PRILOGA

Seznam kratic

UAIS – upravitelji alternativnih investicijskih skladov;

instrumenti AT1 – instrumenti dodatnega temeljnega kapitala iz člena 52(1) CRR;

DSRB – Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (1), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta (2);

DSRB I – Direktiva 2014/59/EU brez sprememb;

CBR – zahteva po skupnem blažilniku, kot je opredeljena v točki 6 člena 128 CRD IV;

CNS – centralna nasprotna stranka;

kapital CET1 – navaden lastniški temeljni kapital iz člena 50 CRR;

CRD IV – Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/878 Evropskega parlamenta in Sveta (4);

CRR – Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta (6);

ESMA – Evropski organ za vrednostne papirje in trge;

zunanja MREL – minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se uporablja v zvezi s subjekti v postopku reševanja, iz člena 45e DSRB;

GSPI – globalna sistemsko pomembna institucija;

notranja MREL – minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se uporablja za podrejene družbe subjekta v postopku reševanja ali subjekta v tretji državi, ki same niso subjekti v postopku reševanja, iz člena 45f DSRB;

M-MDA – maksimalni znesek za razdelitev v zvezi z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 16a DSRB;

MiFID – Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7);

MPE – več vstopnih točk;

MREL – minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti;

NCWO – v postopku reševanja noben upnik ni na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov;

SEL – podrejena kvalificirana obveznost;

SFD – Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8);

SPE – ena vstopna točka;

SRB – Enotni odbor za reševanje;

EMR – enotni mehanizem za reševanje;

uredba o enotnem mehanizmu za reševanje – Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (9), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2019/877 Evropskega parlamenta in Sveta (10);

uredba o enotnem mehanizmu za reševanje I – Uredba (EU) št. 806/2014 brez sprememb;

TEM – mera skupne izpostavljenosti, izračunana v skladu s členoma 429 in 429a CRR;

instrumenti T2 – instrumenti dodatnega kapitala iz člena 2(1)(73) DSRB;

TLAC – skupna sposobnost pokrivanja izgub;

minimalna zahteva glede TLAC – harmonizirana najnižja raven standarda TLAC za GSPI iz členov 92a in 92b CRR ter člena 45d(1)(a) in (2)(a) DSRB;

standard TLAC – dokument o pogojih za TLAC, ki ga je novembra 2015 objavil Odbor za finančno stabilnost;

banke na najvišji ravni – subjekti v postopku reševanja, ki so del skupin v postopku reševanja s sredstvi nad 100 milijard EUR, iz člena 45c(5) DSRB;

TREA – znesek skupne izpostavljenosti tveganju, izračunan v skladu s členom 92(3) CRR;

KNPVP – kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje.

Če ni navedeno drugače, je treba vse sklice na člene v tej prilogi razumeti kot sklice na člene DSRB.

A.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POOBLASTILOM ZA PREPOVED NEKATERIH RAZDELITEV IZ ČLENA 16A DSRB

1.   Vprašanje (člen 16a)

V skladu s členom 16a DSRB so organi za reševanje pooblaščeni za prepoved nekaterih razdelitev, kadar subjekt ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg MREL. Podobno člen 141 CRD IV vsebuje določbe o pooblastilih pristojnih organov za prepoved nekaterih razdelitev, kadar subjekt ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg kapitalskih zahtev. Čeprav so ta pooblastila podeljena dvema različnima organoma, razmerje med njima ni določeno. Zaporedje uporabe teh dveh pooblastil v primeru, ko subjekt ne izpolnjuje nobene od teh dveh zahtev, ni določeno niti v CRD IV niti v DSRB. Ali to pomeni, da nacionalni zakonodajalec v zvezi s tem uživa prožnost?

Odgovor

Pogoji za uporabo pooblastila organov za reševanje, da subjektu prepovejo, da razdeli znesek, ki je večji od M-MDA, tj. pooblastila za omejitev nekaterih razdelitev, so opredeljeni v členu 16a(1) DSRB. V skladu z navedeno določbo je mogoče to pooblastilo uporabiti, kadar subjekt izpolnjuje zahtevo po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg kapitalskih zahtev iz točk (a), (b) in (c) člena 141a(1) CRD IV, vendar ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg zahtev iz členov 45c in 45d DSRB (tj. MREL).

To pomeni, da subjekt, ki ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg ustreznih kapitalskih zahtev, ki veljajo zanj, ni v položaju iz člena 16a(1), čeprav morda ne izpolnjuje niti zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg MREL. To pomeni, da se bo člen 141 CRD IV uporabljal izključno v tem primeru in da bo moral subjekt samodejno omejiti nekatere razdelitve na podlagi pravil iz navedene določbe. Pooblastila za omejitev nekaterih razdelitev, ki jih imajo organi za reševanje na podlagi člena 16a DSRB, se lahko uporabijo le, kadar subjekt izpolnjuje zahtevo po skupnem blažilniku in ustrezne kapitalske zahteve, ne izpolnjuje pa zahteve po skupnem blažilniku in MREL.

To končno pomeni, da se člen 141 CRD IV in člen 16a DSRB ne smeta uporabljati sočasno.

2.   Vprašanje (člen 16a)

Ali je res, da sta bili s členom 16a DSRB uvedeni dve fazi za odločitev organa za reševanje o tem, da subjektu prepove razdeliti znesek, ki je večji od M-MDA:

—	prvih devet mesecev po uradnem obvestilu subjekta ni treba določiti M-MDA, organ za reševanje pa mesečno oceni, ali naj izvaja navedeno pooblastilo, in

—	devet mesecev po uradnem obvestilu subjekta je treba izvesti pooblastilo za prepoved razdelitev zneskov, večjih od M-MDA, razen kadar organ za reševanje na podlagi ocene ugotovi, da sta izpolnjena vsaj dva od pogojev iz člena 16a(3) DSRB?

Odgovor

Organi za reševanje lahko pooblastilo za omejitev nekaterih razdelitev subjektov, določeno v členu 16a(1) DSRB, izvajajo le, kadar subjekt izpolnjuje zahtevo po skupnem blažilniku v kombinaciji z ustreznimi kapitalskimi zahtevami, vendar ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku v kombinaciji z MREL, tj. v primeru specifične kršitve zahteve po skupnem blažilniku, povezane z MREL. Navedeno pooblastilo je diskrecijsko. Obseg diskrecijske pravice je odvisen od časa kršitve zahteve po skupnem blažilniku, kot je določeno v členu 16a(2) in (3) DSRB. V prvih devetih mesecih po uradnem obvestilu subjekta o kršitvi mora organ za reševanje brez nepotrebnega odlašanja po uradnem obvestilu, nato pa vsaj mesečno oceniti, ali naj izvede navedeno pooblastilo, pri tem pa upoštevati elemente iz člena 16a(2) DSRB. Po devetih mesecih mora organ za reševanje izvesti navedeno pooblastilo, razen če sta izpolnjena vsaj dva od pogojev iz člena 16a(3) DSRB.

3.   Vprašanje (člen 16a(3))

V skladu s členom 16a(3) mora organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom izvesti pooblastilo iz člena 16a(1), razen kadar ugotovi, da sta izpolnjena vsaj dva od pogojev iz navedenega odstavka 3.

Ali se mora organ za reševanje pri ocenjevanju pogojev iz člena 16a(3) posvetovati z drugimi organi (npr. pristojnim organom, organom, pristojnim za makrobonitetno finančno stabilnost)?

Odgovor

V samem členu 16a(3) se zahteva, da organ za reševanje sodeluje s pristojnim organom pri oceni pogojev iz prvega pododstavka navedene določbe.

V skladu s prvim pododstavkom člena 16a(3) se mora organ za reševanje posvetovati s pristojnim organom, preden izvede svoje pooblastilo in subjektu prepove razdeliti znesek, večji od M-MDA. V skladu z drugim pododstavkom člena 16a(3) mora organ za reševanje pristojni organ uradno obvestiti o svoji odločitvi, da ne bo izvedel pooblastila, in pisno pojasniti svojo oceno.

V prvem primeru se izrecno zahteva, da se organ za reševanje posvetuje s pristojnim organom o tem, da pogoji iz člena 16a(1), pod katerimi se pooblastilo ne izvede, niso izpolnjeni. V drugem primeru mora organ za reševanje pristojni organ uradno obvestiti, da so pogoji iz člena 16a(3), pod katerimi se pooblastilo ne izvede, izpolnjeni, in pisno pojasniti svojo oceno.

V skladu z DSRB ni treba, da se organi za reševanje posvetujejo z drugimi organi (npr. imenovanimi nacionalnimi makrobonitetnimi organi) ali jih obveščajo, vendar jim to ni preprečeno.

4.   Vprašanje CRR (člen 92(1a)); CRD IV (člen 141c); DSRB (člen 16a)

V členu 92(1a) CRR je navedeno: „Temeljni kapital, ki se uporablja za izpolnjevanje zahteve po blažilniku količnika finančnega vzvoda, se ne uporablja za izpolnjevanje katere koli zahteve finančnega vzvoda iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU, razen če je v njih izrecno drugače določeno.“

Ali morajo institucije sočasno izpolnjevati zahtevo po blažilniku količnika finančnega vzvoda iz člena 92(1a) CRR ter minimalno zahtevo glede TLAC ter zunanjo in notranjo MREL, ki ne temeljijo na tveganju?

Odgovor

V skladu z DSRB (člen 16a(1)) v povezavi s CRD IV (četrti pododstavek člena 128) bi se morala zahteva po skupnem blažilniku upoštevati samo skupaj s komponentami zahtev iz členov 92a in 92b CRR ter členov 45c in 45d DSRB, ki temeljijo na tveganju (tj. minimalno zahtevo glede TLAC ter zunanjo in notranjo MREL).

Na podlagi tega imajo organi za reševanje v skladu s členom 16a DSRB pooblastilo, da prepovejo razdelitve zneska, večjega od M-MDA, le, kadar zadevna institucija ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva poleg MREL, izračunane na podlagi zneska skupne izpostavljenosti tveganju (glej tudi uvodno izjavo 24 Direktive (EU) 2019/879).

To pomeni, da DSRB in CRD IV v zvezi z razmerjem med zahtevo po skupnem blažilniku ter minimalno zahtevo glede TLAC in MREL, ki temeljita na tveganju, izrecno določata, da (i) navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se uporablja za izpolnjevanje minimalne zahteve glede TLAC in MREL, ni mogoče uporabiti za izpolnjevanje zahteve po skupnem blažilniku ter (ii) da imajo organi za reševanje pooblastilo za prepoved razdelitev zneska, večjega od M-MDA, v primeru kršitve zahteve po skupnem blažilniku, ko se ta upošteva skupaj z minimalno zahtevo glede TLAC in MREL, ki temeljita na tveganju.

Podobnih določb v zvezi z razmerjem med zahtevo po blažilniku količnika finančnega vzvoda iz člena 92(1a) CRR ter minimalno zahtevo glede TLAC in MREL, ki ne temeljita na tveganju, pa ni. V skladu s členom 141c CRD IV se šteje, da zahteva po blažilniku količnika finančnega vzvoda iz člena 92(1a) CRR ni izpolnjena le, kadar institucija nima temeljnega kapitala v zadostnem znesku, da bi sočasno izpolnila navedeno zahtevo po blažilniku ter zahteve iz člena 92(1)(d) CRR in člena 104(1)(a) CRD IV. Niti CRD IV niti DSRB ne vsebujeta sklica na potrebo po sočasnem izpolnjevanju zahteve po blažilniku količnika finančnega vzvoda ter komponent minimalne zahteve glede TLAC in MREL, ki ne temeljijo na tveganju. S členom 141b CRD IV so določene zgolj samodejne omejitve razdelitev zneska, večjega od maksimalnega zneska za razdelitev glede na količnik finančnega vzvoda, ko institucija ne izpolni zahteve po blažilniku količnika finančnega vzvoda, kot je določeno v navedenem členu 141c CRD IV. DSRB ne vsebuje določbe, podobne členu 16a, v zvezi z zahtevo po blažilniku količnika finančnega vzvoda, kar pomeni, da organ za reševanje nima pooblastila za omejitev razdelitev, če ni izpolnjena zahteva po blažilniku količnika finančnega vzvoda, ko se ta upošteva skupaj z MREL, izračunano na podlagi mere skupne izpostavljenosti.

Zato drugega pododstavka člena 92(1a) CRR ni mogoče razumeti tako, da preprečuje dvojno štetje temeljnega kapitala zaradi izpolnjevanja zahteve po blažilniku količnika finančnega vzvoda ter minimalne zahteve glede TLAC in MREL, izračunane na podlagi mere skupne izpostavljenosti. Pravo Unije vselej izrecno določa (i) primere, v katerih dvojno štetje kapitala zaradi izpolnjevanja zahteve po blažilniku in MREL ni dovoljeno, in (ii) posledice kršitve zahteve po blažilniku, ko se ta upošteva skupaj z MREL. V zvezi z zahtevo po blažilniku količnika finančnega vzvoda ni določenega nič od tega.

B.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POOBLASTILI ZA MIROVANJE OBVEZNOSTI PLAČILA ALI IZROČITVE NA PODLAGI ČLENOV 33A IN 69

5.   Vprašanje (člen 33a)

V skladu s členom 33a DSRB imajo organi za reševanje pooblastilo za mirovanje nekaterih obveznosti, če je bilo ugotovljeno, da institucija propada ali bo verjetno propadla (odlog). V skladu s členom 33a(3) DSRB lahko države članice določijo, da organi za reševanje vlagateljem odobrijo dnevni znesek. V okviru enotnega mehanizma za reševanje bi morali za institucije, za katere je pristojen Enotni odbor za reševanje, pooblastilo za odlog izvajati nacionalni organi za reševanje, da bi izvedli vse odločitve, ki jih nanje naslovi Enotni odbor za reševanje (člen 29 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje).

Ali bi bilo za prenos nacionalne možnosti v zvezi z dnevnim zneskom na podlagi člena 33a(3) DSRB pravilno določiti, da lahko nacionalni organ za reševanje za institucije, za katere je pristojen Enotni odbor za reševanje, odobri dnevni znesek, ko to zahteva Enotni odbor za reševanje in v obsegu, ki ga zahteva Enotni odbor za reševanje?

Odgovor

Pooblastilo za izvrševanje odloga imajo nacionalni organi za reševanje, tudi v okviru bančne unije. Izvajati bi ga morali v obliki, v kateri se podeli v nacionalnem zakonu za prenos DSRB, in v skladu s pogoji, določenimi v nacionalnem pravu. To je odraženo v drugem pododstavku člena 29(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.

Glede na način prenosa člena 33a DSRB v nacionalno pravo bi se lahko pooblastilo za odobritev dnevnega zneska in njegova količinska opredelitev natančneje določila neposredno v nacionalnem zakonu za prenos ali pa bi se s takim zakonom določila merila, na podlagi katerih nacionalni organ za reševanje opredeli pooblastilo. Vsekakor bi moral nacionalni zakonodajalec opredeliti te elemente ob prenosu člena 33a DSRB. Nacionalni organ za reševanje bi moral izpolnjevati ta merila, ko izvaja pooblastilo.

V okviru prenosa te določbe se ni treba sklicevati na Enotni odbor za reševanje, saj njegova vloga izhaja iz člena 29 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, ki se uporablja neposredno.

Vseeno se pri izvajanju teh pooblastil priporoča usklajevanje z Enotnim odborom za reševanje, da se zagotovi popolna usklajenost navodil Enotnega odbora za reševanje in pooblastil, podeljenih nacionalnemu organu za reševanje z nacionalnim zakonom za prenos. To bi moralo olajšati nemoteno izvajanje ukrepov, sprejetih v okviru sheme za reševanje.

6.   Vprašanje (člen 33a(3))

Kateri instrumenti, elementi ali merila prispevajo k določitvi ustreznosti dnevnega zneska, do katerega bi morali imeti vlagatelji dostop? V zvezi s tem bi se lahko v nacionalni zakon za prenos vključil znesek, ki zajema minimalne dnevne življenjske stroške. Poleg tega bi moral organ za reševanje obvezno upoštevati ta znesek, kadar se sprejme odločitev o odobritvi dostopa do ustreznega zneska denarja.

Ali bi moral biti za to določitev zneska za vsak primer posebej pristojen organ za reševanje ali bi moral biti za določitev ustrezne ravni pristojen nacionalni zakonodajalec?

Kateri drugi ustrezni kazalniki bi se lahko upoštevali v tem okviru?

Odgovor

V skladu s členom 33a imajo države članice pri prenosu široko diskrecijsko pravico za opredelitev ustreznih meril za količinsko opredelitev dnevnega zneska in njegovo uporabo.

7.   Vprašanje (člen 33a(3) in člen 69(5))

Ali si sozakonodajalca v zvezi z „ustreznim dnevnim zneskom“ iz člena 33a(3) in člena 69(5) prizadevata zagotoviti, da države članice določijo „ustrezni“ znesek v nacionalni zakonodaji za prenos, ali ima organ za reševanje na voljo prožnost, da sprejema odločitve za vsak primer posebej?

Odgovor

Določba tega ne predpisuje in državam članicam zagotavlja prožnost pri odločanju o načinu njenega prenosa. Nekatere države članice bodo morda želele opredeliti fiksen dnevni znesek neposredno v zakonu ali določiti specifična merila za njegov izračun, druge pa bodo morda želele opredelitev zadevnega zneska zaupati organu za reševanje.

8.   Vprašanje (člen 33a(5))

Člen 33a(5) ni jasen glede tega, katere konkretne obveznosti vključuje za organe za reševanje. Ni jasno, kako lahko organ dokaže, da je upošteval „obstoječe nacionalne predpise ter nadzorna in sodna pooblastila,“ si prizadeval „zaščiti[ti] pravice upnikov in zagotovi[ti] enako obravnavo upnikov v običajnih insolvenčnih postopkih“ ter upošteval „morebitno uporabo nacionalnih insolvenčnih postopkov za institucijo ali subjekt“. Ali je Komisija proučila konkretne ukrepe, ki bi jih bilo morda treba sprejeti pri uporabi te določbe?

Odgovor

Namen te določbe je zagotoviti nekaj zaščitnih ukrepov za zagotovitev pravilnega izvajanja obsežnih pooblastil za odlog, ki jih ima organ za reševanje.

Besedilo člena 33a(5) se nanaša na dejstvo, da se lahko pooblastilo za odlog na podlagi člena 33a izvede v trenutku izjave o propadu ali verjetnosti propada in da v tistem trenutku ugotavljanje obstoja javnega interesa na podlagi člena 32(1)(c) morda ni bilo opravljeno. Zato je mogoče, da organ za reševanje po izvedbi odloga sklene, da javnega interesa ni in da bi bilo treba uporabiti nacionalni insolvenčni postopek. V nekaterih državah članicah ti postopki ne vključujejo takojšnjega zaprtja institucije in likvidacije njenih sredstev, ampak omogočajo nadaljevanje njenega delovanja. Te postopke upravlja drug organ, ne organ za reševanje.

Namen pogojev iz te določbe je zagotoviti, da se ta organa uskladita in po potrebi soglašata o ustreznosti odloga v zadevnih okoliščinah. V zvezi s tem je besedilo namenjeno zagotovitvi, da organ za reševanje upošteva morebiten vpliv odloga na različne kategorije upnikov in njihove terjatve, na primer za preprečitev, da bi bil rezultat odloga samo za nekatere od njih diskriminatorna obravnava v primeru insolventnosti.

9.   Vprašanje (člen 33a(11))

Člen 33a(11) določa, da organ za reševanje v primeru izvedbe pooblastila za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve v okoliščinah iz člena 33a(1) ali (10) ne sme izvajati pooblastil iz člena 69(1), člena 70(1) ali člena 71(1). Vendar je pooblastilo za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve zajeto le s členom 33a(1). Člen 33a(10) zajema pooblastilo za omejitev uveljavljanja pravic zavarovanih upnikov in pooblastilo za mirovanje pravic do odpovedi.

Ali bi izvajanje pooblastila za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve, kot je določeno v členu 33a(1), samo po sebi organu za reševanje preprečilo, da bi pozneje izvajal pooblastila, ki jih ima na podlagi člena 69(1) (v zvezi z mirovanjem nekaterih obveznosti), člena 70(1) (v zvezi z omejitvijo uveljavljanja pravic zavarovanih upnikov) in člena 71(1) (v zvezi z mirovanjem pravic do odpovedi)? Ali pa so pooblastila, ki jih ima organ za reševanje na podlagi člena 70(1) in člena 71(1), omejena samo v primeru, ko je organ za reševanje izvedel tudi pooblastila v skladu s členom 33a(10)?

Odgovor

Namen določbe iz člena 33a(11) je preprečiti, da bi se isto pooblastilo uporabilo dvakrat zapored. Ta določba je namenjena zagotovitvi, da najdaljše trajanje mirovanja ali omejitve pravic upnikov ne presega zgornje meje dveh dni, tj. obdobja, izračunanega v skladu z določbo iz člena 33a(4).

Iz tega izhaja, da se omejitev uporablja le v zvezi s ponavljajočim se izvajanjem istega pooblastila, ne v primeru izvajanja dveh različnih pooblastil v različnih trenutkih.

Kar zadeva drugi del vprašanja, so torej pooblastila, ki jih ima organ za reševanje na podlagi člena 70(1) in člena 71(1), omejena le v primeru, ko je organ za reševanje izvedel tudi pooblastila v skladu s točko (a) oziroma (b) člena 33a(10).

C.   VPRAŠANJA V ZVEZI S PRODAJO PODREJENIH KVALIFICIRANIH OBVEZNOSTI NEPROFESIONALNIM STRANKAM

10.   Vprašanje (člen 44a)

Kaj pomeni pojem „prodajalec“ v členu 44a?

Odgovor

Člen 44a DSRB se uporablja za investicijska podjetja v smislu člena 4(1)(1) MiFID, kreditne institucije, družbe za upravljanje KNPVP in UAIS, ki opravljajo investicijske storitve ali dejavnosti, s katerimi se na neprofesionalne stranke prenesejo podrejene kvalificirane obveznosti, tj. tiste, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 72a CRR, razen člena 72a(1)(b) in člena 72b(3) do (5) CRR. V členu 44a DSRB so taki subjekti zajeti s pojmom „prodajalci“.

11.   Vprašanje (člen 44a)

Ali bi bilo treba varstvo, določeno v členu 44a DSRB, razširiti na posamezne navedene instrumente ali specifične kategorije instrumentov, opredeljene v DSRB ali CRD IV?

Odgovor

Področje uporabe specifičnih pravil v zvezi z varstvom neprofesionalnih strank je opredeljeno v členu 44a(1) DSRB.

Prvi pododstavek člena 44a(1) DSRB se praviloma nanaša samo na prodajo „kvalificiranih obveznosti, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013, razen točke (b) člena 72a(1) in odstavkov 3 do 5 člena 72b,“ tj. podrejenih kvalificiranih obveznosti. V skladu z drugim pododstavkom člena 44a(1) DSRB imajo države članice možnost, da razširijo področje uporabe pravil iz člena 44a DSRB na prodajo kapitala ali drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, vključno z nepodrejenimi kvalificiranimi obveznostmi.

V skladu s členom 44a(7) DSRB državam članicam ni treba uporabljati člena 44a DSRB za obveznosti, izdane pred datumom začetka uporabe Direktive (EU) 2019/879 (tj. 28. decembrom 2020).

12.   Vprašanje (člen 44a)

Ali se v primeru, ko so udeleženci v transakciji v državah članicah, ki različno uporabljajo nacionalno možnost iz člena 44a DSRB, uporabljajo pravila države članice izdajatelja, posrednika ali stranke?

Odgovor

Če država članica uporablja člen 44a(1) do (4) DSRB, se uporablja pravo lokacije prodajalca, saj mora v skladu s členom 44a(1) DSRB prodajalec opraviti preizkus primernosti na podlagi člena 25(2) MiFID, kot je bila prenesena v njegovi državi članici. Če je država članica prenesla člen 44a(5) DSRB „z odstopanjem“ od člena 44a(1) do (4), bi morala zagotoviti, da minimalni nominalni znesek podrejenih kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo subjekti s sedežem v njeni jurisdikciji, znaša najmanj 50 000 EUR in da se lahko neprofesionalnim strankam v navedeni državi članici prodajo samo podrejene kvalificirane obveznosti, katerih minimalni nominalni znesek znaša najmanj 50 000 EUR. Dodatna pravila iz člena 44a(1) do (4) DSRB se ne uporabljajo. Čezmejna uporaba teh pravil je odvisna od nacionalnih ukrepov, izbranih za prenos člena 44a DSRB (tj. člena 44a(1) do (4), člena 44a(5) ali člena 44a(6)).

Relevantnih je več scenarijev:

Pri prvem scenariju se podrejene kvalificirane obveznosti, ki jih izdajo subjekti s sedežem v državi članici, v kateri ni pravila o minimalnem nominalnem znesku podrejenih kvalificiranih obveznosti (država članica A), prodajajo neprofesionalnim strankam iz države članice, ki je določila navedeno pravilo (država članica B): v takem primeru bi morala država članica B zagotoviti, da se lahko neprofesionalnim strankam v njeni jurisdikciji prodajajo samo podrejene kvalificirane obveznosti, ki izpolnjujejo pravilo o minimalnem nominalnem znesku.

Pri nasprotnem scenariju, po katerem se neprofesionalnim strankam iz države članice A prodajajo podrejene kvalificirane obveznosti subjekta iz države članice B, bi morala biti prodaja takih podrejenih kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 44a(1) do (4) DSRB. To bi dejansko pomenilo, da se lahko neprofesionalni stranki proda le ena podrejena kvalificirana obveznost v znesku največ 50 000 EUR, če so izpolnjeni pogoji iz člena 44a(1) do (4) DSRB, kot ga je prenesla država članica A.

Podrejene kvalificirane obveznosti, izdane v državi članici (državi članici A) z minimalnim nominalnim zneskom v višini 50 000 EUR, se kot take ne smejo prodajati neprofesionalnim strankam v drugi državi članici (državi članici B), ki uporablja višji minimalni nominalni znesek (npr. 250 000 EUR). Neprofesionalnim strankam v državi članici B se lahko prodajajo samo podrejene kvalificirane obveznosti, ki izpolnjujejo pravilo države članice B o minimalnem nominalnem znesku (tj. 250 000 EUR).

Države članice, ki so prenesle člen 44a(6) DSRB, bi morale zagotoviti, da se člen 44a(2)(b) DSRB (samo preverjanje zneska naložbe) uporablja samo za prodajo podrejenih kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo subjekti v postopku reševanja s sedežem v njihovi zadevni državi članici, neprofesionalnim strankam. Za prodajo podrejenih kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo subjekti v postopku reševanja, neprofesionalnim strankam iz drugih držav članic se uporabljajo zakoni njihovih zadevnih držav članic. Za prodajo podrejenih kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo subjekti s sedežem v drugih državah članicah, neprofesionalnim strankam se mora država članica, ki uporablja možnost iz člena 44a(6) DSRB, odločiti, ali bo prenesla člen 44a(1) do (4) DSRB ali pravilo o minimalnem nominalnem znesku iz člena 44a(5) DSRB. To bi pomenilo, da bi se morala za prodajo takih podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam uporabljati okrepljena ureditev za ustreznost/pregled portfelja ali pa bi moral minimalni nominalni znesek takih podrejenih kvalificiranih obveznosti znašati najmanj 50 000 EUR. Uporaba manj strogih pravil o prodaji podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam na podlagi člena 44a(6) DSRB je utemeljena s tem, da je trg za podrejene kvalificirane obveznosti v državi članici majhen in manj likviden, kar odraža prag v višini 50 milijard EUR. Ta utemeljitev se ne uporablja za podrejene kvalificirane obveznosti, ki jih izdajo institucije s sedežem v drugi državi članici.

13.   Vprašanje (člen 44a)

Ob upoštevanju, da člen 44a DSRB določa nekatere zahteve, ki se nanašajo na MiFID (ki je zunaj pristojnosti organov za reševanje), organ za reševanje ne more biti edini imenovani pristojni organ. Ali lahko države članice za izvrševanje člena 44a DSRB imenujejo organ za tržno ravnanje ali skupaj organ za reševanje in organ za tržno ravnanje?

Odgovor

V uvodnih izjavah 15 in 16 Direktive (EU) 2019/879 so podrobno predstavljeni utemeljitev pravil iz člena 44a DSRB, njihovo razmerje z rešljivostjo institucij, kako naj bi se taka pravila izvrševala in njihovo medsebojno delovanje z izvrševanjem splošnih pravil za zaščito vlagateljev iz MiFID.

V uvodnih izjavah 15 in 16 Direktive (EU) 2019/879 je navedeno:

Ti uvodni izjavi vsebujeta naslednje elemente:

—	Organi za reševanje bi morali preučiti bazo vlagateljev v kvalificirane obveznosti in opredeliti morebitne ovire za rešljivost, ki izhajajo iz velikosti in narave določene baze vlagateljev. Če imajo mali vlagatelji znaten del kvalificiranih obveznosti, to lahko pomeni tako oviro.

—	Namen pravil iz člena 44a DSRB je zagotoviti, da mali vlagatelji ne vlagajo pretirano v kvalificirane obveznosti.

—	Organi za reševanje bi morali sodelovati z organi za tržno ravnanje in si izmenjevati zaupne informacije za izvrševanje MiFID, če „organi za reševanje pri opravljanju dolžnosti odkrijejo dokaze o morebitnih kršitvah Direktive 2014/65/EU [MiFID]“.

Čeprav v členu 44a DSRB specifičen organ, pristojen za njegovo izvrševanje, ni naveden, elementi iz uvodnih izjav 15 in 16 Direktive (EU) 2019/879 kažejo, da obstaja povezava med velikostjo dela kvalificiranih obveznosti, ki ga imajo mali vlagatelji, zaščito malih vlagateljev in rešljivostjo institucij.

To pomeni, da lahko države članice za izvrševanje člena 44a DSRB imenujejo kateri koli ustrezni organ ali organe, vključno z organi, imenovanimi na podlagi MiFID (organi za tržno ravnanje). Vendar medsebojno delovanje splošnih pravil za zaščito vlagateljev na podlagi MiFID, specifičnih pravil iz člena 44a DSRB in pooblastil, ki jih imajo organi za reševanje, za obravnavanje ovir za rešljivost institucij zaradi deleža, ki ga imajo mali vlagatelji, pomeni, da morajo organi za tržno ravnanje, ustrezni organi, pristojni za izvrševanje člena 44a DSRB, in organi za reševanje pri izvajanju svojih mandatov tesno sodelovati.

14.   Vprašanje (člen 44a(1))

Ali se nacionalna diskrecijska pravica iz zadnjega stavka člena 44a(1), v skladu s katero lahko države razširijo področje uporabe člena 44a na kapitalske instrumente, nanaša samo na določbe odstavka 1 ali vse določbe tega člena?

Odgovor

V skladu z drugim pododstavkom člena 44a(1) imajo države članice možnost, da razširijo področje uporabe pravil iz člena 44a na prodajo kapitala ali drugih obveznosti, „za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov“.

Ta možnost ni omejena le na uporabo člena 44a(1), ampak se uporablja za celotno določbo. Člen 44a(2), (3) in (5) se sklicuje na obveznosti iz celotnega člena 44a(1), ne zgolj na obveznosti iz prvega pododstavka člena 44a(1). Ta vidik je pojasnjen tudi v uvodni izjavi 16 Direktive (EU) 2019/879, v kateri je navedeno:

15.   Vprašanje (člen 44a(1))

Kako bi bilo treba razlagati člen 44a(1)(b), tj. kaj pomeni besedna zveza „prodajalec se je [...] prepričal“?

Odgovor

Člen 44a(1)(b) bi bilo treba razlagati tako, da prodajalec po izvedbi preizkusa primernosti meni, da je naložba v podrejene kvalificirane obveznosti primerna za zadevno neprofesionalno stranko.

16.   Vprašanje (člen 44a(5))

Kako naj bi se uporabljalo odstopanje na podlagi člena 44a(5) DSRB? Možnih je več različnih razlag:

—

ali je člen 44a(5) DSRB predviden kot izjema de minimis, pri čemer se dodatni zaščitni ukrepi na podlagi člena 44a(1) do (4) DSRB ne uporabljajo za izdaje podrejenih kvalificiranih obveznosti z nominalnimi zneski, določenimi pod minimalnim nominalnim zneskom? To bi pomenilo, da bi se za prodajalce, ki malim vlagateljem prodajajo podrejene kvalificirane obveznosti, katerih znesek je manjši od minimalnega nominalnega zneska, uporabljale samo določbe člena 25 MiFID. Če je to pravilna razlaga, ali lahko potem države članice določijo prag de minimis na 50 000 EUR ali več, kot nakazuje beseda „najmanj“? Ob taki razlagi bi se lahko zgodilo, da bi države članice določile zelo visoke prage, s čimer bi v skoraj vseh primerih izključile dodatne zaščitne ukrepe;

—

ali je člen 44a(5) DSRB predviden kot izjema za instrumente zelo visoke vrednosti (ocenjene na 50 000 EUR ali več), pri čemer se dodatni zaščitni ukrepi na podlagi člena 44a(1) do (4) DSRB ne uporabljajo za prodajo instrumentov, katerih nominalni znesek presega prag, ki ga določi država članica, saj mali vlagatelji najverjetneje vlagajo v instrumente nižje vrednosti?

—

ali pa naj bi se s členom 44a(5) DSRB državam članicam omogočilo, da omejijo način, kako izdajatelji oblikujejo podrejene kvalificirane obveznosti, ki spadajo na področje uporabe člena 44a(5) DSRB, tako da v zakonodaji določijo, da bi moral nominalni znesek navedenih določenih instrumentov presegati prag, ki ga država članica določi na 50 000 EUR ali več?

Odgovor

Da bi države članice zagotovile, da mali vlagatelji ne vlagajo pretirano v nekatere kvalificirane obveznosti, morajo:

(a)	prenesti zahteve iz člena 44a(1) do (4) DSRB ali

(b)	z odstopanjem od navedenih zahtev uporabljati samo zahtevo iz člena 44a(5) DSRB, tj. minimalni nominalni znesek v višini najmanj 50 000 EUR.

Zato državam članicam, ki se odločijo, da bodo za podrejene kvalificirane obveznosti določile minimalni nominalni znesek v višini najmanj 50 000 EUR, ni treba prenesti določb člena 44a(1) do (4) DSRB.

V uvodni izjavi 16 Direktive (EU) 2019/879 je pojasnjeno, da se člen 44a(1) do (4) in člen 44a(5) DSRB ne bi smela prenesti kumulativno, ampak pomenita alternativni možnosti:

17.   Vprašanje (člen 44a(5))

Za katere subjekte naj bi se uporabljalo pravilo o minimalnem nominalnem znesku iz člena 44a(5)?

Odgovor

Zahteva glede minimalnega nominalnega zneska na podlagi možnosti iz člena 44a(5) se uporablja za vse izdaje podrejenih kvalificiranih obveznosti in vse prodaje podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam, ki jih izvedejo investicijska podjetja, kreditne institucije, družbe za upravljanje KNPVP in UAIS.

18.   Vprašanje (člen 44a(5))

Ali je res, da se zahteva po izvedbi preizkusa primernosti na podlagi MiFID ne opusti, ko se država članica odloči, da bo uporabila možnost iz člena 44a(5) DSRB?

Odgovor

V skladu s členom 25(2) MiFID je preizkus primernosti potreben le pri izvajanju investicijskega svetovanja ali upravljanja portfeljev. Člen 44a(1) DSRB določa širše možnosti za izvedbo preizkusa primernosti za vse prodaje podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam. Država članica, ki prenese člen 44a(5) DSRB, bi morala vseeno zagotoviti učinkovito uporabo člena 25(2) MiFID.

19.   Vprašanje (člen 44a(6))

V členu 44a(6) je navedeno: „Če vrednost bilančne vsote subjektov iz člena 1(1), ki imajo sedež v državi članici in zanje velja zahteva iz člena 45e, ne presega 50 milijard EUR, lahko ta država članica z odstopanjem od zahtev iz odstavkov 1 do 5 tega člena uporablja le zahtevo iz odstavka 2(b) tega člena.“

Ali prag v višini 50 milijard EUR zajema vse subjekte v postopku reševanja v državi članici kot celoto?

Odgovor

S členom 44a(6) je določena specifična možnost za prenos z odstopanjem od obeh alternativnih možnosti prenosa člena 44a, ki je namenjena državam članicam z majhnimi in manj likvidnimi trgi. Navedena možnost vključuje prenos, omejen le na zahtevo iz točke (b) člena 44a(2), tj. da naložba malega vlagatelja v podrejene kvalificirane obveznosti znaša najmanj 10 000 EUR.

Velikost trga države članice za kvalificirane obveznosti se oceni na podlagi vrednosti bilančne vsote vseh subjektov v postopku reševanja, za katere se uporablja člen 45e (tj. zunanja MREL na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja) in ki imajo sedež v navedeni državi članici. Ta možnost se lahko uporabi, če navedena vrednost ne presega 50 milijard EUR.

20.   Vprašanje (člen 44a(6))

Ali bi bilo treba prag v višini 50 milijard EUR iz člena 44a(6) DSRB oceniti le ob prenosu Direktive (EU) 2019/879 ali pa bi bilo treba redno spremljati, ali je pogoj glede praga še izpolnjen?

Ali je treba določiti specifično obveznost spremljanja praga v nacionalni zakonodaji za prenos Direktive (EU) 2019/879?

Odgovor

Člen 44a(6) DSRB določa specifično možnost bolj omejenega prenosa, namenjeno državam članicam z majhnimi in manj likvidnimi trgi, kot se odraža v pragu v višini 50 milijard EUR, določenem v navedenem členu.

Prag pomeni pogoj za to možnost prenosa. Zato morajo države članice redno spremljati in ocenjevati, ali njihovi trgi dosegajo prag v višini 50 milijard EUR in ali je uporaba možnosti iz člena 44a(6) DSRB upravičena. Če pogoj glede praga ni več izpolnjen, bi morale države članice izbrati eno od dveh glavnih alternativnih možnosti za prenos člena 44a DSRB in določiti navedena pravila v nacionalni zakonodaji.

D.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z MINIMALNO ZAHTEVO GLEDE KAPITALA IN KVALIFICIRANIH OBVEZNOSTI

(a)    Splošno

21.   Vprašanje (splošno)

Kaj pomeni pojem „nadzor“ v DSRB?

Ali je glede na to, da se zdi, da pojem v pravnem besedilu ni opredeljen, razumno upoštevati enako opredelitev, kot je navedena v členu 4(1)(37) CRR? V skladu z njo „obvladovanje“ pomeni razmerje med nadrejenim in podrejenim podjetjem, kot je opredeljeno v členu 1 Sedme direktive Sveta 83/349/EGS (11) ali kadar je ustrezno, računovodskih standardih, ki se uporabljajo za institucijo na podlagi Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (12), ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in družbo.

Odgovor

DSRB vsebuje več sklicev na nadzor, ki ga zadevni subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo (npr. člen 45b(3)(b), člen 45f(2)(a)(i) in (iv) ter člen 45f(b)(ii) DSRB). Namen sklica na „nadzor“ je preprečiti, da podrejena družba zaradi lastniške strukture instrumentov, ki jih uporablja za izpolnjevanje notranje MREL, v primeru reševanja skupine v postopku reševanja ali uporabe pooblastil za odpis ali konverzijo za navedeno podrejeno družbo ta ne bi bila več podrejena družba zadevnega subjekta v postopku reševanja (tj. preprečiti spremembe strukture skupine ali obsega konsolidacije v skladu s členom 18 CRR).

V skladu s členom 4(1)(16) CRR (na katerega se sklicuje člen 2(1)(5) DSRB) „,podrejena družba‘ pomeni:

(a)	podrejeno podjetje v smislu členov 1 in 2 Direktive 83/349/EGS,

(b)	podrejeno podjetje v smislu člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, nad katerim nadrejena oseba dejansko izvaja prevladujoč vpliv.

Podrejene družbe podrejenih družb se prav tako štejejo za podrejene družbe tiste družbe, ki je nadrejena oseba njihove nadrejene osebe.“

Zato bi bilo treba za namene MREL sklice na „nadzor“ razumeti kot sklice na razmerje med nadrejeno in podrejeno družbo.

22.   Vprašanje (splošno)

Kaj pomeni besedilo „subjekt [...], ki je [...] del GSPI“? Zdi se, da bi to moralo vključevati podrejeno družbo ali subjekt z določeno udeležbo, ki se je upoštevala, ko je bila zadevna institucija opredeljena kot GSPI.

Odgovor

„[S]ubjekt v postopku reševanja, ki je [...] del GSPI,“ kot je naveden v členu 45d DSRB, je institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) DSRB, ki je vključen v bonitetni obseg konsolidacije skupine, opredeljene kot GSPI v skladu s členom 131(1) in (2) CRD IV.

23.   Vprašanje (člen 45(11) DSRB I)

V skladu s členom 45(11) DSRB I je bil organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, pooblaščen za opustitev uporabe posamezne MREL za nadrejeno institucijo v Uniji. Ali je ta opustitev vključena v sedanjo DSRB?

Odgovor

S členom 45(11) DSRB I je bila odobrena diskrecijska pravica organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, da pod nekaterimi pogoji opusti posamezno MREL za nadrejeno institucijo v Uniji.

V skladu s sedanjo DSRB se posamezna MREL ne uporablja za nadrejene institucije v Uniji. Zato se opustitev navedene zahteve ne uporablja več. Za take institucije se MREL uporablja na konsolidirani podlagi v naslednjih primerih:

—	kot subjekti v postopku reševanja izpolnijo zunanjo MREL na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja (člen 45e(1)) ali

—	kot nadrejene družbe v Uniji, ki same niso subjekti v postopku reševanja, vendar so podrejene družbe subjektov v tretji državi, izpolnijo notranjo MREL na konsolidirani podlagi (tretji pododstavek člena 45f(1)).

(b)    Hipotekarne kreditne institucije

24.   Vprašanje (člen 45a)

Ali DSRB ali CRR zagotavlja možnost, da se iz obsega konsolidacije minimalne zahteve glede TLAC izključijo hipotekarne kreditne institucije, ki so podrejene družbe GSPI in so izvzete iz MREL na podlagi člena 45a(1) DSRB?

Odgovor

Obseg konsolidacije zahtev iz člena 92a ali 92b CRR (minimalna zahteva glede TLAC) je določen v drugem pododstavku člena 18(1) navedene uredbe. V skladu s to določbo morajo institucije, ki morajo izpolnjevati minimalno zahtevo glede TLAC na konsolidirani podlagi, izvesti polno konsolidacijo vseh institucij in finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe v zadevni skupini v postopku reševanja (tj. subjektov, ki so del iste skupine v postopku reševanja).

V členu 45a(2) DSRB je navedeno, da hipotekarne kreditne institucije, izvzete iz MREL, ne smejo biti del konsolidacije iz člena 45e(1) DSRB, v katerem je določeno, da morajo subjekti v postopku reševanja izpolniti zahteve glede MREL iz členov 45b do 45d DSRB na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja.

V zvezi z minimalno zahtevo glede TLAC teh določb ni mogoče razlagati kot odstopanje od drugega pododstavka člena 18(1) CRR.

Za GSPI ali subjekte, ki so del GSPI, bi se člen 45a(2) DSRB uporabljal le za tisti del MREL, določen v skladu s členom 45d(1)(b) DSRB, tj. posebno dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za institucijo, ki jo je določil organ za reševanje na podlagi DSRB. Navedena zahteva je odvisna od strategije reševanja, izbrane za skupino (tj. ali bo hipotekarna kreditna institucija v skladu z načrtom reševanja skupine likvidirana ali ne in bo torej upravičena do izvzetja na podlagi člena 45a(1) DSRB).

25.   Vprašanje (člen 45a)

Ali bi se morala obvezna opustitev iz člena 45a(1) uporabljati v primeru, ko na ravni države članice obstaja specifično pravilo o insolvenčnih postopkih, ki izpolnjuje pogoje iz točk (a) in (b), za hipotekarne kreditne institucije? Ali pa se lahko obvezna opustitev odobri le, ko organ za reševanje v načrtu reševanja navede, da bi morala hipotekarna kreditna institucija prenehati po običajnih insolvenčnih postopkih ali drugih postopkih iz člena 45a(1)(a)? Ali so pogoji za obvezno opustitev izpolnjeni, če se izbere strategija reševanja z eno vstopno točko in reševanje celotne banke s sredstvi upnikov za bančno skupino (v kateri je hipotekarna kreditna institucija podrejena družba nadrejene banke)?

Katere bonitetne komponente hipotekarne kreditne institucije bi bilo treba izključiti iz izračuna konsolidirane MREL v skladu s členom 45a(2), kadar se hipotekarna kreditna institucija izvzame iz MREL v skladu s členom 45a(1)?

Odgovor

V skladu s členom 45a(1)(a) je treba v načrtu reševanja hipotekarne kreditne institucije določiti njeno prenehanje po nacionalnih insolvenčnih postopkih ali drugih postopkih, ki so določeni za navedene institucije in se izvajajo v skladu s členom 38, 40 ali 42. Sam obstoj takega postopka ne zadostuje za to, da bi bila odobritev izvzetja upravičena: izvzetje se lahko odobri le, če je v načrtu reševanja predvidena uporaba takih postopkov v primeru propada hipotekarne kreditne institucije.

Če je v načrtu reševanja skupine določeno prenehanje hipotekarne kreditne institucije po postopkih, opisanih v členu 45a(1)(a), z navedenimi postopki pa se zagotovi, da upniki prevzamejo izgube na način, ki ustreza ciljem reševanja, kot je določeno v členu 45a(1)(b), je treba izvzetje odobriti. V takem primeru se sredstva hipotekarne kreditne institucije ne bi smela upoštevati pri izračunu zneska skupne izpostavljenosti tveganju in mere skupne izpostavljenosti skupine v postopku reševanja, upoštevati pa bi bilo treba izpostavljenosti subjekta v postopku reševanja do hipotekarne kreditne institucije znotraj skupine. Poleg tega bi morali organi za reševanje zaradi skladnosti s členom 45c(1)(a) in (b) pri izračunu zneska za pokrivanje izgub v okviru konsolidirane MREL subjekta v postopku reševanja v celoti upoštevati izpostavljenosti nadrejenega subjekta do hipotekarne kreditne institucije, ki izhajajo iz kapitalskih instrumentov. Specifično metodo, s katero se izpostavljenosti, ki izhajajo iz kapitalskih instrumentov, upoštevajo pri zunanji MREL subjekta v postopku reševanja, bi moral izbrati organ za reševanje, pri čemer je treba z izbrano metodo zagotoviti, da ima subjekt v postopku reševanja zadosten kapital in kvalificirane obveznosti za popolno pokritje vseh izgub, ki izhajajo iz navedenih izpostavljenosti.

Če v primeru hipotekarne kreditne institucije, ki je podrejena družba subjekta v postopku reševanja, ni mogoče odobriti izvzetja iz odstavka 1 člena 45a, se odstavek 2 navedenega člena ne bi uporabil. Tako bi bila hipotekarna kreditna institucija vključena v konsolidacijo skupine v postopku reševanja.

26.   Vprašanje (člen 45a)

Kakšno je področje uporabe člena 45a za namene izvzetij hipotekarnih kreditnih institucij, določenih v navedenem členu? Ali bi se moral člen 45a uporabljati samo za institucijo, ki ima samo dovoljenje za dajanje hipotekarnih posojil, ki se financirajo s kritimi obveznicami? Ali pa bi moral člen 45a zajemati tudi druge kreditne institucije, ki v praksi dajejo le hipotekarna posojila, ki se financirajo s kritimi obveznicami, čeprav imajo dovoljenje za opravljanje drugih dejavnosti?

Ali bi se lahko podrejena družba, ki se šteje za hipotekarno kreditno institucijo in je izvzeta v skladu s členom 45a, vključila v skupino v postopku reševanja?

Odgovor

Področje uporabe člena 45a DSRB je navedeno v uvodnem delu odstavka 1. Hipotekarne kreditne institucije so:

—	kreditne institucije,

—	ki se financirajo s kritimi obveznicami in ki

—	v skladu z nacionalnim pravom ne smejo sprejemati vlog.

Kreditnih institucij, ki v praksi ne sprejemajo vlog, vendar imajo dovoljenje za to, ni mogoče vključiti na področje uporabe člena 45a DSRB, saj ne izpolnjujejo merila o prepovedi sprejemanja vlog v skladu z nacionalnim pravom. Zato navedene kreditne institucije niso upravičene do izvzetja na podlagi člena 45a DSRB.

V zvezi s tem je lahko koristna tudi opredelitev pojma „specializirana hipotekarna kreditna institucija“ iz člena 3(8) Direktive (EU) 2019/2162 Evropskega parlamenta in Sveta (13). V skladu z navedeno določbo „,specializirana hipotekarna kreditna institucija‘ pomeni kreditno institucijo, ki kredite financira izključno ali predvsem z izdajanjem kritih obveznic, ki ji je zakonsko dovoljeno samo dajanje hipotekarnih kreditov in kreditov javnemu sektorju ter ki ne sme sprejemati vlog, sprejema pa druga vračljiva sredstva od javnosti“.

Vključitev hipotekarne kreditne institucije, ki je podrejena družba subjekta v postopku reševanja, v skupino v postopku reševanja navedenega subjekta v postopku reševanja je odvisna od strategije, določene v načrtu reševanja skupine v skladu z drugim pododstavkom člena 12(1) DSRB.

(c)    Kvalificirane obveznosti za subjekte v postopku reševanja

27.   Vprašanje (člen 45b(1))

Ali drugi pododstavek člena 45b(1) DSRB pomeni, da se odbitki od kvalificiranih obveznosti, določeni v členu 72e CRR, ne uporabljajo za kvalificirane obveznosti, vključene v MREL?

Odgovor

Sistem odbitkov iz člena 72e CRR se uporablja le za subjekte, za katere se uporabljata člena 92a in 92b CRR (tj. subjekte v postopku reševanja, ki so GSPI ali del GSPI, in nekatere subjekte, ki so del GSPI zunaj EU), in le zaradi skladnosti z navedenima določbama. Ta sistem ne zajema:

—	subjektov, ki niso GSPI ali del GSPI ali del GSPI zunaj EU, niti

—	skladnosti subjektov, ki so GSPI ali del GSPI ali GSPI zunaj EU, z dodatnimi zahtevami, ki se jim naložijo v skladu s členom 45d(3) DSRB.

28.   Vprašanje (člen 45b(3))

Ali bi se lahko kvalificirane obveznosti, izdane „obstoječim delničarjem“, štele za notranjo MREL, če jih ima delničar, ne glede na to, ali je ta delničar postal delničar po izvedbi prve prodaje z obveznostjo odkupa ali nakupu obveznosti?

Odgovor

Izdaja instrumentov „obstoječemu delničarju“ s strani podrejene družbe subjekta v postopku reševanja je eden od pogojev primernosti za namene člena 45f(2)(a)(i) DSRB (notranja MREL), člena 45b(3) DSRB (zunanja MREL) in člena 88a(b) CRR (minimalna zahteva glede TLAC za GSPI ali del GSPI, opredeljenih kot subjekti v postopku reševanja). Če subjekt, ki pridobi obveznost, ob njeni izdaji ni delničar, obveznost ne bo primerna za izpolnjevanje MREL in minimalne zahteve glede TLAC. Da bi bil instrument primeren, bi moral biti izdan obstoječemu delničarju in izpolnjevati vse druge pogoje, potem pa bi ga morali imeti samo obstoječi delničarji.

29.   Vprašanje (člen 45b(3))

Kako bi bilo treba besedilo „in je ta podrejena družba del iste skupine v postopku reševanja [kot subjekt v postopku reševanja]“ razumeti v okviru celotnega člena 45b(3)?

Odgovor

V skladu s členom 45f(2)(a)(i) DSRB lahko podrejena družba subjekta v postopku reševanja izda kvalificirane obveznosti subjektu v postopku reševanja, pod nekaterimi pogoji pa tudi manjšinskemu delničarju. V členu 45b(3) DSRB je določeno, da morajo biti take obveznosti „vključene v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti zadevnega subjekta v postopku reševanja“, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena. Te obveznosti so podrejene, saj morajo v skladu s členom 45f(2)(a)(ii) izpolnjevati pogoj iz točke (d) člena 72b(2) CRR. Kot take se lahko navedene obveznosti uporabijo za izpolnjevanje zunanje MREL in zunanje podrejene MREL, ki na podlagi člena 45b(4), (5) in (7) DSRB veljata za subjekt v postopku reševanja, ki je del iste skupine v postopku reševanja kot podrejena družba, ki je izdala take obveznosti.

30.   Vprašanje (člen 45(b))

Ali so amortizirani instrumenti dodatnega kapitala, ki jih izdajo podrejene družbe, ki niso subjekti v postopku reševanja, in jih imajo subjekti zunaj skupine v postopku reševanja ter so primerni za notranjo MREL na podlagi člena 45f(2)(b)(ii) DSRB, primerni tudi za zunanjo MREL? Ali bi bilo treba sklic na amortizirane instrumente dodatnega kapitala v drugem delu člena 2(1)(71a) DSRB razumeti kot sklic na amortizirane instrumente dodatnega kapitala na posamični podlagi ali amortizirane instrumente dodatnega kapitala na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja?

Odgovor

Subjekti v postopku reševanja lahko izpolnijo zunanjo MREL z naslednjimi obveznostmi:

—	kapitalom, konsolidiranim na ravni skupine v postopku reševanja, v skladu s členom 45e(1) DSRB,

—

kvalificiranimi obveznostmi, ki vključujejo: — obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ki izpolnjujejo pogoje člena 45b DSRB. Ta člen se med drugim sklicuje na člen 72b CRR, v katerem je v odstavku 2(b) določeno, da morajo biti navedene obveznosti neposredno izdane ali dodeljene s strani institucije (prvi del člena 2(1)(71a) DSRB), — instrumente dodatnega kapitala, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (b) člena 72a(1) CRR, tj. amortizirane instrumente dodatnega kapitala s preostalo zapadlostjo najmanj eno leto (drugi del člena 2(1)(71a) DSRB),

—	nekaterimi kvalificiranimi obveznostmi, ki jih podrejena družba, ki je del iste skupine v postopku reševanja, izda manjšinskemu delničarju (člen 45b(3) DSRB).

Opredelitev pojma v členu 2(1)(71a) DSRB vsebuje sklic na člen 72a(1)(b) CRR. V skladu s členom 11(3a) in členom 18(1) CRR morajo nadrejene institucije, opredeljene kot subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI, del GSPI ali del GSPI zunaj EU, izpolnjevati zahteve iz člena 92a CRR (tj. minimalno zahtevo glede TLAC) na konsolidirani podlagi na ravni zadevne skupine v postopku reševanja. S tem je obseg instrumentov, ki se lahko uporabijo za izpolnjevanje minimalne zahteve glede TLAC, omejen, pri čemer je pojasnjeno, da bi bilo treba instrumente upoštevati na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja, če ni določeno drugače (in sicer za instrumente kvalificiranih obveznosti, ki morajo biti neposredno izdani ali dodeljeni s strani institucije v skladu s členom 72b(2)(a) CRR). To velja za kapital in tisti del instrumentov dodatnega kapitala s preostalo zapadlostjo najmanj eno leto, ki na podlagi člena 64 CRR ne izpolnjuje več pogojev za postavke dodatnega kapitala in ga zato ni mogoče vključiti v kapital institucije.

V zvezi z DSRB in izpolnjevanjem zunanje MREL je treba določbo člena 2(1)(71a) DSRB zaradi sklica na člen 72a(1)(b) CRR, ki ga vsebuje, razlagati tako, da ima enako področje uporabe, tj. da se nanaša na amortizirane instrumente dodatnega kapitala na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja. Taka razlaga zagotavlja tudi skladnost s členom 45e(1) DSRB, v skladu s katerim je treba zunanjo MREL izpolnjevati na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja.

To pomeni, da so za namene člena 2(1)(71b) in člena 45b(4) do (9) DSRB amortizirani instrumenti dodatnega kapitala, ki jih podrejene družbe v isti skupini v postopku reševanja izdajo subjektom zunaj skupine v postopku reševanja, zajeti s pojmom „podrejeni kvalificirani instrumenti“ in bi jih bilo zato tudi treba uporabljati za izpolnjevanje podrejene komponente MREL.

31.   Vprašanje (člen 45b(4))

Ali bi bilo treba člen 45b(4) razlagati tako, da se uporablja tudi za subjekte v postopku reševanja, ki so del GSPI?

Odgovor

Člen 45b(4) DSRB bi bilo treba razlagati tako, da se uporablja tudi za subjekte v postopku reševanja, ki so del GSPI ali del GSPI zunaj EU. V primerih, ko načrt reševanja določa strategijo reševanja z več vstopnimi točkami, ima lahko skupina GSPI več subjektov v postopku reševanja, za katere se uporablja člen 45b DSRB, GSPI zunaj EU pa lahko vključuje subjekt v postopku reševanja s sedežem v Uniji. Zato bi morali biti opredelitvi pojmov „subjekt v postopku reševanja“ in „skupina v postopku reševanja“ iz točke (83a) oziroma (83b) člena 2(1) DSRB združljivi tudi z izvajanjem strategij z več vstopnimi točkami, kot je izrecno določeno v uvodni izjavi 4 Direktive (EU) 2019/879, v kateri je navedeno:

„V skladu s standardom TLAC bi morala Direktiva 2014/59/EU še naprej priznavati strategijo reševanja z eno vstopno točko in strategijo reševanja z več vstopnimi točkami. V okviru strategije reševanja z eno vstopno točko se reši samo en subjekt v skupini, običajno nadrejena družba, za druge subjekte v skupini, običajno podrejene družbe, pa se postopek reševanja ne začne, temveč se njihove izgube in potrebe po dokapitalizaciji prenesejo na subjekt, ki ga je treba rešiti. V okviru strategije reševanja z več vstopnimi točkami bi se lahko rešilo več subjektov v skupini. Pomembno je, da se jasno opredelijo subjekti, ki jih je treba rešiti (v nadaljnjem besedilu: subjekti v postopku reševanja), torej subjekti, za katere bi bilo mogoče uporabiti ukrepe za reševanje, ter njihove podrejene družbe (v nadaljnjem besedilu: skupine v postopku reševanja), da se učinkovito uporabi zaželena strategija reševanja. Ta opredelitev je pomembna tudi za to, da se določi raven uporabe pravil o sposobnosti pokrivanja izgub in dokapitalizaciji, ki bi jo morale uporabljati institucije in subjekti. Zato je treba uvesti pojma ,subjekt v postopku reševanja‘ in ,skupina v postopku reševanja‘ ter spremeniti Direktivo 2014/59/EU glede načrtovanja reševanja skupine, da bi se izrecno zahtevalo, da organi za reševanje v skupini opredelijo subjekte v postopku reševanja in skupine v postopku reševanja ter ustrezno upoštevajo posledice vsakršnega načrtovanega ukrepa v skupini, da se zagotovi učinkovito reševanje skupine.“ [poudarek dodan]

32.   Vprašanje (člen 45b(5))

V skladu z zadnjim pododstavkom člena 45b(5) mora organ za reševanje oceniti tveganje iz točke (b) navedene določbe, če je dosežena omejitev, določena v navedenem odstavku, ki znaša 10 %; ali ima organ za reševanje diskrecijsko pravico, da opravi to oceno tudi, če ta omejitev ni dosežena?

Poleg tega se zdi, da se člen 45b(5) nanaša samo na instrument za reševanje s sredstvi upnikov. Kako bi se ta načela uporabljala v primeru drugih instrumentov za reševanje (npr. premostitvene banke)?

Odgovor

V skladu s prvim pododstavkom člena 45b(5) imajo organi za reševanje diskrecijsko pravico zahtevati, da subjekti v postopku reševanja izpolnijo določen del MREL s podrejenimi obveznostmi, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega pododstavka. Eden od teh pogojev je naveden v točki (b) navedenega pododstavka (tveganje kršitve načela, da noben upnik ni na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov). V skladu z drugim pododstavkom morajo organi za reševanje oceniti tveganje iz točke (b) prvega pododstavka, če je dosežena omejitev iz drugega pododstavka, ki znaša 10 %.

Na podlagi medsebojnega delovanja obeh pododstavkov ima organ za reševanje diskrecijsko pravico, da kadar koli oceni, ali so pogoji iz prvega pododstavka izpolnjeni, vključno s tveganjem kršitve načela, da noben upnik ni na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov. Ocena tveganja kršitve navedenega načela pa je obvezna vselej, kadar je dosežen 10-odstotni prag.

V skladu s členom 37(4) lahko „[o]rgani za reševanje [...] instrumente za reševanje uporabijo posamično ali v kakršni koli kombinaciji“. Določbe člena 45b se uporabljajo enako ne glede na to, ali se instrument za reševanje s sredstvi upnikov uporablja posamično ali v kombinaciji z drugimi instrumenti za reševanje. Kadar se uporabljajo drugi instrumenti za reševanje, ne da bi se sočasno uporabljal instrument za reševanje s sredstvi upnikov, bi bilo treba uporabljati tudi določbe prvega pododstavka člena 45b(5), da bi se zagotovila skladnost postopka reševanja z načelom iz člena 34(1)(g), tudi ob upoštevanju člena 45c(1)(a) in (c).

33.   Vprašanje (člen 45b(6))

V skladu s členom 128 CRD IV institucije ne smejo uporabiti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki ga vzdržujejo za izpolnjevanje zahteve po skupnem blažilniku, za izpolnjevanje komponent, ki temeljijo na tveganju in so določene v členih 92a in 92b CRR (minimalna zahteva glede TLAC) ter členih 45c in 45d DSRB (zunanja in notranja MREL).

Drugi pododstavek člena 45b(6) DSRB določa, da je kapital subjekta v postopku reševanja, ki se uporabi za izpolnitev zahteve po skupnem blažilniku, primeren za izpolnitev zahtev iz člena 45b(4), (5) in (7) DSRB (zahteva za podrejenost za MREL).

Ali se člen 45b(6) nanaša na zahtevo za podrejenost za MREL, izraženo kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju in mere skupne izpostavljenosti?

Odgovor

V skladu s členom 45(2) DSRB se lahko MREL izrazi le kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju (komponenta, ki temelji na tveganju) in mere skupne izpostavljenosti (komponenta, ki ne temelji na tveganju).

Zato je treba tudi zahteve za podrejenost za MREL iz člena 45b(4), (5) in (7) DSRB izraziti kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju (komponenta, ki temelji na tveganju) in mere skupne izpostavljenosti (komponenta, ki ne temelji na tveganju).

Načela iz četrtega pododstavka člena 128 CRD IV se ne uporabljajo za zahtevo za podrejenost za MREL, ko je izražena kot odstotek mere skupne izpostavljenosti (tj. zahteva po skupnem blažilniku se ne upošteva skupaj s komponento MREL, ki ne temelji na tveganju, zato je navadni lastniški temeljni kapital, ki se uporablja za izpolnjevanje zahteve po skupnem blažilniku, primeren za izpolnjevanje komponente MREL, ki ne temelji na tveganju).

Vendar pa navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se uporablja za izpolnjevanje zahteve po skupnem blažilniku, ni mogoče uporabiti za izpolnjevanje MREL, ko je izražena kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, ne glede na to, ali je podrejena ali ne. S sklicem na odstavek 5 v členu 45b(6) DSRB naj bi se zagotovila dosledna uporaba omejitve na podlagi bonitetne formule iz člena 45b(7) DSRB, ki se v skladu s členom 45b(5) DSRB uporablja tudi za nesistemske institucije.

Zato sta drugi pododstavek člena 45b(6) DSRB in člen 128 CRD IV usklajena.

34.   Vprašanje (člen 45b(8))

V skladu s členom 45b(8) DSRB lahko države članice določijo, da je odstotek iz prvega pododstavka višji od 30 %. Ali bi lahko država članica ob upoštevanju posebnosti svojega nacionalnega bančnega sektorja določila ta odstotek na 100 %?

Odgovor

V skladu s členom 45b(8) DSRB lahko organi za reševanje uporabijo zahtevo za podrejenost, višjo od 8 % skupnih obveznosti in kapitala, le do meje 30 % vseh subjektov v postopku reševanja, za katere velja navedena določba (GSPI, banke na najvišji ravni in subjekti, za katere se uporablja člen 45c(6) DSRB).

V skladu z zadnjim pododstavkom člena 45b(8) DSRB lahko države članice določijo višji odstotek. Zato se lahko država članica odloči, da bi moral biti organ za reševanje pooblaščen za naložitev višje zahteve za podrejenost vsem subjektom v postopku reševanja, za katere se uporablja člen 45b(8) DSRB in ki imajo sedež v navedeni državi članici (ob upoštevanju posebnosti svojega nacionalnega bančnega sektorja in števila zadevnih subjektov v postopku reševanja).

Vendar v praksi te možnosti ni mogoče uporabiti v zvezi s subjekti, ki spadajo na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, saj v členu 12c(8) navedene uredbe taka možnost ni določena. Zato se tak višji odstotek ne bi uporabljal za nobeno institucijo, ki spada na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, ne glede na to, ali je na podlagi razdelitve nalog v skladu s členom 7 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje v neposredni pristojnosti Enotnega odbora za reševanje ali nacionalnega organa za reševanje. Če sodelujoča država članica uporabi možnost iz člena 45b(8) DSRB, se zadevna nacionalna določba uporablja le za subjekte, ki spadajo na področje uporabe DSRB v skladu z njenim členom 1(1), vendar ne spadajo na področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje v skladu z njenim členom 2. Ta možnost zajema predvsem investicijska podjetja, ki niso vključena v konsolidirani nadzor nadrejene družbe.

Tako se zagotovi, da se za vse subjekte na področju uporabe enotnega mehanizma za reševanje uporabljajo enotna pravila in enotni postopki, kot je določeno v členu 1(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje. Opozoriti je treba, da je v zadnjem stavku uvodne izjave 28 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje navedeno: „V določenih okoliščinah bi morali nacionalni organi za reševanje svoje naloge opravljati na podlagi te uredbe in v skladu z njo in pri tem uporabljati pooblastila, prenesena nanje z nacionalnim pravom, ki prenaša Direktivo 2014/59/EU, in v skladu z njim, v kolikor to ni v nasprotju s to uredbo.“

(d)    Določitev MREL

35.   Vprašanje (člen 45c(1))

Kako bi se velikost, poslovni model, model financiranja in profil tveganja uporabili za prilagoditev MREL subjekta?

Odgovor

Člen 45c DSRB se nanaša na več primerov, v katerih bi lahko ta merila vplivala na umeritev skupne MREL, kot so:

—	določitev dodatne kapitalske zahteve iz člena 104a CRD IV, ki bi se uporabljala za subjekt po reševanju, po posvetovanju s pristojnim organom (peti pododstavek odstavka 3),

—	uporaba diskrecijske pravice iz odstavka 6 za izbrane institucije, za katere bi se uporabljali odstavek 5 in veljavne določbe člena 45b DSRB (ob upoštevanju pogojev, povezanih z modelom financiranja),

—	upoštevanje pravila o najnižji ravni reševanja s sredstvi upnikov (iz četrtega pododstavka odstavka 3 – medsebojno delovanje z ravnjo skupne MREL bo odvisno od poslovnega modela in modela financiranja, saj ta vplivata na povprečno utež tveganja subjekta),

—	za subjekte, ki v skladu s preferenčno strategijo reševanja prenehajo po običajnem insolvenčnem postopku ali drugem enakovrednem nacionalnem postopku, ocena, ali bi bilo treba MREL omejiti na znesek za pokrivanje izgub (kot je določeno v odstavku 2),

—	uporaba in/ali prilagoditev zneska za ohranitev zaupanja na trgu iz odstavka 3.

36.   Vprašanje (člen 45c(1))

Kako bi se vpliv na finančno stabilnost, naveden v členu 45c(1)(e), odražal v MREL subjekta?

Odgovor

Člen 45c se nanaša na več primerov, ko bi lahko merilo v zvezi z vplivom na finančno stabilnost vplivalo na umeritev skupne MREL, kot so:

—	uporaba diskrecijske pravice iz odstavka 6 za izbor institucij, za katere bi se uporabljali odstavek 5 in veljavne določbe člena 45b,

—	upoštevanje pravila o najnižji ravni reševanja s sredstvi upnikov (iz četrtega pododstavka odstavka 3 člena 45c),

—	za subjekte, ki v skladu s preferenčno strategijo reševanja prenehajo po običajnem insolvenčnem postopku ali drugem enakovrednem nacionalnem postopku, ocena, ali bi bilo treba MREL omejiti na znesek za pokrivanje izgub (kot je določeno v odstavku 2 člena 45c).

37.   Vprašanje (člen 45c(2))

Kako bi se vpliv na finančno stabilnost odražal v prilagoditvi zneska za pokrivanje izgub za subjekt, za katerega načrt reševanja določa, da preneha po običajnem insolvenčnem postopku?

Odgovor

Organi za reševanje morajo pri uporabi te določbe uporabiti diskrecijsko pravico. V skladu s členom 45c(9) bi morala biti ocena elementov iz tega člena vključena v odločitev o MREL.

Vseeno pa znatni pribitki k zneskom za dokapitalizacijo za take institucije ne bi bili v skladu s točko (b) prvega pododstavka člena 45c(2), v kateri je pojasnjeno, da je namen zneska za dokapitalizacijo omogočiti subjektom, da izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja po izvedbi ukrepov za reševanje ali pooblastil za odpis in konverzijo. V okviru tega subjektom, ki v skladu z načrtom reševanja prenehajo po običajnem insolvenčnem postopku, predvidoma ni treba izpolnjevati pogojev za pridobitev dovoljenja, zato običajno ne potrebujejo zneska za dokapitalizacijo.

Če organ za reševanje oceni, da bi omejitev MREL na znesek za pokrivanje izgub pomenila tveganje znatnega vpliva na finančno stabilnost ali širjenja negativnih posledic po finančnem sistemu, bi lahko to nakazovalo, da reševanje subjekta na podlagi preferenčne strategije reševanja ni izvedljivo in verjetno ter da je treba oceno rešljivosti znova proučiti.

V zvezi s tem člen 15(1) določa, da se subjekt šteje za rešljiv, „če je izvedljivo in verjetno, da [ga] organ za reševanje bodisi likvidira v okviru običajnih insolvenčnih postopkov ali reši z uporabo različnih instrumentov in pooblastil za reševanje, pri čemer se v čim večji meri prepreči kakršni koli resnejši negativni vpliv na finančni sistem države članice, v kateri ima zadevna institucija sedež, ali druge države članice ali Unije, vključno z okoliščinami širše finančne nestabilnosti ali sistemskimi dogodki“.

38.   Vprašanje (člen 45c(2))

Ali je v skladu z Direktivo mogoče opustiti določitev MREL za subjekte, katerih MREL je enaka kapitalskim zahtevam (tj. za subjekte, ki v skladu z načrtom reševanja prenehajo po običajnem insolvenčnem postopku ali drugem enakovrednem nacionalnem postopku)?

Odgovor

V skladu s členom 45(1) morajo institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) vedno izpolnjevati MREL v skladu s členi 45 do 45i, kadar ti to zahtevajo.

V teh členih so določena naslednja izvzetja iz MREL, ki jih organi za reševanje odobrijo, ko so izpolnjeni pogoji, določeni v členih:

—	hipotekarne kreditne institucije je mogoče izvzeti na podlagi člena 45a,

—	institucije, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja, vendar same niso subjekti v postopku reševanja, je mogoče izvzeti iz MREL na podlagi člena 45f(3) ali (4),

—	centralne organe in kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom, je mogoče izvzeti na podlagi člena 45g.

Poleg tega v skladu z drugim pododstavkom člena 45f(1) uporaba zahteve iz člena 45f(1) (tj. notranje MREL) za subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), ki je podrejena družba subjekta v postopku reševanja, vendar sam ni subjekt v postopku reševanja, ni obvezna, ampak je odvisna od diskrecijskega pooblastila, ki ga organ za reševanje izvede po posvetovanju s pristojnim organom. Opozoriti pa je treba, da morajo v skladu s tretjim pododstavkom člena 45f(1) nadrejene družbe v Uniji, ki same niso subjekti v postopku reševanja, vendar so podrejene družbe subjektov v tretji državi, izpolniti notranjo MREL na konsolidirani podlagi. To pomeni, da je določitev notranje MREL za subjekte iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), ki izpolnjujejo pogoje iz navedenega tretjega pododstavka, obvezna.

Razen če je subjekt v enem od zgoraj navedenih položajev, mora torej organ za reševanje sprejeti odločitev o MREL, tudi če je v načrtu reševanja določeno, da subjekt preneha po običajnem insolvenčnem postopku ali drugem enakovrednem nacionalnem postopku. To dodatno potrjuje dejstvo, da je ta položaj izrecno priznan v drugem in tretjem pododstavku člena 45c(2), pri čemer so določena pravila za izračun MREL za subjekte v tem položaju.

39.   Vprašanje (člen 45c(2))

Ob upoštevanju člena 45(1), člena 45a in drugega pododstavka člena 45c(2) bi bilo treba MREL določiti tudi, če je preferenčna strategija reševanja likvidacija. Ali bi bilo treba v tem primeru MREL izračunati na posamični ali konsolidirani podlagi?

Odgovor

V skladu s členom 45e(1) in (2) je treba zunanjo MREL za subjekte v postopku reševanja določiti in izpolniti na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja. Te določbe so utemeljene s tem, da bi moral v skupini v postopku reševanja izgube, ki jih imajo subjekti, ki pripadajo tej skupini, nositi subjekt v postopku reševanja, ki bi moral imeti zadostna sredstva za pokrivanje izgub, da lahko izpolni potrebe celotne skupine v postopku reševanja. Ta cilj se doseže z uporabo ukrepa za reševanje v zvezi s subjektom v postopku reševanja ter prenosom izgub z njegovih podrejenih družb na višjo raven in poznejšim prenosom kapitala na nižjo raven z izvedbo pooblastil za odpis in konverzijo v skladu s členom 59. Zato morajo subjekti v postopku reševanja izdati kvalificirane instrumente in postavke zunanjim tretjim upnikom (glej uvodno izjavo 19 Direktive (EU) 2019/879).

Nasprotno pa je treba notranjo MREL subjektov, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja, vendar sami niso subjekti v postopku reševanja, v skladu s členom 45c(7) in členom 45f(1) določiti in izpolniti na posamični podlagi (brez poseganja v primere, ko je treba notranjo MREL izpolniti na konsolidirani ali subkonsolidirani podlagi, kot so navedeni v tretjem pododstavku člena 45f(1) in členu 45f(4)(b)). Praviloma morajo izgube teh podrejenih družb in njihove potrebe po dokapitalizaciji nositi oziroma izpolniti njihovi zadevni subjekti v postopku reševanja z neposredno ali posredno pridobitvijo kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo te podrejene družbe (glej uvodno izjavo 20 Direktive (EU) 2019/879).

V primeru subjektov, ki so del skupine, nad katero se izvaja konsolidirani nadzor, in katerih načrt reševanja določa, da prenehajo po običajnem insolvenčnem postopku ali drugem enakovrednem nacionalnem postopku, se zgoraj pojasnjena pravila za primere reševanja skupine ne uporabljajo. Dejansko se propad navedenih subjektov obravnava po običajnem insolvenčnem postopku, ki se izvaja na ravni pravne osebe. V primeru insolventnosti je nadrejena družba odgovorna le za svoje izgube in ji ni treba podpirati njenih podrejenih družb. Poleg tega kapital in nekatere kvalificirane obveznosti, ki jih izdajo njene podrejene družbe, ne bi bili na voljo za pokritje izgub v primeru individualne likvidacije nadrejene družbe. V teh primerih prenehanja nadrejenih družb torej ne bi bilo ustrezno določiti MREL na konsolidirani podlagi.

Zato bi bilo treba MREL za nadrejene družbe, katerih načrt reševanja določa, da prenehajo po običajnem insolvenčnem postopku ali drugem enakovrednem nacionalnem postopku, določiti in izpolniti le na posamični podlagi.

40.   Vprašanje (člen 45c(2), (3), (4) in (7))

Ni jasno, kako bi bilo treba pri uporabi člena 45c(2), (3), (4) in (7) razlagati besedilo „v ustreznem obdobju, ki ni daljše od enega leta“. Ali to pomeni, da bi bilo treba znesek za dokapitalizacijo določiti na ravni, ki zagotavlja zaupanje na trgu v zvezi s subjektom po reševanju le za eno leto?

Odgovor

Člen 45c(3) in (7) določa, da je treba znesek za ohranitev zaupanja na trgu, ki je vključen v znesek za dokapitalizacijo, določiti na ravni, potrebni za ohranitev zaupanja na trgu za ustrezno obdobje, ki ne sme biti daljše od enega leta.

Uporaba enoletnega obdobja je sorazmerna in usklajena z uporabo enakega obdobja za umeritev bonitetnih zahtev za institucije. To je pomembno, saj so bonitetne zahteve ključne komponente določitve ravni MREL.

41.   Vprašanje (člen 45c(3) in (7))

Člen 45c(3) in (7) DSRB se nanaša na potrebo po ohranjanju določene ravni MREL za zagotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev dovoljenja in opravljanje dejavnosti, za katere je bilo izdano dovoljenje v skladu s CRD IV. Te določbe se uporabljajo tudi za subjekte, zajete s točkami (b), (c) in (d) člena 1 DSRB. Vendar se nekaterim od teh subjektov dovoljenje ne izda na podlagi CRD IV, ampak na podlagi specifičnih nacionalnih določb. Kako bi bilo treba za take subjekte prenesti sklice na potrebo po izpolnjevanju pogojev za pridobitev dovoljenja v nacionalno zakonodajo?

Odgovor

Kolikor se odobritev subjektov iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) DSRB ali izdaja dovoljenja takim subjektom ne ureja s CRD IV ali MiFID, ampak z drugimi enakovrednimi nacionalnimi zakonodajnimi akti in zakonodajnimi akti Unije, bi se lahko ustrezni sklici vključili v nacionalni zakon za prenos člena 45c(1)(b) DSRB. V zvezi s tem člen 45c(2)(b) DSRB omogoča tako širšo razlago, saj določa, da je treba subjekte dokapitalizirati do ravni, potrebne za to, da lahko izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja v skladu s CRD IV, MiFID ali „enakovrednim zakonodajnim aktom“.

42.   Vprašanje (člen 45c(3), peti pododstavek)

Kaj je prilagoditev zneska skupne izpostavljenosti tveganju in mere skupne izpostavljenosti, ki se zahteva v točki (a) petega pododstavka člena 45c(3)?

Odgovor

Pri določitvi zneska za dokapitalizacijo je treba zadnje sporočene vrednosti ustreznega zneska skupne izpostavljenosti tveganju ali mere skupne izpostavljenosti prilagoditi, da se upošteva učinek, ki bi ga imela uporaba ukrepov za reševanje, določenih v načrtu reševanja, na znesek skupne izpostavljenosti tveganju in mero skupne izpostavljenosti.

V okviru tega bi bilo treba v skladu s točkama (a)(ii) in (b)(ii) prvega pododstavka člena 45c(3) zadnje sporočene zneske prilagoditi glede na ukrepe za reševanje iz preferenčne strategije reševanja.

(e)    Uporaba notranje MREL v zvezi s subjekti, ki sami niso subjekti v postopku reševanja

43.   Vprašanje (člen 45f(1))

Ali se člen 45f(1) v zvezi z notranjo MREL uporablja tudi za subjekte GSPI, ki niso subjekti v postopku reševanja?

Odgovor

Določbe člena 45f se uporabljajo za vse institucije, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja ali subjekta v tretji državi in same niso subjekti v postopku reševanja. To vključuje tudi subjekte GSPI.

44.   Vprašanje (člen 45f(1))

Ali se drugi pododstavek člena 45f(1) uporablja za subjekte, navedene v njem, na posamični podlagi?

Odgovor

V prvem pododstavku člena 45f(1) je pojasnjeno, da morajo institucije, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja ali subjekta v tretji državi, vendar same niso subjekti v postopku reševanja, izpolniti notranjo MREL na posamični podlagi. V skladu z drugim pododstavkom navedenega člena imajo organi za reševanje diskrecijsko pravico, da uporabijo notranjo MREL za subjekte iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1). Tudi drugi pododstavek člena 45f(1) se uporablja na posamični podlagi, razen če je subjekt zajet s tretjim pododstavkom člena 45f(1).

Tretji pododstavek člena 45f(1), v skladu s katerim je določena možnost, da se izpolnijo zahteve iz členov 45c in 45d, se nanaša samo na nadrejene družbe v Uniji, ki so podrejene družbe subjektov v tretji državi.

V skladu s členom 45f(4) pa lahko organ za reševanje opusti uporabo notranje MREL za podrejeno družbo, ki sama ni subjekt v postopku reševanja, če je izpolnjenih več pogojev, tj. kadar imata podrejena in nadrejena družba sedež v isti državi članici ter sta del iste skupine v postopku reševanja, nadrejena družba pa izpolnjuje zunanjo MREL na konsolidirani podlagi.

V okviru opustitve notranje MREL v skladu s členom 45f(4) se torej lahko notranja MREL za subjekte iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) izpolni tudi na (sub)konsolidirani ravni. Brez opustitve pa se notranja MREL uporablja na posamični podlagi, razen kadar je subjekt nadrejena družba v Uniji, ki je del skupine v tretji državi.

45.   Vprašanje (člen 45f(3))

V skladu s členom 45f(3) DSRB lahko organ za reševanje opusti uporabo notranje MREL, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena. Vendar se zdi, da člen 12h(1) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ne vsebuje pogojev, ki bi bili enakovredni pogojem iz člena 45f(3)(d) do (f) DSRB. Kako bi morale države članice to obravnavati pri prenosu člena 45f(3) DSRB?

Odgovor

Manjše število pogojev za odobritev opustitve MREL za podrejeno družbo v sedanji uredbi o enotnem mehanizmu za reševanje v primerjavi s sedanjo DSRB je v skladu z razliko, ki je že obstajala med uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje I in DSRB I.

Kljub razlikam med DSRB in uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje morajo države članice v nacionalni zakon za izvedbo DSRB vključiti vse pogoje iz člena 45f(3). Področje uporabe DSRB – posledično pa tudi nacionalnih zakonov za izvedbo DSRB –, ki je določeno v členu 1(1) navedene direktive, se razlikuje od področja uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, ki je določeno v členu 2 navedene uredbe. Področje uporabe uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje ne vključuje investicijskih podjetij, ki niso vključena v konsolidirani nadzor nadrejene družbe, niti podružnic institucij s sedežem zunaj Unije.

46.   Vprašanje (člen 45f(5))

Kaj pomeni člen 45f(5)(g) DSRB glede na to, da je treba zavarovanje v skladu z dogovori o finančnem zavarovanju iz točke (c) navedene določbe vselej „zagotoviti“, tj. biti mora v lasti ali posesti upravičenca jamstva (glej člen 1(5) Direktive 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14))?

Odgovor

Točka (c) člena 45f(5) DSRB vsebuje sklic na dogovor o finančnem zavarovanju, kot je opredeljen v točki (a) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES in ki pomeni „dogovor o prenosu lastniške pravice na finančnem zavarovanju ali dogovor o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, ne glede na to, ali so le-ti kriti s krovnim dogovorom ali splošnimi pogoji in določili“. Pri dogovoru o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji dajalec zavarovanja izda finančno zavarovanje kot jamstvo uporabniku zavarovanja ali v njegovo korist, pri čemer celotno lastništvo finančnega zavarovanja ostane dajalcu zavarovanja, ko se določi pravica do jamstva. Tudi v skladu z Direktivo 2002/47/ES se zahteva, da se zavarovanje „zagotovi“ in to dokaže v pisni obliki. V drugem pododstavku člena 1(5) Direktive 2002/47/ES je določeno, da se tak pisni dokaz „zagotovitve“ finančnega zavarovanja nanaša na identifikacijo finančnega zavarovanja ter da zadostuje, da se dokaže, da so bili nematerializirani vrednostni papirji knjiženi v dobro imenovanega računa ali da tvorijo dobropis na tem računu ter da je bilo zavarovanje z denarnimi sredstvi knjiženo v dobro imenovanega računa ali tvori dobropis na tem računu.

V členu 2(2) Direktive 2002/47/ES je pojasnjeno, da v Direktivi „zagotovitev“ ali „zagotavljanje“ finančnega zavarovanja pomeni, da je finančno zavarovanje izročeno, preneseno, v lastništvu, registrirano ali drugače dodeljeno in je torej v posesti ali pod nadzorom uporabnika zavarovanja ali osebe, ki deluje v imenu uporabnika zavarovanja. Poleg tega katera koli pravica nadomestitve ali pravica do umika presežnega finančnega zavarovanja v korist dajalca zavarovanja ne sme vplivati na dejstvo, da je bilo finančno zavarovanje zagotovljeno uporabniku zavarovanja, kot je navedeno v tej direktivi.

Glede na navedeno se točka (g) člena 45f(5) DSRB nanaša na neobstoj pravnih, regulativnih ali operativnih ovir za prisvojitev ali uveljavljanje zagotovljenega zavarovanja, tudi v primeru sprejetja ukrepa za reševanje v zvezi s subjektom v postopku reševanja. To je združljivo s splošnimi določbami Direktive 2002/47/ES.

47.   Vprašanje (člen 45f)

Ali bi se lahko ob upoštevanju členov 44 in 45f obveznosti, ki niso obveznosti, primerne za izpolnjevanje notranje MREL institucije, uporabile za reševanje s sredstvi upnikov v skupini? Povedano drugače, ali bi se lahko za reševanje s sredstvi upnikov uporabile vse obveznosti, ki jih subjekt izda drugim subjektom v skupini (ki niso nujno subjekti v postopku reševanja)?

Odgovor

V primeru, ko se v zvezi s podrejeno družbo, ki ni subjekt v postopku reševanja, začne postopek reševanja z odstopanjem od načrta reševanja, lahko organ za reševanje uporabi pooblastila za reševanje s sredstvi upnikov v zvezi z obstoječimi upniki, vključno z imetniki obveznosti iz člena 45f(2)(a) (praviloma subjekt v postopku reševanja), pa tudi drugimi upniki v skupini v postopku reševanja ali zunaj nje, pri čemer mora upoštevati razvrstitev terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih. V skladu s členom 45f(2)(a)(iii) morajo biti obveznosti, primerne za izpolnjevanje notranje MREL, razvrščene za obveznostmi, ki ne izpolnjujejo pogojev iz točke (i) navedene določbe (tj. morale bi biti podrejene instrumentom, ki jih ni mogoče upoštevati pri izpolnjevanju notranje MREL) in niso primerne za kapitalske zahteve. To pomeni, da bi bile terjatve upnikov znotraj skupine, povezane z instrumenti, ki niso primerni za notranjo MREL, nadrejene obveznostim, ki so primerne za to. Pri uporabi teh terjatev za reševanje s sredstvi upnikov bi bilo treba upoštevati njihovo razvrstitev v primeru insolventnosti.

V primeru uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v zvezi s podrejeno družbo, ki ni bila opredeljena kot subjekt v postopku reševanja, z odstopanjem od načrta reševanja so znotrajskupinske terjatve njenih podrejenih družb, ki prav tako niso subjekti v postopku reševanja, vendar so del iste skupine v postopku reševanja, kot je opredeljena v načrtu reševanja, v skladu s členom 44(2)(h) DSRB obvezno izključene iz uporabe pooblastil za reševanje s sredstvi upnikov (razen če so v skladu z ustreznim nacionalnim pravom razvrščene za navadnimi nezavarovanimi obveznostmi). Druge znotrajskupinske terjatve subjektov v skupini pa v skladu s členom 44(2)(e) niso izključene iz uporabe pooblastil za reševanje s sredstvi upnikov.

(f)    Poročanje

48.   Vprašanje (člen 45i)

V skladu s členom 45i(1) morajo subjekti iz člena 1(1), za katere velja MREL, svojim pristojnim organom in organom za reševanje poročati o vrsti elementov, ki so izrecno omenjeni v navedenem členu.

Ali bi lahko država članica v nacionalnem zakonu o prenosu določila, da morajo subjekti poročati le enemu organu, če tak organ deluje kot pristojni organ in organ za reševanje (običajno centralna banka)?

Odgovor

V skladu s členom 3(3) – Določitev organov, pristojnih za reševanje – lahko države članice določijo, da so organi za reševanje v centralnih bankah. V takem primeru je treba vzpostaviti ustrezne ureditve za zagotovitev operativne neodvisnosti med funkcijo reševanja in nadzorniško funkcijo ali drugimi funkcijami zadevnega organa. V skladu z drugim pododstavkom člena 3(3) mora biti organ za reševanje strukturno ločen od nadzornega organa in uporabljati posebno linijo poročanja.

V skladu s členom 45i(1) se jasno zahteva, da morajo subjekti sporočati specifične informacije iz točk (a), (b) in (c) pristojnim organom in organom za reševanje. Glede na to, da so informacije, ki jih mora predložiti subjekt, identične, to ne pomeni dodatnega bremena za subjekt. S sočasnim pošiljanjem potrebnih podatkov in informacij pristojnim organom in organom za reševanje se zagotavlja nemoten in pravočasen prenos informacij brez dodatnih zamud.

(g)    Prehodne ureditve in ureditve po končanem reševanju

49.   Vprašanje (člen 45m(1) in (6))

Ali je mogoče določiti druge vmesne cilje, ki niso navedeni v drugem pododstavku člena 45m(1) (tj. za 1. januar 2022)?

Kakšno je razmerje med vmesnim ciljem in načrtovano MREL za vsako 12-mesečno obdobje med prehodnim obdobjem iz člena 45m(6)?

Odgovor

Organi za reševanje lahko določijo le vmesno ciljno raven iz drugega pododstavka člena 45m(1), tj. ciljno raven, ki jo je treba izpolniti 1. januarja 2022.

V skladu s členom 45m(6) morajo organi za reševanje določiti tudi načrtovano MREL za vsako 12-mesečno obdobje med prehodnim obdobjem. Vendar je navedeno zgolj okvirno in ni zavezujoče za institucijo.

50.   Vprašanje (člen 45m)

Kaj se bo zgodilo z odločitvami, ki so jih organi za reševanje sprejeli za določitev MREL na podlagi DSRB I, ko se bodo začele uporabljati spremembe DSRB, uvedene z Direktivo (EU) 2019/879?

Ali bi bilo utemeljeno na nacionalni ravni izvesti prehodno določbo o razveljavitvi obstoječih odločitev o MREL do sprejetja novih?

Odgovor

Direktiva (EU) 2019/879 ne vsebuje specifičnih določb v zvezi z odločitvami o MREL, sprejetimi pred zadevnim datumom začetka uporabe. Obstoječe odločitve o MREL, sprejete na podlagi DSRB I, ostanejo veljavne, dokler organi za reševanje ne sprejmejo novih odločitev o MREL na podlagi sedanje DSRB.

Pravne posledice takih odločitev bi bilo treba oceniti v skladu s pravnimi določbami, ki so se uporabljale ob sprejetju navedenih odločitev (tj. na podlagi pravil iz DSRB I). To pomeni, da se za oceno, ali institucija upošteva odločitev o MREL, sprejeto na podlagi DSRB I, upoštevajo pravila o primernosti iz DSRB I. Na podlagi pravil o primernosti iz sedanje DSRB ni mogoče ugotoviti, da institucija krši odločitev o MREL, sprejeto na podlagi DSRB I.

V prehodnem obdobju do sprejetja novih odločitev o MREL na podlagi sedanje DSRB torej ni treba opustiti ali razveljaviti odločitev o MREL, sprejetih na podlagi DSRB I.

51.   Vprašanje (člen 45m)

Kaj se zgodi s prehodnimi obdobji, določenimi že v skladu z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2016/1450 (15)?

Odgovor

Organi za reševanje morajo po datumu začetka uporabe sprememb DSRB, uvedenih z Direktivo (EU) 2019/879 (tj. po 28. decembru 2020), pregledati vse predhodno sprejete odločitve o MREL ob upoštevanju novega okvira za MREL, ki vključuje drugačno umeritev in drugačna pravila o primernosti. V okviru tega bo treba določiti nova prehodna obdobja, da se zagotovi skladnost z revidiranim okvirom.

52.   Vprašanje (člen 45m(4))

Ali bi se bilo mogoče vnaprej odločiti, da se bo za banko na najvišji ravni uporabljal člen 45c(6), če se bo bilančna vsota skupine v postopku reševanja, ki ji pripada, zmanjšala na raven pod 100 milijard EUR? To bi bilo namreč potrebno za preprečitev uporabe člena 45m(4), v skladu s katerim imajo subjekti v postopku reševanja iz člena 45c(6) za izpolnitev MREL na voljo triletno prehodno obdobje od datuma odločitve.

Odgovor

V skladu s členom 45m(4) se pravila o podrejenosti iz člena 45b(4) in (7) ter minimalne ravni MREL iz člena 45c(5) in (6) ne uporabljajo v triletnem obdobju od datuma, ko se subjekt v postopku reševanja znajde v položaju iz člena 45c(5) in (6).

Člen 45m(4) se ne uporablja za subjekt v postopku reševanja iz člena 45c(5) (banko na najvišji ravni), ki ne dosega več praga v višini 100 milijard EUR in ki ga organ za reševanje pozneje opredeli za sistemsko institucijo, ki se obravnava enako kot banka na najvišji ravni. Namen prehodnega obdobja iz člena 45m(4) je subjektom v postopku reševanja, za katere se pred tem ni uporabljala nobena minimalna zahteva, zagotoviti dovolj časa, da lahko izpolnijo nove minimalne zahteve, ki se uporabljajo zanje. Vendar pa sistemske institucije, ki so bile pred tem banke na najvišji ravni, niso v tem položaju. Za te subjekte v postopku reševanja se že uporabljajo iste minimalne zahteve, vendar na drugi pravni podlagi (na podlagi člena 45c(5), ne člena 45c(6)).

Zadnji del člena 45m(4), tj. besedilo „[...] ali se je subjekt v postopku reševanja [...] znašel v položaju iz člena 45c(5) ali (6) [...],“ se torej ne uporablja za sistemske institucije, ki so bile priglašene kot take na podlagi člena 45c(6) in so bile pred tem banke na najvišji ravni, ker so bile pred tem v položaju iz člena 45c(5).

To velja tudi za obraten položaj, ko sistemska institucija poveča obseg svojih sredstev nad 100 milijard EUR in tako postane banka na najvišji ravni.

Vendar bi bilo treba opozoriti, da se lahko zaradi uporabe člena 45c(6) uporabijo strožje zahteve od tistih, ki izhajajo iz člena 45c(5), in sicer zaradi drugega in četrtega pododstavka člena 45b(4), v skladu s katerim se omejitev podrejenosti na 27 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju uporablja le za subjekte v postopku reševanja, za katere se uporablja člen 45c(5), ne pa za subjekte v postopku reševanja, za katere se uporablja člen 45c(6). V takem primeru se zgoraj navedena utemeljitev ne uporablja, za navedeni subjekt v postopku reševanja pa bi bilo treba uporabiti triletno prehodno obdobje.

Zato ne bi bilo treba vnaprej priglasiti institucije kot sistemske, kar v nobenem primeru najverjetneje ne bi bilo pravno dopustno, saj banka na najvišji ravni ne izpolnjuje pogojev iz člena 45c(6) (pripadnost skupini v postopku reševanja, katere bilančna vsota je nižja od 100 milijard EUR).

(h)    Medsebojno delovanje z določbami CRD IV in CRR

53.   Vprašanje (člen 128 CRD IV)

V skladu s četrtim pododstavkom člena 128 CRD IV institucije navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki ga vzdržujejo za izpolnjevanje zahteve po skupnem blažilniku, ne smejo uporabiti za izpolnjevanje komponent MREL, ki temeljijo na tveganju (tj. MREL, izražene v smislu zneska skupne izpostavljenosti tveganju). Ali bi se lahko navadni lastniški temeljni kapital, ki se uporablja za namen zahteve po skupnem blažilniku, uporabil tudi za izpolnjevanje komponente MREL, ki ne temelji na tveganju (tj. MREL, izražene v smislu mere skupne izpostavljenosti)? Kakšni so razlogi za takšno obravnavo?

Odgovor

V skladu s četrtim pododstavkom člena 128 CRD IV se isti navadni lastniški temeljni kapital ne more uporabiti za izpolnjevanje:

—	zahteve po skupnem blažilniku in

—	na tveganju temelječe komponente zahtev iz členov 92a in 92b CRR (minimalna zahteva glede TLAC) ter členov 45c in 45d DSRB (zunanja in notranja MREL).

Isti navadni temeljni lastniški kapital se torej lahko uporabi za izpolnjevanje zahteve po skupnem blažilniku ter komponente minimalne zahteve glede TLAC ter zunanje in notranje MREL, ki ne temelji na tveganju in temelji na meri skupne izpostavljenosti (za te zahteve so komponente, ki ne temeljijo na tveganju, določene v členu 92a(1)(b) CRR in členu 45(2)(b) DSRB).

Opozoriti je treba, da se zahteva po skupnem blažilniku v skladu z bonitetnim okvirom EU (CRD IV in CRR) upošteva samo skupaj z bonitetnimi zahtevami, ki temeljijo na tveganju (in ne skupaj z zahtevo po količniku finančnega vzvoda, ki ne temelji na tveganju). To razmerje je izrecno potrjeno v drugem pododstavku člena 141a CRD IV.

Zato je bila v skladu s členom 1(3) Delegirane uredbe (EU) 2016/1450, sprejete na podlagi DSRB I, zahteva po skupnem blažilniku del zneska za pokrivanje izgub, vendar le, ko se je upoštevala skupaj z bonitetnimi zahtevami, ki temeljijo na tveganju.

V skladu s členom 45(2)(a) in (b) DSRB je MREL izražena kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju oziroma odstotek mere skupne izpostavljenosti. Kar zadeva komponento, izraženo kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, je zahteva po skupnem blažilniku zdaj izključena iz zneska za pokrivanje izgub pri umeritvi MREL, da se omogoči bolj sorazmerna lestvica ukrepanja in tako prepreči, da bi bila MREL (izražena kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju) kršena ob vsaki kršitvi zahteve po skupnem blažilniku. Poleg tega se bo z upoštevanjem zahteve po skupnem blažilniku skupaj z MREL predvidoma olajšala načrtovana uporaba nekaterih makrobonitetnih ukrepov, kot je proticiklični kapitalski blažilnik iz točke (a) točke (6) prvega pododstavka člena 128 CRD IV.

54.   Vprašanje (člen 72b(3) CRR)

Ali se dovoljenje za izpolnjevanje minimalne zahteve glede TLAC z nepodrejenimi instrumenti do zneska, ki ne presega 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju, uporablja samo, ko je navedena zahteva izražena kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, ne pa, ko je izražena kot odstotek mere skupne izpostavljenosti? Ali bi se to lahko pojasnilo pri prenosu DSRB v nacionalno zakonodajo?

Odgovor

V skladu s členom 72b(3) CRR se dovoljenje za uporabo nepodrejenih kvalificiranih instrumentov v znesku do 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju od leta 2022 uporablja tudi za komponento TLAC, izraženo kot odstotek mere skupne izpostavljenosti (z uporabo dovoljenja, enakovrednega dovoljenju v zvezi s 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju, za mero skupne izpostavljenosti). V skladu s členom 494(2) CRR se med letom 2019 in koncem leta 2021 enako načelo uporablja za dovoljenje za uporabo nepodrejenih kvalificiranih instrumentov do zneska, ki ne presega 2,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju.

Vzrok za to je dejstvo, da člen 72b CRR določa pogoje, ki se uporabljajo za instrumente kvalificiranih obveznosti za izpolnjevanje TLAC. Natančneje, člen 72b(3) ne določa različnih meril primernosti za komponenti TLAC, določeni v točkah (a) in (b) člena 92a(1) CRR. Sklic na znesek skupne izpostavljenosti tveganju je vključen v člen 72b(3) le zaradi izračuna.

DSRB tega dovoljenja ne ureja, zato v zvezi s tem ne vsebuje določb, ki bi jih bilo treba prenesti. Vendar v skladu z uvodno izjavo 10 DSRB določbe DSRB o podrejenosti kvalificiranih instrumentov za MREL ne vplivajo na možnost, da se minimalna zahteva glede TLAC delno izpolni z nepodrejenimi dolžniškimi instrumenti, kot je določeno v CRR.

55.   Vprašanje (člen 72l CRR)

V skladu s standardom TLAC je le do leta 2022 mogoče minimalno zahtevo glede TLAC med drugim izpolniti z instrumenti regulativnega kapitala, ki niso navaden lastniški temeljni kapital, ki ga izdajo podrejene družbe, vključene v skupino v postopku reševanja, če se upoštevajo pri minimalnih predpisanih kapitalskih zahtevah in pod določenimi pogoji (oddelek 11 standarda TLAC). V členu 72l CRR je navedeno: „Kapital in kvalificirane obveznosti institucije so sestavljeni iz vsote njenega kapitala in njenih kvalificiranih obveznosti.“ V skladu s členi 81 do 88 CRR ta kapital vključuje kapital, ki ga podrejene družbe izdajo tretjim osebam brez časovne omejitve.

Ali je pravilno v nacionalni zakonodaji določiti, da se kapital, ki ga podrejene družbe izdajo tretjim osebam, upošteva pri MREL na podlagi CRR in DSRB brez časovne omejitve?

Odgovor

Vsi instrumenti regulativnega kapitala, ki ga podrejene družbe izdajo tretjim osebam, so primerni za minimalno zahtevo glede TLAC, ki velja za subjekte v postopku reševanja, in zunanjo MREL (brez klavzule o prenehanju veljavnosti) za zneske, ki so primerni za kapital. Za primernost kapitala za notranjo MREL na podlagi člena 45f(2) DSRB se uporabljajo dodatna merila.

E.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z INSTRUMENTOM ZA REŠEVANJE S SREDSTVI UPNIKOV

56.   Vprašanje (člen 44(2))

V skladu s členom 44(2)(f) DSRB so iz reševanja s sredstvi upnikov izvzete obveznosti do CNS iz tretjih držav, ki jih priznava ESMA na podlagi člena 25 Uredbe (EU) št. 648/2012 (16). Drugi zaščitni ukrepi za te CNS iz tretjih držav so določeni v členih 69, 70 in 71 DSRB. Vendar DSRB ne določa primerljive obravnave za sisteme poravnave vrednostnih papirjev, ki se urejajo z zakoni tretje države, in subjekte, ki upravljajo navedene sisteme.

Ali naj bi DSRB v primerih, ko država članica uporablja določbe SFD za svoje domače institucije, ki sodelujejo neposredno v sistemih poravnave vrednostnih papirjev, ki se urejajo z zakoni tretje države, kot je določeno v uvodni izjavi 7 SFD, navedenim sistemom tretjih držav zagotovila podobno obravnavo, kot je zagotovljena CNS iz tretjih držav, ki jih priznava ESMA?

Odgovor

Člen 44(2)(f) DSRB določa, da so s področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov izključene nekatere kratkoročne obveznosti „do sistemov ali operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES [SFD], ali njihovih udeležencev, ki so posledica sodelovanja v takšnem sistemu“.

Izključitev s področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov, določena v členu 44(2)(f) DSRB, se ne uporablja za sisteme tretjih držav ne glede na to, ali države članice v skladu z uvodno izjavo 7 SFD uporabljajo določbe SFD za svoje domače institucije, ki sodelujejo neposredno v navedenih sistemih tretjih držav za poravnavo vrednostnih papirjev, saj niso določeni v skladu s SFD. Podobno se v zvezi z navedenimi sistemi tretjih držav ne uporabljajo izvzetja iz uporabe pooblastil iz člena 69(4)(a), člena 70(2)(a) ali člena 71(3)(a) DSRB.

57.   Vprašanje (člen 44(2))

Na podlagi člena 108(2) se pojem „navadne nezavarovane obveznosti“ nanaša le na nadrejene prednostne obveznosti. Ali bi bilo glede na to treba pojem „navadne nezavarovane obveznosti“ razlagati enako v primeru takega sklica v členu 44(2)(h), tj. ali bi bilo treba s področja uporabe pojma „navadne nezavarovane obveznosti“, kot je naveden v členu 44(2)(h), izključiti nadrejene neprednostne obveznosti?

Odgovor

Pojma „navadne nezavarovane terjatve“ iz člena 108(2) in „navadne nezavarovane obveznosti“ iz člena 44(2)(h) bi bilo treba razlagati dosledno. Ker se v členu 108(2) izrecno zahteva, da so dolžniški instrumenti, ki izpolnjujejo pogoje iz navedenega člena (tj. nadrejeni neprednostni dolžniški instrumenti), v primeru insolventnosti razvrščeni nižje kot „navadne nezavarovane terjatve“ (tj. prednostne obveznosti), bi moral pojem „navadne nezavarovane terjatve“ po definiciji izključevati nadrejene neprednostne dolžniške instrumente.

58.   Vprašanje (člen 48(7))

Ali institucije v skladu s prvim stavkom člena 48(7) ne smejo imeti instrumentov, ki so razvrščeni pari passu postavkam kapitala ali kapitalskim instrumentom?

Odgovor

V skladu s členom 48(7) morajo države članice spremeniti svoje nacionalno insolvenčno pravo, da bi zagotovile, da so terjatve, ki izhajajo iz postavk kapitala, v primeru insolventnosti razvrščene nižje kot druge terjatve, ki ne izhajajo iz postavk kapitala. Po prenosu te določbe ne bi smelo biti mogoče, da imajo institucije kakršno koli obveznost, ki ni postavka kapitala in je v skladu z nacionalnim pravom o običajnem insolvenčnem postopku iz člena 48(7) (zakonsko določena rešitev) razvrščena pari passu kapitalu.

59.   Vprašanje (člen 48(7))

Kakšna je utemeljitev člena 48(7)? Zdi se, da je prenos te določbe posebno zahteven, saj se lahko razvrstitev instrumenta v primeru insolventnosti spremeni, če ne izpolnjuje več pogojev za postavko kapitala.

Odgovor

V skladu s členom 48(7) morajo države članice spremeniti svoje nacionalno insolvenčno pravo, da bi zagotovile, da so terjatve, ki izhajajo iz postavk kapitala, v primeru insolventnosti razvrščene nižje kot druge terjatve, ki ne izhajajo iz postavk kapitala. Namen te določbe je bil zagotoviti, da v primeru odpisa ali konverzije postavk kapitala, ko subjekt ni več sposoben uspešno poslovati, v skladu s členoma 59 in 60 ali členom 48, ni drugih obveznosti, razvrščenih pari passu takim postavkam ali nižje. S tem se zelo zmanjšajo tveganja pravnega izpodbijanja ukrepov pristojnih organov ali organov za reševanje zaradi kršitve načela, da noben upnik ni na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov.

Če instrument ni več kvalificirana postavka kapitala, bi bilo treba z nacionalnim insolvenčnim pravom zagotoviti, da ne sme biti razvrščen pari passu postavkam kapitala ali nižje.

F.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POGODBENIM PRIZNANJEM REŠEVANJA S SREDSTVI UPNIKOV

60.   Vprašanje (člen 55(3))

Ali bi bilo lahko pravno mnenje v zvezi s pravno izvršljivostjo in učinkovanjem pogodbenega določila iz člena 55(1) zunanje, notranje ali oboje? Ali je treba šteti, da so notranja in zunanja mnenja enakovredna za namene člena 55(3)? Ali bi bilo treba to prepustiti zadevni instituciji?

Odgovor

Besedilo je v zvezi s tem nevtralno, zato bi bilo notranje in zunanje mnenje v skladu s členom 55(3).

61.   Vprašanje (člen 55(1))

V skladu s prvim pododstavkom člena 55(1) mora zadevna pogodba v zvezi z obveznostmi, ki niso izključene s področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov in za katere velja pravo tretje države, vključevati klavzulo, v skladu s katero nasprotna stranka priznava, da je obveznost lahko predmet pooblastil za odpis in konverzijo, ter soglaša, da so taka pooblastila zanjo zavezujoča. Taka obveznost se ne uporablja, ko:

(a)	bi lahko organ za reševanje izvajal svoja pooblastila za odpis in konverzijo v skladu s pravom tretje države ali zavezujočim sporazumom z navedeno tretjo državo (zadnji pododstavek člena 55(1));

(b)

se organ za reševanje odloči, da se navedena obveznost ne uporablja za institucije, katerih MREL je enaka znesku za pokrivanje izgub, opredeljenemu na podlagi člena 45c(2)(a), če se obveznosti, ki spadajo na področje uporabe prvega pododstavka člena 55(1), ne uporabljajo za izpolnjevanje MREL (drugi pododstavek člena 55(1));

(c)	vključitev klavzule s pravnega ali drugega vidika ni izvedljiva (drugi pododstavek člena 55(2)).

V skladu z zadnjim pododstavkom člena 55(2) se obveznosti, v zvezi s katerimi institucija ne vključi klavzule ali v zvezi s katerimi je bila odobrena opustitev zaradi neizvedljivosti, ne smejo upoštevati pri minimalni zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Ali je pravilno prenesti člen 59(1) in (2) tako, da se določi, da se lahko obveznost, za katero velja pravo tretje države in v zvezi s katero se zaradi obstoja zavezujočega sporazuma ali zakonsko določenega priznavanja pooblastil za reševanje s sredstvi upnikov v tretji državi ne vključi klavzula o priznavanju, vseeno upošteva pri MREL?

Odgovor

V skladu s tretjim pododstavkom člena 55(1) se obveznost vključitve klavzule o pogodbenem priznanju ne uporablja, če organ za reševanje ugotovi, da bi bilo izvajanje pooblastil za odpis in konverzijo v zvezi z zadevnimi obveznostmi ali instrumenti učinkovito v skladu s sporazumom, sklenjenim z zadevno tretjo državo, ali pravom navedene tretje države.

V takih primerih instituciji ni treba vključiti klavzule, izvajanje pooblastil za odpis in konverzijo v zvezi z navedenimi obveznostmi pa bi bilo učinkovito (v nasprotju s primeri sklicevanja na neizvedljivost). Ko se taka klavzula ne vključi, to nima posledic iz zadnjega pododstavka člena 55(2), tj. izključitve iz MREL. Te obveznosti se torej lahko upoštevajo pri MREL.

62.   Vprašanje (člen 55(2))

Zaradi nove določbe člena 55(2) DSRB, v skladu s katero so obveznosti, v zvezi s katerimi se ne uporabljajo klavzule o priznanju reševanja s sredstvi upnikov, zdaj izrecno izključene iz MREL, se pri MREL ne smejo upoštevati instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in instrumenti dodatnega kapitala, za katere se uporabljajo predhodna pravila na podlagi člena 494(1) in (2) CRR. Kako lahko organi za reševanje odpravijo to vrzel?

Odgovor

Področje uporabe člena 55 od datuma začetka uporabe DSRB I (1. januarja 2015) vključuje kapitalske instrumente. Člen 45(5) DSRB I je že določal, da se obveznost, za katero velja pravo tretje države, ne more upoštevati pri izpolnjevanju MREL, če organ za reševanje ni prepričan, da bi bila odločitev za odpis ali konverzijo te obveznosti učinkovita (ob upoštevanju pogodbenih pogojev ali ustreznih mednarodnih sporazumov itd.). Izključitev obveznosti, v zvezi s katerimi se ne vključi klavzula o pogodbenem priznanju reševanja s sredstvi upnikov (ali ki je ne vključujejo na podlagi opustitve zaradi neizvedljivosti), iz MREL torej ni nova.

Kar zadeva kapitalske instrumente, bi lahko obstajala razlika med zneskom, primernim za izpolnjevanje kapitalskih zahtev, in zneskom, ki se lahko uporabi za izpolnjevanje MREL, saj se pravila iz DSRB uporabljajo le za potrebe MREL. Da bi organi za reševanje obravnavali morebitne primanjkljaje pri znesku kapitala in kvalificiranih obveznosti za potrebe izpolnjevanja MREL, ki lahko nastanejo zaradi navedene razlike, bi lahko proučili svoja obstoječa pooblastila, vključno s pooblastilom za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost na podlagi člena 17 DSRB ali za določitev prehodnega obdobja, ki se konča po 1. januarju 2024, v skladu s tretjim pododstavkom člena 45m(1) DSRB.

63.   Vprašanje (člen 55(7))

V skladu s členom 55(7) mora organ za reševanje – kadar se mu zdi potrebno – določiti kategorije obveznosti, v zvezi s katerimi lahko institucija ali subjekt ugotovi, da vključitev pogodbenega določila iz člena 55(1) s pravnega ali drugega vidika ni izvedljiva.

Ali bi se to lahko razlagalo kot določba, ki se nanaša na oceno za vsak primer posebej ali na specifično vrsto subjektov (kreditne institucije, investicijska podjetja, druge subjekte na podlagi DSRB)?

Odgovor

Namen člena 55(7) je organom za reševanje omogočiti, da podrobneje določijo pogoje in merila za opredelitev obveznosti, v zvezi s katerimi vključitev klavzule iz člena 55(1) morda ni izvedljiva. V zvezi s tem je zakonodajalec upošteval, da se lahko v delegirani uredbi, ki se sprejme v skladu s členom 55(6), opredelijo le splošni pogoji za ugotovitev neizvedljivosti, ne morejo pa se upoštevati vsi različni primeri, ki se lahko pojavijo v praksi. V ta namen lahko v skladu z DSRB organ za reševanje podrobneje določi te pogoje, na primer na podlagi svojega poznavanja nekega trga.

Določba ne predpisuje, kako bi bilo treba opredeliti te kategorije, zato ne preprečuje na primer razlikovanja na podlagi kategorij subjektov, če to ne povzroča diskriminatorne obravnave.

Kar zadeva predlog opredelitve za vsak primer posebej, se to nanaša na odločitev o morebitni izvedljivosti vključitve klavzule v zvezi s posameznim subjektom ali po možnosti posameznim razredom obveznosti, ki jih izda specifični subjekt. Vendar bi po tej razlagi taka ocena za vsak primer posebej pomenila podvajanje ocene, ki bi jo moral organ za reševanje v vsakem primeru opraviti po prejemu uradnega obvestila subjekta v skladu s členom 55(2).

G.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z ODPISOM ALI KONVERZIJO KAPITALSKIH INSTRUMENTOV IN KVALIFICIRANIH OBVEZNOSTI

64.   Vprašanje (člen 59)

Ali se pojem „kvalificirane obveznosti“ iz člena 59(1) DSRB nanaša na vse kvalificirane obveznosti ali samo na tiste, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (a) člena 45f(2) DSRB, razen pogoja v zvezi s preostalo zapadlostjo obveznosti, kot je določen v členu 72c(1) CRR?

Odgovor

Pojem „kvalificirane obveznosti“ iz prvega pododstavka člena 59(1) DSRB naj bi se nanašal le na obveznosti, primerne za notranjo MREL, kot so navedene v odstavku 1a navedenega člena.

Da bi se možnost odpisa ali konverzije kvalificiranih obveznosti omejila le, kadar jih izda subjekt, za katerega velja notranja MREL, je bilo v člena 59 in 60 DSRB vstavljeno ustrezno besedilo, tj. „kvalificirane obveznosti iz odstavka 1a“ ali podobno (tj. neodvisno od ukrepa za reševanje in ko obveznosti izda subjekt, za katerega velja notranja MREL).

Zato je mogoče obveznosti subjektov v postopku reševanja, ki so primerne za zunanjo MREL, odpisati ali konvertirati le z uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov (tj. v okviru ukrepa za reševanje).

Namen razširitve pooblastila za odpis ali konverzijo, ko institucija ni več sposobna uspešno poslovati, na kvalificirane obveznosti na podlagi člena 59 DSRB je bil izboljšati operacionalizacijo strategije reševanja z eno vstopno točko tako, da se omogoči:

—	subjektom, ki niso subjekti v postopku reševanja, da notranjo MREL poleg kapitalskih instrumentov izpolnijo tudi s kvalificiranimi instrumenti, ki niso kapitalski instrumenti, ter

—	organom za reševanje, da odpišejo ali konvertirajo take instrumente, ko institucija ni več sposobna uspešno poslovati, ne da bi se v zvezi z delujočo podrejeno družbo uvedli postopki reševanja.

65.   Vprašanje (člen 45h(1))

Ali so obveznosti, ki jih izdajo podrejene družbe na podlagi tretjega pododstavka člena 45h(1), vključene na področje uporabe:

—	prvega pododstavka člena 59(1a) (tj. so predmet pooblastil za odpis in konverzijo),

—	člena 45b(3) (tj. se štejejo pri izpolnjevanju zunanje MREL zadevnega subjekta v postopku reševanja)?

Odgovor

Zadnji pododstavek člena 45h(1) se nanaša na možnost, da notranjo MREL izpolni podrejena družba z instrumenti, ki jih izda subjektom, ki niso del iste skupine v postopku reševanja, in v skladu s pogoji iz člena 45f(2)(a).

V skladu s točko (i) člena 45f(2)(a) je mogoče izdati kvalificirane obveznosti zunaj skupine v postopku reševanja, vendar le obstoječemu delničarju podrejene družbe in kolikor izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62 ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo.

Na podlagi tega instrumenti, ki jih podrejena družba izda subjektom zunaj skupine v postopku reševanja, ki niso manjšinski delničarji navedene podrejene družbe, ne bi bili primerni za notranjo MREL, saj ne bi izpolnjevali pogoja iz točke (i) člena 45f(2)(a). V skladu s členoma 59 in 60 se take obveznosti ne smejo odpisati ali konvertirati, ko institucija ni več sposobna uspešno poslovati.

Edini instrumenti, izdani zunaj skupine v postopku reševanja na podlagi drugega pododstavka člena 45h(1), ki se lahko upoštevajo pri notranji MREL podrejene družbe, ki jih je izdala, so torej tisti, ki se izdajo obstoječemu delničarju in ki jih ta kupi, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz člena 45f(2)(a). Vsi drugi instrumenti, ki jih podrejena družba izda zunaj skupine v postopku reševanja in upnikom, ki niso obstoječi delničarji, se lahko odpišejo ali konvertirajo le z uporabo pooblastil za reševanje s sredstvi upnikov v primeru reševanja.

H.   VPRAŠANJA V ZVEZI Z IZKLJUČITVIJO NEKATERIH POGODBENIH POGOJEV PRI ZGODNJEM UKREPANJU IN REŠEVANJU

66.   Vprašanje (člen 68)

V členu 68(5) DSRB I je bilo navedeno: „Začasno prenehanje ali omejitev na podlagi člena 69, 70 ali 71 ne pomeni neizpolnitve pogodbene obveznosti za namene iz odstavkov 1 in 2 tega člena.“

V členu 68(5) DSRB je zdaj navedeno: „Mirovanje ali omejitev na podlagi člena 33a, 69 ali 70 ne pomeni neizpolnitve pogodbene obveznosti za namene iz odstavkov 1 in 3 tega člena in člena 71(1).“

—

V skladu z DSRB I mirovanje odpovedi na podlagi člena 71 ni pomenilo, da ima druga stranka pravico do sklicevanja na klavzulo o opustitvi. V sedanji DSRB mirovanje odpovedi na podlagi člena 71 ni več navedeno kot pooblastilo, ki ne pomeni neizpolnitve pogodbene obveznosti. Ali to pomeni, da lahko zdaj v skladu s členom 68(5) DSRB zaradi mirovanja odpovedi na podlagi člena 71 nastane pravica do sklicevanja na klavzulo o opustitvi?

—	V členu 68(3) DSRB je navedeno, da ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja sam po sebi ne sme omogočiti – na kratko rečeno – sklicevanja na klavzulo o opustitvi. Kaj je torej dodana vrednost besedila „za namene [...] člena 71(1)“ v členu 68(5) v primerjavi s členom 68(3)?

—

Člen 68(5) DSRB I se je nanašal na celotni člen 71, medtem ko se člen 68(5) sedanje DSRB nanaša le na odstavek 1 člena 71. Povedano drugače, sklica na odstavek 2 člena 71 ni več. Člen 71(2) se uporablja za pogodbo s podrejeno družbo subjekta v postopku reševanja. Ali to pomeni, da lahko mirovanje pravice stranke do odpovedi v zvezi s pogodbo s podrejeno družbo pomeni neizpolnitev pogodbene obveznosti?

—

V členu 68(5) DSRB I je bilo navedeno, da mirovanje ali omejitev ne sme pomeniti neizpolnitve pogodbene obveznosti za namene iz odstavkov 1 in 2 navedenega člena. V sedanji DSRB je bil sklic na odstavek 2 nadomeščen s sklicem na odstavek 3. Povedano drugače, sklica na odstavek 2 (ki se nanaša na postopke tretje države za reševanje) ni več. Ali to pomeni, da lahko reševanje v tretji državi pomeni neizpolnitev pogodbene obveznosti?

Odgovor

Člen 68(3) DSRB določa načelo, da ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja sam po sebi ne more veljati za razlog za odpoved pogodbe ali sprejetje drugih podobnih ukrepov. Vendar to velja le pod pogojem, da se obveznosti na podlagi pogodbe še naprej izpolnjujejo. S členom 68(5) DSRB naj bi se zagotovilo, da se nekateri ukrepi, ki jih lahko organ za reševanje sprejme v zvezi z institucijo v postopku reševanja in s katerimi se navedena institucija prisili v neizpolnjevanje nekaterih obveznosti na podlagi pogodbe, na primer odlog, ne opredelijo kot neizpolnjevanje za namene člena 68(3) DSRB, saj bi to sicer upravičilo odpoved pogodbe.

V DSRB I je bilo mirovanje pravic do odpovedi v skladu s členom 71 vključeno na seznam ukrepov na podlagi člena 68(5). Zlasti lahko organ za reševanje v skladu s členom 71 odloči, da pravica nasprotne stranke institucije v postopku reševanja do odpovedi pogodbe miruje.

Člen 68(5) DSRB je bil z Direktivo (EU) 2019/879 spremenjen, ker ni bilo razloga za vključitev mirovanja pravic do odpovedi v to skupino ukrepov. Določba iz člena 68(5) DSRB se nanaša na ukrepe organa za reševanje, s katerimi bi bila institucija prisiljena v neizpolnjevanje neke obveznosti. To ne velja za člen 71 DSRB, s katerim se nasprotni stranki institucije preprečuje, da bi odpovedala pogodbo. Organ za reševanje z izvajanjem tega pooblastila institucije ne prisili k neizpolnitvi obveznosti, zato ni treba pojasniti, da to ne pomeni neizpolnitve za namene člena 68 DSRB.

V skladu s tem so odgovori na specifična vprašanja navedeni v nadaljevanju:

—

Trditev, da lahko v skladu s členom 68(5) DSRB zaradi mirovanja odpovedi na podlagi člena 71 DSRB nastane pravica do sklicevanja na klavzulo o odpovedi, ni pravilna. Namen spremembe je zgolj črtati sklic na izvajanje pooblastila za mirovanje pravic do odpovedi kot eno od okoliščin, ki bi pomenile neizpolnitev za namene člena 68(3) DSRB.

—

Člen 68(5) DSRB ima zaradi besedila „za namene [...] člena 71(1)“ dodano vrednost v primerjavi s členom 68(3) DSRB, saj člen 68(3) DSRB vsebuje splošno prepoved tega, da bi se dejstvo, da je institucija v postopku reševanja, samo po sebi (v bistvu) navajalo kot vzrok za odpoved pogodbe. Vendar ta določba ne vpliva na pravico stranke do odpovedi iz drugih razlogov, kot je dejstvo, da je institucija v postopku reševanja. Organ za reševanje ima torej v skladu s členom 71 DSRB dodatno pooblastilo, da stranki prepreči odpoved pogodbe iz katerega koli razloga, vendar le za omejeno obdobje. Vendar obe določbi delujeta le, če institucija izpolnjuje svoje obveznosti. Besedilo DSRB naj bi zagotavljalo, da odlogi ali druga pooblastila iz ustreznih določb ne pomenijo neizpolnitve za namene člena 68(5) ali člena 71 DSRB.

—

Črtanje sklica na člen 71(2) DSRB v členu 68(5) DSRB ne pomeni, da lahko mirovanje pravice stranke do odpovedi v zvezi s pogodbo s podrejeno družbo pomeni neizpolnitev pogodbene obveznosti. Člen 68(5) DSRB zdaj vsebuje le sklic na odstavek 1 člena 71, ker samo navedeni odstavek vsebuje ustrezno besedilo o neizpolnitvi. V primeru mirovanja pravic do odpovedi nasprotne stranke podrejene družbe institucije v postopku reševanja neizpolnjevanje pogodbenih pravic prav tako ne bi smelo upravičevati odpovedi navedene pogodbe.

—

Člen 68(2) DSRB ne določa dodatne prepovedi v zvezi s pooblastili, ki jih izvajajo organi tretjih držav. V njem je zgolj navedeno, da bi ukrep takega organa pomenil ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja, če bi se priznal. V takem primeru bi se izključitev pravic do odpovedi uporabila na podlagi odstavkov 1 in 3 člena 68 DSRB (ki se izrecno sklicujeta na ukrepe kriznega upravljanja ali ukrepe za preprečevanje krize). Zato je sklic nanju zadosten in ustrezen.

I.   VPRAŠANJA V ZVEZI S POGODBENIM PRIZNANJEM POOBLASTIL ZA MIROVANJE V PRIMERU REŠEVANJA

67.   Vprašanje (člen 71a)

Področje uporabe člena 71a je omejeno na finančne pogodbe. Ali bi lahko države članice v nacionalnem zakonu za prenos razširile področje uporabe člena 71a na vse druge pogodbe?

Odgovor

DSRB je direktiva za minimalno harmonizacijo, zato so države članice pooblaščene za sprejemanje ukrepov, ki so strožji od ukrepov iz Direktive, ali dodatnih ukrepov pod pogojem, da se splošno uporabljajo in niso v nasprotju z DSRB ter delegiranimi in izvedbenimi akti, sprejetimi na njeni podlagi (v skladu s členom 1(2)).

Države članice torej lahko razširijo področje uporabe člena 71a na vse pogodbe.

68.   Vprašanje (člen 71a(3))

V členu 71a(3) sta navedena dva pogoja, ko je treba uporabiti člen 71a(1). Ali morata biti ta pogoja izpolnjena kumulativno ali mora biti izpolnjen le eden od njiju?

Odgovor

Ta dva pogoja sta kumulativna.

Njun namen je zajeti pogodbe, ki se podpišejo ali spremenijo po začetku veljavnosti določbe, če bi omogočile izvajanje enega od pooblastil iz členov 33a, 69, 70 ali 71 ali bi se zaradi njih uporabil člen 68 (če bi zanje veljalo pravo ene države članice).

Hkrati menimo, da bi bilo treba besedilo v točki (b) člena 71a(3) razlagati široko, da bi se ohranili njegova funkcija in utemeljitev. Določba se nanaša na pogodbe, ki določajo pravice do odpovedi ali možnost uveljavljanja pravic iz naslova jamstva, za katere bi se uporabljala pooblastila iz členov 33a, 68, 69, 70 in 71. Široka razlaga bi ustrezala delovanju pooblastil iz členov 68, 70 in 71, saj lahko organ za reševanje na njihovi podlagi določi mirovanje pravic do odpovedi ali uveljavljanja pravic iz naslova jamstva, ki so lahko določene v zadevnih pogodbah. Po drugi strani ima organ za reševanje v skladu s členoma 33a in 69 (tj. pooblastili za odlog) pooblastilo za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve na podlagi vseh pogodb. Medtem ko se prva skupina pooblastil uporablja le za pogodbe, v katere se vstavi klavzula o odpovedi/klavzula o uveljavljanju pravic iz naslova jamstva, se člena 33a in 69 uporabljata za vse pogodbe, ki določajo obveznost plačila ali izročitve.

Zato bi bilo treba besedilo prvega stavka točke (b) člena 71a(3) razlagati široko, poleg tega pa besedilo vključuje uporabo določbe za vse zgoraj navedene pogodbe.

J.   VPRAŠANJA V ZVEZI S SFD

69.   Vprašanje (člen 2(1)(a))

V skladu s členom 2(1)(a) Direktive (EU) 2019/879 se točka (f) člena 2 SFD nadomesti z naslednjim: „(f) ‚udeleženec‘ pomeni institucijo, centralno nasprotno stranko, posrednika za poravnavo, klirinško hišo, upravljavca sistema ali klirinškega člana CNS z dovoljenjem, izdanim v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 648/2012“. Ali to pomeni, da možnost iz tretjega pododstavka člena 2(f) SFD ne obstaja več? V navedenem pododstavku piše: „Država članica lahko odloči, da se lahko za namene te direktive posredni udeleženec šteje za udeleženca, če je to utemeljeno zaradi sistemskega tveganja. Kadar je posredni udeleženec obravnavan kot udeleženec na podlagi sistemskega tveganja, to ne omejuje odgovornosti udeleženca, preko katerega posredni udeleženec prenese prenosne naloge v sistem.“

Odgovor

V uvodni izjavi 33 Direktive (EU) 2019/879 je navedeno:

Člen 2(f) SFD je bil spremenjen zato, da bi se v SFD vključili opredelitve pojmov in koncepti iz Uredbe (EU) št. 648/2012, kot je „CNS“ ali „klirinški član“, ne da bi se spremenile obstoječe nacionalne možnosti. Čeprav besedilo tretjega pododstavka člena 2(f) SFD ne velja več, se zdi, da to ne odraža zakonodajnega namena, izraženega v povezani uvodni izjavi.

---

(1)  Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 12.6.2014, str. 190).

(2)  Direktiva (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Direktive 2014/59/EU glede sposobnosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo ter Direktive 98/26/ES (UL L 150, 7.6.2019, str. 296).

(3)  Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338).

(4)  Direktiva (EU) 2019/878 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Direktive 2013/36/EU v zvezi z izvzetimi subjekti, finančnimi holdingi, mešanimi finančnimi holdingi, prejemki, nadzorniškimi ukrepi in pooblastili ter ukrepi za ohranitev kapitala (UL L 150, 7.6.2019, str. 253).

(5)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).

(6)  Uredba (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostmi do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenostmi do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in razkritja ter Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 150, 7.6.2019, str. 1).

(7)  Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).

(8)  Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L 166, 11.6.1998, str. 45).

(9)  Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 225, 30.7.2014, str. 1).

(10)  Uredba (EU) 2019/877 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 806/2014 glede sposobnosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo (UL L 150, 7.6.2019, str. 226).

(11)  Sedma direktiva Sveta z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe (83/349/EGS) (UL L 193, 18.7.1983, str. 1).

(12)  Uredba (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (UL L 243, 11.9.2002, str. 1).

(13)  Direktiva (EU) 2019/2162 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o izdajanju kritih obveznic in javnem nadzoru kritih obveznic ter o spremembi direktiv 2009/65/ES in 2014/59/EU (UL L 328, 18.12.2019, str. 29).

(14)  Direktiva 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju (UL L 168, 27.6.2002, str. 43).

(15)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2016/1450 z dne 23. maja 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo merila v zvezi z metodologijo za določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (UL L 237, 3.9.2016, str. 1).

(16)  Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).