(1)

Euroobmočje še naprej raste, vendar so medsebojno povezana tveganja za obete in negotovost na obzorju. Poleg tega obstaja tveganje dodatnega dolgotrajnega obdobja nizke rasti in inflacije, ki ga povzročata šibka produktivnost in staranje prebivalstva. Čeprav je proizvodna vrzel od leta 2017 pozitivna in je leta 2018 znašala 0,7 % potencialnega bruto domačega proizvoda (BDP), bo potencialna rast ostala pod ravnjo pred krizo (3). Osnovna inflacija je bila v letih 2018 in 2019 še vedno v razponu 1–1,5 % in naj bi v letih 2020 in 2021 ostala na približno 1,5 %. Kazalniki trga dela se še naprej izboljšujejo, čeprav počasneje, rast zaposlovanja naj bi se še upočasnila, izzivi v smislu kakovosti delovnih mest pa ostajajo. Nominalna rast plač se je utrdila pri približno 2,25 % rasti v letu 2018, potem ko je bila več let pod 2,0 %, za leto 2019 je ocenjena na približno 2,5 %, v obdobju 2020–2021 pa naj bi se znižala nazaj na 2,25 %. Kljub dobrim razmeram na trgu dela se je realna rast plač povečevala le počasi in je še vedno nizka, in sicer pod 1 % v letu 2018, in ocenjena na približno enako raven za leto 2019, medtem ko naj bi v letih 2020 in 2021 znašala 0,7 % oziroma 0,8 %. Kot je navedeno v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2020, ki ga je Komisija sprejela 17. decembra 2019, naj bi se presežek na tekočem računu euroobmočja po napovedih zmanjšal, vendar naj bi ostal blizu svoje najvišje ravni. Države članice s primanjkljaji so te zmanjšale ali jih spremenile v presežke na svojem tekočem računu, tudi če še naprej beležijo veliko negativno neto stanje mednarodnih naložb.

Hkrati še naprej vztrajno višajo presežke na tekočih računih in tako povečujejo svoje neto stanje mednarodnih naložb, medtem ko so nekatere države članice zmanjšale presežke na tekočih računih. Na dinamiko salda tekočega računa euroobmočja vplivajo manjše zunanje povpraševanje, zlasti v izvozno usmerjenih državah članicah z visokimi presežki na tekočih računih, ki so močno odvisne od tujega izvoznega povpraševanja. Ugodna dinamika povpraševanja je prav tako pomembna in države članice z velikimi presežki bi s krepitvijo pogojev, ki podpirajo rast plač, ob hkratnem upoštevanju vloge socialnih partnerjev, ter javnih in zasebnih naložb prav tako prispevale k uravnoteženju.

(2)

Povečanje potenciala rasti ob hkratnem zagotavljanju okoljske in socialne trajnostnosti ter poganjanje realne konvergence med državami članicami euroobmočja zahteva strukturne reforme za spodbujanje trajnostne rasti in naložbe v opredmeteni in neopredmeteni kapital za povečanje produktivnosti. To bi zlasti pomagalo tistim državam članicam, katerih potencial rasti je očitno nižji od povprečja euroobmočja. To bi bilo potrebno tudi zato, da gospodarstvo euroobmočja ne bi prešlo v daljše obdobje nizke potencialne rasti in produktivnosti, nizke inflacije cen in rasti plač ter vse večje neenakosti. Reforme in naložbe so še vedno ključnega pomena za zagotovitev, da bo euroobmočje oživilo svoj zagon rasti, v srednje- do dolgoročnem obdobju premagalo večje pritiske, ki izhajajo tudi iz vse slabših demografskih razmer, ter olajšalo preoblikovanje v trajnostno gospodarstvo, kar bo euroobmočju in njegovim državam članicam pomagalo doseči cilje trajnostnega razvoja, ki so jih določili Združeni narodi.

(3)

Gospodarski učinek podnebnih sprememb, ki so danes eno največjih sistemskih tveganj za svetovno gospodarstvo, finančne sisteme in družbo, postaja očiten. Tveganja za svetovno gospodarstvo zaradi podnebnih sprememb in širše gledano zaradi degradacije okolja so vedno bolj prisotna, kar bodo imela močan vpliv tudi na najranljivejše v naših družbah. Če tega ne bodo spremljali ustrezni ukrepi, bi to lahko negativno vplivalo na odpornost naših gospodarstev, vključevalnost in dolgoročni potencial rasti. V tem smislu bi bile bistvenega pomena naložbe ter ustvarjanje regulativnih in finančnih pogojev za urejen prehod na trajnostno gospodarstvo. Če se pravilno obravnavajo, so okoljski in podnebni izzivi tudi priložnost za oživitev evropskega gospodarstva v smeri trajnostnega razvoja. Komisija je v ta namen predstavila evropski zeleni dogovor kot evropsko strategijo za rast, ki bo vključevala predlog za prvo evropsko podnebno pravo, s katerim bo uzakonjen cilj, da se do leta 2050 doseže podnebna nevtralnost. Hkrati bo treba pri zelenem prehodu upoštevati njegov vpliv na različne dele družbe. Naložbe za lažji prehod na trajnostno gospodarstvo bodo morali spremljati oblikovanje cen ogljika, ustrezna ureditev v vseh sektorjih, naložbe v spretnosti in znanja ter podpora za prehode med zaposlitvami, da bi zagotovili, da bodo imeli vsi državljani koristi od tehnoloških sprememb, zlasti v sektorjih in regijah, ki zaostajajo pri digitalizaciji in zelenem prehodu.

(4)

Mobilizacija javnih in zasebnih sredstev za naložbe v zeleni prehod in digitalizacijo lahko pripomore k ohranjanju kratkoročne rasti in reševanju dolgoročnih izzivov, s katerimi se soočajo naša gospodarstva. Čeprav lahko digitalna revolucija prinese priložnosti v smislu produktivnosti, rasti in ustvarjanja delovnih mest, lahko prinese tudi izzive, zlasti za manj kvalificirane delavce, ki nimajo znanj in spretnosti za delo z novimi tehnologijami. Različno hitre digitalizacije gospodarstev držav članic euroobmočja bi se lahko izkazale za znatno tveganje za konvergenco in makroekonomsko stabilnost. To bi lahko še okrepili močni učinki aglomeracije, ki pogosto koristijo velikim mestom, in dinamika „zmagovalec pobere vse“, ki so pogosto prisotni na področju digitalnih tehnologij, to pa lahko še dodatno prispeva k neenakosti in negativno vpliva na konvergenco. Naložbe bi morale biti usmerjene v ustvarjanje raziskav in inovacij, pa tudi v obsežnejše razširjanje inovacij v gospodarstvu.

(5)

Bolj usklajena naložbena strategija bi bila skupaj z večjimi reformnimi prizadevanji na ravni euroobmočja bistvenega pomena za podporo trajnostni rasti in odzivanje na dolgoročne izzive, kot sta podnebni prehod in tehnološka preobrazba. Proračunski instrument za konvergenco in konkurenčnost (BICC) bi zagotovil finančno podporo državam članicam euroobmočja pri izvajanju predlogov, ki naj bi bili praviloma sestavljeni iz svežnjev reform in naložb. InvestEU, ki bo prav tako prispeval k naložbenemu načrtu za trajnostno Evropo, naj bi spodbudil dodatne naložbe za nadaljnje spodbujanje inovacij in ustvarjanje delovnih mest v Uniji, vključno s financiranjem trajnostne infrastrukture. Skladi kohezijske politike, ki imajo ključno vlogo pri podpiranju naših regij in podeželskih območij, imajo s spodbujanjem trajnostnega razvoja pomembno vlogo tudi pri podnebnem in tehnološkem prehodu. Evropska investicijska banka že namenja 25 % svojega skupnega financiranja za podnebne naložbe in je napovedala, da namerava podvojiti ta delež. Da bi dosegli cilje Unije na področju trajnosti, bi bilo na nacionalni in podnacionalni ravni nujno treba izvesti naložbene projekte, ki zajemajo prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev, energijski prehod, razogljičenje ali krožno gospodarstvo. Naložbe v mrežne industrije in infrastrukturo lahko pripomorejo k izboljšanju konkurenčnosti euroobmočja in spodbudijo prehod na bolj trajnostni promet. Poleg tega so naložbe v neopredmetena sredstva, kot so raziskave in razvoj ter znanja in spretnosti, ključne za pripravo euroobmočja na prihodnje izzive.

(6)

Učinki gospodarske rasti v zadnjih letih niso bili enakomerno občuteni v državah članicah ter po regijah in državah članicah. Čeprav so se razpoložljivi dohodki v zadnjem času povečali, so v več državah članicah euroobmočja še vedno nižji kot pred krizo. Število ljudi, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, se v večini držav članic zmanjšuje in je zdaj za 5 milijonov nižje kot leta 2012, ko je bilo najvišje, kljub temu pa v euroobmočju ostaja nad ravnmi iz leta 2008. Po obdobju povečanih razlik so se nekatere države članice v zadnjih nekaj letih približale državam z največjim BDP na prebivalca. Vendar se je delež dohodka, ki ga imajo tisti z najvišjimi ravnmi dohodka, v zadnjem desetletju počasi večal, in med državami članicami ostajajo velike razlike. Da bi spodbudili navzgor usmerjeno konvergenco v državah članicah in med njimi, bi bilo pomembno spodbujati politike, katerih cilj je povečanje tako učinkovitosti kot pravičnosti v skladu s cilji trajnostnega razvoja ZN. Posledica teh politik bi morali biti boljši makroekonomski rezultati z bolj enakomerno porazdeljenimi koristmi za družbo na splošno, ki prav tako prispevajo h krepitvi kohezije euroobmočja.

(7)

Doslednost in uravnoteženost kombinacije makroekonomskih politik euroobmočja, vključno z monetarno, fiskalno in strukturno politiko, sta bistvenega pomena za zagotavljanje trdne, vključujoče in trajnostne gospodarske rasti ter za učinkovito odzivanje na vztrajno nizko inflacijo, slabše obete in tveganja za dolgoročno rast. Evropska centralna banka ohranja spodbujevalno denarno politiko, da bi pripomogla k dvigu inflacije proti srednjeročnemu inflacijskemu cilju ter hkrati podpirala rast in ustvarjanje delovnih mest. Monetarno politiko morajo dopolnjevati fiskalna politika ter strukturne reforme v različnih sektorjih, vključno s tistimi, ki so potrebne za dokončanje strukture ekonomske in monetarne unije (EMU).

(8)

Usklajevanje nacionalnih fiskalnih politik ob doslednem spoštovanju Pakta za stabilnost in rast ter ob upoštevanju razpoložljivega fiskalnega manevrskega prostora in učinkov prelivanja med državami članicami podpira pravilno delovanje EMU. Fiskalna naravnanost euroobmočja naj bi bila v letih 2020 in 2021 večinoma nevtralna do nekoliko ekspanzivna. Hkrati nacionalne fiskalne politike še vedno niso dovolj diferencirane. Izvajanje preudarnih fiskalnih politik v državah članicah z visokimi stopnjami javnega dolga bi ta dolg zmanjšalo, zmanjšala bi se ranljivost za pretrese ter omogočilo polno delovanje avtomatskih stabilizatorjev v primeru upada gospodarske aktivnosti. Po drugi strani pa bi nadaljnje spodbujanje naložb in druge produktivne porabe v državah članicah z ugodnim proračunskim položajem kratko- in srednjeročno podpiralo rast ter hkrati prispevalo k ponovnemu uravnoteženju gospodarstva euroobmočja. Če bi se pojavila negativna tveganja, bi bilo treba fiskalne odzive diferencirati in si prizadevati za večjo podporo na skupni ravni, hkrati pa zagotoviti dosledno spoštovanje Pakta za stabilnost in rast. Upoštevati bi bilo treba okoliščine, značilne za posamezno državo, in se izogibati procikličnosti, kolikor je to mogoče. Države članice bi morale biti pripravljene usklajevati politike v Euroskupini.

(9)

Fiskalne strukturne reforme so še naprej ključnega pomena za izboljšanje vzdržnosti javnih financ, krepitev potenciala rasti in omogočanje učinkovitih proticikličnih fiskalnih politik v primeru upada gospodarske aktivnosti. Z dobro delujočimi nacionalnimi fiskalnimi okviri skupaj z rednimi in temeljitimi pregledi porabe ter učinkovitim in preglednim javnim naročanjem se lahko okrepita učinkovitost in uspešnost javnofinančnih odhodkov ter povečata verodostojnost in kakovost fiskalnih politik. Izboljšanje sestave nacionalnih proračunov, tako na strani prihodkov kot na strani odhodkov, vključno s preusmeritvijo sredstev v javne naložbe v okviru dobro oblikovanih naložbenih strategij in razvoja zelenih proračunskih orodij, bi povečalo vpliv javnih proračunov na rast, dvignilo produktivnost in omogočilo začetek reševanja nujnih dolgoročnih izzivov prehoda na zeleno in digitalno gospodarstvo. Poenostavitev in posodobitev davčnih sistemov ter odpravljanje davčnih goljufij, davčnih utaj in izogibanja davkom, zlasti z ukrepi proti agresivnemu davčnemu načrtovanju, pri čemer se upoštevajo aktualne razprave v vključujočem okviru Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o preostalih vprašanjih v zvezi z erozijo davčne osnove in preusmerjanjem dobička (BEPS) so bistvenega pomena za razvoj učinkovitejših in pravičnejših davčnih sistemov. Lahkotnost, s katero se lahko mobilni viri gibljejo znotraj euroobmočja, je eden od temeljev notranjega trga, hkrati pa povečuje možnosti za davčno konkurenco. Usklajevanje med državami članicami je zato bistveno kar zadeva obravnavanje preusmerjanja dobičkov in škodljivih davčnih praks ter preprečevanje splošnega tekmovanja v zniževanju obdavčitve dohodkov pravnih oseb.

Pri teh prizadevanjih bi lahko bila ključnega pomena prizadevanja za dogovor o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb ter dogovor o vključujočem okviru OECD o preostalih vprašanjih v zvezi z (BEPS) za pregled razporeditve dobička med državami in zagotovitev minimalne učinkovite obdavčitve. Davčna obremenitev v euroobmočju je razmeroma visoka in usmerjena na delo, pri čemer davki na nepremičnine ali okoljski davki predstavljajo zelo majhen delež davčnih prihodkov. Davki na nepremičnine ali okoljski davki pa so lahko manj škodljivi za rast ter ponudbo delovne sile in povpraševanje po njej. Večja uporaba okoljskih davkov lahko prispeva k trajnostni rasti s spodbujanjem „bolj zelenega“ ravnanja potrošnikov in proizvajalcev. Pri obdavčitvi bi bilo treba bolj upoštevati podnebno razsežnost ter dosledneje obravnavati emisije in selitev virov CO2. Spodbujanje usklajenega delovanja na svetovni ravni bi še povečalo učinkovitost teh ukrepov. Da bi pripomogli k prehodu na zeleno gospodarstvo, bo predlagano spodbujanje oblikovanja proračunskih politik, ugodnih za sprejemanje okoljskih zavez, in pregled Direktive Sveta 2003/96/ES (4) ter mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah, ki bo skladen s pravili Svetovne trgovinske organizacije (STO), če bo to potrebno, da bi se izognili selitvi virov CO2.

(10)

Strukturne in institucionalne reforme, ki povečujejo konkurenco na proizvodnih trgih, spodbujajo učinkovito rabo virov ter izboljšujejo poslovno okolje in kakovost javnih uprav, vključno z učinkovitostjo pravosodnih sistemov, so pomembne za odpornost držav članic euroobmočja. Odporne gospodarske strukture in ustrezne politike preprečujejo, da bi imeli pretresi znatne in dolgotrajne učinke na dohodke in ponudbo delovne sile, ter lahko olajšajo delovanje fiskalne in monetarne politike in omejijo razlike, zlasti v času upada gospodarske aktivnosti, s tem pa ustvarijo ugodnejše pogoje za trajnostno in vključujočo rast. Boljše usklajevanje in izvajanje strukturnih reform, zlasti tistih, ki so predpisane v priporočilih za posamezne države, lahko ustvari pozitivne učinke prelivanja med državami članicami. V tem smislu lahko imajo nacionalni odbori za produktivnost pomembno vlogo pri povečanju odgovornosti za reforme in izboljšanju njihovega izvajanja. Potrebne so tudi reforme za soočanje z nujnimi dolgoročnimi izzivi, kot sta podnebni prehod in tehnološka preobrazba. Tudi poglobitev povezovanja enotnega trga, ki se je izkazal za pomembno gonilo rasti in konvergence med državami članicami, lahko prispeva k spodbujanju rasti produktivnosti.

(11)

Evropski steber socialnih pravic določa 20 načel za spodbujanje enakih možnosti in dostopa do trga dela, poštenih delovnih pogojev ter socialne zaščite in vključenosti. Oblikovan je kot kompas za spodbujanje navzgor usmerjene konvergence, naravnane k boljšim delovnim in življenjskim razmeram. Močnejša in bolj vključujoča gospodarstva in družbe lahko posledično spodbudijo odpornost Unije in euroobmočja. Prav tako je pomembno, da pošten in pravičen prehod v zeleno in digitalno gospodarstvo spremljajo reforme ter naložbe v znanja in spretnosti, prehajanje med zaposlitvami in učinkovitejšo socialno zaščito. Dosledno izvajanje evropskega stebra socialnih pravic na vseh ravneh ob upoštevanju ustreznih pristojnosti bo bistveno za spodbujanje navzgor usmerjene konvergence.

(12)

Reforme, ki povečujejo udeležbo na trgu dela, odpravljajo brezposelnost mladih in dolgotrajno brezposelnost, spodbujajo ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, podpirajo uspešne prehode na trgu dela, zmanjšujejo segmentacijo in spodbujajo socialni dialog, lahko pomagajo spodbuditi vključujočo rast, izboljšati gospodarsko odpornost in samodejno stabilizacijo, zmanjšati neenakosti ter obravnavati revščino in socialno izključenost. Individualna podpora pri prehodih med zaposlitvami, usposabljanje in prekvalifikacija so ključni za spodbujanje pravočasne ponovne vključitve iskalcev zaposlitve na trg dela. Aktivne politike trga dela bi morale biti dobro povezane s socialnimi politikami ter spodbujati dejavno vključevanje na trg dela in v družbo. Dostop do visokokakovostnega izobraževanja in usposabljanja v celotnem življenjskem ciklu zahteva ustrezne naložbe za izboljšanje človeškega kapitala, znanj in spretnosti, tudi glede na digitalizacijo in zeleni prehod. To prispeva k srednje- in dolgoročnemu izboljšanju zaposljivosti, produktivnosti, inovacijske zmogljivosti in plač ter povečuje odpornost euroobmočja. Delovnopravna zakonodaja mora zagotavljati poštene in dostojne pogoje dela za vse delavce, še zlasti glede na pojavljanje netipičnih oblik zaposlitve, ki ustvarjajo nove priložnosti, obenem pa tudi izzive z vidika varnosti zaposlitve in socialne zaščite.

Učinkoviti in vzdržni sistemi socialne zaščite so prav tako bistveni za zagotavljanje ustreznega dohodka in dostopa do kakovostnih storitev. Pokojninske reforme ter politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja lahko pomembno prispevajo k spodbujanju udeležbe na trgu dela in tako zaščitijo dolgoročno vzdržnost evropskih sistemov socialnega varstva. Preusmeritev z obdavčitve dela bi se lahko koristno osredotočila zlasti na osebe z nizkimi dohodki in prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu. Sodelovanje socialnih partnerjev v zaposlitvenih, socialnih in gospodarskih reformah je ključno za krepitev odgovornosti in podporo izvajanju reform. Prav tako je koristno sodelovanje organizacij civilne družbe. Pomembno je, da kolektivne pogodbe ob doslednem spoštovanju avtonomnosti socialnih partnerjev prispevajo k ciljem priporočil (1) do (5) v nadaljevanju.

(13)

Trdnost finančnega sektorja euroobmočja se je po krizi sicer izboljšala, vendar še vedno ostajajo ranljivosti, ki jih je treba obravnavati. Visoke stopnje zadolženosti podjetij in gospodinjstev, h katerim prispevajo davčne spodbude za zadolževanje v številnih nacionalnih davčnih sistemih, so lahko vir tveganja. Potreba po prilagajanju poslovnih modelov bank, nizke obrestne mere in vse večja konkurenca zaradi drugih oblik financiranja še naprej pritiskajo na dobičkonosnost bank. Pri zmanjševanju tveganja se dosega stalen napredek, zlasti pri zmanjševanju obsega nedonosnih posojil. Kljub temu pa so tam, kjer deleži nedonosnih posojil ostajajo visoki, potrebna nadaljnja trajna prizadevanja in vse države članice bi morale vzpostaviti ustrezne politike za preprečevanje kopičenja nedonosnih posojil. Komisija je marca 2018 predstavila sveženj za zmanjšanje tveganj, s katerim bi omogočili lažje reševanje nedonosnih posojil iz preteklosti in preprečili njihovo kopičenje v prihodnosti. Aprila 2019 je bila kot del zakonodajnih ukrepov za nedonosna posojila sprejeta Uredba (EU) 2019/630 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki uvaja „obvezni bonitetni varovalni mehanizem“, da bi se preprečilo tveganje prenizkih rezervacij za prihodnja nedonosna posojila; pri reševanju nedonosnih posojil je potreben dodaten napredek, zlasti pri osnutku direktive o sekundarnih trgih nedonosnih posojil.

Izboljšave obstoječega okvira za boj proti pranju denarja so že bile narejene, vendar pa je, kot je bilo poudarjeno v poročilih Komisije, izdanih julija 2019, v Uniji potreben celovitejši pristop k boju proti pranju denarja in financiranju terorističnih dejavnosti, da bi odpravili ugotovljene strukturne pomanjkljivosti. To pomeni, da je treba zlasti razmisliti, kako z ukrepanjem na ravni Unije povečati usklajenost pravil ter izboljšati njihov nadzor in izvrševanje.

(14)

Zaradi zagotovitve finančne stabilnosti, zmanjšanja finančne razdrobljenosti in zavarovanja kreditiranja gospodarstva v času krize je krepitev bančne unije od leta 2013 prednostna naloga. Krepitev napreduje, tudi z dogovorom o pravnem okviru evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) za skupni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje, vendar je potrebno nadaljnje delo. V zvezi s tem je bila Euroskupina na vrhu držav euroobmočja zadolžena, naj nadaljuje delo v zvezi s svežnjem reform v okviru EMS, pri čemer je treba izpeljati nacionalne postopke, ter delo v zvezi z vsemi elementi nadaljnje krepitve bančne unije, pri tem pa naj stremi k soglasju. Za pripravo načrta za začetek političnih pogajanj o evropskem sistemu jamstva za vloge (EDIS) je bila ustanovljena delovna skupina na visoki ravni. Nadaljnji premiki so pomembni, da se sprostijo koristi bančne unije v smislu delitve tveganj z zasebnim sektorjem, finančne stabilnosti in gospodarske rasti, hkrati pa se zmanjšajo možnosti za arbitražo med državami članicami. Navsezadnje bi morali taki premiki zagotoviti finančno in ekonomsko suverenost Evrope. Zato je treba nemudoma nadaljevati delo v zvezi z vsemi elementi, vključno s tistimi, o katerih se je razpravljalo v delovni skupini na visoki ravni za EDIS, in z enako ambiciozno zastavljenimi cilji. Dokončati bi bilo treba delo v zvezi s svežnjem reform v okviru EMS, vključno z uvedbo varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje. Ta mehanizem bi bilo treba začeti uporabljati, po možnosti predčasno, če bo dosežen zadosten napredek pri zmanjševanju tveganja.

Še naprej bi bilo treba iskati rešitve za premostitev omejitev pri trenutni ureditvi za zagotavljanje likvidnosti pri reševanju. Nazadnje, Komisija je sprejela vse ukrepe, napovedane v okviru akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov iz leta 2015. Vendar pa so pravne, davčne in regulativne ovire za vzpostavitev unije kapitalskih trgov še vedno prisotne, zato so potrebna dodatna prizadevanja za njihovo odpravo, zlasti kar zadeva pravila o dostopu do financiranja ter nekatere primere insolventnosti in davčnih razhajanj, ter za doseganje visokih, učinkovitih in usklajenih nadzornih standardov.

(15)

Krepitev strukture EMU zahteva izvajanje ukrepov, ki so bili v izjavi z vrha držav euroobmočja iz 13. decembra 2019 opredeljeni kot prednostni, obenem pa nadaljnjo obravnavo drugih vidikov. V sporočilu Komisije z dne 12. junija 2019 za naslovom „Poglobitev evropske ekonomske in monetarne unije: pregled stanja štiri leta po objavi poročila petih predsednikov“ je predstavljeno trenutno stanje in opisano stališče Komisije glede področij, na katera bi bilo treba kratko- in srednjeročno osredotočiti prizadevanja za reforme. Pri ekonomski uniji je bil dosežen določen napredek, in sicer s političnim dogovorom o značilnostih proračunskega instrumenta za konvergenco in konkurenčnost v euroobmočju. S pridržkom dokončanja nacionalnih postopkov je bil dosežen načelni dogovor o nadaljnjem razvoju EMS in reviziji njegove pogodbe. Vendar Svet ni dosegel soglasja o funkciji fiskalne stabilizacije v euroobmočju niti o reformi upravljanja euroobmočja.

(16)

S poglobitvijo EMU bi dosegli boljše makroekonomske rezultate. Nepopolna EMU ovira finančno povezovanje. To omejuje možnosti financiranja za prepotrebne naložbe za spodbujanje vključujočega, produktivnega, trajnostnega in stabilnega gospodarstva. Nepopolna EMU ovira tudi nemoten prenos denarne politike po celotnem euroobmočju in omejuje zmožnost Evrope za določanje njene gospodarske usode. Če bi se dogovorili o osrednji funkciji za fiskalno stabilizacijo, bi ta dopolnila zmogljivost držav članic euroobmočja za izvajanje proticiklične fiskalne politike. Svet je seznanjen s tem, da Komisija namerava predlagati evropski sistem pozavarovanja za primer brezposelnosti, da bi bolje zaščitila državljane v primeru gospodarskih pretresov. Krepitev EMU je skupaj s preudarnimi politikami na evropski in nacionalni ravni ključna za utrditev vpliva Evrope v svetu, povečanje mednarodne vloge eura in prispevanje k odprtemu, večstranskemu in na pravilih temelječemu svetovnemu gospodarstvu. Pomembno je, da je razprava še naprej odprta in pregledna za države članice zunaj euroobmočja, pri tem pa je treba dosledno spoštovati notranji trg Unije.

(17)

O zaposlitvenih in socialnih vidikih tega priporočila je bilo opravljeno posvetovanje z Odborom za zaposlovanje in Odborom za socialno zaščito –

1.

2.

3.

4.

5.

—

v razdelku o združitvah na spletišču Komisije o konkurenci (http://ec.europa.eu/competition/mergers/cases/). Spletišče vsebuje različne pripomočke za iskanje posameznih odločitev o združitvah, vključno z nazivi podjetij, številkami zadev, datumi ter indeksi področij,

—

v elektronski obliki na spletišču EUR-Lex (http://eur-lex.europa.eu/homepage.html?locale=sl) pod dokumentarno številko 32020M9803. EUR-Lex zagotavlja spletni dostop do evropskega prava.

(a)

vlagatelj pozna geološko sestavo zadevnega geografskega območja in predlaga, kako nameravajo imetniki dovoljenja učinkovito raziskovati nafto;

(b)

vlagatelj ima ustrezno tehnično znanje in lahko pojasni, kako bi lahko to strokovno znanje aktivno prispevalo k cenovno učinkovitemu raziskovanju ter po potrebi izkoriščanju nafte na zadevnem geografskem območju;

(c)

vlagatelj ima predhodne izkušnje v norveškem epikontinentalnem pasu ali enakovredne zadevne izkušnje iz drugih območij;

(d)

vlagatelj ima zadovoljive finančne zmogljivosti za raziskovanje in po potrebi izkoriščanje nafte na zadevnem geografskem območju;

(e)

če je vlagatelj pridobitelj dovoljenja za izkoriščanje ali je to bil, lahko ministrstvo upošteva vse oblike neučinkovitosti ali neodgovornosti vlagatelja kot pridobitelja dovoljenja. Upoštevajo se lahko tudi vidiki nacionalne varnosti, če ministrstvo meni, da je to potrebno;

(f)

dovoljenja za izkoriščanje se bodo v glavnem izdala skupnemu podjetju, v katerem je najmanj en imetnik dovoljenja kot izvajalec izvrtal najmanj eno vrtino v norveškem epikontinentalnem pasu ali ima enakovredne zadevne izkušnje z izvajanjem zunaj norveškega epikontinentalnega pasu;

(g)

dovoljenja za izkoriščanje se bodo v glavnem izdala dvema imetnikoma dovoljenja ali več, kadar ima vsaj eden izkušnje iz točke (f);

(h)

imenovani izvajalec, ki mu bo izdano dovoljenje za izkoriščanje v Barentsovem morju, je moral kot izvajalec izvrtati najmanj eno vrtino v norveškem epikontinentalnem pasu ali ima enakovredne zadevne izkušnje z izvajanjem zunaj norveškega epikontinentalnega pasu;

(i)

za izdajo dovoljenja za izkoriščanje v globokih vodah sta morala imenovani izvajalec in vsaj še eden od imetnikov dovoljenja kot izvajalca izvrtati najmanj eno vrtino v norveškem epikontinentalnem pasu ali imata enakovredne zadevne izkušnje z izvajanjem zunaj norveškega epikontinentalnega pasu. Eden od imetnikov dovoljenja za izkoriščanje je moral kot izvajalec vrtati v globokih vodah;

(j)

za izdajo dovoljenja za izkoriščanje, za katero se zahteva vrtanje vrtin pod visokim pritiskom in/ali visokimi temperaturami (HTHP), sta morala imenovani izvajalec in vsaj še eden od imetnikov dovoljenja kot izvajalca izvrtati najmanj eno vrtino v norveškem epikontinentalnem pasu ali imata enakovredne zadevne izkušnje z izvajanjem zunaj norveškega epikontinentalnega pasu. Eden od imetnikov dovoljenja za izkoriščanje je moral kot izvajalec izvrtati vrtino pod visokim pritiskom in/ali visokimi temperaturami (HTHP).

Ministry of Petroleum and Energy

P.O. Box 8148 Dep.

N-0033 Oslo

NORVEŠKA

The Norwegian Petroleum Directorate

P.O. Box 600

4003 Stavanger

NORVEŠKA

—

tanek, svetleč perikarp rjave barve,

—

tanka ovojnica (membrana), ki se le rahlo zajeda v seme in jo zlahka olupimo,

—

sladek okus ter čvrsta in nemoknata tekstura;

—

vsebnost vlage v nabranih plodovih je med 50 in 60 %,

—

ježica navadno vsebuje največ tri plodove,

—

povprečna vsebnost ogljikovih hidratov znaša 59,5 % (povprečje suhe snovi), kar je več kot na vseh drugih pridelovalnih območjih v Španiji,

—

zelo majhna povprečna deleža razpokanih plodov (4,5 %) in plodov z deljenimi jedri (2,1 %). Galicijski kostanj ima v primerjavi z drugimi pridelovalnimi območji v Španiji najmanjšo skupno vrednost teh dveh parametrov.

—

najnižja vsebnost vlage je 50 %, najvišja pa 60 %,

—

največ 12 % plodov z deljenim jedrom,

—

minimalni delež ogljikovih hidratov znaša 55 %,

—

največ 120 svežih oz. 200 zamrznjenih plodov na kilogram.

—

provinco A Coruña: pokrajino Terra de Melide ter občini Arzúa in Boimorto (pokrajina Arzúa),

—

celotno provinco Lugo, razen občin O Vicedo, Viveiro, Xove in Cervo (zahodni del pokrajine Mariña), Burela in Foz (osrednji del pokrajine Mariña) ter Barreiros in Ribadeo (vzhodni del pokrajine Mariña),

—

vse občine v pokrajini Ourense,

—

provinco Pontevedra: pokrajini Tabeirós-Terra de Montes in Deza, občine Cotobade, A Lama in Campo Lameiro (pokrajina Pontevedra) ter občina Cuntis (pokrajina Caldas),

—

za to opredeljeno pridelovalno območje so značilni količine padavin, temperature, podnebje, nadmorska višina in sestava tal, ki so idealni za gojenje kakovostnega kostanja.

—

količina padavin: za pridelovalno območje je značilna zelo velika količina padavin, saj skupna letna količina znaša 1 000 mm, vendar je za dežni režim značilno obdobje poletne suše, ki se konča septembra. Obe ti značilnosti pa ugodno vplivata na kakovost kostanja. Iz območij pridelave so izključena območja v Galiciji, ki so najbližja obali in na katerih so presežene priporočene vrednosti za gojenje proizvoda;

—

temperatura: na območju so povprečne letne temperature med 6 °C in 14 °C, kar je znotraj razpona, priporočljivega za kostanj (med 3 °C in 16 °C), z visokimi poletnimi temperaturami, ki ugodno vplivajo na zorenje in razvoj plodov;

—

povprečne padavine/temperature: vzhodna polovica Galicije ima najugodnejši režim padavin in temperatur za kostanj, saj se ta vrsta najbolje razvija v okoljih z določeno vlažnostjo, ki pa ne sme biti prevelika, saj bi lahko povzročila razvoj bolezni, kot sta črnilovka in kostanjev rak,

—

nadmorska višina: opredeljeno območje ustreza nadmorski višini, najprimernejši za gojenje kostanja (od 400 m do 900 m, vendar ne več kot 1 200 m),

—

prst in sestava tal: območje večinoma sestavljajo prsti, ki so se razvile na granitnih in metamorfnih kamninah (skrilavci in glinasti skrilavci) ter imajo ilovnato sestavo z veliko organskimi snovmi, nizkim pH in zmerno vsebnostjo apnenca ter naj bi bile najprimernejše za gojenje kostanja.

—

tanka ovojnica, zaradi katere plod dosti lažje olupimo,

—

majhen delež deljenih plodov, zaradi česar, enako kot pri tanki ovojnici, plod dosti lažje olupimo,

—

visoka vsebnost vlage, ki je zelo cenjena lastnost pri uživanju svežih plodov, pa tudi pri pripravi predelanih proizvodov,

—

majhen delež razpokanih plodov, kar bistveno zmanjša izvržek,

—

visoka vsebnost škroba, ki po pretvorbi v sladkorje daje kostanju slajši okus (naravna hidroliza, ki nastane pri zorenju, in hidroliza, ki jo spodbudimo s toplotnimi postopki).

—

številni pisni viri, ki jih hranijo v galicijskih samostanih in ki pričajo o pomembnosti kostanja v Galiciji v srednjem veku. Ti pisni viri so navedeni v delih, med katerimi sta zlasti El priorato benedictino de San Vicenzo de Pombeiro y su colección diplomática en la Edad Media (Benediktinski samostan San Vicenzo de Pombeiro in njegova diplomatska zbirka iz srednjega veka) in El monasterio de S. Clodio do Ribeiro en la Edad Media: Estudio y Documentos (Samostan San Clodio do Ribeiro v srednjem veku: študija in dokumenti) avtorjev M. Lucasa Álvareza in P. Lucasa Domíngueza, pa tudi Colección Diplomática do mosteiro cisterciense de Sta. María de Oseira (Diplomatska zbirka cistercijanskega samostana Santa Maria de Oseira) avtorja M. Romaníja Martíneza;

—

Alexandre Dumas v delu De Paris à Cadix (Iz Pariza v Cádiz) iz leta 1847 omenja, kako kakovosten je galicijski kostanj;

—

dejstvo, da Abel Bouhier v delu z naslovom La Galice: essai géographique d’analyse et d’interprétation d’un vieux complexe agraire (Galicija: geografski preskus analize in interpretacije starega agrarnega kompleksa) kostanje šteje za eno najznamenitejših značilnosti galicijske kmetijske pokrajine;

—

številne omembe prireditev ob prazniku „magosto“ (ljudski praznik, ki ga slavijo v številnih krajih po vsej Galiciji in pri katerem ima glavno vlogo kostanj), kot je prireditev, ki jo Manuel Murguía navaja v delu Historia de Galicia (Zgodovina Galicije) (1865), če navedemo samo eno od številnih;

—

prvo mesto v kulinaričnem smislu, ki ga ima galicijski kostanj v kuhinjskih receptih, na primer v receptih, ki jih Manuel Puga y Parga (1874–1917) predlaga v knjigi La Cocina Práctica (Praktična kuhinja) (1905), pa tudi v številnih jedeh, ki jih Álvaro Cunqueiro opisuje v delu La Cocina Gallega (Galicijska kuhinja) (1973).