Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Poročilo o politiki konkurence za leto 2019

(COM(2020) 302 final)

(2021/C 123/01)

Poročevalec:

Gonçalo LOBO XAVIER

Zaprosilo	Evropska komisija, 12. 8. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	11. 12. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Št. plenarnega zasedanja	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	230/0/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja Komisija poročilo Evropske komisije o politiki konkurence za leto 2019, v katerem Komisija uvaja pristop za krepitev enotnega trga ter spodbujanje gospodarskega razvoja in ciljev socialne politike, ki so bistveni za evropski proces razvoja.

1.2

Kot je bilo poudarjeno v več prejšnjih dokumentih, EESO meni, da je učinkovita in načelna politika konkurence eden od stebrov Evropske unije in nepogrešljivo orodje za uresničitev notranjega trga, kar je v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije ter cilji trajnostnega razvoja, vzpostavitvijo socialnega tržnega gospodarstva in izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic (1). Te točke ostajajo aktualne.

1.3

EESO se strinja, da bi morala Komisija sprejeti ukrepe za krepitev poštene konkurenci na trgih, ki so pomembni za državljane in podjetja EU, kot so digitalni in telekomunikacijski sektor, energetika in okolje, predelovalna dejavnost, finančne storitve, obdavčenje, kmetijstvo, prehrana in promet. S temi ukrepi bi bilo treba v potrošnikih zbuditi zaupanje in jasno opredeliti ustrezne pogoje za delovanje podjetij. Gospodarstvo in družba se zelo hitro spreminjata. Stalno prilagajanje sodobnemu, trajnostnemu, zelenemu in digitalnemu gospodarstvu je nujno in neizogibno, politika konkurence pa je ključnega pomena za dosego tega cilja.

1.4

Novi in stalni izzivi, ki izhajajo iz uporabe podatkov, algoritmov in trgov, se v vse bolj digitalnem okolju hitro razvijajo. Zato je treba okrepiti mreže sodelovanja med organi držav članic in Komisijo, da se na enotnem trgu ohrani poštena konkurenca. EU mora biti torej v koraku z digitalno dobo. Ker se EESO zaveda potrebe po spremembah, poziva k ustrezni prilagoditvi. Odbor je trdno prepričan, da so digitalni trg in spletne platforme del novega gospodarstva, ki je za Evropo ključno, a treba je tudi določiti jasna in pravična pravila za vse deležnike.

1.5

EESO opozarja Komisijo, da je treba nenehno ustvarjati gospodarske in politične razmere za spodbujanje rasti MSP pod enakimi konkurenčnimi pogoji, ki omogočajo tudi udeležbo velikih podjetij v gospodarskem procesu. Evropa mora veljati za močno gospodarsko območje, ki omogoča pošteno konkurenco in določa jasna pravila za vse akterje.

1.6

Glede konkurence s podjetji zunaj EU se EESO zavzema, da se zajamčijo enaka socialna in okoljska pravila ter s tem zagotovijo enaki konkurenčni pogoji. Evropa ne sme istih izzivov različno obravnavati. se ne sme vesti naivno glede politike konkurence.

1.7

EESO podpira usklajene ukrepe, ki jih je uvedla Komisija za predelovalni sektor, vendar želi, da EU naredi korak dlje in predlaga trajno rešitev za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev v tesnem sodelovanju z državami članicami. Začasne ukrepe glede dobave specifičnih izdelkov s trgov zunaj EU je treba spremeniti v stalne, še posebej na področju uvoza nujne medicinske opreme in drugih bistvenih izdelkov. Ta pandemija je pokazala vse šibkosti oklevajoče politike. Močan in odporen predelovalni sektor bi moral biti eden od stebrov politike konkurence.

1.8

Pomembno je, da se na področju kmetijstva in živil proizvodi z evropsko označbo porekla zaščitijo pred imitacijami ali „kopijami“. Sektor semen in pesticidov je bistven za kmete in potrošnike, vendar se v zvezi z njim porajajo tudi pomisleki, ki presegajo varstvo potrošnikov, varnost hrane ter zagotavljanje skladnosti z okoljskimi in podnebnimi standardi.

1.9

Z vidika konkurence med državami članicami na notranjem trgu ostaja prevoz eden najtežavnejših storitvenih sektorjev. Jasna pravila in vzdrževanje ravnovesja morajo biti ves čas prednostna naloga ne le podjetij, temveč tudi končnih uporabnikov.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Politika konkurence je ključnega pomena za doseganje učinkovitega in pravičnega enotnega trga, ki lahko okrepi evropske vrednote in evropski projekt. Ob upoštevanju tega je bistveno, da se bolje pojasnijo celotna politika in smernice, s čimer se zagotovi prepričanje, da enotni trg prinaša dodano vrednost globalizaciji ter da gonilna vloga Evrope v smeri trajnostne in pravične trgovine ne le zagotavlja priložnosti, temveč tudi oprijemljive rezultate, ki lahko vplivajo na druge gospodarske regije.

2.2

Uvedba preverjanja ustreznosti pravil o državni pomoči leta 2019 je sicer bila pomemben dosežek, a videti je, da izvajanje in spremljanje preverjanja še zdaleč nista popolna in hitra. Ti postopki, vključno z javnimi posvetovanji, morajo biti skrbno in hitreje izpeljani. EESO meni, da je v ta proces mogoče vključiti organizacije civilne družbe, da se olajša navezovanje stikov s pravimi deležniki.

2.3

S pomočjo spletnega orodja eLeniency je mogoče enostavno in brez naporov predložiti izjave in dokumente Komisiji, vključno s prijavami zaradi prizanesljivosti v kartelnih zadevah. Treba je upoštevati ta spoznanja, da bomo razumeli, kako pomemben je ta postopek za zagotavljanje pravične udeležbe javnosti, lahko dostopnih orodij in postopkov ter izvajanja primerjalnih analiz z drugimi orodji.

2.4

EESO se strinja s Komisijo, da se je treba spopasti s posledicami izkrivljanja, ki ga povzročajo tuje subvencije in javno lastništvo, ter meni, da so za preprečevanje škodljivih učinkov potrebni dodatni instrumenti. Te je mogoče dejansko opredeliti v prvi vrsti z ustrezno uporabo Evropske mreže za konkurenco in tudi z obravnavanjem sistemov selektivne pomoči.

2.5

EESO se zavzema za razvoj in krepitev storitev splošnega pomena v EU kot učinkovitega sredstva za zaščito „evropskega načina življenja“. Da bo mogoče ustrezno zagotavljati storitve splošnega pomena, je treba priznati, da je digitalna infrastruktura ključni dejavnik digitalizacije. Zato je treba vzpostaviti ustrezno širokopasovno infrastrukturo. EESO se zavzema za uvedbo sistema državne pomoči, ki bi spodbujal naložbe v uvajanje vseh teh novih tehnologij, hkrati pa obravnaval teritorialna neravnovesja na nacionalni ravni.

2.6

Projekti skupnega evropskega interesa imajo pomembno vlogo pri raziskavah in tehnološkem razvoju ter pri uporabi inovacij. Razvoj teh projektov je treba spodbujati zaradi dodane vrednosti, ki jo prinašajo, zato EESO upa, da bo sporočilo o pomembnih projektih skupnega evropskega interesa učinkovito orodje za njihovo ustrezno izvajanje. Pomembno je nadzorovati popravke pri uporabi meril, v skladu s katerimi lahko države članice podpirajo nadnacionalne projekte strateškega pomena za EU.

2.7

EESO meni, da bi morala politika konkurence EU temeljiti na pristopu, ki je bolj usmerjen v prihodnost, da bi se lahko prilagodila digitalnim izzivom in konkurenci, s katero se sooča na svetovnem prizorišču. Zato poziva Komisijo, da postavi politiko konkurence visoko na seznam prednostnih nalog v delovnem programu platforme Pripravljeni na prihodnost.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Nadaljnje izboljšanje učinkovitosti politike konkurence EU in izvrševanja

3.1.1

Politiko konkurence EU bi bilo treba zasnovati in izvajati v celovitejšem okviru, pri tem pa upoštevati njeno tesno povezanost z drugimi ključnimi področji politike in potrebo po usklajenem pristopu. Pravila EU o konkurenci bi morala biti usklajena z davčno zakonodajo (s pravično obdavčitvijo tudi v digitalnem sektorju), potrošniškim pravom, pravom socialnega varstva in delovnim pravom. Na področju nelojalne konkurence je potrebno usklajevanje, da bodo doseženi oprijemljivi rezultati.

3.1.2

Za učinkovit boj proti nepoštenim konkurenčnim praksam EESO predlaga, da se vprašanje prevladujočega položaja na trgu obravnava z novo metodo, in sicer ne le s preučevanjem ravnanja ali zlorabe prevladujočega, temveč tudi s spremljanjem celotnega gospodarskega vpliva delodajalca v vseh sektorjih, ne le po posameznih sektorjih.

3.1.3

EU bi se morala osredotočiti tudi na druge protikonkurenčne prakse, kot so plenilske širitve in monopolizacija, tihi dogovori in učinki vezanosti (ki delavcem preprečujejo hkratno dejavnost na več platformah), ki lahko ogrozijo ravnovesje na trgu.

3.1.4

MSP so steber evropskega gospodarstva, zato jih je treba bolj upoštevati pri snovanju in izvajanju politike konkurence. Državna podpora je koristno orodje, vendar v vseh MSP ne vedo zanjo. EESO priporoča izboljšanje komuniciranja z MSP, da bi bolje podprli njihove dejavnosti.

3.1.5

Komisija mora biti še naprej pozorna pri odkrivanju in pregonu kartelov in zlorab tržnega položaja. Preiskave Komisije so zlasti pomembne za zaščito potrošnikov, ki so bili močno prizadeti: (a) še nezaključena kartelna preiskava BMW-ja, Daimlerja in skupine Volkswagen, v okviru katere je Komisija poslala povzetek relevantnih dejstev, v katerem je predstavila svoje izhodiščne ugotovitve, da so bila pravila EU o konkurenci med letoma 2006 in 2014 kršena z nedovoljenim dogovarjanjem, katerega cilj je bil oviranje izvajanja pravil pri razvoju tehnologije za zmanjšanje emisij avtomobilov z dizelskim in bencinskim motorjem; (b) sklep v zadevi Mastercard, s katerim je Komisija izdajateljici kartic naložila globo, ker je trgovcem preprečevala dostop do čezmejnega plačevanja s kartico, s čimer je kršila pravila EU o konkurenci. Odpravljena so bila čezmejna pravila, ki so povzročala višje cene za trgovce in potrošnike, s čimer se je sprostila omejena čezmejna konkurenca in prenehalo umetno drobljenje trga. Zaradi teh in drugih ukrepov se je finančni sektor v okviru bančne unije okrepil, to pa so omogočili številni sklepi Komisije.

3.2   Spopadanje z novimi izzivi na digitalnem, telekomunikacijskem in medijskem področju

3.2.1

EESO meni, da je digitalno gospodarstvo, zlasti pa položaj podjetij GAFA (Google, Apple, Facebook, Amazon), resen izziv za konkurenčno pravo EU. Ker ta podjetja ne spoštujejo enakih pravil kot evropska podjetja, bi morala posodobljena pravila EU o konkurenci uvesti nova učinkovita orodja, ki bodo odražala to stanje.

3.2.2

Čeprav je še zgodaj, moramo biti pozorni na učinek uporabe Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta (2) z dne 20. junija 2019, s katero so bila uvedena nova pravila EU o preglednosti za poslovne uporabnike spletnih platform. Zelo razširjena uporaba spletnih platform na trgu prinaša nove akterje in nov kontekst na notranji trg, posledice katerih še niso povsem jasne. Za večjo varnost akterjev na trgu in državljanov, zlasti med sedanjo pandemijo, je treba uporabiti ustrezna pravila konkurence, če pa ne zadostujejo, je treba predvideti nove rešitve.

3.2.3

EESO pozdravlja dejstvo, da akt o digitalnih storitvah ne bo v nasprotju z morebitnim zakonodajnim okvirom za reševanje vprašanja delovnih pogojev na spletnih platformah.

3.2.4

Pravila konkurence, zasnovana za tradicionalna podjetja, niso primerna za spletne platforme. Nujno je treba prilagoditi metodologije in cilje ter tako ostati v koraku s spreminjajočim se poslovnim okoljem.

3.2.5

Odbor je prepričan, da so digitalni trg in spletne platforme del novega gospodarstva, ki je za Evropo ključno, a treba je tudi določiti jasna in pravična pravila. Oligopolne tržne strukture imajo številne lastnosti, ki so značilne tudi za monopolizacijo, delijo pa tudi skupne učinke ekosistemov, ki jih poganjajo spletne platforme in prevladujoče korporacije. Značilnosti, kot so vertikalna integracija, slaba preglednost za uporabnike, učinek vezanosti in mrežni učinek, v povezavi z visokimi stopnjami koncentracije povzročajo strukturne težave na področju konkurence, ki vplivajo na potrošnike in delavce.

3.2.6

Platforme lahko prevlado na trgu dosežejo z uporabniško ustvarjenimi vsebinami, najsi gre za podatke potrošnikov in potrošniško vedenje ali storitve, ki jih izvajajo posamezni ponudniki dela. Uporabniki nimajo dostopa do informacij in ne morejo vplivati na pogoje, v katerih delajo. Tudi za priporočila in ocenjevanja na platformah je značilna slaba preglednost. Nepoštene in diskriminatorne prakse ocenjevanja je treba obravnavati kot prakse nelojalne konkurence.

3.2.7

Tržna prevlada digitalnih platform v glavnem izvira iz ekonomije obsega. Mejni stroški za širitev podjetja so neznatni v primerjavi s tradicionalnimi podjetji, saj platforme, ki z zlorabami zagotavljajo delovno intenzivne storitve, velik del stroškov in tveganj prenašajo na posamezne ponudnike dela. Platforme včasih trdijo, da je ekonomija obsega omejena s fizično zmogljivostjo posameznih voznikov/kurirjev na kolesih/delavcev, vendar za „najemanje“ (ali „odklop“) dodatnih ponudnikov dela za razširitev trga niso potrebne naložbe.

3.2.8

Sedanji zakonodajni okvir EU za konkurenco nezadostno upošteva vprašanja glede konkurence, ki zadevajo trg dela, kot je moč delodajalcev zaradi monopsona, ki temelji na nelojalnih socialnih standardih, kar ima škodljive posledice za delodajalce, ki so podvrženi nevzdržnemu konkurenčnemu pritisku, pa tudi za države članice, ki ostanejo brez nekaterih prihodkov od davkov in prispevkov za socialno varnost (3). Številni primeri na nacionalni ravni kažejo, da pri pogajanjih o inovativnih orodjih in sporazumih pravila konkurence ne bi smela biti ovira za kolektivna pogajanja za vse delavce, vključno z delavci na platformah.

3.2.9

Pri oceni tržne moči v digitalnem gospodarstvu je treba bolj upoštevati združene dejavnosti na različnih trgih in njihov skupni učinek na zadevne spletne in fizične trge. Podobno je treba upoštevati tudi dostop do algoritmov za črpanje podatkov o uporabnikih za personaliziranje izdelkov, ponudb, oglaševanja in oblikovanja cen, pri čemer je treba upoštevati temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

3.3   Politika konkurence v podporo energetskim ciljem EU z nizkimi emisijami ogljika in okoljskim ciljem EU

3.3.1

EESO se strinja z namero Komisije, da zagotovi dolgoročno konkurenčnost Evropske unije s trajnostjo in prehodom na varno in podnebno nevtralno gospodarstvo, ki gospodarneje izkorišča vire, ter s spodbujanjem in krepitvijo krožnega gospodarstva.

3.3.2

EESO poziva k okrepitvi zelenega dogovora kot pomembnega evropskega sporazuma, da se uresniči cilj ničelnih emisij toplogrednih plinov do leta 2050. Pri tem lahko odločilno pomagajo organizacije civilne družbe in socialni partnerji. Smiselno bi bilo preveriti ustreznost okoljskih direktiv, da se zadosti zavezam EU.

3.3.3

EESO podpira spodbujanje ukrepov državne pomoči v zvezi s sistemom trgovanja z emisijami toplogrednih plinov po letu 2012 (direktiva o EU ETS). Podpira revizijo tega sistema državne pomoči in njegovo prilagoditev novemu sistemu EU za trgovanje z emisijami za obdobje 2021–2030, v katerega se vlaga veliko upanja.

3.3.4

EESO se zavzema za spoštovanje načela ničelnega onesnaževanja v EU ter sprejetje in izvajanje vseh načrtovanih ukrepov za energetsko učinkovitost. V EU je treba olajšati trajnostne naložbe. Zato bi bilo treba čim prej uporabiti merila za ugotavljanje, ali gospodarska dejavnost šteje za okoljsko trajnostno, da se določi stopnja okoljske trajnosti naložb (4).

3.3.5

EESO se kot že v prejšnjih mnenjih zavzema za to, da je treba spodbujati uvajanje obnovljivih virov energije. Državna pomoč, ki je sicer namenjena zagotavljanju zanesljivosti oskrbe, bi morala biti usmerjena tudi v spodbujanje energije iz obnovljivih virov, s čimer bi se kar najbolj povečale okoljske, družbene in gospodarske koristi javnih sredstev.

3.4   Varstvo konkurence v predelovalnem sektorju

3.4.1

Kriza zaradi COVID-19 je razkrila pomanjkljivosti predelovalnega sistema EU, zlasti v zdravstvenem sektorju, v katerem je EU odvisna od virov medicinske opreme, ki niso iz EU, vključno z osebno zaščitno opremo, kot so maske in naprave za umetno predihavanje, ter drugimi ključnimi izdelki v boju proti pandemiji. EU potrebuje močan predelovalni sektor, v katerem evropska podjetja oskrbujejo notranji trg, še posebej na ključnih področjih. EESO podpira usklajene ukrepe, ki jih je uvedla Komisija, vendar želi, da EU naredi korak dlje in predlaga trajno rešitev tega problema v tesnem sodelovanju z državami članicami. Začasne ukrepe glede dobave specifičnih izdelkov s trgov zunaj EU je treba zamenjati s stalnimi rešitvami, še posebej na področju uvoza nujne medicinske opreme. Močan in odporen predelovalni sektor bi moral biti eden od stebrov politike konkurence.

3.4.2

Glede konkurence s podjetji zunaj EU se EESO zavzema, da se zajamčijo enaka socialna in okoljska pravila ter s tem zagotovijo enaki konkurenčni pogoji.

3.5   Zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev na področju obdavčitve

3.5.1

V zvezi z obdavčitvijo EESO pozdravlja ukrepe, ki jih je Komisija sprejela leta 2019. Obenem je pomembno, da se tudi na tem področju zagotavlja poštena konkurenca med posameznimi državami. Potreben je zlasti okrepljen nadzor v zvezi z vnaprejšnjimi davčnimi stališči in nepoštenimi konkurenčnimi prednostmi, pridobljenimi na podlagi sporazumov med nekaterimi državami in pomembnimi akterji, saj lahko tako ravnanje ne le izkrivlja prosti trg in povzroča škodo MSP, temveč povzroča tudi nelojalno konkurenco med državami članicami (5).

3.5.2

Urejanje digitalnih storitev je ključno vprašanje, na katero bi se morala osredotočiti Komisija.

3.5.3

Treba je sprejeti nov pristop k podjetjem GAFA, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in spodbudi pravična porazdelitev davčnih prihodkov, ki jih ustvarjajo te družbe.

3.6   Okrepitev odpornosti finančnega sektorja v okviru bančne unije

Zaradi finančne krize leta 2008 in njenih učinkov na realni sektor ter zaupanje v trg so prakse v bančnem sektorju pod stalnim nadzorom, ki ga upravičuje legitimna bojazen pred ponovnim pojavom resnih problemov. Začasne državne pomoči so finančni sektor rešile pred propadom. S prestrukturiranjem tega sektorja so nekatere institucije izginile, nastale pa so tudi koncentracije, ki vzbujajo zaskrbljenost, saj lahko v primeru nove krize v prihodnosti ogrozijo stabilnost finančnega sektorja, poleg tega pa lahko zaradi svoje velikosti povzročijo izkrivljanje konkurence. EESO poziva Komisijo, naj pozorno in budno spremlja morebitne zlorabe prevladujočega položaja, ki lahko škodijo interesom potrošnikov in financiranju podjetij, zlasti malih in srednjih podjetij.

3.7   Zagotavljanje poštene konkurence v živilskem sektorju, sektorju potrošnikov in zdravstvenem sektorju

3.7.1

Na področju kmetijstva in prehrane je pomembno zaščititi proizvode z evropsko označbo porekla. Sektor semen in pesticidov je bistven za kmete in potrošnike, vendar se v zvezi z njim porajajo tudi pomisleki, ki presegajo varstvo potrošnikov, varnost hrane ter zagotavljanje skladnosti z okoljskimi in podnebnimi standardi.

3.7.2

Varstvo potrošnikov mora biti usklajeno z ukrepi za podpiranje in spodbujanje inovativnih podjetij in MSP z instrumenti, ki ne vplivajo škodljivo na dinamično konkurenco na trgu. To je poglavitni način za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in zagotavljanje dinamične vzdržnosti proizvodnega sistema.

3.8   Prometni sektor in sektor poštnih storitev

EESO priznava pomen prometnega sektorja in sektorja poštnih storitev ter potrebo po vzpostavitvi enakih pogojev, da bosta ta sektorja lahko podpirala skupnost. V zvezi s prevozom se Komisiji predlaga, naj preveri, ali in v kakšnem obsegu bi lahko oprostitev davka na kerozin pomenila neupravičeno pomoč letalskim družbam glede na prevoz po železnici.

4.   Združevanje moči pri spodbujanju svetovne kulture na področju konkurence

4.1

Mednarodna razsežnost politike konkurence bi morala biti ključna za opredelitev in izvrševanje pravil. Politika konkurence se razvija na mednarodnem prizorišču, na katerem so opredelitve in načela konkurenčnih zakonodaj zelo raznoliki, zaradi česar so podjetja EU v slabšem položaju.

4.2

Veliko MSP je zaradi neustreznosti pravil EU na škodi v primerjavi s svojimi mednarodnimi konkurenti. Nelojalna konkurenca je problem, ki ga je treba obravnavati, da se ohranijo standardi EU. Podjetja v Evropi so vložila številne pritožbe (premajhna prožnost). Nespoštovanje okoljskih in socialnih standardov EU na nekaterih proizvodnih območjih v tretjih državah povzroča izkrivljanje trga, kar škoduje evropskim podjetjem, v glavnem MSP. Evropa bi morala biti zaradi tega zaskrbljena.

4.3

Model konkurence EU je treba spodbujati na mednarodni ravni. EU mora orati ledino v svetovni kulturi konkurence, ki zagotavlja sistem za zaščito podjetij in tudi delavcev. Potrebujemo poglobljeno razpravo o konceptu konkurenčnega prava v Evropi v primerjavi z drugimi gospodarskimi prostori, in sicer ZDA in Kitajsko, na primer v zvezi s trajnostnimi in okoljskimi vprašanji.

4.4

Da bi poiskali ravnovesje med svobodo trga in koncentracijami, ni dovolj sklicevanje na konkurenco drugih pomembnih svetovnih akterjev, zlasti če ti prihajajo iz držav, ki so zaprte za konkurenco tujih podjetij. Odpor poudarja, da mora biti pristop EU dosleden, namen tega pa je povezati spoštovanje človekovih pravic in pravic delavcev, izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ter spodbujanje okoljskih standardov in trajnostnih naložb v poslovnih dejavnostih po vsem svetu. Preferencialne sisteme trgovanja in tarif, odobrene številnim tretjim državam, bi bilo treba revidirati in jih bolj pogojevati z dejanskim upoštevanjem standardov trajnostnega razvoja, s čimer bi se ustvarili pravični konkurenčni pogoji za evropska podjetja. Odbor v zvezi s tem predlaga, da bi bilo treba kot alternativo združitvam podjetij, ki šibijo konkurenco, uvesti ukrepe, katerih namen je podpiranje podjetij pri načrtovanju trajnostnih naložb na trgih tretjih držav. Med temi ukrepi bi lahko bile davčne spodbude za raziskave in razvoj ter spodbujanje sporazumov med evropskimi proizvajalci za usklajevanje izvoznih in naložbenih strategij v tujini v skladu z gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi standardi EU.

---

(1)  Členi 7, 9, 11 in 12 PDEU.

(2)  UL L 186, 11.7.2019, str. 57.

(3)  UL C 429, 11.12. 2020, str. 173.

(4)  UL L 198, 22.6.2020, str. 13.

(5)  UL C 97, 24.3.2020, str. 62.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Sveta o ustanovitvi Skupnega podjetja za evropsko visokozmogljivostno računalništvo

(COM(2020) 569 final – 2020/260 NLE)

(2021/C 123/02)

Poročevalka:

Louise GRABO

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 26. 10. 2020
Pravna podlaga	člen 187 in prvi odstavek člena 188 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	11. 12. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	240/0/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) potrjuje pomen te strateške pobude in dodano vrednost Skupnega podjetja za evropsko visokozmogljivostno računalništvo (EuroHPC) kot konkretnega koraka v skladu s strategijo Evropske unije za računalništvo v oblaku in kot sestavni del širše strategije EU (ki med drugim zajema kibernetsko varnost, enotni digitalni trg, evropsko gigabitno družbo, odprto znanost, Program EU za zdravje in projekt rescEU).

1.2

EESO meni, da obstoječe naložbe, ki jih je EU v zadnjih letih in celo po izbruhu pandemije COVID-19 namenila za nakup in upravljanje vrhunskih superračunalnikov, še vedno niso na optimalni ravni v primerjavi z naložbami njenih konkurentov (ZDA, Kitajska in drugi). Potrebna so dodatna sredstva in naložbe, tudi s strani držav članic EU, zlasti tistih, ki so manj napredne in/ali manj dejavne na tem področju. Za konkurenčnost EU na področju aplikacij visokozmogljivostnega računalništva na svetovni ravni je bistveno, da se ta sredstva povežejo z ustreznimi programi EU za raziskave in inovacije ter naslednjim večletnim finančnim okvirom za obdobje 2021–2027, vključno z mehanizmom za okrevanje in odpornost.

1.3

EESO v okviru prenovljene industrijske strategije EU, ki vključuje strategijo za MSP, podpira industrijski pristop k razvoju naslednje generacije mikročipov z majhno porabo v Evropi, saj bi EU tako zmanjšala svojo odvisnost od uvoza in si zagotovila dostop do vrhunske tehnologije in znanja na področju visokozmogljivostnega računalništva.

1.4

EESO poziva Komisijo, naj podvoji svoja prizadevanja za pripravo večletnega načrta, s katerim bo zagotovila, da bo civilna družba EU lahko prevzela soodgovornost in konkretno prispevala na ustreznih ravneh upravljanja Skupnega podjetja v strateških sektorjih (sistemi za zgodnje opozarjanje na področju zdravja, pripravljenost, pilotni programi usposabljanja za omejevanje tveganja nesreč, kibernetska varnost). V ta namen je poleg obstoječih strokovnih centrov za visokozmogljivostno računalništvo in vozlišč za digitalne inovacije nujno, da se dodana vrednost in multiplikacijska vloga stalnega dialoga s civilno družbo upoštevata v obstoječih svetovalnih skupinah Skupnega podjetja. EESO bi bil že po naravi idealen partner za organizacijo odprtega letnega foruma Skupnega podjetja EuroHPC za dialog v EU, ki bi ga spremljale kampanje za izobraževanje in ozaveščanje, kjer bi dejavno sodelovali znanstvene mreže in mreže znanja, socialni in gospodarski partnerji, organizacije civilne družbe in mediji.

1.5

EESO meni, da je treba v civilni družbi EU zbrati povratne informacije, da bi institucije EU in države članice bolje spremljale, pojasnile in spodbujale kratko- in srednjeročno dodano vrednost Skupnega podjetja EuroHPC ter sektorske prednosti in priložnosti, ki jih to podjetje prinaša kot pravni in strateški instrument. Skupno podjetje EuroHPC ne bi smelo koristiti le znanstvenim/raziskovalnim skupnostim, temveč bi moralo zagotavljati tudi močnejši občutek lastništva in vključevanje zainteresiranih posrednikov, kot so javne ustanove, socialni partnerji in organizacije civilne družbe v EU, industrijska, mala in srednja podjetja, predstavniške organizacije ter akterji v vrednostni verigi na področju razvoja aplikacij programske opreme, tako da bi zagotovilo dostop do infrastrukture, kar je zlasti pomembno za manjše države, in povečalo stvarne prispevke k Skupnemu podjetju EuroHPC.

1.6

EESO pozdravlja dejstvo, da bi lahko dva od partnerjev Komisije v javno-zasebnem pogodbenem partnerstvu postala prva zasebna člana, kar je ključnega pomena za sodelovanje industrije EU v Skupnem podjetju od samega začetka njegovega delovanja. Zlasti to velja za sodelovanje mikropodjetij ter malih in srednjih podjetij, ki nudijo konkurenčne rešitve/prilagodljivost, vendar bi lahko bila izključena iz javnih naročil ali kaznovana, če ne bodo ustrezno zajeta v posebnem pravnem poglavju oziroma obstoječih oblikah konzorcijev. EESO poudarja, kako pomembno je posodobiti določanje posebnih postopkov javnega naročanja in meril za izbor, da bi olajšali sodelovanje obstoječih ali novih grozdov MSP v tej konkretni evropski uredbi o ustanovitvi Skupnega podjetja (1), ki zajema klasične visokozmogljivostne superračunalnike in programe pa tudi nabavo kvantnih računalnikov in simulatorjev.

1.7

EESO pozdravlja možnost vključitve nadaljnjih partnerjev, hkrati pa vztraja, da je treba za vse nove partnerje, zlasti tiste iz držav zunaj EU, izpolniti zahtevo po vzajemnosti.

1.8

EU bi morala priložnost, ki jo ponuja razvoj tehnologije v okviru Skupnega podjetja EuroHPC, čim bolj izkoristiti za razvoj ustreznih evropskih industrijskih sektorjev, da bi lahko zajeli celotno proizvodno verigo (zasnova, proizvodnja, izvajanje in uporaba).

1.9

EU bi morala kot srednjeročni cilj določiti zmožnost načrtovanja in proizvodnje visokozmogljivostnega računalništva z uporabo evropske tehnologije.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Evropska komisija je 10. marca 2020 sprejela sporočilo Nova industrijska strategija za Evropo, v katerem je določila ambiciozno industrijsko strategijo za Evropo, ki bo vodila dvojni prehod na podnebno nevtralnost in vodilno vlogo na digitalnem področju. Komisija v svojem sporočilu poudarja, da je treba okrepiti razvoj ključnih omogočitvenih tehnologij, ki so strateško pomembne za evropsko industrijsko prihodnost, vključno z visokozmogljivostnimi računalniki in kvantnimi tehnologijami. V poznejšem sporočilu, sprejetem 27. maja 2020, z naslovom Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo (2) so bile aplikacije visokozmogljivostnega računalništva opredeljene kot strateška digitalna zmogljivost, ki bo prednostna usmeritev virov za naložbe v okrevanje Evrope, kot so mehanizem za okrevanje in odpornost, program InvestEU in instrument za strateške naložbe.

2.2

Aplikacije, razvite v okviru Skupnega podjetja EuroHPC in pri katerih se uporabljajo t. i. superračunalniki z izjemno visoko računalniško zmogljivostjo, lahko rešijo izjemno zapletene in zahtevne probleme. Danes so ključne za vodilno vlogo v svetu na področju strategij za obvladovanje znanstvenih, industrijskih in bioloških tveganj ter (kibernetskih) terorističnih tveganj, zato so bistvenega pomena za nacionalno varnost, obrambo in geopolitične izzive ter splošneje za digitalno in zeleno preobrazbo naše družbe. Aplikacije, razvite v okviru Skupnega podjetja EuroHPC, podpirajo tudi podatkovno gospodarstvo, s čimer ključnim tehnologijam, kot so umetna inteligenca, podatkovna analitika in kibernetska varnost, omogočajo, da izkoristijo izjemen potencial velepodatkov.

2.3

Visokozmogljivostno računalništvo postaja na svetovni ravni tudi vse pomembnejše orodje v podporo javnemu odločanju, saj omogoča simulacijo scenarijev ter zagotavlja podporo globalnim in regionalnim mrežam za skupno pripravljenost in odzivanje ter znanje v zvezi z naravnimi (npr. cunamiji, poplave, požari, potresi itd.) in antropogenimi tveganji (npr. industrijska tveganja). V tem okviru bi lahko sistemi Skupnega podjetja EuroHPC izkoristili in povečali svojo dodano vrednost, če bi se hkrati pojavilo več tveganj z velikim negativnim vplivom na družbo.

2.4

Skupno podjetje EuroHPC vključuje več industrijskih sektorjev, da bi jim omogočilo inovacije in prehod na izdelke in storitve visoke vrednosti, namenjene trženju na notranjem in svetovnem trgu, ter odpira pot novim industrijskim aplikacijam v kombinaciji z drugimi naprednimi digitalnimi tehnologijami.

2.5

Aplikacije in infrastruktura visokozmogljivostnega računalništva so bistvene na skoraj vseh raziskovalnih področjih, od osnovne fizike do biomedicine, da bi dosegli globlje znanstveno razumevanje in preboje.

2.6

Aplikacije visokozmogljivostnega računalništva se uporabljajo v povezavi s pandemijo COVID-19, pogosto v kombinaciji z umetno inteligenco, za pospeševanje odkrivanja novih zdravil, predvidevanje širjenja virusa, načrtovanje in distribucijo redkih medicinskih virov ter napovedovanje učinkovitosti zajezitvenih ukrepov in postepidemičnih scenarijev.

2.7

Visokozmogljivostno računalništvo je tudi ključno orodje za raziskovalce in oblikovalce politik pri reševanju glavnih družbenih izzivov, od podnebnih sprememb, migracij, pametnega in zelenega razvoja ter trajnostnega kmetijstva do personalizirane medicine in kriznega upravljanja v EU, v sodelovanju s sosednjimi in tretjimi državami.

2.8

Kot je navedeno v delovnem dokumentu služb Komisije (SWD) (3), je Evropa še vedno med vodilnimi v svetu na področju aplikacij visokozmogljivostnega računalništva, vendar njena superračunalniška infrastruktura na svetovni lestvici zaostaja.

2.9

Splošno priznan glavni kazalnik regionalne konkurenčnosti na področju visokozmogljivostnega računalništva je število sistemov na seznamih 10 najboljših in 500 najboljših svetovnih superračunalnikov v posamezni svetovni regiji.

2.10

Glede tega je bilo v oceni učinka za Skupno podjetje EuroHPC in študiji EIB (4) določeno osnovno izhodišče: v oceni učinka za Skupno podjetje EuroHPC so zapisali, da je „glavna težava (da EU nima najboljših superračunalnikov na svetu […]). Danes noben od 10 vodilnih superračunalnikov na svetu ni v EU […]. Skupno gledano EU in države članice v primerjavi z ZDA, Kitajsko ali Japonsko znatno premalo vlagajo v dobavo in infrastrukturo tehnologije visoko zmogljivostnega računalništva“.

2.11

V naslednjih nekaj letih bodo vodilna vloga Evrope v podatkovnem gospodarstvu, njena znanstvena odličnost in industrijska konkurenčnost vedno bolj odvisne od njene sposobnosti, da razvija ključne tehnologije visokozmogljivostnega računalništva, zagotavlja dostop do vrhunske superračunalniške in podatkovne infrastrukture ter ohrani sedanjo odličnost aplikacij visokozmogljivostnega računalništva. Za uresničitev tega je bistven vseevropski strateški pristop prek skupnih podjetij.

2.12

Prvo Skupno podjetje za evropsko visokozmogljivostno računalništvo je bilo ustanovljeno oktobra 2018 kot pravni in finančni okvir, ki je združil vire iz EU, 32 držav in dveh zasebnih članov: Evropske tehnološke platforme za visokozmogljivostno računalništvo (ETP4HPC) in združenja na področju vrednosti velepodatkov (BDVA).

2.13

Doslej je Skupno podjetje za svoje strateške naložbe uporabljalo sredstva iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020. Po 20 mesecih delovanja je znatno povečalo skupne naložbe v visokozmogljivostno računalništvo na evropski ravni in začelo izvajati svojo nalogo, da ponovno vzpostavi vodilni položaj Evrope na področju visokozmogljivostnega računalništva. Do konca leta 2020 bo uvedlo vrhunsko superračunalniško in podatkovno infrastrukturo, dostopno javnim in zasebnim uporabnikom po vsej Evropi. Naložbe Skupnega podjetja podpirajo tudi strokovne centre za visokozmogljivostno računalništvo po vsej Evropi, ki zagotavljajo široko dostopnost visokozmogljivostnega računalništva v Uniji ter ponujajo posebne storitve in vire za industrijske inovacije (vključno z MSP), razvoj spretnosti na področju visokozmogljivostnega računalništva ter raziskave in inovacije na področju kritičnih tehnologij in aplikacij strojne in programske opreme visokozmogljivostnega računalništva. To bo povečalo zmožnost EU, da razvije inovativne tehnologije visokozmogljivostnega računalništva.

2.14

V uredbi Sveta o ustanovitvi Skupnega podjetja EuroHPC iz leta 2018 (5) je določen cilj, da se doseže naslednji mejnik superračunalništva, zmogljivost na eksaravni. Glej uvodno izjavo 12: „Skupno podjetje bi bilo treba ustanoviti in to bi moralo začeti delovati najpozneje v začetku leta 2019, da bi do leta 2020 doseglo cilj Uniji zagotoviti infrastrukturo pred eksaravnijo, ter razviti tehnologije in aplikacije, potrebne za dosego zmogljivosti na eksaravni približno med letoma 2023 in 2025.“ Do tega povečanja računalniške zmogljivosti bi prišlo tudi zaradi uvajanja kvantnih računalnikov in prehoda na tehnologije nad eksaravnijo.

2.15

Sedanja predlagana uredba je v bistvu nadaljevanje obstoječe pobude, vzpostavljene z Uredbo Sveta (EU) 2018/1488, vendar uvaja spremembe, s katerimi se uredba iz leta 2018 prilagaja programom naslednjega večletnega finančnega okvira, pa tudi upoštevajo prednostne naloge Komisije in omogoča, da Skupno podjetje uporablja sredstva iz novih programov večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027.

2.16

Delovni dokument služb Evropske komisije (SWD(2020) 179 final) analizira razvoj ključnih socialno-ekonomskih in tehnoloških dejavnikov ter zahtev uporabnikov, ki vplivajo na prihodnji razvoj infrastruktur visokozmogljivostnega računalništva in podatkovnih infrastruktur, tehnologij in aplikacij v EU in po svetu, ob upoštevanju političnih prednostnih nalog EU za obdobje 2020–2025.

2.17

Visokozmogljivostno računalništvo se uporablja v več kot 800 znanstvenih in industrijskih aplikacijah in aplikacijah javnega sektorja, ki imajo pomembno vlogo pri spodbujanju zmogljivosti industrije za inovacije, napredku znanosti in izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Evropa je danes vodilna na področju aplikacij visokozmogljivostnega računalništva na številnih področjih, kot so personalizirana medicina, vremenske napovedi, razvoj novih letal, avtomobilov, materialov in zdravil ter energija, inženirstvo in proizvodnja.

2.18

Upravljanje in dodelitev glasovalnih pravic v predlaganem Skupnem podjetju ostajata enaka, kot sta opredeljena v Uredbi Sveta (EU) 2018/1488. Skupno podjetje EuroHPC bo še naprej izvajalo strateški časovni načrt v zvezi z visokozmogljivostnim računalništvom, kot je opredeljen v večletnih strateških programih za raziskave in inovacije, ki sta jih pripravili svetovalna skupina za raziskave in inovacije Skupnega podjetja EuroHPC (RIAG) in svetovalna skupina za infrastrukturo Skupnega podjetja EuroHPC (INFRAG), ter dopolnjen s strateškim raziskovalnim načrtom zasebnih članov Skupnega podjetja EuroHPC za vzpostavitev ekosistema visokozmogljivostnega računalništva. Finančni prispevek Unije k Skupnemu podjetju v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 bi znašal [XXXX] EUR, pri čemer bi sodelujoče države in zasebni člani Skupnega podjetja EuroHPC prispevali vsaj enak znesek skupnega prispevka. Skupno podjetje bo ta sredstva uporabilo predvsem za izvajanje dejavnosti v okviru petih stebrov, opisanih zgoraj.

2.19

Glavni pričakovani rezultati predlaganega Skupnega podjetja EuroHPC v naslednjem desetletju bi vključevali: — združeno, varno in hiperpovezano evropsko infrastrukturo visokozmogljivostnega računalništva in podatkovno infrastrukturo s superračunalniki srednjega razreda ter vsaj dvema vrhunskima sistemoma na eksaravni in dvema vrhunskima sistemoma nad eksaravnijo (vsaj en iz vsake kategorije, zgrajen z evropsko tehnologijo), — hibridne računalniške infrastrukture, ki vključujejo napredne računalniške sisteme, — kvantne simulatorje in kvantne računalnike v infrastrukturah visokozmogljivostnega računalništva, — varno infrastrukturo visokozmogljivostnega računalništva in podatkovno infrastrukturo v oblaku za evropske zasebne uporabnike, — zmogljivosti in storitve, ki jih omogoča visokozmogljivostno računalništvo in temeljijo na evropskih javnih podatkovnih prostorih za znanstvenike, industrijo in javni sektor, — gradnike tehnologije naslednje generacije (strojna in programska oprema) in njihovo integracijo v inovativne arhitekture visokozmogljivostnega računalništva za sisteme na eksaravni in višji ravni, — centre odličnosti na področju aplikacij visokozmogljivostnega računalništva in industrializacije visokozmogljivostne računalniške programske opreme z novimi algoritmi, kodami in orodji, optimiziranimi za prihodnje generacije superračunalnikov, — obsežne industrijske preskuševalne naprave in platforme za visokozmogljivostno računalništvo ter podatkovne aplikacije in storitve v ključnih industrijskih sektorjih, — nacionalne strokovne centre za visokozmogljivostno računalništvo, ki zagotavljajo široko pokritost na področju visokozmogljivostnega računalništva v EU, s posebnimi storitvami in viri za industrijske inovacije (vključno z MSP), — znatno povečanje spretnosti ter strokovnega znanja in izkušenj na področju visokozmogljivostnega računalništva pri evropski delovni sili, — okrepljeno shranjevanje podatkov, zmogljivosti obdelave in nove storitve na področjih javnega interesa v državah članicah.

2.20

Glavni dosežki skupnih podjetij: — Skupno podjetje EuroHPC je z enotnim in usklajenim prizadevanjem z državami članicami znatno povečalo raven in kakovost naložb v visokozmogljivostno računalništvo na evropski ravni, — Skupno podjetje EuroHPC bo EU do konca leta 2020 zagotovilo najboljše svetovne superračunalnike, — Skupno podjetje EuroHPC bo zagotovilo evropski vir ključnih tehnologij, — ponudba in trg evropske tehnologije visokozmogljivostnega računalništva, — strategija Skupnega podjetja EuroHPC in njen vpliv na vrednostno verigo visokozmogljivostnega računalništva.

3.   Tržna gibanja in glavna spoznanja

3.1

Delovni dokument služb Komisije predstavlja najnovejše podatke o trgu Skupnega podjetja EuroHPC in ponuja pregled glavnih spoznanj, pridobljenih iz dosedanjih dejavnosti Skupnega podjetja.

3.2

Spoznanja, pridobljena pri upravljanju in vodenju Skupnega podjetja EuroHPC: Skupno podjetje EuroHPC je že pridobilo bogate delovne izkušnje, tudi z obsežnimi razpravami z deležniki o upravljanju, vodenju ter drugih vidikih delovanja. Primeri zajemajo: — trinajst sestankov upravnega odbora Skupnega podjetja EuroHPC z redno udeležbo delegatov Evropske komisije in 32 sodelujočih držav, — svetovalni skupini Skupnega podjetja (RIAG in INFRAG) sta se že večkrat sestali in bili deležni dejavne podpore na podlagi sodelovanja dveh zasebnih članov (ETP4HPC in BDVA), — izbor osmih gostiteljskih mest in začetek postopka javnega naročanja za osem superračunalnikov Skupnega podjetja EuroHPC ter objava razpisov tega skupnega podjetja za leti 2019 in 2020.

3.3

Obstaja 22 vidikov izvajanja in z njimi povezana glavna dosedanja spoznanja se lahko povzamejo takole: — poenostavitev sheme sofinanciranja, — poenostaviti in optimizirati je treba kombiniranje sredstev EU in nacionalnih sredstev pri različnih dejavnostih Skupnega podjetja EuroHPC, — priporočila vključujejo enoten sklop meril za upravičenost do sodelovanja (namesto 32 različnih nacionalnih meril za upravičenost), — izvajanje centralnega upravljanja vseh finančnih prispevkov (razen v ustrezno utemeljenih primerih) v skladu s členom 8(1)(c) predlagane uredbe o vzpostavitvi programa Obzorje Evropa in prožnost pri uvajanju različnih deležev evropskih in nacionalnih sredstev za financiranje udeležencev v dejavnostih raziskav in inovacij, — večja prožnost pri prispevku zasebnih članov in drugih zasebnih akterjev k dejavnostim Skupnega podjetja EuroHPC, zlasti z vključevanjem novih oblik sodelovanja, na primer s sofinanciranjem posebne infrastrukture visokozmogljivostnega računalništva za industrijsko uporabo.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Večina projektnih partnerjev prihaja iz raziskovalnih organizacij (75 % skupnega financiranja projektov prihodnjih in nastajajočih tehnologij), katerih glavni namen ni industrializacija doseženih rezultatov. Okrepljena in trajna prizadevanja za usposabljanje bodo tudi pomemben dejavnik pri polnem izkoriščanju naslednjih superračunalnikov pred eksaravnijo in superračunalnikov na eksaravni, financiranih v okviru Skupnega podjetja EuroHPC, pa tudi prihodnjih generacij računalništva. Velik izziv je prehod z visokozmogljivostnega računalništva, osredotočenega na simulacijo, na integracijo visokozmogljivostnega računalništva v polni kontinuirani infrastrukturi IT, od računalništva na robu do visokozmogljivostnega računalništva. Za to bi bilo treba razviti trden odnos med skupnostjo visokozmogljivostnega računalništva in drugimi ekosistemi, kot so velepodatki, umetna inteligenca in internet stvari. Evropa je lahko na tem področju vodilna v svetu, če se bo nadaljeval zagon, ki ga je ustvaril program Obzorje 2020.

---

(1)  Uredba Sveta (EU) 2018/1488 z dne 28. septembra 2018 o ustanovitvi Skupnega podjetja za evropsko visokozmogljivostno računalništvo (UL L 252, 8.10.2018, str. 1).

(2)  Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo, COM(2020) 456 final.

(3)  Equipping Europe for world-class High Performance Computing in the next decade, SWD(2020) 179 final.

(4)  Equipping Europe for world-class High Performance Computing in the next decade, SWD(2020) 179 final.

(5)  Uredba Sveta (EU) 2018/1488.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Priporočilo za priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja

(COM(2020) 746 final)

(2021/C 123/03)

Poročevalka:

Judith VORBACH

Zaprosilo	Evropska komisija, 27. 11. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	14. 12. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	234/1/8

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EU se je znašla v najgloblji recesiji v svoji zgodovini. Prevladuje negotovost in računati je treba z resnimi tveganji. Poleg tega bo kriza zaradi pandemije po vsej verjetnosti povečala neravnovesja in neenakosti. S tega vidika EESO pozdravlja priporočila Komisije in se zavzema za pristop gospodarske politike, ki podpira okrevanje, povečuje naložbe, nadalje povezuje enotni trg, zagotavlja pravične delovne pogoje ter poglablja ekonomsko in monetarno unijo. EESO izrecno podpira sveženj za okrevanje Next Generation EU in poziva k čim prejšnjemu sprejetju nujnih sporazumov.

1.2

Okrevanje bo uspešno le, če ga bo spremljalo prestrukturiranje našega gospodarstva in družbe. Za stabilizacijo povpraševanja je ključna ponovna vzpostavitev zaupanja. Fiskalna pravila bi bilo treba preusmeriti h gospodarskemu upravljanju, ki je bolj osredotočeno na blaginjo, vključno z zlatim pravilom, in znova bi jih bilo treba uporabljati šele, ko se bo brezposelnost bistveno zmanjšala. Skrbneje bi bilo treba preučiti učinek krize na neenakost in družbeno-gospodarsko negotovost. Izboljšati bi bilo treba poslovno in tudi socialno okolje. Nujni so boljše vključevanje socialnih partnerjev in civilne družbe v podnebno politiko ter nacionalni načrti za okrevanje in odpornost, kot tudi odločna reforma davčnih politik za soočenje z gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi. Dokončati je treba bančno unijo in unijo kapitalskih trgov, pri čemer je treba dati prednost stabilnosti finančnih trgov.

2.   Ozadje

Komisija priporoča, naj države članice euroobmočja ukrepajo na naslednje načine:

2.1

zagotovijo naj naravnanost politike, ki podpira okrevanje: fiskalne politike bi morale v celotnem letu 2021 ostati spodbujevalne. Ko bodo razmere to dopuščale, bi bilo treba podporo postopoma odpraviti na tak način, da se ublaži vpliv krize na družbo in trg dela ter zagotovi vzdržnost dolga. Države članice naj izboljšajo upravljanje javnih financ in javnofinančne odhodke bolje usmerijo v potrebe po okrevanju in odpornosti;

2.2

izvedejo naj reforme, ki krepijo produktivnost in zaposlovanje ter povečujejo naložbe v podporo okrevanju, ki je skladno s pravičnim zelenim in digitalnim prehodom. Zagotovijo naj nadaljnje povezovanje enotnega trga, aktivne politike trga dela, poštene delovne pogoje in vključevanje socialnih partnerjev v oblikovanje politik. Obravnavajo naj davčne izzive, ki izhajajo iz digitalizacije, se borijo proti agresivnemu davčnemu načrtovanju ter podprejo oblikovanje cen ogljika in okoljsko obdavčitev;

2.3

okrepijo naj nacionalne institucionalne okvire: prednostno naj izvajajo reforme za zagotovitev uporabe sredstev EU, krepijo učinkovitost uprave, zmanjšajo upravno breme za podjetja ter vzpostavijo učinkovite okvire za boj proti goljufijam, korupciji in pranju denarja. Izboljšajo naj insolvenčne okvire, nedonosne izpostavljenosti in razporejanje kapitala;

2.4

zagotovijo naj makrofinančno stabilnost: ohranjajo naj kanale kreditiranja za gospodarstvo in ukrepe za podporo podjetjem, ki so spodobna preživeti. Poleg tega bi morale ohranjati trdne bilance stanja v bančnem sektorju, vključno z nadaljnjim obravnavanjem nedonosnih posojil;

2.5

dosežejo naj napredek pri poglabljanju EMU za povečanje odpornosti. To bo prispevalo h krepitvi mednarodne vloge eura in spodbujalo gospodarske interese Evrope v svetovnem merilu.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Pesimistični obeti iz spomladanske gospodarske napovedi za leto 2020, po kateri je EU v tem letu vstopila v najglobljo gospodarsko recesijo v svoji zgodovini, so se potrdili. Kriza zaradi COVID-19 je povzročila vrsto šokov na strani povpraševanja in ponudbe, posledica pa je pričakovano 7,8-odstotno zmanjšanje BDP v letu 2020. Ravno tako se je poslabšalo stanje na trgu dela, čeprav se gospodarska kriza zaradi ambicioznih političnih ukrepov, kot so sheme skrajšanega delovnega časa, ne kaže v celoti v stopnjah brezposelnosti. Kljub temu beležimo zmanjšanje skupnega števila opravljenih delovnih ur in znižanje stopenj delovne aktivnosti zaradi delavcev, ki ne iščejo več dela.

3.2

Okrevanje v letu 2021 bo predvidoma počasnejše, ko je bilo pričakovati, negotovost pa je precejšnja. EESO opozarja na nujnost predvidevanja več resnih tveganj, med katere sodijo dvojna recesija, množična brezposelnost, bankroti, nestabilnost finančnih trgov, deflacija ter negativni učinki negotovosti na potrošnjo in naložbe. Kriza zaradi pandemije bo po vsej verjetnosti še zaostrila probleme, ki že obstajajo, kot so nizka raven naložb, vse večje razlike med državami članicami in regijami, neenakosti znotraj družb in politične napetosti. Poleg tega bi razvoj v letu 2021 lahko privedel do negativnih dolgoročnih posledic, obvladovanje podnebne krize pa bo še vedno nujna naloga.

3.3

S tega vidika EESO pozdravlja sveženj priporočil Komisije, ki upoštevajo mnoge pomisleke, ki jih je izrazil v dodatnem mnenju o ekonomski politiki euroobmočja 2020 (1). Okrevanje bo uspešno le, če ga bo spremljalo prestrukturiranje našega gospodarstva in družbe, da se uresniči bolj povezana, bolj demokratična in socialno bolj razvita Unija. Glavna naloga oblikovalcev gospodarske politike v letu 2021 bo ustvariti okolje, ki spodbuja trajnostno in vključujočo rast. V ta namen je treba ponovno vzpostaviti zaupanje.

3.4

EESO izrecno podpira trden odziv na ravni EU za boj proti krizi, vključno z mehanizmom za okrevanje in odpornost. Da bi bilo lahko okrevanje hitro in učinkovito, je izredno nujna solidarnost. Evropska podjetja, delavci in civilna družba potrebujejo vire za premostitev krize. Zato načrta okrevanja ne bi smeli postavljati pod vprašaj in tudi ne bi smeli odlašati z njegovim izvajanjem. Vse potrebne sporazume bi bilo treba čim prej skleniti.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO pozdravlja priporočilo Komisije, naj se zagotovi naravnanost politike, ki podpira okrevanje. Prezgodnja postopna odprava podpornih ukrepov bi omajala učinke ukrepov EU za boj proti krizi. Vlade bi morale imeti možnost, da nujne ukrepe izvajajo ne glede na njihovo trenutno stopnjo zadolženosti. Najboljši način za vzdržne javne finance je ohranjanje trajnostne in vključujoče rasti. Podpora produktivnosti bi lahko pospešila zmanjševanje primanjkljaja v prihodnjih letih (2). Da se prepreči povratek k starim fiskalnim pravilom in doseže prehod h gospodarskemu upravljanju (3), osredotočenemu na blaginjo, EESO poziva k čim prejšnjemu nadaljevanju procesa pregleda. Posodobljena fiskalna pravila bi zato morali vsekakor ponovno uvesti šele po znatnem zmanjšanju brezposelnosti.

4.2

EESO pozdravlja priporočilo Komisije za povišanje ravni zasebnih in javnih naložb. Če naj bi zagotovili okrevanje v kratkoročnem času, okrepili konkurenčnost, ostali svetovna gospodarska sila ter ohranili socialne in okoljske temelje za blaginjo prihodnjih generacij, je treba nujno preiti na trajnostne in zelene naložbe, naložbe v infrastrukturo in zdravstveno varstvo ter/ali naložbe v višjo produktivnost. Tudi izdatke za preusposabljanje delavcev je treba obravnavati kot naložbo. EESO opozarja na svoje priporočilo za sprejetje zlatega pravila.

4.3

Pandemija povečuje neenakosti in socialno izključenost. Največje breme krize nosijo mnoge ženske, migranti, invalidi in mladi. Tisti, ki so bili ranljivi pred krizo, bodo po vsej verjetnosti najbolj prizadeti. Toda tudi mnogi zaposleni na visokokakovostnih delovnih mestih menijo, da so izpostavljeni tveganju za poslabšanje delovnih pogojev, znižanje dohodka ali brezposelnost. EESO poziva, naj boj proti neenakostim postane prednostna naloga pri vseh načrtovanih ukrepih za okrevanje. Skrbneje je treba preučiti posledice krize na socialno izključenost, pa tudi na vse večjo družbeno-gospodarsko negotovost, s katero se sooča precejšen del prebivalstva. Koristi okrevanja bi morale biti enako porazdeljene, kar je odločilno za okrepitev zaupanja in stabilizacijo povpraševanja.

4.4

Nadaljnje povezovanje enotnega trga bi moralo ostati ena glavnih prednostnih nalog. Sem sodi tudi izvajanje načel evropskega stebra socialnih pravic. Poslovno okolje je treba izboljševati hkrati s socialnim. EESO opozarja na delovni dokument Komisije o izvajanju ciljev ZN za trajnostni razvoj, ki navaja, da bodo ti cilji pomagali EU, da bo ostala osredotočena na rast, ki je skladna z omejitvami planeta, ter na blaginjo, vključevanje in enakost. S tem se priznava, da mora gospodarstvo koristiti ljudem in planetu. Med pobude za bolj socialno Evropo med mnogimi drugimi sodita predlog direktive o ustreznih minimalnih plačah in akcijski načrt za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic. EESO je poleg tega sprejel mnenje Za evropsko okvirno direktivo o minimalnem dohodku (4) in mnenje Skupni minimalni standardi EU na področju zavarovanja za primer brezposelnosti (5).

4.5

Dobrodošla so tudi priporočila Komisije glede trga dela, vključno s spodbujanjem pravičnih delovnih pogojev, zagotavljanjem vključevanja socialnih partnerjev v oblikovanje politik ter krepitvijo socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj. EESO poziva k višjim standardom pri vključevanju socialnih partnerjev in civilne družbe v podnebno politiko. Strukturne spremembe za dosego brezogljičnega gospodarstva bi se lahko podprle s socialnim dialogom med regijami in vpletenimi socialnimi partnerji, da se zaščitijo socialni vidiki. Ključno bo tudi vključevanje civilne družbe v pripravo in izvajanje nacionalnih načrtov za uporabo mehanizma za okrevanje in odpornost, ki naj bi se spremljal v okviru procesa semestra.

4.6

Za boj proti davčnim utajam, agresivnemu davčnemu načrtovanju, pranju denarja in korupciji so potrebni učinkoviti okviri. EESO poziva k odločni reformi davčnih politik za soočenje z gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi. Sem sodita preusmeritev davčne obremenitve z dela na davčne osnove, ki manj škodijo ponudbi delovne sile, pri čemer je treba upoštevati s tem povezan distribucijski učinek in preprečiti regresivne učinke. EESO poziva tudi k nujnemu ukrepanju glede glasovanja s kvalificirano večino pod pogoji, ki jih je priporočil v prejšnjih mnenjih (6). Preučiti je treba zasnovo minimalne efektivne obdavčitve dobičkov pravnih oseb in njeno možno uporabo. Na koncu EESO poziva k bistvenemu napredku pri uvajanju novih lastnih virov, kot je opisano v načrtu za okrevanje.

4.7

EESO se strinja s Komisijo, da bi bilo treba dokončati bančno unijo in unijo kapitalskih trgov, pri čemer mora biti stabilnost finančnih trgov prednostna naloga. Izplačila dividend so zdaj v bančnem sektorju – večinoma prostovoljno – omejena. Razmisliti bi bilo treba o možnosti, da se te omejitve ohranijo tudi med obdobjem okrevanja in da se ponovno uvede popolna začasna ustavitev izplačil, zlasti za banke, ki lahko izkoristijo več ukrepov javne podpore. To bi zmanjšalo tveganje za nestabilnost finančnega trga, hkrati pa bi lahko izboljšalo pričakovane donose bank.

---

(1)  UL C 10, 11.1.2021, str. 79.

(2)  Nacionalna banka Belgije ocenjuje, da ima lahko enkratni primanjkljaj v letu 2020, povezan s krizo, enkratni učinek v višini -4,6 % BDP.

(3)  UL C 429, 11.12.2020, str. 227.

(4)  UL C 190, 5.6.2019, str. 1.

(5)  UL C 97, 24.3.2020, str. 32.

(6)  UL C 353, 18.10.2019, str. 90, in UL C 364, 28.10.2020, str. 29.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o novem paktu o migracijah in azilu

(COM(2020) 609 final)

(2021/C 123/04)

Poročevalec:	José Antonio MORENO DÍAZ
Soporočevalec:	Cristian PÎRVULESCU

Zaprosilo	Evropska komisija, 11. 11. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	17. 12. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	203/0/19

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EU mora poiskati pravo ravnovesje med učinkovitim in realnim upravljanjem migracij, ki je humano in vzdržno ter hkrati zagotavlja varnost in nadzor na zunanjih mejah, ter Evropejcem poslati tudi jasno sporočilo, da se lahko migracije skupaj upravljajo bolje.

1.2

EESO je seznanjen s predstavitvijo novega pakta o migracijah in azilu, v katerem so podrobno opisani petletni delovni načrti Komisije na področju skupnega upravljanja priseljevanja in azila. V tem smislu gre bolj za delovni program Komisije kot za pakt. Predlogi, ki spremljajo pakt o migracijah in azilu, so pomembni, vendar ne zadoščajo za razvoj skupnega evropskega okvira za upravljanje migracij, ki bi bil učinkovit ter v skladu z vrednotami in cilji EU. EESO obžaluje, da je večina predlogov iz pakta o migracijah in azilu namenjena upravljanju zunanjih meja in vračanju, medtem ko zakonitim potem priseljevanja, varnim načinom za pridobitev azila ali vključevanju in integraciji državljanov tretjih držav v EU ni namenjena ustrezna pozornost.

1.3

EESO obžaluje, da v paktu o migracijah in azilu ni omenjen globalni dogovor Združenih narodov o varnih, urejenih in zakonitih migracijah (2018) kot večstranska osnova za mednarodno upravljanje migracij. EESO podpira krepitev svetovnega večstranskega sistema, ki temelji na pravilih (1), med drugim na področju mobilnosti in migracij, ter Komisijo spodbuja, naj novo agendo uskladi s svetovnimi politikami in instrumenti (2). Poleg tega institucije EU in države članice spodbuja, naj migracije in mobilnost umestijo v širši okvir ciljev trajnostnega razvoja OZN.

1.4

V paktu o migracijah in azilu so pravilno poudarjene nedoslednosti med azilnimi sistemi in sistemi vračanja držav članic ter potreba po krepitvi solidarnosti. Ni pa jasno, ali bo načelo prostovoljne in selektivne solidarnosti prispevalo k reševanju velikih izzivov na področju usklajevanja. Spodbude za sodelovanje držav članic v tem mehanizmu niso omenjene, zlasti ker so nekatere od njih zavrnile sodelovanje v prejšnjem mehanizmu premestitev. Čeprav se jih spodbuja k sodelovanju, pri tem ni mišljeno sodelovanje na področju premeščanja, ki je najbolj pereče, težavno in drago vprašanje, ampak na področju krepitve zmogljivosti in vračanja.

1.5

EESO meni, da predvideni sistem pregleda pred vstopom in mejni postopki niso ustrezni. Prvič, sistem pregleda ne zagotavlja dovolj postopkovnih jamstev za spoštovanje temeljnih pravic oseb, ki do njega dostopajo. V sedanji obliki pomeni večji pritisk za države, naj hitro sprejmejo odločitev in tako ne upoštevajo pravic posameznikov, določenih v Ženevski konvenciji iz leta 1951, zlasti pravice nevračanja. Drugič, tako kot pri pristopu žariščnih točk so pogoji za sprejem migrantov in prosilcev za azil resno vprašanje, ki ga je treba v celoti obravnavati (3).

1.6

EESO z veseljem pričakuje strategijo EU o prostovoljnem vračanju in ponovnem vključevanju, tj. dokument, s katerim naj bi se precej izboljšali strogi ukrepi za ponovno vključevanje, s čimer se bo strategija oddaljila od pristopa, osredotočenega predvsem na policijsko delo. Vračanje bi moralo vključevati različne socialne, ekonomske in politične akterje, ki lahko ustvarijo celovitejše in bolj humano okolje.

1.7

EESO pozdravlja pobude reševanja na morju, ki so dejansko namenjene reševanju življenj. Meni, da sta reševanje in iskanje oseb na morju mednarodna pravna obveznost, ki jo morajo izpolniti vse države članice, pri čemer je treba v ta namen zagotoviti učinkovite in ustrezne javne mehanizme. V zvezi s tem so potrebna trajna prizadevanja za preprečevanje kriminalizacije humanitarnih delavcev, ki izvajajo prepotrebne operacije iskanja in reševanja.

1.8

EESO pozdravlja pobude za izboljšanje skupne odgovornosti in boljše upravljanje migracijskih tokov s tretjimi državami. Vendar je zaskrbljen zaradi uporabe mehanizmov sodelovanja, ki bi lahko povzročili eksternalizacijo upravljanja migracij EU ali ga spremenili v negativno spodbudo za tretje države, pa tudi zaradi skušnjave, da bi bila razvojna pomoč in sodelovanje pogojena z razvojem politik nadzora nad migracijami in/ali ponovnega sprejema.

1.9

EESO pozdravlja razvoj varnih in zakonitih poti za dostop do evropskega ozemlja, zlasti s programi preseljevanja in programi, ki temeljijo na skupnostnem sponzorstvu. Vendar meni, da ti kanali izpolnjujejo samo potrebe posameznikov s posebnim profilom ter ne zagotavljajo celovitih, učinkovitih ali varnih odzivov na potrebo po zakonitih poteh priseljevanja v EU. EESO obžaluje, da so ukrepi za izboljšanje zakonitih načinov vstopa omejeni na privabljanje talentov in revizijo direktiv o modri karti ter študiju in raziskavah. Celovit pristop k mobilnosti je bistven, da bi se zagotovile alternative, ki presegajo nadzor meja in vračanje.

1.10

EESO želi pozornost nameniti delovnim in življenjskim pogojem številnih državljanov tretjih držav, zlasti v kmetijstvu. Države članice in njihovi pristojni organi morajo obravnavati primere zlorab in izkoriščanja, organizacije civilne družbe in sindikate pa je treba spodbujati, naj sodelujejo z državljani tretjih držav ne glede na njihovo raven zaposlitve in plačo.

1.11

EESO je zaskrbljen, da bi lahko boj proti mrežam povzročil kršenje pravic žrtev trgovine z ljudmi in tihotapljenja, zlasti pa je zaskrbljen zaradi sodelovanja tretjih držav, v katerih se ne spoštujejo temeljne pravice teh posameznikov ali dostojni življenjski pogoji. Videli smo lahko na primer, kako se boj proti trgovini z ljudmi uporablja v prizadevanjih za kriminalizacijo humanitarnega delovanja.

1.12

EESO meni, da se mora boj proti mrežam tihotapcev ljudi in trgovine z ljudmi nadaljevati, ter v celoti priznava, da je treba izboljšati učinkovitost direktive o sankcijah za tiste, ki nezakonito zaposlujejo.

1.13

EESO z veseljem pričakuje razvoj nedavno predstavljenega akcijskega načrta za integracijo in vključevanje za obdobje 2021-2027 (4). Razočaran je, ker je temu vprašanju, ki je bistvenega pomena za soobstoj v naših družbah, v paktu o migracijah in azilu namenjene tako malo pozornosti. V sporočilu nista navedena obseg in struktura podpore ukrepom za vključevanje. EESO ima veliko izkušenj z vprašanji, povezanimi z vključevanjem, novi pakt o migracijah in azilu pa v svoji sedanji obliki žal ne vključuje ambicioznosti in jasnosti glede orodij in spodbud, ki so na voljo različnim deležnikom.

2.   Ozadje

2.1.

Evropska komisija je 23. septembra predstavila svoj nov delovni načrt na področju priseljevanja in azila, tj. novi pakt o migracijah in azilu. Ta dokument temelji na delovnih načrtih, ki so bili na tem področju razviti od leta 1999. V kronološkem zaporedju so to agende iz Tampereja (1999), Haaga (2004) in Stockholma (2009) ter evropska agenda o migracijah (2015).

2.2.

Cilj novega pakta o migracijah in azilu je vzpostaviti nov okvir za ukrepanje, da bi zagotovili prosto gibanje v schengenskem območju in temeljne pravice ter dosegli učinkovito migracijsko politiko. Priprava pakta o migracijah in azilu se je začela decembra 2019 in je vključevala dva celotna kroga posvetovanj z vsemi državami članicami, Evropskim parlamentom, nacionalnimi parlamenti, civilno družbo, socialnimi partnerji in podjetji, da bi upoštevali čim več različnih vidikov. Pakt o migracijah in azilu bo kmalu predstavljen Parlamentu in Svetu.

2.3.

Z evropsko agendo o migracijah iz leta 2015 se je zagotovil takojšnji odziv na krizne razmere v Sredozemlju, s paktom o migracijah in azilu pa se prizadeva zagotoviti nov, trajen evropski okvir za reševanje različnih izzivov, s katerimi se soočajo države članice tako v običajnih razmerah kot v izrednih ali kriznih razmerah, na načine, ki vedno odražajo evropske vrednote.

2.4.

Komisija v paktu o migracijah in azilu ugotavlja, da je leta 2019 v Evropi živelo 20,9 milijona državljanov tretjih držav (4,7 % celotnega prebivalstva) in da je bilo v navedenem letu v državah članicah izdanih približno 3 milijone prvih dovoljenj za prebivanje. V letu 2019 so države EU gostile 2,6 milijona beguncev (0,6 % celotnega prebivalstva EU), poleg tega pa je bilo vloženih 698 000 novih prošenj za azil. Komisija ugotavlja tudi, da je v letu 2019 poskusilo na ozemlje Evropske unije nezakonito vstopiti 142 000 oseb in da je bila dejansko izvedena samo tretjina vrnitev.

2.5.

Za obravnavanje teh novih razmer, ki so precej drugačne kot v obdobju 2015–2016, je pakt o migracijah in azilu usmerjen v doseganje enakomernejše porazdelitve odgovornosti med državami članicami ter povečanje solidarnosti med njimi, doseganje napredka pri učinkovitejšem upravljanju migracij, azila in meja ter izboljšanje upravljanja in odpravo sedanjih vrzeli.

2.6.

Pakt o migracijah in azilu je osredotočen na tri glavna področja: (1) izboljšanje sodelovanja s tretjimi državami izvora ali tranzita, da bi se izboljšalo upravljanje migracij, (2) izboljšanje upravljanja zunanjih meja EU, okrepitev tehničnega sodelovanja in identifikacijskih mehanizmov ter spremembo in posodabljanje postopkov, da bi se zagotovila večja jasnost pri razporejanju odgovornosti, ter (3) vzpostavitev novega stalnega mehanizma za solidarnost.

2.7.

Cilji pakta o migracijah in azilu so zlasti spodbujanje zanesljivega in pravičnega upravljanja zunanjih meja, vključno z identifikacijskimi, zdravstvenimi in varnostnimi pregledi; pravična in učinkovita pravila o azilu, poenostavitev azilnega postopka in postopka vračanja; novi solidarnostni mehanizem za primere iskanja in reševanja, ob pritiskih in v času kriz; odločnejše predvidevanje, pripravljenost na krize in odzivanje nanje; učinkovita politika vračanja in usklajen pristop k vračanju na ravni EU; celovito vodenje na ravni EU za boljše upravljanje in izvajanje azilne in migracijske politike; vzajemno koristna partnerstva s ključnimi tretjimi državami izvora in tranzita; razvoj trajnostnih zakonitih poti za tiste, ki potrebujejo zaščito, in privabljanje talentov v EU ter podpiranje učinkovitih politik vključevanja.

2.8.

Predstavitvi pakta o migracijah in azilu so priloženi drugi novi dokumenti, ki jih je treba podrobneje obravnavati, saj določajo podrobnosti delovnega načrta, predlaganega v paktu. Komisija (1) predlaga uredbo o upravljanju azila in migracij, vključno z novim solidarnostnim mehanizmom; z novo zakonodajo naj bi se uvedel postopek pregleda na zunanjih mejah; (2) spreminja predlog nove uredbe o azilnih postopkih, da se vanjo vključi nov postopek na meji in poveča učinkovitost azilnih postopkov; (3) spreminja predlog uredbe Eurodac, da se izpolnijo potrebe po podatkih iz novega okvira za upravljanje azila in migracij v EU; (4) določa novo strategijo za prostovoljno vračanje in ponovno vključevanje; (5) sprejema priporočilo o sodelovanju med državami članicami v zvezi z dejavnostmi reševanja, ki jih izvajajo zasebni subjekti; (6) predstavlja priporočilo o zakonitih poteh do zaščite v EU, vključno s preselitvijo; (7) predlaga zakonodajo za obravnavanje kriznih situacij in višje sile ter razveljavitev direktive o začasni zaščiti ter (8) predstavlja načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize.

3.   Pripombe v zvezi s predstavitvijo novega pakta o migracijah in azilu

3.1

EESO je seznanjen s predstavitvijo novega pakta o migracijah in azilu, saj so v njem podrobno opisani petletni delovni načrti Komisije na področju skupnega upravljanja priseljevanja in azila. Predlogi, ki spremljajo pakt o migracijah in azilu, so pomembni, vendar nezadostni za razvoj skupnega evropskega okvira za upravljanje migracij, ki bi bil učinkovit ter v skladu z vrednotami in cilji EU. EESO zato meni, da jih je treba podrobneje preučiti.

(a)	Skupni evropski okvir za upravljanje migracij in azila

3.2

V paktu o migracijah in azilu so pravilno poudarjene nedoslednosti med azilnimi sistemi in sistemi vračanja držav članic ter potreba po okrepitvi solidarnosti v EU z odpravo pomanjkljivosti pri izvajanju ter potreba po izboljšanju in okrepitvi sodelovanja s tretjimi državami. Vendar ni jasno, ali bo načelo prostovoljne in selektivne solidarnosti prispevalo k reševanju velikih izzivov na področju usklajevanja v zadnjem desetletju.

3.3

Cilj pakta za migracije in azil je izboljšati postopke vstopa, da bi se olajšala hitra identifikacija oseb, ki zaprosijo za zatočišče, ter spodbujali postopki vračanja oseb, ki poskušajo na evropsko ozemlje vstopiti nezakonito. Namen predloga v zvezi z novimi postopki pregleda pred vstopom je olajšati hitro obdelavo, ki omogoča vračanje v varne ali izvorne tretje države in hkrati zagotavlja, da se obravnava vsaka prošnja posebej.

3.4

EESO meni, da so mehanizmi pregleda pred vstopom nov prispevek, ki ga je treba preučiti, vendar se sprašuje, kako bi jih lahko izvajali v praksi. Zdi se, da petdnevni rok za dokončanje pregleda ne pomaga državam, v katere po morju nezakonito prispe največ ljudi, ter da bi pomenil večji pritisk na te države, naj sprejmejo hitro odločitev, kar bi zelo težko storile ob upoštevanju potrebnih jamstev ter v skladu z načeli varnosti in varstva pravic v okviru mednarodnega azilnega sistema, tj. ustrezno upoštevanje pravic posameznikov, določenih v Ženevski konvenciji iz leta 1951. Prav tako ni jasno, kako se bodo postopki vračanja izboljšali, če jih večina ni ustrezno delovala, kot je priznano tudi v paktu o migracijah in azilu, in sicer ne le zaradi premajhne tehnične zmogljivosti v državah EU, temveč tudi zaradi neodziva v državah gostiteljicah.

3.5

V skladu s predlogom je treba prošnje za azil, vložene na zunanjih mejah EU, obravnavati v okviru azilnih postopkov EU, vendar ne pomenijo samodejne pravice do vstopa v EU. Ta postopek bo verjetno povzročil velike težave v krajih pred vstopom, tj. krajih, ki morajo biti pripravljeni na nastanitev precejšnjega števila posameznikov, in dodatno spodbudo za hitrejše vračanje. Postopek na meji lahko povzroči zmanjšanje zaščitnih ukrepov in tveganje, da se bo razširil pojav pridržanja ali stanja, podobnega pridržanju. Uporaba konceptov informacij o izvorni državi in varnih držav pri organizaciji pregledov pred vstopom je še posebej problematična, saj je v nasprotju s pristopom ocenjevanja vsakega primera posebej (5). Mednarodna zaščita se ne dodeli zaradi državljanstva, ampak zaradi groženj in tveganj za življenje posameznikov.

3.6

EESO glede na doslej ugotovljene težave pozdravlja iskanje alternativnih pristopov za določitev države, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, vendar se sprašuje, kakšne bodo te alternative in kakšna bo sprememba, saj predlog nove uredbe o postopkih mednarodne zaščite, ki naj bi vključeval nov postopek na meji in povečal učinkovitost azilnih postopkov, določa enak pristop, kot se uporablja v skladu s trenutno veljavno dublinsko uredbo.

3.7

V okviru novega solidarnostnega mehanizma bi lahko države članice sodelovale pri premestitvi ali sponzoriranem vračanju oseb brez urejenega statusa. EESO ima pomisleke glede izvedljivosti mehanizma, ki poleg tega temelji na hipotetični prostovoljni solidarnosti. V predlogu niso omenjene spodbude za sodelovanje držav članic v tem mehanizmu, zlasti ob upoštevanju, da so nekatere od njih zavrnile sodelovanje v prejšnjem mehanizmu premestitev (6), ali dejstvu, da ne gre za izrecno obveznost; poudariti bi bilo treba, da ima lahko ta mehanizem, ki temelji na solidarnosti, tudi nasprotni učinek premestitve posameznika v sponzorsko državo članico, če se vračanje dejansko ne izvede v osmih mesecih. To bi lahko povzročilo vrzeli v odgovornosti v zvezi s pravicami oseb, ki so v postopku vračanja. Poleg tega se na podlagi predlaganega novega solidarnostnega mehanizma države članice spodbuja, naj ne sodelujejo pri premeščanju, ki je najbolj pereče, težavno in drago vprašanje, ampak se lahko namesto tega odločijo za sodelovanje pri vračanju (7).

3.8

EESO pozdravlja skrajšanje rokov za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas s petih na tri leta za osebe z mednarodno zaščito, če se odločijo ostati v državi članici, ki jim je to zaščito zagotovila. Jasno je, da je cilj olajšati vključevanje v lokalne skupnosti, čeprav bi se lahko zdelo, da omejuje mobilnost znotraj EU.

3.9

EESO pozdravlja ukrepe za izboljšanje usklajevanja med nacionalnimi strategijami na področju azila in politik vračanja, vendar obžaluje, da je bilo predloženih več predlogov o usklajevanju instrumentov vračanja kot o usklajevanju azilnih postopkov in postopkov za sprejem beguncev.

3.10

EESO pozdravlja tudi načrtovano ustanovitev Agencije Evropske unije za azil kot nujen korak k večji konvergenci in boljšemu izvajanju skupnih pravil o azilu.

3.11

EESO meni, da je napredek pri zaščiti in zagotavljanju pomoči najbolj ranljivim skupinam, kot so mladoletni migranti, zlasti če potujejo brez družine, bistvenega pomena (8). Evropska mreža za skrbništvo bi morala imeti večjo vlogo pri zaščiti takih posameznikov, njihovo integracijo in vključevanje v države EU pa bi bilo treba izboljšati tako, da se jim zagotovijo pravna pomoč, nastanitev, dostop do izobraževanja itd.

3.12

EESO spodbuja Komisijo in države članice, naj sprejmejo bolj proaktivno stališče pri prepoznavanju in zaščiti žensk in deklet, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja ali drugih oblik nasilja na podlagi spola.

3.13

EESO je seznanjen s težavami, s katerimi se srečujejo države članice pri zagotavljanju dejanskih vrnitev, ter pripravljenostjo Komisije, da se približa skupnemu in učinkovitemu evropskemu sistemu vračanja. Predlog temelji na izboljšanju operativne podpore pri vračanju in predlaga imenovanje nacionalnih koordinatorjev za vračanje. EESO obžaluje, da težave pri izvajanju programov vračanja niso ustrezno opredeljene (9), zaradi česar je to stališče, ki je strateškega pomena, odvisno od pripravljenosti tretjih držav izvora ali tranzita za sodelovanje.

3.14

EESO z veseljem pričakuje sprejetje strategije EU o prostovoljnem vračanju in ponovnem vključevanju, tj. dokument, s katerim naj bi se precej izboljšali strogi ukrepi za ponovno vključevanje, s čimer se bo strategija oddaljila od pristopa, osredotočenega predvsem na policijsko delo. Obstaja tveganje, da bi agencija Frontex razširila svoj mandat, da bi prispevala k učinkovitejšim postopkom vračanja, pri tem pa njene dejavnosti ne bi bile povezane z različnimi socialnimi, ekonomskimi in političnimi akterji, ki lahko ustvarijo celovitejše in bolj humano okolje za vračanje.

3.15

EESO meni, da je bistveno izboljšati mehanizme odgovornosti za delovanje agencije Frontex ter spremljati njene dejavnosti in zagotoviti, da varujejo in zagotavljajo temeljne pravice ljudi.

3.16

EESO poudarja, kako pomembno je varstvo osebnih podatkov, shranjenih v sistemu Eurodac, ter da je treba utemeljiti potrebo po sprejetih ukrepih in njihovo sorazmernost glede na občutljivost vključenih podatkov, zlasti v zvezi s prosilci za mednarodno zaščito in z zaupnostjo postopka (10).

(b)	Zanesljiv sistem pripravljenosti na migracijske krize in odzivanja nanje

3.17

EESO pozdravlja napredek, dosežen v zvezi z izboljšanjem preprečevanja in upravljanja migracijskih kriz, morebitnimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti za zagotovitev solidarnosti med državami članicami, ter varstvom temeljnih pravic oseb, ki bi jih lahko prizadele take krize. Vendar obžaluje, da ta pristop temelji na konceptu žariščnih točk, ki so se izkazale za kraje, kjer se kršijo pravice oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito v EU.

3.18

EESO razume, da je treba izboljšati mehanizme za obvladovanje kriznih razmer, vendar ima med drugim pomisleke glede pomena ponovnega razmisleka o direktivi o začasni zaščiti, saj se ta v zadnjih letih ni ustrezno izvajala. Kot je že bilo navedeno, EESO poziva Komisijo in druge institucije EU, naj nikakor ne omejijo dostopa do mednarodne zaščite in njene vsebine.

(c)	Integrirani sistem upravljanja meja

3.19

Upravljanje zunanjih meja je odgovornost, ki si jo delijo EU in njene države članice, pri čemer je ključnega pomena, da se ocenijo izvedbeni instrumenti. EESO želi poudariti, da mora biti uporaba človeških in tehnoloških virov vedno sorazmerna z dejanskimi razmerami ter brez izjeme upoštevati temeljne pravice in svoboščine posameznikov.

3.20

Doseganje popolne interoperabilnosti informacijskih sistemov je potreben korak za vzpostavitev skladne in učinkovite politike na ravni EU. Popolno interoperabilnost bi bilo treba doseči hitro ter ob ustreznem upoštevanju varstva osebnih podatkov in temeljnih pravic.

3.21

EESO zato pozdravlja pobude za reševanje na morju, ki so resnično namenjene reševanju življenj, vendar izraža zaskrbljenost zaradi udeležbe zasebnih podjetij, katerih delovanje in spoštovanje okvira človekovih pravic niso strogo nadzorovani. Meni, da sta reševanje in iskanje oseb na morju mednarodna pravna obveznost, ki jo morajo izpolniti vse države, pri čemer je treba v ta namen zagotoviti učinkovite in ustrezne javne mehanizme.

3.22

V zvezi s tem EESO meni, da so potrebna trajna prizadevanja za preprečevanje kriminalizacije humanitarnih delavcev, ki izvajajo prepotrebne operacije iskanja in reševanja.

3.23

EESO izraža zaskrbljenost zaradi tveganja, da bi se glede na pasivnost, ki so jo pokazale nekatere države članice, zasebna plovila spremenila v centre za pridržanje prosilcev za azil.

3.24

EESO pozdravlja prizadevanja za normalizacijo prostega gibanja v schengenskem območju in se veseli, da bo kmalu na voljo več podrobnosti o schengenskih ocenjevalnih mehanizmih. Prav tako z veseljem pričakuje načrtovano strategijo o prihodnosti schengenskega območja in upa, da bo prispevala k močnejšemu in popolnejšemu schengenskemu območju.

(d)	Okrepitev boja proti tihotapljenju ljudi

3.25

EESO meni, da se mora boj proti mrežam tihotapcev ljudi in trgovine z ljudmi nadaljevati, ter v celoti priznava, da je treba izboljšati učinkovitost direktive o sankcijah za tiste, ki nezakonito zaposlujejo. Zato ocenjuje, da je koristno vzpostaviti mehanizme za spodbujanje poročanja o osebah ali podjetjih, ki izkoriščajo žrtve trgovine z ljudmi, žrtve tihotapljenja ljudi in osebe brez delovnih dovoljenj (11).

3.26

EESO je zaskrbljen, da bi lahko boj proti mrežam povzročil kršenje pravic žrtev trgovine z ljudmi in tihotapljenja, zlasti pa je zaskrbljen zaradi sodelovanja tretjih držav, v katerih se ne spoštujejo temeljne pravice teh posameznikov ali dostojni življenjski pogoji. Videli smo lahko na primer, kako se boj proti trgovini z ljudmi uporablja v prizadevanjih za kriminalizacijo humanitarnega delovanja.

(e)	Sodelovanje z našimi mednarodnimi partnerji

3.27

EESO pozdravlja pobude za izboljšanje skupne odgovornosti in boljše upravljanje migracijskih tokov s tretjimi državami. Vendar je zaskrbljen zaradi uporabe mehanizmov sodelovanja, ki bi lahko povzročili eksternalizacijo upravljanja migracij EU ali ga spremenili v negativno spodbudo za tretje države, pa tudi zaradi skušnjave, da bi bila razvojna pomoč in sodelovanje pogojena z razvojem politik nadzora nad migracijami in/ali ponovnega sprejema. Pomembno je poudariti, da je treba v zunanjem delovanju EU in z vidika absolutnega spoštovanja človekovih pravic razlikovati migracijsko politiko, sodelovanje ter politiko razvojne pomoči in trgovinsko politiko.

3.28

EESO prav tako meni, da je treba okrepiti sodelovanje z državami, ki gostijo veliko beguncev, če to ne pomeni, da se bodo omejevale njihove možnosti za pridobitev dostopa do evropskega ozemlja, in če se bo EU proaktivno zanimala za njihove življenjske razmere, vključno z varstvom njihovih pravic v tretjih državah gostiteljicah.

3.29

EESO pozdravlja vse skupne pobude za napredek pri oblikovanju povezanih družb v tretjih državah, da bi se zmanjšale revščina in neenakosti v teh državah, ter za spodbujanje demokracije, miru in varnosti, vendar meni, da ta vprašanja ne bi smela biti povezana s sodelovanjem pri nadzoru migracijskih tokov, ki ga izvajajo zadevne države. Pomoč pri krepitvi zmogljivosti tretjih držav za upravljanje migracij je pozitivna, vendar ne bi smela biti povezana z njihovo vlogo pri nadzoru zunanjih tokov ali sporazumih o ponovnem sprejemu.

3.30

EESO ugotavlja, da pakt o migracijah in azilu na področju ponovnega sprejema pripisuje velik pomen sodelovanju s tretjimi državami. Vendar bi moral upoštevati tudi tveganje kršenja pravic oseb, ki so v postopku vračanja, in spodbude, ki jih te države lahko zahtevajo, da bi sprejele sodelovanje z EU.

3.31

EESO pozdravlja razvoj varnih in zakonitih poti za dostop do evropskega ozemlja, zlasti s programi preseljevanja in programi, ki temeljijo na skupnostnem sponzorstvu. Vendar meni, da ti kanali izpolnjujejo samo potrebe posameznikov s posebnim profilom (tistih, ki zaprosijo za mednarodno zaščito) ter ne zagotavljajo celovitih, učinkovitih ali varnih odzivov na potrebo po zakonitih poteh priseljevanja v EU.

(f)	Privabljanje talentov ter znanj in spretnosti v EU

3.32

Partnerstva za privabljanje talentov so pobuda z dodano vrednostjo, ki ponuja zakonito pot, zato jo EESO pozdravlja (12), četudi bo imela negativne posledice za države izvora, zlasti v smislu njihove sposobnosti izvajanja trajnostnega razvoja. Vendar obžaluje, da so ukrepi za izboljšanje zakonitih načinov vstopa omejeni na privabljanje talentov in revizijo direktiv o modri karti ter študiju in raziskavah, saj je njihovo področje uporabe omejeno. Celovit pristop k mobilnosti je bistven, da bi se zagotovile alternative, ki presegajo nadzor meja in vračanje.

3.33

EESO želi sodelovati v javnih posvetovanjih o privabljanju talentov ter znanj in spretnosti v EU, vendar ponovno poudarja krovno potrebo, da se trgi dela obravnavajo tudi na drugih področjih.

3.34

EESO želi pozornost nameniti delovnim in življenjskim pogojem številnih državljanov tretjih držav, zlasti v kmetijstvu. Države članice in njihovi pristojni organi morajo obravnavati primere zlorab in izkoriščanja, organizacije civilne družbe in sindikate pa je treba spodbujati, naj sodelujejo z državljani tretjih držav ne glede na njihovo raven zaposlitve in plačo.

(g)	Podpiranje vključevanja za bolj vključujoče družbe

3.35

EESO meni, sta vključevanje in integracija tretjih državljanov najpomembnejša za zagotovitev socialne kohezije v EU, ter z veseljem pričakuje analizo akcijskega načrta za integracijo in vključevanje za obdobje 2021-2027. Razočaran je, ker je temu vprašanju, ki je bistvenega pomena za soobstoj v naših družbah, v paktu o migracijah in azilu namenjene tako malo pozornosti.

3.36

V sporočilu nista navedena obseg in struktura podpore ukrepom za vključevanje. EESO pričakuje, da bo ta pomanjkljivost pakta o migracijah in azilu obravnavana v novem akcijskem načrtu za integracijo in vključevanje za obdobje 2021-2027. EESO ima veliko izkušenj z vprašanji, povezanimi z vključevanjem, sedanja oblika pa žal ne vključuje ambicioznosti in jasnosti glede orodij in spodbud, ki so na voljo različnim deležnikom.

---

(1)  UL C 14, 15.1.2020, str. 24.

(2)  V delovnem programu Komisije za leto 2021 je določeno, da je treba v drugem četrtletju leta 2021 sprejeti skupno sporočilo o okrepitvi prispevka EU k multilateralizmu, ki temelji na pravilih.

(3)  EESO dejavno obiskuje žariščne točke in sodeluje z akterji civilne družbe, ki so vključeni v vse razsežnosti migracij in vključevanja.

(4)  Glej COM(2020) 758 final.

(5)  Glej UL C 71, 24.2.2016, str. 82.

(6)  Sodba v skupnih zadevah Komisija proti Poljski, C-715/17, Madžarski, C-718/17, in Češki, C-719/17.

(7)  Žal ni zaščitnih ukrepov proti primerom, v katerih se nekatere vlade odločijo, da bodo postale ključni akterji vračanja v okviru populizma, uperjenega proti migrantom in beguncem.

(8)  Glej UL C 429, 11.12.2020, str. 24.

(9)  Sporočilo COM(2017) 200 final.

(10)  UL C 34, 2.2.2017, str. 144.

(11)  Španska zakonodaja na primer vključuje koncept delovnih vezi, v skladu s katerim pod nekaterimi pogoji tuji delavec brez urejenega statusa, ki prijavi svojega delodajalca, ki ga je zaposlil nezakonito, pridobi pravno dokumentacijo. Podobno ima Portugalska stalen postopek za urejanje statusa posameznih primerov v posebnih okoliščinah.

(12)  Glej UL C 341, 21.11.2013, str. 50, in UL C 458, 19.12.2014, str. 7.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Gonilo za podnebno nevtralno gospodarstvo: strategija EU za povezovanje energetskega sistema

(COM(2020) 299 final)

(2021/C 123/05)

Poročevalec:

Lutz RIBBE

Zaprosilo	Evropska komisija, 23. 9. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	14. 7. 2020
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	16. 12. 2020
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	242/3/10

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira cilj Evropske komisije, kot ga je opredelila v sporočilu, tj. povezati sistem električne energije s sistemom ogrevanja in prometa, kar je nujno, da bi dosegli podnebno nevtralnost, energetsko varnost, ki zajema tudi zmanjšanje uvoza energije, ter dostopne cene za evropske potrošnike in evropsko gospodarstvo.

1.2

EESO vseeno ugotavlja, da Komisija v sporočilu nekatera vprašanja, ki so ključna za uspeh evropskega energetskega prehoda, pušča odprta.

1.3

Komisija ne odgovori na vprašanje, kako namerava doseči energetsko varnost na podlagi brezogljičnih ali nizkoogljičnih virov energije. Govori o tem, da bi morali 84 % povpraševanja po električni energiji pokriti z obnovljivimi viri energije, vendar ne pove, iz katerih virov naj bi proizvajali preostalo električno energijo. To ni sprejemljivo, saj je energetska varnost temeljnega pomena za evropsko gospodarstvo in evropske potrošnike. Treba je namreč pričakovati, da se bo povpraševanje po električni energiji zaradi elektrifikacije oskrbe s toploto in prometnega sektorja kljub večji učinkovitosti okrepilo.

1.4

EESO se strinja s Komisijo, da je neobstoj ali neustreznost določanja cen za emisije ogljika v sektorju ogrevanja in prometa resna ovira za povezovanje sistema. Vendar samo opis težave ni dovolj. Potrebni so konkretni predlogi rešitve. V zvezi s tem Komisija preveč okleva in je premalo konkretna.

1.5

Povezovanje energetskega sistema na nekaterih področjih zahteva posodobitev in nadgraditev, v nekaterih primerih pa tudi novogradnjo energetske infrastrukture. Za to so potrebne zajetne naložbe, ki bi jih morda lahko olajšali s posebnim evropskim okvirom, ki bi bil na voljo podjetjem v vseh državah članicah. Naložbe bi lahko dale pomembne gospodarske spodbude za premagovanje recesije, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, ter prispevale k ustvarjanju dobrih in pravičnih delovnih mest. Pomembno pa je, da se odločimo za naložbe, ki podpirajo energetske in podnebne cilje. Glede na velike potrebe po kapitalu je zelo pomembno tudi, da se čim bolj izkoristi obstoječa infrastruktura. Zato je prednost nujno treba dati tehnološkim možnostim, ki so na razpolago za hitro in učinkovito povezovanje sistema. Energijska učinkovitost, zlasti v industrijskih procesih, bi morala nujno imeti prednost pred vsemi drugimi pristopi. Poleg tega je treba pri prednostni razvrstitvi upoštevati, katera tehnologija je najprimernejša za posamezno vrsto uporabe, ki omogoča povezovanje sistema. Na podlagi tega se lahko nato načrtujejo ustrezne naložbe v infrastrukturo. Sporočilo Komisije je v zvezi s tem preveč nedorečeno.

1.6

Osredotoča se predvsem na vodik in električno energijo iz vetrnih elektrarn na morju. To sta pomembni tehnologiji, vendar bi ju morali uporabljati le dopolnilno, in sicer tam, kjer električna energija iz vetrnih elektrarn na kopnem, sončna energija in kratkotrajno shranjevanje, kot so baterije, ne zadostujejo. Električna energija iz vetrnih elektrarn na kopnem in sončna energija kratkoročno namreč nista samo najcenejši obliki proizvodnje električne energije, temveč sta tudi najboljši možnosti za doseganje enega od strateških ciljev energetske unije – decentralizacije. Ta bi pripomogla k ustvarjanju varnih in kakovostnih delovnih mest, celovitemu izkoristku socialnih in regionalnogospodarskih prednosti energetskega prehoda, krepitvi vloge potrošnikov kot proizvajalcev-odjemalcev in njihovi postavitvi v središču energetskega sistema, k boju proti energijski revščini, izboljšanju energetske varnosti in hkratnemu spodbujanju regionalnega razvoja ter zagotavljanju javne podpore za prehod. Zlasti električna energija iz vetrnih elektrarn na kopnem in fotonapetostne naprave omogočajo neposredno povezovanje sistema: na primer tako da se sončna energija uporabi na kraju samem za polnjenje električnih avtomobilov ali da se električna energija iz vetrnih elektrarn uporabi za pretvorbo v toploto. Komisija v svojem sporočilu ne upošteva tega velikega potenciala pridobivanja električne energije iz vetrnih elektrarn na kopnem in fotonapetostnih naprav, kar je po mnenju EESO velika napaka.

1.7

Povezovanje sistema lahko v evropskem gospodarstvu spodbudi inovacije in tako poveča njegovo mednarodno konkurenčnost. Toda to bo uspelo le, če bomo za povezovanje sistema izkoristili potencial digitalizacije: umetna inteligenca in strojno učenje sta lahko odločilna za zagotavljanje energije glede na potrebe za sektorje električne energije, ogrevanja in prometa. Preden se ju uporabi, pa je treba skrbno razmisliti o njuni smiselnosti in morebitnih etičnih problemih, še posebej z vidika podatkovne suverenosti, ter se na to pripraviti s pobudo za usposabljanje ustreznih strokovnjakov. Nerazumljivo je, da Komisija v sporočilu tega ne priznava.

1.8

Za povezovanje sistema so potrebni tudi povsem preoblikovani energetski trgi, ki morajo biti zasnovani tako, da spodbujajo državljane k lastni proizvodnji energije in opolnomočijo potrošnike. Le tako bo mogoče doseči ustrezne cilje Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (1) o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (2) o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Povezovanje sistema bo potekalo veliko hitreje, če bodo potrošniki imeli možnost, da uveljavljajo svoje pravice – tudi kot proizvajalci-odjemalci, samoproizvajalci in člani skupnosti, ki uporabljajo energijo iz obnovljivih virov. Hkrati je treba pri energetski varnosti upoštevati vlogo javnega sektorja. Teh vidikov sporočilo ne obravnava.

1.9

EESO podpira zamisel Komisije o organizaciji velikega dogodka o povezovanju energetskega sistema in je pripravljen pri tem aktivno sodelovati. Pri tem bi rad opozoril na vidike, ki so v sporočilu Komisije nezadostno obravnavani. Še zlasti je treba izpostaviti pomen, ki ga ima aktivna udeležba državljanov za povezovanje energetskega sistema. Prav v tej točki sporočilo Komisije razočara, saj državljane obravnava le kot potrošnike, ki jim samo primanjkuje informacij.

2.   Splošne ugotovitve o dokumentu Komisije

2.1

Komisija je sporočilo objavila po tem, ko se je Evropski svet zavezal k podnebni nevtralnosti do leta 2050. Glede na to, da energetski sistem povzroča 75 % emisij toplogrednih plinov, je najpomembnejši korak k temu cilju vzpostavitev čim bolj brezemisijskega in ogljično nevtralnega energetskega sistema.

2.2

Pri tem ima poglavitno vlogo povezovanje oziroma spajanje različnih, doslej le ohlapno povezanih energetskih sektorjev, torej sektorjev električne energije, prometa in ogrevanja (vključno s hlajenjem in procesno toploto). Ta vidik je v svežnju za čisto energijo obravnavan zelo površno, čeprav se na nekaterih področjih, na primer v soproizvodnji toplote in električne energije, povezovanje sistema že zelo dolgo izvaja.

2.3

Komisija v opisu sedanjega stanja poudarja, da so bile za energetski sistem doslej značilne različne vzporedne vertikalne vrednostne verige.

2.4

Komisija kot alternativo zdaj predlaga povezovanje energetskega sistema. S tem ima v mislih usklajeno načrtovanje in delovanje energetskega sistema kot celote, v katerem so nosilci energije, infrastrukture in sektorji porabe energije med sabo bolje povezani. V sporočilu navaja različne prednosti takšnega povezovanja sistema: prispevek k uresničevanju podnebnih ciljev, učinkovitejše ravnanje z energetskimi viri, dodatno prožnost samega energetskega sistema, izboljšan položaj potrošnikov, boljšo odpornost in boljšo energetsko varnost, pri čemer ni jasno, ali je mišljena energetska varnost na ravni EU ali držav članic. Toda ta vidik je pomemben, saj imajo države članice na tem področju včasih zelo različne strategije, poleg tega v državah članicah včasih vladajo zelo različni pogoji v zvezi s splošno razpoložljivimi energetskimi viri.

2.5

Komisija za doseganje tega v sporočilu določa načrt, ki temelji na šestih stebrih: 1. „krožen“ energetski sistem z jasnim poudarkom na energijski učinkovitosti (med drugim ukrepi za izvajanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“, revizija faktorja primarne energije, spodbujanje pridobivanja energije iz odpadkov); 2. okrepljena elektrifikacija sektorjev končne uporabe (med drugim ukrepi za razširitev pridobivanja električne energije iz vetrnih elektrarn na morju, obvezno upoštevanje obnovljivih virov energije pri javnih naročilih, spodbujanje elektrifikacije ogrevanja stavb, vzpostavitev polnilnih mest za električna vozila, revizija direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, novi standardi za emisije CO2 za avtomobile in lahka gospodarska vozila, revizija direktive o infrastrukturi za alternativna goriva); 3. uporaba biogoriv na nekaterih področjih (med drugim ukrepi za evropski sistem certificiranja za obnovljiva, nizkoogljična in trajnostna goriva, po možnosti dodatni ukrepi, kot so minimalni deleži in kvote v določenih sektorjih uporabe, razširitev zajema CO2 za uporabo v proizvodnji sintetičnih goriv); 4. okrepitev trgov z vidika razogljičenja in decentralizacije (med drugim ukrepi za skladnost neenergetskih komponent cen za različne nosilce energije, harmonizacija davkov na energijo, morebitna razširitev sistema trgovanja z emisijami, odprava neposrednih subvencij za fosilna goriva, pregled regulativnega okvira trga s plinom, kampanja obveščanja o pravicah potrošnikov, izboljšanje informacij za potrošnike); 5. povezana energetska infrastruktura (med drugim ukrepi za novo ureditev vseevropskega omrežja, pospešitev naložb v pametne sisteme daljinskega ogrevanja in hlajenja); 6. digitalizacija energetskega sistema in podporni inovacijski okvir (med drugim ukrepi za omrežni kodeks za kibernetsko varnost, izvedbeni akti o zahtevah glede interoperabilnosti).

3.   Splošne ugotovitve EESO

3.1

Komisija je zelo točno analizirala dosedanje stanje in izbrala izredno dober osnovni pristop: pospeševanje povezovanja energetskega sistema je nujno potrebno, zlasti ker je treba v Evropi pospešiti razogljičenje sektorjev prometa, ogrevanja in hlajenja. Povezovanje sistema ni pomembno samo za uresničevanje podnebne nevtralnosti, ampak tudi za stabilno energetsko varnost in dostopne cene za zasebne potrošnike in gospodarstvo. EESO zato odločno podpira načrt Komisije, da bi pospešili povezovanje sektorjev električne energije, ogrevanja in prometa. Vendar je treba paziti, da se ga ne bo izkoristilo kot upravičevanje nadaljnje liberalizacije storitev splošnega pomena, preden bodo ocenjeni učinki dosedanje pobude za liberalizacijo. Hkrati pa opozarja, da bi si morala Komisija prizadevati za to, da bi temu načrtu sledile tudi sosede Evropske unije, predvsem države vzhodnega partnerstva, in ga vključile v svojo politiko. Preveriti bi bilo treba, ali bi k temu lahko pripomogla uvozna dajatev glede na emisije CO2.

3.2

Šest konceptov, navedenih v točki 2.5, predstavlja ustrezne in učinkovite pristope. Tudi večina ukrepov je prepričljivih, čeprav v nekaterih primerih ni jasno, v kakšni meri bi dejansko pripomogli k povezovanju energetskega sistema.

3.3

Treba pa je kritično pripomniti, da so politični cilji, doslednost in logična struktura strategije pomanjkljivi. Poleg tega strategija skoraj povsem zanemarja vlogo, ki jo imajo ali bi jo morali imeti državljani oziroma potrošniki. To je še toliko bolj moteče, ker je Komisija še v svežnju za čisto energijo obljubila, da bo državljane postavila v središče energetskega prehoda.

3.4

Komisija ni določila jasnih, ambicioznih in specifičnih podciljev, ki izhajajo iz nadrejenega cilja podnebne nevtralnosti. To velja zlasti za razširitev obnovljivih virov energije, ki v številnih državah zaostaja za cilji.

3.4.1

Komisiji je treba priznati, da je zelo (samo)kritična glede možnosti uresničitve. V sporočilu namreč pravi: „Brez odločnih političnih ukrepov bo energetski sistem leta 2030 bolj podoben tistemu iz leta 2020, namesto da bi odražal ukrepe, ki so potrebni, da do leta 2050 dosežemo podnebno nevtralnost. […] Ukrepi, sprejeti v naslednjih petih do desetih letih, bodo ključni za vzpostavitev energetskega sistema, ki bo Evropo do leta 2050 povedel k podnebni nevtralnosti.“

3.4.2

Toda kot dokazuje sporočilo, tudi Komisiji sami primanjkuje političnega poguma. Kajti izjava, da naj bi ob pričakovanem znatnem povečanju deleža električne energije v porabi končne energije zadostoval delež obnovljivih virov energije v mešanici virov električne energije v višini 55–60 % do leta 2030 in delež v višini 84 % do leta 2050, pušča odprta številna vprašanja. Med temi je najpomembnejše, kako naj bi dosegli stabilno energetsko varnost. Bioplin, biogoriva, med njimi tudi sintetična goriva, kot je vodik, in pod določenimi pogoji vodna energija se lahko uporabijo za izravnavo nihanj vetrne in sončne energije. Poleg tega obstajata tehnološki možnosti, ki bi lahko pokrili manjkajočih 16 % in bi ju lahko označili kot brez- in nizkoogljični: jedrske elektrarne in elektrarne na plin ali premog z zajemanjem in shranjevanjem ogljikovega dioksida. Vendar sta povezani z velikimi gospodarskimi, okoljskimi in družbenimi izzivi. Četudi so za natančno določitev mešanice virov za proizvodnjo energije pristojne države članice, je nerazumljivo, da Komisija ni pojasnila, kako naj bi dosegli brezogljično energetsko varnost.

3.5

Poguma primanjkuje tudi na drugih mestih. Komisija pravilno navaja, da napredovanje pri povezovanju energetskega sistema napreduje tako počasi, ker se ne določajo cene ogljika za fosilna goriva, ki se uporabljajo v prometu in predvsem proizvodnji toplote. Poleg tega v številnih državah zaračunavajo še visoke pristojbine za električno energijo, tudi če se ta pridobiva iz obnovljivih virov. V mnogih državah so problem tudi previsoke omrežnine. Posledica tega izkrivljanja trga je, da je v marsikaterih okoliščinah ekonomsko neizvedljivo uporabljati presežne količine električne energije za proizvodnjo toplote (power-to-heat), ki je tako rekoč najenostavnejša oblika povezovanja sistema.

3.6

Samo če bomo rešili problem izkrivljanja trga, bo povezovanje energetskega sistema resnično napredovalo. Napoved dodatnih prizadevanj za postopno odpravo neposrednih subvencij za fosilna goriva in morebitnega predloga za razširitev sistema trgovanja z emisijami na nove sektorje je prazna in nezadostna. Kajti to so prazne besede Komisije, ki jih poslušamo že leta, ne da bi se kaj bistveno spremenilo. Tehnološka podpora, ki jo Komisija opisuje predvsem v prvih treh stebrih strategije (glej točke od 3.1 do 3.3 sporočila), bo veliko manj učinkovita, če Komisija ne bo odločno odpravila opisanega izkrivljanja trga.

3.7

Dobrodošlo je, da Komisija predlaga zaporedje tehnoloških nalog. Vendar bi morala v zvezi s tem jasno zapisati, da sežiganje goriv z vidika energijskega izkoristka nikoli ne more tekmovati z neposredno uporabo energije iz fotonapetostnih naprav ali vetrnih elektrarn, razen v obratih za soproizvodnjo toplote in električne energije, kjer se toplota uporablja neposredno na kraju samem. Ta vidik je izredno pomemben zlasti za razogljičenje prometa, ki ga na nekaterih področjih ni mogoče doseči z elektrifikacijo. Komisija to v sporočilu površno opiše na podlagi primerov. Vendar energijskega izkoristka ne določi kot vodilno merilo za oceno različnih tehnoloških možnosti, kar bi bilo nujno potrebno za energetsko in gospodarsko smiselno povezovanje energetskega sistema.

3.8

Poleg tega Komisija ne prepozna temeljnega pomena infrastrukture. Povezovanje sistema bo gospodarsko učinkovito samo, če bomo pri njegovem načrtovanju in izvajanju kot pomembno podlago upoštevali obstoječo energetsko infrastrukturo oziroma če bomo upoštevali posledice različnih tehnoloških možnosti za infrastrukturo. Če bi to storili, bi ugotovili naslednje: (a) Za polnjenje električnih vozil so primerne predvsem fotonapetostne naprave (zlasti strešni sistemi), ker običajno dovajajo električno energijo na nizkonapetostni ravni, na kateri se tudi polnijo električna vozila. (b) Za pretvorbo električne energije v toploto, na primer s toplotnimi črpalkami ali sistemi za shranjevanje toplote, so primerne vetrne elektrarne ali večji solarni parki, če se toplota dobavlja s sistemom daljinskega in lokalnega ogrevanja. Za obratovanje črpalk ali sistema za shranjevanje toplote so namreč potrebne velike količine električne energije. (c) Za dolgoročno shranjevanje presežne količine električne energije v obliki vodika so primerni predvsem plinski rezervoarji.

3.9

Nobena od navedenih tehnologij pretvorbe električne energije v druge namene (power-to-x) ne potrebuje nujno povsem nove infrastrukture. Pomembneje je, da se pametno uporabijo obstoječe tehnologije, ki se po potrebi posodobijo in nadgradijo (3). Infrastruktura je v številnih državah članicah trpela zaradi varčevalne politike. Pri posodobitvi in razširitvi infrastrukture je pomemben vidik stroškovna učinkovitost, pa tudi ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. Ob upoštevanju tega bi morala Komisija razmisliti o tem, da bi bilo spodbujanje pretvorbe električne energije v druge namene vsaj kratko- do srednjeročno odvisno od uporabe obstoječe infrastrukture, tako da bi najprej izkoristili potencial, ki se lahko izkoristi s čim manjšim naporom. Ob upoštevanju tega se porajajo vprašanja o enostranskem poudarku sporočila na vetrnih elektrarnah na morju.

3.10

Sporočilo sicer omenja digitalizacijo, vendar ne zajame njenega resničnega potenciala. Za učinkovito in varno oskrbo z energijo so nujno potrebna pametna omrežja, ki dajo udeležencem na trgu določene signale in naredijo tudi trge pametnejše. Če dobijo udeleženci trga prek digitalnih aplikacij pravilne informacije, lahko električni avtomobili, predvsem kot „vozila-omrežje“, toplotne črpalke ali rezervoarji za vodik opravljajo pomembne sistemske storitve in razbremenijo omrežje. Umetna inteligenca, strojno učenje in avtomatizacija postopkov porabe energije bodo – na ravni zasebnih gospodinjstev in industrije – prenos obremenitve dvignili na novo raven in pripomogli k povezovanju virtualnih elektrarn.

3.11

Sporočilo ne upošteva niti številnih vidikov, ki so bili za Komisijo pomembni v prejšnjih sporočilih, na primer o strateškem okviru za energetsko unijo, ali pa so že del evropskega prava v okviru svežnja za čisto energijo: to zadeva aktivnega odjemalca v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije, ki bi moral imeti dostop do vseh trgov električne energije. Ta ideja v sporočilu sploh ni omenjena. Enako velja za dejavnosti proizvajalcev lastne električne energije ali energetske skupnosti državljanov, ki so kodificirane v Direktivi (EU) 2018/2001 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Komisija navaja: „Državljani in državljanke so ključni za povezovanje sistema. To pomeni, da bi morali sodelovati pri oblikovanju izvajanja te strategije […].“ Ta izjava nima učinka, če je edini konkretni ukrep kampanja obveščanja.

3.12

EESO je že večkrat opozoril, da se številne države soočajo s precejšnjimi ovirami, ki državljanom dejansko onemogočajo sooblikovanje strategije. Zato je toliko manj razumljivo, da sporočilo tega problema ne upošteva. Drugi cilji, ki so poudarjeni na podobnih mestih in jih sporočilo ne upošteva, so zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije, krepitev regionalnih gospodarskih ciklov, ustvarjanje dobrih in pravičnih delovnih mest itd. To so merila, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju povezovanja energetskega sistema in ki pokažejo prednosti določenih tehnoloških možnosti v primerjavi z drugimi. Poleg tega bi si morala Komisija prizadevati, da bi te vidike v svoji energetski politiki upoštevale tudi tretje države. Tudi v tej povezavi bi bile uvozne dajatve lahko strateška možnost.

3.13

Pa vendar imamo na voljo veliko možnosti, kako bi lahko državljani pri spajanju sektorjev postali akterji, ki so lahko aktivni in imajo od tega koristi. Za primer: najsodobnejše vetrne elektrarne v povprečnih razmerah proizvedejo toliko električne energije, da pokrijejo potrebe približno 7 000 električnih avtomobilov. Pri naložbenih stroških pod 10 milijoni EUR je smiselno spodbujati vetrne turbine državljanov kot regionalne polnilne postaje. Vendar v sporočilu zaman iščemo takšne pristope, ki bi izredno povečali sprejetost, tudi ker bi zelo znižali stroške za državljane in pozitivno vplivali na regionalno gospodarstvo.

3.14

Če želimo, da imajo ljudje koristi od povezovanja sistema, moramo okrepiti pravice potrošnikov. Te se morajo nanašati tako na proizvajalce-odjemalce kot na vlogo klasičnih potrošnikov. Sporočilo državljane obravnava le kot odjemalce oz. potrošnike, ki se jim samo posredujejo ustrezne informacije. To je za EESO veliko razočaranje, posebej glede na obljubo o evropski energetski uniji.

3.15

Komisija sicer abstraktno prepozna, da je treba ukrepati glede pravic potrošnikov na področju plina in daljinskega ogrevanja, toda kot ključni ukrep napove samo okrepitev vloge odjemalcev plina v okviru novega regulativnega okvira za sektor plina leta 2021. Za področje daljinskega in lokalnega ogrevanja ne predlaga konkretnih ukrepov, čeprav so pravice potrošnikov ravno na tem področju znatno slabše opredeljene kot na področju električne energije in plina. Da bo mogoče ohraniti sedanje povezovanje sistema, se odsvetuje nadaljnja liberalizacija sektorja ogrevanja.

3.16

V zvezi s tem EESO spominja na svoje stališče, da je treba nujno preprečiti družbo dveh energetskih razredov (4). Nedopustno je, da bi imela koristi od energetskega prehoda samo finančno in tehnično dobro stoječa gospodinjstva, vsa druga gospodinjstva pa bi morala prevzeti stroške. Namesto tega potrebujemo konkretne ukrepe proti energijski revščini tako na nacionalni kot na evropski ravni. Sem sodijo boljša dostopnost spodbud za energetsko prenovo zgradb ali zamenjavo sistemov ogrevanja za energijsko revna gospodinjstva, zavezujoči modeli osnovne oskrbe ter splošne zaščitne določbe za potrošnike na energetskem področju, na primer tudi proti previsokim omrežninam in zlorabi monopolov.

4.   Posebne ugotovitve

Krožni energetski sistem

4.1

EESO je že v mnenju na lastno pobudo TEN/660 predstavil koncept krožnega energetskega sistema in pozdravlja, da Komisija uporablja ta izraz.

4.2

Vendar se izraz ne bi smel, tako kot v sporočilu, nanašati samo na prihranek energije in energijsko učinkovitost, ampak tudi širše na energijske tokove. To je zlasti pomembno za hitro povezovanje energetskega sistema na kraju samem, torej na kraju končne uporabe.

4.3

EESO pozdravlja napoved Komisije, da bo pregledala faktorje primarne energije. Že zdaj je jasno, da je sedanja praksa v številnih državah članicah manj naklonjena pretvorbi električne energije v toploto in biogorivom. Poleg tega bi bilo treba razmisliti o tem, da bi faktorje primarne energije jasno usmerili po nastalih emisijah CO2.

4.4

Izvajanje načela energijska učinkovitost na prvem mestu (energy efficiency first), ki je v točki 3.1 sporočila omenjeno kot ključni ukrep, bi lahko spodbujalo določanje višjih cen energije. Pri tem pa moramo biti pozorni na ranljive odjemalce energije in se izogniti širjenju energijske revščine. Odbor je v zvezi s tem večkrat pozval k strategijam in podal tudi konkretne predloge (glej na primer SC/53). Ta vidik je pomemben predvsem, a ne izključno za veliko število državljanov v vzhodnoevropskih državah in regijah v prehodu. Za doseganje ciljev velike učinkovitosti so zato potrebni regionalno diferencirani pristopi.

Pospeševanje elektrifikacije na strani povpraševanja

4.5

Pristop Komisije je ustrezen: elektrifikacija sektorja ogrevanja in mobilnosti je najboljši pristop k povezovanju sistema. Da bo ta pristop usklajen s ciljem podnebne nevtralnosti, je potrebna hitra razširitev obnovljivih virov energije, ki bo temeljila na potrebah in bo nanje osredotočena.

4.6

Dobrodošlo bi bilo, da bi Komisija bolje pojasnila, kaj to konkretno pomeni za omenjeno revizijo Direktive (EU) 2018/2001 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. EESO meni, da so določeni cilji za razširitev vse preveč omejeni.

4.7

V točki 3.2 sporočila je jasen poudarek na električni energiji iz vetrnih elektrarn na morju. Fotonapetostnih naprav in vetrnih elektrarn na kopnem sploh ne omenja. To je nerazumljivo, saj je pri njih mogoče hitro in učinkovito izkoristiti potencial za povezovanje sistema, kot je pojasnjeno v točki 3.7 sporočila, medtem ko vetrne elektrarne na morju za proizvajanje vodika zahtevajo ogromne naložbe v energetsko infrastrukturo. Zato bi bilo treba Komisiji pri prednostnem razvrščanju ukrepov svetovati načelo razvrščanja glede na pomembnost.

Vloga vodika

4.8

Vodik bo nedvomno nepogrešljiv element v podnebno nevtralni mešanici virov energije. Ko bo neposredna elektrifikacija dosegla svojo mejo, bo vodik postal nepogrešljiv, in sicer na naslednjih treh področjih: — za dolgoročno shranjevanje električne energije za premostitev obdobij brez zadostnega sončnega sevanja in vetra, — kot gorivo za letalski in ladijski promet, v redkih posebnih primerih tudi za težki tovorni promet na cestah in v redkih specifičnih delih javnega potniškega prometa, — za določene industrijske procese.

4.9

Toda proizvodnja vodika je draga in povezana z velikimi izgubami energije. Zato bi moralo biti v sporočilu pojasnjeno, da vodik pride v poštev samo, če neposredno ogrevanje ali elektrifikacija tehnično nista izvedljiva (ali sta izvedljiva samo ob znatno višjih stroških).

Oblikovanje trga in odprtost trgov

4.10

V številnih državah toga usmerjenost v en osrednji veleprodajni trg energije velikokrat preprečuje povezovanje energetskega sistema. Tehnično (z vidika razbremenitve električnega omrežja) in ekonomsko (z vidika stroškovne učinkovitosti) je lahko na primer mnogo bolj smiselno, da se lokalno proizvedene presežne količine električne energije uporabijo za mobilnost ali pretvorbo električne energije v toploto, ki prav tako ustvarjata lokalno povpraševanje po električni energiji. Takšno neposredno povezovanje različnih energetskih sektorjev na istem kraju, v idealnem primeru ob udeležbi uveljavljenih javnih in komunalnih dobaviteljev, ki imajo trajnostna omrežja, pogosto onemogočajo osrednji veleprodajni trgi energije.

4.11

To, da Komisija ni prepoznala, da toga usmerjenost na redke osrednje veleprodajne trge električne energije preprečuje povezovanje sistema, je toliko bolj presenetljivo, ker so v veljavnih zakonodajnih besedilih že omenjene in priznane druge oblike trgovanja: Direktiva (EU) 2019/944 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije na primer aktivnim odjemalcem izrecno priznava pravico do medsebojnega trgovanja (peer-to-peer) in delitve energije (energy sharing) v energetskih skupnostih državljanov. To sta obliki, ki državljanom, pa tudi MSP ter občinam omogočata zelo učinkovito povezovanje sistema neposredno na kraju samem. Sporočilo Komisije je zato v tem pogledu razočaralo. Nikjer namreč ni pojasnjeno, kako naj bi oblikovali trg, da bi lahko potrošniki imeli to vlogo.

Povezana energetska infrastruktura

4.12

Zavezanost celovitemu načrtovanju infrastrukture je dobrodošla, saj je pričakovati velike naložbene potrebe, ki bi se lahko po potrebi obravnavale z vseevropskim okvirom za financiranje. Pri tem je pomembno, da se vključijo obstoječa infrastruktura, njena optimizacija in razširitev glede na možnosti za proizvodnjo energije in strukture porabe, vključno s prožnejšo porabo, ter da se upošteva, kakšni so medsebojni vplivi med tržnim sistemom oziroma sistemom trgovanja in infrastrukturo. Te zahteve Komisija ni izpolnila.

4.13

Komisija ne upošteva, da infrastruktura določa, katere tehnologije bi morali uporabljati prednostno – namreč tiste, s katerimi se v sicer enakih razmerah (ceteris paribus) najbolje izkoristi obstoječa infrastruktura.

---

(1)  UL L 158, 14.6.2019, str. 125.

(2)  UL L 328, 21.12.2018, str. 82.

(3)  Za primer: četudi bo fosilni plin imel vse manjšo vlogo, bi lahko sedanje plinsko omrežje uporabljali ali souporabljali za t. i. zeleni plin oziroma vodik.

(4)  Glej UL C 429, 11.12.2020, str. 85.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija za vodik za podnebno nevtralno Evropo

(COM(2020) 301 final)

(2021/C 123/06)

Poročevalec:

Pierre-Jean COULON

Zaprosilo	Evropska komisija, 23. 9. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	14. 7. 2020
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	16. 12. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	229/4/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da mora Evropska unija premagati krizo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, z oblikovanjem novega modela družbe, da bodo naša gospodarstva postala bolj zelena, pravičnejša in odpornejša na prihodnje pretrese. Evropska sredstva za okrevanje morajo podjetjem, inovatorjem, delavcem in vlagateljem omogočiti, da utrdijo vodilno vlogo v svetu na rastočih trgih čiste energije.

1.2

EESO zato podpira strategijo Evropske komisije za ustvarjanje ugodnega okolja za povečanje ponudbe vodika in povpraševanja po njem, da bi dosegli podnebno nevtralno gospodarstvo. Poudarja, da je treba dati prednost čistemu vodiku, tudi v okviru evropskega zavezništva za čisti vodik, saj je samo to v skladu s cilji podnebne nevtralnosti.

1.3

EESO poudarja, da je vzpostavitev gospodarstva čistega vodika v Evropi zgolj del strategije za boljšo povezanost različnih energetskih sektorjev EU. EESO zato poudarja, da bi morala EU okrepiti svoja prizadevanja za oblikovanje energetskega sistema čiste energije, npr. na področju energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti, da bi evropskim podjetjem zagotovila močan notranji trg, na katerem je mogoče varno uvajati inovacije, in celostno industrijsko strategijo, ki omogoča izvoz rešitev na področju čiste energije v druge dele sveta.

1.4

EESO opozarja, da bi bilo treba čisti vodik zaradi visokih stroškov proizvodnje in prevoza uporabljati le, kadar druge obstoječe možnosti razogljičenja niso mogoče, na primer v sektorjih, v katerih je razogljičenje težavno (1), ali pri zelo specifičnih načinih uporabe v prometnem in gradbenem sektorju.

1.5

EESO poudarja, da z evropskimi sredstvi ne bi smeli subvencionirati energije iz fosilnih goriv, če želimo omogočiti razmah čistega vodika, zato Komisijo poziva, naj načelo „ne škoduj“ uporablja za vse javno financiranje v okviru večletnega finančnega okvira, InvestEU, sklada EU za okrevanje in državne pomoči.

1.6

EESO poudarja, da sta za vzpostavitev „ekonomije vodika“ potrebna podpora in sodelovanje evropskih državljanov kot podjetnikov, delavcev in potrošnikov. EESO obžaluje, da ni bilo razprave o izvajanju strategije v različnih sektorjih, in poziva k večjemu vključevanju državljanov v ta proces prek neposrednega in reprezentativnega posvetovanja in sodelovanja. EESO poleg tega poziva Komisijo, naj oceni, kako bi razvoj čistega vodika vplival na stroške energije za gospodinjstva.

1.7

EESO opozarja, da bo energetski prehod manj uspešen, če bodo zaradi njega nekateri delavci oškodovani ali če najbolj ranljive skupine od njega ne bodo imele koristi. V času zelo visoke stopnje brezposelnosti (2), zlasti med mladimi, je nujno izkoristiti ves potencial za ustvarjanje delovnih mest v sektorjih v razvoju ter preprečiti, da bi energetski prehod v nekaterih regijah povzročil gospodarsko nazadovanje in s tem strukturno brezposelnost. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj pripravi analizo za opredelitev znanj in spretnosti delavcev v nazadujočih sektorjih, ki bi jih lahko uporabili na novih delovnih mestih v sektorju vodika.

1.8

EESO poudarja ključno vlogo evropskega zavezništva za čisti vodik pri pospeševanju preobrazbe evropske industrije (3) in predlaga, da bi bil vanj vključen kot predstavnik organizirane civilne družbe. EESO priporoča tudi, naj Komisija pripravi natančen opis časovnih okvirov za prehod industrije, prilagojenih posebnim potrebam posameznih sektorjev. Jeklarsko, cementno in kemično industrijo je treba podpreti pri spreminjanju proizvodnih metod; EESO poudarja, da v nasprotnem primeru omenjene panoge, ki pomembno prispevajo k zmanjšanju emisij CO2, te preobrazbe morda ne bodo preživele.

1.9

EESO pozdravlja prihodnja partnerstva s sosednjimi državami. Vendar Komisijo poziva k večji jasnosti glede postavitve elektrolizerjev z močjo 40 GW za proizvodnjo obnovljivega vodika v sosedstvu EU (4), ki trenutno vključuje politično nestabilne države z zelo drugačnimi politikami glede energetskega prehoda in razvoja na področju pridobivanja energije iz obnovljivih virov. EESO poudarja tudi, da si je Komisija v svoji okvirni strategiji za trdno energetsko unijo (5) za cilj zastavila zmanjšanje odvisnosti EU od uvoza energije (6).

1.10

Poleg tega EESO opozarja, da konkurenčnost evropskih podjetij temelji na njihovi inovativnosti. Raziskave in inovacije so ključne tudi za krepitev odpornosti naše družbe, ki jo je močno prizadela pandemija COVID-19. Zato EESO poudarja, da je treba v okviru programa Obzorje Evropa in Evropskega sveta za inovacije zagotoviti zadostna proračunska sredstva za čisto energijo.

2.   Kratka vsebina sporočila Evropske komisije

2.1

Komisija v času, ko je evropsko gospodarstvo hudo prizadela pandemija COVID-19, ponovno izraža željo po pospešitvi prehoda na suvereno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (7).

2.2

Evropska komisija poudarja, da ima uporaba čistega vodika ključno vlogo pri oblikovanju suverenega, pametnejšega, bolj povezanega in optimiziranega energetskega sistema, v katerem lahko vsi sektorji znatno prispevajo k razogljičenju. Čisti vodik in njegova vrednostna veriga imata lahko pomembno vlogo pri izravnavi nihanj v oskrbi z energijo iz obnovljivih virov in sta lahko vir energije za sektorje, kjer elektrifikacija ni izvedljiva. Evropa mora vzpostaviti ekonomijo vodika, da bo lahko izkoristila ta potencial.

2.3

V ta namen je Komisija pripravila strategijo do leta 2050 v treh fazah: — 2020–2024: postavitev elektrolizerjev za pridobivanje obnovljivega vodika z močjo 6 GW za razogljičenje sedanje proizvodnje vodika, — 2025–2030: 40 GW v EU in 40 GW v evropskem sosedstvu z izvozom v EU za razogljičenje novih področij, kot so jeklarski sektor in nekatera prevozna sredstva, — 2030–2050: veliko povečanje nameščenih zmogljivosti za razogljičenje z uporabo vodika v vseh sektorjih, v katerih je razogljičenje težavno (8).

2.4

Komisija v svoji strategiji za konkurenčnost obnovljivega vodika v EU obravnava pet ključnih področij: — naložbe v EU, — spodbujanje povpraševanja in povečanje proizvodnje, — oblikovanje ustrezne infrastrukture in tržnih pravil, — spodbujanje raziskav in inovacij ter — mednarodno razsežnost.

2.5

Komisija ocenjuje, da bi bilo treba za vzpostavitev takega ekosistema v tem desetletju zagotoviti naložbe v višini približno 320–458 milijard EUR, da bi dosegli cilje strategije za vodik do leta 2030, in sicer 24–42 milijard EUR za elektrolizerje, 220–340 milijard EUR za povečanje proizvodnje sončne in vetrne energije (80–120 GW), približno 11 milijard EUR za posodobitev obstoječih obratov za zajemanje in shranjevanje CO2 ter 65 milijard EUR za prenos, distribucijo in shranjevanje vodika ter polnilne postaje za vodik. Zgolj za naložbe v proizvodne zmogljivosti bi bilo do leta 2050 potrebnih 180–470 milijard EUR. Poleg tega bodo potrebne tudi naložbe za prilagoditev sektorjev končne uporabe in sicer 160–200 milijonov EUR za pretvorbo običajne jeklarne v EU in 850–1 000 milijonov EUR za postavitev 400 manjših polnilnih postaj za vodik.

2.6

V nadaljevanju so opisani glavni strateški vzvodi, ki jih lahko EU uporabi za spodbujanje zasebnih naložb v čisti vodik.

2.6.1

Z razvojem uporabe čistega vodika v industriji in mobilnosti se bo povečalo povpraševanje. Zato je v strategiji predlagan dvofazni pristop: najprej se bo vodik uporabil za razogljičenje proizvodnje jekla, nato pa bi se lahko uvedel za lastne potrebe, kot so mestni avtobusi ali nekateri vlaki, kjer elektrifikacija s stroškovnega vidika ni konkurenčna možnost, ter za težka cestna vozila, vzporedno z elektrifikacijo. Vlogo vodika v prometu bi bilo treba obravnavati tudi v prihodnji strategiji za trajnostni razvoj in pametno mobilnost, ki bo objavljena do konca leta. V skladu s tem bodo potrebni podporni ukrepi na strani povpraševanja, vključno z možnostjo uvedbe kvot za obnovljivi vodik ali minimalnih deležev v nekaterih sektorjih končne uporabe (npr. pri uporabi v kemičnem sektorju ali sektorju prometa).

2.6.2

Komisija poudarja, da bosta za povečanje proizvodnje potrebni večja jasnost in gotovost za vlagatelje in za industrijo. Zato bo predlagala uvedbo skupnega nizkoogljičnega standarda za spodbujanje obratov za proizvodnjo vodika na podlagi njihove uspešnosti v zvezi z neposrednimi emisijami toplogrednih plinov. Predlagala bi lahko tudi izčrpno terminologijo in vseevropska merila za certificiranje obnovljivega vodika, med drugim na podlagi obstoječih pobud, kot je CertifHy. Poleg tega bi bilo treba pri prihodnji reviziji sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS) uvesti dodatne mehanizme za spodbujanje proizvodnje obnovljivega in nizkoogljičnega vodika. Uporabil bi se lahko tudi sistem za pogodbe na razliko za ogljik, tj. razpisni sistem za dolgoročne pogodbe z javnim sopogodbenikom, za kritje razlike med izpolnitveno ceno CO2 (tj. 55–90 EUR/tCO2) in dejansko ceno. Za obnovljivi vodik bi lahko konec koncev predvideli neposredne in pregledne tržne sisteme podpore, ki bi se dodeljevala prek razpisov.

2.6.3

Komisija predlaga, da se ob razvoju ponudbe opreme, ki deluje na čisti vodik, postopoma razvija tudi infrastruktura. Povpraševanje po vodiku se bo sprva zadostilo z oskrbo na kraju samem ali v bližini. Nato se bodo razvili regionalni grozdi (tako imenovane „vodikove doline“), zaradi česar se bo večala potreba po namenski infrastrukturi, ne le za industrijske in prometne namene ter za izravnavo električne energije, temveč tudi za ogrevanje stanovanjskih in poslovnih stavb. Obstoječemu plinovodnemu omrežju bi bilo mogoče delno spremeniti namen in ga uporabiti za prenos obnovljivega vodika na večjih razdaljah, potrebne pa bodo tudi večje zmogljivosti za shranjevanje vodika.

2.6.4

Da bi Komisija spodbudila nastanek evropskih prvakov, je vzpostavila evropsko zavezništvo za čisti vodik, ki bo povezovalo javne organe, industrijo in civilno družbo. Cilji zavezništva bodo: (1) razvoj naložbenega programa in nabora konkretnih projektov; (2) olajšanje sodelovanja v regionalnih, nacionalnih in evropskih omrežjih naložbenih projektov vzdolž vrednostne verige vodika, vključno s pomembnimi projekti skupnega evropskega interesa (IPCEI); in 3) okrepitev financiranja za premostitev naložbene vrzeli. Zavezništvo bo širok forum za usklajevanje naložb vseh deležnikov.

2.6.5

Komisija namerava v okviru načrta za okrevanje in odpornost podpreti strateške naložbe v čisti vodik, zlasti prek evropskega sklopa za strateške naložbe InvestEU (od leta 2021).

2.6.6

Podpirala bo tudi raziskave in inovacije v okviru institucionaliziranega partnerstva za čisti vodik ter večjih partnerstev na področju prometa in industrije, kot je 2Zero ali Clean Steel. Komisija bo z namenskimi instrumenti (npr. predstavitveni projekti InnovFin na področju energije, InvestEU) ciljno usmerjala podporo izvedljivim projektom v državah članicah. V naslednjem okvirnem obdobju Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) bo financiran medregionalni instrument za naložbe v inovacije s pilotnim ukrepom za vodikove tehnologije v ogljično intenzivnih regijah.

2.6.7

Da bi dejavno spodbujali nove priložnosti za sodelovanje na področju čistega vodika, je v strategiji predlagana ponovna preučitev energetskih partnerstev s sosednjimi državami in regijami (vzhodnim sosedstvom EU, zlasti z Ukrajino, in južnim sosedstvom) prek ustreznih mednarodnih forumov, kot sta Energetska skupnost ali ministrska konferenca o čisti energiji. Vzporedno se bo podpiralo tudi naložbe v okviru naložbene platforme za sosedstvo in naložbenega okvira za Zahodni Balkan. Komisija bo razvila referenčno vrednost za transakcije z vodikom v eurih in tako prispevala k utrditvi vloge eura v trgovini s trajnostno energijo ter vključila čisti vodik v mednarodna, regionalna in dvostranska diplomatska prizadevanja EU na področju energije, podnebja, raziskav, trgovine in mednarodnega sodelovanja.

3.   Splošne ugotovitve

3.1.

Za uresničitev cilja evropskega zelenega dogovora, tj. podnebne nevtralnosti v Evropi do leta 2050, so potrebne konkretne politike. Poleg tega se Evropska unija zaradi pandemije COVID-19 trenutno sooča z izrednimi zdravstvenimi in gospodarskimi razmerami. Evropska unija in države članice morajo zato uskladiti svoj odziv na krizo, da bo gospodarsko okrevanje lahko odskočna deska za čisto in odporno prihodnost. Zato je treba okrepiti gospodarsko suverenost EU, delno z razvojem obnovljivih virov energije in z njimi povezanih zmogljivosti shranjevanja.

3.2.

EESO zato podpira strategijo Evropske komisije za ustvarjanje ugodnega okolja za povečanje ponudbe vodika in povpraševanja po njem, da bi dosegli podnebno nevtralno gospodarstvo. Hkrati poudarja, da je uspeh čistega vodika odvisen od znatnega povečanja učinkovitosti našega energetskega sistema in široke uporabe energije iz obnovljivih virov ter s tem elektrifikacije naših uporab.

3.3.

EESO sicer pozdravlja ambiciozne cilje strategije za postavitev elektrolizerjev za pridobivanje obnovljivega vodika, vendar poudarja, da je treba za zadovoljitev vse večjega povpraševanja po električni energiji – ki je posledica elektrifikacije naših uporab, čemur se pridružujejo potrebe zaradi proizvodnje čistega vodika – dati prednost povečanju zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v Evropi. Razvojna pot energije iz obnovljivih virov trenutno ne vključuje proizvodnje vodika in le približno tretjina porabljene električne energije v EU izvira iz obnovljivih virov (9).

3.4.

EESO pozdravlja pojasnila Komisije glede opredelitve čistega vodika, tj. vodika, ki se pridobiva z elektrolizo vode z električno energijo iz obnovljivih virov, zlasti vetrne, sončne in vodne energije, ali z biokemično pretvorbo obnovljive biomase. Poleg tega pozdravlja dejstvo, da je to prednostna naloga za EU, saj je samo to v skladu s cilji podnebne nevtralnosti.

3.5.

Vendar EESO ugotavlja, da strategija kratkoročno in srednjeročno ohranja odprte možnosti tudi za druge oblike vodika z nizkimi emisijami ogljika, pridobljene iz fosilnih goriv z zajemanjem in shranjevanjem CO2 (CCS) (10), tj. tehnologijo, ki se še razvija. EESO opozarja, da vodika, pridobljenega s tehnologijo, ki vključuje zajemanje in shranjevanje CO2, v nobenem primeru ni mogoče obravnavati kot vira zelene energije, če je njegova uporaba povezana z neposrednim ali posrednim pridobivanjem fosilne energije. EESO poudarja, da je treba orodja za analizo ogljika uporabljati vzdolž celotne vrednostne verige vodika, povezanega z zajemanjem in shranjevanjem CO2, da bi se tako pridobljeni vodik štel za nizkoogljičnega in ne za brezogljičnega (11) ter da bi se izognili nezadostnim prihrankom emisij za doseganje pričakovanih dolgoročnih ciljev glede emisij.

3.6.

EESO tudi opozarja na analizo Evropskega računskega sodišča, ki je pokazala, da v okviru obstoječega financiranja EU za podpiranje zajemanja in shranjevanja CO2, kot je program NER 300, „ni bil izveden noben uspešen projekt zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida“ (12), zato obstaja veliko dvomov o tehnološki izvedljivosti tega postopka in javni podpori zanj.

3.7.

EESO je seznanjen z oceno Komisije, da bi bil vodik iz fosilnih goriv z zajemom CO2 konkurenčen vodiku iz fosilnih goriv, če bi bila cena ogljika v razponu 55–90 EUR na tono CO2, in poziva Komisijo, naj opiše finančni model naložb, ki vodijo do takšnih stroškov izravnave, zlasti učinek stroškov kapitala, zbranega z zasebnimi naložbami, ki povzročajo dodatne stroške projektov. EESO poziva Komisijo, naj posreduje podrobnosti glede ocen cen čistega vodika, pri katerih subvencije ne bi bile učinkovite, in preuči mehanizme, potrebne za doseganje teh cen, zlasti pri prihodnji reviziji sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS).

3.8.

EESO poudarja tudi, da mora biti obnovljivi vodik sicer sposoben konkurirati vodiku iz fosilnih goriv in vodiku iz fosilnih goriv z zajemanjem ogljika, vendar mora biti predvsem konkurenčen fosilnim gorivom. Za to pa bodo morali stroški zanj pasti pod 1 USD/kg (13). Zmanjšanje naložbenih stroškov (CapEx) zelenega vodika je zato ključnega pomena. EESO poziva Evropsko komisijo, naj pripravi scenarije določanja cen vodika v povezavi s stroški finančnega kapitala, zbranega za projekte zelenega vodika.

3.9.

EESO opozarja tudi, da pretekli poskusi zagona „vodikovega gospodarstva“ niso bili uspešni, predvsem zato, ker se povpraševanje po vodiku ni nikoli uresničilo. EESO zato pozdravlja dejstvo, da je Komisija jasno opredelila sektorje končne uporabe, ki naj bi predvidoma uporabljali vodik: to so industrija in nekatera prevozna sredstva, pa tudi stacionarni nosilci za shranjevanje električne energije v okrepitev baterijskih zmogljivosti za shranjevanje.

3.10.

Čisti vodik bi bilo zato treba uporabljali le, kadar niso mogoče druge obstoječe možnosti razogljičenja, in EESO poziva Komisijo, naj naložbe usmeri v uporabe, pri katerih ima vodik lahko pomembno vlogo, kot so industrija, mobilnost (pomorski in letalski promet) ter shranjevanje energije iz obnovljivih virov. Kadar je možna uporaba baterij, zlasti v avtomobilih, taksijih, avtobusnem voznem parku ter mestnih dostavnih vozilih in tovornjakih, kot je navedeno v strategiji, bi lahko vodik ponudil stroškovno manj učinkovite rešitve. Lahko bi pa bil ena od možnosti za razogljičenje cestnega tovornega prometa na dolge razdalje (14).

3.11.

Pandemija COVID-19 je še poglobila in razširila neenakosti v naši družbi in povečala revščino v Evropi. Zato je nujno zagotoviti, da v strategiji za vodik za podnebno nevtralno Evropo nihče ne bo prezrt. EESO v ta namen poziva Komisijo, naj spremlja in oceni potrebe za prestrukturiranje zaposlovanja, ki so povezane s strategijo za vodik.

4.   Posebne ugotovitve

Socialna razsežnost

4.1

Zaradi pandemije COVID-19 in krize, ki jo je povzročila, naj bi brezposelnost v Evropski uniji predvidoma dosegla 9 %, pri čemer naj bi prizadela zlasti mlade in nizkokvalificirane delavce. EESO zato poudarja pomen kakovostnega usposabljanja za delavce in dejstvo, da mora energetski sektor postati privlačnejši za mlade Evropejce. Evropska unija lahko zato ustanovi evropske centre odličnosti za vajence na specifičnih delovnih mestih, značilnih za energetski prehod (npr. energetski pregledi, namestitev toplotnih črpalk). EU lahko s subvencijami in podaljšanjem programa ErasmusPro vključi mlade Evropejce med ključne akterje pri energetskem prehodu, zlasti na področju čistega vodika.

4.2

Spodbujanje ustvarjanja delovnih mest z uporabo obnovljivega vodika pomeni podpiranje evropskih malih in srednjih podjetij, ki prispevajo skoraj dve tretjini delovnih mest v evropskem nefinančnem zasebnem sektorju (15). EESO poziva Komisijo, naj razvije posebna finančna orodja za njihovo podporo (16).

4.3

EESO ugotavlja tudi, da je treba za izboljšanje konkurenčnosti EU in povečanje njene odpornosti ohraniti nadzor nad sredstvi in industrijo EU ter se boriti proti industrijskemu dampingu drugih regij sveta.

4.4

Nazadnje EESO poziva EU, naj v celoti izkoristi nove, bolj trajnostne poslovne modele, ki temeljijo na dialogu med vsemi deležniki, tudi z močno udeležbo delavcev v poslovni strategiji (17).

Naložbene potrebe v EU

4.5

EESO poudarja, da z evropskimi sredstvi ne bi smeli podpirati energije iz fosilnih goriv, in Komisijo poziva, naj načelo „ne škoduj“ uporablja za vse javno financiranje v okviru večletnega finančnega okvira, InvestEU, sklada EU za okrevanje in državne pomoči. V vsakem primeru vodik, pridobljen posredno ali neposredno s procesom, ki vključuje zajemanje in shranjevanje CO2, ne more biti upravičen do zelene taksonomije evropskega financiranja.

4.6

EESO z navdušenjem pozdravlja dejstvo, da novi mehanizem za okrevanje in odpornost podpira naložbe in reforme držav članic, ki so bistvene za trajnostno okrevanje, zlasti v sektorju obnovljivega vodika. EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo načrti držav članic za okrevanje in odpornost pripravljeni v skladu z evropskim zelenim dogovorom ter nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti. Zato mora poskrbeti, da bo prispevek k zelenemu prehodu osnovno merilo pri ocenjevanju projektov držav članic.

4.7

Zavezništvo za čisti vodik bo imelo osrednjo vlogo pri uporabi vodika v Evropi, zlasti z razvojem naložbenega programa in pripravo nabora regionalnih, nacionalnih in evropskih projektov. EESO zato poudarja, kako pomembna je pravična zastopanost vseh deležnikov, vključno s civilno družbo v vseh njenih razsežnostih, delojemalci in nevladnimi organizacijami. Zdaj so v njem zastopani predvsem zasebni akterji (18). EESO omogoča pravo zastopanost organizirane civilne družbe, zato ga je treba vključiti v razprave in posvetovanja.

Spodbujanje povpraševanja in povečanje proizvodnje

4.8

EESO je prepričan, da imajo dražbe za pogodbe na razliko za ogljik pomembno vlogo pri zagotavljanju, da se industrijski procesi hitro preusmerijo na vodik. Poleg tega lahko dajo pozitiven signal vlagateljem in industriji (19). Vendar želi EESO poudariti dva vidika:

4.8.1

Komisija je z izpostavljanjem pomena pogodb na razliko za ogljik priznala, da obstoječi sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) ne more poslati dovolj močnih cenovnih signalov, ki bi sprožili nedvomno potrebne naložbe za doseganje podnebne nevtralnosti. Po eni strani je to posledica dejstva, da so fosilne surovine v EU še vedno deležne visokih subvencij. Iz poročila Evropske komisije o subvencijah za energijo je razvidno, da so se subvencije za zemeljski plin, ki se uporablja za proizvodnjo vodika z zajemanjem in shranjevanjem CO2, dejansko povečale (20). Obstaja torej veliko izkrivljanje trga, ki ovira naložbe v tehnologije za varstvo podnebja, kot je zeleni vodik, ali povzroča, da so te po nepotrebnem drage. Poleg tega sistem EU za trgovanje z emisijami tudi po reformi še vedno ne odraža resnične cene ogljika. Brez subvencij za fosilne surovine in z dodatnim izboljšanjem sistema trgovanja z emisijami pa pogodbe na razliko za ogljik sploh ne bi bile potrebne. To dvoje bi torej moralo biti prva prednostna naloga Komisije.

4.8.2

Če pa bi bile pogodbe za razliko na ogljik vseeno potrebne, bi bilo treba razpisne sisteme zanje pripraviti tako, da se proizvodnja vodika z elektrolizo financira samo, če se zanjo uporabi presežek električne energije iz obnovljivih virov (21). EESO zato poudarja, da je nujno treba vzpostaviti evropski sistem financiranja in posebne javne razpise za obnovljivi vodik, da ne bi upočasnili razvoja vodika, pridobljenega iz fosilnih goriv z zajemanjem in shranjevanjem CO2.

Mednarodna razsežnost

4.9

EESO ima pomisleke glede vrste prihodnjih energetskih partnerstev, v okviru katerih naj bi se v sosedstvu EU (22) namestilo za 40 GW elektrolizerjev za pridobivanje obnovljivega vodika. V času, ko voditelji držav članic pozivajo k večji evropski suverenosti, EESO poziva Komisijo, naj razvije usklajen pristop.

4.10

EESO poudarja tudi, kako težko je privabiti evropske vlagatelje v politično nestabilne države. Pri tem pa EESO priporoča, naj države Zahodnega Balkana, vključene v proces pristopa k EU, sodelujejo v vseh razpravah in ukrepih v zvezi z izvajanjem strategije za vodik.

4.11

EESO poleg tega poziva Komisijo, naj podrobneje predstavi zmogljivosti teh držav za razvoj takšnih prihodnjih partnerstev, saj so v strategiji zdaj zajete zelo različne države, kot so Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Libija, Maroko, Palestina (23), Sirija in Tunizija, ki imajo zelo različne politike glede energetskega prehoda in razvoja energije iz obnovljivih virov. Glede na velik delež malih in srednjih podjetij v teh državah in visoko raven bančnega posredovanja bi bilo treba dati prednost tudi instrumentom za finančno podporo malim in srednjim podjetjem, ki jih priporoča EESO.

4.12

EESO se sprašuje, ali so te države sposobne zagotoviti dovolj elektrolizerjev za pridobivanje obnovljivega vodika v količinah, ki bodo zadostile domačemu in tudi evropskemu povpraševanju. V Severni Afriki in Ukrajini bi bilo za namestitev zmogljivosti 40 GW do leta 2030 dejansko potrebnih 76 GW energije iz obnovljivih virov, kar pomeni, da bi se morala zmogljivost v teh državah v desetih letih potrojiti (24).

---

(1)  Znani tudi kot sektorji, v katerih je težko zmanjšati emisije (angl. hard-to-abate sectors) (npr. jeklarska in petrokemična industrija ter proizvodnja aluminija, cementa in gnojil). V teh sektorjih namreč rešitve za razogljičenje povzročajo višje stroške zmanjševanja kot sedanja tehnologija z višjimi emisijami ogljika.

(2)  Po podatkih Eurostata, objavljenih avgusta 2020, se je zaradi pandemije COVID-19 v drugem četrtletju število zaposlenih v EU zmanjšalo za 2,6 %.

(3)  Tj. ustvarjanje blaga in storitev brez uporabe ogljika.

(4)  Vključno z Zahodnim Balkanom, Ukrajino in državami južnega sosedstva.

(5)  Glej COM(2015) 80 final.

(6)  Glej COM(2020) 299 final, Gonilo za podnebno nevtralno gospodarstvo: strategija EU za povezovanje energetskega sistema.

(7)  Po podatkih Eurostata, statističnega urada EU, se je BDP Unije v drugem četrtletju 2020 skrčil za 11,9 %.

(8)  V teh sektorjih so stroški zmanjševanja emisij visoki, napredek pri zmanjševanju emisij pa počasen in težaven.

(9)  Podatki Eurostata (nrg_ind_peh).

(10)  Ali z elektrolizo z znatno manjšimi emisijami toplogrednih plinov v življenjskem ciklu.

(11)  Zagotavlja 60–85 % manjše emisije v življenjskem ciklu v primerjavi z uporabo zemeljskega plina v kotlih.

(12)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski investicijski banki – Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (UL C 282, 20.8.2019, str. 51).

(13)  Vodik, pridobljen z reformingom zemeljskega plina, stane okrog 1 USD/kg. Vir: Platts Hydrogen Assessments.

(14)  Glej letno poročilo Evropske federacije za promet in okolje (T&E) za leto 2019.

(15)  https://www.touteleurope.eu/actualite/les-entreprises-dans-l-union-europeenne.html.

(16)  Kot so regionalni investicijski skladi, javna jamstvena shema za kritje 60 % zelenega financiranja za razvoj MSP ter zavarovalne sheme, ki krijejo tveganje, povezano z razvojem na področju zelenega vodika.

(17)  Resolucija EESO z dne 11. junija 2020 o predlogih EESO za obnovo in okrevanje po krizi zaradi COVID-19 (UL C 311, 18.9.2020, str. 1).

(18)  Glej seznam članov zavezništva za čisti vodik.

(19)  Te dražbe so z doseganjem nizkih ponudb prispevale zlasti k razvoju britanske vetrne industrije na morju.

(20)  Glej COM(2020) 950 final, Priloga 2.

(21)  Če na primer upravljavec elektrolizerjev dokaže, da električno energijo za elektrolizo prejema neposredno iz novega obrata za pridobivanje energije iz obnovljivih virov ali ima pogodbo za dobavo električne energije samo v času, ko so cene na veleprodajnem trgu negativne.

(22)  Vključno z Zahodnim Balkanom, Ukrajino in državami južnega sosedstva.

(23)  To poimenovanje ne pomeni priznanja Palestine kot države in ne posega v stališča posameznih držav članic o tem vprašanju.

(24)  https://www.irena.org/-/media/Files/IRENA/Agency/Publication/2020/May/SDG7Tracking_Energy_Progress_2020.pdf.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 95/93 glede začasne razbremenitve od pravil uporabe slotov na letališčih Skupnosti zaradi pandemije COVID-19

(COM(2020) 818 final – 2020/0358(COD))

(2021/C 123/07)

Glavni poročevalec:

Thomas KROPP

Zaprosilo	Evropski parlament, 18. 1. 2021 Svet, 21. 1. 2021
Pravna podlaga	člen 100(2) in člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	225/1/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropska komisija je 16. decembra 2020 predlagala novo uredbo o spremembi predhodne uredbe (1) glede začasne razbremenitve od uporabe pravila „uporabi ali izgubi“ v obdobju po 27. marcu 2021. Komisija je predlagala, naj se pravilo „uporabi ali izgubi“ spet upošteva, vendar naj v omejenem obdobju prag za uporabo slotov namesto 80 % znaša 40 %. Predlagala je tudi, naj se ji podeli pooblastilo, da lahko obdobje razbremenitve od pravil o slotih podaljša v skladu z več merili glede trajanja in intenzivnosti krize.

1.2

EESO pozdravlja pobudo Komisije za podaljšanje začasne razbremenitve od pravil Evropske skupnosti o uporabi slotov in podpira predlog, naj se ji podeli pooblastilo za prilagajanje praga do zime 2024/2025.

1.3

Vendar bi moral predlog vključevati tudi pravico letalskih prevoznikov, da ponovno uporabljajo celo zaporedje slotov v kombinaciji s spremenljivim pragom uporabe, da bi vzpostavili resnično prožen mehanizem za odzivanje.

1.4

Podaljšanje je upravičeno, ker je svetovna gospodarska kriza v začetku leta 2021 hujša, kot smo pričakovali pred 12 meseci v prvem četrtletju leta 2020. V nasprotju s pričakovanji pandemije COVID-19 še nismo zajezili, temveč je imel drugi val eksponentne rasti okužb v drugi polovici leta 2020 v Evropi doslej celo še hujše zdravstvene, socialne, ekonomske in finančne posledice od prvega. Med najbolj prizadetimi gospodarskimi sektorji so promet, trgovina in turizem. Poleg tega se po Evropi trenutno širi zelo nalezljiva mutacija virusa, v Združenem kraljestvu pa so nedavno uvedli tretjo omejitev gibanja, da bi ustavili tretji val virusa.

1.5

EESO poziva Komisijo in sozakonodajalca, naj ponovno preučijo predlog Komisije, pri tem pa upoštevajo priporočila za razbremenitev od pravil o slotih za poletno obdobje voznega reda letov 2021 (2), ki jih je 20. novembra 2020 objavil World Airline Slot Board (svetovni odbor za letalske slote, WASB), sestavljen iz letalskih prevoznikov, letališč in koordinatorjev slotov (priporočila WASB podpirajo IATA, A4E, ACI-Europe in EUACA). Priporočila vsebujejo kombinacijo (i) popolne opustitve pravila „uporabi ali izgubi“ za cela zaporedja slotov, ki so vrnjena v pool pred začetkom sezone, in (ii) 50-odstotni prag uporabe za zaporedja slotov, ki jih letalski prevozniki obdržijo, pa tudi pogoje in določbe glede upravičene neuporabe slotov zaradi pandemije COVID-19.

1.6

EESO meni, da je ključno vzdrževati ravnovesje med potrebo po preprečevanju ukrepov, ki bi lahko zmanjšali sposobnost letalskega sektorja, da okreva po tej krizi, dolgoročnim ciljem letalskih prevoznikov, da obdržijo drage slote na letališčih, in zagotavljanjem primerne ravni konkurence za slote, ki so omejeni.

1.7

EESO tudi obžaluje, da se Komisija očitno ukvarja predvsem z ukrepi za razbremenitev od pravil dodeljevanja slotov v EU, pri tem pa ne upošteva, da se bodo ti ukrepi odražali po vsem svetu. Glede na to bi bilo bolje, da bi si prizadevali za operativno izvedljive spremembe, ki bodo dogovorjene na svetovni ravni, kot so priporočila WASB.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Postopki in pravila za dodeljevanje slotov na letališčih EU so določeni z Uredbo Sveta (EGS) št. 95/93 (3), ki je bila delno spremenjena z Uredbo (ES) št. 793/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Člen 10 te uredbe določa, da morajo letalski prevozniki vsaj 80 % dodeljenih slotov uporabiti v določenem obdobju voznega reda letov, da bi lahko te slote ohranili v ustreznem obdobju voznega reda letov naslednje leto (zato se pravilo imenuje „uporabi ali izgubi“).

2.2

Evropska unija je 30. marca 2020 sprejela spremembo uredbe o slotih (5), s katero je opustila pravilo „uporabi ali izgubi“ za celotno poletno obdobje voznega reda letov 2020 do 24. oktobra 2020. S spremenjeno uredbo se je na Komisijo tudi preneslo pooblastilo, da obdobje opustitve podaljša do 4. aprila 2021. Komisija je 14. oktobra 2020 sprejela delegirani akt (6), s katerim je obdobje opustitve pravila „uporabi ali izgubi“ podaljšala do konca zimskega obdobja voznega reda letov 2020/2021, ki se konča 27. marca 2021.

2.3

EESO je predlagano začasno opustitev izvajanja pravil EU o dodeljevanju slotov na letališčih podprl v svojem dokumentu o stališču, sprejetem 25. marca 2020. V tem poročilu je zagovarjal stališče, da je treba letalskim prevoznikom omogočiti stabilno načrtovanje ter hitro in prožno odzivanje na spremembe na trgu, ne da bi izgubili slote, ki jih potrebujejo za ponovno vzpostavitev delujočih mrež.

2.4

Komisija meni, da je treba vzpostaviti pot, po kateri se bo mogoče vrniti na običajno uporabo pravila „uporabi ali izgubi“, zato je predlagala, naj od poletnega obdobja voznega reda letov 2021veljajo običajne zahteve za uporabo slotov v skladu z uredbo o slotih, vendar naj prag namesto 80 % znaša 40 %. Poleg tega bi imela do vključno zimske sezone 2024/2025 pooblastila za nadaljnje podaljšanje razbremenitve od pravil o slotih s prilagajanjem stopnje uporabe slotov na podlagi številnih kazalnikov, kot so podatki o dejanskem in napovedanem zračnem prometu, koeficient zasedenosti in uporaba flote. Predlog poleg tega vsebuje pogoje, ki so med drugim povezani z izključitvami za na novo dodeljene in izmenjane slote ter časovno omejitev vračila slotov.

2.5

WASB, ki ga sestavljajo letalski prevozniki, letališča in koordinatorji slotov, je 20. novembra 2020 sporočil, da je dosegel dogovor o priporočilu za razbremenitev od pravil o slotih za poletno obdobje voznega reda letov 2021 (7). Priporočilo podpirajo IATA, A4E (8), ACI-Europe in EUACA. V nasprotju s predlogom Komisije vsebuje kombinacijo (i) popolne opustitve pravila „uporabi ali izgubi“ za cela zaporedja slotov, ki so v pool vrnjena dovolj zgodaj pred začetkom sezone, in (ii) 50-odstotni prag uporabe za zaporedja slotov, ki jih letalski prevozniki obdržijo, pa tudi pogoje in določbe glede upravičene neuporabe slotov zaradi pandemije COVID-19.

2.6

EESO podpira nadaljnjo veljavnost razbremenitve od pravila EU „uporabi ali izgubi“ za slote v poletni sezoni 2021, vendar meni, da bi moral predlog Komisije poleg znižanja pragu vključevati tudi možnost vračila celega zaporedja slotov. Za srednje- in dolgoročno povezljivost bo bolje, če bodo imeli letalski prevozniki podporo pri finančnem okrevanju in bodo lahko ponovno vzpostavili svoje mreže, ko bo promet spet stekel. Poleg tega je opustitev pravila uporabe slotov v tretjih državah pogosto pogojena z vzajemnostjo, zato je potreben globalno združljiv pristop.

2.7

EESO podpira glavne usmeritve priporočil Worldwide Airport Slot Board (WASB), objavljenih 20. novembra 2020, ki vključujejo možnost, da letalski prevozniki med krizo vrnejo cela zaporedja slotov. Evropska komisija se očitno ukvarja predvsem z ukrepi za razbremenitev od pravil dodeljevanja slotov v EU, pri tem pa ne upošteva, da se bodo ti ukrepi odražali v vseh drugih regijah po svetu. Glede na to bi bilo bolje, da bi si prizadevali za operativno izvedljive spremembe, ki bodo dogovorjene na svetovni ravni. EESO poziva Evropsko komisijo in sozakonodajalca, naj predlog Komisije preučijo ob upoštevanju priporočil WASB.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Zaradi pandemije COVID-19 je bilo v evropskem zračnem prometu do 31. decembra 2020 v primerjavi s prejšnjim letom (9) skupno izgubljenih 6,1 milijona letov ali 1,7 milijarde potniških potovanj.

3.2

Države so strogo omejile mednarodni zračni promet in mobilnost svojih državljanov, da bi zmanjšale širjenje virusa. Letalski prevozniki so morali močno zmanjšati svoje zmogljivosti in prizemljiti letala. V več državah članicah EU so letalski prevozniki začasno prenehali leteti.

3.3

Tudi v začetku leta 2021 se razmere niso spremenile, kar močno ogroža finančno vzdržnost vseh deležnikov v letalstvu, zlasti socialnih partnerjev, ki so upravičeno zaskrbljeni za prihodnost svojih zaposlitev. Cepivo je bilo sicer izdelano in se v EU uporablja od 27. decembra 2020, vendar bo stopnja precepljenosti prebivalstva, ki bo omogočila odpravo splošnih omejitev in ukrepov za zmanjšanje števila okužb, dosežena šele proti koncu leta 2021 ali celo v letu 2022 (10). Nič ne kaže, da bo poleti 2021 povpraševanje doseglo vsaj približno podobno raven kot v zadnjih letih. Sedanja negotovost se bo nadaljevala in se morda celo povečala zaradi pojava novih, še bolj nalezljivih ali smrtonosnih sevov COVID-19. Po napovedih v industriji bi lahko obdobje okrevanja trajalo celo najmanj do leta 2024 ali 2025 (11).

3.4

Sloti so ključni za lete na obremenjena letališča in z njih. Za letalske prevoznike so pomembni, ker z njimi dobijo dostop do omejenih letaliških zmogljivosti, da lahko ohranijo svojo mrežo in povezljivost, ki jo zagotavljajo strankam. Prevozniki so porabili več let, da so oblikovali svoje mreže in pridobili potrebne slote za promet znotraj Evrope ter medcelinski in povezovalni promet. Glede na to, da ne obstaja določba, ki bi nevtralizirala pravilo „uporabi ali izgubi“, bi morali letalski prevozniki za ohranitev svojih slotov še naprej opravljati lete z zelo nizkimi koeficienti zasedenosti, s čimer bi se povečale finančne izgube in po nepotrebnem obremenjevalo okolje.

3.5

Vsi ukrepi, uvedeni leta 2020, so temeljili na domnevi, da bodo prispevali k učinkovitemu nadzoru nad nadaljnjim širjenjem virusa v kratkem, vsaj predvidljivem obdobju. Ta pričakovanja doslej niso bila izpolnjena, procesa okrevanja po tej krizi brez primere pa še ni mogoče zanesljivo napovedati.

3.6

Odkar je bila v EU marca 2020 sprejeta prva opustitev zaradi pandemije COVID-19, se povpraševanje po letalskih storitvah ni trajno izboljšalo. V poletnih mesecih leta 2020 se je promet sicer rahlo povečal in dosegel - 51 % v primerjavi s prejšnjim letom, vendar se je po poletju spet zmanjšal, ko se je začel drugi val pandemije in so države članice uvedle nove omejevalne ukrepe. Eurocontrol je svojo napoved 14. septembra 2020 znatno prilagodil navzdol, vendar kaže, da je celo spremenjeni scenarij preveč optimističen. Novembra je promet znašal - 62 %, decembra pa - 60 % v primerjavi z letom pred tem – Eurocontrol pa je napovedal, da naj bi promet v teh mesecih dosegel - 58 % oziroma - 54 %. Za januar 2021 Eurocontrol napoveduje - 60 %, za februar pa - 50 % (12).

3.7

Zaradi stalnega in ponavljajočega se širjenja virusa in strogosti ukrepov, ki so jih vlade sprejele za njegovo zajezitev, povpraševanje po letalskih storitvah ostaja zelo majhno, zato je letalski sektor še naprej pod velikim finančnim pritiskom, ki ogroža njegov obstoj. EESO zato meni, da je razbremenitev od pravila „uporabi ali izgubi“ upravičena in potrebna.

3.8

EESO pozdravlja dejstvo, da so se deležniki – letalski prevozniki, letališča in koordinatorji slotov – združili in v okviru WASB pripravili kompromisno rešitev, ter se zaveda, da je urejanje slotov na splošno zanje težavno vprašanje. Meni, da priporočilo WASB ustrezno obravnava splošne in posebne cilje Komisije iz delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen njenemu predlogu (13).

3.9

EESO podpira splošni cilj Komisije, da bi premagali posamezne pomanjkljivosti in izzive, povezane z opustitvijo pravila v celotni sezoni, spodbujali povezljivost, podprli konkurenco in omogočili postopno opuščanje razbremenitve od pravil o slotih. Podpira tudi posebne cilje Komisije, zlasti zmanjšanje škodljivih učinkov na okolje, ki jih povzročajo leti z zelo nizkimi koeficienti zasedenosti.

3.10

Komisija v novem odstavku 2a člena 10a predlaga samo, naj bodo letalski prevozniki za zaporedje slotov, dodeljenih za obdobje od 28. marca 2021 do 30. oktobra 2021, upravičeni do enakega zaporedja slotov v naslednjem enakovrednem obdobju voznega reda letov, če so uporabili 40 % slotov v tem zaporedju. To pomeni, da bodo morali prevozniki opravljati celo negospodarne lete z zelo nizkimi koeficienti zasedenosti, da bi uporabili najmanj 40 % slotov, namesto da bi jih imeli možnost vrniti brez nevarnosti, da jih bodo izgubili. Spodbujanje letalskih prevoznikov, naj letijo s skoraj praznimi letali, ni združljivo s ciljem Komisije o zmanjševanju škodljivih učinkov na okolje. To bi bilo mogoče popraviti, če bi imeli prevozniki možnost vrniti cela zaporedja slotov, za katera vedo, da bo povpraševanje po njih majhno (npr. v dneh z majhnim prometom ali v urah redkega prometa).

3.11

Predlog Komisije prav tako ne izpolnjuje navedenega cilja, da je treba zagotoviti učinkovite operacije letalskih prevoznikov in učinkovito uporabo letaliških zmogljivosti. Ker prevoznikom vračilo celih zaporedij slotov ni dovoljeno, nimajo spodbude, da bi jih vrnili predčasno, kar bi omogočilo optimalno prerazporeditev slotov in načrtovanje za letališča, prevoznike in potrošnike. Možnost vračila celih zaporedij slotov letališčem omogoča boljše prilagajanje njihovih operacij, predvsem pa pomeni, da so sloti na voljo za prerazporeditev in ad hoc uporabo, na primer za tovorne lete, odvisno od sprememb povpraševanja. Novi odstavek 7 v členu 10a uredbe, ki določa tritedenski rok za vračilo slotov, ne more imeti podobnega učinka (14). Obstaja celo nevarnost, da bo zgolj zaradi nižjega praga prišlo do močno razdrobljenih urnikov, kar bi škodilo preostalim redkim potnikom.

3.12

EESO podpira splošne cilje Komisije o spodbujanju povezljivosti, podpiranju konkurence in omogočanju postopnega opuščanja razbremenitve od pravil o slotih, vendar meni, da je treba upoštevati dolgoročnejši vidik. Za povezljivost in konkurenco (zlasti z letalskimi prevozniki iz tretjih držav) je srednje- in dolgoročno najbolje, če se zagotovi, da bodo podjetja, ki sicer poslujejo uspešno, preživela sedanjo krizo, ne da bi izgubila sredstva, ki jih bodo potrebovala, ko bo promet spet stekel. Obenem urejanje ne sme biti preveč zaščitniško, da bi preprečili neambicioznost in zaščitili konkurenco. Glede na negotov razvoj povpraševanja v poletni sezoni in predpostavko Komisije, da bo promet dosegel 50-odstotno raven v primerjavi z letom 2019 (15), EESO meni, da je prezgodaj za ponovno uvedbo zahtev za uporabo slotov v skladu z uredbo o slotih, tudi s 40-odstotnim pragom. Po drugi strani z nadaljnjo popolno opustitvijo ne bi obravnavali izzivov in izpolnili ciljev, ki jih je pravilno določila Komisija. EESO ugotavlja, da je priporočilo WASB, v katerem so razbremenilni učinki popolne opustitve združeni z omejevalnimi učinki praga, trdna podlaga, s katero se lahko začne vračanje k običajnemu izvajanju zahtev za uporabo slotov.

3.13

Z delegiranim aktom, predlaganim v odstavku 4 člena 10a, bi morala Komisija imeti pooblastila, da ne samo spremeni odstotne vrednosti iz odstavka 2a člena 10, temveč da tudi podaljša možnost vračila celih zaporedij slotov na začetku posamezne sezone. Predlog Komisije omogoča popolno opustitev uporabe slotov (0 %), ne omogoča pa združitve obeh elementov, kar je edina možnost za resnično prožen mehanizem za odzivanje.

3.14

Koordinacija slotov je globalno vprašanje, zato mora biti uredba EU o slotih združljiva s predpisi tretjih držav, ki pogosto zahtevajo vzajemnost. Pri popolni opustitvi s tem ni težav, saj gre za najširši možen način razbremenitve od pogojev uporabe slotov. Priporočilo WASB bo verjetno priznano po vsem svetu (16).

3.15

EESO meni, da bi bilo treba zaradi odpornosti in pametne pravne ureditve razmisliti o uvedbi določb, ki bi omogočile razbremenitev od pravil o uporabi slotov iz Uredbe (EGS) št. 95/93 ne samo v primerih, povezanih s pandemijo COVID-19, ampak tudi pri prihodnjih dogodkih z znatnim vplivom na letalsko industrijo. Spremembe pravil o uporabi slotov iz Uredbe (EGS) št. 95/93 so bile potrebne že pred sedanjimi razmerami, in sicer: — leta 2002 po terorističnih napadih 11. septembra 2001 (Uredba (ES) št. 894/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (17)), — leta 2003 po izbruhu sindroma akutne respiratorne stiske (SARS) (Uredba (ES) št. 1554/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (18)), — leta 2009 ob svetovni finančni krizi (Uredba (ES) št. 545/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (19)). Take ureditve bi morale vključevati sposobnost hitrega odziva brez potrebe po dodatnem urejanju in z možnostjo prožnega odziva, ki bi segal od popolnih opustitev in prilagojenih pragov do kombinacije predčasnega vračila slotov in pragov, kot je WASB predlagal za poletno sezono 2021.

3.16

EESO ponovno poudarja, da je pripravljen prispevati k nadaljnjim razpravam o tem, kako bi lahko najbolje ponovno vzpostavili vzdržen in konkurenčen evropski letalski sektor. Pristop bi moral biti celovit in vključevati razprave z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti s socialnimi partnerji, ki jih je kriza zaradi COVID-19 močno prizadela. Celovit pristop bi moral vključevati pregled vseh predpisov ali ukrepov, ki po nepotrebnem obremenjujejo letalski sektor.

---

(1)  COM(2020) 818 final.

(2)  WASB-Recommendation, Airport slot alleviation measures for Northern Summer 2021, https://www.iata.org/contentassets/4820c05b19f148e2855db91f2a579369/wasb-northern-summer-21-recommendation-for-slot-use-relief.pdf.

(3)  Uredba Sveta (EGS) št. 95/93 z dne 18. januarja 1993 o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti (UL L 14, 22.1.1993, str. 1).

(4)  Uredba (ES) 793/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 95/93 o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti (UL L 138, 30.4.2004, str. 50).

(5)  Uredba (EU) 2020/459 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. marca 2020 o spremembi Uredbe (EGS) št. 95/93 o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti (UL L 99, 31.3.2020, str. 1).

(6)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/1477 z dne 14. oktobra 2020 o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 95/93 glede začasnega podaljšanja izrednih ukrepov za obravnavo posledic pandemije COVID-19 (UL L 338, 15.10.2020, str. 4).

(7)  WASB-Recommendation, Airport slot alleviation measures for Northern Summer 2021, https://www.iata.org/contentassets/4820c05b19f148e2855db91f2a579369/wasb-northern-summer-21-recommendation-for-slot-use-relief.pdf.

(8)  Letalski prevoznik Ryanair, ki je član A4E, ima drugačno stališče in bo svoje mnenje sporočil posebej.

(9)  Prav tam.

(10)  Vprašanja in odgovori: cepljenje proti COVID-19 v EU, 21. december 2020, https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/qanda_20_2467.

(11)  Aviation Round Table Report on the Recovery of European Aviation, https://www.aci-europe.org/downloads/resources/Aviation%20Round%20Table%20DECLARATION%20FINAL%2016.11.2020.pdf.

(12)  Eurocontrol, Think Paper No#8: What COVID-19 did to European Aviation in 2020, and Outlook 2021, 1. januar 2021, https://www.eurocontrol.int/publication/what-covid19-did-european-aviation-2020-outlook-2021.

(13)  SWD(2020) 341 final.

(14)  Poleg tega ta določba ni učinkovita, saj neupoštevanje nima posledic. Dodelitev slotov v naslednji sezoni je odvisna od tega, ali so letalski prevozniki dosegli prag, ne glede na to, ali so slote vrnili v tritedenskem roku ali ne.

(15)  Glej opombo 7, uvodna izjava 11.

(16)  V času priprave tega poročila so priporočilo WASB za poletje 2021 že sprejele Nova Zelandija, Malezija in Kanada (Vancouver). Brazilija je podaljšala obstoječo opustitev uporabe slotov za zimo 2020/2021. V ZDA je Zvezna uprava za letalstvo (FAA) začela posvetovanje o (samo) dveh možnostih, in sicer podaljšanju obstoječe (popolne) opustitve in priporočilu WASB.

(17)  UL L 142, 31.5.2002, str. 3.

(18)  UL L 221, 4.9.2003, str. 1.

(19)  UL L 167, 29.6.2009, str. 24.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Nov pristop k pomorski strategiji za Atlantik – Akcijski načrt za atlantsko območje 2.0 – Posodobljen akcijski načrt za trajnostno, odporno in konkurenčno modro gospodarstvo na območju Atlantika v Evropski uniji

(COM(2020) 329)

(2021/C 123/08)

Poročevalec:

Carlos Manuel TRINDADE

Zaprosilo	Evropska komisija, 23. 9. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	11. 1. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	257/0/7

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja s Komisijo, da je atlantski pomorski prostor pod jurisdikcijo držav članic EU ključni dejavnik gospodarskega in socialnega razvoja teh držav, pa tudi celotne EU. Glede na najnovejše razpoložljive podatke iz sporočila Komisije je modro gospodarstvo na območju Atlantskega oceana leta 2017 ustvarilo bruto dodano vrednost v višini 73,4 milijarde EUR in zaposlovalo približno 1,29 milijona ljudi (1).

1.2

V zvezi z okoljsko trajnostnostjo EESO poudarja ključno vlogo oceanov pri razogljičenju, proizvodnji kisika, oskrbi s hrano za ljudi ter boju proti podnebnim spremembam in zakisljevanju, kar je priznano na ravni EU in Združenih narodov.

1.3

Vse večji pomen modrega gospodarstva pri spodbujanju okrevanja v Evropi ter ustvarjanju novih delovnih mest in zaščiti obstoječih se priznava tudi v okviru krize zaradi COVID-19.

1.4

EESO pozdravlja akcijski načrt za atlantsko območje 2.0, saj bo prispeval k oživitvi gospodarstva, ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest, hkrati pa podprl ohranjanje obalnih in morskih ekosistemov ter prispeval k blažitvi posledic podnebnih sprememb in prilagajanju nanje.

1.5

Osrednjo vlogo, ki jo ima modro gospodarstvo pri uresničevanju trajnostnih ciljev, krepi tudi povezanost akcijskega načrta 2.0 z načeli evropskega zelenega dogovora.

1.6

EESO pozdravlja tudi pristop Evropske komisije k obravnavi Atlantika, ki zajema: vlogo pristanišč pri trajnostnem razvoju obalnega turizma, akvakulture, ladjedelništva, obnovljivih virov energije iz oceana in inovacij; razvoj modrih znanj in spretnosti na podlagi prizadevanj za kakovostno izobraževanje o oceanih; vlogo energije iz obnovljivih morskih virov kot ključnega elementa za energetski prehod; prizadevanja za zdrave oceane in odporne obale.

1.7

Kljub temu EESO predlaga bolj celosten pristop, ki bi omogočil projekte za vzpostavitev naravne interakcije med področji, ki ustrezajo različnim stebrom.

1.8

EESO priporoča tudi, da se pozornost nameni pomorskemu prostorskemu načrtovanju in upravljanju, saj bo brez ustrezno urejenega pomorskega prostora težko zagotoviti trajnostni razvoj modrega gospodarstva, tako z okoljskega vidika kot z vidika naložb v projekte. Meni, da ustrezno pomorsko prostorsko načrtovanje v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020, ki za evropski zeleni dogovor predvideva modro razsežnost, spodbuja trajnostno rast pomorskih gospodarstev in uporabo morskih virov z boljšim obvladovanjem navzkrižij med različnimi dejavnostmi ter večjo sinergijo med različnimi pomorskimi dejavnostmi.

1.9

EESO meni, da bi bilo treba v akcijskem načrtu določiti širše smernice za razvoj čezatlantskih partnerstev, saj ima atlantski morski bazen več obal in ocean nima meja, čeprav se razume, da je cilj razvoja modrega gospodarstva spodbujanje projektov v pomorskem prostoru, ki spada pod jurisdikcijo obalnih držav EU.

1.10

EESO obžaluje, da za področji ribištva in turizma niso bili določeni cilji in ukrepi, zato priporoča Komisiji, da dejavnostma nameni večji pomen.

1.11

Po mnenju EESO tudi ni dobro, da Komisija ni določila posebnih ukrepov in ciljev za arhipelage, saj so to najbolj oddaljene regije, kjer ima pomorsko gospodarstvo še večjo težo kot v drugih delih Atlantika. Zato Odbor Komisiji priporoča, da jih vključi v načrt.

1.12

EESO meni, da je treba jasno opredeliti cilje in pravila glede partnerstev, vzpostavljenih med državami članicami in na mednarodni ravni. Poleg pravil, o katerih so se dogovorile države članice, bi bilo treba posebno pozornost nameniti okviru partnerstev z evropskimi tretjimi državami, kot so Združeno kraljestvo, Norveška in Islandija. EESO meni, da bo treba zlasti v primeru Združenega kraljestva posebno pozornost nameniti ukrepom, s katerimi bi preprečili usihanje informacij ali rahljanje sodelovanja.

1.13

EESO meni, da strateški dokument, kot je pomorska strategija za Atlantik, v delu, ki se nanaša na financiranje, ne bi smel le navajati virov financiranja, temveč bi moral vsebovati tudi splošne smernice za odobritev projektov.

1.14

EESO predlaga, da se inovacije, znanstvene raziskave, okoljska trajnostnost, prispevek k družbenemu razvoju in umestitev projekta v ustrezno urejen pomorski prostor vključijo med merila za odločanje o financiranju na podlagi preglednice, ki vsebuje ustrezno opredeljene kazalnike.

1.15

EESO močno priporoča oblikovanje posebne finančne postavke za projekte, razvite v okviru akcijskega načrta 2.0, podobne tistim za druge dejavnosti, ki se financirajo z evropskimi javnimi sredstvi. V nasprotnem primeru bodo ti projekti zapostavljeni, saj bodo vloge za njihovo financiranje oddane v okviru ureditev financiranja, pri katerih ti projekti v programih nimajo osrednje vloge.

1.16

EESO meni, da se bosta na podlagi priporočil iz tega mnenja v zvezi z ocenjevanjem in financiranjem projektov ter njihovim spremljanjem in nadzorom povečala kakovost in obseg socialnih, gospodarskih in okoljskih rezultatov, ki jih je treba doseči z izvajanjem akcijskega načrta za atlantsko območje 2.0.

1.17

EESO nazadnje meni, da se z upoštevanjem priporočil iz prejšnjih mnenj, zlasti v zvezi z oblikovanjem atlantske makroregije in ponovno vzpostavitvijo atlantskega foruma, povečujejo možnosti za uspešno izvajanje načrta.

2.   Ozadje in okvir

2.1

Pomorska strategija za Atlantik (2) je bila sprejeta leta 2011, da bi z njo podprli trajnostni razvoj modrega gospodarstva v državah članicah EU ob Atlantiku. Leta 2013 je Komisija predstavila akcijski načrt za atlantsko območje (3), da bi omogočila izvajanje te strategije.

2.2

EESO je preučil oba instrumenta in pripravil mnenji z ustreznimi sklepi in priporočili (4), od katerih so nekatera strateškega pomena za gospodarski, socialni in okoljski razvoj Evrope, na primer možnost oblikovanja atlantske makroregije po vzoru baltske in podonavske regije. Ti sklepi in priporočila so še vedno aktualni in ohranjajo svojo težo.

2.3

Od takrat so bile opredeljene številne sektorske strategije, ki so vplivale na zmožnost doseganja ciljev pomorske strategije za Atlantik in okrepile izvajanje njenega akcijskega načrta, kot so evropski zeleni dogovor (5), ki ga je Evropska komisija sprejela decembra 2019, nova strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (6) in strategija „od vil do vilic“ (7).

2.4

Evropska komisija meni, da je glede na dosedanji razvoj in za odziv na največjo socialno-ekonomsko krizo doslej, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, treba posodobiti prednostne naloge regionalnega sodelovanja in trajnostnemu pomorskemu gospodarstvu, ki ima potencial za ustvarjanje delovnih mest, dati nov zagon.

2.5

Evropska komisija je v ta namen tudi sprejela ukrepe za odpravo ekonomske in socialne škode zaradi pandemije COVID-19, zagon evropskega okrevanja ter zaščito in ustvarjanje delovnih mest ter predstavila nov instrument za okrevanje, imenovan Next Generation EU (8).

2.6

EESO poudarja, da so prizadevanja EU osredotočena na pojem trajnostnosti, njihov cilj pa je zagotoviti, da bo Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina.

2.7

Nove sektorske strategije poudarjajo osrednjo vlogo modrega gospodarstva kot ključnega gonila trajnostnega razvoja EU in planeta ter pri blažitvi posledic podnebnih sprememb.

2.8

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij uvaja nov pristop k pomorski strategiji za Atlantik – akcijski načrt za atlantsko območje 2.0, tj. posodobljen akcijski načrt za trajnostno, odporno in konkurenčno modro gospodarstvo na območju Atlantika, ki je del Evropske unije (9) (10).

2.9

Komisija navaja, da ta revidirani akcijski načrt temelji na vmesni oceni prejšnjega akcijskega načrta (11) ter na posvetovanjih z deležniki in državami članicami ob Atlantiku. V vmesnem pregledu je bilo ugotovljeno, da je prejšnji akcijski načrt omogočil več kot 1200 novih pomorskih projektov in skoraj 6 milijard EUR v obliki naložb, večinoma iz proračuna EU.

2.10

EESO z zanimanjem ugotavlja, da je v enem od sklepov te ocene poudarjeno, da je „[…] treba izboljšati tematsko osredotočenost načrta in upravljavsko strukturo ter uvesti okvir spremljanja“ (12), kar je v skladu s priporočili, ki so bila predstavljena v zgoraj navedenih mnenjih EESO.

3.   Nov pristop k pomorski strategiji za Atlantik – akcijski načrt za atlantsko območje 2.0

3.1

Osrednji cilj akcijskega načrta za atlantsko območje 2.0, ki ga je določila Evropska komisija, je razviti in sprostiti potencial modrega gospodarstva na območju Atlantika, saj imajo obalne skupnosti velik potencial za ustvarjanje delovnih mest, hkrati pa ohranjati morske ekosisteme ter prispevati k blaženju podnebnih sprememb. To je v skladu z globalnimi zavezami za trajnostni razvoj in političnimi prednostnimi nalogami Evropske komisije za obdobje 2019–2024, zlasti evropskim zelenim dogovorom.

3.2

Cilj akcijskega načrta 2.0, ki temelji na štirih tematskih stebrih, je s konkretnimi ukrepi za mobilizacijo vseh zadevnih deležnikov na območju Atlantika doseči sedem ciljev.

3.3

Steber I temelji na spodbujanju atlantskih pristanišč kot vstopnih točk in vozlišč za modro gospodarstvo.

3.3.1

V tem stebru je poudarjena pomembna vloga pristanišč in njihovih upravljavcev pri trajnostnem razvoju osrednjih dejavnosti modrega gospodarstva, tj. obalnega turizma, akvakulture, ladjedelništva, pa tudi rastočih industrijskih panog, kot so morski obnovljivi viri energije, kot katalizatorjev inovacij na področju teh in preostalih dejavnosti modrega gospodarstva.

3.3.2

Pristanišča morajo med seboj sodelovati, da bi mobilizirala finančna sredstva za pametne infrastrukture in prispevala k razogljičenju morskih virov.

3.3.3

Načrt predvideva, da bo mogoče s predstavljenimi konkretnimi ukrepi doseči naslednja dva specifična cilja: „pristanišča kot vstopne točke za trgovino na območju Atlantika“ in „pristanišča kot katalizatorji za podjetja“.

3.4

Steber II se osredotoča na oblikovanje ustreznega nabora modrih znanj in spretnosti za prihodnost ter oceansko pismenost, da bi v modro gospodarstvo privabili mlade talente in povečali konkurenčnost.

3.4.1

Jedro tega stebra je potreba po bolj kvalificiranih in informiranih generacijah.

3.4.2

V ta namen akcijski načrt 2.0 kot specifična cilja za ta steber določa „kakovostno izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje“ ter utrjevanje „oceanske pismenosti“.

3.5

Steber III se osredotoča na energijo iz obnovljivih morskih virov kot bistven element za prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo.

3.5.1

V sporočilu Komisije je navedeno, da ima območje Atlantika v EU vodilno vlogo in deluje kot preizkusno mesto za razvoj novih morskih obnovljivih virov energije ter da je, „[d]a bi dosegli naslednjo stopnjo razvoja, tj. tržno dozorelost uspešnih prototipov, […] nujno treba ohraniti vodilni položaj na področju tehnologije, obdržati talente in zagotoviti cenovno dostopno čisto energijo ob upoštevanju morebitnih vplivov na morsko okolje in načinov zmanjšanja teh vplivov“.

3.5.2

Akcijski načrt 2.0 za ta steber predvideva en specifični cilj, ki ga je treba doseči z dobro opredeljenimi konkretnimi ukrepi: „spodbujanje ogljične nevtralnosti s pomočjo energije iz obnovljivih morskih virov“.

3.6

Steber IV je posvečen zdravim oceanom in odpornim obalam.

3.6.1

Atlantska obala EU je ranljiva zaradi številnih človekovih dejavnosti na tem območju.

3.6.2

Tudi močne nevihte, poplave, erozija in vse hitrejše stalno dviganje morske gladine imajo škodljiv učinek, zaradi podnebnih sprememb in z njimi povezanih ekstremnih vremenskih dogodkov, ki bodo vse pogostejši, pa utegnejo biti ti učinki čedalje hujši.

3.6.3

Podvodni hrup in onesnaževanje morja, zlasti s plastiko, sta dosegla zelo visoke ravni, kar škoduje naravnemu kapitalu in gospodarskim dejavnostim.

3.6.4

V skladu z akcijskim načrtom je treba sprejeti ukrepe za obvladovanje podnebnih tveganj in prilagajanje nanje, kot tudi ukrepe za podpiranje krožnega gospodarstva, ničelnega onesnaževanja, učinkovite rabe energije in ohranjanja biotske raznovrstnosti, ki so vodilna načela za razvoj in zaposlovanje.

3.6.5

Za uresničevanja tega pristopa akcijski načrt 2.0 za ta steber določa dva specifična cilja: „večja odpornost obalnih območij“ in „boj proti onesnaževanju morja“.

3.7

V okviru upravljanja akcijskega načrta so predvideni ukrepi za usklajevanje, izvajanje in poročanje ter uporabo skladov in financiranja.

3.7.1

Usklajevanje poteka na dveh ravneh: politično usklajevanje je v rokah ministrov sodelujočih držav v atlantskem območju, pristojnih za pomorske zadeve, regionalno usklajevanje pa zagotavlja odbor za strategijo za Atlantik, v katerega so lahko vključeni predstavniki obalnih in drugih regij.

3.7.2

V povezavi z izvajanjem in poročanjem so vzpostavljena pravila, ki pojasnjujejo postopke.

3.7.2.1

Za javne in zasebne deležnike je določen niz osnovnih pogojev za izvajanje akcijskega načrta in mehanizma spremljanja ter poročanje, poudarjena pa je tudi deljena odgovornost EU in zadevnih držav članic.

3.7.2.2

Cilj mehanizma za spremljanje in ocenjevanje je slediti napredku akcijskega načrta in oceniti, v kolikšni meri se uresničujejo njegovi cilji, kar bo podlaga za njegove morebitne spremembe v prihodnosti.

3.7.3

Glede uporabe skladov in financiranja velja poudariti nekaj razmislekov.

3.7.3.1

Navedeno je, da v proračunu EU ni bilo predvideno financiranje akcijskega načrta za atlantsko območje, ki se bo večinoma opiral na sklade EU in nacionalne sklade ter finančne instrumente, ki jih je mogoče uporabiti.

3.7.3.2

Dokument navaja seznam skladov, programov in mehanizmov, na katere se lahko oprejo države članice EU in njihove obalne regije.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Po mnenju EESO je pohvalno, da je Evropska komisija pripravila posodobljen akcijski načrt za atlantsko območje, ki vključuje različne nedavno sprejete evropske sektorske strategije.

4.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija v ta revidirani načrt vključila ugotovitve in priporočila, ki jih je podal v svojih mnenjih o pomorski strategiji za Atlantik in prejšnjem akcijskem načrtu, zlasti v zvezi s tematsko usmeritvijo, strukturo upravljanja in okvirom spremljanja.

4.3

EESO pozdravlja bolj strukturiran pristop, sprejet za akcijski načrt 2.0. Ta na podlagi vmesne ocene in posvetovanj od spodaj navzgor sledi tematski usmeritvi za opredelitev ukrepov, ki jih je treba izvesti.

4.4

EESO poudarja, da izbrana tematska področja ustrezajo evropskim ciljem trajnostnosti, kar zadeva razvoj dejavnosti modrega gospodarstva, ustvarjanje kvalificiranih delovnih mest in spodbujanje oceanske pismenosti, podpiranje razogljičenja in prehoda na čisto energijo ter obnovo in varstvo naravnega kapitala in obalnih ekosistemov.

4.5

EESO v zvezi z oblikovanjem modrih znanj in spretnosti priporoča sprejetje ukrepov, s katerimi bi pri pripravi programov za usposabljanje pomorščakov dali večjo težo delovnim izkušnjam.

4.6

EESO obžaluje, da za področji ribištva in turizma niso bili določeni cilji in ukrepi, čeprav gre za dejavnosti modrega gospodarstva, ki na območjih, neposredno vključenih v območje Atlantika, najbolj prispevata k bruto dodani vrednosti in ustvarjanju delovnih mest, imata pa tudi največji učinek na morski ekosistem. Zato priporoča, da se v načrtu Komisije več pozornosti nameni tema dejavnostma in tako odpravi ta pomanjkljivost.

4.7

Po mnenju EESO tudi ni dobro, da Komisija ni določila posebnih ukrepov in ciljev za arhipelage, saj so to najbolj oddaljene regije, kjer ima pomorsko gospodarstvo še večjo težo kot v drugih delih Atlantika. Zato Odbor Komisiji priporoča, da jih vključi v načrt.

4.8

EESO poudarja, da se bosta z vzpostavitvijo okvira za spremljanje izboljšala kakovost in preglednost, saj bo omogočil prilagoditev prihodnjih sprememb načrta glede na njegovo dejansko izvajanje in uspešnost pri doseganju ciljev.

4.9

EESO obžaluje, da Komisija ni upoštevala priporočil iz prejšnjih mnenj o razvoju atlantske makroregije po vzoru baltske in podonavske regije ter o ohranitvi atlantskega foruma.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

EESO meni, da je treba analizirati skladnost akcijskega načrta 2.0 z evropsko pomorsko strategijo: celostno pomorsko politiko Evropske unije (13).

5.2

Celostna pomorska politika je politični okvir za spodbujanje trajnostnega razvoja vseh z morjem povezanih dejavnosti in obalnih regij z boljšim usklajevanjem politik v zvezi z oceani, morji, otoki, obalnimi in najbolj oddaljenimi regijami in pomorskimi sektorji ter z razvojem medsektorskih instrumentov.

5.3

Glavni cilji in ustrezna področja ukrepanja celostne pomorske politike so: povečanje trajnostne uporabe oceanov in morij; oblikovanje na znanju in inovacijah temelječe osnove za pomorsko politiko; zagotovitev čim višje kakovosti življenja v obalnih regijah; spodbujanje vodilne vloge Unije pri mednarodnih pomorskih zadevah z okrepljenim sodelovanjem na ravni mednarodnega upravljanja oceanov in na evropski ravni prek evropske sosedske politike; večja prepoznavnost pomorske Evrope.

5.4

Celostna pomorska politika zajema naslednja skupna področja ukrepanja: modra rast (14); pomorski podatki in znanje (15); pomorsko prostorsko načrtovanje in celostni pomorski nadzor.

5.5

EESO priporoča, da so informacije, podatki in znanja, ki nastanejo v tem okviru, prosto dostopni in brezplačni za organizacije, znanstvene in izobraževalne skupnosti ter projekte, ki se ukvarjajo z morjem, pri čemer je treba upoštevati merila glede zaupnosti ali morebitnih pridržkov. EESO v zvezi s tem predlaga boljše usklajevanje med različnimi nadzornimi organi na atlantskem območju, da bi lahko vzpostavili učinkovite, dostopne in interoperabilne podatkovne zbirke.

5.6

EESO meni, da mora strateški dokument, kot je pomorska strategija za Atlantik, vsebovati jasne in jedrnate cilje in načine za njihovo uresničitev. V ta namen EESO priporoča, da se dokument nadalje razvije v zvezi z vprašanji, ki se zdijo ključna za takšen strateški dokument.

5.7

EESO pozitivno ocenjuje dejstvo, da akcijski načrt 2.0 pripisuje velik pomen modremu gospodarstvu in znanju ter ju ceni. Vendar priporoča, da se ustrezno upošteva pomen pomorskega prostorskega načrtovanja in upravljanja ter mednarodnih partnerstev.

5.8

Kar zadeva pomorsko prostorsko načrtovanje in upravljanje, vse večji človeški vpliv na oceane ter hitro naraščajoče povpraševanje in konkurenca v zvezi z uporabo pomorskega prostora za različne namene, kot so ribolovne dejavnosti, naprave za pridobivanje energije iz obnovljivih virov na morju in ohranjanje ekosistemov, kažejo na nujno potrebo po celostnem upravljanju oceanov in vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje (16).

5.8.1

EESO meni, da ustrezno pomorsko prostorsko načrtovanje v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2020, ki za evropski zeleni dogovor predvideva modro razsežnost, spodbuja trajnostno rast pomorskih gospodarstev in uporabo morskih virov z boljšim obvladovanjem konfliktov ter večjo sinergijo med različnimi pomorskimi dejavnostmi.

5.8.2

Skupni evropski okvir za pomorsko prostorsko načrtovanje ima več prednosti: omogoča zmanjšanje navzkrižij med sektorji in ustvarja sinergije med različnimi dejavnostmi; z zagotavljanjem predvidljivosti, preglednosti in jasnih pravil spodbuja naložbe; krepi čezmejno sodelovanje med državami članicami pri razvoju omrežij in platform za pridobivanje energije, pomorskih poti, plinovodov, podmorskih kablov in drugih dejavnosti ter pri vzpostavitvi usklajenih mrež zaščitenih območij; varuje okolje z zgodnjim prepoznavanjem vplivov in priložnosti za večkratno uporabo prostora.

5.8.3

Spodbujanje opredelitve in izboljšanja pomorskih prostorskih načrtov ob upoštevanju roka za njihovo vzpostavitev do leta 2021 ter njihovo usklajevanje med državami članicami prispeva k doseganju vseh okoljskih, socialnih in gospodarskih trajnostnih ciljev pomorske strategije za Atlantik in celostne pomorske politike.

5.8.4

Zato EESO meni, da bi moral akcijski načrt 2.0 v okviru pomorske strategije za Atlantik vključevati to vprašanje, saj bo sicer težko zagotoviti trajnostni razvoj modrega gospodarstva z okoljskega in socialnega vidika ali z vidika naložb v projekte.

5.8.5

EESO priporoča, da se v akcijskem načrtu 2.0 večji poudarek nameni pomenu pomorskega prostorskega načrtovanja za razvoj modrega gospodarstva, zlasti v zvezi s stebri I, II in IV.

5.8.6

EESO priporoča tudi, da se predvideno spremljanje in ocenjevanje izvajata v okviru pomorskega prostorskega načrtovanja v skladu z ustreznimi kazalniki, pri čemer naj bo predhodni pogoj za dostop do financiranja, da so projekti umeščeni v ustrezno urejen pomorski prostor.

5.9

EESO meni, da je treba jasno opredeliti cilje in pravila glede partnerstev, vzpostavljenih med državami članicami in na mednarodni ravni.

5.9.1

Atlantski morski bazen ima več obal, ocean pa nima meja. EESO zato meni, da bi bilo treba v okviru štirih stebrov akcijskega načrta 2.0 vzpostaviti partnerstva na socialnem, okoljskem, gospodarskem, inovacijskem in znanstvenoraziskovalnem področju.

5.9.2

Poleg pravil, o katerih so se dogovorile države članice, bi bilo treba posebno pozornost nameniti okviru partnerstev z evropskimi tretjimi državami, kot so Združeno kraljestvo, Norveška in Islandija. EESO meni, da bo treba zlasti v primeru Združenega kraljestva posebno pozornost nameniti ukrepom, s katerimi bi preprečili usihanje informacij ali rahljanje sodelovanja.

5.9.3

Čeprav je cilj razvoja modrega gospodarstva spodbujanje projektov v pomorskem prostoru, ki spada pod jurisdikcijo obalnih držav EU, EESO priporoča, da se v akcijskem načrtu v okviru pomorske strategije za Atlantik določijo širše smernice za čezatlantska partnerstva, tako z ameriškimi kot z afriškimi atlantskimi obalnimi državami (17).

5.10

EESO v zvezi z uporabo skladov in financiranjem priporoča, da se v akcijskem načrtu 2.0 jasno in nedvoumno opredelijo viri financiranja, pravila za dodeljevanje sredstev ter načini spremljanja in ocenjevanja uspešnosti projektov.

5.10.1

EESO pozdravlja dejstvo, da bo, kot je navedeno v sporočilu Evropske komisije, za uspešno izvajanje ukrepov iz akcijskega načrta potrebna kombinacija javnih naložb iz nacionalnih proračunov in proračuna EU ter zasebnih sredstev.

5.10.2

V ta namen sporočilo navaja seznam skladov in programov, ki jih lahko uporabijo države članice in njihove regije. EESO priporoča, da se ta seznam dopolni še z navedbo drugih mehanizmov financiranja, kot je na primer mehanizem nepovratnih sredstev Evropskega gospodarskega prostora (18), ki je zlasti pomemben za prihodnja partnerstva s tretjimi državami v Evropi.

5.10.3

EESO meni, da strateški dokument, kot je pomorska strategija za Atlantik, ne bi smel navajati le virov financiranja, temveč bi moral vsebovati tudi splošne smernice za odobritev projektov.

5.10.4

EESO priporoča uvedbo preglednice za spremljanje in ocenjevanje, ki bi vsebovala ustrezno opredeljene kazalnike, v njej pa bi bili izrecno upoštevani inovacije, znanstvene raziskave, okoljska trajnostnost, prispevek k družbenemu razvoju in vključenost v urejen pomorski prostor. Preglednica bi bila izhodišče za odločanje o financiranju.

5.10.5

EESO zato močno priporoča oblikovanje posebne finančne postavke po zgledu tistih za druge evropske bazene in druge sektorje dejavnosti, ki prejemajo evropska javna sredstva. Izvajanje akcijskega načrta za atlantsko območje namreč ni glavni cilj nobenega od navedenih skladov in programov, kar slabi možnosti za uresničitev tega načrta.

---

(1)  Zaradi časovnega zamika pri statističnih podatkih je težko opredeliti evropske politike, prilagojene dejanskim razmeram v državah članicah, kar ovira njihovo spremljanje. EESO meni, da bi bilo treba prizadevanja na tem področju okrepiti.

(2)  COM(2011) 782 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52011DC0782.

(3)  COM(2013) 279 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1395674057421&uri=CELEX:52013DC0279.

(4)  Mnenje EESO Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana (UL C 229, 31.7.2012, str. 24) in mnenje o akcijskem načrtu za pomorsko strategijo na atlantskem območju (UL C 341, 21.11.2013, str. 77).

(5)  COM(2019) 640 final.

(6)  COM(2020) 380 final.

(7)  COM(2020) 381 final.

(8)  COM(2020) 456 final.

(9)  COM(2020) 329 final.

(10)  SWD(2020) 140 final.

(11)  SWD(2018) 49 final, https://ec.europa.eu/maritimeaffairs/sites/maritimeaffairs/files/swd-2018-49_en.pdf.

(12)  Prav tam.

(13)  COM(2007) 575.

(14)  COM(2012) 494; COM(2014) 254; COM(2008) 768; COM(2013) 229; COM(2014) 8; COM(2014) 86; Strateški načrt za razvoj energije oceanov za Evropo.

(15)  Strateški načrt za znanje o morju za leto 2020 (SWD(2014) 149).

(16)  Direktiva 2014/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 257, 28.8.2014, str. 135).

(17)  Dobra praksa na tem področju je skupina na visoki ravni za trajnostno pomorsko gospodarstvo, ki jo sestavlja štirinajst držav, od tega dve evropski (Portugalska in Norveška).

(18)  Nepovratna sredstva EGP – nepovratna sredstva EGP in Norveške izhajajo iz udeležbe Islandije, Lihtenštajna in Norveške na notranjem trgu na področjih, ki jih zajema Sporazum o EGP.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov

(COM(2020) 562 final)

(2021/C 123/09)

Poročevalec:	Arnold PUECH D'ALISSAC (FR-I)
Soporočevalec:	Jan DIRX (NL-III)

Zaprosilo	Evropska komisija, 11. 11. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	11. 1. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	216/6/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) toplo pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov. Odločitev Komisije, da cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030 poveča na 55 %, je večinoma v skladu s predhodnim mnenjem Odbora o evropskih podnebnih pravilih.

1.2

Prizadevanje za doseganje neto ničelnih emisij na podlagi vmesnih ciljev je mogoče le s celovitim sistemom, ki vključuje natančen izračun emisij in absorpcije CO2.

1.3

EESO meni, da je zelo pomembno državljane in socialne partnerje seznaniti s tem, kako je mogoče doseči cilje v zvezi z emisijami ter kaj to pomeni za njihovo delo in življenje. To je bistveno, da bi lahko podprli vse potrebne ukrepe. Za zagotovitev varnosti in stabilnosti bi bilo torej treba sprejeti ukrepe za enakomerno porazdelitev tveganj in priložnosti.

1.4

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba sredstva, namenjena okrevanju po COVID-19, združiti z ambicioznim podnebnim ukrepanjem, da bi preprečili zapravljanje denarja in nasedle naložbe, kar bi kasneje ustvarilo dodatne potrebe po sredstvih. Poskrbeti je treba, da se bodo te naložbe dejansko uporabile za trajnostno podnebno politiko, v središču katere so državljani.

1.5

Komisija namerava do junija 2021 predstaviti potrebne podrobne zakonodajne predloge. EESO poziva sozakonodajalca, naj tega časovnega okvira ne prekoračita in naj zakonodajni proces končata do decembra 2021, sicer bo premalo časa za uresničitev cilja za leto 2030.

1.6

EESO priporoča, naj Komisija prednostno obravnava posodobitev evropske zakonodaje o prehodu na goriva iz obnovljivih virov.

1.7

EESO predlaga, naj se novi podnebni cilji za kmetijstvo v instrumentu za okrevanje „Next Generation EU“ upoštevajo v delegiranem aktu uredbe o taksonomiji, da bo prehod mogoče nadgraditi. V sedanjem predlogu delegirani akt predvideva prehodne instrumente samo za nišno proizvodnjo. Samo s celostnim prehodom na podnebju prijazno kmetijstvo je mogoče zagotoviti trajnosten živilski sektor v prihodnosti. S prehransko verigo je treba okrepiti trajnostne naložbe in podporo za pospešitev prehoda.

1.8

EESO poziva k namenskemu programu EU za biogospodarstvo za spodbujanje naložb ter vzpostavljanje dobavnih verig, ki bodo temeljile na skupnosti in kmetijah.

1.9

EESO poudarja ugotovitev iz ocene učinka, da bi bila EU, če bi do leta 2030 dosegli 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, na dobri poti k doseganju podnebne nevtralnosti, hkrati pa bi njena podjetja in industrija prevzeli pionirsko vlogo v svetu. Pri tem mora EESO trgovinsko politiko in trgovinske sporazume uskladiti s svojimi podnebnimi ambicijami. Komisiji tudi priporočamo, naj posebno pozornost nameni možnim posledicam za državljane tretjih držav z nizkimi dohodki.

1.10

EESO odločno podpira izjavo Komisije, da so državljani „ključni partnerji v boju proti podnebnim spremembam“, saj meni, da je dejavna udeležba vseh delov družbe nujna za uspešnost podnebne politike v EU. Zato tudi ponavlja svoj predlog, naj se vzpostavi platforma deležnikov za evropski podnebni pakt.

1.11

EESO poziva tudi države članice, naj si prizadevajo za uvedbo skupnih meril in skupnih kazalnikov na evropski ravni, kar bi bil prvi korak k boljšemu merjenju energijske revščine, v skladu s Priporočilom Komisije z dne 14. oktobra 2020 o energijski revščini [C(2020) 9600 final].

1.12

EESO čestita Komisiji, ki upravičeno poziva, naj prehod našega gospodarstva spremlja vlaganje v preusposabljanje in nadaljnje usposabljanje ter trajno izobraževanje številnih poklicnih skupin. Sprejeti je treba tudi ustrezne ukrepe, da se bodo z novimi zaposlitvenimi možnostmi ustvarjala delovna mesta z dostojnimi plačami in dobrimi delovnimi pogoji.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO toplo pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov. Odločitev Komisije, da cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030 poveča na 55 %, je večinoma v skladu s predhodnim mnenjem Odbora o evropskih podnebnih pravilih (1).

2.2

V nasprotju s tem, kar zdaj Komisija prvič predlaga glede cilja zmanjšanja do leta 2030, se mnenje EESO o cilju 55-odstotnega zmanjšanja ni nanašalo na neto cilj, ki ga omenja Komisija. To pomeni, da je cilj Komisije manj ambiciozen od cilja, ki ga je priporočil Odbor.

2.3

Glede na to, da Komisija v evropskih podnebnih pravilih določa cilj ničelne stopnje neto emisij za leto 2050, EESO meni, da je treba na koncu v celoti upoštevati ponore ogljika. V ta namen je smiselno določiti cilj neto ničelnih emisij na podlagi vmesnih ciljev. Vendar je to mogoče le s celovitim sistemom, ki vključuje natančen izračun emisij in absorpcije CO2.

2.4

Odbor podpira ugotovitev Komisije, da je treba cilj EU v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov do leta 2030 povišati na 55 %. Če se omogočijo in uresničijo potrebne zasebne in javne naložbe v pravi, trajnostni smeri, bomo lahko z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov izboljšali življenjske pogoje in zdravje, ustvarili nova delovna mesta in znižali račune za energijo. EU s povečanjem ambicij glede podnebja prevzema svoj del odgovornosti v svetovnem merilu. Odbor meni, da je pomembno in nujno v bližnji prihodnosti pojasniti, kako je mogoče novi cilj doseči v tem sorazmerno kratkem obdobju do leta 2030.

2.5

Priznava tudi, da pri izpolnjevanju obstoječega cilja in novega cilja za leto 2030 socialni in ekonomski vpliv na ravni posameznih evropskih državljanov in podjetij nikakor ni povsem jasen. EESO meni, da je zelo pomembno državljane in socialne partnerje seznaniti s tem, kako je te cilje mogoče doseči ter kaj to pomeni za njihovo delo in življenje. To je bistveno, da bi lahko podprli vse potrebne ukrepe, saj bodo ti na različne načine vplivali na evropske državljane v vseh državah članicah in regijah. Za zagotovitev varnosti in stabilnosti bi bilo torej treba sprejeti ukrepe za enakomerno porazdelitev tveganj in priložnosti v tem procesu.

2.6

Odbor priporoča Komisiji, naj posebno pozornost nameni možnim posledicam za državljane tretjih držav z nizkimi dohodki. EU bi si morala prizadevati za ublažitev morebitnih negativnih posledic. Podpirati bi morala razvoj teh držav v smeri podnebne nevtralnosti, pri čemer bi morala upoštevati, da so države v razvoju v okviru Pariškega sporazuma upravičene do razumnega povečanja emisij toplogrednih plinov.

2.7

Odbor se strinja s Komisijo, da sedanja pandemija ni izgovor za odrivanje boja proti podnebnim spremembam na stranski tir. Nasprotno, saj Komisija navaja tudi, da je „[i]zjemni evropski gospodarski odziv na COVID-19 […] edinstvena priložnost za pospešitev prehoda na podnebno nevtralno gospodarstvo“. Da bi lahko v teh razmerah politiko razvijali čim učinkoviteje, Odbor Komisiji priporoča, naj temeljito preuči, kako delujeta mehanizem rezerve za stabilnost trga (EU ETS) in pristop porazdelitve prizadevanj v zvezi s sedanjim upadom emisij toplogrednih plinov, da bi delno omejili neizkoriščene pravne možnosti za emisije.

2.8

Če si bomo zdaj odločno prizadevali za cilj večjega zmanjšanja emisij za leto 2030, bodo prihodnji rodovi lažje dejansko dosegli cilj podnebne nevtralnosti za leto 2050. Manj ko bo namreč EU ukrepala v naslednjih desetih letih, strmejša in težja bo pot zmanjševanja emisij po letu 2030. Odbor zato z veseljem pričakuje predloge za doseganje cilja 55 % do leta 2030, ki jih bo Komisija predstavila najpozneje junija 2021. Priporoča pristop s kombinacijo različnih instrumentov, ki naj poleg zakonodaje vključuje tudi finančne instrumente, kot sta uredba o referenčnih vrednostih in uredba o taksonomiji. Pomembno je, da se učinek teh novih pristopov skrbno oceni.

2.9

Odbor se strinja s Komisijo, da moramo „sredstva, namenjena okrevanju, […] združiti z ambicioznim podnebnim ukrepanjem, da bi preprečili zapravljanje denarja in nasedle naložbe, kar bi kasneje ustvarilo dodatne potrebe po sredstvih“. Zagotoviti je treba, da se bodo te naložbe dejansko uporabile v duhu trajnostne podnebne politike, v središču katere so državljani. Odbor je to že podrobno obravnaval v svoji resoluciji o predlogih za obnovo in okrevanje po krizi zaradi COVID-19 (2).

2.10

Kot eno izmed prednosti energetskega prehoda Komisija navaja zmanjšanje odvisnosti od uvoza fosilnih goriv (str. 6). Vendar želi Odbor ta vidik mednarodne trgovine upoštevati v njegovem najširšem obsegu. Mednarodni trgovinski sporazumi in vrednostne verige morajo izpolnjevati zahteve ekološkega in trajnostnega razvoja ter vključevati obveznosti podjetij glede potrebne skrbnosti, oziroma, kot je Evropski svet navedel v sklepih z nedavnega decembrskega zasedanja: „EU bo zagotovila, da bo trgovinsko politiko in trgovinske sporazume uskladila s svojimi podnebnimi ambicijami.“ Odbor meni, da bi bilo to zelo dobro preučiti.

2.11

Pri oceni učinka je treba upoštevati, da ima kriza zaradi COVID-19 gospodarske, socialne in okoljske posledice brez primere, ki vplivajo na učinke ukrepov za blažitev podnebnih sprememb.

2.12

EESO poudarja, kako pomembno je, da se cilj večjega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov določi skupaj z ustrezno financiranim Skladom za pravični prehod na evropski ravni ter z ukrepi za podporo državljanom, delavcem in podjetjem pri prilagajanju na prihodnje spremembe. EESO dvomi, da bo 7,5 milijarde EUR iz večletnega finančnega okvira in 10 milijard EUR iz instrumenta za okrevanje „Next Generation EU“ zadostovalo.

3.   Zakonodaja

3.1

Komisija namerava do junija 2021 predlagati potrebne podrobne zakonodajne predloge. EESO poziva sozakonodajalca, naj tega časovnega okvira ne prekoračita in naj zakonodajni proces končata do decembra 2021, sicer bo premalo časa za uresničitev cilja za leto 2030. Na voljo so sorazmerno preprosti predlogi sprememb uredb, kot je povečanje zgornje meje za sistem EU za trgovanje z emisijami glede na linearni faktor in zmanjšanje odstotka emisijske pravice na državo članico zaradi skladnosti z uredbo o porazdelitvi prizadevanj.

3.2

EESO ob upoštevanju načela pravičnega prehoda priporoča, naj Komisija prednostno obravnava posodobitev evropske zakonodaje o prehodu na goriva iz obnovljivih virov. Odhodke za posredne ali neposredne subvencije za fosilna goriva, na primer iz oprostitev ali znižanj davkov, bi bilo treba uporabiti za pospeševanje razvoja trajnostnih virov energije. Ali kot določa Pariški sporazum (člen 2): „finančne tokove [se] uskladi z razvojnimi usmeritvami, ki vodijo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in v večjo odpornost družbe proti spremembi podnebja“. Vendar Odbor poudarja, da se morajo ti ukrepi izvajati tako, da to ne bo ogrozilo proizvodnje hrane, kot je navedeno tudi v Pariškem sporazumu (člen 2(1)(b)).

3.3

Če ne bo ogrožena zanesljivost sistema (spremljanje, poročanje, preverjanje), Odbor podpira namero Komisije, da vse emisije iz zgorevanja fosilnih goriv vključi v sistem EU za trgovanje z emisijami. Vendar je treba preučiti, za koliko naj bi se zmanjšale emisijske pravice (znižanje zgornjih mej), saj bo sistem EU za trgovanje z emisijami učinkovit le v tem primeru.

3.4

EESO pozdravlja izhodišče, da je treba spoštovati načelo „ne škoduj“ (str. 5). Ta pristop je Komisija predstavila tudi v svojem predlogu za osmi splošni okoljski akcijski program Unije (COM(2020) 652 final), v katerem navaja, da „bodo vse institucije EU izpolnile zeleno prisego, ki pravi, ne škodujmo““. Pomen te „prisege“ se nanaša na „krepitev celovitega pristopa k politiki razvoja in izvajanja, zlasti z vključevanjem trajnostnosti v vse ustrezne pobude in projekte na nacionalni ravni in ravni EU“. Odbor se strinja, da sta vključevanje in integracija pomembna za krepitev podnebnih ambicij do leta 2030, vendar se sprašuje, katere ukrepe namerava Komisija sprejeti za njihovo uresničitev. Sprašuje se tudi, zakaj je pristop imenovan „načelo“ (medtem ko je v drugih dokumentih Komisije imenovan „prisega“) ter kako se to „načelo“ nanaša na člen 11 PDEU in na načela, kodificirana v členu 191 PDEU.

3.5

Odbor podpira odločitev Komisije o uvedbi mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah – skupaj z oblikovanjem trga za nizkoogljične proizvode, razpoložljivostjo stroškovno konkurenčnih ogljično nevtralnih virov energije in programi financiranja – da bi preprečila selitve virov CO2, če naši partnerji kljub okrepljenim podnebnim ambicijam EU svojih ambicij ne bodo podobno povečali. Pomembno je, da se pozornost nameni učinkovitosti in trdnosti mehanizma ter posledicam njegove uporabe za države v razvoju. Če ti ukrepi vodijo do upočasnitve gospodarskega razvoja nekaterih držav, je zaželena uvedba izravnalnih ukrepov, kot je prenos tehnologij.

3.6

Odbor svetuje Komisiji, naj predstavi napredek v zvezi s stopnjo skladnosti s sedanjimi podnebnimi in energetskimi pravili EU ter postopki za ugotavljanje kršitev, ki so bili uvedeni v zvezi s tem. Poleg tega Komisiji svetuje, naj na svojem spletišču objavi jasne informacije o tem, ali države članice izvajajo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in direktivo o energijski učinkovitosti. Odbor Komisijo prosi, naj s pomočjo Evropske agencije za okolje enkrat letno pripravi celovit posodobljen pregled o učinkovitosti veljavne podnebne in energetske zakonodaje (združeno) ter navede tudi kršitve.

3.7

V okviru ocene učinka bi bilo treba preučiti možnosti povečanja ponorov toplogrednih plinov v kmetijskih zemljiščih, gozdovih in biomaterialih. Pripraviti bi bilo treba stališče Parlamenta o shemah trgovanja z dobropisi za ogljik, da bi povečali odvzeme ogljika. Priložnost za ustvarjanje novih poslovnih modelov v sklopu tržnih ukrepov sekvestracije ogljika v kmetijske površine in zasebno financiranih shem dobropisov za ogljik omogoča, da se produktivnost trajnostno poveča v skladu s cilji glede podnebja, biotske raznovrstnosti in rodovitnosti tal, ter da se zmanjša nevarnost dezertifikacije. Poleg tega menimo, da bi morali lastništvo dobropisov za ponor in ogljik pridobiti tisti, ki so izvedli potrebne naložbe, to pa so lahko tako zasebni kot javni subjekti.

4.   Kmetijstvo

4.1

Okrepiti bi bilo treba prilagajanje podnebnim spremembam, EU pa bi morala razvijati in izvajati prilagoditvene strategije. V prilagoditvenih ukrepih se mora odražati občutljivost gozdarstva, kmetijstva in prehranskih sistemov na negativne učinke podnebnih sprememb.

4.2

Evropski zeleni dogovor, strategija „od vil do vilic“ in podnebna pravila so osredotočeni na podnebno nevtralnost do leta 2050, ki so jo podprli Parlament, Komisija in Svet. Vendar je za obravnavo tega vprašanja nujno, da so v večletnem finančnem okviru, proračunu SKP in instrumentu za okrevanje „Next Generation EU“ na voljo zadostna finančna sredstva. V nasprotnem primeru od kmetov ni mogoče pričakovati, da bodo naredili vse potrebno za doseganje zastavljenih ciljev. Če ni možno zagotoviti sredstev, se mora vrednost nizkoogljičnih proizvodov oblikovati na trgih ogljika. Kmetje prispevajo k rešitvi in bodo po potrebi zaprosili za višja sredstva.

4.3

Sedanja kriza zaradi COVID-19 kaže, da prehranska varnost v EU ne sme veljati za samoumevno in da je treba pri evropskih podnebnih ambicijah do leta 2030 proizvodnji hrane nameniti posebno pozornost. Odbor je v zgoraj navedeni resoluciji o okrevanju po COVID-19 poudaril, da se mora „povečati odpornost in trajnostnost našega prehranskega sistema s ponovno vzpostavitvijo bolj raznovrstnih kmetijskih modelov, spodbujanjem lokaliziranih vozlišč za razdeljevanje hrane in krajših dobavnih verig ter izboljšanjem dostopa do trga za male kmete, male ribiče in proizvajalce v akvakulturi“. Obenem so na svetovni ravni za povečanje prehranske varnosti rastočega svetovnega prebivalstva izjemno pomembne trajnostne agroživilske verige.

4.4

EESO predlaga, naj se novi podnebni cilji za kmetijstvo v instrumentu za okrevanje „Next Generation EU“ upoštevajo v delegiranem aktu uredbe o taksonomiji, da bo prehod mogoče nadgraditi. V sedanjem predlogu delegirani akt predvideva instrumente za prehod samo za nišno proizvodnjo. Samo s celostnim prehodom na podnebju prijazno kmetijstvo je mogoče zagotoviti trajnosten živilski sektor v prihodnosti. S prehransko verigo je treba okrepiti trajnostne naložbe in podporo za pospešitev prehoda. Za doseganje podnebnih ciljev je zelo pomembno, da se izvajajo preprosti, stroškovno učinkoviti in dostopni ukrepi, kot so vzpostavljanje obratov za pridobivanje bioplina, upravljanje vode in dobropisi za ogljik (žive meje, sekvestracija ogljika v tla).

4.5

EESO podpira okvir EU za sheme dobropisov za ogljik, s katerim se lahko usmerja doseganje podnebnih ciljev, kot je določeno v poročilu Parlamenta o podnebnih pravilih. V biogospodarstvu mora imeti tudi ogljik svojo ceno. Poleg tega je treba podpirati raziskave in inovativnost, da bi v čim večji meri našli tehnične in trajnostne rešitve, zmanjšali emisije toplogrednih plinov in spodbudili sekvestracijo ogljika v kmetijstvu.

4.6

Pri merjenju metana se trenutno še ne upoštevajo najnovejša znanstvena dognanja. Za ocenjevanje vpliva hrane na podnebje je zelo pomembna uporaba najnovejših znanstvenih metod. Pri zmanjšanju neto emisij na ničelno stopnjo do leta 2050 je treba upoštevati podnebni učinek metana kot kratkotrajnega toplogrednega plina, pri katerem ni nujno, da je njegova stopnja neto emisij nič, da bi dosegli podnebno nevtralnost ali da ne bi bilo dodatnega učinka segrevanja.

4.7

Prednost je treba dati ustreznemu financiranju raziskav in inovacij na področju prilagajanja podnebnim spremembam in blažitvi njihovih posledic. Krepiti in spodbujati je treba naložbe v inovativne prakse ter stroškovno učinkovite trajnostne proizvodne tehnologije in metode, da bi se zmanjšale emisije toplogrednih plinov, obenem pa je treba izboljšati potencial živinoreje EU, da prebivalstvu omogoči uravnoteženo prehrano. Upravljanje voda in namakanje obdelovalnih površin bosta v prihodnje še bolj potrebna. Spodbujati je treba nove naložbe v učinkovitejše sisteme, s katerimi je mogoče preprečevati onesnaževanje voda.

4.8

Pri doseganju podnebnih ciljev je treba prepoznati pomen novih tehnologij in inovacij. Prehranska veriga EU je s podnebnega vidika že konkurenčna na svetovni ravni. Zaradi prilagajanja sektorja na podnebne spremembe in krepitve njegove odpornosti na negativne vplive se ogljični odtis živilske proizvodnje hrane EU še naprej znižuje. V zvezi s tem so pomembni dejavniki za krepitev odpornosti prehranskega sistema EU na primer uporaba novih tehnik vzreje, prehod s proizvodnje živalskih beljakovin na proizvodnjo rastlinskih beljakovin, pametne in digitalne tehnologije za kmetovanje ter inovacije.

4.9

EESO poziva k namenskemu programu EU za biogospodarstvo za spodbujanje naložb ter vzpostavljanje dobavnih verig, ki bodo temeljile na skupnosti in kmetijah. Spodbujanje sinergij med energijo iz obnovljivih virov prek proizvodnje bioplina in ravnanja z gnojem je izjemnega pomena za decentralizirano proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki prispeva tudi k izboljšanju eksistenčne osnove za življenje na podeželju.

5.   Industrija, materiali, energija in promet

5.1

EESO pozdravlja ugotovitev iz ocene učinka, da bi bila EU, če bi do leta 2030 dosegli 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, na dobri poti k doseganju podnebne nevtralnosti, hkrati pa bi njena podjetja in industrija EU prevzeli pionirsko vlogo v svetu. To vključuje trajnostno proizvodnjo jekla z vodikom namesto s premogom, če je vodik pridobljen s trajnostno električno energijo. Prvo pilotno tovarno za te namene so nedavno odprli na Švedskem.

5.2

EESO je že v prejšnjih mnenjih, npr. nedavno sprejetem mnenju „Med vseevropskim nadomrežjem in lokalnimi energetskimi otoki“, poudaril, da je treba priznati, da energetski prehod ni le tehnološko vprašanje, temveč tudi velik družbeni in politični izziv. Ne samo podjetja, ampak tudi delavci, sindikati in potrošniki morajo biti vključeni v energetski prehod, kot so obljubili oblikovalci politik in h čemur je izrecno pozval EESO. Vendar tudi pri tem vprašanju Komisija in države članice puščajo več vprašanj odprtih, kot pa so jih rešile. Še več: sedanje pobude na področju energetske politike bodo prej preprečile kot spodbudile široko udeležbo javnosti. Za evropski energetski prehod je namreč potrebna predvsem naložbena varnost, tako za javni kot tudi zasebni sektor, ki pa jo je mogoče doseči le z jasnimi temeljnimi odločitvami.

5.3

Odbor podpira cilj Evropske komisije, kot ga je opredelila v sporočilu o strategiji EU za povezovanje energetskega sistema, da je nujno povezati sistem električne energije s sistemom ogrevanja in prometa, da bi dosegli podnebno nevtralnost, zanesljivo oskrbo z energijo, vključno z zmanjšanjem uvoza energije, ter dostopne cene za evropske potrošnike in gospodarstvo. Jasno je, da bo treba v prihodnjih letih zagotoviti zadostna javna in zasebna finančna sredstva za vse potrebne naložbe.

5.4

EESO v zvezi z gospodarskimi in socialnimi posledicami ponavlja svoje stališče, da so decentralizirani energetski sistemi pomembna spodbuda za regionalni razvoj in lahko ustvarijo nova kakovostna in kvalificirana delovna mesta v regiji.

5.5

Odbor se popolnoma strinja s Komisijo, da ima gradbeni sektor, ki trenutno porabi 40 % končne energije in proizvede 36 % emisij toplogrednih plinov v EU, velik stroškovno učinkovit potencial za zmanjšanje emisij. O tem bo Odbor podrobneje razpravljal v mnenju z naslovom Val prenove za Evropo – ekologizacija stavb, ustvarjanje delovnih mest, izboljšanje življenj.

5.6

EESO pozdravlja stališče Komisije (str. 16), da letalski in pomorski sektor sodita v okvir ukrepov na ravni celotnega gospodarstva, ki jih je treba obravnavati v okviru Pariškega sporazuma. Ta dva načina prevoza po vsem svetu sta skupaj z nekaterimi industrijskimi emisijami trenutno najdlje od stroškovno učinkovitih novih nefosilnih goriv, čeprav potekajo obetavni poskusi. Letalski in ladijski promet je prav tako težko regulirati z nacionalno ali celo evropsko zakonodajo, velik del njunih emisij pa ostane zunaj ozemlja EU. Glede na to, da so se mednarodne emisije EU iz plovil in letal od leta 1990 povečale za več kot 50 %, podpiramo osredotočenost Komisije na iskanje konstruktivnih načinov za vključitev letalskega in ladijskega prometa v podnebno politiko EU. Letalski promet v državah članicah EU in med njimi je že vključen v evropski sistem trgovanja z emisijami, Komisija pa trenutno ocenjuje, ali bi bilo mogoče vanj podobno vključiti tudi ladijski promet. Glede emisij zunaj ozemlja EU Odbor podpira cilj Komisije, da bo proaktivna pri delu organizacij OZN, kot sta Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija civilnega letalstva, da bi našli učinkovite in zavezujoče svetovne sheme za zmanjšanje emisij.

5.7

Odbor podpira nedavno objavljeno strategijo Komisije za trajnostno in pametno mobilnost, saj prometni sektor zaostaja pri zmanjševanju emisij. Kljub učinkovitejšim vozilom in uvedbi nizkoemisijskih goriv in motorjev so se od leta 1990 emisije v cestnem prometu povečale za več kot četrtino, predvsem zaradi naraščajočega povpraševanja po prevozih. Strategija vključuje širok spekter ukrepov in pobud za pospešitev prehoda z odvisnosti od fosilnih goriv na trajnostno mobilnost. Prizadevanja državljanov so za pametni prehod bistvenega pomena, saj so avtomobili bili in so še eden glavnih simbolov osebne svobode.

5.8

Kar zadeva bioenergijo in biomaterial, je treba v celoti priznati prihranke pri emisijah toplogrednih plinov v kmetijstvu zaradi uporabe biogenih virov, da bi lahko v celoti upoštevali ponore ogljika. Z nadomeščanjem fosilnih goriv in materialov je lahko zmanjšanje emisij celo večje od 100 %, odvisno od učinkov zamenjave fosilnega CO2 in plinov, ki niso CO2.

6.   Udeležba javnosti, državljani in potrošniki

6.1

EESO odločno podpira izjavo Komisije, da so državljani „ključni partnerji v boju proti podnebnim spremembam in lahko ta boj podprejo s politično mobilizacijo in svojimi izbirami kot potrošniki“, saj meni, da je dejavna udeležba vseh delov družbe nujna za uspešnost podnebne politike v EU, glede na to, da so akterji civilne družbe (podjetja, delavci, potrošniki in državljani ter njihove organizacije) tisti, ki podnebne cilje izvajajo v praksi.

6.2

EESO zato pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija 29. oktobra začela javno posvetovanje o pregledu politik, potrebnih za večje zmanjšanje emisij do leta 2030.

6.3

Zato Odbor ponavlja svoj predlog, naj se vzpostavi platforma deležnikov za evropski podnebni pakt, kot je predlagal v mnenju o podnebnem paktu, za organizacijo in lajšanje dejavne udeležbe vseh delov družbe (3).

6.4

EESO je prepričan, da je treba posebno pozornost nameniti državljanom z nižjimi dohodki. Ti energetskim prehodom pogosto niso naklonjeni, saj se bojijo zvišanja življenjskih stroškov. Zato je stališče Komisije o tem zelo pomembno: „Da bi se izognili negativnim učinkom na ranljive odjemalce, je pomembno, da se sprejmejo socialne politike in politike energijske učinkovitosti, ki bodo usmerjene v obnovo domov takih gospodinjstev in omejevanje njihovih stroškov za ogrevanje in električno energijo“. O tem bo Odbor podrobneje razpravljal v mnenju z naslovom Val prenove za Evropo – ekologizacija stavb, ustvarjanje delovnih mest, izboljšanje življenj (4).

6.5

EESO poziva tudi k uvedbi skupnih meril za opredelitev in skupnih kazalnikov na evropski ravni, kar bi bil prvi korak k boljšemu merjenju energijske revščine, v skladu s Priporočilom Komisije z dne 14. oktobra 2020 o energijski revščini [C(2020) 9600 final (5)]. Da bi lahko države članice to opredelitev prilagodile različnim nacionalnim razmeram, morajo razviti več statističnih orodij za učinkovito odkrivanje ranljivih gospodinjstev.

6.6

Odbor se strinja s Komisijo, da bodo obnovljivi viri energije privedli do visoke stopnje decentralizacije, ki bo potrošnikom zagotovila priložnosti, da se angažirajo, proizvajalcem-odjemalcem, da sami proizvajajo, uporabljajo in souporabljajo energijo, lokalnim in zlasti podeželskim skupnostim pa, da spodbujajo lokalne naložbe v obnovljive vire energije. Spodbudilo se bo tudi ustvarjanje novih delovnih mest na lokalni ravni. Vendar Odbor opozarja tudi, da je treba nameniti pozornost upravičenim pomislekom državljanov, na primer o škodi za krajino ali ovirah za uživanje življenja. Te pomisleke bi bilo mogoče ublažiti z dejavno udeležbo pri finančnih in/ali energijskih prihrankih, ki bi jih prinesli načrtovani obrati za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ter neposredno koristjo take udeležbe. Sprejeti je treba tudi ukrepe za zagotavljanje, da se bodo z novimi zaposlitvenimi možnostmi ustvarjala delovna mesta z dostojnimi plačami in dobrimi delovnimi pogoji.

6.7

Komisija upravičeno trdi, da morata prehod našega gospodarstva spremljati vlaganje v preusposabljanje in nadaljnje usposabljanje ter trajno izobraževanje številnih poklicnih skupin. EESO poudarja, da bi bilo zaželeno, če bi mladi zbrali pogum in se odločali tudi za kmetovanje, saj staranje kmetov dolgoročno ogroža trajnostno preskrbo s hrano. Dobre pogoje in finančne vire je treba zagotoviti na evropski in nacionalni ravni.

---

(1)  UL C 364, 28.10.2020, str. 143.

(2)  UL C 311, 18.9.2020, str. 1.

(3)  UL C 364, 28.10.2020, str. 67.

(4)  COM(2020) 662 final.

(5)  https://ec.europa.eu/transparency/regdoc/rep/3/2020/SL/C-2020-9600-F1-SL-MAIN-PART-1.PDF.