopadih med uporniki in vladnimi silami v severozahodnem Burundiju, ker so obtoženi vpletenosti v ogrožanje notranje državne varnosti;

Q.	ker je od 22. julija 2016 pogrešan poročevalec časopisne hiše Iwacu Jean Bigirimana, ki naj bi ga nazadnje videli v priporu članov nacionalne obveščevalne službe v Muramvyi, 45 km vzhodno od glavnega mesta Bujumbura; ker burundijski organi niso nikoli ničesar sporočili o njegovem izginotju;

R.	ker so bili 13. oktobra 2015 v svoji hiši v Bujumburi umorjeni novinar Christophe Nkezabahizi, njegova žena in njuna otroka; ker si oblasti niso dejansko prizadevale raziskati tega nasilnega kaznivega dejanja in privesti storilce pred sodišče;

ker člen 31 burundijske ustave zagotavlja svobodo izražanja, vključno s svobodo tiska; ker je Burundi pogodbenica Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki vsem Burundijcem zagotavlja pravico do prejemanja in širjenja informacij; ker ima burundijska vlada dolžnost spodbujati in ščititi pravico do svobode izražanja in združevanja, zapisano v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega država pogodbenica je Burundi;

T.	ker je prostor za civilno družbo in medije v zadnjih letih veliko bolj omejen, številni aktivisti civilne družbe in neodvisni novinarji pa so še vedno v izgnanstvu; ker se mnogi, ki so ostali v Burundiju, soočajo z zastraševanjem, pridržanji ali poskusi sojenja na podlagi izmišljenih obtožb;

ker so vlada in člani mladinske sekcije vladajoče stranke Imbonerakure organizirali nacionalno kampanjo za zbiranje „prostovoljnih“ prispevkov prebivalstva za pomoč pri financiranju volitev leta 2020; ker je v poročilu organizacije Human Rights Watch z dne 6. decembra 2019 ugotovljeno, da so v ta namen člani Imbonerakure in lokalni vladni uradniki pogosto uporabljali nasilje in ljudi ustrahovali, omejevali gibanje in dostop do javnih storitev ter pretepali tiste, ki tega niso storili;

ker je bil aktivist na področju človekovih pravic Germain Rukuki, član Združenja kristjanov za odpravo mučenja, aprila 2019 obsojen na 32 let zapora z obtožbo o uporu in ogrožanju državne varnosti, sodelovanju v uporniškem gibanju in pri napadih na vodjo države; ker je bil avgusta 2018 aktivist Nestor Nibitanga, opazovalec Združenja za varstvo človekovih pravic in zaprtih oseb, obsojen na pet let zapora zaradi ogrožanja državne varnosti;

ker je od maja 2019 v Burundiju prepovedano predvajanje medijskih hiš BBC in Voice of America, saj so bila njuna dovoljenja začasno preklicana, najprej za šest mesecev, kot je takrat poročal Odbor za zaščito novinarjev; ker je 29. marca 2019 burundijski regulativni svet za medije, Nacionalni svet za komunikacije, sporočil, da je preklical operativno licenco za BBC in podaljšal začasno prepoved za Voice of America; ker je Nacionalni svet za komunikacije vsem novinarjem v Burundiju prepovedal nudenje informacij, ki bi jih lahko medijski hiši BBC ali Voice of America neposredno ali posredno predvajali;

X.	ker je Svet 24. oktobra 2019 podaljšal omejevalne ukrepe proti Burundiju do 24. oktobra 2020;

Y.	ker ti ukrepi vključujejo prepoved potovanja in zamrznitev sredstev za štiri osebe, ki naj bi s svojimi dejavnostmi spodkopavale demokracijo ali ovirale politično reševanje krize v Burundiju;

ker so prizadevanja Vzhodnoafriške skupnosti, da bi našla posredniško rešitev za politično krizo, ki jo je leta 2015 sprožila predsednikova odločitev, da kandidira še za tretji mandat, na mrtvi točki; ker je predsednik Pierre Nkurunziza večkrat ponovil, da ne bo kandidiral za ponovni mandat, vladajoča stranka pa še ni imenovala svojega kandidata za prihodnje predsedniške volitve;

odločno obsoja sedanje omejitve svobode izražanja v Burundiju, vključno z obsežnejšimi omejitvami javnih svoboščin, pa tudi obsežne kršitve človekovih pravic, ustrahovanje in samovoljne aretacije novinarjev ter prepoved medijskih prenosov, ki so okrepile vzdušje strahu med mediji v Burundiju, povečale omejitve pri poročanju ter preprečile ustrezno poročanje, zlasti v času pred volitvami leta 2020;

je še naprej globoko zaskrbljen zaradi razmer na področju človekovih pravic v Burundiju, ki ogrožajo morebitne pobude za spravo, mir in pravičnost, zlasti nenehne samovoljne aretacije in zunajsodne usmrtitve;

odločno obsoja nadaljnje poslabševanje razmer na področju človekovih pravic v tej državi, zlasti za dejanske in domnevne podpornike opozicije, vključno z Burundijci, ki se vračajo iz tujine; želi spomniti, da Burundi zavezuje klavzula o človekovih pravicah iz Sporazuma iz Cotonouja; poziva burundijske oblasti, naj nemudoma zaustavijo ta trend zlorab in spoštujejo obveznosti države na področju človekovih pravic, vključno s tistimi, ki so vključene v Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, MPDPP ter druge mednarodne mehanizme, ki jih je vlada ratificirala;

opozarja burundijsko vlado, da pogoji za izvedbo vključujočih, verodostojnih, miroljubnih in preglednih volitev vključujejo pravico do svobode izražanja, dostopa do informacij, svobode tiska, svobode medijev in obstoja prostega območja, na katerem lahko zagovorniki človekovih pravic govorijo brez ustrahovanja ali strahu pred povračilnimi ukrepi; zato poziva burundijske oblasti, naj odpravijo ukrepe, ki omejujejo ali ovirajo delo civilne družbe in ki omejujejo dostop do neodvisnih tradicionalnih in sodobnih medijev ter njihovo svobodo;

poziva burundijske oblasti, naj umaknejo obtožbe proti nedavno zaprtim novinarjem spletnega portala Iwacu ter jih nemudoma in brezpogojno izpustijo, kar velja tudi za vse druge, ki so bili aretirani zaradi izvrševanja svojih temeljnih pravic;

poudarja bistveno vlogo civilne družbe in novinarjev v demokratični družbi, zlasti v okviru bližajočih se volitev, ter poziva burundijske oblasti, naj prenehajo z ustrahovanjem, nadlegovanjem in samovoljnimi aretacijami novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in članov opozicije; poziva jih tudi, naj zagovornikom človekovih pravic in novinarjem omogočijo nemoteno izvajanje svojih legitimnih nalog preiskovanja kršitev človekovih pravic in poročanja o njih;

je zelo zaskrbljen zaradi vedno več notranje razseljenih prebivalcev Burundija in sosednjih držav; poziva EU, naj poveča financiranje in druga humanitarna prizadevanja za Burundijce, ki so notranje razseljene osebe ali begunci;

poziva burundijske oblasti, naj prenehajo izsiljevati državljane in zagotovijo, da se nikomur ne bo preprečeval dostop do javnih dobrin in storitev, kot so zdravstvo, prehrana, voda in izobraževanje, ter naj humanitarnim akterjem omogočijo, da delujejo neodvisno in zagotavljajo pomoč na podlagi dolžnosti za izpolnjevanje najnujnejših potreb;

poudarja, da so potrebni znatne izboljšave političnih razmer in razmer na področju človekovih pravic, zlasti v zvezi s temeljnimi svoboščinami, kot so svoboda izražanja, svoboda tiska ter svoboda združevanja in zbiranja, ter napredek na področju sprave, da bi omogočili verodostojne volitve; poziva burundijsko vlado, naj zagotovi, da se bodo kršitve teh pravic neodvisno preiskale in da se bo storilcem sodilo na sojenjih, ki bodo izpolnjevala mednarodne standarde;

10.

poziva oblasti, naj opravijo temeljite in pregledne preiskave, da bi se zoper vse domnevne krivce za uboje, izginotja, izsiljevanja, pretepanja, samovoljne aretacije, grožnje, nadlegovanja ali druge vrste zlorab vodil pošten in verodostojen sodni postopek; je zelo zaskrbljen zaradi stalne nekaznovanosti storilcev kršitev človekovih pravic, ki jih je zakrivilo gibanje Imbonerakure; poziva burundijske oblasti, naj začnejo neodvisno preiskavo izginotja novinarjev Jeana Bigirimane, ki je pogrešan od 22. julija 2016, in Cristopha Nkezabahzija, ki je bil skupaj z ženo in otrokoma umorjen 13. oktobra 2015;

11.

se zaveda ključne vloge te regije, in sicer EAC in Afriške unije, pri zagotavljanju trajnostne rešitve za politično krizo v Burundiju, ter poudarja potrebo po dejavnejšem pristopu in večjih prizadevanjih za končanje krize in zaščito burundijskega prebivalstva, da bi preprečili nadaljnje poslabšanje razmer v regiji; poziva Afriško unijo, naj nujno napoti svoje opazovalce razmer na področju človekovih pravic v Burundi ter zagotovi, da bodo imeli nemoten dostop po vsej državi in bodo lahko izvedli svoj mandat;

12.

izraža obžalovanje, da je izvajanje sporazuma iz Aruše zastalo, in poziva garante tega sporazuma, naj si prizadevajo za spravo; izraža zavezanost dialogu znotraj Burundija; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj podpre EAC pri spodbujanju dialoga znotraj Burundija; poziva vse udeležence dialoga znotraj Burundija, naj konstruktivno sodelujejo in omogočijo nemoteno udeležbo opozicije, zagovornikov človekovih pravic in organizacij civilne družbe;

13.

poziva Burundi, naj se vrne k agendam srečanj regionalne in mednarodne skupnosti, da bi se dogovorili o sporazumu za izvajanje veljavnih sklepov na ravni OZN in Afriške unije, in sicer k izvajanju resolucije 2303, k podpisu memoranduma o soglasju z opazovalci Afriške unije; in k nadaljnjemu sodelovanju z OHCHR;

14.

obžaluje, da je Burundi vztrajal pri svojem zavračanju sodelovanja s komisijo OZN za preiskavo in ni dovolil nadaljevanja dejavnosti lokalne pisarne Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice;

15.

poziva OZN, naj nadaljuje svoje nepristranske preiskave vseh domnevnih kršitev človekovih pravic in humanitarnega prava, vključno s tistimi, ki so jih zagrešili državni uslužbenci in mladinska sekcija Imbonerakure, ter naj izvede ustrezen pregon odgovornih; poudarja, da je treba soditi zločincem in morilcem, ne glede na to, kateri skupini pripadajo, in da je treba žrtvam in preživelim hudih kršitev človekovih pravic v Burundiju zagotoviti ustrezno nadomestilo;

16.

poziva države članice EU, naj zagotovijo prožno in neposredno finančno podporo organizacijam civilne družbe in medijskim organizacijam, tudi organizacijam žensk, ki še delujejo na terenu, pa tudi tistim v izgnanstvu in zlasti tistim, ki si prizadevajo za spodbujanje in varstvo političnih, državljanskih, ekonomskih, socialnih in medijskih pravic;

17.

poziva EU in diplomate držav članic EU v Burundiju, naj zagotovijo izvajanje smernic EU glede zagovornikov človekovih pravic v celoti, zlasti tako, da se udeležijo zaslišanj vseh novinarjev, političnih zapornikov in zagovornikov človekovih pravic pred sodiščem v Burundiju, in zlasti novinarjev portala Iwacu, ter tako, da v zaporu obiščejo zagovornike človekovih pravic, aktiviste in novinarje;

18.

poziva k razširitvi ciljno usmerjenih sankcij EU in poziva Varnostni svet OZN, naj uvede lastne ciljno usmerjene sankcije, vključno s prepovedmi potovanja in zamrznitvijo premoženja, zoper posameznike, odgovorne za stalne resne kršitve človekovih pravic v Burundiju; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj nujno pripravi razširjen seznam imen tistih, ki so odgovorni za načrtovanje, organizacijo in izvajanje kršitev človekovih pravic, da bi jih dodali na seznam uradnikov Burundija, za katere že veljajo sankcije EU;

19.

globoko obžaluje, da Burundi ni sprejel nobenih ukrepov, da bi se znova pridružil Rimskemu statutu; poziva burundijsko vlado, naj nemudoma začne tak postopek; poziva EU, naj podpre vsa prizadevanja Mednarodnega kazenskega sodišča za preiskavo zločinov, zagrešenih v Burundiju, in za sojenje storilcem;

20.

obžaluje, da je financiranje burundijske begunske krize še vedno premajhno, kar resno vpliva na varnost in dobrobit beguncev; poziva mednarodno skupnost in humanitarne agencije, naj povečajo svojo pomoč vsem tistim, ki so trenutno begunci ali razseljeni zaradi konflikta; poziva EU in njene države članice, kot priporoča komisija OZN za preiskavo o Burundiju, naj prosilcem za azil iz Burundija podelijo status begunca in naj podrobno spremljajo razmere v državi v zvezi z volitvami v letu 2020;

21.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o vedno večjem pritisku na burundijske begunce, naj se vrnejo domov pred volitvami v letu 2020; poziva vlade v tej regiji, naj zagotovijo, da bo vrnitev beguncev prostovoljna, da bo temeljila na informiranih odločitvah ter da bo izvedena varno in dostojno; želi spomniti, da po mnenju UNHCR pogoji za varne, dostojne in prostovoljne vrnitve niso izpolnjeni;

22.

poziva vlado Burundija, naj omogoči, da se bodo politični nasprotniki v izgnanstvu vrnili in svobodno, brez ustrahovanja, aretacij ali nasilja izvedli volilno kampanjo, in naj zunanjim opazovalcem omogoči, da bodo spremljali priprave na volitve, pa tudi same postopke volitev in štetja glasov;

23.

ponavlja, da je vključujoč politični dialog v okviru mednarodne mediacije ter v skladu s sporazumom iz Aruše in burundijsko ustavo še vedno edini način za zagotovitev trajnega miru v Burundiju; zato poziva EAC kot glavno sklicateljico dialoga znotraj Burundija, da sprejme ustrezne ukrepe za odločno in takojšnje sodelovanje z burundijsko vlado v obliki vključujočega dialoga za miroljubno in trajno rešitev sedanje krize;

24.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku Republike Burundi, predsedniku burundijskega parlamenta, Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU ter Afriški uniji in njenim institucijam.

(1) UL C 265, 11.8.2017, str. 137.

(2) UL C 399, 24.11.2017, str. 190.

(3) UL C 242, 10.7.2018, str. 10.

(4) UL C 334, 19.9.2018, str. 146.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0305.

(6) UL L 257, 2.10.2015, str. 1.

(7) UL L 257, 2.10.2015, str. 37.

(8) UL L 264, 30.9.2016, str. 29.

(9) UL L 272, 25.10.2019, str. 147.

(10) UL L 73, 18.3.2016, str. 90.

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/83

P9_TA(2020)0012

Nigerija, zlasti nedavni teroristični napadi

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o Nigeriji, zlasti nedavnih terorističnih napadih (2020/2503(RSP))

(2021/C 270/08)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nigeriji, zadnje z dne 18. januarja 2018 (1),

—	ob upoštevanju izjave o Nigeriji, ki jo je 24. decembra 2019 podal tiskovni predstavnik generalnega sekretarja OZN,

—	ob upoštevanju poročila posebnega odposlanca za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja zunaj Evropske unije z dne 25. novembra 2019,

—	ob upoštevanju izjave, ki jo je ob koncu obiska v Nigeriji 2. septembra 2019 podala posebna poročevalka OZN za izvensodne, nagle in samovoljne usmrtitve,

—	ob upoštevanju izjave za medije o terorističnih napadih na severovzhodu Nigerije, ki jo je 31. julija 2019 podal varnostni svet OZN,

—	ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice visoke predstavnice/podpredsednice z dne 29. julija 2018 o terorističnih napadih skupine Boko Haram v Bornu na severovzhodu Nigerije,

—	ob upoštevanju razdelka, ki se v poročilu organizacije Human Rights Watch za leto 2019 nanaša na Nigerijo,

—	ob upoštevanju sklepnih ugotovitev o Nigeriji, ki jih je – sicer brez drugega rednega poročila – 29. avgusta 2019 objavil odbor OZN za človekove pravice,

—	ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,

—	ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja iz leta 2013,

—	ob upoštevanju tega, da je bila nagrada Saharova za svobodo misli leta 2005 podeljena zagovornici človekovih pravic Hauvi Ibrahim,

—	ob upoštevanju svetovnega indeksa terorizma za leto 2019,

—	ob upoštevanju pisma o omejitvah humanitarnih ukrepov v severovzhodni Nigeriji, ki ga je na visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in komisarja za krizno upravljanje naslovil predsednik Odbora za razvoj,

—	ob upoštevanju ustave Zvezne republike Nigerije, zlasti njenih določb o varovanju svobode veroizpovedi iz poglavja IV ter o pravici do svobode misli, vesti in veroizpovedi,

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989, ki jo je Nigerija ratificirala aprila 1991,

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—	ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

—	ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

ker so se varnostne razmere v Nigeriji v zadnjih letih občutno poslabšale, to pa resno ogroža regionalno in mednarodno varnost; ker so kršitve človekovih pravic in množični poboji močno razširjeni, zlasti na severovzhodu države; ker je skupina Boko Haram v Nigeriji od leta 2009 ubila več kot 36 000 ljudi;

ker je država že deseto leto prizorišče regionalnega oboroženega konflikta; ker so v porastu predvsem nasilni ekstremizem in teroristične dejavnosti, teroristične skupine, kot sta Boko Haram in ISWAP (Islamska država v zahodnoafriški pokrajini), pa pridobivajo čedalje večji vpliv in moč; ker Boko Haram od leta 2009 vse pogosteje napada nigerijsko policijo in vojsko, politike, šole, verske objekte, javne ustanove in civiliste; ker je velika večina žrtev muslimanov;

C.	ker Nigerija na svetovnem indeksu terorizma med 163 državam zaseda tretje mesto za Irakom in Afganistanom, kar pomeni, da je tretja med državami, ki najbolj čutijo posledice terorizma;

D.	ker se varnostne razmere še slabšajo zaradi stopnjevanja verskega in etničnega nasilja v nekaterih delih države, vključno s konfliktom v podeželski regiji Middle Belt, kjer se nomadski pastirji prepirajo zaradi zemljišč in vodnih virov;

E.	ker se ocenjuje, da ima ISWAP trenutno več deset ujetnikov, tudi krščanskih voditeljev, pripadnikov varnostnih sil in humanitarnih delavcev;

ker je v Nigeriji, afriški državi z največ prebivalci, delež muslimanov in kristjanov skoraj enak; ker v državi domuje največja krščanska skupnost v regiji, na severu Nigerije pa živi skoraj 30 milijonov kristjanov; ker se je zgodovinsko rivalstvo med pretežno muslimanskim severom in krščanskim jugom s širjenjem radikalnega islama močno zaostrilo;

G.	ker je skupina ISWAP prevzela odgovornost za usmrtitev 11 oseb v videoposnetku, objavljenem 26. decembra 2019; ker je sporočila, da so bile vse ubite osebe kristjani, z napadom pa se je maščevala za smrt voditelja Islamske države Abu Bakra Al Bagdadija v Siriji;

ker so uboji del daljšega niza terorističnih dejanj, vključno z napadom na krščansko vas blizu mesta Chibok 24. decembra 2019, v katerem je bilo ubitih sedem vaščanov in ugrabljena najstnica, ubojem treh civilistov na obrobju mesta Biu 23. decembra 2019 ter ubojem sedmih civilistov v Naganzaiju 22. decembra 2019;

ker so po podatkih sklada za humanitarno pomoč od leta 2015 džihadistične skupine in fulanski militantni skrajneži, ki izvajajo politiko razlaščanja s smrtnimi grožnjami, ubili več kot 6 000 kristjanov; ker se kristjani v državah, v katerih velja šeriatsko pravo, soočajo s stalno diskriminacijo in pogosto veljajo za drugorazredne državljane;

ker je predsednik Muhamadu Buhari sicer obsodil uboje in pozval prebivalstvo, naj ne dovoli razkola zaradi verske pripadnosti, vendar so ostali napadi povsem nekaznovani, storilci pa na splošno redko odgovarjajo za svoja dejanja; ker si po podatkih iz poročila organizacije Amnesty International nigerijske varnostne sile pri smrtonosnih napadih na skupnosti kmetov do določene mere namerno zatiskajo oči;

ker organizacija Human Rights Watch poroča, da je nigerijska vojska pridržala več kot 3 600 otrok, med njimi polovico deklet, ki naj bi sodelovali z islamističnimi in nedržavnimi oboroženimi skupinami, za kar pa ima v številnih primerih le malo dokazov oziroma je povsem brez njih; ker so številni priporniki tarča zlorab, vključno s spolnim nasiljem, in v priporu umirajo zaradi bolezni, lakote, dehidracije ali strelnih ran; ker vojska sistematično zavrača dostop do centrov za pridržanje, da bi bilo mogoče preveriti, v kakšnih razmerah živijo pridržani otroci;

L.	ker je položaj deklet in žensk v Nigeriji še posebej težaven zaradi splošne diskriminacije, omejenega dostopa do zdravstvenih storitev in izobraževanja, razširjenega pohabljanja ženskih spolnih organov in porok otrok;

ker po navedbah Mednarodnega kazenskega sodišča obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da so skupina Boko Haram in nigerijske varnostne sile v Nigeriji zagrešile hudodelstva zoper človečnost po členu 7 Rimskega statuta, vključno z umori in preganjanjem; ker Mednarodno kazensko sodišče v poročilu o predhodnih preiskavah iz leta 2019 navaja, da so nigerijske oblasti sicer sprejele vrsto ukrepov, da bi ugotovile kazensko odgovornost domnevnih storilcev, vendar sta omejena tako obseg kot podrobnost preiskovalnih in tožilskih dejavnosti, ki so se doslej izvajale v zvezi s pripadniki skupine Boko Haram in nacionalnih varnostnih sil;

N.	ker je vlada že od leta 2015 deležna kritik zaradi nezadostnega odgovora na islamske upore po vsej državi; ker se vojska in policija v Nigeriji soočata s številnimi varnostnimi grožnjami, prav tako pa se zdi, da sta preobremenjeni in nesposobni obravnavati več sočasnih varnostnih kriz;

ker je mednarodna oborožena enota za posredovanje od ustanovitve leta 2015 pregnala teroristične skupine s številnih območij, ki so bila pred tem pod njihovim nadzorom, vendar je regija še vedno zelo nestabilna; ker je nedavni umik 1 200 čadskih vojakov, ki je časovno sovpadal s porastom nasilja v severovzhodni regiji, povzročil zaskrbljenost med prebivalci; ker je po umiku vojakov več sto nigerijskih civilistov, ki so prebivali v bližini, v strahu pred novimi napadi džihadistov zbežalo s tega območja;

ker so EU, Zvezna republika Nemčija in Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) oktobra 2019 začeli izvajati projekt na področju mirovne in varnostne strukture in operacij (EPSAO); ker je cilj projekta okrepiti mehanizme EPSAO, povečati sposobnost obvladovanja konfliktov in omogočiti hitrejše zagotavljanje podpore po konfliktih v zahodni Afriki;

ker so razmere v Nigeriji povzročile humanitarno krizo brez primere, saj je moralo po podatkih Urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) domove zapustiti več kot 2 milijona ljudi; ker po podatkih organizacije Human Rights Watch večina notranje razseljenih oseb ne more uveljavljati osnovne pravice do hrane, nastanitve, izobraževanja, zdravja, zaščite pred poškodbami, odvzema pa se jim tudi pravica do prostega gibanja; ker je EU humanitarno pomoč v državi podprla s sredstvi v višini 28,3 milijona EUR; ker potrebe po humanitarni pomoči s sredstvi, ki so na voljo, še zdaleč niso izpolnjene;

R.	ker se je po podatkih iz razdelka, ki je v svetovnem poročilu za leto 2019 namenjen Nigeriji, kljub varnostnim pomislekom in pomanjkanju osnovnih potrebščin, vključno s hrano in zatočišči, v letu 2018 več kot 35 000 notranje razseljenih oseb vrnilo v svoje skupnosti na severovzhodu države;

S.	ker skoraj polovica nigerijskega prebivalstva živi v skrajni revščini; ker se ocenjuje, da več kot 7 milijonov Nigerijcev nujno potrebuje življenjsko potrebno pomoč;

T.	ker jih na tisoče tvega življenje na migracijskih poteh v EU v upanju na boljše gospodarske, socialne in varnostne življenjske pogoje;

ker se prostor za delovanje humanitarnih organizacij v državi krči, saj je bilo ugrabljenih in ubitih več humanitarnih delavcev; ker je bilo leta 2019 ubitih osem humanitarnih delavcev, skupaj pa jih je v konfliktu od leta 2011 življenje izgubilo 26; ker varnostna tveganja pogosto ovirajo dostavo pomoči in so povzročila odhod številnih humanitarnih organizacij;

ker je vlada poleg tega začasno onemogočila delovanje več mednarodnih agencij za pomoč in dobrodelnih organizacij, saj naj bi prale denar za islamistične skupine; ker so nigerijske oborožene sile septembra 2019 brez predhodnega obvestila zahtevale, da organizaciji Action Against Hunger in Mercy Corps prekineta svoje dejavnosti, zaradi česar je 400 000 ljudi ostalo brez dostopa do pomoči;

W.	ker EU v skladu s členom 8 sporazuma iz Cotonouja vodi redni politični dialog z Nigerijo o človekovih pravicah in demokratičnih načelih, vključno z vprašanji etnične, verske in rasne diskriminacije;

obžaluje teroristične napade, ki so se zgodili v državi; znova izraža zaskrbljenost zaradi dolgotrajne krize v Nigeriji in nestabilnih varnostnih razmer na severovzhodu države ter odločno obsoja stalne kršitve človekovih pravic in mednarodnega in humanitarnega prava, naj je njihov vzrok vera ali etnična pripadnost;

obsoja zlasti nedaven porast nasilja nad etničnimi in verskimi skupnostmi, vključno z napadi na verske ustanove in vernike;

izraža sožalje družinam žrtev in solidarnost z nigerijskim ljudstvom, ki že več kot desetletje trpi zaradi terorizma v regiji;

poziva nigerijske oblasti, naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic v državi ter civilno prebivalstvo obvarujejo pred terorizmom in nasiljem; vztraja, da morajo to storiti ob polnem spoštovanju človekovih pravic in pravne države ter v skladu z mednarodnimi obveznostmi Nigerije;

meni, da so vse oblike iztrebljanja ljudi in etničnega čiščenja barbarske in da gre za zločine zoper človečnost; poziva nigerijsko vlado, naj se spopade z glavnimi vzroki nasilja, tako da zagotovi enake pravice vsem državljanom in sprejme nediskriminacijsko zakonodajo; v zvezi s tem vztraja, da se je treba še odločneje zavzemati za medverski dialog in miroljubno sožitje državljanov ne glede na njihovo veroizpoved, k tem prizadevanjem pa pritegniti tudi vse pomembne deležnike, vključno z Nigerijskim medverskim svetom;

opominja, da so ženske in otroci najbolj izpostavljeni konfliktu, terorizmu in nasilju v državi; obžaluje, da teroristične skupine vse pogosteje rekrutirajo otroke in jih uporabljajo kot vojake ali samomorilske napadalce;

je močno zaskrbljen zaradi poročil o slabem ravnanju z otroki, pridržanimi v vojaških objektih; poziva nigerijske oblasti, naj Združenim narodom dovolijo obisk vojaških priporov, podpišejo uradni protokol o izročitvi, da bodo otroci, ki jih je pridržala vojska, hitro predani ustreznim organom za zaščito otrok, in naj prepovejo vojaški pripor za otroke; vztraja, da morajo biti protiteroristični ukrepi, pa tudi sodstvo in organi pregona, zasnovani tako, da bodo zaščitene pravice najbolj ranljivega prebivalstva, med drugim otrok;

nigerijske oblasti opominja na obveznost, da zavarujejo pravice otrok in ponudijo zaščito in oskrbo za vse žrtve terorizma in konflikta ter jim med drugim omogočijo izobraževanje; spominja tudi, da so izobrazba in gospodarske priložnosti močno orodje zoper radikalizacijo, in poziva mednarodne partnerje, naj v okviru protiteroristične strategije za to regijo podprejo dostopno in kakovostno izobraževanje;

je globoko zaskrbljen, ker so nigerijske ženske še vedno žrtve diskriminacije, nasilja, spolnih zlorab in posilstev; poziva Nigerijo, naj v celoti izvaja Konvencijo OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk; se zavzema za večjo podporo žrtvam močno razširjenega spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola, vključno s psihološko podporo;

10.

poudarja, da je boj proti nekaznovanosti bistven za stabilnost države in trajni mir; zato poziva nigerijske oblasti, naj takoj sprožijo temeljite in transparentne preiskave ter storilce privedejo pred sodišče, kjer bodo odgovarjali za svoja dejanja; poziva tudi k večji učinkovitosti in neodvisnosti nigerijskega sodnega sistema, da bi kazensko pravosodje učinkovito uporabili za boj proti nasilju, terorizmu in korupciji;

11.

obžaluje, da je napredek v boju proti skupinama Boko Haram in ISWAP zastal in da so samomorilski napadi in napadi na vojaške položaje vse pogostejši in vse ostrejši; opominja, da je bil nigerijski predsednik Buhari leta 2019 ponovno izvoljen zaradi obljub, da bo premagal nasilni ekstremizem Boke Harama in drugih terorističnih skupin, in ga poziva, naj obljube iz predvolilne kampanje uresniči;

12.

podpira cilje strukture za mir in varnost, projekta, ki ga vodita EU in ECOWAS; spodbuja države članice, naj odločno podprejo gradnjo zmogljivosti in reševanje konfliktov v zahodni Afriki;

13.

znova izraža podporo regionalni večnacionalni skupni sili in pohvalo za njena prizadevanja, da bi se učinkovito borila proti terorizmu in obnovila stabilnost v regiji Čadskega jezera; spominja, da terorizem ne pozna meja, in poziva vse države v regiji, naj se še naprej usklajujejo v prizadevanjih, da bi zavarovale celotno regijo;

14.

svetuje novo reformo nigerijskega varnostnega sektorja, da bi se povečala zmogljivost državnih in regionalnih akterjev v boju proti terorizmu; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice, naj ne opustijo tehnične pomoči EU na tem področju;

15.

svari pred izrabo konflikta med kmeti in pastirji kot sredstva za širjenje verskega sovraštva; poziva nigerijsko vlado, naj izvede državni načrt za reformo živinoreje, da bi zaščitila interese tako kmetov kot pastirjev; meni, da so potrebni nadaljnji koraki, na primer boljši mehanizmi za posredovanje v konfliktih in njihovo reševanje, za spravo in gradnjo miru;

16.

poudarja medsebojno odvisnost razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja in varnosti v državi; je prepričan, da vojaško posredovanje ne bo zadostovalo za uspešen boj proti terorizmu; poziva nigerijsko vlado, naj oblikuje celovito strategijo za odpravo glavnih vzrokov terorizma, ki bo osredotočena na preventivni pristop, na primer na zmanjšanje privlačnosti teroristične ideologije, omejevanje priložnosti za rekrutiranje in radikalizacijo ter preprečevanje financiranja terorizma, pa tudi na podporo in financiranje programov organizacij civilne družbe, namenjenih skupnostim;

17.

poziva EU, Afriško unijo in mednarodno skupnost, naj odločneje podprejo boj proti terorizmu v Nigeriji ter še naprej nudijo politično in varnostno pomoč državi, pa tudi celotni regiji;

18.

je globoko zaskrbljen zaradi posledic varnostnih razmer v državi za učinkovitost humanitarne in razvojne pomoči; poziva EU, naj humanitarno in razvojno pomoč nudi še naprej, ne samo v Nigeriji, temveč v celotni regiji; pozdravlja dodatnih 50 milijonov EUR, ki jih je EU v letu 2019 obljubila za podporo obnovi in odpornosti Nigerije;

19.

se zaveda, da so Nigerija in sosednje države pod hudim pritiskom zaradi regionalnega razseljevanja; poziva k boljšemu usklajevanju podpore in donatorjev v korist razseljenega prebivalstva v Nigeriji, vključno z dodatnimi finančnimi sredstvi mednarodne skupnosti; opominja, da sredstev za razvoj ne bi smeli preusmerjati od njihovega prvotnega cilja, ki je izkoreninjenje vseh oblik revščine;

20.

obsoja napade na humanitarne delavce in opremo ter poziva k ukrepom za zaščito teh delavcev in varno okolje, v katerem bodo humanitarne organizacije lahko opravljale svoje nepogrešljivo delo;

21.

je izjemno zaskrbljen zaradi vse hitrejših in opaznejših podnebnih sprememb in njihovih posledic za življenja in preživetje, zlasti v osrednjem pasu; ponavlja, da je treba poiskati dolgoročne rešitve za zaščito naravnih virov in dostopa do njih; znova poudarja, da je boj proti podnebni krizi bistvena sestavina gospodarske stabilnosti in miru v regiji;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku in parlamentu Nigerije, Afriški uniji, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in Vseafriškemu parlamentu.

(1) UL C 458, 19.12.2018, str. 43.

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/94

P9_TA(2020)0015

Konferenca pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 15) (Kunming 2020)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 15) (2019/2824(RSP))

(2021/C 270/11)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju vmesnega pregleda strategije EU za biotsko raznovrstnost in svoje resolucije z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu te strategije (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o akcijskem načrtu EU za naravo, ljudi in gospodarstvo (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o 14. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 14) (3),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 20. maja 2015 z naslovom Stanje narave v Evropski uniji – Poročilo o stanju in trendih za habitatne tipe in vrste, ki jih zajemata direktivi o pticah in habitatih, za obdobje 2007–2012 v skladu z zahtevo iz člena 17 direktive o habitatih in člena 12 direktive o pticah (COM(2015)0219),

—	ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (4) (okvirna direktiva o morski strategiji),

—	ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (5) (okvirna direktiva o vodah),

—	ob upoštevanju globalnega poročila IPBES z dne 31. maja 2019 o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev,

—	ob upoštevanju rdečega seznama ogroženih vrst, ki ga je pripravila Mednarodna zveza za varstvo narave,

—	ob upoštevanju Listine o biotski raznovrstnosti, sprejete 6. maja 2019 v Metzu,

—	ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja ter dokumenta Komisije za razpravo z dne 30. januarja 2019 z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030 (COM(2019)0022),

—

ob upoštevanju posebnih poročil Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem gospodarjenju z zemljišči, prehransko varnostjo in tokovih toplogrednih plinov v kopenskih ekosistemih ter njegovega posebnega poročila z dne 25. septembra 2019 o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, pa tudi njegovega posebnega poročila o globalnem segrevanju za 1,5 oC, njegovega 5. ocenjevalnega poročila (AR5) in njegovega zbirnega poročila iz septembra 2018,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. julija 2019 z naslovom Okrepitev ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov (COM(2019)0352) in sporočila Komisije z dne 20. septembra 2013 z naslovom Nova gozdarska strategija EU: za gozdove in gozdarski sektor (COM(2013)0659),

—	ob upoštevanju poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo iz leta 2019 o stanju svetovne biotske raznovrstnosti v zvezi s prehrano in kmetijstvom,

—	ob upoštevanju izjave visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice v okviru tretjega odbora Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku 15. oktobra 2019,

—	ob upoštevanju pekinškega poziva k ohranitvi biotske raznovrstnosti in boju proti podnebnim spremembam z dne 6. novembra 2019,

—	ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom „Evropsko okolje – stanje in napovedi za obdobje do leta 2020“ (SOER 2020),

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

—	ob upoštevanju člena 132(2) Poslovnika,

—	ob upoštevanju vprašanj Komisiji in Svetu o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki bo leta 2020 potekala v Kunmingu na Kitajskem (COP15)(O-000044/2019 in O-000043/2019),

ker je cilj strateškega načrta za biotsko raznovrstnost v obdobju 2011–2020, da se njen upad zaustavi z učinkovitimi in nujnimi ukrepi, s tem pa zagotovi, da bodo ekosistemi do leta 2020 odporni in bodo še naprej opravljali bistvene storitve, ki omogočajo ohranjanje raznovrstnosti življenja na planetu, prispevajo k blaginji ljudi ter izkoreninjajo revščino;

ker je vizija za leto 2050, ki je bila sprejeta v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti, živeti v sozvočju z naravo, tako da se biotska raznovrstnost do leta 2050 ovrednoti, ohrani, obnovi in smotrno uporablja, s čimer se bodo ohranile ekosistemske storitve in zdrav planet ter zagotovile koristi, ki so pomembne za vse ljudi in za prihodnje generacije;

ker to vizijo podpira pet splošnih ciljev, ki so tudi okvir ciljev iz Aičija v zvezi z biotsko raznovrstnostjo: (a) obravnavati temeljne vzroke za izgubljanje biotske raznovrstnosti z vključevanjem biotske raznovrstnosti v vsa področja upravljanja in družbe, (b) zmanjšati neposredne pritiske na biotsko raznovrstnost in spodbujati trajnostno rabo, (c) izboljšati stanje biotske raznovrstnosti z varovanjem ekosistemov, vrst in genske pestrosti, (d) okrepiti koristi biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev za vse in (e) izboljšati izvajanje s participativnim načrtovanjem, upravljanjem znanja in krepitvijo zmogljivosti;

ker je v globalnem poročilu Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES) o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev poudarjeno, da je zaradi sedanjih negativnih trendov na področju biotske raznovrstnosti in ekosistemov ogrožen napredek pri doseganju 80 % v poročilu ocenjenih ciljev trajnostnega razvoja v zvezi z revščino, lakoto, zdravjem, vodo, mesti, podnebjem, oceani in zemljo; ker bo to po napovedih najbolj prizadelo domorodna ljudstva in številne najrevnejše svetovne skupnosti; ker je treba zato izgubo in degradacijo biotske raznovrstnosti obravnavati ne le kot okoljsko, temveč tudi kot razvojno, gospodarsko, socialno in moralno vprašanje;

E.	ker množična uporaba sistemskih herbicidov širokega spektra, kakršen je glifosat, neposredno povzročajo obsežno izgubljanje biotske raznovrstnosti;

F.	ker po podatkih Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) in Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve trajnih rešitev za spopadanje s podnebnimi spremembami ne more biti brez obsežnejšega uvajanja usklajenih in učinkovitih naravnih rešitev;

G.	ker se priznava, da so podnebne spremembe vzrok za velik porast skrajnih vremenskih pojavov, ki povzročajo naravne nesreče po vsem svetu, na primer gozdne požare;

H.	ker Nagojski protokol o dostopu in delitvi koristi zagotavlja pregleden pravni okvir za pošteno in pravično delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov in s tem povezanega tradicionalnega znanja;

I.	ker je cilj strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, da se zaustavi upad biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU in do leta 2020 pomaga zaustaviti upad biotske raznovrstnosti na svetovni ravni;

J.	ker so EU in države članice sprejele Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in v njej določile sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja ter so v celoti zavezane njihovemu uresničevanju;

K.	ker je v političnih usmeritvah Komisije za obdobje 2019–2024 določeno, da si bo EU v naslednjih petih letih skupaj s svetovnimi partnerji prizadevala za zajezitev izgube biotske raznovrstnosti;

L.	ker so gozdovi nujno potrebni za preživetje po vsem svetu in predstavljajo 80 % biotske raznovrstnosti na Zemlji, čeprav pokrivajo le 30 %;

ker podnebne spremembe ogrožajo habitate in vrste, kar dokazuje tudi umiranje velikega dela Velikega koralnega grebena v Avstraliji, in skrajnih vremenskih pojavov, kakršni so bili tamkajšnji hudi gozdni požari, v katerih je umrla okoli milijarda živali; ker je za blažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje bistveno ohraniti naravo in zaustaviti izgubljanje biotske raznovrstnosti;

N.	ker so, ko gre za zmogljivost planeta, presežene štiri od devetih mej, kakor jih je opredelil center za odpornost v Stockholmu;

Splošne ugotovitve

je zaskrbljen, saj je v globalnem poročilu IPBES o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev jasno poudarjeno, kakšen je obseg te ekološke krize in da si je treba usklajeno prizadevati za korenite spremembe, saj narava še nikoli v zgodovini človeštva ni propadala tako hitro, vrste izumirajo vse hitreje, približno milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje, kar lahko ima hude posledice za ljudi po vsem svetu in bo vplivalo na življenje prihodnjih generacij;

je zelo zaskrbljen, ker naj bi na podlagi posebnega poročila IPCC z dne 8. avgusta 2019 biotski raznovrstnosti še dodatno škodovale podnebne spremembe; prav tako je zaskrbljen zaradi podatkov iz posebnega poročila IPCC z dne 24. septembra 2019 o upadu števila morskih sesalcev in drugih staležev rib ter drastičnem izginotju koralnih grebenov, od katerih naj bi jih po podatkih iz posebnega poročila IPCC o globalnem segrevanju za 1,5o C v primeru dviga temperature za 2o C 99 % propadlo;

je zelo zaskrbljen zaradi navedb v poročilu IPCC o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, da so podnebne spremembe eden od glavnih neposrednih vzrokov za izgubo biotske raznovrstnosti in da bodo njihovi negativni učinki na naravo in biotsko raznovrstnost, ekosistemske storitve, oceane in prehransko varnost v prihodnjih desetletjih vse izrazitejši; poudarja, da IPCC opozarja, da je zdravje oceanskih in morskih ekosistemov danes prizadeto zaradi globalnega segrevanja, onesnaževanja, prekomernega izkoriščanja morske biotske raznovrstnosti, dvigovanja morske gladine, zakisljevanja, deoksigenacije, morskih vročinskih valov, taljenja ledenikov in morskega ledu, kot ga doslej še ni bilo, obalne erozije in pogostejših naravnih nesreč, saj vse to vpliva na morske in obalne ekosisteme tako, da spreminja njihovo delovanje in pospešuje zmanjševanje števila morskih sesalcev in upad ribištva, prispeva pa tudi k drastičnemu izginjanju koralnih grebenov in mangrov; opozarja, da oceani lahko prispevajo k blaženju posledic podnebnih sprememb in prilagajanju nanje; zato poziva EU, naj oceane uvrsti med prednostna področja strategije za biotsko raznovrstnost, vse pogodbenice pa poziva, naj jih priznajo kot skupno dobro človeštva ter naj za njihovo ohranitev razvijejo nov pristop, na podlagi katerega bo posameznikova in kolektivna odgovornost postavljena precej nad tradicionalnimi načeli svobode in lastništva oceanov;

meni, da smo se znašli v izrednih okoljskih razmerah, ki zahtevajo obsežne ukrepe v Evropi in zunaj nje; poziva Komisijo, naj v evropskem zelenem dogovoru varstvo in obnovo narave poleg podnebnih sprememb zastavi kot najpomembnejše prednostno področje;

je zaskrbljen, da cilji iz Aičija v zvezi z biotsko raznovrstnostjo do leta 2020 ne bodo doseženi, če bo biotska raznovrstnost tako hitro upadala kot doslej, in znova poziva vse pogodbenice, naj nujno storijo več; obžaluje, da EU ni na dobri poti, da bi dosegla svoj glavni cilj, tj. da bi do leta 2020 ustavila upad biotske raznovrstnosti in degradacijo ekosistemov; poziva Komisijo in države članice, naj se zavežejo k takojšnjemu, konkretnemu in dodatnemu obveznemu ukrepanju na področju ohranjanja in obnove biotske raznovrstnosti, da bomo dosegli cilje EU in prispevali k uresničitvi ciljev iz Aičija;

opozarja, da so biotska raznovrstnost in zdravi ekosistemi, vključno z oceani, ki absorbirajo več kot 25 % emisij CO2 in so glavni vir kisika, bistveni za uresničitev ciljev iz Pariškega sporazuma ter krepijo odpornost EU proti podnebnim spremembam in zmogljivost za prilagajanje nanje; obžaluje, da je uradno zaščitenih le sedem odstotkov oceanov; opozarja, da je za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje pomembno razvijati in uvajati naravne rešitve, zlasti za absorpcijo ogljika; zato poziva k večji usklajenosti in boljši sinergiji med tremi konvencijami iz Ria (6), poleg tega naj se te konvencije bolj uskladijo z agendo OZN za trajnostni razvoj do leta 2030; poziva Komisijo, naj biotsko raznovrstnost polno vključi v podnebne politike;

pozdravlja pekinški poziv k ohranitvi biotske raznovrstnosti in boju proti podnebnim spremembam z dne 6. novembra 2019;

poudarja, da bi se bilo treba zlasti v sektorju biogospodarstva, ki ima lahko osrednjo vlogo pri prehodu na podnebno nevtralno gospodarstvo, vselej izogniti sprejemanju kompromisov med varstvom podnebja in zaščito biotske raznovrstnosti, kadar ne gre za vprašanje kakovosti ekosistemov; je zaskrbljen, ker se takšni kompromisi v nedavnih političnih razpravah niso dovolj obravnavali; poziva Komisijo in vse deležnike, naj razvijejo usklajen pristop, da bodo vzpostavili dejansko trajnostno biogospodarstvo, temelječe na ohranjanju narave in drugih rešitvah na podlagi ekosistema, saj tak pristop prinaša najboljše rezultate za podnebje in biotsko raznovrstnost;

želi opomniti, da je biotska raznovrstnost nenadomestljiva za proizvodnjo hrane, goriva in zdravil, prav tako pa je poleg zdrave narave pomembna za dolgoročni gospodarski razvoj;

10.

pozdravlja zavezo Ursule von der Leyen v političnih usmeritvah Komisije za obdobje 2019–2024 ter v poslanici z dne 10. septembra 2019 za komisarja za okolje in oceane, da bo v prvih stotih dneh nove Komisije predstavila strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2030 kot del evropskega zelenega dogovora, pozdravlja pa tudi, da si bo prizadevala, da bo EU prevzela vodilni svetovni položaj na Konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti leta 2020, kot ga je že leta 2015 na pariški podnebni konferenci; vztraja, da mora biti to ena glavnih prednostnih nalog nove Komisije in da mora EU pred konferenco COP 15 dati zagon svetovnim ambicijam v zvezi z biotsko raznovrstnostjo; poziva Komisijo, naj glede na globalno krizo v zvezi z biotsko raznovrstnostjo, ki jo je v nedavnem poročilu Medvladna platforma o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah, ravna drugače in ne sprejema prostovoljnih zavez ter naj predlaga velikopotezno in vključujočo strategijo za biotsko raznovrstnost za leto 2030, ki bo določala pravno zavezujoče cilje za EU in države članice, vključno s posebnimi cilji za zaščito vsaj 30 % kopenskih in morskih naravnih območij ter obnovo vsaj 30 % degradiranih ekosistemov na ravni Unije do leta 2030;

11.

meni, da bi bilo treba v tej novi strategiji posebno pozornost nameniti obnovi ekosistemov, habitatov in vrst, zlasti tako, da bi z raziskavami in inovacijami v vseh sektorjih spodbudili uvajanje gospodarskih modelov, ki temeljijo na naravi, saj je to ključno za doseganje ciljev na področju biotske raznovrstnosti;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj zahtevajo, da se na 15. zasedanju konference pogodbenic sprejmejo določbe v zvezi s pregledom perspektiv, oceno tehnologije in spremljanjem novega tehnološkega razvoja, vključno s tistim, ki izhaja iz sintezne biologije;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj na 15. zasedanju konference pogodbenic pozovejo k vzpostavitvi svetovnega moratorija za izpuščanje organizmov, pridobljenih z genskim vlekom, v naravo, kar vključuje preskuse na terenu, da se te nove tehnologije ne bi začele uporabljati prehitro in bi se upoštevalo previdnostno načelo, ki je zapisano v Pogodbi o delovanju Evropske unije in Konvenciji o biološki raznovrstnosti;

14.

poudarja, da sta zaščita in ohranjanje globalne biotske raznovrstnosti nadvse pomemben izziv in sta torej v strateškem interesu EU, zato bi morali biti deležni kar največje politične pozornosti; poziva Komisijo in države članice, naj zlasti prek svojih instrumentov zunanjega delovanja, kot je instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje, dejavno sodelujejo s tretjimi državami ter spodbujajo ukrepe za ohranjanje in obnovo biotske raznovrstnosti in upravljanje na tem področju in določajo cilje zanje, zlasti kar zadeva večstranske in trgovinske sporazume ter ukrepe v primeru neizpolnjevanja zahtev; zato Komisijo poziva, naj v vse prihodnje trgovinske sporazume vključi zavezujoča in izvršljiva poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju;

15.

ponavlja svoje stališče, da bi bilo treba 45 % sredstev instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje dodeliti za naložbe, ki prispevajo k podnebnim ciljem, upravljanju in varstvu okolja, biotski raznovrstnosti ter boju proti dezertifikaciji;

16.

poudarja, da je potreben celovit pristop, ki bo zagotovil upravljanje na več ravneh in obravnaval ohranjanje, obnovo in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev; poziva EU in države članice, naj si še naprej močno prizadevajo za nadaljnjo krepitev Konvencije o biološki raznovrstnosti ter prevzamejo vodilno vlogo pri pripravi okvira za obdobje po letu 2020, zlasti v pripravah na 15. zasedanje konference pogodbenic, naj se za biotsko raznovrstnost zavežejo cilju, ki bo enakovreden podnebnemu cilju o 1,5 oC iz Pariškega sporazuma, ter naj pregledno določijo svoje vizije in prednostne naloge za globalni okvir na področju biotske raznovrstnosti za obdobje po letu 2020;

17.

želi spomniti, da je ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov neločljivo povezano z doseganjem ciljev trajnostnega razvoja in osrednjega pomena zanj; poudarja, da morajo Komisija in države članice naravo in biotsko raznovrstnost ter s tem povezane cilje učinkovito vključiti v vse sektorje, spremeniti gospodarski model, da bo bolj trajnosten, in pri tem obravnavati ogljični odtis EU, poleg tega pa morajo vse notranje in zunanje politike EU, med drugim na področjih kmetijstva, ribištva, energije iz obnovljivih virov, prometa in trgovine, ter večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 bolj uskladiti z okoljsko politiko; meni, da je potrebno tesnejše sodelovanje med vsemi sektorji, saj bi tako vanje lahko vključili prizadevanja za zaščito, ohranitev in obnovo biotske raznovrstnosti; poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti življenjskemu ciklu blaga od zasnove do potrošnje, da bi zaščitili naravne vire in biotsko raznovrstnost ter upoštevali kumulativne učinke, vključno s prevozom;

18.

meni, da je nadvse pomembno, da dolgoročno strateško obravnavamo ključne dejavnike za upad biotske raznovrstnosti in čim prej določimo in zaščitimo najbolj ogrožena in strateška območja, ki so ključna za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve, ter neokrnjene ekosisteme, in sicer na podlagi občutljivosti območja, obstoja ogroženih vrst, ugotovljenih vrzeli v znanju in/ali učinkovitem upravljanju ter obstoja razširjenih vrst, ki so temeljnega pomena za ekološke procese, ter omejimo upad biotske raznovrstnosti in negativne učinke na ozemlja domorodnih in lokalnih skupnosti ter njihovo preživetje;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj vztrajajo, da se na 15. zasedanju konference pogodbenic zagotovi, da se pred uvedbo vseh tehnologij, ki bi lahko vplivale na tradicionalno znanje, inovacije, prakse ter preživetje domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti ter njihovo uporabo zemlje, virov in vode, zahteva in pridobi njihovo prosto, predhodno in informirano soglasje; poudarja, da je to treba pridobiti na participativni način ob vključitvi vseh skupnosti, na katere bi lahko tehnologija vplivala, pred kakršno koli uvedbo;

20.

ponovno poudarja, da države članice EU v okviru bonskega izziva še vedno povsem pozabljajo na obnovo kljub njeni pomembnosti;

21.

poudarja, da podnebna kriza in obsežna izguba biotske raznovrstnosti pomenita veliko grožnjo človekovim pravicam; opozarja, da so brez zdravega okolja ogrožene temeljne človekove pravice do življenja, zdravja, hrane in neoporečne vode; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pripravita strategijo EU za varstvo pravice do zdravega okolja, pri tem pa naj tesno sodelujeta s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, kot je Urad visokega komisarja za človekove pravice (OHCHR), ki je skupaj s Programom Združenih narodov za okolje začel nedavno izvajati strategijo na tem področju;

Izvajanje konvencije in strateškega načrta za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020

22.

pozdravlja odločitev, ki je bila sprejeta na 14. zasedanju pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti v Egiptu, da morajo pogodbenice med drugim bistveno hitreje izvajati strateški načrt za biotsko raznovrstnost 2011–2020 in preučiti možnosti za nacionalno vrednotenje biotske raznovrstnosti ter ekosistemskega delovanja in storitev; meni, da je nadvse pomembno, da se pri izvajanju veljavnega strateškega načrta za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020 bolj potrudimo in se osredotočimo na doseganje ciljev o biotski raznovrstnosti iz Aičija ter oblikujemo ambiciozen strateški načrt in mehanizem izvajanja za obdobje po letu 2020, ki bo formalno vključeval lokalne in regionalne oblasti, pri tem pa moramo upoštevati scenarij do leta 2050 in nove izzive na področju biotske raznovrstnosti v skladu s cilji iz agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

23.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je iz ocene (7) stanja ohranjenosti vrst in habitatnih tipov, katerih ohranitev je v interesu, razvidno, da ima v EU le 7 % morskih vrst in 9 % morskih habitatnih tipov ugodno stanje ohranjenosti, in da je bilo pri 27 % ocen vrst in 66 % ocen habitatnih tipov ugotovljeno neugodno stanje ohranjenosti; poudarja tudi, da naj bi glede na to oceno v zadnjem desetletju stalno upadalo kar 48 % vrst morskih živali in rastlin z znanimi populacijskimi trendi, s čimer se povečuje tveganje izumrtja vrst, ki se spremljajo;

Globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020

24.

pozdravlja napredek, ki so ga pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti na 14. zasedanju dosegle pri celovitem in sodelovalnem postopku za oblikovanje globalnega okvira za biotsko raznovrstnost po letu 2020; podpira Listino o biotski raznovrstnosti iz Metza, ki jo je sprejela skupina G7;

25.

poudarja, da bi moral biti globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 ambicioznejši in bolj vključujoč ter bi moral bolje delovati; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo mehanizme za izvajanje Konvencije o biološki raznovrstnosti, si dejavno prizadevajo oblikovati velikopotezne pravno zavezujoče cilje, podroben časovni načrt, jasne kazalnike uspešnosti, instrumente sledenja in mehanizme vzajemnih pregledov/poročanja na podlagi skupnih standardov – po možnosti v sodelovanju z oblastmi na poddržavni ravni –ter zagotovijo popolno preglednost in odgovornost za pogodbenice ter splošno učinkovitost naslednjega globalnega strateškega načrta za biotsko raznovrstnost;

26.

poudarja, da potrebujemo mednaroden okvir v obliki globalnega pravno zavezujočega sporazuma, da se zaščiti biotska raznovrstnost na globalni ravni, ustavi njeno upadanje in se obnovi v vseh vidikih; meni, da mora ta okvir temeljiti na specifičnih, merljivih in številčno opredeljivih, ambicioznih, stvarnih in časovno omejenih ciljih in trdnih zavezah, kar vključuje okrepljene nacionalne strategije za biotsko raznovrstnost in akcijske načrte ter ustrezne druge instrumente, kot so poddržavni akcijski načrti, finančne zaveze in zagotovila za krepitev zmogljivosti, pa tudi mehanizem petletnega spremljanja in pregleda, s poudarkom na vse večji ambicioznosti; poudarja, da je za dober postopek spremljanja potrebno redno poročanje vseh pogodbenic ter usklajeno zbiranje in obdelava primerljivih in skladnih podatkov in kazalnikov;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj zahtevajo, da globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 kot ključne stebre vključuje previdnostno načelo, pristop, ki temelji na pravicah, in pregled perspektiv, oceno tehnologij in spremljanje v zvezi s sprejemanjem novih tehnologij;

28.

poziva Komisijo in države članice, naj se zavzemajo za opredelitev novega globalnega cilja, da bi do leta 2030 obrnili trend izgubljanja biotske raznovrstnosti in bi se lahko narava regenerirala, kar bi koristilo vsem, ter bi prispevali k zaščiti biotske raznovrstnosti, blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, boju proti dezertifikaciji in degradaciji tal ter prehranski varnosti; poziva, naj si EU med prizadevanji prizadeva za večjo ambicioznost ter naj morebiti pozove k zaščiti polovice planeta do leta 2050; meni, da bi moral biti v okviru za obdobje po letu 2020 določen jasen cilj, da se do leta 2030 ohrani vsaj 30 % naravnih območij, in cilj, da se obnovi vsaj 30 % degradiranih ekosistemov, EU pa bi morala zase določiti podobna cilja;

29.

poudarja, da bodo mednarodna prizadevanja in sporazumi obrodili sadove le, če bodo pri tem dejavno sodelovali vsi deležniki; poziva k oblikovanju koalicije deležnikov iz zasebnega in javnega sektorja, ki bi oblikovala svetovni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020; opozarja, da je agenda rešitev iz Pariškega sporazuma uporabna za oblikovanje konstruktivne agende za vse deležnike Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, in poziva, naj se podobni ukrepi vključijo v okvir za obdobje po letu 2020;

30.

poudarja, da je treba čim bolj zmanjšati morebiten časovni zamik med sprejetjem globalnega okvira za biotsko raznovrstnost po letu 2020 in njegovim prenosom v nacionalne cilje o biotski raznovrstnosti in akcijske načrte na poddržavni ravni, da ne bo prišlo do zamud pri sprejemanju konkretnih ukrepov za zajezitev upada biotske raznovrstnosti;

Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030

31.

poziva Komisijo, naj oblikuje strategijo, ki bo obravnavala glavne dejavnike za izgubo biotske raznovrstnosti doma in po svetu;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bosta strategija „od vil do vilic“ in cilj ničelne stopnje onesnaževanja skladna s skupno kmetijsko politiko po letu 2020, zlasti glede zmanjšanja uporabe pesticidov;

33.

poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj v svoje finančne instrumente vključita preverjanje primernosti z vidika biotske raznovrstnosti, da bi se izognili škodljivim učinkom nanjo; poziva Evropsko investicijsko banko, naj svoje okoljske in socialne standarde posodobi v skladu z določbami strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030;

34.

poziva k zavezujočemu cilju na ravni EU, da bi do leta 2030 obnovili degradirane habitate, in sicer z obnovo naravnih gozdov, šotišč, poplavnih ravnic, mokrišč, biotsko zelo raznovrstnih travišč, obalnih območij in morskih območij; obžaluje, da s strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ni bil izpolnjen cilj o obnovi 15 % degradiranih ekosistemov;

35.

poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj v zunanje delovanje, zlasti zunanje finančne instrumente, vključita preverjanje primernosti z vidika biotske raznovrstnosti, da s sredstvi ali programi financiranja EU ne bi prispevali k zmanjševanju neto biotske raznovrstnosti;

36.

meni, da bodo morale biti svetovne ambicije EU v skladu z njenim notranjim delovanjem v okviru strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030;

37.

poziva Komisijo, naj zmanjšanje globalnega odtisa EU kot pomembno točko vključi v strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, da ne bi prišlo do neskladja med njenimi notranjimi in mednarodnimi ukrepi;

Gospodarski vidiki in financiranje

38.

pozdravlja, da se je na 14. zasedanju pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti 196 vlad dogovorilo, da bodo do leta 2020 in tudi v letih potem povečale naložbe v naravo in ljudi; poudarja, da lahko gospodarska rast k trajnostnemu razvoju pripomore le, če hkrati ne propadata biotska raznovrstnost in zmogljivost narave, da prispeva k dobrobiti ljudi;

39.

poudarja, da je treba za biotsko raznovrstnost nameniti ustrezna in zadostna finančna sredstva; poziva, naj se v naslednji večletni finančni okvir vključi preverjanje primernosti z vidika izboljšanja biotske raznovrstnosti in podnebja in naj se na vseh političnih področjih bolj upoštevajo vidiki biotske raznovrstnosti, da bi v veliki meri in pozitivno vplivali na uresničevanje vizije za leto 2050; poziva Komisijo in Svet, naj jasno določita, da je treba za biotsko raznovrstnost v večletnem finančnem okviru nameniti vsaj 10 % sredstev poleg odhodkov za vključevanje podnebnih vprašanj; poudarja tudi, da je treba vzpostaviti preglednejšo, celovitejšo in strožjo metodologijo za spremljanje odhodkov za biotsko raznovrstnost in podnebne spremembe; ponovno poziva, da je treba sredstva za program LIFE vsaj podvojiti; poziva tudi k odpravi škodljivih subvencij in usklajenosti med vsemi skladi in programi EU, tako da nobena stroškovna postavka v proračunu EU ne bo prispevala k izgubi biotske raznovrstnosti;

40.

poudarja, je treba vključevanje biotske raznovrstnosti dopolnjevati z zbiranjem podatkov; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se za temeljne raziskave, tudi taksonomijo, ki je bistvenega pomena za ta cilj, nameni veliko premalo sredstev in podpore na področju politike in financiranju raziskav; poziva, naj se v programu Obzorje Evropa dodeli dovolj sredstev za osnovne raziskovalne projekte in krepitev zmogljivosti ter naj se v tam namen uporabi tudi tehnična pomoč drugih skladov EU;

41.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uvedbo dodatnih mednarodnih finančnih mehanizmov za zaščito in ohranjanje biotske raznovrstnosti v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti ter si hkrati karseda prizadevajo za vključevanje vidika biotske raznovrstnosti v obstoječe sklade; ugotavlja, da so lahko gospodarske dejavnosti pomemben vzrok za svetovni upad biotske raznovrstnosti in izgubo naravnega kapitala; zato poziva podjetja in finančne organizacije, naj sprejmejo in delijo trdne zaveze glede biotske raznovrstnosti in prispevajo k njim, tudi s preverjanjem primernosti svojih dejavnosti z vidika biotske raznovrstnosti, in poudarja pomen spodbujanja ustreznih finančnih pobud; obžaluje, da so podatki o finančnih tokovih, usmerjenih v biotsko raznovrstnost, iz domačih in mednarodnih javnih zasebnih virov nedosledni, kar ogroža sisteme spremljanja in poročanja ter slabo vpliva na morebitne reforme; zato poziva Komisijo, države članice in Evropsko investicijsko banko, naj razvijejo konkretne standarde za podatke o finančnih tokovih za biotsko raznovrstnost; poudarja, da bo prihodnji trajnostni finančni načrt udeležencem na finančnem trgu pomagal razumeti njihova tveganja, povezana z izgubo biotske raznovrstnosti, saj bo biotsko raznovrstnost vključil v zahteve glede finančnih razkritij;

42.

poudarja, kako pomembno je povečati naložbe, vključno z naravnimi rešitvami in ustreznimi pobudami, od katerih bodo imeli koristi tako ukrepi na področju biotske raznovrstnosti kot tudi podnebni ukrep, tako da se bo posledično zmanjšal vpliv podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost, obenem pa je treba postopoma opuščati okolju škodljive naložbe; želi spomniti, da je treba večji del naložb v okviru Pariškega sporazuma porabiti za ohranjanje in obnavljanje biotske raznovrstnosti; obžaluje pa, da se kljub potencialu naravnih rešitev za podnebne spremembe le 2,5 % svetovnega proračuna za blaženje podnebnih sprememb nameni za sekvestracijo ogljika v tla; poziva, naj se več sredstev EU in mednarodnih sredstev za podnebje nameni za zaščito in obnovo naravnih ekosistemov, saj bi s tem prispevali tako biotski raznovrstnosti kot tudi blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje;

43.

pozdravlja odločitev skupine EIB, da bo vse svoje finančne dejavnosti uskladila s cilji Pariškega sporazuma in namenila vsaj 50 % finančnih sredstev EIB za podnebne ukrepe; poziva Evropsko investicijsko banko, naj v okviru svojih finančnih sredstev še naprej povečuje zaščito in ohranjanje biotske raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami in finančnim sektorjem uskladi svoje dejavnosti s Pariškim sporazumom ter zagotovi preverjanje primernosti finančnih transakcij in naložb v EU in zunaj njenih meja z vidika podnebja in biotske raznovrstnosti;

44.

poudarja, da se mednarodne organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad, program OZN za okolje in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, strinjajo, da je okoljska obdavčitev bistveno orodje pri obravnavanju okoljskih izzivov, kot je izguba biotske raznovrstnosti; pozdravlja pobude, kot je mreža za zeleno fiskalno politiko okoljskega programa OZN in Mednarodnega denarnega sklada, da bi pospešili izmenjavo znanja in dialog o zeleni fiskalni reformi; opozarja na cilj št. 3 iz Aičija, na potrebo po pozitivnih pobudah za ohranitev in trajnostno uporabo biotske raznovrstnosti ter na cilj trajnostnega razvoja št. 15 in potrebo po mobilizaciji in bistvenem povečanju finančnih sredstev iz vseh virov, da bi ohranili in trajnostno uporabljali biotsko raznovrstnost in ekosisteme; zato poudarja, da bi lahko z uvedbo pravične okoljske obdavčitve, ki bi bila skladna z načelom „onesnaževalec plača“, zmanjšali škodovanje okolju in pridobili finančnih sredstva za varstvo narave; poziva EU in države članice, naj davčne sisteme preoblikujejo in v večji meri uporabijo okoljske obdavčitve;

45.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je le 8,3 % vseh finančnih sredstev za prevzem obveznosti povezanega z ustavitvijo izgube biotske raznovrstnosti, kar je najnižji odstotek od leta 2015, čeprav vrste izginjajo tako hitro, kot še nikoli prej; poziva Komisijo, naj poveča količino dodeljenih sredstev, da se zagotovi dolgoročna in enotna zaščita biotske raznovrstnosti v EU; vztraja, naj se v naslednjem večletnem finančnem okviru uporablja zanesljiva metodologija za spremljanje biotske raznovrstnosti, da ne bi precenjevali ukrepov za biotsko raznovrstnost;

Gozdarstvo, kmetijstvo, ribištvo in tla

46.

poudarja, da so kmetijske in ribiške dejavnosti, zdrava tla in ohranjanje biotske raznovrstnosti tesno povezani; ugotavlja, da netrajnostno kmetijstvo in ribištvo slabo vplivata na biotsko raznovrstnost; poudarja, da pa lahko s trajnostnim kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom zmanjšamo negativni vpliv na vrste, habitate in ekosisteme ter posledice podnebnih sprememb;

47.

zato poziva EU in pogodbenice, naj sprejmejo trdne zaveze za trajnostne prehranske sisteme, kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, vključno z zahtevami in strategijami za trajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev in hranil, zmanjšanjem rabe pesticidov in zaščito tal, habitatov in vrst, ki zagotavljajo ključne ekosistemske storitve, kot je opraševanje, in povečanjem selektivnosti, da bi zmanjšali kumulativne vplive na morske in obalne ekosisteme ter prispevali k obnovi staležev rib na občutljivih območjih in območjih prelova; poziva Komisijo, naj v okviru naslednje revizije direktive EU o trajnostni rabi pesticidov (2009/128/ES) vanjo vključi zavezujoče cilje na ravni EU o zmanjšanju njihove rabe, in poziva Komisijo, države članice in regionalne vlade k neposredni podpori trajnostnih metod in ekoloških shem na področju kmetijstva, gozdarstva in ribištva;

48.

poziva Komisijo in države članice, naj finančno podprejo kmetijske in gozdarske metode, ki so v skladu s cilji biotske raznovrstnosti, kot so integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi in upravljanje hranil, ekološko kmetijstvo, agroekološke prakse, prakse ohranjanja tal in vode, ohranitveno kmetijstvo, kmetijsko gozdarstvo, drevesno-pašna raba zemljišč, upravljanje namakanja, mali ali zakrpani sistemi ter prakse za izboljšanje dobrobiti živali;

49.

želi spomniti, da so v skladu s sporočilom Komisije o okrepitvi ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov gozdovi nepogrešljivi za sisteme našega planeta, ki nam omogočajo življenje, saj prekrivajo 30 % kopnega in gostijo 80 % biotske raznovrstnosti; poudarja, da je krčenje gozdov eden osrednjih vzrokov za upadanje biotske raznovrstnosti in da so emisije zaradi sprememb v rabi tal, ki so posledica krčenja gozdov, velik vzrok podnebnih sprememb; je zaskrbljen zaradi učinka porabe EU na krčenje gozdov, saj je EU končna porabnica 10 % vseh proizvodov, povezanih s krčenjem gozdov; poziva Komisijo, naj sprejme enotno opredelitev pojma „ne povzroča krčenja gozdov“;

50.

poziva Komisijo, naj predlaga celovit sklop ukrepov, s katerimi bi zmanjšali odtis porabe EU na zemljiščih, tudi z zakonodajo in na podlagi primerne skrbnosti, da bi za proizvode, ki se dajo na trg EU, zagotovila trajnostne dobavne verige, ki ne bi prispevajo h krčenju gozdov, pa tudi akcijski načrt za palmovo olje; meni, da bi morali ukrepi EU proti krčenju gozdov obravnavati glavne vzroke, kot so palmovo olje, soja, govedina in kakav; poziva Komisijo, naj karseda hitro opusti vsa biogoriva, za katera obstaja veliko tveganje posredne spremembe rabe zemljišč v EU;

51.

poudarja, da morajo biti gozdne politike usklajene, preprečevati izgubo biotske raznovrstnosti in posledice podnebnih sprememb ter povečevati naravne ponore EU, hkrati pa varovati, ohranjati in krepiti biotsko raznovrstnost;

52.

poudarja, da noben učinek zamenjave lesnih izdelkov ne more nadoknaditi izgube starih gozdov in pragozdov, ki veljajo za nezamenljive (8), zato bi jih bilo treba zaščititi s pravnimi in spodbujevalnimi instrumenti, usmerjenimi v njihovo kompleksnost, povezljivost in reprezentativnost;

53.

poudarja, da se po projekcijah OZN (World Population Prospects) v naslednjih 30 letih pričakuje porast svetovnega prebivalstva za 2 milijardi oseb, zaradi česar bo raba tal in morja še bolj vplivala na biotsko raznovrstnost in sekvestracijo ogljika; se zaveda, da vse večje izgubljanje biotske raznovrstnosti ogroža prehransko varnost in prehrano; poziva pogodbenice, naj spodbujajo trajnostno rabo biotske raznovrstnosti v programih, ki prispevajo k prehranski varnosti in boljši prehrani ljudi, pomagajo pa uresničevati tudi cilje trajnostnega razvoja, s posebnim poudarkom na cilju trajnostnega razvoja 2 (odprava lakote);

Mestna območja

54.

ugotavlja, da so onesnaževanje, širjenje mest, pozidava tal in uničevanje habitatov drugi večji povzročitelji uničenja biotske raznovrstnosti; opozarja, da se je po navedbah globalnega poročila o oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev IPBES površina mestnih območij od leta 1992 podvojila in da dve tretjini državljanov EU živi na urbanih območjih; poziva k boljši oceni vloge mestnih območij pri ohranjanju biotske raznovrstnosti ter k boljši vključenosti mest in lokalnih organov v opredeljevanje politik za zaščito in ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev ter v spremljanje, poročanje in preverjanje;

55.

vztraja, da se premalo zavedamo potenciala mest za varstvo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev; želi opozoriti, da izboljšanje koristi biotske raznovrstnosti, ekosistemskih storitev in zelene infrastrukture v mestih in na primestnih območjih izboljšuje zdravje ljudi; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo upoštevanje in nadaljnje vključevanje biotske raznovrstnosti in funkcij ekosistemov v oblikovanje, politike in načrtovanje mest ter naj tudi zmanjšajo ogljikove emisije in izboljšajo prilagajanje podnebnim spremembam;

56.

ugotavlja, da lahko imajo mestna območja v EU pri vprašanju biotske raznovrstnosti preobrazbeno vlogo; poudarja, da sta onesnaženost s plastiko in onesnaženost vode velika vzroka za izgubo biotske raznovrstnosti; meni, da bi lahko močno krožno gospodarstvo v okviru novega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo bistveno prispevalo k prizadevanjem EU na področju biotske raznovrstnosti;

57.

obžaluje, da onesnaženje s plastiko in razpršeno onesnaževanje, na primer iz čistilnih naprav, onesnaženje zaradi zdravil in netrajnostnih kmetijskih praks, na primer intenzivne uporabe hranil, močno vpliva na zdravje oceanskih ekosistemov;

Zaščitena območja EU

58.

poziva k podrobni preučitvi vseh zaščitenih območij EU, vključno z območji Natura 2000, in k njihovemu izboljšanju, večji povezanosti in razširitvi; poudarja, da potrebujemo standardizirano metodo za izračun zaščitenih območij v EU in jasno opredelitev, kaj je zaščiteno območje; poudarja, da je treba glede na nedavno poročilo IPCC o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju opraviti celovito oceno zaščitenih morskih območij EU in njihovega upravljanja ter ta območja precej razširiti; poziva k razširitvi zaščitenih morskih območij EU, tako da bi zajela več odprtega morja; poudarja, da je za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti poleg količinskih vidikov pomembna tudi kakovost zaščitenih območij in je zato treba nameniti več pozornosti njihovemu dobremu in trajnostnemu upravljanju;

59.

poziva Komisijo, naj še naprej pravno ukrepa, če ugotovi, da se ne ravna v skladu s predpisi EU o varstvu narave; poudarja, da morajo biti postopki za obravnavanje okoljskih kršitev učinkovitejši, saj utegne nastati nepopravljiva okoljska škoda; poudarja, da je treba nujno poskrbeti za ustrezno izvrševanje direktiv o naravi in pregledno ukrepati v primeru pritožb o kršitvah zakonodaje;

60.

ugotavlja, da lahko ustvarimo sovražno okolje za aktiviste in okoljevarstvenike ter celo neposredno ali posredno ogrozimo njihovo življenje, če bomo okvir za varstvo narave slabo izvajali; poudarja, da mora EU dejavno obsojati umore okoljskih aktivistov in okoljevarstvenikov;

61.

poudarja, da zelena infrastruktura zagotavlja ekosistemske storitve, ki podpirajo biotsko raznovrstnost, na primer s številčnejšimi ekološkimi koridorji v mestih;

Inovacije, raziskave in izobraževanje

62.

želi spomniti na pomen inovacij, raziskav in razvoja za doseganje ciljev vizije za leto 2050; poudarja, da je treba podpirati raziskave in participativne znanosti, da bi okrepili znanje, zlasti v zvezi z oceani, saj jih je do danes raziskanih le 5 %; poziva Komisijo in Svet, naj v naslednjem večletnem finančnem okviru povečata sredstva za Obzorje Evropa na 120 milijard EUR, zlasti v korist razdelku o naravnih virih, vključno z osnovnimi in uporabnimi raziskavami, na primer na področju taksonomije, ter naj v okviru programa Obzorje Evropa začneta misijo za zaščito in obnovo biotske raznovrstnosti; poziva pogodbenice, naj se zlasti osredotočijo na povezave med ohranjanjem biotske raznovrstnosti in koristmi za zdravje ljudi in gospodarsko blaginjo ter uskladijo ukrepe na področju zbiranja podatkov;

63.

poziva Komisijo, naj podpre nadaljnje raziskave v učinke rabe tal in spremembe rabe tal, vključno s krčenjem gozdov in proizvodnjo bioenergije, na emisije toplogrednih plinov, rezultate pa upošteva pri prihodnjem oblikovanju politike;

64.

je seznanjen s podatki iz evropske strategije za plastiko v krožnem gospodarstvu, sprejete 16. januarja 2018, da bi se lahko 150 milijonov ton plastike, ki se je nakopičila v svetovnih oceanih, do leta 2030 podvojilo, kar bi ogrozilo več kot 660 vrst in škodovalo našemu okolju; poziva Komisijo, naj poskrbi za vodilne pobude proti onesnaženju s plastiko in njegovemu vplivu na biotsko raznovrstnost; želi posebej poudariti problem mikroplastike, ki je prisotna v več kot 80 % zbranih morskih odpadkov, kar ogroža morsko biotsko raznovrstnost; zato pozdravlja zavezo Ursule von der Leyen, da bo v našem boju proti plastičnim odpadkom odprla novo fronto proti mikroplastiki; poudarja, da je potreben pristop krožnega gospodarstva, v katerem bo poudarek na raziskavah in inovacijah za trajnostne proizvode;

65.

poudarja pomen izobraževanja za ozaveščanje o biotski raznovrstnosti in varstvu okolja; ugotavlja, da so učna zaščitena območja ustrezno in učinkovito orodje za ozaveščanje javnosti in okrepitev ohranjanja;

Krepitev zmogljivosti, ozaveščanje javnosti in sodelovanje vseh akterjev

66.

poudarja, da sta krepitev zmogljivosti in ozaveščanje ključnega pomena za uspešno izvajanje in boljše razumevanje pomena biotske raznovrstnosti; zato pozdravlja odločitev na 14. konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, da je treba pogodbenice, druge vlade in donatorje, ki to zmorejo, pozvati k zagotovitvi finančnih sredstev za krepitev zmogljivosti, tehnično pomoč in prenos tehnologije;

67.

poudarja pomen intenzivnejšega ozaveščanja in vključevanja civilne družbe in širše javnosti iz različnih starostnih skupin in okolij za doseganje ciljev EU in svetovnih ciljev;

68.

poziva pogodbenice, naj ozaveščajo javnost in spodbujajo udeležbo več deležnikov, da bi z lokalnimi skupnostmi in domorodnim prebivalstvom zagotovile prilagojene rešitve za bolj trajnostno rabo zemljišč in večjo biotsko raznovrstnost, pri katerih se bodo v celoti upoštevale regionalne razlike v krajini in habitatih;

69.

pozdravlja, da se namerava dejavno vključiti več deležnikov, kar je bistveno za vrednotenje, zaščito, ohranjanje, trajnostno rabo in obnovo biotske raznovrstnosti, in poudarja, da bo boljše sodelovanje z ravnmi upravljanja, sektorji in zasebnimi akterji ter med njimi omogočilo vključevanje ciljev o biotski raznovrstnosti v druge politike; meni, da je treba vključiti podjetja in finančne organizacije, ter pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi zasebni sektor vključili v ohranjanje biotske raznovrstnosti, zlasti prek platforme EU za podjetja in biotsko raznovrstnost; ob tem pozdravlja pobude zasebnega sektorja, kot je začetek pobude „One Planet Business for Biodiversity“ na vrhu Združenih narodov o podnebju v New Yorku;

70.

poziva Komisijo, naj razmisli o usklajeni metodologiji za izračun ekološkega odtisa podjetij EU in njihovega vpliva na biotsko raznovrstnost;

71.

meni, da so za spoprijem s podnebnimi spremembami, degradacijo okolja in izgubljanjem biotske raznovrstnosti potrebne korenite spremembe v družbi; poudarja, da je pri tem treba upoštevati načelo pravičnega prehoda in zagotoviti, da bo proces vključujoč in pravičen;

72.

se zaveda, da ozaveščanje javnosti in dostop do celovitih in enostavno razumljivih informacij omogočata, da se potrošniki ozaveščeno odločajo, in spodbujata trajnostno potrošnjo, zato vztraja da bi morala biti del celovitega sklopa ukrepov, zlasti v zvezi s proizvodi, ki so vzrok za krčenje gozdov, uničevanje ekosistemov in kršitev človekovih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj v vrednostnih in dobavnih verigah izboljšajo sledljivost in nadzor nad proizvodi, s tem pa tudi preglednost za potrošnike;

73.

poudarja, da je treba bolje razviti certificiranje na področju okoljskega označevanja in boja proti krčenju gozdov;

74.

pozdravlja, da se bo leta 2020 v Marseillu sestala Mednarodna zveza za ohranjanje narave; poziva Komisijo, naj na tem forumu jasno izrazi podporo zavezam na področju biotske raznovrstnosti;

o o

75.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 35, 31.1.2018, str. 2.

(2) UL C 356, 4.10.2018, str. 38.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0431.

(4) UL L 164, 25.6.2008, str. 19.

(5) UL L 327, 22.12.2000, str. 1.

(6) Konvencija o biološki raznovrstnosti, Konvencija OZN o boju proti dezertifikaciji in Okvirna konvencija OZN o spremembi podnebja.

(7) Poročilo o regionalni oceni biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev za Evropo in Srednjo Azijo https://ipbes.net/sites/default/files/2018_eca_full_report_book_v5_ pages_0.pdf

(8) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 23. julija 2019 o okrepitvi ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov (COM(2019)0352).

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/105

P9_TA(2020)0016

Dejavnosti evropskega varuha človekovih pravic v letu 2018

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o letnem poročilu o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic za leto 2018 (2019/2134(INI))

(2021/C 270/12)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2018,

—	ob upoštevanju členov 15, 24(3) in 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju členov 11, 41, 42 in 43 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina),

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

—	ob upoštevanju Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (1),

—	ob upoštevanju Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je Parlament sprejel 6. septembra 2001,

—	ob upoštevanju okvirnega sporazuma o sodelovanju, ki sta ga Parlament in evropski varuh človekovih pravic sklenila 15. marca 2006 in je začel veljati 1. aprila 2006,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2019 o strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic št. OI/2/2017 o preglednosti zakonodajnih razprav v pripravljalnih telesih Sveta EU (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. februarja 2019 o izidu razprav v Odboru za peticije v letu 2018 (3),

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic,

—	ob upoštevanju člena 54 in člena 232(1) Poslovnika,

—	ob upoštevanju pisma Odbora za ustavne zadeve,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A9-0032/2019),

A.	ker je bilo 2. oktobra 2019 predsedniku Evropskega parlamenta uradno posredovano letno poročilo o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic za leto 2018 in ker je evropska varuhinja človekovih pravic Emily O’Reilly 4. septembra 2019 v Bruslju Odboru za peticije predstavila svoje poročilo;

B.	ker je evropski varuh človekovih pravic v skladu s členoma 24 in 228 PDEU pooblaščen, da sprejema pritožbe glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije;

C.	ker člen 10(3) Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima vsak državljan pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije ter da se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani;

ker člen 15 PDEU določa, da institucije, organi, uradi in agencije Unije zaradi spodbujanja dobrega upravljanja in zagotovitve sodelovanja civilne družbe pri svojem delu kar najbolj upoštevajo načelo javnosti delovanja ter da imajo vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije;

E.	ker člen 41(1) Listine o temeljnih pravicah določa, da ima vsakdo pravico, „da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“;

ker člen 43 Listine določa, da ima vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico, da se obrne na evropskega varuha človekovih pravic glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, razen glede Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije;

ker je varuhinja človekovih pravic leta 2018 začela 490 preiskav (482 preiskav na podlagi pritožbe, 8 pa na lastno pobudo) in zaključila 545 preiskav (534 na podlagi pritožb in 11 na lastno pobudo); ker se je večina preiskav nanašala na Komisijo (285 preiskav oziroma 58,2 %), na drugem mestu so bile preiskave glede agencij EU (43 preiskav oziroma 8,8 %), preostale pa so se nanašale na: Parlament (30 preiskav oziroma 6,1 %), Evropski urad za izbor osebja (23 preiskav oziroma 4,7 %), Evropsko službo za zunanje delovanje (23 preiskav oziroma 4,7 %), Evropsko investicijsko banko (16 preiskav oziroma 3,3 %), Evropski urad za boj proti goljufijam (14 preiskav oziroma 2,8 %) in druge institucije (56 preiskav oziroma 11,4 %);

ker so bila glavna tri vprašanja v preiskavah, ki jih je varuhinja človekovih pravic zaključila leta 2018: preglednost, odgovornost in dostop javnosti do informacij in dokumentov (24,6 %), kultura storitev (19,8 %) in ustrezna uporaba diskrecijskih pravic (16,1 %); ker so druga vprašanja vključevala spoštovanje postopkovnih pravic, kot je pravica do zaslišanja, spoštovanje temeljnih pravic, zaposlovanje, etična vprašanja, sodelovanje javnosti v postopku odločanja EU, tudi v postopkih ugotavljanja kršitev, dobro finančno poslovodenje razpisov, nepovratnih sredstev in pogodb EU, zaposlovanje ter dobro urejanje vprašanj glede osebja EU;

I.	ker je Evropska komisija leta 2018 upoštevala 76 % priporočil evropskega varuha človekovih pravic glede dobrega upravljanja, kar kaže, da upošteva vedno manj priporočil tega urada, saj jih je leta 2016 upoštevala 82 %, leta 2017 pa 77 %;

ker je v letu 2018 evropsko varuhinjo človekovih pravic za pomoč prosilo 17 996 državljanov; ker je 14 596 državljanov dobilo nasvet prek interaktivnega vodnika na spletnem mestu njenega urada; ker je bilo 1 220 prošenj v vednost posredovanih drugam; ker je varuhinja človekovih pravic ukrepala v primeru 2 180 prejetih prošenj;

ker je urad evropskega varuha človekovih pravic v strateškem delu v letu 2018 začel pet novih strateških preiskav, in sicer o obravnavi invalidov v okviru skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja, o dostopnosti spletišč Komisije za invalide, o dejavnostih Evropske agencije za zdravila pred predložitvijo, o obravnavi prehajanja osebja EU med zasebnim in javnim sektorjem na Komisiji ter o odgovornosti zakonodajnega dela Sveta; ker je varuhinja v letu 2018 podala deset strateških pobud, med drugim o uporabi jezikov v javni upravi EU, o izvajanju politik proti nadlegovanju v javni upravi EU ter o zaščiti otrok pri migracijah;

L.	ker ima varuh človekovih pravic ključno vlogo pri zagotavljanju bolj odprtega in odgovornega zakonodajnega postopka EU do državljanov, da bi lahko ti uresničevali svojo pravico do sodelovanja v demokratičnem življenju Unije, kar krepi njihovo udeležbo in zaupanje;

M.	ker ima varuh človekovih pravic ključno vlogo pri zagotavljanju odgovornosti institucij EU ter kar največje preglednosti in nepristranskosti uprave EU in postopkov odločanja, da se varujejo pravice državljanov in s tem poveča njihovo zaupanje, delovanje in udeležba v demokratičnem življenju Unije;

N.	ker je glavna prednostna naloga varuha človekovih pravic zagotoviti, da se pravice državljanov povsem spoštujejo;

ker je varuhinja človekovih pravic v letu 2018 vzpostavila novo spletišče s prenovljenim in uporabnikom prijaznim vmesnikom za morebitne pritožnike; ker „hitri“ postopek varuha človekovih pravic za obravnavo pritožb o dostopu javnosti do dokumentov odraža zavezo varuhinje, da iskalcem pomoči v 40 dneh nudi pomoč in sprejme odločitve v vseh 24 uradnih jezikih EU; ker je ta nova pobuda del strategije za večjo učinkovitost njenega urada;

ker je bilo v strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic OI/2/2017/TE ugotovljeno, da Svet ne deluje pregledno, kar zadeva dostop javnosti do njegovih zakonodajnih dokumentov in prakse v postopku odločanja, zlasti v pripravljalni fazi na ravni Odbora stalnih predstavnikov (COREPER) in delovne skupine; ker je varuhinja zaradi nepripravljenosti Sveta, da izvede njena priporočila, 16. maja 2018 Parlamentu predložila posebno poročilo OI/2/2017/TE o preglednosti zakonodajnega postopka v Svetu; ker je Parlament 17. januarja 2019 sprejel poročilo o strateški preiskavi varuhinje človekovih pravic, v katerem je v celoti podprl priporočila varuhinje; ker se je finsko predsedstvo zavezalo k večji odprtosti in zakonodajni preglednosti v Svetu;

ker je Parlament 12. februarja 2019 odobril osnutek uredbe Evropskega parlamenta o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (Statut evropskega varuha človekovih pravic), in razveljavitvi Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom (4), za katera je primarno zakonodajno pristojen; ker mora Svet novo uredbo še odobriti;

R.	ker se bo ob večji odprtosti in preglednosti v zvezi s stališči, ki jih v Svetu sprejmejo vlade držav članic, povečalo zaupanje v EU ter bo manj evroskepticizma in populizma;

S.	ker bo večja preglednost postopka odločanja v trialogih povečala zaupanje državljanov v institucije EU;

ker je varuhinja človekovih pravic v letu 2018 uvedla strateško pobudo za boj proti nadlegovanju in preverja politike boja proti nadlegovanju, ki se uporabljajo v upravi EU; ker je leta 2018 varuhinja 26 institucij in agencij EU zaprosila za podrobnosti o teh politikah in načinu njihovega izvajanja;

U.	ker je varuhinja leta 2018 začela preiskovati pomisleke v zvezi z diskriminacijo na podlagi spola in enakimi možnostmi v Evropski investicijski banki; ker je Evropska investicijska banka upoštevala njena priporočila in predloge v zvezi z enakimi možnostmi in enaki zastopanosti spolov;

V.	ker je varuhinja človekovih pravic del okvira Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov na ravni EU, pri čemer so njene naloge varovanje, spodbujanje in spremljanje izvajanja konvencije na ravni institucij EU;

W.	ker marca 2018 v Odboru Evropskega parlamenta za peticije potekala konvencija, na kateri se je zbrala evropska mreža varuhov človekovih pravic, ena glavnih točk razprave pa je bila, kako bi lahko varuhi tesneje sodelovali med seboj;

pozdravlja letno poročilo za leto 2018, ki ga je predložila evropska varuhinja človekovih pravic;

čestita Emily O’Reilly za odlično delo in tvorna prizadevanja za bolj kakovostno upravo EU ter dostopnejše in bolj kakovostne storitve, ki jih ta nudi državljanom;

poudarja pomen preglednosti in javnega dostopa do dokumentov Sveta; poudarja, da je visoka raven preglednosti zakonodajnega postopka bistvena, da lahko državljani, mediji in deležniki zahtevajo odgovornost svojih izvoljenih uradnikov in vlad; priznava, da ima varuh človekovih pravic koristno vlogo pri povezovanju in posredovanju med institucijami EU in državljani; meni, da mora Svet spremeniti svojo politiko zaupnosti; želi spomniti na delo varuhinje za večjo odgovornost do javnosti v zakonodajnem postopku EU;

poudarja, da morajo državljani dejavneje sodelovati pri odločanju in da je to pomembno, poleg tega mora uprava delovati pregledneje, da se poveča demokratična legitimnost Unije in povrne zaupanje vanjo;

poziva varuhinjo človekovih pravic, naj zagotovi večjo preglednost postopka odločanja v trialogih;

poudarja, da je povrnitev zaupanja državljanov v institucije Unije primarna skrb Evropskega parlamenta in da gre za vprašanje izjemnega socialno-političnega in etičnega pomena;

poudarja, da je treba poleg dialoga med organi, institucijami in državljani Unije izboljšati in okrepiti tudi socialni dialog;

povsem podpira priporočila evropske varuhinje človekovih pravic Svetu in ga poziva, naj stori vse potrebno in jih čim prej izvede;

poziva varuhinjo človekovih pravic, naj institucijam EU še naprej daje smernice za boljše komuniciranje z državljani v vseh uradnih jezikih EU; poziva jo tudi, naj institucijam zagotovi smernice o tem, kako oblikovati jezikovno politiko, ki bo omogočala pripravo ustreznih vsebin in informacij v čim več možnih jezikih;

10.

pozdravlja strategijo varuhinje človekovih pravic o povečanju vpliva in prepoznavnosti svoje funkcije med državljani EU;

11.

pozdravlja preoblikovanje spletišča evropskega varuha človekovih pravic, tako da je bolj uporaben in dostopen za državljane;

12.

zahteva, naj Svet kot sozakonodajalec svoje delovne metode uskladi s standardi parlamentarne demokracije, kot določata Pogodbi, in naj ne deluje kot diplomatski forum, saj to ni njegov namen; želi spomniti, da je varuhinja v strateški preiskavi OI/2/2017/TE ugotovila, da nepregledno ravnanje Sveta pomeni nepravilnost; poziva Svet, naj nemudoma začne izvajati priporočila varuhinje, podana v strateški preiskavi, vključno s priporočili, ki jih je Parlament podal v svojem poročilu o posebnem poročilu; poziva varuhinjo, naj še naprej spremlja napredek v zvezi s strateško preiskavo;

13.

ponovno poziva k posodobitvi zakonodaje EU o dostopu do dokumentov in zahteva revizijo Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (5), da bo lahko varuhinja človekovih pravic nadzorovala odobritev dostopa do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije; obžaluje, da je Svet blokiral revizijo Uredbe (ES) št. 1049/2001, in ga poziva, naj ponovno začne razpravo, na podlagi stališča, ki ga je Parlament sprejel v drugi obravnavi v resoluciji z dne 12. junija 2013 o reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001 na mrtvi točki (6);

14.

ponovno poziva k reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001, saj je zelo zastarela in ne odraža več sedanjega stanja in institucionalnih praks, ki jih izvajajo institucije, uradi, organi in agencije EU;

15.

pozdravlja uradni začetek pospešenega postopka preiskav v zvezi z dostopom do dokumentov in je seznanjen z njegovimi pozitivnimi rezultati v primeru pritožb;

16.

poudarja, kako zelo pomembno je, da varuhinja še naprej pozorno spremlja preglednost Komisije in izvaja strateške preiskave v zvezi s tem; se zaveda, da pojav prehajanja osebja med zasebnim in javnim sektorjem še vedno obstaja, zlasti med najvišjimi uradniki institucij; poziva varuhinjo, naj še naprej spremlja izvajanje revidiranih pravil Komisije o prehajanju osebja med zasebnim in javnim sektorjem, ki so začela veljati septembra 2018;

17.

poudarja, da je nasprotje interesov širše vprašanje, ki presega primere prehajanja osebja med javnim in zasebnim sektorjem, in vztraja, da je treba oblikovati strožja merila, ki bodo zagotavljala, da se bodo odločitve in zakonodaja sprejemale v interesu državljanov;

18.

opozarja, da so načela obveščanja javnosti, odprtosti in preglednosti neločljivo povezana za zakonodajnim postopkom EU, da se lahko državljani seznanijo s premisleki, na katerih temeljijo zakonodajni ukrepi, kar zagotavlja učinkovito uveljavljanje njihovih demokratičnih pravic (7); priznava, da je v postopku odločanja EU potrebna preglednost; podpira, da so službe treh institucij razvile skupni zakonodajni portal, ki naj bi bil uporabnikom prijazen kanal in naj bi nestrokovnjakom omogočal dostop do informacij o tekočih zakonodajnih postopkih;

19.

podpira objavo končnih dokumentov trialoga; poudarja, da Sodišče Evropske unije v sodbi v zadevi De Capitani (T-540/15) iz marca 2018 navaja, da za mnenja institucij v dokumentih s štirimi stolpci ne velja splošna domneva nerazkritja dokumentov; ugotavlja, da občutljivost obravnavanih tem v dokumentih trialoga sama po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga za zavrnitev dostopa javnosti; meni, da morajo vse tri institucije prispevati k doseganju preglednosti v trialogu; ugotavlja, da je pravica javnega dostopa do dokumentov institucij Unije zaščitena in neodtujljiva pravica vsakega državljana, ki neposredno izhaja iz demokratičnega načela in temeljne pravice do svobodnega izražanja, kar za Unijo pomeni obveznost skladnosti in odgovornosti; poudarja, da je treba nadalje spodbujati ustrezne institucije za preglednost, kot je urad varuha človekovih pravic, da bo Unija izpolnjevala to obveznost;

20.

ponavlja, da je treba zagotoviti integriteto Evropske centralne banke (ECB) in njeno neodvisnost od zasebnih finančnih interesov; poudarja, da člani njenega izvršilnega odbora ne smejo biti istočasno člani forumov ali drugih organizacij, ki vključujejo vodstvene delavce bank pod nadzorom ECB, in ne smejo sodelovati na forumih, ki niso odprti za javnost; pozdravlja mnenje varuhinje človekovih pravic z dne 5. julija 2018;

21.

obžaluje, da ECB še ni sprejela in začela izvajati minimalnih pravil za odgovornost, kot je bilo priporočeno; meni, da se utegnejo pojaviti dvomi glede neodvisnosti ECB od zasebnih finančnih interesov, če ne bo zagotovljena preglednost njenih dejavnosti;

22.

podpira priporočila varuhinje človekovih pravic z dne 15. januarja 2018 glede sodelovanja predsednika Evropske centralne banke in članov njenih organov odločanja v „Skupini tridesetih“ ter banko poziva, naj spremeni ustrezna pravila, da bi zagotovila konkretno izvajanje najvišjih etičnih standardov in standardov odgovornosti;

23.

poziva Komisijo, naj v fazi neformalnega dialoga z državami članicami zagotovi visoko raven preglednosti ter dostop do dokumentov in informacij glede postopkov EU Pilot in postopkov za ugotavljanje kršitev, zlasti tistimi, ki so povezani s prejetimi peticijami, in naj z ustreznimi sredstvi zagotovi tudi popoln dostop do že zaključenih tovrstnih postopkov; poziva jo tudi, naj pri preiskavah o kršitvah prava EU uporabi drugačen pristop in začne postopke za ugotavljanje kršitev, ne da se pri tem opira zgolj na mehanizem EU Pilot;

24.

poudarja pomen ukrepov, uvedenih za večjo preglednost odločitev, ki se sprejmejo v postopkih za ugotavljanje kršitev; opozarja, da je Komisija leta 2014 na spletišču Evropa vzpostavila osrednjo platformo z izčrpnimi informacijami o kršitvah; poudarja, da Komisija Evropskemu parlamentu in javnosti v letnih poročilih o spremljanju uporabe prava EU posreduje informacije o postopkih EU Pilot in dosjejih o kršitvah;

25.

povsem podpira zavezanost varuhinje človekovih pravic k večji preglednosti pri lobiranju v EU; podpira zavezo Komisije, da izvaja revidirana horizontalna pravila o strokovnih skupinah, tudi glede preglednosti in nasprotja interesov; poudarja, da je pomembno v register za preglednost vpisati posameznike in organizacije, ki zastopajo zasebne interese, da bodo imenovanja v skladu s horizontalnimi pravili;

26.

poudarja, da je potreben tristranski sporazum med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, ki bi bil korak v smeri poostritve veljavnih pravil o lobiranju in odpravljanja vrzeli; meni, da bi morale institucije iti še dlje in uvesti zavezujoče ukrepe za vse institucije in agencije EU;

27.

poudarja, da je treba dati brezplačno na voljo vse informacije o vplivu lobistov, ki so popolnoma razumljive in zlahka dostopne javnosti, kar pomeni, da je treba izboljšati točnost podatkov v registru EU za preglednost; poudarja, da je treba zagotoviti popolno preglednost financiranja vseh zastopnikov interesov, in poziva k začasni ustavitvi vsake organizacije, ki prekrši pravila o prehajanju zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju;

28.

poudarja, da je treba sprejeti zakonodajni akt, s katerim bi postal register EU za preglednost povsem obvezen in pravno zavezujoč za vse institucije in agencije EU ter tretje osebe, s čimer bi zagotovili popolno preglednost lobiranja; poziva institucije EU, naj preučijo, katere praktične ureditve bi lahko privedle do hitrega in učinkovitega dogovora;

29.

obžaluje, da sta diskriminacija na podlagi spola in neustrezna zastopanost spolov še vedno težavi v institucijah EU; je zaskrbljen zaradi ugotovitev v zadevi 366/2017/AMF in odločno poziva Evropsko investicijsko banko, naj v celoti upošteva priporočila varuhinje za doseganje uravnotežene zastopanosti spolov na vodstvenih položajih;

30.

pozdravlja preiskavo varuhinje človekovih pravic iz leta 2018 v zvezi s postopkom imenovanja nekdanjega generalnega sekretarja Komisije in je seznanjen, da je odkrila štiri primere nepravilnosti; obžaluje, da prejšnja Komisija ni izvedla priporočil varuhinje, čeprav jih je podprl Parlament; je posebej zaskrbljen, ker ni uvedla posebnega postopka imenovanja, in od nove Komisije zahteva, naj ga uvede in pri tem zagotovi najvišje standarde kakovosti, etike in pravne države;

31.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da Komisija vse manj upošteva priporočila, predloge in rešitve, ki jih predlaga varuh človekovih pravic; poziva Komisijo, naj pokaže večjo zavezanost, kar zadeva reševanje vseh primerov nepravilnosti, ki jih je pri svojem delu odkrila varuhinja

32.

poziva varuhinjo človekovih pravic, naj spremlja izvajanje novega poslovnika Parlamenta pri predstavitvah kandidatov za komisarje, zlasti člena 2 Priloge VII o preverjanju finančnih interesov, in sicer v duhu preglednosti in objektivnosti;

33.

je seznanjen s predlogom o novem kodeksu ravnanja članov Evropske komisije, ki ga je Komisija sprejela 31. januarja 2018; meni, da je treba določbe tega kodeksa še poostriti;

34.

ponavlja in je trdno prepričan, da je treba v institucijah EU uporabljati stroga etična pravila ter standarde, s čimer se spoštuje dolžnost o poštenem ravnanju;

35.

je prepričan, da je preglednost bistvena komponenta pravne države in jo je treba spoštovati v celotnem zakonodajnem postopku, saj vpliva na dejansko uresničevanje volilne pravice in pravice do kandidiranja na volitvah, pa tudi drugih pravic (npr. svoboda izražanja, svoboda govora in svoboda prejemanja informacij);meni, da aktivno državljanstvo zahteva javni nadzor, pregled in oceno postopka in možnost za izpodbijanje izida; poudarja, da bi to pripomoglo k temu, da bi bili državljani vedno bolj seznanjeni z osnovnimi pojmi zakonodajnega postopka in bi v večji meri sodelovali v demokratičnem življenju v Uniji;

36.

pozdravlja, da varuhinja človekovih pravic institucije EU ves čas prepričuje, naj sodelujejo v javnih posvetovanjih, ki se nanašajo na področja njenega dela; pozdravlja njene predloge za povečanje preglednosti modela EU za oceno tveganja v prehranski verigi, kar vključuje tudi priporočila o objavi dnevnih redov in zapisnikov s sej Evropske agencije za varnost hrane, ki se nanašajo na oceno tveganja;

37.

spodbuja varuhinjo človekovih pravic, naj nadaljuje preiskavo, ki jo je začela na lastno pobudo, v zvezi s preglednostjo delovanja med Evropsko agencijo za zdravila in farmacevtskimi podjetji pred predložitvijo vloge za odobritev dajanja v promet in v zvezi z javnim posvetovanjem, ki je potekalo do januarja 2019;

38.

pozdravlja njeno preiskavo v zvezi z varnostnimi poročili Evropske agencije za varnost v letalstvu, na podlagi katere je agencija spremenila svojo prakso, tako da po novem tisti, ki prijavijo varnostne pomisleke, prejmejo povratne informacije;

39.

poziva varuhinjo človekovih pravic, naj spremlja skladnost skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja (JSIS) s Konvencijo OZN o pravicah invalidov; poziva Komisijo, naj posodobi besedilo splošnih izvedbenih določb, ki urejajo delovanje skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja na področju zdravstvenih izdatkov in izdatkov, povezanih z razumno prilagoditvijo delovnega okolja invalidov in hudo bolnih oseb; poziva varuhinjo človekovih pravic, naj zagotovi, da bo vsa uprava Evropske unije v celoti izvajala Konvencijo OZN o pravicah invalidov;

40.

pozdravlja praktična priporočila varuhinje človekovih pravic v zvezi z dostopnostjo izbirnih postopkov Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) za slepe in slabovidne kandidate; poziva varuhinjo človekovih pravic, naj spremlja, ali urad EPSO povsem spoštuje zahteve v zvezi z dostopnostjo izbirnih postopkov na spletu; poziva jo tudi, naj spremlja uresničevanje svojih predlogov o podporni tehnologiji pri računalniško podprtih testih, ki se opravljajo po svetu;

41.

podpira varuhinjo človekovih pravic pri ozaveščanju institucij EU v zvezi z uvedbo odločnejših politik proti nadlegovanju;

42.

podpira pobudo varuhinje človekovih pravic za spremljanje gibanja #MeToo in jo poziva, naj spremlja tudi, katere politike proti nadlegovanju je uvedla uprava EU;

43.

podpira varuhinjo človekovih pravic v njenem prizadevanju, da omogoči udeležbo državljanov pri odločanju na ravni EU; poziva jo, naj še naprej spremlja uporabo orodja evropske državljanske pobude, vključno s spremljanjem izvajanja revidirane uredbe o evropski državljanski pobudi;

44.

opozarja, da se je vloga varuha človekovih pravic od njegove ustanovitve razvila od preprečevanja nepravilnosti k spodbujanju dobrega upravljanja; meni, da bo glede na logični razvoj tega trenda varuh človekovih pravic še naprej spodbujal boljše upravljanje in dobre upravne prakse;

45.

pozdravlja pobudo varuha človekovih pravic za nagrado za dobro upravljanje, ki priznava prizadevanja javne uprave EU pri iskanju inovativnih načinov za izvajanje državljanom prijaznih politik;

46.

ponavlja svoj dolgoletni poziv k nagraditvi veljavnega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev v ustrezno zavezujočo uredbo za vse institucije in agencije EU;

47.

želi spomniti na zvezo varuhinje človekovih pravic k zelo visoki ravni preglednosti EU v vseh pogajanjih o sporazumu o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije;

48.

spodbuja varuhinjo človekovih pravic, naj prek evropske mreže varuhov človekovih pravic še naprej sodeluje z nacionalnimi varuhi človekovih pravic; poudarja, da je treba razviti še več oblik sodelovanja med nacionalnimi varuhi človekovih pravic;

49.

želi spomniti, da novi osnutek statuta evropskega varuha človekovih pravic, ki ga je pred kratkim sprejel Parlament, vsebuje določbo o triletnem obdobju mirovanja, preden lahko poslanec Evropskega parlamenta kandidira za varuha človekovih pravic;

50.

ponavlja, da je nadvse pomembno ohraniti neodvisnost in integriteto varuha človekovih pravic in zagotoviti, da ta položaj zasede oseba brez očitne pripadnosti politični stranki in nasprotja interesov ter oseba, ki ima močan občutek etike;

51.

ceni odlično in uspešno sodelovanje varuhinje človekovih pravic in njenih sodelavcev z Odborom za peticije;

52.

je seznanjen s primeri odličnega sodelovanja varuhinje človekovih pravic tekom njenega mandata in prihodnjega varuha poziva k sodelovanju in strukturnemu dialogu z Odborom za peticije, da se izboljšata kakovost uprave EU ter dostopnost in kakovost njenih storitev za državljane;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic ter njihovim varuhom človekovih pravic oziroma podobnim pristojnim organom.

(1) UL L 113, 4.5.1994, str. 15.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0045.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0114.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0080.

(5) UL L 145, 31.5.2001, str. 43.

(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0271.

(7) Združeni zadevi C-39/05 in C-52/05 P, Kraljevina Švedska in Maurizio Turco proti Svetu Evropske unije, poročila Sodišča 2008 I-04723.

7.7.2021

Uradni list Evropske unije

C 270/113

P9_TA(2020)0017

Institucije in organi ekonomske in monetarne unije: preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve na javnih funkcijah

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o institucijah in organih ekonomske in monetarne Unije: preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju (2019/2950(RSP))

(2021/C 270/13)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju Uredbe št. 31 (EGS), 11 (ESAE) o določitvi kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo (kadrovski predpisi), zlasti členov 11(a), 12, 16 in 17 (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2011 o razrešnici za leto 2009: uspešnost, finančno poslovodenje in nadzor agencij EU (2),

—	ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 15/2012 o obvladovanju nasprotij interesov v izbranih agencijah EU (3),

—	ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 29. junija 2018 o zunanjih dejavnostih in nalogah ter o poklicnih dejavnostih po prenehanju službovanja (C(2018)4048),

—	ob upoštevanju izjave za javnost Evropskega bančnega organa (EBA) z dne 17. septembra 2019 o odstopu Adama Farkasa z mesta izvršnega direktorja EBA, ki bo začel veljati 31. januarja 2020 (4),

—	ob upoštevanju vprašanja Komisiji o imenovanju izvršnega direktorja EBA Adama Farkasa za glavnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi (AFME) (O-000031/2019 – B9-0054/2019) in odgovorov Komisije z dne 24. oktobra 2019 (5),

—	ob upoštevanju odgovorov predsednika EBA na predstavitvi Odbora za ekonomske in monetarne zadeve 4. novembra 2019,

—	ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) z dne 23. avgusta 2010 z naslovom Post-Public Employment: Good Practices for Preventing Conflict of Interest (Po zaposlitvi v javnem sektorju – primeri dobre prakse za preprečevanje nasprotij interesov) (6),

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta 06/2010 organizacije Transparency International z naslovom Regulating the Revolving Door (Urejanje pojava vrtljivih vrat) (7),

—	ob upoštevanju osnutka priporočil evropskega varuha človekovih pravic v zvezi s preiskavo o pritožbi 775/2010/ANA proti Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) (8),

—	ob upoštevanju pisma varuhinje človekovih pravic direktorju Evropske agencije za kemikalije z dne 13. junija 2017 o izvajanju člena 16 kadrovskih predpisov EU (9),

—	ob upoštevanju pisma varuhinje človekovih pravic direktorju Evropskega bančnega organa z dne 13. junija 2017 o izvajanju člena 16 kadrovskih predpisov EU (10),

—	ob upoštevanju poročila evropske varuhinje človekovih pravic z dne 28. februarja 2019 o objavi informacij o nekdanjih višjih uslužbencih, da bi izvrševali enoletno prepoved lobiranja in zagovorništva: SI/2/2017/NF (11),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2019 o osnutku uredbe Evropskega parlamenta o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (Statut evropskega varuha človekovih pravic) (12),

—	ob upoštevanju političnih smernic za naslednjo Evropsko komisijo v obdobju 2019–2024 (13),

—	ob upoštevanju vprašanja Komisiji z naslovom: „Institucije in organi ekonomske in monetarne Unije: preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju“ (O-000048/2019 – B9-0001/2020),

—	ob upoštevanju člena 136(5) in člena 132(2) Poslovnika,

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za ekonomske in monetarne zadeve,

A.	ker člen 298(1) PDEU določa, da „institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava“;

B.	ker člen 68(1) Uredbe (EU) št. 1093/2010 (14) določa, da se „za osebje Organa, vključno z njegovim izvršnim direktorjem in predsednikom, uporabljajo Kadrovski predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter predpisi, ki so jih za njihovo izvajanje skupaj sprejele institucije Unije“;

C.	ker zlasti člena 16 in 17 kadrovskih predpisov določata načela za osebje, ki zapušča institucije, vključno z določbami o preprečevanju nasprotja interesov;

D.	ker je izvršni direktor Evropskega bančnega organa sprejel položaj izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi s 1. februarjem 2020 in je napovedal svoj odstop s položaja izvršnega direktorja Evropskega bančnega organa, ki bo začel veljati 31. januarja 2020;

ker sta upravni odbor in odbor nadzornikov Evropskega bančnega organa potrdila novo zaposlitev izvršnega direktorja Evropskega bančnega organa kot generalnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi; ker je odbor nadzornikov izvršnemu direktorju naložil dokaj blage omejitve, ki po mnenju Evropskega bančnega organa obravnavajo nasprotje interesov zaradi njegovega sprejetja novega položaja pri Združenju za finančne trge v Evropi; ker se te omejitve uporabljajo za dejavnosti, ki se izvajajo med službovanjem v Evropskem bančnem organu in po odhodu iz njega;

F.	ker je predsednik Evropskega bančnega organa med predstavitvijo pri Evropskem parlamentu poudaril, da je težko izvrševati omejitve za tovrstne dejavnosti po koncu zaposlitve v javnem sektorju;

G.	ker uslužbenci na vodstvenih delovnih mestih, ki zapustijo nadzorne organe, trenutno ne prejemajo začasnih nadomestil;

H.	ker sta nasprotje interesov po koncu zaposlitve na javni funkciji in t. i. mehanizem „vrtljivih vrat“ ponavljajoča se problema, tovrstne primere pa ocenjujejo in analizirajo mednarodni organi in organi EU, predvsem Evropski varuh človekovih pravic in Evropsko računsko sodišče;

I.	ker primeri „vrtljivih vrat“ interesnim skupinam omogočajo nagrajevanje regulatorjev za preteklo ravnanje, s čimer odpirajo vrata škodljivim spodbudam;

poudarja pomen odprte, učinkovite in neodvisne evropske uprave za EU kot celoto, vključno z institucijami, organi in agencijami v ekonomski in monetarni uniji;

je zaskrbljen zaradi nasprotja interesov, do katerega je prišlo zaradi imenovanja izvršnega direktorja Evropskega bančnega organa za glavnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi od 1. februarja 2020; ugotavlja, da zaposlitev po koncu zaposlitve v javnem sektorju brez obdobja mirovanja ogroža ugled in neodvisnost tako Evropskega bančnega organa kot tudi vseh institucij EU in celotnega evropskega projekta;

opozarja, da nerazrešeni primeri nasprotja interesov ne ovirajo le uveljavljanja visokih etičnih standardov v celotni evropski upravi, temveč lahko ogrozijo tudi pravico do dobrega upravljanja, s čimer ogrožajo raven enakih konkurenčnih pogojev, ki so potrebni za pravilno delovanje enotnega trga;

poziva k učinkoviti in dosledni uporabi kadrovskih predpisov, zlasti člena 16, da bi preprečili nasprotja interesov, zlasti, vendar ne izključno, pri višjih uradnikih; poudarja, da člen 16 institucijam EU omogoča, da zavrnejo prošnjo nekdanjega uradnika za sprejem specifičnega delovnega mesta, če omejitve ne zadostujejo za zaščito legitimnih interesov institucij; poudarja, da bi bilo mogoče v primeru Adama Farkasa preučiti prepoved neposrednega prehoda k Združenju za finančne trge v Evropi v skladu s členom 21(3)(b) Sklepa Komisije C(2018)4048, saj se Združenje za finančne trge v Evropi lahko obravnava kot „nasprotna stranka“;

izraža bojazen, da pogosto ni mogoče uveljavljati pogojev, naloženih dejavnostim po koncu zaposlitve v javnem sektorju; zato spodbuja institucije in agencije EU, naj upoštevajo vsa orodja, ki so na voljo v skladu s členom 16 kadrovskih predpisov;

izraža dvome glede odločitve odbora nadzornikov in upravnega odbora Evropskega bančnega organa, da Adamu Farkasu dovoli prevzem položaja glavnega izvršnega direktorja Združenja za finančne trge v Evropi; jih poziva, naj pregledajo svojo odločitev;

ugotavlja, da so izkušnje iz zasebnega sektorja sicer lahko koristne pri delu v institucijah, vendar je sistem „vrtljivih vrat“ tudi posledica zaposlitve v zasebnem sektorju pred zaposlitvijo v javnem sektorju, ko obstaja neposredna povezava med nekdanjim delodajalcem in novim položajem v instituciji, ter da lahko to morda ogrozi verodostojnost institucij EU in škoduje zaupanju državljanov vanje; zato opozarja, da je treba oceniti, kako bi lahko do nasprotij interesov prišlo zaradi delovnih mest pred zaposlitvijo v jasnem sektorju ali zaradi prerazporeditve na delovno mesto z regulativnimi ali izvedbenimi pooblastili in odgovornostmi, ter predlaga, da se to vprašanje dodatno preuči;

poudarja, da so nasprotja interesov zaradi zaposlitev po koncu zaposlitve v javnem sektorju in „vrtljivih vrat“, skupna vsem institucijam, organom, uradom in agencijam v EU in njenih državah članicah; zato poudarja, da je za učinkovito reševanje teh vprašanj potreben enoten pravni okvir;

je seznanjen z delom, opravljenim na mednarodni ravni (OECD), da se zagotovi usklajen okvir za razmere po koncu zaposlitve v javnem sektorju; je seznanjen z delom, ki ga na ravni EU v ta namen opravljata Evropsko računsko sodišče in evropski varuh človekovih pravic; ugotavlja, da bi lahko pravočasno izvajanje teh priporočil preprečilo podobne težave v prihodnosti;

10.

poudarja, da so lahko izkušnje zaposlenih iz zaposlitve v zasebnem sektorju sicer dragocene za regulativni ali nadzorni organ, vendar bi morali biti telesa in institucije Unije prežeti z močnim duhom javnih storitev, da bi kar najbolje služili državljanom Evrope;

11.

poziva Evropsko računsko sodišče, naj opravi celovito analizo pristopa organov in agencij v ekonomski in monetarni uniji v zvezi z upravljanjem potencialnih primerov nasprotja interesov; poziva Evropsko računsko sodišče, naj opredeli primere najboljše prakse;

12.

poziva Komisijo, naj oceni sedanjo prakso na področju zaposlovanja po koncu zaposlitve v javnem sektorju na ravni EU in na nacionalni ravni, da bi opredelila močnejše ukrepe za preprečevanje nasprotij interesov, do katerih prihaja, kadar višji uradniki v EU zapustijo svoj položaj in se zaposlijo v zasebnem sektorju, ali kadar so posamezniki, ki prihajajo iz zasebnega sektorja, imenovani na višje položaje v organu EU, ter naj svoje ugotovitve upošteva pri obravnavi harmoniziranega pravnega okvira za preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju;

13.

želi spomniti na zavezo, ki jo je Komisija podala na plenarni razpravi 24. oktobra 2019, da bo pregledala pravni okvir za zaposlovanje po koncu zaposlitve v javnem sektorju; poziva Komisijo, naj vzpostavi harmoniziran pravni okvir za preprečevanje nasprotja interesov pri zaposlovanju po koncu zaposlitve v javnem sektorju, da bi zagotovila visoke etične standarde; poudarja, da je treba prakso EU uskladiti z mednarodnimi standardi; poudarja, da bi bilo treba iste standarde uporabljati tudi na ravni EU in na nacionalni ravni;

14.

poziva Komisijo, naj v svojem pregledu okvira za zaposlovanje po koncu zaposlitve v javnem sektorju opredeli posebna tvegana področja, ki bi jih bilo morda treba okrepiti, vključno z razširitvijo možnosti za blokiranje menjave poklica, ter naj preuči morebitno podaljšanje obdobij mirovanja za višje uradnike, sorazmerno za vsak posamezni primer, da bi zagotovila enako obravnavo v skladu s členom 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; poudarja, da bi bilo treba zahtevo po predhodnem razkritju nasprotja interesov iz člena 11 kadrovskih predpisov izvajati na način, ki bo zagotovil, da se potencialna nasprotja interesov kandidata razkrijejo dovolj zgodaj pred zaposlitvijo v organu EU; nadalje poudarja, da bi morali vsi organi EU objaviti svoja notranja pravila za obravnavanje nasprotij interesov na svojih spletnih mestih in upoštevati priporočila evropske varuhinje človekovih iz leta 2017 glede objave letnih informacij, ki jih zahteva člen 16(4) kadrovskih predpisov;

15.

poziva Komisijo, naj ta pregled razširi na nasprotja interesov zaradi zaposlitve pred zaposlitvijo v javnem sektorju, ter naj preuči možnost okrepitve obstoječih ukrepov, kot je obvezna odprodaja deležev v podjetjih, ki spadajo na delovno področje organa ali institucije, v katerem je zaposlen novo imenovani uradnik, ali ki poslujejo s to institucijo, ter naj tudi upošteva nove vrste preventivnih ukrepov, kot je obvezna izločitev pri obravnavi zadev, ki vplivajo na nekdanjega delodajalca v zasebnem sektorju;

16.

meni, da prepoved menjave poklica, kadar je zadevna oseba trenutno zaposlena in kadar je prepoved dovolj dobro usmerjena in upravičena, ni kršitev pravice do zaposlitve;

17.

opozarja, da bi lahko v primeru uvedbe daljših obdobij mirovanja za višje uradnike, ki zapustijo agencijo, preučili tudi možnost, da se jim odobri ustrezno začasno nadomestilo; poudarja, da bi se morala takšna začasna nadomestila prekiniti, če se oseba zaposli med obdobjem mirovanja;

18.

poziva Komisijo, naj oceni, ali je primerno, da zadevne agencije EU same odločajo o izvrševanju pravil o preprečevanju nasprotja interesov in kako dosledno uporabo teh pravil je mogoče zagotoviti; meni, da bo neodvisen organ za etiko, ki ga je predvidela predsednica Komisije Ursula von der Leyen, v prihodnosti najprimernejši organ za sprejemanje odločitev o nasprotjih interesov v zvezi z uslužbenci EU;

19.

predlaga vsem poslancem Evropskega parlamenta in vsem predstavnikom Evropske komisije in Sveta Evropske unije, naj v obdobju dveh let ne stopajo v stik s trenutnim izvršnim direktorjem, če in ko bo nastopil novo delovno mesto kot izvršni direktor Združenja za finančne trge v Evropi; poziva službe, ki so pristojne za izdajanje stalnih dovolilnic (rjave izkaznice) za vstop v prostore Parlamenta, naj temeljito preučijo primer Adama Farkasa in pri tem upoštevajo možnost, da mu za enako obdobje (dve leti) ne odobrijo dovolilnice, s čimer bi preprečili morebitno nasprotje interesov;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu računskemu sodišču in evropski varuhinji človekovih pravic.

(1) UL 45, 14.6.1962, str. 1385.

(2) UL L 250, 27.9.2011, str. 268.

(3) https://www.eca.europa.eu/Lists/News/NEWS1210_11/NEWS1210_11_EN.PDF

(4) https://eba.europa.eu/adam-farkas-steps-down-as-eba-executive-director

(5) https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/O-9-2019-000031_SL.html

(6) https://read.oecd-ilibrary.org/governance/post-public-employment_9789264056701-en#page7

(7) https://www.transparency.org/whatwedo/publication/working_paper_ 06_2010_regulating_the_revolving_door

(8) https://www.ombudsman.europa.eu/en/recommendation/en/11089

(9) https://www.ombudsman.europa.eu/en/correspondence/en/80697

(10) https://www.ombudsman.europa.eu/en/correspondence/en/80699

(11) https://www.ombudsman.europa.eu/en/report/en/110521

(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0080.

(13) https://ec.europa.eu/info/files/political-guidelines-next-commission-2019-2024-union-strives-more-my-agenda-europe_sl

(14) Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) (UL L 331, 15.12.2010, str. 12).

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 270

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 64 7. julij 2021

	III Pripravljalni akti
	Evropski parlament
	sreda, 15. januar 2020
2021/C 270/14	Sklep Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o številčni sestavi stalnih odborov (2020/2512(RSO))	117
2021/C 270/15	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Protokola med Evropsko unijo, Islandijo in Kraljevino Norveško k Sporazumu med Evropsko skupnostjo in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o kriterijih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici, na Islandiji ali na Norveškem, v zvezi z dostopom do sistema Eurodac za namene kazenskega pregona (15791/2018 – C9-0155/2019 – 2018/0419(NLE))	119
2021/C 270/16	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, sporazuma med Evropsko unijo in vlado Ljudske republike Kitajske o nekaterih vidikih storitev zračnega prevoza (11033/2019 – C9-0049/2019 – 2018/0147(NLE))	120
2021/C 270/17	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o osnutku direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede posebne ureditve za mala podjetja in Uredbe (EU) št. 904/2010 glede upravnega sodelovanja in izmenjave informacij za namene spremljanja pravilne uporabe posebne ureditve za mala podjetja (13952/2019 – C9-0166/2019 – 2018/0006(CNS))	121

Vsebina		Stran

	EVROPSKI PARLAMENT ZASEDANJE 2019–2020 Seje: 13.–16. januarja 2020 Zapisnik sej je bil objavljen v UL C 239, 18.6.2021 . SPREJETA BESEDILA	1

	I Resolucije, priporočila in mnenja
	RESOLUCIJE
	Evropski parlament
	sreda, 15. januar 2020
2021/C 270/01	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (2019/2956(RSP))	2
2021/C 270/02	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o izvajanju in spremljanju določb o državljanskih pravicah v sporazumu o izstopu Združenega kraljestva (2020/2505(RSP))	21
2021/C 270/03	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju – letno poročilo za leto 2018 (2019/2125(INI))	25
2021/C 270/04	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike – letno poročilo (2019/2136(INI))	41
2021/C 270/05	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike – letno poročilo (2019/2135(INI))	54
2021/C 270/06	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020 o stališču Evropskega parlamenta o konferenci o prihodnosti Evrope (2019/2990(RSP))	71
	četrtek, 16. januar 2020
2021/C 270/07	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o Burundiju, zlasti svoboda izražanja (2020/2502(RSP))	76
2021/C 270/08	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o Nigeriji, zlasti nedavnih terorističnih napadih (2020/2503(RSP))	83
2021/C 270/09	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o razmerah v Venezueli po nezakonitih volitvah novega predsednika in novega predsedstva nacionalne skupščine (parlamentarni državni udar) (2020/2507(RSP))	88
2021/C 270/10	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o tekočih zaslišanjih v skladu s členom 7(1) PEU, primer Poljske in Madžarske (2020/2513(RSP))	91
2021/C 270/11	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP 15) (2019/2824(RSP))	94
2021/C 270/12	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o letnem poročilu o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic za leto 2018 (2019/2134(INI))	105
2021/C 270/13	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2020 o institucijah in organih ekonomske in monetarne Unije: preprečevanje nasprotij interesov po koncu zaposlitve v javnem sektorju (2019/2950(RSP))	113