—

ob upoštevanju vpliva kohezijske politike EU na Severnem Irskem,

—

ob upoštevanju določb sporazuma iz Belfasta iz leta 1998 (Velikonočni sporazum),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za proračunski nadzor (A8-0240/2018),

A.

ker kohezijska politika EU na Severnem Irskem deluje s pomočjo različnih instrumentov, med drugim Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, programa PEACE za Severno Irsko ter obmejno regijo in čezmejnega programa Interreg;

B.

ker je jasno, da je Severna Irska regija, ki je imela veliko koristi od kohezijske politike EU; ker je zelo dobrodošla zavezanost prihodnjemu financiranju v osnutku večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, ki ga je pripravila Komisija;

C.

ker je poleg običajnih sredstev iz kohezijskih skladov Severna Irska prejela zlasti sredstva, namenjena posebnim čezmejnim in medskupnostnim programom, vključno s programom PEACE;

D.

ker je kohezijska politika EU, zlasti prek programa PEACE, odločilno prispevala k mirovnemu procesu na Severnem Irskem, podpira Velikonočni sporazum in še nadalje podpira spravo med skupnostma;

E.

ker je bilo od oblikovanja prvega programa PEACE leta 1995 več kot 1,5 milijarde EUR namenjenih dvojnemu cilju spodbujanja kohezije med skupnostma, vpletenima v konflikt na Severnem Irskem in obmejnih irskih okrožjih, ter gospodarske in socialne stabilnosti;

F.

ker je uspeh financiranja s kohezijskimi sredstvi EU delno posledica dejstva, da ta sredstva štejejo za „nevtralen denar“, ki torej ni neposredno povezan z interesi nobene od skupnosti;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. julija 2015 z naslovom „Nov začetek za delovna mesta in rast v Grčiji“(COM(2015)0400),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/1839 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. oktobra 2015 o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013 glede specifičnih ukrepov za Grčijo (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/825 o uvedbi programa za podporo strukturnim reformam za obdobje 2017–2020 (3),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 19. septembra 2016 o naknadnem vrednotenju ESRR in Kohezijskega sklada za obdobje 2007–2013 (SWD(2016)0318),

—

ob upoštevanju poročila grškega ministrstva za gospodarstvo in razvoj o uporabi sredstev iz Uredbe (EU) 2015/1839 (programsko obdobje 2007–2013) (4),

—

ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor Komisiji o izvajanju Uredbe (EU) 2015/1839 o specifičnih ukrepih za Grčijo (O-000100/2017 – B8-0001/2018),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku pridobitve dovoljenja za pripravo samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A8-0244/2018),

A.

ker je kohezijska politika izraz solidarnosti in glavni naložbeni instrument EU, ki pokriva vse regije in zmanjšuje razlike med njimi; ker se je v številnih primerih potrdil pomen njene dodana vrednost in prožnosti pri odzivu na gospodarsko in finančno krizo; ker je z obstoječimi proračunskimi sredstvi kohezijska politika prispevala k ohranjanju zelo potrebnih javnih naložb, pomagala preprečiti poslabšanje krize ter državam članicam in regijam omogočila sprejetje prilagojenih ukrepov za povečanje njihove odpornosti na nepričakovane dogodke in zunanje pretrese;

B.

ker je podpora iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada Grčiji med letoma 2007 in 2015 znašala 15,8 milijard EUR, kar je 19 % skupnih javnih naložb v osnovna sredstva;

C.

ker so bile v Grčiji zaradi gospodarske in finančne krize stopnje rasti stalno negativne, česar s tremi svežnji mednarodnih ukrepov za pomoč ni bilo mogoče rešiti, država pa je imela tudi resne težave z likvidnostjo in premalo javnih sredstev;

D.

ker je Grčijo in grške otoke zelo hudo prizadela begunska in migrantska kriza in so še vedno pod velikim pritiskom čedalje večjih migrantskih in begunskih tokov, posledica tega pa je velik upad lokalne gospodarske dejavnosti, zlasti na področju turizma;

E.

ker se je grški BDP med letoma 2007 in 2013 realno znižal za 26 % in ker je bila rast tudi v dveh letih po koncu recesije leta 2014 nižja od 1 %; ker se je stopnja zaposlenosti v letu 2013 znižala s 66 % na 53 %, kar pomeni, da je imela zaposlitev le malo več kot polovica delovno sposobnih ljudi, brezposelnost pa se je v istem obdobju povečala z 8,4 % na 27,5 %, kar je močno vplivalo na kupno moč grškega prebivalstva in resno prizadelo številne sektorje, vključno z zdravjem; ker po najnovejših podatkih Eurostata stopnja brezposelnosti znaša 20,8 %, stopnja brezposelnosti mladih pa je visoka;

F.

ker so Komisija in sozakonodajalca leta 2015 spoznali, da je kriza Grčijo prizadela na edinstven način, kar bi lahko imelo hude posledice tako za dokončanje dejavnosti v okviru operativnih programov za obdobje 2000–2006 in obdobje 2007–2013 kot tudi na začetek izvajanja programov kohezijske politike za obdobje 2014–2020;

G.

ker je bil namen sprejetja Uredbe (EU) 2015/1839 Grčiji zagotoviti likvidnost v ključnem trenutku, preden bi se izvajanje programov zaustavilo in bi se zamudile potrebne naložbene priložnosti, saj bi se v primeru nedokončanja projektov iz obdobij 2000–2006 in 2007–2013 izterjali znatni zneski;

H.

ker je Uredba (EU) 2015/1839 določila dodatno predhodno financiranje za programsko obdobje 2014–2020 v dveh obrokih, vsak po 3,5 % zneska podpore iz sredstev skladov kohezijske politike in Evropskega pomorskega in ribiškega sklada, pa tudi stopnjo sofinanciranja v višini 100 % za upravičeno porabo v programskem obdobju 2007–2013 ter zgodnjo sprostitev zadnjih 5 % preostalih plačil EU, ki bi jih bilo sicer treba zadržati do dokončanja programov;

I.

ker je bila uredba sprejeta z namenom čim hitrejšega odziva na hude krizne razmere in da bi Grčiji zagotovili zadostna sredstva za dokončanje projektov iz programskega obdobja 2007–2013 ter za začetek izvrševanja projektov iz tekočega obdobja;

J.

ker je morala Grčija v skladu s členom 152(6)(2) do konca leta 2016 Komisiji predložiti poročilo o izvrševanju določb v zvezi s stopnjo sofinanciranja v višini 100 % ter z omejitvijo višine plačil za programe na koncu programskega obdobja;

K.

ker je EU v Grčiji v obdobju financiranja 2007–2013 financirala tudi 95 % skupnih naložb (sicer velja omejitev 85 %) v skladu z ukrepom dopolnitve iz Uredbe (EU) št. 1311/2011;

L.

ker je bil oktobra 2015 vzpostavljen namenski račun, na katerega so se prenesla vsa sredstva, dodeljena za projekte, ki jih financira EU, da bi zagotovili, da se bodo ta sredstva porabila samo za poplačilo upravičencev in dejavnosti iz operativnih programov;

M.

ker je Grčija od leta 2011 prejemala podporo tudi prek delovne skupine Komisije za Grčijo, ki je nudila tehnično podporo za proces reform v državi, od leta 2015 dalje pa prek podporne službe za strukturne reforme, ki je nudila podporo pri pripravi, načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju reform za povečanje rasti; ker je Uredba (EU) 2017/825 o vzpostavitvi programa za podporo strukturnim reformam za obdobje 2017–2020 začela veljati 20. maja 2017 in je zaznamovala pomemben trenutek za zaveze podporne službe za strukturne reforme do zainteresiranih držav članic, vključno z Grčijo;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju medinstitucionalne razglasitve evropskega stebra socialnih pravic,

—

ob upoštevanju Evropske socialne listine z dne 3. maja 1996,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2016 o uporabi Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (1) (direktiva o enakosti pri zaposlovanju),

—

ob upoštevanju skupne izjave Evropske zveze za kronične bolezni z naslovom Improving the employment of people with chronic diseases in Europe (Izboljšanje zaposlitvenih možnosti za osebe s kroničnimi boleznimi v Evropi),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je v EU začela veljati 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta št. 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2015 o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 (2),

—

ob upoštevanju skupnega poročila iz leta 2014, ki sta ga pripravili Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) in Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z naslovom Psychosocial risks in Europe – Prevalence and strategies for prevention (Psihosocialna tveganja v Evropi – razširjenost in strategije za preprečevanje),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. novembra 2017 o izvajanju evropske strategije o invalidnosti (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2016 o izvajanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s posebnim poudarkom na sklepnih ugotovitvah Odbora Združenih narodov za pravice invalidov (4),

—

ob upoštevanju Filadelfijske deklaracije z dne 10. maja 1944 o ciljih Mednarodne organizacije dela (MOD),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2008 z naslovom Prenovljena socialna agenda: Priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja (COM(2008)0412),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 24. februarja 2011 o izvajanju okvirnega sporazuma o stresu na delovnem mestu, ki so ga sprejeli evropski socialni partnerji (SEC(2011)0241),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. februarja 2007 z naslovom Izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu: strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu (COM(2007)0062),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (6),

—

ob upoštevanju direktive o preprečevanju diskriminacije 2000/78/ES in sodne prakse Sodišča Evropske unije, na primer sodbe Sodišča v združenih zadevah C-335/11 in C-337/11 (HK Denmark) z dne 11. aprila 2013, ki skupaj določata, da delodajalci ne smejo diskriminirati delavcev, kadar je njihovo dolgotrajno slabo zdravstveno stanje povezano z invalidnostjo, in da jim morajo razumno prilagoditi delovne pogoje,

—

ob upoštevanju skupnih ukrepov EU za duševno zdravje in dobro počutje, začetih leta 2013,

—

ob upoštevanju kampanje za zdravo delovno okolje, ki jo izvaja Evropska agencija za zdravje in varnost pri delu (EU-OSHA),

—

ob upoštevanju nedavnega pilotnega projekta o zdravju in varnosti starejših delavcev, ki ga je izvedla EU-OSHA,

—

ob upoštevanju poročila EU-OSHA iz leta 2016 z naslovom Rehabilitacija in vrnitev na delo: poročilo o analizi politik, strategij ter programov EU in držav članic,

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz leta 2014 z naslovom Employment opportunities for people with chronic diseases (Zaposlitvene možnosti za osebe s kroničnimi boleznimi),

—

ob upoštevanju dokumenta organizacije Business Europe iz leta 2012 z naslovom Employers’ practices for Active Ageing (Prakse delodajalcev za aktivno staranje),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0208/2018),

A.

ker je stres na delovnem mestu vse večji problem in druga najpogostejša z delom povezana zdravstvena težava, o kateri se poroča v Evropi; ker 25 % (7) delavcev trdi, da trpijo zaradi stresa na delovnem mestu; ker stres, ki je povezan z delom, lahko ogrozi pravico posameznika do zdravih delovnih razmer; ker stres na delovnem mestu dodatno prispeva k odsotnosti in k nezadovoljstvu z delovnim mestom, negativno vpliva na storilnost in je vsako leto odgovoren skoraj za polovico izgubljenih delovnih dni;

B.

ker staranje evropskih delavcev prinaša nove izzive glede delovnega okolja in drugačne organizacije dela; ker staranje spremlja večje tveganje za razvoj kroničnih duševnih in telesnih zdravstvenih težav, tudi invalidnosti in bolezni, zaradi česar so za trajnost delovnih mest, pokojninskih sistemov in sistemov socialne varnosti zelo pomembni preprečevanje, ponovno vključevanje in rehabilitacija; ker kronične bolezni ne prizadenejo le starejše prebivalstvo;

C.

ker ima dolgotrajna odsotnost z dela negativne posledice za duševno in telesno zdravje povzroča pa tudi visoke socialne in gospodarske stroške ter lahko prepreči vrnitev na delo; ker sta zdravje in dobro počutje ključna za izgradnjo vzdržnih gospodarstev; ker je treba upoštevati resne finančne posledice bolezni ali invalidnosti za družine, če se prizadete osebe ne morejo vrniti na delo;

D.

ker obstajajo razlike med invalidnostjo, poškodbami, boleznimi in zdravstvenimi stanji, povezanimi s starostjo, vendar se ti pogosto prekrivajo ter zahtevajo celovit pristop za vsak primer posebej;

E.

ker je staranje eden od glavnih družbenih izzivov EU; ker so zato potrebne politike, ki bodo spodbujale aktivno staranje in omogočale, da bodo ljudje ostali aktivni in zaposleni do upokojitvene starosti ali po njej, če bodo želeli; ker je starejša generacija s svojimi izkušnjami nepogrešljiva za trg dela; ker si starejši, ki so pripravljeni delati še naprej, pogosto želijo gibljivi delovni čas in individualizirane delovne pogoje; ker imajo bolezen, invalidnost in izključenost iz dela resne finančne posledice;

F.

ker so kajenje ter zloraba alkohola in drog med najpogostejšimi dejavniki tveganja za zdravje pri delovno sposobnem prebivalstvu v EU, saj sta povezana s poškodbami in različnimi nenalezljivimi boleznimi (8); ker so v 20–25 % vseh nesreč na delovnem mestu vpletene osebe pod vplivom alkohola (9) in ker ima po ocenah 5–20 % delovno sposobnega prebivalstva v Evropi resne težave, povezane z uživanjem alkohola (10); ker je ponovno vključevanje delavcev, ki so imeli težave zaradi zlorabe prepovedanih snovi, v kakovostno zaposlitev poseben izziv za delodajalce;

G.

ker so invalidi ali osebe s kroničnimi boleznimi ter osebe, ki okrevajo po poškodbi ali bolezni, ranljive in bi jim bilo zato treba zagotoviti individualno podporo, ko se vračajo na delovno mesto ali na trg dela; ker je treba upoštevati, da se nekatere osebe s kroničnimi boleznimi ne želijo ali ne morejo vrniti na delo;

H.

ker bi področje poklicne rehabilitacije in vrnitve na delo lahko zagotavljalo dragocene priložnosti za prostovoljstvo, na primer z udeležbo v prostovoljskem delu po upokojitvi; ker bi bilo treba prostovoljstvo spodbujati ne glede na starost;

I.

ker morajo delodajalci spodbujati predvsem kulturo zdravja in varnosti na delovnem mestu; ker bi udeležba pri dejavnostih za spodbujanje varnosti in zdravja pri delu, na primer v delovnih skupinah, tudi lahko pripomogla k spremembi kulture;

J.

ker ima delo zaradi pomembnih pozitivnih psihosocialnih koristi, ki jih prinaša zaposlenim, pomembno vlogo pri spodbujanju procesov okrevanja in rehabilitacije; ker je dobra praksa na področju varnosti in zdravja pri delu ključna za produktivno in motivirano delovno silo, ki podjetjem omogoča, da ostanejo konkurenčna in inovativna, zagotavlja dobro počutje delavcev ter pomaga ohraniti dragocena znanja in spretnosti ter delovne izkušnje, zmanjšati fluktuacijo zaposlenih ter preprečiti izključevanje, nesreče in poškodbe; ker v ta namen poziva Komisijo, naj upošteva vse stroške na področju dejavnega in socialnega vključevanja; ker je ustrezen in posamezniku prilagojen pristop k ponovni vključitvi oseb, ki okrevajo po poškodbi ali bolezni, v kakovostno zaposlitev pomemben dejavnik za preprečevanje dodatne odsotnosti ali vztrajanja na delovnem mestu kljub bolezni;

K.

ker se opredelitev osebe z zmanjšano delovno zmožnostjo v posameznih državah članicah razlikuje;

L.

ker imajo mala in srednja podjetja ter mikropodjetja glede tega posebne potrebe, saj imajo manj sredstev, potrebnih za izpolnjevanje obveznosti, povezanih z boleznijo in preprečevanjem nesreč, zato pogosto potrebujejo podporo pri doseganju svojih ciljev na področju varnosti in zdravja pri delu; ker je po drugi strani dobra praksa na področju varnosti in zdravja pri delu za mala in srednja podjetja ključna, zlasti ko gre za vzdržnost njihovega poslovanja; ker različni programi, ki jih financira EU, omogočajo dragoceno izmenjavo inovacij in dobrih praks na področju trajnostnega zdravja in varnosti pri delu;

M.

ker negativni psihosocialni dejavniki na delovnem mestu niso povezani le z rezultati na področju zdravja, temveč tudi s povečano odsotnostjo z dela in manjšim polklicnim zadovoljstvom; ker vsakemu primeru posebej prilagojeni ukrepi glede zdravja in varnosti pri delu posamezniku s spremenjeno delovno zmožnostjo omogočijo, da ostane na delovnem mestu in da je koristen za celoten kolektiv; ker je odsotnost z dela sicer včasih potrebna iz zdravstvenega vidika, vendar ima lahko dodatne psihosocialne posledice za ljudi, ki so daljši čas odsotni z dela, saj je manj verjetno, da se bodo vrnili na delo; ker pravočasna in usklajena oskrba, ki se osredotoča predvsem na dobro počutje zaposlenega, bistveno poveča verjetnost pozitivnega izida, tj. vrnitve na delo, in preprečuje dolgoročne negativne posledice za posameznika;

N.

ker sta razpoložljivost in primerljivost podatkov o poklicnih boleznih na ravni EU pogosto nezadostni; ker po podatkih Eurofounda približno 28 % evropskih državljanov navaja, da trpijo zaradi kroničnih telesnih ali duševnih težav, bolezni ali invalidnosti (11); ker naj bi ena četrtina delovno sposobnih ljudi imela dolgotrajne zdravstvene težave (12); ker sta invalidnost in slabše zdravstven stanje lahko istočasno vzrok in posledica revščine; ker so rezultati študije OECD pokazali, da so prihodki invalidov povprečno v povprečju za 12 % nižji od dohodkov preostalega prebivalstva (13); ker je v nekaterih državah ta razlika v prihodkih celo 30-odstotna; ker je po podatkih iz študije iz leta 201321,8 % bolnikov z rakavimi obolenji, starih od 18 do 57 let, postalo brezposelnih takoj po diagnozi, 91,6 % takih oseb pa 15 mesecev po diagnozi (14); ker je po podatkih iz študije Eurostata (15) iz leta 2011 samo 5,2 % zaposlenih z zmanjšano delovno zmožnostjo zaradi dolgotrajnih zdravstvenih težav in/ali težav pri osnovni dejavnosti navedlo, da imajo posebno delovno ureditev; ker je po podatkih iz te študije 24,2 % tistih, ki niso zaposleni, pojasnilo, da bi se laže vrnili na delo, če bi imeli možnost posebne delovne ureditve;

O.

ker digitalizacija najbrž prinesla velike spremembe v organizaciji dela in bi lahko pomagala izboljšati priložnosti za delavce, ki imajo na primer zmanjšano fizično zmožnost; ker se bodo starejše generacije pri tem verjetno soočale z edinstvenimi izzivi; ker bi morale imeti tudi te generacije koristi od teh sprememb;

P.

ker je v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah zapisana pravica do delovnih pogojev, ki spoštujejo zdravje, varnost in dostojanstvo vsakega delavca, dobri delovni pogoji pa imajo pozitivno vrednost sami po sebi; ker ima vsakdo pravico do življenjskega standarda, ki je primeren za njihovo zdravje in dobro počutje, ter pravico do dela in pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah; ker izboljšanje zdravja in ponovno vključevanje delavcev povečujeta splošno blaginjo družbe in prinaša ekonomske koristi državam članicam, zaposlenim in delodajalcem, tudi starejšim delavcem in posameznikom z zdravstvenimi težavami, ter pomagata ohraniti znanja in spretnosti, ki bi sicer bile izgubljene; ker sprememba nezmožnosti v zmožnost za delo koristi delodajalcem, delavcem, družinam in skupnostim;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

—

ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni za finančni nadzor v EU z dne 25. februarja 2009, ki ji je predsedoval Jacques de Larosière,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 s priporočili Komisiji o pregledu Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS) (1),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 15. maja 2014 z naslovom Ekonomski pregled programa za finančno regulacijo (SWD(2014)0158),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 8. avgusta 2014 o delovanju evropskih nadzornih organov in Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS) (COM(2014)0509),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2016 z naslovom „Poziv k predložitvi dokazov – regulativni okvir EU za finančne storitve”(COM(2016)0855),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o oceni stanja in izzivih pri ureditvi EU o finančnih storitvah: učinek in nadaljnji koraki k bolj učinkovitemu in uspešnemu okviru EU za finančno regulacijo in unijo kapitalskih trgov (3),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 27. februarja 2017 z naslovom Odločitve EU o enakovrednosti v politiki finančnih storitev: ocena (SWD(2017)0102),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2018 o smernicah za okvir prihodnjih odnosov med EU in Združenim kraljestvom (4),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0263/2018),

A.

ker je bilo od finančne krize na finančnem področju sprejetih več kot 40 novih zakonodajnih aktov, od katerih jih 15 vključuje „določbe za tretje države“, ki Komisiji omogočajo, da v imenu EU enostransko odloča, ali se regulativna pravila v tujih jurisdikcijah lahko štejejo za enakovredna;

B.

ker sta enakovrednost in pravica do čezmejnega opravljanja plačilnih storitev z enotnim dovoljenjem zelo različna pojma, ki regulatorjem, nadzornikom, finančnim institucijam in udeležencem na trgu zagotavljata različne pravice in obveznosti; ker se pravice do čezmejnega opravljanja plačilnih storitev z enotnim dovoljenjem z odločitvami o enakovrednosti ne prenašajo na finančne institucije s sedežem v tretjih državah, saj je ta koncept neločljivo povezan z notranjim trgom in njegovim skupnim regulativnim, nadzornim, izvršilnim in pravosodnim okvirom;

C.

ker v noben trgovinski sporazum, ki ga je sklenila EU, še niso bile vključene določbe o vzajemnem čezmejnem dostopu za finančne storitve;

D.

ker odločitve o enakovrednosti ne temeljijo na enotnem okviru; ker vsak zakonodajni akt določa namenski sistem za ugotavljanje enakovrednosti, ki je prilagojen vsakokratnim ciljem politike; ker veljavne določbe o enakovrednosti ponujajo različne pristope, ki omogočajo vrsto možnih koristi, odvisno od ponudnika finančnih storitev in trga, na katerem deluje;

E.

ker je enakovrednost med drugim orodje za spodbujanje mednarodnega usklajevanja na področju regulacije, s katerim bi lahko ob enakih konkurenčnih pogojih povečali konkurenco na notranjem trgu EU, obenem pa preprečili regulativno arbitražo, zaščitili potrošnike in vlagatelje ter ohranili finančno stabilnost EU in dosledno delovanje njenega enotnega trga; ker je enakovrednost tudi orodje za zagotavljanje pravične in enake obravnave pri urejanju in nadzoru finančnih institucij v EU in v tretjih državah;

F.

ker odločitve o enakovrednosti temeljijo na enotnem pravilniku EU in se sprejemajo na podlagi tehnične ocene; ker bi moral zanje kljub temu veljati večji nadzor Parlamenta;

G.

ker Komisija enakovrednost opisuje kot enega od ključnih instrumentov za učinkovito upravljanje čezmejne dejavnosti udeležencev na trgu v trdnem in varnem bonitetnem okolju z jurisdikcijami tretjih držav, ki dosledno spoštujejo, izvajajo in izvršujejo enake visoke standarde bonitetnih pravil kot EU;

H.

ker bo bližnji izstop Združenega kraljestva iz EU lahko znatno vplival na regulacijo in nadzor finančnih storitev, saj so sedanje vezi med državami članicami na tem področju zelo tesne; ker so pogajanja za izstop Združenega kraljestva iz EU še v teku;

I.

ker bodo imele finančne institucije v primeru sprejetja in ratifikacije sporazuma o izstopu, vključno s prehodnim obdobjem, več časa za prilagoditev izstopu Združenega kraljestva iz EU; ker morajo biti Komisija in evropski nadzorni organi pripravljeni zagotoviti finančno stabilnost, celovitost enotnega trga in avtonomnost odločanja v EU, tudi če prehodnega obdobja ne bo;

J.

ker je treba za namene finančne stabilnosti Unije razmisliti o vseh vidikih medsebojne povezanosti trgov tretjih držav in enotnega trga EU;

K.

ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 19. januarja 2016 o oceni stanja in izzivih pri ureditvi EU o finančnih storitvah Komisijo pozval, „naj predlaga dosleden, skladen, pregleden in praktičen okvir za postopke in odločitve o enakovrednosti tretjih držav, pri čemer naj upošteva analize na podlagi rezultatov ter mednarodne standarde ali dogovore“;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 4, 162, 174 do 178 in 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1082/2006 o evropskem združenju za teritorialno sodelovanje (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2017 z naslovom Spodbujanje rasti in kohezije v obmejnih regijah EU (COM(2017)0534),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 20. septembra 2017, ki je bil priložen sporočilu Komisije z naslovom Spodbujanje rasti in kohezije v obmejnih regijah EU (SWD(2017)0307),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2018 o regijah EU, ki zaostajajo v razvoju (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020 (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o okrepljenem sodelovanju s partnerji in prepoznavnosti uspešnosti delovanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2017 o ustrezni mešanici financiranja evropskih regij: uravnoteženje finančnih instrumentov in nepovratnih sredstev v kohezijski politiki EU (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah (10),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 8. februarja 2017 o manjkajočih prometnih povezavah v obmejnih regijah (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o kohezijski politiki ter raziskovalnih in inovacijskih strategijah za pametno specializacijo (RIS3) (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o evropskem teritorialnem sodelovanju – najboljša praksa in inovativni ukrepi (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2016 o novih orodjih teritorialnega razvoja v kohezijski politiki za obdobje 2014–2020: celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost (14),

—

ob upoštevanju sklepov in priporočil iz poročila skupine na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do evropskih strukturnih in investicijskih skladov,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje(A8-0266/2018),

A.

ker imajo EU in njene neposredne sosede v Evropskem združenju za prosto trgovino (EFTA) 40 notranjih kopenskih mej in notranjih obmejnih regij EU, ki pokrivajo 40 % ozemlja Unije, obsegajo skoraj 30 % prebivalstva EU ter ustvarjajo skoraj tretjino BDP EU;

B.

ker se obmejne regije, zlasti tiste z manjšo gostoto prebivalstva, običajno soočajo s slabšimi pogoji za družbeni in gospodarski razvoj ter gospodarsko običajno dosegajo slabše rezultate v primerjavi z drugimi regijami v državah članicah, njihov gospodarski potencial pa ni v celoti izkoriščen;

C.

ker tudi fizične in/ali geografske ovire prispevajo k omejevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije med obmejnimi regijami znotraj EU in zunaj nje, zlasti v gorskih regijah;

D.

ker kljub preteklim prizadevanjem še vedno obstajajo ovire, predvsem upravne, jezikovne in pravne, ki zavirajo rast, gospodarski in družbeni razvoj ter kohezijo v obmejnih regijah;

E.

ker je Komisija leta 2017 ocenila, da bi se z odstranitvijo le 20 % obstoječih ovir v obmejnih regijah njihov BDP povečal za 2 % oziroma približno 91 milijard EUR, kar bi pomenilo približno milijon novih delovnih mest; ker je splošno znano, da teritorialno sodelovanje, vključno s čezmejnim sodelovanjem, prinaša resnično in prepoznavno dodano vrednost, zlasti državljanom EU, ki živijo ob notranjih mejah;

F.

ker je skupaj približno 2 milijona čezmejnih delavcev in študentov, ki so dejavni v drugi državi članici EU, od katerih je 1,3 milijona delavcev, kar je 0,6 % vseh zaposlenih v EU-28;

G.

ker se v sedanjem večletnem finančnem okviru 95 % sredstev programa vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T) in instrumenta za povezovanje Evrope namenja osrednjim koridorjem TEN-T, majhni projekti, ki se nanašajo na celovito omrežje, in ukrepi za povezavo z omrežjem TEN-T pa pogosto niso upravičeni do sofinanciranja ali financiranja na nacionalni ravni, čeprav so nujni za odpravo nekaterih problemov ter za razvoj čezmejnih povezav in gospodarstva;

H.

ker Komisija namerava predstaviti tudi svoje stališče o notranjih obmorskih obmejnih regijah;

I.

ker bi bilo primerno, da Komisija zavzame stališče tudi o številnih izzivih, s katerimi se soočajo regije ob zunanjih mejah EU, vključno z najbolj oddaljenimi regijami, podeželjem, območji, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, in regijami, ki so prizadete zaradi oddaljenosti, otoške lege ali drugih hudih in stalnih neugodnih naravnih in demografskih razmer v skladu s členom 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

—

ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 10, 19 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je začela veljati skupaj s sprejetjem Lizbonske pogodbe decembra 2009 (1), zlasti členov 1, 20, 21, 23 in 31,

—

ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2014 o nasilju nad ženskami in vseevropski raziskavi (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uporabi načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (3),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi, ki opredeljuje in obsoja nadlegovanje in spolno nadlegovanje (4),

—

ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE),

—

ob upoštevanju publikacije Evropskega inštituta za enakost spolov iz junija 2017 o kibernetskem nasilju nad ženskami in dekleti,

—

ob upoštevanju izjave predsedujoče trojice EU (Estonije, Bolgarije in Avstrije) z dne 19. julija 2017 o enakosti med ženskami in moškimi,

—

ob upoštevanju pravnih instrumentov Organizacije združenih narodov s področja človekovih pravic, zlasti pravic žensk, kot so Ustanovna listina Združenih narodov, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njen protokol ter Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,

—

ob upoštevanju drugih instrumentov OZN s področja spolnega nadlegovanja in nasilja nad ženskami, kot so Dunajska deklaracija in akcijski program z dne 25. junija 1993, ki sta bila sprejeta na svetovni konferenci o človekovih pravicah, Deklaracija Generalne skupščine Organizacije združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993, Resolucija o preprečevanju kriminala in ukrepih kazenskega pravosodja za odpravo nasilja nad ženskami z dne 21. julija 1997, poročila posebnih poročevalcev OZN o nasilju nad ženskami in splošno priporočilo Odbora za odpravo diskriminacije žensk št. 19,

—

ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking +5 (2000), Peking +10 (2005), Peking +15 (2010) in Peking +20 (2015),

—

ob upoštevanju Direktive št. 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta št. 2001/220/PNZ (5) (direktiva o pravicah žrtev),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 14. novembra 2012 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi, in s tem povezanih ukrepih (direktiva o zastopanosti žensk v upravnih odborih) (COM(2012)0614),

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu z dne 26. aprila 2007, ki so ga sklenili ETUC/CES, BUSINESSEUROPE, UEAPME in CEEP,

—

ob upoštevanju poročila Evropske mreže organov za enakost (EQUINET) z naslovom The Persistence of Discrimination, Harassment and Inequality for Women. The work of equality bodies informing a new European Commission Strategy for Gender Equality (Obstoj diskriminacije, nadlegovanja in neenakosti žensk. Delo organov za enakost sooblikuje novo strategijo Evropske komisije za enakost spolov), ki je bilo objavljeno leta 2015,

—

ob upoštevanju poročila mreže EQUINET z naslovom Harasment on the Basis of Gender and Sexual Harasment: Supporting the Work of Equality Bodies (Nadlegovanje zaradi spola in spolno nadlegovanje: podpiranje dela organov za enakost), ki je bilo objavljeno leta 2014,

—

ob upoštevanju Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, zlasti členov 2 in 40 (6), in svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (7),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 20. septembra 2001 o nadlegovanju na delovnem mestu (8), z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami (9), z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami (10), z dne 15. decembra 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu (11), z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami (12) in ocene evropske dodane vrednosti iz novembra 2013 ter z dne 24. novembra 2016 o pristopu EU k istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami ter o boju proti njemu (13),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. marca 2017 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji v obdobju 2014–2015 (14), z dne 10. marca 2015 o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji leta 2013 (15) in z dne 24. oktobra 2017 o legitimnih ukrepih za zaščito žvižgačev, ki z razkrivanjem zaupnih informacij podjetij in javnih organov ravnajo v javnem interesu (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2017 o boju proti spolnemu nadlegovanju in zlorabam v EU (17),

—

ob upoštevanju poročila Evropske konfederacije sindikatov z naslovom Safe at home, safe at work – Trade union strategies to prevent, manage and eliminate work-place harassment and violence against women (Varne doma, varne na delovnem mestu – strategije sindikatov za preprečevanje, obvladovanje in odpravljanje nadlegovanja in nasilja nad ženskami na delovnem mestu),

—

ob upoštevanju poročila za srečanje strokovnjakov na področju nasilja nad ženskami in moškimi na trgu dela (3.–6. oktober 2016), ki ga je organizirala Mednarodna organizacija dela,

—

ob upoštevanju študije, ki jo je izvedla Medparlamentarna unija, z naslovom Sexism, harassment and violence against women parliamentarians (Seksizem, nadlegovanje in nasilje nad poslankami), objavljene leta 2016 (18),

—

ob upoštevanju študije z naslovom Bullying and sexual harassment at the workplace, in public spaces, and in political life in the EU (Ustrahovanje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu, javnih mestih in v političnem življenju v EU), ki jo je objavil Generalni direktorat za notranjo politiko marca 2018 (19),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0265/2018),

A.

ker je enakost spolov temeljna vrednota EU, določena v pogodbah in Listini EU o temeljnih pravicah; ker nasilje na podlagi spola izhaja iz neuravnoteženega razmerja moči in odgovornosti med moškimi in ženskami in je povezano s patriarhatom ter še vedno prisotno diskriminacijo na podlagi spola;

B.

ker so starejši, zlasti starejše samske ženske, posebej ranljiva socialna skupina, kadar se soočajo s psihičnim in fizičnim nadlegovanjem in ustrahovanjem;

C.

ker je spolno nadlegovanje v Direktivi št. 2002/73/ES opredeljeno kot „kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega vedenja spolne narave z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja, ali s takšnim učinkom“;

D.

ker je treba to opredelitev spremeniti zaradi razvoja družbe, tehnologije in običajev, ki so se s časom preoblikovali in spremenili;

E.

ker je boj proti nadlegovanju na podlagi nosečnosti in materinstva potreben, da bi se doseglo pravo ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem za ženske;

F.

ker je spolno nadlegovanje oblika nasilja in ker gre za najskrajnejšo, a pogosto obliko diskriminacije na podlagi spola; ker je približno 90 % žrtev spolnega nadlegovanja žensk, približno 10 % pa moških; ker je po podatkih študije Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2014 o nasilju nad ženskami v EU vsaka tretja ženska žrtev fizičnega ali spolnega nasilja v odrasli dobi; ker je v EU do 55 % žensk žrtev spolnega nadlegovanja; ker je 32 % vseh žrtev v EU navedlo, da je bil storilec njihov nadrejeni, sodelavec ali stranka; ker je 75 % žensk, ki opravljajo poklice, za katere so potrebne posebne kvalifikacije, ali so zaposlene na vodilnih položajih, žrtev spolnega nadlegovanja; ker je žrtev spolnega nadlegovanja 61 % žensk, zaposlenih v storitvenem sektorju; ker je skupno 5–10 % evropskih delavcev v vsakem trenutku izpostavljenih ustrahovanju na delovnem mestu;

G.

ker sta spolno in psihično nadlegovanje na področju zaposlovanja prepovedana na ravni EU, vključno v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnim usposabljanjem in napredovanjem, ter se uvrščata med vidike zdravja in varnosti;

H.

ker so institucije in agencije EU odgovorne za izboljševanje obstoječih mehanizmov z izvajanjem najučinkovitejših pravil za ozaveščanje o opredelitvi spolnega nadlegovanja in zaščito delavcev;

I.

ker se zaradi slabe družbene ozaveščenosti v zvezi z zadevno problematiko, strahu in sramu pri pogovoru glede tega z drugimi, strahu pred odpuščanjem, težav pri pridobivanju dokazov, nezadostnega poročanja, spremljanja in sredstev za zaščito žrtev ter normalizacije nasilja prijavi premalo primerov spolnega nadlegovanja;

J.

ker lahko poročanje o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu pogosto privede do odpustitve ali izolacije žrtve na delovnem mestu; ker lahko manj huda kazniva dejanja, ki se jih spregleda, spodbujajo hujša kazniva dejanja;

K.

ker ustrahovanje in spolno nadlegovanje še naprej predstavljata resne težave v različnih družbenih okoljih, vključno z delovnim mestom, javnimi prostori, virtualnimi prostori, kot je internet, in političnim življenjem, ter se vse pogosteje izvajata z uporabo novih tehnologij, kot so spletne strani ali družbena omrežja, ki storilcem omogočajo, da se počutijo varne pod krinko anonimnosti;

L.

ker se lahko v okviru nastajajočih novih oblik organizacije dela in družbenega življenja ter brisanja mej med zasebnim, poklicnim in družbenim življenjem okrepi negativno vedenje do posameznikov ali družbenih skupin; ker se lahko ustrahovanje na delovnem mestu pojavlja v različnih oblikah, in sicer tako v okviru vertikalnih razmerij (storilci so nadrejeni ali podrejeni) kot horizontalnih razmerij (storilci so sodelavci z iste ravni v hierarhiji);

M.

ker sta spolno in psihično nadlegovanje pojava, ki zajemata žrtve in storilce vseh starosti z različno izobrazbo, kulturnim ozadjem, dohodki in družbenim položajem in ker imata fizične, spolne, čustvene in psihične posledice za žrtev; ker so spolni stereotipi in seksizem, vključno s seksističnim sovražnim govorom na spletu in drugje, temeljni razlogi za veliko oblik nasilja in diskriminacije žensk ter preprečujejo njihovo opolnomočenje;

N.

ker je nasilje na podlagi spola v direktivi o pravicah žrtev opredeljeno kot kršitev temeljnih svoboščin žrtve in vključuje spolno nasilje (vključno s posilstvom, spolnim napadom in spolnim nadlegovanjem); ker ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem;

O.

ker obravnava nasilja na delovnem mestu pogosto ni temeljita in se večinoma osredotoča na vidnejše oblike, kot je fizično nasilje; ker lahko imata spolno in psihično nadlegovanje še bolj uničujoče posledice za posameznika;

P.

ker seksistična dejanja in posledično spolno nadlegovanje, ki so jim lahko ženske izpostavljene na delovnem mestu, prispevajo k njihovi izključitvi s trga dela, kar negativno vpliva na njihovo gospodarsko neodvisnost in družinske prihodke;

Q.

ker imajo ženske, ki so žrtve nadlegovanja in nasilja na podeželskih in oddaljenih območjih v EU, običajno več težav pridobiti polno pomoč in zaščito pred storilci;

R.

ker imata fizično in verbalno nadlegovanje, vključno z nadlegovanjem prek spleta, tako kratkoročne kot dolgoročne škodljive posledice, kot sta stres in huda depresija, žrtve pa lahko privedeta tudi do samomora, kot kažejo vse številnejša poročila o teh primerih; ker ustrahovanje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu negativno vplivata tako na zdravje kot na poklicno pot posameznika, na organizacije in družbo, in sicer z večjo odsotnostjo z dela ter zmanjšano produktivnostjo in kakovostjo storitev ter izgubo človeškega kapitala;

S.

ker morajo države članice ter institucije in agencije EU v skladu s pravom EU zagotoviti delovanje organa za enakost, ki ponuja neodvisno pomoč žrtvam nadlegovanja, izvaja neodvisne študije, zbira ustrezne, razčlenjene in primerljive podatke, izvaja raziskave o opredelitvah in razvrstitvah, objavlja neodvisna poročila ter pripravlja priporočila o zaposlovanju in usposabljanju, dostopu do blaga in storitev in njunem zagotavljanju ter priporočila za samozaposlene;

T.

ker ženske v Evropski uniji zaradi različnih politik in zakonodaj držav članic niso enako zaščitene pred nasiljem na podlagi spola ter spolnim in psihičnim nadlegovanjem; ker sodni sistemi ženskam vedno ne zagotavljajo zadostne podpore; ker pri nasilju na podlagi spola žrtev pogosto pozna storilca in ker je v številnih primerih od njega odvisna, zaradi česar se ga še bolj boji prijaviti;

U.

ker so vse države članice podpisale Istanbulsko konvencijo, vendar je vse niso ratificirale, in ker ta zamuda ovira popolno izvajanje konvencije;

V.

ker so seksizem ter spolno in psihično nadlegovanje poslank dejanska in razširjena težava; ker storilci v primerih nadlegovanja in nasilja ne prihajajo le iz vrst političnih nasprotnikov, temveč so lahko tudi člani iste politične stranke, verski voditelji, predstavniki lokalnih organov in celo družinski člani;

W.

ker politiki kot izvoljeni predstavniki državljanov nosijo odločilno odgovornost, da ravnajo kot pozitivni vzorniki pri preprečevanju spolnega nadlegovanja v družbi in boju proti njemu;

X.

ker je legitimnost žensk v politiki včasih še vedno ogrožena in ker so ženske žrtve stereotipov, ki jih odvračajo od političnega udejstvovanja, ta pojav pa je še posebej očiten tam, kjer so ženske v politiki slabo zastopane;

Y.

ker vsi nacionalni in regionalni parlamenti ter vsi lokalni sveti nimajo posebnih struktur in notranjih pravil, ki bi omogočala ustrezne poti za varno in zaupno vlaganje in obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja; ker bi moralo biti usposabljanje na področju spolnega in psihičnega nadlegovanja obvezno za vse parlamentarne člane osebja in poslance, kar vključuje tudi Evropski parlament;

Z.

ker nasilje v družini zadeva tudi delovno mesto, saj lahko vpliva na sodelovanje žrtve pri delu, njeno delovno storilnost in varnost;

AA.

ker do spolnega in psihičnega nadlegovanja ne prihaja le na delovnem mestu, temveč tudi na javnih mestih, vključno s formalnimi in neformalnimi izobraževalnimi okolji, v zdravstvenih ustanovah in objektih za prosti čas, na ulicah in javnih prevoznih sredstvih;

AB.

ker kibernetsko zalezovanje in kibernetsko nadlegovanje vključujeta uporabo informacij in komunikacijskih tehnologij za zalezovanje, nadlegovanje in nadziranje oseb ali manipulacijo z njimi; ker je kibernetsko nadlegovanje težava zlasti za mlade ženske, ker pogosteje uporabljajo te medije; ker je 20 % mladih žensk (starih od 18 do 29 let) v EU-28 doživelo kibernetsko nadlegovanje;

AC.

ker je bilo v študiji iz leta 2016 ugotovljeno, da je več kot polovica anketiranih žensk na delovnem mestu v Združenem kraljestvu doživela neko obliko spolnega nadlegovanja, vendar štiri od petih niso prijavile nadlegovanja svojemu delodajalcu (20);

AD.

ker so lahko nove tehnologije tudi v pomoč pri analiziranju, razumevanju in preprečevanju primerov nasilja;

AE.

ker so ženske, zlasti mlade, žrtve ustrahovanja in spolnega nadlegovanja, ki vključujeta uporabo novih tehnologij, na primer spletnih strani in družbenih omrežij, in sta včasih organizirana prek tajnih forumov ali skupin na družbenih medijih; ker takšna dejanja vključujejo grožnje s posilstvom, grožnje s smrtjo, poskuse vdora v računalnik ter objavo zasebnih informacij in fotografij; ker se, kar zadeva razširjeno uporabo spletnih in družbenih medijev, ocenjuje, da je eno od desetih deklet že doživelo neko obliko kibernetskega nasilja, vključno s kibernetskim zalezovanjem in nadlegovanjem, preden je dopolnilo 15 let; ker so ženske z javno vlogo, med drugim novinarke ter zlasti osebe LGBTI in invalidne ženske, glavna tarča ustrahovanja na spletu in spletnega nasilja, nekatere pa so morale zapustiti družbena omrežja, ker so zaradi navedenega doživele fizični strah, stres, težave s koncentracijo in strah pred vrnitvijo domov ter jih je skrbelo za bližnje;

AF.

ker je preprečevanje nadlegovanja v delovnem okolju mogoče samo, kadar tako zasebna kot javna podjetja ustvarijo kulturo, v kateri so ženske obravnavane kot enake, zaposleni pa se medsebojno obravnavajo s spoštovanjem;

AG.

ker so raziskave pokazale, da je nadlegovanje razširjeno na delovnih mestih, kjer na vodstvenih mestih prevladujejo moški, ženske pa imajo le malo moči, na primer v razvedrilni in medijski industriji, podobno pa je tudi v tehnoloških in pravnih podjetjih, prodaji in številnih drugih sektorjih, če vodstveni delavci, med katerimi prevladujejo moški, dopuščajo obravnavo zaposlenih kot spolnih objektov; ker je v podjetjih, kjer je na vodstvenih položajih več žensk, manj spolnega nadlegovanja;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

—

ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 21(1) in 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije Unesca o varstvu nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003,

—

ob upoštevanju Direktive 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (2),

—

ob upoštevanju Sklepa (EU) 2015/2240 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o uvedbi programa za interoperabilnostne rešitve in skupne okvire za evropske javne uprave, podjetja in državljane (program ISA2) kot sredstvo za posodobitev javnega sektorja (3),

—

ob upoštevanju Resolucije Sveta z dne 21. novembra 2008 o evropski strategiji za večjezičnost (2008/C-320/01) (4),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 3. decembra 2013 o vzpostavitvi posebnega programa za izvajanje okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 in razveljavitvi odločb 2006/971/ES, 2006/972/ES, 2006/973/ES, 2006/974/ES in 2006/975/ES (5),

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki jo je EU ratificirala leta 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. septembra 2008 z naslovom Večjezičnost: prednost Evrope in skupna zaveza (COM(2008)0566),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (COM(2010)0245),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev (COM(2011)0942),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2010)0245) (6),

—

ob upoštevanju priporočila v zvezi s spodbujanjem in uporabo večjezičnosti in univerzalnega dostopa do kibernetskega prostora, ki ga je sprejela Generalna konferenca Unesca na svojem 32. zasedanju 15. oktobra 2003 v Parizu,

—

ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometer št. 386 z naslovom Evropejci in njihovi jeziki, objavljene junija 2012,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta 15. in 16. marca 2002 v Barceloni (SN 100/1/02 REV 1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 1988 o znakovnih jezikih za gluhe (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2004 o ohranjanju in spodbujanju kulturne raznolikosti: vloga evropskih regij in mednarodnih organizacij, kot sta Unesco in Svet Evrope (8), in svoje resolucije z dne 4. septembra 2003 o evropskih regionalnih in manj razširjenih jezikih – jeziki manjšin v EU – v okviru širitve in kulturne raznolikosti (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o večjezičnosti: prednost Evrope in skupna zaveza (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2018 o varstvu in nediskriminaciji manjšin v državah članicah EU (12),

—

ob upoštevanju študije Službe Evropskega parlamenta za raziskave in Oddelka za znanstvene napovedi z naslovom Enakost jezikov v digitalni dobi – platformi Human Language Project naproti, ki je bila objavljena marca 2017,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje in mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0228/2018),

A.

ker lahko jezikovne tehnologije gluhim in naglušnim, slepim in slabovidnim ter osebam z disleksijo olajšajo komunikacijo in ker se za namene tega poročila pojem „jezikovna tehnologija“nanaša na tehnologijo, ki podpira ne le govorjene jezike, temveč tudi znakovni jezik, in ob zavedanju, da so znakovni jeziki pomemben element jezikovne raznolikosti Evrope;

B.

ker razvoj jezikovnih tehnologij (v nadaljnjem besedilu: JT) zajema veliko raziskovalnih področij in disciplin, vključno z računalniškim jezikoslovjem, umetno inteligenco, računalništvom in jezikoslovjem, ki se med drugim uporabljajo za obdelavo naravnega jezika, analizo besedil, tehnologijo govora in podatkovno rudarjenje;

C.

ker je glede na rezultate posebne raziskave Eurobarometer št. 386 z naslovom Evropejci in njihovi jeziki samo nekaj več kot polovica Evropejcev (54 %) sposobnih komunicirati v najmanj enem dodatnem jeziku, četrtina (25 %) v najmanj dveh dodatnih jezikih in ena desetina (10 %) v najmanj treh dodatnih jezikih;

D.

ker je v Evropski uniji 24 uradnih jezikov in več kot 60 nacionalnih, regionalnih in manjšinskih jezikov, poleg jezikov migrantov in, v skladu s Konvencijo OZN o pravicah invalidov, različnih državno priznanih znakovnih jezikov; ker je večjezičnost ena največjih prednosti kulturne raznolikosti v Evropi in hkrati en največjih izzivov za oblikovanje resnično povezane EU;

E.

ker je pri premagovanju geografskih, socialnih in ekonomskih ovir za dostop do širokopasovnega interneta podpora lokalnim skupnostim, kot so domorodne, podeželske ali oddaljene skupnosti, ključni pogoj za učinkovito politiko večjezičnosti EU;

F.

ker večjezičnost spada na vrsto področij politike EU, vključno s kulturo, izobraževanjem, gospodarstvom, enotnim digitalnim trgom, vseživljenjskim učenjem, zaposlovanjem, socialno vključenostjo, konkurenčnostjo, mladino, civilno družbo, mobilnostjo, raziskavami in mediji; ker je treba več pozornosti nameniti odpravi ovir za medkulturni in medjezikovni dialog ter spodbujanju medsebojnega razumevanja;

G.

ker Komisija priznava, da mora biti enotni digitalni trg večjezičen; ker ni bila predlagana nobena skupna politika EU, s katero bi se spopadli s težavo jezikovnih preprek;

H.

ker se JT uporabljajo v praktično vseh vsakdanjih digitalnih proizvodih in storitvah, saj se pri večini do neke mere uporablja jezik (zlasti pri vseh proizvodih, povezanih z spletom, kot so iskalniki, družbena omrežja in storitve e-trgovine); ker uporaba JT vpliva tudi na sektorje, ki so bistvenega pomena za vsakodnevno blaginjo evropskih državljanov, kot so izobraževanje, kultura in zdravje;

I.

ker je stopnja čezmejne e-trgovine zelo nizka, saj je leta 2015 samo 16 % evropskih državljanov opravilo nakup prek spleta v drugih državah EU; ker JT lahko prispeva k prihodnji evropski čezmejni in medjezikovni komunikaciji, spodbudi gospodarsko rast in družbeno stabilnost ter zmanjša naravne omejitve, s čimer spoštuje in spodbuja kohezijo in konvergenco ter krepi konkurenčnost EU po vsem svetu;

J.

ker tehnološki razvoj vse bolj temelji na jeziku in ima posledice za rast in družbo; ker je nujno treba vzpostaviti več jezikovno osveščenih politik in tehnološke ter zares multidisciplinarne raziskave in vzgojo o digitalni komunikaciji in jezikovni tehnologiji ter njihovem razmerju do rasti in družbe;

K.

ker bi se z izpolnitvijo cilja iz Barcelone, da se državljanom omogoči dobra komunikacija v maternem in še dveh drugih jezikih, povečale njihove možnosti za dostop do kulturnih, izobraževalnih in znanstvenih vsebin v digitalni obliki ter udeležbo v vlogi državljanov, poleg možnosti za dostop do enotnega digitalnega trga; ker so dodatna sredstva in orodja, zlasti tista, ki jih zagotavljajo jezikovne tehnologije, ključna za ustrezno upravljanje evropske večjezičnosti ter spodbujanje večjezičnosti pri posameznikih;

L.

ker je prišlo do pomembnih prodorov na področju umetne inteligence in se jezikovne tehnologije hitro razvijajo; ker umetna inteligenca, ki se osredotoča na jezike, ponuja nove priložnosti za digitalno komunikacijo, digitalno izboljšano komunikacijo, komunikacijo, ki temelji na tehnologiji, in sodelovanje v vseh evropskih (in tudi drugih) jezikih, s čimer govorcem različnih jezikov daje enak dostop do informacij in znanja ter izboljšuje funkcionalnost mreže informacijske tehnologije;

M.

ker bi morale skupne evropske vrednote sodelovanja, solidarnosti, enakosti, priznavanja in spoštovanja pomeniti, da imajo vsi državljani popoln in enak dostop do digitalnih tehnologij, s čimer se ne bi le izboljšali evropska povezanost in blaginja, temveč bi se tudi omogočil večjezični enotni digitalni trg;

N.

ker je razpoložljivost tehnoloških orodij, kot so video igre ali izobraževalne aplikacije, v manjšinskih ali manj razširjenih jezikih ključnega pomena za razvoj jezikovnih spretnosti, zlasti pri otrocih;

O.

ker morajo imeti govorci manj razširjenih evropskih jezikov dejansko možnost kulturnega izražanja in ustvarjanja lastnih kulturnih vsebin v lokalnih jezikih;

P.

ker pojav metod, kot je globoko učenje, ki temelji na povečani računalniški zmogljivosti in dostopu do velikih količin podatkov, omogoča, da postajajo jezikovne tehnologije resnična rešitev za premagovanje jezikovnih ovir;

Q.

ker jezikovne ovire pomembno vplivajo na oblikovanje evropske identitete in prihodnost procesa evropskega povezovanja; ker bi bilo treba o odločanju in politikah EU državljane obveščati v njihovem maternem jeziku tako prek spleta kot drugje;

R.

ker so jeziki pomemben del nenehno rastoče zakladnice velepodatkov;

S.

ker se s človeškimi jeziki izraža ogromna količina podatkov; ker bi upravljanje JT lahko omogočilo široko paleto inovativnih proizvodov in storitev informacijske tehnologije v industriji, trgovini, vodenju, raziskavah, javnih storitvah in upravi ter zmanjšalo naravne omejitve in tržne stroške;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

—

ob upoštevanju akcijskega načrta za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) iz septembra 2001 in prostovoljnih sporazumov o partnerstvu FLEGT s tretjimi državami,

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in člena 208 Pogodbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode (1) (uredba EU o lesu),

—

ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana iz leta 2011,

—

ob upoštevanju ciljev Organizacije združenih narodov na področju trajnostnega razvoja za obdobje 2015–2030,

—

ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sprejetega na 21. zasedanju Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP21),

—

ob upoštevanju končnega poročila Komisije o celoviti analizi vpliva potrošnje na krčenje gozdov z naslovom „The impact of EU consumption on deforestation: Comprehensive analysis of the impact of EU consumption on deforestation“ (iz leta 2013),

—

ob upoštevanju osnutka študije izvedljivosti o možnostih za poostritev ukrepov EU proti krčenju gozdov, ki jo je naročil generalni direktorat Evropske komisije za okolje (iz leta 2017),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. oktobra 2008 o spopadanju z izzivi krčenja in propadanja gozdov z namenom preprečevanja podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti (COM(2008)0645),

—

ob upoštevanju foruma o potrošniškem blagu iz leta 2010, svetovne panožne mreže prodajalcev na drobno, proizvajalcev in ponudnikov storitev, ki je postavila cilj, da bo do leta 2020 v dobavnih verigah svojih članov dosegla ničelno neto krčenje gozdov,

—

ob upoštevanju bonskega izziva iz leta 2011, svetovnega prizadevanja za to, da bi do leta 2020 obnovili 150 milijonov hektarov izkrčenih in propadlih gozdov po svetu, do leta 2030 pa 350 milijonov hektarov,

—

ob upoštevanju zavezništva za tropske gozdove 2020,

—

ob upoštevanju newyorške izjave o gozdovih in akcijskega programa iz leta 2014,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta iz leta 2016 o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov;

—

ob upoštevanju amsterdamske izjave o odpravi krčenja gozdov iz kmetijskih dobavnih verig evropskih držav iz decembra 2015,

—

ob upoštevanju strategije Komisije o trgovini za vse (iz leta 2015),

—

ob upoštevanju programa OZN o mehanizmu za zmanjševanje emisij zaradi krčenja in propadanja gozdov (REDD+),

—

ob upoštevanju strateškega načrta OZN za gozdove za obdobje 2017–2030, v katerih je opredeljenih šest svetovnih ciljev za gozdove in 26 povezanih ciljev, ki naj bi jih dosegli do leta 2030,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o boju proti dezertifikaciji, sprejete 17. junija 1994,

—

ob upoštevanju razvoja, ki je bil dosežen z razvojnim programom Organizacije združenih narodov za nacionalne platforme za trajnostne osnovne proizvode,

—

ob upoštevanju mehanizma za dvostransko sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje in upravljanju na področju gozdov s Kitajsko (2009),

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju Ameriške konvencije o človekovih pravicah iz leta 1969,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1987,

—

ob upoštevanju konvencije št. 169 Mednarodne organizacije dela (MOD) o pravicah avtohtonih in plemenskih ljudstev iz leta 1989,

—

ob upoštevanju deklaracije OZN o pravicah avtohtonih prebivalcev iz leta 2007,

—

ob upoštevanju neobveznih smernic Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) o upravljanju posesti iz leta 2012,

—

ob upoštevanju načel FAO za odgovorno vlaganje v kmetijske in prehranske sisteme iz leta 2014,

—

ob upoštevanju najnovejšega poročila o zmogljivostih planeta;

—

ob upoštevanju Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) iz leta 1973,

—

ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti iz leta 1992 ter z njo povezanega Kartagenskega protokola o biološki varnosti iz leta 2000 in Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe, iz leta 2010,

—

ob upoštevanju končnega poročila strokovne skupine na visoki ravni za financiranje trajnostne rasti,

—

ob upoštevanju vodilnih načel o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je leta 2011 potrdil Svet OZN za človekove pravice, in smernic OECD za večnacionalna podjetja, ki so bile posodobljene leta 2011,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2017 o palmovem olju in krčenju deževnih gozdov (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah (3),

—

ob upoštevanju izjave predstavnikov civilne družbe o vlogi EU pri varstvu gozdov in pravic iz aprila 2018,

—

ob upoštevanju globalnega programa Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) za boj proti kriminalu, povezanim s prostoživečimi vrstami, in gozdarskemu kriminalu,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o vplivu mednarodne trgovine in trgovinskih politik EU na globalne vrednostne verige (4),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za mednarodno trgovino (A8-0249/2018),

A.

ker biološko raznoliki gozdovi pomembno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju tem spremembam, pa tudi k ohranjanju biotske raznovrstnosti;

B.

ker 300 milijonov ljudi živi v gozdovih, 1,6 milijarde ljudi pa je neposredno odvisnih od gozdov za preživetje, med njimi več kot 2000 domorodnih skupin; ker imajo gozdovi pomembno vlogo pri razvoju lokalnih gospodarstev; ker v gozdovih po ocenah živi 80 % vseh zemeljskih rastlinskih in živalskih vrst in zato predstavljajo pomemben zbiralnih biotske raznovrstnosti; ker se po podatkih FAO vsako leto izgubi 13 milijonov hektarov gozdov;

C.

ker do krčenja in propadanja gozdov prihaja predvsem na južni polobli in v tropskih gozdovih;

D.

ker gozdovi preprečujejo propadanje zemlje in dezertifikacijo, s tem pa zmanjšujejo nevarnost poplav, plazov in suše;

E.

ker so gozdovi bistveni za trajnostno kmetijstvo ter povečujejo prehransko in hranilno varnost;

F.

ker gozdovi zagotavljajo tudi bistvene ekosistemske funkcije, ki podpirajo trajnostno kmetijstvo z regulacijo vodnih tokov, stabilizacijo tal, ohranjanjem rodovitnosti tal, uravnavanjem podnebja in zagotavljanjem dobro delujočega habitata za divje opraševalce in naravne sovražnike kmetijskih škodljivcev;

G.

ker gozdni proizvodi predstavljajo 1 % svetovnega BDP;

H.

ker je obnavljanje gozdov ena od strategij, ki so ključne za omejitev segrevanja planeta na 1,5 stopinje; ker bi morale vse vlade sprejeti svojo odgovornost in ukrepe za zmanjšanje stroškov emisij toplogrednih plinov v svoji državi;

I.

ker sta krčenje in propadanje gozdov drugi najpomembnejši razlog za emisije ogljika, za katerega je odgovoren človek, in ustvarita približno 20 % vseh emisij toplogrednih plinov;

J.

ker je lesno gorivo še vedno najpomembnejši gozdni proizvod v državah v razvoju ter najpomembnejši vir energije v številnih afriških in azijskih državah; ker v podsaharski Afriki štiri petine ljudi za kuhanje še vedno uporablja les;

K.

ker imajo primarni gozdovi bogato biotsko raznovrstnost ter hranijo 30 do 70 odstotkov več ogljika kot gozdovi, v katerih se izvaja sečnja, ali propadli gozdovi;

L.

ker so jasne, dosledne in posodobljene informacije o poraščenosti z gozdovi ključne za učinkovito spremljanje in kazenski pregon;

M.

ker so se sicer prostovoljni sporazumi o partnerstvu FLEGT izkazali kot dragoceno orodje za boljše upravljanje gozdov, vendar imajo še vedno številne pomanjkljivosti;

N.

ker se prostovoljni sporazumi o partnerstvu FLEGT osredotočajo na industrijsko sečnjo, pri čemer velika večina nezakonite sečnje izhaja iz obrtniške sečnje ter lesa na kmetijah;

O.

ker imajo prostovoljni sporazumi o partnerstvu FLEGT preozko opredelitev „zakonitosti“ in občasno ne obravnavajo ključnih vprašanj v zvezi z lastništvom posesti in pravicami lokalnega prebivalstva;

P.

ker so prostovoljni sporazumi o partnerstvu FLEGT, REDD+ in certificiranje ostale ločene pobude, ki bi jih bilo treba bolj uskladiti;

Q.

ker je uresničevanje ciljev FLEGT močno odvisno od večjih držav proizvajalk in predelovalk in trgovinskih držav, kot so Kitajska, Rusija, Indija, Južna Koreja in Japonska, ter njihove zavezanosti boju proti nezakoniti sečnji in trgovini z nezakonitimi lesnimi izdelki in ker so dvostranski politični dialogi s temi partnericami doslej prinesli le omejene rezultate;

R.

ker je cilj uredbe EU o lesu zagotoviti, da se na trg EU ne daje nezakonit les; ker je bilo v pregledu te uredbe leta 2016 ugotovljeno, da sta izvajanje in izvrševanje te uredbe nepopolna; ker se je v začetku tega leta začelo javno posvetovanje o morebitnih spremembah področja uporabe te uredbe;

S.

ker bi morala biti zaščitena območja v osredju vsakršnega strateškega pristopa za ohranjanje prostoživečih vrst; ker bi morala imeti vlogo varnih in vključujočih polov gospodarskega razvoja na podlagi trajnostnega kmetijstva, energetike, kulture in turizma ter voditi k razvoju dobrega upravljanja;

T.

ker imajo javno-zasebna partnerstva pomembno vlogo pri trajnostnem razvoju parkov v podsaharski Afriki ter spoštujejo pravice gozdnih skupnosti;

U.

ker so korupcija in šibke institucije velike ovire za varstvo in ohranjanje gozdov; ker so v skupnem poročilu programa OZN za okolje (UNEP) in Interpola iz leta 2016 (5) kazniva dejanja v zvezi z gozdovi opredeljena kot eden izmed petih največjih izzivov pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, poročilo pa navaja tudi, da nezakonita sečnja predstavlja od 15 do 30 % globalne zakonite trgovine; ker po podatkih Svetovne banke prizadete države po ocenah izgubijo 15 milijard USD letno zaradi nezakonite sečnje in trgovine z lesom;

V.

ker lahko imajo kazniva dejanja v zvezi z gozdovi različne oblike, in sicer nezakonito izkoriščanje ogroženih vrst lesa visoke vrednosti (s seznama CITES), nezakonita sečnja lesa za gradbeni material in pohištvo, nezakonita sečnja in „pranje“ lesa prek navideznih družb na področjih nasadov in kmetijstva z namenom dobave papirne mase za papirno industrijo ter uporaba v večji meri neregulirane trgovine z lesnim gorivom in ogljem za prikrivanje nezakonite sečnje na zaščitenih območjih in zunaj njih;

W.

ker urbanizacija, slabo upravljanje, obsežno krčenje gozdov za kmetijstvo, rudarjenje in razvoj infrastrukture povzročajo hude kršitve človekovih pravic z uničujočimi posledicami za skupnosti, ki prebivajo v gozdovih, in lokalne skupnosti, kot so prisvajanje zemljišč, prisilne izselitve, policijsko nadlegovanje, samovoljne aretacije in kriminalizacija voditeljev skupnosti, zagovornikov človekovih pravic in aktivistov;

X.

ker je v agendi OZN do leta 2030 opredeljen cilj, da je treba do leta 2020 ustaviti krčenje in propadanje gozdov in nato ta trend preusmeriti; ker je ta zaveza ponovno izražena v pariškem podnebnem sporazumu in se je ne bi smelo odložiti;

Y.

ker cilj trajnostnega razvoja 15 izrecno navaja potrebo po dobrem upravljanju gozdov, pri čemer lahko imajo gozdovi vlogo pri uresničitvi številnih drugih ciljev trajnostnega razvoja;

Z.

ker je REDD+ prinesel okoljske in družbene koristi v številnih državah v razvoju, od ohranjanja biotske raznovrstnosti do razvoja podeželja in izboljšanja upravljanja gozdov; ker pa je tarča kritik, saj naj bi ustvarjal pritiske na gozdne skupnosti;

AA.

ker je vse več dokazov, da se krčenje gozdov zmanjša, njihovo upravljanje pa postane bolj trajnostno, če skupnosti dobijo lastninske pravice;

AB.

ker je kmetijstvo vzrok za 80 % krčenja gozdov po svetu; ker so živinoreja ter veliki industrijski nasadi soje in palmovega olja glavna gonila krčenja gozdov, zlasti v tropskih državah, zaradi vedno večjega povpraševanja po teh proizvodih v razvitih državah in gospodarstvih v vzponu ter širjenja industrijskega kmetijstva po vsem svetu; ker je Komisija v študiji leta 2013 ugotovila, da je bila EU-27 največji svetovni neto uvoznik poosebljenega krčenja gozdov (med letoma 1990 in 2008); ker ima EU zato odločilno vlogo v boju proti krčenju gozdov in njihovemu propadanju, zlasti ob upoštevanju njenega povpraševanja in njenih zahtev glede potrebne skrbnosti v zvezi s kmetijskimi osnovnimi proizvodi;

AC.

ker širitev gojenja soje vodi k družbenim in okoljskim težavam, kot so erozija tal, trošenje vode, onesnaženost s pesticidi in prisilne razselitve ljudi; ker so med prizadetimi tudi domorodne skupnosti;

AD.

ker širitev nasadov palmovega olja vodi k obsežnemu uničenju gozdov ter družbenim konfliktom, v katerih se podjetja z nasadi soočijo z domorodnimi skupinami in lokalnimi skupnostmi;

AE.

ker je zasebni sektor v zadnjih letih izkazal vedno večje zavzemanje za varstvo gozdov in ker se je več kot 400 podjetij zavezalo odpravi krčenja gozdov pri proizvodnji svojih proizvodov in v svojih dobavnih verigah v skladu z newyorško deklaracijo o gozdovih, pri čemer se bodo posebej osredotočila na osnovne proizvode, kot so palmovo olje, soja, govedina in les; ker so javni ukrepi, usmerjeni h kmetijskim proizvodom, kljub temu še vedno relativno redki;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.