14.7.2020

Uradni list Evropske unije

C 232/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Demografski izzivi v EU glede na gospodarske in razvojne neenakosti

(raziskovalno mnenje na zaprosilo hrvaškega predsedstva)

(2020/C 232/01)

Poročevalec:	Stéphane BUFFETAUT
Soporočevalec:	Adam ROGALEWSKI

Zaprosilo hrvaškega predsedstva Sveta	dopis z dne 10. 9. 2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	3. 3. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	7. 5. 2020
Št. plenarnega zasedanja	551 – plenarno zasedanje na daljavo
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	249/0/12

1. Sklepi in priporočila

1.1

To mnenje je bilo pripravljeno pred izbruhom pandemije COVID-19. EESO se zaveda, da bo imela kriza zaradi COVID-19 pomembne posledice za prihodnje politike EU, ki obravnavajo demografske izzive in vse večje neenakosti med državami članicami. Zato Odbor poziva EU, naj pripravi ustrezne politike z ambicioznim financiranjem za zaščito državljanov pred škodljivimi učinki pandemije in zlasti gospodarsko krizo, ki bo sledila, da bi ublažili negativne socialne učinke. Te politike bi morale biti pripravljene nujno in v posvetovanju s socialnimi partnerji in organizirano civilno družbo.

1.2

Sedanje demografske razmere v EU zahtevajo celosten pristop, ki zajema socialne in ekonomske politike, aktivne politike trga dela in kohezijske politike, politike v podporo družinam, zlasti možnost usklajevanja zasebnega in družinskega življenja s poklicnim življenjem, posebne ukrepe za starejše delavce, politike aktivnega in zdravega staranja, trajnostne integracijske politike priseljevanja ter ukrepe in politike za preprečevanje bega možganov.

1.3

Nov babyboom je malo verjeten, zato je treba nujno izboljšati udeležbo na trgu dela, da bi se lahko spopadli s posledicami demografskih razmer v Evropi. Stopnje brezposelnosti, podzaposlenosti in delovne neaktivnosti so v preštevilnih državah članicah previsoke. Še zlasti visoke so pri mladih, med katerimi je stopnja brezposelnosti približno dvakrat višja od povprečne stopnje brezposelnosti v posamezni državi članici. EU mora boj proti brezposelnosti uvrstiti med svoje prednostne naloge.

1.4

Na demografsko dinamiko vpliva tudi zaupanje v prihodnost; zato EU potrebuje močno gospodarstvo in močno socialno politiko. V nasprotnem primeru Evropejke in Evropejci, zlasti mladi, ne bodo imeli zaupanja v prihodnost, posledična socialna in ekonomska negotovost pa jih bosta odvrnili od tega, da bi imeli otroke. Zato lahko izvajanje evropskega stebra socialnih pravic zelo pomembno prispeva k izboljšanju demografskih razmer v EU. EESO zato pozitivno ocenjuje namero Komisije, da na podlagi obsežnega posvetovanja pripravi akcijski načrt za izvajanje stebra.

1.5

Odločitev za otroke ne sme biti ovira za poklicno pot oziroma voditi v revščino ali izgubo kupne moči, zlasti večjih družin. Treba je ohraniti oziroma začeti izvajati stabilne, proaktivne in družinsko usmerjene politike trga dela, ki v središče postavljajo človeka, vključno z ukrepi za spodbujanje ravnovesja med zasebnim in družinskim življenjem ter poklicnim življenjem (starševski dopust, otroško varstvo in drugo skrbstveno delo, delo od doma, gibljivi delovni čas) ter finančno in izobraževalno podporo. Posebno pozornost je treba nameniti enostarševskim in večjim družinam, ki jim bolj grozi revščina. Izkazalo se je, da stabilne in raznolike družinske politike, prilagojene kulturnemu okolju, prispevajo k zviševanju rodnosti.

1.6

Realnost za številne mlade so negotovi delovni pogoji in pomanjkanje stabilnih obetov na trgu dela, pa tudi težave pri najemu ali nakupu ustreznega stanovanja, zlasti na metropolitanskih območjih in v velikih mestih. Zaradi tega težko načrtujejo svojo prihodnost, se osamosvojijo in si ustvarijo družino. To vprašanje bi moralo zasedati pomembnejše mesto na dnevnem redu politike EU in nacionalne politike.

1.7

Prost pretok oseb je ena od temeljnih svoboščin EU, ki krepi evropsko konkurenčnost in državljanom ponuja priložnosti. Kar zadeva mobilnost znotraj EU ter beg možganov in delovne sile v povezavi z notranjimi migracijami, sta najboljša rešitev navzgor usmerjeni socialna in ekonomska konvergenca držav članic, vendar je zanju potreben čas. Evropski sklad za regionalni razvoj, Kohezijski sklad in Evropski socialni sklad morajo biti usmerjeni posebej v pomoč manj gospodarsko uspešnim državam članicam EU pri razvoju projektov za izboljšanje njihovega družbenega in gospodarskega razvoja, če želimo, da ostanejo oziroma postanejo privlačne za lastne prebivalce. Za vzajemno obogatitev se lahko predvidijo ukrepi, ki ljudi spodbujajo k vrnitvi v državo izvora.

1.8

Gospodarsko in socialno okolje sta pomembna dejavnika privlačnosti. EESO meni, da bi se morale prednostno izvajati naložbe v učinkovite javne storitve in naložbe, usmerjene v družino, saj se z njimi polagajo temelji za prihodnost. Javne naložbe v državah članicah bi bilo mogoče povečati z uporabo zlatega pravila za socialno usmerjene naložbe, kar bi omogočilo več prožnosti pri proračunskih pravilih.

1.9

Priseljevanje samo po sebi morda ni rešitev za evropske demografske izzive, vendar lahko prispeva k njihovemu reševanju. Kratkoročno bi priseljevanje lahko pozitivno vplivalo na rast prebivalstva in delovne sile, v kolikor bi ga spremljale pravične in trajnostne politike vključevanja, ki bi bile novo prispelim osebam v pomoč pri ustvarjanju novega življenja in preprečile težave pri vključevanju.

2. Trenutno stanje

2.1

Na število prebivalstva vplivajo plodnost, smrtnost in migracije. Čeprav so razmere v vsaki državi drugačne, na ravni EU opažamo splošno tendenco zniževanja rodnosti in smrtnosti. Kljub nekaterim razlikam med državami rodnost v državah članicah pogosto znatno in trajno ostaja pod pragom, potrebnim za obnovo generacij. Tudi glede na svetovni trend zniževanja smrtnosti in rodnosti (demografski prehod) Evropa v tem pogledu izstopa.

2.2

Med letoma 1950 in 1989 se je evropsko prebivalstvo vsako leto povečalo za najmanj dva milijona. Od leta 1990 rast prebivalstva ni presegla 1,5 milijona na leto. V istem obdobju je bila povprečna demografska rast v preostalem svetu znatno višja od evropske. Leta 1950 na primer je v Evropi živelo 21,7 % svetovnega prebivalstva, leta 2017 pa se je ta delež zmanjšal na manj kot 10 %. Demografska teža EU še nikoli ni bila nižja (1).

2.3

Kar zadeva rodnost, je bilo med letoma 1952 in 1961 v Evropi vsako leto več kot 12 milijonov rojstev. Ta številka se je leta 2000 zmanjšala na 7,3 milijona. Nekoliko se je povečala zaradi migracij, s katerimi v Evropo prihaja razmeroma mlado prebivalstvo, ki je prispevalo k povišanju rodnosti v nekaj državah EU. Število rojstev se trenutno giblje med 7 in 8 milijoni letno.

2.4

Pri podatkih o rodnosti pa je treba upoštevati tudi smrtnost. Smrtnost po eni strani narašča, po drugi pa upada; narašča, ker hkrati visoko starost dočaka več generacij, upada pa zaradi boljših sanitarnih in zdravstvenih razmer ter bolj zdravega načina življenja, kar je pripeljalo do podaljšanja pričakovane življenjske dobe v Evropi (78 let za moške in 83 let za ženske v EU-28). Na splošno se je število smrti v Evropi od leta 1992 gibalo med 8 milijoni in 8,5 milijona letno.

2.5

Evropa od leta 1994 vsako leto beleži upadanje prebivalstva, tj. naravni negativni saldo, ki je posledica dejstva, da število smrti presega število rojstev. S tem upadanjem prebivalstva se soočajo Nemčija, Bolgarija, Hrvaška, Španija, Estonija, Finska, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Litva, Portugalska, Romunija in Slovenija.

2.6

Čeprav z migracijami prihajajo ljudje, mlajši od domačega prebivalstva, se v Evropi 21. stoletja prebivalstvo stara. Delež ljudi, starih 65 let in več, se je v celotni populaciji z 12,5 % leta 1989 povečal na 18,8 % leta 2019. EESO je že poudaril, da je stopnja delovne aktivnosti delovno sposobnega prebivalstva pomembnejša od koeficienta starostne odvisnosti starejših, tj. razmerja med številom delovno sposobnih prebivalcev in številom prebivalcev, starih 65 let ali več. Zato je treba izkoristiti delovni potencial brezposelnih in podzaposlenih. Za obvladovanje demografskih izzivov, povezanih z dolgoživostjo, je bistveno izboljšati vključevanje priseljencev na trg dela ter dostop do usposabljanja za brezposelne in osebe v negotovem delovnem razmerju.

2.7

Nekatere države članice se spopadajo z visoko mobilnostjo znotraj EU: ljudje odhajajo v države članice z višjim življenjskim standardom, s čimer se dodatno zaostrujejo težave, povezane s staranjem prebivalstva, saj odhajajo predvsem pripadniki mlajših starostnih skupin. Te države se soočajo z odtekanjem delovne sile, pri čemer gre za vse stopnje kvalifikacij, zlasti pa za beg možganov. To je zanje zaskrbljujoče, saj vlagajo v sisteme izobraževanja in usposabljanja, od tega pa imajo koristi druge države, ki lahko ponudijo boljše delovne in socialne pogoje. Leta 2018 je imelo 36 % mobilnih delavcev v EU visoko stopnjo izobrazbe, 40 % srednjo in 23 % nižjo stopnjo izobrazbe. Vendar jih je bilo le 20 % zaposlenih v visokousposobljenih poklicih; 60 % jih je bilo zaposlenih v srednjeusposobljenih poklicih in 20 % v nižjeusposobljenih poklicih (2).

2.8

Poleg tega se zaradi selitve delavcev v gospodarsko močnejše države članice pospešujeta staranje in upadanje prebivalstva v vzhodnih državah članicah. Če se bo to nadaljevalo v enakem obsegu, bo v Vzhodni Evropi delež ljudi, starih 65 let in več, večji kot v državah Zahodne Evrope (3).

2.9

Do selitve delavcev iz vzhodnoevropskih držav v bogatejše države članice prihaja predvsem zaradi razlike v plačah, socialni zaščiti in socialnih standardih, ki so še vedno precej nižji kot v starih državah članicah. Do krize so se razlike v plačah med Vzhodno in Zahodno Evropo zmanjševale, nato pa se je v Vzhodni Evropi zaradi krize konvergenca plač navzgor ustavila (4). V nekaterih vzhodnih državah članicah zaradi obsežnega izseljevanja prihaja do pomanjkanja delovne sile.

2.10

Hkrati je zaradi gospodarske krize (5) in njenih posledic prišlo do povečanja migracij iz Južne v Zahodno Evropo. V tem primeru so slabi obeti na trgu dela v povezavi z visoko stopnjo brezposelnosti privedli do večjega obsega migracij iz Južne v Zahodno Evropo, pri čemer je šlo za vse vrste delavcev ne glede na njihove kvalifikacije.

2.11

K migracijam prispevajo tudi dejavniki, ki niso strogo ekonomske narave, kot so zakonski, kulturni in socialni pogoji. Nekatere osebe se na primer preselijo v bolj razvite socialne države, ki zagotavljajo boljšo socialno zaščito in boljše zdravstveno varstvo. Drug primer so osebe, ki se zaradi diskriminacije na podlagi vere, etničnega porekla ali spolne usmerjenosti preselijo v državo članico, v kateri sta družba in zakonska ureditev tem družinam bolj naklonjena. V celoti gledano je težko izmeriti obseg mobilnosti iz teh razlogov in njihov vpliv na demografska vprašanja.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO poziva k celostnemu pristopu pri reševanju demografskih izzivov. To pomeni, da ne bi obravnavali le rodnosti, ampak tudi vprašanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, zaposlovanje, enakost spolov, stabilne družinske politike, regionalne in kohezijske politike, kakovost javne infrastrukture in javnih storitev.

3.2

Če želimo razpravljati o demografiji, moramo govoriti o otrocih, materah in očetih, ne pa le o številkah in statističnih podatkih. Gre za ljudi in njihove življenjske načrte, ne glede na vrsto družine. Evropska družba mora zagotoviti podporo in zaščito najbolj ranljivim, v tem primeru otrokom, katerih pravice in interese bi bilo treba obravnavati prednostno.

3.3

EESO je o demografiji sprejel že več mnenj. V nekaterih je opozoril, da so države z ustreznimi družinskimi politikami, katerih določbe so raznolike in odražajo kulturo zadevne države članice, v boljšem demografskem položaju kot države, ki nimajo takih politik ali pa so te skromne (6). V drugih je poudaril pomen ustreznih politik trga dela, ki temeljijo na visoki udeležbi na trgu dela in kakovostnih delovnih mestih ter veljajo za učinkovito sredstvo za reševanje demografskih izzivov (7).

3.4

EESO meni, da že obstajajo politike, ki bi se lahko uporabile za reševanje demografskih izzivov, zlasti glede na gospodarske in razvojne neenakosti. Evropski steber socialnih pravic je pomemben instrument za doseganje navzgor usmerjene socialne in ekonomske konvergence v EU, ki bo prav tako prispevala k reševanju demografskih izzivov.

3.5

Meni, da je za pozitiven demografski razvoj v EU ključno okolje, ki ljudem zagotavlja ekonomsko in socialno stabilnost ter dostojne življenjske in delovne standarde in v katerem pomembno vlogo igrajo socialni partnerji. Za to je potrebnih več naložb v socialno infrastrukturo, družinske politike, kakovostne javne storitve in aktivne politike trga dela.

3.6

Analiza demografsko učinkovitih politik je pokazala, da gre pri njih za združevanje različnih dolgotrajnih ukrepov. Ta vidik je pomemben, saj je projekt starševstva in družine že po definiciji dolgoročen projekt. Pri družinskih politikah je treba posebno pozornost nameniti družinam, ki jim grozi revščina, kot so enostarševske in velike družine. Opozoriti je treba, da je drugi vzrok revščine (za brezposelnostjo) razpad družine in da tveganje revščine narašča s številom vzdrževanih otrok v gospodinjstvu. EESO je pozval k dostojnemu minimalnemu dohodku v EU (8).

3.7

EESO poudarja ključno vlogo javnih storitev na področju socialnih politik in podpore družinam. Kakovostni, dostopni in cenovno ugodni varstvo, oskrba in pomoč (za otroke, invalide in starejše) so odločilnega pomena za reševanje demografskih izzivov in večjo rast prebivalstva. Zaradi prenizkih naložb v javne storitve prihaja do pomanjkanja osebja in ustrezne infrastrukture. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti storitvam otroškega varstva in izobraževanja ter politikam, ki se osredotočajo na starejše generacije. Nezadostne naložbe so najbolj očitne na področju dolgoročne oskrbe in zdravstvenega varstva za starejše (9).

3.8

EESO poziva k večjim naložbam v javne storitve in socialne politike, da bi se lahko spopadli z demografskimi izzivi. Ponavlja svoje stališče, da bi bilo javne naložbe v državah članicah mogoče povečati z uporabo zlatega pravila za socialno usmerjene naložbe, kar bi omogočilo več prožnosti pri proračunskih pravilih. Obstoječi in prihodnji skladi EU, zlasti naložbeni načrt za Evropo, bi se morali bolj osredotočati na socialne naložbe, podporo družinam in spodbujanje enakosti ter povečati porabo sredstev na teh področjih, saj bo to pripomoglo k reševanju demografskih izzivov.

3.9

EESO poudarja obseg in pomen neplačanega dela, ki ga večinoma opravljajo ženske, ki iz družinske solidarnosti nase prevzamejo večji del stroškov varstva, oskrbe in pomoči, podpirajo družine ter tako odtehtajo pomanjkanje javne infrastrukture. To dejansko delo je redko priznano kot tako, čeprav neplačano varstvo in oskrba ter gospodinjsko delo po ocenah prispevajo k 10 % oziroma 39 % svetovnega bruto domačega proizvoda (10). Pomembno in pravično je prepoznati in podpreti delo neplačanih oskrbovalcev, pri katerih gre običajno za družinske člane, ki so se odločili, da ne bodo delali, da bi lahko skrbeli za bolne, invalidne in druge družinske člane, ki potrebujejo oskrbo, ter jim nudili pomoč, med drugim z zadostnimi naložbami v infrastrukturo za varstvo in oskrbo. Države članice bi bilo treba spodbujati, naj priznajo ekonomsko, socialno in moralno vrednost tega dela, tako da tem neplačanim oskrbovalcem zagotovijo ustrezen status in finančno podporo ter pravice socialne varnosti.

3.10

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti podeželskemu prebivalstvu, ki se stara celo hitreje kot prebivalstvo nasploh. Trend upadanja prebivalstva pomembno zaznamuje življenje na podeželju po vsej Evropi, saj se mladi zaradi izobraževanja in dela običajno selijo v večje kraje in mesta. V boju proti odseljevanju s podeželja ter iz krajev in manjših mest na periferiji bi bilo treba obvarovati življenjski standard, zagotoviti dostojne obete na trgu dela ter vlagati v infrastrukturo, javne storitve in izobraževanje.

3.11

EESO poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo organizacije civilne družbe in socialni partnerji pri razpravi o politikah za reševanje demografskih izzivov in pri razvoju takih politik.

4. Pomen kakovostnih delovnih mest, proaktivnih politik trga dela in politik v podporo ravnovesju med poklicnim ter zasebnim in družinskim življenjem

4.1

EESO meni, da gre pri proaktivnih politikah trga dela, ki prispevajo k ustvarjanju stabilnih delovnih mest in k blaginji delavcev, za pomembne in učinkovite ukrepe za reševanje demografskih izzivov. Dohodek evropskega prebivalstva izhaja pretežno iz dela, kar pomeni, da si brez novih delovnih mest, brez dinamičnih obetov in varnosti na trgu dela ter brez kakovostne zaposlitve ljudje težko ustvarijo družino in ji zagotovijo dostojne življenjske pogoje. Socialni partnerji lahko s kolektivnimi pogajanji pomembno prispevajo k izboljšanju plač ter delovnih in socialnih pogojev.

4.2

EESO se je seznanil s poročilom o demografskih scenarijih za EU (Demographic scenarios for the EU (11)), ki navaja, da najbolj izvedljiv in učinkovit odgovor na negativne posledice staranja prebivalstva ni v višji rodnosti ali okrepitvi migracij, temveč v večji udeležbi na trgu dela. Srednjeročno in dolgoročno potrebujemo bolj uravnoteženo demografijo, da bi zagotovili ravnovesje naših socialnih izdatkov in dinamičnost našega gospodarstva.

4.3

Ukrepi v boju proti revščini zaposlenih so izredno pomembni za zagotavljanje dostojnih življenjskih pogojev za družine ter zagotavljanje dostojnega življenja otrokom in staršem. EESO pozdravlja namero predsednice Komisije, da bo vsem delavcem v Uniji zagotovila pravično minimalno plačo (12). V zvezi s tem bo EESO pripravil raziskovalno mnenje o dostojnih minimalnih plačah po vsej Evropi.

4.4

K rasti prebivalstva lahko na primer prispevajo kakovostna delovna mesta, ki so dejavniki gospodarske stabilnosti, dostop do usposabljanja za izboljšanje spretnosti in znanj ter kompetenc delavcev ter varni in hkrati prožni delovni pogoji. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti delu s krajšim delovnim časom ali prožni ureditvi dela, da bi izboljšali ravnovesje med poklicnim ter zasebnim in družinskim življenjem. K lažjemu usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter k zaščiti družinskega in zasebnega življenja bi v času pospešene digitalizacije pripomogla pravica do odklopa, ki jo je EESO opredelil kot dobro prakso (13).

4.5

EESO je v prejšnjih mnenjih (14) pozval k proaktivnim politikam na področju enakosti spolov, da bi odpravili razliko v plačilu med moškimi in ženskami ter spodbudili sprejemanje ukrepov za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Študije kažejo, da vključenost moških v varstvo in oskrbo ne koristi le družinam, temveč tudi evropskemu gospodarstvu in konkurenčnosti. S spodbujanjem udeležbe žensk na trgu dela bi prispevali k razvoju njihovega potenciala v času, ko delovna sila EU upada, njeno prebivalstvo pa se stara.

4.6

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti mladim delavcem, ki so ali bi lahko postali starši. Povprečna stopnja brezposelnosti mladih v EU je še vedno višja od stopnje brezposelnosti delovno sposobnega prebivalstva na splošno in se giblje med 5 in 40 % (15). Negotove delovne razmere še zlasti prizadenejo mlade (16). Poleg tega zaradi pomanjkanja novih delovnih mest ter dinamičnih obetov in varnosti na trgu dela pa tudi zaradi težav pri najemu ali nakupu stanovanja težko načrtujejo svojo prihodnost, se osamosvojijo, ustalijo in si ustvarijo družino. Izboljšati bi bilo treba dostop mladih do kakovostne zaposlitve ter jim tako omogočiti varnost, ki jo potrebujejo za načrtovanje družine.

4.7

Na drugem koncu generacijskega spektra pa so potrebne politike v podporo starejšim delavcem na trgu dela, da bodo lahko delali do zakonsko določene upokojitvene starosti, ki velja v njihovi državi (17). To bi lahko dosegli z izboljšanjem zaposlitvenih možnosti in delovnih pogojev, s čimer bi ustvarili delovna mesta, ki so bolj prilagojena potrebam starejših. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi boju proti diskriminaciji na podlagi starosti, do katere prihaja na trgu dela.

4.8

Glede na to, da se s staranjem povečuje tveganje zdravstvenih težav, bi bilo treba posebno pozornost nameniti tudi zdravju in varnosti pri delu. Zato je treba delo nujno organizirati in delovna mesta zasnovati tako, da se ta obolenja in bolezni preprečijo ter da bo več zaposlenih lahko delalo do starosti za redno upokojitev (18).

5. Pomen družinskih politik za bolj dinamično demografsko sliko

5.1

Države članice, ki izvajajo aktivne družinske politike, imajo višjo rodnost od držav članic, ki družinskih politik nimajo ali pa so te skromne. Cilj teh politik je zagotoviti, da odločitev za otroke, ki so prihodnost Evrope, ne vpliva negativno na življenjski standard ali karierne možnosti. V ta namen je potrebna kombinacija davčnih ukrepov, socialne zakonodaje, neposredne finančne pomoči ter učinkovitih in cenovno dostopnih javnih storitev, tudi sistemov otroškega varstva. Če se te politike izvajajo, dosežejo svoj namen (19). Da pa bi tudi ostale učinkovite, morajo biti trajnostne in tvoriti stabilno zakonodajno podlago.

5.2

Vendar so te družinske politike del širšega okvira, ki zagotavlja njihovo učinkovitost: delovna mesta, gospodarska in socialna dinamika, družinam prijazna kultura, prilagojena stanovanjska politika, učinkovit izobraževalni sistem in okoljske politike. Evropejke in Evropejci največji pomen pripisujejo družinskemu in poklicnemu življenju, zato morata biti v središču pozornosti evropske družbe.

5.3

Demografija je področje, na katerem so potrebni dolgoročni ukrepi, usklajeni na evropski ravni. EU bi morala oblikovati skupne smernice, ki bi temeljile na medgeneracijski solidarnosti in enakosti spolov ter upoštevale razlike v nacionalni kulturi in socialni politiki. Sedanji položaj Evropske unije zahteva tudi ukrepe za zvišanje rodnosti. V skladu z rekom „kdor želi vladati, mora predvidevati“, je treba ukrepati danes.

6. Migracije, vključno z mobilnostjo znotraj EU

6.1

V zvezi z vlogo priseljevanja pri reševanju demografskih izzivov EESO ponavlja svoje stališče, da „priseljevanje pozitivno vpliva na rast prebivalstva in delovne sile. Če naravni prirast prebivalstva postane negativen, lahko priseljevanje prispeva k ohranjanju nespremenjenega števila celotnega prebivalstva in delovne sile. Priseljevanje sicer ni dokončna rešitev za spopadanje s posledicami staranja prebivalstva v Evropi, bi pa bilo mogoče z njim reševati tudi težave s pomanjkanjem delovne sile ter spretnosti in znanj, ki niso povezane z demografskimi procesi“ (20).

6.2

Poleg tega bi bilo treba paziti, da se ne spodbujajo sistematične migracije visokokvalificiranih in visokousposobljenih delavcev, saj bi te še dodatno zaostrile pomanjkanje znanj in spretnosti v državah v razvoju, kar bi škodilo njihovemu gospodarskemu in družbenemu razvoju. Pomembno je tudi izvajati politike aktivnega sprejema in vključevanja, da se priseljenci ne bi srečevali s težavami pri ustvarjanju življenja v novi državi in novi kulturi.

6.3

Prosto gibanje državljanov EU je ena od temeljnih svoboščin Unije. Vendar lahko obsežne migracije znotraj EU pomenijo velike izzive za izvorne države članice, kot sta pospešeno staranje prebivalstva ali izguba delovne sile in kompetenc, izzive pa pomenijo tudi za ciljne države članice.

6.4

Zastavlja se vprašanje, ali gre pri tej mobilnosti znotraj EU za stalno naselitev ali pa je le začasne narave in se bodo ljudje praviloma vračali v državo izvora. Dejansko se velik del ljudi, ki zapustijo svojo državo, čez dve leti vrne domov. Gre za obliko krožne mobilnosti. Te selitve vzajemno bogatijo zadevne države. Da bi to še bolj držalo, bi bilo treba okrepiti navzgor usmerjeno ekonomsko in socialno konvergenco med Vzhodom in Zahodom ter Jugom in Zahodom. Z zmanjšanjem obstoječih razlik bi naredili največ za upočasnitev odtekanja delovne sile.

V Bruslju, 7. maja 2020

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Gérard-François Dumont Vue de ses frontières, une Europe vieillissante mais attractive pour les migrants (Pogled z evropskih meja: starajoča se celina, privlačna za migrante), Diploweb, La revue géopolitique, 3. 11. 2019.

(2) https://www.etui.org/Publications2/Working-Papers/Why-central-and-eastern-Europe-needs-a-pay-rise.

(3) Demographic Scenarios for the EU (Demografski scenariji za EU), 2019, https://ec.europa.eu/jrc/en/publication/eur-scientific-and-technical-research-reports/demographic-scenarios-eu.

(4) https://www.etui.org/Publications2/Working-Papers/Why-central-and-eastern-Europe-needs-a-pay-rise.

(5) Letno poročilo o mobilnosti delovne sile znotraj EU za leto 2018 (končno poročilo), 2018.

(6) UL C 218, 23.7.2011, str. 7, in UL C 161, 13.7.2007, str. 66.

(7) UL C 318, 29.10.2011, str. 1, in UL C 14, 15.1.2020, str. 60.

(8) UL C 190, 5.6.2019, str. 1.

(9) UL C 71, 24.2.2016, str. 46.

(10) https://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=E/CN.6/2017/3.

(11) Demographic Scenarios for the EU (Demografski scenariji za EU), 2019.

(12) UL C 62, 15.2.2019, str. 142.

(13) UL C 14, 15.1.2020, str. 52.

(14) UL C 129, 11.4.2018, str. 44, in UL C 110, 22.3.2019, str. 26.

(15) Govor Ursule von der Leyen.

(16) UL C 14, 15.1.2020, str. 60.

(17) UL C 62, 15.2.2019, str. 142.

(18) https://osha.europa.eu/sites/default/files/publications/documents/Work-related_MSDs_prevalence_costs_and_demographics_in_the_EU_report.pdf.

(19) UL C 14, 15.1.2020, str. 60.

(20) UL C 110, 22.3.2019, str. 1.

14.7.2020

Uradni list Evropske unije

C 232/8

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostno financiranje vseživljenjskega učenja ter razvoja znanj in spretnosti zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile

(raziskovalno mnenje na zaprosilo hrvaškega predsedstva)

(2020/C 232/02)

Poročevalka:	Tatjana BABRAUSKIENĖ
Soporočevalec:	Pavel TRANTINA

Zaprosilo hrvaškega predsedstva Sveta	dopis, 10. 9. 2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep predsedstva	24. 9. 2019
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	3.3. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	7. 5. 2020
Št. plenarnega zasedanja	551 – plenarno zasedanje na daljavo
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	254/1/6

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja, da je v poslanici komisarja Nicholasa Schmita poudarek (1) na izvajanju in posodabljanju programa znanj in spretnosti. Posebna pozornost je namenjena prepoznavanju in odpravljanju pomanjkanja znanj in spretnosti ter podpori preusposabljanju v okviru pravičnega prehoda. Poslanica vsebuje tudi zamisel o individualnih izobraževalnih računih kot enega od možnih načinov, kako omogočiti odraslim (zaposlenim in brezposelnim), da pridobijo pravice do usposabljanja in jih izkoristijo za kakovostno usposabljanje, ki jim je na voljo.

1.2

EESO podpira Sklepe Sveta o ključni vlogi politik vseživljenjskega učenja pri omogočanju družbam, da bi pri obravnavi tehnološkega in zelenega prehoda podpirale vključujočo in trajnostno rast (2), sprejete 8. novembra 2019, v katerih Svet poziva Komisijo, naj „izboljša učinkovitost ter prilagodi obseg in ciljne skupine sedanjih politik vseživljenjskega učenja, da bi se bolje odzvali na učne potrebe, ki izhajajo iz sprememb v družbi in svetu dela, vključno z nadaljnjim razvojem evropskega izobraževalnega prostora“ (3).

1.3

EESO pozdravlja dejstvo, da je med prednostnimi nalogami hrvaškega predsedstva Sveta EU (4) vlaganje v raziskave in razvoj, večjo dostopnost visokokakovostnega in vseživljenjskega učenja ter razvoj novih znanj in spretnosti, prilagojenih delovnim mestom prihodnosti.

1.4

EESO pozdravlja, da Evropska komisija v sporočilu Močna socialna Evropa za pravičen prehod (5) – v katerem navaja, da so znanja in spretnosti ključnega pomena za prihodnost – spodbuja države članice EU, naj zagotovijo vključujoče in visokokakovostno izobraževanje in usposabljanje že vse od mladih let ter podpirajo ljudi pri njihovem stalnem razvoju skozi celotno poklicno pot.

1.5

EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za izvajanje prvega in četrtega načela evropskega stebra socialnih pravic, da bi zagotovile kakovostno in vključujoče vseživljenjsko učenje kot pravico, ki bi jo na delovnih mestih in drugod uživali vsi državljani v Evropi, ter podprejo izvajanje teh načel s trajnostnim javnim financiranjem v dogovoru s socialnimi partnerji in civilno družbo.

1.6

EESO meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti dostopu najbolj ranljivih skupin v družbi do možnosti vseživljenjskega učenja. Vsem delavcem, ne glede na raven znanj in spretnosti ter kvalifikacij, velikost podjetij in organizacij, v katerih so zaposleni, in geografsko območje, bi bilo treba zagotoviti učinkovito podporo, pri tem pa poskrbeti za trajnostno financiranje s sredstvi javnih organov, podjetij in sindikatov, na primer prek individualnih izobraževalnih računov ali drugih shem in orodij v skladu z nacionalnimi praksami.

1.7

EESO predlaga, naj Evropska komisija pri oblikovanju ustreznih okvirjev politik in prihodnjega strateškega okvira za izobraževanje in usposabljanje 2030 določi ambicioznejše kazalnike in merila uspešnosti za vseživljenjsko učenje, zlasti glede udeležbe odraslih, tudi zaposlenih, v izobraževanju in usposabljanju. Komisija bi morala zagotoviti, da bi finančni instrumenti EU, kot so Erasmus+, Evropski socialni sklad, program InvestEU, naložbeni načrt za trajnostno Evropo, Sklad za pravični prehod in drugi ustrezni skladi EU, učinkovito in v sinergiji z drug drugim podpirali uresničevanje teh meril.

1.8

EESO poleg tega poziva institucije EU, naj se dogovorijo o enotnem vključujočem okviru ključnih kompetenc, ki bo presegal šolsko izobraževanje. Tako bi se odzvali na potrebo po izobraževanju odraslih in pridobivanju življenjskih spretnosti, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti zlasti učenju učenja in pridobivanju demokratičnih državljanskih veščin, ki bistveno pripomorejo k prevzemanju dejavne vloge odraslih v družbi. EESO poziva tudi k večjim naložbam v neformalna in priložnostna učna okolja, ki so še posebej pomembna za pridobivanje teh kompetenc.

1.9

EESO meni, da je treba v okviru evropskega semestra zagotoviti skladnost med pozivom Evropske komisije k trajnostnim naložbam v izobraževanje in usposabljanje ter pozivom k optimizacijskim ukrepom, ki včasih škodujejo tovrstnim naložbam. V vseh državah članicah je treba povečati javne naložbe v vseživljenjsko učenje, zlasti odraslih.

1.10

EESO znova poziva, naj se nameni večja pozornost socialnim naložbam, med drugim v izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje. Predlaga, da bi razpravljali o tem, ali bi zlato pravilo, tj. da se v fiskalnih pravilih ekonomske in monetarne unije iz izračuna neto javnofinančnega primanjkljaja izvzamejo v prihodnost usmerjene javne naložbe, lahko uporabljali tudi za socialne naložbe, ki se financirajo s sredstvi iz strukturnih skladov EU.

1.11

EESO poziva prihodnja predsedstva EU in Evropsko komisijo, naj na podlagi pobude, ki so jo dali ministri EU za finance in izobraževanje na skupni seji Sveta, še naprej krepijo sodelovanje med nosilci odločanja na najvišji ravni, ki naj razpravljajo o tem, kako zagotoviti trajnostno javno financiranje izobraževanja in usposabljanja, zlasti izobraževanja odraslih. Sodelovati je treba tudi z ministri za zaposlovanje in socialne zadeve. Tovrstno sodelovanje bi moralo potekati tudi na nacionalni ravni.

1.12

EESO poziva države članice, naj zaposlene in brezposelne, ki se soočajo s težavami pri dostopu do kakovostnega in vključujočega izobraževanja in usposabljanja odraslih, učinkovito podprejo s ciljno usmerjenim financiranjem oseb v stiski, kot so brezposelni, nestandardni delavci, nizko usposobljeni delavci, invalidi, starejši ter socialno in ekonomsko prikrajšane skupine, in pri tem upoštevajo razsežnost spola.

1.13

EESO predlaga, naj se v skladu s smernico za zaposlovanje št. 6: Povečanje ponudbe delovne sile in krepitev spretnosti (6) – na podlagi katere bi si morale države članice prizadevati, da se pravice do usposabljanja prenašajo med poklicnimi prehodi – opredelijo ukrepi, kot sta določitev kazalnikov, ki se nanašajo na javne in zasebne naložbe v poklicno in strokovno izobraževanje in usposabljanje, ter dostop delavcev do plačanega dopusta za namene usposabljanja. To bi moralo omogočiti vsem, da bi bolje predvideli potrebe na trgu dela in se jim bolje prilagodili.

1.14

EESO meni, da bi morale države članice podpirati javni sektor, pa tudi nepridobitne ponudnike izobraževanja in organizacije civilne družbe, da bi lahko financirali ponudbo kakovostnega, vključujočega in dostopnejšega vseživljenjskega učenja. Visokokakovostno ponudbo izobraževanja in usposabljanja bi bilo treba zagotoviti z mehanizmi za zagotavljanje visoke kakovosti, ki bi jih na primer podpiral evropski referenčni okvir za zagotavljanje kakovosti in drugi instrumenti.

1.15

EESO meni, da so za učinkovite naložbe v strokovno izpopolnjevanje in preusposabljanje delavcev v podjetjih potrebni dodatni podatki o naložbah podjetij in finančni podpori vlad. Ustrezno bi bilo treba analizirati lastne prispevke delavcev, sindikatov in drugih deležnikov ter jih vključiti v politične razprave. Pri tem bi bilo treba nameniti posebno pozornost naložbam v različna znanja in spretnosti.

1.16

EESO meni, da pri demokratičnem upravljanju razvoja in izvajanja politike vseživljenjskega učenja, vključno z učinkovitim socialnim dialogom in posvetovanjem z organizirano civilno družbo, naložbe učinkoviteje prispevajo k doseganju ciljev politike.

1.17

EESO spodbuja države članice, naj kar najbolje izkoristijo možnosti, ki jih ponujajo razpoložljivi skladi EU, in jih podprejo tudi z nacionalnimi sredstvi. Prihodnji večletni finančni okvir nikakor ne bi smel omejevati proračunskih možnosti za vseživljenjsko učenje na ravni držav članic in EU. Sami programi bi morali biti bolj vključujoči, enostavni in obvladljivi za manjše upravičence in manjše projekte.

1.18

EESO poudarja, da je treba redno pregledovati učinkovitost ukrepov finančne in nefinančne podpore pri doseganju posebnih skupin odraslih ter učinkovitost uporabe sredstev. Vzpostaviti je treba ureditev skrbnega spremljanja in ocenjevanja. Rezultate ocenjevanja bi bilo treba upoštevati pri oblikovanju politike vseživljenjskega učenja.

1.19

EESO meni, da so potrebni finančni mehanizmi, s katerimi se bodo mobilizirala nacionalna sredstva in ki bodo vključevali ustrezno delitev stroškov med javnimi organi in zasebnimi subjekti, pa tudi posamezniki in drugimi ustreznimi deležniki (npr. socialnimi partnerji, ponudniki usposabljanja in nevladnimi organizacijami).

1.20

EESO poziva, naj se v politike izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja vključi večplastnejše razumevanje učnih okolij ter pri tem upošteva splošno načelo podpiranja individualnega in edinstvenega potenciala učečih. To pomeni, da je treba – tudi s trajnimi naložbami – priznati pomen učnih okolij, ki presegajo formalno izobraževanje, kot dinamičnih središč za razvoj kompetenc. Njihovo strokovno znanje in izkušnje, kako z bolj vključujočimi in inovativnimi pristopi zadovoljiti potrebe učečih, se lahko uporabijo tudi v formalnem izobraževanju.

1.21

Da bi bilo vseživljenjsko učenje uspešno, EESO poziva vse nosilce odločanja na ravni EU in nacionalni ravni, naj v skladu svojimi pristojnostmi obravnavajo naslednje izzive, povezane z vseživljenjskim učenjem, in finančno podprejo njihove rešitve:

1.21.1

oblikovanje in izvajanje dolgoročnih strategij za spodbujanje sodelovanja med ponudniki formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja, ki v središče postavljajo učečega;

1.21.2

aktivno sodelovanje učečih pri oblikovanju njihove učne poti, tako, da se prilagodi njihovim potrebam;

1.21.3

podpiranje učečih vseh starosti iz različnih okolij pri dostopu do različnih oblik učenja v skladu z njihovimi osebnimi potrebami in sposobnostmi, njihovemu kombiniranju in prehajanju med njimi;

1.21.4

nujno prednostno obravnavanje potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja (kot je določeno v Priporočilu Sveta o potrjevanju (7));

1.21.5

zagotavljanje večjih možnosti vseživljenjskega učenja na lokalni ravni z uporabo obstoječe skupnostne in izobraževalne infrastrukture.

2. Splošno ozadje

2.1

V skladu z opredelitvijo Sveta (8)„vseživljenjsko učenje zajema učenje od vzgoje in izobraževanja v zgodnjem otroštvu do izobraževanja po upokojitvi, vključno s celotnim spektrom formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja, z namenom izboljšanja znanja, spretnosti in kompetenc z osebnega, državljanskega, socialnega in/ali zaposlitvenega vidika. Vseživljenjsko učenje, v katerem je vsak posameznik učeči se subjekt, vsem osebam omogoča, da pridobijo ustrezno znanje za to, da v družbi znanja in na trgu dela sodelujejo kot aktivni državljani in državljanke, s čimer se evropskim državljankam in državljanom olajša prosta mobilnost.“V tem mnenju je poudarek na trajnostnem financiranju vseživljenjskega učenja ter razvoja znanj in spretnosti zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile.

2.2

Učenje poteka povsod in neprestano, aktivno in pasivno, v formalnih, priložnostnih in neformalnih oblikah. Zato je treba v politike izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja vključiti večplastnejše razumevanje učnih okolij ter pri tem upoštevati splošno načelo podpiranja individualnega in edinstvenega potenciala učečih. S trajnostnim javnim financiranjem je treba podpreti vsestransko in vseživljenjsko učenje. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti starejšim generacijam in jim zagotoviti sredstva, ki so prilagojena njihovemu načinu učenja. EESO zato ponavlja (9), da je treba sredstva na ravni EU in nacionalni ravni med drugim vlagati v vključujoče in visokokakovostno izobraževanje in usposabljanje, ki mora biti dosegljivo in dostopno vsem ter usmerjeno v sedanje in prihodnje potrebe na trgu dela. Izobraževanje odraslih lahko štejemo za tako koristno kot osnovno izobraževanje in usposabljanje ter celo visokošolsko izobraževanje (10).

2.3

Vpliv globalnih trendov, kot so gospodarske, tehnološke, okoljske, družbene in industrijske spremembe, ki jih prinaša digitalna revolucija, je ogromen. Čutiti ga je na področjih gospodarstva, inovacij, znanosti in izobraževanja, pa tudi zdravja, trajnosti in upravljanja. Svet dela in profili znanj in spretnosti v številnih poklicih se zato hitro spreminjajo. Zaradi hitrih sprememb se morajo vsi državljani vse življenje stalno usposabljati, preusposabljati in strokovno izpopolnjevati. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti učinkoviti podpori delavcem in brezposelnim ter zagotoviti trajnostno financiranje s sredstvi javnih organov in podjetij prek individualnih izobraževalnih računov in drugih instrumentov.

2.4

Hkrati je zaradi razdiralne narave teh sprememb še težje napovedati prihodnje potrebe po znanjih in spretnostih. Njihova ponudba, vendar je potreben čas za prilagajanje novim potrebam po njih. Čeprav delodajalci poudarjajo, kako pomembni so znanje s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, digitalne veščine in znanja ter poklicno in strokovno izobraževanje, vse pomembnejše postajajo tudi mehke in prečne veščine (11), ki ljudem omogočajo, da se prilagajajo na delovna okolja in različne življenjske razmere (12). Te veščine običajno razvijajo v organizacijah, ki ponujajo neformalno izobraževanje (mladinske organizacije itd.), zato je bistveno, da se tem ponudnikom zagotovi trajnostna finančna podpora.

2.5

Poleg tega je treba vlagati v strateški razvoj novih programov usposabljanja. To so poglavitni instrumenti politike za odzivanje na potrebe po znanjih in spretnostih in odpravljanje vrzeli v njih. Potrebno bo nekaj časa, da bodo naložbe vanje prinesle rezultate, zlasti v programe za višje ravni in daljše obdobje. Za pravočasno prilagajanje sistema izobraževanja in usposabljanja je bistveno sistematično predvidevanje potreb po znanjih in spretnostih. Tako bi se lahko nanje strateško odzvali in odpravili neskladje v znanju in spretnostih (13).

2.6

Razmere, ki jih je povzročila sedanja pandemija COVID-19 po vsem svetu, so pokazale, da se lahko učenje po potrebi hitro prilagodi spremenjenim okoliščinam. Učenci razvijejo različne nove pristope, na primer neodvisno ali projektno učenje, postanejo bolj vedoželjni in izpopolnijo svoje spretnosti na področju informacijske tehnologije za učenje na daljavo. Brezplačno se uporabljajo različne digitalne platforme. S temeljnimi prečnimi znanji in spretnostmi se učenci in učitelji lažje prilagodijo tem spremembam. Ko se bomo vrnili v „normalno“ življenje, bi morala družba svoje izkušnje izkoristiti in še naprej razvijati tovrstne pristope ter znanja in spretnosti. Za to bi bilo treba zagotoviti zadostne naložbe, da bi bili vključeni in imeli koristi od tega vsi učenci, ne glede na njihov socialni položaj.

3. Politično ozadje

3.1

V sporočilu Komisije Močna socialna Evropa za pravičen prehod (14) je poudarjeno, da so znanja in spretnosti ključnega pomena za prihodnost. Ljudem omogočajo, da izkoristijo prednosti, ki jih prinašajo hitro spreminjajoča se delovna mesta. Polovica sedanje delovne sile bo morala v naslednjih petih letih nadgraditi svoja znanja in spretnosti, digitalni in zeleni prehod pa bo zahteval nove nabore znanj in spretnosti. Poklicno izobraževanje in usposabljanje ter vajeništvo lahko izboljšata zaposljivost mladih in odraslih ter izpolnjujeta spreminjajoče se potrebe podjetij.

3.2

EESO želi spomniti, da je bila pravica do izobraževanja zapisana v ustavi Unesca (1945) v poglavju Izobraževanje za vse in da je v okviru ciljev trajnostnega razvoja OZN vseživljenjsko učenje deležno vse večje pozornosti, v cilju trajnostnega razvoja št. 4 o izobraževanju pa je še posebej poudarjeno. Namen tega cilja ni zgolj izboljšati znanja in spretnosti ter okrepiti gospodarstvo, temveč tudi spodbujati kulturno raznolikost in mir. Cilji trajnostnega razvoja, v okviru katerih je opredeljena vloga vseživljenjskega učenja, pa ne zajemajo meril za financiranje (15).

3.3

EESO poudarja, da je treba izvajati prvo in četrto načelo evropskega stebra socialnih pravic, v skladu s katerima mora biti kakovostno in vključujoče izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje pravica vsakogar v Evropi, in njuno izvajanje podpirati s trajnostnim javnim financiranjem v dogovoru s socialnimi partnerji in organizirano civilno družbo. Ta pravica mora postati resničnost, da bodo imeli vsi odrasli enak dostop do kakovostnega in vključujočega izobraževanje ter usposabljanja, tako na delovnih mestih kot drugod. Učinkovito podporo bi bilo treba zagotoviti vsem delavcem ne glede na raven znanj in spretnosti, velikost podjetja, v katerem so zaposleni, in geografsko območje, v katerem delajo.

3.4

EESO poudarja, da je treba pravice in načela evropskega stebra socialnih pravic, vključno s pravico do kakovostnega in vključujočega izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja na nacionalni ravni, uresničevati z ustreznimi javnimi naložbami (16). Toda za proračunska sredstva v nekaterih primerih še vedno veljajo stroge proračunske omejitve na notranjem trgu in fiskalna pravila, ki jih določa Pakt za stabilnost in rast, vladam pa je še vedno izziv najti potrebna javna sredstva za dosego ponovnega socialnega ravnovesja. Neskladje med zavezujočimi proračunskimi pravili ter sklopom pravic in načel, za izvajanje katerih ni sredstev, ostaja nerešeno.

3.5

V poročilu Globalne komisije MOD za prihodnost dela Work for a Brighter Future (Delo za svetlejšo prihodnost) (17) je poudarjeno, da je vzpostavitev učinkovitih možnosti vseživljenjskega učenja za vse skupna odgovornost, ki zahteva dejavno sodelovanje in podporo vlad, delodajalcev in delavcev ter izobraževalnih ustanov. Vlade morajo v sodelovanju s socialnimi partnerji razširiti in preoblikovati politike za razvoj znanj in spretnosti, zavode za zaposlovanje in sisteme usposabljanja, da bi delavcem zagotovili čas in finančno podporo, ki ju potrebujejo za učenje. V poročilu je predlagano, da se uvede pravica do učenja na podlagi preoblikovanega sistema „zaposlitvenega zavarovanja“ ali „socialnega sklada“ in uvedejo „individualni izobraževalni računi“, ki bodo delavcem omogočili, da bodo za usposabljanje vzeli plačani dopust.

3.6

EESO pozdravlja pomembno pobudo finskega predsedstva Sveta, ki je organiziralo prvo skupno sejo ministrov EU za izobraževanje in finance, na kateri so razpravljali o pomenu javnega financiranja izobraževanja in usposabljanja. Odbor poziva prihodnja predsedstva EU in Evropsko komisijo, naj nadaljujejo po tej poti, da bi okrepili sodelovanje med nosilci odločanja na najvišji ravni. Sodelovati je treba tudi z ministri za zaposlovanje in socialne zadeve. Želi, da bi tovrstno sodelovanje potekalo tudi na nacionalni ravni.

3.7

EESO odobrava, da je v poslanici komisarja Nicholasa Schmita (18) poudarek na izvajanju in posodabljanju programa znanj in spretnosti, prepoznavanju in odpravljanju pomanjkanja znanj in spretnosti ter podpori preusposabljanju v okviru pravičnega prehoda. Zamisel o individualnih izobraževalnih računih je eden od možnih načinov, kako omogočiti delovno sposobnim osebam, da pridobijo pravice do usposabljanja in jih izkoristijo za zajamčeno kakovostno usposabljanje. EESO poziva države članice, naj zagotovijo tristransko sodelovanje in deljeno odgovornost pri dodeljevanju razpoložljivih javnih sredstev zaposlenim in delavcem.

3.8

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da Svet v sklepih o ključni vlogi politik vseživljenjskega učenja pri omogočanju družbam, da bi pri obravnavi tehnološkega in zelenega prehoda podpirale vključujočo in trajnostno rast (19), sprejetih 8. novembra 2019, poziva Komisijo, naj „izboljša učinkovitost ter prilagodi obseg in ciljne skupine sedanjih politik vseživljenjskega učenja, da bi se bolje odzvali na učne potrebe, ki izhajajo iz sprememb v družbi in svetu dela, vključno z nadaljnjim razvojem evropskega izobraževalnega prostora (20), z upoštevanjem vseživljenjskega učenja v prihodnjem strateškem okviru za sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju ter z izkoriščanjem priložnosti, ki jih ponujajo Erasmus+, Evropski socialni sklad in drugi ustrezni instrumenti Unije“.

4. Stanje

4.1

Čeprav ni podatkov o skupnih naložbah v vseživljenjsko učenje, pa dokazi (21) kažejo, da je le okrog 0,1 do 0,2 % BDP namenjenega javnofinančnim odhodkom za izobraževanje odraslih. Skupni odhodki za izobraževanje odraslih, vključno z drugimi finančnimi viri, kot so financiranje prek delodajalcev, učnina itd., se gibljejo med 1,1 in manj kot 0,6 % BDP. Hkrati zadnje ocene Cedefop kažejo, da je v EU-28+ 128 milijonov odraslih, ki bi se lahko izpopolnjevali in preusposabljali, kar znaša 46 % njenega odraslega prebivalstva (22). V izobraževanje odraslih je vključenih zgolj 11,1 % odraslih, čeprav si je Evropska unija zastavila cilj, da do leta 2020 doseže 15 %, kar pa ji ni uspelo.

4.2

V sklepih Evropskega sveta z zasedanja v Lizboni (23) so določeni jasni cilji za vse vključene strani, da se povečajo letne naložbe v človeške vire na prebivalca, v smernicah za zaposlovanje (13, 14 in 16) (24) pa so države članice pozvane, naj določijo ustrezne konkretne cilje. EESO pozdravlja dejstvo, da Evropska komisija v poročilih po državah za leto 2019 (25) v okviru evropskega semestra poziva k večjim naložbam v izobraževanje in usposabljanje v 16 državah (26) ter v znanja in spretnosti v 24 državah (27), s čimer bi uravnovesili krčenje proračuna in nezadostno financiranje izobraževalnih sistemov v zadnjih desetih letih, kar je dokazano škodljivo vplivalo na kakovost izobraževanja, položaj pedagoških delavcev in izobraževalno infrastrukturo (28).

4.3

EESO ugotavlja očitno neskladje med pozivom Evropske komisije k trajnostnim naložbam na področjih, ki spodbujajo rast, kamor sodijo vsi sektorji izobraževanja, in pozivom k optimizacijskim ukrepom, ki tem področjem škodujejo. Komisija v sporočilu o glavnih ugotovitvah iz poročil po državah (29) v okviru evropskega semestra v letu 2019 opisuje, da je gospodarski scenarij ugoden in da se stanje javnih financ v vseh državah članicah izboljšuje. Kljub temu opozarja na svetovno negotovost in poziva države članice, naj še naprej povečujejo produktivnost, izboljšujejo odpornost svojih gospodarstev in zagotavljajo, da bo gospodarska rast koristila vsem državljanom.

5. Splošne ugotovitve

5.1

Države članice morajo omogočiti usposabljanje vsem – brezposelnim in zaposlenim, ženskam in moškim. Zato bi bilo treba v smernici za zaposlovanje št. 6: Povečanje ponudbe delovne sile in krepitev spretnosti (30) opredeliti in zahtevati ukrepe, kot sta določitev kazalnikov, ki se nanašajo na javne in zasebne naložbe v poklicno in strokovno izobraževanje in usposabljanje, ter vzpostavitev shem, ki delavcem omogočajo, da za usposabljanje vzamejo plačani dopust. EESO je v zvezi s tem že poudaril, da je treba med usposabljanjem zagotoviti dostojne življenjske pogoje. Predvideti in preučiti bi bilo treba ukrepe na ravni EU, da bi instrumenti dobre prakse, ki jih uporabljajo v nekaterih državah članicah EU, kot so nepovratna sredstva, posojila, kolektivne pogodbe o plačanem študijskem dopustu ali drugi ukrepi, postali običajna praksa v drugih državah članicah (31).

5.2

Pri upravljanju sistema izobraževanja in usposabljanja, vključno s predvidevanjem in zagotavljanjem znanj in spretnosti, imajo vodilno vlogo tudi socialni partnerji in organizacije civilne družbe. Skupna odgovornost socialnih partnerjev na ravni podjetij je bistvenega pomena za naložbe v prihodnost usmerjeno izobraževanje in usposabljanje zaposlenih ter za kritje stroškov preusposabljanja presežnih delavcev. Med njimi so najbolj ranljivi starejši.

5.3

Čeprav so se razprave o predlogu EU o individualnih izobraževalnih računih komaj začele, bi bilo treba v primeru njegovega sprejetja podrobneje obravnavati vrsto vprašanj, na primer, ali je usposabljanje delavcev opredeljeno z zakonom in/ali kolektivno pogodbo, ki ju je treba spoštovati, da lahko delodajalci in delavci v skladu z njima določijo vsebino, kraj, čas in trajanje usposabljanja. Gre torej za nacionalno pristojnost, zato je treba priporočila državam članicam o tem, kako bi bilo treba financirati individualne izobraževalne račune in kdo bi moral prejemati finančno podporo (podjetja, izobraževalne ustanove, javni zavodi za zaposlovanje ali delavci) oblikovati na podlagi socialnega dialoga ter ob upoštevanju kolektivnih pogodb in nacionalne zakonodaje. V razpravah o teh vprašanjih je treba upoštevati tudi različne nacionalne sisteme in pristope ter pomembno vlogo socialnih partnerjev.

5.4

EESO znova poziva, naj se nameni večja pozornost socialnim naložbam, med drugim v izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje. EESO je že pozval k razmisleku o uporabi zlatega pravila, tj. da se v fiskalnih pravilih ekonomske in monetarne unije iz izračuna neto javnofinančnega primanjkljaja izvzamejo v prihodnost usmerjene javne naložbe (32). Priporoča razpravo o možnosti uporabe zlatega pravila tudi za socialne naložbe, ki se financirajo s sredstvi iz strukturnih skladov EU (33).

5.5

Kombinacija prožnega, prilagojenega učenja in posamezniku prilagojene podpore, ki se začne z vseživljenjsko karierno orientacijo, prav tako prispeva k zaposlitvi neaktivnih in dolgotrajno brezposelnih, kar ustvarja družbene in gospodarske koristi ter dolgoročne prihranke pri socialnem varstvu. Z optimalno kombinacijo sestavnih delov ali značilnosti tega pristopa se lahko ustvarijo pogoji za utrjevanje, razvoj in izvajanje priporočila Sveta o poteh strokovnega izpopolnjevanja (34) na trajnosten način, kljub temu da se ciljne skupine, potrebe po znanjih in spretnostih ter vlade skozi čas spreminjajo. Določbe o usposabljanju morajo biti oblikovane tako, da spodbujajo in podpirajo mobilnost med sektorji in znotraj njih. Zagotavljanje teh prehodov povečuje zaposljivost delavcev in zmožnost delodajalcev, da pritegnejo nove delavce.

5.6

EESO meni, da bi morale države članice podpirati javni sektor, pa tudi nepridobitne ponudnike izobraževanja in organizacije civilne družbe, da bi lahko financirali visokokakovostno ponudbo vseživljenjskega učenja, ki bi moralo biti dostopnejše. Tovrstno ponudbo bi bilo treba zagotoviti z učinkovitim sistemom zagotavljanja kakovosti.

5.7

Povečanje naložb v izobraževanje odraslih in usposabljanje zaposlenih je v veliki meri povezano z ustreznim prispevkom raziskav k oblikovanju, reformam in izvajanju politik in sistemov vseživljenjskega učenja. Da bi zagotovili učinkovite naložbe v strokovno izpopolnjevanje in preusposabljanje delavcev v podjetjih, so potrebni dodatni podatki o naložbah podjetij in finančni podpori vlad. Ustrezno bi bilo treba analizirati lastne prispevke delavcev, sindikatov in drugih deležnikov ter jih vključiti v politične razprave, kjer bi bil poudarek na naložbah v usposabljanje za pridobivanje različnih znanj in spretnosti (poklicnih znanj in spretnosti, znanj in spretnosti, povezanih s podjetjem, ključnih kompetenc, osnovnih znanj in spretnosti itd.), ki bi se ga udeleževali delavci, tako ženske kot moški, z različnimi ravnmi znanj in spretnosti, na naložbah v usposabljanje znotraj in zunaj podjetij, v storitve drugih ponudnikov itd.

5.8

Izobraževanje odraslih je zaradi svojega širokega obsega in velikega števila različnih ponudnikov premalo usklajeno na ravni držav članic in evropski ravni. S celostnim pristopom, ki združuje več političnih področij in deležnikov, pri katerem je poseben poudarek na demokratičnem upravljanju razvoja in izvajanja politike vseživljenjskega učenja, vključno z učinkovitim socialnim dialogom s socialnimi partnerji in posvetovanjem s civilno družbo, se lahko izboljša učinkovitost naložb, s tem pa povečajo možnosti, da bi dosegli različne potencialne ciljne skupine in zadovoljili potrebe ranljivih posameznikov.

5.9

5.9.1

oblikovanje in izvajanje dolgoročnih strategij za spodbujanje sodelovanja med ponudniki formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja, s čimer bi podprli potrebe učečih po učenju in usposabljanju; da bi bile te strategije trajnostne, bi jih morala skupaj razvijati predstavniška združenja na regionalni, nacionalni in evropski ravni, in sicer tako, da bi vključevale tudi podporo zanje;

5.9.2

aktivno sodelovanje učečih pri oblikovanju njihove učne poti, da bi bila prilagojena njihovim potrebam; tako bi bili dejavni soustvarjalci in ne le pasivni potrošniki znanja in inovacij;

5.9.3

podpiranje učečih vseh starosti in iz različnih okolij pri dostopu do različnih oblik učenja v skladu z njihovimi osebnimi potrebami in sposobnostmi, njihovemu kombiniranju in prehajanju med njimi s prožnejšimi sistemi izobraževanja in usposabljanja ter ponudbo visokokakovostne vseživljenjske orientacije;

5.9.4

nujno prednostno obravnavanje potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja (kot je določeno v Priporočilu Sveta o potrjevanju (35)), saj to lahko prispeva k večji prepoznavnosti vseh znanj, spretnosti in kompetenc, ki lahko pomembno pripomorejo k udeležbi v družbi in na trgu dela, zlasti ranljivih skupin (36);

5.9.5

zagotavljanje večjih možnosti vseživljenjskega učenja na lokalni ravni z uporabo obstoječe izobraževalne infrastrukture skupnosti za oblikovanje večnamenskih učnih okolij, ki so na voljo vsem; različne oblike tovrstnih „skupnostnih centrov vseživljenjskega učenja“ že obstajajo v državah članicah, a bi jih bilo treba sistematično vključevati v oblikovanje politik.

6. Posebne ugotovitve o evropskih in nacionalnih virih financiranja in politikah za zagotavljanje trajnostnega financiranja (37)

6.1 Viri financiranja EU

6.1.1

Evropska komisija je v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 napovedala več načinov za izboljšanje naložbenega načrta EU, in sicer z uvedbo sklopa politike za socialne naložbe in spretnosti v okviru programa InvestEU. To dokazuje zavezanost financiranju socialnih naložb in ustvarjanju ustreznih instrumentov, ki bodo to omogočili.

6.1.2

Komisija in države članice bi morale izkoristiti možnosti, ki jih zagotavljajo skladi EU (kot so Evropski socialni sklad, Erasmus+, EFSI in drugi ustrezni instrumenti EU), in kar najbolje uporabiti razpoložljiva finančna sredstva EU. Prihodnji večletni finančni okvir nikakor ne bi smel omejevati proračunskih možnosti za vseživljenjsko učenje na ravni držav članic in EU (38). Sredstva EU imajo pomembno vlogo pri razvoju znanj in spretnosti ter vseživljenjskega učenja. Preveliko zanašanje nanje pri financiranju trajnosti pa je vprašljivo, saj se dodeljujejo projektom in so časovno omejena.

6.1.3

Pri zagotavljanju trajnostnih nacionalnih naložb v vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih ima evropski semester bistveno vlogo, saj osvetljuje, v kaj morajo biti sredstva usmerjena. Za učinkovito izvajanje nacionalnih in regionalnih politik vseživljenjskega učenja je treba zagotoviti ustrezno raven financiranja. Večja trajnost in neprekinjenost financiranja sta bistvenega pomena, da se zagotovijo trajno izobraževanje in usposabljanje odraslih ter zmožnost ponudnikov vseživljenjskega učenja, da so na tem področju inovativni in skrbijo za njegov razvoj.

6.2 Politike, ki podpirajo ustrezno porazdelitev sredstev

6.2.1

Razviti je treba kulturo ocenjevanja. K temu lahko prispevajo različni dejavniki, kot so politična zavezanost oblikovanju politik, ki temelji na dokazih (in prevzemanju odgovornosti), pravne zahteve za ocenjevanje, zahteve glede ocenjevanja evropskega financiranja ter usposabljanje in izobraževanje ocenjevalcev, da se zagotovi ocenjevanje v celotnem ciklu priprave politik.

6.2.2

Redno je treba pregledovati učinkovitost ukrepov finančne in nefinančne podpore pri doseganju ciljnih skupin odraslih ter učinkovitost uporabe sredstev. Vzpostaviti je treba ureditev skrbnega spremljanja in ocenjevanja. Rezultate ocenjevanja bi bilo treba upoštevati pri oblikovanju politike vseživljenjskega učenja. Ocenjevanje lahko na podlagi trdnih dokazov pokaže, da je treba spremeniti (ali prekiniti) obstoječe ukrepe in/ali uvesti nove. Razkrije lahko tudi učinkovite prakse, ki bi jih bilo mogoče razširiti z nadaljnjim ali trajnejšim financiranjem. Pri spremljanju in ocenjevanju sistemov bi morali sodelovati socialni partnerji.

6.2.3

Potrebni so finančni mehanizmi za mobiliziranje nacionalnih sredstev, ki bodo vključevali ustrezno delitev stroškov med javnimi organi, delodajalci, posamezniki in drugimi ustreznimi deležniki (npr. socialnimi partnerji, ponudniki usposabljanja in nevladnimi organizacijami). Kot je navedeno v podatkovni bazi Cedefop o financiranju izobraževanja odraslih (39), obstajajo različni mehanizmi financiranja, namenjeni posameznikom in podjetjem ali delodajalcem, za povečanje udeležbe v izobraževanju in usposabljanju ter zasebnih naložb vanju. Te možnosti morajo ustrezno usklajevati javni organi. Pri sektorskih skladih za usposabljanje pa imajo usklajevalno vlogo predvsem socialni partnerji. Finančni instrumenti za posameznike vključujejo na primer individualne izobraževalne račune ali bone, (ugodna) posojila in plačani dopust za usposabljanje. Podjetja bi lahko prejemala finančno podporo v obliki sredstev za usposabljanje (na podlagi dajatev za podjetja), davčnih spodbud ali nepovratnih sredstev (ki se financirajo iz splošne obdavčitve). Tovrstni instrumenti delitve stroškov so tudi način, kako zagotoviti skupno odgovornost pri pripravi in izvajanju politik vseživljenjskega učenja ter vlaganju v znanja in spretnosti.

6.2.4

Socialni dialog in kolektivne pogodbe, zlasti na sektorski ravni, imajo pomembno vlogo pri upravljanju sistemov usposabljanja in ustvarjanju možnosti za usposabljanje ter pri izboljšanju ustreznosti in izvajanja usposabljanja zaposlenih. To vključuje tudi sodelovanje socialnih partnerjev pri olajševanju prehoda in poklicnih poti med sektorji. V več državah članicah so bili ustanovljeni skladi za usposabljanje, ki imajo lahko pomembno vlogo (40).

6.2.5

Instrumenti financiranja so lahko učinkovitejši, če se kombinirajo z ustreznimi ukrepi nefinančne podpore. Instrumente je treba skrbno oblikovati, da bodo učinkovito usmerjeni na konkretne/prednostne ranljive skupine (kot so nizko usposobljeni delavci, starejši brezposelni ter zaposleni v malih in srednjih podjetjih). Pri oblikovanju instrumenta financiranja je treba tudi preučiti, kako dopolnjuje druge obstoječe instrumente in kakšna je njegova sinergija z njimi.

6.2.5.1

Nefinančni ukrepi za posameznike vključujejo tudi ukrepe, ki so na splošno zajeti v storitvah karierne ali vseživljenjske orientacije ter pri možnostih potrjevanja. Pri teh storitvah bi bilo treba učeče obveščati tudi o finančni podpori za izobraževanje odraslih, ki jim je na voljo, in kako jo dobiti.

6.2.5.2

Podjetjem se lahko nefinančna podpora ponudi v obliki obveščanja in svetovanja o možnostih financiranja, administrativne pomoči pri oddaji vlog za finančna sredstva, ugotavljanja potreb po usposabljanju in pripravljanja načrtov usposabljanja v okviru storitev svetovanja ter spodbujanja partnerstev ali podjetniških mrež (med malimi in srednjimi podjetji ali skupaj z njimi) zaradi združevanja sredstev in premoščanja nezadostnih zmogljivosti za usposabljanje.

6.2.6

Čim bolj bi bilo treba zmanjšati upravno breme za prosilce in prejemnike finančnih sredstev ter subjekte, ki upravljajo sredstva. Hkrati bi bilo treba ustvariti primeren instrument financiranja, ki bi bil ustrezno ciljno usmerjen in bi omogočal učinkovito spremljanje, s čimer bi preprečili učinke mrtve izgube in/ali zamenjave.

V Bruslju, 7. maja 2020

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/mission-letter-nicolas-schmit_en.pdf

(2) UL C 389, 18.11 2019, str. 12.

(3) Evropski izobraževalni prostor.

(4) https://eu2020.hr/

(5) COM(2020) 14 final.

(6) UL C 332, 8.10.2015, str. 68.

(7) Priporočilo Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (UL C 398, 22.12.2012, str. 1) in UL C 13, 15.1.2016, str. 49.

(8) Sklepi Sveta o ključni vlogi politik vseživljenjskega učenja pri omogočanju družbam, da bi pri obravnavi tehnološkega in zelenega prehoda podpirale vključujočo in trajnostno rast.

(9) UL C 62, 15.2.2019, str. 165.

(10) Poročilo o evropskem programu za izobraževanje odraslih.

(11) Svetovni gospodarski forum je na primer leta 2015 objavil poročilo, ki se je osredotočalo na pereče vprašanje vrzeli v znanjih in spretnostih v 21. stoletju ter na načine, kako jo s tehnologijo premostiti. V poročilu je poudarjeno, da so poleg osnovne pismenosti, ki se običajno omenja, potrebne še druge kompetence (kot so kritično mišljenje in sodelovanje) in značajske lastnosti (kot so radovednost, iznajdljivost in vodstvene sposobnosti).

(12) Mnenji UL C 14, 15.1.2020, str. 46, in UL C 237, 6.7.2018, str. 8.

(13) Poročilo Svetovnega gospodarskega foruma New Vision for Education: Unlocking the Potential of Technology (Nova vizija na področju izobraževanja: sprostitev potenciala tehnologije).

(14) COM(2020) 14 final.

(15) Informativni dokument Evropskega združenja za izobraževanje odraslih (EAEA) o izobraževanju odraslih in trajnosti.

(16) UL C 262, 25.7.2018, str. 1.

(17) Poročilo Globalne komisije za prihodnost dela o delu za svetlejšo prihodnost.

(18) https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/mission-letter-nicolas-schmit_en.pdf

(19) UL C 389, 18.11.2019, str. 12.

(20) Evropski izobraževalni prostor.

(21) Poročilo Evropske komisije Developing the adult learning sector (Razvoj sektorja izobraževanja odraslih).

(22) Cedefop.

(23) Zasedanje Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000, sklepi predsedstva.

(24) Smernice za zaposlovanje.

(25) Poročila po državah.

(26) Za BG, HR, CZ, EE, FI, DE, GR, IE, IT, LV, LU, PL, RO, SK, ES in UK.

(27) Za AT, BE, BG, HR, CY, CZ, EE, FI, FR, DE, GR, HU, IT, LV, LU, MT, NL, PL, RO, SK, SI, ES, SE in UK.

(28) Za BG, EE, GR, IT, PT, RO in SE.

(29) COM(2019) 500 final.

(30) UL C 332, 8.10.2015, str. 68.

(31) UL C 237, 6.7.2018, str. 57, UL C 237, 6.7.2018, str. 8, in UL C 14, 15.1.2020, str. 60.

(32) UL C 177, 18.5.2016, str. 35; UL C 268, 14.8.2015, str. 27.

(33) UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(34) Priporočilo Sveta z dne 19. decembra 2016 z naslovom Poti izpopolnjevanja: nove priložnosti za odrasle (UL C 484, 24.12.2016, str. 1).

(35) Priporočilo Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (UL C 398, 22.12.2012, str. 1).

(36) UL C 13, 15.1.2016, str. 49.

(37) Glej tudi Cedefop analytical framework for developing upskilling pathways for adults (Analitični okvir Cedefop za razvoj poti izpopolnjevanja za odrasle).

(38) EESO je v mnenju (UL C 62, 15.2.2019, str. 194) pozval k potrojitvi proračuna za program Erasmus+.

(39) Podatkovna baza Cedefop.

(40) Poročilo evropskih socialnih partnerjev Promoting social partnership in employee training (Spodbujanje socialnega partnerstva in usposabljanja zaposlenih).

14.7.2020

Uradni list Evropske unije

C 232/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic

(COM(2020) 70 final)

(2020/C 232/03)

Splošna poročevalka:

Ellen NYGREN

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 6. 3. 2020
Pravna podlaga	člen 148(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	7. 5. 2020
Št. plenarnega zasedanja	551 – plenarno zasedanje na daljavo
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	251/3/7

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja predlog revidiranih smernic za zaposlovanje, ki naj bi dolgoročno vodile politike zaposlovanja držav članic EU in so pomembne tudi v času krize. Politike zaposlovanja so ključne za ekonomski in socialni razvoj Evropske unije kot celote ter držav članic. Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic je skupen način za dosego navzgor usmerjene konvergence; s tega vidika je revizija smernic za zaposlovanje primerna. EU in njene države članice morajo nadaljevati prizadevanja za odpravo neskladij. Navzgor usmerjena konvergenca je horizontalno načelo, ki ga je treba upoštevati in vključiti v vse politike EU.

1.2

Predlog revidiranih smernic za zaposlovanje je bil objavljen pred obsežnim izbruhom bolezni COVID-19. Od takrat se je bolezen razširila v pandemijo, zaradi njenih posledic pa so potrebni nujni ukrepi tudi na področju politik trga dela. Za omejitev širjenja bolezni so bili v vseh državah članicah EU in tudi drugod sprejeti ukrepi, kakršnih še ni bilo. EESO meni, da so potrebni bolj usklajeni ukrepi.

1.3

EESO je prepričan, da se lahko države članice EU, njeni državljani, podjetja in delavci le na podlagi obsežnega evropskega načrta za okrevanje gospodarstva kar najučinkoviteje soočijo s posledicami pandemije COVID-19 in znova izgradijo bolj trajnostno in odporno evropsko gospodarstvo. Čeprav ne vemo zagotovo, koliko časa bodo trajale izredne razmere zaradi krize COVID-19, pa je jasno, da se bomo še dolgo soočali z njenimi posledicami. Zato je treba tudi smernice za zaposlovanje za leto 2020 prilagoditi tem novim razmeram.

1.4

Gospodarski pretres, ki ga je povzročil izbruh bolezni COVID-19, je že povzročil krizo na področju zaposlovanja in socialno krizo, ki ima lahko hude in dolgotrajne posledice za evropske trge dela. S tega vidika bi bilo treba razmisliti o možnosti, da bi se letos sprejela dodatna in izredna/nujna smernica za zaposlovanje za soočenje z razmerami, kakršnih še ni bilo. Takšna izredna smernica za zaposlovanje v kontekstu COVID-19 bi lahko vključevala učinkovite začasne ukrepe za ublažitev posledic krize, kot so kratkoročne delovne ureditve, dohodkovna podpora, razširitev nadomestila za odsotnost iz zdravstvenih razlogov ter spodbujanje dela na daljavo (ob spoštovanju odgovornosti delodajalcev za zdravje in varnost zaposlenih).

1.5

V skladu s smernico 5 se države članice še vedno spodbuja, naj krepijo „inovativne oblike dela“. Čeprav nove oblike dela in inovacij prinašajo priložnosti za rast, pa je EESO že opozoril na mnoge izzive, ki so povezani s takšnim delom. Smernice za zaposlovanje bi morale biti usmerjene v to, da trendi, povezani z novimi oblikami dela, vodijo v poštene oblike zaposlitvenih priložnosti. Pozdraviti bi bilo treba poziv k uvedbi ustreznih in pravičnih plač, bodisi z izboljšanjem mehanizmov predpisanih minimalnih plač, kjer te obstajajo, bodisi s kolektivnimi pogajanji. Vključevanje socialnih partnerjev je ključnega pomena in zelo dobrodošlo je, da smernica 5 poziva države članice, naj „spodbujajo socialni dialog in kolektivna pogajanja za določanje plač“. Ta smernica bi morala na koncu vključevati predloge za okrepitev učinkovitosti kolektivnih pogodb s povečanjem njihovega obsega.

1.6

Glede smernice 6 o krepitvi ponudbe delovne sile ter izboljšanju dostopa do zaposlitve, spretnosti in kompetenc EESO ceni dejstvo, da se smernica nanaša na splošno vizijo o kompetencah, ki so usklajene s trajnostnim proizvodnim sistemom. Pozdravlja dejstvo, da smernice pozivajo države članice, naj prilagodijo svoje sisteme izobraževanja in usposabljanja ter vlagajo vanje, da bi zagotovile visokokakovostno in vključujoče izobraževanje, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem. S tega vidika EESO poziva k učinkovitejšim evropskim in nacionalnim strategijam za trajnostno financiranje prekvalifikacij in strokovnega izpopolnjevanja vseh odraslih na podlagi vseživljenjskega učenja, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti učinkoviti podpori delavcem in brezposelnim.

1.7

Glede smernice 7 o izboljšanju delovanja trgov dela in učinkovitosti socialnega dialoga velja, da je pravilno delovanje socialnega dialoga ključno za vsako politiko zaposlovanja, pa tudi za izvajanje smernic za zaposlovanje EU. Zato je treba storiti več za lažje izvajanje in spodbujanje socialnega dialoga, tako na nacionalni kot evropski ravni. Poleg tega je Komisija dosegla napredek pri vključevanju civilne družbe v proces evropskega semestra, kar je treba pohvaliti in na tem graditi naprej. Element, ki manjka v tej smernici, pa je potreba po boljši varnosti in zdravju pri delu. Glede na izbruh bolezni COVID-19 je zdravo in varno delovno mesto bistveno za preprečitev tveganja, da bi prišlo do okužbe in širjenja virusa ter drugih bolezni. Kot vedno in še posebej v teh izrednih razmerah morajo delodajalci prevzeti odgovornost za zdravje in varnost svojih delavcev ter njim in njihovim predstavnikom zagotoviti ustrezne informacije, oceniti tveganja in sprejeti preventivne ukrepe. Javni organi, podjetja, delojemalci in socialni partnerji morajo vsi prispevati k zaščiti delavcev, njihovih družin in družbe na splošno.

1.8

Večina malih in mikro podjetij ima omejene finančne in upravne vire, zato bi jim bilo treba zagotoviti praktično, finančno in prilagojeno podporo za programe varnosti in zdravja pri delu, da bodo lahko prilagodila delovna mesta ter hitro uvedla nove postopke in prakse za zaščito delavcev. Inšpektorji za delo, Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA), evropska podjetniška mreža in pristojni organi na nacionalni ravni lahko ponudijo praktično podporo, kot so stroškovno učinkovita in brezplačna uporabniku prijazna orodja, informacije, vodenje in svetovanje.

1.9

Na podlagi smernice 8 o spodbujanju enakih možnosti za vse, krepitvi socialne vključenosti in boju proti revščini se je treba boriti proti vsem oblikam diskriminacije. Vsem je treba zagotoviti socialno zaščito in zdravstveno varstvo. Spodbujanje udeležbe žensk na trgu dela in aktivno staranje za vse bi bilo treba podpreti z ustreznimi ukrepi, kot so dostop do kakovostnih javnih storitev in dostojne delovne razmere za vse. Smernice za zaposlovanje bi morale upoštevati tudi cilje na področju socialne zaščite, kot so polna in učinkovita pokritost, ustreznost in preglednost.

2. Razlogi za pripravo mnenja

2.1

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da države članice svoje ekonomske politike in spodbujanje zaposlovanja obravnavajo kot zadevo skupnega pomena ter svoje delovanje usklajujejo v okviru Sveta (1). Člen 148 PDEU določa, da Svet sprejme smernice za zaposlovanje. Smernice opredeljujejo obseg in usmeritev usklajevanja politik držav članic, so pa tudi podlaga za priporočila za posamezne države v okviru procesa evropskega semestra.

2.2

Smernice za zaposlovanje in smernice ekonomskih politik so bile prvič sprejete skupaj leta 2010 v obliki „celostnega svežnja“ v povezavi s strategijo Evropa 2020. Leta 2018 so bile smernice za zaposlovanje usklajene z načeli evropskega stebra socialnih pravic. EESO je že od začetka pozdravil to uskladitev (2), vendar je v zvezi s tem v številnih mnenjih, ki so sledila (3), poudaril, da je treba v praksi storiti več za resnično izpolnjevanje in izvajanje stebra.

2.3

Ko je bil evropski semester posodobljen z vključitvijo ciljev trajnostnega razvoja OZN, se je letni pregled rasti preoblikoval v letno strategijo za trajnostno rast, zdaj pa se predlaga revizija smernic za zaposlovanje.

2.4

Predlog Komisije za sklep Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic je bil sprejet 26. februarja 2020, pred začetkom usklajevanja nujnih ukrepov za obvladovanje izbruha COVID-19. Nujen cilj javnih oblasti morajo biti prizadevanja za pravo ravnovesje med zaščito javnega zdravja z omejitvijo širjenja virusa in ohranjanjem življenjsko potrebnih gospodarskih dejavnosti.

2.5

Mednarodna organizacija dela (MOD) je opozorila, da so posledice COVID-19 za zaposlovanje globoke, daljnosežne in brez primere (4) in da lahko privedejo do izgube milijonov delovnih mest, pa tudi do povečanja podzaposlenosti in revnih zaposlenih, kar pomeni, da so veliko hujše od posledic finančne krize v letih 2008 in 2009. Njihova ublažitev bo odvisna od tega, kako hitro in odločno se bodo sprejemale in izvajale politične odločitve.

2.6

EESO je prepričan, da se lahko države članice EU, njeni državljani, podjetja in delavci le na podlagi obsežnega evropskega načrta za okrevanje gospodarstva kar najučinkoviteje soočijo s posledicami pandemije COVID-19 in znova izgradijo bolj trajnostno in odporno evropsko gospodarstvo (5). Države članice bi morale doseči hiter dogovor o novem večletnem finančnem okviru, kar bi zmanjšalo negotovost glede financiranja naložb EU od leta 2021 dalje.

2.7

Podjetja in delavci v številnih gospodarskih sektorjih so izredno hudo prizadeti. Mnogim podjetjem, zlasti mikropodjetjem, MSP in socialnim podjetjem, grozi plačilna nesposobnost, več milijonov delavcev pa je izpostavljenih izgubi dohodka in odpuščanju (6). Na splošno približno 90 % MSP poroča o negativnih gospodarskih posledicah in pričakuje, da se bo stopnja brezposelnosti povečala za 3 do 5 odstotnih točk (7). Potrebni so ciljno usmerjeni ukrepi za podporo podjetjem in zaposlitvam v ključnih sektorjih, ki so bili posebej močno prizadeti.

2.8

V Evropi in po svetu zdravstvene delavce upravičeno častimo kot junake v prvih bojnih vrstah, ki si po najboljših močeh prizadevajo za reševanje življenj in prevečkrat tudi sami plačajo najvišjo ceno. V nekaterih državah so bili – poleg učiteljev, drugih zaposlenih v javnem sektorju, negovalcev, ki živijo pri oskrbovancih, in oskrbovalcev – tudi oni podcenjeni in so po krizi leta 2008 utrpeli glavno breme varčevalnih ukrepov. V prihodnosti je bistvenega pomena, da se njihovo ponovno cenjenje konkretno pokaže v izboljšanju njihovih pogojev ter potrebnih naložbah v javne storitve, zlasti pa v sistemu socialnega varstva.

2.9

Kriza COVID-19 prav tako jasno razkriva obstoječe strukturne težave na evropskih trgih dela. Še vedno obstajajo neenakosti med delavci z bolj stabilnimi in varnimi oblikami dela ter tistimi z bolj prekarnimi oblikami. Potrebna je prožnost, tako za delodajalce kot delavce, da se obravnavajo hitre spremembe v svetu dela. To je treba podpreti s spodbujanjem varnosti in pravičnih delovnih pogojev za vse oblike dela.

2.10

Številni delavci, ki ponavadi veljajo za „nizkokvalificirane“ in so sorazmerno slabo plačani, so dejansko ključni delavci, ki pomagajo, da naše življenje poteka normalno, pri čemer pogosto ogrožajo tako sebe kot svoje bližnje.

2.11

Ti delavci, ki so že najbolj ranljivi z vidika dostopa do trga dela in sodelovanja na njem, so v veliki nevarnosti, da bodo izključeni. Sem sodijo ženske, mladi, invalidi in druge skupine, ki se soočajo z diskriminacijo na delovnem mestu, kot so migranti in Romi. Nekateri delavci, predvsem ženske, so morebiti prisiljeni opustiti svojo zaposlitev, da bi lahko skrbeli za otroke in druge člane družine.

2.12

Glavna skrb evropskih podjetij je ohraniti svoj položaj na trgu in delovna mesta za milijone delavcev. Podjetja in socialni partnerji iščejo pragmatične rešitve, kot so prilagoditve poslovnih načrtov, uvajanje shem skrajšanega delovnega časa, delo na domu ali druge prožne alternative ter vzpostavljanje pogojev za usposabljanje na daljavo na ravni podjetja.

2.13

V teh razmerah mora Evropska unija prilagoditi usklajevanje politik zaposlovanja novonastalemu položaju, v kakršnem doslej še ni bila. Predlog Komisije za uredbo Sveta o vzpostavitvi evropskega instrumenta za začasno podporo zmanjševanju tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (instrument SURE) po izbruhu COVID-19 (8) je dobrodošla pobuda za zagotavljanje takojšnje podpore delavcem in podjetjem. Če se jo bo hitro začelo izvajati, se bodo lažje ublažili negativni učinki na zaposlovanje in izboljšali pogoji za hitro okrevanje. Čeprav ne vemo zagotovo, koliko časa bodo trajale izredne razmere zaradi krize COVID-19, pa je jasno, da se bomo še dolgo soočali z njenimi posledicami. Zato je treba tudi smernice za zaposlovanje za leto 2020 prilagoditi tem novim razmeram.

2.14

Smernice za zaposlovanje bi morale v daljšem obdobju trdno veljati za vse države članice, kljub različnim nacionalnim razmeram. Vendar je treba ob sedanji epidemiji COVID-19, ki se bo, kot se kaže že zdaj, prevesila v gospodarsko in socialno krizo z močnim in dolgotrajnim učinkom na evropske trge dela, razmisliti o možnosti, da bi letos sprejeli dodatno in izredno/nujno smernico za zaposlovanje, ki bi usmerjala potrebne prilagoditve politik zaposlovanja v državah članicah EU zaradi reševanja razmer, kakršnih doslej še ni bilo. Obstoječo odprto metodo koordinacije bi bilo treba še izboljšati, da bi podprli države članice pri merjenju napredka pri reformi in izboljšanju uspešnosti njihovih politik zaposlovanja ter nacionalnih sistemov socialne zaščite.

2.15

Izredna smernica za zaposlovanje v kontekstu COVID-19 bi lahko vključevala učinkovite začasne ukrepe za ublažitev posledic krize, kot so kratkoročne delovne ureditve, dohodkovna podpora, razširitev nadomestila za odsotnost iz zdravstvenih razlogov, odložitev prispevkov delodajalcev za socialno varnost, akontacij davka na plače in davka na dodano vrednost ter spodbujanje dela na daljavo (ob spoštovanju odgovornosti delodajalcev za zdravje in varnost zaposlenih).

2.16

Ob krizi COVID-19 je EESO v tem mnenju izkoristil priložnost za predložitev pripomb in priporočil v zvezi z obravnavo doslej najhujših motenj na trgih dela v vse večjem številu držav, ki so nastale po delni zaustavitvi družbenega in gospodarskega življenja zaradi boja proti okužbi z virusom. Zaradi teh novih razmer, kakršnih še ni bilo, bodo morale države članice EU prilagoditi svoje politike zaposlovanja.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO opozarja na svoja prejšnja mnenja o smernicah za zaposlovanje in ponovno poudarja nekaj pomembnih točk:

—	Potrebna so večja prizadevanja za naložbe v ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in odpravljanje prekarnih zaposlitev, saj tudi to ovira produktivnost (9).

—	EU in njene države članice morajo nadaljevati prizadevanja za odpravo neskladij. Navzgor usmerjena konvergenca je horizontalno načelo, ki ga je treba upoštevati in vključiti v vse politike EU (10).

—	EESO znova poziva k resničnemu svežnju ukrepov za socialne naložbe v okviru evropskega programa za rast in naložbe v vrednosti 2 % BDP (11).

—	Vsaka smernica mora vsebovati določbe o enakosti spolov, pri odpravljanju razlik v plačah med spoloma pa se je treba posvetiti vprašanju nizkih plač (12).

—	Strategija socialnega vključevanja invalidov, migrantov in Romov je potrjena v različnih mnenjih.

—	Dobro delujoč socialni dialog je bistvenega pomena za približevanje v smeri višjih socialnih standardov ter za dostop do kakovostne zaposlitve, znanj in spretnosti ter kompetenc, pa tudi za izboljšanje zasnove in izvajanja reform, ki iz teh ciljev izhajajo (13).

—	Nujni pogoj za vzpostavitev pravičnejše družbe je ustvarjanje bolj vključujoče in trajnostne rasti in delovnih mest ter hkratno povečanje produktivnosti in konkurenčnosti. Tako bi prebivalstvu zagotovili pogoje za dostojno delo, zadostne plače in pokojnine ter možnosti za uveljavljanje pravic (14).

—	Odbor je v enem od svojih mnenj o socialnem stebru (15) prav tako opozoril na potrebo po izboljšanju kazalnikov in potrebo po tako ekonomskem kot socialnem evropskem semestru. Odnos med nadzorom makroekonomskih zadev ter politiko zaposlovanja in socialno politiko je ključnega pomena.

—	EESO še vedno meni, da kljub napredku pri socialnem stebru in vključitvi smernic za zaposlovanje v širše smernice ekonomske politike primanjkuje konvergence med obema svežnjema smernic. Pozdravlja posodobitev smernic, ki temelji na vključitvi ciljev trajnostnega razvoja v evropski semester.

3.2

EESO ponovno poudarja, da je treba pri pripravi politik za regulacijo trga dela in socialnih pravic uskladiti medsebojno prepletene vidike konkurenčnosti, produktivnosti in družbene trajnosti, ki vključujejo pravice delavcev. Evropske, nacionalne in lokalne institucije bi morale pri izvajanju vseh svojih politik zagotoviti ustrezno ravnovesje med gospodarsko, socialno in okoljsko trajnostjo (16).

3.3

Politike zaposlovanja so ključne za gospodarski in socialni razvoj EU kot celote in njenih držav članic. Smernice za zaposlovanje imajo pomembno vlogo pri povezovanju Komisije, nacionalnih vlad, delodajalcev in sindikatov pri posodabljanju politik zaposlovanja in sistemov socialne zaščite, da bi ustrezali spreminjajočim se gospodarskim in socialnim razmeram v Evropi.

3.4

Evropski steber socialnih pravic je lahko sredstvo za spodbujanje navzgor usmerjene konvergence ter boljših življenjskih in delovnih pogojev v vsej EU. Prihodnost trga dela bi morala biti ključna tema razprave o evropskem stebru socialnih pravic, v kateri je treba obravnavati korenito preobrazbo trga dela. Sprejeti bi bilo treba usklajeno evropsko strategijo zaposlovanja, ki bi zajemala naslednja področja:

—	naložbe in inovacije,

—	zaposlovanje in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest,

—	pravični in pošteni delovni pogoji za vse,

—	pravični in nemoteni prehodi na trgu dela ob podpori aktivnih politik trga dela,

—	enake možnosti za vse,

—	vključevanje vseh deležnikov, zlasti socialnih partnerjev,

—

naložbe v sisteme izobraževanja in usposabljanja za zagotavljanje visokokakovostnega in vključujočega izobraževanja, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, vseživljenjskim učenjem, izpopolnjevanjem in prekvalificiranjem, zlasti ob upoštevanju zahtev glede digitalnih in zelenih znanj in spretnosti.

3.5

Učinkovito izvajanje stebra socialnih pravic v državah članicah je odvisno od zadostnih finančnih sredstev za naložbe v socialne politike, namenjene uveljavljanju pravic in načel na podlagi konkretnih političnih pobud. Pri pridobivanju sredstev se je treba opreti na mehanizme, kot sta Evropski socialni sklad in Evropski sklad za strateške naložbe (17).

3.6

Velik izziv za večino držav je zlasti brezposelnost. Zaradi posledic krize COVID-19 so potrebna večja prizadevanja kot običajno na področju aktivne politike trga dela. Tako na ravni EU kot na nacionalni ravni je treba storiti še več.

3.7

Smernice za zaposlovanje, ki so v skladu z načeli evropskega stebra socialnih pravic, so lahko za države članice pomembno orodje pri pripravi in izvajanju politik in ukrepov za blažitev ekonomskih in socialnih posledic krize COVID-19 v kratkoročnem obdobju ter za izhod iz krize brez ogrožanja pravic delavcev ali izgube konkurenčnosti. Te je mogoče usklajevati v okviru evropskega semestra. Prednostna naloga smernic za zaposlovanje bi moralo biti spodbujanje socialnega dialoga. Na vseh ravneh bi bilo treba zagotoviti močan socialni dialog, da bi se s posledicami krize spopadali trajnostno, tako v ekonomskem kot socialnem smislu.

3.8

Za delodajalce in zaposlene je v tem smislu boljša ohranitev delovnih mest in ustrezno nagrajeno delo s krajšim delovnim časom kot pa odpuščanje. Spodbujanje in finančno podpiranje teh instrumentov trga dela po vsej EU bi v teh izjemnih okoliščinah pomembno prispevala k stabilizaciji gospodarskega in socialnega življenja.

3.9

V zvezi s tem je EESO pozdravil uvedbo instrumenta SURE (18), ki ga je napovedala in razvila Evropska komisija, da bi finančno podprli ureditev skrajšanega delovnega časa, mehanizme nadomestil za dohodek in druge ukrepe za preprečevanje brezposelnosti po izbruhu COVID-19.

3.10

V zvezi s smernicami za države članice o tem, kako uporabljati ta instrument, EESO poziva Komisijo, naj zagotovi vsaj to, da a) bodo vse države članice uvedle skrajšani delovni čas ali podobne ukrepe, b) bodo ti ukrepi zajemali vse delavce, sektorje in podjetja, c) bodo plačila prednostno namenjena podjetjem, ki si okrepljeno prizadevajo, da bi se izognila odpuščanjem, d) bodo socialni partnerji v celoti vključeni v oblikovanje, razvoj in izvajanje shem na nacionalni in sektorski ravni ter na ravni podjetij ter se bodo dodelila ustrezna sredstva EU za pomoč državam članicam pri izvajanju potrebnih ukrepov.

3.11

Evropski socialni partnerji so v nedavni skupni izjavi v zvezi s COVID-19 (19) pozvali, naj se vsa potrebna prizadevanja namenijo temu, da bi delavcem, podjetjem, gospodarskim dejavnostim in javnim storitvam pomagali preživeti krizo, da bi lahko po koncu krize znova začeli izvajati svoje dejavnosti, hkrati pa ohranili delovna mesta in zaposlene na njih, jih zaščitili pred brezposelnostjo in izgubo dohodka ter omilili njihove finančne izgube.

3.12

Socialni partnerji pozivajo vlade, naj odobrijo zlasti ukrepe, ki predvidevajo:

—

preprečevanje izkrivljanj na enotnem trgu, vključno s prepovedmi in omejitvami izvoza zlasti medicinske opreme in zdravil, ter ustavitev zapiranja meja za blago. Ohranitev vseh oblik tovornega prometa je prednostna naloga EU, ki ima tudi bistveno vlogo pri usklajevanju in obveščanju v zvezi z ukrepi, sprejetimi v državah članicah;

—	spodbujanje izdatkov in naložb držav članic, zlasti za okrepitev osebja, opreme in sredstev zdravstvenih služb, sistemov socialnega varstva in drugih storitev splošnega pomena;

—	uporabo neporabljenih strukturnih in drugih sredstev EU za podporo državam članicam pri zagotavljanju finančne in dohodkovne podpore delavcem, ki jih je prizadela brezposelnost ali začasna ustavitev dela;

—	zagotavljanje dostopa do kreditov in finančne podpore podjetjem, zlasti vsem vrstam MSP, ki so jih prizadeli ukrepi omejitve gibanja in drugi izredni ukrepi, z usklajeno pomočjo iz proračuna EU ter s sredstvi ECB, EIB in nacionalnih spodbujevalnih bank;

—	aktiviranje solidarnostnega sklada za naravne nesreče in drugih razpoložljivih sredstev na ravni EU, da bi prilagodili trenutno nezadosten proračun;

—	priznati je treba tudi prizadevanja Evropske komisije za omogočanje popolne prožnosti v okviru pravil o državni pomoči.

3.13

Države članice bi morale v oblikovanje in izvajanje nacionalnih ukrepov vključiti nacionalne socialne partnerje.

3.14

Komisija in države članice morajo zagotoviti, da finančna podpora doseže podjetja, zlasti vse vrste MSP, in vse delavce, tudi prekarne delavce, ki so najranljivejši.

3.15

Načrt Komisije glede prožnosti pri uporabi fiskalnih pravil in pravil o državni pomoči je bistven za podporo javnim službam, ki so na robu svojih zmogljivosti, pa tudi podjetjem in delavcem, ki jih je prizadela kriza.

3.16

S sredstvi EU za zaščito delavcev in podjetij pred najhujšimi učinki krize je treba dopolnjevati sredstva držav članic.

3.17

Evropa mora pri soočanju s krizo pokazati odgovornost, solidarnost in učinkovitost, tako da zaščiti vse prizadete državljane, delavce in podjetja.

4. Posebne ugotovitve

4.1

Med krizo COVID-19, ko je večina pozornosti usmerjena v kratkoročne ukrepe, imajo smernice za zaposlovanje tudi pomembno vlogo kompasa. V prizadevanjih za trajnostno, navzgor usmerjeno konvergenco tudi v izrednih razmerah ne smemo pozabiti na dolgoročno perspektivo.

4.2 Smernica 5: Spodbujanje povpraševanja po delovni sili

4.2.1

Dolgoročno gledano smernica ne zagotavlja učinkovitih ukrepov za povečanje povpraševanja po delovni sili. Vsi predlagani ukrepi se nanašajo na ovire za vstop podjetij na trg in preusmeritev davčne obremenitve, da bi zmanjšali davčno breme dela. Ta predlog je kratkoročen in ne upošteva političnih posledic zmanjšanja finančne zmogljivosti države.

4.2.2

4.2.3

Pozdraviti bi bilo treba poziv k uvedbi zadostnih plač, bodisi z izboljšanjem mehanizmov predpisanih minimalnih plač, kjer te obstajajo, bodisi s kolektivnimi pogajanji. Vključevanje socialnih partnerjev je ključnega pomena, zato je zelo dobrodošlo, da smernice pozivajo države članice, naj „spodbujajo socialni dialog in kolektivna pogajanja za določanje plač“. EESO trenutno pripravlja mnenje o dostojnih minimalnih plačah (21).

4.2.4

Premik z obdavčitve dela na druge vire v smernicah je dobrodošel, kakor tudi nove specifikacije. Vendar pa bi bilo treba bolje pojasniti druge možne vire. EESO je sprejel mnenja o vprašanjih, kot so agresivno davčno načrtovanje, goljufije in utaje (22).

4.2.5

Ta smernica bi morala na koncu vključevati predloge za okrepitev učinkovitosti kolektivnih pogodb s povečanjem njihovega obsega. Hkrati je izjemno pomemben predpogoj polno spoštovanje načela subsidiarnosti ter avtonomne vloge socialnih partnerjev (23).

4.3 Smernica 6: Krepitev ponudbe delovne sile ter izboljšanje dostopa do zaposlitve, spretnosti in kompetenc

4.3.1

Dobro je, da se smernica nanaša na splošno vizijo o kompetencah, usklajeno s trajnostnim proizvodnim sistemom. EESO pozdravlja dejstvo, da smernice pozivajo države članice, naj prilagodijo svoje sisteme izobraževanja in usposabljanja ter vlagajo vanje, da bi zagotovile visokokakovostno in vključujoče izobraževanje, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem.

4.3.2

EESO spodbuja države članice, naj kar najbolje izkoristijo možnosti, ki jih ponujajo skladi EU in ki naj bodo podprte tudi z nacionalnimi sredstvi. EESO poziva k učinkovitejšim evropskim in nacionalnim strategijam za trajnostno financiranje prekvalifikacij in strokovnega izpopolnjevanja za vse odrasle, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti učinkoviti podpori delavcem in brezposelnim s sredstvi javnih zavodov za zaposlovanje, podjetij in individualnih izobraževalnih računov ter z drugimi ukrepi, ki se izvajajo na nacionalni ravni. Zaradi posledic epidemije COVID-19 so morda potrebni takojšnji ukrepi za prilagoditev ponudbe delovne sile trenutnim potrebam in zahtevam, na primer to, da podjetja v storitvenem sektorju začasno posodijo svoje zaposlene zdravstvenemu sektorju.

4.3.3

EESO predlaga Evropski komisiji, naj bo bolj ambiciozna pri določanju kazalnikov in meril za sodelovanje odraslih pri učenju ter dostop zaposlenih do usposabljanja, pa tudi kazalnikov v zvezi z javnimi in zasebnimi naložbami v poklicno izobraževanje in usposabljanje. V smernici za zaposlovanje 6 je treba obravnavati in zahtevati pravico delavcev do plačanega dopusta za usposabljanje (24).

4.3.4

Prekvalifikacija in izpopolnjevanje bosta ključni sestavini za prilagajanje trgu dela v času krize COVID-19, pa tudi za to, da bo Evropa iz nje izšla močnejša in konkurenčnejša. Države članice bi morale s podporo Evropskega socialnega sklada vzpostaviti ali okrepiti mehanizme in sisteme za podporo pri poklicnem prehodu. Namen tovrstnih mehanizmov je ustvarjanje načinov za vrnitev na delo, da se prepreči odpuščanje presežnih delavcev, ki povzroča dolgotrajno brezposelnost, pa tudi odpiranje poti do novih delovnih mest in različnih procesov ustvarjanja novih delovnih mest.

4.3.5

Boljše razumevanje spreminjajoče se narave dela in delovnih razmerij v digitalni dobi bi moralo omogočiti pripravo učinkovitejše politike EU na področju zaposlovanja. Zaradi pandemije COVID-19 sedaj več ljudi kot kdajkoli prej dela na daljavo. Delo na daljavo sicer ni primerno za vse okoliščine ali vse vrste delovnih mest, vendar je lahko, če se izvaja pravilno, pomemben del rešitve pri zagotavljanju prožnega delovnega časa, ki je v pomoč delavcem pri boljšem usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter je v interesu podjetij. Bistvenega pomena je zagotavljanje ustreznih zdravstvenih in varnostnih razmer na delovnem mestu in pri pogojih dela na daljavo, med njimi spoštovanje časovnih omejitev delovnih ur. Potrebnih je tudi več raziskav in naložb za ukrepe za obravnavanje novih in nastajajočih tveganj, med drugimi stresa in drugih psihosocialnih tveganj.

4.3.6

Da bi dosegli popolno digitalno pismenost vseh učiteljev in učencev, pa tudi vseh Evropejcev, tudi tistih, ki živijo na marginaliziranih območjih, je treba zagotoviti ustrezna javna sredstva in usposobljeno tehnično osebje. Nujno je treba poskrbeti za dostop do interneta in omogočiti računalniško opismenjevanje vsem ogroženim osebam ter jim zagotoviti, da bodo lahko uveljavljale svoje pravice in imele dostop do socialnih storitev.

4.3.7

EESO je že poudaril, da je treba v času usposabljanja zagotoviti dostojno plačilo. Preučiti bi bilo treba tudi instrumente, ki so v uporabi v nekaterih državah članicah, da bi dobra praksa na področju minimalnih standardov glede pravice do študijskega dopusta postala običajna praksa v drugih državah članicah.

4.3.8

Na področju podpore brezposelnim in glede na povečano število dolgotrajno brezposelnih delavcev bi morale smernice za zaposlovanje obravnavati potrebo po zgodnjem ukrepanju, da se prepreči učinek stigmatizacije tistih, ki niso vključeni v trg dela. Obseg in raven nadomestil za brezposelnost morata biti zadostna. Nekateri nacionalni sistemi so preveč togi pri opredeljevanju, nadomestilo pa je prenizko. V zvezi s tem je EESO nedavno pozval k sprejetju evropskih ukrepov za doseganje minimalnih standardov v nacionalnih sistemih zavarovanja za primer brezposelnosti (25).

4.3.9

Ob spodbujanju zaposlitvenih možnosti pri vseh oblikah dela bi morali, kot osrednji del dolgoročne vizije EU na področju zaposlovanja, na dnevni red uvrstiti kakovostna delovna mesta.

4.4 Smernica 7: Izboljšanje delovanja trgov dela in učinkovitosti socialnega dialoga

4.4.1

Poziv k boju za pregledne in predvidljive pogoje, preprečevanju segmentacije in negotovih zaposlitev ter spodbujanju prehoda na pogodbe za nedoločen čas je pozitiven znak. Enako velja za krepitev in povečanje zmogljivosti socialnih partnerjev za kolektivna pogajanja. Smernice za zaposlovanje bi morale biti usmerjene tudi v spodbujanje kolektivnih pogajanj in zagotavljanje tega, da imajo vsi delavci pravico do organiziranja sindikalnega zastopstva in prosti dostop do njega.

4.4.2

Določbe te smernice o dostopu do nepristranskega reševanja sporov bi se morale uporabljati na splošno, ne le za neupravičene odpustitve. Vendar pa je treba spoštovati pravico strank, da se v primeru neuspešnega alternativnega reševanja sporov obrnejo na sodišča (26).

4.4.3

Drugi pozitivni elementi predloga Komisije, v primerjavi s sedanjimi smernicami za zaposlovanje, so poudarek na poštenih pogojih za mobilne delavce ter sklicevanja na boj proti diskriminaciji in odpravo revščine zaposlenih. Pomembno bo, da države članice pri izvajanju ukrepov za ublažitev posledic epidemije COVID-19, kot je zapiranje meja, upoštevajo mobilne delavce, med njimi tudi obmejne delavce.

4.4.4

Element, ki manjka v tej smernici, je potreba po boljši varnosti in zdravju pri delu. Glede na izbruh bolezni COVID-19 je zdravo in varno delovno mesto bistveno za boj proti tveganju okužbe in širjenja virusa ter drugih bolezni. Delodajalci morajo prevzeti odgovornost za zdravje in varnost svojih delavcev ter njim in njihovim predstavnikom zagotoviti ustrezne informacije, oceniti tveganja in sprejeti preventivne ukrepe. Javni organi, podjetja, delojemalci in socialni partnerji morajo vsi prispevati k zaščiti delavcev, njihovih družin in družbe na splošno. Za boljše delovanje trgov dela bi morale države članice vlagati v zdravje in varnost pri delu ter zagotoviti ustrezna sredstva in določbe za inšpektorate za delo ali sindikalne predstavnike za zdravje in varnost ter podporo za delodajalce.

4.4.5

4.4.6

EESO meni, da je treba storiti več za spodbujanje krepitve zmogljivosti socialnih partnerjev v socialnem dialogu, vlagati v strukture za podporo socialnemu dialogu in spodbujati postopke, ki krepijo socialni dialog. Obstajajo države z manj razvitim socialnim dialogom in tudi take, ki na tem področju zaradi krize še vedno nazadujejo. EESO odobrava prizadevanja Evropske komisije za tesnejše sodelovanje s socialnimi partnerji v okviru evropskega semestra. Glede na osrednji pomen socialnega dialoga pri uresničevanju stebra socialnih pravic in pri izvajanju smernic za zaposlovanje ter priporočil za posamezne države EESO znova poziva, naj se uporablja v vseh državah članicah, ter poziva vse politične akterje na nacionalni in evropski ravni, naj okrepijo strukture kolektivnih pogajanj na vseh ravneh. Poleg tega je Komisija dosegla napredek pri vključevanju civilne družbe v poročanje po posameznih državah, kar je treba pohvaliti in na tem graditi naprej.

4.5 Smernica 8: Spodbujanje enakih možnosti za vse, krepitev socialne vključenosti in boj proti revščini

4.5.1

Obseg socialne zaščite se obravnava ob upoštevanju demografskega izziva in potrebe, da delavci dlje časa delajo. Smernice za zaposlovanje bi morale upoštevati tudi cilje, kot so polna in učinkovita pokritost, ustreznost in preglednost.

4.5.2

Enakost spolov je mogoče doseči le z večjo udeležbo žensk na vseh ravneh trga dela, tako glede stopnje zaposlenosti kot tudi povečanja povprečnega števila delovnih ur žensk. Za odpravo ovir pri zaposlovanju žensk so potrebni nadaljnji ukrepi, kot je rešitev pomanjkanja cenovno dosegljive in dostopne oskrbe, prav tako pa je treba odpraviti razlike v plačilu med spoloma. V ta namen je treba na evropski in nacionalnih ravneh obravnavati različne strukturne ovire, pri čemer je med drugim treba okrepiti naložbe v kakovostne javne storitve in ukrepe za obravnavo preglednosti plačil. Podjetništvo je lahko s kakovostnimi delovnimi mesti in uspešnimi poklicnimi potmi priložnost za ekonomsko neodvisnost žensk, saj ženskam lahko pomaga iz revščine in socialne izključenosti ter prispeva k bolj uravnoteženi zastopanosti spolov pri odločanju.

4.5.3

Za invalide je zlasti pomembno, da se dostop do trga dela olajša z odpravo diskriminatornih praks. Ustrezno je treba podpreti zavode za zaposlovanje in javne kampanje, da bi odpravili predsodke in spodbujali nediskriminacijo invalidov. Pri dostopu do storitev, povezanih z invalidnostjo, je treba upoštevati tako dostopnost kot neodvisno življenje.

4.5.4

Da bi vsem zagotovili dostop do zdravstvenega varstva, je treba nameniti pozornost potrebi po vzdržnem, učinkovitem, cenovno ugodnem in dostopnem zagotavljanju kakovostnih storitev zdravstvenega varstva ter zadostnemu financiranju ustrezno usposobljenega zdravstvenega osebja.

4.5.5

Kar zadeva aktivno staranje, so potrebni konkretni predlogi, da se prepreči širjenje neustreznih politik za starejše delavce. Kot so sklenili evropski socialni partnerji v Samostojnem okvirnem sporazumu o aktivnem staranju in medgeneracijskem pristopu (27), aktivno staranje pomeni, da se delavcem vseh starosti zagotovijo čim boljše možnosti za delo v kakovostnih, produktivnih in zdravih razmerah do zakonsko določene upokojitvene starosti, na temelju vzajemne zavezanosti in motivacije delodajalcev in delavcev.

4.5.6

EESO je v zvezi s tem v številnih mnenjih poudaril, da je treba spodbujati medgeneracijsko solidarnost, ob podpori učinkovitih politik za rast in zaposlovanje. Potrebujemo dejansko politiko „aktivnega staranja“, dobre politike delovnih pogojev, zdravja in varstva pri delu in delovnega časa ter večjo udeležbo v vseživljenjskem učenju. Poleg tega moramo povečati stopnjo zaposlovanja starejših, ki morajo pogosto predčasno prenehati delati zaradi zdravstvenih težav, predčasnih odpovedi in premalo priložnosti za usposabljanje in ponovni vstop na trg dela (28).

V Bruslju, 7. maja 2020

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Člen 146(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(2) UL C 237, 6.7.2018, str. 57.

(3) UL C 14, 15.1.2020, str. 1.

(4) ILO Monitor, druga izdaja: COVID-19 and the world of work (COVID-19 in svet dela).

(5) Deklaracija EESO: Odziv EU na izbruh COVID-19 in potreba po doslej največji solidarnosti med državami članicami.

(6) SMEunited (Evropsko združenje obrtnikov ter malih in srednjih podjetij): A view on the COVID impact on and support measures for SMEs (Pregled posledic COVID-19 in podpornih ukrepov za MSP), BusinessEurope: videokonferenca članov Evropskega sveta 23. aprila 2020 – Pismo Pierra Gattaza in Markusa J. Beyrerja predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu.

(7) SMEunited (Evropsko združenje obrtnikov ter malih in srednjih podjetij): A view on the COVID impact on and support measures for SMEs (Pregled posledic COVID-19 in podpornih ukrepov za MSP).

(8) COM(2020) 139 final.

(9) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 3.1.4.

(10) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 1.7.

(11) UL C 237, 6.7.2018, str. 57, točki 1.3 in 4.3.

(12) UL C 237, 6.7.2018, str. 57, točka 1.13.

(13) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 3.3.1.

(14) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 3.4.1.

(15) UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(16) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 1.3.

(17) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 3.5.5.

(18) Evropski instrument za začasno podporo pri ublažitvi tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) zaradi izbruha COVID-19.

(19) Skupna izjava evropskih socialnih partnerjev v zvezi s COVID-19.

(20) UL C 237, 6.7.2018, str. 57, točka 5.1.

(21) Mnenje EESO – Dostojne minimalne plače v vsej Evropi (SOC/632) (v teku).

(22) UL C 237, 6.7.2018, str. 57; UL C 129, 11.4.2018, str. 1.

(23) UL C 237, 6.7.2018, str. 57, točka 5.5.

(24) Mnenje SOC/629 – Trajnostno financiranje vseživljenjskega učenja ter razvoja znanj in spretnosti zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile (raziskovalno mnenje na zaprosilo hrvaškega predsedstva), glej stran 8 v UL.

(25) UL C 97, 24.3.2020, str. 32.

(26) UL C 237, 6.7.2018, str. 57, točka 5.9.

(27) Samostojni okvirni sporazum evropskih socialnih partnerjev o aktivnem staranju in medgeneracijskem pristopu.

(28) UL C 237, 6.7.2018, str. 57, točka 5.9, in mnenje Spreminjajoči se svet dela in dolga življenjska doba/staranje prebivalstva – Pogoji za aktivno udeležbo starejših delavcev v novem svetu dela, UL C 14, 15.1.2020, str. 60.

14.7.2020

Uradni list Evropske unije

C 232/29

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih prehodnih določbah za podporo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) v letu 2021, o spremembi uredb (EU) št. 228/2013, (EU) št. 229/2013 in (EU) št. 1308/2013 glede sredstev in njihove razdelitve v letu 2021 ter o spremembi uredb (EU) št. 1305/2013, (EU) št. 1306/2013 in (EU) št. 1307/2013 glede njihovih sredstev in uporabe v letu 2021

(COM(2019) 581 – 2019/0254 (COD))

(2020/C 232/04)

Poročevalec:

Arnold PUECH D’ALISSAC

Zaprosilo	Svet, 22. 11. 2019 Evropski parlament, 25. 11. 2019
Pravna podlaga	člena 43(2) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	6. 3. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	7. 5. 2020
Plenarno zasedanje	551 – plenarno zasedanje na daljavo
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	254/0/7

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO čestita Komisiji za njen predlog, naj bo leto 2021 za skupno kmetijsko politiko (prvi in drugi steber) prehodno leto: leto brez neposredne pomoči iz prvega stebra bi vsem kmetom ustvarilo primanjkljaj, leto brez pomoči iz drugega stebra pa zaustavilo izpolnjevanje visokih okoljskih ali podnebnih ciljev ter odložilo naložbe v modernizacijo.

1.2

V skladu s predlogom Komisije bi moralo prehodno obdobje, ki se začne 1. januarja 2021, trajati eno leto. EESO močno priporoča, da se uvede prožen mehanizem za podaljšanje tega obdobja za dodatno leto, ki bi se samodejno sprožil, če prihodnji dolgoročni proračun EU (večletni finančni okvir) in skupna kmetijska politika ne bosta dogovorjena in sprejeta do 30. oktobra 2020.

1.3

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so pogoji za pridobitev pomoči med letoma 2020 in 2021 izpolnjeni, saj kmetje v EU že obvladajo navzkrižno skladnost in zeleno komponento.

1.4

EESO opozarja na rok za obvestilo o spremembah, ki je 1. avgust 2020. Prepozno soglasje o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 morda ne bo dopuščalo pravočasnih odločitev na nacionalni ravni.

1.5

Komisija svojo jasnovidnost dokazuje s tem, da je uredila število in vrednost pravic do osnovnega plačila.

1.6

V skladu z načelom subsidiarnosti ostaja konvergenca pravic do osnovnega plačila diskrecijska pravica držav članic.

1.7

Možnost podaljšanja programov za razvoj podeželja za eno leto po letu 2020 mora spremljati možnost uporabe vseh sredstev iz drugega stebra, ki niso bila porabljena v obdobju 2014–2020.

1.7.1

EESO zlasti poudarja, da je nujno hitro uporabiti drugi steber, da bi zagotovili oživitev dejavnosti po krizi, ki jo je povzročil COVID-19. To bi vključevalo podporo za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov, kratke dobavne verige, ki so bile tako izjemno pomembne v času krize, skupne pobude za proizvodnjo in trženje ter podeželski turizem. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti najbolj oddaljenim regijam, otoškim, gorskim in izoliranim regijam, ki so močno odvisne od turizma.

1.8

EESO je zadovoljen, da bodo večletni ukrepi iz drugega stebra (ukrepi za ekološko kmetovanje, kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi) podaljšani za eno leto, vendar poziva, naj se njihova veljavnost podaljša na pet let, tako kot v obdobju 2014–2020. Predlog, da bi jo omejili na tri leta, bo sprožil določeno birokracijo in ne bo prinesel rezultatov na področju okolja.

2. Ozadje

2.1

Proračunsko načrtovanje, povezano s sedanjo skupno kmetijsko politiko (SKP), se konča 31. decembra 2020. Čeprav uredbe o sedanji SKP formalno niso časovno omejene, se zaradi nedodeljevanja proračunskih sredstev ne morejo uporabljati. Poleg tega še vedno potekajo pogajanja o zakonodajnih predlogih za SKP za naslednje programsko obdobje (2021–2027). Ti verjetno ne bodo sprejeti pravočasno, da bi bilo možno 1. januarja 2021 začeti izvajanje nove SKP. Izvajanje strateških načrtov SKP, ki so trenutno v pripravi v vseh državah članicah, se bo začelo kvečjemu 1. januarja 2022. V tej situaciji je torej potrebna prehodna ureditev za leto 2021.

2.2

2.3

Evropska komisija trenutno pripravlja ustrezno besedilo, v katerega pa niso zajete naslednje točke:

—	sklep o konvergenci pravic do osnovnih plačil v letu 2020, za katerega je bil določen začetek veljavnosti 1. januar 2020;

—	spremembe programa možnosti za oddaljene in otoške regije (POSEI), ki začnejo veljati 1. januarja 2021.

2.4

Ta uredba bo podaljšala in le nekoliko spremenila veljavne uredbe, da se zagotovijo proračunska sredstva za ukrepe, ki se na ta način podaljšajo. Z uredbo se spremenijo naslednje uredbe:

—	Uredba (EU) št. 1303/2013 (1) o skupnih določbah o evropskih skladih (členi 1, 2 in 3);

—	Uredba (EU) št. 1305/2013 (2) o podpori za razvoj podeželja (EKSRP) (člena 6 in 8);

—	Uredba (EU) št. 1306/2013 (3) o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike (členi 6, 7 in 9);

—	Uredba (EU) št. 1307/2013 (4) o pravilih za neposredna plačila (EKJS) (člen 10);

—	Uredba (EU) št. 1308/2013 (5) o vzpostavitvi skupne ureditve trgov (členi 6, 7 in 11);

—	Uredba (EU) št. 228/2013 (6) (in (EU) št. 229/2013 (7)) o posebnih ukrepih za najbolj oddaljene regije (POSEI) (in posebnih ukrepih v korist manjših egejskih otokov) (člena 12 in 13).

2.5

Proračun za leto 2021 bo skladen s tistim, ki je določen v predlogu večletnega finančnega okvira (VFO) za obdobje 2021–2027, o katerem Svet še ni dosegel soglasja in ga zato Evropski parlament ni sprejel (predlogi sprememb niso možni). Komisija predlaga naslednje:

—	proračuna za leto 2021 za EKJS (39,884 milijarde EUR) in EKSRP (12,258 milijarde EUR) sta v skladu s tem, kar je predlagano v uredbah o prihodnji SKP in o VFO;

—	vsa pravila in zahteve, ki veljajo leta 2021: podpora se dodeljuje kmetom še eno dodatno leto v skladu s pogoji in zahtevami, veljavnimi za obdobje 2014–2020;

—	prenos sredstev: možnost, da države članice po letu 2020 še naprej prenašajo sredstva med EKJS in EKSRP, kar je omejeno na 15 % za splošne primere;

—	dodelitev in vrednost pravic do osnovnega plačila: možnost odprave napak, ki so jih naredile države članice pri dodeljevanju pravic do plačila, tako glede njihovega števila kot glede njihove vrednosti;

—	konvergenca vrednosti pravic do osnovnega plačila: možnost, da države članice nadaljujejo proces konvergence pravic do osnovnega plačila po letu 2019: v letu 2020 in/ali 2021;

—	krizna rezerva: ohranitev v prehodnem obdobju, letni znesek, ki je enak programskim zneskom 2014–2020, tj. 400 milijonov EUR (v cenah iz leta 2011);

—	izvajanje EKSRP: možnost izjemnega podaljšanja programov za razvoj podeželja za eno leto;

—	večletni ukrepi iz drugega stebra (ukrepi za ekološko kmetovanje, kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi): možnost enoletnega podaljšanja večletnih ukrepov iz programskega obdobja 2014–2020. Za nove obveznosti bodo morale države članice predlagati krajše obdobje (največ tri leta);

—	skupne ureditve trgov in program možnosti za oddaljene in otoške regije: potrebne prilagoditve dodelitev, da se upošteva skupni znesek EKJS, predviden v prihodnjem VFO.

3. Obvestila, ki jih je treba predvideti

3.1

Najpozneje 10 dni po začetku veljavnosti prehodne uredbe:

—

Podaljšanje ali nepodaljšanje programov za razvoj podeželja do 31. decembra 2021.

—	Popis regionalnih programov, ki jih je treba podaljšati.

—	Ustrezna dodelitev proračunskih sredstev v okviru letne dodelitve sredstev za leto 2021 (torej dela proračuna za leto 2021, ki ne bo prenesen v obdobje 2022–2027).

—	Pod pogojem, da se dokaže tveganje pomanjkanja sredstev in da ne bo možno prevzeti novih pravnih obveznosti v skladu z uredbo o izvajanju EKSRP za obdobje 2014–2020.

3.2

Najpozneje mesec dni po začetku veljavnosti prehodne uredbe:

—	Nadaljevanje ali nenadaljevanje postopka notranje konvergence vrednosti pravic do osnovnega plačila s povprečno vrednostjo v letu 2020.

3.3

Najpozneje do 1. avgusta 2020:

—

Izvajanje ali neizvajanje zmanjšanja neposrednih plačil nad 150 000 EUR na leto za koledarsko leto 2021 in kakršnega koli ocenjenega rezultata zmanjšanj za leto 2021.

—	Odločitev za ali proti prenosu sredstev in v primeru odločitve za, odstotek prenesenih sredstev (do 15 %) EKJS za leto 2021, da se zagotovi dodatno financiranje za EKSRP za leto 2022.

—	Odločitev za ali proti prenosu sredstev in v primeru odločitve za, odstotek prenesenih sredstev (do 15 %) EKSRP za leto 2022, da se zagotovi dodatno financiranje za EKJS za leto 2021.

—	Za leto 2021: dodelitev ali nedodelitev prerazporeditvenega plačila.

—

Za leto 2021: odstotek zgornje meje EKJS za leto 2021 za naslednje ukrepe pomoči:

—	prerazporeditveno plačilo;

—	plačilo za mlade kmete (opozorilo: po predpisih največ 2 %);

—	prostovoljna vezana podpora (opozorilo: po predpisih največ 15 %);

—	plačila za območja z naravnimi omejitvami v okviru prvega stebra;

—	opomba: zgornja meja za shemo osnovnega plačila se izračuna tako, da se zgornje meje za druge pomoči (kot za obdobje 2015–2020) odštejejo od letne zgornje meje EKJS.

—

Uporaba ali neuporaba sheme osnovnega plačila na regionalni ravni v letu 2021 (regije, opredeljene v skladu z objektivnimi in nediskriminatornimi merili, kot so njihove agronomske in družbeno-gospodarske značilnosti in njihov regionalni kmetijski potencial ali njihova institucionalna ali upravna struktura).

—	Nadaljevanje ali nenadaljevanje postopka notranje konvergence vrednosti pravic do osnovnih plačil na povprečno vrednost v letu 2021.

3.4

Najpozneje do 31. decembra 2020:

—	Sprememba delovnih programov za podporo sektorju oljčnega olja in namiznih oljk.

3.5

Razdelitev zgornje meje EKJS med različne ukrepe pomoči v okviru prvega stebra:

Države članice bodo morale za leto 2021 obveščati o dodelitvi proračunskih sredstev za vsako pomoč v okviru prvega stebra, z izjemo zelene komponente, ki bo še naprej določena na 30 % prvega stebra; države članice imajo zlasti možnost, da vsako leto revidirajo delež EKJS, namenjen prerazporeditvenemu plačilu, in prostovoljna vezana plačila.

3.6

Zmanjšanje neposrednih plačil:

—	Ozadje: člen 11 sedanje Uredbe (EU) št. 1307/2013 določa le obveznost držav članic, da za obdobje 2015–2020 sporočijo svoje odločitve glede zmanjšanja zneska neposrednih plačil, ki presega 150 000 EUR, ki se odobri kmetu za koledarsko leto.

—

Predlog iz prehodne uredbe: da bi zagotovili nadaljevanje obstoječega sistema, morajo države članice svoje odločitve glede zmanjšanja zneska neposrednih plačil, ki presega 150 000 EUR, in ocenjen rezultat zmanjšanj sporočiti tudi za koledarsko leto 2021. Uredba državam članicam omogoča več prožnosti, saj lahko prilagodijo vrednosti pravic do osnovnega plačila ali rezerve, po možnosti z različnimi stopnjami prilagoditve. Če uradna obvestila držav članic o zgornjih mejah EKJS, dodeljenih različnim ukrepom pomoči iz prvega stebra, vplivajo na zgornjo mejo, ki se uporablja za shemo osnovnega plačila, morajo države članice glede na spremembo zgornje meje sheme osnovnega plačila:

—	linearno zmanjšati ali povečati vrednost vseh pravic do osnovnega plačila in/ali

—	zmanjšati ali povečati nacionalno ali regionalno rezervo.

3.7

Število in vrednost pravic do osnovnega plačila:

—

Ozadje: nekatere države članice so morda naredile napake pri določanju števila ali vrednosti pravic do osnovnega plačila ob njihovi dodelitvi leta 2015. Mnogo teh napak, tudi če so bile narejene le pri enem kmetu, vpliva na vrednost pravic do osnovnega plačila za vse kmete in vsa leta. Nekatere države članice so naredile napake tudi po letu 2015 pri dodeljevanju pravic do osnovnega plačila iz rezerve (npr. pri izračunu povprečne vrednosti). Za te neskladnosti se običajno naredi finančni popravek, dokler zadevna država članica ne sprejme popravnih ukrepov.

—

Predlog iz prehodne uredbe: zaradi časa, ki je pretekel od prve dodelitve pravic do osnovnega plačila leta 2015, in prizadevanj držav članic za, po potrebi, določitev pravilnih pravic, kakor tudi zaradi pravne varnosti bi bilo treba število in vrednost plačilnih pravic od 1. januarja 2021 naprej šteti kot zakonita in pravilna. To pravilo se ne uporablja za pravice do osnovnega plačila, ki se dodelijo kmetom na podlagi dejansko nepravilnih zahtevkov, razen v primerih, ko kmet ni mogel razumno odkriti napake.

3.8

Konvergenca pravic do osnovnega plačila:

Da bi države članice nadaljevale proces konvergence po „modelu tunela“, da bi dosegle pravičnejšo porazdelitev neposrednih plačil, se lahko po letu 2019 še naprej približujejo nacionalnemu ali regionalnemu povprečju, namesto da bi uporabile enotno pavšalno stopnjo ali ohranile vrednost pravic na ravni iz leta 2019. Prehodna uredba države članice zavezuje, da vsako leto sporočijo svojo odločitev o konvergenci za naslednje leto. To bo veljalo za leti 2020 in 2021. V primeru nadaljnje notranje konvergence v letu 2020 bodo pravice do osnovnega plačila, ki jih imajo kmetje na dan 31. decembra 2019 in katerih vrednost je nižja od nacionalnega ali regionalnega povprečja, upravičene do povečanja njihove vrednosti za leto 2020. Za financiranje tega povečanja bodo znižane pravice do osnovnega plačila, ki jih imajo kmetje na dan 31. decembra 2019 in katerih vrednost je višja od nacionalnega ali regionalnega povprečja. Enak mehanizem bo možen tudi za leto 2021.

3.9

Shema enotnega plačila na površino:

—

Ozadje: nekatere države članice izvajajo osnovna plačila zunaj okvira pravic do osnovnega plačila, torej brez preteklih referenc, prek sheme enotnega plačila na površino. Uporaba te sheme je možna le do 31. decembra 2020. Vendar pa uredba o prihodnji SKP državam članicam omogoča tudi izvajanje osnovnih plačil, ki so vezana na površino in ne na pretekle reference.

—	Predlog iz prehodne uredbe: uredba dovoljuje podaljšanje izvajanja sheme enotnega plačila na površino po 31. decembru 2020 na enak način kot sedaj.

3.10

Sporazum o partnerstvu: sporazum o partnerstvu med državami članicami, ki določa skupno podlago za uporabo štirih evropskih skladov, vključno z EKSRP, v obdobju od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020, bi moral ostati okvirni strateški dokument tudi za leto 2021.

3.11

Podaljšanje regionalnih programov razvoja za obdobje 2014–2020 v letu 2021:

—

Države članice se lahko odločijo za podaljšanje enega ali več svojih regionalnih programov razvoja podeželja, o čemer je treba Evropsko komisijo uradno obvestiti v 10 dneh po začetku veljavnosti prehodne uredbe. Ob tem jo je treba obvestiti tudi o ustreznem proračunu v okviru letne dodelitve sredstev za leto 2021.

—	To obvestilo je neodvisno od veljavnega postopka za revizijo programov razvoja podeželja.

—	Prikazati mora tveganje pomanjkanja sredstev in nezmožnosti prevzemanja novih pravnih obveznosti v skladu z uredbo o izvajanju EKSRP v obdobju 2014–2020.

—	To podaljšanje se bo financiralo iz proračuna EKSRP za leto 2021.

—	Podaljšani programi za razvoj podeželja bi morali biti vsaj enako ambiciozni glede okoljskih in podnebnih ciljev.

—	Države članice imajo možnost, da svojih regionalnih programov za razvoj podeželja ne podaljšajo, če jim ostajajo sredstva iz prejšnjih let; v tem primeru lahko prenesejo sredstva EKSRP za leto 2021 na predvidena finančna sredstva za leta od 2022 do 2025.

3.12

Posledica podaljšanja programov za razvoj podeželja: to podaljšanje pomeni, da se za eno leto podaljšajo vsi roki (letno poročilo o izvajanju in letne pregledovalne seje se opravijo do leta 2024, poročilo o naknadni oceni se zaključi do 31. decembra 2025) in obdobja upravičenosti odhodkov (odobrenih in plačanih do 31. decembra 2024).

3.13

Načini podaljševanja večletnih obveznosti in sklepanja pogodb zanje:

—	Primer 1: kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi, ekološko kmetovanje – preoblikovanje in nadaljevanje ekološkega kmetovanja, dobro počutje živali. Države članice morajo za nove obveznosti od leta 2021 naprej v svojih programih za razvoj podeželja določiti trajanje obveznosti, od enega do treh let.

—

Primer 2: kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi, nadaljevanje ekološkega kmetovanja.

Če država članica predvidi letno podaljšanje obveznosti po koncu začetnega obdobja, to ne sme biti daljše od enega leta po letu 2021 (opozorilo: pri podpori ekološkemu kmetovanju je podaljšanje možno le pri njegovem nadaljevanju, pri preoblikovanju pa ne).

—	Primer 3: kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrepi, nadaljevanje ekološkega kmetovanja in dobro počutje živali. Nove obveznosti, ki so neposredno nadaljevanje določene obveznosti, sprejete v začetnem obdobju, ki se konča leta 2021, se lahko sprejmejo samo za obdobje enega leta.

3.14

Upravičenost izdatkov za nacionalni strateški načrt in prehod med načrtovanji: za olajšanje prehoda med prejšnjim in prihodnjim načrtovanjem so v okviru EKSRP za obdobje 2022–2027 upravičeni naslednji izdatki, predvideni v nacionalnih strateških načrtih (znesek in stopnja prispevka EKSRP):

—	Izdatki v zvezi z obveznostmi v okviru prejšnjih programskih obdobij (v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1698/2005 (8) ali Uredbo (EU) št. 1305/2013) in ki trajajo dlje kot do 1. januarja 2024 ali do 1. januarja 2025 (v primerih, ko so bile petletne obveznosti sprejete v letu 2019 ali 2020).

3.15

Programi za podporo sektorju sadja in zelenjave:

Organizacije proizvajalcev, katerih operativni program traja še po 31. decembru 2021, morajo do 15. septembra 2021 svoji državi članici predložiti zahtevo, naj se njihov operativni program spremeni tako, da bo izpolnjeval pogoje iz prihodnje uredbe o strateških načrtih, ali pa nadomesti z novim operativnim programom, odobrenim v skladu z navedeno uredbo. Če organizacija proizvajalcev ne predloži spremenjenega ali nadomestnega operativnega programa, se program izteče 31. decembra 2021. Delovne programe za obdobje od 1. aprila 2018 do 31. marca 2021 je treba podaljšati do 31. decembra 2021. Organizacije proizvajalcev, združenja organizacij proizvajalcev in medpanožne organizacije morajo ustrezno spremeniti svoje delovne programe in o tem obvestiti Komisijo do 31. decembra 2020.

3.16

Programi za podporo sektorju oljčnega olja in namiznih oljk:

Delovne programe za obdobje od 1. aprila 2018 do 31. marca 2021 je treba podaljšati do 31. decembra 2021. Organizacije proizvajalcev, združenja organizacij proizvajalcev in medpanožne organizacije morajo ustrezno spremeniti svoje delovne programe in o tem obvestiti Komisijo do 31. decembra 2020.

3.17

Nacionalni programi v sektorju čebelarstva:

Nacionalni programi se bodo morali končati 31. julija 2022. Členi Uredbe (EU) št. 1308/2013 v zvezi s čebelarskimi programi se v zvezi z izdatki in plačili, ki se nanašajo na dejavnosti, izvedene pred 1. avgustom 2022, uporabljajo tudi po 31. decembru 2021.

3.18

Programi za podporo vinskemu sektorju:

—	Ozadje: sredstva EU se državam članicam dodelijo prek nacionalnih podpornih programov za obdobje petih let za financiranje posebnih podpornih ukrepov v vinskem sektorju.

—

Predlog iz prehodne uredbe: nacionalni podporni programi se bodo morali končati 15. oktobra 2023. Členi Uredbe (EU) št. 1308/2013 o ukrepih pomoči v nacionalnih podpornih programih se bodo po 31. decembru 2021 še naprej uporabljali za izdatke in plačila za dejavnosti, izvedene pred 16. oktobrom 2023.

V Bruslju, 7. maja 2020

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320.

(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 487.

(3) UL L 347, 20.12.2013, str. 549.

(4) UL L 347, 20.12.2013, str. 608.

(5) UL L 347, 20.12.2013, str. 671.

(6) UL L 78, 20.3.2013, str. 23.

(7) UL L 78, 20.3.2013, str. 41.

(8) Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 277, 21.10.2005, str. 1).

14.7.2020

Uradni list Evropske unije

C 232/36

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta upravljanja za modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, spremembi uredb (ES) št. 1936/2001, (EU) 2017/2107 in (EU) 2019/833 ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2016/1627

(COM(2019) 619 – 2019/0272 (COD))

(2020/C 232/05)

Poročevalec:

Gabriel SARRÓ IPARRAGUIRRE

Zaprosilo	Svet, 6. 12. 2019 Evropski parlament, 16. 12. 2019
Pravna podlaga	člena 43(2) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	6. 3. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	7. 5. 2020
Plenarno zasedanje št.	551 – seja na daljavo
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	251/0/10

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sprejetje večletnega načrta upravljanja za ribolov modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, saj trenutno stanje biomase tega staleža, ki je doseglo najvišje ravni v zgodovini, omogoča odpravo nujnih ukrepov, uvedenih v predhodnem načrtu za obnovo staleža.

1.2

EESO meni, da je sprejetje večletnega načrta upravljanja v Evropski uniji, ki zagotavlja izvajanje ukrepov iz Priporočila 18-02, sprejetega na 21. posebnem zasedanju Mednarodne komisije za ohranitev tunov v Atlantiku (ICCAT) leta 2018, najustreznejši način za ohranitev staležev nad ravnmi biomase, ki omogočajo največji trajnostni donos, ob upoštevanju posebnosti različnih vrst ribolovnega orodja in tehnik, ki se uporabljajo pri tem ribolovu.

1.3

EESO predlaga, naj zakonodajalca posodobita predlog uredbe in vanj vključita spremembe, dogovorjene v letu 2019 na ravni ICCAT in objavljene v Priporočilu ICCAT 19-04.

1.4

Po mnenju EESO bi bilo treba člen 29(3) predloga spremeniti in ga uskladili s Priporočilom 19-04, kakor je pojasnjeno v točki 4 tega mnenja.

2. Povzetek predloga Komisije

2.1

Namen predloga uredbe, ki je predmet tega mnenja, je izvajanje večletnega načrta upravljanja za modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, ki ga je sprejel ICCAT, v Evropski uniji, da se zagotovijo višje ravni biomase od ravni, ki omogočajo največji trajnostni donos.

2.2

Države članice, ki imajo ribolovne možnosti za modroplavutega tuna, morajo pripraviti letne ribolovne načrte, ki vključujejo kvote, dodeljene posamezni skupini ribolovnega orodja, merila za njihovo dodelitev, ukrepe za zagotovitev upoštevanja individualnih kvot, ribolovne sezone, določena pristanišča, pravila o prilovu in plovila z dovoljenjem.

2.3

Države članice, ki imajo ribolovne možnosti za modroplavutega tuna, morajo določiti tudi letne načrte upravljanja ribolovne zmogljivosti, v katerih število svojih plovil prilagodijo razpoložljivim ribolovnim možnostim, letne načrte inšpekcijskih pregledov za zagotavljanje skladnosti s to uredbo in letne načrte upravljanja gojenja, da se zagotovi ocenjena količina modroplavutega tuna, ki je na voljo za gojenje. Vse te načrte je treba najpozneje do 31. januarja vsako leto poslati Komisiji.

2.4

Tehnični ukrepi iz te uredbe vključujejo omejitev ribolovne sezone za nekatere flote, kot so plovila z zaporno plavarico in plovila za pelagični ribolov s parangali, določitev najmanjših referenčnih velikosti, tj. 30 kg ali več kot 115 cm dolžine, ter določitev dovoljene stopnje prilova, ki ne presega 20 % skupnega ulova na krovu ob koncu vsakega ribolovnega potovanja.

2.5

Nadzorni ukrepi, ki jih morajo izvajati države članice, vključujejo obveznost, da en mesec pred začetkom veljavnosti dovoljenja predložijo sezname vseh plovil, ki imajo dovoljenje za ribolov in gospodarsko izkoriščanje virov modroplavutega tuna, ter sezname pasti. Poleg tega Komisiji predložijo podrobne informacije o ribolovnih dejavnostih, ki jih izvajajo plovila, ki jim je bilo izdano dovoljenje v prejšnjem ribolovnem letu, vključno z ulovi vsakega posameznega plovila, ter informacije o opravljenih skupnih ribolovnih dejavnostih.

2.6

Uvaja se zahteva, da kapitani plovil, ki so krajša od 12 metrov (plovila dolžine 12 metrov ali več so že zajeta v uredbi o nadzoru (1)), pristojnemu organu zadevne države članice vsaj štiri ure pred predvidenim prihodom v odobreno pristanišče pošljejo obvestilo o količini ulovljenega modroplavutega tuna, geografskem območju ulova in identifikacijske podatke plovila. Poleg tega se ribiškim plovilom Unije, ki na krovu prevažajo modroplavutega tuna, in plovilom tretjih držav v vodah Unije prepoveduje pretovarjanje na morju.

2.7

Države članice so odgovorne za izvajanje nacionalnih opazovalnih programov, ki zagotavljajo minimalno pokritost odstotkov, določenih za posamezne segmente flote, in morajo zagotoviti, da je na plovilih z zapornimi plavaricami prisoten regionalni opazovalec ICCAT. Zadevna država članica mora biti o vsakem prenosu vnaprej obveščena, da ga odobri ali po potrebi zavrne; vsak prenos se spremlja z videokamero, da se preveri število prenesenih rib. Ravno tako je treba dajanje v kletko za rejo vnaprej sporočiti in ga spremljati z videokamero.

2.8

Države članice izvajajo spremljanje in nadzor prek sistema za spremljanje plovil za plovila dolžine 12 metrov ali več, pri čemer se inšpekcijski pregledi izvajajo v okviru Programa ICCAT za skupni mednarodni inšpekcijski nadzor.

2.9

Prepovedano je dajanje na trg, iztovarjanje, uvoz, izvoz, dajanje v kletke, ponovni izvoz in pretovarjanje modroplavutega tuna, ki mu ni priložena potrjena dokumentacija, določena v tej uredbi.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO se na splošno strinja s predlogom uredbe, saj gre za prenos priporočila ICCAT. Pozdravlja tudi rezultate načrta za obnovo staleža, na podlagi katerega so bile dosežene najvišje ravni biomase modroplavutega tuna v zgodovini, odkar so na voljo podatki.

3.2

Leta 2019 je ICCAT sprejel Priporočilo 19-04, ki spreminja Priporočilo 18-02, ki je predmet tega mnenja. EESO zato predlaga, da zakonodajalca predlog uredbe uskladita s Priporočilom 19-04.

Posebne ugotovitve

4.1

Člen 29(3) določa, da plovila Unije z zaporno plavarico ne sodelujejo pri skupnih ribolovnih dejavnostih s plovili z zaporno plavarico iz drugih pogodbenic Konvencije ICCAT, čeprav je v točki 62 Priporočila 19-04 določeno, da „[…] lahko pogodbenica Konvencije (2) z manj kot petimi plovili z zapornimi plavaricami, ki imajo dovoljenje za ribolov, dovoli skupne ribolovne dejavnosti s katerokoli drugo pogodbenico Konvencije.

Vsaka pogodbenica Konvencije, ki izvaja skupno ribolovno dejavnost, je odgovorna za ulov v okviru te skupne ribolovne dejavnosti.“

4.2

EESO meni, da bi moral predlog uredbe upoštevati izjemo, navedeno v prejšnji točki, tj. da bi moral biti dovoljen skupni ribolov s flotami drugih pogodbenic Konvencije. Kljub temu bi se morali po mnenju EESO obe strani vnaprej dogovoriti glede protokola o operativnem upravljanju deklaracij ulova v skladu z veljavnimi pravili, ki ga morajo izvajati plovila, predvsem pa organi vsake od pogodbenic Konvencije.

V Bruslju, 7. maja 2020

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Unije za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006 (UL L 343, 22.12.2009, str. 1).

(2) Pogodbenica Mednarodne konvencije za ohranitev tunov v Atlantiku (CPC).

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 232

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 63 14. julij 2020

Vsebina		Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	551. plenarno zasedanje EESO (zasedanje na daljavo), 5. 5. 2020–7. 5. 2020
2020/C 232/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Demografski izzivi v EU glede na gospodarske in razvojne neenakosti (raziskovalno mnenje na zaprosilo hrvaškega predsedstva)	1
2020/C 232/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostno financiranje vseživljenjskega učenja ter razvoja znanj in spretnosti zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile (raziskovalno mnenje na zaprosilo hrvaškega predsedstva)	8

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	551. plenarno zasedanje EESO (zasedanje na daljavo), 5. 5. 2020–7. 5. 2020
2020/C 232/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (COM(2020) 70 final)	18
2020/C 232/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih prehodnih določbah za podporo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) v letu 2021, o spremembi uredb (EU) št. 228/2013, (EU) št. 229/2013 in (EU) št. 1308/2013 glede sredstev in njihove razdelitve v letu 2021 ter o spremembi uredb (EU) št. 1305/2013, (EU) št. 1306/2013 in (EU) št. 1307/2013 glede njihovih sredstev in uporabe v letu 2021 (COM(2019) 581 – 2019/0254 (COD))	29
2020/C 232/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta upravljanja za modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, spremembi uredb (ES) št. 1936/2001, (EU) 2017/2107 in (EU) 2019/833 ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2016/1627 (COM(2019) 619 – 2019/0272 (COD))	36