1.

Člen 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da če tožeča stranka zahtevek za razvezo zakonske zveze vloži pri sodišču države članice skupnega državljanstva zakoncev, čeprav je njuno običajno prebivališče v drugi državi članici, je to sodišče pristojno za odločanje o tem zahtevku na podlagi točke (b) te določbe. Ker se soglasje tožene stranke ne zahteva, ni treba preučiti vprašanja, ali dejstvo, da tožena stranka ne uveljavlja ugovora nepristojnosti, pomeni tiho soglasje s pristojnostjo sodišča, pri katerem je bil vložen zahtevek.

2.

Člen 3(1) in člen 17 Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, okoliščina, da ima par, za katerega se zahteva prenehanje zakonske zveze, mladoletnega otroka, ni upoštevna za določitev pristojnega sodišča za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze. Ker je sodišče države članice skupnega državljanstva zakoncev, pri katerem je tožeča stranka vložila zahtevek, pristojno za odločanje o tem zahtevku na podlagi člena 3(1)(b) te uredbe, to sodišče tudi ob neobstoju dogovora med strankama v zvezi s tem ne sme obravnavati ugovora mednarodne nepristojnosti.

3.

Člen 12(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da kadar je sodišče države članice skupnega državljanstva zakoncev, pri katerem je tožeča stranka vložila zahtevek, pristojno za odločanje o razvezi zakonske zveze na podlagi člena 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003, pogoja glede sprejemanja pristojnosti, določenega v tem členu 12(1)(b), ni mogoče šteti za izpolnjenega, če predmet postopka ni starševska odgovornost in če se tožena stranka v ta postopek ni spustila. Zato v teh okoliščinah sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek in ki je pristojno za odločanje o razvezi zakonske zveze med zakoncema, na podlagi tega člena 12(1)(b) in člena 3(d) Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah ni pristojno za odločanje o vprašanjih, povezanih s starševsko odgovornostjo in preživninsko obveznostjo v zvezi z zadevnim otrokom.

4.

Pojem „starševska odgovornost“ v smislu Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da zajema odločbe, ki se nanašajo zlasti na pravico do varstva in vzgoje ter prebivališče otroka, vendar ne zajema prispevka staršev za stroške, povezane z varstvom in vzgojo otroka, ki je zajet s pojmom „preživninska obveznost“ in spada na področje uporabe Uredbe št. 4/2009.

1.

Pritožba se zavrže kot očitno nedopustna.

2.

Družba Comprojecto-Projectos e Construções Lda, Paulo Eduardo Matos Gomes de Azevedo, Julião Maria Gomes de Azevedo in Isabel Maria Matos Gomes de Azevedo nosijo stroške poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Evropske centralne banke (ECB).

1.

Ali so nacionalni predpisi, ki sodišče zavezujejo tako, da mora ob izvajanju dokazov z izvedencem v okviru postopka podelitve koncesije pridobiti izvedensko mnenje od poklicne samoupravne organizacije, katere organe odločanja dejansko večinsko obvladuje poklicna skupina, ki ima nasprotne interese kot poklicna skupina kandidatov za koncesijo ali – v primeru, da so ti predpisi v nasprotju s pravom Unije – od uradnega izvedenca, ki spada v sestavo javnega organa, v skladu z zahtevo glede vtisa nepristranskosti tega sodišča, kot je določena v členu 47 Listine?

2.

Ali je nacionalni predpis, ki določa vnaprejšnje jamstvo glede potencialnih strank – v tem primeru 5 500 oseb – ki ga sodišča dejansko ne morejo preveriti, v skladu z zahtevami iz členov od 15 do 17 Listine, glede na to, da je na podlagi teh določb poseg v ta jamstva dopusten le ob spoštovanju načela sorazmernosti?

1.

Ali je za izrek o nepristojnosti sodišča, ki je že začelo postopek, na podlagi člena 7(a) Uredbe št. 650/2012 (1) potrebno, da se to sodišče izrecno izreče za nepristojno ali lahko zadostuje tudi neizrecen izrek, če je iz njega na podlagi razlage razvidno, da se je to sodišče izreklo za nepristojno?

2.

Ali ima sodišče države članice, katerega pristojnost naj bi izhajala iz izreka o nepristojnosti sodišča druge države članice, ki je že začelo postopek, pravico preizkusiti, ali so bili izpolnjeni pogoji za odločitev sodišča, ki je že začelo postopek, na podlagi členov 6(a) in 7(a) Uredbe št. 650/2012? V kakšnem obsegu je odločitev sodišča, ki je že začelo postopek, zavezujoča? Zlasti:

3.

Ali se člena 6(a) in 7(a) Uredbe št. 650/2012, ki kot pogoj določata izbiro prava „v skladu s členom 22“, uporabljata tudi, če zapustnik v oporočnem razpolaganju, pripravljenem pred 17. avgustom 2015, ni izrecno ali konkludentno izbral prava, ampak lahko pravo, ki se uporablja za dedovanje, izhaja samo iz člena 83(4) Uredbe št. 650/2012?

1-1:

Ali je treba člen 3, točka 10, Uredbe (ES) št. 715/2007 (1) razlagati in uporabljati tako, da so s pojmom „del vozila“ zajeti le izključno mehanski elementi neke fizične tvorbe?

Če je odgovor na vprašanje 1-1 nikalen:

1-2:

Ali je treba člen 3, točka 10, Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da so s sistemom za uravnavanje emisij zajete le naprave za čiščenje izpušnih plinov, ki so z vidika delovanja motorja za motorjem (na primer oksidacijski katalizatorji za dizelske motorje, filtri trdnih delcev, redukcijski katalizatorji NOx)?

1-3:

Ali je treba člen 3, točka 10, Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da so s sistemom za uravnavanje emisij zajeti tako ukrepi za zmanjšanje emisij, ki se izvajajo znotraj motorja, kot ti, ki se izvajajo zunaj motorja?

2-1:

Ali je treba člen 5(1) Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da pojem „normalna uporaba“ vključuje samo vozne pogoje novega evropskega voznega cikla?

Če je odgovor na vprašanje 2-1 nikalen:

2-2:

Ali je treba člen 4(1), drugi pododstavek, v povezavi s členom 5(1) Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da morajo proizvajalci zagotoviti, da so mejne vrednosti iz Priloge I k tej uredbi spoštovane tudi v vsakdanji uporabi?

Če je odgovor na vprašanje 2-2 pritrdilen:

2-3:

Ali je treba člen 5(1) Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da pojem „normalna uporaba“ pomeni dejanske vozne pogoje pri vsakdanji uporabi?

Če je odgovor na vprašanje 2-3 nikalen:

2-4:

Ali je treba člen 5(1) Uredbe (ES) [št. 715/2007] razlagati in uporabljati tako, da pojem „normalna uporaba“ pomeni dejanske vozne pogoje pri vsakdanji uporabi ob predpostavki, da je povprečna hitrost 33,6 km/h, največja hitrost pa 120,00 km/h?

3-1:

Ali je treba člen 5(1) Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da je nedopustna oprema vozila, pri kateri je sestavni del, ki verjetno lahko vpliva na emisije, zasnovan tako, da je stopnja vračanja izpušnih plinov uravnavana na način, da je le med 20o C in 30 oC tolikšna, da je zagotovljeno obratovanje v načinu z nizko emisijo onesnaževal, zunaj tega temperaturnega okna pa se postopoma zmanjšuje?

Če je odgovor na vprašanje 3-1 nikalen:

3-2:

Ali je treba člen 5(2) Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da je odklopna naprava prepovedana tudi v primeru, če zunaj temperaturnega okna od 20o C do 30o C zaradi zaščite motorja ves čas deluje in je zaradi tega vračanje izpušnih plinov občutno zmanjšano?

4-1:

Ali je treba člen 5(2), drugi stavek, točka (a), Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da je potreba po uporabi odklopnih naprav v smislu te določbe upravičena le tedaj, kadar tudi z uporabo vrhunske tehnologije, razpoložljive v času pridobitve homologacije za konkretni model vozila, ni bilo mogoče zagotoviti zaščite motorja pred poškodbami ali okvarami in varnega delovanja vozila?

Če je odgovor na vprašanje 4-1 nikalen:

4-2:

Ali je treba člen 5(2), drugi stavek, točka (a), Uredbe (ES) [št. 715/2007] razlagati in uporabljati tako, da je treba šteti, da potreba po uporabi odklopnih naprav ni upravičena v smislu te določbe, če so parametri, shranjeni v krmilnem sistemu motorja, izbrani tako, da se čiščenje izpušnih plinov zaradi vnaprej programirane odvisnosti od temperaturnih vrednosti ob temperaturah, ki se običajno pričakujejo v večini leta, ne aktivira ali pa se aktivira le v omejenem obsegu?

5-1:

Ali je treba člen 5(2), drugi stavek, točka (a), Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da mora biti pred poškodbami zaščiten le motor?

5-2:

Ali je treba člen 5(2), drugi stavek, točka (a), Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da pojma poškodb ni mogoče uporabiti, če so prizadeti tako imenovani obrabljivi deli (kot na primer ventil EGR)?

5-3:

Ali je treba člen 5(2), drugi stavek, točka (a), Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da bi morali biti tudi drugi sestavni deli vozila, zlasti komponente, ki so v izpušnem sistemu, zaščiteni pred poškodbami ali okvaro?

6-1:

Ali je treba člene 4(1), drugi pododstavek, in (2), drugi pododstavek, 5(1) in (2) ter 13 Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da je z njimi varovana tudi vsaj pravica pridobitelja vozila, ki ne ustreza zahtevam Uredbe (ES) št. 715/2007, do samostojnega ekonomskega odločanja?

Če je odgovor na vprašanje 6-1 nikalen:

6-2:

Ali je treba člene 4(1), drugi pododstavek, in (2), drugi pododstavek, 5(1) in (2) ter 13 Uredbe (ES) št. 715/2007 razlagati in uporabljati tako, da morajo države članice določiti mehanizem sankcij, s katerim se pridobiteljem vozil zaradi zahtev načela polnega učinka prizna tožbeno upravičenje za uveljavljanje pravic iz določb prava Unije o ureditvi trga?

6-3:

6-4:

Ali je treba člena 18(1) in 26(1) Direktive 2007/46/ES (2) razlagati in uporabljati tako, da proizvajalec krši svojo obveznost izdaje veljavnega certifikata o skladnosti iz člena 18(1) Direktive 2007/46/ES, če v vozilo vgradi prepovedano odklopno napravo v smislu člena 5(2) Uredbe (ES) št. 715/2007, in da dajanje takega vozila na trg pomeni kršitev prepovedi prodaje brez veljavnega certifikata o skladnosti iz člena 26(1) Direktive 2007/46/ES?

6-5:

Ali sta cilj in namen Uredbe (ES) št. 715/2007 in Direktive 2007/46/ES, da mejne vrednosti iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007 oziroma certifikat o skladnosti v smislu člena 18(1) Direktive 2007/46/ES v povezavi z Uredbo (ES) št. 385/2009 (3) pomenijo tako podlago pravic za zaščito kupcev, da je v primeru kršitev mejnih vrednosti za opredelitev kakovosti iz Uredbe oziroma kršitev določb prava o registraciji vozil na podlagi prava Unije prepovedano, da se v položaju, v katerem kupec v razmerju do proizvajalca razdre pogodbo o nakupu vozila, upoštevajo koristi iz uporabe?

I.

Ali je nacionalna zakonodaja – ki upravičencu do subvencije nalaga vložitev tožbe pri pristojnem upravnem sodišču zoper akt, s katerim je odrejeno vračilo zneskov, ki so bili zaradi nepravilnosti neupravičeno prejeti, če pa tožba ni bila vložena v roku, navedeni akt postane pravnomočen […] (to pomeni, kadar upravičenec obrambnih sredstev, ki jih ima na voljo na podlagi nacionalnega prava, ne uporabi v roku) in se lahko posledično zahteva vračilo neupravičeno plačanega zneska v skladu z določbami in roki, ki veljajo v nacionalnem pravu – v nasprotju s členom 3(1) Uredbe št. 2988/95 (1)?

II.

Ali je nacionalna zakonodaja – v skladu s katero se upravičenec do subvencije ne more sklicevati na pretek štiri- do osemletnega roka v sodnem postopku izvršbe, začetem proti njemu, ker se lahko navedeno vprašanje obravnava samo v okviru tožbe, vložene v upravnem sporu zoper akt, s katerim je bilo zaradi ugotovljene nepravilnosti odrejeno vračilo neupravičeno prejetih zneskov – v nasprotju s členom 3(1) Uredbe št. 2988/95?

Če bo odgovor na zgoraj navedeni vprašanji nikalen:

III.

Ali je treba triletni zastaralni rok iz odstavka 2 člena 3 Uredbe št. 2988/95 šteti za rok zastaranja dolga, ki nastane s sprejetjem akta, s katerim se zahteva vračilo neupravičeno prejetih zneskov, ker je prišlo do nepravilnosti pri financiranju? Ali navedeni rok začne teči od datuma sprejetja tega akta?

IV.

[Ali je] nacionalna zakonodaja – v skladu s katero mora triletni rok, določen za zastaranje dolga, ki nastane s sprejetjem akta, s katerim se zahteva vračilo neupravičeno prejetih zneskov, ker je prišlo do nepravilnosti pri financiranju, začeti teči od datuma sprejetja tega akta in se mora prekiniti z obvestitvijo o uvedbi postopka davčne izvršbe za izterjavo navedenih zneskov, pri čemer se prekine do sprejetja dokončne ali pravnomočne odločbe, s katero se konča postopek v primeru pritožbe, izpodbijanja, tožbe ali ugovora, kadar določijo prekinitev izterjave dolga – v nasprotju s členom 3 Uredbe št. 2988/95?

I.

Ali je nacionalna zakonodaja – ki upravičencu do subvencije nalaga vložitev tožbe pri pristojnem upravnem sodišču zoper akt, s katerim je odrejeno vračilo zneskov, ki so bili zaradi nepravilnosti neupravičeno prejeti, če pa tožba ni bila vložena v roku, navedeni akt postane pravnomočen (to pomeni, kadar upravičenec obrambnih sredstev, ki jih ima na voljo na podlagi nacionalnega prava, ne uporabi v roku) in se lahko posledično zahteva vračilo neupravičeno plačanega zneska v skladu z določbami in roki, ki veljajo v nacionalnem pravu – v nasprotju s členom 3(1) Uredbe št. 2988/95 (1)?

II.

Ali je nacionalna zakonodaja – v skladu s katero se upravičenec do subvencije ne more sklicevati na pretek štiri- do osemletnega roka v sodnem postopku izvršbe, začetem proti njemu, ker se lahko navedeno vprašanje obravnava samo v okviru tožbe, vložene v upravnem sporu zoper akt, s katerim je bilo zaradi ugotovljene nepravilnosti odrejeno vračilo neupravičeno prejetih zneskov – v nasprotju s členom 3(1) Uredbe št. 2988/95?

Če bo odgovor na zgoraj navedeni vprašanji nikalen:

III.

Ali je treba triletni zastaralni rok iz odstavka 2 člena 3 Uredbe št. 2988/95 šteti za rok zastaranja dolga, ki nastane s sprejetjem akta, s katerim se zahteva vračilo neupravičeno prejetih zneskov, ker je prišlo do nepravilnosti pri financiranju? Ali navedeni rok začne teči od datuma sprejetja tega akta?

IV.

[Ali je] nacionalna zakonodaja – v skladu s katero mora triletni rok, določen za zastaranje dolga, ki nastane s sprejetjem akta, s katerim se zahteva vračilo neupravičeno prejetih zneskov, ker je prišlo do nepravilnosti pri financiranju, začeti teči od datuma sprejetja tega akta in se mora prekiniti z obvestitvijo o uvedbi postopka davčne izvršbe za izterjavo navedenih zneskov, pri čemer se prekine do sprejetja dokončne ali pravnomočne odločbe, s katero se konča postopek v primeru pritožbe, izpodbijanja, tožbe ali ugovora, kadar se zaradi njihove vložitve prekine izterjava dolga – v nasprotju s členom 3 Uredbe št. 2988/95?

I.

Ali je treba člen 20 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica državljanu tretje države, kadar ta vzdržuje svojega mladoletnega otroka, državljana Unije, in je ta mladoletni otrok do tega državljana tretje države v razmerju dejanske odvisnosti, zavrne prebivanje v državi članici, katere državljanstvo ima mladoletni državljan Unije, kadar je mladoletni državljan Unije zunaj ozemlja te države članice ali Unije in/ali še nikoli ni bil na ozemlju Unije, s čimer je mladoletnemu državljanu Unije dejansko onemogočen vstop na ozemlje Unije?

II.

III.

1.

Ali je združljivo s pravico posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do spoštovanja njegovega zasebnega življenja (člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, UL 2016, C 202, str. 389) in do varstva njegovih osebnih podatkov (člen 8 Listine), če se pri uravnoteženju nasprotujočih si pravic in interesov iz členov 7, 8, 11 in 16 Listine, ki ga je treba na podlagi člena 17(3)(a) Uredbe 2016/679 (1) opraviti pri presoji njegovega zahtevka za odstranitev povezave s seznama zadetkov, ki ga je vložil proti upravljavcu internetnega iskalnika, kadar povezava, katere odstranitev s seznama zadetkov se zahteva, napotuje na vsebino, ki zajema trditve glede dejanskega stanja, in vrednostne sodbe, ki temeljijo na trditvah glede dejanskega stanja, za katere posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, trdi, da niso resnične, in je njena zakonitost odvisna od resničnosti trditev glede dejanskega stanja, ki jih vsebuje, kot odločilno upošteva tudi, ali bi lahko posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, razumno – na primer z začasno odredbo – dosegel pravno varstvo proti ponudniku vsebin in bi lahko s tem dosegel vsaj začasno razjasnitev vprašanja glede resničnosti vsebine, ki jo prikazuje upravljavec iskalnika?

2.

Ali je treba v primeru zahtevka za odstranitev s seznama zadetkov, ki se vloži proti upravljavcu internetnega iskalnika, ki pri iskanju na podlagi imena išče fotografije posameznikov, ki so jih tretje osebe v povezavi z imenom zadevne osebe namestile na internet, in ki fotografije, ki jih najde, na svojem seznamu zadetkov prikaže kot predogledne sličice („thumbnails“), pri uravnoteženju nasprotujočih si pravic in interesov iz členov 7, 8, 11 in 16 Listine, ki ga je treba opraviti na podlagi člena 12(b) in člena 14(1)(a) Direktive 95/46/ES (2) oziroma člena 17(3)(a) Uredbe 2016/679, kot odločilne upoštevati okoliščine prvotne objave tretje osebe, tudi če internetni iskalnik ob prikazu predogledne sličice prek hiperpovezave sicer napotuje na spletno stran tretje osebe, vendar je konkretno ne imenuje in zraven ne prikaže tudi okoliščin, ki izhajajo iz nje?

1.

Ali je mogoče privolitev v smislu člena 9(1) in (2) Direktive 2008/95/ES (1) ter členov 54(1) in (2) in 111(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 (2) izključiti ne le na podlagi postopka, ki se sproži pri upravnem organu ali sodišču, ampak tudi na podlagi ravnanja, ki ne vključuje upravnega organa ali sodišča?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali opomin, s katerim imetnik prejšnjega znaka pred sprožitvijo sodnega postopka od imetnika poznejšega znaka zahteva, naj se zaveže k prenehanju uporabe znaka in k plačilu pogodbene kazni v primeru kršitve, pomeni ravnanje, ki izključuje privolitev v smislu člena 9(1) in (2) Direktive 2008/95/ES ter členov 54(1) in (2) in 111(2) Uredbe (ES) št. 207/2009?

3.

Ali je pri izračunu petletnega obdobja, ki je določeno v zvezi s privolitvijo, v smislu člena 9(1) in (2) Direktive 2008/95/ES ter členov 54(1) in (2) in 111(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 v primeru sprožitve sodnega postopka upošteven datum vložitve tožbe pri sodišču ali datum vročitve tožbe nasprotni stranki? Ali je pri tem pomembno, da je tožba nasprotni stranki zaradi zamude, za katero je kriv imetnik prejšnje znamke, vročena po poteku petletnega roka?

4.

Ali zožitev iz člena 9(1) in (2) Direktive 2008/95/ES ter členov 54(1) in (2) in 111(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 poleg opustitvenih zahtevkov zajema tudi nadaljnje zahtevke na podlagi prava znamk, ki se nanašajo na primer na odškodnino, predložitev informacij in uničenje?

1.

2.

Ali je odgovor na prvo vprašanje drugačen, če gre za tožbo, ki jo vloži ustanova, katere cilj je zastopati kolektivne interese upnikov, ki so utrpeli škodo, kot je opredeljena v prvem vprašanju? Taka kolektivna tožba pomeni, da v postopku ni ugotovljeno, a) kje je stalno prebivališče zgoraj navedenih upnikov, b) katere so posebne okoliščine nastanka terjatev posameznih upnikov do družbe ter c) ali v razmerju do posameznih upnikov obstaja dolžnost skrbnega ravnanja, kot je navedeno zgoraj, in ali je bila prekršena.

3.

Ali je treba člen 8, točka 2, Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da če sodišče, pred katerim teče prvotni postopek, razveljavi svojo odločitev, da je v zadevi te tožbe pristojno, s tem avtomatično odpade tudi njegova pristojnost glede zahtevkov, ki jih je vložila vlagateljica intervencijske tožbe?

4.

1.

Ali člen 10(8) Sklepa Komisije 2011/278/EU (1) z dne 27. aprila 2011 v povezavi s Prilogo I k temu sklepu določa brezplačno dodelitev pravic do emisij za obdobje 2013–2020 za napravo, v kateri se izvaja postopek s pretvornikom kisika, pri čemer je vhodni vir vroča surova litina, dovajana iz druge naprave v lasti drugega upravljavca, če je hkrati zagotovljeno, da ne bo prišlo do dvojnega štetja in podvajanja pravic, dodeljenih za proizvod vroča litina?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen – ali je člen 10(8) Sklepa Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 v povezavi s Prilogo I k temu sklepu za proizvod vroča litina – tudi zaradi morebitne nerazumljivosti – ničen, ker je v nasprotju s členom 2(1) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi s Prilogo I k tej direktivi?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali je zaradi izključitve pravne podlage ničen tudi člen 1(1) Sklepa Komisije 2013/448/EU (2) z dne 5. septembra 2013 v zvezi z napravo z identifikatorjem CZ-existing-CZ-52-CZ-0102–05?

4.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 1(1) in člen 1(2), tretji pododstavek, Sklepa Komisije 2013/448/EU z dne 5. septembra 2013 v zvezi z napravo z identifikatorjem CZ-existing-CZ-52-CZ-0102–05, razlagati tako, da te določbe v primeru izključitve dvojnega štetja in dvojne dodelitve pravic omogočajo dodelitev pravic za proizvod vroča litina za to napravo na podlagi novega predloga Češke republike?

5.

Če je odgovor na četrto vprašanje nikalen, ali je zaradi neskladnosti s členom 10(8) Sklepa Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 v zvezi s Prilogo I k temu sklepu, člen 1(1) Sklepa Komisije 2013/448/EU z dne 5. septembra 2013 v zvezi z napravo z identifikatorjem CZ-existing-CZ-52-CZ-0102–05, ničen?

6.

Če je odgovor na tretje, četrto in peto vprašanje pritrdilen, kaj mora v skladu s pravom Unije storiti organ države članice, ki v nasprotju pravom Unije upravljavcu naprave, v kateri je bil izvajan postopek s pretvornikom kisika, ni dodelil brezplačnih pravic do emisije za napravo, ki ne deluje več, in je obdobje, za katero so bile pravice dodeljene, že poteklo?

1.

Ali je treba ravnanja, na katera se nanaša sporna določba, šteti za oglaševanje zdravil v smislu naslova VIII Direktive 2001/83/ES (1) („Oglaševanje“)?

2.

Ali je treba člen 90 Direktive 2001/83/ES razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki širi seznam prepovedanih načinov oglaševanja in določa strožje omejitve od tistih, ki so izrecno določene v členu 90 navedene direktive?

3.

Ali je treba šteti, da sporna ureditev v postopku v glavni stvari omejuje oglaševanje zdravil s ciljem spodbujanja njihove smotrne uporabe, v smislu člena 87(3) Direktive 2001/83/ES?

1.

sodbo Splošnega sodišča z dne 23. septembra 2020 v zadevi T-411/17, Landesbank Baden-Württemberg/Enotni odbor za reševanje (EOR), EU:T:2020:435, razveljavi;

2.

ničnostno tožbo zavrne;

3.

drugi stranki v pritožbenem postopku naloži plačilo stroškov.

1.

Sklep Sveta (SZVP) 2018/141 z dne 29. januarja 2018 o spremembi Sklepa 2011/72/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom ob upoštevanju razmer v Tuniziji in Sklep Sveta (SZVP) 2019/135 z dne 28. januarja 2019 o spremembi Sklepa 2011/72/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom ob upoštevanju razmer v Tuniziji se razglasita za nična v delu, v katerem se nanašata na Slima Ben Tijanija Ben Haj Hamdo Ben Alija.

2.

Tožba se v preostalem zavrne.

3.

Svet Evropske unije nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil S. Ben Ali.

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals Co. Ltd se naloži plačilo stroškov.

1.

Tožba v zadevi T-453/19, Panusa/Parlament, se zavrže kot nedopustna.

2.

Preostale tožbe se zavrnejo

3.

Maria Teresa Coppo Gavazzi in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi k sodbi, nosijo svoje stroške in stroške Evropskega parlamenta.

—

razglasi ničnost odločbe EASO z dne 23. julija 2020 glede „Postopka javno naročanje EASO/2020/789, zagotavljanje začasnih agencijskih delavcev za EASO na Malti“ iz postopka javnega naročila, ki ga ureja Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 (1), v delu, v katerem je bila z njo v postopku javnega naročila s številko objave EASO/2020/789 zavrnjena ponudba tožeče stranke; in/ali

—

razglasi ničnost akta oziroma aktov, s katerimi je EASO dovolil ali dovoljuje, da stranka, ki ni tožeča stranka, sklene okvirno pogodbo na podlagi javnega naročila s številko objave EASO/2020/789;

—

EASO naloži, naj tožeči stranki povrne škodo, ki jo je povzročil EASO, ker je tožeči stranki preprečil izvršitev okvirne pogodbe; in

—

EASO naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

Prvi tožbeni razlog: EASO je kršil načelo enakega obravnavanja in načelo preglednosti, saj razpisna dokumentacija ni bila dovolj jasna, natančna in nedvoumna, EASO pa bi lahko in bi moral razpisno dokumentacijo pojasniti. Čeprav je tožeča stranka večkrat zaprosila za pojasnilo, EASO ni pojasnil svoje razpisne dokumentacije. Zato je EASO hoté sprejel trajajočo kršitev načela preglednosti.

2.

Drugi tožbeni razlog: EASO je nezakonito sam ponovno izračunal ekonomsko ponudbo tožeče stranke, pri čemer je kršil lastne razpisne pogoje ter sodno prakso Splošnega sodišča in Sodišča. Nato se je EASO pri svoji presojo ponudbe tožeče stranke oprl na spremenjeni znesek. Zato je EASO ravnal v nasprotju z načeloma enakega obravnavanja in preglednosti. Posledično EASO ne bi mogel sprejeti odločitve o oddaji naročila.

3.

Tretji tožbeni razlog: EASO je kršil člen 170(3) Uredbe 2018/1046, ker ni navedel prednosti konzorcija v razmerju do ponudbe tožeče stranke, tudi po tem, ko je tožeča stranka od EASO to izrecno zahtevala. EASO ni razkril, zakaj je ponudba konzorcija dosegla višje število točk kot ponudba tožeče stranke, tako da tožeča stranka ni mogla ugotoviti prednosti in slabosti lastne ponudbe v primerjavi s ponudbo konzorcija.

4.

Četrti tožbeni razlog: odškodninski zahtevek, v katerem je navedeno, da je tožeča stranka utrpela škodo zaradi izgubljenega dobička kot posledice nesklenitve okvirne pogodbe.

—

odločbo Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) z dne 30. junija 2020, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, vložena 27. januarja 2020, in s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za povrnitev škode v višini 50 000 EUR, razglasi za nično;

—

odločbo Evropskega urada za izbor osebja (EPSO)/natečajne komisije z dne 29. oktobra 2019, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za ponovni preizkus odločbe natečajne komisije o njeni nepripustitvi k naslednji fazi natečaja, razglasi za nično;

—

odločbo z dne 5. junija 2019 na spletnem računu EPSO, da se tožeče stranke ne vključi na osnutek seznama izbranih uradnikov za sodelovanje na natečaju EPSO/AD/364/19 – 3-Upravni uslužbenci za varnost, razglasi za nično;

—

objavo natečaja EPSO/AD/364/19 – 3-Upravni uslužbenci za varnost, ki je bil objavljen 24. januarja 2019, in celoten osnutek seznama izbranih uradnikov za sodelovanje na zgoraj navedenem natečaju, ki je sledil temu razpisu, razglasi za nično;

—

poleg tega:

1.

Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji EPSO/natečajne komisije glede ocene poklicnih izkušenj tožeče stranke – kršitev Priloge II k zadevni objavi natečaja, v kateri so podrobno navedene zahtevane poklicne izkušnje.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 1, 2, 3 in 4 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 (1), kršitev členov 1d in 28 Kadrovskih predpisov ter člena 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom, kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter tudi ugovor nezakonitosti objave natečaja na podlagi člena 277 PDEU.

3.

Tretji tožbeni razlog: na podlagi člena 277 PDEU ugovor nezakonitosti preverjanja dodatnih sposobnosti, točke 2.4 Splošnih pravil za javne natečaje in člena 5 Priloge III h Kadrovskim predpisom ter kršitev členov 1(d), 4, 7 in 29 Kadrovskih predpisov.

4.

Četrti tožbeni razlog: na podlagi člena 277 PDEU ugovor nezakonitosti celotne Priloge II k zadevni objavi natečaja ter kršitev člena 1(d) Kadrovskih predpisov.

—

Izvedbeni sklep Sveta (SZVP) 2020/1137 z dne 30. julija 2020 o izvajanju Sklepa (SZVP) 2015/1333 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libij (1) v delu, v katerem ohranja ime tožeče stranke na seznamu subjektov, navedenih v Prilogi IV k Sklepu Sveta (SZVP) 2015/1333 z dne 31. julija 2015 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libij in razveljavitvi 2011/137/SZVP (2), razglasi za ničen;

—

Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2020/1130 z dne 30. julija 2020 o izvajanju člena 21(2) Uredbe (EU) 2016/44 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (3) in spremembi Priloge III k Uredbi Sveta (EU) 2016/44 z dne 18. januarja 2016 o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 204/2011 (4), v delu, v katerem ohranja ime tožeče stranke na seznamu subjektov, navedenih v Prilogi III k Uredbi (EU) 2016/44, razglasi za nično; in

—

Svetu naloži, naj plača stroške postopka tožeče stranke ter druge stroške in izdatke, nastale v zvezi s to tožbo.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev Uredbe Sveta (EU) 2016/44 in Sklepa Sveta (SZVP) 2015/1333 v delu, v katerem kumulativni pogoji za uvrstitev na seznam subjektov iz uvodne izjave 3 Sklepa 2015/1333 niso izpolnjeni.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti Sveta, da preveri vse omejevalne ukrepe, da zagotovi, da ti še naprej prispevajo k uresničitvi njihovih ciljev.

3.

Tretji tožbeni razlog: očitne napake pri presoji. Tožeča stranka zlasti navaja, da:

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja.

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti.

6.

Šesti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve v skladu s členom 296 PDEU in pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

—

ničnostno tožbo razglasi za dopustno;

—

člen 2, točka 4, Uredbe (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza razglasi za ničen;

—

odločitev o stroških pridrži.

1.

Prvi tožbeni razlog: z izpodbijano določbo se krši člen 3(3) PEU in načelo svobode opravljanja storitev.

Cilj na področju cestnega prometa, zlasti kabotaže, je postopna liberalizacija. Z izpodbijano določbo Uredbe 2020/1055 se raven liberalizacije, dosežena do zdaj, manjša, saj ta določba zajema celovito omejitev, ki je neugodna predvsem za prevozna podjetja, ki so člani tožeče stranke. Prizadevanje, da bi se preprečile zlorabe pri kabotaži, ki je podlaga izpodbijane določbe, se je zagotovilo že z drugimi zakonodajnimi ukrepi Unije (Mobility Package).

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

Pred sprejetjem uredbe, h kateri spada izpodbijana določba, ni bilo nobene posodobitve ocene učinka, ki naj bi bila pred tem izvedena glede predloga Komisije za uredbo. Evropski parlament in Svet pa naj bi temeljito spremenila predlog Komisije in zato naj bi bilo primerno in nujno izvesti posodobitev ocene učinka.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO odredi, naj pritožbo šteje za vloženo;

—

EUIPO in drugi stranki naloži plačilo njunih stroškov in stroškov tožeče stranke pred Splošnim sodiščem.

—

Kršitev člena 101(4), člena 104, člena 106 in člena 107 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO odredi, naj pritožbo šteje za vloženo;

—

EUIPO in drugi stranki naloži plačilo njunih stroškov in stroškov tožeče stranke pred Splošnim sodiščem.

—

kršitev člena 101(4), člena 104, člena 106 in člena 107 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO odredi, naj pritožbo šteje za vloženo;

—

EUIPO in drugi stranki naloži plačilo njunih stroškov in stroškov tožeče stranke pred Splošnim sodiščem.

—

Kršitev člena 101(4), člena 104, člena 106 in člena 107 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

odločbo o nenapredovanju tožeče stranke v naziv AST10 z učinkom od 1. januarja 2019 razglasi za nično;

—

po potrebi odločbo o „prerazporeditvi“/napredovanju [X] v naziv AST10 z učinkom od 1. januarja 2019 razglasi za nično;

—

še bolj podredno vse odločbe o „prerazporeditvi“/napredovanju sodelavcev tožeče stranke v naziv AST10 z učinkom od 1. januarja 2019 razglasi za nične;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage za izpodbijano odločbo.

2.

Drugi tožbeni razlog: nezakonitost pristopa uprave glede prehoda iz naziva AST9 v naziv AST10.

3.

Tretji tožbeni razlog: neupoštevanje obsega člena 31(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije.

4.

Četrti tožbeni razlog: nezagotovitev informacij za osebje glede pravil, ki se uporabljajo za prehod iz naziva AST9 v naziv AST10.

—

to tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

—

zato razglasi ničnost sklepa EIB z dne 28. februarja 2020, v skladu s katerim naj bi bile odsotnosti tožeče stranke z zdravniških pregledov 23. decembra 2019, 3. februarja in 28. februarja 2020 glede na člen 3.6 priloge X k upravnim določbam, ki se uporabljajo za osebje, neupravičene odsotnosti;

—

po potrebi razglasi ničnost sklepa z dne 15. julija o zavrnitvi upravne pritožbe tožeče stranke zoper prvotni sklep z dne 28. februarja 2020;

—

EIB naloži povrnitev nepremoženjske škode tožeče stranke;

—

EIB naloži plačilo vseh stroškov.

—

Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 2.3 in 3.6 priloge X k upravnim določbam. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se zdravstvenih pregledov ni mogla udeležiti zaradi višje sile, in se torej sklicuje na izjeme iz navedenih določb.

—

Drugi tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela sorazmernosti. Tožeča stranka zlasti trdi, da se lahko zaradi sistematičnosti zdravstvenih pregledov, ki jih tožena stranka določi po vsakem zdravniškem potrdilu o nezmožnosti, poslabša njeno zdravstveno stanje, ker se jo sili v pomnoževanje pravnih sredstev, in da se z njo kršita navedeni načeli.

—

Tretji tožbeni razlog: ugovor nezakonitosti. Po mnenju tožeče stranke se s členom 3.4 priloge X kršita člena 31 in 34 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker uporaba tega člena dejansko povzroči, da na eni strani izgubi letni dopust in na drugi strani vse osebne prejemke od takrat, ko izrabi svoj letni dopust.

—

razglasi za nično Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2020/1216 z dne 24. avgusta 2020 o razveljavitvi računov, ki jih je izdala družba Zhejiang Trunsun Solar Co Ltd., zaradi kršitve zaveze, razveljavljene z Izvedbeno uredbo (EU) 2017/1570;

—

naloži Komisiji in morebitnim intervenientom v podporo predlogom Komisije plačilo stroškov tega postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je storila očitno napako pri presoji dejstev v tej zadevi ter kršila člen 8 Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije, in člen 13 Uredbe (EU) 2016/1037 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije, zlasti odstavkov 9 teh členov, s tem ko je štela, da je tožeča stranka kršila zaveze, ki so bile med Komisijo in Kitajsko gospodarsko zbornico za uvoz in izvoz strojev in elektronskih izdelkov (CCCME) dogovorjene v imenu, med drugim, tožeče stranke. Tožeča stranka s tem, ko je izdajala trgovinske račune s popravljeno ceno v skladu s spremenljivo dajatvijo v obliki minimalne uvozne cene (v nadaljevanju: spremenljiva dajatev v obliki MIP) za uvoz blaga, ki je bilo sproščeno v prosti promet po začetku veljavnosti uredbe, s katero je bila zaveza razveljavljena in uvedena spremenljiva dajatev v obliki MIP, to je po 1. oktobru 2017, ni kršila svojih obveznosti iz zavez.

2.

Drugi, podredno naveden tožbeni razlog: Tudi če bi tožeča stranka kršila zaveze – kar se ni zgodilo – je Komisija s tem, da je zadevne račune razveljavila in v zvezi z njimi pobrala carino, ravnala nezakonito, ker so pooblastila, na katera se je pri tem oprla, prenehala ali pa so bila razveljavljena. To je tako, ker sta izvedbeni uredbi (EU) št. 1238/2013 in št. 1239/2013 prenehali veljati 7. decembra 2015 (na podlagi členov 5 obeh uredb). Izvedbeni uredbi (EU) št. 2017/367 in št. 2017/366 sta prenehali veljati 3. septembra 2018 (na podlagi členov 6 obeh uredb). V vsakem primeru pa sta bila člena 2 in 3 Izvedbene uredbe (EU) 2017/367 in člena 2 in 3 Izvedbene uredbe (EU) 2017/366 že razveljavljena s členi 1(4), 1(5), 3(3) in 3(4) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/1570.

3.

Tretji, še bolj podredno naveden tožbeni razlog: Tudi če bi tožeča stranka kršila zaveze in Sodišče ne bi menilo, da so bila pooblastila, na katere se je oprla Komisija, v času sprejetja izpodbijane uredbe že razveljavljena in preklicana, je Komisija s tem, ko je razveljavila račune na podlagi zavez in nato od carinskih organov zahtevala, naj za nazaj poberejo carino, kršila člen 8(1), (9) in (10) in člen 10(5) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije, ter člen 13(1), (9) in (10) in člen 16(5) Uredbe (EU) 2016/1037 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije.

—

razglasi za ničen sklep Evropske komisije (EU) z dne 26. aprila 2020 v zvezi z državno pomočjo SA.56867 COVID 19 –– Nemčija Nadomestilo škode, ki je družbi Condor Flugdienst GmbH nastala zaradi izbruha COVID-19 (1) in

—

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Evropska Komisija je kršila nekatere določbe PDEU in splošna načela evropskega prava v zvezi s prepovedjo diskriminacije, prostim pretokom storitev in svobodo ustanavljanja, na katerih od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja temelji liberalizacija letalskega prevoza v EU. Liberalizacija trga letalskih prevozov v EU je omogočila rast resnično vseevropskih nizkocenovnih letalskih družb. Pri tem, ko je Nemčiji dovolila, da pomoč omeji na družbo Condor, Evropska komisija ni upoštevala škode, ki so jo zaradi omejitev potovanj, povezanih s krizo COVID-19, utrpele take vseevropske družbe.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila člen 107(3)(b) PDEU in storila očitno napako pri presoji sorazmernosti pomoči glede na škodo, ki so jo povzročile omejitve potovanj zaradi krize COVID-19, zlasti s tem, da je štela, da je daljše obdobje insolventnosti družbe Condor neposredna škoda, ki se krije s pomočjo, in da bo družba Condor do junija 2022 prodana in bo lahko kupnino uporabila za vračilo dela pomoči.

3.

Tretji tožbeni razlog: Evropska komisija kljub obstoju resnih težav ni začela formalnega postopka preiskave in je kršila procesne pravice tožeče stranke.

4.

Četrti tožbeni razlog: Komisija je kršila obveznost obrazložitve.