—

ob upoštevanju člena 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, v skladu s katero ima „Vsakdo pravico do izobraževanja. Izobraževanje mora biti brezplačno vsaj na začetni stopnji.“,

—

ob upoštevanju dokumenta z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 25. septembra 2015 in ki priznava, da so enakost med spoloma, vključevanje in enakost spolov neločljivo povezani s pravico do vključujočega izobraževanja,

—

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja in zlasti cilja št. 4: „Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar“, ter deklaracije iz Incheona in okvira za ukrepanje za izvajanje cilja trajnostnega razvoja 4, ki navaja, da „je enakost spolov neločljivo povezana s pravico do izobraževanja za vse“,

—

ob upoštevanju priporočila št. 36 (2017) odbora Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk v zvezi s pravico deklet in žensk do izobraževanja,

—

ob upoštevanju akcijskega programa iz Adis Abebe o financiranju za razvoj, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 27. julija 2015,

—

ob upoštevanju resolucije št. 35/L2 Sveta za človekove pravice Organizacije združenih narodov (OZN) z dne 22. junija 2017 z naslovom Pravica do izobraževanja: odziv na resolucijo št. 8/4 Sveta za človekove pravice,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 2002 z naslovom Izobraževanje in usposabljanje v zvezi z zmanjševanjem revščine v državah v razvoju (COM(2002)0116),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije iz leta 2010 o povečanju in izboljšanju izobraževanja v državah v razvoju z naslovom More and Better Education in Developing Countries (SEC(2010)0121),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije iz leta 2018 z naslovom Izobraževanje v izrednih razmerah in dolgotrajnih krizah (COM(2018)0304),

—

o upoštevanju izjave iz Charlevoix o kakovostnem izobraževanju za deklice, dekleta in žene v državah v razvoju, ki jo je sprejela skupina G7 9. junija 2018,

—

ob upoštevanju evropskega soglasja o razvoju ter kodeksa ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki (COM(2007)0072),

—

ob upoštevanju resolucij z dne 31. maja 2018 o izvajanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2015)0182) – Enakost spolov in krepitev vloge žensk: spreminjanje življenj deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU (2016–2020) (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o krepitvi vzdržnosti zadolževanja v državah v razvoju (2),

—

ob upoštevanju svetovnega poročila Unesca o spremljanju izobraževanja, ki je bilo objavljeno leta 2017, z naslovom Polaganje računov na področju izobraževanja: izpolnjevanje naših zavez,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0327/2018),

A.

ker je izobraževanje temeljna človekova pravica in ima osrednjo vlogo pri doseganju vseh ciljev trajnostnega razvoja; ker preprečuje prenos revščine med generacijami in ima ključno vlogo pri doseganju enakosti žensk in moških ter krepitvi vloge žensk; ker izobraževanje kot področje pravic presega aritmetično enakost in teži k spodbujanju resnične enakosti med spoloma v izobraževanju in z njim;

B.

ker najnovejše sporočilo Komisije o izobraževanju v državah v razvoju sega v leto 2002 in je bilo posodobljeno šele leta 2010 z delovnim dokumentom;

C.

ker je pomoč za izobraževanje v letu 2009 predstavljala 8,3 % skupne razvojne pomoči; ker je ta delež v letu 2015 padel na 6,2 %; ker je v Uniji in njenih državah članicah ta delež v istem obdobju padel z 11 % na 7,6 %;

D.

ker se je med letoma 2009 in 2015 pomoč Unije in njenih držav članic za osnovno izobraževanje zmanjšala za 33,9 %, torej več kot pomoč za splošno izobraževanje (15,2 %);

E.

ker leta 2015 v šolo ni bilo vpisanih 264 milijonov otrok in mladih, ki naj bi obiskovali osnovnošolsko ali srednješolsko izobraževanje;

F.

ker je bilo konec leta 2017 po vsem svetu več kot 25,4 milijona beguncev, od katerih jih je bilo 7,4 milijona osnovnošolskih otrok, med temi 4 milijoni niso imeli dostopa do nobene vrste osnovnega izobraževanja; v državah, ki so jih prizadele nestabilne razmere in konflikti, 37 % deklic več kot fantov ne obiskuje osnovne šole in obstaja več kot 90 % večja možnost za dekleta, da ne bodo obiskovala srednje šole, v primerjavi s fanti v državah, kjer ni konfliktov;

G.

ker je v skladu z ugotovitvami poročila Organizacije združenih narodov iz leta 2017 o ciljih trajnostnega razvoja leta 2011 le približno četrtina šol v podsaharski Afriki imela dostop do električne energije, manj kot polovica pa do pitne vode; ker ima podsaharska Afrika najmanjši odstotek usposobljenih učiteljev v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju;

H.

ker je bila podpora izobraževanju v državah v razvoju v preteklosti preveč osredotočena na število vpisanih študentov in ne na kakovost zagotovljene izobrazbe; ker je cilj trajnostnega razvoja št. 4 zagotoviti vsem kakovostno izobraževanje do leta 2030;

I.

ker imajo nekatera podjetja v državah v razvoju težave pri iskanju kvalificirane delovne sile, ki jo potrebujejo;

J.

ker prizadevanja od leta 2016, ki so vsekakor dobrodošla, ne zadostujejo za nadomeščanje zaostanka in jih je zato treba nadaljevati in še okrepiti;

K.

ker naj bi se po mnenju Unesca pomoč za izobraževanje v državah v nizkem ali nižjem srednjem prihodkovnem razredu pomnožila s šest, da bi do leta 2030 dosegli cilj trajnostnega razvoja št. 4; ker mora po mnenju mednarodne komisije za financiranje možnosti izobraževanja na svetu pomoč na področju izobraževanja leta 2030 doseči 89 milijard USD v primerjavi z 12 milijardami danes;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

—

ob upoštevanju pogodb EU, zlasti členov 2, 3, 4, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP),

—

ob upoštevanju romunske ustave,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2014 o novem okviru EU za krepitev načela pravne države (COM(2014)0158),

—

ob upoštevanju svoje razprave 2. februarja 2017 o demokraciji in pravičnosti v Romuniji,

—

ob upoštevanju svoje razprave 7. februarja 2018 o nevarnostih za pravno državo, ki izhajajo iz reforme romunskega pravosodnega sistema,

—

ob upoštevanju svoje razprave 3. oktobra 2018 o pravni državi v Romuniji,

—

ob upoštevanju izmenjave mnenj 1. oktobra 2018 s prvim podpredsednikom Komisije Fransom Timmermansom v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

—

ob upoštevanju predstavitve 22. marca 2017 v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o demokraciji in pravičnosti v Romuniji,

—

ob upoštevanju skupne izjave predsednika Komisije Jean-Clauda Junckerja in prvega podpredsednika Komisije Timmermansa z dne 24. januarja 2018 o zadnjih dogodkih v Romuniji,

—

ob upoštevanju skupnega mnenja Beneške komisije z dne 16. marca 2018 o osnutku romunskega zakona št. 140/2017 o spremembi vladnega odloka št. 26/2000 o združenjih in fundacijah,

—

ob upoštevanju skupnega mnenja Beneške komisije z dne 20. oktobra 2018 o spremembah romunskega zakona št. 303/2004 o statutu sodnikov in tožilcev, zakona št. 304/2004 o organizaciji pravosodja in zakona št. 317/2004 o vrhovnem sodnem svetu,

—

ob upoštevanju skupnega mnenja Beneške komisije z dne 20. oktobra 2018 o spremembah romunskega kazenskega zakonika in zakonika o kazenskem postopku, ki vplivata tudi na zakon št. 78/2000 o preprečevanju, odkrivanju in sankcioniranju korupcije in zakon št. 304/2004 o organizaciji pravosodja,

—

ob upoštevanju ad hoc poročila Skupine držav proti korupciji v okviru Sveta Evrope (GRECO) z dne 11. aprila 2018 o Romuniji,

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 15. novembra 2017 o napredku Romunije v okviru mehanizma za sodelovanje in preverjanje,

—

ob upoštevanju treh zakonov o reformi pravosodja, ki jih je decembra 2017 sprejel romunski parlament, o spremembi zakona št. 303/2004 o statutu sodnikov in tožilcev, zakona št. 304/2004 o organizaciji pravosodja in zakona št. 317/2004 o vrhovnem sodnem svetu; ob upoštevanju sprejetja sprememb kazenskega zakonika junija 2018 in sprememb zakonika o kazenskem postopku julija 2018,

—

ob upoštevanju resolucije 2226/2018 in priporočila 2134/2018 parlamentarne skupščine Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju odločitve romunskega ustavnega sodišča z dne 20. oktobra 2018, da je 64 od 96 sprememb zakonika o kazenskem postopku neustavnih; ob upoštevanju izjave ustavnega sodišča z dne 25. oktobra 2018, da 30 sprememb kazenskega zakonika ni v skladu z ustavo,

—

ob upoštevanju ponavljajočih se množičnih protestov od januarja 2017 proti korupciji in v obrambo pravne države, vključno z množičnim protestom „Diaspora doma“10. avgusta 2018 v Bukarešti, po katerem je zaradi policijskega nasilja na stotine ljudi potrebovalo zdravniško pomoč,

—

ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker Evropska unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, in ker so te vrednote skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških (člen 2 PEU);

B.

ker člen 6(3) PEU potrjuje, da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja EKČP ter kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, splošna načela prava Unije;

C.

ker EU deluje na podlagi domneve medsebojnega zaupanja, da države članice spoštujejo demokracijo, načelo pravne države in temeljne pravice, kot je zapisano v EKČP in Listini o temeljnih pravicah;

D.

ker je neodvisnost sodstva določena v členu 47 Listine o temeljnih pravicah in členu 6 EKČP ter je bistven pogoj demokratičnega načela delitve oblasti;

E.

ker je v svojem poročilu o Romuniji iz aprila 2018 Skupina držav proti korupciji v okviru Sveta Evrope izrazila resno zaskrbljenost glede nekaterih vidikov zakonodaje o statusu sodnikov in tožilcev, o organizaciji pravosodja in o vrhovnem sodnem svetu, ki jo je sprejel romunski parlament, ter glede predlogov sprememb kazenske zakonodaje; ker Skupina držav proti korupciji v okviru Sveta Evrope postavlja pod vprašaj zakonodajni postopek, izraža bojazen glede vpliva na neodvisnost sodstva in svari pred prikritim kršenjem standardov za boj proti korupciji;

F.

ker je Beneška komisija v svojem mnenju št. 924/2018 z dne 20. oktobra 2018, ki je bilo omejeno na „določene, še posebej sporne vidike osnutkov“, sklenila, da „so bile v zvezi z osnutki po kritikah in številnih odločitvah ustavnega sodišča sicer uvedene dobrodošle izboljšave, vendar obstajajo pomembni vidiki, ki so bili uvedeni v treh osnutkih, kar bi lahko privedlo do pritiska na sodnike in tožilce ter nazadnje ogrozilo neodvisnost sodstva in njegovih članov ter, skupaj s predčasnim upokojevanjem, njegovo učinkovitost in kakovost, kar bi imelo negativne posledice za boj proti korupciji“, ob tem pa meni, da bodo ti vidiki „verjetno ogrozili zaupanje javnosti v sodstvo“ (1);

G.

ker je Beneška komisija v svojem mnenju št. 930/2018 z dne 20. oktobra 2018 ugotovila, da je „potrebno in primerno, da romunski parlament izvede reformo kazenskega zakonika zavoljo izvajanja odločitev ustavnega sodišča in ustreznih direktiv EU“ in da bodo številne spremembe „pomembno zmanjšale učinkovitost romunskega kazenskopravnega sistema v boju proti različnim oblikam kriminala, vključno s kaznivimi dejanji, povezanimi s korupcijo, nasilnimi kaznivimi dejanji in organiziranim kriminalom“ (2);

H.

ker je Beneška komisija v skupnem mnenju št. 914/2018 z dne 16. marca 2018 pozdravila dejstvo, da „so pobudniki osnutka zakona na sestankih v Bukarešti izrazili pripravljenost, da spremenijo več vidikov osnutka zakona“, in pozvala romunske organe, naj upoštevajo njena glavna priporočila, in sicer, da „so nove zahteve za poročanje in razkritje iz osnutka zakona, vključno s sankcijami prekinitve dejavnosti in prenehanja v primeru neskladnosti z zakonodajo, očitno nepotrebne in nesorazmerne ter da bi jih bilo treba razveljaviti„ ter da bo podrobna objava finančnih poročil vsakih šest mesecev in navedba vira dohodka ne glede na znesek, skupaj s sankcijo razpustitve, imela „negativen učinek na civilno družbo“ in bo v nasprotju s „svobodo združevanja in pravico do spoštovanja zasebnega življenja“ (3);

I.

ker je parlamentarna skupščina Sveta Evrope pozvala Romunijo, naj zavrne nedavno predlagane osnutke zakonov o dodatnih obveznostih finančnega poročanja za nevladne organizacije, jih spremeni v skladu s priporočili Beneške komisije in Urada za demokratične institucije in človekove pravice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE/ODIHR) ter jih predloži v široko javno posvetovanje pred sprejetjem (4);

J.

ker je Komisija 19. julija 2018 proti Romuniji sprožila postopek pred Sodiščem Evropske unije, ker v nacionalno zakonodajo ni vključila četrte direktive o preprečevanju pranja denarja; ker je romunski parlament 24. oktobra 2018 sprejel osnutek zakona o boju proti pranju denarja in financiranju terorizma;

K.

ker poteka razprava v zvezi z vlogo romunske obveščevalne službe (SRI) in njenim domnevnim poseganjem v dejavnosti romunskega sodstva, v kateri se pojavljajo vprašanja o obsegu in podrobnostih tega domnevnega poseganja; ker Beneška komisija v svojem mnenju z dne 20. oktobra 2018 ugotavlja, da „je potrebna temeljita revizija pravnih predpisov o nadzoru nad obveščevalnimi službami“;

L.

ker je bila maja 2016 vložena peticija za spremembo romunske ustave, da bi se opredelitev družine omejila na zakonsko zvezo med moškim in žensko; ker so številne skupine za človekove pravice izrazile zaskrbljenost, da bi predlog lahko privedel do kršitve mednarodnih standardov človekovih pravic in povečal diskriminacijo istospolno usmerjenih oseb v Romuniji; ker je parlament to spremembo podprl z dvotretjinsko večino; ker referendum o tem vprašanju ni dosegel zahtevane 30-odstotne udeležbe;

M.

ker je po podatkih iz letnega pregleda razmer na področju človekovih pravic oseb LGBTI v Evropi leta 2018, ki ga je objavila evropska regija Mednarodnega združenja lezbijk in gejev (ILGA-Europe), Romunija na 25. mestu med 28 državami članicami EU na področju zakonodaje, sovražnega govora in diskriminacije proti lezbijkam, gejem, biseksualnim, transseksualnim in interseksualnim osebam (LGBTI);

N.

ker je Evropska unija zavezana k spoštovanju svobode in pluralnosti medijev ter pravice do obveščenosti in svobode izražanja; ker je žvižgaštvo bistveni del preiskovalnega novinarstva in svobode tiska ter ker so žvižgači v večini držav članic zaščiteni le v zelo omejenih primerih, kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 23. aprila 2018 o krepitvi zaščite žvižgačev na ravni EU (COM(2018)0214); ker so funkcije medijev kot javnega čuvaja bistvene za spoštovanje teh pravic in za zaščito vseh drugih temeljnih pravic;

O.

ker so Novinarji brez meja opozorili na poskuse pretvarjanja romunskih medijev v orodja za politično propagando ter na vprašanje politične cenzure v medijih (5);

P.

ker je v členu 12 Listine o temeljnih pravicah določeno, da ima vsakdo pravico do mirnega zbiranja in združevanja na vseh ravneh, zlasti na področju političnih, sindikalnih in državljanskih zadev;

Q.

ker so poročila o nasilju romunske policije med protesti 10. avgusta 2018 vzbudila resno zaskrbljenost glede sorazmernosti uporabe sile in glede kršitev temeljnih pravic protestnikov, kar je privedlo do potekajočih preiskav romunskih organov kazenskega pregona;

R.

ker ostaja korupcija velik izziv v Evropski uniji; ker se narava in obseg korupcije med državami članicami sicer razlikujeta, vendar korupcija škoduje Uniji kot celoti, njenemu gospodarstvu in družbi, ovira gospodarski razvoj, slabi demokracijo in škoduje pravni državi;

S.

ker je bil glavni tožilec nacionalnega direktorata za boj proti korupciji 9. julija 2018 kljub mnenju sodnega sveta po sodbi ustavnega sodišča, ki je omejilo pooblastila predsednika, razrešen s položaja; ker je Beneška komisija v mnenju z dne 20. oktobra 2018 ravno nasprotno poudarila, da bi bilo pomembno „okrepiti neodvisnost tožilcev ter ohraniti in povečati vlogo institucij, kot sta predsednik in vrhovni sodni svet, ki lahko uravnotežijo vpliv ministra za pravosodje“; ker je 24. oktobra 2018 minister za pravosodje zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca in ga obtožil, da je prekoračil svoje pristojnosti;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

—

ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 10, 21 in 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (1) (direktiva o rasni enakosti),

—

ob upoštevanju københavnskih meril in sklopa predpisov Unije, ki jih mora država kandidatka izpolnjevati, če želi pristopiti k Uniji (pravni red Evropske unije),

—

ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin ter Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela leta 1948,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN A/RES/60/7 z dne 1. novembra 2005 o spominu na holokavst,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov, zlasti protokola št. 12 o nediskriminaciji,

—

ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice o temeljnih pravicah za leto 2018 in njene druge raziskave Evropske unije o manjšinah in diskriminaciji (EU-MIDIS II),

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov in izbirnega protokola k njej (A/RES/61/106), sprejete 13. decembra 2006,

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin in Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ki ju je sprejel Svet Evrope,

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1985, sprejete leta 2014, o položaju in pravicah narodnih manjšin v Evropi,

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2153, sprejete leta 2017, o spodbujanju vključevanja Romov in potujočih skupin,

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2196, sprejete leta 2018, o zaščiti in spodbujanju regionalnih ali manjšinskih jezikov v Evropi,

—

ob upoštevanju resolucije Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope št. 424, sprejete leta 2017, o regionalnih in manjšinskih jezikih v Evropi,

—

ob upoštevanju priporočila parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1201, sprejetega leta 1993, o dodatnem protokolu o pravicah manjšin k Evropski konvenciji o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju deklaracije odbora ministrov Sveta Evrope o naraščanju anticiganizma in rasističnega nasilja nad Romi v Evropi, ki je bila sprejeta 1. februarja 2012,

—

ob upoštevanju smernice 5 o odnosih med Svetom Evrope in Evropsko unijo, sprejete v Varšavi 16. in 17. maja 2005 na tretjem vrhu voditeljev držav in vlad Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju dokumenta OVSE iz Københavna iz leta 1990 in številnih tematskih priporočil in smernic o pravicah manjšin, ki sta jih izdala Visoki komisar za narodne manjšine OVSE in Urad za demokratične institucije in človekove pravice OVSE,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2018 o varstvu in nediskriminaciji manjšin v državah članicah EU (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2017 o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU: boj proti anticiganizmu (3),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. aprila 2015 ob mednarodnem dnevu Romov – rasno sovraštvo do Romov v Evropi in priznanje, s strani EU, dneva spomina na genocid nad Romi med drugo svetovno vojno (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 o poročilu o državljanstvu EU iz leta 2017: krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice (10),

—

ob upoštevanju sodb in sodne prakse Sodišča Evropske unije in zlasti zadeve T-646/13 (Minority SafePack – one million signatures for divesity in Europe proti Komisiji) ter sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice,

—

ob upoštevanju poročil in raziskav Agencije Evropske unije za temeljne pravice, kot je poročilo o spoštovanju in zaščiti pripadnikov manjšin za obdobje 2008–2010, in drugih poročil nacionalnih, evropskih in mednarodnih organizacij ter nevladnih organizacij na tem področju,

—

ob upoštevanju dejavnosti in ugotovitev medskupine Evropskega parlamenta za tradicionalne manjšine, narodne skupnosti in jezike,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0353/2018),

A.

ker so pravice pripadnikov manjšin neločljiv del človekovih pravic, ki so univerzalne, nedeljive in neodvisne; ker sta varovanje in spodbujanje pravic manjšin bistvena za mir, varnost in stabilnost ter za spodbujanje strpnosti, medsebojnega spoštovanja, razumevanja in sodelovanja med vsemi ljudmi, ki živijo na določenem ozemlju;

B.

ker je EU mozaik kultur, jezikov, ver, tradicij in zgodovine, ki tvori skupnost različnih državljanov, ki jih združujejo skupne temeljne vrednote; ker to bogastvo Evrope ni samoumevno ter bi ga bilo treba zaščititi in negovati;

C.

ker približno 8 % državljanov EU pripada narodni manjšini, približno 10 % pa jih govori regionalni ali manjšinski jezik; ker vztrajno nadlegovanje, diskriminacija (vključno z večplastno in presečno diskriminacijo) in nasilje omejujejo ljudi pri polnem uveljavljanju temeljnih pravic in svoboščin ter ogrožajo njihovo enakopravno udeležbo v družbi;

D.

ker lahko varovanje pravic pripadnikov manjšin pomaga pri zagotavljanju trajnostne prihodnosti za Evropo ter prispeva k zagotavljanju spoštovanja načel dostojanstva, enakosti in nediskriminacije; ker koristi niso omejene samo na manjšine, saj bodo s to zaščito in spodbujanjem zagotovljeni stabilnost, gospodarski razvoj in blaginja za vse;

E.

ker je bil z Lizbonsko pogodbo v primarno zakonodajo EU uveden izraz „pripadniki manjšin“, kar je prva izrecna omemba tega izraza v zgodovini zakonodaje EU; ker člen 2 PEU določa, da „Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin“ in da so te vrednote „skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških“; ker ugotavlja, da so te vrednote skupne vsem državam članicam in jih morajo EU in vsaka država članica posebej dosledno spoštovati in dejavno spodbujati v vseh svojih politikah, notranjih in zunanjih; ker se morajo te pravice obravnavati enako kot druge pravice, zapisane v Pogodbah;

F.

ker pogodbi EU, ki v zvezi s tem temeljita na pristopu mednarodnega prava, ne opredeljujeta izraza „manjšine“; ker v skladu s členom 17 PEU Komisija skrbi za uporabo Pogodb;

G.

ker člen 19 PDEU določa, da Svet lahko po posebnem zakonodajnem postopku in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji;

H.

ker je z Listino EU o temeljnih pravicah pojem narodnih manjšin postal izraz, ki se uporablja v zakonodaji EU; ker člen 21 Listine izrecno poudarja, da je diskriminacija prepovedana; ker bi bilo treba posebno pozornost nameniti varstvu temeljnih pravic posameznikov v najbolj ranljivih okoliščinah;

I.

ker člen 9 PEU glede opredelitve državljanstva Unije izrecno navaja, da Unija spoštuje načelo enakosti svojih državljanov, ki so deležni enake obravnave s strani njenih institucij, organov, uradov in agencij;

J.

ker sta Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin in listina o jezikih pomembna dosežka mednarodnega sistema za zaščito manjšin in pomembni mednarodni orodji za določanje standardov za države pogodbenice; ker je učinek teh sporazumov oslabljen zaradi počasnega postopka ratifikacije, pridržkov pogodbenic in pomanjkanja pristojnosti nadzora, zaradi česar so odvisni od dobre volje držav; ker sistematično neizvajanje sodb, odločb in priporočil vodi tudi k normalizaciji nespoštovanja teh dveh mednarodnih instrumentov;

K.

ker bi bilo treba pri oblikovanju skupnih evropskih minimalnih standardov za varstvo pravic pripadnikov manjšin upoštevati dobro prakso, ki se že uporablja v državah članicah, na primer v Italiji (Alto Adige/Južna Tirolska) ali v Nemčiji (Schleswig-Holstein);

L.

ker pravice pripadnikov manjšin zagotavljajo večstranski in dvostranski mednarodni sporazumi ter so zapisane v ustavnih sistemih številnih držav članic, njihovo spoštovanje pa je pomemben pogoj za oceno pravne države;

M.

ker je direktiva o rasni enakosti ključni pravni ukrep za boj proti etnični in rasni diskriminaciji; ker je več držav članic še vedno ne izvaja v celoti; ker v skladu s členom 5 te direktive velja, da za zagotovitev popolne enakopravnosti načelo enakega obravnavanja ne ovira držav članic pri ohranjanju ali sprejemanju nekaterih ukrepov za preprečevanje prikrajšanosti ali za nadomestilo neugodnosti, ki so povezane z raso ali narodnostjo;

N.

ker slogan Evropske unije „Združena v raznolikosti“, sprejet leta 2000, poudarja spoštovanje raznolikosti kot eno izmed temeljnih vrednot Evropske unije;

O.

ker so københavnska merila del meril za pristop k EU; ker se v skladu z enim od treh københavnskih meril od držav jasno zahteva, da zagotovijo demokracijo, vladavino prava, človekove pravice ter spoštovanje in zaščito manjšin; ker se po tem, ko država kandidatka postane država članica, pravice manjšin ne nadzorujejo več;

P.

ker izkušnje kažejo, da so države v predpristopnem procesu bolj pripravljene spoštovati københavnska merila; ker se kot posledica pomanjkanja zadostnega okvira za zagotavljanje, da bi se ta merila po pristopu izpolnjevala, pričakuje resno nazadovanje v mnogih državah članicah po pridružitvi EU; ker v EU države članice še vedno nimajo skupnih standardov na ravni Unije za zaščito manjšin;

Q.

ker ima Unija trenutno za odzivanje na sistematične in institucionalne pojave diskriminacije, rasizma in ksenofobije na voljo samo instrumente z omejeno učinkovitostjo; ker so bili kljub številnim pozivom Komisiji sprejeti le omejeni ukrepi za zagotovitev učinkovitega varstva pripadnikov manjšin;

R.

ker je treba razviti močne instrumente in postopke pravne države, da bi zagotovili spoštovanje načel in vrednot iz Pogodb po vsej Uniji; ker je spoštovanje pravic pripadnikov manjšin sestavni del teh vrednot; ker bi moral obstajati učinkovit mehanizem za odpravo preostalih pomanjkljivosti; ker bi moral ta mehanizem temeljiti na dokazih, biti objektiven, nediskriminatoren, spoštovati načela subsidiarnosti, nujnosti in sorazmernosti, se uporabljati za države članice in institucije Unije, temeljiti na stopenjskem pristopu ter vključevati preventivno in korektivno komponento; ker je Parlament podprl tak mehanizem v resoluciji z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi evropskega mehanizma za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki bi pomembno prispeval k skupnemu evropskemu pristopu k upravljanju, ki ga trenutno ni;

S.

ker so jeziki neločljiv del evropske identitete in najbolj neposreden izraz kulture; ker je spoštovanje jezikovne raznolikosti temeljna vrednota EU, kakor je na primer določeno v členu 22 Listine in preambuli PEU, ki se sklicuje na zajemanje „navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države“;

T.

ker je jezikovna raznolikost pomemben del kulturnega bogastva regije; ker od 40 do 50 milijonov ljudi v EU govori enega izmed 60 regionalnih in manjšinskih jezikov Unije, od katerih so nekateri resno ogroženi; ker je po vsej Evropi mogoče zaznati upad manjšinskih jezikov; ker so jeziki, ki jih govorijo v manjših skupnostih in ki nimajo uradnega statusa, še bolj izpostavljeni tveganju, da bodo izumrli;

U.

ker približno ena oseba od tisočih kot svoj prvi jezik uporablja nacionalni znakovni jezik; ker bi bilo treba tem jezikom dodeliti status uradnih jezikov;

V.

ker sta v vključujočih družbah pomembni tako individualna kot narodna identiteta in ker nobena izmed njiju ne izključuje druge; ker so v nacionalnih zakonodajnih sistemih držav članic velike vrzeli, povezane z manjšinami, za same sisteme pa je značilna nizka raven usklajenosti in enakomernosti;

W.

ker je kulturna dediščina Evrope bogata in raznolika; ker kulturna dediščina bogati življenja posameznih državljanov; ker člen 3 PEU določa, da Unija „spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno raznolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine“; ker pripadniki manjšin, ki v Evropi živijo že več stoletij, prispevajo k tej bogati, edinstveni in raznoliki dediščini ter so neločljiv del evropske identitete;

X.

ker so razlike med državami članicami na področju priznavanja manjšin in spoštovanja njihovih pravic velike; ker se manjšine v EU še vedno soočajo z institucionalizirano diskriminacijo, so izpostavljene žaljivim stereotipom in celo njihove pridobljene pravice so pogosto omejene ali pa se izvajajo izbirno;

Y.

ker je razlika med varstvom manjšin in politikami za boj proti diskriminaciji; ker nediskriminacija ne zadostuje za ustavitev asimilacije; ker je dejanska enakost več kot le izogibanje diskriminaciji in pomeni zagotavljanje, da lahko manjšine uveljavljajo svoje pravice, na primer pravico do identitete, uporabe jezika in izobrazbe, kulturnih, državljanskih in drugih pravic, ki so primerljive z enakimi pravicami večine;

Z.

ker naraščajoče ksenofobno nasilje in sovražni govor v Evropski uniji, ki ga pogosto spodbujajo skrajno desne sile, vpliva na pripadnike manjšin in je usmerjeno nanje;

AA.

ker državljani EU, ki so pripadniki manjšin, pričakujejo, da se na evropski ravni stori več za zaščito njihovih pravic, kot kažejo številne peticije, predložene Evropskemu parlamentu;

AB.

ker je evropska državljanska pobuda Minority Safepack zbrala 1 215 879 podpisov po vsej EU, kar kaže na voljo državljanov EU, da bi se okrepil zakonodajni okvir, ki ureja politiko manjšin na ravni EU;

AC.

ker je še vedno mogoče precej izboljšati način dejanskega izvajanja varstva teh pravic v EU; ker legitimnost demokratičnih ustanov temelji na tem, da v njih sodelujejo in so v njih zastopane vse družbene skupine, vključno s pripadniki manjšin;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

—

ob upoštevanju členov 208, 209, 210, 211 in 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja Organizacije združenih narodov (OZN) o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter ob upoštevanju 17 ciljev trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju z naslovom Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost (1), sprejetega maja 2017,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse: za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 2. maja 2017 z naslovom Digitalizacija za razvoj: vključevanje digitalnih tehnologij in storitev v razvojno politiko EU (SWD(2017)0157),

—

ob upoštevanju strategije za enotni digitalni trg za Evropo, sprejete maja 2015,

—

ob upoštevanju evropskega načrta za zunanje naložbe,

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju strategije trgovinske politike Trgovina za vse – Napredna trgovinska politika za izkoriščanje globalizacije (COM(2017)0491),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 z naslovom Digitalni trgovinski strategiji naproti (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2014 z naslovom Krepitev vloge zasebnega sektorja pri doseganju vključujoče in trajnostne rasti v državah v razvoju (COM(2014)0263),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta iz novembra 2017 o digitalizaciji za razvoj,

—

ob upoštevanju 11. ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je potekala v Buenos Airesu (Argentina) od 10. do 13. decembra 2017,

—

ob upoštevanju pobud Mednarodne telekomunikacijske zveze OZN v podporo državam v razvoju (ITU-D),

—

ob upoštevanju sporazuma STO o informacijski tehnologiji (ITA),

—

ob upoštevanju ministrske izjave Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o digitalnem gospodarstvu, sprejete v Cancúnu leta 2016,

—

ob upoštevanju skupne izjave ministrov za IKT držav G7, ki so jo sprejeli na srečanju v Takamatsuju (Japonska) 29. in 30. aprila 2016,

—

ob upoštevanju pobude e-trgovina za vse Konference OZN za trgovino in razvoj (UNCTAD),

—

ob upoštevanju Konvencije o pravicah invalidov in njenih izbirnih protokolov (A/RES/61/106),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0338/2018),

A.

ker je v Evropskem soglasju o razvoju iz leta 2017 poudarjena pomembna vloga, ki jo imajo informacijske in komunikacijske tehnologije in storitve kot tehnologije in storitve, ki omogočajo vključujočo rast in trajnostni razvoj;

B.

ker strategija Komisije o digitalizaciji za razvoj zajema gospodarsko rast in človekove pravice, zdravstvo, izobraževanje, kmetijstvo in prehransko varnost, osnovno infrastrukturo, vodo in komunalno ureditev, upravljanje, socialno zaščito ter medsektorske cilje na področju spolov in okolja;

C.

ker digitalne tehnologije nudijo potencial za zagotavljanje trajnosti in varstva okolja; ker pa proizvodnja digitalne opreme uporablja nekatere redke kovine z majhno možnostjo recikliranja in omejenimi dostopnimi rezervami in ker elektronski in električni odpadki pomenijo okoljski izziv in izziv za zdravje; ker Program OZN za okolje (UNEP) in Interpol (4) v skupni študiji ugotavljata, da je odpadna električna in elektronska oprema (OEEO) prednostno področje okoljske kriminalitete;

D.

ker je iz podatkovne zbirke Svetovne banke Identification for Development Global Dataset (ID4D), posodobljene leta 2017, mogoče oceniti, da 1,1 milijarde ljudi po svetu ne more uradno dokazati svoje identitete, tudi z rojstnim listom ne, da 78 % teh ljudi živi v podsaharski Afriki in Aziji; ker je to velika ovira za uresničitev cilja trajnostnega razvoja 16.9 in pa za igranje aktivne vloge in izkoriščanje digitalnega okolja;

E.

ker so digitalne tehnologije izrecno omenjene v petih ciljih trajnostnega razvoja (4. cilj o izobraževanju, 5. cilj o enakosti spolov, 8. cilj o dostojnem delu in gospodarski rasti, 9. cilj o infrastrukturi, industrializaciji in inovacijah in 17. cilj o partnerstvih);

F.

ker je v ciljih trajnostnega razvoja poudarjeno, da bo zagotovitev splošnega in cenovno ugodnega dostopa do interneta ljudem v najmanj razvitih državah do leta 2020 bistvena za spodbujanje razvoja, saj bi razvoj digitalnega gospodarstva lahko postal gonilo novih dostojnih delovnih mest in vključujoče rasti, izvoznih količin ter diverzifikacije izvoza;

G.

ker UNCTAD ugotavlja, da digitalizacija vodi v vedno več monopolov in predstavlja nove izzive za protimonopolne politike in politike konkurence v državah v razvoju in razvitih državah (5);

H.

ker se je generalna skupščina OZN v svojem splošnem pregledu izvajanja sklepov, sprejetih na svetovnem vrhu o informacijski družbi (6), zavezala, da bo izkoristila potencial IKT, da bi dosegla cilje agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in druge mednarodno dogovorjene razvojne cilje, pri čemer je navedla, da bi se z IKT lahko pospešil napredek pri vseh 17 ciljih trajnostnega razvoja;

I.

ker je povezljivost še vedno izziv in razlog za skrb, ki je temeljni vzrok različnih digitalnih vrzeli, tako pri dostopu do IKT kot pri njihovi uporabi;

J.

ker je zaradi hitrega razvoja digitalnega gospodarstva in znatnih vrzeli v državah v razvoju, kar zadeva digitalno gospodarstvo v smislu razvoja varne nacionalne politike, predpisov in varstva potrošnikov, nujno treba nadgraditi krepitev zmogljivosti in tehnično pomoč državam v razvoju, še zlasti najmanj razvitim državam;

K.

ker so digitalna pismenost ter spretnosti in veščine ključni za družbeno in osebno rast in napredek ter za spodbujanje podjetništva in vzpostavljanje močnih digitalnih gospodarstev;

L.

ker bi digitalizacija morala tudi prispevati k izboljšanju dostave humanitarne pomoči in odpornosti, preprečevanju tveganja nesreč in prehodni podpori, s čimer bi se v nestabilnih in konfliktnih razmerah povezali humanitarna in razvojna pomoč;

M.

ker več kot polovica svetovnega prebivalstva še vedno nima dostopa do interneta, napredek pri doseganju podcilja 9. cilja trajnostnega razvoja (znatno razširiti dostop do IKT ter si prizadevati za zagotovitev splošnega in cenovno ugodnega dostopa do interneta v najmanj razvitih državah do leta 2020) pa je počasen;

N.

ker se po svetu močno povečuje obseg mobilnih storitev in ker število uporabnikov mobilnih telefonov že presega število ljudi z dostopom do električne energije, komunalne ureditve ali čiste vode;

O.

ker morajo biti humanitarne inovacije skladne s humanitarnimi načeli (človečnost, nepristranskost, nevtralnost in neodvisnost) ter načelom dostojanstva;

P.

ker je treba humanitarne inovacije izvajati s ciljem spodbujanja pravic, dostojanstva in zmogljivosti prebivalstva, ki jih prejema, in ker bi bilo treba vsem članom skupnosti, ki jo je prizadela kriza, omogočiti, da uživajo koristi inovacij brez diskriminatornih ovir pri uporabi;

Q.

ker je treba uporabiti analizo in ublažitev tveganja za preprečevanje nenamerne škode, vključno s škodo, ki vpliva na zasebnost in varnost podatkov ter na lokalna gospodarstva;

R.

ker je treba poskuse, pilotne projekte in testiranja izvajati v skladu z mednarodno priznanimi etičnimi standardi;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

—

ob upoštevanju načel, določenih v členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti spodbujanja demokracije in pravne države ter ohranjanja miru, preprečevanja sporov in krepitve mednarodne varnosti,

—

ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme (1) (v nadaljnjem besedilu: skupno stališče),

—

ob upoštevanju devetnajstega letnega poročila EU (2), pripravljenega v skladu s členom 8(2) skupnega stališča,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2018/101/SZVP z dne 22. januarja 2018 o spodbujanju učinkovitega nadzora nad izvozom orožja (3) in Sklepa Sveta 2017/915/SZVP z dne 29. maja 2017 o dejavnostih ozaveščanja Unije v podporo izvajanju Pogodbe o trgovini z orožjem (4),

—

ob upoštevanju posodobljenega Skupnega seznama vojaškega blaga Evropske unije, ki ga je Svet sprejel 26. februarja 2018 (5),

—

ob upoštevanju navodil za uporabnike skupnega stališča, ki opredeljujejo skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme,

—

ob upoštevanju Wassenaarskega sporazuma z dne 12. maja 1996 o nadzoru nad izvozom konvencionalnega orožja ter blaga in tehnologije z dvojno rabo in seznamov tovrstnega blaga, tehnologije in streliva, posodobljenih decembra 2017 (6),

—

ob upoštevanju strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo z dne 25. junija 2012, zlasti rezultata 11(e) akcijskega načrta, ter akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo (2015–2019) z dne 20. julija 2015, zlasti cilja 21(d),

—

ob upoštevanju Pogodbe o trgovini z orožjem, ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela 2. aprila 2013 (7), veljati pa je začela 24. decembra 2014,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti (8),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (9), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 599/2014 z dne 16. aprila 2014, in seznama blaga in tehnologije z dvojno rabo iz njene Priloge I (v nadaljnjem besedilu: uredba o blagu z dvojno rabo),

—

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 16, ki spodbuja miroljubne in odprte družbe za trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju agende OZN za razorožitev („Varovanje naše skupne prihodnosti“),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/2134 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. novembra 2016 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (10),

—

ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice Svetu za človekove pravice o vplivu prenosa orožja na uveljavljanje človekovih pravic (11),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij v zvezi s tem, zlasti resolucij z dne 13. septembra 2017 (12) in z dne 17. decembra 2015 (13) o izvajanju Skupnega stališča,

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi evropskega programa za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije EU (COM(2017)0294) ter predloga uredbe o ustanovitvi Evropskega obrambnega sklada (COM(2018)0476),

—

ob upoštevanju svoje resolucije o humanitarnih razmerah v Jemnu z dne 25. februarja 2016 (14), 15. junija 2017 (15) in 30. novembra 2017 (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. februarja 2014 o uporabi oboroženih brezpilotnih letal (17),

—

ob upoštevanju poročila Sveta za človekove pravice z dne 17. avgusta 2018 o razmerah na področju človekovih pravic v Jemnu, vključno s kršitvami in zlorabami od septembra 2014 (A/HRC/39/43),

—

ob upoštevanju člena 52 in drugega odstavka člena 132 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0335/2018),

A.

ker člen 51 Ustanovne listine OZN določa neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe;

B.

ker ima izvoz in prenos orožja nedvomen vpliv na človekove pravice in človekovo varnost, na družbeno-gospodarski razvoj in na demokracijo; ker izvoz orožja prispeva tudi k okoliščinam, zaradi katerih so ljudje primorani bežati iz svoje države; ker so to dobri razlogi za vzpostavitev strogega, preglednega, učinkovitega ter splošno sprejetega in opredeljenega sistema nazora nad orožjem;

C.

ker je Skupno stališče Sveta 2008/944/SZVP pravno zavezujoč okvir, ki določa osem meril; ker bi bilo treba v primerih, ko ta niso izpolnjena, zavrniti izvozno dovoljenje (merila 1–4) ali pa bi bilo treba o tem vsaj razmisliti (merila 5–8); ker v skladu s členom 4(2) skupnega stališča odločitev o prenosu vojaške tehnologije ali opreme ali njegovi zavrnitvi temelji na nacionalni presoji vsake države članice;

D.

ker najnovejši podatki (18) kažejo, da je izvoz orožja iz EU-28 v obdobju 2013–2017 znašal več kot 27 % skupnega svetovnega izvoza orožja, zaradi česar bi bila EU skupno drugi največji dobavitelj orožja na svetu, takoj za ZDA (34 %) in pred Rusijo (22 %); ker je bilo v letih 2015 in 2016 odobrenih največ izvoznih dovoljenj za orožje glede na vrednost od začetka zbiranja podatkov na ravni EU, pri čemer je leta 2015 skupna vrednost znašala 195,95 milijarde EUR in leta 2016, po podatkih iz najnovejšega poročila Delovne skupine za izvoz konvencionalnega orožja (COARM), 191,45 milijarde EUR (19); ker so podatki za leti 2015 in 2016 žal zavajajoči in nenatančni, saj je količina dovoljenj deloma bolj izraz namere kot pa natančen znesek dejanskega izvoza, do katerega naj bi prišlo v bližnji prihodnosti;

E.

ker so letna poročila skupine COARM doslej edini instrument, katerega namen je obravnavati izvajanje skupnega stališča; ker so ta poročila pripomogla k povečanju preglednosti izvoza orožja držav članic, število smernic in pojasnil v navodilih za uporabnike pa se je občutno povečalo; ker se je zaradi skupnega stališča povečalo potrebno število informacij za izdajo izvoznih dovoljenj za izvoz orožja;

F.

ker sta se svetovna in regionalna varnost dramatično spremenili, zlasti v južnem in vzhodnem sosedstvu Unije, to pa kaže, da je nujno treba izboljšati metodologije za pripravo informacij za oceno tveganja pri izdajanju izvoznih dovoljenj in jih narediti varnejše;

G.

ker so z osmimi merili v skladu s členom 3 skupnega stališča določeni samo minimalni standardi in ta merila ne posegajo v pravico držav članic, da uveljavijo strožje ukrepe za nadzor nad orožjem; ker so za proces odločanja glede odobritve ali zavrnitve izvoznega dovoljenja za orožje pristojne izključno države članice;

H.

ker popolnih podatkov skupini COARM ne posredujejo vse države članice; ker so zaradi različnih načinov zbiranja podatkov in postopkov predložitve posameznih držav članic ter njihovega različnega razlaganja osmih meril podatkovni nizi nepopolni in raznovrstni, prakse izvoza orožja pa se zelo razlikujejo; poudarja, da je treba pri izmenjavi informacij spoštovati nacionalne zakone in upravne postopke v vsaki državi;

I.

ker trenutno ni mehanizma standardiziranega, neodvisnega preverjanja in poročanja o izpolnjevanju osmih meril skupnega stališča;

J.

ker so bili v zadnjih letih sprejeti ukrepi v zvezi s trgovino z osebnim in lahkim orožjem, med drugim posodobljen Seznam blaga in tehnologije z dvojno rabo v skladu z Wassenaarskim sporazumom; ker sistem nadzora še vedno ne zajema številnih proizvodov, zlasti na področju blaga z dvojno rabo, kibernetske tehnologije in nadzora, čeprav so bila vprašanja, kot so nadzor nad posredovanjem orožja, licenčna proizvodnja zunaj EU in nazor nad končnimi uporabniki, uvrščena na dnevni red in do neke mere vključena v samo skupno stališče;

K.

ker iz devetnajstega letnega poročila izhaja, da je bilo 40,5 % dovoljenj za izvoz orožja odobrenih državam Bližnjega vzhoda in severne Afrike v vrednosti 77,5 milijarde EUR, pri čemer so večino tega izvoza v vrednosti 57,9 milijarde EUR opravili Savdska Arabija, Egipt in Združeni arabski emirati;

L.

ker je bilo v nekaterih primerih orožje, izvoženo v nekatere države, na primer v Savdsko Arabijo, Združene arabske emirate in članice koalicije pod vodstvom Savdske Arabije, uporabljeno v konfliktih, kot je tisti v Jemnu; ker tak izvoz jasno krši skupno stališče;

M.

ker se v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 25. februarja 2016 o humanitarnih razmerah v Jemnu poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj sproži pobudo za uvedbo embarga EU za prodajo orožja Savdski Arabiji;

N.

ker je orožje, za katero so države članice EU izdale dovoljenje za prenos in je bilo potem uporabljeno v sedanjem konfliktu v Jemnu, uničujoče vplivalo na trajnostni razvoj v Jemnu;

O.

ker je obrambni sektor postal osrednji element politike EU, pri čemer je v evropski globalni strategiji (EUGS) navedeno, da je „trajnostna, inovativna in konkurenčna evropska obrambna industrija bistvenega pomena za strateško avtonomijo Evrope in za verodostojno SVOP“ (20); ker je izvoz orožja ključnega pomena za krepitev industrijske in tehnološke baze evropske obrambe in ker je prednostna naloga obrambne industrije zagotoviti varnost in obrambo držav članic EU ter prispevati k izvajanju SZVP; ker je glavna naloga evropskega obrambnega sklada in, kot predhodnika, evropskega programa za razvoj obrambne industrije (EDIDP), ki je bil nedavno uveden, „podpora konkurenčnosti evropske obrambne industrije“ (21);

P.

ker ukrepi za preglednost, kot je spremljanje izvoza orožja, pomagajo krepiti zaupanje med državami članicami;

Q.

ker člen 10 skupnega stališča nedvoumno določa, da ima izpolnjevanje teh osmih meril prednost pred morebitnimi gospodarskimi, socialnimi, trgovinskimi ali industrijskimi interesi držav članic;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice (1),

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter konvencij, priporočil, resolucij in poročil Parlamentarne skupščine, Sveta ministrov, komisarja za človekove pravice in Beneške komisije Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega računskega sodišča št. 1/2018 z dne 17. julija 2018 o predlogu Komisije z dne 2. maja 2018 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah,

—

ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice o temeljnih pravicah za leto 2018,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2014 z naslovom „Novi okvir EU za krepitev načela pravne države“ (COM(2014)0158),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2018 o predlogu, s katerim se Svet poziva, naj v skladu s členom 7(1) Pogodbe o Evropski uniji ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi Madžarska lahko huje kršila temeljne vrednote Unije (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. marca 2018 o sklepu Komisije o uporabi člena 7(1) PEU glede razmer na Poljskem (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o pravni državi na Malti (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. aprila 2018 o zaščiti preiskovalnih novinarjev v Evropi: primer slovaškega novinarja Jána Kuciaka in Martine Kušnírove (5),

—

ob upoštevanju svoje razprave na plenarnem zasedanju 3. oktobra 2018 o pravni državi v Romuniji,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. marca 2018 o razmerah na področju temeljnih pravic v EU v letu 2016 (6),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 2. maja 2018 za uredbo Sveta o določitvi večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 (COM(2018)0322),

—

ob upoštevanju pregleda stanja na področju pravosodja v EU za leto 2018,

—

ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker Evropska unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, tudi pravic pripadnikov manjšin, in ker so te vrednote skupne državam članicam;

B.

ker so pravna država, demokracija in temeljne pravice v tristranskem odnosu ter se medsebojno krepijo in skupaj varujejo ustavno jedro EU in njenih držav članic;

C.

ker je Komisija leta 2014 vzpostavila okvir za pravno državo; ker je bil ta okvir uporabljen le enkrat in se je izkazalo, da ne zadostuje za preprečevanje ali odpravo groženj pravni državi;

D.

ker Evropska unija nima objektivnega in stalnega mehanizma za nadzorovanje demokracije, temeljnih pravic in pravne države v vseh državah članicah;

E.

ker pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2018 kaže, da izzivi ostajajo, tako v smislu delovanja pravosodnih sistemov držav članic kot tudi učinka nekaterih reform, ki se izvajajo v državah članicah;

F.

ker je na področju pravosodja, temeljnih pravic in državljanstva še veliko nerešenih postopkov za ugotavljanje kršitev (7);

G.

ker je Agencija za temeljne pravice objavila več poročil, ki izpostavljajo izzive za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice v različnih državah članicah, in sicer o vprašanjih, kot so vse bolj omejene možnosti za delovanje organizacij civilne družbe v Evropi (8);

H.

ker smo bili priča ad hoc odzivom na grožnje demokraciji, pravni državi in temeljnim pravicam, kar je privedlo do zelo različnih pristopov v različnih državah članicah;

I.

ker je Komisija sprožila postopek v skladu s členom 7(1) PEU v zvezi z razmerami na Poljskem in ker je isti postopek zaradi razmer na Madžarskem sprožil tudi Evropski parlament;

J.

ker je Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ustanovil skupino za nadzor pravne države, ki je začela delo v zvezi z umori preiskovalnih novinarjev in s pravno državo;

K.

ker so odzivi EU v glavnem reaktivni in ne preventivni ter jih ovira neenakomerna in spolitizirana pozornost, ki se namenja izzivom demokraciji, pravni državi in temeljnim pravicam v različnih državah članicah;

L.

ker je Komisija 2. maja 2018 objavila predlog za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah (COM(2018)0324),

M.

ker je Evropsko računsko sodišče v svojem mnenju št. 1/2018 o predlogu uredbe poudarilo potrebo po nadaljnji pojasnitvi virov smernic in postopkov, s katerimi se lahko ugotovijo splošne pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah;

N.

ker prejšnja poročila EU o boju proti korupciji in poročila o državah v okviru evropskega semestra za leto 2018 kažejo na resne težave na področju korupcije v različnih državah članicah, s čimer se spodkopava zaupanje državljanov v institucije in pravno državo;

O.

ker izzivi na področju pravne države in demokracije v državah članicah ogrožajo območje svobode, varnosti in pravice, ki temelji na izpodbojni domnevi (praesumptio iuris tantum) vzajemnega zaupanja;

P.

ker izzivi na področju pravne države in demokracije v državah članicah ogrožajo legitimnost zunanjega delovanja Unije, zlasti v zvezi z njenimi politikami glede pristopa in sosedsko politiko;

Q.

ker so vse institucije, organi, uradi in agencije Unije dolžni spoštovati, varovati in spodbujati demokracijo, pravno državo in temeljne pravice;

R.

ker Unija kljub svoji obveznosti po členu 6(2) PEU še vedno ni pristopila k EKČP;

S.

ker Komisija in Svet nista upoštevala resolucije Parlamenta o mehanizmu EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice ter sta doslej zavrnila sprejetje medinstitucionalnega sporazuma o paktu EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

—

ob upoštevanju člena 8 in naslova V, zlasti členov 21, 22, 36 in 37 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ter petega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani, ki je začel veljati 1. julija 2016,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 18. decembra 2014, ki vsebuje osnutek sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma o pridružitvi med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Gruzijo na drugi strani (1), in z dne 21. januarja 2016 o pridružitvenih sporazumih/poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine z Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino (2), priporočila z dne 15. novembra 2017 o vzhodnem partnerstvu (3), zakonodajne resolucije z dne 14. marca 2018 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Gruziji (4) ter resolucije z dne 14. junija 2018 o zasedenih gruzijskih ozemljih deset let po ruski invaziji (5),

—

ob upoštevanju letnih nacionalnih akcijskih načrtov za izvajanje pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Gruzijo,

—

ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Evropske komisije in Evropske službe za zunanje delovanje o poročilu o izvajanju pridružitvenega načrta za Gruzijo z dne 9. novembra 2017 (SWD(2017)0371),

—

ob upoštevanju skupnih izjav z vrhov vzhodnega partnerstva, nazadnje tiste z dne 24. novembra 2017 v Bruslju,

—

ob upoštevanju okvira za sodelovanje „20 ciljev do leta 2020“, ki je bil sprejet na vrhu v Rigi leta 2015 in spodbuja boljše gospodarstvo, vodenje, povezave in družbo,

—

ob upoštevanju enotnega okvira za podporo EU Gruziji v obdobju 2017–2020,

—

ob upoštevanju rezultatov četrte seje pridružitvenega sveta med EU in Gruzijo z dne 5. februarja 2018,

—

ob upoštevanju rezultatov s srečanj skupščine Euronest, nazadnje 25.–27. junija 2018, na katerih je bilo sprejetih sedem resolucij, EU pa je bila pozvana, naj okrepi prizadevanja za posredovanje v zamrznjenih konfliktih,

—

ob upoštevanju sklepne izjave in priporočil s šeste seje pridružitvenega parlamentarnega odbora EU-Gruzija, ki je potekala 26. aprila 2018,

—

ob upoštevanju sklepne izjave s tretje seje platforme civilne družbe EU-Gruzija, ki je potekala 22. marca 2018,

—

ob upoštevanju prvega poročila Komisije na podlagi mehanizma za zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti, objavljenega 20. decembra 2017 (COM(2017)0815),

—

ob upoštevanju končnega mnenja Beneške komisije o ustavni reformi v Gruziji z dne 19. marca 2018 (CDL-AD(2018)005),

—

ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije z dne 21. septembra 2015 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk: spreminjanje življenja deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU v obdobju 2016–2020, SWD(2015)0182),

—

ob upoštevanju poročila organizacije Transparency International z dne 2. julija 2015 z naslovom Stanje korupcije: Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Moldavija in Ukrajina,

—

ob upoštevanju strokovnih študij za Odbor za zunanje zadeve, ki vključujejo študijo o volilnih reformah v treh državah vzhodnega sosedstva – Ukrajini, Gruziji in Moldaviji ter vplivu na razvoj politike v teh državah, ki je bila objavljena 26. oktobra 2017 (6), študijo z naslovom Pridružitveni sporazumi med EU in Moldavijo, Gruzijo in Ukrajino, ki je bila objavljena 28. junija 2018 (7) ter primerjalno študijo z naslovom Razvoj institucionalnega okvira za izvajanje pridružitvenih sporazumov z Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino: primerjalni vidik, ki je bila objavljena septembra 2018 (8),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika, člena 1(1)(e) in Priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A8-0320/2018),

A.

ker se odnosi med EU in Gruzijo stalno poglabljajo z novimi pomembnimi dosežki v skladu s pridružitvenim sporazumom med EU in Gruzijo, poglobljenim in celovitim območjem proste trgovine ter pridružitvenim načrtom, med drugim z začetkom veljavnosti brezvizumske ureditve in pridružitvijo Gruzije energetski skupnosti;

B.

ker je polno spoštovanje osrednjih vrednot, kot so demokracija, pravna država, dobro upravljanje ter človekove pravice in temeljne svoboščine, vključno s pravicami manjšin, temeljni kamen evropskega povezovanja;

C.

ker so humanitarne razmere v zasedenih regijah Južne Osetije in Abhazije ter njuna osamitev še vedno glavni izziv za Gruzijo;

D.

ker indeks zaznavanja korupcije za leto 2017, ki ga pripravlja organizacija Transparency International, kaže, da se v boju proti korupciji še naprej dosegajo dobri rezultati;

E.

ker se nova državna strategija za boj proti organiziranemu kriminalu v obdobju 2017–2020 in akcijski načrt za njeno izvajanje, sprejeta leta 2017, osredotočata na boj proti mafijskim šefom, prekupčevanju z mamili in kibernetskemu kriminalu ter uvajanje policijskega dela na osnovi analiz in v sodelovanju s skupnostjo;

F.

ker je Istanbulska konvencija, katere namen je preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boj proti njemu, začela veljati 1. septembra 2017 in ker je bil ustanovljen medagencijski odbor za enakost spolov, boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini;

G.

ker se je uvrstitev Gruzije na svetovnem indeksu svobode medijev, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, v letu 2018 nekoliko izboljšala, saj se je s 64. mesta v letu 2017 povzpela na 61. mesto;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

—

ob upoštevanju člena 8 in naslova V, zlasti členov 21, 22, 36 in 37 Pogodbe o Evropski uniji, ter petega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Moldavijo na drugi strani, ki je začel veljati 1. julija 2016,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti tistih z dne 5. julija 2018 o politični krizi v Moldaviji po razveljavitvi županskih volitev v Kišinjevu (1), z dne 15. novembra 2017 o vzhodnem partnerstvu med pripravami na vrh, ki bo novembra 2017 (2), z dne 4. julija 2017 o zagotavljanju makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji (3) in z dne 21. januarja 2016 o pridružitvenih sporazumih/poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine z Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino (4),

—

ob upoštevanju dejstva, da so bili novembra 2017 podpisani memorandum o soglasju, sporazum o posojilih in donacijski sporazum o makrofinančni pomoči v vrednosti 100 milijonov EUR za obdobje 2017–2018,

—

ob upoštevanju moldavskega nacionalnega akcijskega načrta o izvajanju pridružitvenega sporazuma med Moldavijo in Evropsko unijo v letih 2017–2019 (v nadaljevanju moldavski akcijski načrt),

—

ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Evropske komisije in Evropske službe za zunanje delovanje o poročilu o izvajanju pridružitvenega načrta za Moldavijo z dne 3. aprila 2018 (SWD(2018)0094),

—

ob upoštevanju skupnih izjav z vrhov vzhodnega partnerstva, nazadnje tiste z dne 24. novembra 2017 v Bruslju,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Republiki Moldaviji z dne 26. februarja 2018,

—

ob upoštevanju poročila organizacije Transparency International z naslovom Stanje korupcije: Armenija, Azerbajdžan, Gruzija, Moldavija in Ukrajina, ki je bilo objavljeno 2. julija 2015,

—

ob upoštevanju mnenj in priporočil Urada za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR) Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Beneške komisije Sveta Evrope, zlasti z dne 15. marca 2018 o volilni reformi v Moldaviji,

—

ob upoštevanju priporočil parlamentarne skupščine Euronest, foruma za civilno družbo vzhodnega partnerstva in drugih predstavnikov civilne družbe v Moldaviji,

—

ob upoštevanju rezultatov obiska delegacije Odbora za zunanje zadeve v Moldaviji dne 3. in 4. aprila 2018,

—

ob upoštevanju strokovnih študij za Odbor za zunanje zadeve, ki vključujejo študijo o volilnih reformah v treh državah vzhodnega sosedstva – Ukrajini, Gruziji in Moldaviji ter vplivu na razvoj politike v teh državah, ki je bila objavljena 26. oktobra 2017 (5), evropsko oceno izvajanja z naslovom Pridružitveni sporazumi med EU in Moldavijo, Gruzijo in Ukrajino, ki je bila objavljena 28. junija 2018 (6) ter študija z naslovom Razvoj institucionalnega okvira za izvajanje pridružitvenih sporazumov z Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino, ki je bila objavljena julija 2018 (7),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A8-0322/2018),

A.

ker so se politični in gospodarski odnosi med Evropsko unijo in Republiko Moldavijo poglobili v okviru vzhodnega partnerstva, predvsem pa s tem, ko je bil 27. junija 2014 podpisan in je 1. julija 2016 začel veljati pridružitveni sporazum med EU in Moldavijo, ki je zajemal tudi poglobljeni in celoviti sporazum o prosti trgovini;

B.

ker pridružitveni sporazum temelji na skupnih vrednotah, ki zajemajo „spoštovanje demokratičnih načel, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor so navedene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in opredeljene v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinški sklepni listini iz leta 1975 s Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi ter Pariški listini za novo Evropo iz leta 1990“;

C.

ker se je Moldavija s tem sporazumom zavezala korenitim notranjim reformam, ki jih bo na podlagi zakonodaje in prakse EU izvedla na številnih področjih, nanašajo pa se na dobro upravljanje, gospodarski razvoj in okrepljeno sodelovanje z EU; ker se je EU, da bi podprla ta prizadevanja, zavezala, da bo Moldaviji zagotovila občutno finančno in proračunsko pomoč ter je v ta namen od leta 2007 poleg sredstev za regionalne programe dodelila sredstva v znesku 1,14 milijarde EUR;

D.

ker poglobljeni in celoviti sporazum o prosti trgovini za blago in storitve iz Moldavije omogoča privilegiran dostop do trga EU; ker se je zaradi tega sporazuma trgovina med Moldavijo in EU leta 2017 povečala za 20 % na 4 milijarde EUR; ker je EU trenutno največja trgovinska partnerica Moldavije, saj država z njo opravi več kot 55 % skupne trgovine; ker je EU tudi največji vlagatelj v Moldavijo; ker prvi podatki za leto 2018 potrjujejo pozitivni trend; ker stopnja uporabe preferencialov, ki za Moldavijo znaša 90 %, kaže, da je poglobljeno in celovito prostotrgovinsko območje prineslo koristi moldavskim podjetjem, delavcem in državljanom; ker je bil dosežen napredek na bistvenih področjih, kot so sanitarni in fitosanitarni ukrepi, tehnične prepreke za trgovino, carina in javna naročila; ker so bile v skladu z določbami iz poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju oblikovane notranje svetovalne skupine, ki so se doslej sestale trikrat;

E.

ker je EU v zameno za reforme na področju pravosodja in varnosti, vključno z bojem proti korupciji v Moldaviji, leta 2014 privolila v to, da bo državljanom Moldavije, ki imajo biometrični potni list, dovolila brezvizumski vstop v schengensko območje; ker je prednosti tega brezvizumskega režima v prvih štirih letih izvajanja izkoristilo več kot 1,5 milijona moldavskih državljanov;

F.

ker je EU večkrat izrazila zaskrbljenost, ker so se zaradi nedavnih odločitev moldavskih oblasti poslabšali demokratični standardi, na primer junija 2018, ko so bile iz dvomljivih razlogov in na nepregleden način razveljavljene lokalne volitve v Kišinjevu, julija 2017, ko je bila kljub negativnim priporočilom urada ODIHR in Beneške komisije sprejeta volilna reforma, pa tudi ker ni napredka pri kazenskem pregonu odgovornih za bančno goljufijo v vrednosti 1 milijarde ameriških dolarjev, ki je bila razkrita leta 2014, in ker prihaja do vse pogostejših kršitev človekovih pravic, katerih tarča so zlasti neodvisni sodniki, novinarji in opozicijski poslanci;

G.

ker EU zaradi takšnega razvoja dogodkov leta 2017 ni izplačala zadnjih dveh obrokov v okviru programa pomoči za reforme pravosodnega sektorja, saj moldavske oblasti niso pokazale zadostne pripravljenosti za reformo tega sektorja, leta 2018 pa je EU ustavila izplačilo prvega obroka makrofinančne pomoči, ker niso bili izpolnjeni politični pogoji, priloženi k sklepu Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017, v katerem je bilo navedeno, da je „temeljni pogoj za dodelitev makroekonomske pomoči ta, da država upravičenka spoštuje učinkovite demokratične mehanizme – vključno z večstrankarskim parlamentarnim sistemom – in pravno državo ter zagotavlja spoštovanje človekovih pravic“;

H.

ker razvoj dogodkov po teh odločitvah vzbuja nove skrbi, zlasti kar zadeva t. i. sveženj davčnih reform, sprejet julija 2018, pri katerem gre za zakonodajo o davčni amnestiji, s katero se povečuje tveganje za pranje denarja, pa tudi nadaljnji pritisk na opozicijo ter zatiranje miroljubnih demonstracij in majhnih, neodvisnih medijskih hiš, ki se trudijo ohraniti svoje dejavnosti, kljub sprejetju novega kodeksa avdiovizualnih medijskih storitev julija 2018;

I.

ker Moldavija na indeksu zaznave korupcije organizacije Transparency International leta 2017 med 180 državami skupaj z Azerbajdžanom in Malijem zaseda 122. mesto; ker je organizacija Novinarji brez meja na svetovnem indeksu svobode tiska Moldavijo med 180 državami uvrstila na 81. mesto, medtem ko je leta 2014 zasedala 56. mesto;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.