23.3.2021

Uradni list Evropske unije

C 100/1

OBVESTILO KOMISIJE

Smernice za gospodarske subjekte in organe za nadzor trga o praktičnem izvajanju člena 4 Uredbe (EU) 2019/1020 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov

(Besedilo velja za EGP)

(2021/C 100/01)

1. UVOD

Z Uredbo (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta o nadzoru trga in skladnosti proizvodov (1) (v nadaljnjem besedilu: Uredba) je uveden celovit okvir za zaščito potrošnikov pred nevarnimi in neskladnimi proizvodi ter za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske subjekte.

Enotni trg EU gospodarskim subjektom omogoča dostop do potrošnikov in drugih končnih uporabnikov v vseh državah članicah, če ti gospodarski subjekti in njihovi proizvodi izpolnjujejo pravne zahteve EU, namenjene zagotavljanju varnosti, okoljske učinkovitosti in drugih javnih interesov. Organi za nadzor trga in organi, odgovorni za nadzor proizvodov, ki vstopajo na trg EU (2) (v nadaljnjem besedilu: mejni organi), morajo preverjati izpolnjevanje teh zahtev in jih uveljavljati. To je lahko izziv, zlasti pri prodaji na daljavo.

Nova pravila o nadzoru trga in skladnosti proizvodov bi morala zagotavljati skladnost z zahtevami. Ta pravila pomagajo ustvariti enake konkurenčne pogoje, kar pomeni, da podjetja, ki proizvajajo skladne proizvode, ščitijo pred nelojalno konkurenco. Poleg tega organom za nadzor trga prihranijo nepotrebne stroške pri preiskavah.

Te smernice se nanašajo na izvajanje ključne določbe Uredbe, in sicer na člen 4 o „nalogah gospodarskih subjektov v zvezi s proizvodi, za katere se uporablja določena harmonizacijska zakonodaja Unije“ (glej oddelek 6). Člen 4 v bistvu določa, da mora za nekatere proizvode, dane na trg EU, v EU obstajati gospodarski subjekt, ki organom na zahtevo predloži informacije ali sprejme določene ukrepe. Ta določba se bo uporabljala od 16. julija 2021 (člen 44 Uredbe).

Te smernice zagotavljajo navodila, kako bi morali gospodarski subjekti izvajati člen 4:

—	v oddelku 2 je pojasnjeno, kakšno je področje uporabe tega člena in kateri gospodarski subjekt bi moral pri določenem proizvodu delovati kot gospodarski subjekt iz člena 4,

—	v oddelku 3 so pojasnjene naloge gospodarskega subjekta iz člena 4 in

—	v oddelku 4 je natančneje pojasnjena praktična uporaba člena 4 glede na vrsto gospodarskega subjekta, ki deluje kot gospodarski subjekt iz člena 4.

Poleg tega, ker je cilj člena 4 olajšati delo organov za nadzor trga in mejnih organov, je v oddelku 5 navedeno, kako lahko organi to zahtevo uporabijo v praksi.

Namen smernic je pomagati gospodarskim subjektom in organom ter olajšati skladno izvajanje. Nanašajo se samo na izvajanje člena 4 in se ne uporabljajo za zakonodajo EU o proizvodih, ki ni zajeta v njem in ki lahko nalaga podobne, a različne zahteve (3). Sklicujejo se na zahteve harmonizacijske zakonodaje EU, kot se uporabljajo na dan sprejetja teh smernic. Celovite smernice o harmonizacijski zakonodaji EU so na voljo v Modrem vodniku, na katerega napotujejo te smernice (4). Komisija bo te smernice posodobila glede na nadaljnji razvoj zakonodaje, kot je na primer akt o digitalnih storitvah (5).

Ta dokument je namenjen zgolj kot smernice – pravno veljavno je le besedilo same Uredbe. V smernicah so izražena stališča Evropske komisije in kot take niso pravno zavezujoče. Zavezujoča razlaga zakonodaje EU je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije. Stališča, izražena v tem dokumentu, ne morejo prejudicirati stališč, ki bi jih Komisija lahko izrazila pred Sodiščem. Niti Komisija niti osebe, ki delujejo v njenem imenu, niso odgovorne za uporabo informacij iz te publikacije.

2. PODROČJE UPORABE IN UPORABA

2.1 Področje uporabe

Gospodarski subjekt iz člena 4 mora obstajati, kadar proizvod:

—

spada na področje uporabe ene ali več direktiv ali uredb iz člena 4(5) ali druge zakonodaje, ki izrecno napotuje na člen 4. Ta „sektorska zakonodaja“ zajema varnost igrač, električno opremo, radijsko opremo, elektromagnetno združljivost, omejevanje uporabe nevarnih snovi v električni in elektronski opremi, izdelke, povezane z energijo (v nadaljnjem besedilu: okoljsko primerna zasnova), plinske naprave, gradbene proizvode, stroje, opremo, ki se uporablja na prostem (v nadaljnjem besedilu: hrup na prostem), opremo, namenjeno za uporabo v potencialno eksplozivnih atmosferah (ATEX), tlačno opremo, enostavne tlačne posode, pirotehnične izdelke, plovila za rekreacijo, merilne instrumente, neavtomatske tehtnice, osebno zaščitno opremo in sisteme brezpilotnih zrakoplovov (6) (v nadaljnjem besedilu: droni) (7) in

—

je 16. julija 2021 ali pozneje dan na trg EU (8) – tj. prvič dostopen (dobavljen za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu EU v okviru gospodarske dejavnosti v zameno za plačilo ali brezplačno) na trgu Unije (9) (člen 4(1) in člen 44 Uredbe). Za proizvode, ki se ponujajo za prodajo prek spleta ali drugih sredstev za prodajo na daljavo, se šteje, da so dostopni na trgu, če je ponudba usmerjena proti končnim uporabnikom v EU. Šteje se, da je ponudba za prodajo usmerjena proti končnim uporabnikom v EU, če zadevni gospodarski subjekt svoje dejavnosti na kakršen koli način usmerja v državo članico (člen 6 Uredbe) (to se določi za vsak primer posebej, pri čemer se upoštevajo ustrezni dejavniki, kot so geografsko območje, na katero je mogoče dostaviti pošiljko, jeziki, v katerih je predstavljena ponudba ali mogoča oddaja naročila, možnosti plačila itd. (10)).

Gospodarski subjekt, ki namerava 16. julija 2021 ali pozneje na trg EU dati proizvod iz člena 4, mora tako najprej zagotoviti, da je v EU gospodarski subjekt iz člena 4. Sicer takih proizvodov 16. julija 2021 ali pozneje ni mogoče dati na trg EU.

2.2 Določitev gospodarskega subjekta iz člena 4

Kot gospodarski subjekt iz člena 4 lahko delujejo štiri vrste gospodarskih subjektov:

—	proizvajalec (11) s sedežem v EU,

—	uvoznik (12) (ki ima po opredelitvi sedež v EU), kadar proizvajalec nima sedeža v Uniji,

—	pooblaščeni zastopnik (13) (ki ima po opredelitvi sedež v EU), ki ga proizvajalec s pisnim pooblastilom določi, da v njegovem imenu izvaja naloge iz člena 4(3),

—	ponudnik storitev odpremnih skladišč (14) s sedežem v EU, če ni proizvajalca, uvoznika ali pooblaščenega zastopnika s sedežem v Uniji.

Oddelek 4 vsebuje podrobnosti o vlogi teh gospodarskih subjektov v okviru sektorske zakonodaje in o tem, kako je ta povezana z njihovimi nalogami iz člena 4.

To, kateri gospodarski subjekt deluje kot gospodarski subjekt iz člena 4, je odvisno zlasti od dobavne verige. V okviru 1 je na voljo kratek prikaz, ki mu sledi podrobnejša razlaga.

Okvir 1

Gospodarski subjekt iz člena 4 v različnih dobavnih verigah

1. korak: če je proizvajalec (ne glede na to, ali ima sedež v EU) pisno pooblastil pooblaščenega zastopnika za izvajanje posebnih nalog iz člena 4, je ta zastopnik gospodarski subjekt iz člena 4. V drugih primerih je to odvisno od dobavne verige.

2. korak: proizvode proizvajalcev s sedežem v EU, ne glede na to, ali se prodajajo prek spleta ali v fizičnih trgovinah, na splošno dajo na trg proizvajalci EU (15). Pri takih proizvodih je gospodarski subjekt iz člena 4 proizvajalec EU (razen če je za naloge iz člena 4 imenoval pooblaščenega zastopnika).

3. korak: proizvode proizvajalcev s sedežem zunaj EU, ki se prodajajo v fizičnih trgovinah v EU, načeloma da na trg EU uvoznik (16). Pri takih proizvodih je gospodarski subjekt iz člena 4 uvoznik (razen če je proizvajalec za naloge iz člena 4 imenoval pooblaščenega zastopnika). V oddelku 4.2 je pojasnjeno, kaj se zgodi, če isto vrsto proizvoda uvaža več uvoznikov.

4. korak: pri proizvodih proizvajalcev s sedežem zunaj EU, ki se ponujajo za prodajo prek spleta (ali za drugo prodajo na daljavo), lahko obstaja tudi uvoznik, ki proizvod na primer sam ponuja za prodajo prek spleta ali ga prodaja distributerju, ki ga ponuja za prodajo.

5. korak: če ni uvoznika, proizvod pa obdela ponudnik storitev odpremnih skladišč s sedežem v EU, je gospodarski subjekt iz člena 4 ponudnik storitev odpremnih skladišč (razen če je proizvajalec za naloge iz člena 4 imenoval pooblaščenega zastopnika). V nasprotju z uvozniki in pooblaščenimi zastopniki ponudniki storitev odpremnih skladišč niso samodejno formalno povezani s proizvajalcem, kar bi jim omogočalo opravljanje nalog gospodarskega subjekta iz člena 4. Zato se morajo z gospodarskimi subjekti, ki jim zagotavljajo storitve odpremnih skladišč (v nadaljnjem besedilu: stranke), dogovoriti, da bodo od stranke ali neposredno od proizvajalca najprej dobili sredstva za izpolnitev svojih obveznosti, ki jih imajo kot gospodarski subjekt iz člena 4 (glej oddelek 4.4).

6. korak: če se proizvod pošilja iz države zunaj EU neposredno končnemu uporabniku v EU in če je bil za posebne naloge iz člena 4 pisno pooblaščen pooblaščeni zastopnik, je ta zastopnik gospodarski subjekt iz člena 4. Če proizvajalec ni imenoval pooblaščenega zastopnika, se proizvod ne sme ponuditi za prodajo končnim uporabnikom v EU. Gospodarski subjekt, ki namerava proizvod ponujati za prodajo (17) končnim uporabnikom v EU, mora zagotoviti, da bo proizvajalec imenoval pooblaščenega zastopnika za ta proizvod (glej okvir 2).

Okvir 2

Vidik gospodarskega subjekta s sedežem zunaj EU, ki namerava proizvode ponujati za spletno prodajo potrošnikom ali drugim končnim uporabnikom v EU: kako naj uredim vse potrebno v zvezi z gospodarskim subjektom iz člena 4? (primer)

—	Najprej preverite, ali so proizvodi namenjeni trgu EU in ali so v skladu z zakonodajo EU. V primeru dvoma se obrnite na proizvajalca.

—	Če je to urejeno, pri proizvajalcu preverite, ali je že imenoval pooblaščenega zastopnika za te proizvode.

—	Če ga je, se prepričajte, da so ime in kontaktni podatki pooblaščenega zastopnika navedeni v skladu z zahtevami (glej oddelek 2.3).

—

Če ga ni imenoval, preučite (v sodelovanju s proizvajalcem) naslednje možnosti:

—	Če nameravate proizvode ponujati za prodajo na spletnem trgu (glej oddelek 2.4), ali ta trg ponuja storitve pooblaščenega zastopnika ali storitve odpremnih skladišč?

—	Če že prodajate proizvode, za katere se zahteva pooblaščeni zastopnik v EU ali podoben subjekt (npr. za kozmetične izdelke, medicinske pripomočke in pomorsko opremo), ali navedeni subjekt želi postati pooblaščeni zastopnik za vaše proizvode, zajete v členu 4?

—	Ali obstajajo ustrezna trgovinska združenja, ki imajo (ali bi lahko imela) dostop do informacij o obstoječih pooblaščenih zastopnikih (saj imajo številni proizvajalci proizvodov, zajetih v členu 4, morda že pooblaščenega zastopnika v EU)?

—	Ko najdete morebitnega pooblaščenega zastopnika, poskrbite, da ga proizvajalec pooblasti za izvajanje zahtevanih nalog (glej oddelka 3 in 4.3). Nato se prepričajte, da so ime in kontaktni podatki zastopnika navedeni v skladu z zahtevami (glej oddelek 2.3).

—

Če bo kot gospodarski subjekt iz člena 4 deloval ponudnik storitev odpremnih skladišč, poskrbite za praktične ureditve, in sicer zlasti zagotovite, da prejme izjavo o skladnosti/izjavo o lastnostih za zadevne proizvode. Nato se prepričajte, da so njegovo ime in kontaktni podatki navedeni v skladu z zahtevami (glej oddelek 2.3).

2.3 Informacije o gospodarskem subjektu iz člena 4

Ime (ali registrirano trgovsko ime/blagovna znamka) in kontaktni podatki (vključno s poštnim naslovom) gospodarskega subjekta iz člena 4 morajo biti navedeni na vsaj enem od naslednjih mest (člen 4(4) Uredbe):

—	na proizvodu,

—	na njegovi embalaži, tj. prodajni embalaži,

—	na paketu, tj. embalaži za lažje ravnanje s paketom in njegov prevoz,

—	na priloženem dokumentu, na primer izjavi o skladnosti/izjavi o lastnostih (18).

Opomba: če je gospodarski subjekt iz člena 4 proizvajalec ali uvoznik EU, se te informacije običajno že zahtevajo s sektorsko zakonodajo (glej oddelek 4). Te zahteve lahko strožje določajo mesto, kjer morajo biti navedeni podatki, in jih je treba upoštevati.

Naslov spletnega mesta se lahko navede poleg poštnega naslova (ki je običajno sestavljen iz ulice/poštnega predala, številke stavbe, poštne številke in mesta), vendar ne namesto njega. Poleg tega je koristno vključiti elektronski naslov in/ali telefonsko številko, da se omogoči hitra vzpostavitev stika z zadevnimi organi.

Možno je, da so na proizvodu ali priloženem dokumentu navedena imena in kontaktni podatki več gospodarskih subjektov. Čeprav morda ni izrecne zahteve, da je pred njimi navedeno „proizvaja“, „uvaža“, „zastopa“ ali „odpremil“, informacije ne bi smele zavajati organov za nadzor trga. Če vloge gospodarskih subjektov niso navedene, jih bodo morali organi ugotoviti sami. Vsak gospodarski subjekt bi moral biti sposoben dokazati svojo vlogo. Angleških izrazov „manufactured by“, „imported by“, „represented by“ ali „fulfilled by“ ni treba prevesti; šteje se, da so ti angleški izrazi razumljivi po vsej EU.

Ime in kontaktni podatki gospodarskega subjekta iz člena 4 morajo biti priloženi, ko se proizvod na carini prijavi za sprostitev v prosti promet (člen 26(1)(d) Uredbe). Če je torej proizvod namenjen sprostitvi v prosti promet v EU in po njegovi odpremi ni predvidena nadaljnja predelava (19), bi morali gospodarski subjekti zunaj EU, ki ponujajo proizvode za prodajo, zagotoviti, da so navedeni na zgoraj opisani način, in pred odpremo po potrebi dodati zgoraj navedene podatke (ali poskrbeti, da se dodajo).

2.4 Proizvodi, ki se prodajajo na spletnih trgih

Spletni trg je vrsta storitve e-trgovine, v okviru katere več gospodarskih subjektov ponuja proizvode za prodajo (20). Gospodarskim subjektom na eni strani in končnim uporabnikom na drugi omogoča sklepanje prodajnih transakcij za proizvode.

Člen 4 se uporablja za proizvode, ki se prodajajo na spletnih trgih.

Ne določa posebnih obveznosti glede spletnih trgov, na katerih se tretjim prodajalcem zagotavljajo le posredniške storitve in ki spadajo na področje uporabe člena 2(b) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21). V primeru, ko spletni trg končnim uporabnikom v EU posreduje ponudbo za prodajo proizvoda iz člena 4, za katerega ni gospodarskega subjekta iz člena 4 (22), in izve za nezakonito vsebino ali se je zave (npr. prejme dovolj natančno in ustrezno utemeljeno obvestilo organa za nadzor trga), se lahko na oprostitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive 2000/31/ES sklicuje le, če takoj ko za to izve ali se tega zave, hitro ukrepa in odstrani ali onemogoči dostop do zadevne nezakonite vsebine.

Če je spletni trg tudi proizvajalec, uvoznik, pooblaščeni zastopnik ali ponudnik storitev odpremnih skladišč, je lahko gospodarski subjekt iz člena 4.

3. NALOGE GOSPODARSKEGA SUBJEKTA IZ ČLENA 4

Ta oddelek vsebuje razvrstitev nalog gospodarskega subjekta iz člena 4 in smernice v zvezi z njimi. Navedeni gospodarski subjekt, zlasti če je proizvajalec ali uvoznik EU, ima morda že obveznosti v okviru sektorske zakonodaje (odvisno od tega, kako je razvrščen), ki v celoti ali delno zajemajo te naloge (glej oddelek 4).

Prvič, v skladu s členom 4(3)(a) mora gospodarski subjekt iz člena 4, ko prevzame svoje naloge ali v svoj portfelj doda nov proizvod, opraviti več nalog, in sicer:

—

preveriti, ali je bila izjava o skladnosti/izjava o lastnostih pripravljena, in jo hraniti – vsa sektorska zakonodaja iz člena 4 zahteva take izjave (23). Kot je določeno z zakonodajo iz člena 4, jih je treba hraniti 10 let po tem, ko je bil proizvod dan na trg (24). Če se za proizvod uporablja več zakonodajnih aktov, se za vse veljavne akte skupaj pripravi ena izjava o skladnosti (25), in

—

preveriti, ali je bila tehnična dokumentacija pripravljena (26), in zagotoviti, da je na zahtevo na voljo organom za nadzor trga – če gospodarski subjekt iz člena 4 dokumentacije ne hrani sam, to pomeni, da mora preveriti, ali dokumentacija obstaja, in od proizvajalca pridobiti zagotovila, da bo dokumentacijo na zahtevo dal na voljo gospodarskemu subjektu iz člena 4 ali neposredno organom za nadzor trga (glej spodaj).

Drugič, če ima gospodarski subjekt iz člena 4 razlog, da verjame, da proizvod predstavlja tveganje (27), mora v skladu s členom 4(3)(c) in (d):

—	o tem obvestiti zadevne organe za nadzor trga. To mora storiti v vsaki državi članici, v kateri je proizvod dostopen (28); obvestiti jih je treba tudi o korektivnih ukrepih, ki so bili ali bodo sprejeti, ter

—	zagotoviti, da se takoj sprejmejo potrebni korektivni ukrepi za odpravo vseh neskladnosti ali, če to ni mogoče, za zmanjšanje tveganja (glej spodaj).

Nazadnje mora gospodarski subjekt iz člena 4 v skladu s členom 4(3)(a), (b) in (d) na zahtevo organa za nadzor trga sprejeti določene ukrepe, in sicer:

—	navedenemu organu predložiti izjavo o skladnosti/izjavo o lastnostih,

—	organu predložiti tehnično dokumentacijo ali, če je gospodarski subjekt iz člena 4 ne hrani sam, zagotoviti, da se predloži organu (zlasti s strani proizvajalca),

—	predložiti druge informacije in dokumentacijo za dokazovanje skladnosti proizvoda (to lahko vključuje npr. certifikate ali odločitve priglašenega organa) v jeziku, ki ga organ zlahka razume (o tem se je treba dogovoriti z organom – to je lahko jezik, ki ni nacionalni jezik),

—	sodelovati z organom. Zahtevani ukrepi bodo odvisni od zahteve organa, ki mora biti v skladu z načelom sorazmernosti (člen 14(2) Uredbe), ter

—

zagotoviti, da se takoj sprejmejo potrebni korektivni ukrepi za odpravo vseh neskladnosti s harmonizacijsko zakonodajo EU, ki se uporablja za zadevni proizvod, ali, če to ni mogoče, za zmanjšanje tveganj, ki jih predstavlja proizvod. Ukrepi lahko vključujejo zagotovitev skladnosti proizvoda, njegov umik ali odpoklic, kot je ustrezno (29). Gospodarskemu subjektu iz člena 4 ni treba sprejeti korektivnih ukrepov ali zmanjšati tveganja, če ga k temu ne obvezuje sektorska zakonodaja, mora pa zagotoviti, da se ukrepi sprejmejo, na primer tako da proizvajalca prosi, naj odgovori na zahtevo, in preveri, ali je to storil.

Gospodarski subjekt iz člena 4 bi moral ukrepati v razumnem časovnem okviru ali v morebitnem roku, ki ga določijo organi za nadzor trga. Izjavo o skladnosti/izjavo o lastnostih bi moral predložiti takoj, druge dokumente pa v razumnem roku (30).

Če gospodarski subjekt iz člena 4 ugotovi, da zaradi težav v odnosu s proizvajalcem (31) (npr. proizvajalec ne odgovori na zahtevo) ne more izpolniti ene ali več svojih nalog, lahko ustrezno nadalje ukrepa tako, da proizvajalca opomni na njegove obveznosti v skladu z zakonodajo EU. Logična posledica v primeru nadaljevanja te težave bi lahko bila, da bi sprejel potrebne ukrepe za prenehanje statusa gospodarskega subjekta iz člena 4 za zadevne proizvode, ker ne bi mogel opravljati nalog iz člena 4. Povedano drugače, v primeru:

—	uvoznika – proizvodov ne bi mogel več dajati na trg,

—	pooblaščenega zastopnika – lahko bi poskusil prekiniti odnos s proizvajalcem,

—	ponudnika storitev odpremnih skladišč – proizvodov ne bi mogel več obdelati, tj. odpošiljati končnim uporabnikom.

Gospodarskemu subjektu iz člena 4 se lahko naložijo sankcije (32), če ne izpolni nalog iz člena 4. Vse kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne (člen 41(2) Uredbe). Proizvajalec ostane odgovoren za skladnost proizvoda s sektorsko zakonodajo in (tako kot drugi akterji v dobavni verigi) mora še naprej izpolnjevati vse pravne obveznosti, ki jih ima v zvezi s proizvodi, garancijami, odgovornostjo za proizvode z napako itd. Člen 4 ne nalaga dodatnih pravnih obveznosti do potrošnikov ali drugih končnih uporabnikov.

4. PRAKTIČNE POSLEDICE ZA GOSPODARSKE SUBJEKTE

Naloge gospodarskega subjekta iz člena 4 (kot so opisane v členu 4) so enake, ne glede na to, katera vrsta gospodarskega subjekta jih izvaja, obseg, v katerem se prekrivajo z drugimi nalogami gospodarskega subjekta iz sektorske zakonodaje, pa se razlikuje. Veljajo vse „obveznosti iz člena 4“, ne glede na to, kaj sektorska zakonodaja zahteva od zadevnega gospodarskega subjekta. Med sektorji obstaja nekaj razlik, vendar večina zakonodajnih aktov natančno upošteva vzorčne pravne določbe o obveznostih gospodarskih subjektov (33). V tem oddelku so poudarjene razlike, ki vplivajo na izvajanje člena 4.

4.1 Proizvajalci s sedežem v EU

Proizvajalec je fizična ali pravna oseba, ki proizvaja proizvod ali za katero se tak proizvod načrtuje ali izdeluje in ki trži ta proizvod pod svojim imenom ali blagovno znamko (člen 3 Uredbe) (34). Če ima sedež v EU, je načeloma gospodarski subjekt iz člena 4, razen če je za posebne naloge iz člena 4 imenoval pooblaščenega zastopnika.

Proizvajalcem s sedežem v EU so s sektorsko zakonodajo že naložene odgovornosti, ki se na splošno prekrivajo z obveznostmi iz člena 4(3) in jih presegajo. Izjema je, da zakonodaja EU o hrupu na prostem, strojih in okoljsko primerni zasnovi – v nasprotju s členom 4 – od proizvajalcev ne zahteva izrecno, da obvestijo organe za nadzor trga, kadar utemeljeno domnevajo, da proizvod, zajet v tej zakonodaji, predstavlja tveganje. Proizvajalci s sedežem v EU, ki so gospodarski subjekti iz člena 4, pa morajo to storiti za proizvode, zajete v teh zakonodajnih aktih.

Večina sektorskih zakonodajnih aktov zahteva, da sta na proizvodu navedena ime/blagovna znamka in naslov proizvajalca; vendar:

—	so lahko pri nekaterih sektorjih te informacije namesto tega v določenih okoliščinah navedene na embalaži ali priloženem dokumentu,

—	zakonodaja o okoljsko primerni zasnovi ne vsebuje take zahteve,

—	zakonodaja o hrupu na prostem in strojih namesto tega zahteva, da se ime in naslov navedeta v izjavi o skladnosti (35) (ali v izjavi za vgradnjo pri delno dokončanih strojih (36)) ter da se izjava priloži proizvodu (37).

Zato člen 4 v izjemnem primeru proizvoda, zajetega v zakonodaji o okoljsko primerni zasnovi, ne pa tudi v drugi sektorski zakonodaji iz člena 4, od proizvajalcev s sedežem v EU, ki so gospodarski subjekti iz člena 4, zahteva dodaten ukrep, tj. navedbo svojega imena in kontaktnih podatkov.

4.2 Uvozniki

Uvoznik je fizična ali pravna oseba s sedežem v EU, ki da proizvod iz tretje države na trg EU (člen 3 Uredbe). Če obstaja uvoznik s sedežem v EU, je načeloma gospodarski subjekt iz člena 4, razen če je proizvajalec za posebne naloge iz člena 4 imenoval pooblaščenega zastopnika.

Sektorska zakonodaja uvoznikom na splošno nalaga obveznosti, ki se prekrivajo z obveznostmi iz člena 4(3) in jih presegajo (38). Tudi tu je zakonodaja EU o hrupu na prostem, strojih in okoljsko primerni zasnovi izjema, saj v nasprotju s členom 4 od uvoznikov ne zahteva izrecno, da obvestijo organe za nadzor trga, kadar utemeljeno domnevajo, da proizvod, zajet v tej zakonodaji, predstavlja tveganje. Uvozniki proizvodov, zajetih v navedeni zakonodaji, ki so gospodarski subjekti iz člena 4, pa morajo to storiti za proizvode, zajete v teh zakonodajnih aktih.

Določbe sektorske zakonodaje o navedbi imena in kontaktnih podatkov uvoznika na proizvodu ali priloženem dokumentu so pretežno enake kot pri proizvajalcih (glej zgoraj). Torej člen 4 od uvoznika, ki je gospodarski subjekt iz člena 4, le v izjemnih primerih zahteva dodaten ukrep, tj. navedbo imena in kontaktnih podatkov.

Kadar več uvoznikov obdela isto vrsto proizvoda, se vsak šteje za gospodarski subjekt iz člena 4 za enote, ki jih je dal na trg EU, in bo moral zagotoviti, da je njegovo ime v skladu z zahtevami navedeno na teh enotah ali dokumentih, ki so jim priloženi. Sektorska zakonodaja to že zahteva, če obstaja več uvoznikov za isto vrsto proizvoda. Zato bi moralo biti na posameznem proizvodu načeloma navedeno samo ime zadevnega uvoznika.

4.3 Pooblaščeni zastopniki

Pooblaščeni zastopnik je fizična ali pravna oseba s sedežem v EU, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da v njegovem imenu izvaja določene naloge, povezane z obveznostmi proizvajalca, v skladu z ustrezno harmonizacijsko zakonodajo Unije ali v skladu z zahtevami Uredbe (EU) 2019/1020 (člen 3 Uredbe). Če proizvajalec želi, da pooblaščeni zastopnik deluje kot gospodarski subjekt iz člena 4, mora zagotoviti, da pooblastilo vključuje vse naloge iz člena 4(3). Pooblaščeni zastopnik mora imeti ustrezna sredstva, da lahko izpolnjuje svoje naloge (člen 5(3) Uredbe).

Sektorska zakonodaja pogosto omogoča imenovanje pooblaščenega zastopnika (39). Če se uporabi ta možnost, to na splošno pomeni, da je treba zastopnika pooblastiti vsaj za naslednje naloge:

—	za določeno obdobje (na splošno 10 let v primeru sektorske zakonodaje iz člena 4) hraniti izjavo o skladnosti/izjavo o lastnostih in tehnično dokumentacijo ter ju dati na voljo nacionalnim organom za nadzor trga,

—	pristojnemu nacionalnemu organu na podlagi njegove utemeljene zahteve zagotoviti vse potrebne informacije in dokumentacijo za dokazovanje skladnosti proizvoda ter

—	na zahtevo pristojnih nacionalnih organov z njimi sodelovati pri vseh ukrepih za odpravo tveganj, povezanih s proizvodi (40) v okviru njegovih pooblastil.

Izjeme od tega seznama je mogoče najti v zakonodaji o hrupu na prostem, strojih in okoljsko primerni zasnovi, v skladu s katero ima pooblaščeni zastopnik različne naloge, ki so bolj podobne nalogam proizvajalca.

Če je proizvajalec v skladu s sektorsko zakonodajo imenoval pooblaščenega zastopnika in želi, da ta deluje kot gospodarski subjekt iz člena 4, bo moral torej pregledati njegova pooblastila in zagotoviti, da zajemajo vse naloge iz člena 4(3). Zlasti bo morda moral dodati naloge, ki jih je treba opraviti, kadar zastopnik utemeljeno domneva, da proizvod predstavlja tveganje.

Podobno bo moral proizvajalec, če namerava imenovati pooblaščenega zastopnika, da bi omogočil skladnost s členom 4, in če želi imenovati pooblaščenega zastopnika v okviru sektorske zakonodaje, preveriti, ali veljavna sektorska zakonodaja določa morebitne dodatne naloge poleg nalog, ki jih določa člen 4.

Poleg nalog iz člena 4(3) mora pooblaščeni zastopnik organu za nadzor trga na zahtevo predložiti tudi izvod svojega pooblastila v jeziku EU, ki ga določi organ (člen 5(2) Uredbe).

Zakonodaja o hrupu na prostem, strojih in gradbenih proizvodih zahteva, da se ime in kontaktni podatki pooblaščenega zastopnika navedejo v izjavi o skladnosti/izjavi o lastnostih (41), ki mora spremljati te proizvode (42). Zakonodaja v številnih drugih sektorjih od proizvajalca zahteva, da na proizvodu ali priloženem dokumentu navede kontaktni naslov; to je lahko naslov pooblaščenega zastopnika. Če ime in kontaktni podatki pooblaščenega zastopnika, ki je gospodarski subjekt iz člena 4, še niso navedeni na proizvodu ali priloženem dokumentu, bi moral gospodarski subjekt, ki da proizvod na trg EU, zagotoviti, da se dodajo v skladu z zahtevami (za nemoten postopek bi lahko proizvajalca prosil, da jih navede sistematično).

4.4 Ponudniki storitev odpremnih skladišč s sedežem v EU

Ponudnik storitev odpremnih skladišč je fizična ali pravna oseba, ki v okviru poslovne dejavnosti ponuja vsaj dve od naslednjih storitev, pri čemer ni lastnica zadevnih proizvodov:

—	skladiščenje,

—	pakiranje,

—	naslavljanje in

—

odpremo.

Upravičene storitve ne vključujejo poštnih storitev (43), storitev dostave paketov (44) ali kakršnih koli drugih poštnih storitev ali storitev tovornega prometa (člen 3 Uredbe).

Ponudniki storitev odpremnih skladišč proizvode običajno skladiščijo v EU, da se lahko hitro dostavijo potrošnikom ali drugim končnim uporabnikom v EU, ko jih naročijo prek spleta. Tako opravljajo storitve za druge gospodarske subjekte. Ko prejmejo naročilo, proizvod zapakirajo (razen če je že ustrezno zapakiran za prevoz), nanj namestijo naslov za dostavo in ga odpremijo, in sicer ga predajo ponudniku poštnih storitev, storitev dostave paketov ali prevoznih storitev ali pa ga dostavijo sami.

Pri storitvah odpremnih skladišč obstajajo najrazličnejši scenariji poslovanja, ki pa, kot je opisano zgoraj, presegajo scenarije poslovanja ponudnikov poštnih storitev/storitev dostave paketov (tj. sprejem, razvrščanje, prevoz in dostava paketov). Če fizična ali pravna oseba ponuja storitve odpremnih skladišč in poštne storitve/storitve dostave paketov ali storitve tovornega prometa, se lahko člen 4 upošteva samo pri proizvodih, obdelanih v okviru storitev odpremnih skladišč.

Ponudniki storitev odpremnih skladišč s sedežem v EU so gospodarski subjekti iz člena 4 za proizvode, ki jih obdelujejo, če v EU ni proizvajalca, uvoznika ali pooblaščenega zastopnika za te proizvode. Preden se dogovorijo, da bodo zagotavljali storitve odpremnih skladišč za proizvod, zajet v členu 4, bi morali zato pri stranki preveriti, ali je v EU že ena od drugih vrst gospodarskih subjektov za navedeni proizvod. Če je ni, bodo ti ponudniki gospodarski subjekt iz člena 4.

Sektorska zakonodaja se ne nanaša na ponudnike storitev odpremnih skladišč. Zato se bodo morali, če bodo delovali kot gospodarski subjekt iz člena 4, s svojimi strankami pred sklenitvijo dogovora o zagotavljanju storitev dogovoriti, da bodo od stranke ali neposredno od proizvajalca dobili sredstva za izpolnitev obveznosti, in sicer zlasti:

—	izjavo o skladnosti/izjavo o lastnostih za zadevne proizvode in

—

zagotovila glede sodelovanja, da jim bodo stranke pomagale opraviti druge naloge, kot sta:

—	predložitev tehnične dokumentacije in

—	sprejetje korektivnih ukrepov na zahtevo organov.

Stranka bi morala zagotoviti, da so na proizvodu ali priloženem dokumentu navedeni ime in kontaktni podatki ponudnika storitev, razen če je proizvajalec že poskrbel za to. Stranka lahko to stori sama ali nekomu naroči, naj to stori zanjo, preden se proizvod na carini prijavi za prosti promet (glej oddelek 2.3).

Tako kot pri uvoznikih lahko za določeno vrsto proizvoda obstaja več ponudnikov storitev odpremnih skladišč. Vsak je gospodarski subjekt iz člena 4 za enote, ki jih obdela, in mora zagotoviti, da so na njih ali priloženih dokumentih navedeni njegovo ime in kontaktni podatki.

Proizvajalec lahko ponudnika storitev odpremnih skladišč imenuje za svojega pooblaščenega zastopnika. V takih primerih je treba namesto tega upoštevati dele teh smernic, ki se nanašajo na pooblaščene zastopnike.

Okvir 3

Sem ponudnik storitev odpremnih skladišč v EU – kaj moram storiti? (primer)

Praktični kontrolni seznam bi obsegal naslednje:

—	obstoječe in morebitne stranke seznanite z zahtevo, da morajo biti proizvodi, ki jih prodajajo in so zajeti v členu 4, povezani z gospodarskim subjektom iz člena 4. Opozorite jih na člen 4 in te smernice,

—

strankam povejte, da boste delovali kot gospodarski subjekt iz člena 4, če ni proizvajalca, uvoznika ali pooblaščenega zastopnika s sedežem v EU (če pa ne želite prevzeti te vloge, jim to pojasnite in povejte, da vaših storitev odpremnih skladišč ne morejo uporabljati za navedene proizvode, če zanje v EU ni proizvajalca, uvoznika ali pooblaščenega zastopnika),

—	če stranke želijo, da delujete kot gospodarski subjekt iz člena 4, preverite, ali za drugo stranko to vlogo že opravljate za isto vrsto proizvoda – če je tako, že imate vse, kar potrebujete; v nasprotnem primeru se odločite, kaj boste uredili sami in kaj naj namesto vas uredi stranka,

—	strankam, ki želijo, da delujete kot gospodarski subjekt iz člena 4, povejte, kaj morajo storiti, preden lahko začnejo uporabljati vaše storitve odpremnih skladišč, na primer predložiti kontaktne podatke proizvajalca, izjave o skladnosti/izjave o lastnostih itd.,

—	ko je urejeno vse potrebno, da lahko začnete delovati kot gospodarski subjekt iz člena 4, o tem obvestite stranke, da lahko začnejo ponujati proizvode za prodajo.

5. NADZOR TRGA IN NADZOR PROIZVODOV, KI VSTOPAJO NA TRG EU

5.1 Nadzor trga

Organi za nadzor trga morajo v zadostnem obsegu izvajati ustrezne preglede lastnosti proizvodov (člen 11(3) Uredbe). Pri odločanju o tem, katere preglede bi bilo treba izvesti, za katere vrste proizvodov in v kakšnem obsegu, morajo uporabljati pristop na podlagi tveganja, namenjen doseganju največjega vpliva na trg (prav tam).

Po odločitvi, katere proizvode je treba pregledati, morajo morda zaprositi za dokumentacijo o skladnosti. Gospodarski subjekt iz člena 4 organom pomaga pridobiti te informacije, tako da jim olajša vzpostavitev stika in sodelovanje s proizvajalcem. Organi za nadzor trga lahko neposredno stopijo v stik z gospodarskim subjektom iz člena 4, tudi če ima sedež v drugi državi članici (45). Natančno morajo navesti vrsto dokumentov, ki jih potrebujejo, in proizvode, za katere jih potrebujejo.

Kadar želijo organi za nadzor trga v primeru spletne prodaje ali druge prodaje na daljavo preveriti dokumentacijo o skladnosti, ne da bi pregledali proizvod ali preden ga pregledajo, morda nimajo imena in kontaktnih podatkov gospodarskega subjekta iz člena 4. V takih primerih se lahko obrnejo na gospodarskega subjekta (kot je opredeljen v členu 3 Uredbe), ki ponuja proizvod za prodajo, in ga prosijo za te podatke (46).

Gospodarski subjekt iz člena 4 bo deloval kot kontaktna oseba za reševanje vprašanj ali težav, ki presegajo okvir dokumentacije (člen 4(3)(d) Uredbe). V takih primerih bi morali organi pojasniti, kaj od njega pričakujejo.

Organi za nadzor trga bi se lahko na gospodarski subjekt iz člena 4 obrnili glede vprašanja, ki zadeva proizvajalca, katerega proizvode obravnava gospodarski subjekt, vendar ne spada izrecno na področje uporabe člena 4, tj. vprašanje, ki zadeva zakonodajo ali proizvode, ki niso zajeti v členu 4. Čeprav člen 4 izrecno ne predvideva takih zahtev, se gospodarski subjekt iz člena 4 spodbuja, naj v te namene olajša stike med organi in proizvajalci.

5.2 Nadzor proizvodov, ki vstopajo na trg EU

Obmejni organi so obvezani nadzorovati proizvode, ki vstopajo v EU. To nalogo opravljajo na podlagi analize tveganja. Ko fizično pregledujejo proizvode, zajete v členu 4, je priporočljivo, da preverijo, ali so na proizvodu, embalaži, paketu ali katerem koli priloženem dokumentu navedeni ime in kontaktni podatki gospodarskega subjekta iz člena 4 (člen 4(4) Uredbe). Če niso ali če organi utemeljeno domnevajo, da proizvod iz drugega razloga ni v skladu s členom 4 (47), bi morali zadržati sprostitev v prosti promet, o tem obvestiti organe za nadzor trga (člen 26 Uredbe) in počakati na njihov odziv.

5.3 Neskladnost s členom 4

Ker je cilj člena 4 predvsem olajšati preverjanje dokumentov o skladnosti, je odsotnost imena in kontaktnih podatkov gospodarskega subjekta iz člena 4 sporna, saj ovira nadzor trga. Njihova odsotnost je tudi znak, da proizvod morda ni namenjen trgu EU in/ali morda ni v skladu s pravili EU.

Kadar organi za nadzor trga med preiskavami ugotovijo, da manjkajo ime in kontaktni podatki gospodarskega subjekta iz člena 4, bi morali zato od zadevnega gospodarskega subjekta zahtevati (48), da sprejme korektivne ukrepe. Pooblaščeni so tudi za izrekanje kazni (člen 14(4)(i) Uredbe).

Enako velja, če so ime in kontaktni podatki gospodarskega subjekta iz člena 4 navedeni na proizvodu ali priloženem dokumentu, vendar organi med preiskavo ugotovijo, da so napačni in da naslov na primer ne obstaja ali da na navedenem naslovu ni takega subjekta.

Zahteva glede navedbe imena in kontaktnih podatkov gospodarskega subjekta iz člena 4 naj ne bi bila glavni predmet preiskave. Vendar bi lahko organi za nadzor trga na tem področju sprejeli posebne ukrepe v okviru ozaveščanja o navedeni zahtevi, po možnosti prek skupnih ukrepov na ravni EU.

Kot je navedeno v oddelku 3, se lahko gospodarskemu subjektu iz člena 4 naložijo sankcije, če ne izpolnjuje svojih obveznosti, zlasti če ne sodeluje (člen 41(1) Uredbe). Vse kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne (člen 41(2) Uredbe).

6. BESEDILO DOLOČBE

Člen 4

Naloge gospodarskih subjektov v zvezi s proizvodi, za katere se uporablja določena harmonizacijska zakonodaja Unije

1. Ne glede na katere koli obveznosti, določene v veljavni harmonizacijski zakonodaji Unije, se proizvod, za katerega se uporablja zakonodaja iz odstavka 5, da na trg samo, če obstaja gospodarski subjekt s sedežem v Uniji, ki je odgovoren za naloge iz odstavka 3 v zvezi s tem proizvodom.

2. V tem členu gospodarski subjekt iz odstavka 1 pomeni kogar koli od naslednjega:

(a)	proizvajalec s sedežem v Uniji;

(b)	uvoznik, kadar proizvajalec nima sedeža v Uniji;

(c)	pooblaščeni zastopnik, ki ga proizvajalec s pisnim pooblastilom določi, da v njegovem imenu izvaja naloge iz odstavka 3;

(d)	ponudnik storitev odpremnih skladišč s sedežem v Uniji v zvezi s proizvodi, ki jih obdela, kadar noben drug gospodarski subjekt iz točk (a), (b) in (c) nima sedeža v Uniji.

3. Gospodarski subjekt iz odstavka 1 – brez poseganja v obveznosti, ki jih ima v skladu z veljavno harmonizacijsko zakonodajo Unije – izvaja naslednje naloge:

(a)

če harmonizacijska zakonodaja Unije, ki se uporablja za proizvod, zahteva izjavo EU o skladnosti oziroma izjavo o lastnostih in tehnično dokumentacijo, preveri, da sta bili izjava EU o skladnosti oziroma izjava o lastnostih in tehnična dokumentacija pripravljeni, ter hrani izjavo o skladnosti oziroma izjavo o lastnostih in jo da na voljo organom za nadzor trga za obdobje, kot ga zahteva navedena zakonodaja, in zagotovi, da je tehnična dokumentacija na voljo tem organom na njihovo zahtevo;

(b)	organu za nadzor trga na njegovo utemeljeno zahtevo v jeziku, ki ga ta organ zlahka razume, predloži vse informacije in dokumentacijo, ki so potrebne, da se dokaže skladnost proizvoda;

(c)	kadar ima razlog, da verjame, da zadevni proizvod predstavlja tveganje, o tem obvesti organe za nadzor trga;

(d)

sodeluje z organi za nadzor trga, vključno na podlagi utemeljene zahteve, in zagotovi, da se sprejme takojšnji korektivni ukrep, potreben za odpravo vseh neskladnosti z zahtevami iz harmonizacijske zakonodaje Unije, ki se uporablja za zadevni proizvod, ali, če to ni mogoče, za zmanjševanje tveganj, ki jih predstavlja ta proizvod, ko to zahtevajo organi za nadzor trga, ali na lastno pobudo, kadar gospodarski subjekt iz odstavka 1 meni ali ima razlog, da verjame, da zadevni proizvod predstavlja tveganje.

4. Brez poseganja v ustrezne obveznosti, ki jih imajo gospodarski subjekti v skladu z veljavno harmonizacijsko zakonodajo Unije, se ime, registrirano trgovsko ime ali registrirana blagovna znamka in kontaktni podatki, vključno s poštnim naslovom gospodarskega subjekta iz odstavka 1, navedejo na proizvodu ali na njegovi embalaži, paketu ali priloženem dokumentu.

5. Ta člen se uporablja samo v zvezi s proizvodi, za katere se uporabljajo uredbe (EU) št. 305/2011, (EU) 2016/425 in (EU) 2016/426 Evropskega parlamenta in Sveta ter direktive 2000/14/ES, 2006/42/ES, 2009/48/ES, 2009/125/ES, 2011/65/EU, 2013/29/EU, 2013/53/EU, 2014/29/EU, 2014/30/EU, 2014/31/EU, 2014/32/EU, 2014/34/EU, 2014/35/EU, 2014/53/EU in 2014/68/EU Evropskega parlamenta in Sveta.

(1) Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (UL L 169, 25.6.2019, str. 1).

(2) Tj. organi, ki jih je država članica imenovala v skladu s členom 25(1) Uredbe.

(3) Na primer Direktiva 2014/90/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o pomorski opremi in razveljavitvi Direktive Sveta 96/98/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 146), katere člen 13 od proizvajalcev, ki niso v EU, zahteva, da imenujejo pooblaščenega zastopnika, in Uredba (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih (UL L 342, 22.12.2009, str. 59), katere člen 4 zahteva določitev odgovorne osebe v EU. Ti zahtevi nista zajeti v členu 4 ali v teh smernicah.

(4) Obvestilo Komisije – „Modri vodnik“ za izvajanje predpisov EU o proizvodih 2016 (UL C 272, 26.7.2016, str. 1) ali dokument, ki ga je nasledil.

(5) Prelog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o enotnem trgu digitalnih storitev (akt o digitalnih storitvah) in spremembi Direktive 2000/31/ES (COM(2020) 825 z dne 15.12.2020).

(6) Kot je navedeno v členu 5(3) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/945 z dne 12. marca 2019 o sistemih brezpilotnega zrakoplova in operatorjih sistemov brezpilotnega zrakoplova iz tretjih držav (UL L 152, 11.6.2019, str. 1).

(7) Informacije o tem, katere direktive ali uredbe se morda uporabljajo za določen proizvod, so na voljo na spletišču YourEurope; https://europa.eu/youreurope/business/product/product-rules-specifications/index_sl.htm.

(8) Geografsko področje uporabe se lahko razširi; ko bo Uredba vključena v priloge k Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru, bo geografsko območje uporabe na primer vključevalo tudi Islandijo, Lihtenštajn in Norveško.

(9) Glej opredelitvi pojmov v členu 3(1) in (2) Uredbe.

(10) Uvodna izjava 15 Uredbe. Za več podrobnosti o dajanju na trg (npr. v zvezi s časom, tudi za proizvode, ki so ob predložitvi ponudbe še v fazi proizvodnje, in proizvode za trgovinske sejme) glej Modri vodnik.

(11) Ki je v členu 3(8) Uredbe opredeljen kot „vsak[a] fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a], ki proizvaja proizvod ali za katero se tak proizvod načrtuje ali izdeluje in ki trži ta proizvod pod svojim imenom ali blagovno znamko“.

(12) Ki je v členu 3(9) Uredbe opredeljen kot „vsak[a] fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a] s sedežem v Uniji, ki da proizvod iz tretje države na trg Unije“.

(13) Ki je v členu 3(12) Uredbe opredeljen kot „vsak[a] fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a] s sedežem v Uniji, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da v njegovem imenu izvaja določene naloge, povezane z obveznostmi proizvajalca, v skladu z ustrezno harmonizacijsko zakonodajo Unije ali v skladu z zahtevami iz te uredbe“.

(14) Ki je v členu 3(11) Uredbe opredeljen kot „vsak[a] fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a], ki v okviru poslovne dejavnosti ponuja vsaj dve od naslednjih storitev: skladiščenje, pakiranje, naslavljanje in odpremo, ne da bi bila lastnica zadevnih proizvodov, pri čemer so izvzete poštne storitve, kakor so opredeljene v točki 1 člena 2 Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta, storitve dostave paketov, kakor so opredeljene v točki 2 člena 2 Uredbe (EU) 2018/644 Evropskega parlamenta in Sveta, in vse druge poštne storitve ali storitve tovornega prometa“.

(15) Proizvajalec je v členu 3 Uredbe opredeljen kot „vsak[a] fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a], ki proizvaja proizvod ali za katero se tak proizvod načrtuje ali izdeluje in ki trži ta proizvod pod svojim imenom ali blagovno znamko“. Uvoznik je opredeljen kot „vsak[a] fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a] s sedežem v Uniji, ki da proizvod iz tretje države na trg Unije“. To pomeni, da če se proizvod proizvaja zunaj EU, vendar ga podjetje s sedežem v EU trži pod svojim imenom ali blagovno znamko, se to podjetje šteje za proizvajalca. Če ta proizvajalec da proizvod na trg EU, tudi če dejanski uvoz opravi drugo podjetje, ni „uvoznika“ v smislu Uredbe.

(16) Razen če proizvodnja poteka v EU, proizvajalec pa nima sedeža v EU. V takem primeru v EU ni niti proizvajalca niti uvoznika, zato lahko kot gospodarski subjekt iz člena 4 deluje samo pooblaščeni zastopnik ali ponudnik storitev odpremnih skladišč.

(17) Ne sme se zamenjevati s subjektom, ki zgolj gosti ponudbo za prodajo prek spleta; glede teh subjektov glej oddelek 2.4.

(18) Navedba v (elektronski) carinski deklaraciji ne zadostuje, saj ta ni fizično priložena proizvodu.

(19) Uvodna izjava 53 Uredbe opominja, da členi 220, 254, 256, 257 in 258 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1) določajo, da se proizvodi, ki vstopajo na trg EU in potrebujejo nadaljnjo predelavo, da bi bili skladni z veljavno harmonizacijsko zakonodajo EU, dajo v ustrezen carinski postopek, ki uvozniku omogoča tako predelavo.

(20) V členu 4(1)(f) Uredbe (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Uredba o spletnem reševanju potrošniških sporov) (UL L 165, 18.6.2013, str. 1) je „spletni trg“ opredeljen kot „ponudnik[...] storitev, kakor je določen v točki (b) člena 2 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju), ki omogoča potrošnikom in trgovcem, da sklenejo pogodbe o spletni prodaji in spletnih storitvah na spletni strani spletnega trga“.

(21) Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).

(22) To je zajeto v pojmu „nezakonita dejavnost ali podatek“ iz člena 14(1)(a) Direktive 2000/31/ES, ker ni v skladu s členom 4 Uredbe.

(23) Izjava o lastnostih za gradbene proizvode; izjava o skladnosti za druge proizvode.

(24) Zakonodaja o hrupu na prostem, strojih in okoljsko primerni zasnovi določa obdobje 10 let od zadnjega datuma proizvodnje.

(25) Člen 5 Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa Sveta 93/465/EGS (UL L 218, 13.8.2008, str. 82).

(26) Vsa zakonodaja iz člena 4 od proizvajalca zahteva, da pripravi tehnično dokumentacijo.

(27) V členu 3(19) Uredbe je „proizvod, ki predstavlja tveganje“ opredeljen kot „proizvod, ki bi lahko negativno vpliva[l] na zdravje in varnost oseb na splošno, zdravje in varnost pri delu, varstvo potrošnikov, okolje, javno varnost in druge javne interese, zaščitene z veljavno harmonizacijsko zakonodajo Unije, v meri, ki presega tisto, ki velja za razumno in sprejemljivo glede na njegov predvideni namen ali pod običajnimi ali razumno predvidljivimi pogoji uporabe zadevnega proizvoda, vključno s trajanjem uporabe in, kadar je to ustrezno, začetkom njegove uporabe, namestitvijo in zahtevami glede vzdrževanja“.

(28) Kontaktni podatki so na voljo na spletnem naslovu: https://ec.europa.eu/growth/single-market/goods/building-blocks/market-surveillance/organisation_sl.

(29) Te možnosti so za proizvajalca in uvoznika posebej navedene v večini sektorskih zakonodajnih aktov; nadaljnji morebitni korektivni ukrepi so navedeni v členu 16 Uredbe.

(30) Nekateri sektorski zakonodajni akti (npr. o varnosti igrač in okoljsko primerni zasnovi) vsebujejo podrobnejše določbe o tem, kdaj morajo nekateri gospodarski subjekti organom za nadzor trga predložiti določeno dokumentacijo. Te se še naprej uporabljajo.

(31) Ali če ponudnika storitev odpremnih skladišč ovira težava s stranko ali težava med stranko in proizvajalcem.

(32) Člen 41(1) Uredbe od držav članic zahteva, naj določijo pravila o kaznih v zvezi s tem in nekaterimi drugimi določbami Uredbe.

(33) Kot so določene v Sklepu št. 768/2008/ES; Modri vodnik vsebuje nadaljnja navodila o obveznostih gospodarskih subjektov.

(34) Nekateri sektorski zakonodajni akti vsebujejo drugačno opredelitev proizvajalca. Zlasti v Direktivi 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10) je izpuščeno besedilo „ali za katero se tak proizvod načrtuje ali izdeluje“.

(35) Priloga II k Direktivi 2000/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z emisijo hrupa v okolje, ki ga povzroča oprema, ki se uporablja na prostem (UL L 162, 3.7.2000, str. 1), oziroma del 1.A.1 Priloge II k Direktivi 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o strojih in spremembah Direktive 95/16/ES (preoblikovano) (UL L 157, 9.6.2006, str. 24).

(36) Del 1.B.1 Priloge II k Direktivi 2006/42/ES.

(37) Člen 4(1) Direktive 2000/14/ES oziroma člen 5(1)(e) Direktive 2006/42/ES.

(38) V zakonodaji EU o hrupu na prostem (člen 4(2) Direktive 2000/14/ES) in strojih (člen 2(i) Direktive 2006/42/ES) se ne uporablja pojem „uvoznik“, ampak „vsaka [druga] oseba, ki daje [proizvod] na trg“.

(39) Razen za pirotehnične izdelke. Vendar je mogoče na podlagi členov 4 in 5 Uredbe imenovati pooblaščenega zastopnika za pirotehnične izdelke; v tem primeru bo opravljal naloge, navedene v členu 4.

(40) V primeru zakonodaje o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi mora sodelovati pri vseh ukrepih za zagotavljanje skladnosti (člen 8(b) Direktive 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (UL L 174, 1.7.2011, str. 88)), v primeru zakonodaje o dronih pa pri vseh ukrepih za odpravo neskladnosti ali varnostnih tveganj (člen 7(2)(c) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/945 z dne 12. marca 2019 o sistemih brezpilotnega zrakoplova in operatorjih sistemov brezpilotnega zrakoplova iz tretjih držav (UL L 152, 11.6.2019, str. 1).

(41) Priloga II k Direktivi 2000/14/ES, del 1.A.1 Priloge II k Direktivi 2006/42/ES oziroma Priloga III k Uredbi (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS (UL L 88, 4.4.2011, str. 5).

(42) Člen 4(1) Direktive 2000/14/ES, člen 5(1)(e) Direktive 2006/42/ES oziroma člen 7 Uredbe (EU) št. 305/2011.

(43) Kot so opredeljene v členu 2(1) Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL L 15, 21.1.1998, str. 14).

(44) Kot so opredeljene v členu 2(2) Uredbe (EU) 2018/644 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. aprila 2018 o storitvah čezmejne dostave paketov (UL L 112, 2.5.2018, str. 19).

(45) Če ima organ za nadzor trga pri tem težave, lahko organ v drugi državi članici zaprosi za pomoč po postopkih in pod pogoji iz poglavja VI Uredbe.

(46) V skladu s členom 7(1) Uredbe morajo gospodarski subjekti (kot so opredeljeni v členu 3) v zvezi z nekaterimi ukrepi sodelovati z organi za nadzor trga. V uvodni izjavi 24 Uredbe je navedeno, da to na zahtevo organov vključuje predložitev kontaktnih podatkov gospodarskih subjektov, ki opravljajo naloge za proizvode, za katere se uporablja določena harmonizacijska zakonodaja Unije, kadar so jim ti podatki na voljo.

(47) Če so na primer ime in kontaktni podatki gospodarskega subjekta iz člena 4 navedeni na proizvodu ali priloženem dokumentu, vendar organi med nadzorom ugotovijo, da so napačni in da naslov na primer ne obstaja ali da na navedenem naslovu ni takega subjekta.

(48) To je običajno proizvajalec (razen če npr. proizvajalec proizvodov ni nameraval dati na trg EU, vendar je drug gospodarski subjekt to kljub temu storil). To je mogoče le, če je mogoče proizvajalca identificirati in dobiti njegove kontaktne podatke.

23.3.2021

Uradni list Evropske unije

C 100/16

OBVESTILO KOMISIJE

Smernice za uporabo Uredbe (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici

(Besedilo velja za EGP)

(2021/C 100/02)

KAZALO

UVOD

PODROČJE UPORABE UREDBE (ČLEN 2 UREDBE)

2.1

Blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici

2.1.1

Blago

2.1.2

Zakonito trženje v drugi državi članici

2.2

„Upravne odločbe“ iz Uredbe

2.2.1

Kaj je upravna odločba?

2.2.2

Prvo merilo: nacionalna tehnična pravila – podlaga za upravno odločbo

2.2.3

Drugo merilo: neposredni ali posredni učinek upravne odločbe je omejitev ali zavrnitev dostopa do trga v namembni državi članici

2.2.4

Nacionalna tehnična pravila in postopki predhodne odobritve

2.2.5

Nekaj primerov, za katere se Uredba (EU) 2019/515 ne uporablja

KAKO DELUJE VZAJEMNO PRIZNAVANJE V SKLADU Z UREDBO?

3.1

Zakonito trženje blaga v državi članici porekla

3.2

Prodaja blaga v drugi državi članici

3.3

Informacije o oceni

3.4

„Izjava o vzajemnem priznavanju“ (člen 4 Uredbe)

3.4.1

Vsebina in struktura izjave

3.4.2

Jezik izjave

3.4.3

Kdo lahko pripravi izjavo?

3.4.4

Kaj se zgodi, če je izjava le delno izpolnjena?

3.4.5

Kako in kdaj je mogoče uporabiti izjavo?

3.4.6

Kako predložiti dokumente

3.5

Ocena, ki jo izvede pristojni organ (člen 5(1) Uredbe)

3.5.1

Legitimni razlogi v javnem interesu

3.5.2

Načelo sorazmernosti

3.6

Začasni preklic dostopa do trga (člen 6 Uredbe)

3.7

Upravna odločba (člen 5(9) do (13) Uredbe)

3.8

Obveščanje Komisije in drugih držav članic

3.9

Pravna sredstva zoper upravno odločbo

3.10

Kaj je SOLVIT?

3.11

Postopek SOLVIT in postopek reševanja težav iz člena 8 Uredbe

3.12

Mnenje Komisije v okviru postopka reševanja težav iz člena 8 Uredbe

3.13

Vloga kontaktnih točk za proizvode (člen 9 Uredbe)

3.14

Upravno sodelovanje (člen 10 Uredbe)

PREDHODNA OCENA NACIONALNIH TEHNIČNIH PRAVIL – DIREKTIVA (EU) 2015/1535 IN KLAVZULA O ENOTNEM TRGU

RAZMERJE MED UREDBO (EU) 2019/515 IN DIREKTIVO 2001/95/ES

5.1.

Ukrepi glede proizvodov, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje in varnost potrošnikov

5.2.

Ukrepi glede proizvodov za potrošnike, ki predstavljajo druga tveganja

1. UVOD

Uredba (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici (1) (v nadaljnjem besedilu: Uredba), se je začela uporabljati 19. aprila 2020 in je nadomestila Uredbo (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (2). Namen Uredbe je okrepiti delovanje notranjega trga z izboljšanjem uporabe načela vzajemnega priznavanja in odpravo neutemeljenih ovir za trgovino (člen 1(1) Uredbe).

Namen teh smernic je podjetjem in pristojnim nacionalnim organom pomagati pri uporabi Uredbe (3). Vendar je pravno veljavno le besedilo Uredbe. Razlaga zakonodaje EU je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče).

Načelo vzajemnega priznavanja izhaja iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členoma 34 in 36 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU). Uredba določa pravila in postopke glede uporabe načela vzajemnega priznavanja v posameznih primerih (člen 1(2) Uredbe).

Člena 34 in 36 PDEU se uporabljata, kadar ni harmonizacijskih pravil EU, ki zajemajo blago ali nekatere vidike blaga.

V skladu s členom 34 PDEU so „med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom“.

Člen 36 PDEU določa:

Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, z varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.

Omejevalni ukrepi so lahko utemeljeni z drugimi cilji, ki jih opredeljuje sodna praksa Sodišča (tako imenovane obvezne zahteve).

Sodišče je na podlagi členov 34 in 36 razvilo načelo vzajemnega priznavanja:

—	države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati prodaje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici,

—	države članice lahko omejijo ali zavrnejo trženje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, kadar je taka omejitev ali zavrnitev utemeljena z razlogi iz člena 36 PDEU ali na podlagi drugih razlogov v javnem interesu, priznanih s sodno prakso Sodišča.

2. PODROCJE UPORABE UREDBE (CLEN 2 UREDBE)

Uredba se uporablja za: (1) vse vrste blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in (2) upravne odločbe, ki jih je ali jih bo pristojni organ namembne države članice sprejel v zvezi s kakršnim koli takim blagom. Da bi upravne odločbe spadale na področje uporabe Uredbe, morajo temeljiti na nacionalnem tehničnem pravilu, ki se uporablja v namembni državi članici, in morajo imeti kot neposredni ali posredni učinek omejitev ali zavrnitev dostopa do trga v namembni državi članici (člen 2(1) Uredbe).

Odločitev, ali se za blago lahko uveljavlja načelo vzajemnega priznavanja, ni vedno enostavna. To je zato, ker se člena 34 in 36 PDEU – in s tem vzajemno priznavanje – uporabljata za zelo širok nabor blaga ali vidike blaga, ki niso izčrpno zajeti s harmonizacijsko zakonodajo EU.

2.1 Blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici

2.1.1 Blago

Uredba se uporablja za vse vrste blaga, vključno s kmetijskimi proizvodi. Izraz „kmetijski proizvodi“ vključuje ribiške proizvode, kot je določeno v členu 38(1) PDEU (člen 2(1) in uvodna izjava 12 Uredbe).

Uredba se nanaša na blago, za katero velja člen 34 PDEU (člen 1(2) Uredbe). V skladu s sodno prakso Sodišča „na področje uporabe prostega pretoka blaga spadajo le proizvodi, ki se lahko ocenijo v denarju in ki so lahko kot taki predmet poslovnih transakcij“ (4).

2.1.2 Zakonito trženje v drugi državi članici

Uredba se nanaša na blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici (člen 1(2) Uredbe).

V skladu s členom 3(1) Uredbe je blago, ki „se zakonito trži v drugi državi članici“, blago, ki je „v skladu z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, ali pa zanj v navedeni državi članici ne veljajo nobena pravila, in je dano na voljo končnim uporabnikom v navedeni državi članici“ (člen 3(1) Uredbe). Ta ključna opredelitev zajema dve merili, določeni v naslednjih dveh alineah.

—

Prvo merilo je, da mora biti blago ali blago te vrste v skladu z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v državi članici porekla, ali pa zanj v navedeni državi članici ne smejo veljati nobena pravila. Zato velja, da kadar v državi članici porekla ni ustreznih nacionalnih tehničnih pravil, povezanih s posebnim blagom, je lažje odgovoriti na vprašanje skladnosti blaga z nacionalnimi tehničnimi pravili navedene države članice. Kadar pa v državi članici porekla so nacionalna tehnična pravila, lahko informacije o lastnostih blaga in sklici na nacionalno zakonodajo v nekaterih primerih zadostujejo za izkazovanje skladnosti. V drugih primerih bi morda bila potrebna odločba o predhodni odobritvi. Upoštevati je treba, da lahko imajo države članice zelo različne sisteme za nadzor blaga, preden je to dano na trg (postopki predhodne odobritve) ali po tem, ko je dano na trg (nadzor trga). Navedeni različni sistemi vključujejo primere, ko določeno blago sploh ni nadzorovano ali ko zanj ne obstaja obveznost izpolnjevanja nacionalnih zakonskih zahtev. Dejstvo, da je „skladnost z ustreznimi pravili“ za blago odvisna od predhodne odobritve v eni državi članici, še ne pomeni nujno, da bi bila taka odobritev potrebna za zakonito trženje istega blaga v drugi državi članici. Različne zahteve v državah članicah ne vplivajo na koncept „zakonitega trženja“.

—

Drugo merilo koncepta „zakonitega trženja“ je, da je bilo blago dano na voljo končnim uporabnikom v navedeni državi članici. Člen 3(2) Uredbe „dajanje na voljo na trgu“ opredeljuje kot „vsako dobavo blaga za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu na ozemlju države članice v okviru gospodarske dejavnosti, bodisi za plačilo ali brezplačno“. Vsak dokument, ki vsebuje: (i) nedvoumne podatke za opredelitev blaga ali vrste blaga ter opredelitev dobaviteljev, strank ali končnih uporabnikov ter (ii) informacije o datumu, kot je račun, bi bilo treba obravnavati kot potrebno in zadostno dokazilo za dokazovanje, da je merilo izpolnjeno.

2.2 „Upravne odločbe“ iz Uredbe

2.2.1 Kaj je upravna odločba?

V členu 2(1) Uredbe je določeno, da se Uredba uporablja za „upravne določbe“, ki jih je ali jih bo pristojni organ namembne države članice sprejel v zvezi s kakršnim koli takim blagom, ki se zakonito trži v drugi državi članici, kadar upravna odločba izpolnjuje naslednji merili:

(a)	podlaga za upravno odločbo je nacionalno tehnično pravilo, ki se uporablja v namembni državi članici, in

(b)	neposredni ali posredni učinek upravne odločbe je omejitev ali zavrnitev dostopa do trga v namembni državi članici.

V členu 2(1) Uredbe je nadalje določeno, da izraz „upravna odločba“ vključuje vsak upravni ukrep, ki temelji na nacionalnem tehničnem pravilu in ima enak ali bistveno enak pravni učinek, kot je učinek, opisan v točki (b).

To pomeni, da se za upravni ukrep ne zahteva nujno poimenovanje „odločba“. Pomembno je le, ali zadeva blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in ali izpolnjuje pogoja (a) in (b) zgoraj.

2.2.2 Prvo merilo: nacionalna tehnična pravila – podlaga za upravno odločbo

V skladu s členom 2(2) Uredbe je za namene Uredbe „nacionalno tehnično pravilo“ vsaka zakonska določba ali drug predpis države članice, ki ima naslednje lastnosti:

(a)	zajema blago ali vidike blaga, ki niso harmonizirani na ravni Unije;

(b)	prepoveduje dajanje blaga ali blaga določene vrste na voljo na trgu v navedeni državi članici ali pa določa, da je skladnost z zadevno določbo dejansko ali pravno obvezna, kadar koli se blago ali blago določene vrste daje na voljo na tem trgu, in

(c)

zagotavlja vsaj eno od naslednjega:

—

določa zahtevane lastnosti blaga ali blaga določene vrste, kot so njegove ravni kakovosti, delovanja ali varnosti oziroma njegove mere, vključno z zahtevami, ki za to blago veljajo v zvezi z imeni, pod katerimi se prodaja, terminologijo, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, embalažo, označevanjem ali etiketiranjem ter postopki za ugotavljanje skladnosti (5),

—

za namene varstva potrošnikov ali okolja uvaja druge zahteve za blago ali blago določene vrste, ki vplivajo na življenjski cikel blaga po tem, ko je bilo dano na voljo na trgu v navedeni državi članici. Te zajemajo pogoje uporabe, recikliranje, ponovno uporabo ali odlaganje, kadar lahko taki pogoji bistveno vplivajo na sestavo ali naravo tega blaga ali na njihovo dajanje na voljo na trgu v navedeni državi članici.

Člen 2(2)(c) Uredbe temelji na členu 1(1)(c) in (d) Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (6) (direktiva o preglednosti) ter členu 1(2) in (3) njene predhodnice, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7). Zato bi lahko bila sodna praksa v zvezi z navedenimi določbami (8) koristna referenca. Opozoriti je treba, da nacionalna tehnična pravila iz direktive o preglednosti, ki niso priglašena v fazi osnutka, proti posameznikom niso izvršljiva (9). Postopek priglasitve iz direktive o preglednosti je opisan v poglavju 4 teh smernic.

Poleg tega bi bilo treba v zvezi s konceptom pravil, ki bistveno vplivajo na dajanje blaga na voljo na trgu, omeniti, da se lahko v skladu s sodno prakso Sodišča omejitve pri uporabi določenega blaga štejejo za ovire za prosti pretok blaga, saj vplivajo na ravnanje potrošnikov. Potrošniki ne bodo kupili blaga, ki ga ne bodo mogli uporabiti. Tri alinee v nadaljevanju opisujejo nekatere specifične primere te sodne prakse.

—

Na primer, Sodišče je v sodbi v zadevi Komisija/Italija odločilo, da prepoved uporabe motornih koles, ki vlečejo priklopnik, pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve pri uvozu. To pomeni, da je učinek prepovedi ovirati dostop na zadevni trg za priklopnike, posebej zasnovane za motorna kolesa, hkrati pa močno vpliva na ravnanje potrošnikov in preprečuje obstoj povpraševanja po takih priklopnikih na zadevnem trgu (10). Ker potrošniki vedo, da ne smejo uporabljati svojega motornega kolesa s priklopnikom, ki je zasnovan posebej zanj, za nakup takega priklopnika praktično nimajo zanimanja (11).

—

Podobno je Sodišče v zadevi Mickelsson, ki se je nanašala na nacionalna pravila za določitev voda in plovnih poti, odločilo, da bi lahko omejitev uporabe proizvoda, uveljavljena z navedenimi pravili na ozemlju države članice, glede na obseg bistveno vplivala na ravnanje uporabnikov. To lahko vpliva na dostop tega proizvoda do trga te države članice (12). Ker uporabniki vedo, da taka ureditev zelo omejuje dovoljeno uporabo, se za nakup zadevnega proizvoda le omejeno zanimajo (13). V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da če bi bila zaradi nacionalnih pravil za določitev voda in plovnih poti uporabnikom osebnih plovil preprečena zanje značilna uporaba ali bi se njihova uporaba precej zmanjšala, bi bil učinek takih pravil omejevanje dostopa teh proizvodov do zadevnega nacionalnega trga in bi zato pomenila ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve pri uvozu (14).

—

Sodišče je kot kršitev člena 34 PDEU označilo tudi prepoved pritrjevanja barvnih folij na stekla motornih vozil ter med drugim navedlo, da potencialne zainteresirane osebe, trgovci ali posamezniki za nakup takšnih folij, vedoč, da je njihovo pritrjevanje na vetrobransko steklo in na stekla ob sedežih potnikov motornih vozil prepovedano, dejansko ne bodo zainteresirani (15).

Poudariti je treba, da se Uredba ne uporablja za upravne odločbe, ki temeljijo na drugih vrstah ukrepov, za katere velja člen 34 PDEU, vendar ne pomenijo nacionalnih tehničnih pravil, kot so tehnične specifikacije za postopke za oddajo javnih naročil ali zahteve glede uporabe uradnih jezikov v zadevni državi članici (uvodna izjava 10 Uredbe).

Poleg tega pravila o načinih prodaje spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU le, če pravno ali dejansko uvajajo diskriminacijo na podlagi porekla proizvodov (16).

2.2.3 Drugo merilo: neposredni ali posredni učinek upravne odločbe je omejitev ali zavrnitev dostopa do trga v namembni državi članici

Kot je navedeno v oddelku 2.2.1, je v členu 2(1)(b) Uredbe določeno, da je „neposredni ali posredni učinek upravne odločbe omejitev ali zavrnitev dostopa do trga v namembni državi članici“.

V zadevi Dassonville (17) je Sodišče navedlo, da „vsi trgovinski predpisi držav članic, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino znotraj [EU], pomenijo ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve“.

Dober primer upravnih odločb, pri katerih je neposredni učinek omejitev ali zavrnitev dostopa do trga, bi lahko bile upravne odločbe, ki zavračajo dostop do trga nakitu, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in sicer iz razloga, da ne nosi žiga ali da žig ni priznan v namembni državi članici. Vzajemno priznavanje je pogosto težavno na področju plemenitih kovin.

V zadevi C-525/14, Komisija/Češka republika, je Češka zavrnila priznavanje žigov laboratorija WaarborgHolland, neodvisnega laboratorija za preizkus in označitev plemenitih kovin s sedežem na Nizozemskem, ki ima podružnice v tretjih državah, in posledično na zadevnih plemenitih kovinah zahteva dodaten češki žig. Sodišče je ugotovilo, da se na podlagi te prakse namreč plemenite kovine, na katerih je žig laboratorija WaarborgHolland, ki je nizozemski laboratorij za preizkus in označitev plemenitih kovin, lahko tržijo na ozemlju Češke republike šele, ko se nad njimi opravi nadzor in dodatno žigosanje v tej državi članici. Ta dodaten nadzor in žigosanje lahko otežita in podražita uvoz teh izdelkov na ozemlje Češke iz drugih držav članic. Člen 34 PDEU tako prakso torej prepoveduje v zvezi z žigi, vtisnjenimi na Nizozemskem in ne v podružnicah v tretjih državah.

V zvezi s posrednim učinkom upravnih odločb je treba upoštevati, da zadostuje, da bi upravna odločba lahko omejila ali zavrnila dostop do trga v namembni državi članici. Odločba ima posredni učinek, če dostopa do trga ne omejuje ali zavrača sama po sebi, temveč bi to lahko bil njen učinek, glede na dejanske okoliščine in pojmovanje v državi članici (18).

Odločbe, ki imajo le posredni učinek na trgovino znotraj EU, bi bilo treba jasno ločiti od odločb, katerih učinki so preveč posredni, da bi sploh imele kakršen koli učinek. Sodišče je dejansko v nekaterih primerih (19) menilo, da so omejevalni učinki, ki bi jih ukrep lahko imel na prosti pretok blaga, preveč negotovi in posredni, da bi se obveznost, ki jo določa, štela za tako, ki ovira trgovino med državami članicami in pomeni kršitev člena 34 PDEU.

Če pa ukrep zajema le del nacionalnega ozemlja, vendar ima neposreden ali posreden učinek na prosti pretok blaga, se bo štel za omejitev, čeprav je geografsko omejen.

Na primer, v zadevi Ditlev Bluhme (20) je danska zakonodaja prepovedovala čebelarjenje na otoku Læsø, razen gojenja temne čebele (podvrsta Apis mellifera mellifera), da bi jo zaščitila pred izumrtjem. Čeprav je bil ukrep veljaven na tem sorazmerno majhnem danskem otoku, je Sodišče sklenilo, da prepoved uvoza pomeni ukrep, čigar učinek je enak količinski omejitvi, „tega pa ne spreminja dejstvo, da se zadevni ukrep nanaša le na del nacionalnega ozemlja“ (21). Sodišče je zavrnilo trditev, da bi bilo mogoče prepoved uvoza blaga (drugih vrst čebel), ki je omejena na del ozemlja, izvzeti na podlagi načela de minimis, saj na trgovino med državami članicami vpliva le neznatno. Vendar je bil ukrep ugotovljen kot upravičen na podlagi člena 36 Pogodbe zaradi zaščite zdravja in življenja živali, saj je bila nevarnost, da bi temne čebele z otoka Læsø izginile, če bi se parile z italijanskimi čebelami, resnična, in sicer zaradi recesivnih lastnosti genov temne čebele.

2.2.4 Nacionalna tehnična pravila in postopki predhodne odobritve

Nacionalno pravo včasih pred dajanjem blaga na trg zahteva predhodno odobritev. Postopek predhodne odobritve pomeni upravni postopek na podlagi zakonodaje države članice, po katerem je lahko blago dano na voljo na trgu v navedeni državi članici šele, ko to na podlagi vloge gospodarskega subjekta uradno odobri pristojni organ navedene države članice (člen 3(7) Uredbe).

Postopek predhodne odobritve sam po sebi ni nacionalno tehnično pravilo za namene te uredbe (člen 2(4) Uredbe). Zato so odločbe pristojnih organov, ki dostop do trga omejujejo ali zavračajo le zato, ker za blago ni bila izdana veljavna predhodna odobritev, izključene s področja uporabe Uredbe (uvodna izjava 11 Uredbe).

Vendar odločba o zavrnitvi predhodne odobritve na podlagi nacionalnega tehničnega pravila velja za upravno odločbo, za katero se uporablja Uredba, če ta odločba izpolnjuje druge zahteve prvega pododstavka člena 2(1) Uredbe (člen 2(4) Uredbe). To pomeni, da kadar nacionalno pravilo, ki vzpostavlja postopek predhodne odobritve, uveljavlja nacionalno tehnično pravilo, je vsaka odločba o zavrnitvi predhodne odobritve na podlagi nacionalnega tehničnega pravila upravna odločba iz Uredbe. Tako lahko prosilec izkoristi postopkovno varstvo, ki ga določa Uredba (uvodna izjava 11 Uredbe).

2.2.5 Nekaj primerov, za katere se Uredba (EU) 2019/515 ne uporablja

Uredba se ne uporablja za sodne odločbe, ki jih izdajo nacionalna sodišča (člen 2(5)(a) Uredbe). To zadeva odločbe nacionalnih sodišč, ki presojajo zakonitost primerov, pri katerih za blago, ki se zakonito trži v eni državi članici, trg ni odprt v drugi državi članici (uvodna izjava 14 Uredbe).

Poleg tega se Uredba ne uporablja za sodne odločbe, ki jih organi pregona izdajo med preiskavo ali med pregonom kaznivega dejanja, v zvezi s terminologijo, simboli ali katerim koli materialnim sklicevanjem na neustavne ali kriminalne združbe ali rasistično, diskriminacijsko ali ksenofobično kaznivo dejanje (člen 2(5)(b) Uredbe).

3. KAKO DELUJE VZAJEMNO PRIZNAVANJE V SKLADU Z UREDBO?

3.1 Zakonito trženje blaga v državi članici porekla

Kadar gospodarski subjekti ob odsotnosti harmonizacijske zakonodaje EU v drugi državi članici tržijo blago, bi se morali najprej prepričati, da blago izpolnjuje pravila države članice porekla (oziroma da zanj taka pravila ne veljajo), ki veljajo na dan, ko je to blago dano na trg v namembni državi članici in dano na voljo končnim uporabnikom v državi članici porekla. Če se blago zakonito trži v državi članici porekla, se lahko gospodarski subjekti pred pristojnimi organi namembne države članice sklicujejo na načelo vzajemnega priznavanja.

3.2 Prodaja blaga v drugi državi članici

Člen 5(3) Uredbe določa:

Gospodarskemu subjektu se dovoli, da v času, ko pristojni organ izvaja oceno iz odstavka 1 tega člena, daje blago na trg v namembni državi članici, s čimer lahko nadaljuje, razen če gospodarski subjekt prejme upravno odločbo o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga za to blago. Ta odstavek se ne uporablja, kadar se ocena izvaja v okviru postopka predhodne odobritve ali kadar pristojni organ v skladu s členom 6 začasno prekliče dajanje blaga, ki je predmet te ocene, na trg.

To pomeni, da ko so izpolnjeni pogoji oddelka 3.1, lahko gospodarski subjekt načeloma blago da na voljo na trgu namembne države članice. Vendar bi moral gospodarski subjekt preveriti, ali v namembni državi članici obstaja postopek predhodne odobritve. Če je v namembni državi članici za trženje blaga potrebna predhodna odobritev, mora gospodarski subjekt zaprositi zanjo, še preden je blago dano na voljo na zadevnem trgu. Blaga ni mogoče takoj dati na voljo na trgu, kadar se uporablja postopek predhodne odobritve ali kadar pristojni organ odloči, da bo začasno preklical dajanje na trg blaga, ki je predmet njegove ocene.

3.3 Informacije o oceni

Če namerava pristojni organ namembne države članice v okviru izvajanja nacionalnega tehničnega predpisa oceniti blago, za katero se uporablja Uredba, mora gospodarski subjekt brez odlašanja obvestiti o začetku take ocene (člen 5(1) Uredbe). Zlasti mora pristojni organ gospodarski subjekt obvestiti o: (i) blagu, ki se ocenjuje; (ii) tem, katero nacionalno tehnično pravilo ali postopek predhodne odobritve se uporablja, ter (iii) možnosti, da mu za namene ocene predloži izjavo o vzajemnem priznavanju (člen 5(2) Uredbe).

3.4 „Izjava o vzajemnem priznavanju“ (člen 4 Uredbe)

Uredba proizvajalcu, uvozniku ali distributerju omogoča, da pripravi prostovoljno izjavo (ali „lastno izjavo“) o zakonitem trženju blaga za namene vzajemnega priznavanja („izjava o vzajemnem priznavanju“). Taka izjava o vzajemnem priznavanju podjetjem pomaga dokazati, da se blago zakonito trži v drugi državi članici. Hkrati pa pristojnim organom pomaga v postopku ocene blaga iz člena 5 Uredbe in olajša čezmejno sodelovanje.

Pristojni organ namembne države članice mora gospodarski subjekt obvestiti, če namerava oceniti, ali se posebno blago zakonito trži v drugi državi članici (člen 5(1) Uredbe). Uredba gospodarskim subjektom, ki se odločijo za izjavo, omogoča manj obremenjujoč postopek.

Če se pristojnemu organu namembne države članice predloži izjava o vzajemnem priznavanju, pristojni organ za preverjanje, ali se blago zakonito trži v drugi državi članici, ne zahteva nobenih dodatnih informacij ali dokazil razen tistih, ki jih določa Uredba (člen 5(4) Uredbe).

Izjavi o vzajemnem priznavanju bi morala biti predložena podporna dokazila, ki so potrebna, da se preverijo v njej navedene informacije (člen 5(4)(a) Uredbe).

Uporaba prostovoljne izjave pristojnim organom namembne države članice ne preprečuje, da bi: (i) ocenili blago in ugotovili, ali so legitimni javni interesi, ki jih zajema veljavno nacionalno tehnično pravilo njihove države članice, ustrezno zaščiteni ob upoštevanju lastnosti zadevnega blaga, ali (ii) sprejeli upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, če so take odločbe utemeljene.

Izjava o vzajemnem priznavanju bi morala vedno vsebovati točne in popolne informacije o blagu (uvodna izjava 19 Uredbe). Treba bi jo bilo posodabljati, da bi izražala spremembe, na primer spremembe ustreznih nacionalnih tehničnih pravil (uvodna izjava 19 in člen 4(3) Uredbe).

Spremembe nacionalnih pravil lahko pomenijo tudi spremembe blaga. Če posebno blago izpolnjuje spremenjene tehnične zahteve, ga ni dovoljeno spreminjati. Če pa blago ne izpolnjuje več nacionalnih pravil države članice, v kateri se blago zakonito trži, ker so bila taka pravila spremenjena, bo treba blago spremeniti tako, da bo skladno z zakonodajo države članice, v kateri se zakonito trži. Gospodarski subjekt, odgovoren za vsebino in točnost izjave, je tisti, ki podpiše ustrezen del izjave (člen 4(2) Uredbe).

Gospodarski subjekti se lahko odločijo, da ne bodo predložili izjave o vzajemnem priznavanju. V tem primeru lahko pristojni organi od gospodarskih subjektov zahtevajo, naj v vsaj 15 delovnih dneh od zahteve predložijo dokumentacijo in informacije (člen 5(5) in (6) Uredbe). Komisija meni, da bi morala biti ta zahteva za dokumentacijo in informacije za namene dobrega upravljanja in pravne varnosti v pisni obliki. Dokumentacija in informacije, ki jih lahko zahteva pristojni organ, bi morale biti potrebne za oceno: (i) lastnosti zadevnega blaga ali vrste blaga in (ii) zakonitega trženja blaga v drugi državi članici (člen 5(5) Uredbe). Vendar pristojni organi v skladu z načelom sorazmernosti ne bi smeli zahtevati več, kot je potrebno za dokazovanje lastnosti blaga in zakonitega trženja blaga. V tem smislu bi lahko bila zahteva, naj gospodarski subjekt pridobi potrdilo o zakonitem trženju, ki ga izda ministrstvo ali drug upravni organ v državi članici porekla, primer nesorazmerne zahteve za podporna dokazila.

V zvezi s poročili o preizkusih ali potrdili, ki jih izda organ za ugotavljanje skladnosti, člen 5(8) Uredbe določa:

Pristojni organi namembnih držav članic pri izvajanju ocene na podlagi odstavka 1 ustrezno upoštevajo vsebino poročil o preizkusih ali potrdil, ki jih je izdal organ za ugotavljanje skladnosti in jih je kot del ocene predložil kateri koli gospodarski subjekt. Pristojni organi namembnih držav članic poročila o preizkusih ali potrdila, ki jih je izdal organ za ugotavljanje skladnosti, akreditiran za ustrezno področje dejavnosti ugotavljanja skladnosti v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008, ne zavrnejo iz razlogov, povezanih z usposobljenostjo tega organa.

To pomeni, da kadar je gospodarski subjekt predložil potrdila, ki jih je izdal organ za ugotavljanje skladnosti, akreditiran za ustrezno področje dejavnosti ugotavljanja skladnosti v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (22), pristojni organ namembne države članice ne bi smel zahtevati potrdil drugega organa za ugotavljanje skladnosti le zato, ker dvomi v usposobljenost organa za ugotavljanje skladnosti, ki je izdal potrdila.

3.4.1 Vsebina in struktura izjave

V prilogi k Uredbi je določena struktura izjave o vzajemnem priznavanju, ki bi morala vedno vsebovati vse informacije iz Priloge (člen 4(1) Uredbe).

Izjava je razdeljena na dva dela, oba dela pa imata določen namen.

—	Del I vsebuje informacije o lastnostih blaga ali vrsti blaga in o posebnih pravilih v državi članici, kjer se blago zakonito trži.

—

Del II vsebuje informacije o trženju blaga ali blaga te vrste v državi članici porekla. Podporna dokazila za informacije v tem delu so lahko med drugim v obliki računa, dokumenta z dokazom o prodaji, davčnih evidenc, registracij, licenc, obvestil organom ali od njih, potrdil ali izpiskov iz javnih evidenc.

Izjava o vzajemnem priznavanju za namene člena 4 Uredbe (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta

Del I

1.	Edinstvena identifikacijska oznaka blaga ali vrste blaga: … [Opomba: vpišite identifikacijsko številko ali drugo referenčno oznako, ki edinstveno označuje blago ali vrsto blaga]

2.	Ime in naslov gospodarskega subjekta: … [Opomba: vpišite ime in naslov podpisnika dela I izjave o vzajemnem priznavanju: proizvajalec in, če je ustrezno, njegov pooblaščeni zastopnik, uvoznik ali distributer]

3.	Opis blaga ali vrste blaga, na katero se izjava o vzajemnem priznavanju nanaša: … [Opomba: zaradi sledljivosti mora biti opis dovolj izčrpen, da omogoča prepoznavo blaga. Po potrebi se lahko priloži fotografija.]

Izjava in informacije o zakonitosti trženja blaga ali blaga te vrste

4.1

Zgoraj opisano blago ali vrsta blaga, vključno z njegovimi lastnostmi, je v skladu z naslednjimi pravili, ki se uporabljajo v … [Opomba: navedite državo članico, v kateri naj bi se blago ali blago te vrste zakonito tržilo]: … [Opomba: za vsak primer posebej vpišite naslov in napotilo na uradno objavo ustreznih pravil, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, ter sklic na odločbo o odobritvi, če je bil za blago potreben postopek predhodne odobritve],

ali

v ... [Opomba: navedite državo članico, v kateri naj bi se blago ali blago te vrste zakonito tržilo] ustrezna pravila za zgoraj opisano blago ali blago te vrste ne veljajo.

4.2

Sklic na postopek za ugotavljanje skladnosti, ki se uporablja za blago ali blago te vrste ali sklic na poročila o preizkusih za vse preizkuse, ki jih opravi organ za ugotavljanje skladnosti, vključno z imenom in naslovom tega organa (če je bil ta postopek izveden ali če so bili taki preizkusi izvedeni): …

5.	Kakršne koli dodatne informacije, ki se štejejo za ustrezne pri oceni, ali se blago ali blago te vrste zakonito trži v državi članici iz točke 4.1: …

6.	Ta del izjave o vzajemnem priznavanju je izpolnjen na izključno odgovornost gospodarskega subjekta iz točke 2.

Podpisano za in v imenu:

(kraj in datum):

(ime, funkcija) (podpis):

Del II

Izjave in informacije o trženju blaga ali blaga te vrste:

7.1	Blago ali blago te vrste, opisano v delu I, je dano na voljo končnim uporabnikom na trgu v državi članici iz točke 4.1.

7.2	Informacije, da je blago ali blago te vrste dano na voljo končnim uporabnikom v državi članici iz točke 4.1, vključno s točno navedbo datuma, ko je bilo blago prvič dano na voljo končnim uporabnikom na trgu v navedeni državi članici: …

8.	Kakršne koli dodatne informacije, ki se štejejo za ustrezne pri oceni, ali se blago ali blago te vrste zakonito trži v državi članici iz točke 4.1: …

9.	Ta del izjave o vzajemnem priznavanju je izpolnjen na izključno odgovornost … [Opomba: vpišite ime in naslov podpisnika dela II izjave o vzajemnem priznavanju: proizvajalec in, če je ustrezno, njegov pooblaščeni zastopnik, uvoznik ali distributer]

Podpisano za in v imenu:

(kraj in datum):

(ime, funkcija) (podpis):

3.4.2 Jezik izjave

Izjava o vzajemnem priznavanju mora biti v enem od uradnih jezikov EU. Kadar je izjava v jeziku, ki ni jezik, ki ga zahteva namembna država članica, mora gospodarski subjekt izjavo o vzajemnem priznavanju prevesti v jezik, ki ga zahteva namembna država članica (šesti pododstavek člena 4(1) Uredbe).

3.4.3 Kdo lahko pripravi izjavo?

Določbe Uredbe o izjavi zagotavljajo potrebno ravnovesje med: (i) zagotavljanjem možnosti priprave izjave vsem gospodarskim subjektom in (ii) tem, da zadevni gospodarski subjekt prevzame odgovornost za izjavo ali dele izjave, ki jo je pripravil.

Proizvajalec blaga ali blaga določene vrste je najprimernejši za pripravo prostovoljne izjave. Proizvajalec lahko tudi pooblasti svojega pooblaščenega zastopnika, da pripravi izjavo v njegovem imenu in na njegovo odgovornost (prvi pododstavek člena 4(1) Uredbe). Izjavo lahko pripravi tudi uvoznik ali distributer, če lahko predloži dokaze, potrebne za preverjanje informacij v izjavi (peti pododstavek člena 4(1) Uredbe).

Proizvajalec (ali njegov pooblaščeni zastopnik, če je za to pooblaščen) lahko vnese le informacije v delu I izjave o vzajemnem priznavanju (npr. vrsta, opis, lastnosti blaga, veljavno pravilo, če to obstaja v državi članici, kjer naj bi se blago zakonito tržilo, izveden postopek za ugotavljanje skladnosti ali pripravljena poročila o preizkusih itd.). V takih primerih bi moral informacije v delu II izjave vnesti le uvoznik ali distributer (četrti pododstavek člena 4(1) Uredbe).

Gospodarski subjekti, ki podpišejo izjavo o vzajemnem priznavanju ali del izjave, so odgovorni za vsebino in točnost informacij, ki jih navedejo v njej. Odgovorni so v skladu z nacionalnim pravom, in kadar je treba izjavo prevesti, so odgovorni tudi za točnost informacij, ki jih prevedejo (člen 4(2) Uredbe).

Gospodarski subjekti morajo tudi zagotoviti, da je izjava o vzajemnem priznavanju vedno posodobljena zaradi upoštevanja morebitnih sprememb informacij, ki so jih navedli (člen 4(3) Uredbe).

3.4.4 Kaj se zgodi, če je izjava le delno izpolnjena?

V skladu s tretjim pododstavkom člena 4(1) Uredbe mora izjava o vzajemnem priznavanju upoštevati strukturo iz dela I in dela II Priloge ter vsebovati vse informacije iz Priloge.

Če je torej izjava nepopolna, ker ne vsebuje vseh potrebnih elementov, bi jo bilo treba na namene člena 5(4) Uredbe šteti za neveljavno. Posledično se bo uporabil člen 5(5) in (6) Uredbe, pristojni organ namembne države članice pa lahko zahteva informacije, potrebne za oceno. Gospodarski subjekt naj bi imel na voljo vsaj 15 delovnih dni po zahtevi, da predloži dokumente in informacije, potrebne za oceno.

3.4.5 Kako in kdaj je mogoče uporabiti izjavo?

Kadar namerava pristojni organ namembne države članice oceniti, ali se blago zakonito trži v drugi državi članici ter ali so v takem primeru legitimni javni interesi, ki jih zajema veljavno nacionalno tehnično pravilo namembne države članice, ustrezno zaščiteni, mora o tem „brez odlašanja“ obvestiti zadevni gospodarski subjekt (člen 5(1) Uredbe).

Hkrati bi moral pristojni organ v skladu s členom 5(2) Uredbe navesti:

—	katero blago se pri tem ocenjuje,

—	katero nacionalno tehnično pravilo ali postopek predhodne odobritve se uporablja,

—	možnost, da se predloži izjava o vzajemnem priznavanju.

Gospodarski subjekt se lahko odloči, da bo predložil izjavo o vzajemnem priznavanju s podpornimi dokazili, potrebnimi za preverjanje v izjavi navedenih informacij. To bi bilo za gospodarski subjekt manj obremenjujoče, saj pristojni organ od njega ne bi smel zahtevati nobenih dodatnih informacij ali dokumentacije za dokazovanje, da se blago zakonito trži v drugi državi članici (člen 5(4) Uredbe).

3.4.6 Kako predložiti dokumente

Izjavo in podporna dokazila je treba predložiti v roku, ki ne sme biti krajši od 15 delovnih dni po zahtevi pristojnega organa namembne države članice (člen 5(6) Uredbe). Dokumenti se lahko predložijo v papirni obliki, elektronsko ali pa se dajo na voljo na spletu v skladu z zahtevami namembne države članice (člen 4(4) Uredbe).

3.5 Ocena, ki jo izvede pristojni organ (člen 5(1) Uredbe)

Pristojni organ namembne države članice lahko oceni blago, da se ugotovi:

—	ali se blago oziroma blago te vrste zakonito trži v drugi državi članici

—	ter ali so v takem primeru in ob upoštevanju lastnosti zadevnega blaga legitimni javni interesi, ki jih zajema veljavno nacionalno tehnično pravilo namembne države članice, ustrezno zaščiteni.

Dostop blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, do trga namembne države članice je mogoče omejiti ali zavrniti le v naslednjih primerih:

(1)	kadar nacionalno tehnično pravilo namembne države članice uresničuje cilj legitimnega javnega interesa in

(2)	kadar je omejitev ali zavrnitev dostopa sorazmerna, kar pomeni, da je ukrep ustrezen za zagotavljanje doseganja cilja in potreben (ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje cilja).

Upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga v zvezi z blagom, ki se zakonito trži v drugi državi članici, ne bi smele temeljiti le na dejstvu, da blago, ki je predmet presoje, legitimni javni cilj, ki ga želi doseči država članica, izpolnjuje drugače, kot ga izpolnjuje blago v navedeni državi članici (uvodna izjava 5 Uredbe). Kaj pomeni, da blago drugače izpolnjuje legitimni javni cilj? Pomeni, da bi lahko blago izpolnjevalo cilj, za katerega si prizadeva nacionalni zakonodajalec, tudi takrat, če bi bilo na primer preizkušeno z metodami preizkušanja v državi članici porekla, ki se razlikujejo od metod, predpisanih v namembni državi članici.

3.5.1 Legitimni razlogi v javnem interesu

V skladu s členom 36 PDEU člena 34 in 35 PDEU ne izključujeta prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z: (i) javno moralo; (ii) javnim redom ali javno varnostjo; (iii) varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin; (iv) varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo; ali (v) z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.

Poleg razlogov iz člena 36 PDEU obstajajo „nujni razlogi v javnem interesu“ ali „obvezne zahteve“ (23), ki jih je razvilo Sodišče. V zadevi Cassis de Dijon (24) je Sodišče pojasnilo, da je treba oviro glede pretoka blaga, ki jo povzroča neenakost nacionalnih zakonodaj glede trženja zadevnih izdelkov, sprejeti, kolikor se take določbe lahko priznajo za nujne za izpolnjevanje obveznih zahtev, ki se zlasti nanašajo na učinkovitost davčnega nadzora, varovanje javnega zdravja, poštenost tržnih transakcij in varstvo potrošnikov. Sodišče lahko prizna tudi druge utemeljitve. Na primer, varstvo temeljnih pravic (npr. pravice do svobodnega izražanja in zbiranja udeležencev shoda (25)), varstvo potrošnikov (26), varstvo otrok (27) ali varovanje okolja (28).

Več informacij o legitimnih razlogih v javnem interesu je na voljo v Vodniku za uporabo določb Pogodbe, ki urejajo prosti pretok blaga (29).

3.5.2 Načelo sorazmernosti

Odločba mora izpolnjevati načelo sorazmernosti. To pomeni, da mora biti upravna odločba ustrezna glede na namen doseganja cilja, za katerega se prizadeva, in ne sme presegati tistega, kar je potrebno za doseganje zadevnega cilja.

V zadevi C-320/03, Komisija/Avstrija, je Sodišče navedlo naslednje: „Za to, da se preveri, ali je taka ovira sorazmerna glede na cilj, ki se v konkretnem primeru zasleduje, in sicer varstvo okolja, je treba ugotoviti, ali je za dosego dovoljenega cilja potrebna in ustrezna (30).“

Sorazmernost nacionalnega tehničnega pravila je podlaga za dokazovanje sorazmernosti upravne odločbe, ki temelji na tem pravilu. Vendar bi moral biti način dokazovanja sorazmernosti upravne odločbe določen za vsak posamezen primer (uvodna izjava 27 Uredbe).

Vodnik za uporabo določb Pogodbe, ki urejajo prosti pretok blaga vsebuje koristne informacije o preskusu sorazmernosti.

Odstavki v nadaljevanju vsebujejo nekaj primerov načela sorazmernosti.

(a) Ali je ukrep ustrezen za zagotovitev, da bo zastavljeni cilj dosežen?

Sodišče je ocenilo ustreznost ukrepov za doseganje cilja med drugim v naslednjih zadevah (31).

—

V zadevi Ålands Vindkraft AB je Sodišče poudarilo, da je uporaba obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije koristna za varstvo okolja, ker prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki je eden od glavnih vzrokov za podnebne spremembe, k boju zoper katere so se zavezale Unija in njene države članice (32).

—	Sodišče je v zadevi Komisija/Italija (priklopniki) ugotovilo, da je prepoved uporabe motornih koles, ki vlečejo priklopnike, ustrezna za namen uresničevanja cilja zagotoviti varnost v cestnem prometu (33).

—

Sodišče je v zadevi Dynamic Medien odločilo, da je prepoved prodaje in prenosa po pošti nosilcev slike, ki jih pristojni organ ni preizkusil in razvrstil z namenom varstva mladoletnikov in niso opremljeni z oznako tega organa, iz katere bi bila razvidna starost, od katere si je te nosilce slike dovoljeno ogledati, nedvomno ukrep za zavarovanje otroka pred informacijami in gradivi, ki škodujejo njegovi blaginji (34).

(b) Ali je ukrep potreben za doseganje cilja?

Upravna odločba je sorazmerna, če ni le ustrezna, ampak tudi potrebna za doseganje legitimnega cilja. V tem delu presoje je vprašanje, ki bi ga bilo treba obravnavati, naslednje: kako upravna odločba presega tisto, kar je potrebno za doseganje legitimnega cilja? Če obstajajo manj omejevalni ukrepi za doseganje istega cilja, potem upravna odločna presega tisto, kar je potrebno. Primeri, navedeni v nadaljevanju, prikazujejo, katera vprašanja bi bilo treba zastaviti za presojo nujnosti upravne odločbe.

—

Sodišče je v zadevi Komisija/Češka republika poudarilo, da lahko države članice v okviru boja proti goljufijam za zagotovitev varstva potrošnikov na svojem ozemlju štejejo, da žigi skladnosti, ki so vtisnjeni na ozemlju tretjih držav, ne zagotavljajo enakovredne stopnje varstva potrošnikov kot žigi skladnosti, ki so jih vtisnili neodvisni organi na ozemlju držav članic (razen kadar država članica uvoza iz tretjih držav, ki ima enakovreden sistem žigosanja, izvede preglede blaga, rezultati pa izpolnjujejo zahtevo zadevne države članice (35)). Vendar je Sodišče ugotovilo, da ukrep ni bil sorazmeren z zastavljenim ciljem, saj bi bilo mogoče isti cilj doseči z drugimi, manj omejevalnimi ukrepi. Prvič, češki organi bi lahko od uvoznika zahtevali dokaz glede kraja, v katerem je bil zadevni žig vtisnjen, in celo glede kraja, v katerem so bile zadevne plemenite kovine dane v prosti promet in so se zakonito tržile v EU. Drugič, češki organi bi lahko omejili zavrnitev priznavanja žigov laboratorija WaarborgHolland le na okoliščine, v katerih je dodaten nadzor teh kovin, ki ga izvedejo češki organi, dejansko upravičen z varstvom potrošnikov, zlasti v primerih uvoza iz tretjih držav (36).

—

V zadevi Ålands Vindkraft AB vetrna elektrarna na Finskem ni dobila švedskih certifikatov za električno energijo, ker se lahko taki certifikati dodelijo le napravam za proizvodnjo zelene energije, ki so na Švedskem. Sodišče je ugotovilo, da je ukrep sorazmeren, in pojasnilo, da se ne zdi, da je Švedska kršila načelo sorazmernosti zgolj s tem, da je upravičenost do programa podpore, ki uporablja zelene certifikate, omejila zgolj na zeleno električno energijo, ki je proizvedena na nacionalnem ozemlju. Države članice imajo obvezen nacionalni cilj glede obnovljivih virov energije (prizadevanja po najboljših močeh) in edina električna energija, ki se lahko šteje za tak cilj, je tista, proizvedena v njihovih obratih. Posledično je Švedska lahko upravičeno menila, da taka ozemeljska omejitev ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev cilja povečanja proizvodnje in posredno porabe zelene električne energije v Uniji, kar je cilj, ki se uresničuje z nacionalnim predpisom in z Direktivo 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta (37), na področje uporabe katere spada ta nacionalni predpis (38).

—

V zadevi Dynamic Medien je Sodišče nujnost ukrepa ocenilo, kot sledi: glede vsebine obravnavane prepovedi je treba poudariti, da zakon o varstvu mladoletnikov ne nasprotuje vsem oblikam prodaje nosilcev slike, ki niso bili preizkušeni. Iz odločbe namreč izhaja, da je dovoljen uvoz in prodaja teh nosilcev slike odraslim po distribucijskih poteh, pri katerih je omogočen osebni stik med dobaviteljem in kupcem ter je poskrbljeno za to, da otroci nimajo dostopa do zadevnih nosilcev slike. Zdi se, da zakonodaja, ki je predmet obravnave v postopku v glavni stvari, glede teh dejavnikov ne presega tega, kar je potrebno za uresničitev cilja, ki si ga je zastavila zadevna država članica (39).

—

V zadevi C-265/06, Komisija Evropskih skupnosti/Portugalska republika, je Sodišče ugotovilo, da sta lahko boj proti kriminalu in varnost cestnega prometa nujni razlog v splošnem interesu, ki bi lahko upravičil oviro prostega pretoka blaga. Čeprav prepoved pritrjevanja barvnih folij na stekla osebnih ali tovornih motornih vozil „takšno opazovanje olajša in je z njo posledično mogoče doseči cilja boja proti kriminalu in varnosti cestnega prometa, pa iz tega ne izhaja, da je ta prepoved potrebna za uresničitev teh ciljev in da ne obstajajo drugi, manj omejujoči, ukrepi“ (40). Nujnost prepovedi se je zdela še manj verjetna, ko so organi priznali, da so na njihovem ozemlju dovoljena motorna vozila, ki so z zatemnjenimi stekli opremljena že od samega začetka, v mejah, določenih z Direktivo Sveta 92/22/EGS (41). Poleg tega obstaja široka paleta barvnih folij (od prosojnih do skoraj temnih), kar pomeni, da vsaj nekatere folije, namreč tiste, ki so dovolj prosojne, omogočajo želen vizualni pregled notranjosti motornih vozil. Sodišče je zato sklenilo, da je prepoved barvnih folij na vozilih prekomerna in torej nesorazmerna z zastavljenimi cilji (42).

3.6 Začasni preklic dostopa do trga (člen 6 Uredbe)

Kadar pristojni organ namembne države članice ocenjuje blago, preden odloči, ali naj omeji ali zavrne dostop do trga, ta organ ne bi smel imeti možnosti, da sprejme odločitve o preklicu dostopa do trga, razen če je potrebno hitro ukrepanje, da se prepreči ogrožanje varnosti ali zdravja oseb ali ogrožanje okolja, oziroma da se prepreči dajanje blaga na voljo, kadar je dajanje takega blaga na voljo na splošno prepovedano zaradi javne morale ali varnosti, med drugim na primer zaradi preprečevanja kriminala (uvodna izjava 29 Uredbe).

V skladu s členom 6(1) Uredbe lahko pristojni organi namembne države članice, medtem ko ocenjujejo blago, začasno prekličejo dajanje navedenega blaga na voljo na trgu v navedeni državi članici samo, če:

(a)	blago pod običajnimi ali razumno predvidljivimi pogoji uporabe pomeni resno tveganje za varnost ali zdravje oseb ali okolja, vključno s tveganjem, pri katerem učinki sicer niso takojšnji, ki zahteva hitro ukrepanje pristojnih organov, ali

(b)	je dajanje blaga ali blaga te vrste na voljo na trgu v tej državi članici v njej na splošno prepovedano zaradi kršenja javne morale ali ogrožanja javne varnosti.

Kadar pristojni organ države članice začasno prekliče dostop do trga, bi moral o tem takoj obvestiti zadevni gospodarski subjekt, Komisijo in druge države članice (člen 6(2) Uredbe). Če je razlog za začasni preklic ta, da blago pod običajnimi ali razumno predvidljivimi pogoji uporabe pomeni resno tveganje za varnost ali zdravje oseb ali okolja, vključno s tveganjem, pri katerem učinki sicer niso takojšnji, ki zahteva hitro ukrepanje pristojnih organov, je treba obvestilu priložiti podrobno tehnično ali znanstveno utemeljitev, zakaj zadeva spada v področje uporabe navedene točke (člen 6(2) Uredbe).

3.7 Upravna odločba (člen 5(9) do (13) Uredbe)

Po zaključku ocene blaga se lahko pristojni organ namembne države članice odloči, da bo sprejel upravno odločbo v zvezi z blagom, ki ga je ocenil (člen 5(9) Uredbe).

Kot je bilo že navedeno, vzajemno priznavanje ni absolutno načelo. Vendar je za vsako izjemo od tega načela potrebna jasna utemeljitev. Za blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, dostopa do trga ni mogoče omejiti ali zavrniti le zato, ker nacionalna pravila določajo drugačne zahteve za zadevno blago. Če za omejitev ali zavrnitev dostopa do trga obstaja resnični razlog, je treba pri vsaki taki odločbi zagotoviti utemeljitev.

Do zdaj so bili v upravnih odločbah le redko navedeni razlogi za omejitev ali zavrnitev dostopa do trga v zvezi z blagom, ki se zakonito trži v drugi državi članici.

V členu 5(10) do (12) Uredbe so navedene kategorije informacij, ki bi jih bilo treba navesti v upravni odločbi.

Upravna odločba mora vsebovati razloge za odločbo, ki morajo biti dovolj podrobni in utemeljeni, da se olajša ocena njene skladnosti z načelom vzajemnega priznavanja in z zahtevami Uredbe (člen 5(10) Uredbe). Zlasti mora upravna odločba vključevati naslednje informacije (člen 5(11) Uredbe):

(a)	nacionalno tehnično pravilo, na katerem temelji upravna odločba;

(b)	legitimne razloge v javnem interesu, ki upravičujejo uporabo nacionalnega tehničnega pravila, na katerem temelji upravna odločba;

(c)	tehnične ali znanstvene dokaze, ki jih je upošteval pristojni organ namembne države članice, po potrebi tudi pomembne tehnične spremembe, do katerih je prišlo od začetka veljavnosti nacionalnega tehničnega pravila;

(d)

povzetek utemeljitev (če obstajajo), ki jih je predložil zadevni gospodarski subjekt in so pomembne za oceno, ali se je blago zakonito tržilo in ali so legitimni javni interesi, ki jih zajema veljavno nacionalno tehnično pravilo namembne države članice, ustrezno zaščiteni, ob upoštevanju lastnosti zadevnega blaga;

(e)	dokazila, da je upravna odločba primerna za uresničevanje zastavljenega cilja in da ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

Za namene člena 5(11) Uredbe so „legitimni razlogi v javnem interesu“ opredeljeni kot kateri koli razlog iz člena 36 PDEU ali kateri koli drug nujni razlog v javnem interesu (člen 3(14) Uredbe) (43).

V upravni odločbi morajo biti navedena pravna sredstva, ki jih omogoča nacionalno pravo v namembni državi članici, in roki, ki se uporabljajo za navedena pravna sredstva. Vsebovati bi morala tudi navedbo, da imajo gospodarski subjekti možnost uporabe mreže SOLVIT in novega postopka reševanja težav (člen 5(12) Uredbe, glej tudi oddelek 3.10).

Gospodarski subjekt je treba brez odlašanja obvestiti o upravni odločbi o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga. Odločba ne začne veljati, dokler o njej ni obveščen gospodarski subjekt (člen 5(9) in (13) Uredbe).

3.8 Obveščanje Komisije in drugih držav članic

Pristojni nacionalni organi morajo Komisijo in druge države članice obvestiti o:

—	začasnih preklicih (člen 6(2) Uredbe),

—	upravnih odločbah (člen 5(9) Uredbe).

Za namene člena 5(9) in člena 6(2) Uredbe bi bilo treba uporabiti informacijski in komunikacijski sistem za nadzor trga (ICSMS) (člen 11(1) Uredbe).

Komisija mora za prihodnje vrednotenje Uredbe uporabiti informacije iz informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga (člen 14(2) Uredbe).

O začasnih preklicih je treba takoj obvestiti Komisijo in druge države članice, in sicer prek informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga (člen 6(2) Uredbe).

Komisijo in druge države članice je treba o upravnih odločbah prek informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga obvestiti najpozneje v 20 delovnih dneh po sprejetju upravne odločbe (člen 5(9) Uredbe).

Priglašeni začasni preklici in upravne odločbe bi morali biti naloženi v informacijski in komunikacijski sistem za nadzor trga.

V teoriji bi bilo treba ukrep, ki je priglašen prek sistema hitre izmenjave informacij (RAPEX) (44) ali sistema hitrega obveščanja za živila in krmo (RASFF) (45) in ki zadeva blago, ki ga harmonizacijska zakonodaja EU ne zajema, se pa zakonito trži v drugi državi članici, priglasiti tudi v skladu z Uredbo z uporabo informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga.

Namen Uredbe je državam članicam prihraniti breme dvojne priglasitve, kadar je treba ukrep priglasiti prek dveh sistemov. Člen 7 tako določa, da če je upravna odločba ali začasni preklic tudi ukrep, ki ga je treba priglasiti prek sistema hitre izmenjave informacij (RAPEX) ali sistema hitrega obveščanja za živila in krmo (RASFF), „posebna priglasitev Komisiji in drugim državam članicam na podlagi te uredbe ni potrebna“, če sta izpolnjena naslednja pogoja: (a) v priglasitvi prek sistema RAPEX ali RASFF je navedeno, da se priglasitev šteje tudi za priglasitev na podlagi Uredbe (EU) 2019/515, in (b) zagotovljena so podporna dokazila, ki izpolnjujejo zahteve iz Uredbe (EU) 2019/515.

Pristojni organ namembne države članice je odgovoren za nalaganje dokumentov, ki se zahtevajo v skladu z Uredbo. Kot je že navedeno zgoraj, so ti dokumenti upravne odločbe in začasni preklici (ki jim je priložena podrobna tehnična ali znanstvena utemeljitev, kadar temeljijo na resnem tveganju za varnost ali zdravje oseb ali okolja).

3.9 Pravna sredstva zoper upravno odločbo

V vsaki upravni odločbi, ki jo sprejme pristojni organ namembne države članice v skladu z Uredbo, morajo biti navedeni pravna sredstva, ki jih omogoča nacionalno pravo, in roki, ki se uporabljajo za navedena pravna sredstva (člen 5(12) in uvodna izjava 35 Uredbe), tako da se lahko gospodarski subjekt pritoži ali začne postopek zoper odločbo. Možnosti, ki so na voljo za izpodbijanje takih odločb, so odvisne od pravnih sredstev, ki jih zagotavlja nacionalno pravo (upravni organi za pritožbe, nacionalna sodišča, sodišča ali drugi organi za pritožbe). Na splošno nacionalni pravosodni sistemi zagotavljajo, bodisi neposredno bodisi po upravni pritožbi, možnost pritožbe pred sodiščem zoper upravno odločbo pristojnega organa o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga.

Člen 8 Uredbe uvaja nov postopek reševanja težav, ki je učinkovito pravno sredstvo in ponovno vzpostavlja zaupanje v vzajemno priznavanje. Ta novi postopek je prenesen na mrežo SOLVIT.

3.10 Kaj je SOLVIT?

SOLVIT je obstoječa mreža centrov, ki so jih vzpostavile države članice, njen namen pa je zagotavljanje hitrega, učinkovitega in neformalnega reševanja težav, s katerimi se srečujejo posamezniki in podjetja, če javni organi kršijo njihove pravice EU na notranjem trgu, na podlagi Priporočila Komisije 2013/461/EU o načelih, ki urejajo mrežo Solvit (46).

Mreža SOLVIT je neformalen, nesodni mehanizem reševanja težav, ki zagotavlja alternativo sodnim postopkom. Zagotavlja praktične rešitve za posameznike in podjetja, ki imajo težave v čezmejnih primerih, ki so povezane z enotnim trgom in jih povzroči javni organ. Mreža SOLVIT je brezplačna storitev, ki jo zagotavljajo javne uprave vseh držav članic EU ter tudi Islandije, Lihtenštajna in Norveške. Načela, ki urejajo njeno delovanje, so navedena v Priporočilu Komisije 2013/461/EU, ki določa, da mora vsaka država članica zagotoviti center SOLVIT z dovolj viri, tako da lahko sodeluje v mreži (47).

Postopek SOLVIT lahko začnejo gospodarski subjekti, na katere vpliva upravna odločba. Priporočilo 2013/461/EU ne določa rokov za začetek postopka SOLVIT. Vendar če se gospodarski subjekti odločijo za uporabo mreže SOLVIT, je priporočljivo, da mreži čim prej posredujejo upravno odločbo. Ker je mreža SOLVIT neformalen mehanizem, uporaba postopka SOLVIT ne pomeni začasne ustavitve formalnih rokov za vložitev upravne ali sodne pritožbe, prav tako pa ne nadomešča takih pritožb. Če gospodarski subjekt med trajanjem postopka SOLVIT vloži sodno pritožbo, o tem običajno obvesti center SOLVIT. Center SOLVIT zaustavi postopek SOLVIT, naloge centra SOLVIT pa prenehajo (48).

Če nacionalni sistemi zagotavljajo možnost upravne pritožbe zoper upravno odločbo pristojnega organa o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga pred organom, odgovornim za nadzor zadevnega pristojnega organa (odvisno od sistema, ki se uporablja v zadevni državi članici), se nekateri organi odločijo za začasno zaustavitev postopka, če se izvaja postopek SOLVIT za reševanje težav. Tako lahko nadzorni organ upošteva postopek SOLVIT.

Vse primere SOLVIT obravnavata dva centra SOLVIT, in sicer nacionalni in odgovorni center (49). Nacionalni center je običajno v državi članici pritožnika, odgovorni center pa v državi članici organa, v zvezi s katerim je bila vložena pritožba. Nacionalni center je odgovoren za pravno oceno težave in pripravo primera, preden se ta predloži centru SOLVIT organa, v zvezi s katerim je bila vložena pritožba (50). Odgovorni center je odgovoren za iskanje rešitev za prijavitelje, vključno z razjasnitvijo veljavne zakonodaje EU, in bi moral nacionalni center redno obveščati o tem, kako pritožba napreduje (51).

Centri SOLVIT za obravnavo primerov uporabljajo varen spletni sistem (52). Zato je komunikacija učinkovita in se izvaja popolnoma pregledno. Komisija ima dostop do sistema, spremlja kakovost obravnave zadev ter zagotavlja pomoč in pojasnila v zapletenih zadevah.

3.11 Postopek SOLVIT in postopek reševanja težav iz člena 8 Uredbe

Postopek SOLVIT, opisan v Priporočilu 2013/461/EU, in postopek reševanja težav iz člena 8 Uredbe se razlikujeta. Glavna razlika med njima je, da lahko centri SOLVIT Komisijo zaprosijo za mnenje.

Postopek SOLVIT, opisan v Priporočilu 2013/461/EU, ne predvideva možnosti, da bi centri SOLVIT Komisijo zaprosili za mnenje. Vendar člen 8(1) Uredbe določa, da kadar je gospodarski subjekt začel postopek SOLVIT, lahko nacionalni ali odgovorni center Komisijo pozoveta, naj poda mnenje in tako pomaga pri reševanju zadeve. Ta specifični postopek se uporablja le v primerih, ko so organi izdali upravno odločbo v skladu s členom 5 Uredbe. Vključuje možnost, da center SOLVIT Komisijo pozove, naj oceni, ali je upravna odločba združljiva z načelom vzajemnega priznavanja in zahtevami iz Uredbe (člen 8(1) in (2) Uredbe). Postopek reševanja težav iz Uredbe vključuje daljše roke kot običajni postopek SOLVIT, da ima Komisija dovolj časa za izdajo mnenja.

Da bi se gospodarski subjekti zavedali možnosti posebnega postopka reševanja težav iz Uredbe, morajo vse upravne odločbe, ki jih nacionalni organi izdajo na podlagi Uredbe, vključevati navedbo o možnosti, da gospodarski subjekti uporabijo postopek SOLVIT in postopek reševanja težav iz člena 8 Uredbe (člen 5(12) Uredbe; glej tudi oddelek 3.7). Na primer, upravna odločba bi lahko vključevala naslednji odstavek.

„To odločbo je mogoče predložiti mreži SOLVIT pod pogoji iz Priporočila 2013/461/EU. V skladu s členom 8(1) Uredbe (EU) 2019/515 lahko nacionalni ali odgovorni center Komisijo pozove, naj poda mnenje in tako pomaga pri reševanju zadeve.“

Mreža SOLVIT je bila vedno na voljo gospodarskim subjektom, ki so se na enotnem trgu srečevali s težavami. Druge težave, povezane s trženjem blaga v drugi državi članici, kot je neobstoj odgovora pristojnega organa ali zavrnitev izdaje odločbe, bo mreža SOLVIT še naprej reševala kot običajno. Vendar take težave ne bodo sprožile posebnega postopka reševanja težav iz člena 8 Uredbe.

3.12 Mnenje Komisije v okviru postopka reševanja težav iz člena 8 Uredbe

Kadar je neformalni pristop mreže SOLVIT neuspešen in še naprej obstajajo resni pomisleki glede združljivosti upravne odločbe z načelom vzajemnega priznavanja, lahko kateri koli vpleteni center SOLVIT Komisijo pozove, naj poda mnenje (člen 8(1) Uredbe). Namen mnenja Komisije je, da ji omogoči oceniti, ali je nacionalna upravna odločba združljiva z načelom vzajemnega priznavanja in zahtevami Uredbe (člen 8(2) Uredbe). Komisija bi med drugim morala proučiti dokumente in informacije, predložene v okviru postopka SOLVIT. Prek ustreznega centra SOLVIT lahko zahteva dodatne informacije ali dokumente (člen 8(3) Uredbe).

Komisija mora v 45 delovnih dneh po prejemu zahteve za mnenje (pri čemer to obdobje ne vključuje časa, ki je potreben, da Komisija pridobi navedene dodatne informacije in dokumente) dokončati svojo oceno in podati mnenje (člen 8(4) Uredbe). Tako mnenje bi se moralo nanašati le na vprašanje združljivosti upravne odločbe z načelom vzajemnega priznavanja in zahtevami iz Uredbe (člen 8(2) Uredbe). V mnenju bi po potrebi morali biti opredeljeni vsi pomisleki, ki bi jih bilo treba obravnavati v okviru postopka SOLVIT, ali izdana priporočila, ki bi lahko pomagala pri reševanju zadeve (člen 8(4) Uredbe). Mnenje Komisije je treba upoštevati med postopkom SOLVIT (člen 8(6) Uredbe).

Komisija svoje mnenje prek ustreznega centra SOLVIT sporoči gospodarskemu subjektu in pristojnim organom. To mnenje tudi uradno priglasi vsem državam članicam prek informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga (člen 8(6) Uredbe). Gospodarski subjekt lahko uporabi mnenje Komisije iz člena 8(4) Uredbe in ga da na voljo kateri koli ustrezni tretji osebi.

Če je Komisija med obdobjem ocene obveščena, da je bila zadeva rešena, ji ni treba podati mnenja (člen 8(5) Uredbe).

Dejstvo, da Komisija poda mnenje, ne posega v njena pooblastila na podlagi člena 258 PDEU (uvodna izjava 40 Uredbe).

3.13 Vloga kontaktnih točk za proizvode (člen 9 Uredbe)

Na podlagi Uredbe je mogoče blago, ki ga ne zajemajo harmonizacijska pravila EU, v drugih državah članicah tržiti veliko lažje kot prej, hkrati pa Uredba gospodarskim subjektom nalaga tudi več odgovornosti. Poznati morajo ustrezna nacionalna pravila ne le v državi članici, kjer zakonito tržijo svoje blago, ampak tudi v namembni državi članici, na primer, ali je potreben postopek predhodne odobritve.

Da gospodarski subjekti pri zbiranju s proizvodi povezanih informacij v državah članicah ne bi bili prepuščeni samim sebi, Uredba olajšuje zbiranje teh informacij prek kontaktnih točk za proizvode. V skladu s členom 9(1) Uredbe naj bi kontaktne točke za proizvode svoje storitve izvajale v skladu z Uredbo (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta (uredba o enotnem digitalnem portalu) (53). Kontaktne točke za proizvode bi morale imeti primerno opremo in sredstva (člen 9(1) in uvodna izjava 42 Uredbe), da lahko opravijo pomembno vlogo pri olajšanju komunikacije med nacionalnimi organi in gospodarskimi subjekti.

Kontaktne točke za proizvode morajo na spletu zagotavljati informacije o (člen 9(2) Uredbe):

(a)	načelu vzajemnega priznavanja in uporabi Uredbe na ozemlju njihove države članice, vključno z informacijami o postopku ocene blaga iz člena 5 Uredbe;

(b)	neposrednih kontaktnih podatkih pristojnih organov v njihovi državi članici, vključno s podrobnostmi o organih, pristojnih za nadzor izvajanja nacionalnih tehničnih pravil, ki se uporabljajo na ozemlju njihove države članice;

(c)	pravnih sredstvih in postopkih, ki so v primeru spora med pristojnim organom in gospodarskim subjektom na voljo na ozemlju njihove države članice, vključno s postopkom reševanja težav iz člena 8 Uredbe.

Čeprav so kontaktne točke za proizvode odgovorne za zagotavljanje najpomembnejših podatkov na svojih spletiščih (glej člen 9(2) in uvodno izjavo 42 Uredbe), lahko gospodarski subjekti ali pristojni organi držav članic neposredno vzpostavijo stik z njimi, kontaktne točke pa morajo dodatne informacije zagotoviti v 15 delovnih dneh od prejema zahteve (člen 9(3) in (4) Uredbe). Te dodatne informacije morajo zagotoviti brezplačno (člen 9(5) Uredbe). Kontaktne točke za proizvode bi morale opravljati naloge, povezane z zagotavljanjem vseh s proizvodi povezanih informacij, vključno z elektronskimi kopijami nacionalnih tehničnih pravil ali spletnim dostopom do njih, brez poseganja v nacionalna pravila, ki urejajo distribucijo nacionalnih tehničnih pravil (uvodna izjava 42 Uredbe).

Nacionalni organi lahko tudi vzpostavijo stik s kontaktnimi točkami za proizvode ali organi iz druge države članice (npr. države članice porekla / prvega zakonitega trženja) in od njih zahtevajo informacije za preverjanje podatkov, ki so jih gospodarski subjekti zagotovili med ocenjevanjem blaga (glej člene 5, 9 in 10(3) Uredbe). S pomočjo kontaktnih točk za proizvode se lahko tudi olajšajo stiki med zadevnimi pristojnimi organi (člen 10(3) Uredbe).

Vendar se od kontaktnih točk za proizvode ne bi smelo zahtevati, da priskrbijo kopije standardov, za katere veljajo pravice intelektualne lastnine organov ali organizacij za standardizacijo, ali zagotovijo spletni dostop do njih (uvodna izjava 42 Uredbe).

Člen 10 Uredbe navaja pravila o upravnem sodelovanju, ki določajo najpomembnejša področja, na katerih je potrebno učinkovito sodelovanje med kontaktnimi točkami za proizvode in nacionalnimi organi.

3.14 Upravno sodelovanje (člen 10 Uredbe)

Uredba krepi vlogo kontaktnih točk za proizvode kot eno od glavnih komunikacijskih poti za vzajemno priznavanje ter izboljšuje komunikacijo med pristojnimi organi držav članic in kontaktnimi točkami za proizvode.

Ena od oblik upravnega sodelovanja, ki jih določa Uredba, je izmenjava uradnikov med državami članicami ter organizacija skupnih programov usposabljanja in ozaveščanja za organe in podjetja (člen 10(1)(c) Uredbe). Komisija zagotavlja sodelovanje med organi držav članic in kontaktnimi točkami za proizvode, države članice pa zagotovijo, da njihovi pristojni organi in kontaktne točke za proizvode sodelujejo v teh dejavnostih (člen 10(1) in (2) Uredbe).

Upravno sodelovanje je zlasti pomembno pri ocenjevanju blaga. Pristojni organi namembne države članice lahko prek informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga vzpostavijo stik s pristojnimi organi države članice prvega zakonitega trženja, če morajo preveriti informacije, ki jih je predložil gospodarski subjekt (člen 5(7) Uredbe). Pristojni organi bi morali na tako zahtevo odgovoriti v 15 delovnih dneh z vsemi informacijami, pomembnimi za preverjanje podatkov in dokumentov, ki jih je gospodarski subjekt predložil med ocenjevanjem zadevnega blaga (člen 10(3) Uredbe).

S pomočjo kontaktnih točk za proizvode se lahko olajšajo stiki med zadevnimi pristojnimi organi v skladu z rokom 15 delovnih dni za predložitev zahtevanih informacij (člen 10(3) Uredbe).

4. PREDHODNA OCENA NACIONALNIH TEHNICNIH PRAVIL – DIREKTIVA (EU) 2015/1535 IN KLAVZULA O ENOTNEM TRGU

Direktiva (EU) 2015/1535 je pomembno orodje za preprečevanje tehničnih ovir za trgovino s proizvodi, ki jih harmonizacijska zakonodaja EU ne zajema ali pa jih zajema le delno. Pomaga zagotavljati več vzajemnega priznavanja, ki bo tudi boljše, saj od držav članic zahteva, da Komisijo obveščajo o vseh osnutkih tehničnih predpisov za proizvode in storitve informacijske družbe, preden jih sprejmejo v nacionalno pravo.

Direktiva (EU) 2015/1535 in Uredba se uporabljata v različnih fazah življenjskega cikla tehničnega predpisa. Skupaj zagotavljata, da nacionalni predpisi v svojem celotnem življenjskem ciklu ne ustvarjajo neupravičenih ovir za trgovino.

Postopek priglasitve iz Direktive (EU) 2015/1535 Komisiji in državam članicam omogoča, da proučijo tehnične predpise za proizvode in storitve informacijske družbe, ki jih nameravajo sprejeti posamezne države članice. Ker zagotavlja, da je nacionalna zakonodaja združljiva s pravom EU in načeli notranjega trga, tako preprečuje nastanek novih tehničnih ovir za trgovino. Postopek podjetjem in drugim deležnikom tudi omogoča, da predložijo pripombe glede priglašenih osnutkov v zbirki podatkov informacijskega sistema o tehničnih predpisih (TRIS).

Ključna značilnost postopka so pravne posledice neskladnosti. Sodišče je v svoji sodbi v zadevi C-194/94 (54) vzpostavilo načelo, da neizpolnjevanje obveznosti priglasitve (člen 5 Direktive (EU) 2015/1535) pomeni, da zadevni tehnični predpisi ne veljajo več, torej jih ni mogoče uveljaviti proti posameznikom.

Sodišče je razsodilo, da je treba Direktivo (EU) 2015/1535 razlagati tako, da ima neposreden učinek, kar pomeni, da bi morali posamezniki imeti možnost, da se nanjo neposredno sklicujejo v zadevah pred nacionalnimi sodišči, v katerih nastopajo proti pristojnim organom. Razsodilo je tudi, da nacionalna zakonodaja ne velja, ker ni bila priglašena. Sodišče je navedlo, da če bi nepriglašeni predpisi ostali izvršljivi, bi to bilo v nasprotju s ciljem in namenom Direktive, zaradi česar bi se državam članicam zdelo privlačno, da ne upoštevajo obveznosti priglasitve. Sodba v zadevi C-194/94 je imela pomembne posledice za učinek Direktive (EU) 2015/1535. V bistvu pomeni, da podjetij ni mogoče prisiliti v izpolnjevanje nacionalnih tehničnih pravil, ki niso bila priglašena.

Kljub temu pa dejstvo, da je bil tehnični predpis priglašen, ne pomeni, da je njegova uporaba zagotovo skladna s pravom EU. Priglašeno tehnično pravilo lahko še vedno vpliva na prosti pretok blaga, odvisno od tega, kako nacionalni organi uporabljajo pravilo. V tem primeru se uporabi Uredba (EU) 2019/515 o vzajemnem priznavanju, saj zagotavlja pravilno uporabo pravila za vsak primer posebej, in to na način, ki je skladen z načelom vzajemnega priznavanja.

Države članice bi morale za izboljšanje ozaveščenosti nacionalnih organov in gospodarskih subjektov glede načela vzajemnega priznavanja razmisliti o določitvi jasnih in nedvoumnih „klavzul o enotnem trgu“ v nacionalnih tehničnih pravilih (uvodna izjava 16 Uredbe), da bi se zmanjšalo tveganje, da bi ta pravila ustvarila regulativne ovire za trgovino (55), in da bi se olajšala uporaba tega načela. V okviru postopka priglasitve v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Komisija redno priporoča, kjer je ustrezno, da organi zadevne države članice klavzulo o enotnem trgu vključijo v priglašen osnutek, kot je navedeno v sporočilu z naslovom Blagovni sveženj: Krepitev zaupanja v enotni trg (56). V nadaljevanju je navedena nadalje pojasnjena različica klavzule.

Blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici Evropske unije ali Turčiji ali izvira iz pogodbenic Sporazuma EGP in se zakonito trži v njih, se šteje za skladno s temi pravili. Ta pravila se uporabljajo v skladu z Uredbo (EU) 2019/515 z dne 19. marca 2019 o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici.

5. RAZMERJE MED UREDBO (EU) 2019/515 IN DIREKTIVO 2001/95/ES

Direktiva 2001/95/ES (57) o splošni varnosti proizvodov določa, da je na trg dovoljeno dajati le varne proizvode (člen 3 direktive o splošni varnosti proizvodov), ter določa obveznosti proizvajalcev in distributerjev glede varnosti proizvodov. Pristojnim organom daje pravico, da prepovedo vse nevarne proizvode ali sprejmejo vse druge ustrezne ukrepe (člen 8 direktive o splošni varnosti proizvodov).

Direktiva o splošni varnosti proizvodov se uporablja za proizvode za potrošnike, in sicer tiste, za katere velja harmonizacijska zakonodaja EU (kadar ta zakonodaja ne vsebuje specifičnih določb z enakim ciljem, kot ga ima Direktiva 2001/95/ES), in tiste, za katere harmonizacijska zakonodaja EU ne velja (člen 1(2) in 2(a) direktive o splošni varnosti proizvodov).

Uredba se uporablja za potrošniško in nepotrošniško blago ali vidike blaga, ki jih harmonizacijska zakonodaja EU ne zajema.

5.1 Ukrepi glede proizvodov, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje in varnost potrošnikov

Direktiva o splošni varnosti proizvodov opisuje postopek, s katerim pristojni organi uporabijo ustrezne ukrepe, če proizvodi predstavljajo tveganje, kot so ukrepi iz člena 8(1)(b) do (f) direktive o splošni varnosti proizvodov. Člena 5 in 6 Uredbe ne vplivata na uporabo člena 8(1)(b) do (f) in člena 8(3) Direktive 2001/95/ES (glej člen 2(6) Uredbe).

5.2 Ukrepi glede proizvodov za potrošnike, ki predstavljajo druga tveganja

Za proizvode za potrošnike se Uredba uporablja, kadar nameravajo pristojni organi države članice omejiti ali zavrniti dostop do trga proizvodu za potrošnike, ki ga ne zajema harmonizacijska zakonodaja EU in se zakonito trži v drugi državi članici, in sicer na podlagi nacionalnega tehničnega pravila in iz razlogov, ki ne predstavljajo tveganja za zdravje in varnost potrošnikov. Na primer, to je lahko takrat, ko organi prepovejo trženje proizvoda iz okoljskih razlogov, čeprav ne predstavlja tveganja za zdravje in varnost potrošnikov.

(1) Uredba (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 764/2008 (UL L 91, 29.3.2019, str. 1).

(2) Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES (UL L 218, 13.8.2008, str. 21).

(3) Glej Sporočilo Komisije z dne 19. decembra 2017, Blagovni sveženj: Krepitev zaupanja v enotni trg (COM(2017) 787 final), in uvodno izjavo 5 Uredbe.

(4) Sodba z dne 14. aprila 2011, Vlaamse Dierenartsenvereniging in Janssens, združene zadeve C-42/10, C-45/10 in C-57/10, ECLI:ECLI:EU:C:2011:253, točka 68 in navedena sodna praksa.

(5) Ta točka zajema tudi: (i) proizvodne metode in postopke, ki se uporabljajo za kmetijske proizvode iz drugega pododstavka člena 38(1) PDEU; (ii) proizvodne metode in postopke, ki se uporabljajo za proizvode, namenjene za prehrano ljudi ali živali, ter (iii) proizvodne metode in postopke v zvezi z drugimi proizvodi, kadar ti vplivajo na njihove lastnosti (glej člen 2(3) Uredbe).

(6) Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1).

(7) Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov ter pravil o storitvah v informacijski družbi (UL L 204, 21.7.1998, str. 37).

(8) Glej na primer sodbe z dne 13. oktobra 2016, M in S., C-303/15, ECLI:ECLI:EU:C:2016:771; z dne 11. junija 2015, Berlington, C-98/14, ECLI:EU:C:2015:386; z dne 19. julija 2012, Fortuna in drugi, združene zadeve C-213/11, C-214/11 in C-217/11, ECLI:EU:C:2012:495; z dne 26. oktobra 2006, Komisija/Helenska republika, C-65/05, ECLI:EU:C:2006:673; z dne 8. novembra 2007, Schwibbert, C-20/05, ECLI:EU:C:2007:652, z dne 21. aprila 2005, Lindberg, C-267/03, ECLI:EU:C:2005:246; sodba z dne 26. septembra 2018, Van Gennip in drugi, C-137/17, ECLI:EU:C:2018:771.

(9) Sodba z dne 30. aprila 1996, CIA Security/Signalson, C-194/94, ECLI:EU:C:1996:172.

(10) Sodba z dne 10. februarja 2009, Komisija/Italija, C-110/05, ECLI:EU:C:2009:66, točke 56–58.

(11) Sodba z dne 10. februarja 2009, Komisija/Italija, C-110/05, ECLI:EU:C:2009:66, točka 57.

(12) Sodba z dne 4. junija 2009, Mickelsson, C-142/05, ECLI:EU:C:2009:336, točka 26.

(13) Sodba z dne 4. junija 2009, Mickelsson, C-142/05, ECLI:EU:C:2009:336, točka 27.

(14) Sodba z dne 4. junija 2009, Mickelsson, C-142/05, ECLI:EU:C:2009:336, točka 28.

(15) Sodba z dne 10. aprila 2008, Komisija/Portugalska republika, C-265/06, ECLI:EU:C:2008:210, točka 33.

(16) Sodba z dne 24. novembra 1993, Keck in Mithouard, združeni zadevi C-267/91 in C-268/91, ECLI:EU:C:1993:905, točki 16 in 17. Za več informacij o načinih prodaje glej Guide to the application of Treaty provisions governing the free movement of goods (Vodnik za uporabo določb Pogodbe, ki urejajo prosti pretok blaga), 2010, oddelek 3.1.10.

(17) Sodba z dne 11. julija 1974, Procureur du Roi/Benoît in Gustave Dassonville, zadeva 8-74, ECLI:EU:C:1974:82.

(18) Sodba z dne 8. septembra 2009, Budějovický Budvar, národní podnik, C-478/07, ECLI:EU:C:2009:521, točki 81 in 82.

(19) Sodba z dne 14. julija 1994, Peralta, C-379/92, ECLI:EU:C:1994:296, točka 24.

(20) Sodba z dne 3. decembra 1998, Ditlev Bluhme, C-67/97, ECLI:EU:C:1998:584, točki 19 in 20.

(21) Prav tam, točka 20.

(22) Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).

(23) Sodišče jih je v zadevi Cassis de Dijon poimenovalo „obvezne zahteve“.

(24) Sodba z dne 20. februarja 1979, Rewe-Zentral AG/Bundesmonopolverwaltung für Branntwein, zadeva 120/78 ECLI:EU:C:1979:42, točka 13.

(25) Sodba z dne 12. junija 2003, Schmidberger, C-112/00, ECLI:EU:C:2003:333: „omejitev trgovine z blagom med državami članicami je utemeljena z legitimnim interesom varstva temeljnih pravic, v tem primeru pravice do svobodnega izražanja in zbiranja udeležencev shoda“.

(26) Sodba z dne 22. septembra 2016, Evropska komisija/Češka republika, C-525/14, ECLI:EU:C:2016:714.

(27) Sodba z dne 14. februarja 2008, Dynamic Medien Vertriebs GmbH/Avides Media AG, C-244/06, ECLI:EU:C:2008:85: prepoved uvoza japonskih risanih filmov, imenovanih „anime“, na DVD-ju ali videokaseti, iz Združenega kraljestva v Nemčijo, ker niso bili opremljeni z oznako pristojnega organa, iz katere bi bila razvidna starost, od katere si je te risane filme dovoljeno ogledati, pri čemer je varstvo otrok utemeljen razlog za prepoved.

(28) Sodbi z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft AB/Energimyndigheten, C-573/12, ECLI:EU:C:2014:2037, in z dne 15. novembra 2005, Komisija/Avstrija, C-320/03, ECLI:EU:C:2005:684.

(29) Vodnik za uporabo določb Pogodbe, ki urejajo prosti pretok blaga, 2010, https://op.europa.eu/sl/publication-detail/-/publication/a5396a42-cbc8-4cd9-8b12-b769140091cd.

(30) Sodba z dne 15. novembra 2005, Komisija/Avstrija, C-320/03, ECLI:EU:C:2005:684, točka 85.

(31) Za več informacij glej Guide to the application of Treaty provisions governing the free movement of goods (Vodnik za uporabo določb Pogodbe, ki urejajo prosti pretok blaga), 2010, https://op.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/a5396a42-cbc8-4cd9-8b12-b769140091cd.

(32) Sodba z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft AB/Energimyndigheten, C-573/12, ECLI:EU:C:2014:2037, točka 78.

(33) Sodba z dne 10. februarja 2009, Komisija/Italija, C-110/05, ECLI:EU:C:2009:66, točka 64.

(34) Sodba z dne 14. februarja 2008, Dynamic Medien Vertriebs GmbH/Avides Media AG, C-244/06, ECLI:EU:C:2008:85, točka 47.

(35) Sodba z dne 22. septembra 2016, Evropska komisija/Češka republika, C-525/14, ECLI:EU:C:2016:714, točki 54 in 55.

(36) Sodba z dne 22. septembra 2016, Evropska komisija/Češka republika, C-525/14, ECLI:EU:C:2016:714, točki 65 in 66.

(37) Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, 5.6.2009, str. 16).

(38) Sodba z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft AB/Energimyndigheten, C-573/12, ECLI:EU:C:2014:2037, točka 104.

(39) Sodba z dne 14. februarja 2008, Dynamic Medien Vertriebs GmbH/Avides Media AG, C-244/06, ECLI:EU:C:2008:85, točka 48.

(40) Sodba z dne 10. aprila 2008, Komisija/Portugalska republika, C-265/06, ECLI:EU:C:2008:210, točke 38–41.

(41) Direktiva Sveta 92/22/EGS z dne 31. marca 1992 o varnostnih steklih in materialih za zasteklitev na motornih vozilih in njihovih priklopnikih (UL L 129, 14.5.1992, str. 11).

(42) Sodba z dne 10. aprila 2008, Komisija/Portugalska republika, C-265/06, ECLI:EU:C:2008:210, točke 38–48.

(43) Glej tudi oddelek 3.5.1.

(44) V skladu z Direktivo 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4).

(45) V skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(46) Priporočilo Komisije 2013/461/EU z dne 17. septembra 2013 o načelih, ki urejajo mrežo Solvit (UL L 249, 19.9.2013, str. 10).

(47) Oddelek IV, točka 2 Priporočila 2013/461/EU.

(48) Oddelek III, točka 6 Priporočila 2013/461/EU.

(49) Oddelek V.A, točka 1 Priporočila 2013/461/EU.

(50) Oddelek V.B, točka 2 Priporočila 2013/461/EU.

(51) Oddelek V.C, točka 2 Priporočila 2013/461/EU.

(52) Spletna zbirka podatkov SOLVIT je samostojni modul v informacijskem sistemu za notranji trg. Kar zadeva to tehnično integracijo, pravila iz Uredbe (EU) št. 1024/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg in razveljavitvi Odločbe Komisije 2008/49/ES (v nadaljnjem besedilu: uredba IMI) (UL L 316, z dne 14.11.2012, str. 1) o obdelavi osebnih podatkov in zaupnosti informacij veljajo tudi za postopke SOLVIT. Priporočilo SOLVIT podrobneje opredeljuje nekatere vidike obdelave osebnih podatkov v mreži SOLVIT v skladu z uredbo IMI.

(53) Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. oktobra 2018 o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje dostopa do informacij, do postopkov ter do storitev za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL L 295, 21.11.2018, str. 1).

(54) Sodba z dne 30. aprila 1996, CIA Security/Signalson, C-194/94, ECLI:EU:C:1996:172. Glej tudi sodbi z dne 26. septembra 2000, Unilever, C-443/98, ECLI:EU:C:2000:496, in z dne 19. decembra 2019, kazenski postopek zoper X, C-390/18, ECLI:EU:C:2019:1112.

(55) Poročilo Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o izvajanju Direktive (EU) 2015/1535 v obdobju 2014–2015 (COM(2017) 788 final, str. 5).

(56) Glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 19. decembra 2017 z naslovom Blagovni sveženj: Krepitev zaupanja v enotni trg (COM(2017) 787 final).

(57) UL L 11, 15.1.2002, str. 4.

23.3.2021

Uradni list Evropske unije

C 100/38

OBVESTILO KOMISIJE

Vodnik za uporabo členov 34–36 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)

(Besedilo velja za EGP)

(2021/C 100/03)

UVOD

V dolgoročnem akcijskem načrtu za boljše izvajanje in uveljavljanje pravil enotnega trga (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt za izvajanje) (1), sprejetem marca 2020, je poseben poudarek na enotnem trgu in njegovem uveljavljanju. Za boljšo skladnost in preprečevanje drobljenja trga je v ukrepu 1 akcijskega načrta za izvajanje predvideno, da bo Komisija pripravila konkretnejša orodja za usmerjanje, namenjena nacionalnim organom in deležnikom. Predvidena je tudi posodobitev smernic o uporabi členov 34–36 PDEU.

Ob upoštevanju tega je Komisija posodobila te smernice. Namen tega dokumenta je olajšati izvajanje prava EU o prostem pretoku blaga, okrepiti izvrševanje ter prispevati h koristim, ki jih lahko notranji trg blaga prinese podjetjem in potrošnikom v EU. Prav tako je njegov namen zagotoviti boljše razumevanje uporabe členov 34–36 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) glede na najpomembnejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije na tem področju. Njegov namen je tudi okrepiti usklajeno uporabo načela prostega pretoka blaga na celotnem notranjem trgu ter pomagati pri odpravljanju morebitnih preostalih ovir in preprečevanju nastajanja novih.

Ta vodnik temelji na prejšnji izdaji iz leta 2009 (2) in vključuje najpomembnejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadnjih enajstih letih, da se zagotovi izčrpen in posodobljen pregled uporabe členov 34–36 PDEU. A čeprav povzema upoštevno sodno prakso in daje dopolnilne opombe, ga ni mogoče šteti za izčrpnega. Vodnik ni pravno zavezujoč dokument.

Zakonodaja EU in sodbe, navedene v tem vodniku, so na voljo na spletišču Eur-lex (3), sodbe Sodišča pa so na voljo tudi na spletišču Sodišča Evropske unije (4).

KAZALO

VLOGA IN POMEN PROSTEGA PRETOKA BLAGA NA NOTRANJEM TRGU

DOLOČBE POGODBE

PODROČJE UPORABE ČLENA 34 PDEU

3.1.

Splošni pogoji

3.1.1.

Neharmonizirano področje

3.1.2.

Pomen izraza „blago“

3.1.3.

Naslovniki

3.1.4.

Aktivni in pasivni ukrepi

3.2.

Ozemeljsko področje uporabe

3.3.

Čezmejna trgovina

3.4.

Vrste omejitev v skladu s členom 34 PDEU

3.4.1.

Količinske omejitve

3.4.2.

Ukrepi z enakim učinkom

3.4.2.1.

Omejitve uporabe

3.4.2.2.

Diskriminatorni načini prodaje

3.5.

Načelo vzajemnega priznavanja

VRSTE UKREPOV

4.1.

Nacionalne določbe v zvezi z uvozom (uvozna dovoljenja, inšpekcijski pregledi in nadzor)

4.2.

Obveznosti imenovanja predstavnika ali zagotovitve skladiščnih prostorov v državi članici uvoznici

4.3.

Nacionalne prepovedi določenih proizvodov/snovi

4.4.

Cenovni ukrepi

4.5.

Postopki pridobitve dovoljenj

4.5.1.

Homologacija

4.5.2.

Registracija avtomobila

4.6.

Omejitve glede oglaševanja

4.7.

Tehnični predpisi, ki vsebujejo zahteve glede predstavitve blaga (teža, sestava, oblika ponudbe, označevanje, oblika, velikost, embalaža)

4.8.

Označbe porekla, znaki kakovosti, spodbude za kupovanje nacionalnih proizvodov

4.9.

Omejitve glede prodaje na daljavo (prodaja preko spleta, prodaja po pošti itd.)

4.10.

Obveznosti kavcije

4.11.

Povračilo stroškov in vzporedni uvoz

4.12.

Obvezna uporaba nacionalnega jezika

4.13.

Omejitve uvoza blaga za osebno rabo

Kmetijski proizvodi

OMEJITVE IZVOZA (ČLEN 35 PDEU)

6.1.

Opredelitev pojma „izvoz“

6.2.

Količinske omejitve in ukrepi z enakim učinkom

UTEMELJITVE ZA OMEJITEV TRGOVANJA

7.1.

Člen 36 PDEU

7.1.1.

Javna morala, politika in varnost

7.1.2.

Varovanje zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin (previdnostno načelo)

7.1.3.

Varstvo nacionalnega bogastva z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo

7.1.4.

Varstvo industrijske in poslovne lastnine

7.2.

Obvezne zahteve

7.2.1.

Varstvo okolja

7.2.2.

Varstvo potrošnikov

7.2.3.

Druge obvezne zahteve

7.3.

Preskus sorazmernosti

7.4.

Dokazno breme

POVEZAVA Z DRUGIMI SVOBOŠČINAMI IN ČLENI POGODBE, KI SE NANAŠAJO NA PROSTI PRETOK BLAGA

8.1.

Temeljne svoboščine

8.1.1.

Člen 45 PDEU – Prosto gibanje delavcev

8.1.2.

Člena 49 in 56 PDEU – Svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev

8.1.3.

Členi 63 PDEU in naslednji – Prosti pretok kapitala in plačil

8.2.

Drugi ustrezni členi Pogodbe.

8.2.1.

Člen 18 PDEU – Nediskriminacija na podlagi državljanstva

8.2.2.

Člena 28 in 30 PDEU – Carinska unija

8.2.3.

Člen 37 PDEU – Državni monopoli

8.2.4.

Člen 107 PDEU – Državne pomoči

8.2.5.

Člen 110 PDEU – Davčne določbe

8.2.6.

Člen 351 PDEU

IZVRŠEVANJE ČLENOV 34 IN 35 PDEU

9.1.

Neposredni učinek – uveljavljanje zasebnega prava

9.2.

SOLVIT

9.3.

Postopek za ugotavljanje kršitev v skladu s členoma 258 in 260 PDEU

9.3.1.

Postopek za ugotavljanje kršitev

9.3.2.

Pritožbe

10.

POVEZANI INSTRUMENTI SEKUNDARNEGA PRAVA

10.1.

Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe

10.2.

Uredba (EU) 2019/515 – uredba o vzajemnem priznavanju

10.3.

Uredba (ES) št. 2679/98 – uredba o jagodah

1. VLOGA IN POMEN PROSTEGA PRETOKA BLAGA NA NOTRANJEM TRGU

Notranji trg je eden od največjih dosežkov EU. Je v osrčju evropskega projekta, v preteklih desetletjih je spodbudil gospodarsko rast ter prinesel konkretne koristi evropskim potrošnikom in podjetjem. Dobro delujoč enotni trg je še pomembnejši v zdravstvenih krizah, kakršna je pandemija COVID-19. Omogoča prosto gibanje proizvodov ter tako zagotavlja, da so na razpolago in da lahko povsod v EU dosežejo tiste, ki jih najbolj potrebujejo.

Celovitost notranjega trga je tudi orodje, ki je potrebno za spodbujanje skupnega okrevanja gospodarstev vseh držav članic. V tem pogledu notranji trg ni le sposoben omogočati državljanom EU večjo izbiro proizvodov, ampak tudi gospodarskim subjektom v EU daje na voljo velik notranji trg, ki spodbuja trgovino in konkurenco ter izboljšuje učinkovitost.

Na današnjem notranjem trgu je mogoče brez težav kupovati in prodajati proizvode v vseh 27 državah članicah EU s skupnim prebivalstvom nad 450 milijonov ljudi, potrošniki pa imajo na njem široko izbiro proizvodov. Hkrati prosti pretok blaga koristi podjetjem, saj je približno 75 % trgovine znotraj EU trgovina z blagom. Enotni evropski trg podjetjem EU pomaga ustvarjati močno platformo v odprtem, raznolikem in konkurenčnem okolju. Ta moč spodbuja rast in ustvarjanje delovnih mest v EU ter evropskim podjetjem daje vire, ki jih potrebujejo za uspeh na svetovnem trgu. Pravilno delujoč notranji trg blaga je zato ključni element za sedanjo in prihodnjo blaginjo EU v globaliziranem gospodarstvu (5).

S pravnega vidika je bilo načelo prostega pretoka blaga ključni element pri oblikovanju in razvoju notranjega trga. V členih 34–36 PDEU sta opredeljena področje uporabe in vsebina načela s prepovedjo neupravičenih omejitev trgovine znotraj EU. Toda uporabljata se samo na neharmoniziranih področjih.

Harmonizacijsko zakonodajo sestavljajo uredbe in direktive EU, katerih namen je ustvariti skupna pravila, ki se uporabljajo v vseh državah članicah. Uredbe so akti, ki se neposredno uporabljajo in so zavezujoči ter jih je treba v celoti uporabljati povsod v EU, direktive pa so akti, ki zgolj postavijo cilj, ki ga morajo doseči države članice. S harmonizirano zakonodajo je bil na številnih področjih določen pomen enotnega trga in tako konkretno oblikovan okvir načela prostega pretoka blaga za določene proizvode. Vendar je osnovna funkcija načel Pogodbe kot temelja in varnostne mreže za notranji trg ostala nespremenjena.

Današnji prosti pretok blaga vključuje veliko politik in popolnoma ustreza odgovornemu notranjemu trgu, kar zagotavlja enostaven dostop do visokokakovostnih proizvodov in visoko stopnjo zaščite drugih javnih interesov.

2. DOLOČBE POGODBE

Glavne določbe Pogodbe, ki urejajo prosti pretok blaga, so:

—	člen 34 PDEU, ki se nanaša na uvoz znotraj EU ter med državami članicami prepoveduje „količinske omejitve in vse ukrepe z enakim učinkom“. V njem je navedeno: „Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“;

—	člen 35 PDEU, ki se nanaša na izvoz iz ene države članice v drugo ter podobno prepoveduje „količinske omejitve in vse ukrepe z enakim učinkom“. V njem je navedeno: „Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami prepovedani.“;

—

člen 36 PDEU, ki določa odstopanja od svoboščin notranjega trga iz členov 34 in 35 PDEU, ki so utemeljena z nekaterimi posebnimi razlogi. V njem je navedeno: „Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.“

Poglavje Pogodbe o prepovedi količinskih omejitev med državami članicami vsebuje, med drugim tudi v členu 37 PDEU, pravila o prilagoditvi državnih monopolov tržne narave. Njegova vloga in povezava s členi 34–36 PDEU sta na kratko opisani v poglavju 6 tega vodnika, v katerem so obravnavani tudi drugi členi Pogodbe.

3. PODROČJE UPORABE ČLENA 34 PDEU

3.1. Splošni pogoji

3.1.1. Neharmonizirano področje

Čeprav členi 34–36 PDEU dajejo podlago za načelo prostega pretoka blaga, niso edino pravno merilo za oceno združljivosti nacionalnih ukrepov s pravili notranjega trga. Ti členi Pogodbe se uporabljajo, kadar harmonizacijska zakonodaja EU za določen proizvod ne velja ali velja le deloma. To bi veljalo, če bi se tehnične specifikacije danega proizvoda ali pogoji prodaje proizvoda harmonizirale z direktivami ali uredbami, sprejetimi na ravni EU. Zato je glavno pravilo, da je treba, kadar se neka zadeva izčrpno harmonizira na ravni EU, vsak s tem povezan nacionalni ukrep oceniti ob upoštevanju določb zadevnega harmonizacijskega ukrepa in ne ob upoštevanju primarne zakonodaje (6). V primerih nepravilnega prenosa sekundarne zakonodaje, katere cilj je odpraviti ovire za notranji trg, pa se lahko posamezniki, ki so utrpeli škodo zaradi takega nepravilnega prenosa, sklicujejo na določbe Pogodbe o prostem pretoku blaga, da bi svoji državi članici pripisali odgovornost za kršenje prava EU (7).

Kadar je sekundarna zakonodaja pomembna, je torej treba vsak s tem povezan nacionalni ukrep oceniti ob upoštevanju harmonizacijskih določb (8). Harmonizacijsko zakonodajo je namreč mogoče razumeti, kot da potrjuje načelo prostega pretoka blaga z določitvijo dejanskih pravic in dolžnosti, ki jih je treba upoštevati v primeru posebnih proizvodov.

To je razvidno iz zadeve C-292/12, Ragn-Sells, ki se nanaša na določene pogodbene dokumente, ki jih je občina pripravila med postopkom za podelitev koncesije storitev za zbiranje in prevoz odpadkov, ki so nastali na njenem ozemlju. Sodišče je navedlo, da preučitev, ali je nacionalni ukrep usklajen s členi 34–36 PDEU, ni bila potrebna, saj je cilj Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o pošiljkah odpadkov (9) uvesti harmoniziran sklop postopkov, v katerem se lahko omeji premeščanje odpadkov, da bi se zagotovilo varstvo okolja (10). Določbe Pogodbe o prostem pretoku blaga niso postale odvečne tudi po več desetletjih namenskega prizadevanja zakonodajalca EU za vzpostavitev sistema harmoniziranih pravil; njihovo področje uporabe je še vedno precej veliko. Nekatera področja neredko sploh niso harmonizirana ali so le delno harmonizirana. Če harmonizacijske zakonodaje ni mogoče določiti ali če ni izčrpna, se uporabljajo členi 34–36 PDEU. V zvezi s tem imajo členi Pogodbe vlogo varnostne mreže, ki zagotavlja, da se lahko za vsako oviro za trgovino na notranjem trgu preveri, ali je združljiva s pravom EU.

3.1.2. Pomen izraza „blago“

Člena 34 in 35 PDEU obravnavata uvoz in izvoz blaga in proizvodov vseh vrst. Členi Pogodbe lahko zadevajo vsako blago, ki ima ekonomsko vrednost: „blago v smislu [...] Pogodbe je treba razlagati kot proizvode, ki jim je mogoče določiti denarno vrednost in ki so kot taki lahko predmet trgovinskih transakcij“ (11).

Sodišče je v svoji sodni praksi pojasnilo ustrezno poimenovanje določenih proizvodov. Umetniška dela je treba na primer obravnavati kot blago (12). Kot blago se opredelijo tudi kovanci, ki niso več v obtoku kot valuta, prav tako bankovci in prinosniški čeki (13), donacije v naravi pa ne (14). Odpadki se štejejo za blago, ne glede na možnost recikliranja ali ponovne uporabe (15). Za blago se štejeta tudi električna energija (16) in zemeljski plin (17), prav tako človeška kri, krvna plazma in iz njiju pripravljena zdravila (18).

Razlikovati pa je treba med blagom in storitvami v smislu svoboščin iz Pogodbe (19). Čeprav so na primer ribe prav gotovo blago, načelo prostega pretoka blaga ne zajema nujno ribolovnih pravic in dovoljenj za ribarjenje na trnek. Ta pravzaprav pomenijo „opravljanje storitve“ v smislu določb iz Pogodbe v zvezi s svobodo opravljanja storitev (20). Če državni ukrep zadeva svobodo opravljanja storitev in prosti pretok blaga, lahko Sodišče preuči ukrep v povezavi z obema svoboščinama. Sodišče je na primer zadevo C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, o dajatvi za uporabo infrastrukture in olajšavi pri davku na motorna vozila, registrirana v Nemčiji, obravnavalo v skladu s členom 34 PDEU in svobodo opravljanja storitev iz člena 56 PDEU. Nadalje je zadevo obravnavalo tudi ob upoštevanju načela nediskriminacije v skladu s členom 18 PDEU in členom 92 PDEU, ki prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na področju prevoza (21).

3.1.3. Naslovniki

Členi 34–36 PDEU obravnavajo ukrepe, ki jih sprejmejo države članice. Te določbe se razlagajo široko, tako da ne zavezujejo le nacionalnih organov, ampak tudi vse druge organe v državi, vključno z lokalnimi in regionalnimi (22), ter sodne ali upravne organe države članice (23). To očitno vključuje ukrepe, ki jih sprejmejo vsi organi, ki so v skladu z javnim pravom ustanovljeni kot „javni organi“. Poleg tega se lahko členi 34–36 PDEU uporabljajo za ukrepe, ki jih sprejmejo nedržavni akterji ali drugi organi, ustanovljeni v skladu z zasebnim pravom, če opravljajo določene državne funkcije ali če je mogoče njihove dejavnosti kako drugače pripisati državi. Na področje uporabe člena 34 PDEU lahko dejansko spadajo ukrepi, ki jih sprejme strokovni organ, ki so mu v skladu z nacionalno zakonodajo podeljena zakonodajna in disciplinska pooblastila v zvezi z njegovo funkcijo (24).

Enako velja za dejavnosti organov, ki so sicer ustanovljeni v skladu z zasebnim pravom, vendar na podlagi zakona, in se financirajo zlasti z državnimi sredstvi ali obveznim prispevkom podjetij v določenem sektorju in/ali katerih člane imenujejo javni organi ali jih taki organi nadzirajo ter se lahko zato pripišejo državi (25). Sodišče je v zadevi Fra.bo ugotovilo, da se člen 34 PDEU uporablja horizontalno za certifikacijski organ zasebnega prava. Nacionalni organi so proizvode, ki jih je certificiral navedeni organ, šteli za skladne z nacionalno zakonodajo. Certifikacijski organ je lahko s to pristojnostjo, ki jo je dejansko pridobil, urejal vstop proizvodov, v tem primeru vstop bakrenih fitingov, na nemški trg (26). Sodišče je priznalo, da je mogoče javne izjave državnega uradnika, čeprav niso pravno zavezujoče, pripisati državi članici in lahko ovirajo prosti pretok blaga. Konkretno lahko pride do takih primerov, kadar lahko naslovniki izjav razumno domnevajo, da so to stališča, ki jih je uradnik zavzel v imenu svojega urada (27).

Čeprav se izraz „država članica“ razlaga široko, se na splošno ne uporablja za „zgolj“ zasebne ukrepe ali ukrepe, ki jih sprejmejo zasebniki ali zasebna podjetja, saj jih ni mogoče pripisati državi. Vendar je Sodišče v zadevi C-265/95, Komisija/Francija, dejstvo, da Francija ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov za preprečitev škodljivih dejanj zasebnikov, v tem primeru francoskih kmetov, ki so sabotirali uvožene kmetijske proizvode, obravnavalo kot kršitev člena 34 PDEU v povezavi s členom 4(3) PDEU (28). Čeprav je bila omejitev posledica dejanj posameznikov, je Sodišče ugotovilo, da je država članica kršila pravo EU, ker ni sprejela zadostnih ukrepov za zaščito prostega pretoka tega blaga.

Nazadnje, člen 34 PDEU se uporablja tudi za ukrepe, ki jih sprejmejo institucije EU. Kar zadeva sodni nadzor, pa je treba zakonodajalcu EU dopustiti široko diskrecijsko pravico. Zato se lahko o zakonitosti ukrepa, ki ga sprejme institucija EU, dvomi le, če je ukrep očitno neprimeren glede na cilj, ki ga pristojna institucija želi doseči (29).

3.1.4. Aktivni in pasivni ukrepi

Uporaba člena 34 PDEU za nacionalne ukrepe, ki ovirajo čezmejno trgovino, kar je pogosto označeno kot pravica do obrambe, nujno predpostavlja ukrepanje države. Zato ukrepi, ki spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU, vsebujejo predvsem zavezujoče določbe iz zakonodaje držav članic. Vendar lahko tudi nezavezujoči ukrepi pomenijo kršitev člena 34 PDEU (30). To velja za upravne prakse, ki lahko ovirajo prosti pretok blaga, če so ustrezno dosledne in splošne (31).

Primeri upravnih praks, ki jih je Sodišče štelo za ukrepe z enakim učinkom, vključujejo: sistematično zavračanje podelitve homologacije za frankirne stroje, ki je bilo po svoji naravi protekcionistično in diskriminatorno (32); sistematično razvrščanje proizvodov iz zdravilnih rastlin, ki se v drugih državah članicah zakonito proizvajajo ali tržijo kot prehranska dopolnila ali dietetični izdelki, kot zdravila glede na zdravilne učinkovine in umikanje teh proizvodov s trga v primeru odsotnosti dovoljenja za promet (33); avtomatično razvrščanje vitaminskih pripravkov, ki se v drugih državah članicah zakonito proizvajajo ali tržijo kot prehranska dopolnila in vsebujejo trikrat več vitaminov, kot zdravila (34) in določitev zahteve, da se obogatena živila, ki se v drugih državah članicah zakonito proizvajajo ali tržijo, na Danskem lahko tržijo le, če je dokazano, da taka obogatitev s hranili izpolnjuje potrebo danskega prebivalstva (35).

Sodišče je glede na obveznosti držav članic iz člena 4(3) PDEU, ki določa, da morajo sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti iz Pogodbe in „effet utile“ prava EU, ugotovilo, da člen 34 PDEU ne prepoveduje samo ukrepanja, ki privede do kršitve, ampak tudi neukrepanje. Do tega lahko pride, če država članica ne sprejme ukrepov, potrebnih za odpravljanje ovir za prosti pretok blaga, pri čemer lahko specifična ovira izhaja celo iz ravnanja zasebnikov. V zadevi C-265/95 je morala Francija prevzeti odgovornost za ravnanje domačih kmetov, ki so si prizadevali omejiti uvoz kmetijskih proizvodov iz sosednjih držav članic, tako da so prestrezali tovornjake, ki so prevažali to blago, ali uničevali natovorjeno blago. Neposredovanje nacionalnih organov proti temu ravnanju se je štelo za kršitev člena 34 PDEU, saj so države članice zavezane zagotavljanju prostega pretoka proizvodov na svojem ozemlju, tako da sprejmejo ukrepe, ki so potrebni in ustrezni za preprečevanje kakršnih koli omejitev, ki izhajajo iz ravnanja zasebnikov (36).

Poleg tega lahko člen 34 PDEU ustvari obveznost doseganja rezultatov. Ta dolžnost je kršena, če država članica zaradi neukrepanja ali nezadostnega ukrepanja ne doseže ciljev. Sodišče je na primer v predhodni odločbi v zadevi C-309/02 ugotovilo, da pravila Nemčije kršijo člen 34 PDEU, ker zasebnim strankam ni omogočila dejanskega sodelovanja v nemškem obveznem sistemu vračanja nepovratne embalaže za pijačo (37).

3.2. Ozemeljsko področje uporabe

Obveznost upoštevanja določb členov 34–36 PDEU velja za vse države članice EU. Poleg tega se lahko določbe Pogodbe uporabljajo za evropska ozemlja, za katerih zunanje odnose je odgovorna država članica, in čezmorska ozemlja, ki so odvisna od države članice ali kako drugače povezana z njo (38).

Za podroben opis ozemelj, za katera se uporablja člen 34 PDEU, glej Prilogo k temu vodniku.

Kar zadeva države Efte, ki so pogodbenice Sporazuma EGP, in Turčijo, trgovino z blagom med njimi in državami članicami urejajo določbe iz posebnih sporazumov in ne določbe PDEU. Zato imajo proizvodi iz člena 8(3) Sporazuma EGP s poreklom z Islandije, iz Lihtenštajna in z Norveške pravico do prostega pretoka v EU v skladu s členom 11 Sporazuma EGP. Industrijski proizvodi s poreklom iz Turčije imajo pravico do prostega pretoka v EU v skladu s členi 5–7 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES-Turčija o izvedbi končne faze carinske unije (39).

3.3. Čezmejna trgovina

Področje uporabe člena 34 PDEU je omejeno na ovire v trgovanju med državami članicami. Zato je za obravnavanje zadeve na podlagi te določbe potreben čezmejni element. Zgolj nacionalni ukrepi z učinkom le na domače blago ne spadajo na področje uporabe členov 34–36 PDEU. Ukrep izpolnjuje zahtevo glede čezmejnega elementa že, če lahko posredno ali potencialno ovira trgovino znotraj EU (40).

Čezmejni element, ki ga zahtevajo določbe Pogodbe, teoretično državam članicam ne onemogoča manj ugodnega obravnavanja domačih proizvodov glede na uvožene proizvode (pozitivna diskriminacija), čeprav to v praksi ni verjetno. Člen 34 PDEU se uporablja, kadar se domač proizvod ponovno uvozi ali zapusti državo članico in se uvozi nazaj (41), ne uporablja se pa v primerih, ko je edini namen ponovnega uvoza izogibanje nacionalnim pravilom (42).

Zahteva glede čezmejnega elementa je lahko izpolnjena tudi, če proizvod samo prečka ozemlje zadevne države članice. V zvezi s tem se člen 36 PDEU jasno sklicuje na omejitve za „blago v tranzitu“, kot jih zajemajo določbe členov 34 in 35 PDEU.

Načelo prostega pretoka blaga se uporablja za proizvode s poreklom iz držav članic in proizvode iz tretjih držav, ki so v državah članicah v prostem prometu. Člen 29 PDEU določa, da za proizvode iz tretjih držav velja, da so v prostem prometu v neki državi članici, če so bile v tej državi zanje opravljene uvozne formalnosti in plačane predpisane carine. Sodišče je v zadevi C-30/01, Komisija/Združeno kraljestvo, potrdilo, da se ukrepi, povezani s trgovino znotraj Unije, v skladu s členom 29(2) PDEU uporabljajo enako za proizvode s poreklom iz držav članic in tiste s poreklom iz tretjih držav (43).

V skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalni ukrep ni izključen s področja uporabe prepovedi iz členov 34 in 35 PDEU samo zato, ker je ovira, ki jo ustvarja, majhna in ker se proizvodi lahko tržijo na druge načine (44). Čeprav je gospodarski pomen ukrepa razmeroma majhen ali pa se ukrep uporablja le za zelo omejeno geografsko področje nacionalnega ozemlja (45) ali vpliva le na omejen obseg uvoza/izvoza ali omejeno število gospodarskih subjektov, lahko pomeni prepovedani ukrep z enakim učinkom.

Vendar je mogoče državne ukrepe, ki so preveč negotovi in posredni, da bi lahko omejevali trgovino med državami članicami, razlikovati od zgoraj navedenih ukrepov (46). Sodišče je na primer v zadevi C-297/05 ugotovilo, da upravna formalnost na Nizozemskem v zvezi z identifikacijo vozil, uvoženih v državo, preden so registrirana, „ne more imeti nikakršnih odvračalnih učinkov na uvoz vozila v to državo članico oziroma tak uvoz zaradi tega pregleda ne more biti manj zanimiv“ (47). Zato je bil ta ukrep izključen s področja uporabe člena 34 PDEU.

3.4. Vrste omejitev v skladu s členom 34 PDEU

3.4.1. Količinske omejitve

Količinske omejitve so opredeljene kot ukrepi, ki popolnoma ali delno omejujejo uvoz ali blago v tranzitu (48). Med primeri takih ukrepov sta popolna prepoved uvoza ali sistem kvot (49). Z drugimi besedami, količinske omejitve se uporabljajo, kadar so dosežene določene zgornje meje uvoza ali izvoza. Vendar člen 34 PDEU zadeva le netarifne kvote, saj so tarifne kvote obravnavane v členu 30 PDEU, ki prepoveduje carine na uvoz in izvoz ter dajatve z enakim učinkom.

Količinska omejitev lahko temelji na zakonskih določbah ali zgolj na upravni praksi. Zato tudi prikriti ali skriti sistem kvot spada na področje uporabe člena 34 PDEU.

3.4.2. Ukrepi z enakim učinkom

Področje uporabe izraza „ukrep z enakim učinkom“ je veliko širše od področja uporabe količinske omejitve. Čeprav jasno razlikovanje med količinskimi omejitvami in ukrepi z enakim učinkom ni enostavno, to v praksi ni zelo pomembno, saj se pravila na splošno uporabljajo enako za količinske omejitve in ukrepe z enakim učinkom.

Sodišče je v zadevi Dassonville podalo razlago pomena in področja uporabe ukrepov z enakim učinkom (50):

„[...] vsi trgovinski predpisi držav članic, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino znotraj Skupnosti, pomenijo ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve.“

Ta opredelitev je bila z manjšimi spremembami potrjena v poznejši sodni praksi. Izraz „trgovinski predpisi“ se danes običajno ne pojavlja, saj pravilo Dassonville dejansko ni omejeno na trgovinske predpise, ampak vključuje na primer tudi tehnične predpise in celo nezavezujoče akte.

Sodišče je v zadevi Dassonville poudarilo, da je najpomembnejši element, ki določa, ali nacionalni ukrep spada na področje uporabe člena 34 PDEU, njegov učinek (… ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovira …) (51). Zato nacionalni ukrep spada na področje uporabe člena 34 PDEU, tudi če ne vključuje diskriminatornega elementa.

Ta pristop je potrdila temeljna sodba Sodišča v zadevi Cassis de Dijon (52). Ko je Sodišče priznalo, da bi lahko razlike med nacionalnimi pravili držav članic ovirale trgovino z blagom, je potrdilo, da bi lahko področje uporabe člena 34 PDEU vključevalo tudi nacionalne ukrepe, ki se uporabljajo enako za domače in uvoženo blago. V tem primeru bi lahko države članice odstopale tako, da ne bi uporabile samo člena 36 PDEU, ampak tudi obvezne zahteve – ta koncept je bil prvič vključen v navedeni sodbi.

Skratka, člen 34 PDEU se uporablja za nacionalne ukrepe, ki diskriminirajo uvoženo blago (t. i. ukrepi, ki se uporabljajo različno), in nacionalne ukrepe, za katere se z vidika zakonodaje zdi, da se uporabljajo enako za domače in uvoženo blago, dejansko pa dodatno obremenjujejo uvoz (t. i. ukrepi, ki se uporabljajo enako) (53). Ta obremenitev izhaja iz dejstva, da mora uvoženo blago izpolnjevati dva sklopa pravil, in sicer pravila države članice proizvodnje in pravila države članice uvoza.

Ukrepi z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev, tako vključujejo tudi vse druge ukrepe, ki lahko ovirajo dostop do trga (54). V zvezi s tem je Sodišče v zadevi Komisija proti Španiji (55) navedlo: „Na podlagi sodne prakse je jasno, da tudi ukrep, ki nima namena ali učinka manj ugodne obravnave proizvodov iz drugih držav članic, pomeni ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev v smislu člena 34 PDEU, če ovira dostop blaga s poreklom iz drugih držav članic na trg neke države članice.“

Predpostavka, na kateri temelji t. i. preskus dostopa do trga, je, da so pogoji dostopa nekako strožji za uvožene proizvode. Sodišče pogosto poudarja pomen ocene, ali zadevni ukrep znatno vpliva na ravnanje uporabnikov, tako da jih odvrača od nakupa uvoženega proizvoda z zmanjševanjem njegove privlačnosti (56).

Zato je opredelitev ukrepov z enakim učinkom široka in se stalno razvija. Sodišče je na primer v zadevi C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, ugotovilo, da bi lahko dajatev za uporabo infrastrukture in olajšava pri davku na motorna vozila za vozila, registrirana v Nemčiji, omejili dostop blaga iz drugih držav članic do nemškega trga in zato omejujeta prosti pretok blaga. Poudarilo je, da čeprav se dajatev za uporabo infrastrukture ne pobira od proizvodov, ki se prevažajo, kot takih, lahko kljub temu vpliva na blago, ki se dobavlja z osebnimi motornimi vozili do 3,5 tone, registriranimi v drugi državi članici kot v Nemčiji (57).

Še en primer dinamičnosti koncepta ukrepa z enakim učinkom je zadeva C-573/12, Ålands Vindkraft, ki se nanaša na nacionalni program podpore za zeleno električno energijo. Certifikati v okviru te sheme so bili podeljeni samo švedskim proizvajalcem energije iz obnovljivih virov, tudi če je električna energija, ki so jo dobavljali ali uporabljali, morda vključevala uvoženo električno energijo Sodišče je odločilo, da lahko tak sistem vsaj posredno in potencialno ovira uvoz (zelene) električne energije iz drugih držav članic. Sodišče je poudarilo, da to, da država članica ne sprejme zadovoljivih ukrepov, da bi preprečila ovire za prosti pretok blaga, ki so nastale, lahko ovira trgovino znotraj EU tako kot pozitivni akt. Zato je Sodišče odločilo, da zadevni predpis pomeni ukrep, ki je enakovreden količinski omejitvi pri uvozu (58).

3.4.2.1. Omejitve uporabe

V sodni praksi Sodišča je bila nedavno razvita naslednja kategorija omejitev: omejitve uporabe. Take omejitve so opredeljene kot nacionalna pravila, ki omogočajo prodajo proizvoda, hkrati pa do določene mere omejujejo njegovo uporabo. Omejitve uporabe lahko vključujejo omejitve v zvezi z namenom ali metodo določene uporabe, okoliščinami ali časom uporabe, obsegom uporabe ali vrstami uporabe. Taki ukrepi lahko v nekaterih okoliščinah pomenijo ukrepe z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev.

V zvezi s tem se lahko navedejo tri zadeve. Prva je Komisija proti Portugalski (59), ki se nanaša na portugalski zakon, ki prepoveduje pritrjevanje barvnih folij na stekla motornih vozil. Komisija je trdila, da potencialne zainteresirane osebe, trgovci ali posamezniki, takšnih folij, vedoč, da jih ne bodo mogle pritrditi na stekla motornih vozil, namreč ne bodo kupile (60). Zdi se, da je Sodišče sprejelo to trditev in ugotovilo, da „[...] potencialne zainteresirane osebe, trgovci ali posamezniki, za nakup takšnih folij, vedoč, da je njihovo pritrjevanje na vetrobransko steklo in na stekla ob sedežih potnikov motornih vozil prepovedano, dejansko ne bodo zainteresirane“ (61). Zato je sklenilo, da Portugalska krši svoje obveznosti v skladu s členom 34 PDEU.

Druga je Komisija/Italija (62), v kateri je bilo obravnavano vprašanje, ali Italija, s tem da je prepovedala, da motorna kolesa vlečejo priklopnik, ni izpolnila obveznosti iz člena 34 PDEU. Kar zadeva priklopnike, ki so posebej zasnovani za priklop k motornim kolesom, je Sodišče ugotovilo, da so možnosti za uporabo, ki ni povezana z motornimi kolesi, zelo majhne in da uporabniki, ki vedo, da ne smejo uporabljati svojega motornega kolesa s priklopnikom, ki je zasnovan posebej zanj, za nakup takega priklopnika praktično nimajo zanimanja (63). Zato je zadevna prepoved pomenila kršitev člena 34 PDEU.

Zadnja pa je zadeva Mickelsson in Roos (64), katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe glede vprašanja, ali sta člena 34 in 36 PDEU v nasprotju s švedskimi pravili o uporabi osebnih plovil. V skladu s švedskimi pravili je bila uporaba takih plovil na plovnih poteh, ki se ne štejejo za javne, in po vodah, na katerih okrajni upravni odbor ni dovolil njihove uporabe, prepovedana in se je lahko kaznovala z globo. Sodišče je navedlo, da bi bil, če bi bila zaradi teh pravil uporabnikom osebnih plovil preprečena zanje značilna uporaba ali bi se njihova uporaba precej zmanjšala, učinek takih pravil omejevanje dostopa teh proizvodov do nacionalnega trga. Ker so bile dejanske možnosti uporabe osebnih plovil na Švedskem le majhne, so nacionalna pravila pomenila ukrepe z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve (65). Vendar je Sodišče ugotovilo, da so nacionalna pravila lahko utemeljena na podlagi varstva okolja, če so izpolnjene nekatere dodatne zahteve (66). V zadevi Sandström je Sodišče dodatno pojasnilo pogoje, pod katerimi se lahko dovoli prepoved uporabe osebnih plovil zunaj določenih plovnih poti (67).

Kot je prikazano zgoraj, je ocena omejitev uporabe odvisna tudi od preskusa dostopa do trga. Sodišče poleg ocene učinka ukrepa na trg ocenjuje tudi učinke, ki bi jih ukrep lahko imel na ravnanje potrošnikov. Povzeti je mogoče, da ukrepi, ki uvajajo popolno prepoved uporabe specifičnega proizvoda, pri čemer se prepreči zanj značilna uporaba ali se njegova uporaba precej zmanjša, morda spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU.

3.4.2.2. Diskriminatorni načini prodaje

Skoraj dvajset let po zadevi Dassonville je Sodišče menilo, da mora pregledati svojo sodno prakso na področju „ukrepov z enakim učinkom“ v skladu s členom 34 PDEU. Zato je Sodišče v temeljni sodbi v zadevi Keck in Mithouard, ki se je nanašala na prepoved preprodaje z izgubo v francoski zakonodaji, uvedlo pojem načinov prodaje (68). Navedlo je, da „uporaba nacionalnih določb za izdelke iz drugih držav članic, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne ovira, neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, trgovine med državami članicami v smislu sodbe Dassonville, če:

1.	se te določbe uporabljajo za vse zadevne trgovce, ki delujejo na nacionalnem ozemlju, in

2.	vplivajo enako, pravno in dejansko na trženje domačih izdelkov in tistih iz drugih držav članic“ (69).

Pravila, s katerimi so določene zahteve, ki jih mora izpolnjevati blago, se še naprej obravnavajo v okviru zadeve Cassis de Dijon in zato kot taka spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU. Nasprotno pa načini prodaje spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU le, če lahko stranka, ki očita kršitev, dokaže, da pravno ali dejansko uvajajo diskriminacijo na podlagi porekla proizvodov.

Sodišče je v zadevi C-591/17, Republika Avstrija, načine prodaje opisalo kot nacionalna pravila, ki se nanašajo na „načine, na katere se lahko prodajajo proizvodi“ (70). V skladu s tem načini prodaje vključujejo ukrepe, ki se nanašajo na pogoje in metode trženja (glej točko 4.6) (71), na čas prodaje blaga (72), ukrepe, ki se nanašajo na kraj prodaje blaga ali omejitve glede tega, kdo lahko prodaja blago (73), ter v nekaterih primerih ukrepe, ki se nanašajo na določanje cen proizvodov (glej točko 4.4) (74). Razmeroma lažje je razumeti, katere vrste ukrepov se nanašajo na značilnosti proizvodov, kot pa to, katere vrste ukrepov pomenijo načine prodaje. Ukrepi, ki se nanašajo na značilnosti proizvoda, bi lahko na primer bili ukrepi, povezani z njegovo obliko, velikostjo, težo, sestavo, predstavitvijo ali določitvijo (glej točko 4.7).

V zvezi z navedenim je na primer Sodišče v zadevi Alfa Vita (75) ugotovilo, da nacionalna ureditev, ki prodajo izdelkov iz dopeke podreja enakim zahtevam, kakršne so tiste, ki se uporabljajo za celotni postopek izdelave in trženja tradicionalnega kruha ter tradicionalnih pekarskih izdelkov, krši člen 34 PDEU in se ne more šteti za način prodaje. Sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi dejstva, da zahteva, naj se prodajalci izdelkov „bake-off“ držijo vseh predpisov, ki se uporabljajo za tradicionalno pekarno, ne upošteva posebnosti teh izdelkov in nalaga dodatne stroške, ki otežujejo trženje omenjenih izdelkov (76).

Nekateri postopki ali obveznosti, ki se ne nanašajo na proizvod ali njegovo embalažo, se lahko obravnavajo kot načini prodaje v skladu z zadevo Sapod Audic proti Eco-Emballages (77). Zadevni nacionalni ukrep je določal, da mora vsak proizvajalec ali uvoznik prispevati k odstranjevanju vse svoje odpadne embalaže ali to odstranjevanje organizirati. Sodišče je poudarilo, da ukrep uvaja le „splošno obveznost za določitev embalaže, ki jo odobreno podjetje zbira za odstranitev“ (78). Na podlagi tega je Sodišče ugotovilo, da „se obveznost, ki jo nalaga zadevna določba, kot taka ne nanaša na proizvod ali njegovo embalažo in zato sama po sebi ne pomeni pravila o določitvi zahtev, ki jih mora izpolnjevati blago, kot so zahteve v zvezi z označevanjem ali embalažo blaga“ (79). Zato se lahko obravnava kot način prodaje.

Skratka, načini prodaje so ukrepi, ki so bolj kot z značilnostmi blaga povezani z njegovim trženjem (80) in ne spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU, če izpolnjujejo kumulativna pogoja iz zgoraj pojasnjene sodbe v zadevi Keck.

3.5. Načelo vzajemnega priznavanja

Tehnične ovire za prosti pretok blaga se lahko pojavijo, ko nacionalni organi uporabljajo nacionalna pravila, s katerimi določijo zahteve, ki jih mora izpolnjevati blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici. Blago, ki „se zakonito trži v drugi državi članici“, pomeni blago ali blago te vrste v skladu z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, ali pa zanj v navedeni državi članici ne veljajo nobena pravila, in je dano na voljo končnim uporabnikom v navedeni državi članici. Če nacionalna pravila ne izvajajo sekundarne zakonodaje EU, pomenijo tehnične ovire, za katere se uporabljata člena 34 in 36 PDEU, tudi če se taka pravila brez razlike uporabljajo za vse proizvode.

Načelo vzajemnega priznavanja je bilo vzpostavljeno v sodni praksi Sodišča. Sodišče je v zadevi Cassis de Dijon (81) ugotovilo, da neharmonizirana nacionalna pravila, ki določajo zahteve (npr. v zvezi z oznako, obliko, velikostjo, težo, sestavo, predstavitvijo, označevanjem in pakiranjem), ki jih mora izpolnjevati blago iz drugih držav članic, v katerih se zakonito proizvaja in trži, ovirajo prosti pretok blaga in pomenijo ukrepe z enakim učinkom, ki jih člen 34 PDEU prepoveduje.

Glede na načelo vzajemnega priznavanja bi moralo podjetje, ki proizvod zakonito prodaja v eni državi članici v skladu z njenimi veljavnimi nacionalnimi tehničnimi pravili, imeti možnost prodaje tega proizvoda tudi v drugih državah članicah, ne da bi ga moralo prilagoditi nacionalnim pravilom države članice uvoznice.

Zato namembne države članice načeloma ne morejo omejiti ali zavrniti dajanja na trg blaga, za katerega ne velja harmonizacijska zakonodaja EU in ki se zakonito trži v drugi državi članici, tudi če je proizvedeno v skladu s tehničnimi pravili in pravili o kakovosti, ki so drugačna od pravil, ki jih morajo izpolnjevati domači proizvodi. Enako velja, če se v državi članici porekla za zadevni proizvod ne uporabljajo tehnična pravila.

Vendar to načelo ni absolutno: možna je omejitev, utemeljena s ciljem v splošnem interesu.

Zato se vzajemno priznavanje ne sme razlagati kot dovoljevanje nižjih zdravstvenih, okoljskih ali varnostnih standardov ali kot omejevanje zmogljivosti nacionalnih organov za nadzor trga, ampak kot vzpostavljanje pravega ravnovesja med prostim pretokom blaga in cilji javnega interesa. Države članice morajo načelo upoštevati le, če so ustrezno zaščiteni legitimni javni interesi, ki jih zajema njihovo veljavno nacionalno tehnično pravilo.

Izjeme od prostega pretoka blaga je treba razlagati ozko (82). Ovire so upravičene le, če so nacionalni ukrepi potrebni za izpolnitev obveznih zahtev ali katerih koli interesov iz člena 36 PDEU in sorazmerni z zastavljenim legitimnim ciljem. To dobro povzema nedavna sodba Sodišča, ki se nanaša na zavrnitev priznavanja nekaterih žigov, kot sledi:

„Tako ovire za prosti pretok blaga, ki pri neusklajenosti nacionalnih zakonodaj izhajajo iz uporabe pravil – s strani držav članic – glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati blago s poreklom iz drugih držav članic, kjer je zakonito izdelano in trženo, za to blago, tudi če se ta pravila brez razlike uporabljajo za vse izdelke, pomenijo ukrepe z enakim učinkom, prepovedane s členom 34 PDEU, razen če je mogoče to uporabo utemeljiti s ciljem v splošnem interesu, ki ima prednost pred zahtevami prostega pretoka blaga [...]“ (83).

Sodišče je v isti zadevi tudi ugotovilo, da se načelo vzajemnega priznavanja ne sme uporabljati za trženje – znotraj Unije – blaga iz tretjih držav, ki je v prostem prometu, ker se ni, preden je bilo izvoženo v drugo državo članico razen tiste, v kateri je v prostem prometu, zakonito tržilo na ozemlju države članice (84).

Skratka, možne so torej izjeme od načela vzajemnega priznavanja, ki se uporablja na neusklajenem področju:

(1)	splošno pravilo je, da imajo proizvodi, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, pravico do prostega pretoka, in

(2)	splošno pravilo se ne uporablja, če lahko namembna država članica dokaže, da mora za zadevne proizvode zaradi razlogov iz člena 36 PDEU ali iz obveznih zahtev, utemeljenih v okviru sodne prakse Sodišča, določiti svoja tehnična pravila, pri čemer zagotovi skladnost z načelom sorazmernosti.

Nova Uredba (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici (85), začne veljati 19. aprila 2020. Nadomešča Uredbo (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici (86).

4. VRSTE UKREPOV

Ukrepi z enakim učinkom iz člena 34 PDEU imajo veliko različnih oblik. Včasih so to zelo neposredni ukrepi, ki so posebej usmerjeni v uvoz ali ki omogočajo prednostno obravnavo domačega blaga, včasih pa so nepričakovan stranski učinek splošnih odločitev politike. Nekatere vrste ukrepov so se v zadnjih desetletjih večkrat pojavile v sodni praksi in praktični uporabi členov 34–36 PDEU v postopkih za ugotavljanje kršitev. Veliko jih je opisanih v nadaljevanju.

4.1. Nacionalne določbe v zvezi z uvozom (uvozna dovoljenja, inšpekcijski pregledi in nadzor)

Nacionalni ukrepi, ki se nanašajo neposredno na uvoz proizvodov iz drugih držav članic, lahko otežijo uvoz in se zato običajno obravnavajo kot ukrepi z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, ki so v nasprotju s členom 34 PDEU. Jasen primer v zvezi s tem je obveznost pridobitve uvoznega dovoljenja pred uvozom blaga. Ker lahko tovrstni uradni postopki povzročijo zamude, tudi če se dovoljenja podeljujejo samodejno in si zadevna država članica ne namerava pridržati pravice, da odkloni izdajo dovoljenja, lahko taka obveznost krši člen 34 PDEU (87).

Inšpekcijski pregledi in nadzori, kot so veterinarski, sanitarni in fitosanitarni nadzor ter druge vrste nadzora, vključno s carinskimi pregledi uvoza (in izvoza), se obravnavajo kot ukrepi z enakim učinkom v smislu člena 34 oziroma 35 (88). Zaradi teh inšpekcijskih pregledov bo uvoz ali izvoz verjetno težji ali dražji zaradi zamud, ki nastanejo pri postopkih inšpekcijskih pregledov, in dodatnih stroškov prevoza, ki bi jih trgovec pri tem lahko imel.

Z vzpostavitvijo notranjega trga 1. januarja 1993 so bile dejansko odpravljene redne mejne kontrole prenosa blaga. Države članice od takrat na svojih mejah ne smejo opravljati kontrol, razen če so del sistema splošnega nadzora, ki se v podobnem obsegu izvaja na nacionalnem ozemlju, in/ali če se opravljajo kot naključna preverjanja. Vendar se take kontrole ne glede na to, kje se opravljajo, obravnavajo kot ukrepi z enakim učinkom, če pomenijo sistematični inšpekcijski pregled uvoženih proizvodov (89). Te kontrole se lahko le izjemoma utemeljijo, če so izpolnjeni strogi pogoji (90).

4.2. Obveznosti imenovanja predstavnika ali zagotovitve skladiščnih prostorov v državi članici uvoznici

Sodišče je ugotovilo, da obveznost uvoznika, da ima v namembni državi članici blaga poslovalnico, neposredno nasprotuje členom o prostem pretoku blaga na notranjem trgu. Sodišče je menilo, da naložitev obveznosti podjetjem, ustanovljenim v drugih državah članicah, da na svoje stroške določijo predstavnika v državi članici uvoza, nekaterim podjetjem, zlasti malim ali srednjim, otežuje ali celo onemogoča vstop na trg zadevne države članice (91). Obveznost imenovanja predstavnika ali agenta ali vzpostavitve sekundarne enote, pisarne ali skladiščnih prostorov v državi članici uvoznici je na splošno tudi v nasprotju s členom 34 PDEU.

Nekatere države članice so skušale te zahteve utemeljiti s trditvijo, da so nujne za zagotovitev pravilnega izvrševanja nacionalnih določb v javnem interesu, v nekaterih primerih vključno s kazensko odgovornostjo. Sodišče je to utemeljitev zavrnilo. Ugotovilo je, da so, čeprav ima vsaka država članica pravico, da na svojem ozemlju sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev varstva javne politike, taki ukrepi utemeljeni le, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Dokazati je treba, da so taki ukrepi nujni za izpolnjevanje utemeljenih razlogov splošnega interesa in da tega ni mogoče doseči na načine, ki manj omejujejo prosti pretok blaga (92). Sodišče je ugotovilo, da „[č]eprav kazenske sankcije lahko imajo odvračalni učinek v zvezi z ravnanjem, ki ga kaznujejo, ta učinek ni zagotovljen in se vsekakor ne okrepi [...] le zato, ker je na nacionalnem ozemlju prisotna oseba, ki lahko pravno zastopa proizvajalca“ (93). Zato zahteva o določitvi predstavnika na nacionalnem ozemlju z vidika ciljev v javnem interesu ne zagotavlja zadostnih dodatnih zaščitnih ukrepov, ki bi upravičevali izvzetje iz prepovedi iz člena 34 PDEU.

Nacionalne zahteve, ki urejajo shranjevanje ali skladiščenje uvoženega blaga, lahko prav tako pomenijo kršitev člena 34 PDEU, če je učinek teh ukrepov na uvoženo blago diskriminatoren v primerjavi z učinkom na domače proizvode. To vključuje vsa pravila, ki prepovedujejo, omejujejo ali zahtevajo shranjevanje le v zvezi z uvoženim blagom. Sodišče je ugotovilo, da nacionalni ukrep, ki zahteva, da se uvožene žgane pijače na osnovi vina skladiščijo vsaj šest mesecev, preden lahko pridobijo določene označbe kakovosti, pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev (94).

Podobne ovire za trgovino z blagom lahko ustvarijo katera koli nacionalna pravila, ki v celoti ali delno omejijo uporabo skladiščenja samo na domače proizvode, ali za skladiščenje uvoženih proizvodov določijo pogoje, ki so drugačni in zahtevnejši od pogojev, ki veljajo za domače proizvode. Tako bi lahko nacionalni ukrep, ki spodbuja skladiščenje domačih proizvodov, ustvaril ovire za prosti pretok blaga v skladu s členom 34 PDEU.

4.3. Nacionalne prepovedi določenih proizvodov/snovi

Prepoved trženja določenega proizvoda ali snovi je najbolj omejevalni ukrep, ki ga država članica lahko sprejme z vidika prostega pretoka blaga. Blago, na katero se nanašajo nacionalne prepovedi, so največkrat živila, kot so vitamini in druga prehranska dopolnila (95) ter kemične snovi (96).

Države članice te stroge ukrepe najpogosteje utemeljujejo z varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin v skladu s členom 36 PDEU ter z obveznimi zahtevami, oblikovanimi v okviru sodne prakse Sodišča, kot je varstvo okolja. Te utemeljitve se pogosto prepletajo. Država članica, ki uvede nacionalno prepoved za proizvod/snov, mora dokazati, da je ukrep nujen in, če je ustrezno, da trženje zadevnih proizvodov resno ogroža na primer javno zdravje ter da so zadevna pravila v skladu z načelom sorazmernosti (97). To vključuje predložitev vseh ustreznih dokazov, kot so tehnični, znanstveni, statistični ali prehranski podatki (98). Cilj omejitve v zadevi Humanplasma je bil sicer zagotavljanje kakovosti in varnosti krvi in komponent krvi ter s tem javnega zdravja, vendar se je štelo, da zadevni ukrep presega, kar je potrebno za doseganje cilja (99).

Poleg tega mora država članica dokazati, da navedenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, ki manj omejuje trgovino znotraj EU (100). Sodišče je na primer v zvezi s prepovedjo Francije o dodajanju kofeina v pijače nad določeno mejo ugotovilo, da „ustrezno označevanje ter obveščanje potrošnikov o naravi, sestavinah in značilnostih obogatenih proizvodov potrošnikom, ki tvegajo prekomerno zaužitje hranila, dodanega zadevnim proizvodom, omogoča, da se sami odločijo, ali ga bodo zaužili“ (101). Zato je odločilo, da prepoved dodajanja kofeina nad določeno mejo ni bila najmanj omejevalni ukrep, ki je bil na razpolago, in zato ni bila nujna za doseganje cilja varstva potrošnikov.

Zadeva Danish Vitamins (102) se je nanašala na dansko upravno prakso prepovedovanja obogatitve živil z vitamini in minerali, če ni mogoče dokazati, da taka obogatitev zadovoljuje potrebo danskega prebivalstva. Sodišče se je najprej strinjalo, da naj Danska sama določi predvideno raven varstva zdravja in življenja ljudi ob upoštevanju načela sorazmernosti. Vendar je pripomnilo, da morajo danski organi „v vsakem primeru na podlagi nacionalnih prehranjevalnih navad in rezultatov mednarodnih znanstvenih raziskav dokazati, da so njihova pravila nujna za učinkovito zaščito navedenih interesov“ in „da trženje zadevnih proizvodov resnično ogroža javno zdravje“ (103). Sodišče je nazadnje odločilo, da ukrepa ni mogoče utemeljiti na podlagi „resničnega tveganja za javno zdravje“, kar bi zahtevalo podrobno oceno učinkov dodajanja mineralov in vitaminov živilom za vsak primer posebej (104).

Sodišče je na splošno v zvezi s takimi ukrepi sprejelo omejevalen pristop. Vendar se je na primer na področjih z nezadostno znanstveno gotovostjo o učinku določenega proizvoda ali snovi na javno zdravje ali okolje izkazalo, da Sodišče težje zavrne take prepovedi (105). V takih primerih na celovito oceno Sodišča o zadevi pomembno vpliva tudi t. i. previdnostno načelo (106).

V primerih v zvezi z varstvom javnega zdravja lahko pride tudi do tega, da države članice ne prepovejo v celoti dodajanja proizvoda ali snovi, odobrene v drugi državi članici, ampak preprosto zahtevajo predhodno odobritev dodajanja. Države članice v takih primerih izpolnjujejo obveznosti iz prava EU le, če so ti postopki dostopni in jih je mogoče izvesti v razumnem časovnem okviru ter če je prepoved proizvoda mogoče izpodbijati pred nacionalnimi sodišči. Ta postopek mora biti izrecno določen v ukrepu, ki se splošno uporablja in je zavezujoč za nacionalne organe države članice. Značilnosti tega „poenostavljenega postopka“ je Sodišče opredelilo v zadevi C-344/90 (107).

4.4. Cenovni ukrepi

Čeprav Pogodba ne vsebuje posebnih določb v zvezi z nacionalnimi predpisi o nadzorovanju cen, je Sodišče večkrat uporabilo člen 34 PDEU za nacionalne predpise o nadzorovanju cen.

Ti predpisi vključujejo več ukrepov: najnižje in najvišje cene, zamrznitve cen, najnižje in najvišje stopnje dobička ter vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo.

Najnižje cene: čeprav se določeni znesek najnižje cene brez razlikovanja uporablja za domače in uvožene proizvode, lahko omejuje uvoz, tako da preprečuje, da bi bila nižja lastna cena proizvodov izražena v maloprodajni ceni. To uvoznike ovira pri uporabi njihove konkurenčne prednosti, zato pomeni ukrep z enakim učinkom v smislu člena 34 PDEU, saj potrošnik te cene ne more izkoristiti (108). Toda najnižje cene se lahko regulirajo na ravni EU, kot je na primer določitev najnižjih cen tobaka v nacionalni zakonodaji, pri kateri je treba upoštevati Direktivo Sveta 2011/64/EU z dne 21. junija 2011 o strukturi in stopnjah trošarine, ki velja za tobačne izdelke (109).

Sodišče je v zadevi C-221/15, Colruyt, ki se nanaša na ceno tobačnih izdelkov v Belgiji, ugotovilo, da nacionalna zakonodaja, ki trgovcem na drobno prepoveduje prodajo tobačnih izdelkov po ceni na enoto, ki je nižja od cene, ki jo je proizvajalec ali uvoznik navedel na tobačni znamki, nalepljeni na teh izdelkih, če je slednji to ceno svobodno določil, ni v nasprotju s členom 34 PDEU (110). Tu je Sodišče presodilo, da najnižja cena tobačnih izdelkov pomeni določen način prodaje, ki se uporablja za vse zadevne trgovce, ki delujejo na nacionalnem ozemlju in ne ovira dostopa tobačnih izdelkov iz druge države članice do belgijskega trga bolj kot dostop nacionalnih tobačnih izdelkov.

Sodišče je v zadevi Scotch Whisky Association preučilo, ali je škotska vlada z določitvijo najnižje cene na enoto alkohola kršila člen 34 PDEU. Namen ukrepov je bil izločiti zelo poceni alkohol s trga, kar je vlada poskušala utemeljiti z varstvom javnega zdravja. Sodišče je ugotovilo, da dejstvo, da nacionalna zakonodaja „preprečuje, da bi se nižja lastna cena uvoženih proizvodov odrazila v prodajni ceni za potrošnika“, pomeni ukrep z enakim učinkom (111).

Najvišje cene: Pred zadevo Keck je Sodišče menilo, da najvišja cena, ki se brez razlikovanja uporablja za domače in uvožene proizvode, čeprav sama po sebi ne pomeni ukrepa z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev, lahko ima tak učinek, če je določena tako, da je prodaja uvoženega proizvoda nemogoča ali težja od prodaje enakovrednega domačega proizvoda. Odpravi lahko vse konkurenčne prednosti uvoženega blaga in/ali, če je prenizka, morda ne upošteva stroškov prevoza, ki jih krije uvoznik (112).

Zamrznitve cen: podobno je Sodišče pred sodbo v zadevi Keck (glej točko 3.4.2.2) v svoji zgodnji sodni praksi ugotovilo, da zamrznitve cen, ki se enako uporabljajo za nacionalne in uvožene proizvode, kot take ne pomenijo ukrepa z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev. Vendar dejansko lahko imajo tak učinek, če so cene določene tako, da je trženje uvoženih proizvodov nemogoče ali težje od trženja domačih proizvodov (113). To bi se zgodilo, če bi uvozniki lahko tržili uvožene proizvode le z izgubo.

Najnižje in najvišje stopnje dobička: te stopnje so določene kot konkreten znesek in ne kot odstotek lastne cene. V skladu s sodno prakso Sodišča pred zadevo Keck te stopnje ne bi nujno pomenile ukrepa z enakim učinkom v smislu člena 34 PDEU. Enako bi veljalo za fiksno stopnjo dobička na maloprodajnem trgu, ki je delež maloprodajne cene, ki ga proizvajalec prosto določi, in sicer vsaj takrat, ko pomeni ustrezno nadomestilo za trgovca na drobno. Vendar najvišja stopnja dobička, ki je določena kot en sam znesek, ki se uporablja za domače in uvožene proizvode, vendar ne upošteva stroškov uvoza, spada na področje uporabe člena 34 PDEU (114).

Zdi se, da je Sodišče po zadevi Keck nacionalne predpise o nadzorovanju cen pogosto obravnavalo v okviru pojma „načini prodaje“ (115). V tem pogledu morda ne spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Dejstvo, da „nadzorovanje cen“ lahko pomeni „načine prodaje“, potrjuje zadeva Belgapom, v kateri je Sodišče presodilo, da belgijska zakonodaja, ki prepoveduje prodajo z izgubo in prodajo z zelo nizko stopnjo dobička, ne spada na področje uporabe člena 34 PDEU (116).

Vendar pa je v novejši sodbi v zadevi LIBRO Sodišče pravilo, ki uvoznikom knjig v nemškem jeziku prepoveduje določitev cene, ki bi bila nižja od maloprodajne cene, ki jo je določil/priporočil založnik, sprva razvrstilo kot določen način prodaje v smislu zadeve Keck. Toda njegova zaključna ugotovitev je bila, da gre pri tem pravilu, kolikor je bil z njim uveden poseben predpis, v katerem se proizvodi iz drugih držav članic obravnavajo manj ugodno, dejansko za ukrep z enakim učinkom (117).

Sodišče je v zadevi Deutsche Parkinson Vereinigung na podlagi pristopa dostopa do trga preučilo sistem za določitev enotnih cen za prodajo zdravil za uporabo v humani medicini na recept s strani lekarn, ne da bi se v sodbi neposredno sklicevalo na zadevo Keck. Potem ko je primerjalo učinek določanja enotnih cen na lekarne s sedežem v Nemčiji in drugih državah članicah, je ugotovilo, da gre za ukrep z enakim učinkom na uvoz, kot ga ima količinska omejitev uvoza (118). Ugotovilo je, da imajo lekarne, ki poslujejo po pošti, omejene možnosti za konkuriranje tradicionalnim lekarnam glede storitev, zato jim konkurirajo predvsem v podlagi cen, zato jih določitev enotne cene bolj prizadene. Sodišče se je v svoji oceni sklicevalo na zadevo DocMorris v zvezi z nemško zakonodajo, ki prepoveduje prodajo zdravil zunaj lekarn, torej na spletu, v navedeni zadevi pa je v obrazložitvi uporabljena zadeva Keck (119).

Kot je predstavljeno zgoraj, je Sodišče v zadevi Scotch Whiskey Association na podlagi preskusa dostopa do trga ugotovilo, da določitev najnižje cene pomeni ukrep z enakim učinkom, ne da bi se izrecno sklicevalo na zadevo Keck. Sklepalo je: „že zgolj zato, ker preprečuje, da bi se nižja lastna cena uvoženih proizvodov odrazila v prodajni ceni za potrošnika, ureditev iz zadeve v glavni stvari lahko omejuje dostop“ (120).

4.5. Postopki pridobitve dovoljenj

Nacionalni sistemi, ki za trženje blaga zahtevajo pridobitev predhodnega dovoljenja, omejujejo dostop države članice uvoznice do trga in se zato zanje šteje, da uvajajo ukrep z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev, v smislu člena 34 PDEU (121). Sodišče je določilo več pogojev, s katerimi se lahko utemelji taka pridobitev predhodnega dovoljenja (122):

—	temeljiti mora na objektivnih in nediskriminatornih merilih, o katerih so zadevna podjetja obveščena vnaprej in ki zagotavljajo omejeno izvajanje diskrecijske pravice nacionalnih organov, da se ta ne bi uporabljala samovoljno,

—	zlasti ne sme v bistvu podvajati pregledov, ki so bili že opravljeni v okviru drugih postopkov bodisi v isti bodisi v drugi državi članici,

—	postopek pridobitve predhodnega dovoljenja bo nujen le, če je treba poznejši nadzor šteti za prepozen, da bi lahko bil resnično učinkovit in omogočil doseganje zastavljenega cilja,

—	postopek ne sme biti tak, da bi zaradi trajanja ali nesorazmernih stroškov, ki bi jih povzročil, zadevne gospodarske subjekte odvrnil od izvajanja poslovnega načrta,

—	postopek ne sme zahtevati tehničnih analiz, kadar so bile enake analize že opravljene v drugi državi članici in so njihovi rezultati na voljo (123).

4.5.1. Homologacija

Zahteve za homologacijo vnaprej določajo regulativne, tehnične in varnostne pogoje, ki jih mora proizvod izpolnjevati. V skladu s tem homologacija ni omejena na določeno industrijo, saj se take zahteve uporabljajo za različne proizvode, kot so pomorska oprema, mobilni telefoni, osebni avtomobili in medicinska oprema.

Na splošno se homologacija zahteva, preden se proizvod lahko da na trg. Izpolnjevanje zahtev za homologacijo pogosto označuje oznaka na proizvodu. Oznaka CE na primer potrjuje izpolnjevanje teh zahtev bodisi na podlagi lastne izjave proizvajalca bodisi na podlagi certificiranja, ki ga opravi tretja oseba.

Medtem ko zahteve za homologacijo, ki so enotne po vsej EU, običajno olajšujejo trženje proizvodov na notranjem trgu, lahko nacionalna homologacija na neharmoniziranih področjih ustvarja ovire za trgovino z blagom. Poleg tega različni standardi za proizvode proizvajalcem otežujejo trženje enakega proizvoda v različnih državah članicah in lahko povzročijo višje stroške zagotavljanja skladnosti. Zato se obveznosti, ki zahtevajo nacionalno homologacijo pred dajanjem proizvoda na trg, obravnavajo kot ukrepi z enakim učinkom (124).

Država članica je na podlagi zdravstvenih ali varnostnih utemeljitev lahko upravičena do zahteve, da je treba proizvod, ki je bil že homologiran v drugi državi članici, ponovno preučiti in homologirati. Vendar mora država članica uvoznica v takih primerih upoštevati preskuse ali kontrole, izvedene v državah članicah izvoznicah, ki zagotavljajo enaka jamstva ali varstvo (125).

V zadevi Komisija/Portugalska (126) je organ za izvedbo preverjanja podjetju zavrnil izdajo dovoljenja, potrebnega za vgradnjo uvoženih polietilenskih cevi, in sicer zato, ker teh cevi ni odobril nacionalni organ za preskušanje. Certifikate podjetja, ki niso bili priznani, je izdal italijanski inštitut za preskušanje. Sodišče je ugotovilo, da morajo organi, v tem primeru portugalski organi, upoštevati certifikate, ki so jih izdali certifikacijski organi v drugi državi članici, zlasti če je država članica te organe pooblastila za ta namen. Če portugalski organi niso imeli dovolj informacij za preveritev zadevnih certifikatov, bi lahko potrebno gradivo pridobili od organov države članice izvoznice. Nacionalni organ, ki mu je predložena vloga za homologacijo ali priznanje proizvoda, mora uporabiti proaktiven pristop.

4.5.2. Registracija avtomobila

Postopek registracije motornega vozila v skladu z zakonodajo EU na splošno vključuje tri različne korake. Najprej je potrebna odobritev tehničnih značilnosti motornega vozila, v večini primerov na podlagi homologacije ES. Vendar se za nekatere vrste motornih vozil še vedno uporabljajo nacionalni postopki odobritve. Nato pa se za rabljena vozila izvede tehnični pregled, katerega cilj je preveriti, ali je zadevno motorno vozilo ob registraciji v dobrem stanju. Nazadnje se motorno vozilo registrira, kar pomeni, da je izdano dovoljenje za obratovanje vozila v cestnem prometu, da je zadevno motorno vozilo identificirano in da je izdana registrska številka vozila.

Sodišče je obravnavalo tudi zavrnitev registracije vozila, ki ima krmilje, vključno s položajem volana, nameščeno na desni strani. V zadevah C-61/12 in C-639/11 je ugotovilo, da taka zakonodaja pomeni ukrep z enakim učinkom na uvoz, kot ga imajo količinske omejitve, če je njen učinek oviranje dostopa vozil, ki so opremljena s krmiljem na desni ter so zakonito proizvedena in registrirana v drugi državi članici, do trga. Sodišče je navedlo, da taka zahteva ni potrebna za doseganje cilja varnosti v cestnem prometu (127).

4.6. Omejitve glede oglaševanja

Vloga oglaševanja je temeljnega pomena pri vstopanju na trg, zlasti za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici. Pomembno vlogo oglaševanja pri omogočanju, da proizvod iz ene države članice prodre na nov trg v drugi državi članici, priznavajo tudi generalni pravobranilci (128) in Sodišče (129). Cilj in učinek oglaševanja sta med drugim prepričati potrošnike, da zamenjajo blagovne znamke ali kupijo nove proizvode.

Pred zadevo Keck (glej oddelek 3.4.2.2) je Sodišče pogosto odločilo, da so bili nacionalni ukrepi za uvedbo omejitev glede oglaševanja zajeti v členu 34 PDEU. Tak primer je bila zadeva Oosthoek o prepovedi ponujanja ali dajanja brezplačnih daril za namene promocije prodaje. Sodišče je razsodilo, da je „zakonodaja, ki omejuje ali prepoveduje določene oblike oglaševanja in določena sredstva promocije prodaje, četudi ne vpliva neposredno na uvoz, lahko taka, da omejuje njegov obseg, ker vpliva na priložnosti za trženje uvoženih proizvodov“. (130) Vendar je Sodišče od zadeve Keck v nekaterih pogledih očitno sprejelo drugačen pristop (obravnava omejitev oglaševanja kot načinov prodaje). Ne glede na to se ukrepi v zvezi z oglaševanjem, za katere se zdi, da spadajo v kategorijo načinov prodaje, obravnavajo kot pravila o proizvodih, pri katerih se zdi, da vplivajo na pogoje, ki jih mora izpolnjevati blago (131).

Zdi se, da je običajni pristop, ki ga danes uporablja Sodišče, tak, da se omejitve glede oglaševanja in promocije obravnavajo kot načini prodaje in, če so nediskriminatorne, ne spadajo na področje uporabe člena 34 PDEU (132). Če pa je zadevni ukrep diskriminatoren, spada na področje uporabe člena 34 PDEU. Nacionalne omejitve glede oglaševanja, zaradi katerih je prodaja blaga iz drugih držav članic težja od prodaje domačega blaga, lahko zato predstavlja ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev. Sodišče je npr. odločilo, da bi „absolutna prepoved oglaševanja značilnosti proizvoda“ (133) lahko bolj omejevala dostop na trg novim proizvodom, ki izvirajo iz drugih držav članic, kot nacionalnim proizvodom, ki jih potrošnik bolje pozna (134).

Kot je prikazano zgoraj, Sodišče očitno povezuje področje uporabe omejitve z diskriminacijo. Drugače povedano, če je omejitev popolna, se predpostavlja, da bi lahko močneje vplivala na uvožene proizvode (135), če je delna, pa da bi lahko enako vplivala na domače in uvožene proizvode (136). Vendar je treba poudariti, da je Sodišče v zadevah Dior (137) in Gourmet (138) navedlo, da ni nujno, da bi nekatere prepovedi oglaševanja lahko močneje vplivale na uvoz kot na nacionalno blago.

Sodišče je še poudarilo, da omejitve spletnega oglaševanja ne vplivajo na prodajo blaga, v tem primeru na nacionalna zdravila, enako kot na prodajo zdravil, ki izvirajo iz drugih držav članic (zadeva C-322/01, Deutscher Apothekerverband). Zato lahko omejitve za spletno oglaševanje predstavljajo oviro, za katero velja člen 34 PDEU.

4.7. Tehnični predpisi, ki vsebujejo zahteve glede predstavitve blaga (teža, sestava, oblika ponudbe, označevanje, oblika, velikost, embalaža)

Zahteve, ki jih morajo izpolnjevati uvoženi proizvodi glede oblike, velikosti, teže, sestave, oblike ponudbe, označevanja ali načinov priprave blaga za prodajo, lahko proizvajalce in uvoznike prisilijo, da zadevne proizvode prilagodijo veljavnim predpisom v državi članici, v kateri se tržijo, na primer s spremembo označevanja uvoženih proizvodov (139). V svoji sodbi v zadevi 27/80, Fietje, (140)je Sodišče odločilo, da, kadar država članica določbo, ki prepoveduje prodajo določenih alkoholnih pijač na podlagi opisa, razen tistega, ki je predpisan z nacionalno zakonodajo, razširi na pijače, uvožene iz drugih držav članic, zaradi česar je potrebna sprememba etikete, pod katero se uvožena pijača zakonito trži v državi članici izvoznici, to velja za ukrep z učinkom, enakim kvantitativni omejitvi, ki je prepovedana s členom 34 PDEU.

Ker so zahteve glede predstavitve blaga neposredno povezane s samim proizvodom, ne veljajo za načine prodaje. Namesto tega veljajo za ukrepe z enakim učinkom v smislu člena 34 PDEU (141).

Za naslednje ukrepe je na primer štelo, da so v nasprotju s členom 34 PDEU:

—	stroga zahteva, da se na neharmonizirane gradbene proizvode doda oznaka CE (142),

—	zahteva, da se margarina prodaja v embalaži v obliki kocke, da se razlikuje od masla (143),

—	prepoved, s strani države članice, trženja proizvodov iz plemenitih kovin brez zahtevanih (uradnih nacionalnih) prepoznavnih značilnosti (144),

—	prepoved trženja videov in DVD-jev, ki se prodajajo po pošti in preko spletne prodaje ter niso opremljeni z oznako starostne omejitve v skladu z odločbo o razvrstitvi s strani višjega regionalnega organa ali nacionalnega organa za samoregulacijo (145).

4.8. Označbe porekla, znaki kakovosti, spodbude za kupovanje nacionalnih proizvodov

Nacionalna pravila, ki zahtevajo navedbo porekla proizvoda na proizvodu ali njegovo označevanje, pomenijo ukrep z enakim učinkom, ki je v nasprotju s členom 34 PDEU.

Sodišče je presodilo, da lahko nacionalna pravila o obvezni navedbi porekla potrošnike spodbudijo h kupovanju nacionalnih izdelkov v škodo enakovrednih proizvodov s poreklom v drugih državah članicah (146). Po mnenju Sodišča taka pravila povzročijo, da je v državi članici teže tržiti podobne proizvode, proizvedene v drugi državi članici, in s postavljanjem v slabši položaj blaga, proizvedenega z delitvijo dela med državami članicam, ovira gospodarsko prepletanje v okviru Evropske unije (147). Sodišče je tudi opozorilo, da bi lahko bilo v interesu gospodarskega subjekta, da sam navede poreklo svojih proizvodov, ne da bi bil primoran. V tem primeru so potrošniki lahko zaščiteni pred lažnimi ali zavajajočimi navedbami porekla, ki bi bile možne ob upoštevanju obstoječih pravil o prepovedi takega ravnanja (148).

Sodišče je menilo tudi, da imajo lahko podoben učinek sheme kakovosti, ki jih določa nacionalno pravo in so povezane s poreklom proizvoda. Celo če je določena shema kakovosti prostovoljna, je to še vedno ukrep z enakim učinkom, če uporaba te označbe spodbuja ali bi verjetno spodbujala trženje zadevnega proizvoda v primerjavi s proizvodi, ki nimajo koristi od njene uporabe (149).

Sodišče je menilo, da so države članice pristojne za določitev shem kakovosti za kmetijske proizvode, ki se tržijo na njihovem ozemlju in lahko za uporabo označb kakovosti zahtevajo skladnost s takimi shemami. Vendar se take sheme in označbe ne smejo povezovati z zahtevo, da se proces proizvodnje zadevnih proizvodov izvaja znotraj države, temveč bi morali biti odvisni le od obstoja bistvenih objektivnih značilnosti, ki dajejo proizvodom kakovost, ki jo zahteva zakonodaja (150). Taka shema mora biti zato dostopna vsakemu proizvajalcu v Uniji ali kateremu koli drugemu morebitnemu gospodarskemu subjektu Unije, katerega proizvodi izpolnjujejo zahteve. Izogniti bi se bilo treba vsaki zahtevi, ki ovira dostopnost do te sheme za proizvode iz drugih držav članic, saj bi lahko olajševala trženje proizvodov domačega izvora na škodo uvoženih proizvodov (151).

Sodišče je sprejelo sheme kakovosti, določene v nacionalnem pravu, če dovoljujejo uvoz proizvodov iz drugih držav članic na podlagi označb, ki jih nosijo, tudi če so podobne, primerljive ali identične označbam, določenim v nacionalni zakonodaji (152).

Tudi promocijska kampanja, ki jo vodijo organi držav članic in pri kateri gre za oznake kakovosti in/ali porekla, pomeni ukrep z enakim učinkom v skladu s členom 34 PDEU. Najbolj znan primer take spodbude h kupovanju nacionalnih proizvodov je bila zadeva Buy Irish (153), ki je vključevala obsežno kampanjo za spodbujanje nakupa nacionalnega blaga. Sodišče je menilo tudi, da shema, ki jo uradni organi uvedejo z namenom promocije razdeljevanja določenih proizvodov, izdelanih v določeni državi ali regiji, lahko enako spodbuja potrošnike k nakupu takih proizvodov in izključuje uvožene proizvode (154).

4.9. Omejitve glede prodaje na daljavo (prodaja preko spleta, prodaja po pošti itd.)

Z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij se na notranjem trgu povečuje prodaja blaga preko interneta. Zato narašča število zadev, predloženih Sodišču, ki so povezane z internetnimi transakcijami, pri katerih gre za prenos blaga iz ene države članice v drugo.

Vprašanja, predložena Sodišču v zadevi DocMorris (155), so se pojavila v nacionalnih postopkih v zvezi s spletno prodajo zdravil za človeško uporabo v državi članici, ki ni država, v kateri ima podjetje DocMorris svoj sedež. Nemško pravo je takrat prepovedovalo prodajo zdravil, ki se lahko prodajajo samo v lekarnah, po pošti.

Prvo vprašanje, ki ga je predložilo nacionalno sodišče, je bilo, ali gre za kršitev člena 34 PDEU v primeru, ko se odobrena zdravila, katerih prodaja je omejena na lekarne v zadevni državi članici, ne smejo komercialno uvažati po pošti preko lekarn, odobrenih v drugih državah članicah, kot odgovor na posamezno naročilo prek spleta.

Sodišče je to nacionalno omejitev najprej obravnavalo kot način prodaje, ki bi lahko pomenil kršitev člena 34, če je diskriminatoren. Ob upoštevanju zadeve De Agostini (re: pomen oglaševanja za prodajo zadevnega proizvoda) (156) je Sodišče poudarilo pomen spleta za prodajo proizvoda. Nato je pojasnilo, kako je taka popolna prepoved bolj ovira za lekarne zunaj Nemčije kot tiste znotraj nje. Zato je ukrep kršil člen 34 PDEU.

Konkretneje: Sodišče je menilo, da za lekarne, ki nimajo sedeža v Nemčiji, splet predstavlja pomembnejši način za pridobitev „neposrednega dostopa“ do nemškega trga (157). Sodišče je pojasnilo, da bi prepoved, ki ima večji učinek na lekarne s sedežem zunaj Nemčije, lahko ovirala dostop do trga proizvodom iz drugih držav članic bolj, kot ga ovira domačim proizvodom.

V zadevi Ker-Optika (158), ki se je nanašala na nacionalno zakonodajo, ki dovoljuje prodajo kontaktnih leč samo v prodajalnah z medicinskimi pripomočki, je Sodišče potrdilo, da je nacionalni ukrep s prepovedjo spletne prodaje kršil Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (159) ter člene 34–36 PDEU zaradi prepovedi poznejših dobav kontaktnih leč potrošnikom.

Novejša sodba v zadevi Visnapuu se je nanašala na finski zakon o alkoholu, na podlagi katerega mora prodajalec s sedežem v drugi državi članici imeti dovoljenje za prodajo na drobno, da lahko uvaža alkoholne pijače z namenom njihove prodaje na drobno potrošnikom s prebivališčem na Finskem. Sodišče je menilo, da zahteva po dovoljenju za prodajo na drobno za uvoz alkoholnih pijač preprečuje trgovcem s sedežem v drugih državah članicah prost uvoz alkoholnih pijač na Finsko in tako predstavlja ukrep z enakim učinkom kot kvantitativna omejitev uvoza v smislu člena 34 PDEU. Vendar pa je hkrati tudi menilo, da člena 34 PDEU in 36 PDEU ne izključujeta take zakonodaje pod pogojem, da je primerna za zagotovitev doseganja cilja zaščite zdravja in javnega reda (160).

4.10. Obveznosti kavcije

Sistemi kavcije in vračanja embalaže, zlasti v sektorju pijač, so spodbudili razprave z vidika okoljske zakonodaje in pravil notranjega trga v zadnjih desetletjih. Gospodarskim subjektom, ki delujejo v več državah članicah, taki sistemi pogosto otežujejo prodajo istega proizvoda v isti embalaži v različnih državah članicah. Namesto tega morajo proizvajalci in uvozniki prilagoditi embalažo potrebam vsake posamezne države članice, kar navadno povzroča dodatne stroške. Učinek takih sistemov, tj. delitev trgov, je pogosto v nasprotju z idejo resničnega notranjega trga. Zato je nacionalne zahteve v tem smislu mogoče razumeti kot oviro za trgovino na podlagi člena 34 PDEU. Ne glede na to so lahko sistemi kavcije upravičeni z razlogi v zvezi z varstvom okolja.

V dveh sodbah o nemškem obveznem sistemu varščine za embalažo za enkratno uporabo za pijačo v začetku prvega desetletja drugega tisočletja je Sodišče potrdilo, da imajo države članice v skladu z zakonodajo EU pravico izbirati med sistemom varščine in vračanja embalaže, globalnim sistemom zbiranja embalaže ali kombinacijo obeh sistemov (161).

Sistemi kavcije so danes deloma zajeti v harmonizacijski zakonodaji, tj. Direktivi 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (162). Vendar od leta 2020 ni več skupnega sistema kavcije za vso Unijo. Kadar je nacionalna določba zunaj področja uporabe ustreznih direktiv, je treba oceniti njeno združljivost s členi 34–36 PDEU.

4.11. Povračilo stroškov in vzporedni uvoz

Povračilo stroškov: Pravo EU ne izključuje pristojnosti držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti (163). Ker ni harmonizacije na ravni EU, zakoni vsake države članice določajo okoliščine, v katerih se zagotavljajo dajatve socialne varnosti. Vendar ti zakoni lahko vplivajo na možnosti trženja in lahko posledično vplivajo na obseg uvoza. Iz tega sledi, da lahko nacionalna odločitev o povrnitvi stroškov za zdravila negativno vpliva na njihov uvoz.

Hkrati iz sodbe v zadevi Duphar sledi, da so določbe nacionalne zakonodaje, ki urejajo povračilo stroškov za medicinske pripomočke v okviru nacionalne sheme zdravstvenega varstva, lahko združljive s členom 34 PDEU, če so izpolnjeni določeni pogoji. Določitev proizvodov, za katere velja povračilo stroškov, in tistih, ki so iz tega izključeni, ne sme vključevati diskriminacije glede porekla proizvodov, izvajati pa se mora na podlagi objektivnih in preverljivih meril. Hkrati mora biti omogočeno spreminjanje seznama proizvodov, za katere se povrnejo stroški, vedno kadar tako zahteva skladnost z določenimi merili. Objektivna in preverljiva merila, na katera se sklicuje Sodišče, lahko zadevajo obstoj drugih, cenejših proizvodov na trgu, ki imajo isti terapevtski učinek, dejstva, da se zadevni artikli prosto tržijo brez potrebe po morebitnih zdravniških receptih, ali dejstva, da so proizvodi izključeni iz povračila stroškov zaradi farmakoterapevtskih razlogov, upravičenih z varstvom javnega zdravja.

Postopkovna pravila za določitev nacionalnih odločitev o povračilu stroškov so bila določena z Direktivo Sveta 89/105/EGS v zvezi s preglednostjo ukrepov, ki urejajo določanje cen zdravil za človeško uporabo in njihovo vključitev na področje nacionalnih sistemov zdravstvenega zavarovanja (164).

V zadevi Decker (165) je Sodišče ugotovilo, da nacionalna pravila, na podlagi katerih je za povračilo stroškov zdravil potrebna predhodna odobritev pristojne institucije države članice, kadar se proizvodi kupujejo v drugi državi članici, predstavljajo omejitev prostega pretoka blaga v smislu člena 34 PDEU. V tem primeru zato, ker spodbujajo zavarovane osebe k nakupu teh proizvodov v njihovi domači državi članici namesto v drugi državi članici in bi zato lahko omejevala uvoz proizvodov v drugih državah članicah.

Vzporedni uvoz: Vzporedna trgovina s proizvodi je v okviru notranjega trga zakonita oblika trgovine. „Vzporedna“ je v smislu, da vključuje proizvode, ki so iste vrste, toda iz druge serije kot proizvodi, ki se tržijo preko distribucijskih mrež proizvajalcev ali prvotnih dobaviteljev, vendar pa poteka zunaj teh mrež (pogosto vzporedno z njimi). Vzporedna trgovina nastane zaradi razlik v cenah med zdravili (166) ali pesticidi (167), npr. ko države članice določijo ali z drugimi sredstvi nadzorujejo cene proizvodov, ki se prodajajo v okviru njihovih zadevnih trgov. Vzporedna trgovina načeloma ustvarja zdravo konkurenco in znižuje cene za potrošnike ter je neposredna posledica razvoja notranjega trga, ki zagotavlja prost pretok blaga in preprečuje nacionalne delitve trga (168).

Čeprav sta varnost in začetno trženje zdravil urejena z zakonodajo EU, so se načela glede zakonitosti vzporedne trgovine s temi proizvodi izoblikovala iz sodb Sodišča na podlagi določb Pogodbe o prostem pretoku blaga (169).

Od vzporednih uvoznikov ni mogoče zahtevati, da izpolnjujejo iste zahteve, kot veljajo za gospodarske subjekte, ki se prvič prijavljajo za dovoljenje za promet, če zaščita človeškega zdravja ni ogrožena (170). Če so informacije, potrebne za namene zaščite javnega zdravja, že na voljo pristojnim organom namembne države članice zaradi prvega trženja proizvoda v tej državi članici, je za proizvod, ki se uvaža vzporedno, potrebno dovoljenje, ki se podeli na podlagi sorazmerno poenostavljenega postopka (v primerjavi s postopkom podelitve dovoljenja za promet):

—

če je bilo za uvoženi proizvod izdano dovoljenje za promet v državi članici porekla in, ne glede na potek veljavnosti tega dovoljenja, zlasti, kadar veljavnost referenčnega dovoljenja poteče iz drugačnih razlogov, kot je zaščita javnega zdravja, na primer zgolj na podlagi želje imetnika referenčnega dovoljenja (171), in

—

če je uvoženi proizvod v bistvu podoben proizvodu, ki je že prejel dovoljenje za promet v namembni državi članici, kar pomeni, da ni nujno, da sta proizvoda v vseh pogledih identična, temveč da sta bila vsaj proizvedena po isti formulaciji, z isto aktivno sestavino ter da imata hkrati iste terapevtske učinke (172). Zato zavrnitve izdaje dovoljenja za promet ni mogoče upravičiti iz razlogov zaščite javnega zdravja, če je ta zavrnitev utemeljena samo na dejstvu, da zdravili nimata istega izvora (173).

Hkrati nacionalni organi ne morejo zavrniti podelitve dovoljenja za vzporedni uvoz zgolj iz razlogov, povezanih z odsotnostjo dokumentacije o zdravilu, za katerega velja vzporedni uvoz, če imajo razpoložljiva zakonodajna in upravna sredstva za pridobitev zadevne dokumentacije (174). Prav tako ne morejo v primeru zdravil za uporabo v veterinarski medicini zavrniti dovoljenja za vzporedni uvoz tistim, ki želijo uvažati za uporabo na svoji lastni kmetiji (175).

Poleg tega je treba vzporedno trgovino razlikovati od ponovnega uvoza. V primeru zdravil to na primer pomeni transakcije, v katerih se zdravila uvažajo v državo članico, v kateri so odobrena, pri čemer jih je lekarna v drugi državi članici prej pridobila od trgovca na debelo v državi članici uvoznici. V zvezi s tem je Sodišče menilo, da proizvod, ki je izdelan v državi članici ter se izvozi in nato ponovno uvozi v to državo članico, pomeni uvoženi proizvod na enak način kot proizvod, izdelan v drugi državi članici (176). Vendar je Sodišče opozorilo, da se te ugotovitve ne uporabljajo, če se ugotovi, da so se zadevni proizvodi izvozili izključno za namen ponovnega uvoza zaradi izogibanja zakonodaji, kot je zadevna zakonodaja (177).

4.12. Obvezna uporaba nacionalnega jezika

Jezikovne zahteve, ki veljajo na neharmoniziranih območjih, lahko prav tako pomenijo oviro za trgovino znotraj EU, če povzročijo dodatno breme za proizvode, ki izvirajo iz drugih držav članic. Zato jih je mogoče na podlagi člena 34 PDEU prepovedati, kadar so za proizvode iz drugih držav članic potrebne drugačne oznake, saj zaradi njih nastanejo dodatni stroški pakiranja (178). V nekaterih primerih je morda vendarle treba uporabiti nacionalni jezik, da se zagotovi, da potrošniki lažje razumejo informacije v zvezi z zadevnim proizvodom (179).

Sodišče je v sodbi v zadevi, Yannick Geffroy (180), odločilo, da je treba člen 34 PDEU „razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu predpisu […], ki zahteva uporabo določenega jezika za označevanje živil, ne da bi dopuščal možnost uporabe drugega jezika, ki je kupcu lahko razumljiv, ali zagotovitve, da je kupec obveščen na drug način“.

Ko gre za določitev jezika, ki ga potrošniki zlahka razumejo, je Sodišče v zadevi Piageme (181) navedlo, da se lahko upoštevajo različni dejavniki, kot so „možna podobnost besed v različnih jezikih, razširjeno znanje več kot enega jezika med zadevno populacijo ali obstoj posebnih okoliščin, kot sta obsežna oglaševalska kampanja ali velika razširjenost proizvoda, pod pogojem, da je mogoče ugotoviti, da se potrošniku zagotavljajo zadostne informacije“.

Iz splošnega načela sorazmernosti sledi, da lahko države članice sprejmejo nacionalne ukrepe, ki zahtevajo, da morajo biti določene informacije glede domačih ali uvoženih proizvodov navedene v jeziku, ki ga potrošnik zlahka razume. Vendar zadevni nacionalni ukrep ne sme izključevati možnosti uporabe drugih sredstev obveščanja potrošnikov, kot so risbe, simboli in piktogrami (182). Naposled mora biti ukrep omejen na informacije, ki jih zadevna država članica zahteva kot obvezne in za katere uporaba drugih sredstev, kot je prevod, ne bi bila primerna za zagotovitev ustreznih informacij potrošnikom.

4.13. Omejitve uvoza blaga za osebno rabo

Člen 34 PDEU ne daje le podjetjem pravico uvažati blago za komercialne namene, temveč tudi posameznikom pravico, da uvažajo blago za osebno uporabo, kot kaže zadeva Schumacher (183). Omejitve glede uvoza blaga za osebno uporabo se večinoma nanašajo na proizvode, povezane z morebitnimi tveganji za človeško zdravje, kot so alkohol, tobak in zdravila. V zadevi Schumacher je zasebnik za svojo osebno uporabo naročil pripravek zdravila iz Francije. Vendar pa so carinski organi v Nemčiji, kjer je posameznik prebival, zavrnili odobritev zadevnega proizvoda.

Nacionalno sodišče je zastavilo vprašanje, ali je zakonodaja, na podlagi katere je bil zasebniku prepovedan uvoz pripravka zdravila za njegovo osebno uporabo, ki je bil dovoljen v državi članici uvoza, bil tam na voljo brez recepta in kupljen v lekarni v drugi državi članici, v nasprotju s členoma 34 in 36 PDEU. Sodišče je menilo, da taka zakonodaja pomeni kršitev člena 34 PDEU, ki je ni mogoče upravičiti z razlogi varstva javnega zdravja. Pojasnilo je, da nakup pripravkov zdravil v lekarni v drugi državi članici zagotavlja enako varnost kot v domači lekarni.

Vendar, kot kaže zadeva Escalier Bonnarel (184), za zasebnike, ki uvažajo blago za uporabo na svoji lastni posesti, lahko tudi veljajo določene obveznosti, kot se uporabljajo za uvoznike za komercialne namene. V tem primeru je bil uveden kazenski postopek zoper dva posameznika, ki sta bila obtožena posedovanja in nameravane uporabe pesticidov, namenjenih za uporabo v kmetijstvu in brez dovoljenja za promet. Obtožena sta zatrdila, da zahtev za nacionalno dovoljenje ni mogoče uporabiti za kmete, ki uvažajo proizvode za lastne potrebe. Sodišče je odločilo, da so države članice dolžne uvoz proizvodov za zaščito rastlin na svoje ozemlje podvreči postopku preverjanja, ki je lahko v obliki „poenostavljenega“ postopka, katerega namen je preveriti, ali je za proizvod potrebno dovoljenje za promet ali pa bi se zanj moralo šteti, da je že dovoljen v državi članici uvoza (185). Sodišče je poudarilo, da zgornja načela veljajo ne glede na namen uvoza.

5. Kmetijski proizvodi

Poudariti je treba, da so kmetijski proizvodi v središču sodb Sodišča o notranjem trgu. V tej točki so obravnavana nekatera posebna vprašanja v zvezi s temi proizvodi. Naše izhodišče je v členu 38(2) PDEU, ki navaja, da, razen če ni v členih 39 do 44 določeno drugače, se za kmetijske proizvode uporabljajo predpisi, ki se nanašajo na vzpostavitev notranjega trga (ti proizvodi so opredeljeni v prvem odstavku te določbe in navedeni v Prilogi I PDEU).

Eno od vprašanj, ki so bila predmet nedavnih sodb Sodišča, zadeva obseg, do katerega lahko države članice zakonodajno urejajo področja, zajeta v skupni ureditvi trga. Sodišče je menilo, da imajo v okviru skupne kmetijske politike, ki je v skladu s členom 4(2)(d) PDEU deljena pristojnost Unije in držav članic, države članice zakonodajna pooblastila, ki jim omogočajo izvajati njihove pristojnosti, kolikor Evropska unija ne izvaja svoje pristojnosti (186).

Hkrati, kadar v skladu z ustaljeno sodno prakso obstaja uredba o skupni ureditvi trgov v določenem sektorju, so države članice dolžne vzdržati se morebitnih ukrepov, ki bi jo lahko ogrozile ali ustvarile izjeme od nje. Predpisi, ki posegajo v pravilno delovanje skupne ureditve trga, so hkrati nezdružljivi s tako skupno ureditvijo, čeprav zadevno vprašanje ni bilo izčrpno regulirano z njo (187).

Kar zadeva določitev najnižje cene na enoto alkohola za maloprodajo vin, je zaradi odsotnosti mehanizma določanja cen prosto oblikovanje prodajnih cen na podlagi poštene konkurence sestavina Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov (188) in pomeni izraz načela prostega pretoka blaga v pogojih učinkovite konkurence (189).

Kljub temu vzpostavitev skupne ureditve trgov državam članicam ne preprečuje uporabe nacionalnih pravil, namenjenih doseganju cilja v zvezi s splošnim interesom, ki ni zajet s splošno ureditvijo trgov, čeprav bi ta pravila lahko vplivala na delovanje skupnega trga v zadevnem sektorju (190).

V svoji sodbi v zadevi Scotch Whiskey je Sodišče sklenilo, da je Uredbo (EU) št. 1308/2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu ukrepu, ki določa najnižjo ceno na enoto alkohola za maloprodajo vin, če je ukrep dejansko primerno sredstvo za zagotovitev cilja zaščite človeškega življenja in zdravja ter če, ob upoštevanju ciljev skupne kmetijske politike in pravilnega delovanja skupne ureditve kmetijskih trgov, ne presega tistega, kar je nujno za dosego cilja zaščite človeškega življenja in zdravja.

V zadevi C-2/18 je Sodišče menilo je, da Evropska unija s sprejetjem Uredbe (EU) št. 1308/2013 in zlasti njenega člena 148 ni izčrpno izvršila svoje pristojnosti na področju pogodbenih odnosov med strankami pogodbe o dostavi surovega mleka. Zato te uredbe ni mogoče razlagati, kot da državam članicam načelno prepoveduje sprejemati ukrepe na tem področju (191).

Sodišče je še menilo, da iz sklicevanj na določene nepoštene prakse ni mogoče ugotoviti, da je cilj boja proti nepoštenim praksam, ki mu sledi zadevna ureditev, spada v okvir Uredbe (EU) št. 1308/2013, zlasti ker se ta uredba ne nanaša na te prakse kot celoto, niti jih ne ureja ali opredeljuje (192). Sodišče je odločilo, da je ta pregled sorazmernosti treba izvesti zlasti ob upoštevanju ciljev skupne kmetijske politike in dobrega delovanja skupne ureditve trgov, kar zahteva tehtanje med temi cilji in ciljem, ki ga uresničuje ta ureditev, torej boj proti nepoštenim trgovinskim praksam (193).

Sodišče je v tej zadevi ugotovilo, da zadevna pravila ne presegajo tistega, kar je potrebno za dosego zasledovanih ciljev. Vendar pa mora predložitveno sodišče, ki je edino neposredno seznanjeno s sporom, o katerem odloča, preveriti, ali ukrepi, sprejeti zaradi boja proti nepoštenim trgovinskim praksam s krepitvijo pogajalske moči proizvajalcev mleka, ki ne pripadajo priznani organizaciji proizvajalcev mleka, in torej zaradi prispevanja k rentabilnemu razvoju proizvodnje, tako da se z omejitvami načela prostih pogajanj o ceni zagotovijo pravični pogoji za proizvajalce mleka, ne presegajo tega, kar je nujno (194).

6. OMEJITVE IZVOZA (ČLEN 35 PDEU)

Člen 35 PDEU navaja: „Količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom so med državami članicami prepovedani.“

6.1. Opredelitev pojma „izvoz“

V okviru člena 35 PDEU se izraz „izvoz“ nanaša na trgovino med državami članicami, tj. izvoz iz ene države članice v drugo. Ne uporablja se za izvoz v državo zunaj EU.

6.2. Količinske omejitve in ukrepi z enakim učinkom

Čeprav je besedilo člena 34 in 35 PDEU zelo podobno, je Sodišče ti dve določbi obravnavalo različno. Člen 35 PDEU se v osnovi uporablja samo za ukrepe, ki diskriminirajo blago. To načelo je bilo uveljavljeno v zadevi Groenveld (195), v kateri je Sodišče navedlo, da člen 35 PDEU „zadeva nacionalne ukrepe, katerih namen ali učinek je omejevanje izvoznih tokov in s tem ustvarjanje razlik v obravnavanju notranje trgovine v državi članici in njenih izvoznih trgovinskih tokov“. Če se tako „nacionalni proizvodnji ali notranjemu trgu zadevne države zagotovijo posebne ugodnosti, v škodo proizvodnje ali trgovine iz drugih držav članic“, se uporablja člen 35 PDEU (196).

Razlogi, zakaj je Sodišče ozko razlagalo člen 35 PDEU v primerjavi s svojo sodno prakso glede člena 34 PDEU, so številni. V primeru uvoza lahko nediskriminatorni ukrepi ustvarijo dvojno breme za uvoznike, če morajo izpolnjevati pravila v lastni državi in v državi uvoza. Zato se za take ukrepe šteje, da so ustrezno zajeti v pravu EU o zaščiti notranjega trga. To pa ne velja za izvoznike, ki sledijo zgolj pravilom za domači trg. Drugič, če bi bilo področje uporabe člena 35 PDEU preširoko, bi lahko obsegalo omejitve, ki ne vplivajo na trgovino znotraj EU.

V zadevi Rioja je razlika v obravnavi izhajala iz boljših pogojev proizvodnje ali trgovanja za domača podjetja (197). V zadevi Parma je bilo to posledica pridobitve posebnih ugodnosti za podjetja s sedežem v regiji proizvodnje. Za uporabo zaščitene označbe „Prosciutto di Parma“ za pršut, ki se prodaja v rezinah, je veljal pogoj, da se morata rezanje na rezine in pakiranje izvajati v regiji proizvodnje (198). Take koristi za domači trg ustvarjajo podrejen konkurenčni položaj za podjetja s sedežem v drugih državah članicah bodisi zaradi dodatnih stroškov, ki lahko nastanejo, ali zaradi težave pri pridobivanju določenih proizvodov, potrebnih za konkurenco z domačim trgom.

V nekaterih svojih novejših odločitvah v zvezi s členom 35 PDEU je Sodišče uvedlo alternativen pristop k zadnji zahtevi testa iz zadeve Groenveld („na račun proizvodnje ali trgovine drugih držav članic“) (199). V zadevi Gysbrechts (200) je Sodišče obravnavalo belgijsko zakonodajo, ki prodajalcu prepoveduje zahtevati morebitno plačilo vnaprej ali v sedemdnevnem roku, v katerem potrošnik lahko odstopi od pogodbe na daljavo. V tej sodbi je Sodišče potrdilo opredelitev iz zadeve Groenveld. Kljub temu je v utemeljitvi navedlo, da ima prepoved prejemanja vnaprejšnjih plačil, čeprav se za vse trgovce na nacionalnem ozemlju, na splošno večji dejanski učinek na čezmejno prodajo, ki se izvaja neposredno do potrošnikov, in tako tudi na blago, ki zapušča trg države članice izvoznice, kot na trženje blaga na domačem trgu te države članice. Zanimivo je, da so v tem primeru učinki ovire zavirali predvsem trgovinske dejavnosti podjetij s sedežem v državi članici izvoza in ne v namembni državi članici (201).

Pristop iz zadeve Gysbrechts je bil sprejet v zadevi New Valmar, v kateri so podjetja s sedežem na ozemlju države članice vse račune v zvezi s čezmejnimi transakcijami morala izdelati izključno v uradnem jeziku te države. Če tega niso storila, so nacionalna sodišča po uradni dolžnosti razglasila zadevne račune za nične in neveljavne. Očitno je bilo tu glavno merilo za Sodišče, ali je dejanski učinek ukrepa večji v primeru blaga, ki zapušča trg države članice izvoznice (202). Menilo je, da taka omejitev dejansko spada na področje uporabe člena 35 PDEU. Cilj tega ukrepa, ki je širjenje in spodbujanje uporabe enega od uradnih jezikov države članice, je sicer legitimen, vendar pa zadevni ukrep ni sorazmeren (203).

Enak je bil pristop Sodišča v sodbi v zadevi Hidroelectrica, kjer je štelo, da nacionalni ukrepi za dajanje prednosti oskrbi z električno energijo na nacionalnem trgu pomenijo ukrep z enakim učinkom, kot je količinska omejitev, v smislu člena 35 PDEU, ker bolj vplivajo na izvoz električne energije (204).

V nedavni zadevi VIPA, ki se je nanašala na madžarsko zakonodajo, ki preprečuje razdeljevanje zdravil na recept na Madžarskem na podlagi naročil zdravstvenih delavcev v drugih državah članicah, je Sodišče celo navedlo, da manjši omejevalni učinki, če niso niti preveč posredni niti preveč nejasni, zadoščajo za dokaz, da obstaja ukrep z enakim učinkom v smislu člena 35 PDEU (205).

7. UTEMELJITVE ZA OMEJITEV TRGOVANJA

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je lahko nacionalna zakonodaja, ki pomeni ukrep, ki ima enak učinek kot količinske omejitve, utemeljena z enim od razlogov v javnem interesu, določenih v členu 36 PDEU (glej oddelek 7.1), ali z obveznimi zahtevami (glej oddelek 7.2).

V vsakem primeru mora biti določba nacionalnega prava ustrezna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja in ne sme preseči tistega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja (glej oddelek 7.3).

7.1. Člen 36 PDEU

V členu 36 PDEU so navedena sredstva obrambe, ki bi jih države članice lahko uporabile za utemeljitev nacionalnih ukrepov, ki ovirajo čezmejno trgovino: „Določbe členov 34 in 35 ne izključujejo prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine.“

Poleg tega sodna praksa Sodišča določa tako imenovane „obvezne zahteve“ (npr. varstvo okolja), na katere se lahko država članica prav tako sklicuje, da zaščiti nacionalne ukrepe.

Sodišče ta seznam odstopanj iz člena 36 PDEU, ki se vsa nanašajo na negospodarske interese, razlaga ozko (206). Poleg tega je treba pri vsakem ukrepu spoštovati načelo sorazmernosti. Dokazno breme pri utemeljevanju ukrepov, sprejetih v skladu s členom 36 PDEU, nosi država članica (207). Vendar če država članica zagotovi prepričljive utemeljitve, mora Komisija dokazati, da sprejeti ukrepi v tem konkretnem primeru niso primerni (208).

Na člen 36 PDEU se ni mogoče sklicevati za utemeljitev odstopanj od harmonizirane zakonodaje EU (209). Vendar če harmonizacija na ravni EU ne obstaja, so države članice pristojne za določitev svoje ravni zaščite. V primeru delne uskladitve države članice s sama usklajevalna zakonodaja precej pogosto daje izrecna pooblastila za ohranitev ali sprejetje strožjih ukrepov, če so ti skladni s Pogodbo. V takih primerih mora Sodišče oceniti zadevne določbe v skladu s členom 36 PDEU.

Tudi če je ukrep mogoče utemeljiti s členom 36 PDEU, ne sme „biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami“. Drugi del člena 36 PDEU je namenjen preprečevanju zlorabe na strani držav članic. Kot je navedlo Sodišče, „je funkcija drugega stavka člena [36] preprečiti, da bi se omejitve za trgovino zaradi razlogov, navedenih v prvem stavku, preusmerile s svojega predvidenega namena in se uporabljale tako, da bi ustvarjale diskriminacijo v zvezi z blagom s poreklom iz drugih držav članic, ali posredno, da bi ščitile nekatere nacionalne proizvode“ (210), tj. sprejeti protekcionistične ukrepe.

Prvotno se je štelo, da je lahko uporaba ukrepov z razlikovanjem utemeljena samo z razlogi iz člena 36 PDEU, medtem ko so lahko ukrepi, ki se uporabljajo brez razlikovanja, utemeljeni s katero koli od obveznih zahtev. Vendar pa razvrščanje v ukrepe, ki se uporabljajo z razlikovanjem ali brez razlikovanja, ni tako pomembno kot prej.

7.1.1. Javna morala, politika in varnost

Države članice se lahko odločijo, da bodo prepovedale proizvod iz razlogov morale. Ker morajo posamezne države članice same določiti standarde, ki omogočajo skladnost blaga z nacionalnimi določbami v zvezi z moralo, je treba diskrecijsko pravico izvajati v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz prava EU. Na primer, vsaka prepoved uvoza proizvodov, katerih trženje je omejeno, vendar ne prepovedano, bo diskriminatorna in bo pomenila kršitev določb o „prostem pretoku blaga“. Večina zadev, v katerih je Sodišče priznalo utemeljitev iz razlogov javne morale, se je nanašala na opolzke, nespodobne proizvode (211). V drugih zadevah, v katerih se je prav tako uporabljalo sklicevanje na javno moralo, so bile ugotovljene druge medsebojno povezane utemeljitve, kot je javni interes v zadevah v zvezi z igrami na srečo (212) ali zaščita mladoletnikov v primeru označevanja videoposnetkov in DVD-jev (213).

Sodišče javni red razlaga zelo strogo in je redko priznan kot razlog za odstopanje iz člena 36 PDEU. Na primer, javni red ne bo priznan kot razlog, če se uporablja kot splošna zaščitna klavzula ali samo za protekcionistične gospodarske namene. Če se uporablja alternativno odstopanje iz člena 36 PDEU, Sodišče navadno uporabi to alternativo ali poveže utemeljitev iz razlogov javnega reda z drugimi možnimi utemeljitvami (214). Zgolj utemeljitev iz razlogov javnega reda je bila sprejeta v enem izjemnem primeru, kjer je država članica omejila uvoz in izvoz zlatih kovancev za zbiratelje. Sodišče je menilo, da je bila ta omejitev upravičena iz razlogov javnega reda, saj je izhajala iz potrebe po zaščiti pravice do kovanja kovancev, za katero se tradicionalno šteje, da vključuje temeljne interese države (215).

Utemeljitev iz razlogov javne varnosti se uveljavlja na posebnem področju, tj. na energijskem trgu EU, čeprav bi morala biti odločitev omejena na točno dejansko stanje v posameznih zadevah in ni splošno uporabna. V zadevi Campus Oil je država članica uvoznikom nafte odredila, da do 35 % svojih potreb po nafti zadovoljijo z nakupom pri nacionalni naftni družbi po cenah, ki jih določa vlada. Sodišče je menilo, da je ukrep nedvomno protekcionističen in pomeni kršitev člena 34 PDEU. Vendar je menilo, da je upravičen iz razlogov javne varnosti, tj. zaradi ohranjanja donosnosti naftne rafinerije, da bi lahko zagotavljala oskrbo v času krize (216). V zadevi Hidroelectrica je kot razlog javne varnosti v smislu člena 36 PDEU sprejelo tudi zagotavljanje oskrbe z energijo (217).

Sodišče je sprejelo utemeljitev iz razlogov javne varnosti tudi v primerih, ki so vključevali trgovanje s strateško občutljivim blagom (218), „saj lahko resno tveganje v zunanjih odnosih ali pri mirnem sobivanju narodov vpliva na varnost države članice“. V teh primerih je Sodišče navedlo, da področje uporabe člena 36 PDEU zajema notranjo varnost (npr. odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj ter urejanje prometa) in zunanjo varnost (219).

7.1.2. Varovanje zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin (previdnostno načelo)

Sodišče je odločilo, da sta „zdravje in življenje ljudi na prvem mestu med lastnino ali interesi, zaščitenimi s členom [36], ter da se morajo države članice, v mejah, ki jih nalaga Pogodba, odločiti, kakšno stopnjo zaščite nameravajo zagotoviti in zlasti kako strogi naj bodo pregledi, ki jih je treba izvajati“ (220). V isti sodbi je Sodišče navedlo, da nacionalna pravila ali prakse ne spadajo v izjemo iz člena 36 PDEU, če je mogoče zdravje in življenje ljudi enako učinkovito zavarovati z ukrepi, ki so manj omejevalni za trgovino znotraj EU (221).

Varovanje zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin je najbolj priljubljena utemeljitev, s katero države članice upravičujejo ovire za prosti pretok blaga. Čeprav je državam članicam dovoljena določena mera proste presoje (222), je treba upoštevati nekatera najpomembnejša pravila. Dokazati je treba, da trženje proizvodov pomeni resno in dejansko tveganje za javno zdravje (223). To je treba dobro utemeljiti, države članice pa morajo zagotoviti vse dokaze, podatke (tehnične, znanstvene, statistične, prehranske itd.) in druge ustrezne informacije (224). Na varovanje zdravja se ni mogoče sklicevati, če je dejanski namen ukrepa zaščititi domači trg, čeprav mora država članica v primeru neobstoja usklajenosti odločati o ravni varstva. Sprejeti ukrepi morajo biti tudi sorazmerni, tj. omejeni na tisto, kar je potrebno za doseganje legitimnega cilja varovanja javnega zdravja (225).

Uporaba „previdnostnega načela“: Čeprav je previdnostno načelo morda implicitno vključeno v prejšnjo sodno prakso, ga je Sodišče prvič izrecno priznalo v zadevi National Farmers Union (226). Sodišče je navedlo, „če obstaja negotovost glede obstoja ali obsega pravic do zdravja ljudi, lahko institucija sprejme zaščitne ukrepe, ne da bi morala čakati, dokler dejanskost in resnost zadevnih tveganj ne postaneta povsem očitni“. Načelo opredeljuje okoliščine, v katerih lahko zakonodajalec, bodisi nacionalni, na ravni EU ali mednarodni, sprejme ukrepe za zaščito potrošnikov pred tveganji za zdravje, ki so glede na negotovosti trenutnega stanja na področju znanstvenih raziskav lahko povezana s proizvodom ali storitvijo.

Kadar želijo države članice ohraniti ali uvesti ukrepe za varovanje zdravja v skladu s členom 36 PDEU, praviloma same nosijo breme dokazovanja potrebe po takih ukrepih (227). To velja tudi v primerih, v katerih se upošteva previdnostno načelo (228). Sodišče je v svojih odločbah poudarilo, da je treba resnična tveganja dokazati ob upoštevanju najnovejših rezultatov mednarodnih znanstvenih raziskav. Sodišče je večkrat navedlo, da morajo države članice pred sprejetjem previdnostnih ukrepov v skladu s členoma 34 in 36 PDEU izvesti podrobno oceno tveganja (229). Vendar državam članicam ni treba dokazati jasne povezave med dokazi in tveganjem (230). Če znanstvena negotovost glede tveganja še vedno obstaja in je bila dokazana, Sodišče pušča državam članicam ali ustreznim institucijam precej manevrskega prostora pri odločanju o tem, katere zaščitne ukrepe je treba sprejeti (231). Sodišče je v zadevi C-446/08, Solgar Vitamin’s, v zvezi z določanjem mejnih količin vitaminov ali mineralov, ki se uporabljajo pri proizvodnji prehranskih dopolnil, potrdilo, da državam članicam ni treba čakati, da se resnost in resničnost takih tveganj v celoti dokažeta (232). Vendar pa ukrepi ne smejo temeljiti na „povsem hipotetičnih preudarkih“ (233), kot je bilo potrjeno v zadevi C-672/15, Noria Distribution, v katerih so se upoštevale varne mejne količine vitaminov in mineralov pri proizvodnji prehranskih dopolnil (234).

7.1.3. Varstvo nacionalnega bogastva z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo

Naloga države članice, da varuje svoje nacionalno bogastvo in dediščino, lahko upravičuje ukrepe, ki ustvarjajo ovire za uvoz ali izvoz.

Države članice uvajajo različne omejitve na izvoz starin in drugih kulturnih artefaktov, ki bi se lahko štele za upravičene na podlagi člena 36 PDEU.

V zadevi LIBRO je Sodišče menilo, da za varstvo kulturne raznolikosti „na splošno ni mogoče šteti, da spada v okvir varstva nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo v smislu člena 36 PDEU“ (235).

7.1.4. Varstvo industrijske in poslovne lastnine

Člen 36 PDEU se sklicuje na „varstvo industrijske in poslovne lastnine“ kot razlog za omejevanje uvoza, izvoza ali blaga v tranzitu. „Industrijska in poslovna lastnina“ navadno pomeni pravice intelektualne lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, modeli, avtorska pravica in geografska označba (236).

Sodišče je v svoji izvirni sodni praksi oblikovalo več načel, ki so pomembna za opredelitev področja uporabe odstopanja na nacionalni ravni, poleg tega pa so utrla pot harmonizaciji in poenotenju pravic intelektualne lastnine na ravni EU (vendar razprava o tem presega področje tega poglavja).

Prvo načelo je, da Pogodba ne vpliva na obstoj pravic intelektualne lastnine, podeljenih v skladu z zakonodajo držav članic. V skladu s tem je nacionalna zakonodaja o pridobivanju, prenosu in prenehanju takih pravic zakonita. Vendar pa se to načelo ne uporablja, če v nacionalnih pravilih obstaja element diskriminacije (237).

Drugo načelo je doktrina izčrpanja pravic. Imetnik intelektualne lastnine lahko omeji uporabo, izdelavo ali prodajo proizvoda, zaščitenega s pravicami intelektualne lastnine, v državi članici, v kateri je ta pravica podeljena. Ko pa je lastnik intelektualne lastnine proizvod sam ali z lastno privolitvijo zakonito prodajal in razširjal v tej državi članici, se pravica intelektualne lastnine izčrpa na meji. Lastnik pravice potem ne sme več nasprotovati uvozu proizvoda v katero koli državo članico, v kateri je bil prvič dan na trg, s čimer se omogoča vzporedni uvoz od koder koli v EU.

Doktrina izčrpanja pravic je namenjena uravnoteženju varstva pravic industrijske lastnine s prostim pretokom blaga. Odstopanja so dovoljena samo, kolikor so upravičena zaradi zaščite posebnega namena te lastnine. S tem načelom je mogoče za vsako kategorijo intelektualne lastnine ugotoviti, pod katerimi pogoji bo na podlagi prava EU dovoljeno uveljavljanje pravice, tudi če v čezmejnem primeru tako uveljavljanje že po opredelitvi ovira prosti pretok. Sodna praksa Sodišča glede izčrpanja se uporablja zlasti za patente, blagovne znamke, modele (238) in avtorske pravice (239).

Pri patentnih je Sodišče kot namen sprejelo zlasti, „zagotoviti njegovemu imetniku – kot nadomestilo za ustvarjalni napor izumitelja – izključno pravico do uporabe izuma pri proizvodnji in prvemu dajanju industrijskih proizvodov v promet, bodisi neposredno bodisi s podelitvijo licenc tretjim osebam, in tudi pravico do izpodbijanja kakršne koli kršitve“ (240). Torej se mora imetnik patenta odločiti, v kakšnih okoliščinah želi tržiti svoj izdelek, vključno z možnostjo trženja v državah članicah, v katerih patent ni zaščiten. Če imetnik patenta to stori, se mora sprijazniti s posledicami svoje odločitve glede prostega gibanja proizvoda na enotnem trgu. Če bi bilo izumitelju dovoljeno, da uveljavlja patent, ki ga ima v eni državi članici, da bi preprečil izvoz tega proizvoda, ki ga prosto trži, v drugo državo članico, v kateri tega proizvoda ni bilo mogoče patentirati, bi povzročilo delitev nacionalnih trgov v nasprotju s ciljem Pogodbe (241).

Pri blagovnih znamkah je Sodišče v sodni praksi dosledno presojalo, da je njihov posebni namen imetniku zagotoviti pravico do uporabe blagovne znamke za prvo dajanje proizvoda v promet. To naj bi imetnika znamke varovalo pred konkurenti, ki bi hoteli zlorabiti položaj in ugled znamke s prodajo proizvodov, neupravičeno označenih s to znamko. Da bi natančno določilo področje uporabe te pravice, je Sodišče menilo, da je treba upoštevati bistveno nalogo znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku istovetnost izvora proizvoda ali storitve, ki ju znamka označuje, ter mu omogočiti, da ta proizvod ali storitev brez možnosti zamenjave razlikuje od tistih, ki izvirajo od drugod (242).

Ta sodna praksa je bil oblikovana in podrobno prilagojena zlasti na področju prepakiranja farmacevtskih izdelkov (243).

Ponovno je treba poudariti, da je Sodišče to sodno prakso ustvarilo, ko še ni bilo ustrezne sekundarne zakonodaje EU. Presodilo je da „ob sedanjem stanju prava Skupnosti in ker zakoni niso standardizirani ali harmonizirani na ravni Skupnosti, se pogoji in postopki, po katerih se tako varstvo zagotavlja, določajo v nacionalnih predpisih“ (244). Toda medtem je zakonodajalec Unije sprejel pomemben niz direktiv in uredb o intelektualni lastnini. Npr. pravni okvir za blagovne znamke je bil harmoniziran z Direktivo (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (245) („direktiva o blagovnih znamkah“) in poenoten z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta o blagovni znamki Evropske unije (246). Podobna zakonodaja obstaja za modele, medtem ko je harmonizacija nacionalne patentne zakonodaje še vedno precej razdrobljena (247).

Na področju avtorske in sorodnih pravic je zakonodajalec Unije okvirno harmoniziral zakone držav članic tako, da je avtorjem in drugim imetnikom pravic zagotovil visoko raven varstva. Sem spadajo npr. izključne pravice do dovolitve ali prepovedi nekaterih ravnanj pri izkoriščanju njihove vsebine s harmoniziranim trajanjem varstva, okvir izjem in omejitev, pravno varstvo ukrepov tehnološke zaščite in informacije o upravljanju pravic, kolektivno upravljanje pravic in uveljavljanje pravic. Na področju prostega pretoka blaga daje Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (248) avtorjem izključno pravico do razširjanja njihovih del. Direktiva 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (249) daje izvajalcem, proizvajalcem fonogramov, filmskim producentom in RTV organizacijam izključno pravico do razširjanja njihovih predmetov varstva. Direktiva 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta (250) daje tudi izključno pravico do razširjanja računalniških programov.

Navedene tri direktive o avtorski pravici določajo tudi, da se s prvo prodajo ali drugim prenosom lastništva primerka dela ali drugega predmeta varstva v Uniji s strani imetnika pravice ali z njegovim soglasjem izčrpa pravica do razširjanja tega izvoda v Uniji. To pravilo zagotavlja prosto gibanje avtorskopravno varovanega blaga v Uniji, potem ko je bilo dano na trg s strani imetnika pravice ali z njegovim soglasjem. Kot je pojasnilo Sodišče. se to načelo uporablja za materialne kopije del in druge predmete varstva. Toda glede računalniških programov je Sodišče pojasnilo, da se pravica do razširjanja primerka računalniškega programa izčrpa tudi, ko se ta izvod s soglasjem imetnika pravice prenese z interneta, in sicer pod določenimi pogoji, pri katerih je ta prenos z interneta enakovreden prodaji izvoda računalniškega programa (251). Sodišče je nedavno presodilo, da se ta razširitev pravila o izčrpanju po spletnem prenosu digitalnih primerkov ne uporablja v primeru del, ki niso računalniški programi (npr. e-knjig) (252).

Poleg tega je Sodišče podalo posebna pravila za geografske označbe za namen člena 36 PDEU (253).

7.2. Obvezne zahteve

Sodišče je v sodbi v zadevi Cassis de Dijon določilo koncept obveznih zahtev kot neizčrpen seznam zaščitenih interesov v okviru člena 34 PDEU. Sodišče je v tej sodbi navedlo, da se te obvezne zahteve nanašajo zlasti na učinkovitost davčnega nadzora, varstva javnega zdravja, poštenost tržnih transakcij in varstvo potrošnikov (254). Terminologija Sodišča se je pozneje spremenila: zdaj se Sodišče pogosto sklicuje na prevladujoče zahteve v javnem ali splošnem interesu namesto na obvezne zahteve.

Na obvezne zahteve se je mogoče sklicevati za utemeljitev nacionalnih ukrepov, ki lahko ovirajo trgovino na notranjem trgu in ne spadajo med izjeme, določene v členu 36 PDEU. Ocena utemeljitve je enaka kot v členu 36: da bi bili nacionalni ukrepi dovoljeni, morajo biti sorazmerni z zastavljenim ciljem. Načeloma lahko obvezne zahteve upravičujejo le nacionalne ukrepe, ki se uporabljajo brez razlikovanja za domače blago in blago s poreklom iz drugih držav članic (255). Zato se razlogi, razen tistih, zajetih v členu 36 PDEU, teoretično ne smejo uporabljati za utemeljitev diskriminatornih ukrepov. Čeprav je Sodišče našlo možnosti za odpravo tega ločevanja, ne da bi se odpovedalo svoji prejšnji praksi (256), nekateri trdijo, da je tako ločevanje umetno in da se Sodišče nagiba k poenostavitvi z obravnavanjem obveznih zahtev na enak način kot utemeljitve iz člena 36 PDEU.

7.2.1. Varstvo okolja

Čeprav varstvo okolja ni izrecno navedeno v členu 36 PDEU, ga je Sodišče priznalo kot obvezno zahtevo. Sodišče meni, da „… je varstvo okolja eden od ključnih ciljev [Unije], ki lahko kot tako upravičuje nekatere omejitve načela prostega pretoka blaga“ (257). Dejansko je bila visoka raven varstva okolja že v 80-ih in 90-ih letih prepoznana kot cilj v splošnem interesu (258).

Sodišče je priznalo različne ukrepe in cilje, ki spadajo na področje varstva okolja, med njimi so:

—	nacionalni programi podpore za zeleno električno energijo, če prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki so med glavnimi vzroki podnebnih sprememb, k boju proti katerim so se zavezale Evropska unija in njene države članice (259);

—	uvedba nacionalnega sistema preverjanja trajnosti tekočih biogoriv, v okviru katerega vse gospodarske subjekte, vključene v dobavno verigo, zavezujejo nekatere zahteve (260);

—

varovanje kakovosti zunanjega zraka;

Varovanje kakovosti zunanjega zraka je bilo obravnavano v dveh zadevah (C-28/09 in C-320/03) v zvezi z nacionalnimi ukrepi, namenjenimi zmanjšanju določenih emisij motornih vozil in gostote cestnega prometa za zmanjšanje emisij dušikovega dioksida v deželi Tirolska. Taki ukrepi so vključevali sektorske prepovedi vožnje, ki so tovornim vozilom z več kot 7,5 tone, ki prevažajo določeno blago, prepovedovale uporabo odseka avtoceste A12 v Avstriji. Čeprav je take ukrepe načeloma mogoče upravičiti iz razlogov varovanja kakovosti zunanjega zraka v okviru varstva okolja in varovanja zdravja ljudi, niso bili sorazmerni, da bi dosegli želene cilje.

—

uporaba obnovljivih virov energije za proizvodnjo bioplina;

Zadeva E.ON Biofor Sverige se je nanašala na sistem preverjanja trajnosti bioplina. Dejanski učinek sistema, vzpostavljenega na Švedskem, je bil, da trajnostnega bioplina, proizvedenega v Nemčiji in namenjenega za transport na Švedsko preko nemških in danskih plinovodov, ni bilo mogoče vključiti v sistem preverjanja trajnosti bioplina, niti opredeliti kot „trajnostnega“ (261).

Sodišče je navedlo, da je uporaba obnovljivih virov energije za proizvodnjo bioplina načeloma koristna za varstvo okolja, saj je taka zakonodaja namenjena zagotavljanju, da prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Poleg tega je navedlo, da je povečanje uporabe obnovljivih virov energije pomemben del svežnja ukrepov, potrebnih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in izpolnitev zavez na ravni EU in mednarodnih zavez glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ter da se tako povečanje nanaša tudi na varovanje zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin (262).

—	sistem kavcij za vsebnike (263);

Države članice se vse pogosteje sklicujejo na varstvo okolja zaradi, med drugim, zavez glede podnebnih sprememb, znanstvenega napredka in večje ozaveščenosti javnosti. Vendar je Sodišče potrdilo, da utemeljitve iz razlogov varovanja javnega zdravja in varstva okolja ne zadoščajo vedno za oviranje prostega pretoka blaga. Sodišče je v več zadevah pritrdilo trditvam Komisije, da so nacionalni ukrepi nesorazmerni s ciljem, ki ga je treba doseči, ali da primanjkuje dokazov o domnevnem tveganju (264).

Varstvo okolja je dober primer prožnejšega pristopa, ki ga je sprejelo Sodišče v smislu kategorizacije utemeljitev. Sodišče je v več primerih priznalo, da je varstvo okolja povezano tudi s cilji varovanja življenja ali zdravja ljudi, živali in rastlin (265). Sodišče je v zadevi Komisija proti Avstriji navedlo, da je iz člena 174(1) ES (zdaj 191 PDEU) razvidno, da je varovanje zdravja ljudi eden od ciljev okoljske politike Unije. Poleg tega je navedlo, da so ti cilji tesno povezani, zlasti v povezavi z bojem proti onesnaževanju zraka, katerega namen je omejiti nevarnosti za zdravje, povezane s poslabšanjem okolja. Cilj varovanja zdravja je zato načeloma že vključen v cilj varstva okolja (266).

7.2.2. Varstvo potrošnikov

Varstvo potrošnikov je ena izmed najpogosteje uporabljenih utemeljitev. Informacije, ki jih je treba zagotoviti za potrošnike, se ocenijo na podlagi „domnevn[ega] pričakovanj[a] povprečno obveščenega ter razumno pozornega in pazljivega povprečnega potrošnika“ (267). To je bilo, na primer, navedeno v zadevi C-481/12, Juvelta, ki se je nanašala na žige na plemenitih kovinah. Sodišče je navedlo, da se lahko z obveznostjo uvoznika, da izdelke iz plemenitih kovin označi z žigom, iz katerega je razvidna njihova čistina, načeloma zagotovi učinkovito varstvo potrošnikov in spodbudi pošteno trgovanje. Vendar pa je Sodišče navedlo, da država članica ne sme zahtevati, da se s svežim žigom označijo proizvodi, uvoženi iz druge države članice, v kateri so zakonito dani na trg in opremljeni z žigom, če so podatki na žigu enaki tistim, ki jih predpisuje država članica uvoza, in razumljivi potrošnikom zadevne države (268).

Temeljno načelo je, da se lahko potrošniki, ki se jim jasno posredujejo ustrezne informacije, odločijo sami. Sodišče je zavzelo stališče, v skladu s katerim večja izbira z razlikami v kakovosti potrošnikom koristi bolj kot manjša izbira z večjo kakovostjo na podlagi nacionalnih standardov (269). V primeru resnega tveganja zavajanja potrošnikov se proizvod lahko prepove.

Vendar v skladu z vodilno usmeritvijo v sodni praksi Sodišča v primeru, če so uvoženi proizvodi podobni domačim, ustrezno označevanje, ki se lahko zahteva v skladu z nacionalno zakonodajo, zadošča za zagotavljanje potrebnih informacij o vrsti proizvoda potrošnikom. Za ukrepe, ki so po nepotrebnem omejevalni, ni sprejemljiva nobena utemeljitev iz razlogov varstva potrošnikov (270).

7.2.3. Druge obvezne zahteve

Sodišče je sčasoma priznalo druge obvezne zahteve, ki lahko upravičijo ovire za prosti pretok blaga, kot so:

—

temeljne pravice: Sodišče je v zadevi Schmidberger priznalo, da je treba v nekaterih primerih varstvo temeljnih pravic (v tem primeru svobodo izražanja in svobodo zbiranja) uskladiti s temeljnimi svoboščinami iz Pogodbe, če se varstvo temeljnih pravic uporablja za utemeljitev omejitve temeljnih svoboščin (271);

—	izboljšanje delovnih razmer: ker zdravje in varnost pri delu spadata na področje javnega zdravja iz člena 36 PDEU, izboljšanje delovnih razmer pomeni obvezno zahtevo tudi v odsotnosti kakršnih koli pomislekov glede zdravja (272);

—

kulturni cilji (273): v zadevi, ki se je nanašala na francosko zakonodajo, namenjeno spodbujanju ustvarjanja kinematografskih del, se je zdelo, da je Sodišče priznalo, da lahko varstvo kulture pod določenimi pogoji pomeni obvezno zahtevo, ki lahko upraviči omejitve uvoza ali izvoza. Poleg tega je varstvo knjig kot predmetov kulturne dediščine priznano kot nujna zahteva v javnem interesu (274);

—

ohranjanje raznolikosti tiska (275): Po predhodni odločbi v zvezi z avstrijsko prepovedjo publikacij, ki bralcem nudijo možnost sodelovanja v igrah za nagrade, je Sodišče menilo, da lahko ohranjanje raznolikosti tiska pomeni prevladujočo zahtevo v javnem interesu. Navedlo je, da taka raznolikost prispeva k varovanju svobode izražanja, kot je zaščitena s členom 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah;

—

finančno ravnovesje sistema socialne varnosti: izključno gospodarski cilji ne morejo upravičiti ovire za prosti pretok blaga. Vendar je Sodišče v zadevi C-120/95, Decker, priznalo, da lahko tveganje resnega ogrožanja finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti pomeni nujen razlog v splošnem interesu, ki lahko upraviči oviro za prosti pretok blaga (276);

—	varnost v cestnem prometu: Sodišče je v več primerih tudi priznalo, da je varnost v cestnem prometu nujen razlog v javnem interesu, ki bi lahko upravičil oviro za prosti pretok blaga (277);

—	boj proti kriminalu: V zadevi v zvezi s portugalsko prepovedjo pritrjevanja barvnih folij na avtomobilska stekla (278) je Sodišče ugotovilo, da boj proti kriminalu lahko pomeni nujen razlog v javnem interesu, ki bi lahko upravičil oviro za prosti pretok blaga;

—

zaščita dobrega počutja živali: V zadevi C-219/07 je Sodišče navedlo, da je zaščita dobrega počutja živali legitimen cilj v javnem interesu. Navedlo je tudi, da se pomen tega cilja izraža v sprejetju protokola o zaščiti in dobrem počutju živali, ki so ga sprejele države članice ter je priložen Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (279);

—	promocija in spodbujanje uporabe enega od uradnih jezikov države članice: Sodišče je tudi menilo, da promocija in spodbujanje uporabe uradnega jezika države članice lahko pomenita legitimen cilj, ki lahko načeloma upraviči omejitev obveznosti, naloženih s pravom EU (280).

Kot je navedeno zgoraj, seznam obveznih zahtev ni izčrpen, temveč se stalno razvija v sodni praksi Sodišča.

7.3. Preskus sorazmernosti

Da bi bil državni ukrep upravičen iz razlogov iz člena 36 PDEU ali na podlagi obveznih zahtev, določenih v sodni praksi Sodišča, mora biti skladen z načelom sorazmernosti (281). Načelo sorazmernosti zahteva, da je sredstvo, ki ga izbere država članica, omejeno na tisto, kar je dejansko ustrezno in potrebno za zaščito zastavljenega legitimnega cilja (282). Preprosto rečeno, ustreznost zahteva, da je zadevni ukrep primeren za doseganje želenega cilja, medtem ko potrebnost zahteva, da izbrano sredstvo ne omejuje prostega pretoka blaga bolj, kot je potrebno. V zvezi s tem je treba oceniti, ali obstajajo kakršna koli sredstva, ki bi imela manj omejevalen učinek na trgovino znotraj Unije, vendar bi kljub temu dosegla enak rezultat. Zato je obstoj alternativnih ukrepov pomemben element pri analizi utemeljitve, ki jo zagotovi država članica. Sodišče je večkrat ugotovilo, da državni ukrepi niso bili sorazmerni zaradi dejstva, da so bili na voljo alternativni ukrepi (283).

Na primer, v zadevah C-28/09 in C-320/03 je Sodišče navedlo, da morajo organi pred sprejetjem tako radikalnega ukrepa, kot je popolna prepoved prometa na odseku avtoceste, ki je ključna povezava med določenimi državami članicami, dolžni pozorno preučiti možnost, da posežejo po ukrepih, ki manj omejujejo prosti pretok, in od njih odstopiti samo takrat, kadar so glede na zasledovani cilj očitno neustrezni (284). V zadevi C-549/15 v zvezi s sistemom preverjanja trajnosti bioplina je Sodišče menilo, da ni dokazano, da je izjema od načela prostega pretoka blaga potrebna za doseganje zadevnih ciljev. Razlog za to je bil, da organi niso konkretno dokazali obstoja razloga, ki bi se nanašal na javni interes, in sorazmernosti zadevnega ukrepa glede na zastavljeni cilj. Zato se je zadevni ukrep štel za neupravičenega (285).

V zadevi Scotch Whisky Association je Sodišče menilo, da zvišanje cene alkohola za doseganje cilja varovanja življenja in zdravja ljudi z uvedbo najnižje maloprodajne cene na enoto alkoholnih pijač morda ni sorazmerno. Vzrok za to je bila razpoložljivost manj omejevalnih sredstev, kot je zvišanje trošarin. Vendar je Sodišče nadalje navedlo, da mora predložitveno sodišče določiti, ali je to podano po podrobni analizi vseh upoštevnih elementov zadeve, ki mu je predložena. V zvezi s tem morajo biti razlogom, ki jih država članica navede kot utemeljitev, priloženi ustrezna dokazila ali analiza ustreznosti in sorazmernosti sprejetega omejevalnega ukrepa ter konkretni dokazi, ki utemeljujejo njene trditve (286). Ocena sorazmernosti ni omejena na ocenjevanje le dokazov ali informacij, ki so na voljo ob sprejetju ukrepa, ampak na ocenjevanje dokazov ali informacij, ki so na voljo, ko nacionalno sodišče izda odločbo (287).

Država članica mora dosledno in sistematično uresničevati navedene cilje (288). Če lahko država članica dokaže, da bi sprejetje alternativnega ukrepa škodovalo drugim pravnim interesom, se to upošteva pri oceni sorazmernosti (289). Zato je za oceno sorazmernosti značilno tehtanje konkurenčnih interesov v celotnem okviru zadeve.

Opozoriti je treba, da lahko države članice ob pomanjkanju usklajenih pravil na evropski ravni svobodno odločajo o ravni zaščite, ki jo nameravajo zagotoviti za zadevni pravni interes. Na nekaterih področjih Sodišče državam članicam dovoljuje določeno „polje proste presoje“ v zvezi s sprejetimi ukrepi in ravnjo zaščite, ki jo želi doseči, ki se lahko med državami članicami razlikujejo v skladu z nacionalnimi okoliščinami. Polje proste presoje je seveda širše na področjih, ki se štejejo za občutljivejša (290).

Ne glede na to relativno svobodo pri določanju ravni zaščite, ki se poskuša doseči, sama okoliščina, da se država članica odloči za sistem varstva, ki je drugačen od sistema, ki ga je sprejela druga država članica, ne more vplivati na presojo nujnosti in sorazmernosti določb, ki so sprejete v ta namen, in njihove sorazmernosti (291). Take določbe je treba oceniti le s sklicevanjem na cilje, ki jih zasledujejo nacionalni organi zadevne države članice, in raven zaščite, ki jo nameravajo zagotoviti (292).

Glede na vse večje število možnih utemeljitev je ocena sorazmernosti postala ključni in pogosto odločilni dejavnik pri razlogovanju Sodišča (293).

7.4. Dokazno breme

Država članica, ki trdi, da ima razlog, ki upravičuje omejitev prostega pretoka blaga, mora konkretno dokazati obstoj razloga, ki se nanaša na javni interes, potrebo po omejitvi in sorazmernost omejitve glede na zastavljeni cilj (294). Kot je pojasnjeno zgoraj, morajo biti utemeljitvi, ki jo zagotovi država članica, priloženi ustrezna dokazila ali analiza ustreznosti in sorazmernosti sprejetega omejevalnega ukrepa ter konkretni dokazi, ki omogočajo utemeljitev njenih trditev (295). V zvezi s tem se bo zgolj izjava, da je ukrep utemeljen z enim od sprejetih razlogov ali neobstojem analize možnih alternativ, štela za nezadovoljivo (296). Vendar je Sodišče navedlo, da to dokazno breme ne more biti takšno, da bi se od te države članice zahtevalo, naj pozitivno dokaže, da teh ciljev v enakih razmerah ne bi bilo mogoče izpolniti z nobenim drugim ukrepom, ki si ga je mogoče predstavljati (297).

8. POVEZAVA Z DRUGIMI SVOBOŠČINAMI IN ČLENI POGODBE, KI SE NANAŠAJO NA PROSTI PRETOK BLAGA

8.1. Temeljne svoboščine

8.1.1. Člen 45 PDEU – Prosto gibanje delavcev

Člen 45 PDEU (prej člen 39 ES) zagotavlja prosto gibanje delavcev v EU. Ta svoboščina vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva med delavci migranti v EU in domačimi delavci, kar zadeva dostop do dela in delovne pogoje ter davčne in socialne ugodnosti. Člen 45 PDEU prepoveduje ne le diskriminacijo na podlagi državljanstva, ampak tudi nacionalna pravila, ki se uporabljajo ne glede na narodnost zadevnega delavca, vendar ovirajo njegovo prosto gibanje.

Težave, povezane z gibanjem osebnih predmetov delavcev, bi se teoretično lahko ocenile v skladu s členom 34 PDEU ali členom 45 PDEU. Sodišče je obravnavalo to vprašanje v zadevi Weigel (298), ki se je nanašala na prevoz motornih vozil poročenega para iz njune matične države (Nemčija) v državo članico, v kateri se je mož zaposlil (Avstrija). Ob registraciji njunih motornih vozil v Avstriji je bil paru zaračunan pretirano visok davek. Par je trdil, da ju je davek odvračal od uveljavljanja njunih pravic na podlagi člena 45 PDEU.

Načeloma se je Sodišče s tem strinjalo, saj je menilo, da „bi lahko [davek] negativno vplival odločitev delavcev migrantov, da uveljavijo svojo pravico do prostega gibanja“ (299). Vendar je Sodišče iz drugih razlogov zavrnilo trditev para, da je davek pomenil kršitev člena 45 PDEU. Pripomniti je treba, da Sodišče ni izrecno odgovorilo na vprašanje, ali bi bilo treba take omejitve obravnavati izključno v skladu s členom 34 PDEU. Poleg tega še vedno obstaja negotovost glede primerov, v katerih bi bilo koristneje uporabiti člen 45 PDEU namesto člena 34 PDEU, ob upoštevanju, da se prejšnja določba uporablja samo za državljane države članice, člen 34 PDEU pa se uporablja za proizvode, ki prihajajo iz tretjih držav in so bili dani na trg v EU.

Opozoriti je treba, da v skladu s sodno prakso Sodišča nacionalna pravila, ki zahtevajo registracijo in/ali obdavčitev službenega vozila v državi članici, v kateri ima delavec, ki uporablja vozilo, stalno prebivališče, tudi če ima delodajalec, ki je dal vozilo na voljo delavcu, sedež v drugi državi članici in tudi če vozilo pretežno uporablja v državi članici, v kateri ima delodajalec sedež, pomenijo kršitev člena 45 PDEU (300). Razlog za to je, da lahko take določbe preprečujejo delavcu, da bi izkoriščal nekatere ugodnosti, kot je zagotovitev vozila, in ga lahko na koncu odvrnejo od dela v drugi državi članici.

To je bilo potrjeno pred kratkim v zadevi C-420/15, ki se je nanašala na kazenski postopek, ki so ga proti italijanskemu državljanu sprožili belgijski organi, ker je vozil svoje motorno vozilo, registrirano v Italiji, stalno prebivališče pa je imel v Belgiji. Vozilo je bilo namenjeno predvsem za uporabo v Italiji, v Belgiji pa se je uporabljalo samo občasno za vožnjo skozi državo. Sodišče je potrdilo, da je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki delavca, ki stalno prebiva v njej, zavezuje, da registrira vozilo, registrirano v drugi državi članici in namenjeno predvsem za uporabo v zadnjenavedeni državi (301).

8.1.2. Člena 49 in 56 PDEU – Svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev

Svoboda ustanavljanja, določena v členu 49 PDEU (prej člen 43 ES), in svoboda opravljanja (čezmejnih) storitev, določena v členu 56 PDEU (prej člen 49 ES), spadata med druge temeljne svoboščine iz Pogodbe, tesno povezane s prostim pretokom blaga. Svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev se nanašata na gospodarske dejavnosti samozaposlenih oseb (302). V primeru ustanavljanja se zadevna dejavnost izvaja ali družba ustanovi stalno in neprekinjeno ter za nedoločen čas (303) z dejansko ali zgolj možno čezmejno razsežnostjo (304). Nasprotno pa se v primeru čezmejnih storitev dejavnost izvaja začasno in priložnostno (305) ter vedno z jasno čezmejno razsežnostjo (306).

Opravljanje gospodarske dejavnosti samozaposlene osebe je skupno svobodi ustanavljanja in svobodi opravljanja storitev. Ker lahko ta gospodarska dejavnost, ki obsega opravljanje (pridobitne) storitve (307)), vključuje blago, bo nacionalni ukrep, ki vpliva na tako storitev, navadno vplival tudi na pretok zadevnega blaga. To nedvomno velja pri distribuciji blaga, ki je široko opredeljena kot pokrivanje prevoza (308) blaga, prodaje na debelo in prodaje na drobno (309), pa tudi v primeru, če se blago uporablja pri opravljanju dejavnosti, bodisi kot oprema ali kot material, ki je sestavni del storitve, ki se opravlja. Po drugi strani je jasno, da prosti pretok blaga v skladu s členom 34 PDEU vključuje ne le omejitve glede značilnosti blaga, ampak tudi omejitve glede njegovega trženja in njegove uporabe. Vprašanje, ali oceniti nacionalni ukrep, ki vpliva na take gospodarske dejavnosti, v skladu s svobodo ustanavljanja/svobodnega opravljanja storitev ali prostim pretokom blaga ali obojim, se zato ponavlja in ga je treba oceniti za vsak primer posebej. Na primer, omejitve glede oglaševanja (npr. oglasi za alkoholne pijače (310)) lahko po eni strani vplivajo na promocijski sektor kot ponudnike storitev, po drugi strani pa se lahko vpliv takih omejitev nanaša na določeno blago in možnosti za prodor na trg, s tem pa se ustvarjajo ovire za trgovino s proizvodi.

Sodišče meni, da Pogodbi prednostno ne razlikujeta med svobodo opravljanja storitev in drugimi temeljnimi svoboščinami (311), niti v zvezi s svobodo opravljanja storitev v skladu s členom 57 PDEU, ki se nanaša na svobodo opravljanja storitev, ki ima podrejeno vsebino glede na vsebino drugih svoboščin (312). Verjetno zaradi ekonomičnosti postopka, Sodišče v primeru, ko lahko nacionalni ukrep vpliva na več kot eno ene temeljno svoboščino, pogosto preuči zadevni ukrep ob upoštevanju samo ene temeljne svoboščine. V ta namen navadno odloči, katera od temeljnih svoboščin prevladuje (313). V nekaj primerih je ukrep preučilo z vidika obeh temeljnih svoboščin.

To je na primer opazno v zadevi C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, ki se je nanašala na dajatev za uporabo infrastrukture in oprostitev plačila davka na motorna vozila za vozila, registrirana v Nemčiji. Sodišče je ugotovilo, da Nemčija s tem, da je uvedla dajatev za uporabo infrastrukture in hkrati za lastnike vozil, registriranih v Nemčiji, določila olajšavo pri davku na motorna vozila vsaj v znesku, kakršen je znesek plačane dajatve, ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 18, 34, 56 in 92 PDEU (314).

Ukrepi, ki vplivajo na distribucijo blaga: Kar zadeva druge ukrepe, ki vplivajo na prevoz, prodajo na debelo in prodajo na drobno, lahko ti hkrati omejujejo prosti pretok blaga in svobodo opravljanja distribucijskih storitev. Po eni strani nekateri ukrepi, ki vplivajo na distribucijo, še vedno očitno spadajo na področje prostega pretoka blaga, kot so ukrepi, ki se osredotočajo na uvoz/izvoz kot tak (glej oddelek 4.1).

Za druge ukrepe, ki vplivajo na dejavnosti trgovine, pa se lahko prima facie domneva, da se osredotočajo na storitev same distribucije in ne na blago, ki se distribuira. Vendar se po oceni cilja – za vsak primer posebej – in zlasti oceni vpliva ukrepa za ta ukrep lahko šteje, da je povezan bolj z blagom, npr. glede:

—	sistemov dovoljenj za trgovce (ki niso posebej naslovljeni na uvoznike/izvoznike) – glej oddelek 4.5,

—	obveznosti za trgovce, da imenujejo predstavnike ali da zagotavljajo skladiščne prostore – glej oddelek 4.2,

—	cenovnega nadzora in obveznosti povračila – glej oddelka 4.4 in 4.11,

—	omejitev glede oglaševanja – glej oddelek 4.6.

Obstajajo tudi primeri, v katerih primarnega pomena ukrepa, kar zadeva cilj in vpliv, ni mogoče preprosto pripisati niti samemu blagu niti zadevni storitvi. Za nacionalne določbe, ki prepovedujejo dražbo blaga v določenih okoliščinah, se lahko, na primer, po eni strani šteje, da omejujejo storitveno dejavnost dražitelja (ki ima bodisi ustanovljen sedež bodisi opravlja čezmejne storitve), po drugi strani pa lahko ustvarjajo ovire za prodajo blaga (315).

Zdi se, da je koristno merilo ugotovitev pomembnega vpliva na dajanje proizvodov na trg. V zvezi z distribucijskimi storitvami je sodna praksa Sodišča v zvezi s tem sčasoma postala jasnejša, saj se lahko številni, če ne vsi, ukrepi, ki se osredotočajo na distribucijo blaga ali vplivajo nanjo, štejejo za „načine prodaje“ v skladu s sodno prakso v zadevi Keck (glej oddelek 3.4.2.2).

Ukrepi, ki vplivajo na uporabo blaga: Nazadnje, ukrepi, ki se osredotočajo in/ali vplivajo na blago, zlasti v zvezi z njegovo uporabo, so pogosto tesno povezani z opravljanjem storitvene dejavnosti. Zato imata svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev na splošno pomembno vlogo pri ocenjevanju dopustnosti ukrepa.

Prvi vidik, ki ga je treba upoštevati, je, ali je dejavnost, ki vključuje uporabo blaga, gospodarska dejavnost samozaposlene osebe, tj. ali vključuje pridobitno opravljanje storitev in dajanje blaga na trg. Če ni, se za ukrep lahko šteje, da se nanaša ali ima poseben vpliv na prosti pretok zadevnega blaga, vendar se tak ukrep ne bo nanašal na svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.

Vendar če je storitvena dejavnost, ki vključuje uporabo blaga (v širšem smislu, vključno z recikliranjem, ponovno uporabo ali odstranjevanjem blaga), gospodarska dejavnost samozaposlene osebe, bo ukrep, ki vpliva na uporabo uporabljenega blaga, pomemben za svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.

V nekaterih primerih vpliv na prosti pretok zadevnega blaga ni drugotnega pomena. Tudi v tem primeru se zdi, da je koristno merilo ugotovitev pomembnega (čeprav posrednega) vpliva na dajanje proizvoda na trg (316).

8.1.3. Členi 63 PDEU in naslednji – Prosti pretok kapitala in plačil

Prosti pretok kapitala in plačil urejajo členi 63 PDEU in naslednji (prej členi 56 ES in naslednji). Zlasti člen 63 PDEU prepoveduje omejitve pretoka kapitala in plačil med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami.

Svoboda pretoka nekaterih vrst kapitala je v praksi predpogoj za učinkovito uresničevanje drugih svoboščin, ki jih zagotavlja PDEU (317).

Kljub dejstvu, da je stičnih točk s prostim pretokom blaga malo, Sodišče že dolgo jasno navaja, da se plačilna sredstva ne štejejo za blago (318). Poleg tega je Sodišče potrdilo, da je treba materialni prenos sredstev šteti za pretok kapitala v smislu člena 63(1) PDEU ali, če tak prenos pomeni plačilo, povezano s trgovino z blagom ali storitvami, plačilo v smislu člena 63(2) PDEU (319).

Čeprav lahko čezmejni kapitalski tokovi redno vključujejo vlaganje sredstev (320), ni mogoče izključiti, da bi se v določenih okoliščinah lahko nanašali tudi na prenose v naravi. Sodišče je menilo, da v primeru, če davčni zavezanec države članice zaprosi za odbitek zneska, ki izraža vrednost donacij tretjim osebam, ki prebivajo v drugi državi članici, za davčne namene, ni pomembno, ali gre za donacije v denarju ali naravi. Take donacije spadajo tudi na področje uporabe člena 63 PDEU, tudi če gre za donacije v naravi v obliki predmetov za vsakdanjo uporabo (321).

Poleg tega je Sodišče obravnavalo tudi vprašanja registracije vozil z vidika člena 63 PDEU (322). Čeprav se navadno obravnava kot ovira za prosti pretok blaga, če ta postopek omejuje udeležbo nekaterih vozil v prometu med državami članicami, je Sodišče izvedlo oceno v zvezi s prostim pretokom kapitala, pri čemer je bilo vozilo brezplačno posojeno v čezmejni transakciji med državljani v različnih državah članicah (323).

8.2. Drugi ustrezni členi Pogodbe.

8.2.1. Člen 18 PDEU – Nediskriminacija na podlagi državljanstva

Člen 18 PDEU (prej člen 12 ES) prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva. V skladu z ustaljeno sodno prakso naj bi se ta določba uporabljala neodvisno le v primerih, ki jih ureja pravo EU, če niso določena posebna pravila o nediskriminaciji (324).

Načelo nediskriminacije na podlagi državljanstva v skladu s členom 18 PDEU je posebej izraženo v določbah Pogodbe o prostem gibanju, med drugim prostem gibanju delavcev v skladu s členom 45 PDEU in svobodo opravljanja storitev v skladu s členom 56 PDEU. Vendar je Sodišče v zadevi Avstrija/Nemčija preučilo sistem financiranja avtocest ob upoštevanju členov 18, 34, 56 in 92 PDEU. Za nemški nacionalni davčni ukrep je bilo na koncu ugotovljeno, da pomeni kršitev teh pogodbenih obveznosti, saj bi finančno breme nove dajatve v okviru sistema nosili izključno lastniki tujih vozil (325).

8.2.2. Člena 28 in 30 PDEU – Carinska unija

Čeprav člen 34 PDEU zajema netarifne ovire za trgovino, so vse carine in druge dajatve, ki imajo enak učinek, prepovedane v skladu s členoma 28 in 30 PDEU (prej člen 25 ES). Ta prepoved je splošna in absolutna. Nanaša se na vse carine in druge dajatve z enakim učinkom med državami članicami, ne glede na njihov znesek, oznako, način uporabe ali namen in namembnost ustvarjenih prihodkov (326).

Za razliko od člena 34 PDEU člena 28 in 30 PDEU ne dovoljujeta odstopanj (327). Vendar se za dajatve, ki se zaračunavajo za inšpekcijske preglede, izvedene za izpolnitev obveznosti, ki jih nalaga pravo EU, in dajatve, ki predstavljajo sorazmerno plačilo za storitev, ki je bila dejansko opravljena, ne bi uporabljal člen 30 PDEU (328).

Člena 28 in 30 PDEU bi bilo treba razlikovati od prepovedi diskriminatorne notranje obdavčitve iz člena 110 PDEU, ki je lahko predmet utemeljitev. Vedno je treba upoštevati, da se člena 30 in 110 PDEU medsebojno izključujeta (329).

Dajatve z enakim učinkom na carine iz člena 30 PDEU se naložijo enostransko na blago, ker to prečka mejo (330). Vendar pa bi bili s členom 110 PDEU zajeti nacionalni ukrepi, s katerimi se uvaja enaka dajatev na domače blago in enako izvoženo blago v isti fazi trženja, pri čemer je obdavčljivi dogodek, ki sproži dajatev, enak (331). Kadar se breme, ki ga nosi nacionalni proizvod, v celoti izravna s koristmi, ki izhajajo iz dajatve, taka dajatev izjemoma spada na področje uporabe členov 28 in 30 PDEU (332).

Nazadnje, Sodišče je pojasnilo, da bi morali imeti davčni zavezanci pravico do povračila dajatve, ki je v nasprotju s členom 30 PDEU, tudi če je bil v nacionalni zakonodaji določen tak mehanizem plačila dajatve, da se dajatev prevali na potrošnika (333).

8.2.3. Člen 37 PDEU – Državni monopoli

V skladu s prvim odstavkom člena 37 PDEU (prej člen 31 ES) „[d]ržave članice prilagodijo vse državne monopole tržne narave, s čimer zagotovijo, da je odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic“.

To ne pomeni, da je treba monopole ukiniti, ampak da jih je treba prilagoditi tako, da se odpravi njihov možen diskriminacijski učinek. Na splošno se člen 37 PDEU uporablja v okoliščinah, v katerih država: (1) podeli izključne pravice nabave ali prodaje in s tem omogoči nadzor uvoza ali izvoza ter (2) podeli pravice državnemu podjetju, državni instituciji ali, na podlagi pooblastila, zasebni organizaciji.

Člen 37 PDEU ima neposreden učinek in se uporablja samo za blago (zato ne zajema prostega pretoka storitev ali kapitala (334)). Poleg tega se določba Pogodbe nanaša na dejavnosti, neločljivo povezane s konkretno dejavnostjo monopola, in je tako nepomembna za nacionalne določbe, ki te povezave nimajo. Ta pristop kaže, da je člen 37 PDEU lex specialis glede na splošno določbo člena 34 PDEU. V zadevi Franzén v zvezi s švedskim monopolom nad prodajo alkohola na drobno je Sodišče menilo, da „pravila o obstoju in delovanju navedenega monopola“ (335) spadajo na področje uporabe člena 37 PDEU, medtem ko je „treba učinke drugih določb nacionalne zakonodaje na trgovanje znotraj Skupnosti, ki jih je mogoče ločiti od delovanja monopola, čeprav naj bi imele učinek na slednjega, preizkusiti glede na [člen 34 PDEU]“ (336).

V zadevi Hanner v zvezi s švedskim monopolom na prodajo zdravil na drobno je Sodišč trdilo, da „[je] cilj [člena 37 PDEU] odpravljanje ovir za prosti pretok blaga, vendar z izjemo omejevalnih učinkov glede menjav, ki so neločljivo povezane z obstojem zadevnih monopolov“ (337). Pozneje je Sodišče v zadevi Rosengren pojasnilo: „Sicer ukrep, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, […] vpliva na prosti pretok blaga v Evropski skupnosti, vendar ta sam po sebi s [švedskim] […] monopolom [nad prodajo alkohola na drobno] ne ureja izvajanja ekskluzivne pravice za prodajo na drobno alkoholnih pijač na švedskem ozemlju. Ta ukrep, ki se torej ne nanaša na monopolno izvajanje njegove posebne funkcije, se zato ne more šteti za ukrep, ki vpliva na obstoj monopola.“ (338)

To razlogovanje se ponavlja v novejši sodni praksi, na primer v zadevi ANETT, ki se nanaša na nacionalno zakonodajo, ki trgovcem na drobno s tobakom nalaga prepoved uvoza tobačnih proizvodov iz drugih držav članic. Prvič, Sodišče je navedlo, da se člen 37 PDEU uporablja, če se zadevna zakonodaja nanaša na delovanje monopola tržne narave in povzroča omejitve za trgovino, ki so neločljivo povezani z obstojem takega monopola. Drugič, navedlo je, da je treba pravila o obstoju in delovanju monopola preizkusiti glede na določbe člena 37 PDEU, ki se še posebej nanaša na primer, v katerem se izvajajo ekskluzivne pravice monopola. Posledično je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki jih je mogoče ločiti od delovanja monopola, čeprav učinkujejo nanj, preizkusiti glede na člen 34 PDEU (339).

V zadevi ANETT je Sodišče menilo, da, ker je posebna vloga zadevnega monopola v pridržanju ekskluzivne pravice do prodaje na drobno tobačnih proizvodov koncesionarjem, prepoved vpliva na prosti pretok blaga in ne ureja izvajanja izključne pravice v zvezi z monopolom. Za tako prepoved se je štelo, da jo je mogoče ločiti od delovanja monopola, saj ni povezana z načini prodaje tobačnih proizvodov na drobno, ampak s trgom, ki je višje v prodajni verigi takih proizvodov. Podobno prepoved ni bila usmerjena niti na prodajno mrežo monopola niti na trženje ali oglaševanje proizvodov, ki jih distribuira. Sodišče je ugotovilo, da je člen 37 PDEU, ker nacionalnega ukrepa ni bilo mogoče šteti za pravilo, ki se nanaša na obstoj delovanja monopola, nepomemben za določitev, ali je taka prepoved skladna s pravom EU (340).

V zadevi Visnapuu je Sodišče presojalo, ali je treba dovoljenje za prodajo na drobno, ki se zahteva za uvoz alkoholnih pijač za njihovo prodajo na drobno potrošnikom, ki prebivajo na Finskem, oceniti ob upoštevanju člena 34 PDEU ali člena 37 PDEU. Po navedbah finske vlade bi bilo treba sistem monopola oceniti ob upoštevanju člena 37 PDEU in sistema izdajanja dovoljenj ob upoštevanju člena 34 PDEU. Sodišče se je strinjalo in navedlo, da se s sistemi izdajanja dovoljenj ne ureja delovanje monopola ali izvajanje izključnih pravic, saj določajo, da osebe s potrebnim dovoljenjem lahko sodelujejo pri prodaji nekaterih kategorij alkoholnih pijač na drobno. V skladu s tem je mogoče te sisteme izdajanja dovoljenj ločiti od delovanja monopola in jih je treba presojati ob upoštevanju člena 34 PDEU (341). V skladu s sodbo v zadevi Franzén je Sodišče opozorilo, da člen 37 PDEU zahteva, da je monopol urejen tako, da odpravlja vsako diskriminacijo med državami članicami glede pogojev nabave in trženja, tako da trgovina z blagom iz drugih držav članic ne obravnava manj ugodno in da konkurenca med gospodarstvi držav članic ni izkrivljena (342).

Glede na sodno prakso se zdi, da se je Sodišče odločilo, da bo člena 34 in 37 PDEU štelo za medsebojno izključujoča. Če se zadevni nacionalni ukrep ne nanaša na izvajanje posebnega namena monopola, ne spada na področje uporabe člena 37 PDEU ter ga je treba oceniti v skladu s členoma 34 in 36 PDEU.

Po drugi strani pa je mogoče trditi tudi, da obstaja določeno prekrivanje med členom 37 PDEU in drugimi členi Pogodbe. Sodišče je v postopkih za ugotavljanje kršitev v zvezi z različnimi nacionalnimi monopoli na področju električne energije in plina (343) menilo, da je skupna uporaba členov 37 in 34 PDEU dejansko možna. Tak pristop bi pomenil, da bi bilo treba ukrep, povezan z državnim monopolom, najprej preučiti v skladu s členom 37 PDEU. Če se za ukrep šteje, da je diskriminatoren, preučitev v skladu s členoma 34 in 35 PDEU ne bo več potrebna. Po drugi strani bo v primeru, če se ugotovi, da ukrep ni diskriminatoren v skladu s členom 37 PDEU, tak ukrep treba preučiti v skladu s splošnimi določbami o prostem pretoku blaga.

8.2.4. Člen 107 PDEU – Državne pomoči

Člen 107 PDEU (prej člen 87 ES) določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami.

V zvezi s tem pravila o državni pomoči in členi 34–36 PDEU služijo skupnemu namenu, in sicer zagotavljanju prostega pretoka blaga med državami članicami v normalnih konkurenčnih pogojih (344). Vendar ker je njihova osnovna usmeritev različna, opredelitev državnega ukrepa kot državne pomoči ne izključuje samodejno nadzora nad shemo pomoči v zvezi z drugimi pravili EU, kot so členi 34–36 PDEU (345). Na primer, v prelomni zadevi Komisija proti Franciji (346) je Sodišče preučilo zakonitost ukrepa, ki je časopisnim založnikom zagotovil oprostitev davka, če se časopisi tiskajo v Franciji. Komisija je trdila, da to pomeni kršitev člena 34 PDEU, je francoska vlada pa je trdila, da bi bilo treba ukrep obravnavati v skladu s členom 107 PDEU, saj davčnih določb ni bilo mogoče ločiti od splošne sheme pomoči za časopisno založništvo. Sodišče je opomnilo, da Francija ni priglasila pomoči v skladu s členom 108(3) PDEU, in podalo naslednjo izjavo o načelu: „Zgolj dejstvo, da bi se nacionalni ukrep lahko opredelil kot pomoč […], ni zadosten razlog za njegovo izvzetje“, v skladu z določbami o prostem pretoku blaga (347). Poleg tega je Sodišče v predhodni odločbi v zadevi PreussenElektra (348) ugotovilo, da bi lahko nacionalni ukrep, ki se je nanašal na regionalno oskrbo z električno energijo, vsaj potencialno, oviral trgovino znotraj Unije. Ker pa je bil ukrep namenjen varstvu okolja s prispevanjem k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, se zanj ni štelo, da je v nasprotju s prostim pretokom blaga.

Hkrati zgolj dejstvo, da ukrep državne pomoči kot tak vpliva na trgovino znotraj EU, samo po sebi ne zadošča, da bi se ukrep hkrati opredelil kot ukrep, ki ima enak učinek v skladu s členom 34 PDEU. Namesto tega Sodišče razlikuje med vidiki, neločljivo povezanimi s ciljem pomoči, ter vidiki, ki jih je mogoče ločiti od pogojev in ukrepov, za katere se, čeprav so del sheme pomoči, lahko šteje, da niso potrebni za doseganje namena pomoči ali njeno ustrezno delovanje (349). Samo slednji vidiki so zajeti v členih 34–36 PDEU. Kot je navedlo Splošno sodišče v zadevi Castelnou Energía, SL (350), „da zgolj okoliščina, da lahko sistem pomoči, ki jih dodeli država ali so dodeljene iz državnih sredstev, že samo zato, ker daje prednost nekaterim podjetjem ali nacionalni proizvodnji nekaterih vrst blaga, vsaj posredno ovira uvoz podobnih ali konkurenčnih proizvodov iz drugih držav članic, še ne zadostuje za to, da bi pomoč izenačili s količinsko omejitvijo v smislu člena 34 PDEU“.

Iz sodne prakse je tudi jasno, da je nacionalno sodišče pristojno za oceno, ali je shema pomoči skladna z določbami Pogodbe, ki imajo neposreden učinek, razen tistih, ki se nanašajo na državne pomoči (npr. členi 34 do 36 PDEU; člen 63 PDEU (351)) samo, če je mogoče določbe oceniti ločeno in niso potrebne za doseganje cilja ali delovanje sheme pomoči (352). Zato člena 107 in 108 PDEU preprečujeta nacionalnemu sodišču, da bi izvedlo oceno državnega ukrepa v skladu z drugimi določbami, ki imajo neposredni učinek, če so slednje povezane z delovanjem in ciljem zadevnega ukrepa.

8.2.5. Člen 110 PDEU – Davčne določbe

Člen 110 PDEU (prej člen 90 ES) dopolnjuje določbe o odpravi carin in drugih dajatev, ki imajo enak učinek. Njegov cilj je zagotoviti prosti pretok blaga med državami članicami v normalnih pogojih konkurence z odpravo vseh oblik zaščite, ki je lahko rezultat uporabe notranje obdavčitve, ki diskriminira proizvode iz drugih držav članic (353). V zvezi s členom 34 PDEU se člen 110 šteje za lex specialis, kar pomeni, da primeri, zajeti v členu 110, izključujejo uporabo člena 34 PDEU. Tako je bilo v sodbi v zadevi Kawala (354), v kateri je Sodišče odločilo, da pristojbina za registracijo za uvožena rabljena vozila, ki je davčne narave, spada v člen 110 PDEU in da se zato člen 34 PDEU ne uporablja. Vendar je treba opozoriti, da morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso izvajati svojo pristojnost na področju neposredne obdavčitve na način, skladen s pravom EU in zlasti s temeljnimi svoboščinami, ki jih zagotavlja Pogodba (355).

Prvi odstavek člena 110 PDEU prepoveduje vsem državam članicam uvedbo notranje obdavčitve proizvodov drugih držav članic, ki bi bila višja od tiste za podobne domače proizvode. Ta določba je kršena, če sta davek, zaračunan na uvoženi proizvod, in davek, zaračunan na podoben domači proizvod, izračunana različno na podlagi različnih meril, ki vodijo, čeprav samo v nekaterih primerih, do višje obdavčitve uvoženega proizvoda.

Sodišče je opredelilo podobne proizvode kot proizvode, ki imajo podobne značilnosti in zadovoljujejo enake potrebe po mnenju potrošnikov, pri čemer se ne preverja, ali so popolnoma enaki, ampak ali je njihova uporaba podobna in primerljiva. V zadevi Komisija/Francija je Sodišče (356) menilo, da bi se cigarete iz temnega in svetlega tobaka lahko štele za podobne proizvode.

Praktičnih težav ni mogoče uporabiti za utemeljitev uporabe notranje obdavčitve, ki diskriminira proizvode iz drugih držav članic (357).

Drugi odstavek člena 110 PDEU je namenjen preprečevanju vseh oblik posrednega davčnega protekcionizma, ki bi vplival na proizvode iz drugih držav članic, ki sicer niso podobni domačim proizvodom, vendar konkurirajo nekaterim od njih. Višja obdavčitev proizvodov iz drugih držav članic v primerjavi s konkurenčnimi domačimi proizvodi je prepovedana, če vpliva na zadevni trg z zmanjševanjem možne porabe uvoženih proizvodov v prid konkurenčnim domačim proizvodom. V zadevi Komisija/Švedska je Sodišče (358) menilo, da imajo vina srednjega razreda (večinoma uvožena) zadostno število skupnih značilnosti z močnim pivom (večinoma domačim), da se lahko štejejo za konkurenčna močnemu pivu. Vendar je Sodišče v tej zadevi menilo, da ni dokazov, da bi razlika v davčni obravnavi zadevnih dveh proizvodov lahko vplivala na vedenje potrošnikov v zadevnem sektorju (brez varovalnega učinka).

Če se dajatev pobira od domačih in uvoženih proizvodov ter so prejemki namenjeni za financiranje dejavnosti, ki so koristne samo za domače proizvode, in tako delno (359) izravnavajo davčno breme, ki ga nosijo domači proizvodi, taka dajatev pomeni diskriminatorno obdavčitev, prepovedano s členom 110 PDEU (360).

8.2.6. Člen 351 PDEU

Člen 351 PDEU (prej člen 307 ES) se nanaša na pravice in obveznosti v skladu z mednarodnim pravom, ki so jih države članice sprejele pred letom 1958 ali pred datumom njihovega pristopa z eno ali več tretjimi državami. Pravilo je, da določbe Pogodbe ne vplivajo na te pravice in obveznosti, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

—

Mednarodni sporazum mora od države članice zahtevati in ji ne zgolj dovoljevati, da sprejme ukrep, ki je nezdružljiv z obveznostjo države članice na podlagi prava Unije. V zvezi s členom 34 PDEU je Sodišče v zadevi C-324/93 (361) začrtalo meje možnosti držav članic za sprejetje ukrepov, ki so v nasprotju z njihovimi obveznostmi iz zadevnega člena. Težava se je nanašala na zavrnitev podelitve dovoljenja za uvoz diamorfina (mamila, za katera velja Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961) v Združeno kraljestvo. Sodišče je presodilo, da dejstvo, da je bil ukrep „sprejet z mednarodnim sporazumom, ki je veljal pred Pogodbo ali pristopom države članice, in da država članica ohranja ukrep v skladu s členom [351], čeprav pomeni oviro, tega ukrep ne izključuje s področja uporabe člena [34], saj se člen [351] uporablja le, če sporazum državi članici nalaga obveznost, ki ni skladna s Pogodbo“.

Ugotovljeno je bilo, da se morajo države članice vzdržati sprejetja ukrepov, ki so v nasprotju s pravom EU, zlasti s pravili o prostem pretoku blaga, če mednarodni sporazumi, katerih podpisnice so, od njih ne zahtevajo, naj sprejmejo take ukrepe.

—	Sporazum ne izpodbija načel, ki tvorijo temelje pravnega reda EU.

9. IZVRŠEVANJE ČLENOV 34 IN 35 PDEU

9.1. Neposredni učinek – uveljavljanje zasebnega prava

Sodišče je priznalo, da je prepoved, določena v členu 34 PDEU, „obvezna in izrecna, njeno izvajanje pa ne zahteva nikakršnega poznejšega posredovanja držav članic ali institucij [Unije]“. Zato ima člen 34 PDEU „neposreden vpliv in ustvarja pravice posameznikov, ki jih mora nacionalno sodišče zaščititi“ (362).

Pozneje je Sodišče odločilo, da ima tudi člen 35 PDEU neposredni učinek ter da se njegove določbe prav tako „neposredno uporabljajo“ in „podeljujejo posameznikom pravice, ki jih morajo sodišča držav članic zaščititi“ (363).

Posamezniki se lahko sklicujejo na načelo prostega pretoka blaga in pravico do prostega pretoka blaga s sprožitvijo sodnega postopka pred nacionalnim sodiščem. Slednje lahko zavrne uporabo katerega koli nacionalnega pravila, za katero se šteje, da je v nasprotju s členoma 34 in 35 PDEU. Nacionalna sodišča morajo morda tudi oceniti, v kakšnem obsegu je ovira za uvoz ali izvoz utemeljena v smislu obveznih zahtev ali ciljev javnega interesa, navedenih v členu 36 PDEU.

9.2. SOLVIT

SOLVIT je mreža (www.europa.eu/solvit), namenjena reševanju težav, ki jih povzroča napačna uporaba prava na področju notranjega trga (364). V ta namen so vse države članice EGS vzpostavile svoje centre SOLVIT, ki neposredno komunicirajo preko spletne podatkovne zbirke. Centri SOLVIT so del nacionalne uprave ter namenjeni zagotavljanju rešitev težav za državljane in podjetja v roku desetih tednov. V priporočilu Komisije iz leta 2001 (365), ki ga je odobrilo Sodišče, je določen poslovnik v okviru mreže SOLVIT. Evropska komisija nadzira mrežo in, po potrebi, pomaga pospešiti reševanje pritožb. Mreža SOLVIT je leta 2018 obravnavala nad 2 000 zadev, stopnja rešenih primerov pa je bila v navedenem letu 90-odstotna.

Poleg tega je bil z Uredbo (EU) 2019/515 o vzajemnem priznavanju blaga uveden nov postopek reševanja težav, povezan z mrežo SOLVIT. Člen 8 Uredbe določa postopek, ki se uporablja v primerih, v katerih so nacionalni organi izdali upravno odločbo. Centri SOLVIT, vključeni v ta postopek, lahko zahtevajo, da Komisija oceni združljivost upravne odločbe in izda mnenje. Ta postopek vključuje daljše roke kot običajni postopek SOLVIT.

9.3. Postopek za ugotavljanje kršitev v skladu s členoma 258 in 260 PDEU

9.3.1. Postopek za ugotavljanje kršitev

Komisija lahko v svoji vlogi „skrbnice pogodbe“ v odziv na pritožbo ali na lastno pobudo začne postopek za ugotavljanje kršitev zoper državo članico, za katero se šteje, da ni izpolnila svojih obveznosti v zvezi s pravom EU.

V členu 258 PDEU (prej člen 226 ES) so določeni formalni koraki postopka za ugotavljanje kršitev. Prva faza je pošiljanje uradnega opomina zadevni državi članici z zahtevo, da do določenega datuma, navadno v dveh mesecih, predloži svoje pripombe.

Glede na odgovor ali, če odgovora ni, se lahko Komisija odloči, da državi članici pošlje obrazloženo mnenje. V obrazloženem mnenju je pojasnjeno, zakaj Komisija meni, da je prišlo do kršitve prava EU, in se poziva državo članico, da do določenega datuma, navadno v dveh mesecih, izpolni svoje obveznosti v zvezi s pravom EU. Če država članica ne izpolni svojih obveznosti v zvezi s pravom EU, se lahko Komisija odloči za predložitev zadeve Sodišču, da pridobi izjavo, da je kršena zakonodaja EU.

Uradni opomin in obrazloženo mnenje, ki ju izda Komisija, razmejujeta predmet spora, tako da ga pozneje ni mogoče razširiti. Zato morajo obrazloženo mnenje in postopki, ki jih sproži Komisija, temeljiti na enakih razlogih kot tisti, ki so navedeni v uradnem opominu, s katerim se začne predhodni postopek (366).

Če Sodišče v pravnomočni odločbi o vprašanju ugotovi, da je bila kršena zakonodaja EU, mora zadevna država članica sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Če kršitev ne preneha, lahko Komisija zadevo še enkrat predloži Sodišču in zaprosi za uporabo finančnih sankcij (pavšalni znesek in dnevna denarna kazen). Postopek za drugo predložitev Sodišču je določen v členu 260(2) PDEU. V skladu s tem postopkom in če država članica ni izvršila sodbe Sodišča, Komisija (1) pošlje dopis državi članici o njeni obveznosti izvršitve; (2) nato pošlje uradni opomin in na koncu (3) lahko predloži zadevo Sodišču (druga predložitev). Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove prve sodbe, lahko naloži finančne sankcije. Te finančne sankcije naj bi imele odvračilni učinek in naj bi države članice spodbujale, da čim prej izpolnijo svoje obveznosti v zvezi s pravom EU (367).

9.3.2. Pritožbe

Kdor meni, da je ukrep države članice v nasprotju s členi 34–36 PDEU, lahko vloži pritožbo pri Evropski komisiji. Dejansko velik del postopkov za ugotavljanje kršitev, povezanih s prostim pretokom blaga, sproži Komisija na podlagi pritožbe. Zaporedna sporočila Komisije o odnosu s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava EU (368) določajo pravila o obravnavanju pritožb.

Pritožbe se vložijo na standardnem pritožbenem obrazcu. Pritožbeni obrazec na zahtevo lahko pošlje Komisija, na voljo pa je tudi na spletišču portala Europa (369). Pritožbe je treba vložiti v preko spleta ali v pisni obliki z dopisom, ki se pošlje na Generalni sekretariat Komisije na naslov „1049 Brussels, Belgium“, oziroma se vložijo pri enem od uradov Komisije v državah članicah. Standardni pritožbeni obrazec se lahko predloži preko spleta ali pošlje po pošti v katerem koli uradnem jeziku EU.

Prvotno potrdilo o prejemu bo Komisija poslala pritožniku v 15 delovnih dneh. V enem mesecu od tega potrdila bo Komisija odločila, ali bi bilo treba predloženo pritožbo evidentirati.

Pritožnik uradno sicer ne sodeluje v nobenem postopku, sproženem zoper državo članico, vendar je treba opozoriti, da ima nekatere pomembne upravne pravice:

—	Komisija ne bo razkrila njegove identitete, razen če se je izrecno strinjal z razkritjem.

—	Komisija si bo prizadevala sprejeti meritorno odločitev (ali začeti postopek za ugotavljanje kršitev ali zaključiti zadevo) v dvanajstih mesecih po evidentiranju pritožbe.

—	Komisija bo pritožnika obveščala o glavnih korakih v procesu. Ustrezna služba Komisije ga bo vnaprej obvestila, če bo načrtovala končanje postopka v zadevi, in mu s tem omogočila, da se odzove z zagotovitvijo novih dejstev ali elementov.

—	Če Komisija po preiskavi meni, da gre dejansko za kršitev prava EU, lahko sproži postopek za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 258 PDEU.

Komisija je kot skrbnica Pogodbe zelo pazljiva pri zagotavljanju splošne skladnosti s pravom EU ter spremljanju upoštevanja pravil in obveznosti iz Pogodbe ali sekundarne zakonodaje s strani držav članic. Vendar iz različnih razlogov pravni postopki, kot so postopki za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 258 PDEU, morda ne zagotavljajo vedno najboljšega možnega sredstva za obravnavanje določenega vprašanja. Zato je treba poudariti, da ima Komisija, čeprav je v celoti zavezana svoji vlogi nadzorovanja spoštovanja prava EU s strani držav članic, široko polje proste presoje glede začetka postopkov za ugotavljanje kršitev (370).

10. POVEZANI INSTRUMENTI SEKUNDARNEGA PRAVA

10.1. Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (371)

Direktiva (EU) 2015/1535 nalaga državam članicam Evropske unije, da obvestijo Komisijo in druge države članice o vseh osnutkih tehničnih predpisov v zvezi s proizvodi ali storitvami informacijske družbe, preden jih sprejmejo. Svoje tehnične predpise v okviru Informacijskega sistema o tehničnih predpisih (TRIS) priglasijo tudi države EGP, Švica in Turčija.

Komisija in države članice delujejo preko sistema preventivnega nadzora. Med obdobji mirovanja se morajo države članice vsaj tri mesece vzdržati sprejetja svojih priglašenih osnutkov predpisov, medtem ko se jih preučuje. V tem obdobju lahko poteka dvostranska razprava z organi držav članic. Če se ugotovi, da osnutek predpisa krši zakonodajo EU o notranjem trgu, se lahko obdobje mirovanja podaljša do šest mesecev. Lahko se naloži celo podaljšanje za 18 mesecev s sklepom o nasprotovanju, če se Svet sprejme stališče o isti vsebini, ki jo zajema priglašeni osnutek predpisa (372).

Cilj postopka je zato odpraviti vse ovire za nemoteno delovanje notranjega trga, preden se sploh pojavijo, in s tem preprečuje popravno ukrepanje, ki je vedno bolj obremenjujoče.

V skladu s sodno prakso Sodišča (glej sodbi v zadevah CIA Security in Unilever (373)) tehničnega predpisa, ki ni bil priglašen v fazi osnutka ali je bil sprejet med obveznim obdobjem mirovanja, ni mogoče uporabiti, zato ga nacionalna sodišča ne morejo uveljavljati zoper posameznike. To je pozneje potrdilo tudi Sodišče (374).

10.2. Uredba (EU) 2019/515 – uredba o vzajemnem priznavanju

Leta 2008 je zakonodajalec EU sprejel Uredbo (ES) št. 764/2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici. Glavni cilj te uredbe je bil opredeliti pravice in obveznosti nacionalnih organov in podjetij, kadar prvi nameravajo zavrniti dostop proizvoda, ki se zakonito trži v drugi državi članici, na trg. Z Uredbo je bilo dokazno breme naloženo nacionalnim organom, ki nameravajo zavrniti dostop na trg, saj od njih zahteva, da navedejo tehnične ali znanstvene razloge za njihov namen, da zavrnejo dostop proizvoda na nacionalni trg. Gospodarskemu subjektu je bilo omogočeno, da se zagovarja in da predloži trdne argumente pristojnim organom.

Z Uredbo so bile vzpostavljene tudi „kontaktne točke za proizvode“ v vsaki državi članici, ki podjetjem in pristojnim organom v drugih državah članicah zagotavljajo informacije o tehničnih predpisih za proizvode in o izvajanju načela vzajemnega priznavanja.

Z Uredbo (EU) 2019/515 o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, je bila z 19. aprilom 2020 razveljavljena Uredba (ES) št. 764/2008.

Namen Uredbe (EU) 2019/515 je povečati pravno varnost za podjetja in nacionalne organe. Uredba uvaja izjavo o vzajemnem priznavanju (lastna izjava), s katero gospodarski subjekti dokažejo, da se je blago zakonito tržilo v drugi državi članici, vzpostavlja nov postopek reševanja težav, ki temelji na mreži SOLVIT, in določa tesnejše upravno sodelovanje ter skupno orodje IT za okrepitev komuniciranja, sodelovanja in zaupanja med nacionalnimi organi.

Podrobnejše informacije o Uredbi (EU) 2019/515 so na voljo v ločenih smernicah.

10.3. Uredba (ES) št. 2679/98 – uredba o jagodah

Uredba Sveta (ES) št. 2679/98 o delovanju notranjega trga glede prostega pretoka blaga med državami članicami (375) določa posebne postopke za spoprijemanje z resnimi ovirami za prosti pretok blaga med državami članicami, ki povzročajo veliko izgubo za prizadete posameznike in zahtevajo takojšnje ukrepanje. Take ovire so lahko, na primer, rezultat pasivnosti nacionalnih organov ob nasilnih dejanjih posameznikov ali nenasilnih zaporah meja ali ukrepov države članice, kot je institucionalizirano bojkotiranje uvoženih proizvodov.

Uredba določa postopek opozarjanja ter izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo. Poleg tega opominja države članice na njihovo obveznost, da sprejmejo potrebne in sorazmerne ukrepe za zagotovitev prostega pretoka blaga in obveščajo Komisijo o njih, ter pooblašča Komisijo, da zadevni državi članici pošlje obvestilo, s katerim zahteva, da se zadevni ukrepi sprejmejo v zelo kratkem roku (376).

(1) COM(2020) 94, 10.3.2020.

(2) Vodnik za uporabo določb Pogodbe, ki urejajo prosti pretok blaga, 2010.

(3) http://eur-lex.europa.eu/sl/index.htm

(4) http://curia.europa.eu/juris/recherche.jsf?language=sl. Opozoriti bi bilo treba, da se v vodniku uporablja številčenje iz PDEU tudi pri sklicevanju na sodbe Sodišča, izdane na podlagi Pogodbe ES.

(5) Sporočilo Komisije: Enotni trg v spreminjajočem se svetu – Edinstveno sredstvo, ki potrebuje obnovljeno politično zavezanost (COM(2018) 772 final).

(6) Glej na primer sodbo z dne 1. julija 2014 v zadevi C-573/12, Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 57, in sodbo z dne 4. oktobra 2018 v zadevi C-242/17, L.E.G.O, ECLI:EU:C:2018:804, točka 52.

(7) Sodba z dne 24. marca 2009 v zadevi C-445/06, Danske Slagterier/Zvezna republika Nemčija ECLI:EU:C:2009:178, točka 26.

(8) Sodba z dne 14. decembra 2004 v zadevi C-309/02, Radlberger Spitz, ECLI:EU:C:2004:799, točka 53.

(9) Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (UL L 190, 12.7.2006, str. 1).

(10) Sodba z dne 12. decembra 2013 v zadevi C-292/12, Ragn-Sells, ECLI:EU:C:2013:820, točki 49 in 50.

(11) Sodba z dne 10. decembra 1968 v zadevi 7/68, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:1968:51.

(12) Sodba z dne 10. decembra 1968 v zadevi 7/68, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:1968:51. Sodba z dne 23. novembra 1978 v zadevi 7/78, R/Thompson, Johnson in Woodiwiss, ECLI:EU:C:1978:209.

(13) Sodba z dne 23. februarja 1995 v zadevi C-358/93, Bordessa, ECLI:EU:C:1995:54.

(14) Sodba z dne 27. januarja 2009 v zadevi C-318/07, Persche, ECLI:EU:C:2009:33, točka 29.

(15) Sodba z dne 9. julija 1992 v zadevi C-2/90, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:1992:310, točke 23–28.

(16) Sodba z dne 27. aprila 1994 v zadevi C-393/92, Municipality of Almelo in drugi/NV Energiebedrijf Ijsselmij, ECLI:EU:C:1994:171.

(17) Sodba z dne 23. oktobra 1997 v zadevi C-159/94, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:1997:501.

(18) Sodba z dne 9. decembra 2010 v zadevi C-421/09, Humanplasma GmbH/Republika Avstrija, ECLI:EU:C:2010:760, točke 27–30, kot je bila potrjena s sodbo z dne 8. junija 2017 v zadevi C-296/15, Medisanus, ECLI:EU:C:2017:431, točka 53.

(19) Glej točko 7.1.2 za več informacij o razmerju med členi 34–36 in 56 PDEU.

(20) Sodba z dne 21. oktobra 1999 v zadevi C-97/98, Peter Jägerskiöld/Torolf Gustafsson, ECLI:EU:C:1999:515.

(21) Sodba z dne 18. junija 2019 v zadevi C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, ECLI:EU:C:2019:504, točki 39 in 40.

(22) Sodba z dne 25. julija 1991 v zadevi C-1/90, Aragonesa de Publicidad/Departamento de sanidad, ECLI:EU:C:1991:327.

(23) Sodba z dne 3. marca 1988 v zadevi 434/85, Allen & Hanburys, ECLI:EU:C:1988:109, točka 25; Sodba z dne 13. marca 2008 v zadevi C-227/06, Komisija/ Belgija, ECLI:EU:C:2008:160, točka 37.

(24) Glej sodbo z dne 18. maja 1989 v združenih zadevah 266 in 267/87, R/Royal Pharmaceutical Society of Great Britain, ECLI:EU:C:1989:205; Sodba z dne 15. decembra 1993 v zadevi C-292/92, Hünermund, ECLI:EU:C:1993:932.

(25) Sodbe z dne 24. novembra 1982 v zadevi 249/81, Komisija/Irska (Buy Irish), ECLI:EU:C:1982:402; Sodba z dne 13. decembra 1983 v zadevi 222/82, Apple and Pear Development Council, ECLI:EU:C:1983:370; Sodba z dne 5. novembra 2002 v zadevi C-325/00, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2002:633. Sodba z dne 13. marca 2008 v zadevi C-227/06, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:2008:160.

(26) Sodba z dne 12. julija 2012 v zadevi C-171/11, Fra.bo Spa/Deutsche Vereinigung des Gas und Wasserfaches eV (DVGW) – Technisch Wissenschaftlicher Verein, ECLI:EU:C:2012:453, točki 2012 in 32. 31–32.

(27) Sodba z dne 17. aprila 2007 v zadevi C-470/03, AGM-Cosmet SRl ECLI:EU:C:2007:213.

(28) Sodba z dne 9. decembra 1997 v zadevi C-265/95, Komisija/Francija ECLI:EU:C:1997:595.

(29) Sodba z dne 12. julija 2005 v združenih zadevah C-154/04 in C-155/04, Alliance for Natural Health, ECLI:EU:C:2004:848, točki 47 in 52.

(30) Sodbe z dne 24. novembra 1982 v zadevi 249/81, Komisija/Irska (Buy Irish), ECLI:EU:C:1982:402; Sodba z dne 13. marca 2008 v zadevi C-227/06, Komisija/Belgija ECLI:EU:C:2008:160.

(31) Sodba z dne 9. maja 1985 v zadevi 21/84, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:1985:184. Sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi C-387/99 Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2004:235, točka 42; Sodba z dne 5.marca 2009 v zadevi C-88/07, Komisija/Španija, ECLI:EU:C:2009:123; Sodba z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska, ECLI:EU:C:2003:492, točka 40.

(32) Sodba z dne 9. maja 1985 v zadevi 21/84, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:1985:184, točke 11–15;

(33) Sodba z dne 5. marca 2009 v zadevi C-88/07 Komisija/Španija, ECLI:EU:C:2009:123, točke 54–66 in 116.

(34) Sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi C-387/99 Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2004:235, točka 83.

(35) Sodba z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska ECLI:EU:C:2003:492, točka 40.

(36) Sodba z dne 9. decembra 1997 v zadevi C-265/95, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:1997:595, točka 31; glej tudi sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi C-112/00, Schmidberger, ECLI:EU:C:2003:333, točka 60, zlasti v zvezi z možnimi utemeljitvami (svoboda izražanja in svoboda zbiranja).

(37) Sodba z dne 14. decembra 2004 v zadevi C-309/02 Radlberger Spitz ECLI:EU:C:2004:799, točka 80.

(38) Glej člen 355 PDEU.

(39) UL L 35, 13.2.1996, str. 1.

(40) Sodba z dne 11. julija 1974 v zadevi 8/74, Dassonville, ECLI:EU:C:1974:82, točka 5.

(41) Sodba z dne 8. junija 1971 v zadevi 78/70, Deutsche Grammophon/Metro, ECLI:EU:C:1971:59.

(42) Sodba z dne 10. januarja 1985 v zadevi 229/83 Leclerc/Au Ble Vert, ECLI:EU:C:1985:1.

(43) Sodba z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-30/01 Komisija/Združeno kraljestvo, ECLI:EU:C:2003:489, točke 49–54.

(44) Sodba z dne 5. aprila 1984 v zadevi 177/82, Van de Haar, ECLI:EU:C:1984:144; sodba z dne 14. marca 1985 v zadevi 269/83, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:1985:115; sodba z dne 5. junija 1986 v zadevi 103/84, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:1986:229.

(45) Sodba z dne 3. decembra 1998 v zadevi C-67/97, Ditlev Blühme, ECLI:EU:C:1998:584.

(46) Sodba z dne 14. julija 1994 v zadevi C-379/92, Peralta, ECLI:EU:C:1994:296; sodba z dne 21. septembra 1999 v zadevi C-44/98, BASF, ECLI:EU:C:1999:440. Prim. tudi sodbo z dne 26. maja 2005 v zadevi C-20/03, Burmanjer, ECLI:EU:C:2005:307.

(47) Sodba z dne 20. septembra 2007 v zadevi C-297/05, Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2007:531, točka 63.

(48) Sodba z dne 12. julija 1973 v zadevi 2/73, Riseria Luigi Geddo/Ente Nationale Risi, ECLI:EU:C:1973:89.

(49) Sodba z dne 19. decembra 1968 v zadevi 13/68, Salgoil SpA/Italian Ministry of Foreign Trade, ECLI:EU:C:1968:54.

(50) Zadeva 8/74, Dassonville ECLI:EU:C:1974:82. Za zgodovinsko ozadje glej tudi Direktivo Komisije 70/50/EGS z dne 22. decembra 1969, ki temelji na določbah člena 33(7) o odpravi ukrepov, ki imajo enak učinek kot količinske omejitve pri uvozu in ki jih ne zajemajo drugi predpisi, sprejeti skladno s Pogodbo o ustanovitvi EGS (UL L 13, 19.1.1970, str. 29).

(51) Sodba z dne 11. julija 1974 v zadevi 8/74, Dassonville, ECLI:EU:C:1974:82, točka 5.

(52) Sodba z dne 20. februarja 1979 v zadevi 120/78, Rewe Zentrale/Bundesmonopolverwaltung für Branntwein, ECLI:EU:C:1979:42.

(53) Primeri ukrepov z enakim učinkom vključujejo zahteve glede sestave ali katere koli druge zahteve glede proizvodov, ki omejujejo distribucijsko verigo in dajejo prednost domačemu blagu.

(54) Glej med drugim sodbe z dne 10. februarja 2009 v zadevi C-110/05, Komisija proti Italiji, ECLI:EU:C:2009:66, točka 37; z dne 26. aprila 2012 v zadevi C-456/10, ANETT, ECLI:EU:C:2012:241, in z dne 19. oktobra 2016 v zadevi C-148/15, Deutsche Parkinson Vereinigung, ECLI:EU:C:2016:776.

(55) Sodba z dne 3. aprila 2014 v zadevi C-428/12, Komisija proti Španiji, ECLI:EU:C:2014:218, točka 29.

(56) Sodba z dne 10. februarja 2009 v zadevi C-110/05, Komisija proti Italiji, ECLI:EU:C:2009:66, točka 56.

(57) Sodba z dne 18. junija 2019 v zadevi C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, ECLI:EU:C:2019:504, točke 125–134.

(58) Sodba z dne 1. julija 2014 v zadevi C-573/12, Ålands Vindkraft, ECLI:EU:C:2014:2037, točke 67–75, 82 in 119. Vendar je Sodišče zadevni ukrep štelo za utemeljen s ciljem spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije.

(59) Sodba z dne 10. aprila 2008 v zadevi C-265/06, Komisija/ Portugalska, ECLI:EU:C:2008:210.

(60) Prav tam, točka 15.

(61) Prav tam, točka 33.

(62) Sodba z dne 10. februarja 2009 v zadevi C-110/05, Komisija proti Italiji, ECLI:EU:C:2009:66.

(63) Sodba z dne 10. februarja 2009 v zadevi C-110/05, Komisija proti Italiji, ECLI:EU:C:2009:66, točka 57.

(64) Sodba z dne 4. junija 2009 v zadevi C-142/05, Mickelsson in Roos, ECLI:EU:C:2009:336.

(65) Sodba z dne 4. junija 2009 v zadevi C-142/05, Mickelsson in Roos, ECLI:EU:C:2009:336, točka 28.

(66) Sodba z dne 4. junija 2009 v zadevi C-142/05, Mickelsson in Roos, ECLI:EU:C:2009:336, točki 39 in 40. V zvezi s tem glej tudi sodbo z dne 15. aprila 2010 v zadevi C-433/05, Sandström, ECLI:EU:C:2010:184.

(67) Sodba z dne 15. aprila 2010 v zadevi C-433/05, Sandström, ECLI:EU:C:2010:184, točka 40. Ta zadeva je tudi primer v proces pristopa, osredotočenega na sorazmernost, ki temelji na oceni Sodišča v zadevi Mickelsson.

(68) Sodba z dne 24. novembra 1993 v združenih zadevah C-267/91 in C-268/91, Keck in Mithouard, ECLI:EU:C:1993:905.

(69) Sodba z dne 24. novembra 1993 v združenih zadevah C-267/91 in C-268/91, Keck in Mithouard, ECLI:EU:C:1993:905, točka 16.

(70) Sodba z dne 18. junija 2019 v zadevi C-591/17, Republika Avstrija, ECLI:EU:C:2019:504, točka 129.

(71) Glej sodbo z dne 9. februarja 1995 v zadevi C-412/93, Leclerc-Siplec, ECLI:EU:C:1995:26, točka 22 in z dne 28. oktobra 1999 v zadevi C-6/98, ARD, ECLI:EU:C:1999:532, točka 46.

(72) Glej npr. sodbo z dne 2. junija 1994 v združenih zadevah C-401/92 in C-402/92, Tankstation ’t Heukske in Boermans ECLI:EU:C:1994:220, točka 14, in z dne 2. junija 1994 v združenih zadevah C-69/93 in C-258/93, Punto Casa, ECLI:EU:C:1994:226.

(73) Glej sodbo z dne 29. junija 1995 v zadevi C-391/92, Komisija/Grčija, ECLI:EU:C:1995:199, točka 15.

(74) Glej sodbi z dne 11. avgusta 1995 v zadevi C-63/94, Belgapom, ECLI:EU:C:1995:270, in z dne 21. septembra 2016 v zadevi C-221/15, Etablissements Fr. Colruyt NV, ECLI:EU:C:2016:704, točka 37.

(75) Sodba z dne 14. septembra 2006 v združenih zadevah C-158/04 in C-159/04, Alfa Vita, ECLI:EU:C:2006:562.

(76) Prav tam, točki 18 in 19.

(77) Sodba z dne 17. januarja 2002 v zadevi C-159/00, Sapod Audic in Eco-Emballages, ECLI:EU:C:2002:343.

(78) Prav tam, točka 71. Če bi se ukrep razlagal, kot da uvaja obveznost uporabe oznake ali etikete, bi pomenil tehnični predpis v smislu Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (UL L 204, 21.7.1998, str. 37). V takem primeru bi se posameznik lahko skliceval na dejstvo, da zadevna nacionalna določba ni bila priglašena. Potem je za zavrnitev uporabe te določbe pristojno nacionalno sodišče.

(79) Sodba z dne 6. junija 2002 v zadevi C-159/00, Sapod Audic/Eco-Emballages, ECLI:EU:C:2002:343, točka 72.

(80) Glej sodbi z dne 25. marca 2004 v zadevi C-71/02, Karner, ECLI:EU:C:2004:181 (prepoved sklicevanja na dejstvo, da blago prihaja iz stečajne mase), in z dne 23. februarja 2006 v zadevi C-441/04, A-Punkt, ECLI:EU:C:2006:141 (prodaja od vrat do vrat), pa tudi podobno utemeljitev iz sodbe z dne 26. maja 2005 v zadevi C-20/03, Burmanjer, ECLI:EU:C:2005:307.

(81) Sodba z dne 20. februarja 1979 v zadevi 120/78, Rewe Zentrale/Bundesmonopolverwaltung für Branntwein, ECLI:EU:C:1979:42. Čeprav načelo najprej ni bilo izrecno navedeno v sodni praksi Sodišča, je zdaj v celoti priznano (glej na primer sodbi z dne 10. februarja 2009 v zadevi C-110/05, Komisija proti Italiji, ECLI:EU:C:2009:66, točka 34, in z dne 18. oktobra 2012 v zadevi C-385/10, Elenca, ECLI:EU:C:2012:634, točka 23).

(82) Sodba z dne 2. maja 1990 v zadevi C-111/89 Staat der Nederlanden/P. Bakker Hillegom BV, ECLI:EU:C:1990:177, točka 8.

(83) Sodba z dne 22. septembra 2016 v zadevi C-525/14, Komisija/Češka republika, ECLI:EU:C:2016:714, točka 35.

(84) Sodba z dne 22. septembra 2016 v zadevi C-525/14, Komisija/Češka republika, ECLI:EU:C:2016:714, točka 39.

(85) Uredba (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 764/2008 (UL L 91, 29.3.2019, str. 1).

(86) Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES (UL L 218, 13.8.2008, str. 21). Za podrobnosti glej točko 8.3 tega vodnika.

(87) Sodba z dne 15. decembra 1971 v združenih zadevah 51 do 54/71, International Fruit Company/Produktschap voor Groenten en Fruit, ECLI:EU:C:1971:128, in z dne 15. marca 2007 v zadevi C-54/05, Komisija/Finska, ECLI:EU:C:2007:168, točka 31.

(88) Sodba z dne 8. julija 1975 v zadevi 4/75, Rewe Zentralfinanz/Landwirschaftskammer, ECLI:EU:C:1975:98.

(89) Sodba z dne 15. aprila 1997 v zadevi C-272/95, Dt. Milchkontor II, ECLI:EU:C:1997:191.

(90) Sodba z dne 21. decembra 2011 v zadevi C-28/09, Komisija/Avstrija, ECLI:EU:C:2011:854, točka 119.

(91) Sodba z dne 2. marca 1983 v zadevi 155/82, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:1983:53, točka 7.

(92) Prav tam, točka 12. Glej tudi sodbi z dne 2. oktobra 2003 v zadevi C-12/02, Grilli, ECLI:EU:C:2003:538, točki 48 in 49, in z dne 29. februarja 1996 v zadevi C-193/94, Skanavi in Chryssanthakopoulos, ECLI:EU:C:1996:70, točke 36–38.

(93) Sodba z dne 2. marca 1983 v zadevi 155/82, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:1983:53, točka 15.

(94) Sodba z dne 12. oktobra 1978 v zadevi 13/78, Eggers/Freie Hansestadt Bremen, ECLI:EU:C:1978:182.

(95) Sodbe z dne 14. julija 1983 v zadevi 174/82 Officier van Justitie/Sandoz, ECLI:EU:C:1983:213; z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-24/00, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2004:70; z dne 19. junija 2003 v zadevi C-420/01, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:2003:363; z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska ECLI:EU:C:2003:492; z dne 2. decembra 2004 v zadevi C-41/02, Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2004:762 in z dne 15. novembra 2007 v zadevi C-319/05, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2007:678.

(96) Sodba z dne 11. julija 2000 v zadevi C-473/98, Kemikalieinspektionen/Toolex-Alpha AB, ECLI:EU:C:2000:379.

(97) Sodba z dne 9. decembra 2010 v zadevi C-421/09, Humanplasma GmbH/Republika Avstrija, ECLI:EU:C:2010:760, točka 45.

(98) Sodba z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-270/02 Komisija/Italija ECLI:EU:C:2004:78.

(99) Sodba z dne 9. decembra 2010 v zadevi C-421/09, Humanplasma GmbH/Republika Avstrija ECLI:EU:C:2010:760, točka 45.

(100) Sodba z dne 20. maja 1976 v zadevi 104/75, De Peijper, ECLI:EU:C:1976:67.

(101) Sodba z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-24/00, Komisija proti Franciji, ECLI:EU:C:2004:70, točka 75.

(102) Sodba z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska ECLI:EU:C:2003:492.

(103) Sodba z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska ECLI:EU:C:2003:492, točka 46.

(104) Prav tam, točka 56.

(105) Sodbi z dne 11. julija 2000 v zadevi C-473/98, Kemikalieinspektionen/Toolex-Alpha AB, ECLI:EU:C:2000:379 in z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-24/00, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2004:70.

(106) Glej tudi točko 7.1.2.

(107) Sodba z dne 16. julija 1992 v zadevi C-344/90, Komisija/Francija ECLI:EU:C:1992:328.

(108) Sodbi z dne 29. januarja 1985 v zadevi 231/83, Cullet, ECLI:EU:C:1985:29 in z dne 24. januarja 1978 v zadevi 82/77, Van Tiggele, ECLI:EU:C:1978:10.

(109) UL L 176, 5.7.2011, str. 24.

(110) Sodba z dne 21. septembra 2016 v zadevi C-221/15, Colruyt, ECLI:EU:C:2016:704, točka 41.

(111) Sodba z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, Scotch Whisky Association in drugi/Lord Advocate in Advocate General for Scotland, ECLI:EU:C:2015:845, točka 50.

(112) Sodbe z dne 26. februarja 1976 v zadevi 65/75, Tasca, ECLI:EU:C:1976:30; z dne 26. februarja 1976 v združenih zadevah 88 do 90/75, SADAM, ECLI:EU:C:1976:32; z dne 29. novembra 1983 v zadevi 181/82, Roussel, ECLI:EU:C:1983:352 in z dne 16. novembra 1977 v zadevi 13/77, GB-INNO/ATAB, ECLI:EU:C:1977:185.

(113) Sodba z dne 6. novembra 1979 v združenih zadevah 16 do 20/79, Danis, ECLI:EU:C:1979:248.

(114) Sodbi z dne 5. junija 1985 v zadevi 116/84, Roelstrate, ECLI:EU:C:1985:237, in z dne 2. julija 1987 v zadevi 188/86, Lefevre, ECLI:EU:C:1987:327.

(115) Za več informacij o načinih prodaje glej točko 3.4.2.2.

(116) Sodba z dne 11. avgusta 1995 v zadevi C-63/94, Belgapom/ITM in Vocarex, ECLI:EU:C:1995:270.

(117) Sodba z dne 30. aprila 2009 v zadevi C-531/07, Fachverband der Buch- und Medienwirtschaft/LIBRO, ECLI:EU:C:2009:276.

(118) Sodba z dne 19. oktobra 2016 v zadevi C-148/15, Deutsche Parkinson Vereinigung, ECLI:EU:C:2016:394, točke 23–27.

(119) Sodba z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-322/01, DocMorris, ECLI:EU:C:2003:664, točka 6.

(120) Sodba z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, Scotch Whisky Association, ECLI:EU:C:2015:845, točka 32. (poudarek dodan)

(121) Glej na primer sodbe z dne 7. junija 2007 v zadevi C-254/05, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:2007:319; z dne 10. novembra 2005 v zadevi C-432/03, Komisija/Portugalska, ECLI:EU:C:2005:669, točka 41; z dne 4. decembra 2008 v zadevi C-249/07, Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2008:683, točka 26.

(122) Sodbe z dne 22. januarja 2002 v zadevi C-390/99, Canal Satélite Digital, ECLI:EU:C:2002:34; z dne 28. januarja 2010 v zadevi C-333/08, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2010:44; z dne 10. septembra 2014 v zadevi C-423/13, Vilniaus Energija, ECLI:EU:C:2014:2186.

(123) Sodba z dne 10. septembra 2014 v zadevi C-423/13, Vilniaus Energija, ECLI:EU:C:2014:2186, točka 55.

(124) Sodba z dne 9. maja 1985 v zadevi 21/84, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:1985:184.

(125) Sodba z dne 16. oktobra 2003 v zadevi C-455/01, Komisija/ Italija, ECLI:EU:C:2003:551.

(126) Sodba z dne 10. novembra 2005 v zadevi C-432/03, Komisija/Portugalska, ECLI:EU:C:2005:514.

(127) Sodba z dne 20. marca 2014 v zadevi C-61/12, Komisija proti Litvi, ECLI:EU:C:2014:172, točki 57 in 69. Glej tudi sodbo z dne 20. marca 2014 v zadevi C-639/11, Komisija proti Poljski, ECLI:EU:C:2014:173.

(128) Glej na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca Jacobsa z dne 24. novembra 1994 v zadevi C-412/93, Leclerc-Siplec, ECLI:EU:C:1995:26, in sklepne predloge generalnega pravobranilca Geelhoeda z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-239/02, Douwe Egberts, ECLI:EU:C:2004:445.

(129) Glej na primer sodbo z dne 9. julija 1997 v združenih zadevah C-34/95 in C-36/95, De Agostini, ECLI:EU:C:1997:344.

(130) Sodba z dne 15. decembra 1982 v zadevi 286/81, Oosthoek, ECLI:EU:C:1982:438, točka 15. Glej tudi sodbe pred zadevo Keck: Sodbi z dne 7. marca 1990 v zadevi 362/88, GB-INNO, ECLI:EU:C:1990:102, in z dne 25. julija 1991 v zadevi C-1/90, Aragonesa, ECLI:EU:C:1991:327.

(131) Sodba z dne 6. julija 1995 v zadevi C-470/93, Mars, ECLI:EU:C:1995:224, točka 13 (ukrep zahteva dodatne stroške pakiranja in oglaševanja). Glej tudi sodbo z dne 26. junija 1997 v zadevi C-368/95, Familiapress, ECLI:EU:C:1997:325, točka 11.

(132) Glej sodbi z dne 15. decembra 1993 v zadevi C-292/92, Hünermund, ECLI:EU:C:1993:932 (prepoved oglaševanja „parafarmacevtskih“ proizvodov zunaj lekarn), in z dne 9. februarja 1995 v zadevi C-412/93, Leclerc-Siplec, ECLI:EU:C:1995:26 (omejitev televizijskega oglaševanja). Prim. sodbi z dne 9. julija 1997 v združenih zadevah C-34/95 in C-36/95, De Agostini, ECLI:EU:C:1997:344 in z dne 8. marca 2001 v zadevi C-405/98, Gourmet, ECLI:EU:C:2001:135.

(133) Sodba z dne 15. julija 2004 v zadevi C-239/02 Douwe Egberts, ECLI:EU:C:2004:445, točka 53.

(134) Kar zadeva diskriminacijo med domačimi gospodarskimi subjekti in gospodarskimi subjekti drugih držav članic, glej sodbi z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-322/01, DocMorris, ECLI:EU:C:2003:664, točka 74, in z dne 13. januarja 2000 v zadevi C-254/98, Heimdienst, ECLI:EU:C:2000:12, točka 26. Glej tudi sodbi z dne 27. maja 1986 v združenih zadevah 87/85 in 88/85 Legia in Gyselinx, ECLI:EU:C:1986:215, točka 15, in z dne 23. oktobra 1997 v zadevi C-189/95, Franzén, ECLI:EU:C:1997:504, točka 71.

(135) V zvezi s tem glej sodbe z dne 8. marca 2001 v zadevi C-405/98, Gourmet, ECLI:EU:C:2001:135; z dne 9. julija 1997 v združenih zadevah C-34/95 in C-36/95, De Agostini, ECLI:EU:C:1997:344, in z dne 15. julija 2004 v zadevi C-239/02, Douwe Egberts, ECLI:EU:C:2004:445 (prepoved sklicevanja na „shujševalne učinke“ in „zdravniška priporočila, potrdila, izjave ali mnenja ali izjave o učinkovitosti proizvoda“).

(136) V zvezi s tem glej sodbi z dne 15. decembra 1993 v zadevi C-292/92, Hünermund, ECLI:EU:C:1993:932, in z dne 25. marca 2004 v zadevi C-71/02, Karner, ECLI:EU:C:2004:181 (prepoved sklicevanja na dejstvo, da blago prihaja iz stečajne mase).

(137) Sodba z dne 4. novembra 1997 v zadevi C-337/95, Dior, ECLI:EU:C:1997:517.

(138) Sodba z dne 8. marca 2001 v zadevi C-405/98, Gourmet, ECLI:EU:C:2001:135.

(139) Sodbi z dne 3. junija 1999 v zadevi C-33/97, Colim, ECLI:EU:C:1999:274, točka 37, in z dne 18. septembra 2003 v zadevi C-416/00, Morellato, ECLI:EU:C:2003:475, točki 29 in 30 in z dne 16. novembra 2000 v zadevi C-217/99 Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:2000:638, točka 17.

(140) Sodba z dne 16. decembra 1980 v zadevi 27/80, Fietje, ECLI:EU:C:1980:293, točka 15.

(141) Sodba z dne 18. oktobra 2012 v zadevi C-385/10, Elenca Srl/Ministero dell’Interno, ECLI:EU:C:2012:634.

(142) Prav tam.

(143) Sodba z dne 10. novembra 1982 v zadevi 261/81, Rau/De Smedt, ECLI:EU:C:1982:382.

(144) Sodbi z dne 21. junija 2001 v zadevi C-30/99 Komisija/Irska, ECLI:EU:C:2001:346 in z dne 22. septembra 2016 v zadevi C-525/14, Komisija/Češka republika, ECLI:EU:C:2016:714; glej tudi sodbo z dne 16. januarja 2014 v zadevi C-481/12, UAB Juvelta proti VĮ Lietuvos prabavimo rūmai, ECLI:EU:C:2014:11.

(145) Sodba z dne 14. februarja 2008 v zadevi C-244/06, Dynamic Medien Vertriebs GmbH proti Avides Media AG, ECLI:EU:C:2008:85, v tej sodbi se je sicer ovira za trgovino štela za upravičeno zaradi zaščite mladoletnikov.

(146) Glej npr. sodbo z dne 25. aprila 1985 v zadevi 207/83, Komisija/Združeno kraljestvo, ECLI:EU:C:1985:161, točka 17.

(147) Glej sodbo z dne 16. julija 2015 v zadevi C-95/14, UNIC in Uni.co.pel, ECLI:EU:C:2015:492, točka 44.

(148) Glej sodbo z dne 25. aprila 1985 v zadevi 207/83, Komisija/Združeno kraljestvo, ECLI:EU:C:1985:161, točka 21.

(149) Glej sodbo z dne 5. novembra 2002 v zadevi C-325/00, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2002:633, točka 24, in z dne 17. junija 2004 v zadevi C-255/03, Komisija/Belgija ECLI:EU:C:2004:378.

(150) Glej sodbo z dne 12. oktobra 1978 v zadevi 13/78, Eggers, ECLI:EU:C:1978:182, točki 24–25.

(151) Glej sodbo Sodišča z dne 7. maja 1997 v združenih zadevah od C-321/94 do C-324/94, Pistre in drugi, ECLI:EU:C:1997:229, točka 45.

(152) Sodba z dne 14. junija 2018 v zadevi C-169/17, Asociación Nacional de Productores de Ganado Porcino, ECLI:EU:C:2018:440, točke 24–28 in navedena sodna praksa.

(153) Sodba z dne 24. novembra 1982 v zadevi 249/81, Komisija/Irska, ECLI:EU:C:1982:402.

(154) Glej npr. sodbi z dne 5. novembra 2002 v zadevi C-325/00, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2002:633, in z dne 6. marca 2003 v zadevi C-6/02, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2003:136. Glej tudi sodbo z dne 11. septembra 2014 v združenih zadevah od C-204/12 do C-208/12, Essent Belgium, ECLI:EU:C:2014:2192, točke 88, 90–95 in 116. Glej tudi sodbo z dne 1. julija 2014 v zadevi C-573/12, Ålands Vindkraft, ECLI:EU:C:2014:2037.

(155) Sodba z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-322/01, DocMorris, ECLI:EU:C:2003:664.

(156) Sodba z dne 9. julija 1997 v združenih zadevah C-34/95 in C-36/95, De Agostini, ECLI:EU:C:1997:344, točki 43–44. Generalni pravobranilec Geelhoed (sklepni predlogi z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-239/02, Douwe Egberts, ECLI:EU:C:2004:445, točka 68) primerja to utemeljitev z utemeljitvama Sodišča z dne 15. decembra 1993 v zadevi C-292/92, Hünermund, ECLI:EU:C:1993:932, in z dne 9. februarja 1995 v zadevi C-412/93, Leclerc-Siplec, ECLI:EU:C:1995:26. Zagovarja stališče, da sta prepovedi oglaševanja v zadnjih dveh primerih imeli omejen obseg. Opozoril je, da je Sodišče v zadnjih dveh primerih kot pomembno izpostavilo dejstvo, da zadevne omejitve niso vplivale na priložnosti za druge trgovce, da oglašujejo zadevne proizvode z drugimi sredstvi. Z drugimi besedami, „vloga, ki jo je imelo oglaševanje pri pridobitvi dostopa do trga za zadevne proizvode, je ostala nedotaknjena“.

(157) Sodba z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-322/01, DocMorris, ECLI:EU:C:2003:664, točka 74.

(158) Sodba z dne 2. decembra 2010 v zadevi C-108/09, Ker-Optika, ECLI:EU:C:2010:725, točki 43–44.

(159) Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).

(160) Sodba z dne 12. novembra 2015 v zadevi C-198/14, Visnapuu, ECLI:EU:C:2015:751, točke 99, 102, 208 in 129.

(161) Sodbi z dne 14. decembra 2004 v zadevi C-463/01, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2004:797 in z dne 14. decembra 2004 v zadevi C-309/02 Radlberger Spitz ECLI:EU:C:2004:799.

(162) UL L 365, 31.12.1994, str. 10.

(163) Glej sodbi z dne 7. februarja 1984 v zadevi 238/82, Duphar, ECLI:EU:C:1984:45, in z dne 17. junija 1997 v zadevi C-70/95, Sodemare in drugi, ECLI:EU:C:1997:301.

(164) Direktiva Sveta 89/105/EGS z dne 21. decembra 1988 v zvezi s preglednostjo ukrepov, ki urejajo določanje cen zdravil za človeško uporabo in njihovo vključitev v področje nacionalnih sistemov zdravstvenega zavarovanja (UL L 40, 11.2.1989, str. 8).

(165) Sodba z dne 28. aprila 1998 v zadevi C-120/95 Decker, ECLI:EU:C:1998:167.

(166) Sodba z dne 12. novembra 1996 v zadevi C-201/94, Smith & Nephew, ECLI:EU:C:1996:432.

(167) Sodbi z dne 11. marca 1999 v zadevi C-100/96, British Agrochemicals, ECLI:EU:C:1999:129, in z dne 21. februarja 2008 v zadevi C-201/06, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2008:104, točka 33.

(168) Sodba z dne 8. aprila 2003 v zadevi C-44/01, Pippig Augenoptik/Hartlauer, ECLI:EU:C:2003:205, točka 63.

(169) Sodba z dne 20. maja 1976 v zadevi 104/75, De Peijper, ECLI:EU:C:1976:67.

(170) Sodba z dne 16. decembra 1999 v zadevi C-94/98, Rhône-Poulenc Rorer in May & Baker, ECLI:EU:C:1999:614, točka 40.

(171) Sodba z dne 10. septembra 2002 v zadevi C-172/00, Ferring, ECLI:EU:C:2002:474.

(172) Sodbi z dne 12. novembra 1996 v zadevi C-201/94, Smith&Nephew, ECLI:EU:C:1996:432, in z dne 16. decembra 1999 v zadevi C-94/98 Rhone Poulenc, ECLI:EU:C:1999:614.

(173) Sodba z dne 1. aprila 2004 v zadevi C-112/02, Kolpharma, ECLI:EU:C:2004:208, točke 15–18.

(174) Sodbe z dne 20. maja 1976 v zadevi 104/75, De Peijper, ECLI:EU:C:1976:67; z dne 12. novembra 1996 v zadevi C-201/94, Smith&Nephew, ECLI:EU:C:1996:432, in z dne 3. julija 2019 v zadevi C-387/18, Delfarma, ECLI:EU:C:2019:556.

(175) Sodba z dne 27. oktobra 2016 v zadevi C-114/15, Audace, ECLI:EU:C:2016:813.

(176) Sodba z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-322/01, DocMorris, ECLI:EU:C:2003:664, točka 127. V zvezi s tem glej sodbi z dne 10. januarja 1985 v zadevi 229/83, Leclerc in drugi, ECLI:EU:C:1985:1, točka 26, in z dne 27. junija 1996 v zadevi C-240/95, Schmit, ECLI:EU:C:1996:259, točka 10.

(177) Sodba z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-322/01, DocMorris, ECLI:EU:C:2003:664, točka 129.

(178) Sodba z dne 3. junija 1999 v zadevi C-33/97, Colim/Bigg’s Continent Noord, ECLI:EU:C:1999:274.

(179) V zvezi s tem glej tudi:

—

Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64),

—	Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21.4.1993, str. 29),

—	Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL L 171, 7.7.1999, str. 12) ter

—

Uredbo (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L 304, 22.11.2011, str. 18).

(180) Sodba z dne 12. septembra 2000 v zadevi C-366/98, Yannick Geffroy, ECLI:EU:C:2000:430, točka 28.

(181) Sodba z dne 12. oktobra 1995 v zadevi C-85/94, Piageme/Peeters, ECLI:EU:C:1995:312.

(182) Sodba z dne 3. junija 1999 v zadevi C-33/97, Colim protiBigg’s Continent Noord, ECLI:EU:C:1999:274, točke 41–43.

(183) Sodba z dne 7. marca 1989 v zadevi 215/87, Schumacher, ECLI:EU:C:1989:111.

(184) Sodba z dne 8. novembra 2007 v združenih zadevah C-260/06 in C-261/06, Escalier Bonnarel, ECLI:EU:C:2007:659.

(185) Prav tam, točka 32.

(186) Sodba z dne 19. septembra 2013 v zadevi C-373/11, Panellinios Sindesmos Viomikhanion Metapoiisis Kapnou, ECLI:EU:C:2013:567, točka 26.

(187) Sodba z dne 26. maja 2005 v zadevi C-283/03, Kuipers, ECLI:EU:C:2005:314, točka 37 in navedena sodna praksa.

(188) Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL L 347, 20.12.2013, str. 671).

(189) Sodba z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, Scotch Whisky Association in drugi, ECLI:EU:C:2015:845, točka 20.

(190) Prav tam, točka 26 in navedena sodna praksa.

(191) Sodba z dne 13. novembra 2019 v zadevi C-2/18, Lietuvos Respublikos Seimo narių grupė, ECLI:EU:C:2019:962, točka 45.

(192) Prav tam, točka 49.

(193) Prav tam, točka 57.

(194) Prav tam, točka 69.

(195) Sodba z dne 8. novembra 1979 v zadevi 15/79, P. B. Groenveld BV/Produktschap voor Vee en Vlees, ECLI:EU:C:1979:253.

(196) Sodba z dne 8. novembra 1979 v zadevi 15/79, P. B. Groenveld BV/Produktschap voor Vee en Vlees, ECLI:EU:C:1979:253, točka 7. Glej tudi sodbo z dne 2. oktobra 2003 v zadevi C-12/02, Marco Grilli, ECLI:EU:C:2003:538, točka 41.

(197) Sodba z dne 9. junija 1992 v zadevi C-47/90, Delhaize/Promalvin, ECLI:EU:C:1992:250 (v tej zadevi je Sodišče v svoji utemeljitvi izpustilo zahtevo po zagotovitvi posebne ugodnosti za nacionalno proizvodnjo, čeprav je bila v dejanskem stanju očitno prisotna). Toda v poznejši sodbi z dne 6. maja 2000 v zadevi C-388/95, Kraljevina Belgija/Kraljevina Španija, ECLI:EU:C:2000:244, je Sodišče menilo, da je za zadevno zahtevo (v bistvu je šlo za zahtevo po stekleničenju vina z zaščiteno označbo porekla v regiji) treba šteti, da je kljub svojim omejevalnim učinkom na trgovino združljiva s pravom Skupnosti, če se dokaže, da je potrebna in sorazmerna ter zmožna ohranjati pomemben ugled, ki ga nesporno uživa Rioja „denominación de origen calificada“. Po mnenju Sodišča je to dejansko veljalo predvsem zato, ker imajo gospodarski subjekti v regiji nujno znanje, da lahko izvajajo kompleksne operacije stekleničenja. Ista utemeljitev je veljala za nadzor, ki se izvaja v regiji. Hkrati je prevoz vina v neustekleničenem stanju zunaj regije prinašal tveganja poslabšanja kakovosti zaradi oksidacije.

(198) Sodba z dne 20. maja 2003 v zadevi C-108/01, Consorzio del Prosciutto di Parma, ECLI:EU:C:2003:296. Vendar je Sodišče v navedeni zadevi razsodilo, da je pogoj, kakršen je ta v glavni stvari (rezanje na rezine in pakiranje se morata izvajati v regiji), treba šteti kot združljiv s pravom EU kljub njegovim omejevalnim učinkom na trgovino, če se pokaže, da je potreben in sorazmeren ter lahko zavaruje kakovost zadevnega proizvoda, zagotavlja njegovo poreklo ali zagotavlja nadzor nad specifikacijo navedene ZGO (glej točko 66 sodbe). Sodišče je menilo, da to zlasti velja, kadar postopek, določen v specifikaciji, pripisuje izvajanje sistematičnega in temeljitega nadzora strokovnjakom s specialističnim znanjem o značilnostih zadevnih proizvodov ter je zato težko predstavljivo, da bi bilo taka preverjanja mogoče učinkovito uvesti v drugih državah članicah (glej točko 75). V tem smislu glej tudi sodbo z dne 20. maja 2003 v zadevi C-469/00, Ravil/Bellon, ECLI:EU:C:2003:295. Ta pristop je bil potrjen v sodbah z dne 19. decembra 2018 v zadevi C-367/17, EA in drugi, ECLI:EU:C:2018:1025, in z dne 17. oktobra 2019 v zadevi C-569/18, Caseificio Cirigliana, ECLI:EU:C:2019:873 (glej točko 39).

(199) Sodbi z dne 14. julija 1981 v zadevi 155/80, Oebel, ECLI:EU:C:1981:177, in z dne 16. maja 2000 v zadevi C-388/95, Kraljevina Belgija proti Kraljevini Španiji, ECLI:EU:C:2000:244, točka 41.

(200) Sodba z dne 16. decembra 2008 v zadevi C-205/07, Gysbrechts in Santurel Inter, ECLI:EU:C:2008:730.

(201) Prav tam, točke 40–43. z dne 14. junija 2018 v zadevi C-169/17, Asociación Nacional de Productores de Ganado Porcino, ECLI:EU:C:2018:440, točka 29.

(202) Sodba z dne 21. junija 2016 v zadevi C-15/15, New Valmar, ECLI:EU:C:2016:464, točka 36. Glej tudi sodbo z dne 14. junija 2018 v zadevi C-169/17, Asociación Nacional de Productores de Ganado Porcino, ECLI:EU:C:2018:440, točka 29.

(203) Sodba z dne 21. junija 2016 v zadevi C-15/15, New Valmar, ECLI:EU:C:2016:464, točke 47, 50–56.

(204) Sodba z dne 17. septembra 2020 v zadevi C-648/18, Hidroelectrica, ECLI:EU:C:2020:723 točka 33.

(205) Sodba z dne 18. septembra 2019 v zadevi C-222/18, VIPA, ECLI:EU:C:2019:751, točka 62.

(206) Sodbi z dne 28. aprila 1998 v zadevi C-120/95 Decker, ECLI:EU:C:1998:167 in z dne 10. julija 1984 v zadevi 72/83, Campus Oil, ECLI:EU:C:1984:256.

(207) Sodba z dne 8. novembra 1979 v zadevi 251/78, Denkavit Futtermittel/Minister of Agriculture, ECLI:EU:C:1979:252.

(208) Sodba z dne 14. decembra 2000 v zadevi C-55/99, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2000:693.

(209) Sodbi z dne 11. julija 2000 v zadevi C-473/98, Kemikalieinspektionen/Toolex-Alpha AB, ECLI:EU:C:2000:379 in z dne 5. oktobra 1977 v zadevi 5/77, Tadeschi/Denkavit, ECLI:EU:C:1977:144.

(210) Sodbi z dne 14. decembra 1979 v zadevi 34/79, Henn in Darby, ECLI:EU:C:1979:295, točka 21, ter z dne 25. julija 1991 v združenih zadevah C-1/90 in C-176/90, Aragonesa de Publicidad Exterior in Publivía, ECLI:EU:C:1991:327, točka 20.

(211) Sodbi z dne 11. marca 1986 v zadevi 121/85, Conegate/Customs and Excise Commissioners, ECLI:EU:C:1986:114, in z dne 14. decembra 1979 v zadevi 34/79, R/Henn in Darby, ECLI:EU:C:1979:295.

(212) Sodbe z dne 24. marca 1994 v zadevi C-275/92, Schindler, ECLI:EU:C:1994:119, točka 58; z dne 21. septembra 1999 v zadevi C-124/97, Läärä in drugi, ECLI:EU:C:1999:435, točka 33, in z dne 11. junija 2015 v zadevi C-98/14, Berlington Hungary, 2015, ECLI:EU:C:2015:386, točka 58.

(213) Sodba z dne 14. februarja 2008 v zadevi C-244/06, Dynamic Medien Vertriebs Avides Media, ECLI:EU:C:2008:85.

(214) Sodišče je priznalo, da ureditev, „katere cilj je nadzorovati porabo alkohola na način, da prepreči škodljive učinke alkoholnih substanc na zdravje ljudi in na družbo ter se tako poskuša boriti proti zlorabi alkohola, ustrezna skrbi za varovanje zdravja in javnega reda, ki jo priznava člen 36 PDEU“ (sodba z dne 28. septembra 2006 v zadevi C-434/04, Ahokainen in Leppik, ECLI:EU:C:2006:609, točka 28; Glej tudi sodbi z dne 5. junija 2007 v zadevi C-170/04, Rosengren in drugi, ECLI:EU:C:2007:313, točka 40, in z dne 12. novembra 2015 v zadevi C-198/14, Visnapuu, ECLI:EU:C:2015:751, točka 116.

(215) Sodba z dne 23. novembra 1978 v zadevi 7/78, R/Thompson, ECLI:EU:C:1978:209.

(216) Sodba z dne 10. julija 1984 v zadevi 72/83, Campus Oil, ECLI:EU:C:1984:256.

(217) Sodba z dne 17. septembra 2020 v zadevi C-648/18, Hidroelectrica, ECLI:EU:C:2020:723 točka 36.

(218) Sodba z dne 4. oktobra 1991 v zadevi 367/89, Kazenski postopek proti Aimé Richardt in Les Accessoires Scientifiques SNC, ECLI:EU:C:1991:376.

(219) Prav tam.

(220) Sodba z dne 20. maja 1976 v zadevi 104/75, De Peijper, ECLI:EU:C:1976:67.

(221) Glej tudi sodbo z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, Scotch Whisky Association, ECLI:EU:C:2015:845, točka 59.

(222) Sodbi z dne 12. novembra 2015 v zadevi C-198/14, Visnapuu, ECLI:EU:C:2015:751, točka 118, in z dne 2. decembra 2010 v zadevi C-108/09, Ker-Optika, ECLI:EU:C:2010:725, točka 58.

(223) Sodbe z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-270/02 Komisija/Italija ECLI:EU:C:2004:78, točka 22; z dne 15. novembra 2007 v zadevi C-319/05, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2007:678, točka 88 in z dne 9. decembra 2010 v zadevi C-421/09, Humanplasma GmbH/Republika Avstrija, ECLI:EU:C:2010:760, točka 34.

(224) Sodbe z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-270/02 Komisija/Italija ECLI:EU:C:2004:78; z dne 15. novembra 2007 v zadevi C-319/05, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2007:678 in z dne 19. oktobra 2016 v zadevi C-148/15, Deutsche Parkinson Vereinigung, ECLI:EU:C:2016:776, točki 36 in 40.

(225) Sodba z dne 2. decembra 2010 v zadevi C-108/09, Ker-Optika, ECLI:EU:C:2010:725, točka 35.

(226) Sodba z dne 5. maja 1998 v zadevi C-157/96, National Farmers Union, ECLI:EU:C:1998:191, točka 63.

(227) Glej na primer sodbi z dne 30. novembra 1983 v zadevi 227/82, Van Bennekom, ECLI:EU:C:1983:354, točka 40, in z dne 12. marca 1987 v zadevi 178/84, Komisija/Nemčija (Reinheitsgebot), ECLI:EU:C:1987:126, točka 46.

(228) Sodbe z dne 2. decembra 2004 v zadevi C-41/02, Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2004:762, točka 47; z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska ECLI:EU:C:2003:492, točka 46, in z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-24/00, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2004:70, točka 53.

(229) Sodbe z dne 4. decembra 2008 v zadevi C-249/07, Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2008:683, točki 50–51; z dne 2. decembra 2004 v zadevi C-41/02, Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2004:762; z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska ECLI:EU:C:2003:492 in z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-24/00, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2004:70.

(230) Komisija je sprejela sporočilo o previdnostnem načelu, COM(2000) 1 final.

(231) Prim. sodbi z dne 26. maja 2005 v zadevi C-132/03, Codacons in Federconsumatori, ECLI:EU:C:2005:310, točka 61, in z dne 9. septembra 2003 v zadevi C-236/01, Monsanto Agricoltura, ECLI:EU:C:2003:431, točka 111.

(232) Sodba z dne 29. aprila 2010 v zadevi C-446/08, Solgar Vitamin’s France, ECLI:EU:C:2010:233, točka 67.

(233) Sodbe z dne 9. septembra 2003 v zadevi C-236/01, Monsanto Agricoltura, ECLI:EU:C:2003:431, točka 106; z dne 2. decembra 2004 v zadevi C-41/02, Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2004:762, točka 52; z dne 23. septembra 2003 v zadevi C-192/01, Komisija/Danska ECLI:EU:C:2003:492, točka 49; z dne 5. februarja 2004 v zadevi C-24/00, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2004:70, točka 56 in z dne 29. aprila 2010 v zadevi C-446/08, Solgar Vitamin’s France, ECLI:EU:C:2010:233, točka 67.

(234) Sodba z dne 27. aprila 2017 v zadevi C-672/15, Noria Distribution SARL, ECLI:EU:C:2017:310, točka 33.

(235) Sodba z dne 30. aprila 2009 v zadevi C-531/07, Fachverband der Buch- und Medienwirtschaft/LIBRO, ECLI:EU:C:2009:276, točka 32.

(236) Za seznam konkretnih vrst intelektualne lastnine glej Izjavo Komisije o členu 2 Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (2005/295/ES, UL L 94, 13.4.2005, str. 37).

(237) Sodba z dne 18. februarja 1992 v zadevi 235/89, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:1992:73.

(238) Glej npr. sodbo z dne 5. oktobra 1988 v zadevi 53/87, Circa in drugi/Renault, ECLI:EU:1988:472.

(239) Glej npr. sodbo z dne 21. junija 2012 v zadevi C-5/11, Donner, ECLI:EU:C:2012:370, točke 31–37, z navedbami predhodne sodne prakse.

(240) Glej npr. sodbo z dne 5. decembra 1996 v združenih zadevah C-267/95 in C-268/95, Merck & Co e.a./Primecrown Ltd e.a, ECLI:EU:C:1996:468, točka 30, z navedbami predhodne sodne prakse.

(241) Glej npr. sodbo z dne 5. decembra 1996 v združenih zadevah C-267/95 in C-268/95, Merck & Co e.a./Primecrown Ltd e.a, ECLI:EU:C:1996:468, točka 32, z navedbami predhodne sodne prakse.

(242) Glej sodbo z dne 17. oktobra 1990 v zadevi 10/89, SA CNL-SUCAL NV/HAG GF AG, ECLI:EU:1990:359, točka 14, z navedbami predhodne sodne prakse.

(243) Za dober pregled sodne prakse Sodišča glej sodbo z dne 23. aprila 2002 v zadevi C-143/00, Boehringer Ingelheim, ECLI:EU:C:2002:246.

(244) Sodba z dne 5. oktobra 1988 v zadevi 53/87, Circa in drugi/Renault, ECLI:EU:1988:472, točka 10.

(245) Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 336, 23.12.2015, str. 1), člen 15(1).

(246) Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL L 154, 16.6.2017, str. 1).

(247) Pregled te zakonodaje o intelektualni lastnini je na voljo na https://ec.europa.eu/growth/industry/policy/intellectual-property_sl.

(248) Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, (UL L 167, 22.6.2001, str. 10).

(249) Direktiva 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL L 376, 27.12.2006, str. 28).

(250) Direktiva 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L 111, 5.5.2009, str. 16).

(251) Sodba z dne 3. julija 2012 v zadevi C-128/11, Usedsoft, ECLI:EU:C:2012:407.

(252) Sodba z dne 19. decembra 2019 v zadevi C-263/18, Tom Kabinet, ECLI:EU:C:2019:1111.

(253) Sodbi z dne 10. novembra 1992 v zadevi C-3/91, Exportur proti LOR, ECLI:EU:C:1992:420, točka 37, in z dne 18. novembra 2003 v zadevi C-216/01, Budějovický Budvar, ECLI:EU:C:2003:618, točka 99.

(254) Sodba z dne 20. februarja 1979 v zadevi 120/78, Rewe/Bundesmonopolverwaltung für Branntwein, ECLI:EU:C:1979:42, točka 8.

(255) Glej na primer sodbo z dne 25. julija 1991 v združenih zadevah C-1/90 in C-176/90, Aragonesa de Publicidad Exterior in Publivia proti Departamento de Sanidad y Seguridad Social de Cataluña, ECLI:EU:C:1991:327, točka 13.

(256) Glej na primer sodbo z dne 9. julija 1992 v zadevi C-2/90, Komisija/Belgija (ECLI:EU:C:1992:310), v kateri je Sodišče odločilo, da ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za diskriminatornega, zaradi posebne narave predmeta zadeve ni diskriminatoren, in je nato dovolilo okoljsko utemeljitev. V sodbi z dne 15. novembra 2005 v zadevi C-320/03, Komisija/Avstrija (ECLI:EU:C:2005:684), se je Sodišče odločilo, da bo za ukrep štelo, da se uporablja brez razlikovanja in ne posredno diskriminatorno.

(257) Sodba z dne 20. septembra 1988 v zadevi 302/86, Komisija/Danska, ECLI:EU:C:1988:421, točka 8.

(258) Sodbe z dne 7. februarja 1985 v zadevi 240/83, Procureur de la République/ADBHU, ECLI:EU:C:1985:59, točke 12, 13 in 15; z dne 20. septembra 1988 v zadevi 302/86, Komisija/Danska ECLI:EU:C:1988:421, točki 8–9 in z dne 22. decembra 2008 v zadevi C-487/06, British Aggregates/Komisija, ECLI:EU:C:2008:757, točka 91.

(259) Sodba z dne 1. julija 2014 v zadevi C-573/12, Ålands Vindkraft, ECLI:EU:C:2014:2037, točka 78.

(260) Sodba z dne 4. oktobra 2018 v zadevi C-242/17, L.E.G.O., ECLI:EU:C:2018:804, točka 72.

(261) Sodba z dne 22. junija 2017 v zadevi C-549/15, E.ON Biofor Sverige, ECLI:EU:C:2017:490, točke 74, 80 in 84.

(262) Prav tam, točki 88 in 89.

(263) Sodba z dne 20. septembra 1988 v zadevi 302/86, Komisija/Danska ECLI:EU:C:1988:421. Vendar, kot je navedeno zgoraj, so sistemi kavcij delno zajeti v Direktivi 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži ter Direktivi (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 150, 14.6.2018, str. 141).

(264) Glej na primer: sodbe z dne 15. novembra 2007 v zadevi C-319/05, Komisija/Nemčija, ECLI:EU:C:2007:678; z dne 4. oktobra 2007 v zadevi C-186/05, Komisija/Švedska, ECLI:EU:C:2007:571; z dne 20. septembra 2007 v zadevi C-297/05, Komisija/Nizozemska ECLI:EU:C:2007:531; z dne 7. junija 2007 v zadevi C-254/05, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:2007:319 in z dne 10. novembra 2005 v zadevi C-432/03, Komisija/Portugalska, ECLI:EU:C:2005:669.

(265) Sodbe z dne 4. oktobra 2018 v zadevi C-242/17, L.E.G.O., ECLI:EU:C:2018:804, točka 65. z dne 1. julija 2014 v zadevi C-573/12, Ålands Vindkraft, ECLI:EU:C:2014:2037, točki 79 in 93.

(266) Sodba z dne 21. decembra 2011 v zadevi C-28/09, Komisija/Avstrija, ECLI:EU:C:2011:854, točki 121–122 in z dne 3. decembra 1998 v zadevi C-67/97, Ditlev Blühme, ECLI:EU:C:1998:584.

(267) Sodba z dne 16. januarja 2014 v zadevi C-481/12, Juvelta, ECLI:EU:C:2014:11, točka 23.

(268) Sodba z dne 16. januarja 2014 v zadevi C-481/12, Juvelta, ECLI:EU:C:2014:11, točki 21 in 22, in sodba z dne 22. junija 1982 v zadevi 220/81, Robertson in drugi, ECLI:EU:C:1982:239, točki 11 in 12.

(269) Sodba z dne 26. aprila 2012 v zadevi C-456/10, ANETT, ECLI:EU:C:2012:241, točka 54.

(270) Sodbi z dne 5. decembra 2000 v zadevi C-448/98, Guimont, ECLI:EU:C:2000:663, v zvezi s francosko zakonodajo, v skladu s katero je označba ementalec rezervirana za določeno kategorijo sira z luknjami, in z dne 10. novembra 1982 v zadevi 261/81, Rau/De Schmedt, ECLI:EU:C:1982:382, v zvezi z belgijsko zahtevo, da se margarina prodaja v kockah.

(271) Sodba z dne 12. junija 2003 v zadevi C-112/00, Schmidberger, ECLI:EU:C:2003:333, točka 77.

(272) V sodbi z dne 14. julija 1981 v zadevi 155/80, Oebel, ECLI:EU:C:1981:177, je Sodišče navedlo, da je prepoved nočne peke legitimna ekonomska in socialnopolitična odločitev v izrazito občutljivem sektorju.

(273) Sodba z dne 11. julija 1985 v združenih zadevah 60/84 in 61/84, Cinéthèque SA/Fédération nationale des cinémas français, ECLI:EU:C:1985:329.

(274) Sodba z dne 30. aprila 2009 v zadevi C-531/07, Fachverband der Buch- und Medienwirtschaft, ECLI:EU:C:2009:276, točka 34.

(275) Sodba z dne 26. junija 1997 v zadevi C-368/95, Familiapress, ECLI:EU:C:1997:325.

(276) Sodba z dne 28. aprila 1998 v zadevi C-120/95, Decker, ECLI:EU:C:1998:167, točki 39 in 40, ter mnenje generalnega pravobranilca Szpunarja z dne 2. junija 2016 v zadevi C-148/15, Deutsche Parkinson Vereinigung, ECLI:EU:C:2016:394, točka 42.

(277) Glej na primer sodbi z dne 15. marca 2007 v zadevi C-54/05, Komisija/Finska, ECLI:EU:C:2007:168, točka 40 in navedena sodna praksa, ter z dne 20. marca 2014 v zadevi C-61/12, Komisija/Litva, ECLI:EU:C:2014:172, točka 59.

(278) Sodba z dne 10. aprila 2008 v zadevi C-265/06, Komisija/ Portugalska, ECLI:EU:C:2008:210, točka 38.

(279) Sodba z dne 19. junija 2008 v zadevi C-219/07, Nationale Raad van Dierenkwekers en Liefhebbers in Andibel, ECLI:EU:C:2008:353, točka 27.

(280) Sodba z dne 21. junija 2016 v zadevi C-15/15, New Valmar, ECLI:EU:C:2016:464, točka 50. V zvezi s tem glej sodbe z dne 28. novembra 1989 v zadevi 379/87, Groener/Minister for Education in City of Dublin Vocational Education Committee, ECLI:EU:C:1989:599, točka 19; z dne 12. maja 2011 v zadevi C-391/09, Runevič-Vardyn in Wardyn, ECLI:EU:C:2011:291, točka 85, in z dne 16. aprila 2013 v zadevi C-202/11, Las, ECLI:EU:C:2013:239, točke 25–27.

(281) Sodbe z dne 22. januarja 2002 v zadevi C-390/99, Canal Satélite Digital, ECLI:EU:C:2002:34, točka 33; z dne 7. junija 2007 v zadevi C-254/05, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:2007:319, točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 24. aprila 2008 v zadevi C-286/07, Komisija proti Luksemburgu, ECLI:EU:C:2008:251, točka 36.

(282) Glej na primer sodbi z dne 15. novembra 2005 v zadevi C-320/03, Komisija/Avstrija, ECLI:EU:C:2005:684, točka 85, in z dne 15. novembra 2007 v zadevi C-319/05, Komisija/Nemčija (česen), ECLI:EU:C:2007:678, točka 87 in navedena sodna praksa.

(283) Glej sodbe z dne 20. maja 1976 v zadevi 104/75, De Peijper, ECLI:EU:C:1976:67; z dne 15. marca 2007 v zadevi C-54/05 Komisija/Finska, ECLI:EU:C:2007:168, točka 46, in z dne 20. septembra 2007 v zadevi C-297/05 Komisija/Nizozemska, ECLI:EU:C:2007:53, točka 79, kjer Sodišče podrobno navaja razpoložljive alternative za izpodbijane ukrepe.

(284) Sodbi z dne 21. decembra 2011 v zadevi C-28/09, Komisija proti Avstriji, ECLI:EU:C:2011:854, točke 116–117, 140 in 150–151, in z dne 15. novembra 2005 v zadevi C-320/03, Komisija proti Avstriji, ECLI:EU:C:2005:684, točki 87 in 91.

(285) Sodba z dne 22. junija 2017 v zadevi C-549/15, E.ON Biofor Sverige, ECLI:EU:C:2017:490, točke 85 in 88–99.

(286) Sodba z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, The Scotch Whisky Association, ECLI:EU:C:2015:845, točki 50 in 54.

(287) Sodba z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, Scotch Whisky Association, ECLI:EU:C:2015:845, točka 65.

(288) Glej na primer sodbi z dne 10. marca 2009 v zadevi C-169/07, Hartlauer, ECLI:EU:C:2009:141, točka 55, in z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, the Scotch Whisky Association, ECLI:EU:C:2015:845, točka 37.

(289) Glej mnenje generalnega pravobranilca Madure z dne 28. septembra 2006 v zadevi C-434/04, Ahokainen in Leppik, ECLI:EU:C:2006:609, točka 25.

(290) To zlasti velja za cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki je na prvem mestu med premoženjem ali interesi, zaščitenimi s členom 36 PDEU. To „polje proste presoje“ je bilo priznano tudi za ukrepe, ki temeljijo na potrebi po zagotavljanju javnega reda, javne morale in javne varnosti. Za primere v zvezi z utemeljitvijo iz razlogov javnega zdravja glej sodbo z dne 11. decembra 2003 v zadevi C-322/01, DocMorris, ECLI:EU:C:2003:664, točka 103 in navedena sodna praksa. V zvezi z utemeljitvijo iz razlogov javne morale glej sodbi z dne 14. decembra 1979 v zadevi 34/79, Henn in Darby, ECLI:EU:C:1979:295, in z dne 14. februarja 2008 v zadevi C-244/06, Dynamic Medien, ECLI:EU:C:2008:85. V zvezi z ukrepi, povezanimi z alkoholom, ter utemeljitvijo iz razlogov javnega zdravja in javnega reda glej na primer sodbo z dne 28. septembra 2006 v zadevi C-434/04, Ahokainen in Leppik, ECLI:EU:C:2006:609. V zvezi z ukrepi proti igram na srečo ter utemeljitvijo iz razlogov javne morale, politike in varnosti glej sodbo z dne 26. oktobra 2006 v zadevi C-65/05, Komisija/Grčija, ECLI:EU:C:2006:673; v zvezi z ukrepi, povezanimi z zaščito živali, glej sodbo z dne 19. junija 2008 v zadevi C-219/07, Nationale Raad van Dierenkwekers en Liefhebbers in Andibel, ECLI:EU:C:2008:353.

(291) Glej na primer sodbo z dne 19. junija 2008 v zadevi C-219/07, Nationale Raad van Dierenkwekers en Liefhebbers in Andibel, ECLI:EU:C:2008:353, točka 31.

(292) Sodba z dne 21. septembra 1999 v zadevi C-124/97, Läärä in drugi, ECLI:EU:C:1999:435, točka 36.

(293) Glej na primer sodbo z dne 11. septembra 2014 v zadevi C-204/12, Essent Belgium, ECLI:EU:C:2014:2192 točke 96–116.

(294) Sodba z dne 8. maja 2003 v zadevi C-14/02, ATRAL, ECLI:EU:C:2003:265, točka 69.

(295) Prav tam, točka 69, sodba z dne 7. junija 2007 v zadevi C-254/05, Komisija/Belgija, ECLI:EU:C:2007:319, točka 36.

(296) Sodba z dne 10. aprila 2008 v zadevi C-265/06, Komisija/ Portugalska, ECLI:EU:C:2008:210, točke 40–47.

(297) Sodbi z dne 10. februarja 2009 v zadevi C-110/05, Komisija proti Italiji, ECLI:EU:C:2009:66, točka 66; z dne 23. decembra 2015 v zadevi C-333/14, The Scotch Whisky Association, ECLI:EU:C:2015:845, točka 55.

(298) Sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi C-387/01, Weigel, ECLI:EU:C:2004:256.

(299) Prav tam, točka 54.

(300) Sodbi z dne 2. oktobra 2003 v zadevi C-232/01, Van Lent, ECLI:EU:C:2003:535, in z dne 15. septembra 2005 v zadevi C-464/02, Komisija/Danska, ECLI:EU:C:2005:546.

(301) Sodba z dne 31. maja 2017 v zadevi C-420/15, U, ECLI:EU:C:2017:408, točki 21 in 22.

(302) V nasprotju z dejavnostjo delavca, na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo ureja prosto gibanje delavcev – glej del 7.1 zgoraj – glej sodbi z dne 8. junija 1999 v zadevi C-337/97, Meeusen, ECLI:EU:C:1999:284, točka 17, in z dne 4. decembra 2014 v zadevi C-413/13, FNV, ECLI:EU:C:2014:241, točka 37.

(303) Sodba z dne 25. julija 1991 v zadevi 221/89, Factortame, ECLI:EU:C:1991:320, točka 20.

(304) Sodba z dne 11. marca 2010 v zadevi C-384/08, Attanasio Group, ECLI:EU:C:2010:133, točka 39.

(305) Glej drugi pododstavek člena 57 PDEU in tudi sodbo z dne 30. novembra 1995 v zadevi C-55/94, Gebhard, ECLI:EU:C:1995:411, točka 39.

(306) Glej prvi pododstavek člena 56 PDEU in tudi sodbo z dne 21. oktobra 1999 v zadevi C-97/98, Jägerskiöld, ECLI:EU:C:1999:515, točki 43 in 44.

(307) To običajno pomeni za plačilo, ki zajema velik del stroškov dejavnosti – glej sodbo z dne 27. septembra 1988 v zadevi 263/86, Humbel, ECLI:EU:C:1988:451, točka 17.

(308) Prevozne storitve niso zajete v členu 56 PDEU v skladu s členom 58(1) PDEU.

(309) V sodbi z dne 30. januarja 2018 v združenih zadevah C-360/15 in C-31/16, Visser, ECLI:EU:C:2018:44, je Sodišče jasno povedalo, da je prodaja na drobno storitev.

(310) Sodba z dne 8. marca 2001 v zadevi C-405/98, Gourmet International Products, ECLI:EU:C:2001:135.

(311) Sodba z dne 3. oktobra 2006 v zadevi C-452/04, Fidium Finanz, ECLI:EU:C:2006:631, točka 32.

(312) Prav tam.

(313) Sodba z dne 26. maja 2005 v zadevi C-20/03, Burmanjer, ECLI:EU:C:2005:307, točka 34.

(314) Sodba z dne 18. junija 2019 v zadevi C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, ECLI:EU:C:2019:504, točka 164. Glede na sodbo v zadevi Visser (C-31/16) tanka ločnica med svoboščinami na podlagi PDEU ne vpliva na področje uporabe Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu („direktiva o storitvah“) (UL L 376, 27.12.2006, str. 36). Sodišče se pri ugotovitvi, da se maloprodaja šteje za storitev v skladu s členom 4(1) direktive o storitvah in da se poglavje navedene direktive o ustanavljanju ponudnikov (poglavje III) uporablja za notranje primere, ni strinjalo s tem, da bi primarno pravo omejevalo samostojno razlago direktive o storitvah (glej točke 92–94 in 107 sodbe).

(315) Sodba z dne 30. aprila 1991 v zadevi C-239/90, SCP Boscher, ECLI:EU:C:1991:180.

(316) Ukrep lahko (neposredno) vpliva na uporabo tako, da določa, da se povpraševanje po blagu, ki ni skladno s tako določeno uporabo, čeprav se zakonito prodaja na trgu, strogo omeji ali celo odpravi.

(317) Sodba z dne 11. novembra 1981 v zadevi 203/80, Casati, ECLI:EU:C:1981:261, točka 8.

(318) Sodba z dne 23. novembra 1978 v zadevi 7/78, Thompson, ECLI:EU:C:1978:209, točka 25.

(319) Sodba z dne 23. februarja 1995 v zadevi C-358/93, Bordessa in drugi, ECLI:EU:C:1995:54, točki 13 in 14.

(320) Čeprav v Pogodbi nista opredeljena izraza „pretok kapitala“ in „plačila“, je ustaljena sodna praksa, da se Direktiva Sveta 88/361 z dne 24. junija 1988 o izvajanju člena 67 Pogodbe (UL L 178, 8.7.1988, str. 5), skupaj z nomenklaturo, ki ji je priložena, lahko uporablja za opredelitev pomena pretoka kapitala (sodba z dne 16. marca 1999 v zadevi C-222/97, Trummer in Mayer, ECLI:EU:C:1999:143, točki 20 in 21).

(321) Sodba z dne 27. januarja 2009 v zadevi C-318/07, Persche, ECLI:EU:C:2009:33, točki 25 in 30.

(322) Glej oddelek 4.2.

(323) Sodba z dne 29. oktobra 2015 v zadevi C-583/14, Nagy, ECLI:EU:C:2015:737, točka 23.

(324) Sodbi z dne 18. junija 2019 v zadevi C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, ECLI:EU:C:2019:504, točka 39, in z dne 8. junija 2017 v zadevi C-296/15, Medisanus, ECLI:EU:C:2017:431.

(325) Sodba z dne 18. junija 2019 v zadevi C-591/17, Avstrija proti Nemčiji, ECLI:EU:C:2019:504, točke 162–164.

(326) Sodbe z dne 1. julija 1969 v zadevi 24/68, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:1969:29, točka 7; z dne 21. septembra 2000 v zadevi C-441/98, Michailidis, ECLI:EU:C:2000:479, točka 15; z dne 18. januarja 2007 v zadevi C-313/05, Brzeziński, ECLI:EU:C:2007:33, točka 22; z dne 2. oktobra 2014 v zadevi C-254/13, ECLI:EU:C:2014:2251, točka 23, in z dne 19. oktobra 2017 v zadevi C-65/16, Istanbul Logistik, ECLI:EU:C:2017:770, točka 39.

(327) Sodbe z dne 21. junija 2007 v zadevi C-173/05, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:2007:362, točka 42; z dne 19. oktobra 2017 v zadevi C-65/16, Istanbul Logistik, ECLI:EU:C:2017:770, točka 40, in z dne 6. decembra 2018 v zadevi C-305/17, FENS, ECLI:EU:C:2018:986, točka 53.

(328) Sodbe z dne 11. junija 1992 v združenih zadevah C-149/91 in C-150/91, Sanders Adour in Guyomarc’h Orthez Nutrition animale, ECLI:EU:C:1992:261, točka 17; z dne 9. septembra 2004 v zadevi C-72/03, Carbonati Apuani, ECLI:EU:C:2004:506, točka 31, in z dne 19. septembra 2018 v zadevi C-39/17, Lubrizol, ECLI:EU:C:2018:438, točka 26.

(329) Sodba z dne 14. junija 2018 v zadevi C-39/17, Lubrizol, ECLI:EU:C:2018:438, točka 25.

(330) Sodbe z dne 1. julija 1969 v zadevi 24/68, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:1969:29, točka 14; z dne 21. septembra 2000 v zadevi C-441/98, Michailidis, ECLI:EU:C:2000:479, točka 15; z dne 18. januarja 2007 v zadevi C-313/05, Brzeziński, ECLI:EU:C:2007:33, točka 22; z dne 2. oktobra 2014 v zadevi C-254/13, Orgacom, ECLI:EU:C:2014:2251, točka 23, in z dne 19. oktobra 2017 v zadevi C-65/16, Istanbul Logistik, ECLI:EU:C:2017:770, točka 39.

(331) Sodba z dne 2. oktobra 2014 v zadevi C-254/13, Orgacom, ECLI:EU:C:2014:2251, točka 29.

(332) Sodba z dne 17. septembra 1997 v zadevi C-28/96, Fricarnes, ECLI:EU:C:1997:412, točki 24 in 25. Sodba z dne 1. marca 2018 v zadevi C-76/17, Petrotel-Lukoil in Georgescu, ECLI:EU:C:2018:139, točka 24.

(333) Sodba z dne 1. marca 2018 v zadevi C-76/17, Petrotel-Lukoil in Georgescu, ECLI:EU:C:2018:139, točka 39.

(334) Sodba z dne 30. aprila 1974 v zadevi 155/73, Sacchi, ECLI:EU:C:1974:40.

(335) Sodba z dne 23. oktobra 1997 v zadevi C-189/95, Franzén, ECLI:EU:C:1997:504, točka 35.

(336) Sodba z dne 23. oktobra 1997 v zadevi C-189/95, Franzén, ECLI:EU:C:1997:504, točka 36.

(337) Sodba z dne 31. maja 2005 v zadevi C-438/02, Hanner, ECLI:EU:C:2005:332, točka 35.

(338) Sodba z dne 5. junija 2007 v zadevi C-170/04, Rosengren, ECLI:EU:C:2007:313, točki 21 in 22; glej tudi sodbo z dne 4. oktobra 2007 v zadevi C-186/05, Komisija proti Švedski, ECLI:EU:C:2007:571.

(339) Sodba z dne 26. aprila 2012 v zadevi C-456/10, ANETT, ECLI:EU:C:2012:241, točke 21–23.

(340) Sodba z dne 26. aprila 2012 v zadevi C-456/10, ANETT, ECLI:EU:C:2012:241, točke 25-31.

(341) Sodba z dne 12. novembra 2015 v zadevi C-198/14, Visnapuu, ECLI:EU:C:2015:751, točki 90 in 91.

(342) Sodba z dne 12. novembra 2015 v zadevi C-198/14, Visnapuu, ECLI:EU:C:2015:751, točka 95.

(343) Sodbe z dne 23. oktobra 1997 v zadevi C-159/94, Komisija proti Franciji, ECLI:EU:C:1997:501, točka 41; z dne 23. oktobra 1997 v zadevi C-158/94, Komisija proti Italiji, ECLI:EU:C:1997:500, točka 33, in z dne 23. oktobra 1997 v zadevi C-157/94, Komisija proti Nizozemski, ECLI:EU:C:1997:499, točka 24.

(344) Sodba z dne 5. junija 1986 v zadevi 103/84, Komisija/Italija, ECLI:EU:C:1986:229, točka 19.

(345) Sodbi z dne 23. aprila 2002 v zadevi C-234/99, Nygård, ECLI:EU:C:2002:244, točka 56 in z dne 11. julija 1991 v zadevi 351/88, Laboratori Bruneau, ECLI:EU:C:1991:304, točka 7;

(346) Sodba z dne 9. maja 1985 v zadevi 18/84, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:1985:175.

(347) Sodbe z dne 20. marca 1990 v zadevi 21/88, Du Pont de Nemours Italiana Spa, ECLI:EU:C:1990:121; z dne 11. julija 1991 v zadevi 351/88, Laboratori Bruneau, ECLI:EU:C:1991:304; z dne 19. septembra 2000 v zadevi C-156/98, Nemčija, ECLI:EU:C:2000:467, točka 78, in z dne 19. septembra 2002 v zadevi Case C-114/00, Španija/Komisija, ECLI:EU:C:2002:508, točka 104.

(348) Sodba z dne 13. marca 2001 v zadevi C-379/98, PreussenElektra, ECLI:EU:C:2001:160.

(349) Sodba z dne 22. marca 1977 v zadevi 74/76, Ianelli, ECLI:EU:C:1977:51, točka 17.

(350) Sodba z dne 3. decembra 2014 v zadevi T-57/11, Castelnou Energía/Komisija [2014] ECLI:EU: T:2014:1021, točka 196.

(351) Sodba z dne 2. maja 2019 v zadevi C-598/17, A-Fonds, ECLI:EU:C:2019:352.

(352) Prav tam, točka 47. V zvezi s tem glej tudi sodbo z dne 23. aprila 2002 v zadevi C-234/99, Nygård, ECLI:EU:C:2002:244, točka 57.

(353) Sodba z dne 11. julija 2019 v zadevi C-91/18, Komisija/Grčija, ECLI:EU:C:2019:600, točka 52.

(354) Sklep z dne 10. decembra 2007 v zadevi C-134/07, Piotr Kawala/Gmina Miasta Jaworzna, ECLI:EU:C:2007:770.

(355) Glej na primer sodbo z dne 18. junija 2019 v zadevi C-591/17, Avstrija/Nemčija, ECLI:EU:C:2019:504, točka 56 in navedena sodna praksa.

(356) Sodba z dne 27. februarja 2002 v zadevi C-302/00, Komisija/Francija, ECLI:EU:C:2002:123.

(357) Sodba z dne 8. novembra 2007 v zadevi C-221/06, Stadtgemeinde Frohnleiten, ECLI:EU:C2007:185, točka 70.

(358) Sodba z dne 8. aprila 2008 v zadevi C-167/05, Komisija/Švedska, ECLI:EU:C:2008:202.

(359) V primeru popolne izravnave taka dajatev pomeni dajatev, ki ima enak učinek kot carina, kar je v nasprotju s členoma 28 in 30 PDEU.

(360) Sodba z dne 1. marca 2018 v zadevi C-76/17, Petrotel-Lukoil, ECLI:EU:C:2018:139, točke 22–25.

(361) Sodba z dne 28. marca 1995 v zadevi C-324/93, The Queen/Secretary of State for Home Department, ex parte Evans Medical in Macfarlan Smith, ECLI:EU:C:1995:84.

(362) Sodba z dne 22. marca 1977 v zadevi 74/76, Iannelli/ Meroni, ECLI:EU:C:1977:51.

(363) Sodba z dne 29. novembra 1978 v zadevi 83/78, Pigs Marketing Board/Redmond, ECLI:EU:C:1978:214.

(364) Dodatne informacije v sporočilu Komisije: Akcijski načrt za krepitev mreže SOLVIT (COM(2017) 255) in Priporočilo Komisije o načelih, ki urejajo mrežo SOLVIT (C(2013) 5869).

(365) Priporočilo Komisije z dne 7. decembra 2001 o načelih za uporabo mreže SOLVIT za reševanje problemov notranjega trga, C(2001) 3901 (UL L 331, 15.12.2001, str. 79).

(366) Sodba z dne 10. septembra 2009 v zadevi C-457/07, Komisija proti Portugalski, ECLI:EU:C:2009:531, točka 55.

(367) Za več informacij o postopku za ugotavljanje kršitev in o metodi izračuna finančnih sankcij glej: https://ec.europa.eu/info/law/law-making-process/applying-eu-law/infringement-procedure_sl.

(368) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in evropskemu varuhu človekovih pravic o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Unije (COM(2002) 141 final). Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu. Posodobitev načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012) 154 final) Sporočilo Komisije – Pravo EU: Z boljšo uporabo do boljših rezultatov (C(2016)8600) (UL C 18, 19.1.2017, str. 10).

(369) https://ec.europa.eu/assets/sg/report-a-breach/complaints_sl/. https://ec.europa.eu/info/about-european-commission/contact/problems-and-complaints/complaints-about-breaches-eu-law/how-make-complaint-eu-level_sl#submitting-a-complaint-online

(370) Sodba z dne 27. novembra 1990 v zadevi 200/88, Komisija/Grčija, ECLI:EU:C:1990:346; sklep z dne 12. novembra 1996 v zadevi T-47/96, ECLI:EU:T:1996:164, točka 42; glej tudi sklep z dne 9. januarja 2006 v zadevi T-177/05, Finska proti Komisiji, točke 37–40.

(371) UL L 241, 17.9.2015, str. 1.

(372) Glej člena 5 in 6 Direktive.

(373) Sodbi z dne 30. aprila 1996 v zadevi C-194/94, CIA Security, ECLI:EU:C:1996:172 in z dne 26. septembra 2000 v zadevi C-443/98, Unilever, ECLI:EU:C:2000:496.

(374) Sodbi z dne 8. novembra 2007 v zadevi C-20/05, Schwibbert, ECLI:EU:C:2007:652, in z dne 19. decembra 2019 v zadevi C-390/18, Airbnb Ireland, ECLI:EU:C:2019:1112.

(375) Uredba Sveta (ES) št. 2679/98 z dne 7. decembra 1998 o delovanju notranjega trga glede prostega pretoka blaga med državami članicami (UL L 337, 12.12.1998, str. 8).

(376) Za dodatne informacije glej https://ec.europa.eu/growth/single-market/barriers-to-trade/physical_sl in delovni dokument služb Komisije SWD(2019) 371 final.

PRILOGA

OZEMELJSKA UPORABA

Ozemlja iz člena 52(1) PEU, za katera se uporablja člen 34 PDEU v skladu s členom 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Ozemlje 27 držav članic EU, kamor spadajo tudi:

Ålandski otoki (avtonomna provinca Finske).

Pravna podlaga: člen 355(4) PDEU (prej člen 299(5) ES).

Azori (avtonomna regija Portugalske). Sestavljajo jih otoki São Miguel, Pico, Terceira, São Jorge, Faial, Flores, Santa Maria, Graciosa in Corvo.

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU (prej člen 299(2) ES).

Kanarski otoki (avtonomna skupnost Španije). Sestavljajo jih otoki Tenerife, Fuerteventura, Gran Canaria, Lanzarote, La Palma, La Gomera in El Hierro.

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU (prej člen 299(2) ES).

Francoska Gvajana (čezmorska regija Francije).

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU (prej člen 299(2) ES).

Gvadelup (čezmorska regija Francije).

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU (prej člen 299(2) ES).

Madeira (avtonomna regija Portugalske). Sestavljajo jo otoka Madeira in Porto Santo ter otočji Desertas in Selvagens.

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU (prej člen 299(2) ES).

Martinik (čezmorska regija Francije).

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU (prej člen 299(2) ES).

Mayotte (čezmorska regija Francije).

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU.

Reunion (čezmorska regija Francije).

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU (prej člen 299(2) ES).

Sveti Martin (čezmorska skupnost Francije)

Pravna podlaga: člen 355(1) PDEU.

Ozemlja, povezana z državami članicami EU, za katera se člen 34 PDEU ne uporablja:

Aruba (avtonomna dežela Kraljevine Nizozemske).

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU (prej člen 299(3) ES).

Ceuta in Melilla (avtonomni mesti pod špansko suverenostjo).

Pravna podlaga: čeprav se člen 34 PDEU verjetno uporablja za blago, ki vstopa na ti ozemlji iz preostale EU, se zaradi besedila členov 24 in 25 Akta o pristopu Španije k EU (1) zdi, da se ne uporablja za blago, ki izvira iz Ceute in Melille in vstopa v preostalo EU. Zato se zdi, da se uporaba člena 34 PDEU ne razširja na blago, ki izvira iz Ceute in Melille.

Ferski otoki (avtonomna provinca Danske).

Čeprav je Danska pristojna za zunanje odnose 18 otokov, ki so del tega ozemlja, imajo otoki visoko stopnjo samouprave, pri čemer je v PDEU izrecno navedeno, da ti otoki ne spadajo na njeno področje ozemeljske uporabe.

Pravna podlaga: člen 355(5)(a) PDEU (prej člen 299(6)(a) ES).

Francoska Polinezija (čezmorska skupnost Francije).

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU (prej člen 299(3) ES).

Francoska južna in antarktična ozemlja (čezmorsko ozemlje Francije).

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU (prej člen 299(3) ES).

Nizozemski Antili (avtonomna dežela Kraljevine Nizozemske). Sestavljajo jih otoki Bonaire, Curaçao, Saba, Sint Eustatius in Sint Maarten.

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU (prej člen 299(3) ES).

Nova Kaledonija in odvisna ozemlja (skupnost sui generis Francije). Zajema glavni otok (Grande Terre), otoke Loyalty in več manjših otokov.

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU (prej člen 299(3) ES).

Sveta Peter in Mihael (čezmorska skupnost Francije).

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU (prej člen 299(3) ES).

Sveti Bartolomej (čezmorska skupnost Francije)

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU.

Wallis in Futuna (francoska čezmorska skupnost).

Pravna podlaga: člen 355(2) PDEU (prej člen 299(3) ES).

Države članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP), Islandija, Lihtenštajn in Norveška so vključene v prosti pretok blaga v EU na podlagi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

(1) UL L 302, 15.11.1985, str. 23.

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 100

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 64 23. marec 2021

Vsebina		Stran
	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Evropska komisija
2021/C 100/01	Obvestilo Komisije – Smernice za gospodarske subjekte in organe za nadzor trga o praktičnem izvajanju člena 4 Uredbe (EU) 2019/1020 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ( 1 )	1
2021/C 100/02	Obvestilo Komisije – Smernice za uporabo Uredbe (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici ( 1 )	16
2021/C 100/03	Obvestilo Komisije – Vodnik za uporabo členov 34–36 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ( 1 )	38