27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/2

P8_TA(2018)0243

Stanje na področju rekreacijskega ribolova v EU

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 o stanju na področju rekreacijskega ribolova v Evropski uniji (2017/2120(INI))

(2020/C 28/02)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in zlasti člena 43 Pogodbe,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU (1),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter zlasti člena 77 te uredbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/1004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o vzpostavitvi okvira Unije za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v ribiškem sektorju in podporo znanstvenemu svetovanju v zvezi s skupno ribiško politiko ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 199/2008 (5), zlasti člena 5,

—	ob upoštevanju raziskovalne študije o morskem rekreacijskem in delno samooskrbnem ribolovu – njegova vrednost in učinek na ribje staleže, ki jo je julija 2017 objavil tematski sektor za strukturno in kohezijsko politiko,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0191/2018),

ker je Mednarodni svet za raziskovanje morja (ICES) rekreacijski ribolov leta 2013 opredelil kot „ulov ali poskus ulova živih vodnih virov predvsem za zabavo in/ali osebno porabo“; to vključuje aktivne ribolovne metode, tudi trnek, sulico in ribolov z roko, ter pasivne ribolovne metode, tudi mreže, pasti, vrše in parangal; ker so potrebne jasne opredelitve rekreacijskega ribolova in morskega rekreacijskega ribolova, pri čemer je treba upoštevati člen 55(2) Uredbe (ES) št. 1224/2009, po katerem je „trženje ulovov iz rekreacijskega ribolova […] prepovedano“;

ker je pomembno razumeti razliko med rekreacijskim in delno samooskrbnim ribolovom, saj ju je treba oceniti in urediti ločeno ter pojasniti, da rekreacijski ribolov ni delno samooskrbni ribolov; ker se uredba o skupni ribiški politiki na slednjega ne sklicuje; ker bi bilo treba ti dve obliki zato posebej oceniti in urediti;

C.	ker zakonodaja EU vsebuje samo dvotirni sistem ribolovnih kategorij, ki obsegata rekreacijski in gospodarski ribolov, ne priznava pa delnega samooskrbnega in delno komercialnega ribolova;

D.	ker lahko rekreacijski ribolov zaradi svojega obsega močno vpliva na staleže rib, vendar je njegova ureditev predvsem v pristojnosti držav članic;

E.	ker je Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo opredelila samooskrbni ribolov kot „ulov vodnih živali, ki bistveno prispeva k zadovoljevanju prehranskih potreb posameznika“;

F.	ker brez jasne pravne razlike med rekreacijskim, delno samooskrbnim in delno komercialnim ribolovom morda ne bo mogoče ugotoviti dela nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova, saj ne bo upoštevan ali pravilno urejen;

G.	ker na ravni EU ni enotne, jasne opredelitve rekreacijskega ribolova in ker ga je zato zelo težko nadzorovati, o njem zbirati podatke in ocenjevati njegov vpliv na staleže rib in okolje ali njegov gospodarski pomen;

ker so za ustrezno upravljanje katerekoli vrste ribolovne dejavnosti, tudi rekreacijskega ribolova, potrebni pravilni in zanesljivi podatki in časovne vrste, na podlagi katerih bo mogoče oceniti učinek teh dejavnosti na ribje staleže ali druge morske organizme in okolje; ker teh podatkov zaenkrat ni ali so nepopolni; ker poleg neposrednega vpliva na staleže rib tudi nadaljnji okoljski vpliv rekreacijskega ribolova ni dovolj preučen;

I.	ker študije kažejo, da velik del plastičnih odpadkov v morjih, jezerih in rekah izvira iz rekreativnih dejavnosti na vodi, kot so čolnarjenje, turizem in ribolov; ugotavlja, da odpadki v obliki izgubljenega ribiškega orodja lahko resno poslabšajo habitate in povzročajo okoljsko škodo;

J.	ker Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo finančno podpira zbiranje podatkov, tudi o rekreacijskem ribolovu;

K.	ker se med cilji iz člena 2 Uredbe (EU) št. 1380/2013 navaja, da je treba doseči gospodarske, socialne in zaposlovalne koristi ter ribje staleže in druge morske organizme obnoviti in ohraniti nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos;

L.	ker nedavna raziskava po naročilu Parlamenta kaže, da se lahko vpliv rekreacijskega ribolova razlikuje glede na stalež rib ter predstavlja od 2 % (skuša) do 43 % (polak) skupnega ulova;

M.	ker je za uresničitev ciljev skupne ribiške politike potrebno upravljanje in uravnoteženje ribjih staležev in ribolovne dejavnosti; ker teh ciljev ni mogoče uresničiti brez dela podatkov o ulovu ter gospodarskem pomenu ribolovnih dejavnosti, ki vključujejo rekreacijski ribolov;

ker so države članice podatke dolžne zbirati, mednje pa spadajo tudi ocene obsega rekreacijskega ribolova in izpusta vrst, navedenih v Uredbi (EU) št. 2017/1004 in potencialno vključenih v večletne načrte upravljanja; ker ni veliko držav članic, ki bi imele izčrpne podatke o rekreacijskem ribolovu, ki se izvaja na njihovem ozemlju;

O.	ker je podatke, čeprav se pri rekreacijskem ribolovu na morju lovi širok nabor vrst, obvezno zbirati le za nekaj vrst, zato je potrebna raziskava in analiza več vrst za posamezno državo; ker je treba ulov pri rekreacijskem ribolovu vključiti v skupno ribolovno umrljivost in ocene biomase;

P.	ker se razpoložljivost podatkov o rekreacijskem ribolovu med regijami razlikuje, pri čemer je za morski rekreacijski ribolov v Severnem in Baltskem morju na voljo več informacij kot za Sredozemsko in Črno morje ali Atlantik;

Q.	ker je v Evropi tistih, ki se ukvarjajo z morskim rekreativnim ribolovom, po ocenah med 8,7 in 9 milijonov oziroma 1,6 % evropskega prebivalstva, ki vsako leto lovi približno 77 milijonov dni;

ker v skladu s členom 3(2)(6) Uredbe (EU) št. 508/2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo „ribič“pomeni vsako osebo, ki opravlja dejavnosti gospodarskega ribolova, kot jih priznava država članica, in ker je zato treba najti drugačno opredelitev za tiste, ki se ukvarjajo z dejavnostmi rekreacijskega ribolova, kot je opisan v uvodni izjavi A;

ker ocenjeni ekonomski učinek evropskega morskega rekreacijskega ribolova (brez vrednosti turističnega ribolova) znaša 10,5 milijarde EUR oziroma 5,1 milijarde neposrednih, 2,3 milijarde posrednih in 3,2 milijarde induciranih izdatkov; ker samo v EU po ocenah znaša 8,4 milijarde EUR (to je 4,2 milijarde neposrednih, 1,8 milijarde posrednih in 2,5 milijarde induciranih izdatkov);

ker obstaja neposredna povezava med številčnostjo/strukturo ribjih staležev, dostopom do ribolovnih možnosti in posledičnimi zaposlovalnimi, ekonomskimi in socialno-ekonomskimi vplivi; ker je za sprejetje ukrepov za upravljanje, s katerimi bi dosegali tako okoljske kot tudi gospodarske cilje, pomembno oceniti učinek vsega ribolova na določen stalež ter njegovo ekonomsko vrednost;

ker morski rekreacijski ribolov v Evropi podpira približno 99 000 delovnih mest z ekvivalentom polnega delovnega časa, kar je 57 000 neposrednih, 18 000 posrednih in 24 000 induciranih delovnih mest, ustvari pa povprečno ekonomsko vrednost v višini 49 000 EUR letno na delovno mesto z ekvivalentom polnega delovnega časa; ker je samo v EU po ocenah 84 000 delovnih mest z ekvivalentom polnega delovnega časa (50 000 neposrednih, 15 000 posrednih in 20 000 induciranih delovnih mest);

V.	ker se je pokazalo, da je rekreacijski ribolov v okviru morskega turizma, pa tudi druge oblike turističnega ribolova, zelo pomemben za gospodarstvo številnih regij in držav, zaradi česar ga je treba preučiti, da bi bolje ocenili njegov pomen, vpliv in možnosti za razvoj;

W.	ker imajo vse vrste rekreacijskega ribolova večji ekonomski in socialni vpliv na lokalni in regionalni kot pa na nacionalni ravni, saj s turizmom, proizvodnjo, prodajo na drobno in oddajanjem opreme ter drugimi storitvami, povezanimi z rekreacijskim ribolovom, podpirajo lokalne in obalne skupnosti;

ker rekreacijski ulov v nekaterih primerih predstavlja velik delež skupne ribolovne umrljivosti staleža, zaradi česar bi ga bilo treba upoštevati pri določanju ribolovnih možnosti; ker lahko ocenjeni delež morskega rekreacijskega ribolova od skupnega ulova glede na nedavno študijo, ki je bila izvedena po naročilu Parlamenta, močno niha, kar je odvisno od ciljne vrste, in sicer od 2 % za skušo do 43 % za polaka;

Y.	ker je treba posamično oceniti različne metode rekreacijskega ribolova ali segmente, ki so opisani v opredelitvi ICES 2013;

ker ocena učinka rekreacijskega ribolova na ribje staleže vključuje zadržanje ulova in ribolovno umrljivost za izpuščene ribe; ker je stopnja preživetja pri ribah, ulovljenih s parangalom ali ribiško palico (ribolov na način „ujemi in izpusti“), v večini primerov višja kot pri ribah, ulovljenih z drugo opremo in na druge načine, kar bi bilo treba v teh primerih upoštevati; ker so za primerjavo med možnostjo za preživetje zavržkov pri komercialnem ribolovu in rib, izpuščenih pri rekreacijskem ribolovu, potrebne dodatne informacije o glavnih orodjih, ki se pri morskem rekreacijskem ribolovu uporabljajo;

AA.	ker se pri rekreacijskem ribolovu uporablja vrsta orodij in tehnik z različnimi učinki na stalež in okolje, kar bi bilo treba ustrezno oceniti in urediti;

AB.

ker zaradi slabega stanja staležev brancina v Severnem morju ter trske v Zahodnem Baltiku veljajo za rekreacijski ribolov na ravni EU omejitve, in sicer omejitev ulova ali njegovo zadržanje (brancin), ki prispevajo k obnovitvi teh staležev; ker izredni ukrepi upravljanja, ki se sprejemajo, kadar se zdi, da se zaradi rekreacijskega ribolova zmanjšuje stalež, sektorju ne zagotavljajo potrebne prepoznavnosti;

AC.	ker nekateri rekreativni ribiči lovijo diadromne vrste rib, kot so losos, postrv in jegulja; ker je treba podatke za te vrste zbirati za slano in sladko vodo, da bi lahko ocenili spreminjanje staležev skozi čas;

AD.

ker so večini rekreacijskih ribičev najbolj dostopna obalna območja, kjer poleg rib pogosto ulovijo tudi nevretenčarje in morske alge; ker imajo ti pomembno vlogo za ekologijo teh območij; ker bo treba oceniti tudi vpliv ulova teh vrst, ne samo z vidika staleža ampak tudi ekosistemov, katerih del so;

AE.	ker se losos vrača v matične vode in ker bi ga morali praviloma loviti le v rečnih sistemih, kjer je mogoč učinkovit nadzor in izvrševanje; ker se losos z neselektivnim lovljenjem na morju odstranjuje iz zdravih in ranljivih populacij;

AF.	ker bi bil rekreacijski ribolov lahko pomemben vzrok ribolovne umrljivosti, čeprav za največji ocenjeni okoljski učinek sladkovodnega rekreacijskega ribolova velja možnost uvajanja neavtohtonih vrst v ekosistem, kar pa ne velja za morski rekreacijski ribolov;

AG.	ker je bil namen uvedbe skupne ribiške politike upravljati komercialni ribolov, ne pa obravnavati rekreacijskega, njegove posebnosti in potrebo po posebnih instrumentih za upravljanje in načrtovanje;

AH.	ker okoljski vplivi rekreacijskega ribolova poleg odstranjevanja rib vključujejo tudi druge učinke, vendar jih je zaradi pomanjkljivih podatkov težko ločiti od drugih antropogenih virov;

AI.	ker je treba pri upravljanju morskega rekreacijskega ribolova v prihodnje upoštevati umik Združenega kraljestva iz Unije, zlasti glede na pomen te dejavnosti v Združenem kraljestvu in vlogo pri skupnih ribjih staležih;

AJ.	ker rekreacijski ribolov prinaša številne socialne koristi in koristi za javno zdravje in na primer povečuje kakovost življenja udeležencev, spodbuja k sodelovanju med mladimi ter ljudi ozavešča o okolju in pomenu njegove trajnosti;

poudarja pomen zbiranja zadostnih podatkov o rekreacijskem ribolovu, zlasti na morju, da bi lahko ustrezno ocenili skupne ravni ribolovne umrljivosti za vse staleže;

poudarja, da se v večini evropskih držav kaže pozitivni trend rekreacijskega ribolova ter da je ta vrsta ribolova pomembna dejavnost s socialnimi, ekonomskimi, zaposlitvenimi in okoljskimi učinki, zlasti zaradi pomembnega vpliva, ki ga lahko ima na ribolovne vire; poudarja, da bi morale države članice zato poskrbeti, da se te dejavnosti izvajajo trajnostno in skladno s cilji skupne ribiške politike;

poudarja, da je treba zaradi razširjanja rekreativnih dejavnosti, povezanih z rekreacijskimi pristanišči in sezonskim turizmom, zaščititi floto za obrtni ribolov, da se omogoči njeno preživetje in generacijska zamenjava;

meni, da bi bilo treba zbirati podatke o številu rekreacijskih ribičev, količini njihovega ulova in dodani vrednosti, ki jo ustvarijo v obalnih skupnostih;

poziva Komisijo, naj v novo nadzorno uredbo vključi obstoječe določbe o rekreacijskem ribolovu in jih še izboljša;

poziva Komisijo, naj oceni in po potrebi razširi zbiranje podatkov o rekreacijskem ribolovu, da bo vključenih več ribjih staležev in drugih morskih organizmov, pripravi študijo izvedljivosti enotnega zbiranja podatkov o socialno-ekonomskem učinku tega ribolova ter uvede obveznost zbiranja teh podatkov;

poudarja, da je treba izboljšati poročanje in spremljanje ulova, povezanega z rekreacijskim ribolovom; opozarja, da je Parlament pri sprejemanju proračuna EU za leto 2018 odobril pilotni projekt, katerega namen je uvesti sistem mesečnega poročanja o ulovu brancina, ter poziva Komisijo in države članice, naj financirajo nadaljnje projekte spremljanja vrst, ki so zaradi rekreacijskega ribolova najbolj ogrožene; opozarja na pomen sledljivosti in poziva Komisijo, naj v novo nadzorno uredbo vključi obstoječe določbe o rekreacijskem ribolovu in jih še izboljša;

poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka za rekreacijski ribolov v EU; meni, da bi morala Komisija v končno poročilo o oceni učinka vključiti tudi oceno načrtov upravljanja, ki obsegajo določbe o rekreacijskem ribolovu;

poziva države članice, naj uvedejo potrebne tehnične ukrepe za izvajanje sedanje uredbe o zbiranju podatkov ter naj jo razširijo na več staležev in vidikov rekreacijskega ribolova;

10.

poziva Komisijo, naj zagotovi redno zbiranje vseh potrebnih podatkov o rekreacijskem ribolovu, da bo mogoče v celoti oceniti ribje staleže in druge morske organizme, s tem pa zagotoviti večjo prepoznavnost tega sektorja; opozarja, da brez te celovite ocene in ustreznih ukrepov na njeni podlagi načrti upravljanja ribolova in tehnični ukrepi ne bodo usklajeni s cilji iz Uredbe (EU) št. 1380/2013 in ne bo ravnotežja med rekreacijskim in komercialnim ribolovom;

11.

meni, da bi moral rekreacijski ulov, ki močno vpliva na stalež, postati sestavni del ekosistema in bi ga bilo treba upoštevati pri socialnih in ekonomskih vidikih večletnih načrtov upravljanja, s čimer bi utrdili ribolovne možnosti in sprejeli ustrezne tehnične ukrepe; zato Komisijo poziva, naj po potrebi vključi rekreacijski ribolov v večletne načrte upravljanja, ki so že bili ali bodo v kratkem sprejeti;

12.

poudarja, da je zbiranje podatkov obveznost držav članic; vendar opozarja, da bi se z ustrezno opredelitvijo rekreacijskega ribolova izboljšala kakovost podatkov; poziva Komisijo, naj predlaga enotno opredelitev rekreacijskega ribolova na ravni EU, ki bo jasno ločevala rekreacijski od komercialnega in delno samooskrbnega ribolova in ki bo temeljila na načelu, da se rekreacijski ulov ne bi smel prodajati;

13.

meni, da bi morala Komisija na podlagi podatkov in poročila o oceni učinka ter ob upoštevanju pristojnosti držav članic za rekreacijski ribolov oceniti njegovo vlogo v prihodnji skupni kmetijski politiki, tako da bi lahko obe vrsti morskega ribolova (komercialnega in rekreacijskega) uravnoteženo, pošteno in trajnostno upravljali, tako pa dosegli želene cilje;

14.

poziva Komisijo, naj tudi finančno podpre razvoj rekreacijskega ribolova v turističnem sektorju, saj pomembno prispeva k razvoju modrega gospodarstva v majhnih in obalnih skupnostih ter na otokih, zlasti v najbolj oddaljenih regijah; meni, da bi tako pozitivno prispevala k prizadevanjem za daljšo turistično sezono, ne zgolj v poletnih mesecih; predlaga, da Komisija uvrsti rekreacijski ribolov kot temo projektnega leta trajnostnega turizma v okviru pobude EDEN in začenja projekte za spodbujanje turizma rekreacijskega ribolova v majhnih obalnih skupnostih v okviru sklada COSME;

15.

poudarja, da se zaradi razvoja dejavnosti rekreacijskega ribolova zunaj okvira običajnega upravljanja ribolovnih virov na podlagi konkretnih znanstvenih izsledkov ne smejo zmanjšati profesionalne ribolovne možnosti ali skopi viri deliti med profesionalne in rekreativne dejavnosti, kar zlasti velja za mali in obrtni ribolov;

16.

priznava, da se rekreacijski ribolov že stoletja izvaja v vsej EU in je sestavni del kulture, tradicij in dediščine velikega dela obalnih in otoških skupnosti; ugotavlja, da so različne vrste rekreacijskega ribolova tako raznolike kot same kulture EU in da je treba to pri sprejemanju zakonodaje na tem področju upoštevati;

17.

poziva Komisijo, naj uvede ustrezne ukrepe, da zagotovi ustreznost prihodnjih določb za ureditev rekreacijskega ribolova, ki ne smejo škodovati profesionalnim ribolovnim dejavnostim;

18.

poudarja, da je treba določiti osnovna pravila za upravljanje rekreacijskega ribolova, in predlaga, da bi oblikovali tudi katalog dejavnosti rekreacijskega ribolova, ki bi moral vključevati informacije o ribolovnem orodju in dejavnostih ter opis ribolovnih območij, ciljnih vrst in prilova;

19.

poudarja pomen Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo pri razvijanju znanstvenih zmogljivosti in zagotavljanju popolnih in zanesljivih ocen morskih virov za rekreacijske ribolovne dejavnosti; opozarja, da sklad daje sredstva za zbiranje podatkov, in poziva Komisijo, naj njegovo prihodnje področje uporabe razširi, da bi zagotovila finančno pomoč za raziskave in razčlembo zbranih podatkov;

20.

poudarja, da obstaja nujna in bistvena potreba po izmenjavi podatkov, in opozarja, da Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo podpira zbiranje podatkov, tudi v zvezi z rekreacijskim ribolovom; zato države članice poziva, naj storijo vse, da bi podatke zbrale, Komisijo pa, naj dopolni skupne podatkovne zbirke, da bodo vsebovale celovite in zanesljive podatke za raziskovalce, ki bodo na tej podlagi spremljali in ocenjevali stanje ribolovnih virov; predlaga, da se ti ukrepi vključijo v uporabo finančnih sredstev Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0316.

(2) UL L 354, 28.12.2013, str. 22.

(3) UL L 343, 22.12.2009, str. 1.

(4) UL L 149, 20.5.2014, str. 1.

(5) UL L 157, 20.6.2017, str. 1.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/8

P8_TA(2018)0247

Posodobitev izobraževanja v EU

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 o posodobitvi izobraževanja v EU (2017/2224(INI))

(2020/C 28/03)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov (COM(2011)0567),

—	ob upoštevanju pravice do izobraževanja, opredeljene v členu 14 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o učinkovitem izobraževanju učiteljev (1),

—	ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o zagotavljanju kakovosti pri podpiranju izobraževanja in usposabljanja (2),

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (3),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. in 19. maja 2015 o vlogi predšolske vzgoje in osnovnošolskega izobraževanja pri spodbujanju ustvarjalnosti, inovativnosti in digitalne kompetence (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom Novi program znanj in spretnosti za Evropo – Z roko v roki za večji človeški kapital, zaposljivost in konkurenčnost (COM(2016)0381) in resolucije Parlamenta z dne 14. septembra 2017 o novem programu znanj in spretnosti za Evropo (5),

—	ob upoštevanju člena 2 Protokola h Konvenciji Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa pravico do izobraževanja;

—	ob upoštevanju resolucije Sveta Evrope št. 1904 (2012) o pravici do svobodne izbire izobraževanja,

—	ob upoštevanju skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) – Nove prednostne naloge za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (6),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, program Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES (7),

—	ob upoštevanju pariške izjave z dne 17. marca 2015 o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije z izobraževanjem,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2015 o pregledu izvajanja bolonjskega procesa (8),

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 10. junija 2016 z naslovom Novi program znanj in spretnosti za Evropo – Z roko v roki za večji človeški kapital, zaposljivost in konkurenčnost (SWD(2016)0195),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 2. februarja 2017 o izvajanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, program Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES (9),

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 19. decembra 2016 z naslovom Poti izpopolnjevanja: nove priložnosti za odrasle (10),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. decembra 2016 z naslovom Izboljšanje in posodabljanje izobraževanja (COM(2016)0941),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. maja 2017 z naslovom Razvoj šol in odlično poučevanje za dober začetek v življenju (COM(2017)0248),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. maja 2017 o prenovljeni agendi EU za visoko šolstvo (COM(2017)0247),

—	ob upoštevanju predloga Komisije z dne 30. maja 2017 za priporočilo Sveta o spremljanju diplomantov (COM(2017)0249),

—	ob upoštevanju predloga Komisije z dne 5. oktobra 2017 za priporočilo Sveta o evropskem okviru za kakovostna in učinkovita vajeništva (COM(2017)0563 – SWD(2017)0322),

—	ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 30. novembra 2017 o posodobitvi šolstva in visokošolskega izobraževanja,

—	ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 19. oktobra 2017 o novi strategiji EU za izobraževanje,

—	ob upoštevanju predloga Komisije za priporočilo Sveta z dne 17. januarja 2018 o spodbujanju skupnih vrednot, vključujočega izobraževanja in evropske razsežnosti poučevanja (COM(2018)0023),

—	ob upoštevanju predloga Komisije za priporočilo Sveta z dne 17. januarja 2018 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (COM(2018)0024),

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (11),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. januarja 2018 o akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje (COM(2018)0022),

—	ob upoštevanju zaključnega poročila socialnega vrha za pravična delovna mesta in rast v Göteborgu na Švedskem 17. novembra 2017 (12),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o predšolski vzgoji in varstvu: najboljši začetek v jutrišnjem svetu za vse naše otroke, sprejetih na 3090. zasedanju Sveta za izobraževanje, mladino, kulturo in šport, ki je potekalo 19. in 20. maja 2011 (13)

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 1984 o svobodi izobraževanja v Evropski skupnosti (14),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o internacionalizaciji visokošolskih ustanov (15),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 8. junija 2016 z naslovom Oblikovanje strategije EU za mednarodne kulturne povezave (JOIN(2016)0029) in resolucije Parlamenta z dne 5. julija 2017 o tem (16),

—	ob upoštevanju člena 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju Listine Sveta Evrope o izobraževanju za demokratično državljanstvo in izobraževanju za človekove pravice, sprejete v okviru Priporočila CM/Rec(2010)7),

—	ob upoštevanju člena 10 Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—	ob upoštevanju strateškega cilja B Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje (1995),

—	ob upoštevanju 28. in 29. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

—	ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je bila sprejeta septembra 2015 in je začela veljati 1. januarja 2016 ter zlasti ciljev trajnostnega razvoja 4 in 5,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika;

—	ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0173/2018),

A.	ker je v skladu s členom 6(e) PDEU področje izobraževanja in usposabljanja v pristojnosti držav članic, Evropska unija pa ima pomembno podporno vlogo pri opredelitvi izzivov in ciljev ter spodbujanju in izmenjavi najboljše prakse;

B.	ker je pravica do izobraževanja temeljna človekova pravica in ker mora imeti izobraževanje v vseh oblikah in na vseh stopnjah naslednje med seboj povezane bistvene značilnosti: a) razpoložljivost, b) dostopnost, c) sprejemljivost in d) prilagodljivost;

C.	ker je glavna prednostna naloga evropskega stebra socialnih pravic zagotoviti kakovostno in vključujoče izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje;

ker je izobraževanje pomembno za doseganje enakih možnosti, zato je treba omogočiti nediskriminacijski dostop do njega; ker si je treba v ta namen bolj prizadevati, da bi zagotovili, da bi imeli vsi enake možnosti pri dostopu do izobraževanja in usposabljanja ter pri pridobivanju znanja in spretnosti na vseh ravnih, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti najranljivejšim, invalidom in osebam s posebnimi potrebami, pa tudi prikrajšanim skupinam;

E.	ker evropske izobraževalne sisteme zaznamuje bogata kulturna, socialna in jezikovna raznolikost, obenem pa imajo države članice podobne izobraževalne cilje in se spopadajo s podobnimi izzivi, kot je vsem zagotoviti enak dostop do izobraževanja, kar je mogoče obravnavati na evropski ravni;

F.	ker je uspešnost izobraževalnih sistemov pri izpolnjevanju družbenih in gospodarskih potreb ter potreb posameznikov odvisna od njihove kakovosti, dostopnosti, raznolikosti, učinkovitosti in pravičnosti ter od razpoložljivosti ustreznih človeških, finančnih in materialnih virov;

ker je treba spomniti, da je izobraževanje, tudi izobraževanje učiteljev, prizadela ekonomska in finančna kriza in da ima javno financiranje izobraževanja temeljno vlogo v izobraževalnih sistemih EU; ker sta torej neprekinjena javna finančna podpora za izobraževanje, vključno z učitelji in njihovimi delovnimi pogoji, pa tudi za raziskave, in njeno povečanje bistvena, da se zagotovi brezplačno, vključujoče in dostopno javno izobraževanje;

ker bi morali izobraževanje in usposabljanje prispevati k osebnemu razvoju in rasti mladih, da bi postali proaktivni in odgovorni državljani, pripravljeni na življenje in delo v tehnološko naprednem in globaliziranem svetu, ter jim zagotoviti ključen nabor kompetenc za vseživljenjsko učenje, opredeljen kot kombinacija znanja, spretnosti in stališč, potrebnih za osebno izpolnitev in razvoj, aktivno državljanstvo in zaposlitev;

I.	ker je kakovost poučevanja odločilni dejavnik uspeha učencev in dijakov, zato je ena od prednostnih nalog v okviru sodelovanja EU na področju izobraževanja in usposabljanja močna podpora odličnosti, kar zadeva poučevanje in vzgojo;

J.	ker pravica do izobraževanja obsega tudi svobodo do ustanavljanja izobraževalnih ustanov, pri čemer je treba ustrezno upoštevati demokratična načela in pravico staršev, da o izobraževanju in pouku svojih otrok odločajo tudi na podlagi verskega, filozofskega in pedagoškega prepričanja;

ker odprta metoda koordinacije, ki se uporablja na področju izobraževanja, državam članicam omogoča oblikovanje in izvajanje skupne strategije o izobraževanju in usposabljanju, kar vključuje tudi spletno platformo ET2020 (izobraževanje in usposabljanje 2020); ker se pragi te strategije vsako leto v okviru spremljanja izobraževanja in usposabljanja v državah članicah in celotni EU analizirajo in ocenijo;

L.	ker Komisija v najnovejšem Pregledu izobraževanja in usposabljanja, objavljenim leta 2017, ugotavlja, da je kljub stalnemu napredku pri zmanjševanju osipa v izobraževanju in usposabljanju ta še vedno zelo visok v vsej EU;

ker rezultati preskušanja PISA kažejo, da ima 20,6 % evropskih učencev težave pri učenju osnovnih spretnosti na področju branja, matematike in naravoslovja ter da zelo veliko evropskih državljanov ni pismenih; ker je to zelo zaskrbljujoče, kar zadeva nadaljnje učenje, osebni razvoj in ustrezno udeležbo v javnem življenju in na trgu dela;

N.	ker je zagotavljanje dostopa do kakovostnih storitev predšolske vzgoje in varstva za vse otroke ključna za to, da lahko pozitivno vstopijo v življenje in na izobraževalno pot;

O.	ker je kakovostno osebje temeljni dejavnik za storitve predšolske vzgoje in varstva;

ker je spodbujanje mobilnosti študentov in osebja pomemben del evropskih visokošolskih sistemov ter prispeva k razvoju mladih in lahko spodbudi gospodarski in družbeni napredek; ker je treba za povečanje mobilnosti študentov in osebja v okviru programa Erasmus+ izboljšati njegovo kakovost in povečati finančno podporo zanj;

Q.	ker lahko metodološke in digitalne inovacije omogočijo širitev dostopa do vsebin in znanja, kljub temu pa ne morejo nadomestiti osebnih stikov in izmenjave med učenci ter med učenci in učitelji, prav tako se jim v izobraževalnih sistemih ne bi smela nameniti prednost;

R.	ker je enakost spolov temeljno načelo Evropske unije, zapisano v Pogodbah, in bi morala biti vključena v vse politike EU, zlasti na področju izobraževanja in kulture;

S.	ker je izobraževanje učinkovit instrument za premostitev neenakosti spolov in diskriminacije, kljub temu pa lahko tudi pogosto obnovi ali okrepi že obstoječo diskriminacijo; ker neenakost spolov v izobraževanju ovira osebni razvoj in zaposlovanje ter vpliva na številna družbeno-kulturna področja;

T.	ker je vrzel stopnje zaposlenosti po spolu leta 2015 znašala 11,6 odstotne točke, čeprav je tri petine (57,6 %) vseh visokošolskih diplomatov žensk (17);

Znanje kot bistven ekonomski vir in vir blaginje državljanov

potrjuje, da je kakovostno splošno izobraževanje bistven sestavni del osebnega, kulturnega, družbenega in poklicnega razvoja v družbi, temelječi na znanju;

meni, da sta varovanje evropskih skupnih vrednot in doseganje gospodarskih in socialnih ciljev EU, pa tudi konkurenčnosti in trajnostne rasti, povezani s kakovostnim izobraževanjem, saj se pri tem spodbujajo demokratične vrednote, človekove pravice, socialna kohezije, integracija in uspeh posameznika;

poudarja ključno vlogo izobraževanja pri oblikovanju gospodarske in družbene prihodnosti Evrope ter za izpolnjevanje potreb evropskih državljanov in gradnjo skupnosti različnih državljanov, ki jih združujejo skupne osrednje vrednote;

poudarja, da kakovosten sistem izobraževanja in usposabljanja spodbuja aktivno državljanstvo in skupne vrednote in kot tak prispeva k oblikovanju odprte, vključujoče, pluralne, demokratične in strpne družbe;

poudarja, da izobraževanje učečim se pomaga, da razvijejo etične in državljanske vrednote in postanejo dejavni, odgovorni in odprti pripadniki družbe, ki so sposobni uveljavljati in zagovarjati svoje demokratične pravice in dolžnosti v družbi, ki cenijo raznolikost in imajo dejavno vlogo v demokratičnem življenju ter prevzemajo odgovornost zase in svojo skupnost; v zvezi s tem poudarja pomen državljanske, etične in okoljske vzgoje;

poudarja, da mora biti izobraževanje kakovostno in vključujoče ter zagotavljati, da bodo mladi pridobili potrebno znanje in spretnosti, postali medijsko pismeni, bodo kritično in samostojno razmišljali ter imeli demokratični odnos, da se bodo lahko spopadli z izzivi, postali aktivni evropski državljani ter bodo uspešni v zasebnem življenju in na trgu dela, obenem pa bodo tudi oblikovali prihodnost sveta;

poudarja, da je zagotavljanje enakega dostopa do kakovostnega in vključujočega izobraževanja poglavitno za doseganje trajne socialne kohezije in odpravo revščine, socialne izključenosti oseb iz prikrajšanih in ranljivih skupin ter spolnih stereotipov in zato še vedno najbolj pripomore k socialni mobilnosti;

ugotavlja, da lahko kakovostno izobraževanje spodbuja inovacije in raziskave v Evropi, ki so pomembne za družbo in ji koristijo;

priznava pomen izobraževanja pri razvijanju kulturnih kompetenc in spodbujanju kulturnega razvoja; spodbuja vzpostavitev tesnejše sinergije med izobraževalnim in kulturnim sektorjem s podpiranjem dejavnejše vloge kulture in umetnosti v formalnem, priložnostnem in neformalnem izobraževalnem okolju;

10.

se zaveda vloge, ki jo ima izobraževanje pri razvijanju vseživljenjskemu učenju naklonjenega pristopa, ki ljudem pomaga, da se prilagajajo spreminjajočim se zahtevam sodobnega sveta;

11.

opominja, da imajo šole in izobraževalne ustanove ključno vlogo pri oblikovanju in spodbujanju pozitivnega pristopa do učenja, tudi vseživljenjskega učenja;

Spreminjajoča se realnost izobraževanja in s tem povezani izzivi

12.

meni, da je za reformo izobraževanja poglaviten celovit pristop k izobraževalni politiki z močno politično in javno podporo ter da je za dosego teh ciljev bistveno sodelovanje celotne družbe in vseh pomembnih in zainteresiranih akterjev, vključno s starši;

13.

meni, da so za doseganje pravičnosti, raznolikosti in odličnosti v izobraževanju ključni učinkovito upravljanje in ustrezno financiranje vseh izobraževalnih sistemov, kakovostni sodobni učni viri in poučevanje, motivirani in sposobni učitelji ter vseživljenjsko učenje;

14.

poudarja potencial novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij in inovacij kot nov instrument, ki ponuja nove možnosti v izobraževanju ter omogoča učinkovitejše izpolnjevanje potreb posameznih učencev (tudi posebnih potreb) in večjo prožnost pri učenju in poučevanju, personalizacijo in odgovornost, spodbuja pa tudi interaktivne oblike sodelovanja in komunikacije;

15.

poudarja, da digitalizacija in vzpostavitev skupnih izobraževalnih platform omogočata sodobno izobraževanje, zlasti v obliki učenja in izobraževanja na daljavo ter kombiniranega učenja, kar naj bi omogočalo večjo prožnost v izobraževanju, saj se lahko izobraževanje bolje prilagodi posameznim življenjskim okoliščinam učečih se, ki jim torej vseživljenjsko učenje, kakovostno izobraževanje, dostopnost in razvoj spretnosti v prihodnosti koristi; poudarja potrebo po učnem načrtu za informacijsko in komunkacijsko tehnologijo ter medije, ki je primeren starosti in upošteva razvoj in dobro počutje posameznika ter poudarja pomembnost odgovorne uporabe in kritičnega razmišljanja;

16.

ugotavlja, da učinkovito učenje in poučevanje s pomočjo digitalnih tehnologij zahteva pravičen dostop, zadovoljivo raven digitalnih spretnosti, visokokakovostne učne vire, usposabljanje za prilagoditev tehnologije za pedagoške namene ter spodbujanje odnosa in potrebne motiviranosti za smiselno digitalno udeležbo; meni, da bi morale biti digitalne spretnosti in spretnosti na področju medijske pismenosti sestavni del izobraževalnih politik ter med drugim vključevati državljanske kompetence in kritično razmišljanje; poudarja pomen kritične ocene virov in njihove zanesljivosti ter s tem povezanih projektov medijske pismenosti;

17.

ugotavlja, da so v vse bolj globaliziranem in digitaliziranem svetu potrebne inovativne in relevantne metode učenja, poučevanja in ocenjevanja, pa tudi ustrezna izobraževalna infrastruktura, ki omogoča skupinsko delo in poučevanje ter skupaj z naprednimi izobraževalnimi metodami spodbuja ustvarjalno razmišljanje in reševanje problemov; opominja, kako pomembno je vključiti učence, učitelje in drugo šolsko osebje v ocenjevanje, ali so bili učni cilji doseženi in kako;

18.

ugotavlja, da si je treba prizadevati za prilagoditev izobraževalne paradigme tako, da bi bil pristop, usmerjen v učitelje in vsebino, ki je individualno in specifično prilagojen učencem in njihovim življenjskim okoliščinam, uravnotežen s pristopom, usmerjenim v razumevanje, ki združuje učne metode, prilagojene tradicionalnim in spletnim učnim modelom, s čimer bi okrepili personalizacijo izobraževalnega procesa ter zmanjšali osip in zvišali stopnje zaključenega šolanja;

19.

poudarja, da bi morali izobraževalni sistemi spodbujati in razvijati interdisciplinarne, sodelovalne in ustvarjalne pristope ter skupinsko delo, da bi učenci, dijaki in študenti pridobili znanje in spretnosti, vključno s prečnimi in mehkimi veščinami, pa tudi poklicne, prečne, socialne in državljanske kompetence;

20.

ugotavlja, da je zagotavljanje kakovostnega učenja in poučevanja stalen proces, ki vključuje dialog, občutek za pogovor in postavljanje vprašanj, in bi mu bilo treba pri posodabljanju izobraževanja nameniti prednost;

21.

poudarja, da je za neodvisnost učečih se invalidov in njihovo vključevanje v družbo bistveno, da se olajša enak dostop do kakovostnega in vključujočega izobraževanja; poziva države članice, naj olajšajo dostop do splošnega, vključujočega in kakovostnega izobraževanja in pri tem upoštevajo potrebe vseh invalidnih študentov, na primer, naj zagotavljajo dvojezično vključujoče izobraževanje za gluhe otroke glede na njihove posebne jezikovne potrebe; poziva šole, naj zagotovijo formalne in neformalne raznolike storitve in posebno podporo, tudi z izkoriščanjem potenciala novih tehnologij, da se zadosti posameznim potrebam vseh učencev; poziva Komisijo, naj spremlja šole, kar zadeva politiko o nezavračanju, in naj v okviru strategije Evropa 2020 določi kazalnike v zvezi z invalidnostjo;

22.

meni, da mora biti temeljni cilj evropskega izobraževanja razvijati logično sklepanje, razmišljanje in znanstveno radovednost, da mora biti zmožen graditi na temeljih umetnostne, znanstvene in tehnične humanistične kulture in da mora za reševanje nacionalnih in evropskih problemov ter ozaveščanje o težavah v mednarodni skupnosti usposabljati na podlagi konkretne življenjske stvarnosti na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni;

23.

priznava, da obstajajo individualne razlike v kognitivnih sposobnostih in osebnostnih značilnostih, ki v povezavi z družbenimi in okoljskimi dejavniki vplivajo na učni uspeh; v zvezi s tem poudarja, da je izobraževanje bolj učinkovito, bolj uravnoteženo in pravičnejše, če se te razlike upoštevajo;

24.

priznava, da je v konkurenčnem svetu nujno čim bolj zgodaj prepoznati evropske nadarjence in jih spodbujati;

25.

poudarja, da izboljšanje učnega uspeha v splošnem ustreza spodbujanju odličnosti med nadarjenimi učenci; v zvezi s tem ugotavlja, da je treba načrtovati ustrezne intervencijske programe za spodbujanje psiholoških značilnosti, ki so pomembne za povečanje potenciala ljudi;

26.

poudarja, da je treba vizualno pismenost obravnavati kot novo življenjsko spretnost in priznati, da dandanes ljudje veliko več komunicirajo prek podob kot s tradicionalnimi sredstvi;

27.

je seznanjen s predlogom za oblikovanje evropskega izobraževalnega prostora, predstavljenim leta 2017 na socialnem vrhu za pravična delovna mesta in rast v Göteborgu; želi spomniti, da naj bi ta pobuda spodbujala sodelovanje, vzajemno priznavanje diplom in kvalifikacij ter povečanje mobilnosti in rasti;

28.

podpira sklepe Sveta z dne 14. decembra 2017, v katerih se poziva k večji mobilnosti študentov in njihovi udeležbi v izobraževalnih in kulturnih dejavnostih, tudi s pomočjo evropske študentske izkaznice, ki naj bi olajšala priznavanje univerzitetnih kreditnih točk, pridobljenih v drugih državah članicah;

29.

meni, da je program Erasmus+ vodilni program EU na področju izobraževanja in da se je v več letih izkazal kot zelo vpliven in priljubljen program; zato poziva, naj se mu v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 nameni veliko več sredstev, da bo bolj dostopen in vključujoč ter bo dosegel več študentov in učiteljev;

30.

poudarja, da je brezposelnost mladih vseevropski pojav in naj bi bila po podatkih enkrat višja od povprečne stopnje splošne brezposelnosti; je zaskrbljen zaradi izredno visoke stopnje brezposelnosti mladih v sredozemskih državah članicah, ki je po podatkih Eurostata najvišja v Španiji (44 %), Italiji (37,8 %) in Grčiji (47,3 % – brezposelnost mladih, 30,5 % – stopnja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo);

31.

poudarja, da je kljub dvema milijonoma prostih delovnih mest v EU več kot 30 % kvalificiranih mladih diplomantov na delovnih mestih, ki ne ustrezajo njihovim spretnostim ali željam, hkrati pa 40 % evropskih delodajalcev težko najde osebe s potrebnimi spretnostmi (18);

32.

poudarja, da morajo izobraževalni sistemi na vseh ravneh ohraniti vidik spola, ki upošteva potrebe ljudi, ki so žrtve različnih oblik diskriminacije, vključno z invalidi, osebami, ki se opredeljujejo kot osebe LGBTI, in pripadniki marginaliziranih skupnosti;

Predšolska vzgoja in varstvo

33.

poudarja, da sta kakovostna in dostopna predšolska vzgoja in varstvo temelj za pravičnejše in učinkovitejše izobraževalne sisteme, poleg tega zagotavljata osebni razvoj, dobro počutje in učinkovito nadaljnje izobraževanje posameznikov;

34.

želi spomniti, da obiskovanje vrtca koristi vsem otrokom, zlasti tistim iz prikrajšanih skupin, in v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je vsakemu otroku zagotoviti dostop do predšolske vzgoje in varstva; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v številnih državah članicah večje povpraševanje po vrtcih, kot je mest, zlasti za mlajše otroke;

35.

poudarja, da je pomembno spremljati kakovost predšolske vzgoje in varstva, da bi otrokom omogočili razvoj njihovih kognitivnih spretnosti in bi lahko ocenili, ali so upoštevane otrokove koristi;

Šolsko izobraževanje

36.

meni, da so šole središče kritičnega in ustvarjalnega razmišljanja ter spodbujanja demokratičnih vrednot in aktivnega državljanstva; meni, da bi morale šole mladim v glavnem pomagati, da pridobijo znanje in spretnosti, ki jih potrebujejo za razumevanje in uporabo razpoložljivih informacij, pa tudi za razvoj avtonomije pri učenju in izboljšanje znanja jezikov;

37.

poudarja, da bi morali biti v središču učinkovitega delovanja posebne potrebe vseh učencev, kar pomeni, da bi bilo treba določiti skupne cilje in jasen program za njihovo uresničevanje ter da bi morali po potrebi celotno šolstvo in deležniki tesno sodelovati;

38.

meni, da bi moral biti sodoben učni načrt usmerjen v gradnjo kompetenc ter bi moral krepiti osebnostne spretnosti in znanja, pa tudi kompetence za zdravo, v prihodnost usmerjeno urejanje življenja, ter bi moral biti osredotočen na formativno ocenjevanje in na telesno in duševno dobro počutje učencev; meni, da bi moral imeti vsak učenec možnost, da razvije ves svoj intelektualni potencial; poudarja, da je razvoj in krepitev spretnosti stalen proces, ki poteka na vseh stopnjah izobraževanja in na trgu delu, in da bi bilo treba spretnosti in kompetence upoštevati v izobraževalnem procesu in pri priznavanju izobraževalnih kvalifikacij;

39.

poudarja, da je obvladovanje osnovnih spretnosti branja in pisanja ter matematičnih spretnosti pri učencih ključno za njihovo nadaljnje učenje in osebni razvoj ter pridobitev digitalnih kompetenc; poudarja, da bi morala strateški okvir za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja (ET2020) in nov program Komisije o znanju in spretnostih dopolnjevati nacionalne ukrepe in državam članicam biti v podporo na tem področju; poziva države članice in izobraževalne ustanove, naj okrepijo osnovne spretnosti, med drugim prek učenja na podlagi projektov in problemov;

40.

meni, da bi morale države članice zagotoviti, da nihče ne bi diplomiral brez osnovnih znanj in spretnosti, vključno z osnovnimi digitalnimi znanji in spretnostmi; poleg tega poudarja, da zdaj večina delovnih mest zahteva večjo bralno in računsko pismenost, digitalno pismenost in druga bistvena znanja in spretnosti ter da bi morali zato sodobni izobraževalni sistemi združevati vseh osem ključnih kompetenc iz predloga priporočila Sveta o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje, ki vključuje tudi znanja in odnose; pozdravlja, da so v predlogu tudi digitalne spretnosti opredeljene kot osnovne spretnosti;

41.

meni, da bi morale biti šole ne glede na vpliv novih tehnologij na izobraževanje še vedno temeljno učno okolje, v katerem se razvijajo možnosti in vsak lahko najde prostor in čas za osebni in socialni razvoj;

42.

želi spomniti, da se je izkazalo, da se z dodelitvijo več avtonomije šolam, kar zadeva učne načrte, ocenjevanje in finance, izboljša uspeh učencev, če ima šola učinkovito vodstvo in prevzema odgovornost za njihov učni uspeh;

43.

poudarja, da kulturna raznolikost in večjezičnost v šolah pozitivno vplivata na jezikovni in kognitivni razvoj učencev ter na spodbujanje medkulturne ozaveščenosti, spoštovanja in pluralnosti;

44.

meni, da je treba okrepiti učenje jezikov, da bi posamezniki poleg maternega jezika govorili še dva jezika, in spodbujati pouk v srednji šoli v nematernem jeziku pri vsaj dveh predmetih;

45.

poudarja, da izmenjave na srednjih šolah veliko prispevajo k spodbujanju učencev, da pridobivajo znanje, spretnosti, odnose in vrednote, ki so neločljivo povezani z dinamičnim evropskim državljanstvom, in razvijajo konstruktivno kritično mišljenje;

46.

poudarja, da morajo biti šole bolj odprte, da se omogočita priznanje neformalnega in priložnostnega učenja ter bolj neovirano prehajanje med različnimi izobraževalnimi usmeritvami (tehnična in akademska);

47.

poudarja, da bi bilo treba učence spodbujati, naj s tehnikami samoocenjevanja merijo napredek pri učenju; poziva izobraževalne ustanove, naj zagotovijo, da bodo orodja za zbiranje povratnih informacij z uporabo kombinacije več instrumentov, kot so študentski vprašalniki, ciljne skupine in skrinjice za zbiranje predlogov, zagotavljala zanesljive informacije;

48.

poudarja, kako pomembno je živeti aktivno in se ukvarjati s športom; v zvezi s tem poudarja, da je treba v učnih načrtih na vseh stopnjah spodbujati telesno aktivnost in športno vzgojo ter jima pripisati večjo vlogo, poleg tega je treba zagotoviti boljše možnosti za razvoj sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami in lokalnimi športnimi organizacijami; spodbuja tudi izobraževalne pobude in zunajšolske dejavnosti, da se podprejo izpolnjevanje individualnih potreb in interesi učencev ter povezovanje z lokalnimi skupnostmi;

49.

poudarja pomen kakovostnega izobraževanja, poklicnega usposabljanja ter dejavnosti v skupnosti in prostovoljskih dejavnosti za izboljšanje statusa poklicev, za katere se osebe izučijo na delovnem mestu;

50.

ugotavlja, da se nova delovna mesta ustvarjajo predvsem v panogah obnovljivih virov energije in da bi bilo treba v šolskih programih ustrezno obravnavati zelene sektorje in poklice;

51.

poudarja, da so spretnosti upravljanja informacij, kritično razmišljanje in sposobnost uporabe pridobljenega znanja v praksi temeljni cilji akademskega izobraževanja;

52.

priznava, da je treba okrepiti trikotnik znanja ter izboljšati povezave med raziskavami in poučevanjem, v ta namen pa ustreznim programom nameniti zadostna sredstva in poskrbeti, da bodo imeli študenti, ki sodelujejo v raziskovalnih programih, na voljo finančna sredstva za izvajanje raziskav;

53.

meni, da bi morali biti sistemi visokošolskega izobraževanja prožnejši in bolj odprti, da je treba spodbujati dualne sisteme na univerzah in visokošolskih ustanovah, zlasti s spodbujanjem vajeništva in priznavanjem priložnostnega in neformalnega učenja, in zagotavljanjem lažjega prehajanja med različnimi stopnjami izobrazbe, tudi med poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter visokošolskim izobraževanjem, spodbujati pa je treba tudi različne oblike izvajanja programov; poudarja, da bi moralo to temeljiti na boljšem razumevanju uspešnosti diplomantov;

Visokošolsko izobraževanje

54.

poudarja, da je treba v okviru oblikovanja evropskega izobraževalnega prostora podpirati sodelovanje in krepiti potencial vseh evropskih visokošolskih ustanov in študentov, da se spodbudijo mreženje, mednarodno sodelovanje in konkurenca;

55.

meni, da bi morala biti celovitejši pristop k internacionalizaciji, vključno z večjo mobilnostjo osebja in študentov (tudi v času pripravništva in vajeništva), ter mednarodna razsežnost učnega načrta, poučevanja, raziskovanja, sodelovanja in dodatnih dejavnosti pomemben element evropskih visokošolskih ustanov;

56.

se zavzema za večji poudarek na interdisciplinarnih študijskih programih in poziva k sočasnemu spodbujanju disciplin s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike ter humanističnih in družbenih ved; poudarja, da je treba spodbujati udeležbo žensk in drugih manj zastopanih skupin pri predmetih s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike ter v s tem povezanih poklicih;

57.

meni, da bi moralo biti visokošolsko izobraževanje povezano s širšo družbo, da bi spodbujalo inovativno rast in socialno blaginjo; meni, da je zaželeno sodelovanje med visokošolskimi ustanovami in zunanjimi deležniki, saj lahko slednji prispevajo znanje in strokovnost pri oblikovanju in zagotavljanju visokošolskih programov; poudarja pa, da mora biti odločanje vedno v rokah študentov in pedagoških strokovnjakov;

58.

se zaveda bistvene vloge, ki jo imajo akademiki in študenti pri širjenju znanja, empiričnih ugotovitev in dejstev v splošni javnosti; v zvezi s tem spodbuja gospodarsko in politično neodvisne raziskave, ki so pomembne in koristne za družbo;

59.

poudarja vlogo na raziskavah temelječega izobraževanja in pedagoškega raziskovanja kot sredstva za spodbujanje aktivnega učenja, izboljševanja razvoja spretnosti in izpopolnjevanja metodologije poučevanja;

60.

poudarja, da bi bilo treba učeče se spodbujati, naj s tehnikami samoocenjevanja merijo napredek pri učenju;

Učitelj naj zagotavlja kakovostno poučevanje

61.

meni, da so učitelji s svojim znanjem in spretnostmi, predanostjo in učinkovitostjo temelj izobraževalnih sistemov;

62.

poudarja, da je treba k poučevanju privabiti motivirane kandidate z dobrim akademskim ali poklicnim ozadjem in pedagoškimi kompetencami; poziva k izbirnim postopkom, ki bodo ustrezali namenu, ter k posebnim ukrepom in pobudam, s katerimi bomo izboljšali status učiteljev, njihovo usposabljanje, poklicne možnosti, delovne pogoje, vključno s plačilom, ki preprečujejo nestalne oblike zaposlitve, ter njihove socialne pravice, varnost in zaščito, ter jim zagotovili podporo, ki bo zajemala programe mentorstva, vzajemnega učenja in izmenjavo zgledov najboljše prakse; poziva Komisijo, naj v večji meri spodbuja enakost spolov v učiteljskem poklicu;

63.

poudarja, da je treba preoblikovati izobraževanje učiteljev ter vlagati vanj, in sicer od vsega začetka pa skozi njihov celoten poklicni razvoj, da bi učiteljem zagotovili zanesljivo, posodobljeno znanje, spretnosti in kompetence, ki so bistvene za visok standard poučevanja, kar vključuje raznolike metode poučevanja, kot so izobraževanje na daljavo, ki ga omogočajo digitalne tehnologije za učenje; poudarja pomen stalnega poklicnega napredovanja učiteljev, vključno z zagotavljanjem programov vseživljenjskega učenja in osvežitvenih tečajev ter možnosti za prekvalificiranje in izpopolnjevanje skozi njihovo celotno poklicno pot, ki ponujajo praktične rešitve za izzive, s katerimi se srečujejo v učilnicah, in jim omogočajo udeležbo v mednarodnih izmenjavah učiteljev, kar bo spodbudilo kulturo institucionalnega učenja;

64.

se strinja, da je izjemno kakovostno pedagoško, psihološko in metodološko usposabljanje osnovnošolskih, srednješolskih in visokošolskih učiteljev in predavateljev osrednji pogoj za uspešno izobraževanje prihodnjih generacij; poudarja, da sta pri tem pomembna izmenjava zgledov najboljše prakse ter razvoj spretnosti in kompetenc v okviru programov mednarodnega sodelovanja in mobilnosti, kot so program Erasmus+ in plačana pripravništva v drugih državah članicah;

65.

poudarja, da imajo učitelji osrednjo vlogo pri zagotavljanju okolja za vključujoče učenje, to pa zahteva uporabo vrste metod in pristopov za izpolnjevanje različnih potreb ter omogoča vsem učencem, da sodelujejo pri oblikovanju, uresničevanju in ocenjevanju rezultatov učenja; priznava, da imajo učitelji ključno vlogo proaktivnih vodičev in mentorjev, ki poučujejo, kako vrednotiti informacije, prevzemajo podporno vlogo pri soočanju z izzivi in učence pripravljajo na življenje;

66.

meni, da je sodelovanje učiteljev in ravnateljev pri posodabljanju izobraževalnih sistemov bistvenega pomena za učinkovit reformni proces in spodbujanje pedagoškega osebja k nadaljnjim izboljšavam šolske politike;

67.

meni, da mora horizontalna šolska politika učiteljem zagotavljati učinkovito podporo ter poskrbeti za uresničitev izobraževalnih ciljev, spodbudno šolsko okolje, učinkovito delovanje in razvoj šol ter sodelovalno upravljanje;

68.

priznava pomembno vlogo pedagoških delavcev, pa tudi sodelovanja med starši, učitelji in šolskimi organi v okviru formalnega, neformalnega ali priložnostnega izobraževanja pri podpiranju sedanjih in prihodnjih generacij; v zvezi s tem spodbuja okrepljeno sodelovanje med vsemi pomembnimi akterji v formalnem, neformalnem in priložnostnem izobraževanju;

69.

meni, da okrepljeno sodelovanje med šolskimi učitelji, raziskovalci in akademiki koristi vsem sodelujočim ter prinaša izboljšave in posodobitve učne snovi, prakse učenja in pedagogike, prav tako pa spodbuja inovacije, ustvarjalnost in razvoj novih spretnosti;

Priporočila

70.

meni, da bi se moral evropski izobraževalni prostor osredotočati na doseganje skupnih ciljev, tudi zagotavljanju kakovostnega izobraževanja za vse, ter ga je treba oblikovati v skladu z obstoječimi politikami in njihovo kritično oceno ter izobraževalnimi trendi in zasnovami znotraj in zunaj EU, da se zagotovi skladnost, doslednost in dosegljivi rezultati, pri čemer je treba dati nov zagon njihovemu razvoju ob upoštevanju načel dodeljevanja pristojnosti, subsidiarnosti, svobode, sorazmernosti ter institucionalne in izobraževalne avtonomije;

71.

meni, da evropski izobraževalni prostor ne bi smel ogrožati niti nadomestiti bolonjskega procesa, saj bi bilo bolje, da se bolonjski proces razvija in okrepi; poudarja, kako pomembni so medsebojne vezi in medsebojno dopolnjevanje evropskega izobraževalnega in evropskega visokošolskega prostora;

72.

poziva države članice, naj podprejo oblikovanje evropskega izobraževalnega prostora in okrepijo sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju njegovih ciljev; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi izmenjavo zamisli in dobrih praks, da bi se dosegli ti cilji;

73.

podpira vzpostavitev evropske mreže univerz kot osnove za večje sodelovanje visokošolskih institucij iz EU in zunaj nje, ki naj temelji na pristopu od spodaj navzgor in pobud samih univerz, ki bi morale med drugim prispevati k večji inovativnosti evropskega izobraževalnega prostora, njegovi vitalnosti in privlačnosti za učenje in raziskave;

74.

poziva države članice, naj izobraževanje štejejo kot naložbo v človeški kapital in naj omogočijo pregledno dodeljevanje večjih javnih sredstev za uresničevanje pobud, namenjenih boljši kakovosti, vključevanju in pravičnosti učenja in poučevanja;

75.

poudarja, da so večje naložbe v izobraževanje in usposabljanje ter njihovo posodabljanje in prilagajanje temeljni pogoj za socialni in gospodarski napredek; zato poudarja, da so prednostna naloga v novem programskem obdobju večletnega finančnega okvira za obdobje 2020–2026 socialne naložbe, zlasti v izobraževanje in usposabljanje za vse;

76.

spodbuja ustrezno finančno pomoč šolam vseh vrst in stopenj, javnim in neprofitnim zasebnim šolam, da bi se povečala vključenost in zagotovila svoboda izbire izobraževanja, pod pogojem, da šolski programi temeljijo na načelih, ki jih določa Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, in da so skladni s pravnim sistemom, pravili in ureditvijo na področju izobraževanja in uporabe javnih sredstev v zadevni državi članici;

77.

meni, da je skrajni čas, da se začne vlagati v izobraževalno infrastrukturo v manj razvitih regijah, pri tem pa je treba vedno poskrbeti, da so usklajene naložbe prilagojene posebnostim območja, kamor se vlagajo; v zvezi s tem poudarja, da je še zlasti pomembno omogočiti, da se regionalnim pobudam za razvoj izobraževanja nameni večja podpora Evropske investicijske banke in evropskih skladov;

78.

poziva Komisijo in države članice, naj si izmenjajo izkušnje in primere najboljše prakse v zvezi z mehanizmi in metodami javnega financiranja, vključno s financiranjem na podlagi uspešnosti in financiranjem konkurenčnih raziskav, da bi dosegli trajnostno in pregledno diverzificirano financiranje;

79.

poziva k okrepitvi sodelovanja med državami članicami pri posodabljanju izobraževanja; poziva države članice, naj začnejo izvajati načela evropskega stebra socialnih pravic, ki omogočajo zmanjšanje neenakosti v Evropi prek izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja;

80.

poudarja pomembno vlogo evropskega semestra pri spodbujanju nacionalnih reform, zlasti če se opredelijo z izobraževanjem povezana priporočila za posamezne države;

81.

pričakuje, da bo akcijski načrt za digitalno izobraževanje podprl države članice in izobraževalne ustanove pri večji, učinkovitejši in starosti ter razvoju primerni uporabi najnovejših tehnologij pri učenju, poučevanju in ocenjevanju, ki bodo dosegale standarde za zagotavljanje kakovosti; meni, da bi moral načrt za digitalno izobraževanje vzpostaviti in redno ocenjevati povezavo med digitalnimi izobraževalnimi sredstvi in okvirom kvalifikacij na podlagi učnih izidov;

82.

priporoča, naj države članice in izobraževalne ustanove spodbujajo individualizirane učne metode, osredotočene na učenca, vključno s prilagojenimi programi, ki temeljijo na združevanju akademskih in poklicnih izkušenj učencev ter na inovativnih metodah in interakciji med učitelji in študenti, da bi se podpiralo stalno izobraževanje in doseganje želenih rezultatov v učnem procesu kjer so študenti aktivni udeleženci;

83.

poziva države članic, naj sprejmejo celostni pristop k izobraževanju ter ponudijo učencem specifične, prožne možnosti za učenje, ki jim bodo omogočile pridobitev ključnih kompetenc, potrebnih za uspešen vstop na trg dela;

84.

poziva k obsežnejšemu vključevanju raziskovanja, dejavnega in projektnega učenja ter učenja z reševanjem konkretnih problemov v izobraževalne programe na vseh ravneh, da bi spodbujali sodelovanje in skupinsko delo; priporoča, naj se v izobraževalne sisteme vključijo prizadevanja za krepitev prečnih, mehkih življenjskih veščin;

85.

poudarja, da je treba invalidom zagotoviti pravico do izobraževanja, od vrtca do univerze, in poudarja pomen ustreznih učnih in tehničnih pripomočkov, ocenjevalnih meril in usposobljenega osebja, da se invalidom zagotovi dejansko uživanje te pravice;

86.

podpira in spodbuja izvajanje ukrepov za razvoj medijske pismenosti in kritičnega mišljenja prek izobraževanja in usposabljanja; opozarja na obstoječe zaveze na tem področju, navedene v sklepih Sveta z dne 30. maja 2016; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj na ravni EU usklajuje razvoj politik na področju medijske pismenosti, da bi se širilo najnovejše znanje in primeri najboljše prakse na tem področju; poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo posebne ukrepe, s katerimi bi spodbudile in podprle projekte za medijsko in digitalno pismenost, kot je pilotni projekt Medijska pismenost za vse, in naj razvijejo celovito politiko na področju medijske in digitalne pismenosti, pri tem pa poseben poudarek dajo šolskemu izobraževanju;

87.

spodbuja države članice, naj zagotovijo možnosti za razvijanje ključnih sposobnosti, da se ohranijo in pridobijo znanja in spretnosti, s posebnim poudarkom na osnovnih znanjih, disciplinah s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike, jezikovnih kompetencah, podjetniškim znanjem in spretnostmi, digitalni kompetenci, ustvarjalnosti, kritičnem razmišljanju in delu v skupinah; spodbuja Komisijo in države članice, naj olajšajo uporabo evropskega okvira ključnih kompetenc v vseh izobraževalnih ustanovah in omogočijo njihovo uporabo v formalnem, neformalnem in priložnostnem učenju ter tako kar najbolj izkoristijo njegov potencial kot ključnega orodja za vseživljenjsko učenje;

88.

spodbuja države članice, naj ozaveščajo javnost o vseživljenjskem učenju in vključijo vidik enakosti spolov v razvoj ustreznih politik in programov, s posebnim poudarkom na ženskah z nižjo izobrazbeno stopnjo v mestnih in na podeželju, da bi jim omogočili izpopolnjevanje;

89.

podpira povečane referenčne vrednosti EU za sodelovanje v vseživljenjskem učenju; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predlaga priporočila o najboljših praksah, da bi dosegli ta ambiciozni cilj; poziva k večjemu poudarku na vseživljenjskem učenju na vseh ravneh izobraževanja; v zvezi s tem poudarja vlogo visokošolskih institucij pri uresničevanju strategije vseživljenjskega učenja, izobraževanju poklicno dejavnih oseb, razvijanju kompetenc ter oblikovanju kulture učenja za ljudi vseh starosti in iz različnih družbenih skupin;

90.

spodbuja Komisijo, naj podpira države članice pri razvijanju, spodbujanju in krepitvi programov usposabljanja in izobraževanja, ki olajšujejo učenje odraslih in njihovo dejavno vključenost v izobraževalni sistem; opozarja, da bi moralo učenje in izobraževanje odraslih nuditi raznolike učne poti in prilagodljive učne priložnosti, tudi pomoč ljudem pri upravljanju njihove vseživljenjske učne poti, s programi, ki nudijo priložnost tistim, ki niso nikoli hodili v šolo, tistim, ki so zgodaj opustili šolanje, in osipnikom; poziva Komisijo, naj izpolni zaveze, kot je jamstvo za znanja in spretnosti iz Programa za nova znanja in spretnosti za Evropo, ter poveča zaposlitvene možnosti nizko usposobljenih odraslih v EU;

91.

poziva države članice, naj razvijejo medgeneracijske projekte, s katerimi bo mogoče razumeti izzive za starejše ljudi in ki jim bodo zagotovili priložnosti za izmenjavo znanja, spretnosti in izkušenj;

92.

spodbuja razvoj sinergij in sodelovanja med formalnim, neformalnim in priložnostnim izobraževanjem; pozdravlja napredek v zadnjih nekaj letih pri izvajanju priporočil Sveta o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja do leta 2018; vendar poziva države članice, naj si po letu 2018 še nadalje prizadevajo za krepitev izvajanja teh priporočil, za vzpostavitev ustreznega pravnega okvira in oblikovanje strategije za celostno potrjevanje, da bi se omogočilo potrjevanje; poudarja, da je priznanje formalnega in neformalnega učenja, tudi prek brezplačnih spletnih tečajev, osrednji element zamisli o omogočanju izobraževanja zapostavljenim skupinam;

93.

poudarja ključno vlogo staršev kot dela izobraževalnega trikotnika pri podpiranju otrokovega učenja; poudarja, da je zelo koristno sodelovanje staršev pri izobraževanju otrok za boljše dosežke učencev, njihovo dobro počutje in razvoj šol;

94.

poziva Komisijo, naj podpre čezmejne pobude odprtega izobraževanja na spletu;

95.

poudarja, da bi bilo treba kakovost izobraževanja meriti v stopnjah, in navesti, do katere je učenec pridobil ne samo znanje in kompetence, ampak tudi sposobnost, da nadaljuje in razvija prizadevanja za vseživljenjsko učenje in ustvarjalna prizadevanja;

96.

podpira Komisijo pri oblikovanju kazalnikov, ki bi prispevali k razvoju ključnih kompetenc ter izobraževanja, učenja in usposabljanja na podlagi kompetenc;

97.

poziva države članice, naj se borijo proti spolnim stereotipom v izobraževanju in tako zagotovijo, da bodo imele ženske enake možnosti in svobodo izbire glede poklicne poti, ki se ji želijo posvetiti; je zato zaskrbljen zaradi stereotipov, ki so v nekaterih državah članicah še vedno prisotni v učnem gradivu, in učiteljev, ki imajo drugačna pričakovanja glede vedenja deklet in fantov; poudarja, da bi bilo treba načelo enakosti spolov vključiti v začetno in nadaljnje usposabljanje učiteljev ter v poučevanje, da bi odpravili vse ovire, ki študentom preprečujejo, da bi v celoti izkoristili svoj potencial, ne glede na spol; poziva države članice, naj pri uvajanju enakosti med spoloma v učne načrte regionalnih izobraževalnih sistemov posebno pozornost namenijo najbolj oddaljenim regijam, pri tem pa upoštevajo visoko stopnjo nasilja nad ženskami v teh regijah; poudarja, da morajo izobraževalni sistemi na vseh ravneh vključevati vidik enakosti spolov in upoštevati potrebe ljudi, ki trpijo zaradi diskriminacije;

98.

poziva države članice k spodbujanju načel enakosti in nediskriminacije v izobraževalnih ustanovah tako v okviru formalnega kot priložnostnega učenja;

99.

priporoča, naj Komisija in/ali države članice ustanovijo in spodbujajo evropsko/nacionalno nagrado, ki bo osredotočena na vprašanje enakosti spolov v izobraževalnih ustanovah, da bi spodbudili primere dobre prakse;

100.

poudarja, da je izobrazba ključno sredstvo za socialno vključevanje in izboljšanje spretnosti in kvalifikacij med migranti in begunci, mladoletnimi in odraslimi; v zvezi s tem spodbuja izmenjavo primerov najboljše prakse glede vključevanja prek izobraževanja in s posredovanjem skupnih vrednot, izboljšanjem in olajšanjem priznavanja diplom in kvalifikacij, zagotavljanjem štipendij in vzpostavljanjem partnerstev z univerzami v izvornih državah ter z navezovanjem na dragocene izkušnje izobraževalnih koridorjev;

101.

poudarja, da bi si morali bolj prizadevati za zagotovitev dostopa do izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh za učence iz avtohtonih manjšin in podporo izobraževalnim ustanovam, ki ponujajo storitve v maternem jeziku avtohtonih etničnih ali jezikovnih manjšin; poziva Komisijo, naj okrepi promocijske programe, osredotočene na izmenjavo izkušenj in primerov najboljše prakse v zvezi z izobraževanjem v regionalnih in manjšinskih jezikih v Evropi; spodbuja države članice, naj omogočijo razvoj poučevanja v maternem jeziku za učence in študente;

102.

spodbuja države članice, naj povečajo raven jezikovnih kompetenc, tako da uporabijo primere dobre prakse, kot je na primer uradno potrdilo o znanju tujega jezika, pridobljeno pred določeno starostjo;

103.

poziva države članice in Komisijo, naj na področju izobraževanja in usposabljanja uvedejo sistem inovativnih in prilagodljivih nepovratnih sredstev za razvijanje talenta ter umetniških in športnih sposobnosti; podpira države članice, ki skušajo uvesti programe štipendiranja za učence z dokazanimi izobraževalnimi, športnimi in umetniškimi veščinami;

104.

v zvezi s tem pozdravlja sporočilo Komisije o novem programu znanj in spretnosti za Evropo (COM(2016)0381), v katerem predlaga rešitve za neskladje med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih oziroma njihovim pomanjkanjem in za iskanje pravega sistema za priznavanje znanj in spretnosti; v zvezi s tem spodbuja države članice, naj vzpostavijo kakovostne sisteme dualnega izobraževanja (ki imajo veliko vrednost za celostno osebnostno rast ter razvoj znanj in spretnosti za vseživljenjsko učenje) ter poklicnega usposabljanja v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi akterji in v skladu s posebnostmi posameznega izobraževalnega sistema; ugotavlja prednosti in vse večjo privlačnost hibridnega sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki v enaki meri združuje pomembno šolsko in praktično plat;

105.

priporoča krepitev izobraževalnih smernic kot bistvenega elementa za fleksibilno prehajanje med različnimi izobraževalnimi sistemi, s hkratnim bogatenjem in dopolnjevanjem znanja in veščin;

106.

podpira in spodbuja šolske in poklicne smernice kot temeljne dolžnosti izobraževalnega sistema za individualni in socialni razvoj mladih generacij;

107.

meni, da je podjetništvo gonilna sila za rast in nova delovna mesta ter način, kako gospodarstva postanejo bolj konkurenčna in inovativna, kar prispeva h krepitvi vloge žensk;

108.

poudarja, da socialno podjetništvo raste in lahko spodbudi gospodarstvo ter hkrati zmanjša prikrajšanost, socialno izključenost in druge družbene probleme; zato meni, da bi moralo podjetniško izobraževanje vključevati socialno razsežnost in obravnavati teme, kot so pravična trgovina, socialna podjetja, družbena odgovornost podjetij in alternativni poslovni modeli, kot so zadruge, za doseganje bolj socialnega, vključujočega in trajnostnega gospodarstva;

109.

poziva države članice, naj izobraževanje osredotočijo na podjetniško in finančno izobraževanje, prostovoljstvo in znanje tujih jezikov ter dajo prednost tem spretnostim in znanjem v programih poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

110.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo konkretne zaposlitvene možnosti, povezane s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ter pomen poklicnega izobraževanja in usposabljanja za trg del;

111.

poziva države članice, naj razvijejo karierno svetovanje, s katerim bi lahko prepoznali sposobnosti in predispozicije učencev, dijakov in študentov in izboljšali proces prilagojenega poučevanja;

112.

poudarja posebne izobraževalne razmere otrok in mladih, katerih starši poklicno potujejo po Evropi, in poziva Komisijo, naj izvede študijo, s katero bo prikazala posebnosti položaj teh otrok in mladostnikov glede na izzive, s katerimi se srečujejo pri predšolskem in šolskem izobraževanju;

113.

priporoča, naj Komisija v skladu s členom 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije nudi večjo podporo državam članicam z najbolj oddaljenimi regijami, da bi izboljšali njihove izobraževalne sisteme na vseh ravneh;

114.

spodbuja države članice in regionalne organe, naj redno ocenjujejo in spremljajo ustreznost izobraževalne politike, strategij in programov ter upoštevajo povratne informacije učiteljev in učencev, da bi tako zagotovili, da se bodo izobraževalni sistemi tudi v prihodnje odzivali na spreminjajoče se potrebe in družbeno-gospodarske razmere v državi; priporoča krepitev povezav med izobraževalno in drugimi politikami, da bi spodbudili in ocenili učinkovitost in uspešnost izobraževalnih reform;

115.

ponovno poudarja pomen spremljanja ocen uspešnosti in učinka programov EU, katerih cilj je zaposlovanje mladih; poudarja pomen učinkovitih in trajnostnih naložb;

116.

ceni dejavnost Komisije na področju posodabljanja izobraževalnih sistemov in v zvezi s tem poziva države članice, naj bolj sodelujejo pri izvajanju predlaganih izboljšav in se zanje bolj zavzamejo;

117.

spodbuja države članice, naj v sodelovanju s Komisijo podprejo izobraževalne ustanove pri posodabljanju reformnih procesov, tako da na nacionalni in/ali regionalni ravni določijo posebne kontaktne točke, ki bodo zagotavljale pomembne informacije, svetovanje in pomoč;

118.

ponavlja, da je treba ustvariti učno okolje, ki bo temeljilo na pravicah in v katerem bo upoštevana različnost spolov, da se bodo študentje učili o človekovih pravicah, tudi žensk in otrok, o temeljnih vrednotah in državljanski udeležbi, pravicah in dolžnostih državljanov, demokraciji in pravni državi ter se zavzemali zanje, pri čemer bodo samozavestni glede svoje identitete, se zavedali, da njihov glas šteje, in imeli občutek, da jih njihove skupnosti cenijo;

Predšolska vzgoja in varstvo

119.

poziva države članice, naj zagotovijo prost in pravičen dostop do kakovostne predšolske vzgoje in varstva, ter jih spodbuja, naj sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so izpolnjeni materialni in finančni pogoji, da ima lahko vsak otrok dostop do predšolske vzgoje brez diskriminacije, ter da zagotovijo več mest za otroke v jaslih in vrtcih;

120.

poziva Komisijo, naj prouči možnosti za oblikovanje skupnega evropskega okvira za predšolsko vzgojo in varstvo, ki bi temeljil na načelih, predlaganih v okviru za kakovost; meni, da bi treba v sodelovanju z učitelji in strokovnjaki s tega področja in na podlagi nacionalnih ali regionalnih kazalnikov kakovosti določiti evropsko referenčno merilo za kakovost predšolske vzgoje in varstva;

121.

meni, da bi si morale države članice bolj prizadevati za spodbujanje upravnih organov institucij za predšolsko vzgojo in varstvo, naj preučijo možnost za izvajanje evropskih projektov; poudarja, da bi lahko tako strokovnjaki spremljali novosti v poučevanju in dali predšolskemu izobraževanju večji pomen;

122.

vztraja, da institucije za predšolsko vzgojo ne bi smele biti izključene iz evropskega izobraževalnega prostora; meni, da bi morale te institucije tudi spodbujati izmenjavo znanja med državami članicami, zlasti izmenjavo informacij pri izvajanju inovativnih projektov;

123.

priporoča okrepitev sodelovanja med predšolskimi vzgojitelji in učitelji, ki pripravljajo otroke za vstop v osnovno šolo, da bi izboljšali kakovost izobraževanja in povezave med stopnjami izobraževanja, otroke pripravili na prehod v osnovno šolo in se osredotočili na njihov razvoj; poudarja, kako pomembni so odnosi med izvajalci predšolske vzgoje in varstva in starši otrok in skrbniki, med šolskim osebjem in otroki, pa tudi med samimi otroki;

124.

spodbuja države članice, naj povečajo sredstva za financiranje predšolske vzgoje in varstva ter pomoč in pobude (kot so davki, subvencije ali oprostitev dajatev) za starše in skrbnike, zlasti za tiste iz socialno-ekonomsko prikrajšanih okolij, da se jim omogoči in se spodbudi uporaba storitev predšolske vzgoje in varstva;

125.

poziva države članice, naj še naprej vlagajo v zaposlene, da bi tako več ljudi prepričali, da se odločijo za to poklicno pot, da bo na področju predšolske vzgoje in varstva na voljo dovolj visoko usposobljenega osebja;

126.

poziva države članice, naj reformirajo in izboljšajo svoje sisteme, da bi dosegli cilj iz Barcelone, v skladu s katerim naj bi bilo vsaj 33 % otrok, mlajših od treh let, vključenih v programe predšolske vzgoje in varstva;

Šolsko izobraževanje

127.

spodbuja izvajanje celostnega pristopa k šolanju, da bi izboljšali socialno vključenost, dostopnost, demokratično upravljanje, kakovost in raznolikost v izobraževanju ter obravnavali zgodnje opuščanje šolanja ter mlade, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, hkrati pa si prizadevali tudi za to, da bi bili učni rezultati ter potrebe, dobro počutje in vključenost učencev v šolsko življenje v središču vseh dejavnosti; se zavzema za spodbujanje in podpiranje študentskih demokratičnih predstavniških struktur;

128.

poudarja, da bi lahko veliko število mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo – skoraj 6,3 milijona mladih, starih med 15 in 24 – zmanjšali s preprečevanjem šolskega osipa in s tem, da bi bile šole bolj praktične in povezane s svojim okoljem, na primer z lokalnimi podjetji, organi, socialnimi ustanovami ter nevladnimi organizacijami; meni, da bi se lahko z odpravljanjem revščine in socialne izključenosti borili proti zgodnjemu opuščanju šolanja, ki je eden od razlogov, zakaj mladi niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo; meni, da je prav tako pomembno podpreti študente pri iskanju lastnih metod učenja, vključno s spletnimi tečaji in kombiniranim učenjem; pozdravlja izvajanje ustreznih in privlačnih učnih načrtov ter močnih in dobro razvitih sistemov za usmerjanje, z visokokakovostnim svetovanjem in usmerjanjem vseh študentov;

129.

poudarja, da je treba povečati možnosti in okrepiti strukture za notranje in zunanje sodelovanje na šolski ravni, med drugim z interdisciplinarnim sodelovanjem, skupinskim poučevanjem, skupinami šol in interakcijami s subjekti, ki sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju učnega procesa, vključno s starši; ugotavlja, kako pomembne so mednarodne izmenjave in šolska partnerstva prek programov, kot sta Erasmus+ in e-Twinning;

130.

poudarja, da bi bila potrebna tudi večja prožnost šolskega izobraževanja, da bi bolje ustrezalo življenjskim razmeram učencev, na primer z večjo uporabo spletnih ponudb, s čimer bi se lahko izboljšala tudi ponudba kombiniranega učenja;

131.

meni, da prej ko ljudje pridobijo znanja s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike, večje možnosti imajo, da bodo v prihodnosti uspešni na izobraževalni in poklicni poti; zato spodbuja pobude na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike na ravni šol ter na področju družbenih in socialnih ved, med drugim z okrepljenim in diferenciranim sodelovanje z visokošolskimi in znanstveno- raziskovalnimi ustanovami;

132.

spodbuja Komisijo, naj podpira razvoj jezikovnih znanj spretnosti pri mladi Evropejcih v formalnih in neformalnih učnih okoljih, tako da razvije inovativno večjezično pedagogiko, izmenjuje primere najboljše prakse na področju večjezične pedagogike in izboljšuje jezikovne kompetence učiteljev;

133.

spodbuja države članice in Komisijo, naj še naprej podpirajo sedanje pobude in razvijajo ter izvajajo vseobsegajoče politike za vključujoče izobraževanje in strategije, usmerjene k posebnim potrebam, za uveljavljanje pravic najbolj ranljivih skupin, ustvarjanje bolj vključujočega učnega okolja ter spodbujanje odprtosti in zavezanosti; poziva Komisijo, naj skupaj z Evropsko agencijo za vključujoče izobraževanje oseb s posebnimi potrebami razvije inovativne metode in izobraževalna orodja za spodbujanje vključevanja in prispevanje k izpolnjevanju individualnih potreb učencev;

134.

priporoča državam članicam, naj učenje o EU vključijo v srednješolske učne načrte, da se dijaki seznanijo s tem, kako Unija deluje, ter z njeno zgodovino in vrednotami, ki so del evropskega državljanstva;

135.

poudarja, da je treba v šolske učne načrte in izobraževalne vsebine vključiti znanje o zgodovini emancipacije žensk, zlasti o volilni pravici žensk, in to znanje spodbujati, med drugim ob simboličnih obletnicah (npr. leta 2018 ob stoletnici volilne pravice žensk na Poljskem in v Nemčiji), da bi ozaveščali o spodbujanju pravic žensk v izobraževanju;

136.

poudarja, kako pomembni sta zdravstvena in spolna vzgoja, v okviru katerih je otroke in mlade treba med drugim učiti o odnosih, ki temeljijo na enakosti, privolitvi, spoštovanju in vzajemnosti, pa tudi o pravicah žensk in deklet, vključno z reproduktivnim in spolnim zdravjem ter z njim povezanimi pravicami, kot sredstvo za boj proti stereotipom, preprečevanje nasilja na podlagi spola ter za spodbujanje dobrega počutja;

137.

spodbuja, naj se v šolah za učence, učitelje in zaposlene izvajajo usposabljanja Rdečega križa kot pomoč pri učenju spretnosti za nudenje prve pomoči in ukrepanje v primeru izrednih razmer;

138.

poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo pilotni program za podporo izmenjavi srednješolcev, da bi vsaj pol študijskega leta preživeli v drugi državi članici;

139.

poziva države članice, naj uporabo standardiziranih testov kot orodja za oceno stopnje pridobljenega znanja ter spretnosti omejijo na potrebni minimum;

140.

spodbuja države članice, da razmislijo o sprejetju ukrepov za priznanje šolanja v tujini, ki ni v okviru študija za pridobitev diplome oziroma kvalifikacije; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predlaga smernice za priznanje šolanja v tujini, pri tem pa upošteva obstoječe primere najboljše prakse držav članic, načelo vzajemnega priznavanja med izobraževalnimi sistemi, pristop na podlagi ključnih kompetenc ter posebnosti nacionalnih izobraževalnih sistemov in kultur;

141.

poziva Komisijo, države članice in regionalne oblasti, naj vprašanje ustrahovanja, kibernetskega ustrahovanja, nadlegovanja, zasvojenosti in nasilja v šoli obravnava z razvijanjem šolskih programov za preprečevanje teh pojavov v sodelovanju z neposredno vpletenimi in vsemi zainteresiranimi stranmi (zlasti z učitelji, združenji staršev, specializiranimi nevladnimi organizacijami) in s kampanjami ozaveščanja za vključevanje;

142.

priporoča, naj države članice, njihove izobraževalne ustanove in Komisija dejavneje sodelujejo pri promociji športnega udejstvovanja med učenci;

Visokošolsko izobraževanje

143.

poziva k oblikovanju evropskega izobraževalnega prostora, ki naj temelji na obstoječih okvirih, kot so evropski raziskovalni prostor, Unija inovacij in evropski visokošolski prostor, ki bi se tako lahko okrepili in se dopolnjevali;

144.

spodbuja države članice, naj visokošolskemu izobraževanju namenijo vsaj 2 % svojega BDP in naj upoštevajo referenčno merilo EU glede vlaganja 3 % BDP Unije v raziskave in razvoj do leta 2020;

145.

poziva države članice in regionalne oblasti, naj pri uporabi nacionalnih in regionalnih sredstev ter pri dodeljevanju sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov dajo prednost izobraževalnim programom in spodbujanju sodelovanja med visokošolskimi institucijami, podjetji in raziskovalnimi skupnostmi ter družbo kot celoto;

146.

poziva države članice, naj spodbujajo bolj vključujočo in dostopno mobilnost študentov, praktikantov, učiteljev pripravnikov, raziskovalcev in administrativnega osebja, saj to prispeva k njihovemu osebnemu in poklicnemu razvoju, pa tudi k večji kakovosti učenja, poučevanja, raziskovanja in opravljanja administrativnih nalog; zagovarja boljšo mobilnost, med drugim prek nemotenega priznavanja kreditnih točk, akademskih in poklicnih kvalifikacij, pridobljenih v tujini, ustreznega financiranja in osebne pomoči, socialnih pravic ter po potrebi z vključevanjem mobilnosti na področju izobraževanja v izobraževalne programe; v zvezi s tem ugotavlja, da nove pobude Komisije, med drugim tudi eCard, olajšajo čezmejno mobilnost študentov;

147.

meni, da je treba povečati financiranje mobilnosti profesorjev in raziskovalcev s štipendijami za šolanje in raziskovanje, povračilom stroškov, podaljšati čas bivanja v tujini, poenostaviti postopke za izdajo dovoljenj in odobritev obrazcev za somentorstvo profesor/raziskovalec;

148.

poziva Komisijo, naj spodbuja države članice h krepitvi mobilnosti pri izobraževanju odraslih, ki jo že predvideva program Erasmus+;

149.

poudarja, kako pomembno je zagotavljanje vzajemnega čezmejnega priznavanja in združljivosti kvalifikacij in visokošolskih diplom za krepitev sistema za zagotavljanje kakovosti na ravni EU in v vseh državah, ki so se pridružile evropskemu visokošolskemu prostoru;

150.

poudarja, da je treba oblikovati celovite strategije in primerna orodja za določanje kakovosti novih načinov poučevanja in učenja, na primer e-učenja, množičnih odprtih spletnih tečajev in prosto dostopnih virov; se v zvezi s tem zaveda vloge Evropskega združenje za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (ENQA) in drugih ustreznih evropskih mrež, ki prispevajo k zagotavljanju kakovosti;

151.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo prenovljeno agendo EU za visoko šolstvo med visokošolskimi ustanovami, regionalnimi in lokalnimi organi ter delodajalci, da se obravnavajo potrebe visokošolskih institucij in študentov ter izzivi, s katerimi se ti srečujejo, ustvarijo povezave z lokalnimi in regionalnimi akterji, pomaga lokalnim skupnostim, spodbujajo lokalni in regionalni razvoj in inovacije, vzpostavijo vključujoči in povezani sistemi visokošolskega izobraževanja, krepi sodelovanje s svetom dela in obravnavajo regionalne potrebe po spretnostih; prav tako spodbuja visokošolske zavode, naj se intenzivneje vključujejo v razvoj lokalnih in regionalnih skupnosti, med drugim s sodelovanjem v projektih skupnosti;

152.

poziva k izpolnitvi zaveze iz programa za nova znanja in spretnosti, med drugim glede pomoči državam članicam pri izboljševanju dostopnosti informacij o tem, kako diplomanti napredujejo na trgu dela; v zvezi s tem pozdravlja predlog, da se vzpostavi evropski sistem za spremljanje diplomantov do leta 2020; meni, da so podatki o spremljanju diplomantov in zbiranje točnih in ustreznih podatkov (ne le na nacionalni, temveč tudi na ravni EU) bistvenega pomena za zagotavljanje kakovosti ter razvoj kakovostnega izobraževanja;

153.

spodbuja Komisijo, naj okrepi prizadevanja, da bi zmanjšala vrzel na področju raziskav in inovacij med državami članicami in regijami, ter predlaga nove pobude v okviru ukrepov Marie Skłodowske-Curie, prav tako pa naj podpre kombinacijo raziskovalnih in učnih dejavnosti za upravičence teh ukrepov, ki se pripravljajo na akademsko kariero;

154.

predlaga, naj koalicija EU na področju naravoslovja, tehnike, inženirstva, (umetnosti) in matematike zajema pestro paleto ved, da bi študente pripravili na življenje in delo v dinamični in spreminjajoči se realnosti;

155.

podpira zamisel, naj se študentom za prostovoljno delo v skupnosti dodelijo kreditne točke evropskega sistema prenosa kreditnih točk (ECTS), saj se s tem prispeva k poklicnemu in osebnemu razvoju študentov;

156.

poudarja, da programi mednarodnega sodelovanja, kulturna diplomacija in dialogi v sklopu politik na področju visokega šolstva s tretjimi državami ne spodbujajo zgolj bolj prostega pretoka znanja, temveč prispevajo tudi k izboljševanju kakovosti in mednarodnega ugleda evropskega visokošolskega izobraževanja, obenem pa spodbujajo raziskave in inovacije, omogočajo mobilnost in medkulturni dialog in podpirajo mednarodni razvoj v skladu s cilji zunanjega delovanja EU;

157.

meni, da bi prihodnosti prilagojeni izobraževalni sistemi morali vključevati tudi učenje za trajnost in vzpostavljanje miru ter biti del širšega razmisleka o poklicni pismenosti v okviru vedno večje digitalizacije in robotizacije evropskih družb, pri čemer se ne bi smeli osredotočiti zgolj na gospodarsko rast, temveč tudi na osebni razvoj, boljše zdravje in blaginjo učencev;

158.

poziva države članice, naj spodbujajo sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami in poslovnim svetom, da bi učence bolje usposobili za vstop na trg dela, ter naj sprejmejo ukrepe za odpravo neskladja med ponudbo znanj in spretnosti; v zvezi s tem spodbuja vključitev ustreznih kakovostnih delovnih praks, priznanih s točkami ECTS, v visokošolske izobraževalne programe in programe poklicnega izobraževanja in usposabljanja, sodelovanje med visokošolskimi ustanovami, poslovnim svetom, raziskovalnim sektorjem in lokalnimi in regionalnimi gospodarskimi akterji pri oblikovanju kakovostnega sistema dualnega izobraževanja in usposabljanja, poklicnega usmerjanja, vajeništva, pripravništva, in usposabljanja v realnih okoliščinah, ki bi morali biti del poklicnih in visokošolskih učnih načrtov; nadalje poziva države članice, naj vsem mladim v EU zagotovili pravico, da se jim ponudi zaposlitev, vajeništvo, dodatno usposabljanje ali delo v kombinaciji z usposabljanjem;

159.

meni, da je za zagotavljanje kakovostnega vajeništva in pripravništva bistvena razmejitev vlog in dolžnosti vseh strani ter da je treba opredeliti trajanje, učne cilje in naloge, ki ustrezajo jasno opredeljenim znanjem in spretnostim, ki jih je treba razviti, zaposlitveni status, ustrezno nadomestilo/plačilo, tudi za nadure, sheme socialnega varstva in varnosti v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, ustrezne kolektivne pogodbe ali oboje;

160.

poudarja, da je treba ponuditi ustrezne učne vsebine za učenje in usposabljanje ter dostojne delovne pogoje za pripravništvo in vajeništvo, da se zagotovi njihova ključna vloga pri prehodu iz izobraževanja v poklicno življenje; poudarja, da se pripravništvo in vajeništvo ne bi nikoli smelo izkoristiti kot nadomestilo za delovna mesta ali vajence ali pripravnike šteti za poceni ali celo neplačano delovno silo;

161.

predlaga, naj osnovno in nadaljevalno usposabljanje učiteljev v poklicnem izobraževanju zagotavljajo univerze in izobraževalne ustanove, na specialističnih področjih poklicnega usposabljanja pa naj sodelujejo strokovnjaki z zadevnega področja;

Učitelj naj zagotavlja kakovostno poučevanje

162.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo učitelje pri uvajanju inovacij in tehnologije v poučevanje, in sicer z izboljšanjem njihovih digitalnih spretnosti in znanj, prav tako pa naj jim zagotovijo ustrezne vire in podporo, na primer z omogočanjem rednega usposabljanja in razvijanjem virtualnih skupnosti, prosto dostopnih učnih virov in tečajev;

163.

podpira ustanovitev akademije za učenje in poučevanje kot dodatne ustanove, ki opravlja vlogo središča za usposabljanje in izmenjavo primerov najboljše prakse na evropski ravni z zagotavljanjem spletne izmenjave izkušenj in vzajemnega učenja, pa tudi prostora za redna srečanja v obliki delavnic, seminarjev in konferenc, s čimer bi spodbujali sodelovanje učiteljev, izboljšali kakovost poučevanja in podpirali poklicni razvoj učiteljev; poziva Komisijo, naj predlaga celovit projekt za ustanovitev te akademije, ki bi temeljila tudi na strokovnem znanju akademije evropske šolske mreže;

164.

opozarja na pomen pedagoškega usposabljanja visokošolskih učiteljev in da je treba v postopku zaposlovanja pedagoškim kompetencam pripisovati najmanj enak pomen kot raziskovalnim kompetencam; poudarja vlogo na raziskavah temelječega izobraževanja in pedagoškega raziskovanja za spodbujanje pristopa k učenju in poučevanju, ki v središče postavlja študente, aktivnega poučevanja, boljšega razvijanja sposobnosti in izpopolnjevanja metodologije poučevanja;

165.

poziva države članice, naj uvedejo spodbude, s katerimi bodo privabile in motivirale mlade ljudi in kvalificirane učitelje za delo v izobraževalnem sistemu;

166.

poudarja, da je treba priznati poklicni status zaposlenih v predšolski vzgoji in varstvu;

167.

poziva k podpiranju učiteljev, katerih predavanja so večjezična, saj so ta pomemben dejavnik pri internacionalizaciji izobraževanja;

168.

poudarja, kako pomembno je medkulturno učenje kot del izobraževanja učiteljev, saj se s tem izboljšujejo njihove medkulturne kompetence ter promovira evropska kultura in skupne vrednote ter evropska razsežnost poučevanja; ugotavlja, da so medkulturne kompetence bistvenega pomena za delo v čedalje bolj raznolikih družbah in za spodbujanje internacionalizacije na ravni šol;

169.

se zaveda, da je treba ustvariti sinergije med znanjem učiteljev in tehnološkim potencialom učencev, da bi čim bolj izboljšali rezultate učenja;

170.

se zavzema za to, da bi se usposabljanje učiteljev, ki bi ga vodili izkušeni mentorji, vključilo v vse faze izobraževanja učiteljev;

171.

spodbuja učitelje in ravnatelje, naj prevzamejo vodilno vlogo in spodbujajo izvajanje inovacij v šolskem okolju ter podpirajo razvoj;

172.

spodbuja visokošolske institucije, naj dajejo prednost, zagotavljajo podporo in nagrajujejo izboljšave in posodobitve pedagoškega znanja visokošolskih učiteljev in raziskovalcev, vključno z možnostmi izobraževanja, ki jih ponuja sodobna tehnologija kot sredstvo za izboljšanje dosežkov učencev in učinkovitosti poučevanja;

173.

podpira oblikovanje novih, inovativnih in ambicioznih metod poučevanja in izobraževalnih standardov, da bi se bilo mogoče bolje odzivati na potrebe študentov in visokošolskih institucij, pa tudi na izzive hitro spreminjajočega se sveta;

o o

174.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 183, 14.6.2014, str. 22.

(2) UL C 183, 14.6.2014, str. 30.

(3) UL C 398, 22.12.2012, str. 1.

(4) UL C 172, 27.5.2015, str. 17.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0360.

(6) UL C 417, 15.12.2015, str. 25.

(7) UL L 347, 20.12.2013, str. 50.

(8) UL C 346, 21.9.2016, str. 2.

(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0018.

(10) UL C 484, 24.12.2016, str. 1.

(11) UL C 398, 22.12.2012, str. 1.

(12) http://www.socialsummit17.se/wp-content/uploads/2017/11/Concluding-report-Gothenburg-summit.pdf

(13) https://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/educ/122123.pdf

(14) UL C 104, 16.4.1984, str. 69.

(15) UL C 135, 26.5.2010, str. 12.

(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0303.

(17) http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Gender_statistics

(18) http://www.cedefop.europa.eu/en/publications-and-resources/publications/3072 in https://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_publication/field_ef_document/ef1502en_0.pdf

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/26

P8_TA(2018)0248

Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi (2017/2118(INI))

(2020/C 28/04)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Strateške smernice za trajnostni razvoj akvakulture EU“(COM(2013)0229),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 304/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o spremembah Uredbe Sveta (ES) št. 708/2007 o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu (1),

—	ob upoštevanju Direktive Sveta 98/58/ES z dne 20. julija 1998 o zaščiti rejnih živali (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 710/2009 z dne 5. avgusta 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 889/2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 v zvezi z določitvijo podrobnih pravil o ekološkem gojenju živali iz ribogojstva in ekološki pridelavi morskih alg (3),

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim, in o spremembi Direktiv 64/432/EGS in 93/119/ES ter Uredbe (ES) št. 1255/97 (4),

—	ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5. septembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave, označevanja in nadzora (5),

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91 (6);

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (7),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 (8),

—

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. decembra 2008 o pripravi evropskega načrta za upravljanje populacije kormoranov za zmanjšanje njihovega vedno večjega vpliva na staleže rib, ribištvo in ribogojstvo (11),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o novi pobudi za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva (12),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o režimu uvoza ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v EU s stališča prihodnje reforme skupne ribiške politike (13),

—	ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi dne 23. novembra 2010 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 708/2007 o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu (14),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o izkoriščanju potenciala raziskav in inovacij v modrem gospodarstvu za ustvarjanje delovnih mest in rasti (15),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o sledljivosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v restavracijah in prodaji na drobno (16),

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o uporabi okvirne direktive o vodah in okvirne direktive o morski strategiji v zvezi z akvakulturo (SWD(2016)0178),

—	ob upoštevanju dokumenta Komisije iz leta 2015 z naslovom Pregledno poročilo: izvajanje pravil za akvakulturo rib kostnic (GD (SANTE) 2015–7406 – MR),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2017 o evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“zoper odpornost proti antimikrobikom (COM(2017)0339),

—	ob upoštevanju gospodarskega poročila o sektorju akvakulture v EU iz leta 2016 Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbor za ribištvo (STECF),

—	ob upoštevanju poročila Eurobarometra o navadah potrošnikov EU glede ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture (2017) in dopolnilne analize Evropskega observatorija za trg s proizvodi iz ribištva in akvakulture (EUMOFA),

—	ob upoštevanju znanstvenega mnenja o hrani iz oceanov, ki ga je novembra 2017 pripravila skupina znanstvenih svetovalcev na visoki ravni,

—	ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva FAO,

—	ob upoštevanju Kodeksa zdravstvenega varstva vodnih živali OIE,

—	ob upoštevanju členov 42 in 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU (17),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0186/2018),

ker je sektor akvakulture, vključno z morskim in sladkovodnim ribogojstvom ter gojenjem mehkužcev, rakov, morskih alg in iglokožcev, inovativen gospodarski sektor, ki je najhitreje rastoča dejavnost proizvodnje hrane in je potencialno visokotehnološki sektor, ki zahteva strukturne naložbe in naložbe v raziskave ter dolgoročno operativno in finančno načrtovanje;

ker imata gojenje rib in lupinarjev pomembno in koristno vlogo na področju gospodarstva, zaposlovanja ter socialnih in okoljskih zadev, kar zadeva izboljšanje kakovosti življenja na obalnih in celinskih območjih Unije in najbolj oddaljenih regij ter prispevanje k hranilni in prehranski varnosti Evropejcev; ker nekateri dejavniki škodljivo vplivajo na proizvodnjo akvakulture, vključno z okoljskimi in podnebnimi dejavniki, predvsem pa so to plenilci; ker številne raziskave kažejo, da te težave s plenilci pomembno vplivajo na proizvodnjo;

ker so v sporočilu Komisije o strateških smernicah za trajnostni razvoj akvakulture EU poudarjena štiri prednostna področja, ki jih je treba obravnavati, da se sprosti potencial akvakulture EU: upravni postopki, usklajeno prostorsko načrtovanje, konkurenčnost, zlasti prek povezovanja sektorja in znanosti, in enaki konkurenčni pogoji;

ker se v istem sporočilu državam članicam priporoča, naj pripravijo večletne nacionalne strateške načrte za akvakulturo, v katerih bodo analizirane ključne pomanjkljivosti ter težave, ki jih je treba odpraviti, opredeljeni skupni cilji in po možnosti določeni kazalniki za oceno napredka pri doseganju teh ciljev;

E.	ker mora biti ohranjanje lokalnih ekosistemov in staležev ključni prednostni cilj, ki bo preprečeval razseljevanje in uničenje lokalnega ribištva in kmetovanja;

F.	ker kljub dobrim namenom in prizadevanjem akvakultura EU stagnira, medtem ko v drugih predelih sveta napreduje;

G.	ker se ocenjuje, da proizvodnja akvakulture v EU pokriva le 10 % domačega povpraševanja po ribah in ker se več kot polovica povpraševanja po ribiških proizvodih zadovolji z uvozom iz tretjih držav;

H.	ker bi bilo treba akvakulturo obravnavati kot obliko kmetijstva, zlasti ko gre za ribogojstvo;

I.	ker je zaostalost najbolj oddaljenih regij v razvoju akvakulture še posebej pomembna;

ker odgovor skupine znanstvenih svetovalcev na visoki ravni na vprašanje komisarja Karmenuja Velle, kako lahko iz oceanov pridobimo več hrane in biomase, ne da bi prihodnje generacije prikrajšali za to, kar jim pripada, vsebuje priporočilo, da je treba model odgovornega pridobivanja hrane iz oceanov vključiti v splošne evropske in svetovne sistemske politične programe ter da je treba razvoj marikulture v Evropi postaviti na višjo in bolj strateško raven prek celovitega, usklajenega političnega okvira – to vključuje izdajo smernic o vključitvi zahtev marikulture v izvajanje direktive EU o pomorskem prostorskem načrtovanju iz leta 2014 in razširitev tehnološkega sodelovanja na marikulturo v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med EU in južnimi partnerskimi državami;

ker postavitev ali širitev obratov akvakulture v EU zahteva pridobitev različnih dovoljenj in odobritev, postopek za pridobitev uradnih dokumentov pa ni usklajen na ravni EU in je na splošno dolgotrajen, zapleten in negotov ter gospodarsko nepredvidljiv; ker bi lahko to stanje oviralo razvoj sektorja, negativno vplivalo na naložbe podjetij ter privedlo do pretiranih stroškov za sektor, poleg tega pa posredno spodbuja uvoz iz tretjih držav;

ker so najbolj zapleteni postopki akvakulture povezani z okoljskimi zahtevami (presoja vpliva na okolje, strateška okoljska presoja in nadzorni postopki ), vendar, paradoksalno, počasnost in zapletenost teh upravnih postopkov ne zagotavljata varstva okolja, temveč včasih celo otežujeta postavitev socialno-ekonomskih, okoljsko trajnostnih in kakovostnih obratov akvakulture; ker se sladkovodna in morska akvakultura razlikujeta; ker so zaradi razlik v podsektorjih akvakulture potrebne različne prakse v smislu upravljanja staležev, hranjenja in razmnoževanja; ker je treba upoštevati te razlike pri pripravi predpisov za akvakulturo EU in zlasti trajnostnih okoljskih standardov;

ker sta zapletenost birokratskih mehanizmov in dolgotrajnost, zlasti v zvezi z izdajo dovoljenj in načrtovanjem, kriva za neukrepanje, ki povzroča gospodarske ter socialne in delovne stroške za potencialne vlagatelje na območjih, kjer so ribogojnice ustanovljene, kar zlasti vpliva na zaposlovanje žensk in mladih;

ker je treba pri ustreznem prostorskem načrtovanju upoštevati različne potrebe različnih uporabnikov, skupaj s potrebo po zaščiti narave, in si je treba prizadevati za njihovo uskladitev; ker nedostopnost lokacij, neustrezno prostorsko načrtovanje in nezdružljivost z drugimi gospodarskimi dejavnostmi pomembno vplivajo na razvoj akvakulture EU v nekaterih regijah, saj lahko ima sektor akvakulture manjšo težo kot drugi „močni“sektorji;

O.	ker je prostorsko načrtovanje eden od predpogojev za dolgoročni razvoj akvakulture in sredstvo, ki je potrebno, da se, ob upoštevanju drugih dejavnosti na zadevnih področjih, zagotovijo ustrezne načrtovane lokacije za akvakulturo;

ker okoljska zakonodaja EU temelji na direktivah (direktiva o morski strategiji, direktivi o pticah in habitatih), ki jih lahko države članice ter lokalni in regionalni organi prenesejo in izvajajo z določeno stopnjo proste presoje; ker torej ni enotnega izvajanja po vsej EU, kar pomeni pravno negotovost za podjetja in kmetije ter nepredvidljivost za vlagatelje in ustvarja neenake konkurenčne pogoje;

Q.	ker je, glede na znanstveno mnenje o hrani iz oceanov, edini način, da se pridobi znatno več hrane in biomase iz oceanov v kratkem času, nabiranje organizmov z dna prehranske verige, kot so makroalge in školjke;

R.	ker bi lahko imela podjetja zaradi različnih nacionalnih ali regionalnih zakonodajnih okvirov za akvakulturo različne pravne zahteve, čeprav so dejavna v istem morskem bazenu, kar bi lahko povzročilo izkrivljanje konkurence;

ker so primeri dobrega sodelovanja na podlagi prostovoljnih in drugih sporazumov med okoljevarstveniki in sektorjem dobrodošli; ker je kljub temu, da so pozitivni primeri v akvakulturi, ki prispevajo k ohranjanju dobre kakovosti vode in vodnih ekosistemov, dobrodošli, treba priznati morebitne negativne vplive akvakulture na lokalno okolje in kakovost vode ter jih poskušati zmanjšati; zato spodbuja nadaljnje inovacije in pobude, da se zagotovi trajnosten in dobičkonosen sektor na dolgi rok;

T.	ker je za gojenje školjk in makroalg potrebno uravnoteženo zagotavljanje hranilnih soli v okolju;

U.	ker, glede na navedeno, takšne sladkovodne ribogojnice prav tako varujejo okolje, saj skrbijo za kakovost in količino vode, ter si zaslužijo veliko večje priznavanje in podporo evropskih nosilcev odločanja, kot so ju deležne;

ker morajo biti proizvodi EU skladni z vrsto strogih predpisov glede okolja, zdravja živali, dobrobiti živali in varstva potrošnikov ter standardov, ki zadevajo proizvodnjo, krmo, dobrobit živali, prevoz, predelavo in socialne pogoje zaposlovanja, ki neposredno vplivajo na stroške proizvodnje; ker so zato ti proizvodi izjemno kakovostni in trajnostni ter so lahko dražji in torej pogosto manj konkurenčni od uvoženih, ki pogosto prispejo na trg EU po nizkih cenah zaradi praks, ki so netrajnostne z okoljskega, socialnega in delovnega vidika, in ki so bili proizvedeni ob nizkih standardih glede dobrobiti živali in zdravstvenih standardih;

W.	ker so nekatera akvakulturna podjetja močno odvisna od energetskih virov, kar povečuje stroške proizvodnje akvakulture;

X.	ker bi bilo treba povečati uživanje rib, ki vsebujejo beljakovine, maščobne kisline, vitamine, minerale in esencialna mikrohranila, ki koristijo zdravju, in ker bi morala odlična kakovost morske hrane iz EU pomeniti veliko konkurenčno prednost za akvakulturo EU;

Y.	ker svetovna poraba rib stalno narašča vzporedno s svetovno rastjo prebivalstva;

ker poleg tega trgovinske, socialne in okoljske politike niso vedno usklajene: na primer, EU ranljivim državam v razvoju zagotavlja splošno shemo preferencialov (GSP in GSP +), kar jim omogoča, da plačujejo manj ali nič dajatev na izvoz v EU, jim daje nujno potreben dostop do trga EU in prispeva k njihovi rasti; ker obenem nekatere od teh držav, na primer nekatere azijske države, proizvajajo proizvode iz akvakulture, ki ne izpolnjujejo okoljskih standardov, standardov dobrobiti živali, zdravstvenih, socialnih in delovnih standardov, kot jih morajo zagotoviti nosilci dejavnosti iz EU, in v nekaterih primerih kršijo človekove pravice;

AA.	ker je EU prav tako močno odvisna od uvoza ribiških proizvodov iz tretjih držav za krmo v akvakulturi in ker bolj trajnostna alternativna krma doslej ni bila dovolj raziskana in spodbujana;

AB.	ker je zunanja trgovina EU v akvakulturi v primanjkljaju in prihaja do nelojalne konkurence med proizvodi, uvoženimi iz tretjih držav, in proizvodi iz akvakulture iz EU, kar škoduje kakovosti hrane in zdravju potrošnikov;

AC.	ker akvakultura v tretjih državah ponuja priložnosti za naložbe EU;

AD.

ker evropski potrošniki ne morejo dojeti razlike med proizvodi evropske akvakulture v primerjavi s tistimi iz tretjih držav glede na kakovost, okoljski odtis, socialno vedenje in upoštevanje dobrobiti živali, če so informacije, ki jih prejmejo, nezadostne ali netočne (zlasti v zvezi z državo izvora, odleditvijo ali identifikacijo vrst);

AE.

ker je zakonodaja EU v zvezi s podatki o vodnih proizvodih za potrošnika jasna, za nadzor pa so odgovorni organi držav članic; ker je kljub temu splošno znano, da se te bistvene informacije ne posredujejo potrošnikom v ribarnicah in restavracijah; ker to neustrezno izvajanje zmanjšuje konkurenčnost akvakulture EU;

AF.

ker je osnova trajnostnega ribogojstva vzreja zdravih živali in je treba zato nujno razviti posebna in inovativna veterinarska orodja, zlasti cepiva in antibiotike, ki bi jih bilo treba uporabljati odgovorno in restriktivno, tako da bi bili brez škode za okolje in prostoživeče vrste zagotovljeni zdravje in dobrobit živali in potrošnikov ter varni in hranilni proizvodi iz akvakulture; ker morajo predpisi EU o zdravju živali upoštevati tudi posebnosti akvakulture in značilnosti ribjih vrst, ko gre za zdravljenje okužb in bolezni ter vpliv na kakovost proizvodov;

AG.	ker se v evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“zoper odpornost proti antimikrobikom ugotavlja, da je imunizacija s cepljenjem stroškovno učinkovit javnozdravstveni ukrep v boju zoper odpornost proti antimikrobikom (18), kar velja tudi za akvakulturo;

AH.	ker se predstava, ki jo imajo evropska družba in potrošniki o akvakulturi, razlikuje od ene države članice do druge, vendar je na splošno precej možnosti za izboljšanje;

AI.

ker, čeprav so vedno možne izboljšave prek boljših praks, slab sloves te dejavnosti ni vedno posledica dejanskih težav (okolje, vidik kakovosti ali varnosti), temveč predsodkov, ki jih imajo potrošniki do akvakulture; ker je do teh razmer v veliki meri prišlo zaradi prepričanja, da se dejanski vplivi akvakulture v nekaterih tretjih državah (države v razvoju) pojavljajo tudi v EU, kar ni res;

AJ.	ker zelo raznolike prakse v zvezi z akvakulturo privedejo do znatnih razlik, in sicer med drugim v kakovosti proizvodov, vplivu na okolje in sanitarnih pogojih, zaradi česar je potrošnik pogosto negotov glede končnega izdelka;

AK.	ker slab ugled akvakulture vpliva na to, kako jo javne uprave upravljajo (izdajanje dovoljenj, načrtovanje itd.), pa tudi na tržne pogoje;

AL.	ker je treba upoštevati potencial sladkovodne akvakulture, celinske akvakulture z zaprti vodami, integrirane večtrofne akvakulture ter sistemov za ponovno kroženje ali akvaponike v mestnih območjih za izboljšanje prehranske varnosti in razvoja podeželja;

AM.	ker so tudi raki, mehkužci in vodne rastline, kot so alge, pomemben vir za akvakulturo;

AN.

ker imajo raziskave in inovacije ključno vlogo pri izkoriščanju potenciala trajnostne akvakulture; ker je mogoče proizvodnjo trajnostno povečati s pomočjo širitve na podlagi inovacij, regeneracije in čiščenja vode, uporabe obnovljive energije ter energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov, ob hkratnem zmanjšanju vpliva na okolje in zagotavljanju okoljskih storitev;

AO.	ker so izjemno pomembni standardni protokoli znanstvenih podatkov na ravni EU, ki omogočajo nadzor in izboljšanje praks upravljanja in proizvodnje, pa tudi njihov vpliv na okolje in zdravje;

AP.	ker bi za zmanjšanje okoljskega vpliva in večjo trajnost akvakulture moralo imeti prednost gojenje avtohtonih ali endemičnih vrst;

AQ.	ker lahko težave pri dostopu do posojila in velik časovni zamik med trenutkom naložbe in prvo prodajo (običajno 3 leta ali več) odvračajo vlagatelje;

AR.	ker so pogoji za vnaprejšnje financiranje, ki jih ponujajo banke in finančne ustanove, čedalje strožji;

AS.

ker postopki, ki uporabnikom običajno niso dovolj jasni, in številni dokumenti, ki jih je treba predložiti za pridobitev financiranja iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR), odvračajo prosilce; ker približno 1 280 milijonov EUR, ki so na voljo v tekočem programskem obdobju (2014–2020), ni dovolj za razvoj evropskega sektorja akvakulture; ker poleg tega države članice črpajo izjemno malo sredstev;

AT.	ker mora trajnostna akvakultura upoštevati možni vpliv na staleže prostoživečih rib in kakovost vode, vendar tudi sama potrebuje zdrave ribje staleže in odlično kakovost vode;

AU.

ker razpoložljivi podatki kažejo na vse večjo vrzel (ocenjeno na 8 milijonov ton) med porabo morske hrane v EU in količino ulova iz ribištva; ker lahko trajnostna akvakultura in trajnostno ribištvo pomagata zagotoviti dolgoročno prehransko in hranilno varnost, vključno z zanesljivo preskrbo s hrano, ter rast in delovna mesta za državljane Unije in prispevata k zadostitvi vse večjega svetovnega povpraševanja po morski hrani, če se za dejavnosti akvakulture uporabljajo trajnostni viri krme in se preprečuje degradacija okolja; ker lahko tako prispeva k splošnemu cilju zapolnitve vrzeli med porabo in proizvodnjo morske hrane v EU;

AV.	ker se lahko v akvakulturi kilogram rib z nizko ekonomsko vrednostjo pretvori v kilogram rib z visoko ekonomsko vrednostjo (na primer iz kapelana v romba, kjer se vrednost z 0,10 EUR zviša na 7 EUR za kilogram);

AW.	ker mlade zaradi slabe komunikacije in pomanjkanja finančne perspektive in stabilnosti manj zanima delo v sektorju akvakulture ali naložbe vanj in njegov razvoj in zato sektor mladih generacij ne pritegne;

AX.	ker lahko ima trajnostna akvakultura, ki je v lasti skupnosti in jo ta tudi upravlja, socialno-gospodarske koristi za obrobna območja in ima pozitivno vlogo v modrem gospodarstvu;

AY.

ker sladkovodnega akvakultura predstavlja 20 % uspešnosti celotnega sektorja v Evropi in ker bi morala biti podpora EU usklajena s tem deležem; ker drugačna narava sladkovodne akvakulture pomeni, da so zanjo potrebna posebna pravila in posebno poglavje v zakonodaji EU na področju skupne ribiške politike;

AZ.	ker so raziskave in inovacije ključnega pomena pri doseganju večje trajnosti in konkurenčnosti sektorja akvakulture na trgu EU;

BA.	ker je projekte sladkovodne akvakulture mogoče izvajati tudi z naknadnim financiranjem in ker to pogosto zahteva nesorazmerna prizadevanja vlagateljev, zato pa se ribogojci projektov v številnih primerih ne lotijo; ker je intenzivnost podpore v večini primerov neustrezna;

Sprostitev potenciala akvakulture EU

priznava pozitivne učinke, ki jih lahko ima trajnostna akvakultura, tako v morskem kot sladkovodnem sektorju, na zaposlovanje in gospodarstvo Unije na splošno z izboljšanjem produktivnosti in kakovosti življenja na obalnih in celinskih območjih; poudarja, da je treba okrepiti njen razvoj, diverzifikacijo in inovacije s spodbujanjem višje ravni proizvodnje rib, rakov, mehkužcev, alg in iglokožcev iz akvakulture ter izboljšanjem konkurenčnosti teh proizvodov (za takšno izboljšanje akvakulture EU, da bo v petih letih dosegla vsaj sedanjo svetovne stopnje akvakulture ter za spodbujanje naložb v energetsko bolj učinkovito in varčno opremo) in povečanjem njihovega uživanja in prispevka k prehranski in hranilni varnosti za državljane EU; vztraja, da je treba hkrati ohraniti ustrezno delovanje morskih ekosistemov, da bi omogočili nadaljevanje prakse dobičkonosne akvakulture, komercialnega ribolova in ostalih oblik trajnostnega izkoriščanja morskega okolja;

meni, da mora EU povečati proizvodnjo v sektorju akvakulture, zlasti da bi zmanjšali pritisk na naravna ribolovna območja; meni, da bi bilo treba krmo iz rib pridobiti iz trajnostnih virov, da ne bi smela ogrožati ciljev skupne ribiške politike o največjem trajnostnem donosu ter da bi bilo treba nadzorovati obremenitve s hranili; poudarja pomen sodelovanja med raziskovalci, sektorjem akvakulture, proizvajalci krme, organizacijami za varstvo okolja in okoljskimi upravljavci; poudarja, da bi morala akvakultura v EU upoštevati kakovost, trajnost, varnost hrane, okoljske vidike, zdravje živali in ljudi ter biti vzor na tem področju; pozitivno ocenjuje nove pobude o akvakulturi v celinskih vodah, zlasti na občutljivih območjih EU z zaprtimi vodami, in meni, da so potrebni strožji ukrepi, če naj bo akvakultura učinkovitejši, ekonomsko vzdržen, socialno odgovoren in okolju prijazen sektor, ki bo zadoščal večjemu deležu evropskega povpraševanja po ribah in zmanjšal odvisnost Evrope od uvoza;

pozdravlja sporočilo Komisije o strateških smernicah za trajnostni razvoj akvakulture EU in njeno opredelitev območij, na katera je treba osredotočiti prizadevanja, da se sprosti potencial akvakulture EU, da bo lahko ta sektor skupaj s trajnostnim ribištvom na okoljsko, socialno in ekonomsko trajnosten način prispeval k doseganju cilja zapolnitve vrzeli med porabo in proizvodnjo morske hrane v EU;

poudarja, da je sladkovodna akvakultura še vedno premalo raziskana možnost za izboljšanje prehranske varnosti in razvoj podeželja;

poudarja, da mora trajnostna rast temeljiti na pravni varnosti in naložbeni predvidljivosti za podjetja, ki jo je mogoče ustvariti z učinkovitejšimi upravnimi okviri, večjo upravno preglednostjo, jasnimi in enotnimi merili za izdajo dovoljenj v EU, skupnimi postopki obvladovanja bolezni in dostopom do ustreznega veterinarskega zdravljenja, učinkovitim prostorskim načrtovanjem, razpoložljivostjo navodil, izmenjavo dobre prakse, podporo svetovalnega sveta za akvakulturo in ustrezno finančno podporo; poudarja, da lahko vsi ti dejavniki prispevajo k trajnostni rasti;

je seznanjen s sklepi in priporočili iz znanstvenega mnenja iz novembra 2017 o hrani iz oceanov, ki se nanaša na razvoj in izvajanje politike o pomorstvu, ribištvu in akvakulturi v naslednjih letih, da bo pripomogla k povečanju trajnostno pridelane hrane iz oceanov;

poziva Komisijo, naj podpre sektor pri prizadevanjih, da bi zmanjšal svojo odvisnost od staležev prostoživečih rib za izdelavo ribje krme, tudi z večjo uporabo morskih in drugih alg;

poziva Komisijo, naj spodbuja nadaljnji razvoj nastajajočega sektorja akvakulture morskih alg;

priznava potencial, ki ga ima akvakultura, da bi prispevala k prehranski in hranilni varnosti za državljane EU, ter potrebo po trajnostni in zdravi prehrani, podnebno pametnih, dobrobiti živali prijaznih in okoljsko trajnostnih prehranskih sistemih in prehranskih sistemih, za katere sta značilna krožnost in učinkovita raba virov, spodbujanju inovacij in krepitvi vloge skupnosti;

10.

ponavlja, da je treba razvoj evropske akvakulture vezati na osnovno in nujno potrebo po samozadostni, varni, hranilni in trajnostni proizvodnji hrane in ga uvrstiti visoko na globalno agendo EU;

11.

poziva Komisijo in države članice k naložbam v raziskave, študije in pilotne projekte za inovativne, v prihodnost usmerjene, okoljsko odgovorne prakse v akvakulturi, vključno s sistemi integrirane multitrofične akvakulture, akvaponiko in sistemi akvakulture s kroženjem vode, s katerimi se zmanjšuje vpliv obratov akvakulture na habitate, prostoživeče živalske populacije in kakovost vode ter tako prispeva k ekosistemskemu pristopu;

12.

poziva Komisijo, naj izvede temeljito analizo in zagotovi ustrezno nadaljnje spremljanje vsakega priporočila skupine znanstvenih svetovalcev na visoki ravni;

13.

poudarja, da je treba v morebitni evropski politiki o akvakulturi upoštevati posebnosti in različne potrebe ter izzive različnih vrst proizvodnje akvakulture ter razviti prilagojene ukrepe, pri katerih se bodo upoštevale geografske razlike in morebitni učinki podnebnih sprememb; zato Komisijo poziva, naj v skupni ribiški politiki po letu 2020 določi posamezna pravila, prilagojena značilnostim vsakega podsektorja;

14.

poudarja potencial, ki ga imajo sladkovodna akvakultura ter akvakultura v zaprtih celinskih vodah, integrirana multitrofična akvakultura ter sistemi akvakulture s kroženjem vode in akvaponika na mestnih območjih; poudarja, da je sladkovodna akvakultura še vedno premalo raziskana možnost za izboljšanje prehranske varnosti in razvoj podeželja, da pa ima pomembno socialno vlogo, saj omogoča zaposlitev na najrevnejših podeželskih območjih, poleg tega ima tudi okoljsko vlogo, saj ohranja dragocena mokrišča in zagotavlja širok razpon ekosistemskih storitev, ki presegajo njeno ekonomsko vrednost;

15.

poudarja, da je treba začeti izvajati instrumente za usklajevanje, študijske skupine in dejavnosti EU, da bi opredelili primere, ko gojenje mehkužcev znatno ogrožajo plenilske orade (Sparus aurata) in za iskanje trajnostnih in okolju prijaznih rešitev;

16.

priznava potencial, ki ga imajo akvakultura ter dopolnilna predelava in izvoz ribjih proizvodov kot domača industrija za zaposlovanje in gospodarske koristi, zlasti za obalne in otoške podeželske skupnosti;

17.

poudarja, kako pomembno je, da se z okvirno direktivo o vodah in okvirno direktivo o morski strategiji zagotovi zaščita za območja gojenja mehkužcev, kot je določeno v zdaj razveljavljeni direktivi o mehkužcih;

18.

poudarja, da je treba pri zmanjšanju vnosa hranil za dobro okoljsko stanje okolja, v katerem se proizvajajo makroalge ali školjke, upoštevati naravne zmožnosti gojenih organizmov za zmanjšanje emisij;

Poenostavitev upravnih postopkov

19.

poudarja bistveno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju evropske akvakulture, tudi pri izvajanju večletnih strateških načrtov držav članic;

20.

poudarja, da mora trajnostni razvoj akvakulture temeljiti na naložbeni predvidljivosti in pravni varnosti za podjetja, ki jo je mogoče ustvariti:

(a)	s poenostavitvijo in pospešitvijo upravnih postopkov, manj birokracije na ravni EU, na nacionalnih in regionalnih ravneh, kar največjo uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije, ob hkratnem zagotavljanju, da se morsko okolje ne bo dodatno poslabšalo;

(b)	z večjo preglednostjo in ustreznim načrtovanjem;

(c)	z boljšim usklajevanjem na področjih deljene pristojnosti EU, držav članic in po potrebi regionalnih organov;

(d)	s hitrimi, jasnimi in preglednimi postopki izdaje dovoljenj skupaj z omejenimi roki za dogovor, da ne bi odvrnili vlagateljev;

(e)	s pozornim spremljanjem večletnih nacionalnih strateških načrtov držav članic s strani Komisije;

(f)	s smernicami Komisije za nacionalne strateške načrte za enotno uporabo zakonodaje EU (predvsem okoljske, o varovanju zdravja in za preprečevanje škodovanja ekosistemom in ribolovnim dejavnostim);

(g)	z usklajenim pravnim okvirom med različnimi regijami in državami članicami, ki si delijo iste vode, za zagotovitev poštene konkurence in učinkovitih okoljskih politik;

(h)	s tesnim sodelovanjem med Komisijo in pristojnimi (nacionalnimi, lokalnimi in regionalnimi) organi pri izvajanju zakonodaje EU (zlasti okoljske) in po potrebi tudi s podporo usklajevanju nacionalne ali regionalne zakonodaje;

(i)	z mehanizmi za izmenjavo informacij in zgledov najboljše prakse med državami članicami na podlagi odprte metode koordinacije nacionalnih ukrepov v zvezi s poslovno varnostjo, dostopom do voda in prostora Unije ter poenostavitvijo postopkov izdaje dovoljenj;

(j)	z ustrezno javnofinančno podporo na ravni EU in nacionalni ravni za trajnostno in odgovorno proizvodnjo, inovacije in razvoj akvakulture;

(k)	z boljšim vključevanjem vidika akvakulture in ribištva v trgovinske sporazume Unije;

21.

kar zadeva upravni sistem priporoča čim prejšnjo uvedbo sistema „vse na enem mestu“, pri katerem ena služba prevzame in izvaja vse naloge, da bo mogoče relevantne dokumente predložiti enemu samemu upravnemu organu; meni, da bi tako izboljšali odnose med končnimi uporabniki in različnimi ravnmi javne uprave;

22.

priporoča vzpostavitev poenostavljenega ali hitrega sistema izdaje dovoljenj, na podlagi katerega pristojni upravni organ podeli začasno potrdilo, s katerim lahko izvajalci dejavnosti, ki izpolnjujejo vnaprej določena merila, začnejo izvajati dejavnosti; poudarja, da bi ta merila lahko temeljila na zgodovini prosilca ali na dejstvu, da je predložil projekt na področju akvakulture, ki je z vidika inovativnosti ali trajnosti pionirski, ali na vzpostavitvi območij, namenjenih akvakulturi, pri katerih so vnaprej opredeljene neskladne oblike uporabe;

Lastniški kapital v interakciji z drugimi sektorji

23.

poudarja, da bi bilo treba v ustreznem prostorskem načrtovanju upoštevati vse sektorje (celostni pristop), vprašanja trajnosti in prehransko varnost, ne da bi dajali prednost močnejšim gospodarskim sektorjem na škodo akvakulture; poudarja, da prostorsko načrtovanje ne pomeni nujno ločevanja dejavnosti na določena območja, temveč uravnoteženo kompatibilnost med njimi, kar lahko potencialno koristi vsem;

24.

predlaga, naj se podpre bolj dejavna in pomembna vloga in pomen organizacij akvakulture in lokalnih akcijskih skupin za akvakulturo v postopku odločanja, na podlagi regionalizacije, da bi zagotovili najboljši pristop za vsako posamezno regijo;

25.

opozarja, da je treba ustrezno upoštevati interese sektorja akvakulture in jih pošteno obravnavati v interakciji z drugimi sektorji, na primer pri prostorskem načrtovanju;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo prostorske načrte, da bi odkrili morebitna področja, kjer lahko hkrati obstajajo akvakultura in druge dejavnosti;

27.

opozarja, da so prostorsko načrtovanje in pogoji za izdajo dovoljenj najverjetnejši vzrok za to, da si drugi pomembni in vplivni sektorji niso pripravljeni deliti prostora;

28.

poudarja, da je za zagotovitev enakih pogojev za dostop do morskih virov potrebno, da socialno-ekonomske in okoljske študije vpliv za potrebe akvakulture obravnavajo tudi vse sektorje, ki z njim tekmujejo, kot sta turizem in pridobivanje surovin;

29.

poziva države članice in nacionalne organe, naj ravnajo v skladu z zakonodajo EU o vodah ter regeneraciji in čiščenju kontaminiranih območij;

30.

poudarja, da bi bilo treba zakonodajo sprejeti po enakopravnem posvetovanju z vsemi deležniki;

Prilagoditev zakonodaje potrebam akvakulture

31.

poudarja, da mora biti okoljska trajnost tesno povezana s socialno in ekonomsko trajnostjo (trajnost ima tri stebre) in da je treba ustrezno upoštevati sedanji in potencialni prispevek akvakulture k prehranski varnosti v Uniji;

32.

pozdravlja primere dobre prakse in dobrega sodelovanja sektorja na podlagi prostovoljnih in drugih sporazumov med okoljevarstveniki in sektorjem, tudi z območji Natura 2000; pozdravlja številne primere, ko je sektor akvakulture prispeval k vzdrževanju dobre kakovosti vode; je seznanjen z vodnimi ekosistemskimi storitvami, ki jih lahko nudi sektor, ter poziva k spodbudam za njihovo okrepitev; poudarja, da so dodatni pravni zapleti, ki bi lahko vplivali na akvakulturo, nezaželeni s stališča trajnosti in družbeno-gospodarskega razvoja;

33.

poudarja, da bi bilo treba zakonodajo EU bolje prilagoditi dejanskim razmeram v akvakulturi, posebnostim in potrebam v okviru skupne ribiške politike in med drugim v skladnosti z okoljsko zakonodajo EU, v skladu s ciljem doseganja dobrega okoljskega stanja vseh morskih voda do leta 2020 in ob upoštevanju pomena zaposlovanja žensk in mladih v sektorju;

34.

poudarja, da je treba za področja, kjer je izvajanje zakonodaje EU težavno ali nedosledno, izdati smernice o razlagi in razširjati primere dobre prakse;

35.

ponavlja, da bi bilo treba ta sektor tesneje vključiti v odločanje;

36.

poziva Komisijo, naj izboljša omejeni prispevek proizvodnje akvakulture v domačem povpraševanju po ribah, ki je ocenjen na 10 %, in popravi dejstvo, da se več kot polovico povpraševanja po ribah v Uniji zadosti z uvoženimi proizvodi;

Spodbujanje konkurenčnosti akvakulture EU znotraj in zunaj meja EU

37.

poziva, da morajo uvoženi proizvodi akvakulture izpolnjevati enake okoljske standarde, standarde varnosti hrane, socialno-delovne standarde in standarde spoštovanja človekovih pravic, kot jih morajo nosilci dejavnosti iz EU, in obžaluje dejstvo, da še vedno ni enakih konkurenčnih pogojev na tem področju in da nevarna izkrivljanja konkurence pomenijo resno težavo za proizvajalce iz EU;

38.

opozarja na trenutni položaj ribogojcev, ki komaj shajajo, saj zaradi plenilcev, kot so vidre, čaplje in kormorani, izgubljajo cele staleže; poudarja, da ti plenilci ubijajo tudi ikre smuča in krapa ter tako precej omejujejo rejo in razmnoževanje sladkovodnih rib; zato poziva države članice, naj uporabijo veljavne izjeme v primeru čapelj in kormoranov, in poziva Komisijo, naj izvede revizijo v zvezi s stanjem ohranjenosti vider in po potrebi dovoli odstranitev in nadzor teh plenilcev;

39.

poziva k več in boljšemu nadzoru porekla uvoženih proizvodov in njihovega nadzora na meji, na notranji ravni pa k ukrepom za boj proti nezakonitim ali prikritim praksam v akvakulturi, ki vplivajo na notranji razvoj tega sektorja;

40.

poudarja, da bi morala EU izvoziti svoje standarde trajnosti in znanje; meni, da je to še posebej pomembno v primeru sosednjih regij, v katerih gojijo podobne vrste kot v EU, in zlasti s tretjimi državami, ki delijo iste vode z EU;

41.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo preferencialni dostop do trga, določen s trgovinski sporazumi s tretjimi partnerji, pogojen s spoštovanjem standardov trajnosti in dobrobiti živali, ki bodo enakovredni tistim, ki se uporabljajo v EU;

42.

poziva Komisijo, naj v okviru politike EU za sodelovanje z državami v razvoju spodbuja ukrepe za podporo in usposabljanje, ki naj bi pripomogli k pospeševanju trajnostne akvakulture in ozaveščanju proizvajalcev akvakulture v teh državah o politiki za kakovost in višje proizvodne standarde, zlasti kar zadeva okoljske, higienske in socialne standarde;

43.

spodbuja k sprejetju ukrepov za spodbujanje naložb EU v projekte akvakulture v tretjih državah;

44.

poziva Komisijo, naj še naprej zagotavlja spoštovanje uvoznih predpisov EU, tudi v zvezi s postopki gojenja v tretjih državah izvoznicah, z vidika okoljskih, higienskih in socialnih standardov, da bi se lahko mednarodno uveljavili enaki konkurenčni pogoji; obenem meni, da bi morali imeti rezultati spremljanja postopkov akvakulture v tretjih državah odločilni vpliv pri podaljšanju veljavnosti dovoljenj za izvoz proizvodov v EU;

45.

poziva Komisijo, naj oceni učinke izstopa Združenega kraljestva na področju akvakulture;

Boljše obveščanje potrošnikov

46.

vztraja, da je treba na ribjih tržnicah in v hotelih, restavracijah in gostinstvu polno in v celoti izvajati zakonodajo EU o označevanju in obveščanju potrošnikov; meni, da je to pomembno za vse ribiške proizvode (ne le za proizvode akvakulture), tako za uvožene proizvode kot proizvode iz EU; meni, da bi bilo treba v ta namen prilagoditi in poostriti uredbo o nadzoru;

47.

poziva k uvedbi posebne oznake za prepoznavanje proizvodov iz trajnostnega ribogojstva EU in poudarja, da je za potrošnike treba povečati preglednost, tudi v zvezi s proizvodi iz akvakulture, uvoženimi iz tretjih držav, z okrepitvijo sledljivosti;

Zagotavljanje dobrobiti živali

48.

meni, da bi morala strategija o ubijanju rib vključevati predloge, s katerimi bi zagotovili postopke za razvoj učinkovitih parametrov za humane načine ubijanja rib, v skladu s smernicami Svetovne organizacije za zdravje živali in Evropske agencije za varnost hrane, in zagotovili, da oprema, ki se uporablja za ubijanje rib, deluje v skladu s temi parametri ter da se v vsej EU izvaja, vrednoti, ocenjuje in certificira humano ubijanje gojenih rib;

Razpoložljivost zdravil za uporabo v veterinarski medicini

49.

opozarja, da bi bilo treba veterinarsko zakonodajo EU bolj prilagoditi dejanskim razmeram in potrebam akvakulture in pri tem upoštevati različne vrste in operativne razlike;

50.

poudarja, da je treba vzpostaviti skupni trg EU za cepiva in druga zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki varujejo zdravje živali in ljudi, zlasti za „manj pomembne vrste“;

51.

ugotavlja, da so relativno višji stroški diagnostike, alternativ antimikrobikom in cepljenja v primerjavi s splošno uporabo antibiotikov žal ovira za večjo uporabo cepiv in višjo stopnjo cepljenosti, ki je glede na akcijski načrt (19) zaželena; pozdravlja dejstvo, da Komisija v akcijskem načrtu napoveduje spodbude za povečanje uporabe diagnostike, alternativ antimikrobikom in cepiv (20);

52.

poziva Komisijo, da določi obveznost posredovanja informacij o uporabi cepiv in antibiotikov v akvakulturi zaradi morebitnih tveganj za zdravje ljudi in ekosistem;

53.

meni, da bi morale Komisija in države članice uvesti praktične spodbude in ukrepe, vključno z boljšim izvrševanjem ali po potrebi spremembami Direktive 2006/88/ES, da bi spodbujali pristop celovite verige do odpornosti proti antimikrobikom in povečali uporabo alternativ antimikrobikom, diagnosticiranja in cepiv v akvakulturi in s tem stroškovno učinkovito preprečili, nadzorovali in izkoreninili bolezni in odpornost na antibiotike vodnih živali ter karseda povečali stopnjo preživetja, rast in proizvodno učinkovitost vodnih živali;

54.

poudarja, da je treba v evropskih in nacionalnih programih podpirati raziskave o zdravju lupinarjev in rib ter razvoj novih zdravil za uporabo v veterinarski medicini za vodne vrste;

55.

v zvezi s tem meni, da je odpornost na antibiotike resna težava za zdravljenje ljudi in živali, in poziva Komisijo, naj omeji uporabo antibiotikov v primerih, kjer obstaja tveganje za epizootske bolezni v obratu akvakulture, in to ne le kot preventivni ukrep, in oceni njihov učinek na tveganje prenosa odpornosti na potrošnike;

Boljše promocijske kampanje in obveščanje

56.

poudarja, da so potrebne boljše promocijske kampanje in obveščanje na ravni EU o koristih akvakulture in uživanja rib;

57.

poziva Komisijo, naj spodbuja prepričljive in dolgoročne splošne kampanje EU, s katerimi se pojasnjujejo prednosti trajnostnih proizvodov iz akvakulture v EU s poudarkom na njihovih visokih standardih kakovosti, dobrobiti živali in visokih okoljskih standardih v primerjavi s tovrstnimi proizvodi, uvoženimi iz tretjih držav, kot velja za oznako „gojeno v EU“;

58.

poudarja, da je treba spodbujati in financirati kampanje za promocijo regionalnih shem kakovosti, ki jih zajema Uredba (EU) št. 1151/2012, kot so zaščitene označbe porekla; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami v vsej EU začne kampanjo obveščanja potrošnikov in podjetij o akvakulturi na splošno in zlasti o razlikah med strogimi in celovitimi standardi na evropskem trgu in nižjimi standardi, ki veljajo za uvožene proizvode v tretjih državah, s poudarkom zlasti na težavah za varnost hrane in javno zdravje, ki jih povzročata uvajanje posebno odpornih mikroorganizmov v Unijo in odpornost proti antimikrobikom; poudarja pomen zakonodaje EU o dobrobiti gojenih rib med gojenjem, prevozom in usmrtitvijo pri izpolnjevanju pričakovanj potrošnikov in oglaševanju kakovosti proizvodov, zagotovljene s standardi EU, v primerjavi z uvozom iz tretjih držav;

59.

poziva Komisijo, naj predvidi ustrezni znesek iz proračuna EU za spodbujanje promocije rib in drugih ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture; meni, da bi bilo treba uvesti obsežno tržno kampanjo na podlagi skupnih načel, ki bi zajemala vse države članice, vzpostavljeno kot kolektivni ukrep s podporo v višini 80–100 %, za večjo ozaveščenost o evropskih proizvodih akvakulture in za njihovo sprejemanje;

60.

podpira lokalne akcijske skupine za akvakulturo mreže FARNET pri promociji njihovih dejavnosti na lokalni, nacionalni in evropski ravni;

Podpiranje raziskav in inovacij

61.

poudarja, da ESPR, iz katerega se za trajnostni razvoj akvakulture v EU namenja 1,2 milijarde EUR, in drugi viri financiranja, kot je program Obzorje 2020, omogočajo inovacije;

62.

opozarja na pomen lokalnih akcijskih skupin za akvakulturo, ki prispevajo k razvoju ribištva in akvakulture na določenih področjih s krepitvijo lokalnih ribolovnih virov ter spodbujanjem inovacij in diverzifikacije v ribištvu in akvakulturi;

63.

poziva Komisijo, naj podpre raziskave in boj proti ostreidnemu herpesvirusu;

64.

je zaskrbljen zaradi učinka nekaterih invazivnih tujerodnih vrst na evropsko akvakulturo; poudarja pomen znanstveno utemeljenega, učinkovitega in sorazmernega izvrševanja Uredbe (EU) št. 1143/2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, da se zaščitijo evropski sektor akvakulture ter domorodne vrste in ekosistemi; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo raziskave in inovacije za boj proti najbolj problematičnim invazivnim tujerodnim vrstam;

65.

poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo boj proti invazivni vrsti Ocenebra inornata;

66.

poudarja, da bi bilo treba s programom Obzorje 2020 in devetim okvirnim programom še naprej podpirati raziskave na področju akvakulture, s katerimi se izboljšuje konkurenčnost tega sektorja in rešujejo vprašanja, ki so bila izpostavljena na konferenci Komisije „FOOD 2030“in v mnenju skupine znanstvenih svetovalcev na visoki ravni z naslovom Food from the Oceans (Hrana iz oceanov);

67.

meni, da bi se morala Komisija o temah, ki naj bi se prednostno vključile v nacionalne strateške programe, posvetovati z evropsko tehnološko in inovacijsko platformo (EATiP) in svetovalnim svetom za akvakulturo;

68.

poziva k naložbam v raziskave, študije in pilotne projekte o praksah akvakulture na podlagi ekosistemov, zlasti v najbolj oddaljenih regijah in regijah z neugodnimi demografskimi razmerami;

69.

poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje med znanstveno skupnostjo na eni strani, proizvajalci v akvakulturi in drugimi deležniki v začetni in končni fazi proizvodnje na drugi;

70.

poziva Komisijo, naj na podlagi najboljših znanstvenih priporočil na ravni EU oblikuje standardne protokole za zbiranje podatkov za potrebe spremljanja in za izboljšanje upravljanja akvakulture in proizvodnih praks ter socialnih, zdravstvenih, ekonomskih in okoljskih vplivov teh praks za morske in sladkovodne ribogojnice;

71.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabo inovativnih in okolju prijaznih tehnologij v akvakulturi, kot je akvaponika, za proizvodnjo hrane na trajnosten in z viri učinkovit način, da bi preprečili negativne vplive na okolje;

72.

poziva Komisijo, naj ob ustreznem upoštevanju socialne in okoljske trajnosti spodbuja raziskovanje možnosti za nadaljnji razvoj akvakulture morskih alg, sektorja, ki ima gospodarsko in ekološko vrednost;

Spodbujanje usposabljanja in zaposlovanja

73.

poziva države članice, naj zagotovijo, kadar je koristno s podporo Komisije, ustrezno poklicno usposabljanje na področju akvakulture in je seznanjen z možnostmi prekvalifikacije poklicnih ribičev za alternativne metode upravljanja v vodnih okoljih, s čimer bodo tudi pripomogle k ustvarjanju delovnih mest za ženske in mlade na podeželju in obali ter v najbolj oddaljenih regijah in na splošno v regijah, ki so zelo odvisne od ribištva in akvakulture;

Povečanje trajnosti sektorja akvakulture v EU

74.

poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo ženske v sektorju akvakulture, in da je treba zakonodajo prilagoditi temu stanju ter upoštevati tudi druge dejavnosti, povezane s samo akvakulturo, kot so med drugim dejavnosti, ki so jih razvili tkalci ribiških mrež ali v pakirnicah;

75.

je seznanjen, da inovativni sistemi za gojenje rib čim bolj v skladu z ekosistemom in z uporabo naravne krme zaenkrat še niso dovolj prisotni na evropskem trgu; poziva, da je treba okvirne pogoje za takšne sisteme izboljšati;

76.

meni, da so naložbe potrebne, da se izkoristi potencial in zagotovi trajnost sektorja akvakulture, za varstvo okolja in zagotavljanje javnih dobrin, zato poziva k povečanju sredstev za raziskave, inovacije in projekte, usmerjene v kakovostno in trajnostno proizvodnjo; poziva Komisijo in države članice, naj še bolj poenostavijo upravne postopke in zmanjšajo upravno obremenitev za sektor akvakulture, tudi za ribogojce;

77.

poudarja, da bo spodbujanje sodelovanja med raziskavami in inovacijami v sektorju akvakulture ter posebnimi študijskimi programi prineslo nove ideje in povečalo zanimanje za ta gospodarski sektor;

Ustrezno financiranje prek Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter dodatnih strukturnih skladov

78.

pozdravlja, da je spodbujanje trajnostne in konkurenčne akvakulture ena od prednostnih nalog ESPR; je vseeno zaskrbljen, da na podlagi ugotovitev iz študije, ki jo je Evropsko računsko sodišče objavilo leta 2014, v okviru predhodnika tega sklada, tj. Evropski sklad za ribištvo, ni bilo učinkovite podpore za trajnostni razvoj akvakulture; ugotavlja, da naj bi bili podporni ukrepi na evropski ravni slabo zasnovani in nadzorovani ter naj ne bi zagotavljali dovolj jasnega okvira za razvoj akvakulture; poleg tega ugotavlja, da podporni ukrepi na nacionalni ravni niso bili pravilno zasnovani ali uporabljeni, da nacionalni strateški načrti in njihovi operativni programi niso zagotavljali dovolj jasne podlage za spodbujanje akvakulture in da se te razmere niso izboljšale s podporo iz ESPR;

79.

poudarja, da bosta izobraževanje in dobro obveščanje v ta sektor pritegnila mlade, zagotovile njegovo prihodnost in konkurenčnost ter prinesla nove tehnologije in inovacije v njegov razvoj;

80.

poziva Komisijo, Parlament in Svet, naj v ribiški politiki po letu 2020 povečajo podporo za naložbe v sladkovodno akvakulturo do 75 %, da bi spodbudili pripravljenost za naložbe, ribogojcem pa zagotovili zelo potrebno pomoč; poleg tega poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko pripravi shemo subvencioniranja obrestne mere na ravni EU za naložbe v akvakulturo in financiranje likvidnih sredstev;

81.

predlaga tudi povečanje podpore EU v prihodnosti za raziskave, razvoj in inovacije, povezane z akvakulturo, s posebnim poudarkom na področjih, ki zadevajo gospodarsko trajnost in mednarodno konkurenčnost, kot so energetska učinkovitost in učinkovitost virov, financiranje razvoja bioloških materialov, zmanjšanje obremenitve okolja, zagotavljanje višje ravni okoljskih storitev itd.;

82.

ugotavlja, da gospodarski subjekti zaradi zamud pri sprejemanju uredbe o ESPR in odobritvi operativnih programov držav članic dejansko niso mogli začeti črpati sredstev iz tega sklada pred koncem leta 2016, v najboljšem primeru torej s skoraj triletno zamudo;

83.

poziva k poenostavitvi postopka in dokumentacije, ki jo je treba predložiti za pridobitev financiranja iz ESPR;

84.

poziva, da se z vidika subvencij pregledajo vse ureditve, ki bi preprečevale spodbujanje akvakulture, tudi prek drugih finančnih instrumentov EU (npr. ESRR);

85.

poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva in zagotovi dodatno pomoč, da bi lahko uporabniki ESPR imeli dostop do financiranja;

86.

poudarja, da je treba odločneje podpreti panožne organizacije in organizacije proizvajalcev, da bi lahko postali stebri skupne ureditve trga;

Skladno sožitje z ribolovom

87.

poudarja, da med ribolovom in akvakulturo ne bi smelo biti nasprotij in da sta lahko oba sektorja popolnoma združljiva in se dopolnjujeta, zlasti v obalnih regijah ali na otokih, ki so zelo odvisni od teh dejavnosti in kjer se ukvarjajo z malim ribolovom; zato poziva k nadaljnjemu razvoju priobalnih naprav za akvakulturo;

88.

poudarja, da je v najbolj oddaljenih regijah ribogojstvo združljivo in se dopolnjuje s priobalnim ribolovom, ter poziva Komisijo, naj podpira razvoj vzreje in tehnik za selekcijo vrst v toplih vodah tropskih ali subtropskih območij; poziva Komisijo, naj izpostavi vlogo, ki jo imajo ženske v obrtnem priobalnem ribolovu in vseh z njim povezanih dejavnostih;

89.

poziva Komisijo, naj nameni več sredstev za okoljsko odgovorne proizvodne metode akvakulture, kot so zaprti morski sistemi akvakulture in kopenski sistemi s kroženjem vode, da bi zmanjšali negativne posledice akvakulture na habitate, prostoživeče populacije rib in kakovost vode;

90.

ponavlja stališča, ki jih je izrazil v svoji resoluciji o pripravi evropskega načrta za upravljanje populacije kormoranov, ter opozarja, da je zmanjševanje škode, ki jo objektom akvakulture povzročajo kormorani in druge ptice roparice, pomemben dejavnik pri proizvodnih stroških in s tem za zagotavljanje preživetja in konkurenčnosti; poziva države članice, naj uporabljajo veljavne izjeme v primeru čapelj in kormoranov, ter naj pregledajo stanje v zvezi z ohranjenostjo vider;

91.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami sprejme ukrepe za občutno zmanjšanje staležev kormoranov z uporabo vseh metod, tako da bo na eni strani zagotovljeno preživetje staležev kormoranov, po drugi strani pa ne bodo ogrožene druge vrste in bo preprečena škoda v akvakulturi;

o o

92.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 88, 4.4.2011, str. 1.

(2) UL L 221, 8.8.1998, str. 23.

(3) UL L 204, 6.8.2009, str. 15.

(4) UL L 3, 5.1.2005, str. 1.

(5) UL L 250, 18.9.2008, str. 1.

(6) UL L 189, 20.7.2007, str. 1.

(7) UL L 354, 28.12.2013, str. 22.

(8) UL L 354, 28.12.2013, str. 1.

(9) UL L 149, 20.5.2014, str. 1.

(10) UL L 157, 20.6.2017, str. 1.

(11) UL C 21 E, 28.1.2010, str. 11.

(12) UL C 236 E, 12.8.2011, str. 132.

(13) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 119.

(14) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 177.

(15) UL C 316, 22.9.2017, str. 64.

(16) UL C 76, 28.2.2018, str. 40.

(17) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0316.

(18) Evropska komisija (29. junij 2017), Evropski akcijski načrt „eno zdravje“zoper odpornost proti antimikrobikom, str. 10.

(19) Evropski akcijski načrt „eno zdravje“zoper odpornost proti antimikrobikom, str. 15.

(20) Prav tam, str. 12.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/40

P8_TA(2018)0254

Kohezijska politika in krožno gospodarstvo

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o kohezijski politiki in krožnem gospodarstvu (2017/2211(INI))

(2020/C 28/05)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti njenega člena 3, in Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenih členov 4, 11, 174 do 178, 191 in 349,

—	ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21 ter 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot srečanja pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

—	ob upoštevanju členov 7(2) in 11(2) Pariškega sporazuma, ki priznavata lokalno, podnacionalno in regionalno razsežnost podnebnih sprememb in podnebnih ukrepov,

—	ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 7: „Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije“in cilja 11: „Poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (1) (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (2),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006 (3),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj (5),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006 (6),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (7),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018 o okviru za spremljanje krožnega gospodarstva (COM(2018)0029),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2017 z naslovom Vloga pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu (COM(2017)0034),

—	ob upoštevanju poročila Komisije z dne 26. januarja 2017 o izvajanju akcijskega načrta za krožno gospodarstvo (COM(2017)0033),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. decembra 2015 z naslovom Vlaganje v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (COM(2015)0639),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Na poti h krožnemu gospodarstvu: Program za Evropo brez odpadkov (COM(2014)0398),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Zeleni akcijski načrt za MSP – Omogočiti MSP, da spremenijo okoljske izzive v poslovne priložnosti (COM(2014)0440),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. februarja 2012 z naslovom Inovacije za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo (COM(2012)0060),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. julija 2012 naslovom „Pametna mesta in skupnosti – Evropska partnerstva za inovacije“(C(2012)4701),

—

ob upoštevanju študije iz decembra 2017, ki jo je naročila Komisija, z naslovom Integration of environmental concerns in Cohesion Policy Funds (ERDF, ESF, CF) –Results, evolution and trends through three programming periods (2000-2006, 2007-2013, 2014-2020) (Vključevanje okoljskih pomislekov v sklade kohezijske politike (ESRR, ESS, Kohezijski sklad) – rezultati, razvoj in usmeritve v treh programskih obdobjih (2000–2006, 2007–2013, 2014–2020),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah (8),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o evropskem teritorialnem sodelovanju – najboljša praksa in inovativni ukrepi (9),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o sinergijah za inovacije: evropski strukturni in investicijski skladi, program Obzorje 2020 ter drugi evropski inovacijski skladi in programi EU (10),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo (11),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o priložnostih za zeleno rast MSP (12),

—	ob upoštevanju izjave o pametnih otokih z dne 28. marca 2017,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika, člena 1(1)(e) in Priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0184/2018),

ker so lokalne in regionalne oblasti najbolje seznanjene z lokalnimi in regionalnimi vprašanji in so glavne akterke za učinkovito izvajanje kohezijske politike, poleg tega so na čelu prehoda na krožno gospodarstvo; ker je za uresničitev tega prehoda ključnega pomena evropski model upravljanja na več ravneh, ki temelji na dejavnem in konstruktivnem sodelovanju med različnimi ravnmi upravljanja in deležniki ter na ustreznem obveščanju in aktivnem sodelovanju državljanov;

B.	ker mesta zavzemajo le 3 % zemeljske površine, vendar v njih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva, poleg tega mesta porabijo več kot 75 % svetovnih virov in ustvarijo 60-80 % emisij toplogrednih plinov in ker naj bi se do leta 2050 v mesta preselilo 70 % svetovnega prebivalstva;

ker je prehod na močnejše, bolj krožno gospodarstvo velika priložnost, pa tudi izziv za EU, njene države članice in njene državljane, da se evropsko gospodarstvo posodobi in bolj usmeri v trajnost; ker je zlasti priložnost za vse evropske regije in lokalne oblasti, ki so oblika oblasti, najbližja lokalnim skupnostim; ker omogoča razvoj in rast evropskih regij in jim lahko pomaga pri oblikovanju trajnostnega modela za gospodarski razvoj, preoblikovanje obstoječih sektorjev, izboljšanje trgovinske bilance in industrijske konkurenčnosti z večjo produktivnostjo, ustvarjanje novih, visokokakovostnih delovnih mest in novih vrednostnih verig;

D.	ker se v EU trenutno približno 60 % odpadkov ne reciklira in ker je mogoče s preučitvijo in uvedbo novih poslovnih modelov krožnega gospodarstva ustvariti velike stroškovne ugodnosti in poslovne priložnosti v korist malih in srednjih podjetij v EU;

E.	ker je za doseganje ciljev pariškega sporazuma nujen prehod na bolj krožno gospodarstvo, kar bo bistveno prispevalo k razvoju poslovnega modela, ki ne bo stremel le k dobičku, ampak tudi k ohranjanju okolja;

ker kohezijska politika poleg naložbenih priložnosti iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) v odziv na lokalne in regionalne potrebe ponuja tudi integrirani okvir politike, ki zmanjšuje razlike v razvoju med evropskimi regijami ter jim pomaga pri spopadanju z več izzivi za njihov razvoj, vključno s podporo za učinkovito rabo virov in trajnostni razvoj, pa tudi za teritorialno sodelovanje in krepitev zmogljivosti ter za privabljanje in spodbujanje zasebnih naložb;

ker v veljavnem zakonodajnem okviru za kohezijsko politiko prehod na krožno gospodarstvo med cilji ni omenjen in ker je trajnostni razvoj horizontalno načelo za uporabo skladov ESI, opredeljeno v členu 8 uredbe o skupnih določbah in skupnem strateškem okviru (Priloga I), ki bo okrepilo povezavo med sedanjimi instrumenti, ki so namenjeni projektom, osredotočenim na krožno gospodarstvo;

H.	ker so številni tematski cilji, določeni za uskladitev skladov ESI s strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, in z njimi povezane predhodne pogojenosti pomembni za cilje krožnega gospodarstva;

I.	ker morajo biti ukrepi, ki prejemajo podporo iz skladov ESI, v skladu s členom 6 uredbe o skupnih določbah skladni z veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo, povezano z uporabo zakonodaje Unije, zlasti z okoljsko zakonodajo;

J.	ker je eden od ciljev krožnega gospodarstva zmanjšanje odpadkov na odlagališčih, poleg tega pa je absolutna prednostna naloga zavarovati in očistiti zakonita in nezakonita odlagališča na ozemlju držav članic;

K.	ker je Kitajska 1. januarja 2018 prepovedala uvoz odpadne plastike in nesortiranega papirja, in ker bo to za Unijo povzročilo izziv glede recikliranja, s katerim se bo treba spopasti na regionalni in lokalni ravni;

Vloga kohezijske politike pri spodbujanju krožnega gospodarstva

pozdravlja prizadevanja Komisije v podporo krožnemu gospodarstvu v okviru kohezijske politike, zlasti z ozaveščanjem, da bi državam članicam in regijam pomagala pri črpanju sredstev za krožno gospodarstvo iz skladov kohezijske politike;

ugotavlja, da podpora EU za inovacije, mala in srednja podjetja, nizkoogljično gospodarstvo in varstvo okolja za obdobje 2014–2020 po podatkih iz poročila Komisije o izvajanju akcijskega načrta za krožno gospodarstvo znaša 150 milijard EUR in da veliko teh področij prispeva k doseganju krožnega gospodarstva;

ugotavlja, da je iz analize izidov pogajanj v zvezi z operativnimi programi v okviru partnerskih sporazumov in Evropskega socialnega sklada za sedanje programsko obdobje razvidno, da so se sredstva Evropskega socialnega sklada uporabila v podporo dejavnosti za uvedbo bolj zelenih modelov organizacije dela in dejavnosti v zeleni sektor;

ugotavlja, da v sedanjem okviru politike ni mogoče zajeti polnega prispevka kohezijske politike h krožnemu gospodarstvu, kar je poudarjeno v študiji, ki jo je naročila Komisija; v zvezi s tem poudarja, da opredelitev sedanjih kategorij področja posredovanja, ki se uporabljajo za dodeljevanje finančnih sredstev, krožnega gospodarstva kot takega ne zajema;

poziva Komisijo, naj načrtovane ukrepe za spodbujanje krožnega gospodarstva izvaja v skladu z dobro regulativno prakso, ter poudarja, da je treba spremljati izvedbene ukrepe;

poudarja, da je treba izpolniti zavezo Komisije glede okvira za spremljanje krožnega gospodarstva (13), ki bo omogočil okrepitev in oceno napredka pri prehodu na krožno gospodarstvo na ravni EU in držav članic ter hkrati zmanjšanje upravnega bremena;

poziva Komisijo k izrednim ukrepom za očiščenje območij, kjer so bili nezakonito zliti in zakopani nevarni odpadki, ki ogrožajo zdravje, dobro počutje ter ekonomski in socialni položaj lokalnega prebivalstva;

poudarja vlogo okvirnega programa za raziskave in inovacije Obzorje 2020 in programa LIFE 2014–2020 pri financiranju inovativnih projektov in podpori za zmanjševanje odpadkov, recikliranje in projekte ponovne uporabe, ki so pomembni za krožno gospodarstvo;

ceni, da je več regij uporabilo svoje strategije za pametno specializacijo za določitev prednostnih nalog, povezanih s krožnim gospodarstvom, in svoje naložbe v raziskave in inovacije prek kohezijske politike usmerjajo k temu cilju ter s tem bistveno prispevajo k podpori naložbam in infrastrukturi, ki ustrezajo potrebam malih in srednjih podjetij; poziva regionalne oblasti, naj to dobro prakso uveljavijo kot običajni način delovanja in izvajajo strategije za pametno specializacijo;

10.

pozdravlja, da sta bila ustanovljena Evropski center odličnosti za učinkovito rabo virov za mala in srednja podjetja ter platforma za podporo financiranju krožnega gospodarstva;

11.

ponovno poudarja svoje stališče, da krožno gospodarstvo presega ravnanje z odpadki in vključuje področja, kot so zelena delovna mesta, energija iz obnovljivih virov, učinkovita raba virov, biogospodarstvo, kmetijska in ribiška politika z industrijo s pretežno rabo biomase, katere cilj je zamenjati fosilna goriv, gospodarjenje z vodami, energetska učinkovitost, živilski odpadki, morski odpadki, izboljšanje kakovosti zraka, raziskave in razvoj ter inovacije, povezane s temi področji; priznava pa, da je infrastruktura za odpadke bistvena za zmanjšanje linearnih vzorcev proizvodnje in potrošnje, in da je treba podpreti inovacije na področju ekološke zasnove, da se zmanjša količina plastičnih odpadkov;

12.

želi spomniti, da je osnovni problem, ki ga je treba najprej rešiti, trg sekundarnih surovin, saj je jasno, da je prehod na zeleno gospodarstvo precej počasnejši, če so surovine cenejše od recikliranih materialov, poleg tega se lahko strukturna sredstva izgubijo v tem začaranem krogu; v zvezi s tem meni, da bi lahko z določeno ad hoc zakonodajo (na primer prihodnji predlog Komisije o plastičnih proizvodih za enkratno uporabo) in ustreznim obdavčenjem na evropski ravni, ki bi predstavljalo lastna sredstva v naslednjem večletnem finančnem okviru, odločilno prispevali h krožnemu gospodarstvu;

13.

poudarja, da reciklirani materiali v povprečju zadostijo le približno 10 % povpraševanja po materialih v EU; ob upoštevanju novosti na globalnih trgih, zlasti prepovedi uvoza odpadne plastike in nesortiranega papirja, ki jo je pred kratkim uvedla Kitajska, prepoznava nov potencial za regije in lokalne skupnosti, da vlagajo v infrastrukturo za recikliranje, ustvarijo nova zelena delovna mesta in se spopadejo s sedanjimi izzivi, s katerimi se sooča EU;

14.

opozarja na obstoj in pomen predhodnih pogojenosti v okviru skladov ESI, zlasti cilj ohranitve in varstva okolja ter spodbujanje učinkovite rabe virov; zlasti želi spomniti na predhodno pogojenost za spodbujanje gospodarsko in okoljsko vzdržnih naložb v sektor odpadkov; vendar obžaluje, da se je pri naložbah iz skladov ESI zanemarila hierarhija ravnanja z odpadki in da se ni opravila ustrezna okoljska presoja dolgoročnih rezultatov teh naložb;

15.

se zavzema za usklajevanje in večje sodelovanje med regijami, malimi in srednjimi podjetji ter drugimi javnimi in zasebnimi subjekti, da se vzpostavijo nove tematske platforme pametnih specializacij, zlasti med agroživilskim, energetskim in industrijskim sektorjem;

16.

poudarja, da je hierarhija ravnanja z odpadki nujen pogoj za uresničitev krožnega gospodarstva, hkrati pa je potrebna večja preglednost v dobavni verigi, tako da je mogoče spremljati proizvode in materiale ob koncu življenjske dobe in jih učinkovito ponovno uporabiti; poleg tega opaža negativen trend naložb iz skladov ESI v nižje ravni hierarhije ravnanja z odpadki, zlasti v obrate za mehansko-biološko obdelavo odpadkov in sežigalnice, kar v nekaterih primerih vodi do presežne zmogljivosti in dolgoročno vezanost na določeno tehnologijo in torej ogrozi doseganje ciljev EU na področju recikliranja; opominja, da naj bi s spodbujanjem poslovne skupnosti, da upošteva hierarhijo, ustvarili dodatni vir surovin, ki bi se lahko uporabile v proizvodnji;

17.

opominja, da so bili pri pregledu zakonodaje EU o odpadkih določeni novi cilji glede odpadkov za leta 2025, 2030 in 2035, ter poudarja, da so za doseganje teh ciljev potrebne politična zavezanost na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter gospodarske naložbe; poziva države članice, naj v celoti uporabijo razpoložljiva sredstva Unije za podpiranje takih naložb, in poudarja, da bodo te ustvarile precejšnje donose, kar zadeva gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest;

18.

poudarja pomen regionalnih projektov obdelave ostankov odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, za proizvodnjo trajnostnih biogoriv druge generacije, ki sledi natančnemu ločevanju ali ločenemu zbiranju v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki;

19.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse opredelitve v zvezi z odpadki skladne z okvirno direktivo o odpadkih in da bodo na voljo primerljivi podatki o napredku držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti;

20.

poudarja pomen pobude inovativnih ukrepov v mestih, v okviru katere so bila doslej osmim inovativnim projektom s področja krožnega gospodarstva v mestih odobrena sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, in poziva Komisijo, naj spremlja in ocenjuje njihovo izvajanje, da se bodo izoblikovale širše politike krožnega gospodarstva;

Krožno gospodarstvo kot gonilo trajnostnega in regionalnega razvoja

21.

poudarja, kako pomembno je načelo partnerstva in da imajo vsi deležniki, zlasti regionalni in lokalni organi ter nevladni sektor, vključno z malimi in srednjimi ter socialnimi podjetji, pomembno vlogo pri pripravi sporazumov o partnerstvu in načrtovanju operativnih programov; poziva, naj partnerji dejansko sodelujejo v političnih procesih s sklepanjem medsektorskih partnerstev in naj se cilji v zvezi s krožnim gospodarstvom ustrezno vključijo v programske dokumente; spodbuja države članice, naj v skladu s pristopom EU do krožnega gospodarstva razvijejo nacionalne strategije na tem področju; poudarja vodilno vlogo, ki jo lahko prevzamejo lokalne vlade pri uresničevanju krožnega gospodarstva;

22.

poudarja pomembno vlogo javno-zasebnih partnerstev pri snovanju in načrtovanju novih proizvodov in storitev, kjer se upošteva življenjski cikel, da bi na ta način lahko uvedli štiri modele zasnove, ki jih je mogoče uporabiti v krožnem gospodarstvu: zasnovo za dolgo življenjsko dobo, zasnovo za najem/storitev, zasnovo za ponovno uporabo v proizvodnji in zasnovo za snovno predelavo;

23.

poudarja, da je treba spremeniti in prilagoditi sedanje strategije in tržne modele ter regijam tako pomagati pri prehodu na bolj trajnostno obliko gospodarstva, kar bo prispevalo k njihovi ekonomski, industrijski in okoljski konkurenčnosti;

24.

poziva k izvajanju krožnega gospodarstva v okviru usklajenega upravljanja na več ravneh in načela partnerstva ob popolni preglednosti, sodelovanju lokalnih skupnosti in udeležbi splošne javnosti;

25.

poudarja, da je treba spodbujati tesnejše sodelovanje med vsemi deležniki, vključenimi v procese krožnega gospodarstva;

26.

ugotavlja, da so projekti v zvezi s krožnim gospodarstvom, ki so prejeli podporo v okviru kohezijske politike, bolj koristili razvitejšim regijam; ugotavlja, da je upravna zmogljivost manj razvitih regij omejena, zato poziva nacionalne organe držav članic in Komisijo, naj izkoristijo vse obstoječe možnosti za zagotavljanje strokovne pomoči tem regijam in okrepitev njihove zmogljivosti in jim pomagajo, da okrepijo svoja prizadevanja in ustvarijo pogoje za doseganje tehnološkega preskoka ter da izvedejo več projektov, ki izpolnjujejo načela krožnega gospodarstva, razvijejo partnerstva in tesneje sodelujejo z deležniki, kot so strokovnjaki za materiale, kemiki, proizvajalci in izvajalci recikliranja, zlasti v okviru pobude Industrija 2020 in krožno gospodarstvo;

27.

poudarja, da naj bi po ocenah s prehodom na biološke surovine in biološke metode predelave do leta 2030 prihranili do 2,5 milijarde ton ekvivalenta CO2 na leto, pri čemer bi se večkrat povečali trgi biosurovin in novih potrošniških izdelkov; poudarja, da je pri pretvorbi naravnih virov v biološke izdelke, materiale in goriva nadvse pomembno, da se s temi viri trajnostno gospodari in se ohrani biotska raznovrstnost;

28.

meni, da je biogospodarstvo bistveno za regionalni in lokalni razvoj, saj ima potencial za ustvarjanje novih delovnih mest in rasti na podeželju in tako krepi kohezijo med regijami, poziva, naj se skladi ESI v večji meri uporabijo za uveljavitev obstoječih inovacij prek politik za spodbujanje deležnikov, ob nadaljnjem spodbujanju inovacij na področju razvoja materialov na biološki osnovi, biološko razgradljivih materialov in materialov, primernih za recikliranje in kompostiranje, ki so proizvedeni iz bioloških surovin, s katerimi se trajnostno gospodari; želi spomniti, da lahko z dosledno uveljavitvijo biogospodarstva rešimo tudi težavo živilskih odpadkov; poziva k boljšemu sodelovanju med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi pri vzpostavitvi sistemov in platform, ki povezujejo različne akterje iz sektorjev živilske proizvodnje, prevoza, maloprodaje, potrošnikov in odpadkov ter ustrezne druge deležnike, s čimer bi dosegli večjo sinergijo pri iskanju učinkovitih rešitev;

29.

poudarja, da bi bilo treba poleg lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov spodbude prenesti tudi na potrošnike, ki jih je treba nenehno obveščati in spodbujati k spreminjanju obnašanja pri ravnanju z odpadki, proizvodnji, recikliranju ter vprašanjih, povezanih s trajnostnimi rešitvami v njihovem vsakdanjem življenju;

30.

poziva k boljšemu, enostavnejšemu in preglednejšemu dostopu lokalnih in regionalnih oblasti do finančnih sredstev, tudi z okrepitvijo njihovih upravnih zmogljivosti in s pomočjo večjega sodelovanja z Evropsko investicijsko banko v okviru svetovalnega vozlišča za naložbe, da se omogoči več naložb v zelena delovna mesta, ravnanje z odpadki, pametno specializacijo, nadaljnji razvoj podeželja, tudi kar zadeva potrebno infrastrukturo in okolju prijazne tehnologije, prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire, pa tudi energetski prehod na lokalni ravni, vključno z energetsko učinkovitostjo, decentralizirano distribucijo energije, inovacijami na področju čiste energije in krožnim gospodarstvom; pozdravlja, da je Evropska investicijska banka za sofinanciranje projektov krožnega gospodarstva za ravnanje z odpadki, upravljanje z vodami ali raziskave in razvoj na področju kmetijstva v zadnjih petih letih namenila 2,4 milijarde EUR; poudarja, da je treba sklade ESI in Evropski sklad za strateške naložbe bolje uskladiti na področju krožnega gospodarstva, tudi da se zagotovi, da bodo programi vključevali regionalni pristop in bolje izkoriščali regionalni potencial za trajnostne vire energije;

31.

poziva države članice, regije in lokalne oblasti, naj spodbujajo vzpostavitev mrež za ponovno uporabo in popravila ter jih podprejo, zlasti tiste, ki bodo delovale kot socialna podjetja, da se podaljša življenjska doba izdelkov z njihovo ponovno uporabo, popravilom in nadaljnjo rabo, ter naj tem mrežam olajšajo dostop do zbirnih mest za odpadke ter naj spodbujajo uporabo skladov ESI, ekonomskih instrumentov, meril za zelena naročila ali drugih ukrepov;

32.

poudarja, da je trajnost življenjskega cikla pri ponovni uporabi in recikliranju odvisna tudi od porabe energije pri prevozu; opozarja, da to še posebej velja za podeželska območja, kjer so večje razdalje med prevzemnimi točkami in predelovalnicami odpadkov; poziva Komisijo, države članice in regionalne organe, naj v svojih strategijah krožnega gospodarstva za podeželska območja upoštevajo pristop življenjskega cikla, da bi preprečile splošne negativne učinke na okolje in podnebje;

33.

poudarja, da devet od 32 operativnih programov, ki so bili pregledani v študiji o vključitvi okoljskih pomislekov v sklade kohezijske politike, obravnava krožno gospodarstvo, šest pa zelena delovna mesta; pozdravlja sedanja prizadevanja nacionalnih in regionalnih organov, vendar obenem poziva države članice, naj krožno gospodarstvo bolje vključijo v svoje operativne in regionalne programe in partnerske sporazume; poziva k podpori za regije, da bodo čim bolj nemoteno prešle na krožno gospodarstvo;

34.

poziva države članice, naj bo krožno gospodarstvo kot interdisciplinaren predmet ustrezno vključeno v izobraževalne programe, poklicno usposabljanje in prekvalifikacijo, da bi oblikovali novo naravnanost, kar bo pripomoglo k opredelitvi novih poslovnih modelov in ustvarjanju novih delovnih mest;

35.

poziva nacionalne in regionalne organe, pristojne za pripravo operativnih programov, naj krožno gospodarstvo intenzivneje vključijo v programe za teritorialno sodelovanje, zlasti v programe čezmejnega sodelovanja, da bi uveljavili čezmejne rešitve, ki lahko prinesejo bolj učinkovite in cenejše rezultate;

36.

meni, da bi bilo treba prihodnje načrtovanje skladov ESI v naslednjem programskem obdobju bolj uskladiti z nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti do leta 2030, po možnosti z uporabo podobnih kazalnikov, kot so tisti iz uredbe o upravljanju energetske unije; poziva k ambiciozni in usklajeni strategiji za države članice, da se izpolnijo že zastavljeni obvezni cilji na ravni EU za blaženje podnebnih sprememb;

37.

poziva države članice, naj v obdobju revizije izkoristijo priložnost in krožno gospodarstvo še bolj vključijo v svoje sedanje operativne programe; meni, da bi morala Komisija olajšati ta proces in državam članicam pomagati analizirati sedanje stanje in morebitna področja, na katerih je mogoče uveljaviti krožno gospodarstvo in njegova načela;

38.

meni, da bi bilo treba vlogo evropskega teritorialnega sodelovanja pri spopadanju z izzivi, povezanimi z uveljavljanjem krožnega gospodarstva, še okrepiti; poziva države članice, naj spodbujajo čezmejno sodelovanje, zlasti v okviru evropskega teritorialnega sodelovanja, za izvajanje projektov krožnega gospodarstva; poudarja tudi, da je treba prek predpristopnih sporazumov z državami, ki niso članice Unije, poiskati trajnostne rešitve za premostitev sedanjih izzivov, zlasti glede onesnaženosti zraka;

39.

poudarja, da se potencial makroregionalnih strategij premalo izkorišča za pomoč pri spopadanju z izzivi pri uveljavljanju krožnega gospodarstva v državah članicah, pa tudi v tretjih državah na istem geografskem območju; meni, da bi se morale te strategije osredotočati na prednostne naloge v podporo oblikovanju trga sekundarnih surovin v Uniji; poziva k razvoju pobud EU za sodelovanje s sosednjimi državami;

40.

ponavlja svoje stališče o pomenu ohranjanja in krepitve zmogljivosti lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov, kar je tudi izredno pomembno za prehod na krožno gospodarstvo; želi spomniti na pomembno vlogo, ki jo utegne imeti tehnična pomoč na tem področju; opozarja, da imajo regije in mestna območja nadvse pomembno vlogo pri spodbujanju odgovornosti energetskega prehoda od spodaj navzgor in so najprimernejša za preskušanje in izvajanje celostnih energetskih rešitev v neposredni povezavi z državljani; poudarja vlogo, ki jo lahko imajo v krožnem gospodarstvu pobude za „pametna mesta“, tako da spodbujajo modele zelene tehnologije kot del strategij za trajnostni razvoj mest; poudarja, da so trajnostna in „krožna“mesta instrument za učinkovito krožno gospodarstvo;

41.

poudarja pomen zelenih javnih naročil kot gonila krožnega gospodarstva s potencialnim trgom, ki je po ocenah vreden 1,8 bilijona EUR letno in zagotavlja javna dela, blago in storitve (14);

42.

poudarja, da je potreben energetski regulativni okvir, ki bo državljane in energetske skupnosti spodbujal k sodelovanju pri energetskem prehodu, in sicer s pravico do samoproizvodnje in porabe ter z nadaljnjimi podpornimi programi, zagotovljenim prednostnim dostopom do omrežja in prednostno distribucijo za energijo iz obnovljivih virov;

43.

poziva regionalne in lokalne organe, naj še naprej vlagajo v izobraževalne programe, poklicno usposabljanje in prekvalifikacijo delavcev, pa tudi kampanje ozaveščanja javnosti o koristih in prednostih vseh ukrepov s ciljem izvajanja krožnega gospodarstva prek projektov kohezijske politike, s čimer bi povečali udeležbo državljanov in vplivali na vedenje potrošnikov; pri tem poudarja potencial Evropskega socialnega sklada; meni, da je treba spodbujati mlade podjetnike k prehodu na krožno gospodarstvo, zlasti v regijah z nizko stopnjo dohodka in rasti; poudarja tudi, da je krožno gospodarstvo priložnost za boj proti upadanju prebivalstva, diverzifikacijo gospodarstva in večjo zaščito pred tveganji na podeželju; v zvezi s tem opozarja, da je treba na podeželju spodbujati prehod na trajnostne vrednostne verige; poudarja, da je pomembno razviti posebno strategijo za otoške regije;

44.

poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, in celostnih teritorialnih naložb, da se lokalnim deležnikom pomaga združiti vire financiranja in načrtovati lokalne pobude, usmerjene v krožno gospodarstvo;

45.

ugotavlja, da 80 % morskih odpadkov izvira s kopnega; poudarja, da je treba zato zoper odpadke na kopnem in v morju lokalno in regionalno ukrepati v korist okolju in zdravju ljudi; poziva države članice, regije in lokalne organe, naj svoja prizadevanja osredotočijo na preprečevanje nastajanja odpadkov na kopnem;

46.

poziva Komisijo, naj v okviru evropskega semestra preuči, kako regionalne in nacionalne naložbe v projekte v zvezi s krožnim gospodarstvom, ki se sofinancirajo s skladi ESI, vplivajo na izračun javnofinančnega primanjkljaja;

47.

pozdravlja predlog o spremembi direktive o pitni vodi 98/83/ES, s katero se bo olajšal prehod na krožno gospodarstvo z zmanjšanjem količine plastičnih odpadkov iz ustekleničene vode, s čimer bomo prihranili veliko energije in učinkoviteje upravljali vodne vire;

Krožno gospodarstvo v okviru kohezijske politike po letu 2020

48.

poziva Komisijo, naj v naslednjem programskem obdobju oblikuje ustrezno metodologijo spremljanja z ustreznimi kazalniki, ki bodo omogočali boljše spremljanje prispevka kohezijske politike k doseganju krožnega gospodarstva, da bi pridobili natančnejšo sliko o okoljskih in socialno-ekonomskih pogojih;

49.

poudarja, da tudi drugi programi, kot so LIFE, COSME in Obzorje 2020, zagotavljajo precejšnjo podporo za prehod na krožno gospodarstvo; poudarja, da je treba izboljšati sinergijo med navedenimi instrumenti, da bi dosegli cilje, določene v akcijskem načrtu Komisije za krožno gospodarstvo;

50.

poziva Komisijo, naj v novih zakonodajnih predlogih za prihodnji okvir kohezijske politike razvije ustrezne predhodne pogojenosti v zvezi z doseganjem krožnega gospodarstva; meni, da bi bilo treba strategije krožnega gospodarstva oblikovati v partnerstvu z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter gospodarskimi in socialnimi partnerji;

51.

poziva Komisijo, naj v programu Obzorje 2020 še več pozornosti in sredstev nameni inovacijskim in raziskovalnim projektom na področju krožnega gospodarstva;

52.

poudarja, da je treba povečati podporo kohezijske politike za trajnostni razvoj mest in podeželja, in poziva, naj se v zvezi s tem vidnejša vloga nameni ciljem, povezanim s krožnim gospodarstvom; poziva k nadaljevanju inovativnih urbanističnih ukrepov in ukrepov na podeželju na tem področju in poziva Komisijo, naj izkušnje, ki jih bo pridobila v obdobju 2014–2020, v čim večji meri izkoristi pri pripravi predlogov za prihodnost; poziva k prožnemu, prilagojenemu pristopu k izvajanju agende za mesta, ki bo zagotavljal spodbude in smernice, s katerimi bi v celoti izkoristili potencial mest pri uveljavljanju krožnega gospodarstva;

53.

poziva Komisijo, naj evropsko platformo deležnikov za krožno gospodarstvo preoblikuje v mesto za izmenjavo najboljše prakse, da se bodo sredstva kohezijske politike čim boljše uporabila za prehod na krožno gospodarstvo;

54.

poudarja medsebojno odvisnost krožnega gospodarstva in blažitev podnebnih sprememb ter zato poziva, naj se več sredstev nameni za naložbe, povezane s krožnim gospodarstvom in podnebnimi vprašanji, v kohezijski politiki po letu 2020; poudarja tudi, da bi bilo treba v naslednjem večletnem finančnem okviru nameniti več sredstev za obvladovanje podnebnih sprememb kot v sedanjem okviru;

o o

55.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320.

(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 289.

(3) UL L 347, 20.12.2013, str. 470.

(4) UL L 347, 20.12.2013, str. 259.

(5) UL L 347, 20.12.2013, str. 303.

(6) UL L 347, 20.12.2013, str. 281.

(7) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.

(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0053.

(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0321.

(10) UL C 101, 16.3.2018, str. 111.

(11) UL C 265, 11.8.2017, str. 65.

(12) UL C 353, 27.9.2016, str. 27.

(13) Sporočilo Komisije z dne 16. januarja 2018 o okviru za spremljanje krožnega gospodarstva (COM(2018)0029).

(14) Kupujte zeleno! Priročnik o zelenih javnih naročilih, tretja izdaja, Evropska komisija, 2016.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/49

P8_TA(2018)0257

Odnosi EU-NATO

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o odnosih EU-NATO (2017/2276(INI))

(2020/C 28/06)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Lizbonske pogodbe,

—	ob upoštevanju Severnoatlantske pogodbe,

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013, 26. junija 2015, 28. junija in 15. decembra 2016 ter 9. marca, 22. junija in 15. decembra 2017,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. maja 2015 in 14. novembra 2016 o skupni varnostni in obrambni politiki, z dne 6. decembra 2016 o sodelovanju med EU in zvezo NATO, z dne 6. marca, 18. maja in 17. julija 2017 o globalni strategiji EU, z dne 19. junija in 5. decembra 2017 o izvajanju skupnega svežnja predlogov, ki sta ga 6. decembra 2016 podprla sveta EU in NATO,

—	ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

—

ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja zveze NATO z dne 8. julija 2016, skupnega sklopa 42 predlogov, ki sta jih 6. decembra 2016 podprla sveta EU in NATO, ter poročil o napredku z dne 14. junija in 5. decembra 2017 o njihovem izvajanju, in novega sklopa 32 predlogov, ki sta jih 5. decembra 2017 podprla oba sveta,

—	ob upoštevanju izida zasedanj Sveta za zunanje zadeve (vključno z obrambo), ki sta potekali 13. novembra 2017 in 6. marca 2018 in sta se nanašali posebej na sodelovanje med EU in zvezo NATO,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Evropskem obrambnem akcijskem načrtu (COM(2016)0950),

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in podpredsednice/visoke predstavnice z dne 10. novembra 2017 Evropskemu parlamentu in Svetu o izboljšanju vojaške mobilnosti v Evropski uniji (JOIN(2017)0041) in z njim povezanega akcijskega načrta, ki je bil predstavljen marca 2018 (JOIN(2018)0005),

—	ob upoštevanju svežnja o obrambi, ki ga je Komisija predstavila 7. junija 2017,

—	ob upoštevanju letnega poročila generalnega sekretarja zveze NATO za leto 2017, ki je bilo objavljeno 15. marca 2018,

—	ob upoštevanju resolucije št. 439 parlamentarne skupščine zveze NATO z dne 9. oktobra 2017 o tesnejšem sodelovanju med zvezo NATO in EU,

—	ob upoštevanju resolucije št. 440 parlamentarne skupščine zveze NATO z dne 9. oktobra 2017 o industrijski bazi evropske obrambe,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za varnost in obrambo parlamentarne skupščine NATO z dne 8. oktobra 2017 o sodelovanju med zvezo NATO in EU po Varšavi, vključno s prilogo, ki jo je prispeval Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. aprila 2016 o EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o evropski obrambni uniji (2),

—	ob upoštevanju svojih resolucij z dne 23. novembra 2016 in 13. decembra 2017 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (3),

—	ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. decembra 2016 in 13. decembra 2017 o izvajanju skupne zunanje in varnostne politike (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. marca 2017 o ustavnih, pravnih in institucionalnih posledicah skupne varnostne in obrambne politike: možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba (5),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0188/2018),

ker so v obdobju geopolitičnih viharjev in hitrega razkroja strateškega okolja ogrožene naše vrednote, kot so liberalna demokracija, multilaterizem, človekove pravice, razvoj in načela pravne države, na katerih temeljita EU in čezatlantska zveza, pa tudi na pravilih temelječ mednarodni sistem ter evropska enotnost in kohezija;

ker EU in NATO, dve največji organizaciji Zahoda, napredujeta pri krepitvi sodelovanja na področju obravnave kompleksnih izzivov, tveganj in groženj, tako konvencionalnih kot hibridnih, ki jih ustvarjajo državni in nedržavni akterji, predvsem z juga in vzhoda; ker kopičenje kriz, ki destabilizirajo evropsko sosedstvo, prinaša tako notranje kot zunanje varnostne grožnje; ker nobena od organizacij nima vseh pripomočkov, da bi povsem sama obravnavala te varnostne izzive, zato je za obe bolje, da jih obravnavata skupaj; ker sta EU in NATO bistveni za zagotavljanje varnosti Evrope in njenih državljanov;

ker sodelovanja med EU in zvezo NATO ne bi smeli obravnavati kot cilj sam po sebi, temveč kot način za doseganje skupnih varnostnih ciljev in prednostnih nalog v okviru dopolnjevanja misij in razpoložljivih sredstev; ker imajo države članice EU in zaveznice v okviru zveze NATO enotne sile; ker lahko skupaj uspešno uporabljata vire in učinkoviteje uporabita široko paleto obstoječih instrumentov za odzivanje na varnostne izzive;

ker je NATO vojaško zavezništvo, EU pa ni; ker je EU globalni strateški akter, ki zagotavlja varnost ter na celovit način z različnimi politikami obravnava aktualne izzive, pri tem pa ima na razpolago edinstvene in raznolike instrumente ter orodja; ker EU glede na cilje in okvir svoje globalne strategije povečuje odgovornost za lastno varnost in obrambo ter vlogo partnerice za mednarodni mir in varnost, pa tudi sposobnost samostojnega ukrepanja, obenem pa povečuje tudi prispevek k zvezi NATO in spodbuja tesnejše sodelovanje;

ker ima zveza NATO glavno odgovornost za kolektivno obrambo svojih članic; ker je seznanjen s smernicami zveze NATO, v skladu s katerimi morajo zaveznice 2 % BDP v naslednjem desetletju nameniti za obrambo, da bi ohranile zadostne obrambne zmogljivosti; ker NATO kot osrednji strateški partner EU še vedno zagotavlja medoperabilnost zmogljivosti zavezniških sil in skladnosti njihovih javnih naročil;

F.	ker bi se morali ukrepi EU in NATO v varnostni razsežnosti bolj dopolnjevati, da bi bolje obravnavali nove in večplastne varnostne grožnje, kot jih še ni bilo; ker skupna področja obeh organizacij zahtevajo vse tesnejše in učinkovitejše sodelovanje;

ker bi bila EU in NATO, oba vključena v krizno upravljanje, pri tej dejavnosti učinkovitejša, če bi delovala resnično usklajeno in kar najbolje izkoristila svoje strokovno znanje in vire; ker EU kot nadaljnji ukrep po svoji globalni strategiji krepi svoj skupni pristop k zunanjim konfliktom in krizam ter se odziva na grožnje in izzive v okviru povezave med notranjo in zunanjo varnostjo, in sicer z uporabo civilnih in vojaških sredstev;

ker sta Severnoatlantska zveza in EU na vrhunskem srečanju zveze NATO v Varšavi leta 2016 začrtala področja okrepljenega sodelovanja spričo skupnih izzivov na vzhodu in jugu, vključno z bojem proti hibridnim grožnjam, izboljševanjem odpornosti, krepitvijo obrambnih zmogljivosti, kibernetsko obrambo, pomorsko varnostjo in vojaškimi vajami; ker so zunanji ministri zveze NATO decembra 2016 odobrili 42 ukrepov za okrepitev sodelovanja med EU in zvezo NATO na dogovorjenih področjih ter se decembra 2017 dogovorili o dodatnih področjih skupnega delovanja;

I.	ker je partnerstvo med EU in zvezo NATO nujno za preprečevanje hibridnih groženj, tudi v zoperstavljanju napačnim in zavajajočim informacijam ter krepitvi odpornosti; ker so potrebne jasne razlike v pristojnostnih in politični strategiji obeh institucij;

ker se dejavnosti Rusije povečujejo; ker sicer obstaja tveganje, da se bo oslabila čezatlantska povezava in zmanjšala solidarnost med državami članicami EU, a je treba vseeno okrepiti skupni strateški pristop v zvezi z Rusijo; ker sta tako EU kot NATO zaskrbljena zaradi agresivnega vojaškega obnašanja Rusije; ker skrb vzbujajo tudi politične manipulacije in kibernetski napadi; ker se je EU odzvala na rusko vmešavanje v evropske notranje zadeve, ki krši mednarodno pravo in norme; ker je odpornost že od nekdaj in bo tudi v prihodnje osrednji element kolektivne obrambe;

K.	ker se južno sosedstvo sooča z nestabilnostjo brez primere, kar predstavlja strateško pomemben izziv za države članice EU in članice zveze NATO, zlasti za tiste, ki so najbolj izpostavljene;

ker kibernetski napadi postajajo vse pogostejši in bolj izpopolnjeni; ker je NATO leta 2014 vzpostavil kibernetsko obrambo v okviru osrednjih nalog zveze glede kolektivne obrambe, leta 2016 pa je kibernetski prostor prepoznal kot operativno področje, in sicer poleg kopnega, zraka in morja; ker lahko EU in NATO medsebojno dopolnjujeta svoja prizadevanja; ker je treba spodbujati okrepljeno sodelovanje držav članic EU na področju kibernetske varnosti, prav tako pa je na tem področju potreben usklajen pristop vseh držav članic EU;

M.	ker sta NATO in EU decembra 2017 sklenila okrepiti sodelovanje v boju proti terorizmu, predvsem z izmenjavo informacij in krepitvijo odpornosti posameznih držav;

N.	ker EU in NATO uporabljata isto prometno infrastrukturo v Evropi, kar je osrednji dejavnik za hitro razporeditev vojaških sil, in ker je bila vojaška mobilnost pred kratkim opredeljena kot prednostno področje sodelovanja med obema organizacijama;

O.	ker je po podatkih organizacije Pew Research Center javna podpora zvezi NATO močna in se v večini držav članic te zveze povečuje;

Bolj poglobljeno partnerstvo

je prepričan, da imata EU in NATO iste vrednote pri spodbujanju mednarodnega miru in varnosti, da se soočata s podobnimi strateškimi izzivi in da imata, glede na to, da je 22 držav članic obeh zvez, prekrivajoče se varnostne in obrambne interese, tudi pri zaščiti svojih državljanov pred grožnjami; meni, da je strateško partnerstvo med EU in zvezo NATO bistvenega pomena za obravnavo teh varnostnih izzivov; poudarja, da bi se morale s sodelovanjem med EU in zvezo NATO dopolnjevati in spoštovati medsebojne posebnosti in vloge;

poudarja odprtost in preglednost pri doslednem spoštovanju avtonomije odločanja ter postopkov obeh organizacij, pa tudi vključenost in vzajemnost brez predsodkov glede posebnega značaja varnostne in obrambne politike posamezne države članice, saj gre za pomembna načela strateškega partnerstva med EU in zvezo NATO; poudarja, da je sodelovanje z državami članicami EU, ki niso članice zveze NATO, in državami članicami zveze NATO, ki niso članice EU, sestavni del sodelovanja med EU in to zvezo;

je prepričan, da je NATO za svoje članice temelj kolektivne obrambe in odvračanja v Evropi; je prav tako prepričan, da močnejša EU z učinkovitejšo SVOP in več projekti med državami članicami, ki lahko v celoti izpolni določbe člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji, v skladu s katerim lahko države članice zaprosijo za pomoč, prispeva k močnejši zvezi NATO; poudarja, da je treba pri sodelovanju med EU in zvezo NATO upoštevati tudi varnostno in obrambno politiko šestih držav članic EU, ki niso članice zveze NATO, in sedmih članic zveze NATO, ki niso članice EU;

je trdno prepričan, da učinkoviti odgovori na celoten spekter varnostnih izzivov zahtevajo strateško vizijo, nadaljnje strukturne prilagoditve in kombinacijo instrumentov trde in mehke sile, tako za EU kot za NATO; poudarja, da je čas bistvenega pomena za krepitev partnerstva med EU in zvezo NATO, pri čemer pa je treba upoštevati razlike med organizacijama;

ugotavlja, da bi bilo treba še naprej razvijati skupno evropsko strateško kulturo in da bo skupno evropsko dojemanje tveganja prineslo pozitiven učinek; meni, da si mora Unija prizadevati za okrepitev svoje strateške samostojnosti; zato spodbuja države članice EU, naj se v sodelovanju z institucijami EU dogovorijo o skupnem dojemanju razvijajočega se konteksta ogroženosti ter nadaljujejo ukrepe, kot so skupne predstavitve, usposabljanje civilnih zmogljivosti za nujni odziv in skupno ocenjevanje ogroženosti; pozdravlja nedavna prizadevanja v zvezi s tem;

poudarja, da evropski državljani, ki se zavedajo, da samo nacionalni odzivi na terorizem in negotovost ne zadostujejo, pričakujejo, da jih bo EU ščitila pred nevarnostjo, in da bi se lahko države članice ob tesnejšem sodelovanju med EU in zvezo NATO bolje dopolnjevale in povečale učinkovitost;

poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje med EU in zvezo NATO na področju misij in operacij, tako na strateški kot na taktični ravni;

poudarja, da je strateško partnerstvo med EU in zvezo NATO ravno tako temeljnega pomena za razvoj skupne varnostne in obrambne politike EU in za prihodnost Severnoatlantske zveze, pa tudi za odnose med EU in Združenim kraljestvom po izstopu slednjega;

meni, da se v odnosih med EU in zvezo NATO še lahko izkoristi potencial in da nadaljnji razvoj in poglabljanje partnerstva ne bi smela biti omejena na skupni odziv na krizne razmere zunaj Evrope, zlasti v sosedstvu, temveč tudi na krize na tej celini;

10.

poudarja, da je treba sodelovati na področju preprečevanja, analize in zgodnjega opozarjanja z učinkovito izmenjavo informacij, namenjenih boju proti novim grožnjam s skupnimi ukrepi;

11.

meni, da skupna izjava EU in zveze NATO ter posledični izvedbeni ukrepi pomenijo novo vsebinsko fazo strateškega partnerstva; pozdravlja oprijemljive rezultate pri izvajanju skupne izjave, zlasti glede preprečevanja hibridnih groženj, strateških komunikacij, skladnosti rezultatov pri ustreznih procesih obrambnega načrtovanja in pomorskega sodelovanja; spodbuja nadaljnji napredek in pozdravlja novi niz ukrepov, dodanih 5. decembra 2017, zlasti v zvezi z bojem proti terorizmu, vojaško mobilnostjo ter ženskami, mirom in varnostjo; pozdravlja spremembe v kulturi sodelovanja in nemoteno delovanje v zvezi s sodelovanjem med osebjem pri izvajanju posameznih ukrepov; poudarja, da proces sam sicer upravljajo institucije, a je uspeh pri izvajanju dogovorjenih skupnih ciljev in ukrepov odvisen od trajne politične volje vseh držav članic; v zvezi s tem pozdravlja tudi sodelovanje držav članic EU in zveze NATO ter poudarja, da je uspešno izvajanje skupne izjave odvisno od vztrajne politične volje vseh držav članic; meni, da je pomembno okrepiti in izboljšati sodelovanje in dialog med EU in zvezo NATO ter poskrbeti za primerno politično voljo in ustrezna sredstva za nadaljnje sodelovanje in njegovo izboljševanje; se veseli nove izjave EU in zveze NATO, ki bo sprejeta na vrhunskem srečanju zveze NATO 11. in 12. julija 2018 v Bruslju;

12.

je seznanjen z rednimi skupnimi sestanki s podpredsednico/visoko predstavnico in generalnim sekretarjem zveze NATO v Svetu EU za zunanje zadeve in severnoatlantskem svetu zveze NATO ter rednimi srečanji med političnim in varnostnim odborom EU in severnoatlantskim svetom zveze NATO;

13.

pozdravlja ponovno potrditev zavezanosti ZDA zvezi NATO in evropski varnosti; opozarja, da sta EU in ZDA ključni mednarodni partnerici in da se to partnerstvo utrjuje tudi prek zveze NATO; poudarja, kako dragoceni so dvostranski odnosi med državami članicami EU in ZDA; je prepričan, da se s krepitvijo sodelovanja med EU in zvezo NATO krepi tudi čezatlantska zveza in izboljšuje sposobnost zveze NATO za izvajanje misij, povezanih s čezatlantskimi odnosi; na podlagi tega ugotavlja, da bi utegnili nedavni politični dogodki vplivati na intenzivnost čezatlantskih odnosov; ugotavlja, da morajo ZDA, ki so na splošno spodbujale in pozdravljale občutne spremembe v obrambi EU, še naprej skušati bolje razumeti evropske strateške interese, vključno z razvojem evropskih obrambnih zmogljivosti; poudarja dejstvo, da prizadevanja EU za strateško neodvisnost krepijo varnostno okolje zavezništva;

14.

pozdravlja okrepljeno nenehno prisotnost zveze NATO na vzhodnem boku; pozdravlja, da je zveza NATO v Estoniji, Latviji, Litvi in na Poljskem namestila štiri multinacionalne bojne skupine, ki delujejo pod vodstvom Združenega kraljestva, Kanade, Nemčije in Združenih držav Amerike; meni, da bi bilo treba dodatno okrepiti sodelovanje med EU in zvezo NATO na vzhodnem in južnem boku za varnost obeh organizacij in da bi bilo treba preprečiti ruski vdor s hibridnimi ali konvencionalnimi sredstvi v države vzhodnega boka oziroma se mu ustrezno zoperstaviti; poudarja, da bi bilo treba sedanjo infrastrukturo v Evropi, ki jo zaznamuje predvsem usmeritev zahod-vzhod, dopolniti z razvojem nove razsežnosti sever-jug, ki bo ustrezala zahtevam za vojaško mobilnost; poudarja, da bi morala prizadevanja za vojaško mobilnost prispevati k učinkovitemu izvajanju misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike ter obrambne drže zavezništva; meni, da bi bilo treba nadgraditi ceste, mostove in železniške povezave, da bi omogočili kar najhitrejšo razmestitev vojaškega osebja in opreme;

15.

v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je izboljšati zmogljivosti hitrih okrepitev zveze NATO, in sicer z izboljšanjem infrastrukture EU in nacionalne infrastrukture, odpravo birokratskih in infrastrukturnih ovir za hitro premikanje sil ter predhodno namestitvijo vojaške opreme in zalog, s čimer se bo povečala naša kolektivna varnost;

16.

pozdravlja začetek stalnega strukturnega sodelovanja (PESCO); poudarja, da ima potencial za okrepitev evropskega prispevka k zvezi NATO; meni, da lahko poveča sinergije in učinkovitost in da gre za pomemben korak za izboljšanje in povečanje varnostnih in obrambnih zmogljivosti EU, pa tudi morebitne uspešnosti evropskih držav članic zveze NATO, in je prepričan, da se močnejši EU in zveza NATO medsebojno krepita;

17.

poudarja, da PESCO dopolnjuje zvezo NATO in da bi moralo biti gonilo za nadaljnje sodelovanje med EU in zvezo NATO pri vzpostavljanju zmogljivosti, saj je njegov cilj okrepiti obrambno zmogljivost EU in – v splošnem – povečati učinkovitost in ustreznost SVOP za odzivanje na sodobne varnostne in vojaške izzive; poudarja, kako pomembna sta preglednost in komuniciranje o stalnem strukturnem sodelovanju z ZDA in drugimi članicami zveze NATO, da bi preprečili nesporazume;

18.

poudarja, da bi bilo treba v naslednji skupni izjavi EU-NATO vztrajati, da morajo biti zmogljivosti, vzpostavljene s sodelovanjem več držav članic EU, tudi v okviru sodelovanja PESCO, in članic zveze NATO na voljo tako za operacije EU kot zveze NATO; poudarja, da nedavno sprejeti sklepi EU (usklajeni letni pregled na področju obrambe (CARD), PESCO, Evropski obrambni sklad (EDF)), katerih cilj je povečati odgovornost Evropejcev za lastno varnost, prispevajo h krepitvi zveze NATO ter zagotavljajo pravično delitev bremena na obeh straneh Atlantika, obenem pa upoštevajo cilj glede skupnega obravnavanja skupnih varnostnih izzivov, preprečevanja nepotrebnega podvajanja in vzpostavljanja skladnih, dopolnilnih in medoperabilnih obrambnih zmogljivosti; meni, da bi bilo treba oblikovanje skupnih standardov, postopkov, usposabljanja in vaj obravnavati kot pomemben dejavnik pri spodbujanju učinkovitejšega sodelovanja med EU in zvezo NATO;

19.

ugotavlja, da bo po izstopu Združenega kraljestva 80 % odhodkov za obrambo zveze NATO izviralo iz držav, ki niso članice EU, prav tako pa bodo pod vodstvom teh držav delovali trije od štirih bataljonov na vzhodu;

20.

poziva EU in zvezo NATO, naj organizirata redne vaje na strateški ravni z udeležbo najvišjega političnega vodstva obeh organizacij; v zvezi s tem pozdravlja vajo v Estoniji EU CYBRID 2017, v okviru katere je generalni sekretar zveze NATO prvič sodeloval pri vaji EU;

Glavna področja sodelovanja

21.

ugotavlja, da so grožnje vse bolj hibridne in manj konvencionalne ter da je potrebno mednarodno sodelovanje za reševanje teh vprašanj; poziva EU in NATO, naj še naprej krepita odpornost ter vzpostavita skupno situacijsko ozaveščenost v zvezi s hibridnimi grožnjami; poziva EU in NATO, naj uskladita svoje mehanizme za krizno odzivanje, da bi omogočila enoten odziv na hibridne grožnje; pozdravlja, da sta generalni sekretar zveze NATO ter podpredsednica Komisije/visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko pred kratkim skupaj otvorila center odličnosti za preprečevanje hibridnih groženj v Helsinkih, in poziva države članice EU, naj po vzoru tega centra ustanovijo lastne centre odličnosti za preprečevanje hibridnih groženj; v zvezi s tem pozdravlja vaji PACE17 in CMX17, ki sta leta 2017 potekali ločeno, a vzporedno, z njima pa je osebje EU in zveze NATO preizkusilo ustrezne postopke za komuniciranje in deljenje informacij med razvijajočo se navidezno kibernetsko grožnjo; želi čestitati zahodnim zaveznicam za usklajene ukrepe v odziv na domnevni napad s kemičnim orožjem v Združenem kraljestvu;

22.

meni, da bi bilo treba v naslednji skupni izjavi EU–NATO pozdraviti doseženi napredek in pozvati h konkretnemu izvajanju vseh predlogov, ki sta jih sprejeli obe instituciji; meni, da je treba okrepiti prizadevanja za izvajanje številnih že sprejetih zavez;

23.

v zvezi s tem meni, da bi morale pobude za okrepitev evropske obrambe koristiti obema organizacijama in tako omogočiti državam članicam EU, da okrepijo svojo strateško samostojnost in postanejo sposobne za verodostojno skupno vojaško posredovanje; opozarja, da te pobude dopolnjujejo pobude zveze NATO;

24.

meni, da je prav tako pomembno zagotoviti izvajanje načel vključevanja, vzajemnosti in doslednega spoštovanja avtonomije odločanja obeh organizacij, kot je določeno v sklepih Sveta z dne 5. decembra 2017;

25.

pozdravlja, da je bila leta 2017 uspešno izvedena vzporedna in usklajena vaja kriznega obvladovanja, ki se je izkazala kot koristna platforma za izmenjavo primerov najboljše prakse; se veseli, da bo mogoče preučiti pridobljene izkušnje ter da bosta EU in NATO še naprej sodelovala pri skupnih vajah, vključno z vajo, ki bo leta 2018 potekala pod vodstvom EU;

26.

ugotavlja, da ostajajo veljavni postopki za izmenjavo tajnih podatkov med obema organizacijama okorni in neučinkoviti; meni, da se obe organizaciji soočata s podobnimi strateškimi izzivi in bosta zato skupaj obravnavali posledice; meni, da bi je treba – s krepitvijo vzajemnega zaupanja – izboljšati sodelovanje pri izmenjavi tajnih podatkov in analizi obveščevalnih podatkov, tudi na področju boja proti terorizmu; poudarja, da bo morala EU povečati zmogljivost ter več zaposlenim EU dodeliti dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, zagotoviti namensko usposabljanje za delo z zaupnimi podatki ter nameniti sredstva za varno komuniciranje; meni, da bi spodbujanje vzajemnosti in pristopa „potreba po izmenjavi“k izmenjavi ustreznih informacij koristilo tudi misijam in operacijam obeh organizacij; meni, da bi vzporedno in usklajeno oceno obveščevalnih podatkov lahko uporabili za učinkovitejši skupni boj proti hibridnim grožnjam;

27.

poziva EU in NATO, naj okrepita sodelovanje na področju strateškega komuniciranja, med drugim s krepitvijo partnerstva med strateškim komunikacijskim centrom odličnosti pri zvezi NATO ter oddelkom StratCom Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD);

28.

pozdravlja novo celico EU za odkrivanje hibridnih groženj in njeno sodelovanje s celico zveze NATO za analizo hibridnih groženj na področju izmenjave situacijskega ozaveščanja in analize morebitnih hibridnih groženj;

29.

je prepričan, da sta sodelovanje ter izmenjava in souporaba informacij ključnega pomena na področju kibernetske varnosti, in priznava, da je bil na tem področju dosežen napredek; poudarja, da je treba izboljšati preprečevanje in odkrivanje kibernetskih incidentov ter odzivanje nanje; poziva organizaciji, naj uskladita svoje dejavnosti spremljanja ter po potrebi izmenjujeta podatke v zvezi s kibernetsko obrambo, saj bi tako olajšali prizadevanja na obveščevalnem področju; poziva EU in NATO, naj okrepita svoje operativno sodelovanje in usklajevanje ter spodbudita medoperabilnost z izmenjavo primerov najboljše prakse v zvezi s sredstvi, metodami in procesi, ki se uporabljajo pri kibernetskih napadih; meni, da je večja izmenjava informacij med EU in zvezo NATO prednostna naloga, saj bo pripomogla k identifikaciji vseh virov, odgovornih za kibernetske napade, in omogočila izvedbo ustreznih pravnih ukrepov; poleg tega meni, da je pomembno uskladiti dejavnosti usposabljanja ter sodelovati na področju raziskav in tehnologij v kibernetskem svetu; pozdravlja dogovor med skupino EU za hitro odzivanje na računalniške grožnje in službo zveze NATO za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti; meni, da bi utegnile v okviru novega mandata Agencije Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) nove dejavnosti, povezane s sodelovanjem na področju kibernetske obrambe, vzbuditi pozornost zveze NATO;

30.

meni, da je treba omogočiti dopolnjevanje in preprečiti nepotrebno podvajanje prizadevanj za krepitev pomorskih zmogljivosti, da bi bilo mogoče učinkoviteje zagotavljati pomorsko varnost; pozdravlja okrepljeno operativno sodelovanje med EU in zvezo NATO in usklajenost dejavnosti, vključno z medsebojnim ozaveščanjem o razmerah na podlagi izkušenj, pridobljenih v Sredozemlju in na Afriškem rogu, ter meni, da bi morali iskati še dodatne priložnosti za vzajemno logistično podporo in izmenjave informacij med osebjem obeh organizacij, kar zadeva operativne dejavnosti, vključno z dejavnostmi, ki so povezane z nedovoljenimi migracijami;

31.

pozdravlja okrepljeno taktično in operativno sodelovanje, tudi prek neposrednih povezav med zavezniškim pomorskim štabom zveze NATO in agencijo Frontex ter med operacijama Sea Guardian in EUNAVFOR MED Sophia, ki pomagata EU in njenim misijam pri zajezitvi nedovoljenih migracij ter boju proti nezakonitim trgovalnim mrežam, tudi nezakoniti trgovini z orožjem; ugotavlja, da lahko NATO na zahtevo zagotovi logistično podporo in druge zmogljivosti, na primer polnjenje goriva na morju in zdravniška pomoč; ugotavlja, da to sodelovanje sledi uspešnemu sodelovanju med EU in zvezo NATO v operacijah Ocean Shield in EUNAVFOR Atalanta v sklopu boja proti piratstvu na Afriškem rogu;

32.

spodbuja nadaljnje sinergije med EU in zvezo NATO na tem področju ter nadaljnje izboljšave, zlasti glede usklajevanja prizadevanj na področju obveščevalnih, nadzornih in izvidniških dejavnosti;

33.

ponovno poudarja, da bi pobude EU, namenjene krepitvi evropske varnosti in obrambe, morale prispevati tudi k zagotavljanju, da bodo tiste države članice EU, ki so članice zveze NATO, izpolnjevale svoje obveznosti v zvezi s tem; meni, da nobeni državi ne bi smelo škodovati, da je tako država članica EU kot članica zveze NATO; podobno poudarja, da bi moralo dejstvo, da nekatere države članice EU niso članice zveze NATO, pomeniti, da imajo te države drugačne obveznosti v okviru evropske obrambne unije; poudarja, da bi morale biti države članice EU sposobne začeti samostojne vojaške misije tudi, ko NATO ne želi ukrepati ali je ukrepanje EU ustreznejše;

34.

pozdravlja stalni trend, da članice zveze NATO povečujejo svoje obrambne izdatke; spodbuja vse države članice EU, ki so obenem članice zveze NATO, naj dosežejo občuten napredek pri uresničevanju cilja, da 2 % svojega BDP namenijo za obrambo, 20 % tega zneska pa pomembnejši novi opremi; meni, da bi morale države članice EU, ki so se zavezale smernicam zveze NATO v zvezi z obrambnimi izdatki, razmisliti o tem, da bi v okviru smernice o 20 % za javno naročanje določen znesek dodelile za raziskave in razvoj, s čimer bi zagotovile, da bodo za inovacije namenjena vsaj minimalna sredstva, kar lahko povzroči prelitje učinka tehnologije na civilni sektor;

35.

spominja na poziv iz skupne izjave EU in zveze NATO iz Varšave, naj „članice spodbujajo močnejšo obrambno industrijo in raziskave na področju obrambe“; je prepričan, da morajo članice EU in zveze NATO sodelovati in iskati sinergije pri krepitvi in razvoju svojih tehnoloških in industrijskih temeljev, da bi se odzvale na prednostne naloge v zvezi z zmogljivostjo, zlasti med usklajenim letnim pregledom EU na področju obrambe in postopkom obrambnega načrtovanja zveze NATO; meni, da je pomembno, da je učinkovito in uravnoteženo čezatlantsko sodelovanje na področju obrambne tehnologije in industrije strateška prednostna naloga v obeh organizacijah; podpira predlagane ukrepe v okviru evropskega obrambnega sklada za spodbujanje skupnih raziskav in razvoj evropskih zmogljivosti; meni, da bi lahko z večjimi prizadevanji na področju raziskav in načrtovanja zmogljivosti povečali učinkovitost;

36.

poudarja, da je treba zagotoviti skladnost rezultatov in časovnih okvirov med usklajenim letnim pregledom EU na področju obrambe in načrtom za razvoj zmogljivosti ter zadevnimi procesi zveze NATO, kot je proces obrambnega načrtovanja zveze NATO; poudarja, da je treba zagotoviti, da se bodo večnacionalne pobude EU in zveze NATO za razvoj zmogljivosti dopolnjevale in vzajemno krepile; poudarja, da zmogljivosti, uporabljene v okviru SVOP in razvite v okviru sodelovanja PESCO, ostajajo last držav članic, ki jih lahko dajo na razpolago tudi v drugih institucionalnih okvirih;

37.

poudarja, da je treba v tesnem sodelovanju med EU in zvezo NATO obravnavati fizične in pravne ovire za hitre premike vojaškega osebja in sredstev v EU in zunaj nje, da se po potrebi zagotovi neoviran pretok opreme in sil po vsej Evropi, vključno z možnostjo uporabe kritične infrastrukture, kot so ceste, mostovi in železnice, zlasti z izvajanjem akcijskega načrta, ki sta ga predstavili podpredsednica/visoka predstavnica in Komisija, ter temelji na časovnem načrtu, ki so ga v okviru Evropske obrambne agencije pripravile države članice EU; poziva države članice EU, naj hitro sprejmejo nadaljnje ukrepe in izkoristijo doslej doseženo dinamiko; poudarja, da so potrebne združljive obrambne zmogljivosti, s katerimi bi poenostavili uporabo in sodelovanje na ravni EU in zveze NATO; priporoča, naj EU in NATO obravnavata tudi mobilnost sil držav članic zveze NATO, ki niso članice EU, na evropskem ozemlju;

38.

meni, da morata EU in NATO skupaj storiti več za krepitev odpornosti, obrambe in varnosti sosed ter partneric obeh organizacij; odločno podpira dejstvo, da je pomoč sosednjim in partnerskim državam pri krepitvi njihovih zmogljivosti in izboljšanju odpornosti, tudi na področju boja proti terorizmu, strateškega komuniciranja, kibernetske obrambe, skladiščenja streliva in reforme varnostnega sektorja, skupni cilj v treh pilotnih državah (Bosna in Hercegovina, Moldavija in Tunizija);

39.

opozarja, da je obravnava varnostnih vprašanj na Zahodnem Balkanu in v sosedstvu EU ter sodelovanje na določenih področjih v interesu EU in zveze NATO; pozdravlja, da si EU in NATO prizadevata državam na Zahodnem Balkanu, v vzhodni Evropi in na južnem Kavkazu zagotoviti politično in praktično podporo; predlaga, naj države članice nadaljujejo ta prizadevanja ter tako poskrbijo za nadaljnji demokratični razvoj in reformo varnostnega sektorja; poudarja, da je sodelovanje med EU, zvezo NATO in državami Zahodnega Balkana bistveno za obravnavo varnostnih groženj celotni celini;

40.

poudarja, kako pomembna so načela iz Dunajskega dokumenta, zlasti načeli odprtosti in preglednosti; v zvezi s tem pozdravlja, da so vojaške in skupne vaje EU in zveze NATO odprte za mednarodne opazovalce;

41.

ponovno poudarja, kako pomembno vlogo imajo ženske v misijah v okviru SVOP ter zveze NATO, zlasti pri obravnavi žensk in otrok na konfliktnih območjih; pozdravlja, da sta EU in NATO to pomembno vlogo priznala; priporoča, da EU in NATO v svojih strukturah in operacijah proaktivno spodbujata enako zastopanost spolov;

42.

poudarja, da mora EU po izstopu Združenega kraljestva poskrbeti za tesne odnose na področju varnosti in obrambe, pri čemer je treba upoštevati, da bo Združeno kraljestvo kot članica zveze NATO in evropska država še naprej odločilno prispevalo k evropski obrambi, čeprav ne bo več članica EU;

o o

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve, generalnemu sekretarju zveze NATO, agencijam EU na področju varnosti in obrambe, vladam in nacionalnim parlamentom držav članic EU ter parlamentarni skupščini NATO.

(1) UL C 58, 15.2.2018, str. 109.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0435.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0440 in P8_TA(2017)0492.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0503 in P8_TA(2017)0493.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0092.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/57

P8_TA(2018)0258

Kibernetska obramba

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o kibernetski obrambi (2018/2004(INI))

(2020/C 28/07)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. decembra 2013, 26. junija 2015, 15. decembra 2016, 9. marca 2017, 22. junija 2017, 20. novembra 2017 in 15. decembra 2017,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. junija 2017 z naslovom Razmislek o prihodnosti evropske obrambe (COM(2017)0315),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. junija 2017 z naslovom Vzpostavitev evropskega obrambnega sklada (COM(2017)0295),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 z naslovom Evropski obrambni akcijski načrt (COM(2016)0950),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 7. februarja 2013 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Strategija Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor (JOIN(2013)0001),

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 13. septembra 2017 z naslovom Assessment of the EU 2013 Cybersecurity Strategy (Ocena strategije EU za kibernetsko varnost iz leta 2013) (SWD(2017)0295),

—	ob upoštevanju okvira politike EU za kibernetsko obrambo z dne 18. novembra 2014,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. februarja 2015 o kibernetski diplomaciji,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. junija 2017 o okviru za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti („zbirka orodij za kibernetsko diplomacijo“),

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 13. septembra 2017 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Odpornost, odvračanje in obramba: okrepitev kibernetske varnosti za EU (JOIN(2017)0450),

—	ob upoštevanju priročnika iz Talina 2.0 o mednarodnem pravu, ki se uporablja za kibernetske operacije (1),

—	ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (2),

—	ob upoštevanju dela svetovne komisije za stabilnost v kibernetskem prostoru,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. aprila 2015 z naslovom Evropska agenda za varnost (COM(2015)0185),

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 6. aprila 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Skupni okvir o preprečevanju hibridnih groženj – odziv Evropske unije (JOIN(2016)0018),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o boju proti kibernetski kriminaliteti (3),

—

ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja Nata z dne 8. julija 2016, skupnih nizov predlogov za izvajanje skupne izjave, ki sta jih 6. decembra 2016 in 5. decembra 2017 potrdila Svet EU in Svet Nata, ter poročil o napredku pri njegovem izvajanju z dne 14. junija 2017 in 5. decembra 2017,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o kibernetski varnosti in obrambi (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o evropski obrambni uniji (5),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. septembra 2017 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o „Agenciji EU za kibernetsko varnost“ENISA in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 ter certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (uredba o kibernetski varnosti) (COM(2017)0477),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2017 o letnem poročilu o izvajanju skupne zunanje in obrambne politike (SZVP) (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2017 o letnem poročilu o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) (7),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0189/2018),

A.	ker kibernetski in hibridni izzivi, grožnje in napadi resno ogrožajo varnost, obrambo, stabilnost in konkurenčnost EU, njenih držav članic in njenih državljanov; ker ima kibernetska obramba nedvomno vojaško in civilno razsežnost;

B.	ker se EU in njene države članice soočajo z grožnjo brez primere v obliki kibernetskih napadov, ki imajo politično ozadje in jih podpirajo države, pa tudi kibernetskega kriminala in terorizma;

C.	ker kibernetski prostor v splošnem velja za peto operativno vojaško domeno, to pa omogoča razvoj zmogljivosti za kibernetsko obrambo; ker potekajo razprave o tem, ali bi bilo treba kibernetski prostor priznati kot peto domeno vojskovanja;

ker klavzula o vzajemni obrambi v členu 42(7) PEU določa vzajemno obvezo pomoči in podpore z vsemi razpoložljivimi sredstvi v primeru oboroženega napada na ozemlje katere od držav članic; ker to ne vpliva na posebno naravo varnostne in obrambne politike nekaterih držav članic; ker solidarnostna klavzula v členu 222 PDEU dopolnjuje klavzulo o vzajemni obrambi ter določa, da morajo države EU skupaj ukrepati, kadar je katera od njih tarča terorističnega napada oziroma v njej pride do naravne nesreče ali nesreče, ki jo zakrivi človek; ker solidarnostna klavzula predvideva uporabo civilnih in vojaških struktur;

ker mora imeti EU ključno vlogo pri omogočanju platforme za evropsko sodelovanje in zagotavljanju, da se ta nova prizadevanja natančno usklajujejo na mednarodni ravni in v okviru čezatlantske varnostne strukture že od samega začetka, da se preprečijo vrzeli in neučinkovitost, ki so značilne za številna tradicionalna prizadevanja na področju obrambe, medtem ko je temeljna pristojnost za kibernetsko obrambo še vedno v rokah držav članic; ker moramo storiti več, kot zgolj izboljšati sodelovanje in usklajevanje; ker moramo zagotoviti učinkovito preprečevanje z okrepitvijo sposobnosti EU za odkrivanje, obrambo in odvračanje; ker sta potrebna verodostojna kibernetska obramba in odvračanje, da bi dosegli učinkovito kibernetsko varnost za EU, pri tem pa zagotovili, da države, ki so najmanj pripravljene, ne postanejo lahke tarče kibernetskih napadov, in ker bi morala biti znatna kibernetska obramba nujen del SVOP in razvoja evropske obrambne unije; ker se soočamo z nenehnim pomanjkanjem visoko kvalificiranih strokovnjakov za kibernetsko obrambo; ker je tesno sodelovanje pri zaščiti oboroženih sil pred kibernetskimi napadi nujen del razvoja učinkovite SVOP;

ker so države članice EU pogosto tarča kibernetskih napadov sovražnih in nevarnih državnih in nedržavnih akterjev, uperjenih proti civilnim ali vojaškim tarčam; ker je sedanja ranljivost v glavnem posledica razdrobljenosti evropskih obrambnih strategij in zmogljivosti, kar tujim obveščevalnim službam omogoča, da vedno znova izkoriščajo varnostne pomanjkljivosti sistemov in omrežij IT, bistvenih za evropsko varnost; ker vlade držav članic pogosto niso pravočasno obvestile ustreznih deležnikov, da bi ti lahko odpravili ranljivosti v svojih proizvodih in storitvah; ker so zaradi teh napadov potrebne nujne okrepitve in razvoj evropskih ofenzivnih in obrambnih zmogljivosti na civilni in vojaški ravni, da bi preprečili čezmejne gospodarske in družbene posledice kibernetskih incidentov;

G.	ker je meja med civilnim in vojaškim vmešavanjem v kibernetskem prostoru nejasna;

ker so številni kibernetski incidenti mogoči zaradi pomanjkanja vzdržljivosti in odpornosti zasebne in javne omrežne infrastrukture, slabo zaščitenih ali varovanih podatkovnih baz in drugih pomanjkljivosti v kritični informacijski infrastrukturi; ker le malo držav članic prevzame odgovornost za zaščito svojih omrežij in informacijskih sistemov ter s tem povezanih podatkov v okviru svojih dolžnosti, kar pojasnjuje splošno pomanjkanje vlaganj v usposabljanje in sodobno varnostno tehnologijo ter v razvoj ustreznih smernic;

I.	ker je pravica do zasebnosti in varstva podatkov opredeljena v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah ter členu 16 PDEU in urejena s splošno uredbo EU o varstvu podatkov, ki je začela veljati 25. maja 2018;

J.	ker dejavna in učinkovita kibernetska politika omogoča odvračanje sovražnikov, oviranje njihovih sposobnosti, preventivno delovanje in zmanjševanje njihovih zmožnosti za napad;

ker več terorističnih skupin in organizacij uporablja kibernetski prostor kot nizkocenovno orodje za novačenje, radikalizacijo in širjenje teroristične propagande; ker teroristične skupine, nedržavni akterji in mednarodne kriminalne mreže s kibernetskimi operacijami anonimno zbirajo finančna sredstva, pridobivajo informacije ter razvijajo kibernetsko orožje za kampanje kibernetskega terorizma, oviranje, poškodovanje ali uničenje kritične infrastrukture, napad na finančne sisteme ter druge nezakonite dejavnosti, ki imajo posledice za varnost evropskih državljanov;

ker sta kibernetsko odvračanje in obramba evropskih oboroženih sil in kritične infrastrukture postala ključni vprašanji v razpravah o posodobitvi obrambe, skupnih evropskih prizadevanjih na področju obrambe, prihodnjem razvoju oboroženih sil in njihovih operacij ter strateški samostojnosti Evropske unije;

ker je več držav članic veliko vložilo v vzpostavitev poveljstev za kibernetsko obrambo z ustreznim številom osebja za soočanje s temi novimi izzivi in povečanje njihove kibernetske odpornosti, a je treba storiti še veliko več, saj postaja čedalje težje zoperstavljati se kibernetskim napadom na ravni držav članic; ker se kibernetska poveljstva posameznih držav članic med seboj razlikujejo po svojem ofenzivnem in defenzivnem mandatu; ker se druge kibernetske obrambne strukture med državami članicami precej razlikujejo in pogosto ostajajo razdrobljene; ker sta kibernetska obramba in odvračanje dejavnosti, ki ju je najbolje izvajati s skupnimi močmi na evropski ravni in v sodelovanju s partnerji in zavezniki, saj njuno operativno področje ne pozna nacionalnih in organizacijskih meja; ker sta vojaška in civilna kibernetska obramba tesno povezani, zaradi česar je potrebnih več sinergij med civilnimi in vojaškimi strokovnjaki; ker imajo zasebna podjetja obsežno strokovno znanje na tem področju in postavljajo temeljna vprašanja v zvezi z upravljanjem in varnostjo ter sposobnostjo držav, da varujejo svoje državljane;

N.	ker je treba nujno okrepiti zmogljivosti EU na področju kibernetske obrambne, saj ni bilo pravočasnega odziva na spremembe v okolju kibernetske varnosti; ker sta hiter odziv in ustrezna pripravljenost bistvena za zagotavljanje varnosti na tem področju;

ker sta stalno strukturno sodelovanje in evropski obrambni sklad novi pobudi z ustreznim področjem uporabe za spodbujanje ekosistema, ki lahko ponudi priložnosti za mala in srednja ter zagonska podjetja, in za olajšanje projektov sodelovanja na področju kibernetske obrambe, oba pa bosta prispevala k oblikovanju regulativnega in institucionalnega okvira;

P.	ker so se države članice, ki so vključene v stalno strukturno sodelovanje, zavezale k zagotavljanju, da se bodo prizadevanja za sodelovanje na področju kibernetske obrambe, kot so izmenjava informacij, usposabljanje in operativna podpora, še naprej krepila;

Q.	ker sta med sedemnajstimi projekti, izbranimi za stalno strukturno sodelovanje, dva s področja kibernetske obrambe;

ker mora evropski obrambni sklad podpirati svetovno konkurenčnost in inovativnost evropske obrambne industrije z naložbami v digitalne in kibernetske tehnologije, prav tako pa olajšati razvoj pametnih rešitev, tako da malim in srednjim ter zagonskim podjetjem ponudi priložnost za sodelovanje pri teh prizadevanjih;

ker je Evropska obrambna agencija začela izvajati več projektov za zadovoljitev potrebe držav članic po razvoju zmogljivosti za kibernetsko obrambo, tudi na področju izobraževanja in usposabljanja, na primer platformo za usklajevanje usposabljanja in vaj na področju kibernetske obrambe (CD TEXP), združevanje povpraševanja za podporo zasebnega sektorja pri usposabljanju in izobraževanju na področju kibernetske obrambe (DePoCyTE) ter projekt poligonov za kibernetsko varnost;

T.	ker na področjih situacijskega zavedanja, odkrivanja zlonamerne programske opreme in izmenjave informacij potekajo tudi drugi projekti EU (platforma za izmenjavo informacij o zlonamerni programski opremi (MISP), sistem z več udeleženci za napredno odkrivanje trajnih groženj (MASFAD));

U.	ker so potrebe po gradnji zmogljivosti in usposabljanju na področju kibernetske obrambe precejšnje in se še povečujejo ter se najučinkoviteje zadovoljujejo ob sodelovanju na ravni EU in Nata;

ker so misije in operacije SVOP – enako kot pri vseh sodobnih organizacijskih prizadevanjih – v veliki meri odvisne od delujočih sistemov IT; ker kibernetske grožnje misijam in operacijam SVOP pretijo na različnih ravneh, in sicer na taktični (misije in operacije SVOP) in operativni ravni (omrežja EU), a tudi na ravni širše globalne infrastrukture IT;

ker sistemi za nadzor in vodenje, izmenjava informacij in logistika temeljijo na tajni infrastrukturi IT in infrastrukturi IT, ki ni tajna, zlasti na taktični in operativni ravni; ker so ti sistemi privlačne tarče za zlonamerne akterje, ki poskušajo napasti misije; ker bi utegnili imeti kibernetski napadi resne posledice za infrastrukturo EU; ker bi imeli kibernetski napadi zlasti na energetsko infrastrukturo EU resne posledice, zato se je treba pred njimi zaščititi;

ker je razumljivo, da bi bilo treba kibernetsko obrambo ustrezno upoštevati v vseh fazah postopka načrtovanja misij in operacij SVOP, da zahteva stalno spremljanje in da morajo biti na voljo ustrezne zmogljivosti za njeno popolno vključitev v načrtovanje misij in nenehno zagotavljanje nujno potrebne podpore;

Y.	ker je mreža Evropske akademije za varnost in obrambo (EAVO) edini evropski ponudnik usposabljanja za strukture, misije in operacije v okviru SVOP; ker naj bi se po sedanjih načrtih njena vloga pri združevanju evropskih zmogljivosti za usposabljanje na kibernetskem področju znatno povečala;

Z.	ker je izjava z vrhunskega srečanja Nata, ki je potekalo leta 2016 v Varšavi, opredelila kibernetski prostor kot področje delovanja, na katerem se mora NATO braniti tako učinkovito, kot se brani v zraku, na kopnem in na morju;

AA.

ker EU in NATO prispevata k izboljševanju zmogljivosti držav članic za kibernetsko obrambo z raziskovalnimi projekti o blagu z dvojno rabo, ki jih usklajujeta Evropska obrambna agencija in NATO, pa tudi s povečevanjem kibernetske odpornosti držav članic s podporo Agencije Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA);

AB.

ker je NATO leta 2014 operacije na področju kibernetske varnosti uvrstil v kolektivno obrambo zavezništva, leta 2016 pa je kibernetski prostor prepoznal kot operativno področje, in sicer poleg kopnega, zraka in morja; ker sta EU in NATO partnerja, ki se dopolnjujeta pri gradnji zmogljivosti na področjih kibernetske odpornosti in kibernetske obrambe; ker je kibernetska varnost in obramba že eden najmočnejših stebrov sodelovanja med navedenima organizacijama in kritično področje, na katerem imata obe edinstvene zmogljivosti; ker sta se EU in NATO v njuni skupni izjavi z dne 8. julija 2016 dogovorila o obsežnem načrtu sodelovanja; ker se štirje od 42 predlogov za tesnejše sodelovanje nanašajo na kibernetsko varnost in obrambo, nekateri drugi predlogi pa zadevajo obravnavanje hibridnih groženj v širšem smislu; ker je bil 5. decembra 2017 podan dodatni predlog v zvezi s kibernetsko varnostjo in obrambo;

AC.

ker je skupina vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost zaključila zadnji krog posvetovanja; ker se kljub temu, da ji leta 2017 ni uspelo pripraviti poročila o soglasju, uporabljata poročili iz let 2015 in 2013, vključno s priznanjem, da se uporablja veljavno mednarodno pravo, zlasti Ustanovna listina Združenih narodov, ki je bistveno za ohranjanje miru in stabilnosti ter za spodbujanje odprtega, varnega, miroljubnega in dostopnega okolja IKT;

AD.

ker je v nedavno vzpostavljenem okviru za skupen diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti, tj. zbirki orodij EU za kibernetsko diplomacijo, ki je namenjena razvoju zmogljivosti EU in držav članic za vplivanje na ravnanje morebitnih agresorjev, predvidena uporaba sorazmernih ukrepov v okviru SZVP, vključno z omejevalnimi ukrepi;

AE.

ker so različni državni akterji – med njimi Rusija, Kitajska in Severna Koreja, pa tudi nedržavni akterji (vključno s skupinami organiziranega kriminala), ki so jih spodbudile, najele ali podprle države, varnostne agencije ali zasebna podjetja – vključeni v zlonamerne kibernetske dejavnosti pri uresničevanju političnih, gospodarskih in varnostnih ciljev, kar vključuje napade na kritično infrastrukturo, kibernetsko vohunjenje in množični nadzor državljanov EU, prispevanje k dezinformacijskim kampanjam in razširjanje zlonamerne programske opreme (WannaCry in NotPetya itd.), ki omejuje dostop do interneta in delovanje sistemov IT; ker take dejavnosti ne upoštevajo mednarodnega prava, človekovih pravic in temeljnih pravic EU in jih kršijo, pri tem pa ogrožajo demokracijo, varnost, javni red in strateško avtonomijo EU, zato bi bilo treba sprejeti skupen odziv EU nanje, kot je uporaba okvira za skupen diplomatski odziv EU, vključno z uporabo omejevalnih ukrepov, predvidenih v zbirki orodij EU za kibernetsko diplomacijo, kot so – v primeru zasebnih podjetij – globe in omejen dostop do notranjega trga;

AF.

ker je v preteklosti večkrat prišlo do takšnih obsežnih napadov na infrastrukturo IKT, med drugim v Estoniji leta 2007 in v Gruziji leta 2008, trenutno pa je cilj skoraj vsakodnevnih napadov Ukrajina; ker se ofenzivna kibernetska zmogljivost v doslej največjem obsegu uporablja tudi proti državam članicam EU in Nata;

AG.

ker so tehnologije kibernetske varnosti, ki so pomembne za vojaško in civilno področje, tehnologije z dvojno rabo, ki ponujajo številne priložnosti za razvoj sinergij med civilnimi in vojaškimi akterji na več področjih, kot so orodja za upravljanje šifriranja, varnosti in ranljivosti ter sistemi za odkrivanje in preprečevanje vdorov;

AH.	ker bo razvoj kibernetske tehnologije v naslednjih letih vplival na nova področja, kot so umetna inteligenca, internet stvari, robotika in mobilne naprave, vsi ti elementi pa utegnejo imeti tudi posledice za varnost na področju obrambe;

AI.	ker lahko kibernetska poveljstva, ki jih je ustanovilo več držav članic, pomembno prispevajo k zaščiti bistvene civilne infrastrukture in ker je strokovno znanje, povezano s kibernetsko obrambo, pogosto uporabno tudi na civilnem področju;

Razvoj zmogljivosti za kibernetsko obrambo in odvračanje

poudarja, da bi morali biti skupna politika na področju kibernetske obrambe in znatna zmogljivost za kibernetsko obrambo med osrednjimi element pri oblikovanju evropske obrambne unije;

pozdravlja pobudo Komisije glede svežnja o kibernetski varnosti, s katerim želi izboljšati kibernetsko odpornost, odvračanje in obrambo EU;

opozarja, da ima kibernetska obramba tako vojaške kot civilne razsežnosti, kar pomeni, da sta zato potrebna celovit politični pristop in tesno sodelovanje med vojaškimi in civilnimi deležniki;

poziva k skladnemu razvoju kibernetskih zmogljivosti v vseh institucijah in organih EU, pa tudi v državah članicah, in k zagotavljanju potrebnih političnih in praktičnih rešitev, s katerimi bi odpravili preostale politične, zakonodajne in organizacijske ovire za sodelovanje na področju kibernetske obrambe; meni, da je bistvenega pomena, da si ustrezni javni deležniki na področju kibernetske obrambe, tako na ravni EU kot na nacionalni ravni, redno izmenjujejo informacije in tesno sodelujejo med seboj;

odločno poudarja, da bi morale biti v okviru nastajajoče evropske obrambne unije zmogljivosti držav članic za kibernetsko obrambo v ospredju in že na začetku, kolikor je mogoče, povezane, da bi se zagotovila največja možna učinkovitost; zato poziva države članice, naj tesno sodelujejo pri vzpostavitvi svoje kibernetske obrambe z uporabo jasnega načrta, da bi tako prispevale k procesu, ki ga usklajujejo Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in Evropska obrambna agencija, s ciljem bolje uskladiti strukture kibernetske obrambe v državah članicah, nujno uvesti razpoložljive kratkoročne ukrepe in spodbujati izmenjavo strokovnega znanja; meni, da bi morali vzpostaviti evropsko varno omrežje za kritične informacije in infrastrukturo; priznava, da so močne zmogljivosti dodeljevanja eden bistvenih elementov učinkovite kibernetske obrambe in kibernetskega odvračanja ter da bi bil za učinkovito preprečevanje potreben razvoj znatnega dodatnega tehnološkega strokovnega znanja; poziva države članice, naj povečajo finančna sredstva in človeške vire, zlasti število strokovnjakov na področju kibernetske forenzike, da bi lahko bolje ugotovili, kdo je kibernetske napade izvedel; poudarja, da bi bilo treba to sodelovanje izvajati tudi tako, da se okrepi agencija ENISA;

ugotavlja, da številne države članice menijo, da je posedovanje lastnih zmogljivosti za kibernetsko obrambo temelj njihove nacionalne varnostne strategije in da predstavlja ključen del njihove nacionalne suverenosti; vendar poudarja, da zaradi brezmejnosti kibernetskega prostora nobena država članica ne more sama doseči ravni, potrebne za resnično celovite in učinkovite sile, ki bi zagotovile uresničitev cilja strateške avtonomije EU v tem prostoru, zaradi česar je potreben okrepljen in usklajen odziv na ravni EU s strani vseh držav članic; v tem kontekstu ugotavlja, da so EU in njene države članice glede razvoja teh sil pod časovnim pritiskom in morajo nemudoma ukrepati; ugotavlja, da ima EU zaradi svojih pobud, kot je enotni digitalni trg, dobro izhodišče, da prevzame vodilno vlogo pri razvoju evropskih strategij za kibernetsko obrambo; ponovno poudarja, da mora razvoj kibernetske obrambe na ravni EU spodbujati zmožnosti EU, da se zaščiti; v zvezi s tem pozdravlja predlagani stalni mandat in okrepljeno vlogo za agencije ENISA;

v tem kontekstu poziva države članice, naj čim bolj izkoristijo okvir, ki ga zagotavljata stalno strukturno sodelovanje in evropski obrambni sklad, za predlaganje projektov sodelovanja;

je seznanjen z opravljenim delom EU in njenih držav članic na področju kibernetske obrambe; je seznanjen zlasti s projekti Evropske obrambne agencije, povezanimi s poligoni za kibernetsko varnost, strateškim raziskovalnim programom za kibernetsko obrambo in razvojem programa za poveljstva za ozaveščanje o stanju na področju kibernetske obrambe;

pozdravlja kibernetske projekte, ki se bodo začeli izvajati v okviru stalnega strukturnega sodelovanja, in sicer platformo za izmenjavo informacij o kibernetskih grožnjah in odzivih na incidente ter enote za hitro posredovanje na kibernetskem področju in vzajemno pomoč pri kibernetski varnosti; poudarja, da se ta projekta osredotočata na defenzivno kibernetsko politiko, ki se opira na izmenjavo informacij o kibernetskih grožnjah prek mrežne platforme držav članic ter ustanovitev enot za hitro odzivanje na kibernetske grožnje (CRRT), kar bo državam članicam omogočilo, da bodo z medsebojno pomočjo zagotovile višjo raven kibernetske odpornosti in kolektivno odkrivale, prepoznavale in odpravljale kibernetske grožnje; poziva Komisijo in države članice, naj v zvezi z nacionalnimi enotami za hitro odzivanje na kibernetske grožnje in medsebojno pomoč na področju kibernetske varnosti gradijo na projektih stalnega strukturnega sodelovanja, tako da ustanovijo evropsko enoto za hitro odzivanje na kibernetske grožnje, ki bo usklajevala, odkrivala in se borila proti skupnim kibernetskim grožnjam in tako podpirala prizadevanja sodelujočih držav članic;

10.

ugotavlja, da zmogljivosti EU za razvoj projektov na področju kibernetske obrambe temeljijo na obvladovanju tehnologije, opreme, storitev in podatkov ter njihove obdelave, in jih morajo podpirati zaupanja vredni industrijski akterji;

11.

opozarja, da je eden od ciljev prizadevanj za izboljšanje homogenosti sistemov za poveljevanje zagotavljanje, da so razpoložljive zmogljivosti za poveljevanje interoperabilne s tistimi držav Nata, ki niso članice EU, in tistimi občasnih partnerjev, ter zagotavljanje nemotene izmenjave informacij, da bi pospešili postopek odločanja in ohranili nadzor nad informacijami v okoliščinah kibernetskih tveganj;

12.

priporoča, naj se preučijo možnosti za dopolnitev Natovih projektov pametne obrambe (npr. razvoj večnacionalne zmogljivosti za kibernetsko obrambo, platforma za izmenjavo informacij o zlonamerni programski opremi (MISP) in večnacionalno izobraževanje in usposabljanje na področju kibernetske obrambe (MNCDE&T));

13.

se zaveda razvoja na področjih, kot so nanotehnologija, umetna inteligenca, velepodatki, e-odpadki in napredna robotika; poziva države članice in EU, naj še posebej upoštevajo, da bi sovražni državni akterji in organizirane kriminalne skupine ta področja lahko izkoristili; poziva k razvoju usposabljanja in zmogljivosti, da se prepreči pojav izpopolnjenih kriminalnih dejavnosti, kot so kompleksne zlorabe identitete in ponarejanje blaga;

14.

poudarja, da mora biti terminologija v zvezi z varnostjo v kibernetskem prostoru bolj jasna in da so potrebni tudi celovit in skladen pristop in skupna prizadevanja za boj proti kibernetskim in hibridnim grožnjam, odkrivanje in izkoreninjenje spletnih varnih pristanov za skrajneže in storilce kaznivih dejanj, tako da se poveča izmenjava informacij med EU in njenimi agencijami, kot so Europol, Eurojust, Evropska obrambna agencija in ENISA;

15.

poudarja, da ima umetna inteligenca vse večjo vlogo tako pri kibernetski ofenzivi kot kibernetski obrambi; poziva EU in države članice, naj temu področju namenijo posebno pozornost, tako med raziskavami kot pri praktičnem razvijanju svojih zmogljivosti za kibernetsko obrambo;

16.

odločno poudarja, da bi bilo treba pri uporabi brezpilotnih zračnih vozil, ne glede na to, ali so oborožena ali ne, sprejeti dodatne ukrepe za zmanjšanje njihove morebitne kibernetske ranljivosti;

Kibernetska obramba v okviru misij in operacij SVOP

17.

poudarja, da bi se morala kibernetska obramba šteti za operativno nalogo misij in operacij SVOP ter da bi morala biti vključena v vse postopke načrtovanja SVOP, da bi tako zagotovili, da bo kibernetska varnost vedno upoštevana v celotnem postopku načrtovanja in s tem zmanjšali ranljivost za kibernetske napade;

18.

ugotavlja, da so za načrtovanje uspešne misije ali operacije SVOP potrebni obsežno strokovno znanje s področja kibernetske obrambe ter varna infrastruktura in omrežja IT, tako v operativnem poveljstvu kot v okviru same misije, da bi se izvedla temeljita ocena ogroženosti in zagotovila ustrezna zaščita na terenu; poziva ESZD in države članice, ki gostijo poveljstva za operacije v okviru SVOP, naj okrepijo svoje strokovno znanje na področju kibernetske obrambe misij in operacij EU; ugotavlja, da obstaja omejitev glede tega, do katere mere se lahko posamezna misija SVOP pripravi, da se zaščiti pred kibernetskimi napadi;

19.

poudarja, da je treba pri načrtovanju misij in operacij SVOP vedno priložiti temeljito oceno o naravi kibernetskih groženj; ugotavlja, da klasifikacija groženj, ki jo pripravi agencija ENISA, zagotavlja ustrezno predlogo za tako oceno; priporoča, da se za poveljstvo SVOP uvede ocena zmogljivosti za kibernetsko odpornost;

20.

priznava zlasti pomen ohranjanja kibernetskih odtisov in površin za napade pri misijah in operacijah v okviru SVOP na minimalni ravni; poziva vključene načrtovalce, naj to upoštevajo že na samem začetku postopka načrtovanja;

21.

priznava, da je analiza potreb po usposabljanju, ki jo je pripravila Evropska obrambna agencija, pokazala, da med nosilci odločanja obstajajo velike vrzeli, kar zadeva spretnosti in kompetence na področju kibernetske obrambe, in sicer ne le v državah članicah, ter pozdravlja pobude Evropske obrambne agencije za tečaje za nosilce odločanja na visoki ravni v državah članicah v podporo načrtovanju misij in operacij SVOP;

Izobraževanje in usposabljanje na področju kibernetske obrambe

22.

ugotavlja, da bi usklajen pristop EU za izobraževanje in usposabljanje na področju kibernetske obrambe bistveno omilil grožnje, ter poziva EU in države članice, naj okrepijo sodelovanje na področju izobraževanja, usposabljanja in vaj;

23.

odločno podpira vojaški program Erasmus in druge pobude za skupno usposabljanje in izmenjave, namenjene povečanju interoperabilnosti oboroženih sil držav članic in razvoju skupne strateške kulture prek večje izmenjave mladega vojaškega osebja, pri čemer je treba upoštevati, da je ta interoperabilnost potrebna pri vseh državah članicah in zaveznicah Nata; hkrati pa meni, da bi morale izmenjave za usposabljanje in izobraževanje na področju kibernetske obrambe presegati to pobudo in da bi morali v njih sodelovati vojaško osebje vseh starosti in položajev, pa tudi študentje iz vseh akademskih študijskih centrov o kibernetski varnosti;

24.

poudarja, da je potrebnih več strokovnjakov na področju kibernetske obrambe; poziva države članice, naj olajšajo sodelovanje med civilnimi akademskimi ustanovami in vojaškimi akademijami, da bi premostili to vrzel in ustvarili več priložnosti na področju izobraževanja in usposabljanja o kibernetski obrambi, ter naj več sredstev namenijo specializiranemu kibernetskemu operativnemu usposabljanju, tudi o umetni inteligenci; poziva vojaške akademije, naj izobraževanje o kibernetski obrambi vključijo v svoje učne načrte, s tem pa pripomorejo k povečanju baze kibernetskih talentov, ki so na voljo za potrebe misij SVOP;

25.

poziva vse države članice, naj podjetja, šole in državljane ustrezno in proaktivno obveščajo in ozaveščajo o kibernetski varnosti in glavnih digitalnih grožnjah ter jim svetujejo v zvezi s tem; v zvezi s tem pozdravlja kibernetske smernice kot orodje za usmerjanje državljanov in organizacij k boljši strategiji za kibernetsko varnost, povečanje znanja o kibernetski varnosti in izboljšanje kibernetske odpornosti na vseh ravneh;

26.

ugotavlja, da države članice glede na potrebo po večjem številu bolj specializiranega osebja ne bi smele biti osredotočene le na zaposlovanje kompetentnega osebja oboroženih sil, temveč tudi na to, da obdržijo potrebne strokovnjake;

27.

pozdravlja uvedbo prvega od štirih projektov na področju kibernetske obrambe s strani enajstih držav članic (Avstrija, Belgija, Nemčija, Estonija, Grčija, Finska, Irska, Latvija, Nizozemska, Portugalska in Švedska), vključenih v projekt zveze poligonov za kibernetsko varnost, ki se je začel izvajati v okviru programa Evropske obrambne agencije za združevanje in souporabo; poziva vse ostale države članice, naj se pridružijo tej pobudi; poziva države članice, naj spodbujajo večjo vzajemno razpoložljivost virtualnega usposabljanja in poligonov za kibernetsko varnost; v zvezi s tem ugotavlja, da bi bilo treba upoštevati tudi vlogo in strokovno znanje agencije ENISA;

28.

meni, da take pobude prispevajo k izboljšanju kakovosti izobraževanja na področju kibernetske obrambe na ravni EU, zlasti z oblikovanjem obsežnih tehničnih platform in vzpostavitvijo skupnosti strokovnjakov EU; meni, da bi evropske oborožene sile lahko postale bolj privlačne, če bi zagotavljale celovito usposabljanje na področju kibernetske obrambe, da bi privabile in obdržale kibernetske talente; poudarja, da je treba prepoznati slabosti v računalniških sistemih držav članic in institucij EU; priznava, da so človeške napake ena od najpogosteje ugotovljenih slabosti v kibernetskih sistemih, zato poziva k rednemu usposabljanju vojaškega in civilnega osebja, ki je zaposleno v institucijah EU;

29.

poziva Evropsko obrambno agencijo, naj čim prej vzpostavi platformo za usklajevanje usposabljanja in vaj na področju kibernetske obrambe (CD TEXP) za podporo zvezi poligonov za kibernetsko varnost ter se pri tem osredotoči na krepitev sodelovanja, kar zadeva harmonizirane zahteve, podpiranje raziskav na področju kibernetske obrambe in tehnoloških inovacij ter na kolektivno pomoč tretjim državam pri izgradnji njihovih zmogljivosti za ustvarjanje odpornosti pri kibernetski obrambi; poziva Komisijo in države članice, naj te pobude dopolnijo z namenskim evropskim centrom odličnosti za usposabljanje za kibernetsko obrambo, da bi zagotovile strokovno usposabljanje za najobetavnejše kandidate ter tako podprle kibernetsko usposabljanje sodelujočih držav članic;

30.

pozdravlja, da je bila v okviru EAVO vzpostavljena platforma za izobraževanje, usposabljanje, vaje in ocenjevanje na področju kibernetske obrambe, da bi izboljšali usposabljanje in izobraževanje v državah članicah;

31.

spodbuja večjo izmenjavo v zvezi s situacijskim zavedanjem s pomočjo simulacijskih kibernetskih vaj in z usklajevanjem ustreznih prizadevanj za razvoj zmogljivosti, da bi dosegli večjo interoperabilnost ter boljše preprečevanje prihodnjih napadov in odzivanje nanje; poziva, naj se takšni projekti izvajajo v sodelovanju z zaveznicami Nata, oboroženimi silami držav članic EU in drugimi partnerji z bogatimi izkušnjami v boju proti kibernetskim napadom, da bi razvili operativno pripravljenost, skupne postopke in standarde za celovito soočaje z različnimi kibernetskimi grožnjami; v zvezi s tem pozdravlja, da EU sodeluje pri kibernetskih vajah kot je vaja kibernetske ofenzive in defenzive (CODE);

32.

želi spomniti, da je za odporen kibernetski prostor potrebna neoporečna kibernetska higiena; poziva vse javne in zasebne deležnike, naj za vse svoje zaposlene izvajajo redna usposabljanja na področju kibernetske higiene;

33.

priporoča povečanje izmenjav strokovnega znanja in izkušenj med oboroženimi silami, policijami in drugimi državnimi organi držav članic, ki so dejavno vključeni v boj proti kibernetskim grožnjam;

Sodelovanje med EU in Natom na področju kibernetske obrambe

34.

ponovno poudarja, da imata EU in NATO zaradi svojih skupnih vrednot in strateških interesov posebno odgovornost in zmožnost, da se z naraščajočimi izzivi kibernetske varnosti in kibernetske obrambe soočita učinkoviteje in v tesnem sodelovanju, tako da poiščeta morebitna dopolnjevanja, preprečita podvajanje in priznata pristojnosti drug drugega;

35.

poziva Svet, naj v sodelovanju z drugimi ustreznimi institucijami in strukturami EU razmisli o načinih za čimprejšnjo zagotovitev podpore na ravni Unije za vključevanje kibernetskega področja v vojaške doktrine držav članic, in sicer usklajeno ter v tesnem sodelovanju z Natom;

36.

poziva, naj se izvedejo ukrepi, o katerih je že bil dosežen dogovor; poziva k opredelitvi novih pobud za okrepitev sodelovanja med EU in Natom, ob upoštevanju tudi možnosti sodelovanja v okviru Natovega Centra odličnosti za sodelovanje pri kibernetski obrambi (CCD COE) in Natovi akademiji za komuniciranje in obveščanje, katerih cilj je povečanje zmogljivosti za usposabljanje na področju kibernetske obrambe v sistemih IT in kibernetskih sistemih, kar zadeva tako programsko kot strojno opremo; ugotavlja, da bi to lahko vključevalo dialog z Natom o možnosti, da se EU pridruži centru CCD COE, da bi se povečala dopolnjevanje in sodelovanje; pozdravlja nedavno ustanovitev Evropskega centra odličnosti za preprečevanje hibridnih groženj; poziva vse ustrezne institucije in zaveznike, naj se redno srečujejo, da bi razpravljali o svojih dejavnostih ter se tako izognili podvajanju, in spodbujajo usklajen pristop h kibernetski obrambi; verjame, da je ključno spodbuditi izmenjavo informacij o kibernetskih grožnjah med državami članicami in Natom, in sicer na podlagi medsebojnega zaupanja;

37.

je prepričan, da je okrepljeno sodelovanje med EU in Natom na področju kibernetske obrambe pomembno in koristno kot sredstvo za preprečevanje, odkrivanje in odvračanje kibernetskih napadov; zato poziva obe organizaciji, naj okrepita operativno sodelovanje in usklajevanje ter povečata svoja skupna prizadevanja za gradnjo zmogljivosti, zlasti v obliki skupnih vaj in usposabljanje za civilne in vojaške zaposlene na področju kibernetske obrambe ter prek sodelovanja držav članic pri Natovih projektih pametne obrambe; meni, da morata EU in NATO nujno okrepiti izmenjavo informacij, da bo mogoče uradno odkrivati odgovorne za kibernetske napade in posledično sprejemati omejevalne sankcije zoper odgovorne; poziva obe organizaciji, naj tesneje sodelujeta tudi pri kibernetskih vidikih kriznega upravljanja;

38.

pozdravlja izmenjavo konceptov za vključitev zahtev in standardov s področja kibernetske obrambe v načrtovanje in izvajanje misij in operacij, da bi se podprla interoperabilnost, ter izraža upanje, da bo temu sledilo več operativnega sodelovanja pri zagotavljanju vidika kibernetske obrambe ustreznih misij in usklajevanja operativnih pristopov;

39.

pozdravlja dogovor med skupino EU za odzivanje na računalniške grožnje (CERT-EU) in Natovo zmogljivostjo za odzivanje na računalniške incidente (NCIRC), katerega cilj je olajšati izmenjavo informacij, logistično podporo, skupno ocenjevanje ogroženosti, pridobivanje osebja in izmenjavo dobrih praks za odzivanje na grožnje v realnem času; poudarja, da je pomembno spodbujati izmenjave informacij med CERT-EU in NCIRC ter si prizadevati za povečanje ravni zaupanja; meni, da obstaja domneva, da bi lahko bile informacije, ki jih ima CERT-EU, koristne za raziskave na področju kibernetske obrambe in za NATO ter da bi bilo zato treba te informacije izmenjevati, pod pogojem, da se v celoti spoštuje zakonodaja EU o varstvu podatkov;

40.

pozdravlja sodelovanje med obema organizacijama pri vajah na področju kibernetske obrambe; je seznanjen s sodelovanjem predstavnikov EU pri izvajanju vsakoletne vaje kibernetske obrambe Cyber Coalition; priznava napredek, ki ga predstavlja sodelovanje EU prek vzporednih in usklajenih vaj (PACE) 17 pri Natovi vaji kriznega upravljanja 17, ter pozdravlja zlasti vključitev komponente kibernetske obrambe; poziva obe organizaciji, naj okrepita ta prizadevanja;

41.

poziva EU in NATO, naj organizirata redne vaje na strateški ravni z udeležbo najvišjega političnega vodstva obeh organizacij; v zvezi s tem pozdravlja vajo v Estoniji EU CYBRID 2017, v okviru katere je generalni sekretar Nata prvič sodeloval pri vaji EU;

42.

ugotavlja, da obstaja veliko možnosti za ambicioznejši in konkretnejši program sodelovanja na področju kibernetske varnosti, ki bi presegal konceptualno raven sodelovanja v okviru posameznih operacij; poziva obe organizaciji, naj konkretno in učinkovito izvedeta že obstoječe ukrepe in predložita ambicioznejše predloge za naslednji pregled izvajanja skupne izjave;

43.

pozdravlja partnerstvo Nata z industrijo na kibernetskem področju (NICP), sklenjeno leta 2014, in poziva k sodelovanju EU pri prizadevanjih NICP, da bi se sodelovanje med Natom in EU povezalo z vodilnimi podjetji iz panoge, ki so specializirana v kibernetskih tehnologijah, da bi se dosegel napredek pri kibernetski varnosti s stalnim sodelovanjem, ki bo zlasti osredotočeno na: usposabljanje, vaje in izobraževanje za NATO, EU in predstavnike panoge, vključevanje EU in panoge v Natove projekte pametne obrambe, izmenjavo informacij in najboljših praks za pripravljenost in okrevanje med Natom, EU in panogo, ki bo temeljila na sodelovanju, prizadevanja za skupni razvoj zmogljivosti za kibernetsko obrambo ter odzive na kibernetske incidente, ki bodo temeljili na sodelovanju, ko in kjer bo to potrebno;

44.

je seznanjen s sedanjim delom v zvezi s predlogom uredbe o reviziji uredbe o agenciji ENISA ((EU) št. 526/2013) ter določitvi evropskega okvira za certificiranje in označevanje varnosti IKT; poziva agencijo ENISA, naj podpiše sporazum z Natom, da bi se okrepilo njuno sodelovanje v praksi, vključno z izmenjavo informacij in sodelovanjem pri vajah kibernetske obrambe;

Mednarodni standardi, ki se uporabljajo za kibernetski prostor

45.

poziva k vključitvi zmogljivosti kibernetske obrambe v SVOP in zunanje delovanje EU in njenih držav članic kot medsektorske naloge ter poziva k tesnejšemu usklajevanju na področju kibernetske obrambe med državami članicami, institucijami EU, Natom, OZN, Združenimi državami Amerike in drugimi strateškimi partnerji, zlasti kar zadeva pravila, standarde in izvršilne ukrepe v kibernetskem prostoru;

46.

obžaluje, da skupina vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost za obdobje 2016–2017 po večmesečnih pogajanjih ni bila sposobna pripraviti novega poročila o soglasju; opozarja, kot je bilo ugotovljeno v poročilu za leto 2013, da se za kibernetski prostor uporablja veljavno mednarodno pravo in zlasti Ustanovna listina Organizacije združenih narodov, ki prepoveduje grožnjo s silo ali uporabo sile proti politični neodvisnosti katere koli države, vključno s prisilnimi kibernetskimi operacijami, katerih cilj je povzročiti motnje v tehnični infrastrukturi, bistveni za izvajanje uradnih participativnih postopkov v drugi državi, tudi volitev; ugotavlja, da je v poročilu skupine vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost za leto 2015 naveden niz standardov odgovornega ravnanja držav, vključno s prepovedjo izvajanja ali zavestnega podpiranja kibernetskih dejavnosti s strani držav, ki je v nasprotju z njihovimi obveznostmi v okviru mednarodnih predpisov; poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v sedanji razpravi in v prihodnjih razpravah o mednarodnih standardih v kibernetskem prostoru, pa tudi pri izvajanju teh standardov;

47.

priznava pomen priročnika iz Talina 2.0 kot podlage za razpravo in kot analize o tem, kako je mogoče veljavno mednarodno pravo uporabljati za kibernetski prostor; poziva države članice, naj začnejo analizirati in uporabljati tisto, kar so strokovnjaki navedli v priročniku iz Talina, in naj se dogovorijo o dodatnih prostovoljnih standardih za mednarodno ravnanje; zlasti ugotavlja, da bi morala vsaka ofenzivna uporaba kibernetskih zmogljivosti temeljiti na mednarodnem pravu;

48.

potrjuje svojo polno zavezanost odprtemu, svobodnemu, in varnemu kibernetskemu prostoru, v katerem se spoštujejo temeljne vrednote demokracije, človekove pravice in pravna država ter v katerem se mednarodni spori rešujejo po mirni poti na podlagi ustanovne listine OZN in načel mednarodnega prava; poziva države članice, naj spodbujajo nadaljnje izvajanje skupnega in celovitega pristopa EU h kibernetski diplomaciji in veljavnim kibernetskim standardom ter naj skupaj z Natom na ravni EU pripravijo merila in opredelitve za to, kar naj bi bil kibernetski napad, da bi se izboljšala sposobnost EU, da hitro doseže skupno stališče po dejanju, ki je v nasprotju z mednarodnimi normami in ima obliko kibernetskega napada; odločno podpira izvajanje prostovoljnih, nezavezujočih standardov odgovornega ravnanja države v kibernetskem prostoru iz poročila skupine vladnih strokovnjakov OZN za informacijsko varnost za leto 2015, med katerimi so spoštovanje zasebnosti in temeljnih pravic državljanov ter zasnova regionalnih ukrepov za izgradnjo zaupanja; v zvezi s tem podpira delo svetovne komisije za stabilnost v kibernetskem prostoru pri razvoju predlogov standardov in politik za krepitev mednarodne varnosti in stabilnosti ter usmerjanje odgovornega ravnanja državnih in nedržavnih akterjev v kibernetskem prostoru; podpira predlog, da državni in nedržavni akterji ne bi smeli izvajati ali zavestno dopuščati dejavnosti, ki namerno in občutno škodijo splošni dostopnosti ali integriteti javnega jedra interneta ter s tem stabilnosti kibernetskega prostora;

49.

se zaveda, da ima zasebni sektor v lasti oziroma v upravljanju večino tehnološke infrastrukture in da so za zagotavljanje odprtega, svobodnega, stabilnega in varnega kibernetskega prostora bistveni tesno sodelovanje in vključevanje zasebnega sektorja in civilnodružbenih skupin ter posvetovanje z njimi, in sicer prek dialoga z več deležniki;

50.

priznava, da dvostranski sporazumi med državami zaradi težav pri izvrševanju ne prinašajo vedno pričakovanih rezultatov; zato meni, da je oblikovanje koalicije znotraj skupin podobno mislečih držav, ki so pripravljene doseči soglasje, učinkovit način za dopolnitev prizadevanj z več deležniki; poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo lokalni organi v procesu tehnoloških inovacij in pri izmenjavi podatkov za krepitev boja proti kriminalu in terorističnim dejavnostim;

51.

pozdravlja, da je Svet sprejel okvir za skupne diplomatske odzive EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti, tako imenovano zbirko orodij za kibernetsko diplomacijo; podpira možnost, da EU sprejme omejevalne ukrepe zoper nasprotnike, ki v kibernetskem prostoru napadejo njene države članice, vključno s sprejetjem sankcij;

52.

poziva tudi k jasnemu proaktivnemu pristopu h kibernetski varnosti in kibernetski obrambi ter k splošni okrepitvi kibernetske diplomacije EU kot medsektorske naloge v zunanji politiki EU in njenih zmogljivosti in instrumentov, da bi lahko učinkovito okrepili standarde in vrednote EU, pa tudi omogočili doseči soglasje glede pravil, standardov in izvršilnih ukrepov v kibernetskem prostoru na globalni ravni; ugotavlja, da vzpostavljanje kibernetske odpornosti v tretjih državah prispeva k mednarodnemu miru in varnosti ter posledično povečuje varnost evropskih državljanov;

53.

meni, da kibernetski napadi, kot sta NotPetya in WannaCry, bodisi potekajo pod vodstvom določenih držav bodisi so te z njimi seznanjene in jih odobravajo; ugotavlja, da gre pri teh kibernetskih napadih, ki povzročajo resno in trajno gospodarsko škodo, prav tako pa ogrožajo življenja, za očitno kršitev mednarodnega prava in pravnih norm; zato meni, da sta Rusija in Severna Koreja s kibernetskima napadoma NotPetya in WannaCry kršili mednarodno pravo in da bi se morali ti državi soočiti s sorazmernim in ustreznim odzivom EU in Nata;

54.

poziva, naj Europolov center za kibernetsko kriminaliteto postane kontaktna točko za policijske oddelke in vladne agencije, ki se ukvarjajo s kibernetsko kriminaliteto, katere osrednja naloga bi bila upravljati obrambo domen .eu in kritične infrastrukture omrežij EU v primeru napada; poudarja, da bi morala biti ta kontaktna točka pooblaščena tudi za izmenjavo informacij in zagotavljanje pomoči državam članicam;

55.

poudarja, kako pomembno je oblikovati standarde na področjih zasebnosti in varnosti, šifriranja, sovražnega govora, dezinformiranja in terorističnih groženj;

56.

priporoča, naj države članice sprejmejo zaveze, da bodo pomagale drugim državam članicam v primeru kibernetskega napada, in v tesnem sodelovanju z Natom zagotovijo nacionalno kibernetsko odgovornost;

Civilno-vojaško sodelovanje

57.

poziva vse deležnike, naj okrepijo partnerstva za prenos znanja, uvedejo ustrezne poslovne modele in vzpostavijo zaupanje med podjetji ter končnimi uporabniki na področju obrambe in civilne varnosti ter izboljšajo prenos akademskega znanja v praktične rešitve za ustvarjanje sinergij in rešitev za povezovanje civilnih in vojaških trgov – kar bi v bistvu bil evropski enotni trg kibernetske varnosti in proizvodov kibernetske varnosti, pri tem pa se opirajo na pregledne postopke, ter spoštujejo pravo EU in mednarodno pravo, da bi ohranili in okrepili strateško avtonomijo EU; je seznanjen s pomembno vlogo, ki jo imajo zasebna podjetja za kibernetsko varnost pri zgodnjem opozarjanju na kibernetske napade in odkrivanju odgovornih zanje;

58.

odločno poudarja pomen raziskav in razvoja, zlasti ob upoštevanju visokih varnostnih zahtev na obrambnem trgu; poziva EU in države članice, naj zagotovijo večjo praktično podporo za evropski sektor kibernetske varnosti in druge ustrezne gospodarske subjekte, zmanjšajo birokratsko obremenitev, zlasti za MSP in zagonska podjetja (ključni viri inovativnih rešitev na področju kibernetske obrambe) ter spodbujajo tesnejše sodelovanje z univerzitetnimi raziskovalnimi organizacijami in pomembnimi akterji za zmanjšanje odvisnosti proizvodov kibernetske varnosti od zunanjih virov in oblikovanje strateške oskrbovalne verige znotraj EU, da bi se povečala njena strateška avtonomija; v zvezi s tem ugotavlja, da lahko k temu pomembno prispevajo evropski obrambni sklad in drugi instrumenti večletnega finančnega okvira;

59.

spodbuja Komisijo, naj elemente kibernetske obrambe vključi v mrežo Evropskih strokovnih in raziskovalnih centrov za kibernetsko varnost, tudi da bi bilo mogoče v naslednjem večletnem finančnem okviru kibernetskim zmogljivostim in tehnologijam z dvojno rabo nameniti dovolj sredstev;

60.

je seznanjen, da je zaščita zmogljivosti javne in druge civilne kritične infrastrukture, zlasti informacijskih sistemov in z njimi povezanih podatkov, ključna obrambna naloga za države članice, zlasti za organe, ki so odgovorni za varnost informacijskih sistemov, in da bi morala biti sestavni del pristojnosti nacionalnih struktur kibernetske obrambe ali navedenih organov; poudarja, da bosta za to potrebna določena stopnja zaupanja in čim tesnejše sodelovanje med vojaškimi akterji, agencijami za kibernetsko obrambo, drugimi ustreznimi akterji in zadevnimi sektorji, kar je mogoče doseči le tako, da se jasno opredelijo dolžnosti, vloge in pristojnosti civilnih in vojaških akterjev, ter poziva vse deležnike, naj to upoštevajo v svojih postopkih načrtovanja; poziva k tesnejšemu čezmejnemu sodelovanju na področju kazenskega pregona zlonamernih kibernetskih dejavnosti, pri čemer pa je treba v celoti upoštevati zakonodajo EU o varstvu podatkov;

61.

poziva vse države članice, naj se nacionalne strategije za kibernetsko varnost osredotočijo na zaščito informacijskih sistemov in z njimi povezanih podatkov ter naj zaščito te kritične infrastrukture obravnavajo kot del svojih dolžnosti; poziva države članice, naj sprejmejo in izvajajo strategije, smernice in instrumente, ki zagotavljajo primerne ravni zaščite pred razumno opredeljivimi ravnmi groženj, s stroški in obremenitvami zaščite, ki so sorazmerni z verjetno škodo, s katero bi se lahko zadevne stranke soočile; poziva države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi bodo pravne osebe na območju svoje pristojnosti obvezale k zaščiti osebnih podatkov, ki jih vzdržujejo;

62.

priznava, da bi lahko bilo – zaradi spreminjajoče se narave kibernetskih groženj – priporočljivo tesneje in bolj strukturirano sodelovati s policijskimi organi, zlasti na nekaterih kritičnih področjih, na primer pri sledenju grožnjam na področjih, kot so kibernetski džihad, kibernetski terorizem, radikalizacija v spletu in financiranje skrajnih ali radikalnih organizacij;

63.

se zavzema za tesno sodelovanje med agencijami EU, kot so Evropska obrambna agencija, ENISA in Evropski center za kibernetsko kriminaliteto prek medsektorskega pristopa, namenjenega spodbujanju sinergij in preprečevanju podvajanja dela;

64.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami, Evropsko obrambno agencijo, Parlamentom ter ESZD pripravi načrt za usklajen pristop k evropski kibernetski obrambi, vključno s posodobitvijo okvira politike EU za kibernetsko obrambo, s čimer bi zagotovili, da bo še naprej služil svojemu namenu kot ustrezen mehanizem politike za doseganje ciljev EU na področju kibernetske obrambe, ugotavlja, da mora biti ta proces del širšega strateškega pristopa k SVOP;

65.

poziva k okrepitvi zmogljivosti na področju kibernetske obrambe prek razvojnega sodelovanja, pa tudi stalnega izobraževanja in usposabljanja na področju kibernetskega ozaveščanja, pri čemer je treba upoštevati, da bo v prihodnjih letih več milijonov novih uporabnikov interneta vključenih v spletne dejavnosti, večina v državah v razvoju, zato je treba povečati odpornost držav in družb na kibernetske in hibridne grožnje;

66.

poziva k mednarodnemu sodelovanju in večstranskim pobudam, da bi vzpostavili močne okvire za kibernetsko obrambo in kibernetsko varnost ter preprečili, da bi države preželi korupcija, finančne goljufije, pranje denarja in financiranje terorizma, prav tako pa obravnavali izzive, ki jih pomenijo kibernetski terorizem ter kriptovalute in druge nadomestne plačilne metode;

67.

ugotavlja, da se kibernetski napadi, kot je NotPetya, če ni široke globalne odpornosti, hitro širijo, s tem pa povzročajo vsesplošno škodo; meni, da bi moralo biti usposabljanje in izobraževanje v zvezi s kibernetsko obrambo del zunanjega delovanja EU ter da vzpostavljanje kibernetske odpornosti v tretjih državah prispeva k mednarodnemu miru in varnosti ter posledično povečuje varnost evropskih državljanov;

Institucionalna krepitev

68.

poziva države članice, naj v okviru stalnega strukturnega sodelovanja okrepijo sodelovanje na kibernetskem področju; predlaga, naj države članice začnejo izvajati nov program PESCO za sodelovanje na kibernetskem področju, da bi podprle hitro in učinkovito načrtovanje, poveljevanje in nadzorovanje sedanjih in prihodnjih operacij in misij EU; ugotavlja, da bi se moralo s tem izboljšati usklajevanje operativnih zmogljivosti v kibernetskem prostoru, prav tako pa bi se, ko bo tako sklenil Evropski svet, utegnilo na podlagi tega ustanoviti skupno poveljstvo za kibernetsko obrambo;

69.

ponovno poziva države članice in podpredsednico/visoko predstavnico, naj pripravijo belo knjigo EU o varnosti in obrambi; poziva države članice in podpredsednico/visoko predstavnico, naj kibernetsko obrambo in odvračanje uvrstita med same temelje bele knjige, ki bo zajemala zaščito kibernetskega prostora za operacije iz člena 43 PEU ter skupno obrambo iz člena 42(7) PEU;

70.

ugotavlja, da bi morali novi program kibernetskega sodelovanja v okviru stalnega strukturnega sodelovanja po sistemu rotacije voditi visoki vojaški častniki in civilno osebje iz posameznih držav članic, pri tem pa odgovarjati obrambnim ministrom EU v sklopu stalnega strukturnega sodelovanja in podpredsednici/visoki predstavnici, da bi med državami članicami ter institucijami in agencijami EU spodbujali načelo zaupanja pri izmenjavi informacij in obveščevalnih podatkov;

71.

ponovno poziva k ustanovitvi obrambnega sveta EU, ki bi temeljil na obstoječem ministrskem usmerjevalnem odboru Evropske obrambne agencije in sodelovanju obrambnih ministrov EU v sklopu stalnega strukturnega sodelovanja, saj bi tako zagotovili določanje prednostnih nalog, operacionalizacijo virov ter učinkovito sodelovanje in vključevanje med državami članicami;

72.

želi spomniti, da je treba zagotoviti, da bodo v naslednjem večletnem finančnem okviru sredstva za evropski obrambni sklad ostala na enaki ravni ali pa se celo povečala, dovolj sredstev pa je treba nameniti tudi kibernetski obrambi;

73.

poziva k povečanju sredstev za posodobitev in racionalizacijo kibernetske varnosti in izmenjave obveščevalnih podatkov med ESZD/Obveščevalnim in situacijskim centrom EU (INTCEN), Svetom in Komisijo;

Javno-zasebna partnerstva

74.

se zaveda, da imajo zasebna podjetja osrednjo vlogo pri preprečevanju, odkrivanju in omejevanju incidentov na področju kibernetske varnosti ter odzivanju nanje, ne le kot ponudniki tehnologije, temveč tudi na področju zagotavljanja storitev, ki se ne nanašajo na IT;

75.

se zaveda, da ima zasebni sektor poleg spodbujanja inovacij na področju kibernetske obrambe pomembno vlogo tudi pri preprečevanju, odkrivanju in omejevanju incidentov na področju kibernetske varnosti ter odzivanju nanje, zato poziva k okrepljenemu sodelovanju z zasebnim sektorjem, da bi pridobili skupen vpogled v zahteve in pomoč EU in Nata ter poiskali skupne rešitve;

76.

poziva EU, naj opravi natančen pregled programske, informacijske in komunikacijske opreme ter infrastrukture, ki se uporablja v institucijah, da bi odstranili morebitne nevarne programe in naprave ter prepovedali uporabo tistih, ki so potrjeno zlonamerni, kot je Kaspersky Lab;

o o

77.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici, agencijam EU na področju obrambe in kibernetske varnosti, generalnemu sekretarju Nata ter nacionalnim parlamentom držav članic.

(1) Cambridge University Press, februar 2017, ISBN 9 781 316 822 524, https://doi.org/10.1017/9781316822524.

(2) UL L 194, 19.7.2016, str. 1.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0366.

(4) UL C 419, 16.12.2015, str. 145.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0435.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0493.

(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0492.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/71

P8_TA(2018)0259

Rusija, zlasti primer ukrajinskega političnega zapornika Olega Sencova

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o Rusiji, zlasti primer ukrajinskega političnega zapornika Olega Sencova (2018/2754(RSP))

(2020/C 28/08)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti resolucije z dne 16. marca 2017 o ukrajinskih zapornikih v Rusiji in razmerah na Krimu (1),

—	ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje z dne 25. maja 2018 o primerih več pridržanih na nezakonito priključenem Krimu in v Sevastopolu ali pridržanih iz tega območja,

—	ob upoštevanju izmenjave mnenj na seji Sveta za zunanje zadeve o Rusiji z dne 16. aprila 2018,

—

ob upoštevanju sklepa Meddržavnega sodišča z dne 19. aprila 2017 o zahtevi za navedbo začasnih ukrepov, ki jo je podala Ukrajina v primeru v zvezi z uporabo Mednarodne konvencije o zatiranju financiranja terorizma in Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Ukrajina proti Ruski federaciji),

—	ob upoštevanju člena 5 Splošne deklaracije človekovih pravic in člena 7 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določata, da nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in katerih pogodbenica je Ruska federacija,

—	ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je njena generalna skupščina sprejela 9. decembra 1998,

—	ob upoštevanju ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb v času vojne,

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.	ker je bil ukrajinski filmski ustvarjalec Oleg Sencov, ki je nasprotoval nezakoniti priključitvi Krimskega polotoka Rusiji, maja 2014 aretiran v zvezi z dejavnostmi, ki naj bi jih opravljal na Krimu; ker je bil obravnavan kot ruski državljan, čeprav ima ukrajinsko državljanstvo;

B.	ker naj bi v primeru Olega Sencova prišlo do mučenja in hudih zlorab, s katerimi so bile na nezakonit način pridobljene izjave, ki so nato dobile pravno veljavo;

C.	ker je Olega Sencova 25. avgusta 2015 v nasprotju z mednarodnim pravom in temeljnimi pravosodnimi standardi obsodilo sodišče, katerega pristojnosti EU ne priznava;

D.	ker je Oleg Sencov, ki prestaja kazen v najsevernejšem ruskem zaporu v kraju Labitnangi v jamalo-nenškem avtonomnem okrožju, 14. maja 2018 napovedal gladovno stavko za nedoločen čas;

E.	ker se je število političnih zapornikov v Rusiji v zadnjih letih znatno povečalo; ker je center za človekove pravice Memorial, ki je leta 2009 prejel nagrado Saharova, 29. maja 2018 objavil seznam z imeni 158 političnih zapornikov;

F.	ker je lokalna policija 9. januarja 2018 aretirala Ojuba Titieva, direktorja čečenskega urada centra za človekove pravice Memorial, in ga obtožila posedovanja mamil; ker je Ojub Titiev obtožbe zanikal, nevladne organizacije in drugi zagovorniki človekovih pravic pa so jih označili za izmišljene;

G.	ker je aretacija Ojuba Titieva del zaskrbljujočega trenda aretacij, napadov, ustrahovanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic;

H.	ker se zagovorniki človekovih pravic in akterji civilne družbe, zlasti krimski Tatari, soočajo z grožnjami, ustrahovanjem in aretacijami;

I.	ker se je v več primerih poročalo o mučenju ter krutem in poniževalnem ravnanju; ker te obtožbe doslej niso bile ustrezno raziskane; ker so bila priznanja in podpora za lažne obremenilne dokaze pridobljena z mučenjem;

J.	ker se mnogi zaporniki in priporniki soočajo s težkimi in nečloveškimi razmerami v zaporih, kar ogroža njihovo telesno in duševno zdravje; ker nekateri zaporniki potrebujejo nujno zdravstveno oskrbo in zdravljenje;

ker je bila restriktivna ruska zakonodaja, ki ureja politične in državljanske pravice, razširjena na začasno zasedeni Krim, kar je povzročilo drastično omejitev svobode zbiranja, izražanja, združevanja, dostopa do informacij in veroizpovedi, pojavila pa so se tudi verodostojna poročila o ustrahovanju, prisilnih izginotjih in mučenju;

ker so samovoljne aretacije, prisilna izginotja, cenzura in prepoved miroljubnih zbiranj postali del vsakdanje resničnosti na Krimu; ker je bilo več krimskih Tatarov aretiranih, jih preiskujejo ali preganjajo; ker so bili tarče tudi krimski odvetniki, ki aretiranim nudijo pravno pomoč, zagovorniki človekovih pravic, ki poročajo o primerih prisilnih izginotij s političnim ozadjem na Krimu, pa tudi novinarji, ki poročajo o položaju krimskih Tatarov;

ker organi, ki so zasedli Krim, sistematično in načrtno zatirajo svobodo govora na Krimu, izrivajo neodvisne medije in ovirajo delo poklicnih novinarjev; ker so ruske varnostne sile 22. marca 2018 pridržale novinarja in tatarskega aktivista Narimana Memedeminova, ki je poročal o kršitvah okupacijskih oblasti, in ga aretirale na podlagi neupravičenih obtožb; ker so ruske varnostne sile 21. maja 2018 po hišni preiskavi na Krimu, ki ga je zasedla Rusija, zlasti na podlagi vere pridržale tudi novinarja Servera Mustafajeva;

N.	ker je Rusija izgubila veliko zadev pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, sodb pa ni izvršila;

ker se je Ruska federacija kot polnopravna članica Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Organizacije združenih narodov zavezala načelom demokracije in pravne države ter spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic; ker so se zaradi številnih hudih kršitev načel pravne države in sprejetja restriktivnih zakonov v zadnjih letih začeli porajati resni pomisleki o tem, ali Rusija spoštuje mednarodne in nacionalne obveznosti; ker je Evropska unija večkrat ponudila dodatno pomoč in strokovno znanje, da bi Rusiji pomagala pri posodobitvi ustavnega in pravnega reda ter pri njunem spoštovanju v skladu s standardi Sveta Evrope;

ker morajo v skladu z ruskim zakonom o tujih agentih nevladne organizacije, ki prejemajo tuja finančna sredstva in se ukvarjajo s politično dejavnostjo, zaprositi za vključitev na poseben vladni seznam tujih agentov, za katere se izvaja dodatni podrobni vladni nadzor, in morajo v vseh svojih objavah, sporočilih in poročilih zapisati, da jih je pripravil tuji agent;

Q.	ker je EU v odgovor na nezakonito priključitev Krima in hibridno vojno proti Ukrajini sprejela nize postopnih omejevalnih ukrepov proti Rusiji;

poziva, naj ruske oblasti takoj in brezpogojno izpustijo Olega Sencova ter vse druge nezakonito pridržane ukrajinske državljane v Rusiji in na Krimskem polotoku; opozarja, da je trenutno v Rusiji in na zasedenem Krimu več kot 70 (2) ukrajinskih političnih zapornikov;

zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev direktorja centra za človekove pravice Memorial v Čečeniji Ojuba Titieva in vseh drugih političnih zapornikov v Ruski federaciji;

poziva, naj ruske oblasti prenehajo ustrahovati in nadlegovati predstavnike centra za človekove pravice Memorial, osebje centra in druge zagovornike človekovih pravic ter naj jim omogočijo opravljati delo na področju človekovih pravic;

poudarja, da je treba pri obravnavi zapornikov upoštevati mednarodne standarde in da bi morali imeti vsi zaporniki dostop do pravnega svetovanja, svojih družin, diplomatskih predstavništev in zdravstvene oskrbe; poudarja, da so ruske oblasti in sodno osebje v skladu s četrto ženevsko konvencijo popolnoma odgovorni za varnost in dobro počutje pridržanih, zlasti na Krimu;

opozarja Rusijo, kako pomembno je, da kot članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v celoti spoštuje svoje mednarodne pravne obveznosti, pa tudi temeljne človekove pravice in načelo pravne države, kot jih določata Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah;

poudarja, da svobodo zbiranja v Ruski federaciji zagotavljata 31. člen ruske ustave in Evropska konvencija o človekovih pravicah, katere podpisnica je tudi Rusija, kar pomeni, da jo morajo ruske oblasti spoštovati;

poziva ruske organe na vseh ravneh, naj priznajo ključno vlogo zagovornikov človekovih pravic kot stebra demokracije in varuhov pravne države ter javno obsodijo vse napade na zagovornike človekovih pravic, še posebej v Čečenski republiki;

izraža solidarnost z ukrajinskim režiserjem, političnim aktivistom in političnim zapornikom Olegom Sencovim, ki je 14. maja 2018 začel gladovno stavko za izpustitev nezakonito priprtih sonarodnjakov, ter je zaskrbljen zaradi posledic gladovne stavke na njegovo zdravje; opozarja, da je bil Oleg Sencov aretiran na Krimu kmalu za tem, ko je Rusija leta 2014 prevzela nadzor nad črnomorskim polotokom, nato pa je bil obsojen na podlagi pričanja, izsiljenega z mučenjem, ter prestaja 20-letno zaporno kazen zaradi številnih obtožb terorizma v strogo varovanem zaporu v okrožju Jamal Nenec na daljnem ruskem severu;

obžaluje dejstvo, da je bil drugi obdolženec v postopku, Oleksander Kolčenko, obsojen na 10 let zapora;

10.

ugotavlja, da od 19. marca 2018 gladovno stavka še en nezakonito pridržani ukrajinski državljan, Volodimir Baluh;

11.

poziva odgovorne ruske organe in zdravstvene službe, naj zapornike ustrezno zdravstveno oskrbijo in naj spoštujejo zdravstveno etiko, torej naj jih ne nasilno hranijo ali vsiljujejo nezaželeno zdravljenje, kar bi lahko štelo za mučenje in drugačno neustrezno ravnanje;

12.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi hudega mučenja številnih ukrajinskih političnih zapornikov, kot so Mikola Karpijuk, Volodimir Prisič, Oleksij Čirnij and Jevhen Panov;

13.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi zaskrbljujočega trenda aretacij, napadov, zastraševanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic v Rusiji, zlasti v Čečeniji; poudarja pomen civilne družbe in organizacij, kot je Memorial, ter sporočila, da morajo biti aktivisti civilne družbe povsod svobodni pri uveljavljanju svojih najosnovnejših pravic do svobode misli in izražanja; poziva čečenske in ruske oblasti, naj spoštujejo domačo zakonodajo in mednarodne obveznosti ter podpirajo pravno državo;

14.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi ozračja nekaznovanosti, ki omogoča tovrstna dejanja, in poziva, naj se v sodelovanju s civilno družbo oblikujejo pravni in drugi ukrepi za preprečevanje in nadzorovanje teh nasilnih dejanj ter dejanski pregon njihovih storilcev; poudarja, da Rusija in ruska vlada nosita končno odgovornost za preiskavo teh dejanj, privedbo storilcev pred sodišče in zaščito vseh ruskih državljanov pred nezakonitimi zlorabami;

15.

opozarja na dejstvo, da so maja 2018 ruski organi na zasedenem Krimu pridržali več krimskih Tatarov, tudi Severa Mustafajeva, Edema Smajlova in družinske člane političnega zapornika Nurija Primova;

16.

obsoja ruske kršitve mednarodnega prava na zasedenem Krimu, vključno z izvrševanjem ruske zakonodaje, težko militarizacijo Krimskega polotoka, ki ogroža regionalno varnost, ter množične in sistematične kršitve človekovih pravic, zlasti manjšinskih skupin Ukrajincev in krimskih Tatarov;

17.

pozdravlja izpustitev voditeljev krimskih Tatarov Ahtema Čijgoza in Ilmija Umerova, ki ju je septembra 2017 rusko sodišče na začasno zasedenem ukrajinskem ozemlju na Krimu obsodilo na zaporno kazen, 25. oktobra 2017 pa so jima ruske oblasti dovolile, da zapustita polotok; izraža hvaležnost tudi vsem, ki so si prizadevali za njuno izpustitev, med drugim ruskim organizacijam za človekove pravice, kot je Memorial;

18.

opozarja ruske oblasti, da so v svoji vlogi okupacijske sile, ki dejansko izvaja nadzor nad Krimom, v celoti odgovorne za zaščito krimskih državljanov pred samovoljnimi sodnimi ali upravnimi ukrepi, v tej vlogi pa so dolžne tudi spoštovati mednarodno humanitarno pravo in zagotavljati varstvo človekovih pravic na polotoku;

19.

poudarja, da ruska sodišča, vojaška ali civilna, niso pristojna soditi za dejanja, ki so se zgodila zunaj mednarodno priznanega ozemlja Rusije, in opozarja, da sodni postopki v teh primerih ne morejo veljati za legitimne;

20.

ponovno izraža resno zaskrbljenost zaradi zakona o „tujih agentih“in načina, kako se izvaja; meni, da je opredelitev „politične dejavnosti“nevladnih organizacij, ki sprejemajo sredstva iz tujine, tako široka, da v praksi omogoča vladni nadzor nad skoraj vsako organizirano dejavnostjo, povezano z javnim življenjem;

21.

poziva Rusijo, naj zagotovi brezpogojen in neoviran dostop mednarodnim opazovalcem in misijam za spremljanje stanja na področju človekovih pravic; poziva mednarodne organizacije, kot so OZN, Svet Evrope in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, naj bolj pozorno spremljajo razmere na področju človekovih pravic na Krimu in sprejmejo ustrezne ukrepe;

22.

poziva posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice, naj stalno spremlja razmere na področju človekovih pravic na Krimskem polotoku in na območjih vzhodne Ukrajine, ki niso pod vladnim nadzorom;

23.

poziva Svet in države članice, naj ostanejo neomajne in enotne v zavezanosti dogovorjenim sankcijam proti Rusiji in jih podaljšajo ter naj razmislijo o uvedbi ukrepov proti posameznikom, ki so odgovorni za pridržanje političnih zapornikov in njihovo sojenje;

24.

poudarja, da je pomembno, da delegacija Evropske unije v Rusiji in veleposlaništva držav članic EU spremljajo sojenja zagovornikom človekovih pravic;

25.

poziva predsednika Sveta in Komisije, pa tudi podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj še nadalje pozorno spremljajo primere neskladnosti z obveznostmi iz mednarodnega prava ter naj jih na sestankih z Rusijo izpostavijo v različnih oblikah;

26.

poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita, da bodo vsi primeri oseb, preganjanih iz političnih razlogov, obravnavani v nadaljnjih posvetovanjih med EU in Rusijo o človekovih pravicah, ter naj od ruskih predstavnikov na teh posvetovanjih uradno zahtevata odgovore za vsak primer posebej, nato pa o svojih pogovorih z ruskimi oblastmi poročata Parlamentu;

27.

poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita, da bo Unija izkoristila vse možnosti, ki so ji na voljo v okviru ruske nacionalne zakonodaje, da bo lahko še naprej sodelovala z ruskimi organizacijami civilne družbe, tudi s tistimi, ki se zavzemajo za vrednote demokracije, človekove pravice in pravno državo, in jih podpirala;

28.

poziva EU, naj poda izjavo in obsodi kršitve človekovih pravic v Rusiji ter poskus, da se prikrijejo s preusmeritvijo pozornosti na svetovno nogometno prvenstvo;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0087.

(2) Med njimi so: Tejmur Abdulajev, Uzeir Abdulajev, Taljat Abdurahmanov, Rustem Abiltarov, Zevri Absejtov, Muslim Alijev, Refat Alimov, Kjazim Ametov, Ernes Ametov, Ali Asanov, Marlen Asanov, Volodimir Baluh, Ali Barjev, Enver Bekirov, Memet Beljalov, Oleksij Besarabov, Rustem Vajtov, Resul Veliljajev, Valentin Vigovskij, Pavlo Hrib, Mikola Dadeu, Konstatin Davidenko, Bekir Dehermendži, Mustafa Dehermendži, Emil Džemadenov, Arsen Džeparov, Dimitrij Dolgopolov, Volodimir Dudka, Andrij Zahtej, Ruslan Zeitulajev, Server Zekirjajev, Timur Ibragimov, Rustem Ismajlov, Jevgenij Karakašev, Mikola Karpjuk, Stanislav Klih, Andrij Kolomijec, Oleksander Kolčenko, Oleksander Kostenko, Emir-Usein Kuku, Henadij Limeško, Serhij Litvinov, Enver Mamutov, Nariman Memedeminov, Remzi Memetov, Emil Minasov, Igor Movenko, Seiran Muradosilov, Seiran Mustafajev, Server Mustafajev, Jevhen Panov, Nuri Primov, Volodimir Prisič, Ismail Ramazanov, Fevzi Sagandži, Ferat Saifulajev, Ajder Saledinov, Seiran Salijev, Enver Seitosmanov, Oleg Sencov, Oleksij Sizonovič, Vadim Siruk, Edem Smajlov, Oleksander Stešenko, Oleksij Stohnij, Renat Sulejmanov, Ana Suhonosova, Roman Suščenko, Roman Ternovski, Ruslan Ametov, Asan Čapuh, Oleksij Čirnij, Hlib Šablij, Mikola Šiptur, Dimitro Štiblikov, Oleksander Šumkov, Viktor Šur.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/85

P8_TA(2018)0262

Strukturne in finančne ovire za dostop do kulture

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o strukturnih in finančnih ovirah za dostop do kulture (2017/2255(INI))

(2020/C 28/11)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 27 Splošne deklaracije človekovih pravic,

—	ob upoštevanju člena 15 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 22 in 25,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o izkoriščanju potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o spodbujanju evropskih kulturnih in ustvarjalnih sektorjev kot virov gospodarske rasti in delovnih mest (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o skladni politiki EU za kulturno in kreativno industrijo (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o kulturnih industrijah v Evropi (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2007 o socialnem statusu umetnikov (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o kulturnih razsežnostih zunanjega delovanja EU (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2004 o vlogi šol in šolske izobrazbe pri izboljšanju javnega dostopa do kulture (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 z naslovom Aktu za enotni digitalni trg naproti (8),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 z naslovom Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo (9),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o vlogi medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in izobraževanja pri spodbujanju temeljnih vrednot EU (10),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o evropski kulturni agendi v času globalizacije (11),

—	ob upoštevanju svojega stališča z dne 1. junija 2017 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES glede stopenj davka na dodano vrednost, ki se uporabljajo za knjige, časopise in periodične publikacije (12),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o sporočilu Europeana – naslednji koraki (13),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o mobilnosti in vključevanju invalidov ter evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020 (14),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. novembra 2017 o izvajanju evropske strategije o invalidnosti (15),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. marca 2017 o izvajanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES (16),

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, zlasti člena 30 o sodelovanju v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu,

—	ob upoštevanju cilja 11 Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, podpisane septembra 2015, katerega namen je poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja,

—	ob upoštevanju Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, ki jo je Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) sprejela 20. oktobra 2005,

—	ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (konvencija iz Fara) z dne 27. oktobra 2005,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES (17),

—	ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 16. novembra 2007 o Evropski agendi za kulturo (18),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. decembra 2014 o delovnem načrtu za področje kulture (2015–2018) (19),

—	ob upoštevanju delovnega načrta EU za področje kulture za obdobje 2015–2018,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. in 19. maja 2015 o povezovanju kulturnih in ustvarjalnih sektorjev z drugimi sektorji za spodbujanje inovacij, ekonomske vzdržnosti in socialnega vključevanja (20),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 31. maja 2016 o vlogi Europeane pri digitalni dostopnosti, razpoznavnosti in uporabi evropske kulturne dediščine (21),

—	ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 6. maja 2003 o dostopnosti kulturne infrastrukture in kulturnih dejavnosti za invalide (22),

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 8. junija 2016 z naslovom Oblikovanje strategije EU za mednarodne kulturne povezave (JOIN(2016)0029),

—	ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju evropske agende za kulturo (COM(2010)0390),

—	ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. aprila 2010 z naslovom Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (COM(2010)0183),

—	ob upoštevanju predloga Komisije za sklep Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu kulturne dediščine (2018) (COM(2016)0543),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. septembra 2012 z naslovom Spodbujanje kulturnih in ustvarjalnih sektorjev za rast in delovna mesta v EU (COM(2012)0537),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2012 o vsebini na enotnem digitalnem trgu (COM(2012)0789),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. julija 2014 z naslovom Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo (COM(2014)0477),

—	ob upoštevanju poročila za leto 2012, ki ga je pripravila delovna skupina strokovnjakov držav članic EU o dostopu do kulture,

—	ob upoštevanju rezultatov raziskave Eurobarometra št. 399 Dostop do kulture in sodelovanje v njej in št. 466 Kulturna dediščina,

—	ob upoštevanju rezultatov statističnih raziskav Eurostata za leto 2016 (Statistični podatki o kulturi),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0169/2018),

ker člen 27 Splošne deklaracije človekovih pravic določa, da ima vsakdo pravico prosto sodelovati v kulturnem življenju skupnosti, uživati umetnost ter biti udeležen pri znanstvenem napredku in njegovih koristih, in ker so dostop do kulture in priložnosti za ustvarjalno izražanje pomembne za oblikovanje demokratične družbe, ki temelji na svobodi izražanja in enakopravnosti;

B.	ker konvencija iz Fara priznava pravico do kulturne dediščine in poziva k spodbujanju razvoja inovativnih načinov za upravljanje dediščine, da bodo lahko javni organi sodelovali z drugimi akterji, vključno z združenji in posamezniki;

C.	ker se v členu 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah poziva k spoštovanju kulturne raznolikosti, v členu 25 pa se priznava pravica starejših do sodelovanja v kulturnem življenju;

D.	ker ima kultura velik vpliv na spodbujanje, razumevanje in razvoj solidarnosti med evropskimi in čezevropskimi skupnostmi;

E.	ker je v ustavah večine držav članic EU neposredno ali posredno omenjena kultura in dostop do nje;

F.	ker lahko EU v skladu s členom 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) dopolnjuje in spodbuja kulturno politiko, nacionalni, regionalni in lokalni organi pa ostajajo v skladu z načelom subsidiarnosti glavni organi, pristojni za kulturno politiko v EU;

G.	ker vsakršna ovira, ki preprečuje dostop ljudi ali skupnosti do kulturnih procesov in ekosistemov in polno sodelovanje v njih, zavira razvoj dejansko demokratične in vključujoče družbe,

H.	ker kultura daje evropskim državljanom več možnosti, da razvijejo osebne, socialne, ustvarjalne in medkulturne spretnosti;

ker po ocenah OZN polovica svetovnega prebivalstva, to je 3,5 milijarde ljudi, danes živi v mestih; ker bo do leta 2030 skoraj 60 % svetovnega prebivalstva živelo na urbanih območjih; ker je zato treba opredeliti strategije z učinkovitimi politikami za reševanje obstoječih težav in predvideti dovolj časa za spremembe in tako ustvariti dejansko vključujoča urbana območja;

ker Priporočilo 2006/962/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (23) vključuje kulturno zavest in izražanje med osnovne kompetence, potrebne za osebno izpolnitev in razvoj, dejavno državljanstvo, socialno vključenost in zaposlovanje;

K.	ker je Evropska komisija v svojem sporočilu z dne 10. maja 2007 z naslovom Evropska agenda za kulturo v svetu globalizacije (COM(2007)0242) poudarila, da je treba olajšati dostop do kulture in kulturnih del, pa tudi spodbujati kulturno raznolikost;

L.	ker je prihodnost kulturnih inovacij v EU odvisna od naložb v ustvarjalne vire, znanje in nadarjenost;

M.	ker delovni načrt za področje kulture (2015–2018), ki ga je Svet sprejel decembra 2014, kot prednostni nalogi določa dostopno in vključujočo kulturo ter spodbujanje kulturne raznolikosti;

N.	ker bi moral biti eden od ciljev EU in njenih držav članic zmanjšanje socialnih in gospodarskih neenakosti za spodbujanje vključujoče družbe, v kateri lahko vsakdo sodeluje; ker je močan, dinamičen in raznolik kulturni sektor bistvenega pomena za vključujočo družbo;

ker se s sodelovanjem v kulturnih dejavnostih ustvarja občutek pripadnosti družbi; ker je oblikovanje družbene identitete tesno povezano s kulturnim sodelovanjem; ker bi sodelovanje v kulturnih dejavnostih lahko prispevalo k večji samozavesti in boljši kakovosti življenja, zlasti za posameznike, ki zaradi brezposelnosti, bolezni ali iz drugega razloga doživljajo kako obliko marginalizacije;

P.	ker vključujoč kulturni sektor pomeni, da se vsakomur omogočijo enake možnosti za sodelovanje in razvijanje ustvarjalnih spretnosti, ne glede na njegovo družbeno-ekonomsko, kulturno ali versko ozadje ali kakršno koli invalidnost;

Q.	ker v številnih regijah državljani redno obiskujejo javne knjižnice in lokalne kulturne ustanove in so te pogosto edina dostopna točka do informacij in kulture, zlasti na podeželskih ali najbolj oddaljenih območjih;

R.	ker bi nove tehnologije lahko vplivale na upravljanje kulturnega sektorja, dialog in pridobivanje novega občinstva ter širjenje kulturnih dejavnosti;

S.	ker nove digitalne tehnologije in spletne platforme ponujajo bistvene priložnosti za povečanje ravni sodelovanja in kulturnega ustvarjanja;

T.	ker so ljudje iz tretjih držav premalo zastopani na različnih kulturnih področjih v EU; ker to velja tudi za invalide;

ker je v poročilu delovne skupine strokovnjakov držav članic EU o dostopu do kulture (24) dostop opredeljen kot omogočanje novemu občinstvu, da izkoristi razpoložljivo kulturno ponudbo; ker to pomeni nagovarjanje novega občinstva ali državljanov ter njihovo približanje kulturni dediščini in drugim kulturnim virom;

V.	ker so digitalne tehnologije spremenile način, kako ljudje dostopajo do kulturnih vsebin, jih ustvarjajo, širijo in uporabljajo;

W.	ker je platforma Europeana, vzpostavljena leta 2008, postala skupen evropski kulturni projekt, ki olajšuje digitalni dostop do evropske kulturne dediščine;

X.	ker je eden od posebnih ciljev programa „Ustvarjalna Evropa“doseči novo občinstvo in izboljšati dostop do kulturnih in ustvarjalnih del v Uniji in zunaj nje, s posebnim poudarkom na otrocih, mladih, invalidih in premalo zastopanih skupinah;

Y.	ker obstajajo pobude na ravni Skupnosti in v državah članicah, katerih namen je zagotoviti boljši dostop do kulturne infrastrukture in kulturnih dejavnosti za invalide;

Z.	ker različni postopki in sistemi obdavčevanja v EU otežujejo mobilnost umetnikov in kulturnih delavcev na splošno, in sicer z ustvarjanjem nepotrebnega upravnega bremena, ki pogosto ni sorazmerno z dejanskim, skromnim prihodkom iz njihovih dejavnosti;

AA.

ker je razvoj zanesljivih, primerljivih in posodobljenih statističnih podatkov s področja kulture, ki so podlaga za dobro oblikovanje kulturnih politik, ena od medsektorskih prednostnih nalog delovnega načrta za področje kulture za obdobje 2015–2018, ki podpira obstoječi ekonomski potencial kulturnega in ustvarjalnega sektorja ter njegov učinek na socialno blaginjo;

AB.	ker dostop do kvalitativnih raziskav in virov primerljivih podatkov omogoča učinkovito spremljanje in analizo kulturnega, ekonomskega in socialnega učinka kulturnih politik;

AC.	ker kultura prispeva k ustvarjanju družbe, ki temelji na znanju, ter k širitvi izkušenj in svetovne zgodovine;

AD.	ker je v kulturnem sektorju EU zaposlenih 8,4 milijona ljudi (kar znaša 3,7 % skupne delovne sile) (25) in ker njihov potencial za gospodarsko rast še ni v celoti izkoriščen;

AE.	ker se tisti, ki skušajo s kulturnim ustvarjanjem tudi izraziti svojo identiteto, razširiti dostop do kulture in ga razviti na trajnosten način, soočajo s težavami in izzivi;

Dostop do kulture in sodelovanje

poudarja, da priznava dostop do kulture kot temeljno pravico vseh državljanov v skladu s členom 27 Splošne deklaracije človekovih pravic, ki priznava sodelovanje v kulturnem življenju kot eno temeljnih človekovih pravic; poleg tega opozarja, da je ta pravica določena v konvenciji iz Fara, ki priznava pravico do udeležbe v kulturnem življenju in poudarja vlogo kulturne dediščine pri graditvi mirne in demokratične družbe; zato poziva države članice podpisnice, naj pospešijo proces ratifikacije, in druge države, ki niso podpisnice, naj ob edinstveni priložnosti evropskega leta kulturne dediščine podpišejo konvencijo;

opozarja na pomen celostnega uresničevanja koncepta dostopnosti in njegove vrednosti kot sredstva, da se vsi ljudje, ki so uporabniki kulture, kulturnih prostorov in pobud, obravnavajo široko in celostno in da je zato treba upoštevati posebne potrebe invalidov, da se jim nudijo enake možnosti, dejanska socialna vključenost in dejavno sodelovanje v družbi;

poudarja nesporen pomen dejavnega in dostopnega kulturnega sektorja za razvoj vključujoče družbe in krepitev skupnega jedra univerzalnih vrednost in aktivnega evropskega državljanstva, kar je bistveno, da bodo lahko državljani plodno in smiselno sodelovali v javnem življenju, hkrati pa se promovira evropska kulturna dediščina in razvija evropska kulturna in jezikovna raznolikost; zato poziva države članice in Unijo, naj v okviru svojih pristojnosti razvijejo in uvedejo potrebne specifične ukrepe, da bi zagotovili dostop do kulturnega življenja in sodelovanje v njem;

spodbuja, naj bosta vključevanje in raznolikost sestavni del načrtovanja, organizacijskega razvoja in zaposlovanja v kulturnem sektorju na evropski, nacionalni in regionalni ravni; prav tako spodbuja države članice, naj sistematično spremljajo ukrepe, ki so usmerjeni v ta cilj;

opozarja na pomembno vlogo EU pri spodbujanju in omogočanju boljšega usklajevanja kulturnih politik na vseh ravneh; ugotavlja, da bodo šele na tej osnovi lahko vsi subjekti v EU razvili celovito in učinkovito politiko za spodbujanje dostopa do kulture in sodelovanje v njej in jo povzdignili na raven nujnega sestavnega dela evropskega projekta povezovanja;

meni, da je dostop do kulture in sodelovanje v njej medsektorsko vprašanje, zato poudarja pomen usklajevanja kulturne politike z drugimi političnimi področji, kot so izobraževanje, socialna, ekonomska, regionalna, zunanja, digitalna in medijska politika;

priporoča, naj države članice oblikujejo strategijo ukrepanja na področju kulture, namenjeno otrokom in mladim;

priznava, da je spodbujanje in uresničevanje vključujočega in plodnega dostopa do kulture ena od prednostnih nalog na političnem dnevnem redu, in se zavzema, da se vidik dostopnosti in kulturnega vključevanja vključi v druga politična področja, saj bo to pozitivno prispevalo k tem politikam ter vplivalo tudi na medsektorsko in sinergijsko sodelovanje v duhu člena 167 PDEU;

navaja, da sta zbirka nacionalnih kulturnih politik, kot jo je zasnoval in jo upravlja Svet Evrope, ter platforma strokovnjakov zelo koristno orodje za kulturne politike v Evropi in zunaj nje; vendar obžaluje, da je bilo od leta 2011 doseženega malo napredka pri zbiranju podatkov in zlasti njihovi analizi, ter zato priporoča, naj Svet nadaljuje pregled sedanje vsebine, vključno z lokalno in regionalno ravnjo kulturnih politik;

10.

poudarja, da sta pojma dostopa do kulture in sodelovanja v njej tesno povezana; ugotavlja, da bi bilo treba strategije za krepitev dostopa do kulture in sodelovanja v njej izvajati s pomočjo opredelitve premalo zastopanih skupin ter snovanja in izvajanja pobud ali programov, namenjenih njihovemu večjemu sodelovanju in odpravi obstoječih ovir;

11.

poudarja, da je treba zbrati podatke o sodelovanju invalidov v kulturnih dejavnostih;

12.

obžaluje, da zaradi finančnih ovir državljani, zlasti tisti iz najbolj prikrajšanih skupin, še vedno ne morejo polno uživati svoje temeljne pravice do sodelovanja v kulturnem življenju ter dostopa do kulture, kar omejuje uspešno uresničevanje te temeljne pravice;

13.

ponovno opozarja, kako je pomembno oblikovati platforme za širjenje in izmenjavo izkušenj na regionalni, nacionalni in evropski ravni;

14.

poudarja, da je pomembno zagotavljati kakovostno kulturno ponudbo vsem državljanom, saj je to temelj za spodbujanje dejavnega, demokratičnega in vključujočega državljanstva;

Finančne ovire

15.

poudarja, da ima stabilno in stalno javno financiranje osrednjo vlogo za živahno kulturno dogajanje in je še vedno nepogrešljiv instrument za podporo kulturnih dejavnosti v EU, da bi lahko uresničile svoj ekonomski potencial, za prispevanje k trajnostni rasti in socialni koheziji in za financiranje kulturne infrastrukture; zato poziva Komisijo in države članice, naj v okviru svojih pristojnosti namenijo ustrezen delež svojega proračuna za javno podporo kulturi ter okrepijo sinergije z Evropskim skladom za regionalni razvoj ter drugimi skladi za podporo kulturi, vključno s programi za raziskave in inovacije ter razpoložljivimi orodji kohezijske politike;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj ne zmanjšujejo javnega financiranja ne glede na morebitne prihodnje ekonomske težave, s katerimi se bo morda soočala država članica;

17.

obžaluje, da so se običajno v primeru gospodarske recesije zmanjšala in se še vedno prepogosto zmanjšajo najprej in predvsem javna sredstva za kulturo ter da pride do negativnih učinkov na proračune za kulturne dejavnosti;

18.

opozarja, da so naložbe v kulturne in ustvarjalne sektorje sredstvo za sprostitev velikega in še vedno podcenjenega potenciala teh sektorjev za spodbujanje kulturne raznolikosti in socialnih inovacij, hkrati pa za ustvarjanje trajnostne gospodarske blaginje in kakovostnih delovnih mest, take naložbe pa tudi neposredno vplivajo na razvijanje novih spretnosti, digitalizacijo, podjetništvo, inovacije in oblikovanje novih poslovnih modelov, pa tudi na krepitev konkurenčnosti evropskega kulturnega in ustvarjalnega sektorja, izkoriščanje priložnosti in pridobivanje dostopa do novih mednarodnih priložnosti, trgov in občinstva; zato meni, da ima zasebni sektor odločilno in dopolnilno vlogo pri javnih naložbah, in poziva države članice, naj preučijo izvajanje zakonodajnih ukrepov, ki določajo davčne olajšave za sredstva, ki jih zasebniki namenijo kulturi;

19.

opozarja, da zaradi razdrobljenosti, majhne dodane vrednosti in dejavnosti mnogih samozaposlenih moških in žensk v ustvarjalnem sektorju ne sme priti do tega, da kulturni in kreativni sektor postane model za slabo plačano delo s slabo socialno varnostjo, pri čemer opozarja, da te dejavnosti običajno veljajo za zanimiv konjiček; zato predlaga pripravo zanesljivih postopkov za dobro delo v ustvarjalnem sektorju,

20.

poudarja, da javni dostop do kulturnih dobrin in storitev ter podpora kulturni produkciji in izražanju krepita ustvarjalno gospodarstvo in s tem prispevata k razvoju države;

21.

poudarja, da bi se pomanjkanje finančnih sredstev v kulturnem sektorju lahko zmanjšalo z davčnimi spodbudami za zasebno mecenstvo;

22.

opozarja na probleme z mednarodno obdavčitvijo dohodka, s katerimi se morajo spoprijemati umetniki po vsej Evropi, in zato priporoča standardni model, ki bo koristil tako uslužbencem kot samozaposlenim in bo preprečeval dvojno obdavčitev;

23.

poziva k naložbam v mikro podjetja, da bi spodbudili ustvarjalnost in inovacije in s tem tudi regionalni in lokalni razvoj;

24.

poudarja, da je visoka cena kulturnih dobrin in storitev ena od ovir za sodelovanje v kulturi, ki so jo izpostavili anketiranci v raziskavah Eurobarometra in Eurostata (26); v zvezi s tem toplo priporoča, naj države članice in regije uvedejo ukrepe, namenjene posebnim skupinam, zlasti študentom, velikim družinam in starejšim, da bi tako odpravili finančne ovire za dostop;

25.

poudarja, da so tudi visoki stroški zavarovanja za razstavne predmete in predstave razlog za visoke cene vstopnic za muzeje, gledališča in galerije, zaradi njih pa manjše strukture pogosto ne morejo razvijati svojih programov glede na občinstvo in želje, zaradi česar prihaja do vse večjega razkoraka med manjšimi strukturami, ki so blizu občinstvu, ter večjimi, mednarodno priznanimi ustanovami;

26.

poudarja, da lahko ustrezna fiskalna politika za kulturne in ustvarjalne sektorje izboljša dostop do kulture in sodelovanje v njej; vendar ugotavlja, da posredna podpora kulturni dediščini z uvedbo znižane stopnje DDV ne more nadomestiti neposrednih subvencij; poziva k boljšemu usklajevanju nacionalnih kulturnih politik in stopenj DDV kot orodju za spodbujanje kulturnega sodelovanja;

27.

opozarja, kako pomembno je, da države članice raziščejo možnosti za bolj skladno politiko obdavčevanja prihodkov za kulturne delavce in umetnike, ki krajši čas potujejo po različnih državah, vendar za vsako predstavo, delavnico ali bivanje veljajo različni predpisi in upravni postopki; predlaga, da bi morala biti prednostna naloga minimalna harmonizacija v podporo mobilnosti umetnikov in kulturnih delavcev, s katero bi spodbujali raznolikost ustvarjanja in kulture v celotni Evropski uniji in zunaj nje, namesto da se ustvarjajo ovire v obliki upravnega bremena, ki ni sorazmerno z dejanskimi prihodki pri delu v kulturi;

28.

spodbuja države članice in javne ustanove, naj vlagajo v decentralizacijo prikazovanja kulturnih dejavnosti, bodisi s pomočjo gradnje infrastrukture v oddaljenih regijah ali prek različnih začasnih kulturnih prikazov; spodbuja zasebne kulturne ustanove, naj prav tako vlagajo v geografsko decentralizacijo;

29.

pozdravlja predlog za spremembo direktive o DDV, ki bo državam članicam omogočila, da uporabljajo enako stopnjo DDV za elektronske in tiskane publikacije; meni, da je razlikovanje med stopnjami DDV za fizične in elektronske publikacije zastarelo in nevzdržno v digitalni dobi; poziva Svet, naj nemudoma sprejme predlog Komisije o tej zadevi;

30.

poudarja pomen usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja za dostop do različnih kulturnih dejavnosti, njihovega uživanja in sodelovanja pri njih;

Izobraževalne ovire in izzivi

31.

poudarja, da je stopnja izobrazbe med najpomembnejšimi dejavniki, ki močno vplivajo na raven sodelovanja v kulturi; poudarja, da višja stopnja izobrazbe pomeni višjo raven sodelovanja v kulturnih dogodkih (27); poudarja, da so humanistika, učenje jezikov v šoli in kulturno izobraževanje sestavni del splošne izobrazbe, saj pripomorejo k zmanjševanju socialnih razlik, zato pa potrebujejo enako financiranje kot predmeti s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

32.

poudarja, da se znanje pojmuje kot proizvod kulturnih izmenjav, ki vplivajo na posameznika, ki ponotranji kulturni pečat, ter ga odražajo;

33.

spodbuja interaktiven in vključujoč pristop, temelječ na skupnosti, k razvijanju kulturne in izobraževalne politike, da bi tako povečali zanimanje za kulturo in sodelovanje v njej, promovirali evropsko kulturno dediščino in razvijali evropsko kulturno in jezikovno raznolikost;

34.

ugotavlja, da so anketiranci v raziskavah Eurostata in Eurobarometra kot oviro za kulturno sodelovanje najpogosteje navedli pomanjkanje zanimanja (28); v zvezi s tem poudarja, da bi moralo biti spodbujanje povpraševanja v obliki krepitve zanimanja za kulturo in njenega razumevanja prek formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja prednostna naloga, da bi povečali dostop do kulture in sodelovanje v njej;

35.

priporoča razširitev uporabe evropske študentske izkaznice in naj se med ugodnosti doda prost vstop v kulturne ustanove EU;

36.

ponovno poudarja temeljno vlogo šole in družine kot glavnih platform, da mladi vzpostavijo stik s kulturo in izoblikujejo potrebe in kompetence na tem področju; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za večje vključevanje kulturne in umetnostne vzgoje v učne načrte tako formalnega kot tudi priložnostnega izobraževanja;

37.

poudarja, da je pomembno, da države članice v tesnem sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi ter s pomočjo financiranja in/ali subvencij zagotovijo glasbeno vzgojo v državnih šolah;

38.

priporoča, naj bo za države članice izobraževanje ena najpomembnejših kulturnih dejavnosti, saj spodbujanje povpraševanja predvsem pomeni, da se ljudje opremijo s spretnostmi in znanjem, da bodo lahko bolj uživali v umetnosti; ponovno opozarja, da je spodbujanje interesa za kulturo učinkovitejše, če do tega pride v mladih letih, ter meni, da bi bilo treba kulturi posvečati več pozornosti v učnih načrtih, hkrati pa bi moralo biti na voljo več človeških virov in gradiva, da se doseže ta cilj; poziva, naj se šolam nameni več sredstev za obiske muzejev in drugih kulturnih ustanov, saj se s tem sočasno spodbujajo interes za kulturo in sodelovanje mladih ter zagotavljajo dodatna sredstva za kulturne ustanove;

39.

poudarja, da so državni izobraževalni sistemi pomembni za seznanjanje otrok z raznolikostjo sveta kulture ter tako prispevajo k oblikovanju novega občinstva in širjenju kulture; poudarja tudi, kako pomembno je, da različne kulturne ustanove razvijajo partnerstva s šolami na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

40.

spodbuja države članice ter regionalne ter lokalne organe, naj podprejo kulturne izobraževalne programe zunaj šole za vse, zlasti za otroke in mlade iz prikrajšanega okolja, prek programov, katerih namen je mladim predstaviti različne oblike umetniškega izražanja ali jim pomagati pri odkrivanju obstoječe kulturne dediščine;

41.

poudarja vlogo lokalnih kulturnih ustanov, vključno s kulturnimi centri in knjižnicami, kot glavnih akterjev pri premagovanju ovir za dostop do kulture in sodelovanje v njej; zato poziva države članice, naj take kulturne ustanove dejavno podpirajo;

42.

poziva k večjemu cenjenju in razumevanju socialne vloge javnih knjižnic in lokalnih kulturnih ustanov, zlasti na podeželskih ali oddaljenih območjih, ne le tako, da se poveča javno financiranje, temveč tudi tako, da se sklenejo partnerstva in se jim zagotovijo ustrezni viri IKT in človeški viri z dostopom do usposabljanja, s čimer bodo postale ustanove, ki lahko izboljšajo življenja ljudi in spodbudijo lokalni razvoj;

43.

poudarja, da je sklepanje partnerstev bistveno za pritegnitev potencialnega občinstva k umetniškim dejavnostim, kar bi lahko na primer dosegli s sodelovanjem s študentskimi, migrantskimi ali invalidskimi organizacijami, da bi se ustrezno odzvali na njihove interese in potrebe;

44.

poudarja pomen podpiranja pobud na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki spodbujajo stik, sodelovanje in izmenjavo izkušenj med tradicionalno umetnostjo, kulturnimi ustanovami ter različnimi multikulturnimi ali manjšinskimi organizacijami, pa tudi med profesionalnim in amaterskim kulturnim sektorjem;

45.

priporoča pripravo usklajene strategije za podporo izobraževalnim projektom, ki jih predlagajo kulturne ustanove; poudarja, da so ti projekti orodje za podporo in krepitev ozaveščenosti, kulturnih kompetenc in medkulturnega znanja ter služijo kot izhodišče za dolgoročno vključevanje javnosti v kulturne dejavnosti;

46.

spodbuja države članice, naj v kulturnih ustanovah vzpostavijo programe za prosti čas za mlade;

47.

poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo ukrepe in zagotovijo bolj razširjen dostop do kulturnih ustanov ter pripravijo celovito evropsko strategijo o dostopu do javnih prostorov, zlasti v zvezi s kulturo v mestnih središčih, kot so muzeji, gledališča, kinodvorane, knjižnice, koncertne dvorane itd.

48.

poziva države članice, naj spodbudijo ustanovitev študijskih ali pripravniških štipendij v javnih ali zasebnih izobraževalnih mrežah, v kulturnih ustanovah ali ustanovah kulturnega upravljanja;

Strukturne ovire

49.

opozarja na pogosto nizko stopnjo kulturnega sodelovanja med podeželskim prebivalstvom, kar je strukturno pogojeno (29), pri tem pa tudi na vlogo majhnih lokalnih kulturnih centrov, prometne infrastrukture in podpore trajnostnemu kulturnemu turizmu pri omogočanju dostopa do kulturnih ustanov;

50.

poudarja, da je evropska kulturna dediščina zaradi svoje raznolikosti in bogastva edinstvena na svetu, ter opozarja, da ima kulturni turizem velik potencial za prispevanje k trajnostnemu gospodarstvu ter spodbujanje socialne kohezije in vključenosti; zato poziva države članice, naj si bolj prizadevajo ter povečajo svoje naložbe, da bi razvili trajnostno in dolgoročno politiko kulturnega turizma;

51.

poziva k večjim naložbam v kulturni sektor, da bi spodbudili lokalno gospodarstvo in kulturni turizem; ugotavlja, da je kulturni turizem v sinergiji z znanostjo, primarnim sektorjem ter obrtniškimi in industrijskimi centri in mobilnostjo odločujoč dejavnik za oblikovanje bolj povezane in bolj humanistične Evrope;

52.

predlaga večje naložbe v dostop do kulture za najbolj obrobne, gorske in najbolj oddaljene regije, da bi ustvarili decentralizirane kulturne priložnosti;

53.

ugotavlja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za izboljšanje dostopa do kulturne infrastrukture brez fizičnih ali tehničnih ovir in do kulturnih dejavnosti in medijev za invalide; poziva države članice in Komisijo, naj si v okviru svojih pristojnosti še naprej prizadevajo za vključevanje invalidov prek kulture in si prizadevajo odpraviti obstoječe ovire;

54.

se zaveda, da je treba najti načine za sodelovanje pri upravljanju kulturne dediščine, ki naj upoštevajo lokalne skupnosti, da se zadovoljijo potrebe in vključijo širši segmenti družbe, zlasti mladi, invalidi, slabo zastopane in marginalizirane skupine;

55.

poziva države članice ter od njih odvisne kulturne ustanove, naj bo kulturna ponudba dostopna vsem in naj poskrbijo za specifične ukrepe, namenjene nekaterim skupinam prebivalstva, kot so tudi otroci in mladi, starejši, invalidi ali migranti;

56.

poudarja, da morajo države članice bolj vlagati v vključitev univerzalnega sistema za branje in pisanje na otip (Braillovega sistema) v številne kulturne infrastrukture in tehnologije; poziva k večjim naložbam v produkcijo avdioknjig, avdiorevij in avdiočasopisov ter k večji uporabi znakovnega jezika v gledaliških produkcijah;

57.

poudarja, da je treba odstraniti ovire, zlasti davčne, za mobilnost umetnikov in kulturnih delavcev; poudarja vpliv teh dejavnosti na širitev kulturne ponudbe v Evropi; pozdravlja program Ustvarjalna Evropa, ki prispeva k uspehu kulturne mobilnosti in delavcev v tem sektorju, pa tudi k spodbujanju širjenja kakovostnih kulturnih dogodkov in projektov;

58.

ponovno poudarja, da so ovire za dostop do kulture očitnejše na lokalni ravni, zato bi bilo treba bolj vlagati v različne projekte kulturne mobilnosti, da bi omogočili razvoj in kohezijo lokalnih skupnosti;

59.

poziva Komisijo, naj mobilnost evropskih umetnikov in umetnikov iz tretjih držav šteje za prednost pri spodbujanju miru, izmenjavi vizij in rušenju socialnih in kulturnih stereotipov;

60.

opozarja, da lahko jezikovne ovire škodljivo vplivajo na kulturno povpraševanje, in zato poziva k večji večjezičnosti v kulturnih produkcijah;

61.

državam članicam priporoča, naj uvedejo ukrepe, da bi olajšale prevoz in dostop do kulturnih ustanov za invalide in ljudi z omejeno mobilnostjo;

Digitalne ovire in izzivi

62.

je prepričan, da lahko digitalna orodja ob primerni uporabi in uvedbi ter ob dosledni ravni digitalne pismenosti pripomorejo k premagovanju ovir za dostop do kulture, ki so posledica naslednjih dejavnikov: neugodne geografske lege, invalidnosti, socialnega porekla, jezika in pomanjkanja časa ali finančnih sredstev; poudarja, da lahko digitalna orodja služijo tudi kot orodje za premagovanje družbenih ali mentalnih ovir, ne da bi to pomenilo zmanjšanje naložb v geografsko decentralizacijo kulturnih dejavnosti; zato meni, da je treba digitalno izobraževanje vključiti v učni proces že v zgodnjem otroštvu, da se razvijejo ustrezna znanja in spretnosti;

63.

priporoča Komisiji, naj oblikuje dosledno digitalno strategijo za kulturno infrastrukturo in dejavnosti, da bi se okrepile zmogljivosti teh organov;

64.

ugotavlja, da obstaja problem digitalne izključenosti, in poudarja, da se je treba boriti proti njej; v zvezi s tem opozarja, da digitalizacija od kulturnih in izobraževalnih ustanov in od samih prejemnikov zahteva, da pridobijo nove kompetence, spretnosti in znanje; zlasti poudarja, da je treba povečati zmogljivosti za uporabo novih digitalnih tehnologij v kulturnih ustanovah in jih prilagoditi izzivom tehnoloških sprememb;

65.

poudarja, da bi bilo treba pri digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva v Evropi v celoti spoštovati ustvarjalce in pravice intelektualne lastnine; pri tem meni, da pravice intelektualne lastnine ne bi smele omejevati cilja splošne javnosti za večji dostop do ustvarjalne vsebine, informacij in znanja ter za podporo njihovemu širjenju; hkrati vztraja, da je nujno treba vzpostaviti varno digitalno okolje za umetnike in ustvarjalce, da bodo lahko ustrezno plačani za svoje delo, ter zagotoviti pošteno plačilo za čezmejni dostop;

66.

poziva Komisijo, naj tudi v prihodnje pri razvoju občinstva in njegovem sodelovanju daje prednost inovativnim pristopom, tudi z uporabo novih tehnologij, v okviru programov EU, zlasti programa Ustvarjalna Evropa in njegovih poznejših različic;

67.

poziva države članice, naj pri svojih kulturnih in digitalnih strategijah upoštevajo razvoj občinstva ter naj podprejo uporabo digitalnih tehnologij za lažji dostop do kulturnih vsebin;

68.

priznava prispevek platforme Europeana in ustanov držav članic pri digitalizaciji in dostopnosti kulturnih vsebin; v zvezi s tem poziva, naj se v okviru evropskega leta kulturne dediščine še naprej podpira in se namenja več virov za ta projekt ter spodbujanje javnega dostopa do virov in storitev digitalne kulturne dediščine; zahteva dejansko preoblikovanje spletišča Europeane, da bo bolj v skladu z naprednimi tehnologijami, ter pravo komunikacijsko politiko, ki bo ustrezala bogastvu vsebine na tem spletišču;

69.

poudarja, da je treba zbirati kulturne podatke in z njimi upravljati v okviru digitalnih prejemnikov, da se kulturnim organizacijam omogoči boljše razumevanje potreb prejemnikov in da se oblikuje skladen dostop do digitalnega občinstva;

70.

ugotavlja, da ima kulturna vsebina vodilno vlogo pri sprejemanju novih tehnologij pri širšem občinstvu ter za razvoj e-spretnosti in ravni medijske pismenosti evropskih državljanov;

o o

71.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 142.

(2) UL C 93, 9.3.2016, str. 95.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0486.

(4) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 25.

(5) UL C 125 E, 22.5.2008, str. 223.

(6) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 135.

(7) UL C 98 E, 23.4.2004, str. 179.

(8) UL C 11, 12.1.2018, str. 55.

(9) UL C 316, 22.9.2017, str. 88.

(10) UL C 11, 12.1.2018, str. 16.

(11) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 32.

(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0233.

(13) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 16.

(14) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 9.

(15) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0474.

(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0062.

(17) UL L 347, 20.12.2013, str. 221.

(18) UL C 287, 29.11.2007, str. 1.

(19) UL C 463, 23.12.2014, str. 4.

(20) UL C 172, 27.5.2015, str. 13.

(21) UL C 212, 14.6.2016, str. 9.

(22) UL C 134, 7.6.2003, str. 7.

(23) UL L 394, 30.12.2006, str. 10.

(24) Poročilo iz oktobra 2012 o politikah in dobrih praksah v javnoumetniških in kulturnih ustanovah za spodbujanje boljšega dostopa do kulture in večjega sodelovanja v njej.

(25) Statistični podatki Eurostata za področje kulture – zaposlenost v kulturi (2017) http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Culture_statistics_-_cultural_employment

(26) Eurobarometer št. 399.

(27) Statistični podatki Eurostata za področje kulture iz leta 2016, str. 116–136; Podatki Eurostata iz leta 2015 o dohodkih in življenjskih razmerah (EU-SILC)).

(28) Eurobarometer št. 399, Eurostat (podatki ankete EU za leto 2015 o dohodkih in življenjskih razmerah (EU-SILC)).

(29) Eurostat (podatki ankete EU za leto 2015 o dohodkih in življenjskih razmerah (EU-SILC)).

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/101

P8_TA(2018)0267

Pogajanja o novem partnerskem sporazumu med EU in AKP

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o prihodnjih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (2018/2634(RSP))

(2020/C 28/13)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (v nadaljnjem besedilu: Sporazum iz Cotonouja), in njegovih revizij iz leta 2005 in 2010 (1),

—	ob upoštevanju Sporazuma iz Georgetowna o ustanovitvi skupine AKP iz leta 1975 in njegove revizije iz leta 1992 (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. oktobra 2016 o prihodnosti odnosov AKP-EU po letu 2020 (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja (4),

—	ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 12. decembra 2017 za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (COM(2017)0763),

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 22. novembra 2016 o prenovljenem partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (JOIN(2016)0052),

—	ob upoštevanju skupnega posvetovalnega dokumenta Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 6. oktobra 2015 z naslovom Za novo partnerstvo med Evropsko unijo in afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami po letu 2020 (JOIN(2015)0033),

—	ob upoštevanju vrha OZN o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter 17 ciljev trajnostnega razvoja,

—	o upoštevanju skupne izjave Parlamenta, Sveta, predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, in Komisije z dne 7. junija 2017 glede novega evropskega soglasja o razvoju – Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost,

—	ob upoštevanju mnenj Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 7. decembra 2017 o prenovljenem partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami ter z dne 12. maja 2016 o prihodnjih odnosih EU s skupino držav AKP,

—	ob upoštevanju 7. in 8. vrha voditeljev držav in vlad skupine držav AKP v Malaboju (13.–14. december 2012) oziroma Port Moresbyu (4. maj 2016),

—	ob upoštevanju 103. in 105. seje skupnega sveta ministrov AKP-EU v Dakarju (26.–27. aprila 2016) oziroma v Bruslju (3.–4. maja 2017),

—	ob upoštevanju vrha EU in Afriške unije v Abidžanu 29. in 30. novembra 2017,

—	ob upoštevanju poročila skupine uglednih osebnosti AKP iz marca 2016 o prihodnosti skupine AKP po letu 2020,

—	ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2015 o vlogi lokalnih organov v državah v razvoju pri razvojnem sodelovanju (5),

—	ob upoštevanju izjave 8. vrha voditeljev držav in vlad skupine držav AKP z dne 1. junija 2016,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2015 o delu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU (6) in resolucij, ki jih je sprejela Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU,

—	ob upoštevanju izjave skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 21. decembra 2016 o parlamentarni razsežnosti odnosov med državami AKP in EU po izteku Sporazuma iz Cotonouja (7),

—	ob upoštevanju izjave sopredsednikov skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 9. decembra 2015 o prihodnosti odnosov AKP-EU (8),

—	ob upoštevanju členov 208 in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje,

—	ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o prihodnjih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (O-000043/2018 – B8-0025/2018 in O-000044/2018 – B8-0026/2018),

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

—	ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

ker moč in pravni red Sporazuma iz Cotonouja temeljita na več edinstvenih značilnostih, kot so njegov pravno zavezujoč značaj, vseobsežnost njegovih treh stebrov razvojnega, političnega ter gospodarskega in trgovinskega sodelovanja in pa njegov velik proračun v obliki Evropskega razvojnega sklada (ERS);

B.	ker je do sedaj partnerstvo AKP-EU odigralo pomembno vlogo pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, kljub temu, da EU ni izpolnila cilja in namenila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč (URP);

C.	ker je partnerstvo AKP-EU pomembno prispevalo k izkoreninjenju revščine, vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo, bilo pa je tudi bolj učinkovit globalni akter v večstranskih trgovinskih in podnebnih pogajanjih;

D.	ker je partnerstvo AKP-EU izboljšalo dostop do trgov za države AKP in države članice EU ter s političnim dialogom med njimi spodbujalo večje medsebojno razumevanje stališč, vrednot in pravil;

ker je partnerstvo AKP-EU sicer veliko prispevalo k napredovanju na področju razvojnih ciljev tisočletja, a doslej napredek glede izkoreninjenja revščine in vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo ni bil zadosten, saj je polovica držav članic AKP še vedno med najmanj razvitimi državami na svetu in te države skupaj predstavljajo manj kot 5 % svetovne trgovine in približno 2 % svetovnega BDP;

F.	ker ustanovitev Afriške unije, skupna strategija Afrika-EU, skupna strategija za partnerstvo Karibi-EU in strategija EU-Pacifik kažejo na vedno bolj regionalen pristop EU k obravnavi vprašanj, ki so v skupnem interesu in zadevajo vse strani, kot so mir in varnost, terorizem in migracije;

G.	ker so mir, varnost in politična stabilnost pogoji za trajnostni razvoj;

H.	ker morajo skupna podlaga in regionalni dogovori upoštevati regionalne in celinske posebnosti, v skladu z načeloma subsidiarnosti in dopolnjevanja;

ker je AKP opredelila tri stebre pogajanj, in sicer:

—	trgovina, naložbe in storitve,

—	razvojno sodelovanje, znanost in tehnologija ter raziskave in inovacije,

—	politični dialog in zastopanje interesov;

J.	ker je politični dialog o bistvenih elementih, kakor je opredeljeno v členih 8 in 96 Sporazuma iz Cotonouja, konkreten in zakonit način ohranjanja skupnih vrednot partnerstva AKP-EU ter spodbujanja demokracije, dobrega upravljanja in človekovih pravic, ki so izjemnega pomena za trajnostni razvoj;

K.	ker je v novem sporazumu očitno treba zagotoviti ohranitev pogojevanja s človekovimi pravicami in okrepiti politični dialog;

ker se v Sporazumu iz Cotonouja po reviziji iz leta 2010 sicer jasno priznava vloga nacionalnih parlamentov, lokalnih organov, civilne družbe in zasebnega sektorja, a je njihova udeležba v razpravah o politikah in dejavnostih AKP-EU – vključno z oblikovanjem programov, nadaljnjim ukrepanjem in postopki ocenjevanja – omejena;

M.	ker se je politični dialog uporabljal predvsem v poznejših fazah političnih kriz in ne kot preventivni ukrep;

N.	ker se organizacije civilne družbe soočajo z vse bolj restriktivno zakonodajo in drugimi ovirami, ki omejujejo njihovo delovanje in prostor;

O.	ker so tehnične zmogljivosti v številnih državah AKP za obravnavanje zadev na področju obdavčenja ovira tako za uporabo domačih prihodkov kot za udeležbo v mednarodnem davčnem sodelovanju;

ker se Evropski razvojni sklad financira z neposrednimi prispevki držav članic EU in zanj ne veljajo običajna proračunska pravila EU; ker Parlament nima nobenega vpliva na proračun tega sklada, razen da podeli razrešnico za že opravljena izplačila, kot tudi nima formalne pravice do nadzora nad njegovimi programi;

Q.	ker bi morala biti krepitev parlamentarne razsežnosti partnerstva med EU in AKP ter krepitev posvetovalne vloge te razsežnosti ključna elementa novega partnerstva;

ker sta pogostost in raznolikost sej skupne parlamentarne skupščine AKP-EU omogočili stalen dialog med Evropskim parlamentom in državami skupine AKP ter tako utrdili njeno legitimnost in okrepili parlamentarno diplomacijo; ker se skupna parlamentarna skupščina v različnih političnih forumih uporablja kot zgled parlamentarne diplomacije;

pozdravlja poglavitne vidike in splošno strukturo prihodnjega sodelovanja med skupino držav AKP in Evropsko unijo, ki jih predlaga Komisija v svojem priporočilu za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj o prihodnjem partnerskem sporazumu;

vztraja, da morajo biti agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, cilji trajnostnega razvoja in evropsko soglasje o razvoju v središču obnovljenega partnerstva AKP-EU;

pozdravlja dejstvo, da se uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja obravnava kot ključni cilj, vendar obžaluje, da v predlaganih dogovorih ni konkretnih izvedbenih ukrepov; poudarja potrebo, da se v vse politike, načrte in ukrepe prihodnjega sporazuma vključijo medsektorska vprašanja, kot so okoljska trajnost, cilji na področju podnebnih sprememb ter vprašanja enakosti spolov in socialne pravičnosti;

pozdravlja, da je predlog Komisije za nov partnerski sporazum odprt zunanjim partnerjem;

opozarja, da je prvi cilj trajnostnega razvoja izkoreninjenje revščine, ki ostaja osrednja težava v večini držav AKP; zato poudarja, da mora boj proti revščini ostati osrednji element prihodnjega sporazuma;

ugotavlja, da je Komisija v veliki meri upoštevala mnenje Parlamenta ter da bodo v skladu z zahtevo Parlamenta v enaki meri pravno zavezujoči tudi skupna podlaga in regionalni dogovori;

Opozarja, da bo prihodnji sporazum o partnerstvu vključevati načela enakosti, medsebojnega spoštovanja in vzajemnega interesa;

vztraja, da se kot podlaga za sodelovanje po letu 2020 ohranijo bistveni elementi Sporazuma iz Cotonouja, torej spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, demokratičnih načel in pravne države ter dobro upravljanje, in da se vključijo v temeljni sporazum in regionalne dogovore in protokole; poziva Komisijo in Svet, naj v del mandata, ki zadeva človekove pravice, izrecno vključita pravico do življenja brez diskriminacije na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali spolne identitete ter spolno in reproduktivno zdravje in pravice, kakor je določeno v pekinških izhodiščih za ukrepanje iz leta 1995 ter rezultatih konferenc o pregledu;

poudarja, da je treba obravnavati vprašanje človekovih pravic in upravljanja na podlagi obstoječih mednarodnih pravnih instrumentov, zakonov, načel in mehanizmov, ki so jih oblikovali regionalni in vseafriški organi upravljanja, da bi se okrepila odgovornosti;

10.

opozarja, da mora prihodnje partnerstvo med državami AKP in državami članicami EU vključevati agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in prispevati k njenemu izvajanju na vseh ravneh;

11.

poziva pogajalce EU in AKP, naj v del sporazuma o skupni podlagi vključijo jasno določbo o celovitem izvajanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča s strani vseh pogodbenic;

12.

vztraja, da je treba zagotoviti skladnost med načeli, določenimi v skupni podlagi, in regionalnimi prednostnimi nalogami, ki so opredeljene v sporazumih, ter poudarja, da bi podlaga morala vključevati izrecno sklicevanje na mehanizme za odgovornost, spremljanje in pregled v primerih neizpolnjevanja; poudarja, da je treba zagotoviti tudi odgovornost pogodbenic do državljanov in civilne družbe ter da bi morale skupne institucije nuditi mehanizme, ki bi civilni družbi in državljanom omogočali prijavljanje primerov kršitve obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in drugimi bistvenimi elementi;

13.

ponovno opozarja vse strani v pogajanjih, da je politični dialog temeljni del Sporazuma iz Cotonouja ter da mora ostati središčni in pravni steber splošnega okvira novega sporazuma in njegove regionalne ravni;

14.

poudarja, da je politični dialog sestavni del partnerstva in dragocena podlaga za izboljšanje razmer, v katerih živijo prebivalci partnerskih držav; zato poziva k boljšemu spremljanju razmer na področju človekovih pravic v teh državah in poudarja, da mora biti spremljanje vključujoče, pregledno in participativno; poudarja pomen zagotavljanja smiselnega vključevanja civilne družbe v dialog na vseh ravneh;

15.

opozarja, da mora biti politični dialog uravnotežen in da mora temeljiti na medsebojnem spoštovanju;

16.

poudarja, da bi bilo treba v okviru sodelovanja med EU in AKP zagotoviti mehanizem medsebojnih pregledov za redno spremljanje napredka in vrzeli pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, ki bi vključevalo parlamente, lokalne organe in civilno družbo, pa tudi redno ocenjevanje in javno poročanje o spoštovanju človekovih pravic in drugih bistvenih elementih; meni, da so za učinkovitost izvajanja agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja potrebne legitimnost, bližina, subsidiarnost in visoka raven sodelovanja lokalnih organov in nedržavnih akterjev; poziva k boljši komunikaciji in dialogu, da bi se poglobili odnosi med državami AKP in EU;

17.

ponovno poudarja, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu osnova regionalnega sodelovanja in so instrumenti za razvoj in regionalno vključevanje; zato poziva, da se v celoti vključijo v novi sporazum med EU in državami AKP;

18.

poziva h krepitvi političnega vpliva partnerstva AKP-EU na svetovnem prizorišču, da bodo partnerice lahko postale učinkovitejši svetovni akterji;

19.

poziva, naj se v prihodnji sporazum vključijo jasne določbe, ki bodo urejale vlogo in odgovornosti zasebnega sektorja; še posebej poudarja, da morajo podjetja, ki so vključena v razvojna partnerstva, spoštovati načela družbene odgovornosti podjetij skozi celoten življenjski cikel projektov, tudi s spoštovanjem globalnega dogovora OZN, vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, temeljnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela, okoljskih standardov in konvencije OZN proti korupciji; poudarja, da morajo EU in države AKP oblikovati nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, zlasti določb o potrebni skrbnosti;

20.

opozarja, da je uporaba domačih virov prek obdavčitve najpomembnejši vir prihodkov za financiranje trajnostnega razvoja; obžaluje, da ukrepi za boj proti nezakonitim finančnim tokovom in davčnim utajam nimajo pomembnega mesta v osnutku mandata; poziva pogajalske strani, naj vključijo v novi sporazum ambiciozne določbe o finančni in tehnični pomoči državam v razvoju pri doseganju novih svetovnih standardov za boj proti davčnim utajam, vključno s samodejno izmenjavo informacij, informacijami o dejanskem lastništvu podjetij in javnem poročanju o multinacionalkah po državah, da bi zaustavili erozijo davčne osnove in preusmerjanje dobička, na podlagi modelov G20 in OECD; prav tako poziva strani, naj se zavežejo, da bodo podprle oblikovanje pravno zavezujočega medvladnega organa OZN za davčno sodelovanje;

21.

obžaluje, da osnutek pogajalskega mandata ne predvideva določb o zagotavljanju trajnostne razvojne razsežnosti za kmetijstvo, kljub velikim izzivom, s katerimi se zaradi podnebnih sprememb soočajo kmetje iz držav AKP; poziva pogajalske strani, naj v novi sporazum vključijo programe podpore za trajnostne kmetijske prakse;

22.

poziva, naj se v politični dialog, načrtovanje in izvajanje ter podporo za izgradnjo zmogljivosti v večji meri vključuje civilna družba; poudarja pomen vključevanja civilne družbe v politični dialog, zlasti ko gre za lokalne skupine, ki jih politike neposredno zadevajo; v zvezi s tem poudarja, da v nekaterih državah grozi krčenje prostora za civilno družbo ter da je treba vključiti skupine, denimo manjšine, mlade in ženske, ki ne zmorejo organizirati svojih interesov ali jih njihove vlade, kljub legitimnim demokratičnim interesom, ne priznavajo;

23.

poudarja, da bi bilo treba delovanje civilne družbe graditi okrog priznavanja različnih vlog, ki jih igra, in da bi bilo treba povečati njeno vlogo polnopravnega akterja v sporazumu;

24.

poudarja, da je treba načela učinkovitega razvojnega sodelovanja v celoti vključiti v novi sporazum o partnerstvu med AKP in EU ter da bi morala biti podlaga sporazuma in regionalnih protokolov določbe za zagotavljanje odgovornosti držav, osredotočanje na rezultate, vključenost procesa razvoja, preglednost in medsebojno odgovornost; poudarja, da je treba zagotoviti geografsko uravnotežen pristop k dodeljevanju pomoči z velikim poudarkom na najmanj razvitih in nestabilnih državah; meni, da pogojevanje dodeljevanja pomoči s sodelovanjem z EU pri vprašanjih, povezanih z migracijami, ni v skladu z dogovorjenimi načeli razvojne učinkovitosti;

25.

poudarja, da bi moralo prenovljeno sodelovanje/partnerstvo med EU in AKP zagotoviti učinkovitejše skupno ukrepanje za reševanje različnih izzivov, s katerimi se sooča današnji svet, kot je na primer boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu;

26.

ponovno poudarja, da mora prihodnji sporazum zagotavljati možnost za izboljšanje obveznosti in spoštovanja skladnosti politik za razvoj ter da bi moral vključevati mehanizme za sistematično spremljanje te skladnosti; v zvezi s tem opozarja na vlogo, ki jo imajo delegacije EU pri spodbujanju skladnosti politik za razvoj, in poudarja, da morajo redno izvajati dialoge na državni ravni;

27.

poudarja pomen privabljanja naložb zasebnega sektorja, spodbujanja dolgoročnega razvoja lokalnih kapitalskih trgov in uporabljanja omejenih proračunov za uradno razvojno pomoč kot vzvodov, da bi se kar najbolj povečala učinek in financiranje ciljev trajnostnega razvoja;

28.

ponovno poudarja pomen krepitve parlamentarne razsežnosti prihodnjega sporazuma, da se za prihodnjo vseobsežno skupno parlamentarno skupščino zagotovi resnična posvetovalna pristojnost in da se zagotovi odprt, demokratičen in celovit parlamentarni dialog; zahteva jamstvo za njeno pravno in operativno avtonomijo; zahteva, da se skupna parlamentarna skupščina tesno vključi v izvajanje sporazuma in da se z njo redno opravljajo posvetovanja o vseh zadevah, ki so pomembne za partnerstvo; meni, da bi morala biti skupna parlamentarna skupščina v celoti vključena v pogajanja o prihodnjem partnerstvu;

29.

poziva k dodatnim prizadevanjem za izboljšanje nadzora, ki ga skupna parlamentarna skupščina izvaja nad razvojnimi programi;

30.

je prepričan, da so potrebna redna, vsaj letna, srečanja na ravni AKP-EU, da se zagotovita kontinuiteta in stabilnost partnerstva ter omogočijo redno poročanje in medsebojni pregledi v zvezi z napredkom glede uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja ter spoštovanja človekovih pravic in drugih bistvenih elementov sporazuma, kot je Parlament že pozval;

31.

zato priporoča, naj se skupna parlamentarna skupščina uskladi z novo regionalno strukturo in pri tem ohrani osredotočenost na delo v regionalnih forumih ter tesno pritegne nacionalne in regionalne parlamente; meni, da bi se morala svet AKP-EU in skupna parlamentarna skupščina redno sestajati na plenarnih zasedanjih, a manj pogosto kot sedaj, in sicer izmenično v EU in državi AKP, ter da te seje ne bi smele biti odvisne od tega, ali se svet AKP-EU sestane ali ne; poziva državo članico EU, ki predseduje Svetu EU, naj se v večji meri udejstvuje pri pripravi, organizaciji in gostitvi zasedanja skupne parlamentarne skupščine;

32.

zahteva, naj bodo srečanja med parlamentarci EU in AKP na ravni regionalnih dogovorov vsaj enkrat letno v vsaki regiji in naj jih dopolnjuje forum z več deležniki, ki bo vključeval nedržavne akterje, tudi civilno družbo, mlade in zasebni sektor;

33.

je prepričan, da bi moral vseafriški parlament postati čvrst steber prihodnjega dogovora EU-Afrika dogovora, zlasti v odnosu do prihodnjega sveta EU-Afrika in ob njem; v zvezi s tem poziva Komisijo in njene sogovornike iz skupine držav AKP, naj v zgodnji fazi pogajanj objavijo besedila s predlogi glede parlamentarne razsežnosti in vloge vseafriškega parlamenta in naj se o tem posvetujejo z vseafriškim parlamentom oziroma z Evropskim parlamentom;

34.

opozarja, da je treba Evropski parlament v vseh fazah postopka pogajanj izčrpno in nemudoma obveščati v skladu s členom 218(10) PDEU, in ponovno poudarja, da je treba izboljšati praktične ureditve za sodelovanje in izmenjavo informacij skozi celoten življenjski cikel mednarodnih sporazumov; nadalje poziva Svet in Komisijo, naj skupno parlamentarno skupščino izčrpno in pravočasno obveščata o pogajanjih;

35.

poziva Svet Evropske unije, naj objavi mandat, kot ga je sprejel Svet; skupino držav AKP pa poziva, naj stori enako s svojim mandatom;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu AKP, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji Afriške unije, vseafriškemu parlamentu in predsedstvu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU.

(1) http://www.europarl.europa.eu/intcoop/acp/03_01/pdf/mn3012634_en.pdf

(2) http://www.wipo.int/edocs/trtdocs/en/acp/trt_acp_3.pdf

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0371.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437.

(5) UL C 349, 17.10.2017, str. 11.

(6) UL C 310, 25.8.2016, str. 19.

(7) UL C 170, 30.5.2017, str. 36.

(8) http://www.europarl.europa.eu/intcoop/acp/2015_acp2/pdf/1081264en.pdf

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/108

P8_TA(2018)0268

Spremljanje uporabe prava EU v letu 2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o spremljanju uporabe prava EU v letu 2016 (2017/2273(INI))

(2020/C 28/14)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in zlasti členov 1, 2 in 3,

—	ob upoštevanju 33. letnega poročila Komisije o spremljanju uporabe prava EU (2015) (COM(2016)0463),

—	ob upoštevanju 34. letnega poročila Komisije o spremljanju uporabe prava EU (2016) (COM(2017)0370),

—	ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom Ocenjevalno poročilo sistema „EU Pilot“(COM(2010)0070),

—	ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom Drugo ocenjevalno poročilo sistema „EU Pilot“(COM(2011)0930),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2016 o spremljanju uporabe prava Unije – letno poročilo 2014 (1),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2016 z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“(C(2016)8600),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (COM(2002)0141),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 o posodobitvi načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2014 o novem okviru EU za krepitev načela pravne države (COM(2014)0158),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. maja 2015 o boljšem pravnem urejanju za boljše rezultate – agenda EU (COM(2015)0215),

—	ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (2),

—	ob upoštevanju Odločbe Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah (3),

—	ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o 30. in 31. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava EU (2012–2013) (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2016 o odprti, učinkoviti in neodvisni upravi Evropske unije (7) in resolucije z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o zakonu Evropske unije o upravnem postopku (8);

—	ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 27. maja 2016 o zagotavljanju koristi okoljskih politik EU z rednim pregledom njihovega izvajanja (COM(2016)0316) in z dne 3. februarja 2017 z naslovom Pregled izvajanja okoljske politike EU: skupni izzivi in prizadevanja za boljše rezultate (COM(2017)0063),

—	ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic,

—	ob upoštevanju členov 52 in 132(2) Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za ustavne zadeve., Odbora za pravice žensk in enakost spolov in Odbora za peticije (A8-0197/2018),

A.	ker člen 17 PEU določa, da je glavna vloga Komisije ta, da „skrbi za uporabo Pogodb“;

ker člen 2 PEU določa, da Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin; ker je pravilno izvajanje prava EU bistveno za doseganje ciljev politik EU, ki so opredeljeni v Pogodbah in sekundarni zakonodaji; ker si v skladu s členom 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpravljati neenakosti ter spodbujati enakost med moškimi in ženskami;

ker je v skladu s členom 2 PEU in členom 21 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljevanju: Listina) enakost žensk in moških ena od temeljnih vrednot, na katerih temelji EU, in ker si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva za boj proti vsem oblikam diskriminacije ter odpravo neenakosti in spodbujanje enakih možnosti in enakega obravnavanja;

ker člen 3 PEU določa, da so cilji Unije med drugimi krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov, prizadevanje za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na uravnoteženi gospodarski rasti in stabilnosti cen, za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, ter da se Evropska unija bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok;

ker morajo države članice glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije Komisiji posredovati jasne in natančne informacije o tem, kako so direktive EU prenesle v nacionalno zakonodajo; in ker se, v skladu s skupno politično izjavo Komisije in držav članic z dne 28. septembra 2011 (9) ter skupno politično izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 27. oktobra 2011 (10), od držav članic pri obveščanju Komisije o nacionalnih ukrepih za prenos lahko zahteva tudi obrazložitvene dokumente o tem, kako so prenesle direktive v nacionalno pravo;

F.	ker so na podlagi člena 4(3) PEU ter členov 288(3) in 291(1) PDEU države članice primarno odgovorne za pravilen prenos, uporabo in izvajanje prava EU v določenih rokih ter za zagotovitev ustreznih pravnih sredstev za učinkovito pravno zaščito na področjih, ki jih zajema pravo EU;

G.	ker pravilna uporaba zakonodaje EU zagotavlja koristi politik na ravni Unije za vse evropske državljane in enake konkurenčne pogoje za podjetja;

ker se je Komisija po sprejetju sporočila z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“iz decembra 2016 odločila, da se bo osredotočila na primere, kjer države članice niso sporočile svojih ukrepov za prenos, kjer so bile direktive neustrezno prenesene, kjer države članice niso upoštevale sodb Sodišča (po členu 260(2) PDEU), kjer so države članice povzročile resno škodo finančnim interesom EU ali kjer so kršile izključne pristojnosti EU;

I.	ker ima Listina v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno vrednost kot Pogodbi ter se uporablja za institucije, organe, urade in agencije Unije ter države članice, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(1) Listine);

J.	ker so postopki EU Pilot namenjeni tesnejšemu in bolj usklajenemu sodelovanju med Komisijo in državami članicami, da se čim prej in s pomočjo dvostranskega dialoga odpravijo kršitve prava EU, tako da po možnosti ne bo treba začeti uradnega postopka za ugotavljanje kršitev;

ker je treba kot odgovor na trenutni demokratični primanjkljaj in glede na resolucijo z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice vzpostaviti nov mehanizem z enotnim in usklajenim okvirom, ki se bo oprl na obstoječe instrumente in mehanizme in ki bi ga bilo treba enotno uporabljati za vse institucije EU in vse države članice;

L.	ker pa v okviru novih politik, ki jih je Komisija sprejela za zagotovitev skladnosti s pravom EU, cilj sistema EU Pilot ni podaljšati postopek za ugotavljanje kršitev, ki je že sam po sebi začetek dialoga za reševanje težav z državo članico;

ker se je Komisija, kot je to pokazala že v sporočilu z naslovom „Pravo EU: z boljšo uporabo do boljših rezultatov“, odločila, da bo za zagotovitev bolj strateškega in učinkovitega pristopa k izvrševanju pri obravnavanju kršitev odslej začela postopke za ugotavljanje kršitev, ne da bi se zanašala na mehanizem EU Pilot, razen če se ji bo to v posameznem primeru zdelo koristno;

N.	ker je leta 2016 Komisija prejela 3 783 pritožb glede morebitnih kršitev prava EU, Italija (753), Španija (424) in Francija (325) pa so države članice, proti katerim je bilo vloženih največ pritožb;

O.	ker Komisija v skladu s členom 258(1) in (2) PDEU državi članici poda obrazloženo mnenje, če meni, da ni izpolnila obveznosti iz Pogodb, in lahko zadevo predloži Sodišču EU, če ta država članica ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija;

P.	ker je Komisija v letu 2016 sprožila 847 novih postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi prepoznega prenosa direktiv;

Q.	ker je bilo v letu 201695 postopkov za ugotavljanje kršitev še vedno nerešenih, zaradi česar je sodišče presodilo, da države članice ne spoštujejo prava EU;

ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2016 o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice zahteval, da Komisija do septembra 2017 na podlagi člena 295 PDEU pripravi predlog o sklenitvi pakta Unije za demokracijo, pravno države in temeljne pravice v obliki medinstitucionalnega sporazuma, ki bo določil načrte za olajšanje sodelovanja med institucijami Unije in državami članicami v okviru člena 7 PEU;

ker Okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo določa, da je treba dati na razpolago informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev, ki temeljijo na uradnem opominu, kar pa ne zajema neformalnega postopka v sistemu EU Pilot, ki se izvede pred začetkom uradnega postopka za ugotavljanje kršitev;

ker člen 41 Listine opredeljuje pravico do dobrega upravljanja kot pravico vsakogar, da institucije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku, in ker v skladu s členom 298 PDEU institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava;

ker Komisija v sporočilu z dne 3. februarja 2017 o pregledu izvajanja okoljske politike EU trdi, da je oblikovala strukturiran in celovit dialog z državami članicami o izvajanju okoljske zakonodaje EU, in z novim namenskim okvirom ponuja pomoč pri prizadevanjih držav članic brez poseganja v svoja izvršilna pooblastila iz pogodb EU;

V.	ker člen 157 PDEU dovoljuje, člen 19 PDEU pa omogoča zakonodajo za boj proti vsem oblikam diskriminacije, tudi na podlagi spola;

ker so se EU in njene države članice v izjavi št. 19, priloženi k sklepni listini medvladne konference, na kateri je bila sprejeta Lizbonska pogodba, zavezale, da se bodo borile „proti vsem oblikam nasilja v družini“, ta kazniva dejanja preprečevale in kaznovale ter zagotovile „podporo in zaščito žrtev“.

X.	ker je bila zakonodaja EU za boj proti trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, sprejeta na podlagi členov 79 in 83 PDEU; ker program za pravice, enakost in državljanstvo med drugim financira ukrepe, ki prispevajo k izkoreninjenju nasilja nad ženskami;

Y.	ker se mnoge direktive EU, zlasti tiste, ki se osredotočajo na enakost spolov, v številnih državah članicah ne izvajajo pravilno in tako osebe različnih spolov pri dostopu do zaposlitve ter dostopu do blaga in storitev niso zaščitene pred diskriminacijo;

Z.	ker se diskriminacija na podlagi spola prekriva z drugimi oblikami diskriminacije, tudi z diskriminacijo na podlagi rase ali etnične pripadnosti, vere, invalidnosti, zdravja, spolne identitete, spolne usmerjenosti, starosti in/ali družbenoekonomskih razmer;

AA.

ker je 33 % žensk v EU doživelo fizično in/ali spolno nasilje, 55 % pa spolno nadlegovanje, od tega 32 % na delovnem mestu; ker so ženske posebej izpostavljene spolnemu, fizičnemu in spletnemu nasilju, kibernetskemu nadlegovanju in zalezovanju; ker več kot polovico umorjenih žensk ubije partner ali sorodnik; ker je nasilje nad ženskami ena najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic na svetu, ne glede na starost, državljanstvo, vero, izobrazbo, finančni in socialni položaj žrtve, in je glavna ovira za enakost žensk in moških; ker se pojav feminicida v državah članicah ne zmanjšuje;

AB.

ker je raziskava o položaju oseb LGBT v EU pokazala, da se lezbijke, biseksualne in transspolne ženske soočajo z izjemno velikim tveganjem diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete; ker je 23 % lezbijk in 35 % transspolnih oseb vsaj enkrat v zadnjih petih letih že doživelo fizični/spolni napad ali so jim grozili z nasiljem doma ali drugje (na cesti, v javnem prevoznem sredstvu, na delovnem mestu itd.);

AC.	ker je bilo ugotovljeno, da se pri uporabi in izvrševanju prava EU s področja enakosti spolov v državah članicah pojavljajo nekatere težave glede prenosa in uporabe ustreznih direktiv, kot so vsebinske pomanjkljivosti v zakonodaji in njena nedosledna uporaba s strani nacionalnih sodišč;

AD.

ker so institucije in mehanizmi za enakost spolov v nacionalnih vladnih strukturah pogosto odrinjeni na rob ter razdeljeni med različne resorje in težko delujejo zaradi zapletenih pooblastil ter pomanjkanja ustreznega osebja, usposabljanja, podatkov in sredstev, poleg tega pa od političnega vodstva ne dobivajo dovolj podpore;

AE.

ker po navedbah primerjalne analize protidiskriminacijskega prava v Evropi, ki jo je leta 2017 objavila evropska mreža pravnih strokovnjakov s področja enakosti spolov in nediskriminacije, v veliki večini držav še vedno obstajajo resni pomisleki glede predstave in ozaveščenosti, saj posamezniki pogosto niso seznanjeni s svojimi pravicami do zaščite pred diskriminacijo ali obstojem zaščitnih mehanizmov; ker so se v tej analizi pojavila nadaljnja vprašanja v povezavi z izvrševanjem protidiskriminacijskih direktiv EU, kot so pomanjkljiva (ali preveč omejena) pravna legitimacija organizacij in združenj glede vključevanja v postopke v imenu ali v podporo žrtvam diskriminacije in restriktivna uporaba obrnjenega dokaznega bremena, kot tudi številne ovire za učinkovit dostop do sodnega varstva, ta vprašanja pa predstavljajo ovire za državljane, ki jim preprečujejo, da bi lahko v celoti uživali in zaščitili svoje pravice, ki izhajajo iz določb protidiskriminacijske zakonodaje;

AF.	ker indeks enakosti spolov za leto 2017 Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) kaže na le neznatno izboljšanje, pri čemer je jasno, da je EU še vedno daleč od doseganja enakosti spolov, skupni rezultat pa je zdaj 66,2 od 100, le štiri odstotne točke več kot pred desetimi leti;

AG.

ker navedeni podatki o enakosti spolov kažejo na izboljšanje za skoraj 10 točk v zadnjem desetletju na področju sprejemanja odločitev, saj vrednost trenutno znaša 48,5, vendar je na tem področju rezultat še vedno najnižji; ker te številke odražajo predvsem neenako zastopanost žensk in moških v politiki ter kažejo na demokratični primanjkljaj pri upravljanju EU;

AH.	ker po ocenah poročila Eurofounda o razliki v zaposlenosti po spolu ta razlika EU stane približno 370 milijard EUR letno, kar je 2,8 % njenega BDP;

AI.	ker sestavljeni kazalnik plačanega in neplačanega delovnega časa glede na raziskavo Eurofounda o delovnih pogojih kaže, da ženske delajo dlje, če se obračuna plačani in neplačani delovni čas;

AJ.	ker je zastopanost spolov v upravnih odborih agencij EU precej neuravnotežena, v njih pa se kažejo trajni vzorci spolne segregacije, čeprav si EU prizadeva za enakost spolov pri odločanju;

AK.

ker je feminizacija revščine dejstvo v EU in ker bi morala biti ustrezna in popolna uporaba in izvrševanje zakonodaje EU s področja enakosti in enakosti spolov povezana z ukrepi, ki obravnavajo zelo visoke stopnje brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti žensk; ker so ženske zaradi pomanjkanja politik enakosti in pomanjkljivega izvajanja zakonodaje s področja enakosti spolov izključene s trga dela in tako še bolj ogrožene in izpostavljene večjemu tveganju revščine in socialne izključenosti;

AL.

ker je pravilno izvajanje veljavne zakonodaje ključno za spodbujanje enakosti žensk in moških; ker kljub temu, da prenovljena Direktiva 2006/54/ES jasno prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo, in čeprav ženske v povprečju dosežejo visoko raven izobrazbe, je razlika v plačah med spoloma leta 2015 še vedno znašala 16,3 %;

AM.	ker mora biti načelo enakosti spolov bistveni del spremljanja uporabe veljavne zakonodaje EU;

AN.	ker je zbiranje podatkov, po možnosti razčlenjenih po spolu, nadvse pomembno za oceno dosedanjega napredka v zvezi z uporabo prava EU;

pozdravlja odločitev Komisije (11), da se bo hitro odzivala na kršitve, ter podpira njena prizadevanja, da težave z izvajanjem rešuje neformalno; poziva Komisijo, naj izboljša sistem za reševanje težav EU Pilot;

izraža zaskrbljenost zaradi povečanja skupnega števila postopkov za ugotavljanje kršitev v letu 2016, ko je bilo zabeleženo najvišje število teh primerov v zadnjih petih letih;

pozdravlja letno poročilo Komisije o spremljanju uporabe prava EU za leto 2016 in ugotavlja, da so v skladu s tem poročilom štiri področja, na katerih je bilo leta 2016 začetih največ postopkov za ugotavljanje kršitev pri prenosu zoper države članice, okolje, pravosodje in potrošniki, obdavčevanje in notranji trg;

opozarja, da je pravica do vlaganja peticij pri Evropskem parlamentu, kot je opredeljena v členih 20 in 227 PDEU ter členu 44 Listine, temelj evropskega državljanstva in da je glede na nedavne raziskave po mnenju državljanov to druga najpomembnejša pravica; poudarja, kako pomembne so peticije, saj državljanom in prebivalcem dajejo občutek vključenosti v dejavnosti Unije in jim omogočajo, da izražajo svojo zaskrbljenost glede primerov napačne uporabe ali kršitev prava EU in morebitnih pravnih vrzeli ter hkrati opozorijo na te pomanjkljivosti v pričakovanju, da bodo izpostavljeni problemi rešeni pravočasno in na učinkovit način; se strinja s Komisijo, da je treba priznati, da je delo, opravljeno za zagotovitev učinkovitega izvrševanja obstoječega prava EU, enako pomembno kot delo, posvečeno pripravi nove zakonodaje; poziva Komisijo, naj s tega vidika izboljša obravnavo nanjo naslovljenih peticij z zagotavljanjem pravočasnih in poglobljenih odgovorov;

opozarja na študijo tematskega sektorja C Parlamenta o orodjih in izzivih pri spremljanju izvajanja prava EU, ki jo je naročil Odbor za peticije, in pozdravlja njena konkretna priporočila Parlamentu za ukrepe; opozarja na nedavno objavljeno študijo tematskega sektorja C o učinkovitem dostopu do pravnega varstva, potem ko se vedno znova ponavljajo obtožbe glede obravnave nekaterih peticij; podpira predlog Komisije o spodbujanju usposabljanja v pravosodju v zvezi s pravom EU za različne države članice, da bi se zagotovila doslednost sodb in s tem enako izvrševanje pravic v vsej Uniji;

pozdravlja večjo preglednost poročila Komisije za leto 2016 in večjo količino statističnih podatkov v poročilu v primerjavi s prejšnjimi poročili; obžaluje pa, da poročilo ne vsebuje natančnih podatkov o številu peticij, v zvezi s katerimi je bil sprožen postopek EU Pilot ali postopek za ugotavljanje kršitev, ter poziva Komisijo, naj zagotovi te konkretne informacije; z obžalovanjem ugotavlja, da niti Parlament niti vlagatelji peticij niso vključeni v te postopke; ponovno poziva Komisijo, naj Parlament obvešča o vseh tekočih postopkih EU Pilot in začetih postopkih za ugotavljanje kršitev, da se bo izboljšala preglednost, skrajšal čas reševanja sporov prek Odbora za peticije, povečalo zaupanje v projekt EU in predvsem krepila legitimnost postopka EU Pilot, zlasti ko gre za postopke za ugotavljanje kršitev; poziva Komisijo, naj sistematično sporoča svoje odločitve in različne ukrepe, ki jih je sprejel kolegij komisarjev, ter naj objavlja dnevne rede in glavne rezultate skupnih sestankov; priznava sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevah C-39/05 P, C-52/05 P in C-562/14 P iz maja 2017, v skladu s katero dokumenti v okviru postopka EU Pilot ne smejo biti javno razkriti, če obstaja tveganje, da bi razkritje dokumentov vplivalo na naravo postopka za ugotavljanje kršitev, spremenilo njegov potek ali ogrozilo njegove cilje; poziva Komisijo, naj potem, ko bo to tveganje nehalo obstajati, se pravi po zaključku postopkov EU Pilot, razkrije dokumente, ki jih je izmenjala z državami članicami; v zvezi s tem podpira predlog evropske varuhinje človekovih pravic o pravočasnosti in preglednosti predhodnih postopkov za ugotavljanje kršitev v okviru programa EU Pilot; poudarja pomen obveščanja vseh udeležencev in zagotovitve večje preglednosti v postopkih EU Pilot; obžaluje, da Komisija ne izkazuje resne zavezanosti pri odgovarjanju na pomisleke poslancev Evropskega parlamenta v okviru postopkov EU Pilot, ter jo poziva, naj Odbor za peticije obvešča o vseh pomembnih novih korakih v preiskavah in tekočih dialogih z državami članicami, ko gre za odprte peticije; ponovno poziva Komisijo, naj v svoja letna poročila vključi stopnjo izvajanja direktiv in uredb EU;

meni, da visoko število postopkov za ugotavljanje kršitev kaže, da je zagotavljanje pravočasne in pravilne uporabe zakonodaje EU v državah članicah še vedno velik izziv in prednostna naloga, ob upoštevanju novega, bolj strateškega in učinkovitejšega pristopa k izvrševanju, ki ga je za leto 2016 sprejela Komisija; meni, da bi lahko bile nekatere od teh kršitev rezultat pomanjkanja sredstev, ki se v nekaterih državah članicah namenijo javni upravi;

poudarja, da je število novih pritožb na najvišji ravni po letu 2011, z rekordnimi 3.783 novimi pritožbami, kar je za 67,5 % več kot v preteklem letu, obenem pa je padla raven rešenih pritožb, in da je leta 2016 ostalo nerešenih 1. 657 postopkov za ugotavljanje kršitev, medtem ko je bilo v istem letu sproženih 986 postopkov za ugotavljanje kršitev, od katerih jih 847 zadeva prepozen prenos; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je 95 postopkov za ugotavljanje kršitev odprtih tudi po sodbi Sodišča, ker je Komisija menila, da zadevne države članice še niso izvršile sodb v skladu s členom 258 PDEU, in sta na splošno najbolj prizadeti področji „zaposlovanje“in „pravosodje in potrošniki“sledijo pa jima notranji trg, industrija, podjetništvo ter mala in srednja podjetja, obdavčenje in carine ter okolje;

pozdravlja zmanjšanje števila novih zadev v sistemu EU Pilot, odprtih v letu 2016 (790 v primerjavi z 881 v letu 2014), in dejstvo, da je to najnižje število po letu 2011, čeprav Komisija v primeru prepoznega prenosa direktiv ne začenja postopkov EU Pilot; vendar ugotavlja, da je odstotek rešenih zadev glede na leto 2015 rahlo upadel (s 75 % na 72 %); poziva Komisijo, naj pojasni svoje prednostne naloge glede politike izvrševanja, v skladu s katero navaja, da bo svoje izvršilne ukrepe osredotočila na področja, kjer lahko doseže resnične spremembe, in na svoje politične prednostne naloge, ko rešuje zadeve, ki razkrivajo sistemske pomanjkljivosti v pravnih sistemih držav članic;

10.

ugotavlja, da je zaveza Komisije, da bo pri izvrševanju prava EU postopala bolj strateško, pred nedavnim privedla do zaključka postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi političnih razlogov; zato jo poziva, naj v prihodnjih poročilih o spremljanju pojasni dejavnike za takšne odločitve;

11.

poudarja, da se je večina zadev v mehanizmu EU Pilot, ki so privedle do formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev, nanašala predvsem na področja politike o okolju, notranjem trgu, industriji, podjetništvu ter malih in srednjih podjetjih, energiji ter obdavčenju in carinah; ugotavlja tudi, da je največ zadev v mehanizmu EU Pilot, ki so se nadaljevale s postopki za ugotavljanje kršitev, zadevalo Madžarsko, Nemčijo, Španijo in Poljsko;

12.

priznava, da so države članice primarno odgovorne za pravilno izvajanje in uporabo prava EU, vendar poudarja, da to institucij EU ne odreši dolžnosti, da pri oblikovanju sekundarnega prava EU spoštujejo primarno pravo EU, še posebej na področju pravne države in človekovih pravic v zvezi z Listino;

13.

poudarja, da sta ustrezno izvajanje in uporaba prava EU ključna za uresničevanje politike EU v zvezi z načelom enakosti žensk in moških, zapisanim v Pogodbah, in za spodbujanje in krepitev vzajemnega zaupanja med javnimi institucijami na ravni EU in nacionalni ravni, pa tudi med institucijami in državljani, saj sta zaupanje in pravna varnost podlaga za dobro sodelovanje in učinkovito uporabo prava EU;

14.

je zaskrbljen, ker v nekaterih državah še vedno obstajajo precejšnje pomanjkljivosti pri izvajanju in izvrševanju okoljske zakonodaje EU, zlasti na področju ravnanja z odpadki, infrastrukture za čiščenje odpadne vode in skladnosti z mejnimi vrednostmi za kakovost zraka;

15.

poudarja, da imajo socialni partnerji, organizacije civilne družbe, evropski državljani in drugi deležniki pomembno vlogo pri spremljanju in poročanju o pomanjkljivostih pri prenosu in uporabi prava EU s strani držav članic; zato pozdravlja večjo odzivnost med državljani v zvezi z izvajanjem zakonodaje EU, vključno z odločilno vlogo žvižgačev v javnem in zasebnem sektorju; poudarja, da je treba državljane EU prve jasno, dejansko dostopno, pregledno in pravočasno seznaniti s tem, kateri nacionalni zakoni so bili sprejeti pri prenosu prava EU in kateri nacionalni organi so pristojni za njihovo pravilno izvajanje;

16.

poudarja pomen, ki ga Komisija pripisuje pravočasnemu in pravilnemu prenosu prava EU v nacionalno zakonodajo in jasnim notranjim okvirnim določbam, ki od držav članic zahtevajo, da dajo prednost temu cilju, da ne bi prišlo do kršitve zakonodaje EU, hkrati pa zagotovijo, da lahko imajo posamezniki in podjetja koristi od učinkovitega in uspešnega izvajanja;

17.

vendar poudarja, da lahko nerealistični roki za izvajanje zakonodaje onemogočijo državam članicam, da bi spoštovale zakonodajo, to pa vodi do tihega strinjanja z zamudo pri izvajanju; poziva institucije EU, naj dosežejo dogovor glede bolj realističnega časovnega načrta za izvajanje uredb in direktiv ter pri tem ustrezno upoštevajo čas, ki je potreben za preverjanje in posvetovanje; meni, da bi morala Komisija predložiti poročila, povzetke in revizije zakonodaje na datume, o katerih se dogovorita sozakonodajalca, in v skladu z veljavnimi predpisi;

18.

poudarja, da je bilo treba leta 2016 prenesti 70 direktiv, kar je več kot leta 2015, ko jih je bilo treba prenesti 56; izraža zaskrbljenost zaradi visokega porasta novih kršitev zaradi poznega prenosa s 543 na 847; obžaluje, ker je bilo konec leta 2016 nerešenih 868 postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi poznega prenosa, kar pomeni 67,5-odstotno povečanje v primerjavi s 518 nerešenimi zadevami ob koncu leta 2015;

19.

izraža zaskrbljenost, ker države članice v letu 2015 niso izpolnile vseh zavez, da bodo predložile obrazložitvene dokumente skupaj z ukrepi, ki so jih sprejele za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo; meni, da bi morala Komisija zaradi nedosledne kakovosti številnih predloženih obrazložitvenih dokumentov zagotoviti več pomoči državam članicam za pripravo teh dokumentov in oblikovanje korelacijskih tabel;

20.

poudarja, da so navsezadnje državljani in podjetja prikrajšani za ugodnosti, do katerih so upravičeni po pravu EU, če se veljavna zakonodaja EU o načelih enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk pri izobraževanju, zaposlovanju in delu, enakem plačilu za enako delo in enakem obravnavanju žensk in moških pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbe z njimi ter veljavne določbe za izboljšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti pravočasno in pravilno ne prenesejo v nacionalno zakonodajo;

21.

poudarja, da je bila EU ustanovljena kot Unija, ki temelji na pravni državi in spoštovanju človekovih pravic (člen 2 PEU); ugotavlja, da morajo države članice pri izvajanju zakonodaje EU v celoti spoštovati temeljne pravice, določene v Pogodbah in Listini; ponovno poudarja, da je natančno spremljanje dejanj in opustitev dejanj držav članic in institucij EU izjemnega pomena;

22.

ponovno izraža zaskrbljenost zaradi števila peticij, naslovljenih na Parlament, in pritožb Komisiji o vprašanjih, ki jih je Komisija domnevno že rešila;

23.

poudarja, da je pomembno zaščititi celovitost pravnega reda EU, ki vključuje primarno in sekundarno zakonodajo ter mehko pravo; zato poziva, naj se čim prej sprejmejo zakonodajne in nezakonodajne pobude, potrebne za uresničitev evropskega stebra socialnih pravic za državljane; poziva Komisijo, naj poskrbi za kar največjo preglednost in skladnost pri oblikovanju novega okvira za pravilno izvajanje zakonodaje EU, kot je pregled izvajanja okoljske politike; poziva jo tudi, naj razmisli o možnosti, da bi v zvezi z evropskim stebrom socialnih pravic oblikovala tak okvir, ki bi bil posebej namenjen pravičnemu in uravnoteženemu razvoju, zaposlovanju, socialnim zadevam in vključevanju;

24.

ponovno poziva Komisijo, naj na podlagi resolucije Parlamenta z dne 25. oktobra 2016 predloži predlog za sklenitev pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, s tem pa učinkovito združi svoja ustrezna letna tematska poročila z rezultati obstoječih mehanizmov za spremljanje in orodij za redno ocenjevanje ter jih pravočasno predstavi; opominja, da je Komisija kot varuhinja Pogodb, ob polnem spoštovanju načel dobrega in učinkovitega upravljanja iz člena 298 PDEU ter členov 41 in 47 Listine, dolžna spremljati in oceniti pravilno izvrševanje prava Unije ter spoštovanje načel in ciljev iz Pogodb s strani držav članic ter vseh institucij in organov Unije ter spoštovati svojo zavezo, da bo dejavno pomagala državam članicam pri prenosu in izvajanju nekaterih direktiv in uredb; zato priporoča, naj se od leta 2018 dalje ta naloga upošteva v zgoraj omenjenem političnem ciklu za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ustrezna letna tematska sporočila – združena z rezultati obstoječih mehanizmov za spremljanje in orodij za redno ocenjevanje – pa naj se pravočasno predstavijo;

25.

opozarja, da je Parlament večkrat pozval Komisijo, naj bolj proaktivno spremlja, usmerja in podpira izvajanje okoljske zakonodaje in politike;

26.

pozdravlja, da se je Komisija zavezala, da bo državam članicam s pripravo izvedbenih načrtov za nekatere direktive in uredbe dejavno pomagala pri prenosu in izvajanju evropske zakonodaje;

27.

meni, da bi moral biti Parlament zaradi svoje soodgovornosti za zagotavljanje izvajanja in izvrševanja prava EU v skladu z medinstitucionalnim sporazumom ter s tem povezane funkcije političnega nadzora nad Komisijo, ki mu je dodeljena s členom 14 PEU, samodejno obveščen o vsakem odprtem postopku EU Pilot in sproženem postopku za ugotavljanje kršitev, zagotovljen pa bi mu moral biti tudi ustrezen dostop do dokumentov, povezanih s tovrstnimi postopki, zlasti če izhajajo iz peticij, pri čemer bi se morale upoštevati potrebne določbe o zaupnosti za uspešno obravnavo zadev;

28.

predlaga, naj predstavniki držav članic večkrat prisostvujejo razpravam o peticijah v Odboru za peticije;

29.

ugotavlja, da države članice pravo EU uporabljajo nezadostno, kar se kaže v velikem številu pritožb, poslanih Komisiji, ter v nezanemarljivem dotoku peticij, naslovljenih na Parlament; pozdravlja namero Komisije iz sporočila iz decembra 2016, da bo za izvrševanje prava EU bolj uporabljala preventivna orodja, kot so skupni sestanki, smernice za izvajanje, skupine strokovnjakov in specializirane mreže (vključno z mrežo SOLVIT) ter podpirala krepitev zmogljivosti v državah članicah; poziva Komisijo, naj z uporabo določb iz člena 197 PDEU začne izvajati tako prenovljeno politiko izvrševanja na podlagi polnopravnega partnerstva z državami članicami in evropskimi institucijami; poziva Komisijo, naj izboljša obravnavo nanjo naslovljenih peticij z zagotavljanjem pravočasnih in poglobljenih odgovorov;

30.

ugotavlja, da je 95 postopkov za ugotavljanje kršitev še vedno nerešenih, čeprav je Sodišče EU presodilo, da države članice ne spoštujejo prava EU, pa je Komisija le v treh izmed teh zadev vložila tožbo pred Sodiščem na podlagi člena 260 PDEU; meni, da je nujno zagotoviti, da se sodbe Sodišča izvršijo v celoti in pravočasno ter da se po potrebi v celoti uporabijo določbe iz člena 279 PDEU, da bi se preprečilo spodkopavanje prava EU in avtoritete Sodišča; poziva Komisijo, naj se loti reševanja te zadeve ter Evropski parlament redno obvešča o doseženem napredku;

31.

poudarja, da Pogodbe EU in Listina vežejo vse institucije EU (12);

32.

priporoča, naj vsaka medparlamentarna razprava o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah vključuje civilno družbo in državljansko udeležbo, npr. prek peticij, posredovanih Parlamentu, in evropske državljanske pobude;

33.

poudarja, da se memorandumi o soglasju, sklenjeni med institucijami EU in državami članicami ne štejejo za akte EU v skladu s členom 288 PDEU;

34.

poudarja ključni pomen učinkovitosti, preglednosti in odgovornosti pri pripravi in uporabi prava EU s strani institucij EU; v zvezi s tem poudarja zlasti načelo demokratične odgovornosti – ter vlogo Parlamenta pri zagotavljanju tega načela – in pravico državljanov EU do sodnega varstva in dobrega upravljanja, kot je določeno v členih 41 in 47 Listine; želi spomniti, da te pravice in načela zahtevajo, da imajo državljani ustrezen in enostaven dostop do osnutkov pravnih aktov, ki jih zadevajo; znova opozarja, da bi morale biti te pravice in načela za države članice temeljnega pomena pri predlaganju osnutkov aktov o izvajanju prava EU;

35.

poziva Komisijo, naj po potrebi in kjer je to mogoče, poveča finančna sredstva EU, kot je Evropski socialni sklad, namenjena izboljšanju institucionalnih zmogljivosti javnih organov in zainteresiranih skupin in učinkoviti javni upravi, da se spodbudita socialna blaginja in gospodarski razvoj ter se poveča učinkovitost koristne zakonodaje; poziva Komisijo, naj v celoti uporabi člen 197 PDEU, da bi okrepila zmogljivost držav članic za izvajanje in izvrševanje zakonodaje EU;

36.

poziva Komisijo, naj razvije instrumente za pomoč državam članicam pri priznavanju težav s prenosom, njihovo obravnavo na zgodnji stopnji postopka za ugotavljanje kršitev in iskanju skupne rešitve;

37.

opozarja, da je zakonodaja, zaradi katere pride do najbolj očitnih pomanjkljivosti v postopkih za ugotavljanje kršitev, rezultat direktiv; opozarja, da se uredbe neposredno in obvezno uporabljajo v vseh državah članicah; zato poziva Komisijo, naj, kadar je to mogoče, za vsak zakonodajni predlog uporabi uredbo; meni, da bi lahko tak pristop zmanjšal tveganje za prekomerno zakonsko urejanje;

38.

opozarja, da predhodne odločbe pomagajo razjasniti, kako naj se uporablja pravo Evropske unije; meni, da uporaba tega postopka omogoča enotno razlago in izvajanje zakonodaje EU; zato poziva Komisijo, naj učinkoviteje spremlja izpolnjevanje obveznosti nacionalnih sodišč, da Sodišče Evropske unije zaprosijo za predhodno odločanje v skladu s členom 267 PDEU; zato spodbuja nacionalna sodišča, da v primeru dvoma predložijo vprašanja Sodišču Evropske unije in s tem preprečijo postopke za ugotavljanje kršitev;

39.

poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti nadzoru nad izvajanjem Direktive Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (13), in naj začne potrebne postopke za ugotavljanje kršitev, pri čemer naj bo še posebej pozorna na nepravilno ali slabo uporabo;

40.

pozdravlja nenehna prizadevanja Komisije za izvrševanje okoljskih predpisov EU, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse države članice in gospodarske subjekte ter odpravili pomanjkljivosti pri izvajanju in izvrševanju okoljske zakonodaje EU, vključno z uporabo postopkov za ugotavljanje kršitev, kadar je to potrebno; vendar opozarja na znane omejitve glede učinkovitosti okoljskih predpisov EU, zlasti direktive o okoljski odgovornosti; poziva Komisijo, naj upošteva resolucijo Parlamenta z dne 26. oktobra 2017 (14) o izvajanju te direktive; obžaluje, da je pravica državljanov do zdravega okolja v nekaterih državah članicah močno pogojena s stalnimi pomanjkljivostmi pri izvajanju in izvrševanju okoljske zakonodaje EU, zlasti v zvezi s preprečevanjem onesnaževanja zraka in vode, ravnanjem z odpadki in infrastrukturo za čiščenje odpadnih voda; ponovno opozarja, da bi lahko dosledno izvajanje okoljske zakonodaje Evropski uniji in njenemu gospodarstvu prihranilo 50 milijard EUR letno, zlasti pri zdravstvenih stroških in neposrednih stroških za okolje;

41.

poudarja, da pravni red EU zajema tudi mednarodne sporazume, ki jih je sklenila EU; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da okoljski predpisi EU morda niso v skladu z Aarhuško konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija) (15), saj ne omogočajo zadostnega dostopa do sodnega varstva za okoljevarstvene organizacije in posameznike; zato poziva Komisijo, naj upošteva ugotovitve Odbora za skladnost z Aarhuško konvencijo (16) in stališče Sveta z dne 17. julija 2017 (17) ter razišče načine in sredstva za skladnost z Aarhuško konvencijo na način, ki je združljiv s temeljnimi načeli pravnega reda Unije in njenim sistemom sodnega pregleda;

42.

poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti izvajanju ukrepov, sprejetih na področju azila in migracij, da se zagotovi, da spoštujejo načela iz Listine, naj sodeluje z državami članicami pri premagovanju težav, s katerimi se srečujejo pri izvajanju, in naj po potrebi začne postopke za ugotavljanje kršitev; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da nekatere države članice ne izpolnjujejo svojih obveznosti glede azila in migracij, predvsem v primerih premestitve prosilcev za azil; poudarja, da bi se bilo treba lotiti problema nesolidarnosti glede azila in migracij v nekaterih državah članicah, da bi vse države članice izpolnjevale svoje obveznosti; poziva države članice, naj se lotijo problema porasta trgovine z ljudmi za namene njihovega izkoriščanja za delo in spolnega izkoriščanja;

43.

poziva Komisijo, naj se učinkovito odzove na nastajajoče razmere v zvezi z migracijo in varnostjo, ter naj zagotovi učinkovito izvrševanje evropske agende o migracijah in nanjo vezanih izvedbenih svežnjev; poziva države članice, naj pravilno izvajajo direktivo o vračanju (2008/115/ES) (18) in redno poročajo o izvrševanju evropske agende o migracijah;

44.

poziva Komisijo, naj preveri skladnost pogodb brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti z zakonodajo EU na področju zaposlovanja, vključno z direktivo o delu s krajšim delovnim časom, saj se je veliko peticij, prejetih v letu 2016, nanašalo na prekarno delo;

45.

pozdravlja dejstvo, da se v poročilu priznava vloga Parlamenta pri opozarjanju Komisije na pomanjkljivosti pri uporabi prava EU v državah članicah v obliki parlamentarnih vprašanj in peticij; poudarja, da lahko nacionalni parlamenti z natančnejšim spremljanjem svojih vlad, ko so te vključene v zakonodajne postopke, spodbudijo učinkovitejšo uporabo prava EU, kot je določeno v Pogodbah;

46.

je zaskrbljen, ker se lahko zgodi, da se zaradi neskladij v prevodu številnih direktiv v uradne jezike EU različne jezikovne različice teh besedil različno razlagajo in zato pride do razlik pri njihovem prenosu v državah članicah; obžaluje, da se teh razlik v prenosu in pravni razlagi direktiv ne da sistematično odkrivati, temveč samo kadar jih pojasni Sodišče Evropske unije v svojih sodbah;

47.

želi spomniti, da imajo nacionalni parlamenti izredno pomembno vlogo pri spremljanju osnutkov zakonodajnih aktov pred njihovim sprejetjem in nadziranju, da države članice pravilno izvajajo sprejeto zakonodajo EU; poziva nacionalne parlamente, naj to nalogo opravljajo proaktivno;

48.

meni, da je treba v skladu s prizadevanji Komisije za pripravo boljše in bolj učinkovite zakonodaje EU vedno upoštevati uporabo načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

49.

ponovno poziva, naj se v ustreznih generalnih direktoratih (GD IPOL, GD EXPO in GD PERS) vzpostavi neodvisen sistem za naknadno oceno glavnih predpisov EU, ki jih je sprejel Parlament s soodločanjem in v skladu z rednim zakonodajnim postopkom;

50.

poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti nadzoru nad izvajanjem zakonodaje EU, ki določa pravila proti korupciji, ki neposredno vpliva na delovanje notranjega trga, in naj sprejme ustrezne ukrepe proti temu pojavu;

51.

opozarja države članice in institucije EU, da je zagotavljanje pravočasne in ustrezne uporabe zakonodaje v državah članicah še vedno prednostna naloga EU; poudarja pomen spoštovanja načel prenosa pristojnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti v skladu s členom 5 PEU ter načela enakosti pred zakonom za boljše spremljanje uporabe prava EU; želi spomniti na pomen ozaveščanja o določbah veljavnih direktiv, ki obravnavajo različne vidike načela enakosti žensk in moških, in njihovega uresničevanja v praksi;

52.

spodbuja institucije EU, naj vedno izpolnijo svojo dolžnost spoštovanja primarne zakonodaje EU pri sprejemanju določb sekundarne zakonodaje EU in mehkega prava, oblikovanju politik in podpisovanju sporazumov ali pogodb zunaj EU, ter naj državam članicam karseda pomagajo pri njihovih prizadevanjih, da prenesejo zakonodajo EU na vseh področjih in spoštujejo vrednote in načela Unije, zlasti v zvezi z nedavnimi dogodki v državah članicah;

53.

se strinja s stališčem Komisije, da imajo posamezni pritožniki bistveno vlogo pri opredeljevanju večjih težav pri izvrševanju in uporabi zakonodaje EU, ki vpliva na interese državljanov in podjetij;

54.

poudarja, da pomanjkanje skladnih in celovitih kodificiranih pravil o dobrem upravljanju v vsej Uniji državljanom in podjetjem otežuje lažje in boljše razumevanje svojih pravic po pravu Unije; zato poudarja, da bi kodifikacija pravil dobrega upravljanja v obliki uredbe, ki bi določala različne vidike upravnega postopka, vključno z obvestili, zavezujočimi roki, pravico do izražanja svojega mnenja in pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis, pomenila okrepitev pravic državljanov in povečanje preglednosti; meni, da bi ta uredba prispevala k večji dostopnosti, jasnosti in skladnosti pri razlagi veljavnih predpisov v korist državljanov in podjetij ter uprave in njenih uradnikov;

55.

opozarja, da je v svojih resolucijah z dne 15. januarja 2013 in 9. junija 2016 pozval k sprejetju uredbe o odprti, učinkoviti in neodvisni upravi EU v skladu s členom 298 PDEU, in ugotavlja, da tem pozivom ni sledil predlog Komisije; zato znova poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog zakona Evropske unije o upravnem postopku, pri čemer naj upošteva ukrepe, ki jih je na tem področju doslej sprejel Parlament;

56.

poudarja, da je nezadostno vključevanje okoljske problematike na druga področja politike eden glavnih razlogov za slabo izvajanje okoljske zakonodaje in politike;

57.

poudarja, da je treba ohraniti visoko raven varstva okolja ter zdravja in varnosti hrane;

58.

poudarja, da je učinkovito izvrševanje predpisov EU na področju zdravja, varnosti hrane in okolja pomembno za evropske državljane, saj vpliva na njihovo vsakdanje življenje in je v splošnem interesu;

59.

poziva Komisijo, naj skrbno spremlja primere okoljskih kršitev s čezmejno razsežnostjo, zlasti na področju zakonodaje o čistem zraku, vključno s pravilnim prenosom in uporabo prava EU v bodočih državah članicah; poleg tega poziva Komisijo, naj pritožnike ustrezno, pregledno in pravočasno obvesti o argumentih, s katerimi so se zadevne države članice odzvale na pritožbo;

60.

ugotavlja, da se je v letu 2016 število postopkov za ugotavljanje kršitev, povezanih z okoljem, zmanjšalo v primerjavi z letom 2015, vendar je zaskrbljen, ker se je povečalo število postopkov na področju zdravja in varnosti hrane, zato poziva Komisijo, naj temu posveti posebno pozornost;

61.

poudarja, da je enakost žensk in moških osrednje načelo EU, ki ga je treba vključiti v vse politike;

62.

poudarja bistveno vlogo načela pravne države, da omogoča verodostojnost vseh oblik demokratičnega vladanja; želi izpostaviti, da je to temelj pravnega reda Unije in je kot tako skladno s konceptom Unije, ki temelji na načelu pravne države;

63.

opozarja, da je načelo enakosti – v zvezi z enakim plačilom za enako delo – zapisano v evropskih pogodbah od leta 1957 (člen 157 PDEU), in poudarja, da lahko EU na podlagi člena 153 PDEU ukrepa na širšem področju enakih možnosti in enakega obravnavanja glede zaposlovanja in poklica;

64.

z zadovoljstvom ugotavlja, da Sodišče Evropske unije široko razlaga koncept enakega plačila za enako delo, kar je razvidno iz sodb in obsežne sodne prakse o tem členu ter je vsekakor razširilo možnosti za boj proti neposredni in posredni diskriminaciji na podlagi spola pri plačilu in zmanjšanje razlike v plačilu med spoloma, vendar poudarja, da je treba še veliko storiti, da bi v EU odpravili obstoječe razlike v plačilu med spoloma;

65.

globoko obžaluje, da uvedba pravnih načel, ki prepovedujejo neenakosti v plačilu med moškimi in ženskami, ni zadostovala za odpravo razlik v plačah med spoloma; poudarja, da se v prenovljeni Direktivi 2006/54/ES zahteva, da države članice poskrbijo, da se določbe v kolektivnih pogodbah, plačilne lestvice, usklajevanje plač in individualne pogodbe o zaposlitvi, ki so v nasprotju z načelom enakega plačila, razglasijo za nične in neveljavne ali se spremenijo;

66.

poudarja, da bi morale države članice in Komisija posvečati pozornost izvajanju prava EU, zlasti določb, ki zadevajo enakopravnost pri plačilu; ponovno poudarja, kako pomembno je vključevanje načela enakosti žensk in moških v številne direktive EU, in meni, da so alternativni instrumenti dragocena orodja za pravilno izvajanje prava EU; želi spomniti na pomen ozaveščanja o določbah veljavnih direktiv, ki obravnavajo različne vidike načela enakosti žensk in moških, in njihovega uresničevanja v praksi; poudarja, da lahko kolektivno pogajanje omogoča nadaljnje izvajanje prava EU glede enakega plačila za enako delo med ženskami in moškimi, starševskega dopusta, delovnih pogojev in delovnega časa, vključno s tedenskim skupnim dnevom počitka, da se doseže ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem za ženske in moške ter da se izboljša njihov položaj na trgu dela;

67.

želi spomniti na svojo resolucijo z dne 15. januarja 2013, v kateri je zahteval sprejetje uredbe o zakonu Evropske unije o upravnem postopku na podlagi člena 298 PDEU; z razočaranjem ugotavlja, da Komisija ni ravnala v skladu z njegovo zahtevo in ni predlagala zakonodajnega akta o zakonu o upravnem postopku;

68.

priznava pomen zbiranja podatkov, ki so po možnosti razčlenjeni po spolu, za oceno napredka pri spodbujanju pravic žensk;

69.

obžaluje, da je pristop Komisije na področju dobrobiti živali pomanjkljiv in da zanemarja resne pomanjkljivosti, na katere je opozorilo veliko državljanov, ki so uveljavili pravico do vložitve peticije; ponavlja zahtevo glede uvedbe nove strategije na ravni EU, da bi odpravili vse obstoječe pomanjkljivosti in z jasnim in izčrpnim zakonodajnim okvirom, ki v celoti izpolnjuje zahteve člena 13 PDEU, v celoti in učinkovito zaščitili dobrobit živali;

70.

poziva Komisijo, naj skrbno preuči peticije, povezane z različno kakovostjo živil iste blagovne znamke v različnih državah članicah; spodbuja jo, naj odpravi nepoštene prakse in zagotovi enako obravnavo vseh potrošnikov;

71.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0385.

(2) UL L 304, 20.11.2010, str. 47.

(3) UL L 174, 27.6.2001, str. 25.

(4) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

(5) UL C 316, 22.9.2017, str. 246.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0409.

(7) UL C 86, 6.3.2018, str. 126.

(8) UL C 440, 30.12.2015, str. 17.

(9) UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(10) UL C 369, 17.12.2011, str. 15.

(11) UL C 18, 19.1.2017, str. 10.

(12) Sodba Sodišča Evropske unije z dne 20. septembra 2016 v združenih zadevah C-8/15 P do C-10/15 P Ledra Advertising Ltd (C-8/15 P), Andreas Eleftheriou (C-9/15 P), Eleni Eleftheriou (C-9/15 P), Lilia Papachristofi (C-9/15 P), Christos Theophilou (C-10/15 P), Eleni Theophilou (C-10/15 P) proti Evropski Komisiji in Evropski centralni banki . (ECLI:EU:C:2016:701)

(13) UL L 193, 19.7.2016, str. 1.

(14) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0414.

(15) UL L 124, 17.5.2005, str. 4.

(16) ACCC/C/2008/32 (EU), Del II, sprejeto 17. marca 2017.

(17) UL L 186, 19.7.2017, str. 15.

(18) UL L 348, 24.12.2008, str. 98.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/121

P8_TA(2018)0256

Pogajanja o posodobitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom

Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 Svetu, Komisiji ter podpredsednici Komisije in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko glede pogajanj o posodobitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom (2018/2018(INI))

(2020/C 28/15)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju členov 2 in 3 ter naslova V, zlasti členov 21 in 36, Pogodbe o Evropski uniji (PEU), pa tudi petega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju člena 218 PDEU,

—	ob upoštevanju obstoječega pridružitvenega sporazuma med Republiko Čile in Evropsko unijo,

—	ob upoštevanju pogajanj med Evropsko unijo in Čilom o posodobljenem pridružitvenem sporazumu, ki so se začela 16. novembra 2017,

—	ob upoštevanju pogajalskih smernic za ta sporazum, ki jih je Svet sprejel 13. novembra 2017,

—	ob upoštevanju skupne deklaracije s 25. srečanja skupnega parlamentarnega odbora EU-Čile z dne 22. januarja 2018,

—	ob upoštevanju svojega priporočila z dne 14. septembra 2017 Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede pogajanj o posodobitvi trgovinskega stebra pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2017 o političnih odnosih EU z Latinsko Ameriko (2),

—	ob upoštevanju izjave foruma civilne družbe EU-CELAC z dne 11. maja 2015 z naslovom Equality, rights and democratic participation for the peoples of Europe and Latin America and the Caribbean (Enakost, pravice in demokratična udeležba ljudstev Evrope ter Latinske Amerike in Karibov),

—	ob upoštevanju členov 108(4) in 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0158/2018),

A.	ker Čile in EU povezujejo skupne vrednote ter tesne kulturne, gospodarske in politične vezi;

B.	ker Čile in EU tesno sodelujeta pri spopadanju z regionalnimi in globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, mednarodna varnost, trajnostni razvoj ter globalno upravljanje;

C.	ker je Čile odločen zagovornik demokracije, človekovih pravic, proste in odprte trgovine ter multilateralizma; ker je tudi pomemben član Pacifiške zveze, Organizacije ameriških držav in Zveze južnoameriških držav (UNASUR) ter država z visokimi dohodki in član OECD;

ker ima Čile pomembno vlogo v regionalnih zadevah, nastopa na primer kot porok pri kolumbijskem mirovnem procesu ter pri pogajanjih v Santu Domingu med venezuelsko vlado in opozicijo; ker se je Čile umaknil iz venezuelskih pogovorov, saj minimalni pogoji za demokratične predsedniške volitve in normalizacijo institucij niso bili izpolnjeni;

E.	ker od januarja 2014 velja okvirni sporazum o sodelovanju Čila v operacijah EU za krizno upravljanje; ker Čile sodeluje v operaciji EUFOR ALTHEA v Bosni in Hercegovini ter več operacijah OZN za ohranjanje miru, s čimer kaže svojo zavezanost miru in varnosti v svetu;

F.	ker so bile zadnje parlamentarne in predsedniške volitve ponovno dokaz stabilnosti in zrelosti čilske demokracije; ker Čile v zadnjih desetletjih uživa visoko gospodarsko rast in je eno najhitreje rastočih gospodarstev Južne Amerike; ker reforme v tej državi še potekajo;

G.	ker je nedavna dekriminalizacija splava pod določenimi pogoji pokazala vedno večjo odprtost čilske družbe za krepitev vloge žensk in deklet;

H.	ker je glede na indeks človekovega razvoja za leto 2016 Čile v kategoriji zelo visokega človekovega razvoja, pri čemer je uvrščen na prvo mesto med državami Latinske Amerike in na 38. mesto v svetovnem merilu, višje od sedmih držav članic EU;

ker je obstoječi pridružitveni sporazum bistveno prispeval k utrditvi političnih odnosov med EU in Čilom ter znatnemu povečanju obsega trgovine in naložbenih tokov; ker stalno spoštovanje pravne države ter stabilnega pravnega in političnega okvira Čilu in EU omogoča izvajanje svobodnega podjetništva in spodbuja ustrezno naložbeno okolje, ki vključuje zaščitne ukrepe za načelo pravne varnosti;

J.	ker sta EU in Čile v zadnjih letih sklenila bolj ambiciozne in celovite sporazume z drugimi partnerji; ker bi se lahko obstoječi odnos med EU in Čilom, tudi na področjih zunanjih zadev in varnosti, s posodobitvijo pridružitvenega sporazuma znatno poglobil;

K.	ker se morata v bodočem pridružitvenem sporazumu med EU in Čilom v celoti odražati preobrazbena vloga agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in vloga mednarodnega razvojnega sodelovanja pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja;

ker bi se s posodobljenim pridružitvenim sporazumom v povezavi s sporazumoma z Mehiko in Mercosurjem, glede katerih potekajo (ponovna) pogajanja, utrdila vloga EU kot ključne zaveznice Latinske Amerike, in sicer v času, ko si drugi akterji, kot sta Kitajska in Rusija, vedno bolj prizadevajo za povečanje svojega vpliva v regiji;

M.	ker je skupni parlamentarni odbor EU-Čile večkrat izrazil podporo posodobitvi pridružitvenega sporazuma, nazadnje v skupni deklaraciji, sprejeti na 25. srečanju 22. januarja 2018;

priporoči Svetu, Komisiji ter podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko:

Splošna načela

(a)

naj na podlagi naših skupnih vrednot, demokratičnih načel, boja proti podnebnim spremembam, zagotavljanja enakosti spolov, vladavine prava, dobrega upravljanja, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin občutno okrepijo sodelovanje med Čilom in EU, ki sta podobno misleča partnerja v okolju mednarodnih odnosov, ki postajajo ponovno negotovi;

(b)

naj zagotovijo, da bo posodobljeni sporazum s Čilom ambiciozen, celovit in uravnotežen ter da bo državljanom, podjetjem in gospodarstvom na obeh straneh prinesel oprijemljive koristi; naj zagotovijo, da bo imel sporazum vodilno mesto med najnaprednejšimi sporazumi, sklenjenimi med EU in tretjimi državami;

(c)

naj okrepijo razsežnost človekovih pravic v sodelovanju med EU in Čilom v luči strategije EU in Čila na področju človekovih pravic za obdobje 2016–2020; naj v sporazum vključijo skupno zavezo za varovanje in spodbujanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, enakosti spolov in pravic manjšin, kot so skupnost LGBTI, in domorodnih ljudstev, z izvršljivimi mehanizmi za spremljanje, redno poročanje in reševanje sporov; naj spodbujajo Čile, da poišče rešitev za vprašanja z domorodnimi Mapuči in drugimi domorodnimi ljudstvi; naj nadaljujejo prakso vključevanja klavzule o človekovih pravicah v vse prihodnje pridružitvene sporazume; naj nadaljujejo redni dialog med EU in Čilom o človekovih pravicah, katerega cilj je okrepiti institucionalni okvir in javne politike za spodbujanje človekovih pravic, tudi prek večstranskega sodelovanja;

(d)	naj spodbujajo Čile, da zagotovi ustrezne pravne postopke in poštene sodne postopke ob upoštevanju mednarodnih standardov v celoti;

(e)	naj si v luči zavezanosti Čila k uresničitvi ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030 prizadevajo za spodbujanje trajnostnega socialno-ekonomskega razvoja, boj proti revščini in zmanjšanje neenakosti;

(f)

naj podpirajo Čile pri povečanju standardov izobraževanja in izboljšanju programov izobraževanja ter tako zagotovijo, da bodo osebe z najnižjimi dohodki imele dostop do visokošolskega izobraževanja; naj okrepijo povezavo med univerzami in trgom dela, pri tem pa premostijo neskladje spretnosti in spodbujajo zaposlovanje mladih;

(g)	naj spodbujajo varstvo socialnih in okoljskih pravic ter zagotovijo učinkovito izvajanje konvencij Mednarodne organizacije dela, pa tudi izkoreninjenje prisilnega dela in dela otrok;

Multilateralizem ter regionalno in mednarodno sodelovanje

(h)

naj okrepijo dialog ter sodelovanje glede izzivov na regionalni in svetovni ravni, kot so organizirani kriminal, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami, vedno večje neenakosti, migracije, terorizem in podnebne spremembe, vključno z izvajanjem Agende 2030; naj podprejo sodelovanje med EU in Čilom na področju upravljanja migracij ter vzpostavijo mehanizme za ponovni sprejem, tudi za osebe brez državljanstva in državljane tretjih držav;

(i)	naj opozarjajo na pomen večstranskih programov in na to, da nobena dvostranska pogajanja ne smejo ogroziti namere o večstranskem doseganju napredka;

(j)	naj prispevajo h krepitvi multilateralizma in mednarodnega sodelovanja, da bi spodbujali mednarodno varnost in se učinkovito spopadali z izzivi na svetovni ravni; naj izboljšajo usklajevanje glede stališč obeh strani v mednarodnih organizacijah in forumih;

(k)

naj spodbujajo Čile, naj še naprej podpira sheme regionalnega povezovanja in sodelovanja, predvsem Pacifiško zvezo, glede na njene spodbudne rezultate kot dejanskega in dejavnega pobudnika gospodarskega povezovanja med člani iz regije, pa tudi UNASUR ter Skupnost latinskoameriških in karibskih držav (CELAC); naj preučijo možnost, da bi EU v Pacifiški zvezi pridobila status opazovalke;

Politični dialog in sodelovanje

(l)	naj omogočijo smiseln redni dialog o vseh pomembnih zadevah, pri tem pa se oprejo na obstoječe oblike in jih nadgradijo; naj prek instrumenta partnerstva mobilizirajo razpoložljiva sredstva, da bi izpolnili strateške cilje;

(m)	naj omogočijo tesno sodelovanje na področju varnosti in obrambe, zlasti v zvezi s preprečevanjem konfliktov, kriznim upravljanjem, pomorsko varnostjo, razoroževanjem in neširjenjem orožja; naj omogočijo okrepljeno sodelovanje Čila v misijah in operacijah skupne varnostne in obrambne politike EU;

(n)

naj omogočijo okrepljeno sodelovanje v boju proti terorizmu, organiziranemu kriminalu in kibernetski kriminaliteti ter pri preprečevanju radikalizacije in čezmejnega kriminala, ne da bi se pri tem ogrozile državljanske svoboščine ali temeljne pravice; naj sprejmejo ukrepe v okviru svetovnega boja proti terorizmu, tako da v skladu z mednarodnim pravom in načeli iz Ustanovne listine Organizacije združenih narodov okrepijo mehanizme, ukrepe in organe za globalno in regionalno sodelovanje;

(o)	naj okrepijo sodelovanje v boju proti korupciji, pranju denarja in davčnim utajam; naj vključijo določbe o standardih dobrega davčnega upravljanja in preglednosti, ki bodo potrdile zavezanost strani k izvajanju mednarodnih standardov v boju proti izogibanju davkom in davčnim utajam;

(p)

naj opozarjajo, da korupcija spodkopava človekove pravice, enakost, socialno pravičnost, trgovino in pošteno konkurenco ter tako preprečuje gospodarsko rast; naj vključijo posebne razdelke z jasnimi in odločnimi zavezami in ukrepi za boj proti vsem oblikam korupcije ter izvajanje mednarodnih standardov in večstranskih konvencij proti korupciji;

(q)

naj olajšajo mobilnost med EU in Čilom; naj okrepijo sodelovanje na področju mladinskih in študentskih izmenjav, programov štipendiranja in tečajev usposabljanja, tudi v okviru programa Erasmus+; naj si še naprej prizadevajo za popolno vzajemno priznavanje akademskih kvalifikacij, modernizacije, dostopnosti in internacionalizacije visokošolskega izobraževanja;

(r)	naj spodbujajo prenos znanstvenega in tehnološkega znanja ter okrepijo sodelovanje na področju raziskav in sodelovanja, pri tem pa v celoti izkoristijo obstoječe programe, kot je Obzorje 2020;

(s)

naj na podlagi memoranduma o soglasju glede mednarodnega sodelovanja, podpisanega leta 2015, spodbujajo in okrepijo odnose na področju mednarodnega sodelovanja; naj vzpostavijo inovativne mehanizme, ki bodo razširili in okrepili tristransko in regionalno sodelovanje s tretjimi stranmi v Latinski Ameriki in zunaj nje prek programov, kot sta EUROsociAL+ in Euroclima+, ter sodelovanje pri politikah na področju drog, kot je COPOLAD;

(t)	naj razvijejo metodologijo, s katero se bodo pokazali učinki posodobljenega sporazuma na moške in ženske, in naj rezultate uporabijo kot podlago za oblikovanje politik, s katerimi bi dosegli uravnoteženost glede na spol;

(u)

naj ponovno potrdijo skupno zavezanost pariškemu podnebnemu sporazumu in Agendi 2030 ter si prizadevajo za tesno sodelovanje med EU in Čilom pri varovanju okolja in boju proti podnebnim spremembam; naj okrepijo partnerstvo v zvezi s tehničnim sodelovanjem in sodelovanjem na področju politike na ključnih okoljskih področjih, vključno z emisijami CO2 v mednarodnem prometu, ohranjanjem biotske raznovrstnosti ter trajnostno proizvodnjo in porabo; naj spodbudijo okrepljeno sodelovanje na področju krožnega gospodarstva, da bi povečali učinkovito rabo virov in trajnostno rabo naravnih virov ter izboljšali ekološke inovacije in gospodarjenje z vodo; naj povečajo podporo za projekte za ublažitev vpliva podnebnih sprememb;

(v)	naj okrepijo sodelovanje na področju raziskav in razvoja ter glede uporabe programa EU Copernicus na področju podatkov opazovanja zemlje za okoljske namene s sateliti;

(w)	naj spodbujajo sodelovanje na področju kulture ter podpirajo diasporo tako v Čilu kot v EU, da bi tako podprli tuje investicije v EU in Čilu;

(x)	naj ponovno potrdijo dostop do vode kot človekovo pravico;

Institucionalne določbe

(y)

naj zagotovijo, da bo pridružitveni sporazum temeljil na trdni parlamentarni udeležbi, tako da okrepijo veljavne določbe in mehanizme sodelovanja, da bi omogočili večji prispevek k njegovemu izvajanju in nadzor nad njim, zlasti v okviru obstoječega medparlamentarnega formata skupnega parlamentarnega odbora; naj skupnemu parlamentarnemu odboru omogočijo možnost zahtevanja ustreznih informacij glede izvajanja pridružitvenega sporazuma;

(z)

naj zagotovijo ustrezno sodelovanje civilne družbe tako med pogajanji kot v fazi izvajanja pridružitvenega sporazuma, med drugim v okviru skupnega posvetovalnega odbora; poudarja, da je treba vzpostaviti institucionaliziran mehanizem, ki bo omogočal politični dialog, ki bo vključeval organizacije civilne družbe v obeh regijah;

(aa)

naj Parlament v skladu s členom 218(10) PDEU nemudoma in izčrpno obveščajo v vseh fazah pogajanj; naj pri tem Parlamentu tudi zagotovijo pogajalska besedila in zapisnike vsakega kroga pogajanj; v zvezi s tem Parlament pozdravlja sklep Sveta z dne 22. januarja 2018, da objavi pogajalski mandat, ki je bil novembra 2017 podeljen Komisiji in podpredsednici/visoki predstavnici;

(ab)	naj nedavno objavo pogajalskih smernic obravnavajo kot pomemben precedens in se zavežejo, da bodo v prihodnje objavili vse pogajalske smernice za mednarodne sporazume;

(ac)	naj pospešijo pogajanja o pridružitvenem sporazumu in tako omogočijo, da ga Parlament ratificira še pred koncem sedanjega evropskega zakonodajnega obdobja;

(ad)	naj na vseh ravneh zagotovijo spoštovanje dolgoletne prakse, da se novi sporazum ne uporablja začasno, dokler Parlament ne da soglasja;

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter predsedniku, vladi in parlamentu Republike Čile.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0354.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0345.

27.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 28/126

P8_TA(2018)0244

Obveznost kliringa, zahteve glede poročanja in tehnike zmanjševanja tveganja za izvedene finančne instrumente OTC ter repozitoriji sklenjenih poslov ***I

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 12. junija 2018, o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, kar zadeva obveznost kliringa, uvedbo mirovanja obveznosti kliringa, zahteve glede poročanja, tehnike zmanjševanja tveganja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC brez kliringa prek centralne nasprotne stranke, registracijo in nadzor repozitorijev sklenjenih poslov in zahteve za repozitorije sklenjenihposlov (COM(2017)0208 – C8-0147/2017 – 2017/0090(COD)) (1)

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

(2020/C 28/16)

Sprememba 1

SPREMEMBE EVROPSKEGA PARLAMENTA (*1)

k predlogu Komisije

(1) Zadeva je bila v skladu s četrtim pododstavkom člena 59(4) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v medinstitucionalna pogajanja (A8-0181/2018).

(*1) Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.

Predlog

UREDBE EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, kar zadeva obveznost kliringa, uvedbo mirovanja obveznosti kliringa, zahteve glede poročanja, tehnike zmanjševanja tveganja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC brez kliringa prek centralne nasprotne stranke, registracijo in nadzor repozitorijev sklenjenih poslov in zahteve za repozitorije sklenjenih poslov

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA,

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke (1),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije 27. julija 2012 in je začeti veljati 16. avgusta 2012. Zahteve, ki jih vsebuje, in sicer centralni kliring standardiziranih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC, zahteve po kritju, zahteve za zmanjševanje operativnega tveganja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC brez opravljenega centralnega kliringa, obveznost poročanja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, zahteve za centralne nasprotne stranke (CNS) in zahteve za repozitorije sklenjenih poslov, prispevajo k zmanjšanju sistemskega tveganja s povečanjem preglednosti trga izvedenih finančnih instrumentov OTC ter zmanjšanjem kreditnega tveganja nasprotne stranke in operativnega tveganja, povezanega z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC.

(2)

Poenostavitev nekaterih področij, ki jih zajema Uredba (EU) št. 648/2012, in bolj sorazmeren pristop do teh območij je v skladu s programom Komisije glede ustreznosti in uspešnosti predpisov (program REFIT), v katerem je poudarjena potreba po zmanjševanju stroškov in poenostavitvi, tako da politike Unije dosežejo svoje cilje na najučinkovitejši način, in ki je zlasti usmerjen v zmanjšanje regulativnih in upravnih bremen, hkrati pa se s tem ne posega v splošni cilj ohranitve finančne stabilnosti in zmanjšanja sistemskih tveganj .

(3)	Učinkoviti in odporni potrgovalni sistemi in trgi zavarovanj so bistvi elementi za dobro delujočo unijo kapitalskih trgov in krepijo prizadevanja za spodbujanje naložb, rasti in ustvarjanja delovnih mest v skladu s političnimi prednostnimi nalogami Komisije.

(4)

Komisija je v letih 2015 in 2016 izvedla dve javni posvetovanji o uporabi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta. Komisija je prispevke o uporabi te uredbe prejela tudi od Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA), Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) in Evropskega sistema centralnih bank (ESCB). Na teh javnih posvetovanjih se je izkazalo, da so zainteresirane strani podpirale cilje Uredbe (EU) št. 648/2012 in da je ni potrebno korenito spremeniti. Komisija je 23. novembra 2016 sprejela poročilo o pregledu v skladu s členom 85(1) Uredbe (EU) št. 648/2012. Čeprav se vse določbe Uredbe (EU) št. 648/2012 še ne uporabljajo v celoti in zato celovita ocena te uredbe še ni mogoča, so bila v poročilu opredeljena področja, na katerih je potrebno ciljno usmerjeno ukrepanje, da se zagotovi izpolnjevanje ciljev Uredbe (EU) št. 648/2012 na sorazmernejši, učinkovitejši in uspešnejši način.

(5)	Uredba (EU) št. 648/2012 bi morala zajemati vse finančne nasprotne stranke, ki lahko pomenijo pomembno sistemsko tveganje za finančni sistem. Opredelitev finančnih nasprotnih strank bi zato bilo treba ustrezno spremeniti.

(6)

Pri nekaterih finančnih nasprotnih strankah je obseg dejavnosti na trgih izvedenih finančnih instrumentov OTC premajhen, da bi pomenil pomembno sistemsko tveganje za finančni sistem, in premajhen, da bi bil centralni kliring ekonomsko izvedljiv ▌. Te stranke, ki se običajno imenujejo majhne finančne nasprotne stranke , bi morale biti izvzete iz obveznosti kliringa, še vedno pa bi zanje morala veljati zahteva za izmenjavo zavarovanja s premoženjem za zmanjševanje morebitnega sistemskega tveganja. Vendar pa bi preseganje praga kliringa s strani majhne finančne nasprotne stranke za vsaj en razred izvedenih finančnih instrumentov OTC moralo sprožiti obveznost kliringa za vse razrede izvedenih finančnih instrumentov OTC, in sicer zaradi medsebojne povezanosti finančnih nasprotnih strank in morebitnega sistemskega tveganja za finančni sistem, ki lahko nastane, če za take pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih ni opravljen centralni kliring.

(7)

Nefinančne nasprotne stranke so manj medsebojno povezane kot finančne nasprotne stranke. Poleg tega so pogosto dejavne le v enem razredu izvedenih finančnih instrumentov OTC. Njihova dejavnost v primerjavi z dejavnostjo finančnih nasprotnih strank zato pomeni manjše sistemsko tveganje za finančni sistem. Področje uporabe obveznosti kliringa za nefinančne nasprotne stranke bi bilo zato treba omejiti, tako da za te nefinančne nasprotne stranke obveznost kliringa velja le, kar zadeva tisto kategorijo ali kategorije sredstev, ki presegajo prag kliringa ▌.

(7a)	Tveganja finančnih in nefinančnih nasprotnih strank so različna, zato je treba določiti dva različna pragova kliringa. Da bi upoštevali morebitne spremembe na finančnih trgih, bi bilo treba ta pragova redno posodabljati.

(8)

Zahteva po kliringu nekaterih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC, sklenjenih pred začetkom veljavnosti obveznosti kliringa, povzroča pravno negotovost in operativne težave, prinaša pa le majhne koristi. Ta zahteva zlasti povzroča dodatne stroške in napore za nasprotne stranke pri teh pogodbah in lahko tudi vpliva na nemoteno delovanje trga, ne da bi se zaradi tega bistveno izboljšala enotna in dosledna uporaba Uredbe (EU) št. 648/2012 ali enaki konkurenčni pogoji za udeležence na trgu. To zahtevo bi bilo zato treba odpraviti.

(9)

Nasprotne stranke z omejenim obsegom dejavnosti na trgih izvedenih finančnih instrumentov OTC imajo težave z dostopom do centralnega kliringa, bodisi kot stranka klirinškega člana ali prek posrednih ureditev kliringa. Zahteva, da klirinški člani podpirajo posredne klirinške storitve pod razumnimi tržnimi pogoji, torej ni učinkovita. Zato bi bilo treba izrecno zahtevati, da klirinški člani in stranke klirinških članov, ki opravljajo klirinške storitve neposredno za druge nasprotne stranke ali posredno, tako da omogočajo svojim strankam, da te storitve opravljajo za druge nasprotne stranke, to počnejo pod poštenimi, razumnimi, nediskriminatornimi in preglednimi tržnimi pogoji.

(10)

V nekaterih okoliščinah bi morala biti na voljo možnost uvedba mirovanja obveznosti kliringa. Prvič, taka uvedba mirovanja bi morala biti mogoča, kadar niso več izpolnjena merila, na podlagi katerih za določen razred izvedenih finančnih instrumentov OTC velja obveznost kliringa. To bi zlasti lahko veljalo, kadar razred izvedenih finančnih instrumentov OTC postane neprimeren za obvezni centralni kliring ali če pride do pomembne spremembe katerega od teh meril za posamezen razred izvedenih finančnih instrumentov OTC. Uvedbo mirovanja obveznosti kliringa bi bilo treba omogočiti tudi, če CNS ne zagotavlja več klirinške storitve za določen razred izvedenih finančnih instrumentov OTC ali za določeno vrsto nasprotne stranke ter druge CNS ne morejo vskočiti dovolj hitro in prevzeti teh klirinških storitev. Nazadnje, uvedbo mirovanja obveznosti kliringa bi bilo treba omogočiti tudi, kadar se to šteje za potrebno za preprečitev resne grožnje za finančno stabilnost v Uniji.

(11)

Poročanje o preteklih poslih se je izkazalo za težavno zaradi pomanjkanja nekaterih podrobnosti, o katerih pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU) št. 648/2012 ni bilo treba poročati, zdaj pa se to zahteva.. Posledica sta visoka stopnja neporočanja in slaba kakovost sporočenih podatkov, medtem ko je breme poročanja o teh poslih precejšno. Zato obstaja velika verjetnost, da ti pretekli podatki ne bodo uporabljeni. Poleg tega se bodo ob začetku veljavnosti roka za poročanje preteklih poslov številni izmed teh poslov že iztekli, skupaj z njimi pa tudi z njimi povezane izpostavljenosti in tveganja. Da se popravi to stanje, bi bilo zahteve po poročanju o preteklih poslih treba odpraviti.

(12)

Posli znotraj skupine, ki vključujejo nefinančne nasprotne stranke, pomenijo le razmeroma majhen del vseh poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC in se uporabljajo predvsem za notranje varovanje pred tveganji znotraj skupin. Ti posli zato ne prispevajo znatno k sistemskemu tveganju in medsebojni povezanosti, obveznost poročanja o njih pa povzroča znatne stroške in obremenitve za nefinančne nasprotne stranke. Vsi posli med povezanimi člani znotraj skupine , pri katerih je vsaj ena nasprotna stranka nefinančna nasprotna stranka, bi zato morali biti izvzeti iz obveznosti poročanja, ne glede na sedež nefinančne nasprotne stranke .

(13)

Zahteva po poročanju o pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na borzi, nalaga znatno breme nasprotnim strankam, saj se vsak dan sklene veliko število takih pogodb. Cilj javnega posvetovanja, ki ga je Komisija organizirala v zvezi s preverjanjem ustreznosti nadzorniškega poročanja in je bilo objavljeno 1. decembra 2017, je zbiranje dokazov o stroških izpolnjevanja zahtev glede nadzorniškega poročanja na ravni Unije, pa tudi o skladnosti, združljivosti, učinkovitosti in uspešnosti teh zahtev ter njihovi dodani vrednosti Unije. To posvetovanje organom ponuja priložnost, da celostno in ob upoštevanju vseh obstoječih in prihodnjih regulativnih ureditev poročanja ocenijo poročanje o pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na borzi, da upoštevajo novo ureditev poročanja po začetku izvajanja Uredbe (EU) št. 600/2014 ▌ (5) in da predložijo predloge za dejansko zmanjšanje bremena udeležencev na trgu, ki morajo poročati o poslih z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na borzi. Komisija bi morala te ugotovitve upoštevati in predlagati spremembe zahtev glede poročanja v prihodnosti, in sicer na podlagi člena 9(1) v zvezi s poročanjem o poslih z izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na borzi.

(14)

Da bi se zmanjšalo breme poročanja za majhne nefinančne nasprotne stranke, za katere ne velja obveznost kliringa , bi morala biti finančna nasprotna stranka izključno odgovorna in nositi pravno odgovornost za poročanje o posameznem podatkovnem nizu v zvezi s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih OTC, sklenjenimi z nefinančno nasprotno stranko, za katero ne velja obveznost kliringa , in za zagotavljanje točnosti sporočenih podrobnosti. Za zagotovitev, da ima finančna nasprotna stranka podatke, potrebne za izpolnjevanje svoje obveznosti poročanja, bi morala nefinančna nasprotna stranka predložiti podrobnosti v zvezi s posli z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC, za katere ni mogoče razumno pričakovati, da jih finančna nasprotna stranka ima. Vendar bi morala nefinančna nasprotna stranka imeti možnost, da poroča o svojih pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih OTC. V tem primeru bi morala nefinančna nasprotna stranka o tem obvestiti finančno nasprotno stranko ter biti odgovorna ter pravno odgovarjati za sporočanje teh podatkov in njihovo točnost.

(15)

Določiti bi bilo treba tudi odgovornost za poročanje o drugih pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih. Zato bi bilo treba določiti, da je družba za upravljanje kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) odgovorna in nosi pravno odgovornost za poročanje v imenu tega KNPVP o pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki jih sklene zadevni KNPVP, ter za zagotavljanje točnosti sporočenih podatkov. Podobno bi moral biti upravitelj alternativnih investicijskih skladov odgovoren in nositi pravno odgovornost za poročanje v imenu tega alternativnega investicijskega sklada o pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki jih sklene zadevni alternativni investicijski sklad, ter za zagotavljanje točnosti sporočenih podatkov.

(16)

Za preprečitev neskladnosti v Uniji pri uporabi tehnik zmanjševanja tveganja bi morali nadzorniki odobriti postopke upravljanja tveganja, ki od nasprotnih strank zahtevajo pravočasno, natančno in primerno ločeno izmenjavo zavarovanja s premoženjem, in vse bistvene spremembe navedenih postopkov, preden se začnejo izvajati.

(16a)

Da bi preprečili regulativno razhajanje na mednarodni ravni in ob upoštevanju posebne narave trgovanja s tovrstnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, bi se morala obvezna izmenjava gibljivega kritja za fizično poravnane valutne terminske posle in fizično poravnane izvedene instrumente z valutno zamenjavo uporabljati le za posle med najbolj sistemskimi nasprotnimi strankami, tj. kreditnimi institucijami in investicijskimi podjetji.

(16b)

Storitve za zmanjševanje tveganja po trgovanju, kot je stiskanje portfelja, lahko zmanjšajo sistemsko tveganje. Te storitve lahko z zmanjšanjem tveganja pri obstoječih portfeljih izvedenih finančnih instrumentov in brez spreminjanja tržnega položaja celotnega portfelja zmanjšajo izpostavljenosti nasprotne stranke in njena tveganja, povezana z bruto neporavnanimi pozicijami. „Stiskanje portfelja“ je opredeljeno v členu 2(1) Uredbe (EU) št. 600/2014 in je izključeno iz področja uporabe obveznosti trgovanja na ravni Unije, določene v členu 28 Uredbe (EU) št. 600/2014. Za uskladitev te uredbe z Uredbo (EU) št. 600/2014, kadar je to potrebno, bi morala Komisija v sodelovanju z organoma ESMA in ESRB oceniti, za katere storitve za zmanjševanje tveganja po trgovanju lahko odobri izvzetje iz obveznosti kliringa, pri čemer bi morala upoštevati razlike med uredbama in možnost za izogibanje obveznosti kliringa.

(17)

Za povečanje preglednosti in predvidljivosti začetnih kritij in da se CNS omeji pri spreminjanju njihovih modelov začetnega kritja na način, ki bi se lahko zdel procikličen, bi morale CNS svojim klirinškim članom zagotoviti orodja za simulacijo njihovih zahtevanih začetnih kritij in podroben pregled modelov začetnega kritja, ki jih uporabljajo. To je v skladu z mednarodnimi standardi, ki sta jih objavila Odbor za plačila in tržno infrastrukturo in odbor Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev, zlasti z okvirom za razkrivanjem, objavljenim decembra 2012 (6), in standardi za javna kvantitativna razkritja za centralne nasprotne stranke, objavljenimi leta 2015 (7), ki so pomembni za spodbujanje točnega razumevanja tveganj in stroškov, povezanih z morebitnim sodelovanjem klirinških članov v CNS, in povečanje preglednosti CNS za udeležence na trgu.

(18)

Še vedno ostaja negotovo, v kolikšni meri so sredstva na zbirnih ali posameznih ločenih računih izvzeta iz insolvenčnih postopkov. Zato ni jasno, v katerih primerih lahko CNS z zadostno pravno gotovostjo prenesejo pozicije strank, kadar klirinški član ne izpolni svojih obveznosti, oziroma v katerih primerih lahko CNS z zadostno pravno gotovostjo prilive iz likvidacije izplačajo neposredno strankam. Za spodbujanje kliringa in izboljšanje dostopa do njega bi bilo treba pojasniti pravila v zvezi z izvzetjem teh sredstev in pozicij iz insolvenčnih postopkov.

(19)

Globe, ki jih ESMA lahko naloži repozitorijem sklenjenih poslov, ki so pod njenim neposrednim nadzorom, bi morale biti dovolj učinkovite, sorazmerne in odvračilne za zagotovitev učinkovitosti nadzornih pooblastil organa ESMA in za povečanje preglednosti pozicij in izpostavljenosti v izvedenih finančnih instrumentih OTC. Zneski glob, ki so bili prvotno določeni v Uredbi (EU) št. 648/2012, se niso izkazali za dovolj odvračilne glede na tekoči promet repozitorijev sklenjenih poslov, kar bi potencialno lahko omejilo učinkovitost nadzornih pooblastil organa ESMA v zvezi z repozitoriji sklenjenih poslov v skladu s to uredbo. Zgornjo mejo osnovnih zneskov glob bi bilo zato treba povečati.

(20)

Organi tretje države bi morali imeti dostop do podatkov, ki se sporočajo repozitorijem sklenjenih poslov Unije, kadar zadevna tretja država izpolnjuje določene pogoje, ki zagotavljajo obdelavo teh podatkov, in kadar ta tretja država zagotavlja pravno zavezujočo in izvršljivo obveznost, da se organom Unije omogoča neposreden dostop do podatkov, sporočenih repozitorijem sklenjenih poslov v zadevni tretji državi.

(21)

Uredba (EU) 2015/2365 Evropskega parlamenta in Sveta (8) omogoča poenostavljen postopek registracije za repozitorije sklenjenih poslov, ki so že registrirani v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012 in ki želijo svojo registracijo razširiti na storitve v zvezi s posli financiranja z vrednostnimi papirji. Podoben poenostavljen postopek registracije bi bilo treba uvesti za registracijo repozitorijev sklenjenih poslov, ki so že registrirani v skladu z Uredbo (EU) 2015/2365 in ki želijo svojo registracijo razširiti na storitve v zvezi s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih OTC.

(22)

Zaradi nezadostne kakovosti in preglednosti podatkov, ki jih zagotavljajo repozitoriji sklenjenih poslov, jih subjekti, ki imajo odobren dostop do teh podatkov, težko uporabljajo za spremljanje trgov izvedenih finančnih instrumentov, regulatorji in nadzorniki pa ne morejo pravočasno opredeliti tveganj za finančno stabilnost. Za izboljšanje kakovosti in preglednosti podatkov ter za uskladitev zahtev po poročanju iz Uredbe (EU) št. 648/2012 s tistimi iz Uredbe (EU) 2015/2365 in Uredbe (EU) št. 600/2014 je potrebna nadaljnja uskladitev pravil za poročanje in zahtev po poročanju, zlasti pa nadaljnja uskladitev podatkovnih standardov, metod in ureditev za poročanje ter postopkov, ki bi jih morali uporabljati repozitoriji sklenjenih poslov za potrjevanje popolnosti in točnosti sporočenih podatkov ter usklajevanje podatkov z drugimi repozitoriji sklenjenih poslov. Poleg tega bi morali repozitoriji sklenjenih poslov nasprotnim strankam na njihovo zahtevo omogočiti dostop do vseh podatkov, sporočenih v njihovem imenu, da se nasprotnim strankam omogoči preverjanje točnosti navedenih podatkov.

(22a)

Da bi se zmanjšalo upravno breme ter povečalo uparjanje poslov, bi moral organ ESMA uvesti skupni standard Unije za poročanje v repozitorije sklenjenih poslov. Ker CNS in druge finančne nasprotne stranke prevzemajo prenesene naloge poročanja, bi enoten format povečal učinkovitost za vse udeležence.

(23)

Kar zadeva storitve, ki jih zagotavljajo repozitoriji sklenjenih poslov, je Uredba (EU) št. 648/2012 vzpostavila konkurenčno okolje. Nasprotne stranke bi zato morale imeti možnost, da izberejo repozitorij sklenjenih poslov, kateremu želijo poročati, in možnost zamenjati repozitorij sklenjenih poslov, če to želijo. Da se olajša ta prehod in zagotovi neprekinjena razpoložljivost podatkov brez podvajanja, bi morali repozitoriji sklenjenih poslov vzpostaviti ustrezne politike za zagotovitev urejenega prenosa teh podatkov v druge repozitorije sklenjenih poslov na zahtevo podjetja, za katero velja obveznost poročanja.

(24)

Uredba (EU) št. 648/2012 določa, da obveznost kliringa ne bi smela veljati za pokojninske sheme, dokler CNS ne razvijejo ustrezne tehnične rešitve za prenos zavarovanja z nedenarnimi sredstvi kot gibljivega kritja. Glede na to, da do zdaj še ni bila razvita izvedljiva rešitev, ki bi pokojninskim shemam omogočala centralni kliring, bi bilo treba za veliko večino teh shem to začasno odstopanje podaljšati za nadaljnji dve leti . Vendar pa bi centralni kliring moral ostati končni cilj glede na to, da sedanje spremembe v zakonodaji in na trgu udeležencem na trgu omogočajo razvoj ustreznih tehničnih rešitev v navedenem obdobju. Komisija bi morala ob pomoči organa ESMA, EBA, Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) in ESRB spremljati napredek CNS, klirinških članov in pokojninskih shem pri oblikovanju izvedljivih rešitev, ki bodo omogočale udeležbo pokojninskih shem v centralnem kliringu, in pripraviti poročilo o doseženem napredku. To poročilo bi moralo zajemati tudi rešitve in z njimi povezane stroške za pokojninske sheme ob upoštevanju sprememb v zakonodaji in na trgu, kot so na primer spremembe vrste finančne nasprotne stranke, za katero velja obveznost kliringa. Komisija bi ▌morala biti pooblaščena za podaljšanje tega odstopanja za še eno leto , če meni, da so se deležniki dogovorili za rešitev in je za njeno uvedbo potrebnega več časa.

(24a)

Majhne pokojninske sheme, poleg tistih, ki so uvrščene med majhne finančne nasprotne stranke, ne predstavljajo enakega tveganja kot večje pokojninske sheme, zato je primerno, da se jim omogoči daljše izvzetje iz obveznosti kliringa. Komisija za te pokojninske sheme podaljša izvzetje iz te obveznosti za tri leta. Če do konca tega obdobja Komisija ugotovi, da je pri majhnih pokojninskih shemah prišlo do potrebnih prizadevanj za razvoj ustreznih tehničnih rešitev za vključitev v centralni kliring in da negativni učinek centralnega kliringa pogodb o izvedenih finančnih instrumentih na pokojnine upokojencev ostaja nespremenjen, bi morala Komisija imeti možnost izvzetje podaljšati za še dve leti. Po izteku izvzetja bi morale majhne pokojninske sheme izpolnjevati to uredbo enako kot vsi drugi subjekti v okviru njenega področja uporabe. Zaradi manjšega obsega pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, sklenjenih v okviru majhnih pokojninskih shem, se pričakuje, da ne bodo presegle pragov obveznosti kliringa. Tako za večino malih pokojninskih shem tudi po izteku izvzetja še vedno ne bi veljala obveznost kliringa.

(24b)

Izvzetje za pokojninske sheme bi se moralo še naprej uporabljati po datumu začetka veljavnosti te uredbe; če ta uredba začne veljati po 16. avgustu 2018, bi se moralo uporabljati tudi za nazaj za vse pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki se izvajajo po tem datumu. Retroaktivna uporaba te določbe je potrebna, da se prepreči vrzel med koncem uporabe obstoječega izvzetja in novim izvzetjem, saj imata obe isti namen.

(25)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije kar zadeva določitev pogojev, pod katerimi se tržni pogoji v zvezi z zagotavljanjem storitev kliringa štejejo za poštene, razumne, pregledne in nediskriminatorne, in podaljšanje obdobja, v katerem se za pokojninske sheme ne bi smela uporabljati obveznost kliringa.

(26)

Komisiji bi bilo treba podeliti izvedbena pooblastila, da se zagotovi enotne pogoje za izvajanje te uredbe in zlasti v zvezi z dostopnostjo informacij v repozitorijih sklenjenih poslov Unije ustreznim organom tretjih držav. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(27)

Komisija bi morala za zagotovitev dosledne uskladitve pravil glede postopkov za zmanjševanje tveganj, registracije repozitorijev sklenjenih poslov in zahtev glede poročanja sprejeti osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki jih pripravijo EBA, EIOPA in ESMA, v zvezi z nadzornimi postopki, da se zagotovi začetno in tekoče vrednotenje postopkov obvladovanja tveganja, za katere je potrebno pravočasno, natančno in primerno ločeno zavarovanje s premoženjem, podrobnostmi o poenostavljeni vlogi za razširitev obsega registracije repozitorija sklenjenih poslov, ki je že registriran v skladu z Uredbo (EU) 2015/2365, podrobnostmi postopkov, ki jih uporabljajo repozitoriji sklenjenih poslov za preverjanje izpolnjevanja zahtev glede poročanja s strani nasprotne stranke poročevalke ali subjekta, ki poroča, popolnosti in točnosti sporočenih informacij ter podrobnostmi o postopkov za usklajevanje podatkov med repozitoriji sklenjenih poslov. Komisija bi morala te osnutke regulativnih tehničnih standardov sprejeti z delegiranimi akti v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije in členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (10), Uredbe (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (11) in Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(28)

Komisija bi morala biti pooblaščena tudi za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih pripravi ESMA, in sicer z izvedbenimi akti v skladu s členom 291 Pogodbe o Evropski uniji in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010 v zvezi s podatkovnimi standardi za informacije, ki jih je treba sporočati za različne razrede izvedenih finančnih instrumentov, in v zvezi z načini in ureditvami poročanja.

(29)

Glede na to, da ciljev te uredbe, tj. da se zagotovi sorazmernost pravil, ki povzročajo nepotrebno upravno breme in stroške za zagotavljanje skladnosti, ne da bi pri tem ogrozili finančno stabilnost, in poveča preglednost pozicij in izpostavljenosti v izvedenih finančnih instrumentih OTC, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(30)	Uporabo nekaterih določb te uredbe bi bilo treba odložiti, da se vzpostavijo vsi bistveni izvedbeni ukrepi in se udeležencem na trgu omogoči sprejetje potrebnih ukrepov za namene skladnosti.

(31)	Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ki je mnenje podal […].

(32)	Uredbo (EU) št. 648/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(32a)

Obveznost kliringa za izvedene finančne instrumente iz Uredbe (EU) št. 648/2012 in obveznost trgovanja za izvedene finančne instrumente iz Uredbe (EU) št. 600/2014 bi bilo treba uskladiti, kadar je to potrebno in ustrezno. Zato bi morala Komisija pripraviti poročilo o spremembah za obveznosti kliringa za izvedene finančne instrumente, uvedenih s to uredbo, zlasti v zvezi z obsegom subjektov, za katere velja obveznost kliringa, in mehanizmom za uvedbo mirovanja obveznosti kliringa, ki bi jih bilo treba uvesti tudi za obveznosti trgovanja za izvedene finančne instrumente, določene v Uredbi (EU) št. 600/2014 –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Uredba (EU) št. 648/2012 se spremeni:

(-1)

v členu 1 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4. Ta uredba se ne uporablja za:

(a)	centralne banke in druge javne organe, ki so zadolženi za upravljanje javnega dolga ali pri tem posredujejo;

(b)	Banko za mednarodne poravnave;

(c)	multilateralne razvojne banke iz člena 117(2) Uredbe (EU) št. 575/2013. “;

(-1a)

v členu 1 se črta točka a odstavka 5;

(1)

v členu 2 se točka 8 nadomesti z naslednjim:

„(8)

‚finančna nasprotna stranka‘ pomeni investicijska podjetja z dovoljenjem, pridobljenim v skladu z Direktivo 2014/65/ EU Evropskega parlamenta in Sveta (14), kreditne institucije z dovoljenjem, pridobljenim v skladu z Direktivo 2013/36/EU , zavarovalnice ali pozavarovalnice z dovoljenjem, pridobljenim v skladu z Direktivo 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15), KNPVP z dovoljenjem, pridobljenim v skladu z Direktivo 2009/65/ES, razen če je ta KNPVP povezan s programom nakupov delnic za zaposlene , institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje v smislu člena 6(a) Direktive 2003/41/ES, alternativne investicijske sklade, kot so opredeljeni v členu 4(1)(a) Direktive 2011/61/EU in ki imajo sedež v Uniji ali jih upravljajo upravitelji alternativnih investicijskih skladov, ki so pridobili dovoljenje ali so registrirani v skladu z Direktivo 2011/61/EU – razen če je tak sklad povezan s programom nakupov delnic za zaposlene –, njihov upravitelj pa ima, kadar je to ustrezno, sedež v Uniji, in centralne depotne družbe z dovoljenjem, pridobljenim v skladu z Uredbo (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (16) ▌;

(2)

člen 4 se spremeni:

(a)

v odstavku 1 se točka (a) spremeni:

(i)

točke (i) do (iv) se nadomestijo z naslednjim:

„(i)	med dvema finančnima nasprotnima strankama, za kateri veljajo pogoji iz drugega pododstavka člena 4a(1);

(ii)	med finančno nasprotno stranko, za katero veljajo pogoji iz drugega pododstavka člena 4a(1), in nefinančno nasprotno stranko, za katero veljajo pogoji iz drugega pododstavka člena 10(1);

(iii)

med dvema nefinančnima nasprotnima strankama, za kateri veljajo pogoji iz drugega pododstavka člena 10(1);

(iv)	med finančno nasprotno stranko, za katero veljajo pogoji iz drugega pododstavka člena 4a(1), ali nefinančno nasprotno stranko, za katero veljajo pogoji iz drugega pododstavka člena 10(1)(b), in subjektom iz tretje države, za katerega bi veljala obveznost kliringa, če bi imel sedež v Uniji;“;

(b)

v odstavku 1 se točka (b) nadomesti z naslednjim:

„(b)

so sklenjene ali prenovljene bodisi :

(i)	na datum, od katerega začne učinkovati obveznost kliringa, ali po njem; bodisi

ii)	na datum, od katerega obe stranki izpolnjujeta pogoje iz točke (a), ali po njem. “;

(c)

vstavita se naslednja odstavka :

„3a. Klirinški člani in stranke, ki neposredno ali posredno zagotavljajo klirinške storitve, te storitve opravljajo pod poštenimi, razumnimi, nediskriminatornimi in preglednimi tržnimi pogoji. Ti klirinški člani in stranke sprejmejo vse razumne ukrepe za prepoznavanje, preprečevanje, upravljanje in spremljanje nasprotja interesov znotraj skupine povezanih subjektov – zlasti med oddelkom za trženje in oddelkom za kliring –, ki bi lahko negativno vplivala na poštene, razumne, nediskriminatorne in pregledne klirinške storitve.

Klirinški člani ali stranke lahko nadzorujejo tveganja, povezana s ponujenimi klirinškimi storitvami.

3b. Za zagotovitev dosledne uporabe tega člena ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi pogoje, pod katerimi se tržni pogoji za klirinške storitve iz odstavka 3a štejejo za poštene, razumne, nediskriminatorne in pregledne.

ESMA osnutke regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka predloži Komisiji do … [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010. “;

(3)

doda se naslednji člen 4a:

„Člen 4a

Finančne nasprotne stranke, za katere velja obveznost kliringa

1. Finančna nasprotna stranka, ki prevzame pozicije v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih OTC, lahko vsako leto izračuna svojo skupno povprečno pozicijo ▌za zadnjih 12 mesecev v skladu z odstavkom 3.

Če finančna nasprotna stranka ne izračuna svoje pozicije ali rezultat tega izračuna presega pragove kliringa, določene v skladu s členom 10(4)(b):

(a)	finančna nasprotna stranka o tem nemudoma obvesti ESMA in njegov ustrezni pristojni organ;

(b)	za finančno nasprotno stranko velja obveznost kliringa iz člena 4 za prihodnje pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC ne glede na kategorijo ali kategorije sredstev, za katere je bil prag kliringa presežen; ter

(c)	nefinančna nasprotna stranka opravi kliring pogodb iz točke (b) v štirih mesecih od trenutka, ko zanjo začne veljati obveznost kliringa.

2. Za finančno nasprotno stranko, za katero v skladu z odstavkom 1 začne veljati obveznost kliringa in ki pozneje dokaže zadevnemu pristojnemu organu, da njena skupna povprečna pozicija ob koncu meseca za zadnjih 12 mesecev ne presega več praga kliringa iz odstavka 1, preneha veljati obveznost kliringa, določena v členu 4.

2a. Kadar za finančno nasprotno stranko, ki je bila prej izvzeta iz obveznosti, začne veljati obveznost kliringa v skladu z odstavkom 1, ta opravi kliring pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC v štirih mesecih od trenutka, ko zanjo začne veljati ta obveznost.

3. V izračun pozicij iz odstavka 1 finančna nasprotna stranka vključi vse pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki jih sklenejo ta finančna nasprotna stranka ali drugi subjekti znotraj skupine, ki ji pripada ta finančna nasprotna stranka.“;

(4)	v členu 5(2) se črta točka (c);

(4a)

v odstavku 2 člena 6 se za točko (d) doda naslednja točka:

„(da)

znotraj vsakega razreda izvedenih finančnih instrumentov OTC iz točke (d) podrobnosti o vrstah pogodb, za katere so zadevne CNS dobile dovoljenje za kliring, in datum, ko so dobile dovoljenje za kliring teh pogodb“;

(5)	v členu 6(2) se črta točka (e);

(6)

doda se naslednji člen 6b:

„Člen 6b

Uvedba mirovanja obveznosti kliringa v primerih, ko ne gre za reševanje

1. Organ ESMA lahko v okoliščinah, ki niso navedene v členu 6a(1), zahteva, da Komisija uvede začasno mirovanje obveznosti kliringa iz člena 4(1) za določen razred izvedenih finančnih instrumentov OTC ali za določeno vrsto nasprotne stranke, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)	razred izvedenih finančnih instrumentov OTC ni več primeren za centralni kliring na podlagi meril iz prvega pododstavka odstavka 4 in odstavka 5 člena 5;

(b)	CNS bo verjetno prenehala opravljati kliring za ta določeni razred izvedenih finančnih instrumentov OTC in kliringa za ta določeni razred izvedenih finančnih instrumentov OTC brez prekinitve ne more opraviti nobena druga CNS;

(c)	uvedba mirovanja obveznosti kliringa za določen razred izvedenih finančnih instrumentov OTC ali za določeno vrsto nasprotne stranke je potrebna, da se prepreči ali odpravi resna grožnja za finančno stabilnost v Uniji, pri čemer je ta uvedba mirovanja sorazmerna s tem ciljem.

Za namene točke (c) prvega pododstavka se ESMA pred vložitvijo zahtevka iz zadevne točke posvetuje z ESRB.

Kadar ESMA zahteva, da Komisija uvede začasno mirovanje obveznosti kliringa iz člena 4(1), navede razloge in predloži dokaze, da je vsaj eden od pogojev iz prvega pododstavka izpolnjen. Komisija o zahtevi ESMA brez odlašanja obvesti Evropski parlament in Svet.

1a. Pristojni organ, imenovan v skladu s členom 22, lahko od ESMA zahteva vložitev zahteve za uvedbo mirovanja iz odstavka 1 tega člena. Kadar pristojni organ zahteva, da ESMA vloži zahteve za uvedbo mirovanja, navede razloge in predloži dokaze, da je izpolnjen vsaj eden od pogojev iz prvega pododstavka odstavka 1.

ESMA v 48 urah od prejema zahteve pristojnega organa in na podlagi razlogov in dokazov, ki jih je predložil, bodisi od Komisije zahteva uvedbo mirovanja obveznosti kliringa za določen razred izvedenih finančnih instrumentov OTC ali za določeno vrsto nasprotne stranke iz odstavka 1 bodisi zahtevo pristojnega organa zavrne. ESMA pristojnemu organu sporoči svojo odločitev in ji priloži podrobno obrazložitev.

2. Zahteva iz odstavka 1 se ne objavi.

3. Komisija v 48 urah od zahteve iz odstavka 1 in na podlagi razlogov in dokazov, ki jih predloži ESMA, bodisi uvede mirovanje obveznosti kliringa za določen razred izvedenih finančnih instrumentov OTC ali za določeno vrsto nasprotne stranke iz odstavka 1 bodisi zavrne zahtevano uvedbo mirovanja. Komisija ESMA sporoči svojo odločitev in ji priloži podrobno obrazložitev. Komisija nato te informacije brez odlašanja posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu.

4. Odločitev Komisije, da uvede mirovanje obveznosti kliringa, se ▌objavi v Uradnem listu Evropske unije, na spletni strani Komisije in v javnem registru iz člena 6.

5. Uvedba mirovanja obveznosti kliringa v skladu s tem odstavkom velja za obdobje, ki ni daljše od enega meseca od datuma objave te uvedbe mirovanja v Uradnem listu Evropske unije.

6. Kadar se razlogi za mirovanje nadaljujejo, lahko Komisija ▌po posvetovanju z ESMA in ESRB podaljša obdobje mirovanja iz odstavka 5 za eno ali več enomesečnih obdobij , ki skupaj ne presegajo 12 mesecev od konca začetnega obdobja mirovanja. Podaljšanje mirovanja se objavi v skladu s členom 4.

Za namene prvega pododstavka Komisija obvesti ESMA ter Evropski parlament in Svet o svoji nameri, da podaljša mirovanje obveznosti kliringa. Organ ESMA izda mnenje o podaljšanju mirovanja v 48 urah po navedenem obvestilu.“;

(7)

člen 9 se spremeni:

(a)

odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Finančne nasprotne stranke, nefinančne nasprotne stranke, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega pododstavka člena 10(1) , in CNS zagotovijo poročanje v repozitorij sklenjenih poslov, registriran v skladu s členom 55 ali priznan v skladu s členom 77, o podrobnostih vseh pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki so jih te stranke in CNS sklenile, ter o vseh spremembah ali prenehanju pogodb, in sicer v skladu z odstavkom 1a. O podrobnostih se poroča najpozneje na delovni dan po sklenitvi, spremembah ali prenehanju pogodbe.

Obveznost poročanja velja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, ki ▌so bile sklenjene 12. februarja 2014 ali pozneje.

Ne glede na člen 3 se obveznost poročanja ▌ne uporablja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC, sklenjene znotraj iste skupine , pri katerih je vsaj ena nasprotna stranka nefinančna nasprotna stranka ali bi štela za nefinančno nasprotno stranka, če bi imela sedež v Uniji, in sicer pod naslednjimi pogoji:

(a)	obe nasprotni stranki sta v celoti vključeni v isto konsolidacijo;

(b)	za obe nasprotni stranki se uporabljajo ustrezni centralizirani postopki za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganj; in

(c)	nadrejena družba ni finančna nasprotna stranka .“;

(b)

vstavita se odstavka 1a in 1b :

„1a. O podrobnostih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih iz odstavka 1 se poroča na naslednji način:

▌

(b)

▌o podrobnostih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC, sklenjenih med finančno nasprotno stranko in nefinančno nasprotno stranko, pri katerih niso izpolnjeni pogoji iz drugega pododstavka člena 10(1), se poroča na naslednji način:

(i)

finančne nasprotne stranke so edine odgovorne in pravno odgovarjajo za poročanje o posameznih podatkovnih nizih in za zagotavljanje točnosti sporočenih podrobnosti. Za zagotovitev, da ima finančna nasprotna stranka podatke, potrebne za izpolnjevanje svoje obveznosti poročanja, nefinančna nasprotna stranka predloži podrobnosti v zvezi s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki sta jih sklenili, za katere ni razumno pričakovati, da jih finančna nasprotna stranka ima. Nefinančna nasprotna stranka je odgovorna za točnost predloženih podrobnosti.

(ii)

ne glede na točko (i) se nefinančne nasprotne stranke, ki so že vložile sredstva za vzpostavitev sistema poročanja, lahko odločijo, da bodo podrobnosti svojih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC s finančnimi nasprotnimi strankami sporočale v repozitorij sklenjenih poslov. V tem primeru nefinančne nasprotne stranke o svoji odločitvi predhodno obvestijo finančne nasprotne stranke, s katerimi so sklenile pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC. Nefinančne nasprotne stranke so tudi v tem primeru odgovorne in pravno odgovarjajo za sporočanje teh podrobnosti in njihovo točnost.

(ba)

v primeru pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC, sklenjenih med nefinančno nasprotno stranko, za katero ne veljajo pogoji iz drugega pododstavka člena 10(1), in subjektom iz tretje države, ki bi bil finančna nasprotna stranka, če bi imel sedež v Uniji, nefinančna nasprotna stranka ni dolžna poročati na podlagi člena 9 in ni pravno odgovorna za poročanje ali točnost pri podrobnostih teh pogodb, kadar:

(i)	pravna ureditev tretje države za poročanje šteje za enakovredno na podlagi člena 13 in je finančna nasprotna stranka iz te države omenjene informacije posredovala na podlagi te pravne ureditve;

(ii)	pravna ureditev tretje države za poročanje ne šteje za enakovredno na podlagi člena 13, finančna nasprotna stranka iz te države pa se odloči za izpolnjevanje zahtev tega člena, kot da bi bila finančna nasprotna stranka s sedežem v Uniji, in se registrira pri ESMA.

ESMA na ravni Unije vzpostavi register finančnih nasprotnih strank iz tretjih držav, ki se v skladu s točko (ii) odločijo za izpolnjevanje zahtev tega člena, in ga objavi na svojem spletnem mestu;

(c)	družba za upravljanje KNPVP je odgovorna za poročanje o podrobnostih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC, pri katerih je nasprotna stranka zadevni KNPVP, in za zagotavljanje točnosti sporočenih podrobnosti;

(d)	upravitelj alternativnih investicijskih skladov je odgovoren za poročanje o podrobnostih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC, pri katerih je nasprotna stranka zadevni alternativni investicijski sklad, in za zagotavljanje točnosti sporočenih podrobnosti;

(e)

nasprotne stranke in CNS, ki o pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih OTC poročajo v repozitorij sklenjenih poslov , zagotovijo, da se o podrobnostih njihovih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih poroča točno in brez podvajanja.

Nasprotne stranke in CNS, za katere velja obveznost poročanja iz odstavka 1, lahko to obveznost poročanja prenesejo tretjo osebo.

1b. ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi podrobnosti, ki jih morajo zagotoviti finančne nasprotne stranke iz tretjih držav za registracijo pri tem organu, navedeno v točki (ba)(ii) prvega pododstavka odstavka 1a.

ESMA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do … [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010. “;

(c)

odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:

„6. Da se zagotovijo enaki pogoji uporabe odstavkov 1 in 3, ESMA v tesnem sodelovanju z organom ESCB pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, ki določajo:

(a)

podatkovne standarde in oblike za informacije, o katerih se poroča, ki vključujejo vsaj naslednje:

(i)	svetovne identifikatorje pravnih subjektov (LEI);

(ii)	mednarodne identifikacijske številke vrednostnih papirjev (ISIN);

(iii)

edinstvene identifikatorje sklenjenega posla (UTI);

(b)	metode in sisteme za poročanje;

(c)	pogostost poročanja;

(d)	datum, do katerega se sporočijo podatki o pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, vključno z vsakršnim postopnim uvajanjem za pogodbe, sklenjene, preden začne veljati obveznost poročanja.

ESMA pri pripravi teh osnutkov tehničnih standardov upošteva razvoj dogodkov po svetu in standarde, dogovorjene na ravni Unije ali na svetovni ravni, ter njihovo skladnost z zahtevami glede poročanja iz člena 4 Uredbe (EU) 2015/2365 (*1) in člena 26 Uredbe (EU) št. 600/2014.

ESMA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov Komisiji predloži do … [12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi ].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010.;

(8)

v členu 10 se odstavki 1 do 4 nadomestijo z naslednjim:

„1. Nefinančna nasprotna stranka, ki prevzame pozicije v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih OTC, lahko na letni osnovi izračuna svojo skupno povprečno pozicijo ob koncu meseca za zadnjih 12 mesecev , in sicer v skladu z odstavkom 3.

Če nefinančna nasprotna stranka ne izračuna svoje pozicije ali rezultat tega izračuna iz prvega pododstavka presega pragove kliringa, določene v skladu s členom 10(4)(b):

(a)	nefinančna nasprotna stranka o tem nemudoma obvesti ESMA in organ, določen v skladu z odstavkom 5;

(b)	kadar svoje pozicije ni izračunala, zanjo velja obveznost kliringa iz člena 4 za prihodnje pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC za vse razrede sredstev in zahteve iz člena 11(3);

(ba)

kadar rezultat izračuna iz prvega pododstavka presega pragove kliringa, določene v skladu s točko (b) odstavka 4, zanjo velja obveznost kliringa iz člena 4 za prihodnje pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC za kategorijo ali kategorije sredstev, za katere je bil prag kliringa presežen, izvzeta pa je iz zahtev iz člena 11(3) za drugo kategorijo ali kategorije sredstev, za katere prag kliringa ni bil presežen ;

(c)	nefinančna nasprotna stranka opravi kliring pogodb iz točke (b) v štirih mesecih od trenutka, ko zanjo začne veljati obveznost kliringa.

2. Za nefinančno nasprotno stranko, za katero v skladu z drugim pododstavkom odstavka 1 začne veljati obveznost kliringa in ki pozneje organu, določenemu v skladu z odstavkom 5, dokaže, da njena skupna povprečna pozicija ob koncu meseca za zadnjih 12 mesecev ne presega več praga kliringa iz odstavka 1, preneha veljati obveznost kliringa, določena v členu 4.

3. Pri izračunu pozicij iz odstavka 1 nefinančna nasprotna stranka upošteva vse pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki jih sklene nefinančna nasprotna stranka ali drugi nefinančni subjekti v skupini, kateri pripada nefinančna nasprotna stranka, in ki objektivno merljivo ne zmanjšujejo tveganj, neposredno povezanih s poslovno dejavnostjo ali dejavnostjo zakladniškega financiranja nefinančne nasprotne stranke ali te skupine.

4. Za zagotovitev dosledne uporabe tega člena ESMA po posvetovanju z ESRB in drugimi zadevnimi organi oblikuje osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)	merila za določitev tega, katere pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC objektivno merljivo zmanjšujejo tveganja, neposredno povezana s poslovno dejavnostjo ali dejavnostjo zakladniškega financiranja iz odstavka 3; ter

(b)	višino pragov kliringa, ki se določijo ob upoštevanju sistemske pomembnosti vsote neto pozicij in izpostavljenosti nasprotne stranke na razred izvedenih finančnih instrumentov OTC.

ESMA lahko za finančne in nefinančne nasprotne stranke določi različne pragove kliringa, pri čemer upošteva medsebojno povezanost finančnih nasprotnih strank in njihovo višje sistemsko tveganje.

Po odprtem javnem posvetovanju ESMA Komisiji do 30. septembra 2012 predloži osnutke regulativnih tehničnih standardov in jih redno posodablja .

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

ESMA po posvetovanju z ESRB in drugimi zadevnimi organi redno pregleduje pragove iz točke (b) in po potrebi, zlasti za zagotovitev večje udeležbe v centralnem kliringu , predlaga regulativne tehnične standarde za spremembo teh pragov.“;

(8a)	v členu 11 se vstavi naslednji odstavek: „1a. Zahteve iz odstavka 1 tega člena se ne uporabljajo za posle znotraj skupine iz člena 3, pri katerih je ena nasprotna stranka nefinančna nasprotna stranka, za katero v skladu z drugim pododstavkom člena 10(1) ne velja obveznost kliringa.“;

(8b)

v členu 11 se odstavek 3 spremeni:

„3. Finančne nasprotne stranke imajo vzpostavljene postopke obvladovanja tveganja, za katere je potrebna pravočasna, natančna in ustrezno ločena izmenjava zavarovanja s premoženjem v zvezi s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki se sklenejo 16. avgusta 2012 ali pozneje. Nefinančnim nasprotnim strankam iz člena 10 ni treba uporabiti postopkov obvladovanja tveganja, za katere je potrebna pravočasna, natančna in ustrezno ločena izmenjava zavarovanja s premoženjem v zvezi s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih OTC za kategorijo ali kategorije sredstev, za katere prag kliringa ni bil presežen. “;

(9)

odstavek 15 člena 11 se spremeni:

(a)

točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a)	postopke obvladovanja tveganja, vključno z ravnmi in vrsto ureditve zavarovanja in ločevanja iz odstavka 3, in s tem povezane nadzorne postopke, ki zagotavljajo začetno in tekoče vrednotenje teh postopkov obvladovanja tveganja;“;

(b)	prvi stavek pododstavka 2 se nadomesti z naslednjim: „Evropski nadzorni organi te skupne osnutke regulativnih tehničnih standardov predložijo Komisiji do … [ 12 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe o spremembi].“;

(10)

v členu 38 se dodata odstavka 6 in 7:

„6. CNS svojim klirinškim članom zagotovi simulacijsko orodje, ki jim omogoča, da na bruto osnovi določijo znesek dodatnega začetnega kritja, ki ga CNS lahko zahteva pri kliringu novega posla. To orodje je dostopno le prek varnega dostopa in rezultati simulacije niso zavezujoči.

7. CNS svojim klirinškim članom zagotovi informacije o modelih začetnega kritja, ki jih uporablja. Te informacije izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(a)	jasno razložijo zasnovo modela začetnega kritja in kako deluje;

(b)	jasno opisujejo ključne predpostavke in omejitve modela začetnega kritja in okoliščine, v katerih te predpostavke ne držijo več;

(c)	so dokumentirane.“;

(11)	v členu 39 se doda naslednji odstavek 11: „11. Nacionalna zakonodaja držav članic o insolventnosti CNS ne preprečuje, da bi ukrepala v skladu z odstavki 5 do 7 člena 48 v zvezi s sredstvi in pozicijami, evidentiranimi na računih iz odstavkov 2 do 5 tega člena. “;

(12)

člen 56 se spremeni:

(a)

odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Za namene člena 55(1) repozitorij sklenjenih poslov predloži ESMA eno od naslednjega:

(a)	vlogo za registracijo;

(b)	vlogo za razširitev obsega registracije, če je repozitorij sklenjenih poslov že registriran v skladu s poglavjem III Uredbe (EU) 2015/2365.“;

(b)

odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. ESMA za zagotovitev dosledne uporabe tega člena pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki določajo:

(a)	podrobnosti v zvezi z vlogo za registracijo iz odstavka 1(a);

(b)	podrobnosti v zvezi s poenostavljeno vlogo za razširitev obsega registracije iz odstavka 1(b).

ESMA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do … [ 12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi ].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.“;

(c)

odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Da se zagotovijo enaki pogoji uporabe odstavka 1, ESMA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih se določi:

(a)	oblika vloge za registracijo iz odstavka 1(a);

(b)	oblika vloge za razširitev obsega registracije iz odstavka 1(b).

V zvezi s točko (b) prvega pododstavka ESMA pripravi poenostavljeno obliko.

ESMA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov Komisiji predloži do … [9 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi ].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010.“;

(12a)

v členu 62 se črta odstavek 5;

(12b)

v členu 63 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. ESMA lahko za opravljanje svojih dolžnosti v skladu s to uredbo izvaja vse potrebne inšpekcijske preglede na kraju samem v vseh poslovnih prostorih in v vseh nepremičninah pravnih oseb iz člena 61(1). Zaradi pravilne izvedbe in učinkovitosti inšpekcijskih pregledov lahko ESMA tak pregled na kraju samem izvede brez predhodne najave. “;

(12c)

v členu 63 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2. Uradniki in druge osebe, ki jih ESMA pooblasti za izvajanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem, lahko vstopijo v vse poslovne prostore in v vse nepremičnine pravnih oseb, na katere se nanaša sklep o preiskavi, ki ga je sprejel ESMA, in imajo vsa pooblastila, navedena v členu 62(1). Imajo tudi pooblastilo, da zapečatijo vse poslovne prostore ter poslovne knjige ali evidenco za obdobje in v obsegu, potrebnem za izvedbo inšpekcijskega pregleda. “;

(12d)

v členu 63 se črta odstavek 8;

(12e)

v členu 64 se odstavek 4 spremeni:

„4. Ko preiskovalni uradnik spis z ugotovitvami predloži ESMA, o tem obvesti preiskovane osebe. Tem osebam je zagotovljena pravica do vpogleda v spis, ob upoštevanju pravnega interesa drugih oseb za varstvo poslovnih skrivnosti. Pravica dostopa do spisa ne velja za zaupne informacije ali notranje dokumente ESMA. “;

(12f)

v členu 64 se odstavek 8 nadomesti z naslednjim:

„8. Kadar ESMA pri opravljanju svojih nalog v skladu s to uredbo ugotovi, da obstajajo resni znaki o možnih dejstvih, za katere ve, da so lahko po veljavnem pravu kazniva dejanja, zadeve za kazenski pregon predloži ustreznim organom za namen preiskovanja in morebitnega kazenskega pregona. ESMA poleg tega ne izreče glob ali periodičnih denarnih kazni, kadar se zaveda, da je predhodna oprostilna sodba ali obsodba zaradi istega dejanja ali dejanj, ki so v osnovi ista, že postala pravnomočna kot rezultat kazenskega postopka po nacionalnem pravu. “;

(12g)

v členu 65(1) se črta drugi pododstavek;

(13)

člen 65(2) se spremeni:

(a)	v točki (a) se „20 000 EUR“ nadomesti z „200 000 EUR“;

(b)	v točki (b) se „10 000 EUR“ nadomesti s „100 000 EUR“;

(c)

doda se naslednja točka (c):

„(c)	za kršitve iz oddelka IV Priloge I znašajo globe najmanj 5 000 EUR in največ 10 000 EUR.“;

(13a)

v členu 67(1) se doda naslednji pododstavek:

„Prvi pododstavek se ne uporablja, če so potrebni nujni ukrepi, da se prepreči večja neposredna škoda finančnemu sistemu ali večja neposredna škoda integriteti, preglednosti, učinkovitosti in pravilnemu delovanju finančnih trgov, vključno s stabilnostjo in točnostjo podatkov, ki se poročajo v repozitorij listinjenja. V tem primeru lahko ESMA sprejme začasno odločitev in zadevnim osebam omogoči, da podajo izjavo čim prej po sprejetju odločitve.“;

(14)

v členu 72 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2. Znesek pristojbine, ki se zaračuna repozitoriju sklenjenih poslov, pokriva vse razumne upravne stroške ESMA zaradi dejavnosti v zvezi z registracijo in nadzorom ter je sorazmeren s prometom zadevnega repozitorija sklenjenih poslov in vrsto opravljene registracije in nadzora.“;

(15)

vstavi se naslednji člen 76a:

„Člen 76a

Medsebojen neposreden dostop do podatkov

1. Če je to potrebno za opravljanje njihovih nalog, imajo pristojni organi tretjih držav, v katerih so registrirani en ali več repozitorijev sklenjenih poslov, neposreden dostop do informacij v repozitorijih sklenjenih poslov s sedežem v Uniji, pod pogojem, da Komisija v ta namen sprejme izvedbeni akt v skladu z odstavkom 2.

2. Komisija lahko na zahtevo organov iz odstavka 1 sprejme izvedbene akte v skladu s postopkom pregleda iz člena 86(2) in določi, ali pravni okvir tretje države organa prosilca izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)	repozitoriji sklenjenih poslov s sedežem v tej tretji državi imajo ustrezno dovoljenje;

(b)	v tej tretji državi sta vzpostavljena stalen učinkovit nadzor nad repozitoriji sklenjenih poslov in učinkovito izvrševanje njihovih obveznosti;

(c)	obstajajo jamstva glede varovanja poklicne skrivnosti – vključno z varstvom poslovnih skrivnosti, ki jih organi delijo s tretjimi osebami –, pri čemer so ta jamstva najmanj enakovredna jamstvom, določenim v tej uredbi;

(d)	za repozitorije sklenjenih poslov, ki jim je bilo v tej tretji državi izdano dovoljenje, velja pravno zavezujoča in izvršljiva obveznost, da subjektom iz člena 81(3) omogočijo neposreden in takojšen dostop do podatkov.“;

(16)

v členu 78 se dodata odstavka 9 in 10:

„(9) Repozitorij sklenjenih poslov vzpostavi naslednje postopke in politike:

(a)	postopke za učinkovito usklajevanje podatkov med repozitoriji sklenjenih poslov;

(b)	postopke, s katerimi se zagotovi popolnost in točnost sporočenih podatkov;

(c)	politike za urejen prenos podatkov v druge repozitorije sklenjenih poslov, če ga zahtevajo nasprotne stranke ali CNS iz člena 9 ali če je to potrebno iz drugih razlogov.

(10) ESMA za zagotovitev dosledne uporabe tega člena pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki določajo:

(a)	postopke za usklajevanje podatkov med repozitoriji sklenjenih poslov;

(b)	postopke, ki jih uporabljajo repozitoriji sklenjenih poslov za preverjanje izpolnjevanja zahtev glede poročanja s strani nasprotne stranke poročevalke ali subjekta, ki poroča, ter popolnosti in točnosti informacij, o katerih se poroča v skladu s členom 9.

ESMA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do… 12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.“;

(17)

člen 81 se spremeni:

(a)

odstavku 3 se doda naslednja točka (q):

„(q)	ustreznim organom tretje države, v zvezi s katero je bil sprejet izvedbeni akt na podlagi člena 76(a).“;

(b)	vstavi se naslednji odstavek 3a: „3a. Repozitorij sklenjenih poslov nasprotnim strankam in CNS iz drugega pododstavka člena 9(1a) zagotovi informacije, sporočene v njihovem imenu.“;

(c)

odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. Da se zagotovi dosledna uporaba tega člena, ESMA po posvetovanju s člani ESCB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki določajo:

(a)	informacije, ki se objavijo ali dajo na voljo v skladu z odstavkoma 1 in 3;

(b)	pogostost objavljanja informacij iz odstavka 1;

(c)	operativne standarde, potrebne za združitev in primerjavo podatkov med repozitoriji in za dostop do teh informacij s strani subjektov iz odstavka 3;

(d)	pogoje, ureditve in potrebno dokumentacijo, na podlagi katerih repozitoriji sklenjenih poslov omogočijo dostop subjektom iz odstavka 3.

ESMA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do … [12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi ].

ESMA pri pripravi teh osnutkov tehničnih standardov zagotovi, da objava informacij iz odstavka 1 ne razkriva identitete katere koli stranke katere koli pogodbe.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.“;

(18)	člen 82(2) se nadomesti z naslednjim: „2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 1(6), člena 4(3), člena 64(7), člena 70, člena 72(3), člena 76a in člena 85(2) se prenese na Komisijo za nedoločen čas.“;

(19)

člen 85 se spremeni:

(a)	odstavek 1 se nadomesti z naslednjim: „1. Komisija do … [tri leta po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] oceni uporabo te uredbe in pripravi splošno poročilo. Komisija navedeno poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu skupaj z morebitnimi potrebnimi predlogi.“;

(aa)

vstavi se naslednji odstavek:

„1a. ESMA do … [tri leta po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi] Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji predloži poročilo, v katerem analizira učinek sprememb glede ureditve poročanja, uvedenih z Uredbo (EU) 2018/… [to uredbo o spremembi], na udeležence na trgu. V tem poročilu oceni predvsem uvedbo in izvajanje ustreznih določb, ki omogočajo prenos poročanja na finančne nasprotne stranke in zahtevajo poročanje CNS o pogodbah, ter preuči, ali so te nove določbe imele načrtovani učinek zmanjšanja bremena poročanja za manjše nasprotne stranke. Preuči tudi, kako so te nove določbe vplivale na konkurenco med repozitoriji sklenjenih poslov ter ali in v kakšni meri so povzročile manj konkurenčno okolje ter omejile svobodno izbiro za klirinške člane in njihove stranke.“;

(b)

odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Komisija do … [ eno leto po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] in nato vsako leto do … [dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi ] pripravi poročilo, v katerem oceni, ali so bile razvite izvedljive tehnične rešitve za prenos zavarovanja z denarnimi in nedenarnimi sredstvi kot gibljivega kritja, in potrebo po morebitnih ukrepih za spodbujanje teh tehničnih rešitev.

ESMA do … [ šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] in nato vsako leto do … [dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi ] v sodelovanju z EIOPA, EBA in ESRB Komisiji predloži poročilo, v katerem oceni:

(a)

ali so si CNS, klirinški člani in pokojninske sheme ustrezno prizadevali in razvili izvedljive tehnične rešitve, ki omogočajo udeležbo pokojninskih shem v centralnem kliringu s predložitvijo zavarovanja z denarnimi in nedenarnimi sredstvi kot gibljivega kritja, vključno s posledicami teh rešitev za likvidnost trga in procikličnost ter njihovimi morebitnimi pravnimi ali drugimi posledicami ;

(b)	obseg in naravo dejavnosti pokojninskih shem na trgih izvedenih finančnih instrumentov OTC s kliringom in brez kliringa po kategorijah sredstev in morebitna s tem povezana sistemska tveganja za finančni sistem;

(c)	posledice izpolnjevanja zahtev glede kliringa s strani pokojninskih shem za njihove naložbene strategije, vključno s kakršno koli spremembo razporeditve njihovih denarnih in nedenarnih sredstev;

(d)	posledice pragov kliringa iz člena 10(4) za pokojninske sheme;

(e)

vpliv drugih pravnih zahtev na razliko v stroških pri poslih z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC s kliringom in brez kliringa, vključno z zahtevami glede kritja za izvedene finančne instrumente brez kliringa in izračunom količnika finančnega vzvoda, ki se opravi v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013;

(f)	ali so potrebni kakršni koli nadaljnji ukrepi za spodbujanje rešitve za kliring za pokojninske sheme.

Komisija sprejme delegirani akt v skladu s členom 82, da triletno obdobje iz člena 89(1) enkrat podaljša za dve leti, če ugotovi, da ni bila razvita nobena izvedljiva tehnična rešitev in da negativni učinek centralnega kliringa pogodb o izvedenih finančnih instrumentih na pokojnine bodočih upokojencev ostaja nespremenjen.“;

(c)

odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Komisija do … [ dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi ] ▌:

(a)	predloži predlog za zavezujočo rešitev, ki ni stalno ali začasno izvzetje pokojninskih shem iz obveznosti kliringa, če meni, da deležniki niso našli rešitve; ali

(b)	sprejme delegirani akt v skladu s členom 82, da dvoletno obdobje iz člena 89(1) enkrat podaljša za eno leto, le če meni, da so deležniki našli rešitev in da je za izvajanje te rešitve potrebnega več časa; ali

(c)	dovoli iztek izvzetja, hkrati pa deležnike spodbuja, naj svojo rešitev izvedejo že pred tem, če meni, da je bila najdena rešitev. “

▌

(ca)

vstavita se naslednja odstavka:

„3a. Komisija do … [tri leta po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] sprejme delegirani akt v skladu s členom 82, da triletno obdobje iz člena 89(1a) enkrat podaljša za dve leti, le če meni, da je pri majhnih pokojninskih shemah prišlo do potrebnih prizadevanj za razvoj ustreznih tehničnih rešitev in da negativni učinek centralnega kliringa pogodb o izvedenih finančnih instrumentih na pokojnine upokojencev ostaja nespremenjen;

3b. ESMA do … [12 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] Komisiji predloži poročilo, v katerem oceni, ali se lahko razširi seznam finančnih instrumentov, ki v skladu s členom 47 štejejo za visoko likvidne z minimalnim kreditnim in tržnim tveganjem, in ali bi ta seznam lahko vključeval enega ali več skladov denarnega trga, ki imajo dovoljenje v skladu z Uredbo (EU) 2017/1131. “;

(e)

dodajo se naslednji odstavki:

„6. Komisija do … [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] po posvetovanju z organom ESMA Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uskladitvi obveznosti trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti v skladu z Uredbo (EU) št. 600/2014 z uvedenimi spremembami na podlagi Uredbe (EU) 2018/… [ta uredba o spremembi] za obveznosti kliringa za izvedene finančne instrumente, zlasti v zvezi z obsegom subjektov, za katere velja obveznost kliringa, in mehanizmom za uvedbo mirovanja obveznosti kliringa. Kadar ugotovi, da je uskladitev potrebna in ustrezna, poročilu priloži zakonodajni predlog s potrebnimi spremembami.

7. ESMA do … [18 mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] v sodelovanju z organoma EIOPA in EBA Komisiji predloži poročilo, v katerem oceni, ali je načelo poštenih, razumnih, nediskriminatornih in preglednih tržnih pogojev iz člena 4(3a) učinkovito pri lajšanju dostopa do kliringa.

Komisija do … [dve leti po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni, ali je načelo poštenih, razumnih, nediskriminatornih in preglednih tržnih pogojev učinkovito pri lajšanju dostopa do kliringa, in po potrebi predlaga izboljšave tega načela. V poročilu se upoštevajo ugotovitve poročila iz prvega pododstavka, po potrebi pa ga spremlja zakonodajni predlog.

8. Komisija do … [12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi] pripravi poročilo, v katerem oceni, ali je treba posle, ki izhajajo neposredno iz storitev za zmanjšanje tveganj po trgovanju, vključno s stiskanjem portfelja, izvzeti iz obveznosti kliringa iz člena 4(1). V tem poročilu upošteva predvsem, v kolikšni meri zmanjšujejo tveganja, zlasti kreditno tveganje nasprotne stranke in operativno tveganje, upošteva pa tudi možnost izogibanja obveznosti kliringa in potencialno odvračanje od centralnega kliringa. Komisija to poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu skupaj z ustreznimi zakonodajnimi predlogi.

Da bi ESMA pomagal Komisiji pri pripravi poročila iz prvega pododstavka, do … [šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] v sodelovanju z ESRB Komisiji predloži poročilo, v katerem oceni, ali je treba posle, ki izhajajo neposredno iz storitev za zmanjšanje tveganj po trgovanju, vključno s stiskanjem portfelja, izvzeti iz obveznosti kliringa. V tem poročilu prouči stiskanje portfelja in druge razpoložljive storitve za zmanjšanje tveganj po trgovanju, ki se ne uporabljajo za oblikovanje cen in ki zmanjšujejo netržna tveganja pri portfeljih izvedenih finančnih instrumentov brez spreminjanja tržnega tveganja portfeljev, kot je ponovno uravnoteženje poslov. V poročilu pojasni namene in delovanje teh storitev za zmanjšanje tveganj po trgovanju, v kakšnem obsegu zmanjšujejo tveganja, zlasti kreditno tveganje nasprotne stranke in operativno tveganje, in oceni potrebo po kliringu teh poslov ali njihovem izvzetju iz obveznosti kliringa zaradi upravljanja sistemskih tveganj. Oceni tudi, v kakšnem obsegu bi lahko morebitno izvzetje iz obveznosti kliringa za te storitve odvračalo od centralnega kliringa in povzročilo izogibanje nasprotnih strank obveznosti kliringa.

9. Komisija do … [12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi] pregleda uporabo člena 9(1a) in o njej poroča, pri čemer med drugim upošteva ugotovitve svojega javnega posvetovanja o preverjanju ustreznosti nadzorniškega poročanja, ki je bilo objavljeno 1. decembra 2017, in poročila ESMA v skladu z drugim pododstavkom. Komisija to poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu skupaj z ustreznim zakonodajnim predlogom. Komisija pri pregledu uporabe člena 9(1a) oceni, ali obveznost poročanja o poslih v skladu s členom 26 Uredbe (EU) št. 600/2014 povzroča nepotrebno podvajanje poročanja o poslih za izvedene finančne instrumente, ki niso OTC, in ali se lahko zahteva po poročanju o teh poslih v skladu s členom 9(1a) ublaži brez nepotrebne izgube informacij, da bi poenostavili verigo poročanja za izvedene finančne instrumente, ki niso OTC, za vse nasprotne stranke, predvsem za nefinančne nasprotne stranke, za katere ne velja obveznost kliringa iz drugega pododstavka člena 10(1).

ESMA do … [šest mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi] v sodelovanju z ESRB Komisiji predloži poročilo, v katerem oceni:

(a)	skladnost obveznosti poročanja za izvedene finančne instrumente, ki niso OTC, iz Uredbe (EU) št. 600/2014 in iz člena 9 te uredbe, in sicer v zvezi s podrobnostmi pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, o katerih se poroča, pa tudi dostopom ustreznih subjektov do podatkov;

(b)	ali se lahko uskladijo obveznosti poročanja za izvedene finančne instrumente, ki niso OTC, iz Uredbe (EU) št. 600/2014 in iz člena 9 te uredbe, in sicer v zvezi s podrobnostmi pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, o katerih se poroča, in tudi dostopa ustreznih subjektov do podatkov; ter

(c)	izvedljivost poenostavitve verig poročanja za vse nasprotne stranke, tudi za vse posredne stranke, ob upoštevanju potrebe po pravočasnem poročanju in ukrepov, sprejetih v skladu s členom 4(4) te uredbe in členom 30(2) Uredbe (EU) št. 600/2014. “;

(20)

v členu 89 se prvi pododstavek odstavka 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Za pogodbe o izvedenih o finančnih instrumentih OTC, ki objektivno merljivo zmanjšujejo investicijska tveganja, neposredno povezana s finančno solventnostjo pokojninske sheme, in za subjekte, ustanovljene za zagotavljanje nadomestil članom pokojninskih shem v primeru neizpolnjevanja obveznosti s strani pokojninske sheme, se obveznost kliringa iz člena 4 ne uporablja do … [ dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi ].

Pokojninske sheme, centralne nasprotne stranke in klirinški člani naredijo vse, da bi prispevali k razvoju tehničnih rešitev, ki bi olajšale kliring teh pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC v okviru pokojninskih shem.

Komisija vzpostavi strokovno skupino, ki jo sestavljajo predstavniki pokojninskih shem, centralnih nasprotnih strank, klirinških članov in drugih strani, pristojnih za tovrstne tehnične rešitve, za spremljanje njihovih prizadevanj in oceno napredka pri razvoju tehničnih rešitev, ki bi olajšale kliring teh pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC v okviru pokojninskih shem. Strokovna skupina se sestaja vsaj enkrat na šest mesecev. Komisija pri pripravi osnutkov poročil v skladu s prvim pododstavkom člena 85(2) upošteva prizadevanja v okviru pokojninskih shem, centralnih nasprotnih strank in klirinških članov. “;

(20a)

v členu 89 se vstavi naslednji odstavek:

„1a. Ne glede na odstavek 1 se obveznost kliringa iz člena 4 do … [tri leta po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi] ne uporablja za izvedene finančne instrumente OTC, ki objektivno merljivo zmanjšujejo investicijska tveganja, neposredno povezana s finančno solventnostjo pokojninskih shem, ki spadajo v kategorijo majhnih pokojninskih shem, in za subjekte, ustanovljene za zagotavljanje nadomestil članom pokojninskih shem v primeru neizpolnjevanja obveznosti s strani pokojninske sheme.

Komisija sprejme delegirani akt v skladu s členom 82 za dopolnitev te uredbe, v katerem določi, katere pokojninske sheme so majhne pokojninske sheme v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka, pri čemer upošteva, da kategorija majhnih pokojninskih shem ne sme predstavljati več kot 5 % pogodb o izvedenih finančnih instrumentov OTC, ki so bile sklenjene v okviru pokojninskih shem. “;

(21)	Priloga I se spremeni v skladu s Prilogo k tej uredbi.

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba se uporablja od … [pet mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi].

Ne glede na drugi pododstavek tega člena se člen 1(7)(d) ter odstavki 8, 10 in 11 člena 1 uporabljajo od … [▌šest mesecev po datumu začetka veljavnosti te uredbe o spremembi], člen 1(2)(c), člen 1(7)(e), člen 1(9), točki (b) in (c) člena 1(12) in člen 1(16) pa se uporabljajo od … [▌18 mesecev po datumu začetka veljavnosti].

Če ta uredba začne veljati po 16. avgustu 2018, se člen 89(1) uporablja za nazaj za vse pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki se izvajajo v okviru pokojninskih shem po 16. avgustu 2018 in pred datumom začetka veljavnosti te uredbe.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V …,

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik

(1) UL C […], […], str. […].

(2) UL C […], […], str. […].

(3) Stališče Evropskega parlamenta z dne… (UL …) in sklep Sveta z dne ….

(4) Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).

(5) Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 173, 12.6.2014, str. 84).

(6) http://www.bis.org/cpmi/publ/d106.pdf

(7) http://www.bis.org/cpmi/publ/d125.pdf

(8) Uredba (EU) 2015/2365 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o preglednosti poslov financiranja z vrednostnimi papirji in ponovne uporabe ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 337, 23.12.2015, str. 1).

(9) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(10) Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12).

(11) Uredba (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/79/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 48).

(12) Uredba (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/77/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 84).

(13) Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).

(14) Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).

(15) Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).

(16) Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L 257, 28.8.2014, str. 1).“;

(*1) Uredba (EU) 2015/2365 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o preglednosti poslov financiranja z vrednostnimi papirji in ponovne uporabe ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 337, 23.12.2015, str. 1).“

PRILOGA

Priloga I se spremeni:

(1)

v oddelku I se dodajo naslednje točke (i), (j) in (k):

„(i)	repozitorij sklenjenih poslov krši člen 78(9)(a), če nima vzpostavljenih ustreznih postopkov za usklajevanje podatkov med repozitoriji sklenjenih poslov;

(j)	repozitorij sklenjenih poslov krši člen 78(9)(b), če nima vzpostavljenih ustreznih postopkov, s katerimi se zagotovi popolnost in točnost sporočenih podatkov;

(k)	repozitorij sklenjenih poslov krši člen 78(9)(c), če nima vzpostavljenih ustreznih politik za urejen prenos podatkov v druge repozitorije sklenjenih poslov, če jih zahtevajo nasprotne stranke ali CNS iz člena 9 ali če je to potrebno iz drugih razlogov.“;

(2)

v oddelku IV se doda naslednja točka (d):

„(d)	repozitorij sklenjenih poslov krši člen 55(4), če organa ESMA ne obvesti pravočasno o bistvenih spremembah pogojev za njegovo registracijo.“

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 28

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 63 27. januar 2020

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI PARLAMENT
2020/C 28/16	P8_TA(2018)0244 Obveznost kliringa, zahteve glede poročanja in tehnike zmanjševanja tveganja za izvedene finančne instrumente OTC ter repozitoriji sklenjenih poslov ***I Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 12. junija 2018, o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, kar zadeva obveznost kliringa, uvedbo mirovanja obveznosti kliringa, zahteve glede poročanja, tehnike zmanjševanja tveganja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC brez kliringa prek centralne nasprotne stranke, registracijo in nadzor repozitorijev sklenjenih poslov in zahteve za repozitorije sklenjenih poslov (COM(2017)0208 – C8-0147/2017 – 2017/0090(COD)) 1 1	126
	PredlogUredbe Evropskega Parlamenta in Svetao spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, kar zadeva obveznost kliringa, uvedbo mirovanja obveznosti kliringa, zahteve glede poročanja, tehnike zmanjševanja tveganja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC brez kliringa prek centralne nasprotne stranke, registracijo in nadzor repozitorijev sklenjenih poslov in zahteve za repozitorije sklenjenih poslov	127
2020/C 28/17	P8_TA(2018)0245 Skupna pravila na področju civilnega letalstva in Agencija Evropske unije za varnost v letalstvu ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Agencije Evropske unije za varnost v letalstvu ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2015)0613 – C8-0389/2015 – 2015/0277(COD))	149
	P8_TC1-COD(2015)0277Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. junija 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Agencije Evropske unije za varnost v letalstvu ter spremembi uredb (ES) št. 2111/2005, (ES) št. 1008/2008, (EU) št. 996/2010, (EU) št. 376/2014 ter direktiv 2014/30/EU in 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi uredb (ES) št. 552/2004 in (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Sveta (EGS) št. 3922/91	150
2020/C 28/18	P8_TA(2018)0246 Emisije CO2 in poraba goriva pri novih težkih vozilih ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremljanju emisij CO2 in porabe goriva pri novih težkih vozilih ter o poročanju o njih (COM(2017)0279 – C8-0168/2017 – 2017/0111(COD))	151
	P8_TC1-COD(2017)0111Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. junija 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o spremljanju emisij CO2 in porabe goriva pri novih težkih vozilih ter o poročanju o njih	152
2020/C 28/19	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Evropskega sveta o sestavi Evropskega parlamenta (00007/2018 – C8-0216/2018 – 2017/0900(NLE)) (Odobritev)	154
2020/C 28/20	P8_TA(2018)0250 Postopki v primeru insolventnosti: posodobljene priloge k uredbi ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nadomestitvi Priloge A k Uredbi (EU) 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti (COM(2017)0422 – C8-0238/2017 – 2017/0189(COD))	155
	P8_TC1-COD(2017)0189Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o nadomestitvi prilog A in B k Uredbi (EU) 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti	156
2020/C 28/21	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Sporazuma med Evropsko unijo in Islandijo o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (09228/2017 – C8-0101/2018 – 2017/0088(NLE)) (Odobritev)	157
2020/C 28/22	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Unije, Sporazuma med Evropsko unijo in Švicarsko konfederacijo o dopolnilnih pravilih v zvezi z instrumentom za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov v okviru Sklada za notranjo varnost za obdobje 2014–2020 (06222/2018 – C8-0119/2018 – 2018/0032(NLE)) (Odobritev)	158
2020/C 28/23	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o osnutku sklepa Sveta o izvajanju preostalih določb schengenskega pravnega reda, ki se nanašajo na schengenski informacijski sistem, v Republiki Bolgariji in Romuniji (15820/1/2017 – C8-0017/2018 – 2018/0802(CNS)) (Posvetovanje)	159
2020/C 28/24	P8_TA(2018)0255 Nadaljnja makrofinančna pomoč Ukrajini ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Ukrajini (COM(2018)0127 – C8-0108/2018 – 2018/0058(COD))	160
	P8_TC1-COD(2018)0058Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 13. junija 2018 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2018/... Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Ukrajini	161
2020/C 28/25	P8_TA(2018)0263 Preskus sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preskusu sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev (COM(2016)0822 – C8-0012/2017 – 2016/0404(COD))	163
	P8_TC1-COD(2016)0404Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 14. junija 2018 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2018/… Evropskega parlamenta in Sveta o preskusu sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev	164
2020/C 28/26	Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 14. junija 2018, o predlogu direktive Evropskega parlamenta in sveta o spremembi Direktive 2006/1/ES o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (COM(2017)0282 – C8-0172/2017 – 2017/0113(COD)) 11	165
2020/C 28/27	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o delegirani uredbi Komisije z dne 2. marca 2018 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2017/118 o vzpostavitvi ohranitvenih ukrepov na področju ribištva za varstvo morskega okolja v Severnem morju (C(2018)01194 – 2018/2614(DEA))	172

Besedilo, ki ga predlaga Komisija		Sprememba
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko njihova podjetja za cestni prevoz blaga uporabljajo najeta vozila pod enakimi pogoji kakor vozila v lasti podjetij, če so izpolnjeni pogoji iz člena 2.		1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko podjetja s sedežem na njihovem ozemlju za cestni prevoz blaga uporabljajo najeta vozila pod enakimi pogoji kakor vozila v lasti podjetij, če so izpolnjeni pogoji iz člena 2.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija		Sprememba
Komisija do [ vstavi se datum pet let po roku za prenos direktive] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju in učinkih te direktive. Poročilo vključuje informacije o uporabi vozil, najetih v državi članici, ki ni država, v kateri ima sedež podjetje, ki je vozilo najelo. Komisija na podlagi tega poročila oceni, ali je treba predlagati dodatne ukrepe.“		Komisija do … [ tri leta po roku za prenos direktive] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju in učinkih te direktive. Poročilo vključuje informacije o uporabi vozil, najetih v državi članici, ki ni država, v kateri ima sedež podjetje, ki je vozilo najelo. V poročilu se posebna pozornost nameni učinku na varnost v cestnem prometu, na prihodke od davkov, vključno s fiskalnim izkrivljanjem, in na izvrševanje pravil o kabotaži v skladu z Uredbo (ES) št. 1072/2009. Komisija na podlagi tega poročila oceni, ali je treba predlagati dodatne ukrepe.“

Besedilo, ki ga predlaga Komisija		Sprememba
Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [vstavi se datum 18 mesecev po začetku veljavnosti] . Komisiji nemudoma sporočijo besedilo teh predpisov.		Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do … [20 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive] . Komisiji nemudoma sporočijo besedilo teh predpisov.

Vsebina		Stran

	EVROPSKI PARLAMENT ZASEDANJE 2018‒2019 Seje: 11.–14. junij 2018 Zapisnik sej je bil objavljen v UL C 178, 23.5.2019 . SPREJETA BESEDILA	1

	I Resolucije, priporočila in mnenja
	RESOLUCIJE
	Evropski parlament
2020/C 28/02	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 o stanju na področju rekreacijskega ribolova v Evropski uniji (2017/2120(INI))	2
	RESOLUCIJE
2020/C 28/03	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 o posodobitvi izobraževanja v EU (2017/2224(INI))	8
2020/C 28/04	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. junija 2018 Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi (2017/2118(INI))	26
2020/C 28/05	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o kohezijski politiki in krožnem gospodarstvu (2017/2211(INI))	40
2020/C 28/06	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o odnosih EU-NATO (2017/2276(INI))	49
2020/C 28/07	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 o kibernetski obrambi (2018/2004(INI))	57
2020/C 28/08	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o Rusiji, zlasti primer ukrajinskega političnega zapornika Olega Sencova (2018/2754(RSP))	71
2020/C 28/09	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o razmerah na področju človekovih pravic v Bahrajnu, zlasti primeru Nabila Radžaba (2018/2755(RSP))	76
2020/C 28/10	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o položaju rohinških beguncev, zlasti trpljenju otrok (2018/2756(RSP))	80
2020/C 28/11	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o strukturnih in finančnih ovirah za dostop do kulture (2017/2255(INI))	85
2020/C 28/12	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018o zasedenih gruzijskih ozemljih deset let po ruski invaziji (2018/2741(RSP))	97
2020/C 28/13	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o prihodnjih pogajanjih o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo ter skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (2018/2634(RSP))	101
2020/C 28/14	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. junija 2018 o spremljanju uporabe prava EU v letu 2016 (2017/2273(INI))	108
	PRIPOROČILA
2020/C 28/15	Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 13. junija 2018 Svetu, Komisiji ter podpredsednici Komisije in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko glede pogajanj o posodobitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Čilom (2018/2018(INI))	121