Mnenje Evropskega odbora regij – Makroregionalne strategije na primeru Podonavja: okvir za spodbujanje nadnacionalnih grozdov

(2019/C 404/01)

Poročevalec	:	Dainis TURLAIS (LV/ALDE), član mestnega sveta Rige
Referenčni dokument	:	Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju makroregionalnih strategij EU COM(2019) 21 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

z zadovoljstvom sprejema zaprosilo, ki ga je prejel od romunskega predsedstva Sveta za pripravo mnenja o konkurenčnosti in industrijski politiki Evropske unije, katere cilj je med drugim razvoj nadnacionalnih grozdov za boljšo gospodarsko konvergenco na makroregionalni ravni (kot na primer v Podonavju);

2.

pozdravlja drugo poročilo Evropske komisije o izvajanju makroregionalnih strategij EU (1), v katerem je ocenila izvajanje štirih makroregionalnih strategij za spodbujanje gospodarskega razvoja in preučila nadaljnji razvoj teh strategij z vidika možnega proračunskega okvira EU po letu 2020. Posamezne makroregionalne strategije so podrobno ocenjene v delovnem dokumentu služb Komisije (2), ki dopolnjuje sporočilo;

3.

z zadovoljstvom ugotavlja, da Evropska komisija v poročilu navaja konkretne uspehe na področjih okolja in podnebnih sprememb ter raziskav, inovacij, gospodarskega razvoja in povezljivosti. Hkrati Komisija upravičeno opozarja na probleme, s katerimi se soočajo pristojni za izvajanje makroregionalnih strategij: različne upravne zmogljivosti, stopnja gospodarskega razvoja ter težave z upravljanjem na več ravneh in pridobivanjem kapitala;

4.

pozdravlja sklepe Sveta Evropske unije z dne 21. maja 2019 o izvajanju makroregionalnih strategij EU (3), v katerih ta poziva sodelujoče države, naj prevzamejo večjo odgovornost in zagotovijo politično podporo na nacionalni ravni, obenem pa spodbujajo vključevanje lokalnih in regionalnih deležnikov, ter poudarja, da je treba makroregionalne strategije še naprej uporabljati kot strateški okvir, ki spodbuja bolj usklajeno in sinergijsko izvajanje politik, programov in skladov EU;

5.

poudarja, da za upravljanje na več ravneh ni pomembno zgolj usklajevanje na makroregionalni in nacionalni ravni. Še pomembnejša je neposredna udeležba predstavnikov mest in regij;

6.

znova poudarja, da makroregionalne strategije izhajajo iz resnične in globoke evropske vizije (4), in pozdravlja navedbo Komisije v poročilu, da makroregionalne strategije ponujajo velik potencial ter edinstveno in inovativno prispevajo k sodelovanju znotraj EU in s sosednjimi državami. Vendar pa Odbor opozarja, da potrebuje EU čezmejno vizijo teritorialnega razvoja (5);

7.

poudarja, da še vedno nismo dosegli ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, ki je kot cilj določena v Lizbonski pogodbi. Gospodarska rast in blaginja, ki jo ta prinaša za državljane, sta resnična moč EU. Makroregionalne strategije lahko z izkoriščanjem potenciala vseh ravni upravljanja v EU za spodbujanje gospodarske rasti bistveno prispevajo k temu, da se v primernem času izenači življenjski standard ljudi, ki živijo na sosednjih območjih, in s tem tudi uspešno prispevajo h kohezijskemu cilju iz Pogodbe EU. Izboljšanje blaginje državljanov mora biti v središču vseh strateških dokumentov;

8.

znova opozarja, da so se makroregionalne strategije razvile v izjemen instrument usklajevanja na teritorialni ravni, ki izhaja od spodaj navzgor in omogoča „učinkovitejši izkoristek skupnega potenciala makroregij“ (6). Ponujajo možnosti za resnično upravljanje na več ravneh brez dodatne birokracije in hkrati zmanjšujejo vrzel med evropsko in lokalno politiko, s tem ko neposredno vključujejo predstavnike mest in regij;

9.

pozdravlja delo Komisije na področju politike grozdov ter poziva k veliko tesnejši povezavi te politike z makroregionalnimi strategijami. To bi prispevalo h gospodarski rasti in uresničevanju kohezijskih ciljev, saj je najpomembnejši motiv navedene politike krepitev regionalnih konkurenčnih prednosti. Grozdi so že pomembno in zelo pozitivno prispevali k izvajanju makroregionalnih strategij. Tako na primer projekt DanuBioValNet (7) v Podonavju ustvarja nove vrednostne verige za proizvode na biološki osnovi. Makroregionalne strategije spodbujajo ustanavljanje grozdov, vendar njihovih dejavnosti nikakor ne omejujejo na svoje geografsko območje;

10.

opozarja na svoje mnenje Izvajanje makroregionalnih strategij (8), v katerem podpira načelo „trikratnega da“ za izboljšanje delovanja makroregionalnih strategij: „OR pravi da, potrebne so boljše sinergije z instrumenti financiranja, da, sedanje strukture je treba bolje umestiti v makroregionalne strategije in da, veljavna pravila je treba bolje izvajati.“ Odbor obžaluje, da Evropska komisija tega predloga ni upoštevala;

11.

se v celoti strinja s stališčem italijanskega predsedstva glede strategije EU za alpsko regijo, da bi vključitev makroregionalnih strategij EU v pravni okvir kohezijske politike v obdobju 2021–2027 prineslo koristi za vse, saj bi okrepilo te strategije in pripomoglo k izboljšanju teritorialne kohezije Unije;

12.

izraža odprtost pobudi za novo makroregionalno strategijo, ki jo je skupaj pripravilo in jo podpira več držav članic in regij, s katero naj bi se v opredeljenem geografskem prostoru spoprijeli s skupnimi izzivi. Pri oceni priprave nove makroregionalne strategije je treba zagotoviti, da ta ne bo otežila sposobnosti delovanja že sprejetih makroregionalnih strategij;

13.

podpira pobudo za pripravo strategije EU za karpatsko regijo, ki bi tvorila stalen okvir za sodelovanje med državami, regijami in skupnostmi Karpatov. Priprava strateškega dokumenta za karpatsko regijo bo po eni strani omogočila osredotočanje na probleme te makroregije po drugi pa oblikovanje priložnosti za posebne potenciale na področju kulture in okolja v karpatskih državah. Pri tem je treba poudariti sodelovanje mnogih akterjev, ki zastopajo tako lokalno in regionalno raven kot tudi nacionalno in evropsko, v pripravi te strategije, ki se med drugim odraža v dejavnostih medregionalne skupine za karpatsko regijo, ki deluje v Odboru regij;

14.

podpira razmišljanje atlantskih regij in držav, ki sedaj sodelujejo v strategiji atlantskega morskega bazena, da bi to sodelovanje nadgradile s pripravo makroregionalne strategije, ki bi temeljila na sodelovanju, ki že desetletja poteka med atlantskimi partnerji. Makroregionalna strategija za atlantski prostor bi dopolnjevala sedanjo pomorsko strategijo, ki bi ji dala politično razsežnost in upravljanje na več ravneh, ki bi lahko vključevalo tretje države in regije. Njeno področje delovanja bi razširila na teritorialna vprašanja in spodbudila večjo usklajenost tematskih prednostnih nalog in obstoječih instrumentov financiranja. V središču makroregionalne strategije bi bila področje pomorstva, na primer morska energija, opredeljena kot prednostna naloga za atlantske partnerje, in druga ključna področja, kot sta zaposlovanje in izobraževanje;

Financiranje in upravljanje

15.

poudarja, da je treba makroregionalne strategije še bolje povezati s sektorskimi strategijami EU, kot so Obzorje 2020, Erasmus+, Ustvarjalna Evropa, Program za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (COSME), LIFE, Instrument za povezovanje Evrope in Evropski sklad za strateške naložbe, da se ustvarijo sinergije za skupno reševanje nujnih problemov;

16.

odobrava prizadevanja Evropske komisije, da z zakonodajnim predlogom o evropskem teritorialnem sodelovanju (9) poskrbi za boljše sinergije z Evropskim skladom za regionalni razvoj; pri tem ugotavlja, da se prilagoditve nanašajo le na zelo majhen del finančnih sredstev EU;

17.

se strinja s priporočilom Komisije, da se z usklajevanjem dejavnosti pristojnih organov za načrtovanje politike in ključnih izvajalcev makroregionalnih strategij pred sklenitvijo sporazuma o partnerstvu bolje uskladijo navedene prednostne naloge makroregionalnih strategij in skladi EU. Države in regije, ki sodelujejo pri izvajanju makroregionalnih strategij, se morajo skupaj in v okviru pristopa od spodaj navzgor dogovoriti o prednostnih nalogah teh strategij;

18.

poziva Komisijo, naj usklajevanje zagotavlja ne le v državah članicah in med njimi, temveč tudi na tretji, evropski ravni. Makroregionalne strategije se nanašajo na številna področja politike in se razvijajo ločeno od politike EU o teritorialnem sodelovanju. Politične strategije za financiranje na makroregionalni ravni tako med seboj niso povezane. Da bi zagotovili resničen pristop na več ravneh, bi moralo izvajanje makroregionalnih strategij soditi v neposredno pristojnost Komisije, pri čemer je treba poskrbeti za to, da se delo različnih generalnih direktoratov Komisije vključi v posamezne makroregionalne strategije;

19.

meni, da je mreža nacionalnih organov, ki v regiji Baltskega morja od leta 2016 upravlja s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj, dober primer usklajevanja od spodaj navzgor, ki bi se lahko spodbujal v drugih sektorskih politikah in na drugih geografskih območjih;

20.

se v celoti strinja z Evropsko komisijo, da je uspešno izvajanje makroregionalnih strategij odvisno od zavzetosti držav članic in regij. Če države članice in regije ne bodo prejele potrebnih finančnih in človeških virov, ne bo mogoče izkoristiti potenciala teh strategij in jih ne bo mogoče učinkovito izvajati;

21.

poudarja, da makroregionalne strategije prispevajo k usklajevanju dejavnosti in strokovnega znanja obstoječih struktur ter učinkovitejši porabi razpoložljivih finančnih sredstev in da so na ta način dokazale svoj pomen pri spodbujanju in razvoju načela upravljanja na več ravneh pri izvajanju projektov EU;

Izstop Združenega kraljestva iz EU

22.

poudarja – zlasti v zvezi z izstopom Združenega kraljestva iz EU – svoje stališče, da lahko makroregionalne strategije spodbujajo celostni razvoj tudi preko meja EU; zato predlaga, da se preuči, kako lahko makroregionalne strategije prispevajo k oblikovanju prihodnjih odnosov med Združenim kraljestvom in EU, ter obe strani poziva, naj v nadaljnjo razpravo o tej temi tesno vključijo lokalne in regionalne oblasti;

23.

poudarja, da OR makroregionalne strategije, v katerih bi lahko sodelovali Združeno kraljestvo in regije EU, priznava kot pomemben instrument, ki bi v prihodnosti zagotavljal trajnostno skupno načrtovanje programov, usklajevanje in sodelovanje med mesti in regijami Združenega kraljestva in EU. OR poziva, naj se v razvoj tega sodelovanja dejavno vključijo mesta in regije;

Grozdi

24.

poudarja, da so v svetu, kjer svetovna konkurenčnost ne pomeni več zgolj konkurenčnosti med podjetji, temveč tudi med regijami, grozdi kot centri odličnosti izjemno pomembni za blaginjo v regijah, konkurenčnost in gospodarski razvoj ter tako prispevajo k teritorialni koheziji;

25.

poudarja, da so grozdi pomembna gonila inovacij, saj so zanimivi tako za vlagatelje kot inovatorje ter povezujejo podjetja, lokalne organe, raziskovalne inštitute in izobraževalne ustanove; poudarja, da je izjemno pomembno, da se grozdi vključijo v razvoj strategij pametne specializacije, zlasti v tematske platforme S3, ki jih podpira Evropska komisija. V okviru makroregionalnih strategij se lahko naravno spodbuja pristop, ki temelji na grozdih; poudarja, da je pomembna učinkovita uskladitev strategij pametne specializacije ter regionalnih in nacionalnih politik, da se z močnejšo prisotnostjo grozdov in boljšim dostopom do virov financiranja spodbujata učinkovito medregionalno sodelovanje in s tem tudi dodana vrednost makroregionalnih strategij z vidika usklajenega razvoja zadevnih območij; poudarja, da je treba zagotavljati vzdržne oblike financiranja, da se okrepijo pobude grozdov pri izvajanju strategij pametne specializacije v okviru medregionalnega in nadnacionalnega sodelovanja;

26.

poudarja, da je sodelovanje med grozdi obetaven instrument za krepitev inovacijske zmogljivosti regij, zato se organizacije, ki združujejo grozde, ne bi smele omejiti na čezmejno ali regionalno sodelovanje v Evropi, temveč se usmeriti v sodelovanje na svetovni ravni s ciljem oblikovanja grozdov na svetovni ravni. Makroregionalne strategije med regijami EU, državami članicami in potencialno tretjimi državami so lahko ustrezen okvir za tovrstno sodelovanje;

27.

znova opozarja na sklepe Sveta Evropske unije z dne 12. marca 2018, v katerih se poziva k nadaljnjemu razvoju evropske politike grozdov, da bi na podlagi načel pametne specializacije regionalne grozde povezali v mreže in jih razvili v vseevropske grozde svetovnega merila, da bi tako podprli nastanek novih vrednostnih verig v vsej Evropi. Zato bi bilo treba v naslednjem proračunu Interreg zagotoviti sredstva za financiranje sodelovanja na področju pametne specializacije v celotni EU;

28.

pozdravlja sklepe Sveta Evropske unije z dne 21. maja 2019 o izvajanju makroregionalnih strategij EU (10), v katerih ta poziva k izkoriščanju povezav med strategijami pametne specializacije in grozdi, da bi v okviru makroregionalnih strategij bolje povezali ekosisteme ter industrijske in inovacijske politike;

29.

zato poziva Evropsko komisijo, naj pripravi ukrepe za nadaljnje spodbujanje dela grozdov in njihovega sodelovanja, zlasti za krepitev njihove regionalne razsežnosti; poleg tega bi morali s teritorialnim in regionalnim pristopom poskrbeti za večjo skladnost in sinergije v politiki grozdov;

30.

meni, da makroregionalne strategije lahko prispevajo k okolju, kjer lahko uspevajo grozdi. Tako lahko javne uprave, zlasti lokalne in regionalne oblasti, univerze, raziskovalni centri in podjetja usklajeno delujejo. Čezmejni grozdi že sami po sebi spodbujajo sodelovanje med različnimi partnerji, ki sega preko geografskih in sektorskih meja;

31.

poziva EU, naj v okviru politike grozdov močneje spodbuja čezmejno sodelovanje, na primer s podporo pri iskanju mednarodnih partnerjev za grozde (in njihovih članov) in zagotavljanjem finančnih sredstev v določenem obsegu za preizkušanje in nadaljnji razvoj sodelovanja med grozdi. Ta koncept se je na primer uspešno izvajal za projekt „Innovation Express“ (11) v regiji Baltskega morja;

Makroregionalna strategija za Podonavje

32.

ugotavlja, da so v Podonavju prisotne precejšnje razlike na področju inovacij, pri čemer nekatere regije sodijo med najuspešnejše v EU, druge pa zaostajajo. Vzrok za to so neenaki okvirni pogoji in širok nabor postopkov upravljanja na področju raziskav in naložb. V zvezi s tem poziva k boljšemu usklajevanju zadevnih javnih ukrepov ter pametnejšim in bolj ciljno usmerjenim naložbam, tudi v okviru programov EU;

33.

opozarja, da je razmeroma močna rast malih in srednjih podjetij (MSP) eden od najpomembnejših dejavnikov konkurenčnosti podonavske makroregije. Ker so v središču pobud za grozde običajno MSP ter sta regionalna inovacijska uspešnost in regionalna konkurenčnost tesno povezani, bi lahko bila to priložnost za regije, da izboljšajo svojo konkurenčnost;

34.

opozarja, da izboljšanje konkurenčnosti na makroregionalni ravni zahteva aktivnejši pristop in da je treba okrepiti okvir za prihodnji razvoj grozdov, čeprav se že zdaj izvaja več obetavnih makroregionalnih projektov in pobud. Evropsko komisijo in organe, pristojne za izvajanje makroregionalne strategije, poziva, naj ne le spremljajo in ocenjujejo napredek in rezultate izvajanja teh pobud, temveč naj na njihovi podlagi potegnejo zaključke, izmenjujejo izkušnje in ponudijo nove mehanizme za spodbujanje rasti in okrepitev konkurenčnosti na makroregionalni ravni;

35.

se zavzema za to, da se razmisli o možnosti priprave strategije pametne specializacije za podonavsko makroregijo, v kateri se bodo upoštevale posebne prednosti in potrebe regije, na primer sorazmerno močna rast MSP;

36.

poziva k začetku sistematične izmenjave izkušenj, informacij in podatkov z drugimi makroregionalnimi strategijami, da se razvije konkurenčnost makroregij s poudarkom na zelenem gospodarstvu, sektorju inovacij in ustvarjanju novih zaposlitvenih možnosti;

37.

poudarja, da imajo grozdi pomembno vlogo tudi v pristopu trojne vijačnice, kjer gre za sodelovanje med univerzami, javnim sektorjem in zasebnim gospodarstvom. Ker so blizu lokalnim trgom in poznajo lokalne potrebe, so primerni instrumenti za izvajanje temeljnega načela ukrepov, prilagojenih lokalnim razmeram, v povezavi s pristopom od spodaj navzgor;

Sklepi

38.

poudarja, da je treba podpreti vsako pobudo, ki krepi enotnost, sodelovanje, povezovanje, varnost, socialno enakost in resnično kohezijo Evropske unije. Makroregionalna strategija lahko bistveno prispeva k temu, da se v primernem času izenači življenjski standard prebivalcev sosednjih območij;

39.

makroregionalne strategije so izraz globoke evropske vizije, ponujajo velik potencial in inovativno spodbujajo konkretno sodelovanje za izvajanje skupnih ciljev, ki so pomembni za državljane, ne glede na to, v kateri državi ali regiji živijo;

40.

makroregionalne strategije omogočajo resnično upravljanje na več ravneh, od lokalnih oblasti do Evropske komisije. Pri tem se ne ustvarjajo nove birokratske strukture, temveč se zmanjšuje vrzel med politiko na evropski in lokalni ravni. Součinkovanje politike grozdov in makroregionalnih strategij lahko prispeva k uresničevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, ki je kot cilj določena v Lizbonski pogodbi.

---

(1)  COM(2019) 21 final.

(2)  SWD(2019) 6 final.

(3)  https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9895-2019-INIT/sl/pdf

(4)  Mnenje Evropskega odbora regij – Izvajanje makroregionalnih strategij (COR-2017-02554).

(5)  Mnenje Evropskega odbora regij – Kakšna bo prihodnja teritorialna vizija do leta 2050? (COR-2015-04285).

(6)  Mnenje Evropskega odbora regij – Izvajanje makroregionalnih strategij (COR-2017-02554).

(7)  http://www.interreg-danube.eu/approved-projects/danubiovalnet

(8)  Mnenje Evropskega odbora regij – Izvajanje makroregionalnih strategij (COR-2017-02554).

(9)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o posebnih določbah za cilj „evropsko teritorialno sodelovanje“ (Interreg), ki ga podpirajo Evropski sklad za regionalni razvoj in zunanji instrumenti financiranja, COM(2018) 374 final, člen 15(3).

(10)  https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9895-2019-INIT/sl/pdf

(11)  http://www.bsr-stars.eu/innovation-express/

Mnenje Evropskega odbora regij – Za učinkovitejše in bolj demokratično odločanje v davčni politiki EU

(2019/C 404/02)

Poročevalec	:	Christophe ROUILLON (FR/PES), župan mesta Coulaines
Referenčni dokument	:	Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z dne 15. januarja 2019 – Za učinkovitejše in bolj demokratično odločanje v davčni politiki EU COM(2019) 8 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

se strinja s Komisijo, da so zaradi globalizacije, digitalizacije in razvoja storitvenega gospodarstva davčne spremembe zelo dinamične;

2.

opozarja, da je že pozval Komisijo, naj uporabi premostitveno klavzulo za uporabo sistema glasovanja s kvalificirano večino, zlasti na področju obdavčitve (1); v zvezi s tem pozdravlja resolucijo Evropskega parlamenta z dne 26. marca 2019 o finančnem kriminalu, davčni utaji in izogibanju davkom (poročilo odbora TAX3), v kateri Evropski parlament poziva Komisijo, naj po potrebi uporabi postopek iz člena 116 PDEU;

3.

poudarja, da je v skladu s členom 4(2) PDEU notranji trg področje deljene pristojnosti EU in držav članic in da člen 113 PDEU določa mehanizme, ki omogočajo uskladitev zakonodaje glede davčnih politik med državami članicami, da se zagotovi delovanje notranjega trga in prepreči izkrivljanje konkurence. Meni, da bi bilo treba ob predlogu za uvedbo glasovanja s kvalificirano večino na tej podlagi, ki v skladu z zavezo Komisije ne bi smel posegati v posebne pravice držav članic, da določajo neposredne davčne stopnje za posameznike ali podjetja, povečati vključenost Evropskega parlamenta ter nacionalnih in regionalnih parlamentov glede na to, da obstajajo regije z zakonodajnimi pooblastili na področju davčne politike;

4.

ugotavlja, da predlog Komisije ni namenjen prenosu novih pristojnosti na Evropsko unijo. Komisija prav tako ne predlaga poseganja v pristojnosti držav članic pri določanju neposrednih davčnih stopenj za posameznike ali podjetja;

5.

opozarja, da se za davčna vprašanja lahko uporablja okrepljeno sodelovanje (členi 326–334 PDEU), v okviru katerega se najmanj devet držav članic dogovori o skupni zakonodaji, kot je bilo to v primeru predlaganega davka na finančne transakcije. Tako sodelovanje pa bi moralo biti dovoljeno le v skrajni sili, ko bi bile izčrpane vse možnosti v okviru običajnega delovanja institucij, saj bi lahko povzročilo razdrobljenost notranjega trga in v glavnem temelji na medvladnem pristopu;

6.

pozdravlja, da je Komisija v svojem sedanjem mandatu predstavila 26 zakonodajnih predlogov za okrepitev boja proti finančnemu kriminalu in agresivnemu davčnemu načrtovanju (2) ter za večjo učinkovitost pobiranja davkov in pravične obdavčitve; poudarja, da je Svet dosegel nekaj napredka pri glavnih pobudah za reformo obdavčitve dohodkov pravnih oseb, ki pa vse še vedno niso uresničene;

7.

ugotavlja tudi, da je manjšina držav članic v Svetu blokirala pobude, ki se ne nanašajo na izogibanje davkom in ki jih je podprl OR, med drugim predloge za davek na finančne transakcije, ki segajo že tja v leto 2011, in za obdavčitev digitalnih storitev;

Evropska davčna ureditev in demokracija

8.

opozarja na neločljivo povezavo med davčno ureditvijo in demokracijo, saj je zgodovina liberalnih demokracij tesno povezana s pridobivanjem soglasja davkoplačevalcev, da se za sredstva in davčne odhodke izvaja demokratični nadzor, kot je razvidno iz rekla No taxation without representation (Ne obdavčitvi brez zastopstva);

9.

poudarja, da je v nedavni raziskavi Eurobarometer (3) tri četrtine anketirancev odgovorilo, da bi moral biti boj proti davčnim zlorabam prednostna naloga EU; zato meni, da je Komisija izbrala primeren trenutek za objavo svojega predloga, s katerim želi prispevati k demokratični razpravi še pred evropskimi volitvami; poleg tega meni, da se bo Evropska unija lahko uspešneje zoperstavila protievropskemu populizmu, če bo upravljanje evropske davčne politike bolj pregledno in demokratično (Take back control – Prevzemimo zopet nadzor);

10.

ugotavlja, da izogibanje multinacionalnih družb plačilu davka ostaja pereče vprašanje v EU, in meni, da bi bilo treba pospešiti individualne preiskave, saj nezakonito ravnanje enega podjetja ne pomeni, da tako ravnajo vsi;

Stroški soglasja na področju obdavčitve

11.

poudarja, da je treba znotraj enotnega gospodarskega okvira ustvariti ravnovesje med ureditvijo davčne konkurence med državami članicami in včasih tudi znotraj njih ter tem, da je treba preprečiti, da bi se nacionalna davčna suverenost neke države članice prekrivala z davčno suverenostjo druge, na primer zaradi neopredeljene ustrezne največje razlike med njunimi davčnimi stopnjami ali agresivnih davčnih shem. Davčna stališča posamezne države članice lahko dejansko znatno vplivajo na prihodke drugih in njihov manevrski prostor za sprejemanje lastnih političnih odločitev. Poleg tega je nacionalna davčna suverenost vse bolj omejena, čim bolj je spremenljiva davčna osnova. OR zato meni, da je bolje poudariti koncept deljene davčne suverenosti na evropski ravni;

12.

ugotavlja, da je hkrati z napredkom evropskega povezovanja ter znatnim in hitrim preoblikovanjem gospodarstva nastalo neravnovesje pri povezovanju, saj kapital in storitve prosto krožijo v EU, medtem ko države članice same določajo svoja davčna pravila. V razmerah, v katerih je bil razvoj notranjega trga v glavnem omejen na trgovino z blagom, so bili čezmejni učinki obdavčitve veliko bolj omejeni kot danes, ko se podjetja močno opirajo na neopredmetena sredstva, podatke in avtomatizacijo, katerih dodano vrednost je težko količinsko opredeliti;

13.

poudarja, da so skupna prizadevanja na evropski in nacionalni ravni bistvena za zaščito proračuna EU in držav članic pred izgubami zaradi davčnih goljufij in neplačanih davkov; ugotavlja, da edino davčni prihodki, ki so zbrani v celoti in učinkovito, omogočajo državam ter lokalnim in regionalnim oblastem, posredno pa tudi Evropski uniji, da med drugim zagotavljajo kakovostne in stroškovno učinkovite javne storitve, zlasti na področju cenovno dostopnega izobraževanja, zdravstva in stanovanj ter varnosti in boja proti kriminalu, in da financirajo boj proti podnebnim spremembam, spodbujanje enakosti spolov, javni prevoz in osnovno infrastrukturo ter tako dosežejo napredek pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; to bi morda lahko vodilo v zmanjšanje celotnega davčnega bremena evropskih državljanov in podjetij;

14.

meni, da je soglasje na področju obdavčitve oviralo tudi uresničevanje drugih dosežkov EU, zlasti kar zadeva podnebni in energetski okvir do leta 2030, vključno z revizijo direktive o obdavčitvi energije, katere cilj je vključitev emisij CO2 v davčno stopnjo za goriva, krožno gospodarstvo in reformo sistema virov lastnih sredstev;

15.

ugotavlja, da je iz nedavne študije razvidno, da so številne strategije izogibanja davkom od dohodkov pravnih oseb povzročile izgubo prihodka v EU v višini od 50 do 70 milijard EUR, kar pomeni samo izgubo prihodka zaradi preusmerjanja dobička, ki znaša vsaj 17 % davkov od dohodkov pravnih oseb, prejetih leta 2013, oziroma od 160 do 190 milijard EUR, vključno z ocenjeno izgubo zaradi posameznih davčnih ureditev velikih multinacionalnih podjetij;

16.

opozarja, da so tudi lokalne in regionalne oblasti žrtve izogibanja davkom, saj se lokalni in regionalni davki pobirajo na podlagi nacionalne davčne osnove, lokalne in regionalne oblasti v večini držav članic pa prejemajo delež prihodkov od nacionalne obdavčitve dohodkov pravnih oseb;

17.

poudarja, da predpisi EU o DDV segajo v leto 1993, čeprav bi morali biti začasni. Zahteva po soglasju je kljub najnovejšemu tehnološkemu razvoju in spremembam na trgu onemogočila kakršno koli bistveno reformo. V številnih primerih države članice še vedno uporabljajo različna pravila za domače in čezmejne posle. OR poudarja, da je to velika ovira za dokončanje enotnega trga, saj je vse več evropskih podjetij, ki poslujejo čezmejno, pri tem pa se morajo soočati z dragimi postopki. S poenostavitvijo in posodobitvijo pravil o DDV v EU bi se zmanjšalo upravno breme za podjetja, ki poslujejo čezmejno, s čimer bi prihranila skupaj 15 milijard EUR na leto. Sedanje stanje še posebej škodi malim in srednjim podjetjem, ki nimajo zadostnih finančnih in človeških virov, da bi obvladala zahtevno pravno podlago davčnih predpisov;

18.

meni, da bi odprava zahteve po soglasju na področju obdavčitve omogočila Evropski uniji, da ne bi vztrajala na stališču najnižjega skupnega evropskega imenovalca in bi bila ambicioznejša v mednarodni razpravi o vprašanju obdavčitve, zlasti v okviru dela OECD na področju digitalne obdavčitve in preusmerjanja dobička (BEPS);

O časovnem načrtu

19.

podpira načelo postopnega pristopa, ki ga predlaga Komisija, in meni, da bi tak pristop morali spodbujati v okviru evropskega semestra in da bi z njim morali obravnavati zlasti agresivne sheme davčnega načrtovanja;

20.

želi, da bi glasovanje s kvalificirano večino uvedli najprej za pobude, ki nimajo neposrednega učinka na pravice do obdavčitve ter davčne osnove in davčne stopnje držav članic, a so potrebne za izboljšanje upravnega sodelovanja in vzajemne pomoči med državami članicami v boju proti goljufijam in davčnim utajam. OR prav tako želi, da bi prva faza zajemala tudi pobude za lažje izpolnjevanje davčnih obveznosti podjetij v EU;

21.

se sprašuje, zakaj Komisija predlaga, da bi posebno premostitveno klavzulo iz člena 192(2) PDEU na področju okolja uporabili šele v drugi fazi, ko pa je obdavčitev bistvenega pomena pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja v EU; zato meni, da bi morala Komisija predlagati uporabo premostitvene klavzule za okoljsko obdavčitev že v prvi fazi. Zlasti bi bilo nujno uvesti usklajen evropski pristop k obdavčitvi letalstva, za katerega trenutno ne velja noben evropski davčni sistem, na primer v zvezi z uvedbo DDV na letalske vozovnice ali davka na kerozin.

---

(1)  Gl. točko 6 resolucije o delovnem programu Evropske komisije za leto 2019 (RESOL-VI/33), sprejete 6. februarja 2019.

(2)  Evropska komisija agresivno davčno načrtovanje opredeljuje kot izkoriščanje tehničnih značilnosti davčnega sistema ali neskladij med dvema ali več davčnimi sistemi z namenom zmanjševanja davčne obveznosti.

https://ec.europa.eu/taxation_customs/sites/taxation/files/taxation_papers_71_atp_.pdf

(3)  http://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/economy/20160707STO36204/tax-fraud-75-of-europeans-want-eu-to-do-more-to-fight-it

Mnenje Evropskega odbora regij – Krajevni pristop k industrijski politiki EU

(2019/C 404/03)

Poročevalka

:

Jeannette BALJEU (NL/ALDE), članica izvršnega sveta, pokrajina Južna Holandija

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Uvod

1.

poudarja, da je industrija, ki se obravnava v smislu proizvodnje blaga in storitev, temelj inovativnega, trajnostnega in raznolikega gospodarstva, ki lahko zagotavlja evropsko konkurenčnost ter kakovostna delovna mesta v Evropski uniji;

2.

ponavlja svoje prepričanje, da morajo Evropska komisija in države članice izkoristiti ves potencial, ki ga na področju industrijske politike ponuja Pogodba EU, v skladu s členom 173 PDEU, zlasti tako, da v sodelovanju z regionalnimi akterji „dajo kakršno koli koristno pobudo za pospeševanje […] usklajevanja [med državami članicami na področju industrijske politike], zlasti pobude, namenjene oblikovanju smernic in kazalcev, organizaciji izmenjave najboljših praks ter pripravi elementov, potrebnih za redno spremljanje in presojo“;

3.

poudarja, da je industrija bistvenega pomena za evropske regije in mesta ter za več deset milijonov delovnih mest, ki jih ustvarja. Po svoji naravi deluje v svetovnem okviru, v katerem je trgovina pomembno gonilo rasti, ki s seboj prinaša tako koristi kot izzive;

4.

meni, da je treba poudariti poseben pomen malih in srednje velikih podjetij za ustvarjanje vrednosti, inovacije in zaposlovanje. Ta podjetja še posebej prispevajo k sposobnosti industrije, da se prožno prilagaja novim zahtevam, kot jih na primer prinašata globalizacija ali digitalizacija. Industrijska politika EU mora ponuditi primerne zasnove za ohranjanje in ustvarjanje ugodnih pogojev prav za ta podjetja;

5.

ugotavlja, da se industrija sooča z izzivi in priložnostmi, saj se mora „opremiti“ za prihodnost in ohraniti svoj bistveni prispevek k blaginji in zaposlenosti kot tudi k trajnostnemu razvoju in oblikovanju ogljično nevtralnega krožnega gospodarstva;

6.

poudarja, da je treba v vseh evropskih regijah vlagati v nove inovativne tehnologije in digitalizacijo, v ogljično nevtralno in krožno gospodarstvo ter v znanja in spretnosti, ki so s tem povezani, da bi okrepili konkurenčno prednost Evrope;

7.

zato poudarja, da je za hitro odzivanje na gospodarske in industrijske spremembe ter ohranjanje konkurenčnega položaja v svetu potrebna strateška vizija za evropsko industrijo, ki temelji na krajevnem pristopu;

8.

verjame, da je za zagotavljanje, da se bo evropska industrija lahko spopadala s svetovno konkurenco, potreben usklajen evropski pristop, ki bi se moral osredotočati tudi na izboljšanje skladnosti regulativnih okvirov in standardov, odpravljanje prevelikega in nepotrebnega regulativnega in upravnega bremena, olajšanje sodelovanja in partnerstva po vsej Evropi ter zagotavljanje konkurenčnih stroškov energije in ustreznih instrumentov trgovinske zaščite tako v tradicionalnih sektorjih, kot so jeklarstvo, tekstilna in kemična industrija, kmetijstvo in pomorstvo, kot v nastajajočih sektorjih. Nujno je treba na primer uvesti dajatev na izdelke iz jekla, da bi zaščitili evropsko jeklarsko industrijo;

9.

meni, da mora industrijska politika zagotoviti okvir, ki industriji omogoča povečanje konkurenčnosti, pri čemer združuje horizontalne in medsektorske krajevne pristope ter po potrebi specifične ukrepe za posamezne sektorje v celotni vrednostni verigi;

10.

pozdravlja sporočilo Komisije Vlaganje v pametno, inovativno in trajnostno industrijo: Prenovljena strategija EU za industrijsko politiko (1) ter njegov poudarek na partnerstvu z državami članicami, regijami, mesti in zasebnim sektorjem kot pomemben korak k zagotavljanju instrumenta za spodbujanje konkurenčnosti in inovacij v evropski industriji. Pozdravlja predlog Komisije za kohezijsko politiko po letu 2020 s poudarkom na krepitvi sodelovanja med regionalnimi ekosistemi v vseh delih Evrope ter na krepitvi mednarodne in industrijske razsežnosti pametne specializacije;

11.

ugotavlja, da bi bilo treba evropsko industrijo podpreti z gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi in ukrepi, kar zadeva slednje, na primer s politikami na področju izobraževanja in usposabljanja ali s podporo raziskav in inovacij;

12.

pozdravlja pobudo Komisije za oblikovanje skupine na visoki ravni o industriji z naslovom Industrija 2030, v kateri ima Odbor regij status opazovalca (2);

13.

pozdravlja poziv Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta k nadaljnjemu razvoju celovite industrijske strategije EU za obdobje do leta 2030 in po njem, ki bo vključevala srednje- in dolgoročne strateške cilje in kazalnike za industrijo in ki ji mora biti priložen akcijski načrt s konkretnimi ukrepi;

14.

poudarja, da je potreben pristop upravljanja na več ravneh, ki bo temeljil na partnerstvu in dialogu z državami članicami, lokalnimi in regionalnimi oblastmi in deležniki (3);

15.

poziva k vključitvi trdne teritorialne razsežnosti v to strategijo ob upoštevanju načela subsidiarnosti in izraža pripravljenost podpreti Svet in njegovo predsedstvo pri oblikovanju bolj krajevno usmerjene strategije na področju industrijske politike;

16.

meni, da bi morala industrijska strategija EU vključevati tudi podrobno in utemeljeno revizijo pravil EU o državni pomoči in nadzoru nad združitvami, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni v skladu s svetovnimi trgovinskimi politikami in večstranskim sporazumom. Hkrati bi morala strategija upoštevati tudi naložbeni in inovacijski potencial državne pomoči ali združitev;

17.

pozdravlja dokument Evropskega središča za politično strategijo (4), v katerem ta predlaga iskanje novega ravnovesja med odprtostjo in zaščito evropskega trga, da bi zagotovili bolj izenačene konkurenčne pogoje na svetovni ravni, hkrati pa podprli inovacije in produktivnost domače industrije;

18.

meni, da bo morala industrija za uresničitev ciljev iz Pariškega sporazuma v zvezi z odzivanjem na grožnje podnebnih sprememb (5) sprožiti daljnosežno preobrazbo, hkrati pa zagotoviti, da bo ostala konkurenčna. Zaradi obsega preobrazbe, s katero se soočata industrija in družba, so potrebni nujni ukrepi, skupna vizija in celovite rešitve vseh akterjev na vseh ravneh politike, saj lahko samo pristop na več ravneh zajamči sodelovanje zainteresiranih akterjev pri tako obsežnih odločitvah o gospodarski politiki;

19.

podpira politiko pravičnega enotnega trga, ki jo je predstavila Evropska komisija v okviru industrijske politike EU, ki v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic upošteva izzive, povezane s spreminjajočim se svetom dela;

Sporočilo 1: Za konkurenčno evropsko industrijo je potreben pristop, ki združuje krajevno regionalno politiko in medregionalno sodelovanje

20.

poudarja, da so konkurenčne prednosti regij močno povezane z lokalno industrijo, geografskimi značilnostmi, regionalnimi ekosistemi industrijskih inovacij, zavodi za poklicno izobraževanje in visokošolskimi ustanovami ter razpoložljivo delovno silo in strokovnim znanjem;

21.

poudarja pomen odkrivanja, pridobivanja in izkoriščanja evropskih primarnih in sekundarnih surovin za razvoj območij in industrijskih vrednostnih verig v regijah. Trajnosten krajevni pristop mora upoštevati posebne regionalne značilnosti in razvojne potenciale ter sinergije združevanja, ki bi jih lahko uporabili v ta namen;

22.

meni, da bi moral krajevni pristop graditi na potencialu podjetniških in inovacijskih ekosistemov, da spodbujajo posodobitve v industriji ter razvijajo teritorialne strategije za inovacije in vpetost na regionalni, lokalni, mestni ali čezmejni ravni;

23.

ugotavlja, da so za to potrebni dobro delujoče mreže sodelovanja, kot so makroregionalne strategije, in grozdi, v katere so vključeni ključni partnerji. Poudarja tudi, da je medregionalno sodelovanje teh mrež in grozdov bistveno za razvoj sinergij, izmenjavo izkušenj, vzajemno učenje in doseganje kritične mase pri sofinanciranju za uvajanje inovacij v industrijske vrednostne verige po Evropi. Za uspeh takšnega pristopa medregionalnega sodelovanja sta nujna digitalizacija in izmenjava informacij;

24.

poudarja, da imajo regionalne in lokalne vlade in druge organizacije ključno vlogo pri dejavnem vzpostavljanju medregionalnega in čezmejnega sodelovanja;

25.

poudarja, da bi moralo trajnostno sodelovanje med regijami presegati ad hoc pobude in da je potreben strukturni okvir za sodelovanje, ki temelji na dolgoročnih zavezah, na podlagi že opravljenega dela pri sedanjih strategijah pametne specializacije v okviru prihodnjih medregionalnih naložb v inovacije;

26.

ugotavlja, da so informacije o regionalnih inovacijskih dejavnostih, obstoječih zmogljivostih (infrastrukturi, strokovnem znanju) in potencialu krožnega gospodarstva bistvenega pomena. Ker so razpoložljivi podatki pogosto razpršeni in razdrobljeni, imajo regije od njih omejene koristi. Zato poziva Evropsko komisijo, naj zbere resnično zanesljive podatke, pri tem pa naj upošteva lokalni in regionalni pogled na strategijo EU za industrijo;

27.

priporoča Komisiji, naj v skladu s svojimi predlogi za kohezijsko politiko po letu 2020 okrepi podporo za medregionalno in čezmejno sodelovanje tudi v okviru obstoječih pobud, kot so pobuda Vanguard ali pa tematska partnerstva za pametno specializacijo, ki vključujejo vse več regij, v okviru prenovljenega krajevnega pristopa;

28.

v okviru programskega obdobja po letu 2020 poziva k okrepljeni podpori EU regionalnim ekosistemom in grozdom v okviru medregionalnih naložb v inovacije, ki gradi na pristopu pametne specializacije ter povečuje in razširja obstoječe pobude, kot sta platforma pametne specializacije za posodobitev industrije in pilotna pobuda za regije v industrijski tranziciji. Meni, da je treba razviti tudi instrumente za izvajanje sodelovalnih projektov medregionalnih naložb v industrijo v tesnem sodelovanju z regijami in partnerstvi za pametno specializacijo;

29.

poudarja, da morajo biti tematske platforme pametne specializacije ustrezno financirane, saj regije nimajo vedno na voljo sredstev, ki bi jih potrebovale za ustrezno in strukturirano sodelovanje pri teh platformah;

30.

poziva Komisijo, naj nadalje razvija posredniška orodja za prepoznavanje in dejavno krepitev potenciala, ki ga imajo strategije pametne specializacije za sodelovanje, da se olajša stalen proces, v katerem regije opredeljujejo prednostna področja, na katerih je sodelovanje bistveno za ohranjanje vodilnega položaja Evrope;

31.

poziva Komisijo, naj v vseh regijah spodbuja industrijske inovacije na podlagi strategij pametne specializacije z omogočanjem posebnih programov podpore, v katerih lahko dobro razvite regije sodelujejo z manj razvitimi regijami pri konkretnih projektih v obojestransko korist in s katerimi bi podpirali tudi projekte sodelovanja med razvitimi regijami in projekte skupnega interesa med manj razvitimi regijami;

Sporočilo 2: Reševanje pomembnih družbenih izzivov pogosto zahteva sodelovanje med evropskimi regijami, zato imajo regionalne vlade ključno vlogo pri pobudah, usmerjenih v naloge, in pri izvajanju sektorskih politik v praksi

32.

meni, da je mogoče pristop k politiki, usmerjen v naloge, uporabiti kot orodje za obravnavanje pomembnih družbenih izzivov in podporo pristopu upravljanja na več ravneh, pri čemer lahko pristop pametne specializacije prispeva k uskladitvi regionalnih programov in naložb s prednostnimi nalogami EU;

33.

poudarja, da so za obravnavanje družbenih izzivov potrebne dodatne naložbe v raziskave in inovacije za podpiranje industrijske odličnosti in izkoriščanje novih priložnosti ter da je treba v procesu odkrivanja podpirati eksperimentiranje in tveganje. Spodbuja tudi k zagotavljanju lažjega širjenja inovacij in novih tehnologij v industriji;

34.

poudarja, da imajo regije pomembno vlogo pri povezovanju, razvoju in podpori regionalnega inovacijskega ekosistema, organizaciji beleženja razpoložljivih zmogljivosti in vključevanju različnih skupin deležnikov v pristop k določanju industrijskih ciljev, ki resnično temelji na povpraševanju in sodelovanju, zato poziva k regionalni zastopanosti pri vodenju pristopa, usmerjenega v naloge, tudi v upravnih odborih partnerstev in odborih za naloge;

35.

poziva Komisijo, naj zastavi jasne srednje- in dolgoročne cilje politik, usmerjenih v naloge, ter jih prenese v politike, ki se izvajajo v okviru strukturnih in investicijskih skladov, programa Obzorje Evropa in programa za digitalno Evropo;

36.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj si dejavno prizadevajo za vodenje nekaterih od teh nalog in zagotovijo, da se oblikuje medregionalni pristop. To je treba uskladiti in olajšati z razpoložljivimi evropskimi instrumenti, zato poziva Komisijo, naj zagotovi dejavno vključevanje regionalnih deležnikov v upravljanje nalog v novem programu Obzorje Evropa;

37.

poziva Komisijo, naj na podlagi pristopa, kakršen je IPCEI (6), vendar v manjšem obsegu, spodbuja pilotne projekte v grozdih regij, ki bodo omogočali eksperimentiranje, da bi se spodbujalo medregionalno sodelovanje;

Sporočilo 3: Regionalne in lokalne oblasti bi morale ob podpori evropske strategije olajšati sodelovanje med industrijo in izobraževalnimi ustanovami ter tako zagotoviti znanja in spretnosti za podporo industrijskega prehoda

38.

ugotavlja, da je treba zaradi hitrih sprememb ob preobrazbi industrije ter zaradi energetskega prehoda, digitalizacije in krožnega gospodarstva razvijati nova interdisciplinarna znanja in spretnosti;

39.

pozdravlja prizadevanja za uskladitev različnih instrumentov na evropski ravni, kot so predvidena v novem programu znanj in spretnosti za Evropo, akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje in strategiji za digitalna znanja;

40.

poudarja, da je treba nujno predvideti, podpreti in spodbujati stalen razvoj znanj in spretnosti ter prekvalificiranje in preusposabljanje sedanje delovne sile, zlasti kar zadeva digitalno usposobljenost;

41.

priznava, da je med zaposlenimi v evropski industriji veliko število ljudi, ki so svoje znanje pridobili s poklicnim usposabljanjem;

42.

se strinja, da morajo biti koristi industrijske preobrazbe močno razširjene in da morajo tisti, ki so v nevarnosti, da bodo zaradi nje v slabšem položaju, dobiti priložnosti in podporo pri prilagajanju. V zvezi s tem meni, da je treba v političnih pobudah prednostno obravnavati zagotavljanje priložnosti nizkokvalificiranim delavcem za vseživljenjsko učenje, da bi jim omogočili pravičen dostop do novih tehnoloških znanj in spretnosti, ki jih zahteva industrija;

43.

poudarja pomen aktivnega vseživljenjskega razvoja kompetenc vseh zaposlenih v vseh industrijskih sektorjih in v zvezi s tem predlaga, da se v sodelovanju z delodajalci in izobraževalnimi ustanovami razvijejo učinkoviti koncepti za izmenjavo novih spoznanj, posodabljanje znanj in spretnosti ter razvoj kompetenc posameznikov, ki bi veljale povsod v Evropski uniji;

44.

zato meni, da je vseevropski pristop k politiki za znanje in spretnosti bistven za prihodnjo konkurenčnost evropske industrije in da so potrebne veliko višje naložbe v človeški kapital, sisteme izobraževanja, poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja, pa tudi znotraj same industrije;

45.

meni, da je treba dodatno podpirati podjetniško izobraževanje, spodbujanje poslovnih znanj in spretnosti, vzajemno učenje in izmenjavo primerov dobre prakse, da se industrijskim akterjem omogoči prilagajanje na nove poslovne modele in učinkovito sodelovanje v konkurenčnih evropskih vrednostnih verigah;

46.

poziva Komisijo, naj okrepi medregionalne izobraževalne programe, kot je Erasmus+, s poudarkom na poklicnem usposabljanju in omogoči mobilnost talentov po vsej Evropi;

47.

poziva pristojne organe, naj zagotovijo prilagodljiva sredstva za preusposabljanje na regionalni in ne na sektorski ravni, in ponavlja poziv, naj se za ESS+ uporablja krovna uredba o skupnih določbah za kohezijsko politiko po letu 2021, da bo mogoče uresničiti vse zahteve glede načela partnerstva in vključevanja regionalne ravni v razvoj programov v okviru ESS+;

48.

priporoča, naj regionalne in lokalne oblasti sodelujejo pri skupnih agendah za izobraževanje in raziskave, da bi uresničile skupne prednostne naloge EU glede znanj in spretnosti ter podpirale medregionalne priložnosti za učenje;

Sporočilo 4: Evropska industrija in vlade morajo z ukrepanjem pokazati, da so vodilne pri krepitvi trajnosti

49.

meni, da je EU na čelu svetovnega prehoda na ogljično nevtralno in krožno gospodarstvo. Zato mora evropska industrija prevzeti vodilno vlogo pri prispevanju k blažitvi podnebnih sprememb, uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma, ohranjanju virov, preprečevanju degradacije okolja in odzivanju na pričakovanja potrošnikov v zelenem gospodarstvu;

50.

poudarja, da bo prehod podjetij na bolj trajnostne poslovne modele, gospodarne z viri, pomagal okolju in zagotovil konkurenčne prednosti, kar bo vodilo k inovacijam ter ustvarjanju novih delovnih mest in podjetniških priložnosti;

51.

poudarja, da je obveščanje industrije in državljanov o prednostih novih pristopov, kot so krožno, ogljično nevtralno in sodelovalno gospodarstvo, ključnega pomena. Ti novi pristopi zahtevajo spremembo odnosa potrošnika (npr. do ponovne uporabe in recikliranja) in industrije, ki se mora v okviru dolgoročnega strateškega načrtovanja postopoma prilagoditi novim zahtevam;

52.

meni, da mora Evropa za prehod na trajnostno industrijo izkoristiti svoj vodilni položaj v vseh sektorjih in se spopasti z naraščajočo svetovno konkurenco na področju zelene proizvodnje, biogospodarstva in tehnologij čiste energije;

53.

opozarja, da je prehod regije na krožno in ogljično nevtralno gospodarstvo dolgoročen projekt, ki lahko uspe samo s postopnim pristopom, v nekaterih primerih pa samo z radikalno prenovo, temelječo na izvedljivih vmesnih ciljih, ki ne bodo prekomerno obremenili prebivalcev in nekaterih sektorjev, kot je avtomobilska industrija. Posebno pozornost je treba nameniti krepitvi odpornosti podeželskih skupnostih, ki so v nevarnosti, da bodo v procesu gospodarskega prehoda prezrte;

54.

poudarja, da je treba premostiti velike ovire, vključno s pomanjkanjem pravih tržnih signalov in spodbud za oblikovanje izdelkov za krožno gospodarstvo, visokimi stroški prehoda za gospodarske družbe, regulativnimi ovirami, neustrezno obveščenostjo potrošnikov in slabo delujočimi trgi sekundarnih surovin;

55.

meni, da mora imeti vseevropsko in medregionalno sodelovanje pomembno vlogo pri pomoči regijam, da razvijejo strateški pristop k uresničevanju potenciala krožnega in ogljično nevtralnega gospodarstva;

56.

podpira zamisel, da bi strateško javno naročanje uporabili kot instrument za spodbujanje inovacij, za kakršnega ga je priznala Evropska komisija v svojem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo iz leta 2015 (7) in ustreznih direktivah o javnem naročanju, vendar meni, da se regionalne in lokalne oblasti zaradi zapletenosti pravil pogosto raje izognejo tveganju;

57.

priporoča, naj regionalne in lokalne vlade sprejmejo perspektivo večsektorskega in medsektorskega gospodarskega razvoja, ki ravnanje z odpadki in okoljem vključuje v celosten pristop krožnega gospodarstva;

58.

poziva regije in mesta, naj v celoti izkoristijo možnosti kohezijske politike v obdobju po letu 2020 za uvajanje inovativnih rešitev za prehod na okolju prijazno in krožno gospodarstvo;

59.

poziva k celostnemu in usklajenemu pristopu upravljanja na več ravneh, da se zagotovi potrebna skladnost med različnimi instrumenti politike in ukrepanjem na različnih ravneh. Pri prehodu na nizkoogljično in krožno gospodarstvo bi bilo treba upoštevati celotno vrednostno verigo in predelovalno industrijo na splošno, kot tudi mala in srednje velika ter zagonska podjetja;

60.

poziva Komisijo, naj še naprej podpira razvoj skupnih strategij na posameznih področjih, kot so vodik in sintetična goriva, ter uvajanje bolj trajnostnih tehnologij na trg;

Sporočilo 5: Regionalna strateška javno-zasebna partnerstva, usmerjena v inovacije, so bistvenega pomena za boljše sprejemanje novih tehnologij v industriji

61.

ugotavlja, da so inovacije zahtevne, zlasti za zagonska podjetja in MSP, saj sprejemanje novih tehnologij pogosto spremljajo velike naložbe in je zanj potrebno strokovno znanje, ter poudarja, da med sektorji in regijami Evrope še vedno obstaja razkorak v digitalnem prehodu;

62.

meni, da je sodelovanje med industrijo, raziskovalnimi ustanovami in regionalnimi vladami pomembno za ovrednotenje industrijskih inovacij;

63.

ceni vozlišča za digitalne inovacije, preizkuševališča Evropske komisije in tehnološko infrastrukturo kot primere strateških javno-zasebnih partnerstev, usmerjenih v inovacije;

64.

podpira osredotočenost strategij pametne specializacije za obdobje po letu 2020, ki obravnava ozka grla pri seznanjanju podjetij z novimi idejami;

65.

podpira 281 vozlišč EU za digitalne inovacije kot del programa za digitalno Evropo, da se okrepi medregionalno sodelovanje;

66.

poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti sodelovanje med javno-zasebnimi partnerstvi na vseevropski ravni in tako zagotoviti, da bo industrija zlahka dostopala do vrhunskih tehnologij in infrastrukture po vsej Evropi; poleg tega bi morali biti ti viri vidnejši, zagotoviti pa bi bilo treba tudi finančna sredstva za njihovo uporabo;

67.

meni, da obstaja nadaljnja potreba po usklajeni splošni strategiji in strategiji za izboljšanje regionalnega sodelovanja na operativni ravni;

68.

poudarja, da vozlišča za digitalne inovacije – če želimo povečati njihov učinek – ne bi smela biti ločene ustanove, ki delujejo samostojno in tekmujejo z drugimi, temveč bi morala delovati kot glavni člen v mreži, pri usklajevanju katere bi lahko sodelovali različni akterji, kot so univerze, raziskovalna središča, inovacijski centri itd.;

69.

priporoča, naj se regionalne vlade vključijo v izbor in delovanje evropskih vozlišč za digitalne inovacije v prihodnjem programu za digitalno Evropo;

70.

priporoča, naj lokalne in regionalne oblasti spodbujajo trajnost in inovacije z javnimi naročili, s podporo pametnih mest in drugih koristnih pobud ter povezovanjem različnih akterjev iz industrije ter raziskovalnih in izobraževalnih ustanov;

71.

priporoča, naj regije sodelujejo pri vzpostavljanju pristopa trajnostnega sodelovanja med javno-zasebnimi partnerstvi na drugih področjih razen digitalizacije (vključno z drugimi zmogljivostmi za eksperimentiranje in preizkušanje). To sodelovanje bi moralo vključevati celostni pregled dejavnosti v regijah in oceno njihovega dopolnjevanja;

72.

poudarja, da je treba razviti celostno strategijo za zbiranje, sistematiziranje in širjenje informacij o razpoložljivi infrastrukturi in inovacijskih zmogljivostih po vsej Evropi;

73.

opozarja na vse večji pomen umetne inteligence v evropski industrijski politiki in na vodilno vlogo Evropske unije na tem področju, saj se v njej nahaja 32 % vseh svetovnih raziskovalnih ustanov. Glede na to želi spomniti na svoje stališče o umetni inteligenci, ki ga je navedel v mnenju z dne 6. februarja 2019, podpira pa tudi priporočila Evropskega parlamenta (8);

74.

pozdravlja predlog Evropskega sveta, naj Komisija do konca leta 2019 predstavi dolgoročno vizijo s konkretnimi ukrepi za prihodnost industrije v EU.

---

(1)  COM(2017) 479 final.

(2)  Sklep Komisije C(2017) 8565 z dne 15. decembra 2017 o oblikovanju skupine na visoki ravni o industriji Industrija 2030.

(3)  Sklepi o prenovljeni strategiji EU na področju industrijske politike, Svet za konkurenčnost, 30. november 2017 (705/17).

(4)  EU Industrial Policy after Siemens-Alstom: finding a new balance between openness and protection (Industrijska politika EU po odločitvi Siemens-Alstom: iskanje novega ravnovesja med odprtostjo in zaščito), Evropska komisija, marec 2019.

(5)  Organizacija združenih narodov (2015).

(6)  Pomembni projekti skupnega evropskega interesa.

(7)  Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015) 614 final).

(8)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. februarja 2019 o celoviti evropski industrijski politiki na področju umetne inteligence in robotike (2018/2088(INI)).

Mnenje Evropskega odbora regij – Cilji trajnostnega razvoja: podlaga za dolgoročno strategijo EU za trajnostno Evropo do leta 2030

(2019/C 404/04)

Poročevalec	:	Arnoldas ABRAMAVIČIUS (LT/EPP), član okrožnega sveta, Zarasai
Referenčni dokument	:	Sporočilo Komisije – Dokument za razpravo – Za trajnostno Evropo do leta 2030 (COM(2019) 22 final)

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

pozdravlja dokument EU za razpravo Za trajnostno Evropo do leta 2030 ter poziva Evropsko komisijo in Evropski svet, naj priznata izvajanje agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenih 17 ciljev trajnostnega razvoja kot prednostno nalogo svoje politične agende ter kot splošni cilj naslednjega strateškega načrta EU za obdobje 2019–2024 in po njem. Poleg tega od nove Evropske komisije pričakuje, da bo v skladu s sklepi Evropskega sveta z dne 18. oktobra 2018 pripravila strategijo trajnostnega razvoja za EU in načrt za njeno izvajanje ter tako utrla pot ustreznim ukrepom;

2.

se strinja s celovito opredelitvijo ciljev trajnostnega razvoja kot okvira za politično ukrepanje za reševanje številnih izzivov – gospodarskih, socialnih, okoljskih, upravljavskih in zunanjih – in vztraja, da je treba pri vseh akterjih zagotoviti enotno razumevanje trajnostnega razvoja in njegovih cilje, da bi jih lahko v celoti izvajali za blaginjo ljudi in prihodnjih generacij. Prvi cilj je zmanjšanje revščine in neenakosti – zagotoviti, da ne bo nihče zapostavljen, vzpostaviti miroljuben svet ter ustvariti in deliti blaginjo, ob upoštevanju omejitev našega planeta;

3.

vztraja, da je 17 ciljev trajnostnega razvoja univerzalnih in nedeljivih ter da je politična skladnost ukrepov za njihovo izvajanje temeljni element napredka;

Od razmisleka do ukrepanja

4.

meni, da se od treh scenarijev, ki jih je predlagala Evropska komisija za spodbuditev razprave o naslednjih korakih EU za izvajanje agende do leta 2030, le prvi scenarij nanaša tako na notranje kot na zunanje delovanje EU in zajema vsa področja politike;

5.

meni, da je glede na zapletenost ciljev trajnostnega razvoja ter rezultate raziskave o lokalnem in regionalnem ukrepanju v zvezi z njimi (1), ki sta jo izvedla OR in OECD, nujna krovna strategija EU, s katero se bo usklajevalo njihovo izvajanje na vseh ravneh upravljanja na podlagi časovno opredeljenih ciljev in konkretnih rezultatov za leto 2030 skupaj z mehanizmi za spremljanje in pregled, pri čemer podpira prvi scenarij;

6.

poudarja, da bi bilo treba ciljne vrednosti v zvezi z izvajanjem ciljev trajnostnega razvoja in povezane strategije politike določiti na podlagi mešanega pristopa „od spodaj navzgor“ in „od zgoraj navzdol“, in sicer v sodelovanju z vsemi ravnmi upravljanja in ustreznimi deležniki ter z oblikovanjem sklopa ciljev na ravni posameznih držav in regionalno diferenciranih ciljev. Ta strategija za trajnostno Evropo do leta 2030 bi morala naslediti sedanjo strategijo Evropa 2020;

7.

vztraja, da bi morale institucije in države članice EU nemudoma pospešiti svoje ukrepe v zvezi s cilji trajnostnega razvoja ter cilje trajnostnega razvoja vključiti v vse politike, kot je predvideno v drugem scenariju;

8.

poudarja, da je potrebno zunanje delovanje, kot je opredeljeno v tretjem scenariju, pri čemer pa osredotočenost le na zunanje delovanje ne bi zgolj škodila verodostojnosti EU na mednarodni ravni, temveč bi tudi onemogočala uvid, da EU in njene države članice še zdaleč niso dosegle vseh ciljev trajnostnega razvoja, ter preprečevala napredek glede izpolnjevanja teh ciljev v EU;

9.

poudarja, da je za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja potrebna večja ambicioznost na vseh ravneh: evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

Sodelovanje regij in mest

10.

poudarja, da se morajo za izpolnitev cilja, da ne bo nihče zapostavljen, vse ravni upravljanja medsebojno povezovati ter oblikovati vzajemno podpirajoče se in skladne (teritorialne) politike. Poziva k vzpostavitvi mehanizma za pregled napredka in opredelitev ključnih izzivov pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja na terenu ter za zagotovitev učinkovite uporabe virov;

11.

opozarja, da je za izpolnitev 65 % 169 konkretnih ciljev, ki so podlaga 17 ciljev trajnostnega razvoja, potrebno trdno sodelovanje regij in mest pri izvajanju in spremljanju ciljev trajnostnega razvoja (2). Regije in mesta krajevno umestijo cilje trajnostnega razvoja na lokalni in regionalni ravni, in sicer ne kot zgolj izvajalci, temveč kot oblikovalci politike, ki so najbliže državljanom, podjetjem in lokalnim skupnostim. Iz rezultatov raziskave OR in OECD je poleg tega razvidna mobilizacija mest in regij, pri čemer je bilo 59 % anketirancev v postopku izvajanja ciljev trajnostnega razvoja. Številne evropske regije in mesta so pionirji (3) v tem procesu krajevne umestitve ciljev trajnostnega razvoja in kažejo, da so regije in mesta ključni za njihovo učinkovito in hitro izvajanje;

12.

poudarja vlogo obetavnih predhodnih pobud, kot sta pobuda OECD Mesta in regije za cilje trajnostnega razvoja in platforma ZN za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, ki združuje voditelje 25 + 5 mest, pri zagotavljanju pomoči regijam in mestom, ki so se prostovoljno vključili proces krajevne umestitve ciljev trajnostnega razvoja, da to naredijo že pet let pred 2030, ki je ciljno leto druge pobude;

13.

na podlagi svoje študije o teritorialnem pristopu k ciljem trajnostnega razvoja (4) poudarja, da je treba vzpostaviti pristojnosti in zmogljivosti regij in mest za krajevno umestitev ciljev trajnostnega razvoja, spodbujati prepoznavnost sedanjih pobud ter regije in mesta spodbuditi k uporabi podporne službe EU za strukturne reforme (5), katere cilje bi bilo treba uskladiti s cilji trajnostnega razvoja;

14.

se zavezuje, da bo s spodbujanjem partnerstev z mednarodnimi (6) in evropskimi združenji (7) podpiral proces krajevne umestitve ali teritorializacije ciljev trajnostnega razvoja ter preprečeval podvajanje dela;

15.

poudarja, da imata Evropska komisija in Odbor regij skupaj z drugimi evropskimi organizacijami ključno vlogo pri spodbujanju medsebojnih strokovnih pregledov, izmenjav, sodelovanja in vzajemnega učenja med regijami in mesti po vsej EU;

16.

poziva k celovitemu priznanju vloge regij pri krajevni umestitvi ciljev trajnostnega razvoja v EU. Lokalne in regionalne oblasti imajo pomembno vlogo pri razvoju vrednot in družbenih odnosov, zato jih je brez dvoma treba vključiti v prizadevanja za trajnostni razvoj EU kot celote;

17.

poudarja, da je EU zelo raznolika v smislu razvoja, demografije, proizvodne strukture in stopenj industrializacije, zato je potreben prožen in krajevni pristop do manj razvitih, oddaljenih ali otoških regij ter regij v energetskem prehodu;

18.

podpira vzpostavitev izkustvene skupnosti evropskih regij v zvezi s cilji trajnostnega razvoja, ki jo vodi mreža nrg4SD;

19.

poudarja ekonomske, socialne in teritorialne razlike na svetovni ravni, pa tudi v državah članicah EU in med njimi. Čeprav cilji trajnostnega razvoja zajemajo izziv urbanizacije v okviru cilja trajnostnega razvoja 11, je potreben uravnotežen regionalni razvoj v EU, da ne bo nihče niti nobeno ozemlje zapostavljeno;

20.

opozarja na pomen učinkovite uporabe sinergij ter vključevanja lokalnih, regionalnih in nacionalnih sredstev ter sredstev EU, tako javnih kot zasebnih, ter sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem pri strateškem razvoju in naložbah s ciljem uresničitve ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030;

21.

poudarja, da je Kohezijski sklad glavni naložbeni instrument EU za regije in mesta za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ter zagotavljanje gospodarskega, socialnega in teritorialnega razvoja regij in mest; zato poziva, naj bodo tudi prihodnja kohezijska sredstva EU za obdobje 2021–2027 dostopna vsem regijam in naj se z njimi spodbuja sodelovanje vseh državljanov na podlagi pravno zavezujočega Evropskega kodeksa dobre prakse za partnerstvo. Cilji prihodnje kohezijske politike EU bi morali biti bolje usklajeni s cilji trajnostnega razvoja, s čimer bi izboljšali izvajanje in skladnost ukrepov;

22.

poudarja, da medtem ko cilji trajnostnega razvoja vključujejo cilj glede mest, tj. cilj trajnostnega razvoja 11, pa med njimi ni posebnega cilja glede regij, pri čemer je regionalni razvoj omenjen le posredno v okviru razdelka o rabi zemljišč. Tesno usklajevanje kohezijske politike s cilji trajnostnega razvoja zato pomeni, da se pri načrtovanju novega obdobja financiranja kohezijske politike obravnavajo vsi cilji trajnostnega razvoja, relevantni za regije, in ne le cilj trajnostnega razvoja 11;

23.

opozarja na model evropske agende za mesta za spodbujanje dialoga med vsemi ravnmi upravljanja o trajnostnem razvoju mest. Ta postopek bi lahko navdihnil obliko vodenja prihodnje strateške agende EU za obdobje 2019–2024, da se bo lahko EU učinkoviteje spoprijemala z izzivi pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja;

24.

poudarja potencial predloga OR (8), da bi morala prihodnja kohezijska politika po letu 2020 podpirati regije in mesta pri krajevni umestitvi ciljev trajnostnega razvoja ter usklajevanju izvajanja strategij za trajnostni razvoj mest z lokalnimi razmerami;

25.

opozarja na pomen instrumentov financiranja EU za kmetijstvo, raziskave in inovacije ter Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) in na sinergije pri njihovi uporabi skupaj s kohezijskimi sredstvi, potrebne za popolno uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

Vključevanje vseh deležnikov

26.

poudarja, da bi morale zaradi preobrazbene vloge ciljev trajnostnega razvoja odgovornost zanje prevzeti vse ravni družbe in gospodarstva; poudarja pomen zasebnega sektorja in gospodarstva pri izvajanju in doseganju ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030;

27.

opozarja, da so ljudje v središču ciljev trajnostnega razvoja ter da so partnerstvo, sodelovanje in opolnomočenje temeljne vrednote trajnostnega razvoja. Potrebno je sodelovanje državljanov vseh starosti, civilne družbe v vsej njeni raznolikosti, akademskega sveta, javnih organov in zasebnega sektorja v večdeležniškem dialogu, da bi opredelili in oblikovali rešitve za izpolnitev ciljev trajnostnega razvoja ob iskanju ravnovesja pri neizogibnih kompromisih;

28.

poudarja ključno vlogo pobud od spodaj navzgor, ugodnih razmer in podjetniškega duha v mestih in regijah pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja ter pametne, trajnostne in vključujoče rasti;

29.

spodbuja večstranske ukrepe za obveščanje o prednostih trajnostnega razvoja, da bi oblikovali ustrezne in dolgoročne družbene pristope v vsaki starostni skupini;

Upravljanje EU za cilje trajnostnega razvoja

30.

poziva novo Evropsko komisijo, naj v okviru prvega scenarija prevzame vodilno vlogo pri vzpostavitvi večdeležniškega in medsektorskega upravljanja na več ravneh, ki omogoča vključevanje vseh razsežnosti ciljev trajnostnega razvoja v vse politike EU, hkrati pa zagotavlja skladnost politik med različnimi sektorji, in naj v vse faze oblikovanja politik vključi vse ravni upravljanja in deležnike, vključno z državljani;

31.

poudarja ključni pomen učenja, saj je politično vodstvo izjemno pomembno, in ugotavlja, da bi bilo treba politike in uprave usposabljati o ciljih trajnostnega razvoja ter zagotoviti njihovo sodelovanje pri izpolnjevanju teh ciljev, pa tudi, da bi morale vse institucije EU cilje trajnostnega razvoja vključiti v svoje upravljanje;

32.

priporoča, naj naslednji predsednik Evropske komisije imenuje posebno skupino, ki bo del njegovega urada ter bo sodelovala z vsemi komisarji in pregledovala vse predloge politike z vidika ciljev trajnostnega razvoja. Opozarjati bi morala na morebitna navzkrižja in potrebne kompromise, pri čemer bi bila odgovorna za vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v vse politike EU. To bo pomenilo tesno usklajevanje med generalnimi direktorati;

33.

poziva predsednika naslednje Evropske komisije, naj Evropskemu parlamentu vsako leto poroča o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja med svojim govorom o stanju v Uniji in naj o njih poroča tudi Svetu za splošne zadeve;

34.

poziva Svet, naj spodbuja izvajanje ciljev trajnostnega razvoja in vzajemno učenje na nacionalni ravni prek razprave o prostovoljnih nacionalnih ocenah v Svetu za splošne zadeve pred predvidenimi predstavitvami med političnimi forumi ZN na visoki ravni;

35.

poziva Evropski parlament kot sozakonodajalca, naj cilje trajnostnega razvoja vključi v vse ustrezne dokumente o politiki in poskrbi, da pri obravnavanju izvajanja ciljev trajnostnega razvoja sodelujejo vsi odbori; poziva, naj se v njegovih različnih odborih imenujejo stalni poročevalci za cilje trajnostnega razvoja;

36.

se zavezuje, da bo celostno in usklajeno obravnaval cilje trajnostnega razvoja ter jih vključeval v vse svoje komisije in mnenja;

37.

predlaga sodelovanje s Komisijo in drugimi partnerji pri spremljanju izvajanja ciljev trajnostnega razvoja na lokalni in regionalni ravni; pozdravlja dejavnosti večdeležniške platforme o ciljih trajnostnega razvoja, ki jo je Evropska komisija organizirala na podlagi odprtega in participativnega upravljanja; močno podpira njeno nadaljnje delovanje za vključitev regij, mest, civilne družbe, akademskih krogov in podjetij v vključujoč dialog o trajnostnosti ter prevzemanje odgovornosti za cilje trajnostnega razvoja;

38.

pozdravlja, da je Evropska komisija priporočila platforme vključila v dokument za razpravo;

39.

predvideva, da bo platforma postala stalni svetovalni organ, s katerim se bodo o krovni strategiji za trajnostno Evropo do leta 2030 posvetovali vsi nosilci odločanja EU – Evropska komisija, Svet in Evropski parlament – ter ki bo nove evropske komisarje in poslance Evropskega parlamenta seznanjal s cilji trajnostnega razvoja;

40.

poziva k rednemu sodelovanju evropskih, nacionalnih in podnacionalnih platform pri delu večdeležniške platforme EU, da bi se okrepila njeno delo in reprezentativnost;

41.

poziva vse institucije EU, naj sodelujejo v rednem medinstitucionalnem dialogu o ciljih trajnostnega razvoja, vključno z Evropsko komisijo, Svetom, Evropskim parlamentom, Evropskim odborom regij in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, da bi se v duhu cilja trajnostnega razvoja 17 zagotavljala skladnost politik;

Vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v politike EU

42.

spodbuja Evropsko komisijo, naj smernice za boljše pravno urejanje uporablja kot orodje za lažje oblikovanje zakonodaje ob upoštevanju vseh razsežnosti ciljev trajnostnega razvoja. Te smernice bi morale jasno izražati vse spremenljivke, ki jih je treba upoštevati, če se želi sprejeti trajnostni pristop;

43.

meni, da bodo nujni kompromisi med različnimi razsežnostmi ciljev trajnostnega razvoja, in poziva k sistematičnim prehodnim ocenam učinka, da se opredelijo možne sinergije in navzkrižja ter pregledno ocenijo kompromisi ob upoštevanju takojšnjega in dolgoročnega učinka. Ocena teritorialnega učinka in participativne razprave z državljani in deležniki na lokalni in regionalni ravni bodo ključne za sprejemanje odločitev in dobro oblikovanje politik;

44.

se kot zgled drugim institucijam in organizacijam zavezuje, da bo organiziral letne konference, na katerih bodo predstavljene lokalne in regionalne izkušnje ter primeri dobre prakse;

45.

poziva vse institucije in države članice EU, naj evropski semester uskladijo s cilji trajnostnega razvoja in poznejšo strategijo EU za trajnostno Evropo do leta 2030. Z večletnimi smernicami bi bilo treba zagotoviti, da bo evropski semester krepil izvajanje strategije EU ter postal instrument usklajevanja in izvrševanja ciljev trajnostnega razvoja, letni pregled rasti pa bo tako postal „letni pregled trajnostnega razvoja“;

46.

poziva k večletni raziskavi EU o trajnostnem razvoju, v okviru katere se bo začel izvajati večletni nacionalni cikel pregleda priporočil in poročanja o njih. V tej raziskavi bi bilo treba oceniti izvajanje strategije EU in akcijskih načrtov držav članic za trajnostni razvoj. S tem bi dobili podlago za prostovoljne nacionalne ocene, ki jih države članice EU opravijo v okviru ZN;

47.

poziva, naj upravljanje trajnostnega evropskega semestra znotraj Komisije vključuje vse ustrezne službe Komisije, da se preprečijo pobude na podlagi silosnega pristopa;

48.

znova poziva, naj upravljanje evropskega semestra temelji na načelih partnerstva in upravljanja na več ravneh ter naj se vanj od začetka letnega cikla kot polnopravni partnerji vključijo regije in mesta EU, in sicer na podlagi kodeksa ravnanja (9) (10),;

49.

poziva institucije EU, naj proračun EU uporabijo za vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v vse politike, zlasti ukinejo subvencije za fosilna goriva in okrepijo merila glede trajnosti na področju javnih naročil;

50.

ponovno potrjuje, da je treba spremljati izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, in poziva k razčlenitvi podatkov, vsaj na ravni NUTS 2 in po potrebi na lokalni ravni, da se omogoči boljše oblikovanje politike v primeru zavajajočega nacionalnega povprečja;

51.

ponavlja (11), da je treba poleg BDP uporabljati še dodatne kazalnike, ki niso zgolj gospodarske narave, temveč upoštevajo transformativno naravo ciljev trajnostnega razvoja, in ki bi jih bilo treba meriti na ravni NUTS 2 vsaj na podlagi razčlenjenih podatkov, ki so pomembni za doseganje teh ciljev;

52.

poudarja, da pionirske regije in mesta oblikujejo svoje kazalnike in zbirajo podatke v partnerstvu z lokalnimi akterji, vključno z zasebnim sektorjem. Razvoj lokalnih kazalnikov je dobra priložnost za spodbujanje udeležbe in odgovornosti. Vendar pa 40 % anketirancev, zajetih z raziskavo OR in OECD, ne uporablja nobenih kazalnikov. Kazalnikov EU morda ni mogoče uporabljati zaradi pomanjkanja razpoložljivih podatkov na ravni NUTS 2, kar onemogoča njihovo uporabo na lokalni ravni;

53.

predlaga, naj Skupno raziskovalno središče EU vzpostavi platformo podatkov o ciljih trajnostnega razvoja za mesta, da bi se pripravil evropski priročnik mest, ki prostovoljno izvajajo cilje trajnostnega razvoja; je seznanjen tudi z delom Svetovnega sveta za podatke o mestih (World Council on City Data – WCCD), ki je oblikoval standarde ISO za kazalnike za pametna in odporna mesta, in delom OECD, ki je pripravila vizualizacijsko orodje, ki združuje uradne kazalnike z modeliranimi kazalniki na regionalni in lokalni ravni, da se upoštevajo regionalne razlike;

54.

poziva Eurostat, naj te dejavnosti in izmerjeni napredek vključi v svoje letno poročilo o spremljanju ter naj vanj vključi tudi kvalitativne podatke. OR je pripravljen sodelovati in spodbujati sodelovanje s temi partnerji za spremljanje izvajanja ciljev trajnostnega razvoja na lokalni in regionalni ravni;

55.

ponavlja, da številne regije in mesta prevzemajo pobudo in utirajo pot v tem prehodu z uspešnimi pobudami od spodaj navzgor, kot je konvencija županov za podnebne spremembe in energijo, pri kateri so dejavni v ta namen imenovani ambasadorji OR. Ta gibanja od spodaj navzgor lahko poskrbijo za nov zagon in velik korak naprej pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja;

Zunanja razsežnost ciljev trajnostnega razvoja

56.

vztraja, da mora EU pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja upoštevati njihovo zunanjo razsežnost, vključno z zunanjim vplivom svojih notranjih politik na primer na SKP ali trgovino. Notranja in zunanja razsežnost nista ločena svetova, pri čemer so bistvena prizadevanja za skladnost politik za trajnostni razvoj;

57.

poziva k partnerstvu med EU ter nacionalno, regionalno in lokalno ravnjo za lažje izvajanje ciljev trajnostnega razvoja prek razvojnega sodelovanja;

58.

poziva k boljšemu spremljanju vloge svetovnih dobavnih verig zaradi spoštovanja pravne države in človekovih pravic, pa tudi k izvajanju praks krožnega gospodarstva in preprečevanju čezmernega izkoriščanja virov;

59.

vztraja, da morajo imeti ključno vlogo decentralizirano sodelovanje in pobude OR, kot sta forum „Mesta in regije za razvojno sodelovanje“, ki ga OR organizira skupaj z Evropsko komisijo in je februarja 2019 potekal na temo trajnostnih partnerstev med mesti, udeležilo pa se ga je več kot 500 udeležencev iz več kot 80 držav, prav tako pa so bila na njem oblikovana konkretna politična priporočila za spodbujanje trajnostnega razvoja prek regionalnih in lokalnih partnerstev, in pobuda iz Nikozije za podporo libijskim občinam. Ti pobudi OR ponazarjata, da se podpora EU ne bi smela osredotočati zgolj na obsežne partnerske projekte med večjimi mesti, temveč bi morala biti v enaki meri na voljo tudi za različno velike pobude za decentralizirano sodelovanje, ki zajemajo raznovrstna območja;

60.

obžaluje, da predlog Evropske komisije za nov instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (NDICI) ne vključuje tematskega financiranja za podporo lokalnim oblastem;

61.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre ekonomsko in socialno vključevanje mladih, žensk in oseb, ki so prisiljene zapustiti svoje domove, v državah v razvoju. Partnerska logika decentraliziranega sodelovanja lahko prispeva k spremembi v dojemanju migracij, in sicer da se ne štejejo za grožnjo, temveč za priložnost, zlasti glede na ključno vlogo regij in mest pri vključevanju migrantov v družbe gostiteljice;

Politike EU

62.

se strinja z diagnozo v dokumentu za razpravo in predlogom za nadaljnja prizadevanja glede štirih sklopov politike in štirih horizontalnih gonil, pri čemer ima naslednje dodatne pripombe:

63.

vztraja, da bi bilo treba poleg predlaganega povečanja cilja glede vključevanja podnebnih ukrepov v politike na 25 % v novem večletnem finančnem okviru nameniti ustrezna finančna sredstva za trajnostni razvoj, obenem pa bi bilo treba poskrbeti, da nobena odločitev o financiranju ne ovira izvajanja ciljev trajnostnega razvoja;

64.

poudarja, da je treba nujno sprejeti strategije in določiti ukrepe za prehod na z viri gospodarno krožno gospodarstvo, vendar je treba v ta namen nemudoma uresničiti Pariški sporazum;

65.

poudarja, da OR v ločenem mnenju (12) dodatno obravnava povezave med cilji ZN za trajnostni razvoj, okoljskim prehodom in Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah. V mnenju bo predstavljen strateški pogled mest in regij EU na doseganje prehoda na nizkoogljično, podnebno nevtralno, z viri gospodarno in biotsko raznovrstno gospodarstvo;

66.

vztraja, da trajnostna poraba in proizvodnja pomenita tudi zmanjšanje uporabe neobnovljivih virov v absolutnem smislu za prehod na zagotavljanje zadostnosti virov in ne le učinkovite rabe virov;

67.

poudarja poseben potencial biogospodarstva v smislu spodbujanja neodvisnosti od fosilnih goriv in boja proti podnebnim spremembam z ogljično nevtralnostjo. S čim večjo uporabo proizvodov na biološki osnovi v čim več panogah je poleg tega mogoče zavarovati delovna mesta in odpirati nova na novih, trajnostnih trgih, zlasti tudi v doslej premalo industrializiranih regijah;

68.

meni, da lahko s pomočjo regij dosežemo cilj, da se delež inovativnih panog, ki temeljijo na rabi biomase, v BDP v naslednjem desetletju bistveno poveča;

69.

poziva k ukrepanju na podlagi akcijskega načrta Komisije za financiranje trajnostne rasti, saj je treba financiranje uporabiti za spodbujanje sprememb, ki se ne obrestujejo le v finančnem smislu, temveč tudi v smislu trajnosti (13);

70.

poziva k sodelovanju evropskega poslovnega in industrijskega sektorja na področju trajnostnosti kot sestavnega dela evropske industrijske strategije do leta 2030, da bi se v njiju hitreje uvajale bolj trajnostne prakse. O tem predlogu, ki je že naveden v predlogih večstranske platforme EU za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, bi bilo treba nadalje razpravljati na okrogli mizi Komisije na visoki ravni o industriji do leta 2030, pri čemer bi bilo treba med drugim razpravljati o biogospodarstvu v povezavi s cilji trajnostnega razvoja;

71.

poudarja, da bi morala SKP ob upoštevanju skladnosti politik Unije za razvoj podpirati razvoj trajnostnega kmetijstva v državah v razvoju, ki prispeva k ohranjanju njihovega podeželskega prebivalstva in prehranske varnosti. Zato EU kmetijskih in živilskih izdelkov ne bi smela izvažati po cenah, ki so nižje od evropskih stroškov proizvodnje;

72.

obžaluje, da v dokumentu za razmislek v zvezi z mobilnostjo nista omenjena pomen razpoložljivosti javnega prevoza za vzpostavitev trajnostnih mestnih in regionalnih prometnih sistemov ter ključna vloga, ki jo v zvezi s tem imajo lokalne in regionalne oblasti;

73.

predlaga, da se v okviru agende EU za trajnostni razvoj poskrbi za nov zagon na mednarodni ravni, med drugim za pobude za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na ravni IMO (pomorski promet) in ICAO (zračni promet). EU bi se morala zavzeti zlasti za uvedbo svetovnega davka na kerozin in, če na ravni ICAO ne bo dosežen dogovor o pobiranju takšnega davka, morebiti sprejeti enostranske ukrepe, kot je odprava oprostitve davka na letalsko gorivo za notranje lete v EU ali uvedba pristojbine za gorivo v zračnem tovornem prometu;

74.

ugotavlja, da mora evropska industrija mobilnosti z inovacijami povečati svojo konkurenčnost. Načrt za uvedbo alternativnih goriv in digitalne cestne infrastrukture morajo sprejeti lokalne in regionalne oblasti v sodelovanju z zasebnim sektorjem, pri čemer se podpirajo iz proračuna EU;

75.

glede na ogromne družbene neenakosti, opredeljene v dokumentu za razpravo, kot je na primer dejstvo, da več kot 22 odstotkom državljanov EU grozi revščina, ponovno poziva k popolnemu izvajanju evropskega stebra socialnih pravic in temu, da se dejavnikom družbene trajnosti nameni enaka pozornost kot okoljski trajnosti, da se dokaže, da si je EU zastavila cilj, da ne bo nihče niti nobeno ozemlje zapostavljeno. Območja, ki jih pestijo družbeni problemi, so dokazano pogosto tudi najbolj izpostavljena negativnim posledicam pomanjkanja trajnostnega razvoja;

76.

poziva k bolj regionalnemu spremljanju evropskega stebra socialnih pravic. OR trenutno pripravlja regionalni pregled socialnih kazalnikov, ki bi ga bilo mogoče uporabljati v ta namen;

77.

ugotavlja, da je treba posebno pozornost namenjati spodbujanju aktivnega in zdravega staranja Evropejcev, pri čemer je treba od institucionalnega pristopa preiti na skupnostni pristop;

78.

ponovno poziva k izvajanju evropskega stanovanjskega programa (14), ki bi na podlagi partnerstva za stanovanja v okviru agende EU za mesta pomembno prispeval k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilja 11 (trajnostna mesta in skupnosti), pa tudi ciljev 1 (odprava revščine), 7 (cenovno dostopna energija) in 10 (zmanjšanje neenakosti);

79.

poudarja, da lahko s prispevkom regij in mest EU razvoj digitalnih tehnologij preoblikuje demografske spremembe v trojno zmago za Evropo: izboljšanje kakovosti življenja našega starajočega se prebivalstva, premik k bolj trajnostnim zdravstvenim sistemom in sistemom oskrbe ter ustvarjanje trajnostne gospodarske rasti in delovnih mest v srebrnem gospodarstvu;

80.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri skrbi za uravnoteženo zastopanost spolov, vendar priznava, da so ženske v EU bistveno premalo zastopane, saj jih je med izvoljenimi župani le 15 %, v občinskih svetih le 32 %, v regionalnih parlamentih ali skupščinah pa le 33 % (15);

81.

podpira priznavanje in zagotavljanje prepoznavnosti neformalnega in priložnostnega učenja pri delu z mladino. Za izboljšanje spretnosti in kompetenc mladih so zlasti pomembne mladinske in športne organizacije, ki zagotavljajo neformalne in priložnostne izobraževalne programe za aktivno državljanstvo zunaj šole;

82.

poudarja potencial metodologije EU za pametno specializacijo, da postane bistven del politike za trajnostno Evropo do leta 2030. S platformo pametne specializacije, ki jo je razvilo JRC, se regijam omogoča, da sredstva iz strukturnih skladov uporabijo za povezovanje regionalnih inovacijskih strategij s cilji trajnostnega razvoja, med drugim prek dogodkov „Srečanje med znanostjo in regijami“, ki jih organizirata OR in JRC. Dopolnjevanje med pametno specializacijo in izvajanjem ciljev trajnostnega razvoja na regionalni ravni prinaša bistveno dodano vrednost za trajnostno rast;

83.

poudarja, da bi moral biti sistem za trgovanje z emisijami med poglavitnimi naslednjimi koraki pri uresničevanju dokumenta za razpravo;

84.

obžaluje, da kar zadeva trgovino, v zadnjem govoru o stanju v Uniji ni bil napovedan „celovit medcelinski sporazum o prosti trgovini med EU in Afriko“. Ta sporazum bi moral temeljiti na ciljih trajnostnega razvoja in pomembni vlogi, ki jo lahko ima trgovina pri omogočanju njihove izpolnitve;

85.

poziva k prenovljenemu socialnemu dialogu o upravljanju podjetij, da bi se spodbujali cilji trajnostnega razvoja in novi poslovni modeli za krepitev ekonomske demokracije za trajnostno rast;

86.

vztraja, da ima socialna ekonomija pozitivno vlogo pri zmanjševanju brezposelnosti ter spodbujanju vključujoče in trajnostne rasti. To je zlasti pomembno v regijah, za katere so značilni izseljevanje, hitro staranje prebivalstva, nezadostna gospodarska dinamika in nizka raven podjetništva. V takih regijah so organizacije socialnega gospodarstva eden od načinov, kako se z dobrimi nameni spodbuja podjetništvo in čim boljše izkoriščanje lokalnih virov.

---

(1)  V okviru te raziskave je bilo prejetih več kot 400 odgovorov. Rezultati in dodatne informacije so na voljo na spletnem mestu https://cor.europa.eu/sl/news/Pages/SDGs_survey.aspx.

(2)  Mreža ZN za rešitve trajnostnega razvoja (2016), Getting Started with the SDGs in Cities. A Guide for Stakeholders (Uvajanje ciljev trajnostnega razvoja v mestih: vodnik za deležnike), http://unsdsn.org/wp-content/uploads/2016/07/9.1.8.-Cities-SDG-Guide.pdf.

(3)  Na primer Baskija, Alandski otoki, Espoo, Gent, Utrecht in Severno Porenje-Vestfalija.

(4)  Študija, ki jo je naročil OR: Teritorialni pristop k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja v EU – Vloga Evropskega odbora regij (2019).

(5)  Mnenje Evropskega odbora regij o programu za podporo reformam in Evropski stabilizacijski funkciji za naložbe (OR 2018/3764, točka 12, poročevalka: Olga Zrihen (BE/PES)).

(6)  Organizacije, kot so OECD, Mednarodni svet za okoljske pobude na lokalni ravni (ICLEI), pobuda ART Programa ZN za razvoj (UNDP) in Program ZN za naselja (UN-Habitat), ter združenja, kot so nrg4SD, Združena mesta in lokalne uprave (UCLG) in globalna delovna skupina.

(7)  Kot so Svet evropskih občin in regij (CEMR), Eurocities, Konferenca obrobnih obmorskih regij (CPMR), Evropska mreža za trajnostni razvoj (ESDN) in mreža Evropskih svetovalnih svetov za okolje in trajnostni razvoj (EEAC).

(8)  Mnenje Evropskega odbora regij o prihodnjem Evropskem skladu za regionalni razvoj in Kohezijskem skladu po letu 2020.

(9)  Mnenje Evropskega odbora regij o izboljšanju upravljanja evropskega semestra: kodeks ravnanja za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti (OR 2016/5386).

(10)  Mnenje Evropskega odbora regij o evropskem semestru in kohezijski politiki: prilagajanje strukturnih reform dolgoročnim naložbam (OR 2018/5504).

(11)  Mnenje Evropskega odbora regij o kazalnikih teritorialnega razvoja – več kot le BDP, sprejeto 11. februarja 2016.

(12)  Trajnostna Evropa do leta 2030: nadaljnji ukrepi za doseganje ciljev ZN glede trajnostnega razvoja, okoljski prehod in Pariški sporazum o podnebnih spremembah (ENVE-VI/039), poročevalka: Sirpa Hertell (FI/EPP).

(13)  Mnenje Evropskega odbora regij o financiranju trajnostne rasti (2182/2018), sprejeto 6. decembra 2018.

(14)  Mnenje Evropskega odbora regij o oblikovanju evropskega stanovanjskega programa (CDR 1529/2017), sprejeto 1. decembra 2017.

(15)  Evropski inštitut za enakost spolov, zbirka statističnih podatkov po spolu, podatki za leto 2017.

Mnenje Evropskega odbora regij – Trajnostno biogospodarstvo za Evropo: krepitev povezave med gospodarstvom, družbo in okoljem

(2019/C 404/05)

Poročevalec	:	Jácint HORVÁTH (HU/PES), član mestnega sveta, Nagykanizsa
Referenčni dokument	:	Trajnostno biogospodarstvo za Evropo: krepitev povezave med gospodarstvom, družbo in okoljem COM(2018) 673 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Splošne ugotovitve

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije z naslovom Trajnostno biogospodarstvo za Evropo: krepitev povezave med gospodarstvom, družbo in okoljem, v katerem je predlagan akcijski načrt o izvajanju prenovljene evropske strategije za biogospodarstvo v naslednjih letih. Meni, da ima lahko ključno vlogo kot orodje za dialog z Evropsko komisijo;

2.

meni, da je ta akcijski načrt dovolj ambiciozen ter da je izvajanje ukrepov, ki so v njem navedeni, bistveno za ustrezno stopnjo razvoja evropskega biogospodarstva;

3.

poleg tega meni, da ima razvoj biogospodarstva velik potencial za rast in delovna mesta, ter poudarja, da ga bo mogoče izkoristiti le, če bodo regionalni in lokalni akterji med seboj tesno sodelovali in si prizadevali za doseganje skupnih ciljev. Prav tako poudarja pomen trajnostnega biogospodarstva za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

4.

je prepričan, da je treba uskladiti evropske, nacionalne, regionalne in lokalne pobude za biogospodarstvo ter pri tem upoštevati pozitivne učinke upravljanja na več ravneh, da se ustvarijo optimalni pogoji za razvoj biogospodarstva v Evropi. Tudi v biogospodarstvu imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri spodbujanju sodelovanja med univerzami, industrijo, javnimi organi in civilno družbo, in sicer na podlagi modela četverne vijačnice;

5.

poudarja, da bo v obdobju 2021–2027 veliko priložnosti za razvoj biogospodarstva. Lokalne in regionalne oblasti imajo osrednjo vlogo pri izvajanju kohezijske politike EU in številnih regionalnih strategij pametne specializacije, v okviru katerih se sofinancirajo programi in projekti za krepitev biogospodarstva;

6.

ugotavlja tudi, da Evropska komisija poleg tega načrtuje, da se bodo morali od leta 2021 akcijski načrti za biogospodarstvo oblikovati na najustreznejši teritorialni ravni – kar pomeni večjo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti – in da se bodo programi v skladu z načeli subsidiarnosti in upravljanja na več ravneh upravljali v čim tesnejšem sodelovanju z udeleženimi sektorji in državljani. Da bi vzpostavili trajnostno in krožno biogospodarstvo, morajo dejavnosti potekati na regionalni in lokalni ravni, saj so lokalne skupnosti dobro seznanjene z obstoječimi vrednostnimi verigami v regiji. Regije vlagajo v osnovne storitve in zmogljivosti, zato lokalni in regionalni pristop zagotavlja močno povezavo z regionalnimi posebnostmi in specializacijo;

7.

meni, da je za uspešno uresničitev vizije največje možne širitve biogospodarstva nujno treba redno pregledovati pravni okvir, da se odpravijo pravne ovire za naložbe;

8.

je prepričan, da bo uvedba trajnostnega evropskega biogospodarstva vodila k ustvarjanju novih delovnih mest, zlasti na obalnih in podeželskih območjih, z vse večjo udeležbo primarnih proizvajalcev v lokalnem biogospodarstvu. Po ocenah panoge bi se lahko v sektorju biogospodarstva do leta 2030 ustvarilo milijon novih delovnih mest;

9.

vse države EU poziva, naj pri načrtovanju naslednjega večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 do leta 2021 pripravijo nacionalno strategijo za biogospodarstvo, da se olajšajo možnosti za usklajevanje razvojnih programov;

10.

spodbuja vse evropske regije, ki so ena izmed najustreznejših lokalnih ravni za izvajanje strategij za biogospodarstvo, naj najpozneje do konca leta 2024 sprejmejo akcijske načrte za biogospodarstvo ali pa naj v svojo splošno razvojno strategijo vključijo posebno poglavje o biogospodarstvu. Glede na to, da ekološke meje biogospodarstva segajo prek upravnih meja, meni, da bi lahko predvideli tudi medregionalne strategije, da bi okrepili čezmejno in medregionalno sodelovanje (tesno medinstitucionalno sodelovanje, mreže) z regijami s podobnim profilom. Hkrati bi bilo treba partnerstva za biogospodarstvo promovirati v makroregionalnih strategijah in strategijah za morske bazene;

11.

upa, da bo v prihodnosti vse več zelenih javnih naročil v Evropski uniji, saj je to bistveno za razvoj biogospodarstva. Zato opozarja, da je javno naročanje pomemben instrument, ki lahko podpre razvoj proizvodov in rešitev na biološki osnovi. Da bi to podprli in omogočili, je pogosto potrebna podpora EU v obliki zahtev o okoljsko primerni zasnovi, standardov, deklaracij v zvezi s podnebjem in okoljem ter strategij za razvojne ukrepe;

12.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da naj bi po podatkih iz nedavnega dokumenta Skupnega raziskovalnega središča v obdobju 2015–2030 približno 11 % kmetijskih površin v EU (tj. več kot 20 milijonom hektarov) močno grozilo opuščanje zaradi dejavnikov, povezanih z biološkimi in fizikalnimi lastnostmi tal, strukturo kmetij in vzdržnostjo kmetijske dejavnosti, prebivalstvom in regionalnimi posebnostmi (1). Zato poudarja pomemben potencial opuščenih kmetijskih površin za povečanje proizvodnje različnih bioloških virov, pod pogojem da takšna diverzifikacija rabe ne ogroža kmetijskih površin z visoko naravno vrednostjo ali zmanjšuje biotske raznovrstnosti in potenciala za obnovo habitatov in vračanje divjine;

13.

opozarja, da je v mnenju o reformi skupne kmetijske politike (2) v zvezi z okoljem in prehrano poudaril, da je treba v primerjavi z letom 2017 dvakratno povečati površine za ekološko kmetovanje v državah članicah oziroma zanj nameniti najmanj 30 % uporabnih kmetijskih zemljišč v državah članicah;

14.

se strinja z zaključki poročila o vmesnem pregledu gozdarske strategije EU, v skladu s katerim bi bilo treba revizijo gozdarske strategije uskladiti z reformo strategije za biogospodarstvo. Pri razvoju gozdarskega biogospodarstva in spodbujanju inovacij je treba zagotoviti skladnost med različnimi politikami Evropske unije;

Krepitev in širitev sektorjev biogospodarstva ter sproščanje naložb in trgov

15.

meni, da inovacije v biogospodarstvu trenutno privabljajo vlagatelje zgolj v podjetja, ki razvijajo proizvode z visoko dodano vrednostjo. Za razvoj tehnologij, povezanih s proizvodi na biološki osnovi z nižjo tržno vrednostjo, ki bi nadomestili fosilne proizvode, bi bilo treba prilagoditi sheme pomoči. Za bioenergetske vire so potrebni jasnejši cenovni mehanizmi brez podrobnih določb glede namena uporabe virov. Ustrezno določanje cen fosilnih virov je temeljni pogoj za konkurenčnost biogospodarstva;

16.

meni, da bi bil za organizacije, ki se ukvarjajo z raziskavami, razvojem in izdelavo proizvodov na biološki osnovi, velik korak naprej, če bi se vzpostavil harmoniziran sistem predpisov za trajnostno narejene proizvode in ravnanje z njihovimi odpadki ter zagotovila stabilnost tega sistema na ravni EU;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre postopke, ki so vključeni v proizvodnjo in prodajo proizvodov na biološki osnovi v državah članicah EU, ter razmnoževanje tehnologij na področju trajnostnega biogospodarstva. EU bi morala v tem sektorju postati vodilna z razvojem najnovejših tehnologij, povezanih z biogospodarstvom, da bi se tako spodbujalo ustvarjanje novih delovnih mest in zagotovila oskrba s kakovostnimi proizvodi na biološki osnovi;

18.

poudarja, da bi bilo treba preprečiti, da bi veljavna pravila nalagala prekomerno upravno breme uporabnikom bioloških virov. Sedaj tovrstno obveznost poročanja v zvezi s trajnostjo in gospodarstvom (tudi za poslovne partnerje) določajo tako pravila o državni pomoči kot tudi direktiva o energiji iz obnovljivih virov. Poleg tega je treba preprečiti tudi mikroupravljanje izkoriščanja različnih bioenergetskih virov, če ti izpolnjujejo zahteve glede zmanjšanja podnebnega učinka in večje trajnosti. Zlasti v biorafinerijah se različni viri uporabljajo v različne namene, med drugim za biogoriva;

19.

je prepričan, da je razvoj biogospodarstva, zlasti v manj razvitih regijah, povezan s konkretnimi projekti, temu razvoju pa je mogoče slediti z vodilnimi inovacijami. Glede pobude BIOEAST in podobnih pobud, pri katerih sodeluje več držav članic, predlaga, naj Evropska komisija prispeva h krepitvi pozitivnih sinergij prek tematskih programov in nepovratnih sredstev. Pomembno je, da povezava med dejavnostmi prenosa tehnologij in virov biomase v regijah vodi do vidnih rezultatov za družbo, ki dokazujejo, da je trajnostno biogospodarstvo bistvo krožnega gospodarstva;

20.

meni, da je treba za pospešitev energetskega prehoda in večjo tržno konkurenčnost energije iz obnovljivih virov v primerjavi s fosilnimi gorivi (ne da bi to pomenilo nedovoljeno državno pomoč) razmisliti o prilagoditvi direktive o obdavčitvi energije in pravil o državni pomoči;

21.

pozdravlja, da namerava Evropska komisija v prihodnjih nekaj letih vzpostaviti instrument podpore politiki za odpravo teritorialnih neravnovesij v biogospodarstvu, pri čemer poudarja, da je treba zagotoviti delovanje tega instrumenta vsaj do konca leta 2027, da bi resnično zmanjšali teritorialna neravnovesja v biogospodarstvu, ki so se pojavljala v preteklosti;

22.

pozdravlja, da je biotehnologija del strategij pametne specializacije (RIS3) številnih držav EU. Strategije pametne specializacije, katerih priprava je predhodni pogoj za dostop do evropskih sredstev za raziskave, razvoj in inovacije, določenih za obdobje 2014–2020, so hkrati tudi instrumenti političnega ukrepanja, ki zagotavljajo pregled regionalnih in teritorialnih značilnosti, sektorjev in tehnoloških prednostnih nalog ter tako podpirajo izvajanje teh politik. Poleg tega meni, da so regionalne strategije pametne specializacije, povezane z biogospodarstvom, učinkovitejše, če temeljijo na usklajenih prizadevanjih sosednjih regij in nacionalne ravni, da se dolgoročno zavaruje okolje, zaščiti biotska raznovrstnost in izkoristi potencial biogospodarstva;

23.

meni, da je potrebna večja podpora biotehnologiji, tako v smislu raziskav in inovacij kot tudi v smislu prednostnih naložb. Na podlagi baze znanja in orodij lahko biotehnologija, ki deluje kot povezava med posameznimi fazami predelave biomase, zmanjša negativne vplive na okolje ter na trajnostni način spodbudi razvoj bioindustrije;

24.

podpira akcijski načrt (ukrep 1.5), ki predvideva razvoj 300 novih trajnostnih biorafinerij (3). Poleg tega predlaga, naj se pri gradnji nove biorafinerije na podlagi podatkov enotnega sistema kazalnikov in spremljanja zagotovi pomoč regijam, ki so manj razvite z vidika biogospodarstva, da bodo lahko nadoknadile svoj zaostanek v skladu s pravili in subvencijami v okviru SKP in 9. okvirnega programa. Z uvedbo tehnoloških inovacij in z razvojem povezanih sistemov za prenos znanja se lahko zagotovi ekološko izkoriščanje možnosti, ki jih ponuja ekosistem, kar lahko vodi k razvoju trajnostnih vrednostnih verig na osnovi biomase;

25.

meni, da je treba v ukrepe za izboljšanje, preoblikovanje in povezovanje vrednostnih verig dejavno vključiti lokalne in regionalne zainteresirane strani ter zlasti mala in srednja podjetja, da bo tako vanje poleg osnovnih proizvajalcev vključena celotna poslovna veriga. Mala in srednja podjetja je nujno treba podpirati v procesu njihovega tehnološkega in poslovnega preoblikovanja za prehod na biogospodarstvo;

Hiter razvoj lokalnih biogospodarstev po vsej Evropi

26.

priporoča, naj Evropska komisija nameni več pozornosti obveščanju mestnih in občinskih uprav, da bi možnosti za proizvodnjo in predelavo biomase vključili v dolgoročno strateško načrtovanje in načrtovanje proračuna;

27.

poudarja, da bi morala posvetovanja med sosednjimi regijami omogočiti, da bi se tehnologije in rešitve, povezane s krožnim biogospodarstvom, izvajale v sodelovanju z regijami;

28.

meni, da bi morala mesta postati pomembna središča krožnega biogospodarstva. V mestih sta zagotavljanje krožne uporabe materialov in recikliranje ali (celo bolje) regeneracija odpadkov, tudi bioloških, zelo pomembna, za izvajanje tega cilja pa je poleg infrastrukture ter sistemov za zbiranje, predelavo in recikliranje ali regeneracijo posebej pomembno tudi ozaveščanje javnosti. Odbor poziva Evropsko komisijo, naj na usklajen način zagotovi sredstva, potrebna za ta namen, kar vključuje tudi skupen dopolnilni razvoj tehnoloških prilagoditev in sistemov za prenos znanja;

29.

meni, da vprašanje upravljanja ni obravnavano ne v strategiji ne v akcijskem načrtu. Za izvedbo postopkov, določenih v akcijskem načrtu, je treba ustreznim akterjem določiti jasne pristojnosti, ob polnem spoštovanju upravljanja na več ravneh, da se zagotovi uspešno in učinkovito izvajanje posameznih elementov strategije;

30.

meni, da je treba harmonizirati zakonodajo, saj 28 držav članic trenutno uporablja različne predpise za tokove biomase kot primarne surovine za vrednostne verige biogospodarstva oziroma za tokove odpadkov, ki nastanejo z njihovo predelavo;

31.

meni, da bodo organizacije (npr. Mreža evropskih regij proizvajalk kemikalij – ECRN), platforme (npr. Konzorcij industrijskih panog, ki temeljijo na rabi biomase – BIC) in organizacije grozdov, ki lahko sodelujejo pri združevanju lokalnih in regionalnih pobud ter povečujejo potenciale rezultatov, učinkovito podpirale procese, ki potekajo v biogospodarstvu. Njihova vključitev v sisteme za prenos znanja bo v prihodnje zelo pomembna;

Razumevanje ekoloških meja biogospodarstva

32.

predlaga, da se potencial proizvodnje biomase namesto na podlagi upravnih meja oceni na podlagi ekoloških meja in sistemov. Za doseganje ciljev akcijskega načrta bi bilo treba količino proizvedene biomase natančno oceniti in ta podatek zabeležiti v enotnem evidenčnem sistemu. Pri tem je potrebno usklajeno sodelovanje med regijami, za ocenjevanje pa je treba razviti in opredeliti standardizirane metode merjenja in spremljanja;

33.

pozdravlja, da Evropska komisija v skladu s točko 3.2 akcijskega načrta podpira razvoj kartiranja in statističnih sistemov za spremljanje ekosistemov. Hkrati predlaga razvoj in uvedbo enotnega evropskega sistema kazalnikov za spremljanje proizvodnje surovin za biomaso. Vzpostavitev enotnega informacijskega okvira je bistvena za optimizacijo uvajanja in delovanja tehnologij za predelavo surovin, ki temelji na energetski učinkovitosti, varstvu okolja in logistiki biomase;

34.

predlaga razvoj enotnega sistema kazalnikov, ki bi lahko na podlagi osnovnih in posebnih kazalnikov zagotovil informacije o dejavnostih regij. Kar zadeva osnovne kazalnike, predlaga spremljanje naslednjih parametrov: (1) BDP regije (v odstotkih glede na nacionalno raven), (2) mednarodna dejavnost na področju raziskav, razvoja in inovacij, (3) varčevanje s fosilnimi gorivi, (4) zmanjšanje obsega emisij, zlasti amoniaka (NH3) in toplogrednih plinov (CO2, CH4), (5) proizvodnja energije iz obnovljivih virov (v tem primeru se priporoča poenotenje načina meritev). Posebni kazalniki, na podlagi katerih je mogoče oceniti uspešnost regij v zvezi z akcijskim načrtom strategije za biogospodarstvo, bi bili lahko: (1) število novih delovnih mest (povezanih z razvojem biogospodarstva), (2) vloga biogospodarstva pri uspešnosti regije, (3) obseg prizadevanj za ohranitev in razvoj biotske raznovrstnosti (dodeljena sredstva), (4) varovanje okolja in zmanjšanje količine odpadkov;

35.

meni, da razširitev sistemov za čezmejno sodelovanje in podpiranje inovacij, ki so posebej oblikovani za podporo razvoju biogospodarstva, učinkovito prispeva k čezmejnemu usklajevanju strategij s sosednjimi regijami. Na podlagi sodelovanja, usmerjenega v podobne ekološke, socialne in gospodarske vidike, je mogoče usmerjati specializacijo usposabljanj na lokalni ravni, hkrati pa tako sodelovanje pozitivno vpliva tudi na stopnjo zaposlenosti v sektorjih;

36.

priporoča uporabo mehanizmov za sprejemanje kompromisov med biotsko raznovrstnostjo in proizvodnjo, pri čemer je treba poiskati ustrezno sinergijo med različnimi politikami. Hitrejše podnebne spremembe povzročajo spremembe tudi na mikroregionalni ravni;

37.

poziva k oblikovanju celovitega razvojnega okvira, ki bi prispeval k usklajevanju ukrepov podnebne politike EU z namenom zmanjševanja izgube biotske raznovrstnosti in sprememb okolja, pri čemer se ohranijo in izboljšajo viri in rodovitnost tal;

38.

pozdravlja, da je bila strategija za biogospodarstvo razvita v skladu s cilji trajnosti, pri čemer jo spremlja akcijski načrt, ki se poleg izkoriščanja potenciala biomase osredotoča tudi na zaščito proizvodnih območij pred prekomernim izkoriščanjem. Pozdravlja tudi varstvo virov, ki so temelj proizvodnje, in Evropsko komisijo poziva, naj zagotovi, da bodo imele regije enakopravnejši dostop do sredstev, namenjenih ozaveščanju;

Financiranje biogospodarstva

39.

pozdravlja, da je cilj predlogov Evropske komisije za naslednji večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 znatno spodbuditi sistemske raziskave in inovacije na področjih in v sektorjih, ki jih zajema biogospodarstvo, zlasti z 10 milijardami EUR (4), predvidenimi za sklop pobude Obzorje Evropa v zvezi s hrano in naravnimi viri (5), kar znaša približno 10 % predvidenega proračuna. Predvsem pa pozdravlja, da so bile med osem partnerskih področij programa uvrščene tudi „trajnostne, vključujoče in krožne biološke rešitve“;

40.

poudarja tudi, da je treba razvoj biogospodarstva obravnavati celostno, kar hkrati pomeni, da je treba pri financiranju razvojnih projektov usklajevati več virov financiranja. Odbor meni, da mora Evropska komisija okrepiti dopolnjevanje številnih finančnih instrumentov in razviti ustrezna orodja za usklajevanje virov (Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad Plus, Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, finančni instrumenti skupne kmetijske politike oziroma razpoložljivi viri za raziskave, razvoj in inovacije ter finančna sredstva programa InvestEU), da bi državam članicam in regijam omogočili uporabo vseh razpoložljivih sredstev za podpiranje biogospodarstva;

41.

poudarja, da bi moral program InvestEU imeti pomembno vlogo kot prihodnji vir financiranja biogospodarstva, zato poziva, naj biogospodarstvo ostane ciljno področje financiranja in naj bo še naprej eno od področij, ki se financirajo iz programa InvestEU;

42.

ponovno opozarja, da se predvideni cilj 25 % proračunskih odhodkov EU, ki prispevajo k doseganju podnebnih ciljev, ne zdi zadosten, da bi lahko uresničili cilje iz Pariškega sporazuma. Kakor je navedel že v mnenju o svežnju o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 (6), bi si bilo treba v naslednjem finančnem okviru prizadevati za morebitno povečanje deleža odhodkov za razogljičenje energetskega sektorja, industrije in prometa na več kot 30 % ter za prehod na krožno gospodarstvo. Ti cilji bi prispevali k ustreznemu razvoju biogospodarstva;

43.

ponovno ugotavlja, da je v predlogu Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije Obzorje Evropa navedeno, da so najbolj oddaljene regije Unije zaradi svojega strukturnega, socialnega in gospodarskega položaja pri dostopu do horizontalnih programov Unije upravičene do posebnih ukrepov. Odbor obžaluje, da to ni navedeno v predlaganem besedilu in da bo zato v okviru programa težko upoštevati posebne potrebe teh regij ter njihov edinstven potencial, da so prostori za preskušanje, ko gre za raziskave in inovacije na področjih, kot so biogospodarstvo in podnebne spremembe, v skladu z njihovimi strategijami za pametno specializacijo;

Izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje o biogospodarstvu

44.

izraža zaskrbljenost, ker statistični podatki kažejo, da se povprečna starost kmetov in podjetnikov, ki se ukvarjajo z biogospodarstvom, iz leta v leto zvišuje. Če starajočega prebivalstva ne bodo nadomestile nove generacije in znanje ne bo preneseno nanje ter ne bodo pridobljena potrebna nova znanja, spretnosti in kompetence, bi bila lahko v prihodnosti ogrožena dobava zadostnih količin kakovostne hrane, medtem ko se povpraševanje po hrani stalno povečuje. Več pozornosti je treba nameniti razvoju ustreznih sistemov za prenos znanja, ki so primerni za sektor biogospodarstva, ter inovativnim, socialnim, gospodarskim in ekološkim vprašanjem povezanosti med sektorji;

45.

meni, da bo dolgoročna razpoložljivost delovne sile za ekosistemom prilagojene trajnostne vrednostne verige, ki temeljijo na biomasi, dosežena samo, če bodo na voljo progresivni in skladni modularni učni načrti, ki bodo stalni del izobraževanja že od začetka osnovnega izobraževanja naprej, pa tudi načrti usposabljanja in vseživljenskega učenja, ki jih države članice pripravijo na podlagi odprte metode usklajevanja, saj bi tako usposobili delovno silo posebej za sektorje biogospodarstva. Odbor meni, da je razvoj teh načrtov bistvenega pomena, saj je treba znanje o okoljski kulturi in trajnosti prenašati na vseh ravneh izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja. Evropsko komisijo zato poziva, naj državam članicam pomaga skupaj opredeliti skupne cilje ter sredstva, ki so zanje potrebna na ravni EU;

46.

poudarja, da je ustvarjanje tržnega povpraševanja po proizvodih na biološki osnovi ključnega pomena za razvoj biogospodarstva; opozarja, da je treba poleg ozaveščanja prebivalstva podpirati povpraševanje, pri čemer je nujno sodelovanje med Evropsko komisijo, regijami in občinami.

---

(1)  Agricultural Land Abandonment in the EU within 2015-2030, JRC Policy Insights (oktober 2018), na voljo na: https://ec.europa.eu/jrc/sites/jrcsh/files/jrc113718.pdf.

(2)  Mnenje Evropskega odbora regij o reformi SKP (COR-2018-03637).

(3)  OECD, Meeting Policy Challenges for a Sustainable Bioeconomy (Uresničevanje izzivov politike za trajnostno biogospodarstvo), 2018, ISBN 9789264292345; BIO-TIC, A roadmap to a thriving industrial biotechnology sector in Europe (Načrt za uspešen sektor industrijske biotehnologije v Evropi), 2015.

(4)  COM(2018) 435 z dne 7. junija 2018, predlog uredbe o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije Obzorje Evropa ter o določitvi pravil za sodelovanje in razširjanje njegovih rezultatov.

(5)  COM(2018) 321 final z dne 2. maja 2018, Sodoben proračun za Unijo, ki varuje, opolnomoča in ščiti – Večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027.

(6)  COR-2018-02389.

Mnenje Evropskega odbora regij – Krepitev izobraževanja na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva, (umetnosti) in matematike v EU

(2019/C 404/06)

Poročevalec

:

Csaba BORBOLY (RO/EPP), predsednik okrožnega sveta, Hargita

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

pozdravlja dejstvo, da je veliko lokalnih in regionalnih oblasti v Evropi spoznalo, da imajo številne pomembne možnosti in naloge pri določitvi enotnega in celovitega pristopa k izobraževanju na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter razvoju veščin in znanj, povezanih s temi disciplinami, ki so po vsem svetu vedno bolj razširjene na različnih ravneh izobraževanja;

2.

poudarja, da lahko, čeprav je v primeru inovacijsko zelo intenzivnih gospodarskih sektorjev, kot so IKT, robotika, avtomatizacija, tehnične raziskave in razvoj, logistika in različne inženirske dejavnosti, mogoče predvideti občutno gospodarsko rast, neustrezno izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike to rast ovira;

3.

meni, da so, čeprav gre v primeru naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike za več desetletij staro, ustaljeno metodo poučevanja in so tudi njeni materialni pogoji že vzpostavljeni, vseeno potrebni nadaljnji ukrepi, kakor tudi več učiteljev, ki bi bili sposobni pri poučevanju prestopiti meje tradicionalnih učnih predmetov in uporabiti interdisciplinarni izobraževalni pristop, ki temelji na uporabnih raziskavah in znanstveni metodi ter projektih, nacionalne izobraževalne politike v različnih državah članicah pa potreb po teh naložbah doslej niso prepoznale;

4.

poudarja, da pri naravoslovju, tehnologiji, inženirstvu in matematiki ne gre zgolj za ločeno poučevanje posameznih znanstvenih disciplin ali predmetov, saj je bistveno, da se posamezna strokovna področja ne načrtujejo in poučujejo posebej, temveč usklajeno v okviru multidisciplinarnega sistema;

5.

opozarja, da se bo sodeč po raziskavah število delovnih mest v poklicih na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike tudi srednjeročno znatno povečalo, pri čemer je to področje, na katerem je brezposelnost najnižja praktično v vseh državah članicah;

6.

opozarja, da po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma (1) nove generacije zaradi dihotomije med družboslovnimi in naravoslovnimi vedami niso pripravljene na nove horizontalne vloge, za katere zaposleni potrebujejo tehnične, družbene in analitične spretnosti in znanja. Zato poziva k močni osredotočenosti na naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo, umetnost in matematiko, da se dijaki in študentje naučijo reševanja zapletenih problemov, ustvarjalnosti, kritičnega razmišljanja, upravljanja kadrov in kognitivne prožnosti;

7.

meni, da lahko na podlagi rezultatov v zvezi z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko na mednarodni ravni ugotovimo, da je to področje, ki ga ne bi smeli obravnavati le na ravni visokošolskega izobraževanja, temveč bi morali temelje za ta znanja postaviti že od osnovne šole naprej – z vključitvijo osnovnega znanja na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter znanstveno-tehnične pismenosti v obseg osnovnih kompetenc, ki morajo biti dostopne vsem;

8.

meni, da je treba v skladu z načeloma subsidiarnosti in upravljanja na več ravneh preučiti, kako lahko lokalne in regionalne oblasti na podlagi odprte metode koordinacije z usklajevanjem pomagajo odpraviti obstoječe pomanjkljivosti in neskladja med usposabljanjem na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter delom in delovnimi mesti v teh panogah, da se vzpostavijo enaki konkurenčni pogoji na evropski ravni;

9.

ponovno opozarja, da je treba v interesu subsidiarnosti in decentralizacije znotraj držav članic jasno opredeliti, da so lokalne in regionalne oblasti, ki financirajo šole ali kako drugače podpirajo izobraževalno mrežo, izredno pomembne, saj imajo odločilno vlogo pri črpanju sredstev iz skladov EU;

10.

ocenjuje, da imajo lahko lokalne in regionalne pobude, strategije, akcijski načrti in javno-zasebna partnerstva na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike pomembno vlogo pri odpravi razvojnih razlik med regijami. Pogosto za izboljšanje kompetenc, povezanih z delovnimi mesti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, ni potrebna draga tradicionalna izobraževalna infrastruktura, poleg tega pa je predvsem v okviru poklicnega izobraževanja in izobraževanja odraslih veliko možnosti za organizacijo krajših, včasih le nekajmesečnih specializiranih usposabljanj. Prisotnost usposobljene delovne sile na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike v regiji je odločilen dejavnik za konkurenčnost regij, zato so lahko ukrepi posameznih lokalnih in regionalnih oblasti na tem področju še posebej učinkoviti. Obravnavanje naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike kot lokalne in regionalne prednostne naloge na področju izobraževanja ter usklajene naložbe in pobude za razvoj lahko veliko prispevajo k omejevanju škodljivih učinkov bega možganov s ponudbo poklicnih možnosti, prilagojenih delovni sili v teh sektorjih;

11.

meni, da bo vključevanje strokovnih organizacij in zbornic na lokalni in regionalni ravni v načrtovanje usposabljanja in v proces usposabljanja pripomoglo k učinkovitejšemu pristopu k poučevanju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter prispevalo k ozaveščanju o lokalni in regionalni dodani vrednosti in interesih;

12.

glede na načrtovanje programov v zvezi s sredstvi kohezijske politike za obdobje 2021–2027 ter v skladu s poročili o državah v okviru evropskega semestra, ki vsebujejo ustrezne smernice, Evropsko komisijo in države članice poziva, naj dajejo prednost pobudam za izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike na lokalni in regionalni ravni ter izvajajo ukrepe za zagotavljanje ustreznih naložb iz skladov držav članic ali EU ter bolj ciljno usmerjenega načrtovanja programov kohezijske politike z namenom odprave pomanjkanja znanj in spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike. Evropsko komisijo tudi poziva, naj pri pripravi smernic za zaposlovanje in v okviru izboljšanja ponudbe delovne sile ter znanj in spretnosti za odpravo strukturne šibkosti v sistemih izobraževanja in usposabljanja, države članice spodbuja, naj ustrezno podpirajo pobude za izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, saj lahko prispevajo k ohranjanju evropskega gospodarskega modela, ki temelji na znanju, ki se lahko uspešno razvija, hkrati pa je vključujoč in spodbuja enake možnosti;

13.

meni, da je prišel čas, da Evropska komisija poleg ambicioznih načrtov evropskega izobraževalnega prostora pri neposrednem upravljanju ustreznih programov EU upošteva tudi vse prednostne naloge na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike; poleg tega Komisiji predlaga, naj spodbuja predstavitev in izmenjavo dobre prakse na tem področju tudi prek temu namenjenega spletnega mesta EU;

14.

priporoča, da si Evropska komisija in države članice usklajeno prizadevajo, da se: — zagotovi nepristranski pristop do spola pri izobraževanju, svetovanju in razvoju učnih načrtov na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, — razširi preglednica o ženskah na digitalnem področju, s katero Evropska komisija letno spremlja udeležbo žensk v digitalnem gospodarstvu, tako da bo ocenjevala tudi njihovo pridobivanje znanj in spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter njihovo zaposlovanje na delovna mesta na teh področjih, — spoštujejo jezikovne pravice etničnih in jezikovnih manjšin tudi pri inovativnih izobraževalnih prizadevanjih, zaradi česar izobraževalna gradiva in učni načrti zanje ne smejo zaostajati, — sprejemajo neposredni in učinkoviti ukrepi ter izmenjujejo dobre prakse, da se dosežejo mladi v izobraževalnem sistemu in mladi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, da bi jih pritegnili za izobraževalne programe in delovna mesta na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike; poziva tudi k sprejetju konkretnih ukrepov za odpravo spolnih stereotipov, spodbujanje znanj in spretnosti ter izobraževanja žensk na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter zavzemanje za povečanje števila žensk pri zaposlovanju in v podjetništvu na tem področju;

15.

izraža zaskrbljenost, saj je v zadnjih desetletjih mogoče ugotoviti tri pomanjkljivosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike: (i) v Evropi na vseh ravneh izobraževanja ni dovolj učiteljev za poučevanje teh predmetov; (ii) pogosto med učenci upada zanimanje za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, iii. rezultati izobraževalnega sistema niso vedno prilagojeni potrebam na trgu dela;

16.

hkrati meni, da teh ugotovitev ni treba obravnavati kot problem, temveč kot konkretne naloge, ki jih je treba rešiti, in da se lahko učinkovite rešitve najdejo samo z ustreznim načrtovanjem, lokalnimi in regionalnimi partnerstvi ter vključitvijo delodajalcev, obravnava tega vprašanja v vseh državah članicah in njegovo optimalno reševanje z lokalnimi in regionalnimi strategijami pa je nujno tudi zato, ker ima strategijo za izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike samo devet držav članic EU;

17.

poudarja, da je delež žensk v tem izobraževanju in poklicih še vedno zelo majhen, kar pomeni, da je na področju enakosti spolov treba še veliko storiti ter da je na tem področju in v teh poklicih še vedno veliko možnosti za rast. Za dekleta so pri odločanju za področje naravoslovja, tehnike, inženirstva, umetnosti in matematike lahko pomembni vzorniki. Za vse starosti bi bilo treba sprejeti številne ukrepe, med drugim programe za poklicno usmerjanje ter štipendije za študij in pripravništvo. Študije so pokazale, da bi z odpravo razlik med spoloma na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike prispevali k temu, da bi se do leta 2050 BDP na prebivalca v EU povečal za 2,2 % na 3 %, število zaposlitev pa za 850 000 do 1 200 000 delovnih mest, enaka udeležba žensk na hitro rastočem, a izredno segregiranem področju informacijske in komunikacijske tehnologije pa bi vsako leto v BDP EU prinesla okoli 9 milijard EUR več (2);

18.

poudarja, da je v 35 evropskih državah manj kot 1 od 5 diplomantov računalništva ženska (3). Poudarja, da je odprava razlik med spoloma na področju znanj in veščin v naravoslovju, tehnologiji, inženirstvu in matematiki še toliko pomembnejša, ker je ustvarjanje delovnih mest vse bolj osredotočeno na te sektorje, saj se vsako leto ustvari 120 000 novih delovnih mest na področju informacijske in komunikacijske tehnologije. Po navedbah Evropske komisije, bi lahko v Evropi do leta 2020 primanjkovalo do 900 000 strokovnjakov na področju informacijske in komunikacijske tehnologije (4). Poudarja, da je za spodbujanje večjega števila deklet in žensk k odločanju za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko potrebno partnerstvo med starši, izobraževalnimi institucijami, vsemi ravnmi upravljanja in gospodarstvom, pri čemer so ključni elementi podpora in mentorstvo ter promoviranje vzornic;

19.

tudi v primeru regionalnih in ljudskih univerz vidi pomembno priložnost v izobraževanju na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, saj so ta izobraževanja in univerzitetni programi mednarodno priznani, zato so lahko še posebej privlačni za univerze, ki si prizadevajo za uspeh; dodaten razlog je tudi dejstvo, da so lahko zaradi novih usmeritev v naravoslovju, tehnologiji, inženirstvu in matematiki, kot so razvijanje timskega dela, spodbujanje interdisciplinarnega sodelovanja, razširjanje in podpiranje pripravništva, krepitev projektnega izobraževanja, vključevanje študentov iz socialno šibkejših okolij, pripadnikov manjšin ali invalidov v procese izobraževanja in usposabljanja, tiste regije in univerze oziroma strokovne šole, ki te možnosti izkoristijo, prve na tem področju;

20.

poudarja, da če se izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike načrtuje na lokalni in regionalni ravni, se vanj lahko vključijo posebna lokalna znanja, s čimer se povečajo možnosti ter znanja in spretnosti lokalnih in regionalnih oblasti tudi na tem področju;

21.

opozarja, da bi se z obogatitvijo izobraževanja na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike z umetniškimi, kreativnimi in oblikovalskimi elementi omogočilo izkoriščanje posebnih lokalnih in regionalnih rešitev in tradicij, kakor tudi resnično inovativnost v izobraževanju in usposabljanju, uspešne evropske regije pa bi lahko bile dober zgled tudi na svetovni ravni, kar bi lahko še dodatno spodbudilo njihovo inovacijsko sposobnost, saj se z vključevanjem umetnosti na tem področju znatno poveča tudi ustvarjalnost; opozarja, da je po podatkih nedavne študije OECD (5) umetnostna vzgoja vse pomembnejša v družbi, ki temelji na inovacijah, pri čemer vse več univerz razvija nove interdisciplinarne programe;

22.

meni, da bi bilo dobro, če bi v ozaveščanje in spodbujanje izobraževanja na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, pa tudi umetnosti, vključili tudi starše, hkrati pa je zelo pomembno, da se poiščejo ustrezne metode, s katerimi bi elemente teh predmetov na ustrezen in privlačen način predstavili otrokom že v predšolskih programih;

23.

Evropsko komisijo poziva, naj sprejme ustrezne ukrepe za nadaljevanje in prenovo bolonjskega procesa ter prizadevanja za samodejno priznavanje diplom; poziva jo tudi, naj prednostno in ustrezno obravnava vprašanje hitrega medsebojnega priznavanja diplom in usposabljanj na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva, matematike in umetnosti;

24.

Evropsko komisijo in države članice spodbuja, naj z razpoložljivimi instrumenti, v dogovoru z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter v sodelovanju z regionalnimi in ljudskimi univerzami, razvije učne načrte za poučevanje naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, vključno z umetnostjo, na različnih ravneh izobraževanja. Tako bi bila morebitna uvedba teh predmetov lažja in prožnejša celo v okviru lokalnih učnih načrtov. Evropsko komisijo poziva, naj predlaga celostni okvir kompetenc na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, da se izboljša primerljivost in doseganje standardov v EU;

25.

Evropsko komisijo in Eurostat poziva, naj metodo zbiranja podatkov namensko prilagodita in jasno opredelita razliko med sistemi, ki naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko poučujejo kot ločen predmet, in sistemi, ki jih obravnavajo celostno, hkrati pa naj pojasnita tudi regionalni vidik tega, kar bo olajšalo razvoj lokalnih in regionalnih strategij izobraževanja na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike.

---

(1)  Svetovni gospodarski forum, Global Challenge Insight Report (Poročilo o vpogledu v globalni izziv), januar 2016.

(2)  Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), 2017: Economic Benefits of Gender Equality in the EU (Gospodarske koristi enakosti spolov v EU).

(3)  OECD Gender Data Portal, Where are tomorrow’s female scientists (Kje so znanstvenice prihodnosti?) (https://www.oecd.org/gender/data/wherearetomorrowsfemalescientists.htm).

(4)  Digital skills, jobs and the need to get more Europeans online (Digitalna znanja in spretnosti, zaposlovanje in potreba po tem, da več Evropejcev uporablja svetovni splet) (https://ec.europa.eu/commission/commissioners/2014-2019/ansip/blog/digital-skills-jobs-and-need-get-more-europeans-online_en).

(5)  Art for Art’s Sake? The impact of Arts education (Umetnost zaradi umetnosti? Učinek izobraževanja o umetnosti) (https://read.oecd-ilibrary.org/education/art-for-art-s-sake_9789264180789-en#page1).

Mnenje Evropskega odbora regij – Za celovit okvir Evropske unije o endokrinih motilcih

(2019/C 404/07)

Poročevalec	:	Uno SILBERG (EA/EE), predsednik občinskega sveta mesta Kose
Referenčni dokument	:	Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Za celovit okvir Evropske unije o endokrinih motilcih COM(2018) 734 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Splošne ugotovitve

1.

meni, da je pomembno, da je Komisija začela celovit pregled sedanjega zakonodajnega okvira EU o endokrinih motilcih, in se strinja, da je treba na podlagi novih spoznanj, rezultatov in izkušenj posodobiti pristop EU v zvezi z endokrinimi motilci, da bo omogočal enotno obravnavo teh snovi na različnih področjih;

2.

meni, da je zaskrbljujoče, da so se od leta 1999 okrepili znanstveni dokazi, ki povezujejo izpostavljenost endokrinim motilcem s človeškimi boleznimi ali negativnimi učinki na živalski in rastlinski svet;

3.

izraža zaskrbljenost, ker je javnost doslej dobivala površne informacije o endokrinih motilcih, saj mnogi državljani po vsej verjetnosti ne poznajo pojmov „endokrina funkcija“ in „endokrini motilci“;

4.

podpira pobude, s katerimi želi Komisija zagotoviti visoko raven varstva državljanov EU in okolja, hkrati pa prilagoditi enotni trg tako, da bodo upoštevane nove razmere, potrošnikom pa zagotovljene koristi;

5.

opozarja na trenja, ki se lahko pojavijo med ciljem visoke ravni varstva državljanov in okolja ter interesi dobička željnih podjetij. Zato je treba od samega začetka upoštevati učinek ukrepov in tveganja za gospodarstvo;

6.

Komisijo poziva, naj ne odlaša več s pripravo in sprejetjem nove strategije za endokrine motilce;

7.

poziva, naj novo strategijo spremlja podroben časovni načrt za izvajanje ustreznih meril za endokrine motilce v vseh zadevnih zakonodajnih aktih EU, da bi dosegli napredek pri zmanjševanju izpostavljenosti tem kemikalijam, zlasti med najbolj ogroženimi skupinami;

8.

poziva Komisijo, naj čim prej odpravi sedanje razlike med zakonodajnimi akti EU in poenoti obravnavo endokrinih motilcev, pri čemer naj izhaja iz predpostavke, da ni mogoče z zadostno gotovostjo določiti varne mejne vrednosti za izpostavljenost;

9.

poziva države članice in Komisijo, naj zdravju državljanov dajejo prednost, hkrati pa naj upoštevajo interese potrošnikov in industrije ter naj bistveno povečajo sredstva za neodvisne, javno financirane raziskave endokrinih motilcev in varnih alternativ ter drugih inovativnih rešitev;

10.

meni, da ima Evropa vodilno vlogo v mednarodnem sodelovanju pri preizkušanju, nadzorovanju in opredeljevanju endokrinih motilcev, in se zavzema za boljše zbiranje podatkov ter njihovo izmenjavo. Podpira tudi zamisel o mednarodni klasifikaciji endokrinih motilcev;

Raziskave na področju endokrinih motilcev

11.

je prepričan, da bi morali k financiranju raziskav o endokrinih motilcih prispevati organi na vseh ravneh upravljanja, da bi odpravili vrzeli v znanju in prišli do nujno potrebnih spoznanj;

12.

poudarja, da je treba obveščati o tem, kako in v kakšnem obsegu so ljudje in drugi živi organizmi izpostavljeni endokrinim motilcem, kako se te snovi razširjajo in kakšne posledice imajo za zdravje ljudi ter za živalski in rastlinski svet;

13.

izrecno podpira predlog, podan v obravnavanem sporočilu, da se v okviru programa Obzorje Evropa zagotovijo sredstva za podrobnejše raziskave naslednjih vidikov: učinek mešanice ali koktajla, ocena nevarnosti in tveganj, odprava snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost, v proizvodnji in na koncu življenjske dobe, okoljske inovacije, preprečevanje okoljskega onesnaževanja ter povezave med kemikalijami, izdelki in odpadki;

14.

poziva Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) in Evropsko agencijo za kemikalije (ECHA) k tesnejšemu sodelovanju in usklajevanju, da bi sredstva, ki so na voljo, učinkovito uporabili za izčrpne ocene;

15.

opozarja na poročilo o stroških neukrepanja (The Cost of Inaction) (1), ki ga je naročil Nordijski svet ministrov in v katerem so (celotni) stroški, povezani s posledicami endokrinih motilcev za reproduktivno zdravje moških v državah EU-28, ocenjeni na 1 267 milijonov EUR letno;

16.

opozarja tudi na rezultate študije (2), ki endokrine motilce povezuje z nižjim inteligenčnim kvocientom in posledično slabšimi umskimi sposobnostmi, pa tudi avtizmom, motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo, endometriozo, materničnimi miomi, debelostjo pri otrocih in odraslih, diabetesom tipa 2, kriptorhizmom, neplodnostjo pri moških in višjo smrtnostjo zaradi pomanjkanja testosterona. Po podatkih iz študije zaradi tega v Evropi nastanejo stroški v višini 163 milijard EUR letno (1,28 % BDP EU);

17.

izraža pomisleke glede opredelitve endokrinega motilca, ki je bila leta 2002 pripravljena v okviru programa za kemijsko varnost, tj. skupnega programa različnih agencij Združenih narodov, med drugim Svetovne zdravstvene organizacije. V skladu s to opredelitvijo je endokrini motilec „eksogena snov ali zmes, ki spremeni funkcije endokrinega sistema ter posledično škodljivo učinkuje na zdravje neokvarjenega organizma, njegove potomce ali (pod)populacije“. Glede na to, kar je danes znanega, je opredelitev preozka in ne upošteva dovolj posledic za živalski in rastlinski svet;

18.

na podlagi sedanje ravni znanja predlaga naslednjo opredelitev endokrinih motilcev: „Endokrini motilci so eksogene snovi ali zmesi, ki spremenijo funkcije vseh vidikov delovanja hormonov in endokrinega sistema ter posledično škodljivo učinkujejo na fiziološke in razvojne procese ter na zdravje ljudi in živali in njihovih potomcev“;

19.

poudarja, da ne zadostujejo zgolj raziskave o povezavi med endokrinimi motilci in človeškimi obolenji, temveč je treba to problematiko obravnavati zlasti z vidika zdravja ljudi, živali, rastlin in okolja ter ob upoštevanju, da je treba preprečiti morebitne negativne posledice za družbo v širšem smislu, tako s socialnega kot ekonomskega vidika;

20.

poudarja, da se stroka sicer strinja, da je najbolj občutljivo okno izpostavljenosti endokrinim motilcem v pomembnih obdobjih razvoja, kot sta razvoj ploda in puberteta, vendar je po njegovem mnenju zaskrbljujoče, da ima lahko izpostavljenost endokrinim motilcem v teh obdobjih trajne posledice in lahko povzroči večjo dovzetnost za bolezni pozneje v življenju;

21.

priporoča poglobitev poznavanja vzrokov za nastanek bolezni, na primer za naraščanje števila otrok, ki se rodijo z avtizmom, ali števila primerov raka na modih, in seznanjanje javnosti s temi dejstvi;

22.

nadalje poudarja, da trenutna znanstvena dognanja ne dajejo zadostne podlage za določitev mejne vrednosti izpostavljenosti, pod katero ne prihaja do škodljivih posledic. Zato bi morali endokrine motilce obravnavati kot snovi brez mejne vrednosti, kar pomeni, da je lahko tvegana vsakršna izpostavljenost, zlasti v ključnih obdobjih razvoja (prenatalni in postnatalni razvoj ter puberteta), in da je treba upoštevati zlasti učinek mešanice;

23.

je zaskrbljen, ker se je znanost doslej osredotočala predvsem na omejeno število načinov endokrinega delovanja; v zadnjih letih je bilo namreč dokazano, da so lahko tudi drugi vidiki endokrinega sistema občutljivi na endokrine motilce in da lahko ti delujejo aditivno (učinek mešanice ali učinek koktajla), tako da lahko izpostavljenost kombinaciji endokrinih motilcev povzroči škodljive posledice tudi v koncentraciji, za katero je bilo sicer ugotovljeno, da pri posameznem motilcu nima škodljivega vpliva;

24.

meni, da so nujne nadaljnje raziskave, ki bi se financirale zlasti iz programa Obzorje 2020, da bi pojasnili posledice izpostavljenosti endokrinim motilcem za etiopatogenezo in nastanek bolezni ter za živalski in rastlinski svet;

25.

meni, da so potrebne znanstvene raziskave za oblikovanje, nadaljnji razvoj in potrjevanje testnih metod ter pripravo napovednih modelov;

26.

podpira, da se pod okriljem Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) vlaga veliko truda v povečanje razpoložljivosti testnih smernic za opredelitev endokrinih motilcev in odpravo pomanjkljivosti pri testiranju, ugotovljenih na ravni EU ter mednarodni ravni;

27.

poziva Komisijo, naj podpira ciljno usmerjene raziskave – kamor sodi tudi razvoj novih testnih in analitičnih metod – o snoveh, ki bi lahko vplivale na endokrini sistem, in naj posebno pozornost namenja negativnim učinkom nizkih koncentracij ali kombinirane izpostavljenosti;

28.

poziva Komisijo, naj razvije metode in vitro ter in silico, da bi čim bolj omejili testiranje na živalih pri presejalnih testih za endokrine motilce;

29.

se z zadovoljstvom seznanja z doslej financiranimi in naročenimi raziskavami ter upa, da bo za podporo raziskav endokrinih motilcev v prihodnje namenjeno bistveno več proračunskih sredstev;

Dosedanje politike in urejanje endokrinih motilcev na ravni EU

30.

pozdravlja različne pobude in predloge Komisije na področju endokrinih motilcev, med drugim predlog uredbe o preglednosti in trajnosti modela za oceno tveganja, evropsko strategijo za plastiko, direktivo o pitni vodi, novi dogovor za potrošnike in blagovni sveženj ter posodobitev sedanjega pravnega okvira za področji zdravja in varnosti pri delu;

31.

želi spomniti, da je bila Komisija s Sklepom št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (3) zavezana, da do leta 2015 izvede horizontalne ukrepe, da se med drugim doseže „čim manjša izpostavljenost endokrinim motilcem“, in da do leta 2018 pripravi strategijo Unije na tem področju. OR zato obžaluje, da sedaj predloženi dokument zaostaja za zavezami iz leta 2013;

32.

opozarja, da zaradi načel boljšega pravnega urejanja nikakor ne bi smeli odlašati z ukrepi, katerih namen je preprečevanje ali zmanjševanje potencialno resnih ali nepopravljivih posledic za zdravje ljudi in/ali okolje, kot to nalaga previdnostno načelo iz pogodb EU;

33.

ponovno poudarja, da se je Evropska unija zavezala k delovanju na področju škodljivih snovi na mednarodni ravni, in opozarja na Parmsko in Ostravsko deklaracijo držav članic SZO za Evropo;

34.

pozdravlja, da skušajo Francija, Švedska, Danska in Belgija bolje zaščititi svoje državljane s celovitimi nacionalnimi ukrepi za omejitev uporabe endokrinih motilcev; poziva Komisijo, naj sledi zgledu teh držav članic in zagotovi kar najvišjo raven zaščite za vse Evropejce;

35.

meni, da bi bilo treba v celotni zakonodaji več pozornosti nameniti dejavnostim na začetku dobavne verige, torej da bi morale za proizvajalce kemikalij, farmacevtskih izdelkov ipd. veljati strožje zahteve. Osredotočenost na dodatne ukrepe za čiščenje v napravah za pripravo pitne vode in čistilnih napravah ni stroškovno učinkovita rešitev;

36.

je zaskrbljen, ker se snovem z endokrinim delovanjem – v nasprotju z denimo tobačnimi izdelki – ni mogoče povsem izogniti, saj so prisotne povsod in končajo v telesih Evropejcev, ne da bi bili ti s tem seznanjeni ali bi si tega želeli;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj evropskim državljanom na primeren način in v razumljivem jeziku zagotovijo zanesljive informacije o tveganjih, ki jih povzročajo endokrini motilci, ter o njihovih učinkih in možnostih zmanjšanja izpostavljenosti tem snovem;

38.

poziva k prepovedi uporabe bisfenolov in ftalatov v materialih, namenjenih za stik z živili;

39.

opozarja, da se bisfenol A (BPA) pogosto nadomešča z bisfenolom S (BPS), bisfenolom F (BPF) in bisfenolom HPF (BHPF), ki so manj raziskani, vendar naj bi imeli podobne endokrine učinke. Zato meni, da bi morali zakonodajni organi urejati skupine sorodnih snovi, namesto da sledijo pristopu, pri katerem obravnavajo vsako snov posebej. Če niso na voljo zanesljivi podatki, ki bi dokazovali nasprotno, bi moralo za snovi s podobno strukturo veljati, da so njihove toksikološke značilnosti tako škodljive kot pri najbolj strupeni znani snovi iz te skupine;

40.

ugotavlja, da sta pristop na podlagi previdnostnega načela in njegovo strogo upoštevanje tudi v interesu (kemične) industrije ter da prispevata k naložbam v raziskave in razvoj inovativnih in okolju prijaznih izdelkov ter varnih in trajnostnih alternativnih rešitev, s čimer pozitivno vplivata na razvoj enotnega trga in širše gospodarstvo;

41.

predlaga posodobitev zakonodajnega okvira in zaščitnih ukrepov EU v zvezi z endokrinimi motilci, ki neposredno vplivajo na zdravje ljudi, da bi denimo pri zakonskih predpisih in smernicah za kozmetične izdelke upoštevali tudi varstvo nosečnic;

42.

predlaga, naj se preučijo površine oziroma območja z visokim tveganjem, denimo kmetijska zemljišča in travišča, ki se gnojijo z blatom iz čistilnih naprav, območja v okolici odlagališč in sežigalnic odpadkov ter v širšem smislu regije, kot so Baltsko morje, Sredozemlje, Podonavje itd.;

Spodbujanje političnih ukrepov EU na področju endokrinih motilcev – učinek načrtovanih ukrepov na lokalni in regionalni ravni

43.

pozdravlja, da bo Komisija začela izvajati pregled ustreznosti, da bi ocenila, ali zadevna zakonodaja EU o endokrinih motilcih dosega svoj splošni cilj varovati zdravje ljudi in okolje s čim večjim zmanjšanjem izpostavljenosti tem snovem;

44.

pozdravlja razumevanje endokrinih motilcev, ki temelji na najsodobnejših znanstvenih dognanjih, in temu ustrezno oblikovanje politik;

45.

meni, da je nujno državljane čim bolje obveščati o spoznanjih na področju endokrinih motilcev, o razširjanju teh snovi ter o nevarnostih, ki jih prinašajo;

46.

meni, da je pomembno, da si Komisija z vsemi močmi prizadeva za opredelitev strupenih kemikalij, vključno z endokrinimi motilci, v izdelkih, ter da določi in izvaja primerno informativno označevanje izdelkov ipd.;

47.

meni, da lokalne in regionalne oblasti sicer običajno niso pristojne za sprejemanje zakonodajnih aktov o endokrinih motilcih, vendar so zavezane skrbeti za dobro počutje prebivalstva (v večini držav članic EU so za zdravstvene sisteme odgovorne oblasti na regionalni ravni);

48.

zato meni, da je ključno in obenem z etičnega in gospodarskega vidika pomembno, da lokalne in regionalne oblasti podajo mnenje o endokrinih motilcih, saj ti dokazano vplivajo na zdravje sedanjih in prihodnjih generacij;

49.

meni, da so lokalne in regionalne oblasti nedvomno pripravljene zaščititi prihodnje generacije, pri čemer ne dopuščajo, da bi nanje vplival vse hujši pritisk močne industrije in nekaterih trgovinskih partnerjev EU;

50.

glede na to, da ni ustrezne in obsežne nacionalne in evropske zakonodaje o endokrinih motilcih, izpostavlja pobude, kot so „mesta in območja brez endokrinih motilcev“, „nenevarna mesta“, „mesta brez pesticidov“, ki jih uvajajo lokalne in regionalne oblasti, da bi zmanjšale izpostavljenost svojih prebivalcev povzročiteljem endokrinih motenj, zlasti najbolj ranljivih skupin, otrok in nosečnic;

51.

meni, da je zelo pomembno, da se spodbudijo politični ukrepi EU na področju endokrinih motilcev in da se preučijo učinki načrtovanih ukrepov na lokalni in regionalni ravni;

52.

želi spomniti, da so nekateri ftalati danes v zdravstvu potrebni, saj se z njimi doseže zadostna „prožnost“ medicinskih izdelkov, zato je treba najprej pospešiti razvoj novih izdelkov z enakimi lastnostmi in šele nato zmanjšati vsebnost ftalatov; medtem ko se ti še uporabljajo, pa je pomembno z učinkovitimi sistemi zbiranja in ravnanja zagotoviti njihovo pravilno odstranjevanje po uporabi;

53.

izraža prepričanje, da dajanje prednosti kazalnikom zdravja ljudi pred interesi industrije in enotnega trga prinaša nove izzive za razvoj in uporabo trajnostnih tehnologij za zdravje in okolje ter da bi verjetno izboljšalo konkurenčnost podjetij, saj bi jih spodbudilo k inovacijam in naložbam v pametnejše in dolgoročnejše rešitve. Vendar morajo ukrepi temeljiti na trdnih znanstvenih dognanjih, spremljati pa jih mora analiza družbeno-gospodarskih posledic.

---

(1)  https://www.norden.org/en/publication/cost-inaction

(2)  https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27003928

(3)  UL L 354, 28.12.2013, str. 171.

Mnenje Evropskega odbora regij – Čezmejna razsežnost pri zmanjševanju tveganja nesreč

(2019/C 404/08)

Poročevalec

:

Roberto CIAMBETTI (ECR/IT), predsednik in član deželnega sveta Benečije

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

poudarja, da nesreče vse pogosteje povzročajo vse večjo škodo, kar ima posledice za življenje ljudi in z gospodarskega vidika. Vsako leto zaradi naravnih nesreč umre okrog 90 000 oseb, prizadetih pa je skoraj 160 milijonov ljudi po vsem svetu. Med letoma 1980 in 2016 so naravne nesreče, do katerih je prišlo zaradi vremenskih in podnebnih razmer, v državah članicah EU povzročile približno 83 % denarnih izgub;

2.

poudarja, da nesreče ne poznajo meja, zato je za razvoj preprečevanja, odpornosti in učinkovitega odzivanja na izredne razmere potrebno čezmejno sodelovanje. Učinkovito čezmejno sodelovanje bi prineslo znatne koristi za 37,5 % prebivalstva EU na obmejnih območjih;

3.

poudarja, da bi do resnih izrednih razmer lahko prišlo tudi zaradi možnosti obsežnega čezmejnega izpada električne energije, zato bi bilo treba nujno priporočiti konkretne ukrepe za preprečevanje nesreč in krepitev čezmejnih stikov;

4.

ponovno poudarja, da je treba možnosti za bistveno zmanjšanje tveganja in posledic nesreč vključiti v vse strategije politik EU na področju vlaganj, da bi z javnim denarjem pripomogli k povečanju odpornosti skupnosti na škodljive posledice nesreč in da življenja državljanov ne bi bila ogrožena. Obžaluje, da pri evropskih strukturnih in investicijskih skladih na splošno in zlasti pri Kohezijskem skladu ni potrebna ocena tveganja nesreč kot pogoj za izvajanje infrastrukturnih projektov, ki jih financira EU;

5.

čeprav ima EU trenutno dva instrumenta (mehanizem Unije na področju civilne zaščite in Solidarnostni sklad EU), s katerima namerava prispevati k usklajenemu odzivanju in krepitvi odpornosti na naravne nesreče, je potrebno odločnejše upravljanje na več ravneh, da bi v tesnem sodelovanju z Uradom Organizacije združenih narodov za zmanjševanje tveganja nesreč dosegli cilje Sendajskega okvira za zmanjšanje tveganja nesreč v obdobju 2015–2030. Poleg tega je treba načelo naložb v zmanjšanje tveganja naravnih nesreč močno uveljavljati v prihodnosti Evrope, tudi z evropskim semestrom in skladi EU;

Splošne ugotovitve

6.

ugotavlja, da je v svojih prejšnjih mnenjih že opozoril na čezmejne grožnje in nesreče, ki prizadenejo regije dveh ali več držav članic EU, ter pozval k boljšemu sodelovanju med sosednjimi regijami, da se zagotovijo skupna prizadevanja za preprečevanje in usklajeno odzivanje (1);

7.

opozarja, da je potrebno načrtovanje, ki bo dinamično upoštevalo potrebe različnih regij, vključno z najbolj oddaljenimi, ki so povezane s tveganji, ranljivostjo in izpostavljenostjo;

8.

ugotavlja, da ima Evropa zelo raznoliko paleto struktur in metod za obvladovanje tveganj tako na nacionalni ravni kot na ustreznih podnacionalnih ravneh. Zato bi bil bolj sistematičen pristop pri prihodnjih ocenah tveganja lahko koristen, ko gre za čezmejno razsežnost tveganj;

9.

podpira in spodbuja oblikovanje nacionalnih, regionalnih in lokalnih strategij in načrtov za obvladovanje tveganj, pa tudi razvoj skupnih čezmejnih strategij za čezmejne regije in njihovo učinkovito usklajevanje; med drugim je Odbor tudi pozval, naj se programom podpore čezmejnemu sodelovanju pri zmanjševanju tveganja nesreč in kriznem upravljanju namenijo zadostna sredstva (2);

10.

meni, da bi morali načrti za preprečevanje in upravljanje tveganj med drugim vključevati obsežne medregionalne scenarije glede tveganj, da bi lahko predvidene dogodke nadzorovali in spremljali; s temi scenariji bi lahko tako bolj učinkovito prispevali k razumevanju in ocenjevanju tveganj na regionalni ravni. Študije ranljivosti in izpostavljenosti tveganju, značilnosti nevarnosti in okolja, na podlagi katerih se izdela popis tveganja, so nujna osnova načrtov za preprečevanje in upravljanje tveganj. Na čezmejni ravni bi ti morali biti na voljo javnosti in ustrezno predstavljeni na obeh straneh meje, da bi katastrofalne dogodke lahko preprečili, jih zmanjšali in pripravili odziv nanje;

11.

poudarja, da je treba okrepiti upravljanje za obvladovanje tveganja s spodbujanjem čezmejnega sodelovanja;

12.

poudarja pomen boljšega razumevanja čezmejne razsežnosti zmanjševanja tveganja nesreč v Evropi ter potrebe po takšnem razumevanju in njegove dodane vrednosti za učinkovitejše in dolgoročnejše zmanjšanje tveganja nesreč;

13.

ponovno poudarja, da odobrava (3) predlog Evropske komisije za uredbo o vzpostavitvi evropskega čezmejnega mehanizma (4) v okviru prizadevanj za odpravo ovir za čezmejno sodelovanje tudi na področju zmanjševanja tveganja nesreč. Za boljše čezmejno sodelovanje in preprečevanje nesreč bi lahko začeli nove pripravljalne projekte za najbolj ranljive regije, kot so najbolj oddaljene, otoške in obalne regije;

14.

poudarja, da kadar se z nesrečo ne zmore spopasti ena sama država, se vključijo sodelujoče države, ki nudijo pomoč v sklopu mehanizma Unije na področju civilne zaščite. Kadar pa čezmejne grožnje in nesreče prizadenejo regije v dveh ali več državah članicah, je potrebno učinkovitejše sodelovanje med sosednjimi regijami pri skupnih preventivnih ukrepih in usklajevanju dejavnosti odzivanja;

15.

ugotavlja, da je poleg konkretnih usklajevalnih in komunikacijskih strategij za temeljito pripravljenost na nesreče in najboljšo možno komunikacijo v primeru krize zelo pomembno tudi znanje jezika sosednje države;

16.

v zvezi s tem ugotavlja, da ima večina držav dvostranske sporazume s sosednjimi državami (ki niso nujno omejeni le na dve državi), ki zajemajo tudi čezmejno sodelovanje v primeru nesreč. Kljub temu pa bi bilo treba več pozornosti nameniti preprečevanju in zmanjševanju tveganja, pa tudi pripravi strategij za odziv;

17.

pozdravlja dejstvo, da sta Evropski parlament in Svet dosegla začasni dogovor o okrepitvi obstoječega mehanizma Unije na področju civilne zaščite in o odzivanju EU na nesreče (rescEU), ki med drugim daje večji poudarek čezmejnim tveganjem;

Vloga lokalnih in regionalnih oblasti ter čezmejni projekti

18.

priporoča tesnejše vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v projekte na področju preprečevanja tveganja nesreč, ki jih financira EU, da bodo imeli določeno kontinuiteto in se jih lahko uporabi tudi na drugih območjih s podobnimi tveganji;

19.

poziva države članice, naj vključijo tudi lokalne in regionalne oblasti v preverjanje načrtovanih naložb v vseh ustreznih programih ter razprave o morebitnih spremembah;

20.

poziva k dejavnejšemu izvajanju čezmejnih projektov za zmanjševanje tveganja nesreč, da bi razširili uporabo strukturnih skladov za ta namen;

21.

upa, da bo EU v lokalno in regionalno raven usmerila več spodbud za krepitev čezmejnega sodelovanja pri zmanjševanju tveganja nesreč, tudi na področju preprečevanja, izobraževanja in usposabljanja;

22.

poudarja osrednjo vlogo lokalnih akterjev pri zmanjševanju tveganja nesreč in krepitvi odpornosti ter pomen obstoječih pobud za spodbujanje zmanjševanja tveganja nesreč na lokalni ravni, kot je pobuda „Mesta, odporna na podnebne spremembe“ Urada Organizacije združenih narodov za zmanjševanje tveganja nesreč;

23.

meni, da je posebej pomembno, da se v okviru evropskega mehanizma civilne zaščite in Solidarnostnega sklada EU vlaga, tudi finančna sredstva, v to področje načrtovanja, ki je povezano s tveganji, zlasti glede podnebnih sprememb in skrajnih pojavov, ki jih te povzročajo;

Čezmejno sodelovanje

Načrtovanje

24.

ugotavlja, da je tako za razvoj čezmejnih območij kot za zaščito obsežnejšega območja potrebno neprekinjeno čezmejno načrtovanje, ki upošteva scenarije tveganj, ki jim je izpostavljenih več držav, s skupnim ugotavljanjem in oceno tveganj in njihovim kartiranjem, tudi zaradi nadzora in spremljanja pričakovanih dogodkov;

25.

poziva k ustanovitvi znanstvenih odborov za boljšo opredelitev scenarijev tveganja ter mreženje znanja in spretnosti po vrstah specializacij, ki temeljijo na podobnih dejavnikih tveganja homogenih območij (npr. sredozemski gozdni požari, nenadne ali postopne poplave v srednji Evropi itd.), z možnostjo naglega posredovanja in dialoga z lokalnimi oblastmi, da bi lahko imeli na voljo finančne in človeške vire ter sredstva;

26.

ugotavlja, da je z zmanjšanjem finančnih sredstev v nekaterih lokalnih in regionalnih skupnostih za odgovorne na področju civilne zaščite vse bolj pomembno boljše ocenjevanje skupnosti, posameznikov in projektov civilne zaščite. Meni, da je kazalnik družbene odpornosti INDRIX, ki je rezultat čezmejnega projekta INDRIX, ki ga sofinancira EU, primeren za ocenjevanje odpornosti skupnosti na podlagi statističnih podatkov in podatkov, ki so bili vneseni posebej za ta namen: ta projekt je omogočil, da se z določenimi socialnimi kazalniki (raven izobrazbe, zdravstveno stanje, stopnja brezposelnosti, zagotovljene storitve ipd.) oceni dojemanje tveganja v različnih skupnostih in da se zlasti opredelijo skupnosti, ki so tveganju najbolj izpostavljene in najranljivejše. Poziva pristojne institucije, naj razmislijo o razvoju instrumentov obveznega zavarovanja pred naravnimi nesrečami, poenotenih na evropski ravni, z zavarovalnimi premijami, ki so povezane z ravnjo tveganja. Tako bi povečali tudi seznanjenost ljudi in med njimi spodbudili zavedanje o pomembnosti preprečevanja, zmanjšalo bi se moralno tveganje in zajamčile pravične in enotne odškodnine vsem evropskim državljanom;

27.

ugotavlja, da je na čezmejnih območjih treba vzpostaviti podatkovno zbirko čezmejnega območja, ki si jo delijo sosednje države in zajema materiale, sredstva, opremo in specializacijo prostovoljcev, razmestitev in logistiko sredstev;

28.

takšna podatkovna zbirka bi morala biti vzpostavljena in upravljana ne samo za boljšo pripravo na naravne nesreče, ampak tudi za okrepitev socialno-ekonomske in kulturne obnove območij, ki so jih prizadele naravne nesreče, s skupnim čezmejnim pristopom;

29.

meni, da je treba preučiti naslednje obstoječe pozitivne primere čezmejnega sodelovanja in se po njih zgledovati: — nemško-danske vaje civilne zaščite, kot so DANGERREX 07, DANGERONFloodEx 2010 in odzivanje na izredne razmere brez meja, — pripravljenost na poplave in blaženje čezmejne škode v porečju Save (Brodsko-posavska županija na Hrvaškem in Mačva v Srbiji), — RiKoSt: strategija obveščanja o tveganju (na avstrijskem Koroškem in v Alto Adige v Italiji do oktobra 2020), — U-SCORE-II: medsebojni pregledi med mesti (pilotni projekti na Portugalskem, v Italiji in Združenem kraljestvu), — mobilni izobraževalni center za posredovanje na celinskih vodah (MÜB) na Zgornjem Renu in kongres nemško-francosko-švicarske konference za Zgornji Ren na temo obsežnega čezmejnega izpada električne energije (2016);

Usposabljanje

30.

poudarja pomen podpore za izobraževanje mladih in spodbuja države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj promovirajo posebne univerzitetne programe in projekte za zmanjševanje tveganj. Poleg tega poudarja, da lahko mladi v okviru evropske solidarnostne enote (5) sodelujejo v solidarnostnih dejavnostih na področju preprečevanja tveganja naravnih nesreč. Te dejavnosti so lahko v obliki prostovoljstva, vajeništva, pripravništev in delovnih praks;

31.

ugotavlja, da je treba uvesti posebno usposabljanje za predstavnike lokalnih uprav (tudi zato, da bi mesta postala odporna), da bi postali bolj ozaveščeni in imeli na voljo več instrumentov za pridobivanje znanja, glede na to, da imajo neposredno odgovornost do državljanov ter za zaščito in razvoj območja;

32.

priporoča, naj se več pozornosti nameni bolj strokovnemu usposabljanju prostovoljcev in tehnikov, s spodbujanjem in oblikovanjem usposabljanj o tveganjih, zlasti čezmejnih, v različnih državah, da bi bolje spoznali ozemlje ter uskladili ukrepe za spremljanje in nadzor ter odzivanje na izredne razmere;

33.

ponovno poudarja, da bi lokalni organi ali prostovoljci morali začeti informacijske kampanje za seznanjanje z obstoječimi tveganji in načini samozaščite, potrebne pa so tudi pobude za vzajemno učenje na lokalni in regionalni ravni, ki bi temeljile na medsebojnih pregledih med mesti in regijami;

34.

poudarja, da bi moralo nadnacionalno usposabljanje temeljiti na scenarijih tveganja iz načrtov za čezmejno preprečevanje in obvladovanje tveganj. Vse strani, ki so neposredno povezane s tveganjem, od tehničnih strokovnjakov do organizacij prostovoljcev, morajo po možnosti skupaj sodelovati v tečajih usposabljanja na obeh straneh meje;

35.

poudarja, da je treba okrepiti platforme za e-učenje, kot je program usposabljanja v okviru mehanizma Unije na področju civilne zaščite, ter povečati razpoložljivost odprtih spletnih tečajev civilne zaščite;

36.

ugotavlja, da Solidarnostni sklad EU omogoča okrepljene informacijske kampanje za regije s podpornimi ukrepi, ki že dobro delujejo v državah članicah EU in državah kandidatkah. Solidarnostni sklad EU je bistveno orodje za podporo zainteresiranih regij, kadar so potrebna izredna prizadevanja za obnovo območij, ki so jih prizadele naravne in vremenske nesreče, saj se naravne nesreče ne ustavijo na mejah;

Ukrepanje ob nesrečah

37.

poudarja, da je treba spodbujati skupni in standardizirani sistem za čezmejno opozarjanje, tudi zato, da se zagotovi obveščanje v realnem času o motnjah in katastrofalnih dogodkih, ki bi lahko prizadeli tudi regije druge države;

38.

ugotavlja, da je treba sprejeti čezmejne sporazume za standardizacijo in pospešitev aktiviranja sistemov pomoči in prostovoljcev, prepoznavanje pravnih ovir in spodbujanje sodelovanja, da se optimizira logistika sredstev in osebja. Poziva k sklenitvi dogovorov tudi na področju vodnih sistemov, da se zagotovi večje poznavanje organizacijskega in funkcionalnega upravljanja jezov in s tem pravočasno ukrepanje za zmanjšanje tveganj, povezanih z vodo, nižje ob toku na ozemlju druge države članice;

39.

poziva k uporabi kratic za poimenovanje centrov za usklajevanje na različnih ravneh lokalne samouprave, da bi uporabljeno izrazoslovje standardizirali in poenotili;

40.

poziva k vzpostavitvi usklajenih postopkov za predhodno obveščanje in skupnih postopkov ukrepanja v izrednih razmerah;

41.

priporoča uporabo računalniških aplikacij, ki omogočajo pravočasno opozarjanje državljanov;

42.

spodbuja države članice k priznavanju in potrjevanju strokovnjakov (ki bi bili najbolje opredeljeni kot upravljavci tveganj), ki bi predstavnikom lokalnih in regionalnih uprav ne le pri običajnem načrtovanju, temveč zlasti v izrednih razmerah, pomagali s svojim znanjem, spretnostmi ter multidisciplinarnimi in horizontalnimi kompetencami;

Načelo subsidiarnosti

43.

se strinja, da je EU pristojna za izvajanje ukrepov za podporo, usklajevanje ali dopolnjevanje dejavnosti držav članic na področju civilne zaščite;

Najboljša praksa

44.

poudarja, da obstajajo številni primeri dobrega čezmejnega sodelovanja pri zmanjševanju tveganja nesreč, po katerih bi se bilo treba zgledovati in jih optimalno razviti, kot so: — skupne vaje, ki omogočajo skupni pristop, medsebojno razumevanje in enako stopnjo pripravljenosti v primeru nesreče, — razširjanje usklajenih informacij, izmenjava najboljših praks in učenje iz pobud, metod, orodij idr. sosednjih regij, — skupne kampanje ozaveščanja in izobraževanja ljudi, ki živijo na obmejnih območjih z visokim tveganjem, v katerih sodelujejo različne zainteresirane strani (npr. dnevi zmanjševanja tveganja nesreč v različnih mestih in občinah);

45.

močno podpira projekt b-solutions (b-rešitve) Združenja evropskih obmejnih regij, katerega cilj je opredeliti pravne in upravne ovire za čezmejno sodelovanje pri preprečevanju nesreč in zmanjševanju škode. Ugotavlja, da je Združenje evropskih obmejnih regij po prvem pozivu za zbiranje predlogov leta 2018 izbralo 10 primerov, ki jih je preoblikovalo v pilotne projekte, vendar pa številni primeri še vedno niso rešeni (reševalna vozila, gasilci ali helikopterji, ki lahko vstopijo na ozemlje nekaterih obmejnih regij, drugih pa ne, upravne formalnosti za prenos posmrtnih ostankov, asimetrično čezmejno opravljanje storitev, težave v zvezi z zavarovanjem, priznavanje diplom itd.). Spodbuja vse regije, ki se soočajo s podobnimi ovirami, naj se prijavijo na prihodnje pozive za zbiranje predlogov;

46.

poudarja, da morajo regije, ki so jih prizadele nesreče, skupaj predlagati rešitve svojim nacionalnim vladam. Zgled je lahko sodelovanje med severno Portugalsko in avtonomno skupnostjo Galicija v Španiji, ki svoje prioritete predstavita svojim nacionalnim vladam, ko gre za vprašaja, ki se jih lahko rešuje na „iberskih vrhih“, ali tesno sodelovanje med najbolj oddaljenimi regijami Kanarskih otokov, Azorov in Madeire v okviru programa Interreg MAC, ki so se mu pridružile tudi bližnje tretje države, kot so Zelenortski otoki, Mavretanija in Senegal.

---

(1)  Mnenje Evropskega odbora regij – Hjoški akcijski okviru po letu 2015: obvladovanje tveganj za doseganje odpornosti (UL C 271, 19.8.2014, str. 61).

(2)  Mnenje Evropskega odbora regij – Akcijski načrt za Sendajski okvir za zmanjšanje tveganja nesreč 2015–2030 (UL C 272, 17.8.2017, str. 32).

(3)  Mnenje Evropskega odbora regij – Čezmejni mehanizem (sprejeto 5. decembra 2018, ni še objavljeno v UL).

(4)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za reševanje pravnih in upravnih ovir v čezmejnem okviru, COM(2018) 373 final.

(5)  Mnenje Evropskega odbora regij 2018/03892 – Evropska solidarnostna enota in nova strategija EU za mlade (poročevalec: Matteo Bianchi).

Mnenje Evropskega odbora regij – Nov evropski program za pospešitev razvoja pomorske industrije

(2019/C 404/09)

Poročevalec

:

Christophe CLERGEAU (FR/PES), član regionalnega sveta, Pays-de-la-Loire

POLITIČNA PRIPOROČILA

I)   Ključna politična priporočila za pospešitev razvoja evropske pomorske industrije

Zavedanje izzivov in izbira nove, prodornejše industrijske politike

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

poziva k ozaveščanju o razvojnih priložnostih, pa tudi o ogroženosti evropske pomorske industrije. Ta bi si morala prizadevati za uspešen ekološki in energetski prehod ob podpori evropskih, nacionalnih in regionalnih oblasti, kakor tudi za uspešno digitalno preobrazbo in lastno industrijsko revolucijo, ter narediti poklice v tem sektorju privlačnejše. S temi izzivi se mora spopadati v času, ko ji grozi nova azijska konkurenca v segmentu ladij z visoko dodano vrednostjo, kjer ima Evropa vodilno vlogo. Ta konkurenca, ki skuša zajeti evropske tehnologije, je nepoštena, zanjo sta značilna socialni in okoljski damping in v veliki meri se financira z javno pomočjo, kar je v nasprotju s pravili mednarodne trgovine. Evropski organi bi se morali lotiti tega problema, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji. Opozoriti je treba, da se je nepoštena konkurenca začela širiti tudi na ribiški sektor;

2.

opozarja na raznolikost pomorskih industrijskih sektorjev – izgradnja, popravilo in razgradnja civilnih in vojaških plovil (od križark do rekreacijskih plovil, od ribiških ladij do plovil za pristaniške storitve ali potnike, pa tudi vojaške flote), obnovljivi pomorski viri energije, naftna in plinska industrija, pristaniška, obalna in morska infrastruktura, ribolov, akvakultura, nabiranje morskih sadežev, in modro biogospodarstvo – ki je pomembna pri krepitvi sinergij med industrijskimi panogami in teritorialnim učinkom;

3.

poziva k nadaljnji podpori razvoja ribolova, nabiranja morskih sadežev in akvakulture z vidika okoljskega, družbenega in gospodarskega ravnovesja in trajnosti, pa tudi k spodbujanju menjave generacij, pri kateri sta bistvenega pomena usposabljanje in izboljšanje pogojev na krovu;

4.

meni, da mora imeti pomorska industrija, tako kot vesoljska in aeronavtična, ambiciozno industrijsko strategijo in konkreten okvir izvajanja, prilagojen njenim posebnostim, kot so: vprašanje suverenosti, visoka kapitalska intenzivnost, proizvodnja majhnih serij, dolg proizvodni cikel in visoka stopnja tveganja, zelo velike potrebe po raziskavah, inovacijah in izobraževanju;

5.

opozarja, da je treba podpreti razvoj vetrne energije na morju, in sicer na odprtem morju, da se zmanjša zasedenost plitvih priobalnih območij v korist drugih dejavnosti, ki so značilne za modro gospodarstvo;

6.

opozarja, da je pomorska industrija na področju zaposlovanja na drugem mestu med sektorji modrega gospodarstva; na tem področju ima Evropa v okviru svetovne rasti številne vodilne položaje in ustvarja mnoga visokokvalificirana in trajnostna delovna mesta v industriji;

7.

opozarja na pomembno vlogo pristanišč, ki kot strateška infrastruktura niso zgolj trgovska in prometna vozlišča, ampak gre vedno bolj za industrijske in inovacijske platforme, ki jih je mogoče dodatno izkoristiti kot stičišča s sosednjimi mesti. Zato je pomembno načrtovati ustrezno podporo vsem podjetjem, ki delujejo na kopnem (1) in že opravljajo dejavnosti, povezane z modrim gospodarstvom, oziroma imajo možnosti za razvoj teh dejavnosti prek preverjenih vzvodov diverzifikacije;

8.

opozarja na družbeno-gospodarski pomen ribolova in pomorskih dejavnosti pri zagotavljanju varnih in kakovostnih živil ter njihov pomen z vidika kulture in dediščine, kar je bistvenega pomena za oživitev turizma; poudarja potrebo po sinergijah in dopolnjevanju teh tradicionalnih dejavnosti z novimi sektorji, ki se bodo še razvijali, v dobro zaposlovanja in trajnostnega razvoja;

9.

meni, da je pomorska industrija eden od ključnih vzvodov za doseganje ciljev trajnostnega razvoja v Evropi. Njeni proizvodi, storitve in inovacije bistveno prispevajo k podpiranju dejavnosti, ki so nujne za uspešne prehode. To so zlasti: — raziskovanje oceanov, razvoj znanja o morju in morskem dnu, — boj proti podnebnim spremembam, zlasti v pomorskem prometu, — razvoj obnovljivih morskih virov energije in energije vetrnih elektrarn na morju ter elektroenergetskih povezav med državami Evropske unije, da bi se povečala delež obnovljivih virov energije v mešanici virov električne energije in njihovo vključevanje na evropski ravni, — prisotnost na morju, nadzor in varnost; posegi v morju, vključno z bojem proti onesnaženju s plastiko, — poznavanje in izkoriščanje morskih bioloških virov, trajnostni razvoj ribolova, akvakulture in modrega krožnega gospodarstva;

10.

se strinja z oceno pobude LeaderSHIP 2020, ki jo je EESO sprejel leta 2018 (2) in v kateri so poudarjene omejitve pri izvajanju ter pomanjkanje natančnih in merljivih ciljev;

11.

poziva k uvedbi nove pobude LeaderSHIP 2030, ki bo temeljito revidirana in bo predlagala nov dogovor o evropskem modrem gospodarstvu (European blue new deal) s tremi komponentami: trgovinsko in konkurenčno politiko, katere cilj bo ohranjanje naših interesov in vzpostavitev vodilnih evropskih podjetij, mobilizacijo in prilagajanjem vseh evropskih politik potrebam in posebnostim pomorske industrije ter sprejetjem naslednjih šestih operativnih ciljev, za katere si morajo prizadevati lokalni, nacionalni in evropski akterji v obdobju 2020–2027: — razogljičenje pomorskega prometa in izgradnja čistih ladij: brez emisij, izpustov v morje in hrupa, — odstranitev odpadkov, zlasti plastike, iz morja, — pomorska industrija 4.0, horizontalni pristop za uspešnost in kakovost delovnih mest v vseh pomorskih industrijskih sektorjih, — vodilna vloga Evrope v svetu pri vseh tehnologijah na področju obnovljivih morskih virov energije, — evropska strategija za novo modro biogospodarstvo, ki bo spodbujala ribištvo, akvakulturo in izkoriščanje morskih bioloških virov, — začetek evropske misije za raziskovanje oceanov, da bi izboljšali naše poznavanje vseh morskih okolij na svetu. Teh šest ciljev vključuje posebna industrijska vprašanja in jih je treba upoštevati tudi v odprtem razmisleku o poslanstvu pomorstva v okviru programa Obzorje Evropa;

12.

spodbuja sprejetje strategij za pomorsko industrijo v najbolj oddaljenih regijah in na evropskih otokih, da bi pospešili izvajanje treh prednostnih nalog: pristanišča, nizkoogljična energetska neodvisnost z najnižjimi stroški in modro biogospodarstvo, vključno z ribištvom in akvakulturo;

13.

opozarja, da je za prihodnost pomorske industrije pomembno, da so pomorska vprašanja umeščena v središče prihodnjih politik EU in uporabe skladov regionalne politike;

Evropska pomorska tehnologija (European Sea Tech): oblikovanje evropskih mrež za povezovanje regionalnih inovacijskih ekosistemov, vključevanje regij v oblikovanje industrijskih vrednostnih verig

14.

meni, da je za pomorsko industrijo značilna predvsem lokalna vpetost v pomorske regije, ki so zanjo vzpostavile strukturirane regionalne inovacijske ekosisteme odličnosti. Da bi bile nacionalne in evropske politike prožne in učinkovite, se morajo opirati najprej na te regionalne inovacijske ekosisteme in z njimi povezane strategije pametne specializacije;

15.

predlaga uvedbo sistema evropske pomorske tehnologije (European Sea Tech), ki bi povezal regionalne inovacijske ekosisteme z oblikovanjem več mrež za sodelovanje pri: — spodbujanju podsektorjev in strukturiranju evropskih vrednostnih verig, — boljšem prepoznavanju in spremljanju izzivov, ki jih prinašajo spremembe v industriji, zlasti ekoloških, energetskih in digitalnih, — razvoju novih storitev, izdelkov in gospodarskih modelov, ki bodo bolj povezani in bolje opremljeni za spopadanje s svetovno konkurenco. Komisija bi lahko objavila pozive k prijavi interesa za oblikovanje tematskih mrež. Vsak regionalni (ali medregionalni) ekosistem bi lahko v skladu s strategijami svoje regije za pametno specializacijo zaprosil za članstvo v več mrežah. Ekosistemi, ki bi povezovali številna znanja in spretnosti ter več mrež, bi bili „osrednji ekosistemi“ v okviru sistema evropske pomorske tehnologije (European Sea Tech). Vsaka mreža bi si prizadevala, da bi bila čim bolj vključujoča, in bi povezovala vse znanje in spretnosti različnih evropskih regij. Mreže bi sistematično obravnavale vprašanja trajnostnega razvoja, raziskav in razvoja, uspešnosti industrije, financiranja ter znanja in spretnosti. Te mreže bi lahko učinkoviteje kot centralizirana evropska platforma tvorile temelj za razvoj sodelovanja med regijami. Na njem bi lahko gradili ustrezne operativne projekte v okviru različnih politik Unije. Vloga evropske pomorske tehnologije bi bila tudi spodbujanje prenosov tehnologije, izkušenj ter znanja in spretnosti med različnimi mrežami in sektorji pomorske industrije;

16.

opozarja na pomen sistema evropske pomorske tehnologije pri vzpostavljanju medsektorskega pristopa k pomorski industriji ter pospeševanju prehoda na zeleno in digitalno pomorsko industrijo z uporabo vseh tehnologij in spretnosti vseh sektorjev pomorske industrije, da bi jih dali na voljo drugim sektorjem;

17.

ponovno izraža podporo projektu pomorske skupnosti znanja in inovacij, vendar ugotavlja, da ta projekt z osredotočanjem na trajnostno upravljanje morskih virov lahko v najboljšem primeru predstavlja le eno od mrež, ki tvorijo sistem evropske pomorske tehnologije (European Sea Tech);

18.

upa, da se projekti, ki jih izvajajo mreže inovacijskih ekosistemov sistema evropske pomorske tehnologije, lahko podprejo v okviru evropskih partnerstev ter se sofinancirajo iz programa Obzorje Evropa in drugih razpoložljivih sredstev. Projekti bi morali vključevati financiranje za pilotske linije, prototipe in demonstratorje;

19.

prav tako ponovno poziva k oblikovanju pomorskega načrta v okviru programa Obzorje Evropa, k izrecni vključitvi znanstvenih in tehnoloških izzivov pomorske industrije v drugi steber ter k uresničitvi cilja, da bi se 10 % sredstev iz programa Obzorje Evropa namenilo za financiranje projektov, ki pomembno vplivajo na modro gospodarstvo in pomorsko industrijo;

II)   Konkretni predlogi za uporabo in prilagoditev politik Evropske unije po letu 2020 v korist pomorske industrije

Mednarodna trgovina in konkurenca

20.

poudarja, da je v zvezi s pomorsko industrijo in storitvami potrebna nova „realistična“ trgovinska politika, ki bo temeljila na vzajemnosti ter ščitila delovna mesta in evropsko suverenost pred agresivnimi in nepoštenimi strategijami velikih pomorskih držav, zlasti azijskih. Ta politika bi morala, kadar je le mogoče in učinkovito, spodbujati stabilen večstranski sistem izmenjave, ki bi temeljil na pravičnih in preglednih pravilih, s katerimi bi zagotovili poštene konkurenčne pogoje, ter si prizadevati za uspešne sporazume s trgovinskimi partnerji in graditi na vlogi STO;

21.

glede na to, da gre tu za svetovne in globalizirane trge, meni, da mora politika konkurence omogočati vzpostavitev vodilnih evropskih podjetij, pri čemer mora biti vedno zagotovljena pravična in uravnotežena konkurenca v Uniji, ter ponovno poudarja dodano vrednost smernic o državni pomoči za pomorski promet in potrebo po preprostem, stabilnem in konkurenčnem davčnem okviru za doseganje omenjenega cilja;

22.

opozarja Komisijo na pomen boljšega nadzora tujih naložbenih tokov ter omejevanja in zmanjševanja morebitnih škodljivih učinkov prenosov tehnologije na evropsko industrijo, zlasti tistih, ki so vključeni v velike mednarodne pogodbe;

23.

poziva k sprejetju natančnih zavez pri upravljanju civilnih in vojaških javnih naročil, na primer tako, da se določijo stroge zahteve za dobavo nekaterih proizvodov in storitev, ki so bili predhodno opredeljeni kot strateški ali so posebej izpostavljeni svetovni konkurenci;

Financiranje projektov

24.

želi, da bi se projekt platforme za financiranje projektov modrega gospodarstva, ki mora vključevati neko obliko podpore pa tudi poseben investicijski sklad za financiranje inovativnih in tveganih projektov, hitro dokončal. Glavni cilj platforme bi moral biti zagotavljanje financiranja po preferencialnih stopnjah za projekte, ki jih tradicionalni akterji ocenjujejo kot preveč tvegane, da bi s tem rešili problem nedelovanja trga. Izvajati bi ga bilo treba v tesnem sodelovanju med državami članicami in regijami, da bi se intervencijska orodja lahko dopolnjevala in projekti stalno spremljali. Platforma bi morala temeljiti na omrežjih in „centralnih ekosistemih“ sistema evropske pomorske tehnologije (European Sea Tech);

25.

poleg tega poziva Komisijo, naj določi cilj in metodo za uporabo evropskih naložbenih instrumentov, ki bodo uvedeni v okviru sklada InvestEU, zlasti v povezavi s programom Obzorje Evropa, v korist modrega gospodarstva in pomorske industrije;

26.

poudarja, da so potrebni instrumenti za zmanjšanje finančnih stroškov strukturnih projektov in da je treba omogočiti učinkovito predhodno financiranje največjih nakupov in naložb (potniške ladje, infrastruktura za utekočinjen zemeljski plin, obnovljivi morski viri itd.);

27.

ponavlja, da je treba zaradi omejitev in posebnosti najbolj oddaljenih regij zanje predvideti posebna finančna sredstva. Ta območja dajejo Evropi izjemno pomorsko in oceansko razsežnost, saj imajo strateško lego v Atlantskem in Indijskem oceanu ter Karibskem morju, hkrati pa so edinstvena naravna danost, kar priznava tudi Evropska komisija;

28.

poudarja, da je treba olajšati javno naročanje inovativnih rešitev, pri čemer je treba poskrbeti za prožnejša pravila o javnih razpisih za nakup tehnologije v vzponu, ki na trgu še ni prisotna na standardiziran način. Tak pristop pospešuje uvajanje inovacij na trgu, saj podjetjem, ki ponujajo nove storitve in proizvode, omogoča, da hitreje najdejo prve odjemalce;

29.

poudarja velikost ovir, ki jih pri izvajanju preskusov na morju predstavljajo regulativne omejitve v pomorskem sektorju in upravni roki, ki so potrebni za obdelavo vlog. Predlaga ustanovitev evropske delovne skupine, v kateri bi bile zastopani Komisija, države članice, regije in gospodarski subjekti in ki bi širila dobre prakse ter spodbujala pozitiven razvoj nacionalnih referenčnih okvirjev;

30.

meni, da bi bilo treba iti še dlje in v končni fazi po vzoru agencije ZDA za napredne raziskovalne projekte na področju obrambe (DARPA) predvideti ustanovitev „agencije za napredne raziskovalne projekte v pomorstvu“ ter v okviru namenskega financiranja podpreti prodorne inovacije MSP in podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo, jim priznati pravico do neuspeha in v celoti upoštevati njihove razvojne omejitve;

31.

predlaga, da se v obdobju po izstopu Združenega kraljestva iz EU del namenskih sredstev za podporo najbolj prizadetim območjem dodeli zainteresiranim stranem v pomorski industriji, da se ustvarijo nove možnosti za razvoj in zaposlovanje;

32.

opozarja na pomen pobude za evropsko pomorsko tehnologijo pri vzpostavljanju medsektorskega pristopa k pomorski industriji ter pospeševanju prehoda na zeleno in digitalno pomorsko industrijo z uporabo vseh tehnologij in spretnosti vseh sektorjev pomorske industrije, da bi jih dali na voljo drugim sektorjem. Prizadevanja za medsektorski pristop bi bilo treba spodbujati tudi med pomorskimi in obalnimi dejavnostmi ter drugimi industrijskimi in digitalnimi sektorji, ki prinašajo inovacije, ki so bodisi neposredno uporabne ali pa jih je mogoče koristno prilagoditi za pomorske namene;

Pomorska industrija 4.0

33.

opozarja na izzive industrije 4.0 pri ekološkem in energetskem prehodu, industrijski učinkovitosti, digitalizaciji, vključno z digitalizacijo proizvodnih procesov, ter sodelovanju v lokalnih in evropskih vrednostnih verigah; zato podpira cilj „zelena ladjedelnica 2050“ za ladjedelnice, ki so zgled ekološkega in energetskega prehoda;

34.

opozarja tudi, da so vseživljenjsko učenje, razvoj in kakovost delovnih mest, delovni pogoji ter uporaba izkušenj in ustvarjalnosti zaposlenih neločljivo povezani s preobrazbo industrije;

35.

meni, da bi morale biti produktivne inovacije in naložbe na tem področju prednostna naloga evropske politike za podporo pomorski industriji in da bi se morale nanašati zlasti na MSP;

36.

poudarja, da je sodelovanje med civilnim in vojaškim sektorjem, ki lajša prenos tehnologije in znanja ter mobilnost človeških spretnosti v obeh smereh, vzvod skupnega napredka;

37.

poudarja pomen spodbujanja prehoda naftnih in plinskih podjetij na morju ter njihovih strategij za diverzifikacijo v druge sektorje modrega gospodarstva; ta podjetja imajo visoko raven strokovnega znanja o morju, izkušnje z dolgimi in zapletenimi projekti ter dragocena znanja in spretnosti, da lahko prispevajo k razvoju pomorske industrije (oskrbovalnih plovil, podmorske robotike, sistemov za sidranje, avtomatizacije itd.). Lahko bi koristno in skupaj ponovno vlagala del dobičkov od ogljikovodikov v naložbene sklade modrega gospodarstva in obnovljive morske vire energije;

38.

poudarja, da se ladje zaradi tehnološke revolucije iz analognih enot spreminjajo v digitalizirane prometne platforme, kar omogoča večje približevanje in povezovanje različnih digitalnih sistemov. Posledica je sprememba delovnih metod v tem sektorju, npr. pri interakciji med ladjami in napravami na kopnem in stikih med ladjami ter med ladjami in organi. Evropska pomorska industrija in organi bi zato morali izkoristiti priložnosti, ki jih digitalizacija odpira v mednarodni konkurenci;

39.

poudarja, da je treba nujno upoštevati in podpreti digitalizacijo in na splošno novo tehnologijo za umetno inteligenco na področju pomorskih inovacij;

40.

predlaga, da se v programih podpore in financiranja upoštevajo različne teme, ne le tehnološke, temveč tudi specifične za razvoj novih storitev, kot so samostojna podvodna vozila (AUV) ali storitve pomorskega nadzora in napovednega vzdrževanja, pri katerih je pogodbena zavezanost k rezultatom in uspešnosti vedno bolj pomembna od uporabe sredstev. Spodbujati je treba tudi vzpostavljanje platform, ki omogočajo približevanje različnih tehnologij nadzora v uporabi v različnih državah članicah, s čimer bi povečali interoperabilnost teh dejavnosti, izboljšali učinkovitost pomorskih operacij, olajšali izvajanje zakonodaje in politik EU s tega področja, posledično pa tudi spodbujali boljši nadzor evropskega pomorskega prostora;

Zaposlovanje, znanje in spretnosti ter izobraževanje

41.

priznava pomen spodbujanja sektorskega socialnega dialoga in organiziranja povezave med zaposlovanjem in izobraževanjem v pomorskih industrijskih sektorjih; poziva, naj te naloge, tako na področju pomorskega prometa in morskih bioloških virov kot v predelovalni industriji in ladjedelništvu, izvajajo posebne platforme. Opozoriti je treba zlasti na potrebo po prilagoditvi in spodbujanju usposabljanja na področju pomorstva in ribištva, da bi s tem podprli generacijsko pomladitev na področju ribištva, akvakulture in nabiranja morskih sadežev, ter na potrebo po spodbujanju specifičnih univerzitetnih programov za trgovsko mornarico. Poleg tega je treba vzpostaviti sistem, ki bo zagotavljal učinkovitost programov usposabljanja in ustrezne kvalifikacije učiteljev;

42.

poudarja, da je za razvoj dejavnosti na morju treba zaposlovati ljudi, ki dobro obvladajo pomorska znanja in spretnosti, ali pa nuditi veliko dodatnega izobraževanja tistim, ki ne poznajo življenja na morju. V zvezi s tem je jasno, da je treba izvajati kampanje med mladimi, da bi privabili nadarjene posameznike in vključili nove strokovnjake v pomorsko industrijo, trgovsko mornarico in ribiški sektor, tako za dejavnosti na kopnem kot na morju;

43.

pozdravlja napredek po zaslugi nedavno sprejetih direktiv o napotitvi delavcev, ki je zelo pogosta v pomorskem sektorju, in poziva k vzpostavitvi sistema za priznavanje poklicnih usposobljenosti, ne le diplom in spričeval, da bi dokončno uveljavili načelo enakega plačila za enako delo;

44.

meni, da je mobilnost delavcev v EU pozitiven element za kar najbolj učinkovito organiziranje vrednostnih verig v pomorski industriji in prilagajanje razvoju dejavnosti. K temu cilju je treba stremeti, hkrati pa ohranjati in krepiti znanja in spretnosti, ki omogočajo odzivanje na potrebe podjetij, najprej na lokalni, nato pa še na evropski ravni;

III)   Poseben pristop in predlogi za glavne sektorje pomorske industrije

Digitalizacija pomorske industrije

45.

poudarja, da je nujno sprejeti in podpreti digitalizacijo in na splošno novo tehnologijo za umetno inteligenco na področju pomorskih inovacij; predlaga, da se v programih podpore in financiranja upoštevajo različne teme, ne le tehnološke, temveč tudi tiste, ki so značilne za razvoj novih storitev, kot so podmornice in samostojna podvodna vozila (AUV) ali storitve pomorskega nadzora in napovednega vzdrževanja;

Modro biogospodarstvo

46.

poudarja, da je potencial modrega biogospodarstva obetaven, a še vedno slabo izkoriščen, glede na njegove številne možne uporabe na trgu (prehrana ljudi in živali, farmakologija, kozmetika, energija) in močen lokalni učinek; poudarja, da je treba prednost nameniti najbolj ustaljenim in najpomembnejšim gospodarskim sektorjem, in sicer ribištvu, akvakulturi in morskim proizvodom;

47.

pozdravlja dejavnosti okrog tega nastajajočega sektorja, zlasti v okviru foruma o modrem biogospodarstvu, ki ga vodi GD MARE; meni, da se je po pomembni fazi naložb v raziskave in razvoj treba prednostno posvetiti industrializaciji in trženju novih postopkov, ki so bili v majhnem obsegu že preskušeni in preverjeni;

48.

želi, da bi se ta panoga uvrstila med nove prednostne naloge in da bi se vlagalo v celotno vrednostno verigo, od pridobivanja ali nadzorovane proizvodnje bioloških virov do faze predelave in uporabe proizvodov;

49.

v tem smislu predlaga povezavo z bolj zrelimi pomorskimi sektorji, kot sta ribištvo in akvakultura, da se vzpostavi veriga za nadaljnjo uporabo in predelavo ribiških proizvodov, ki ustvarja največjo dodano vrednost;

50.

poudarja pomen pomorskega krožnega gospodarstva za podpiranje razvoja modrega biogospodarstva (nič zavržkov pri ribolovu, predelava morskih naplavin, ostanki od predelave alg, predelava odpadkov in plastike itd.);

51.

poziva Evropsko unijo, naj podpre raziskovanje vseh morij in oceanov na svetu, da se okrepita znanje o morskem okolju in podnebna znanost (kroženje ogljika in absorpcija CO2, zakisljevanje in dviganje morske gladine itd.) pa tudi prepoznavanje različnih energetskih in neenergetskih nahajališč, da bi bolje ocenili potencial morskih virov (geotermalna energija, strateški minerali itd.);

Civilno in vojaško ladjedelništvo

52.

poudarja strateški pomen evropskih naložb v razlikovalne dejavnike v ladjedelništvu, zlasti na področjih digitalizacije ter ekološkega in energetskega prehoda. Inovacije izboljšujejo našo konkurenčnost in nam omogočajo ponovno pridobiti tržne deleže. Vprašanja financiranja so tudi v ladjedelništvu bistvenega pomena;

53.

opozarja na nova tržišča, povezana s temi prehodi: vgradnja čistega pogona v ladje, inovativni sistemi razogljičenega pogona (nove zasnove jadrnic), oskrbovalna plovila, električni trajekti, ladje za prevoz blaga na kratkih razdaljah, plovila za pristaniške ali obalne storitve itd.;

54.

poudarja pomen krepitve povezav in lokalnega sodelovanja med ladjedelnicami in njihovimi dobavnimi verigami v okviru pomorskih grozdov; nadalje poudarja, da je treba podpirati regije, ki se ukvarjajo z ladjedelništvom in popravilom ladij ter kjer deluje veliko število malih in srednjih podjetij; želi, da se posebej podprejo vrednostne verige v sektorju proizvajalcev originalne opreme, ki predstavlja 50 % svetovnega tržnega deleža in ima še enkrat večji promet kot ladjedelništvo. EU mora pri svoji politiki na področju trgovine in financiranja spodbujati tudi uporabo evropske opreme na ladjah, ki so bile zgrajene zunaj EU;

55.

spodbuja k sistematičnemu delu v okviru sistema evropske pomorske tehnologije (European Sea Tech), da bi v vrednostne verige ladjedelništva vključili nove akterje, ki lahko prispevajo k povečanju proizvodnih zmogljivosti, uporabi znanja in sposobnosti ter evropski konkurenčnosti;

56.

poudarja, da sta popravilo ladij in gradnja malih plovil strateška industrijska dejavnost za najbolj oddaljene regije, saj se ladjevje in plavajoče konstrukcije v njihovih vodah soočajo z omejitvami zaradi otoške lege in oddaljenosti od evropske celine, kar močno vpliva na logistiko, vzdrževanje in zamenjavo malih plovil; da bi podprli učinkovito rast pomorskih dejavnosti v teh regijah, bi bilo zato treba tem industrijskim dejavnostim zagotoviti posebno podporo;

57.

meni, da je treba pomorska vprašanja postaviti v središče nove obrambne in varnostne politike in zato posebno pozornost nameniti vojaškemu ladjedelništvu; v tem smislu predlaga, da se bolj upošteva podpora razvoju tehnologij z dvojno rabo, ki se jih lahko uporablja tako v civilnem kot v vojaškem sektorju;

58.

poudarja, da je treba okrepiti zmogljivost flot, ki opravljajo naloge državnega nadzora in varnosti, ter meni, da morajo te državne naloge izvajati ladje, zgrajene v Evropi; meni, da ustrezno izvajanje teh nalog, zlasti v kontekstu izstopa Združenega kraljestva iz EU in migracijskih izzivov, zahteva izkoristek obstoječih nacionalnih flot v tesnem sodelovanju z agencijo Frontex, kakor tudi evropsko solidarnost pri podpori držav, ki se najbolj angažirajo pri teh nalogah, ki imajo velik skupni pomen;

Obnovljivi morski viri energije

59.

meni, da so obnovljivi morski viri energije sektor, ki bi lahko znatno prispeval k proizvodnji obnovljive energije ter oblikovanju industrijske vrednostne verige, ki v številnih regijah ustvarja trajnostna lokalna delovna mesta, obenem pa je uspešen tudi pri izvozu; poudarja, da je treba pri izvajanju projektov v morju spoštovati okolje in upoštevati njihovo skladnost ter celo sinergijo z dejavnostmi, ki so tam že prej potekale;

60.

opozarja na izrazito zmanjšanje stroškov za fiksne vetrne elektrarne na morju v Evropi v primerjavi s prvimi, nameščenimi leta 1991, kar je zlasti posledica vzpostavitve uspešnega evropskega industrijskega sektorja v zadnjih desetih letih;

61.

opozarja na pomen popravil in pregledov ladij ter na obvezno razgradnjo ladij ob koncu njihove življenjske dobe. Zato priporoča Komisiji, naj pripravi poseben načrt, da bodo v EU na voljo ustrezna infrastruktura za primerno izvajanje teh nalog ter zadostna proračunska sredstva v ta namen;

62.

opozarja, da si je treba še naprej prizadevati za nadaljnji razvoj tega sektorja na evropski ravni, zlasti na področju raziskav in razvoja (vloženih je bilo že več kot 3 milijarde EUR), za kar so danes potrebne jasne politične odločitve, ki so odvisne predvsem od držav članic: določiti je treba obseg in roke ambicioznih javnih razpisov za fiksne vetrne elektrarne, ki so danes najbolj razvite, pa tudi za nove tehnologije, kot so plavajoče vetrnice in izkoriščanje energije plimovanja ter valovanja, pri katerih je nujno zagotoviti zadosten donos, da bi lahko spodbudili naložbe in začeli z njihovo industrializacijo;

63.

spodbuja k uvedbi namenskih orodij za podporo naložbam na evropski ravni, pa tudi za zavarovanje projektov in upravljanje tveganj. Z uvedbo takšnih orodij bi se lahko bistveno znižali stroški financiranja in hitreje bi padla tudi prodajna cena proizvedene elektrike;

64.

pozdravlja pomemben napredek, ki je bil v zadnjih letih dosežen pri preizkušanju prototipov in demonstratorjev za uporabo novih tehnologij v dejanskih razmerah, zlasti pri energiji plimovanja, z možnostjo znižanja stroškov ob boljšem upravljanju in nadzoru, s čimer bi bilo mogoče zagotoviti upravičeno odprtje trga zahvaljujoč prilagojenim odkupnim cenam, evropski akterji pa bi lahko ostali vodilni v svetovnem merilu;

65.

odločno poziva, naj si Evropa kot cilj zadane vodilno svetovno vlogo v sektorju plavajočih vetrnic, ter Komisiji in državam članicam priporoča, naj preučijo zamisel o usklajenih in skupnih razpisih za zbiranje ponudb, da bi zagotovili večji obseg in prepoznavnost trga. Podoben pristop bi lahko uporabili za energijo plimskega toka in valovanja v zvezi s predtržnimi pilotnimi projekti;

66.

poudarja pomen posebnega pristopa na nepovezanih področjih, zlasti na otokih, ki bi omogočal globalne rešitve za razogljičeno energetsko neodvisnost s kombiniranjem tehnologij, zlasti obnovljivih morskih virov energije, glede na značilnosti posameznih območij; v zvezi s tem je treba okrepiti prizadevanja za razvoj naprav s srednjo močjo;

67.

predlaga, da se te rešitve za energetsko neodvisnost preizkusijo in potrdijo tudi pri načrtovanih večnamenskih objektih na morju, saj so ti predstopnja za vse večjo pomorsko usmerjenost ne le industrijskih dejavnosti, temveč dolgoročno v širšem pomenu tudi življenja ljudi. Upoštevati je treba, da bodo morali ti dolgoročni načrti izpolnjevati stroge zahteve glede trajnosti in upravljanja okoljskega učinka v celotnem življenjskem ciklu projektov;

IV)   Pristanišča – velik izziv za dinamiko pomorske industrije

Pristaniške ploščadi in pristaniška infrastruktura ter infrastruktura na obali in na morju

68.

opozarja na možnost razvoja projektov modre rasti v pristaniščih z vidika povezovanja dejavnosti in njihovega potenciala, kar je lahko zgled za njihovo širitev na vse obalne regije;

69.

vztraja, da je treba pristanišča, ne glede na njihov status, obravnavati kot strateška sredstva, v katera bi javne oblasti še vedno morale vlagati, in da morajo pravila konkurence in nadzora državne pomoči te naložbe omogočati;

70.

vztraja, da mora EU finančno podpreti pristaniško infrastrukturo najbolj oddaljenih regij, saj nimajo nadomestnih rešitev za prevoz blaga, dodeljena državna pomoč za takšno opremo pa zaradi strogo lokalnega obsega ne pomeni izkrivljanja konkurence na notranjem evropskem trgu;

71.

poudarja, da so pristanišča hkrati vozlišča pomorskega prometa in platforme za pomorsko industrijo in z njimi povezane ukrepe na področjih inovacij in izobraževanja; opozarja, da so pristanišča dejavnik regionalne privlačnosti in da lahko privabijo nove industrijske dejavnosti na območje regij ali v njihovo zaledje;

72.

poudarja pomen logističnih verig in pomorskih storitev v pristaniščih, ter nadalje meni, da je treba poleg tehničnih inovacij razviti tudi nove gospodarske in storitvene modele v pristaniščih, ki bodo na primer temeljili na njihovi postopni digitalizaciji (pametna pristanišča), ter na možnosti za izboljšanje in optimizacijo procesov z uporabo podatkov (masovni podatki);

73.

priporoča spodbujanje boljših povezav med pristanišči in njihovim mestnim okoljem, ob zagotavljanju neodvisnosti odločanja pristaniških skupnosti in skrbi za ohranitev pristaniškega zemljišča, kar omogoča nadaljnji razvoj;

74.

predlaga, da se v okviru sistema evropske pomorske tehnologije oblikuje mreža pristanišč, ki razvijajo modro gospodarstvo, kot nadaljevanje del evropskega pristaniškega foruma in njegovih podskupin: „pristanišča in vozlišča za modro rast“ ter „zelena pristanišča“;

75.

poudarja pomen inženirskega in okoljskega sektorja pri urejanju prostora in obale v pristaniščih in na obalnih območjih ter pomoči pri njihovem prilagajanju na podnebne spremembe;

76.

predlaga, da se pristanišča pretvorijo v inkubatorje in v končni fazi potencialno v upravljavce projektov za novo infrastrukturo na morju, naj gre za pristanišča na morju ali bolj splošno za skupne platforme za dejavnosti modrega gospodarstva (pretovarjanje, logistično vozlišče, proizvodnja obnovljivih morskih virov energije, akvakultura, popravila ladij, znanstvena baza itd.);

77.

predlaga, naj se razmisli o funkcionalni vlogi „sekundarnih“ pristanišč, ki bi se specializirala za majhne trge ter krepila/dopolnjevala sosednja glavna industrijska pristanišča;

Razogljičenje pristanišč in pomorskega prometa

78.

meni, da je treba nujno povečati podporo za naložbe v pristanišča, namenjene oskrbi plovil z utekočinjenim zemeljskim plinom in splošneje za infrastrukturo, ki prispeva k zmanjšanju okoljskega odtisa ladij (elektrifikacija privezov z nizkoemisijsko tehnologijo); meni, da je ta prehod na čistejša goriva ali nove nosilce energije prednostna naloga pri uresničevanju ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in plinov, ki so škodljivi za zdravje ljudi, ter da je treba podpreti lastnike ladij, da prilagodijo in obnovijo svojo floto. Poudarja, da lahko bioplin, proizveden iz bioloških (rastlinskih, kmetijskih in živilskih) virov, prispeva tudi k vrednostni verigi utekočinjenega zemeljskega plina, saj v primerjavi s sedanjimi rešitvami še bolj zmanjšuje emisije toplogrednih plinov;

79.

predlaga, da se oceni smotrnost vzpostavitve modrega koridorja za utekočinjeni zemeljski plin za evropske otoke in najbolj oddaljene regije v skladu s poročilom Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2018 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva v Evropski uniji: čas je za ukrepanje! (2018/2023(INI)); v zvezi s tem opozarja, da so za podporo tovrstnih naložb, ki so na teh območjih še vedno razmeroma visoke, potrebni ustrezni finančni instrumenti;

80.

opozarja, da je treba podpreti raziskave in razvoj na področju akvakulture na odprtem morju ter pri tem uporabiti obstoječe znanje na področju globokomorskega inženiringa in industrije 4.0 za zmanjšanje števila gojilnic na obalnih morskih območjih v korist drugih dejavnosti, ki so značilne za modro gospodarstvo in potrebujejo isti morski prostor;

81.

navaja, da se z razvojnim in raziskovalnim delom odpira možnost uporabe tekočih sintetičnih goriv, proizvedenih na osnovi vrednostne verige ogljika in obnovljive energije; meni, da je treba to možnost obravnavati previdno in da je treba za te tehnologije dokazati, da so konkurenčne v primerjavi z drugimi alternativnimi rešitvami, imajo majhen vpliv na okolje in prispevajo k preprečevanju učinka tople grede v celotnem ciklu, kar doslej še ni bilo dokazano;

82.

priznava, da se lahko utekočinjeni zemeljski plin uporablja le v vmesnem obdobju, in poziva, da bi razvili napajanje ladij v pristaniščih z električno energijo in uporabljali električne ladje, izkoriščali sončno in vetrno energijo na ladjah ter si prizadevali za konkurenčno proizvodnjo in uporabo vodika iz obnovljivih virov v pomorskem prometu, v povezavi z razvojem morskih obnovljivih virov energije, zlasti sektorjev s velikim proizvodnim potencialom, kot so fiksne in plavajoče vetrne elektrarne na morju;

83.

poziva k uvedbi infrastrukture pametnih omrežij v pristaniščih, ki je potrebna za vključitev razpršenih virov električne energije iz obnovljivih virov, uvedbo sistemov napajanja z električno energijo na privezih, električno mobilnost in druge tehnologije, povezane s pametnimi omrežji.

---

(1)  NAT-V-044 – Inovacije v modrem gospodarstvu: izkoriščanje potenciala naših morij in oceanov za delovna mesta in rast, poročevalec: Adam Banaszak.

(2)  https://www.eesc.europa.eu/sl/our-work/opinions-information-reports/opinions/leadership-2020-maritime-technology

Mnenje Odbora regij – Upravljanje na več ravneh in medsektorsko sodelovanje za boj proti energijski revščini

(2019/C 404/10)

Poročevalka

:

Kata TÜTTŐ (HU/PES), članica lokalne uprave, 12. mestna četrt Budimpešte

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Uvodne opombe

1.

želi spomniti, da je že v več predhodnih mnenjih poudaril, kako pomembno je, da se pri oblikovanju različnih politik upošteva energijska revščina, ter meni, da je bil eden najpomembnejših političnih dosežkov v zadnjih letih izrecno priznanje, da je treba pri oblikovanju sedanje in prihodnje energetske in podnebne politike upoštevati tudi socialne posledice. Zato bi bilo treba boj proti energijski revščini celovito upoštevati v vseh ustreznih delih nacionalne in evropske zakonodaje;

2.

poudarja, da je eno glavnih vprašanj v zvezi s socialnimi posledicami vprašanje energijske revščine, ki je tesno povezano s sedanjimi prednostnimi nalogami Odbora regij;

3.

meni, da lahko obvladovanje energijske revščine ob upoštevanju splošnih stališč Unije ter lokalnih in regionalnih posebnosti v veliki meri prispeva h krepitvi zaupanja državljanov v EU in njenemu približevanju državljanom, hkrati pa tudi k izvajanju Pariškega sporazuma in energetske unije;

4.

pozdravlja dejstvo, da se v zakonodajnem svežnju Evropske komisije z naslovom Čista energija za vse Evropejce priznava, kako pomembno je odpraviti energijsko revščino, kar je večkrat tudi izrecno omenjeno;

5.

opozarja, da je naslednji izziv po vzpostavitvi okvira na ravni Unije splošne določbe iz svežnja ukrepov za čisto energijo pretvoriti v prilagoditve posameznih elementov zakonodaje ob upoštevanju razmer v posameznih regijah, pri čemer bi bilo treba ohraniti skladnost s splošnim okvirom Unije, hkrati pa opredeliti okvir in način ukrepanja ob poznavanju in priznavanju različnih vidikov energijske revščine;

6.

pozdravlja napredek, ki je bil v zakonodajnem procesu dosežen glede pomembnih elementov svežnja o čisti energiji, zlasti stališče Evropskega parlamenta o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo ter njegovo izrecno priznanje, da morajo države članice zbrati obsežne podatke o energijski revščini, predlagano prožnost pri posredovanju držav članic na trgu za odpravo energijske revščine ter razširitev opredelitve „ranljivih odjemalcev“ (člen 28) (1);

7.

podpira zlasti zahtevo Evropskega parlamenta po oblikovanju smernic Evropske komisije glede meril, ki jih je treba uporabiti pri opredelitvi „znatnega števila gospodinjstev z energetsko revščino“ (tudi v okviru člena 3(3)(d) Uredbe št. 2018/1999 o celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih), in se v celoti strinja s stališčem Evropskega parlamenta, da „se vsak delež gospodinjstev z energetsko revščino lahko šteje za znaten“;

8.

opozarja, da je energijska revščina že dobro znan problem, ki se ga sedaj v zakonodajnem okviru EU z izrecnimi obveznostmi držav članic vse bolj priznava, zato nihče ne bi smel več zatrjevati, da z njim ni seznanjen. Potrebni so konkretne politike in ukrepi; vendarle ugotavlja, da je treba natančno opredeliti različne vidike in učinke energijske revščine ter potrebne kazalnike za njihovo merjenje, pri tem pa v celoti upoštevati raznolikost regionalnih in lokalnih okoliščin, da se zagotovi učinkovito usmerjanje in izvajanje ukrepov politike;

9.

vendarle poudarja, da se na lokalni in regionalni ravni na področju boja proti energijski revščini že pridobivajo začetne izkušnje, vključno z dragocenim delom, ki ga ustvarja partnerstvo na področju stanovanj v okviru agende EU za mesta;

10.

ugotavlja, da so med najboljšimi načini za odpravo energijske revščine naložbe v energijsko učinkovitost in vzpostavitev ustrezno delujočega in konkurenčnega enotnega trga, ki bo zagotavljal nizke cene;

11.

pozdravlja dejstvo, da nova uredba o upravljanju energetske unije zagotavlja okvir, ki lokalnim in regionalnim oblastem omogoča, da izrazijo svoje mnenje in energijsko revščino prednostno obravnavajo;

12.

priznava, da je energijska revščina velik družbeni izziv z družbenimi, ekonomskimi in okoljskimi vplivi, ki ga je nujno treba obravnavati na vseh ravneh upravljanja in za katerega je potreben globalni medsektorski pristop ob upoštevanju odnosov med socialnimi in okoljskimi cilji ter instrumenti;

Kaj v osnovi pomeni energijska revščina?

13.

želi spomniti, da je v Konvenciji županov za podnebne spremembe in energijo energijska revščina opredeljena kot „situacija, kjer si gospodinjstva ali posamezniki ne morejo privoščiti osnovnih energetskih storitev (ogrevanje, hlajenje, razsvetljava, mobilnost in elektrika), s katerimi si omogočijo dostojni življenjski standard zaradi kombinacije nizkih prihodkov, visokih izdatkov za energijo in nizke energijske učinkovitosti svojih domov“;

14.

poudarja, da vsak deseti Evropejec pozimi ne more primerno ogrevati svojega doma, da si vsak peti državljan EU poleti ne more privoščiti uporabe klimatske naprave ter da več kot 80 milijonov Evropejcev živi v vlažnih domovih s sledovi plesni, kar je prav tako povezano z neustreznim ogrevanjem in hlajenjem domov;

15.

opozarja, da energijska revščina – tako kot druge oblike revščine in njihova kombinacija – pogosteje in najhuje ogroža in prizadene ženske, zlasti zaradi neenake porazdelitve dohodkov ter gospodinjskih in družinskih opravil med ženskami in moškimi, pa tudi zaradi večjega števila mater samohranilk in starejših žensk, ki živijo same;

Potreba po globalnem pristopu

16.

priznava, da je energijska revščina zelo zapleteno vprašanje, ki ga bo mogoče rešiti le ob skupnem in usklajenem upoštevanju različnih socialnih, tehničnih, gospodarskih in proračunskih vidikov;

17.

ugotavlja, da je treba za oceno energijske revščine in iskanje rešitev zbrati številne informacije in jih podrobno analizirati; v zvezi s tem zlasti poudarja, kot je razvidno iz njegove ocene teritorialnega učinka, da so potrebne dodatne informacije, razčlenjene na ravni NUTS 3 in po potrebi na nižjih ravneh, za nadaljnji razvoj ustreznih kazalnikov za merjenje različnih vidikov in učinkov energijske revščine na lokalni ravni, prav tako pa je potrebno učinkovitejše zbiranje/obdelava že razpoložljivih informacij, da bi bile te dostopne oblikovalcem politike;

18.

poudarja, da je treba za boj proti energijski revščini uporabiti različne instrumente javne politike in pri tem upoštevati vprašanja energijske učinkovitosti in socialne zaščite;

19.

vseeno vztraja, da globalni medsektorski pristop nikakor ne sme biti izgovor za uresničevanje političnih ciljev in sektorskih, tržnih ali drugih interesov, ki niso povezani z bojem proti energijski revščini;

20.

opozarja evropske lokalne in regionalne oblasti, da je izvajanje globalnega pristopa zelo pomembno, vendar ga je na lokalni in regionalni ravni mogoče doseči sorazmerno enostavno. Pri tem sta bistveni izmenjava izkušenj in uporaba drugih oblik sodelovanja;

21.

poudarja, da so razmere v gospodinjstvih, ki jih je prizadela energijska revščina, zelo različne in da za vsak primer veljajo posebne značilnosti. Lahko gre za najemnike ali lastnike, ki živijo v mestu ali na podeželju in se na splošno soočajo tudi z drugimi težavami ter potrebujejo pravičen, inovativen, odprt in vključujoč pristop, pri katerem morajo nujno sodelovati vsi akterji;

22.

ugotavlja, da energijska revščina ne pomeni le tega, v kakšnem stanju je dom, temveč neposredno vpliva tudi na telesno in duševno zdravje ljudi ter jih ovira pri družbenih odnosih, učenju, poslovnih možnostih in številnih drugih dejavnostih;

Pojava energijske revščine ne bi smeli le opazovati, temveč bi ga morali izkoreniniti!

23.

meni, da je treba za uspeh javnih politik na ravni Unije določiti dovolj ambiciozne, konkretne in merljive cilje;

24.

poudarja, da je treba, četudi je končni cilj politike na tem področju doseči popolno odpravo energijske revščine, za učinkovitost političnega procesa določiti bolj kratkoročne cilje;

25.

poziva Evropsko komisijo, naj predlaga konkretne cilje za zmanjšanje energijske revščine do leta 2030 in njeno odpravo do leta 2050;

Ukrepi, ki jih je treba sprejeti na ravni EU

26.

pozdravlja dejstvo, da zagotavljanje dostopa do energije ni le del ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov, temveč je tudi v evropskem stebru socialnih pravic, ki se je začel izvajati novembra 2017, pomemben poudarek na vprašanju socialne zaščite, energijska revščina pa je področje, kjer je še posebej potrebno tudi ukrepanje na ravni Unije;

27.

pozdravlja strateško vizijo, imenovano Čist planet za vse, ki jo je Evropska komisija sprejela novembra 2018 in katere cilj je doseči podnebno nevtralno Evropo do leta 2050, obenem pa zagotoviti večjo blaginjo in nova delovna mesta ter socialno pravičnost za pravičen prehod;

28.

poziva institucije EU in države članice, naj zagotovijo, da bodo lahko vsi učinkovito uveljavljali svojo pravico do cenovno dostopne energije, ter naj v ta namen preučijo možnost uvedbe moratorija na zaustavitev ali prekinitev zagotavljanja javnih storitev zaradi neplačila, tako da nobeno gospodinjstvo ne bo ostalo brez osnovnega ogrevanja ali hlajenja;

29.

meni, da se omejitev čezmernih stroškov energije ne bi smela prepustiti le konkurenci in samoregulaciji trga ter da mora Unija zato vzpostaviti pravne okvire, ki bodo državam članicam in lokalnim skupnostim zagotovili ustrezna orodja za zagotavljanje cenovno dostopne energije. Da bi ohranili nizke cene energije, morajo EU in drugi organi najprej zagotoviti zadostno oskrbo na energetskem trgu, prepreči monopolno določanje cen in poskrbeti za to, da bodo načini za spodbujanje energetskega prehoda stroškovno učinkoviti in ne bodo pretirano zviševali cen;

30.

poudarja, da so potrebni ustrezni ukrepi, s katerimi bi preprečili ali izravnali morebitne negativne posledice prenove s ciljem energijske učinkovitosti, kot so višji stanovanjski stroški; pri tem je bistveno zagotoviti pravično porazdelitev stroškov in koristi energijske učinkovitosti med lastniki in najemniki;

31.

meni, da morajo lokalne in regionalne oblasti omogočiti zagotavljanje brezplačnih in neodvisnih energetskih nasvetov državljanom ter podpirati aktivnejše sodelovanje revnih gospodinjstev pri proizvodnji energije;

32.

meni, da bi lahko bila zakonodaja EU bolj ambiciozna ter da morajo nacionalne vlade iskreno in zavzeto sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da bi zagotovili učinkovito upravljanje na več ravneh;

33.

meni, da je nujno treba poenostaviti in razširiti dostop do sredstev Unije, saj omejene možnosti ukrepanja oseb in skupin, ki jih je prizadela energijska revščina, ter njihov omejen dostop do javnih storitev pogosto prispevajo k nastanku ali poslabšanju tega pojava. Poleg tega poudarja, da so ukrepi za prenovo in energijsko učinkovitost lahko omejeni zaradi finančnega položaja stanovalcev in predpisov o najemninah, ki otežujejo povrnitev stroškov; zato poudarja, da je treba zagotoviti ustrezne spodbude za naložbe v izboljšanje energijske učinkovitosti tako za najemnike kot lastnike gospodinjstev ter za zaščito ranljivih odjemalcev;

34.

poziva k tesnejšemu sodelovanju med evropsko opazovalnico za energijsko revščino, Konvencijo županov za podnebne spremembe in energijo ter Eurostatom;

35.

poudarja, da je nujno treba kot enega od instrumentov za izkoreninjenje energijske revščine upoštevati preoblikovanje odjemalcev energije v proizvajalce-odjemalce ter zato na vseh ravneh spodbujati pobude, ki energijsko revnim odjemalcem omogočajo, da postanejo proizvajalci energije;

Vloga lokalnih in regionalnih oblasti

36.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti v ospredju zapletenega boja proti energijski revščini, saj lahko ugotovijo, katere osebe je ta prizadela, opredelijo konkretne vzroke za pojav in državljanom neposredno nudijo praktične nasvete in smernice, ter da je mogoče velik del ukrepov za boj proti energijski revščini izvajati na lokalni ravni;

37.

poudarja, da je energijska revščina zelo zapleteno vprašanje, zato v različnih regijah Unije ni mogoče uporabiti enotne rešitve, ter da morajo tudi lokalne skupnosti sprejeti nov globalni pristop k iskanju ustreznih sredstev z vključevanjem pristojnih lokalnih upravnih uradov z različnih področij, da bi našli najboljšo rešitev. Lokalne in regionalne ravni upravljanja imajo v zvezi z energijsko učinkovitostjo in politiko proizvodnje energije določene ključne pristojnosti, in sicer prek lastnih energetskih podjetij, stanovanjskih združenj, sodelovanja z zasebnim sektorjem, financiranja projektov, usmerjanja itd.;

38.

opozarja, da lahko politike za obvladovanje energijske revščine tem skupnostim prinesejo dodatne koristi in prispevajo k uspehu drugih političnih ciljev, denimo tako, da podpirajo politike za energijsko učinkovitost, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter izboljšanje zdravja državljanov, socialne vključenosti in socialne zaščite ter posledično izboljšanje splošne kakovosti življenja in trajnosti;

39.

poudarja, da lahko učinkovit boj proti energijski revščini z vključevanjem socialnih skupin, ki so bile doslej manj dejavne in deležne manjše pozornosti, pomaga lokalnim in regionalnim oblastem pri nadaljnjem širjenju družbene podlage pri ukrepih za boj proti podnebnim spremembam;

40.

vendar vztraja, da bo to mogoče le z ustrezno okrepitvijo pravnih in finančnih instrumentov lokalnih in regionalnih oblasti;

Stanovanjski fond in energijska učinkovitost

41.

poudarja, da je energijska učinkovitost pomembna povezava med cilji podnebne nevtralnosti in cilji pravičnega energetskega prehoda, ki vključuje upravljanje energijske revščine;

42.

meni, da je izboljšanje energijske učinkovitosti stanovanjskega fonda ena od glavnih nalog lokalnih in regionalnih oblasti ter da se zato te oblasti ne bi smele osredotočati zgolj na socialna stanovanja, zlasti v državah članicah, v katerih je takšnih stanovanj malo;

43.

poudarja, da bi se morale obveznostim letne obnove 3 % stavb, ki so v lasti osrednjih oblasti držav članic, da bi dosegli izboljšanje njihove energijske učinkovitosti, pridružiti ambiciozne naložbe in podpora za pospešitev prenove drugih delov stanovanjskega fonda, saj brez tega v bližnji prihodnosti nikakor ne bo mogoče izkoreniniti energijske revščine in uresničiti podnebnih ciljev;

44.

opozarja, da je treba čim več sredstev Unije nameniti globalni prenovi stanovanjskega fonda, pri kateri se bo upošteval vidik energijske revščine, da bi preprečili prav zamude pri energetski prenovi domov najrevnejših najemnikov in lastnikov, ki bi povečale energijsko revščino in s tem ovirale uresničevanje podnebnih ciljev;

45.

poziva države članice, naj v nacionalno zakonodajo karseda hitro in najkasneje do marca 2020 prenesejo posodobljeno direktivo o energetski učinkovitosti stavb (2), saj je izboljšanje energijske učinkovitosti obstoječega stavbnega fonda v EU neposredno povezano z doslednim izvajanjem veljavnega zakonodajnega okvira;

Pomen Konvencije županov

46.

pozdravlja dejstvo, da je Konvencija županov za podnebne spremembe in energijo vprašanje energijske revščine vključila v tretji steber, zaradi česar ima vodilno vlogo, ko gre za ohranjanje tega vprašanja na dnevnem redu in iskanje rešitev; poudarja, da ima Konvencija županov dragoceno vlogo pri izmenjavi znanja in izkušenj ter zagotavljanju podpore in metodoloških smernic evropskim lokalnim in regionalnim oblastem ter drugim akterjem;

47.

poudarja, da se lahko Konvencija županov še naprej zanaša na njegovo podporo, saj sta njeni dejavna vloga in globoka družbena zakoreninjenost zelo pomembni za evropske državljane;

48.

poziva evropske lokalne in regionalne oblasti ter njihove voditelje, naj se pridružijo Konvenciji županov in drugim mrežam za ukrepanje v zvezi s podnebjem ter aktivno sodelujejo pri njihovih dejavnostih s posebnim poudarkom na izmenjavi lokalne dobre prakse;

49.

želi spomniti, da ima skupina članov Odbora regij vlogo ambasadorjev Konvencije županov, katerih naloga je ozaveščanje o njenih dejavnostih in spodbujanje, da se ji pridruži čim več članov, ter meni, da je treba prizadevanja ambasadorjev čim bolj podpirati;

Evropska opazovalnica za energijsko revščino

50.

poudarja, da je za načrtovanje in izvajanje ustreznih rešitev in ukrepov javne politike nujno treba natančno opredeliti pojav energijske revščine in njegov obseg;

51.

obžaluje, da dve tretjini držav članic ne spremlja razvoja energijske revščine na podlagi količinskih ukrepov;

52.

ugotavlja, da dosedanje delovanje evropske opazovalnice za energijsko revščino, ki jo je vzpostavila Evropska komisija, v celoti izpolnjuje cilje, zaradi katerih je bila ustanovljena;

53.

ker se predvideno trajanje delovanja opazovalnice bliža koncu, poziva Evropsko komisijo, naj preuči pogoje za podaljšanje njenega delovanja ter, če je to utemeljeno, razširi njene cilje in naloge ter razvije možnosti zbiranja in vrednotenja podatkov, saj bodo podatki, ki jih zbira opazovalnica, še naprej izjemno pomembni za ustrezno oblikovanje prihodnjih javnih politik.

---

(1)  P8_TA-PROV(2019)0226, sprejeto 26. marca 2019.

(2)  Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L 156, 19.6.2018, str. 75).

Mnenje Evropskega odbora regij – Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo

(2019/C 404/11)

Poročevalec	:	Michele EMILIANO (IT/PES), predsednik dežele Apulije
Referenčni dokument	:	Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski investicijski banki: Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo COM(2018) 773 final

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Dolgoročno izvajanje strategije do leta 2050

1.

pozdravlja sporočilo z naslovom Čist planet za vse in podpira cilj, da se do leta 2050 v EU doseže nevtralnost glede emisij toplogrednih plinov (ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov); Evropsko komisijo poziva, naj za uresničitev tega cilja izdela še ambicioznejši časovni načrt, ki bo vključeval ukrepe za omejitev globalnega segrevanja do največ 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo in dajal prednost ambicioznejšim scenarijem, pa tudi oceni učinek različnih scenarijev na podnebne, zdravstvene, okoljske ter gospodarske in socialne vidike ter na podlagi te ocene in v skladu s strategijo izvajanja ciljev OZN za trajnostni razvoj predlaga ustrezen celovit regulativni okvir; v zvezi s tem pozdravlja tudi sedanje delo na ravni EU v zvezi z razmislekom o trajnostni Evropi, ki poteka tudi v Odboru regij, in sicer o tem, kako lokalne in regionalne oblasti vključiti v bistvene procese preoblikovanja;

2.

poudarja, da je treba vlagati v izobraževanje in ozaveščanje državljanov na splošno o podnebnih vprašanjih in se osredotočiti zlasti na mlade, ki so vse bolj zaskrbljeni zaradi po njihovem mnenju prepočasnega napredka pri obravnavanju tega izziva; poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti v sodelovanju z izobraževalnimi ustanovami in organizacijami civilne družbe pomembno vlogo pri spodbujanju tega sodelovanja in pri odzivanju na pričakovanja mladih;

3.

ponovno poziva države članice in Evropsko komisijo k vzpostavitvi platforme za stalni energetski dialog na več ravneh, opredeljene v uredbi o upravljanju energetske unije, v okviru katere bodo upoštevani tudi podnebni in okoljski vidiki, s tem bi podprli lokalne in regionalne oblasti, organizacije civilne družbe, poslovne skupnosti in druge deležnike pri energetskem prehodu (1);; v zvezi s tem izjavlja, da je pripravljen, če bi Evropska komisija to zahtevala, vzpostaviti strukturo za tehnične izmenjave v okviru izvajanja svežnja za čisto energijo na lokalni ali regionalni ravni;

4.

opozarja, da imajo regionalne in lokalne oblasti ključno vlogo pri izvajanju javnih podnebnih in energetskih politik ter spodbujanju vedenjskih sprememb, potrebnih za njihovo učinkovito izvajanje, in zagotavljanju, da vsi državljani podprejo te spremembe, ob upoštevanju konkretne strategije razogljičenja za dosego ničelne stopnje emisij; v zvezi s tem poudarja pobude konvencije županov za podnebje in energijo ter poziva Komisijo, naj za krepitev lokalnega ukrepanja še naprej promovira in podpira podobne pobude ter vzpostavi stalni posvetovalni mehanizem na podlagi spodbujevalnega dialoga („talanoa“) (2);

5.

opozarja na podporo pobudam, kot je konvencija županov za podnebne spremembe in energijo, ki z neposrednim stikom lokalnih oblasti s Komisijo in pristopom od spodaj navzgor omogoča pripravo konkretnega načrta, ki lahko, opirajoč se na akcijske načrte za trajnostno energijo in podnebje, postane celovit načrt lokalnega upravljanja podnebnih sprememb, ob usklajevanju z drugimi lokalnimi zainteresiranimi skupinami, ki sodelujejo pri nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih ter ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja;

6.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo nacionalni energetski in podnebni načrti ter dolgoročne nacionalne strategije usklajeni s Pariškim sporazumom, strategijo do leta 2050 in cilji trajnostnega razvoja; meni, da je ključno, da se ti nacionalni načrti in strategije oblikujejo na podlagi participativnega dialoga na več ravneh ter temeljijo na najboljših regionalnih in lokalnih praksah; predlaga tudi skrajšanje intervalov med rednimi pregledi teh načrtov in institucionalizacijo sistema prispevkov, določenih na regionalni ravni, ter prispevkov, določenih na lokalni ravni, da bi se ta sistem povezal s sistemom prispevkov, določenih na nacionalni ravni;

7.

poziva Komisijo, naj v procesu prehoda na podnebno nevtralno Evropo dejavno upošteva posebno ranljivost nekaterih območij, kot so najbolj oddaljene regije, in državljanov, da se prepreči zavrnitev procesa prehoda; poleg tega jo poziva k ustanoviti evropskega observatorija za podnebno nevtralnost, ki bo prispeval k izpolnjevanju nacionalnih obveznosti glede poročanja v okviru upravljanja energetske unije ter skupaj s ponovno presojo znanj in spretnosti v EU v okviru evropske panorame znanj in spretnosti prispeval k evidentiranju in spremljanju te ranljivosti. Pri ukrepih za podnebno nevtralno Evropo je treba upoštevati regionalne in lokalne potrebe po znanjih in spretnostnih: tako bi lahko uskladili razvoj politik na področju trajnosti s krepitvijo znanj in spretnosti za kakovostna delovna mesta v najbolj ranljivih regijah, ki bodo obstojna tudi v prihodnosti, ter spodbujali učinkovito izmenjavo najboljših praks med temi regijami, tudi na podlagi obstoječih sestavljenih kazalnikov in morebitnih drugih, ki jih je še treba opredeliti;

8.

opozarja na različne značilnosti evropskih območij v smislu podnebja, okolja, krajine, mobilnosti in ekonomsko-socialne strukture ter poudarja, da je treba preseči upravne meje in izvajanje strategije prilagoditi geografskim, geopolitičnimi in ekonomskim značilnostim posameznih območij;

9.

poudarja, da je nujen celostni pristop, s katerim bi se povezali vsi instrumenti in strategije splošnih politik EU glede ciljev trajnostnega razvoja, kohezije in krožnega gospodarstva, pa tudi posebni ukrepi npr. na področju energetske politike, blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter prehoda v premogovniških regijah;

Podnebna nevtralnost energetskega sistema

10.

ob upoštevanju ključne vloge regionalnih in lokalnih oblasti pri skupnem izvajanju energetskih in podnebnih politik priznava, da so javni organi zgled v vseh sektorjih, začenši z upravljanjem javnega stavbnega fonda in javnih podjetij; v zvezi s tem poudarja pomen načrtov za povečanje energijske učinkovitosti javnih stavb skupaj z uporabo meril trajnostnih javnih naročil ter sistemov energetskega in okoljskega upravljanja ob upoštevanju minimalnih okoljskih meril (3);

11.

poziva Evropsko komisijo, naj še naprej spodbuja energijsko učinkovitost stavb kot prednostno nalogo, da bi se zmanjšale emisije obstoječih stavb, in zagotovi, da bodo lastniki lahko z javnimi nepovratnimi sredstvi ter finančnimi instrumenti prenovili stavbe in s tem izboljšali njihovo energijsko učinkovitost. Poleg tega bi bilo treba potrebne naložbe in državno pomoč razvrstiti kot stroške investicijskega vzdrževanja, da se poveča manevrski prostor za odločanje lokalnih in regionalnih oblasti. To bistveno prispeva k zvišanju povprečne letne stopnje prenove stavb;

12.

opozarja, da je treba ranljive državljane zaščititi pred energijsko revščino in vsem evropskim državljanom zagotoviti enak dostop do osnovnih energetskih storitev;

13.

poziva Komisijo, naj spodbuja krožni pristop v fazah načrtovanja, gradnje in upravljanja novih stavb, ki bo moral biti trajnosten ali zajemati energijsko učinkovitost ter uporabo obnovljivih virov, kot v primeru pobude Level(s) (4). Zahteve glede okoljske trajnosti in učinkovitosti gradbenih izdelkov in postopkov, pa tudi v zvezi z dokumentacijo vgrajenih materialov, je treba določiti z vidika življenjskega cikla, za kar so potrebni stalne naložbe v standardizacijo, zahteve za okoljsko primerno zasnovo, okoljske deklaracije izdelkov in informacijski sistemi za analizo življenjskega kroga;

14.

je trdno prepričan, da bi cilj glede 32-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov na ravni EU v prihodnosti morali dodatno preučiti v povezavi z razvojem tehnologij, s ciljem, da do leta 2030 ta delež doseže 40 % ter da se do leta 2050 doseže podnebna nevtralnost, ter da bi bilo treba vsekakor ustrezno spodbujati in podpirati evropske regije, ki bi lahko ta prag presegle;

15.

pozdravlja formalno ustanovitev lokalnih energetskih skupnosti v okviru svežnja za čisto energijo (5) in države članice poziva, naj čim bolj izkoristijo njihov potencial (6), pri čemer poudarja, da je treba vzpostaviti usmerjene programe finančne podpore predvsem za ozemlja, ki se spopadajo z ovirami, kot so tista z izoliranimi električnimi sistemi, ki niso povezani z velikimi evropskimi omrežji. Zasebna in javna energetska podjetja so pomembni akterji energetskega prehoda na lokalni in regionalni ravni;

16.

poudarja, da je treba spodbujati razogljičenje in dosego cilja ničelne stopnje emisij ter države članice pozvati, naj v dogovoru z regijami določijo natančne časovne načrte za preureditev naprav in infrastrukture na fosilna goriva ter jedrskih elektrarn in tako spodbujajo uporabo obnovljivih virov energije, kot je vodik, ter tehnik za razogljičenje evropskega sektorja plina, in sicer na podlagi referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah. Poudarja, da je ustrezno oblikovanje cen energije iz fosilnih virov v okviru sheme trgovanja z emisijami ter družbeno sprejemljivega obdavčevanja temeljni pogoj za prehod na energijo iz obnovljivih virov; zato pozdravlja nedavno sporočilo Evropske komisije o učinkovitejšem in bolj demokratičnem odločanju v okviru energetske in podnebne politike EU in meni, da so številni predlogi iz tega dokumenta, zlasti kar zadeva ključni element obdavčitve energije, bistveni za zagotovitev usklajenega, doslednega in pravočasnega odziva na ogromne izzive, s katerimi se sooča EU;

Prostorsko načrtovanje in podnebna nevtralnost

17.

opozarja na osrednjo vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri izvajanju politik trajnostne mobilnosti oseb in blaga, med drugim s pomočjo dejavnosti urbanističnega in prostorskega načrtovanja za vzpostavitev modalnega ravnovesja ter zmanjšanje uporabe motornih vozil in rabe zemljišč;

18.

ponovno poudarja, da mora promet postati podnebno nevtralen, saj je to edini sektor, v katerem so emisije CO2 še vedno nad ravnmi iz leta 1990 (7), kar bi bilo med drugim mogoče doseči s povečanjem finančne in tehnične podpore evropskim platformam, kot je platforma S3P Energy (8);

19.

poziva Komisijo, naj sprosti evropska sredstva, da bi pospešili vzpostavljanje polnilnih mest za vozila in tako zagotovili, da obstoječa infrastruktura ne ovira uvedbe čiste mobilnosti po vsej Evropi in pokrivanja prihodnjega povpraševanja;

20.

poudarja, da je treba spodbujati in financirati prehod na skupinske, skupne, multimodalne in intermodalne vrste prevoza, med drugim z razvojem logističnih platform in načrtov za upravljanje mobilnosti na lokalni in regionalni ravni ob upoštevanju posebnosti redkeje poseljenih, obrobnih, najbolj oddaljenih in otoških regij;

21.

poudarja, da morajo biti načrti za mobilnost usklajeni s povečanjem proizvodnje ter distribucije okolju prijazne električne energije in goriv iz obnovljivih virov (9), da mora biti njihov cilj doseganje ničelnih emisij iz prometa ter da so vključeni v urbanistično in prostorsko načrtovanje, po potrebi pa tudi v akcijske načrte za trajnostno energijo in podnebje; opozarja, da imajo te politike pomembno vlogo pri izboljšanju življenja državljanov in varovanja njihovega zdravja;

22.

opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti možnim ukrepom za razogljičenje v prometnem sistemu, pri čemer je treba spodbujati uporabo obnovljivih virov energije in alternativnih goriv ter vzpostavitev posebne infrastrukture za zagotavljanje okolju prijazne in raznolike oskrbe z energijo, zlasti s krepitvijo lokalnih operaterjev distribucijskih sistemov;

23.

poudarja pomen medsebojnega vplivanja rabe zemljišč, blaženja podnebnih sprememb in zmožnosti prilagajanja, pa tudi pomen obravnavanja velikanskega vpliva na podnebje, ki ga ima kmetijstvo: to so bistveni elementi vseh strategij za uskladitev spoštovanja Pariškega sporazuma in ciljev trajnostnega razvoja z večjo okoljsko, zdravstveno in ekonomsko-socialno blaginjo;

24.

poudarja vlogo, ki jo lahko imajo otoške skupnosti kot „preizkusni poligoni“ za politike podnebne nevtralnosti, ter potrebo po ukrepih za razogljičenje pomorskega prometa, ne da bi pri tem oškodovali najbolj oddaljene regije, ki so pri oskrbi v veliki meri odvisne od trgovanja po morju;

Podnebna nevtralnost gospodarskega sistema

25.

poudarja vlogo trajnostnih javnih naročil pri spodbujanju zelenega gospodarstva in vedenjskih sprememb ter pomen hitrega napredovanja h krožnim javnim naročilom in uporabe sistemov okoljskega upravljanja v zasebnem sektorju, začenši s celovitim izvajanjem direktive o industrijskih emisijah (10) ter referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah za vsak proizvodni sektor, pa tudi sistema okoljskega certificiranja EMAS in ISO (11);

26.

poudarja, da v strategiji ni nikakršnega sklicevanja na sektor odpadkov, evropsko hierarhijo odpadkov in načela krožnega gospodarstva (12), zato predlaga uvedbo ukrepov za hitro opredelitev enotnih meril glede prenehanja statusa odpadka, da bi se omejile dejavnosti odstranjevanja, spodbujala predelava in zmanjšale škodljive emisije iz povezanih industrijskih procesov; poudarja, da je treba količino odpadkov čim bolj zmanjšati, tako na podlagi zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov glede njihove kemične sestave in možnosti za recikliranje kot tudi z naložbami v ločevanje in recikliranje materiala in energije;

27.

opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti območjem z energijsko intenzivnimi panogami in energetsko infrastrukturo, da bi zagotovili hiter začetek prehoda, pa tudi njegovo pravično in vključujoče upravljanje, ter omejili socialne in okoljske učinke oziroma jih izravnali, in poudarja, da morajo biti lokalni in regionalni organi ter zainteresirani državljani in nevladne organizacije, poslovni sektor, univerze in raziskovalni inštituti vključeni v opredelitev izravnalnih ukrepov za morebitne negativne učinke energetskega prehoda;

28.

opozarja, da je treba zagotoviti pravično porazdelitev okoljskih stroškov ter zdravstvenih, okoljskih, ekonomskih in socialnih koristi za državljane, na katere vplivajo lokacija energetske infrastrukture in potrebne spremembe zaradi prehoda. Zlasti poudarja, da je treba vključiti lokalne in regionalne oblasti na območjih, čez katera poteka infrastruktura za prenos večjih količin energije, v to, da v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi določijo merila za porazdelitev okoljskih stroškov in koristi, s čimer bi najbolj prizadetim državljanom zagotovili prejemanje poštenega deleža ustvarjenega prihodka; hkrati poudarja, da je treba vse politike EU, tudi trgovinsko politiko EU s partnerji izven EU, uskladiti s ciljem podnebne nevtralnosti;

Strategije za zmanjšanje emisij in plačilo nadomestila za emisije

29.

pozdravlja posodobitev strategije za biogospodarstvo EU (13), s katero se podpira razvoj proizvodnih sistemov, ki omogočajo zmanjševanje emisij toplogrednih plinov;

30.

opozarja na pomembno vlogo, ki jo imajo zelene mestne in podeželske površine v boju proti podnebnim spremembam kot ekološki sistemi, ki delujejo kot naravni ponori ogljika, zlasti v najbolj ranljivih regijah, kot so najbolj oddaljene in otoške regije. Pri tem opozarja, da so za zmanjšanje emisij nujni izboljšanje upravljanja organskih tal, obnovitev šotišč, mokrišč in vseh kmetijskih praks in sistemov za zajemanje emisij, in poudarja, da je treba spodbujati in podpirati varstvo in ustrezno upravljanje gozdne dediščine, pa tudi celovito povezovanje kmetijskih in gozdarskih politik s politikami obvladovanja hidrogeoloških in podnebnih tveganj;

31.

poziva Evropsko komisijo, naj v izvajanje uredb o porazdelitvi prizadevanj (uredba ESR) ter o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (uredba LULUCF) (14) vključi regionalne in lokalne oblasti, določi cilje zmanjšanja emisij do leta 2030 in opredeli izvedljive pobude za njihovo doseganje;

32.

opozarja na pristojnosti mest in regij pri zbiranju podatkov, potrebnih za pripravo popisa emisij toplogrednih plinov v sektorjih, zajetih z uredbama LULUCF in ESR, ter državam članicam in Komisiji priporoča, naj jih podprejo in s tem krepijo njihove razpoložljive zmogljivosti (15);

33.

poudarja, da je treba še naprej razvijati tehnike in tehnologije za celovito vračanje mase in energije v proizvodnih sistemih ter vse oblike okoljske izravnave razpršenih in ubežnih emisij, vključno z emisijami ogljikovega dioksida, ki jih bo treba izravnati z naravnimi ekološkimi sistemi ter, če ni nobene druge možnosti, z uporabo tehnik zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida; vendar opozarja, da učinkovitost in varnost teh tehnologij še nista dokazani, zato je treba absolutno prednost nameniti ukrepom za preprečevanje emisij;

Financiranje podnebne nevtralnosti

34.

opozarja, da je treba za uresničitev gospodarstva brez emisij toplogrednih plinov zagotoviti zadostno finančno pokritost in v ta namen povečati delež BDP, ki se letno vloži v energetski sistem in z njim povezane infrastrukture, ter pozdravlja akcijski načrt za financiranje trajnostne rasti, ki ga je Komisija objavila leta 2018 (16);

35.

ponovno poudarja, da je treba proračunske odhodke EU za podnebje povečati za najmanj 30 %, začeti v celoti izvajati zaveze iz Pariškega sporazuma ter zagotoviti namensko dolgoročno financiranje s strani nacionalnih vlad (17);

36.

poudarja, da bo glede na pomembne socialne posledice, ki jih lahko pričakujemo od prehoda na gospodarstvo z ničnimi emisijami toplogrednih plinov, treba predvideti namenski sklad za pravičen prehod, ki bo podpiral tiste regije ali sektorje družbe, v katerih bodo kratkoročni učinki prehoda s fosilnih goriv najbolj opazni;

37.

opozarja, da so za razvoj inovativnih rešitev, vključno z obnovljivimi viri energije, in njihovo vključitev na trg potrebni precejšnji finančni viri; meni, da je treba opredeliti celovit skupni pristop organov na vseh ravneh, da bi se povezali različni viri financiranja in dosegel multiplikacijski učinek, s čimer bi se povečala zavest o različnih instrumentih in izboljšala njihova splošna dostopnost; poudarja tudi, da je treba predpise EU o obnovljivih virih energije in državni pomoči revidirati z vidika podnebnih koristi in trajnosti, ne le zato, da bodo ugodni za razvoj novih tehnologij brez emisij, ampak ga bodo celo spodbujali. Tako je treba na primer prilagoditi direktivo o obdavčitvi energije in predpise o državni pomoči, da se lahko zniža davek na energijo iz obnovljivih virov, ki s tem postane konkurenčnejša od energije iz fosilnih virov;

38.

poudarja, da se dolgoročno zelo obrestujejo vlaganja v okoljsko trajnostne infrastrukture, saj lahko povzročijo močno povečanje BDP in stopnje zaposlenosti. Poleg tega poudarja, da tovrstne naložbe ustvarjajo gospodarske prihranke, saj omogočajo manjšo porabo energije in zmanjšanje uvoza fosilnih goriv;

39.

ponovno poudarja, da je pomembno zagotoviti enostavna, jasna in enotna pravila za javno naročanje in pravne postopke, ki spodbujajo naložbe (18), in pozdravlja prizadevanja Komisije za poenostavitev pravil za programsko obdobje 2021–2027 ter združitev uredb o Evropskem skladu za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijskem skladu (19);

40.

opozarja, da morajo podnebna nevtralnost, okoljska trajnost in prilagajanje podnebnim spremembam postati prečni elementi v vseh skladih in programih financiranja, ki bi morali vključevati cilje podnebno nevtralnega gospodarstva, ki bi jih bilo treba izpolnjevati z opredelitvijo posebnih kazalnikov, pozdravlja pobudo za okolju prijaznejši evropski semester (20) in poziva k nadaljnjim prizadevanjem v tej smeri; v zvezi s tem predlaga še, da se v okvir poročanja Komisije o mehanizmu opozarjanja vključijo tudi podnebni kazalniki;

41.

predlaga, da se poleg predhodne ocene učinka zakonodajnih predlogov EU opravita tudi presoja njihovih vplivov na podnebje in ocena njihovega prispevka k izpolnjevanju ciljev Pariškega sporazuma (21); poziva tudi k ustrezni oceni učinka evropskih sredstev, namenjenih sektorjem in regijam, ki doživljajo energetski prehod, da bi se jih z njimi učinkovito podprlo pri tem procesu;

42.

poudarja pomen visokih stopenj sofinanciranja EU, da se omogoči dostop tudi majhnim regionalnim in lokalnim oblastem, in opozarja, da je treba za vrednotenje projektov, ki se predložijo za financiranje, opredeliti posebne metodologije in kazalnike, ki upoštevajo cilje podnebno nevtralnega gospodarstva;

43.

poudarja vlogo zavarovalniškega sektorja pri obvladovanju izgub in škode, da bi okrepili odpornost na lokalni ravni;

44.

pozdravlja sklicevanje na pričakovane prihranke v zdravstvu, ki so posledica podnebnih in okoljskih politik, in poziva Komisijo, naj preuči nadaljnje možnosti za količinsko opredelitev teh prihrankov, pri čemer naj določi posamezne kazalnike tudi s pomočjo SZO (22); v zvezi s tem opozarja na izkušnje struktur, kot je mreža Zdrava mesta Svetovne zdravstvene organizacije, in poziva k večjim prizadevanjem za ustvarjanje sinergij med takšnimi pobudami in pobudami, osredotočenimi na energetski prehod in podnebne spremembe v mestih;

45.

se strinja s cilji akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti za podporo trajnostnega razvoja in s pripravljenostjo, da se finančnemu sektorju in zasebnim vlagateljem omogoči, da prispevajo k uresničevanju ambicioznih skupnih ciljev na področju podnebja in okoljske trajnosti; priznava, da mobilizacija zasebnega kapitala zahteva dolgoročno načrtovanje in regulativno stabilnost na evropski, nacionalni, lokalni in regionalni ravni;

46.

poudarja, da je potreben trden finančni okvir za financiranje raziskovalnih dejavnosti na področju tehnologij za podnebno nevtralnost, in pozdravlja ustanovitev sklada za inovacije, pri čemer upa na hitro sprejetje izvedbene uredbe (23), s katero se vzpostavljajo prosta območja znanja s pomembnimi davčnimi olajšavami;

47.

poudarja, da je za regionalne in lokalne oblasti pomembno, da imajo na voljo celovit, skladen in obvladljiv okvir obveznosti in najboljših razpoložljivih tehnik, do katerega lahko dostopajo prek portala, na katerem se poroča o najboljših razpoložljivih tehnologijah za posamezne sektorje, projektih v okviru programa Obzorje 2020 in pobudah konvencije županov;

Spoštovanje mednarodnih zavez in veljavne zakonodaje

48.

pozdravlja ambiciozen cilj EU glede spodbujanja sprejemanja politik in ukrepov na svetovni ravni, da bi se obrnil sedanji netrajnostni trend emisij, in institucije EU in države članice poziva, naj zagotovijo stalno, trajno in skladno vključevanje regionalnih in lokalnih oblasti v izvajanje globalnega načrta za trajnostno rast in doseganje njegovih 17 ciljev trajnostnega razvoja (24), pa tudi Pariškega sporazuma, med drugim z vključevanjem Odbora regij v pripravljalna dela za konferenco COP 25, da se zagotovi, da stališče EU na pogajanjih podpirajo vse ravni upravljanja;

49.

poziva, naj se predstavniku Odbora regij prizna vlogo opazovalca v vseh pripravljalnih delih organov Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), da bi zagotovili ustrezno upoštevanje potreb lokalnih in regionalnih oblasti ter njihov potencialni prispevek v obliki konkretnih ukrepov, kakor tudi njihov prispevek k odprtemu, vključevalnemu in preglednemu vrednotenju skupnega dela pri pregledu globalnega stanja.

---

(1)  Mnenje Evropskega odbora regij – Upravljanje energetske unije in čista energija (2017/C 342/13), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52017AR0830.

(2)  https://unfccc.int/topics/2018-talanoa-dialogue-platform

(3)  Sporočila Evropske komisije o trajnostni potrošnji in proizvodnji ter akcijskem načrtu za trajnostno industrijsko politiko, COM(2008) 397, o javnih naročilih za boljše okolje, COM(2008) 400, in o zaprtju zanke – akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo, COM(2015) 614, ki jih je sprejel svet ministrov Evropske unije.

(4)  http://ec.europa.eu/environment/eussd/buildings.htm

(5)  https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-strategy-and-energy-union/clean-energy-all-europeans

(6)  Modeli lokalne odgovornosti za energijo in vloga lokalnih energetskih skupnosti pri energetskem prehodu v Evropi (CDR 2515/2018), https://cor.europa.eu/sl/our-work/Pages/OpinionTimeline.aspx?opId=CDR-2515-2018.

(7)  Evropa v gibanju: spodbujanje nemotene mobilnosti (CDR 3560/2017), https://cor.europa.eu/sl/our-work/Pages/OpinionTimeline.aspx?opId=CDR-3560-2017.

(8)  https://e3p.jrc.ec.europa.eu/articles/smart-specialisation-platform-energy-s3p-energy

(9)  Uresničevanje nizkoemisijske mobilnosti (CDR 6151/2017), https://cor.europa.eu/sl/our-work/Pages/OpinionTimeline.aspx?opId=CDR-6151-2017.

(10)  Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:32010L0075.

(11)  Uredba Komisije (EU) 2017/1505 z dne 28. avgusta 2017 o spremembi prilog I, II in III k Uredbi (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 222, 29.8.2017, str. 1), https://www.iso.org/home.html.

(12)  Direktiva (EU) 2018/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (UL L 150, 14.6.2018, str. 109), Direktiva (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 150, 14.6.2018, str. 141), Direktiva (EU) 2018/850 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL L 150, 14.6.2018, str. 100) in Direktiva (EU) 2018/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi direktiv 2000/53/ES o izrabljenih vozilih, 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih ter 2012/19/EU o odpadni električni in elektronski opremi (UL L 150, 14.6.2018, str. 93).

(13)  Trajnostno biogospodarstvo za Evropo: krepitev povezave med gospodarstvom, družbo in okoljem (2018).

(14)  Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 (UL L 156, 19.6.2018, str. 26) – Odločba št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (UL L 140, 5.6.2009, str. 136), https://unfccc.int/topics/land-use/workstreams/land-use–land-use-change-and-forestry-lulucf.

(15)  Mnenje Evropskega odbora regij – Zakonodajna predloga za uredbo o porazdelitvi prizadevanj ter o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF) (UL C 272, 17.8.2017, str. 36), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52016AR5780.

(16)  Sporočilo Evropske komisije COM(2018) 97 final – Akcijski načrt: financiranje trajnostne rast

(17)  Program InvestEU (CoR 2018/03766), poročevalec: Konstantinos Agorastos (EL/EPP).

(18)  Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94, 28.3.2014, str. 1), Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 65) in Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 243).

(19)  Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad, poročevalec: Michiel Rijsberman (NL/ALDE).

(20)  http://ec.europa.eu/environment/integration/green_semester/index_en.htm

(21)  Mnenje Financiranje ukrepov proti podnebnim spremembam: bistveni instrument za izvajanje Pariškega sporazuma, (COR 2108/2017), https://cor.europa.eu/SL/our-work/Pages/OpinionTimeline.aspx?opId=CDR-2108-2017.

(22)  https://www.who.int/publications/guidelines/en/

(23)  Predlog delegirane uredbe (EU) z dne 26. februarja 2019 v zvezi z delovanjem sklada za inovacije (C(2019)1492 final).

(24)  Cilji trajnostnega razvoja (ang. Sustainable Development Goals – SDG).