1.

Člen 108(3) PDEU je treba razlagati tako, da za nacionalno ureditev, s katero je shema pomoči spremenjena tako, da se zmanjša krog upravičencev do teh pomoči, načeloma velja obveznost priglasitve iz te določbe.

2.

Člen 58(1) Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členom 107 in 108 [PDEU] je treba razlagati tako, da se lahko pomoči, dodeljene pred začetkom veljavnosti navedene uredbe na podlagi sheme pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, na podlagi te iste uredbe izvzamejo iz obveznosti priglasitve iz člena 108(3) PDEU.

3.

Člen 44(3) Uredbe št. 651/2014 je treba razlagati tako, da je shema pomoči, kakršna je ta iz sporov o glavni stvari, za katero je znesek vračila davka na energijo izrecno določen v formuli za izračun, določeni z nacionalno zakonodajo, s katero je uvedena ta shema, v skladu s to določbo.

1.

Člena 63 in 65 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere so dividende, ki jih družba rezidentka razdeli pokojninskemu skladu rezidentu, na eni strani predmet pri viru odtegnjenega davka, ki ga je mogoče v celoti odbiti od davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga dolguje tak sklad, in povrniti, kadar davek, odtegnjen pri viru, presega davek od dohodkov pravnih oseb, ki ga mora plačati sklad, in da se na drugi strani ne kažejo kot povečanje dobička, ki se obdavči z davkom od dohodkov pravnih oseb, ali pa se kažejo le kot majhno povečanje tega dobička zaradi možnosti, da se od navedenega dobička odbijejo rezervacije za obveznosti izplačevanja pokojnin, medtem ko so dividende, izplačane pokojninskemu skladu nerezidentu, predmet pri viru odtegnjenega davka, ki za tak sklad pomeni dokončni davek, če pokojninski sklad nerezident prejete dividende nameni za rezervacije za pokojnine, ki jih bo moral izplačevati v prihodnosti, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

2.

Člen 64(1) PDEU je treba razlagati tako, da nacionalne ureditve, na podlagi katere so dividende, ki jih družba rezidentka izplača pokojninskemu skladu rezidentu, na eni strani predmet pri viru odtegnjenega davka, ki ga je mogoče v celoti odbiti od davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga dolguje ta sklad, in lahko pripelje do vračila, kadar davek, odtegnjen pri viru, presega davek od dohodkov pravnih oseb, ki ga dolguje sklad, in da se na drugi strani te dividende ne kažejo kot povečanje dobička, ki se obdavči z davkom od dohodkov pravnih oseb, ali pa se kažejo le kot majhno povečanje tega dobička zaradi možnosti, da se od navedenega dobička odbijejo rezervacije za obveznosti iz naslova plačevanja pokojnine, medtem ko so dividende, izplačane pokojninskemu skladu nerezidentu, predmet pri viru odtegnjenega davka, ki za tak sklad pomeni dokončni davek, ni mogoče šteti za omejitev, ki je veljala na dan 31. decembra 1993, v smislu te določbe.

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Aanbestedingskalender BV, Negometrix BV, CTM Solution BV, Stillpoint Applications BV in Huisinga Beheer BV se naloži plačilo stroškov.

3.

Kraljevina Nizozemska nosi svoje stroške.

1.

Člen 148(4) Uredbe št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2017/2393 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2017, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 3(3), točka 1, Lietuvos Respublikos Ūkio subjektų, perkančių-parduodančių žalią pieną ir prekiaujančių pieno gaminiais, nesąžiningų veiksmų draudimo įstatymas Nr. XII-1907 (zakon Republike Litve št. XII-1907 o prepovedi nepoštenih praks litovskih gospodarskih subjektov pri odkupovanju in prodajanju surovega mleka ter trženju mlečnih proizvodov) z dne 25. junija 2015, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 22. decembra 2015, s katero je zaradi boja proti nepoštenim trgovinskim praksam kupcem surovega mleka prepovedano plačati različne nakupne cene proizvajalcem, za katere je treba glede na dnevno prodano količino surovega mleka, njegovo identično sestavo in kakovost ter oddajo na enak način šteti, da spadajo v isto skupino, če je navedena ureditev primerna za uresničitev cilja, ki mu sledi, in ne presega tega, kar je nujno za dosego navedenega cilja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

2.

Člen 148(4) Uredbe št. 1308/2013, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2017/2393, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz člena 3(3), točka 3, in člena 5 zakona Republike Litve št. XII-1907 z dne 25. junija 2015 o prepovedi nepoštenih praks litovskih gospodarskih subjektov pri odkupovanju in prodajanju surovega mleka ter trženju mlečnih proizvodov, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 22. decembra 2015, s katero je zaradi boja proti nepoštenim trgovinskim praksam kupcu surovega mleka prepovedano, da neutemeljeno zniža ceno, ki jo je dogovoril s proizvajalcem, in s katero je vsako znižanje cene za več kot 3 % pogojeno z dovoljenjem pristojnega nacionalnega organa.

1.

Člen 21(3) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksi, ki določajo obdavčitev energentov, porabljenih v termoelektrarni obrata, v katerem so bili proizvedeni, pod pogojem, da je namen te porabe proizvodnja energentov s proizvodnjo toplotne energije, potrebne za tehnološki proces proizvodnje navedenih proizvodov. Ta razlaga ne vpliva na uporabo člena 14(1)(a) te direktive za delež energentov, porabljenih za proizvodnjo električne energije.

2.

Člen 2(3) Direktive 2003/96 in načelo sorazmernosti je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam ali praksi, ki ob nevložitvi zahteve pri pristojnih davčnih organih za uvrstitev – zaradi določitve trošarinske obveznosti – energentov, katerih stopnja obdavčitve ni določena s to direktivo, določajo uporabo trošarinske stopnje, določene za plinsko olje, in ohranitev te stopnje, tudi če je bila pozneje pridobljena odločba o uvrstitvi, na podlagi katere so bili ti proizvodi izenačeni s kurilnim oljem.

1.

Načelo prepovedi diskriminacije, kot je določeno v členu 3(1) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki uvaja davke na proizvodnjo in skladiščenje jedrskega goriva in jedrskih odpadkov, kot so davki iz postopkov v glavni stvari, h katerih plačilu so zavezana le podjetja za proizvodnjo električne energije, ki uporabljajo jedrsko energijo, in katerih glavni cilj ni varstvo okolja, temveč povečanje obsega prihodkov finančnega sistema električne energije.

2.

Člen 3(2) Direktive 2009/72 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopkov v glavni stvari, kadar okoljski cilj in značilnosti okoljskih davkov, ki jih ta ureditev določa, niso konkretizirani v zavezujočem delu te ureditve.

1.

Člen 191(2) PDEU in člen 9(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta dajatvi za rabo celinskih voda za proizvodnjo električne energije, kakršna je ta iz postopkov v glavni stvari, ki ne spodbuja učinkovite rabe vode niti ne določa mehanizmov za ohranjanje in varstvo vodnega javnega dobra, katere stopnja ni povezana z zmožnostjo povzročitve škode na tem vodnem javnem dobru ter ki je odvisna zgolj in izključno od zmožnosti proizvajalcev električne energije iz vodnih virov, da ustvarijo prihodke.

2.

Načelo prepovedi diskriminacije, kot je določeno v členu 3(1) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje dajatvi, kot je dajatev za rabo celinskih voda za proizvodnjo električne energije iz postopkov v glavni stvari, ki je naložena le proizvajalcem električne energije iz vodnih virov, ki delujejo na povodjih, ki obsegajo ozemlje več kot ene avtonomne skupnosti.

3.

Člen 107(1) PDEU je treba razlagati tako, da to, da dajatev za rabo celinskih voda za proizvodnjo električne energije iz postopkov v glavni stvari ni naložena, prvič, proizvajalcem električne energije iz vodnih virov, ki delujejo na povodjih, ki so na ozemlju zgolj ene avtonomne skupnosti, in drugič, proizvajalcem električne energije iz drugih virov, ki niso vodni viri, ne pomeni državne pomoči tem proizvajalcem v smislu te določbe, ker zadnjenavedeni glede na upoštevni referenčni okvir in cilj te dajatve niso v položaju, primerljivem s položajem proizvajalcev električne energije iz vodnih virov, ki delujejo na povodjih, ki obsegajo ozemlje več kot ene avtonomne skupnosti, in za katere velja navedena dajatev, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

1.

Pojem „sprememba statusa“ v smislu člena 12(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja je treba razlagati tako, da zajema transakcijo, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v okviru katere institucija med letom preneha biti pod nadzorom nacionalnega organa za reševanje zaradi čezmejne združitve s pripojitvijo matični družbi in da zato ta transakcija ne vpliva na obveznost te institucije, da plača celotne redne prispevke, ki jih dolguje iz naslova zadevnega prispevnega leta.

2.

Člen 12(2) Delegirane uredbe 2015/63 je treba razlagati tako, da se uporablja za položaj, v katerem je do čezmejne združitve s pripojitvijo institucije, ki ima sedež v državi članici, matični družbi, ki ima sedež v drugi državi članici, in posledično prenehanje te pripojene institucije prišlo leta 2015, čeprav prva država članica še ni uradno ustanovila niti nacionalnega organa za reševanje niti nacionalnega sklada in prispevki še niso bili izračunani.

3.

Člen 104 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta je treba razlagati tako, da institucija v državi članici, ki se je združila s pripojitvijo matični družbi, ki ima sedež v drugi državi članici, preden je nacionalni organ za reševanje prve države članice uvedel izredni prispevek, ni dolžna plačati tega prispevka.

1.

Irska s tem, da ni sprejela vseh ukrepov za izvršitev sodbe z dne 3. julija 2008, Komisija/Irska (C 215/06, EU:C:2008:380), ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 260(1) PDEU.

2.

Irski se naloži, naj Evropski komisiji plača pavšalni znesek v višini 5 000 000 EUR.

3.

Irski se naloži, naj Komisiji plača denarno kazen v višini 15 000 EUR za vsak dan zamude od izreka te sodbe do datuma izvršitve sodbe z dne 3. julija 2008, Komisija/Irska (C 215/06, EU:C:2008:380).

4.

Irski se naloži plačilo stroškov.

1.

Člen 6 Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica vodi postopke sodelovanja javnosti pri odločanju v zvezi s projektom na ravni sedeža pristojnega regionalnega upravnega organa in ne na ravni občinske enote, od katere je odvisna lokacija tega projekta, če s konkretnimi podrobnimi pravili, ki se izvajajo, ni zagotovljeno dejansko spoštovanje pravic zadevne javnosti, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

2.

Člena 9 in 11 Direktive 2011/92 je treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero se članom zadevne javnosti nalaga spoštovanje roka za vložitev tožbe, ki začne teči z objavo soglasja za izvedbo projekta na spletu, če ti člani zadevne javnosti niso predhodno imeli ustrezne možnosti, da bi se v skladu s členom 6(2) te direktive seznanili s postopkom soglasja.

1.

Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 8. marca 2018, Rose Vision/Komisija (T-45/13 RENV in T-587/15, neobjavljena, EU:T:2018:124) se razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče v točki 160 te sodbe presodilo, da na podlagi člena 340, prvi odstavek, PDEU ni treba ugotoviti, da je bila pritožnici povzročena škoda, ki izhaja iz pogodbene odgovornosti, zaradi kršitve točke II.22, odstavek 1, splošnih pogojev, ki so del sporazumov, sklenjenih med družbo Rose Vision SL in Evropsko komisijo, v okviru sedmega okvirnega programa, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1982/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o Sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013).

2.

Pritožba se v preostalem delu zavrne.

3.

Ugotovljeno je, da je Evropska komisija kršila sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev za projekt FutureNEM glede zaupnosti finančne revizije 11-INFS-025.

4.

Družba Rose Vision SL poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov Evropske komisije v zvezi s postopkom na prvi stopnji in pritožbenim postopkom.

1.

Člen 3, točka 8, Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu je treba razlagati tako, da položaj, v katerem potnik vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, z namenom potovanja, ne da bi si priskrbel vozovnico, spada pod pojem „pogodba o prevozu“ v smislu te določbe.

2.

Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da na eni strani nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost pogoja o pogodbeni kazni, določenega v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, zniža znesek pogodbene kazni, ki je bila s tem pogojem naložena temu potrošniku, in na drugi temu, da nacionalno sodišče navedeni pogoj v skladu z načeli nacionalnega pogodbenega prava nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava, razen če nadaljnji obstoj zadevne pogodbe v primeru odprave nepoštenega pogoja ni več mogoč in če lahko zaradi ugotovitve ničnosti celotne pogodbe za potrošnika nastanejo posebej škodljive posledice.

1.

Člen 1(1), člen 3(1), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopkov v glavni stvari, ki dovoljuje, da se za zavarovanje plačila terjatve na podlagi pogodbe o potrošniškem kreditu, ki jo skleneta prodajalec ali ponudnik in potrošnik, v tej pogodbi določi obveznost, da kreditojemalec izda bianco lastno menico, in ki veljavnost izdaje te menice pogojuje s predhodno sklenitvijo meničnega sporazuma, v katerem se določijo podrobna pravila za dopolnitev te menice, pod pogojem, da to določilo in ta sporazum izpolnjujeta zahteve iz členov 3 in 5 te direktive ter člena 10 Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

2.

Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter člen 10(2) Direktive 2008/48 je treba razlagati tako, da kadar nacionalno sodišče v okoliščinah, kot so te iz postopkov v glavni stvari, resno podvomi o utemeljenosti zahtevka, ki temelji na lastni menici, izdani za zavarovanje terjatve na podlagi pogodbe o potrošniškem kreditu, pri čemer je to menico trasant najprej izdal kot bianco menico, remitent pa jo je pozneje dopolnil, mora navedeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so določila, o katerih sta se stranki dogovorili, nepoštena, in lahko v zvezi s tem od prodajalca ali ponudnika zahteva, da predloži listino s temi določili, tako da se lahko navedeno sodišče prepriča, ali so spoštovane pravice, ki jih imajo potrošniki na podlagi teh direktiv.

1.

Pravo Unije, zlasti Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu postopku, na podlagi katerega je pristojni organ pooblaščen, da po uradni dolžnosti sprejme pobudo za prilagoditev trajanja veljavnosti dovoljenja za vzporedno trgovanje podaljšanemu trajanju veljavnosti registracije za referenčno sredstvo.

Uredbo št. 1107/2009, zlasti njen člen 52, je treba razlagati tako, da taka prilagoditev trajanja veljavnosti dovoljenja za vzporedno trgovanje samodejno ne izhaja iz odločbe o obnovi registracije referenčnega sredstva, ampak je treba v zvezi s tem sprejeti odločbo.

Uredbo št. 1107/2009 je treba razlagati tako, da morajo biti – kadar gre za prilagoditev trajanja veljavnosti dovoljenja za vzporedno trgovanje podaljšanemu trajanju veljavnosti registracije za referenčno sredstvo – izpolnjeni pogoji, določeni v členu 52, od (1) do (3), Uredbe št. 1107/2009, ki so potrebni za pridobitev tega dovoljenja, pristojni organ zadevne države članice pa mora preveriti, ali je res tako.

2.

Člen 52(3)(a) Uredbe št. 1107/2009 je treba razlagati tako, da zajema položaj, v katerem fitofarmacevtsko sredstvo, ki ga je odobrila država članica izvora, proizvaja družba A, medtem ko referenčno fitofarmacevtsko sredstvo po istem postopku, vendar v drugem kraju, ki je drugačen od prejšnjega, s soglasjem družbe A proizvaja družba B, če to soglasje traja enako dolgo kot soglasje licenčnega sporazuma.

3.

Člen 52, od (2) do (4), Uredbe št. 1107/2009 je treba razlagati tako, da mora imetnik dovoljenja za vzporedno trgovanje vložiti novo popolno vlogo tako, da predloži podatke iz odstavka 4 tega člena, da bi dokazal, da so zadevna sredstva še vedno „identična“ v smislu odstavka 3 navedenega člena, brez poseganja v možnost pristojnega organa, da od države članice izvora uvoženega sredstva zahteva informacije, potrebne za oceno identičnosti teh sredstev. V primeru izpodbijanja odločbe o odobritvi dovoljenja za vzporedno trgovanje veljajo za dokazno breme nacionalna pravila zadevne države članice, če se z njimi spoštuje načelo enakovrednosti in v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije.

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Outsource Professional Services Ltd poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Flatworld Solutions Pvt Ltd, povezane s pritožbenim postopkom.

3.

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) nosi svoje stroške, povezane s pritožbenim postopkom.

1.

Člen 4, točka 10, Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave terjatev v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da plačilni nalog, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki ni izvršljiv, ni „javna listina“ v smislu te določbe.

2.

Člen 5(a) Uredbe št. 655/2014 je treba razlagati tako, da je tekoči postopek za izdajo plačilnega naloga, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, mogoče šteti za „postopek v glavni stvari“ v smislu te določbe.

3.

Člen 45 Uredbe št. 655/2014 je treba razlagati tako, da sodne počitnice ne spadajo v pojem „izjemne okoliščine“ v smislu te določbe.

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Silec Cable SAS in General Cable Corp. se naloži plačilo stroškov.

1.

Pritožba se kot očitno neutemeljena zavrne.

2.

Družba Fred Olsen SA poleg svojih stroškov v zvezi s pritožbo nosi stroške družbe Naviera Armas SA.

3.

Evropska komisija nosi svoje stroške.

1.

Ali je za zagotovitev varstva potrošnikov in uporabnikov ter spoštovanja sodne prakse Unije, ki ga izvaja, glede na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (1) in zlasti glede na njena člena 6(1) in 7(1), v skladu s pravom Unije, da: se za nedvoumno merilo določi odločitev Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v sodbah z dne 23. januarja 2019 od 44 do 49, v skladu s katero je v pogodbah o hipotekarnih kreditih, sklenjenih s potrošniki, pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili in ki določa, da mora vse stroške posla v zvezi s hipotekarnim kreditom nositi kreditojemalec, nepošten, različne postavke stroškov, vključene v navedenem nepoštenem in ničnem pogoju, pa se razdelijo med banko, ki je enostransko določila pogodbene pogoje, in potrošnika kreditojemalca, da se omeji povračilo neupravičeno plačanih zneskov zaradi uporabe nacionalne zakonodaje?

Ali je za zagotovitev varstva potrošnikov in uporabnikov ter spoštovanja sodne prakse Unije, ki ga izvaja, glede na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in zlasti glede na njena člena 6(1) in 7(1), v skladu s pravom Unije, da Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) dopolnjevalno razlaga pogoj, ki je zaradi nepoštenosti razglašen za ničen, če odprava tega pogoja in učinkov, ki izhajajo iz njega, ne vpliva na obstoj kreditne pogodbe s hipotekarnim jamstvom?

2.

Ali v povezavi s členom 394 Ley de Enjuiciamiento Civil (2), ki določa objektivno merilo uspeha, v skladu s katerim stroške postopka plača stranka, ki v pravdi ni uspela, v primeru, da se nepošten pogoj v zvezi s stroški razglasi za ničen, vendar so učinki te ničnosti omejeni na zgoraj navedeno delitev stroškov, to pomeni kršitev načel prava Evropske unije o učinkovitosti in nezavezujoči naravi, če se ugoditev v sodbi šteje za delno, ter ali bi bilo to mogoče razlagati kot povzročanje učinka, ki je nasproten odvračilnemu, zaradi česar bi bili zakoniti interesi potrošnikov in uporabnikov nezaščiteni?

—

Ugotovi naj se, da Kraljevina Belgija ni izpolnila obveznosti na podlagi Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (1) ter Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (2) s tem, da ni pravilno prenesla:

—

Kraljevini Belgiji naj se naloži plačilo stroškov.

a)

Ali se s členom 13(3) (prenovljene) Uredbe št. 1215/2012 (1) zahteva, da se podlaga za tožbo, na katero se oškodovanec sklicuje pri uveljavljanju zahtevka proti imetniku police/zavarovancu, nanaša na zadevo v zvezi z zavarovanjem?

b)

Če je odgovor na vprašanje (a) pritrdilen, ali dejstvo, da zahtevek, ki ga oškodovanec uveljavlja proti imetniku police/zavarovancu, izhaja iz istega dejanskega stanja – in se uveljavlja v isti tožbi – kot neposredni zahtevek proti zavarovalnici, zadostuje za utemeljitev sklepa, da je zahtevek oškodovanca zadeva v zvezi z zavarovanjem?

c)

Če je odgovor na vprašanje (a) nikalen, ali zadostuje, da je pritegnitev zavarovanca k direktni tožbi proti zavarovalnici dovoljena z zakonom, ki ureja direktno tožbo proti zavarovalnici?

d)

Ali izraz „oškodovanec“ iz člena 13(2) zajema osebo, ki je rojena na podlagi postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, če ta oseba uveljavlja zahtevek, v katerem zatrjuje malomarnost pri ravnanju v zvezi s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, uporabljenimi pri spočetju te osebe?

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-308/18;

—

dokončno odloči o vprašanjih, ki so predmet te pritožbe,in

—

tožeči stranki v zadevi T-308/18 naloži plačilo stroškov, ki so Svetu nastali v postopku na prvi stopnji in v tem postopku.

1.

Člen 1 sklepa Komisije 2017 C(2017) 900 final z dne 8. februarja 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU (zadeva AT.40018 – Recikliranje avtomobilskih akumulatorjev) se razglasi za ničen za obdobji med 10. februarjem 2010 in 10. januarjem 2011 ter med 4. aprilom 2011 in 7. marcem 2012, v delu v katerem se nanaša na družbi Campine NV in Campine Recycling NV.

2.

Člen 2 sklepa C(2017) 900 final se razglasi za ničen v delu, v katerem je družbama Campine in Campine Recycling naložena globa v višini 8 158 000 EUR.

3.

Globa, ki je družbama Campine in Campine Recycling naložena v členu 2 sklepa C(2017) 900 final, se določi na 4 275 648 EUR.

4.

V preostalem delu se tožba zavrne.

5.

Družbi Campine in Campine Recycling nosita dve tretjini lastnih stroškov.

6.

Evropska komisija nosi svoje stroške in tretjino stroškov družb Campine in Campine Recycling.

1.

Odločba prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 14. februarja 2017 (zadeva R 2125/2016-1) se razveljavi v delu, v katerem je odbor za pritožbe ugodil predlogu za razveljavitev za „proizvode in pripravke za vzrejo ptic, plazilcev in dvoživk“, ki spadajo v razred 31, ter za „veterinarske, terapevtske, dezinfekcijske in higienske proizvode in pripravke za terarije“, ki spadajo v razred 5.

2.

Tožba, ki jo je družba Aviário Tropical, SA, vložila zoper odločbo oddelka za izbris pri EUIPO z dne 15. julija 2013 (št. 6029C) se zavrne, saj se s to tožbo predlaga razglasitev ničnosti znamke TROPICAL za „proizvode in pripravke za vzrejo ptic, plazilcev in dvoživk“, ki spadajo v razred 31, in za „veterinarske, terapevtske, dezinfekcijske in higienske proizvode in pripravke za terarije“, ki spadajo v razred 5.

3.

Tožba se v preostalem zavrne.

4.

T. Ogrodnik nosi polovico stroškov EUIPO in polovico lastnih stroškov.

5.

EUIPO nosi polovico stroškov T. Ogrodnika ter polovico lastnih stroškov.

1.

Tožba se zavrne.

2.

Luigiju Brunu se naloži plačilo stroškov.

3.

Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita vsak svoje stroške.

1.

Tožba se zavrne.

2.

Vsaka stranka nosi svoje stroške.

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Neoperl AG se naloži plačilo stroškov.

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Rezon OOD se naloži plačilo stroškov.

1.

Odločba drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 30. novembra 2018 (zadeva R 876/2018-2)se razveljavi.

2.

Pritožba, ki jo je družba Jumbo Africa, SL vložila pri EUIPO, se zavrne.

3.

EUIPO nosi svoje stroške in stroške, ki so družbi Société des produits Nestlé SA nastali v postopku pred Splošnim sodiščem.

4.

Družba Jumbo Africa nosi nujne stroške, ki so družbi Société des produits Nestlé SA, nastali v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO.

5.

Tožba se v preostalem zavrne.

—

Sklep Komisije C(2019) 2526 final z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitne napake pri presoji ter v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložila opredelitve referenčnega sistema.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila napake pri presoji ter v izpodbijanem sklepu neustrezno obrazložila napačno opredelitev izjeme pri financiranju skupin kot odstopanje od običajnega delovanja referenčnega sistema.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitne napake pri presoji pri ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da izjema pri financiranju skupin diskriminira med gospodarskimi subjekti.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitne napake pri presoji v izpodbijanem sklepu, ker je ugotovila, da izjema pri financiranju skupin ni upravičena z naravo celotne strukture referenčnega sistema.

—

Sklep Komisije C(2019) 2526 final z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke ali katerokoli od njih;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujejo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga navajajo, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga trdijo da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdijo, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdijo, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164, (1) ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga zatrjujejo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeče stranke) in da so (tožeče stranke) dobile pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.

—

sklep Komisije z dne 20. decembra 2018 razglasi za ničen; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in člena 7(1) splošnih izvedbenih določb za prenos pokojninskih pravic:

2.

Drugi tožbeni razlog: neupravičena obogatitev Unije:

—

Sklep Komisije C(2019) 2526 final z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki ali katerokoli od njiju;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga navajata, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga trdita da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdita, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdita, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164 (1), ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

—

Sklep Komisije C(2019) 2526 final z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki ali katerokoli od njiju;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožečih strank.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga trdita, da je „popolna“ oprostitev v skladu z oddelkom 371IB Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga navajata, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdita, da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdita, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga trdita, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga navajata, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164 (1), ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

10.

V okviru desetega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeči stranki) in da sta (tožeči stranki) dobili pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.

—

Sklep Komisije C(2019) 2526 final z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki ali katerokoli od njiju;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožečih strank.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga trdita, da je „popolna“ oprostitev v skladu z oddelkom 371IB Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga navajata, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdita, da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdita, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga trdita, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga navajata, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164 (1), ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

10.

V okviru desetega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeči stranki) in da sta (tožeči stranki) dobili pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.

—

sklep, ki ga je Evropska komisija sprejela 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki ali katerokoli od njiju;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožečih strank.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga navajata, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga trdita, da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdita, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdita, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga navajata, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164 (1), ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeči stranki) in da sta (tožeči stranki) dobili pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.

—

Sklep, ki ga je Evropska komisija sprejela 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki ali katerokoli od njiju;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožečih strank.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdita, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga navajata, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga trdita, da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdita, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdita, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga navajata, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164 (1), ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga zatrjujeta, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeči stranki) in da sta (tožeči stranki) dobili pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.

—

Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2019/1295 z dne 1. avgusta 2019 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2018/1469 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Rusije in Ukrajine, po delnem vmesnem pregledu v skladu s členom 11(3) Uredbe (EU) 2016/1036 razglasi za nično;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija naj bi s tem, da je v izračun stopnje dampinga vključila prodajne, splošne in administrativne stroške (PSA) v zvezi s prodajo, ki sta jo tožeči stranki opravili v razmerju s povezanim domačim trgovcem, kršila člen 2(3), prvi pododstavek, člen 2(4), prvi pododstavek, člen 2(6), prvi stavek, in člen 9(4) Uredbe (EU) 2016/1036 (osnovna uredba) (1) ter člen 2.2.2, prvi stavek, in člen 9.3 protidampinškega sporazuma STO.

2.

drugi tožbeni razlog: Komisija naj bi s tem, da je kot prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) in člena 2(10), prvi pododstavek, osnovne uredbe od izvozne cene tožečih strank odštela znesek, ki ustreza PSA stroškom povezanega trgovca, in domnevni dobiček nepovezanega uvoznika, storila očitno napako pri presoji.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija naj bi s tem, da je uporabila metodologijo za določitev normalne vrednosti in izvozne cene tožečih strank, ki se razlikuje od metodologije, uporabljene v predhodni preiskavi, ki je pripeljala do naložitve ukrepa, v zvezi s katerim je bil opravljen pregled, kršila člen 11(9) osnovne uredbe in protizakonito izračunala stopnjo dampinga tožečih strank.

4.

Četrti tožbeni razlog: tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila pravico tožečih strank do obrambe, ker drugo dodatno razkritje, prejeto istega dne kot je bila objavljena izpodbijana uredba, vsebuje nove elemente dejanskega stanja, v zvezi s katerimi tožečima stranka ni bilo omogočeno, da se izjavita.

—

sklep, ki ga je Evropska komisija sprejela 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke ali katerokoli od njih;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožečih strank.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujejo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga navajajo, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga trdijo, da je izjema „izravnanih obresti“ v skladu z oddelkom 371IE Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdijo, da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdijo, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga trdijo, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164, (1) ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

10.

V okviru devetega tožbenega razloga zatrjujejo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeče stranke) in da so (tožeče stranke) dobile pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.

—

sklep, ki ga je Evropska komisija sprejela 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke ali katerokoli od njih;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožečih strank.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji pri izbiri referenčnega okvira za analizo davčnega sistema. Komisija bi morala obravnavati referenčni okvir kot sistem davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu, ne pa le samega sistema nadzorovanih tujih družb.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga zatrjujejo da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji s pomanjkljivim pristopom k analizi sistema nadzorovanih tujih družb. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno obravnavala določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 kot obliko odstopanja od splošne davčne obveznosti iz poglavja 5.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga trdijo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, podjetja v dejansko in pravno primerljivih položajih pa so bila obravnavana različno.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga navajajo, da je 75-odstotna oprostitev v skladu z oddelkom 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 upravičena z naravo in celotno strukturo davčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga trdijo da obdavčitev nadzorovanih tujih družb, ki izpolnjujejo pogoje za odstopanje iz navedenega poglavja 9 kot razred, krši pravico tožečih strank do ustanavljanja v nasprotju s členom 49 PDEU.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdijo, da je bila storjena očitna napaka pri presoji v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in problemom fiksnega razmerja.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga trdijo, da sklep Komisije ni v skladu s splošnima načeloma prava Unije v zvezi s prepovedjo diskriminacije in enakosti.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je uporabila po analogiji ali se zanašala na pogoje Direktive (EU) 2016/1164, (1) ki se ne bi smela uporabiti ratione temporis.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga zatrjujejo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU, ker je v točki 176 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da razred upravičencev obstaja (ki vključuje tožeče stranke) in da so (tožeče stranke) dobile pomoč, ki jo je bilo treba vrniti v skladu s členom 2(1) izpodbijanega sklepa.

—

spremeni izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Kršitev člena 7(2) Uredbe št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2019/1688 z dne 8. oktobra 2019 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz mešanic sečnine in amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije, Trinidada in Tobaga ter Združenih držav Amerike razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) št. 2017/1001 Evropskega Parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 37(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625;

—

kršitev načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja;

—

kršitev člena 94(1)(1) Uredbe (EU) št. 2017/1001 Evropskega Parlamenta in Sveta

—

člen 1 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/1382 (1) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

v skladu z drugim odstavkom člena 264 PDEU ohrani učinke izpodbijane uredbe, dokler tožena stranka ne sprejme ukrepov, potrebnih za uskladitev s sodbo Splošnega sodišča;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s tem postopkom.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka ni bila pristojna in je s tem, da je naložila različne ravni protidampinških dajatev glede na to ali so kvote v okviru zaščitnih ukrepov izčrpane ali ne, ravnala v nasprotju s členom 1(1) Uredbe (EU) 2015/477 (uredba o kombiniranem učinku) (2) in členom 9(5) Uredbe (EU) 2016/1036 (osnovna protidampinška uredba) (3).

2.

Drugi tožbeni razlog: tožena stranka je s tem, da je protidampinške ukrepe spremenila šele po tem, ko so se kvote v okviru zaščitnih ukrepov izčrpale, storila očitno napako pri presoji in ravnala v nasprotju s členom 1(1) uredbe o kombiniranem učinku in členom 9(5) osnovne protidampinške uredbe.

—

izpodbijano odločbo spremeni in ugovor zavrne;

—

podredno, izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO in drugim udeležencem naloži stroške postopka pred drugim odborom za pritožbe in stroške tega postopka.

—

Kršitev člena 42(2) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009;

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

razglasi ničnost izpodbijanega sklepa, s katerim je Komisija odločila, da ne bo vložila ugovora zoper „spremembo mehanizma plačevanja razpoložljivosti virov za ustreznost. Uvedba okoljskih zahtev“, državno pomoč SA.53821 (2019/N);

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki jih je v postopku imela tožeča stranka.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev postopkovnih pravic tožeče stranke na podlagi člena 108(2) PDEU, ker ni bila pozvana, naj v okviru formalnega postopka preiskave, ki v obravnavanem primeru ni bil izveden, predloži stališča v zvezi z namenom povečanja števila udeležencev na trgu zmogljivosti, pri čemer so bile v pojem „nova zmogljivost“ poleg novih proizvodnih enot, za katere so že bila izdana dovoljenja za gradnjo in obratovanje naprav, vključene tudi nove proizvodne enote, v zvezi s katerimi se je upravni postopek za pridobitev ustreznega dovoljenja šele začel.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na opustitev izvedbe preiskave in na neobstoj obrazložitve akta.

—

razglasi ničnost izpodbijanega sklepa, s katerim je Komisija odločila, da ne bo vložila ugovora zoper „spremembo mehanizma plačevanja razpoložljivosti virov za ustreznost. Uvedba okoljskih zahtev“, državno pomoč SA.53821 (2019/N);

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki jih je v postopku imela tožeča stranka.

—

Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja na nekatere vidike in učinke odprtja trga zmogljivosti novim nepooblaščenim proizvodnim enotam, v zvezi s katerimi naj Komisija ne bi opravila ustrezne presoje, pri čemer navaja, da so bili spremenjeni še drugi vidiki ureditve, glede katerih naj bi Komisija opustila vsakršno preiskavo oziroma naj bi opravila napačno presojo.

—

odloči, da je ta tožba dopustna in utemeljena;

—

razglasi za ničen Sklep Komisije z dne 15. oktobra 2019, s katerim je naloženo znižanje zneska iz pogodbe CARDS/2008/166-429 z 1 199 125 EUR na 0 (nič) EUR in izterjava vseh plačil v skupnem znesku 1 197 055,86, ki so bila izvedena v okviru navedene pogodbe;

—

naloži vračilo vseh zneskov, ki jih je Komisija morda izterjala na podlagi tega sklepa, povečanih za zamudne obresti, izračunane po stopnji Evropske centralne banke, povečani za 7 odstotnih točk;

—

naloži plačilo zadnjega računa tožeče stranke v znesku 437 649,39 EUR, povečanega za zamudne obresti, izračunane po stopnji Evropske centralne banke, povečani za 7 odstotnih točk, sprostitev bančne garancije v znesku in povračilo premoženjske škode, nastale zaradi te prepozne sprostitve;

—

naloži simbolično plačilo enega evra za odškodnino in obresti s pridržkom povečanja zahtevka;

—

Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje nepristojnost Komisije za sprejetje izpodbijanega sklepa, neobstoj pravne podlage za njegovo sprejetje in kršitev načela zaupanja v pravo. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje izpodbijanega sklepa, ki je izvršilni naslov za izterjavo terjatve, ki naj bi jo imela, ker ni arbitražne klavzule, na podlagi katere sta sodišči Unije pristojni za pogodbene spore Unije.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje zastaranje zatrjevane terjatve in vsekakor kršitev razumnega roka iz člena 73a, prvi odstavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4 str. 74) (v nadaljevanju: Finančna uredba iz leta 2002) ter pravice do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členu 6 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Tožeča stranka meni, da je terjatev, ki jo zatrjuje Komisija, zastarala, ker se je petletni rok iz člena 73a Finančne uredbe iz leta 2002 iztekel. Trdi tudi, da je člen 85b, četrti odstavek, Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba iz leta 2002), ki se nanaša na prekinitev zastaralnega roka, brezpredmeten. Čeprav bi bila prekinitev zastaralnega roka zakonita, je rok za sprejetje izpodbijanega sklepa in bremepisa, ki mu je priložen, vsekakor očitno nerazumen ter krši člen 41 Listine o temeljnih pravicah in člen 6(1) EKČP (v delu, v katerem določa temeljno pravico, ki je tudi splošno pravno načelo).

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev sodbe sodišče prve stopnje v Bruslju (Belgija) z dne 5. oktobra 2017 in reka „upravno sodišeč čaka na odločitev kazenskega“. Tožeča stranka trdi, da mora Komisija spoštovati sodbo belgijskega kazenskega sodišča z dne 5. oktobra 2017, ki je odločilo, da tožba ni dopustna zaradi neobstoja dokazov o kaznivih dejanjih. Ker se je Komisija, ki je pred kazenskim sodiščem vložila premoženjskopravni zahtevek, odločila, da bo sklep o izterjavi izdala šele po koncu belgijskega postopka, jo izid navedenega postopka in ugotovitve nacionalnega sodišča zavezujejo, čeprav pravnomočnost sodbe belgijskega sodišča nima učinka v zvezi s Komisijo.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje, da izpodbijani sklep vsebuje več očitnih napak pri presoji. Tožeča stranka v zvezi s tem zatrjuje, da ravnanja, ki se očitajo, nikakor niso dokazana ter da očitno ni nobenih nepravilnosti, še manj pa težkih nepravilnosti. Izpodbijani sklep temelji na dveh poročilih OLAF. Vendar očitki, ki jih navaja tožena stranka, niso dokazani.

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev Navodil za ponudnike in člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002. Tožeča stranka meni, da se nobeden od očitkov tožene stranke zoper njo ne nanaša na to, da je tožeča stranka pridobila zaupne informacije, sklenila nezakonit sporazum s konkurentom ali vplivala na ocenjevalno komisijo ali naročnika v okviru obravnave, pojasnjevanja, ocenjevanja ali primerjave ponudb. Zato niso izpolnjeni niti pogoji iz člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002 niti pogoji iz člena 13(a) Navodil za ponudnike.

6.

S šestim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ker je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave.

7.

S sedmim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev načela dobrega upravljanja, načela izvrševanja pogodb v dobri veri in načela prepovedi „zlorabe pravic“. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Komisija ni ravnala niti skrbno niti nepristransko.

8.

Z osmim tožbenim razlogom se zatrjuje ugovor nezakonitosti v zvezi s členom 103 Finančne uredbe iz leta 2002, ker se s tem členom krši splošno načelo prepovedi neupravičene pridobitve. Člen 103 Finančne uredbe iz leta 2002 namreč omogoča, da institucija izterja vse zneske, plačane med celotnim trajanjem izvajanja pogodbe, čeprav je pogodbenik pogodbo v celoti izpolnil. Iz člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002 tako izhaja, da institucija lahko od pogodbenika prejme vse storitve, ne da bi bil ta upravičen do kakršnega koli plačila. Člen 103 je treba razglasiti za nezakonit v delu, v katerem instituciji omogoča neupravičeno obogatitev v škodo pogodbenika.

9.

Z devetim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002 in načela sorazmernosti. Tožeča stranka trdi, da mora institucija presojo izvesti v skladu s členom 103 Finančne uredbe iz leta 2002. To pomeni, da Komisija ne more uporabiti več sankcij, ker člen 103 določa nekomulativen seznam sankcij. Poleg tega mora biti ta presoja izvedena ob spoštovanju načela sorazmernosti, saj mora institucija zagotoviti, da je njen sklep sorazmeren s težo zadevne nepravilnosti. Ta zahteva sorazmernosti je izraz načela dobre vere, ki se zahteva pri izvajanju pogodb. Vendar to v obravnavanem primeru ni bilo tako.

—

odloči, da je ta tožba dopustna in utemeljena;

—

razglasi za ničen Sklep Komisije z dne 15. oktobra 2019, s katerim je naloženo znižanje zneska iz pogodbe TACIS/2006/101-510 z 4 410 000 EUR na 0 (nič) EUR in izterjava vseh plačil v skupnem znesku 4 241 507, ki so bila izvedena v okviru navedene pogodbe;

—

naloži vračilo vseh zneskov, ki jih je Komisija morda izterjala na podlagi tega sklepa, povečanih za zamudne obresti, izračunane po stopnji Evropske centralne banke, povečani za 7 odstotnih točk;

—

naloži simbolično plačilo enega evra za odškodnino in obresti s pridržkom povečanja zahtevka;

—

Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje nepristojnost Komisije za sprejetje izpodbijanega sklepa, neobstoj pravne podlage za njegovo sprejetje in kršitev načela zaupanja v pravo. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje izpodbijanega sklepa, ki je izvršilni naslov za izterjavo terjatve, ki naj bi jo imela, ker ni arbitražne klavzule, na podlagi katere sta sodišči Unije pristojni za pogodbene spore Unije.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje zastaranje zatrjevane terjatve in vsekakor kršitev razumnega roka iz člena 73a, prvi odstavek, Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4 str. 74) (v nadaljevanju: Finančna uredba iz leta 2002) ter pravice do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členu 6 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Tožeča stranka meni, da je terjatev, ki jo zatrjuje Komisija, zastarala, ker se je petletni rok iz člena 73a Finančne uredbe iz leta 2002 iztekel. Trdi tudi, da je člen 85b, četrti odstavek, Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba iz leta 2002), ki se nanaša na prekinitev zastaralnega roka, brezpredmeten. Čeprav bi bila prekinitev zastaralnega roka zakonita, je rok za sprejetje izpodbijanega sklepa in bremepisa, ki mu je priložen, vsekakor očitno nerazumen ter krši člen 41 Listine o temeljnih pravicah in člen 6(1) EKČP (v delu, v katerem določa temeljno pravico, ki je tudi splošno pravno načelo).

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev sodbe sodišče prve stopnje v Bruslju (Belgija) z dne 5. oktobra 2017 in reka „upravno sodišeč čaka na odločitev kazenskega“. Tožeča stranka trdi, da mora Komisija spoštovati sodbo belgijskega kazenskega sodišča z dne 5. oktobra 2017, ki je odločilo, da tožba ni dopustna zaradi neobstoja dokazov o kaznivih dejanjih. Ker se je Komisija, ki je pred kazenskim sodiščem vložila premoženjskopravni zahtevek, odločila, da bo sklep o izterjavi izdala šele po koncu belgijskega postopka, jo izid navedenega postopka in ugotovitve nacionalnega sodišča zavezujejo, čeprav pravnomočnost sodbe belgijskega sodišča nima učinka v zvezi s Komisijo.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje, da izpodbijani sklep vsebuje več očitnih napak pri presoji. Tožeča stranka v zvezi s tem zatrjuje, da ravnanja, ki se očitajo, nikakor niso dokazana ter da očitno ni nobenih nepravilnosti, še manj pa težkih nepravilnosti. Izpodbijani sklep temelji na dveh poročilih OLAF. Vendar očitki, ki jih navaja tožena stranka, niso dokazani.

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev Navodil za ponudnike in člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002. Tožeča stranka meni, da se nobeden od očitkov tožene stranke zoper njo ne nanaša na to, da je tožeča stranka pridobila zaupne informacije, sklenila nezakonit sporazum s konkurentom ali vplivala na ocenjevalno komisijo ali naročnika v okviru obravnave, pojasnjevanja, ocenjevanja ali primerjave ponudb. Zato niso izpolnjeni niti pogoji iz člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002 niti pogoji iz člena 13(a) Navodil za ponudnike.

6.

S šestim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ker je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave.

7.

S sedmim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev načela dobrega upravljanja, načela izvrševanja pogodb v dobri veri in načela prepovedi „zlorabe pravic“. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Komisija ni ravnala niti skrbno niti nepristransko.

8.

Z osmim tožbenim razlogom se zatrjuje ugovor nezakonitosti v zvezi s členom 103 Finančne uredbe iz leta 2002, ker se s tem členom krši splošno načelo prepovedi neupravičene pridobitve. Člen 103 Finančne uredbe iz leta 2002 namreč omogoča, da institucija izterja vse zneske, plačane med celotnim trajanjem izvajanja pogodbe, čeprav je pogodbenik pogodbo v celoti izpolnil. Iz člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002 tako izhaja, da institucija lahko od pogodbenika prejme vse storitve, ne da bi bil ta upravičen do kakršnega koli plačila. Člen 103 je treba razglasiti za nezakonit v delu, v katerem instituciji omogoča neupravičeno obogatitev v škodo pogodbenika.

9.

Z devetim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev člena 103 Finančne uredbe iz leta 2002 in načela sorazmernosti. Tožeča stranka trdi, da mora institucija presojo izvesti v skladu s členom 103 Finančne uredbe iz leta 2002. Poleg tega mora biti ta presoja izvedena ob spoštovanju načela sorazmernosti, saj mora institucija zagotoviti, da je njen sklep sorazmeren s težo zadevne nepravilnosti. Ta zahteva sorazmernosti je izraz načela dobre vere, ki se zahteva pri izvajanju pogodb. Vendar to v obravnavanem primeru ni bilo tako.

—

naj se sklep tožene stranke z dne 14. novembra 2019, s katerim je bila družbi Anglo Austrian AAB Bank AG kot kreditni instituciji odvzeta koncesija, razglasi za ničen;

—

se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka;

—

naj se zadeva v skladu s členom 67(2) Poslovnika Splošnega sodišča glede na obstoječe okoliščine obravnava prednostno.

1.

Tožena stranka je kršila člen 14(5) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 (1) s tem, da je v skladu s členom 4(3) te uredbe napačno uporabila nacionalno pravo, ki se uporablja za odvzem koncesije.

2.

Tožena stranka je kršila načelo sorazmernosti s tem, da je z odvzemom koncesije nedopustno uporabila ultima ratio mogočih sredstev nadzora.

3.

Tožena stranka je kršila pravico družbe Anglo Austrian AAB Bank AG do učinkovitega pravnega sredstva s tem, da ni odložila izvršitve sklepa.

4.

Tožena stranka je kršila člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 31 in 32 Uredbe (EU) št. 1024/2013, člen 70(4) Bankwesengesetz (zakon o bankah) ter člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah s tem, da ni spoštovala tam zagotovljenih procesnih pravic družbe Anglo Austrian AAB Bank AG.

5.

Tožena stranka je kršila lastninsko pravico družbe Belegging-Maatschappij „Far-East“ B.V. s tem, da je družbi Anglo Austrian AAB Bank AG odvzela koncesijo in s tem uničila gospodarsko vrednost deleža, ki ga ima družba Belegging-Maatschappij „Far-East“ B.V. v družbi Anglo Austrian AAB Bank AG.